[I.]

Bil je temen, neprijazen dan o martinovem. Že več dnij ni bilo prave svetlobe po dnevu; gost, meglen plašč je odeval zemljo, in iz sivega otožnega neba je neprestano pršelo nekaj sneženega, ki ni bilo ne dež, ne sneg. A danes je še povrh tulil in razsajal hud južni vihar.

V neki vaši na Goriškem, kjer se je vršila naša pripovest, padali so kosovi opeke s hišnih streh, da človek še varen ni bil svojega življenja. Z močnimi, na pol golimi vejami čveterih starodavnih lip, ki so stále sredi vasi, pa je razsajal vihar najbolj neusmiljeno. Veje so se upogibale na
vse strani, zapletale se jedna v drugo in se lomile na več krajih. Rumeno listje pa, ki je ležalo pod lipami raztreseno, pometala je burja na kup, nato pa ga z vso močjo vzdignila, da je plesalo visoko po zraku. Zdaj pa zdaj je zažvenketalo na cesti razbito steklo, mnogim oknom pa je silni vihar potrgal po jeden tečaj (štekelj), da so potem, na jednem samem viseč, cvilila in krilila sem ter tja.

Neprijeten je bil pogled na razkačeno prirodo. Gosta megla, temno nebo, mokrotni zrak, golo drevje, tla pokrita z velim listjem in pa tuljenje burje: vse to je vzbujalo v človeških prsih nepopisno tesnobo in grozo. Svet se je zdel podoben velikemu pokopališču. Ta podoba je spominjala
človeka, da vse, kar priroda rodi, in kar na svetu živi, enkrat mine, in da mora tudi človek umreti.

A vendar, pri vsem tem tužnem prizoru v prirodi, čuli so se med ljutim tuljenjem viharja posamezni glasovi vesele godbe. Ti so prihajali iz čedne hiše, ki je stala župnijski cerkvi nasproti. Bila je tisti dan ženitev pri županovih.

Ni se tedaj čuditi, ako je svatovska družba v topli sobi, pri polni mizi in pri vabljivi godbi pozabila na razkačeno vreme. Da, začeli so se tudi sukati in vrteti v plesu.

A v tej hiši se ne vrši naša pripovest. Pogledimo rajši v drugo lično hišico, ki stoji za kakih petdeset korakov od one oddaljena.

V njej je prebival prvi občinski svetovalec, kmet Boštjan, z dvema svojima hčerama: lepo Marico in grdo Barbiko. Tako so namreč vaščani navadno zaznamovali njegovi hčeri, kedar so govorili o njiju. A Marica in Barbika nista bili pravi sestri, temveč le polsestri. S tem si moremo tudi razložiti veliko telesno in duševno razliko obeh.

Marica je bila prava pomladanska cvetlica. V dobi prve mladosti, visoko vzrastla, z belorudečim nežnim obličjem, s krasnimi očmi in lasmi, z majhnimi belimi ročicami, bila je podobna mestni gospodični, ki vzraste vzgojena in čuvana kakor redka žlahtna cvetlica. Bila je za kmetico
prelepa. Vsi so to trdili, a vendar gledali radi za njo, a še rajši se z njo pomenkovali. Saj kedar je govorila, delale so se ji sredi lic tako ljubeznive jamice, in zobki, beli kot sneg, pristojali so tako dobro majhnim ustom. Marica je vedela predobro, kakšno moč je imela v svoji lepoti; zato tudi ni o delu in pridnosti hotela nič vedeti. Njena glavna
misel in skrb je bila, kako si ohrani lepoto, in pa kako bi se čim lepše oblačila.

Barbika pa je bila celó drugačna. Majhna, nekoliko grbava, rumenega koščenega obraza in majhnih bledih očij; in kakor je na Maričinem obrazu vedno sijala zadovoljnost in samosvest o svoji lepoti, tako je bila na Barbičinem videti skrivna otožnost in pobitost. To pa jo je delalo starejšo, kakor je bila. Imela je še le štiri in dvajset let, a kazala jih je trideset. Uboga Barbika! Vedno je imela pred očmi krásno osemnajstletno sestro, vedno je čula hvaliti njeno lepoto, vedno je slišala, kako vsi, dà celó lastni oče govorijo le o Marici, le za njo se brigajo, le njej strežejo. In zakaj? — Samo zavoljo njene lepe zunanjosti! A ona
je bila tako grda, in vendar ni bila tega nič sama kriva. Bog jo je bil tako stvaril, kakor je bil Marici podaril lepoto brez njene zasluge. In vendar, samo zato, ker je bila grda, ni nihče nikdar maral za njo. Kako jo je to bolelo! — Izgubila je mater še v zibeli, potem je dobila mačeho, ktera pa je tudi le kratko čaša živela. Od tedaj so se vsi pri

hiši brigali le za Marico, za Barbiko pa se ni nihče zmenil, razun tedaj, ko so jo potrebovali za delo, kar se je pa vedno godilo. Vzrastla je osamela, zanemarjena, ne da bi jo kdo ljubil. Ko je nekoliko vzrastla, morala je takoj prijeti za vsako delo, in zdaj je sama vodila vse gospodinjstvo.
Marica je le zdaj pa zdaj, kedar je ravno hotela, prijela za kako lažje delo, a Barbika je morala delati in se truditi od zore do mraka.

Nihče se tudi temu ni čudil. Čemu bi bila Barbika na svetu, če ne za delo? — Da je Barbika grda, to je videl vsak, a kako da je pridna, delavna, in kako blaga, požrtvovalna duša biva v njeni nelepi zunanjosti, to je le malokdo vedel, ker se ni skoro nikdo brigal za njo.

II.

Pri ognjišču, na kterem je gorel majhen plamen, sedel je oče Boštjan praznično oblečen. Bil je mož kakih petdesetih do šestdesetih let. Njemu nasproti je stal čvrst mladenič kakih osemindvajsetih do tridesetih let, tudi praznično opravljen, na suknji pa je imel pripet šopek ponarejenih cvetlic.

Mladenič je bil sosedov sin Jože. Bil je lep, korenjaški fant; on je bil v vaši vzor vsem kmetskim starišem, ki so imeli hčere za možitev. Vsak oče, vsaka mati bi se bila srečno imenovala, ko bi imela njega za zeta, dasi ni
bil zeló premožen. A Jože je bil znan za najpametnejšega, najpoštenejšega fanta v vsej župniji; odtod njegova občna priljubljenost. Kot svojo lastnino je imel hišico, nekaj polja, majhen vinograd in nekaj dobro rejene domače živine v hlevu. Vse to pa brez dolgov. Pred kratkim je bil izgubil očeta in je zdaj sam z materjo gospodaril. Bratov in sester ni imel, a mati je bila že zeló stara in slabotna; pomagati mu pri gospodarstvu ni mnogo več mogla. Komaj da je še opravljala hišne posle. Moral je torej najeti pomočnika, da ne bi s poljskim delom zaostajal. Vsi so mu svetovali in prigovarjali, da bi se oženil, in on sam, dasi ni bil na to do zdaj še nikdar resno mislil, izprevidel je, da mu ne bo mogoče več samemu ostati. Začel si je iskati primerne neveste, vendar pa se še do zdaj ni bil odločil za nobeno.

K Boštjanovim je že kot otrok vedno zahajal, ker so bili njegovi najbližji sosedje. Kot otrok se je igral z Boštjanovima

deklicama, a pozneje je veljal v hiši za njunega brata.

Ni čudo tedaj, ako se je na enkrat po vaši začelo govoriti, da postane Marica sedaj gotovo Jožetova nevesta. Saj bode Marica poleg lepote prinesla možu tudi šest sto goldinarjev dote, ktere je imela od matere. Ali bi takšna nevesta ne bila Jožetu v srečo?

Jožetu se je Marica silno dopadala, a samo dopadala, spoštovati je nikdar ni mogel. Menda zato ne, ker je on resen, umen mladenič, občujoč že od malega z njo, poznaval tudi vse njene slabosti. Vedel je, da Marica ne mara za delo, a on je potreboval in želel dobiti delavno gospodinjo. Vendar pa se je zadnji čas začel oče Boštjan Jožetu silno dobrikati, in tudi Marica se mu je kazala neskončno ljubeznivo, tako da je njegovo srce že začelo iskreno prijateljstvo čutiti do nje.

A Marica ni bila samo zala, bila je tudi zvijačna. Ko je bil Jože pri Boštjanovih, začela je takoj po kuhinji z neko važnostjo pospravljati; nato je letela v hlev, tam se nekoliko pomudila, kakor da bi opravljala ondi posebno delo; odtod je šla na pôd po zrnje za kuretino, nazadnje prisopihala v kuhinjo k Jožetu in vsa upehana vzdihnila: „Bog, kako sem utrujena; danes sem že ves dan na nogah!“

Jožetu je nato kar zažarelo oko. Menda postane Marica še prav pridna gospodinja, mislil si je na tihem ves vesel. Do zdaj je bila pač še premlada za delo! Sklenil je torej v srcu, izprositi si o prvi priložnosti pri očetu Boštjanu, da mu o pustu dá Marico za ženo. Vendar pa ni
svojega sklepa nikomur razodel; hotel je Marico še nekoliko opazovati.

„Na dekle pa moramo danes dolgo čakati,“ reče sedaj Boštjan že nekoliko nevoljen, z žépno ruto pa maha med tem po svetlih visokih škornjih, ki so bili nekoliko prašni od pepela. „Poslal sem Barbiko k njej,“ nadaljuje on, „da ji pomaga se oblačiti; pa je vendar tako dolgo ni.“

„Kaj, ali Barbika ne pojde z nami k županovim?“ začudi se Jože.

„Kaj bi ona delala ondi?“ odvrne Boštjan; „na ples je tako nihče ne vabi. Ko bi se ti z njo na plesišču iz prijateljstva in usmiljenja včasi ne sukal, dekle še ne bi do danes vedelo, kaj je ples. Kdo bi pa tudi z grbavim dekletom plesal? Je pač sirota in ostane sirota vse svoje žive
dni, ker je tako spačenega života in nelepega obraza!“

„Ni tako hudo, oče, ne, kakor pravite,“ odvrne Jože pomilovalno. „Barbika se samo dozdeva grda, kedar je v Maričinem društvu; a kedar je sama in se vede tako pohlevno, kakor bi bila zadnja stvar na svetu, tedaj se človeku mili, da nehoté pozabi, da nima prijetne zunanjosti. A zato pa pomislite, oče, kako vrla gospodinja je Barbika; koliko je v življenju tudi to vredno!“

„Tu imaš zopet ti prav, Jože,“ pritrdi Boštjan zadovoljen. „Pridna, dobra in voljna je Barbika, kakor je ni menda ženske v naši vaši, ki bi bila njej jednaka. Saj pravim, Bog mi je s hčerama dva neprecenljiva bisera podelil: Marica je najlepše dekle cele fare, Barbika pa najpridnejše; kaj hočem več?“ — In mel si je vesel roke. „Kako težko bode Barbiki ostati domá in se ne udeležiti lepe, redke veselice pri županovih,“ začne Jože zopet črez nekaj časa; „naj bi vendar šla z nami, oče! Nekoliko razvedrenja in vesele družbe ji bode dobro dejalo; tudi je nevesta, županova Tončka, bila njena tovaršica.“

„Lepo je od tebe, Jože,“ pohvali ga starec, „da se tako skrbiš za to siroto; to kaže, da imaš dobro srce; ali Barbika res ne more z nami, ker nima primerne obleke. Marici sem dal novo napraviti, ali Barbiki se mi ni zdelo vredno. Ona itak razun v cerkev le redkokdaj še drugam zahaja. Potem pa tudi nočem dekleta razvaditi z dragocenimi oblekami. Naj bo sirotle zadovoljno, da sploh živi! Po moji smrti dobi malo ali nič od mene, ker malo imam, moža pa itak nikdar dobila ne bo. Drugega ji tedaj ne bo ostalo, kakor da gre služit. — Marica, da, to je nekaj drugega! Ta je lepa, ima posebno doto od matere, bo dobila moža, o tem ni dvomiti, in tako postane še menda v mojih starih letih moja jedina podpora. — Ali že gre sem,“ seže
si Boštjan v besedo. „Glej jo, Jože, mojo Marico, kako je krasna!“ — Ko to izreče, zasveti mu lice od veselja. „Srečen bode ta, ki jo dobi za ženo; ta se lahko ponaša z njo, ta! Tako žlahtna cvetlica ne raste v vsaki vaši.“ Tako je govoril in migal Jožetu z očmi.

Ponosna, kakor kraljica, približala se je med tem Marica. v svoji najlepší obleki; a kakor senca je stopala za njo uboga Barbika v skromnem, vsakdanjem oblačilu.

„Hej, Marica,“ zakliče zdaj oče dobre volje; „kako si se nališpala! Kakšnega hudirja si neki náse oblekla? — Jaz vedno pravim,“ reče proti Jožetu, „da ženske so podobne revnim kupcem, ki vse, kar najboljšega imajo, razpostavljajo

med okna in pred vrati na ogled. Ha, ha, ha! Zobce, svileno ruto, zlat križec, zlato verižico, srebrno zapono, tega vsega imaš na vratu, Marica! Ali dobro ti stoji, dobro; zdi se mi, da vidim tvojo rajnko mater, Bog ji daj nebesa, ker ta lišp je bil njen, da veš, Jože! — No, kaj
praviš, ljubi sosed, ali ne bode enkrat Marica krasna nevesta?“

Marica je nekoliko zarudela na to očetovo pohvalo, potem pa se z ljubeznivim nasmehom ozrla na Jožeta, da vidi, kakšen vtis to dela nanj.

Ta pa jo je, omamljen od njene lepote, nemo občudoval od nog do glave.

„Zdaj pa glejmo, da odrinemo,“ opominja oče Boštjan; „čakali že bodo na nas. — Barbika, le lepo čuvaj hišo; veruj meni, da ničesar ne izgubiš, če ostaneš domá. Dela imaš dovolj. Lečo prebiraj in pa rožni venec moli za dušo svoje rajnke matere! Tako, zdaj pa pojdimo!“

Skočil je z ognjišča, zažgal si pipico, potisnil klobuk na glavo ter s težkimi koraki stopal iz veže. — Jože in Marica gresta za njim. Pri vratih se obrne Marica proti Barbiki in reče: „Podvizaj se in pridno prebiraj lečo, da mi še mojo vsakdanjo obleko zašiješ; rokavi so vsi strgani!“

„Vse bom storila, Marica; le nič se ne skrbi,“ odvrne Barbika s prijaznim, a žalostnim glasom. „Dobro se imej!“ klicala je še za njo.

Črez nekaj trenutkov prihiti Jože nazaj, pomoli glavo v kuhinjo ter reče prijazno: „Z Bogom, Barbika! Če bi ti dolg čas postajalo, pa obišči mojo mater! Srečno!“ In to izrekši, hiti za Marico.

„Srečno, Jože!“ šepeta Barbika, in glas ji trepeče. — Kakor v sanjah gleda potem za odhajajočo dvojico. Njeno lice postane pri tem pogledu bledejše. „Kako lep parček!“ vzdihne polglasno! — Nato gre zapirat vrata, potem pa
začne pospravljati po kuhinji. Nehoté se njeno oko ustaví na majhnem zrcalu, ki je viselo v nekem kotu na steni. Za trenutek ogleduje v njem svojo podobo, potem si pokrije lice z rokami in zakliče z bridkostjo: „Grda sem, grda, predobro vidim; zato tudi ne smem nikamor! Oče in sestra se me sramujeta!“ — In solze, ki jih je že ves popoldan vzdrževala, silijo ji sedaj v oči. A to je trajalo le trenutek. Njen pogled se obrne zdaj na božje razpelo, ki je viselo nad hišnimi durmi. Hitro si obriše oči; sramovala se je solz.

Lepota bi mi nič ne pomagala, ako bi svojo dušo izgubila, misli si. Življenje je tako kratko; čemu se žalostiti za posvetne reči? Na sodnji dan bodemo pred božjim obličjem vsi jednaki, lepi in grdi. — Ah, kako jo je ta misel tolažila!

Šla je prebirat lečo in pri tem mislila in molila za svojo drago mamico, ktere nikdar poznala ni. A med delom ji stopa tudi vedno pred oči podoba Marice na Jožetovi strani. — Kako se bode ona sedaj srečno čutila v njegovem društvu! On je tako blag mladenič! — Pri tej misli jo zaboli znovič srce. Solzica ji prikaplja iz očij in kane na drobno lečo, ktero je prebirala.

III.

„Ali dobim kaj večerje, Barbika?“ — Tako jo popraša star upognjen mož, prišedši iz hleva v kuhinjo.

Bil je Peter, domači hlapec, ali bolje rekoč domači prijatelj. — Peter je bil za nekaj let starejši od Boštjana. Kot nepoznanega rejenca so ga sprejeli Boštjanovi stariši v hišo, vzredili so ga t a naposled je ostal za hlapca pri domu.

— Peter je bil najpoštenejša in najzvestejša duša. Delal je za dva človeka, a pri tem bil skromen in zadovoljen z vsem, kar je dobival hrane in oblačila. Tako je zdaj že blizu petdeset let bil v sreči in nesreči najboljši prijatelj Boštjanove hiše.

Barbika se kakor iz sanj prebudi, začuvši Petrov glas.

— „Ali je že tako pozno?“ popraša iznenadjena. „Potrpi nekoliko, ljubi Peter; takoj pristavim mleka in v četrt ure bode močnik na mizi.“

„In ko bi tudi bil še le v jedni uri, nič ne dé, Barbika; ni še take sile,“ tolaži jo Peter. — „To je vreme danes,“ nadaljuje in si pri ognju greje otrple roke. „Burja tako bučí, in vihar tako razsaja, kakor dá bi bil odnji dan. Človeka groza izpreletava. Ali te ni nič strah tako same domá bití?“

„Kdor ima čisto vest, temu se nikdar ničesar ni treba bati,“ odvrne Barbika z otožnim glasom. „Na smrt moramo itak vsak trenutek biti pripravljeni, bodisi o lepem ali o hudem vremenu.“

„Kako mračnih mislij si pa danes, Barbika,“ pravi starec in jo pomenljivo opazuje. „Na smrt sevéda moramo vedno biti pripravljeni, a navadno se v tvojih letih še ne misli na smrt. — Ti se mi zdiš nocoj žalostna,“ Peter

skrbno nadaljuje, „in če se ne motim, jokala si se tudi. Zakaj pa te niso oče vzeli s seboj k županovim?“

„Pusti to, Peter! Oče že vedó, kaj delajo,“ odvrne Barbika in vsiplje moko v vrelo mleko.

„Ne vselej, ne vselej,“ godrnja Peter. „Ti si njihov otrok, kakor Marica, in — in — e! jaz dobro opazujem, jaz dobro vidim, če sem tudi tih. Njegovo ravnanje s hčerama ni pravično, ni in ni! — No, pa rajši molčim; meni se ne spodobi obrekovati svojega gospodarja.“

„Prav tako,“ reče Barbika resno. „Govori rajši o čem drugem, Peter!“

„Da, da! Ko bi le vedel o čem,“ pristavi Peter, nekoliko pomislivši, in se praska po glavi. „Ženitve so zdaj vse končane, ker advent bo skoro tu. In za pustni čas, Bog vé, ali ne bodemo še v naši hiši svatov imeli?“

„Misliš?“ odvrne Barbika nekoliko zamišljena.

„Hm, jaz ne vem,“ pravi Peter v zadregi; „tako se sploh govori. Mislil sem, da si tudi ti že kaj čula o tem.“

Barbika nič ne odgovori, temveč nekako hlastno meša po loncu, kjer se je kuhal močnik.

„Ali lep par bosta, lep,“ nadaljuje Peter, ko vidi, da Barbika vedno molči, „če se bode res to zgodilo.“

„Ti misliš na Jožeta in Marico?“ oglasi se zdaj Barbika z negotovim glasom, in nekaj kakor mraz jo pretrese. „Dà, lep par bosta,“ pristavi bolj natihoma; „ko bi le tudi Jože z njo bil srečen,“ končuje vzdihnivši.

„To je glavno vprašanje to,“ modruje Peter. „Z Marico srečnemu biti ne bo lahka stvar. Da, ko bi ona imela tvoje dobro srce, Barbika, in pa tvoje pridne roke! Škoda za tako pridnega fanta; križ bode imel z njo. — Ali, jaz
sem tih; na svetu gre itak vse narobe; naj bo, kakor že hoče! — Prav za prav nimam nobene pravice obirati ljudij. — Tih sem, tih,“ ponovi še enkrat, in pozna se mu, da bi rad nekaj povedal, pa ne vé, kako bi pričel. „Ali, ko bi le ti, Barbika, pri tem tako žalostno ne gledala,“ pristavi obotavljaje se in v zadregi nekolikokrat pokašlja.

V tem trenutku je postavila Barbika pred njega skledo okusnega močnika. Njene roke so se pri tem vidno tresle. Peter pa je segel po njeno desnico in rekel sočutno:
„Barbika, ti trpiš; jaz te že dalje čaša opazujem, in zdi se mi tudi, da vem, zakaj tvoje srce krvaví. Uboga sirota!“ nadaljuje bolj s tihim glasom; „koliko bodeš še morala pretrpeti! — Že iz otročjih let si Jožetu dobra, a zdaj

naj bi on postal Maričin mož? Kako bodeš prenašala ta udarec, ubožica ti?“

Barbika je pri Petrovih besedah najprej zarudela kot piruh, a potem obledela kot stena. Osramočena, s pobešenimi očmi je stala pred njim, kakor grešnik pred ostrim sodnikom.

Na enkrat zatrepeče po vsem životu, ozre se bojazljivo okoli sebe, kakor da se hoče prepričati, ali res njiju nihče ne čuje, a potem zakliče vidno prestrašena: „Boš tiho, Peter, boš tiho! Kako moreš kaj takega sploh govoriti?“

„Nič se ti pred menoj ni treba sramovati, in tudi ne poskušaj mi zakrivati svoje skrivnosti!“ seže ji Peter zaupno v besedo. „Predobro poznam tebe in pa človeško srce. Kaj moreš, revica, zato, da se ti je v dušo vtisnila podoba jedinega človeka, ki ti ne zabavlja, in ki ti je vedno prijazen? — Povej mi, Barbika: ali se čutiš močno dovolj, boriti se z vsemi svojimi močmi proti tem mislim? Saj veš, da odslej naprej ne sme on več biti v tvojem srcu; grešila bi sicer proti Bogu in polsestri Marici.“

„O Peter, Peter, zakaj me toliko mučiš?“ reče zdaj jokaje ubogo dekle. „Vse, kar si mi zdajle povedal, pravim si sama dan za dnem. Ali pa res misliš, da sem kdaj gojila kakšen up, ker sem čutila, da imam Jožeta rajši kakor druge ljudi? — Ali meniš, da sem kdaj le za jeden trenutek pozabila, kako sem grda, uboga in pa zadnja v vasi? — Ravno, ker Jožeta rada imam, želim mu boljšo nevesto, kakor bi mu bila jaz. Moj Bog! On, tako blag, tako
razumen, tako premožen, da bi mene snubil? To bi bilo nezaslišano. — Ne, ne, Peter! Bog mi je priča, da tako prevzetnih mislij nisem nikdar gojila. Naj bo Jože srečen, ah,! tako srečen, kakor sem jaz nesrečna! In Marica je tako zala; ona ga more osrečevati, ako hoče! — In glej, Peter,“ nadaljuje po kratkem molčanju in si z žepno rutico briše objokane oči; „čula sem večkrat s prižnice povedati, da, komur Bog pošije nadlogo, temu daje tudi moči jo prenašati. Priznavam, da se že nekaj čaša čutim zelo nesrečno, ker slutim, da bo Jože snubil Marico; posebno danes, ko sem ju videla tako srečna skupaj hoditi, polnila mi je nepopisna bridkost srce. A sedaj mi je lažje. Polajšala sem si nekoliko dušo s tem, da sem tebi zaupala, kar me teži. Saj mi je predobro znano, da vsakemu človeku ni dano na svetu srečnemu biti; druge osrečevati je tudi sreča. In taka sreča naj bode odslej meni namenjena. Vse hočem storiti, da

Jožetu in Marici ustanovim zakonsko srečo. Marico hoče posebno čuvati, poučevati jo hočem in voditi k dobrem da postane vredna Jožeta, da bode dobra, blaga žena in pridna gospodinja. — Tu imaš, Peter, mojo roko! Obetam ti pri spominu moje rajnke matere, da hočem pomiriti svoje srce, siliti ga k pameti, da hočem ostati čednostna, da — da — —.“ Ni mogla dalje govoriti; spehana sede na klop, zakrije si lice z rokami in se bridko zajoče.

Tudi Peter si s koščeno roko potegne nekolikokrat črez vdrte oči. — „Čednostnemu biti, ljuba Barbika, to je vedno nekaj težavnega,“ pristavi nato z ginjenim glasom. „Vsaka čednost je obdana z vencem bodečega trnja, ker bil sicer čednost ne bila tako lepa, tako vzvišena. In veš, zakaj? Ker je zbodljivo trnje bolj trajajoče kakor rahlo cvetje; ono se ne osipava, kakor rahla peresca nežnih rožic.

— Zdaj se pa utolaži, Barbika! Čitaj bukve o Kristusovem trpljenju in je premišljuj, in videla bodeš, da so tvoje bolesti le senca proti njegovim. Znano ti mora biti tudi iz evangelija, da Bog tepe, kogar ljubi. Naj bode tedaj tvoje trpljenje tebi v zveličanje, ne pa v pogubo! Le zvesta ostani
obljubi, ktero si mi storila malo prej, in božja roka bode čuvala nad teboj. — Zdaj pa lahko noč, Barbika! Pozno je že; k počitku moram iti. Tudi ti idi počivat; spanje te bo umirilo.“ Prižgal je majhno leščerbo ter ves pobit in zamišljen šel momljaje iz hiše.

Barbika pa poklekne pred božjim razpelom in moli dolgo in pobožno. Nato se vleže, in kmalu se njene trudne oči zapró v blagodejno spanje. Angelj miru je že bil upokojil razburjeno srce.

IV.

Drugo jutro je bila Barbika prva po koncu. Ko je pomolzla kravo, pospravila je po hiši in pripravila zajuterk. A oče in Marica se nista prikazala pri zajuterku. Prišla sta še le proti jutru od veselice, in zdaj sta se ravno zibala v najboljšem spanju. Peter in Barbika sta zajuterkovala sama. Še le proti deveti uri vstane Boštjan. Bil je čmeren in slabe volje ter se pritoževal, da ga bolí glava. Privoščil si je bil sinoči nekoliko preveč trsovega soka in spal je premalo. Marica pa, ki je še le po deseti uri vstala, bila je sicer nekoliko bleda in zaspanih očij, a jako vesela in dobre volje. Pripovedovala je Barbiki v jednomer, kako dobro se je imela
včeraj, koliko je plesala, in kako je ves mladi moški svet

norel za njo. Nazadnje pa ji še z radostnim obrazom zaupa, da jo je poprašal Jože, ali bi hotela postati o pustu njegova žena, in da ji je obljubil, da jo príde v nedeljo snubit k očetu.

„Danes je pondeljek; v jednem tednu sem tedaj že nevesta. Juhé! Barbika; to bom letos imela vesel predpust!“ vzklikne nato z razuzdanim veseljem in se zasuče okoli sebe. „Veš, Barbika,“ nadaljuje z dobrikavim glasom, „onih dvanajst pasem prediva, ktero si lansko zimo tako tanko sprela, da so se vsi čudili, postane sedaj mojih. Iz njih si dam napraviti fino platno za srajce; saj ti lahko za hišne potrebe o priliki napredeš drugega. Tudi onih šest parov novih rjuh, ktere hraniš v škrinji za posebne priložnosti, vzamem jaz s seboj. Ako bi kdo vas obolel, izposodite si lahko pri meni jedno ali dve, pa bo. Sploh glej, da pri gospodarstvu sedaj nekaj prihraniš za mojo balo. Onih šestih sto goldinarjev, ktere imam od matere, ne bi se rada dotaknila. Saj je bilo letos jabelk in orehov veliko; ako te prodamo, izkupimo lep denar. Tudi pšenice in turščice je bilo letos dovolj, v nekoliko tednih bode tudi tele že godno za prodajo, in pa jedno prase ženejo tudi oče lahko na sejem. No, v sili bi lahko prodali tudi kravo; mleko se po zimi po ceni dobiva, ker ljudi preveč zebe, da bi ga nosili v
mesto na prodaj. Tako si vsaj prihranimo več centov sena in nekaj vreč otrobov, kar je tudi nekaj vredno. Pomladi lahko potem oče drugo kravico kupijo. — Kaj ne, zlata moja Barbika, da izkupimo iz vsega tega blaga par sto goldinarjev? Kaj hočeš? Spodobi se vendar, da dobim lepo balo, in da napravimo imenitno ženitovanje. To bode naši hiši v čast in Jožetu ljubo; saj je on najbrhkejši fant cele fare.“

Med tem, ko je Marica skoro brez sape v jednomer govorila, sedela je Barbika mirno na nizki stolici, strgala surov krompir in pazljivo poslušala sestro. Ko je Marica umolknila, odložila je tudi Barbika svoje delo. Nato povzdigne svoj pogled na Marico ter jo nekaj trenutkov otožno, a milo pogleduje.

„Kako me veseli, Marica, da si tako srečna,“ reče potem odkritosrčno; „smeš biti tudi zadovoljna, ker boljšega ženina, kakor je Jože, ne bi ti mogla dati nebesa. Da vama Bog podeli svoj blagoslov, in da bi uživala neskaljeno srečo de konca svojih dnij, za to hočem vsak dan moliti. — Gledé bale pa storimo, ljuba Marica, kakor nam bodo okoliščine

dopuščale. Ne smeš pozabiti, da ves denar, ki ga izkupijo oče iz pšenice in turščice, gre za davek. Davka pa, kakor veš, ni mogoče odlagati, ker smo že za lansko leto na dolgu. Tudi v hiši imamo mnogo nujnih potreb; pa te bi se dale menda še odložiti, da le tebi nekaj bale pripravimo, ako se res svojega denarja nočeš dotakniti. A veliko ne bode mogoče, draga moja, ako nočemo spraviti hiše na kant. — Moj Bog, Marica, ali si res tega mnenja, da je zakonska sreča odvisna od dragocenih oblek in bogatih svatov? Da se le vajini duši sporazumeta, in da se s pridnimi rokami poprimeta gospodarstva, v tem samem bode obstajala vajina bodoča sreča. — Marica predraga, do zdaj si pač v svojem mišljenju in delovanju bila še vedno na pol otrok. Zdaj pa mora postatí drugače. Dela se moraš resno lotiti, da se naučiš gospodariti, da Jožeta srečnega storiš. Kaj ne, Marica, da hočeš in boš Jožeta osrečevala?“ končala je Barbika s prosečim glasom.

„E, kako znaš dobro pridigovati,“ odvrne Marica na pol šaljivo, na pol zbadljivo; „bolje, kakor naš mladi, novi gospod kaplan. Čemu se pa tudi toliko skrbiš za mojo bodočnost? To naj bode moja in Jožetova skrb, ne tvoja, kako bodeva drug z drugim izhajala. Zavoljo hišnega gospodarstva pa mi lahko ti pri vsakem delu pomagaš; saj boš moja sosedinja, in čemu si mi potem sestra?“

Barbika hoče nato nekaj odvrniti, a v tem trenutju se
vráta odpró, in Jože, vpadlega lica in skoro brez sape, prihiti v hišo.

„Moj Bog, Jože, kako si bled! Kaj se ti je domá pripetilo?“ popraša Barbika, sama zdaj najbolj prestrašena.

„Mati,“ začne Jože pripovedovati.

„Kaj me nič ne vidiš, Jože, da me še ne pozdraviš?“ seže mu hitro Marica neprijazno v besedo ter se mu približa.

„Ah, da! Dobro jutro, Marica! Res te še v naglici videl nisem,“ izgovarja se Jože. „Ali moja uboga mati so črez noč oboleli. Prišel sem prosit, da bi Peter opoldne pogledal nekoliko v naš hlev; jaz hitim v mesto po zdravnika. O priliki mu njegov trud povrnem.“

„Oh, kako sitno, da so mati oboleli!“ godrnja Marica slabe volje. „Sedaj boš pa zopet pri njih domá tičal, a ne zahajal k nam!“

„Idi, hiti, Jože, po zdravnika! Ne mudi se tukaj s praznim govorjenjem,“ prigovarja Barbika vsa presunjena

vsled žalostne novosti. „Tvoja mati in hiša ostaneta med tem v našem varstvu. Le bodi brez skrbi!“

„Ne, nikar! Tja naj nihče ne hodi razun Petra, a še on se naj mudi samo v hlevu,“ odvrne Jože v vidnih skrbeh. „Soseda, botra Urša, ménijo, da utegnejo mati dobiti osepnice.“

„Oh ti moj Bog!“ zakliče Marica vsa prestrašena in se hitro umakne od Jožeta. „Zapusti, Jože, našo hišo! — Idi proč od njega, Barbika! — Jezus — Marija, osepnice! To je kužna, to je grozna bolezen! Vsa trepečem od strahú,“ kriči nato Marica v pretrganih stavkih in se stisne v zadnji
kotiček v hiši.

„Marica, ti me podiš?“ vpraša Jože globoko ranjen.

„Veš kaj?“ odgovori Marica malomarno. „Vsak človek je svoj najboljši prijatelj! Svoje lepote pa iz same lahkomiselnosti ne postavljam v nevarnost.“ To izrekši, odpravi se urno črez stopnice v zgornji hram.

„Hiti vendar v mesto po zdravnika! Nikar ne trati časa!“ sili zdaj Barbika v Jožeta. — On pa je kakor okamenel stal na mestu in zri v vrata, skoz ktera je zbežala Marica.

„Nič si k srcu ne jemlji Maričinih besed, Jože!“ tolaži ga Barbika sočutno, ko vidi, kako on trpi vsled Maričinega brezsrčnega obnašanja. „Marica je nocoj premalo spala; zato je tako razdražena. Odpusti ji, Jože! Je še tako mlada; na pol še otrok. Ti jo boš že spravil na pravo pot.“

Iz Jožetovih prsij se izvije težek vzdih. — „Moram iti,“ reče zamolklo. „Bog s teboj, Barbika!“

In z urnimi koraki se napoti proti mestu, ki je bilo dve uri oddaljno.

V.

Ko je Jože odšel, zamisli se Barbika za nekaj trenutkov. Nato pa gre, kakor da bi se bila za nekaj odločila, k Marici v zgornji hram.

Gor prišedši, reče odločno: „Marica, ljubezen do bližnjega in pa dolgoletno prijateljstvo z Jožetovo rodbino nam nalaga dolžnost, pomagati sedaj njegovi bolni materi. Tako samo jo puščati štiri ali pet ur, dokler se Jože ne povrne z zdravnikom, bilo bi brezsrčno. Sklenila sem, da pojdem jaz tja pogledat. Nič se kužne bolezni ne bojim, če so res mati oboleli na osepnicah. Bog bo moja obramba; saj brez njegove volje niti jeden las človeku z glave ne pade.

— Bodi tedaj tako dobra, Marica, in skrbi, da bode do poldneva obed pripravljen; saj veš, kako oče točnost ljubijo. Jaz ne pridem nazaj, dokler ne vem, kaj zdravnik misli o bolezni, in dokler se kdo ne najde, ki bi čuval bolnico. — Tako, zdaj pa grem, Marica,“ in odide, ne čakaje Maričinega odgovora. Po stopnicah gredoč čuje Marico klicati za seboj. Najbrž ji je hotela zabraniti blagosrčni namen; zato se z brzimi koraki hitro napoti k sosedi.

Vrata sosedove kuhinje so bila samo prislonjena. Barbika stopi v hišo; žive duše nikjer ne vidi. Napoti se tedaj v znano ji spalnico. Tu je v postelji bolestno stokala Jožetova mati.

Barbika se ji približa in jo sočutno ogovori; a bolnica je v ognju vročinskem še ne spozna. Barbika ni zdaj vedela, kako bi ji pomagala. Privzdigne ji nekoliko vzglavje, poravna ji odeje, obriše pot s čela, da bi ji polajšala nekoliko težave. In res, zdelo se je, da to sočutno Barbičino
dejanje bolnici dobro deje. Začela je postajati mirnejša, in črez nekaj čaša zadremlje celó v rahlo, dasi tudi nemirno spanje. — Barbika pa začne rožni venec moliti za bolnico, da ji čas hitreje preide. Ure so ji neskončno počasi minile. Zdelo se ji je, da že vso večnost sedi pri bolnici, in vendar je majhna stenska ura kazala še le na poltri. — Jože in
zdravnik morata vsak trenutek priti, misli si sama pri sebi. Nato vstane in začne nekoliko pospravljati po sobi, da bi izgledalo čedneje.

Tam na klinu je visela praznična Jožetova obleka, a na tleh je ležal njegov praznični klobuk.

Najbrž je padel s klina, misli si in ga hitro skrbno pobere. S svojim, komaj opranim predpasnikom hoče prah obrisati z njega, ko zagleda za trakom že oveneli šopek cvetlic. Barbika spozna takoj, da je to Maričin šopek, kterega je včeraj na plesu imela za pasom. Kakor ogenj zapeče jo ta pogled v srce. Hitro obesi klobuk na klin, ne da bi ga očistila. Nato zopet sede k bolnici in zre v njeno bledo lice. Upala je, da bode pogled na trpečo
starko pregnal mimogredočo bridkost njene duše. A nič ji ni pomagalo, da si je tudi prizadevala misliti na kaj drugega. Vedno ji je v ušesih šepetal glas: Marica postane kmalu Jožetova nevesta! Pri tej misli pa ji nekaj
kakor kamen teží srce. — Ah, kako težko je človeku v resnici blagodušnemu biti! Uboga Barbika; sinoči je bila z božjo pomočjo storila tako trden sklep, da hoče brez nevoščljivosti

gledati Maričino srečo na Jožetovi strani, a kako je zdaj njeno srce proti njeni volji omahovalo v tem sklepu.

V kuhinji se zdajci začujejo brzi koraki. Vrata se odpró, in Jože stopi z zdravnikom v sobo.

„Barbika, ti si tukaj?“ zakliče Jože ves iznenadjen. „In ko bi bolezen res bila kužna, kaj potem, Barbika?“

A ona se dela, kakor da ga ne čuje, temveč z nekim nemirom opazuje zdravnika, ki je preiskoval bolnico.

„Nič ne bode hudega,“ reče zdaj zdravnik; „o osepnicah pa niti govora ni. Mati so se močno prehladili, menda si pri tem tudi želodec nekoliko pokvarili. Odtod vročina v glavi in mraz po životu. Zapisal jim bom majhno zdravilo; nekaj dnij pa naj ležijo na toplem v postelji in nič drugega kakor govejo juho pijejo.“

„Ali naj žensko najmem, ki bi čuvala mater in jim stregla?“ vpraša Jože zdravnika.

„Ni treba,“ odvrne on nato. „Vaša sestra se mi vidi pametno dekle; bode že znala z ljubeznijo in potrpežljivostjo čuvati mater.“ — Menil je, da je Barbika Jožetova sestra.

Barbika nato močno zarudi, Jože pa se nasmehne. — Ko zdravnik odide, ponudi Jože Barbiki roko, zahvaljujoč se ji, da je proti njegovi volji ves popoldan čuvala mater. A ona se njegove roke še ne dotakne in noče nič slišati o zahvali.

„Ostani do večera ti sedaj pri materi,“ pristavi nato in ga pri tem še ne pogleda; „jaz hitim domú, da pripravim večerjo in naznanim Marici, da mati nimajo osepnic. Najbrž ko zve, da ni pri vas nobene nevarnosti, pride semkaj tebi in materi družbo delat. Po noči pa, ako dovoliš, bodem jaz čuvala poleg matere. Ti si spehan od dolge hoje in od včerajšnje prebdele noči. Spanja si silno potreben.“

„Barbika, ti si angeljec, ne človek,“ odvrne Jože ves ginjen. — A Barbika ga še čula ni, ker je bila že zbežala iz hiše.

VI.

Ni še minilo dobre četrt ure, odkar je Barbika zapustila Jožetovo mater, ko pride Marica tja s smehljajočim in veselím obrazom, kakor navadno. Nališpana je bila, kakor da bi šla v cerkev. V sobo stopivši, hiti naravnost k postelji in reče s skrbnim, mehkim glasom: „Ah, Bogu tisočkratna zahvala, mati, da vaša bolezen ni nevarna! Kako

sem bila zavoljo vas v skrbeh, in koliko žalosti sem prestala v teh kratkih urah zavoljo vas, dopovedati vam ne morem! Komaj sem mogla dočakati, da se je Barbika vrnila domú, da morem potem jaz priti k vam. Kaj ne mati, da boste v nekih dneh že po koncu, in da boste že utegnili opravljati hišna opravila?“

Bolnica, ki je bila zdaj pri popolni zavesti, ker ji je nekoliko odlegla mrzlica, ničesar ne odgovori; samo z glavo je zmajala dvoumno. Ali ni zaupala Maričinemu dobrikanju, ali pa ni verjela, da utegne še kdaj ozdraveti. Bodisi, kakor hoče, gotovo je, da se je bilo njeno lice o Maričinem prihodu takoj zmračilo.

„Mati ne bodo sploh več smeli nobenega težkega dela opravljati,“ oglasi se zdaj Jože z resnim glasom.

On se ves čas, odkar je bila prišla Marica, ni ganil z mesta, niti zinil besedice. Sedel je ne daleč od materine postelje, in kakor da bi Marice ne videl in ne čul, vezal novo metlo za hišno porabo.

„Kdo pa bo potem pri hiši delal?“ popraša nato Marica s slabo zakrito nevoljo; „deklo bosta morala vzeti.“

„To mi ti svetuješ?“ odvrne Jože in jo še le zdaj, toda strogo pogleda. „Kaj pa, ko bi si rajši ženico pripeljal na dom? Dekle bi potem ne trebalo.“

Marica nekoliko zarudi. „Da, da, ali —,“ jeclja v zadregi in se ogiblje ostrega Jožetovega pogleda. „Brez dekle, menim, pa vendar ne bode šlo. Dela se pri hiši preveč nabere.“

„Če so pa do zdaj mati, ki so stari in slabotni, vse sami opravljali, utegne menda zdrava, mlada ženska tudi izvrševati isto delo,“ méni Jože z moškim glasom. „Na polju in v vinogradu vzamem itak pomagača, kedar je nujno delo; vse leto pa rediti še četrtega človeka pri hiši, bila bi
potrata.“

Marica zdaj vnovič zarudi, pa menda od sama jeze. — „Vprašati se pač moraš, kakšno je dekle, kterega si izvoliš za ženo,“ pravi nato prevzetno in pogleda nekako drzno Jožetu v obraz. „Grda, revna ženska, že verjamem, da bi ti hotela za deklo biti pri hiši, ali —.“ Ni si upala dalje povedati svojega mnenja; umolkne torej in z nekakim srdom se igra s svilenimi trakovi svojega predpasnika.

„Ali lepa in nekoliko premožna, kakor si ti, Marica, takšna ženska ni za delo, hotela si reči, kaj ne?“ a seže ji Jože porogljivo v besedo. „Sicer pa tukaj ni mesta, da bi

razpravljala gospodarska vprašanja,“ nadaljuje on bolj s tihim glasom in se skrbno ozre na bolnico. „Čudim se samo, Marica, kako si, se na enkrat odločila priti k nam. Ali si pozabila, da si me davi ob jednajstih spodila iz hiše, ker si se bala, da okužim s svojo pričujočnostjo tvoje nežno obličje?“

„Kaj, ali se res kujaš za tako malenkost, Jože? In to je tedaj vzrok tvoje razdraženosti?“ vpraša Marica navidezno dobre volje, a v resnici je bila silno prestrašena. Spoznala je, da je Jože na njo resno hud, in se je torej bala, da bi njen up, postati njegova žena, ne splaval po vodi. „Pojdi, ali je to moško?“ nadaljuje ona in se prisiljeno nasmehne; „kaj ne veš, da sem se samo šalila s teboj, da te nekoliko podražim?“

„Kujati se ni moja navada; to dobro veš,“ odvrne Jože vidno razžaljen. „Da si se z menoj šalila, praviš. Dobro! Sprejmem za šalo tvoje neblago obnašanje, ki mi je pa, Bogu bodi hvala, še o pravem času odkrilo tvojo
trdosrčno, oholo dušo; ti pa moraš tedaj tudi za šalo smatrati to, kar sem ti sinoči v nekem slabem trenutku obetal. In tako sva si zdaj bot! Ako pa nimaš kaj posebnega povedati, lahko greš domú; zakaj mati potrebujejo mirú.“

Marica je obledela kot stena, ko se ji Jože odločno s kratkimi besedami odpové za vselej. Da, za vselej! To je Marica predobro vedela. Kakor je Jožeta poznala, vedela je, da je v svojih sklepih neomahljiv kakor skala.

„Ti me podiš?“ reče zdaj z jokajočim, presunjenim glasom.

Ti me podiš? vprašal je njo tudi Jože, ravno tako presunjen pred nekterimi urami.

Kako se v življenju dobro z dobrim, hudo s hudim v jednaki meri povrača! A povračilo je prišlo Marici prehitro, prenenadoma; prišlo ji je kakor strela z jasnega neba; našlo jo je nepripravljeno. Zdelo se ji je nemogoče, da bi bili vsi njeni v oblakih sezidani zlati gradovi o bogati bali, o veselem predpustu, o veličastni svatbi in o lepem, pridnem in poštenem zakonskem možu kar z jednim pihom porušeni!

„Ne podim te ne, Marica, Bog me čuvaj!“ reče zdaj Jože po kratkem premolku nekoliko prijazneje. — Videl je, da je bila Marici njegova odpoved hud udarec. Smilila se mu je. „Ali ljubo bi mi vendar bilo,“ nadaljuje, „ko bi

odšla za danes. Najin razdraženi pogovor utegne mater še vznemirjati.“

„Ali si mi tedaj še dober? Nisi li náme več hud?“ vpraša nato Marica kakor v jedni sapi z mehkim zapeljivim glasom in se mu dobrikaje približa.

„Dober sem ti še, toda samo kot star znanec in hišni prijatelj, več pa ne,“ odvrne naglo z odločnim glasom. Pri tem pa Marice še ne pogleda, temveč se hitro upogne nad jerbaščkom, polnim metlike, kterega je imel pred seboj, ter začne po njem hlastno metati, kakor da bi ondi nekaj iskal. Marica takoj spozna, da se Jože izogiblje pogledati jo, zato da bi ga ne omehčala njena zala zunanjost. In ona je to dobro vedela. Nasmehne se torej skrivši in si pri tem misli: Če se danes nočeš udati, boš se pa drugi dan, ali zmaga bode gotovo moja! — „Tedaj pa srečno!“ reče nato glasno s prisiljeno-otožnim, pobitim glasom in se počasi napoti proti vratom. Upala je še vedno, da jo bode Jože poklical nazaj; ker se pa to ni zgodilo, odpravi se vendar domú.

Ko Marica odide, privzdigne hitro Jože glavo, lice se mu zjasni, in kakor rešen hude muke, vzdihne olajšan. Nato se pripogne nad materino posteljo. Ona je rahlo dremala. — „Rešil sem vas, uboga moja mati,“ zašepeče polglasno, „trdosrčne, neprijazne snahe, ki bi vas bila spravila prerano
v grob. Oh, kako mi je zdaj lažje pri srcu. In vesel se vsede na prejšnje mesto in nadaljuje delo.

VII.

Ko se potem okoli devetih zvečer povrne Barbika k sosedinji, da bi jo čuvala črez noč, najde Jožeta v kuhinji. Hodil je nemirno gor in dol, in neka skrb se mu je videla na obrazu.

„Ali si prišla, Barbika?“ pozdravi jo z nenavadno mehkim glasom; „komaj sem te čakal.“

„Ali je med tem materi huje postalo?“ popraša ona v skrbeh.

„Ne, Barbika! Materi je, hvala Bogu, mnogo bolje, zdaj so vedno pri polni zavesti. Med tem ko si bila ti domá, pogovarjal sem se z njimi o našem skorajšnjem novem, kakor upam, srečnem rodbinskem življenju, in od
tedaj so kakor na novo prerojeni.“

„Verjamem,“ pritrjuje Barbika s komaj slišnim glasom in pobesi oči. „Marica je tako zala in ima tudi doto; ona bo pravi kinč vaši hiši.“

„O Marici še govora ni bilo,“ odvrne Jože naglo in nekoliko zarudi. „Marica, kakor sem še o pravem času izprevidel, ni stvarjena, da bi bila moja žena. Ona je samo dobra, kakor si ti ravno izrekla, za hišni kinč; kmet pa, kakoršen sem jaz, ne potrebuje kinča pri hiši, temveč ženico z blagim, čutečim srcem, z bistrim razumom in s pridnimi rokami. Tudi se mi zdi, da je Marica še premlada za možitev. Jaz menim, da postane v kakih štirih ali šestih letih resnejša, pridnejša in čednostnejša. Sčasoma namreč
bode izprevidela, da lepo obličje je le postranski dar božji, kteri pa za blagor duše in občno srečo nima veljave. Spoznala bode, da je lepota ženski celo v pogubo, ako se ji ne pridružijo še druge toliko potrebne čednosti. — Jaz pa zavoljo bolezni svoje matere potrebujem čim prej gospodinje pri hiši; čakati mi pa ni več mogoče. In Barbika, ali ne uganeš morda, ktero deklico da želim zdaj snubiti?“ popraša jo na pol s porednim, na pol s čutečim glasom ter se ji približa. — „Čemu pa tako trepečeš, Barbika? Ali se me bojiš?“ nadaljuje on vidno v skrbeh, ko jo vidi bledeti in se komaj
držati po koncu. „Sem se li menda motil, Barbika, meneč, da si mi srčno udana, da bi ti hotela zvesto me spremljati skoz življenje? — Povej, Barbika, ali bi hotela postati moja žena?“

„Jože!“ zakliče zdaj Barbika z glasom srce pretresajočim. „Jože, ali se šališ z menoj? Ali ne ves, da nimam ničesar na svetu, kakor delavne roke in pa krotko, ponižno srce v prsih?“

„Ki bije za mene, kaj ne, Barbika?“ seže ji Jože vesel v besedo. „Slutil sem to že davno. — Pojdi, Barbika! Materi greva hitro naznanjat, da sva se sporazumela. Kako srečna bode ona!“ — In prime jo rahlo za roko ter jo privede k materi.

„Ali sta se dogovorila?“ popraša ju mati s slabotnim glasom, ko stopita v sobo. „Pridita bliže, da vaju blagoslovim! Da, da! Vidva bodeta zakonska dvojica prav po božji volji; kakor stvarjena sta jeden za drugega. Bodita
srečna, otroka moja; ljubita se v sreči in nesreči, a nikdar, nikdar ne pozabita Boga, ker brez njegovega blagoslova ni sreče na svetu!“

Barbika poklekne pred njeno posteljo, zagrebe lice odejo ter zakliče v sladkih solzah veselja in ginjenosti: „O mati, mati, jaz nisem take sreče vredna, jaz, zadnje dekle v vasi! — Ali s pridnostjo pri hiši in z ljubeznijo do vaju obeh jo hočem vsaj nekoliko zaslužiti.“

VIII.

Oče Boštjan se je kar začudil, ko ga Jože teden pozneje prosi za Barbičino roko, — „Ali se ti je zmešalo fant?“ rekel je krohotaje se od smeha. „Barbiko, nelepi ubogo in tudi ne več mlado, ceniš bolj kakor lepo in premožno Marico? — Sicer pa Barbiko tudi za dom potrebujem. Kdo bo delal potem pri hiši? Marica bi nas pustila vse, živino in ljudi, stradati.“ — Nazadnje pa, ko je videl, da Jože ne odstopi od svojega sklepa, udal se je
njegovo voljo.

„V božjem imenu, vzemi jo tedaj za ženo, če jo res hočeš na vsak način imeti. Za Marico me ni strah; oni dobi lahko toliko snubačev ob jednem, kolikor ima prstov na rokah. No, saj jaz vedno trdim, da današnja mladina nima možganov na pravem mestu.“

In zdaj ostane potrpljivemu čitatelju le malo več naše povesti pripovedovati. Prvo pustno nedeljo, šést tednov odzadnjih dogodkov, oklicali so gospod župnik s prižnice strmečim poslušalcem Jožeta in Barbiko za ženina in nevesto. Pristavili so še, da ta jedini oklic velja za vse tri.

In njuna poroka se je vršila potem v pondeljek na tihem v domači župnijski cerkvi. Brez godbe, brez streljanja iz samokresov sta šla Jože in Barbika k poroki. Njima sta sledila presrečna Jožetova mati, ki je bila med tem zopet ozdravela, in zvesti Peter, ki se je isti dan zdel za deset let mlajšega, tako je bil vesel.

Barbika v čedni, a priprosti obleki, stopila je ponižno na Jožetovi strani pred božji oltar. Z njenega isti dan nekoliko bledega obraza sta se svetila nepopisna srčna radost in dušni pokoj. In prisegla sta si drug drugemu večno ljubezen, spoštovanje in zvestobo, ktero prisego sta obadva zvesto izpolnjevala do konca svojega življenja.

Nevoščljive vaške deklice so se posmehovale grdi, revni nevesti in priprosti svatbi, v srcu pa si je vsaka želela biti na Barbičinem mestu. Pametne ženice pa so si šepetale med seboj: „Glejte, glejte! Saj Barbika ni tako grda, kakor se nam je nekdaj zdela; samo dobro pogledati jo mora

človek! Pa kakšna miloba in nedolžnost se razliva po vsej njeni osebi! To dela, da postaja, čim dalje jo gledaš, tem prijetnejša. Jože si je pametno izvolil; prav srečen bode z njo!“

Marica se je kmalu utolažila po Jožetovi izgubi. Že
kar drugo nedeljo se je šalila in smejala z drugimi mladeniči. In tako je teklo leto za letom naprej. Snubačev je imela res na izbiro, dokler je bila mlada in lepa, a pravega ženina nikdar. Vsak si je mislil: Ako se je ni upal Jože vzeti za ženo, vedel je gotovo, zakaj; on ni bil prevzeten.

Marica pa se je sčasoma tudi naveličala samo začasnih snubačev; začela se je sramovati in jeziti, da je nihče resno ne snubi. Jeza in skrb pa sta hitro pokopala njeno lepoto. Ko je bila komaj trideset let stars, postala je iz nekdanje lepe Marice suha, čmerna Maruša, s sitnim, vpadlim, nezadovoljnim licem in hudobnimi očmi.

V hiši pa ni bilo po Barbičini možitvi nobenega reda, nobene snažnosti, nobene štedljivosti več. Premoženje se je vedno bolj krčilo, dolgovi pa naraščali, tako da so bili vsako leto primorani vzeti na pomoč stotak Maričine dote, da ne bi hiša obnemogla. Če je tudi Barbika kolikor mogoče s svetom in tudi s pomočjo podpirala Marico pri gospodinjstvu, vendar ni to nič izdajalo. Kar je Barbika danes zidala, podirala je jutri Marica. Barbika pa je imela s svojim gospodarstvom in z lastno rodbino dovolj opravila, da ni mogla več tako, kakor nekdaj, skrbeti za Marico in očeta.

Ubogi oče Boštjan je postal v kratkem času vsled skrbij in žalosti bolj kakor od let močno upognjen, sivolas starček. Hodil je skoro vsak dan tešit svoj pogled in segrevat svoje mrzle ude k Barbiki. Marica ga je namreč puščala stradati, da bi si za tako prihranjene novce mogla kupiti kak lišp
ali novo obleko.

„O Jože, Jože!“ vzdihoval je večkrat proti svojemu zetu pomilovanja vredni starček; „blagoslovi vedno ono nevidno roko, ki ti je še o pravem času odprla oči, da nisi zagazil v brezdno propada! Oh, in jaz sem se tebi tako
brezsrčno posmehoval, ko si zapustil Marico, da bi snubil Barbiko! Kako se zdaj moja zaslepljena ljubezen do Marice in krivično zaničevanje Barbike maščuje na meni!“ — In nesrečni oče je skrival lice med rokami ter se na tihem bridko jokal.

Toda iz njegovega trpljenja ga je poklical Bog še o pravem času. Po kraki bolezni je umri ravno nekaj dnij

poprej, ko so imeli upniki vse njegovo pemoženje prodati. Maričina dota je bila že davno prej pri koncu.

Po očetovi smrti ni Marica več hotela ostati v domači vasi. Barbika jo je s solzami v očeh prosila, naj ostane pri njej za vedno; a bilo je zastonj. Marica je po vsej sili hotela proč; sramovala se je svoje nesreče, ktero je zakrivila sama, kakor ji je vest očitala.

Šla je daleč proč od rojstne vasi in se klatila od jedne službe do druge. Nikjer je niso mogli dolgo strpeti; saj ni bila za nobeno delo. In njen konec je bil, da je kot beračica, zapuščena, brez vse tolažbe, od samega pomanjkanja umrla na tuji zemlji.

Barbika pa je na strani poštenega, zvestega moža, v družbi zdravih, pridnih otrok, spoštovana in ljubljena od vsakega, ki jo je poznal, dočakala srečne, vesele starosti!