Dragotin

Pesjak, Luiza

1864

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7

Kako lep je spomladanjski svet ob zoru, kedar jutranja zarja vse obseva z rožnato svojo svitlobo, kedar se krilati glasnik ranega dneva, veseli škrjanček vzdiga pod visoke oblake in gozdne ptičice budí z žvergolečim svojim petjem, kedar vse, do najmanjšega atoma, začne gibati se in oznanjati radost svojega bitja. Vijolice dihljajo sladko vonjavo, rože žaré in s tisoč in tisoč cveticami si veze mlada zemlja nevestino svojo obleko; v vsaki cvetici miglja žlahni kamen, v kterem se lomijo solnčni žarki, in lepó se podajo rosne te solzice slikam veselja, goršaje jih, kakor se lepša sladka sreča in slavi s solzami britke otožnosti. Pisani metulji frfolé od cveta do cveta, poljubovaje sreberne bisere iz lepo dišečih čašic, marljive bučele unašajo Florinim otrokom najslajši poživek in zamolkli hrošči brenčijo okoli njih v enoglasnem svojem šumenji. Povsod kraljuje veselje in marljivost in vendar je vse pokojno in mirno, kakor da bi Gospod stvarstva sam zdaj in zdaj nevidno prišel in kakor da bi lahke meglice kadila pred njim trosile, cvetice mu venčale pota, ptičice mu himne pele in da bi klasje in gozdi njemu upogibali se.

Bilo je tako čudopolno jutro majnika leta 18—, ko je mlad deček s torbico na herbtu zapustil svoj dom in se podal v ptujino. Bil je ta deček živa podoba cvetečega letnega časa, al vendar je zdihovaje in hrepené stegoval roke proti revni hišici, rekoč: „Kedaj, kedaj bom zopet zagledal svojo domovino, kedaj bom zopet objemal predrago svojo mamico?!“ — Sirota je bil, pred enim mescem so mu bilí pokopali skrbnega očeta, v kterega je obračal oči kakor v božjo previdnost; mati in otrok sta ostala popolnoma zapuščena. Ko pomoč z nebes jima je došlo pismo strica iz Tirolskega — premožnega skrinjarja—, v kterem jima je izrekel svojo voljo, da hoče k sebi vzeti mladega bratrančeka in ga naučiti svojega rokodelstva. Mâti je občutila hvalo in veselje, ako ravno ji je misel, ločiti se od svojega ljubljenca, skoraj raztrgala srce. Al prava

ljubezen — in zlasti materna — ne pozna sebičnosti, ona sama sebe ne porajta, in rada izročuje svoje življenje na srečo drazemu otroku.

Mogoče mi ni na tanko popisati ginljivega slovesa, in kdo bi znal razložiti čutila, ki se polastijo človeka, kedar mora to, kar je bilo ena duša, eno srcé — zapustiti se, in kjer le vera in zaup v Boga srce obupanja varujeta. Nema in jokaje sta se mati in sin oklenila, in ko je materna roka zadnjikrat blagoslové počivala nad lepimi belkastimi lasci ljubega sinčeka, ko se je zadnjikrat materno okó vglobilo z neizmerno ljubeznijo v njegovo okó, takrat se jima je zdelo, da morata umreti velike žalosti. Slednjič se je sin vendar le ohrabril in solznih očî se je po sili materi nasmehljal, kakor da bi ji hotel olajšati slovo. Mati pade na kolena in goreče molitve pošilja do matere Božje, do matere, ktera se je tudi mógla ločiti od svojega Sina, in nebeška devica se je usmilila uboge matere ; kajti kmali se ji je srce umirilo in zginili skoraj so njeni križi in njene težave v primeri s križi in težavami svete porodnice; rajska misel jo je tolažila, da nje sin gré svoji sreči v naročje med tem, ko je nebeškega Sina pričakovalo le največe trpljenje in prebritka smrt.

O neprecenljivi vek svete veré, ti nam lajšaš žalost in nesreče tega življenja, in gorjé njemu, ki te je zgubil, pa te najti več ne more! —

Oče našega Dragotina je bil kovač v Železnikih in mati, od nekdaj slabotnega zdravja, preskrbovala je revno hiševanje in zraven si s prejo služila marsiktero petico, ker žene rudarskih vlastnikov so pridno Jerico rade z delom zalagale. In srečna je bila pri kolovratu, kedar ji je sinček sedel na podnožnici, kedar je glavico naslanjal na njeni koleni, pogledovaje jo z uprtimi očmi in zvesto poslušaje marnje in pravljice, kterih mu je pripovedovala brez števila. Tudi veselje otročje je bilo neomejeno in že celo, kedar ga je mati zvečer v plavž peljala, kako se je stiskal k mamici in kako je bila očarana vzbudljiva njegova domišljija po podobah, ktere je ondi gledal! Zdelo se mu je, da marnje postajajo resnica, kedar so oče z dolgo ranto odpirali plavžu ustije, in kedar se je raztopljeno železo cedilo iz nje kot ognjen vir, kedar so črni možjé s kljukami žlindro posnemali iznad železa, ktero se je naglo trdilo, kedar so molčeči ti ciklopi nosili čisti grodelj na veliko naklo, kjer ga je pravilni vdar tehtnega kladva urno razbijal na kratke kosé. K vsemu temu misli si še temoto velicega poslopja, pršenje in sukanje žarečih isker, vršanje votlega mehú, šumenje peneče se vode in hrumoviti tek urnih koles, to je bilo zadosti, da se je Dragotinu grôze in veselja treslo mlado srce. Ko se je bil vseh teb čudežev nagledal, poskrbela mu je mati vselej tudi telesnega

krepčala ter spekla mu slastnih podzemljic v žarjavici, in vesel in srečen je bil, da mu ni bilo enacegá! —

Čas je pretekel; Dragotin je dopolnil 12. leto. Vsi so pridnega dečeka spoštovali, kajti bil je lepega vedenja, v učilnici edén izmed prvih in dobro podučen v keršanskem nauku. Dosegel je ravno starost, da bi začel kovaškega učiti se, ko nesreča zadene pravično družino, nagla smrt ji je vzela najboljšega zakonskega tovarša in najskrbljivšega očeta. Nastopili so zdaj temni, težki dnevi; solnce več sijalo ni, nebeški svod se je pregrnil z žalovavnim ovojem, zvezdice so obledele, rože usahnile, ptiči le pogrebno petje šumljali, tožili so zraki in cela zemlja bila je globoka raka. Al vendar je cvetelo življenje ko popred, in le v srcih zapuščenih bila je strašna nepredrljiva noč. En žarek le je razsvetljeval temoto njune žalosti, bila je vzajemna ljubezen; zmiraj tesnejse ji je vézala, drugi je drugemu prigovarjal milo, sveto tolažbo in vsak je pozabil lastnega trpljenja vzdigovaje in pokojé potrto srcé. Ko se je prva goreča bolečina umaknila tihi otožnosti, prišel je stric in kmali je napočil Dragotinu dan žalostnega slovesa in odhoda.

Spremimo zdaj mladega dečka na hoji v novo domovino. Zapustivši materno bajtico, sel je s stricem na pokopališče, poslovit se se od predrazega očeta v temnem grobu. Da ji je tudi mati le-sem spremljala, tega mi pač ni treba omenjati.

Ganljivi pogled prostega pokopališča na kmetih! Tukaj nič ni viditi marmora in zlatine, nič ošabno zidanih znamenj, ki še po smrti bogastvo ločijo od revščine; tukaj je vse enako. Večni Bog sam odeva griček za gričem z zeleno trato, majhen lesen križček zaznamuje mrliču imé; staro vrbovje razprostira svoje veje nad krajem dolzega počitka in spomladanske sapice skoz nje vrše pesem prihodnjega vstajenja; roka čiste ljubezni sadi na gomile revne cvetice, lepo rasteče, ker jih solze obilno rosijo. O mir vam siromaki, ki ste s svojim potom mesta bogatili, ki ste se s čisto vestjo k dolzemu spanju le-sem vlegli, saj vsak vaših dni bil je dan delavnosti in dobrote za bližnjega; počivajte mirno, dokler ne vstanete v novo življenje, okinčani z večnimi venci. Mir in blagor prahu ubozega reveža! — Take misli so vshajale v duši vrlega strica med tem, ko sta mati in sin klečé vroče molitve in hvaležni blagoslov za rajnega očeta opravljala. Po molitvi si Dragotin na očetovi gomili utrga bagrenih klinčkov, mičnih potočnic in snegobelih šmarnic ter si jih poveže v nježni šopek. Imel je v njem prelepe barve mile svoje domovine in podobe najžlahtnejših čutil: ljubezni, stanovitnosti in čistosti; pač trilistja lepšega ni! Srečna dežela, ktero take barve oklepajo, in toliko bolj srečna si Kranja ti, ker vrli tvoji sini njih prelepi pomen tudi v srcu zvesto nosijo. —

Iz pokopališča stopivši pelje jih pot skoz vas in milo se je Dragotinu delalo, ogledovaje otožne bajtice, ali kmali so dospeli do

poslednje, kjer se je bilo treba ločiti sinu od predrage svoje matere, svakinji od svojega svaka. Po milem tem slovesu se vsedeta na voz, brzi konjiči krenejo okoli vogla in kmali se je skril revni, obgorjeni kraj njunim pogledom; le jutranji zvonovi so jima z bronastim glasom brenčali doneče slovo. Pot jih je peljala skoz Česnico, Studeno in Selce do Loke, zmiraj Sori na bregu, in malo po malo se je razširjala dolina, razširjalo obnebje, al zmiraj bolj tesno je bilo pri srcu mlademu popotniku. Molčé je sedel zraven strica, poljubovaje sem ter tje gomiline cvetice in ves zamišljen v materno besedo — ktera mu je bila od nekdaj zapoved — da je za njuno srečo potrebno ločiti se. Stric je vedel ceniti žalost milosrčnega dečka in z mehkimi besedami je včasi skušal bolečine utolažiti mu.

Od Loke sta se peljala po gorenskih krajih na Goratansko, in od tod po pustriški dolini do mestica N...., kamor sta bila namenjena. Le težko se je navadil Dragotin novega kraja in njegove okolice, neznanih ljudi, novih šeg in navad, pred vsem pa ga je bolelo, da ni slišal več sladkih glasov maternega jezika; stric je bil edini, ki ga je umel, al malokdaj ga je govoril, ker ležeče mu je bilo, da se deček kmali nemškega nauči. Pripravno se je lotil Dragotin v delavnici, in délo mu je šlo urno od rok, kajti misel s svojo marljivostjo dragi materi na pomoč biti, mu je dajala srčnost in krepost.

Ob nedeljah bilo je edino njegovo veselje sprehajati se in večidel ga je vleklo na gore. Kako dobro mu je delà velikanska samota, prosto so pihljali čisti zraki, in prosto je dihal tudi on pod milim Bogom, počivaje v visoki travi in sanjaje od mile domovine, od ljubih tovaršev, od lepe, zlate mamice, in ko otožna senca svitlih sanj, se mu je prikazovala gomila in v njej dragi oče in vsa radost otročjih let. — Kedar se je zbudil iz svojih spominov, prikazalo se je njegovim očém zdaj to, zdaj to, kar ga je zmotilo in razveselilo. Kajti lepo je na gorah kakor nikjer drugej. Zdaj jim solnce prekrasno obseva sive vrhove, bliže se zdijo nebesa, revna zemlja z vsemi človeškimi težavami jim ponižno v znožji leži; zdaj orel z močnimi perotmi fofota krog njenih vrhuncev, kralj ptičev si voli kraljevsko prebivališče. Tukaj divje in prosto bobni siloviti hudournik v brezno, ne zmenivši se za zaderžke, ki se mu stavijo; skoz temino černe borovine in temnega smrečja hiti v dolino, al ondi je žlebov in jezov dovelj, ki ga ukrotijo in zajamejo tako, da ni več spoznati sinú divje svobode v mirni vodici, ki se udaja človeški volji in človeški koristi. Tam se goveda in ovce pasejo na cveteči trati in žvenkljanje malih zvončekov moti vsestransko tihoto. In kako zamakljiv je pogled na daljne planine in lednike, ktere je Božja roka kot velike oltarje postavila za tempelj naravi. Zeleni plašč, ki obdaja snežnikom noge, je obrobljen na vrhu z večnim snegom in na milijarde dijamantov ga kinča v

solnčni svitlobi. Neizrekljivo lepa je ta podoba zvečer, ko jame senca legati nad dolino, ko zadnji žarki zlatijo granitne gače, ki škarlatno, rožasto in vijolično Žaré in ko jih naposled luna preobliva s srebernimi potoki.

Vse to se je vtiskalo globoko v občutljivo srce in težko je bilo Dragotinu vrniti se k vsakdanjemu življenju in delu.

Leto za letom mine — Dragotin zraste zal mladeneč; — al ljubezen do matere in goreča želja do slovenske domovine ste ga jele staviti v dobo mladenstva. Velikrat je v misel vzel, da bi mater rad obiskal, al stric ni hôtel nič slišati od ločitve, bratranec se mu je priljubil in pogrešati ga ni več mogel. Molčé in potrpežljivo je Dragotin prenasal svojo bolečino in vsaki mesec je poslal materi svoj zaslužek in pismice, v kterem je vsaka beseda dihala duhá njegove močne in žive ljubezni. Velik praznik je bil za mater, kedar je prejela ta znamenja otročje ljubezni; stari šolski učenik ji je pismice vselej na glas bral, in tolikokrat prebral, da se ji je vsaka črka vtisnila ne le v srcé, ampak tudi v spomin, živela je mati ob sinovih obljubah, ki so bile sladke sanje njenih noči in edina radost dolzega dneva; v nje so se vtapljale v neizmerni ljubezni vse njene misli, vsi čuti, sin ji je bil edino veselje, edini ponos, — ves svet; vdala se je bila v ločitev s predčutom, da ga bo gotovo še vidila pred smrtjo, kajti ljubezen jo je vézala s pretrdnimi vezmi na zemljo, da bi se ji bilo mogoče zdelo zapustiti ta svet, predno še enkrat objame najzvestejšega sina.

In zopet je preteklo leto; — osmo je bilo —, kar je Dragotin bival v ptuji deželi. Tožilo se mu je vedno po materi in po domovini in čedalje bolj se je povekševalo to čutilo; zastonj si je prizadeval zatreti ga, polastila se ga je dušna bolezen, — za ktero ga ni zdravila druzega kot domač zrak, domače solnce in domača ljubezen. Kako je bil zapuščen v ptujini, če je ravno živel v lepem kraju, kjer so mu vsi dobro hoteli in kjer mu ni ničesa manjkalo, če prav ga je ljubil stric kot lastnega sina, če je ravno nebó nad njim se obokovalo lepo in modro kot doma, če tudi so cvetice tukaj prekrasno cvetele, al vendar vse je bilo prazno, golo in mrtvo, in le v domovino ga je vleklo z nepremagljivo silo. Domovino je objasnjevala sveta glorija zlatih mladih dni, domovina mu je bila dala prvo in največo srečo, v domovini ga je blagoslavljal dragi oče, v domovini ga je smehljaje poljubovala ljuba mati, jokaje in igraje se z majhnim dečkom, v domovini so mu še zdaj sijale mile zvezde njenih oči, v domovini ga je še zdaj klical ljubi njen glas, v domovini se govori sladki materni jezik, skladni, melodični jezik, kteri se mu je lepši zdel od angelskega soglasja. Po domovini je hrepenel kot slepi po svetlobi, kot bolnik po zdravji, kot roža po solncu, kot srce po ljubezni, kot verna duša po nebesih.

Stric se je prepričal, da bi bilo neusmiljeno dalje pridrževati Dragotina in s solznimi očmi mu je roko podal k slovesu, rekoč: „Pojdi Dragotin tje, kamor te vlečejo tvoje želje, tje, kjer te čaka sladki materin objem, pozdravi mi ljube prijatle, moli na očetovi gomili, al kedar ti bo mogoče vse to zapustiti na novo, povrni se nazaj, z odprtima rokama te bodem sprejel, in po moji smrti ti bom izporočil vse, kar premorem; prisrčna moja vosčila te bodo vedno spremljala.“

Jesen je kraljevala po hribih in dolinah, gozdi so se bili porudečili in porumenili, in bagrino listje je pokrivalo utrujeno zemljo; le vrba je še zelenela in bliščala se v spomladanji obleki. Solnce je jasnilo véčerne gore in v vzhodu je že zasijal svetli srp sreberne lune, nebo je bilo jasno in prezorno kot nikdar poleti, pliska je zapela razhodnjo pesem cvetečemu letnemu času in podleski so rasli po rumenkastih travnikih. Samoten popotnik počasi koraka po jesenski pokrajini; ko stopi na sveto zemljo drage mu domovine, pouri stopinje ter se bliža željno pričakovanemu kraju — domači vasi. Z vsake vejice mu je zopet zakimala radost preteklih dni, iz vsacega kamna so mu zacveteli sladki spomini in vsaka sapica ga je tisočkrat pozdravljala. Vriskalo mu je srce, ko je zagledal znane drevesa, zvonik in revne hišice v Železnikih; bilo je kakor, da bi vse te nežive stvari življenje imele ter ga sprejemale z živim veseljem. Blizo prvih hiš sreča stare prijatle, poda jim roke, al nobeden ne pozna malega Dragotina v mladenču in čudili so se neznancu; hitro je šel naprej, muditi se ni hotel, ker vsak trenutek je kasnil materni objem. Zdaj je šel mimo plavža; bučeči bron je zadonel staro nepozabljivo vižo, in otročje marnje in njeni ciklopi stopijo mu v spomin, al brez zadržka je hitel čez mostiček in stal je pred durmi preljube hisice. Srce mu širi persi, sape mu zmanjka in jok mu komej pripusti zdihniti besede: „Mati, al ne čutis, da ti je blizo tvoj sin?“ — Tiho je vse bilo, po veži je šel in odprl izbo. Zdelo se mu je, da v cerkev stopi in vpognil je skoraj kolena, zagledavši mali, mirni kraj, v kterem je prebivala njegova ljubezen. Vse je še bilo kot popred, prosto tesarsko orodje, velika zelena peč s klopjo, podoba svetega križa v voglu, lonci z rožmarinom, z rutico in z muškatovim cvetjem na malem okencu, in pri oknu je sédela mati, lepa in bleda kot popred, in ko nekdaj ste nježni roki tanko nit sukali, kolovrat pa je brenčal z navadnim glasom. V izbo stopivši Dragotin s trepečim glasom reče: „Hvaljen bodi večni Bog!“ — in materno srce na glasu spozna spreljubo svoje déte, zavpije „moj sin“ in prevelikega veselja nepremakljiva ostane. Sin pa se ji približa, poklekne na staro podnožnico — in srce bije na srce, bolečine potihnejo, nebesa se odpró — — —

Ljubezen, cvetica Božja, žar nebeški, rajska luč! Blagor srcu, kteremu siješ, blagor duši, kteri ti sladiš življenje; ti ljubezen sveta, navdajaš srce z najlepšimi čutili, v tebi smo Bogu podobni in le po tebi vredni, da nas je vstvarila večna ljubezen!

Mesec pozneje stric prejme sledeče pismice: „Sprejmite hvalo najponižnišega srca, al moč mi ni vrniti se k Vam. Pustite me tukaj, kjer sem tako srečen, ker v ptujini sem spoznal, da le v domovini prebivate sreča in pravo veselje; tukaj, kjer mi je solnce prvikrat zasijalo, naj mi tudi zahaja, tukaj kjer je tekla moja zibelka, naj me tudi gomila krije.“

„Ljubil Vas bom, in hvaležen Vam bodem vedno kot največemu svojemu dobrotniku, ker le po Vaši dobroti mi je mogoče, živiti preljubo mater. — Vi ste zdravi — hvala Bogu — v trdni moški dobi, al ako bi Vas zadela nesreča al bolezen, pokličite me in našli boste v meni najzvestejšega strežnika in najhvaležnišega sina; kar tiče obljubljeno dedino, prosim Vas, storite srečnega z njo koga druzega, ker za vse bogastvo sveta ne morem zapustiti za vselej matere in domovine. Bog Vam bode povrnil vse, kar ste ubogi siroti storili, saj molitve milega angelja, kterega imenujem svojo mater, vzdigajo se vsak dan za Vašo srečo do vzajemnega našega očeta.“

„Hranite me v srcu in v spominu.“