Zvestoba do smrti

Urbančič Turnograjska, Josipina

1851

Kazalo po straneh

1 2

Sklenjena je osoda nesrečnoga Sigeta. Njegov junaški branitelj, slavni Nikola Zrinji, je zastonj s svojo majhno trumico nečloveškiga vraga s terdnjavskoga ozidja podil in podil, zastonj je končano življenje nekteroga junaka. Hujši sovražnik, kakor je Turčin, uniči vse prizadetje njegovo. Rudeči petelin skače s poslopja na poslopje, strašnim ropotom pada brun za brunom, ostrešje za ostrešjem u žerjavco, ktera se kakor ognjeno morje zdaj tamkaj širi, kjer so poprej terdni zidovi proti nebu svoje ponosne glave uzdigovali. Z vsakim trenutkom se bolj stiska k sercu hrabrih Slavjanov. Že jih le notranji grad še brani strašnoj jezi Turka in ognja. Zrinji to viditi sklene iz grada na Turke udariti, se še z njimi z zadnjo močjo biti in z božjo pomočjo silnoga vraga premagati, ali pa naj lepše smerti hrabroga vojaka umreti.

Krepko nagovori toraj Zrinji svoje zvesto kardelice. Iz serca so prišle njegove besede, u sercih hrabrih junakov so kakor majhne iskrice na „pogum“ padle, — ga užgale, da mu gasila drugoga ni, kakor vitežka smert. Vsakomu vre hrabra kerv hitreje po žilah, ko sliši junaške besede svojega gospoda. Vsi se ustavijo u red terdnim sklepom, še v tom zadnjem boju svojo sabljo vragu poskusiti dati, še zadnjikrat se verlo in junaško bojevati za vero, cesarja in dom.

Med trumico teh hrabrih junakov je neki mlad mož, kteroga so besede junaškoga zapovednika scer nadušile, pa je vender tih in, zamišljeno gleda tje u tamno, upaprazno prihodnost. Misli na svoj najdražji biser, kteroga mu je večni Bog sam u roke izročil, misli na svojo drago ženko. Misel, da bode ona gotovo u roke divjega Turka padla, da jo v turških rokah strašne muke čakajo, mu hoče ljubezni goreče serce raznesti. Kaje je storiti? Kako jo sramote in muk rešiti? si misli. In vendar ne najde druge rešitve za svojo milinko, kakor nečloveško smert. Torej sklene, da jej hoče sam merzlo jeklo u mlado serčice rinuti, sam življenje končati, ktero mu je od lastnoga dražje. Strašno mu je to odločiti. Ali ljubi jo, neskončno ljubi, in to mu da moč, da stopi pred Zrinjita in ga prosi, da naj mu to storiti privoli. Hitro plane po tem na svoje noge in dere u izbo svoje preljube ženke. Če se bolj približuje izbi svoje ljubljenke, počaseje se gibajo noge njegove, hitreje, in močneje mu serce bije, in bolj se trese desnica njegova —

U sigetskom gradu stoji pri oknu lepa mlada ženska in solznim očesom gleda strašni ogenj, ki mesto požira. Blede lica so znamnje, da žalost in groza njeno serce napolnjuje. Kar stopi nje mož u izbo. Hudi boj njegovoga serca se mu bere u očeh, ves se trese, in strašni sklep mu jezik zavera. Kar zbere še svojo zadnjo moč in z besedami „Ljuba moja ženka! odpusti!“ zasuče svojo sabljo nad njeno predrobno glavico. Ali u istom trenutku čuti nježne ročice svoje ljubljene ženke okoli svojega vrata spete. Kakor na višje povelje mu pade smertonosnica iz roke na tla. Začuden, osupnjen stoji. Zdi se mu, da sanja čudne sanje. Kar zasliši besedo preljube žene: „Ah dragi suprug, proč s tim orožjem, proč! Vem, dobro vem, da le sama ljubezen do mene je

v tvojem serci rodila taj strašni sklep. Ali vedi, da te tudi tvoja žena nenehoma zvesto ljubi. Privoli joj tedaj, da sme s teboj u slavni boj, s teboj srečno premaga, ali pa na tvojej strani pošteno umerje!“

Kmalo krijejo njene majhne nožice debele vitežke škorne. Njena tanka oblekica se spremeni u bojno haljo. Terdi oklep obdaja njene rahle persi, in njeni zlati le tančice navajeni lasci gledajo zdaj izpod kape vojaške. Njena bela desnica seže po britkoj sabljici, in jo krepko vzdignuvši reče svojemu možu: „Zdaj pa le urno na boj, da je pred naša zmaga ali pa smert!“ Kakor blisk zapustita oba zdaj izbico in naenkrat stojita pred Zrinjitom. Mož mu pove, kaj da se je zgodilo, in prosi svojega zapovednika, da bi dragoj ženki dovolil na njegovoj strani umreti.

Zrinji vidili tako zvestobo je silno ganjen in privoli velikim veseljem, kar je želja zvestih zakonskih. Kmalo stojila mož in žena jeden ob drugom u junaških verstah. Strašni boj se začne. Boja nevajene roke mične junakinje tako krepko s sabljo mahajo, kakor da bi se bile sto in stokrat s kervoločnim Turkom na mejdanu morile. Na strani svojega moža se tako hrabro bojuje, da se vse čudi nad njenim pogumom.

Nesrečni boj se bolj in bolj svojemu koncu bliža. Že leži Turkov ko listja in trave na tleh, ali tudi keršansko hrabro kardelice pade skoro do zadnjega momka. In ko drugi dan turški divjaki kupe ubitih v kraj spravljajo, najdejo dva trupla, ktera sta si še mertva srečo dajala. To sta trupla moža in žene, ki sta si bila zvesta do smerti.