1.

V malej vasi na dólenjem Kranjskem nekaj ur od Save
je živel terden kmet; Miha Zakrájec so ga pisali in klicali.
Terden kmet pravim. A s tem nečem reči, da je bil bogat.
Imel je poleg dveh krav še lepe vóli in nekoliko juncev
in telic, kar je bilo vse njegovo, ne morda v rejo vzeto
ali le „na úpanje“ kupljeno. Za davek ga gosposka ni
nikoli rubila. Težko je res nesel tiste goldinarje v davkarijo, kajti terdno so bili prisluženi, ali nesel jih je vendar
vsako leto ob pravem času, ker vedel je, da gosposka
oblast tudi mora biti zaradi javne varnosti in slišal je v
cerkvi, da je od Boga postavljena. Pšenice, lanú, masla,
prašičev in tako še marsikaj se je na leto pri Zakrajčevih
dalo v pródaj, tako da ni mkoli krajcar tako pošél, da ne
bi bilo za podpláte, za kakšno potrebno drugo obleko ali
celo za sol in za tabak. Zakrajec ni bil nikomur nič
dólžan, da celo imel je še pri sosedu nekaj terjati, kar bi
bilo za silo. Tudi dote od svoje žene še ni bil izterjal
in je mislil: e pa otrokom prav pride enkrat.

Tako tedaj je bil Zakrajec terden kmet in srečen.
Otroci so mu bili zdravi, žena pridna, vse je šlo, — sicer
včasi malo terdo — ali vendar lepó gladko, Kedar se je
Zakrajcu zdelo, da zdaj-le se ne bode lehko izvil iz težav
in skerbi, é, pa je že Bog tako dal, da se je srečno izkopal

iz preglávice, da sam ni vedel, kakó in kedaj. Drugi kmetje,
ko so bili reveži zadolženi, da so komaj dihali, kárali so
Miho Zakrajca, če je kedaj tudi malo pojadikoval in potožil
o hudih časih in so mu rekali: I, bome, kaj maraš ti, ki
imaš svojo živino, ki nemaš dolga, pa imaš še denar!
Ali mi, mi! kaj porečemo mi drugi! In Miha Zakrajec je
molčal na to; ali kdor bi mu bil prav ostro v obraz pogledal, ta bi bil videl, da mu to dobro déne, in kdo ve,
če ni tiho Boga zahvaljeval v tacih prilikah, da je takó,
in mislil, da bi mu huje tudi lehko bilo, kakor je kuje
drugim.

To se ve pa, da Zakrajec ni bil zapravljivec. Terdo
je delal in pridno, leto in dan, in vsi njegovi so delali.
Vina je malo izpil, pijanega ga pa ni nihče nikoli videl.
Ogledal je prej krajcar, predno ga je izdal. Zato je vedel,
kaj goldinar veljá, ker je groš poznal.

Poleg tega se mu je kmetija vedno boljšala in širila,
ker prikúpil je bil že dve parcéli gozda k svojemu posestvu
in izplačal vse. „Ta bo še zabogatel, če bo dolgo gospodaril,“ rekli so stari možje po vasi, kedar so v nedeljo
popoldne na vasi sedeli in modrovali.

In res bi bil pridnemu, delavnemu možu Bog gotovo
srečo dal, da bi bil lepo napredoval, otroke zredil in
brezskrbno starost učakal, ko bi bil tak ostal, kakor
je bil.

Ali nesrečna lakomnost, da bi več imel, hitro,
brez truda obogatel, — ta ga je pogreznila, — njega in
njegove v strahovito nesrečo. Poslušajte kakó.

2.

Jeseni je videl Zakrajec, da je tisto leto prav malo
sená. Kupovati ga, — to mu ni kazalo. Temuč sklene
voličke, ki so bili že precej okrogli, še nekoliko opásti in
porediti s priboljški, potlej pa mesarju prodati jih in še
le na spomlad druge kupiti, — in sicer mlajše in plemene, da
se bo še pri njh zopet kaj priredilo.

Kakor je mislil, tako je storil. Zakrajec voli proda
in do blizu spomladi brez skerbi, da bi mu sená zmanjkalo,
kermi goveje glave, kar jih je še bilo, v hlevu. Proti spomladi
pá je bilo treba misliti na kup novih volov. Zakrajec torej
zvečer vzame prátiko izza table in začneš, kedaj
bode kje blizu in daleč živinski semenj. In ko so otroci

spat odšli, odloži Zakrajec prátiko spet na mizo in pove
svojej ženi ta-le važen sklep:

„Jutri pojdem na Štajersko po voli.“

„Zakaj na Štajersko? Za božji čas, tako daleč!“
pravi njegova žena, katerej se je vse grozno daleč zdelo,
kar je bilo dalje kot do farne cerkve, ker ženica ni bila
veliko po svetu prišla.

„Vselej sem slišal, da se na Štajerskem bolje kupi
kakor pri nas, hočem enkrat videti, ali je res, ali ne“ —
odgovori mož.

„Ne hodi, ne hodi tako véliko dalje,“ prosi ona, ker
neka skerb jo obide. „Kar boš morda bolj po ceni kupil,
tolikanj več boš po potu pustil. In, Bog nas varuj,
morda ti še zli ljudje denar vzemó, ali ti kaj hudega storé,
ali ...

„Beži, beži!“ reče on, vtakne pratiko v predal in ukaže:
„jutri zjutraj zgodaj kaj gorkega napravi, da ne pojdem
tešč po svetu, kar pravijo, da ni dobro, pa tiho bodi! Do
Zidanega mosta pojdem peš, potlej se pa na želežnico vsedem
in sem precej v Celji, ti še ne veš, kako to hitro gre po
železnici!“

Ker žena res tega ni vedela, pa tudi ne vedeti želela,
ustregla je možu in molčala.

3.

Drugo jutro, ko se je bil storil dan, najdemo Zakrajca že
na bélej cesti. Varno na sercu pod zapetim telovnikom je
imel kúp, denar za voli spravljen, v ustih malo tabakovo
pipo, z močno desnico pa je oprijemal dolgo dremkovo
palico in delal velike korake ž njo, ne dosti manjših pa
s svojimi dolzimi nogami, tako da je pot pod seboj kaj
hitro pobiral in da bi ga ne bilo vsako dete lehko dohajalo.

Jedno uro hodá od Zidanega mosta na cesti doide
necega gospodskega človeka, to je, moža v gospodskej, da
si nekoliko zanesenej obleki, starega kacih 34 let, zabuhlega
obraza, z rudečkasto brado in zmeršenimi lasmi.

Zakrajec je hotel mimo tega „gosposkega“ človeka
naprej iti, ko ga je bil pozdravil po starej našej šegi. On
se ni rad spuščal z vsacim človekom v znanje, zlasti
z gospôdo ne. Kdo mu bode to zameril, saj je še več
tacih mož med nami, ki se gospôde rajši ognó, če se
morejo.

„Bog daj, Bog daj“, odgovori na pozdrav gospodski
tujec na cesti in tudi svoje korake pospéši, takó, da gresta
vštric.

„Kam mahate, oče, kam?“

„V semenj grem; par voličev bom kúpil, pravim“, ogovori Zakrajec.

„Voli greste kupovat?“ vpraša tujec v zanošenej gospodskej obleki in se Zakrajcu naglo še bolj približa. Ko
bi bil Zakrajec vajen ljudi opazovati, opazil bi bil, da se
to zadnje vprašanje tujčevo zdi nekako veselo, iznenádeno,
kakor bi hotel reči: „aha ta kmet ima pa denár, diržimo
se ga.“

Vendar Zakrajec ni tega nič opazil; sam pošten,
mislil je, da so tudi drugi pošteni, vsaj da večjidel, če le
morejo biti.

Govorila sta potem o mnozih stvaréh: kako zimina
káže, koliko so miši po polji škode naredile in podobne
kmetské reči, takó, da se je Zakrajcu še čudno zdelo, kako
da ta „gospodski“ človek (to se ve da je bil zdaj malo v
zanošenej obleki, ali morda je doma boljšo imel) tako modro
ve govoriti o vseh teh rečeh, prav kakor kaki pravi stari
kmet.

Zakrajec je bil vedno bolj zaúpen. Tako je „gospodski človek“ kmalu zvedel skoro vse, kako so stvari
doma pri Zakrajških, koliko ima živine, koliko polja,
gozda itd.

„Koliko ste priredili lani pri voléh?“ vpraša „gospod“
Zakrajca.

„Pri voléh? Lani? Ne véliko. Samo štirdeset goldinarjev.
Ali vozil sem ž njimi in kup ni bil poskočil“, odgovori
Zakrajec.

„Stirideset goldinarjev! To ni mnogo. Pa pomislite,
koliko ste terpeli. Tako daleč ste šli v semenj, kakor zdaj
greste. Trudni ste bili in potni, ko ste domov prišli. In
potlej, kolikokrat ste mahnili s koso za voli, kolikokrat
ste jmi opertni koš v jasli zanesli, koliko nedelj po poldne
ste jih morda sami na pašo gnali kje ob kakem róbu, na
vzórjih ste pasli ob vervi, da ste jim morali zmirom na
gobce gledati,“ govori tujec kakor da bi bil navdušen. „Ni
to res?“

„I, res je tako, kakor pravite, sam sem jih pasel včasi,
i, dostikrat, kedar sem utegnil,“ reče Zakrajec, kateremu

je bilo tujčevo krátko naslikanje terpljenja volovske reje
kmetove prav všeč ...

„Vidite koliko trpljenja imate celo leto, dan na dan
samo z volmi, potlej pa le štirideset goldinarjev priredite, in nič več, samo štirideset!“ reče tuji gospodski
sopotnik.

„I, res in Bog ve kaj, ali, kaj čemò, to je naše k kmetsko,
mi moramo terpeti“, pravi Zakrajec. „Več se ne dá in kdor
hoče, da mu kak krajcar v hišo pride, da ima za davek,
sol in podplate, ne more drugače, kakor da dela.“

„Tudi drugače se more denár dobiti, brez terpljenja“,
odgovori tujec skrivnostno.

„Kakó?“ vpraša Zakrajec čudec se in ogleda svojega
sopotovalca bolj na tanko.

„Le glejte me“, pravi modro oni. „Ali če sem prav
tak-le, skoro raztergan, pa imam vendar zmirom denarja,
kolikor kocem. Doma imam devet novih oblek in devet
párov novih črevljev in zlate perstane; ali kedar po svetu
grem, oblečem se nalašč tako-le bolj slabo, da se ljudje
menj zmenijo za-me. Nu, in ker vidim, da ste vi tako
pošten, in dober človek, kakor že dolgo nisem nobenega
našel, ne bi rekel, da vam ne povém, kako se denár dobi
brez truda in dela. Nekoliko ljudi sem že srečnih naredil.
Prej ni imel dosti, ali pa nič, zdaj se bogatiri, da je veselje
videti ga, kakó se k maši vozi, pečenko jé in klobáse, pa
vino pije, kolikor hoče.“

„Pa ne da bi vi kakšne vraže znali“, vpraša Zakrajec
smejoč se, ker na vsa babja pripovedovanja on vendar ni
veroval.

„Béžite, béžite!“ pravi „gospod“ ter poseže v žep,
izvleče nekoliko raztergano denarnico ter poišče bankovec
za deset goldinarjev.

„Ali ni to denár?“

„Je, desetak je,“ reče Miha.

„Kaj mislite, da je sam od sebe ali od Boga zrastel,
kakor orehovo drevo iz semena?“

„I, menda ne,“ odgovori Zakrajec, „včasi sem slišal,
da delajo také desetake in druge bankovce tam pri cesarji
na Dunaji tam nekje.“

„Nu, dá, delajo jih, narejajo jih. A kar dela
jeden človek, to stori tudi drugi, če zna, pa znati je
treba.“

„Vi znáte?“ Vpraša Zakrajec in korak mu zastane.
„Denár znáte delati!“

„Zakaj pa ne?“ odgovori gospodski človek. „Kaj nisem
černe šole študiral dalec v laškej deželi? Znám, znám;
to mi je lehko, kakor vam spomlad mežjéno vérbovo tirto
zviti.“

„Pa ga znáte res tako narediti, bankovec, da je tak,
kakor cesarski, da ga nobeden ne pozná, tudi davkar ne?“
vpraša Zakrajec.

„Take-le znám, glejte. Ali bi jih vi poznali, da
so moji?“ Rekši pokaže tujec dva bankovca desetgoldinarska.

„Jaz že ne bi poznal“, odgovori Zakrajec in občuduje
dva pomoljena si desetaka.

„No vidite,“ pravi tujec zmagovito.

„In nobeden ne bi vedel, da nista prava?“ vpraša
Zakrajec dalje in glas se mu nekako trese, ker rojilo mu
je že po glavi.

„Nu, ne porečem, tam prav na Dunaji tisti, ki jih
delajo, ali pa v Gradci in v Ljubljani tista velika gospoda,
ki z Dunaja pisma dobivajo in skrivlnosti vedó, tati bi
morda že izpoznavali, kaj je moje delo in kaj je njih
delo, čeravno je moje ravno tako dobro ali pa še boljše.
Saj veste, da še črevelj ni črevlju nikoli podoben in lice
ne licu. A ne mislite, da nosim jaz svoje desetake tej
velikej gospôdi na nos? Čemu? Saj lehko med kmeti in
druzimi ljudmi živim, med temi pa velja povsod moj desetak toliko kakor cesarjev.“ Tako razklada tujec.

Zakrajec je zdaj vse verjel, kar je ta lopov govoril.
On ni bil šolan, niti ne mnogo izkušan po svetu. Začne
se mu v glavi podoba delati, kako prijetno bi bilo, ko bi
imel denarja kolikor bi hotel. Zanj, za ženo, za otroke,
za vse bi bilo lepo in prijetno. Koliko mora človek prevzdigniti, prebiti, prenesti, prepotiti se in včasih si celo
pri ustih pritergati, predno kak denar v hišo dobi. Zdaj bi
ga pa po tem človeku kar z lehka, brez truda, brez dela,
kar naravno dobil, kakor da bi se k pogernenej mizi usél.
Zapeljiva, prezavedljiva misel! Zakrajec se le ni mogel
odkrižati. Denár je vendar lepa reč, za denár se vse dobi,
oh, ko bi ga imel, kolikor bi hotel!

„Kaj ste prej rekli, da bi tudi mene srečnega storili,
gospod“, reče Zakrajec nekako sramožljiv, kakor mlada deklica. On ni bil vajen prositi.

„Nu, rekel sem, in kar sem rekel, tega ne oporečem,“
odgovori tujec. „Samo, da prav zastonj ne bode, nekaj
malega mi boste za to storili. To je tako zavoljo lepšega,
veste, ne ravno da bi mi treba bilo, tisto ne.“

„Kar hočete, le recite, kar hočete, nisem tak, da bi
dejal, da sem nehvaležen človek“, hiti Zakrajec zaterjevati.

„Veste, jaz imam takó vsako leto po jedenkrát navado,“
pripoveduje „gospod“ Zakrajcu, „da grem tje na Dunaj
med ono veliko gospodo, ki pravé cesarske bankovce delajo.
Tam, kedar sem med njimi v sredi, — jemljó me namreč
povsod soboj, ker jim znám pravé povedati — ne morem
in nečem plačevati ravno s svojimi bankovci, katere sam
narejam, ker nekateri izmed njih bi utegnil vendar kakovo
malo drugačno piko zaslediti na mojem bankovci. Mi, ki
také reči delamo, imamo strašno ostre oči, veste?“

„To se ve da, saj še kovača dva ne zvarita sekire
enako, jeden tako, a jeden tako,“ primetne Zakrajec vmes.

„A vendar je setira — sekira, ni li res? Vidite, z
vami je lehko govoriti, saj sem rekel, vi vsaj človeka razumete. — Tedaj kedar jaz med one cesarske gospode pridem,
tačas móram s pravimi cesarskimi desetaki plačevati, da
mojih ne izpoznajo. Z drobnejšim denarjem, ki ga, to se
ve da, lehko dobim po zmenjavi kolikor nočem, ne morem
plačevati računov med tako gospodo, ako vem, kaj se spodobi, kedar jim takó kaj za vino dam. Móram z desetaki
plačávati že zavoljo lepšega.“

„Kaj si dadé vino plačati od vas? Oni na Dunaji, ki
sami tudi znajo denár delati?“ vpraša Zakrajec.

„Pa še radi! Mislite, da ga oni smejo narediti, kolikor
ga hočejo? Kaj še. Samo kolikor jim cesarski minister
dovoli. Nič več. On ima vse orodje zaperto, pa kedar ga
dá v bankovsko delo, stoji zraven sam, ali pa njegova žena,
da ne naredé bankovcev preveč.“

„Glejte, glejte!“ čudi se lehkovemi Zakrajec.

„No, kakor sem vam rekel, — nadaljuje bankovcar —
vsako leto enkrat potrebujem nekoliko pravih cesarskih
desetakov. Zatoraj bova midva tako-le naredila: „ Jaz vam
dam dva moja bankovca, katera boste vi, kedar kaj kupujete, za dvajset goldinarjev izdali, vi meni za to daste
pa le jeden desetak cesarski, razumete.“

Zakrajec je pač dobro razumel, ali navdušenje do tujca
se mu nekoliko ohladi. Zazdelo se mu je, da tujec vendar
ni tako samopriden osrečevalec, kakor se je kázal.

„Kaj pa bo,“ pravi Zakrajec, „če mi kdo izpozna vaša
dva bankovca, da nista prava? — Jaz plačati ne bi mogel
z vašimi, a svojega, pravega cesarskega, ki bi ga vam dal,
tudi ne bi imel.“

„Tega se ne bojte. Noben štacunar, noben volar, noben
mesar in noben prékupec mojega denarja od cesarjevega
ne loči. Sodnikom in prav učenim ljudém jih pa ni treba
pred nos nositi. Saj se lehko kam dalje gre kaj kupit, na
daljni semenj, kjer nihče človeka ne pozna. Ali vas bode
jutri na semnji kdo poznal?“

„Menim da ne. Nisem še nikoli tako daleč bil na semnji,“
odgovori Zakrajec.

„No vidite, poskusite. Ná, tu imate štiri moje bankovce, to je štiridesetgoldinarjev; pomešajte jih med svoje
in kedar boste kupljene voli plačevali, dajte moje vmes.
Jaz vas v Celji počakam, in kedar v Celje z voli pridete,
dali mi boste samo dvajset goldinarjev svojih, torej dvajset
jih zaslúžite tako lehko, kakor ko bi cigaro prižgal, brez
dela, brez truda.“

Zakrajec počasno vzame ponarejani denar in še boječe
v rokah deržeč ga vpraša:

„Kaj pa, če me uganejo?“

„Jaz vam svojo glavo zastavim, da vas ne,“ odgovori
lopov.

Zakrajec spravlja denar. Skerb ga je bilo precej; bal
se je, da bi ga ne zasledili in bi imel „sitnosti in pota“,
kakor je nekdaj slišal, da so jih že ljudje imeli; ali lakomnost
je v njem premagala. Tako hitro celih dvajset goldinarjev
zaslužiti! In samo za zdaj, potem lehko zasluži še več,
če pojde lehko! To ni bila mala stvar zanj.

4.

V semnji je bilo dosti volov in lepih. Tudi dragi niso
bili. Zakrajec jih je ogledal vse od kraja dvakrat, pretipal
in izprašal tu in tam. Nazadnje se je pobotal za en par,
kateri se mu je najbolj po godu zdel. In ko je bil tku
dogotovljen, šel je prodajalec z Zakrajcem v kerčmo „likor“
pit in denar štet. Več žejnih mešetarjev, ki so se prej v
kupčevanje silili, šlo je za kupcem in prodajalcem, ker so
vedeli, da se bode dobilo tu kaj za gerlo izplakniti.

Zakrajec je bil one štiri ponarejene desetake, katere
mu je med potom dal tuji „černošolec“ že prej pomešal med

svoje prave, le droben košcek je vsacemu na oglu odtergal,
da ga je sam izpoznaval izmed pravih.

Ko je zdaj izvlekel izpod pazdušnega notranjega žepa
denar ven, da bi plačeval kupljene voli, hotela se mu je
skoro roka tresti. Pervič v svojem življenji je goljufal. Po
vsem životu ga je nekako prijemalo, nekaj mu je roko
nazaj vleklo, kakor da bi mu hotel angelj váruh reči:
ne! ne!

Ali lakomnost je premagala. Počasi našteje po mizi
denar za voli, same desetake, štiri ponarejene, slabe med
druzimi pravimi.

Vsi okolo sedeči so gledali denarja precej dolgo versto.
Prodajalec je prekavsal počasi s perstom celo versto, štejoč,
je li je prav našteto. Zakrajec se ni upal nobenemu v
obraz pogledati, bal se je, da bi mu kdo na očéh bral, da
je napačne bankovce izdal. Še le, ko je prodajalec desetak
za desetakom, prave s ponarejenimi vred, zložil kar skupaj,
zavil jih in spravil, vzdigne Zakrajec pred soboj stoječo
čašo vino in se pijoč ozre po druščini.

Nihče ga ni gledal, nihče nič ne ve, bankovci so torej
kakor pravi, denar je denar! Ta misel je Zakrajca tako
ohrabnla, da je še vina poklical, saj ga je zdaj lehko
plačal.

Vendar ni dolgo prebil med tujimi možmi. Hotel je
sam biti, da bi računil, kako hitro je pridobil brez vsega
truda za kmeta veliko svoto denarja - dvajset goldinarjev!
In kako lehko dobi še več, ako se prikupi onému tujemu
gospodu černošolcu, ki ga v Celji čaka.

Zatorej ga kmalu najdemo na česti iz semnja, kupljene
voli pred seboj gonečega in prihodnjo srečo preračunjevačega. Nesterpljivo je priganjal voli k hitrejšej hoji, da bi
čem skoraj dobil učenega gospoda, ki mu je denarja dal in
ga obljubil v Celji čakati.

Predno še v Celje pride, stopi na cesti, izza žive meje
oni tujec, ogleda se na vse strani in hlastno vpraša: „no,
ali ...?“

Zakrajec vesel prikima.

„Vse štiri ste spečali?“

„Vse štiri.“

„Torej polovice zdaj daste meni nazaj, dva prava!“
hiti tujec razveseljén in s tako zadovoljnostjo, da spravi
dvajset goldinarjev pravega denarja, da bi bil Zakrajec
lehko videl, kako treba mu jih je bilo.

Tujec ni hotel ostati v celjskem mestu, temuč v malej
kerčmi ob cesti sta ostala in se pogovarjala, kakó bosta od
zdaj na dalje. Zakrajec je prosil tujca, naj ga vendar
„srečnega“ stori in naj mu prinese še več tacega denarja, on ga hoče rad na spolovino dobička razpečati kakor
denes.

Precej se pogovorita, da žene Zakrajec te voli takej
na drug semenj na prodaj, da med tem pride z denarjem
domov, tam pa najde že tudi „černošolca“ z novim denarjem, ker zdaj, pravi ta, mu ga je zmanjkalo in gre zopet
domov ponj.

Predno pa Zakrajec odide, bil je tujec že tako pijan,
da ni mogel nie več govoriti. Čudil se je Zakrajec pač
nekoliko, kako je to, da se tak „užen“ mož, ki zna bankovce
delati in ljudi osrečevati, kislega vina tako opije, da ne ve
več, kje je. Ali kaj mu je to mar bilo; da le obogati,
obogati! To je bila Zakrajcu zdaj glavna misel, ko je gnal
voli namesto na dom — na drug semenj, da bi steržil za
one štiri ponarejene, štiri prave desetake.

5.

Ko je Zakrajec brez volov domov iz semnja prišel,
in sicer še dva dni kasneje nego je imel priti, obveselila
se ga je sicer, a tudi prestrašla njegova žena močno, ker
mislila je: morda je denar izgubil, ali pa so mu ga vzeli
razbojniki po potu, takó da kupiti ni mogel ničesa.

Zakrajec je bil med potom stvar premislil in sklenil
svojej ženi za zdaj še nič povedati, kakó in kaj. Hotel
je, da drugi ljudje ne zvedo, na kak način bode on bogat
postal. Zato pa se mu ni zdelo varno ženski povedati
svojo skrivnost, ker sodil je, da so vse ženské bolj ali
menj jezične, njegova pa tudi nekoliko, če je prav sicer
dobra duša.

„Zakaj nisi nič prignal?“ vpraša ga žena. „Ali nisi
nič kupiti mogel.“

„Kupil sem, a sem zopet prodal,“ odgovori on.

Več je bilo treba izprasevanja, predno je ženi to v
glavo šlo.

„Zatorej te tako dolgo ni bilo,“ huduje se žena potem.
Zmirom sem slišala, da tisti kmet, ki v semnje bodi mešetarit in prékupovat, ni nikoli nič pridá. Zdaj pa še ti
prékupčevati začenjaš, ko vendar veš, da nam je volóv
treba.“

Ona ni imela navade jeziti se, a zdaj jo je obšla nevolja, da se mož udaje v prékupe ta čas, ko je treba kmetovati začeti. Morda jo je tudi slutnja obšla, da iz tega
ne bode dobrega. Ali on jo zaverne osorno: „Ti nič ne veš,
jaz delam, kakor vem, da je dobro za me, za te in za
otroke, kar tiho bodi, pa pojdi.“

Šla je sicer, a rada ne.

Ženi se je potlej čudno zdelo, da je minilo štiri ali
pet dni, a mož ni šel ne na ta ne na oni semenj, ki je
bil v „pratiki“ zapisan, po voli. Tudi delal ni tako kot
prej; nobena stvar ni imela nič vspéha v njegovej roki.
Zdaj je prijel to, zdaj zopet to, a ničesa ni končal.

„I, kaj ti je vendar?“ vpraševala ga je ona zvecer.

„Kaj mi če biti? Pusti me“, odvračal je on, a ničesa
ni povedal.

Šesti dan po vemitvi njegovej iz semnja pa žena proti
mraku, ko s polja pride, najde pri svojem možu v izbi
gospodskega človeka s ponošeno obleko, rudečkasto brado
in zmeršenimi lasmi. Bil je oni isti „černošolec“, katerega
je bil Zakrajec blizu Zidanega mosta na cesti dobil, in ki
je „znal denar delati.“ Žena se prestraši, kajti ni bilo
navada, da bi take verste ljudje okolo hiše Zakrajčeve hodili, in celo z njenim možem vino pili, kakor je zdaj videla.
Ali Zakrajec jo berž v vežo za vrata pokliče in jéj ostro
ukaže:

„Naredi v ponvi kaj dobrega, kar najboljega imaš za
prigrizniti. Ta gospod notri nam je srečo prinesel. Poslušaj,
pa molči!“

„Ta, srečo?“ vpraša ona neverno.

„Stori, kar ti govorim, pa molči. Ta, ta!“ odgovori
on in odide zopet k svojemu gostu v drugo izbo.

Kdo ne bi rad srečen bil. Tako je tudi gospodinja
Zakrajčeva mislila: morda je pa vendar res, da je ta človek
„srečo“ k hiši prinesel, če mož pravi da in šla je po omari
iskat „kaj dobrega“.

6.

Ko so bili otroci odpravljeni spat in je mati Zakrajka
svoje večerno delo opravila, jezilo jo je naenkrat, kaj ima;
njen mož s tem gospodskim človekom toliko in tiho govoriti. Torej si pogumno obriše roki ob kuhinjski predpasni
pert in hoče v drugo izbico stopiti, kjer sta bila moža
sama, in kamor je bil „on“ (gospodar) tujcu s svojimi

lastnimi rokami nesel večerje. Vrata so bila od znotraj
zaperta.

„Odpri!“ reče ona nevoljna, a odločno v vsej gospodinjskej oblasti.

„Samo moja žena je, ona že sme vedeti, to smo brez
skerbi,“ ugovarja mož tujcu, odklene in spusti ženo v izbe,
pozdravljajoč jo s „sitnica radovedna!“

Tu vidi žena, da sta bila jedino malo oknice, ki je deržalo
na vert med drevje, s plahto močno zagernila, da bi se v izbo
gotovo od nikoder ne videlo.

Na mizi pak je ležal kupček bankovcev, med katerimi jih je bilo nekaj menda nalašč le na pol ali še
menj izdelanih. Razen tega je bil tujec razpostavil razno
risalno in pisalno orodje, barve, černila, steklenice, vse iz
torbe, ki je odperta zevala na oglu mize.

Da si ni žena svoj živ dan še kaj podobnega videla,
vendar je, po svojej zdravej pameti precej sama pri sebi
uganila, kaj je vse to, namreč: da ta človek zna papirnat
denar delati; to je uganila tem lažje, ker jel je prej
mož rekel, da je „ta gospod jim srečo prinesel.“

Vso glavo ženi nekako pretrese, ona obstane na mestu
in ne more izpregovoriti, da si se jej ústa odpirajo.

„Vidite, mati, kaj imamo in kaj znamo?“ reče tujec
smejaje se iznenadejanosti gospodinje.

„Jezus!“ zaklicala je mati Zakrajka, a ne da bi
bila mislila na Izveličarja, temuč iz navade in neke vesele
prestrašenosti.

„Denar bomo delali,“ reče gospodar zamolklo.

„Tako ga bode še počasi kakor črepinj,“ smeje se oni
gospodski človek.

„Ampak tiho bodi, — glej jo!“ pristavi gospodar.

„Gospoda ne pusté druzim ljudem denarja delati, mati,
zato moramo lepo molčati, nikomur nič pripovedovati,
pa bode denarja, kakor pečká. Ali ni neumno, da se toliko ubijate in toliko terpite, če vam znam jaz denarja
narediti, kaj?“

Ženi je kar mergolelo pred očmi, ni vedela, kaj bi odgovorila. Ona da bode zabogatela, da jej ne bode treba
toliko delati, da bodo hčerke, kadar dorastejo, veliko doto
imele, da se bode k maši vozila, da bode še lepšo obleko
mogla kupiti, kot jo ima Cerovnica itd. itd. — vse sreče
ženske domišljije so jo obšle.

„Sam Bog in njegova sreča božja nam je tega „gospoda“
poslala v hišo,“ mislila je nevedna žena.

Le nekov čuden nemir jo je obhajal, ki bi jo bil
mogel opomniti, da naj se vpraša: je li res vse zlato, kar
se od daleč sveti. Čudno, da se vest oglaša vselej, sama
da bi jo hoteli poslušati.

7.

Od zdaj se Zakrajec za kmetovanje in gospodarstvo
ni dosti brigal več. Hodil je po semnjih daleč okoli in
sicer rajši dalje, nego bliže dóma, ter je kupoval živino in
jo zopet prodajal. Pri tem je gledal zmirom, da je pri
kupovanji oddajal ponarejene bankovce, pri prodaji pa dobival prave. Kupcije je delal le z ljudmi, ki ga niso poznali in
le po enkrat v jednem kraji.

Tako ga je bil njegov novi prijatelj naučil, kateri mu
je vedno novih bankovcev donášal in jih potem po nekoliko
dni v njegovej hiši skrit dodelaval.

Precej dolgo je šlo vse po sreči. Zakrajec je videl,
da se na ta način jako lehko in brez truda dobi denar,
zato je postajal vedno bolj derzen in menj previden.

Koliko krivice dela drugim ljudem, na to niti mislil
ni. On ni bil terdega serca, zato bi se mu bil gotovo, smilil
od njega ogoljufani kmetič, ko bi bil preračunil in premislil,
kake nastopke imajo njegove kupčije, kaka nesreča izvira
iz njih.

Dobro bi bilo, ko bi bil Zakrajec, na priliko, to-le
dogodbo sam videl in prej premislil, predno se je v goljufivo
kupčijo s ponarejenim denarjem podal.

V hribih kaké štiri ure od Zakrajčevega doma je
živel ubožen gospodar. Dolgovi so ga terli, a denarja ni
imel od kod dobiti, da si je bil priden in delavim od zore
do mraka. Zlasti je bil jeden njegovih upnikov tako silen,
da mu je žugal pregnati ga z doma in zapoditi ga izpod
strehe, če mu še ta božič ne vrne 200 goldinarjev.

Gospodar je imel par juncev domače reje. Koliko je
terpel, predno jih je iz telet do junih volov spravil! Kolikokrat jim težko na rami kerme prinesel! Kolikrat sam
gnal jih na boljšo pašo, prav kakor prej Zakrajec. Zdaj
jih je moral mož prodati, da si niso bili še za prodaj
godni. A ni se dalo drugače, upnik je terjal. Žene torej
junce na semenj, proda jih. Dobi za nje papirnat denar,
lepe bankovce po deset goldinarjev. Prihodnjo nedeljo

gre k upniku in mu pové, da ima denar, da gresta drug
dan k notarju delat pobotnico in denar štet. Pri notarji
se naredi pismo, še celo sodnik je slučajno navzočen, hribski
kmetič ponosno odšteje denar na mizo, sodnik ga slučajno
vidi, vzame en novi bankovec v roke, pomeri ga in pogleda
skozi njega proti oknu v svit, pogleda drugi, tretji bankovec takisto, vse zapored. „Kje ste ta denar dobili?“
vpraša kmeta osorno. „Za junce sem ga skupil na semnji,“
odgovori kmet in strah ga prešine. „Slab denar je ves,
ponarejen, samo jeden bankovec je pravi, tega spravite vi,
druge bomo mi.“ Ko je kmetič potem slišal, da mu ponarejenega denarja res ne dajo nazaj niti ne pravega namesto slabega, ko je čul, da je svoje voliče zastonj dal,
da je ogoljufan, prevarjen — zagrabil se je za sivo
glavo in zajokal se kakor otrok, da bi se bila bela stena
omečila.

In kdo je bil kriv kervave nesreče tega moža, če ne
Zakrajec, — to se ve, njemu neznan — ki je bil za ponarejene, nič vredne bankovce voli od njega kupil?

Podobnih nesreč je Zakrajec s svojo nepošteno tergovino
napravil toliko, kolikor kupčij. Vendar ko se je bil enkrat
denarja polakomnil, mislil je več na to, kakó bi ga pomnožil, kakor pa na to, kaj je prav in neprav, pošteno ali
nepošteno.

8.

Neznani gospodski gost, ki je k Zakrajčevim zahajal
in donašal slab denar, izostal je bil že precej dolgo tega.
Zakrajec je bil nesel zadnji ponarejeni denar v daljni
semenj, ko le tujec zvečer zopet oglasil se in po njem
vprašal. Zvedevši, da Zakrajca ni domá, naroči bankovčar
ženi, naj mož, ko domov pride, pazi nekaj čaša, — ker
gospodska že oba zasleduje. Tujec uniči svoje risalno
orodje in vse priprave, kar jih je pri Zakrajčevih v malej
drugej izbi imel in odide.

Od tačas ga v tem kraji ni bilo več videti, niti kasneje
ga sodnija ni zasledila.

Pač pa je našla sled za Zakrajcem.

Ko je namreč drugi dan Zakrajec k skerbečej ženi iz
semnja domov prišel in mu je ta strahoma povedala, kaj
je njegov denarjev ponarejevalec rekel in storil, povesil je
Zakrajec glavo in rekel:

„Nikamor več ne pojdem. Da bi se le še zdaj dobro

izteklo!“ — Ozrevši se, da li ga nihče ne vidi, pošepeta
ženi: „Že so mi na sledu, a včeraj sem jim ušel.“

Žena probledi in začne moliti in Boga na pomaganje
klicati. On dalje pripoveduje:

„Ko sem včeraj v semenj prišel, srečam mešetaria,
ki mi je v zadnjem semnji kupovati pomagal. On ne ve;
od kod sem, in kdo sem, drugo ime in drugo domovje
sem mu povedal. Ali ker sem ga bil zadnjič pri kupu
dobro napojil, bil mi je hvaležen, poklical me je na stran
še predno sem do volov prišel, in mi rekel: „Oni mož, ki
ste zadnjič voli od njega kupili, ko sem jaz zraven bil,
išče vas po semnji in je vas že tudi žandarmom naznanil,
kako ste po videzu. On pravi, da ste mu dali slab denar
in da vas hoče dati zapreti. Dajte meni deset goldinarjev,
ker sem vas svaril, pa se umaknite.“ Jaz mu dam deset
goldinarjev, pa se precej iz semnja in iz terga vzmaknem.
Zdaj ne pojdem nikamor več, stvar je vendar nevarna. Da
bi se le še zdaj dobro izteklo, le še zdaj, nobenega bankovca
več ne izdam, nikoli ne.“

„Bog se usnuli, Bog se usmili“, plače žena, ne pomislivši, da Bog ne more podpirati zločinov. Ona vidi
pred soboj le nesrečo svojo in moževo, če ga uhvatijo
in zapró, da si v celoti ne more niti premeriti še vseh
nasledkov.

Tisto noč oba nista spala. Drug dan on ni šel od hiše,
ali katero delo je prijel, nobeno ni šlo od rok. Skerb, kaj
bode, ga je davila, tlačila, proganjala, od tu do tam, morila
na vseh potih. Ravno tako je žena vedno jokala, kadar je
ni nihče tujih videl, molila in zdihovala od samih strašinih
skerbi, kaj bode, če pride gospodska možu na sled in če
ga zapré.

V teh morilnih skerbéh in mukah, ki sta jih oba
imela več dni prestati, bila je preva kazen za zlodejstvo,
v katero se je dal Zakrajec zapeljati in že ta perva kazen
je bila tako velika, da je mož sam pri sebi želel si: „O
kakó rad bi vergel vse to proč, kar sem s to kupčijo dobička narodil, da bi le mir in pokoj povernil se mi, da se
mi ne bi bilo bati, da me zasledijo.

9.

Nič ni bilo. Mesec dni je poteklo.

Zakrajec se torej pomiri zopet. Kesanje ga neha, to

kesanje, ki je izviralo le iz strahu pred kaznijo, a ne iz
izpoznanja krivice, katero je delal.

Ker je videl, da ga niso zasledili, obhajale so ga že
izkušnjave, še one ponarejene bankovce, kar jih je še imel
— malo jih je sicer bilo — razpečati. Samo še nekoliko
dalje bode treba iti, doli na Hervatsko, mislil in rekel je
ženi Zakrajec, pozabivši vse svoje prejšnje namene in obljube poboljšanja. Žena mu je odgovarjala, naj pusti, naj
ostane doma. A odgovarjala mu je tudi le, ker se je bala
zanj, kajti ona mu ni svetovala, da bi kakó izkušal
poverniti denar, kar ga je s to goljúfivo kupčijo s ponarejenimi
bankovci pridobil si.

Nazadnje ju pa vendar zadene osoda.

Zunaj je bila terna kot v rogu, Zakrajec je ravno luč
ugnasil bil in hotel leči. Vsi drugi so bili že polegli, otroci
so že spali.

Kar nekdo močno na okno poterka.

Zakrajec se stresne od straha.

Poterka drugič, še močneje.

„Kdo je?“ ohrabri se Zakrajec, okno odprevši. Ali ko
pogleda ven, vidi, da v noči blišči pred njim bajonet. Žandarmi so bili tu. Zakrajcu jezik zastane, on zaloputne okno,
odskoči od klopi in se postavi na sred izbe, nekaj časa ne
vedo, kaj početi. „Táji!“ reče mu navadni notranji
zapeljivec, zato se ohrabri, stopi zopet k oknu in vpraša
ošabno:

„Kaj bi radi?“

„Odprite, če ne, uteremo vrata,“ rece žandarm.

„Ne bode drugače, da moraš odpreti“, reče drug znan
glas, namreč županov glas iz vasi, ki je moral z žandarmom priti.

Med tem se je bila vzbudila Zakrajka, naredila luč in
— kakor imajo v tacih prlikah ženské včasi več duševne
naglosti in zavednosti — rekla môžu: „Berž iz skrinje vzemi
in kam vtakni, ali v ogenj verzi še tiste bankovce, kar jih
imaš.“

Mož res hlastno skrinjo odpre, vzame ostanek ponarejenih bankovcev in teče v temno vežo ter jih tam verže
v še žarec pepeljnjak.

„Zdaj smo dobri, zdaj mi doma ne morejo nič izkazati“,
misli in duri odpre. Vstopijo, žandarmski vodja, birič in
župan, zunaj pa hišo obstopijo trije žandarmi, da bi jim
ptiček ne ušel.

„Kaj ste tačas delali, da nam niste precej odperli, ko
ste se oglasili?“ vpraša žandarm.

„Kaj čem delati? Ali ... da jaz vprašam, kaj pa
iščete tukaj v mojej hiši in po noči?“ vpraša Zakrajec z
vsem pogumom, kar ga je mogel zbrati.

Žandarm se pripogne, pobere izpred skrinje papir in
reče: „Tacih-le bankovcev iščemo.“

Prej je bil nesrečnemu Zakrajcu v njegovej naglosti
jeden na tla padel in zdaj je bil ta bankovec izdajalec
njegov in tako silna priča, da je gospodar obmolknil in glavo
povesil.

Uklenejo ga. Poberó ves denar, dober in slab. Ne
zmenijo se za jok žene, za milo plakanje in vpitje nedolžnih
otrok, ki morajo gledati, kako tuji ljudje, oboroženi, očeta
uklenjenega odpeljavajo v černo noč, v ječo. Otroci niso
mogli sicer še vse nesreče razumeti, bili so premladi, a
dovolj jim je bilo, da so videli mater v divjej bolečini
vpiti in obupavati, da je tudi njih mlade duše napolnil
strah in trepet pred tem, kar se je očetu zgodilo.

10.

Zakrajec je bil skoro leto in dan le v preiskovalnem
zaporu, predno se je sodba izveršila. Dolgo je namreč
trajalo, predno so se našle različne priče, katere je ogoljufal
bil, davši jim ponarejen za pravi denar.

Nazadnje je stal Zakrajec pred porotniki. Prej lep,
močan, zdrav mož, — zdaj ni bil več sam sebi podoben:
bled, upognen, postáran.

Nič mu ni pomagalo, da je vse tajil, da nobene priče
ni botel poznati. Oni, katere je bil ogoljufal, izpoznali so
ga večinoma, in so prisegali: „ta je tisti.“

Zastonj se je trudil njegov zagovomik porotnike
prepričati, da je tukaj kakova zamena mogoča, da Zakrajec
ni kriv.

Porotniki so ga krivega izrekli, sodišče ga je obsodilo
na osem let težke ječe in je še pristavilo, da je to milostna
sodba zarad tega polajševalnega, ker je Zakrajec bil do
zdaj nekaznovan in vedno kot pošten človek znan, ter more
povemiti storjeno škodo.

Zakrajec, prej srečen kmet, ki je imel ljubljene otroke
in ljubljeno ženo domá, moral je zapert biti. Osem let!
A kdo bode domá delal? Kdo za otroke skerbel? Za domovje in za kmetijstvo?

Osem dolzih let stárati se brez dela! Daleč od ljubih
svojih proč, med razbojniki, v družbi spridenih tatov, pod
jedno streho z izmečki človeške družbe! Ali ni to strahovita
kazen, grozno stanje, mukepolno življenje za človeka, kateri
bi bil prej od jeze vskipel in gromno vzdignil se nad
vsacega, ki bi se bil prederznil sumniti, da je na njegovem
poštenji kak najmanjši madež? Prej so ga sosedje
blagrovali, kakó dobro se mu godi, zdaj ne bi bil menjal
ž njim nobeden berač, ki z mavho na rami od hiše do
hiše kruha prosi in s psom v listji spi.

Zaperli so Zakrajca v ječo k druzim zločincem. Tja je
malo zvedel z doma, a tudi pozvedaval ni mnogo. Poprijelo
se ga je bilo neko obupanje, o svojih ljudéh in svojej pribodnjosti izperva ni rad mislil.

Ker se je vsa njegova gotovina vzela bila in porabila
v to, da so bili odškodovani oni, katere je bil s svojo nevredno kupčijo ogoljufal, ker je moral on iz svojega plačati
tudi grehe svojega pobeglega zapeljivca in sodružnika, ni
ostalo ženi in otrokom nič gotovega premoženja, samo
posestvo.

Zakrajec je pa vedel, da kmetski njegov dom le kaj
donaša, ako je priden gospodar in delavec na njem.
To je bil on. A zdaj je zapert. Njegova žena, tudi ko ne
bi bila poterta in osramočena, ni bila zmožna sama vsega
prevladati pri nedoraslih otrocih. Zakrajec je vedel, da
mora doma iti vse pod zlo. Kaj bode iz žene, kaj iz ubozih
otrok? Ta misel je bila zanj s časom ravno tako strašna
kazen, kakor zapor sam.

V tem strašnem dušnem terpljenji pride Zakrajcu misel,
kako bi mogel iz ječe uteči, daleč v tujo deželo pobegniti,
tam s poštenim delom nov dom narediti si in svoje ljudi
za soboj poklicati. Če ne pojde s poštenim, naj ide kakor
hoče, ali iti mora, mislil je Zakrajec, ker že je bil za samo
poštenje izgubljen.

11.

Vendar je moral poltretje leto v zaporu sedeti, preden
se mu je res posrečilo uiti.

Ko so kaznjenci na dvorišči delali ali sprehajali se,
nagovarjal je Zakrajec počasi in tiho zdaj tega zdaj onega
svojih nesrečnih tovarišev v zaporu, in tako se je naredila
zarota, da bodo pri pervej ugodnej priliki svoje čuvaje napadli in ušli.

Taka prilika se jim je ponudila jesenskega dne proti
večeru, ko so zaporniki zunaj terdnjave celi dan pridno
delali tako, da proti večeru pazniki niso več dobro nanje
pazili.

Zakrajec je bil pervi, ki se je bil jednemu pazniku za
herbet priplázil, kakor blisk hitro mu puško iz rok izpulil,
in druzega oboroženega paznika ustrelil. Tako sta bila
na en hip dva oborožena čuvaja neškodljiva, drugi so
bili osupneni in v strahu se niso mogli ubraniti naglemu
napadu vseh kaznjencev, kateri so potem ubegnili vsak na
svoj kraj.

Noč se je bila storila, predno je bilo mogoče misliti
proganjati jih.

Zakrajec je v svojej gerdej sivej kaznenskej obleki celo
noč hodil in hitro hodil, da bi prišel domov in videl ženo
in otroke, ker le to je hotel za zdaj. Vedel je, da ga bodo
doma skoro žandarmi iskali, da mu torej dolgo doma ne
bode ostati mogoče. Le videti je hotel zopet enkrat svoj
dom, ženo in deco, svoje svete je hotel dati, slišati, da ga
še imajo za svojega očeta in — potlej — mislil je — bode
bežal daleč v svet.

Bilo je že proti jutru, ko Zakrajec pride do svoje male
rojstvene vasi nekaj ur od Save. Ko je v jutranjem somraku
zagledal svojo hišo, kjer se je rodil, kjer ga je mati učila
moliti, kjer ga je oče vadil delati in učil poštenemu
biti, kjer se je bil oženil in kjer je srečno gospodaril, oh,
srečno tako dolgo, dokler ni óni tujec izkušnjavec srečal
ga na osodnem potu semenjskem in hudiča lakomnosti v
njem vzbudil: ko Zakrajec to svojo hišo zagleda med
znanim sadnim drevjem, zdelo se mu je, da je že pol
večnosti minilo od onega srečnega čaša. In nasloni se ob
zanemarjeni leseni plot svojega verta, čelo opré ob odlomljen
kolec in začne jokati kakor malo dete, da se mu persi
vzdigujejo, kakor da bi hotele počiti.

Pesje lajanje ga probudi. Izza ogla je bil priskakal
stari hišni pes in oblajal čudno oblečenega neznanca. Zakrajec izpozna svojega starega psa in ga, pokliče po imenu:
„Švigelj!“ Pes ta glas svojega prejšnjega gospodarja tudi
izpozna, po trebuhu se priplazi do njega in vesel cvileč
ob njem skače.

-Tedaj ti me še izpoznaš, žival! Da vidim, kaki bodo
drugih, mislii ubežni kaznjenec in gre na okno terkat.

Oglasi se mu nek možki glas, a on se ne more domisliti,

kdo bi bil. Ko se vrata odpró pride pol oblečen
mož na prag. — Zakrajec izpozná, da je to iz vaši oni
Floriján, ki ni imel svoje hiše in je zdaj tu zdaj tam na
vasi osobenjkoval. Zatorej ga precej neprijetna slutnja strese,
ko zagleda tega moža odpirajocega.

„Kaj bi radi?“ vpraša Floriján. Kaznilnična obleka in
upadeno lice mu je Zakrajca neznanega delalo.

„V svojo hišo menda vendar še smem.“

„Joj-mené, Miha, vi, vi ste?“ začudi se Floriján in na
stežaj vráta odpré.

Ko Zakrajec v izbo stopi, vidi tujo žensko, tujega
otroka tu, a svoje žene ne, niti svojih otrok.

„Kje je moja žena?“ vpraša zamolklo.

„Kaj vam niso pisali?“ vprašuje Floriján namestu
odgovora.

„Včeraj je bila osmina, kar smo jo pokopali, potlej sva
midva tukaj v Stant vzela hišo in polje za dve leti, ker
so rekli, da vas še pet let ne bode iz ječe domov; dve leti
je naše, zdaj ne gremo venkaj, naj pride kdor hoče,“ govori
vse ob jednem žena Florijanova.

Pokopali so ženo!

To je Zakrajec slišal, drugo le na pol, a bilo mu je
dovolj. Spusti se na klop k peči, in dene glavo med dlani
v kolena uperte.

Umerla je žena!

„Kako bolezen je imela?“ vpraša Zakrajec črez nekoliko čaša.

„I, Bog ve!“ odgovori najemnica njegove hiše. „Saj
veš, kako so ljudje zleh jezikov; oni pravijo, da je umerla
od žalosti zavoljo tebe, ker si zapert. Pravijo, da ko bi se
ne bil ti tistih bankovcev polakomil, bila bi ona še živa
in zdrava.“

„Jaz sem jo umoril?“ vpraša Zakrajec kakor sam
sebe, pol tiho in ne posluša daljšega besedovanja ženske
in moža. Nazadnje po dolgem molku se vzdigne in
hlastno vpraša:

„Kje so moji otroci?“

„Pri ljudéh,“ odgovori Floriján, razloži mu, kdo je
postavljen otrokom za jeroba, kdo je vzel tega fanta ali
to deklico, ter nazadnje še pové: „Tvoj Nácek je pa pri
nas ostal, tam le v kótu spi.“

To je bil Zakrajčev drugi sinek.

„Pokliči ga!“ prosi Zakrajec.

Florijan pokliče kake 6 let starega dečka, ki nerad,
ali vendar vstane zaspán iz svoje posteljice.

„Glej oče tvoj so prišli, pojdi k njim,“ reče najemnik
Florijan.

„Nacek pojdi sem k meni,“ kliče prijazno-žalostno
Zakrajec sinka.

A deček po strani pogleda in reže: „Ne grem!“

„Pojdi k očetu, lej ga!“ sili ga tudi Florijanka.

„To ni moj oče!“

Ko to Zakrajec sliši, vstane, opré desno laket na
sténo in z glavo na njo butne, zajoka, in ihteč glasno
izgovori:

„Tudi moji otroci me nečejo že vec poznati! Bog,
to je preveč, to je prehudo!“

Florijanu se je Zakrajec smilil, tolažil ga je, ali slabo
je znal, ni vedel, kaj bi rekel; sam bi se bil skoraj jokati
začel, ker si je mislil: joj, ko bi jaz v táko prišel, da bi
žena od žalosti zavoljo mene umerla, in bi me moji otroci
več ne poznali. In Miha, ta, ki mu je nekdaj tako dobro
bilo, ubogi Miha Zakrajec!

„Nič ne maraj, Miha,“ tolažil ga je, „tvoj fant te ne
pozna, ker si tako gerdo oblečen.“ (Zakrajec je imel namreč
te kaznenčvo obleko na sebi); „Če si ušel, — kar se mi
zdi — pojdi nazaj, oglasi se sám in dosédi, kar imaš še
sedéti, potlej pa prideš ven. Ni dosti dolgá na hiši, tačas
ti otroci dorastejo in vse bode spet bolje, ko dostaneš zapor
in se verneš, le verjemi in v Boga zaupaj.“

Tako ga je Floriján učil. A Zakrajec zmaje z glavo
in reče otožno:

„Ne, ne! Z menoj je proč! Jaz ne pridem nikdar
več iz ječe, če se sam oglasim, ali če me dobodo. Zato
me živega ne bodo imeli. Da sem mogel uiti, moral sem
ustreliti človeka, ki je bil najet, da je pazil na me in na
druge.“

„Ustreliti!“ prestraši se Florijan.

„Tako je. S slabim denarjem začel, z umorom končal!“

„Bog se usmili!“

12.

Dan danes je zločincem težko oblastniškej pravici
ubegniti. Hitrejši nego konji in železnice je telegraf
preprežen že povsod. Ta jih preteče in jim žandarme in

policaje že na pot postavi, da jih že čakajo tam, kamor
so pribeči hoteli.

Tako je tudi tu žandarm prišel naravnost v vas iskat
begunca le malo ur kasneje, kakor je oni prišel. In daljna
zgodba je z Zakrajcem kratka.

Zakrajecje žandarma zagledal, skočil skoz okno in
hotel uteči. Žandarm je vpil za njim stoj, stoj! Zakrajec
je bežal, ne zmeneč se za oni klic. Žandarm streli, zadene
Zakrajca v roko, a ne možno, zato ta beži dalje. Drugi
strel poči. Zakrajec se zvali na tla. Zadet je bil tako
nesrečno v osredje, da je še tisti dan umel!

Na vaškem pokopališči so sosedje za gospodom fajmoštrom zadnji očenaš na grobu Zakrajčevem odmolili za
njegovo dušo, potem pa pokrili se in razhajali s počasnim
korakom in zamišljeni.

Pred malim pokopališcem pod lipo so neki vaški možje
pogrebci nekoliko postali, tabak napravili, in nekako tihi
bili, kakor bi bilo vse nekaj tisčalo.

Gospod fajmošter pridejo iz cerkve in se ustavijo med
možmi, ki so jih močno močno v čislih imeli.

„Kdaj boste uganili?“ vpraša duhovni pastir svoje pod
lipo stoječe farane.

„I, pravimo, vendar je škoda to, prej tak mož, povsod
spoštovan pri kmetih in pri gospodski, a potlej zapert, in
tak konec stori, kakor ta Zakrajec, ki smo ga ravno pokopali, Bog mu grehe odpusti“, reče star kmet.

Duhovnik odgovori:

„Pač res, možje. Bog ga bode po svojej milosti sicer
sam sodil; ali to moremo tudi mi reči: Zakrajec nam bodi
izgled, kako naj ne ravnamo. Ko bi se bil le svojega
poštenega dela deržal, če dan danes bi bil v svojej rodovini,
srečen mož in srečen oče, kakor je prej bil. Tu se kaže,
da le kar pošteno pridelaš in pošteno pridobiš, to je
pravo. Vse drugo, kar človek misli po druzih ovinkih pridbiti, maščuje se hudo. Tu se vidi, kolike britke nesreče
je kriva ona neopravičena lakomnost po bogastvu, ono
nezdravo hrepenenje obogateti brez truda in dela,
ona nezadovoljnost s svojim stanjem, ono nepoterpljenje z
malim, ona lakomnost po denarju, ki je tega našega Zakrajca pahnila v nesrečo in v zgodnji grob. Vidite,
vendar je najlepši nauk za življenje stari rék: Moli in
delaj! pa poterpi včasi z malim, bodi zadovoljen z malim ;
če ne moreš z delom in pridnostjo do boljšega priti, kar

pač moraš zmirom skušati. Saj ne živimo dolgo, a lepšega ne
ostane tu na zemlji za nami, kakor če morajo ljudje reči:
Pošteno je živel, pošteno je delal! Pregovor, da en krivičen
krajcar deset pravičnih požré, uresničil se je tudi tukaj.
Učimo se iz tega ter živimo po nauku.“

„Res je takó,“ priterdili so možje fajmoštru in se razšli
na delo.