Zakaj toliko malih otrok pomerje?

Skoraj se lahko reče, da polovica ljudi pomerje že pred
desetim letom. Kaj pravite, kaj je temu krivo?

Zraven tega, da marsikteri starši premalo skerbijo za
življenje in terdno zdravje svojih otrok še pred porodom;
torej zraven slabih roditeljev je napačna izreja v pervem
času otročjega življenja kriva, da toliko otrok pomerje
ali da revno in komaj životarijo.

Ni je veči napake, s ktero bi se bolj oslabilo, hitreje
gnalo in tudi končalo nežno življenje majhnega otroka, kakor
je mehkužna izreja. Nektera mati v prenapeti ljubezni do
svojega otroka sama ne ve, kako bi ga grela in povijala,
pred vsakim pihljejem zagrinjala, kakor koklja svoje piše;
pa tudi ne pozabi, nezmerno ga pitati in basati njegov želodec s kavo, s sladkorom ali tudi z vinom in drugimi težko
prebavljivimi jedili, kar je otroku le nagel ali tudi počasen
strup. Tako bodo vsi življi otročji podkurjeni, zdraženi, prezgodaj in prehudo nategnjeni, pa tudi tako občutljivi, da se lahko reče, da tako dete bo polovico prezgodaj dozorelo, ako že poprej ne omaga. Verjemite matere! pomanjkanje čistega
zraka, nesnažnost, preobilna gorkota, pretežka, za otročji
želodec prezdražljiva jed in pijača; to je krivo, ne le da
toliko majhnih otrok pomerje, ampak to je tudi vzrok, na
kar le premalo pazite, da postavite kvas hirajočemu življenju,
prezgodni smerti.

Poznal sem mater, ki je imela več otrok, pa v preveliki mehkužnosti so jej vsi pomerli; le edino hčerko je zredila, ki je prezgodaj dozorela; v devetem letu je bila izurjena, da malo ktera druga v 18. letu tako ne; ali v 18. letu
je postala vsa zabuhla in nesrečna pijanka. Sosed je večkrat
rekel tej ženi, ki je žalovala za umerlimi otroci: Daj meni
otroka, na slami bo ležalo in černi sok bo jedlo, pa bo
zdravo ostalo! in prav je imel; polno hišo jih je zredil.
Ne premalo, ampak preveč je krivo, da otroci toliko hirajo
in mrejo.

Kakova naj bo izreja majhnih otrok?

Ako hočeš otroku podaljšati življenje, uterditi njegovo
zdravje, glej, kako ga boš redil perve dve leti. Pomisli, kako
revno je novorojeno dete; lahko bi se reklo; da je komaj na
pol razvito bitje. Vse moči, dušne in telesne, se gibati začnejo.
Vse je na tem ležeče, ali bo življenje njegovo popolnoma in
terdno; v kakošnih pogojih se ono razvija, ali mu te nasprotujejo, ga overajo, slabijo, ali pa so mu vgodni in ga pospešujejo. V teh pervih letih se postavi podlaga dolgemu ali
kratkemu življenju; v tem času že se človeku pomaga, da ložej
ali težej premaga vse nevarnosti tega časnega bivanja na
zemlji.

Že to ni vse eno, kteri letni čas je dete rojeno. Na
spomladi rojeni niso v toliki nevarnosti in več upanja je,
da bodo dalje živeli, nego otroci v pozni jeseni ali v merzli
zimi rojeni. Kajti pervi vživajo prej in več čistega zraka,
starši jih toliko ne zavijajo v gorke postelje in ne tišijo v
zakurjene hiše. Tudi vse prešinjajoči spomladni in letni čas
množi in pospešuje moč njihovega življenja.

Stanovanje naj bo snažno, zrak čist; (to bom še velikrat priporočal, kajti ena najhujših napak, da otroci niso
čversti, zlasti po kmetih, je nesnažnost) dete naj bo glasno,
pusti mu, naj poje po svoje, naj teka in skače, kar le more.
Daj mu zdrave, lahko prebavljive, ne premočne, zlasti ne
umetno štupane hrane. Perva, najbolj primerna hrana je
mleko. Ne daj otroku saj pervega pol leta nobene druge
hrane; zlasti ne mesa, ne pive, ne vina. Ako bi mati res
ne mogla hraniti svojega otroka, naj se mu daje, ako mogoče, kozje mleko; in sicer precej presno, natorno gorko.
Kravje mleko je premočno, ter se mora zeló polovica vode
pridejati. Nikdar pa ne grej mleka, kajti kislato postane;
pogrej vodo, ktero vselej posebej mleku prideni. Že tretji
teden, po leti še poprej, ga nesi na čisti zrak. Dete je cvetlica.
Najboljši je drevesni vert, kjer trava raste.

Eden najbolj zdatnih pripomočkov, da bo dete terdno
in zdravo, je kopel. Skerbna mati koplje svoje dete vsaki
dan v hladni vodi, ktero je iz studenca ali če tudi iz
kapnice prinesla. Voda ne sme dalje časa v posodi stati;
kajti naglo izpuhti svojo okrepčevalno moč. Perve tedne je
prav, da prideneš malo mlačne vode; poznej naj bo le merzla.
Omivaj z merzlo vodo pa urno; počasno polivati to mrazi,
urno ribati greje; zato naglo posuši ali oteri dete. Nikdar
pa ne smeš kopati precej iz postelje vzetega; nikdar ne, ako

je potno; tudi ne, ko se je ravno nahranilo. Dvakrat na
teden ga vendar v mlačni vodi kopaj; toda prideni merzli
vodi toliko gorke, da bo mlačna. Ni ga sredstva, ni ga pripomočka, ki bi bolj pospešil terdno in dolgo zdravje, nego
je kopel.

Ne vadi otrok na pregorko. Vse pregorko, hiša,
postelj, obleka, draži v prezgodnjo razvijanje, pa slabi potrebne moči, napravlja pot in omehkuži telo, da se kaj lahko
premrazi.

Obleka naj bo široka, da nikjer ne tiši. Nespametna
navada je po kmetih, da majhne otroke terdo povijajo. Naj
se revče še tako brani, joka in vpije, nič ne pomaga. Mati
ga povije, kakor bruno. Siromak ne more mahati z nogami,
ne se igrati z rokami. Kolena so zategnjena, da se vse življenje več ne zravnajo, in tako matere velikrat švedre napravijo. Zdravniki svetujejo, naj se otrokom malo in rahlo
trebuh povije; pa ne pretegni ga tako, da revče sopsti ne
more, da se čreva gibati niso v stanu. Kaj bi dejala mati,
ako bi njo kdo tako povil?

Zibele so otrokom nevarne in in nepotrebne. Nevarne,
ker se lahko prekucnejo in otroka zadušé, kar se je že večkrat zgodilo. Nepotrebne so pa tudi; kajti otrok zdrav in
nasiten rad spi. Vse kaj bolj potrebnega pa je snaga. Zakaj
otrok vpije in veka, pa tudi boleha? Zato ker v nesnažnih
plenicah, kakor v luži tiči. Z malim trudom se plenice izplaknejo in posušé! Ktera nesnažne ima in v nje otroke
povija, ni mati — še mačeha ni. Kolikorkrat so omazane,
osnaži jih in dobro posuši. Ne suši pa pri peči in ne terpi
v hiši nobene nesnažnosti, ki skruni zrak, za dihanje toliko
potrebni. Snaga je otrokom pol življenja. Bolj jih snažiš,
terdnejši, lepši in bistroumniši ti bodo. Sama snaga, z zmerno
hrano, bo čverste in zdrave ohranila; nesnažnost pa jih bo
shujšala, obledeli ti bodo tudi pri najboljši hrani.

Ne pušaj malih otrok samih, da svinje ne pridejo do
njih. Večkrat sem že slišal, da je svinče malemu otroku
roko odtergalo ali ga celo umorilo. Pa tudi odrašene pesterne
so lahko take svinje, da se Bog usmili. Mislim, da mi ni
treba po vseh ustih praviti, kako? Le to rečem: Starši!
imejte bistre oči, imejte tanjka ušesa in nikdar preveč ne
zaupajte! Kteri ptuje pesterne imeti morate, zlasti po mestih, glejte, da so pametne, sramožljive, da vam nedolžnih
otrok ne pohujšajo, jih časno in večno nesrečnih ne napravijo. Kolikor je le mogoče, bodite pazljivi! Ložej je, jame
se ogibati, kakor iz nje se izkopati. Že neverniki so pravili,

da pri morskih bregovih deve prebivajo; ki mornarje s sladkim petjem k sebi vabijo; pa kedar jih objemajo, jih podušé
ali pa v prešiče spremené.

Otrok, ako ne spi in je zdrav, nikdar ne miruje. Pusti
mu, pomozi mu, da si uri dušne in telesne moči, da bo vedno
terdnejši in močnejši prihajal. Kakor riba v vodi mergoli,
kakor zver po gojzdu dirja in tica po vejah skače, tako se tudi
človeško telo vedno giba. Kri se iz serca v truplo, iz trupla
v serce vedno preliva; kosti in meso se vedno prenavljajo in
želodec neprenehoma mele. Otroci, še tako majhni, se trudijo
z rokami in z nogami; in kedar se drugače gibati ne morejo, pa kríčijo na vso moč ter si napenjajo persa in vse
žilje. In prav je tako. Kdor se ne trudi in svojih udov ne
vadi, bo sperhnil kot žito, kterega nikdar ne prevejaš. Zato
že male otroke vadi k delu: kajti Bog je človeka za delo
vstvaril. »Če otrok le poseda, ali se le igra, tudi mož dela
ne ljubi, ga tudi ne zna«, so dejali naš nepozabljivi škof
Slomšek. Dete naj nese bližni siroti košček kruha, naj pokliče družino k obedu, naj kokoši iz škode odganja, naj
blizo doma živino pase, naj kako sočivje zbera ali kaj druzega dela. Tako si bo urilo vse svoje moči. Ga z delom
pregnati, je neusmiljeno, pregrešno; ga vedno v hiši imeti,
je nezdravo. Najugodnejša opravila so kmetijska dela; kajti
urijo roke in noge, čistijo kri in meso; ali vendar naj bo
vse zmerno. Človeško telo veliko prenese, ako ga umno
vprežeš; če ga pa presiliš, si bolezen in terpljenje nakopavaš.
Struna merno napeta, lepo brenka; če jo pa pretegneš, počila ti bo.

Še to naj tu omenim: Matere majhnih otrok nikdar
ne jemljite v svoje postelje; raji vstanite in jih potolažite.
Marsiktera mati je v spanji otroka svojega zadušila. — Babice, dedji ljubijo svoje vnuke, ter jih celo po noči pri sebi
imajo. Veste, kakovo dobrote jim tako storé? Poslušajte!
Pri bolehavi babici je mali Tonček več tednov ležal. Babica
se okrepča, omladi, Tonček pa hira in obledi. Starši se poprašujejo, kaj Tončeka gloda? kakova mora ga tlači? Bila
je mora, bila; vsi so jo poznali, pa nihče je ne vidi; druge
so iskali ter jo krivo dolžili. Mati gre gospoda župnika
vprašat, kako bi ventali moro, ki Tončeka tlači in mori. Ko
pa gospod zvedó, da vnuk pri stari babici leži, ukažejo ženi,
naj mu posebej posteljo pripravi, in more ni bilo več; Tonček
pa se urno popravi.

a) Jedila.

Ker naša natora neprenehoma dela in vsaki migljej
veliko razdere in izmeče, končila bi se v malih dnevih, ako
ne bi hrane imela.

V to hrano nam pa služijo jedila in pijača.

Jedila ražločimo v dvojno versto: 1. rastljinska
in 2. živalska.

1. Rastljinska jedila so na niži stopnji ter potrebujejo močnejega prebavljenja, da se spremenijo v živalsko
tvarino. Naj menj hranijo zelišča, sočivje in kisline; zato
ne teknejo oslabelim ljudem, ki prebavljati ne morejo, kakor
so bolniki sploh. Boljši so sladke in močnate korenine in
sadovi, ki imajo v sebi kaj moke, beljaka in sladkora. Pa
tudi te zahtevajo močno prebavljanje ter rade napenjajo.
Dober ržen ali pšeničen kruh je najboljša rastlinska jed.

Sok, iz moke in mleka, je steber Slovencem.

Ješpren, ječmenova kaša, dobro kuhana, je najložej prebavljiva rastlinska jed, tudi bolnikom zdrava.

Prosena kaša se zdravim prileže.

Sočivje je tečno kmetom pri težkem delu, ter jih
dobro redi.

Krompir v oblicah je bolj zdrav, nego olupljen, ki
ga odcediti ne moreš.

Repa je vodena, malo tekne; se bolnikom prileže.

Korenje je zdravo.

Kislo zelje je za tistega, ki terdo dela. Kislo repo
ložej prebavljaš; tudi bolniki jo smejo jesti. Ako kislina smerdeti začne je ne jej.

Sadje najbolje je grozdje, ktero tudi bolnikom večidel
smeš dati.

2. Živalska jedila pa so bolj tečna in ložej prebavljiva; pa iz njih pridobljena tvarina se tudi ložej in hitreje razpusti.

Mleko je sredina rastlinskih in živalskih jedil.

Jajca so mleku najbolj podobna, toda veliko bolj redivna, ako se vživajo sirova ali mehko kuhana.

Mast, zlo podobna rastlinskemu olju, je sama na sebi
težko prebavljiva, se primeša le drugim jedilom.

Zulca ali lim, ki se izkuha večidel iz vseh živalskih

delov; napravi mesno juho, se lahko probavi in oslabljenemu
človeka hitro pomaga ter ga okrepča.

Belak, tekoč, je jako rediven, lahko prebavljiv, terdo
kahanega pa le močen želodec premele.

Sadje je toliko tečneje, kolikor bolj je dozorelo; je pa
težko prebavljivo.

Školjke, polži, raki imajo večidel zulco ali lim
in belak: so toraj sirovi lahna, kuhani pa teška hrana.

Žabe in želve imajo rahlo, lahko prebavljivo meso.

Ribe mehkega mesa so lahne, debele in terdomesne
pa težijo.

Tice so boljši tiste; ki rastlino vživajo. Golobje in
kokošje verste so lahne; gosi zlasti stare, in race so teško
prebavljive.

Meso sesavnic je človeku najboljša hrana.

Dobra govedina je v pervi versti. Teletina ne
sme biti premlada; svinina ne prestara, ne premastna.

Posušena svinina je težka.

Divjačina je bolje mlada in nepreležana, nego stara
ali že smerdljiva. —

Vsa ta jedila, rastlinska ali živalska, pa le takrat redijo
in hranijo; ako jih želodec dobro premele in prekuha, dobro
prebavi.

Rastlinska jedila tirjajo močno prebavljenje, redijo
zmerno; človek jih več potrebuje, nego mesenih jedi: pa
vterdijo in krepčajo telo; tolažijo nezmerno občutljivost in
razdraženost; žlahtnijo serce ter omirijo vse strasti in se
priležejo najbolj delavnemu človeku.

Živalska jedila ložej prebavljamo, ona delajo človeka
terdnega pa občutljivega, ter ga gonijo k hitrejšemu dozorjenju, serce postane silno in strastno in duh bolj živ; priležejo se človeku, ki malo ali nič telesnih opravil nima.

Najboljši, najkoristnejši je za človeka zmešana — rastlinska in živalska jed, ter mu najbolj pristoji in naj
bolj hasni.

Ni je pa nobene jedi, ktera bi se prilegla vsem ljudem.
Temu je govedina pretežka, unega grize po mleku; meni
zelje dobro ne stori, tebe kisla repa napenja. Želodec kmeta,
ki se pod milim nebom, v čistom zraku ves Božji dan peha
in suče, vse bolj melje in kuha, kakor želodec gospoda, ki
v sobi tiči in si z globokimi misli glavo beli. Vsak pa naj
pazi na se, ter naj ne sili v želodec, kar mu ne tekne; pa
naj ga ne baše; kedar je že poln.

Veliko ljudi požrešnost umori. Kdor ima
prevelike oči, njega rad trebuh boli. Preobila jed vselej škoduje našemu življenju. Pervič presilno napne prebavljajoče
moči, ter jih tako slabi; opovera prebavo, da želodec prevelicega kupa premleti in prekuhati zadostno ne more, in
srovina in slabi sokovi se napravijo po čevah. Potem množi
neprimemo kri in tako hitreje goni življenje; zraven pa večkrat
zapre človeka, da se mora z zdravili čistiti, kar ga pa zopet slabi.

Kdaj pa je preveč?

Preveč je, ko ne moreš več jesti, in po jedi čutiš, da
je želodec prenapet, te teži, se ti zdeha, riga, si zaspan, imaš
bi dejal, debelo glavo. Zlata mera je zdravju perva podpora, in ta neoveržljivo zmiraj ostane, da »vživaj vsega le zmerno; odjenjaj, ko bi še nekoliko rad in lahko povžil!«

Da navadno preveč jemo, tega je prav zelo kriva premetena kuharica. In to moram takole tožiti, če se tudi
zamerim; kar je res, je res! Največi umetnost kuharčina
je v tem, da zna vsako jed prav mikavno in zdražljivo napraviti. Taka jedila, zlasti pri gospôdi, so z zdražljivimi in
rázgrevajočimi dišavami in Bog zna, s kakovimi štupami, vsa
prenapolnjena, in namesto, da bi človek jedila s potrebnimi
slinami zadost namešal in prežvekel, da bi tako dosegel s
tem prav namen, kar je hrana in nadomestilo, veliko bolj
draži urno povživanje, ter doseže ravno nasprotno. Po takem
obedu se čuti vselej neka ko umetno napravljena merzlica, da
se po pravici tako nabasanemu reče: Z jedjo sam sebe je.

Največi hudo premetene kuhinje je to, ker človeka
zapelja, da preveč jé. Z gerlom se zna tako sprijazniti, da
vse nasprotovanje želodčevo nič ne izda, in ker se gerlu
vedno z novim šegetanjem prilizuje in ga tako le še draži,
dobi želodec trikrat štirikrat več, kakor revež zmleti in prekuhati premore. In ako se to večkrat zgodi, zgubi človek
eno največo brambo svojega zdravja, eno najlepšo lastnost,
da ne ve, kdaj ima dost.

Ena največa umetnost kuhinska je, da iz nenaravnih,
različnih, popolnoma nasprotnih in premnogoterih jedil napravi novo jed, novo dražilo. In tako napravi iz jedil, ki
so same na sebi nedolžne in neškodliive, s takim umetnim
gnetenjem novo in škodljivo jed. Sladko in kislo, na primero, vsako posebej ni škodljivo; ob enem zavžito prav lahko
škoduje. Jajca, mleko, sirovo maslo, moka; kdo ne ve, da
so to same na sebi lahko prebavljive reči: ako pa vse to
skupaj zgneteš in napraviš premastno in terdo cvertje, imaš
prav težko jed. Lahko so reče: kolikor bolj zagnjetena in

speštana je jed; toliko težej se prebavi, in kar je najhuje,
toliko slabejši so sokovi, kteri se izčimžijo iz nje.

Največa slava (pa tadi največa zapravljivost) kuhinske
umetnije je pa menda v tem, da se veliko mesenih in kostenih reči stiska in prekuhuje v malo in močno juho; da
se kot oživljajoče jedro na enkrat v kri verže ter oprosti
zobe vsega žvečenja pa tudi želodec njegovega delovanja.
Taka premočna jed je prava železnica, ktera urno goni vse
žile našega telesa. Poglej svoje telo! Moder Bog ga je tako
vstvaril; da naj povživa hrano počasno in v malih in večih
koščekih. Koristno; bistevno potrebno je, da se jed v
ustih z žvečenjem razpusti in s slino pomeša, in da je dalej
časa v želodcu, da ga k natančnemu obdelovanju vabi, da
se počasi naši natori enači in v telesne moči spremeniti zamore. In ravno v tem je naše ohranjenje; kajti vsaka hrana
nas še le potem krepčati zamore in nam je zares koristna,
kedar jo želodec predela in naši natori pripravno stori. S
premočno; preveč zdražljivo jedjo se pa vse to preskoči in
telesu se posilijo sokovi; ki mu niso ugodno pripravljeni, ki
ga pa tudi krepčati ne morejo, ga neprimerni le dražijo
ter ga bolj morijo, nego hranijo.

In tako mislim, da je moja pritožba opravičena, če
terdim, da preumetna kuhinja ni prijateljica našemu življenju,
ampak je naša sovražnica, ker našemu ohranjenju opovera,
ko nas z neprebavljivimi sokovi baše, ter nam tako propad
koplje. Človek bi dejal, da ona je zato znajdena, da nam
imenitne darove Božje v počasni strup spreminja.

No, če se bo pa zato ktera prebrisana kuharica preveč
vnela, naj se pa vender potolaži, ker ta zaslaga spet ni vsa
njena. Smo tudi drugi krivi, ker tako imeti hočemo; in je
prav gotovo, da večidel ljudi več in boljši je, kakor je potrebno. Tega so pa vender le zopet matere največ krive,
ki že majhne otroke bašejo, da je kaj; pri tem pa svoje
natorno čutilo zgubimo, da ne vemo, kdaj imamo zadosti.

Kako toraj jejmo?

Ne to, kar pojemo, ampak kar prebavimo, nam koristi,
nas hrani, kar večkrat ponavljam, dasi vsak zapomni. Toraj
kdor hoče dolgo živeti, naj jé počasi; kajti že v ustih
mora biti jed predelana, in to se le zgoditi zamore, da vsako
jed dobro prežvečeš in s slino zmešaš. Za to pa potrebuješ
dobrih zob, pa ne postavljenih, kakoršine današnja gospoda
nosi. Zakaj neki imajo kmetje bolj terdne in lepše zobe?
Zato ker imajo bolj rastljinsko hrano. Meso se rado med
zobe potakne ter se s svojo gnjilobo tudi zob loti. Največ

zob si pa pokvari, kdor prehitro vroče z merzlim meša. Vsak
zob je oblečen s svetlo glaževino, ktera prav lahko poči,
ako jo prehitro pregreješ ali pa premraziš. Zopet tu dela
gospoda bolj napačno, kakor kmet. Gospoda med vročo jedjo
merzlo pije; kmet pa ali pred jedjo ali pa še le po obedu
verč nagne, kar je veliko bolje. Velikrat so zopet slabih
zob matere krive, ker malim otrokom sladkarije dajejo, da
si zobe pokvarijo.

Kedar ješ, ne beli si glave z globokimi mislimi, ne
beri in ne napenjaj dušnih moči. Čas jedi je želodcu
posvečen. Ne jej leno, ne posiljen, ampak bodi vesel. Nedolžna šala in smeh naj ti soli tvoj obed.

»Nikar ne jej toliko, da bi te želodec težil.«
Kdor manj dela, manj nateguje in manj peha svoje moči,
tudi manj hrane potrebuje.

Jej v gotovem času. Otročje, pa tudi nezdravo je, vedno
kaj žvekati. Tudi želodec naj malo počiva, da je včasih spraznjen
in si k prebavljenju potrebne sokove nabere, da tako z novo močjo
prične svvoje delo. Zato včasni post veliko k zdravju pripomore.

Segaj raj po rastlinskih jedilih, ne toliko po
živalskih. Mesojedci nikdar ne pridejo do one starosti, ktero
so doživeli, ki se hranijo bolj s sočivjem in sploh z rastljinsko hrano.

Zvečer jej malo, ako hočeš mirno počivati.

Ne pozabi pijače; vendar ne pij za vsako žlico,
kar ti zobe pokvari in želodec slabi. Kakor potrebna ti je
jed, tako potrebna je tudi:

b) Pijača.

Najbolj naravna in najbolj zdrava pijača je voda.
Vendar da bo res koristna, ne sme stati v odperti posodi, da
ne zgubi svoje moči. Najbolja je koj iz studenca ali tudi
iz kapnice zajeta, ker ima v sebi ogelno kislino, ki je našemu
zdravju toliko potrebna in koristna, da brez nje bi živeti ne
mogli; toraj kedar vodo pijemo, si pijemo novo življenje.
In kdor svoje otroke navadi na vodo, jim preskerbi dober
želodec za vse žive dni. Vendar tudi vode s silo ne pij.
Med jedjo ne pij, ako niso jedila bolj suha, raj po obedu.
Nikdar pa naglo ne pij, kedar si spehan, vroč; kajti taka
nespamet te lahko na posteljo spravi ali pa še celo umori;
zlasti ne, ako se ne pehaš urno naprej. Bolje je bistra, terda
voda, to vsak ve; ako pa le mehko ali stoječo moraš piti,
prideni jej nektere kaplje jesiha.

Mleko je tečno. Siratka je bolj razdeljiva. Kislo mleko
kri čisti in hladi; v gorkem poletji ni boljšega.

Pivo ali ol, dobro napravljen je zdravim, delavnim
ljudem redivna pijača. Sprideno ali premlado pivo je
jako škodljivo; zato ga vselej poprej počasi pokusi, preden
ga naglo piješ.

Vino je starim in delavnim ljudem zdravo, ako ga
zmerno pijo. Kdor ga pa preveč pije, sam sebe zalije ter si
zdravje in premoženje potopi. Ako te po vinu glava boli,
želodec tiši, trebuh skup vleče ali te zabaše, varuj sa ga;
kajti strup je za te. Dolenec misli, pa tudi Gorenec ga posnema, da je vino zdravilo, dejal bi, vsaki bolezni. Mlade matere ga hočejo imeti. (Ko neki hribovec ni hotel ali ni
mogel, ne vem vina kupiti, mu je žena rekla: Drugoč pa ti
rôdi!) Marsiktera pa tudi noče vedeti, zakaj jej je vroče in
spati ne more, in zakaj otroke grize, da noč in dan prevekajo. Kar se zdravemu prileže, bolehnega lahko umori.
Vino je koristno sicer zdravim, kterim pa moči manjka; v
vročinskih boleznih je pa gotov strup.

Kavo so arabski duhovni pili, da pri ponočnih molitvah
niso bili zaspani. Močna kava napravi hude navale razdražene kervi. Otrokom bi je že celo ne smeli dajati. S sladkorom in mlekom se njena strupena moč sicer za nekaj potolaži, ali vendar nedolžna ni.

Čaji, ki so v nekteríh boleznih dobro zdravilo, tudi
niso za navadno pijačo; saj ne redijo in žeje ne gasijo. So
le novošegno dražilo hitrejšega življenja.

Kaj hočem reči od žganja? Od tega strupa sem že
napisal cele bukve, pa ni nič pomagalo. Zato le toliko: Z
žganjem si piješ tekoči ogenj. Nobena stvar tako strastno
ne goni človeških moči in jih tako naglo ne zaduši, kakor
ta nasrečna strupena pijača. Ono prav v pravem pomenu
kuri človeško življenje. Zraven neštevilnih in hudih bolezen
napravi človeka na duši in na telesu tumpastega; tako da
žganjepivca nobena stvar več ne gane. Nasledek tega je,
da ako tak nesrečnež zboli, se kaj težko ozdravi, ker njegovo
na najhujšo zdražljivost navajeno telo je neobčutljivo za
vsako zdravilo. In ravno tako je na duhovno stran; niti
čast niti sramota, niti sreča niti hudo ga ne zdrami, njegov
duh ni več občutljiv. Jaz ne vem, da bi kaka druga stvar
tako živinsko potumpila človeka ter ga tako globoko ponižati zamogla, kakor nesrečno žganje. Pri drugih hudobijah
ni zginilo še vse upanje poboljšanja, ta strup pa spridi človeka skozi in skozi brez vsega rešenja ravno zavoljo poterte

uničene občutljivosti. Pač nas osramoté Amerikanski divji
narodi. Tam je ostro prepovedano vsako žganje; pri nas
se pa na široko odpirajo in podpirajo nesrečne žganjarije.
Cele sode tega strupa se popije po mili Sloveniji. Naši otroci,
naši unuki bodo nosili žalostne nasledke tega strupa. Kjerkoli so začeli žganje piti, zginile so vse lepe čednosti, dušne
in telesne. Kdor ni slep in gluh, lahko to poterdi. Preljubi
Slovenci! mili bratje! pustite ta strahoviti strup!!

Še od tobaka naj v misel vzamemo, kterega se tudi
popije, da so v Ljubljani prav veliko novo tobakarijo napravili. Nerazumljivo je, naj pravijo tobakarji kar hočejo, da
ta nesnažen in skleči smrad zamore biti človeku tolika potreba, da ni poprej niti vesel niti zadovoljen, da še misliti
in delati ni v stanu, dokler ne požene praznega dima skozi
usta in nos. Od Švesdkega stotnika v sedemletni vojski berem,
da si je, ko ni imel tobaka, slame nabasel, ter je dejal, da
le dim pod nosom vidi, pa je dober. Ne vem kakovo korist
ima tobak; to pa mislim, da k srečnemu življenju in terdnemu zdravju vendar ni ravno potreben, ker vidim in poznam
srečne, vesele, zdrave in terdne tudi one, ki tobaka ne rabijo. Pa tudi to vem, da tobak spridi zobe, suši telo, ga
stori bledega in meršavega, slabi oči in spomin, vleče kri
proti glavi in kašelj in jetiko lahko napravi. Pri vsem tem
pa postane človeku potreba; kolikor več potreb pa človek
ima, toliko bolj je ograjena njegova prostost in tudi sreča njegova.

Noslanje tudi nič bolje ni; samo da je še bolj nesnažno.
Draži pa čutnice tako dolgo, da jih oslabi, ter nektere bolezni glavi in očem nakloni. — Ne vadi se nobenega tobaka.

1. Vročinska bolezen.

Vročinska bolezen napade najhuje kervne žile, navtisne
glavo in navali človeku veliko slabost. Začne se z nahodom
ali s katarno vročnico, ki prevzame sleznine kože; v teh se
zaredi in od tod zopet svoj plod, nalezljivo skernobo, daje.
Kmalo so vnete vse sleznice v dušniku, v pljučah, v nosu,
v možganih in drugod; od tod kašelj, trudnost, stud, bljuvanje, driska, i. t. d. Koža postane suha, kerčevito zlečena,
vroča; rudečkast, belo ali umazano prevlečen, suh in vžgan
jezik; voda bleda, kalna; bolnik se trese, blede, išče po odeji;
ga sem ter tje lomi; njegovo oko oslabi, po ušesih mu
zvoni, tudi ogluši, celo na videz mertev se zdi.

Ako je bolezen hitra, terpi 21 dni, počasna tudi 6 do
8 tednov. Dobro znamnje je, če se bolnik večkrat po malem
poti, kar mu dobro dene, glava postane lahka in mirno zaspi.
Okreva pa počasi in paziti mora, da se bolezen ne poverne.

Naj večkrat se napravi ta bolezen ter jih več napade
v vlažni, mokri zimi, ali na spomlad, ko dalje časa dežuje.
Naložej se loti slabotnih, bolj občutljivih ljudi; sploh ljudi,
ki imajo lahko zdražljive čutnice.

Ena najhujših vročinskih bolezen je legar, ki posebno jetra napade, ter bolniku vso zavednost vzame; po
vsem životu se mu izpahnejo, okrogle blede ali rudečkaste,
kot proso ali tudi kot leča velike lise, že 3. ali 5. dan; 8.
dan se zgubijo in koža se maji.

Pri srečnem izidu dozori bolezen 21. dan, ko je najhuja: naglo odjenja, koža prihaja mehka in voljna, tako
tudi ustnice, jezik in nos, pot in vsi izmečki so nenavadno
smradljivi, tudi z nosa včasin kri teče. Počasi, čez več tednov
se bolnik še le okreva, vsa koža se ošopi, tudi lasje izpadejo.
Malokdaj pa ta huda bolezen človeka v njegovem življenji
večkrat napade.

Otroci, starčeki, noseče in jetični so manj spretni za
to bolezen, in ako jih tudi napade, jo ložej premagajo, kakor
močni ljudje. Posebno ugoden tej hudi morivki je s človeškimi izpuhi prenapolnjen zrak in pomanjkovanje. Zato se rada
pridruži vojski in lakoti.

Zoper nalezbo te bolezni je zopet snaga v pervi versti.
V začetku, ko se bolezen priklati, je dobro želodec izčistiti.
Ne obotavljaj se pa, in pošlji takoj po modrega zdravnika.

2. Griža.

Griža se skoraj vsako leto prikaže, včasih napade cele
kraje. Griža vname slezne kožice debelih čev, včasih tudi
seže do drobnih čev, ter postane huda, nalezljiva. Človeka
začnejo slabosti obhajati, želodec ga tiši, vjeda ga in gori
in doli ga žene. Kmalo je le huje in bolečega sili le naprej,
pa gre le belasta, rumenkasta ali zelenkasta slez od njega,
včasih tudi kervava. Najhuja je suha griža, ki človeka le
napenja, pa nič ne gre od njega. Navadno terpi en teden
ali 14 dni. Dobro znamnje je, ko gre od bolnika gosto,
kakor močnik in se nekoliko potiti začne. Nemir, notrajna
vročina, zdihovanje, vpadene oči, spremenjen obraz, merzle
roke in noge, neredna, slaba žila, vse to je slabo znamnje,
če se tudi bolnik dobro čuti.

Griža se priklati navadno konec poletja, ko po vročih
dnevih nastanejo hladni večeri in si ljudje s premerzlo vodo
in z nezrelim sadjem želodec premrazijo.

Ako te začne želodec tišati, ako se ti vzdiguje, pomagaj
natori in izčisti želodec. Deni mali košček rabarbare v mlačno
pijačo iz ajbiža ali lipovega cvetja ali med mleko. Ječmenova kaša, laneno seme, dobro prekuhano odcedi, in to mlačno
pij. Tudi navadni mizarski lim, ali telečja noga med juho
kuhana, da koristno pijačo. Opaši se čez trebuh s pavolo.
Razbeli cegel ali opeko, deni ga v mali škaf (ako nimaš nastranjaka), kani nanj 3 ali 4 kaplice terpentinovega olja in
sedi ter se zagerni tako, da gre ves puh po tebi; čez 8 ali
10 minut pojdi v postelj. To ponovi dvakrat ali trikrat
na dan.

Pred vsem pa zopet tukaj skerbi za snago. Dobro si
zapomni, da vsi izmečki grižovega so strup zdravemu, toraj
jih le urno proč spravi in na tanko počedi, da se zrak ne
kuži; zato ga čisti, kakor sem že povedal. Varuj se, da želodca ne premraziš; zato ne jej na tešče nobenega sadja in
ne pij merzle vode nanj; ne polegaj po zemlji ali po odpertih podeh.

3. Kolera.

¹

Marsikteri bralec se bode morebiti stresel pri tej besedi,
ker ga bode opomnila hudih, ob času kolere v svojem kraju

prestanih ur. In res, kolera je obče kaj huda in neusmiljena
morilka človeškega rodú, ktere smo mi Evropejci pred štiridesetimi leti komaj po imenu poznali. Pritepla se je pervokrat k nam v Evropo iz jutrovih dežel še le leta 1829. Pokazala se je tega leta pervokrat v nekterih krajih ruskega
carstva na mejah Azije. Prišla je v naše kraje iz tople iztočne Indije, kakor več drugih nalezljivih bolezni, n. pr.:
osepnice, škerlat itd.

Imé »kolera« je sicer že od starodavnih časov poznano.
Oče zdravilstva, Hipokrates, že dolgo pred Kristovem rojstvu
opisuje v svojih spisih pod tem imenom neko bolezen, ki se
začne s hudim bljuvanjem in propadom ali drisko. Človeku
lice nagloma prepade, ga duši pri sercu, dobi večkrat kerče
v dolnje ude in kaže sploh podobo prave azijske morilke,
vendar je ta bolezen čisto drugačega značaja. Ona malokoga
umori, kmalo mine, ne postane nikoli nalezljiva, čeravno se
nekterih krajih posebno po letu bolj pogostoma pokazuje.
Stari ljudje in mala deca so jej posebno podverženi, pa jim
postaja redkokrat nevarna. Prihaja iz zavžitja slabih, pokvarjenih jedi, včasi od prehlada. Tudi zavžitje strupenih
gob, nekterih metalnih solí, n. pr. zelenca, je vstanu izbuditi to bolezen, ktero zdravniki: kolera nostras ali evropejsko
kolero imenujejo, zato ker je že od nekdaj v evropejskih
deželah poznana in v razloček od grozovitne azijske morilke.
V zgodovini se poveda, da je za evropejsko kolero umerl
gerški modrijan Diogen, ki je prebival v sodú in je z laterno
v roci po dnevi ljudi iskal. Požerl je sirovo nogo nekega
goveda. Imé obeh, bistveno različnih bolezni, je gerškega
rodú in pomeni: žolcev tok (cholos = žolc in rhein = teči),
toraj bolezen, v kterej mnogo žolca iz črev teče. To pa nima
nobene veljave gledé azijske kolere, ktero hočem tu bolj natanjko opisati.

Po indijskih poročilih je bila kolera popred domača
bolezen ob bregovih svete indijske reke Gangesa, posebno
ob njegovem iztoku v morje, v tako imenovanem Gangesovem
ustji, na vlažnih in močvirnih tleh. Bila je pohlevna, ne posebno nevarna. Leta 1817 po dolgem in nenavadnem deževju
je pervokrat postala hudomorilna in jela koračiti na vse strani
sveta črez ozke meje pervotne svoje zibelke po prostornih
in gosto obljudenih indijskih krajih.

Leta 1818 se je razširila po celej Indiji in v angleškej armadi grozovitno divjala. Leta 1819 je v Indiji malo potihnila, in se nagnila posebno proti jugu na indijske otoke:
Ceylon, Sumatra itd., ter proti izhodu, kjer je za Indijo ležeče

kraje okužila in leta 1820 v Kitaj, v najbolj obljudeno
carstvo vsega sveta priderla. Tu je nek grozno davila celi
dve leti. Proti severu jo šla črez goré v Nepal in dalej proti
centralni Aziji. Leta 1821 nastopi svojo smertonosno pot
proti zapadu v društvu mnogoštevilnih mohamedanskih romarjev, divja v deželah ob perzijskem zalivu, posebno velikem
mestu Basora ter po celej Perziji; doseže 1822 Sirijo, Palestino in druge dežele ob bregovih sredozemnega morja, kjer
ostane skoraj dve leti in grozi od tukaj Evropo napasti. Pa
takrat se jej ni zljubilo črez morje v naše dežele. Iz Persije,
kjer je tudi leta 1823 neusmiljeno morila, pride po tergovcih
pervokrat v rusko evropejsko mesto Astrahan, ob izljivu velike
reke Volge v hvalinsko morje. Kakor se kaže, je bila, pervokrat prenesena na evropejska tla, preslaba in ostala obmejena na Astrahan. Skoraj ravno tega časa je priderla iz
srednje Azije tudi v rusko mesto Orenburg, pa tudi od tod
ni mogla iz neznanih vzrokov dalej proti Evropi.

Evropa ostane toraj prosta te morije do leta 1830. Dve
leti pred tem je z največo okrutnostjo morila zopet po Perziji, v malej Aziji in v ruskih krajih za Kavkazom. Leta
1829 pride zopet v mesto Astrahan, odkoder se jej je takrat
posrečilo pridreti po reki Volgi navzgor v oserčje Rusije v
veliko mesto Moskvo, kamur je prispela spomladi leta 1830.
V tem času se je pritepla tudi v mesta ob azovskom in černem
morju ter na polotok Krim. Iz teh središč se je širila po
celej neizmernej Rusiji proti severu do Arhangeljska, proti
zapadu do pribaltiških dežel in do kraljestva Poljskega, kamur
jo je prinesla ruska armada ob času poljskega punta 1831.
Od ondod je jela bolj naglo potovati in še tistega leta napade veliki delj kraljestva Pruskega, Nemčije in našega cesarstva. Dunaj in Berolin je okužila že poleti 1831 in grozovito mnogo ljudi zadavila. Tudi naše slovenske kraje je
pervokrat obiskala od leta 1831 in 1832. Leta 1832 se prepelje iz Homburga črez morje na Angleško in davi kaj neusmiljeno v glavnem mestu Londonu; napade iz angleške
straní Francosko, kamur je bila najpopred v primorsko mesto
Callais prinešena, odkoder je v kratkem času Paris dosegla
in se razširila po celej Francoskej zemlji. Še leta 1832 prebrodi pervokrat atlantiško morje, se pokaže v Kanadi in v
severo-amerikanskih deržavah ter stopa proti jugu do mesta
Mehike. V letih 1833 — 34 jo vidimo moriti po Španskem in
Portugalskom, pozneje po Laškem in zopet v naših krajih.
Leta 1836 in 1837 so bile hude epidemije v avstrijanskih
deželah, ob jadranskem morju, po Laškem, Nemškem in v

drugih posebno severnih evropejskih kraljestvih; ali leta 1838
naenkrat izgine ta morija iz cele Evrope, po kterej je od leta
1830 do konca 1837 blizo en milijon ljudi poklala. Pervi
naval te hude azijske morilke je terpel skoraj celih osem let
morivši kmalo tu kmalo tam, od Arhangelska po ledenem
morju in Groeningena v Norvegiji do Carigrada, Neapola in
do narjužnega konca Španije, od Moskve do Londona in Pariza,
povsod je strahovitno švigala svojo smertonosno koso in obhajala grozovito žetev. In čudno, naenkrat izgine iz evropejskih tal, ostane pred njo mir in pokoj blizo celih deset let.
Že se je mislilo, da je v Evropi za vselej konec te morije,
pa okrutna osoda je drugače nanesla.

Posebne okolnosti, dolgo deževje in velika nerednost v
Indiji, v svojej pervotnej domačiji, jej podeli leta 1846 zopet
veliko morilno moč, domače meje so jej pretesne in se pobere
posebno proti severu in zapadu. Kakor grozovitna burja priburi v Perzijo, azijsko Turško do Egipta v Afriki ter v zakavkaške ruske pokrajine. Velikanski snežniki kavkaških gora
jo nekaj časa ustavijo, pa pri posebnej priložnosti vendar
le prekorači mogočni Kavkaz po navadnej poštnej cesti in
se pokaže leta 1847 zopet v Moskvi. Takrat je potrebovala
ptujka od Gangesa do poglavitnega mesta Rusije samo poldrugo leto, pri pervem navalu pa celih 12 let. Iz Moskve
se je zopet razširila po celej Evropi, razprostiraje povsod,
kamur je prišla, smert, strah in trepet. Ta njeni drugi naval
je terpel od 1847 do 1856, skoraj ravno toliko, kolikor se je
zderževala v evropejskih zemljah, ko jih je pervokrat obiskala. Takrat je kaj neusmiljeno davila po Kranjskem, v Istriji,
po Štajerskem in Koroškem. V poslednjo deželo jo je prinesel
potujoč puškar v Borovljah v dolnej Rožnej dolini. Svetovna
razstava v Monakovu leta 1854 je veliko pripomogla k njenemu širjenju. Obiskala je vse dežele kakor pri njenem pervem potovanji, okužila tudi mnogo krajev, kamur pervokrat
ni prišla, kakor na Švicarskem, Tirolskem, in se deržala posebno velikih mest, odkoder se je žarkom podobno na
vse strani po deželi širila. Tudi takrat je preplavala atlantiško morje in obiskala severno Ameriko. Dunaj je imel leta
1855 že sedmo in kaj hudo epidemijo. Z letom 1856 zopet
potihne na delj časa in do leta 1864 ni se čulo nikjer, da
bi po evropejskih zemljah divjala; pa v Aziji, posebno v njenej tesnej domovini, Indiji, ni nikoli do cela izginila.

Od leta 1864 sèm se šteje tretji naval te bolezni na
evropejske dežele. Leto poprej je bila po Aziji daleč okrog
razširjena in je nek neverjetno grozovitno divjala med mohamedanskimi

romarji; najbolj v Arabiji: v Meki in Medini,
svetih mestih preroka Mohameda. Odtod je bila prenešena
v Egipet; in je posebno v primorskem mestu Aleksandriji
kaj hudó razsajala. Leta 1865 je morila, iz Aleksandrije
prnešena, v mnogih mestih po Laškem in na južnem Francoskem, v naše kraje iz Laškega vendar ni prišla, kakor bi
poti od zapada proti izhodu ne ljubila.

Ob času vojske l. 1866 je kolero širila pruska armada
po našem cesarstvu, od ktere so jo tudi nekteri oddelki naših
vojakov prejeli. Po vojakih je bila tega leta v naše slovenske
kraje prinešena. Kakor bi ne bila našla rodovitnih tal, ni
se nikjer v obširno epidemijo razvila, samo Terst, vojaško
granico in nektera mesta na Ogerskem je bolj hudo prijela.
Leta 1867 pa je razsajala v našem cesarstvu, posebno v
Terstu, po Dalmaciji in v Brodskem polku vojaške granice.
V poslednjem polku je v dveh letih črez štiri sto ljudi pomerila, v vasi po imenu Andrijevce je celó meseca decembra
in januarja svoje žertve tirjala. Leta 1868 in 1869 je bila
bolj tiha in se le tu in tam na Ogerskem, posebno pa na
Ruskem kazala v malih epidemijah. Naenkrat začne l. 1870
po mestih ob Azovskom in Černem morju na Ruskem grozovitna postajati in se čedalje bolj prostirati. Jeli bila na novo
prinešena ali se izvila iz prejšnjin njenih ostankov, ni še gotovo: zadnje se meni zdi najverjetnejše. Leta 1871 je celo Rusko poplavila, prišla poleti na Prusko, kjer je posebno v
mestih, že v začetku imenovanih, okrutno divjala. Proti koncu
leta 1871 je prešla tudi meje našega cesarstva in morila
zlasti po nekterih vaseh v Galiciji. Proti sredi minulega
leta pokazala se je tudi že na Dunaju in Ogerskem; najhujše pa je razsajala v Monakovem, glavnem mestu Bavarske dežele, kjer še čez zimo l. 1874 ni ponehala. Tretji
naval le-té strašne morije v Evropi toraj ni še pri kraju,
ona žuga še vêdno v naše kraje pridreti.

Iz tega kratkega opisa njenih poti po svetu je razvidno,
da je kolera sedanjih časov edna najhujših nalezljivih bolezni, da je prava neusmiljena morilka, morebiti hujša, kakor
prejšnjih časov ona nalezljiva bolezen, po slovenski navadno
kuga imenovana. To stoji gotovo, da se ne ve o nobenej
drugej bolezni, ki bi bila nosila svojo smertonosno kosó v
takej obširnosti po celem svetu od gorečega solnca podravnikovih dežel gor do ledenega morja po celej Aziji, Evropi
in Ameriki, tudi Afriki in otokom tihega morja neprizanašaje. Kolera je postala strah in trepet celega človeškega rodu
in je prava svetovna kuga ali morija.

Poglejmo sedaj natanjko, kako da se širi in postopa
od enega kraja v drugi, iz ene dežele v drugo. Gledé tega
nas učé neštevilne skušnje, da kolera v naših krajih ni doma,
njena pot iz Indije stoji nad vsako sumnjo. Kjerkoli se je
kakor razširjena morija pokazala, dalo se je povsod točno
zaslediti, da je bila iz popred okuženih v zdravi kraj prinešena ali pa tam nastala, kjer je leto popred morila in nekoliko svojih bitnih zastankov pustila. Vse njene morije se
dajo pri natančnem preiskavanju kakor po kakej niti med
seboj zvezane razodeti in tje do njene pervotne izlege v Gangesovem ustji slediti.

V naših evropejskih zemljah se azijska kolera nikdar
sama od sebe ni izlegla in razvila, to poterdujejo vsa ostra
opazovanja in natančne skušnje. Dalej je gotovo, da je v
Evropi popred ni bilo, ampak se pervokrat pokazala še le
leta 1830, kakor sem omenil, na Ruskom, kamur je bila iz
Perzije prinešena. Vsaki bi smel po pravici vprašati, zakaj
je popred ni bilo, če bi se zamogla tudi na evropejskih tleh
pervotno razviti; gotovo bi jej ne bilo manjkalo priložnosti
k svojemu razvitju že sto in stoletij sèm. Popred omenjena
kolera nostras ali evropejska se tukaj ne sme v misel jemati,
ker ni nikoli nalezljiva in sploh bitno različna od indijske
morije. Gotovo je tedaj, da ni rojena na naših tleh, ampak
je pri nas ptujka, v naše kraje še le po človeškem občenju
prinešena. Jaz sem leta 1867 kakor ud zdravotne komisije
v Brodskem polku pri vseh od kolere obiskanih vaseh na
drobno in prepričalno dozvedeti mogel, kako je dobila ena
vas od druge to morijo, ktera je bila leta 1866 po četertem
batalijonu v te kraje prinešena ter zimovala v velikej vasi
»Andrijevce« in v okolici. Potovaje po svojih dolžnostih
najdem enkrat v okuženej hiši v Andrijevcih, čeravno je
bilo ostro prepovedano, goste, moža in ženo, iz zdravega sela
Perkovce. Svest, da ta dva gotovo neseta kolero na svoj
dom v Perkovce seboj, ne daleč od prejšnjega sela, stoječe
v mokrotnej nižavi, jim prepovem verniti se sedaj domú. In
glej, mož in žena zbolita že drugi dan na koleri in eden
tudi na njej umerje. Kaka nesreča bi zadela ono vas, ki
je ves čas zdrava ostala, sam Bog vé, če bi bila smela ona
dva nesrečnika nazaj na svoj dom.

V selo Stara Topolja, kjer je tega leta od vseh okuženih vasi najbolj divjala, bila je prinešena po starej babici,
ki je v okuženej vasi svojim sorodnikom v koleri stregla in
nekaj nesnažnega perila po rajnih podedovala. Domú gredé
s svojo okuženo culico dojide svojega soseda z vozom, kteri

jo seboj pelje: siromak ni vedel, da vozi grozovitno smert
pod svojo streho. Drugi dan zbolita oba, vsaki v svojej
hiši, na najstrašnejši način neusmiljene morilke. Mož umerje,
stara babica pa ozdravi. Siroto so vaščani potem preganjali
dolžeči jo velike nesreče, ktera je po njej celo vas zadela.
Selo Gornja Verba dobi kolero po zakonskem paru, ki je
bil obiskat svojo hčer, vdano v drugem selu, kjer je kolera
gospodovala. Le ta hčer je na koleri umerla in otožen oče
in mati sta prišedši domú sama zbolela in tudi umerla. V
njih hiši je potem še petero ljudi na koleri zbolelo in pet
od sedmih umerlo. In v vsakej vasi, v kterej je kolera divjala, se je dala prenešenost od dragod jasno kakor svitlo
solnce dokazati.

Pa tudi v selu samem ni bilo težko razodeti, kako je
hiša za hišo morijo pod streho dobila. Takih in podobnih
skušenj najdem na obilno zapisanih v spisih o koleri in njenem
širjenju. Po velikih mestih je seveda vse to težko dokazati,
tam stoji hiša tik hiše, prebivalci stojé mnogoverstno med
seboj v dotiki, kar se ne pusti tako lehko slediti in razodeti,
pa tudi tam se v začetku lehko opazuje, kedaj in kako je
seme morije bilo utrošeno, kedaj prinešeno v kako bolnišnico, kaserno, samostan, sploh v zavod, kjer veliko ljudi pod
eno streho živi.

Kolera je tedaj prenesljiva in nalezljiva bolezen; prenaša se iz enega kraja v drugi, iz ene vasi v drugo, iz enega
mesta v drugo. Prenaša se po ljudeh, ki dojdejo iz okuženih
krajev v zdrave; le v Indiji se širi ne samo po dotiki ljudi
med seboj, ampak se izleže tudi samostalno in neodvisno
od tega kakor pri nas merzlica. V naših deželah pa ne
nastane nikjer, v nobenem kraju, če ga ni obiskala živa duša
iz druzega že okuženega kraja. Če se kolera na tak način
okrog širi, v čem obstoji njeno seme, — klica ali strup, kterega človek po svetu trosi? Semena, iz kterega se kolera,
kakor kaka rastlina iz svojega semena, izklije, doslej sicer
ne poznamo; vendar vemo za gotovo, da se ta klica derži
ter oklepa človeških odpadkov ali iztrebkov, ki kakor nesnaga
na poltu, v perilu in obleki trohnijo ali pa raztrošoni po
stanovanju in v zahodih (skretih) razpadajo.

Mnogi učeni terdijo, da delajo kolero male, samo s povečalnikom vidne klice rastlinic iz rodu gliv, ktere so našli
v velikom številu po črevah ljudi, ki so po imenovani bolezni umerli; še v večem številu pa v odpadkih takih bolnikov, vse jedno so jih li izbljuvali ali pa od zadi izvergli.
Profesor Hallier je delal dolgotrajne in kaj nevarne skušnje

z omenjenmi klicami. Pustil je, da so se klice izrastle v
glivice, ktere so nek bile podobne glivicam, ki se nahajajo
kakor snet na rižu v izhodnjej Indiji za časa njegove slabe
letine. Ali je ta misel resnična ali ne, se doslej ne more
izreči; samo to je gotovo, da ni abotna, da se vjema z mnogim,
kar se je dosedaj pozvediti moglo o pravej bitnosti kolere
in načinu njenega razprostiranja. Tudi ne stoji ta misel samotna: mi vidimo, kako bolehajo naša žita po posebnih rastlinicah, po tako imenovanem snetu, naš krompir, vinska terta,
svilnati červiči; mi za gotovo vemo, da prihaja marsiktera
kožna bolezen človeška od drobnih organizmov, živalic ali
rastlinic; zakaj bi ne mogla imeti kolera, legar, škerlat in
druge nalezljive bolezni človeškega rodú v takih in podobnih
najmanjših stvaricah svoj začetek, svojo pričino. V tem oziru
se za naših dni, posebno po izkušnjah francoskega fizikarja
Pasteur-ja, ki je našel povsod v zraku neštevilno mnogo najdrobnejših organskih stvaric, neutrudljivo preiskuje, poskuša
in pregleduje. Bog daj, da bodo kmalo ti neizmerni in včasih
za zdravje preiskovalca zeló nevarni trudi zaželjen sad rodili človeku v največi prid.

Pa naj že bode izid teh preiskovanj kteri koli hoče,
nekaj posebnega mora vendar biti, kar kolero dela, kar se
kakor nepretergana nit vleče po vseh njenih epidemijah in
se pusti slediti nazaj v njeni rojstni kraj. In to nekaj,
imenujmo to: klico, seme ali otrov kolere, derži se odpadkov
bolnih ali vsaj okuženih pa še zdravih ljudi, to stoji nad
vsako sumnjo.

Človeški odpadki obsegajo klico kolere, kar se zamore
z izgledi na tisoče in tisoče dokazati. Kolera toraj ni po
dotiki z bolnikom nalezljiva kakor na primer: osepnice,
škarlatina, podkožni tyf in druge mnoge, okužne bolezni,
ampak seme grozne morije se nahaja v bolnikovej bližnjavi
in se razvija iz bluvanja in iz črevnih iztrebkov. Mnogokrat se je že zgodilo, da so zdravi v enej postelji z bolniki
ležali, matere svoje že bolne otroke dojile, pa niso kolere
dobili. Kdor je vendar le zbolel, napil se je nečistega
zraka v bolnikovej okolici ali pa drugod v njegovej hiši.
V tem obziru so zahodi (skreti), gnojnice, nesnažno smetišče, gnojnišče, kamor se bolnikovi odpadki nosijo in izlijajo, prava gnjezda, kjer se kolera izlega in godi. Ravno
tako nevarno za zdrave je perilo, po bolniku onesnaženo,
lesenina, staro zidovje, če so se bolnikovih iztrebkov tako
napili, da v njih gnjiti in razpadati zamorejo. Bolj nemarno, nesnažno je vse okoli bolnika, kamor njegovi

iztrebki padajo, več nemarnosti in gnjijočih živinskih in
človeških iztrebkov sploh se nahaja po zahodih, smetiščih,
v gnojnicah in gnojnih kupih; veča nevarnost postaja
za zdrave, tem več smertovnih klic se razvije, tem hitreje
razbolivajo jeden za drugim v okuženej hiši.

Da obsegajo človeški odpadki seme kolere, tega so nas
bistra opazovanja cele bolezni in pa neposredne poskušnje
učile. Mnogi so poskušali kermiti živali s človeškimi odpadki
in glej živali, ki so tudi podveržene podobnej bolezni,
so razbolele, če so bili ti odpadki le nekaj dni stari ali
vsaj gnjiti začeli. Čversti bolnikovi odpadki obsegajo še
premalo tega morilnega semena in so malokdaj okužili.
Serčni ljudje so celó bolnikovo čversto bljuvanje za poskušnjo
pogoltnili in niso razboleli. Pri raztelesevanju takih
merličev se je že marsikteri zdravnik vrezal, vendar kolere
ni dobil. Vse drugače bi to pa izpadlo, če bi bilo truplo
začelo že gnjiti in bilo prav nesnažno po poltu. Za nas so
te poskušnje neizmerno tolažljive, ker se nam pri postrežbi
nesrečnih bolnikov ni treba bati, če le na natančno čistobo
in snaženje neprenehoma gledamo.

Toraj po iztrebkih bolnikovih okužen zrak v bližnjej
okolici bolnika, v poprej imenovanih hišnih napravah,
obsega kolere otrov, ki postaja tem bolj nevaren in morilen,
čem menj se gleda na čistost zraka, in snažnost po teh
napravah in okrop bolnika. Tukaj naj stojé nekteri izgledi,
kako se kolera širi po iztrebkih bolnikov, pa tudi tistih, ki
klico morije v sebi nosijo in se vendar še zdravi počutijo.

Klošter Ebrach na Bavarskem, pripoveda slavni Pettenkoffer,
je velika posilna delalnica, kamur zanikerne ljudje
obojega spola zapirajo. Leta 1854 dobi ta jetnica, kjer se
hrani več sto jetnikov, kolero po nekem jetniku Grasel-u,
kterega so že zdravega iz okuženega mesta tje poslali. Ta
človek dobi gredé na potu drisko in nazadnje v jetnici za
kolero umerje. Pri svojem vstopu v delalnico so mu vzeli
perilo polno nesnage in ga poslali prat na ženski oddelek,
kteri je bil po pregradi in v vseh zadevah popolnoma ločen
od moškega oddelka. Iztrebke bolnikove so v začetku, nevedé
da ima kolero; metali nespremenjene v zahod moških
jetnikov. In glej, v malih dneh začenjajo jetniki moški,
malo pozneje tudi ženski na koleri razbolevati tako, da je
nazadnje postala v delalnici grozna morija. Na ženskom
oddelku ste pervi zbeleli dve ženski, ki ste Graselnovo
perilo iztrebkov nategnjeno, prali in za njima druge, ki so

hodile na zahode, kamur so pervih bolnih žensk nespremenjene
iztrebke metali.

Ravno tako se je godilo na moškem oddelku. Bolezen
je grozovitno razsajala, čeravno zdravi jetniki in jetnice z
bolniki niso prišli v nobeno dotiko, in so samo tiste zahode
obiskovali, kamur so iztrebke bolnikov metali. In glej,
čuda, od sto uradnikov, hlapcev in stražarjev, ki so imeli
svoj od drugih ločen zahod in ki so spali daleč od bolniških
zahodov v posebnem oddelku velikega poslopja, ni zbolela nobena
duša, čeravno so bili vsakidan v neposrednjej dotiki z jetniki.

Drugi primer. Rajni profesor Niemeyer pripoveda, da
so prišli iz okuženega mesta Štetin leta 1848 rekrutje v
mesto Magdeburg. Zvečer precej po dohodu na prenočevanje
v privatno hišo razbolita dva, ktera pa so nemudoma
v vojaško bolnico daleč od te hiše odnesli. Noben teh bolnikov
ni bil v dotiki s hišnimi prebivalci, samo bolnikove
iztrebke so v hišni zahod vergli. In glej v malih dneh se
vname huda morija v tistej hiši, širi se v začetku po tistej
ulici in okuži nazadnje veliki del mesta, ki je od tega eno
najmorilnejših epidemij dobilo.

Podoben, natanjko preiskovan izgled, kako iztrebki bolnega na
koleri celo hišo okužiti zamorejo, nahajamo v Regensburgu
leta 1854. Tam obišče pisar neke fabrike hišo,
ki je daleč od njegovega stanovanja stala. Prišel je malo
popred iz Monakova, kjer je tedaj kolera hudo morila, zdrav
domu. Slučajno razboli na koleri ravno tedaj, ko se je mudil
v tujej hiši in morali so ga bolnega v njegovo stanovanje
nesti. V tej hiši so pospravili iztrebke, ktere je izbljuval
in izmetal, brez vsega v zahod ali skret. In kaj se dogodi?
Malo dni potem začnejo razboljevati v tej hiši ljudje za
kolero, in čudno tisti, s kterimi omenjeni pisar ni bil v
nobenej dotiki; rodovina pa, tri osebe štejoča, ktero je bil
obiskal, ostala je čisto zdrava. Seme kolere je bilo po
iztrebkih
pisarjevih verženo v zahod, ki je služil celej hiši za potrebe
in iz tega semena se je izklila morilna bolezen, ki je tiste
napadla, kteri so jej bili po svojih telesnih lastnostih
podverženi, kakor vidimo tudi pri vseh drugih nalezljivih
boleznih.

Takih in podobnih izgledov, ki pričajo, da tiči klica
hude morilke v odpadkih, bi se dalo našteti brez števila;
ker je že iz treh navedenih razvidno, da gnjijoča nesnaga
koleričnih obsega seme strašne bolezni, ne bo nam treba še
več takih izgledov naspočitati.

Tukaj moram samo še pristaviti, da celó taki ljudje,
ki niso sicer bolni, pa jih vendar malo laksira, po svojih

odpadkih okuževajo, če so popred bivali v okuženem kraju.
Verjetno je, da celó ljudje čisto zdravi, potujoči iz okuženih
krajev v zdrave, zamorejo na tak način hudo bolezen širiti.
Konečno je gotovo, da nečista obleka po koleričnih in druge
reči od njih iztrebkov onesnažene, zamorejo bolezen v zdrave
kraje prenesti. Človek toraj sam v svojej vznotrajnosti, v
svojej môči ali vodi prenaša morilko kolero po svetu; in to
je prav lahko mogoče, ker se o koleri vé, da njene seme
tiči včasih po več dni v našem životu, brez da bi se mi le
količkaj bolni čutili. Ljudjé se podajajo na pot, nevedé
kaj imajo v sebi ali pa bežijo pred morilko v zdrave kraje
in jo nosijo že v svojih utrobah.

Razun človeškega občenja ima zemlja ali svet, v kterem
kako mesto ali vas stoji, največi upljiv na to, da postane
kolera splošna morija. Tukaj hočem navesti v poterdilo
nekaj dotičnih izgledov, ki so se opazili za različnih njenih
epidemijah po evropejskih zemljah.

Pri vseh teh epidemijah so se pokazale tla najbolj
ugodna za razvitje kolere tako imenovan nanos po dolinah
ob velikih rekah in blizo njih: lega v kakej globeli, kjer se
okrog in okrog proti sredi voda staka, naj je pod perstjo
terda skala ali ne; lega pri znožji kakega hriba ali rebri,
kjer se voda z višave doli pretaka in zemljišče dolgo časa
kaj vlažno dela. Nasproti kolera ne ljubi suhega peščenega
zemljišča, terde, ne luknjičaste skale, ki se ne more vode
napiti; ne ljubi sploh visokih gorskih krajev, odkoder
se navzdol na vse strani hitro voda odtaka in ne zamore se
dobro vgnjezditi v krajih, ki stojé v močvirnem
blatnatem svetu. Po mestih se je opazilo, da je kolera v
tistih krajih najbolj morila, ki so bili niži od drugih, kterih
tla so bila vlažna in sto in stoletne nesnage tam trohneče
napita. Da še več. Ker vemo, da je kolera po njenem
pervem prikazu v Evropi doslé skoraj vsa veča mesta že
mnogokrat obiskala, gledalo se je na to, ktere dele kakega
mesta je najhujše napadala. In glej pokazalo se je, da je
kolera skoraj vsakokrat v tistem delu, včasih celó v istih
hišah razvila se v morilno epidemijo, kakor pri svojih
poprejšnjih obiskih. Pokazala se je najpred v nižavah mesta,
bila tam tudi najbolj morilna in stopala proti višim delom
mesta, kjer je tudi navadno menj žertev jemala.

Vse dosedanje epidemije kolere so bile samo v mestih
in vaseh, ki stojé na drobljivej, nategljivej zemlji ali
na jamičastej, nategljivej skali. Preiskave takih tal so
pa pokazale, da so bila nasičena tvarin odpadkov.
V zemlji toraj,

po kterej je stopal rod za rodom morebiti več tisoč let,
globoko pod našimi hišami in nogami, neprenehoma nekaj gnije
in trohni, pri čem se rodijo marsikteri škodljivi izpari, ki se
širé precej po svojem porodu v persti na vse plati, posebno
pa proti verhu pod naše hiše, v naše klete in druge prizemne
shrambe. Ti-le iz zemlje izhajajoči raznoverstni zračni izpari
so pravi gnoj za prinešeno kolerino klico, ktera se po
njih prerodi v morilen otrov ali strup, ki v krajih včasih
cele tisoče in tisoče ljudi po splošnem bolehanju pod zemljo
spravi.

Da so perstena tla ali jamičasta skala kot podlaga
naših prebivališč napolnjena raznoverstnih organskih tvarin,
človeških in živalskih odpadkov, prepriča se lahko vsaki
sam, če natanko pregleda perst pod hišnim podom ali okoli
hiš. To postane še bolj jasno, če premislimo, da vsaki človek
izverže na dan iz sebe po pljuvanju, môči in po črevnih
izmetkih 3 funte odpadkov srednje mere, kterih se komaj
tretji del dalej od hiš odvede, vse druge pa zemlji pripade
in tam z drugimi organskimi deli neprenehoma vreje, trohni
in gnjije. Pomislite, koliko to iznese za veliko mesto v enem
letu in kaj še-le, če je mesto sto in sto let staro.
Učeni Pettenkofer je preračunil, da v mestu črez 100.000
prebivalcev,
pripade zemlji toliko človeških izveržkov na leto, kakor bi
bilo vsako leto pokopanih v njej po petdeset tisoč ljudi.
Kakor trohné in gnjijejo človeška trupla pod zemljo, da
ostane nazadnje od cele telesne teže komaj nekaj malih
ostankov, pepela ali mineralnih tvarin, vse drugo pa je
izpuhtelo iz zemlje vén kot živež rastlinam ali pa kot
škodljivi izpari; tako trohnijo tudi tam človeški odpadki,
ki so
podobnega kemijskega sostava, in postavajo
škodljivi po svojih mnogoverstnih izparih.

Vse to trohnenje, gnjijenje in razpadanje pa se v zemlji
samó goditi zamore, če je nazoča primerna vlaga, primerna
toplota in primeren zrak. Od stanovitnih lastnosti zemljišča
zavisi toraj krajna naklonost k epidemijam; od menljive
vlažnosti, toplote, primernega zraka in še drugih menj važnih
pa menljivih posebnosti zemlje zavisi časna naklonost mesta
ali vasi dobiti kolerino epidemijo.

Pa niso le kraji naklonjeni k epidemijam; so tudi
osebe nekatere koleri bolje podveržene memo drugih.

Kakor vsaka druga bolezen tudi kolera ne napada vse
zaporedoma, če bi okolnosti za njeno razvitje še tako ugodne
bile, ampak le nekoliko odstotkov celega prebivalstva v enem
kraju ali mestu. Popred je bila beseda o lastnostih krajev,

kjer najde prinešena kolerina klica rodovitna tla, da se
razmnoži ali prestvari v tako škodljivost, ki ima za nasledek
splošno bolehanje ali epidemijo; ostane mi tedaj še razložiti,
koliko so dosedanje skušnje in preiskave razodele, zakaj
nekteri ljudje laglje zbolijo, nekteri težej, zakaj v nekterih
hišah neusmiljeno mori, med tem ko v sosedovej hiši še
bolnika ni in več drugih podobnih prikazni.

Gledé tega nas skušnje učé, da moramo razločevati
tudi posebno narodovo in osebno naklonost razbolevati na
koleri, kakor zdravniki terdijo tudi o vseh drugih boleznih:
na primer enemu vsaka rahla sapa že naklanja terganje po
udih, drugi pa se sme prehladiti kolikokrat hoče,
rheumatizma ne dobi; nekteri živé mnoga leta v
merzličnih krajih,
pa merzlica jih pušča pri pokoju, drugi zopet se
komaj nekoliko ur v takem kraji mudijo in že jih huda
groznica ali
merzlica noter do kosti pretresa: eden ima cele mesece z
bolniki na kozah ali ospicah opraviti, ostane zdrav, drugi
komaj v izbo k takemu bolniku povoha, že ga kmalu potem
obsujejo. V srednjej Ameriki, posebno po nekterih
zapadnoindijanskih otokih in ob rekah žolta groznica
včasih neizrekljivo grozovitno mori Evropejce in druge
narode; ni dolgo
kar je veliko mesto Buenos-Ayres skoro izumerlo na tej bolezni;
zamorcem pa, ki so v takih krajih naseljeni; skoro
čisto nič ne škoduje.

O koleri vemo v tem pogledu, da so v njenem rojstnem
kraju, v Indiji, prebivalci nižav veliko menj podverženi tej
bolezni, kakor pa prebivalci ob velikih gorah Hymalajskih
in Evropejci, ki so po Indiji naseljeni. Posebno okrutno
davi nove prišlece iz Evrope. Učeni Bryden je po
dvajsetletnih opazovanjih našel, da Evropejcev v Indiji
razmerno
trinajstkrat več na koleri umerje kakor pa tujezemcev Hindov:
na vsako tisočo ljudi pride pri priseljencih 53 merličev,
med tem ko Hindi štiri mertve od tisoč prebivalcev štejejo.
V naših evropskih zemljah se kaj takega sicer ni opazilo;
desetila je kolera v enakej meri Nemce in Francoze, Slovane
in Angleže; pa zvedeli smo tù za gotovo, da je kolera
veliko bolj nevarna popotnikom, ki pridejo iz zdravih krajev,
posebno gornatih, v okuženo mesto, kakor pa mestnim
prebivalcem samim. Za časa kolere je tedaj nevarno obiskovati
okužene kraje brez potrebe. Ta izrek so neštevilne
prežalostne skušnje poterdile. Ker se pri vojaških kerdelih
to najbolj jasno opazuje, naj navedem tu en izgled iz dela
popred imenovanega preiskovalca o koleri v Indiji, dohtarja
Bryden-a. Leta 1869 je bila v velikem indijskem mestu Allahabad

strašna morija: regiment s št. 58, obstoječ iz samih
Evropejcev, je bil za časa kolere tje v posadko preložen.
Eno krilo tega polka, 337 mož, prišlo je v mesto iz ene
terdnjave, ležeče visoko na hymalajskih gorah in šteje kmalo
63 bolnikov, kterih je 46 umerlo, torej skorej vsaki sedmi
tega oddelka mertev: drugo krilo 332 mož pa je bilo že
popred blizo imenovanega mesta v nižavi v posadki in od
tega jih zboli v Alahabadu samo 24 ter umerje 16 mož,
komaj dvajseti mož.

O osobnej naklonosti se dalej vé, da kolero množi potovanje
in ž njim združeni veliki trudi in napori. Če si živel v
okuženem mestu in se moraš podati na težavno pot, podaš se
tudi v večo nevarnost na koleri zboleti in umreti, kakor pa,
če bi bil ostal doma v svojem kraju. Nevarnost je tem veča,
kedar odpotuješ še-le potem, ko je v tvojem kraju že delj
časa kolera divjala in več ljudi pobrala, menjša pa, kedar
odideš precej pri pervem začetku imenovane morije. Kdor
hoče toraj pred morijo bežati, mora zapustiti ob pravem času
okužen kraj, sicer mu proti na potu veliko veča nevarnost
kakor pa tam, kjer je popred bival.

Osebno naklonost h koleri množijo vsi neredi v živežu
in pri pijači. Po velikih mestih in tudi drugod se je opazilo,
da je zbelelo največ ljudi ob pondeljkih po nedeljnih neredih
in veselicah delalnih ljudi, dne po šumnih pirih in plesnih
itd. Bolj nezmerno ko živiš, menj si varen pred neusmiljenim
gostom in ravno pijanci in požrešniki so tej bolezni
tako podverženi, da zbolijo radi na najgrozovitnejši način in
v malih urah poginejo. Toraj pustite vsaj za časa kolere
imenovane gerde razvade, sicer si sami nakopate gotovo
nevarnost in okrutna pošast vas zadavi še popred, da se
iztreznite.

Za časa kolere so škodljive vse jedi, ki sploh želodec
obtežajo, sapo ali vetre redijo, jedi, ki so zastane in
pokvarjene, v stanju razkroja in gnjitja, nezrelo sadje,
ogurci,
dinje, težko preživno sočivje. Za časa kolere ni dobra za
pitje nečista voda, posebno mestna studenčnica, ki se zbira
v tleh s tisočletno nesnago napojenih, voda blatnica, voda
stoječa, potem vse pokvarjene, v kisanju in vretju se
nahajajoče pijače, opojilne in ne opojilne.
Prejšnjih časov so sicer vodo sploh dolžili,
da naklanja in širi kolero, pa natančne
preiskave so neresničost te misli jasno pokazale:
zakaj kjer koli se je reklo, da je pitna voda to ali
drugo epidemijo porodila, se je povsod našla voda čisto
malega vpljiva na razvitje epidemij. — Pa tudi drugi pomisleki
govoré proti

temu, da bi bila voda sama po sebi mnogo škodljiva za
časa kolere.

Vsak človek potrebuje na dan blizo 4 do 5 fantov vode
za svoj živež. Če toraj ni motna in sploh nečista videti,
zavžije se ž njo le nekaj čisto malega kolerinega otrova, ako
bi se v njej nahajal, kar pa dosle še ni dokazano.
Vse drugače je zrakom nas obdajajočim, tega potrebuje vsaki
človek srednje mere blizo dvajset funtov na den za dihanje,
vsaki namreč stori v tem časi 17.280 dihanj, po pol litra
eno! Po zraku mora že iz tega obzira veliko več kolerine
okužnine z našim telesom v neposredno dotiko priti in ga
otrovati, tembolj, ker vemo, da je zrak zahodov, zrak
nesnažnih, na dnu, koleri ugodnem, stoječih hiš neizmerno
škodljiv.
Vode se toraj ni treba bati, če ni sploh preveč nečista,
smerdljiva in neokusna, ampak je zdrava pijača, posebno
kapljica gorskih vrelcev in po mestih voda iz mestne okolice,
po cevih tje napeljana.

Gledé spola se je v Indiji pokazalo, da so ženske koleri
menj naklonjene kakor moški, kar pa morebiti iz tega prihaja,
da mora mož več delati in truditi se; v naših evropejskih
zemljah se doslé v tem oziru ni našel noben razloček.

Visoka starost in nježna mladost razbolite po dosedanjih
opazovanjih bolj nevarno kakor ljudje srednje starosti.
Gorjé hišam in zavodom, v kterih živi mnogo kerhkih starcev,
če jih leta morija obiska: v Parizu v siromašnici za
starce, Salpetirere imenovanej, je še vsakokrat strahovito
divjala. Gledé nježne mladosti, posebno dec po dveh let,
sem se sam prepričal za epidemije v Brodskej regimenti leta
1867. Od petdeset otrok pod dvema letoma najdem, da jih
je umerlo 47, toraj skoro vsi.

Gledè različnih stanov in rokodelstev se mora pripoznati,
ravno kakor pri mnogih drugih prenesljivih boleznih,
da je kolera bolj nevarna tistim, ki imajo z bolniki veliko
opraviti. Zdravniki, strežaji bolnikov, duhovniki razmerno v
večem številu razbolijo, kakor drugi. Leta 1865 je umerlo
v Carigradu 17 zdravnikov, v mestu Mitavi leta 1848 od
šestnajst osem in le redkokedaj se je našlo, da so bili
imenovani stanovi bolezni v ravnej meri z drugimi podverženi.
Dalje so v velikej nevarnosti perice, ki morajo po koleričnih
onesnaženo perilo prati. V Berolinu se je opazilo, da
umirajo v večem številu ladjari, ribiči in drugi, ki morajo
stanovati ob nizkih bregovih reke Spreje; podobna oznanila
se berejo tudi iz drugih mest, ki stojé ob rekah, če njih
tla zarad popred navedenih pričin niso kolere spoh prosta.

Dolgo se je mislilo, da so delalci v tobakovih fabrikah kolere
prosti, tudi ta misel se ni poterdila; ampak kolera se
tobaka čisto nič ne boji, in ne poprašuje po tem, ali dela
kdo v tobakarnicah ali drugod.

Bolehljivi, slabotni ljudje, ki so po težkih boleznih ob
moč prišli, dalje tisti, ki terpé na boleznih želodca in črev,
na kataru imenovanih utrob so koleri bolj podverženi kakor
močni in zdravi sploh. Tudi legar, merzlica in druge vročinske
bolezni večajo naklonost h koleri; le o slabotnih na
pljučah se bere tu ali tam, da malokedaj kolero dobijo. Za
časa kolere se je pokazalo kaj škodljivo rabiti zdravila na
laksir ali na bljuvanje, ker se je večkrat zgodilo, da človek,
ki je vzel na laksir, je precej potem kolero dobil.

Veliko siromaštvo, stradanje, dolgi pot, močne težave
in žalosti, umorni trudi in napori, močno dolgotrajno budenje
množi naklonost in dela, da taki ljudje radi na koleri zbolijo.

Mnogo se je tudi terdilo, da je nevaren velik strah
pred kolero; nó doslé se ta misel ni poterdila, ampak našlo
se je ravno nasprotno, da so bojazljivi, če bolj redno in
zmerno živijo, menj bolezni podverženi, kakor pa v tem obziru
ljudje neskerbni in nemarni. Da strah nima veliko važnosti,
sklepamo tudi iz tega, da ravno mlada deca, ki strahù
še ne pozná, bolniki v brezzavestnej stopinji legarja kaj radi
kolero dobivajo in zeló nevarno zbolijo.

Človek, ki je kolero že enkrat prestal, je navadno menj
naklonjen jo zopet dobiti, vendar ne v tolikej meri, kakor
veljá to za kozé in nektere druge bolezni; ker skušnje učijo,
da je marsikteri, čeravno redkokrat, imenovano hudo bolezen
večkrat imel. Dalje se je opazilo, da je človek koleri čisto
malo podveržen, če je živeč v okuženej hiši nekaj tednov
ni dobil; tako sme brez posebne nevarnosti sosedne hiše
obiskovati, kjer morija hudobno divja. Nasproti je kaj nevarno
se iz zdravih v take hiše seliti, kjer je kolera ravno
svoje morilno delo končala, navadno se vname iznova huda
morija pri priseljenej, poprej zdravej rodovini.

Že enkrat sem omenil, da je lega ali svet, na kterem
stojè človeška stanovanja, največe važnosti za razvitje te
morije v kakem kraju, neugodna léga v tem pogledu dela
tudi hiše tam stoječe kaj nezdrave. Iz neštevilnih skušenj
vemo, da hiše stoječe v nižavi, na mokrotnem svetu, v ponikvah
kraj rebri in hribov so bolj nevarne za naše zdravje
kakor druge bolj ugodno položene. Velika nečistost, smrad,
stene vlažne in napite vsake nesnage, blizo zahodov, gnojnice,

stoječe vode po jamah in grapah okoli pohištva, smerdeče luže,
ki imajo v dvorišču odtok proti stanovanju, so za
časa kolere kaj škodljive okolnosti. Prizemne izbe ali pod
zemljo zraven zahodov, posebno če v teh napravah zrak
kviško vleče, česar se z gorečo svečo lehko prepričaš, če jo
k zahodnej jami deržiš, delajo kolero kaj nevarno in morilno.
Dalje so nevarne za časa kolere novo zidane in ne dobro
izsušene hiše, prizemne izbe brez lesenega pôda, hiše, v
kterih
mnogo ljudi na malem prostoru stanuje, kakor bolnišniče,
kosarne, sirotišnice, učilni zavodi, samostani itd.; hiše,
ki stojé
nad podzemnimi kanali za človeške izveržke, tako imenovanimi
kloakami. V hišah mnogo oljudjenih in na neugodnem
svetu stoječih kolera tako besni, da včasih tretjino in še več
prebivalcev podavi. Opazilo se je tudi v mestih, da se
kolera rada v hišah začenja pri novem napadu, v kterih se
je pri predhodečih epidemijah začela; da dogodilo se je
celo večkrat, da je pervi na koleri v ravno tisti izbi zbolel,
v kterej je za prejšnjih epidemij pervi bolnik bil. Kolera
ljubi sploh posebno take hiše, v kterih se rade vročinske
bolezni izlegajo, kakor legar ali ileotyfus (črevni tyf.);
kdor tedaj v mestih ali v mnogoobljudenih vaseh stanovanje
išče, naj jemlje omenjene zdravotne razmere v premislek,
sicer se bode nahajal posebno za časa obstoječih epidemij v
velikej nevarnosti svoje zdravje izgubiti. Druge okolnosti,
ki pripomagajo razvitju epidemije in množijo naklonost h
koleri so še: velika vročina po dolgem deževanju, ko podzemne
vode ali vlažnost v tleh pojemati začnejo; najhujše v
tem pogledu sta mesec avgust in september iz vzrokov že
prej enkrat omenjenih.

Posebno nevarni za časa kolere so nočni časi, posebno
spavanje v okuženej hiši; mi to sklepamo iz skušenj, ki nas
učé, da po neštevilnih opazovanjih od sto na koleri bolnih
gotovo devetdeset od enajstih po noči do šestih rana razboli.
Enako vidimo veselo družbo celo noč in celi den v kakej
mali izbici brez škode razsajati, piti in kaditi, da je vse
gesto pred očmi; kakor hitro bi pa ta družba v takej zabitej
izbici zadremala in le nekaj ur nepretergoma tam spala,
Bog ve koliko bi jih po tem prišlo v smertno nevarnost. Verjetno
je tedaj, da je naša natura v spanju slaba in najbolj
pripravna navzeti se toliko koleričnega otrova ali strupa, da
zapade tej hudej bolezni; zdi se dalej, da ima človek v
spanju menj moči boriti se proti škodam, ki naše zdravje
od vseh strani obletavajo.

Razun navedenih razmer, ki množijo ali manjšajo naklonost h
koleri, je gotovo še mnogo znanih ali neznanih
vplivov, ki so neke važnosti pri razvijanju te bolezni; pa
bilo bi preobširno dalje o njih govoriti, toraj hočem tu samo
še malo razložiti, kakó se raztrošeno kolerino seme v hudo
morijo izraste in razmnoži.

V tem oziru vidimo včasih epidemijo na eno ali nekaj
malega hiš obmejeno, tu zboli kak popotnik iz okuženih
krajev in k večemu še nekaj oseb v njegovej bližnjavi in
vsega strahú in groze je konec; včasih pa obrodi kolerino
seme tako, da dobi cela vas ali mesto od enega samega bolnika
koj morilno bolezen. Tu sledita za pervim bolnikom
v malih urah dva ali tri v istej hiši ali drugod, potem je
nekaj dni pokoj, kar se obširna epidemija začne: kolera stopa
od hide do hiše, se ve, da samo do takih, v kterih najde
za-se ugodnih razmer. Kjer se popred začne, tudi popred
preneha. In to gre naprej, dokler celi kraj ali mesto ni
okuženo. Perva dva ali tri bolniki so dobili neposredno od
bolnega popotnika svojo hudo bolezen, ker on ni prinesel
samo kolerino klico seboj, ampak tudi še nekaj, kakor je
bilo popred omenjeno, tako imenovan kolerin strup; splošno
bolehanje pa se še-le vname nekaj dni pozneje, ko je kolerina
klica se razmnožila ali izrastla pod krajnim vplivom
v smertonosno škodljivost, k čemur je vsakako nekaj dni
treba. Skušnje so pokazale, da so samo nektere osebe v
stanu prenesti iz okuženega kraja razun klice tudi otrov v
zdrave kraje, če prostor vmes ni bil prevelik, posebno take,
ki so v okuženem kraju že drisko imele ali pa rane in
vrede z obilnim gnojenjem. Takih se je tedaj posebno
ogibati.

Večidel pa se morija takó začne, da zboli v zdravem
kraju en človek, navadno kak popotnik ali drugi, ki se je
iz okuženega kraja domú povernil; več dni, celó tednov
pozneje drugi in to gré cele mesece, kar naenkrat, kakor bi
bilo celo mesto s smertonosnim dihom prevzeto, razvije se iz
teh posameznih slučajev najhujše bolehanje in umiranje.
Začetek s posameznimi slučaji, ki so eden od druzega več
tednov ločeni, se opazuje skoro vsakokrat, če se kolera
kjerkoli pozno v jesen vgnjezdi in črez zimo do druzega leta
derži, kar se posebno v Petrogradu mnogokrat zgodi. Tak
začetek je posebne važnosti v praktičnem pomenu, ker ostane
toliko časa, povsod vse pomočke in sredstva, kteri so se
doslé proti širjenju kolere dobrodejni skazali, še v
poslednjej uri vpotrebiti in v djanje vpeljati.

Enkrat začeto splošno bolehanje ali epidemija po vaséh
in tergih naglo raste, v malih dneh svoj verh doseže in
v dveh k večemu v treh tednih končá. Dalje časa potrebuje
morija za svojo žetvo po mestih, v katerih srednje mere
štiri tedne terpi: po velikih mestih pa 4 do 6 mesecev. V
izgled naj stoji tù nekaj dogodkov. V vasi Stara Zapolja se
je začela morija 30. majnika 1867 in končala 11. junija. V
tem času jo obiskala samo 11 hiš od blizo petdeset cele
vasi, napadla 58 ljudi, in 35 pod zemljo spravila. Tako dolgo
čeravno ne tako morilna, je bila v drugih vaseh Brodskega
graničarskega regimenta, kamor omenjena vas spada. Na
Dunaju je terpela leta 1854 19, v Parizu leta 1832 celó
24 tednov.

Skoro povsod ima epidemija lastnost, da je v začetku,
dokler verha svoje razširjenosti ni dosegla, veliko bolj
morilna kakor proti sredi in proti koncu. Med tem ko ob
začetku skoraj vse pomerje kogar napade, množijo se
ozdravljenja proti sredi njenega obstanka čedalje bolj;
proti koncu
pa skoro vsak napaden zopet ozdravi. Le redkokrat je celi
čas svojega obstanka enako morilna. Tudi slučaje
najstrahovitejše njene podobe, slučaje smerti v malih urah
nahajamo
večidel samo pri začetku epidemije. Na Dunaju na primer
je obiskala med drugim tamošnjo kaznovalnico, v kterej je
pervi den razbolelo na koleri 15 jetnikov in 9 umerlo; drugi
den 25, umerlo samo pet, tretji den 16 bolnikov in le tri
merliči.

Takih in podobnih izgledov je najti skoro pri vseh
epidemijah.

Čudna je tudi prikazen, da so epidemije včasih v istih
krajih bolj blage, včasih bolj morilne: razun tega v istej
epidemiji ne mori pod vsako streho enako, ampak nahajamo
tu velike in grozovitne razločke. Med tem ko ena hiša komaj
enega ali dva bolnika šteje, vgnjezdi se v drugej tako
strahovito, da v njej vse zboli in skoro vse pomerje,
da ne najdeš druzega, kakor strah in trepet, jok in stok in
neprestano
umiranje. Tako sem opazil za epidemijo v Brodskej regimenti
leta 1867 hiš, kjer je bilo v enem tednu po šest, sedem, da
celo po deset merličev v enej. V hiši Petrovič št. 2 v Starej
Topolji je živelo v začetku morije 12 oseb in v šestih dneh
je bilo vse pod zemljo razun dveh.

Kakó neusmiljeno kolera v nekterih krajih moriti zamore,
kaže med drugim tudi epidemija v mestecu Gaimersheim na
Bavarskem leta 1854. Mestice stoječe v ponikvi
ilovnatega sveta je štelo tedaj 175 hiš z 974 prebivalci.

Obiskala je tu samo 49 številk, v kterih jo 111 ljudi zbolelo
ia 80 umerlo; po tem takem je vsaki deveti zbolel in vsaki
dvanajsti vseh prebivalcev v malih dneh tudi umerl.

Navadno jih zboli dvoje ali 6 od sto vseh prebivalcev
in k večemu polovica bolnikov umerje. Se vé, da je vse
drugače, če se jemljejo na misel samo prebivalci okuženih
hiš ne pa celega kraja ali mesta: v okuženih hišah samih
pa jih zboli navadno polovica in ena dobra četert srednje
mere tudi umerje. V mestu Monakovem so zbeleli na primer
leta 1854 samo 4 od sto vseh prebivalcev, v mestu Hamburg
istega leta komaj dva odstotka in v Brodskej regimenti leta
1867 le poldrugi odstotek. Iz navedenih izgledov se vidi
kako razširjenost da epidemija sploh doseči zamore in pa
kako strahovita je posebno v hišah, ktere je obiskala.

Pred občnim bolehanjem je zdravotno stanje kraja večidel močno
spremenjeno. Skoro vsak se čuti neboglevnega,
najmanjša reč ga lehko vtrudi in vpeha, posebno želodec in
čreva se nahajajo zeló občutljivi, preživljanje je oslabljeno,
enega vetrovi napenjajo, ima grižo ali drisko po vsakej
malenkosti, drugemu je tesno pri sercu, ima slabo spanje, se
navadno rad poti, tretji je iz neznanih vzrokov ves pobit in
klavern. In vse to traja v pomnoženej meri tudi za časa
epidemije, tako da tedaj malokoga najdeš v okuženem kraju,
ki bi ne tožil črez to ali drugo napast svojega zdravja.

Ker je kolera od enega kraja do drugega prenesljiva
bolezen, ktera nas iz Indije po človeškem občenje obiskuje,
prizadevale so se deržave že od pervega prihoda v Evropo
tega morilnega gosta po posebnih napravah od svojih mej
odganjati. Postavljali so straže po suhih mejah, ki so
popotnike iz okuženih krajev kakor za časa černe kuge odvračali
ali pa v posebnih zavodih, tako imenovanih kontumacah, delj
časa po zdravnikih ogledovali in jih še-le črez meje puščali,
če so se o njih popolnom zdravju prepričali. V primorskih
krajih in mestih so bile in so še proti koleri tako imenovane
kvarantene, kjer so vsi potniki pod kontumaco ali
zdravniški ogled prišli in po večdnevnem opazovanju še-le
v mesto spuščeni bili. In še sedaj, kakor hitro se kolera ob
kakem primorju prikaže, zavkazujejo sosedna mesta proti
vsem ladjam iz okuženih krajev ob njih dohodu ostri zdravniški
pregled in po okolnostih večdnevne kontumace. Žalibog je dosle
koleri malo mar za take človeške naprave: ona
je prešla še vse stražne čerte ali kordone, je ni zavirila še
nobena kvarantena in to zato, ker človek ne more vse
pregledati; vsaj vemo, da celó tihotapcev in kontrebantov ni

mogoče odganjati in ker se kolerina klica nobenih stražnikov
ne boji, tudi stražnike prijema kakor druge ljudi. Dalej
ni še natančno znano, kterih delov mnogoverstnega človeškega
občenja se pri svojem potovanju posebno derži, ter
nam dolgoletne skušnje kažejo, da jo tudi zdravi ljudje,
potujoči iz okuženih krajev prinašati zamorejo. Konečno
zdravniško ogledovanje ali kontumaca, ki za časa kolere k
večemu
štirnajst dni terpi, ni vstanu te morilke odverniti, kajti
doslé za gotovo vemo, da človek, noseč v sebi seme
smertne bolezni, včasih do cele tri tedne zdrav ostane, toraj
lahko kontumaco še zdrav prekorači in seme bolezni v zdravo
mesto zatrosi. Zdravniki imenujejo popolno zdravo stanje
človeka od dne, ko je bil okužen, pa do dne, ko se jamejo
perva znamenja bolezni pokazovati, inkubacija in le-ta
inkubacija sega po večkrat imenovanem Pettenkoffer-ju
pri koleri
vsaj do eden in dvajstega dne in terpi srednje mere šest do
osem dni.

Gledé inkubacije pri koleri omenja Pettenkoffer nek
primer, ki je docela veljaven in resničen. Leta 1854,
ko je kolera v Monakovem divjala, pošlje se iz okolice
imenovanega
mesta en oddelek jetnikov, 30 po številu, več mil daleč v
jetnišnico, Kaisheim imenovano. Med potjo niso prišli v
noben okužen kraj in v nobeno dotiko z okuženim perilom ali
z drugimi sumljivimi rečmi. Prišedši iz okuženega kraja v
Kaisheim, kjer kolere ni bilo, jih denejo
tam v poseben oddelek jetnišnice pod zdravniški ogled ali
kontumaco. In glej edendvajsti den po odhodu iz okuženega
Monakova razboli jetnik, ki se je počutil doslé popolnoma
zdrav, na koleri in umerje v malih urah. Pri
njem je prešlo tedaj gotovo tri tedne od dne okuženja do
razbolenja, inkubacija je toraj terpela celih 21 dni. Da
se kolera včasih tako dolgo po okuženju v človeku še-le
razvije, pričajo tudi skušnje na morskih ladjah, na katerih se,
kakor Pettenkoffer na znanje daje, kolera večkrat še-le po
14 do 20 dneh pokaže, ko so okužen kraj zapustile in se
na daljno morje podale. Ta dolga inkubacija pri koleri je
v praktičnem življenju imenitna, kajti človek zapustivši
okužen kraj treh tednov po odhodu ni varen, da ne pade v
neusmiljeno pest grozovitne kolere, toraj je treba tako dolgo
gledati skerbno na njogove iztrebke, njegovo perilo in vse,
kar pri sebi ima.

Čeravno straže in kvarantene, kakor jih doslé vpeljujemo,
ne ubranijo nobene dežele pred grozno morilko, stoji
vendar to gotovo, kar je bilo že popred rečeno, da se
kolera

le po človeku ž njegovim
občenjem od kraja do kraja
raznaša. Če bi se mogel kak kraj dotike z drugimi čisto
ogibati, bi kolere tudi nikdar ne dobil; pa žalibog
takega natančnega in ostrega osamotenja skoro nikjer ni mogoče.

Kedar bodemo natanko vedeli, kterih delov človeka in
njegovega občenja se pri raznašanju kolere klica derži,
bodemo v tem obziru tudi zdrave kraje pred njenim navalom
bolj vspešno varovati zamogli, bodo naše kvarantane in
kontamace tudi bolj koristile kakor doslé. Vse ravno moramo
vendar že sedaj odločno svariti pred vsakim nepotrebnim
občenjem z okuženim krajem, in nedotika takih krajev, da
celo okaženih hiš tistega kraja, je že marsiktero grozovitno
nesrečo odvernila.

Kaj je tedaj treba delati, če se kakej deželi, kakemu
kraju neusmiljena morilka bliža? Več iz prejšnjega veste,
kake okolnosti večajo naklonost kraja in osebe, na koleri
zboleti in morilno epidemijo dobiti.

Dokler toraj morilka ni še v kraju, moramo gledati
najbolj, ko je mogoče, vse odstraniti, kar časno in krajno
naklonost množi, kar dela zemljo rodovitno za prinešeno
kolerino klico, o katerej vemo, da se ne rodi in množi v
bolnem človeku in njegovem organizmu, kakor na primer se
godi to pri osepnicah ali kozah, ampak v posebnih krajih
Indije in ktera potrebuje drugam prenešena za svojo
množitev zopet posebnih krajnih vpljivov. Posamezniki, kakor
tudi oblasti in gosposke morajo na to gledati, da se spravi
iz mesta in vasi vsaka nesnaga, ki napaja tla z
raznoverstnimi gnjijočimi in trohnečimi stvarmi ter daleč
okrog smradljive izpare razliva. Vsaki naj hiti izprazniti
svoje polno
stranišče ali zahod, naj odpravlja in zasipa luže in gnojnice
na svojem dvorišču, naj se izvaža gnoj, če ga imaš v kupah
okoli svojega stanovanja, naj se odpeljujejo kolikor mogoče
stoječe in smradljive vode iz cestnih grap in žlebin blizo
tvojega pohištva. Celo pohištvo naj se očisti in čisto derži,
najbolj ko je mogoče. Bolj neugodno, ko stoji stanovanje,
tembolj se mora na snaženje gledati. Hiše, ki so pri
prejšnjih morijah močno terpele, bodo tudi pri novej močno
terpele, toraj je svetovati, da niso preveč obljudene, da se
izpraznijo posebno vlažne zaduhle izbe blizo zahoda ali kake
kloake, zlasti prizemni in podzemni prostori.

Ljudi iz zdravih krajev naj ne občijo preveč z
okuženimi, naj se gleda na popotnike iz okuženin mest, kje
nočujejo, svoje izmetke puščajo. Na somnje, svatbe, na terg,
gledišča, v šolo, k pogrebom itd. v okužene kraje in hiše

nikar hodite, če nočete neusmiljene morilke pod lastno streho
dobiti. Celó živež kupovati v okuženem kraju ni varno, kar
sledeči žalostní izgled preživo priča. Leta 1854 je divjala
kolera tudi na Angleškem in na bližnjem otoku, Wight
imenovanem. Na tem otoku je dobilo kolero selo Carisbrook
iz mesta Newport po kuhanih kravjih nogah tako-le: Mož
iz imenovanega sela kupi v Newportu nekaj kravjih nog v
hiši, v kterej je den popred 20. avgusta gospodar za kolero
umerl. Noge so že malo dišale, ko jih jé jednajstero oseb.
Sedem jih vžija hladnih, kakor so prinešene bile in glej,
šestero dobi kolero 24 ur po jedi in petero umerje. Sedma
oseba, mali otrok je nog komaj okusil in ostal zdrav. Štiri
osebe pa so dale že kuhane noge še enkrat zvariti pred
zavživanjem in od teh izbolite dve osebi ter tudi umerjete.
Tako je od ednajst ljudi osmero kolero dobilo po kravjih
nogah iz okužene hiše. Nekaj podobnega se poroča tudi iz
Züricha na Švajcarskem od leta 1866, in mnogo izgledov iz
Indije, ki pričajo, da se derži kolerin otrov ali strup živeža,
kupljenega v okuženem kraju. Toraj pozor, ne kupujte živeža,
posebno ne mesenine v okuženih hišah. Ravno tako nevarno
v tem obziru je nesnažno perilo in obleka po bolnikih ali
celó po merličih, tudi teh se oklepa kolerin otrov v obilnej
meri, zato kaj takega brez posebnega čistenja in
pripravljanja nikar pod streho.
Dalej ne preselujte se v okužene
kraje, še menj pa v hiše, v katerih je kratko pred kolera
hudo morila. Zmerno in redno življenje je sploh zdravji
perva podlaga; bodi zmeren v jedi in pijači, še popred da
imaš morivko pod streho. Res je, da tudi zmerni ljudje
na koleri zbolijo in umerjejo, medtem ko požrešnik zdrav
ostane: vendar toliko stoji gotovo, da vsaki nered in vsaka
nezmernost zdravje slabi in naklonost k bolezni množi,
posebno pijanci radi kolero v najgrozovitnejšej podobi dobijo.
Česar si navajen odprej jesti brez škode, to nadalje zavživaj,
kajti tudi ni dobro naenkrat celoma svoj živež premeniti.

Razun snažnosti, zmernosti in ogibanja drugih že
znanih škodljivosti so nas učile skušnje tudi porabo nekterih
pomočkov, ki očividno menšajo naklonost kraja k epidemiji.
Ti pomočki so posebno kemijske stvari, ki imajo lastnost
kamor pridejo, ustaviti vsako gnjitje, trohnenje in razpadanje
ali pa premeniti imenovane razkroje tako, da postanejo menj
škodljive našemu zdravju; da nekateri teh pomočkov so celó
v stanu po zraku plavajoče škodljive izpare uničiti in
končati. Porabo teh kemijskih stvari imenujejo zdravniki
desinfekcijo, beseda latinske korenine, ki pomeni toliko kakor

škodljive izpare, ki naše zdravje napadajo ali okažujejo,
odstranjevati, jih uničevati ter jim smrad jemati, rekli bi
obrezkužiti. Za desinfekcijo se rabijo navadno sledeče
kemijske tvarine kakor: klorov plin, podžveplena kislina,
salitrova
kiselina, ocetova kiselina ali ocet, karbolova kiselina, potem
skoro vse metalove soli, posebno pa tako imenovan železen
in cinkov vitrijol, klorovo apno, sadro ali gips, ogašeno apno,
slednjič stlečeno oglje.

Kako moraš tedaj desinfekcije vpotrebovati, če se bliža
morija tvojemu kraju? Nakupi si brez zamude vsaki za
svoj dom in svoje dvorišče nekaj žvepla, nekaj klorovega
apna, posebno pa več funtov železnega vitrijola (žveplenokisli
železni podokis = ferrum sulfaricum oxydulatum). Vse to
se dobiva dober kup po lekarnicah, pa tudi pri tako
imenovanih materijalistih. Kakor si hitro svoje stranišče
izpraznil,
odstranil smerdeče luže iz svojega dvorišča, gnojne kupe,
smetišča in vso ostalo nesnago, začni polijati večkrat na
teden svoje zahode, gnojnice, kloako, celo dvorišče, grape
pred bišo z imenovanim klorovim apnom, ali pa še bolje z
železnim vitrijolom v vodi raztoplenim. Vitrijola v štupo
stlečenega se jemlje pol do enega funta na škafec vode,
klorovega
apna pa samo nekaj lotov, tako da postane voda mleku
podobna. Ravnaj s posledujim opazno, ker neprenehoma klorov
plin ali zrak oddaja, ki dihanje močno zavera. Treba je za
enkratno polivanje vsaj eden škaf take raztopljine, imaš li
veliko nesnažnih prostorov in naprav, jemlji celo dva škafa
za enkrat. Zaduhle izbe gledaj najbolj ko zamoreš očistiti,
iz nova pobeliti, ter dobro prevetriti in osušiti. Prav dobro
je včasih v takih izbah nekaj malega žvepla sežgati, enkrat
ali večkrat zaporedoma, pa samo tedaj, ko v izbi ne nahaja
se nobenega človeka, zakaj pri palenju žvepla se dela gosta
megla, podžveplena kiselina, ki človeka močno duši.

Bolj neugodna in nečista, ko je lega stanovanja, bolj
natanko se mora snažiti in treba je večkrat zaporedoma
rabiti imenovanih kemijskih tvarin, pa vse to se mora začeti
popred, da se je pritepla huda morilka v tvoj kraj. Zgodi
se še-le pozneje, bode vse vkup malo izdálo. Najbolj
natančno pa moraš obreskuževati in polijati posebno tiste
zahode,
katere obiskujejo popotniki in ljudi iz drugih krajev, kakor
v kerčmah in drugod. Poraba desinfekcij se je za časa
nevarnosti pred kolero po neštevilnih izkušnjah koristna
izkazala in gotovo mnogo krajev celó pred morijo obvarovala;
zadelj tega so vvedla mnoga mesta na Angleškem in v
severnej Ameriki desinfekcije celó onda, ko jim ne preti nobena

morija. In glej pokazalo se je, da imajo od teh dob veliko
menj bolnikov na leto, kakor pa popred brez tega ravnanja.
Leta 1871 pride v izhodnej Rusiji po eden ali več bolnikov
na koleri v zdrave vasi, prebivalci podučeni od oblasti in
zdravnikov so rabili desinfekcije natančno, najbolj ko je bilo
mogoče, in glej črez petdeset vasi in krajev se je
obvarovalo čistoma hude morije. Toraj nenadoma rabite
desinfekcije, kakor hitro slišite, da se kolera bliža vašim
krajem in
ravnajte toliko časa tako, dokler proteča nevarnost ni
minula. Slavni Pettenkoffer, ki nas tudi o rabi desinfekcij
najbolj temeljito podučuje, pravi, da je skoro zastonj
obrezkuževanje začeti še-le, ko se je kje že morija ali
občno bolehanje začelo.

Še bolj skerbno in natančno se mora vse to nadaljevati,
ko začenjajo posamezniki, popotniki ali domačini že na
koleri bolehati, ko vnema se občno bolehanje in umiranje.

Vsi hišni prostori, posebno izbe, kjer ležé bolniki ali
je ležal merlič na parah in kraji, kamor se mečejo životni
iztrebki, kakor zahodi, gnojnice, grape, globelji po dvorišču
morajo se podvreči vsakdanjemu obrezokuževanju ali
desinfekcijam. Razun polivanja in opiranja z imenovanimi
raztoplinami klorovega apna in železnega vitrijola je treba
opravljati še drugih desinfekcij; skerbi, da plava po zraku
v izbah, pa tudi po drugih prostorih, posebno po spalnicah noč
in dan nekaj klorovega plina, kar lehko dosežeš, če postaviš
tu ali tam po prostorih plitve skledice, v katere se vsaki
dan nekaj klorovega apna natrosi in malo z vodo polije in
večkrat na dan zmeša. Klorovo apno z vodo polito in
premešano ima lastnost, da oddaja neprenehoma nekaj
klorovega plina v zrak, ki se prav lehko pozna po posebnem
duhu; paziti je samo treba, da se imenovanega plina ne
nabere preveč, kar bi dihanje zaviralo in dušilo. Mnogi
tudi nasvetujejo, naj bo zrak po hišah malo nakisel. Tudi
to je koristno ter se lahko izvede. Vzemi tlečega oglja,
hodi ž njim po hišnih prostorih vsaki den en — ali dvakrat
in kropi ga z dobrim vinskim ali lesničnim ocetom, k temu
rasprostiraj po stanovališčih nekaj v takem ocetu namočenih
rut, brisavk ali pertičev in zrak v tvojem pohištvu bode
imel omenjeno lastnost. V prostore, kjer je že mnogo
bolnikov smert storilo, dobro je djati nekaj gorečega žvepla,
zakaj pri gorenju žvepla se razvija v podobi goste megle
leteča žveplena podkiselina, ki je kaj mogočen brezokuževalen
pomoček; škoda pri tem je samo, da podobno kloru tudi ta
kiselina človeško dihanje zavira in duši. Koristno je tudi

v zahode devati goreče žveplo, seveda prav pazljivo, da se
pri tem kaj ne vname in ogenj ne navstane. Ravno tako
dobro je nasuti plitve plasti sadra, ali stlečenega oglja
včasih
v stranišča, na smetišče in v druge podobne prostore. V
posode za životne potrebe, v kahlice in prenosljive stolice,
zahode in druge podobne naprave vlivaj vsaki den nekaj
raztopline klorovega apna ali pa železnega vitrijola, ravno s
tem operi vse, kar je bolnik ogerdil, najprej ko je
posebno pripravna in koristna karbolova kiselina, ki je kaj
mogočen pomoček za desinfekcije in se dobiva po lekarnicah
pod imenom: acidum carbolicum ali fenylicum. Za
imenavano rabo se jemlje karbolove kiseline navadno en del na
sto delov vode ali spirita. Ljudje, ki bolnikom strežejo,
imajo ž njih životnimi iztrebki ali z merliči opravilo, morajo
si pogostoma umivati s kiselo vodo ali kloro-apneno
raztopljino roke, obličje, lase ter pogostoma izpirati usta.
Desinfkcije za časa morije se morajo rabiti vsaki dan, v
nevarnih slučajih celó po dvakrat in večkrat, njim se morajo
podvreči vsi okuženi predmeti, celó stene, tla in stropi,
posebno
takih izb, v katerih je umiranje obilno. Obstoječa zapoved
nam celó naklada merliča in mertavško trugo z raztopljenim
klorovim apnom politi in pokropiti. Perilo, obleka,
posteljnina, ki so jih imeli bolniki na sebi, brez natančnega
obrezkuževanja, polivanja z vrelim lugom itd. nikakor ne smejo
se med siromake deliti, prodajati ali za sebe rabiti. Morija
se je celó začela iz nova, če so dva ali tri mesece po smerti
rajnih perilo iz omar na dan spravili in ga oblekli. Naj se
taki predmeti po desinfekciji in po kuhanju v lugu dolgo
časa na zraku imajo, prevetrujejo in iztepajo.

Opisane desinfekcije so se po neštevilnih skušnjah
koristne skazale, toraj jih ne opuščajte nikdar.

Razun desinfekcij je treba za časa kolere še gledati na
različne druge reči, če hočemo, da bolezen preveč morilna
ne postane. Ena pervih skerbi ne samo posameznikov nego
tudi dotičnih oblasti in gosposk je skerb za siromake in
bolnike. Doslé se je ta bolezen še ob vseh epidemijah
pokazala neusmiljeno huda pri ljudéh, ki nimajo dobrega
živeža, ki prebivajo v neugodnih stanovališčih,
ki zbolevši ne
vedó odkod bi žličico tople župe dobili. Toraj je skerbeti,
da dobodo bolni siromaki iz vaših kuhinj priležnega živeža,
zakaj to tirja od vas človekoljubje ter lastna korist, da se
morija v vašem kraju preveč ne vgnjezdi. Naj se daje
siromakom zastonj mesne juhe, župe mlečne, požgane itd. Za

časa kolere se mora skerbno gledati na prodajo živeža,
kar pripada krajni oblasti ali posebnemu odboru, ki
ima za časa epidemije nagledovati zdravstvene razmere kraja
in čuvati, da se natanko veršé vse naredbe, ki imajo zboljšati
zdravstveno stanje. Doslé govoré vse skušnje zato, da
je skvaren živež, postana jed, živež, ki po črevah nadutje
dela, želodec teži ali celó bljuvanje ali drisko rodi, za
takih
žalostnih časov strašno nevaren. V tem oziru zna še vsaki
po svojih lastnih skušnjah, kaj njegov želodec lehko
prebavlja in kuha in kaj mu poteže dela. Sploh škodujejo:
nezrelo in nagnjilo sadje, posebno češplje, ogurki, salata,
zelje, dinje, smerdeče mesó, stare gnjile ribe, klobase,
svinjska
slanina, sploh premastne jedi itd. in lahko se varuješ teh
in še drugih včasih škodljivih zavžitkov. Sočivje nekteri
tudi prepovedajejo, vendar samo na sebi sočivje ne škoduje,
naj se le dobro kuha, skerbno prežvekuje in počasi zavživlja.
Od pijač se ogibajte slabega motnega piva, kislih vin, potem
vsakega mošta. Nasproti je dobro piti: mleko, černo vino,
hladni in vroči ruski čaj, kavo, dobro pivo, čisto žganje in
ne preveč merzlo vodo. Samo po sebi se razumi, da mora
vladati pri vseh zavžitkih zmernost in popolnoma treznost.
Veliko škoduje tudi hraniti živež v izbah, kjer ležé bolniki
ali celó merliči. Za časa kolere so prepovedane vse
veselice, shodi, somnji, gostije po merličih ali tako
imenovane
pogrebščine, celó slavni pogrebi se zabranjujejo. In res
bolje je za ostale podati truplo svojih ranjkih materi zemlji
na tihem brez posebnega sprevoda. Dalje se ukazuje, da
se zagrebajo merliči že štir in dvajset ur po smerti, kar je
v vsakem oziru za tako hude morije zeló pametno. Strašno
nevarno za ostale je sploh, če ostajajo merliči pod lastno
streho, posebno tam, kjer je premalo prostorov. Za take
slučaje je treba določiti posebno mertvaško izbo za eno hišo
ali pa, kar je še bolje, za celo vas. Prebivati zdravim v
bolnikovej izbi, posebno spavati tam, je tudi nevarno; naj se
tega nikoli v nemar ne pušča, če divja pod streho huda
morija. Gledé tega sem jaz doživel leta 1867 po
graničarskih kučah, v katerih spava včasih v enej izbi po pet
do deset glav, prežalostne skušnje. V nekaj hiši sem naštel
sedem merličev iz ene izbe, ne manj žalostna so poročila iz
bolnišnic, kosarn, jetnišnic, sirotišnic in drugih enakih
zavodov, kjer mnogo ljudi v enej izbi vkup živi in spava. Tú
en izgled. Iz velike, lepe in čiste jetnišnice Kings County
v Newyorku se poroča, da je leta 1866 zbelelo v enej noči
38 jetnikov in v treh dneh od 3. do 6. avgusta toliko, da

so šteli 32 bolnikov in 25 merličev od sto zdravih. Tu je
toraj v treh dneh četerti del vseh jetnikov grozepolna pošast
pod zemljo spravila. Konečno moram omeniti nespametne
navade nekaterih krecovcev, ki pri vsakej najmanjšej poteži
v želodcu in po črevah že jemljejo zdravila na bljuvanje
ali na laksir. Ta navada za časa kolere je strašno nevarna
in iz skušenj je znano mnogo slučajev ali izgledov, da se je
precej po zavžitem zdravilu smertna bolezen človeka lotila.

Za časa kolere ne hodi nikoli na zahode v okužene
hiše ali tje, kjer pušča mnogo raznovérstnih ljudi svoje
životne iztrebke; zahodi so še bolj nevarni, posebno oni,
katerih zrak gori v hišne prostore vleče; nosi jopico ali pa
več pedi širok pas iz flanela pod srajco črez trebuh in ne
puščaj v nemar ne najmanje neboglevnosti. Skerbi zató, da
se zrak po izbah dobro premenja, toraj daj svoje stanovanje
vsaki dan dobro prevetriti. Posebno čist mora biti zrak noč
in dan v bolnikovej izbi, bolnik mora imeti dobro postrežbo,
pa tako, da zlasti po noči ne bode ena sama oseba
neprenehoma stregla, ampak se menjala z drugimi. Kdor ima z
bolniki opraviti, naj hodi pogostoma vmes pod milo nebo na
kratek sprehod, da se preveč okuženega zraka ne navzame.
Ne bodi preveč boječ in opravljaj svoja navadna dela oprezno,
da se preveč ne oslabiš, ali sploh s kakim nenavadnim
prestopkom zdravja ne pokvariš.

Zdravljenje.
Čeravno je azijska kolera v naših
zemljah nova bolezen, vendar se je proti njej že več zdravil
in pomočkov nasvetovalo, ko pri vseh drugih že starih
boleznih. Pri vsakem njenem navalu, pri vsakej epidemiji se
priporoča neštevilno skrivnih zdravil, čudodeljnih kapljic in
kugljic, tako, da bi človek vse to videvši in bravši v resnici
mislil, hude morije bode za vselej konec, odslej ne bode
pokosila nobenega več. In glej, vsemu temu vkljub kolera
mori v enakej meri kakor pri njenem pervem dohodu, tú
bolj neusmiljeno, tam bolj pohlevno, nektere rodovine čisto
izmerjejo, v nekterih hišah pa komaj eden zboli in še ta
kmalo zopet ozdravi. To je dovolj jasno in prepičalno za
nas, žalostno resnico pripoznati, da človeški rod doslej ne
pozna še nobenega zdravila, ki bi gotovo pomagalo, če se je
kolera koga v svoji grozovitni podobi lotila. Naše znanosti,
kakó se kolere varovati, jo od zdravih krajev odvračati, so
sicer mogočno napredovale, kar je bilo že rečeno; kakó
pa na koleri bolnega zdraviti, v tem smo kaj zaostali. Da
imamo na stotine skrivnih pomočkov proti njej, prihaja od
tega, ker imajo kolerine morije, kar je bilo že omenjeno,

čudovitno lastnost, da o začetku malo ljudi zboli in teh
mnogo umerje, proti sredi in koncu pa se šteje mnogo
bolnikov in le malo merličev. In ti skrivnostni pomočki so bili
iznajdeni večidel proti koncu kake epidemije, kedar pri
pametnem ravnanju takó veči del bolnikov ozdravi; pa že
prihodnja epidemija jih je spravila ob vso moč in slavo, ker
niso nič pomagali. Zatoraj beremo o zdravilih na cele kupe,
ki po besedah svojih priporočevalcev proti koleri gotovo
pomagajo. Žalibog naše sedanje zdravljenje kolere še ne pozna
posebnega ali specifičnega zdravila proti poglavitnim
prikaznim strašne bolezni, da se podpira človeška priroda in da
njene moči prehitro ne oslabijo in ne poginejo. In pri tem
so nas skušnje že veliko dobrega in koristnega naučile.

Za vsake epidemije opazojemo troje, samo po stopnji
med seboj razločne podobe ali oblike te bolezni, na ktere je
treba pri zdravljenju gledati.

Perva podoba ali oblika, pod katero se kolera
prikazuje, je driska ali diarhoea, ki se od navadne driske samo
po tem loči, da obsega v svojih iztrebkih kolerino klico, da
se terdovratno vpira proti navadnej driski skušenim
zdravilom, in da se vsakega dne nenadoma brez posebnega
vzroka iz nje razviti zamore huda morilka v najhujšej podobi.
Marsikteri bolnik, na takej driski terpeč, je hodil še zjutraj
sam k zdravniku po zdravilo in glej po noči je bil že ves
oplavel, vpaden, brez žile in moči, hladen kakor riba, v
brezupnem stanju, v katerem mu človeška roka nič več
pomagati ne more. Ta najpohlevnejša oblika kolere, namreč
driska, napade človeka nenadoma, navadno po noči, terpi
srednje mere tri do osem dni in prehaja potem ali v drugo
podobo kolere ali pa prestane in bolnik je zopet zdrav.
Malokedaj, posebno pri otrocih in slabotnih starcih dalje terpi
in jih tako oslabi, da nekteri od same slabosti umerjejo.
Posebne prikazni, katare se pri tej obliki opazujejo, so še:
prekomerna množica navadno barvanih, tekočin iztrebkov,
ki gredó proč brez posebnih bolečin, močno ropotanje po
črevah, človeku je tesno v oserčju, mu rado težo daje, hitro
slabi, moča se mu menjša in po mečah in bedrih ga jame
prijemati. Vsaki dan mora iti srednje mere štiri do šestkrat
za svojo potrebo. Za časa epidemije nahajamo največ bolnikov,
ki samo na tej obliki kolere terpijo in se tudi večidel
zopet ozdravijo.

Druga oblika je bolj nevarna in se imenuje »kolerina«.
Prikazni perve oblike najdemo tu v pomnoženej meri, k
hudej driski se pridruži še bljuvanje ali kozljanje. Tudi ta

oblika napade človeka nenadoma, ali pa se razvije iz perve
brez znanega vzroka, navadno po noči ali zjutraj na vse
zgodaj. Iztrebki so kaj obilni, v začetku še barvani, pa že po
drugem, tretjem izpraznenju postajajo kakor motna voda,
podobna tistej, v katerej se riž opira, brez barve in duhá,
žeja močno raste, môča zastaja, človeka moči zapuščajo,
oglašajo se kerči posebno po mečah in bedrih. Pri tem se
čuti bolečina in tlačenje okoli žličice (scorbiculum), slabost
prehaja v omedlevico, začenja se omotica, šumenje po ušesih
in neznan strah pred grozečo nevarnostjo človeka presega.
Na to ali počasi vse grozeče prikazni prenehavajo, včasih
človeka trese in mrazi in v malih dneh je zopet zdrav; ali
pa prehaja njegovo žalostno stanje še na višo stopinjo, v
pravo kolero.

»Kolerina« ali pohlevna kolera traja osem do štiri in
dvajset ur, malokedaj cele tri dni. Tudi ta oblika šteje
veliko bolnikov za časa morije, vendar brez prehoda v tretjo
obliko malokedaj smert nanese. Tretja oblika, pod katero
se bolezen kaže, se imenuje prava kolera. Tu dosegajo prejšnje
prikazni najvišo stopinjo brez znanega vzroka pod vpljivom
okuženega zraka, ali pa napade kolera človeka naravnost po
kakem prestopku v živežu, pijači, po prehladu ali drugej
okolnosti, ki zdravje slabi brez predhodeče driske in brez
pohlevne kolerine. Včasih so napadu predhodile: velika
umornost in otožnost, tesno pri oserčju, naklonost k omotici,
ropotanje po črevah, velika počutljivost ušes, merzle noge
in roke. Pri napadu kolere same dosega driska in bljuvanje
najvišo stopinjo, v malih urah se mora osem do dvajsetkrat
na stran, kerči lomijo človeka po vseh udih, posebno pa po
mečah, da je strah, leden mraz navstaja po poltu, serce in
žile neizmerno slabijo in konečno prestanejo celoma biti; po
vznotrajnosti tare strašna žeja in goreča vročina, omotica
nad omotico, poteža nad potežo napadajo človeka in ga
navdajajo z velikim strahom skore smerti. Glas gubi svojo
zvonečost in prehaja v slabo šepetanje, oči, senci in lica
vpadajo, nos postaja špilast, okoli oči se delajo temni obvodi
ali obroči, ustnice, ušesa, roke, noge, posebno nohti postajajo
plavetni, koža gubi svojo živost in se jame gerbati po celem
životu, odcejanje moče je do cela prenehalo in životni
iztrebki gredó večkrat nevedé od bolnika, ki se v malih urah
tako spremeni, da je groza ga pogledati in se komaj pozná.
Marsikteri bolnik izgubi po izmetkih navzgor in navzdol v
kratkem času za petino svoje prejšnje teže. Če se odpré
bijoča žila v pravem napadu, tako ne dá ne kapljice kervi,

le iz kervne žile priteče nekaj malega goste začernele kervi.
Ta napad terpi šest do štiri in dvajset ur, k večemu
poldrugi dan. Kjer se je bolezen do take stopinje razvila,
posebno kedar se ne čuti več bijoča žila na rokah, kedar je
prestalo odcejanje moče in presegel kožo leden mraz, je
nevarnost življenja kaj velika in že v dveh urah, pervi ali
drugi
dan zamore smert slediti. Človek umerje večidel do zadnjih
trenutkov pri zavesti, včasih še dosti mirno, in se kaže
apatičen, ne zmenivši se za ničesar, včasih ga pa kerči tako
lomijo in mu je pri oserčju tako tesno, da do zadnjega močno
vtrinja in vdeluje. Preživi li drugi dan, posebno kedar se
bolezen ni razvila do poprej imenovane strašne stopinje, se
oberne večidel ž njim na bolje, da skoraj dve tretjini vseh
takih bolnikov se ozdravite. Tudi pervi dan napada se včasih
na bolje oberne, čeravno bi moča po celi dan ne pritekla,
odkar mu je malo odleglo; včasih se čredita nekaj dni po
prestalem napadu še driska z zapertim životom, dokler da
bolnik ne ozdravi, kar se vendar v štirih dneh srednje mere
navadno zgodi. Popolno zdravje se doseže še-le v dveh
tednih; kolera deset dni po napadu malokedaj usmerti, običajno
pa proti koncu pervega dne.

Prejšnji opisovatelji kolere poročajo tudi še o neki
četerti obliki te bolezni s pridevkom »kolera siderans« ali
»sicca«, po kterej človek tako naglo umerje, kakor bi ga strela
zadela, in se zgrudi nek mertev na tla brez bljuvanja in
driske. Tacih slučajev smerti jaz leta 1867 nisem opazil,
čeravno so mi bile po drobno znane okolnosti mnogih
nesrečnikov, nad dvesto po številu; vendar učni ruski profesor
Botkin v Petrogradu zagotovlja, da je zadnjih treh let na
Ruskem tudi takih slučajev videl, taisto se poroča iz Indije.

Večkrat sledi po napadu slabotno stanje, podobno
bolezni, ki jo tifus imenujemo, tako imenovan kolere tyfoid,
ktero je tudi zlo nevarno, kajti skoro dve tretjini takih
tyfoidov umerje v dveh do šestih dneh po prestalem napadu
kolere.

Truplo človeka, ki je umerl v napadu kolere, kaže kaj
nenavadno podobo: na rokah, v obrazu in na nogah se mu
mišice še nekaj časa po smerti kerčijo in menjajo položaj
teh životnih delov. Nekteri mislijo, da človek še živi,
posebno ker se toplota po znotranjih organih nenavadno dolgo
ne zgubi. Obraz do nepoznanja spremenjen, oči obdane s
temnimi obroči na pol odperte tičé globoko v svojih jamicah,
nos suh, močno špičast, lica na senci globoko vpadena, koža,
posebno ustnice in okolo nohtov plavetno začernela in zgerbana

kakor na rokah pri pericah, persti v grozečo pest zviti
predstavlja merlič strahovito postavo človeka, ki stoji na boj
pripravljen in serdito preži, kedaj ga bode kak sovražnik napadel.

In prežalostno, dosedaj še ne poznamo proti tej
grozovitnej bolezni gotovega zdravila, ktero bi vsakikrat
pomagalo
in človeka vsaj smerti otelo. Vse, kar se kakor gotov
pripomoček proti koleri po svetu trobi, je puhla sleparija, lov po
dobičku.

Kogar napade tako, da je v malih urah po koži ves
leden, da se mu žila blizo zapestja ne otipa, da mu je moča
čisto zastala, ta je večidel zgubljen, po dosedanjih izkušnjah
se takih komaj ena petina ozdravi.

Ker pa nimamo gotovega pomagila proti tej hudej moriji
temveč moramo na to gledati, da jo odvernemo od svojih
krajev, od svojih hiš in prebivališč, in tem popred moramo iskati
pomoči, če smo bili nesrečni jo nalezti, kajti dosedanje skušnje
so nas prepričale, da je ozdravelo največ takih bolnikov, ki
so ob času, v začetku, dokler še bolezen ni više stopinje
dosegla, pomoči iskali.

Kdor toraj za časa te morije drisko dobi, navaden
začetek hude bolezni, naj bode driska še tako lahka,
nemudoma naj začne se zdraviti. Med najboljšimi zdravili proti
driski so tako imenovani opijati, posebno Pulvis Doveri,
Tinctura Opii crocata, kterih naj se pod vsako streho za
časa kolere nekaj nahaja. Za odraščene ljudi je treba po
osem do deset kapljic tinkture večkrat na dan na koščeku
cukra, ali pa v oljnatej ali sleznatej vlagi n. pr. v
mandlovem mleku, v izvarku slezovem (Altea), izvarku rajžovem
itd. toliko časa, da gredó črevni iztrebki ali blato v normalnej
podobi od tebe. Razun tega premeni nevtegoma svoj živež
tako, da ne bodeš preobilno jedel, čisto malo pil in le to
vživljal, kar želodec ne obtežuje. Suhe tople oklade na trebuh,
kopelj nog v toplej, z goršično moko namešanej vodi bodo
zdravljenje z opijevo tinkturo podpirale. Od Doverovih praškov
se jemlje po dva do štiri grane večkrat na dan. Na
bljuvanje jemati ali na laksir brez zdravnikovega navoda je kaj
škodljivo; če si bil popred tega navajen, se ga vsaj za časa
epidemije skerbno ogibaj. Če si se prehladil, čutiš se pobitega,
te začenja malo mraziti, nemudoma daj si napraviti tople
pijače, da prideš v potenje. V ta namen služi pijača ali
čij iz lipovega in brezovega cvetú, kteremu se more dodati
tudi nekaj kamilic ali mete, izpij ga eno ali več šalic in
pokrij se dobro, da začneš se potiti. Tudi topla limonada, ruski
čaj z limonovim sokom, vroče rudeče vino zraven piti, bode

koristilo. Vroča kopel nog z gorčičino moko potenje podpira;
poskusi jo tudi, pa osuši noge popred, da greš v postelj.
Potenje prekratiti je zeló škodljivo, toraj se tega
skerbno
varuj, ter se po končanem znoju dobro oteri in oprezno preobleci.

Za časa kolere se derži sploh bolj toplo, pij večkrat
toplih imenovanih ali drugih pijač, da ostane polt rosna. Ob
jutrih in večerih je kaj dobro pogolniti nekaj kapljic dobrega
žganja: v to se posebno brinovec, stara slivovica, pelinovec id.
močno hvali. Tudi tako imenovane tinkture proti koleri,
ktere se za vsake epidemije po lekarnicah prodajajo, so v
tem oziru koristne, že zavoli tega, ker obsegajo nekaj opija.
Teh se večkrat na den po 10 do 20 kapljic brez vse skerbi
vživa, zdravi menj, že malo bolehni več. Posebno na glasu
od njih je tako imenovana ruska tinktura, ki obsega dve
drahmi (drahma ima 60 granov) Tineturae Valerinae aethereae,
eno drahmo Vini Ipecacuanhae, eden skrupel Tincturae
Opii crocatae in pet kapljic Olei Menthae piperitae.

Kdor je driski bolj podyeržen, temu se priporočajo ali
Pulvis Doveri ali pa kugljice, ki obsegajo zraven drugega
posebno nekaj opija, kakor kaže sledeči predpis: Vzemi deset
granov Extracti Opii, pol drahme Extracti Lactucae virosae,
celo drahmo Pulveris Catehu in napravi iz tega trideset
kugljic. Po eno ali dve vsaki dan jemaj, najbolje proti
večeru. Vse to se lahko po zdravnikovem predpisu dobi iz
lekarnic in skerbno doma hrani, da ne pride v roke
otrokom ali nespametnim ljudem.

Zadnjih let se priporoča zlasti iz Petrograda na Ruskem
od slavnega prof. Botkina tudi kinin kakor prezervativ proti
koleri. Naj se tega jemlje vsaki dan in sicer zjutraj in
zvečer po dva do tri grane naenkrat, dokler vlada morija.
Ta nasvet se meni zdi posnemanja vreden. Lahko se dajo
dva, tri grani kinina s kruhom v eno kugljico zgnjetiti, in
brez grenčine pogoltniti.

Kakó se pa napad kolere zdravi, o tem se tu obširno
govoriti ne more, ker moraš vsakako najpopred, ko je
mogoče, po zdravnika poslati. Tu hočem omeniti samo nekaj
domačih pomočkov, ki se smejo do prihoda zdravnikovega
rabiti in sicer proti posameznim prikaznim kolere. Proti
bljuvanju ali kozlanju se nasvetuje led ali sneg v čisto malih
kepicah, tudi slatina ohlajena, sodova voda, šumeči praški,
pa vse v malih davkih in mnogokrat zaporedoma. Konečno
dene se velik sinapisem ali testo iz gorčične moke ali pa
hren tenko raztergan preko želodca na trebuh. Proti velikej
žeji se ne sme preveč piti, zatoraj prav hladna voda, koščeki

ledú ali kepice snega prav pogostoma, pa čisto malo
naenkrat. Na led se sme nakapljati nekaj malega kiseline, Acidum
Halleri imenovane.

Proti grozovitnim kerčem je nevtrudljivo tretje, gnetenje
in tlačenje dotičnih udov s flanelom, s toplim olejem,
s terpentinom, vročim ocetom; meče se tudi lahko nekaj časa s
povojem tesno povijó.

Proti neprestanem kolcanju se devajo na trebuh poprej
imenovani ter veliki sinapismi ali pa hrenovina.

In če nesrečniku koža ledeni, serce nabijati prestane,
se mora zavijati v vroče rjuhe, pokladajo se tu in tam po
životu tople opeke v rjuho zavite, vreče s toplimi otrobi ali
peskom napolnjene, mehovi z vročo vodo itd. Zraven naj
se neprenehoma tere in riba z vročim flanelom ali suknom
suhim ali pa namočenim v vročem vinu, ocetu itd. Za vživanje
naj se mu daje prav močna mesena župa v malih davkih,
černa kava, ruski čaj, kapljice omenjenih tinktur, vroče
vino itd. Če se jame ogrevati, žila utipati in sercé bolj
krepko biti, je to dobro znamenje, če ne, pa nastopi večidel
smert v malih urah. Dosedanje skušnje so pokazale, da
ozdravite dve tretjini nesrečnikov, ki so bili že po celem poltu
hladni, če sercé ni ohromelo in če se je vkljub ledenega
hladu po polti vendar še otipala žila blizo zapestja.

Konečno je omeniti, da bolnik med celim napadom ne
sme jesti nobene reči razun popred imenovanega in še tega
čisto malo naenkrat, t. j. še nekaj dni potem, ko se je vse
na bolje obernilo in sicer tako dolgo, dokler ne gré že
barvano blato od njega. Derži se tega nasveta, najostreje ko
moreš, sicer te objame v malih urah gotova smert.

Če po srečno prestanem napadu kri preveč v glavo
bije, devaj si na-njo hladne oklade in če pervi dan ravno
moča noče priteči, devaj na spodnji del trebuha tople oklade
mokre ali suhe in daj se treti tam z brinovim oljem ali pa z
očiščenim terpentinom, pij malo več vode, mandlovega mleka,
vode slatine, pa vse zmerno in pametno.

4. Ruske. Ošpice ali dobrici

Ruske so vročinska, nalezljiva bolezen. Nadležni
napovedovavci te bolezni so: Mrazenje, vnetje gerla, temne,
škerlatno rudeče lise po koži, ktere so vroče, pa ako s
perstom pritisneš na nje, obledijo, se kmalo po vsi koži
raztegnejo ter vso kožo vnamejo, kakor hudi šen. Včasih se
prikažejo tudi kot proso majhni mehurčki. Gerlo je najhuje

vneto, da bolnika lahko zaduši. Začne tudi najpoprej boleti
in oteklo ki je, opovera požeranje; včasih se tudi kri zažene
na nos, kar nekoliko zlajša. Kmalo, že drugi dan se
prikažejo škerlataste lise (odtod ga Nemci šarlah imenujejo),
po napeti, jako vroči koži; gerlo in mraz odjenja; rado se pa
bledenje pridruži. Lise obledijo in od 4. do 7. dana se
olupijo in posušijo. Vsa koža se omaji; včasih celo nohtovi
odpadejo. Ta nova koža je neizrečeno občutljiva, da človeka
kaj lahko napade in premaga druga bolezen in sicer vodenica,
ali pa se na možgane vleže. In več jih pomorijo
naslednje bolezni, kakor pervotne ruske; zato se mora bolnik
dalje časa skerbno varovati. Po zimi naj bolnik celih 6.
tednov v sobi ostane. Nevarno je, kedar se lise poskrijejo,
preden dozorijo, zlasti ako bolnik težko diha in se meša.

Tudi ta bolezen, enkrat prestana, navadno ne napada
več človeka. Tudi tu je naj bolji pripomoček zopet snaga
in modra postrežba. Najbolj škodljiv je prepih in
prevelika gorkota. Zmerno odet bolnik naj zavživa samo juho
in ne merzle pijače. Ako bi se lise poskrile, mora se koža
ribati, na meče ženofa ali drožic navezati, gorak bezgov čaj
piti, da se zopet lise pokažejo.

Dobro, domače zdravilo je špeh ali salo. Celi život
se namaže ali vriba s salom, kedar bolnika huda vročina
kuha; še preden se lise pokažejo; pa tudi potlej je še dobro.
Salo se vriba dvakrat ali tudi trikrat na dan po celem životu,
ali pa le po vratu in po persih. Zlasti za otroke
je to dobro, kedar jih huda vročina kuha.

Po bolezni, še ponovim, se skerbno varuj vsacega premrazenja,
in ako zapažiš le malo oteklino na svoji koži,
zlasti nad obervi, urno poprašaj modrega zdravnika, da te
vodenica ne zaduši.

Ošpice ali osepnice ali dobrici se malo ločijo
od rusk ali škerlatnice. Napravijo hujši nahod, pa bolj
prizanesljive so gerlu, ktero pa ruske hudo davijo. Tudi lise
so malo napete in majhne; kakor bi človeka bolhe opikale.
Ozdravljenje naj bo ravno tako, kakor pri škerlatnici.

5. Prehlad.

²

Prehlad je vzrok in začetek mnogoterih bolezni ter slabi
človeško telo, da se ga ravno gospodujoče nalezljive bolezni
rade prijemajo. Naše zdravje se ravno po tej poti najbolj

pogostoma podkopuje, po prehladu včasih cela množica ljudi
v kratkem času, nekteri celó nevarno, razbolé. Po šolah,
po cerkvah čuješ po zimi celo muziko kašljanja, kakor bi
šlo za stavo; in vse to, ker so se ljudje prehladili.
Kolikorkrat se čuje, ta in ta je nevarno zbolel in se pristavlja,
da se je prepel, pretegnil, da veči del takih bolnikov terpi na
pljučnih boleznih, ktere so nastale, ker se je človek ves v
znoju po težkem delu na zraku, na vetru prehladil, ali pa
v svoji največi vročini merzle vode napil in tako prenaglo
ohladil. Koliko plesalcev in plesalk konča svoje zdravje po
prehladu za vselej, ker nespametno pri največem znoju ali
potu hladne pijače vživajo; ali pa, da bi se popred ohladili,
ravno tje gredó, kjer je najsilniši pih in zrak.

Ker je prehlad zdravju tako nevaren in v svojih
nasledkih tako škodljiv, hočem tukaj nekaj besedi o njem
pregovoriti.

Iz zdravniških poročil se vidi, da se ljudjé najbolj
pogostoma prehladivajo, kedar je vreme bolj hladno, mokro,
spremenljivo, kedar se med seboj na nagloma čredita mraz
in vročina, za pozne jeseni, v začetku zime, proti koncu
zime, in v začetku spomladi; posebno tedaj, kedar po
odjužnem vetru nenadoma leden sever prevlada. Pa tudi vsak
drug čas, kedar po znojni vročini naenkrat hladen veter
nastopi in človeka v potu nenadoma in nepripravljenega
zadene. Posebno bolehljivi, rahli, vremenskih premen menj
vajeni, izstradani in po težkem delu preveč spehani ljudjé
so radi hudim prehladom podverženi. Rahlo dete in starček
visoke starosti sta za takih premen v največi nevarnosti
zdravje izgubiti: marsikteri sivček se je prehladil, zadušljiv
kašelj dobil in v malih dneh za vselej zaspal. Zimski kašelj
pri starčikih je torej silno nevaren in edini in najbolji
svèt, ki se starim ljudem dati zamore, je: ostajajte za
mokrega mraza radi in mirni za pečjó.

Ker po naglih vremenskih premenih bolezni po prehladu
najbolj pogostoma navstajajo, sledi iz tega, da bi se morali
ob takih in podobnih časih skerbnejše varovati in bolj
vestno zdravje čuvati; le tako nam bode mogoče
marsikterim boleznim uiti, ki nas po prehlajenju napadajo.

Najnavadnejše bolezni po prehladu so: skernina ali
rheumatizem, kamor spada mnogokrat tudi terganje po
glavi, po zobéh in ušesih; nahod ali rima, katar ali zanetje
v gerlu, v dušniku ali v pljučih, zanetje pljučnih mren in
oserčja, katari želodca in črev (driska ali propad), zanetje
ogibov ali členov, šena v obličju in še več drugih menj

navadnih
bolezni. Pa života, po prehladu oslabijenega, se
rajše prijemajo tudi nalezljive bolezni, če vladajo v kterem
kraju, kakor: griža nalezljiva, legar, kolera, vročinske bolezni
kože, nektere hude otročje belezni. Prehlad je nazadnje
posebno škodljiv tudi v krajih, kjer merzlica ali groznica
gospodari.

Prehlad je toraj eden najhujših in najnavadniših
sovražnikov človeškega zdravja, pa tudi zdravja živine; zato
bi se moral vsaki prehlajenja vestno ogibati.

Da se ne boš tako lehko prehladil, pazi na to-le: oblači
in obuvaj se vselej vremenu primerno. Dobro je, v pozni
jeseni obleči pod srajco jopico volneno ali pa iz flanela, na
Ruskem dušegrejko imenovano, ktere pa ne smeš spomladi
na enkrat odložiti, ampak počasi, s pervega samo okoli poldne.
Volnena in pavolnasta roba vročino bolj nazaj derži ali bolj
greje, kakor platno, če ga imaš na golem životu. Za noge
so coklje kaj dobra nošnja na kmetih; čevlji morajo imeti
po zimi debele podplate. Dobro je vtikati v nje primerno
obrezane kose klobučine, debelega flanela ali drobne slame.
Tudi te bode manj zeblo in ti moča manj škodovala, če
namažeš noge s kako mastjo, posebno z lojem. Dalje ne
delaj pretežko na hudem vetru, ogibaj se sploh krajev, kjer
piše, posebno če si preveč izpoten ali premočen. Ne hodi
iz pretople izbe slabo oblečen ali celó bos pod milo nebo
na mraz; nikoli ne pij vode, dokler se nisi malo ohladil in
si snoj osušil. Če ni drugače in te preveč žeja, jemlji vode
samo v usta in jo precej zopet izpljuvaj; za potrebo si
bodeš po takem žejo malo utolažil. Ne kopaj se, dokler si
še vroč in s potom polit; hudo bolezen si s tem lehko nakoplješ.

Da bodeš prehladom manj podvoržen, umivaj si vsaki
dan vrat in persi s hladno vodó, pa pri zapertih oknih in
durih, da nisi na spihu. Ta navada je kaj koristna in se
mora vsem svetovati, posebno pa mladini. Kedar te preveč
zebe, jej malo bolje, če zmoreš; zakaj jed je znotranja
kurjava in daje več moči, da se branimo prehlajenju. Skerbi
najbolj ko moreš, da ostane tvoja polt (koža) suha, ravno
tako tudi obleka in obuvalo, sicer ti grozi velika nevarnost,
da se prehladiš: če smo mokri ali izpoteni, zgubimo
najhitrejše svojo gorkoto, ker je prirodna postava ali zakon,
da vlaga največ teplote in najnaglejše jemlje. Navedeno in
podobno ravnanje te bode mnogokrat ubranilo prehladu in
te otelo marsikterih celó nevarnih bolezni.

Kaj pa je storiti, če si bil tako nesrečen, da si se
vendar le prehladil?

Dokler se čutiš samo pobitega, semtertje kako terganje,
ti jed ne diši, utrudiš se lehko, preletava te pri vsakej
stopinji nekak mraz; tedaj je najboljše in najkoristnejše, da
se prav obilno izpotiš, en večer ali pa več večerov
zaporedoma. To dosežeš, če si noge v prav topli vodi, v kteri je
malo pepela ali goršične moke pokuhane, omiješ, hitro potem
v toplo postelj ležeš in se precej gorke pijače napiješ. Bezgov,
lipov cvet in nekaj komilic vkup kuhanih je pri vsaki hiši
dobiti. Takega izvarka moraš vsaj en do dva kozarca popiti.
Ruski čaj z limono, vroča limonada, celo vroča cukrana
voda so tudi dobri. Znojenje bodeš pomnožil, če si trenutek
popred s toplim kisom (jesihom) roke in persi dobro dergneš.
Dokler se znoj ni na polti pokazal, treba je prav mirno
ležati; pogosto obračanje v postelji je znojenju nasprotno.
Še lože se bodeš izpotil, če si napraviš popred v banici ali
v kadi toplo kopelj za celi život, in v njej 10 po 20 minut
ostaneš in potem prec ležeš in se dobro odeneš. Glavo smeš
ohladiti z vodó ali kisom. Znoj si bodeš tudi izvabil, če se
zaviješ v rjuho, ktero si v hladni vodi namočil in dobro
izžel, pa moraš se prav dobro in toplo pokriti in kaj mirno
ležati. Obilno znojenje, in če je treba več dni zaporedoma
s posebno skerbjo in marnostjo, da se iznova ne prehladiš,
je proti prehladom in iz njega navstalim boleznim
poglavitno in najboljše zdravilo; če ti po pervem znoju ni
odleglo, zgodi se po drugem ali tretjem. Nektere nekaka slabost
obhaja, popred da znoj polti ne polije; to naj te ne straši,
leži nepremakljivo mirno in imej glavo na hladnom, ali jo
daj s kisom pomočiti.

Če se je pa po prehladu kaka bolezen že določno razvila,
tedaj ima pri tem vsako zdravljenje razun potenja še
kaj posebnega; tukaj naj bodo omenjeni navadni
pripomočki proti posameznim boleznim, ki so navstale po
prehlajenju.

Nahod ali rima bode prešla sama od sebe, če se
količkaj čuvaš. Če te nos preveč skeli, namaži si ga z lojem
ali kako drugo maščo, vleci v sebe hlap, ki puhti iz vrele
vode. To izpelješ najlože, če vliješ v lonec, kterega pokriješ
z zavitkom popirja tako, da gorenji, spičasti otvor do nosnic
seže. Če pa rima predolgo in preobilno teče, vleci v nos
hladno vodo, v kteri je nekaj malega sirovega goluna ali
pa železnega vitrijola raztopljenega, večkrat na den.

Katar v gerlu, zanetje ene ali obeh mandlovih
žlez, zanetje žrela itd. Ta bolezen čestokrat po prehladu
navstaja, včasih veliko množico ljudi na enkrat napade. Tú
en primer: 300 vojakov novincev je prišlo zimskega časa
k svojemu polku; vreme je bilo nestanovitno, jug in sever,
moker in suh mraz sta se čredila in v desetih dneh je blizo
40 mož na zanetju obeh mandlovih žlez razbolelo. Začenja
se navadno z mrazenjem in terganjem po glavi, drugi dan
se že težko požira. Odraščeni pridejo po tej bolezni malokdaj
v nevarnost, sitno je samo, ker te bode večkrat prijemala,
če si jo enkrat imel. Poznam ljudi, ki so vsako zimo po
tri po šestkrat v gerlu bolni. Pripomočki: gledaj se dobro
izpotiti, kakor je bilo že omenjeno, razun tega si zavij okoli
vrata ruto, v hladni vodi namočeno in dobro izžeto, pokrij
jo z drugo, pa večo in suho takó, da zrak od nikoder do
polti na vratu ne more. Če na to ne gledaš, in če
imenovana zaveza ne prilega tesno, ti ne bode nikakor koristila.
Nosi to zavezo neprenehoma več dni, dokler si bolan, in
namakaj spodnjo ruto, kolikorkrat se je posušila. Dalje
gerkljaj z golunovo vodo, večkrat v vsaki uri. Namesto
goluna smeš vzeti železni vitrijol, benečanski boraks, od vseh
po malo žličico na polič vode. Izvarek iz žalbeja, iz drobno
narezane mlade dobove skorje se namesto čiste vode tudi
priporoča za gerkljanje, z golunom vred ali pa tudi brez
njega. Za gerklanje je tudi izverstno mleko iz mandelnov,
če v poliču malo drobtinico hudičevega kamna (lapis infernalis)
dva do pet granov raztopiš.

Dokler si v gerlu bolan, ostajaj za gerdega vremena
večidel v sobi, ogibaj se vročih in preterdih jedi, popra itd.
Vrat preveč zavijati ni dobro, bolje je ga vsaki dan s hladno
vodo omivati.

Katar v dušniku in pljučih je kaj navadna in
včasih dolgotrajna bolezen. Začne se navadno z mrazenjem,
po kterem te semtertje na persih, posebno pa za persno kostjo
kaj zaboli.

K temu se kmalo pridruži kašelj, s perva bolj suh,
pozneje pa moker. Nekteri za en dan kaj veliko množico žlima
ali žlezovine v tej bolozni izkašlja. Zdravljenje s perva je
najbolje znojenje, več večerov zaporedoma z imenovanimi
pripomočki. Posebno topla kopelj, po kteri se vlezi odmah v
topljo
postelj, da se prav izpotiš, čisla se prav visoko. Za navadno
pijačo se svetuje mandlovo mleko, izvarek iz sleza ali slezov
čaj, izvarek iz lanenega semena, ki se mora popred dobro
stleči in druge podobne slezate reči. Vse to se mora delj

časa rabiti. Dobro je tudi zvečer pred spanjem jemati
žvepljenega cvetù s cukrom v enaki meri, obilno toliko, kar na
špic noža gre; ravno tako po en prašek (pulverc) Doverov,
pri odraščenih vsaj do pet granov na enkrat. Dobi se v
lekarnici pod imenom Doverov prašek. Izprazniti čreva po
ricinovem ali lanenem olju pospešuje zdravljenje. Če je
kašelj že delj časa, cele tedne trajal, tedaj je kaj dobro
dihati, kakor je bila že o tem beseda, hlap vrele vode, v
ktero so pa vsakokrat po 4 do 5 kapljic terpentinovca vlije
po deset minut vsaj dva do trikrat vsaki den, več dni zaporedoma.
Mazati persi z očistenim terpentinovcem je tudi
dobro. Proti dolgotrajnemu kašlju se svetuje dalje pitje
ribjega olja po eno do dve žlici na dan: da izgubiš prec
njegov pust okus, vzemi vsakokrat kerhlič frišnega jabelka
v usta. Poskušnje vredni so proti dolgemu kašlju ali
pljučnemu kataru tudi izvarek iz izlanskega maha, ki se s toplim
mlekom vkup pije, potem ječmenov slad in raznoverstne
mineralične vode. — Če imaš hud kašelj, ne trudi se preveč,
varuj se silnih vetrov, ne pij preveč spirituoznih pijač in
živi se pa zmerom dobro.

Driska z grižo po črevah in brez nje, dobi se tudi
pogostoma po prehlajenju, posebno če si trebuh prehladil in
noge premočil. Ta bolezen se najprej prežene, če se deržiš
nekaj časa bolj trezen in tešč, trebuh ogrevaš s toplim
platnom in kopaš noge v vročej vodi s pepelom. Navadna
zdravila proti driski so: slezasti izvarki sleza
iz lanenega semena,
potem pa reči, ki obsegajo čreslovino, ki so oskraple. V
slezaste izvarke se daje navadno nekaj kapljic opijeve tinkture,
ki se dobiva v lekarnicah, za odraščenega človeka po 20
do 30 kapljic na den. Tudi štupa ali perha iz dobovih šišek
s cukrom mešana, po pol žlice vsaki dve ure, je dobro; ravno
tako izvarek iz stlečenih šišek, ali iz drobno narezane mlade
dobove skorje, dve do tri žlice z enim maslecem vode, dobro
skoz platno precejen in primerno zacukran. Če si dobil pa
samo grižo v črevih brez driske, tedaj pokuhaj si nekaj
komilic in komine, malo stlečene, in izpij vsaj en kozarec
takega čaja, ogrevaj trebuh s toplim platnom, ali toplo opeko
(ceglom) in glej, da se olja napiješ, ki skoz tebe prodere.
Če pa griža ne zavisi od prehlada, od vetrov itd. ampak je
nasledek kake nevarne bolezni, tedaj pa ne odlagaj ter
pošlji po zdravnika, posebno če bolečine prihajajo od kake
kile itd. Če imaš drisko, jej pičlo ne preveč vlažno, ampak
bolj suho, ogibaj se mastnih jedi, sadja, vina in žganja,
samo rudečo vino dene dobro; pij rad čokolado, ovseno

kavo, ali pa kavo iz želoda, ne preveč vode, če bi te še
tako hudo žejalo. Žejo lehko gasiš, če jemlješ vodo samo v
usta in zopet izpljuvaš.

Skernina ali rheumatizem je ena najnavadniših
bolezni po prehlajenju in se pokazuje navadno z bolečinami,
terganjem semtertje po životu. Takaj naj je govor samo o
rheumatizmu, pri kterem ogibi ne otekajo, zakaj proti
skernini z otokom ogibov moraš nemudoma poslati po zdravnika.
Tudi skernina začne se večkrat z mrazenjem, kteremu sledé
bolečine, raznoverstno opisane, kmalu tú, kmalo tam, posebno
v ramah, v križu, itd. včasih tako hude, da se bojiš ganiti
se, da se ti dozdeva, da si ves tog. Ta poslednji rod
skernine ni nevarna bolezen. Najbolje je tu zdravilo, prav
pogostoma potiti si, dalje derganje in gnječenje bolečih delov
kaj koristno: ali z mokrimi izžetimi cunjami ali z osoljenim
spiritom, ali pa z očiščenim terpentinovcem. Če so bolečine
prav hude, položi tje natrenega hrena, ali pa testu iz
gorčične moke in pusti ga ležati, dokler moreš terpeti, da koža
prav rudeča postane. Da te to rudeče mesto potem ne bode
preveč peklo, namaži ga z navadnim oljem. Včasih ti bode
kmalo odleglo, če prilepiš na boleče meso smole na platno
natrene in jo delj časa ležati pustiš. Tudi pijavice, pa samo
v malem številu, so včasih kaj koristne, posebno če se ena
za drugo stavi, ne pa vse na enkrat.

Druga bolj po mestih navadna zdravila so proti skernini še:
parna kopelj, elektrizovanje in stavljenje kupic na
boleči del; in proti dolgotrajni skernini žveplene toplice.

Kdor terpi na skernini, mora posebno pijače piti, ki
zeló na vodo ženejo, prehlada se skerbno varovati in vsaki
dan svoj život s hladno vodo treti. Govorjeno velja samo
za rheumatične bolezni, ne pa za protin ali arthralgijo, ki
je čisto drugega rodú bolezen.

Zanetje pljuč in pljučnih mren so že bolj
nevarne bolezni in tu je nemudoma treba zdravniške pomoči.
Pred ko pri teh poleznih v postelj ležeš in zdravnika pokličeš,
menj navarno je in prej se bodeš ozdravil. Znamenja
so: v začetku hud mraz, po njem pa precej težka sapa,
bodenje v persih posebno okoli žličice in doli proti jetrom,
naglo
dihanje, pri vsakem dihljeju v začetku velike bolečine.
Vsem tem prikaznim se kmalo pridruži kašelj s pičlim,
včasih tudi obilnim izveržkom, ki je navadno rijaste barve.
Dokler zdravnik ne pride, lezi bolj v hladno izbo, ali pa
polagaj na persi hladne oklade, pij navadno, postane vodo,
ne govori preveč in se mirno zaderžuj. Težka sapa včasih

na pol odjenja, če se daš prenesti iz tople v hladno sôbo,
ali pa če začneš pokladiti hladne oklade na persi. Tudi
hren ali gorčica se včasih na persi polaga in dobro dene.

To so najnavadnejše bolezni po prehlajenju, ogibaj se
toraj prehlada in se derži navedenih vodil in poduka, s
takim in enakim ravnanjem se bodeš gotovo večkrat bolezni
ubranianil in boš zadovoljen, zakaj zdravje je najpervo
bogastvo
na tem svetu, brez njega ni veselja, ne radosti, ne dobre
volje, ne kratkega časa, pa tudi ne zadovoljnosti.

6. Kašelj. Hudi, oslovskl kašelj. Golte.

Hudi kašelj napada večkrat male otroke, ki jih kerčevito
zgrabi, da s silo pogoltnejo sapo, pa z napetim riganjem,
ki je oslovskemu riganju podoben, polno slin izmečejo. Zato
mu dejo oslovski kašelj. In ta kašelj je dolga, terdovratna
in nalezljiva bolezen. Tri stopinje prehodi ta gerdi kašelj.
Perva stopinja je nahod, ki uzrokuje vedno hujši kašelj, in
terpi do 14 dni. Droga stopinja je kerčoviti kašelj, ki žuga
otroka zadušiti, in terpi 3, 4, tudi več tednov. In tretja
stopinja je pokašljevanje, ki je bolj poredkoma in ne več
tako hudo, ki pa vendar 2 tudi 3 tedne terpi. Vsa bolezen
malokdaj pred 10 tednom popolnoma odjenja. Skoraj da ga
ni zdravila za to. Ne pregorko, pa tudi ne prehladno naj
bo otrok oblečen.

Akoravno je zares grozovit ta kašelj, vendar ga otroci
večidelj premagajo. Le če otroka tako napade, da kri bruhne
iz njega, ali da mu sapa, predolgo zastane, ga tudi zadušiti
zamore.

Še hujši, pa veliko bolj nevarne so golte ali vnetica
gerla (angina, häutige Bräune). Zavoljo riganja in težkega
sopenja so nekaj podobne oslovskemu kašlju; so pa hitre,
in če tudi včasih malo prejenjajo, da otrok ne porajta dost,
pa se zopet s toliko veči silo zaženejo, da otroka lahko v
malo dneh zadušijo. Čudna ta bolezen se loti sapnika, ki
zateče, se vname in tako lahko zapre pot dihanju. Kerhelj
v gerlu je toliko občutljiv, boleč, da dete začne kašljati,
ako se tega kerheljna le zadeneš. Pri tej nevarni bolezni
svetujejo zdravniki, da berž, ko zapaziš, da otroku od znotraj
vrat zateka, in se sliši hripav kašelj, vzemi kozarec vode
in primešaj jej en beljak. Te beljakove vode daj otroku
noč in dan vsako uro eno polno žlico piti. Zraven tega daj

otroku za navadno pijačo mlačne cukrene vode, ki se napravi, da v poliču raztopiš nekoliko cukra in ubij celo jajce
z beljakom in rumenjakom vred v to vodo.

Dobro zdravilo zoper to bolezen je apnena voda, ktere
se vživa vsake pol ure eno žlico, in s ktero naj se tudi
gerlo zgerglja večkrat na dan. Taka apnena voda se dobi
prav dober kup v vsaki lekarnici. — Naj bolje pa bo, da
precej pošlješ po zdravnika, ako otroka ta huda bolezen napade.

7. Koze.

Tudi koze so nalezljive; pa tudi one se malokdaj lotijo
človeka, ki jih je že kdaj spasel, in če tudi zopet pridejo,
niso tako hude. Skernoba je v zgnojenih mozoljih, pa tudi
se sprehaja v bližnjem zraku s tem gnojem okuženem.

Prave koze imajo svoj gotov čas, v kterem dozorijo.
Človeka pretresa neprijeten mraz, slabo mu prihaja, tudi
pot ga obdaja. Čez 4 dni vročina in mraz pojenjata, in
prikažejo se rudeče bunčice s svetlimi mehurčeki na verhu, naj
poprej po obrazu, po rokah in po persih, potem po vsem
životu, ter rastejo vedno veči po versti, kakor so izhajale.
Sedmi dan se začnejo gnojiti in takrat nastane zopet
mrazenje, ki je nevarno in lahko umorivno. Celo telo zateče in
težek smrad nastane. Enajsti dan se začnejo sušiti, ter
odhajajo zopet po versti, kakor so prišle; mešajo pa tudi med
izmečke bolnikove svoj smradljivi gnoj. 15. ali 17. dan se
mozolji skoraj vsi posušijo v začernele kraste, ki kmalo
odpadejo, pa vendar dober sled za seboj pustijo v spomin
kozavemu človeku.

Nespametno, škodljivo je, da kozavega nezmerno zadevajo
in zagrinjajo misleči, da bi gerdih koz ne premrazili.
Bolnik naj bo bolj na hladnem kot na vročem; zrak naj se
vedno čist ohrani. Sama juha naj mu bo hrana; za pijačo
nekoliko prestane vode, tudi malo kislata sme biti, v
spremen tudi kisla sirotka. Bog ne daj pa močnih, zdražljivih
pijač! — Lansko leto je bilo v neki vasi prav veliko kozavih.
Priporočil sem, da naj ne dajejo vina bolnikom. Ali
kaj si zmisli, da bi dejal, bedasta ženska? Ko obišče svojo
sosedo, kteri so se koze ravno najbolje spuščale, in je ta
piti prosila, jej vina zavre, ter ga jej da, da bo bolj močna
in ložej koze premagala. Pa koze s tem zdražene, so jo
urno zadušile. Ravno tako so zamorili prav terdnega moža
v najboljših letih z vinom. Kdor ne uboga, ga tepe nadloga.

Da se koze po obrazu, na oči preveč ne nakopičijo, se
sme obraz večkrat obrisati z robcem, v hladno vodo pomočenim;
vendar bolnik takrat v potu ne sme biti. Ako je vrat
hudo napaden, naj kozavi večkrat gerglja nekoliko mlačnega
čaja ajbiževega ali bezgovega cvetja. Zamazane oči z mlačnim
mlekom odmoči. Kozavim dojencem mati ne sme hrane
odtegniti. Varuje naj se pa vsega, kar kozavim škoduje.

Najboljši pripomoček zoper koze je vstavljenje koz. Ako
človeka tudi napadejo, vendar jih dokaj ložej prepase, ki
stavljene ima. Odrašenim je dobro to stavljenje ponoviti.

8. Garje ali svrab.

³

Gotovo, ljubi bralec, si že slišal o bolezni, ktero v
nekterih krajih svrab, v drugih šuge ali garje imenujejo. Ker
je ta bolezen človeške kože tudi po Slovenskem dovolj
razširjena, v krajih cele družine nadleguje, hočem tukaj o njej
na drobno pregovoriti, v čem da obstoji, kako dolgo je nek
poznana, kako se dobiva in kako zdravi.

Svrab je posebno zanetje ali zopal kože, kteremu je
vzrok posebna, čisto mala, komaj za prosto oko vidljiva
živalica, moljek (acarus scabiei, sarcoptes hominis) imenovana,
ki se vrije v verhnjo šupinasto kožo in tam hudó serbenje in
različne izpuščaje napravlja. Kjer koli se vkopá mlada
živalica v kožo, nastane ali mal, s svitlo vlago napolnjen
mehurčik, ali terd ogerček ali celó z gnojem napolnjena bula
ali gumpica; stare živalice pa rijó pod kožo dalej,
različno dolge
hode kopajo, in za seboj jajčica pokladajo, iz kterih se v
nekterih dneh potem mlade živalice izlegajo. Ta bolezen je
nalezljiva, ker se dadó živalice, ki so edini vzrok te kožne
bolezni, lahko po dotiki, po obleki, obuvalu, rokovicah in
sploh po vseh rečeh, ktere je šugav človek rabil, na
drugega zdravega prenesti. Nezdravljena terpi ta bolezen,
če človeku čistenja kože in kopanja ni mar, celi čas življenja
in v nekterih, posebno nemških krajih se nahajajo šugavi starci,
ki so svrab precej v nježnej mladosti dobili. Še se spominjam
svoje perve mladosti, ko sem doma o tej nesnagi kože
pervokrat praviti slišal. Pripovedovali so mi, da garje
donašajo
domù radi otroci, ki so na Nemcih služili, da se garje na
Slovensko Koroškem pervotno le poredkoma nahajajo. In res,

popotovaje poznejših časov po obèh straneh Koroškega našel
sem svrab na Nemcih, posebno v nekterih dolinah, zeló
bolj razširjen pri kmetih, kakor na Slovenskem. Toraj, mili
bralci, pazite na svoje otroke, kedar pridejo nazaj iz Nemec,
in dajte jih zdraviti, če so vam garje ali svrab s čudno
nemičino vred domú prinesli.

Svrab ni nova bolezen, ampak znan, čeravno ne ločen
od drugih kožnih bolezni, že starim narodom, ki so mu
dajali različna imena in prištevali ga kmalo tej, kmalo
drugej bolezni. V svetem pismu starega zakona nahajajo se na
več mestih opisi kožnih bolezni, kterim so bili Izraelci sploh
zeló podverženi, ki so kaj podobni sedajnim opisom svraba.
In po pravici se sme soditi, da so imeli mnogi, ki so se k
gobovim šteli, svrab, ne pa one hude bolezni, ki se še dan
danešnji v tistih zemljah nahaja, ktero zdravniki imenujejo
elefantiasis graecorum, bolezen, ki se ne daje nalezti,
ampak preide po porodu od roditeljev na otroke, ali pa
se samostalno pri komu razvije in se slovensko gobovost
imenuje.

Tako nahajamo v bukvah o kraljih sledeči opis, ki se
do cela stika z našim svrabom. Vojskovodja kralja
Aramskega, po imenu Naman, je bil bolan na hudej kožnej
bolezni, ktere se ni vedel ozdraviti; pošlje tedaj k preroku
Elizeju, da bi ga ozdravil. Prerok mu svetuje, naj se kopa
sedemkrat v reki Jordanu in svoje zdravje bode zopet zadobil.
Naman stori, kakor mu je bilo rečeno in bil je zdrav.
Za svoje pridobito zdravje se hoče vojskovodja hvaležnega
skazati in odpravi svojega poslanca k preroku z obilnimi
darili, kterih pa Elizej prejeti noče in jih Namanu nazaj
pošlje. Pa lahkomnost prerokovega strežaja ne miruje, gre
za poslancom Namanovimi in zahteva od njega darila.

Poslanec mu da med drugim nekaj oblačil. Prerok to
zvedevši svojega strežaja hudo posvari in mu reče: bolezen
Namanova se bode prijela tvoje kože in ti ostaneš bolan vse
svoje žive dni. Tako se je tudi zgodilo. Iz tega vsega se sme
sklepati, da je imel Naman nalezljivo kožno bolezen, ki se
zamore po oblačilih in pranju nalezti, ki se je dala po
kopanju v žveplenastej vodi Jordanu ozdraviti, ravno tako
kakor svrab, proti kteremu je kopanje, posebno v žvepleni
vodi, edno poglavitnih zdravil. Celo drugače so razmere
bolezni gob (elefantiasis graecorum), ki ni nalezljiva in se tudi
po kopanju v žveplenej vodi ne pusti odpraviti. Navada
Izraelcev vse kožne izpuščaje z enim vkupnim imenom imenovati,
nahaja se tudi pri gerških in rimskih spisateljih,

celó pri očetu zdravilstva, Gerku Hippokratu, ki je živel blizo
štiri sto let pred Kristusovlm rojstvom. Tudi pri njih se
nahajajo opisi kožnih izpuščajev, ki se strinjajo z opisom
našega svrabù; toda le-ta bolezen nima še posebnega imena, ni
še pri njih ločena od drugih nenalezljivih kožnih peršajev.
Pervi, ki svrab bolj natanko ločijo od drugih kožnih nesnag,
so zdravniki arabski, posebno Rhazes, Avicena in Avenzoar,
ki so živeli v 10., 11. in 12. stoletju. V njihovih spisih
nahajamo svrab kot posebno kožno bolezen dobro opisan; pa
pravega vzroka ali pričine tega peršaja Arabci še slutili niso.
Pravo in edino pričino šug nahajamo pervokrat razloženo v
bukvah »Physika« imenovanih, ktere je nek spisala sveta
Hildegarda, predstojnica nunskega samostana na Rupertovej
gori blizo mesta Bingen na Nemškem v dvanajstem stoletju.
Tam se pripisuje svrab pervokrat malej, komaj vidlivej
živalici, suren imenovanej, ki se v kožo zarije in skoz to
hudo serbenje in druga znamenja omenjene kožne bolezni
napravlja.

In res pravi in edini vzrok človeškega svrabú je mala
živalica, moljek imenovana, ki na človeka prenešena, se tam
kmalo v kožo zarije, v koži živi, plodi in množi. Poprej
pa da se moljek v polt do živega zarije, preteče nekaj
dni, dokler človek ne čuti še serbenja, čeravno imenovane
živalice že seboj nosi. Serbeti ga še le začne, ko se je
moljek do čutljivih delov kože dokopal.

Ta živalica je tako mala, da jo s prostim očesom komaj vidiš.
Ona je podolgasto okrogla, želvi ali črepahi podobna,
ima po herbtu in ob krajih več okroglih gumpic ali
odrastkov in ščetinam podobnih terničev. Stara, izraščena,
šteje osem parov nog; mladi zarod pa samo šest. Izplodene
živalice se po dvakrat levijo ali spremenijo, in še le po
drugem spremenjenju dobijo podobo starih moljekov. Samec je
manjši od samice. Samica iznese do 50 jajčic, vsak dan po
dva in potem kmalo pogine. Iz jajčic se v dveh do treh
tednov mladi izležejo. Skušnje so verjetno dokazale, da moljek
od izlege do oplodenja, to je do tega časa, ko jame samica
jajca nesti, vsaj 14 dni in k večemu vsega vkup dva meseca
živi ter potem novemu zarodu prostor pusti.

Moljek pa ne živi samo na človeku, našli so ga tudi
pod kožo konjev, opic, neapolitanskih ovec in skoraj vse
druge hišne živine. In neredkokrat se je opazilo, da je
človek od hišne živine svoj svrab dobil. Moljek živi navadno
po samem, vendar včasih se jih nahaja v poltu več vkup v
družbi, posebno pri enej versti človeškega svrabú,
Norvežkem

svrabu, pri kterej se več samic z enim samcem vkup
pod debelimi in terdimí krastami nahaja.

Poglejmo dalej, kaj se godi, ko se mladi iz jajčic izležejo?
Oni zapusté kraj izlege in se jamejo blizo svojega
gnjezda v kožo vrivati. Kjer se mladi moljek zarije, tam
postane okrogel rudeč ogerč, med persti pa mal okrogel mehurček,
ki obsega kapljico svitle vlage. Nekterokrat pa
nastane mesto imenovanih dveh izpuščajev žolta bučelica, z
gnojem napolnjena, posebno pri otrocih in ženskah, vendar
to ni posebna versta svrabú, kakor so popred nekteri
zdravniki terdili. Samice, ko so odrastle, si kopajo, kakor je
bilo že omenjeno, posebne brazdice ali hode v verhnje plasti kože,
ki so vidljive posebno na spolovilih, na krajcih ali sedalih.
Ti hodi deržé povšev v kožo, so nekaj čert do celega palca
dolgi, včasih celo po štiri palce; so ali ravni, ali krivi ter
okrogli, navadno belo leskeče barve, včasih podobni belo
pikastej čerti. Nekterokrat se nahaja pod tako čerto ali
hodom debel otók ali gumpica, ravno počrez. Taki otok pod
hodom se dobi navadno tam, kjer pas ali kaka terda zaveza
kožo pritiska in pa na sedalih. Pri šugavih otrocih in ženskah se te tur jem podobne gumpice večkrat dobé kakor pri
odraščenih možéh.

Človeški svrab je toraj čisto zunajna, kožna bolezen,
ki človeka strašno serbi, tako da je včasih prisiljen,
posebno na toplem v postelji, cele ure se praskati. In bolj ko
se praska, na več krajih ga serbi in siromak si včasih svojo
kožo od golega praskanja celoma razmesari. Toraj imamo
zraven gor imenovanih pravih znamenj leté bolezni kakor:
ogerči, mehurčki in bule, potem hodi po moljekih tudi
znamenja, ki jih človeška roka z neusmiljenim praskanjem
napravlja, kajti moleki, dokler pod kožo živé, neprestano
serbenje budijo. Človek se bode tedaj praskal, dokler nosi
svoj svrab, in marsikteri je s krastami po praskanju na
celem životu le posut.

Kakor je bilo rečeno, se svrab vsakokrat naleze, nikoli
pa se sam od sebe pri komu ne razvije. Ljudje, ki daleč
po svetu potujejo in potovaje po vsakterih posteljih polegajo,
posebno vojaki na maršu, potem krojači, perice, čevljarji;
ljudje, ki imajo pogostoma s šugavimi opraviti in pri tem
niso posebno snažni, dalej vsi, ki s šugavimi v enej postelji
ležé, ali šugavih rokavice, obleko, obuvalo in pranje rabijo,
so najbolj svrabu podverženi. Nesnažna polt lahkejše zaredi
nalezan svrab kakor čista, dobro z milom omita koža;
zatoraj se vidi več svrabovih po zimi, ko se malokdaj kopa,

kakor pa po letu, ko je vsakemu voljno svojo kožo pod
milim nebom dobro oprati.

Ker ta kožni peršaj ne prihaja iz kervi in je čisto
zunajna bolezen, mora tudi zdravljenje le zunajno biti. Ni
toraj potrebno zdravila in zdravilnih izvarkov proti tej bolezni
piti, kakor so radi svetovali stari zdravniki, dà celo
škodljivo je, tako delati, ker se skoz to želodec slabi,
bolezen pa
se za vse take in podobne ropotije še zmeni ne. Pri
zdravljenju moramo samo na to gledati, kako imenovane živalice
in njih zaloge raz kože spraviti, ali pa na koži pokončati.
Če se je to popolnoma zgodilo, bodo se tudi nasledki svrabú,
praskanine, posušile in izginile, posebno če je človek snažen,
če se rad umiva in kopa. Kakó naj se vse to godi, hočem
h koncu še na drobno povedati.

Živalice, edina pričina svrabú, se dajo odstraniti po
navadnem derganju kože na dotičnih bolnih mestih z mjilom
(žajfo), žveplom, ki je strup za moljeke, z drobnim peskom,
ciglovim, kredinim prahom, s terpentinom, kamenim oljem
(petrolejem), z mecesnovo smolo, z balsamom kopaiva, s
tekočim štiraksom in mnogimi drugimi stvami, ki so otrov
ali strup vsem merčesom in zajedalcem (parasitom.)

Od mnogoverstnih zdravil in načinov zdravljenja hočem
samo najboljše in najgotovejše tù razložiti.

Čistenje, kopanje kože je podlaga vsega zdravljenja;
toraj kopaj se po letu, največ ko moreš, v kakej reki ali v
jezeru, po zimi pa doma v banici ali škafu. Pri tem ne
pozabi dolgo časa dergati se z mjilom, da iz kože vso nesnago,
ki živalice bolj ali menj pokriva, spraviš. Večkrat ko bodeš
to storil, popred bodeš zdrav. Namesto navadnega hišnega
mjila (žajfe) je veliko bolje kupiti si v ta namen v kakej
lekarnici zeleno mjilo (sapo viridis), kterega dobiš za malo
krajcarjev dovolj. Tudi posebna z žveplom ali pa s smolo
pripravljena mjila (Schwefel-oder Harzseife) so v ta namen za
malo dnarja lehko po kramah na prodaj. Dergati se moraš
ž njimi kakor z navadnim hišnim mjilom, vsaj vsak dan po
enkrat, več dni zaporedoma. Razun tega pa moraš tudi
dobro cel život umiti in okopati. Po takem ravnanju
odstraniš poveršne luščinaste verste kože in moljeki so potem bolj
pri verhu in se dajo lahkejši z raznoverstnimi mazili, vodami
in izvarki pokončati. Žvepleno mjilo si lahko sam napraviš,
če navadno mjilo razrežeš, ogreješ in potem ravno
toliko žvepla vgnjetiš in zamašiš. Ravno tako se zamore
zamesiti v milo jednaka teža terpentina, ali mecesnove,
brinjeve smolé ali kamenega olja. Ko si enkrat svojo polt prav

dobro na omenjen način očistil, namaži se vsaki večer pred
spanjem, pa tudi po dnevi, če te je volja, z mažo, ki obsega
jednake dele masti in žvepla in ostani tako namazan
črez noč, zjutraj pa se zopet z milom dobro odergaj in umij.
To moraš delati nekaj dni zaporedoma; in še pozneje se
pobrsni včasih, če te kjerkoli zopet serbeti začne.

Še bolja maža zato je sledeča: vzemi žvepla, brinjevega olja
(tudi terpentinovca, če tega ni), potem zelenega
mjila (je bolje kakor navadno mjilo) in svinske masti jednake
dele n. pr. po eno unco vsakega, zmešaj vse vkup prav dobro
in dodaj tej maži nek četerti del čisto drobnega peska ali
pa prahu iz kude. S to mažo se maži kakor je bilo rečeno.
V malih dneh bodeš ozdravel, če se nisi bil popred že preveč
razpraskal.

Po mojih mislih bodeš še popred zdrav, če vzemeš
jednake dele kamenega olja (petrolja) in lanenega olja, ju
dobro zmešaš in mešanici dodaš eno dobro žlico navadnega
žvepla in kapljico kake dišeče stvarice, postavim: lavandljeva,
rozmarinovega olja, celo cvetú, ali kar imaš pri roci. Sam
petrolej zato jemati je preostro, ker preveč peče in ogerče
dela. Ravno tako si lehko napraviš mazilo s terpentinovim
namesto kamenega olja potem tekočo stvarjo, ki se imenuje »vencin«;
tudi teh dveh stvari ne smeš same in čiste
rabiti, ker ste za kožo preostri. Dobro mazilo se more
napraviti z balsamom kopaiva, kteremu se mora tudi nekaj
pridati n. pr. navadnega olja; dalej je kaj dober pomoček tudi
tekoči stiraks, ki se lehko dobi v vsakej lekarnici za male
denarje. Stiraksu, ki kaj prijetno diši, sem primešoval
trohico navadnega žvepla ali pa še bolje žveplenega precipitata
in sem našel to mazilo kaj dobro in prijetno. Tudi s temi
rečmi se moraš večkrat mazati popred, da si čisto zdrav,
ker živalice včasih v obleko zablodijo in še le pozneje na
kožo nazaj pridejo, moraš gledati tudi pranje in obleko
dobro izprašiti, oprati in očistiti.

Nekaj dni potem, ko se čutiš zdravega, brez serbenja,
se moraš še kopati in včasih z eno imenovanih masti dobro
po poltu namazati. Zakaj kdor je garje imel, mora se dolgo
časa dobro snažiti, sicer se iz morda zaostale zalege zopet
živalice izležejo.

Kraste po praskanju pa rad maži z navadnim oljem
in jih gledaj večkrat z zelenim mjilom odmiti.

Nazadnje dodám še, kakó se pri vojakih navadno garje
zdravijo. Za mazilo služi tako imenovana Vlemingova tinktura,
ki se takole napravlja: funt živega apna se z vodó pokropi,

da v prah razpade; temu prahu se dodasta dva funta žvepla.
Temu se prilije 24 funtov navadne vode, in mešanica se
tako dolgo v kakem loncu kuha, da vaga vse vkup samo
12 funtov več. Ohlajeno se potem še skoz redko platno
precedi. Ta precejena voda je imenovana tinktura, pa tudi ona
je za kožo včasih preostra in rada pri derganju opeče.
Bolje je, da se prida tej tinkturi še nekaj olja ali pa masti;
ali pa da se vodi, kjer se kopati hočeš, en funt take
tinkture prilije. Zdravi se pa s to tinkturo takole: šugav
vojak
gre v kopelj in si derga in opira skoz eno uro z navadnim
mjilom svojo kožo; potem namoči v omenjenej tinkturi
flanelovo kerpico in si ž njo derga bolne dele kože skoz pol ure
in nazadnje vzeme zopet eno kopelj z mjilom za pol ure in
se nazadnje čisto obleče. Vse terpi toraj samo dve uri.
Včasih je človek res že zdrav, če je samo enkrat to storil,
včasih pa mora drugi dan vse to ponavljati. Sedaj ostane
črez noč prav na toplem med kocinami.

Za rahlo otročjo in žensko kožo to zdravljenje ni, ker
se lehko tako opečeš, da imaš na opeklinah več dni dovolj.
Paziti se mora toraj na to: bolj rahla koža ko je, menj se
smejo ostra zdravila kakor imenovana tinktura, kameno olje,
terpentin in vencin brez primerkov rabiti: zato pa jim je
več mjila, ali masti, olja, žvepla dodati. Dalej glej tudi, da
voda za kopanje ni prevroča, ki bi ti škodovala. Od mazil
in maž ti zamorem po mnogih skušnjah najbolj priporočati
tisto s kamenenim oljem, kterej pa moraš že zarad smradú
kaj dišečega pridati; potem pa tista s terpentinom in
štiraksom. Vsakej pa nekaj navadnega žvepla, kakor je bilo
rečeno, ali pa žveplenega precipitata (žvepleno mleko,
lac sulfaris) primesi. Za eno osebo je pol pitne čašice kterekoli
maže dovolj. Po takem ravnanju se bodeš v malih dneh
prav lehko brez vsakega zdravnika svoje kožne nesnage in
hudega serbenja znebil.

9. Lišaji. Skrumba ali grinta.

Po glavi, v laseh se otrokom večkrat izrine skrumba,
ki serbi, je nalezljiva in se ne prežene lahko. So mali
mozoljčeki, ki popokajo in se s svojo smerdljivo tekočino posušé
v terde kraste, ki so bolj ostudne kot nevarne. Zopet
tu je snaga perva. Ne zavijaj in ne pokrivaj gorko grintave glave.

Ravno taka je z lišaji, ki se pa po vsem životu lahko

izpustijo. Tudi ti so nalezljivi. Zato naj se otroci ne igrajo
z lišajevimi ali z grintavimi. Da se poprej in ložej olušijo,
jih malo pomaži z laškim oljem ali s sežgano smeteno; pa
ne s kislo, ampak s sladko. Snaži pa lepo svoje otroke in
niti grint niti lišajev ne bodo imeli.

1. Rane.

Lahko se človek hudo poškoduje na svojem telesu in
nesrečen udarec ali velika rana mu zamore nakloniti naglo,
neprevideno smert. Na ravnem se lahko spotakneš in se
pobiješ, ali hudo raniš.

Hudo ranjenega ali pobitega prenesi na posteljo, ter ga
položi z nekoliko zvišano glavo. Urno mu odveži in odpni
vsa tesna oblačila. Očisti mu rano vse nesnage, peska,
persti ali drugačnih smeti; kajti vsaka majhna smet v rani
bi mu pozneje jako škodljiva bila. Zmivaj rano z merzlo
vodo; bolj merzla ko je, bolja je. Rahlo stiskaj ranice okraje
skupaj; razcufaj stare, čedne platnine in obloži s tem
cufanjem rano, ter jo previdno s povojem povij.

Ako je rana na glavi in se morebiti vidijo celo
možgane, skerbno glej, da jih kaj preterdo ne primeš; kajti
neizrečeno občutljive so. Ako je nesrečni toliko pretergan,
da so mu pluča ali čeva izlezle, morajo se z mlačno vodo
osnažiti in previdno nazaj spraviti. Rane pri velikih žilah
so nevarne, da bi človeku kri ne iztekla. Ako merzle
obklade in vbrizgljanje kervi ne vstavijo, mora se rana skup
stisniti, s gobo ali cufanjem obvezati, ali pa ranjena žila
prevezati. Ako ni mogoče, da bi zdravnik urno bil pri rokah,
naj pameten pa miren človek tako-le napravi: Poišči
nad rano, proti sercu žilo, ki precej hudo tolče, položi na
njo precej zvitega cufanja, preveži previdno s povojem ali
z zravnanim oteračem ali robcem; deni v to vez mali les
ali porajtel, ter privijaj počasi in previdno, da kri odjenjuje
in se ustavi; in ko je žila tako zadosti pritisnjena, priveži
tudi les, da ne odjenja. Ako pa rana ni posebno velika,
je bolje, da na rano samo terdo privežeš zvitega cufanja.
V sili zamoreš žilo tudi s palcem tako dolgo tišati, da
pomoč dobiš. Se ve, da taka silna zaveza, to porajtljanje
ne sme predolgo terpeti, ker bi kri ne mogla dalj časa v
manjše žile, ako je veča žila prevezana.

Ko se kri ustavi in je rana osnažena, skerbno očisti
vse kože okoli rane, jih previdno v poprejšno lego spravi, z
zalepilom zakrij, s povoji povij, in ako se je prisada bati,
dalje časa z merzlo vodo hladi. (Mizar si rane zalima.)
Dobro je v tako vodo malo arnike pridjati.

Ako zavezana rana zopet kervavi, mora se preobvezati
in na novo obložiti. Prisušene zaveze ali drugo nesnago z
mlačno vodo omeči, da jih ložej odvzameš. Pokliči pa pri
nevarnih ranah prej ko prej svojega zdravnika.

So persa ranjena in kri bruha iz tebe, pij merzle vode;
tudi persa hladi si z vodo.

Za gnojne rane je dobra lipova spodnja koža na
sladkem mleku kuhana. Največ bo pomagala pa snaga; zato
zmivaj tako rano večkrat z mlačno vodo.

Za prisadno oteklino priporočajo poparjeno krompirjevo
zelišče, večkrat ponovljeno, zavito in gorko pokladano.

2. Spečenine.

Najhujo spečenino napravijo oljnate, smolene ali druge
razjedljive reči. Spečenina je trojna: Zarudeči ti kožo;
napravi ti tanke mehurje; ali pa seže še globokeje. Zrak
in voda pa pomnožita njene bolečine; toraj je pervo, da
obvaruješ spečenino zraka in vode.

Namaži urno čedno staro platno z mjilom ali z žajfo
in obeži s tem rano; precej v začetku te bo peklo, ali kmalo
bolečina jenja. To mazilo ponovi, ako ni pervo zadostno.
Pokrij precej na debelo vso opečenino z reženo moko, ali
tudi z drugo, ako režene ni pri rokah. Tudi kuhinjska sol
je dobra. Cveteče koprive v vinskem cvetu namočene (kakor
se namoči arnika) so prav koristne, ako le nekterikrat pomažeš
spečenino ž njim. Tudi bata ali pavola je kaj dobra. Urno
ovij z bato vso spečenino ter jo obeži. Pusti pa bato na
rani in je ne tergaj proč, dokler ti sama ne odpade. Ako
se skozi bato sokrovca prikaže, deni na to drugo bato in
obeži zopet.

Ako je pa rana ne le spečena, ampak globokeje seže
in je vžgana, potem je voda na versti. Moči rano ali če je
mogoče, derži jo v merzli vodi, da perve bolečine pojenjajo;
potem pa stepi srovo jajce, prideni polovico toliko čistega
olja, in ako imaš tudi nekoliko terpentinovega olja, in s tem
mazilom rano maži. Nikdar pa ne predergaj mehurjev. Pij
čisto vodo, kterej prideni na noževi špici malo salpetra.

3. Kile.

Kedar čeva ali drugi drob iz trebuha pod kožo zleze,
imenuje se to kila. Ako se čeve kmalo nazaj spraviti ne
morejo, je nevarno, da bi se kila ne vnela in to vnetje
zamore človeka umoriti.

Ako si se pretergal, nosi dober pas, kterega ti bo
svetoval in opasal pošten zdravnik. Varuj se, in ne pretegaj in
ne jezi se, kajti lahko ti taka prenapetnost čeve izžene in
kila se ti všipne. Ako pa čev ne moreš lahko nazaj spraviti,
vlezi se na hrbet, da bo glava in persa nekoliko višej,
trebuh pa nižej in vpognjen; tudi kolena privzdigni, na kilo
pa neprenehoma merzle ovitke pokladaj, dokler zdravnik ne
pride, po kterega urno pošlji, da se ti kila ne zategne in
ne vname. Ako nesrečnež stoka, se mu riga, postane merzel,
se mu žila komaj čuti, ga obliva merzel pot in mu obraz
hudo vpade, je hudo vnetje gotovo; in le izurjen zdravnik
mu še pomagati zamore.

4. Padeče ali božjast.

Večkrat napade človeka siloviti kerč, da ga celo omami,
da nič ne ve in nič ne čuti. Neka hladna sapa prepiše
tacega in revež se zgrudi ali telebi na tla, začne se zvijati,
kerč ga lomi in mu palce skupaj vleče; pene tiši in škriplje
z zobmi; pa se ne zavé. Po nekterih minutih vse to pojenja
in revež se prebudi, po trebuhu mu kruli, začne zdihovati,
se zopet zave, kmalo vstane in gre svoja pota. Le malokdaj
ga božjast zaduši. Lahko se pa s svojim padcem udari;
celo ubije, ako nesrečno pade.

Varuj toraj, da se taki revež kam ne udari; položi ga
na čisti zrak, z glavo malo višej; urno mu odpni in odreži
oblačila; ako ga kerč v ustih hudo ima, mu spravi kak les
ali kaj usnjatega med zobe, da si jezika ne ogrize in počakaj,
da mu odleže. Nikdar ga pa ne polivaj nespametno,
in ne dergaj, ne steguj mu palcev; ker to mu ne hasne nič;
kolikor ga pa nateguješ, toliko bolečin mu napraviš, lahko
mu palec celo vlomiš; ali s premerzlim in silnim polivanjem
ga lahko mertvud udari, in umoril bi ga.

Tak nesrečnež naj popraša zdravnika, pa naj se varuje
vsake strasti, še posebno vsega oslabljenja samega sebe.

5. Grizenje ali klanje po trebuhu.

Vsaki bol po čevah in trebuhu, tudi želodčni kerč
navadno imenujemo klanje. Dolenci pravijo, »madron ga ima.«

Razni uzroki razdražijo ali tudi vnamejo čeva.
Predolgi mraz ali mokrota te lahko prevzame in viti te bo
začelo. Zguba svojih moči po gerdem življenji, zadušeni serčni
vtisi, prevelika jeza ali žalost, ali kaka druga strast, ki se
v sercu kuha, zamore napraviti hudo grizenje po trebuhu.

Ako je grizenje nepretergano, te zaboli, ako se
potiplješ po trebuhu, se raztegne po vsem trebuhu, ga napne,
da je vroče in občutljivo, ti žila naglo bije, je voda temna,
kalna; vse to je znamenje, da je drob ali čeva vnetje napadlo.
Hitro pokliči zdravnika. Med tem pij mlačni čaj
ajbišev, mandelnov, lanenega semena ali ječmenove kaše, ali
samo vodo. Grej si trebuh s segretim ciglom z obkladki v
gorko vodo pomočenimi ali kakoršno koli gorkoto. Nastalo
je pa grizenje po kakem zavžitem strupu, ravnaj se kakor
pri ostrupenji.

Ako pa grizenje pojenja in te le zópet napada, te trebuh
ne boli, ako ga potiplješ, te kerčovito zavija, da obraz
spremeniš, je voda čista, žila majhna, potem se ni vnetja bati.
Grej si trebuh, vendar le suho. Se ti vzdiguje, imaš gerde
in grenke usta, pij mlačne vode; prideni malo kameličnega
čaja, in iz sebe boš vergel škodijivo, in odjenjalo ti bo. Ako
se vetrovi podijo po tebi, pij kumininov čaj in si dergni trebuh
s segretim otiračem. Hudih, zdražljivih, žganih pijač ne
jemlji brez zdravnikovega sveta. Ako bi bilo grizenje vnetljivo,
bi si z njimi lahko smert podkuril.

Kogar večkrat grize, ima vedno občutljivo drobovje in
slabo prebavo. Zato naj bo tak človek še posebno zmeren;
naj ne pije nobene močne pijače, in naj se premerzenja
skerbno varuje, trebuh naj ima dobro ogernjen s širokim
pasom.

6. Požerte terdine.

Lahko se pripeti, da človek kaj terdega ali celo ojstrega
in špičastega pogoltne. To zamore biti jako nevarno. Lahko
ga zaduši ali smertno rani.

Ako kaka terdina, koščica, šivanka, glažovina ali druga
ostrina v gerlu obtiči, in je z roko ne moreš izpuliti, dobro
je terkati s celo dlanjo po herbtu; vendar previdno, da
prehudo

nabijanje človeku ne napravi druge škode; s presilnim
butanjem ga lahko toliko pretreseš, da ne bo več gladko
govoril, da bo jeclal. Ako gerlo ni po vsem zamašelo, deni
na noževi špici nekoliko bljevne soli v vodo in nesrečnež
naj to popije, potem mu daj pa surovih jajc, in terdina se
v to povije in navadno lahko izmeče. Morebiti pomaga
pošnofati malo tobaka, da kihne in tako pretrese gerlo,
in nazaj verže terdino. Ako le mogoče, naj urno pride
zdravnik.

Prišlo je pa kaj tacega nevarnega že v želodec, naj
človek je dobro zabeljeno sočivje, žgance, kislo zelje, sirova
jajca, da se terdina tako zavije v ta jedila in potem naj
vzame bljevne soli na gorki vodi stopljene, da vse skupaj
izmeče. Včasih take terdine dalje časa ostanejo v želodcu
ter ga tako dolgo večkrat nadlegovajo, da se izmečejo.

Pazi na otroke, da fižola ah drugih reči v nos ali
drugam ne vtikajo. Tako stvar z oljem namaži, da jo ložej
vun spraviš, ako je kmalo ne moreš odpraviti, pošlji po
zdravnika.

7. Neprevidene nesreče.

Pri najboljem, najterdnejem zdravju se nam vendar
lahko nit življenja hitro preterga. Mnogotere so nevarnosti,
mnogotere so sile, ki prežijo na nas, ko se najmanj kacega
napada nadjamo. Te naše moči uničijo, da niso več za rabo;
ali celo nam življenje končajo, ali pa nam odtegnejo k
življenju bistevno potrebne tvarine.

Zoper te sovražne sile nam je mogoča, kakor zoper
vse nasprotnosti, dvojna pomoč: Da se jih obvarujemo, ali
pa, da jih premagamo, ako nas napadejo.

Pervo je, da se jih obvarujemo. Da bi vsem takim
silam odšli, da bi nikdar v nobeno tako nevarnost ne padli,
to, se ve da, ni mogoče, dokler smo na svetu. Mi pa
zamoremo tudi za take sile svoje moči tako izuriti, da nam
nič ali le malo škodovati zamorejo, če nas zadenejo. In to
izurjenje je jako potrebno za vterjenje in ohranjenje
človeškega življenja.

K temu pripomore veliko, ako človek od mladosti vadi
in uri svoje telesne moči na vse strani, da zna dobro leteti,
plezati, plavati, hoditi po ozkem plotu in druge vaje. Ako
bi se tega otroci pod modrim vodstvom bolj urili, gotovo bi
toliko ljudi ne potonilo in se ne pobilo. Ravno tako bi
pomagala

prava izobraženost in vednost škodljivih reči, kakor
so strupi, ali vednost natornih moči: bliska, strela, mraza,
spridenega zraka in takih drugih reči. — Veliko nesreč si
odverne ali saj polajša človek, ki ve svojega duha ohraniti
terdnega, mirnega, neboječega, modrega in razumnega, da
ga vsaka stvar ne omami. Tak človek tudi pri navalu naglih
sil samostojen ostane ter si ve urno pomagati. Tudi ne
škoduje vse tako naglo človeku, ki je svoje telo uterdil zoper
vročino in zoper mraz. S takimi lastnostmi oborožen bo
velikrat smerti odšel, ko bo drugi propal. Ako pa nesreča
prihromi, kaj je početi?

So pripomočki, s kterimi je bil že marsikdo srečno
rešen, ki je bil na videz že mertev, in ti pripomočki bi
mogli pač bolj znani biti. Kajti slehernemu se lahko pripeti
neprevidna nesreča, in drag, neizrečeno drag je vsaki
trenutek v taki nevarnosti. Mala reč zamore nesrečnega koj
rešiti, ko pozneje vsa učenost zdravnikova nič ne izda. Vsak
bi mogel pomniti, da v taki nevarnosti je življenje
nesrečnega morebiti na eno minnto navezano.

Take neprevidene, nagle nesrečne sile se razdelé v
trojno versto, in so: 1. Zadušeni, to je: obešeni,
utopljeni, v spridenem zraku zamorjeni in od strele zadeti.
2. Zmerznjeni. 3. Otrovani ali zavdani.

1. Zadušeni. Pervo, naj potrebniše je, da se
odstrani uzrok smertne nevarnosti; toraj, obešenemu
urno prereži verv ali s čemur je obešen; utopljenega izvleci
iz vode; v slabem zraku ali od strele zadušenega spravi na
čisti zrak.

Urno, pa vendar previdno mu odpni, odveži ali izreži
obleko, da je prost vsega tiščanja. Nikar ga ne tresi; nikdar
na glavo ne postavi, kajti s tako silo mu prav lahko odpihneš
zadnjo iskrico komaj telečega življenja. Res je, kolikor
hitreje pride pomoč, toliko gotovejši bo nesrečni rešen; ali
vendar je treba mirne previdnosti, da se v naglici več ne
škoduje, nego koristi.

Dobro ga posuši ako je moker, ter ga skušaj ogreti.
Zavij ga v suho, gorko odejo, osnaži mu usta in nosnice,
glavo in persa mu za kake minute nagni malo naprej.
Pogreta oblačila, najbolja so suknena, mu deni okoli nog, na
trebuh, na serce, pod kolena, pod pazdho. Grej še druge,
da jih nadomestiš, ko so perve že hladne. Na stopala mu
deni dobro razgrete, zavite opeke ali kamenje; tako tudi na
serce. Dergaj mu vse ude z gorkim suknom ali tudi s
kertačo,

in to delaj cele ure. Vendar naj bo telo, kolikor
mogoče, zagernjeno.

Ako to ne izda, kani mu precej visoko merzle vode
na persi in na serce, ali mu z brizgljo močno verzi vode
na serčno stran; to pa urno zopet posuši in ga le še ribaj.

Ako tudi to ne pomaga, ne smeš še odjenjati. Ojstreje
ga dergaj in kertači; tudi po sencih in za ušesmi ga dobro
dergni, ako se tudi koža načne, nič ne de. Vzemi majhno
kurje pero, pa ga pošegetaj po ustih, ali v nos. Namoči
robec v žganje, ali v hudi jesih, ali v salmijakovec, pa mu
mahaj z njim okoli nosa; skušaj mu vpihniti malo tobaka
v nos, kterega si že poprej dobro osnažil.

Skušaj mu, ako to vse nič ne izda, vdihniti čistega
zraka, da mu napraviš nekako umetno dihanje, in tako
pljuča oživiš. To pa tako-le napravi: Najbolje je majhen
ročen meh, kakoršne čebelarji imajo, tega ovij na cevi z
mokro čedno cunjo, ter ga rahlo v usta nastavi. Ako ni
meha, vzemi kako snažno cev, ali v sili mu vdihni lastne
sape, ki se ve da ni tako dobra, ker je že spridena, zlasti
če ti še iz ust smerdi; zato je najbolji mali meh. Nos mu
zdaj rahlo stisni, da sapa skozi nos nazaj ne more.
Polahkoma pritisni na meh, da mu malo sape v pljuča spraviš;
pa ne presilno, da mu pljuč ne pretergaš. Med tem položi
roko na persi in ako čutiš, da se persi malo vzdignejo od
vpihnjene sape, pusti, da sapa sama nazaj izteče. Ako se
pa to ne zgodi, napni čez persi suho oteračo ali velik robec
in kedar mu malo sape vpihneš, naj drugi s to oteračo
nekoliko na rahlo na persi pritisne; in to večkrat
polahkoma ponavljaj, da napraviš tako umetno dihanje. Pazi
pa, ako nesrečni sam dihati začne, da odjenjaš z mehom
in mu pahljaj z robcem ali kako drugače čistega zraka
proti obrazu.

Ako se življenje pokaže, najpoprej začnejo, seveda
komaj vidno, obervi migljati, potem nastanejo po ustnicah
čisto majhni migljeji, kmalo prihajaje ustnice bolj rudeče,
serčna stran je gorkeja in tudi drugi udje jamejo se gibati
in zaslišijo se rahli zdihljeji. Zdaj smeš senca njegova z
vinom malo zmočiti; tudi mu daj, pa le po kapljici, malo
dobrega vina v majhni žličici. Poprej ne smeš nikakor nobene
reči vanj vlivati; kajti sapnik je odpert in prav gotovo
bi ga zadušil.

Od strele zadetega spravi prej na čisti zrak, vun na
plano. Ako strela v hišo vdari, hodi previdno v tako hišo,
ki je polna žvepljenega duha; dobro je, da se deržiš pred

usta v vodi namočeni robec. Hitro odpri okna in vrata, da
pride čisti zrak v hišo. Skopaj v zemljo jamo, položi od
strele zadetega va-njo ter ga zakrij vsega z zemljo; le samo
obraza ne; vendar ga tako položi, da je glava malo viša.
Brizgni ali verzi mu merzle vode ali jesiha v obraz in
obkladaj glavo z merzlimi ovitki. Hudo od strele zadeti
malokdo oživi. Vendar pomagaj, kar moreš.

2. Zmerznjeni. Največ upanja take nesrečne oživeti
je z zmerznjenimi. Ako je tak nesrečnež tudi že več dni v
mrazu zmerznjen ležal, je le še mogoče, ga oživeti. Ravnanje
z zmerznjenim je pa vse drugačno kakor z drugimi na videz
mertvimi.

Zmerznjenega prenesi na pod ali v merzlo hišo; delaj
pa previdno, prav rahlo ž njim; kajti lahko mu zlomiš kak
ud, ker je vse kerhko, kakor steklo. Nikakor pa ga ne smeš
nesti na gorko; nagli spremen zmerznine na gorkem bi ga
gotovo umoril. Spravi ga toraj v hladno zatišje, kjer sapa
ne piše. Izsleci ga, ali izrezaj mu vse oblačilo in
golega položi v sneg, ter ga čez in čez vsega za dobro ped
s snegom
obloži ali zakidaj; samo nos in usta naj bodo prosta. Ako
bi snega ne bilo, položi ga v korito, ki je napolnjeno s
koliko mogoče merzlo vodo, kteri prideni še stolčenega ledù.
Ako bi tudi to ne bilo mogoče, zavij ga v rjuhe ali koce
v ledeni vodi namočene; vendar vselej tako, da ima prosta
usta in nos. Ako se sneg tajati začne, prideni urno druzega,
ali prilivaj merzle vode ali namoči rjuho zopet v ledeni vodi,
da kolikor mogoče hladno ostane.

Telo se kmalo z ledom natanko prevleče, in ako se
ta ledena skorja topiti začne, je to znamenje, da se je telo
samo že nekoliko ogrelo. Potem ga vzemi iz snega ali iz
snežene vode, ter ga s snegom ribaj po vsem životu in ga
z merzlimi rjuhami posuši. Položi ga v merzlo postelj in ne
na gorko; kajti le sam se mora ogreti. Ribaj ga še s suhimi,
merzlimi oteračami, in ako še dihati ne začne, napravi mu
umetno dihanje, kakor bereš spredaj pri zadušenih. Pokladaj
mu z jesihom ali kafrovcem namočene robce na žličico.
Zaperte čeljusti mu s kafrovcem maži. Ako že diha in kaj
požreti zamore, daj mu nekaj žličic černe kave, ali mlačnega
čaja z nekterimi kapljicami vina zmešanega.

Ne oplaši se, če tudi se nesrečni kmalo ne oživi. Več
dni ponavljaj oživljenje. Kedar se pa revež že zave, mu
nobene močne pijače dati ne smeš, ako bi je tudi poželel.
Kakor se zmerznjen navadno gotovo reši s snegom ali z
merzloto sploh, tako gotovo pa ga umoriš, ako zmerznjenega

na toplo prineseš. Še celo, ko bo že okreval, mora se gorke
peči ogibati, da si terganja po kosteh ne napravi.

Tudi ako ozebeš v noge ali roke, je dobro, da v merzli
vodi namočeni robec položiš na zmerznino, predenj se
zvečer vležeš. — Za tako zmerznino je tudi dobro, ako jo
mažeš s prešičjo mastjo, kteri si pridjal nekoliko kafre in
malo kamnenega olja ali pretroleoma.

3. Otrovani ali zavdani. Povžiti strupi
mnogotere bolečine, velikokrat hude in nevarne človeku
napravijo.
Nekteri strupi po gerlu, po želodcu in po čevah žgejo, da
zavdani ali otrovani terpi hude bolečine. Drugi ga omotijo,
da se ne zavé. Nekteri pa žgejo in omotijo.

Dvojno je potrebno, da se otrovanemu pomaga. Pervo,
da se strup odpravi, in to se zgodi z bljevanjem. Drugo pa,
da se strupova moč zmanjša ali pokonča.

Da se strup odpravi, in si otrovani človek želodec
izčisti, naj urno pije mlačne vode, kolikor le more. Naj si
gerlo šegeta s peresom. Če se mu še ne vzdigne, naj dene
malo šnufnega tobaka s krušno serdico zmešanega na jezik.
Ako to ne pomaga, naj dene pol žlice ženofove moke in pol
žlice soli v kozarec vode in naj to izpije.

Da se pa strupova moč zmanjša, ako se strup ne
pozna in dela otrovanemu hude bolečine, naj pije vodo, v
kteri je stepen jajčni belak; ako je omoten, se ne zave,
daj mu černe kave, če mu kri preveč ne sili v glavo;
drugače je voda z jesihom zmešana bolja.

Skoraj zoper vse strupe je mleko in olje, naj si bo
kakoršno koli, da le žavtovo ni. To dvoje opravi večidel vse,
kar premore zdravilo zoper strup, izčisti namreč želodec in
oslabi ali konča strupovo moč. Naj toraj otrovani pije,
kolikor more, mleka; ako ga morebiti nazaj verže, je toliko
bolje. Vsako četert ure pa mu še daj kake tri žlice olja.
Ako bi za gotovo vedel, da je zavdani povživ arzenika, je
dobil živega srebra ali kaki drug rudni strup, daj mu
žajfence piti. —

Ker je pa ložej se jame ogibati, nego izlezti iz nje;
zato je potrebno, da vsaki pozna saj bolj navadne strupe, da
se jih ložej obvaruje in ogiba.

a) Spriden zrak je lahko tako strupen, da te
zamore umoriti. Tak spriden zrak je po sekretih ali drugih
dalj časa zapertih krajih, kjer vsaktera nesnaga gnjije. Tako
spriden zrak se izčisti s klorovim apnom; kterega na tak
smradljivi kraj postavi ter mu malo vode ali jesiha prilij.
Tudi že navadno apno nekaj pomaga, če ga večkrat potreseš

po takem kraju. Ako komu slabo de v takem spridenem
kraju, hitro ga spravi na čisti zrak; pokropi ali polij ga z
vodo in jesihom. Ako je na videz mertev, delaj z njim, kakor
z zadušenim.

Ogljeni sopuh je že marsikoga zadušil. Nikdar ne
imej žerjavice v hiši, da bi te grela. Bolje je na podu v
slamo se zariti, kakor v pogreti hiši se zadušiti. Tako
omamljenega hitro na čisti zrak spravi ter ga skušaj oživeti,
kakor zadušenega.

Globoke jame, kapnice, dolgo zaperti hrami, ali kjer
mošt kisa, imajo vsi spriden zrak. Kjer luč ne gori, tudi
človek ne živi; zapomni si to dobro. Tudi gobe, ki po
stenah rastejo, ti lahko hišo otrovajo.

b) Rudni strupi. Zoper ta strup sta najbolja mleko
in olje. Najhujši rudni strupi so: arzenik ali mišica, kobalt
zelen volk (to je neka zelena rija, ki se napravi po
kuprastih, svinčenih in slabo lošanih posodah) živo srebro, s
kterim bedasta in nesnažna mati (ki tega imena ni vredna)
otrokom hoče uši zatreti, pa jih nevarno otrova. Tudi apno
in gips sta strupena, zlasti njuni prah. Fosfor, ki se najde
na žigicah ali klinčekih, ktere imamo, da si luč napravimo,
je jako strupen.

c) Rastlinski strupi. Zoper ta strup je černa kava.
Ako te grize in vije, pij žajfence in mleka; omotičnemu
daj jesiha. Ti strupi so: kafra, žitni rožički, mah, uranica
ali lesjak, pasja ali volčja jagoda, kakor černa lepa češnja,
podlesek, zobnik, svinska dušica, trobelika, mišje zelice,
pasji peteršil, čerlenka, omotičica in druge strupenice. Tudi
gobe so večidel strupene; ako jih dobro ne poznaš, nikar
jih ne jej. Tudi plesnjev kruh, ki so le male gobice, te
umoriti zamore.

d) Živalski strupi. Ako te piči majhna strupena
živalica: pajk, škorpijon, čebela, osa ali seršen; izderi želo,
ako ga je živalica pustila, dergni rano s slino in obkladaj
jo s hladno perstjo; pomaži jo z oljem, s slano vodo ali z
medom. Vendar te taka živalica umorila ne bo.

Hujši pa je kačji pik. Med našimi kačami sta gad
in modras jako strupena. Svoj hudi strup imata pod žlezo
na vsaki strani zgornje čeljusti, kjer stojita dva kakor igla
špičasta, velika, zakrivljena zoba. Ako gad vgrizniti hoče,
zine prav široko, hlastne in zasadi z vso močjo ta dva
strupena otla zoba. Pri vgrizu pritisne zob na strupeno žlezo,
kapljica strupa se pocedi v zob, in po otlem zobu v narejeno
rano, kjer se primeša kervi ter jo otrova ali ostrupi.

Ako hočeš, da ti ta strup ne škoduje, ga moraš prej
ko prej odpraviti, da se s kervjo ne zmeša; zato je najbolje,
da ga, ako le moreš; iz rane izserkaš; kar smeš storiti, ako
imaš zdrava usta in ustnice; kajti kačji strup ne škoduje,
dokler se s kervjo ne zmeša; vendar ga ne požiraj, ampak
pljuni ga iz ust.

Drugo, bistevno potrebno je, da hitro rano izrežeš,
kolikor le mogoče globoko. Ako nimaš nobene ostrine pri sebi
(najbolje so škarje), položi kamen ali drugo terdo stvar na
rano, ter jo dobro pritiskaj ali čversto priveži, dokler dobiš
kako ostrino. Izrezano rano izperi z vodo, še bolje z lugom,
ali žganjem; vendar zastonj boš izperal, ako rane ne izrežeš.

Tudi zamoreš rano z razbeljenim železom, z živim
ogljem ali s tlečo gobo izžgati; toda to ni precej pri rokah,
pozneje pa bi ne pomagalo.

Za notrajno zdravilo se priporoča izleček astremontane.
Po novejših skušnjah pa je še bolje: amonijak ali
salmijakovec, in pa žganje in vinski cvet. Z amonijakom se
mora
prej rana dobro dergniti ali vribati; bolnemu pa daj popiti
vsako uro malo žličico amonijaka, pomešanega z vodo, ali
še bolje z žganjem ali močnim vinom, da se dobro spoti.
To se ponavlja tako dolgo, da minejo vse bolečine. — Tudi
žganje ali vsaka pijača, ktera ima dosti vinskega cveta,
je zoper kačji strup. Pičeni naj pogostoma pije žganje in
odleglo mu bo. Opazili so, da od gadovega pika otrovan
človek se ne vpijani, če tudi čez mero pije.

Steklina. Hud, grozovito morilen strup je steklina,
ki pa je škodljiva le, kedar se s kervjo zmeša. Pasja, mačja,
in lesična rodovina je steklini podveržena in ako tako bolna
žival človeka rani, je silno nevarno, da bi ga ta strup
grozovito ne umoril. Stekel pes ni več prijazen, ne pozna
domačih, potohnjeno se vlači ali po kotih polega, ne je in ne
pije, rep pod se vleče, jezik mu omazan in zatekel visi iz
gobca, dlaka mu je šetinasta, grozan in ostuden je njegov
pogled. Ako je privezan, grize, kar zadene, zlasti svetle reči;
tudi samega sebe. Prost teče v eno mero le naprej in kar
mu naproti pride, popada. Včasih ima pa gobec vedno
odpert in grizti ne more. To terpi 2 ali 3 dni in poslednjič
omaga in pogine.

Varuj se ga in pobij ga, če le moreš. Dobil boš zato
10 gld. od svoje gosposke. Ne imej pa nobenega
nepotrebnega psa; kajti gospodar steklega psa je odgovoren za
škodo, ktero stori tak pes. Ali, kdo bo povernil življenje
človeku, če ga ta grozoviti strup umori?

Ako človeka stekel pes vgrizne ali mu svojo strupeno
slino na telo ali obleko verže, naj takemu pomaga urno urno
vsak, kdor le kaj premore in zna. Ako ni rane, odpravi
hitro strupeno slino. Rane, praske, plaze in oslinke speraj in
umivaj z mlačno vodo, ali z mlačnim lugom, z apneno vodo;
preostri prideni še vode. Ako ni druzega pri rokah, speri
jih s scavnico. Dobra je mlačna, slana voda. Speraj pa tako
dolgo, dokler kri ne jenja in se rana nič več ne solzi. Vbodi
pa še okoli rane z ojstnm nožem, da rana bolj in dalje
kervavi. Potem skerbi, da se rana začne gnojiti. Zato skuhaj
slan lug, namoči v njem perteno cunjico, v štiri gube dejano,
deni je na rano in zaveži jo mehko. Vsako jutro in vsaki
večer ponovi to obezo; in tako delaj saj 6 tednov. Tako
namočeno cunjo še vselej poštupaj s stolčeno soljo ali jo
namaži s sirovim česnom ali z nasoljeno čebulo. Če se
napravijo mehurčeki, jih prepusti. Pokliči in poprašaj urno
modrega zdravnika.

Ako bi te prezgodaj zacelena rana serbela in bi zatekla,
tebe pa preletava mraz, strah in žalost, moraš rano
prerezati in vnovič jo gnojiti.

Čisto izprano rano je dobro s hudičevim oljem ali z
razbeljenim železom izžgati.

Akoravno je ta strup zares grozovit, vendar ne šine
hitro v kri, ampak ostane dalje časa le tam, kamor pade;
zato je vse na tem ležeče, da se odpravi s tem, da rana
vsaj 6 do 7 tednov gnoji in nesrečni strup izmeče. Za
notrajno zdravilo je beladona, kar naj ti pa zdravnik napravi.

8. Na videz mertvi.

Kakor se pri neprevidenih nesrečah lahko zgodi, da v
taki silni naglici ali z nevednostjo se več škoduje, kakor
pomaga; ali pa se vsa pomoč opusti v nespametni misli, da
bo ves trud zastonj, da nesrečnega oživeti ni mogoče; tako
se zgoditi zamore, da bi na videz mertvega tudi v jamo
pokopali. Vsak, ki umerje nagle smerti, zlasti še zavoljo
vnajnih vtisov, ali noseče in porodnice, je lahko le na videz
mertev, in še le umreti mora, ker ga drugi za mertvega
imajo in kot z merličem ž njim delajo. Edino, gotovo znamnje
resnične smerti je le trohnoba, ki od znotraj toliko žene,
da se tudi zunaj pokaže saj s svojim posebnim smradom.
Vselej toraj, ako bi se kaka negotovost sumila, zlasti pri
naglih smertih, se ne sme nič početi, kar bi vtegnilo resnično

smert nakloniti, in s pogrebom se more počakati, tudi več
dni; in ako se trohnoba še ne razodeva, mora se le še čakati,
če bi tudi celi teden bilo; kajti pripetilo se je, da še le čez
več dni je taki na videz mertev zopet oživel. Zlasti se mora
vse poskusiti k oživljenji pri tacih, kteri so s kako silo v
tako videzno smert pogreznjeni. Zato je nespametno merliča
prezgodaj pokopati, dokler se postavne ure niso iztekle in
se trohnoba še ne kaže.

9. Kako se pri bolnikih obnašati.

Bolnike obiskavati je eno najlepših in najboljših dobrih
del. To obiskovanje pa ne sme biti nam v zabavo, ali pa
bolniku morebiti še škodljivo. Prava sveta ljubezen naj
vsacega pelje k bolniku.

Pervo, da pokažeš bolniku resnično ljubezen, je, da
imaš ž njim pravo sočutje. Kolikor težav ž njim občutiš,
toliko mu jih polajšaš; kajti dobro se mu bo zdelo, ko vidi,
da se ti smili, da bi mu rad pomagal, ako bi mogel. Zares
hudo mora biti revežu, ki nima sočutnega serca, ktero bi še
bilo za-nj. Še bolj žalostne pa mora deti bolniku, ako ga
zapustijo celo oni, ki so mu v rodu ali v žlahti. Gorje pa
mladini, ki svoje starše le tako dolgo lepo imajo, dokler jim
zastonj delajo ali se še na njihovo premoženje zanašajo!
Gorje takim, kterim so oslabeli in bolehavi starši le na potu,
ki jim ne postrežejo po dolžnosti, ki komaj čakajo, da bi
oči zatisnili. Dostikrat se takim nečloveškim otrokom otepa,
da brez pomoči stokajo v tistem kotičku, v kterem so težko
gledali svoje obnemogle starše. — Gerdo dela tudi gospodar,
ki koga od svoje družine hitro od hiše spravi. — Svojemu
živinčetu postrežeš in pomagaš, kakor veš in znaš, ako ti
oboli; svojemu sorodniku, svojemu bratu pa ne. Je-li to
človeško? — Ne govori tudi neslano, da se ti bolnik preveč
smili, da ga zato ne obiščeš. Pravo usmiljenje iz ljubezni
izvira in prava ljubezen se v dejanji pokaže.

Obišči bolnika, ki morebiti ves teden ne vidi prijaznega
obraza; pogovarjaj se prijazno ž njim; vendar predolgo ga
ne nadlegovaj; zlasti ne govori preglasno ž njim; posebno,
ako je slab in pokoja potrebuje. »Čast Bogu, da te še
enkrat vidim!« zdihne marsikteri bolnik svojemu prijatelju, ko
ga obišče.

Tolaži bolnika, spomni ga na neskončno dobrega Očeta
v nebesih in na njegovo, nam nezapopadljivo previdnost, ki

človeku vse prav oberne. Voljna vdanost v voljo Božjo in
mirna vest veliko pripomore k ozdravljenju. Ako vidiš, da je
nevarno bolan, mu z vso ljubeznivostjo prigovarjaj, da se
da prevideti s sv. zakramenti.

Ako je reven in ubožen, in ti je mogoče, ponudi mu,
kar mu služi; preskerbi mu pravega zdravila. Poglej, če je
dosti osnažen; in če nima nobenega, ki bi mu postregel,
postrezi mu ti; prestelji, osnaži mu posteljo, prinesi mu
hladne
vode, ali kar veš da potrebuje in bi rad imel. Vendar mu
ne dajaj kaj tacega, kar zdravnik prepove in bi mu le
škodovalo.

Ne grozi se njegovi slabosti, ne odrekuj mu zdravja;
raj povej ali v misel vzemi kacega druzega, ki je tako
bolezen imel in je zopet ozdravil, ako ti je res znan.
Ker mora
bolnik imeti čisti zrak, nikar zraka ti ne kuži. Gerdo in
škodljivo je pri bolniku tobak piti, predolgo v noč žlobodrati
in mu spanje kratiti.

Tudi tebe zna enaka zadeti; kar toraj želiš, da bi tebi
drugi storili, to tudi ti drugim.

10. Domača lekarnica.

Bog je vse za človeka vstvaril in vse mu služi v prid,
ako se človek le ve vsega prav poslužiti. Veliko zdravil ima
vsaka, tudi uboga in revna hiša; le da jih malokdo pozna
in prav rabiti zna. Zato pa marsikdo dalječ gre po zdravila,
kakoršnega ali saj enacega doma pod svojo stroho ima;
in predolga pot zamore toliko zamuditi, da zdravilo pride
prepozno, ko bi bilo se bolniku z domačo rečjo lahko pomagalo.
Pa tudi marsikteri zdravnik bi mogel svetovati domače zdravilo,
ki bi ubozega kmeta nič ne stalo in bi si ga
lahko sam pripravil; pa raji napiše list v lekarnico, kjer
zdravila kuhajo in na dolgo pripravljajo, pa še drago
zarajtajo, ko bolnik morebiti težko čaka, pa še težej plača.

Ne da bi šušmarje ali mazače učil ali poterdil; ampak,
da bi poznal marsiktero sredstvo v vsakdanjih primerljejih,
včasih tudi v neprevidnih naglih boleznih; zato naj omenim
nektera domača zdravila.

a) Voda. Merzla voda je koristna pri vseh udarcih in
pri ranah precej v začetku. Té dobro izmivaj, ali z ovitki

v merzli vodi namočenimi jih obkladaj. Ubranil boš zateklino
in prisad.

Mlačna voda tolaži bolečine zunajne in znotrajne; zlasti
je dobra, ako popariš meliso, bezgovo cvetje ali kamelice,
in ta čaj piješ, ako te vije kerč v želodcu, po čevih, ali se
ti vzdiguje in te glava boli po spridenem želodcu.

Velikokrat ti zamore mlačna voda pomagati, ako si
noge v njej kopaš. In sicer: kedar te glava boli; ali se
ti v glavi verti, po ušesih zvoni, si omotečen, te persi bolé,
po želodcu grize, ko si se kaj premrazil, ti kri v glavo in
na persi sili, ženske, ako jih v svojih časih hudo vije, jih
kerčevito križ boli. — Pri mokrem nahodu, ko se ti iz nosa
vliva, ni dobra ta kopelj.

Da ti bo pa koristila taka kopelj naj bo voda mlačna,
da noge v škafu lahko deržiš, prideni pa malo soli, ali tudi
pepela in senenega drobu; imej v tej kopelji noge do meč
eno četertinko ure; oteri jih urno, najbolje z volnato oteračo
in pojdi v postelj.

b) Mleko. Dobro pogreto mleko bolečine hladi; otekline
zdravi, če jih toplo obkladaš. Je najbolji pripomoček zoper
ostre, zlasti rudninske strupe. Otrovan naj ga pije, da mu
zares čez gre.

c) Smetena, sirovo maslo, olje. Smetena in sirovo maslo
kot zdravilo ne sme biti staro, zažarelo; tudi slano
ne. Dobro omehčevalno mazilo je, zlasti silno napetim žilam,
pri kerču ali druzih bolečinah. Mlačno se mora dobro
vribati, in nadomestiti skoraj vsaktero mazilo. Olje, smetena
in belak vsacega enako, dobro skupaj zmešaj in ti je prav
koristno mazilo za spečenine. Namaži s tem mazilom platneno
cunjo ter obloži spečenine, in to večkrat ponovi.

Pri strupih, že veš, da je zraven mleka najbolje
pripomoček olje, ali tudi sirovo maslo v vodi raztopljeno.

Zajčja mast je dobra, ako ž njo zjutraj in zvečer namažeš
svojo ozebljino. Tudi na zlomljeno roko ali nogo jo
devljejo s pridom.

d) Beljak je zdravilo zoper mnogotere strupe v želodcu.
Z žganjem zmešan hladi preležano kožo, ako jo ž
njim omivaš.

e) Vino je krepčilen oživljajoč pripomoček oslabelim,
trudnim, žalostnim. Ako se kaj pobiješ, pri silnem padu kaj
poškodovaš, umij pokvarjeni del z vinom.

f) Sladkor ali cuker. Sladkor je hladiven. Ko si
ves spehan, razbeljen, verzi malo sladkora v vodo, da se
stopi in počasi pij. Tudi pri vročinskih boleznih da dobro
pijačo; ali po hudi jezi in togoti, po silnem strahu. Sladkor
je razdeljiv, zato je cukrena voda vselej svetovana pri suhem
kašlju in pri nahodu. Čisti tudi želodec in čeva. Preobloženi
želodec cukrena voda najpoprej potolaži. Sladkor pospešuje
in polajšuje prebavljenje bolj, nego vsaka druga sol.

g) Jesih ti pomaga pri omotljivih strupih, pri omedljenju,
da ga z vodo piješ, ali tudi senca in glavo ž njim
močiš. Da spriden zrak pri bolniku zboljšaš, pokropi hišo z
vinskim jesihom. Slabo vodo si za pijačo jako zboljšaš, če
nekoliko jesiha prideneš.

h) Mjilo ali žajfa je tudi zoper strup, z mlekom pito.
Ono garje najprej pomori.

i) Suho sadje, zlasti češplje, kuhano daje omečivno
pijačo bolnikom.

k) Oves in ječmen, dobro pretolčen in kuhan je
svetovati pri kašlju, kedar te doli ali gori goni, te vije,
po želodcu kerč nadlegova; ako gre voda od tebe z bolečinami,
tudi pri griži. Tudi laneno seme, kuhano, ima ravno
to moč.

1) Ženof, hren, poper. Te hudo glava boli, te
v persih ali v želodcu kerč vije, stolci nekoliko ženofa,
malo hrena, prideni tudi toliko droži in z jesihon zamesi,
in položi to zmes na meča pod kolena ter imej
obezano tako dolgo, da te začne peči. Ako bi ta zmes
skelečo rano napravila, pomaži jo s sladko smeteno ali s
sirovim maslom. — Poper, celi, ne stolčen, ti krepča želodec.
Na tešče vzemi 8 do 10 zern, in to večkrat ponovi in
želodec se ti bo popravil.

Čaji: Bezgov, se rabi zoper bolečine v persih, zoper
gosto slino, nahod ali premrazenje; po njem se človek poti.
— Kamilčen čaj pomaga pri boleznih v trebuhu; klanje,
kerč, napenjanje, merzlice, se ž njim odpravljajo. —
Melisni čaj krepča čutnice, vstavlja kerč in vertoglavico. —
Pelin draži čutnice, krepča želodec; njegov čaj odpravi
vodenico in zlatenico. Suh, stolčen pelin, z malo sladkorjem,
v jesihu popit, vstavi včasih merzlico. — Polaj odpira,
vstavlja kerč. — Rman. Njegov gorak čaj naj pije kozavi,
ali kdor ima ošpice; merzel je zoper kervotok. — Slez ali

ajbiš. Njegov čaj pomaga zoper hripavost, kašelj, težko sapo.
Na mleku kuhano perje se deva na otekline, da se izgnoje.
— Svederc ali tavžentroža krepča želodec in ga čisti;
zato je zoper merzlico, oslabljeno prebavljanje, zoper bedico,
in zlatico.

n) Volna ali flanela je koristna, ako te po udih terga
ali te protin nadleguje. Bata se tudi priporoča pri
terganji.
Tudi spečenino ž njo ovij; ali pri griži trebuh opaši; tudi
pri ranah včasih pomaga.