Kaj pomaga vse pridigovanje.

»Danes bodo novi gospod župnik prvikrat pridigovali«, pogovarjali so se v cerkev gredé kmetje
grajske vasi; »radi bi vedeli, kaj novi gospod znajo.«

Novi gospod župnik pa je pridigoval lepo v
srce segajočo pridigo o marsikteri zapovedi, tako,
da so se kmetje prav zadovoljni še ves teden o
njej pogovarjali.

Drugo nedeljo pa župnik ni pridigoval in tudi
še tretjo nedeljo ne, tem pridnejše pa je hodil okoli
po polji in gozdu, po hišah in vrtih ter opazeval
dejanje in nehanje kmetov. Četrto nedeljo pa stopi
župnik zopet na prižnico ter pové v drugič ravno
ono pridigo. Kmetje so začetkom poslušali, potem
malo debelo gledali in na potu domu o stari in
novi pridigi razno govorili.

Zopet minejo štirji tedni in župnik pride vnovič
na prižnico ter govori ono prvo pridigo od besede
do besede uže tretjič.

Na to postanejo kmetje razdraženi, majajo z
glavami, šepetajo ter kažejo prav očitno svojo nevoljo.
Komaj ko opravilo mine, vtakne zunaj pred
cerkvijo nekaj največih kričačev glave skupaj ter
sklenejo z župnikom zavoljo tega čudnega pridigovanja
prav resno spregovoriti. Cela truma se poda

v farovž, mojster šivanka je njih vodja in besednik.
Pol v jezi, pol v bojazni začne župniku, ko jih vpraša,
kaj želé, tako-le govoriti:

»Pa, gospod župnik, mi bi vendar radi vedeli,
ali nam res nič druzega pridigovati ne znate?«
— »O, vi ničvredni svojeglavneži«, odgovori župnik
nevoljno, »jaz naj bi vam uže novo pridigo napravil,
ko še po oni prvi niste živeti začeli? Storite pred ono, kar sem vam v prvi pridigi
rekel, potem vam bom uže drugo napravil. Če
pa tega nočete, je uže ena pridiga preveč.«

Kmetje se zmuznejo eden za drugim, ven in
mojstra šivanko je celó sram. Je-li pa je to kaj
pomagalo, ne vem, drugače bi se drugod lehko kaj
tacega poskusilo.

Pomoček zoper spanje pri pridigah.

Nek pridigar si je enkrat zeló prizadeval prav
dobro pridigovati, pa mnogo njegovih poslušalcev je
spalo. Prídigar se nekaj časa niti ne zmeni za nje,
temuč pridiguje naprej. Ko pa poslušalci vedno le
spijo, obmolkne ter jih opazuje. Sedaj postanejo
radovedni, kaj ta molk pomeni, se zdramijo, vzbujajo
tudi svoje sosede in gledajo prav pozorno na
pridigarja. Smejé se maja pridigar glavo in pravi:
»Ste pač čudni ljudje; če pridigujem spite, če pa
molčim, ste pozorni in bi radi poslušali!«

Še drugi pomoček, poslušalce iz spanja spraviti.

Če kak pridigar vidi, da njegovi poslušalci niso
pazljivi ali da celó spijo, naj stori tako, kot dr. Alymer,
škof londonski. Ko ta nekedaj vidi, da večji
del njegovih poslušalcev spi, začne na glas iz hebrejskega

sv. pisma, koje je pri sebi imel, čitati.
Ko takoj vsi pozorni postanejo, reče jim škof:
»Kakšni ste vendar! Vi pazljivo poslušate, če vam
kaj čitam, česar niti besedice ne razumete; če pa
z vami govorim v vašem materinem jeziku o rečeh,
ki vaš dušni blagor zadevajo, pa — spite.«

Ženska v cerkvi nima govoriti!.

Nek župnik je v svoji pridigi faranom razlagal
evangelij, govoreč o onih dveh v Emavs idočih
mladeničih. Zgodi se pa, da neko v cerkev idočo
kmetico dva mesarja srečata in jo vprašata, ima li
kaj telet na prodaj. Žena gre ž njima nazaj in ko
teleta proda, hiti zopet v cerkev k pridigi, ktere
pa uže precej zamudi. Ravno ko v cerkev stopi,
govori župnik o onih dveh svetopisemskih mladeničih
ter vpraša: »Kdo sta bila ta dva?« Žena
odgovori: »E, dva mesarja sta bila, gospod župnik,
ki sta šla teleta kupovat.« — »Kaj«, odgovori župnik,
»mesarja, buča neumna! Učenca Kristusova sta bila.«

Kako se človek zagovori.

Nek pridigar, hoteč svojim faranom potrebo
prave pokore prav živo pred oči staviti, navede
med drugimi vzroki tudi to: da se marsikteri zvečer
zdrav in vesel v posteljo vleže, zjutraj pa mrtev vstane.

Nasičenje 5000 môž.

Župnik neke vasi je pridigoval o Jezusovem
čudežnem nasičenju 5000 môž. Pri pogovoru o brezvernežih,
ki tega čudeža ne verujejo, se tako ugreje,
da pravi: »Mislim, da v moji fari ni nobene take
garjeve ovce?« Slednjič poslušalce celó vpraša: »Jelite,

da vi vsi to verjamete?« Vsi molčijo, le župan, ki ni bil
župniku prijatelj, reče naglas: »Jaz ne verjamem!«
Zavoljo tega pohujševajočega čina toži župnik župana,
da je moral 100 gld. kazni plačati. Prihodnje
leto reče župnik v pridigi o istem predmetu, da
upa, da letos ni v njegovi fari nikogar, ki bi tega
čudeža ne verjel. Lani je sicer župan o tem dvojil,
a je bil zato kaznovan! Zavoljo tega izreka pa toži
župan župnika, ki je bil zavoljo zlorabe prižnice tudi
za 100 gld. kaznovan. Tretje leto prideta na ravno
ono nedeljo župnik in župan slučajno pred cerkvijo
skupaj in župnik reče: »Župan! predlanskim ste
vi onih 5000 môž nasitili, lani pa jaz. Mislim, da
bo za naju oba najboljše, ako zanaprej to zopet našemu
ljubemu Odrešeniku prepustiva!«

Pridejo tudi ženske v nebesa?.

»Ženske ne pridejo v nebesa«, reče neki župnik
v pridigi. Da bi se tej krivi veri odpovedal, pozovejo
ga k škofu. Pri svojem zagovoru pa se župnik
sklicuje na sv. pismo, kjer v skrivnem razodetji
sv. Janeza stoji: »In bilo je v nebesih kake pol ure
vse tiho.« — »Kako bi bilo to mogoče«, pravi župnik,
»če bi bile tudi ženske v nebesih!«

Bog ne more vsem ustreči.

V vasi J. pride nekaj kmetov k župniku tirjat,
da, ker so v zadnji pridigi rekli, da živa vera vse
premore, sprosijo od Boga dežja. Župnik jim odgovori: »Rad vam to storim, toda skrbeti mi ni le
za vas, ampak za vse farane. Skličite vse skupaj,
da se pogovorimo.« Ko se vsi farani pred župnikom
zberejo, vpraša ta vsacega posebej, kakšnega

vremena si želi. Pa glej! Eden hoče dež, drugi solnce
Matijček si želi to, Janez ono. Ko se kmetje tako
med seboj prepirajo, pravi župnik: »Norci! kako naj
bi Bog vam vsem prav napravil?«

Tolažba.

Stara žena je svojega spovednika vedno z vprašanjem
nadlegovala, bo li zveličana ali ne. Spovednik
jo skuša na vse mogoče načine umiriti, pa
zastonj! Slednjič zgubi potrpljenje. Ko ga žena necega
dne zopet začne s tem nadlegovati in je
vse poučevanje zastonj bilo, reče ji spovednik:
»Odpri usta!« Ko ženica usta odpre in spovednik
v njenih čeljustih nobenega zoba ne vidi, reče ji:
»Gotovo prideš v nebesa; kajti v peklu je jok in
škripanje z zobmi, a ti nimaš nobenega zoba!«
Je-li to ženico umirilo, ne vemo.

Ni izmišljeno.

»Vi še menda ne veste, kdo vas je ustvaril«,
reče nevoljno župnik nekemu staremu kmetu, ki se je
hotel v drugič oženiti, pa še krščanskega nauka
ni znal. Ko kmet na to vprašanje ne ve odgovora,
vpraša župnik mimo letečega dečka: »Kdo te je ustvaril?« — »Bog«, — odgovori deček ter leti naprej.
»No«, pravi župnik, »tako stari ste uže, pa vas takov
deček prekosi, se li nič ne sramujete?« — »Da,
častivredni, ta fantè lahko vé, kdo ga je ustvaril,
ker še ni dolgo na svetu. Kader bo tako star kot
jaz, stavim, da uže tudi ne bo več vedel.«

Mrtvaški zvon.

Nek župnik poprosi nekega kočarja, da bi prišel
drugi dan k njemu kosit. »Pa zgodaj! slišiš, Matija,

zgodaj!« pravi župnik in ponovi to večkrat. »Ej«,
reče Matija, »ni mi treba to tolikokrat povedati,
ne. Če ne bom še to noč umrl, bom jutri gotovo
prvi na travniku. Na to se smete, častivredni gospod,
zanesti.« — A kogar zjutraj ni bilo, bil je
Matija. Drugi kosci so uže dve uri kosili, pa Matije
še ni bilo videti. Kaj stori župnik? V cerkev se
poda ter zvoni z mrtvaškim zvonom. Od vseh strani
priletijo na to ljudje vprašat, kdo je umrl? »Vbogi
Matija je to noč svojo dušo izdihnil«, odgovori jim
župnik. »Smo ga vendar še včeraj zvečer zdravega
in veselega videli!« pravijo čudeči se ljudje ter hitijo
v Matijevo kočo. Jezen pride Matija nad župnika
in reče: »Kakšno bedarijo pa ste napravili,
gospod župnik? Vsi moji prijatelji in znanci so privreli
k meni v kočo, jokali in tulili ter me vprašali,
če sem res mrtev! Čemu neki to?« — »Mi
li nisi včeraj rekel«, dé župnik, »če bom le živ, bom
gotovo prvi na travniku. Ker te pa danes le ni bilo,
sem mislil, da si res umrl ter sem ti hotel z zvonenjem
zadnjo čast skazati.«

Povabilo.

Župnik obišče svojega soseda, hoteč ga za prihodnji
dan na kosilo povabiti. Ker pa nikogar doma
ne najde, zapiše na listek: »Gospod sosed I. I. kakor
tudi gospod kaplan sta na juter k meni na kosilo
povabljena.« List prilepi na vrata ter gre zopet
domov. Gospoda soseda pa nista samo drugi dan,
nego tudi prihodnje dni na kosilo dohajala. To se
je župniku, ki ju je le na eden dan povabil, čudno
zdelo; zato vpraša tretji dan svoja soseda, kako da
mu tako pogosto čast skazujeta, ko ju je vendar

le za enkrat povabil. Gospod sosed pa mu odgovori,
da najde vsak dan doma na vratih prilepljen listek:
»Sta na juter k meni na kosilo povabljena.«

Izogni se!.

Duhovnik necega velikega mesta gre na sprehod.
Sreča ga mestni postopač, kterega največje veselje je
bilo, drugim poštenim ljudem, posebno duhovnikom,
nagajati. Ko do duhovna pride, sune ga neprijazno v
stran, rekoč: »Ne bom se vsakemu oslu izogibal.« —
»Jaz pa«, — odgovori duhoven krotko in gre dalje.

Kakor ti meni, tako jaz tebi.

Grof brez posestva se je hotel s titularnim
opatom šaliti. »Midva se uže dalj časa poznava,
gospod opat, pa še ne vem, kje leži vaša opatija.« —
»To se mi prav čudno zdi«, odgovori mu opat,
»vsaj leži vendar sredi vaše grofovine.«

Največji čudež.

Potujoči župnik se poda na obed v neko krčmo.
K njegovi mizi prisede pozneje tudi mlad častnik,
ki je župnika na vse mogoče načine dražiti skušal.
Župnik je bil tih ter se je vedel, kot bi ničesar ne
bil slišal, kar je častnika še bolj jezilo. »Gospod
župnik«, začne nazadnje, »vi ste duhoven in morate
sv. pismo dobro znati. Povejte mi vendar, kteri
je največi čudež v sv. pismu?« — »Gospod častnik«,
odgovori župnik, »bodite tako prijazni in govorite
o čem drugem. Za ta kratek čas, kar bova tu skupaj,
res niso taki pogovori.«

A častnik zahteva, naj župnik svoje mnenje
pové. Ko pa župnik vedno le molči, reče častnik:

»No, gospod župnik, bom vam pa jaz povedal! Največji
čudež v sv. pismu je, da si Elija, ki se je v
žarečem vozu v nebesa peljal, ni hlač osmodil. Ta
»čudež«, nadaljuje častnik samosvestno, »je največji
od vseh. Vidite, da je častnik bolj izveden v svetem
pismu kot vi!« — »Prav govorite, gospod častnik!«
pravi župnik, »in prav rad se dam od vsacega poučiti.
Pa v tem trenutku sem se spomnil še na večji
čudež kot je vaš in proti kteremu je vaš prava
malenkost.«

»In kteri bi neki to bil?« vpraša radovedno
častnik.

»Da je za časa Bileama osel govoril, ko ga
vendar nihče ni vprašal.«

Kakor sem, tako tja.

Kardinal Campegi vplete se z nekim modenskim
vojvodo v prepir. V prepiru sponosi vojvoda
kardinalu, da je bil njegov oče priprost svinjski
pastir. — »Istina!« odgovori kardinal, »pa ko bi
bili tudi vaš oče svinjski pastir, bi vi nikdar kaj
boljšega ne bili postali.«

Enaka mera.

Slavni bogoslovec Strigelij je bil dolge in močne
postave. Ko ga nekedaj na kraljevi dvor povabijo,
začnó se nekteri dvorniki ž njim šaliti. Ko so med
drugim tudi njegovo telesno velikost in jakost smešiti
začeli in mu eden reče, da bi bil izvrsten mlatič,
prime ga Strigelij za roko in mu prav uljudno reče:
»Da, če sem mlatič, držim sedaj pač cepec v
roki.«

Neuka dostojanstvenika.

Maršal Villeroi, namestnik francoskega kraljeviča
Ljudevita XV., je imel zeló grdo pisavo. Nekedaj
piše kardinalu Andreju Fleury-u, učitelju mladega
kralja, pismo. Ker pa Fleury tako slabega pisanja
ni mogel čitati, poprosi maršala, naj mu svojo
željo na jasnejši način izrazi.

Ko mu maršal še drugo, ravno tako grdo pisano
pismo pošlje, odgovori mu Fleury: »Kot prvega,
tako tudi vašega sedanjega pisma ne morem
čitati. Zato bi vas, da rešiva čast naju obeh, prosil,
da mi ne pišete nič več, — kajti drugače svet
poreče: kralj ima namestnika, ki ne zna pisati,
papež pa kardinala, ki ne zna čitati!«

Dobro odgovoril.

Napuhnjen filister, velik sovražnik duhovščine,
hoče v družbi navzočega župnika dražiti in reče med
drugim: »Če bi imel neumnega sina, bi moral duhoven
postati.« Župnik pa mu odgovori: »Vaš dobri
oče so bili pač drugih mislij.«

Menih in protestantovska duhovna.

Menih se snide v krčmi z dvema protestantovskima
duhovnoma, ki sta imela tudi svoje soproge
s seboj. Da-si neenake vere, sprijaznili so se
vendar kmali. Eden protestantovskih duhovnov bi
se bil rad malo pošalil ter zaukaže v kuhinji, naj
jim za večerjo prinesejo štiri jerebice. Ko pride jéd
na mizo, poprosi duhoven meniha, naj jerebice razdeli,
mislé, da, ker mora štiri jerebice med 5 oseb
razdeliti, za-se morda nobene ne bo obdržal. Menih,

ki je nastavljeno past kmali spoznal, premišljuje
nekoliko, potem pa začne jerebice takole razdeljevati:
Nabóde jerebico na vilice, obrne se k na desni
sedečemu duhovnu in reče: »Vi, gospod, Vaša gospa
in ta jerebica ste trije.« Potem nabode drugo jerebico,
obrne se k na levi sedečemu duhovnu in
pravi: »Vi, gospod pastor, Vaša soproga in ta jerebica
ste tudi trije«; in na zadnje reče: »Dragi
prijatelji! Jaz in ti dve jerebici, ki sta še ostali,
smo tudi trije. Mislim, da je ta razdelitev, po tri
in tri, najboljša.«

Vitez in kapucin.

Vitez se poda z dvema kapucinoma na pot.
Pridejo do nekega potoka, pri kterem je zadnja povodenj
most odnesla. Iti so morali torej skoz vodo.
Eden kapucinov se ponudi, da ponese viteza čez
vodo. Ko ga uže sredi potoka prinese, vpraša ga,
če ima kaj denarja pri sebi? Vitez odgovori: »Se
vé da!« — »O joj!« vsklikne kapucin, »jaz ne smem
denarja nositi, kajti to je proti našim pravilom!«
To izrekši, vrže viteza sredi potoka raz sebe.

Papež.

Župnik necega mesta pride v krčmo. Za mizo
je pri kupici vina zbranih mnogo uradnikov in meščanov.
Vmes je tudi nek protestantovski kupec,
ki je imel psa z imenom »Papež.« — »Papež!
Papež!« klical ga je; »pridi k meni, dobiš kruha.«
Navzoči katoličani vprašajo župnika: »Ste li slišali,
kako ime ima pes?« — »Da«, odgovori župnik.

»Pa trpite kaj tacega?« odvrnejo oni. »Ga li
ne boste zavrnili?«

»Čemu neki?« pravi župnik. »To je nerazumljivo«,
menijo zopet drugi.

»To je prav lehko razumljivo«, dé župnik. »Mi
katoličani imamo v Rimu svojega papeža. Če pa
oni gospod misli, da je ta »papež« pod mizo za
njegovo cerkev dober, kaj nas to briga?«

Papež Leon X. in alhimist.

Nek alhimist¹ posveti svoj spis, v kterem je
trdil, da zna zlato delati, papežu Leonu X., mislé,
da ga bo ta bogato obdaril.

Leon X. pa mu pošlje samo veliko vrečo (žakelj)
s sledečim pismom: »Dragi gospod! Ker ste
tako prebrisani, da znate zlato delati, ne potrebujete
druzega kot vreče, v ktero je boste shranjevali.«

Ne skrbite za jutri.

Grajščak povabi svojega domačega župnika na
kosilo. Po končanem izvrstnem kosilu vzame župnik
še par pečenih golobov ter si jih vtakne v žep.
»Gospod župnik«, pravi grajščak na to, »vi ne živite
po vaših naukih; vedno pridigujete: »Ne skrbite
za jutri!« a sedaj jemljete golobe s seboj!« —
»Ravno zato, da mi ne bo treba za jutri skrbeti!«
reče župnik, »nesem te golobe domu.«

Duhoven in odvetnik.

Snišla sta se duhoven in odvetnik. Odvetnik
vpraša duhovna, hoteč se ž njim pošaliti: »Ko bi
se duhovni in hudič pravdali, kaj menite, kteri bi
pravdo dobil?« — »Gotovo hudič«, odgovori duhoven,
»ker on ima vse odvetnike za seboj.«

Pot v nebeško kraljestvo.

Nek župnik si je dal pred farovžem cesto poravnati
ter je pri tem delu tudi sam pomagal. Nek
plemenit gospod prišedši tjà, reče župniku zaničljivo:
»Kakor vidim, popravljate cesto, ali to ni pot v
nebeško kraljestvo.« — »To se vé, da ni, častiti
gospod«, odgovori župnik, »ker bi zares bilo veliko
čudo, da vas na njej vidim.«

Papež Pij II. in Starotržani.

Eneja Silvij Piccolomini, znani tajnik cesarja
Friderika IV. in pozneje (od l.1458 do l.1464) papež
pod imenom Pij II., je bil tudi župnik v Starem
trgu pri Slovenjgradci. Ko Starotržani zvedó, da so
njih nekdanji, veselih burk polni župnik papež postali,
podá se jih nekaj, kakor se pripoveduje, v
Rim, da jim čestitajo.

Ko pridejo v sobo, kjer papež tujce sprejemajo,
jih Pij II. ne poznajo več. Starotržani se tolažijo s
tem, da jih le nočejo takoj tu pred vsemi spoznati,
a da bo uže pozneje drugače. Ko se prvi Starotržan
pripogne, da poljubi sv. relikvije na papeževih
nogah, zmajejo papež slučajno z nogo. Starotržan,
mislé, da je to znamenje, da jih papež poznajo, nagovori
jih prav po domače: »No, so še zmiraj tak
nor’c, kot so pred bili?« Na tem originalnem ogovoru
spoznajo papež svoje ljube nekedanje farane,
sprejmejo jih prijazno, pogostujejo celi teden ter jih
konči bogato obdarovane odpustijo.

Prostodušen odgovor.

V šoli vprašajo nekega dečka: »Povej mi; sinko,
kdo je vse te lepe hribe okoli naše vasi naredil?« —
»Ne vem, ker smo še le nekaj dnij tu!« odgovori
deček.

Skrivnost.

Dan pred šolsko skušnjo sreča nadzornik nekega
dečka. Nagovori ga ter med drugim vpraša,
koliko je Bogov?

Deček: »5, 6, 7, 8, 9.«

Nadzornik: »Takó? Koliki si pa ti v šoli?«

Deček: »Prvi.«

Nadzornik gre svojim potom in misli: »No, to
bo jutri lepa skušnja!«

Pri skušnji zapazi nadzornik takoj onega dečka
ter ga zopet vpraša, koliko je Bogov? Čisto prav
odgovori deček: »En sam Bog je, pa tri božje osebe.«

Nadzornik: »Aj, kako pa da tega včeraj nisi
vedel?«

Deček: »Ko vas le nisem poznal. Gospod katehet
so nam rekli, da je sv. Trojica velika skrivnost,
sem si pa mislil, da torej tega ne smemo
vsakemu na nos obesiti.«

Kje je Bog?.

Katehet: »Kje je Bog?«

Učenec: »Povsod, v nebesih in na zemlji, na
vsacem kraji.«

Katehet: »Ali je tudi v šoli?«

Učenec: »Tudi.«

Katehet: »V vaši kleti?«

Učenec: »Ne, v naši kleti ga ni.«

Katehet: »Zakaj pa ne?«

Učenec: »Ker nimamo nobene kleti.«

Kaj jé Bog?.

Nekje na Slovenskem so dobili učitelja, ki ni
prav slovenski znal. Ko je nekokrat z otroci katekizem
ponavljal, vpraša drobno deklico: »Povej mi,
Anika, kaj pa jé Bog?« Dete ni vedelo, kaj bi odgovorilo.

Napôsled si domisli, da pri njej doma oče jedó,
kar jim mati skuhajo. Zato sedaj živahno odgovori:
»Kar mu Marija, mati božja, skuha!«

Kaj Bog v nebesih dela.

K verozakonski skušnji pride dekan. Učenci so
vsi dobro odgovarjali, posebno pa se je nek deček
odlikoval. Dekan želi od kateheta več o tem dečku
poizvedeti. Ko mu ga katehet kot jako »brihtnega«
dečka opiše, hoče se dekan sam o tej dečkovi
»brihtnosti« prepričati. »No, Slavko«, reče dekan
dečku, »ker si tako prebrisane glave, mi boš gotovo
znal povedati, kaj zdaj Bog v nebesih dela? Če mi
na to vprašanje prav odgovoriš, dobiš razun navadnega
darila, še od mene štiri pomaranče.« Deček
gleda strmé nekaj časa dekana, potem pa pogumno
odgovori: »Gospod dekan, če mi pa Vi sami na
Vaše vprašanje prav odgovorite, dam Vam pa sedem
pomaranč.«

Kaj je sv. Duh?.

Katehet je v šoli učil otroke od sv. Duha. »No,
kaj je sv. Duh?« vpraša malega dečka, ki je sedel
v prvi klopi. »Sv. Duh je tica iz papirja, ki na
nitki visi doma nad našo mizo«, odgovori naglo
učenček.

Prva zapoved.

Katehet: »Kako se glasi prva božja zapoved?«

Učenec: »Ne jej!«

Katehet: »Takó!«

Učenec: »Da! Ljubi Bog je uže v paradižu
Adamu in Evi zapovedal, da ne smeta jesti sadu
z drevesa na sredi paradiža, onih deset zapovedi
je veliko pozneje dal.«

Zunanjost Eve.

V šoli so čitali zgodbe sv. pisma. Katehet pokliče
Radovančeka. Ko ta prečita stavek: »Človeku
ni dobro samemu biti, ustvariti ti hočem tovarišico«,
obrne.

Po nesreči zgrabi več listov naenkrat ter čita
v pripovesti o napravi Noetove barke naprej: »ki
bo 300 čevljev dolga, 50 široka, 30 pa visoka.
Namaži jo od zunaj in znotraj s smolo.«

Razlaganje sv. pisma.

Učitelj: »Štefek, kako razumeš to: »V potu svojega
obraza bo (Adam) svoj kruh jedel?« — Štefek:
»On (Adam) naj tako dolgo jé, da se bo začel
potiti.«

Kaj je Jezus po 40danskem postu storil?.

»Kaj je storil Jezus, ko se je štirideset dnij
postil?« vpraša katehet zeló lehkomišeljnega učenca.
V naglici odgovori ta: »V Kano je šel na gostijo.«

Malhusovo uho.

Dekan pokliče pri skušnji dečka, da naj čita
v sv. pismu naprej. Deček čita: »Peter mu odseka
uho.« Ker pa je imel novo knjigo, držala sta se
dva lista skupaj; obrne toraj oba lista ter čita dalje:
»ter umrje.« Dekan: »Neumnež, tako ne stoji noter!« Deček: »Pač.« Ko dekan vzemši knjigo vidi,
da stoji noter res tako, reče sam pri sebi: »Moral
je prisad dobiti!«

Kako naj si vsak pomaga.

Bil je v šoli govor o zgubljenem sinu. Ko katehet
razloži, kako hudo je zgubljenemu sinu bilo,
ko je moral svinje pasti ter zraven gladovati, vpraša
mesarjevega Lipeta: »No, Lipe, kaj bi bil pa ti storil,
ko bi bil svinjski pastir, pa bi bil moral gladovati?«
— Lipe: »Jaz? jaz bi bil takoj eno prase zaklal.«

Razširjenje krščanstva.

Učenec, vprašan, zakaj se je krščanska vera
za časa apostolov tako naglo razširjevala, odgovori:
»Ker še tačas ni bilo potnih listov (pasov), pa so
apostoli svobodno šli kamor so hoteli.«

Kaj je bil sv. Pavel?.

Učitelj: »Matijček, povej, kaj je bil sv. Pavel?« —
Matijček molči. — Učitelj bi ga rad na to opomnil

s početnimi črkami ter mu reče: »a — po —«. —
Matijček: »Sv. Pavel je bil apotekar.«

Koliko je zakramentov.

Katehet: »Koliko zakramentov imamo?«

Učenec: »Tri.«

Katehet: »Ktere?«

Učenec: »Župan, berič, pa žandarm.«

Katehet: »Kako ti pa kaj tako abotnega na
misel pride?«

Učenec: »Ko so ti trije včeraj k nam prišli,
so rekli oče: »So ti trije sakramenterji uže spet tu?«

Otročja logika.

Katehet: »Anika, kaj moramo pred vsem storiti,
če hočemo odpuščanja svojih grehov dobiti?«

Anika: »Grešiti moramo.«

Izpraševanje vesti.

Učitelj veronauka reče v šoli, da naj vsak človek
zvečer, predno zaspi, sprašuje svojo vest. Šestleten
Ivanek je postal zvečer v postelji nemiren.
Mati ga začnejo kregati in vprašati, zakaj ne spi.
»Da«, pravi, »gospod kaplan so rekli, da moramo
zvečer svojo vest izpraševati; jaz jo pa uže dolgo
izprašujem, pa mi nobenega odgovora ne dá.«

Tuji grehi.

Katehet: »Povej mi, ljubi otrok, kteri so tuji
grehi?«

Učenka: »Tega jaz ne vem, gospod katehet,
pa vprašajte mojega brata, ki je bil na tujem, on
vam morda zna povedati.«

Kdo je naš prijatelj.

Pri neki skušnji vpraša katehet dečka, če moramo
tudi sovražnike ljubiti. — Ker deček ni ničesar
odgovoril, nastal je sledeči pogovor:

Katehet: »To menda veš, kdo je naš prijatelj,
kdo pa naš sovražnik?«

Deček (ne odgovori nič).

Katehet: »Pazi, hočem ti razjasniti. Ti bi se
n. pr. pri vodi igral. Nekdo bi na tihem prilezel ter
te od zadaj v vodo sunil; kdo je ta?«

Deček: »Ta je moj sovražnik.«

Katehet: »Dobro! Kdo neki je potem tvoj prijatelj?«

Deček (hitro): »Kdor bi me od spredaj v vodo
sunil.«

Stari učenci.

V nekem razredu so se zgodbe sv. pisma v
skupinah po dveh letih preučevale. Ker so v začetku
šolskega leta prihajali novi učenci v ta razred,
le-ti seveda niso mogli na vprašanja iz prejšnjih
perijod odgovoriti. Tako se zgodi, da ostane nek
učenec odgovor na neko vprašanje dolžan. Katehet
ga vpraša: »Kako dolgo se uže učiš sv. pismo?«
— »Od Kristusovega rojstva«, odgovori dečko. —
»Toraj ne od stvarjenja sveta?« — »Ne, pa ta moj
sosed, je uže tako dolgo tu.«

Četrta prošnja v očenašu.

Katehet vpraša učenca: »Zakaj prosimo le za
vsakdanji kruh, ne pa za cel teden ali za cel mesec?«

Učenec nekoliko pomisli, potem se pa odreže: »Zato
ne, ker bi bil prestar in plesnjiv.«

Neveren učenec.

Nek katehet je svojo mladino na ta način za
skušnjo dobro pripravil, da je vsak otròk po vrsti
moral en člen iz apost. vere povedati, česar so se
otroci prav hitro do dobrega naučili. Po nesreči
preskoči pri skušnji dekan enega učenca.

»Janez Smuk! Povej mi, kako se glasí osmi
člen vere?«

Smuk: »Sveta, katoliška cerkev, občestvo svetnikov
—«

Dekan: »Kaj? Ne praviš li v osmem členu:
Verujem v svetega Duha?«

Smuk: »Ne, v sv. Duha veruje ta moj sosed,
Fran Ocvirek.«

Hudiči drva kradejo.

Katehet: »Rekel si, Tine, da je v peklu večen
ogenj. Zakaj se ta ogenj imenuje večen?«

Tine: »Ker vedno gorí.«

Katehet: »Mi znaš li povedati, zakaj večno
gorí?«

Tine: »Ker vedno drva nalagajo.«

Katehet: »Pa, ljubi Tine, premisli, kje bodo pa
toliko drv dobili?«

Tine: »Jih pač hudiči kradejo.«

Kaj v šoli ni prav.

Josipa, ki je bil prvokrat v šoli, vprašajo mati
iz šole prišedšega: »No Josip! kako je bilo v šoli;

ali ti kaj dopade?« — »Nič kaj posebno«, odgovori
Josip, »dvakrat smo molili, pa nobenkrat jedli.«

Koštrunček.

Učenec je bil v šoli vprašan: »Kako je očetu
ime?« Učenec odgovori: »Ta stari.« — »Kako pa,
materi?« — »Baba«, odvrne učenec. Na vprašanje
učiteljevo, kako more to biti, odgovori učenec: »Moja
mati nikoli očetu drugače ne pravijo, nego »ta
stari«, a oče materi ne drugače, nego »baba.« —
»Če je temu tako, kako pa tebi pravijo?« vpraša
učitelj dalje. »Meni pravijo koštrunček«, se veselo
odreže učenec. Se vé, da se je po šoli vse
smijalo.

Kok.

Slovenski ne dobro znajoči učitelj vpraša učenca:
»Kok se pišeš?« Učenec hitro odgovori: »Kok!« —
»Kok se pišeš?« vpraša ga učitelj še enkrat. —
»Kok! Kok!« je bil zopetni odgovor, na kar nastane
v šoli občen smeh. Ali kako bi bil učenec povedal
drugače, ker mu je zares bilo ime »Kok.«

Radoveden učitelj.

Ko je mala Tinica prvokrat iz šole domu prišla,
pravi opoldne pri mizi: »Mama, ko bi vi vedeli,
kako radovedni so naš gospod učitelj, — vedno in
vedno sprašujejo — vse bi radi vedeli.«

Zakaj se včasi prepozno v šolo pride?.

Učitelj (k prepozno v šolo došlemu dečku):
»Tako? je li zdaj čas v šolo priti? Dobro bi bilo,
te pozneje eno uro dalje tu obdržati!«

Učenec: »Odpustite, gospod učitelj; ravno so v
naši ulici žandarmi tata prijeli, so mi pa mati rekli,
naj grem gledat, če niso naš oče!«

Stara znanca.

Učitelj vpraša, na i kazaje, učenca: »Poznaš
to črko?«

Učenec: »Da, gospod učitelj, po videnji jo uže
dalj časa poznam, pa kako se imenuje, ne vem.«

Izvolitev stana.

Učitelj reče učencu, ki je silno slabo čital:
»Kaj bo s teboj! Kaj neki hočeš biti, če še čitati ne
znaš?« — Učenec: »Učitelj bom, bodo pa drugi brali.«

Vaja v čitanji.

Jurče čita jecljaje: »Go — gospod, tu je do —
do — dobro biti. Če ho — hočeš, si bo — bomo
tu t — tri ko — kočice posta — postavili —«

Učitelj: »Jurče, pazi, če ne dobiš zaušnico!«

Jurče čita dalje: »Tebi eno, Mojzesu eno in
Eliju eno.«

Trije glavni časi.

Ko učitelj svojim učencem razloži tri glavne
glagolove čase, reče: »Mihec, povej mi še enkrat,
koliko glavnih časov imamo?«

Mihec: »Mi imamo tri glavne čase.«

Učitelj: »Imenuj jih!«

Mihec: »Dobro jutro, dober dan in dober večer.«

Korist vode.

V šoli so dobili nalogo popisati korist vode.
Nek učenec konča svoj spis z besedami: »Konči je
voda tudi za to koristna, ker bi brez nje ne mogli
do otokov.«

Iz spisja.

V šoli so dobili nalogo popisati jeguljo. Nek
učenec piše: »Med vsemi živalimi živi jegulja najdalje po smrti.«

Drugo iz spisja.

Na višji dekliški šoli so dobile gojenke nalogo,
da naj popišejo svoje življenje. Neka deklica je
pisala: »Ko sem bila pol leta stara, zapustila sem
hišo svojih starišev ter šla v Zagreb.«

Iz računanja.

Nadzornik: »Pavlek, kaj so tvoj oče?«

Pa vlek: »Opekar.«

Nadzornik: »Pazi! Če 20000 opek 100 gold.
stane, po čem jih pride tisoč?«

Pavlek (prebrisano): »Kakor se pač prodati
morejo.«

Računska naloga.

Nadzornik: »No, Francek, slišal sem, da znaš
prav dobro računiti. Dal ti bom tudi jaz račun!
Kako boš neki sešteval 2 kravi in 3 vole?« Francek
(ko nekoliko premisli): »To so neenake količine;
zato moramo najpred vole v krave spremeniti.«

Učinek gorkote.

Učitelj: »Lojzek, povej mi, kakšne lastnosti ima
gorkota?« — Lojzek: »Gorkota vse reči razteza,
mraz pa jih stiska in krči.« — Učitelj: »Povej nam
kak izgled!« — Lojzek: »Po leti so dnevi dolgi, a
po zimi kratki.«

Strela.

V neki šoli se je eden učencev pisal Strela.
Učitelj vpraša nekedaj: »No, Jurček, včeraj sem vam
razlagal, kaj je blisk ali elektrika; povedi mi zdaj
ti, kaj je strela?« — »Strela je sosedov Matijček
z belimi lasmi, ki tukaj zadi za mojim hrbtom sedi!«
odreže se naglo Jurček.

Amfibije ali dvoživke.

V šoli je bil govor o amfibijah. »Kaj je to amfibija?« se oglasi eden v zadnji klopi. Učitelj: »Vidite
ga, zopet pokazuje, da se ni ničesar naučil!
Amfibije so živali, koje morejo živeti v vodi, kakor
na kôpnem!« Učenec: »Aha! zdaj znam, to so goske
in race!«

Zakaj solnce vedno na eni strani vzhaja.

Učitelj: »Kako je to, da solnce vsak dan na eni
strani vzhaja in na drugi zopet za goro gre?«

Učenec: »Solnce gre po noči zopet nazaj, pa
ga ne vidimo, ker spimo.«

Slama v glavi.

Tonček iz šole domu prišedši, odloži torbico,
teče k očetu ter vpraša: »Oče! kakšno slamo imate
pa vi v glavi? Meni so danes gospod učitelj rekli,
da imam ajdovščino!«

Uganka.

Učitelj: »Otroci! Kdo mi reši to uganko? Dokler
je človek mlad si jo želi, ko pa postane star si je
ne želi več?«

Peter: »Jaz vem, jaz vem!«

Učitelj: »No, pa povej Peter!«

Peter: »Ženo!«

Učitelj: »Kdo pa ti je to povedal?«

Peter: »Oče domá.«

Učitelj: »No, ni po vsem napačno; je res; pa
jaz sem prav za prav le starost v mislih imel.«

Počakajte vendar.

Učitelj graja učenca, da je tako črn in umazan.
Deček pa na kratko odgovori: »E, vsaj še danes
ni nedelja!«

Kaj dá veljavo.

»Kaj naj stori mladenič, da ima pozneje častno
mesto in veljavo med svojimi sosedi in sodržavljani?«
vprašal je učitelj svojo ukaželjno mladež.
Plavolas deček vzdigne roko in pomiga na znani
način s prstoma v znamenje, da on vé odgovoriti
na to velevažno vprašanje. Na dovoljenje učiteljevo
vstane deček ter odgovori s prepričanjem: »Bogato
se mora oženiti!«

Samoobtožba.

Šolski nadzornik pride na gimnazijo nadzorovat.
Ko v nekem razredu vidi, da dijaki pri odgovorih
večjidel le iz knjig čitajo, okrega jih z besedami:
»Ko bi v knjigo gledal, bi še jaz znal.«

Drobra skušnja.

Na konci šolskega leta pride učenec domu.
Oče ga vprašajo: »No, kako si skušnjo prestal?« —
»Prav dobro«, odgovori sin, »tako dobro, da so vsi
gospodje enoglasno sklenili, da jo moram drugo leto
še enkrat delati.«

Prevejan učitelj.

V nekem kraji je učitelj kaznoval otroka, kakor
je zaslužil. Na to pridere togotna mati med učenjem
v šolo in začne učitelja zmirjati, da je bilo joj.
Učitelj je v zadregi in spozná, da nesramni ženi
se ne bo dalo z lepega dopovedati. Da bi se rešil
sitne matere, zapové nagloma vsem učencem, da
naj na ves glas izrekajo: »Enkrat dve je dve, dvakrat
dve je štiri itd.« Učenci se prav napenjajo, a
žena se jezi in ropota. Otroci še bolj kričijo in učitelju
se veselja srce smeje, da jo je tako dobro
zadel. Ker žena vidi, da nič ne opravi, zapusti osramotena
šolo in učitelj je rešen sitne babure.

Srečni ljudožrci.

»Oj srečni ljudožrci!« je vskliknil nek učitelj,
ko je ravno kar razgrajajočo in zmirjajočo ženo
ven vrgel, »vi si ljudi vsaj skuhate, a mi učitelji
jih moramo v vsi surovosti požirati!«

Lastno kaznovanje.

V nekem kraji stoji velika nova šola, ktero
tujec začuden ogledava. Ali še bolj se začudi, ko
dečki iz šole prilomastijo, da ga skoro poderejo ter
se začnejo takoj na cesti lasati in pretepati. Sedaj

sreča kmeta in ga vpraša: »Zakaj pa šolska oblast
trpi tako razposajenost pri šolarjih, ali nimate nič
leskovic za take paglavce?« — »Imamo, gospod«,
zavrne kmet, »ali v roke vzeti jih ne smejo; dečki
pa, vedevši da so tepenja potrebni, se morajo tedaj
sami lasati in pretepavati!«

Ne vsega verjeti.

Šolski ravnatelj pokliče dijaka, kterega mu je
nekedo zatožil, pred se ter mu reče: »Oj J. J., kaj
sem moral o vas slišati!?« — Dijak pa mu odgovori:
»Oh, gospod ravnatelj! jaz sem tudi uže marsikaj
o vas slišal, pa nisem hotel vsega verjeti.«

Prihranjen trud.

Šolski ravnatelj pokliče k sebi dijaka, o kterem
je slišal, da obiskuje krčme. Ko mu ravnatelj med
drugim reče, da če ga žeja uže tako silno muči,
naj si dá vina domu prinesti, mu dijak odgovorí:
»Da, gospod ravnatelj, prav rad bi ta vaš svèt
uporabil, a časi imam komaj za osminko litra vina
denarjev. Če pošljem koga po vino, mu moram za
pot kaj dati, potem pa nimam za vino dosti; če pa
grem sam v krčmo po vino, je pa raji kar tam
izpijem.«

Pod lastno streho.

Kakor znano, ne smejo dijaki srednjih šol kaditi.
Nekega dijaka pa zatožijo pri ravnatelju, da kadi.
Ravnatelj okrega dijaka ter reče: »Kader boste pod
lastno streho, tedaj kádite!« Čez nekaj dni pridejo
zopet dijaka tožit, da kakor navadno kadi, pa zdaj
vedno pod svojim — dežnikom (kterega po nekterih

krajih kar »streha« imenujejo). Ta smešna uporaba
prejšnjih ravnateljevih besedij, izvabi celó strogemu
ravnatelju lehak smehljaj, tako da dijaka samo
očetovski posvari.

Malo.

V neki gostilni v Berolinu je sedel princ P. in
natakar mu dá list, na kterem so jedi zapisane.
Princ list pogleda, pa ga natakarju dá nazaj ter
zareži: »Druzega nič! to je prokleto malo.« — Pri
mizi zraven je sedel dijak, tudi temu dá na zahtevanje
natakar list. Dijak ga pogleda in pravi: »Druzega
nič! To je prokleto malo.« Zdaj skoči princ
ves razsrjen po konci ter dijaku zavpije: »Kako se
morete drzniti, mene posnemati, jaz sem princ P.!«
— Dijak pa dalje sedi in hladnokrvno pravi: »Druzega
nič! To je prokleto malo!«

Nescio.

Neki kmet je imel v latinskih šolah sina in ta
je prišel v počitnicah domu. Oče poprosi župnika,
da bi sina malo izpraševal, če kaj zna ali nič.
Župnik je na to rekel očetu, naj se skrije za zid
na pokopališči, a on bo hodil z dijakom okoli cerkve
ter ga bode izpraševal; če bo odgovarjal dijak:
»nescio«, bo to znamenje, da ne vé nič.

Ko prideta do nekega groba ob zidu, vpraša
župnik dijaka po latinski: »Quis hic sepultus est?«
(Kedo je tukaj zakopan?) — »Nescio!« (ne vem)
je odgovoril dijak. Pokaže mu župnik še dva, tri
grobe in ga isto tako vpraša, a odgovor se zaporedoma
glasi: »Nescio«. — »Bom ti dal nescija,

ti prokleti poba!« se je zadrl oče izza zida ter začel
neusmiljeno s palico mahati po nedolžnem dijaku.

Mačka s tremi repi.

Dijak pride ob praznikih domu in pravi starim
šolskim znancem: »Jaz vam zamorem dokazati vsako
reč.« — »No«, seže mu eden v besedo, »tedaj pa nam
dokaži, da ima naša mačka tri repe!« Dijak: »To
mi je igrača! Glejte, nobene mačke ni, ki bi imela
dva repa. Dobro, če pa nobena mačka nima dveh
repov, tedaj mora ena mačka na vsak način po eden
rep več imeti, kakor pa nobena mačka in tedaj
ima vaša mačka tri repe!«

Plačilo za modrijo.

Kmet je imel dijaka, za kterega je uže veliko
denarjev izdal. Nazadnje je želel zvedeti, kaj se je
sin naučil. Ta pa dolgo ni hotel nič pokazati. Nekedaj
pa prinese mati tri jajca na mizo. Tu je hotel
sin svojo učenost pokazati, zato reče: »Poglejte oče!
pokazati vam hočem, da je tukaj pet jajec v skledi,
da-si samo tri vidite. Kjer so namreč tri, sta tudi
dve; tri in dve je pet.«

Oče se močno začudi nad bistrim umom svojega
sina ter reče: »Res, to si dobro napravil! Zdaj
si bomo vsaj lehko ta jajca delili! Jaz bom vzel od
onih pet, kar jih je v skledi dve, eno bo pa za mater.
Ti pa vzemi oni dve, ki še ostaneta.«

Nobenega razločka.

Dijak S. in trgovec R. sta si bila sovražnika.
Nekedaj prideta v društvu skupaj. Trgovec, skušaje

se nad dijakom znositi, vpraša: »V čem sta si podobna
dijak in žid (jud)?« — Da-si je to dijaka
jako razžalilo, odgovori vendar mirno, da ne vé
za nobeno sličnost. »Jaz pa vem«, pravi na to trgovec,
»oba namreč sleparita.« Ko se celo društvo
zadosti nasmeje, vpraša dijak trgovca: »V čem
pa se razločujeta trgovec in osel?« — Naglo odgovori
trgovec: »Ne vem!« Ravno tako hiter je
bil pa tudi odgovor dijakov: »Jaz tudi ne!« Sedaj
so bili smejalci na dijakovi strani.

Začarani osel.

Nekega vročega dné o šolskih počitnicah so
šli štirje dijaki po deželi. Žeja jih je zeló trpinčila
in radi bi šli v krčmo, pa — v žepu je kača. Belijo
si glavo, kako bi si žejo vsaj nekoliko vgasili.
To premišljevaje zagledajo poleg ceste otovorjenega
osla, ki je travo mulil, a blizo njega v mehki travi
je trdo spal njegov gospodar. Eden prekanjenih dijakov
reče svojim tovarišem: »Veste kaj? Tukaj
le bomo nekaj vjeli. Le pomagajte mi, da živinče
tovora oprostimo. Potem naložite tovor na mé in
denite mi tudi uzdo na obraz. Vse to pa delajte
lepo tiho in mirno, da gospodarja ne zbudite.
Osla potem vzamite in peljite ga v mesto na semenj,
tam ga bomo prodali.« Tovariši ubogajo in storé,
kakor jim prekanjenec pravi.

Ubogi kmetič se zdaj prebudi in kako se prestraši,
ko vidi človeka namesto osla. »Za božjo voljo!
lepo vas prosim«, stoče dijak, »izbrzdajte me in rešite
me težkega bremena.« — »Šmencajte, kaj pa
je to? kaj neki delaš ti tukaj in kje je moje živinče?«
vpraša prestrašeni kmet. »Oče, le počasi in ne prestrašite

se preveč, kar vam bom povedal. Vse natanko
vam bom razložil. Glejte, moja nesreča je,
da sem sin necega coprnika. Nekega dné sva se z
očetom prav hudo sprla in oče me v svoji jezi
spremené za dve leti v osla. Ravno danes je ta
doba pretekla in poprejšna človeška podoba se mi
je zopet povrnila.« — Trapasti kmetič verjame goljufu.
Hitro skoči k njemu, reši ga težkega bremena
in uzde ter zagrmi nad njim: »Zdaj se mi pa le
poberi od tukaj, kajti s coprniki nočem nič opravka
imeti.« — Ko je bil dijak težkega bremena prost,
pobriše jo hitro za svojimi tovariši in se jim pridruži.

Kaj pa je bilo zdaj okradenemu kmetu storiti?
»Drugega osla bo treba kupiti«, misli si trapec in
gre na semenj, kjer jih je bilo dosti na prodaj. Ko jih
je mnogo ogledal, zagleda naposled tudi svojega ukradenega
osla med njimi. »Oho!« zavpije trapasti kmet,
»kakor vidim, si se uže zopet sprl s svojim očetom.
Zdaj pa bodi, kjer hočeš, jaz ne maram več za-te.«

Slična imena.

Dunajski profesor Štirikot, kterega dijaki niso
prav nič čislali, namenil se je enkrat v Ljubljano
potovati. Ko dijaki to zvedó, sklenejo potujočega
profesorja v zadrego spraviti. Zato gredó kakih par
ur naprej v Ljubljano. Ko jih pri ljubljanskih mestnih
vratih stražar po njih imenih vpraša, pravijo: »Jaz
sem Enkot, jaz Dvokot in jaz Trikot.« Ta čudna
sličnost imen, osupne sicer stražarja nekoliko, a
vendar spusti vse tri v mesto. Kmalu na to pride
profesor. Ko na stražarjevo vprašanje po imenu,

odgovori, da se piše »Štirikot«, se stražar raztogoti
ter nad ubogim profesorjem zarohni: »Čakajte, gospod!
bom vas uže poštirikotil!« Na dano znamenje
pridejo policaji ter odpeljejo profesorja vkljub vsemu
ugovarjanju v zapor. Še le čez nekaj ur se je
posrečilo profesorju policiji svojo nedolžnost dokazati.

Gluh profesor.

Na vseučelišči v J. je učil nek popolnoma
gluh profesor X., s kterim so dijaki posebno radi
svoje norce brili. Ko pride nekdaj mlad dijak na
vseučelišče in je menil pri onem gluhem profesorju
predavanje poslušati, vpraša starega vseučeliščinega
slušatelja, je li navada, da se dijaki svojim vseučeliščinim
profesorjem predstavljajo. »Se vé da«, odgovori
stari dijak, »in ker bom jaz isto predavanje
obiskoval kot ti, grem kar s teboj k profesorju X.«
Na potu tje poučuje novinca tako-le: »Nikar ne
misli, da se moraš vseučeliščinim profesorjem bližati
z ono ponižnostjo, kot gimnazijskim. Nikakor ne!
Tu smo mi gospodi, ne profesorji in kako moraš
ravnati ž njimi, pokazal ti bom takoj in ti stori kot
boš mene videl.« Da pa je profesor X. gluh, je prekanjenec
popolnoma zamolčal.

Med tem prideta k stanovanju profesorjevem.
Stari dijak sune parkrati z nogo ob vrata profesorjeve
sobe, na kar zaslišita glas: »Noter!« —
Učenjak sprejme dijaka z veliko spoštljivostjo ter
vpraša kaj »visoko spoštovana gospoda želita.« Stari
dijak predloži mu svojo vpisno pôlo ter z močnim
glasom reče: »Tvoje predavanje bi rad obiskoval,

ti stari čuk ti!« Profesor se jima vnovič prikloni
ter zapiše svoje ime na vpisno pôlo. Strmè je gledal
mladi dijak celo to početje. Ko ga na to profesor
vpraša, je li želi tudi on njegova predavanja obiskovati,
ni mogel od samega začudenja skoro besedice
spregovoriti. Še le ko ga njegov tovariš resno
pogleda, jeclja: »Da, rad bi, ti stari č..!« Beseda
»čuk« obtičala mu je v grlu. Ko se je profesor tudi
na njegovo pôlo vpisal, se poslovita, mladi dijak
molčé, stari pa s krepkim »servus!«

Ko prideta na ulico, reče »stara sablja« k mladeniču:
»Glej, dragi, tako se obnašaj povsod! Takoj
od začetka moraš profesorjem rešpekt napraviti.
Idi zdaj k profesorju M., jaz pa grem k Z. Pri obedu
prideva zopet skupaj!« Mladeniču je dogodjaj, kterega
je ravno kar preživel, tako imponiral, da je na
potu k profesorju M—u uže vso boječnost zgubil.
Prišedši do vrat profesor M—ovega stanovanja, sune
dvakrat z nogo v nja. Profesor M., ki nikakor ni bil
gluh, skoči s svojega sedeža ter gre gledat, kdo razbija
po vratih. »Ti stari čuk!« zavpije dijak v njega,
»tvoja predavanja bi rad poslušal!« — »Gospod,
ste li blazni!?« pravi profesor, odmikajoč se nazaj.
Na to velí svojemu slugi: »Janez, vrzi tega nesramneža
čez stopnjice!« — Mislite si strah vbogega
dijaka in pa smeh, s kterim so ga njegovi tovariši
o poludne v krčmi sprejeli!

Pismo dijaka svojemu očetu.

Ljubi oče!

Danes v ponedeljek vam pišem; jutri v torek
bom pismo na pošto oddal; v sredo boste vi

pismo prejeli; v četrtek mi boste odpisali in če
v petek nič denarja ne dobim, se bom v soboto
na pot podal in v nedeljo imeli boste svojega
sinčeka domá. — Servus!

Pismo očeta svojemu sinu dijaku.

Ljubi sin!

Pišem ti: jaz sem osel; kajti ako bi ti pisal
ti si osel, bi tudi ti bral, ti si osel in bi mislil, da
sem jaz osel. Ako ti pá pišem: jaz sem osel, boš
po tem takem tudi ti bral: jaz sem osel, pa boš
vedel, da si ti, osel. — Tvoj oče Bedakovič.

Še drugih par pisem.

Sin piše očetu:

Ljubi oče!

Noč in dan se moram učiti, zatoraj ne utegnem
mnogo pisati. Prosim, pošljite mi 10 gld., drugokrat
vam pišem več? Vaš sin Modrijan, mlajši.

Oče piše sinu:

Ljubi sin!

Tudi jaz ne utegnem pisati mnogo; pošljem
ti 2 gld., drugokrat manj! Tvoj oče Modrijan,
starejši.

V nebo vpijoče.

Duhovnik v nekem malem mestecu se je enkrat
na prižnici prav zeló hudoval nad spridenostjo
in brezbožnostjo sedanje mladine.

V nebo vpijoče je, pravi patetično, kako malo
pazijo nekteri stariši na svoje otroke. Otroci, ki
še hoditi in govoriti ne znajo, letajo okoli po
ulicah ter govorijo najsurovejše in najgrše reči.

Še premlad.

Sosedinja mesarica nagovori župnika kazaje na
svojega šestletnega fantiča, ki se ravno z nekim
drugim paglavcem ravsa: »Častivredni! glejte mojega
Franceljna, to vam je dečko! uže vé kegljati,
kvartati in preklinjati, kakor kak husar.« Župnik
popraša ženo: »Ali zna deček tudi kaj moliti?«
Mesarica pa mu odgovori: »Ne, moliti še ne zna;
za molitev je še vendar-le — premajhen in premlad.«

Na nosu se ti pozna.

Mati: »Mirko, Mirko, si danes uže zopet lizal
smetano!«

Mirko: »O ne, mama!«

Mati: »Ne laži, vsaj se ti še na nosu pozna!«

Mirko: »O ne, mama, to je še od včeraj!«

Zaušnica.

Mali Ivanek prileti k materi ter toži, da so
mu dali oče zaušnico. Oče, to slišavši, naglo pravijo:
»Uže spet lažeš! Bi še eno rad?«

Ne zlogov in besed požirati.

Ljuboslava: »Mama, gospod učitelj so me danes
okregali! — Sem — (joka) sem — morala čitati
in — tu so rekli, da — slabo čitam, ker zmiraj
zloge in besede požiram!«

Mati: »Za božjo voljo! Zloge in besede požiraš!! In zato si še kregana! Ti vbogi otrok! —
Ne, ne boš več čitala, to naj storé otroci vbogih
starišev, čijih želodci so bolj navajeni prebavljati
take stvarí!«

Brez skrbi.

»No zlati moj sinek, si svojo šolsko nalogo uže
napravil?« — »Mi je ni treba delati.« — »Pač,
moraš jo narediti, zlati moj, drugače boš v šoli
za enega zadi.« — »O, mama, sem itak uže zadnji.«

Srečen pes.

Mali Josip reče domačemu psu: »Oj Perun, oj
Perun, kako je tebi dobro! Ni se ti treba umivati,
ne česati, pa tudi v šolo hoditi ti ni treba!«

Otroci morajo doma biti.

»Otroci morajo lepo doma biti«, pravijo oče
jezno. — »Zdaj rečete to, ko bi naj šel z vami na
sprehod«, pravi sinko. »Kedar pa moram v šolo iti,
pa ne rečete ničesar!«

Velik butec.

Oče so se igrali z Matijčkom. Matijček vzdvigne
roko k višku ter pravi: »Kaj ne, oče, kader bom
tako-le velik, potlej ne bom več majhen?« — »To
se zna«, rekó oče, »potlej boš pa uže velik butec.«
— »Kaj ne, oče, tako velik, kakor ste vi«, odgovori
Matijček.

Kaj se z lažmi pri otrocih opravi.

Kmetica nabere velik lonec strdi. Da bi jo pred
svojim osemletnim sinekom obvarovala, mu reče:
»Ne jej mi iz tega lonca, tu noter je hud strup;
če ga le nekoličkaj okusiš, moraš umreti.« — Ko
odide kmetica necega dné po poslu od doma, naroči
sineku, paziti med tem na kure, da jih kaka ujedna
tica ne dobi. — Sinek pazi prav skrbno, pa oj nesreča!
jastreb prileti ter mu vzame dve najlepši kuri. Da
bi se ne zgodila še večja nesreča, zveže deček vse
kure na vrvico, češ, zdaj ne morejo narazen in če
pride krilati ropar zopet, ne bo mogel nobene odnesti.
Res prifrči ropar zopet in potegne kar vse
kure s seboj. To spravi dečka ob vso pamet. Bojé
se, da ga bodo mati preveč kaznovali zavoljo te
nerodnosti, sklene — se ostrupiti. Gre in poišče
lonec, v kterem je bila strd shranjena. Mené, da
ima sam hud strup pred seboj, pojé vso strd.

Ko kmetica domu pride in vidi, da ni nobene
kure pri hiši, vzame palico, da bi dečka našeškala.
A deček se spusti na kolena in milo proseč, pravi:
»Oh, mati, ljuba mati! nič me ne tepite! vsaj ne
bom več dolgo živel!« — »Zakaj? ti nepridiprav
ti!« — »Ker sem cel lonec onega strupa popil.«
— Žena sedaj ne vé, bi se li jezila ali bi se li

dečkovi neumnosti smejala. Iz enega zla je napravila
s svo lažjo dva.

Moder šolski nadzornik.

Neka gospa pripelje svojega trinajstletnega sina
k šolskemu nadzorniku ter toži, da ga je učitelj
tako pretepel, da ne more desne roke do glave
vzdigniti. Nadzornik veli sinku, naj se toliko sleče,
da bo videl poškodovanje. Deček vboga. Ko nadzornik
zagleda plavkasto progico na hrbtu, reče:
»Da, moj sinko, gospod učitelj so te res precej
močno vdarili; pa nikakor ne dvojim, da si to zaslužil,
kajti poznam te uže dalj časa za pravega
hudobneža, ki svojemu učitelju mnogo britkosti in
težav napravlja. Še dalj časa pa poznam tvojega
gospoda učitelja kot potrpežljivega, dobrega moža,
ki ne kaznuje pred, da ga sila k temu primora.«
Ko pa gospa le vedno povdarja da njen sin vsled
tega vdarca ne more roke niti do glave vzdigniti,
dè ji nadzornik: »Ljuba žena, dal vam bom dober
svet in če ga uporabite, bo vaš sin uže danes zvečer
roko lehko do glave vzdignil. (Gospa posluša radovedno.)
Umijte mu namreč, kakor hitro pridete domu,
hrbet z mrzlo vodo, privežite mu zdravo roko trdno
k truplu, na glavo pa kos kruha ter ne dajte mu
ničesar jesti. Uverim vas, da bo sinček še danes
zvečer otrplo roko prav lehko do glave vzdignil.«
Gospa uvidi, kam nadzornik meri, se poslovi in odide.

Nedovoljeno veselje.

Necega Italijana so imeli obesiti. Pri zadnjem
obiskovanji v zaporu ga vpraša njegova soproga,

ali bi ne smeli otroci navzoči biti, ko ga bodo obesili?
Obsojenec odgovori, da ne. Njegova ljubeznjiva
soproga reče na to: »To se uže vidi na tebi!
Tak si bil vedno. Če bi imeli ubogi otroci res kako
veselje užiti, ne privoščiš jim ga.«

K sedmi božji zapovedi.

Deček: »Oče, rokavico sem našel!«

Oče: »Samo eno?«

Deček: »Da, na drugi je še mož sedel.«

Prekanjenost.

Oče: »Tu, sinko, imaš vrč in prinesi mi piva!«

Miško: »Oče, dajte mi tudi denarja!«

Oče: »Za denar piva prinesti bi vsak znal,
skusi ga dobiti tudi brez denarja.«
(Miško gre. Čez 10 minut pride nazaj ter postavi
vrč na mizo.)

Miško: »Tu imate, oče!«

Oče (hoče piti, pa vrč je prazen): »Kaj pa to?
Vrč je prazen!«

Miško: »Iz polnega vrča piti bi vsak znal, —
skusite piti tudi iz praznega.«

Lilije.

Meščan vpraša tovariša: »Zakaj pa se v našem
mestu možki tako redko ženijo?« Tovariš mu odgovori:
»Temu so sedanje mestne gospe in gospice
krive. Kajti o njih velja to, kar v svetem pismu o
lilijah čitamo: so kakor lilije na polji, ne šivajo,
ne predejo in vendar niti Salomon ni bil v svoji
krasoti tako oblečen, kakor ena izmed teh!«

Loterija.

Slavni Krištof Šmid pripoveduje, kako je njegov
oče, pameten in skušen mož, dajal ljudem dobre
svete. Nekokrat zvé, da nek kmet rad v loterijo
stavlja. Da bi mu norost tacega početja prav jasno
dokazal, mu reče: »Mislite si, zunaj na dvorišči
devetdeset belih ovac in le eno črno vmes. Pa bi
vam lastnik teh ovac rekel: Če plačate dva ali tri
groše, smete z zavezanimi očmi iz teh devetdeset
belih ovac ono črno vjeti. Če se vam posreči, jo
vloviti, naj bo vaša, če pa je ne vlovite, je pa denar
moj. Bi li dali dva ali tri groše za tako negotovo
reč?« — »Ne«, pravi kmet, »kako bi zamogel ravno
ono črno ovco zadeti? Denar bi zapravil, a ovce
ne bi dobil.« — »Glejte«, rekó zopet oče, »tako je
tudi z devetdesetimi številkami v loteriji!« — Boljši
je vrabec v roki, kot golob na strehi.

Nekdo, ki ni bil ganjen.

Pri cerkvenem žegnanji v neki vasi je župnik
tako ginljivo pridigoval, da so se vsi po cerkvi jokali.
Le nek kmet je ostal na videz mrzel in neganjen.
Ko opravilo mine, vpraša ga eden, pred
blizo njega stoječih, kako da njega današnja pridiga
ni do solz ganila? »E kaj se bom jokal«, odgovori
mu, »ko pa nisem iz vaše fare!«

Pobotano.

Bila je v nekem kraji procesija. Nazaj gredé
oglasi se križonosec v neki krčmi ter si dá postreči
po želji. Ko se najé in napije, zapazi, da nima denarjev
pri sebi. Vpraša krčmarja, če velja, da mu
zastavi križ, kojega je nosil pri procesiji. Krčmar
vzame križ, postavi ga v kot, a križonosec odide. Nek
pri sosedni mizi sedeči kmet vidi vse to, stopi pred
krčmarja, plača jed in pijačo za križonosca ter
vzame zastavljeni križ. Imevši krčmo za hrbtom,
pravi križu: »Glej, ljubi moj Kristus, nekdaj rešil
si ti mene, danes sem pa jaz tebe in tako sva
sedaj »kvit!«

Kaj je v peklu lepega.

Kmet vidi v cerkvi poslednjo sodbo namalano.
Vstopi se pred podobo ter posebno pazno ogleduje
peklenski ogenj in one, ki goré v njem. To vidi
nek imeniten gospod; gre k njemu ter ga vpraša,
če se mu pekel res tako zeló dopada? Kmet odgovori:
»Da, prav zeló se mi dopada; posebno zato,
ker ne vidim v njem nobenega kmeta, ampak samo
gospôdo.«

Kako svoje grehe zvemo.

Tepalovič je imel čudno navado, da je vselej,
predno je šel k spovedi, pretepel svojo ženo. Ko ga
nekedo vpraša po vzroku te čudne navade, mu odgovori:
»Če se mislim spovedati, se ne morem takoj
spomniti vseh svojih grehov, zato tepem ženo tako
dolgo, da se razjezi ter mi začne naštevati vse
grehe, kar sem jih od zadnje spovedi storil.«

Pet očenašev.

Pri spovedi naloži župnik nekemu kmetu, naj
za pokoro moli vsak dan pet očenašev in pet češčenih
si Marij. Kmetič strese z glavo in reče: »O
gospod župnik! kaj vam vendar ne pade v glavo,
jaz znam le en očenaš in le eno češčeno si Marijo,
od kod neki bodem druge štiri vzel?«

Kmetska pohlevnost.

Kmet gre k sv. obhajilu. Ravno ko pride iz
pod kora, pljune mu nekdo na glavo. »Čakaj, kanalija«, pravi kmet jezno, »danes nočem kleti; pa
ko bi bil drugi dan, naj te kar h .... vzame!«

Post.

»Danes«, reče kmet Požirovec na veliki petek
svoji ženici, »danes napravi mi samo deset štrukljev,
ne dvanajst kot včeraj, pa naj bodo današnji zato
nekaj večji!«

Kje je pa sin?.

Nek reven kmet se podá k župniku ter ga
prosi, da bi mu pomagal. Župnik mu reče: »Dal
ti bom nekoliko mernikov žita, ako se prekrižaš.«
Kmet poskusi ter se žalibog prepriča, da se je uže
prekrižati pozabil. Župnik mu reče, naj gre domu,
pa ko se nauči, sme po žito priti. — Drugi dan na
vse zgodaj pride zopet kmet ter se prekriža, rekoč:
»V imenu Boga Očeta in svetega Duha — amen.«
— »Kje je pa Sin?« zavpije župnik. »Doli čaka z
žakljem,« odgovori kmet.

Pohorec.

Nek Pohorec se je sprl z lastnim sinom, ki
je ravnal nehvaležno z očetom. Mnogo let se nista
več pogledala in starec je zbolel, da ni bilo več
upati zdravja. Duhovni gospod si je prizadeval, kar
je mogel, spraviti ju pred očetovo smrtjo in sin je
bil uže mehak, samo da se ni upal k očetu, dokler
mu ni odpustil. Pri očetu pa je bilo zastonj vse
prigovarjanje, sina ni hotel več videti. »Ali kako se
upate pred Božji stol«, pravi mu duhoven, »če se
ne pomirite s sinom; tako ne morete priti v nebesa!« — »Pa ne bom silil«, je dejal starec in umrl.

Iz navade.

Župnik sreča jokajočega se kmetskega dečka.
»Kaj ti je, sinko?« vpraša ga. Ihté odgovori deček:
»Kar je človeku najljubše, to vzame vrag najpred!«
— »No, kaj pa se je zgodilo tako strašnega?« méni
župnik. — »Oh, oče so mi umrli«, pravi deček ter
gre dalje.

Vrag ujet.

Nekje na Dolenjskem je bila vdova z malim
otrokom; nje ranjki mož jej je zapustil nekaj premoženja.
Necega večera stopi v sobo — hudič
strašne podobe in hoče vzeti novorojenega otroka,
češ: otrok še ni krščen, tedaj je moj, ali pa ga
moraš odkupiti s svojim denarjem! Žena vsa prestrašena
reče: »Čeravno sem le revna ženska, raje
dam vendar denar, nego otroka.« Gre in prinese
hudiču svoj denar, okolo 1000 gld. Hudič je bil
denarja bolj vesel, nego otroške duše, — dokaz,

da so v peklu tudi nekteri revni vragi — in gre
hitro svoj pot. Drugi dan je žena potožila župniku
svojo nesrečo. Ta je pa brž spoznal, kaj to pomeni
in vprašal ženo: »Komu ste pa povedali, da imate
denar?« Žena reče: »Nikomur druzemu, ko babici.«
— »Dobro«, reče župnik, »pojdite tjá k babici in
pobahajte se, da imate še dosti denarja, da vam
je hudič sicer papirnati denar vzel, pa da imate
zlata in srebra še zadosti.« Žena gre k babici in
se pobaha, koliko ima še denarja v zlatu in srebru
in da se za tisto še ne zmeni, kar jej je »nebodigatreba«
vzel. Med tem časom pa se je opozorila
žandarmarija, in žandarji so prišli in se poskrili
pod posteljo in po kotih tiste hiše, kjer je vdova
stanovala. — Še tist večer so prišli namesto enega
kar trije hudiči in zahtevali od vdove zlata in srebra.
V tem hipu priskočijo žandarji in primejo hudiče
za vrat. Hudi duhovi pa, groznih rogov, obrnenih
kožuhov, železnih verig oropani in po obrazu z
vodo vmiti, so se izkazali kot babica, nje mož in
njiju sin.

Kako je nek deželni vladar svoje kmete v cerkev spravil.

Minolo je uže nekaj let, odkar je v neki mali
nemški državici vladal vsega spoštovanja vreden
vladar. Nekedaj zvé ta vladar, da kmetje neke vasi,
namesto da bi ob nedeljah šli v cerkev k božji
službi, sedé le po krčmah pri žganju, pijejo, kolnejo
in govoré razne nespodobne reči. Vojvoda, ki ni pri
vsaki reči tesnosrčno povpraševal, po kterem postavinem
paragrafu bi se dalo to ali ono zló odpraviti,
ampak je skušal povsod sam pomagati, se

je hotel sam prepričati o istini te govorice, ktere
ni rad verjel.

Neko nedeljo je toraj ogrnil boren plašč, pritisnil
širokokrajen klobuk globoko na čelo ter šel
v ono vas. Ker je ravno skup zvonilo, se je podal
v krčmo. In res, kmetje so sedeli tu okoli mize in
se niti zmenili niso, da vabi v cerkev.

Akoravno je vojvodu to krčemsko opravilo zeló
zamrzelo, kazal se je vendar kot bi mu bilo to
po vsem po volji ter se je celó v sredo med kmete
vsedel. Kmetje pa, ki ga niso spoznali, nego mislili,
da je eden njih pajdašev, so praznovali svojo nedeljo
naprej.

Kmalu so dobili na mizo v skledi velik vrč
žganja. V žganje so dali nekoliko sladkorja ter zažgali
špirit v skledi. Ko je špirit pogorel, zmešali
so žganje in sedaj vzel je na desno od vojvoda
sedeči kmet vrč ter pil. Napivši se, dal ga je svojemu
desnemu sosedu, rekoč: »Daj ga naprej!« Ta
je tudi pil ter ga z istimi besedami dal naprej.
Tako je šel vrč okoli od enega do druzega, dokler
da je priromal k na levi kneževi strani sedečemu
kmetu. Ko se je tudi ta napil, dal je vrč z istimi besedami
knezu. Knez vzame vrč, nastavi ga k ustam,
a pil ni, ampak ga z besedami: »Naj gre zdaj tu
okoli«, dá zopet svojemu levemu sosedu nazaj.
Sosedu ni bilo treba vrča dvakrat ponujati, nego
vesel ga vzame, pije ter ga da svojemu levemu
sosedu. Tako je šel sedaj vrč naopak okoli, od enega
do druzega, dokler da je prišel zopet k tistemu, ki
je prvi pil. Ta izroči vrč zopet vojvodi, ki ga
z veliko resnostjo vzame. Vojvoda tudi sedaj ni
hotel piti, pa vrča tudi naprej ni dal, ampak postavil

ga je mirno in slovesno na mizo. Ko je vrč
na mizi stal, vzdigne vojvoda počasi roko ter
dá svojemu desnemu sosedu tako zaušnico, da
mu je kar po glavi zazvenelo ter zraven reče
z istim mirnim glasom, kot pred pri vrču: »Daj jo
naprej!«

Ves divji skoči kmet kvišku, da mu posojeno
glavnico z obrestmi vred vrne. Pa tudi vojvoda
vstane, pogleda kmeta s svojim resnim, prebodljivim pogledom v oči ter ponovi z onim trdim,
mirnim glasom, kot je pred vrč naprej pošiljal:
»Daj jo naprej!« in ker je ob enem tudi svoj plašč
odgrnil in je kmet po na prsih visečih redih in meču
na njegovi strani spoznal, da ima kneza pred seboj,
o kterem je vedel, da ne razume šale, vpádl mu je
pogum. Obrne se toraj ter dá svojemu desnemu
sosedu zaušnico, močno, kot jo je sam dobil, rekši:
»Daj jo naprej!«

In kakor je pred vrč z žganjem šel na desno
okoli, tako je šla sedaj zaušnica. Ko je tudi na
kneževi levi strani sedeči kmet uže dobil svoj delež
ter se h knezu obrne, zasoli mu ta še na desno
uho eno ter reče, kot pred pri žganji: »Naj gre
zdaj tu okoli!« Tako je šla zaušnica sedaj na levo
okoli.

Ko je cel pot obhodila, knez molčé odide
ter pusti kmete same, da so tem ložje premišljevali
očetovsko to darilo. Pa so jo tudi brez dolgega
premišljevanja tako dobro uganili, da prihodnjo nedeljo
ni mogel vrč z žganjem več okoli hoditi,
ampak so bili vsi ti kmetje lepo v cerkvi pri božji
službi zbrani.

Zakaj se je treba ženitve bati.

Kmet reče svojemu uže odraslemu sinu,
naj gleda, da se kmalu oženi. Sinko pa se začne
iz same boječnosti jokati. Oče mu prigovarja, pa
ker vse nič ne pomaga, reče mu jezno: »Česa pa
se bojiš, neumnež? Kaj pa se ti bo neki zgodilo?
Poglej mene, ali nisem tudi jaz oženjen?« — »Da,
to je čisto kaj druzega«, odgovori ihte sinko, »Vi
ste se lehko oženili, ko ste vzeli mojo mater, a
jaz naj bi jemal kako čisto tujo!«

Volk in Medved.

V neki vasi sta bila dva kmeta; prvi se je
pisal Volk, a drugi Medved. V tej vasi pa je
živel tudi bogati Tine, ki je imel dve zeló pridni
hčerki, ki ste se pozneje omožili. Necega dne pride
k Tinetu njegov prijatelj, ki je bil uže več let z
doma. »Kako pa je to«, vpraša prijatelj Tineta,
»da tvojih hčerij nikjer ne vidim? Kje pa ste?« —
»Veš, ljubi moj«, odgovori šaljivo Tine, »pri svojih
hčerah sem bil zeló nesrečen, ker eno mi je vzel
Volk, a drugo mlajšo pa Medved.«

Oba vesela.

»Kako živiš s svojo novo poročeno ženkico?«
vpraša prijatelj prijatelja. »Prav veselo«, odgovori
vprašani. »Ona meče lonce, sklede, piskre in kar koli
jej v roko pride v me. Če me zadene, se veseli ona,
če pa ne, se veselim pa jaz in tako sva oba vesela!«

Gospodar pod mizo.

Mož je imel bogato pa hudo ženo, ki ga je
večkrat natepla. Vendar tega ni dal za živi svet

komu veljati. Nekokrat uide razdraženi ženi pod
mizo, ko nenadoma sosed v sobo vstopi. Začuden
vpraša ta, zakaj pod mizo sedi? Jezen mu zavrne
mož: »Kaj to tebi mar, jaz sem tukaj gospodar in
lehko sedim, kjer koli hočem!«

Najboljša žena.

Tikvič skoz in skozi mirna in pohlevna dušica
je imel jako prepirljivo ženo. Vsakokrat je morala
imeti zadnjo besedo. Ko ga je ravno nekokrat zopet
prav hudo ozmirjala, in sicer vpričo prijatelja, reče
mož: »Nič se ne kregaj nič, ljuba moja, saj jaz
dobro vem, da imam najboljšo ženo izmed vseh.«
— »Vraga imaš, pa ne najboljše žene«, se zadere
togotna žena.

Nevarno pihanje.

Žena: »Zakaj ne ješ mesá, Andrejec?« — Mož:
»Je še prevroče.« — Žena: »Pa ga malo popihaj, da
se ohladi.« — Mož: »Popiham ga lehko, ali se bojim,
da bi ga s pihanjem ne odpihnil, ker je tako
velik kos.«

Podedovanje.

Jezična žena, mati še bolj jezične hčere, je
nekokrat hudo nejevoljna bila ter svojemu možu
jezno dejala: »Ljubi Bog, kako hudoben jezik ima
najina hči, hotela bi sedaj vedeti, od katerega izmed
naju da je dobila, od mene ali od tebe?« Mož
jej mirno zavrne: »Od tebe gotovo ne, kajti ti ga
imaš še zdaj!«

Dvojen uzrok.

Kmet je imel ženo pijanko. Hotel jo je pijančevanja
odvaditi. Dal je tedaj na dno navadne kupice
namalati — samega peklenščeka, da bi se ga
vstrašila, kader bi hotela piti. Toda žena se peklenščeka
ni vstrašila, ampak še bolj je pila rekša:
»Peklenščeku pač kapljice ne privoščim.« Na to
veli kmet peklenščeka zbrisati in namalati angeljčka.
Ali tudi to ni pomagalo in ko jo je nekokrat mož
kregal, mu je djala: »Ljubi mož, ne jezi se, angeljček
v moji kupici je tako lep, da ga moram večkrat
na dan pogledati!« — Žena je ostala, kar je
bila — pijanka.

Kdo bo lonec pomil?.

Na sv. Martina god pride kmet Marko zvečer
nekoliko vinjen domu in ukaže Mici, svoji ženi, naj
mu kaše skuha. Sam ne vé, kdaj jo je jedel zadnjič.

»Bog pomagaj, ali si znorel, ali kaj ti je? Nocoj
— in kašo, in prav nocoj, na sv. Martina god!«
zagrmi nádenj njegova zakonska polovica. Ne gre
jej v glavo, zakaj nje »stari« hoče kašo in ne kaj druzega.
In prav nocoj, na sv. Martina večer, ko se
vendar spodobi kaj mesnega. — Ali Marko je bil
trmoglav in kar je rekel, je bilo kakor pribito.
»Veš kaj, Mica! Do sedaj se še nikoli nisva bila
sprla, pa tudi nocoj se ne smeva. Ti mi skuhaj kašo,
pa je konec besedij! Če tebi ne tekne, skuhaj si
kaj posébe!« To rekši, svojo »staro« prav resno
pogleda.

Mati Mica bi bila gotovo molčala; a danes je
sv. Martina god in kašo za večerjo se res ne spodobi.

Mica molči in misli. In kaj pravite, kakšne
misli jej rojijo po glavi? — Kašo skuhati je lehka
reč in če je tudi sv. Martin danes, ali kdo bo
lonec pomil?

Malokteri bralec teh vrstic še ni jedel te rajskoslastne
jedi, in malokteri izmed tistih, ki so kašo
uže jedli, vé, kako težko je lonec pomiti, a brez
kropa se ne dá niti skorja od lonca ločiti. Ko bi
imela kako deklo, bi bilo uže še. Mica pa rada vse
sama opravlja, samo, da ji ni treba nič plačati.
In sedaj bi morala ona lonec pomiti! Ne boš!

Marko, se vé da, je dobro vedel, da se bo
njegova »stara« branila kaše kuhati; tudi je dobro
vedel zakaj. Zato le molči in čaka, kaj poreče Mica.
— »Če boš ti lonec pomil, ti je skuham, ali jo
pojdi pa sam kuhat«, odreže se Mica moško. Toda
Marko ni znal kuhati, pomival pa tudi še ni nikoli.
Utegnilo bi se pripetiti, da lonec vbije, ker je bil
precej neroden. In kaj potem? To jej vse razloži
in še pristavi, naj bi se sporazumela na kak drug
način. »Že velja«, pravi Mica, »jaz ti kaše skuham;
a kdor po večerji prvi izpregovori, pomije lonec.«
Češ, sedaj ga imam. Sosed pride nocoj gotovo malo
povasovat in ž njim bo moral govoriti.

Za dobro uro je kaša uže na mizi. Sline se
mi cedé, ko vidim Marka, kako hlastno jé prezabeljeno
kašo. Kdo bi mi zameril? Se vé da, Mica
se kaše še dotakniti noče; kava, ta blažena kava!
Povečerjata. Po stari navadi bi imela moliti rožni
venec. A kdo bo začel? Lonec bi pomil, kdor prvi
jame moliti! Vest ju začne peči. Toda — kaj je
stara navada, kaj vest, kader je treba lonec od
kaše pomiti! Poklekneta in molita vsak za-se. Odmolita.

Zimski večer je dolg; soseda le ni. Marko
se je vsedel za peč in puši iz pipe, ki jo je neki
podedoval po svojem starem očetn. Vidi se mu,
da mu tobak diši; kajti nabasal jo je uže v drugo.

Pozno je uže bilo naslednji dan; a pri Marku
so še vežne duri in vsa okna zaprta. Čudno se to
zdi sosedoma, ker sta bila Marko in Mica navadno
zgodaj na nogah. Danes pa je uže ura devet in še
vse je zaprto! Soseda gresta pogledat; trkata in
trkata, a vse zastonj! Marko in Mica sta pa sladko
ležala na mehkih posteljah. Ni njemu ni njej se ni
zljubilo vstati, ker sta oba dobro vedela, da bo
prišel kdo in da bi bilo treba govoriti. Soseda le
močnejše trkata in razbijata na vežne duri. Marko
in Mica se pa gledata, kakor bi si hotela reči:
eden izmed naju bo vendar moral prvi izpregovoriti.
A Marko je bil mož-beseda, Mica pa tudi
ni bila samo malo trmasta.

Soseda vlomita v hišo in prilomastita kar naravnost
v sobo, kjer sta naša ljubeznjiva zakonska
premetavala svoje stare kosti po posteljah. »Za
božjo voljo, sosed, kaj vam je? Povejte vendar, kaj
se vam je pripetilo?« Malomarno izvleče Marko roko
izpod gorke odeje in pokaže s prstom na Mico.
Stopita k Micini postelji; a Mica zopet kaže na
Marka. Soseda hodita od postelje do postelje, od
Mice do Marka, od Marka do Mice. Vse zastonj!
Besedice ne moreta izvleči iz nikogar.

»Pa naj reče kdo, da nista znorela?« pravi
prvi sosed. »Ali pa jima je Bog jezike zavezal,«
pristavlja drugi. Premišljujeta in ugibata, kaj jima
je storiti. Tukaj ni, da bi ju čuvala, ker je treba
iti na delo. Prvi sosed ostane pri Marku, a drugi

hiti k župniku ter mu razloži vso nesrečo. »Pridem
pogledat«, pravi župnik, »vi pa pojdite nazaj in me
počakajte; po maši pridem.«

Čez dobro uro res pride župnik in vpraša
Marka, kaj mu je. Marka kaže s prstom na svojo
Mico. »Mica, povejte, kaj vam je?« vpraša župnik
tudi njo. Vse zastonj. — »Vesta kaj,« reče župnik
sosedoma, »zamudila sta pri delu mnogo; škode pa
ne smeta trpeti. Vzemita na mojo besedo, kar se
vama zdi, za plačilo!«

Soseda jameta takoj preiskovati, kaj bi bilo
za nju. Pregledata najprvo Markovo obleko. Suknja
bi bila dobra, a kdo bi jo kupil? Pregledujeta Micino
obleko. Sukneno krilo, to je nekaj vredno! Ne,
Mica ima srebrn obroč za čez pas, ali srebrn pas.
Ta bi se najložje dal spečati.

»Vé presnete mrhe volčje, vé, tatinske; vama
pokažem, kaj se pravi ropati!» zavpije Mica, skočivša
s postelje.

»Hó, hó, pomila ga boš, pomila!» vpije Marko
pod odejo, kakor bi bil prismojen. »Hó, hó, pomila
ga boš ti.«

Župnik in soseda ga gledajo, kakor »tele nova
vrata«, dokler jim Marko ne razloži vse dogodbe
od začetka do konca. In Mica, če tudi precej nejevoljna,
je naposled vendar pomila lonec. »Si. N.«

Kako se mutast ozdravi.

V Šopronji na Ogerskem je imel bogat meščan
trmasto ženo, ki po 3, 4 ali 5 dni ni spregovorila
ž njim ne besedice. Ako je skušal z lepega
kako besedico iž nje izvabiti, je postala še bolj trmasta

ter časi kar po 14 dni ni govorila. Ko mož
uže nobenega druzega pomočka zoper to trmo ni
znal, pošlje neko nedeljo ravno pred pridigo listek
k župniku, v kterem ga prosi, naj moli javno na
prižnici za njegovo gospo, ki je uže 14 dni mutasta.
Dobremu župniku, kteremu cela komedija ni bila
znana, zasmili se žena prav zeló. Na prižnici govori
toraj prav ginljivo, kaka nesreča je, če zgubi kdo
dar govora; na zadnje pozove vse v cerkvi pričujoče,
moliti za gospo J. J. (imenoval je se ve celo
imé), ki je uže celih 14 dni mutasta. Gospej, ki je
bila tudi v cerkvi pri pridigi, postajalo je vroče in
skoro bi bila jeze in sramote počila. Komaj mine
opravilo, leti domu se joče in kriči nad možem, ki
jej je tako sramoto napravil. Ko pozneje tudi mož
domu pride in sliši, da njegova žena zopet govori,
pade na kolena ter glasno reče: »Čast in hvala
Bogu, da moja žena zopet govori; zdaj uvidim, koliko
pomaga vzajemna molitev!«

Oslovska mati.

Neko bablje žene dva oslička napajat. Sreča
jo nekaj šolarčkov, ki so ravno prišli iz šole, in ti
starko pozdravijo: »Dober dan, oslovska mati!«
Starka jim brž odvrne: »Bog daj tudi vam, moji
ljubi otroci!«

Vzreja telet.

Še mokroušesen strežnik pri neki knjigarni je
zapazil, kako si je nek kmet ogledoval knjige na
ogled izstavljene. Zlobni mladič ga nagovori: »Oče,
vi ste gotovo z dežele doma.« Kmet mu odgovori:
»Da, sem z dežele, toda zakaj me vprašate?« —

»Eh, jaz imam knjigo, ki je ravno vam potrebna,
namreč: Kako se morajo izrejati teleta.« —
»Gospodič«, mu zavrne žaljen kmet, »dajte ono knjigo
svoji materi, ta jo bo gotovo še bolj upotrebila«,
in odide.

Ponižnost.

Hripava babica prinese neko zimo dete h krstu.
Vstopivša v hišo duhovnikovo, začne močno kašljati.

Župnik jej reče, naj stopi k pljuvalniku! Ali
ponižna babica se vsekne in izhraklja na snažno
omita tla ter reče: »Čestiti gospod, ponižno jih
prosim, za me je tukaj tudi dobro!«

Ubogi Bog.

Jurij je svojo ženo pokopal in se močno jokal.
Sosed ga pride tolažiti, rekoč: »Kaj boš se toliko
žalostil in jokal, vsaj nisi imel nikoli dobre ure pri
rajni Urši, vesel bodi, da jo je Bog vzel!« — »Ravno
zato se jočem, da jo je Bog k sebi vzel; kajti jaz
sem se je po petnajstletnem trpljenji vsaj srečno
znebil, toda kaj bo še le Bog moral prestati, ki jo
bo na vse večne čase moral pri sebi imeti?!«

Pogrebščina.

Jurovič pride po pogrebu svoje žene k župniku
ter ves žalosten pravi: »Častivredni, pogreb bi rad
plačal!« Prijazno odgovori mu župnik: »Jurovič,
vem, da vam je šlo zadnje čase trdo, zato vam ne
bom nič računil.« Jurovič: »Potem vam pa tisočkrat
Bog plati!« Nato gre Jurovič k učitelju: »Gospod
učitelj! rad bi plačal pogreb za mojo ženo,
koliko sem dolžan?« Učitelj: »Vsaj veste, da vselej

polovica onega, kar se plača gospodu župniku.«
Jurovič: »Tedaj vam pa petstokrat Bog plati!«

Premastno vino.

Kmet prinese svojemu župniku neko pismo.
Župnik je bil danes ravno dobre volje ter dá na
odgovor čakajočemu kmetu prinesti kupico vina.
Ker pa je bilo uže precej temno, zgrabi kuharica
po nesreči ono steklenico, v kteri je bilo olje ter
natoči kmetu namestu vina le olja. Kmet požrè enkrat,
pa ker mu pijača ne ugaja, ne pije več. Župnik
to zapazivši, reče: »No, ti moje vino ne diši?« —
»Ne posebno«, odgovori kmet, brisaje si usta, »je
malo premastno.«

Županova desetletnica.

Staremu in zaslužnemu županu so vaščani
hoteli desetletnico obhajati z veliko gostijo in so
sklenili vino pobirati. Vsak kmet bi imel kaka dva
litra vina v sod vliti, s kterim se je po vasi pobiralo.
Ali koj prvi kmet je vlil dva litra vode v
sod, misleč, da se polovnjaku vina njegova voda
ne bo poznala. Sod je obhodil celo vas in je bil
napolnjen. Ko je pa pri obedu prvi svetovalec kupico
natočil, da bi zvestemu županu napil, bila je
v kupici sama čista voda. Kakor prvi kmet, tako
so namreč vsi mislili in storili in sod z vodo namesto
z vinom napolnili. Pri obedu je pa imel vsak
težko vest ali povedati tega nobeden ni hotel in
osramoten se je drug za drugim iz hiše poizgubil.
— Bodi nam to v svarilo pri volitvah. Naj
nobeden ne misli: »Kaj se bom v volitve vtikal,
bodo uže brez mene opravili!«

Neprijetno voščilo.

Ko je še kmete tlaka in desetina stiskala, je
nek grajščak svoj god obhajal in povabil tudi župana
na obed. Ta je najel več ljudi in jim naročil,
naj se postavijo pri gradu pod oknom in kadar
bodo grajščaka slišali reči: »Bog živi župana!« naj
vsi zakričijo: »Žlahtnega gospoda tudi!« Ali primeri
se, da je služabnik veliko steklenico dobrega vina
prinesel. Ko jo je hotel postaviti na mizo, mu pade
iz rok in se razbije. Grajščak pa jezen nedostojno
zakolne: »Naj te, budalo, vrag vzame!« Hlapci
pod oknom pa zaslišijo glas grajščakov in na vsa
usta zavpijejo: »Žlahtnega gospoda tudi, žlahtno
gospó tudi, in njihovega oskrbnika tudi!«

Čudna enakost.

Leta 1848. se je raznesel glas po Avstriji, da
so národi dobili konštitucijo (ustavo). Kaj je to,
povpraševalo je mlado in staro. Vpraševajočim
kmetom je v savinjski dolini nek grajščinski gospod
to reč tako razložil: »Glejte, dobili smo ustavo, to
se reče: do sedaj je bil kmet pes, zanaprej smo pa
vsi — »glih!«

Še nekaj čez.

»Kako se kaj imate?« vpraša kmet nekega
reveža, kteri je bil vedno vesel in dobre volje.
»Prav dobro se imam«, odgovori revež, »kajti imam
vse, česar potrebujem in še nekaj čez.« Kmet se
temu čudi. »I kaj se bote temu čudili«, reče siromak,
»kar sem rekel, to je resnica; kajti glejte,

potrebujem usta in to imam, potem pa še nekaj
čez, in to je — nos.«

Vbogi bogatinci.

Po neki silni povodnji, pri kteri je mnogo ljudij
zgubilo vse svoje imetje, nabirali so milodare za poškodovane.
Ko so nabiratelji prišli tudi k nekemu
bogatemu skopuhu ter ga poprosili za kak dar, jim
ga je sicer dal, a zraven tužno zdihnil: »Oh! naj se
zgodi ktera koli nesreča, mi vbogi bogatinci
moramo vselej trpeti!«

Skupila.

Dva potepuha gresta mimo njive, kjer kmetovalec
seje. Porogljivo mu rečeta: »Oče, le delajte,
le, midva bodeva sad vašega truda vživala!« — »To
je prav lehko mogoče«, odgovori kmet, »kajti ravno
sejem konoplje, iz kojega prediva se spletajo vrvi
za vislice.«

Napitnica.

Sodnik Jeremija je praznoval svoj petdeseti
rojstveni dan. Ko so bili zbrani gosti ravno najboljše
volje, vstane njegov sin, vzame kupico v roko
ter pravi: »Vsem tu zbranim gostom srčen »živio!«
Na enkrat se spomni, da je pri tej napitnici pozabil
svojega očeta in ko glasno sam pri sebi reče:
Sem pač pravi osel! dodene še hitro: »In moj ljubi
oče tudi! Živio!«

Drag bik.

Nek oče je moral za svojega sina krave prodati,
da je mogel sin še naprej v šolo hoditi. Ko pa

oče čez leto in dan vidi, da se sin noče pridno
učiti, zdihuje in reče nejevoljno: »Oh, moj Bog!
vse krave sem moral prodati zaradi enega samega
bika.«

Goski.

Na lojternicah se je peljal premožen mož s
svojo gospo in dvema hčerkama iz Trsta v okolico.
Gospod in gospa sta sedela spredi, hčerki pa zadi.
Pri nekem kmetu je gospa potem kupila dve goski
ter ju dala zadi na voz. Ko so se zvečer zopet
do mesta pripeljali, vprašal jih je stražar: »Imate
kaj dacu podvrženega na vozu?« — »Dve goski
imam tukaj zadi«, pravi gospod. Ker stražar kupljenih
gosk ni videl ter si mislil, da gospod svoji
dve hčerki tako imenuje, reče smeje se: »Le peljite
naprej! Za take goske ni treba plačevati daca!«

Drobna jajca.

Bila je gospodičina, ki je rada prismuknjene
povesti prebirala, par francoskih besed se naučila,
po glasoviru ščipala in zraven prav čudno pela.
Druzega ni vedela ničesar, kakor k večjem še na
drago obleko misliti. Kuhinja, gospodinjstvo jej je
bilo nepoznano. Pripetilo se je, da je moža vlovila.
Kot mlada gospa pricepetá nekokrat z deklo na
trg. Brž zagleda precej drobna jajca v košari neke
kmetice ter začne nejevoljna vreščati: »Jojmene, kako
neumni ste pač kmetski ljudje; ali niste mogli drobna
jajca še par dnij na gnezdu pustiti, da bi bolj na
debelo vzrastla?«

Frišni raki.

Segavo babče je prineslo v Maribor rake na
prodaj. Brž pristopi suholasta meščanka, pol Slovenke,
pol Nemke, rekoč: »Diese »raken« sain »nikcs
frišni« — »So frišni, so,« jej odgovarja babče, »naj
le gospa povohajo!« Meščanka res povoha, ali jojmene,
v istem hipu jo vščipne rak s škarjicami in
se jej nemilo za nos obesi. »No, ali vam nisem
pravila, da so moji raki frišni«, reče sedaj babče
in se začne z vsemi okoli stoječimi na glas smejati.

Marljivi kmet.

Kmet, kteremu delo ni dišalo, poprijemal se je
dela samo toliko, kolikor je moral. Neka gospa,
idoč mimo njegovega polja, in opazivši, da nič ne
dela, reče mu: »Nu oče, kako to, da vi zmiraj le
stojite?« — »Ali res, gospá?« odvrne jej kmet, »nu,
če je temu res tako, hočem se vsesti.«

Skromnost.

Meščan se pelje na svoje kake pol ure zunaj
mesta ležeče posestvo. Ko si pogleda hrame, gre
se na vrt sprehajat. Tu najde vrtnarja, ki je, mislé,
da danes gospoda ne bo, spal v senci necega drevesa.
»Lenuh«, zakriči gospod jezno, »le spiš, namesto
da bi delal! Res nisi vreden, da te solnce
obseva!« — »Ravno zato sem se tu sem v senco
vlegel«, odgovori hladnokrvno vrtnar.

Dober strah.

Nekega gospoda v mestu L. so »boljši« berači
neprenehoma nadlegovali. Da bi se jim vbranil, napisal

si je na vrata svarjenje: »Es wird gebeten,
sich in angemessener Entfernung von der Thür zu
halten, da ich sie als Zielscheibe beim Revolverschiessen
benütze.« Pravil je, da imajo berači veliko
respekta pred to hišno tarčo.

Pogovor.

»Dober dan, kum!« — »Bog ga daj!« — »Od
kod pridete, kum?« — »Peljem kravo na semenj.«
— »A koliko cenite kravo?« — »Ravno izpod Turna
pridem.« — »Kum, vi ste gluh.« — »Zato pa grem
tukaj po senci, kjer ni muh!« — »Vi, kum, niste
druzega vredni, kakor da bi vam jih 25 nabrisal.« —
»Že so mi jih doma dajali 26, pa je nisem hotel dati.«

Da krava ne brca.

Na živinskem semnju v K. je nekdo kupil
kravo, a je sumil, da krava ni brez napake, kakor
je prodajalec zatrjeval. Ko je kravo pošteno plačal,
pravi prodajalcu: »No, zdaj mi pa po pravici povej,
ali ima krava kako napako ali ne! saj je zdaj uže
tako vse eno, ker je krava uže plačana.« Prodajalec
se malo namuzne in pravi: »Druzega nima, samo
brca rada.« — »O, to pa nič ne dé, če druzega
pogreška nima, mene ne bo brcala«, pravi kupec.
»Jaz znam to narediti!« Vsi radovedni, kako je to
treba narediti, ga prosijo, naj jim pové. Kupec počene
h kravi ter jo prime za vime in reče prodajalcu
enako storiti od druge strani. Ko prodajalec
uže tudi čepi, mu reče kupec: »No; zdaj pa denar,
ki si ga za kravo potegnil, predeniva iz rok v roke
pod vimenom, pa te ne bo nikoli nobena krava več

brcnila, jaz sem tudi tako na semnji naredil.«
Ko prodajalec kupcu denar pod vimenom v roko
dá, misleč, Bog vé kaka čarovnija se vrši, kupec
z denarjem vstane ter ga spravi in smejé se reče:
»No, zdaj pa mene ne bo več brcala!« — in odide.
Prodajalcu je pa krava, ki jo je brez napake prodal,
zdaj z napako ostala.

Suha krava.

Ubožen kmet je gnal kravo na semenj in jo
je ondu prodal. »Kravo si vendar preveč po ceni
prodal,« reče mu sosed Josip. — »E kaj bi to,«
odgovori kmet, »le pomisli, da je bila krava zeló
mršava in suha; kako bi jo bil mogel dražje prodati?« — »Prav lehko«, reče sosed Josip, »ako bi
jo bil poprej le malo zmočil.«

Izstradane krave.

Župnik pride do travnika, na kterem je sosed
Kravosek svojih 7 suhih in izstradanih krav pasel.
»No, sosed Kravosek«, reče mu župnik, »zakaj pa
redite 7 krav, če pa še za 2 nimate zadosti krme?«
— »Prav, prav, da vprašajo, časti vredni gospod
župnik, vidijo, jaz pač mislim, da 7 krav zamore
več gladu pretrpeti, kakor pa dve, in zato redim
sedem krav!«

Prebrisana vola.

Nek vrtoglavec je imel ostudno navado, kmete
dražiti in z jezikom pikati. Tako je delal nek dan
z oračem na polji, ali takrat je dobil hudo po
ustih. Ko se je namreč oraču uže zadosti zdelo,

mu reče: »Gospod, ker tako veliko znate, povejte
mi, zakaj moja vola pred plugom na besedo »ho!«
gresta na desno, na besedo »hi!« pa na levo?« Gospod
reče: »Tega pa ne vem.« — »No«, zavrne
orač; »vi tega ne veste, glejte! moja vola pa vendar
dobro vesta!«

Delo z glavo.

Kmet je vozil odvetniku drva iz gozda in je
terjal zato en petak voznine. To je bilo odvetniku
preveč. Pa kmet je rekel: »Vsaj si tudi vi za kako
tožbo date več kakor petak plačati, in vam vendar
ni težko storiti.« — »Da, prijatelj«, je odgovoril odvetnik,
»moram pa z glavo delati.« — »Vsaj so
morali tudi moji voli z glavo delati; ali mislite, da
so z repom vlekli?«

Pameten konj.

Na spomlad pride nekega dne kmet v hlev in
hoče svojega konja vpreči, da bi šel ž njim na polje.
Toda kljuse je ležalo stegnjeno in je bilo mrtvo. —
»Se vé da«, pravi kmet, »se vé da, tako je dobro
konj biti; vso zimo druzega nič ne delati nego zreti,
na spomlad, ko se delo začenja, se pa stegniti!«

Važen trenotek.

Madjar vgraša Švaba: »Čuj, prijatelj! Je li res,
da postanejo Švabi še le s 40. letom pametni?«

Švab: »Da, to je res! Vendar mora vsak dobro
paziti na oni trenotek, ko dopolni svoje štirideseto
leto; kajti če ga zamudi, ostane ravno tak osel
kot ste vi!«

Devetdnevna slepost.

Oger: »Povej mi, ljubi Tirolec, je li res, da vi
Tirolci še le deveti dan po rojstvu spregledate?«

Tirolec: »Da, res je! A kedar enkrat spregledamo,
vidimo pa devet milj daleč ogerskega bika!«

Čuden kotel.

Neki Hadji si je izposodil od svojega soseda
Turčina kotel, v kterem je žgal slivovico; ko je bil
gotov, je v izposojeni kotel dal en mali kotliček
ter je oba dal svojemu sosedu. Ta se je čudil, kako
pride, da dobi dva kotla, a posodil je samo enega.

»E, znaš brate,« reče Hadji Turčinu, »tvoj
kotel bil je brej, povrgel je tega-le malega in zdaj
sta oba tvoja! »Alah je vsemogočen!« — »Alah je vsemogočen!« odgovori pobožno Turčin, pa je radostno
odnesel domu oba kotla, starega in mladega, in
veroval je, da je njegov kotel bil brej in da je
povrgel.

Čez štirinajst dnij pošlje Hadji zopet po kotel
k istemu Turčinu. Ta, v nadeji, da bo njegov kotel
zopet povrgel, vzame največji svoj kotel ter ga posodi
Hadji, misleč, čim večji bo stari kotel, tim večji
bo potem mladi. — Ali preide precej časa, a kotla
le ni nazaj. Gre toraj Turčin vprašat, kaj je s kotlom,
pa mu Hadji reče: »E, brate moj, tvoj kotel je umrl,
moli mu za dušo!« — »Kotel nima duše, ne more
umreti«, pravi Turčin. — »Če je mogel imeti mlade,
je mogel tudi umreti. Alah je vsemogočen!« reče
na to Hadji. »Alah je vsemogočen!« je vzdihnil Turčin
ter odišel žalosten brez kotla domu in ni veroval,
da je kotel umrl.

Telegraf.

Legenski grof si je napravil v svoji graščini
hišni telegraf. Kmet iz bližnje okolice pride kmalu
na to v grad ter sliši o tej čudni napravi. Ko pride
domu, pravi svojim sosedom: »V našem gradu se
je nekaj čudnega zgodilo, samo ne vem prav, ali
je postal grof tele ali le tele grof!«

Nepotrebna straža.

Šaljivec M. pride v P—ovo gostilnico v K., pa
najde pijanca za mizo, z glavo na mizo naslonjeno,
v sladkem spanji. Čakal je nekoliko, pa pride drugi
mož iz sosedne Pl., kterega je poznal. Ko sta se
pozdravila, jame M. tožiti: »Glejte, kake sitnosti mi
dela ta človek!« in kaže na spečega pijanca; »ta
je hudobnež, kradel je pri nas po celi okolici in
naš župan mi ga je izročil, da ga moram danes
k sodniji peljati. Zdaj se pa dela, da bi spal in
noče naprej. Rad bi šel po beriča, da ga zapre, če
bodete tako dobri in ga čuvate med tem.«

»Je uže prav; meni ne bo ušel!« reče krepki
Pl. in se vsede za mizo tik spečega pijanca. »Za
to dobroto vam pa kupim žemljo,« dejal je M. in
položi dva krajcarja na mizo, pa odide. Daleč pa
ni šel, nego na vrt, da bi lehko gledal skozi okno,
kakšen kruh bo iz te moke.

Čez nekaj časa se zbudi pijanec, razteza se,
seže po svoj klobuk in vstane. »Oha — le počasi!«
velí Pl. in pritisne po klopi. »Kaj pa hočete?« pravi
oni, ki se je majal nekoliko ob steni. »Mi te uže
poznamo!« oglasi se Pl., »čakal boš, da pride M. z
beričem?« In tako se je vnel razgovor, da sta postala

jezna obadva. Pl. je prijel svojega varovanca,
za nič ga ni pustil oditi. Kričala sta obadva tako,
da je prišla gospa P. iz kuhinje v sobo; pritožila
sta se jej, Pl., da tat hoče vbežati, ki mu ga je izročil
M., drugi, da ga zadržuje Pl. — Gospa P. se
je smejala, pa je razsodila Pl—u: »Le pustite ga,
saj je pošten človek; — M. laže!«

Humor kmeta.

Národen krčmar je hotel na svojo krčmo obesiti
desko s slovenskim napisom: »Gostilnica pri kolodvoru.« Železniški uradnik je izrekel željo, da bi
se na desko poleg slovenskega napravil tudi nemški
napis: »Gasthaus zum Bahnhof.« A temu so se
navzoči národni kmetje odločno protivili, samo eden
se oglasi in pravi: »Možje, izpolnimo gospodu željo
in napišimo na eno stran deske slovenski, na drugo
stran, — nemški napis. Po dnevi bodi deska tako
obrnjena, da se bode čitalo: »Gostilnica pri kolodvoru«, po noči pa naj bo tako, da se bode čitalo:
»Gasthaus zum Bahnhof.« Ta hudomušen nasvet
je celó železniškemu uradniku tako dopál, da
se mu je moral smejati in naredili so desko samo
z domačim nadpisom.

Dober svèt krčmarjem.

Gost: »Koliko piva iztočite na teden, oče
krčmar?« — Krčmar: »Ej, malo, malo, komaj po

deset veder.« — Gost: »A jaz vem, kako bi vi
lehko po 15 veder vsak teden iztočili.« — Krčmar:
»Prosim vas, povejte mi, prijatelj, kako?« — Gost:
»Ako boste ljudem, ki pridejo k vam v krčmo,
polne vrčke točili, a ne tako, da bi pri vsakem vrčku
manjkalo za dobra dva prsta pijače!«

Različna mera.

Nekdo je imel mlin in gostilnico skupaj pod
eno streho. Necega dné mu pivci očitajo, da ima
premajheno mero za pijačo, ktero jim prodaja.
»Nič ne goljufam«, reče jim posestnik; »za kolikor
imam v gostilnici premajheno mero, za toliko imam
večjo v mlinu, kedar vam in sebi merim.«

Popravek.

Popotnik krčmarju: »Oče, v tem vinu je pa
vendar malo preveč vode.«

Krčmar: »Ravno protivo, dragi prijatelj, v tej
vodi je le premalo vina.«

Mera za želodec.

Ker se je preveč vina nasrkal, je padel nek
pivec s klopi in zaspal. Ko se zbudi, je vprašal,
koliko ima plačati. Gostilničar je terjal za šest litrov
šest dvajsetic. »To ni mogoče«, reče gost, »moj želodec
drži samo pet litrov.« — »To je prav«, mu
odgovori krčmar, »zavoljo tega vam je pa šel šesti
liter v glavo.« Gost se smeje in plača.

Ne preveč tirjati.

V neko krčmo pride gost ter zahteva vrček
piva in golaš. Pivo je bilo dobro, a v golašu najde

košček cunje. Hitro jo natakne na vilice, jezno pokliče
krčmarja, pokaže mu cunjo in reče: »Krčmar,
kaj ste mi to prinesli?« Krčmar pa prav hladno
odgovori: »I no, cunja je cunja, vsaj vendar ne
boste zahtevali, da vam morebiti za vaših borih
deset krajcarjev celo suknjo prinesem!«

Dvojna zguba.

V neko krčmo je prišel gost, ki se je dobro
najedel in napil, potem pa začel tako pogovarjati
se s krčmarjem: »Ali ste imeli že kedaj gosta, ki
vam ni hotel plačati, kar je bil dolžan?« Krčmar:
»Se vé da sem jih imel, to pa še le preveč.« Gost:
»No, kaj ste pa naposled s takim človekom storili?«
Krčmar: »Jezen sem postal, ga zgrabil in skozi
duri na cesto pognal.« Gost: »Poskusite sedaj tudi
tako, iz srca rad se vam sedaj dam iz vaše krčme
vreči.«

Pošten dolžnik, ki pa vendar ne plača.

V neko najbolj obiskanih lj. kavarn je skoro
vsak teden enkrat zahajal kmetsk človek zajutrkovat
in je časi zgovoren, kakor naši kmetje sploh,
kavarnarja kaj ogovoril, povprašal itd., tako da je
bil znan v lokalu. Nekega jutra zopet pride, naroči
kave, strese sladkor v njo, suče žlico in se kavarnarju
nasmehne v obraz, rekoč z vso najivno
poštenostjo: »Vejo kaj, več rečij še imam nakupiti,
pa mi je denarja zmanjkalo, naj mi posodijo osem
goldinarjev, vsaj vrnil jih nikoli ne bom.«
Kavarnar misli, da zadnji pristavek je le šala in,
kavalir kakor je, seže kar v žep, vzame osem goldinarjev
ter jih »z veseljem« dá kmetu. Mislil je:

drug teden mož zopet pride, pa mi denar lepo
vrne, zakaj bi se takemu staremu gostu ne vstreglo.
Ali mine teden, mineta dva, mine jih več in več —
kmeta ni več blizo. In ko kavarnar začne pozvedovat,
zvé da je mož med tem časom srečno umrl in niti
toliko zapustil, da bi bil dolg plačal. Sicer pa kavarnar
sodi, da zaradi tega dolga kmetič niti v
vicah ne sedi, če mu je drug račun na svetu gladek,
ker po pravici je povedal uže, ko je na posodo
prosil, da »ne bo nikoli vrnil.«

Redek krčmar.

V krčmi je sedelo več gostov, od kterih je eden
nespodobnejše in bogokletnejše govoril kot drugi.
Na to vstopi krčmar, pošten kristijan, v sobo, gré
k steni, sname božje razpelo ter ga méni iz sobe
nesti. Osupnjeno gledajo gosti to početje ter vprašajo,
čemu da misli križ ven nesti. Kratko in resno
odgovori krčmar: »Ne spodobi se, da bi vas ta-le
poslušal!«

To je goste zmodrilo; mirno spraznijo svoje
kupice ter se molčé razidejo.

Kako je prvi krčmar v nebesa prišel.

Pravijo, da ima vsak človek do nebes nekako
pravico, ktero nam je Kristus pridobil, ako le ne
živi prehudobno na tem svetu. Tako si je mislil
tudi oni krčmar, ki je iz med krčmarjev prvi trkal
na nebeška vrata. Kako se mu je reklo, sem uže
zdavnaj pozabil, kajti od onega časa je uže preteklo
mnogo, mnogo let. — Prvi gostilničar toraj,
ko je umrl, pride pred nebeška vrata, potrka in

sv. Peter pride k vratom, a predno odpre povpraša:
»Kdo je?« — »Jaz sem, krčmar iz Srednje vasi.«
Sv. Peter gre gledat v zapisnik zemeljskih prebivalcev,
prebira in prebira ter gre naposled zopet
k vratom in pravi: »Ti bi sam za svojo osebo uže
še mogel v nebesa iti, a zaradi drugih —? Ti imaš
namreč mnogo tujih grehov. Koliko se jih je pri
tebi upijanilo, ki so potem naredili velike nerednosti
in so še celó greh delali; ti tedaj ne moreš
v nebesa.: — »V pekel tudi ne grem!« reče krčmar
ter premišljuje sem ter tjà, naposled si nekaj izmisli.
»To bi ne bilo slabo, prostor je zeló pripraven!«
reče sam pri sebi. Kakor si misli, tako tudi stori.
Pred nebeškimi vrati napravi — gostilnico. Naroči
si najboljše pijače: ljutomerčana, bizeljčana, sremičarja
in tudi nekaj vipavčana; sploh najboljša vina,
ki jih rodi slovenska zemlja, kajti mimo grede bodi
povedano, krčmar je bil Slovenec. Vsak, kdorkoli je
prišel v nebesa, kterega koli naroda, vsak se je
pri njem oglasil. Vsak popotnik, iz tega na oni svet
prišedši, hotel se je okrepčati s spošteno božjo
kapljico, predno se je predrznil potrkati na nebeška
vrata. Mnogim se je primerilo, da jim je trtin sok
smrtno bledost izpremenil v živo rudečico. A pri
tej priliki se jim je tudi jezik razvozljal; tako je
prišel vsak precej mnogobeseden pred nebeška vrata,
da se je Peter čudil, od kod toliko poguma zemeljskim
popotnikom. A to še ni bilo vse! »Pri zadnjem
požirku« — to imé so namreč dali onemu
gostilničarju — je bilo vedno bolj živo. Počasi so
se nabrali tudi godci, kakor so na svetu umirali
drug za drugim. Tu je bilo zdaj rajanje — odpočitek
prejšnjega truda. A to so kmalu slišali tudi

nebeški prebivalci. Pogosto so si izprosili dovoljenja,
da so šli ven po opravkih. A kdor je prišel ven,
vsak se je nekoliko oglasil »Pri zadnjem požirku.«
Ker so se pa ne samo ti, ki so mimo prišli, predolgo
mudili pri gostilničarji, nego so še drugi iz
nebes ven uhajali in se potem prepozno domu vračali,
bil je vedni nered v nebeški hiši. Od zunaj v
krčmi, se je vedno godlo in pelo. Peter je ves ta
nered izpoznal ter se je šel k Bogu očetu pritožit.
A Bog oče mu je rekel: »Vzemi krčmarja v nebesa
in vsega tega bo konec.« Peter stori, kar mu
je Bog ukazal. — Tako je neki prišel prvi krčmar
v nebesa.

Národna iz »Vrtec-a«.

Napredek.

Ni še dolgo tega, kar so se v društvu kmetovalcev
pogovarjali o sedanjem čudnem napredku,
kar se tiče iznajdeb strojev, posebno poljedelskih.
Med občnim začudenjem pripoveduje nekdo o novi
iznajdbi strojev za mlatiti, mleti in peči, češ, na
eni strani se neomlačena pšenica noter meče, na
drugi strani pa pridejo uže pečeni hlebi in žemlje
ven. »No,« pravi drugi, »to vse ni nič. To sem jaz
tedaj na dunajski svetovni razstavi videl stroj, pri
kterem so na eni strani grozdje vanj devali, na
drugi strani — sta uže krčmar in hlapec pijance
ven metala.«

Godci niso ljudje.

Kočevar, mislé iti v krčmo, vpraša popred na
pragu stoječega štiriletnega Šimeka, če je kaj ljudij
v sobi? Simek: »Pet ljudij in dva godca!«

Nerabljivi glasbeni stroji.

Kralj zemlje Dahomeh v zahodni Afriki je čul
od nekega svojega podložnika, kteri se je od Senegala
vrnil domu, mnogo pripovedovati o krasoti
vojaških glaseb, ter je nazadnje odločil, da bo sam
eno kupil. Poznal je nekega trgovca v St. Louisu,
ki ima z Evropo mnogo posla ter je pri njem naročil
glasbo.

Oni se zares drage volje obrne na nekega trgovca
glasbenih strojev v Parizu in naročí vse,
kar je za godbo treba. Stroji pridejo in kralj
jih razdeli med svoje doglavnike in velikaše. Vesel
naredi veliko svečanost in jim zapové, naj igrajo.
Na njegovo besedo začne vsak trobiti ali udarjati,
kakor je mislil, da bo najbolj godilo kralju. Kralj
nekaj časa posluša in pomišlja, da je morebiti to
lepo, ker je iz Evrope. A počasi ga mine mir ter
reče trobačem in bobnarjem, da je to strahota in
da naj odmah nehajo. Ali to še ni bilo vse. Razjarjen
napiše trgovcu, da dobljene reči niso za nič.
On, nestrokovnjak, boji se, ne bi li ga bil trgovec
na Francoskem prevaril, ter mu takoj piše. Na to
odgovori trgovec, da boljših strojev nima. Zdaj še
le vbog posrednik pride v zadrego: kralj pravi, da
stroji niso za rabo, trgovec, da na svetu boljših ni.
V tej sili se domisli, pa piše kralju: »Ali ima vaše
veličanstvo tudi glasbenike?« Kralj mu na to ljuto
odgovori: »Lepo mi vprašanje! Ko bi imel godce, bi
vas ne vprašal za instrumente. Pa ali vi olikanci
nimate instrumentov, kterim ni treba umetnikov?
Kjer so umetniki, strojev ni treba.«

Namazal.

Nek glediški igralec pripoveduje sledečo dogodbo:
»Leto in dan je minulo, kar sem bil prišel
na potovanji v Draždane. Tam grem v jako obiskovano
krčmo stanovat. Neko jutro, ko sem bil
posebno dobre volje, napravim se kot brivec ter
grem po vseh sobah, kričeč: »Gospôda, kdo se
da obriti?« Tako sem jih namazal dvanajst in
vsakemu sem rekel, da sem spodaj nekaj pozabil.
Ko sem bil vse namazal, tečem v svojo sobo, se
urno preoblečem, namažem še sebe in grem potlej
ven na koridor ter začnem razsajati in kleti, kje
je tisti brivec, ki me je namazal, zdaj ga pa nikjer
ni. Zdaj pridejo tudi vsi drugi namazani ven, se
jezé in kričé in pravijo, da jih je imel brivec za
norca. Jaz, se vé da, sem se najbolj jezil. Nihče
pa ni vedel, da sem jaz oni brivec. Zdaj, ko je uže
leto preteklo, pa mi ni treba več molčati.«

Prevelika skrb.

»Ali nimate nekoliko časa?« je vprašal mlad
človek skozi okno mimo gredočega brivca. »Da«,
mu odgovori ta, »s čim vam zamorem vstreči?«
Pa uni ga prosi prijazno, bolj počasi iti, da bi jetike
ne dobil.

Vedno več.

V neki gostilnici pokliče tujec natakarja, pa
mu dá svoj čevelj, rekoč: »Tukaj-le je majhena
luknjica, pošljite čevelj k čevljarju.« Natakar to
stori. Čez pet minut prinese deček od čevljarja zašiti
čevelj, pa reče vratarju pri krčmi: »Tukaj je

čevelj za štev. 6, stane pet novcev.« Vratar ga dá
hlapcu, rekoč: »Tukaj je čevelj za št. 6; jaz sem
plačal devet novcev zanj.« Hlapec ga dá natakarju
ter pravi: »Tukaj je čevelj za št. 6, jaz sem dal
petnajst novcev, plačajte jih.« Natakar ga dá tujcu:
»Tukaj je zašiti čevelj, velja 30 kr.« Tujec gre k
čevljarju vprašat, koliko je račun za zakrpani čevelj.
Čevljar pa odgovori: »Nič.«

Rad žejen.

Nekokrat pride znan pivec v neko klet, kjer
je sodar sam vino pretakal. Sodar vpraša žejnega
prišleca: »Ali ste vi radi žejni?« — »O zeló rad
sem žejen!« — »Tedaj pa uže dobro, pa le bodite
žejni!« Ko čez neko uro pride gospodar v klet
gledat in zagleda žalostnega žejnega pivca na sod
naslonjenega stati, vpraša sodarja: »Ali ste mu uže
dali kaj piti?« — »Še ne. Vprašal sem ga, če je
kaj rad žejen in ker je rekel, da je zelo rad žejen,
zato sem si mislil, da noče vina piti.«

Velika predrznost.

Nek trgovec pripoveduje svojemu prijatelju o
nekem goljufu ter naposled tako-le pravi: »Tako
sem ga vrgel po stopnjicah, da si je kar vrat zlomil,
potem pa gre ta potepuh in me toži pri gosposki.«

Prosimo, da se pozvoni.

Na vratih necega magacina je bil sledeči napis:
»Ako ni nikogar v magacinu, prosimo, da se pozvoní.«
Ko mimogredoč popotnik to čita, pogleda
pri steklenih vratih v magacin in ker nikogar v

njem ne vidi, začne na vso moč zvoniti. Takoj
prileti kupec iz zgornjega nadstropja ter vpraša popotnika,
kaj želi? »Nič«, pravi zvonilec, »le ker
prosite, da bi, kedar ni nikogar v magacinu, zvonili,
sem vam na ljubo začel zvoniti.« Reče in odide.

Strup za podgane.

Deček pride v prodajalnico ter želi strupa za
podgane. »Za koliko?« vpraša ga trgovec. »Gospod,
na tanko tega ne vem, pa kakih trideset jih že bo,«
odgovori prostodušno deček.

Mali kruh.

»Prosim vas, povedite mi, kako je to«, reče
meščan peku, »da je vsak hlebec pri vas manjši,
nego li pri drugih pekih?« — »Ej! to vam lehko
povém«, odgovori pek, »ker drugi peki v hlebec po
več testa jemljejo kakor jaz.«

Metlarja.

Metlar svojemu tovarišu: »Ne gre mi v glavo,
kako ti je mogoče metle še boljši kup prodajati kot
jaz, ki vendar veje za metle kradem!« Drugi: »Jaz
kradem pa kar narejene metle.«

Sitno.

Mesarsk mešetar, rodom Madjar, pride na železniško
postajo v Veliki Kaniži, da bi 50 volov v
Gradec naložil. Toda reklo se mu je, naj počaka
par dnij. Zato telegrafira svojemu gospodu v Gradec:
»Juter ne morem priti v Gradec; kajti tukaj danes
ne sprejemajo — volov!«

Zadnji vlak.

Nek potnik pride na lj—ski kolodvor s potno
torbo ter vpraša druzega popotnika naglo: »Prosim
vas, kdaj gre zadnji vlak na Dunaj?« — »Zadnji
vlak?« ponovi vprašani popotnik mirno in hladno —
»dragi moj, tega midva gotovo ne doživiva!«

Slovenski po sili Nemec in nemčnrski mesar.

Slovenec: »Gut moargen, her flajšponk!« Mesar:
»Gut morgen!« Slovenec: »Ih pin zhaus kajbel!«
Mesar: »Wie alt?« Slovenec: »15 gulden« Mesar:
»Was kost’s?« Slovenec: »13 bohen« Mesar: »Dobro,
pridem po tele, pa ostanite doma!« Slovenec: »fit
inen got!«

Prepovedano žganje.

Nek šaljivec pové financarjem, da Jurij N. slive
žgé, pa gotovo ni plačal. Financar se hitro napravi
in gre iskat. Ko pride k Juriju ga vpraša: kje ima
kotel in kje slive žgé? Jurij mu odgovori, da ima
kotel v kuhinji in žena v njem s slivami svinjam
repo kuha; on je suhe slive samo posekal in razklal.
Financar, videč, da ga je usmešil, odnese takoj pete.

Kmetovalca.

Ranocelnik Mazovič pokliče tesarja, da bi mu
popravil plot okoli vrta. Komaj prideta v vrt, zapazita,
da bližnja vas gori. »Tam meni pšenica
cvete!« vsklikne tesar ter skoči čez plot, da bi bil
pred pri ognju. V naglici se spodtakne, pade ter si
zlomi nogo. Mirno odgovori ranocelnik: »Moja pa
je že zrela!«

Nova vrsta denarja.

Celó novo sorto denarja so našli Angleži ne
davno na otoku Yap-u v Karolinah. Denar, ki se
tu rabi, je še neokretnejši nego znani špartanski
denar, ki je bil iz železa. Na Yap-u namreč delajo
denar iz skale, v podobi švicarskega sira in do
velikosti mlinskih kamenov. Sredi okroženega kamena
je luknja in skoz to se vtika drog, kedar se
ima »denar« prenesti. Yap-ani hodijo po ta denar
na Palavske otoke, kjer se iz apnenske tvarine seka
in ga z velikim trudom in z veliko nevarnostjo od
tam domu prevažajo, ker imajo slabe čolniče. Vidi
se, da pri tem denarji najbolj na varnost gledajo,
ktero daje velika teža denarja. Tudi »drobiž« zraven
teh mlinsko-kamnastih denarjev delajo v velikosti
naših tolarjev.

Dober kup, pa vendar drago.

Časnikarsk prodajalec v Parizu je nosil po
mestu brošurico na prodaj ter vedno klical: »Cel
zbor za dva krajcarja!«

Ko ga nek dovtipen človek sliši, mu reče: »Ti
nam pač praviš, koliko je vreden, a ne koliko
stane (košta).«

Tiskovni pogreški.

Po časopisih se pogosto nahajajo tiskovni pogreški,
ki so tako smešni; da bi človek skoraj mislil,
da niso nastali slučajno, nego iz stavčeve nagajivosti.
Naj se prečita samo ta-le notica, ki je zagledala
beli dan v nekem časopisu: »Prečastiti pridigar

Jonas Thomson se je v cerkvi sv. Andreja
v Newyorku poslovil od velike množice poslušalcev.
Ginjenega srca je povedal, da mu je zdravnik svetoval,
naj gre čez atlantiško morje in na francosko
milo zemljo zdravit se. Ko je dal poslušalcem mnogo
dobrih svetov, obrne v goreči molitvi svoje oči proti
nebu — in začne mahoma dirjati po Beafit-Streetu.
Tam so ga pobalini vjeli in mu privezali lonec čez
glavo. Zdaj je divjal še bolj divje okoli, nego prej,
a naposled pomeri nek policist nanj z revolverjem
in ga vstreli.« — Kako je nastala ta pomota? Stavec
je prelomil poročilo o pridigi in zraven dejal
drugi konec poročila o nekem steklem psu.

Izjema.

Policaj: »Stojte, gospodje, vi ste ujeti! Neveste-li,
da je župan še le pred kratkim strogo zaukazal,
da se mora po noči mirno domu hoditi.« — »Res
je, gospod policaj, pa mi ne gremo domu, ampak
v drugo krčmo.«

Gog je gog.

»V imeni postave ste ujeti!« — »Zakaj —
zakaj?« — »Vi ste demagog² in še baje eden naj -
izvrstnejših — gospodje tam pri mizi so mi vse povedali.«

— »Pedagog³ ljubi mož, — pedagog!« —
»E kaj! — gog je gog — le z menoj!«

Preklic.

V neki krčmi so imeli sila surovega hlapca.
Nekedaj reče učitelj: »Ta hlapec je ravno tako
surov, kot naš župan.« Zato toži župan učitelja, da
je moral svoje besede preklicati. Učitelj stori to drugi
dan tako-le: »Ta hlapec ni tako surov, kot naš
župan.«

Prebrisan berač.

Uradnik: »Noter!« — (Berač vstopi in pravi:)
»Ne zamerite, milostivi gospod, da vas poprosim
za prav velik dar, kajti ne morem drugače dostojno
v tem mestu prenočiti.« — Uradnik: »To pa
je uže preveč, me v moji pisarni z beračenjem
nadlegovati. Takoj se mi poberite, drugače vas
dam zapreti!« Berač: »Temu nimate pravice.
Smete me sicer tožiti, pa potem morate biti tudi
priča in imate sploh mnogo sitnostij. Dajte mi
toraj rajši 1 gld. in ne bom vas nadlegoval tako
kmalu.«

Lastna fara.

Žandarm pride v vas in najde berača, ki se
mu ni zdel domač, ampak iz tuje fare došel. Stopi
k njemu in ko zvé, da res ni v tej vasi doma, zaukaže

mu ostro rekoč: »Ali ne veš, da imaš doma
ostati, poberi se takoj v svojo faro!« — »Oj ljubi
moj gospod«, reče berač, »ko bi jaz svojo faro imel,
nikoli bi tukaj kruha ne prosil.«

Protenje.

»To vam rečem, gospod župan; v vašo prokleto
luknjo ne pridem vse žive dni več; kajti tako
slabe uječe, kot to noč pri vas, še nisem imel nikjer
na celem mojem potovanji!«

Imenitno potrjilo.

Župan šm. občine je moral nekemu hlapcu poslovsko
knjigo spisati. Ko pri opisovanji osebe pride
do odstavka: »Nos« pripisal je na kratko: »Ga ima!«

Postrešček pred sodnijo.

Sodnik: »Zakaj mi niste precej povedali svojega
imena, ko sem vas prvič vprašal?«

Postrešček: »Ker se ga nisem mogel takoj
spomniti.«

Sodnik: »Le kak neumnež more kaj tako abotnega
odgovoriti.«

Postrešček: »Gospod, ako bi vas ljudje celih
15 let le »število 18« imenovali kakor mene, potlej
bi tudi vi gotovo uže davno pozabili svoje pravo ime.«

Najstarejši ljudje.

V neki vasi so vsled mejnih urejevanj pri nekem
zemljišči potrebne listine pogrešili, toraj so

morali dokazov iskati, vprašaje najstarejše ljudi v
vasi, če se spominjajo iz mladih let kacih sporočil,
ki bi jim pomagala to stvar rešiti. Sodnik, kteri je
tožnika zastopal, pokliče toraj župana ter ga prosi,
naj mu imenuje najstarejše ljudi iz vasi. Župan mu
odgovori: »Gospod, prav žal mi je, da vam ne morem
vstreči, ker najstarejši ljudje v naši vasi so uže vsi
pomrli, kako bi jih toraj na pričo poklical!«

Kteri bo iztožil?.

Kmet je imel njivo zelja nasajenega, na ktero
so ga pa zajci prav pridno hodili jest. On si zdaj
misli, kako bi bilo napraviti, — streljati in loviti
jih je prepovedano, ker je imel neki gospod ta lov
v najemu. Ko je zelje dozorelo, poseka ga, le eno
glavo z najvišjim kocenom pusti in jo izvotli; to
votlino pa z močnim duhanskim tobakom napolni.
Okoli obloži kamenih plošč, da bi ložje zajci do
zelne glave dosegli, kedar pridejo jest. Zajci pridejo
in začnejo to glavo glodati. Pa komaj so je nekaj
objedli, so uže začeli kihati, ker jim je tobak prišel
v nosnice in pri tem kihanji so z glavami na kamnite
plošče treskali ter si glave potolkli. V malih
urah je več mrtvih zajcev okoli zelne glave ležalo.
Primeri se, da najemnik tega lova to najde in gré
kmeta tožit. — Kmet pride pred sodnijo. Vprašan,
kaj je z zajci storil? odgovori: »Zelje ni bilo za
zajce nasajeno, tudi nisem rekel, tobaka nosljati,
vsled tega jaz tudi nisem kriv, da so kihali in se
pobili. Nasprotno je pa, da so zajci kakor samomorilci
kazni vredni. Zdaj pa bom jaz vas, kot
najemnika lova, za tobak tožil, kterega so mi zajci
pošnofali!«

Med akte.

Vbog kmet stoji pred starim birokratom neke
kancelije: »Gnadljivi gospod, prosim, pomagajte mi,
dovolite mi to in to.« Birokrat stoji, kakor bi mu
kol v hrbtišči tičal ter reče: »Niks da, hod’te k
notarju in prinesite pisan pitšrift!« Toda kmetu pri
besedi »notar« zablisne dobra misel in odgovori:
»Gnadljivi gospod, ne zamerite, tisti, ki prosi, sem
jaz sam, čemu tedaj treba še notarja in pisane pitšrifte,
vsaj sem jaz sam tukaj!« Birokrat: »Kaj?
disputiren auch noch! Hod’te k notarju in prinesite
pisano pitšrifto; vas ne morem djati med akte!«

Potrjilo.

Berič, ki je zaostale davke pobiral, pri Vrabiču
ni dobil nič denarja, pač pa celo vrsto razžaljivih
psovk. Zato pošlje berič potem sledečo pisano tožbo
sodniji: »Kmet Vrabič me je imenoval oderuha,
goljufa, lumpa itd., kar tu v dokaz resnice s svojim
lastnim podpisom potrjujem.«

Pijano sodišče.

Sodnik: »Priča Dedek, kaj je rekel zatoženec,
ko ste ga pri tatvini prijeli?«

Priča: »Rekel je, da je pijan!«

Sodnik: »Rad bi njegove lastne besede slišal.
Ponovite jih natanko; on vendar ni rekel: on je
pijan!«

Priča: »Dà, tako je rekel.«

Sodnik: »Vi me ne razumete! Njegove lastne
besede bi rad slišal. On je menda rekel: jaz sem
pijan!«

Priča: »Bog ne daj, gospod sodnik, kako bi
kaj tacega o vas rekel! Bil bi ga tudi takoj —«

Državni pravdnik: »Ne tako! vi ne razumete
vprašanja; gospod sodnik méni, je li zatoženec rekel:
jaz sem pijan!«

Priča: »Vas še niti ne pozna! Kako bi mogel
toraj kaj tacega o vas reči!«

Zagovornik: »Poslušajte, ljubi mož, kar vas
bom jaz vprašal. Slavno sodišče bi namreč rado
zvedelo natančne zatoženčeve besede. Če o sebi
govori, vendar ne bo rekel: on ali mi ali vi. Zdaj
ste menda pač uže razumeli in vprašam vas toraj
kot priseženo pričo, je li moj varovanec rekel:
Jaz sem pijan?«

Priča: »Bog vari! Vi imate sicer prav rudeč
nos, pa o vas ni zatoženec ničesar rekel! Kaj pa
mislite! Ge misli kdo kaj vkrasti, si vendar ne bo
upal trditi, da je célo sodišče pijano!«

Vsi imajo prav.

Žandarm vlovi dva pretepajoča se potepuha ter
ju odvede pred sodnika. Sodnik veli prvemu potepuhu:
»Povej, kako se reč ima!« Vprašani razloži
cel pretep in sodnik mu reče: »Da, prav imaš!«
Na to se obrne k drugemu zatožencu, da mu tudi
ta cel dogodjaj pové. Ko zatoženec svoje pripovedovanje
konča, reče sodnik: »Da, prav si imel!«
Zadaj stoječemu žandarmu se je ta razsodba nekako
čudna zdela, zato pravi: »Pa, gospod sodnik,
oba vendar ne moreta imeti prav?« Sodnik: »Da,
vi imate tudi prav!« Reče ter nažene vse tri.

Tajitev.

Sodnik: »Vi ste gospodarja okrali, pri kterem
ste služili; se li upate to vtajiti?«

Zatoženec: »Da, gospod sodnik, če mislite, da
kaj pomaga, uže vtajim!«

Nedolžen.

Sodnik: »Ali je res, oče Drmota, da ste rekli
sosedu Kolencu, da je tat in goljuf?«

Drmota: »Res je, res, ali jaz tega, gospod sodnik,
rekel nisem.«

Moder maček.

Sodnik: »Ste li vi rekli, da moj tovariš, sodnik
Čuk, ne razume več, kot vaš črn maček?«

Zatoženec: »Tega nisem rekel. Rekel sem le,
da moj črn maček več razume, kot sodnik Čuk
in pri tem ostanem. Kar se namreč tiče miši loviti,
se gospod gotovo ne more meriti z mojim mačkom.«

Prihodninski davek.

Sodnik: »Zatoženi ste, da se klatite brez dela
okoli; zakaj nočete delati?«

Zatoženec: »Ker bi moral potem prihodninski
davek plačevati!«

Mož in žena.

Sodnik: »Veš, Janez, živi vendar v ljubezni s
svojo ženo in premisli: mož in žena sta eno telo!«

Kmet: »Ne, gospod sodnik, to ne more biti;
ker če mene v krčmi pretepajo, se moja žena smeje
in če potem jaz njo pretepem, pa jaz nič ne čutim!«

Težko določiti.

Dva tata sta drva kradla in sta zasačena prišla
pred porotnike. Državni pravdnik je poudarjal, da
se imata oba ostro kaznovati, ker pri obeh se
nahajajo vzroki, kteri njuno zločinstvo obtežujejo,
kajti prvi tat se je predrznil v svitlem dnevi krasti,
drugi pa je v mirni noči, ko pošteni ljudje spijo,
šel na krajo. Ko je to zagovornik tatov slišal, je
ves začuden dejal porotnikom: »Tožnik graja pri
mojih zagovarjancih enkrat, da se je po dnevi kradlo,
drugič pa da po noči. Za božjo voljo, slavni porotniki,
povedite mi, kedaj bi naj tedaj človek šel
krast?«

Kakor nalašč.

Nekje na Hrvatskem pošlje krojač k peku svinjsko
pleče vodit. Pek odreže velik kos iz njega. To
videti, reče krojač peku, naj mu škodo povrne,
če ne, ga bo šel tožit.

Pek pa teče poprej k sodniku in mu dá lepo
veliko presto v dar. Krojač pride tožit in sodnik
oba zasliši. Pek pravi, da so muhe toliko mesa
pojedle. Sodnik reče torej krojaču: »Ako so muhe
to storile, se znosite nad muhami; pobijajte jih,
kjer koli ktero dobite.«

Slučajno zagleda krojač zdaj muho na sodnikovem
obrazu. Brez pomisleka lopne s pestjo po
sodnikovem nosu, da se mu takoj kri pocedi in
reče: »Kakor nalašč! je uže ena tukaj!«

Znana ura.

Sodnik: »No, nočeš poznati te ure, ktero smo
v tvoji skrinji našli?«

Zatoženec: »Ne, gospod sodnik!«

Sodnik: »Žandarm! peljite zatoženca zopet v
nječo, da postane mehak!«

(Dan pozneje.) Sodnik: »No, poznaš sedaj uro?«

Zatoženec: »Da, gospod sodnik!«

Sodnik: »No, tako je prav, da si se vendar
spametoval!«

Zatoženec: »No ja, gospod sodnik! Kako bi
neki te ure ne poznal, ko ste mi jo pa včeraj pokazali.«

Kje ste priženil kravo?.

Kmet vkrade kravo, kar se pa kmalu zvé. Moral
je pred sodnika. A sodnik, ki ni znal dobro slovenskega
jezika, vpraša kmeta: »No, kje ste priženil kravo?« Kmet odgovori: »Jaz nisem oženjen,
samec sem še!« Sodnik se jezi in pravi: »Jaz ne
vprašam, ali ste oženjen ali samec, nego kje ste
priženil kravo?« — Kmet zopet odgovori: »Jaz sem
samec in nisem krave nikjer priženil.« — Sodnik
se še bolj jezi. Na to pristopi drug gospod in pravi:
»Ne jezite se, gospod sodnik; kakor vidim se vidva
ne razumeta. Vam bi treba bilo kmeta vprašati:
Od kod ste prignali kravo?«

Za nič »vera«.

Pri neki mali rekici na Slovenskem se je pokvaril
jéz, kterega je imelo več bližnjih posestnikov
skupaj. Da se zopet prav popravi je prišla uradna
komisija. Cesarski komisar, ki pa ni dobro slovenski
znal, reče zbranim slovenskim kmetom: »Možje,
vaša vera je za nič, treba jo bo popraviti!« Kmetje
se pogledajo in eden reče: »Gospod komisar, naša

vera je že dobra, ni je treba popravljati!« Na nadaljno
trditev komisarjevo, da je njih vera za nič,
potrjujejo kmetje vedno odločnejše, da je njih vera
popolnoma dobra in da si ne dajo tu nič vmes govoriti.
Po daljšem prepiru seže drug slovenski znajoč
ud komisije v besedo ter pravi: »Možje, gospod komisar
misli le vaš jez, ki se po nemški »die Wehre«
zove, tistega bo treba popraviti«. — »Tega pa, tega,
pa našo vero naj nam v miru pusté«, odgovoré
kmetje.

Neradovoljna priča.

Predsednik: »Žandarm! Pripeljite prihodnjo
pričo!« (Žandarm odide. Takoj pri vratih pokaže
na predsednika, na kar pride pred njega, nek mož.)

Predsednik: »Kako se pišete?«

Peter: »Peter Žrjav.«

Predsednik: »Kako stari ste?«

Peter: »Menim, da to ravno ne spada sem.«

Predsednik (zakriči nad njim): »Takoj povedite,
kako stari ste!«

Peter: »Tri in trideset let.«

Predsednik: »Ktere vere ste?«

Peter: »Pa gospod predsednik .......«

Predsednik (ga prekine): »Ge se še enkrat
predrznete, vmes govoriti ...«

Peter (hitro): »Katoličan sem.«

Predsednik: »Ste li z zatožencem v sorodu
ali v njegovi službi?«

Peter: »Jaz? — s tem? — Kaj neki mislite
gospod predsednik!« — (Smeh med poslušalci postaja
vedno večji.)

Predsednik: »Zdržite se vsake neprimerne
opazke! Vzdignite roko, da prisežete!«

Peter: »Gospod predsednik, tega pa res ni treba!«
— (Smeh med poslušalci.)

Predsednik (vstane ter divje zakriči): »Dam
vas zapreti, če se še enkrat predrznete, kaj ugovarjati.
Vzdignite roko in prisezite!«

Peter vzdigne roko; predsednik narekuje prisego
in Peter govori za njim.)

Predsednik: »Prisegam pri živem Bogu —«

Peter: »Prisegam pri živem Bogu —«

Predsednik: »da bom vse povedal, kar vem —«

Peter: »da bom vse povedal, kar vem; —«

Predsednik: »da ne bom zamolčal ničesar, kar
bi zamoglo cel ta dogodek razjasniti —«

Peter: »da ne bom zamolčal ničesar, kar bi
zamoglo cel ta dogodek razjasniti, —«

Predsednik: »in, da bom govoril le čisto resnico
—«

Peter: »in, da bom govoril le čisto resnico.«

Predsednik: »Amen.«

Peter: »Amen.«

Predsednik: »No, kaj veste toraj?«

Peter: »Gospod general se vam lepo priporočujejo
in prosijo, da bi danes zvečer ob osmi
uri prišli na večerjo k njim. Tudi srno, ktero so
včeraj na planini vstrelili, so že dobili domu.«

(Glasen smeh med poslušalci.)

Predsednik: »Kaj? — Niste li priča?«

Peter: »Ne, gospod predsednik! Generalov
sluga sem in sem bil poslan, da vas povabim. Ker
vas pa nisem našel doma, prišel sem semkaj. Ko
sem žandarma za vami vprašal, poslal me je tu sem.«

Nesrečna salomonska sodba.

Dva lovca, prej prijatelja in tovariša, sta se
kregala za lovskega psa, o kterem sta rekla, da je
50 tolarjev vreden; vsak je rekel, da ga je on izučil,
da je njegov. Gresta pred sodnika in ko ju ta
zasliši, jima reče: »Vstopita se vsak v drug kot
sobe, jaz bom pa psa držal v sredi. Ko bom štel:
»Ena-dve-tri!« naj vsak psu zazvižga in jaz ga bom
spustil; h kteremu od vaju bode pes skočil, tistega
naj bo.« Lovca sta bila oba zadovoljna. Sodnik v
sredi psa drži, ko šteje »tri«, žvižgata lovca na
vse pretege, on psa izpusti in pes skoči — skozi
odprte duri ven in v divjem diru zbeži. — Lovca
pa tožita zopet od kraja.

Druga salomonska sodba.

V Illinois-u v Ameriki se je na železnici nesreča
prigodila. En mož je bil vbit, drugemu je nogo
odtrgalo. Vdova vbitega in oni enonogi sta železnico
tožila za odškodovanje. Sodnik je vdovi za izgubljenega
moža odločil 500 tolarjev, onemu, ki je nogo
izgubil, pa 15 000 tolarjev. Nevoljna o taki sodbi
reče vdova sodniku: »Ali je to prav, da ta dobi
več kot jaz? Ali ni življenje kakega moža več vredno,
nego samo ena noga?« Sodnik odgovori: »Žena! ta
mož ne dobi za noben denar druge noge. Ti pa
dobiš lehko druzega moža, ki bo morda še lepši in
boljši, kot je vbiti bil.«

Še ena salomonska razsodba.

V Parizu je pred sodnijo zahteval mož, naj ga
ločijo postavno od žene. »Imate-li otrok?« vpraša ga

sodnik. — »Se vé da, gospod!« — »Koliko?« —
»Tri, dva dečka in eno deklico, in ravno zaradi
tega sva prišla k vam. Žena moja zahteva za-se
dva otroka, toda jaz tudi.« — »Se tedaj hočeta oba
zadovoljit z mojo razsodbo?« — »Da, gospod,« pravita
oba. — »Tedaj počakajta, da bodeta imela
četrto dete, potem si pak more vsakdo izmed vaji
vzeti po dva in jaz ustanovim, kako se imajo vama
otroci razdeliti.« Mož in žena sta bila s tem izrekom
zadovoljna in sodnik ni čul nič o njih celi dve leti.
Pri neki priliki sodnik sreča moža na ulici ter ga
vpraša: »Kako je gospod z ono zadevo?« — »Ah,
gospod sodnik, zdaj še ne more biti govorice o ločitvi.«
— »Zakaj ne?« — »No zdaj imava pak pet
otrok!« — »Tedaj počakajta, da Bog dá šestega,«
odgovori potem sodnik.

Darilo odvetniku.

Nek odvetnik na Hrvatskem je vodil pravde
za več kmetov ene vasi. Neko jutro jih pride devet
k odvetniku, hotečih zvedeti, kako pravde stojé. Da
prazni ne smejo priti, to so kmetje dobro znali in
zato so prinesli purana seboj.

Prvi s puranom v naročji se predstavi odvetniku;
ta ga prijazno sprejme, dá mu zahtevano
razjasnilo in mu konečno reče, naj dá purana v
kuhinjo. Drugi pride zopet s puranom pred odvetnika
in isto tako opravi; pride tretji, četrti do devetega,
vsak s puranom v rokah in vsakega napoti
odvetnik po dovršenem poslu v kuhinjo s puranom.
Ko so tako klijenti opravili svoj posel ter odišli,
gré odvetnik veselega srca v kuhinjo gledat svojih
devet puranov. Ali ni bilo v kuhinji devet puranov

še enega ni bilo, kamo li devet, ker so kmetje vsi
skupaj samo enega purana v mesto prinesli in vsak
njih je odvetniku le pokazal purana, dal mu ga pa
ni nobeden, ker ga niti ni imel vsak svojega, ampak
vsi skupaj so imeli samo enega, a še tega so
si odnesli v krčmo; tam so si ga spekli in pojeli
so ga sami.

Akte mlatiti.

Kmet prepirljivec je zgubil svojo pravdo ter se
jako kislo držal, ko mu njegov odvetnik na mizo
položi osoljeni račun z »akti«, t. j. pravdnimi pismi,
vred. Mož jih vzame v roko in pazljivo pregleduje
ter reče: »Za božjo voljo, plačati imam toliko denarjev,
tukaj pa vidim, da je vsaka pola papirja le
do polovice napisana, druga polovica je prazna;
čemu taka potrata?« Odvetnik ga miri, rekoč: »Dragi
moj, tega vi ne razumete, to se reče pri advokatih
»akte mlatiti«. Kmet uvidevši, da je vse ugovarjanje
zastonj, prosi odvetnika potrpeti, rekoč: »Gotovih
denarjev sedaj nimam, a če hočete ponudim se vam
za mlatiča ter sem voljen na vaši pristavi izmlatiti
letošnje žito.« Odvetnik pritrdi. Čez nekoliko časa
pride odvetnik na pristavo gledat. Ali kako se prestraši,
ko zapazi, da je vsak snop le na pol izmlačen.

Nevoljen reče kmetu: »Za božjo voljo, ali
imate še kaj vesti, toliko služiti, pa tako slabo delati,
snopovje ima v sebi še dobro polovico zrnja,
čemu taka nemarnost?« Kmet pa pomiri odvetnika,
rekoč: »Dragi gospod, tega pa vi ne razumete, to
se reče pri nas kmetih: »akte mlatiti.«

Veliko čudo.

Kmet se je zaradi neke malenkosti po svojem
odvetniku tako dolgo pravdal, da je celo svoje posestvo
zapravdal. Ko so ga že s posestva spodili,
stal je nekega dné več ur pred hišo svojega odvetnika
ter neprestano hišne duri ogledaval. Začuden
ga vpraša odvetnik, kaj hoče. »E,« pravi kmet,
»premišljujem, kako je bilo mogoče, da je šlo celo
moje posestvo pri teh malih vratih noter!«

Čez mero opral.

Vsak zatoženec pri krvavi sodniji dobi svojega
zagovornika. Nekokrat se je prigodilo, da je tako
opravilo sodnija izročila celó mlademu odvetniku.
Ta se hoče prvokrat dobro skazati in se toraj skrbno
pripravi ter svojega zatoženca tako izvrstno zagovarja,
da porotniki tega za nekrivega spoznajo.
Sedaj stopi zatoženec vesel pred odvetnika, rekoč:
»Lepo se vam zahvalim za izvrstno zagovarjanje;
niti sam nisem nikdar mislil, da sem res tako nedolžen!«

Testament.

Nek trgovec je pri svoji smrti zapustil 100 000
tolarjev. V testamentu, katerega je napravil, je bilo
zapisano: »Ker mi je moj edini sin tako zeló grenil
življenje ter je bil tako v pridanič, izročim vse
svoje premoženje naši krajni bolnišnici s pogojem,
da oskrbništvo bolnišnice mojemu sinu izplača toliko,
kolikor samo hoče.«

Ko se testament objavi, izplača oskrbništvo
bolnišnice sinu le 10 000 tolarjev. Sin s tem nezadovoljen,

najame si odvetnika. Odvetnik je célo
stvar na korist tožiteljevo tako-le obrnil: Zadnja
volja umrlega se glasí: Oskrbništvo bolnišnično mora
sinu dati toliko, kolikor samo hoče. No, oskrbništvo
bolnišnično hoče za-se 90 000 tolarjev, toraj
mora to vsoto dati sinu, onih 10 000 tolarjev pa
si obdrži samo.

Krofasti hudodelec.

Rabelj je obešal krofastega hudodelnika; ker
ga pa vrv ni dobro prijela, zgodi se, da hudodelnik
ne obvisi na višalah, nego se doli izmuzne. »Kaj
tacega se mi pa vendar še ni zgodilo,« reče prestrašeni
rabelj. — »Meni tudi ne,« odgovori hudodelec.

Vbogi grešniki.

Ladovič gre s svojim sinom mimo vislic.
»Kakšna priprava je to?« vpraša sinek. — »Na to
obešajo vboge grešnike, da morajo vmreti,« odgovoré
oče. »Vboge?« vpraša deček, »in kam pa
obešajo bogate?« — Oče Ladovič je tako malo
svet poznal, da ni vedel na to nobenega odgovora.

Sodnik ne vé, dokler ne najde v koranu.

V Bosni je živel sodnik, kterega je raja kakor
tudi Turek sovražil zaradi njegove lakomnosti in
podkupljivosti. Bil je to grabljiv Turek, kteri ni nikomur
nič privoščil.

Necega dné sedi popoludne v svojem stanovanji
in kadi tobak iz dimke in srka kavo. V sosedni
krčmi so sedeli kmetski podložniki in med

njimi zviti lisjak iz bližnje vasi. Razgovarjali so se
o sodniku, kakšen oderuh je, da se ga sami Turki
sramujejo in ne držé ž njim, tako, da mora celi
dan sam sedeti v svoji sobi. Omenjeni lisjak, krščanski
raja, vstane in pravi: »Moram ga obiskati
in ga malo opehariti!« — »Ako ga opehariš, junače,
pa ti bomo dali za vino in jed,« pravijo sodrugi.
Lisjak gre k sodniku ter mu pokorno reče: »Častiti
sodnik! Imel sem zvestega psa, varuha pri svojih
ovcah. Večkrat mi je paganskega volka spodil, da
mi ne naredi škode. Ko mi je pred nekoliko leti
volk zopet ovco vgrabil, sem mu dejal: »Gorov, ljubi
pes, tvoje naj bo jagnje, ako ga dobiš iz volkovih
krempljev!« In Gorov ga je dobil. Iz jagnjeta je postala
ovca in dvakrat na leto je imela mlade, in
Gorov je imel že 17 glav od nje. Te dni mi je pa
Gorov poginil in jaz revež zdaj ne vem, čegave so
po pravici zdaj one ovce. Pes nima nobenih naslednikov
v svojem rodu, jaz si pa tuje stvari nočem
prisvajati. Prišel sem tedaj k tebi, slavni sodnik, s
prošnjo, da razsodiš, čegave so po pravici zdaj one
ovce?« Lisjak je končal, sodnik se zamisli in čez
nekaj časa pravi: »Ne vem, dokler ne najdem v
koranu.« (turškem sv. pismu.) Vzame knjigo v roke,
išče, bere in potem odgovori: »Ker tvoj pes Gorov
nima nobenega iz svojega rodu, spadajo po zakonu
one ovce meni; glej, da mi hitro onih 17 kosov
sem pripelješ!« — »Slavni sodnik,« pravi hudomušni
raja, »ako mi dokažeš, da izhajaš iz rodu mojega
psa Gorova, pripeljem ti ovce precej.« Izgovorivši
to, je bil že tudi iz sobe. Turek jezen poskoči, razsaja
in leti za rajo; ker ga je pa bilo sram, da bi
tega Turki ne izvedeli in se mu še smejali, se ves

jezen vrne domu in — molči. V sosednji krčmi pa
so gostili raje svojega zvitega soseda.

»Prosimo Boga, da nam ohrani sedanjega pašo.«.

Tako je pravila bosenska starka in ponavljala
je to vsacemu, dokler je tudi paša zvedel. Dobro
je vedel, kako se raji godi, kako ga preklinja in
smrti vošči in zato se je čudil starkinim besedam
in jo poklical k sebi. »Stara, po resnici mi povej,
za kar te bom vprašal,« nagovori jo. »Kakor čujem,
me raja preklinja, smrti mi vošči, ti pa, kakor
mi pravijo, moliš, da bi me Bog obvaroval; zakaj
mi pa ti to želiš?« — »Slavni paša! Da ti resnico
povem, čuj: Poznala sem tvojega deda (starega
očeta); to je bil človek strašán, grozoviten in zatiral
je rajo, kolikor je mogel; raja je klela, jokala:
O, ko bi ga ne bilo! — Ded ti je umrl in tvoj
oče je bil gospodar. Oh! ljubi moj Bog! raja si je
mogla oči izjokati, glavo si razbiti! Še slabše se
nam je godilo. Vsi so prosili: Da bi ga Bog vbil.
Njegove smrti smo komaj pričakovali. In prišel je
tudi njegov čas, umrl je. In postal si ti gospodar.
Še slabše, mnogo slabejše godi se raji. Ali ko bode
tvoj sin za gospodarja — tu pa raja že ne bode
mogla živeti — in zato prosim Boga, da bi te
ohranil, da nam še strašnejša doba ne pride.«

Kako se ženin dobi.

Kmetsko dekletce v nemškem kantonu v Švici
bi se bilo rado omožilo. Šla je vprašat, koliko bi
setih.« — Natanko ob določeni uri je prišla nestala

poroka. »Dva franka,« dobila je odgovor od
dotičnega uradnika (ondi je namreč uvedena civilna
poroka). — »Toliko tedaj to velja,« pravi krasotica,
»a kedaj moram priti?« — »V petek ob devesta,
sicer malo sramežljivo rudeča, a vendar pogumna,
opravljena v svatovsko obleko iz najlepše
volne, z zlato verižico okolo vrata in v najličnejših
novih čevljičkih. Uradnik jej ponudi stol in oba sta
čakala ženina — toda tega od nikoder ni bilo.
Naposled vendar povpraša uradnik nevesto: »I, kje
imate vendar svojega ženina?« — »Svojega ženina?« se začudi devica, »nu, jaz sem mislila, da
vse to dobim tu za dva franka!«

Koze staviti ne pomaga nič.

»Jaz nikakor ne verjamem, da bi kozé (osepnice)
staviti kaj pomagalo«, pravi nek premeden
gospodar. »Ravno lani sem dal enemu svojih otrok
kozé staviti, a drugi dan pade skozi okno in pri
tej priči obleži mrtev.«

Če se le prav rabi.

»Da, gospod Smučiper, kakor rečeno, da sem
tako dobro rejen, zahvaliti se imam edino le Revalenti
arabica!« — »To mi je nerazumljivo! Mene
je ta budalost še le bolj posušila!« — »Je pač
niste prav rabili! Prava metoda je: Vzemi 4 grame

Revalenta arabica, precejšnji kos pečenke s krompirjem
ter zalij to z litrom rudečega vina! To stori
vsak dan dvakrat in čez 6 mesecev se boš čudil
nasledkom!«

Komu škodi tobak.

»Ali vam nič ne dé, če tobak kadim,« vpraša
mlad pobalin, ki je bil komaj kakih 12 let star,
nekega starega moža, s katerim se je po železnici
peljal. »Meni nič ne dé,« odgovori mu prav dobro
starček, »ako le tebi ne!«

Strah pred kolero.

A. »Pa prijatelj! Kako se moreš vendar tako
silno bati kolere? Enkrat moraš itak umreti!«

B. »To je ravno, česar se bojim; kajti ko bi
zamogel več kot enkrat umreti, — ne bal bi se
je tako zeló.«

Kava strup.

Zdravnik, velik nasprotnik kave, reče nekemu
svojih bolnikov: »Če želite ozdraveti, opustite kavo,
kajti ona je počasi delujoči strup!« Pa mu odgovori
bolnik: »Da, prav imate, gospod zdravnik!
Kajti ko bi bila kava hitro delujoči strup, ne bil
bi jaz, ker jo uže od mladih nog vsak dan pijem,
učakal sedemdesetega leta.«

Kako človek zbolí.

Janeza trese huda mrzlica in zdravnik ga vpraša:
»Kaj pa ste storili, da ste to bolezen nalezli?«

Janez odgovori: »Glejte, to se je tako-le zgodilo:
sanjalo se mi je od mastne svinjetine sè zeljem,
ktero sem vso sam bil pojedel; pa svinjetina je
menda bila pogreta, ker, ko se zbudim, se počutim
na smrt bolnega.«

Nezmotljivi recepti.

V nekem društvu je trdil zdravnik L., da še
ni zapisal nobenega recepta, ki ne bi bil pomagal.
— »To ni mogoče!« ugovarjajo nekteri gospodje.
»Uverim vas na mojo čast,« odgovori zopet zdravnik,
»če niso pomagali mojim bolnikom, pomagali
so vsaj meni in lekarnarju.«

Siromaščina.

Vbogi bolnik pride k zdravniku, ki je blagosrčno
siromake zastonj zdravil. Zdravnik napravi
zdravilo in mu je dá, rekoč: »Tu imate; vsako
uro vzemite kavino žlico polno!« — »Dragi gospod
zdravnik!« reče bolnik, »prosim lepo, da mi še uro
in kavino žlico date, ker tega tudi nimam.«

Nevarnost.

Zdravnik, poklican k bolniku, zapazi malo rano
ter zaukaže, naj hitro odpošlje hlapca v lekarno
po mazila. Bolnik se vstraši in reče: »Oh za Boga,
gospod, mislim, da še ni taka silna nevarnost.« —
»Silna nevarnost je,« odgovori zdravnik; »kajti, če
hlapec mazila hitro ne prinese, bo rana prej zacelila!«

Srečno odnesel.

Zdravnik neke bolnišnice pride, kakor navadno,
zvečer v bolnišnico ter vpraša slugo: »Koliko jih

je umrlo danes?« — »Pet zaspalo jih je v Bogu,«
odgovori sluga. — »Sem vendar za šest bolnikov
zapisal zdravilo,« pravi zdravnik; »kaj je s šestim?«
— »Ta jo je srečno odnesel; ni hotel piti zdravila,«
odreže se sluga.

Boljše trpeti, nego plačati.

Kmetič pride k zdravniku in prosi, da bi mu
zob izdrl. Zdravniški pomočnik je bil jako neroden
človek ter potegne na mesto enega dva zoba. Kmetič
je bil zeló žalosten in se ni dal vtolažiti, zarad izdrtega
zdravega zoba. Pomočnik ga tolaži in mu
pravi: »Pomirite se oče, in bodite tihi, kajti ako
moj gospod zvé, da sem vam dva zoba izdrl, plačali
boste za oba.« — To je kmeta vtolažilo, da
takoj plača za izdrti bolni zob ter naglo odide.

Flajštri.

Mož je imel ženo, ki se mu je nalašč bolana
naredila in rekla: »Ej, ljubi moj Jurij, pojdi k
zdravniku in prinesi mi »flajšter!« Ta se podá takoj
k zdravniku in reče: »Gospod dohtar flajšter,
flajšter!« Ta pa je mislil, da ga ima Jurij za flajšter
in ga ploskne za vsako uho enkrat. Jurij se obrne
in gré domu. Žena mu precej reče: »Jurij, si dobil
flajšter?« Mož jej odgovori: »Dobil sem in prinesel
dva,« ter poči ženo za uho. Žena sedaj brž zdrava
skoči k višku. Jurij pa hiti nazaj k zdravniku. Ko
ga ta zagleda, mu reče, smejé se: »No, Jurij, so
pomagali flajštri?« — Jurij: »Gospod, dobro so pomagali,
pa še obeh niti porabil nisem, enega prinesem

nazaj« — in ploskne prav živo zdravnika za uho
in odide domov.

Zdravilo za hude žene.

Bila je nekedaj hudobna, jezova žena, ki je
svojega moža s svojim ostrim jezikom tako dolgo
dražila, da jo je do dobrega pretepel. Žena, ne pomislivša,
da provzroči vse to sama s svojim strupenim
jezikom, gré nekega dné k zvedenemu zdravniku
ter ga prosi, naj ji za božjo voljo dá zdravila
zoper moževo divjanje. Zdravnik spozna kmalu, kakega
zdravila je tu treba. Vzame toraj stekleničico
navadne vode, dá jo ženi z naročilom, da naj
vselej, kedar se moža loti togota, vzame polna usta
tega zdravila ter je tako dolgo v ustih ima, da se
možu jeza zopet poléže. Ker je žena vestno izpolnjevala
ta svèt, ni dobila od tega časa od svojega
moža ne samo nobenega vdarca, ampak tudi nobene
neprijazne besede, za kar je bila zdravniku
ne le prav hvaležna, nego mu je prinesla tudi še
lep dar.

Pridiga za pijance.

Izvoljeni poslušalci! Vi večkrat slišite pridige
o grdobi, hudobiji in nevarnosti pijančevanja. Pijančevanju
sta vzrok vino in žganje; oboje: vino in
žganje pa ste, kakor vsi vemo, dobri in koristni
reči; dobra in koristna reč pa mora imeti tudi
dobre in koristne nasledke. Ker je pijančevanje ali
boljše povedano pijanost naravni nasledek obilega
zavživanja dobrega vina ali dobrega žganja, mora
tudi pijanost biti dobra in koristna. Naredil sem
vam toraj pridigo o dobrih in koristnih lastnostih

imajo ž njimi dosti dela, delo pa daje zaslužek,
pijanosti in pijančevanja. Obilo zavživanje vina in
žganja ali pijančevanje je dobro in koristno: a) za
celo človeško društvo in b) za pijanca samega.

a) Pijančevanje je koristno celemu človeškemu
društvu, ker skoro vsem stanovom daje zaslužek,
zaslužek pa je dobra reč, toraj tudi pijančevanje.
Pijančevanje daje zaslužek krčmarju, kteremu ni
treba delati in se truditi, ker mu pijanec nosi za
vino in žganje v potu svojega obraza zaslužene
krajcarje, od kterih krčmar brez velikih skrbi dobro
živi. — Pijančevanje daje zaslužek zdravniku, ker
pijanec mnogokrat sebi ali komu drugemu v pijanosti
glavo prebije, roko ali nogo zlomi, ali se vsaj
po noči domov gredé zvrne v jarek ali na kup kamenja
ter se pobije. Da se to popravi, je treba
zdravnika, ki si pri pijancih veliko zasluži ter se
pošteno preživi. Pijančevanje je tudi vzrok dolgotrajnim
boleznim (nekdo je izračunil, da ⅔ boleznij
pride od pijančevanja), zato imajo od pijancev razen
zdravnikov tudi lep zaslužek postrežniki v bolnišnicah,
lekarnarji in grobar, kteremu neki pijanci
največ dela, toraj tudi zaslužka dajo.

Dalje pijančevanje skoro vsem rokodelcem zaslužek
priskrbi, postavimo: steklarju, če pijanec pobija
steklenice, kupice in okna; mizarju, če podira
in tere stole in mize; krojaču, kedar si raztrga
suknjo in hlače; klobučarju, ker po noči malokedaj
prinese svoj klobuk domov; lončarju, ker domu prišedši
rad meče sklede in krožnike za vrata ali za
ženo. Ponočnim čuvajem preganjajo pijanci dolg
čas; beričem dajo dela, da jim ni treba lenobe
pasti in sodnikom zboljšujejo izdatno njih plače, ker

napósled je pijančevanje tudi državi na veliko
korist. Znano vam je, da ima vsaka država veliko
uječ in kaznilnic, ktere mora z velikimi troški vzdržavati.
Za koga bi pa država te že obstoječe zavode
vzdržavala, če bi pijancev ne bilo, ker nekdo
je trdil, da v teh zavodih stanuje po udov
vinske bratovščine. To so glavne koristi pijančevanja
za celo človeško društvo.

b) Pijančevanje pa je tudi za pijanca dobro
in koristno. Vino namreč razveseljuje človeško srce;
veselo srce pa je velika sreča za človeka na tem
svetu. Zato gre človek, če je žalosten, čmeren in
pobit od vsakdanjih skrbi, navadno v krčmo in
vino mu »prepodi vse skrbi.« In kdor si vselej svoje
skrbi z vinom spodi, temu se časi zgodi, da sčasoma
vse njegove posvetne skrbi prevzame krčmar
ali kak dober prijatelj; on pa potem veselo živi
brez vse skrbi.

Pijančevanje daje nadalje človeku srčnost, pogum
in korajžo; same lepe lastnosti, ki pridejo od
pijančevanja, kar pijanci tudi dobro vedó, ker pojejo:
»En glažek al’ pa dva, to nam korajžo dá!«
In korajža je dobra, velikokrat potrebna lastnost.
Marsikteri bi ne lagal, ne kral, ne ropal, ne vbijal,
ko bi ne imel korajže. Podložniki bi predpostavljenim
ne ugovarjali, ne se ustavljali, ne puntali,
ko bi ne imeli korajže. Otroci bi ne žalili starišev;
sin bi ne bil zapeljivec, hči ne vl....., žena bi
ne goljufala moža in mož bi ne spravil vsega premoženja
po grlu, ko bi ne imel korajže.

Da so to res nasledki korajže, ki pride iz pijančevanja,
morem vam z nekterimi izgledi še potrditi,
in sicer z resničnimi izgledi, ker so bili popisani

v poštenih časnikih, ki ne pišejo laží. V takih
časnikih se je že večkrat bralo: ta in ta se je
obesil; ko so ga ljudje odrezali, našli so v njegovem
žepu prazno steklenico. Zopet smo brali: ta in ta
se je vstrelil in zraven njega je ležala prazna steklenica.
Zakaj sta oba imela zraven sebe prazne
steklenice? Zato, ker sta si z žganjem naredila popred
korajžo, sicer bi se prvi ne mogel obesiti in
drugi ne vstreliti. Spet smo brali in pred porotnimi
sodnijami lehko slišimo, da je mož v pijanosti svoje
otroke suval in pretepaval, da bi takoj lehko dušo
izdihnili, da je ženo ob tla vrgel in z nogami
teptal, da je s polenom, s sekiro, s puško domače
preganjal. Ker je povedano, da je mož delal to v
pijanosti, vemo, od kod je imel toliko korajže. Nasproti
pa tudi beremo, da je žena z burkljo preganjala
otroke in družino, da je lastnega otroka
vrgla v krčmi pod klop, da je pustila moža in
otroke in šla Bog vé kam, da je lastnega moža
vbila ...... Za taka dejanja je pač treba korajže.
Vsi pa vemo, da imajo ženske od narave malo
korajže, morajo si jo toraj izposoditi od vina ali
žganja, kakor moški.

Po tem premišljevanji o koristi pijančevanja
zdaj sklenemo, rekoč: Če tedaj hočeš biti bolehav,
jezljiv, slab, vbog, nezadovoljen — bodi pijanec.
Če hočeš biti razcapan, zaničevan, zasramovan in
preklinjan — bodi pijanec. Če hočeš biti lenuh,
zapravljivec, pohujšljivec, v sramoto vsem ljudem
— bodi pijanec. Če hočeš biti nehvaležen sin, krut
mož, nevsmiljen oče — če želiš svoji ženi žalost,
svojim otrokom sramoto in vsem domačim nesrečo
— bodi pijanec. Če hočeš svoj razum zgubiti, svojo

voljo otrpniti, svoje premoženje zapraviti — bodi
pijanec. Če hočeš imeti poštene za sovražnike, hudobneže
pa za prijatelje; če rad živiš v razprtiji,
v sovraštvu, v prepiru: — če bi se rad naučil
kleti, lagati, obrekovati — bodi pijanec. Če bi rad
kmalu jedel prežgano juho, če se ti sline cedé po
kaši, ali bi hitro rad nesrečno umrl in se večno
pogubil — bodi pijanec. Amen! »Sl. Gosp.«

Rekrut z medaljo.

V vrsti rekrutov je stal v nekem mestu pred
kasarno tudi eden, ki je imel na prsih medaljo.
Častnik ga vpraša: »Rekrut Lehmann, od kod imate
vi medaljo?« Rekrut malo osramočen odgovori:
»To je tista medalja, ki jo je na zadnji živinski
razstavi naš bik dobil.«

Premočen tobak.

Stotnik: »Sme vojak svoj komis-tobak prodati?«

Rekrut: »Ne, ne sme ga.«

Stotnik: »Zakaj ne?«

Rekrut: »Ker je premočen za civiliste.«

Zakaj morajo vojaki na eni nogi stati.

Dva kmeta gledata vojake pri vojaških vajah.
Dalj časa jih gledajoč, reče prvi drugemu: » Nikakor

mi ne gre v glavo, zakaj morajo vojaki zdaj
eno, a zdaj zopet drugo nogo vzdigniti in potem
dalj časa na eni nogi stati!« Na to mu odgovori
drugi: »To je zeló pametno, kajti če vojak v boji
eno nogo zgubi, potlej lehko hodi ob drugi nogi,
ako se je tega že poprej dobro naučil.«

Preozke hlače.

A. Zakaj imajo hrvatski vojaki tako ošpiljene
noge?

B. Ker bi jih drugače ne spravili v svoje
ozke hlače.

Tri vprašanja.

Tri vprašanja s primernimi tremi odgovori je moral
korporal vbiti vsakemu v glavo, da je vedel
generalu, kedar je prišel nadzorovat, dobro odgovarjati:
1.) Koliko let služiš? Odgovor: 2 leti! 2.) Koliko
let si star? Odgovor: 20 let! 3.) Še oče in
mati živita? Odgovor: Oba. — Nekokrat pride general
in vpraša prvega vojaka: »Koliko let služiš?«
Ta mu v naglici odgovori: »20 let!« General: »Koliko
let si pa tedaj že star?« Vojak: »2 leti!« General
nevoljen: »Sedaj pa res ne vem, sem li jaz
nor ali ti?« Vojak: »Oba!«

Odgovor vojaškega župnika.

Vojaški župnik je bil navzoč pri vojaških vajah,
pri kojih so prav zeló streljali s topi. »No,
gospod župnik,« nagovori ga po končanih vajah
general, »danes ste si lehko peklenski ogenj prav
živo predstavljali.« — »Da,« odgovori duhoven,

poznavši svojega nasprotnika, »posebno, ker sem
videl vašo ekscelenco sredi noter.«

Dvojno vino.

Nek pijan vojak sreča svojega stotnika ter ga
hoče po dolžnosti pozdraviti, al nikakor se ne
more mirno postaviti. »Tepec!« zagrmi stotnik
na-nj, »si se ga pa že zopet navlekel, da ne moreš
mirno stati.« Vojak odgovori: »Gospod, vsaj ni
res; pijan nisem, ali le dvoje vino sem pil, črno
in belo, pa me eno vleče sem, drugo pa tje.«

Vestno.

Poveljnik neke trdnjave je v jarku trdnjave
dal na primernih prostorih nasaditi sadna drevesa.
Ko stražnik hodi ravno pod enim takim drevesom,
ki je posebno dobra jabolka rodilo, pride poveljnik
mimo njega ter ga vpraša: »Kaj pa narediš, ako
s tega drevesa kako jabelko pade?« Stražnik odgovori:
»Nazaj na drevo zaženem vsako!«

Dober stražnik.

Vojak, ki bi imel nek kanon stražiti, ga zapusti,
ter se podá v bližnjo krčmo. — »Čemu si
svoje mesto zapustil?« zagromi nad njim stotnik,
ki je bil slučajno tudi v oni krčmi. »Gospod stotnik!« odgovori vojak, »skušal sem kanon vzdigniti;
dva moža ga ne spravita z mesta, če jih pride pa
več, ga pa itak ne morem vbraniti! Čemu bi potem
še tamkaj stal?«

Prestop postave.

Po vojaškem službeniku so bili višji častniki
primorani, vsacega do feldvebeljna doli vikati. Ko
pa nekedaj nek feldvebelj nekaj pregreši, reče mu
stotnik osorno: »Ti si pač osel!« Mrzlo odgovori
mu ta: »Milostivi gospod stotnik, ne zamerite, v
službeniku se glasi: »Vi ste osel!«

Preotročji.

»So vojake k vam vkvartirali?« — »Da, milostivi
gospod — 6 celih.« — »Se spodobno obnašajo?«
— »O, prav pridni so, samo malo preotročji.«
— »Preotročji? Kako menite to, mamka?«
— »E no, kar vidijo, hočejo imeti, in kar se jim
ne dá, pa sami vzamejo. Drugače so pridni.«

Poročilo vojakovo.

Nek vojak je moral prvikrat v boj. Njegovi
stariši so bili v velikih skrbeh za njegovo življenje.
Nekega dné jim piše novinec listek, v kterem so
bile naslednje besede: »Ljubi stariši! Ne skrbite
preveč za mene; jaz sem hvala Bogu zdrav in
vesel, in naši častniki pravijo, da sovražnika ne
bomo dobili še tako kmalo pred oči. Ako bi pa
bila volja božja, da bi moral v boji umreti, sporočil
vam bom to, kakor hitro mi bode mogoče,
da bote za gotovo vedeli, ali sem živ ali mrtev.«

Kaj je boljše?.

Ko pride nek vojak prvikrat v bitko, pade
kar na tla, kot bi bil močno ranjen. Ko prišedši

zdravnik ne najde nobene, niti najmanjše rane na
njem, ga začne močno oštevati. »O, gospod doktor,«
reče vojak, »ali ni boljša, da se vi zastonj jezite,
kakor da bi bil jaz ranjen?«

Pozabljivosti slabi nasledki.

Ko nek Korošec zgubi v bitki pri Kustoci obe
nogi, reče mirno: »Prav se mi zgodi! Kolikokrat
sem ljubemu Bogu priporočal dušo in telo, a na
te proklete noge sem pa vselej pozabil.«

Vljudnost.

V bitki pri Kraljevem Gradci pobere Tirolec
svojega ranjenega tovariša ter ga nese iz ognja.
»Lepa ti hvala,« stoka ranjenec, »daj Bog, da bi
ti mogel kmalo ravno tako vstreči!«

Tolažba.

Nek vojskovodja izgubi v vojski nogo; njegov
verni sluga se je jokal nad nesrečo svojega gospodarja,
kteri ga potolaži tako-le: »Ne jokaj se, ljubi
moj, marveč bodi vesel, ker odslej ti bo treba
samo po eden črevelj snažiti.«

Šaljivca v bolnišnici.

Po bitki pri Sadovi l. 1866 prideta v praški
bolnišnici slučajno nek avstrijski in nek pruski
učitelj skupaj. Oba sta bila prava šaljivca. Enkrat
vpraša Prus: »Kako daleč gredó vaši kanoni, gospod
kolega?« Zviti Avstrijan pa hitro vpraša:
»Kako daleč pa vaši?« Brzo odgovori Prus: »Naši

gredó 800 000 korakov.« Hladnokrvno dé na to
Avstrijan: »Ej, to ni nič, kolega Prus; naši gredó
tri dni, potem se nekoliko počijejo, pa gredó zopet
naprej!«

Nenavadno veselje.

Dva prijatelja sta sedela na klopi zunaj pred
hišo. Prvi ima časnik v roki. »Zakaj tako pazljivo
prebiraš imenik na vojski vbitih vojakov? Saj
nimaš nobenega sina pri vojakih,« vpraša ga prijatelj.
»Nimam ga ne,« odgovori prvi, »ali če kakega
znanca čitam med vbitimi, me vendar le
veseli.«

Nos reši življenje.

V Herzbergu na Pruskem je leta 1880. umrl
poštar Franke, star 99 let. Izredno velik nos je
imel. Leta 1812 se je bojeval na Ruskem; kozaki
so njegove tovariše potolkli, a zagledavši njegov
velikansk nos, smejali so se in vzeli ga soboj v
svoj glavni tabor in ga tam kazali. Pozneje so ga
izpustili.

General Skobelev.

General Skobelev je v zadnji rusko-turški
vojski tirjal, naj mu pošljejo iz glavnega stana pomoči,
kajti po zapiskih bi imel dobiti 15.000 môž,
a ima jih samo 10.000. Veliki knez pak mu je
odpisal: »Jaz vam ne morem dati prav nobene pomoči,
v obče je pa omenjeno število po polnem
resnično, kajti jaz vašo osebo štejem za 5000 môž!«

Kozaška.

Ves Bukarest se je v zadnji rusko-turški vojski
smejal premetenemu kozaku, ki se je v krčmi

blizo vasi Vakareči zastonj dobro okrepčal in si
še nekaj novcev zaslužil. Ko se je namreč kozak
v krčmi napil, kolikor se mu je zdelo, vzel je meni
nič, tebi nič, čapko, šel iz sobe k svojemu konju
in ga zašel. Krčmar pa je še ob pravem času prišel
kozakovi pozabljivosti na pomoč ter je mužika po
denarji vprašal. Težkim srcem izvleče kozak pomazano
mošnjo iz žepa in že hoče po denar seči,
kar se zgrudi konj pod njim, kakor od mrtvouda
zadet. Kozak je ves obupan, vse mogoče poskuša,
da bi šarca prebudil, daje mu najnežnejša imena
— pa zastonj. Konj ostane trd — mrtev. Navzoče,
kteri so dobro vedeli, da ja konj osebna lastnina
kozakova, da se je tedaj kozaku velika škoda pripetila,
je ta prizor tako genil, da so jeli med seboj
milodare pobirati, s kterimi bi kozaku vsaj nekoliko
opomogli. Tudi krčmar je bil vsmiljen mož. Vrgel
je nekaj drobiža žalostnemu Zaporožcu in ga še z
vinom potolažil. Ko se je kozaku zadosti zdelo,
odpaše potolažen konju sedlo, ga s sulico vred vrže
čez ramo, še enkrat milo pogleda svojo zvesto
žival ter otide. Tisoč korakov oddaljen postoji. —
Tenko žvižganje se zasliši. — O čudo! Konj razume
znamenje, spravi se nagloma na noge in beži veselo
razgetajoč, kakor puščica za svojim gospodarjem.
Prihodnji trenotek sedi Zaporožec že zopet na
svojem šarcu, z roko pozdravlja in se zahvaljuje,
potem pa oddirja po planjavi.

Klinov močnik.

Vojak je prišel k neki ženi v hišo in jo prosil,
naj bi mu dala kaj jesti. Ona pa mu odgovori, da
nima ničesa jesti v hiši. Na to pravi vojak: »Daj

mi vsaj ponvo in malo vode, da si napravim klinov
močnik!« Žena mu dá, česar je prosil. On vzame
ponvo, dene va-nj železen klin, nalije vode in postavi
vse nad ogenj. Ko se voda segreje, hoče imeti
od žene malo soli, ktero tudi dobi in posolí vodo.
Ko voda zavré, hoče imeti malo moke; žena mu
dá tudi to, samo da vidi, kakšen da bo vender ta
klinov močnik; on moko posiplje v ponvo in dobro
pomeša. Potem reče za jajca, in tudi ta dobi ter
jih razbije v ponvo; slednjič reče še za maslo; ž
njim si lepo zabeli: vzame ponvo od ognja, potegne
klin iz nje ter pojé močnik. Žena pa je zdaj vedela,
kakšen je klinov močnik.

Kakoršen človek, takov tudi sedež.

Nekdaj povabijo zelo obrednega stotnika na
kosilo. Ko so se sedeži odkazovali, zahvaljeval in
branil se je stotnik prav zeló prvega sedeža. Star
general pa ga jezno zavrne: »Hudir, vsedite se
vender, saj kjer vi sedite, je itak zadnji sedež!«

Vljuden general.

V stanovanje generala Semeke v Odesi je
vlomil skozi okno tat, kterega je general prijel in
dobro preklestil in ker ga je poznal, tožil ga je
pri sodniji. Sodnik pa tatu spozna nekrivim; komaj
je general to slišal, vstane, stopi k sodniku in zahteva
od njega, naj mu pové, kje da tat stanuje.
»Čemu?« čudi se sodnik. »Ker ste obdolženca nekrivim
spoznali, gospod sodnik, in s tem priznali,
da me obdolženec ni hotel okrasti, misliti si moram
samo to, da me je hotel samo obiskati, zategadelj
moram izvedeti njegovo stanovanje, da mu obiskovanje
vrnem!«

Korist krave in vola.

Učitelj: »Milica, ktera je najkoristnejša domača
žival?«

Milica: »Krava!«

Na to pomoli Jekeles (židov sin) roko k višku
v znamenje, da vé boljši odgovor.

Učitelj: »No, poznaš ti še koristnejšo žival?«

Jekeles: »Vol je koristnejši!«

Učitelj: »Kako to?«

Jekeles: »Za enega vola si lehko kupim dve
kravi!«

Kaznovana nagajivost.

Neko jutro srečajo trije dijaki žida ter sklenejo
se ž njim nekoliko ponorčevati. Prvi mu reče:
»Dobro jutro, oče Abraham!« Drugi: »Dobro jutro,
oče Izak!« Tretji: »Dobro jutro, oče Jakob!« Žid
se dela, kot bi teh zabavljic niti ne opazil, nego
obrne se počasi k dijakom ter reče: »No, gospodje!
Jaz nisem niti Abraham, niti Izak, niti Jakob, ampak
Savel, sin Kisov, kterega je oče poslal, da bi
poiskal zgubljene osle, in glejte! našel sem jih
ravnokar!«

G. M. J. R..

James Rothschild v Parizu je bil kaj poseben
možicelj. Nadlegovali so ga pogostoma njegovi bratje
po veri, vbogi židi, posebno oni, ki so z Poljskega

v Pariz prišli. Nekega dne se oglasi eden takih
pred Rothschildovimi vratmi. Komornik ga noče
pred svojega gospodarja spustiti. Žid mu reče, naj
vsaj ta listek gospodu izroči. Na njem so bile hebrejske
črke: »G. M. J. R.« James Rothschild jih
pogleda in radoveden reče komorniku, naj židovče
pred njega stopi. Vpraša ga bankir, kaj da značijo
te črke? Židovče se globoko prikloni in reče po
nemški: »Črke G. M. J. R. pomenijo: »Guten Morgen,
James Rothschild!« — »Kaj hočete s tem
reči?« vpraša ves začuden Rothschild poljsko židovče.
Židovče se zopet globoko prikloni in reče:
»G. M J. R. znači: »Gebt Mir James Rothschild!«
Bankir se nasmehlja zaradi lojalnosti tega berača
in mu daruje banknoto 10 gl. veljave.

A naše židovče obrača še svoj listek na desno
in na levo, tudi banknoto suče na vse strani in
še enkrat pregovori: »G. M. J. R.« še tudi znači:
Gebt Mehr James Rothschild!« — »Tu imaš še
eno banknoto in se poberi, drugače mi s kvartetom
tvojih črk izšlovkuješ vso mojo kaso!« zarenči
naš James in zapodi žida.

Gnjus.

Žid, ki je šel z drugim židom mimo lepe žene,
je pljunil. »Mojzes! kaj pljuješ pred to lepo ženo?«
— »Ne pljujem pred to lepo ženo, pljujem le zavoljo
babe, ki jo imam doma!«

Trpežno blago.

Nek žid je hvalil svoje blago neki ženski, rekoč:
»To je blago za večnost in potem je zamorete
še obrniti dati!«

Najdeno blago.

Žid najde pri cesti spečega popotnika, poleg
kterega je tudi nekaj v robcu zavitega oblačila ležalo.
Bližej stopivši, vzame žid robec z oblačilom
ter gre hitro svoj pot naprej. Popotnik se prebudivši,
vidi, da mu robec z oblačilom manjka. Ko
se vzdigne, ugleda že precej daleč žida z vkradenim
blagom po cesti naglo koracati. Hitro stopi za
njim, prime ga in pelje pred sodnijo. Žid se izgovarja,
da je blago našel, a ne vkradel. Sodnik reče:
»Tukaj stoji popotnik, kteremu ste blago vzeli.«
Žid odgovori: »No, kaj hočete več dokazov, našel
sem tega popotnika in blago poleg njega; blago
sem pobral, a popotnika sem pustil, ker je pretežak,
da bi ga nesel.«

Dober sodnik.

Nek žid na Hrvatskem, recimo, da mu je bilo
ime Itzig Jeiteles, je bil naredil nekaj, kar ni bilo
prav. Dotični sodnik, ki je imel jurisdikcijo nad
Jeitelesom, je izgovoril tako-le obsodbo: »Itzig Jeiteles
je kriv in sodi se, da si more izbrati kazen
sam, in sicer: ali bode zaprt 20 dni, ali bode plačal
100 gl. globe, ali jih dobi 25 po stari ogerski
pravici.« — »Ktera bi bila najpraktičnejša kazen?«
tako je premišljeval naš Jeiteles en čas, potem je
pa rekel, da hoče odsedeti 20 dni. Sodnik precej
vtakne Jeitelesa v luknjo ter ga pusti pošteno gladovati.
Preide 10 dni in Jeitelesu uže mučno prihaja;
začne premišljevati, ne bi li boljše bilo in
praktičnejše, da jih prevzame 25 naenkrat po stari
ogerski pravici, pa da se tem načinom reši grde uječe.

Štirinajsti dan se javi svojemu sodniku in ga prosi,
naj mu jih dá odmeriti 25.

Sodnik je privolil in pozval svojega pandura
in rekel je panduru, naj jih Jeitelesu odmeri 25
poštenih. Pandur je bil že priučen na tak posel,
zato je bil precej k redu s svojo leskovačo, ne z
eno, ampak še celi sveženj jih je imel v reservi
za slučaj, ako bi se mu scefedrala ktera. Ko je
pandur začel opravljati službeni svoj posel nad
Jeitelesom, je Jeiteles strašno kričal: »Ach wai!
Ach wai!« ker ga je preveč bolelo. Ali mu njegov
»ach wai!« ni nič koristil, ker je bil pandur vesten
človek in je tudi znal vihteti svoj inštrument pošteno.
Do deset je šlo, do petnajst je tudi prišlo,
več pa jih Jeiteles ni mogel prenesti pri najboljši
volji, ampak prosil je za malo premisleka, potlej
je pa rekel, da jih ima dosti in da rajši plača
100 gl. globe.

Sodnik je bil dober človek, pa je precej
uslišal ponižno prošnjo Jeitelesovo, kteri je radostno
naštel 100 gl. globe in še vesel je bil, da ima
tako dobrega sodnika nad seboj.

Dobro posojilo.

»Prijatelj,« reče kristijan židu, »ali mi moreš
posoditi 1000 gl.?« — »Prav rad,« odgovori žid, »na
koliko časa?« — »Na leto in dan.« — »Dobro;
ali moraš vedeti, da jaz svoj denar le na obresti
dajem.« — »Vem, vem,« odgovori kristijan. —
»Tedaj mi boš dal 10 od sto.« — »Prav rad,«
reče kristijan. — »Ako mi daš tedaj 10 gl. od
sto, iznaša to od 1000 gl. 100 gl. na leto, tedaj ti
jaz položim tukaj le 900 gl.« — »Dobro,« reče

kristijan, »ti si moj pravi dobrotnik; nu dovoli mi,
da te še nekaj vprašam. Morebiti ti jaz za leto in
dan ne bom mogel denarja povrniti; zato te prosim,
da mi jih na dve leti posodiš.« — »Tudi
prav,« odgovori žid, »to ljubezen ti rad izkažem;
na dve leti iznašajo obresti od 1000 gl. 200 gl.,
dobiš tedaj le 800 gl.« — »Če bi ti pa tudi v
dveh letih ne mogel denarje povrniti?« — vpraša
kristijan, »kaj bi bilo, da narediva na 4 leta?« —
»Na 4 leta?« vpraša oni, »tudi to je mogoče; za
4 leta mi plačaš na obrestih 400 gl., a ti dobiš
zdaj samo 600 gl.« — »Veš kaj,« pristavi kristijan,
»najboljše bo za te, da mi 1000 gl. na deset let
posodiš, pa ti ne bo treba niti krajcarja v gotovem
našteti.«

Narobe šestka.

Židovski oderuh je jemal od nekega kristijana
devet odstotkov obresti. Stvar pride pred sodnijo
in sodnik reče židu: »Znano vam bo, da dovoljuje
postava k večemu šest odstotkov. Kako se boste
za tako oderuštvo enkrat pred Bogom opravičili?«
— »Dovolite, gospod sodnik,« reče žid, »če gleda
Bog iz nebes, vidi devetko vedno za šestko!«

Špekulacija.

Peljali so tri žide iz mesta, da bi jih obesili.
Ko pridejo k vislicam ter že vsem trem smrtni
znoj na čelu stoji, prinese kraljev odposlanec pomiloščenje
za enega teh treh židov. Oni, kateremu
je pomiloščenje došlo, ostane mirno pri vislicah.
Na vprašanje, zakaj ne gre domu, odgovori: »Čakam,
da ona dva obesijo, morda kupim njih obleko.«

Kako je Žid za pet palic konja kupoval.

V neki krčmi je sedel star žid med različnimi
gosti; kupoval in prodajal je razno staro sódrgo.
H krčmi je prijezdil vojak na čilem konji, pred
krčmo vstavil ter stopil v hišo. Vojaka žid mahoma
nagovori: »Tako mi vere, krasen je konj, katerega
je vaša milost prijezdila.«

»Veseli me, ako vam je po godi, sin Abrahamov!« odgovori vojak.

»Sto palic bi rad držal, ako bi potem bil moj,«
reče žid.

Vojak s korobačem vdari po škornjah in dé:
»Zakaj sto palic? Dobite ga tudi za petdeset.«

Žid, vesel te vojakove darežljivosti, reče: »Ali
bi ga za petindvajset palic ne dobil?«

»Tudi za petindvajset,« odgovori vojak, »in
ako bi vam bilo to preveč, tudi za petnajst vam
bodi.«

»Kaj-li, ko bi jih držal samo deset?«

»No, če ni drugače, zadovoljen sem, ako samo
pet palic držite.«

Žid si misli: »Za Boga živega, kako po ceni
bi dobil krasnega konja! Deset palic sem že v
kaznilnici držal, in še me ni konec, a da bi me
bilo samo od petih? — »Gospod,« reče dalje, »vi
ste vojak in vojaki spoštujejo svojo besedo, zatorej
smem vaši besedi trdno verovati?«

Vojak odgovori: »Če ne upate mojim besedam,
hočete-li pismo?«

»Ljubše bi mi bilo,« odgovori žid.

Oba gresta potem k belježniku in ta naredi
takó pismo: »Če gospodar tega pisma od vojaka

s trdo leskovačo dobi pet palic ter jih odnese
mirno in zadovoljno, tedaj mu vojak svojega vranca
takoj dá brez nobene druge plače ali odméne.«
Potem je bil podpisan kraj, dan in priče.

Ko je žid imel to pismo v rokah, povrneta se
zopet v krčmo in žid mirno leže na stol, da bi
odslužil pogojeno plačilo za konja. O prvem vdarci
se je zdrznil ter sam v sebi mislil: »Ta ti je bil
za profosa, ker boljše tepe, kakor berič v kaznilnici.«

Po prvi palici se vojak vsede ter mirno čaka
pri kozarci vina. »Kako si, Abrahamov sin?« vpraša
za nekoliko časa žida.

»Prosim, odštejte, kar sem dolžan, da hitreje
pretrpim.«

»Bodi ti,« reče vojak ter mu drugo priloži,
ostrejšo od prve. Potem zopet sede in pije. Pozneje
mu odmeri tretjo in četrto, a vselej tako, kakor
prvo. Žid, nevoljen, ker je vojak tako obotáven,
reče naposled: »Ne vem, ali bi vam bil hvaležen,
ker mi pogojene palice tako polagoma dajete? Vdarite
naglo še peto, da bode vranec vedel, čegav je,
ter da midva prideva v red!«

A vojak mu odgovori: »Sin Abrahamov! pete
palice boš dolgo čakal,« ter vrže leskovačo v kot.

Žid je prosil in pretil, a vse zastonj; vojak
mu ni hotel dati pete palice. Vsi so se smejali, a
žid je šel k belježniku, da bi mu pripomogel k peti
palici, ktero mu je vojak pismeno zagotovil.

Belježnik pogleda v pismo in reče: »S tem
pismom ne opravite nič. Pismo ne govorij, da bi
vam vojak bil prisiljen dati pet palic, ako vam
jih noče.«

Zato baje žid še danes čaka pete palice in
konja vranca.

Opeharjeni žid.

Na semenji dan stopi v mestu C. v neko
krčmo vojak, rožlja s tremi srebrnimi goldinarji
ter reka: »Kje je oni dobri mož, ki me je pred
nekimi urami s tem, da mi je te tri goldinarje posodil,
rešil iz največje zadrege?« Po večkratnem
vprašanji vstane iz zakotne mize žid ter pravi, da
je on tisti, ki mu je denar posodil. Vojak mu izroči
denar ter reče: »Sedaj pa bodite tako dobri,
ter mi dajte uro, katero sem vam moral pred zastaviti.« Žid ostrmi ter pravi, da mu vojak niti
ure, niti česa druzega zastavil ni.
»Kaj?« kriči vojak, »ali bi mi bili vi posodili
tri goldinarje, ko bi vam ne bil ničesar zastavil?
Ali mi dajte uro nazaj, ali vas pa tožim.« Ker je
žid vedno trdil, da mu vojak ni ničesar zastavil,
prišla je stvar pred sodnika. Sodnik razsodi: »Žid
mora vojaku za uro (ktere niti videl ni) dati 20
goldinarjev; kajti neverjetno je, da bi posodil žid
kakemu neznanemu človeku tri goldinarje brez zastave.«

Novo židovsko kraljestvo.

L. 1878. je v ogerskem državnem zboru poslanec
Istoczi predlagal, naj bi se pri urejenji
vzhoda oziralo tudi na jude in bi se naj jim njihovo
kraljestvo zopet dalo, da bi se jih tako v Evropi
znebili. Zato so poslali vsi judovski prebivalci v
Barču sledeči telegram Istocziju: »Vaš predlog o
vzpostavljenji samoupravnega judovskega kraljestva
v Palestini smo z navdušenjem slišali. Pripravljeni

smo takoj odpotovati, med tem nam pa pridobite
znižano vožnjo do tjà. Židovi v Barču.«

Pomirjenje.

Mlad žid se je hotel dati krstiti. Rabbi, skušajoč
ga od tega odvrniti, reče mu med drugim:
da se bodo njegov oče, če to zvedó, še v grobu
obrnili. »No, no,« odgovori mladenič, »to se bo
vse zopet poravnalo; kajti čez nekaj dni dá se tudi
moj brat krstiti, in — oče se bodo obrnili zopet
na ono stran, na kteri sedaj ležijo.«

Kako so Žida z neba spravili.

Vmrl je žid, a dušica njegova je prišla k vratom
nebeškim.

»Kdo je?« zakliče sveti Peter, ko je žid polehkoma
trkal, in odpre duri, hoteč došlega pogledati.

»Prosim, to sem jaz,« glasil se je židov odgovor.

»Vidim, da si ti to; ali vedi, ljubi moj, da
sem noter ne prideš,« reče sv. Peter. »Skoro bode
temu že 1884 let, kar ne smejo židi tukaj svojega
slabega duha razprostirati.«

»Wie hajst, slabega duha razprostirati?« izgovarjal
se je žid. »Vsaj nimam slabega duha. —
Doli na zemlji skusil sem slabega že dosti.«

»Kaj tacega?« povpraša sv. Peter.

»Khaj tacega? — Nü! Kho sem chodil pho
ulici in sem khričal: Ainderlvú! — thu na enkrat
zaslišim z nekega okna: Phisk! — a kho se obrnem,
spet drugje: Phisk! — in kho se obrnem tje,
spet od druge strani: Phisk! — Wai mir! tholiko
sem se naobračal, da se mi je glava phobesila in

s tega sem imel smrt. Wajs Gott! Phrosim thorej,
phustite me nother!«

»Inu, prav za prav ne bi smel,« si misli sveti
Peter; »ali naj bo! Za enega ne bo tako zló. —
Poslušaj, Flekeles!«

»Phrosim, jaz sem Sekeles!« popravi žid.

»Tedaj poslušaj, Sekeles! Prav za prav bi imel
ti nekam drugam iti, ali ker si na zemlji toliko
trpel, storim ti to ljubav.«

Odprl mu je vrata nebeška, a židova dušica
je veselja skoro strepetala, videča toliki kras in
slavo.

Kmalo potem vsede se sv. Filip k sv. Petru
na klopico poleg vrat, ko je bil ključar nebeški z
nova zaklenil. »Kaj si pa tega spaka v nebo spustil,
Peter?« spregovori sv. Filip. »Le poglej ga,
kako vse povsod ošlatuje?« Peter, pogledavši na
stran, zapazi Sekelesa, kako s svojim bruskom poskuša
steber, je-li v resnici zlat in da-li je iz pravega,
čistega zlata; tam zopet je dihal na drago
kamenje in ga gladil z rokavom; — s kratka, obnašal
se je, kakor da bi ne bil v nebesih, ampak
v kaki zlatarski prodaj alnici.

»Veruj mi, Peter, to je norec!« reče sv. Filip.

»Da ti resnico povem,« odgovori sveti Peter,
»vedi, da on prav za prav ne sliši med nas; ali
prosil me je tako milo, da sem ga z ozira na njegovo
pozemeljsko trpljenje sem spustil, dasiravno
je — žid.«

»Kaj? Žid?« zakliče osupnjen sv. Filip. »No,
lepa hvala ti za to, kar si storil. Kaj si pozabil
ostre zapovedi —?«

»No, no!« tolaži ga sv. Peter; »vsaj ne bo

tako hudo. Ako pa misliš, da to nikakor ne pojde,
nu — mu pa damo slovo!«

Sv. Petru je bilo to lehko reči, ali Sekeles se
ni dal iz nebes spraviti. Rajši, nego bi se ločil od
tolikih dragocenosti, bi se pritožil pri najvišjem
prestolu. Sv. Peter nagovoril se je dosti in dosti,
ali Sekeles držal se je tega — da, kjer se enkrat
vsede, tam tudi ostane.

»Peter! tako ne pojde,« pošepeta sveti Filip.
»Z zvijačo ga moramo. Daj, naredi kako burno
nevihto!«

Sv. Peter res zavrti glavo, ne vedoč, k čemu
gromenje delati; vendar naredi po nasvetu Filipovem.
V nekoliko trenotkih se je razlegal pod nebesami
tak silen tresk in grom, ko da bi spustil
milijon čarovnic v oblake.

Tudi do nebá je donelo gromenje, ali tako
slabo in zamolklo, kakor da bi zunaj le bobnali.

»Wie hajst?« — zakliče Sekeles in nastavi
ušesa. — »Jaz slišim bhoben!« — »Sé ve da je
boben,« odgovori sv. Filip; »dražbo oznanjuje.« —
»Dražbo?! — Kje pa?« — »Menda pred vratmi,«
se mu odgovori. »Ah, gotovo na nekoliko teh zlatih
stebrov — —.«

»Phustite me! Phustite me!« kričal je na to
Sekeles in tiščal proti vratom. »Gospod ključar,
odprite! Jaz moram na dražbo!«

In komaj so se vrata odprla, že je bil Sekeles
zunaj nebes .....

Iz »Zore«.

Črtice iz življenja Rudolfa Habsburškega.

1.) Cesar Rudolf, prednik naše vzvišene cesarske
rodovine, je bil še v starosti velik prijatelj
dobre šale. Pripetilo se mu je toraj marsikaj
smešnega. Necega dne ga sreča berač ter ga takole
nagovori: »Brate Rudolf, daj mi kak dar!« —
»Od kedaj sva si pa mi dva brata!« vpraša cesar,
kteremu je bil tak nagovor kaj novega. »E,« pravi
berač, »si-li nismo od Adama sem vsi brati med
seboj?« — »Prav govoriš,« odvrne Rudolf, »nisem
se tega takoj spomnil!« Pri teh besedah seže v
žep ter mu podari en krajcar. »Pa en krajcar je
za tako mogočnega cesarja vendar-le premalo!«
reče berač. »Kaj?« pravi Rudolf, »premalo? —
prijatelj, glej, da dobiš od vsacega brata po Adamu
le en krajcar, pa boš v kratkem najbogatejši mož
v celi državi!« — Po tem bratovskem daru dal
mu je najbrž tudi še cesarskega.

2.) Necega dné pride k Rudolfu nek trgovec
z naslednjo pritožbo: »Ni še dolgo, da sem pri
krčmarju J. prenočil. Zvečer, predno sem šel spat,
dal sem krčmarju, ki sem ga poštenega gospodarja
mislil, svojo veliko usnijato mošnjo spravit, v kteri
sem imel veliko vsoto denarja. Ko sem se druzega
jutra na pot spravljal, prosil sem krčmarja, da mi
prinese mošnjo z denarji. A kdo bi si bil mislil
kaj tacega! Krčmar noče nič vedeti o moji mošnji
ter pravi, da mu nisem nobene dal. Jaz ga prosim
in rotim, a vse to ni pomagalo nič. Kaj mi je bilo

storiti? Krčmo zapustim brez mošnje, ter pridem
do Vašega Veličanstva s trdnim zaupanjem, da mi
pomorete do moje pravice in do mojih s trudom
pridobljenih denarjev.«

Rudolf je zvedel, da je med osebami, ki se
mu želé danes pokloniti, tudi zviti krčmar. To priložnost
misli cesar modro porabiti. Takoj reče
trgovcu, naj se podá v stransko sobo ter naj ondi
malo počaka. Cesarjeva volja se je izpolnila.

Ko zviti krčmar stopi v cesarjevo dvorano ter
se cesarju dostojno priklone, izprašuje ga Rudolf
prav prijazno o njegovih družinskih razmerah in
njegovem obrtu. Ko se še tako dalje razgovarjata,
reče mu Rudolf, ne da bi krčmar kak poseben
namen slutil: »Vi imate pa zeló lep klobuk; meni
dopade! Ali bi ne hoteli z mojim menjati?« Krčmar
je bil na to cesarjevo ponudbo zeló ponosen in
takoj privoli; Rudolf se s krčmarjevim klobukom
pokrije in stopi za trenotek iz sobe. Zunaj pokliče
enega meščana ter mu reče: »Idite hitro k ženi
krčmarja J., dajte ji ta klobuk in ji recite, da njen
mož želi, da bi vam izročila usnijato mošnjo s
trgovčevimi denarji, ker jih nujno potrebuje. V potrdilo
ji pošlje njen mož svoj klobuk.«

Žena je brez vsega pomisleka mestjanu takoj
izročila mošnjo z denarji, ktero meščan prinese k
cesarju, kakor mu je bilo naročeno.

Zdaj pokliče cesar trgovca, ki je čakal v
stranski sobi. Trgovec, videč krčmarja, ponovi
svojo pritožbo. Krčmar taji in se priduša, da bi
bil on kdaj kako mošnjo z denarji prejel od tega
trgovca, kterega še pozna ne. Pri tej priči izvleče
Rudolf iz svojega žepa usnijato mošnjo z denarji.
Krčmar obledi in se tako vstraši, da niti besedice
ne more spregovoriti, videč, da je prišla goljufija
tako hitro na dan. Rudolf izroči mošnjo z denarji

poštenemu trgovcu, a goljufnega krčmarja obsodi
k ostri ječi.

3.) Tri leta pred svojo smrtjo je bil Rudolf
Habsburški s svojimi vojaki v Mogunci, ko nastane
naenkrat velik mraz. Ko gre Rudolf nekdaj čisto
sam v mesto, vidi pri nekem peku kup žarjavice,
ktero je pek ravnokar iz peči potegnil. Da bi se
nekoliko pogrel, stopi cesar k ognju; a pekarica
ga začne kregati ter ga hoče nagnati. Po obleki
namreč Rudolfa ni bilo lehko spoznati, ker je nosil
časih obleko navadnih vojakov, dá, enkrat si je
v vojski celó sam svojo suknjo krpal. Ker ga je
žena le preveč kregala, ji reče: »Imejte usmiljenje
z ubogim starim vojakom, ki je zadovoljen, da je
na toplem!« — »E kaj,« huduje se žena, »poberi
se k svojemu beraškemu cesarju! Prav se vam
godi; vsaj nam hočete itak vse pobrati in požreti!«
— »Kaj vam pa je storil vbogi cesar tako hudega?« — »Kaj,« zakriči zopet žena; »ne hodi-li
od mesta do mesta ter nam s svojimi vojaki nadlego
dela? Še enkrat ti rečem, poberi se, ali —
— predno je mogel Rudolf še pekarico zopet poprositi,
vlije hudobna žena vedro vode po njem.

Ves moker odide domu. Pri obedu dá svojemu
strežaju steklenico vina in skledo najboljših jedil,
rekoč: »Nesi to k pekarici ter reci ji, to ji pošlje
oni stari vojak, katerega je danes zjutraj z vodo
oblila in se ji lepo zahvaljuje.« Žena spozna takoj
cesarjevega strežaja ter od straha omedli. Ko se
zopet zavé, leti h kralju, pade pred njega na kolena

ter prosi milosti. Za kazen naloži ji cesar, da
mora vse psovke od danes zjutraj z ravno ono
jezo in togoto tu pred vsemi zbranimi gosti ponoviti.
Rudolf je pazil, da ni ničesar izpustila ter da
se je zraven ravno tako obnašala, čemur so se,
se vé, gosti iz vsega grla smejali.

Črtice iz življenja cesarja Josipa II..

1.) Cesar Josip II. je nekega profesorja, ki se
mu je prišel poklonit, vprašal: »Katere jezike učite
mlade plemiče v Terezijanišči?« Profesor mu odgovori:
»Francoski, italijanski in angleški jezik!«
— »Zakaj pa ne tudi češkega?« vpraša Josip dalje,
ki je sicer nemški jezik najbolj širil po šolah, »vsaj
imam več čeških podložnikov, kakor pa francoskih
in angleških!«

2.) Nek prosilec je prišel v obleki iz francoskega
sukna. Josip stopi k njemu, potiplje njegovo
obleko z roko in ga vpraša: »Od kod imate
to suknjo?« — »Iz Francoskega.« — »Kaj bi nosili,
če bi takega ne bilo?« — »Pomagal bi si s
tem, ki bi se domá dobiti vtegnilo.« — »In vi hočete
službo v mojih deželah!?« reče Josip mrzlo
in se obrne od njega.

3.) Nekdaj pride k njemu kmetica ter pripelje
seboj svoja dva sina. »Kaj bi radi, mamka?«
vpraša jo cesar. Kmetica odgovori: »Ne zamerite,
da vas pridem vprašat. Mojega starejšega sina, katerega
tako zeló pri gospodarstvu potrebujem, mi
hočejo k vojakom vzeti; in vendar je Vaše Veličanstvo
dalo oklicati, da so edini sinovi vojaščine
prosti. Ta dva pa sta moja edina sina.« Smejé

se, pravi cesar: »No, za zdaj naj bo. V prihodnje
pa pomnite, da je le eden edini sin prost.«

4.) Nekega dné pride jud, ki se je bil dal
krstiti, k Josipu ter mu pripoveduje na dolgo in
široko, koliko je storil za človeški rod, da se je
dal krstiti in je tudi svoje brate in sestre na to
pregovoril; nazadnje prosi cesarja, naj mu dá —
penzijo zavoljo tega. Cesar ga prime za roko ter
reče: »Tako lepo in modro ste storili, da mi ni
mogoče vas poplačati; tega ne more nobeden človek
storiti; to je samo Bogu mogoče in ta bo to
tudi storil, ako se niste pokristijanili iz zgolj dobičkarije.«

5.) Nek bogatinec je prosil cesarja Josipa štipendije
svojemu sinu in pripelje tudi sina k cesarju.
Sin je bil ves nališpan in je imel dve uri z
dolgimi verižicami, s katerimi se je igral, ko je
oče cesarju razkladal, da brez tuje pomoči svojega
sina ne more študirati dati. Cesar mu reče: »Saj
kaj tacega tudi ni treba. Vidim, da vašega sina
ure veselé, naj se rajše za urarja uči.«

6.) Mlad človek žlahtne rodovine je dobil imenitno
službo in pride cesarju se zahvalit. »Presvitli
cesar,« reče, »te časti nisem vreden.« —
Josip mu odgovori: »To pač sam dobro vem; podelil
sem vam to službo samo, da se vaših sitnih
starišev znebim.«

7.) L. 1783. je prišla k njemu žena s tožbo,
da njen mož ž njo grdo ravna, in prosi cesarja
na kolenih, naj ji privoli, da se loči od moža. Cesar
ji reče: »To meni ni prav nič mar.« Ko zvita
žena vidi, da svojega namena ne doseže, reče, da
je njen mož tako hudoben, da s svojim jezikom

še celó cesarju ne prizanese. Cesar ji odgovori
mirno in kratko: »To pa tebi nič ni mar. Spolnuj
svoje dolžnosti, potem bo mož tudi svoje spolnoval.
Z Bogom!«

8.) Nekega dné je slišal cesar vojaka, ki sta
bila pred njegovimi vrati na straži, nevoljno čez-nj
govoriti. K njima stopi in reče: »Ljuba moja, ako
hočeta tako o meni govoriti, pojdita vsaj spred
vrat, da vaju ne bom slišal.« Preplašena poklekneta
vojaka pred cesarja in nihče ga ni odsihmal
bolj hvalil, kot ona dva vojaka.

9.) Meseca novembra 1787 sta se sešla generala
Lascy in Lavdon na mostovžu pri cesarju.
Josip vpraša Lavdona: »Koliko časa, mislite, bo
treba, da Beli grad premagate?« Lavdon odgovori:
»Presvitli cesar, ako je vse pripravljeno, kar je za
obsedanje mesta treba, si upam v desetih ali dvanajstih
dneh mesto v svojo oblast dobiti!« Lascy
je mislil, da je Lavdon pač nekaj preveč govoril,
a cesar ga prime za roko ter reče: »Midva,
dragi Lascy, mu morava že verjeti, ker nobeden
naju še ni kake trdnjave premagal.«

10.) Ko je cesar Josip II. po svojih deželah
popotoval, prehiti ga nekega večera tema, da ne
more dalje. Stopi tedaj v bližnjo krčmo, da večerja
in prenoči. Čez prag v sobo stopivši, zagleda živahno
druhal pivcev, kateri mu kličejo: »Le sem,
imamo ga, pa bi ga še radi.« To se vé, da je bil
cesar preoblečen, zatorej si ne dá dvakrat reči, a
to timveč, ker so bili pivci vojaki. Vsede se k
njim ter ga spravljajo pod kožo, da je bilo kaj.
Polagano pa zgine zdaj eden zdaj drugi in nazadnje
sta ostala sam cesar pa nek vojak. Še tega

bi cesar rad spravil. A vojak že močno vinjen,
odgovori: »Piti ga morava; akoravno denarja nimava,
bom pa sabljo zastavil, saj imam tako
doma leseno sabljo, ki mi v denarni stiski dostikrat
pomaga, katero v nožnico vtaknem mesto železne.«
Rečeno, storjeno. Izlivata ga še precej časa
in nazadnje se vendar pobere tudi ta vojak, kaj
pa da, brez sablje. Drugo jutro po krepivnem
spanji bi imel cesar odriniti, pa poprej hoče plačati
vojaku vince, katero sta sinoči popila. Imeli
so hudodelnika v tistem kraji, ki je bil k smrti
obsojen, da mu bodo glavo odsekali. Peljejo ga na
morišče; ž njim pa veliko vojakov, med katerimi
je bil tudi oni z leseno sabljo.

Cesar prijezdi na vrancu v cesarski obleki in
v večji časti, kakor sinoči, ko je bil preoblečen.
Poglavar mora odločiti, kdo bo glavo sekal. Cesar
pokliče tistega vojaka, s katerim je sinoči pil, dobro
vedoč, da ima leseno sabljo. »Joj, kako bom
glavo sekal?« zakriči prestrašeni vojak. Švigajo mu
misli po glavi, kako bi jo zvil. Skuha jo, ter zakriči,
sabljo držeč: »Ako si nedolžen, naj postane
moja sablja lesena.« V tem hipu jo zasuče in —
bila je lesena. Zdaj pokliče cesar vojaka k sebi,
pové mu sinočno ravnanje in zviti buči častništvo
podeli, hudodelnika pa oprostí smrti.

11.) Ko je bil cesar Josip zopet nekedaj na
popotovanji, pride ga stara kmetica prosit za svojega
sina, ki je bil pri vojakih, rekoč: »Dober dan,
gospod cesar! Želim, da ste gospod cesar še lepo
zdravi. Kaj počnejo gospa mati? So še tudi zdravi?«
Cesarja razveselilo je to vprašanje prav zeló, da ji
nekaj cekinov ter reče: »Dobra mamica! razen

tebe me na vsem mojem popotovanji še nihče ni
vprašal po moji materi. V jednajstih dneh dobila
boš svojega sina zopet domu.«

12.) Nekedaj pride cesar Josip II. v mesto
Versailles pri Parizu. Nekega jutra se gre prosto
oblečen sprehajat po Versaillskem vrtu; nazadnje
si hoče ogledati tudi imenitno menažerijo (zverinjak),
ki je bila tedaj tamkaj. A lastnik menažerije
mu reče, da naj počaka, da pride več ljudi,
kajti ne splača se, za eno osebo vse oddelke odpirati.
Cesar ne odgovori na to ničesar, ampak
mirno čaka skoro eno uro. Ko se naposled nabere
zadosti ljudi, stopi, še vedno nepoznan, v menagerijo
ter si jo ogleda. Pri odhodu stisne lastniku
deset cekinov v roke in sedaj še le je ostrmeči
lastnik spoznal, da je moral slavni cesar tako
dolgo čakati.

13.) Ko je prišel cesar Josip II. na nekem popotovanji
v Pariz pred spremstvom na neko poštno
postajo, kratil si je dolg čas s tem, da se je začel
sam briti. Ker je poštar vedel, da ima danes cesar
tu skozi priti, vpraša tega tujca, če ni morda tudi
on izmed cesarjevega spremstva. »Sem, sem!« odgovori
Josip. Na to postane poštar še le prav radoveden,
stavi vprašanje za vprašanjem in nazadnje
vpraša tujca celó, kakšno službo neki opravlja
pri cesarju? »E,« pravi Josip, »brijem ga časi!«

14.) Drugokrat pride cesar Josip na Česko ter
sreča na potu kmeta. »Kam pa, kam, prijatelj?«
vpraša ga cesar. »Botra iščem mojemu devetemu
otroku,« odgovori kmet; »moja žena je doma že
vse pripravila, le botra še nimava!« — »Ne skrbite, prijatelj, grem pa jaz za botra,« dé cesar

ter gre s kmetom. Tako naprej korakaje, vpraša
kmet svojega spremljevalca: »Kaj mislite, boter,
kaj je moja žena doma dobrega skuhala? Uganite,
če morete!« Cesar uganja in uganja, pa ne more
uganiti in vsakokrat pravi kmet: »Višje, višje!«
Naposled se kmet neplodnega ugajanja naveliča
ter reče prav čemerno: »No, štruklji so, štruklji,
te bova jela!« Sedaj je prišla vrsta na cesarja, da
tudi on zastavi kmetu kako uganko. »Kaj mislite,
oče, kdo bo boter vašemu otroku?« Ko kmet, začenši
pri rokodelcu in trgovcu, uganja, pravi cesar
vedno: »Višje, višje!« Ko pride kmet že do svetovalca
in plemenitaša, vpadejo mu roke po truplu;
ko pa dospe do generala in zadnjič do cesarja,
pade od straha na kolena. Prijazno pa ga cesar
vzdigne, gre ž njim na dom ter ondu botruje njegovemu
otroku.

15.) Ko je nekedaj Josip na bavarski meji po
Šumavi popotoval, pride tudi do vasi Lužnice ter
se naravnost v prvo kmetsko hišo podá. Kmetica
je ravno pri peči stala ter kruh vsajala. Ko ga
zagleda, ga po njegovi popotniški obleki za popotnika
ima in mu reče: »Ravno prav ste mi prišli!
Nimam nobenega človeka domá; idite, idite, in podajte
mi te hlebe; vsaj nič ne zamudite. Potem
vam pa prinesem skledico mleka in kos kruha.«
Cesar si ne dá dvakrat reči, se hitro dela loti in
kmetici hlebe podaja. Ko je bila kmetica že vsadila,
je šla in cesarju mleka in kruha prinesla,
zraven pa še pristavila, da bi bila lepšega prinesla,
ako bi ga imela.

»Ali povejte mi, mati!« povzame cesar, kos
kruha odlomivši, »zakaj pa imate ta Božji dar tako

zeló črn; ali se vam tako huda godí?« — »Oj,
huda, huda, gospod! Kar le ima človek, mu vse
gosposka požre; ona pojé belo moko, nam pa črna
ostane; ona posname smetano, mi moramo pa z
golim vodenim mlekom zadovoljni biti.« — »Jaz
bi se pa cesarju pritožil, da vas gosposka tako
dere in objeda; on bi gotovo ne pripustil, da bi
se vam kaka krivica delala.« — »Cesarju? Bog
pomagaj! že vidim, da nič ne veste, kako se na
svetu godi. Cesar sam nam največ pobere. Vsak
trenotek se spraska ali stepe s kom zavoljo stvari,
ki niso črnega za nohtom vredne, in mi mu moramo
dajati svoje može in sinove, da jih pobijajo,
moramo dajati denar in ga tako v potu svojega
obraza živiti. O da bi le mogla do njega priti, jaz
bi mu vse povedala, kar mu gré: saj slišim, da
rad posluša vbornega kmeta!« — »No, mati!« govori
on; »jaz sam sem cesar Josip« — reče ljudomil
vladar prijazno in razgrne svojo povrhno suknjo.
Kmetica zagledavši svetle zvezde na njegovih
prsih, pade vsa prestrašena pred njega na kolena
ter ga odpuščenja prosi. A cesar jo vzdigne, ji k
sebi sesti veli in zaukaže, da mu vse težave in
bridkosti kmetskega stanu pové in razodene.

Ko je potem odhajal, je kmetico, ki mu je
marsikatero gorko povedala, še bogato obdaril;
košček črnega kruha pa je seboj vzel in za trdno
sklenil, da noče mirovati, dokler revnega stanú
svojih podložnih ne zboljša.

16.) Ko pride cesar Josip nekdaj na Ogersko,
zagleda med ljudstvom, ki je privrelo ga pozdravit,
moža, ki je bil za dobro glavo daljši kot drugi.
Cesar ga pokliče k sebi ter ga vpraša, koliko čevljev

ima. Priprost kmet, ne razumevši tega vojaškega
izraza, odgovori: »En par čevljev in en
par škorenj.« Smejé se, reče cesar: »Na tu tri cekine,
kupi si še par šlap!«

17.) Josip II. je popotoval na Sedmogradsko.
Nek kmet zvé, da ima cesar ta in ta dan skoz
njegovo vas priti. Nasedla toraj svojega najlepšega
konja, okinča ga po svoje, pelje ga iz vasi ter pri
cesti čaka cesarja, češ, da mu bo konja v jahanje
ponudil. Čisto sam, brez spremljevalca, prijezdi cesar,
ogrnjen v prosto zgornjo suknjo, ter vpraša
kaj misli s tem okinčanim konjem početi. Kmet,
misleč, da ima kakega dvornega strežaja pred seboj,
pravi: »Čakam svojega ljubega cesarja in
kralja ter ga hočem poprositi, da blagovoli jezditi
tega mojega konja; dobri gospod mi gotovo ne bo
odbil te moje prošnje, in moji otroci in otrók otroci
bodo še govorili, kako čast so nam presvitli cesar
skazali.« — »Pa bote morali še dolgo čakati,«
odgovori cesar, »dajte meni jezditi, plačam vam
za to par cekinov!« — »Tega pa ne,« pravi kmet,
»če mi plačate tudi celega konja; moj cesar ga
morajo jezditi, drugače mi je vse veselje skaljeno.«
— »Saj sem vendar jaz sam cesar,« méni na to
Josip, »me-li ne poznate?« Nevoljen reče kmet:
»Veste gospod, za tako neumnega me pa ni treba
imeti! Ko bi potem cesar prišli, bi se jaz zeló
jezil; kajti že dolgo sem se veselil današnjega dné,
cela vas vé to.« — »Pa poglejte sem!« velí cesar
in odgrne svojo zgornjo suknjo, »pogledite ta trak
in te rede na mojih prsih!« Zopet mu reče kmet:
»Vse lepo in prav, gospod, pa vendar me ne bote
prevarili! Gospodov, ki so imeli take zvezde na

prsih, sem jaz v našem glavnem mestu že dosti
videl, a vendar niso bili cesarji.« Ko pride med
tem pogovorom cesarjevo spremstvo ter spoštljivo
cesarja pozdravi, spozna kmet, da ima res cesarja
samega pred seboj. Pade toraj na kolena ter prosi
cesarja odpuščanja, da je tako govoril. Cesarju pa
se je ta ljubezen in častenje kmetovo tako dopalo,
da je ponujenega konja rad zajašil, kmeta pa vrhu
tega še bogato obdaril.

Času primerno.

Jurij Ljudevit Leclerc Buffon, eden najslavnejših
natoroznancev osemnajstega veka, katerega
je francoski kralj Ljudevit XV. v grofovski
stan povzdignil, — povabi necega dné večje društvo
slavnih natoroznancev k sebi na kosilo. Po kosilu
podajo se v vrt na sprehod.

Bil je vroč poletni dan.

Na lepem kolu v vrtu je bila steklena krogla,
kakoršnih vidimo zadosti po naših vrtih. Nekdo iz
društva položi roko na kroglo in opazi, da je na
senčnati strani toplejša, nego-li na prisolnčni. Takoj
naznani to važno iznajdbo svojim tovarišem
in eden za drugim polaga roko na kroglo in vsak
najde, da je temu res tako.

Celo društvo se zbere zdajci okolo krogle ter
prične živ pogovor o tej čudni prikazni; ugibljejo
in ugibljejo, kako bi se dala razjasniti. Vsak privleče
svojo teorijo na dan. Eden méni, da izvira
to iz refleksije, drugi, da iz ekshalacije, tretji, da
iz odboja (repulzije); česar eden ne vé, vé drugi,
s kratka, po naravinih zakonih iznajdejo, da mora
tako biti, in da bi se bilo le čuditi, ko bi bila

krogla na prisolnčni strani vročejša, nego-li na
senčnati.

Edinemu Buffonu ni šla ta reč v glavo, da-si
so jo njegovi tovariši z vso svojo učenostjo in
bistroumnostjo natanko dokazali.

Pokliče toraj vrtnarja ter mu reče: »Janez,
kako to, da je krogla na senčnati strani bolj vroča,
nego-li na prisolnčni?«

»Kako to?« odvrne vrtnar, — »no, zasukal
sem jo ravno pred, da se bi ne ogrela preveč!«

V časnikih.

1.) Kdor želi svoje kosti prodati, naj jih prinese
v vrtne ulice št. 9.

2.) Podpisani naznanja, da prodaja posebno
lepe rokavice za gospode iz jelenove kože.

3.) Svojo dobro povojeno slanino (špeh) priporočuje
Seb. Budalovič.

4.) Devetleten popotnik (agent) v špiritu želi
za svojega vmrlega šefa novega principala v isti
tekočini.

5.) Išče se Francozinja za odgojitev malih
otrok; rojena ima prednost.

6.) Kuharica, ki zna z dobrimi spričevali kuhati,
dobi takoj pri meni službo.

7.) Dekla, pripravna za prodaj, išče službo.

8.) Ktera ženska hoče prevzeti perilo s popravljanjem
necega moža, naj se oglasi pri meni
hiš. št. 17.

9.) Stariši, kteri mislijo svoje 7—14letne sine
na gimnazij v K. poslati, se vzamejo na stanovanje.
Kje? Se zvé v hiš. št. 13.

10.) Dobro idoča ura na sidro zgubila se je
včeraj v pijanem stanu.

11.) Posestnik mnogo obiskovane krčme se za
30.000 goldinarjev prodá.

12.) Prodaja moje ranjce gospe napreduje na
trgu prav vrlo.

13.) Ona gospodičina, ki je zadnjo nedeljo
svojo zlato verižico zgubila, se je našla in se
lehko pride po njo. Strinjski mlinar.

14.) Ker zdaj po leti moj opravek, odmetavanje
snega, zastane, naznanjam, da se bom do
zime pečal z izdiranjem in zdravljenjem zobov.
Vljudno se priporočuje J. P. št. 143.

15.) Oni razstavljalci, kteri se niso v lastnih
oddelkih pripustili k razstavi, shranili se bodo v
zajemnih omarah.

16.) Društveno leto se začne 1. avgusta in se
konča 31. julija istega leta.

17.) Podpisani naznanja službeno, da je danes
ob 10. uri dopoludne pes Trepanovega hlapca, bel
jazbečar, ne samo enkrat, ampak več dni brez postavnega
znamenja ali nagobčnika okoli letal in
se za moje svarjenje ni le celó nič zmenil,
ampak se mi še porogljivo smejal.

Jurij Kalin,

mestni policaj.

18.) Danes bodo pribili na rotovži črno tablico,
kamor bodo zaročene, ki mislijo v zakon stopiti,
po postavi obešali.

19.) Župan necega mesta je naznanil v časniku
sledeče: »Otroci, ki se bodo dné 1. oktobra
v šolo sprejemali, so v črni omarici na občinski
hiši pribiti.«

20.) V nekem uradnem ukazu smo čitali: »Ker
se je šolsko poslopje podrlo in je toraj učitelj brez
stanovanja, se s tem ukazuje, da se slednji (učitelj)
deloma pri občanih pospravi.«

21.) Nihče ne sme pustiti perutnine, razun
golobov,- koz, ovac, svinj in goved po cesti okoli
letati.

22.) Zvedeli smo, da nekateri gospodarji volom,
kravam in ovcam z gorečimi smodkami
in fajfami nastiljajo, kar se bo v prihodnje s
30 kr. kaznovalo.

23.) Določilo se je sicer, da dobi vsak, kateri
reši kakega vtopljenca, 5 cekinov; pa ker so se
pri tem godile razne sleparije, zaukazujemo, da
mora oni, ki bi to plačo zahteval, pred dokazati,
da je rešeni res že pred utonil.

24.) Vsled naznanila c. kr. glavnega konzulata
v Varšavi se je v okraju Radovskem goveja kuga
pokazala.

25.) Poživljam dninarja Zajca, naznaniti mi
svoje bivališče, da se bomo zavoljo delitve njegove ranjce matere pogodili.

Občinski predstojnik v G.

26.) Podpisano županstvo poživlja Petra Kurenta,
ki je padel l. 1859. v bitki pri Kustoci, od
kanonske krogle v glavo zadet, da naj se na prošnjo

njegovega brata v teku enega leta ali sam
tukaj oglasi, ali pa naj sodniji svoje sedanje bivališče
naznani.

27.) Najsrčnejšo zahvalo izrekam »pruskemu
zavarovalnemu društvu za življenje« za njegovo
hitro uredjenje zavarovalnine. Pred tremi meseci
komaj dal se je moj mož pri zgoraj imenovanem
društvu zavarovati, danes pa že počiva več dni v
zemlji. Tako poštenega društva ni treba še le priporočevati,
nego priporočuje se samo.

Mnihovo i. t. d.

A. Sch.,

vdova fabriškega delavca.

Na katedru.

1.) Rimljani so imeli v bitki pri Kani 30 000
mož. Od teh je bilo 20 000 vjetih, 40 000 mrtvih,
120 000 pa jih je všlo.

2.) Kralj Alfons je bil pri svojem rojstvu še
le 2 leti star.

3.) Pri povratu iz Španskega so bili poti tako
slabi, da so morali 8 vozov pred enega konja vpreči.

4.) Rihard III. je dal vse svoje naslednike pomoriti.

5.) Servij je prišel v Rim in se je tam rodil.

6.) Karol Veliki je Sakse tolikokrat premagal,
da ga naposled kar počakali niso.

7.) Suvarov je s svojo armado tako hitro
marširal, da ga niti pešci, niti konjeniki, niti topničarji
niso mogli dohajati.

8.) Ko veliki vezir drugi dan vstane in vidi,
da nima glave — — da takó, to ne gre!

9.) Ko je Humboldt prišel vrh Čimborasa, bil
je zrak tako tenak, da ni mogel brez naočnikov
čitati.

10.) Na Angleškem dela Ramsden najboljše
astronomične ure, ki vsak dan le 3 do 4 ure naprej
uidejo.

11.) Ujeli so Hovnika, iztrgali mu srce iz prs,
vrgli mu je v glavo, a ga potem spustili.

12.) Afrikanski lev raste do desetega leta, od
tega časa pa postaja vedno večji.

Jeza napravi človeka neumnega.

Gospod pošlje svojega slugo po neko reč. Sluga
opravi svoj posel napačno in gospod mu jezno
reče: »Ge hočem kakega osla kam poslati, grem
raji kar sam, veš!«

Drug tak vzgled.

Ko stopi nek gospod v svojo sobo, najde strežaja
na zofi sedeti in spati. »He, Janez, he!« —
Strežaj se počasi vzdrami. »Lepo, Janez, lepo! Bil
bi torej rad gospod! No, neumen si res dosti zato,
neumen!«

Še eden tak vzgled.

Strežaj zadene pri mizi s skledo na jako sitnega
gospoda. »Bik!« zakriči gospod nad njim.

»Odpustite,« odvrne strežaj, »se pač časi pripeti,
da se eden ob druzem zadene!«

Primeri zamišljenosti.

A.

Slavni matematik Newton je imel navado,
po cele ure o kakovem predmetu modrovati in pri
tem tako zamišljen bivati, da je na vse drugo,
celó na jesti in piti pozabljal. Nekedaj je povabil
nekega svojega prijatelja, po imenu Stukeley-ja,
na obed. Ta pride ob času, pa ko Newtona dolgo
ni bilo k mizi, ker se je bil po svoji navadi v
sobo zaprl, začne prijatelj, vedé za muhe svojega
gostoljuba, obedovati in predloženega piščanca použivati.
Potem vrže kosti v skledo nazaj in jo povezne
s pokrivom. Za dolgo časa se še le prikaže
Newton, toži, da je lačen in privzdigne pokrov;
ali ko zagleda oglodane kosti v skledi, reče: »Jaz
sem res menil, da še nisem obedoval; zdaj še le
vidim, kako se človek lehko moti.« Menil je na
enkrat, da je res že obedoval!

B.

Imenitni glasbenik Beethoven stopi nekedaj
na Dunaji v gostilno, da bi obedoval, in si dá jedilni
list prinesti, ter si naroči juhe. Ko mu strežaj
list prinese, obrne ga, začrta pet črtic in začne
v nje note zapisovati. Brž potem prinese strežaj
juho, a Beethoven ga nevoljen zavrne: »Saj sem
že jedel,« plača juho in otide nejedši.

C.

Pred kratkem pripetila se je nekemu znanemu
učenemu kemiku, ki še tudi zavoljo svoje velike

raztresenosti slovi, nesreča; pri eksperimentiranji
si je namreč na špiritovi luči nos ožgal. Nekaj dni
pozneje sreča ga prijatelj ter ga, videč njegov veliki
flajšter na nosu, vpraša, od kodi ima to. »Mi slabo
stoji, ne?« vpraša kemik. Prijatelj ga uveri, da
mu to res ni ravno v poseben kinč, ko pa zvé,
da si je nos obžgal, ga vpraša, je-li ga je zeló
bolelo. »Čisto nič!« odgovori kemik. »Sploh nisem
nič občutil, tako močno sem se v svoje eksperimente
zamislil. Akoravno je vedno nekaj po sežganem
mesu dišalo, mislil sem vendar, da prihaja
ta duh iz bližnje kuhinje ter eksperimentiral dalje,
ko me nakrat strežaj opomni, da mi nos gori.
Hitro sežem z roko na nos in prepričavši se, da
je temu res tako, vtaknem ga v blizo stoječe vedro
vode ter pogasim ogenj. Spomin na to pa
bom moral menda še dolgo okoli nositi.«

D.

Eden najčudnejših vzgledov zamišljenosti je gotovo
nek star vojaški župnik. Ta gospod je sedel
nekdaj na ognjišču pri ognju, držal v eni roki
brevir, v drugi pa kos slanine, ktero je mislil dati
v lonec. A v svoji zamišljenosti vrže brevir v lonec,
slanino pa dene pod pazduho ter se podá v
cerkev. Še le ko pri cerkvenih vratih velik pes v
njega skoči ter mu ta čudni brevir izmakne, je
spoznal svojo zmoto.

E.

O upokojenem davkarju v V. pripovedujejo
razne čudne reči, koje je baje napravil v svoji
zamišljenosti. »Nekedaj,« pripoveduje mlad davkarski

uradnik, »je položil svojo suknjo v postelj,
sam pa se je obesil na stolovo naslonjalo ter ostal
tako celo noč.« Mlad učitelj, kteremu se je ta laž
zdela malo predebela, pravi na to hladnokrvno:
»To vse ni nič; poznal sem nekega gospoda, ki je
gorečo svečo v postelj položil, sam sebe pa upihnil.«

Angelji.

V nekem društvu je nazival nek gospod staro,
pa zeló nečimerno gospo vedno »moj angeljček!«
— »O dragi gospod,« reče naposled gospa, »tega
imena vendar ne zaslužim.« — »Da, da,« odgovori
gospod, »kajti najstarejše stvari božje so angelji.«

Glasniki in tihniki.

Mlad učitelj je prišel v društvo prav zgovornih
gospodičin. Ker je le malo govoril, vpraša ga
neka gospica, čemu je tako tih. »Gospica,« odgovori
ji, »kjer je toliko glasnikov, mora biti tudi
kak tihnik.«

Zasluženo plačilo.

Mlad človek, ki se je prav rad v verske zadeve
mešal, pripoveduje v neki druščini, da se
duše po smrti res selijo iz človeka v živali, ker
še sam dobro pomni, ko je bil on zlato tele. Prebrisana
gospa pa mladega modrijana prav dobro
plača, rekoč: »Gospod, ne bojte se, razen zlatovine
niste še prav nič zgubili od takrat.«

Pravi uzrok.

Na neki plesni veselici stopi plesalec drugemu
na noge. Jezno reče ta: »Mislite-li, da sem ukradel

noge?« Mirno mu odgovori oni: »Tega nikakor ne
morem misliti, kajti zbrali bi si bili menda pač
boljše.«

V posnemo.

V Pragi pride na plesu k neki gospici mlad
gospodek, ki jo z nežnim glasom zaprosi: »Dürfte
ich um einen Tanz bitten?« — A ona mu reče:
»Kaj vi gospodine ne znate češki?« — »Znam,
ali nočem govoriti,« se smelo odreže. »Tudi jaz
znam plesati, pa nočem!« odgovori vrla domorodkinja.

Dokaz.

Na galeriji necega gledišča nastane kratko
pred predstavo velik hrup. Nekdo izmed v parterju
sedečih zakliče jezno: »Tiho zgoraj, vi biki!« A od
zgoraj zasliši: »Tu zgoraj je le gumno; spodaj je
hlev.«

Božičen dar.

»Kaj ste pak vi, mamica, svojemu gospodu
dali za božične praznike v dar, ako smem vprašati?«
rekla je na trgu branjevka Bogatajka postarani
gospej, vprašajoč jo. »E, nekaj jako primernega.
Moj mož,« pristavi zaupno in malo bolj primakne
usta k ušesom radovedne ženice, »je ves
zaljubljen v smodke, kterih vsak dan nakupi po
več — in jaz, ki sem dobra gospodinja, jemala
sem mu skrivaj dan za dnevom po eno ter jih
skrbno spravljala. Tako se jih je nabralo sto in
te sem lepo povezala, mu dala — in on je bil
mojega darú neizrečeno vesel.«

Previsok nos.

Mlad grof je moral na cesarskem dvoru visoki
dvorski gospej streči. Ta pa je bila jako sitna in
je z vednim godrnjanjem mladega grofa dražila.
Nekokrat je kihnila in ker mladenič ni hitro rekel:
»Bog pomagaj!« ga je jezno vprašala: »Ali niste
slišali, da sem kihnila?« — »Nisem mogel slišati,
milostna gospa nosijo svoj nos previsoko.«

Nevarne razvaline.

Nek profesor pride pred vas, kjer sreča starega
kmeta. »Oče, povejte mi, ali ni bil na hribu
tukaj na desni nekdaj grad?« Kmet: »Bil je res
nekdaj ondi grad.« Profesor: »Kaj pa pripovedujejo
ljudje o njem?« Kmet: »Oj strašne reči! Ni še
dolgo tega, ko sta dva gospoda iz mesta tjé gor
šla, pa nju ni bilo več sem nazaj!« Profesor prestrašen:
»Za Boga, kaj se jima je zgodilo, zakaj
nista prišla več nazaj?« — »No,« odgovori kmet
na smeh se držeč, »ker sta po uni strani dol šla!«

Izplačana šala.

Dve mladi gospici sedite na travniku tik ceste.
Ko zagledate moža mimo iti, ki je imel že nekoliko
osivelih las, ga ena porogljivo vpraša: »Oče,
ali bo že skoro na planini sneg zapal?« Mož jej
odgovori: »O še dolgo ne, ker se še pasejo na
travnikih — krave!«

Nadležen spremljevalec.

Nek tujec koraka v mestni vrt, kamor psa
seboj jemati ni bilo dovoljeno. Zdaj prihiti mestni
policaj in se zadere nad tujcem: »Ali ne veste,

da nimate psa seboj jemati v mestni vrt?« — Tujec
se ogleda in vidi, da je res neko ščene za njim
hodilo in reče policaju: »Ta pes ni moj.« Policaj
ga zavrne, rekoč: »Ali pes vender za vami hodi.«
Tujec se pa odreže: »Vi tudi hodite za menoj, pa
niste moji!« Policaj pobesi oči in odide.

Zgubljeni lasi.

Srečata se stara prijatelja, ki se uže dolgo
nista videla. »Kako si, prijatelj, si-li zdrav?« vpraša
prvi. »Hvala, prav dobro! Le lasí sem žalibog zgubil!«
Na to sname prvi klobuk z glave, pokaže
mu svojo plešo ter reče: »Prijatelj, mene ne boš
mogel obdolžiti, da bi jih bil našel!«

Kar kdor išče, najde.

Nekdo vpraša v društvu mladega učitelja P.,
češ, da bi ga dražil: »Gospod učitelj! Če 4 teleta
tehtajo 200 kilo, kako težak je potem star bik?«
— »Prosim, postavite se tja na tehtnico, pa vam
bom na tanko povedal!« odgovori učitelj mirno.

Evangelist Lukež.

Slavni Lessing pride v neko krčmo. Vsede se
za mizo in ker mu je dolg čas, vzame knjigo ter
čita. K malo za njim pride drug gost. Ko vidi Lessinga
v knjigo zamaknjenega, pogleda mu preko
rame v knjigo ter vpraša: »Kdo pa ste, prijatelj?«
Lessing, nevoljen zbog tega motenja in predrznosti,
odgovori na kratko: »Evangelist Lukež!« — Kakor
znano, mala se ta svetnik z volom, ki mu preko
rame gleda.

Reklama.

Izdajatelju novinam v Ameriki je prišlo na
um, da moškim svojim naročnikom ponudi v nagrado
mlade gospice. V ta namen je dobil od sto
in sto dam naslove in fotografije. Kadar se toraj
mož naroči na oni list, dobi nekako srečko in o
konci leta zadene pri žrebanji morebiti kakšno
prav ljubeznjivo soprogo. Tako so možje v Ameriki
vsekako preskrbljeni z ženami, samo če so
plačali vso naročnino, in mladim damam nikakor
ni treba imeti potov in stroškov, da si dobé moža.
Se vé, da so ženske zadovoljnejše v tem pogledu,
nego neoženjeni mladeniči. V teh novinah je polno
najkrasnejših popisov lepote dam, ktere so namenjene
v nagrado naročnikom in ker one same
hvalijo ondi svoje dražesti, ne smemo dvojiti, da
bi njih besede ne bile gola istina.

Velike zahteve.

V opravništvo nekega lista je prinesel pred
ne dolgim srednjih let mož sledeče obznanilo: »Pisalec
teh vrstic se želi prej ko moči oženiti z damo
iz dobre rodbine, ktera ima sledeče lastnosti: visokost
5 čevljev, 4 in pol palca, teža 136 funtov,
širokost prsi 39 palcev, objem pasov 28 in tri
četrtine palca; število obut ali 3, število rokavic 6.«
Administrator se začudi ne malo ter pravi: »Zdi
se mi, da precej mnogo zahtevate.« — »Mogoče,«
odgovori inserent, »a tega ne delam tako brez
vzroka. Žena prva mi je umrla kmalo po poroki.
Roditelji so ji dali po svatbi veliko obleke, in vsa
je krasna in popolnoma nova. Vidite, časi so slabi,

bilo bi škoda, ko bi se obleka ne dala več rabiti.
Zato iščem žene, ktera bi imela prav ono postavo,
kakor ranjka, da bi mogla nositi njeno obleko. So
slabi časi, dragi moj!«

Kaj je fenomen⁴.

Amerikansk časnik poroča: Pred kratkim je
potujoč modrijan svojim poslušalcem »fenomen«
razlagal tako-le: »Pač še ne veste, kaj je »fenomen«? Poslušajte, povedal vam bom! Gotovo ste
že vsi videli kravo. No, krava ni fenomen. Videli
ste pa menda že tudi jablano. No, jablana tudi ni
fenomen. Pa ko bi enkrat videli kravo na jablano
plezati ter tam z repom jabolka trgati — to bi
bil — fenomen!«

Črešnja.

Amerikansk časnik poroča: »Minolo poletje je
nek mladenič, Handerzon iz Newyorka, požrl črešnjo
s kosčico. Čez teden dni ga začne želodec boleti
in čez štiri tedne potem je vmrl. Ta smrt je vse
zdravnike jako zanimala. Več se jih je zbralo, pa
raztelesijo truplo nesrečnega mladeniča. Kako se
začudijo, ko dobé v trebuhu malo črešnjevo drevesce,
kterega korenine so šle po vseh čevah mladega
moža! Zdaj so zvedeli, kaj je temu vzrok:
fant je češnjo s koščico požrl in peška mu je v
želodci pognala, rastla in mladeniča — podrla.« —
Škoda le, da mož še ni nekaj časa živel, da bi mu
bile rudeče črešnje iz ust mahale!«

Dobra sosedinja.

Pride soseda k sosedi, ki je baš krape pekla
ter jo prosi, da bi tudi ona v njeni že vroči masti
svoje krape spekla. Soseda ji dovoli. Ko so bili
krapi pečeni, zahvali se ji in reče: »Hvala vam,
soseda! Kedar bom jaz zelje kuhala, prinesite vi
pleče, da se vam skuha v mojem zelji ter vam
tako vsaj nekoliko povrnem vašo prijaznost in dobroto.«

Zakonska ljubezen.

Dva zakonska sta se prav rada imela. Čez
nekaj časa se preseli mož v dalnje mesto in pusti
ženo samo doma. V kratkem mu pošlje ta zapečateno
pismo brez koleka, v kterem so bile samo
te-le besede: »Bodi potolažen in miren, jaz sem
sedaj popolnoma zadovoljna.« — Kmalu na to ji
pošlje mož 20 kilo težak kamen, tudi neplačavši
poštnine, s priloženim pismom: »Ko sem prečital
tvoje pismo, se mi je ta-le kamen odvalil od srca.«

Le bolj tenko.

Vaški organist, ki se je že dalj časa bal, da
bi zgubil glas, je naučil svojo ženo peti. Ko je potem
res zgubil glas, se je morala žena skriti v
orgije, da je nevidna pela k orgljanju. Kmetje, videvši organista usta majati in mislivši, da on poje,
so rekli: »No on poje tudi brez glasa dobro, samo
nekoliko bolj tenko.«

Če občinski pisar francoski govori.

Občinski pisar zabaval se je pogostoma v
krčmi z nekim kmetom ter mu je časi ponudil

tobakiro v šnupanje. Ko je kmet potem kihal, rekel
mu je pisar vsakokrat: »A vôtre santé!« ⁵ Kmet
se dolgo ni brigal za te besede, naposled pa vendar
vpraša nekega dijaka, kaj se to pravi. Dijak,
zvita bučica, zapazi, da ima kmet rudeče lasí.
»Mož,« reče mu toraj, »povedal bi vam, pa se bojim,
da bote na-me jezni; — »a vôtre santé« se
pravi po slovenski: Ti rudečelasi tepec!« — Da je
kmeta to razlaganje razjarilo, si lehko mislimo. —
Prihodnjo nedeljo snide se zopet s tajnikom. Pisar
mu ponudi tobakiro, kmet kihne — »A vôtre santé!«
glasi se zopet. »Vse kar je prav!« reče kmet jezno,
»dosti dolgo poslušal sem to mirno,« — ter telebne
ubogega pisarja parkrat za uho. Odpravljajoč se iz
krčme, godrnja: »Zapomni si tajnik, kmetje tudi
razumemo francoski!«

Servus.

Jurčka so oče poslali v lekarnico po zdravila.
Lekar mu jih dá in pravi: »Servus«⁶ Jurče!« —
Ker Jurče te besede ni še nikoli slišal, vpraša enega
svojih tovarišev, kaj beseda »servus« pomeni. Tovariš,
ki sam ni vedel, kaj se »servus« po slovenski
pravi, reče mu šaljivo: »Servus«, to se pravi »tepec«.
Jurček se razjezi, povrne se hitro nazaj k lekarju
in skoz odprta vrata vpije: »Servus, servus, — pa
še enkrat servus, to imate zdaj!«

Z nemščino lehko povsod skoz pridemo.

Neki grajščak, hoteč svojega prijatelja obiskati,
pride s svojim vozom do velicega močvirja ter

vpraša tu stoječega kmeta, če se zamore peljati
naravnost skoz močvirje. Mesto odgovora vpraša
kmet na kratko: »Znate nemški, gospod?« — »Kaj
to vam mari?« pravi grajščak, »želim le vedeti, če
se zamorem skoz močvirje peljati?« — »Znate-li
nemški?« vpraša kmet zopet. In ker se nikakor ni
dal preprositi ter je vedno in vedno vpraševal, če
grajščak nemški zna, odgovori mu naposled ta
»Da!« — »No,« reče kmet, »idite v božjem imenu!«
— Grajščak se pelje v močvirje, pa pogrezne se
kmalo tako, da mu morajo iz bližnje vasi na pomoč
prihiteti. Tudi grajščakov prijatelj prihiti in
ko zvé, kako se je to pripetilo, ozmirja vbogega
kmeta prav hudo. Mirno pa mu kmet odgovori:
»Milostivi gospod, jaz res nisem kriv te nesreče;
vsaj sem vprašal gospoda, če zna nemški; kajti
vedno sem slišal, da kdor zna nemški, lehko povsod
skoz pride!«

Štiri hruške.

V Ljubljani je prodavala kmetica hruške. Približa
se ji trd nemški vojak ter jo vpraša, koliko
hrušk dá za en krajcar? Kmetica, neznajoča nemški,
odgovori: »Štir’!« A vojak, meneč, da ga kmetica
zmirja ter mu pravi »Stier« (bik), začne strašno
nad njo rohneti ter jo méni pretepsti, ko ne bi ju
bili pomirili približajoči se ljudje.

Kako visoko je voda segala.

»Dovolite, je-li segala voda pri zadnji povodnji
res tako visoko?« — »Prav za prav ne! Glejte,
samo do tod je stala; a otroci so mi pisanje tu
spodaj počečkali in zamazali. To me je jezilo, pa sem
dal tu gor zapisati — zdaj pa ne morejo doseči!«

Dober izgovor.

Mlad mož, vbivši v mestu slučajno šipo necega
pritličnega okna, zbeži naglo po ulici naprej. Hišni
gospodar ga doteče ter reče: »Vbili ste pri meni
šipo!« — »Vem!« odgovori prvi. »Plačajte jo toraj!« oglasi se zopet gospodar. »Ne vidite-li, da
letim ravno po denar domu,« reče mladenič ter
uide v stransko ulico.

Tri in pol tucata jajec.

Nek človek je stavil s svojim prijateljem, da
sné tri in pol tucata jajec. Tega mu ni hotel nihče
verjeti. Prinesli so mu tedaj 42 jajec, a prekanjenec
jih sné najpred tri in potem še šest, to je devet
jajec, in dobil je stavo.

Za vsak slučaj.

Neumna žena prinese tri lepe voščene sveče
v dar; dve sv. Mihaelu, eno pa — hudiču. Cerkovnik,
hoteč jo poučiti, pravi: »Pa hudič vender
ne zasluži sveče!« — »Vem, da ne,« odgovori
žena, »pa človek ne vé, kam pride po smrti, in
zato je dobro, če si priskrbi povsod prijateljev.«

Enakost.

Bobek: »Kakov razloček je med možem, ki
ima hudo ženo, in med zvonikom?«

Babek: »Nobeden; vsak nosi svoj — križ.«

Zakaj je Mohamed prepovedal vino piti.

A. Zakaj je Mohamed vino piti prepovedal, a
več žen imeti pa dovolil?

B. Ker je mislil, da ima trezen človek že z
eno ženo zadosti.

Vspehi denarja.

A. Kakšen razloček je med mitnico (šrango) in
človekom?

B. Človek se pripogne pred denarjem, mitnica
pa se vzdigne po konci.

Dolgovi.

A. Zakaj morajo mnogokrat ljudje poplačevati
dolge, kterih nikdar niso naredili?

B. Ker nekteri ljudje dolge delajo, kterih nikdar
ne poplačajo.

Dobra ura.

A. Kedaj ima berač dobro uro?

B. Kedar iz Celja v Vojnik gré.

Koliko ur?.

Nek popotnik, skoz mesto L. gredé, vpraša
kmeta, ki je na cesti stal: »Prijatelj! Koliko ur je
od tukaj do Ljubljane?« — »Ur?« odgovori kmet
»skoraj v vsaki hiši je najmanj ena, po nekterih
hišah jih je celó po več.« — »Ne mislim tako,«
reče popotnik, »ampak želim le zvedeti, koliko
rajtajo iz vašega mesta do Ljubljane; samo to
prosim, mi povejte!« — »Koliko rajtajo? I no, če
greste peš, ne rajtajo nič, ako se pa želite peljati,
plačali bote dvajset grošev,« odvrne mu šaljivec
ter se ločita.

Vožnja v mesto.

Popotnik vpraša krčmarja, pri kterem se je
bil vstavil, koliko je do bližnjega mesta z dvema

konjema? Krčmar mu odgovori: »Dve uri.« Popotnik
vpraša dalje: »A s štirjimi konji?« Krčmar
si malo pomisli in reče: »Eno uro.« Ko ta razgovor
zasliši nek šaljivec, reče popotniku: »Vprezite
šest konj, pa vam še ne bo treba voziti, bote kar
na enkrat v mestu!«

»Frišen« popotnik.

Peljaje se po železnici iz Ljubljane do Rakeka,
vstavi se vlak na postaji v Logatci eno minuto.
Ko vlak zopet odrine, stopi v voz konduktêr, ki ni
znal dobro slovenski, in vpraša: »Ali je kater tukaj
not frišen pršú?« — »Gospod!« oglasi se neki
kmet, »meni je že »frišno,« zebe me, da-si sem
dobro oblečen.«

Oddaljenost solnca.

Jurija Pavliho je nekdo hotel v zadrego spraviti,
ker je bil na njega hud, da je vedel na vsako
vprašanje spretno odgovarjati. Reče tedaj vpričo
mnogih ljudi: »Prebrisani Jurij! ker že vse veš,
povej nam še, koliko mačkinih repov je treba, da
se ž njimi seže do solnca?« Jurij Pavliha pa se
vsem posmehlja in reče: »Ne več, kakor enega, če
je ta zadosti dolg.«

Interpelacija.

Volilci nekega okraja so poklicali svojega poslanca
pred se, da jim poroča o svojem delovanji
v zadnjem zasedanji. Nek volilec razjarjen očita
poslancu: »Pazljivo smo prečitali vse debate in
našli, da v zadnjih desetih sejah niti enkrat niste
ust odprli.« — »Dragi prijatelj,« odgovori poslanec, »to
je golo obrekovanje; brezštevilnokrat sem zdehal!«

Politična nasprotnika.

Grof Bethusy-Huc, kteri je pri zadnji volitvi
v pruski deželni zbor bil kandidat v nekem volilnem
okraji, je zato propal in ostal z enim glasom
v manjšini, ker je njegov sluga glasoval za protikandidata.
Grof je takoj po volitvi tega svojega
slugo odpustil iz službe ter v spričevalu napisal,
»da se mu je zaupanje do služabnika omajalo zavoljo
različnosti njiju političnih nazorov.«

Prazna slama.

Pred hišo, kjer so nemški »liberalci« imeli
svoj volilni shod, je stal Jirga z vozom ter debelo
kadil iz svoje pipice. »No sosed, kaj pa čakaš tu?«
nagovori ga stari Škrobar. »Stelje potrebujem.« —
»Tu v tej hiši se ravno danes prazna slama mlati;
dobiš je prav po ceni, kolikor hočeš,« odgovori
Škrobar ter naprej gredé se debelo smeji.

Srebrna miš.

Ko je pred nekaj leti pruski deželni načelnik
v Lotaringiji potoval po svojem okraji, pride necega
dné v francosko vas, ki je imela jako lepo
cerkev, posvečeno Materi božji. Na glasu je bila
ta Mati božja, kakor čudodelna, in tako je veliko
romarjev tje prihajalo. Župan pelje pruskega deželnega
načelnika v to cerkev, kjer mu vse razkaže.
Ko prideta do stranskega oltarja čudotvorne
Marije device, zagleda prusk načelnik tam med darovi, posvečenimi Mariji devici, tudi srebrno miš,
ter vpraša župana, kaj to pomeni? Župan pravi,
da je pred nekoliko leti strašno veliko miši se v

tem kraji pokazalo, ki so pretile vse poljske pridelke
pokončati. Vsled tega so se obrnili prebivalci
tega okraja k Mariji devici za pomoč in so ji to
srebrno miš posvetili. Ko se je to zgodilo, so kar
na enkrat vse miši s polja izginile, kakor bi bil
odrezal. Na to pruski deželni načelnik ves začuden
župana vpraša: »Pa tudi vi, kakor izobražen mož,
kaj tacega verjemete?« — Župan se nasmehlja in
odgovori: »Ako bi jaz to verjel, bi precej denašnji
dan na oltar pred Marijo devico postavil — srebrnega
Prusa.«

Zlobna občina.

Občina Bereg na Ogerskem je postavila lesen
velik križ in je zapisala pod njega v ogerskem jeziku,
da bi svet vedel, kdo je križ postavil: »Naš
gospod Jezus Kristus — je bil na križ pribit —
na stroške občine Bereg 8. maja 1877.«

Kazen.

Dva berača se srečata, pa vpraša drug druzega:
»Glej ga, koliko si pa dobil pri onem
bogatem vmazancu?« — »E koliko,« odgovori ta,
»štiri vmazane krajcarje mi je dal, ta stiskač.« Ves
začuden, da je njegov tovariš tako malo dobil pri
tako bogatem posestniku, mu pravi: »O da bi ga
božja kazen zadela!« Oni, ki je dobil štiri krajcarje,
pa ga potolaži, češ: »Prijatelj, le tiho bodi, ga je
že zadela: vkradel sem mu tri srebrne žlice!«

Berača.

Dva berača jedla sta skupaj iz ene sklede,
eden je videl, drugi je bil slep. Zgovorjeno je bilo,

da se ne sme naglo grabiti; kdor naglo grabi, da
ga sme drugi z žlico po glavi vdariti. Ko tako
skupaj jesta, kar naenkrat vdari slepec svojega
tovariša po glavi. »Kaj me biješ?« se potem ta
zjezi nad slepcem, »ko videti ne moreš, če naglo
grabim?« A slepec mu reče: »Ker jaz hitim, kar
morem, pa me ti vender ne vdariš, si lehko mislim,
kako še le ti grabiš!«

Konji, ki rake jedó.

Nek popotnik pride ves ozebel v neko krčmo,
ali nikakor ne more k peči, ker je bilo vse polno
ljudij okolo nje. Pride mu dobra misel v glavo, ter
vpraša krčmarja, da-li ima rakov. Krčmar odgovori,
da jih ima. Na to reče popotnik: »Skuhajte
jih en škaf za moja konja!« — »Pa kaj, vaša
konja rake jesta?« vpraša ga začuden krčmar.
»Se vé da,« odgovori on. Ljudje, ki so ta čudež
slišali, pohité vsi ven, da vidijo, kako bota konja
rake jedla, a popotnik se med tem časom lepo k
peči vsede. Krčmar z ljudmi kmalo zopet v hišo
pride ter reče popotniku, da se konja rakov še dotakniti
nočeta. »Jih bom pa sam snedel, le dajte
jih semkaj,« odgovori prebrisanec, ter se ne makne
od pečí.

Radovedne stenice.

V gostilno necega amerikanskega mesta je prišel
popotnik in hoteč prenočiti tamkaj, segel je po
knjigi za tujce, da bi vpisal svoje ime. Pa ko odpre
knjigo, ugleda veliko stenico, ki je flegmatično korakala
čez papir. Tudi trudni popotnik zapre flegmatično
zopet knjigo in odhajaje méni: »Omahalske

bolhe so me že ujedale, pajki Leavenworthski so
me grizli, — pa proklet naj bodem, ako sem že
kedaj našel hôtel, kjer stenice že po knjigi za tujce
vohajo, kje počivajo popotniki!«

Pričakovanje.

Pijan mož gre v Ljubljani o polunoči iz krčme.
Ko pride na ulico ter se mu je vse vrtelo, obstoji,
potegne hišni ključ iz žepa ter ga mirno drži.
Kmalo na to pride policaj in videč tega tu stati,
reče: »Gospod, kaj delate tu?« — »Prijatelj,« jeclja
gospod, »ne vidite, da se suče celo mesto okolo
mé, in zato čakam, da pride moja hiša, da si jo
odprem.«

Nevljuden klobuk.

Pijancu pade klobuk z glave. Rad bi ga pobral,
pa ga ne more. Zatoraj reče: »Veš kaj? ako
bi te jaz hotel pobrati, potlej ležim jaz na tleh in
ti me gotovo ne vzdigneš; zato je boljše, da želiš
ti na tleh!«

Štirji letni časi.

Komu se na obrazu poznajo vsi 4 letni časi?
Staremu pijancu; osiveli mu lasi na glavi kažejo
na zimski sneg, cifrasti, zarudeli nos spominna na
pridelkov in sadežev bogato jesen, blisk iz vina
ožarelih očes znači poletno vročino in če se stari
pijanec dobrega vina zopet naleze, se mu vse lice
z nova zasmeje, kakor spomladansko solnce.

Skopuh in pijanec.

Šla sta skopuh in pijanec v mesto. Pijanec je
imel nov lep plašč, ki mu je med potjo delal veliko

sitnosti. Bil je namreč zeló težak, a solnce je pripekalo,
da je bilo joj! Pijanec reče skopuhu: »Prijatelj!
huda žeja me tare, posodi mi goldinar, da
si kupim pijači v bližnjem mestu.« Toda skopuh pijancu
ne upa. Pijanec ga še enkrat poprosi in reče:
»No pa vzami plašč v zastavo; če ti goldinarja ne
povrnem, obdržiš lehko plašč, ki je gotovo več
vreden, nego vbogi goldinar.« S tem je skopuh zadovoljen,
ki je že dolgo obračal svoje oči po lepem
plašču, in hitro privleče iz žepa nekaj bankovcev
ter podá enega pijancu. Pijanec vzame goldinar in
prav prijazno ogrne svoj plašč skopuhu okolo pleč.
Tako potujeta dalje, zadovoljna in vesela ter kmalo
prideta do mesta. Pijanec zdaj postoji, obrne se k
svojemu tovarišu, ponudi mu bankovec nazaj in
reče: »Jaz sem stvar nekoliko bolj prevdaril. Denar,
ki si mi ga dal, bil bi hitro zapit in Bog vé, ali
bi ti ga še kedaj vrniti zamogel! Vzami toraj svoje
in daj mi moje. Tukaj je dobra voda, za ktero mi
ni treba denarjev.« Skopuhu ne ostane drugega,
nego da mora plašč nazaj dati, kterega je moral
pijancu nositi tako daleč in v tako hudi vročini.
Pijanec pa se je prav debelo smejal v pest, da je
skopuha tako dobro za nos vodil.

Kdor drugemu jamo koplje, sam v njo pade.

Velikanska Donava in rib bogata Tisa sta se
razlili po neizmerni ogerski planjavi ter spečega
zajčeka nemilo vzbudili. Zajček v sili spleza na
vejevnato drevo, pod kterim je spal. Drugi dan ga
iz vasi zagleda nek Madjar in sklene zajca živega
vloviti. Zasede čolnič in se pelje po zajca. Toda

ko je Madjar po eni strani plezal na drevo, je na
drugi zajček iz drevesa skočil v čolnič in se po
valovih srečno odpeljal, zapustivši nesrečnega Madjara
namesto sebe na drevesu.

Prost lov.

»Imaš velik lov, Kiselič, kako daleč sega?«
vpraša tihotapski lovec drugega.

»Vse, kar tu okoli vidiš, je moje, samo, če
posestnik pride, pokažem pete!«

Zobi od zunaj.

Nek popotnik je pripovedoval: »Ko sem lansko
zimo po Rusiji hodil, srečal sem v neki hosti volka,
ki je tako grozovito zijal, da sem mislil, da me bo
kar živega požrl. A kaj sem jaz storil? Segel sem
volku z roko v gobec, potem po gobcu naglo naprej
do repa, zgrabil sem ga za rep in potegnil z
vso močjo k sebi; tako sem mu ves notranji del
trupla ven obrnil in mu rekel: »No, mrha, zdaj
me pa le griži, če moreš, ko imaš zobe od zvunaj!«

Lov na volke.

A. Lov na volke mora biti za lovce posebno
veselje?

B. V istini! le da je časi tudi nevaren; kajti
volki so prav strašne zveri.

A. Da! tega ne dvojim; pa lovci se vender
podpirajo med seboj?

B. Ne vselej. Glejte, jaz sem pred nekaj leti
šel na Poljskem volkov lovit. Bilo nas je kakih
deset lovcev, ko se volk iz gozda naravnost v me

zaleti. Vsi lovci zbežijo, — moja puška se ni hotela
vžgati, — in po meni bi bilo, ko bi me ne
bil rešil moj zvesti pes. Ta zgrabi namreč volka
in začneta se boriti in grizti, da je bila groza.

A. Pa kteri je bil močnejši, pes ali volk?

B. Da, — tega ne morem določiti; kajti grizla
in borila sta se tako dolgo, da sta eden druzega
popolnoma požrla in da na bojišči ni ostalo ničesar
— razen njunih repov!

Lovska.

Dva mlada lovca sta nadlegovala starega, skušenega
lovca z raznimi neslanimi lovskimi izmišljotinami.
»Ej,« pravi naposled stari lovec, »to vse ni
nič proti temu, kar se je zgodilo meni enkrat.
Vstrelim namreč zajca. Ko ga pes prime ter meni
prinesti misli, prileti orel, zgrabi psa in zajca ter
odnese oba. Jaz vstrelim za njim in — kaj mislite,
koga sem zadel? — orel in zajec padeta dol, pes
pa je letel dalje po zraku.«

Kako se komu veselje dela.

Sosed vidi soseda, ki je nevsmiljeno pretepal
svojega psa. Radoveden stopi k njemu in ga vpraša:
»Zakaj vendar pretepate tako nevsmiljeno vbozega
psička?« — »Rad bi mu napravil veselje,« odgovori
sosed. »To pač ne dela vbogemu psu nobenega
veselja, ako ga bijete tako nevsmiljeno z bičem.« — »Res je, da zdaj ne čuti še nobenega
veselja, ali čutil ga bode potem, kedar ga izpustim,«
odgovori sosed ter še bolj udriha po psičku.

Zakaj se psi vohajo.

Le malokdo menda vé, zakaj se psi vohajo,
kedar se srečajo. Pravi vzrok tega je sledeči: Nekedaj
je napravil lev drugim živalim veliko gostijo.
Ko so sedeli pri mizah, zapazijo, da nimajo popra.
Lev pošlje nekega psa, da naj jim brž prinese
popra. Pes gre, a ni ga bilo več nazaj. To je leva
silno razsrdilo. Zaukaže toraj vsem drugim tu zbranim
psom, da naj gredó svojega lenega tovariša
iskat, če ne, raztrgal jih bo vse. — Od tega časa
se psi povohujejo, če se srečajo, upaje, da najdejo
onega porednega tovariša, ki ima poper pri sebi.

Strašilo je.

V nekem Moravskem mestecu je pred kratkim
prav tako strašilo, kakor pripovedujejo pravljice o
duhovih. V onem kraji je navada, kakor pri nas,
da se zberó pogrebci po pogrebu kterega vmrlega
skupaj v hiši, kjer je ležal mrtvec, in pri pojedini
si zalijejo žalost s kapljico vina. To se je bilo
zgodilo tudi v tem slučaji. Ona, ktero so bili
ravno pokopali, je bila neka stara teta. Ko se
je bila družba zbrala in ji hotelo veselje ravno z
lic izbrisati prelite solze, se odpro duri in na pragu
se prikaže »duh« stare tete, ravno tako opravljen,
kakor so to v trugo položili, z belo pečo in črno
obleko. »Tukaj se tedaj vi veselite,« prične duh
govoriti votlo, »in se ne spomnite, da jaz v grobu
nimam miru, predno da ste zmolili za mojo dušo
rožni venec!« in izginil je. Ko se je družba znebila
prvega straha, jela je takoj moliti rožni venec, kakor
je zahteval duh. Po molitvi je šla domača hči

v prvo nadstropje česa iskat, ali kdo opiše njen
strah, ko opazi, da je bila vsa soba okradena, vse
je bilo ven zneseno, razen težkega pohištva. Postelje,
dragocenosti, vse je zginilo. Zvit tat je porabil
njih lehkovernost, prišel je »strašit« in potem
kradel prav polagano.

Dober svèt.

Nek hranilnični uradnik v Novem Jorku pride
k imenitnemu advokatu, pa mu reče: »Jaz sem hranilnici
nad 100 000 dolarjev vkradel, pa to še ni na
dan prišlo; kaj mi je storiti?« Advokat odgovori: »Le
nazaj k hranilnici pojdite, pa jih vkradite še 100 000,
potem pa zopet k meni pridite.« Uradnik gre ter
vkrade res še več kakor 100 000 dolarjev ter pride
k advokatu nazaj. Ta piše ravnateljstvu, da ji je njegov
klijent vkradel 200 000 dolarjev, pa da jih hoče
polovico nazaj dati, ako stvar skrivna ostane. Ravnatelji
so ponudbo prav radi sprejeli in tat je še
danes bogat in spoštovan mož.

Prekanjen tat.

Nek tat pride v drugem nadstropji v sobo;
ker nikogar ne čuti, pobere oblačila, kolikor jih
najde ter je nese pri lepem belem dnevi prav predrzno
doli po stopnicah. V prvem nadstropji ga
sreča nek gospod ter ga vpraša: »Kam neseš ta
oblačila?« — »So mi je dali,« reče tat, »da je izščetam
in malo popravim.« — »Bodi tako dober,«
reče gospod, »vzemi še mojo suknjo in izščetaj mi
jo.« — »Iz srca rad.« odgovori tat, vzame suknjo
ter hitro odide.

Usmiljen razbojnik.

Razbojnik napade v gozdu popotnika ter ga
oropa. Ko ravno hoče oditi svojo pot, začne popotnik
jokati in tožiti, da sedaj še toliko nima, da
bi mogel v bližnjem mestu prenočiti. Razbojniku se
popotnik smili, toraj se vrne k njemu rekši, naj
vzame toliko iz mošnje, kolikor vé, da mu bo treba
za prenočišče. Popotnik pa ne pomišlja dolgo ter
prav globoko seže, da je skoro mošnjo čisto izpraznil.
»E hudirja,« zarentači ropar, »ti tudi nimaš
nobene vesti!«

Lepa prihodnost.

V mestu J. so obešali razbojnika na vislice.
Velika množina ljudstva se je zbrala. Eden izmed
gledalcev reče: »Bodi mu Bog milostiv! ta je uže
svoje prestal, nas pa to še le čaka.«

Lakomnik.

Lakomnik, izgubivši veliko svoto denarjev, vzame
v obupnosti vrv in se obesi. Njegov sluga to videč,
naglo pristopi, prereže vrv ter tako svojega gospodarja
smrti reši. Ko gré nekaj mesecev pozneje
sluga iz službe od omenjenega gospodarja, utrga
mu lakomnik nekoliko krajcarjev pri plačilu za prerezano
vrv, rekoč: »Vrv, ki si jo prerezal, je bila
še čisto nova, ti bi bil moral le vozel lepo razvezati!«

Nesrečen tatolovec.

One dni je nek zasebni uradnik v Ljubljani
v lepi noči zaspal v »Zvezdi« na klopi. Med njegovim
sladkim spanjem pride prebrisan tat ter si

osvoji žepno uro spečega moža. Ko se ta prebudi
in uro pogreši, zakolne prav robato in misli, kako
bi tata vjel. Domisli se: Ta tat je gotovo tat iz
navade in večkrat enako pride v »Zvezdo« krast;
čakaj, jutri te dobim in flagranti in gorjé ti bodi.
Mišljeno, storjeno. Drugi večer obleče drugo suknjo,
vzame drug klobuk in gre po noči zopet v »Zvezdo«,
leže na temno klop in se dela kakor bi spal ter
čaka, da bi tat prišel tipat ga, je-li ima uro ali kaj.
Dolgo, dolgo leží, tatu ni. Ležišče se mu le pretrdo
in neugodno zdi, misli si: Ne bo ga, zlodja, vstane
in — o! — klobuka njegovega ni nikjer, ki mu je
pri glavi na klopi ležal. Od tiste dobe ne hodi več
pozno v »Zvezdo« posedat, ni dremat, ni tatu čakat.
Pred njegovim bistroumom ima baje poseben rešpekt.

Kako se cigani odpodé.

Segedinski župan je iznašel novo sredstvo,
kako se more ciganov odkrižati. Ker so se ti ljudje
vedno okoli Segedina klatili in jih nobena kazen
ni odvrnila, da ne bi zopet in zopet prišli, ukazal
je, ko se je tisto krdelo vrnilo, ktero je ravnokar
odtirati dal, vsem ciganom dolge lasi postriči. Komaj
so to cigani slišali, jeli so poklekovati in prositi,
naj bi se jim ta »sramota« odpustila, — zastonj!
Kmalu so jele škarje peti, in oskubljeni kakor kokoši
so morali cigani oditi. Pridušali so se potem
med seboj, da ne bo nobeden iz njihovega rodu v
to vražje mesto več stopil.

Gos ob eni nogi.

Jezus in sv. Peter sta šla skozi široko dolino.
Ker je bilo ravno v nedeljo, da Jezus Petru denarja

ter mu reče v bližnjo krčmo iti in kupiti pečeno gos.
Peter gre in kupi gos. Ko se vrača, ne more si
kaj, da ne bi snedel ene gosje noge, ker pečenka
mu je ugajala. Jezus potem pečeno gos vidi in
vpraša: »Peter, kje ima gos drugo nogo?« — »Ni
imela druge!« odgovori Peter. »Kako li more gos
biti samo ob eni nogi?« vpraša zopet Kristus. »Resnično,
sin nebeški!« veli učenec. »Vidiš li, ona gos
tam stoji tudi samo ob eni nogi!« Ko Peter to izreče,
pokaže čredo gosij, ki so se po trati pasle.
Jezus umolkne ter noče o tem dalje govoriti. Zdaj
razrežeta gos in jo snesta pod senčnatim drevesom
ter odideta.

Kmalu dospeta v gozd, kjer Izveličar tako reče:
»Peter, denarjev nimava, a potrebovala jih bodeva
skoro. Pod tem trhlim parobkom je zaklad; primi
kol, izruj parobek in vzemi zaklad.« Peter stori,
kakor mu je učitelj velel in res najde mnogo zlata.
Jezus prešteje, razdeli zlato na tri enake kupčeke,
vzame kupček sebi, druzega dá Petru in tretjega
pusti na tleh. Peter vpraša: »Sin nebeški, čegav li
bode ta kupec?« Izveličar odgovori: »Ta bodi tistemu,
kateri je gosjo nogo snedel!« Petra oblije
rudečica, prime ga nemir in zatoraj zajeclja: »Sin
nebeški! — drugo gosjo nogo sem jaz pojedel, ker
sem bil jako lačen!« Jezus se razhudi in žalosten
reče: »Peter, ako ti, ki si najbližji mojemu srcu,
lažeš in me varati hočeš, kaj mi je o drugih ljudeh
misliti?« Peter je srčno žaloval o svojem pogrešku
in bridko jokajoč oprostila prosil, obetáje, da se
nikoli več ne zlaže. Ko Izveličar vidi njegovo resnično
kesanje, odpusti mu, ker ga je ljubil.

Češka národna.

Ga že imam!.

Oče je izgubil konja. Gresta ga s sinom iskat.
Na potu reče oče sinu: »Kedar kljuse najdeš, glasno
zakriči, da bom vedel, da imaš konja.« Ko prideta
na bližnje brdo, zavpije sin na vse grlo: »Jih že
imam; trije so!« — »Ali ga imaš?« vpraša oče.
Sin zopet zakriči: »Nimam konja, a še več jih
imam!« — »Kaj imaš?« zavpije oče. »Tri kose
imam, tri kose!« odgovori sin. »Kje jih imaš?« vpraša
oče. »Dva sta mi všla, a tretjega še lovim,« odgovori
sin.

Lažnjivec nad lažnjivcem.

V neki kavarni sta sedela dva Amerikanca, ki
sta se pomenkovala in eden drugemu lagala, kajti
Amerikanci so prav izvrstni lažnjivci. »Ne verjemete,«
pravi prvi, »kaj se je une dni pripetilo nekemu
zdravniku! Imel je bolnika, ki se je bil prehladil.
Da bi se bolnik dovelj izpotil, zapiše mu zdravila,
ki pa so bila tako močna, da je bolnik po noči v
lastnem pôtu vtonil.« — »To sem tudi jaz čul,«
pravi drugi, »pa s tem pristavkom, da so morali
namreč čoln najeti, da bi prišli k mrliču.«

Prebrisana žena.

Neka žena je prosila domačega učitelja, naj
bi ji napisal pismo do njenega moža, ki je služil v
mestu. »Prav rad,« pravi ta, »kaj pa naj pišem?«
— »Ko bi jaz to vedela,« odvrne žena, »bi mu
sama pisala.«

Ni treba vsakemu vedeti.

Kmet prinese pismo na pošto brez naslova.
Poštni uradnik to videč, vpraša ga, zakaj ni napisal,

kam da gre pismo? »Kaj?« pravi kmet, »ali
je treba, da vsak človek vé, komu da pišem?«

Senzacijonalen telegram.

Graška »Tagespost« je imela 13. marca 1880
z debelimi črkami tiskan telegram, ki tako-le slôve:
»Moskva, 12. marca. Cel oddelek hiš je razletel v
zrak. Bilo je 26 mrtvih, 4 ranjenih, 16 pa se jih pogreša.«
Ob sebi se umeva, da je vse to bila gola
laž: ali od »Tagespost« izmišljena, ali pa ji po kakem
mistifikatorji natvezena. Zavoljo tega se ji je
iz Ljubljane precej telegrafiralo: »Im Anschlusse zu
Ihrem Samstag - Telegramme aus Moskau wird dasselbe
noch dahin ergänzt, dass die Nihilisten den
ganzen Wolga-Strom in die Luft gesprengt haben,
infolge dessen über Russland ein ungeheurer
Regen niedergeht und die ganze russische Nation
Gefahr läuft, zu ersaufen.« — Tega telegrama »Tagespost«
vender ni hotela ponatisniti.

Trije modrijani.

Srečajo se trije modrijani, vprašajoč se, kteri
izmed njih je tako moder, da si more največ zaželeti.
— Prvi reče: »Jaz bi imel rad devet ladij
polnih šivank, vsaka šivanka naj bi imela svojega
krojača, a vsak krojač po devet cekinov!« Drugi
reče: »Jaz bi imel rad polno morje črnila, da bi
pisal sama števila toliko časa, da bi se vse morje
izpraznilo, a potem toliko cekinov, kolikor jih napisano
število kaže.« Tretji reče: »Jaz bi pa najrajše
imel, da bi vidva potem vmrla in vse to meni
zapustila!«

Novi koledar.

Nekdo ni hotel dati 12 krajcarjev za »Pratiko«, temveč samo 11. Trgovec mu v šali v pričo
več ljudij reče, da on da za vsak star koledar
20 kr. Drugi dan prinese ženska šest »Bauernkalender« od prejšnjih let in jih hoče prodati, če ne po
20 kr., pa tudi ceneje. A trgovec ji pokaže, da na
vsaki stoji: »Novi koledar.«