1. Vsprejemanje novih meščanov.

Meščan je bil v Ljubljani vsakdo, kogar je mestna gosposka, magistrat zvana, vsprejela med meščane, za kar se je marsikdo zastonj poganjal in trudil. Za to pravico se je oglasil lehko vsakdo, magistrat pak je v slovesni seji sklepal o tem, ali naj se vsprejme ali naj se ne vsprejme.

Vsakdo, kdor si je hotel v Ljubljani kot svoboden in samostalen človek in ne kot rokodelski pomočnik, hlapec, ali dninar služiti svoj kos kruha, pobriniti se je moral, da so ga vsprejeli med meščane, ali če je bil rokodelski pomočnik, zapisali ga v zadrugo (Zunft), sicer mu ni smel nihče dela dajati in nobeden mojster ga ni vsprejel v službo.

Te prošnje za vsprejem med meščane ni bil oproščen nihče, tudi sinovi meščanov ne. Meščanska pravica se je delila le za vsako osebo posebej ter se ni mogla podedovati. Meščanov sin je moral prositi zanjo ravno tako, kakor kateri si bodi tujec, delal se je pri njih le ta razloček, da so ga vselej vsprejeli, kar se sicer vsacemu tujcu ni zgodilo, in da so zahtevali od njega manjšo pristojbino (Burgertaxe, Burgerstellung, kakor od čisto tujih ljudij.

Ker je Ljubljana konec srednjega in v početku novega veka slovela za mesto, v katerem je kaj lehko obogateti, bil je pritisk vanjo vedno jako živahen, zlasti odkar je dal cesar Friderik IV. Ljubljančanom pravico vsprejemati med meščane, kogar se jim ljubi. Po kmetih stanujoči in kaki

grajski gosposki pripisani deželanje srednjega veka so bili obžalovanja vredni ljudje, za katere pravica ni vedela, da so na svetu. Nezadovoljen s svojim nikdar sitim gospodom graščakom kmet celo ni smel zapustiti zemljišča svojega in se preseliti kam drugam: moral se je odkupiti in pobotati z grajsko svojo gosposko, kajti kadar so graščaki drug druzemu prodajali posestva, popisovali so natanko število glav na tem imetji ter kmete prodajali in zamenjavali, kakor sedaj živino.

Leta 1478. pak je dal cesar Friderik IV. Ljubljančanom pravico, da smejo vsprejemati v mestno zidovje tudi s kmetov pobegle ljudi. Nihče ni mogel tacih ljudij od meščanov terjati; komur se je posrečilo mestno ozidje doseči in prestopiti prag mestnih vrat, bil je prost, in nihče ni mogel več vprašati po njem.

Kdo je bil torej sposoben za mestno pravico? — V prejšnjih stoletjih vsak, kdor je bil 1.) katoličan in 2.) kdor je stanoval nekoliko časa v mestu, najbrž zato, da so ga spoznali, kakšen je. Čas pa je bil neomejen, časih je zadostovalo že pol leta. Od leta 1781. pak so z dovoljenjem okrožnega urada ali deželnega glavarstva mogli postajati meščanje tudi protestantje in Grki. Imenovana dva pogoja sta bila prva in najvažnejša.⁹

Vendar dostikrat je stavila mestna gosposka tudi še druge pogoje. Leta 1608. je odgovorila nekemu prosilcu za meščansko pravico, da mu jo da, kadar zadosti naslednjim pogojem: 1.) Kadar se bode oženil in 2.) kadar bode naložil najmenj 2000 gld. v kako hišo, to se pravi, kadar si jo kupi.¹⁰

Samo ob sebi pa je razumljivo, da Ljubljanci niso vsprejeli nikogar med meščane, kdor ni bil niti rokodelec, niti obrtnik, niti trgovec. Predno se mu je podelila meščanska pravica, skrbeti je moral zato, da ga je zadruga mojstrov njegovega rokodelstva, njegovega obrta ali zadruga trgovska, vsprejela med-se in mu podelila mojstersko pravico; kdor te pravice ni imel, ni se mogel z nobenim obrtom samostalno pečati, ampak moral je služiti pri kakem mojstru kot pomočnik. Mojstrom pa so rokodelci kaj neradi koga razglasili, ker so se bali konkurence. Pri marsikaterem rokodelstvu je bilo natanko določeno, koliko mojstrov sme biti v Ljubljani. Ker so bile pa pravice zadrug potrjene od cesarja samega, niti magistrat neki ni mogel, kadar bi se mu morebiti

ljubilo, zadrnge siliti, naj vsprejme koga kot somojstra, ako je bilo število polno.

Kdor se ni mogel izkazati, da je dobil mojstersko pravico, ni mogel postati meščan.

Dostikrat so se branili celo mojstri tacega rokodelstva, ki ni imelo omejenega števila udov, vsprejeti koga med-se, tudi če je morebiti magistrat pritiskal na to. V strahu za svoj dobri zaslužek so vedeli mojstri najti vedno kakšen uzrok, zakaj tega ali onega nečejo vsprejeti. Vedno sopoudarjali, da je mojstrov tega rokodelstva že dovolj v Ljubljani in da si celo ti služijo le z velikimi težavami ljubi svoj kruhek. Na takov način so si zagotavljali rokodelski svoj monopol.

Odločilno besedo je imel seveda magistrat, ki je iz svoje moči, ne oziraje se dalje na zadrugo in njene mojstre, smel dati komu celo mojstersko pravico, kar pa je vendar nerad storil. V ljubljanskega mesta debelih sodniških protokolih, katerih se je ohranilo od leta 1521. dalje pa do l. 1785. precejšnje število, bero se mnoge pritožbe, v katerih prosijo po mojstrih nazaj potiskani pomočniki rokodelskega stanu, naj jim magistrat podeli mojstersko pravico iz svoje oblasti, ker mu mojstri nagajajo zgolj iz hudobnosti ali pa iz nevoščljivosti. A le prav malokrat sem naletel na magistratov sklep, naj se da tacemu zatiranemu rokodelcu mojsterska pravica. Mestna gosposka se je rajši sešla po trikrat, štirikrat in petkrat ter poskušala zlepa mojstre in prosilce pobotati, predno je podelila to pravico komu iz svoje oblasti.

Še nerajši pak je vsprejemala trgovska zadruga novince v svojo sredo, ker je bila ta zadruga v mestu najveljavnejša in najbogatejša in so v magistratu sedeli ravno najimovitejši trgovci. V prejšnjih stoletjih se ni nikomur posrečilo vriniti se v trgovsko zadrugo, ako ga le-ta ni hotela vsprejeti vanjo dobre volje.

Proti koncu minulega stoletja se je v tem oziru nekoliko vzboljšalo, ker niso imeli odločevati jedini trgovci, kateri bi bili radi obdržali trgovski monopol v svojih, kolikor mogoče maloštevilnih rokah. Pridrževala si je to določbo višja oblast, okrožni urad, in ta je ukrepal, kdo naj se vsprejme, kdo ne.

Kdor je torej odstranil vse ovire in mogel prekoračiti vsa polena, ki so mu jih nametali mojstri pred noge, oglasil se je lehko za meščansko pravico. Tu se je moral izkazati, da ima toliko imetja, kolikor ga je potreba za vspešno zvrševanje

njegovega obrta; a dostikrat še to ni zadostovalo, in marsikomu je magistrat odgovoril, da ga vsprejme šele takrat za meščana, kadar si bode kupil hišo.

Ovir so vedeli najti mojstri in mestni očetje dovolj ter so stavili časih jako sitne pogoje; za marsikoga najsitnejši je bil pač ta, da se je moral prej oženiti, predno se mu je dala mestna pravica — sicer čuden pogoj, ki pak je imel gotovo svoje dobre strani in posledice. Tem potem je skrbela tako rekoč mestna gosposka sama ljubljanskim vdovam in dekletom za ženine; za mestno pravico prosečemu se je svetovalo in časih naravnost ukazalo, naj vzame dekleta ali vdovo tistega rokodelstva, komur je pripadal sam: čevljar si je moral poiskati čevljarico, kovač kovačico itd.

Kdaj se je pričela ta navada, ni mogoče povedati, najbrž je bila silno stara, vendar so se morebiti delale pri tem in onem rokodelstvu izjeme; v sodniških protokolih je zabeleženih jako obilo podeljenih meščanskih pravic, katerim se ni stavil pogoj ženitve, leta 1601. pa so sklenili mestni očetje, da neoženjenca odslej ne bodo več vsprejeli med meščane, zlasti nobenega Italijana ne.¹¹ O vsprejetji med meščane se je razpravljalo v slovesni seji, pri kateri so morali biti navzočni vsi mestni očetje. Za navadne seje mestnega sveta, ki so se vršile vsak ponedeljek in vsak petek, tega ni bilo treba; dvanajsterakov je moralo biti sicer res vseh dvanajst navzočnih, vseh dvanajst notranjih svetovalcev, od štiriindvajsetih zunajnih pak samo polovica. Teh slovesnih sej pa, ki so se nazivale "Stadtrechten" in v katerih so se vsprejemah novi meščanje, morali so se udeleževati vsi mestni očetje, torej z županom vred sedemintrideset mož. Prilagali so tem sejam tolik pomen, da se ni smelo obravnavanje nikoli prej pričeti, dokler ni jeden advokatov stavil vprašanje, je li sodišče popolnoma zbrano ali ne.¹² Ako se mu je odgovorilo povoljno, smela se je seja pričeti, sicer pa se je morala mestna gosposka raziti.

Da so gospodje svetovalci vestno izpolnovali ukaze habsburških knezov, morale bi se bile te seje vršiti vsakih štirinajst dnij, kar pak se ni zgodilo niti jedno leto; dostikrat so se zadovoljevali z dvema, da, leta 1612. se je celo sklenilo, naj se od tedaj dalje ne bode vršilo več tacih sej,

kakor samo po dve v letu.¹³ Kogar so mestni očetje iz katerega si bodi uzroka odbili, moral je čakati najmenj pol leta ali še delj, predno se je mogel zopet oglasiti.

K vsaki taki seji se je oglasilo obilo prosilcev. Dne 11. marcija leta 1658. n. pr. šestnajst, med njimi tudi nekoliko meščanskih sinov. Povprek vzeto se je vsprejelo v Ljubljani v 16. in 17. stoletji vsako leto po petnajst do dvajset novih meščanov.

Novo vsprejeti meščan je moral plačati neko v različnih stoletjih in pri različnih osebah različno takso. Ravnala se je po imetji novega meščana, največkrat pa, (kakor se mi hoče dozdevati), po dobri in slabi volji mestne gosposke. Izmed onih šestnajst prosilcev n. pr., ki so prosili leta 1658. za vsprejem med meščane, štirje niso plačali nobene takse, vsi štirje so bili meščanski sinovi, in zdi se mi, da so bili sploh vsi meščanski sinovi te takse prosti, kajti niti jedenkrat nisem naletel na meščanskega sina, komur bi se bila prisodila taksa, bodisi še tako majhna; a za vsprejem med meščane so morali vendar prositi. — Od jednega gori omenjenih prosilcev se je zahtevalo petnajst, od jednega dvanajst, od štirih po deset in od dveh po pet goldinarjev. Štiri pa so odbili. Da izpolnijo vse pogoje, ki jih do takrat še niso izpolnili, dal jim je magistrat dva meseca odloga in jim napretil, da jim mestno pravico zopet odvzame, ako do takrat ne bo vse v redu; rokodelstvo svoje pa je lehko takoj začel, seveda, ako je nalašč prosil za to milost.¹⁴

Proti koncu minulega stoletja je poskočila taksa na petdeset goldinarjev in je bila za vsacega jednaka, vrhu tega pa je plačal novi meščan še tri goldinarje za meščansko kompanijo. Leta 1782. pa se je uvedel za novo vstopivše meščane še poseben davek treh goldinarjev, ki je tekel v kašo za ognjegasne naprave.¹⁵ Prej so plačevali to vsoto samo tisti rokodelci, ki so rabili pri svojem poslu ogenj,¹⁶ '*) to pa zato ker je bilo misliti, da bode najprej nastal ogenj pri tacem rokodelstvu.

Dostikrat se je odbila temu in onemu prošnja zgolj zavoljo tega, ker njegovo privatno življenje, ni bilo tako, kakeršno bi moralo biti. Tako se je pripetilo leta 1601. nekemu dimničarju, ki je živel z nekovo žensko na veri. Gospodje svetovalci so mu podelili sicer mestno pravico, a

zažugali so, da mu jo vzemo, ako kmalu ne pripelje predn-je ženske, ki jo misli vzeti v zakon. Mož je bil v zadregi, toda potegnila sta se zanj neki baron Kobencelj in pl. Edling. Na njiju prošnjo mu je stavil magistrat te pogoje: 1.) Da zapodi od sebe sumnjivo žensko, s katero je dosedaj živel; 2.) da ne bo jemal pod svojo streho tujcev in jim pomagal tihotapiti; 3.) da se ne bo po noči potikal po ulicah, in 4.) da si kupi hišo ("dass er sich hauslich niederlasse") in se v treh mesecih oženi.¹⁷

Marsikoga pa mestni očetje celo v tem slučaji niso marali vsprejeti med meščane, ako je bil pripravljen izpolniti vse pogoje, ki so mu jih stavili. Zlasti so delali težave Lahom. Tako se je prigodilo n. pr. nekemu Cergniju 1. 1608. Mestna gosposka mu je njegovo prošnjo kratko malo odbila. Vendar Cergnij se ni dal prestrašiti, ampak pritožil se je pri vicedomu, cesarjevem namestniku in najvišjem sodniku v deželi za vse zgolj mesta in trgov tičoče se stvari. Vicedom je ukazal mestni gosposki, Cergnija vsprejeti med meščane ali pak navesti razloge, zakaj tega neče storiti. Magistrat je odgovoril, da ima mnogo razlogov odbiti prošnjo Cergnijevo.

Prvič: »Ta človek ni rokodelecbesedilo«, dejali so mestni očetje.

Drugič: »Gluh je, torej za kakšen obrt ali za trgovstvo tudi nesposoben, delal bi dolgove ter mesto le škodoval.«

Tretjič: »Zvala ga je njegova prava žena tatu.«

Četrtič: »Ima dva nezakonska otroka.«

Petič: »Morali so ga nekoč sodni hlapci (birfči) prijeti in ga odpeljati na Trančo.«

Šestič: »Bili bi ga pri krvavem sodišči ("Malefizrecht") sodili, da ni pobegnil iz Tranče.«

Sedmič: »Pomagal je laškim trgovcem po Kranjskem tihotapiti.«

Da so se ti razlogi vicedomu zdeli zadostni, razume se same po sebi. Cergnij je moral odjenjati.

Kadar pak se je dala komu mestna pravica, določili so mu dan, kdaj bo prisegel. Najstarejša prisega, ki jo hrani ljubljanski mestni arhiv, ohranila se je iz leta 1599. in slôve tako-le: »Jaz I. I. prisezam, da hočem biti zvest meščan gospoda avstrijskega nadvojvode, našega najmilostljivejšega

Ko se jo protestantstvo na Kranjskem zatrlo in je n. pr. Ferdinand II. leta 1637. potrdil ljubljanske privilegije, zabičil je županu še posebej, da nekatoličanu v Ljubljani ne smejo podeliti meščanstva.

Do leta 1545. neki sinovom ljubljanskih meščanov ni bilo treba prisezati, to leto pa se je sklenilo, da morajo ravno tako prisezati, kakor drugi meščanje ter pri prisegi prijemati za sodsko žezlo.²⁰

Med meščane so vsprejemali tudi plemenitaže; če pak so se morali le-ti odpovedati vsem predpravicam tega stanú, ne vémo povédati; najbrž se je to zgodilo, vsaj kar se tiče njihovega imetja, ako že ne, kar se tiče njihove osebe sáme. Plemstva takšen človek s tem ni izgubil, le za svoj obrt je

bil magistratu tako brezpogojno odgovoren in se je moral v tem oziru podajati vsem ukazom, kakor bodisi kateri koli drug meščan, saj si je služil svoj kruh z ravno tistimi posli, kakor ta. Vendar se je le redkokater plemič v Ljubljani oprijel kacega meščanskega pôsla, kajti do 18. stoletja nisem naletel niti na jednega tacega plemenitaža, in morebiti v prejšnih stoletjih sploh ni bilo nobenega. Trgovati je bilo za plemiča sramotno. Pač so z vinom trgovali plemiči tudi že v 17. stoletji, toda ne da bi bili stopili v vrsto meščanov, zato pak so ti pošiljali tudi v jednomer poslanstva v Gradec, naj prisili vlada plemiče, da vinotoč popusté ali pa nosijo z meščani vred vsa mestna bremena. Konec minulega stoletja pa je prešlo skoraj vse večje trgovstvo v roke plemenitažev, — toda o tem pozneje.

A tudi nasprotno se meščanom, ki so dobili plemstvo, ni odpovédala meščanska pravica; ostali so še dalje lehko meščanje in trgovali ali kramaríli, kakor prej, dà, celo rado se videlo ni, če so se odpovedavali in prestopali pod deželno gosposko. Da je tudi poplemičen meščan ostal še ud mestni, dokazuje dolga vrsta plemenitih in poplemičenih ljubljanskih županov, sodnikov in mestnih očetov.²¹ Mnogo še sedaj imovitih in spoštovanih plemenitaških rodovin v Ljubljani si je pridobilo v 18. stoletji z meščanskim trgovstvom bogastvo in plemstvo.

Razume se samó po sebi, da je imel magistrat, ker je meščane vsprejemal in odbijal, tudi pravico odpovedovati komu meščanstvo. Slučajev, v katerih se je to zgodilo, zabeleženih je v sodniških protokolih ljubljanskega mesta obilo. Iz mesta so zapodili največkrat take, ki so dajali s svojim razuzdanim življenjem meščanom pohujšanje. Dasitudi bomo imeli še večkrat priliko to opazovati, vendar hočemo že tukaj poudarjati, da se je v 16., 17. in 18. stoletji na nravnost gledalo jako zeló. Leta 1541. zapodili so iz mesta necega Petra Schrotterja, ker je proti svoji prisegi živel razuzdano. Mestni očetje so dejali, s takim človekom ne morejo skupaj živeti v jednem zidovji, kjer ga vsak dan lehko srečajo. Odpovedala se mu je meščanska pravica. S to odpóvedjo je bilo zvezanih za Schrotterja seveda mnogo jako neprijetnih posledic. Odslej dalje ni smel več niti svojega rokodelstva zvrševati, niti trgovati. O čem, kako naj bi živel? Meščan, komur so mestno pravico odpovedali, bil je

pregnanec v popolnem zmislu te besede. Sicer je Schrotter že sam védel, da mu ne preostaja druzega, a vendar je magistrat še posebej ukazal, naj spravi svoje reči v red ter svoje imetje ali prodá ali je dá v najem, potem pa naj gleda, da bo kmalu iz mesta izginil in se več ne prikazal.²²

V obče pak je izgubil meščansko svojo pravico :

1.) Kdor si je nakopal na vest takšen zločin, da ga je mestna gosposka morala pregnati iz mesta.

2.) Kdor je zapustil mesto in vzel imetje svoje s seboj.

3.) Kdor ni plačeval meščanskih davkov, dasi je bila v tem oziru mestna gosposka, zlasti v minulih stoletjih, jako potrpežljiva ter je čakala časih po več let.

4.) Ako se ni maral ravnati po starih navadah in običajih: to velja zlasti o rokodelcih, ki so dostikrat prestopali meje zadružnih pravil (Zunftartikel).

Pravice meščanov se dado s kratkimi besedami označiti takó-le:

1.) Meščan je imel pravico izvrševati svoj obrt ali svoj posel, uživajóč vse one svoboščine, ki so mu jih podelili habsburški knezi in o katerih v ti knjigi še večkrat govorimo.

2.) Dospeti je mogel do vseh dostojanstev mestne gosposke, torej tudi do županstva, ako je bil sicer sposoben. V 17. stoletji se je posrečilo celó marsikateremu rokodelcu, popiti se do te česti.

3.) Oglasiti se je mogel za svoje otroke za štipendije, katerih je bilo v Ljubljani naloženih jako mnogo za moški in ženski spol. Meščanskim sinovom so se podeljevale štipendije, ako so se podajali na visoke šole, in marsikateri meščanski hčeri se je kupila iz Thalmeinerjeve in Weberjeve ustanove nevéstinska oprava.

4.) Ako je ubožal ali toliko oslabel, da si ni mogel služiti več svojega kruha, všprejeti so ga morali v meščanski špital, ali pa mu dati iz njegovih bogatih dohodkov kakšen priboljšek za stare dni.

5.) Ako je potreboval opeke za zidanje ali za streho, dati mu jo je moralo mesto po znižani ceni.

6.) Imel je pravico zahtevati, da se mu dovoli goniti svojo živino na mestne pašnike brezplačno, vrhu tega pa proti mali odškodnini tudi v mestni log (Stadtwald), kamor ni smel goniti živine noben plemenitaž.

7.) Meščan in njegovi sinovi so bili, ko se je opustil prejšnji način vojaškega nabôra, vojaščine prosti.

8.) Najdragocenejša pravica pa, katero si je pridobil meščan, bila je ta, da so ga v vseh stvaréh, bodisi tičočih se njegovega imetja, bodisi njegove osebe same, sodili le meščanje, torej njegovi vrstniki, ne pa gospôda, ki je morala vlagati tožbe proti meščanom pri mestni gosposki na rotovži.

2. Odkupnina (Abfahrthgeld) in inventura

O ljubeznipolni udanosti do mesta in patrijotični navdušenosti do njegovega blagostanja pri teh od vseh krajev sveta v Ljubljano privétranih ljudéh, se pač ne more govoriti. Od njenega prvega početka pa do francoske okupacije so se srečevali po Ljubljani Nemci, Lahi, Španjolci, Angleži, Francozje, Švedi itd. Med meščane so se dali vsprejemati, ker so le tem potem mogli dospeti do bogastva. Mestni očetje so pazili na mestne svoboščine in privilegije z občudovanja vredno pozornostjo, toda le zato, ker jim je takisto svetovala njih lastna korist. Da je mislil vsakdo le náse, toda nihče na občno blagínjo, dokazuje nam nezaslišano gospodarjenje mestnih očetov, v 17. in v početku 18. stoletja.²³ Tekom svojega spisa bodemo trčili marsikaterikrat na slučaje, kako je bil mestnim očetom le svoj žep v skrbi. Kadar so si ga nasuli do vrha, obrnili so Ljubljani hrbet, in odšli s pridobljenim imetjem mestu in deželi na kvaro, odkoder so prišli. Seveda tega nečemo trditi, da se med njimi niso nahajali tudi ljudje, ki so se oklenili Ljubljane z vso ljubeznijo ter ji žrtvovali vse svoje moči, nekateri celo imetje svoje. Sijajen uzor nam je v ti méri sloveči umetnik Robba. V obče pak je bil tem ljudem le svoj dobiček prva in glavna stvar.

Dobro čutimo, da izgovarjamo o svojih prednikih ostro sodbo, a ne moremo milejše in polagoma nam čestiti bralec pritrdi sam.

Že koncem 16. stoletja so odhajali ljudje s polnimi culami tako pogosto iz Ljubljane, da je moral nadvojvoda Ferdinand pozneje cesar Ferdinand II. seči vmes. Poslal je Ljubljančanom naslednji ukaz: »Ker se odpoveduje že precej časa sem po naših mestih in trgih mestna pravica in ker odhajajo meščanje v veliko škodo in nered po mestih od tod

»Prvič zapovedujemo, da ne spustite pri vas iz meščanske zaveze odslej dalje brez naše milostljive volje in našega dovoljenja niti jednega, bodisi kdor koli in da mu ne daste odpusta. Ako bi se kakšen takov slučaj pripetil, obrniti se boste morali vselej do nas in počakati našega odloka. Da boste pa drugič védeli, kako menimo postopati in kako vam je reševati odloke ónim, ki se bodo hoteli odpovedati mestni pravici, naznanjamo, da je naša volja ta: Če bi se hotel kdo odpovedati mestni pravici ter se podati pod dežélsko gosposko, ne bo se to smelo zgoditi in sicer zato ne, ker bi to jako škodilo našim kameralnim dohodkom in našemu prebivalstvu po mestih in trgih. Če bi se pa vendar le kaj tacih nahajalo, ki bi vkljub ti naši prepóvedi in vkljub temu, da nam je s to prepovedjo v skrbi odhajanje iz mest odpraviti, ne hoteli ostati, ampak na vsak način oditi, naj se jim, če le drugače nečejo, to dovoli, vendar proti temu, da se napové takemu meščanu dan in se obravnava o njegovem imetji; o ti priliki naj se oglasijo vsi, ki imajo do njega kake terjatve, bodisi, da jim je kaj dolžan, ali da polaga račune o mestnih službah, katere je opravljal, ali o jerobstvu, ter vse ljudi po mestu v vseh terjatvah zadovoljuje, kakor se povsem spodobi. Sicer bi bilo pupilom in drugim težko iskati jih daleč po svetu. Napósled določujemo še, da plača tisti meščan, ki meni — seveda vselej le z našim dovoljenjem — oditi, deseti vinar²⁴ od vsega svojega imetja v našo dólenje-avstrijsko blagajnico. Ta davek pa boste vi pobirali ter pokladali naši blagajnici vestno račune. Toda četudi bo vse te pogoje izpolnil, vkljub temu ne dovoljujemo, da bi se, ako mu mi tega ne dovolimo, podal takšen odhajajoč pod kako dežélsko gosposko v naših deželah. To velja za vse večne čase. Dné 15. avgusta 1599. leta. Ferdinand.«

Pozneje se je ta naredba v mnogem predrugačila.

Odkupníno (Abzugs- ali Abfahrtgeld) pobiralo je mesto v poznejših časih zase. Kdaj je Ljubljana to pravico dobila, ne vémo, da pa jo je imela vemo iz necega prepira med deželo in mestom v prvi polovici minulega stoletja. O ti

priliki se je sklicaval mestni zastop na privilegij, podarjen mu po deželnemu knezu, zavoljo česar je imel pravico od vsacega, kdor se je odpovedal mestni pravici ter hotel oditi s svojim imetjem ali ga je samó oddal komu, ki ni bil niti ljubljansk meščan, niti meščan kacega drugega avstrijskega mesta, pobirati po dva odstotka od vsega njegovega imetja, ako je ostal v deželi, po štiri odstotke, ako se je podal iz dežele, in po šest odstotkov, ako je zapustil Avstrijo. Polovica te vsote je pripadala fisku, polovica mestu.

»To pravico pak je podaril deželni knez mestu«, nadaljuje magistrat v svojem poročilu, »ker imajo meščanje navado puščati svoj obrt in se podajati v višje stanove, ako so si pridobili dosti bogastva.« — S tem se je hotela pot prestreči, »da ne bi šel vsak tako lehko in iz samega napuha iskat višjega stanu, ter temnit plemenitaški stan. Na ta način se preprečuje meščanu hrepenenje po višjem stánu. Svoje hčere naj pomoži med svojimi meščanskimi vrstniki in ne med plemenitaži; plemstvo pri tem gotovo ničesa ne pridobiva. Svojih sinov naj meščan ne podí od rokodelstva, ki se ga je sam učil in naj se ne sramuje zvrševati ga še dalje.«²⁵

Meščanje so se odpovedovali mestni pravici in bogati odhajali iz mesta prav pogostoma, kajti magistrat se je trudil zasledovati uzroke, ki so jih pri vajali do tega. Jeden zelo važen uzrok, ki je zakrivil, da so prestopali meščanje tako pogostoma in tako radi izpod mestne oblasti pod deželsko, zdel se je mestnim očetom tudi ta, da so bili notranji in zunanji svetovalci preslabo plačevani.²⁶ Toda ker k ti meščanski časti niso mogli nobenega siliti in ga tudi niso, ampak še narobe, celó potezali so se zánjo naj veljavnejši možjé, največkrat z velikim trudom, reči bomo morali, da je govorila v tem slučaji mestna gosposka zopet za svoj prid.

Odhajanje in odpovedovanje je bilo še v minulem stoletji zelo navadno, dasi tudi je nekoliko pojenjalo. Natančnih zapiskov o tem, koliko meščanov je odhajalo leto za letom iz mesta sicer nimamo, vendar se nam ponuja toliko podatkov, da iz njih prav zanesljivo lehko posnemamo, da se je prebivalstvo v Ljubljani koncem minulega stoletja jako hitro menjavalo.

Pred seboj imamo zapiska ljubljanskih hišnih posestnikov iz dveh let, iz leta 1776. in iz leta 1796.²⁷ Ta dva zapiska sta najstarejša, kar se nam jih je ohranilo. Ljubljana (notranje mesto) je takrat štela 358 hišnih številk, v to število pa so všteti tudi vsi stolpi, meščanski bastijon na Grádu in Grad sam, kakor tudi vsa mestna vrata. Od leta 1776. do 1796., torej tekom kratkih dvajset let prešlo je 210 hiš v druge roke, torej več, kakor polovica. V prejšnjih stoletjih je bil pa ta nedostatek pač še večji.

O dohodkih, ki so se iz odkupnine stekali v mestno blagajnico, imamo samo dva izkazka: jednega iz srede, jednega iz zadnji četrtine minulega stoletja. Tekom šestih let so plačali iz Ljubljane, ali vsaj iz ljubljanske gosposke odšli meščanje naslednje vsote: 216 gld., 18 gld., 415 gld., 145 gld., 848 gld. in 206 gld. v mestno blagajnico. V najvišjo vsoto 848 gld. všteta je odkupnina, ki jo je plačal leta 1751. iz meščanske zveze stopivši baron Mihajlo Angelo Zois, ki se je podal kot plemenitaž, pod deželno oblast. Koliko je plačal, nevémo, pač pa gotovo največji del imenovane svote 848 gld., kajti v svojem poročilu do višje gosposke je opomnil magistrat, da se takov slučaj, da bi se za odkupnino plačalo toliko, prigodi komaj vsacih štirideset ali petdeset let. ²⁸

Po odstotkih, ki jih je moral plačati baron Zois, dá se vsaj primeroma zračunati, kako visoko je cenil magistrat njegovo imetje; če rečemo, da je ónih 848 goldinarjev plačal res samó baron Zois, kar pa ni gotovo, kakor smo že dejali — plačal je mestu in cesarski blagajnici 1696 gld., vsakemu polovico, ker ni šel iz dežele in celo iz mesta ne, terjala sta se zavoljo onega gori omenjenega privilegija le po dva odstotka od vsega njegovega imetja, ki je bilo torej vredno 84.800 gld. Imetje njegovo pa je bilo gotovo mnogo večje, kajti odkupnino je smel pobirati magistrat le od onega imetja, ki ga je odtegnil kdo mestni oblasti. Zois je odtegnil meščanskemu prometu le svoj denar, ko je popustil svojo skoraj po vsi Evropi razpréženo trgovstvo z železom. Od hiš, ki so še dalje ostale pod mestno oblastjo — Zois je imel tri velike palače — ni mogel zahtevati magistrat nobenih odstotkov. V hišah pak je tičal morebiti ravno tako velik ali še večji kapital.

Natančen račun imamo iz leta 1782.

Odšli so iz mesta naslednji ljudje:

1.) Dné 9. aprila duhovnik Ivan Sauer, ki je odnesel s seboj 300 goldinarjev očetovske dedščine; od tega je plačal 6% ... 18 gld — kr.
podal se je torej iz Avstrije.

2.) Dné 18. aprila je odšel France Eysel z 250 gld. očetovske dedščine; plačal je 2% 5 gld. — kr.

3.) Dné 16. majnika je odšel Ivan Za-vrtnik z 120 gld. očetovske dedščine; plačal

je 4%; 4 gld. 48 kr.

ta mož je šel torej s Kranjskega v kako drugo avstrijsko kronovino.

4.) Dné 18. junija je odšel Josip Rupert, ključar iz Lvova; nesel je s seboj 140 gld. 15 kr. očetovske in materinske dedščine
od katere je plačal 4% 5 gld. 58 kr.
2 vin.

5.) Neka Jera Bezlaj je zapisala v svoji oporoki Mariji Peman (Pömanin) v Gradci 100 gld. Ker je šel denar iz dežele, odtegtegnili so se ji 4%. 4 gld. — kr.

6.) Dné 9. julija je odšel Ivan Ettl s 400 gld. 16 gld. — kr.

7.) Dné 1. oktobra je pritekla največja odkupnina v mestno blagajnico. Umrl je neki Martin Nigoll ter zapustil svojim sorodnikom v Tirolah 2400 gld.; od tega so dediči plačali 4%. 96 gld. — kr.

8.) Dné 1. avgusta je vzel duhovnik Josip Auracher 1000 gld. najbrž s seboj na kmete, kajti plačal je le 2%. 20 gld. — kr.

Vsega skupaj torej ni velko priteklo v mestno blagajnico — 148 gld. 58 kr. 2 vin.²⁹

Čudno je, da se ne omenja niti jedno nepremično imetje, ampak zgolj dédiščine. To leto torej ni zapustil noben hišnik Ljubljane, kaj je tem čudneje, ker je prišlo, kakor se je gori omenjalo, tekom dvajsetih let toliko hiš v roke druzih lastnikov. Morebiti je izgubila Ljubljana do tega leta pravico

do odkupnine od nepremičnega imetja, kar pa se sicer ni zgodila v nobeni drugi avstrijski deželi.³⁰

Meščanje so se znali najbrž na kak način odkupnine izogniti.

A dasi je imela mestna blagajnica dobiček od odpovedovanja mestni pravici, vendar magistrat ni imel rad, da je kdo popustil meščanski posel. Ali naj se komu dovoli Ljubljano zapustiti, ali ne, o tem je imel sklepati ves mestni svèt. Leta 1599. je bil knežji pritisk na protestante jako velik v Ljubljani in zaradi tega si je marsikdo želel poiskati si kje drugje bolj varen kotiček. To leto se je odpovedal neki Maks Stettner, mestni svetovalec, svoji meščanski pravici, a magistrat mu je odgovoril, da ne mpre ustreči njegovi želji, kajti došel je bil ravno knežji ukaz, da mora ostati mestni svèt, kakeršen je, skupaj, in dokler ne bo dobil magistrat od kneza kacega druzega odloka, ne sme se v mostnem svétu nič izpremeniti, zato tudi ne more vsprejeti Stettnerjeve odpóvedi. Stettner naj počaka torej tako dolgo.³¹

Ravno tisto leto je bil neki Khell obsojen plačati precej visoko denarno kazen, ker je dal svojega sina krstiti za protestanta. Da bi se kazni odtegnil, odpovedal se je svoji meščanski pravici, češ, da se meni drugam preseliti. Toda magistrat mu je odgovoril: »Ker se je Khell odpovedal meščanski pravici in ker je zaradi svojega sina bil na kazen obsojen, razžalil in zasramoval je s tem magistrat; zavoljo tega naj plača v zlatu dvajset goldinarjev kazni.« Magistrat ga je dal prijeti ter ga odpeljati v ječo, rekši mu, da ga prej ne izpusti iz nje, dokler ne plača naložene mu kazni. ³²

V tesni zvezi z odkupnino je bila tako zvana inventura, popis in cenitev vsega imetja kacega umrlega meščana. Rajzloček med njima je bil samo ta, da je plačal odkupnino tisti, ki se je prostovoljno podal izpod mestne oblasti, inventuro pa tisti, kogar je smrt prisilila do tega. Po nazorih minulih stoletij se je pobirala pristojbina vselej, kadar se je premeknilo imetje iz jedne roke v drugo, naj se je to zgodilo že na ta ali óni način. Koliki so bili odstotki v prejšnjih stoletjih, ni zabeleženo nikjer, vendar pa so bili toliki, da sta se zaradi njih mestna in deželna gosposka nekaterikrat prav za húdo sprijeli; male podatke o visokosti te pristojbine imamo le iz druge polovice minulega stoletja.

Ta pristojbina se je zvala "funtni denar" (Pfundgeld). Ime je dobila od tod, ker se je v starih časih računilo po funtih, kakor še sedaj, n. pr. na Angleškem (Pfund Sterling) in na Laškem (Lire).

Jemala se je najprej le od nepremičnega imetja, dasi tudi so morali plačevati od premičnega blaga (torej denarja), neki odstotki, mrtvaški denar, nazivan (Mortuario, Sterbegebühr, Todtenfallstaxe).

Na kmetih se je plačevalo po pet odstotkov, koliko po mestih in trgih ni bilo natanko določeno. Izrečeno je bilo konec minulega stoletja, naj ostane le pri starem. Po nekaterih krajih se ni pobiralo nič, po nekaterih pa po jeden krajcer od goldinarja stare veljave.

Ta inventura se dá zasledovati jako daleč nazaj; celo v prvo polovico 16. stoletja,³³ gotovo pa je bila še starejša. Dostikrat so se morali deželni knezi sami potegniti za to mestno pravico, tako n. pr. leta 1630., ko se je mesto z deželo prepiralo zaradi nje.³⁴

Največ težav je izviralo od tod, ker so bile pravice obeh gosposk, mestne in dežélske, jako nejasne. Zato ni nič pomagalo, da sta dva cesarska ukaza, jeden od dné 21. marcija, jeden od 30. dne junija leta 1689. z jasnimi besedami določila, da sme zapuščino umrlega meščana inventirati samo magistrat, ne pa deželna gosposka. Leta 1689. je umrl namreč neki Pietro Amigoni. Namestnik deželnega glavarja (Landesverweser), kot načelnik deželne gosposke v odsotnosti deželnega glavarja, dal je Amigonovo imetje zapreti in zapečatiti. A vicedom je ukazal pečate odtrgati in se je pritožil, kot vestni branitelj meščanskih pravic zaradi tega pri cesarji, češ, da deželna gosposka, krati mestu pravice, kajti Amignoni bil je meščan. Cesar je velel zavoljo tega namestniku deželnega glavarja, naj se v prihodnje več ne predrzne zapirati, popisovati in ceniti zapuščine tacih ljub- ljanskih prebivalcev, ki so se pečali s kakim meščanskim obrtom, naj so bili potem že plemskega ali neplemskega stanu, o tem so se že nekaterikrat objavile določbe, tako n. pr. že 8. dné oktobra leta 1630. Pri tem naj ostane tudi v prihodnje.³⁵ Vkljub temu je prišlo še vendar večkrat do prepira

in še leta 1774. je moral magistrat braniti to svojo pra- vico na vse kriplje. Poučil je deželno gosposko z nova "kdo je meščan, kdo ne, in katero zapuščino sme popisovati in ceniti jedna, katero druga gosposka."

Takrat se je sukal prepir o tem, da se ceni in popiše imetje necega advokata. Advokatje in vsi diplomirani doktorji so spadali pod dežélno gosposko, magistrat ni imel do njih nobene moči, bodisi v kateri koli stvari; torej tudi do popisovanja in cenitve njihovega imetja ne, sklepala in dokazovala je dežélna gosposka magistratu.

Toda ta advokat je bil ob jednem tudi hišni posestnik in pivovar, izvrševal je torej obrt, kar je bilo dovoljeno le meščanom. Kdor ni bil vsprejet v meščansko zavezo, ni se smel ukvarjati niti z rokodelstvom, niti s trgovstvom, niti s kakim obrtom. Tudi plemenitaži so izvrševali lehko kakšen takov meščansk posel, toda nositi so morali zavoljo tega vse teže, ki so trle meščane; ž njimi se je postopalo tako, kakor s pravimi meščani; še jedenkrat pak naj se poudarja, da plemskega stanú s tem niso izgubili, le kar se tiče njihovega obrta, so bili v vsem meščanom jednaki.

»Naj bi bil umrli advokat samó hišni posestnik«, zavračal je magistrat deželno gosposko, »imela bi brez dvojbe le ona pravico njegovo imetje popisati in ceniti, kajti advokatje spadajo, četudi so posestniki na mestnih tleh stoječih hiš, pod dežélno gosposko, a ker je bil umrli tudi pivovar, razume se samó ob sebi, da ne more imeti do inventure njegovega imetja nihče drug kako pravico, kakor magistrat sam. S tem, da ima kdo kako hišo v mestu, ne postane še meščan, pač pa takoj, ko se začne ukvarjati s kakim meščanskim obrtom, bodisi potem že s katerim koli; pivovarenje pak spada k nji brez kake dvojbe. — Če hoče toroj dežélna gosposka — poučeval jo je magistrat — v prihodnje zaprečiti, da ne bi popisovala in cenila mestna gosposka zapuščine svojih poplemčenih vrstnikov, naj ne dovoli, da bi se advokatje ukvarjali s pivovarstvom.«³⁶

Pri ti priliki zvédamo tudi, da je bilo, kar se tiče nekaterih mestnih pravic, med posameznimi avstrijskimi deželami mnogo razločka. Na Češkem, Dolenje-Avstrijskem in po drugih nemških deželah so se nahajale namreč privilegovane hišo in privilegovana posestva. Pravica za zvrsevanje kakega meščanskega obrta je bila zvezana že s hišo ali s posestvom samim. Lastnik take hiše se je smel pečati z obrtom,

ako je bil ž njo zvezan, četudi ni bil meščan in naj tudi bi mu mestna gosposka tega dovoliti ne bila hotela. Umrli advokat bi bil torej smel v imenovanih deželah pivovariti, ako bi imela njegova hiša to pravico. Toda na Kranjskem tacih hiš ni bilo. Ako je kdo kupil pivovarno, s tem še ni kupil tudi pravice, da bi smel kuhati pivo, ampak pobriniti se je moral v Ljubljani prej za meščansko pravico. Popis in cenitev meščanskih zapuščin pak sta pristojala jedino le magistratu. Po gori imenovanih deželah je bilo to drugače, tamkaj se celo meščan, oblagodarjen z vsemi meščanskimi pravicami, ni mogel pečati s kacim obrtom, ako ni bil lastnik privilegovane hiše.

Tako je utrjal magistrat svojo pravico in da je govoril prav, prepričala se je deželna gosposka kmalu, kajti od cesarja je prišel odlok, da ima advokatovo zapuščino popisati magistrat in nihče drugi.³⁷

Jednak prepir se je vnel med obéma gosposkama tudi po smrti Petra Antona Codellija. Deželna gosposka si je prisvajala pravico, njegovo imetje popisati in ceniti. Codelli je bil sicer res plemenitaž (nobilitiert), toda magistrat se je opiral na to, da je imel Codelli meníčno banko in tržil na debelo, pečal se je torej z meščanskim obrtom.

Tudi v tem slučaji je odločil cesar v magistratovem zmislu.

1. Civilno pravo.

Sodniško svojo pravico so zvrševali gospodje svetoválci v sejah, vršečih se v civilnih rečeh na rotovži, v kriminalnih pa na Tranči. Pri tacih je držal mestni sodnik srebern sódno žezlo v roki.¹¹⁴ Zanimivo bi bilo védeti, kam se je izgubila ta zanimiva starína. Dasi se je ohranilo obilo sodniških protokolov, iz katerih podam marsikatero zanimivo drobnost, vendar se dd prav težko narisati popolnoma jasno podoba o tem, kako so zvrševali gospodje svetovalci svojo dragoceno sodniško pravico.

Kar se tiče civilnega prava, razločevati nam je dvojne seje: 1.) navadne seje, ("Ordinarirechten") in 2.) meščanske seje ("Stadtrechten"),

a) Navadne seje.

Navadne seje so se vršile na rotovži vsak teden po dvakrat, in sicer ob ponedeljkih in petkih. Ako je pa bil na takšen dan praznik, prestavila se je seja na dan pred njim. Vstajati so morali gospodje svetovalci jako zgodaj; po leti jim je bila dolžnost že ob 6., po zimi pa ob 7. uri biti na rotovži. ¹¹⁵ Če pa je bilo potreba, shajali so se celo po večkrat. Zgodilo se je to n. pr. leta 1552., ko so zborovali

skoraj vsak dan v tednu.¹¹⁶ Navzočni so morali biti vsi notranji svetoválci z županom in sodnikom vred; ako je kdo teh odpotoval po svojih trgovskih opravilih, imenovali so namestnika ("Bürgermeister" in "Stadrichteramtsverwalter".) Ta postava je veljala tako strogo, da se je vršila marsikatera seja pri postelji bolnega župana ali sodnika, kajti, dokler sta bila ta dva dostojanstvenika v mestu, imenovati se ni smel njiju namestnik.¹¹⁷

Poleg notranjih svetovalcev se je morala udeležiti sej takisto polovica zunanjih svetovalcev, torej tudi dvanajst mož. Po cesarjevi želji bi se moralo sniti k vsaki redni seji po petindvajset gospodov, kar pa se ni zgodilo nikdar, kajti vedno jih je nekoliko izostajalo, bodisi, da so bili zadržani po opravkih, bodisi, da se jim ni ljubilo prihajati na rotovž. Svoje dni odstavili so gospodje svetovalci nekega kolego, ker ga ni bilo tri leta k nobeni seji.¹¹⁸ Čudno pa je, da so ga volili vkljub temu.

Štiriindvajsetáke so razbirali v sv. Jakopa dan na dve polovici po dvanajst móž, ki sta se vrstili teden za tednom, in sicer je sestavljal župan red, po katerem so se morali ravnati gospodje svetovalci. Leta 1718. ukazalo se je županu, naj skrbi za to, da razvrsti mestne očete tako, da bo med temi dvanajsterimi zunanjimi šest starih in šest mladih, to se pravi: šest že delj v mestnem zastopu sedečih, in šest tacih, ki so šele nedavno dospeli do časti svetovalčeve. Prihajati pa so smeli samo povabljenci, zato je moral župan vsako sejo posebej napovedati in gospode svetovalce k nji vabiti. Dostikrat pa se ti niso zmenili za to. Kadar jim je kazalo in se je šlo za njihovo korist, pridrli so vsi, da so preglasovali notranje svétovalce, ako je bilo treba.¹¹⁹

Strogo se je gledalo na to, da so se izpolnovale formalitete. Leta 1601. je župan ali pozabil, ali ni hotel napovedati seje. Zaradi tega ni bilo ni jednega zunanjega svetovalca na rotovž. Vkljub temu se je seja pričela, toda prej so zaprli rotovž in se posvetovali le o nekaterih najnujnejših stvareh.¹²⁰

Kar se je tù sklepalo, ostati je moralo za meščane največja skrivnost. Spočetka morebiti te seje niso bile tajne,

kajti dotični sklep se je storil šele leta 1614. Od takrat se je prebral ta sklep vsako leto o priliki, ko so na novo v mestni svet vstopili gospodje svetovalci prisezali uradno svojo prisego. Kdor bi kaj izdal o tem, kar se je v mestnih sejah sklepalo, temu so zažugali, da ga pahnejo iz mestnega zbora. Leta 1634. pa so, kakor se mi zdi, ta sklep nekoliko poostrili, kajti napretili so izdajalcu tacih skrivnostij, da ga razglasi nepoštenjaka ter ga z bobnom izbobnajo iz mesta za vse večne čase.¹²¹ Leta 1709. se je to morebiti že pozabilo, kajti sklenilo se je dné 11. junija, da bodo tistega, naj sije že notranji ali zunanji, páhnili brez prizanašanja iz svéta, kdor bi izdajal kaj teh skrivnostij direktno ali indirektno, bodisi komur koli; tega ne sme izdati celo nótranjim svetovalcem ne, ki med posvetovanjem niso bili navzočni, bodisi, da jih ni bilo k seji, ali pa so jo morali zapustiti, ker so se obravnavale njih tičoče se stvarí.¹²² Veljal je največ običaj, da se je moral odstraniti vsak svetoválec, ako so prišle stvari na vrsto, ki so se tikale njega. Stvar je imela to dobro stran, če ne že v resnici, vsaj na videz, da se je sklepalo na ta način brez ozira na interese tega ali onega svetovalca.

Zastonj so pretíli z ostro kaznijo leta 1605. tistemu, kdor bi izostal. Takoj v prihodnji seji ni bilo videti tretjine.¹²³

Popolno število svetoválcev se je sešlo redkokdaj in vse pritožbe meščanov in župana niso mogle temu neredu narediti konca.

V teh sejah so se obravnavale prvič vse mestne stvari, tičoče se občnega blagostanja vsega mesta; delale so se n. pr. cene za mesó, maslo, slanino in drugo vsakdanje jedilo; sklepalo se je o zgradbah in popravah mestnega zidovja, hiš, mostóv, vodnjákov itd.; vsprejemali so se v službo mestni sluge, oddajale se v najem mestne pristojbine; posvetovalo se, kako postopaj magistrat v ti ali oni stvari nasproti raznim gosposkam, ki so mu kratile njegove pravice itd. V teh sejah so pokladali mestni uradniki, ki so bili ob jednem svetovalci, račune svoje; oglašala pa se je tudi občina, ki je zastopala nekako interese vsega meščanstva proti samovoljnosti ali pritisku gospodov svetoválcev.

Te stvarí, mesta in meščanstva se tičoče, prišle so vselej najprej na vrsto. Kako se je godilo pri teh sejah, o tem

nas poučujejo sódni zapisniki, ki so od prvega do zadnjega jednako osnovani. Njihovo vsebino označuje pač popolnoma natanko napis sodniškega protokola iz leta 1568: »Gerichtsprotokoll, darinnen gemeiner Stadt Laibach berathschlagte fürgenommene Ordungen un Handlungen auh ger Parheinen eingebrachte Klagen und Meldungen, darauf ergangene Urtheile, Abschide, so durch mich Vincenz Primussen Strussnig, Stadtschreiben, gemeiner Stadt Laibach und der Partheinen zu guter Gedachtniss eingeschrieben und gehalten worden vom Jahre 1568. u. 1569.« ("Sodniški protokol, v katerem so zapisani in shranjevani vsi sl. mesta Ljubljane posvetovani in sklenjeni ukazi in vse naredbe, kakor tudi od strank oglašene tožbe in naznanila, in tem sledeče sodbe in odgovori, ktere sem zapisal jaz Vincencij Primož Strusnik, mestni pisar sl. mesta ljubljanskega, strankam v dober spomin 1586. in 1569.")

Ta napis pové vso vsebino in namen, zakaj so se spisali ti protokoli. V prvi vrsti zato, da se je moglo še čez leta in leta zvédeti, kaj se je sklenilo, ali kakšen odgovor se je dal ti ali óni stranki. Ker pa je vpisan v protokole le kratek obseg tožbe in razsodbe ter se je vrhu tega obravnavalo največ ustno, torej ni pričakovati, da bi se našle še kje listíne, ki bi nas do dobra poučile o tem, v kacih oblikah se je sukalo ljubljansko civilno sodišče. najbrž se ni nič razlikovalo od sodniških oblik nemških mest tistega časa, toda to stvar natančneje preiskati, prepuščam kompetentnemu juristu.

Pri vsaki teh 104 sej v letu prišle so torej najprej na vrsto stvarì, ki so se tikale mesta samega in njegovega blagostanja. Kot stolno mesto je imela Ljubljana tudi določevati, zlasti v trgovskih stvaréh drugih mest. Leta 1658. prosili so n. pr. Novomeščanje, naj bi jim vicedom, oziroma cesar dovolil obhajati še jeden, torej dva sejma v letu. Vicedom je oddal to prošnjo Ljubljančanov v pretres, naj se izrekó o nji. Ker se niso bali, da bi jim ta dva sejma škodovala, pritrdili so prošnji Novomeščanov.¹²⁴

Kadar so se potegovali kranjski trgovci, ne le iz Ljubljane ampak tudi iz drugih mest, za svoje trgovske pravice, ki so jim jih kratili plemiči, če so le mogli, bila je vselej Ljubljana njihov vodnik. Védeli so, da brez nje ne opravijo ničesa. Nasprotno pa so tudi ljubljanski trgovci sklicali trgovce vse Kranjske na noge, ako so bili prisiljeni varovati

svoje pravice, pa se jim je zdelo, da bi utegnilo koristiti, ko bi tako pritožbo poslali cesarju v imenu vsega kranjskega trgovstva. Dostikrat celó drugim kranjskim mestom ni ugajalo, kar so Ljubljančani zahtevali, a morali so ravnati po njihovi želji. Čuli bomo še, da so v dolgotrajni trgovski bori plemiči cesarju dokazali, kak tiran je Ljubljana, in da morajo trovci vse dežele plesati, kakor jim ona gode.

Kar pa se tiče zgolj ljubljanskih stvarij, niso delale one našim prednikom bog vé kacih preglávic, opravkov so imeli takrat še jako malo. Recimo, da so protokoli natančni in da ni izpuščen nì jeden sklep, ki ga je storil mestni zastop, kar se tiče javnega blagostanja, ter si poglejmo ve njegove sklepe, n. pr. leta 1660.

1.) Petek, 2. dné januvarja 1660. leta, ko je voščil gospod župan vsemu slavnemu magistratu novo leto, oddale so se po lepi stari navadi nekatere mestne službe:

Mestni vratárji: pri Špitalskih vratih, Ivan Decleüa;¹²⁵ pri Samostanskih vratih, primož Sehupl; pri vratih na Starem trgu, Jurij Khranikh; pri Nemških vratih, Anndrej Soua; pri Vicedomskih, Micael Endtriss.

Mestni stražniki (Scharwächter): Mihael Zierman, Jernej Zerpoll, Simon Spiller, Andrej Lauritsch, Matevž Hotscheuar, Vincencij Sasserkh, Miklauž Khlein, Friderik Sauermann, Matevž(Mattheusch) Taschkhar, Pavle Rauch, Ivan Pottokhar, Matija Tyra, gabriel Püchler, Urh Schottlender.

Gospod župan jih je opomínjal, naj bodo jako pridni, točni, trezni, miroljubni in zlasti skromni, ko bodo žito mérili.

Vinski mérci (Weinmesser: Jurij Srakhar, Marko Thome, Matevž Seyz, Lorenc pavlin. Porok zá
nje: Herr.

Mera solí (Salzmass): Suzana Ilanin, Marija Tüttman(in), Katra (Cathra) Rebidin, Elizabeta Smrekherin. Porok zánje: Gospod Jósip Bolio.

Mérci platna (Landwandmesser): Jurij Mustar; porok zánj: gospod Ludvik Schönlebl.

Mojster vage (Wagemeister): Adam Burger; porok zánj: gospod Dijoniz Neuriser. Opozarjal ga je magistrat, naj bo véstno vodil račune in pošiljal slavnemu magistratu pristojbine, ako bi se utegnilo pripeljati skozi mesto veliko žita ali kufra.

Kruhár (Brodhütter): Jurij Srakhar; porok zánj: Herr.

Pazniki pri mestnih vratih (Thorwächter): pri Špitalskih vratih: Jakop Gaber in Gašpar Hudnikh; pri Samostanskih: Jurij Mliller in Tomaž Beyr: na Starem Trgu: Jurij Graiil in Boštian Marintschitsch ; pri Nemških; Jakop Thome; pri Vicedomskih: Gašpar Veriich.

Vratarja pri Vodnih vratih: Jurij Schnell in Jurij Mattay.

Mestni oskrbnik (Stadtamtmann) : Matija Thurkh.

Odpovesta se mestna blagajničarja: Gospod Ivan Dolnitscher in gospod Grega Staudacher sta se odpovedala svojemu to minulo leto oskrbovanemu blagajničarstvu in prosila, naj se jima ne jemlje za zlo, če je čutil kdo, da nista bila dovolj pridna. Namestu njiju naj bi se izvolila druga dva.

Po ti odpovedi imenovanih gospodov blagajničarjev se je zahvalil gospod župan za njiju poslovanje ter ja opozarjal, naj se podasta dobre volje, ako bi bila izvoljena zopet z večino glasov. Zagotavljal jima je naklonjenost in podporo magistratovo tudi v prihodnje.

Potem se je volilo in so se pobrali glasovi. Izvoljena sta bila z večino notranjega in zunajnega svéta zopet imenovana dva ter bila potrjena tudi za to leto v njiju poslovanji.

2.) Ponedeljek 5. januvarja.

Danes so prisegli novi uradniki; kakor po navadi odobrili so se tudi njihovi poroki.

Darila za novo leto: V dar je dobil:

Gospod D. Hieronim Agnelati 4 cekine v zlatu 14 gld. 13 kr. 1 vin.

Mihael Zinser, mestni kancelijski ekspeditor 32 gld.

Gospod Jurij Serauitsch 5 gld.

Postilijon 1 gld.

Sikst Schaffer, bukvovez za koledarje, (ki jih je podaril mestnim očetom. Pis.) 38 gld.

Mestni godci 10 gld.

Služabnik na rotovži (Rathsdiener) 10 gld.

Nadzornik na trgu (Marktrichter) 4 gld.

Paznik pri Špitalskih vratih 2 gld.

Paznik pri Samostanskih vratih 2 gld.

Paznik pri Karlovških vratih 2 gld.

Paznik pri Nemških vratih 1 gld.

Paznik pri Meščanskem bastijonu 1 gld. 30 kr.

Paznik priv Stolpu (na Gradu) 1 gld.

Paznik pri pri Viecdomskih vratih 1 gld.

Tesarji 2 gld. 30 kr.„

Andrej Schorga in Jurij Voltschackh za deset pečij opeke 20 gld.

Gozdarski hlapci v Zgornjem gozdu 3 gld.

Gozdarski hlapci v Spodnjem gozdu 2 gld.

Mestni oskrbnik 1 gld. 20 kr.

Baltazar Gümbrer, učitelj 3 gld.

Ivan Fider (najbrž tudi učitelj) 6 gld.

Ivan Comissario (učitelj) 4 gld.

Friderik Pistorio, (učitelj pri sv. Miklavži) 3 gld.

Beraški strahóvi (Bettelvögte) 2 gld.

Mestni seli (Stadtpotten) 2 gld.

3.) Ponedeljek 23. februvarja.

"Provisores sanitatis" (reditelji naredbam proti kugi) bili so imenovani: J. Bosio, Strenner, Piskhon, Dolnitscher (vsi štirje so bili nótranji svetovalci).

4.) Dné 5. aprila.

Gospod župan izjavlja, da je prišel te dni k njemu od deželne gosposke s patenti poslan sel, da se je presvetla cesarost odločila vsprejeti poklonstvo (Erbhuldigung) prihodnjega 12. dné julija. Zaradi tega se bo še treba lotiti mnogih priprav. Sklenilo se je, da se preskrbi gospod blagajničar med drugim zlasti z nekaterimi centi smodnika za topove in puške. Kar se pa tiče vsega druzega, pripravi naj to mestni oskrbnik gospod Ludvig Schönlebl.

5.) Dné 14. majnika.

Gospod župan izjavlja, da je došel od deželnega glavarja cesarski odlok, da so imeli pri prejšnjih poklanjanjih mesta in trgi svojo klop (svoje sedeže pri banketu. Pis.), da pa se je to pri poslednjem poklonstvu odpravilo, kar pa se znova zahteva. Kaj je v tem storiti?

Dalje pravi, da ga je opozoril dežélni glavár na to, naj bi se odstranil stari, ves razbiti vodnjak na Velikem trgu in se vsaj začasno napravile kamenite stopnice ter se postavila srednja soha.

Dalje svetuje, naj se uradnikom, ki so zaostali z računi, pošljejo strogi dekreti, ker bi se sicer, ako ne polože takoj računov, zahtevale od njih obresti od zaostanka,

6.) Dné 4. junija.

Volitev špitalskega mojstra.

7.) Dné 11. junija.

Včeraj, to je 10 dné junija, podalo se je z gospodom županom nekoliko gospodov svetovalcev k zelo razpadenemu mlinu kolezijskemu. Ogledali so ga natanko ter sklenili sezidati hišico, za katero je obljubil plačevati Baltazar Haloza po 10 gld. najémščine na leto.

8.) Dné 9. julija.

Izvoli in potrdi se bivši župan.

9.) Dné 25. julija.

Volitev vsega mestnega zastopa. (Ker že vémo, kako se je to vršilo, nečem ponavljati znanih stvarij.)

10.) Dné 27. julija.

Izvanredna seja zaradi prihoda Njega cesarósti.

Ukrenílo se je, da pošlji magistrat k vsem pekarjem oglednike, kateri naj popišejo, koliko imajo pšenice. Ukaže naj se pekarjem, da se potrudijo, pêči o navzočnosti cesarjevi kruh kolikor mêči najlepše ("auf das seüberist zu pachen"). Za ta pôsel sta imenovana gospoda Schwizer in Staudacher.

Takisto pôšlji magistrat ogledat, koliko je v mestu vina. Ta skrb se naloži gospodu Juriju pl. Wesekhu in Juriju Jerlichu.

Z vsem drugim se je treba popolnoma preskrbeti, da ne bo nobene sile.

Cesarski dar, (ki ga je poklonila Ljubljana cesarju:

Trije jarmi pitanih volóv.

Šest tovórov laškega vina.

Dvanajst sódov dolénjca.

Sto starov ovsa. ("Star" so štirje merniki.)

Potem so sklenili gospodje nótranjega svéta, da bodo prišli vsi njegovi udje k prihodu cesarja v jednakih lepih oblekah in sicer od črnega žameta. Ti troški pa naj se pokrijejo iz tistega denarja, ki ga je še dolžan bivši dacar (Zapfenmass-Einnehmer) g. Dionizij Neuriser.

11.) Dné 30. julija.

Danes so prisegli vsi novi gospodje zunanjega sveta po stari navadi.

Potlej je prečital mestni sindik sklep z leta 1614., v katerem se prepoveduje gospodom svetoválcem, bodisi kar koli od tega izdati, kar se je govorilo v sejah; kdor se proti

temu sklepu pregreši, pahnili ga bodo iz zbora. Gospod župan je pokladal gospodom svetoválcem to na srce ter jih opozarjal na napretene kazni.

Uradniki:

Mesovna oglednika (Fleischbeschauer):

Gospod Jakob Seuller,
Gospod Luka Strener, nótranja svetoválca

Gospod Ivan Plaukh,
Gospod Andrej Zwekh, zunanja svetoválca.

Tehtarji kruha (Brottweger):

Gospod Ivan Gaianzell,
Gospod Jurij pl. Wesekh, nótranja svetováálca.

Gospod Gregor Staudacher,
Gospod Gregor Jerlich, zunanja svetoválca.

Komisarji zádrugam:

Gospod Dominik Brogioll,
Gospod Josip Bosio, nótranja svetovalca.

Gospod Karol Schwizer,
Gospod Tomaž Stegar, zunanja svetoválca.

Nadzorniki dimnikov na Vélikem trgu:
Jurij Schneider, suknár,
Baltazar Bumbrer, občinska možá.

Nadzorniki dimnikov na Starem trgu:

Ivan Filip Wagner,
Feliks Wrezl, ostrógar, občinska možá.

Nadzorniki dimnikov na Novem trgu:

Daniel Schilling, krojáč,
Francesco di Franceschi, občinska možá.

Nadzorniki dimnikov na predmestji:

Mihael Russ,

Andrej Novak, usnjar, občinska možá.

12.) Dné 30. decembra.

Gospod župan izjavlja, da prosi škof Vaccano, naj se oprostita hiši, kateri je prezidal v jedno in katerih jedna je bila že prej prosta mestnega davka in mestne jurisdikcije.

Sklenilo se je, naj skliče gospod župan vse svetovalce in še občino, da se zve, ali privoli v prošnjo gospoda škofa ali ne.

Potem se je ukrenílo jednoglasno: Če vloži njihova grofovska ekscelencija pri sl. dežélni gosposki kapital, čegar obresti bodo tólike, kakor znašajo davki, ki jih izgubode mesto od teh dveh hiš, Taufrerjeve in Pučorjeve, potlej se privoli v njegovo zahtevo, toda sicer se mu odbije prošnja.

Dalje so sklenili gori omenjeni gospodje, oziroma magistrat, záse in za svoje potomce jednoglasno in nepreklicno, da se ne bo smel oprostiti odsléj nikdo, čegar hiša ali zemljišče spada pod ljubljansko mesto.

Na zadnji stráni tega protokola se nahaja še kratko poročilo, kako se je udeležil magistrat in kako meščanje svečanosti o prihodu cesarja Leopolda I. „»0 prihodu najvišje rimske cesarósti Leopolda I., dne 13. septembra letošnjega leta, je stopilo vse meščanstvo v orožje in sicer v treh različnih skadronih; zategadelj so se nakupile nalašč za to slovesnost čisto nove zastavice in se je dala napraviti oficirjem navadna oprava ("die gewöhnliche Libere"). Od teh je stal jeden na Vélicem trgu, drugi pred dežélno hišo, tretji pred Vicedomskimi vrati z gospodi notranjimi svetovalci lepo tja postavljen. In ko se je bližala cesarost mestu, ogovoril jo je tedanji župan gospod Ivan Rerinberg z lepim ogovorom ("mit einer zierlichen Redt"). Njegov uvod je bil oni izrek Julija Cezarja: Veni, vidi, vici, ki pa ga je na dolgo razpršdel. Župan je oddal potem mestne ključe na žametasti blazini, predstavil vse meščanstvo kot najudanejše podložnike ter jih s vsem spoštovanjem priporočil cesarskemu varstvu in pokroviteljstvu. Vsak svetovalec je potlej poljubil cesarju roko z najveselejšim srcem.¹²⁶ Pod zeló dragocenim nebom so spremili gospodje svetovalci cesarja pri Vicedomskih vratih pred deželno hišo, čez most na Veliki trg in v cerkev sv. Miklavža, kjer se je zapel Vsemogočnemu v čast in hvalo navadni "Te Deum laudamus". Cesar se je podal potem v škofovo palačo, odmenjeno mu za bivališče;

Jako dosti opravka torej ta del sej magistratu ni dajal. V drugem delu se je bavil s tožbami meščanov, katerih ni manjkalo nikoli. Pred magistrat so prihajali meščanje z vsemi tacimi tožbami, kakeršne rešiva dandanes delegirano in dežélno sodišče skupaj. Na kaj so se opirali gospodje svetovalci rešujš tožbe meščanov, mi je težko povedati, najbrž pa je sodil vsakdo po vésti svoji, brez prepisov in po običajnem pravu. Kdor ni bil z odlokom magistratovim zadovoljen, pritožil se je lehko pri višji instanci, pri vicedomatu ali celo pri cesarji sámem.

Poleg tožníkov pa je prihajalo pred magistrat tudi obilo prosilcev, ki so molédovali za to in óno. Največkrat so se oglašali davkoplačevalci, češ, da jim je naprtil magistrat previsok davek, ki ga nikakor ne morejo več zmagovati. Priznati se mora, da je imel magistrat jako mehko srce, kajti malokateri se je zatekel k njemu, da bi mu ne pregledal zaostalega davka za nekoliko let. Dozdevati se hoče, da so se zanašali na to mehkosrčnost magistratovo tudi podjetniki, ki so vzeli to ali óno mestno pristojbino v najem. Četudi se jim je takrat, ko so prosili, naj se jim dá v najem, zdela najemščina morebiti previsoka, vendar jih to ni oplašilo, kajti védeli so, da jim magistrat težko prošnjo odbije, ako se oglasijo tekom leta za znižanje obétane vsote.

Odkar je imel magistrat lastni opekárni (Ziegelofen), razdal je mnogo tu žgane opeke meščanom, zlasti rad jo je daroval redóvom, samostanom in cerkvm. Veliko veliko opeke, od katere so zgradili bosonogi menihi, diskalcejati, av- guštini, frančiškani in nune reda sv. Klare svoje samostane in cerkve, podaril jim je magistrat, ki se je vsak čas izka- zoval podpiratelja duhovščini. Tudi drugi so prejeli od njega marsikatere milosti. Podpiral je ubožane meščane, dijake, ki so odhajali na visoke šole, dekleta, ki so se možila, novo- mašnike, ki so naznanjali magistratu, kdaj in kje bodo peli novo mašo ter ga vabili nanjo. Nikoli se ni objavilo v mest- nem zboru tako vabilo, da bi se ne podarilo prosilcu nekoliko kron. Magistratu so pošiljali cesto vabila ženini in neveste ali njihovi očetje. Če so bili z mestom le kdaj v kaki zvezi, bodisi advokatje, medicini, bivši duhovniki itd,, gotovo jim je dal magistrat kako darílo.

Ali sitnosti so mu delale zadruge rokodelcev in obrtnikov. Malokatera seja je minula, da se ni oglasil jeden ali drug mojster, češ, njegovi drúgi mu kratijo meščanske pravice,

ker mu ne dovoljujejo poleg tega, da je izpolnil vse pogoje, ki jih mora izpolniti mojster, zvrševati njegovega rokodelstva in posla tako, kakor želí sam. Če rečemo, da so bili v tem oziru pekárji, mesarji in krojáči vedno najbolj na preži, kje bi zagrabili kakega drúga, ki jim prestreza zaslužek in dobiček pred rokami, ne povemo s tem, da bi bile zádruge skromnejše. Sicer pa o zádrugah nanese beseda na odločenem kraji nekoliko obširneje.

Poleg tega, da je sodil, bil je magistrat tudi policijski urad, ki je skrbel za red in varnost v mestu, ker v teh sejah so se obravnavale vse naprave, ki so se potem po mestu z bóbnom razglašale.

b) Slovesne meščánske seje (Stadtrechfen).

Dasitudi so se skoraj v vseh sejah razsojale in rešévale tožbe meščanov, vendar je bilo mnogo sej, v katerih se niso bavili mestni očetje z nobeno sodniško stvarjó. Leta 1541. je prosil neki meščan Jakob Kaiser magistrat, naj poskrbi, da dobode svoje plačilo; a ta mu je odgovoril: "Ker si. magistrat ne obravnava danes ničesa sodniškega, ne vé prosilcu odgovoriti. Ima li kàj pravnega iskati, stori naj to, kakor treba." — ("Dieweil ein ehrsamer Magistrat anheute nichts gerichtliches verhandelt, deshalb weiss man ihm keine Antwort zu geben. Hat er etwas rechtliches zu suchen, so mag er solches thun, wie recht ist.")¹²⁷

Najvažnejše seje so imele posebno ime; nazivale so se "Stadtrechten", ki smo jih že omenjali, ko smo dejali, da so se vsprejemali pri teh slovesnih sejah novi meščanje, vrhu tega pa se prodajale in prepisovale hiše. Nobena hiša se ni mogla prodati in prepisati, ako ni te stvari magistrat prej dobro prerešetal. Ko je prodajalec naznanil, da meni prodati hišo, pozval je magistrat vse tiste, ki so imeli kaj dolga na hiši, naj se oglasijo. Dokler ni bila hiša čista, oddati se ni mogla drugemu lastniku. Ali, da se je vedelo, kdaj bodo te najvažnejše seje (Stadtrechten), razbubnale so se po mestu, kar se za druge seje ni zgodilo. Nihče se ni mogel izgovarjati, da ni védel kdaj se bodo vršile.

V 15. in 16. stoletji je bilo ukazano shajati se k tacim sejam vsakih 14 dnij. in še leta 1595. okaral je nadvojvoda Maksimilijan ljubljansko gospôdo, da se ne ravna po ti zapóvedi. Ker so pri odlašanji teh najvažnejših sej trpele vdove in sirote, upniki in zlasti tujcL ki so iskali pri mestnem

zastopu pravice, ukazal je nadvojvoda, naj se "Stadtrechten" vršé točno na vsacih 14 dnij. Tujcev naj ne preobkladajo s prevelikimi troški ter ne odlašajo njihovih tožeb od tedna do tedna. Nekatere tožnike je magistrat tako dolgo odrival, da so obupali in rajši popustili tožbo in pravico svojo, kakor da bi imeli vedno nove troške za pravdo. Nekaj tacega je izkusil neki benečanski trgovec konec 16. stoletja, ki se je tožaril z nekim Ljubljančanom zaradi 2000 gld. dolgih 15 let. Naposled pa je mož obupal, da se mu stori pravica, zato je izročil pravdo svojo jezuvitom, ki so vedeli stvar prijeti odločneje in od druge strani. Tekom jednega leta so imeli ves denar v rokah svojih.¹²⁸

Zategadelj je razglásil župan mestnemu svétu, da se imajo vršiti meščanske seje vsacih 14 dnij, a zanimivo je, da ni o cesarju zinil ni besedo, ampak celó dejal da objavlja to iz svojega nagiba.

Pri tem pa ni ostalo dolgo. Že leta 1612. čitamo v sodniških protokolih, da se je storil ukrep, sklicavati te seje samo po dvakrat v letu in sicer prvi in tretji ponedeljek v postu.¹²⁹

Po srednjeveški navadi so se gostili naši predniki o vseh ne ravno vsakdanjih in četudi vsako leto ponavljajočih se prilikah. Godilo se je to tudi pri "mestnih slovesnih sejah." K takemu obedu je moral povabiti mestni sodnik vse gospode svetovalce in ta obed plačati iz svojega žepa. Prej, ko so se te seje vršile večkrat v letu (in bi se bile morale celo na vsacih 14 dnij, ako bi se bili ravnali vestno po ukazih deželnih knezov), bila je to za sodnika jako velika teža, če je bil obed sploh takrat v navadi. Od leta 1634. prirediti je moral samó po dva obeda. Napósled pa se je še to zdelo preveč in leta 1660. je predlagal župan, naj bi se obedovalo le po jedenkrat. Ker sta se te dve seji vršili vselej le o postu, torej v času, ki se je za bankete in hrumeče obede zdel najneugodnejši, spotikala se je nad njimi zlasti duhovščina, pa tudi meščanje. Da se ustreže vsem, zlasti mestnemu sodniku, svetoval je župan, naj se odpravi ta nepotrebna potrata, in da se obeduje le po jedenkrat. Mestni svet je res vsprejel tudi njegov predlog, zlasti z ozirom na to, da se mestnemu sodniku s tem ne jemlje nič njegovih pravic in privilegij.¹³⁰

c) Prokuratorji.

Pravdajoči se meščanje so se zatekali, kakor dandanes že v 16. stoletji k advokatom, ki so jih nazivali prokuratorje. Ti ljudje niso bili mestni, ampak dežélni gosposki podložni, kar se je sicer že povédalo.

Advokatje, ki so prestali doktorske izpite, nazivali so se poplemčene osebe ("nobilitierte Personen") ter v pravnih ozirih imeli tiste pravice, kakor plemiči samí. Dežélski gosposki biti podložen, menim, bilo je čestneje, kakor pa mestni. A bodisi že kakor koli, advokatje so se navzeli od plemstva toliko ošabnosti in brezobzirnosti, da jih sredi 16. stoletja mestna gosposka zaradi njihovega razžaljivega vedenja pred sodstvom že kar več prestajati ni mogla. Bila je prisiljena, prepovedati jim vstop v sodníške sobe. V neki listini, ki ne nosi sicer nobene letne številke, ki pa jo prisojam, sodeč po pisavi in obliki črk, sredini 16. stoletja, čita se, da so ti doktorji marsikterikrat zasmehovali mestno sodišče ter delali strankam silo, zaradi česar jih je morala mestna gosposka odpraviti.¹³¹

A po nekoliko je pripomogla k temu tudi dežélna gosposka; prokuratorji so opravljali namreč tudi pri dežélni gosposki advokatske posle. Leta 1545., torej tačas, ko je izdajala Ljubljana tisočak za tisočakom za utrditev svojo, sprla se je z dežélno gosposko pač zato, ker so stanovi odtegnili mestu denarno podporo, ki so mu jo dajali dotléj. Najbrž se je zdela okoli srede 16. stoletja Ljubljana gospodi že dovolj utrjena; jela se je braniti in delala meščanom težave, ko so terjali od cesarja samega iz dežélne blagajnice prisojeno jim podporo. Prepir se je vnel, če prej ne, gotovo vendar že leta 1545. Ali cesar se je potegnil za Ljubljančane in gospôda jim je morala izplačati določeno vsoto. Kmalu potem, leta 1552. pa se je zopet uprla, Ljubljančanje so potrošili v zidanje mestnega ozidja 980 gld., katerih pa dežélna gosposka nikakor ni hotela priznati in jih tudi ne izplačati. Mestni zbor je sklenil podati se k vicedomu zaradi onih 2000 gld., katere je ukazal cesar plačati iz deželne blagajnice.¹³²

Zaradi tega prepira so prepovedali stanóvi leta 1545. doktorjem Tschaullu, Lovrencu Sengsenschmidtu in Gasperiniju zahajati na rotovž, razven, če bi zastopali kakega plemiča.

Ako ne bi ubogali, zažugali so jim, da jim bodo ustavili plačo ter jih vrhu tega še kaznovali.

Mestno gosposko so stanovi sicer s to prepóvedjo spravili v slabo voljo, a ker so jim advokatje že sami presedali, sklenila je, da ne pustí odslej dalje nobenega advokata več na rotovž.¹³³

A kaj naj storé meščanje, nevéšči prava in sodniških običajev?

Mestna gosposka je izumela jako razumno pot, ki bi bila tudi danes za marsikoga pravdanja željnega jako koristna. Ukazala je: Tisti, ki ni toliko izurjen, da bi mogel sam tožbo svojo zastopati, obračaj se do kacega nótranjega ali zunanjega svetoválca. Ta bodi njegov zastopnik.

Poprošeni nótranji ali zunanji svetovalec je bil torej zaščitnik in advokat pravdajočega se meščana. A kmalu so spoznali, da to ni prava pot, in res le malo mesecev potem nahajamo ravno tiste advokate zopet na rotovži zastopnike meščanov;¹³⁴ če pa jih je deželna gosposka tudi kaznovala, kakor jim je pretíla, ni povedano. Ako pa je to storila in so izgubili advokatje rajši službo pri deželni gosposki, povzemljemo iz tega lehko, da so bili zaslužki pri mestnem sodišči veliko boljši.

Da so se advokatje sedaj, ko so videli, da mesto brez njih ne more izhajati, vedli na rotovži še oblastneje in še bolj razžaljivo, kakor prej, to je stvar, ki je ni potreba še posebej zatrjevati. Mestna gosposka si je morala kako pomagati. In res, dve leti zatem, dné 15. februvarja 1547., prečital se je mestnemu zboru novi načrt, kako naj se postopa odslej z advokati. Ona prej omenjena "Procuratorenordnung" brez letne številke je najbrž ta v mestnem zboru prečitani načrt.

Ta novosodniški red je izdelal župan na povelje cesarjevo, deželnega glavarja, njegovega namestnika in vicedoma, cesarskega svetoválca.

Po tem novem sodniškem redu so bili prokuratorji ali advokatje principijelno sicer odpravljeni, vendar se jim vstop v mestno dvorano ni brezpogojno odbijal in prepovedoval; če so jih meščanje naprosili, smeli so priti, in sicer zato, "da bi se kdo pri tem slavnem sodišči ne pritožil, da se mu je zgodila krivica zaradi mestnega blagostanja ("dass sich nicht jemand vor diesem loblichen Gerichte beschweren moge, das er der gemeinen Stadt halber verkiirtzt worden.")".

A da se jih mestni očetje vendar vsaj po nekoliko ubranijo, ukrenili so takó-le:

Pred vsako pravdo, ki jo je hotet kdo pričeti, moral je tožitelj prej poskusiti, kako bi se mogel s svojim nasprotnikom z lepa pogoditi. Ukazovalo se je, naj vzemo to stvar v roke najprej dobri sosedje, prijatelji ali druge osebe, ki so bile na dobrem glasu. Če se po ti poti ni posrečilo nasprotnika pogoditi, priti se je moralo s tožbo k županu, sodniku in k gospodom svetovalcem ter ob jednem povédati, kdo je uzrok, da se stvar ne da poravnati z lepa. Gospodje svetoválci pretresovali so potem stvar z vso vestnostjo ter dali naposled strankama dober svét, kaj naj storite, kaj mislijo o njiju pravdi in kakšen konec bode imela, če je ženete še dalje. Naposled je poskusil mestni sodnik še jedenkrat tožitelja in toženca speljati na pravo pot, da se pobotata. Ako tudi to sredstvo ni pomagalo, moral se je pustiti pravdi njen tek. Vendar strogo je bilo ukazano, nobene pravde ne vsprejeti, ako ni storila vse te ravnokar popisane poti.

Da bi te pristujene ljudí tiščali kolikor môči stráni od rotovža, zastopati je smel tožbo vsak pošten in neobrekovan človek, naj si je bil meščan ali ne, celo tujcem iz drugih mest je bil dovoljen vstop na rotovž. Tako zeló se je mestna gosposka malokdaj ali pa nikoli zatajila sámo sebe. Advokatje so morali biti sila pristujeni.

Popolnoma izključili jih pa vendar niso, kajti meščan, ki ni hotel nobenega svéta poslušati in se ni dal nikakor pobotati, imel je pravico priti z advokatom pred sodišče; a le-ti so morali storiti sveto prisego na evangelij (godilo se je to o protestantski dobi,) da se bodo ravnali po vseh sodniških zakonih ter da bodo zastopali ubožce z ravno tistim srcem, kakor bogatine. Priseči so morali, da zastopajo stranke v tistem rédu, v katerem se bodo oglašale pri njih. Obljubiti so morali, da branijo vse klijente svoje jednako véstno

in se ne dali preslepiti nì po prijateljskih ozirih, ni z denarjem, da se torej ne bodo dali podkupiti, da ne bodo odrivali in odlašali pravd v škodo svojih strank.

Prepovédano jim je bilo, nasprotnim strankam izdajati skrivnosti, ki jih jim je zaupala ali njihova stranka sáma, ali katerim so prišli po svojem spoznanji na sled. Zavezati so se morali, da bodo izjavljali vse, kar bi utegnilo hasniti njihovim strankam, pošteno in po svojih najboljših močéh; da ne bodo nikdar ničesa zinili proti sodišči in starim hvalevrednim navadam ljubljankega mesta; da ne bodo stvarí zasukavali in jih napačno razlagali. Izpuščati bodo morali vse razžaljive ali psovalne besede, razven, če jih je pravda sama prinesla s seboj. Jedno in tisto stvar večkrat ponavljati je bilo prepovedano. Prokuratorji naj ostajajo pri stvari, naj se izražajo kolikor največ mogoče kratko ter naj se varujejo, zlasti v zaključnem spisu (Schlusschrift) ponavljanj.

Strogo se jim je zabíčilo sodišče in sodniško osobje spoštovati in nikdar ne pozabljati, da morajo pravdo, ki so jo pričeli, tudi zvršiti, ne pa je popustiti, kadar bi se jim zdelo. Strankam naj svetujejo od neutemeljene pravde odstopiti, zlasti pa naj pazijo, da ne bodo nikoli nobene tožbe oglasili, ki bi bila proti javnemu pravu, proti svoboščinam in starim navadam mesta ljubljanskega.

A tudi za stranke se je zdelal pravílnik, po katerem naj se ravnajo odslej. Nobena stranka nima smeti oddajati pravde svoje več kakor jednemu prokuratorju ter ne bo smela zaprečiti, da bi tudi druge stranke dobile zagovornike. Da bi se tudi ubožcem storila pravica, zato naj magistrat ostró pazi na to, da ne bo terjal od njih, predno se pravda konča, nihče sodniških troškov, niti prokuratorji, niti mestni pisár, niti sodišče samó. Zgolj zavoljo svoje revščine ne trpi škode nihče. Dolgotrajnih pravd naj se meščanje ogibajo kolikor môči. Tudi njim so psovke in razžaljenja prepovedana. Naj se je pa vendar kaka stranka proti temu pregrešila in jela pred sodiščem psovati, ne dobi nasprotna stranka s tem nobene pravice, postopati takisto. Bogokletstvo pa je prepovedano v vseh slučajih.¹³⁵

Temu prokuratorskemu rédu je še dodána zanimiva cena, po koliko se sme zahtevati za posamezne advokatske spise. Za prvo tožbo so smeli zahtevati po 6, po 8, do po 15 kr., toda ravnala se je ta taksa po velikosti tožbe. Za drugo in tretjo tožbo, ("da man nicht in Antwort erscheint") za

spis, s katerim se je zahteval birič za rubežen, za oglasila, za prodajo, za rabežni spis itd. plačevalo se je advokatom po 4 kr. "In einer Hauptsache in peremptoriis," služil je advokat po 12, po 15, po 20, po 32, po 40 kr., nikoli pa ne nad 1 gld. Priziv (Appelationsschrift), dajal mu je pravico, zahtevati po 32—40 kr., če pa je stvar bila "eine Hauptsache", po jeden cel goldinar.¹³⁶

2. Kriminalno pravo.

Zagotovljeno je, da so ljubljanski meščanje sodili zločince do leta 1514. brez kacega merila, brez paragrafov, ampak zgolj po svoji vesti. Imenovanega leta je izdal cesar Maksimilijan prvič sodovník (Gerichtsordnung), po katerem so se Ljubljančanje ravnali odslej, v krvavem sodstvu. Pisal je: »0d starodavnih časov se že opravlja v naši Ljubljani krvavo sodstvo z vélicimi troški. O zločincih razsoja sodnik sam zgolj po svoji vésti, brez jasne in natanko določene postave. Pritem pa dosti zločinov ne pride na dan; sodniki dvojijo, kako naj bi sodili, zaradi česar se je ugnezdilo mnogo razvad.« Da se ti nedostatki odpravijo, razglasil je Maksimilijan leta 1514. prvi sodovník za zločince.

Kaj pa naj se zmatra za zločin, o tem v privilegiji še ni povédano, pač pa v sodovníku, ki ga je objavil leta 1535. kralj Ferdinand I. Za zločinca je razglasil vsacega:

1.) Kdor bi preklinjal Bogá, njegove svete ude, njegovo čast, njegovo mučeništvo ali Mater božjo.

2.) Kdor bi usmrtil ali izdal cesarja, kralja, kneza ali svojega gospoda, ako bi se mu proti prisegi izneveril ali kdor bi se predrznil našuntati upor proti svoji gosposki ali svojim predstojnikom.

3.) Kdor bi usmrtil ali ubil koga.

4.) Kdor bi pretepal starše svoje.

5.) Kdor bi se sam usmrtil. (Najbrž so po tedanjih nazorih tudi takšnega mrtveca še kaznovali.)

6.) Kdor bi poslal komu pretilno pismo, napadel ga, delal mu silo ali ga požgál.

7.) Kdor bi koga ostrupil ali mu ukradel otroka.

8.) Kdor bi ponarejal denar, izdajal za zlato in srebro njima podobne kovine, prodajal ponarejena draga kamena zaprava;

kdor bi nakupaval knežji denar v deželi ter ga nosil iz nje; dalje tudi tisti, kdor bi goljufal pri meri in vagi.

9.) Kdor bi se pregréšil spôlno proti naravi.

10.) Kdor bi posílil žensko.

11.) Kdor bi po krivem prisezal ali pričal.

12.) Kdor bi uganjal čarodejstva, ki so v postavi prepovedana.

13.) Kdor bi kradel in plenil.

14.) Kdor bi ulomil v cerkev, ali razgrajal, bojeval se in prelival kri na blagoslovljenem pokopališči.

15.) Kdor bi odpeljal bodisi s silo, bodisi na skrivnem komu ženo, otroka, nedoraslo nečakinjo ali varovanca.

16.) Kdor bi koga nalašč poškodoval in prežal nanj z orožjem.

17.) Kdor bi skrival in stregel v róko morilcem, cestnin lopovom ali sovražnikom deželnega kneza.

Ti zločini so bili takrat pač najnavadnejši, zato jih je Ferdinand I. omenil imenoma, priporočal pa, naj kaznujejo tudi druge, v njegovem privilegiji neimenovane pregrehe.¹³⁷

Tudi v Maksimilijanovem sodníškem redu, ki ga je izdal Ljubljančanom na njihovo izrecno zahtevo, imenovanih je nekoliko teh, vrhu njih pa še dosti drugih zločinov. Zanimivejši pa od teh je za nas njegov ukaz, kako je Ljubljančanom postopati pri sodbi.

Sodišče (Gerichtshof) bila je skupina vseh nótranjih in zunanjih svetoválcev. Obravnavalo se je pri zaprtih durih, razven, če je bil zatožen kdo zaradi razžaljenja časti, opravljanja ali obrekovanja. Taka obravnava se je vršila vselej javno. Dovoljeno mi bodi upozoriti na to, da so bili naši predniki v 16. in 17. stoletji, kar se tiče cestí jako občutljivi in da je pred sodiščem marsikateri tolovaj ali morilec shajal bolje, kakor obrekovalec ali razžalivec.

Če je prijel in zaprl mestni sodnik "malefično osebo", poklicati mu je bilo ves mestni svet, torej vse nótranje in zunanje svetoválce. Povédati jim je imel, čemu jih je povabil in sklical ter imel zahtevati od njih svéta, kaj naj počne, zlasti, če je zločinec tajil in ga je bilo treba strogo izpraševati. To "strogo izpraševanje" (v nemščini: "die strenge Frage", ali pa tudi samo: "Frage"), bilo je za zločinca jako neprijetna stvar. V poznejših stoletjih so je zvali torturo ("die Marter"). Strogo izpraševati pa je smel po ti

Maksimilijanovi svoboščini sodnik le takrat, ako se je izrekla za to večina mestnega sveta. Jeden sam, bodisi župan, bodisi sodnik, tega ni mogel ukreniti. Brez ipraševanja niso smeli narediti nikomur sodbe. Le tatú ali tolovaja, ki so ga zasačili na dejanji samem, soditi so smeli tudi, ne da bi ga "izpraševali", toda strogo izpraševanje se je pričelo šele tedaj, kadar "malefična oseba" ni hotela svojega zločina priznati in ga je tajila. Sedaj ni bilo treba biti več navzočnim vsem očetom, ampak zadostovalo je njih sedem ali devet. Mestnega pisarja ni smelo manjkati nikoli, kajti zapisovati so mu bile izpovedbe zločinčeve. Pri tem "strogem izpraševanji" pa je priporočal cesar Maksimilijan mestnim očetom biti pozornim in razločevati, je li izpovedala "malefična oseba" izstrahú, sovraštva ali zaradi bolečin. Ako je bil sodnik prepričan, da je vplival jeden ali drugi teh uzrokov nanjo in da je škodila s tacimi prisiljenimi izpovedbami ali sebi ali drugim, objavljati je imel to svoje mnenje mestnim očetom in postopati potem tako, kakor mu je svetovala večina.

Po končani obravnavi je prečital mestni pisar izjave zločinčeve. Sodbo izreči pa je imel pravico le ves mestni svet, zlasti ako navzočnih sedem ali devet mestnih očetov ni bilo jedinih v svojem prepričanji. Ako pa se je v tem ujemala vsa sedmerica, ni bilo celo več treba vsega mestnega svéta, ampak izrekli so lehko sami sodbo v njegovem imeni.¹³⁸

Sodbo k smrti obsojenih moral je deželni knez potrditi, predno se je smela zvršiti.

Koliko časa je veljal ta sodniíški red, ne vem povedati, najbrž pa do cesarice Marije Terezije in cesarja Jožefa II., ki sta uvêla za vso Avstrijo isti sodniški red.

Pri "strogem izpraševanji" je bil rabelj jedna najpotrebnejših oseb. Rábelj je bil v Ljubljani stalno nameščen; daleč na okoli se ni nahajal poleg njega nobeden drug. Proti primerni plači je pomagal tudi pri druzih sodiščih. Leta 1794. je zvedelo generalno poveljstvo v Gospiči, da je ljubljanski magistrat preskrbljen z rábljem, ("dass der Magistrat mit einem Freimann versehen") ter prosilo, naj mu ga pošlje doli. Obljubilo mu je po petnajst goldinarjev od vsacega treh zločincev, ki jih bo justifikoval, za pot pa vrhu tega še po tri goldinarje na dan. Ko pride v Karlovec, oglási naj se pri

ondotni vojaški gosposki, ki bo preskrbela zánj varno spremstvo do Gospiča.¹³⁹

Stalno je bival rábelj v Ljubljani celo prva desetletja našega stoletja in sicer leta 1747. v soteski med Gradom in Golovcem. Ker je prihajal zaslužek njegov vedno skromnejši, ukvarjal se je tudi s konjederstvom.¹⁴⁰ A proti koncu minulega stoletja pregnali so ga od tod, ko so kopali Gruberjev vodotoč, umeknil se je in bival odslej na Rebri, torej v tistem kraji mesta, kjer so stanovali najubožnejši ljudje.¹⁴¹ Semkaj gori so ga potisnili najbrž predsodki tedanjega časa, kajti rábelj je veljal za nečistega človeka, kogar se je vse ogibalo.

V mestnem arhivu je ohranjen (zdi se mi iz srede 17. stoletja,) natančen tarif, po koliko sme tirjati cesarski sodnik za vsako opravilo in za vsak dan, in po koliko rabelj, ako potuje ž njim po deželi. Naslov temu tarifu je: "Taxordnung des kaisl. Bannrichters in Krain und dessen Gerichtschreibers und zugeordneten Gerichtspersonen, wie auch deren extraordinari Besoldung, Tax, Liefergelder und Unterhaltung betreffende."

1.) Sodniški pisár in rábelj (Zichtinger) s svojim osebjem vred pripoznata naj vselej sodnika svoji gosposki, izkazujeta naj mu dolžno pokorščino, spoštovanje in čast ("Gehorsam, Respekt, Ehre und Zucht"). Rábelj se ne predrzni pridružiti se mu, češ, da se je zgodilo to po naključji, niti na poti, niti v tistem kraji, kjer jima je opraviti ("allwo es zu thun gibt"). Zadovolji naj se z določeno takso ter ne nadleguje nikogar, kakor se je to godilo doslej, niti ne z nadležnimi besedami, niti z dejanji. Pazi se, da ne daje sodniku povoda, postopati proti njemu, resno ali ga celo kaznovati.

Naj bi se pa kazali rábelj ali njegovi ljudje v tem ali onem nepokorne, in bi žalilí sodnika z besedami ali z dejanjem, postopaj se proti njim, ako je sodnik to naznanil, z zaporom ali, če zahteva stvar, celo še z resno kaznijo.

Ker je, kakor se čuje, odiral rábelj doslej krvavosodne gosposke, ("diejenigen, so das Landgericht inne haben") s tem, da je zahteval preveč jedi in pijače od njih in posedal ter popijal s svojimi ljudmi čez polunoč, zato se mu to prepoveduje popolnoma.

Koliko gre sodniku:

Ako bi cesarski sodnik (torej ne mestni, kajti ta je ostajal vedno v Ljubljani) moral potovati po deželi, plačaj mu gosposka, ki ima priprte "malefične osebe", po 2 gld. in 40 kr., da se ž njimi hrani. Če bi pa prišel v takšen kraj, kjer ni nobene gostilne, dati mora ondótna gosposka hrano njemu in njegovima dvema hlapcema in krmo za dva konja. Sodniški pisár sme zahtevati záse in za svojega konja po 1 gld. in 20 kr. na dan, a rábelj záse in za svoja hlapca po 1 gld. 6 kr. in 2 vinarja, toda na poti se mora vzdržavati na svoje troške.

Sodniku gre od vsake milje poti zunaj Ljubljane po jeden goldinar in vrhu tega še prve tri dni po jeden goldinar dijet na dan. Za sodbo, ki jo izreče, gre mu od vsake osebe po dva tolarja t. j. tri goldinarje in triintrideset krajcarjev in jeden vinar.

Koliko gre sodniškemu pisarju:

Od vsake milje po 30 kr.

Za prve tri dní po 80 kr.

Za sodbo vsake osebe po 1 tolar 1 gld. 46 kr. 2 vin.

Koliko gre ráblju:

Od vsake milje po 30 kr.

Prve tri dni 30 kr.

Na poti mora s svojimi hlapci živeti ob svojih troških. Kadar pa pride v kraj, kjer ima opraviti, zahteva naj ali gori omenjeno pristojbino, ali pa mu dàj ondotna gosposka tó-le :

1.) Ko dojde tja, njemu in hlapcu po dva bokála vina in za dva krajcarja kruha.

2.) Za kosílo tri jedí, kruha in tri bokale vina; na večer ravno toliko.

3.) Za zajutrek in za južino nobene jedí, ampak vselej samó po tri poliče vina in kos kruha za štiri krajcarje.

4.) Tisti dan pa in sicer po zimi, ko bo opravljal krvavi posel svoj (den Tag so er zu justificiren hat), zjutraj namesto navadne pijače, kozarec žganja, pol merice ("ein Gläsl Brandwein von Mässl:" morebiti polič?) in kruha zanj in za njegovega hlapca. Če ima pa rábelj tudi konja, oskrbi se mu še konj.

Navadno je bilo, da se je dalo ráblju in hlapcu prenočišče, zato se mu dajàj tudi odslej po dvoje rjuh, blazina in odejai, da bode moral biti zadovoljen. Po opravljenem poslu, naj se mu da, česar potrebuje.

Rábljeva taksa:

Za predstavljanje, oklépanje in postavljanje lestve, toliko časa, dokler ne spusti grešnika doli, dasitudi ga je bilo treba večkrat nategniti. Ako pa je treba
deti grešnika v torturo zjutraj in dopoludne, gre mu od vsacega "strogega vprašanja" po 1 gld.
(Von Vorstellung, Band- und Leiteraufsetzen, bis der Sünder nicht abgelassen wird, so er gleich damalen öfter angezogen werden müsste; solit aber Vor- und Nachmittag die Tortur vorgenommen
werden, also von jedvweder strengen Frag gebührt ihm 1 fl.)

Za na vezanje uteži. (Von Gewicht anzubinden) 30 kr.

Za to, da pripravi stol, na katerega postavi čarodejko 1 gld.

Za to, da odreže zločincu lase, ako je treba 30 kr.

Za to, da postavi čarovnika gori in ga vzame zopet doli in da mu naobési uteži. (Von Auf- und Absetzen des Zauberers, wie auch in den Gewicht zu legen). 1 gld.

Za to, da žgè s svečami ali s smolo.(Von Kerzenbrennen und Pechpflaster). 40 kr.

Za bičanje 1 gld.

Za hrano zločincu, za vsak dan 18 kr. (Iz tega se vidi, da je prevzel rábelj zločinca, prišedši

v kakšen kraj, v popolno svoje oskrbovanje.)

Če odreže uho 30 kr.

Če odseka jeden prst 20 kr.

Od vrvi 1 kr.

Če rabi mèč (Vom Schwertstechen) 1 gld.

Če nabije glavo ali roko na vešala 1 gld.

Če napravi grmádo 3 gld. 33 kr.

Od vsake osebe, ki jo* sžgè živo ali mrtvo 1 gld.

Če pobije žival, ki naj se sežgè 2 gld. Kadar je šlo za sodomítski greh, obsojali so tudi nedolžno žival.)

Če razkosa grešnika na štiri dele, od vsacega dela, ki ga pribije (ti kósi so se pribijali namreč na štiri različne kraje v mestu ali v vasi) 1 gld.

Za ščipanje s kléščami (Vom Zangenreissen oder Zwicken) 30 kr.

Za vláčenje (?) grešnika (Vom Schleifen) 1 gld.

Če koga živega pokoplje 1 gld.

Če ga utopi 1 gld.

Če ga zadavi 1 gld.

Če ga tare s kolésom (Vom Radern). 1 gld.
Če pa pokoplje ali sežgè kakega samomorilca, pobota naj se z njegovimi sorodniki za plačo, vendar pa ne sme zahtevati nikdar več, kakor dvaintrideset goldinarjev in kar najde pri samomorilcu je vse njegovo.¹⁴²

Sicer je veljala ta taksa, kakor se dá iz vsega sklepati, za zločince, ki jih je obsodila kaka gosposka zunaj mesta, vendar pa menim, da tudi za óne v mestu, inače bi magistrat ne imel uzroka, shranjevati jo v svoji registraturi. A bodisi, kakor hoče, zanimiva je toliko, da se mi ne bo štelo v zlò, ako jo umeščam tudi na kraj, kamor morebiti ne spada. Iz nje govori vsa surovost minulih stoletij.

Zločince so kaznovali z drakonično strogostjo. Maksimilijan I. je ukazal Ljubljančanom morilca streti s kolésom, izdajalca raztrgati na štiri kose, tolovaju odsekati glavo z mečem. Tistega, ki se je oženil z dvema ženama, ali tisto, ki se je omožlla z dvema moškima, utopili so, in ravno ta kazen je zadela tistega, ki je storil ženski silo ali je prodal in zastavil izročeno mu blagó. Matere, ki so otroka svojega umčrile ali ga zanêsle (Kindesweglegerinnen), pokopali so žive in zabili kol skozi nje. Kdor je po krivem prisegel, odrezali so mu jezik in prste, s katerimi je prisezal. Jednako so kaznovali izdajalce gosposke svoje, morilce matere ali očeta. Za "Absagerje" razpisavali so celó cene in kaznovali tiste, ki so jih prikrivali in jim stregli v roko, ravno tako, kakor „"bsagerje" sáme.

"Absagerji" so bili ljudje, ki so hodili s puškami pod obleko okoli, nepričakovano ustavljali ljudí in jih silili preteči jim z umorom priseči strogo prisego, da se bodo ravnali po pismih, ki jim jih bodo dali oní ter o tem ne pripovedovali nikomur nič.¹⁴³

Sila strogo so postopali s tatóvi. Če je bil tat že osemnajst let star in ukradel petindvajset laških funtov vrednosti ali menj, postavili so ga na klado (an den Pranger stellen), bičali ga in pognali iz mesta in iz dežele. Obesili pa so tatú, ki je jeden pot ukradel več kakor petindvajset funtov, ali več potov po deset funtov vrednosti. Mlajše ljudi je kaznoval mestni svèt po svoji razsodbi.¹⁴⁴

Najnavadnejši zločin je bil takrat pobòj in umòr. Hudomušni poboji brez kacega uzroka in prav iz sáme razposajenosti dogajali so se dan za dném, čemur se ni čuditi, ako čujemo, da so dajale dotlej celó gosposke ubijalcem in morilcem varstvena pisma (freies Geleit), zavoljo česar se jih ni smel dotekniti nihče, da so se mogli pobotati s sorodniki ubitega človeka ali pa z gosposko. Pobijali so se celo v gostilnah duhovnikov;¹⁴⁵ toda Maksimilijan I. je strogo prepovedal kacege ubijalca ali morilca pomilostiti ter ga ukazal zasledovati, tudi v tem slučaji, fe so bili sorodniki umorjénčevi pripravljeni pobotati se ž njim. Priporočal je le sodniku, naj vé razločevati med nalašč učinjenim ubojem in med ubojem, ki se je prigodil zaradi tega, da je kdo branil samega sebe. V tem slučaji izrêci sodnik milejšo sodbo.¹⁴⁶

Ako sodnik ni mogel dobiti kacega zločinca v oblast, razglasilo se je njegovo ime po trikrat, in to vsacih štirinajst dnij z rotovža doli, potem pa se je pričela obravnava proti njemu, kakor, da bi ga imeli že v pestéh. Izrečeno sodbo in vse pregrehe zločinčeve so prebrali javno pred rotovžem, »da izvedó to tudi sorodniki zločinčevi« dejal je cesar v kriminalnem svojem rédu.

Ta réd je posegel nekako tudi na duhovsko pólje, ker je določeval tudi kazen za óne, ki so zapeljali komu ženo, sêstro, varovanko ali prijateljico, omóžili jo ali sicer ravnali ž njo nepošteno. Neomožene in že čez osemnajst let stare hčere, ki so se omožile proti volji staršev svojih ali jerobov izgubile so pravico do dedščine po materah ali očetih; njihove

zapeljivce pa je priporočal cesar kaznovati, kakor je bilo dotlej v mestu navadno; visokost kazni naj določijo mestni očetje samí.

Ta kriminalni red je omenil le najnavadnejših zločinov, zato jo dodal cesar pristavek, da prepušča kaznovanje druzih, neomenjenih razsodbi in razumu mestnih očetov. Sodbe naj se spisujejo "pri zaprtih durih" in se potem pred rotovžem objavljajo, zlomi naj se vpričo zločinca pálica ter se ta odda rábeljnu. V zeló težavnih in zamotanih slučajih pa, ko bi gospodje svetoválci ne védeli kako razsoditi, ne da bi si delali težko vest, povprašajo naj v kacem sosednem mestu, kaka navada je tam.¹⁴⁷

V čast našim prednikom bodi rečeno, da niso dajali mestnim očetom dostikrat povoda lomiti nad njimi palice. V sodníških protokolih sem naletel samo na dve "malefični" obravnavi; ali pa se morebiti take obravnave niso zapisavale v sodniške protokole? Zdi se mi, da je bilo v Ljubljani primeroma jako varno, vsaj konec minulega stoletja je dejal neki meščan magistratu, da se stari ljudje ne spominjajo v Ljubljani kacega poboja.¹⁴⁸

Utegnilo bi morebiti koga zanimati, kako se je zvršila "malefična obravnava", zato hočem jedno in sicer iz leta 1594. tu objaviti. Napis ji je: "Izpraševanje prič zaradi uboja Martina Kačarja (Katscher)". Ubijalec se je zval Gregor Privec.

Prva priča Maruša, Privčeva pastorka, izjavlja, da je prišla v torek po binkoštih (Pfingst-Erichtag), ko so imeli žegnanje, — godilo se je to v Sostrem pri Ljubljani, torej še v krvavosodski oblasti ljubljanskega mesta — zvečer domóv in je legla spat. Kar pride neka deklina, Katra zvana, z loncem masla in ji reče, da bo dete kuhali polento.¹⁴⁹

Šla je potem v vežo ter cula, da lomi tat v hišo. Brzo skoči po lestvi gori pod streho, kjer je ležala njena mati in jo pokliče trikrat, da je vzbudi. Ko je čuje oče klicati, skoči kvišku, teče brez orožja venkaj, a vrne se takoj, zgrabi sabljo ter steče za tatom, ki je menil ubegniti skozi sosedovo zagrajo; ali ta je bila preozka, oče je tatú dotekel in ga pobil. Navzočna priča pa ni bila pri poboji in tudi o maslu,

ki ga je našel oče pri ubitem tátu, znano ji ni ničesar. Dalje izjavlja, da je tekla po sosede, ki so tudi prišli; kako pa je oče tem o pobóoji pripovedoval, ne vé.

Marija (Marey), Privčeva žena, pripoveduje, daje prišel Kačar okoli polunočí, ko so pôsli že spali ter izkušal to in ono odpreti. Kar pride Maruša gori, pridvigne desko in zakliče: »Mati, tatovi so na dvorišči!« Na to je njen mož vstal, zgrabil orožje, tekel za tatom in ga pri preozki zagraji potolkel. Znano ji je tudi, da je dal takoj potem po- klicat Anžeta Za vogla, Matijo Gregoriča in Adama Bregiča ter jim je povedal, kaj se je zgodilo. »Ljubi sosedje moji!« dejal jim je, »ali naj ubežim?« Ti so mu odsvetovali, naj tega ne stori, kajti tudi oni bi ne ravnali drugače, ko bi dobili tatú v lastni hiši.

Katre, delavke pri Privci, ni bilo k obravnavi. Izostal je tudi Anže Zavogle.

Iz daljnih izjav zvémo, da Privec ni imel morebiti že od prej nakanjeno Kačarja potleči, ampak, da ga je usmrtil res le slučajno, braneč svoje imetje. Dognalo se je pri sodišči, da so bili vsi kmetje v tem jedini, da je Privec storil prav in da bi tudi oní ne delali drugače, ako bi jim neznan tat ulomil v hišo.

Potem se je vpraševalo po značaji umorjénčevem. Vse priče in med njimi celó njegov brat sam, ujemale so se v tem, da je ponesrečeni Kačar kradel od svojega osmega ali desetega leta, kjer in kadar je mogel.

Izpovedbe prič so se zatoženemu prečitale in stavila se uprašanja, je li storil prav ali ne. Njegov zagovornik se je skliceval na cesarske svoboščine, zavoljo česar ni zapal smrti nihče, kdor je le slučajno ubil tatú. Izpraševanje prič pa je dokazalo, da Privec tatú ni usmrtil morebiti iz sovraštva ali iz trdnega sklepa, ker ga je spoznal šele tačas, ko so ga jeli pri luči ogledovati, kdo je. Brez dvojbe je bil Privec miroljuben in pošten človek. Vsa cesárska določba so govorila zánj, da ni zaslužil smrti.

Po vsem tem je izrekel mestni svêt táko-le sodbo: »Iz vse obravnave se je spoznalo, da zatoženec ni storil dotlej še nobenega zločina, da se je prigodil pobòj v temi, ko je Kačar ulomil v Privčevo hišo, da so umorjenca dolžili tatvine in da ga je Privec pobil po nesreči in ker je bil vinjen. Iz teh in več drugih veljavnih uzrokov spoznan jo smrti prost; opravi naj le kako cerkveno pokoro, robóta na svoje troške jedno celo leto v Karlovškem jarku ("im Graben zu Karlstadt") ter dá materi umorjončévi deset goldinarjev."«

Razven te sodbe pa se nahaja za njo takoj druga:
»Sicer zagovarjanje zatoženega Privca ni popolnoma dovršeno in se ne more rêči, da bi bil dokazal, kakor se to spodobi, nedolžnost svojo popolnoma, vendar ... je bil zatoženec danes oproščen in se mu spoznalo, naj opravi najprej cerkveno pokoro, dela na svoje troške jedno leto v Karlovškem mestnem jarku ter dá materi umorjenčevi deset goldinarjev.«

Kdo je izrekel li prvo in kdo drugo teh sodeb, ne vém povédati, a brez dvojbe je, da sta šli časih te dve sodbi jako narazen in da je imela vselej šele druga veljavo.

To pravdo sem omenil zató, ker dokazuje, da so postopali naši predniki v mestnem sodišči nepristransko, izpraševali priče natanko, slušali oba zvoná o moritvi in ob usmrčenci ter na podlagi nabranega gradiva izrekli sodbo. Ali ker se je sestavljalo mestno sodišče zgolj iz trgovcev in rokodelcev, torej iz ljudij, ki se prava niso učili, nikoli pripetilo se je pač lehko, da so storili komu krivico. A mestno sodíšče ni imelo v tem zadnje besede. Kdor se ni ujemal z njegovo razsodbo, smel je poslati prizív do vicedoma in dalje do cesarja, ki je moral sicer v vseh slučajih smrtno sodbo podpisati, prodno se je smela zvršiti.

V čast mestnega sodíšča bodi rečeno, da je postopalo nepristransko celó nasproti predstojništvu meščanov, županu samemu. Iz obilice tacih dogodkov hočem izbrati le jednega ter izrečeno sodbo napisati semkaj v originalu, ker bo utegnilo morebiti tega in onega, zanimati kake izraze so rabili pred tristo leti v sodbah ("in Urtheilen").

Leta 1598. izrekel je namreč mestni župan Feichtinger proti nekaterim osebam nekoliko prav razžaljivih besed o grofu Ahaciji "vom Thurm und zum Kreuz". Razžaljeni grofje prišel župana na rotovž tožit. Župan je sicer tajil, ali iz njegovega zagovarjanja in iz izpovedeb prič so mestni očetje spoznali, da jo vendar grofova trditev resnična. Obsodili so župana, naj prosi gospoda grofa vpričo mestnega sodišča odpuščanja; ko se je to zgodilo, dal si je grof Thurn prepisati izrečeno sodbo in jo je vzel seboj. Bila je taka-le:

"Ich Michael Taller, derzeit Stadtrichter zu Laibach vergich hiemit, dass der wohlgeborene Herr, Herr Ahaz Graf und Freiherr vom Thurm und zum Kreuz, Erblandhofmeister in Krain und der windischen Mark, Erbmarschall der fürstl.

Grafschaft Görz, röm. kais. Majostät und fûrstl. Durchlaucht Erzherzogen Ferdinand zu Oestorreich Rath

wider

den ehrenfesten, vomehmen Herrn Antonien Feuchtinger, derzeit Bürgermeister der füurstl. Hauptstadt Laibach durch ihre, gräfliche, Gewaltsträger (Bevollmächtigte u. Rechtsfreunde, dostavil pis.) dero Klag einbringen lassen, um dass er Herr Feuchtinger am jüngst verwichenen Tag Sancti Stephani nächst verschienen 98. Jahres gegen etliche Personen wider hochgedachten Herrn Grafen etlicher hochschmählichen lasterlichen Reden nach Inhalt eingelegter und verlesener Klage sich sollte vernehmen haben lassen, welches aber Herr Feuchtinger widerspricht mit Vermelden, er habe damals gegen Schwieger und andere Frauen mehr in seinem Testament allein des Sgonikh vorsätzlichen Frevel ihn (sc. seiner) der zuwider landesfürstl. Verordnung mit dem Predigen und Postillesen in vielen Häusern sich eingelassen, gedacht und soviel, dass dem, Sgonikh, dieser Vorsatz nicht wohl ausschlagen würde. Vermeldet dagegen zum Beispiel hochgedachter Herr Graf auch der andern Herrn und Landleut diesorts geleisteten Gehorsam Anzeig, geschah ihm derwegen durch solche Inzicht grosse Gewalt und Unrecht.

Ist hierüber und auf beider Theile Rede und Gegenrede mit Rath erkannt: Obwohl Herr Feuchtinger obangedeuteter und in der Klage eingekommener, auf ihn geworfenen Reden unschuldig zu sein praetendiert, so mogen doch dieselben geschehen sein und aus angehörtem Procedieren vermuthet werden, und derwegen werden ihm, Herrn Feuchtinger, diese Reden, inmassen dieselben geschehen seien, hochgedachten Herm Grafen allda vor einem ehrsamen Magistrat abzubitten auferlegt, um, als solche Abbitte jetzt erkanntermassen hochgedachtem Herm Grafen selbst geschehen, hat dessen ihro gräfliche Gnaden Gerichtsurkund begehrt, dero solche unter gemeiner Stadt kleinem Insiegel Verfertigung zugestellt worden.

Actum Laibach den 12. Februar 1599."

"Malefične osebe" neplemskega stanú v mestni civilni oblasti (Burgfriede) poiskal je magistrat sam, v krvavi oblasti ljubljanskega sodstva nahajajoče se zločince pa so morale naznanjati ondotne gosposke. Sóstro je pripadalo takrat pod fužinsko gosposko (Herrschaft Kaltenbrunn) in le-tá je

oddala tudi Privca ljubljanskemu sodišču; saj vémo, da je sezala krvava oblast njegova tudi v Sóstro in še dalje. Sáma soditi ga fužinska gosposka ni smela, kajti nji je bilo dovoljeno obravnavati le civilne stvarí svojih podložnikov in jih kaznovati le zaradi manjših pregreškov; bila je le "Burgfried", ne "Landgericht", kakor Ljubljana.

Sicer pa se tudi nobena manjša gosposka za táko pravico ni marala potezati, ker je sojenje napravljalo obilo troškov. Takšno pravico so si hotele prisvojiti le večje in imenitnejše gosposke, torej skupina plemičev in ž njim gosposka bogatega nemškega reda. Zaradi tega so se spopadle z magistratom večkrat in časih zeló resno. Razmerje med komendo in pozneje med plemiči in mestom pojasnil je že Friderik IV. leta 1450. in Ferdinand I., leta 1540., vendar pa so se vzbujali med komendo prepiri večkrat še pozneje. Če se je prigodil na zemljišči nemške komende v Ljubljani kakšen zločin, moral je komendator dati zločinca prijeti, ukloniti ga ter ga izročiti Ljubljančanom in sicer na pragu Nemške hiše. Na zunanje malenkosti so gledali naši predniki jako zeló. V službeni lastnosti stopiti na komendska tlà ali celó pod streho Nemške hiše, bilo je ljubljanskemu sodniku strogo prepovedano. Komendator bi tega ne bil dovolil po nobeni ceni. Zunaj Nemške hiše na pragu in pod kapom je moral vsprejemati zločince iz rók komendskih biríčev. A ravno tako strogo je gledal mestni sodnik na to, da se mu ni kratila niti senca njegove pravice. Cesta zunaj kápa je bila mestni svet in v službeni lastnostni komendski biriči tudi niso smeli storiti niti koraka izpod kápa na mestni svét. Kap ali prag je bil neutralen svet, tú je jedna gosposka zločinca oddajala in druga prišla ponj.

Leta 1611. se je vnel zaradi tega hud prepir. V Nemški hiši so imeli zaprto "malefično osebo". Ko bi jo imel stedanji oskrbnik komendski, neki Jakob Küriz, oddati mestu, peljaj jo je dalje, kakor do praga, in sicer do ógla hiše barona pl. Egkha; zdi se mi, da je stala ta hiša ónstran ceste, nasproti komende. Oskrbnik Küriz jo hotel zločinca tu oddati, ali mestni sodnik ga ni hotel vsprejeti, ampak terjal je, naslanjajo se na ljubljanske svoboščine, naj ga pelje oskrbnik nazaj do praga; tam ga bode vsprejel. Temu prepiru sta pripisovali obe gosposki toliko pomena, da sta gnali tožbo do dežélnega glavárja in do vicedoma, ki sta razsodila, naj za to pot oddá oskrbnik zločinca na pragu Nemške hiše; a ker je stvar nejasna, žene naj se dalje in razsodi naj jo dolenje-avstrijska vlada. Zatrdilo pa se je obema gosposkama,

naj ta odlok vicedomov in glavarjev ne bo imel nobenega upliva na pravice te ali óne gosposke. Veljá naj, kakor razsodi avstrijska vlada, toda to pot se je Komendi podati, ker se z zločincem ne more čakati tako dolgo, da bi prišel odlok od dežélnega kneza. Najbrž so spoznale vse gosposke z dežélnim glavarjem vred, da trdi mestni sodnik pravo in dežélni knez je tudi res odločil v zmislu ljubljanskega sodnika ter ukazal Komendi oddati zločince svoje na pragu Nemške hiše in ne drugjé.¹⁵⁰

Proti koncu minulega stoletja pa se Ljubljančan je niso več potezali za zločince, ampak odkrižavali so se jih jednako dragim gosposkam po deželi, kadar so le mogli. Nekov takšen zanimiv slučaj nam je ohranjen iz leta 1776.

V juliju leta 1776. izdali so v Postójini loveč list (Steckbrief) za bivšim uradnikom nótranjskega okrožnega urada, za nekim Jobst de Cleé, ki je zaradi iznevérjenja in mnogih dolgov pobegnil iz Postójine. Jeden takšen loveč list poslalo je dežélno glavárstvo Ljubljančanom s prošnjo, naj ga razglase in beguna, če mogoče, primejo. Obljubil je ljubljanskemu sodišču, da mu to prijaznost o prvi priliki rad vrne. De Cleeja so zasačili nekjé na Gorenjskom, vsekako pa še na krvavosodski oblasti ljubljanski, ki je sezala, kakor nam znano, do Medvod. O tem je poročal ljubljanski sodnik dežélnemu glavrstvu.

Zločinca so priprli na rotovži. Tu se mu neki ni godilo posebno dobro, kar posnemljemo iz lista, ki ga je pisal de Cleé iz ječe ljubljanskemu sodniku. Ker ni imel denarja in so živeli njegova žena z otroci vred ob delu svojih rok in tako rekoč ob milih darovih, imel ni de Cleé v ječi nobene postrežbe; celó jesti mu niso dajali. Bilo je mrzlo, sredi zime meseca decembra in kuril mu je rotovški sluga na troške svoje zgolj iz krščanskega usmiljenja; ali ker ni mogel pričakovati, da mu kdo povrne te troške, naveličal se je napósled. Mestni sodnik je objavil to dežélnemu glavárstvu (17. dne decembra leta 1776.) ter prosil, naj ukrene, kar je potrebno, ali pa naj nakaže magistratu vsoto, s katero bo mogel vzdržavati zaprtega de Cleeéa, dokler ga mu ne vzame njegova gosposka z ramen. Par dnij potem je pisal de Clée iz ječe magistratu drugo pismo, katero slôve:

Ljubljana 20. decembra leta 1776
»Danes je minilo šest dnij, odkar me je dal mestni sodnik, ne vém na čegavo povelje, po biríčih zapreti in privesti

Jobst de Cleé.

Takiso njegovo pismo, ki pa menim, da mu ga ni verjeti od besede do besede; pretirano utegne biti že zato, ker ga je pisal jetnik sam in gotovo povédal rajši več, kakor menj. Kdo vé, če ga ni pozval magistrat sam, naj piše takisto, kajti ni dvojiti, da bi se bil magistrat de Cleéja iznebil rad kar najprej. Pismo se mi zdi prav prirejeno, da se predloži dežélnemu glavárstvu. Mestni sodnik ga je res poslal ti gosposki, ali odloka ni čakal, ampak izročil jetnika še tisti dan biríču, ki ga je odvšdel v Postojino ondotnemu oskrbniku turjaške gosposke, nekemu Ivanu Vilharju. Ob jednem mu je dal pismo (Begleitschreiben) za gospoda Vilharja. Bilo je takšno:

»Pri veli so mi, v nekem lovečem pismu popisanega de Cleéja v Ljubljano, kjer sem ga tudi zaprl. To sem naznanil (jaz, mestni sodnik,) dežélnemu glavárstvu, ki pa je odgovorilo, naj postopam ž njim, kakor ukazuje kriminalni red. Toda ker je v kriminalnem rédu rečeno, da se mora začasno zaprti zločinec odvesti na kraj, kjer je storil zločin in ker ta kraj v tem slučaji ni noben drug, kakor Postójina, oznanjam visokospoštovanemu zastopniku krvavosodske oblasti postójinske, naj prevzame Jobsta de Cleéja, kakor gre ter dalje ž njim ukrene, kar se mu zdí prav. Dne 20. decembra leta 1776.«

Anton Skrinar, mestni sodnik

Naznanílo, ki ga je mestni sodnik poslal ob jednem dežélnemu glavárstvu, ima jednako vsebino. Zločin de Cleéjev mu je bil znan le površno, vrhu tega ne spada mož pod njegovo oblast, zato ga je poslal v Postojino, kar s tem oznanja.

Vilhar je bil zaradi privedenega mu zločinca ves razdražen in se pritožil zaradi tega pri dežélnem glavárstvu:

»Dné 20. tega meseca poslal mi je gospod Skrinar de Cleéja, ki ga je dal prijeti zaradi ne vém katerega lovečega pisma semkaj v postojinsko krvavo sodišče, ne da bi mi njegov prihod prej naznanil in prosil, kakor velevajo zakoni, da ga vsprejmem. Njegov biríč mi ga je privel semkaj ob sedmih zvečer in položil na mizo gospoda Skrinarja pismo, kije pošiljam priloženo v originalu; pôtlej pa se je s svojimi ljudmi takoj odstranil ter mi pustil de Cleéja tu. Ne pritožujem se zaradi tega, da se je ljubljanski sodnik predrznil po svojih ljudeh, pripeljaje semkaj zločinca, stopiti na krvavosodski svét postojinske grofije, (zaradi katerega samovlastnega koraka si pridržujem seveda svojo pravico), pritožba moja se obrača proti temu, da mi je poslal gospod Skrinar zločinca, ki ga nisem dolžan vsprejeti in je uravnal to stvar tako prekanjeno, da nisem mogel ničesa nasproti storiti, ker me je presenetil ter mi zločinca le kar tù pustil. Dežélno glavárstvo blagovôli torej mestnemu sodniku ukazati, da pride takoj zopet pónj, sicer mu ga na njegove troške in na odgovornost njegovo pošljem nazaj.«

Dežélno glavárstvo je potem velelo Vilharju, naj le pridrží de Cleéja proti ònemu pridržku, da bo namreč zaračunil ljubljanskemu sodniku vse troške, ki mu jih bo prizadel jetnik, (23. dne decembra leta 1776.), mestnega sodnika pa je pozvalo, naj opraviči svoje postopanje.

Ta se je skliceval na sodniške prepise Marije Terezije (Theresiana Cap. 16. §. 8). Njegovo zagovarjanje je značilno za tedanje nazore tičoče se sodstva. "Če bi hoteli vsem tistim gosposkam, ki zapró zaradi izdanega lovečega pisma kacega zločinca obesiti tudi obravnavo na vrat, videli boste, da se jih kaj malo priprè. Vsako sodišče se bo dvakrat premislilo, predno bo dalo katerega prijeti" — kar pa se tiče tpga, da je stopil ljubljanski birìč na krvavosodski svet postojinskega krvavega sodstva, pripravljen je bil mestni sodnik podpisati revers, naj ne bo imelo to za Postojino nobenih pravnih nasledkov. ("Dass das für Laibach unpraejudicierlich

sein soll"), kajti Ljubljani ne prihaja na misel, prisvajati si v Postójini kakih pravic.

A postójinski sodnik (Gerichtspfleger) ni bil s tem nikakor zadovoljen, zlasti zato ne, ker se je bal, da bo moral naposled vendar le on de Cleé-ja soditi. Dejal je, če ostane pri tem in če je ravnanje mestnega sodnika ljubljanskega res opravičeno, pride tako daleč, da bo tisti sodnik na boljšem, ki bo znal prekanjenje in prav zavratno kacemu druzemu obesiti zločinca na vrat. A s takim postopanjem bi se odprle duri neštevilnim neredom. Tudi on se je sklicaval na "Theresiana" (Art. 19. §. 3.), češ, da pripade ónemu sodišču, katero je zločinca prijelo, pred vsemi drugimi dolžnost dognati ž njim obravnavo do konca. Pritrdil jo sicer, da dela "Theresiana" res v 8. točki 16. paragrafa neko izjemo tega pravila, in da je dolžno dognati obravnavo tisto krvavo sodstvo, kjer je zločinec storil svoj zločin, ali kjer je stalno bival, toda le v tem slučaji, če je njegovo sodstvo izdalo za njim loveč list; tega pa Postojina ni storila, torej tudi ljubljanski sodnik v tem slučaji ni imel pravice obesiti de Cleéja postójinskemu sodstvu, ampak je bil dolžan, soditi ga ali sam, ali pa ... — škoda, da so daljni akti, tičóči se tega zanimivega slučaja, izgubljeni; komú se je sem in tja potiskani de Cleé naposled izročil, neznano je iz tega uzroka.¹⁵¹

Pravici se gotovo ni godilo najbolje, če je smel najimenitnejši sodnik v deželi tako imenitni gosposki, kakor je bilo dežélno glavarstvo, naravnost rêči, da bi se sodišča prav nič ne pomišljala pustiti zločince "proste hoditi okoli", samo zato, da bi se ognila troškom, ki bi jih utegnile prouzročevati obravnave. Godilo se je to konec minulega stoletja, ko se je trudila cesaríca Marija Terezija že več desetletij, da uravna sodišča in odpravi zastarele razvade. Kako se je godilo pri sodiščih v prejšnjih surovejših stoletjih, ugane pač lehko vsakdo sam. Do leta 1514. sodili so v Ljubljani mestni očetje zgolj po svoji vesti ter ne bili vezani na nobeno postavo in na noben praven paragraf. Da so postopali zavoljo tega marsikatcrikrat samovlastno, bilo je skoraj neizogibno. Sicer smo dejali prej, da jim gre vsa, čast zaradi njihove nepristranosti, toda v vseh slučajih pač niso bili taki. Meščanje samí niso imeli zaupanja do njihovo pravicoljubnosti. Leta 1549. sumničil je neki meščan ves zbrani mestni svèt zaradi njegove

pristranosti. Smel je to storiti, ne da bi ga bili za to kaznovali, celó okarali ga niso. To je storil neki Posch, ki pri neki obravnavi nikakor ni dovolil, da bi v njegovi stvari mestni pisár, torej član svéta in ob jednem sodska oseba, beležil izpovedbe prič. Mestni svèt mu je prigovarjal, naj bode vendar pameten, a Posch ni odjenjal.¹⁵² Čuli smo, da so morali dežélni knezi na to pritiskati, da so se vršile slovesne meščanske seje (Stadtrechten) zvane, vsacih štirinajst dnij, leta in leta so se pravdali, zlasti tujci, a napósled ob pali ter rajši odstopali od právd.

Kazni, s katerimi so kaznovali v Ljubljani zločince, bile so raznovrstne. Iz prej navedenega tarifa za rábeljna smo zvédeli, da so jih dajali z mečem obglavljati, obsojali so jih na vešala, trli jih s kolesom, utapljali jih žive, pokopávali, žive, sežigali, dajali jih trgati z kónji na štiri dele itd. Kaj tacega se je prigodilo leta 1635., ko so se kmetje uprli. Justifikacija se mi zdí toliko surovejša, ker so jednega upornikov najprej z mečem obglávili, potem pa ga dali na štiri kose raztrgati, ki so jih nabili na štiri različne kraje ljubljanskega mesta.¹⁵³ Nihče se ni spotikal na tem barbarizmom, ali pomisliti je, da se je godilo to sredi tridesetletne vojske, ko je zdivjal ves svet.

To leto so si omislili Ljubljačanje tudi voz, v katerem so vozili zločince na smrtišče, ki je stalo zadaj za sv. Krištofom nekje na Savskem polji ter se odpravilo leta 1791. V vozi je spremljal obsojenca tudi izpovedník in rábelj, voz pa so shranjevali v špitalu v špitalski ulici.¹⁵⁴

Ječa za najhujše zločince je bila Tranča, toda na več let ječe obsojevati jih ni bilo v Ljubljani navadno. Ostajali so tù le toliko časa, da je prišlo potrdilo cesárjevo ali od dežélnega kneza, da se sme tožba zvršiti. Sicer je bila Tranča dosti močna ječa, vendar je ubéžal marsikdo iz nje, kar se pač brez védnosti ondotnega paznika ni moglo zgoditi, ali bi se ne bilo moglo zgoditi, da je vestno opravljal pôsel svoj. Leta 1635. n. pr. imeli so na Tranči zaprtih osemnajst upornih kmetov. "Dva teh sta ušla" poročajo sodniški protokoli dosti najivno, "iz strahú, ker je dal gospod grof Thum in Tybein druge kmete odpeljati v Neapolj."

Mestnemu pisárju se je naročilo, naj spiše opravičevalno pismo za višjo gosposko in stvar je bila s tem končana.¹⁵⁵

Življenje je bilo na Tranči kaj patrijarhalično. Leta 1635. so imeli na Tranči neko na smrt obsojeno žensko Knapp in so le čakali še cesárjevega povelja, naj se sodba zvrši; v tem pa jo je hodil obiskávat neki meščan Pittorfer, kateremu mestni sodnik naposled to obiskovanje prepové. Pittorfer se je čutil v meščanskih svojih pravicah zadetega ter se pritožil pri vicedomu, da ga sodnik ne pušča več v ječo h Knappovki. Vicedom, najbrž o razmerji slabo poučen, je ukazal Pittorferju ustopa ne zabranjevati. Ta ukaz so prebrali v seji mestnega svéta in sklenli, naj gre sodnik osebno k vicedomu ter mu pové, da se zadržuje Pittorfer v ječi vsak dan do polunočí ter se tam tako opija, da samega sebe ne pozna. Ker je odšla tožba že v Gradec, naj torej vicedom ne ukrene ničesa, ampak počaka.

Zavoljo tega so tudi Knappovko nekoliko trje prijeli; prosila je pa, naj ji sodnik malo odjenja ter dovoli, da jo smejo vsaj njeni starši obiskavati, ob jednem naj ukaže tudi biríčem, naj ne ravnajo ž njo tako grdo. Magistrat je imel res usmiljenje ž njo, in sodniku ukazal, naj jo ima zaprto v "sobi" ("in dem Stubl."). Bil je to najbrž prijetnejši kraj Tranče.

To poročilo je mndgostransko zanimivo. Smelo se je celó k obsojenim na smrt prihajati v ječo. Kje li je dobil Pittorfer opójljivo pijačo? Gotovo je vedel za to jetničar; brez njegove vednosti bi se v ječi ne moglo popijati. Ni čudo, da je ušel Ljubljančanom iz Tranče marsikateri jetnik, najbrž zato, ker ni bilo težko paznikov opijaniti. Kakor se mi zdi, jemal si mestni sodnik tudi ni dosti k srcu, ako mu je ubégnil kakšen jetnik, kajti ravno 1635. leta čitamo v sodniških protokolih: "Dieweil zwei rebellische Bauern aus Furcht deren andern, die da von dem Herm Grafen yon Thurn und Tybein auf Neapolis geführt sein worden, aus der Trantschen entwischt, dass der Stadtschreiber an den Herm Christoph von Kaltenhauser ein Entschuldigungsbriefel destwegen abgehen lassen soll".¹⁵⁶ O kaki preiskavi, kdo je uzrok, da sta kmeta ušla, ne čujemo ničesa.

Tranča je bila ječa za vse zločince. To neokretno, močno in odurno poslopje je slonélo ravno pred Čevljárskim

móstom čez ulice počez obrneno na mogočnem oboku, dve nadstropji visoko. Stalo je tù že od nekdaj odkar ga Ljubljana pomni, dejal je magistrat leta 1787. Že leta 1599. je bila postala Tranča tako stara in tako slaba, da so jo morali nekoliko podreti in sezidati nov obók. Slikar Ureh Kramer ga je ozaljšal z lepimi freskami ter dobil za to delo dvajset tolarjev, naslikal pa je na obok grb dežélnega kneza in grb ljubljanskega mesta.¹⁵⁷ V obližji Tranče stanovati ni bilo prijetno, kajti ž nje doli so se glasili v jednomér stoki in kriki jetnikov, ki so jih pretepali in trpinčili biríči.¹⁵⁸ Podrli so jo leta 1788.¹⁵⁹

Zločince, ki jih niso obsodili k smrti, kaznovali so na razne načine; najhujša kazen je bila, da so jih pošiljali za ves čas njihovega življenja v ogerske rudokópe ali pa jih obsojali vlačiti tam ladije vôdi nasproti ("verurtheilt zum Schiffsziehen").¹⁶⁰ Menj zadolžene zločince so vtikali v stolpe, ki so se nahajali pri vseh mestnih vratih in marsikjé na mestnem ozidji. Za meščane, ki so zaslužili kako majhno kazen, ne da bi bili "malefične osebe", za take, o katerih pravi Valvasor, da so bili "ehrliche Bürger, wann sie in geringen Stücken sich verstossen, und eben deshalben nicht als Malefizpersonen können gehalten werden,"¹⁶¹ odmenjen je bil vélik stolp, stoječ blizu sedanjega deželnega dvora doli pri vodi; nazival se je Vicedomski stolp, sicer pa so jih vtikali brez razločka tudi v druge stolpe. V Vicedomskem stolpu sta se najahali dve ječi, jedna pri tleh pod stanovanjem vratárjevim, druga v prvem nadstropji. Po poročilu mestnega ranocélnika iz leta 1785. prišlo se je do ječe po tridesetih stópnicah, do katerih pa ni mogel niti zrak, niti ni mogla svetloba. Ječa je bila le toliko visoka, da se je mogel človek skloniti; okna so merila samo poldrugi čevelj v višavo in šest palcev v širjavo, na notranjo stran so se pač malo razširila, ali ravno zaradi tega ni mogel izprijeni zrak iz ječe, ker ga je zdravi zunanji potiskal nazaj. V ječi je bilo tako zadúhlo, da se je moglo komaj sôpsti. Ko je

ranocélnik ječo pregledaval, nahajali so se v nji le štirje obsojenci, a še za te je bil prostor tesán: kadar so polegli, sezale so noge jednega izmed njih na stopnice. Peči ni bilo v nji, zato je bila ta sicer le za preiskavanje in manjšim zločincem odmenjena ječa huda kaznilnica in kdor se je moral tu delj časa zadrževati, bil je podobnejši mrliču, kakor živemu človeku.¹⁶²

Odlične meščane so zapirali, kakor smo že prej omenili, na rotovži.

Kogar niso mestni očetje obsodili v ječo, pripoznali so mu druge, časih zelo občutljive kazni. Tatóve in tatíce so bili po zobeh,¹⁶³ ("die Diebin wird mit zwei Maulstreichen auf der Trantschen bestraft",) a tudi šiba je pela dostikrat, in sicer brez razločka, po zadnji opláti, naj so bili moški ali ženske,¹⁶⁴ prej pa so zapirali take kaznence ne vé se za koliko časa v "Narrenkhotterle", v železno kletko,¹⁶⁵ ki je stala na stopnicah pred rotovžem, vsaj pred starim, ki so ga podrli leta 1716. Na Valvasorjevi sUki Ljubljane je ta "Narrenkhotterle" naslikan. Ne daleč od rotovža je stala na jedni strani klopica "Schandbank", na drugi pa "Pranger" ali "Schandplahl", sramotilni kol, kamor so privezávali zločince, da si jih je svet ogledal.¹⁶⁶ Pred novim, leta 1718. dozidanim in še zdaj stoječim rotovžem ni bilo niti jedne niti druge teh sramotilnih stvarij, vsaj v mestnem arhivu niso omenjene nì jedenkrat. "Pranger" je dobil drug pomen; konec minulega stoletja se je zval tako rotovški pomòl (balkon), s katerega so čitali zločincem javno njihove obsodbe.

Pekárji, ki so pekli premajhen ali preslab kruh, sedeti so morali po več ur na sramotilni, nalašč zánje odmenjeni klopici pred kruharno, blizu Čevljarskega mostu.¹⁶⁷ Pri vôdi, zadaj za kruharno, stala je za pekárje neka druga kaznovalna priprava, nazivana potapljalka ("die Schupfen").¹⁶⁸ To je bilo dolgo bruno; na njegovem konci je bil privezan jerbas, v katerega je moral sesti obsojeni pekár, ki so ga mestni biríči vpričo vsega ljudstva potapljali in zopet kvišku potezah.

Med manjšimi kaznimi je bilo pač najobčutljivejo, če so koga izgnali iz mesta, kar se je prigodilo marsikateremu meščanu zlasti zaradi njegovega razuzdanega življenja. Sramotilna kazen je bila tudi, če so komu prepovedali nositi orožje. Meščanje so se odlikovali namreč od druzih v tem, da so smeli nositi v mestu orožje, o viharnih in nevarnih časih, ko se je bilo bati kacega sovražnega napada bili so k temu celo prisiljeni, tujec pa je moral prisedši v mesto orožje takoj odpasati ter oddati puško ali samokres. S prepóovedjo, da ne sme orožja nositi, kaznovali so n. pr. leta 1547. necega Schiffrerja in sicer zavoljo njegovega nespodobnega vedenja. Prepovedali so mu tudi igrati, po noči popijati in se vlačiti po mestu.¹⁶⁹

Dostikrat je magistrat razsodil, naj bodo meščanje v zločinca metali jajca in gnilo sadje, in leta 1635. kaznovali so neko žensko s tem, da je morala pometati trg, ("den Plntz kehren",)¹⁷⁰. Ker so do konca minulega stoletja Ljubljano pométali največ le po jedenkrat v letu, obrnila je taka ženska seveda takoj vse oči náse.

Našel sem še dve poročíli o kaznih, s katerima pa ne vem kaj početi. Imenovani sta "die Apothekherin" in "Hrastovica", najbrž dva kraja, kjer so kaznovali zlasti ženske zaradi nenravnega življenja. Leta 1547. se čita: "Des Jacob Schlosser Ehefrau ... woferne sie hinfort nicht in allem,
was einem Feldscherweib gebührt, halten würde, so soli sie ohne alle Begnadigung in die Apotegkherin andern zum Ebenbilde und Exempel gesetzt und vermauert werden."¹⁷¹

Časih je mestnim očetom že zadostovalo, ako je zločinec opravil, predno so ga oní dobili v pest, cerkveno pokoro. Leta 1608. vrgla je neka meščanka Tramter svojega otroka v vodo. Mestni sodnik je zahteval, naj jo kaznujejo, a njen mož jo je zagovarjal, rekši, da sta oba, on in ona prebila cerkveno pokoro, da ju je škof sam odvezal in da nima torej posvetna gosposka o ti stvari govoriti nobene besede več. Zaradi tega je sklenil magistrat: »Ker skoraj ni mogoče, da bi prava mati svojega otroka utopila in ker sta prebila že oba cerkveno pokoro, postopati se žnjima ne more več kriminalno, pač pa naj se kaznujeta na

Magistrat je bil kàj strog nadzornik zasebnega življenja meščanov ter se vtikal v najbolj privatne stvari. Leta 1635. je poklical mestni sodnik meščana in meščanko prédse in ja opominjal, naj živíta spodobneje. Tistega leta se je sešel mestni svèt, da se posvetuje, kaj naj se stori z nekim Wolfnizerjem, njegovo ženo Marijo in njegovo hčerjó Veroniko in z neko Kastnerico, ker se mu je povédalo, da živé ti ljudje kaj razuzdano, zmerjajo, kolnejo, preklinjajo Bogá, napijajo se, kradejo itd. Sklenilo se je prve tri iz mesta zapoditi, Veroniko pa peljati prej še na Trančo, kjer naj jo drugim tatícam v svarilen izgled njen oče sam pretépe, ("dass der Tochter Veronica auf der Trantschen vorher dero Vater eine (einige) gute Schillinge, andern dergleichen Diebiniien zum Exempel abkehren soli)."¹⁷³ Tisti dan so sklenili mestni očetje tudi še, naj se razglàsi trikrat po mestu, da bodo vsacega odpeljali na Trančo in nikomur prizanesli, kogar bi zalotili čez osmo uro (bilo je po zimi) na ulicah brez luči in brez pósla; zato naj se oglasi tudi mestni sodnik pri jezuvitih zaradi njihovih učencev, da jih držé strože. Dalje je vprašal sodnik, kaj naj storí s Cividatorjevo hčerjó, ki je pokrala svojemu očetu mnogo stvarij iz njegove prodajalnice ter jih zapíla z nekaterimi izprijenih svojih družic. Sklenilo se je, ker sta dopustila oče in mati hčeri svoji vso razudanost, da je zaradi tega tatíca in pijanka postala in sta torej oná dva tega največ uzrok, kaznuje naj ("soll castigieren") oče, kakor je včeraj obljubil svojo hčer prav strogo, njega samega pa naj pošlje mestni sodnik drugim starišem v svarílo na stolp za osem dnij. Ravno tako se je zgodilo dvema prijateljicama Cividatorjeve hčere, tretja pa, ki jo je zapeljala, iti je morala za štirinajst dnij na Trančo ob kruhu in vodi; zažugali pa so ji mestni očetje, da jo bodo pognali iz mesta, ako zakrivi še kàj tacega.

A obsojeni oče in njegovi drugovi so jeli prositi, naj magistrat vendar ne bode tako strog; kajti hčer so zapeljali drugi, dejal je Cividator, on je popolnoma nedolžen, magistrat naj bi mu torej odpustil ječo. Ta mu je odgovorill: »Ker oče ni strahoval hčere, kakor bi moral, ker ji je dovo- ljeval, da je plesala, ne smeli bi ga po pravici izpustiti, toda

Tacih slučajev, da se je dal magistrat s prošnjami preprositi in omehčati, navel bi lehko célo kôpo. Leta 1544. obsodil je soprogo necega mesárja na osem dnij ječe in da bo morala iti sest potem v "Narrenkhotterle, manniglich zum Exempel." A v prihodnji seji so prišli zánjo prosit njen oče in dva njegovih prijateljev, naj bi magistrat prizanesel mesaríci pregrešek ter ji odpustil večno ječo ("Ehebruchs halben"). Te obile in intenzivne prošnje so premogle mestne očete, da so ji to pot prizanesli, a zažugali so ji, da ji drug pot večna ječa nikakor ne odide, ako se znova tako spo- zabi.¹⁷⁵

Ravno tako se je ukrenilo leta 1547. Zalotili so zopet óno že omenjeno nezvesto zakonsko ženó v prešéštevanji, a prišli so prosit zánjo sosedje in celó soprog sam. Magistrat se je dal preprositi, toda zapretil je, da jo ukaže takoj odpeljati v "Apotekarico" ("in die Apotegkherin setzen") in zazidati, ako se ne bo vêdla v vsem tako, kakor se spodobi soprogi vojaškega ranocélnika. Potem so poslali ponjo ter ji to odločno zabičili in se je morala v tem oziru zavezati. ("Darauf wurde nach ihr geschickt und ihr solches mit Nothdurft fürgehalten und eingebunden und soli sich derenthalben verobligieren".)¹⁷⁶

Zlasti če je kdo privel kacega plemenitaža, kot prosilca zánj, na rotovž, odpustili so mu mestni očetje kazen skoraj brez izjeme vselej. Dostikrat se je izkopal kdo s samim ukorom. Leta 1524. se je ponašal vagar (Wagmeister), da je kaznoval Ijudí, ki niso hoteli prinesti svojega blagá, na vago, in sicer jih je kaznoval, ne da bi zvédeli štiriindvajsetaki kàj o tem. Policijsko kaznovati pa je smel samo mestni sodnik, ki je poklical vagarja pred mestni svèt. Kaznovali

baháča sicer niso, a prositi je moral odpuščanja. V sodbi se je opravičevalo njegovo postopanje z njegovo nespametnostjo ("Einfalt") in mestni sodnik je dobil nalog, naj mu očita to njegovo budalost, vendar mu pa odpustí.¹⁷⁷

Časih je bilo mestno sodišče, želèč, da se reši kaka stvar tako, da bodo vsi zadovoljni, celó pripravljeno, po jeden del vsote, za katero sta se dve stranki tožarili, poseči v lastni žep. Leta 1548. sta se pravdala dva meščana, Kramer in Reichr, zaradi dvajset goldinarjev ali petnajst cekinov. da ni bilo zamere na nobeno stran, prevzelo je pet cekínov meso nase, pet mestni sodnik in pet jih je moral plačati kramer. zažugalo pa se je obema strankama s kaznijo sto goldinarjev, ako bi jedna ali drugá ali celó njiju dediči pravdo pričeli znova.¹⁷⁸

Svoje ukrepe je preklicaval magistrat marsikdaj in to še v minulem stoletji. takov slučaj mi je znan iz leta 1728. V Logatcu so prijeli nekoga zaradi sodomitskega greha, "crimen besitatis", oddali ga že rabeljnu ter peljali na sodišče. Rábelj naj bi mu bil odsekal z mečem glavó, mrtvo truplo pa sežgal, "da se s tem potem hudôba kaznuje, poštenost zasadí in cesárskim svoboščinam zadosti." Ko pa so zločincu obsodbo še jedenkrat prebrali, tajil je trdé, da ni kriv očitanega mu zločina. Peljali so ga zopet nazaj v mesto ter ga znova napeli na natezalnico. Zaradi bolečin, ki jih je trpel, priznal je nesrečnik zopet vse, kar so le od njega védeti želeli; a ko so mu s torturo odjenjali, tajil je zopet in mestni očetje so ga obsodili v ogerske rudokópe prve vrste za ves čas življenja.¹⁷⁹

Zdí se, da po starem mestnem pravu niso nikogar usmrtili, kdor zločina svojega priznal ni. O nekem Jarneji

Jenčiči se čita leta 1593.: »Tega ubogega grešnika naj peljejo iz Tranče na navadni kraj, tam se mu prečitaj obsodba in potem naj se pelje na moríšče ter se usmrti z vrvjó, kakor veleva to cesarsko pravo, "ako prizna svoj zločin".«¹⁸⁰

Ti skromni, po največ le v sodniških protokolih ohranjeni podatki, zadostujejo naj častitemu bralcu za osvetljenje, kako so postopali naši predniki, sodéči someščane svoje.

1. Mostnina (Brückenpfennig).²⁰²

Jedna največjih dobrot za mestno blagajnico je bila mostovína. Mostovíno po mestih in trgih pobirali so že od nekdaj dežélni knezi. Ker je bilo trgovstvo na Kranjskem proti jugu in severu že v srednjem veku zelo živahno, dajala je mostovína deželnim knezom velik dobiček. Ljubljančanje so se trudili že tisti čas dobiti od kneza vsaj ljubljansko mostovmo v najem, kar se jim je tudi posrečilo. Leta 1432. oddal je avstrijski vojvoda Ljubljančanom ne le ljubljansko mostovíno ampak tudi óno v Godoviči za 800 funtov vinarjev (800 Pfund Pfennig) v najem. Leta 1471. dovolil je Friderik IV. pobirati od vsacega tovórnega konja, ki ga je kdo prignal čez ljubljanski (Čevljarski) most v navadnih dnéh po 1, o semanjih dnéh pa po 2 vinarja.

A tudi ónih 800 funtov vinarjev so se Ljubljančani trudili izmolédovati avstrijskemu vladarju. Prosili so toliko časa, da se jim je to res posrečilo. Leta 1513. podaril je Maksimilijan I. mestu vse dohodke ljubljanske mostovine, ne da bi mu meščanje zato kàj plačali.²⁰³

Mostovína je bila precej visoka. Leta 1561. terjali so Ljubljančanje od vsacega tovora špecerijskega blagá, žefrana, popra, korenčka (Ingwer) muškatovih orehov in muškatovega evetja, žebíc, cimeta, zlatega in srebernega sukna (Gold- und Silbertuch), žameta, svile itd. po 24 krajcarjev; od žita, sukna in soli po 1 krajcar od tovora.

Ko so prišli konec 16. stoletja jezuviti v Ljubljano, nakupili so na Starem trgu v okolici šentjakopske cerkve 30 hiš ter jih podrli. Na mestu teh hiš in šentjakopske cerkve, ki so jo tudi podrli, sezidali so šentjakopske cerkev, kolegij

in seminar za dečke. Deželni knez izkazal jim je milost, da jim od teh hiš ni bilo treba plačevati davka v mestno blagajnico; vrhu tega jim je odpustil pa še ves davek, ki so ga bili že takrat petnajst let mestu dolžni.

S to knežjo milostjo je bila mestna blagajnica zeló oškodovana. Škoda je bila precejšna, ne le ker je odpustil deželni knez jezuvitom zaostali davek celih petnajst let, ampak zlasti zaradi tega, ker bi bilo nosilo ónih trideset hiš, ako bi jih jezuviti ne bili podrli, mestni blagajnici vsako leto lepo vsoto. Knezu pak je moralo mesto davek od podrtih hiš vkljub temu še vedno plačevati. Ljubljančanje so se pritožili ter prosili kake odškodnine. Nadvojvoda Ferdinand jim je dal na izbiro, ali naj se jim davek nekoliko odpiše, ali pa se jim bo mostvína povišala in sicer naj bi bila odslej še jedenkrat tolika, kakor odslej. Ljubljančanje so si izvolili poslednje, leta 1614. A pri podelitvi te milosti, ("der dopelte Briickenpfenig") stavil je Ferdinand pogoj, da prestavi mesto mesnice s Črevljárskega mosta kam drugam; kajti čez ta most, dejal je, ne prihaja le večina tujca, ampak tudi dežélni knez pripelje se vselej, kadar obišče Ljubljano, po tem mostu v mesto. Že zaradi tega kaže mesnice z mósta prestaviti, posebno pa še zato, ker razprostijo nestrpljiv duh okoli sebe. Na mesto mesnic naj bi se postavile na Čevljárski most kramarske lope ob obéh stranéh mostú. Zaradi tega bi se moral pa most razširiti.

Sicer je knez veliko zahteval, a Ljubljančanje so vedeli, da ne preveč. Vsprejeli so ponudbo, prestavili mesníce ter naredili nov most, ki jih je veljal 10.000 goldinarjev. Pri tem so jim pripomogli plemiči z nekaterimi stotški proti temu, da jih je mesto oprostilo za vse večne čase mostovíne. Pa že kacih deset let zatem so se plemiči kesali, da so to storili. Ljubljančanje so terjali od njih mostovíno, kakor od vsacega druzega. Plemiči so se sicer pritožili, ali cesar jim ni mogel ustreči, kajti Ljubljančanom je ravno takrat zaradi dragocenih trdnjav, ki so jih morali delati, huda predla za denar.

Sicer se je zvala ta mostovína: podvojna mostovina, vendar se v istini ni plačevalo od tovorov še jedenkrat toliko, kakor prej. Po tarifu iz leta 1639. pobiralo se je po 32 krajcarjev od vsacega tovora naslednjega blagá,: od žefrana, popra, korenjčka, muškatovih orehov in muškatovega cveta, žebic, cimeta, od zlatega in srebernega sukna, žameta, svile, "Schamblotha", od olja in platna. Od tovora kadila, mire, špajke, paprike, riža, mila, stekla, vitrijola, gumija, smokev, grozdnih

jagod (Weinbeeren), cibéb, krhljev, solitarja, svinca, cina, kufra, kocev, bele galice (Galicenstein), lavora, oblajstrovega pepela (Waidasche), usnja, kleja (Leim), ostrig, medú, artičok, in strelnega prahu, pobiralo se jo po 5 krajcarjev. Kramarji so plačevali od tovora kramarskega blaga po 16 kr. H kramarskemu blagu so prištevali: nože, volšperške pasove in norinberško blagó. Po 3 kr. so plačevali Ribničanje od tovora škafov (Schatfer), rešét, (za rešeto takrat najbrž nemškega izraza še niso poznali, kajti rešeta so v tem tarifu zabelježena s slovenskim izrazom in slovensko končnico: Reseta) lesenih skled in kadunj (Mülter). —

Po 5 kr. in 1 vinar so zahtevali od tovora brusnih kamenov, lanenega olja, saj, majolik, Solledia (?) in od vsega blagá, ki je prišlo iz čevljarskih ali klobučarskih rok. Jeden vatel dobrega sukna je plačal 1 krajcar. Ravno toliko se je zahtevalo od desetih od slame pletenih koškov (Zegger). Od jednega stota voská ali prediva (Haar) pobirali so po 5 kr. in 1 vinar, od bisage (Wissagen) kramarskega blagá, če je bilo deset goldinarjev vredno, po 2 kr. od jednega ogerskega voza po 1 gld. 4 kr. Tuji síatrji so plačevali od desetih sit po 1 kr. Muškatelec, malvazijec (Malvasier) "Rhein- felder (časih tudi Rainfall pisan) se je zamitil s 5 krajcarji; od žganja, "Vindi Cama", "Rosjazer", črnikalca ("Tscherni Kaller") in vipavskega vina terjali so po 5 kr. in 1 vinar; domače dolenjsko vino (Marwein) je hodilo ceneje čez most ter se plačevalo zánj od tovora le po 2 kr., ali pa po 10 kr. in 2 vinarja od soda. Tovor vina so šteli sto bokalov. Poleg tega so prevažali in prenašali čez ljubljanski most kožuhovino in sicer: surovo kožuhovino, mačje, polšje, jelenje, ovčje, lisičje kože in kože kun in risov. Plačevalo se je od teh stvarij po 16 krajcarjev od tovora. Od krznarjev in kožúharjev se je pobiralo od navadnih, bodisi že velikih ali kratkih kožuhov po 1 krajcar in 1 vinar.

Sicer pa je prihajalo skozi Ljubljano še dosti druzega blagá, irhovine, usnja, volovskih kož, žebljev, masla, sira, svinfne, živine, žita, kruha, soli, sadja itd.

Ta natančni zapisek trgovskega blagá, ki je hodilo skozi Ljubljano, zanimiv je zelo iz več ozirov. Razven špecerijskega blaga je bilo vse blago gotovo domač pridelek in če je tako isto, nahajalo se je na Kranjskem takrat še mnogo več divjačine, kakor sedaj, sicer bi ne imelo nobene zmisli, da so se na priliko kože risove, ki so neki do danes iz naše dežele že popolnoma izginili, cenile po tovorih. Tedanje trgovstvo je hodilo jako primitivno pot: blago se ni prevažalo

ampak po največ tovórilo, kar se sklepa lehko zlasti iz neprimerno visocega tarifa, ki se je zahteval od ogerskega vozá.²⁰⁴

A najzanimivejša je res ogromna obilica tako raznovrstnega blagá, ki je prihajalo skozi Ljubljano. Že ta zapisek kaže nam lehko živi promet, do katerega se je Ljubljana vspela v prvi polovici 17. stoletja.

Sicer pa je izraz mostovína le po nekoliko pravi, kajti te pristojbine se niso pobirale samo na obeh mostéh na Čevljarskem in Špitalskem, (več mostov Ljubljana takrat ni imela), ampak tudi pri vseh petih mestnih vhodih. Mestni služabniki, ki so to mostovino pobirali, nazivali so se "mostovinarji" (Mauthner). Pri mestnih vratih so bile obešene púšice, v katere so devali ti služabniki denar.

Mostovíno je moral plačati vsak, bodisi tujec, bodisi domačin, meščan ali nemeščan, celo takrat kadar v mesto še stopil ni, ampak šel s svojim blagom le mimo Ljubljane. Toda meščanje so se kmalu naučili ogibati se mostovíne. Ako niso namenili na tujem kupljenega blagá za mesto, ampak ga hoteli dalje prodati, umikali so se mestu, hodili na priliko z Gorenjskega ne skozi Ljubljano v Trst, kar bi se po postavi moralo zgoditi, ampak so pomerili mimo Polhovega Gradca in Vrhnike proti Laškemu. Tihotapili so blago po najtežavnejših hribskih potih; a ravno ljubljanski someščanje, največkrat rokodelci, ki so zavidali trgovce, da tako naglo bogata, bili so tisti, ki so jih ovajali ter pripomogli, da so tudi ljubljanskim trgovcem gledali pozneje na prste in jih silili plačevati mostovíno. Da pa se je to kmalu zopet rado pozabilo, ni treba posebej zatrjevati, kajti ravno mestni očetje so bili vsi imoviti in oblastni trgovci in so na rotovži o tem najrajši molčali.

Najbrž zavoljo tega, ker se je videlo da Ljubljančanom samim ni do tega, da se mostovína vestno plačuje in ker so bili ravno oní tisti, ki so se s tihotapenjem največkrat pregrešili proti ti imenitni cesarski svoboščini, spregledal je cesar leta 1682. tudi plemičem mostovino ter jih oprostil, kar bi se bilo moralo sicer že preje zgoditi, saj so vendar pripomogli z nekaterimi stotšáki pri zgradbi novega Čevljárskega mostú. Zanimivo je, kako da so plemiči prišli do te oprostitve. V seji dné 19. februvarija 1682. leta dejal je namreč dežélni glavar kranjskim v dežélnem zboru zbranim

stanovom: »Ravno sedaj se mudí v Ljubljani dvomi knjigovodja Krištof Schuriau (Žerjav?). Ljubljanski gospodje (die Herren von Laibach, to je: magistrat) začeli so zahtevati znova od plemičev mostovíno. Iz aktov pa se da posneti, da so se zavezali pod Karlom V. niti od plemičev niti od njihovih podložnikov terjati te pristojbine. (Po tem poročilu so bili torej plemiči prosti mostovine še predno se je delal novi Čevljarski most.) Ker so pa to pozabili, bilo bi morebiti dobro, če bi se podali h gospodu pl. Schuriavu dežélni tajnik Ivan Danijel pl. Erberg, knjigovodja Adam Dinzl in registrator Maks pl. Perizhoflen in mu obljubili kako darilo ("eine Ehrung") zato, da bi bili prosti mostovine plemiči, pa tudi njihovi podložniki. Sicer pa privoščim Ljubljančanom prav rad, da pobirajo mostovine od tujih trgovcev. Ker so dobili Ljubljančanje ta privilegij proti temu, da so darovali sto kron, torej bi tudi mi dali lehko dvornemu knjigovodju sto tolarjev, da bi storil potrebne korake in nam pridobil oproščenje te mostovine.« ²⁰⁵ — Človek bi mislil, da je to le hudobno natolcevanje, a v sodske protokole dali so mestni očetje leta 1660. zabeležiti naslednje: »Item respectu der kaiserlichen Privilegien, auch der andern sich anjetzo in Resolution befindenden Anbringen, (se. ist beschlossen worden), dass man von obgemelten Geldern 100 Ducaten dem Herrn Secretair Abelle für die Kanzleitax und für dessen Mühewaltung remitieren auch sich seiner Meinung insinuieren solite.«²⁰⁶

V početku 18. stoletja pa so tudi druge, zlasti tovarnarje oprostili ljubljanske mostníne. Magistrat je dal svojo staro pravico seveda nerad iz rok in se skliceval na privilegije, ki so mu jih podelili prejšnji cesarji. V Železnikih je imela neka laška rodovina velike fužine ter spečavala železnino na Laško. V početku 18. stoletja je cesar oprostil tudi te železniške zdelke ljubljanske mostovine. A mestni očetje so poslali svoje biriče na ceste proti Trstu, o katerih so vedeli, da vozijo in prenašajo po njih fužinarji iz Železnikov svoje blago proti Trstu. Mestni biriči so zahtevali od njih mostovíno in ker je ti plačati niso hoteli, vzeli so jim blago in ga pripeljali v Ljubljano. Železnikarji so se pritožili pri vicedomu, sklicujoči se na oproščenje. Vicedom je ukazal magistratu, dati fužinarjem vse tako blago nazaj ter mu zagrózil s kaznijo sto cekínov, če tega ne stori.

Do početka 15. stoletja je bilo trgovstvo po vsi Avstriji silno omejeno in zadrževano po starih privilegijih, ki jih niso imela le večja in manjša mesta, ampak tudi trgi in mnoge graščino. Cesar Kari VI. trudil se je na vse kriplje te zadržke odpraviti in trgovstvu odpreti neomejeno in gladko pot na vse strani širne svoje države. Iz tega uzroka je objavil mnogo postav, ki so marsikateri stan njegovih privilegovanih držav jako osupnile. Pač je moralo Ljubljančane neprijetno dirnuti, ko se jim je poslal leta 1720. po sklenjeni trgovski pogodbi s Turčijo ukaz, da se niti od turških trgovcev, ko bi prišli skozi Ljubljano, ne sme zahtevati mostovína, razven, če bi pripeljali orijentalsko blago in ga dali voziti po avstrijskih voznikih, a še takrat se sme terjati le primerno majhna mostovína.²⁰⁷

Leta 1728. so bili Ljubljančanje že prav blizu na tem, da izgube mostovino, kar se jim je sicer leta 1618. že tudi obetalo. Leta 1728. dal je namreč cesar Karl VI. odpraviti mnogo mostovin, Ljubljančanom se je pa vendar posrečilo jo še obdržati, najbrž zopet potom kacega darila. A poudarjalo se je v cesárskem odloku, da se denar od mostovíne ne sme za kaj druzega porabljati, kakor za to, za kar je namenjen, namreč za vzdrževanje mestnega ozidja, mostóv in vodnjakov. Vzdržavati in popravljati je imelo mesto takrat Čevljarski most, drugi veliki mestni ali Špitalski most in most pri samostanskih ali Frančiškanskih vratih pred sedanjo Mahrovo hišo; ta most je vodil namreč preko mestnega jarka s Poljan v mesto; most na Starem trgu, t. j. čez mestni jarek pred vhodom v Florijanske ulice, kjer so stala Karlovska mestna vrata; most k Vicedomskim in Nemškim vratom; vrhu tega še most v Trnovem, most čez mali Graben, most pri Koleziji v mestnem logu, most na Tiči, dve brvi v Glincah in most pri Križi na Viči na Lepem potu. Iz dohodkov mostovine so se popravljali tudi mestni vodnjáki, namreč vélika dva vodnjaka v mestu, jeden pred rotovžem, drugi na Starem trgu pred sedanjo sódsko hišo. V ta dva vodnjaka se je napeljevala voda po cevéh, k jednemu, ónemu pred rotovžem izpod Rožnika, k ónemu na Starem trgu z Golovca. Z Golovca pa zato, ker ni kazalo napeljati je z Rožnika, kajti blizu Starega trga ni bilo nobenega mostú. Šentjakobski most so zgradili šele v našem stoletji.²⁰⁸

Pri napíranji cesaija Karla VI. rešiti trgov stvo vseh ovír in zadržkov je bilo prav naravno, da so Ljubljančarije leta 1731. že res zopet začeli se bati, da se jim bo mostovína vzela, in to pot se niso bali zastonj. Druga točka trgovskega patenta z dné 9. novembra 1731. leta, določevala je namreč, da se bode odslej za ono blago, ki se bo iz Trsta vozilo po cestah v avstrijske dežele, plačevalo samó "transito"; zato naj se odpravijo vse kameralne in tudi druge mostovíne in cestnine, naj imajo potem že katero ime koli hočejo. V četrti točki je bilo izrečeno, da se smé od blagá, ki bo šlo iz Ljubljane v Trst, ali pa iz Trsta v Ljubljano, a ne bo doseglo Gradca, pobirati samo prevožnína (transito) in kako velika naj bode ta pristojbina, videlo se je iz tarifa, priloženega temu patentu. Ta prevozna pristojbina je bila jako nizka in v Ljubljani bi ne smeli pobirati več, kakor se je to godilo doslej, mostovíne od blaga, ampak le od konja, naj le-tá nosi že to ali ono blagó, in sicer nikdar več, kakor po tri krajcarje najviše.

Ako bi bila ta naredba obveljala, bil bi to za Ljubljančane jako hud udarec. Bili so zeló osupneni in poslali takoj cesarju pritožbo, kaka krivica se jim godi. Cesar je obljubil poslati v Ljubljano komisijo, da bode stvar preiskala, pri čem je. Ali ker te le dolgo ni hotelo biti, in se je vkljub temu smela mostovina v Ljubljani terjati le po novi, ne pa po stari naredbi, odšlo je iz Ljubljane poslanstvo k cesarju ter mu poročilo; da mesto ne more več vzdržavati tako dragocenega mestnega zidovja in mostnih vodnjakov in mostov, od kar so se mu dohodki tako skrčili. Poslanci so prosili, ako cesar ne more že druzoga storiti, ukaže naj vsaj vicedomu, da ne izterjava od Ljubljančanov 392 gld. tako zvanega davka "Remanenzgeld", dokler se stvar ne bode rešila (dné 23. marcija leta 1733.).

Oktobra meseca leta 1733. sešla se je tako zaželena komisija napósled vendar, a za tožbe Ljubljančanov, ki so svojo staro in zastarelo pravico zastopali z najtemeljitejšimi razlogi, ni imela nobenega posluha. V ti hudi zadregi so prosili mestni očetje, naj bi so prevôžna pristojbina od treh krajcarjev povišala vsaj na šest, češ, da še je to dovolilo tudi mestu Glognitz na spodnjem Avstrijskem. A tudi to zahtevo je komisija odbila. Mestni očetje so dokazali, da so trpeli od 2. dné marcija leta 1732, do 25. dné novembra leta 1736. zaradi odpravljene mostovíne 9077 gld. 15 kr. izgube.

Kako velike dohodke je nosila v Ljubljani mostovína, izpovedali so se mestni očetje indirektno s tem, da so storili

cesarici Mariji Tereziji res lépo ponudbo. Do leta 1741. so se popravljale namreč ceste vseh avstrijskih dežela iz fonda, v katerega so tekle cestnine in mostovíne; to leto pa so našli za vzdržavanje cest nov fond; zato je zapovédala cesarica, naj se odpravijo vse privatne mostovíne. Seveda je bila tudi ljubljanska v tem številu.

Ljubljančanje se silno prestrašijo ter ponudijo cesarici 20.000 gld., če jim pusti mostovíno še delj, če jim dovoli, da pobirajo dvojni mostovinski vinar, kakor so ga od leta 1614. — 1731. in sicer le toliko časa, dokler bo mogla cesarska vlada ponujano vsoto zopet vrniti. Sreča za Ljubljančane, da se je bila zaplela cesarica takrat v drago vojsko s pruskim kraljem Friderikom II. V cesarlčinih denarnih zadregah in stiskah bila ji je ponudba Ljubljančanov jako po všeči in vsprejela jo je brez pomisleka.

Tem potem je dobila Ljubljana dvojni mostovínski vinar, ki so ga ji vzeli leta 1731. zopet nazaj.

A to veselje tudi to pot ni trajalo dolgo. Na dohodke iz te mostovíne je nakladala cesarska vlada vedno nove teže; troški, katere je moralo mesto plačevati iz mostovine, rasli so od leta do leta. Leta 1745. obesili so Ljubljani vzdržavanje štirih novih komercijalnih cest na vrat in sicer: a) Dunajsko cesto od samostana bosonógih bratov (sedaj civilne bólnice) pa skoraj do Save, 2361 sežnjev, tako daleč, kakor je sezala mestna civilna oblast; b) Dolenjsko cesto od Karlovških vrat do Rakovnika, 885 sežnjev; C) Tržaško cesto od Nemških vrat do meje mestne civilne oblasti, 1320 sežnjev, in d) Koroško cesto od samostana bosonógih bratov do Šiške, 720 sežnjev.

To novo breme je bilo zeló občutljivo, kajti zavoljo jako živahnega prometa so te ceste jako hitro razvažali.

Leta 1747. pa je ukazal blagajničar (Cammerer) knežjega gubernija, generalni komisar, namestnik deželnega glavarja in ravnatelj vseh kranjskih cestâ grof Lamberg, naj polaga magistrat vsacih štirinajst dnij račune o dohodkih dvojnega mostovínskega vinarja, polovico teh dohodkov pa oddaja cestnemu fondu. Iz tega računa posnemamo zanimivo drobnost, da se je plačevalo pri Vicedomskih in Špitalskih vratih največ, in sicer tekom leta ne menj kakor 5048 gld. 40 kr.; iz tega se sklepa lehko, da je prihajalo največ trgovcev od severa. Promet je bil torej od te strani naj živahnejši, od vseh druzih stranij pa jako skromen, kajti pri Poljanskih vratih so nabrali leto in dan le 85 gld. 24 kr., pri

Karlovških le 196 gld. 9 kr. in pri Nemških ali Tržaških vratih — čudno, da le 62 gld. 51 kr. Iz Trsta je prihajalo torej skozi Ljubljano primeroma le jako malo trgovskega blagá, kar je skoraj neumljivo in vsiluje se človeku misel, da se ga je moralo veliko morebiti vendar le skozi Vicedomska ali Špitalska vrata v mesto privažati, dasi tudi bi bil ta ovínek prevelik. Mogoča je samo še jedna razlaga, da so se trgovci z blagom od Trsta sem Ljubljane, če so le mogli, izognili.

Poleg tega računa pa je poslal magistrat višji oblasti še jednega druzega, namreč, kako je porabljal mostovínske dohodke. Vzdržavati je moral javna poslopja: rotovž, strelišče, orožnico, kruhárno, skladišče za les, stanovanja za vratarje, javne ječe, stanovanje rabeljnovo itd. Iz teh dohodkov je moral plačevati vicedomu v cesarsko blagajnico 392 gld. 2 kr. davka "Remanenzgeld" zvanega. Preskrbljevati je moral ž njimi zločince, ki so ga stali 100 gld. na leto. Plačeval je vratárje, ki so pobirali pri vratih mostovínski vinar. Le-ti so prouzročevali na leto 144 gld. 44 kr. treskov. Ti in še mnogi drugi troški znašali so na leto 2387 gld. ter so se razdeljevali na vzdržavanje mestnega ozidja, bastijonov, stolpov, trinajstih mostóv, ónih že imenovanih štirih komercijalnih cestá, kolikor jih je bilo v obsegu mestne civilne oblasti, na popravljanje grajske ure, na plačo biríčev, ki so pazili na tihotapce, na nakupovanje lesa, potrebnega za razne zgradbe, zlasti mostove. Odstotkov za posojenih 20.000 gld. in za onih 9077 gld., ki jih je mesto izgubilo od leta 1732. do 1736. pa mestni očetje tudi niso pozabili vračuniti med troške, nemogoče mi je le povedati, zakaj so šteli izgubo le do leta 1736., ne pa do 1741. leta.

Bilanca je pokazala, da je ostalo po vseh teh izdatkih v mestni blagajnici vendar le še 131 gld. dobička od mestovíne.

Pri ti priliki naj bodi nam dovoljeno poudarjati, kako veliko milost je storil cesar leta 1614. mestu, podarivši mu podvojeni mostovínski vinar. Samó iz teh dohodkov se je pokrivalo mnogo, skoraj največ mestnih troškov, ne da bi bilo treba poseči meščanu le jedenkrat v žep. Preostajalo je celó še po 131 gld. vsako leto. Ta preostanek pa je bil v prejšnjih časih, ko je imelo mesto menj též, seveda še večji, ko n. pr. ni posodilo še ónih 20.000 gld. in ko mu še ni trebalo popravljati štirih komercijalnih cestâ. Koliko je preostajalo v prejšnjih stoletjih, ne vemo povédati, povedati tega celó ni védel magistrat sam. Ko je pozval leta 1677

vicedom mestne očete, naj položé račun, kako porabljajo mostovíno, odgovorili so, da tega ne morejo, kajti denar se je deval le v púšice, obešene pri mestnih vratih, in se ni nikamor zapisoval. Pri pobiranji in porabi mostovíne so bili mestni uradniki zeló nemarni. Denar se je pobiral iz púšic, a najti niso mogli niti jednega izkazka, koliko ga je bilo. Celo do leta 1718. je bila skoraj neverjetna navada, da je mostarínar te pristojbine le zapisoval, torej kreditoval in to ne samo meščanom, ampak tudi tujcem. Mestnih blagajnikov se je prijel marsikateri goldinar, kajti pri mestnih vratih so jemali vratárji morebiti celo na opomin blagajnikov samih, tudi slab denar, ("Karbel oder geringes Gelt.") — Tega denarja blagajniki niso v poštev jemali, kakor bi ga ne bilo notrí, devali so ga na stran ter ga delili z drugimi uradniki. Da pa je ta denar prišel od druge strani vendar le v blagajnico, razume se samó ob sebi; toda vsega tega magistrat ni videl ali ne videti hotel.²⁰⁹

Do leta 1747. se je obrnilo to na bolje, kajti mestni očetje so položili lehko do krajcarja natančen račun. Vkljub obilnim tožbam meščanov, kako pojema trgovstvo, poskočili so dohodki od mostovine do leta 1752. celó na 6521 gld. 26 kr. Toda že to leto se je jela višja oblast zaradi res prenemarnega gospodarstva mestnih očetov in zaradi groznih dolgov, v katere je zabredlo mesto, baviti z mislijo, kako bi se moglo zboljšati gmotno stanje ljubljanskega mesta. Zboljšanje mestne blaginje ("Verbosserung des Stadtwessens"), te besede so spravile magistrat o vsaki priliki v grozen strah, kajti bili so gospodje prepričani, da jim bo višja oblast zaprla zopet kakšen vir, iz katerega so dotekali novci po nepostavnem potu temu ali ónemu javnemu ali zasebnemu móžu v žep. Prvi takšen studenec je zaprla višja oblast s tem, da je zahtevala od magistrata, naj dá mostovíno v najem, kajti s tem bi se utegnili dohodki povišati. Magistrat se je upiral temu pozivu na vso moč in prigovarjal, naj višja oblast vendar premisli, da ne more mostovíne prevzeti nihče, ki ne bi imel z njenim pobiranjem več troškov, kakor magistrat. Če bo hotel najemnik shajati, prestopati mu bode dovoljeno meje ter slepariti. Morebiti je bilo res kaj resničnega na tem, kajti našli so drugo pot. Lota 1753. je bil cesárski urad, nazivan "ministerijalni banko", pripravljen mostovínsko pristojbino prevzeti v svojo upravo proti temu, da je ponudil magistratu ónih posojenih 20.000 gld., vrhu tega pa še

2500 gld. letne odškodnfne. Magistrat je bil ves osupnen in se je proti takšni ponudbi postavljal po robu, kakor je védel in znal, a pomagalo mu ni nič, leta 1754. moral je vsprejeti 20.000 gld. ter 3000 gld. letno odškodnine.²¹⁰

2. Skladíšče in mestna vaga. (Die Niederlage und Stadtwage).

Razven z mostovíno, ki je bila pač najizdatnejši vir vseh mestnih dohodkov, vrnili pa so se poslanci ljubljanskega mesta leta 1513. še z neko drugo milostjo iz Oudenarda v Ljubljano.

Leta 1503. pritožila so se mesta Štajerske, Koroške in Kranjske proti tujim trgovcem z Laškega in Ogerskega ("ausländische Kaufleute als Hungern und Walchen") češ, da jim bo njihovo postopanje vzelo ves kruh in jih pehnilo v revščino, dalje pa, da delajo ti tujci tudi kameralnim dohodkom veliko škodo. Zaradi tega je izdal cesar Maksimilijan I. leta 1503. merílo, kako naj se bodo vêdli meščanje imenovanih treh dežel odslej proti Ogrom in Lahom.

Zavoljo tega je moral ogerski in laški trgovec, prišedši v Ljubljano, svoje blagó, ki ga je privèl s seboj z Laškega, shraniti v mestnem skladišči ter ga tekom šestih tednov ponuditi nikomur druzemu v pródaj, kakor le meščanu. Potem šele, ko bi meščanje tekom teh šestih tednov ne marali kupiti ponujenega blagá, dovoljeno bodi tujemu trgovcu, ponuditi ga tudi nemeščanu v pródaj, ali če bi se mu to bolje zdelo, peljati ga dalje s seboj.²¹¹

To je bil pač dosti čuden ukaz. Škoda, ki jo je delal tujemu trgovcu, bila je velika, kajti celih šest tednov ni smel s svojim skozi Ljubljano prinesenim blagom dalje. Dobiček so imeli od tega ukaza le meščanje, kajti tuji trgovec je bil prisiljen prodati blago po taki ceni, kakor so mu jo propisávali meščanje, ali pa držati križem roke ter čakati, da mine nesrečnih šest tednov.

Lehko je umljivo, da ta, trgovstvo tako ovirajoči ukaz vendar ni imel pričakovanega vspeha. Ostrašil je pred Ljubljano vse tuje trgovce, zlasti kožúharje, ki so hodili že od nekdaj v Ljubljano po kožúhovino. Da so morali tuji trgovci skozi Ljubljano prineseno blagó shranjevati v skladíšči, bila

je silno sitna naredba, zlasti še zato, ker so morali blagó v skladišči dajati vagati in plačevati za to malo pristojbino; najteže pa je bilo tujcem pač prenašati spletke in šikane ljubljanskih trgovcev, četudi ne jemljemo tega v poštev, da je bilo blagó po šestih tednih, prineseno iz skladišča zopet na dan, gotovo slabejše in ne boljše.

Da se odkrižajo vseh teh sitnostij, jeli so tuji trgovri iz Ljubljane izostajati in se je izogibati po stranskih potih. Tekom desetih let ga ni bilo skoraj nobenega skozi Ljubljano. Zlasti bridko so občutili Ljubljančanje, da so kožúharji Ljubljani zasukali hrbet popolnoma ter hodili po kožúhovino rajši na Hrovaško, od koder so jo bržkone dobivali tudi kranjski trgovci samí. V ti zadregi se obrnejo Ljubljančanje do cesarja in ta je ukazal leta 1513. dežélnemu glavárju, naj pripré, vse óne tuje trgovce, ki se izogibajo Ljubljane in jih kaznuje, Ljubljančanom pa je potrdil privilegij z leta 1503., po katerem so imeli pravico tuje trgovce siliti, da so oddajali svoje blagó v skladišče, ga tam vagali ter plačevali za to majhno pristojbino, ("eine ziemlich unbeschwerliche Gebühr). Vrhu tega jim je dal še pravico, naj vse v Ljubljani prodano blago, bodi že kakeršno koli, zvagajo in terjajo od tega pristojbino.²¹² Kje drugje, kakor na mestni vagi. ni se smel zvagati niti jeden cent v Ljubljani prodánega blaga.²¹³

Kolika je bila ta pristojbina za cesarja Maksimilijana I., povédano ni nikjer, pač pa je znano iz neke listíne, ki spada po mojih mislih v sredo 17. stoletja, da je pobiral magistrat od vsacega centa po 8 kr. stare dežélne veljave za vago. Ta tarif se je uvédel najbrž leta 1524., kajti, ko je višja oblast zahtevala konec minulega stoletja, naj magistrat izkaže, od kod ima pravico za vaganje, skliceval se ni na privilegij, od leta 1513., ampak na onega od 10. dné septembra leta 1524., ki mu ga je podelil nadvojvoda Ferdinand (I.).²¹⁴ Pozneje, leta 1501. je izšel nov tarif; po tem so pobirali o sejmskih dneh od centa voska po 4 kr., od centa železa pa po 2 šilinga; le tisti meščanje, ki so prodali menj kakor jeden cent kakega blagá, bili so prostí. Leta 1598. terjali so od trgovcev vseh petih dédnih dežel za vago po 6 šilingov od tovora.²¹⁵
Tudi domačini, ljubljanski meščanje, niso bili te pristojbine prosti in ni vain ga minulo leta, da se ni pritožil najemnik

mestne vage, da mu ne prinašajo meščanje blagá na vago, ampak ga vagajo domá, kar je magistrat seveda vselej strogo prepovedaval. Proti koncu 17. stoletja se je jela ta pristojbina bolj in bolj krčiti; magistrat je tožil, da ljudjé ne prinašajo na vago ničesa razven malo medu, nekoliko svínj in tù pa tam kak lonec masla, ampak vse nosijo v stanovski višji urad (ständisches Oberamt), največ pa zvagajo trgovci blagá domá.²¹⁶

Tudi skladíšče, veliko poslopje za sedanjo škofijo, prinašalo je od leta do leta menj, komur se pa ni nikakor čuditi. Opiraje se na svoje svoboščine, mislil si je magistrat, da stori že dovolj, ako pobira le pristojbino. Leta 1660. je bilo skladíšče tako slabo, da se tuji trgovci niso upali shranjevati v njem svojega svilenega in druzega dragocenega blagá, najbrž, ker je teklo o dežévji skozi streho. Spravljali so ga zato po hišah pri meščanih, kjer ga je kdo mogel. Ko ljubljanski trgovci to zvedo, naznanijo tujce pri magistratu, zahtevaje od njih, naj prineso svoje blagó v skladíšče, "dasi ta kraj za dragoceno blagó res ni prikladen". Magistrat pa je imel vsaj toliko razuma, da jim je dovolil sicer zložiti blagó v magacine po mestu, vendar je terjal od njih pristojbino, ker je cesdrska svoboščina tako velela.²¹⁷

Toda bolj od tujcev so škodovali domači trgovci to skladiško pristojbino in pristojbino od vage. Trgovski stan je bil, ker najbogatejši in ker je védel večino svetovalskih sedežev napolnovati z ljudmí iz svoje srede, najmerodajnejši med vsemi meščani. A njemu nasproti je stal pazen sovražnik, občina, ki je takoj vsako krivico, ki se je godila mestu, ovadila magistratu. S svojim blagom so se odtezali trgovci skladíšču in vagi vedno bolj. Z ozirom na privilegij z leta 1513. bilo bi, če se ne motim, njihovo postopanje tudi opravičeno, kajti v njem je govorjenje le o tujih trgovcih, a pozneje so razlagali ta privilegij vsaj od leta 1561., kar sem že omenil, drugače in tako, da ni vage prost nihče, razven, če prodá menj, kakor cent kakega blagá. Toda trgovci so se zato malo brigali in naposled celó zahtevali, naj bi bili popolnoma prostí, česar vendar deželni knez ni dovolil. Od kod naj bi jemalo mesto denar, ki ga mu je treba, da zmaguje ž njim obile svoje troške? A trgovci, ki jim je magistrat gotovo vedno stregel v roko, niso se za to dosti brigali in so prezirali marsikateri ukaz deželnega kneza.

Leta 1731. je moglo dati mesto skladíšče in vago še za 400 gld. v najem, toda tudi nad temi dohodki so se jeli kopičiti pogubni oblaki. Cesárska vlada je prišla neki nepostavnosti na sled. Blagá namreč tujci niso resnično oddajali v skladišče in ga ne vagali, ampak plačevali le pristojbino, kar jim je bilo gotovo ljubše, kakor večno prekladanje. Tu je zastavila cesarska vlada pot ter velela, da noben kraj ne sme zahtevati skladíščine pristojbine, ako se ne more izkazati, da je vsprejemal v svoje skladišče blagó najmenj dveintrideset let. Ljubljančanje so takoj ugenili, kam merijo te besede ter odgovorili, da v skladišče in na vago v Ljubljani blagá res ne vsprejemajo in sicer zato ne, ker je trgovcem to prikladneje, pristojbino pa pobirajo že od leta 1513. Vkljub temu jim je cesar ustavil to in ukazal, naj prejenjajo s pobiranjem te pristojbine, dokler ne ukrene česa druzega.

Kmalu potem se je lotil sovražnik mestne vage od druge straní; dobila je namreč hudega konkurenta: cesarsko vago. Leta 1753. se za mestno vago že noben najemnik več oglasiti ni maral. Cesárski véliki urad (Oberamt) imel je namreč na Bregu že več stoletij svojo vago, a prej ni silil ni jednega trgovca, naj prinese svoje blagó semkaj vagat; to se je pričelo šele proti sredi minulega stoletja. Cesárska vaga je postala huda konkurentinja mestni vagi. Pošiljala je nalašč biríče okoli, ki so ljudi silili, prihajati s svojim blagom nánjo in ki so razglašali, da méd, ki se ni vagal na cesarski vagi, ne bo smel dalje. Dné 1. oktobra so vzeli cesárski biríči celo nekemu trgovcu 30 centov medú, ki ga je dal že vagati na mestni vagi in plačal že tudi pristojbino. Ta prepir med obéma gosposkama nima sicer ničesa zanimivega na sebi, toda zanimive so drobnosti, ki se nam slučajno odkrivajo. Ker se pri vsem tem prepiru ne imenuje nobeno drugo blagó, kakor méd in vosék, ustavili so bržkone pristojbino od druzega blagá že prej, ali pa je bilo to blago tisto, ki se je največkrat prinašalo na vago in katero je dajalo mestni vagi največji dobiček. Leta 1755. sporazu- meli sta se gosposki tako, da je vagala cesárska vaga tisti méd, ki so ga trgovci vozili skozi Ljubljano, ljubljanska pa tistega, ki je ostal v mestu in se tù porabil; ali ker je bilo tù težko ločevati, prestal ni prepir tudi pozneje ne.

Pri tem prepiru zvémo, da je bilo trgostvo z médom v Ljubljani in po Kranjskem nekdaj jako živahno in da se je pridelovalo medú neprimerno veliko več, kakor dandanes. Od 1. dné januvarja leta 1758. pa do dne 30. decembra leta 1754.

so zvagali samó na cesárski vagi 593.975 funtov medú, in od dné 1. januvarja 1755. leta do 10. dné januvarja 1756. leta pa 747.469 funtov (sporco). Z medom so trgovali samó po štiri mesece: november, december, januvarij in februvarij. O posameznih dnéh so ga zvagali:

Dné 19. januvarja ... 1.399 funtov.

Dné 5. februvarja ... 3.397 funtov.

Dné 27. februvarja ... 561 funtov.

Dné 12. novembra ... 5.400 funtov.

Dné 14. novembra ... 3.400 funtov.

Dné 17. novembra ... 5.900 funtov.

Dné 18. novembra ... 619 funtov.

Dné 19. novembra ... 2.700 funtov.

Dné 21. novembra ... 10.920 funtov.

Dné 22. novembra ... 31.773 funtov.

Dné 23. novembra ... 20.600 funtov.

Dné 26. novembra ... 6.100 funtov.

Dné 27. novembra ... 17.000 funtov.

Dné 28. novembra ... 26.816 funtov.

Dné 11. decembra ... 31.000 funtov

Vsega skupaj ... 173.585 funtov (čisto).

To pristojbino so pobirali v minulem stoletji, ko so vzeli magistratu že mostovíno na dvéh krajih, ali pri mestnih vratih ali pa pri vagi sami, ki se je nahajala v kruhárni.²¹⁸ — vendar mislim, da ne za vse blagó — ; pozneje pa, ko so prodáli kruhárno, na rotovži, vsaj od leta 1799. dalje.²¹⁹ Kdor je plačal pristojbino že pri mestnih vratih, od tacega je vagar ni smel zahtevati več, ampak moral mu je blagó zvagati brezplačno. Denar so devali pazniki pri mestnih vratih (Thorwartl) v posebne púšice, ki jih je hodil iz-praznjevat najemnik vsak teden ali vsaj vsak mesec.

Jednaka usoda, kakor mostovíno, zadela je tudi skladišče in vago. Ker so hoteli višji uradi zboljšati denarno stanje mestne blagajnice, ukazal je okrožni urad 21. dné oktobra 1769. leta, naj da mesto po dražbi vse nestalne pristojbine v najem, vse take torej, katerih dohodki so kako leto lehko poskočili, drugo pa zopet padli.

Dotlej so dejali mestni očetje to pristojbino sicer tudi v najem, toda ne na javni dražbi, ampak ónemu, kateri se

jim je védel bolj prikupiti.²²⁰ Dasitudi je plačeval najemnik najemščino, vendar so ga zmatrali nekako magistratskim poslovníkom; moral je priseči, da se vede vestno ter ne dela škode niti mestu, niti meščanom; za obljubljeno najemščino, ki jo je plačal šele konec leta, časih pa tudi šele pet let potem, poiskati si je moral med mestnimi očeti poroka.²²¹ Da se je vgnezdilo zaradi tacega postopanja mnogo razvad in mnogo nemarnosti, umljivo je samó ob sebi. Največ so trpeli pri tem seveda mestni dohodki.

Da se odpravijo, ti neredi, izdal je okrožni urad gori omenjeni ukaz. Ob jednem se je pristojbina od vage ločila od skladišča in se dala za leto 1770. v najem. O ti priliki se je razglasil tudi nov tarif, po katerem so terjali najemniki od vsake svínje po 8 soldov ali po 4 krajcarje, od centa železa ali preje po 6 soldov, od centa medú, voská ali masla, po 6 soldov, ako so vagali blago na mestni vagi, če pa so prinesli prodajalci blago na cesarsko vago, plačevali so le po 2,5 kr.

Po nekem dvornem dekretu z leta 1774. dné 2. januvarja, je bilo blagó, ki so ga peljali samo skozi mesto, vage prosto, izvzet je bil samó vósek, od katerega se je morala plačevati pristojbina, naj so ga že peljali dalje ali ga pa porabili v mestu. Želeč izluščiti trgovstvo iz vseh ónih ókov, v katere je bilo dotlej ukleneno, odščipnili so višji uradi vsako leto kaj starih ljubljanskih pravic. Nekakov takšen ukaz je došel magistratu dné 30. avgusta leta 1781., a kmalu za njim 4. dné decembra tistega leta nekov drug dekret, ki je prvega razlagal.

S to razlago pa se je čutil magistrat oškodovanega ter odgovarjal: »Ko so se pritožili tukajšnji medíčarji pri dvoru, da pobira od njih magistrat pristojbino od vsega v Ljubljani nakupljenega in pôtlej preko Koroškega in Solnograda v nemško cesarstvo ("in das röomische Reich") vóženega medú, in prosili, naj jih oprosti tega davka, odbil jim je cesar 30. dné avgusta leta 1781. to prošnjo, češ, da ima mesto do te pristojbine po cesárskem privilegiji staro pravico. A temu dekretu dostavek je dodalo dežélno glavárstvo, da ne smemo zahtevati od trgovca, ki ne dá svojega blaga shraniti v skladišče in na vago, nobene pristojbine.«

Iz te magistratove izjave je posnemati, da je bilo ta- krat leta 1781. trgovcem že na voljo dano, hoté li svoje blagó v skladišči shranjevati ali ne, kar je bila pa v prejšnjih stoletjih njihova dolžnost.

»Vprašamo torej«, nadaljeval je magistrat, »veljá li ta dostavek samó za oni méd in za óno blagó, ki so ga trgovci kje drugje nakupili ter ga skozi Ljubljano le peljali, ali pa za ono, ki ga skupljujejo v Ljubljani in ga vozijo dalje. Doslej so morali trgovci plačevati pristojbino, četudi niso odložili blagá v skladíšče, torej je razlaga deželnega glavarstva nepravična. Če bi to veljalo, medíčarjem bi se njih prošnja ne bila odrekla nikdar. — Pritožili se niso zaradi tega, da pobiramo skladiško pristojbino od medú, ki ga dajo shranjevati, ampak da jo tirjamo od ónega ki ga ne dajo. To jim ni prišlo nikdar na misel, ker je samo ob sebi razumljivo, da mora človek plačati káj zato, če mu shranjuje kdo blago. Medíčarji bi bili torej po razlagi deželnega glavarstva dosegli smoter svoj, četudi niso bili uslišani.«"

Magistratu ni koristilo njegovo oporekanje nič, medíčarji plačevali so odslej skladiško pristojbino le takrat, če so prostovoljno prinesli svoje blagó v skladišče, toda drugi trgovci so bili, kakor smo čuli, oproščeni že prej.²²²

Do leta 1777. jemali so skladíško in vagino pristojbino meščanje sami v najem, to leto pa so jo prepustili nekemu tujcu, ki je plačeval od vage po 240, od skladíšča pa po 138 gld. najemščine na leto.²²³

3. Méra platna (Leinwandmasserei), solí (Salzmass), žita (Getreidemasserei), in vina (Weinmasserei).

Stara, kakor mesto je bila pravica magistratova, da se je moralo vse platno, žito in se morala vsa sol, ki se je prodala v Ljubljani, mériti na javnem trgu; od te mére pa je pobiral magistrat malo pristojbino. Strogo je bilo prepovédano zmériti domá le jeden vatel platna, jeden mernik žita ali solí. Ta naredba je bila jako razumna in koristna, preprečili so ž njo marsikatero sleparstvo, kajti mérci ("die Messer") nadzorovali so ob jednem tudi mére. Od nekdaj že so imeli trgovci navado vabiti kmete z njihovim blagom ni svoje domove, obetajo jim bržkone boljšo ceno, in jih slepáriti z méro in uteži. Magistrat je strogo pazil na take

ljudi in jih kaznoval prav hudó. Leta 1551. n. pr. so zasačili nekega Anžeta Tallerja, ki je meril domá; pregledali so njegovo méro in pokazalo se je, da je bil vatel za pol prsta prekratek; zaradi tega sleparstva je moral plačati 50 gld. v zlatu.²²⁴

a) Platnena méra.

Ta pravica je bila tako stara, da se magistrat, pozvan po ukrožnem uradu ni mogel izkazati, kateri dežélni knez mu jo je podaril; iz sodnih protokolov je le dokazal, da je silno stara, in da se méri v Ljubljani, kar svet pomni ("seit undenklichen Zeiten".) To pristojbino je dajal magistrat v najem in sicer od nekdaj pa do leta 1776. tkalski zádrugi (Leinweberzunft) proti 30, 40 in 50 gld. na leto. Pobirali so od nekdaj že po 1 sold ali vinar od vatla in sicer ne samó od platna, ampak tudi od sukna boljšega in búkovega (von Tuch und Loden), kajti v prejšnjih stoletjih se je trgovalo po Kranjskem s platnom tako nenavadno živahno, da se ga je spečavalo leto za letom za pol milijona goldinarjev.²²⁵

Po letu 1776. dajali so mero na javni dražbi za šest let v najem, leta 1776. prevzel jo je neki Josip Hirsch in plačeval 82 gld. Tkalska zádruga je pač nerada videla, da jo je potisnil tujec Hirsch od zaslužka, ki ga je imela že več stoletij, zato so zalezovali Hirscha, da ga zasačijo pri kakem sleparstvu, in res se jim je posrečilo to takoj prvo leto. Pobiral je namreč pristojbino dvakrat, pri mestnih vratih in potem še jedenkrat na trgu. Vrhu tega je meril in zahteval pristojbino tudi od tistega platna, ki so ga prinašali kmetje v mesto barvat ter ga barvanega jemali zopet s seboj; tako platno se torej ni prodalo, in Hirsch bi ne smel ničesa za- htevati od njega, kajti platneno mro pobirati mu je prista- alo le od prodanega platna. Tkalci so nahujskali barvarje, naj Hirscha naznanijo, kar so ti seveda radi storili rekši, da jim dajejo kmetje največ zaslužka, toda izostali bodo, ako zahteva Hirsch od njih pristojbino; prej se káj tacega ni zgodilo nikdar.

Hirsch se je izgovarjal, da dajo kmetom pobotnice (bolete), da so plačali platneno méro, in kadar prihajajo zopet s platnom iz mesta, vrača jim denar, ako mu prinesó boleto. A barvarji so mu očitali, da je to le prav pretekáno

slepárstvo; vse bi bilo v rédu, da bi kmet le védel, čemu je boleto dobil. Ker pa mu tega nihče ne pové, ne prinese je s seboj, ko pride po platno. Vrhu tega so tudi tožili Hirscha zaradi tega, da je pričel pobirati po 1 krajcar, ko se je zahteval prej vedno le po 1 vinar.²²⁶

Pri prihodnji dražbi leta 1782. potisnili so res Hirscha ali nazaj ali pa ga najemščina te pristojbine ni več veselila, prevzel jo je nekov Niederkorn najprej za šest let, potem pa še za tri leta do leta 1791. proti 100 gld. Ob jednem so prestavili mérce, ki so mérili doslej pred hišo "zum wilden Mann", k sv. Jakopu, ker je postajala o tržnih dnéh gneča pred rotovžem vedno večja. Od leta 1791. dalje se je dajala ta pristojbina le za tri leta v najem; vedno pogosteje v Ljubljano dohajajoči gorenjski kmetje so jo podražili to leto na 181 in leta 1794. celo na 227 gld. Zavist in strast je preslepila podjetnike tako, da so jo gnali na takšno ceno, o kateri so védeli, da morajo imeti izgubo. Pri tem seveda ni moglo ostati, in dasi je razglasil magistrat dražbo o jako ugodnem času, o največjem ljubljanskem sejmu sv. Elizabete, vendar se ni oglasil niti joden najemnik; zato je ponudila tkalska zadruga iz svoje volje 181 gld. najemščine, ker pa okrožni urad ni bil s tem zadovoljen, razpisati je moral magistrat novo dražbo, a tudi sedaj brezuspešno. Kaj, ko bi prevzel magistrat platneno méro sam? Toda ta je odgovoril, da mu to nikakor ne kaže, kajti potreboval bi človeka, komur bi moral dajati najmenj 150 gld. na leto. Platnena mera je ostala zatorej tkalski zadrugi, toda za obljubljeno ceno 180 gld. le do leta 1803., in zopet so jo ji podražili na 259. gld.²²⁷ Odpravila se je neki šele leta 1848.

b) Méra od solí.

Ta pristojbina je ravno toliko stara, pobirala se je od nekdaj, čudno vendar, da se ni oddajala moškim, ampak štirim ženskim v najem. Valvasor je o. tem slabo poučen, ko pravi:»zu diesen offentlichen Gebäu (Tschaulisches Haus) sind sechszehn Saltz- und Getreid-Messer verordnet, welchen das Getreide und Saltz zu messen obliegt.« Mércev žita (Getreidemesser) je imela Ljubljana pač časih deset, časih dvanajst do šestnajst, a sol so merile vedno le ženske,²²⁸ kar

je tem čudneje, ker je bilo ravno pri ti méri treba krepkih moških pestij. Mérile pa so te ženske v štirih malih sobah (Salzhütten) v mestni hiši poleg rotovža, ki so jo po Valvasorju sezidali leta 1659.²²⁹

Podatkov o tem za mesto in vso deželo jako važnem trgovskem blágu žal, nimamo, pozgubili so se vsi. Le toliko vémo, da je bila prodaja soli v Ljubljani od leta do leta živahnejša, kajti najemščina solne mere je nesla n. pr. leta 1551. 39 gld. 40 kr.²³⁰, leta 1755. pa so jo dalí za 301 gld. 34 kr. v najem.²³¹

c) Žitna méra.

Tudi o ti pristojbini se magistrat proti koncu minulega stoletja ni mogel izkazati, kdaj se je pričela in kateri dežélni knez jo je podaril mestu. Dejal je le: to pravico so podelili dežélni knezi vsem avstrijskim deželam, torej gotovo tudi Ljubljani, original tega privilegija, dejal je, nahaja se gotovo kje na Dunaji ali v Gradci. Od nekdaj že, je imela Ljubljana pravico zahtevati, da se ni smela prodati niti pest žita kje drugje, kakor na javnem trgu, in da so ga merili mestni stražniki ("Scharwachter") nazivani, katerih je bilo časih deset, časih dvanajst do šestnajst ter jemali od vsacega mernika "mérice" "sie bekamen die Merice", izrazil seje magistrat leta 1781. v svojem poročilu; iz tega izraza in iz izraza: "Merling", sklepamo, da so občevali na ljubljanskem trgu od nekdaj že slovenski, kar se razume sicer samo ob sebi, in da se za "mérice" ni mogel napraviti nemšk izraz, pač zato, ker je bil slovenski že sila star.

Te mérice so bile tudi plača mestnim policajem ali mestnim stražnikom, ki so vrhu tega nadzorovali tudi trg, ali se prodaja po pravični méri in vagi. Leta 1771. razbili so in uničili nekemu Žrjavu (Schuriau) pred rotovžem premajhno méro. So li ti stražniki vsak mernik prodánega žita tudi res zmerili, povedati je težko, zdi se mi, da je bilo že o tržnih dnéh to težavno, kaj šele o sejmíh. Bržkone so hodili le okoli prodajalcev in si jemali pristujoče jim mérice, naj so že žito res merili ali ne. Da se to skoraj ni godilo, sklepamo lehko iz živahnega žitnega trgovstva v minulih stoletjih. Gotovo je bilo zelo zelo živahno, sicer bi ne moglo

ob samih méricah živeti šestnajst ljudij. Kranjska sáma seveda ni imela žita celó záse nikdar dovolj, ampak ga je morala privažati iz vseh sosednih dežel. Ko so hoteli leta 1736. siliti Kranjce, naj preskrbljujejo Reko in Trst z žitom, postavili so se plemiči v deželnem zboru proti ti zahtevi prav hudo po robu ter dejali, da ga ima dežela sáma premalo in da bi morali Kranjci stradati, ko ne bi ga privažali s Koroškega in Štajerskega. Reka in Trst naj se preskrbljujeta samá, saj ležita vendar ob morji.²³²

Kako velike so bile mérice v prejšnjih časih, ne vem povedati, morebiti celó njihova velikost ni bila natanko določena, zaradi česar so se vnemah med mérci in prodajalci vsak čas hudi prepiri. Ko je oddajal magistrat o novem letu nižje mestne službe, priporočal je župan mestnim stražnikom, naj bodo trezni, složni ter naj ne deró žitnih prodajalcev s podrzávanjem žita z mernikov ("mit dem Abstreichen des Getreides"²³³). O velikosti ali vsaj o vrednosti žita teh méric zvemo slučajno šele leta 1777. Takrat je pripeljal nekov Zavinšek mnogo žita v Ljubljano; namesto méric je bil pripravljen dati žitnim mércem (Getreidemessern) rajši po 1 kr. od mernika in po 4 kr. od stara, ki je držal 4 mernike. Štiri tedne so bili žitni mérci s tem zadovoljni, potem pa so zahtevali od njega, naj jim daje rajši zopet po jedno mérico od stára.²³⁴

Razven žita pa so jemali mestni sluge (Gerichtsdiener) do leta 1786. tudi pristojbine od druzih na trg prinesenih stvarij in sicer 14 dni pred Veliko nočjo: od koša jajec štiri, (von einem Kosch Eier), od čajne (von einer "Zaina") dve jajci, od koša surovega masla majhno, prst dolgo štrúcico, od nemeščanskega mesarja klobásarja jedno klobáso; sicer v letu pa so jim morali dajati prodajalci od mernika svežega sadja 1 kr., od posušenega pest, od cele vreče (sadja) pol bokala, od sto zélnih glav jedno, od voza repe štiri komade. O vélicih sejmih so plačevali iglarji (Nadelkrämer) v Špitalskih ulicah po štiri, o majhnih po dva solda; lončarji po osem in štiri, slamnikarji po 2 solda, kràšnjarice na Vélikem trgu od vsacega jerbasa po 1 sold o navadnih dneh, o sejmih pa po 1 krajcar. Od leta 1780. dalje pa so pobirali le denar in mestnim slugam so plačevali po 6 gld. na mesec.²³⁵

Do leta 1782. niso stali mestni stražniki mesta niti jedenega bora, živeli so (in to celó dobro), ob méricah; dne 18. aprila t. l. pa se je razglasilo žitno trgovstvo prosto in prepovedalo se jemati mérice od žita, razven od ónih, ki so ga prodajali pod "komaunom", to je, pod rotovžem in pod Trančo. Zaradi tega ukaza ni bil nihče več prisiljen privažati svojega žita na javni trg in mu ni bilo treba klicati mércev, naj ga pridejo merit; le kdor je storil to prostovoljno, moral je dajati tudi odslej še merice. Vse žito je seveda najedenkrat izginilo s trga ; ognil se ga je vsak. Mestni stražniki so izgubili s tem svoj kruh, magistrat pa stražnike, ki jih je seveda živo potreboval. Bil je v hudi zadregi; plačevati jih ni mogel, kajti v mestni blagajnici je bila ta- krat huda suša. Storil je, česar je bil v tacih slučajih že vajen in se zatekel k cesárski milosti, prosil, naj se ukaz prekliče in utemeljeval svojo prošnjo z naslednjimi razlogi:

1.) S tem, da se je razglasilo žitno trgovstvo prosto, izgubi mesto jako veliko svojih dohodkov, in trgovstvo je pojenjalo že skoraj popolnoma.

2.) Nismo, (mi, magistrat) več v stani vzdrževáti stražnikov, katerih štiri ali pet (vseh je bilo takrat jednajst) vedno rabijo magistratski uradniki.

3.) Z ónim ukazom so se dragíni duri na iztezaj odprle, ker ni nikogar več na trg, ob jednem pa tudi sleparstvu, kajti ravno zavoljo tega, da se prepréči sleparija, uvédili so dežélni knezi žitno méro,

in 4.) doslej smo določevali žitno ceno po listih, ki so jih prinašali žitni merci po vsakem trgu na rotovž. To sedaj ne bo več mogoče; treba pa je, da se cena vé natanko, kajti po ljubljanski ceni se ravna cena žita, ki ga pošiljajo trgovci cesarskemu uradu v Idrijo.

Ob jednem se je obrnil tudi magistrat do okrožnega urada, naj mu ta njegov strogi jerob izumi pomoček, kako naj bi mesto plačevalo stražnike svoje, ker brez njih vendar ne more biti. Okrožni urad je odgovoril, naj se daje toliko časa, da dospe odlok od cesarja, stražnikom po 4 gld. doklade, kajti nekoliko méric bodo vendar le še dobili. Tri mesece naj magistrat opazuje in zapisuje, koliko so v tem času nabrane mérice vredne, potem bode okrožni urad ukrenil, kar se mu bo zdelo dobro.

Magistrat je to storil ter poročal potem, da so nabrali stražniki v treh mesecih 3 vagáne pšenice, 16 vagánov sórščice in 16 vagánov mešanega žita (Schwarzgemischt).

Od cesárske vlade je prišel odlok, ki je potrdil ukaz gubernijev. Žitna méra je bila s tem odpravljena za vselej. Ravno tisti čas pa so odpravili še neko drugo staro razvado. O novem letu so hodili namreč stražniki novo leto voščeč po hišah okoli ter beračili na ta način za male darove. Ta stara razvada se ni več ujemala z nazori tedanjega časa, zato jo je višji urad odpravil.

Za tako prikrajšane dohodke ni hotel seveda nihče več služiti in število stražnikov se je moralo skrčiti od jednajst na sedem, ostali so le še stražarski načelnik (Stadtwachtmeister), rotovški sluga in pet stražnikov. Nekdanjo plačo izpremenili so jim v denar; stražarski načelnik je služil 250 gld., drugi pa vsak po 108 gld., vsi skupaj so stali mesto 818 gld. Seveda, če računimo za magistratom, dobimo drugo številko, namreč, 898 gld. Komu je ta pomota pripisovati, ne vém, opozoriti vendar hočem, da so magistratove številke zadnjih treh desetletij jako malo zanesljive in ako zapazi kdaj čitatelj, da se ne ujemajo, naj jih ne šteje meni v greh, ampak magistratu, kajti prepisal sem jih z najvestnejšo natančnostjo.

V svojih računih, ki jih je pošiljal magistrat okrožnemu uradu, všteval je časih v plačo raznega magistratskega osebja tudi postranske dohodke, časih pa ne. Da ne bodem sezal daleč po dokaz, zato le omenjam, da je štel magistrat v svojih poročilih leta 1782. jeden pot deset,²³⁶ drugi jednajst,²³⁷ in tretji celó 12 stražnikov.²³⁸ V raznih fascikulih so številke različne.

Kmalu pozneje, vsaj že leta 1785. pomnožilo se je število mestnih stražnikov zopet na dvanajst in v tem številu je vštet tudi njihov načelnik, znižala pa se je vsakemu plača za 8 gld., a imeli so poleg redne plače še postranske dohodke.²³⁹

Dokler jih je bilo še sedem, poslovali so tako-le : Stražárski načelnik je opravljal s svojimi stražniki po nôči straže, patrulje in dajal klicati ure; klicala sta jih namreč dva stražnika, trije pa so hodili z načelnikom po mestu. Opravivši "patrulje" šla sta dva stražnika lehko domóv, in sicer so se menjavali vsako noč, ker so morali službovati tudi po dnevi. Kar se tiče stražnikov je Ljubljana torej na tistem stališči, kakor pred sto leti. Od ostalih treh stražnikov, ki

so torej poslovali vso noč, stražariti je moral vsak po jedno uro pri Tranči. Tudi po dnevi so bili dovolj upreženi. Načelnik in jeden stražnikov sta opravljala posle pri civilnem in krvavem sodstvu, jeden stražnikov se je moral držati v obližji komisarja, dva sta nadzorovala trg in jeden je pobiral davke od mestnih hiš. O tržnih dneh pa so mérili žito,²⁴⁰ kajti magistrat se je kàj težko ločil od stare svoje pravice in dal leta 1783. razglasiti, naj bi prinašali prodajalci žito prostovoljno na javni trg; pobirala se bo od žitne mere jako majhna pristojbina, ne vec, kakor dva krajcarja od dunajskega vagana.²⁴¹
d) Vinska méra

Jednako kakor z žitom postopalo se je z vinom. Vse v Ljubljano na pródaj pripeljano vino moralo se je dati premeriti, méra pa se je dajala v najem. Kolika je bila ta najemščina v prejšnjih stoletjih, ne vemo, sicer pa se tudi iz številk ónih časov ne da nikakor sklepati na živahnost in neživahnost vinskega trgovstva, kajti magistrat je oddajal to pristojbino prav po svoji volji v najem; kdor mu je bolj pristojal, dobil jo je, naj bi bil obljubil tudi kdo drugi višjo vsoto. Važnejše so številke iz poznejših let. Leta 1760. — torej še tačas, ko je magistrat imel dovolj prostosti — prinašala je vinska mera 100 gld., leta 1771. poskočila je na 284 in leta 1777. na 361 gld.²⁴²

4. Pristojbina od blagà po vôdi v Ljubljano pripeljanega.(Wasserzuländungsgefälle.)

Vse ne za živež človeški odločeno in po Ljubljanici v mesto pripeljano blagó se je ustavljalo na Žabjaku pri "Vodnih vratih" ("Wasserthor"), ki so stala nasproti izliva Gradaščice. Tu se je pobirala pristojbina od peska, kamena, in vsakovrstnega lesa; opeke v minulih stoletjih z Vrhnike še niso privažali. Tudi ta pristojbina je bila tako stara, da ji magistrat v minulem stoletji ni več védel početka. Dajala se je jednako drugim pristojbinam v najem. Kako se je postopalo prejšnje čase ž njo, o tem ne zvémo čisto ničesa. Najstarejši

akti o nji, so primeroma poznega izvira, prično se šele z letom 1777. Nekov Klein je vzel to pristojbino proti 275 gld. v najem in že prihodnje leto je moral prositi mestnih očetov, naj mu varujejo njegovih pravic. Nekov Garzaroli, vrhniški poštar, ki je zidal novo hišo na Luži ("an der Lacken"), naložil je iz Malega grabna ladijo peska ter jo pripeljal v mesto. Pri Vôdnih vratih ga je Klein ustavil in zahteval od njega pristojbino, o čimer pa Garzaroli ni hotel vedeti ničesa. Kar se tiče nekaterih pristojbin, bili so dežélni stanóvi prosti. Od žita in vina, ki so ga za svoje potrebe privažali v mesto, plačevati jim ni bilo treba nobene pristojbine; zato so morali dajati svojim voznikom pisma, da je žito ali vino res plemenitaški pridelek. Vozniki, ki se niso mogli s takimi verjetnimi pismi izkazati, morali so ali plačati pristojbino, ali ostati tako dolgo zunaj mesta, da so prišla pisma za njimi.²⁴³ Vôdno pristojbino pa je bil dolžan plačati vsakdo, naj je bil kdor koli, in tudi plemič. Taka je bila navada že stoletja in stoletja.

Garzaroli je izgubil tožbo, kajti v dražbenih pogojih je bilo ravno o pesku, naloženem in pripeljanem iz. Malega grabna, jasno izrečeno, da se sme pobirati od njega pristojbina. In če bi tudi pogoji ne govorili tako jasno, umelo bi se to samó ob sebi, kajti Mali graben je bil mestna last in od svoje lasti je imel magistrat pač pravico do pristojbin. Ravno pesek pa je prinašal pri Vôdnih vratih največje vsote.

Drugo v tem oziru važno blagó je bil les, bodisi surov, obsekan ali sežágan. Najemnik Klein se je držal tako strogo pogojev, pod katerimi je prevzel najemščino, da je terjal pristojbino celo od onega lesa, ki ga je rabil Strupi pri kopanji Gruberjevega kanala, dasi ni prihajal les do vrat, ampak so ga odlagali že prej, pred uhodom v Gruberjev kanal. Višja oblast je razlagala dražbene pogoje tako, da gre pobirati pristojbino samo od onega lesá, ki se pripelje res do Vôdnih vrat ali do skladišča na Žabjaku. Vendar pa se je določilo kmalu zatem, dné 25. januvarja leta 1784., da spada pod pristojbino tudi tisti les, ki bi ga utegnil kdo pripeljati do kanala ali celo v kanal in po njem dalje.

Leta 1785. padla je vôdna najemščina na 181 gld. Najemnik je bil odgovoren za ves na Žabjaku zložen les; ako bi ga kàj zmanjkalo, bodisi, da ga ukradejo tatóvi ali ga odnese voda, moral bi ga plačati — dà, povrniti celó vso škodo, ki bi jo utegnil odplavljeni les storiti mostovoma.

Pristojbina je bila precèj velika, kajti od blagá, goldinar vrednega, terjati je smel najemnik 4,5 solde nemške veljave. Pozneje so tarif nekoliko izpremenili; vsak pláv in vsaka ladija, obložena z lejsom plačala je po 51 kr., ladija s peskom pa po 23 kr. Kmet je pri tem novem tarifa s tem nekoliko pridobil, da je pristojbino plačal kupec, ne on.²⁴⁴

5. Opekárni (Ziegelöfen).

Med privilegije štejemo tudi lehko mestni opékarni, kajti razven magistrata ni smel nihče opeke žgati. Mesto je imelo dve opekarni, jedno v mestnem logu, drugo v Prulah tik sedanjega Gruberjevega prekopa, kjer spominja še majhen jarek na to, da so jemali tù kdaj ilovico iz tal. Opeko je potrebovala mestna gosposka za ozidje in stolpe, potrebovali so jo pa tudi meščanje, ki se jim je prodajala za nižjo ceno, kakor nemeščanom, dà, navada je bila pregledati pri strešniku polovico ali celó dve tretjini, ako je pokril kakov meščan hišo z opeko. Cena je bila opeki leta 1557. tá-le:

1000 komadov zidarske opeke 2 gld. 10 kr.

1000 komadov opeke za oboke 2 gld. 20 kr.

1000 komadov stréšnikov 3 gld. 20 kr.

1000 komadov opeke za police ("Gesimsz."), male 5 gld., vélike 6 gld. 40 kr.

1000 komadov vélike zidarske opeke 4 gld. 20 kr.

1000 komadov največje, vsak komad 2 šilinga ali 4 črne vinarje, 100 = 2 gld. 13 kr. 1 vin. 1000 = 20 gld. 26,75 kr.²⁴⁵

V 18. stoletji je stalo 1000 komadov zidarske opeke 6 gld., stréšnikov 9 gld., žlebákov 5 gld., koš apna 30 kr. Tekom desetih let so nažgali 96 pečij opeke; vsaka peč je dala 34.000 komadov zidarske opeke; 1000 strešnikov, 200 žlebákov in 72 košev a-pna ("72 Kosch Khalk").²⁴⁶ Po kamen za apno so hodili že leta 1568. v Podpéč.²⁴⁷ Cesarica Marija Terezija je obračala svojo pozornost celo tako malenkostnim stvarem, da je objavila leta 1771. méro, kako veliko opeko naj magistrat žge. Kar se tiče zidarske opeke, ravnal se je magistrat pač po ukazu, a kar stréšnikov, dejal je, da se ne more, kajti nova, po dunajski meri žgana opeka bi bila za stare ljubljanske strehe pretežka, vrhu tega pa so tudi

strehe prirejene le za staro. Poskusil je sicer ros žgati opeko po cesaríčinem ukazu, a meščanje so mu jo pripeljali vso nazaj. Dovoli naj se mu, da se ravna po želji občinstva.²⁴⁸ Proti koncu minulega stoletja pa je izginil tudi ta privilegij, kajti dovolilo se je še drugim žgati opeko, in res so nastale kmalu dvé zasebni opekarni blizu Ljubljane. Leta 1790. se že več mestu ni izplačevalo opeke žgati, zato je popustilo ta pôsel in opekárni prodalo.²⁴⁹

6. Stolonoše.

Najnovejši privilegij, ki ga je dobilo mesto, bili so stolonoše ("Sesselträger".) Zaradi slabega tlaka, ozkih ulic in vedne gneče po njih, ni mikalo v Ljubljani nikogar voziti se, o sejméh je bilo to celó nemogoče. Kočije so bile za Valvasorja tako nenavadna stvar, da se mu je zdelo vredno omeniti te čudne prikazni, rekši, da so se pričeli nekateri bogatini prevažati po mestu v kočijah. Ker je bila vožnja po mestu bolj pokora, kakor zabava — saj je znano, da je popravljal vsak gospodar tlak pred svojo hišo sam! — pomagali so si meščanje s stolonoši. Plemstvo se je dajalo prenašati že od nekdaj, meščanom pa je naklonil to dobroto magistrat leta 1735., ob jednem pa si odprl s tem nov studenec dohodkov. Leta 1735. dobil je izključljivo pravico torej privilegij, da si sme osnovati zavod stolonoš, ki bodo prenašali proti neprevisoki ceni meščane v nosilnicah. "Svoboščino" smemo to pač imenovati, kajti s tem pôslom se je smel baviti samo magistrat. Dohodki te pristojbine so se porabljali za popravljanje tlaka in čiščenje mesta, in tudi stolonoše sami, katere je magistrat, ako niso imeli sicer nič opravka, porabljal kot uradne sluge, morali so pometati ulice.

O čiščenji Ljubljane izvémo leta 1791. prav čudne reči. Oddajalo se je namreč za malo plačo dvajsetih do tridesetih goldinarjev v najem, katere pa je moral plačevati najemnik; seveda so mu zato posojali mestni očetje jetnike svoje. Toda leta 1791. se ni hotel noben najemnik več oglasiti. Magistrat je bil v največji zadregi. Tako, kakor poprej, poročal je okrožnemu uradu, ni mogel čiščenja več oskrbovati, in sicer zato ne, ker se je prej pometalo le po dvakrat v letu in ker so razpustili zádrugo sodarjev (Fasszieher) (?). Torej ne preostaje nič druzega, kakor dati mesto čistiti z jetniki in

zadrugo voznikov ("Fliegenschutzen"). Toda mesto nima več nego dva jetnika ali, kakor se je magistrat izrazil: "allein bei diesem Stadt- und Landgericht sind die Sträflinge bis auf zwei ganz herunter gekommen, die also unvermögend sind einen Platz allein zu kehren und nothwendig müssen die Zuchthausarrestanten mit beigegeben werden."

Tudi vozníkov ne moremo, nadaljeval je magistrat, zlahka in meni nič tebi nič pritisniti k temu, da odpelje vsak namesto tlake deset vóz za mesto.

Kako pa so pométali mesto v prejšnjih časih? O tem je vedel pripovedovati neki sodniški sluga Kuternik, ki je jedel že štiriintrideset let rotovški kruh. Izjavil se je tako-le :

»Do leta 1780. so bili vozníki dolžni nekatere kraje po mestu pometati in čistiti. Mesto se je razdelilo v več oddelkov; prvi oddelek so pométali vozniki in sicer od Karlovških vrat do vodnjaka na Starem trgu v Florijanskih ulicah (tik ogla sedanje redute), drugi oddelek so pométali nekdanji sodárji, ki jih pa sedaj ni več: pometali so od vodnjáka do Tranče "Pod Trančo", po Čevljárskem môstu, po "zlati luknji", po Gosposkih ulicah do Vicedomskih vrat in nazaj po Židovskih ulicah so pometali stolonoše. Novi trg, Nemške ulice, ondotni(sedaj Križevniški) trg, pred glavno stražo snažili so zopet lesni vozniki (Holzfuhrleute), ki so stali na Bregi; od Tranče do vodnjaka pred rotovžem sodniški sluge in beraški strahovi ("Bettelrichter"). Pométanje Vélicega trga od vodnjaka do Frančiškanskih vrat, Špitalskih ulic in trga pred avguštinsko (sedaj frančiškansko) cerkvijo naložilo se je lesnim vozníkom, ki so stali s svojimi vozmi pri Špitalskem mostu. Plačilaniso dobivali ti ljudje za pometanje nikacega, ostajale so jim le smeti, ki so si jih namêtli.
Po letu 1780. pa se je to izpremenilo; pométanje se je dalo v najem in porabljevali se pri tem jetniki (Arrestanten) in vozniki, ki pa so le še pet let dolžni odpeljevati po 10 vóz smetij.«

To Kuternikovo izjavo so dopolnili vozníki, rekši, da so čistili trge ljubljanske le po dvakrat v letu, o sv. Rešnjem Telesi in na Véliki petek, ko je šla po mestu ona znamenita procesija iz kapucinskega samostana. Voznikov je bilo petdeset, vsak je odpeljal deset vóz.

Iz teh podatkov posnemljemo lehko, da je moralo biti mesto jako nesnažno; sicer pa so bile izjave vozníkov nepopolne, kajti magistrat je dajal mesto še jedenkrat snažit

namreč o sejmu sv. Elizabeto, toda nametêna nesnaga je ostala na kupih, največkrat so bili ti kupi pač sneženi, kajti semenj se je obhajal v drugi polovici meseca novembra. Vozovi so se prerivali mimo teh kupov le z veliko težavo, péš pa se kar nikakor ni moglo skozi. Okrožni urad je zaradi tega ukazal, naj se kupi takoj odpeljejo, in sicer sme storiti to kdor hoče; smetí naj so njegove.

Leta 1792. dalo se je pometanje vseh treh vélikih mestnih trgov v najem, Stari trg za 9 gld. 6 kr., Véliki trg za 12 gld., Novi trg pa za 14 gld., katere so plačali seveda najemniki.²⁵⁰

Toda vrnimo se zopet k stolonošam. Cesárska vlada je dovolila mestu osnovati zavod stolonoš, da so snažili mesto. O dohodkih je moral polagati magistrat natančen račun do leta 1747. vicedomu, pozneje pa okrožnemu uradu. O troških se je ohranil le jeden račun in sicer iz leta 1781. Magistrat je plačeval stolonoše vsak teden posebej; vsak teden so ga stali po 7 gld., le jeden teden, meseca marcija leta 1782. plačal jim je 7 gld. in še 9 gld. 7 kr., bržkone, ker so pri ruski najvišji gospodi, potujoči skozi Ljubljano, zaslužili nenavadno veliko. Blagajnik je zabeležil ta slučaj v blagajnični knjigi: »Den 12, März bezahle denen Sesselträgern ihr Wochengebühr mit 7 Gulden. Dann bezahle denen Sesselträgern den bei Allhiersein der höchsten russischen Herrschaft verdienten und in Empfang gebrachten Betrag laut Ansch. mit 9 fl. 7 kr«.

A poleg tedenskega svojega plačila so dobivali stolonoše še vsake kvatre po 5 gld. 6 kr. za čevlje.

Z nazori minulih stoletij se ujema popolnoma, da so se dajali privilegiji celó za taka podjetja. Kakor je dobil magistrat svoje privilegije, da je mogel z njihovimi dohodki vzdrževati mestno ozidje, mostove, vodnjake, mogel plačevati magistratsko osebje, ravno tako mu je dala cesarska vlada celó ta privilegij, ki mu je nosil za pométanje mesta potrebni denar.

Podjetje se je zdelo spočetka Ljubljančanom, da nosi magistratu dober dobiček, kajti jeli so se tudi zasebniki pečati s tem poslom. A magistrat se je obrnil leta 1745. do cesárske vlade, ki mu je potrdila znova, da nima nihče drug pravice imeti stolonoš, kakor le on.²⁵¹ Vendar zabičílo se mu je, naj bodo stoli čedni in naj jih nosijo trezni ljudjé.

Pristojbina za jedno pot v mestu ni bila velika, zahtevalo se je po 7 kr., v predmestju pa po 12 kr. Največ so zaslužili stolonoše seveda po zimi in o tacih mesecih, ko so pohajali Ljubljančanje veselice, leta 1746. meseca februvarja in marcija; slabejši je bil zaslužek spomladi in po leti, meseca julija na priliko niso prinesli stolonoše, ki so stali s svojimi nosílnicami pod Trančo ter imeli tam tudi malo obokano sobo, ni toliko ne, kolikor jim je moral magistrat plačati za njihov trud.

Tudi o stolih samih smo poučeni iz računov. Nosilnica sama na sebi stala je brez obeh nosilnih drogóv 7 gld., z drogovoma 7 gld. 30. znótraj je bila poblazinjena in s suknom prevlečena; za to se je potrebovalo 4 vatle sukna, vatel po 27 grošev = 5 gld. 24 kr., in 4 vatle platna, ki so stali 32 kr. Vrhu tega je bilo treba za nosilnico še polupéti vatel trakóv za strop ("4,Ellen Borten um den Kranz auf dem Deckel"), vatel po 10 kr. = 45 kr., zadaj pa so zadostovale vrvice vatel po 7 kr. = 31,5 kr. Zunaj so bile nosilnice prevlečene z usnjem; porabili so cele tri kravje kože, katerih je vsaka stala 5. gld. in pol. Rumeni žebljiči, s katerimi so bile nosilnice obite, stali so 2 gld., tapecir (Tapezierer) je računil za žimo in svoje delo 6 gld., ključar pa 1 gld. 25 kr. Vsa nosilnica je stala 40 gld. 34 kr.²⁵²

Tako je ostalo do leta 1783. Dné 16. januvarja pa se je razglasilo, da se sme proti majhnemu davku pečati s tem zaslužkom vsak, kdor hoče; zavoljo tega so napravljali stolonoše magistratu le troške. Zato je nasvetoval leta 1787. sam, naj se da ta posel na javni dražbi v najem. Okrožni urad mu je pritegnil, a magistrat je, ne vém iz katerega uzroka, hitro izpremenil misli svoje ter odgovoril, da se bo dalo to težko izvesti, odkar se je dovolilo stolonošenje vsakemu, kdor si bodi. Kdo bode li toliko nespameten, da se zavéže plačevati kako vsoto in vrhu tega biti še vsako uro pripravljen, ko bi ga magistrat potreboval?

Kaj so ukrenili, ni moči povédati. Do leta 1793. plačevali so štirje stolonoši po 30 gld. za svojo pravico, a to leto so prosili, naj se jim ta davek popustí, ker ne morejo več izhajati zaradi vedno bolj množečih se "fijakarjev".²⁵³

Zadnji pot sem našel stolonoše omenjene še leta 1799. Potem so najbrž izginili.

***

K svoboščinam, ki so prinašale mestni blagajnici ne vémo kako velike vsote, prištevati nam je tudi ribiško prostost (Fischereirecht). V prejšnjih stoletjih je imela gotovo Ljubljana pravico ribáriti v Ljubljanici, kajti v neki prošnji za potrditev mestnih svoboščin je prosila, naj bi vsprejel cesar v potrdilo tudi to ríbiško pravico, katero je uživalo mesto že od nekdaj. Proti koncu osemnajstega stoletja pa ni o nji čuti nič več in po nekaterih opazkah se sme morebiti sklepati, da je prešla ta pravica pozneje na Komendo.²⁵⁴

1. Ljubljansko trgovstvo v srednjem veku.

Razglasili so trgovstvo in rokodelstvo za zgolj meščansko pravico.

Iz tega uzroka je prepovédal vojvoda Rudolf IV. že leta 1360. vse nedeljske sejme po kmetih²⁵⁵, češ, da škodujejo trgovstvu meščanov. Knežja milost Habsburžanov je spremljala ljubljanske trgovce celó čez mejo ožje domovine ter jim dovoljevala prosto trgovati po Koroškem, Štajarskem in Dólenje-Avstrijskem leta 1389.²⁵⁶ Taki in jednaki privilegiji

so bili Ljubljančanom nepreplačne vrednosti in so položili temelj poznejšemu tako brzemu in krepkemu razvitku stólnega mesta kranjskega. Res je, trgovski ukazi in ukrepi, ki so dohajali od najvišje oblasti, bili so v srednjem in v prvih dveh stoletjih novega veka tesnosrčni, dostikrat škodljivi, ali s stališča ljubljanskih trgovcev sojeni najdobrotljivejši akti knežje milosti ter so imeli najimenitnejše nasledke.

Leta 1376. je potrdil vojvoda Leopold Ljubljančanom privilegije, ki so jih že do takrat imeli in jim dovolil prevažanje vsega blaga na Koroško in Štajersko. Izvzel je samó jedno blago, ptujsko vino, ki ga ljubljanski trgovci niso smeli prevažati na Kranjsko.²⁵⁷ S to prepóvedjo je pač ustregel prošnjam in željam plemenitih posestnikov po Kranjskem, ki so pridelovali domače dolenjsko vino, "Marwein" nazivano, in ki ga niso mogli prodajati nikamor iz dežele. Dolenjca ni maral razven Kranjca piti nihče. Kaj naj bi počeli ž njim?

Leta 1380. odprl se je trgovski podjetnosti ljubljanskih meščanov tudi Dunaj in vse dólenje-avstrijske dežele; tù sem so smeli prodajati ne le domače, ampak celó blagó prineseno iz Benetek; zaprt jim je bil jedino Ptuj in sicer za tako zvano "beschlagene Ware".²⁵⁸ Klun in po njem Dimitz²⁵⁹ menita, da je to "prepovedano blago" (verbotene Ware), kar pa nikakor ne more biti resnično, ker se ne da misliti, da bi bil knez dovolil, tako "prepovédano blago" razprodajati sicer po vseh drugih deželah, izvzemši mesto Ptuj. To blago je bilo marveč tako, s kakeršnim so Ptujci sami trgovali. Ker zaradi one prepovedi od leta 1376. kranjski trgovci od Ptujcev niso kupovali vina, zaprli so tudi Ptujci njim svoje mesto za nekatero blago, ki se je zvalo "beschlagene Ware". Bila je to neka odškodnína za to, da niso mogli svojega vina spečavati ljubljanskim trgovcem. Za "beschlagene Ware" je izdal pozneje cesar celó poseben mitninsk tarif.²⁶⁰ Kako bi bilo to mogoče, da je bilo to blago "prepovedano blago?"

Habsburžanje so stregli ljubljanskim trgovcem takó zeló v roke, da so škodili časih s tem celó svoje dohodke. Vojvoda Rudolf je uvedél n. pr. novo cestníno na cesti, na kateri je bilo vedno obilo ljubljanskih trgovcev videti, namreč iz Ljubljane v Št. Vid na Koroškem. Ti dohodki so tekli v

knežjo blagajnico. In vendar je naročil vojvoda Albreht III. ondotnemu svojemu cestnínarju, naj od Ljubljačanov ne terja nove povišane cestnfne, ampak plačujejo naj le toliko, kolikor doslej.²⁶¹

Ravno tako pogostoma si videl ljubljanskega trgovca na Tržaški cesti čez Hasberg in Postojino. V Hasbergu je pritiskal knezov cestnínar Ljubljančane pri zaračunanji oglejskega denarja, a vojvoda Friderik IV. mu je leta 1439. poslal instrukcijo, kako se mu je pri tem vesti.²⁶²

Ravno tisto leto se je potegnil ta Friderik IV. za kranjske trgovce, ker jih Tržačanje niso pustili z njihovim blagom v mesto in jim branili kupovati blagó v Trstu in tržaški okolici.²⁶³ Ukazal jim je, naj odjenjajo.

Celó pri tujih državah so vlagali Habsburžanje prošnje za ljubljanske trgovce. Storil je to n. pr. Ernst leta 1408. V Benetkah so ljubljanski trgovci smeli sicer benečansko blagó nakupovati in ga odvažati iz Benetek, svojega domačega blagá pa tjakaj prinašati jim ni bilo dovoljeno. Na prošnje vojvoda Ernsta pa je dovolil tedanji doze Mocenigo, da ga smejo prodajati v nemški lopi "fondaco tedesco."²⁶⁴

Pri tem jako živahnem trgovstvu je dobivalo za prodajo na tuje namenjeno blagó v Ljubljani pač lehko svojega kupca. Ljubljanski trgovec je védel vsako blagó izpečati. Zaradi tega so drli kmetje od vseh krajev Kranjske v Ljubljano, da spravijo ondu svoje pridelke v denar. Prihajali so s toliko obilico živine, da ji v mestu ni bilo prostora. Da ne bi ta pritok pojenjal, odločili so meščanje pašnik pred Karlovškimi vrati na Prulah; ta pašnik je pozneje prerezal Grubarjev prekop. Jeden del njegov se porablja sedaj za botaniški vrt. A ne da bi imel kako pravico do tega, dal je namestnik dežélnega glavarja, Jurij Črnomaljski, ta pašnik ograditi, ko je bil vendar knežja in torej tudi meščanska last. Dal ga je celo v najem. Kmalu so Ljubljančanje čutih, da prihaja pritok kmetov, ker niso imeli iti kam s svojo živino, vedno redkejši. Ljubljančanje se pritožijo, kar bi bili morali sicer že prej storiti, pri cesarji Frideriku IV. in le-tá ukaže Črnomaljskemu zagrajo takoj odpraviti ter Ljubljančane ne motiti v njihovi posesti.²⁶⁵ Ker pa se Črnomaljski

za to prepóved ni zmenil, ponovil jo je Friderik IV. leta 1460.²⁶⁶

Trgostvu škodljivo je bilo tudi samooblastno postopanje brodšárjev na Črnuškem brodu. Le-tí so zahtevali od kmetov, donašajočih blagó v Ljubljano, brodaríno, tudi če jih niso prepeljdvali čez Savo, ampak so kmetje, kadar je bila majhna, brodili čeznjo. Na pritožbo Ljubljanskih trgovcev pa je cesar Friderik prepovedal ta nedostatek.²⁶⁷

Veliki dobiček, ki ga je meščanom nosilo trgovstvo, seveda ni moglo dolgo prikrit ostati. Kmalu so se poprijeli trgovstva tudi plemenitaži in duhovniki. Dasitudi so se že leta 1360. prepovedali nedeljski sejmi po kmetih, vendar so sejmovali graščáki in duhovniki v veliko škodo meščanskih trgovcev. Ne, okoli graščin in cerkvà so osnovali celo nove sejme, ki so privabili v deželo toliko tujih trgovcev, da Ljubljančan že več ni mogel dobivati blagá. Vsega so pokupili ti tujci. Podražila se je živina, žito in drugi pridelki. Zato je ukazal Friderik IV. leta 1448.²⁶⁸ in 1449.²⁶⁹, naj se takoj odpravita sejma na Igu in v Šmariji in sploh vsi nedeljski sejmi po deželi, ker so meščanskim trgovcem v kvar.

Leta 1461. je sicer cesar določil, naj se prinaša blagó v mesta in trge, ali pomagalo to ni dosti; plemenitaži so se skrili za kmeta in dolžili njega, češ, on sam je uzrok, ker ne posluša, kar mu velevajo.²⁷⁰ Leta 1487. moral je cesar celó čuti, da so plemenitaži po kmetih svojim podložnikom prepovedali živino in svoje pridelke prodajati v mesta in trge. V prodaj ponuditi so jih smeli le njim (plemenitažem) samim, oni so bili zanje jedini kupci. Seveda pri tem kmet ni bil na boljšem, kajti plemenitaži so mu ob jednem narekovali tudi ceno, za katero jim je moral svoje blago prodajati. Blagó je pošló tako, da ga meščanje še za svoje vsakdanje potrebe niso mogli več dobivati. Vse trgovstvo so potegnili tuji trgovci nase, kar jim je bilo tem lože, ker so plačevali z dobrim denarjem, v tem, ko se je podajal meščanski trgovec, bodisi iz prevzetnosti, bodisi ker res dobrega denarja ni imel, s takim denarjem na sejme, katerega se je vsakdo branil.

Pod Friderikom IV. pričela se je med plemstvom in meščanje ona znamenita borba, kar se tiče "trgovstva na kmetih" (Geyhandel,) ki je pojenjala šele sredi minulega stoletja. Več kakor tristo let je trajal ta prepir ter prouzročk mnogo pisánja, iz katerega se da sestaviti prav natančna slika ljubljanskega in sploh kranjskega trgovstva v minulih stoletjih.

Še dve leti pred svojo smrtjo je izdal Friderik IV. nov patent proti "kmetskemu trgovstvu" in ukazal deželnemu glavarju, naj se ravna strogo po njem.²⁷¹ Zaradi tega je objavil Viljem Turjaški leta 1492. ("ddo. unser lieben Frau Verktündigung), vsem plemenitažem po kmetih ukaz, da se sme jedno miljo okoli Ljubljane, Kranja, Kamnika in Rudolfovega nahajati pri farnih cerkvah le jeden krojač, jeden kovač in le jeden čevljar; okoli druzih mest pa samo po pol milje na okoli. In ker je takrat navadno tudi vsak župnik vináril in točáril, ukazal je dežélni glavar, da se sme pri vsaki fari nahajati samó jedna gostílna. Izvzete so bile le one, ki so jih knezi dovolili že pred več časom in od katerih so plačevali gostilničarji urbarski davek. Če pa so se take gostilne že nahajale pri farah, odpreti se ni smela nobena nova. Ob jednem se je prepovedalo, da se ne sme sejmovati na kmetih niti z živino, niti z oljem, s kožúhovino, z žitom in usnjem, s kramarskim ali drugim blagom. Dovoljeno je bilo to le o navadnih starih sejméh ("an gewõhnlichen Kirchtagen)."²⁷²

Kot neko odškodníno za izgube, ki jih je delalo meščanom kmetsko trgovstvo, podelil je Friderik IV. Ljubljančanom leta 1477. že omenjeno mostovino (Brückenpfennig), ki so jo pobirali Ljubljančanje od vsacega tovornega konja, ki so ga prignali čez most v Ljubljano, in sicer o navadnih dneh po jeden vinar, o sej meh pa po dva vinarja ali benečanski šiling od konja. Ker se je trgovstvo oživljalo od dné do dné bolj, donašala je ta mostovína jako milogo.²⁷³

Do leta 1479. sejmováli so v Ljubljani, le po dvakrat v leti, o sv. Petru in Pavlu ín o Križevem (Kreuzerhöhung). Ta dva sejma sta trajala po tri dni. Leta 1479. pa je podelil cesar Friderik Ljubljani še semenj sv. Elizabete, ki je trajal po celih štirinajst dnij.²⁷⁴

Vsi ti priboljški in vse te podeljene milosti pa niso mogle nadomestiti ljubljanskim trgovcem izgub, ki so jih trpeli zaradi vedno bolj razvijajočega se kmetskega trgovstva.

2. Trgovstvo v 16. stoletji.

Naslednik Friderika IV., cesar Maksimilijan I. bil je gorek prijatelj kranjskemu meščanstvu, zlasti ljubljanskemu. Prvi trgovski patent je dobila Ljubljana od njega leta 1503. Ž njim je ukazal cesar sodniku in mestnemu svetu v Velikovci na Koroškem, naj ostanejo ljubljanski trgovci, kar se tiče trgovstva z železom in kar skladišča (Niederlage) pri starih pravicah.²⁷⁵

Tisto leto izkazal jim je jako imenitno in že omenjeno milost, ker je ukazal, da tuj, skozi Ljubljano prišli trgovec ne sme tekom šestih tednov ponuditi svojega blagá nikomur drugemu, kakor ljubljanskemu trgovcu in potem šele kacemu drugemu. Ako pa tega neče, gre naj ž njim dalje na kak drug semenj v dólenje-avstrijskih deželah.²⁷⁶ Pred šestimi tedni torej tuj trgovec Ljubljane s svojim blagom ni smel zapustiti.

Leta 1510. razglasil je plemičem in duhovščini naslednje povelje: »Povédalo se nam je, da si dovoljujete mnogi izmed vas trgovati okoli samostanov, graščin, vasij in krajev in da dopuščate celo svojim podložnikom blagó prekupljevati, nasproti našim meščamom in njihovim svoboščinam, ko imajo vendar le naši priséžni meščanje pravico trgovati in se pečati z obrtom. Zaradi tega so zabredla naša mesta v veliko revščino, ker ste jim izvili vse trgovstvo iz rok in ker se je prekupljevanje tako zaredilo. Sedaj ne morejo več zmagovati davkov, ki so nam jih dolžni kot dežélnemu knezu in ki so jih prej vedno plačevali, kakor to tudi biti mora. Ker pa nas nikakor ni misel to meščanom, našim in naših naslednikov kameralnim dohodkom škodljivo razvado več trpeti, zato zapovedujemo Vam vsem in vsacemu posebej prav resno in hočemo, da se ne pečate več s trgovstvom okoli svojih samostanov, graščin, vasij in krajev ter ga tudi ne dovoljujete svojim ljudem in podložnikom, ampak ga prepustite meščanom, kakor zahteva to stari običaj.

Seveda so se plemiči za to prepoved ravno tako malo brigali, kakor za vse druge. Že tri leta potem so poslali Ljubljančanje novo poslanstvo do cesarja celó v Oudenarde na Nizozemskem ter mu opisovali revo svojo, v katero so zabredli, in v kateri bodo obtičali, če jim cesarost ne podá milostne svoje roke. Maksimilijan jim je res izpolnil njihovo prošnjo, a ker je bil sam prepričan, da bo ta nova prepoved kmetskega trgovstva ostala le na papirji in da se ne bo zmenil nihče v deželi zánjo, dal je poslancem s seboj tri druge, vsaj z jednega stališča dragocene privilegije:

1. Potrdil jim je privilegij podeljen jim leta 1503., po katerem so morali tuji trgovci, prišli skozi Ljubljano, dati v shrambo svoje blagó, ako slučajno ni bilo sejma, v skladišče ter plačati od tega majhno pristojbino.

2. Ukazal je, da se mora vse v Ljubljano privedeno blagó tehtati in tudi od tega naj pobira magistrat malo pristojbino.

S tema dvema privilegijema pa je segel, kakor smo že omenili, cesar dalje, kakor je bilo treba in skoraj da sta meščanskemu trgovstvu več škodila, kakor koristila. Dobiček pa je imela mestna blagajnica in iz tega uzroka jo je cesar tudi podelil, kajti Ljubljančanje so tožili, da mestnih zgradeb pri tolicem pojemanji svojega trgovstva več ne morejo vzdrževati. S skladíščem in z mestno vago se je odprl blagajnici nov studenec za vzdržavanje mestnih trdnjav.

3. Zaradi pojémanja trgovstva, prouzročenega ravno z napačnimi trgovskimi naredbami, nastali pa so razpori celo med meščani samimi. V Oudenarde odpravljeno poslanstvo prosilo je cesarja, naj se spomni takisto kakor ljubljanskih trgovcev še rokodelcev, kajti, veletrgovci naročajo iz tujih mest

zlasti pa iz Norimberga blago, ki ga znajo tudi v Ljubljani zdelo vati, in škodijo s tem domačim rokodelcem, ki ne vedč ob čem naj bi živeli. Med poslanci so se torej nahajali tudi rokodelci, ali pa so prisilili vsaj magistrat do tega, da je dal njihove želje izraziti cesarju, ki jim jih je tudi izpolnil ter ljubljanskim trgovcem prepovedal naročevati tako blagó s tujega, kateremu so domači rokodelci kós.²⁷⁸

Ne menj, kakor šest privilegij, po nekoliko novih, po nekoliko obnovljenih, prinesli so poslanci iz Oudenarda domóv; nekateri so bili dvojbene vrednosti za občno meščansko blaginjo. Najvažnejše je bila pač darilna listina, ki jo je dal cesar poslancem s seboj, da bi Ljubljančanom za vselej zaprl usta, češ, kako pojema trgovstvo in da mestnih utrditev že nikakor več zmagovati ne morejo. Že nekaj let prej je ukazal vicedomu izplačevati Ljubljančanom, ki so ravno takrat utrjevali mesto na vso moč, po 400 gld. na leto iz svoje knežje blagajnice. Ali vicedom je na to čisto pozabil. Maksimilijan je ponovil ta ukaz, vendar pa skrčil vsoto na 200 gld., ob jednem pak je podaril meščanom cestníno, ki so jo imeli od leta 1432. za 800 funtov vinarjev na leto v najemu.²⁷⁹

Neutemeljena je trditev zaslužnega zgodovinarja Dimitza, da je bilo mesto še dovolj bogato, da je moglo posoditi leta 1526., torej trinajst let potem Ferdinandu I. denar, zaradi česa jim je kralj zastavil "quarentes" in mitníne.²⁸⁰ To posojílo je bilo pač prisiljeno, kajti v mestnem arhivu se nahaja obilo dolžnih pisem, ki dokazujejo nasprotno. Mesto je bilo tačas v tolicih denarstvenih zadregah, da so morale rokodelske zadruge (Zünfte) zaradi benečanskih vojsk prodati svoje zádružno imetje ter priskočiti mestu na pomoč. Krojači so pripomogli s 482 gld. 21 kr. in 1 vinarjem, krznarji s 507 gld. 9 kr. in 1 vinarjem, bratovščina sv. Jakopa, s 413 gld. 28 kr. in 2 vinarjema, bratovščina krojaških očetov (Schneiderzechbruderschaft) s 35 gld. 12 kr. in 1 vinarjem, mesarji s 30 gld., ki jih niso terjali več nazaj, ampak jih leta 1558. podarili mestu, in čevljárji z 20 goldinarji.²⁸¹

Imenovane velike knežje milosti so zaprle Ljubljanča- nom usta za kacih štirideset let. Leta 1552. pa so se oglasili znova ter zadobili od cesarja Ferdinanda nov patent proti kmetskemu trgovstvu, nazivan "policijski rod" (Polizeiordnung). Kmetsko trgovstvo, zlasti pa prekupljevanje je bilo ž njim strogo prepovedano. "Prekupljevanje" so nazivali meščanje vsak nakup blagá od strani plemenitažev, ako so le-tí ž njim trgovali dalje in v svoj dobiček. Prodajati so smeli oni in njihovi kmetje le to, kar so si pridelali sami.

Proti temu policijskemu redu pa so se pritožili plemenitaži dné 28. majnika leta 1552. in se delali, kakor bi jim bilo zgolj blagostanje tlačenega in revnega kmeta na skrbi. Dokazovali so cesarju, kako poguben je ta policijski red deželi kranjski in ga prosili, naj ga prekliče ali vsaj popravi. Pri tem so dejali, da so zemljišča kranjskih kmetov tako majhna, da bi morali ti reveži od lakote poginiti, ako ne bi trgovali na Laško (in das Wälschland) z žitom, s platnom, z bukovim suknom, z usnjem, z medom, z voskom, z oljem, s predivom (Haar), z lesom, z živino, z mesom in z drugimi kmetskimi pridelki. Že sedaj zmagujejo le težko davke (Gaben), jedó le prosén in ajdov kruh in marsikateri kmet, ki nima za zimo dosti kruha, obloži konjička ali samega sebe ("führt auf einem Rösslein oder auf dem Buckel") z imenovanim blagom in pridobi komaj tovorni zaslužek, časih celó komaj krmo ter mora s svojimi konji tudi po zimi na pot.

Meščanje so tožili plemiče, da trgujejo njihovi kmetje tudi s špecerijskim blagom, z železom in s suknom, kar je bilo dovoljeno meščanom. Plemiči so temu ugovarjali in dejali, da ni res, ampak da si služijo svoj trdi kruh le s tem, kar so na svojem pridelali. Marsikdo nosi svoje platno, búkovo svoje sukno in druge zdelke sam na hrbtu v potu svojega obraza čez hribe in doline na prodaj; v žep pa vtakne le kos suhega črnega kruha. S tem se zadovoljuje, da le zmaguje davke, ki jih terja gospóda od njega in da more ostati pri ženi in otrocih. Da bi kmet sleparil knežje mitníne in dace, o tem se niti govoriti ne more, kajti, kadar je treba káj plačati, takrat je kmet pač vestnejši od meščana. Za Boga! Pa vsaj ne bodo kmeta zapirali, ker hodi po pošteni poti s trebuhom za kruhom! Ljubljanski trgovci so cesarju, — očitali so plemiči — policijski red na spreten način izslepárili, ter se delali, kakor bi pritožbe proti kmetskemu trgovstvu prihajale res od vseh mest po Kranjskem, ko se ravno nasprotno dolenjska mesta n. pr. nikdar

za kmetsko trgovstvo brigala niso in živela zadovoljna. Le ker so jih ljubljanski trgovci pozvali in poslali celó poslance do njih, prišla so v Ljubljano ter se podpisala na pritožbo, ne da bi jim bilo na nji ležeče le količkaj.²⁸²

Naj bi bilo šlo to potezanje za kmeta gospôdi res tako iz srca, kakor se je hlinila, ubogi kmet ne bi bil tolik trpín. Dobiček njegovega truda je vtikala gospoda v svoj žep, nji je bilo le to v mislih, kako bi izpodrinila privilegovane meščanske trgovce.

To pot je gospôda pri cesarji res predrla in dné 9. marcija leta 1553. presnóval se je policijski red nji na dobro. V tem, ko je prejšnji policijski red graščakom dovoljeval prinašati svoje pridelke le v mesta in trge na pródaj, smeli so hoditi sedaj po novem rédu ("renovierte Polizeiordnung") tudi na Laško.

»Ker smo uvideli, da je, če se trgovstvo tako ovira, občnemu blagostanju škodljivo in tudi potrjenim starim svoboščinam kranjske gospode protivno, zato pojasnujemo, olajšujemo prejšnji policijski red in hočemo, da smejo prodájati prelatje, plemiči (die Herm vom Adel) in njihovi oskrbniki, župniki, vikarji, beneficijatje in tudi podložniki naše kranjske kneževine domače pridelke in domá pitano živino, malo in véliko, žito, mast, sir, maslo in vsa druga živíla in vse blagó, ki so ga pridelali pri svojih samostanih, graščinah, hišah, pristavah in kmetijah; domá pri svojih hišah in stanovanjih. Ravno tako smejo prodajati tudi les iz svojih gozdov ter naj jih ne ovira pri tem točka našega imenovanega policijskega reda. Nihče jih ne more siliti, naj pripeljejo te pridelke na javne velike in tedenske sejme, vendar dodajamo dostavek, da ne smejo prekupljevati niti sami, niti po druzih, ampak naj sezdržujejo tega popolnoma.«

»In ker se je tudi poročalo, da so kranjske kmetije tako majhne, ("dass mehrertheils Huben so eng und schmal"), da se podložniki ne morejo preživíti razven če tovórijo in trgujejo, zato izjavljamo in dovoljujemo najmilostneje, naj prevažajo imenovani podložniki v naši kranjski kneževini prosto ne le žito, ampak tudi platno, biikovo sukno, usnje, med, vosek, olje, predivo, navadno živino, svinje, meso in drugo blagó, kakor je že stara navada, v našo knežjo grofijo

K sklepu je dostavil cesar še določílo, da smejo ne le meščanje, ampak tudi podložniki kmetje in delo tuji trgovci nakupovati povsod po Kranjskem pri prelatih, oskrbnikih, župnikih itd. desetinsko žito in druge domače desetínske pridelke.²⁸³

To koncesijo so dobili plemenitaži, ne da bi dólenje-avstrijska vlada vprašala meščane po njihovem mnenju. Plemenitaži so bržkone podkupili kacega dostojanstvenika na cesarjevem dvoru; ta je stvar hitro rešil in takisto storil mestom veliko krivico.

O živahnosti ljubljanskega trgovstva v tem času poučuje nas red, po katerem se je v Ljubljani pobirala mitnína od blaga pripeljanega todi skozi. ("Ordnung, wie die Mauth alhier bey gemainer Stat Laibach eingenummen und abgefordert solle werden." 1561. leta.)²⁸⁴

Od vsakega tovora "beschlagene Ware" pobiralo se je po 24 šilingov. Da to blagó ni bilo prepovedano blago je umljivo samo ob sebi, sicer bi ne bili mogli napraviti tarifa. "Beschlagene Ware" pa sonazivali: žefran, poper, korenjček (Ingwer), muškatove orehe in muškatov cvet, žebíce (Gewürznelken), cimetovo skorjo, zlato in srebrno sukho, zlate in sreberne čevlje, žamet, žido, šamlot, Harras(?), volneno sukno in "Waidtgarn". Od jednega tovora kramarskega blaga so plačevali trgovci po 4 šilinge; kramarsko blagó pa je bilo: kadílo, mira, špajka, papir, riž, milo, šiške (Gallus), vitrijol, gumi, smokve, rožiči, kimelj, vinske jagode, cibebe, maslo, olje, pomaranče, granatna jabolka, limone in citrone (delal se je torej razloček), krhlji, solítar, žveplo, svinec, kôci, sladkor, rum, cin, kufer, vinski kamen, česen, smodnik, vosek itd.

Sicer smo navedli nekoliko tega blagá že na drugem kraji,²⁸⁵ in sicer iz leta 1039., toda v ónem zapisku pogrešamo mnogo stvarij, ki se tù navajajo; iz tega smemo morebiti sklepati, da je trgovstvo za marsikatero reč do leta 1639. že pojenjalo, sicer ne vemo, zakaj bi jo bili izpustili.

A tudi mnogo domačega blagá se je pretovórili in prevozilo skozi Ljubljano; od tega pa se je pobirala nizka mitnína, od tovóra kruha in od stara (4 mernikov) pšeníce, od tovóra soli, od kmetskega sukna in druzega neimenovanega blagá, le po 1 šiling, ravno toliko od tovora dolenjskega vina, od soda 2, od povesma ustrojenih (gewarchter) ovčjih in telečjih kóž, tudi po 2, od volovske kože po 1 šiling, od govéd, prašiča in vatla platna ravno toliko, od centa žime po štiri, po 0,5 šilinga se je plačalo od kopúna, koze in ovce.²⁸⁶

3. Trgovstvo v 17. stoletji.

Reformacija je malo ne pogôltnila vso pozornost ljubljanskih trgovcev ter jim dala opravka zgolj na vérskem pólji. Da bi bili dajali dežélni knezi v ti dobi Ljubljančanom kake svoboščine, o tem se ne nahaja nikacih sledov. Saj pa tudi skoraj misliti ni, da bi se bili predrznih meščanje, zatopljeni v vročo vérsko borbo s knezom, poprositi ga kake milosti. Komaj pa se je ljubljanski magistrat pokatoličanil, stopilo je meščanstvo zopet proti njemu tako škodljivemu kmetskemu trgovstvu na noge.

Združena so potožila mesta in ž njimi trgi vse kranjske dežele, da se je nekaj časa sem zavleklo vse meščansko trgovstvo na kmete, in da trgujejo kmetje brez ozira na "Landhandfeste", na Maksimilijanov policijski red in brez ozira na obile o ti stvari razglašene patente. »0d todi«, dejali so meščanji, »ta grozna propast mest, ker se nahajata v nekaterih komaj po dva ali trije meščanje, ki morejo zmagovati dolžne davke. Bati se je pa, da se stvar še shujša.«

Ker so se dosjej še vedno prepirali s kakšnim blagom sme trgovati meščan in s kakšnim kmet, oziroma plemiči, katerim je že popravljeni policijski red iz leta 1553. dovoljeval trgovstvo z domačimi pridelki, določil je deželni knez v generaliju od 23. dné decembra leta 1601. kolikor môči natanko razloček med blagom, s katerim bodo smeli odslej trgovati kmetje in s katerim meščanje.

Meščanje so imeli pravico trgovati z naslednjim blagom:

Z vinom, z železom, s sedli, "Zwinzach", z žeblji, s podkóvami, s suknom, s platnom, "Waidtgarn", s kožúhovino, (rauhes Getill), s kramarskim blagom, z dišavami in s špecerijskim blagom, z ustrójenimi kožami in z usnjem, "Samisch",

s klobuki in s čepicami (gemachte Barette), z malimi in vélicimi nóžmi, s svilnatim blagom, z oljem in z medom, s kufrom in z medenino, s činom, s pavolo in z vsem od nje narejenim blagom, s smodníkom, s svincem, s puškami, s srebernino, z drazimi kamenci, s smokvami, vinskimi jagodami, z rižem, solítarjem, z živim srebrom, s cinobrom, z voskom, z vinskim kamnom, z orožjem (Mannsgewehr und Waffen), z žveplom, z golunom, z rožíči, z mandeljni, z milom, s steklom, z usnjem itd.

Kraji pa, ki nimajo tacih též, kakor mesta, torej vsi kmetje, naj trgujejo samó z žitom in s soljo, ki jo kupujejo za gotov denar ali jo pa zamenjujejo za svoje domače pridelke; dalje smejo trgovati z vsakovrstnim vinom, železom, ki so ga zamenjali za vino, s sirom, z maslom in s prekajeno sviníno ("gemahet Schweinfleisch"), z živino, s kurami, z jajci, z ribami, z raki, s platnom, z búkovim suknom, z medom, z voskom, s salom, s solitarjem, z vsakovrstno obleko narejeno od grobega sukna, s čevlji ("gemachte Stiefel und Schuhe"), z usnjem, s kónji in žrebati, s česnom in čebulo, s cvilhom, z zéljem, s surovim maslom, z mlekom, z lesenino, z drvami in z lesom za zgradbe, z ogljem, z deskami, z obroči, z rešeti, s slabo tkanimi plahtami in koci za konje, s sadjem in z navadno perutníno.

S tem blagom pa so smeli trgovati kmetje le, če so ga sami pridelali in ne od druzih nakupili; prekupljevanje je bilo tudi sedaj strogo prepovedano, kajti prekupljevati je smel jedino trgovec iz mesta. Zagrózil je nadvojvoda, da bodo trgovci pobrali kmetu vse prepovedano blagó, ako ga bodo dobili pri njem. Polovica tega konfiskovanega blaga pripade vladi, druga polovica pa nekoliko tistemu, ki je tacega kmeta ovadil, in gosposki, kjer ga bodo zalotili. A kazen je zagrózil nadvojvoda tudi gospóskam, ki bi postopale v ti stádri proti kmetom premlačno.

Na podlagi tega novega patenta so se lotila mesta z vso resnôbo preprečiti njim tako škodljivo kmetsko trgovstvo. Kakor o vseh druzih prilikah bili so Ljubljančanje tudi sedaj najpogumnejši zaščitniki meščanskih pravic. A tudi ta tako odločni ukaz iz leta 1601. ni imel, kakor noben njegovih prednikov, zaželenega vspeha. Zato so se obrnili Ljubljančanje do vseh mest in trgov po deželi, naj jih krepko podpirajo v boji proti plemstvu; kajti, da se ne prepirajo in ne bore s kmeti, spoznali so meščanje že pred stoletji, že v srednjem veku. Ljubljančanje so razposlali vsem mestom okrožnico ter naznanili ž njo, da so sklenili iz marljivosti ("aus tragendem Eifer")

in vendar z dovoljenjem vicedomovim, ki se popolnoma strinja z magistratovimi skrbmí, občen shod vseh kranjskih mest. Zatorej prosijo sosedna mesta naj pošljejo nekatere iz svoje srede dné 2. septembra 1602. leta v Ljubljano, kjer se bo z vicedomovo pomočjó posvetovalo o pomočkih, kako vdušiti to pogubonosno kmetsko trgostvo, kajti tudi vicedom je pripravljen pomagati mestom, kakor bo védel in znal. (Dné 9. avgusta, leta 1602.)

To okrožnico so vsprejela vsa mesta z velikim veseljem in poslanci so prišli napovedani dan iz Metlike, Rádovljice, Kostanjevice, Kamnika, Krškega in Kranja. Posvetovali so se na rotovži in sestavili pritožbo, ki so jo poslali v Gradec. Plemstvo se je za vse ukaze nadvojvodov tako malo brigalo, da ni le pokupilo vseh domačih pridelkov, ampak dovolilo trgovati tudi tujim trgovcem iz Gorice, Trsta in Reke, dà, celó tujcem iz rimske marke in z Benečanskega, ("ja sogar andern Forestieri aus der römischen Mark und dem venedischen Gebiet"). Stár pšenice je poskočil zaradi tega od 4 gld. 16 kr. na 7 gld. in pol. Ker je kmet žito svoje lehko doma prodajal, bilo je videti le malokoga na kacem mestnem trgu in še tisti, ki je prišel, držal je svoje žito tako visoko, da ga meščan ni mogel kupiti.

V svoji pritožbi, poslani v Gradec, prerokovali so meščanje lakoto, kajti vse žito se izvozi v Reko in na Benečansko, vrhu tega sta tudi Koroška in Štajerska zaprli ceste s Kranskega. Od kod je pričakovati žita, ko so vse graščinske žítnice izpraznene? ²⁸⁷

Kar so mesta zahtevala, to se jim je dalo. Dné 23. decembra 1602. leta dobila so nov patent, v katerem se je zopet blagó imenovalo, s katerim smejo kmetje trgovati in s katerim ne. Ta patent ali generale je le ponovitev onega iz leta 1601.

Seveda je imel tudi ravno tisti vspeh.

Tema dvema patentoma pripomôči do veljave napnó sedaj Ljubljanci vse žile. Leta 1603. pobrali so litijskim trgovcem blagó, ker niso bili meščanje. Celó nekemu kamniškemu meščanu, ki ni mogel svoje meščanske pravice zadostno izkazati, ustavili so v Vipavi blago ter ga niso pustili ž njim prej dalje, dokler ni prišlo od kamniškega mestnega sodnika pismo, potrjujoče, da je res kamniški meščan.

Jednako so storili nekemu trgovcu iz Kamne Gorice, ki je šel s svojo železníno proti Krškemu. Celó véliki fužinarji Buceliniji v Železnikih so morali občutiti, da je obšla Ljubljance res prav trdna volja spraviti patenta od leta 1601. in leta 1602. v veljavo.

Dne 20. svečana leta 1609. se je Ljubljancem dovolilo, da smejo zapoditi vse krošnarje ("Kraxenträger") iz Ljubljane ter jih morajo trpeti v mestu le o sejmskih dnéh. Dné 23. aprila je nadvojvoda ta ukaz ponovil, da ne bodo smeli odslej niti tržaški, niti drugi v Ljubljani ne stalno stanujoči tuji kramarji, krošnarji in trgovci, ki niso meščanje, kako blagó, naj se že nazivlje tako ali tako, in sicer niti na drobno niti na debélo ("es sei gleich in minuta oder grossa") prodajati, izvzemši velike in male sejme (Kirchtag pomenja o tem času mali, le tri dni trajajoči semenj), ampak morali bodo v Ljubljano prineseno trgovsko blagó tekom treh dnij ponuditi ljubljanskim meščanom; zatem šele ga bodo smeli prodajati, tudi tujcem in nemeščanom, ako ga pa v osmih dnéh ne bodo spečali, smeh se ne bodo v Ljubljani delj zadrževati, ampak podati se ž njim dalje. Prepovedano je bilo tem tujcem škoditi ljubljansko trgovstvo s tem, da bi sklepali s tujimi vélikotržci pogodbe. (Dné 23. aprila 1609.)

Ne moremo reči, da ne bi bili napeli Ljubljančanje vseh žil za svoje trgovstvo ter se ne prizadevali, da vdušé kmetsko trgovstvo. A tudi prijatelji kmetskega trgovstva niso mirovali. Leta 1604. izprosili so bržkone vélikofužinarji Bucelini v Železnikih od Ferdinanda II. ukaz, da ne smejo delati ovir nobenemu tistih trgovcev, ki so že v prejšnjih časih trgovali z železom, z žeblji in z drugo železnmo, in to vkljub patentu, ki so ga Ljubljačanje dobili dve leti poprej. Leta 1609. je razglasil vicedom, da v policijskem rédu železo ni omenjeno, torej je ž njim trgovati dovoljeno.

Tri leta potem srečamo se z odposlaniki ljubljanskimi zopet v Gradci pri vladi. Moledovali so znova za odpravo kmetskega trgovstva. Ob jednem je poslal ljubljanski magistrat nekemu uradniku v graški vladni pisárni "lep kos platna", da bi se tem gorkeje potegnil za ljubljanske stvari.

Leta 1618. (13. dné januvarja) je došel od Ferdinanda II. nov dekret v Ljubljano, iz katerega posnemamo, da se je predrznilo lépo število kranjskih kmetov, zlasti okoli Cerkelj, Ljubljane, Kamnika, Loke in vrhu tega še po druzih krajih po Gorenjskem in Dolenjskem trgovati s prepovédanim bukovim suknom, prinašati ga na male sejme, napravljati nove sejme,

trgovati celó v Linec, s katerim so bili Ljubljančanje že od nekdaj v tesni trgovski zvezi, in tudi sicer škodovati meščansko trgovstvo in meščansk obrt. To je cesar hotel odpraviti in ukazal deželni gosposki s takimi ljudmi postopati, kakor s tihotapci ("Contrabandirer").

Nekaj tednov potem (dné 3. svečana leta 1618.) ponovil je cesar proti kmetskemu trgovstvu naperjen patent od leta 1601. A nekaj osvetljuje prav dobro nazore 17. stoletja, kar se tiče knežje in cesárske oblasti. Proti primerni plači je oddajal namreč dežélni knez oprostilna pisma tudi za nemeščane; ž njimi so mogli trgovati, kakor meščanje sami.

Da pa se bodo plemenitaži za vse te ukaze in prepóvedi kaj zmenili, bilo je tem menj pričakovati, ker je nastal v habsburški rodovini sami poguben razpor ter je slučajno isti čas zaplapolála plamenica tridesetletne vojske.

Da bi jih dežélni knezi podpirali, na to se ljubljanski trgovci pri tacih razmerah niso mogli zanašati. Če pa sicer po deželi ni bilo moči spraviti cesárskih patentov v veljavo, trudili so se meščanje vsaj po mestih in njihovi okolici poskrbeti za to.

V ta namen so se sešli dné 24. marcija 1620. leta zopet zastopniki vseh mest po Kranjskem na rotovži v Ljubljani, zdelali načrt in se zavezali ravnati se strogo po njem. Sklenili so:

1. Vsi, tekom stoletij od nadvojvod in cesárja proti kmetskemu trgovstvu izdani patenti naj se ne razglasijo le z bobnom po vseh ulicah, ampak naj se oznanjajo tudi z vseh prížnic.

2. Predméščanje naj se preselijo v mesto ter naj nosijo z meščani vred mestne teže.

3. V Ljubljani naj imenujejo za navadni čas dva, za sejme pa štiri nadzornike na trgu (Marktaufseher). Njihovo plačilo naj bo teklo iz kaznij.

4. Za "kontraband" naj se zmatra vse tisto blagó, ki so ga pokupili kmetje in nemeščanje in ga prinašajo ali v mesto, ali ga spečavajo v laške dežele, ali pa ga vozijo od tam. Izvzeto jo le vino, žito, sol in drugo v cesárskih patentih že izvzeto blago. Kmetsko trgovstvo je, če kupčujejo tuji trgovci, laški ali drugi, po vaséh in farovžih, okoli cerkvâ o zgodíščih, od kmetov platno, búkovo sukno, méd, češplje, sita, kruh in druge jednake pridelke. Tiste dežélne gospóske

in tisti graščáki, na katerih svetu bodo take ljudi zalotili, naj ne odrekó meščanom svoje pomóči, da bodo take trgovce mogli kaznovati, kakor zaslužijo.

A ravno ta točka je bila, ob kateri so se odsléj rušili vsi napori meščanov. Toliko nespametna gospoda po kmetih niti plemenita, niti duhovska, pač ni mogla biti, da bi podila tujega trgovca od sebe, človeka, ki je jedini za primerno dobro ceno kupoval njeno blagó.

To so meščanje dobro čutili tudi samí, zato so poudarjali, da se bodo vestno ozirali na "Landhandfeste", cesársko pismo, s katerim je podelil cesar ali pa potrdil že stare pravice plemičev in duhovščine. Med drugimi važnimi točkami te „Landhandfeste" se je nahajala tudi določba, ki je dovoljevala gospodi in njihovim podložnikom izvažati na Laško vse, kar so pridelali doma na svojih graščinah in pristavah, bodisi potem, kar že koli hoče žito, vino, platno itd. Le prekupljevanje, to je nakup raznega blagá, s katerim bi potem kdo trgoval iz dobičkarije, to pa je bilo strogo prepovedano. Prékupcem so razglasila mesta tudi tiste trgovce, ki so živeli v predmestjih, ne bili meščanje, z meščani vred ne nosili mestnih tež, vendar pa kupovali in prodajali najrazličnejše blagó. Zbrana mesta so zažugala, da bodo tudi tem ljudem pobrala njihovo nakupljeno blagó, če bi prišli ž njim na trg.

Kar se tiče Bucelinov iz Jesenic in fužin v Železnikih, Kropi, Tržiču in druzih krajih, kjer so doslej trgovali z železom, z jeklom in z žeblji, sklenili so "zaradi nekaterih uzrokov" še malo počakati ter jim dovoljiti, da bodo prosto prepeljavali svoje blagó skozi Ljubljano in druga mesta, vendar pa se naj jim namigne, da jim bodo meščanje, naslanjajoči se na obilico cesarskih patentov proti kmetskemu trgovstvu morebiti to kmalu ustavili in jih prisili do tega, da bodo morali ali ponuditi svoje zdelke najprej meščanom, ali pa plačati neprimerno visok "transito", pristojbino, da bo smelo njihovo blagó dalje. Če bi se pa tega branili, naj bodo naznanili to nadzorniki trgov magistratu ter počakali, kaj bode ukrênil.

Z žitom naj se ravna odslej po starem običaji, to se pravi: dokler bo visela tržna zastávica na rotovži, ne sme kupiti noben kmet, noben tujec, niti zrna žita; ko pa jo bodo doli vzeli in spravili, naj kupi največ dva stara (8 mernikov); le ko bi ga potreboval za sétev, kupiti ga sme več, a poprej se mora izkazati, da ga potrebuje res zato in da

ne bo dalje ž njim trgoval. Če bi kmetje žita, ki so ga prinesli na trg, ne mogli prodati, spraviti naj ga bodo dali v mestno skladišče, a žitomerci (Getreidemesser) naj se pri tem pazijo, da kmetov z mero ne bodo goljufali. Da bo videl tudi kmet dober izgled, zato ne bo smel odslej noben meščan uhajati iz mesta na kmete kupovat žito ali platno, ali sicer kako drugo trgovsko blagó. Jedino dovoljeno naj bo, kmetom posojati denar, če bi ga zahtevali, vendar pa morajo kmetje potem blagó, za katero so se pobotali pripeljati sami v mesto, da ne bi zgubilo mesto svojih pristojbin (Gefälle). Meščani, ki se bodo proti jedni ali drugi teh toček pregrešili, kaznoval bo magistrat, kolikor največ mogoče strogo.

Nihče ne more zanikavati, da so se meščanje znali potegniti za svoje blagostanje.

A ko so se dné 6. avgusta istega leta sešli zopet zastopniki šestih mest, da se posvetujejo, kako se izpolnujejo trgovski sklepi, prišle so čudne stvari na dan. Zvedeli so, da se jih meščanje samí ne drže ter da postopajo, kakor se njim ljubi, Kranjci in Kamničanje so hodili še odslej dalje na kmete blagó kupovat, kakor so bili vajeni poprej. Zato, kar so z druzimi mesti vred dné 24. marcija sklenili, brigal se ni skoraj nihče, ako je to svetoval njegov dobiček. Ljubljanski župan je bil prisiljen izraziti se: »Če mi samí ne bomo med seboj jedini, če se bomo sami med seboj pričkali in se upirali svojim sklepom, pojde vsa stvar rakovo pot.«

Potrdili so znova prejšnje sklepe in zabičili vsem meščanom, naj jih izpolnujejo z največjo natančnostjo in strogostjo. Tistim, ki bodo tem sklepom nasproti ravnali, zažugali so, da jih bodo pehnili iz meščanske zveze. Posebno živo so naprtili to Tržičanom in Litijcem, ki so v tem pač dokazali, da ima njihov trg tudi meščanske pravice.

Taki shodi, v katerih so se cule vedno iste pritožbe meščanov, ponovljali so se zopet leta 1622. in 1628. Zopet so sestavili meščanje pritožbo do cesárja; ta jim je rad ustregel ter izdal zopet nove patente proti kmetskemu trgovstvu. Vtisa pa ni napravil seveda nobeden. Mesta niso imela moči, privesti cesarsko besedo do veljave, cesar sam pa je imel preveč posla, da bi mogel posoditi meščanom svojo moč.

Toda koristen in važen pa je bil za Ljubljano privilegij iz leta 1628. dné 12. marcija. V Ljubljani se je doslej sejmovalo po petkrat v letu, a razven jednega štirinajstdnevnega

sejma o sv. Elizabeti trajali so sejmi le po tri dní. Cesar Ferdinand II. je naklonil Ljubljančanom milost, da smeta dva teh sejmov in sicer tisti, ki so ga obhajali dotlej v nedeljo "Quasimodogeniti" in ki ga je cesar dal prestaviti na prvi majnik, in pa sejm sv. Elizabete, trajati vsak po štirinajst dnij. Kar se tiče ónih treh sejmov, namreč sejma o sv. Pavlu, sejma o sv. Petru in Pavlu in sejma o Križih, ostane pa pri starem.

V homatijah tridesetletne vojske so umolknile tožbe meščanov, utihnile sicer ne v domovini, a med ropotom bôjnega orožja jih cesarska vlada ni mogla slišati. Opraviti je imela z drugimi važnejšimi rečmi preveč. Skoraj do konca tridesetletne vojske ne čujemo niti o jedni pritožbi. A ko se je nagibala ta nesrečna vojska svojemu koncu, ko je jel po malem pojemati bojni hrum, sešli so se leta 1646. zastopniki mest zopet v Ljubljani na rotovži. Čuditi se jim moramo, da jim vkljub tolikim prevaram, vkljub temu, da so videli, da se nihče ne briga za njihove ukrepe, vendar srce ni upálo. Upali so še vedno, pričakovali še vedno, da se bodo stvari presukale na bolje. Najpametnejši med vsemi so bili pač Novomeščanje, kajti oní so bili jedini prepričani, da so vsi njihovi napori ničevni. Po Ljubljančanih k shodu v Ljubljano povabljeni, odgovorili so jim, da so tako ubožali in so tako na slabem, da se ne morejo shoda udeležiti. Vendar so v Ljubljani zborovali tudi brez njih, kar sklepam po tem, da so meščanski poslanci prinesli iz Gradca nov patent proti kmetskemu trgovstvu.

Da ne bi svojih čestitih bralcev z razmotrivanjem jedne in iste stvarí utrudili, zato hočemo le na kratko omenjati, da je izšlo tekom 17. in v prvih letih 18. stoletja še mnogo tacih patentov, n. pr. leta 1650., 1660., 1661., 1691., 1692., 1697., 1703., 1715., 1717., 1718., 1721., 1725. itd. Vspeha ni imel niti jeden in meščanje bi bili lehko spoznali, da mečejo le denar v vodo, kajti vsak patent je stal mnogo denarja, moledovanja in klečeplazenja okoli uradnikov v Gradci.

Škoda, da se je izgubil izkazek, s katerimi stvarmí se jo pečalo leta 1698. kranjsko trgovstvo, odkod prihaja blagó, ali se zdelava domá in če to ne, kam hodijo trgovci največ pónje, katero blagó privažajo v deželo, katero iz dežele, po katerem se največkrat povprašuje in katerega najbolj manjka. Takšen izkazek je ukazal cesar Ljubljancem sestaviti in svetovati, po kateri poti bi se dalo blagó, katerega ima dežela

v obílici, hitreje spečavati, kakor doslej, narobe pa tudi, kako bi bilo môči blagó, po katerem so najbolj vpraševali, v večji množici privažati v deželo. Cesar bi bil rad védel, zakaj nima Kranjska továren za zlate in sreberne zdelke, za svilene in pavdinate trakóve, čípke, nogovice, obrobke in druge jednake zdelke. Kake privilegije bi moral dati trgovskemu stánu, da bi se zaradi njih popéla ta stroka, obrta. Odgovor tem cesarskim vprašanjem bi bila jasna podoba trgovstva in industrije konec 17. stoletja, toda ni ga najti, bodisi, da ga Ljubljanci niso zdelali, bodisi, da se je izgubil.²⁸⁸

4. Trgovstvo v 18. stoletji.

Z 18. stoletjem prestopimo v novo dôbo meščanskega trgovstva. Ko so vzeli leta 1726. Ljubljančanje laškim podložnikom 27 tovorov platna, namenjenega na Laško in vrednega 4000 goldinarjev, nakopali so si le sitnosti na glavo ter ga morali dati nazaj. Ko bi bili mogli, spečali bi ga bili v Ljubljano, a ker se to nikakor ni dalo hraniti so ga morali dati v Loki. Bog védi po kacih homatijah pa so dobili briženski (loški) kajžarji od dežélnih odbornikov (Verordnete) pisanje, po katerem jim je moral dati loški oskrbnik pri njem shranjeno platno nazaj. Zgodilo se je to proti dogovoru z mesti, da mora ostati namreč platno shranjeno, dokler ne bo o ti stvári odločil cesar sam. Meščanje so pričakovali, da bode njihova prošnja ugodno rešena, kajti obljubili so polovico platna cesárski blagajnici.

Kmalu zatem so vzeli meščanje Ločanom zopet 54 tovorov platna. Tudi to pot niso opravili ničesa; vrhu tega so pa žéli za svoje postopanje celo sramoto, kajti loški podložniki so pridrli od vseh krajev skupaj, vzeli meščanom in biríčem platno ter ga privoli domóv "mit höchster Glori und Triumph".

A to jih še ni oplašilo. Bili so sila vstrajni; kmalu potem so vzeli ravno tistim kmetskim trgovcem jeden tovor usnja, 50 parov konjskih uzd, samokresov, 15 dolgih pušek in jeden tovor srpóv in kosâ; a loški oskrbnik je udaril s svojimi ljudmí za meščanskimi biríči, odvzel jim konfiskovano blagó ter ga vrnil "tihotapcem" (kmetsko trgovce so namreč meščanje nazivali vedno le "tihotapce"). Vrhu tega pa je še ukazal ljubljanskim nadzornikom, naj se za Boga več ne prikažejo na loških tleh.

Kaj je pomagal Ljubljančanom patent iz leta 1725., ki je prepovedal kmetskim trgovcem prodajati in kupovati celó mnogo tacega blagá, ki jim je bilo prej dovoljeno. Ljubljančanje so se tega patenta zastonj veselili. Prtvarani so pi-sali cesarju, kako škodljivo je kmetsko trgovstvo ne le mestom, ampak tudi kmetom samim, kajti

1. bodo šla kmalu vsa mesta pod zlò;

2. kmetje popuščajo svoja zemljišča; zaradi tega trpé škodo plemenitaži in stanovi, in dosledno tudi vsa občna blaginja, ker neobdelano polje sedaj ne prinaša ničesa;

3. prej so vedno prihajali tujci v Ljubljano, kupovali so v mestu platno ter prinašali gotov denar v deželo; dobiček so imeli od tega meščanje in kmetje. Sedaj pa, ko hodi kmet, ki ne razume ničesa, sam po trgovstvu, ostaja ves dobiček v veliko škodo občnega blagostanja na poti, kajti benečanski podložniki in trgovci dogovarjajo se zaradi cene, dado neizvežbanega kmeta čakati, dokler se ne podaja v krčme. Tedaj hodijo benečanski trgovci za njim in kupijo blagó od njega. Da ne bi ga mu bilo treba peljati nazaj, prodaja ga kmet za jako nizko ceno, kar škoduje plemičem in meščanom.

Toda plemiči so bili ravno nasprotnih mislij ter se jeli vedno odločneje potezati za kmeta in njegovo trgovstvo. Dejali so, če bi se morali kmetje res ravnati po cesárskih patentih, ne vedeli bi kmalu ob čem naj živé ter bi morali iti iz dežele. Tem potem bi izgubili plemiči svoje podložnike, njihova zemljišča bi ne prinašala ničesa, davke pa bi morali plačevati vkljub temu. Neizogibno bi bilo, da bi šla vsa dežela pod zlò. Kakšna grozna izguba bi bila to za deželo, posname se pač lehko iz tega, da so utržili kmetje tekom jednega leta samo za platno čez pol milijona goldinarjev. Ali naj pripade to tako živahno trgovstvo res jedino mestom ter naj v nepopisno škodo vse dežele popolnoma preneha? To je tako rekoč jedino trgovsko blagó, ki nosi denar v deželo. Če kmet s platnom ne bi smel trgovati, moral bi surov lan in surôve konoplje izvažati, iz dežele na Benečansko, tisoče Ijudij bi izgubilo pri tem svoj kruh in tudi cesarski dohodki bi trpeli v letu najmenj 12.000 goldinarjev škode. Mesto da bi se trgovstvo povzdignilo, zaspalo bi popolnoma.

Meščanje bi bili imeli boljše stanje, da niso tudi na cesárskem dvoru začenjali zaradi dosedanjega trgovstva izpreminjati mislij. Poleg tega, da se je potezal cesar Karol VI. za to, da bi zadobila njegova pragmatična sankcija veljavo

pri vseh evropskih oblastéh, ni je bilo morebiti njemu ljubše misli, kakor oprostiti trgovstvo od tedanjih spón ter mu odpreti prostejše gibanje domá in na tujem. To jo že dokazal leta 1717. razglašeni patent, v katerem veje že svobodnejši trgovski duh.

Pri tacih razmerah si mesta niso mogla obetati najboljšega vspeha.

Z ozirom na patent od leta 1717. jeli so tudi stanóvi čvrsteje postopati. "Kmetsko trgovstvo" je prišlo tudi v dežélnemu zboru v razgovor in stanóvi so sklenili cesárja prositi, naj bi bilo kmetom dovoljeno izvažati in prodajati ne le žito, ampak tudi platno, sviníno in drugo blago na Goriško in Laško, kakor je bilo to navadno že od starodavnih časov. Po zimi, ko ni na polji dela, zamore kmet s svojim blagom (s skorpijonovim oljem in "Fätschen") iti na tuje ter prinesti od tod obilo denarja domov.

"Trgovsko vojsko" bili sta obé stranki, meščanska in plemenitaška, s tako vstrajnostjo, kakor bi o ti stvari ne bili izgovorili še nikdar nobene besede ne. Da se konča, ukazal je cesar, naj pošljeta stranki svoje zastopnike v Gradec, kjer naj se pred komisijo, sestavljeno iz grofa Josipa Lewenberga, grofa Filipa Ivana Galbkouena, Ivana Adama Feliksa pl. Mainersperga in Petra Lukrecija pl. Apostla ll. dné majnika leta 1731., dožêne stvar do zaželenega vspeha. Toda šele 15. dné julija leta 1733. napovedal se je za to stvar dan ob jednem s konferenco o mejnih trdnjavah. Plemenitaži so poslali gori grofa Barbo, meščanje ljubljanskega župana Christiana in mestnega očeta Rejo.

Ta z veliko duhovitostjo na obéh stranéh vršeča se diskurzija zaznamenuje poslednji napòr meščanov, rešiti in braniti že na pol izgubljeno stalíšče.

Meščanje so izjavili svoje pritožbe v sedmih točkah, ki so bile naperjene zlasti proti živahnemu trgovstvu s platnom, sicer pa tudi proti vsemu druzemu, s čimer je trgoval kmet.

a) Odgovor grofa Danijela Barba 24. dné julija na pritožbe meščanov od 15. dné julija.

Grof Barbo je pobijal v dolgem duhovitem, poleg tega pa tudi premetenem in zvitem govoru trdítve in zahteve meščanov ter dokazoval, kako so se obešali meščanje že tristo let nadvojvodom in cesárjem o vsaki priliki na vrat, molédovali cesarsko vlado in nadlegovali dežélno gospósko.

Pred njimi ni imel mirú že Albreht III. ne, potem cesar Friderik in Maksimilijan, ki so vsi pustili, zaslišavši tudi stanóve, stvar pri miru. Cesarja Ferdinanda I. so pač pripravili meščanje do tega, da je v svojem leta 1552. objavljenem policijskem redu prepovédal vse kmetsko trgovstvo na Kranjskem. Toda, ko so ga poúčili stanóvi o nasprotnem, izpremenil je leta 1553. ta svoj ukaz v tako zvanem popravljenem policijskem rédu ter kmetsko trgovstvo zopet dovolil. Komaj pa je prevzel nadvojvoda Karol vladanje avstrijskih dežel, moledovali so ga meščanje znova s prošnjami, naj kmetsko trgovstvo prepové; ker ni bil dobro poučen, izpolnil je mestom njihovo željo. Na to pa so pokazali stanóvi popravljeni policijski red od leta 1553. ter dokazali, da je kmetsko trgovstvo dovoljeno, in leta 1568. je nadvojvoda res pritrdil njihovi zahtevi. Pri tem je ostalo do leta 1604. Ko je vladal nadvojvoda Ferdinand, ponovili so meščanje prošnje svoje, a vicedom Cobenzl jim je njihovo prošnjo odbil in 30. dné novembra leta 1604. jih je nadvojvoda sam, ker se niso marali držati prvega (vicedomovega) ukrepa, prav resno posvaril. Leta 1612. prosili so trgovci sami stanove, naj odpravijo kmetsko trgovstvo, toda odbili so jim njihovo prošnjo, češ, da bi bilo to proti dežélskim svoboščinam. Zaradi tega so se obračali trgovci večkrat zapóred do knezovega dvora, toda leta 1616. zavrnila jih je vlada za delj časa. Do leta 1661. imela je dežélna gospóska pred njimi mir, a komaj zagledajo meščanje cesarja Leopolda I. na prestolu, vložé zopet svoje prošnje, ali zopet jih je vicedom zavrnil.

Do leta 1721. udali so se v neizogibno usodo; kadar brž pa začujejo, da se je to leto na Štajerskem prepovédalo kmetsko trgovstvo, prosijo za jednako prepóved tudi za Kranjsko. Njihovi prošnji se je sicer ustreglo, vendar patentu se je pridál dostavek: »kolikor to ne nasprotuje dežélskim svoboščinam.«

Iz vsega tega je sklepal grof Barbo, da so smeli ostali trije stanóvi po deželi od starodavnih časov prosto trgovati, da je bilo to trgovstvo od leta 1513. dalje celó "lex scripta", in da upa, da bo ostalo še dalje tako, ker stanóvi te svoje pravice niso izgubili še nikdar.

V svoji pritožbi, ki so jo vložili proti dežélni gospóski, trdili so meščanje, da je prvi smoter vsake dobre in prav urejene države: občni blagor. Grof Barbo je odgovoril meščanom, da so mu te besede vzeli prav iz srca, a ta lepi izrek veljaj res za vso deželo, ne pa za posamezne privatne osebe. Treba je pomisliti, da prinaša trgovstvo s platnom

vsako leto najmenj po 500.000 goldinarjev v deželo; ta denar se razdelí na več tisoč ljudij; z zasebnim trgovstvom, kakeršnega si želé meščanje, obogati pa le nekoliko ljudij. Ko se je razglasil leta 1717. takozvani "komercij", stórili so kmetje za razvitek trgovstva primeroma jako veliko; popravljali so, krvav pót potèč ("mit blutigem Schweisse"), ceste po vsi deželi in celó po tacih krajih, kjer bi jih morala popravljati mesta. Meščanski trgovci pa niso storili ničesa, držali so roke navskriž. Če bi kmetu prepovédali trgovstvo, ubožal bi popolnoma in dežela bi opustela ter bila ledína. Trgovstva s platnom trgovci ne morejo prevzeti v svoje roke; priznali so to sami in sicer vodji komercija, grofu Wagenspergu. Če bi se ravnalo po njihovih željah, pojenjalo bi to trgovstvo popolnoma, ne prihajalo bi nič denarja v deželo, kmet bi moral trpeti revo, erár pa vsako leto nekaj tisočakov škode.

V tretji točki svojih pritožeb so javkali meščanje, da se mesta ne morejo več povzdigniti, ravno zaradi kmetskega trgovstva ne.

Grof Barbo je prijel mesta takoj za besedo, rekši jim, da so v prejšnjih časih torej vendar cvela, in sicer razven kmetskega trgovstva, ki so se ga mesta tolikokrat lotila, da bi ga odpravila, ali vselej zastonj. Ker so cvela poleg njega, torej jim kmetsko trgovstvo ni škodilo in jim ne škoduje tudi sedaj ne, kar dokazuje mesto Ljubljana, ki ni bila še nikoli tako cvetoča, kakor ravno takrat (leta 1733.) Da si nekateri trgovci res ne morejo opomoči, pripisovati je pač temu, da delajo in trgujejo s tujim denarjem. Sicer pa si tudi rokodelci ne morejo pomagati kvišku; a gospod ljubljanski župan vendar ne bode trdil, da je temu uzrok kmetsko trgovstvo, ki nima z rokodelci do malega ničesa opraviti. Uzrok temu je nekaj druzega, slabo urejena policija (ta izraz je imel takrat drug pomen, kakor dandanes, razumeti je pod njim na tem kraji le nadzorovanje vsega rokodelstva), monopoli in večni prepir med posameznimi rokodelci, previsoki davki in previsoke mestne teže in mnogo druzih, družbi in občnemu blagostanju škodljivih slučajev.

Peta točka je bila napérjena proti tujim trgovcem, katerim so plemenitaži dovoljevali, da so prihajali v deželo ter nakupovali raznovrstno blagó, zlasti lan in ga vozili iz dežele. Po grofa Barba nazoru pa so bili tudi ti ljudje deželi bolj v korist, nego v škodo, kajti kmet popréde vendar le samó toliko prediva, kolikor ga more in mu pripušča čas.

Pritožbo pa, da kmetje ne obdeljujejo svojega polja in zavoljo tega tudi ne morejo zmagovati davkov, odbil je grof Barbo kratko, rekoč, da ni res.

Ravno tako je storil pri šesti točki, češ, da tuji trgovci in kmetje ne plačujejo tako vestno cestnín in mitnín, kakor meščanje. Grof je dejal, da kmetov denar plača ravno toliko, kakor meščanski, in tisti ljudje, ki so plačevani za ta svoj pôsel, vedó ga od kmeta ravno tako dobiti, kakor od meščana.

Pritožbe svoje so končali meščanje s sedmo točko in z vsklikom, da je kmetsko trgovstvo prava kuga vsake dobro urejene države. Grof Barbo je zavrnil mesta z izjavo, da bi se kmetsko trgovstvo meščanom nikakor ne zdela tako velika kuga, ko bi ga mogli oni dobiti v svojo pest in ga izpremeniti v samotrštvo (Monopol). Brez kmetskega trgovstva bi se država nikakor ne mogla vzdrževati in bi se morala udušiti v meščanskem samotrštvu, a to samotrštvo so prepovedali Habsburžanje že leta 1544. in leta 1577. dobro vedóč, da to je prava kuga.

Svoj zanimivi in dolgi govor, ki ga moremo podati svojim čitateljem le močno okrajšanega, končal je grof Barbo rekoč:

"Menim, da sem dokazal, da bi morala država v samotrštvu poginiti in da mestom ni do tega, zadosti preskrbovati občinstvo z blagom, ampak zgolj do tega, da bi dobili vse trgovstvo v svoje kremplje ("unter ihre Klauen") ter mogli prodajati in ceniti stvarí, kakor volkovi, in kako bi pehnili ubozega kmeta v največjo revo, et ea est pestis status politici = in to je kuga občnega blagostanja. Da je temu res tako, dokazali so s tem, ker so prosili deželni odbor, naj se vse stvari nosijo le njim na prodaj."

Zavoljo tega prosi grof Barbo v sklepu govora svojega, naj cesárska komisija kranjska mesta z njihovo prošnjo odbije.

b) Ljubljanski župan proti grofu Barbu 24. dné julija.

A ravno tako gorko, kakor grof Barbo za plemenitaže, potegnil se jo ljubljanski župan za meščane in se pokazal grofu Barbu jednako bistroumnega zaščitnika meščanskih zahtev. Svoj govor je pričel z vzdihom, za katerega mi v denašnjem času nimamo več razuma. Dejal je, da kmet ni več zadovoljen s poklicem, ki ga mu je dal Bog in katerega

so oblagodárili cesárji z raznimi svoboščinami; on popušča svoje polje ter se je ves udal prodajanju po hišah ("herumhausieren"); kmet prodaja in kupuje brez razločka vse, železo, jeklo, žeblje, svinec, olje, platno, sukno, volno, volovske kože, orožje, špecerijsko blagó, mandeljne, riž itd. in vsako-vrstno svileno in drugo blagó. To učí vsakdanja izkušnja. Leta 1725. so našli pri kmetih 27 tovorov platna, 50 parov konjskih uzd, 50 parov samokresov za zapás, 15 pušek, tovor grope (Pfundleder), tovor kosâ, tovor srpóv in takoj zatem zopet 54 tovorov najrazličnejšega in kmetom prepovédanega blaga. Loški oskrbnik pa je dal biríčem, ki so jih poslali trgovci nalašč za kmeti, to blago vzeti s silo in je zagotovil s tem loškim kmetom trgovstvo z orožjem v tuje dežele popolnoma. Ravno tako je spodil zasramujé tudi fužinski oskrbnik v Beli Peči (Verwalter von Weissenfels) mestne biríče, ki so ga prosili, naj jim pomaga uloviti tihotapce.

V svojih vaseh imajo kmetje redne tržne dní, kakor bi bili meščanje, in prihaja jih na te sejme toliko, da se biríči ne upajo pokazati med njimi. V Sódražici na priliko pridere vsak teden na sejm sila velika množica kmetov in tujih trgovcev. Gospôda vidi sicer vse to, a ne gane niti prsta, vkljub temu, da je dolžna vsled patenta iz leta 1725. tako trgovanje zaprečiti. Dà, celó sama je vmes ter sili svoje podložnike, žugaje jim z čstro kaznijo, prodajati domače pridelke le nji sámi po jako nizki ceni, ko je vendar vse trgovstvo dovoljeno jedino meščanom, ki so ozidje domovine, branijo o vojskinih časih vso deželo (Land und Leute), plačujejo velike davke ter jim je živeti zaradi poklica svojega zgolj o trgovstvu in rediti sebe in rodovine svoje, toda ves dobiček odtegujejo jim ti kmetski trgovci in celo tuji Karnelci, ki ne stanujejo stalno v deželi in ne nosijo ž njo nobenih tež. Koliko izgubo trpi meščanstvo že pri samem trgovstvu s platnom, posname se lehko iz ogromne vsote 500.000 gld., če je sicer resnična, in resnična mora biti, ker jo je grof Barbo sam izgovoril. Združenje kmetov in tujih trgovcev pač ni druzega, kakor prava "lévja zádruga" (societas leonina).

Da mora privesti takšno kmetsko trgovstvo s seboj neizogibno pogubo mest in trgov in največjo škodo cesárskemu eraru, spoznal je že cesar Friderik ter ga iz svojega nagiba leta 1491. prepovédal, gospodi pa ukazal o vsaki priliki priskočiti meščanom na pomoč, ko bodo nameravali odvzemati kmetom táko blagó.

Kakor grof Barbo za kmete, oziroma plemiče, ravno tako je sklepal župan iz vseh patentov za meščane, da je trgovstvo le njim dovoljeno. Dejal je, da so Habsburžanje meščanom vedno branili njihove trgovske pravice, da pa se je gospôda vedno trudila, za hrbtom in po krivi poti doséči, kar se ni dalo po pravici in naravnost (aperto Marte). Od tega neče odjenjati tudi sedaj ne in vidi se, kakor bi na Kranjskem kmetov ne bilo treba. Komur se ljubi, ta popustí zemljišče svoje ali ga zastavi, da s tem denarjem potem trguje, potuje z dežélnimi pridelki na tuje in ker jih ne more in ne umé prodati takoj, zapravlja denar, zadolžuje se in je naposled prisiljen prodati svoje blagó po vsaki ceni. Največ se jih vrne domov brez blaga in s prazno mošnó, da ne more potem obdelovati svojega poljá, in opravljati gospodárstva, ali kar je še slabše, da prinaša v deželo slabo in prepovedano blagó, n. pr. svileno in drugo robo, ki jo prodaja potem na dróbno, in to zato, da se mu ne more njegova sleparija takoj dokazati. Dobiček od tega ima samč tujec; nevešči kmetje prodajajo na upanje, ali pa posojujejo celó tujcem gotov denar in tem potem so se zadolžili za več, kakor 120.000 cekinov v zlatu, ki jih ne bodo izterjali iz tujcev nikdar.

Češ, da trguje po kmetski, slepári Karnelec križem po deželi, prinaša prepovedano blago v deželo, v tem ko krošnjarijo domá njegova žena in njegovi otroci s kranjskim blagom.

Na Gorenjskem je vas Stražišče, kjer stanujejo samí platnaárji ter se pečajo s tem trgovstvom, ne da bi jih zadelo najmanjše tako brême, kakeršno teží meščane. Po trgovstvu s platnom se je vas razširila toliko, da je v pol ure ne prejezdite. A pri tem zanemarjajo kmetje zemljišča, ne ker so kmetije premajhne, ampak zato, ker je kmet len in rajši slabo je, da mu le ni treba delati in da more krošnjáriti po svetu okoli; torej pa je tudi v graščini Šrajbarskega Turna (Thurn am Hardt), kjer je ravnina in pólje in so gozdi in vinogradi tako lepi, nad sedemdeset kmetij popolnoma zapuščenih.

Zato je dejal že Aristotel in so rekali najimenitnejši politiki, da kmeta ne smeš pustiti z njegovega zemljišča. Osnova vsacega državnega življenja zahteva že, da so nekateri kmetovalci, drugi trgovci, drugi zopet, da vladajo; nikdar pa ta ne posézaj v poklic ónega, kajti država brez redú je nemogoča, da bi shajala. Zgodovina vseh krajev in vseh časov dokazuje, zlasti zgodovina Španije, Francoske, Angleške,

Nizozemske, Italije in tudi zgodovina, cesárskih in kraljevih dežel kaže pac dovolj jasno, da kmetu niso dovoljevali prekupljevanja nikjer. Zato so mesta in trgi tù; ti so poklicani jedini zato, ker so privilegovani, da se pečajo s trgovstvom. Vsak naj ostane pri svojem poklicu; iz tega uzroka imajo zadruge svoje privilegije, iz tega uzroka so meščanje osnovali trgovske družbe (Handelscompagnien). Nemogoče bi jim bilo shajati, če bi smel vsak trgovati.

Cesar se je mnogo trudil in se trudi še, da osnuje veliko trgovsko družbo. Ali, kako ji boste prerokovali dobro bodočnost, če imajo vse trgovstvo kmetje v svojih rokah? Kmetje pač ne bodo napravljali tovaren. Niste še slišali, da bi bil storil kak kmet kdaj kàj tacega. Ponehati bi morala pri tem vsaka korespondenca in izginiti bi moral ves kredit.

Da se trgovstvo dobro obnaša, potrebna sta ta dva pogoja neizogibno. Kako li bi mogel kmet vspešno trgovati, ki tičí za 120.000 cekinov v dolgéh! Zavoljo njegove revščine in zavoljo njegovih dolgov od kmeta ne morete pričakovati trgovske družbe. Ali ste že slišali kdaj, da je v državi, kjer so vsi trgovali, le jeden obogatel? Vsi ostanejo revni, kar je povédal že Ciceron v svojih "officiis". V mestu, kjer bi vsi čevljaríli, nahajalo bi se ravno toliko beračev, drug bil bi drugemu v pogubo. Da more meščan rediti sebe, ženo, otroke in družino svojo, da more zmagovati davke, za to ima samó jeden vir: trgovstvo. Vzemite mu to in mora poginiti. Kmet pa more tudi brez trgovstva lehko shajati, kajti ima zemljišče, njive, živíno in druzega dovolj, s čimer preživlja lehko sebe in svojce ter dene vrhu tega še lehko kaj na stran. Če kmetu dovolite trgovstvo, jemljete s tem meščanom vsakdanji kruh. Mesta bi se morala podreti, meščanje pa se pokmétiti ali pa beráčiti.

Kmet je napravil že dosti škode, zlasti, ker trguje s siti in z ježícami, ker je izdal tujcem skrivnost, kako se zdelavajo in kako porabljajo. Tudi erár trpí pri tem škodo, kajti kmet se ogiblje s svojim prepovédanim blagom mitnic čez góre in skrivne preláze, ali pa nosi mimo mítnice svojo težko krošnjo (Kraxen), ki jo mora, ko je odšel mimo mítnice, zaradi njene teže razdeliti v tri ali štiri. V Trstu si dá. n. pr. napisati boleto za Gradec (ker je bržkone veljala menj), a do tja ni prišel še nobeden, ker je mítnica tam najdražja, ampak razprodal svoje blago potoma. Trgovec pa, ki plačuje mitnino pošteno, ne more prinesti več toliko blagá v deželo, kakor nekdaj, ker ga zaradi prevelike konkurence izpečati ne more. Pri tem pa odide dan za dnem

eráru mnogo pristojbin. Koliko škodo je napravilo kmetsko trgovstvo mestom dosléj, posnemlje se lehko iz groznih zaostankov v davkih, ki znašajo že sedaj 70.000 goldinarjev. Če bo sézalo kmetsko trgovstvo še dlje tako okoli sebe ("beim grassierenden Geyhandel") ne bodo mesta mogle ne le svojih dolgov plačati, ampak se bodo pogrezale le še vedno bolj vánje.

Ti in jednaki pomisleki so pač napotili cesárja, da je odgovoril leta 1726. z veliko marljivostjo sestavljeni prošnji dežélnih stanóv, da sicer, nima nikacih uzrokov njihovo prošnjo odbiti, ker ga ni nikakor misel, ukaza svojega, ki ga je dal, na sámo ugovarjanje tega ali onega stanú, preklicati, da pa vendar hoče povprašati mesta, kaj bodo ona navedla proti kmetskemu trgovstvu.

Po teh izjavah se je lotil ljubljanski župan pobijanja grofa Barba trditev ter se spustil v juridična, za nas menj zanimiva, dasitudi jako bistroumna vprašanja Vprašal ga je, zakaj ni zinil niti besedice o privilegijih cesarja Friderika IV. in Maksimilijana I., ki pač nista izdala svojih privilegij morda molédovana in nadlegovana po meščanih, am-pak iz popolnoma svojega nagiba, in v katerih sta se naslanjala na stare navade. Zakaj gospod grof ni tega storil, ampak zaveslal takoj na privilegij iz leta 1552., češ, da so ga meščanje izmolédovali in da se je po poročilu dežélnih stanóv ta privilegij leta 1553. res izpremenil in s stališča stanóv govorjeno olajšal?

Razpravljajo ta dva privilegija in še pax druzih, izjavil je župan trditev, da sta kmetsko trgovstvo in prekupljevanje ("Geyhandel und Fürkauf") jedno in isto in da ju je nemogoče ločiti. Čuli bomo, kako krepko ga je grof Barbo prijel za besedo.

Zatem je odgovarjal očitanju grofa Barba; dejal je, da ni tako dobička željen, da bi v imeni meščanskih trgovcev ne dovolil kmetu prodajati tistega, kar si je pridelal sam, postavlja se po robu le proti prekupljevanju, zamenjavanjii in izvažanju nakupljenega blagá v tuje dežele.

Kje li se nahajajo kmetje, ki jim rastó na pólji puške, samokresi, srpi, svila, ali kdo je tako priden, da bi pridelal po petdeset tovórov platna, usnja, voská itd.? Ko so prosili stanovi leta 1553., naj se jim olajša policijski red, zamolčali so popolnoma privilegij Friderika IV. in Maksimilijana I. trde. da so imeli njihovi podložniki pravico trgovati že od nekdaj. Zaradi tega jim je cesar policijski red res zboljšal, a pri tem

je opomniti, da so stanovi ta zboljšani red spisali samí ter ga cesarju le podpisati dali. Rekli so, da so kmetije na Kranjskem tako majhne, da kmet ž njimi shajati ne more, toda videl teh kmetij ni nihče cesárskih ljudij. Ravno nasprotno! Prav v najrodovitnejšem kraji Kranjske, v Šrajbarskem Turnu, zapuščenih je 70 kmetij popolnoma. To se pripisuje temu, da se kmetska lenoba podpira. Od nekdaj so smeli kmetje le s svojimi pridelki tovóriti, nikakor pa ne trgovati, kakor meščanski trgovci, zlasti ne privažati pridelkov iz tujih dežel. Zdrava pamet že kaže, da se vsak knez trudi, napeljati domače trgovstvo v tuje dežele, ne pa narobe.

Leta 1568. hoteli so zadobiti stanóvi nov privilegij s tem, da so na prav hudoben način meščane počrnili, da so vsi bogokletci, pijanci, igralci itd. A to jim ni dosti pomagalo; nadvojvoda je dejal, da bo zaslišal prej meščane, kaj porekó ti.

Da ne bomo dolgočasili svojih čestitih bralcev s sicer jako zanimivim juridičnim dlakocepljenjem ljubljanskega župana, preskočiti hočemo njegova dokazovanja in izbrati iz njegovega govora le to, kar more po nekoliko osvetliti trgovstvo v prvi polovici 18. stoletja.

Poleg druzega je pobijal župan grof Barbovo trditev, da bi se reklo izročiti meščanom samotrštvo v roke, ako bi ustregli njihovim željam. A kaj je samotrštvo? vprašal je župan. Navajal je razlaganje slovečih državnih mož: samotrštvo je, če kdo v kacem mestu vse blago pokupi, da ga za dobiček dalje proda ter s silo ali z zvijačo prepreči, da kdo kaj tacega blaga pripelje v mesto. Če pa hočete meščansko trgovstvo zvati samotrštvo, kako li boste zvali iztočno-zapadno trgovsko družbo in orijentalsko družbo, osnovano po cesárji samem? Ona sáma sme nekatero trgovsko blago nakupovati in drug nihče.

Grof Barbo je trdil, da je ravno prav, naj tudi kmet trguje, sicer bi prouzročili trgovci s svojim stiskanjem grozno dragíno. To ni res, dejal je župan, toda do tega bo kmalu prišlo, če se stvari ne predrugačijo, kajti če trgovec svojega blagá ne more izpečati, prodajati ga mora, kadar se mu ponudi prilika za prodajo, kolikor môči najdraže, sicer ne more nikakor shajati. Nihče ne more trditi, da ne nosi meščan v vojskinem času najtežjih bremén; on varuje ob jednem sebe in kmeta, zato je dobro, da se nahaja v vsaki deželi veliko in bogatih mest in trgov. Ker pa kmet popolnoma prosto trguje, morajo iti mesta popolnoma po zlù ter ponehati

vsaka obramba. Zato jih dosti namerava trgovstvo popustiti in mnogo jih je to že storilo.

Grof Barbo je takisto trdil, da so se po razglašenji komercija leta 1717. kmetje lanú prav pridno prijeli. Župan mu je na to odgovoril, da nima čisto nič proti temu, meščanje bi bili le še veseli, ako bi še več lanú pridelali, ali odločno so proti temu, da bi ga kmet prodajal na tuje izognivši se mest in trgov.

Kar pa se tiče trgovstva s platnom, ki ga prodájo v Kranjski za 500.000 goldinarjev, res je, da ga trgovski stan ne more vsega pokupiti, a kmet jednako ne. Ravno tako, kakor trguje kmet, tako in še lože trguje lehko tudi meščan, ker je temu bolj véšč. Saj se platno vendar ne prinese vse jeden dan na trg, ampak tekom leta in tačas bi ga tudi trgovci pokupili in zopet poprodáli. To trgovstvo bi hodilo tudi, ko bi kmet ne trgoval, tisti pot, kakor ga hodi sedaj, toda pri tem je pomisliti, da bi ostal kmet na svojem pólji, ki bi deželi prinašalo mnogo dobička, v tem ko sedaj, ker je neobdelano, ne prinaša ničesa.

O cestah je pravil grof Barbo, da jih je vse popravil in naredil kmet na svoje troške in v krvavem potu svojega obraza in to ne le po kmetih, ampak tudi v mestnih okrajih; to pa ni nikakor istinito, dejal je župan, vsaj gledé troškov ne, kajti mesta so dala kmetom vse potrebno orodje, smodník in hrano in še nekaj tisočakov; Ljubljana sáma 2000 gld.; v mestnih okrajih je kmet samó robotal.

Kar pa se tiče mest, češ, da so vedno cvela poleg in vkljub kmetskega trgovstva, zanikal je to župan odločno. Nikdar niso cvela! Primerjajte jih z drugimi mesti, z Avgsburgom, Norimbergom, Solnogradom, Amsterdamom, Hamburgom, Kolónijo itd.; kjer je bilo vedno prepovédano kmetsko trgovstvo.

Neresnično je, nadaljeval je župan, da bi bilo v Ljubljani med rokodelci tolikanj prepira. Da se spopadajo časih med seboj, to je sicer res, a povêj mi kdo za kako še tako dovršeno mesto, kjer shajajo brez prepira? Davki niso nikakor previsoki, ker le malo obrtnikov plačuje po 6 gld., večini se naklada po 2 gld. na leto in še od tega malega davka se marsikomu dosti pregleda, tako, da jih plačuje največ le po jeden goldinar ali pa še tega ne. Meščan bi se moral na vsak način opomoči, ko bi ga ne ovirali pri tem drugi uzroki, najhujši med njimi pa ravno kmetsko trgovstvo. Kajti kmet se ne zadovoli s prodajo svojih domačih

in po vsih deželah nakupljenih zdelkov ne, ampak hodi n. pr. po predivo na Koroško ter ga pokupi za več tisoč goldinarjev. Na vsi Kranjski ne vzrase toliko predíva, kakor ga podelajo samo v Stražišči.

Kmetov denar plača res ravno toliko, kakor meščanov, ko bi ga kmet le tudi tako vestno plačeval, kakor meščan, kadar hodi mimo mítnic: kmet se jih ogiba in jih opehari, kadar le more ter prinaša prepovédano blagó v deželo, sicer bi ga ne mogel nikdar dati tako cenéno.

Dolgi svoj govor je končal župan s prošnjo, naj pustí presvetla cesaróst vse pri starem, prepové najostreje gospodom in plemenitažem in njihovim oskrbnikom, kakor tudi vsem podložnikom kmetsko trgovstvo, krošnarjem pa prodajanje po hišah, ustavi vsem rokodelcem trgovstvo z oljem in z drugim blagom; le-tém je ostajati pri svojem rokodelstvu, Dežélna gosposka in dežélni odborniki naj odpravijo po vaséh vse sejme in shodišča (Jahrmärkte, Kirchtage und Zusammenkünfte) ter ponudijo mestom in trgom vso odkritosrčno pomoč, kakor zahtevajo to večkrat ponavljani cesárski privilegiji. Vse to bi se dalo zvršiti tem potem, da se ukaže vsem mitninskim uradnikom, naj ne spusté nobenega kmetskega trgovca, nobenega prekupljevalca ali krošnárja mimo in ne dadó nobenemu njih bolet.

c) Drugi govor grofa Barba, Dné 30. julija.

»Res z ostudnimi barvami je slikal ljubljanski župan kmetsko trgovstvo«, pričel je grof Barbo svoj govor jeden teden dnij potem, »ter ga deval s prekupljevanjem v jeden koš, ali z drugimi besedami, govoril je zgolj o prekupljevanji, o kmetskem trgovstvu pa niti zinil ni, kajti vsi privilegiji, na katere se je opiral, govoré jedino le o prekupljevanji in niti jeden ne o kmetskem trgovstvu, torej je bilo dovoljeno že od nekdaj. Na trg v Sódražico prinašajo zgolj sol in žito in druzega nič, torej samó tako blago, ki ga bi ljubljanski župan sam ne zabranjeval, ko bi imel tam kàj govoriti.«

Zatem je utemeljeval grof svojo trditev, da niti jeden privilegij ne prepoveduje kmetskega trgovstva.

Osvetljeval je privilegije od vseh stranij, a ker ni povedal v tem delu svojega govora za nas ničesa novega, moramo ga izpustiti ter omenimo le njegovega očitanja, da so si raeščanje večino trgovskih patentov prislepárili z lažjó.

Ta izjava grofa Barba je zaradi tega velevažna, ker nam svedoči, na kak način so si v prejšnjih stoletjih prido- bivala mesta svoboščine svoje. Četudi nečemo trditi, da je vse resnica, kar je govoril grof, nekaj pa je gotovo na njegovih besedah resničnega, pervič zato, ker se jih župan ni upal pobijati, drugič pa tudi zato, ker jih je govoril pred odlično komisijo sestavljeno iz dvornih in cesárskih tajnih svetovalcev. Da so si pa na takšen način, s slepárjenjem in recimo tudi s podkupljevanjem cesárskih višjih uradnikov pridobivali tudi dežélni stanovi svoje svoboščine je stvar, ki je ni treba posebej zatrjevati.

Zatem se je lotil grof Barbo županovih trditev samih, dejal mu je, da cesárju pač ne more biti več za nekatera majhna in večinoma neobzidana mesta, kakor za toliko tisoč kmetov, kajti kmet bi ne mogel zmagovati davkov, če ne bi trgoval, kar dokazuje ravno usoda podložnikov Šrajbarskega Turna.

Zastopnika mest, ljubljanskega župana, pobil je grof Barbo s svojim orožjem. Župan je, namreč poklical celó Aristotela na pomoč ter dejal, da je bil že ta veliki državnik (politicus) toliko razumen, da je spoznal, češ, tista država je najboljša, v kateri je večinoma podložnikov kmetovalcev. Če je tem res tako, odvrnil je grof Barbo, potem jih je treba podpirati z vsemi silami proti peščici dobička lačnih meščanskih trgovcev.

Če je Stražíšče pol milje dolgo, zato naj ne kliče župan Karnelcev pred sodíšče. Tudi tem ljudem bi morali, kolikor môči streči v roko, ker prinašajo denar v deželo. Po vseh drugih krajih in po najbogatejših deželah delajo tako, tudi na Angleškem in Nizozemskem. Koliko je videti Zgornjea-Avstrijcev trgovati s platnom, s cvílhom in s prestvínami sploh; Solnograjci, Tirolci in Bavarci zahajajo s svojim blagom po vsem svetu; povsod strežejo takim ljudem v roko, pri nas na Kranjskem pa naj bi Karnelce kaznovali, ker prinašajo denar v deželo! Ravno nasprotno, želeti bi morali, da jih pride še več k nam, želeti, da bi se lotili obrta; tem potem bi se trgovstvo povzdignilo in podprlo o vojskinem času dežélnega kneza lože in izdatneje z denarjem. To je spoznal sedaj vladajoči cesar ter nagovarjal in vspodbujal k obrtnim podjetjem celó plemenitaže. Industrijelne pa kmete res tudi lehko zove, kajti z zdelovanjem platna, sít, mezlana (Mossellan) in druzega volnenega blagá bavijo se že dolgo, dolgo časa; továren za olje imajo mnogo. Če bi trgovali tudi s

prepovédanim blagom, privažali bi že davno takisto svileno robo v deželo, česar vendar ne storé. Da, celó bolj industrijelni so, kakor meščanje, ki niso osnovali toliko stoletij sem do današnjega dné niti jednega industrijelnega etablisementa. Kmet se drži meríla: "unum facere et alterum non ommittere", (stori to, pri tem pa onega ne opusti). Po zimi se peča z obrtom, po leti pa obdeluje polje svoje in ker s tem ne škoduje nikomur, sme s svojim doma narejenim blagom trgovati, kar pámeti svet. Zaradi kmetov še ni noben meščan iz mesta pobegnil in nobeno mesto se ni opustilo ali razrušilo. Kmetje niso svoji gospodi niti bora dolžni, v tem ko so mesta deželi 180.000 gld. na dolgu in sicer zato, ker slabo gospodarijo, kar dokazujejo Kranjci, Novomeščanje in drugi. Naj kmet ne trží, moral bi si tudi dolgove na glavo nakopati, toda to ne iz nemarnosti, ampak iz reve.

Kar pridobi kmet, ostane v deželi, če pa obogati kakšen meščan, katerih so (NB.) skoraj vsi tujci, roma denar na tuje, njegovim sorodnikom v pest.

Ni torej dvojiti, da mora biti in da je cesarju tudi več do kmetov, kakor do nekaterih majhnih, največ še celó neobzidanih mest.

Na prostih sejméh je dovoljeno vsacemu na svetu trgovati. Znano je, da so sejmi v Reki sv. Vida, v Trstu pa sv. Lovrencija dan; torej se sme tjakaj voziti platno in tudi drugo blagó.

Kam cika veliko napiranje štirih ali petih trgovcev, spoznati je po vsem tem pač lehko.

Kar svet stoji niso trgovci privedli tekom jednega leta toliko žita v deželo, kakor ga privajajo kmetje leto za. letom. Dobro bi bilo, če bi bila mesta bogata, (Bog jim daj to,) a še bolje bi bilo, da je kmet bogat, kajti potem bi ne bilo nikogar v deželi, ki bi cesarju plačeval toliko davka, kakor on. O mirnem in vojskinem časi teží njega največ bremén. Nevarnosti razpostavlja se on prvi, kar je storil že večkrat zlasti leta 1578.,²⁸⁹ v tem ko čepé meščanje varni za svojim ozidjem.

Meščanje popuščajo trgovstvo, kadar so dovolj obogateli. O svojem časi je storil to neki Edinburg (Gabrijel Eder, župan, ki je sezidal na svoje troške stolp Florijanske cerkve,) neki Janežič, neki barvar, neki tkalec in še več druzih. Mnogo jih je celo popustilo trgovstvo s suknom ter se lotilo onega s platnom. Če bi jim bilo kmetsko trgovstvo na poti, bi jim pač ne kazalo lotiti se ravno tacega trgovstva.

Kdo popravlja ceste? Ljubljanski župan je res rekel, da je dal ljubljanski magistrat za napravo cest orodje in smodnik in še 2000 goldinarjev v gotovini, a samó loški podložniki so izdali za popravljanje cest čez 30.000 goldinarjev v gotovem denarji ter vrhu tega še róbotali, česar Ljubljančanje niso storili; ko bi cenili vse delo podložnikov v denarji, izračunih bi vsoto 100.000 gld.

d) Drugi govor ljubljanskega župana. Dné 6. avg. 1733. leta.

Ali, dasi je šel grof Barbo ljubljanskemu županu hudo do živega, le-ta vendar ni izgubil svojega poguma, ampak zastavil je tam, ker je bilo najlože prijeti tudi njega. Po ne- koliko mu je grof sam pomagal iz zadrege.

Konstatiral je najprej, da obsoja po izjavah grofa Barba gospôda sáma prekupljevanje, poteguje pa se za kmetsko trgovstvo. Ravno to pa je hotel, da bi bil grof izrekel in sedaj ga je prijel z izjavo, katero je sicer izrekel že jedenkrat, da je kmetsko trgovstvo in pa prekupljevanje jedno in isto. Vprašal je, kaj je kmetsko trgovstvo, in odgovoril: kmetsko trgovstvo je, ako nakupuje kmet za gotov denar blago bodisi domá, bodisi v tujih deželah ter ga prodaja potem dalje. Prekupljevanje pa ni nič druzega, kakor če nakupuje tisti, ki nima sam dovolj blagá, pri svojih sosedih ali v drugih deželah in ga zopet prodaja. Jedno je pot k drugemu. Nemogoče je kmetu trgovati, če ne nakupuje blaga in to je ravno prekupljevanje. Jedno brez druzega misliti ni. To bi bilo ravno tisto, kakor da bi hotel kdo iti iz mesta, ki ni prišel vanje niti skozi vrata niti kako drugače. Da sta res jedno in isto, dokazujejo vsi privilegiji dežélnih knezov, v katerih se nikjer ne dela razloček, ampak rabi jeden izraz za drugega. To svojo trditev je podkrepil zastopnik meščanskih interesov z vehko obilico privilegijev, katere pa tu izpuščamo ter čujmo rajši njegovo osvetljevanje trgovskih stvarij v prvi polovici 18. stoletja. Seveda govori mož za svojo stvar, zaradi tega nam bode treba biti

paznim, kaj naj mu verjamemo na polna usta in pri katerih stvareh smemo tudi malo z glavo zmajevati.

Vedno bolj okoli sebe sezajočemu kmetskemu trgovstvu je pripisoval, da so v nekaterih mestih n. pr. v Kamniku dobiti že hiše zastonj. Mnogo mest se je sesúlo, mnogo jih je popuščenih; v Kamniku se ne nahaja ni polovica nekdanjih hiš. V Kranji, ki je bilo kdàj stolno mesto Kranjske in ki ima za trgovstvo kàj pripravno léžo, praznih je 200 hiš. Lož (Loosch) in Kostanjevica sta popolnoma razpadla in meščanje ne morejo dobiti branja in pisanja veščega človeka, da bi ga naredili sodnikom. Krško je šlo popolnoma v nič ("Gurkfeld liegt unter dem Ruin"). Višnja Gora, Metlika in Rudolfovo, ki je bilo nekdaj najbolj cvetoče mesto, ubožala so popolnoma. Niso le meščanje pobegnili iz teh mest, ampak mesta so se tudi posula in meščanje morajo sedaj živeti ob poljedelstvu. Njihovo meščansko pravico, za katero so šteli drag denar, uživajo sedaj kmetje.

Kje li je človeku môči trditi, da cesárju ni nič do mest? Kdo li stanuje v mestih, kdo jih sicer zida, če ne meščanje? Kakšen posel imajo ti meščanje, ako ne jedino le trgovstvo? To so cesárji tudi spoznali ter hoteli s prepóvedjo kmetskega trgovstva pomagati meščanskemu življu zopet na noge. Da ne bi bilo cesárju nič do mest, kdo naj mu zida potem mesta?

Če se pečajo kmetje zgolj s trgovstvom, niso več kmetje, ampak trgovci in Aristotel ima vkljub grofu Barbu še vedno prav, kajti sloveči mož ni dejal, da je tista država najboljša, v kateri je največ državljanov kmetov, ampak tista v kateri se jih največ tudi res peča s poljedelstvom.

Naj bi cesárja podpirali sami kmetje ne mogel bi dolgo shajati.

Na Kranjsko prihajajo Tirolci, Bavarci, Solnograjci itd., zgolj krošnjárji, kateri njihovi rojaki k temu vspodbujajo, da jim prinašajo denar v deželo. A ravno zato so naši deželi škodljivi, torej bi jih morali, kolikor največ moči iz nje potiskati. Lahi kupujejo sedaj blagó zunaj dežele in ga prinašajo na Kranjsko; prej pa so prinašali denar v deželo.

Kar pa se tiče industrijelne podjetnosti kmetov, je Barbova izjava pač bosa, kajti to, kar prihaja kmetu iz rok, ni dosti vredno. On zdelava le tako blagó, s čimer se sam oblači. Toda s tem ni zadovoljen, ampak zahaja na tuje, kjer nakupuje za gotov denar tuje blagó in ga prinaša v deželo, da ga tù dalje prodaja. Tovarne si ni omislil nikoli noben kmet, v tem ko se pečajo meščanje z zdelovanjem

klobukov, nogovíc, rokovíc, čépic in druzega trgovskega blagá, in to, kar svet pomni. Gospod Jarnej Zibell ima v Ljubljani tovarno za svilene zdelke, "gros de Tour, Filatorium, inca- natorium, näa"(?), črn in barvan damast, svilene nogovice, ima lepobarvarstvo itd. Vse to je bilo prej v deželi popolnoma neznano. Samó njegova továrna je deželi koristneja, kakor vse, kar zdelavajo vsi kmetje. Sicer pa trgovcem ni nikakor na mislih ustaviti kmetu obrta, ampak samó kmetsko trgovstvo.

Rokodelskim fantom ne prepoveduje nihče hoditi v tuje dežele, ampak samó kmetom, zato ker izdajajo tujcem način, kako se pripravlja in zdelava ta in óna drugod nepoznana stvar, in s tem so storili deželi že neprecenljivo škodo. Rokodelski fantje tega ne morejo, zato jim tudi nihče ne brani, zahajati v tuje dežele.

Da so se kmetje leta 1578. krepko držali, istina je, a to so storili tudi meščanje vselej, kadar je bilo treba, in hvala Bogú, da ni bilo dostikrat treba. Ko je prišel leta 1441. celjski grof pred Ljubljano, odbili so ga Ljubljančanje tako čvrsto, daje moral opustiti oblego. V spomin tega hra- brega čina plačujejo Ljubljančanje še sedaj le po jeden krajcar hišnega davka na leto.²⁹⁰

Konečno je ponovil župan še jedenkrat svojo trditev, da sta si prekupljevanje in kmetsko trgovstvo podobna kakor krajcar krajcarju in da kmet ne more trgovati, ako no prekupljuje, ker nima dovolj blagá.

e) Poslednji govor grofa Barba in zaradi tega prepira izdani patent.

Grof Barbov odgovor je bil kratek: Dejal je: »Sedaj je potegnila meščanska trgovska bratovščina krinko z obraza in šele sedaj izrekla, kar je on slutil že takoj v početku. Sedaj stoprav hočejo trgovci svoje že par stoletij ponavljane zahteve vsiliti s hlinjeno nevédnostjo, kar je sicer vsemu razumnemu svetu znano in nedolžno kmetsko trgovstvo počrniti z nesramnim prekupčevanjem. V ta smoter so se predrznih trgovci na zeló kaznjiv način (freventlich) uporabljati celo cesárske svoboščine. Tudi te megle hočem razgnati, potem pa jasno dokazati, kaj je nameravala trgovska bratovščína s

Vroča bitka med meščani in gospôdo je bila s tem v Gradci končana, a minilo je še nekaj let, predno se je obja- vil patent proti kmetskemu trgovstvu, ki bi bil ugajal obema strankama. Koncept je romal iz rok v roko in popravila je sedaj gospôda kàj, sedaj zopet mesta kàj. Popravki tega koncepta se nahajajo v ljubljanskem mestnem arhivu; naposled pa so dobila mesta vendar leta 1737. dné 24. decembra zaželeni patent.

Po kratkem uvodu je določil cesar naslednje:

Prvič: Da pristoji meščanskemu trgovcu na Kranjskem, naj že stanuje v kraji, ki pripomaga (sc. z utrditvami) k obrambi dežele ali ne, kakor v sosednih dednih deželah vse dovoljeno trgovstvo, to je, nakup in prodaja, trgovstvo na menjo na kmetih, po mestih in trgih, o seménjih in navadnih tržnih dneh ali o zgodiščih, zunaj in znotraj dežele, vendar pa tako, da so jim prepovedani vsi monopoli (samotržje) in vsi propoli (pravica, da sme kupiti kdo pred vsacim drugim).

Drugič: Izgovorjeno je kmetskemu trgovstvu na Kranjskem vse tisto, kar se mu je dalo z različnimi dežélnoknežjimi naredbami, zlasti z óno od 9. dné aprila 1553. leta, 23. dné februvarja 1602. leta, 10. dné septembra 1661. leta in 27. dné junija 1691. leta že v starih časih, tako je dovoljeno prelatom, gospodom, vitezom in oskrbnikom, župnikom, vikarjem in beneficijatom, kakor tudi podložnikom Vojvodine Kranjske po svoji volji prosto prodajati, zamenjevati, ali sicer izpečavati, ne da bil podložnik dolžan, svoje blago ponuditi poprej na prodaj svoji gosposki ali meščanom v deželi vse, kar sami pridelajo, ne pitane male in vélike živine, ne

različne navadne perutníne, nì jajec, ni ríb in rakov, nì žita in klaje, nì sira, masla, slanine in sála, ni platna in búkovega sukna, ni usnja, ni medú in voská, olja, prediva, sená, ni presnega in prekajenega mesa, česna in čebulje, lesá za kurjavo in zgradbe, ni leseníne, ogljija, desák, žaganic, obročev, obódov, loncev, pečnic, konjskih odej, sít, presnega in posušenega sadja in vsega druzega blagá, ki ga sami pridelujejo pri svojih hišah, pristavah, kmetijah in zemljiščih.

Tretjič: Dovoljeno je podložniku v svojem kmetskem trgovstvu v deželi in zunaj dežele privajati v mesta ali na kmete kupljeno ali zamenjano sol in vino, vsakovrstno železo in jeklo, ki ga je zamenjal za vino ali za kaj druzega v mestih in trgih, solitar, puške, smodnik, vsakovrstno (storjeno) obleko od grobega sukna, narejene golenice (škornje) in čevlje in kar zdeluje na gori povédani način s svojo roko.

Četrtič: Naj privaža podložnik tudi vsakovrstno neprepovédano blagó v deželo in naj je izpečava v denar v deželi, na kmetih ali v mestih in trgih, ali naj je zamenjuje, če se mu je dalo to blago namesto plačila za njegove izpeljane reči, ali da ni prišel prazen domov, in če tega blagá za svojo hišo ne potrebuje.

Petič: Prekupljevanje je podložnikom vedno prepovédano, toda v to se ne sme vštevati grajsko pridelano ali desetínsko žito, če rase v tistih krajih in se daje namesto davka; tega lehko nakupujejo ter ga izvažajo dalje na trge v deželi, ali pa na Goriško in na Laško.

Šestič: Tedenski trgi so dovoljeni samó v mestih in trgih, zato so prepovédani vasém in se morajo odpraviti, razven, če ima do njih kaka vas pravico po posebnih deželnoknežjih svoboščinah, da pa se bodo tedenski trgi na kmetih tem hitreje odpravili, izkaže naj vsak kraj zadostno svojo pravico.

Sedmič: Odpraviti se morajo tuji krošnjárji in tisti, ki kramárijo od hiše do hiše, kakor velé že večkrat objavljeni patenti, izvzeti so le tisti, ki imajo deželnoknežje varovalne patente.

To je torej tisto, s katerim smejo vaški podložniki v naši deželi kranjski trgovati; zato naj se ne predrzujejo ško- diti meščanom v kacem drugem, le tem pristujočem trgovstvu, sicer se jim vzemó stvarí, ki se bodo dobile pri njih. Da se bo vedel odslej vsakdo po tem ravnati in se varovati škode, dali smo s tem pričujočim generalom (patentom) vsačemu

v pouk to razglasiti ter smo ukazali ob jednem vsem in vsaki naših gosposk, gospodom dežélnih sodišč in njihovim oskrbnikom, da se strogo ravnajo po tem našem občnem ukazu in naj tisto, ki se bodo proti temu pregrešili in jih bodo zalotili ali zvedeli, kaznujejo s tem, dri jim res vzamejo njih trgovsko blagó. Te kazni pripada polovica nam, jedna četrtina gosposki, ki jih zaloti in stvar opravi, in jedna četrtina tistemu, ki jih naznani.

Če bi se pa gosposke kazale mlačne v dolžnem zvrševanji, ali se celo nič ne brigale za to, pridržujemo si vsekako proti njim istinito kaznvanje. To je naša resnôbna volja in misel.

Dano v Našem stolnem mesti Gradci 14. dné decembra, 1737. leta.²⁹¹

Komisija svetl. ces. in kralj. Veličanstva:

Ivan Krištof pl. grof Wildeiistein - cesárski namestnik.

Josip Karol pl. Hohenrein - kancolarjev nnmestnik.

Ivan Jurij pl. Stubenberg.

Josip Antoni pl. Luidl.

f) Poslednji napóri za rešitev nekdanjega trgovstva.

S tem patentom bi bila mesta lehko zadovoljna in bila so tudi, a ne dolgo; kmalu začujemo njihove tožbe znova in sicer sedaj tako mile tožbe, kakor doslej še nikdar. Seveda "kmetsko trgovstvo" je predmet, okoli katerega se suče vsa jeremijada. Ker smo pa o tem že tolikokrat govorili, zato posnemamo iz lepe kopíce tožbâ in moledovanj le óne malenkosti, ki dopolnujejo sliko kranjskega trgovstva v osemnajstem stoletji.

Mesta so se pritožila pri cesárji, da ne morejo nastavljati svojih biričev po vseh cestah in po vseh stezah na prežo; gosposke po kmetih pa ne store same od sebe nicesa, čisto ničesa, gledajo kmetskim trgovcem po deželi in po vaseh skozi prste, da, strežejo jim celo v roko, samo da se cesárski patent ne zvršuje. Trgovci v Ljubljani in drugih

kranjskih podružnih mestih (Filialstädten)²⁹² vzdihujejo v poslednjih pojemljejih; mnogi so prišli na bóben. Kranjci so jo pretegnili vsi na kmete, kajti v Stražišči in Bitnjah je kajža več vredna, kakor najlepša hiša v mestu. Kmetje plačujejo le kajžarski davek, in se pečajo vendar z meščanskim obrtom, meščane pa tiščé razni kvartirski treski in obilo druzih též.

Zato se prestvarjajo vasí v mesta in mesta v vasí, kar dokazuje najjasneje Stražišče, ki ga v pol ure ne prejezdiš. Kranj mora deželni gosposki (Landschaft) po 400 gld. davka na leto več plačevati, kakor ga more istinito izterjati od svojih meščanov. Vsi so jo pretegnili rajši v Stražišče, ker se zlasti dobro obnaša meščanski obrt s siti. V Kranji, nekdaj najimenitnejšem mestu, praznih je sedaj do 100 hiš, ker so ostale prejšnje teže, dasitudi so pojenjali vsi nekdanji dohodki. Mesto je do ušés zadolženo; prej pa je bilo bogato ter pošiljalo cesárju velike vsote.

Na kmetih je mnogo kajžarjev, ki so posamezni boga- tejši od dvajsetih imovitih meščanov skupaj.

Kako pa je v Loži, v Rudolfovem, v Kamniku, v Radovljici in vseh druzih deželnoknežjih podružnih mestih po Kranjskem? Ni dosti, da se brez strahú in očitno po kmetsko trguje, ne, prišlo je celo tako daleč, da je napravila skoraj vsaka kmetska gosposka v ti ali óni vási tedenske sejme. Sódražica n. pr. ima sedaj več kakor 200 hiš,²⁹³ v tem ko je v Rudolfovem in v Loži več nego 200 hiš praznih in popuščenih. Tu se prodaja mnogo tobaka, solí, grope in vsakovrstnega blagá; pravo zbirališče tihotapcev je.

Rudolfovemu pod nósom trgujejo kàj živahno na zemljišči gosposke z Ruprečega Vrha; trgujejo z vsem, z laškim oljem, z medom, z voskom, z mandeljni, s suhim grozdjičem, s cvebami, s siti, s platnom, z gropo, s suknoni in svilo, s špecerijskim blagom itd.; z davki pa tako silno obložena mesta morajo čepeti za posipajočim se mestnim ozidjem in nositi ravno tista bremena, kakor nekdaj, ko so mesta tako lepo cvela. Ako ne zadostujejo svojim dolžnostim, preti jim dežélna gosposka z vojaškim eksekucijonom,

pri katerem trpé dolžní in nedolžni ter morajo gotovo poginiti.

Po mestih ne morejo več dobiti Ijudij sposobnih za upravljanje mestnih stvarij, ne tacih, ki bi mogli pomagati trgovstvu zopet kako na noge. Kajti, kar jo bilo v mestih sposobnih ljudij, pretegnili so vsi na kmete. In prav so storili. Prej je bilo drugače. Prej, ko je bilo kmetsko trgovstvo prepovédano, cvela so mesta, da je bilo veselje in so bila preskrbljena z najboljšimi ljudmi, ki so skrbeli za blagostanje meščanskega življa. In tudi cesárski blagajnici se je prej godilo mnogo bolje.

Škodo dela mestom sedaj tudi erár sam, kajti vse blagó, ki se prinaša v mesta, zadáca se pri cesárskih mitnicah, kar pa se na kmetih ne godí, ali morebiti le tisočeri del vsega blagá. Vse drugo se tihotapi. Pojdi, kamor hočeš, v Reko, v Trst, na Dunaj, v Palmo Novo, v Treviso, v Paduvo, v Benetke in v druga sosedna mesta, povsod ti mrgoli mešetarjev in prékupcev. Sejmári se o vseh zgodiščih pri cerkvah in po vaséh. Karnelci trgujejo tu z vsakovrstnim blagom. Meščan si ne more opomoči, ker so potegnili vlačugarji vse trgovstvo náse; le-ti slepárijo ljudstvo in odnašajo najboljši denar iz dežele. Kmetski trgovci dobivajo sedaj blagó od tacih, ki prihajajo s tujega v deželo ter hodijo s cesarskimi patenti preskrbljeni povsod okoli. Tacih pa, ki se klatijo brez tacega pisanja po deželi, nahaja se na stotine. Od vseh božjih vetrov deró v deželo.²⁹⁴

Tako so vzdihovala mesta in prosila cesárja za božjo voljo pomoči o času, ko so jeli na cesárskem dvoru, kar se tiče trgovstva prevladovati drugi in rêči moramo, boljši nazori.

A tudi dežélna gosposka ni molčala in mestom na vsa usta povédala, zakaj gredo tako rakovo pot. Oponašala jim je, da so izgubili meščanski trgovci pri kmetih zato vse zaupanje, ker so jim dajali zgolj slab denar, jemali od njih vse le na up. S tem, da je moral kmet dajati meščanom pri prodaji svojega blagá za pijačo in naméček ("Zutrinken und Leihkauf"), izgubljal je kmet, ker je blagó oddajal precenémo; zato ga prodaja sedaj rajši tujim trgovcem, ki ne zahtevajo nič pijače, nì naméčka. Pošteni trgovci niso prišli doslej še nikoli v zadrego; njim ni treba tožiti, da ne morejo dobivati blagá za nakup; dobivajo ga povsod v obilici, kjer le hočejo.

Meščanje bi bili pač lehko čutili, da se bliža nov čas, ki bo pometel z vsemi zastarelimi staroveškimi privilegiji.

Naj bi ne bil tedanji, ob jednem tudi poslednji kranjski vicedom grof Henrik Orzon tako navdušen in za meščane zavzet plemenitaž, zgodilo bi se bilo to že sedaj. Naprošen po meščanskih trgovcih je poročal najvišjemu cesárskemu uradu v Gradci, da se pečajo skoraj vse gosposke po kmetih in vsi njihovi podložniki s tolikokrat in tako ostró prepovédanim samotržjem. Zavoljo tega je ukazal cesar 3. dné marcija leta 1745., naj se to prepovedano trgovstvo odpravi takoj.

Naslanjaje se na ta cesarski odlok je vzrasel meščanom greben znova. Brzo so razposlali na vse kraje svoje biríče ter ukazali pobratí kmetom vse nekmetsko blagó. Duša ljubljanskih trgovcev je bil tedanji predstojnik trgovske družbe (Handlungsgesellschaft) nekov Mihael Peer. Na podlagi cesárskega patenta so vzeli na višjem uradu (Oberamt) kočevskim podložnikom 26 tovórov olja, 1 cent riža in 1 cent mandeljnov, katere so ti kmetje nakupili v Trstu nekoliko z gotovim denarjem, nekoliko pa so to blagó primenjali za platno. Namenjeni so bili ž njim na Avstrijsko in Ogersko, plačali že vse cesarske pristojbine in se preskrbeli s potrebnimi boleti. Trgovec Peer je dal postaviti to blago v ljubljansko skladišče in dejal, da ga ne bo dal prej nazaj, dokler ne bodo plačali kmetje 533 gld. 52 kr. kazni, in res je morala dati njihova gosposka meníco od sebe ter se zavezati, da jo plača v štirih mesecih.

Kmalu potem je dal vzeti Peer dvema osteneškima podložnikoma 12 centov usnja za podplate in ga jima dal nazaj šele, kadar sta plačala 15 gld. kazni.

Nekemu Ribničanu, podložniku grofa Kobenclja iz Ribnice, vzel je sod riža, kacih 6 centov, sod suhega grozdjiča in rožícev, ki je tudi nekako toliko tehtal, in 8 zabojev, v katerih je bilo 10.000 limón. To blago je dobil kmet nazaj stoprav, kadar je plačal 40 kron = 79 gld. 20 kr. nemške veljave. Ta nesreča pa možá ni ostrášila, kajti kmalu zatem so mu bili ljubljanski biriči zopet za petami in mu vzeli 10 centov usnja, ki ga je nakupil v Mariboru in bil ž njim na poti v Trst.

Ko so plemiči videli, kako resno postopajo meščanjo, stopiti so morali znova na noge in varovati svoje interese; seveda so kazali pri tem le v jednomer na ubozega kmeta, ki mora poginiti, ako se mu ustavi stoletja že dovoljeno trgovstvo:

da bi so kmetje ali celo graščaki in druga gospoda po kmetih pečali s tako razvpitim samotržjem, zanikavali so plemiči odločno, in zopet na dolgo in na široko iz starih privilegijev dokazovali, da hodi kmet po zgolj pravičnih in dovoljenih potih. Da bi kmetje res samotržili, gotovo bi meščanski trgovci ne bili pozabili navesti vsacega posebej in ga pričrniti cesárju.

To pritožbo so poslali iz Gradca Ljubljančanom, naj rekó, koliko je resnice na nji. Le-ti so sestavili zapisek vseh ónih gosposk, ki so se pečale s samotržjem. Dejali so, da je ni na Kranjskem, ki bi ne hodila po ti prepovedani poti, nekatere pa so cesarju priporočili še posebno, namreč: kostánjeviškega opata, graščaka na Kuprečem Vrhu in onega v Klevevži, barona Zierheima, ki je prodal sicer svojo graščino, vendar pa skupljeval zlasti med, katerega je imel časih za 6OO gld. nakupljenega. Vsem tem imenovanim gosposkam je bilo posebno na brigi trgovstvo z medom ter so svojim podložnikom strogo prepovedovale, prodajati ga komu dru- gemu, kakor njim samim, seveda po jako slepi ceni.

Ovadili so dalje mokriško gosposko, gosposko Šrajbarskega Turna, Haasberga, Senožeč, črnomaljsko in metliško Komendo, gosposko v Poljanah, S. Servolu, ki je trgovala posebno z oljem, z mandeljni, s pinjoli itd. Kàj veliko kmetskih samotržcev so zasledili Ljubljančanje v Ostenku; pri Primoži Grudnu in Adamu Moneji so obnósali 12 centov usnja za podplate, pri Petru Primaži 15 centov olja, 1 cent riža in 1 cent suhega grozdjiča. Štirje bratje: Peter, Jurij, Jakop in Gregor Mihič so imeli nakupljenega 57 centov olja, vrhu tega še nekov Matej Schmidt 6 centov.

Plemiči so seveda oporekali, češ, da so smeli kranjski kmetje prišedši v Trst od nekdaj že takšno blagó nakupovati, vendar je zapovédal cesar, naj se to samotržje odpravi takoj (30. dné aprila leta 1745.) Plemiči so bili v zadregi; sestavili so novo prošnjo, (3. dné julija leta 1745.), ob jednem pa izprožíli razgovor o ti stvari 29. dné julija v dežélnem zboru. Kmetje, prisiljeni seveda po svojih gosposkah, vložili so proti zatiralcem kmetov, proti meščanskim trgovcem, dolgo pritožbo in prosili pomoči. Da se je deželni zbor ž njimi v vsem ujemal, umljivo je samo po sebi. Od vsega, kar se je govorilo v tem dežélnem zboru, je najbrž resnično le to, da meščanje sami med seboj niso bili jedini.

Tega dežélnega zbora sta se udeleževala tudi ljubljanski župan in sodnik: poslednji je bil sam trgovec.

Predstojnik trgovske družbe, Mihael Peer, postopal jo popolnoma samooblastno; kajti vsa stvar je bila zastopnikom druzih mest: Višnjanom in Novomeščanom do dóbra neznana, ni ljubljanski župan in sodnik nista vedela ničesa o nji. Poslednji, ki je bil, kakor sem že jedenkrat rekel, tudi sam trgovec, dejal je celo, da si želi, naj ostane vse pri starem, to je, naj bi trgovali kmetje in tujci po deželi, kakor doslej. Glasoval je s plemiči proti Peeru in proti interesom meščanov. Poročevaje o izidu tega zborovanja, dejali so plemiči, da je postopal Peer le iz dobičkarstva tako samooblastno in da ni nikomur do tega, naj bi se kmetom jemale stare pravice. Peer je mislil le zgolj nase in na svoj dobiček, kajti v Trstu je imel svojo posebno prodajalnico, kateri je kmetsko trgovstvo hodilo seveda, zeló v kvar.

Koliko je na tem resnice, težko je povédati, kajti, zdi se, da nimamo opraviti tú z odločnimi in značajnimi ljudmi. Ljubljančanje so bili na svojega mestnega sodnika zaradi njegove izjave in njegovega glasovanja v tem dežélnem zboru sila razjarjeni ter so utemeljevali tudi svojo pritožbo proti njegovemu postopanju, rekoč, da je glasoval zgolj iz dobičkarstva. Karnelci, tuji trgovci, dolžni so mu bili namreč 4 — 5000 goldinarjev, bal se je, da jih izgubí, ako bi prepovédali kmetom in posredno torej tudi tujim trgovcem po Kranjskem trgovati.

Žalostno res, naj so že trdítve meščanov resnične ali neresnične! Vsekako govori iz teh besedij velika pokvarjenost, bodisi, da so meščanje svojemu poslancu tako uma- zane uzroke za njegovo glasovanje podtikali, ali da je bil mož res takšen.

Dne 15. novembra leta 1746. pisali so svétniki cesárske vlade zádrugi trgovski v Ljubljano, da je kmetsko trgovstvo sicer prepovedano, ne pa tudi prevozninsko trgovstvo (Transitohandel.) A s tem izrazom so razumeli ravno isto trgovstvo, ki so ga zvali meščanje "Geyhandel" in ga pobijali toliko stoletij, kajti, ukazali so dati óno 553 gld. 32 kr. vredno in Kočevarjem odvzeto blagó zopet nazaj, (dasitudi so ga odvzeli meščanje, opiraje se na "Geyhandelspatent" iz leta 1737.) ter prevoznínskega trgovstva ne več ovirati, kajti to trgovstvo je dovoljeno sedaj vsakemu.

Seveda so se oglasili meščanje, rekoč, da bo kmalu vsega trgovstva po mestih in trgih konec, če obveljajo ti nazori o prevoznínskem trgovstvu. Poleg trgovstva nadrobno (Handel alla minuta) ne more shajati noben meščan;

število trgovcev po mestih bi se moralo skrčiti za četrtino. Naj obveljajo te razmere, potem trgovcev res več treba ne bode. Če bo kmetu prevoznínsko trgovstvo res dovoljeno, preskrbljeval bo lehko on z blagom vse, ker ga lože ceneje prodaja, kajti on hodi ponje s svojimi konji ter ne nosi nikacih tež. Vsak trgovec, komur se le količkaj sveti, ("wenn er nur ein Licht einer Vernunft hat",) pretegnil jo bo na kmete. Meščana bolí in peče grozno, ko mora videti, da uhajajo ljudje, ki so rojeni za plug, svojemu poklicu; ali naj velja na Kranjskem to, kar je prepovedano sicer po vsem svetu?

Ponovili so potem stare tožbe o prikračevanji cesárskih mitnic in grajali razvado, ki se je bila vgnezdila, da nakladajo namreć vozniki v Trstu na svoje vozove, ki morejo nositi za silo 60 centov, po 200 — 300 centov. S temi vozmí pa ne hodijo dalje, kakor samo mimo mitnic, potem preloži blagó na 6—8 voz. S temi lehkimi vozmí hodijo proti Ljubljani in mimo Ljubljane v Gradec. Pri takem postopanji so izgubili meščanje vso "špedicijo", ki prístuje jedino le njim; po vsem svetu je taka navada. Nič čuda pa tudi, da škodo trpi blago, ki se tolikokrat naklada in preklada. Prigodilo se je že dostikrat, da so zapeljali vozniki, ki ne poznajo trgovskih znamenj in številk, povésma in zaboje, namenjene za Dunaj, v Požun ali celó doli v Ogersko.²⁹⁵ ')

Potem, ko so razglasili tržaško in réško luko svobodnima pristaniščema leta 1719., in po objavi tako zvanega komercijalnega patenta, s katerim je hotel Karol VI. rešiti trgovstvo dosedanjih srednjeveških spón, ni bilo za napiranje Ljubljančanov v rokah nobenega upanja več. Pač jim je zvenelo čudno, čudno po ušesih, ko so čuli, da sme na Kranjskem odslej po komercijalnem patentu vsakdo trgovati, na dróbno in na debelo, celó Judje in Turki. Cesárski patenti so vabili tuje in domače trgovce v deželo in jih vspodbujali z majhnimi prevozniškimi pristojbinami (Transitomauth gebühren).

Doslej je bilo nezaslišano in se ni ujemalo z nazori stanovske čestí, da bi se kak plemenitaž v mestu javno in pod svojo firmo pečal s trgovstvom, no, saj bi mu ga pa tudi meščanje, ki so razlagali trgovstvo za pravico, le njim pristujočo, ne dovolili nikdar. Kar izjavi cesar 2. dné februvarja leta 1732., da nima čisto nič proti temu, če bi se lotilo

avstrijansko pleimstvo tvgovstva na debelo (Handel in grosso). Takisto trgujočemu plemiču se ne bode odščipnilo niti najmanj od njegove stanovske častí ali plemenitaških svoboščin in njegovi plemenitaški svobodi in části ne bo pretila nobena škoda, ako se bo moral, kar se tiče trgovskih stvarij podajati občnemu komercijalnemu statutu. Zato ne sme nihče nì podložnikom nì gospodi trgovstva na debelo prepovedovati; pusti naj jih pri miru, če prevzemajo namesto gotovega denarja v plačilo blagó, ki ga prodajajo ali zamenjujejo potem doma ali zunaj dóma.

Zadnji patent proti kmetskemu trgovstvu so bile pač le prazne besede, kajti nemogoče je bilo potegniti meje med starim nekdanjim kmetskim in novim prevoznínskim trgovstvom.

Meščanje ali res niso še uvideli, ali pa ne uvideti hoteli, da je njihovo trgovstvo, kakor so postopali doslej ž njim, bilo za državo popolnoma odveč, da so se časi grozno izpremenili, da se upa dežélni knez shajati tudi brez meščanov in to celo boljše, kakor dozdaj. Kajti, odkar je odpal jedini uzrok, iz katerega so imeli trgovci vse trgovstvo izključljivo v rokah, odkar je napredovala vojskina taktika, toliko, da se ni moglo upirati nobeno mestno zidovje več, skratka, odkar dežélni knez utrjenih mest in hrabrih meščanov v njih, več potreboval ni, ker mu niso mogli nič koristiti, pustil jih je iz rok ter naklonil svojo milost vsem podložnikom svojim.

5. Zatožbe proti deželni gosposki (Landschaft).

A slepí bi bili morali biti meščanje, da niso videli, kdo so je zaletal njim v največjo škodo, najbolj razsrjen v njihovem stare predpravice in svoboščine. Njihovi najhujši sovražnik je bila gospoda, zaveza vseh posvetnih in duhovskih plemičev po deželi. Tekom stoletij so storili ti ljudje meščanom marsikako škodo s tem, da se niso ozirali na cesárske naredbe. Prav že do pogube privedeni in gledajoči v žalostno in od dné do dne slabejšo prihodnjost, vspodbudé se meščanje na poslednji obupni boj, v katerem je pokalo in grmelo na vseh straneh in krajih. Sklenili so hudo s hudim povrniti ter razkrili v zagrizeni in kot železna kača dolgi zatožbi vse grehe deželne gosposke. Izkazati so hoteli, devaje vse ozire popolnoma na stran, kako krivično je ravnala gospoda doslej z mesti. Storili so jo odgovorno za nesrečo in bédo vse dežele, rekoč: uzrok, da se dežela tako slabo upravlja, tiči jedino v tem, da nima gospôda niti najmanjšega

spoštovanja do cesárskih naredeb. Vsak ukor, ki ga je dal césar kdaj dežélni gosposki, privlekli so meščanje sedaj na dan. Pretekníli so vse kote registrature svoje po tacih ukorih in opominjali cesárja, naj se vendar spomni, kaj je sam pisal dežélni gospodi, da prihaja namreč ves nered v deželi od óne predrznosti, s katero razlaga dežélna gosposka cesárske ukaze ravno nasprotno temu, kar tiči resnično v njih, ("es rühne die ganze Unordnung im Land von jener Erfrechung her, welche eine ehrsame Landschaft in Krain mit ihrer, dem klaren Verstande den kaiserl. Befehlen schnurgerade entgegenlaufenden Interpretation zur Schau trägt").

Spominjali so ga, da se je moral z gospôdo časih pogajati za to ali óno, kakor trgovec s svojim kupcem. Dokazali so z nekim dežélnim patentom iz leta 1745., kako krivično je postopala dežélna gosposka z mesti. Zadácala je vsako glavo klavne živine po mestih z osmémi dvojáčami (Siebzohner, 17 krajcarjev,) po kmetih pa le s štirimi, to je, meščanski mesar je moral plačati od vsacega v mestu pobitega vola deželi osem dvojáč, kmetski mesar pa na kmetih samó štiri dvojače. Ta davek so zvali mesaríno ("Fleischkreuzer"). Omenjeni dežélni patent je mesta silovito oškodil; kajti od vsacega pobitega vola je moral plačati mesár 2 gld. 16 kr., od telice 30, od teleta 15, od ovce ali kozla 14, od jagnjeta 6 krajcarjev in le hišnik je smel zaklati za svoje potrebe jednega prašiča, a ne več, v tem, ko so smeli prinašati plemiči v mesto mesá, kolikor so ga hoteli.

Očitali so dalje gospôdi, na kakšen nezaslišan način je v dežélnih zborih sáma sebi delila darove, ki so presedali vsoto več 100.000 goldinarjev, dežélnemu knezu in deželi v škodo. Do lehtij je posezala v dežélno blagajnico; kdor jo mogel blizu, okoristil se je z dežélnim denarjem.

Kako opravičene so bile tožbe meščanov, o tem naj nas poučí kratek pogled na način, kako so gospodarili plemiči z dežélnim denarjem.

Mnogo mnogo časa je požrlo v dežélnih zborih kranjskih reševanje neštevilnih prošenj plemičev, naj se jim popuste in pregledajo davki, naj se jim da kaka vsota iz dežélne blagajnice, ker jim je to ali óno pogorelo, naj jim pripomorejo njihovi drugovi, ker mislijo dati svoje sinove v višje šole, ker menijo iti na potovanje itd. Kolikor višji in imenitnejši je bil prosilec, tem višja je bila vsota, za katero je prosil in ki so mu jo v največjih slučajih tudi res dali.

Redkokdaj so koga odbili in mu še takrat dali vselej upanje, da bodo njegovo prošnjo v prihodnje in o prvi priliki uslišali gotovo.

Primr in dokazov za te trditve nahaja se v dežélnozborskih zapisnikih ogromne kôpe. Čestitim bralcem v zabavo, ob jednem pa tudi, da osvetlím postopanje plemičev v deželnem zboru, navesti hočem tù nekatere vzglede, ki sem naletel slučajno nanje, prebirajoč dežélnozborske zapisnike.

Leta 1684. so prosile nune redú sv. Klare v Mekinjah, naj se jim spregleda 1265 gld. davka tekom treh let. Dežélni zbor je uslišal njihovo prošnjo ter med drugimi uzroki poudarjal tudi, kakor nekaj posebno važnega, da je opatica mekinjskega samostana neka baronica Lichtenbergova, torej dama iz jako sloveče rodovine. Za izkazano milost pa so zahtevali tudi plemiči, naj se bo pri vsprejemanji novínk v samostan ozirala sósebno na plemenitega rodu kandidatinje.

Zlasti damam nasproti je bil dežélni zbor o vsaki priliki galanten in redkokdaj je odbil kateri prošnjo. Neka gospá Sizenhaimbova je naznanila dežélnemu zboru, da bo prestopila njena hči v "duhovski stan", to je, da pojde v samostan. Ker pa nimata niti mati, niti hči potrebnih denarnih sredstev, usmili se naj njiju dežélni zbor. Ta jima je privolil za opravo ("zur Ausstattung") 100 kron.

Neka gospá Lichtenbergova je dobila 300 gld., ker je bila uboga vdova. Gospó pl. Wusetovo so napali Uskoki v njenem grádu na Dolenjskem, razbili in pokrali ji pohišno orodje in vzeli s seboj mnogo zlatníne in sreberníne. Prosila je, naj se je stanóvi usmilijo in ji spregledajo davek 1022 gld. 16 kr. Stanóvi so ji spregledali polovico.

Leta 1684. je prosil neki grof Lanthieri, naj se mu popusti 15.000 gld. davka, čemur je dežélni zbor tudi brez ugovarjanja pritrdil ter utemeljeval svoj sklep s tem, da je prevzel grof Lanthieri po svojem očeti popolnoma zadolžena posestva, da je bil takrat še jako mlad, in da ga je zadelo mnogo nesreč. Sicer pa mu je dežela dolžna tudi hvalo, kajti odstopil ji je tu pa tam kakšen kósec zemlje, da je mogla zidati nanj kako mítnico.

V seji 15. dné aprila 1682. leta je vstal deželni glavar in opomnil zbor necega dolgá 50.000 gld., ki ga je bila dolžna dežela koroška naši kranjski deželi. Ta dolg je bil skoraj izgubljen, zato je podaril dežélni zbor leto in dan prej tedanjemu deželnemu oskrbniku grofu Gallenbergu od te vsote 10.000 gld., če jih more izterjati. Grof Gallenberg

je imel pri tem najbrž srečo, kajti deželni glavár je prosil, kažoč na svojo obilo zasluge za deželo, naj podarí tudi njemu od tega dolga kako vsotico, morebiti 15.000 gld. Nasprotnik se ni oglasil noben, in zbor je pritrdil, da je res dobro, če prično Korošci plačevati svoj dolg, in sicer naj se ne podari gospodu dežélnemu glavarju 15.000, ampak 17.000 goldinarjev.

Take ogromne vsote so darovali posameznikom; lani je prišel ta, letos oni na vrsto. Ljubljanski magistrat, zastopnik z davki preobložnih meščanov, poročil je cesárju, da so darovali stanovi samó jednemu knezu Turjačanu 90.000 gld., baronu Raunachu 40.000 gld. in mnogim drugim po 10.000 in 20.000 gld. Da si plemiči svet malo ogledajo, pošiljajo draga poslanstva na Dunaj in Gradec, ali celó zunaj Avstrije, ko bi se s preprostim lističem papirja opravilo ravno toliko. Neko tako nepotrebno poslanstvo je stalo deželo nekoč 30.000 gld. in jeden sam poslanec je dobil 6000 gld. Ko bi imeli neplemiči, meščanje, ki si morajo priboriti vsak krajcar v potu svojega obraza, odločilno besedo v dežélnem zboru, nikakor bi se kàj tacega ne moglo goditi. Zato ni čudno, da so mesta zadolžena, kajti deželni zbor jih molze, kakor vé in zná.

Zanimivo je, za kaj se je vse prosilo! Nekov Danijel Schwab se je namenil na potovanje po Laškem; da bi mogel dostojno potovati, prosil je podpore "Ritterzehrung". Neki drugi plemič je pričakoval, da ga bodo poklicali v vojaško službo, ker pa nima dovolj denarja za dostojno opravo, prosi podpore 200 gld. — O novem letu so dajali vsem dežélnim uradnikom in slugam darove po 100 — 50 gld.

Do leta 1684. so imeli dežélni trobentáči (bilo jih je pet) navado, da so trobili novega leta dan o zgodnjem jutru po mestu; ob jednem so beračili po hišah za novoletni dar. Ker pa je jelo to zgodnje trobéntanje plemičem presedati, sklenili so, ustaviti je, a da ne bodo trobentači prikrajšani, povišali so jim letno plačo od 150 na 175 gld. Nekega Janšiča se je lotila misel, pri dežélnem trobentáči priučiti se trobentaške umetnosti ("weil er vor hat, beim Feldtrompeter die Trompetenkunst zu erlernen"). Dobil je 50 gld. podpore. — Neki puškar, ki jo sodeloval pri slovesnem "Te Deum" (bržkone je nadzoroval streljanje), dobil je 10 gld.

Odbili so kakega prosilca, zlasti plemiča, kàj neradi, prigodilo se je pa vendar tudi. Neki vitez, pl. Rann je bil gotovo nepriljubljena oseba; nakopal sije, ne vém s čim, mržnjo

dežélnega zbora na glavo in ko se je oglasil, naj mu popusté dolžni davek, odbili so mu prošnjo. A pomagal si je dalje, obrnil se do cesárja, razložil mu, kako pristransko in nepravično razdeljuje dežélni zbor milosti svoje ter prosil cesárja, naj naročí on deželnim stanóvom, da uslišijo njegovo prošnjo. Dežélni zbor je bil zaradi tacega postopanja sila razjarjen in je ukrênil vitezu pl. Rannu ničesa ne dovoliti, ker je hotel tako nepostavnim potem izviti zboru milost iz rok. Da pa bi se ne zamerili cesarju, utemeljevali so plemiči v poročilu, poslanem na Dunaj, ta svoj odlok s tem, češ, da hipno zbor ne more podpreti viteza pl. Ranna z večjo vsoto, z majhno pa mu ni pomagano nič.

Jako velike vsote so požrla ženitovánjska darila. Kadar se je namreč ženil kakšen plemič, naznanil je ta važni dogodek dežélnemu zboru, ki mu je dovolil večje ali manjše ženitovánjsko darilo, ravnajoč se po veljavi njegovega plemstva. Ta navada je izvirala bržkone od tod, da so razne dežele od starodavnih časov sem izkazovale o priliki, ko se je ženil kakšen avstrijsk vojvoda ali avstrijska vojvodinja, svojo udanost s tem, da so pošiljale ženitovánjske darila, na Kranjskem po 10 — 20.000 gld. O njih so sklepali v dežélnem zboru. To navado so uvedli plemiči tudi med seboj. Ko se je ženil n. pr. knez Eggenberg, dovolili so mu stanóvi 3000 gld., nenavadno visoko vsoto, in sicer zato, "ker se taka ženitev tako redko prigodí ("weil sich ein solcher Ehrentag so selten ereignet"). Grofi, baroni in vitezi so dobivali po menj. Ta običaj je prišel tako v navado, da so dajali napósled take darove celo plemičem sosednih dežel Štajarske in Koroške, ako so se oglasili v Ljubljani. Leta 1682. so napravili v tem oziru neko takso ter določili, da se podari o taki priliki grofu 300, baronu 200, vitezu pa 150 gld.

S kranjskim denarjem so bili torej stanóvi jako radodarni; razdeljevali so ga med seboj in sezali tudi za tujce v domačo blagajnico. Uzrok, da so izkazali komu kako milost, zadostoval jim je kmalu. Nekov vitez se je oglasil na svojem potovanji skozi Ljubljano, da je služil na poljskem dvoru, kamor se je primožila neka avstrijska princezinja. Prosil je 100 kron podpore. Tudi dve iz Švabskega izgnani nuni nista prosili zastonj. Neki Ani Stake iz Renske pfalce, ki je od kal vinske vére prestopila h krščanski, priznali so stanovi z velikim veseljem precej izdatno vsoto.

Vsa ta darila so dosegla tekom let jako velike vsote. Da se napravi v tem oziru kakov red in se ne izdá kako leto preveč, drugo premalo, zato so sklenili leta 1684. izdajati

po 15.000 gld. milostij. Zaostali davek, ki je znašal leto za letom toliko, če rajši ne več, v ti vsoti ni vštet. Radodarnost dežélnih stanóv je bila tolika, da so obdarjali celó take, ki se niso marali sami oglašat, bodisi iz skromnosti, bodisi iz sramežljivosti. Nekov baron Saurau je priporočil n. pr. tedanjega dežélnega glavárja, naj mu izkaže dežélni zbor priznanje za njegove obile zasluge za deželo s kakim darom. Po Saurauovih mislih naj bi se izrekel za 10 — 12.000 gld. Dežélni glavar se je sicer izgovarjal, da se cenijo njegove zasluge previsoko in da tacega daru ne zasluži, a ko mu je sklenil zbor podariti 12.000 gld., ni črhnil niti besedice.²⁹⁶ Leta 1740. so očitali Ljubljanci stanóvom, da so podarili očetu umrlega dežélnega maršala 90.000 gld., baronu Raunachu 40.000 gld., baronu Apfaltrernu 15.000 gld.²⁹⁷

Sicer pa so imeli meščanje dosti tacih smetij pometati tudi pred svojim pragom, ako bi jih bili hoteli videti. Seveda so bile te vsote v priméri z dežélnimi darovi sila majhne, ali bile so vendar vsote. Tedanji čas je zahteval običaje, ki se jih niso mogli ogniti niti meščanje, niti stanóvi. Tudi med prosilci, ki so zahajali na rotovž molédovat za darila, nahajamo ljudij vseh stanóv in vseh obrtov. V dokaz te trditve hočem navesti nekoliko tacih slučajev v tistem rédu, kakor sem ga odkril slučajno v sodniških protokolih.

Leta 1594. so podarili mestni očetje nekemu Mihaelu Krausu, ki je povabil slavni magistrat na ženitovánje svoje hčere, dva majhna tovora sladkega vina.²⁹⁸

Leta 1008. so poslali v Gradec, najbrž uradniku, ki jim je obljubil, da bo preskrbel patent proti kmetskemu trgovstvu, osem tovórov vina.²⁹⁹

Leta 1634. so podarili gospodje svetovalci celó jednemu svojih kolegov, ker je bil zlasti vsak čas pripravljen služiti mestu v blaginjo, 150 gld. ("Dem Herrn André Strobl, des innern Raths Verwandten, um die einem ehrsamen Magistrat in mehrwegen erwiesen Willfährigkeit und geleisteten Dienste willen zu einer Ergötzlichkeit und Ehrung 150 Gulden rhein. von Magistratswegen bei dem Steuereinnehmer zu donieren angeschafft.")³⁰⁰

Leta 1635. je povabil mestni pisár gospode svetoválce na ženitovánje svoje hčere ter jih prosil, naj se udeleže te slovesnosti in jo pomagajo uzvišati. Za to povabilo je dobil 50 gld.³⁰¹

Isto leto je prosil neko v meščan, naj se mu popusti davek. Magistrat mu jo storil to s dostavkom: »Dasi bi imel magistrat, zavoljo njegovega dosedanjega igranja, uzroka dovolj, davka ne spregledati, vendar ga mu spregleda, da se bo prosilec poboljšal in svoj pôsel in svoje rokodelstvo opravljal vestneje, kakor se je godilo to doslej.«

Novomašnik, ki je isto leto povabil magistrat na svojo novo mašo, dobil je 9 kron.

Ob jednem zvmo, da je podarilo mesto v jednem prejšnjih let vicedomu pozlačeno nebó, (ein vergoldeter Baldachin) 119 gld. vredno, da so podarili gospodje svetovalci dežélnemu tajniku in deželnemu knjigovodji 18 kron, domačemu davkarju pa 10 kron itd.

Neki ubogi vdovi "od staná" ("vom Adel"), stanujoči v Krakovem, dali so 1 goldin;ir.

Nekemu polkovniku podarili so, bržkone, da ga ohra- nijo pri dobri volji — kajti z vojaki ni bilo dobro češenj zobati — ovsa za njegove konje in sod vina zánj.³⁰²

Ko je povabil mestni sodnik (Bolničar) leta 1605. svoje drugove, mestne očete, na ženitvánje svoje hčere, sklenili so, podariti ji sreberno čašo ali pa srebern prstan, vreden 15 — 16 tolarjev, in sicer zato, "ker so se v jednakih slučajih nasproti notranjim svetovalcem vedli že večkrat tako." ³⁰³

Toda dovolj o tem; vrnimo se zopet k meščanskim tožbam.

Mesta so védela pripovedovati še sicer o velikih krivicah, ki so jim jih delali dežélni stanóvi. Njim na veliko škodo, dali so preložiti dežélne in komercijalne ceste, ki so držale doslej v mesta, k svojim gradovom ter napeljali tem potem trgovstvo od mest v vasi. Zgodilo se je to s cestami v Kamnik in v Radovljico. Gospôda je pustila, da so ti cesti popolnoma razvozili, k svojim vasém pa je dala napraviti

lepo, nove cesto. Ravno tako so je zgodilo v Novem mestu.

Tako je postopala gospôda in sicer po vsi pravici, kajti to ji je dovoljeval nekov cesárski patent, toda meščanje so ji očitali, da ga je izvila cesarju po zvijači, kajti vprašali niso v cesárski pisárni niti meščanov, niti vicedoma, njihovega zaščitnika, o ti stvari. Ker so takrat ravno nameravali popraviti komercijalno cesto, zahtevala so mesta, da se cesta spelje zopet do Kamnika, kakor je bilo to prej; tem potem bi se ne ognili le velikim troškom, ki bi jih delala kmetom težavna cesta čez trojanski klanec, ampak prihranila bi tudi Šentožbaldska pošta pol marša, kar bi koristilo trgovstvu, ob jednem pa tudi cesárskim vojakom.

Dežélne odbornike, ("die Herren Vorordneten") natolcevali so meščanje, da pokladajo koristne cesárske ukrepe, ki jim niso pogodi, na stran, "ad acta" ter pričakujejo, kaj bode sklenil in odločil cesar nadalje. Šele, ko se jim je nabrala velika kôpa cesárskih odlokov, prihaja jim na misel, izražati svoja nasprotna mišljenja; a to delajo le zato, ker jim ni druzega na mari, kakor mnogo časa potratiti; v tem pa si polnijo svoje žepe, kar bi ne bilo mogoče, ako bi se cesárski ukazi izpolnovali takoj in točno.

Tako in jednako so molédovala mesta.

A njihov glas je bil glas vpijočega v puščavi. Za njihovo jadikovanje se ni zmenil nihče.

Celó po mestih in v Ljubljani sami, se niso plemiči brigali več za stare in reči smemo, tudi zastarele pravice meščanov in za nekdanje cesárske privilegije.

Ko so prišli leta 1744. francoski ujetniki skozi Ljubljano, bili so meščanje v zadregi zaradi žita ter ga naročili iz Hrvaškega, a potoma so ga graščàki po kmetih vsega pokupili, da ga ni bilo niti jedon voz v Ljubljano. Da se je to početje vsekako smelo zvati "prekupljevanje", zanikati ne bil mogel najbrezobzirnejši zagovornik kmetskih pravic, vendar niso meščanski trgovci tudi to pot dosegli ničesa.³⁰⁴

Še strože kakor trgovstvo je bil meščanu prepovédana obrt. Največ dobička med vsemi je prinašal meščanom vinotoč. Sicer bomo govorili o tem obrtu obširneje v naslednjem poglavji ,a tù se vendar ne moremo popolnoma ogniti. Gotovo je bilo že v srednjem veku vino točiti le meščanom dovoljeno, na to vsaj kaže óni že omenjeni privilegij Friderika

IV., da se jedno uro okoli Ljubljane ne sme nahajati nobena krčma, in leta 1683. sklenili in pritrdili so plemiči v dežélnem zboru, da jim vinotoč na drobno ne pristuje ter ga prepovedali vsem svojim vrstnikom, razven Komende, ki je smela točiti vino že od nekdaj.

Toda celó za svoj sklep se plemiči kmalu niso več menili in točili vino v veliko škodo meščanov. Ker so se meščanje proti temu početju neprenehoma po robu postavljali in pri cesárji molédovali, izdal se je dné 22. septembra 1717. leta zopet nov ukaz, s katerim se je plemstvu ustavil in prepovedal vsak obrt alla minuta, zlasti pa vinotoč na drobno ("Weinschank am Zapfen"). Vendar so Ljubljančanje obnósali kmalu mnogo plemičev, ki jim ta cesárski ukaz ni bil čisto nič v mislih. Neki grof Lichtenberg n. pr. je dal pripeljati v mesto vsak teden po pet tovórov vina. Meščanje so zračunili, da ga dá pripeljati tekom leta sam on 26.000 bokalov ali 650 véder;³⁰⁵ ker je bil plemič, ni plačal nobene pristojbine v "Obermauthamt" tor se ni udeležil nikacih tež, ki jih je moralo mesto nositi.³⁰⁶ Da je zaradi tega vino lehko ceneje prodajal, razume se samo ob sebi, ker, da ga on in njegova družina ne morejo sami toliko popiti, ugenil je lehko vsak otrok.

Te in jednake tožbe so bile poslednje, s katerimi je vzdihoval vedno bolj v kot potiskani meščanski trgovec.

Nič čuda torej, dejali so meščanje, da so se mesta tako zadolžila, zlasti odkar so dežélni odborniki nakladali mestom davek, ne da bi bil navzočen vicedom, zaščitnik meščanov; (toda zakaj ni bil navzočen, ne vémo povedati). Naj bi plemiči bolje z dežélnim denarjem gospodarili, bila bi blagajnica vedno polna, zahteve deželnega kneza bi se lehko izpolnile in ne trebalo bi ubogega podložnika in ubogih mest tako grozno pritiskati ter jim nakladati toliko gruntnega davka ("Hubengeld"), novih doklad ("neue Umlagen"), novega goldinarja ("neuer Gulden"), tretjega vinarja, hišnega goldinarja ("Hausgulden"), polučetrte davščine (3,5 Gilt) itd. Ker jih je dežela tako stiskala, ostala so mesta na dolgu in sicer:

Kamnik od leta 1705.— 1745. .... 20.047 gld. 36 kr.

Kostanjevica, navadnega davka (Steuer) .... 2.473 gld. 12 kr.

Kostanjevica, kontribucije .... 3.367 gld. 48 kr.

Krško, navadnega davka .... 14.031 gld.

Krško, kontribucije .... 20.662 gld. 09 kr.

Višnja Gora, navadnega davka .... 22.800 gld. 12 kr.

Viišnja Gora, kontribucije .... 9.982 gld.

Novo Mesto, navadnega davka .... 60.111 gld. 35 kr.

Novo Mesto, kontribucije .... 8.567 gld. 07 kr.

Lož, navadnega davka .... 5.909 gld. 36 kr.

Lož, kontribucije .... 1.981 gld. 47 kr.

Metlika, navadnega davka .... 8.445 gld. 09 kr.

Metlika, kontribucije .... 6.589 gld. 32 kr.

Črnomelj, navadnega davka .... 4.516 gld. 56 kr.

Črnomelj, kontribucije .... 2.736 gld. 07 kr.

Vsa kranjska mesta so bila dolžna dežélni blagajnici 195.369 gld. davka in 56.966 gld. 1 kr. kontribucije.

Na Kranjskem so se delili vsi svobodni posestniki, ali drugače rečeno: vsi óni, ki so imeli pravico udeleževati se dežélnozborskih sej, v štiri dele, ki so se zvali stanóvi. Prvi in najimetnejši del je bila najvišja duhovščina: duhovski stan, drugi stan je bil grofovski, tretji viteški, četrti stan pa so nazivali zastopnike vseh kranjskih mest in trgov. Dežélni zbori prejšnjih časov so se bavili kàj malo s postavodajskimi posli, vsa njihova skrb se je sukala skoraj zgolj ob denarji. Potrebavana vsota se je razdeljevala na posamezne stanóve, na njihove grunte (Huben) in davščine (Gulten). Vsa Kranjska je štela 30 — 32.000 gruntov. Ljubljanski magistrat je bil vknjižen v deželni knjigi kot posestnik polučetrte davščine ter plačal od tega imetja lota 1663. in leta 1664. 5272 gld. 6 kr. in še 88 gld. 27 kr. davka, ki so mu ga naložili plemiči, ne da bi bila ljubljanski župan in mestni sodnik navzočna v dežélnem zboru. Ljubljana je bila namreč med vsemi mesti jedino mesto, ki je smelo pošiljati v dežélni zbor po dva zastopnika, druga mesta pa le po jednega, namreč sodnika. Že v 17. in zlasti v 18. stoletji pa niso vabili in klicali plemiči mestnih zastopnikov več v dežélni zbor. Nalagali so jim davke zavoljo tega jako krivično, ker ni bilo nikogar v zboru, ki bi se za mesta potegnil. Ljubljančanje so dokazali leta 1745. iz starih aktov, da je postopala gospoda že leta 1537. z mesti jako krivično. Preobložila jo to leto zlasti Ljubljano. A ljubljanski gospodje ("die Herren von Laibach") t. j. magistrat se je uprl prevelikemu davku, pogajati se je jel z gospôdo ter odbil res 100 gld. Od tega leta ni klical mest nihče več v dežélni zbor. Omenjati mi je, da nam tù ni razumeti dežélnega zbora samega, ampak le odseke.

S protokoli se da dokazati, da sta zahajala ljubljanski

župan in sodnik kàj pridno v dežélni zbor, toda v odseke in odbore ("Ausschuss und Conferenzen") njiju niso puščali plemiči nikoli. Take stvari, o katerih so plemiči védeli, da se jim bodo v dežélnem zboru upirala mesta na vse kriplje, oddajali so naravnost odsekom. »Die drei Stände remittieren«, tožili so meščanje »etwvas, was sie nicht wollen, dass es vor den Landtag kommt, vor die Conferenzen, wo Leute sitzen, die zu allem ihr placebo singen.« To pa so bile tiste stvari, ki so se sukale okoli denarja.

Zaradi tacega postopanja so zabredla mesta v óne prej naštete dolgove. Jedina Ljubljana ni bila nič dolžna, dasi se ji je tudi godila krivica, kajti tekom petindvajsetih let je morala plačati 41.875 gld. 44 kr. več davka, kakor gaje mogla izterjati, tekom devetinštiridesetih let pa 80.429 gld. Gospôda je tudi sáma dobro čutila, trdili so meščanje, kako krivico dela mestom, zato pa jih ni zaj zaostali davek poterjala niti jedenkrat, ker je védela, da ga mesta nikakor ne zmorejo. A vendar tiči v tem postopanji za mesta grozna nevarnost. Utegne se vsem zgoditi, kakor se je zgodilo Ložu, ki ga je zarubil grof Lichtenberg za 260 gld. in si dal zastaviti Šneperk, ker Lož dolgá ni mogel plačati. Grof Lichtenberg je pobiral že dolzih trideset let vse loške dohodke, davek pa je moral plačevati Lož sam. Potlej seveda ni čudno, da je zakopano mesto v tacih velicih dolgeh.

Po vsem širocem svetu je ni dežele, jadikovali so Ljubljanci, kjer bi se z mesti tako grdo in nezaslišano ravnalo. Vse butare se nakladajo zgolj mestom na ramena, gospôda pak se vé davkov vselej ogibati.

Kdo bi mogel ljubljanskim trgovcem očitati, da niso branili svojega stališča z vsemi le pristopnimi jim pomočki? Toda borili so se proti premogočnemu sovražniku, proti novemu času, ki je imel trdno voljo razpreti se do dobra z nekdanjimi starimi časi. Hvalevredni napr cesarja Karola VI. in cesarice Marije Terezije je dal nekdaj tako cvetočemu ljubljanskemu trgovstvu smrtni udarec. Ne posamezen človek, ampak vsa država naj bi imela po novih nazorih dobiček od trgovstva. Seveda so trgovci dokazovali, da je procvit nemogoč, da mora iti vse na nič, ako ne naklonijo vseh trgovskih milostij le zgolj meščanskim trgovcem, kakor je bilo to v prejšnjih časih, a pridigovali so glušcem.

Vspešneje bi se bili morebiti potezah še za svoje pravice, da si niso v dolgotrajnem prepiru s plemiči nakopali toliko sovraštva pri tem mogočnem stánu na glavo. Odkar so se trgovci tako krepko po robu postavili, odkar

niso hoteli odjenjati niti za las od svojimi dozdevnih starih pravic, vnelo se je med njimi in plemiči toliko sovraštvo, da je bilo sprijaznenje nemogoče. Razjarjeno plemstvo je vračalo meščanom hudo s hudim, kadar je le moglo. Odbijaje zastaréle trgovske pravice meščanov, stopali so plemiči vedno čvrsteje iz ofenzive ter se oprijeli vsake prilike, če so mogli meščane zagrabiti in očrniti.

Tako prilika se je ponudila leta 1744., ko so pričeli trgovci znova in z vso silo pritiskati na kmete in s tem tudi na njihove gosposke, jemaje jim po njihovih nazorih prepovédano blagó. Porodila se je plemičem srečna misel, kako je mogoče meščane pričrniti in jih pobijati prav z njihovim orožjem. Le-ti so namreč moledovali in tarnali v jednomér, da jim ni mogoče nikakor več shajati! »Seveda ne«," odgovorili so rezkó plemiči, »in sicer so tega krivi meščanski trgovci sami, kajti vgnézdilo se je v Ljubljani tako oderuštvo, da je groza. Redu ni nobenega. Druge dežele so srečne, ker imajo dobro uravnano policijo (pod tem izrazom so razumevali takrat nadzorovanje vsega trgovskega gibanja v mestu.) V Ljubljani pak ni nikake policije, zato cvetó tu oderuštvo, kakor nikjer drugje po svetu. Tržne cene so poskočile tako visoko, da ne more shajati niti bogatin, niti revež. Uzrok pa tiči v tem, da si prisvaja deželni vicedom sam vso policijo; temu je nemogoče nasproti delati, kajti meščanom zapovedovati ima v mestu pravico le sam on. Jedina pot bi bila, ako bi cesarski dvor dal sestaviti nadzorovalno komisijo ter privzel vánjo vicedoma, dva deželna odbornika ("Verordnete"), dva dežélna (vicedomova) svetoválca („Landräthe"), dva plemiča, dva mestna očeta in dva tajnika, namreč vicedomovega in dežélnega ("vicedomischer und landschafblicher Sekretar"). Predsedoval pak naj bi dežélni glavar. Ta stalna komisija naj bi določevala ceno, nadzorovala trgovce in odpravljala dragíno in oderuštvo. Sesteri svetovalci naj bi opravljali ob jednem službe zadružnih komisarjev, ("Zunftcommissäre"), katera pravica je doslej pripadala le magistratu in naj bi pismeno oznanili, kar bi zapazili napačnega.«

To so bile hude, hude zahteve. Kam merijo, ugenili so meščanje prav lehko. Dežélna gosposka je kanila vzeti Ljubljančanom, ki so bili dosedaj sami svoji gospodje, v Ljubljani samostalnost v najvažnejših trgovskih stvareh. Do tega ni smelo nikakor priti!

Magistrat se je obrnil z vso odločnostjo in resnobo proti zahtevi dežélnega glavarja in poročal cesárju, da je to le váda ("ein Koder"), s katero hoče dežélna gosposka potegniti

vso vlado v deželi náse ter dati od vseh stranij pritiskanemu mestu poslednji, smrtni udarec. Kaj hoče li nadzorovati? Tržne cene živežu? Saj je vendar znano, da se narejajo po vseh mestih na Kranjskem, zlasti pa v Ljubljani vsako leto v popolnoma zbranem mestnem zastopu in da se predlagajo potem te cene, ti tarifi, deželnemu vicedomu v potrditev. To je že stoletja v navadi. Ko bi bila tudi po kmetih, torej tam, kjer ima dežélna gosposka merodajno in jedino besedo, ta stvar tako lepo uravnana, kakor je v Ljubljani, štelo bi se ljudstvo srečno in ob oderuštvi bi bi ne bilo čuti niti besedice. Vsak meščan, naj se peča s čimer koli, primoran je vse, kar je potrebnega za živež, kupovati od gospode po kmetih, oziroma od njenih podložnikov in podajati se mora ceni, ki jo je stavil magistrat in potrdil vicedom, naj je letina že dobra ali slaba. Če je dežélni gospodi res do tega, da bi se živež pocenil — pomagati je temu prav lehko, ne da bi bilo treba cesárja nadlegovati. Ničesa druzega ni treba storiti, kakor za vso deželo in ne samó za mesta veljavne cene napraviti in jih razglasiti. Tem načinom bi se najhitreje zaprla pot dragíni in oderuštvu.

Da je temu res tako, dokazal je magistrat z mesársko zádrugo. Stoletja že so se morali mesárji ravnati po mestnem tarifu. Na kmetih pa, ker nima vicedom nobene, dežélni glavar pa vso moč, prodajejo plemiči in njihovi podložniki meso Milancem, Goričanom in mnogim drugim tujim trgovcem po jako visoki ceni, celo po 7,5 do 8 gld. cent. Zaradi tega je živina tako draga, da mora mesar, ki je prisiljen živino kupovati, vselej trpeti izgubo. Magistrat določi n. pr. za funt mesa 3 krajcarje, plemiči pa prepovedujejo kmetom prodajati meščanskim mesárjem vole in teleta in jim prete s hudimi kaznimi, ko bi to storili. To klavno živino pokupijo potem grajski oskrbniki, da jo za dobiček prodajejo, kakor je samih volja. Na kmetih sedaj funta mesa pod 4 krajcarje ni dobiti, mestni tarif pa sili mesárja prodajati ga po 3 krajcarje funt.

To se pravi pač druzega po svojem kopitu meriti ter svoje krivde drugemu podtikati.

Če hoče gospoda, da se mesó vcenî, prične naj odpravljati nedostatke sáma pri sebi. Mésu ceno znižati ima samo ona moč. Popustí naj le nekoliko od sila visečega mêsnega krajcarja, mesárskega daca ("Fleischdatz, Fleischkreuzer") in razdeli ta popustek primerno na gosposke po deželi. Izgubila ne bo pri tem čisto nič, ampak uvêdla le jednakopravnost, kar se tiče bremén. Meščanski mesar mora plačati od vsacega

vola, ki ga pobije, po 8 dvojáč (Siebzehner) mesárskega daca, kmetski pa le po 2 ali največ po 3 dvojáče.

Tožiti ima torej le meščan, kajti gospôda privaža ceneno meso s kmetov in s svojih graščin v mesto, v tem ko ga mora meščan drago plačevati.

Ravno taka je s kruhom. Znano je, da mora vsak pekdr prinesti svoj kruh vsak dan v kruharno, ker ima od- kazan svoj poseben prostorček za proddjo. Tarif za kruh se nabija vsacih štirinajst dnij na črno desko v kruharni ter se ravna potem, kakor žitna cena pada ali rase. Vsak bere ta tarif lehko, kadar ga hoče. Kdo more torej trditi, da se pogreša vestno nadzorstvo pekarjev? Kdo more govoriti ob oderiištvu? Narobe pak je na kmetih: tam se z žitom trguje res bolj kakor po oderuško, za kar dela gospoda odgovorne meščane. Ko so pripeljali leta 1744. francoske jetnike skozi Ljubljano, dali so meščanje, da ne bi bilo potrebe, pripeljati s Hrovaškega obilo žita. A gospoda po kmetih ga je prestregla ter vsega pokupila samó zato, da ne bi pojenjala dragma.

Že stoletja sem imenuje magistrat iz svoje srede za vsako zádrugo po jednega komisarja, nadzornika, ki naznanja takoj vsak nedostatek, ki se pripeti, kar se tiče cene.

Jednako se godí z merjenjem posode. Tudi za ta posel določuje magistrat komisarje. Vsakega obrtnika, ki kej pregreší proti pošteni méri, kaznujejo strogo.

Tudi vinske cene se v Ljubljani strogo nadzorujejo; po njih se je ravnati vsacemu gostílničarju.

Ves živež morajo meščanje kupovati od gospôde in kmetov, in lehko je uvideti, da bo dragína le še tem večja, ako bi osnovali tako nadzorovalno komisijo, kakor jo je nasvetovalo deželno glavárstvo, kajti po njegovem nasvetu imeli bi v nji ravno plemiči večino. Le-ti gotovo ne bodo delali tacih cen, da bi škodovali ž njimi sebi samim. Dosedaj je plemenitaž vsaj nekoliko še prisiljen, prodajati svoje blagó za primerno ceno ako neče, da se mu izpridi; pozneje pak bode cena popolnoma v njegovih rokah.

Kar se pa dostaje drugih za jed namenjenih in po dvakrat v tednu na trg prinašanih pridelkov, n. pr. masla, surovega masla, slanine, jajec, perutnine itd., nadzorujeta njihovo ceno dva priséžna nadzornika trga ("Marktrichter").

Brez tarifa se prodaje sedaj le tuje vino in po prodajalnicah za dišave ("Gewürzgewölber") prodajane stvari. To pak je pripisovati temu, da se teh v naši deželi le kàj malo izpečava in ima trgovec, ker jih mora prodajati na upanje in čakati na plačilo, več izgube, kakor dobička.

Res je: časih so poskočile cene tako zeló, da je moral shajati le še plemič, a to izvira od tod, da mu blaga, ki ga je prinesel on na prodaj, ne moreš nikoli dosti preplačati, vedno mu obetaš premalo zánje, toda kar kupuje sam, dobil bi najrajši zastonj.

Dalje se magistrat ni mogel dovolj prečuditi brezobzirnosti dežélne gosposke, ki je v svoji pritožbi do cesárskega dvora govorila o predrznosti vicedomovi, češ, da si ta dostojanstvenik prisvaja pravico jedini nadzorovati ljubljanski trg. Magistrat je dokazoval nasprotno, da je to celó njegova dolžnost in ne samo pravica, kaj še le predrznost!

K sklepu svojega odgovora je vzel magistrat še sestavo nasvetovane komisije sáme prav ostro v presójo in izkušal dokazati, da bi bil tako imeniten cesársk dostojanstvenik, kakeršen je vicedom, cesárjev namestnik, v ti komisiji prav peto kolo. Vicedom in njegova dva svetovalca morali bi zvrševati vse to, kar bi sklenili dva dežélna odbornika, dva plemiča in deželni glavár, torej njih pet. Vicedom bi ostajal vedno v manjšini in učakal še to sramoto, da bi moral njegov tajnik spisavati in odpošiljati sklepe, s katerimi bi se on (vicedom), nikakor ne ujemal. Nasvétovana dva mestna svetovalca pak bi bila v ti komisiji tako rekoč le priči, tista petóorica plemičev pa "tanquam Cicerones pro domo sua perorantes."

Svoje pobijanje nasvétovane komisije je zaključil magistrat z izjavo, da bi ne bila nikakor na čast vicedomu; končal je s prošnjo, naj ji cesaríca nikari ne dovoli, ker se ne skriva za njóó nič druzega, kakor napiranje dežélne gosposke, da bi spravila tudi mesta pod svojo oblast in osnovala stalno dežélno vlado.

Cesaríca je ustregla željam Ljubljančanov, ki so se za to pot ognili preteče jim nevarnosti.

6. Trgovski stan konec minulega stoletja.

S čudovito vstrajnost je odbijal trgovski stan vse napade svojih sovražnikov ter upal, da utegne morebiti vendar le ponehati vihar, ki je majal s tako togoto njegove predpravice. Poskusil je vsak pomoček, kateri se mu je zdel, da ga utegne rešiti pogina, vsaka bìl se mu je zdela dosti močna, da ga vzdrží vrhu vode, celo od svojih zadružnih pravil ali kakor so te "artikule" zádruge tudi nazivale: "privilegijev" je pričakoval trgovski stan take čudodelno močí. In res, leta 1753. jih je, po dolgem posvetovanji, v nekolikem prestrojil ter prosil cesaríce, naj jih, tako izpremenjene in s tedanjimi razmerami kolikor môči ujemajoče se, potrdi. Kdaj

so spisali ljubljanski trgovci prve svoje privilegije in si jih dali potrditi, tega nam pač ne bo védel povédati nihče več. Zgodilo se je to gotovo že v srednjem veku. Vselej pa, kadar je prevzel vlado kak nov nadvojvoda ali cesar, predložili so mu trgovci svoje privilegije, da jih potrdi, ali bi jih bili morali vsaj predložiti, česar vendar niso vsegdar storili, ker je stala taka potrditev vselej mnogo denarja. Najstarejše trgovske privilegije, ki jih shranjuje ljubljanski mestni arhiv, dali so si trgovci potrditi leta 1706. Iz njih zvemo, da so si volili trgovci in kramarji, ki so spadali v jedno zádrugo, vsake dve leti po dva predstojnika. O sv. Telesi so se udeleževali procesije "z vihrajočimi zastavami" ("mit fliegenden Fahnen"). Vsake kvatre so dali brati črne maše za mrtve tovariše. Kdor je izostal ali klel in jemal po nepotrebnem Bogá in njegove svetnike v usta, plačati je moral kazen. V zádrugo niso vsprejeli nikogar, kdor ni služil najmenj štiri leta pri poštenem trgovci, ali se ne vsaj poročil s hčerjo ali vdovo kacega trgovca. Če so pripeljali tuji trgovci o času, ko ni bilo sejma, blagó v Ljubljano, ponuditi so ga morali najprej ljubljanskim trgovcem; če ga ti niso marali, morali so iti ž njim dalje, ali ga pa dati shraniti do sejma v skladišče. Iz skladišča so ga smeli vzeti zopet zvečer pred sejmom, prodajati ga ves sejmski čas, a zvečer po minulem sejmu iti ž njim dalje, ali ga pa dati shraniti zopet v skladišče. Začetek in konec sejma so naznanjali na Gradu z vélikim zvonom.

Ko so prosili ljubljanski trgovci leta 1753., naj se jim potrdijo ti privilegiji, stavilo jim je višje oblastvo celó tu zapreke; to posnemam iz tega, da so se morali ljubljanski trgovci sklicavati na Gradčane, ki so si osnovali zádružna pravila pred več nego sto leti. Tem jih je višje oblastvo potrdila, Ljubljančanom pak jih ni hotela, "ko je Gradec vendar veliko na boljem, kajti štajersko plemstvo živi v mestu, kranjsko pa po kmetih; Gradec ima samo dva sejma, toda Ljubljana jih ima pet." Čudno! Veliko število sejmov, ki se je zdelo v prejšnjih časih Ljubljančanom posebna in velika dobrota, bilo jim je sedaj trn v peti. Opozarjali so cesársko vlado, da se je obrnilo vse trgovstvo, odkar se je izpremenila Reka, izpremenil Trst in Senj v prosto luko, v ta primorska mesta. Vsak se že bavi s trgovstvom. Pri tacih razmerah bi bilo zelo koristno, da se število ljubljanskih trgovcev omeji, sicer propade ves stan. Trgovski vájenec se úči po 5—6 let, in pomočnika, ki bí pred dvema letoma popustil kako službo, naj bi ne smel vsprejeti noben trgovec več. V Ljubljani bodi dovoljeno samó 6—7 špecerijskih

trgovcev, ki bi pa smeli prodajati tudi železníno, potem 4—5 trgovcev z blagom, prodajanem po vatlih, in 8—9 kramarjev. Jedino le trgovska zádruga naj bi imela pravico vsprejemati v trgovsko zádrugo in oddajati trgovske pravice ("Handlungsrechte"), veljá pa to tudi trgovcem v predmestjih, katerim bi smela zádruga prodajalnice zapirati in jim pobirati blagó, ako se ne bi hoteli pobotati ž njo in se ravnati po njihovih željah. Pristojbina za trgovca, ki bi hotel pristopiti meščanom, naj bi se zvišala na 120 gld. Več od jedne prodajalnice ali več od jednega štanta ne bi smel imeti nihče in tudi v tem naj bi ne bilo razločka med trgovci v mestu in med onimi po predmestjih. Kramarjem naj bi bilo prepovedano tuje blagó nakupovati, bodisi na drobno, bodisi na debelo. Napósled so trgovci opomnili še jedenkrat pristujenega jim kmetskega trgovstva in prosili, naj ga vlada prepove, četudi je že leta 1747. pisala, da tega ne storí nikdar,³⁰⁷ in tudi sedaj so morali požreti trgovci bridko izjavo, da ni višji oblasti prav čisto nič mari, ako pogíne ta ali oni trgovec, če je le občinstvo na boljšem.³⁰⁸

Ljubljanski trgovci so morali molédovati še dolgo časa in piliti svoje privilegije; šele 13. dné marcija leta 1756. jim jih je vlada potrdila.

Zdí se mi, da je jedina špedicija dajala tačas še dobiček. V mestnem arhivu se nahaja pogodba, ki so jo sklenili trgovci z vozniki. Od centa blagá iz Ljubljane do Dunaja so služili vozniki po zimi po 45, po leti 40 grošev; zavezati so se morali privesti blagó do Dunaja po zimi v štirinajstih, največ v petnajstih dnéh, po leti pa v trinajstih dnéh, naj je vreme kakeršno koli si bodi. Le v tem slučaji so jim spregledali nekoliko dnij, ako jih je doletela kaka nesreča na poti. Od centa blagá so plačevali do Gradca, kamor so morali priti po zimi v osmih, po leti v sedmih dneh, po zimi 22 grošev in 20 grošev po leti. Ko so se vračali z Dunaja, morali so nakladati za ljubljanske trgovce namenjeno blagó, in sicer so služili nazaj grede menj, t. j. le po 30 grošev, četudi bi se jim morebiti od kacega druzega blagá obetal boljši zaslužek. Zavezali so se tudi, da bodo storili jednako pogodbo še za Trst, ako bi se posrečilo napeljati v Ljubljano trgovstvo, ki se je je gibalo takrat skozi Beljak.

Trgovstvo je dobilo popolnoma drugačno lice in bilo kolikor največ mogoče prosto. Višje oblastvo je potrdilo ljubIjanskim

trgovcem, ker so tako hoteli, zádružna pravila, ki pa za predmestja in na kmetih niso imela nobene veljave. Leta 1774. so postali krámarji trgovcem jednaki — dali si se jim namreč ravno tisti privilegiji — vendar pak razven ob sejmeh nekaterih rečij niso smeli prodajati. Trgovcem in kramarjem je bilo leta 1775. dovoljeno prodajati naslednje blago: riž, laško olje, lanéno olje, jesih, žveplo, sir, saje, kresálni kamen, limone, žêlve, vsakovrstne sedlárske žeblje, šreteljne, poper, sukno, vsakovrstne trakove, rokovice, nogovice, žimo, leseníno, namočeno polenovko, slaníke, ingver, sukanec, tančíce in maroni. Samó krámarji so imeli prodajati: ječménec, žganje, sálo, maslo, pomaranče, žeblje, tobak, sol, bele in črne svilnate čipke, "gemachte Frauen Saloup", "gemachte Mannsdiezln", "gemachte Frauen Diezln", tančice (Dintuch), "Gaze oder Manlij" (?), ne še prirejene ženske klobuke ("Haubenmödl"), "gemachte Bund von Bauern-Flinderl", (to so bržkone posrebrêne in pozlačene luskinice, ki jih imajo kmetje še dandanes radi v umetnih cvetlicah), umetne cvetlice, ("gemachte Büschel"), ptičji lep, zapónke, gómbe za srajce, žepne nože (pipce?), britve, škarje ("Schaaren"), tobačnice, prave in ponarejene pórte ("Börteln"), otročje čepke, bele modrece, plenice, kresilno gobo, óblate, od platna narejene "Galantane" (?), pipe za tobak, cevke, slaníke, suknene krajce, polikane palice, peresne nožiče, verižice in ključe za ure in "Fusswaderl".

Trgovci so strogo pazili, da ni prodál n. pr. krámar kakšen vatel barhenta ali kos pečatnega voská. Vsak čas in kar nenadoma so prihajali v kramarske prodajalnice pregledovat blagó in prav nikoli ne zastonj; vselej so našli več ali menj krámarjem prepovédanega blagá. A tudi krámarji niso držali rok križem, ampak vrnili trgovcem z jednako mero, n. pr. leta 1781. Med vsemi vélikimi trgovci sta se nahajala le dva ali trije, ki so se držali prepovedi, od njih samih pri cesaríci Mariji Tereziji izprošene, pri vseh drugih pa so našli obilo blagá, kakeršnega so smeli prodajati le krámarji.

Take nedostatke je zvédel seveda tudi okrožni urad; in da bode vsega prepira konec, vprašal je mestno gospósko, kaj ko bi se odpravil vsak razloček med velikotrgovci in kramarji. Le-tá se je izrazila seveda odločno proti temu, kar pak ni prav nič čudnega, kajti v mestnem zastopu so imeli trgovci takrat šo in sicer še do leta 1785. prvo besedo. Kako so mestni očetje utemeljevali trditev svojo — to lehko denemo na stran, a zanimive so nekatere malenkosti, ki jih zvemo slučajno, n. pr., da je bilo v Ljubljani takrat petindvajset

trgovcev in šestnajst krámarjev, in da je bilo to število toliko, kar svet pomni; razloček med nekdanjim in tedanjim časom ]e bil pak seveda velik, kajti od onih petindvajset trgovcev so bili vsi mali trgovci, v prejšnjih časih pa vsi veliki trgovci; blagó ki je prihajalo prej iz Benetek in z Nemškega, dobivali so ljubljanski trgovci sedaj iz Trsta. Vkljub vsem tožbam, da trgovstvo le še pojemlje, podražile so se prav sila trgovske pravice (takozvane "Handlungsrechte", „Handlungsjura"). Te pravice so namreč prehajale od očetov na sinóve, ali pa so jih trgovci, ki se niso hoteli s trgovstvom ukvarjati, lehko prodajali, če so hoteli. Še okoli leta 1760. kupil si je tako pravico lehko vsakdo za 500 gld., dvajset let potem pak je stala že 2000 gld.; jednako so se podražile tudi kramarske pravice; prej se je lehko kupila za. 80 gld., a leta 1780. je stala 800 in celo 1000 gld. Torej je prinašalo trgovstvo sedaj ali večji dobiček, ali pa se je konkurenca od dné do dné živíla. Kdor ni kupil trgovske pravice, ni mogel pričeti trgovati ; magistrat ni imel močí, komu tako pravico podeliti, ampak jedino le trgovska zádruga, ki se je trudila pokupiti vse trgovske pravice ter zadušiti tem potem vsako konkurenco. Trgovske pravice so prodajali na javni dražbi in trgovci so ob vsaki priliki napenjali vse svoje žile, da ni prišla pravica v tuje roke, kar se jim seveda ni vselej posrečilo. Ako pak se jim je, dali je niso zopet zlepa iz rók. Toda te pravice bi bile seveda izgubile mnogo svoje vrednosti, ko bi pojenjal dosedanji razloček med trgovci in krámarji, ali vkljub vsemu napóru trgovcev, se je izrekel okroženi urad 28. dné junija 1782. leta v tem zmislu. Le nekatero blagó je bilo izvzeto še tudi sedaj, sicer pa so smoli krámarji trgovati popolnoma tako, kakor trgovci, in smeli zahajati s svojim blagom na vse avstrijske sejme.

Vendar pozneje so trgovci le izmolédovali vsaj toliko, da je bil nekak razloček med njimi in krámarji. Leta 1784. je izrekel okrožni urad, da smejo le trgovci vájence vzgojevati; krámarjem sicer ni prepovedal jemati jih v poúk, a vajenec, ki se je pri njih doučil, bil je sposoben le za obrt, ne pa tudi za trgovstvo. Dalje so napravili še razloček med mestnimi trgovci in krámarji in ónimi v predmestjih. Te so vrstili v posebno, kmetsko trgovsko zádrugo.

Sedaj šele čujemo prvikrat, da so bili trgovci zavezani imeti trgovske knjige. Kdor je hotel pričeti kako trgovstvo, moral se je izkazati, da ima potrebni denar; nakup trgovske pravico je bil pak tudi sedaj še prvi pogoj. Kdor te ni imel, mogel se celó ni oglasiti, naj mu dovolijo trgovanje. A še

tudi potem mu je delala zádruga velike ovire, predno ga je vsprejela medse. Leta 1788. je hotel neki bivši lasiiljar ("Experückenmacher") Schnarendorfer otvoriti parfimerijsko prodajalnico. Trgovska zádruga ga je zavrnila, češ, da take prodajalnice v Ljubljani ni potreba, kajti francoske dišave, vode in praški ("französierte Geister, Wasser und Pulver") se dobivajo po vseh lekarnah, in če tam ne, vendar pa pri trgovcih z materijalnim blagom. Leta 1783. n. pr. se je oglasil nekov Andrej Rode s prošnjo, da naj bi smel trgovati s špecerijskim blagom. Trgovska zádruga pak ni hotela o tem do malega ničesa védeti ter se sklicavala na to, daje že 13 špecerijskih prodajalnic v mestu, ali okrožni urad se je potegnil zánj in ukazal magistratu, naj ga vsprejme med meščane, trgovski zadrugi pak je velel, naj mu ne stavi nikacih ovir, ako se more izkazati, da ima dovolj denarja, za trgovanje. Zádruga je imela sejo za sejo; ker se Rode ni mogel izkazati z gotovino, ampak največ z vsotami, katere mu je bil dolžan ta in óni meščan, oporekali so zadružniki malo ne vsako ter hoteli dokazati, da mora Rode računati le na 705 gld. in 19 krajcarjev gotovega denarja. Ali s tem ni mogel pričeti nobenega trgovstva, kajti za špecerijsko trgovstvo se je izkazati moral z najmenj 6000 gld., trgovec z blagom na vatle prodajanim pa najmenj z 8000 gld.

Trgovska zádruga je popisala o Rodetovi stvári veliko papirja, naposled pak je posegel gubernij sam vmes ter ukazal trgovcem naj vsprejmó od Rodeta trgovsko takso in naj mu dovolijo odpreti prodajalnico. A zádruga se je temu uprla tako odločno, da je pooblastil gubernij mestno gosposko s tem póslom, ukazavši ji, naj vsprejme Rodeta. Trgovska zádruga se pa celó še sedaj ni dala ugnati, dokler je ni gubernij kaznoval s štiriindvajsetimi tolarji. Vsprejela je sicer Rodeta med trgovce, a svoje slabe volje ni mogla prikrivati tudi še sedaj ne. Po tedanji navadi so objavljali gotovino, s katero je pričel kdo kako trgovstvo, v ljubljanskem tedniku "Laibacher Wochenblatt", vrhu tega pa jo še oznanjali s pôlo od prodajalnice do prodajalnice. Ko je pristopil zopet nekdo v trgovsko zádrugo, zvedeli so vsi zádružniki o njegovem imetji, le Rodeta so izpustili. Gubernij je moral zádrugi znova zažugati kazen, ako ne bo postopala v vsem proti Rodetu tako, kakor proti drugim trgovcem.

Ko so napósled Rodeta pripoznali zádružniki v vseh ozirih trgovcem, štela jih je leta 1735. Ljubljana dvajset. Imena so jim: Tischau, gospá Zetter, gospá Steinwender, Cargniati, Dicorona, Petz, Hartl, Merl, Bartolotti, Christian, Damian, dva Mulleja,

Alborghetti, Sernitz, Jaklitsch, Del Rossi, Vogou, Desselbrunner in Rode! Pet trgovskih pravic imela je torej zadruga sama v rokah.

Leta 1786. izprosili so si trgovci od cesarja Jožefa II., da jim je znova potrdil njihove zádružne privilegije, ki pak se v mnogem razločujejo od ónih, katere jim je potrdila cesarica Marija Terezija. Ti privilegiji obsezajo petnajst naslednjih toček:

Mi Jožef II., po božji milosti izvoljeni rimski cesar itd.

1.) Ta trgovska družba ("Handelsgesellschaft") sme trgovati z vsem domačim in tujim blagom brez razločka, izvzemši le ono blago, ki smo ga prepovédali s patentom od 27. dné avgusta 1784. leta, ali ga bomo prepovedali še v prihodnje. Trgovati sme ž njim v javnih proda jalnicah ("in offenen Gewölbern mit Zeíchen und Schild") ter sme obiskovati vélike sejme ("Messen und grössere Jahrmarkte") v vseh ces. dednih deželah. Pričakujemo pa

2.) da se bodo potrujali udje te trgovske zádruge odpreti s špekulacijami, njim in državi koristnimi, in prometu domačih zdelkov pot v zunanje države in da se ne bodo ukvarjali zgolj s prometom v domovini.

3.) Z domačim in s tujim blagom trgovati ni nikomur dovoljeno, kdor ni ud te družbe ali pooblaščen ("berechtigfcer") krámar. Nasprotno pak je družba zavezana, preskrbljevati občinstvo s pravim in dobrim blagom, ne pestiti ga s pre- visokimi cenami, nobenega blagá izdajati za kaj druzega, kakor kar je, zlasti pak ne kupca slepariti pri meri in vagi. Tako sleparstvo se bo strogo kaznovalo. Ravno tako ne pridi nikomur na um dopuščati, da bi njegov knjigovodja ali pomočnik zaradi nemarnosti ali celó z njegovo védnostjo škodoval občinstvu na takšen način. Če se kàj tacega prigodi, imel bode magistrat nalog, stvar preiskovati in ga kaznovati, kdor se bode pregrešil.

4.) Da se vzdrží zaupanje, ravnati se je trgovcem gledé trgovskih knjig po 119. in 120. občnega sodniškega réda.

5.) Število sedaj v Ljubljani obstoječih trgovstev in krámarstev naj se brez vednosti in dovoljenja našega gubernija ne pomnoži ter se pri tem gleda v prvi vrsti na potrebe občinstva.

Vendar pak hočemo, da med trgovci in ónimi kramarji, ki so se pravilno priučili trgovstva, ki imajo za trgovca višje vrste potrebni kapital in ki se hočejo pokloniti vsem težam, ni nobenega razločka, niti kar se tiče njihove osebe, niti kar blagá, ki ga prodajajo.

6.) Naj so združeni vsi trgovci trgujoči z materijalnim

in špecerijskim blagom, s svilo, s platnom, s trakovi, s perilom, z galanterijskim in norimberškim blagom, z železníno, z zlatnino in sreberníno, kakor tudi krámarji v mestu in po predmestjih, v jedni družbi, pod imenom trgovska družba. Po naši naredbi od 2. dné decembra 1784. leta naj vsak v mestu in predmestju družbi pristopli trgovec vplača v družbinsko blagajnico 82 gld. 30 kr., večji krámar pa 22 gld. 30 kr. Dohodki blagajnice pak naj se porabljujejo v sporazumljenji z ubóžnim zavodom zlasti za obolele in ubožane društvenike.

Kako pak naj se te podpore delé, odločevati bo imelo šest najstarejših trgovcev po svoji vesti; v ta namen bodo morali imeti natančen protokol z izrecno izjavo, komu, koliko in čemú se je dovolila podpora. Vsak podpiranec dàj ji pobotnico, da se bodo mogli izkazati, če bi se to zahtevalo od njih.

7.) Da se vzdrží pri trgovstvu tako potrebno zaupanje, moral bode se odslej vsakemu, družbi na novo pristopajočemu trgovcu izkazati, da ima potrebni prosti trgovski fond in sicer za trgovstvo z blagom na vatle 8000 gld., za trgovstvo s špecerijskim, materijalnim in takozvanim norimberškim blagom in perilom pa 6000 gld. Poleg tega je zavezan, prinesti od trgovskega stánu izpričevalo, da se je trgovstva dobro priučil in da ima vse za trgovca potrebna svojstva, sicer se mu ne dovoli, da odpre prodajalnico ter se mu ne podéli meščanska pravica.

8.) Noben trgovec ali krámar ne sme na dróbno trgovati sicer, kakor v jedni prodajalnici.

9.) Da se ohrani pri ti trgovski družbi odslej dober red in da se izpolnujejo Naši ukazi tem vestneje, zato ji je kakor doslej izvoliti iz svoje srede dva predstojnika, ki bosta opravljala tri leta družbine stvari, polagala natančne račune o dohodkih in izdatkih, sklicavala, če bo treba, družabnike te družbe, zborovala ž njimi pod predsedstvom magistratnih komisarjev ter zvrševala, kar se ujema z Našimi naredbami. Tri leta potlej pak se bo znova volilo; izvoliti se bosta smela tudi bivša predstojnika še za tri leta, ali pa namesto njiju dva druga, in sicer z večino glasov. Vendar vselej je treba potrditve okrožnega urada in vsaj za prve dve leti se ne bode môči ti dolžnosti odtezati nobenemu udu te trgovske družbe.

10.) Teh shodov, ki jih bo napovedoval prvi predstojnik, morajo se udeleževati udje trgovskega stanú in dva zastopnika krámarjev, razven, če bi jih zadrževali važni uzroki. Svoje mnenje naj izjavljajo pohlevno in se podajajo večini glasov,

ako stvar ne nasprotuje naredbam Našim. O važnih slučajih pak naj da vpisati v zapisnik vsak svoje mnenje posebej ter se o priliki pritoži pri svojem višjem oblastvi.

11.) Kar se tiče občinstva in kar trgovcev in krámarjev, potrebno je, da ne trguje vsakdo z vsacim blagom, ampak, da omejí vsak svoje trgovstvo ali svoje krámarstvo na blago, ki je odločeno zanj. S tem se vzdržuje pravo razmerje ne le med prodajalci in kupci, ampak tudi med trgovci samimi.

Pri tem je treba razločevati med trgovci in manjšimi krámarji; in sicer imajo trgovci in tisti krámarji, ki so po točki peti sposobni, da se stavijo s trgovci v jedno vrsto, pravico, preskrbeti se z vsem njim pristajajočim blagom, ne da bi bili omejeni v številu cúl ("Ballen"), komadov ali centov; prodajati ga smejo na dróbno in debelo. Manjši krámarji pak, ki nimajo tacih svojstev, da bi jih mogli prištevati trgovcem, smejo prodajati le na dróbno. Trgovci z blagom na vatle naj prodajejo: fini molton, sukno, "ratine", popolnoma in na pol svilnato blago, volnéno blago, cic in katun, prave zlate in sreberne pórte ("Gold und Silberborten") in ravno take čipke. Špeceristi naj trgujejo s kavo, s sladkorjem, z laškim oljem, s finimi dišavami ("Gewürz"), z barvarskim blagom ("Farbwaaren") in se ukvarjajo s "faktorijo", to je s špedicijo. Le-tá je dovoljena samó pravim trgovcem, prodaja na dróbno pak vsem, trgovcem in krámarjem brez razločka.

Dalje pa ukazujemo, da ostaja vsak trgovec in vsak za trgovstvo sposobni krámar, kakor tudi vsak drug krámar pri dovoljeni mu vrsti trgovskega blaga. Kdor se pregreši prvikrat, kaznovan bo s 50 tolarji, drugič s 100 tolarji, tretjič pa se mu vzame blagó. Od tega vzetega blaga dobódi ovadnik, čegar ime se bo zamolčalo, tretjino, drugi dve tretjini pa ljubljanski zavod za ubožne potem, ko se bodo odbili troški.

12.) Vsak trgovec sme z vednostjo in z dovoljenjem svojo prodajalnico komu drugemu, zadosti sposobnemu, prepustiti; dalje jo more zapustiti vdovam in otrokom, ki se smejo ali skupno ali vsak posebej dalje ž njo pečati. Če bi pak vdova ali otrok ne hotel dalje trgovati in bi dokazal, da je pridobil umrli trgovsko pravico "titulo oneroso", gledati bode pri oddaji na take ljudí, ki so se sporazumeli z vdovo ali z otrokom.

13.) Nobenemu rokodelcu ne bode smeti razven sejmov prodajati druzcga blagá, kakor tacega, ki ga je zdelal sam ali ki spada v njegov obrt.

14.) Naznanilo se nam je, da spravljajo ali pa prodajajo tuji trgovci po končanem sejmi svoje blagó, kar ga

jim je ostalo, raznim ljudem, ki ga spečavajo zatem med letom in o časih, kadar ni sejma; še več, ti ljudje naročajo celo razno blagó na vatle in jestvine, n. pr. kavo, sladkor, laško olje, riž itd. iz sosednih dveh murskih pristanišč, iz Reke in Trsta ali samo zase, ali pa ga prodajejo celó drugim in to v veliki množici. S tem škodijo Našemu trgovskemu stánu; zato hočemo to grdo razvado odpraviti in ukazujemo prav resno, da se ti za trgovstvo nepooblaščeni ljudje zdržujejo trgovanja in da tuji prodajalci ponudijo svoje ostalo jim blago ali domačim pooblaščenim trgovcem, ali pa ga dadó shranit do prihodnjega sejma v mestno skladišče. Ako tega ne storé, pobralo se jim bo blagó in na javni dražbi prodalo; jedno tretjino bo dobil ovaditelj, čegar ime se bo zamolčalo, drugi dve pa zavod za berače.

15.) Naš n. a. gubernij in ljubljanski okrožni urad skrbela bosta za to, da se bodo vsi vêdli o petih sejmih po prepisanem rédu.

Dano v Našem glavnem in stolnem mestu Dunaji 17. dne decembra 1786. leta.

Jožef II.

.

Tako so pristrigli do konca osemnajstega stoletja nekdanje tako velike pravice ljubljanskega mesta; napredovalni čas, ki je bil za druga mesta dobrodelen, pokopal je Ljubljano popolnoma, sicer ne še ravno v osemnajstem, pač pa v našem devetnajstem stoletji. Z národno-gospodarskega stališča ni dežela najbrž izgubila ničesa, narobe je utegnila celó pridobiti, ker se je oprostilo trgovstvo vseh nekdanjih zaprék, a mestu Ljubljani so bile nove naredbe nepopisno škodljive. Premeteni in za trgovstvo po sto in stoletni vaji kakor nalašč rojeni Kranjec se je vedel sprijazniti tudi s temi novimi naredbami in se jih je brzo privadil. Ljubljana je bila prej važno trgovsko mesto daleč na okoli; ljubljanske sejme so pohajali trgovci od blizu in daleč. Kadar so pridrli skupaj, nastala je v ozkem mestu tolika gneča, da se je človek n. pr. po Starem trgu le s silo skozi preril, ali pa se je moral dostikrat celo vrniti. Kdor je imel opraviti kaj na drugem južnem konci Starega trga, prišel je najhitreje tja po bregu, kjer se je dal — kajti Šentjakopskega mostu še ni bilo — prepeljati na ladji preko Ljubljanice. S početkom tekočega stoletja pak so se ulice ob sejméh od leta do leta praznile. Ljubljana, prej središče živahnemu trgovstvu, imela je samó še veljavo za prevoznínsko trgovstvo, dokler ni železnica vdušila tudi tega.

1. Zádruge.

Brezvspešno zasledujemo čas, v katerem so osnovali v Ljubljani prvo zádrugo. Ti sledóvi se izgubljajo v popolnoma mračni čas ljubljanske zgodovine; sicer pak to vprašanje tudi ni posebno zanimivo. Rokodelstvo je izrastek nemškega kulturnega življenja; ob jednem, ko so se jele snovati zadruge v Koloniji, v Ahnu, v Regensburgu itd., kovali so tudi ljubljanski rokodelci, če je sicer Ljubljana takrat že stala, zádružna svoja pravila ("Zunftartikel, Zunftfreiheiten.") Konec srednjega veka so bile ljubljanske zadruge že stare. Imele so že lepo imetje v blágu in v gotovini ter priskakovale ž njim mestu, v denarnih stiskah tičočemu, na pomoč.³⁰⁹ Zádružnih pravíl v originalu se iz tega zgodnjega časa v mestnem arhivu seveda ni ohranilo nič; najstarejša so iz primeroma zelo poznih let, šele iz leta 1676.³¹⁰ To so pravíla barvarske zádruge. Za jedno leto mlajša so pravila zadruge pádarjev in ranocelnikov iz leta 1677. ³¹¹Nobena teh svoboščin pa ni original, ampak so le potrjene, prejšnje zádružne pravice. Gotovo so se nahajala kdaj ta rokodelska pisma tudi v mestnem arhivu, ali ker naši predniki niso znali ceniti tacih prič iz davno minulih časov, pogubila so se do dobra. Saj pa bi tudi človek težko pričakoval, da bi bili shranjevali v prejšnjih stoletjih stara in ne več upotrebovana pravila, kajti veljavo so imela vedno le najmlajša in posledna, ki jih je potrdil kakšen cesar ali nadvojvoda. Da bi staríno shranjevali, za to ljudje minulih stoletij niso imeli razuma: kar zanje ni imelo več vrednosti, pogubilo se je. Zaradi tega seveda sicer ne morem sestaviti popolne zgodovine rokodelstva, vendar je tvaríne toliko, da se dá naslikati ž njo še dosti jasna podoba ljubljanskega rokodelstva, vsaj za osemnajsto stoletje.

Kaj je bila zádruga? Skoraj to, kar danes, namreč zveza vseh rokodelcev jednega in istega rokodelstva, torej zveza mojstrov in njihovih vdóv, (če so se pečale po smrti soprogov še nadalje z rokodelstvom), pomočnikov in učencev. Nekaterikrat smo žo poudarjali, da je bila nekdanja Ljubljana na vse strani glava in vzgled, po katerem so se ravnala vsa mesta in se ravnali vsi trgi po deželi. Takisto je bilo tudi z rokodelstvom. Ljubljana je bila središče rokodelskih

zádrug. Navadni rokodelci, čevljárji, krojači, tkalci itd. so imeli v vsakem mestu svojo posebno zádrugo, imenitnejši pa, n. pr. pádarji ("Bader") in ranocelniki, ki so jih prištevali do cesárja Jožefa II. rokodelcem, imeli so svojo zádrugo le v Ljubljani. Vidno sredíšče, okoli katerega so se zbirali, bila je "zádružna skrinja" ("Zunftlade"). To je bilo njihovo svetišče, v katerem so shranjevali originale rokodelcem podeljenih pravic in svoboščin, vrhu tega pa tudi vsa doučna pisma (Lehrbriefe), kajti pomočnik, izučivši se svojega rokodelstva, dobil ni izpričevala ali doučnega pisma sam v roke, ampak le prepis z zádružnim pečatom; ž njim je šel na tuje popotovat, original so hranili v zádružni skrinji. Na tuje pak je moral iti vsak. Ako je dobil v kacem kraji dela, moral je oddati tudi ta prepis v ondotno zadružno skrinjo, kjer so mu ga shranjevali toliko časa, da je odšel zopet dalje po sveti. Izgubiti tega prepísa ni smel, kajti imel je silen trud in dôkaj težav, da je dobil druzega, predno je mogel izkazati, da ga je izgubil po nesreči in ne po malomarnosti, ali ga sicer dal kako iz rok. Te ovire pak mu je stavila zádruga za to, ker se je pripetilo mnogokrat, da je pomočnik na poti v denarnih zadregah prodal to svojo pravico, ali mu jo je kdo ukradel, ki je slepáril ž njo pod njegovim imenom po sveti, ne da bi se bil res priučil rokodelstva.³¹²

Tacih zádrug, ki bi imele središče svoje samó v Ljubljani, bilo je pa vendar le malo, najbrž pádarska in ranocelniška jedina. Nekatere so sezale le čez nekatera mesta, n. pr. lončárska, h kateri so pripadali lončarji štiri milje okoli Ljubljane, lončarji v Loki, v Kranji, v Kamniku, v Višnji Gori, na Holmci in v Šmártinu. V obče pak je imelo vsako mesto in celó vsak trg svoje zádruge za rokodelce svoje; v Ljubljani so si pa n. pr. krojáči, čevljárji in jermenárji osnovali celo dve zádrugi, jedno za mestne in jedno za kmetske krojáče, čevljárje in jermenárje, stanujoče po predmestjih in v ljubljanski okolici.

Koliko mojstrov je bilo treba, da so si mogli osnovati zádrugo, ne vémo povedati, najbrž pa so zadostovali trije ali štirje; če jih je bilo menj, vpisani so bili ali v graško ali pa celovško zadrugo. Koroška, Štajarska in Kranjska so bile namreč nekdaj v dosti ožji zvezi med seboj, kakor denašnje dni, in ukrepale so o marsikateri stvari skupaj; skupaj so plačevale n. pr. cesarju davek; dežélni zbor kranjski, ki se je največ ukvarjal leto za letom le z vprašanji: koliko naj

se privoli za to leto cesárju davka, ali koliko potroši za obrambe na južnih mejah kranjskih, izrekel ni nikdar poslednje besede prej, dokler ni prišlo poročilo s Koroškega in Štajerskega, za kako vsoto sta se odločili te dvé deželi. Tudi rokodelci so bili v tesnejši zvezi med seboj. Milárji ("Seifensieder") in medíčarji ("Lebzelter") so imeli svojo skrinjo v Celovci; kotlárji ("Kupferschmiede"), klepárji in dímničarji v Gradci; óna dva glavničarja(„Kammacher"), ki sta živela konec minulega stoletja v Ljubljani, pripadala nista celó oba k jedni in isti zádrugi, kajti jeden je bil vpisan v celovško, jeden v graško zadrugo.³¹³

Osnove novih zádrug si je pridržal cesar sam. Leta 1751. n. pr. je osnoval magistrat novo zádrugo lasníčarjev ("Barockenmacher") ter izdal zánjo po vzgledu drugih zádrug zadružne svoboščine ali privilegije. Ko pak je cesar o tem zvedel, razveljavil je ta magistratov ukrep, češ, da si je prisvajal pravico, ki mu ni šla nikakor.³¹⁴

Prej so imele morebiti posamezna krajna oblastva pravico, zádružne artíkule izdajati, a že leta 1667. je bilo to prepovedano, in cesar si je pridržal takšno pravico sam. Odslej dalje nižje gosposke zádružnih pravil celó potrjevati niso smele.³¹⁵ Potrditev teh pravíl pak je stala zadrugo obilo denarja; rokovíčarji n. pr. so morali odšteti za cesarice Marije Terezije v to svrho ne menj kakor 300 gld.³¹⁶

Vsaka zádruga si je izbrala svojega svetnika patrona. Pod njegovim varstvom je zvrševala svoja dela. Patrona pádarjev in ranocelnikov sta bila sv. Kozma in sv. Damijan; žebljárjem in kovačem je patronoval sv. Eligij; mesárski patron je bil sv. Lenart; trgovski sv. Rók in sv. Boštiján. ³¹⁷ Zádružna hiša, v kateri so se shajali ljubljanski trgovci, zdi se mi, bila je hiša v sedanjih Zvezdarskih ulicah štev. 4 (sedaj gostilna "pri Prešírnovem hramu"). Do te misli me vodita stara, a če ju cenimo z umetniškega stališča, ne dosti vredna kamenita kipa sv. Róka in sv. Boštíjana nad velikimi vrati, med katerima se nahaja lepa in mojstersko iztesána glava žalostne Matere božje. Veščáki trdijo, da je to delo Robbovo, ki je vstvaril v ljubljanskih cerkvah mnogo umotvorov od marmorja. Robbova hiša je bila od Čevljárskega mostu po

Starem trgu proti Šentjakopskemu môstu šestindvajseta hiša na desno. Natančneje se ne more določiti, ker ljubljanske hiše do leta 1773. niso imele številk.

V praznik zádružnega patrona so bili zavezani vsi zádružniki praznovati spomin njegov s slovesno sv. mašo in službo božjo v ti ali óni ljubljanski cerkvi. Najmogočneje pa se je pokazalo ljubljansko rokodelstvo sv. Telesa dan. K procesiji so morali priti vsi mojstri in vdóve mojstrov, vsi pomočniki in učenci, da spremljajo sv. Rešnje Teló z zastávami in svečami.³¹⁸ Te velike slovesne procesije so se morali udeleževati ne le ljubljanski rokodelci, ampak tudi vsi po druzih kranjskih mestih in po kmetih stanujoči, ako so spadali h kaki ljubljanski zádrugi. Da se niso mogli izgovarjati tako ali tako, vabíli so jih s slovesnimi vabili; jedno tacih vabil z vélikim zadružnim pečatom se je ohranilo v mestnem arhivu. Poslala ga je iz Ljubljane zadruga pádarjem v Škofjo Loko, v Kranj, v Kamnik, v Rudolfovo in v Krško.

Ta dan pak je bil za zádružnike še v drugem oziru jeden najimenitnejših v vsem letu, kajti obravnavali so tačas stvarí, tičoče se vsega rokodelstva. Zbirali so se v hiši predstojnikovi ("Zechmeister"), ki so ga zvali tudi "očeta". V njegovi hiši je stala zádružna skrinja. Zborovanje so pričeli s tem, da je prečital "oče" ali pa "četrtnik" ("Viertelmeister") zádružne privilegije. Potem so se vršile volitve zadružnih dostojanstvenikov. V petem članku lončarskih svoboščin n. pr. čitaš: »Ker je pri vseh rokodelskih zadrugah obično, da izvolijo "očetom" jednega mojstrov, ki mora gospodovati vsemu poštenemu rokodelstvu ("dem gesammten ehrbaren Handwerk"), ki vé in utegne zvrševati vse rokodelske stvari tako, da se ohrani dober red in da se ravna in živi po svoboščinah, zato se v sv. Rešnjega Telesa dan po končani službi božji in sicer popóludne napovédi ("ansagen") zbor vsemu rokodelstvu ter se izvolíta prvi in drugi "oče" z dovoljenjem vsega rokodelstva. Ko pak mine leto, predloži "oče" račune svoje in se odpove svojemu poslovanju. Zatem se ima vršiti nova volitev, pri kateri naj bivšega "očeta" potrdijo ali tudi še za prihodnje leto, ali pa namesto njega izvohjo drugega.«³¹⁹

Izvoljenima "očetoma" oddajali so potem v oskrb in varstvo zádrugo in njeno skrinjo, zaprto z dvema različnima ključema; jednega je dobival prvi, drugega drugi "oče". Odpreti pa sta jo smela le v navzočnosti vsega rokodelstva

(vse zádruge). V nji so shranjevali, kar smo sicer že omenili, vsa rokodelstva se tičoča pisma, poleg tega pak je bila tudi blagajnica za doneske zádružnikov in za kazni, ki so jih pobirali od njih. Ako je iz nje česa zmanjkalo, morala sta "očeta" ne le vso škodo povrniti, ampak izgubiti sta utegnila celo pravico za daljno zvrševanje svojega rokodelstva.³²⁰

Pri zadružnih shodih vsacega leta o svetem Telesi je nastajal časih kaj velik šum; zadružni člani pádarske zádruge so ukazovali, da ne sme priti k tem shodom nihče niti s spado, niti s tercerolem, z bodalcem ali z nožem (Degen, Terzerol, Stilet oder Messer). Tega shoda udeležiti se je bil vsakdo zavezan; kdor je izostal ali če ga ni bilo k procesiji sv. Rešnjega Telesa, plačati je moral kazen. Pri vseh zádrugah so nalagali kazen v vôsku, od jeden do dva funta. Kazni so pobirali svetega Telesa dan. Kogar pak tri leta ni bilo videti niti pri shodu niti pri procesiji, izgubil je vso rokodelsko pravico svojo. Potisnili so ga iz zádruge in ne več v zádrugo mojstrov vpisani ud, se ni smel kakor sam svoj mojster dotekniti svojega rokodelstva.

Jednaka kazen je zadevala tistega, ki ni prihajal k pogrebu umrših tovarišev; kadar je kdo umrl, napovedali so njegov pogreb vsem zadružnikom, mojstrom, pomočnikom, učencem in vdóvam. Za duše v vicah so dajali brati vsake kvatre po jedno črno mašo za vse umrše brate. Tudi te maše je imel vsem zádružnikom napovedovati "oče" ter zato skrbeti, da se jih res vsi udeleže. Okoli po hišah tékati in vsacemu posebej napovedovati pogreb ali kvaterno mašo je bila dolžnost najmlajšega mojstra, rekše tistega, ki so ga poslednjega vsprejeli v zádrugo. Ta človek je bil pravi trpín med mojstri, vsa pota za zadrugo je moral on storiti. Pri pogrebih je hodil k "očetu" po mrtvaški prt na krsto, tu je bil namreč spravljen. Po končanem pogrebu ga je moral nositi zopet nazaj.³²¹

Na požirek vina in masten obed niso naši predniki pozabili o nobeni slovesni priliki, kaj šele o tako važnem shodu, kakor je bil ta. V svoboščinah barvarske zádruge je bilo dovoljeno, kadar so se obravnale vse zádruge se tičóče stvari, "privoščiti si tudi še pošten požirek," ("es ist erlaubt einen ehrlichen Trunk, aber in aller Ehrbarkeit zu thun,") toda takisto je bilo zádružnikom zabičeno, naj preveč ne pijo, »kajti od tod ne izvira nič druzega nego zmerjanje, kletev, prepir in druge nedostatnosti.« Za red in pošteno

vedenje pri ti pijači je bil odgovoren "oče". Če je pa dal sam k temu povod, smela ga je zádruga celo odstaviti od očetovanja ter ga je kaznovala še z dvema tolarjema. Kaznovan je bil, celó tisti, ki je vino polijal; kazen pa so mu narekali vsi zádružniki. Troškov za to popivanje niso smeli jemati morebiti iz zadružne skrinje, ampak plačati je moral svoj del vsakdo sam. Več nego 12 krajcarjev o shodu ni smel zapraviti nihče. Ako je kdo to vsoto prekoračil, moral je zanj plačati "oče", nadzornik redú in poštenega vedênja.³²²

Za vdóve in hčere mojstrov je skrbela zádruga prav po očetovsko, kajti pomočniku, ki se je odločil vzeti v zakon vdovo ali hčer kacega mojstra, dajali so, če se je oglasil, pred vsemi drugimi mojstersko pravico; njega je zádruga rajši vsprejela médse in mu pri tem in ónem rokodelstvu spregledala celo mojstersko takso in mojstersko južino. Lončárska zádruga je dovoljevala celo, da sme vdova obdržati učenca, ki je vsaj polovico učnega časa že prebil pri njenem umršem moži, obdržati ga, dokler se je izučil in postal pomočnik, kar pri druzih rokodelstvih ni veljalo. Le prostega, t. j. "pomočnika" ni ga mogla narediti, ampak oglasiti ga je morala pri zádrugi ter naprositi kacega mojstra, da ji stori to ljubáv. Le takrat, če učenec ni prebil še pol za učenje svojega rokodelstva določenega časa pri umršem mojstru, moral je prestopiti h kacemu druzemu mojstru v poúk.³²³

Pádarski ali ranocelniški pomočnik je bil celó zavezan oženiti se z mojstrovo vdovó ali hčerjó, ako je bila kje katera, sicer ga zádružniki niso hoteli potrditi mojstra. Ako se ti zahtevi ni hotel udati, prisilili so ga, da je moral iti na popotovanje. Le takrat, ko ni bilo v vsem rokodelstvu niti vdove niti hčere, smel si je izbrati pomočnik, želeč biti mojster, tudi kako drugo nevesto.

Najvažnejše opravílo v sv. Rešnjega Telesa dan pak je bilo slovesno vsprejemanje novih mojstrov.

2. Mojstri.

Novega mojstra vsprejeti je imela jedino zádruga pravico. Čo je hotel biti kdo meščan, naročil mu je magistrat, naj so prej pogodi z zádrugo, da ga vsprejme méd-se, potem bo šele mogoče govoriti dalje o tem. Na to stvar je že

mimogredé nanesla beseda v 1. poglavji. Kogar mojstri niso marali vsprejeti méd-se, trudil se je za meščansko pravico zastonj. Stari mojstri pak so novince kaj radi odrivali, kajti kolikor menj jih je bilo v mestu, tem bolje se jim je godilo. Občinstvo je bilo popolnoma v njihovih rokah, le če je magistrat videl, da komu mojstri nalašč nagajajo, potegnil se je sam zanj in mu po svoji oblasti podelil mojstersko, potem pa tudi meščansko pravico. Ni ga morebiti sodniškega protokola v mestnem arhivu, kjer ne čitaš tožbâ pomočnikov, da jih zádruga neče vsprejeti med mojstre.

Kako pa je mogel kdo priti v mojstre?

Rokodelski pomočnik, ki je hotel biti mojster, oglasil se je pri zádrugi. Dokazati ji je moral, vsaj v prejšnjih stoletjih, da je sin zakonskih staršev, da je hodil nekoliko let po sveti, učé se v svojem rokodelstvu; zadostovalo je potovanje od treh do šestih let. Bivati je moral že najmenj jedno leto v Ljubljani, vendar so se zadovoljevali pri nekaterih rokodelstvih tudi s polovico leta. A najstrože so zahtevali mojstri, da je pomočnik, goden za mojstra, delal pri "poštenih mojstrih". Pošten mojster pa se je zval le tisti, ki je bil zapisan v zádrugo. V ljubljanski okolici in na skrivnem tudi v Ljubljani so se pečali namreč mnogi z rokodelstvom, ne da bi bili zádružniki, bodisi, da jih niso hoteli vsprejeti v zádrugo, bodisi, da samf niso marali vstopiti, ker je bilo z vstopom zvezanih obilo sitnostij. Take so nazivali "nepoštene" in "mojstre-skaze", ("Sterzer, Fretter, Stöörer, Pfuscher"). V Krakovem, Trnovem in v Gradišči je bilo tacih móž prav obilo, zlasti čevljarjev in krojáčev. Njihova gosposka je bila Nemška Komenda. Nihče jim ni branil delati za Trnovce, Krakovce in "kmete" sploh, a druga je pela, če je zvédela ljubljanska zadruga meščanskih rokodelcev, da so vsprejemali ti mojstri-skaze tudi dela in naročila za meščane. V Trnovo ali v Krakovo zádruga res ni smela hoditi pónje in jih kaznovati, pač pak jih je prijela, če so se pokazali v mestu kje. Vsi mojstri so bili na nogah in prežali, da ji pride v roke takšen nepridiprav. Da so jim vzeli delo, če so ga dobili kaj pri njih, bilo je samo po sebi umljivo, vrhu tega pa so jih še kaznovali; magistrat sam jim je moral priskočiti na pomoč. — O tem se je vnel prepir s Komendo že v srednjem veku; poravnal ga je, kakor smo čuli, cesar Friderik IV.

Celó dežélna gosposka ni imela do meščanskih rokodelcev nobene močí. Sicer je podelila marsikomu mojstersko pravico, toda ne za mesto, ampak za okolico njegovo

in za take ljudi, ki niso bili pod mestno gosposko. Zaninimiv slučaj iz leta 1681. kaže, kako samostojni in ponosni so bili Ljubljanci. Neki pekár Mihajlo Deutsch se je podal pod dežélno gosposko, a Ljubljanci so mu pobrali nekoč vpričo mnogih meščanskih pekárjev ves kruh jedne péke. Ko se je sklicaval Deutsch na dekret zaščítne svoje gosposke, dejal je mestni sodnik, da ob tako "cunjo", kakor je dežélna gosposka, ni utepenih čevljev svojih ne obrije! Ko je prišla ta stvar v dežélnem zboru na razgovor, dejal je namestnik dežélnega glavarja, češ, to ni prvič, da so meščanje tako ošabni; zgodilo se je to že tudi pri sedlarjih, krojačih in druzih rokodelcih. Če hočejo plemiči meščanom stopiti na prste, ne kaže, kakor da kupijo kako prosto, (nemeščansko) zemljišče, sezidajo na njem delavnice ter pošljejo po tuje rokodelce. Noben plemič ne dàj meščanom dela, mestnemu sodniku pa naj pokažejo vrata, ko prvikrat pride zopet v dežélni zbor.

Ko je izpolnil pomočnik vse prej navedene pogoje, torej se tudi izkazal, daje pomočnikoval le pri "poštenih" mojstrih, plačal je "mojstersko južino" ("Meisterjause ali Meistergruss"). Ta vsota je bila različna. Barvarji n. pr. so se zadovoljevali z jednim tolarjem ("ein Speciesthaler"),³²⁴ lončárji pak so zahtevali, da jih je prosilec za mojsterstvo res pogostil ali pa plačal šest tolarjev. Tega doneska niso spregledali nikoli, barvarji n. pr. so ga zahtevali tako strogo, da je tisti, ki ga tokom leta ni plačal, utegnil izgubiti celó rokodelsko svojo pravico.

Potem šele so naročili kandidatu, naj zdela mojstersko delo, ("Meisterstuck"). S tem delom je namreč pomočnik dokazal, da je svojemu rokodelstvu popolnoma kos in da so ga mojstrom ne bo treba sramovati. Navzočna sta bila pri ocenitvi tega dela razven mojstrov tudi dva mestna svetoválca;³²⁵ vkljub temu pak so se pri takem shodu spoprijeli časih prav resno; ako niso marali pomočnika vsprejeti méd-se, ugajalo je mojstrom mojstersko delo kaj nerado. Ta "dela" so bila redkokdaj pametna. Skoraj malokatero rokodelstvo je zahtevalo takšen "Meisterstück", da je bil pozneje za rabo. Za nekatera rokodelstva vémo, kaj so zahtevala. Lončarjem n. pr. so nalagali zdelati vrč ali lonec, ki je držal štirideset bokalov; lonec je moral biti pokrit z

réno, ali pak je moral pomočnik kot mojstersko delo izdelati gómb za slamnato streho ("einen Knopf, so auf das Dach gehört").³²⁶

Seveda za količkaj zvežbanega rokodelca zdelovanje mojsterskih dél ni bila prav nobena težava. V tem oziru si nam ni treba delati Bog vé kacih preširnih mislij. Mojstersko delo mizárjev je bila šahova deska, vložena od dvojnega, različnega lesá. Barvar je moral razumeti barvati črno, rudeče, zeleno in plavo. Sinovi mojstrov pak so bili celó tega oproščeni in pri njih je tudi že zadostovalo, ako so bili samó dve leti na tujem.

Pádarje in ranocelnike sta, izpraševala dva ali trije doktorji, kajti, kakor smo že omenili, spadalo je po nazorih minulega stoletja, celó do Jožefa II., tudi zdravníštvo v rokodelstvo. Pádarji, to je ljudje, ki so brili in česali ljudi, puščali jim, rezali kurja očesa in imeli zánje kopéli na razpolaganje, bratili so se v jedni in isti zadrugi z ranocelniki in nediplomovanimi zdravniki. Njihovo socijalno stališče je bilo tako, kakor čevljársko ali krojaško, če ne celo še menj častno. Leta 1784.³²⁷ pak je razglasil cesar Jožef II. ranocelstvo za prosto umetnost, ki ne bodi, kakor doslej rokodelstvo. To umetnost so smeli odslej dalje zvrševati vsi izprašani ranocelniki, ki so se vadili v kaki bólnici ter se mogli izkazati z izpričevali, ne da bi se jim bilo treba vpisati v kako zádrugo ali da bi si morali najeti kako brílnico. Prej torej je bila brílnica za ranocelnika neizogibljiv pogoj, od leta 1784. dalje pak ranocelniki brílnic, kopélij, pomočnikov in učencev celó imeti niso smeli. Ta obrt je pridržal cesar le brílcem, t. j. pádarjem v ožjem pomenu besede.

Leta 1785. je bilo v Ljubljani osem ranocelnikov; dva izmed njih sta imela pravico pomagati tudi pri poródih. Od tačas niso vsprejeli nobenega ranocelnika več med meščane, če se ni izkazal z diplomo, dobljeno na kacem vseučilišči. Po novem zakonu je moral pádar pri preskušnji dokazati, da umé obezavati zlomljene noge in rane na glavi, da umé zopet uravnavati izpahnene ude, da je vešč zdraviti speklíno in rane po sunku ali ubodeni, da zná pripravljati gorke in mrzle kopeli in léčiti še druge bolezni.³²⁸

Pádarski mojster pak ni imel prebiti le te izkušnje, ampak izgotoviti vrhu tega še neko mojstersko delo, toda kako, ne vémo povedati. Ako se mu to ni posrečilo, plačati je moral zavoljo lehkomiselnosti svoje in prevzetnosti dvajset tolarjev globe.³²⁹

Jednake denárne kazni so nalagali tudi šušmarjem in mojstrom-skaze pri drugih rokodelstvih, ako so jih zalotili.

Zdaj šele, ko se je komu mojstersko delo posrečilo, vsprojet je bil lehko kot mojster v zádrugo. Ker pa je bilo pri nekaterih zádrugah število mojstrov omejeno, prosil je marsikdo zastonj za vsprejem vanjo toliko časa, da se ni izpraznilo kako mesto. Mnogo truda je moral torej prebiti tisti, ki jo postal mojster; zadnji akt te tragedije se je vršil s plačevanjem mojsterske takse v zádružno skrinjo. Pri nekaterih rokodelstvih je bila precej visoka. Mesárji, pekárji in krznárji so plačevali po sto goldinarjev, kovači po petin sedemdeset, mizárji in sodárji po šestdeset, trgovci po šestdeset do osemdeset, klobučárji, čevljárji, jermenárji, vrvárji in sodlárji po petdeset; zidárji, kamnoséki in bukvovezi po štirideset do šestdeset itd.

Ta denar je ostajal v zádružni skrinji. Ž njimi so pokrivali razno zádružne troške, plačevali n. pr. maše in pogrebe za umrše zádružnike, omišljevali si sveče o procesiji sv. Rešnjega Telesa, ali pak so kupili kako hišo, njivo, travnik itd.³³⁰ Dogodke teh immobilij so uživali ali najstarejši mojstri ali pa vdóve umrlih mojstrov.

Prejšnji zádružniki so znali boljše gospodariti, kakor novi rod, ki jo nakopal obilo dolgá na svoje zádruge. V dolgove so zabredle nekatere zádruge, ker jih je stala potrditev njihovih zádružnih pravic mnogo denarja; druge so si omišljale dragocene zastave; zidárska zádruga je imela 3000 gld. dolgá, ker je kupila dve hiši, predno je imela še potrebni denar nabran. Mnogo zádrug pa ni imelo niti imetja, niti dolgóv, tako n. pr. mizárska, lončárska, vožárska, bakroreška, ključarska itd.³³¹ Nekatera rokodelstva so bila omejena samo na Ljubljano; jedino tù so smeli prodajati zádružniki zdelke svoje. Barvar si je smel omisliti svojo délavnico le v Ljubljani; ako 80 .zasačili koga zunaj na kmetih, zaprli so mu jo in pobrali blagó. Pomočnik, ki je ostal pri takem

mojstru, veljal je za nepoštenega in tudi njega je pozvala zádruga pred sodišče svoje, naj se zagovarja.

Marsikdo je izpolnil sicer vse pogoje, ali vendar ni mogel biti mojster, ker se je razbilo vse njegovo napiranje ob poslednjem pogoji: imeti je moral namreč toliko gotovine, da je lehko pričel rokodelstvo svoje. Kolika pak bode ta vsota, določevala je zádruga njegovega rokodelstva. Konec minulega stoletja n. pr. je moral imeti barvar najmenj 1500 gld. gotovíne, s katero si je omislil vse potrebno orodje, sicer pa še 2 — 300 gld., da je mogel zvrševati svoje rokodelstvo.³³²

Število mojstrov je bilo v vsaki zádrugi omejeno. Pádarske svoboščine so določevale, da se v Ljubljani ne sme nahajati v pádarski zádrugi, h kateri so pa pripadali tudi ranocelniki, več pádarjev nego dva in dve brílnici. Lončarske svoboščine iz prve polovice osemnajstega stoletja so poudarjale: »Ker se ne nahaja sedaj v tem knéžjem stólnem mestu Ljubljani več kakor pet mojstrov in pet delavnic našega lončarskega rokodelstva, ostani pri tem števili, dokler bodo ti mojstri občinstvo preskrbljevali z dobrim in vsem potrebnim blagom in se slavni knéžji vladi ne bode zdelo dobro, pomnožiti tega števila.«

Najmnožnejši so bili krojáči (triindvajset mojstrov), in čevljarji (dvaindvajset,) poleg teh je štela pekárska zádruga dvajset, krámarska šestnajst, tkalska petnajst, mizarska dvanajst, krámarska deset mojstrov. Najmenj je bilo dimničarskih, kotlarskih in glavničarskih mojstrov, v vsaki zádrugi le po dva.³³³ Ako je bilo le mogoče, branili so se mojstri vsprejeti v zádrugo kakega novega mojstra že zato, ker bi bil deležnik zádružnega imetja in dohodkov njegovih.

Ako se je bližal sejmski dan, bilo je že par dnij poprej po mestu jako živahno. Natanko je bilo določeno, kdaj so smeli pripeljavati blagó za semenj v mesto. Lončárji ki so stanovali zunaj Ljubljane, smeli so priti semkaj šele dva dni prej ter ostati po minulem sejmi s svojim blagom največ tri dni, potem pa so ga morali, kolikor ga niso prodali, zopet naložiti na vozé in ga peljati s seboj na dom, sicer se jim je pretilo s kaznijo. Blagó na pródaj prinesti je smel vsak lončár, a od hiše do hiše ga ni smel ponujati, niti ga prenašati po cestah in krčmah. Ravno ta prepóved je veljala tudi zunaj na kmetih. Po gradeh ali farovžih okoli

ni smel hoditi nihče. Mojstre je vodila prava misel, da bi utegnile pri tacem ponujanji cene trpeti. Da bi si zagotovili popravo pečij, prepovedovali so si drug druzemu prodajati zidarjem posamezne "módelnice" za peči; ako je treba popraviti peč, stóri to lončar, ne zidár. "Módelnice" prodajati so smeli le kmetom, ki so si ž njimi popravljali peči sami.³³⁴

Jeden dan pred semánjim dnevom so bile po mestu, kjer je bilo le količkaj prostora, razpostavljene lôpe tako tesno druga do druge, da se je na nekaterih krajih n. pr. na Starem trgu in za škofijo človek težko preril, in to kljub temu, da si več nego jedne lôpe ni smel postaviti noben rokodelec. Prodajal je o sejmskem dnevi lehko ali doma v svoji navadni prodajalnici, ali pa zunaj na sejmu, a svojo navadno prodajalnico je moral zapreti.³³⁵

Po lôpah za pródaj odmenjeno blagó so šli nekateri ljubljanski, najbrž od zádruge same zato odbrani mojstri ogledovat; če kaka stvar ni bila po volji narejena, spačena, zapal je njen izdelovatelj v kazen. Nekateri rokodelci n. pr. padarji in rokodelci svojega blaga kak drug čas, kakor sejmske dni celo prodajati niso smeli. Kako blagó pak so le-ti rokodelci v pródaj dajali, ni povedano nikjer. O smajnih dnéh je smel vsak tudi nezádružen rokodelec s kmetov priti s svojim blagom v mesto, celó tujim rokodelcem se vstop v mesto ni branil, a le-ti tujci so morali ponuditi svoje blagó najprej ljubljanskim domačinom in šele potem drugim ljudem. Ko pa je semenj minil, kar se je naznanilo na Grádi z zvonom, morali so se ti tujci umekniti ter blagó ali iz mesta odpeljati ali pa ga spraviti v mestno skladišče. O prihodnjem sejmu smeli so ga šele postaviti zopet na pródaj.

Mojstri so drug druzega nadzorovali tudi raz ven semanjih dnij: Vsake kvatre sta hodila n. pr. pri lončarski zádrugi po dva mojstra okoli ter nadzorovala druge sotrudnike, če preskrbujejo občinstvo za dober denar z dobrim blagom.

Pri komer sta našla slabo in spačeno blagó, ga mu nista le pobila, ampak obsodila še v kazen jednega tolarja. Delali pa so to mojstri v svojem interesi, da ne bi se jelo morebiti občinstvo pritoževati in utegnil magistrat zahtevati, naj se vsprejme v zádrugo več mojstrov, da bi vsaj jeden zadostoval zahtevam občinstva. Vse napiranje zádrug merilo je le na to, izključiti vsako konkurenco.

Da ne bi si delali drug druzemu škode in kazili cene, pazili so strogo na to, da je blagó pri vseh rokodelcih imelo jedno in isto ceno. Dosti izbirati si kupec ni mogel, ker je vedel, da se mu bodo imenovale v vseh prodajalnicah jedne in iste cene, naj stopi v katero koli. Rokodelec, ki je ceno kazil, ni odšel kazni; jedino, s čemur je s svojimi sotrudniki lehko tekmoval, bila je dobrota blaga, a tudi pri tem so zadruge pazno gledale na to, da je bilo povsodi jednako dobro, ali kar je skoraj tisto, povsodi jednako slábo.

Pádarji in ranocelniki so se zavezali med seboj, da ne bo nihče ceneje stavil rožičev ("schröpfen"), kakor kdo drugi, nihče ceneje puščal krví. Če je poslal pádarski mojster svojega pomočnika h kakemu posvetnemu ali duhovskemu gospodu na kmete, smel je zdraviti samó tega in druzega nikogar, razven če v ónem kraji ni bilo nobenega pádarja več. S tem so hoteli zabraniti, da bi jeden zaslužil vse, drugi pa nič. Svojemu somojstru vkljub bodisi iz nevoščljivosti, bodisi iz sovraštva ni smel noben pádarski mojster zakuriti kopéli, razven če je bilo obema na tem ležeče, zlasti se to ni smelo prigoditi kak praznik. Kdor se je proti temu pregrešil, plačal je jeden tolar kazni.³³⁶

Strogo je bilo prepovédano bolnike odgovarjati; bolnik naj je poklical tistega pádarja ali ranocelnika, do katerega je imel največ zaupanja; drug druzemu prestrezati jih, se je vsakdo skrbno varoval, ako ni hotel zapasti kazni. Noben rokodelec ni smel narediti nenavadne délavnice, to se pravi najbrž različne od drugih, da ne bi obračal preveč pozornosti ná-se. Postaviti je tudi ni smel na kakšen nepriličen kraj, kjer bi ga morebiti ne bilo lehko mogoče nadzorovati.

Da so koga iz zádruge potisnili ali vsaj potisniti hoteli, zadostovali so mojstrom časih prav malenkostni uzroki. Leta 1608. so tožili čevljárji nekoga Matija Žlebnika ter zahtevali, naj ga izbacnejo iz zádruge. Ta mož je bil najmlajši mojster, torej človek, ki je bil starejšim pravi sluga. O neki priliki so ga poslali po bokal vina k nekemu Vodopivcu ter mu dali 14 krajcarjev; a Žlebnik je šel drugam pónje, kjer gaje dobil za 12 krajcarjev. Mojstri so bili zaradi te goljufije vsi na nogah ter obsodili Žlebnika v kazen šest funtov voská

za Šenklavško cerkev. Vrhu tega pak so ga pri magistratu zatožili in zahtevali, naj se mu rokodelstvo prepove, zlasti, ker so imeli še nekoliko drugih pritožeb proti njemu. Njegov brat se je namreč izučil pri njem, a Žlebnik ga vkljub temu ni hotel napraviti pomočnika. Dalje ga je razžalil neki mlinar. Po tedanjih nazorih bi se moral Žlebnik opravičiti, to je izkazati, da ni res, česar ga je mlinar natolceval in ne mirovati prej, da ne bi prebil mlinar zaslužene kazni. To so mu svetovali tudi nekateri njegovih prijateljev, ali Žlebnik jih ni poslušal. Vsled vsega tega so ga čevljárji izbacnili iz svoje zádruge in prosili magistrat, naj bi mu prepovédal na trgu prodajati čevlje.

Magistrat je bil nekoliko milejši, kakor mojstri ter svetoval v svojem odloku Žlebniku samó, naj se vede spodobno ter plača naloženo mu kazen. Da se bo pa spominjal, da je postopal tako, kakor ne bi bil smel, zaprli so ga za osem dnij v stolp in mu zagrozili, da mu bodo vzeli mestno pravico o prvi priliki, ko se bo čulo zopet kàj napačnega o njem.³³⁷

Celó dostikrat so nastali prepiri med rokodelci, ker je ta ali óni prodajal blago, ki ga ni sam zdelal ali sicer ni spadalo v njegovo rokodelstvo.

Brez tacih prepirov ni minulo niti jedno leto. Leta 1594. pritožili so se vrvárji, da jim sezajo jermenárji v njihove pravico, da prodajajo o sejméh vrvi.³³⁸ Leta 1605. tožili so tkalci trgovce, da prinašajo v mesto platnene mizne prtove in robce ter jim delajo s tem škodo; kajti prte in robce izdelovati in prodajati imajo samó oni pravico. Leta 1667. uprli so so ostrogárji ("Sporrer") proti jermenárjem in železnínarjem ("Eisengeschmeidler"), da prodajajo puške, konjska česala (štrigelne) in brzde.³³⁹ Zlasti obilokrat so se ponavljale tožbe zaradi mojstrov-skaze. Leta 1609. n. pr. so zaprli nekoga krakovskega krojáča, torej človeka, ki ni pripadal pod mestno, ampak pod gosposko Nemške Komende. Nemški oskrbnik se jo potegnil prav gorko zánj, vkljub temu je magistrat odločil, da so mora z mostnimi krojači pobotati, ker je vsprejemal dola sovoda proti nižji coni tudi za mestne ljudi.³⁴⁰ Mojstre-skaze so trpeli le v vaséh, oddaljenih od mesta, kjer se ni bilo bati, da bi jim delali škodo, ali iz očij jih vendar niso pustili nikdar.

Proti koncu minulega stoletja oglasili so se n. pr. barvarji, da prevzemajo drugi rokodelci za barvanje žamet, svilo in platnene rečí. Gosposka jim je priskočila na pomoč ter jim branila njihove privilegije.³⁴¹

Ljudi, ki so hoteli uvesti kako novo, v Ljubljani doslej še nepoznano rokodelstvo, odrivali so mojstri na vse žile, zlasti se je to godilo proti koncu minulega stoletja. V prejšnjih časih tega ni bilo treba, ker se pač ni prigodilo, da bi bil spravil kdo kàj novega na dan. Drugače pak je bilo v minulem stotetji. Leta 1794. je želel neki Gerber, ki je dejal, da bi odprl rad tiskarno za "cic" in platno, naj ga vsprejmo barvarji v zádrugo. Ta stroka barvarije je bila takrat v Ljubljani še nepoznana. A barvarji mu niso hoteli prodati barv, s tujega jih pa ni smel naročati, ker so si ljubljanski barvarji delali barve sami in to, kakor se djali, odkar svet pomni. Na to skrivnost jim je dal cesar privilegij. Gerber torej ni mogel stopiti v zádrugo, toda mož se ni dal tako hitro ugnati v kozji róg. Pri shodu barvarjev, ki so ga sklicali v ta namen, očital jim je Gerber, da nekaterih barv še ne poznajo ne, kajti ni se še slišalo, da bi bil barval kakšen ljubljanski barvar kdaj škrlatasto ali rožasto rudeče, tudi nikdar ne "chamois". To je bila istina, ali barvarski mojstri so si pomagali iz zadrege, češ, da ljubljansko občinstvo ni še nikdar rado povprašalo po tem. A naj bi bilo tudi potrebno uvesti take barve, Gerber le ne more postati barvar, in sicer zaradi "monge" ne. "Monga" je bila privilegovano barvarsko orodje, ki ga ni smelo rabiti nobeno drugo rokodelstvo. Če more tiskati brez "monge", delali mu ne bodo nobenih težáv, "monge" mu pa ne dadó nikakor. Gerberju ni pomagalo nič, da je ugovarjal češ, povsod drugod po svetu prinašajo platnarji-tiskarji svoje blagó barvarjem "móngat", storil bo to tudi on. A barvarji so dejali, da njegovega blagá, ne bodo jemali.

Da pa ne bo mislil, češ, nagajajo mi zgolj iz hudomušnosti, zato mu dovolijo, naj si omisli holandsko „móngo", barvarske mu pak ne morejo nikakor dovoliti. Gerber bi bil to rad storil, ali holandski "mónga" je stala 800 gld., toliko denarja pak ni imel in moral je odjenjati.³⁴²

Toda tudi ljubljansko občinstvo je pričelo proti koncu minulega stoletja pritiskati rokodelce k napredku, kar dokazuje magistratna tožba »da je pričelo dobivati občinstvo predsodke za tuje zdelke.« Temu je pripisovati, tožili so

mestni očetje, da se poprodá v Ljubljani toliko dunajskih čevljev. Sicer niso trdnejši od ljubljanskih, a ljudje jih kupujejo samó zato, ker so dunajski. Če bi prišlo tudi deset dunajskih čevljarjev v Ljubljano, naročevali si bodo Ljubljančanje čevlje vendar le z Dunaja, dunajske čevljarje pa bi doletelo očitanje, da delajo slabe čevlje.³⁴³

Iz teh vrstic se pač vidi, da so prišli domači rokodelci v slabo ime, ker so ostali starokopitneži ter se niso ozirali na to, da svet drugod napreduje. Konkurenca je bila vedno živahnejša in odprlo se je tudi v Ljubljani rokodelstvu prostejše gibanje, približal se je tudi rokodelcem čas, v katerem so jadikovali trgovcem jednako, da ne morejo več shajati.

3. Pomočniki in učenci (Gesellen und Junge).

Tudi pomočniki in rokodelski učenci so bili po nekoliko udje zádrugi, ako so delali pri "poštenem", rekše v zádrugo vpisanem mojstri. Nezadružni mojster je težko dobil pomočnika, zamán mu je ponujal celo večji zaslužek, kakor so ga imeli navado dajati drugi v zádrugo vpisani mojstri. Vsak pomočnik se je premislil na tuje prišedši po dvakrat, predno je stopil v delo pri tacem mojstru. Ta čas je bil zánj izgubljen. Ko je zapustil namreč tacega mojstra, potrditi mu le-ta ni mogel v "Wanderbuch", da je delal pri njem toliko in toliko časa; njegov podpis ni veljal nič; kajti veljavo je imelo le potrjilo vse zádruge z zádružnim pečatom. Takšen pomočnik se torej ni mogel vrniti prej s popotovanja, dokler ni tega zamujenega časa znova prebíl pri zadružnem mojstri, vrhu tega si je nakôpal na glavo še ime "nepoštenjaka" in je nosil to ime ter ni smel zahajati med pomočnike in se udeleževati njihovih shodov, dokler se ni odkupil s pijačo.

Zanimivo je, kako je iskal v Ljubljano došli pomočnik dela. Oglasiti se je moral najprej pri "očeti", ki je poslal takoj po najmlajšega mojstra. Temu je bilo voditi tujega pomočnika krog vseh mojstrov in iskati dela zánj. Najprej ga je vedel k najstarejšemu, ako ga ta ni mogel porabiti, pak k tistemu, ki je bil že najdlje brez pomočnika in je že najdlje povpraševal po njem. Ako ga tudi ta ni mogel porabiti, šla sta šele k drugim mojstrom po delu vpraševat, in sicer oziraje se na njihovo starost. Vdove so zavzemale tisto mesto, kakor njihovi umrši možjé. Zdaj šele, ko sta obtékala vse mojstre, dobil je najmlajši pravico do delo iskajočega

pomočnika. Pomočnika, ki se ni popolnoma izučil, smel je sicer vsak mojster vzeti v službo svojo, toda nad štirinajst dnij ga ni smel pridržavati pri sebi, in ravno to je veljalo o pomočniku, ki se ni mogel izkazati z vsemi potrebnimi pismi ("Kundschaften"). To se je zvala jednaka pravica za vse.

Pôsel najmlajšega mojstra gotovo ni bil prijeten, zato so izbrala nekatera rokodelstva namesto njega starega pomočnika ("Altgeselle",) ki je prevzel ta sitni pôsel. Čepa so napósled bili v Ljubljani vsi mojstri s pomočniki že preskrbljeni in niso potrebovali došlega pomočnika, morali so mu dajati vsi po vrsti nekoliko dnij staníšče in hrano. Ko pak je pomočnik tudi na ta način vse mojstre obral in se mu vkljub temu ni odprla nobena služba, podati se je moral dalje na potovanje.

Po svoje in kakor bi se njim samim ljubilo izbirati si pomočniki niso smeli mojstrov, že samó to željo izraziti, je bilo kaznjivo. Vstopiti je moral toraj pomočnik ravno pri ónem mojstru, ki je kacega pomočnika potreboval.³⁴⁴

Še leta 1791., ko so jela višja oblastva o zádrugah misliti nekoliko svobodneje, mogel je pomočnik izpremeniti službo svojo, ako je pri kacem mojstru pomočnikoval že najmenj štirinajst dnij, samó tačas, ako je dovolila v to vsa zádruga; vendar tudi takrat ni mogel iti k tacemu mojstru, ki je imel že tri pomočnike, akoravno so pomočniki najrajši se zatekali k takim mojstrom, ki so dajali mnogim pomočnikom dela. Proti taki zahtevi so se mojstri zelo upirali. Dogovarjali so se pa iz tega uzroka tako, da ne bi imel jeden mojster vseh, drugi pa nobenega, »kajti dobro vémo«, dejal je o priliki jeden mojster, »da se dado pomočniki preslepiti z boljšo plačo in da hodijo rajši k tistim v delo, ki plačujejo bolje. Kakšen neréd bi pač nastal, da je pomočnikom dovoljeno popolnoma po njihovi volji in kakor bi se njim zljubilo hoditi od jednega mojstra do druzega«.³⁴⁵ Nekoliko prostosti so si mojstri dajali le v tem slučaji, ako ni prišel že dlje noben pomočnik, kakeršnega je ravno kdo potreboval, skozi Ljubljano. Takrat je pisal mojster lehko v kakšno drugo mesto pónj. Došli pomočnik se je moral oglasiti na rokodelski ostaji ("Herberge") in poklicati ali najmlajšega mojstra, ali pa najstarejšega pomočnika; ta ga je peljal k mojstru, ki si ga je naročil. A pismo, s katerim je najemal mojster tujega pomočnika, morala je podpisati zádruga, sicer ni imelo

veljave. Še leta 1791. so se zaradi tega prav do živega sprli mojstri. Nekov barvarski mojster je srečal namreč v Kranji barvarskega pomočnika ter ga, ker ga je ravno potreboval, takoj vzel v službo. A ko je le-ta prišel v Ljubljano in hotel pri svojem mojstru vstopiti, zahtevala je zadruga, naj se ravno tako, kakor drugi, oglasi na rokodelski "ostaji", od koder ga bo vodil najmlajši mojster in ga ponujal okoli. Zaradi njegovega mojstra pa, ki je postopal tako nepostavno, sklicala je zadruga shod in obravnavala v njem o ti stvári. Barvarski mojster, ki si je naročil pomočnika in menil, da se mu dela krivica, raztogotil se je tako, da je pital v zádružnem shodu svoje kolege s "potepuhi in cepci", ("grobe Flegel und Halunken".) Sedaj se je vnela streha! Ker se stvar torej zlepa ni dala poravnati, oglasili so jo višjemu oblastvu, in dasi ni barvarski mojster ravnal tako, kakor bi bil moral, določilo je vendar višje oblastvo, da sme obdržati naročenega pomočnika. Mislilo je nekoliko svobodneje od zádruge.

Predno so minili trije meseci, odpovédal je svoje delo brez kacih pogojev in uzrokov. Če je pak delal že več od jednega četrtletja in želel šele potem bodisi ali službo iz- premeniti, ali pa oditi iz Ljubljane, preskrbeti je moral prej naslednika. Tudi na odpust je šel lehko, toda kaznovali so ga z zaslužkom dveh tednov, ako so mu dokazali, da je prosil odpusta le zato, da bi spravil mojstra v zadrego ravno tačas, ko je imel največ dela in največ naročíl. Celó noben mojster ga ni smel več vzeti v službo.

Nekateri pomočniki, n. pr. pádarski so morali gredoči na sprehod ali sicer po zasebnih svojih opravkih povédati, kje jih bo mogoče dobiti to ali óno uro. Čez deveto uro ni smel izostajati nobeden. Če je prišel pozneje domóv in trkal na hišna vrata, odprl jih je mojster, če se mu je zljubilo, ali pa tudi ne. Siliti ga ni mogel nihče. Pomočniki so se pač požurili, da so bili zgodaj doma, kajti v prejšnjih stoletjih so se zapirale gostilnice že ob deveti, najkesneje ob deseti uri, in še v minulem stoletji so gledali kàj strogo na to, da ni bila čez polunočno uro odprta nobena gostílna in nobena kavárna.

Sicer pa so mojstri neradi videli, če so n. pr. pádarski pomočniki sploh zahajali iz njihovih hiš; v zadružnih pravilih so jim priporočali, naj v prostem času ne popíjajo in ne igrajo, ampak naj jemljó rajši v roke kako knjigo, tičočo se njihovega poklica.

Zádružna pravila so priporočala pádarskim pomočnikom, naj ne ločévajo ubožcev od bogatinov, ampak naj postrezajo vsem bolnikom, h katerim bi jih utegnili pošiljati mojstri, jednako véstno in dobro. Zasluženi denar pa naj natanko do krajcarja prinašajo gospodarju.

Nasprotno pak je bilo tudi mojstrom prepovédano zaslužek pomočnikov (plačilo) kratiti ali poviševati. Zlasti nepostavno je bilo, kacega pomočnika odgovarjati in ga vabiti k sebi v službo, češ: popústi pri svojem mojstru delo. Ako so prišli v ti stvári kacemu mojstru na sled, kaznovali so ga z dvema funtoma voská.

Shajališča pomočnikov so zvali rokodelske ostaje. Ostaja je bila hiša, v kateri so se oglašali v Ljubljano došli tuji rokodelci ter od tod hodili z najmlajšim mojstrom iskat dela. Na rokodelski ostaji so tudi prenočevali in dobivali hrano, ako pri mojstrih njihovega rokodelstva ni veljala zgoraj omenjena navada, da so se vrstili vsi in dajali pomočniku zapóred hrano in stanovanje zdaj ta, zdaj óni. Ob jednem pak so bile te rokodelske gostílne tudi shajališča pomočnikov, ki so obravnavali v njih svoje stvari, vendar nadzorovati je moral te shode najmenj jeden mojster. Godilo se je to ob nedeljah. Ako se je vnel med pomočniki prepir, ali je rekel kdo komu tekom tedna grdo besedo, reševali so to vprašanje ob nedeljah, in takisto tudi prepirov mojstrov med sábo ni poravnalo sodišče nego vse rokodelstvo samó.

Med mizárskimi pomočniki je veljala v Ljubljani navada, da so se vsak sejmski dan sešli popóludne na trgu, jim je bilo li treba kàj nakupovati ali ne. Kdor ni prišel, obsodili so ga v 15 kr. kazni, katere so skupno zapili, ko se je nabrala zadostna vsota. Leta 1791. sta obsodila dva sedlarska pomočnika na ostaji jednega svojih vrstnikov na 1 gld. 30 kr., ne da bi bil navzočen kakšen mojster. Ukazala sta mu celó pobrati kopita in iti. Ko pa ga je vendar le vsprejel nekov mojster, prišla sta v njegovo delavnico ter pričela tù razgrajati.³⁴⁶

Poleg drugih romantičnih oseb, ki smo jih gledali še samí v mladih svojih letih, izginil je tudi potujoči pomočnik s cestâ in ž njim vred mnogo poezije. Sedanji rokodelski popotnik se* ne more prav v ničimer primerjati s prejšnjim, ki je prišel bodisi kamer koli, vendar povsod med prijatelje, katere so vezala tesno druzega na druzega stara

sveta pravíla. Gorjé mu, kdor bi jih bil prekrstil. Na poti je moral paziti, kaj govorí. Zabavljanje je bilo strogo prepovedano. Če je kdo grdil zádrugo, pri kateri je kdaj delal, morale so se celó gosposke zdnjo potegniti, in ga kaznovati z ječo ali celó s težkim delom v trdnjavah ("Gefängniss, Zuchthaus und Festungsbau"). Kazen so spregledali le tacemu, o katerem so pričakovali, da se poboljša, toda preklicati je moral svoje besede tam, kjer je zabavljal.

Zádruge so bile v tesni zvezi med sábo in kazni ni odšel nihče, ki ni imel čiste vesti, celó takrat ne, ako je pobegnil v tuje dežele. V njegovi domovini so mu pobrali imetje, ki ga je že imel ali pričakoval po kaki dédščini, razglasili so ga nepoštenim ("infam") in nabili njegovo ime na véšala.³⁴⁷

Tekom stoletij se je nagnézdilo v navade pomočnikov toliko razvad, da cesárska vlada ni mogla več rók križem držati in je zatorej ukazala leta 1781., naj se odpravijo. Iz teh določil hočemo nekatera najzaminivejša tù navesti.

Prepovedala je jedenkrat za vselej shajališča in zbiranje v tolpe ter zapretila z ječo in celó s smrtna kaznijo. Ponehati so morala vsa dopisovanja med posamičnimi rokodelstvi, pomočniki in mojstri. Povsod je bila navada, da so dajali mojstri, izpuščaje učenca iz učenja in naredivši ga pomočnikom, darila; s početka so napravljali obede, toda pozneje so zahtevali pomočniki dragocena daríla in obsojali mojstre v visoke kazni, ako niso hoteli tega storiti. Darilo se je ravnalo po "poštenosti" rokodelstva. Pomočnika "poštenega" rokodelstva je moral mojster bolje obdariti, kakor mojster "nepoštenega" rokodelstva. To darílo je bilo časih zeló veliko in pomočniki so se tako razvadili, da je moral leta 1781, cesar sam določiti, da nimajo pravice terjati več, kakor 4—5 dobrih grošev. Ko so razglašali mojstri svoje učence za pomočnike, imeli so ti navado vršiti obilo smešnih, pohujšljivih in nepoštenih običajev: novega pomočnika so tù skóblali, tam drsali, krščevali, mbral je prepovedovati, obleči se v nenavadno obleko, vodili in pošiljali so ga po ulicah in počenjali ž njim še mnogo druzih budalostij. Svoj rokodelski pozdrav, nespametne izreke in druge prismojenosti so imeli pomočniki v toliki části, da je zapal tisti v kazen, kdor se je pri izgovarjanji teh besedij zmotil le za jeden jota. Ako sta se srečala dva pomočnika in je izrekel jeden

ali drugi rokodelski pozdrav napačno, moral se je vrniti, storiti časih celo dolgo pot nazaj in potem pozdraviti znova. O ponedeljkih pomočniki skoraj večinoma niso delali, nosili spade ("Degen") ter snovali popolnoma redne sodbe nad mojstri.

Doslej so pomočniki prisezali, da ne bodo izdali nobene skrivnosti rokodelstva svojega. To se je sedaj prepovédalo. Razloček med zakonskimi in nezakonskimi naj bi prestal. Prepovédala so se dragocena, pri tem pa nekoristna mojsterska dela. Nekatera rokodelstva so veljala za "nepoštena", v prvi vrsti „kožedírsko in pádarsko rokodelstvo". Za "nepoštenega" veljal je, kdor je kdaj pil s kožedírcem, tudi če ga poznal ni. "Nepošten" je bil dotlej tisti, kdor se je doteknil kake mrhovíne, ubil psa ali šel za pogrebom za kožedírcem, ali za njegovo ženó, ali za njegovo deco. Ako je hotel biti zopet "pošten", moral se je odkupiti. Med pádarji je veljala navada, da ni smel nihče odvezati ob6ze, ki jo je kateri drug pMar zavezal, četudi bi zahteval bolnik sam in bi utegnilo škoditi njegovemu zdravju, če se ne odveze, kajti delo, ki ga je kakšen pomočnik ali mojster pričel, dokončati je smel le on in nihče drugi. Ključavnico, ki jo je kakšen mojster delal, pribiti je smel le on ali pa tisti, ki jo je kupil. Za "nepoštene" so imeli vse óne pádarje, ki so ličili ljudi, katerim je tortura poškodila njihove zdrave ude. Ravno tako tudi tisti ni smel med "poštene" pomočnike, ki je rešil kacega samomorílca, če je na priliko prerezal vrv, na kateri je visel, ali mu sicer kako pomagal. "Nepošteni" so bili tudi strojárji, ki so strojíli pasje ali mačje kože, in suknarji, ki so tkali s kóž zdrgneno ali z živih ovác populjeno volno ("Raufwolle"). Pomočnika, ki je delal pri tacem mojstru, kaznovali so njegovi drugovi, ako je prišel v njihov kraj dela iskat. Pri nekaterih rokodelstvih je veljalo pravilo, da že oženjen pomočnik ni mogel biti vzet med mojstre, pri druzih pak se je moral nasprotno takšen človek prej oženiti, predno se je mogel oglasiti za mojsterstvo, n. pr. pri klobučárjih.

Nekatere zádruge so uživale pri pomočnikih posebno spoštovanje, druge pak so bile pri njih na tako slabem glási, da se ni vánje hotel in smel vpisati noben "pošten" pomočnik. Če je šel takšen na svojem potovanji dalje in so zvédeli pomočniki in mojstri tistega kraja, da je delal pri taki razvpiti zádrugi, napeli so vse moči, da ni dobil v njihovem kraji dela, razven če se je odkupil in tako bil zopet "pošten". Celó gosposke so kovale iz te razvade svoj dobiček

in pozivale rokodolce sosedne razkričane zadrugé, naj se vpišejo v njihovo povsod slavljeno zádrugo.

Tekom časa so postali pomočniki tako predrzni, da so zahtevali od mojstrov in celó od gospôsk, naj jim vpiše v doúčni list posebne klavzule n. pr., da so vodili njihove starše, gredoče k poroki v slovesnem sprevodu po cestah do cerkve itd.

Osnovali so redna sodíšča ter sodili v njih pomočnike in mojstre. Obsojali so n. pr. take, ki so popustili rokodelstvo in stopili v kaki graščini v službo, Če je hotel takšen pomočnik zopet rokodelčiti, moral je prej opraviti kazen in se odkupiti pri svojih drúgih.

Pred zaroto pomočnikov ni bil noben mojster varen; klicali so mojstre prédse in jim propisovali raznovrstne nespametne pogoje. Ako se niso hoteli ravnati po njih, obsojali so jih v kazni; če jih niso hoteli plačevati, pozvali so vse pri tacih mojstrih službujoče pomočnike, naj denejo takoj delo iz rok in si poiščejo druge mojstre. Pomočnike, ki se niso marali udati ti zahtevi, razglasili so "nepoštenimi". V nekáterih krajih ni smel delati noben pomočnik pri mojstrih, kateri so dajali snažiti nože in vilice ne z kamnom, ampak s škajo ("Hammerschlag"). Marsikatera zádruga ni hotela vsprejeti sina, čegar oče je zakrivil kakšen zločin. Mojstra, ki je imel kakov zločin na vésti, morali so takoj vsi pomočniki popustiti, četudi se je izkazalo, da so ga po krivem zaprli. Upori pomočnikov so bili časih toliki, da jim celó gosposke niso bile kós.³⁴⁸

Od pomočnikov preidimo napósled k učencem. Pri nekaterih rokodelstvih, n. pr. pri kováčih so morali starši dokazati, da je učenec, ki so ga pripeljali k mojstru, poštenega zakonskega stanú. Pri pádarjih so zahtevali od učenca, daje znal brati in pisati, vrhu tega so želeli, da je vsaj nekoliko študiral, če so dopuščale to razmere, čas in kraj. Šele od leta 1770. dalje so se morali pádarji in ranocelniki šolati na kaki medicínski fakulteti ter niso smeli pripravljati zdravíl, ako se je nahajala v tistem kraji lekárna.³⁴⁹ Do leta 1548. se ni mogel fant iti učit rokodelstva,, katerega, bi se bil hotel. Nekateri rokodelci niso vsprejemali v poúk sinov sodniških slug, biríčev, godcev, pôljskih, gôzdnih in nôčnih' čuvajev, grobokópov, beráških strahóv, čolnárjev itd. Cesárski ukaz iz leta 1548. je to razvado prepovédal, vendar pak je še

dovoljeval, da so odrivali sinove kožedírske. še dalje. Šele kožedírski otroci tretjega koléna so se mogli oglasiti za vsako rokodelstvo, toda le tačas, če so se njihovi očetje živíli najmenj trideset let s kacim "poštenim" rokodelstvom, kar pa kožedírstvo ni bilo.³⁵⁰

Učencev mojster ni mogel vsprejemati v poúk toliko, "kolikor bi se mu jih ljubilo; njihovo število je bilo omejeno. Pádarski ali lončárski mojster je smel imeti le po jednega učenca, največ še jednega za poskušnjo, a tudi tega je smel vzeti šele tedaj, ko bi se imel prvi kmalu izučiti. Pri vsprejemu v poúk in pri izstopu iz njega konec tretjega leta, plačati je moral učenec 5 gld. v zádružno skrinjo. Vsak učenec si je moral poiskati poroka, ki je jamčil zánj, da bo določeni čas ostal pri jednem in istem mojstru.³⁵¹ ') Toda ako je učenec le ušel, morali so n. pr. pri barvarski zádrugi plačati poroki 12 tolarjev glôbe; jedno tretjíno je dobila zádružna skrinja, drugo in tretjo pa župan. Le pádarji in ranocelniki so delali pri uhajanji nekoliko razločka, tako, da je smel na pr. učenca ubéglega mojstru zaradi grdega ravnanja, vzeti v poúk tudi kakšen drug mojster. Če pak je ubégnil iz hudôbe, moral je ves čas, ki ga je zamudil, doslužiti, predno so ga naredili pomočnika. Pri ti priliki je moral novi pomočnik plačati júžino, ki je stala pri tem rokodelstvu več, pri onem menj; barvarji n. pr. so odločili, da naj takšen obed ne stane nad 4—5 goldinarjev.

1. Gostílničarji.

Vino točili in trgovali ž njim so Ljubljanci, kar Ljubljana pámeti; trgovali pa so ne le domá v deželi, ampak hodili ž njim in pónje tudi na tuje, posebno na Štajersko in Koroško. Zaradi živahnega prometa v minulih stoletjih, zaradi obílice tujih trgovcev, ki so prihajali preko Ljubljane dan za dnem, obnašalo se je to trgovstvo, zlasti vinotoč na dróbno, ("Weinschank am Zapfen") Ljubljancem jako dobro posebno zato, ker se je ž njim smel pečati jedino le meščan. Tujci so prihajali pač z vinom v mesto, toda jedino le o sejmskih dnéh, kajti tačas je bilo mesto odprto vsacemu, kdor si bodi, le Židu ne. Ostajati pa so smeli tujci samó toliko časa s svojim vinom, dokler je trajal semenj in še takrat niso smeli vina točiti na dróbno, ampak le po sódih.³⁵²

Kaj pa kranjski, dolenjski plemenitaži? Na dróbno ga v mestu tudi ti niso smeli točiti, le na debelo. Celó poplemičeni meščanje, ki so imeli posestva na kmetih, morali so

dati vinotoč iz rók. Kaj naj počnó posestniki z obilim svojim vinom? Že zgodaj so se zaradi tega sprijeli z meščani, ki so se opirali na svoje privilegije, podeljene jim po dežélnih knezih. Plemiči so se zavoljo tega pritožili in prosili dežélnega kneza, naj se spomni tudi njih. Sami vsega vina ne morejo popiti, na tuje ga ne prodajati, ker Dolenjca ne mara, razven Kranjcev, piti nihče; na dróbno točiti ga pa ne smejo. Kaj naj storé, ah naj vino spusté po tleh, ali naj čakajo, da se jim izpridi? Dejali so pri neki priliki o domačem vinu: »Znano je in tajiti ne morejo ni "ljubljanski gospodje", ni kdo drugi, ki pozná deželo le od daleč, da dolenjska stran nima razven vina prav nobenega pridelka, ki bi ji prinašal gotov novec. Tudi podložniki ne morejo plačevati davkov svojih v denarjih, ampak le zgolj v vinu, graščák mora, hočeš, nečeš, vzeti od njih vino in skrbeti, kako ga spečá. Dalje je tudi znano, da dolenjskega vina ni môči nikjer drugje spečati v denar, kakor le v Ljubljani in v njeni okolici, kajti Štajerci in Hrvatje imajo več in boljšega vina od Dolenjcev. Dolenjca oni ne kupujejo, temveč se trudijo, kako bi svoje vino pripeljali po Savi gori v déžel. S tem so prodaji dolenjskega vina že sila škodili. Notranjski dve strani, Pivka in Istra, imata svoje vino, ki je mnogo boljše od dolenjskega, Gorenjska nad Kranjem, pri Bledu, Rádovljici in Beli Peči pije le furlanska vina ("Egkher und Friauler Weine"); kraji med Ljubljano in Kranjem pak použivajo le štajerska, po Savi pripeljana vina, vrhu tega pak se utihotaplja pod štajerskim imenom tudi obilo hrvaškega vina, ki je pač mnogo boljše nego kranjsko, nasprotno pa ne gre kranjskega vina čez mejo na tuje niti 100 véder.«

Tako so tožili plemiči konec 17. stoletja; toda take tožbe so se čule iz njihovih ust tudi že tristo let prej. Leta 1376. so dejali vojvodi Leopoldu, da ne morejo davkov več zmagovati, ker so imeli takrat Ljubljanci že jedino in izključno pravico za pródaj domačih in tujih vin. Kratiti jim Leopold te pravice ni hotel, vendar pak je plemičem vsaj nekoliko ustregel s tem, da je prepovédal Ljubljancem dovažati v Ljubljano "den Wein von Pettau", to je: štajersko vino sploh.³⁵³ Takisto je pod vezal konkurenco štajerskega vina vsaj v nekoliko; s tem pa so bili oškodovani Štajerci, ker niso mogli spečavati vina svojega tako lehko, kakor prej. Da so jim škoda malo povrne, prepovedal je vojvoda Leopold dovažati nekatero blagó na Ptuj.

Stvar bi bila s tem poravnana, ko bi bili plemiči hoteli odjenjati od vinotoča na drobno, česar pa niso storili. Zaradi tega so se ljubljanski gostílničarji pritoževali v jednomer ter izprosili potrditev svojih privilegij, zdaj od tega zdaj od ónega vojvode; to milost jim je izkazal tudi Friderik IV.; leta 1488. ("ddo. Innsbruck, Oculi in der Fasten"), prepovédal je vse gostilne po kmetih, ako niso bile tam že od starih časov. Štiri leta za tem, leta 1492., mudili so se meščanski in plemenitaški poslanci zaradi ravno te stvari zopet na dvoru Friderika IV., ki je, zaslišavši obe stranki, razglasil vinotoč v Ljubljani jedno miljo okoli nje za pravico, ki pristója jedino le meščanom.³⁵⁴ Ravno tisto je določil patent od leta 1542. in že imenovani "policijski red" od leta 1552. Dà, s prepóvedjo od dné 10. marcija leta 1568. zapretil je dežélni knez celó, da izgube vsi, ki so si pridobili plemstvo in so imeli posestva po kmetih, četudi so bili meščanje, svoje plemenitaške pravice, če bi se ukvarjali z meščanskirn obrtom, zlasti pa z vinotočem na drobno. Ukaz leta 1569. je veleval, naj ne dobi nihče plemstva, kdor bi se pečal z meščanskim obrtom. Vendar pak se tega ukaza, kakor se mi zdí, niso držali strogo, kajti poplemčenih meščanov, ki so se vkljub temu pečáli z obrtom, nahajalo se je takrat in pozneje v Ljubljani obilo.³⁵⁵

Naslanjaje se na te privilegije so podili Ljubljanci pílce iz plemenitaških gostílnic tudi v tem slučaji, če so plemiči prodajali vino, ki so ga pridelovali sami. Očitali so jim pri tem, da škoduje plemič z vinotočem svojemu plemstvu, ("dass ein Herr und Landmann mit dem Weinschank sein Kleinod des Adels verdunkle"), da napravlja iz svojih gradóv in palač pílnice, da je tem potem strežaj in hlapec pijancev ter da si nakopava sitnosti na glavo noč in dan. Najbolj pa si škodi plemstvo s tem, da se mora poklanjati meščanskemu sodišču, ker se bavi z meščanskim obrtom. Kajti vino točeče plemstvo se mora podajati vsem ónim naredbam, ki veljajo za meščane, mora dajati vsako četrtinko leta sode cimentovati in kazen plačevati, če so premajhni, kar je za plemstvo vendar le preveč nečastno. Gotovo mu ni na slavo, če se pretepajo pod njegovo streho pijanci noč in dan. Gostílničar ni več svoboden mož; sramota je za plemiča, da hodi v njegove hiše mestna straža pijance mirit, prepovedovat jim razgrajanje in ples in hrumečo družbo metat čez prag,

ako je treba. Ako se hoče plemstvo ukvarjati še dalje z vinotočem, dala mu bo mestna gosposka vojake v stanovanje, kakor drugim meščanom. Vrhu tega se bo moralo tudi plemstvo temu podati, da bo naznanilo vsacega tujca, ki pride pod njegovo streho.

Sicer so plemiči čutili, da trdijo meščanje pravo, ali zlahka vinotoča vendar le niso mogli popustiti, dasitudi so bili nekateri tistih mislij, kakor meščanje. Leta 1682. oglasil se je v dežélnem zboru nekov veljaven plemenitaž: »Rajši čujem, da se pomnoži število plemenitažev, kakor da se bavijo nekateri z vinotočem ter imajo po dve, tri in štiri gostilne. Policijski red iz leta 1552. dovolil je sicer vinotoč svojega vina, ker se dolenjec ne drží dolgo, ali prišlo je sedaj že tako daleč, da so plemenitaži postali pravi gostilničarji. Dobro bi bilo, da se to odpravi in se vinotoč na drobno prepové vsacemu plemenitažu«.³⁵⁶

Jeden njegovih drúgov je pritrdil, da se godé, kar se tiče vinotoča, veliki neredi, a popolnoma prepovédati ga ne morejo, ker sicer dolenjca ni mogoče prodati. Vinotoč naj popuste plemiči le tačas, če se meščanje zavežejo, prodajati samo domača vina.

Jednacih mislij je bil grof Barbo in je dejal svojim drugovom, ki niso imeli vinógradov: »Vi govorite lehko tako, toda jaz nimam druzih dohodkov nego vinskih.«³⁵⁷

Napósled je sklenil dežélni zbor vendarle, da se vinotoč odpravi. Od 1. dné septembra leta 1683. dalje naj ne toči noben gospod, bodisi duhovski, bodisi posvetni, vina na dróbno, niti v Ljubljani, niti v kacem drugem mestu. Izvzeta je jedino le Nemška Komenda, ki ima mnogo svojega posestva na oblasti ljubljanskega mesta in ji pristoja pravica vinotoča že od nekdaj. Ob jednem pa so zavezovali tudi plemiči Ljubljance, naj ne bodo kupovali vina drugod, kakor samó na Kranjskem.³⁵⁸ Na debelo pak so smeli tržiti plemiči tudi še dalje.

Jednako so sklenili plemiči leta 1688. in ravno takšen odlok je došel Ljubljancem s cesárskega dvora na njihovo pritožbo leta 1692.³⁵⁹

A to so kmalu pozabili in že leta 1707. dovolil je dežélni zbor vinotoč tudi plemičem. Stanóvi so se opirali pri tem na policijski red iz leta 1552., češ, da je v njem natančno

izrečen razloček med vinskimi deželámi in ónimi, kjer vino ne rodi. V nevinorodnih krajih, tako so razlagali plemiči policijski red, dovoljeno je vsakemu plemiču privažati v mesto toliko vina, kolikor ga potrebuje zase, v vinorčdnih krajih pak ga sme na drobno prodajati, kakor meščanje. Le-ti pa so ugovarjali temu na vse kriplje trdéči, da je dovoljena le prodaja na debelo. Dunaja ne smejo tù staviti na vzgled. Na Dunaji je mnogo izvzetih stanóv, ki imajo vinotočno pravico že od nekdaj, v Ljubljani pa jedina Komenda, ki zvršuje to pravico res tudi brezpogojno.

Meščanje so napeli vse žile, da bi ovrgli sklep dežélnega zbora. Poudarjali so cesárski vladi, da je vinotoč jedini obrt, ob katerem živé meščanje. Mnogo je meščanov, ki nimajo drugih pomočkov, da si služijo svoj kruh in preživljajo rodovine svoje, zlasti tisti, ki niso rokodelci. Kaj naj počnè meščan, če dovaža plemenitaž v mesto ne le vino, ki ga je pridelal sam, ampak tudi tisto, ki ga je dobil od svojih podložnikov za davek ali ga celo pokupil od njih? Po njegovem vzgledi se ravnajo tudi dežélni uradniki, strežaji in drugi, ki deró kar v gostih trumah v mesto in se podajajo pod óblast deželne gosposke. Teh ljudij je sedaj (leta 1707.) toliko, da so spravili nase večino gostilnic, ki so jih imeli prej meščanje. Če morejo kupiti le polovnják vina, podado se pod dežélno varstvo. Ta od vseh krajev v mesto privétrana sodrga vpliva kaj slabo na javno nravnost. Že v gostílnah plemenitažev se godé čudne stvari, kaj šele v béznicah! Odkar se je razglasil prost vinotoč, našli so v jutru pred špitalom in po cestah osemnajst tja položenih otrok. Najhujše je, da so mestnemu sodišču roke zvezane; sumnjivih gostilnic v mestu in okoli mesta meščanje ne morejo dati zapreti, ker so dežélni gosposki podložne. Ti pritepenci nečejo postati meščanje in se ne podkloniti ónim težam, ki tarejo meščane, zaradi tega mora plačevati mesto leto za lotom po 1100 gld. več v dežélno blagajnico, kakor mu dohaja davkov v istini. Ubogi meščanje morajo zastavljati, svoji prisegi zvesti, o vojskinih nevarnostih življenje svoje, nemoščanje pak pobegnejo takrat z vsem, kar imajo, iz mesta. Nič čuda, da se bliža Ljubljana z druzimi mesti po deželi poginu. Če se ne ustavi plemičem vinotoč na dróbno, prijeti bo moral vêlik dol prebivalstva, ki se sicer ne vé s čim živiti, beráško palico. Meščanje bi se ne protivili tako zeló, ko ne bi mogli plemiči spečavati svojega vina na debelo. V vsaki dobro urejeni državi veljá, da se bavi plemstvo z oskrbovanjem svojih zemljišč in z vojaškimi službami, kmet

z obdelovanjem poljá, meščan pa z obrtom. Čemú naj bi bilo v Ljubljani drugače?

V podkrepljenje svojih pritožeb so izvlekli meščanje vsa orožja na dan, od katerih so pričakovali, da jim utegnejo koristiti v ti borbi, in navêli tudi Ruxnerjev "Tournierbuch", ki pravi, da tacega plemenitaža ne puščajo k turnirjem, ki se pečá s trgovstvom ali z obrtom. Sklicavali so se tudi na neki izrek poljskega kralja Žigmunta, ki je dejal svojim plemičem, bavečim se z meščanskimi posli, da potrebuje v državi svoji tri stanóve: plemiče, meščane in kmete. Opirali so se na Goldasta, ki pripoveduje v svojih "Reichssatzungen", da je prepovédal cesar vojvodu brunsviškemu kuho in prodájo pive.³⁶⁰

Tudi gostílničarjem se je godilo tako, kakor trgovcem. Z velikimi težavami so izmolédovali kakšen patent, za katerega pak so se plemiči káj malo brigali.

Gostílnice nahajamo v Ljubljani že jako zgodaj, a natančnejega ne zvémo do leta 1488. o njih ničesa. Akti iz tega leta pa nam povédo, da je jedno miljo okoli Ljubljane ni smelo biti gostilnice niti pri fari niti pri graščini, razven če je bila gostilna že jako stara.³⁶¹ Najmenj miljo pred mestom torej tujec ni mogel dobiti vina. Korist, ki so jo imeli Ljubljanci od te knežje milosti, je očividen. Gostilničarji so se morali držati gotovo že v srednjem veku strogih meril, ki jim jih je izdajala mestna gosposka. Jeden tacih ukazov ("Bürgermeistergebot"), kako se je vêsti gostflničarjem, nam je ohranjen iz leta 1564. Čez deveto uro zvečer ni smela biti odprta nobena gostílna. Postopačem in pijancem je bilo strogo prepovedano po gostílnah posédati in igrati. Čez deveto uro ni smel na ulicah nihče pohajati, peti, vriskati, piskati, gósti ali sicer kaliti nôčni mir. Ista stroga prepóved je veljala o nedeljah med mašo in pridigo. Med službo božjo so zaprli vse gostílne in hudó so kaznovali gostílničarja, ki je dal tačas kacemu gôstu jedí ali pijače, celo tuj popotnik je moral počakati Še leta 1785. zaprli so natakarico za štiriindvajset ur, ki je dala ob deveti uri med mašo godcem pijáče.³⁶²

Tujca je moral vsak gostílničar priti takoj županu naznanit. Ker je bil leta 1564. ravno hud čas ("eine trübe Zeit"), prepovedal je župan točiti žganje. Celó strogo je bilo

nadzorovanje o kužnih časih. Takrat ni smel gostílničar vsprejeti nobenega tujca pod svojo streho. Čuden je bil ukaz iz leta 1562., ki je prepovedoval meščanom dajati mlatíčem, koscem, žanjcem in dninarjem vino; posebno na polje ga jim niso smeli pošiljati.³⁶³

V vino so bili Kranjci in zlasti Ljubljanci tako zaljubljeni, da se je bavil s to stvarjó celó inomoški shod avstrijskih poslancev ("Innsbrucker Ausschusstag") leta 1518. prav temeljito. Na tem shodu so določili prav ostre kazni za pijance. Tem in tistim, ki bi jim dajali piti, zapretili so, da jih bodo zaprli v "Narrenhäusel" ali "Narenkotterle" ter jih imeli v njem zaprte tri dni ob kruhu in vodi. Ta kazen je veljala za navadne ljudi, plemiče pa in druge "poštene" osebe so kaznovali v denarji (6 gld.). Tudi pijankam so zagrozili kazen. Duhovnike naj bo kaznovala njihova duhovska oblast.³⁶⁴

Sicer pa ljubljanske gosposke ni bilo potreba še posebej opozarjati, naj zabranjuje pijančevanje; stopíla je dostikrat dovolj sama pijancem krepko na prste. Leta 1568. sklenil je mestni svet, naj se vršé ženitovanja in obedi pohlevno ("bescheidentlich"), krstíne ("Kindsinahle") pa naj prestanejo o tem žalostnem časi. Še v početku 18. stoletja niso smele biti gostílne čez deveto uro odprte, leta 1748. ne čez deseto. Vojake so držali celó streže od meščanov, po večérnem bóbnanji ("Zapfenstreich"), ki se je razlégalo gotovo pred deseto uro, niso smeli dati gostilničarji nobenemu vojaku več piti. Vkljub temu pak so ostajali ljudje vendar le do jedne ure in še dlje po gostilnah. Leta 1748. so zasačili ob jedni uri čez polunoč dva razgrajajoča dijaka v gostilni. Jednega so zapodili iz šole, druzega pa zaprli na osem dnij, to pa pač zato, ker je lučíl kamenje v stražo ter celó streljal nánjo! Iz šole zapojeni dijaki so se morali odločiti tekom štirinajstih dnij za kako rokodelstvo, sicer so jih vteknili v vojake, kar je bila pač najhujša kazen, ki je mogla zadeti mladega človeka. Imena zapojenih dijakov je moralo ravnateljstvo naznaniti mestni gosposki (11. XII. 1752).³⁶⁵ Razven vina je vlekla Ljubljance v gostílnice nad vse godba. Iz te slabe navade pak so si védeli deželni stanóvi konec minulega stoletja odpreti studenec seveda ne Bog vé kako bogatih dohodkov. Naložili so davek na godbo, takozvani "Musikimpost", in ga

dali v najem. Toda uredba je bila še jako slaba. Najemnik je moral namreč hoditi sam po gostilnah in sam pobirati gódčevsko pristojbino. Ako je zvečer zamudil kako gostilno, bila je to njegova škoda. Leta 1793. so godli po gostilnah že tudi vojaški godci, najbrž na svojo roko. Najemniku gódčevske pristojbine se je to leto naznanilo, da je neki gostilničar imel minulo noč gódce ali plačal mu ni ničesa. Ovadil ga je pri gosposki. A gostilničar se je izgovarjal na vojake, ki so dejali, da so pristojbino plačali že sami. Vendar imenovati ni vedel nobenega, neznani so mu bili vsi, razven bobnarja pri turškem bobnu ("der grosse Trommelschläger").

Gódci so bili tačas že tako predrzni, da so prihajali celó tjakaj góst, kamor jih nihče klical ni. Zato se je izdal leta 1795. ukaz, da bodo kaznovali vse tiste gódce, ki bi hodili góst na svatovščine brez dovoljenja žéninovega ali nevestinega.³⁶⁶

Gostílničarski obrt je bil zelo dober. O neki priliki leta 1701. je trdil župan, da si pomagajo meščanje ravno z vinotočem na nogo in da se njih večina živi zgolj ob vinotoču. Tudi še konec minulega stoletja se meščanje niso dali odpoditi od vinotoča vkljub pritisku plemenitažev, ki so jim kratili zaslužek. Leta 1784. je dovolil cesár mestu, da sme pobirati od vsacega bokala ("von einem Viertel") po jeden vinar. Ta davek je prinesel tekom treh let 3378 gld. 21 kr. Ali ko je poskočila pristojbina na pol krajcarja od bokala, priteklo je tekom treh let (od l.dné novembra 1787. do 31. oktobra 1790. leta) v mestno blagajnico 22.674 gld. 49,5 kr., vsako leto torej 7.558 gld. 16 kr.,³⁶⁷ leta 1791. pak celó 9.658 gld. 11 kr.³⁶⁸ Ako je ta "ein Viertel" res bokal, prodalo se je v Ljubljani ogromno število véder, mnogo več nego danes. Že leta 1725., ko je imela Ljubljana le 394 meščanov (v tedanjem pomenu te besede), pečalo se jih je štiriindevetdeset z vinotočem, torej skoraj četrtina.³⁶⁹ Leta 1792. se je nahajalo v Ljubljani 162 gostílnic in sicer sedeminštirideset v mestu, dvaindvajset na Poljanah, trideset in jedna na Šentpeterskem predmestji, devetnajst na Kapucinskem, šestindvajset v Gradišči, sedem pred Frančiškanskimi vrati in po pet v Krakovem in v Trnovem.³⁷⁰

Brez davkov pa krčmárji seveda niso bili; plačevati so morali: 1.) cesárski dac, 2.)dežélski in mestni dac, 3.) vinski gostilničarski davek, 4.) donesek za mestno razsvetljavo, 5.) rektifikovani gostilničarski davek, 6.) donesek za "Bankzettelne", 7.) "Schuldensteuer", 8.) donesek za popravljanje cestâ, 9.) bankalno mitnino in 10.) mestne mérice. Vsak v metsu prodáni bokal vina je imelo mesto pravico zmeriti in zahtevati od tega malo pristojbino, dà, terjati jo je smelo celó, če vina niso resnično zmerili, kar se je pač največkrat zgodilo, ker se je prihranilo s tem mnogo sitnostij. To pristojbino je dal magistrat v najem. V prejšnjih časih, ko so si gospodje svetoválci stregli drug druzemu v róko, nosilo je vinomérstvo primeroma malo, 40—60 gld.; ko pa je vzel to stvar strogi okrožni urad v roko, dal je n. pr. leta 1769. vinomérstvo za 100 gld. v najem, leta 1772. pa je poskočila najemščina že na 450 gld. Za mérjenje niso zahtevali veliko, od 100 bokalov(?), (Viertel,) le po 4 solde, če je bilo vino meščanovo, in po osem, če je bilo nemeščanovo.³⁷¹

Nekdaj se je prodajalo v Ljubljani veliko več vrst vina kakor dandanes. Razven dolenjca so pili Ljubljanci najrajši kraška in tržaška vina. Cene so se menjavale mnogo bolj nego sedaj. Našel sem iz nekaterih let cene za bokal vina, kakor se je prodajal na trgu:³⁷²

Tudi žganja so potočíli mnogo: leta 1805. = 56.000 bokalov.³⁷³ Seveda se je ta kuga danes huje razširila.

2 Mesárji.

Nobena zádruga ni dala magistratu toliko opraviti, kakor mesárska. Kolkor daleč sezajo poročila nazaj v minulost, vedno se je moral magistrat rovati z mesárji, ki so pritiskali občinstvo s previsokimi cenami. Vsako leto so obirali po štiri mestne očete, ki so natanko nadzorovali te renitentne ljudi.

V srednjem veku so prodajali mesó "na oči" ("nach dem Gesichte"), na funte šele od leta 1541. dalje. Takrat so ukazali mestni očetje mesárjem ob jednem, naj ne pritiskajo občinstva s tem, da terjajo le "bel denar"; "črni denar", ki ga je bilo pač anajveč med ljudmi, bil je namreč na slabem glásu.³⁷⁴ Leta 1650. so mesárjem prepovedali dajati na 30 funtov mesa več nego 12 kr. vampov in doklade, na 20 ne več, kakor za 8 kr., na 10 pa nikakor ne več nego za kr. Na 5 funtov govédine je moral dati mesár za 3 solde vampov v naméček.

Če je kdo kupil četrt teléta, moral mu je prodati mesár po določeni ceni vsak kos, katerega si je kupec izbral, ali glavo, ali jetra, pljuča ali noge. Teléčje glavé niso smeli razsekavati, ampak jo prodajati célo. Leta 1691. je moral magistrat mesárjem ukazati, da morajo revežem prodati mesá, če bi ga zahtevali ti še tako malo. Kdo je živino pregledoval, če je zdrava, ne vém povedati, ali da se je to godilo posnemam iz opazke iz leta 1552., da so necemu mesárju, ki je zaklal bolnega vola, vrli mesó v vodo. V postu so bile mesnice zaprte; o tem časi niso smeli prodajati mesá. Leta 1568. pa, ko je razsajala huda kuga, dovolili so mestni očetje, da se sme, toda samo v jedni mesnici mesó prodajati, in sicer naj se vrsté mesárji drug za drugim.³⁷⁵

Vkljub temu, da je minulo že nad sto let, odkar so morali prodajati na vago, jeli so mesárji vendar še leta 1650. prodajati zopet le "na oči". Magistrat jim je zaprétil, da jih bo, če ne odjenjajo, kaznoval prvikrat z jednim cekínom, drugič z dvema, tretjič pa, kakor se mu uvidi. Kdor je sleparil s posebno vago, kaznovali so ga prvikrat v denarji, drugič so ga obsodili na križ, in tretjič so mu ustavili obrt.³⁷⁶ Kakšna je bila kazen na križ, ne vém povedati. O tem sem našel samó jedno notico iz leta 1635. Nekov mesárski hlapec se je nosil kaj surovo proti občinstvu; mestni očetje so ga

okarali in dali zopet postaviti križ za špitalom, ki ga tam že dlje ni bilo videti. ("Dem groben Fleischerknechte wurde das verwiesen und desswegen ein Kreuz, wie vor diesem gewesen, bei den Fleischbanken aufrichten zu lassen, dem Hr. Stadtcammrer angefiigt worden.")³⁷⁷ Najbrž so mesárje na križ privezavali in jih razpostavljali zasmehu občinstva.

Poleg obrtnega davka so plačevali mesarji še takozvani "Fleischkreuzer", ki ga je pobirala dežélna gosposka. Ta davek je bil cesársk davek, ki ga je dežélna gosposka jemala v najem in ga izterjavala po vsi deželi. Navadno ga je vzelo vsako mesto zopet od dežélne gosposke v najem; leta 1706. n. pr. je plačeval Kranj 400, Radovljica 100, Krško 240, Kamnik 150, Kostanjevica 150 Višnja gora in Rudolfovo 60, Metlika, Lož, Kočevje, Črnomelj, Loka, Rateče in Mokrónog 40 gld. mesarskega davka na leto.³⁷⁸ — Ljubljanski mesárski davek je najel leta 1762. neki grof Rasp za tri leta ter imel pravico pobirati ga od vsega v mesnicah, po hišah, na sejmu ali sicer kje prodanega mesá. Davek ni bil majhen, kajti mesar je moral plačati od vôla ali od telice v tretjem letu ("von einem Terzel") 2 gld. 16 kr.; če je pa tehtala telica menj, kakor jeden stot, le 1 gld. 8 kr., od manjše telice po 30 kr., od teleta 15, od ovna, ovce, koze 14 kr., od kozliča, jagnjeta ali mladega prasca po 6 soldov. Da ni plačal tega davka, ni smel nihče živine zaklati.³⁷⁹ Nekoga, ki je zaklal na tihem 64 gld. vredno telico, kaznovali so z 12 gld.³⁸⁰ Oproščen ni bil tega davka nihče; plačevati so ga morali celó plemiči, samo da je bil ta davek na kmetih manjši;³⁸¹ jedini oproščeni v Ljubljani so bili Avgustinci pred Špitalskimi vrati (v sedanjem frančiškanskem samostanu), ki pak so morali za svoje podložnike vendar le plačevati malo vsoto 9 gld.³⁸² Meščanom je bilo dovoljeno zaklati brez davka po jednega prasca na leto; če je rabil kdo več mesá, moral je plačati.³⁸³

Tudi mesárjem je bilo 18. stoletje pogubno. Leta 1755. je štela zádruga jedenindvajset mesárjev, dvajset let zatem se je skrčilo število na šest glav. Leta 1737. morali so mesárji zaklati vsak teden dvajset volóv, in še tega mesa niso mogli prodati, ker so dovažali plemiči s kmetov obilo mesá v mesto.

Večkrat smo že omenjali, da so gospodárili mestni očetje v 17. in početku 18. stoletja tako slabo, da je morala vlada mestno gospodarstvo prevzeti sama. Kako nesposobni so za gospodarstvo, dokazali so mestni očetje poslednjikrat v letih 1776. do 1780. V postu, leta 1776. uprli so se namreč mesárji (bilo jih je šest) rekoč, da ne morejo več prodajati mesá po tisti ceni, kakor jim jo je določil magistrat. Zaradi te hudomušnosti so jim zaprli mesnice, razpustili zdrugo ter jim odpovedali meščansko in ž njo združeno pravico za klanje. Dné 22. marcija je ukazal magistratu višji urad, naj prevzame klanje v svojo oskrb. Magistrat se je branil na vse moči opozarjajoč, da bo trpela mestna blagajnica gotovo škodo. Ali okrožni urad je ostal pri svojem ukazu ter zapretil mestnim očetom, da jih da zapreti na Grad, če ne ubogajo. Kakor marsikdaj sicer, morali so se podati mestni očetje tudi sedaj.

Res se je zgodilo, kar so pričakovali. Takoj prvi mesec so imeli 2.013 gld. 43 kr. izgube in tekom jednega leta 19.607,³⁸⁴ ali kakor se čita v druzem fascikulu 20.472 gld. 1 kr. 3 vin.³⁸⁵ Izguba ne bi bila tolika, če bi bili mogli spečati 1660 volovskih kož, ki so bile pač precej vredne. Kaj se je s temi kožami zgodilo, ni moči povedati; v računih mestnih niso vštete nikjer. — Tako, seveda, stvar ni mogla iti dalje in o Veliki noči leta 1777. je prevzela klanje, po povelji dežélne gosposke posebna komisija: "Fleischausschrottungscommission"; za izgubo ónih 20.472 gld. pa so storili odgovorno bivšo mesársko zadrugo, ki je prosila, naj jo znova osnujejo ter ji dovolijo zopet klanje. Gosposka je bila pripravljena ustreči ti želji, in magistrat je hotel dati mesárjem zopet meščansko pravico, če plačajo vso izgubo, vseh 20.472 gld. Mesárji so vsprejeli ta pogoj in obljubili plačevati po 300 gld. vsake kvatre, in sicer toliko časa, da se plača vsa izguba. Jeli so zopet koljariti, a pozabili so že v četrtem četrtletji svoje obljube. Ko so plačali že 978 gld. dejali so, da so razumeli pogoj tako, da bodo plačali le 1.200 gld. jedenkrat za vselej. Ker si gosposke seveda tega niso dale dopovedati, ustavili so mesárji zopet koljarjenje. Poklicali so jih na rotovž, kjer so dejali, da bodo klali le še štiri tedne, ako ne poviša magistrat mesu cene. Zopet jih je bilo treba kaznovati in to pot jih je zadela káj ostra kazen. Naložili so jim vojaški eksekucijon, pobrali jim vse,

kar so imeli ter razglasili prodajo mesá prosto. Njihova pohištva in zemljišča so se imela prodati na javni dražbi, toda prodalo se ni nič, ker ni imel nihče srca, kupiti kaj tega. Vendar so ti energični koraki streznili mesárje toliko, da so pričeli zopet klati, ali meseca oktobra leta 1782. uprli se znova in nehali klati, češ, da jih eksekucijon in plačevanje mestnega dolga (20.472 gld.) tako teži, da ne morejo več shajati.

To so poročale gosposke cesárski vladi v Gradci, odkodar je prišlo 4. dné novembra. 1782. leta povelje, naj se vzame na znanje, da so se odpovedali mesárji klánju, njihova zádruga naj se razpusti znova in se ji naroči plačati ves dolg, ki je narasel v tem vsled obresti na 24.975 gld. 53 kr. Ob jednem so razglasili, da sme prodajati meso kdor hoče, ne da mu bo treba plačati le jeden krajcar kakega davka od mesa. Z zdravskega stališča le so omejili prodajo in sicer so morali prinašati vse meso jedino le v mesnice za špitalom in se izkazati s pismi, da je mesó od zdrave živine.

Mesárji so bili v največji zadregi, kajti videli so, da shaja mesto tudi brez njih prav lehko. Kazen, ki jih je zadela, bila je huda. Poslali so deputacijo k cesarju, ki je imela veliko veliko sreče; 24. dné majnika 1783. leta je došel odlok, naj ostane klanje in prodaja mesá prosta, kakor doslej, mesárjev pa naj ne pritiskajo več, da povrnejo mestu izgubo; kar se njihovih hiš in druzih poslopij ni še prodalo, — dajo naj se jim nazaj, prodane hiše in prodana zemljišča pa naj se odkupijo zopet kupcem ter dajo mesárjem nazaj. Da pa ne bodo morebiti mesárji za prihodnje še kedaj tako trmasti, pové se jim, da so dobili svoje hiše in svoja zemljišča nazaj le po posebni cesárski milosti in zlasti z ozirom na njihove številne rodovine. Mesárska pravica pak jim je odvzeta vkljub temu.

Kaj pa izguba, ki jo je imelo mesto? Tudi o ti stvári je izpregovoril cesar svojo milostivo besedo. Od vsacega v Ljubljani in njenem pomeriji iztočenega bokala ("Viertel") vina naj pobirajo po jeden vinar.³⁸⁶ Od leta 1784.— 1787. nosil je ta davek mestni blagajnici povprek šteto 3.378 gld. 21 kr.³⁸⁷ Vkljub temu se je vršilo plačevanje mestnega dolga tako počasi, da bi bili ž njim šele leta 1801. pri kraji. Mestna gosposka je prosila, naj bi ji dovolil cesar pobirati po dva vinarja ali po jeden sold od bokala, čemur je ta tudi ustregel.

Od 1. dné novembra. 1790. leta pa do 31. dné oktobra. 1791. leta, torej tekom jednega leta je bila mestna blagajnica za 9,658 gld. 11 kr. na boljšem.³⁸⁸ Ob jednem pak so dovolili tudi mesárjem, ki so obljubili sekati mesó po 6 kr. funt, da smejo znova osnovati mesársko zádrugo.³⁸⁹

Mêsne cene. V ceni mesó ni poskakovalo tako zeló, kakor vino, o čemer naj se čestiti bralec prepriča sam. Navesti hočem tukaj nekoliko cen mesá v raznih stoletjih, ob jednem pa tudi tù in tam ceno kake druge jestvine. Leta 1551. so prodajali mesarji drobnično mesó funt po 6 vinarjev, kozje po 1 krajcarji. Leta 1568. je stal par kopúnov 20 kr., funt sala 8 kr., funt masla 6 kr.³⁹⁰ Leta 1593. niso smeli prodajati mesá dražje kakor po 6 vinarjev funt.³⁹¹ Leta 1599. so se pritožili mesárji, da jim kazé branjevci in sirarji ("Kasstecher") njihov obrt, prodajaje sálo in slaníno. Magistrat jim jo obljubil svojo pomoč in jih vprašal, po čem menijo prodajati te stvari. Odgovorili so: sálo po 12 kr., slanino po 6 — 8 kr.³⁹² Leta 1650. je stal funt dobre govédine 2 kr. 2 vinarja; če je kupil kdo 30 funtov mesá. Mesar mu ni smel dati več doklade, kakor naj več za 12 kr. Velik volovski jezik = 10 kr., srednji = 9, noga ali smrček = 5 kr., funt lojá = 6 kr., telečjega mesa = 3 kr. 1 vin., drob z jetrami vred = 6 kr., glava = 6 kr., rajželc = 4 kr., bravine (ovác, kozlov) funt = 2 kr., glava = 3 kr., drob z jetrami = 6 kr. Funt slaníne ("neuer Speck oder Brueling") po 4 kr. funt; prav velika meséna klobasa ("Bratwurst") 2 kr. ali če bi jo kdo hotel kupiti na vago = 4 kr. funt; seženj če v = 1 krajcar.³⁹³

Leta 1667. je dejal župan, da se pritožujejo meščanje, ker prodajajo trmasti mesárji meso po 4 solde (2 kr.) brez vampov. Zaradi tega je dobil mestni sodnik povelje, sklicati mesárje ter jim ukazati, naj prodajajo mesó po 4 solde "sammt dem Zusatz". Ako tega ne storé, razglasili bodo, da sme vsakdo priganjati živino v mesto in sekati mesó.³⁹⁴

Leta 1736. je veljal funt govedine 5 soldov, ovčjega mesá = 2 kr., 2 funta vampov = 5 sld., telečja glava = 7 kr.,

telečja jetra in pljuča = 7 kr., svež volóvsk jezik = 9 kr. po leti, 10 kr. po zimi; dobro rejen kozliček = 20 — 34 kr.; klobása, ki je vagala 0.25 funta = 3 solde.³⁹⁵

Leta 1795. čitamo, da je tekom tridesetih let poskočila cena mésu za polovico, vendar pak je bilo živilo primeroma še ceneno, kajti navadni težak je zaslužil po 20 krajcarjev na dan, ž njimi si je kupil lehko štiri funte govedine, česar sedaj nikakor ne more.

3. Pekárji.

Tudi od pekárjev ni smel magistrat nikoli oči obrniti; nadzoroval jih je ravno tako strogo, kakor mesárje. Vsako leto je izbral iz svoje srede po štiri nadzornike pekarjev ("Brotbeschauer, Brotwäger"). Če so se v čem pregrešili, kaznovali so jih, kakor smo že omenili, s potapljálko pri Čevljarskem mosti ali s sramotilno klópico, na kateri so morali sedati o tržnih dnéh po nekoliko ur. Tudi pekarjem je delal magistrat cene ter napravljal, da ne bi škodoval meščanov pa tudi pekarjev ne, tako zvane pekarske poskušnje ("Backerproben"). V ta namen je imenoval komisijo sestavljeno iz mestnega blagajničarja, treh svetovalcev, očeta pekarske zádruge in dveh pekarskih mojstrov. Le-ti so kupili tržni dan stâr (4 mernike) žita, dali ga v mlin in spekli iz te moke kruh. Najstarejši zapisek o pekárski poskušnji je ohranjen iz leta 1579. Iz njega zvémo:

Stâr na trgu kupljene pšenice je veljal 2 gld. 40 kr.

Mestni žitni mšrci so vzeli od tega svoje mérice 2 vin.

Fant, ki je peljal žito v mlin, dobil je 2 vin.

Mlinar, zató, da je pšenico izčistil ("für das Ausbeuteln") 1 kr.

Pristojbina v kruhárno ("Brottischgebühr") 6 kr.

Drva in sol sta stala 6 kr.

Za drože in svečavo niso računali leta 1579. nič, pač pa leta 1627., in sicer 4 kr.

Zmleta moka je stala torej 2 gld. 54 kr.

Pšenica je tehtala 147 funt. 22 lot.

Mlinar je vzel svojo merico 8 funt. 8 lot.

Ostalo je torej žita le 139 funt. 14 lot.

Iz njega so namleli moke 107 funt. 22 lot.

Otrobje so vagali 27 funt. 16 lot.

V mlinu se je poizgubilo torej 4 funt. 8 lot.

Iz te moke narejeno testo je tehtalo 155 funt. in sicer so naredili 117 funtov testa za zemlje, (nemški "Trente" imenovane; ta izraz je v ljubljanski okolici še sedaj veljaven za bel kruh) in 38 funtov za hlebe. Spekli so 55 žemelj po jeden krajcar ("Kreuzertrenten") ter porabili za vsako 24,5 lota; dalje 85 polkrajcarskih žemelj ("Zweiertrenten"), po 12 lotov in 1 kvintelc testá za vsako porabivši. Za jeden vinarski hleb so vzeli 26 lotov, za štiri krajcarski pa 3 funte 24 lotov testa.

Zračunali so napósled, da tem potem zasluži vsak pek pri stâru pšenice = 25 kr.³⁹⁶ Oj, srečni časi!

Razven tega zapiska se nahaja še jeden drug iz leta 1627.; za pekárje je imel veljavo do leta 1751.

O žitnih cenah nimam mnogo poročil. Slučajno zvém, da je bila cena stâru (2 vagana) pšenice leta 1541. = 30 "Batzen". — Takrat (pozneje ne) je veljal "Batzen" 6 krajcarjev, stâr pšeníce torej 180 krajcarjev ali 3 gld. (1 gld. = 60 kr.), stâr rží = 26 "Batzen" = 2 gld. 36 kr.³⁹⁷ Leta 1576. so plačevali za star pšeníce 2 gld. 40 kr.,³⁹⁸ leta 1599. pa za mernik pšenice 40 krajcarjev.³⁹⁹ Do leta 1627. je poskočila cena na 4 gld. za stâr.⁴⁰⁰ Zeló velika je bila draginja leta 1740.; stâr pšenice je stal 25 srebernjakov ("Siebzehner" a 17 kr.), torej 7 gld. 5 kr. ter je poskočil v 14 dneh na 34 srebernjákov = 9 gld. 38 kr.⁴⁰¹ Leta 1785. je stal mernik ovsa = 40 kr., prosa = 57 kr., ajde = 48 kr., pšenice = 1 gld. 40 kr.⁴⁰² Leta 1793. so plačevali za cent bele moke po 22 — 23 srebernjákov, za cent najlepše ("Mundmehl") pa celó po 25 — 26 srebernjákov.

Tudi pekárji so tožili proti koncu minulega stoletja, da jim préde huda. Leta 1794. dejali so pred gosposko, da ne

mine mesec, v katerem ne pozo vejo pekárjev zaradi dolgov; pripetili bi se bili celó že konkurzi, ako bi imeli pekárji kàj imetja. Ker gre pekarjem tako zeló za nohte, izgubile so tudi pekarske pravice ceno in pekarji so morali naložiti na svoje zadružne realitete dolgove in bi jih nakladali nanje tudi takrat še, ko ne bi jiiii bil cesar leta 1787. tega prepovedal.

Odvisnost, v katero je zabredla mestna gosposka, čutili so tudi pekárji. Od leta 1793. dalje je moral vsak pekar zaznamenovati svoj kruh s kakim znamenjem, da so takoj lehko spoznali, čegave peke je kakšen kruh. Nezaznamenovan kruh so konfiskovali. Leta 1793. so tožili pekárji, da se je tekom dvajsetih let vsaka stvar za tretjino, če ne celó za polovico podražíla, pri tem pa so pozabili, da takisto tudi kruh. Stanovanj, ki so stala prej po 60—70 gld., bilo je leta 1793. za 120—130 gld. težko dobiti. Ženske in moški so služili prej do 30 kr., leta 1793. po 1 gld. 8 kr.; prej je stal trd lés (seženj?) 51 kr. sedaj 1 gld. 42 kr. Seženj dolzega in trdega lesá, je stal z vožnjo vred v majniku 3 gld. 44 kr., v oktobru pa celó 5 gld. 29 kr. Obleka in jestvina se je podražíla za tretjino. Sveče ("gegossenes Licht") so stale 1793. leta 15— 16,5, lojéve sveče ("ordinäre Lichter") 14 kr., funt olja 18—24 kr.⁴⁰³

K sklepu nam je treba le še pozvédeti, kakšne teže so nosili meščanje v minulih stoletjih.

1. Straže.

Čuli smo, da se je plemstvo odtezalo ti dolžnosti od prvega početka in da so ga morali dežélni knezi sami siliti temu. Ukazali so že v srednjem veku, da morajo na straže hoditi vsi v ljubljanskem mestnem oblastvu stanujoči podložniki. Celó podložniki druzih gosposk, n. pr. Nemške Komende, niso se stražam smeli izogniti, ravno zato ne, ker so stanovali

na mestnih tléh, dasi pod drugo gosposko.⁴⁰⁵ V nevarnih časih srednjega veka so morali stati meščanje v jednomer na straži. Zato so jih odlikovali dežélni knezi s pravico, da so smeli nositi orožje, v tem ko ga je moral tujec, prišedši v mesto, odpasati. Toda s tem odlikovanjem je bilo združeno ob jednem težko breme, kajti orožje je bilo namenjeno še resnejšim poslom, kakor da so se meščanje ponašali ž njim. Plemstvo se je umikalo stražam tudi v novem veku in sicer tako odločno, da so meščanje, naveličavši se plemičev v jednomer prositi in siliti, odjenjali in oskrbovali straže sami. Sicer ni to nikjer izrecno povédano, a sklepati moremo to iz večkrat izrečenih besedij, da neče plemstvo ničesa védeti o mestnih težah.

Vsako leto so sklicavali meščanje véliki ogled ("Musterung"), da vidijo, so li vsi preskrbljeni s potrebnim orožjem ali ne. Leta 1523. je sklenil mestni svèt ogledati, imajo li vsi oklópe; tisti, ki jih nimajo, nosijo naj puške. Da pa bodo imeli meščanje dovolj oklopov, pošljejo naj pónje v Solnograd ter jih razdeli meščanom, seveda mora vsak svojega plačati.⁴⁰⁶ Leta 1562. so razdelili meščanom puške, da so prišli ž njimi na ôgled.⁴⁰⁷ seveda so jih morali pozneje zopet prinesti mestnemu sodniku nazaj. Leta 1545. so šli mestni očetje ogledovt orožnice, da se prepričajo, je li dosti smodnika v njih; jeden mesec zatem so veleli, od razbitih kanonov ("aus den zerbrochenen Schlangen") vliti nove. Mojster Leonhard je vlil štiri kanone po 6 centov, štiri po 4 cente in dva po 3 cente.⁴⁰⁸

Vojaški ôgled meščanov se je vršil na Vélikem trgu pod rotovžem. Meščanje so bili dobro organizovani. Načelnik jim je bil mestni glavar ("Stadthauptmann"). Mesto je bilo razdeljeno v tri okraje, v Stari trg, Novi trg in Véliki trg. Poveljstvo nad meščani v vsacem teh okrajev so oddali praporščaku ("Fähnrich"). Za take odlične službe so jemali in volili najbogatejše in najzaupnejše može. Leta 1635. za praproščaka na Vélikem trgu izvoljeni Wiederkehr je postal prihodnje leto mestni sodnik, praproščaka na Starem trgu, Krištofa Ottona so izvolili meščanje o prihodnji volitvi celó županom. Razven praporščákov so poslovali v meščanski vojski tudi častniki ("Lieutenants") in nadporočniki ("Wachtmeister").

Leta 1635. opravljal je ta pôsel tudi nekov Matthias Vgga, morebiti prednik Vegov. V vsacem mestnem okraji je posloval po jeden nadporočnik, poleg njega pa še po dva šikovnika ("Feldwebel").⁴⁰⁹

Celó velike priprave so delali meščanje, kadar so se bali kakega sovražnega napada. Leta 1635. je šumelo med kmeti po vsi dežéli. Uprli so se namreč nekateri Uskoki zaradi neplačanega jim službovanja. Obili, skoraj neznosni davki in razsajanje razuzdanega vojaštva, oboje je spravilo tudi kmeta na noge. V Pivki so razdejali mnogo gradóv; okoli Tuhinja, Kamnika in Krašnje so plenili kmetje združeni z nekaterimi štajerskimi uporniki. Na Dolenjskem je popustila gospoda svoje gradóve in pobegnila. Uprli so se tudi Kočevarji, skratka, bojni šum se je razlegal po vsi deželi. Celo mesta so pritegnila kmetom ter se branila vsprejeti v svoje ozidje imetje, s katerim so pribežali plemiči k njim.⁴¹⁰ Tako so jim vrnili meščanje njihovo prejšnje oholo postopanje. Nič čuda, da so bili razjarjeni, kajti v zadregi so se plemiči pač zatekli k njim, o mirnih časih pa niso hoteli o meščanih ničesa védeti. Vrhu tega pak bi se bili meščanje spustili tudi v nevarnost, da se razlutijo kmetje nánje, ker ti bi bili gotovo zveli, kain je izginilo imetje plemenitažev.

Ljubljančanje so se za pričakovani kmetski napad dobro pripravili. Najprej so organizovali vse stanovnike, kakor bi jim bilo vsprejeti Turka. Po dva četrtníka sta dobila povelje prevzeti vodstvo meščanov in nadzorovati straže pred Špitalskimi in Samostanskimi vrati, pri Vodnih vratih, pod lipo na Starem trgu, pri Črnem ali Novem stolpu, dalje "am Berg des gescheibten Thurns", na meščanskem bastijonu, pri vratih na Starem trgu, pri stolpu na Žabjaku, pri sv. Lovrenci, pri Nemških vratih, pri Vicedomskih vratih in pred Špitalskimi vrati zunaj mesta pri Avguštincih, pri Križi pri sv. Janezi (na Dunajski cesti), in v Trnovem. Dalje so ukazali (dné 5. majnika), da morajo stražiti meščanje od hiše do hiše tako, kakor jim bodo veleli četrtníki. A dasi je moralo mesto skrbeti za svojo varnost, vendar so poslali Ljubljančanje Krčanom (Gurkfelder), ki so prosili za 50 funtov smodnika, 25 funtov po 40 krajcarjev. Poveljnikom straž so ukazali mestni očetje, naj menjajo straže "gradatim" vsako

jutro in vsak večer. Straže so stale torej vso noč, oziroma ves dan. Dalje so si naročili oglednike, ki so zasledovali pomikanje kmetov in poročali o tem v mesto. O tržnih dnéh so postavili ostre straže, ki niso pustile nobenega oboroženega kmeta v mesto; tudi pred novaki in tujimi vojaki so zapirali vrata. Pekarjem so zagrozili 10 cekinov kazni, ako se ne preskrbe s kruhom za tri in meščanom, ako ne vsaj za jeden mesec. Po nôči streljati so prepovedali strogo. Šli so na ogled v mestno žitnico, koliko je v nji žita ter dovolili, da se sme prodajati. Če bi bila sila, naj se prenese les za zgradbe v mesto, (da ne bi ga kmetje zažgali). Dalje so dali pregledati vse stolpe in bastijone v mestu in zunaj mesta, če ne manjka nikjer kanonov in streliva. Luknje v mestnem zidovju so morali meščanje vse zazidati. Po nôči se niso smela mestna vrata odpreti za nikogar, naj bi si bil katerikoli. V mestu stanujoči uradniki ("Officiere") so morali hoditi na straže, naj so imeli potem že hiše ali ne. Gostilničarjem v predmestjih so zagrozili hudo kazen, ko bi točili vino po nôči.

Vkljub vsemu temu pak so bile priprave za obrambo napósled vendar le preproste, kajti k vsakim vratom so postavili le jeden kanon na kolesih ("ein Stück auf Radern"). Pregled meščanov se je vršil še le 21. dné majnika. Vsak je moral priti ali z mečem ali puško ("mit Unter- oder Obergewehr"). Neoboroženega prišleca so kaznovali s 3 cekini. Zlasti neprijetno je dirnulo meščane, da jim je velela dežélna gosposka vsprejeti v mestno ozidje 700 Uskokov. Ti so bili malo prijetni pomagači, zato je sklenil mestni svèt, da ne mara zanje nikakor ("zur Verhütung aller Ungelegenheit").

Ljubljančanje, zanašaje se na svojo moč, urejeni so bili in pripravljeni odbiti najhujši napad; kar začujejo 25. dné majnika iz rotovža veselo vest, da so se kmetje povsod podali. Takoj so razpustili vse straže in pustili le še "mušketirje" (strelce) pri mestnih vratih.

Tačas so mestni očetje brž ko ne skusili, da so se meščanje v dolzem mirnem časi odvadili pokorščine, kajti sklenili so vsako leto sklicati meščane na ógledu, da bodo bolj zvežbani ("damit die Bürgerschaft desto besser exerciert werde") in sicer se za to leto zgodi to že v jeseni.⁴¹¹

Na stražo hoditi je moral vsak, bodisi meščan ali nemeščan, o mirnih časih seveda le po nôči. Jedini, ki so se s silo odtegnili stražam, bili so plemiči; magistrat jih ni

mogel prisiliti. Od druzih pa ni smel izostati nihče, kadar ga je zadela vrsta. Kdor je izostal, plačati je moral še jedenkrat toliko vsoto, kakor jo jo služil tisti, ki ga je gosposka najela namesto njega. Če ni bilo v mostu vojakov, morali so meščanje oskrbovati celó straže pri cesárskih poslopjih in magacinih; ta dolžnost je bila zeló sitna. Bogati meščanje so se je ogibali s tem, da so najemali namesto sebe druge ljudí in sicer nemeščane, ker so jih dobili ceneje, kakor meščane; to so bili surovi ljudje, ki seveda niso radi ubogali, straže popuščali in zabavljali meščanom, pri tem se pa vendar podvizali, kako bi dobili od njih naročila, iti na stražo. Proti ti navadi so se pritožili konec minulega stoletja ubožnejši meščanje, ki so si služili svoj kruh največ s straženjem. Vkljub temu, da so plačevali straže jako slabo, prosili so vendar po mostu za takšen opravek prav kakor berači za milodar. Da ne bi tem revam surovi najemniki prestrezali celó tega slabega zaslužka pred zobmí, ukazala je mestna gosposka leta 1781., da smejo hoditi na stražo le meščanje, hišniki in največ še njihovi sinóvi. Kdor ne bi mogel priti, oglasi naj to in plača 30 krajcarjev za dan. Tačas so poskusili meščanje poslednjikrat plemiče k straženju prisiliti, a ti so se sklicavali na to, da veže ta, dolžnost samó tistega, ki plačuje magistratu davek. To stvar je mogel rešiti okrožni urad, ki je to pot izjemoma pritrdil, rekši, da morajo na stražo hoditi vsi, ki stanujejo v pomeriji, in to celo tedaj, če plačujejo davek od svojih hiš kaki drugi kakor mestni gosposki. Višji urad, c. k. gubernij, pak je ovrgel ta odlok ter se sklicával na rázglas magistrata samega, ki je dejal, »da veže ta dolžnost vse, ki plačujejo kake davke v mestno blagajnico.« Plemiči pa tega niso storili; dà, celo na predmeščane ni mogel magistrat raztegniti stražne dolžnosti, vkljub temu, da so prinašali ti ljudje davke magistratu.⁴¹²

Ponôčna straža. O mirnih časih so za ponôčno stražo po mestu zadostovali najbrž mestni policaji ("Scharwachter"), ki so bili ob jednem žitni mérci. Ti ljudje so hodili po mestu, klicali ure ter nadzorovali paznike pri mestnih vratih, da jo napočil dan. Ako se ti niso oglašali vsakemu klicu nôčnih čuvájev, kaznovala jih je gosposka na blágu ali telesi, ali jih zapodila celó iz službe.⁴¹³

Čuvájstvo ni bil prijeten opravek v prejšnjih surovih stoletjih. Leta 1599. so napadli nôčna čuvája, Gregorija Grabnerja

in Luko Košica, in sicer sredi mesta. Godilo se je to o času, ko so pritiskali dežélni knezi z vso silo na protestante. Pred jezuvitskim kolegijem se je zbirala velika truma ljudij, ki je imela navado prepevati do polunočí zabavljive in proti katoličanstvu napérjene pesmi ("neu erdichtete famosische Liedlein contra catholicismum"). Nôčna čuvaja sta hotela ljudstvo razpršiti, a pri tem sta jo skupila. Jednega izmed njiju, Grabnerja, lotila sta se dva razgrajálca; jeden je zgrabil njegovo súlico, drugi pa je udrihal z golim mečem po njem. Da mu ni prišel na pomoč njegov sin, bila bi ga pomahala. Grabnerjev sodrug ni imel za junaka dosti sposobnosti. Vidé, da gre Grabnerju za kožo, spustil se je v tek ter bežal celó do rotovža. Mestni gosposki je potem pripovedoval, da jih je šló najmenj trideset nánj.⁴¹⁴

2. Vojáško ukvartirovanje

Še sitnejša dolžnost od vojáške straže je bilo ukvartirovanje vojakov, ki jih je moral jemati vsak meščan pod svojo streho; izvzeti so bili tega bremena le plemiči in hiše duhovnikov, ako so stanovali samí v njih.⁴¹⁵ To brême je bilo pa še zavoljo tega tem težje, ker so prihajale z vojaki tudi njohove žené, da, celo žené tistih vojakov, ki so bili ukvartirani po kmetih.⁴¹⁶ Te žene so se nosilo grozno preširno. Leta 1796. je šlo skozi mesto 2.400 móž Hessen-Darmstadtske pehôte in 120 móž lehke konjenice ("Chevauxlegers"). Razsajali so, dokler so se mudili v mestu, kakor divjaki. Jeden je razbil v neki hiši peč, neko drugo hišo so ti surovíni tako onečedili, da se po njihovem odhodu ni moglo v nji stanovati, dokler je niso osnažili od tal do vrha. Soproga nekega vojaka je, hoté kuhati kavo, zakurila preveč. Ko jo je gospodinja zaradi tega okarala, češ, da utegne nastati ogenj, jela jo je klestiti z gorečimi poleni po glavi in je obljubila: naj pride le njen soprog domov, čutila bo, kar ji gre. Nekov Hessen-Darmstadtovec je zamahnil po nekem hišniku s puško, zadel ga sicer ni, pač pa ključanico pri vratih, ki je pri priči odletela.⁴¹⁷
Vselej je bila nesreča za meščane, kadar so marširali vojaki skozi Ljubljano, bodisi avstrijski ali tuji ("aus dem Reich").

Dostikrat so jih napodili meščani po 50 móž ali še po več v hišo, kajti částniki so hoteli imeti vse skupaj. Iz meščanskih hiš so delali vojaške ječe. Kadar je prišlo zeló veliko vojaka skozi Ljubljano, takrat ni dovolj sôb nio imeli po mestu, ker so bili částniki izbirčni ter se niso vselej zadovoljevali z odkazanim stanovanjem. Da to težo meščanom vsaj nekoliko olajša, kupil je magistrat v prvi polovici 18. stoletja več hiš ter jih priredil za vojašnice. Zlasti je ustregel s tem gostílničarjem; v gostílnici ("Hôtel"), kjer je stanoval že kakšen částnik, maral se ni oglasiti noben tujec. ⁴¹⁸
Ob jednem so morali meščanje vojake tudi z vsem potrebnim preskrbovati. Od leta 1706.—1723. izdalo je mesto, ko je odštelo tiste vsote, ki mu jih je dežélna gosposka že povrnila, 18.209 gld. 59 kr. Leta 1725. so imeli Ljubljančanje štiri tedne 1700 vojakov ukvartiranih; stali so jih 18.00 gld.⁴¹⁹ dekret 19. dné novembra 1726. leta jim je to težo precèj olajšal, ker je ukazal, da mora "die erhöhte Offizierservice" nositi dežélna gosposka. ⁴²⁰

A tudi takrat dekret ni popolnoma obvaroval meščanov izgub. Ko so marširali leta 1779. Rusi ("Čartoriskega polk")skozi Ljubljano na Laško, branili so se mesárji dajati Rusom meso iz dežélne blagajnice. Ta obet jim ni zadostoval, pač zato ne, ker so se bržkone že tolikokrat o taki priliki preveč opekli. A morali so se udati. Okrožni urad jim je kratko malo ukazal, dajati mesó Rusom, kolikor bi ga potrebovali. Izgovorov neče slišati nobenih več; če Rusi ne bodo plačali, plačal bo on.

Ko so bivali leta 1805/6. francoski polki v Ljubljani, storili so meščanom krivico. Kadar so odšli, oglasilo se je veliko število meščanov, ki so zahtevali odškodnino; temu so popili vino in pojeli klobáse, ne da bi kàj plačali, jednemu so vzeli vola, konja in voz ter odšli ž njim, zopet tretjemu so požgali najlepše hišno orodje, ker so kurili ž njim, itd.⁴²¹
Med meščani in vojaki, in to celó domačimi so bile mržnje že od nekjdaj velike; meščan je sovražil vojaka in

vojak njega. Vedno so se ravsali in kavsali me sábo. Komur je do tega pozvedeti, kako trdo so se spoprijemali, ta čitaj "Mitheil. des hist. Ver. f. Krain," 1862 pag. 13.

3. Davki.

Najlože med vsemi težami so nosili meščanje davke. V denašnjih dneh je ta trditev skoraj neumljiva, ali vendar resnična. Slučajne davke, ki so zadevali tega ali ónega, ker se je na pr. ukvarjal s tem ali ónim rokodelstvom ali obrtom, hočemo puščati na stran. Na stran puščati hočemo n. pr. različne, toda naposled vendar le majhne davke gostilničarjev, mesárjev, pekarjev itd. ter omeniti le onih, ki so zadevali vsacega meščana, bodisi, da je bil hišnik, ali da je trgoval, rokodelčil ali obrtnikoval. Berač in potepuh seveda tudi danes ne plačujeta nič.

Med temi davki stoji v prvi vrsti: a) kontribucija, ali tudi "landesfürstliche Steuer" nazivana. Neposredno dežélnemu knezu podložna mesta, kakeršna so bila na Kranjskem večinoma ali skoraj vsa, niso imela tlake ("robota"), zato pa so plačevala kontribucijo. V tem oziru so stali meščanje s plemiči v jedni vrsti; tudi ti so plačevali kontribucijo, plačeval pa je ni kmet, ki ni bil v prvi vrsti podložen dežélnemu knezu, ampak svojemu graščaku, komur je moral tlačániti. Velikost kontribucijskega davka se je ravnala po potrebah deželnega kneza, ki je pisal dežélnim stanovom vsako leto posebej, koliko zahteva. Za vso deželo se je plačevalo tega davka po 100.000 gld. sedaj več, sedaj menj. To zahtevo dežélnega kneza so stanovi v dežélnem zboru prerešetávali in naposled sklenili, koliko hoté poslati. Dežélnemu knezu dovoljeno vsoto so zatem razdelili na plemiče, trge in mesta. Mesta so pritiskali najbolj ter jih s tem davkom krivično preoblagali — vsaj meščanje so tožili v jednomer tako. Kontribucijo so pobirali meščanje tudi od hiš plemenitažev; to je bil jedini davek, ki ga je plačeval plemič v meščansko blagajnico. Seveda pa ni ostal v nji, ampak prišel odtod v dežélno in iz dežélne v cesarsko. Meščanje so bili nekako odgovorni za to, da so plačevali tudi plemiči za njihove hiše v mestu cesárski davek. Če tega davka od plemičev niso mogli izterjati, plačati so ga mogli iz svojega žepa.

Ker se je ravnal ta davek po potrebah dežélnega kneza, največ seveda po njihovih vojskah, bil je časih jako velik. Leta 1616. je plačal nekov lekár Ciriani od svoje hiše na

Vélikem trgu in od svojega obrta 80 gld.; po tedanji veljavi denarja je bila ta vsota ogromna. Ves davek za dežélnega kneza je znašal na Vélikem trgu leta 1622. = 1.025 gld. 20 kr., leta 1023. pa samo 428 gld. 40 kr. To leto je bila kontribucija prav majhna; od nekaterih hiš je celó pobirali niso. Hiše vsega mesta so plačale samó 1180 gld. 20 kr. in sicer: hiše na Vélikem trgu = 428 gld. 40 kr., na Starem trgu 348 gld. 30 kr., na Novem trgu 403 gld. 10 kr.; hiše v Rožnih in Hrenovih ulicah, in po vseh predmestjih pa niso plačale nič. Leto prej (leta 1622.) je plačalo vse mesto 2.907 gld. 40 kr. kontribucije, najmenj so ga nalóžili Gradišču ("Burgstall"). samó 3 gld. 50 kr., največ pa Vélikemu trgu = 1.025 gld. 20 kr. ⁴²²

Mnogo hiš je bilo davka prostih. O hiši grofa Gallenberga čitamo v davčnih knjižicah opazko: »Des Hr. Grafen v. Gallenberg Haus ist befreit, so lang sein Mannsstamm gilt.« A tudi meščanske hiše so uživale to dobroto. Take hiše so zvali "Patidenkhäuser". Leta 1441. so odgnali namreč Ljubljančanje celjskega grofa od Ljubljane. V zahvalo je popustil cesar Friderik IV. davek vsem tistim hišam, katerih gospodarji so se udeležili tega boja. Le v znamenje odvisnosti so plačevali po 1 krajcar na leto in sicer so ga prinašali o polunoči 30. dné septembra slovesno na rotovž. Mestni očetje so želeli, da se ohrani spomin na hrabre prednike "vse večne čase," zato so leta 1599. hoteli nekega meščana, ki ni prišel o polunoči s krajcarjem na rotovž, kaznovati z jednim cekinom, a stari možje so izpričali, da se je to tudi že prej kdaj prigodilo, da pa vendar niso nikogar kaznovali.⁴²³ Zato so tudi tega malomarnega meščana odpustili s sámim ukorom.

To oproščenje je odpravila cesárska vlada sredi minulega stoletja.

Kontribucijo je izterjavala dežélna gosposka z veliko strogostjo. Ko je ostal Kamnik 1682. leta 237 gld. na dolgu, poklicala je kamniškega blagajničarja v Ljubljano, naj se pride zagovarjat, in ga je brez kacih besedij vteknila v ječo. Kamnik je prosil, naj mu izpuste priprtega blagajničarja in dajo mestu odloka treh mesecev. Dežélna gosposka je sicer ustregla Kamničanom, zažugala pa jim je, da jim bo priprla mestnega sodnika in vse mestne očete toliko časa, dokler ne plačajo zaostalega davka. Jednako je postopala proti Krčanom.⁴²⁴

Razven kontribucije so plačevali meščanje tudi b) obrtni davek, ki je bil celo višji od kontribucije. Leta 1623. so plačali meščanje 1.180 gld. 20 kr. kontribucije, 3.617 gld. 21 kr, pa obrtnega davka vsak od svojega trgovstva, rokodelstva ali obrta. Leta 1616. je plačal župan od dveh hiš in svojega trgovstva 90 gld. davka, sloveči župan in trgovec Gabrijel Eder = 16 gld. obrtnega (leta 1660.); nekemu pekárju so naložili isto leto 35 krajcarjev pravega davka ("Steuer" ali "Contribution") in 10 gld. obrtnega davka. Naš kronist Valvasor je imel na Vélikem trgu nekje hišo, od katere je plačeval 4 gld. kontribucije in 1 gld. 45 kr. doklade ("Hausgulden"); obrtnega davka mu niso zaračunali, ker se ni pečal z obrtom. Isto leto je plačal nekov mesár 12, nekov krojč 10, nekov krámar 7 gld. obrtnega davka.

Razven tega pa so plačevali meščanje tudi še tako nazivani c) Leibsteuer, telesni davek, pač nekako plačilo za to, da jih je vsprejelo mesto v svoje varstvo. A natančneje o tem davku ne vém povedati; le toliko mi je znano, da je plačeval leta 1762., (potem ko je vlada uredila davke leta 1754.) obrtnik po 2 gld. 30 kr, tega davka, in sicer vsi jednako.⁴²⁵

Vseh teh davkov niso razdeljevali mestni očetje, ampak meščanje samí, in sicer je izvolila "občina" za ta posel navadno dvanajst zaupnih móž, »ki so poleg sl. magistrata določevali po svoji vesti in nikomur na ljubáv ali kvar davke jednakomerno in tako, da ni bil nihče preobložen.« Kar so ukrenili ti, moralo je ostati tajno in blagajnik ni smel nikomur odpreti davčnih knjig. Meščanje torej drug za druzega niso védeli, koliko plačuje kdo davka, razven če so si povedali to drug drugemu. Na takšen primitiven način je hotel mestni svèt preprečiti nejevoljo in od tod izvirajoče pritožbe zaradi davkov.⁴²⁶ Leta 1568. so telesni davek tako razdelili, da je plačeval imovit meščan zase in svojo rodovino po 12, srednje imovit 8 in revni po 4 krajcarje na mesec. A ti meri je dodan zanimivi dostavek: »Tako se je moralo skleniti, dasi tudi je večina glasovala za 6, 3 in 1½ krajcarja.«⁴²⁷

Poziv k davčnemu shodu so morali objaviti najmenj jeden dan prej; vkljub temu se je občina pritožila o priliki, da ga je objavil mestni svèt le pol ure prej.⁴²⁸ To je pa

storil pač zato, da je zaprečil preobilo udeležbo. Do leta 1623. so nalagali davek kaj površno, brez ozira na to, da je imel n. pr. ta trgovec bolj razpredeno trgovstvo ko uni. Obrtni davek je bil za vse jednak. Leta 1622. pa so razglasili: "Ker je nastajalo v tem dežélnoknežjem mestu v nalaganji davkov mnogo nereda od tod, da se ni védelo, s kakim in kolikim blagom je trgoval kdo in so se davki nalagali le "per Bausch und Bogen", zato so se čule skoraj od vsacega meščana in trgovca lamentacije, da ni med njimi nobene, prave mere; kajti nič se ni oziralo na obilico blagá, s čimer je kdo trgoval. Da pa pojenjajo te lamentacije in da se ne dela nikomur krivica, sešel se je sl. magistrat z nekaterimi možmi iz občine ter sestavil nov davčni načrt, ki bo imel veljavo od prihodnjega 1624. leta.
a)Trgovsko blagó. Od vsega trgovskega blagá, to je žameta, svile, vrvic, ("Schnüre"), suknà, krámarskega blagá, bakra, svinca, šprecerijskega blagá, pôstnih jedij... malvazijca, (vina), sit, sirarskih zdelkov ("Kässtecherwaren"), lekárskega in vsega blagá, ki ga prinašajo tukajšnji meščanje v mesto ali ga kupujejo od tujcev, plačalo se bo od 100 gld. = 2 gld.; od tovora presékarja, čmikalca in vipavca= 10 kr.; od soda dolenjca = 10 kr., (izvzet je pa tisti, ki ga porabi meščan doma): od soda terana in medice = 20 kr.
b) Žito. Od stâra žita, ki ga popêče pekar ali tudi kakšen drug meščan, toda ne za domačo rabo, plača se davka = 4 kr.; od tovora platna ("kleine Reisterleinwand")= 1 gld., od tovora "Gitterleinvand" = 40 kr., od tovora "Rupfleinwand" = 30 kr.; od tovora medú = 10 kr., od tovora železa in jekla, naj ga proda trgovec uže tù ali ga vozi samo skozi = 6 krajcarjev; od tovora žebljev =15 krajcarjev."

Dvema meščanoma so naložili posebej davek: "Factoreien": "Der Paul Cirian soll von der Fornasa jährlich Steuer geben = 20 fl.. Ebenso der Bildschnitzer Giovanne Bapt. Costa = 20 fl."

Kar se tiče rokodelcev so dejali, da jim bodo nalagali davek vsako leto posebej in se ravnali pri tem po boljšem ali slabšem vspehu njihovega rokodelčenja (»Den Handwerksleuten insgemein soll man alle Jahr nach eines jeden Aufund Abnehmen anschlagen.«) Kar pa se dostaje hiš in zemljišč, ostani pri starem in davek se jim ne povišaj.⁴²⁹

Tako v sporazumljenji z občino naloženi obrtni davek je veljal le za tri leta, in sicer za minula tri. Davek sta pobirala po dva iz mestnega svéta izvoljena davkarja ("Steuereinnehmer"); dva na Vélikem, dva na Starem in jeden na Novem trgu. (zadnje stoletje pa tudi tù po dva). Zaradi zanemarjenega gospodárstva magistratovega se je dostikrat zgodilo, da so polagali davkarji račune o nabranih davkih šele čez več let, v tem pak se spuščali z magistratovim denarjem v trgovska podjetja. Nekateri so imeli pri tem srečo, pridobili so si imetje ter plačali magistratu nabrani davek, če ga je zahteval od njih, a marsikateremu je tudi izpodletelo in magistrat je zabeležil z ramami zmajujé, da je denar izgubljen.⁴³⁰ Leta 1660. čitamo v sodniških protokolih, da je pobiral davke na Starem trgu leta 1651., 1652. in 1653. nekov Hanns v. Gaianzel ter ostal dolžan 783 gld. 33 kr. 1 vinar. Sedem let so ga puustili pri miru in šele 1660. leta naročili so tedanjenui davkarju na Starem trgu. Juriju Staudaherju, naj izterja od Gaianzelna imenovano vsoto, kakor vé in zna. Leta 1561. mestni očetje še celó védeli niso kateri ljudje so bili leta 1562.—1564. davkarji: veleli so mestnemu pisarju naj pogleda v sodniške protokole zaradi te stvarí, da bodo vsaj védeli, koga prijeti.⁴³¹

Sila nemarni so postali davkarji konec 17. in v početku 18. stoletja. Dežélni knez je moral poseči sam vmés ter odpraviti to neopravičeno gospodárstvo: ukazal je, da davka ne smejo pobirati kje drugje nego na rotovži po trikrat v tednu, zjutraj in popóludne, popóludne celo tudi v nedeljo: (zjutraj jo bil zaradi službe božje rotovž seveda zaprt). Z davki zavstalim moščanom so prišteli 10 %,⁴³² dà, celó zapirali so jih v stolpe, dokler niso plačali.⁴³³ Izterjavanje davkov ni bila prijetna stvar, kajti za plačevanje ni bil vnet niti revež, niti bogatin. Leta 1669. so storili o ti stvari očetje kàj strog sklep ("ein ehrs. Rath machte einen gar schrafen Schluss"). Proti temu se je pritožila občina ter svétovala, naj se prične s strogostjo najprej pri gospodh svetoválcih. To ti je bil ogenj v strehi! razgnévljeni mestni očetje so odgovorli občini: »Dasitudi je res, da morajo predstojniki kazati svojim podložnikom dober vzgled, vendar ni sklepati iz tega, da potem tudi nobenemu zasebniku ali podložniku ni treba

Prošnje za oproščenje zaostalega davka, dobival je magistrat vsak čas in jih tudi rad uslišaval, ali če tega ni storil, dal je vsaj prosilcu priliko, da je dolg odslužil na ta ali óni način. Leta 1660. se je oglasil neki Luka Fuschier, da mora stradati in ne more davkov več plačevati. Sklenil je Ljubljano zapustiti ter se preseliti v Reko. Ker pa ni hotel, da bi odšel dolžnik ljubljanskega mesta, prosil je, naj mu da magistrat snažiti sablje, shranjene v mestni orožnici. Čul je, da so sila zarjavele. Magistrat mu je ustregel in ukazal orožničarju, naj mu dáje sablje, po dvanajst in po dvanajst, pazi pa, da jih bo prosilec res tudi vse prinašal nazaj.⁴³⁵ Nekoč je sprejel od nekega meščana davek "in natura"; plačal ga mu je z vinom. Leta 1682. se je ponudil nekov urar, da bo, namesto da bi plačeval davek, navijal rajši uro in tako davek prislužil, čemur je magistrat tudi pritrdil.⁴³⁶

Na takšen patrijarhaličen način so si pomagali meščanje drug drugemu nositi mestne teže, ki so bile primeroma vendar le majhne.

Kar se tiče druzih s trgovstvom ali z obrtom združenih davkov, naveli smo vse že o priliki.

* * *

Pri kraji smo. Kar smo mislili rêči o tem, kako so živeli ljubljanski meščanje in kakim potem so množili blaginjo svojo, povédano je s tem. Videli smo, da je nosil kitajski zid zádružnih pravic, s katerim so se zavarovali meščanski stanovi drug proti drugemu, jako bogate sadóve. Dokler ni smel trgovec prodajati tega, kar je spadalo v krámarjevo stroko in narobe, dokler so rokodelci strogo pazili na to, da ni zdelovala prva zádruga blagá, do katerega je imela

pravico druga, dokler je nadzoroval magistrat obrtnike z največjo strogostjo, cvèla je Ljubljana in slúla kot bogato trgovsko mesto daleč na okoli. Privilegiji, neprecenljive milosti habsburških knezov, omogočile so, da se je Ljubljana povečala tekom par stoletij za dve prejšnji mesti in se opasala z močnim zidovjem, ki je moglo odgnati najhujšega sovražnika. Tako utrjena obrnila je vso svojo pozornost gmotni blagínji in nikdar ni bilo nakopičenega v Ljubljani toliko bogastva, kakor takrat, ko so so veljale vse pravice posameznih zádrug. Kadar pak je jela pihati od cesárskega dvora semkaj druga trgovsko-politična sapa, ko so moderni nazori o trgovstvi in rokodelstvi jeli dobivati vedno več tal in je cesaróst, ravnajoča se po teh nazorih, odtegnila meščanom svojo milostno roko ter odpravila privilegije in zadrugam vzela skoraj vse pravice, jela je hoditi Ljubljana v gmotnem oziru rakovo pot in jo hodi do danes. Število stanovníkov se je sicer pomnožilo, ali s tem ni rečeno, da se je pomnožila ž njimi tudi njihova blagínja.