Dohtar Konec in njegov konj

Kersnik, Janko

1888

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7

Zanimivo ni niti z zgodovinskega niti z leposlovnega, ni s statističnega ni s kulturnega ali medicinskega stališča, kje leži Kolibja vas, v kateri je kakega pol leta že mladi dohtar Konec zdravil pokvarjene želode občanom in sosedom, uravnaval jim zlomljene kosti in rebra ter šival zevajoče rane po glavah in licih. Zanimivo ni, ker morda nihče izmed častitih čitateljev ne pozna dohtarja Konca niti Kolibje vasi; ako bi bil pa kdo tako silno radoveden in bi, trdeč, da morata ta dva na vsak način nekje eksistirati, vendarle venomer iskal in brskal, kje je in kdo je, naj si misli, da sta tam, kjer biva on sam. Saj ljudje, konji in vasi so si v večjih potezah povsod enaki.

Mladi dohtar Konec torej je, kakor smo že povedali, dobrega pol leta opravljal zdravniški svoj posel v Kolibji vasi. Po končanih študijah in dovršenih preskušnjah se je trudil s tako zvano prakso v ljubljanski bolnici — morda kakih pet ali šest mesecev — potem pa, naveličavši se nehvaležnih zdravnikov nad seboj, lepega pomladnega dne zapustil po karbolu in po jodoformu dišeče prostore ter pogumno prevzel stoprav razpisano mesto občinskega zdravnika v Kolibji vasi, za katero so ga bili imenovali občinski očetje z vsemi proti enemu glasu. En odbornik, edini nasprotnik njegov utemeljil je protest svoj s tem, da vendar ne gre imenovati za zdravnika moža s tako groznim imenom. »Pomislite,« dejal je, »dohtar Konec, dohtar Konec! Že ime samo bode grozno bolnikom! Dohar Konec prihaja — na koncu si —!« A župan je z blestečo dialektiko zavrnil te opazke in opozarjal na to, da ravno ime samo ob sebi priporoča gospoda — saj bode lahko rekel: « —dohtar Konec prihaja — konec bode tvojim — bolečinam, bolezni tvoji«: in potem je gospod župan še omenil, da je dohtar Konec edini prošnjik za razpisano mesto, in stvar je bila gotova; novi zdravnik je bil sprejet z vsemi glasovi proti enemu; kajti edini nasprotnik se ni dal prepričati po dialektiki niti ga ni premagala okolnost, da ni izbora.

Novi dohar je bil srečen. Županovemu sinu je prvemu zašil široko rano na glavi, katero je bil iztaknil pri pretepu na prvi semanji

dan, odkar je bil zdravnik v vasi; ženi prvega svetovalca je srečno pomagal pri porodu in, ko je celo gospoda župnika, ki je že več mesecev tičal v sobi, boječ se zraka in burje, lepega sončnega dne izvabil in izvlekel na sončni vrt, bilo je vse polno hvale njegove.

Da se mu je ob teh izvrstnih uspehih godilo dobro, ni nam treba zatrjevati. Imel je vsega dovolj: plačila v denarjih, še več pa raznih daril »in natura«: jajc, piščet, zajcev — ustreljenih ob prepovedanem lovskem času, masla — surovega in kuhanega, svinjine, moke in pšena, drv in trsak — vsega dovolj! Le to ga je žalilo, da teh zadnjih daril, ki so mu prihajala »in natura«, ni mogel uporabljati, kakor si je želel, kajti samec je bil, stanovanje in hrano svojo pa je imel v krčmi, ki je bila seveda — županova; tam je puščal tudi vse te darove, a vedel je, da komaj za polovico vrednosti. Pa to ga ni trlo in žalilo; krčmar je bil sicer vljuden in postrežen mož, storil je, kar je mogel, le v eni stvari je bil čuden in — drag. In to svojstvo je bil vzrok onemu usodepolnemu razporu, o katerem hočemo pisati.

Krčmar župan je imel lep koleselj in čilega konjiča, s katerim se je zdravnik, seveda pod nadzorstvom starega hlapca, vozil k oddaljenim bolnikom. To uporabo, tako se je zdelo dohtarju Koncu, računal je krčmar vselej predrago. Vsota, ki jo je v ta namen plačeval ob gotovih obrokih, bila je po zdravnikovem mnenju previsoka in nekoč je prišel po dolgem računanju do prepričanja, da bi bilo ceneje, ko bi si sam kupil konja in s svojim vozom vozil se po opravkih svojih.

Gospod dohar je bil pa v nazorih, tičočih se ljudi in njih ravnanja in značajev, jako mlad in neizkušen, bodisi pa tudi nekoliko razvajen po svojih uspehih in po čaščenju, ki se je po vsej občini kar usipalo nanj. Komaj je bil s prej omenjenim računom gotov, razodel je že svoj namen županu krčmarju.

»Saj bi se dobil dobil dober konjič na kakem sejmu?« vprašal je zaupno. Opazil pa ni zgubančenega čela niti ne stisnjenih oči hišnega svojega gospodarja.

»Oh — dobil, dobil!« dejal je oni počasi, kakor bi premišljeval, kje bi se dobil tak konj, ki bo ugajal zdravniku.

»Morda bi vi ...?« omenil je dohatar Konec.

»jaz? Ej, jaz ne umejem toliko o konjskih stvareh — gospod dohtar — mešetarja vam preskrbim; dobrega, zanesljivega moža, če hočete?«

»Dobro! Kaj pa s krmo — in s hlevom —? To je lahko pri vas! Plačam, kar bo prav!«

»I, bo že, bo že!«

»Ne, ne tako! Bolje, da se dogovoriva! Koliko bom štel za hlev, za hlapca in krmo?« sili dohtar, ki je imel vendar nekoliko pomislekov, akoprav ga je bila prevzela radostna misel, da bo imel svojega konjiča.

»I, bodemo že naredili! Saj vas ne derem, gospod dohar — i, vas ne!« deje krčmar tako dobrovoljno, da so zdravniku pali vsi pomisleki.

»Torej — mešetarja! Kdo pa je?«

»Boljšega ne vem od Hvaleta z Retjega sela!«

»To je tisti, ki so ga oni dan tu pri vas pretepli?«

»I — kaj pa, tisti je!« pritrdi župan. »Pa — kar se tiče konj — zanesljiv mož!«

»Dobro, dobro!« reče veselo zdravnik in si pomane roki. »Pa lep konjič mora biti — lep in isker! To bo veselje! Za Hvaleta pa ste odgovorni vi!«

»I — seveda!«

Dva dni potem se je oglasil Hvale pri dohtarju. Tega ni bilo doma, zato je mešetar čakal in vtem imel dolg tajen dogovor s krčmarjem. Ko se je proti večeru pripeljal zdravnik, bila sta s konjarjem o nakupu konja kmalu gotova.

Dohtar Konec je bil silno vesel; tistega dne je bil pri kolarju naročil nov vozič, pri sedlarju pa vso konjsko opravo in sedaj je v krčmi obrtnikoma in mešetarju dajal za vino. Govor se je sukal edino o konjih in vozeh in mešetar Hvale je venomer le trdil, da ga ni boljšega in večjega konjskega sejma nego pri Sv. Heleni ob Čakavcu, kjer bode poiskal zaželenega šarca gospodu doharju — če bliže ali prej ne dobi boljšeha.

Teden pozneje so dohtarja Konca zbudili iz prijetnega popoldanskega spanja, kateremu se je bil vdal, ker ni imel opravka. Mešetar Hvale je prišel s svojim konjem, kupljenim za zdravnika. Dohat je stal v nekoliko trenutkih na dvorišču in jel ogledovati sirasto kobilo, katero je mešetar ob kratkem povodcu prevajal gor in dol. Žival je bila lepa, plahkega, potegnjenega života, tankonoga in iz kratke suhe glave je zrlo dvoje iskrih oči.

»Koliko ima let?« vpraša zdravnik ter pogleda kobili na čeljusti.

»Pet let!« trdi Hvale.

» Če bo res!« meni zdravnik, ki ni imel pojma, kako se sodi konjska starost po zobeh.

» Ka-aj? Pet let — pravim — poglejte krajnike — vsi robovi so še celi!«

Krčmar in dva hlapca, ki so pristopili, pritrdili so mešetarjevim besedam.

Dohar je bil zadovoljen.

»Kako pa vozi?« vpraša na videz skeptično, v istini pa prepričan, da mora biti ta konj njegov. Zadovoljnost svojo je le težko skrival in prekanjeni konjar je to dobro opazil.

»Bomo poskusili!« dejal je in zmajal z ramami. Napregli so kobilo v krčmarjev voz, katerega je bil Hvale potegnil na cesto pred hišo ter ga tam malo zavrl, ker je šla cesta polagoma nizdolu. Dohtar je sedel na voz, mešetar pa z vajeti v roki skočil na sedež poleg njega in naglo odvil zaverilo. Voz je stekel in kobila je potegnila, da je bilo veselje. Drdrali so nizdolu po vasi in potem po ravnem dalje do Retjega sela; tam je mešetar na primernem prostoru in v velikem kolobarju obrnil ter izpustil kolibo v divjem diru nazaj proti Kolibji vasi.

»Nikar tako hitro! Škoda kolibe!« velel je dohtar.

»Ej, kaj! Saj še ni vaša! Pa ji tudi ne škodi; videti morate, kako gre!«

V tem je držal Hvale vajeti na lahko, da se brzde niso mogle tikati tesneje kobilinih čeljusti. Zavozil je naglo na županovo dvorišče ter, ne da bi zinil, izpregel kobilo.

Dohtar je šel še nekolikokrat okoli nje, velel privzdigniti sedaj to, sedaj ono nogo in potem pred vežo stoje zažgal si smotko.

Hvale pa je odvedel konja v hlev. Pol ure pozneje so bili edini: zdravnik Konec je kupil kobilo lipičanko, kakor jo je nazival Hvale, za tri sto goldinarjev.

»Za napake pa ste porok!« dejal je dohtar Konec, ko je štel denar.

»Za vse! Samo — lepo ravnati z živalcom lepo ravnati!« pristavil je slovesno.

»Tega se ni treba bati!«

»Ne, gospod, to je treba omenjati! Lepo ravnati, to je glavna stvar — če ne bode odpovedala — kobila!«

Dohtar se je dva dni veselil svoje živalce in krčmarjev hlapec jo je moral drgniti in ji streči, da je že na tihem klel navzlic obetanemu dobremu plačilu.

Tretji dan popoldne pa je ukazal dohtar Konec Kobilo vpreči in krčmar je posodilkoleselj, ker zdravnikov novo naročeni voz še ni bil gotov. Vpregli so na dvorišču in pot z njega na cesto je bila malo v strmec.

Ko se zdravnik spravi v koleselj in polagoma nategne vajeti, stopi kobila korak naprej, toda takoj čuti, da voz ne gre sam ob sebi za njo; obstala je in, kadar Konec še en pot in sedaj malo trje pritegne z vajeti, jela je sprva cepetati z vsemi štirimi in potem se vzpenjati kvišku, da je dohtarju kar mrzlo lezlo po hrbtu.

»Le lepo, le lepo,« velel je krčmar, »ne smete preveč vleči nazaj, ne tako trdo držati.« Zaeno pa je namignil hlapcu in ta je takoj umel, česa treba. Stopil je tiho za koleselj in ga krepko, dasi polagoma, tiščal naprej; komaj čuti kobila, da se voz za njo pomiče, in ker je v tistem trenutku tudi dohtar z vajeti odjenjal — skočila je iskro dalje in vtem so bili na cesti, tam nizdolu viseči; žival je stekla, da je bilo veselje. Dohtar je pozabil prvi strah in le časih pogledoval po strani, če ga nihče ne opazuje, oziroma občuduje.

Vozil se je dobre pol ure daleč, potem položno obrnil, kakor Hvale pri poskušnji, in zopet drdral nazaj. Tako privozi do klanca pred Kolibjo vasjo, v katerega je bil mešetar spustil kolibo v divjem diru; a Konec se je bal za živač ter hotel polagoma korakati navzgor. Pritegne torej vajeti, da bi dal kobilo v korak, ali posledica je bila, da je žival popolnoma obstala.

»Si trudna — kajne? seveda, prehitro sva šla,« deje Konec, »no, pa le potrpi, saj sva kmalu doma. Hi! Hi!« Cmaknil je povrhu še nekolikokrat z jezikom.

Toda kobila je ravnala tako kakor prej na županovem dvorišču. Dohtar ni poznal onega pomočka, katerega je bil tako uspešno uporabil županov hlapec, in da ga je tudi poznal, izvršiti bi ga itak ne bil mogel.

ker žival ni stopila ni naprej ni nazaj, stopil je Konec z voza in hotel kobilo ob uzdi izpeljati. Toda tudi to je bilo zastonj; stala je kakor vkopana. Zdravnik je zlezel zopet v koleselj in znova poskušal zlepa; ali ravno tako brezuspešno. Naposled ga mine potrpežljivost, jezen zavihti bič in udari enkrat, čeravno ne hudo, kobilo čez hrbet; a ona mu je vrnila; vzpela se je kvišku, da je mislil dohtar, zdaj zdaj se prekopicne vznak, potem pa stopviša zopet na prednji nogi, udarila z zadnjima nazaj in zadela ob svetilko na vozu, da je v koscih spršela na vse strani. Konec jo še enkrat ustriže z bičem pod trebuh; sedaj je bilo kobili dovolj: kakor bi trenilm se je zasukala nazaj nizdolu in voz, ki se k sreči ni preveznil, jel se je premikati za njo. To čutiti in v divji dir skočiti je bilo kobili samo eno; in sedaj je tudi vajeti niso držali; divjala je po bliskovo dalje in voz za njo je poskakoval kakor riba na trnku. Pri prvem ovinku pa se je usoda

zvršila. Koloselj je priletel ob cestni odrivač, dohtar Konec pa z glavo naprej čez prvi sedež v velik mehak kup cestnega blata, ki je bil nakopičen tam ob strani- Kobila se je odtrgala in z nekaterimi ostanki oprave svoje dirjala dalje.

Ne pripovedujem, kako se je vračal dohtar Konec domov, niti ne zapišem trdega razgovora njegovega s krčmarjem zaradi polomljenega voza. Le to morem omeniti, da je drugega dne moral mešetar Hvale pred razjarjenega dohtarja.

»Vzemite mrcino nazaj, meni pa vrnite denar!« vpil je Konec.

»Gospid, kup je kup! I — pa, žival je dobra. Vi ne ravnate prav ž njo!«

»Beži, beži — osel!«

»Upreziva jo še enkrat, gospod!« sili mešetar.

»Nikoli več! Dovolj imam!« kriči zdravnik in milo pogleda na blatno obleko, ki se je sušila na steni.

»Denar nazaj, pa kobilo vzemite!«

A to terjanje je bilo zaman. Mešetar se je izmuznil iz sobe in iz vasi in dohtar Konec se je še tisti dan moral voziti s krčmarjevim konjem. Njegov serec pa je stal v hlevu.

Povedati moramo, da so ga potem še parkrat poskušali — ali konj je bil uporen in pokvarjen za vožnjo V dohtar pa jahati ni znal. —

Prodal ga je v veliko izgubo ter bil vesel, ko ni bilo treba več plačevati krme. Novi svoj voz in konjsko opravo je dal krčmarju v nadomestilo za razbiti koleselj.

A nič ni tako prikrito, da bi ne bilo kdaj očito! Ta prislovica je obveljala tudi tu.

Dober mesec dni pozneje so klicali dohtarja k mešetarju Hvaletu, katerega je bil na sejmu konj tako udaril, da mu je zdrobil kost na nogi. Hvale je ječal v groznih mukah in rotil zdravnika pri vseh svetnikih, naj mu pomaga.

Ta je bil iz početka še malo nejevoljen, a mešetar je jel stokati: »Gospod, pomagajte — plačal bom, pa še nekaj — nekaj vam bom povedal!«

»Kaj?«

»Potem, potem! Prej pomagajte!«

»Ne, prej boš povedal!« dejal je Konec trdovratno. In havle je res začel pripovedovati, da on ni kriv, ker so Konca tako osleparili s konjem. Pregovoril ga je le župan, ki se je bal izgubiti

dober zaslužek, da je pripeljal upornega konja in takisto vzel Koncu vse veselje do konjske posesti.

Dohtar je besnel; pomagal je sicer Hvaletu, kolikor je mogel, in potem drl domov. Odpovedal je še tisti dan krčmarju vse, kar je imel pri njem, ter se preselil h konkurentu in hudemu nasprotniku županovemu, in sicer k tistemu odborniku, kio je edini glasoval proti Končevem imenovanju.

Vendar tudi to je bilo nepremišljeno! Zameril se je odločujočim osebam v Kolibji vasi in, ko je še po nesreči nekoč stari babi izdrl zdrav zob namesto bolnega, bilo je konec njegove prakse. Žalostno je gledal časih z okna, kadar je videl kakega mestnega zdravnika drdrati po cesti mimo; ponj pa ni prišel nihče.

Par let je še potrpel a potem se je preselil drugam, kjer se mu godi zopet dobro; konj pa ne kupuje nič več.