I.

Danes je Ljubljansko gledišče skoraj natlačeno gledavcov iz više in male gospôde; pa tudi dokaj mož v kožuhih in žen v pečah smo vidili na nizkih in visokih prostorih. Pogosto se ploska in hvali, in kožuharjem se zdi, kakor da bi bili prišli na drug svet, ker nikdar niso slišali kaj tacega v sredici slovenske zemlje. In res, ali mar ni čudno in nepričakovano, da se v Ljubljani igra slovenski?

Igrali pa niso navadni igravci, ampak Ljubljančanom v posebno razveseljevanje samo Slovenci in Slovenke; akoravno ne vajeni te umetnosti, so vendar igrali prav po godi, to se je bralo poslušavcom na obrazih; besede obilne hvale so pa tudi vsakemu bile v ustih. Vsem nar bolj dopadel je pa uni gospod, ki je nekega vertnarja tako dobro igral, kakor malo kteri igravec v velikem mestu. Skoraj prehvalila ga je pa gospodična Ljudmila, ki je z materjo in očetom Dankovičem sedela v neki loži pervega nadstropja.

Doigralo se je pervo djanje; zagrinjalo je padlo, in znanci nosijo k znancom svoje sodbe in opombe. Ptujec, kteri je vmes bil (v Ljubljani jih je dokaj), je hvalil lepoto tega barbarskega jezika; slovenske gospé, posebno bolj omikane, se niso mogle prečuditi, da se more v našem jeziku tudi na gledišnih deskah govoriti, in ne samo v kuhinji in na tergu; marsikdo je soseda prašal, kar mu poprej nikoli ni bilo v čisli, in sosed ni vedil odgovoriti, česar se nikoli ni učil, pa namenil si je to in uno zvediti, da se s slovensčino vsaj toliko soznani, kakor s pismenostjo švedsko ali španjolsko. Marsikdo, ki ga je radovednost zraven prignala, se je kar le na tihem čudil, bilo ga je nekako sram, da se tudi materni jezik kaj tacega podstopi; in zdelo se mu je, da jezik zgubi nekaj svetosti, ker se tako malo sramožljivo na deskah skazuje.

Bil je pa v gledišču tudi neki gospod Vetrogončič. Močno mu je dopadlo vse, kar je vidil, in rad je ploskal, posebno ko je vidil, da so Dankovičevi tudi navzeti tolike hvale. Potrudi se tedaj v zgornje nadstropje naravnost k Dankovičevim. Komaj prednje stopi, ga vsi kmalo vprašajo: „Kdo je tisti gospod, ki je igral vertnarja?“

„Vertnarja igrá,“ odgovarja Vetrogončič, „dohtar Medja. Ako mu gredó pravde tako dobro spod rok, kakor ta igra, mu ne bo kos nihče v deželi; pa on je še le poldrugi mesec v Ljubljani, in žal mi je, da vam ne morem kaj več povedati od tega nekdajnega součenca.“

„Ta je moral kaj priden biti,“ pristavi gospodična, „da je že pravdni pomočnik, tako mlad še.“

„Vedno srečo ima. V šolah z menó ravno ni bil prepriden, in sploh smo o njem le druge reči slišali, ne pa, da se uči.“

„Kdo pa je to igro spisal in igranje osnoval?“ povzame gospá.

„S to igro so nas hteli Slovenci nenadama razveseliti, in nič o njej niso popred povedali, nova vem da je; pa bodite prepričani, gospá, da se bom precej potrudil vse zvediti, ako vam morem s tem kako veselje napraviti.“

Zdaj sproži še gospod Dankovič zvijačno vprašanje, zakaj da ni Vetrogončič sam tudi prevzel kake osebe, ker on bi bil gotovo prekosil dohtarja.

Na to Vetrogončič: „Dohtarja bi sicer ne bil prekosil, akoravno tega vertnarja ni tako težko igrati, pa jaz se nočem skazovati v gledišču pred vsem mestom, nisem lakomen take časti.“

Za nas je treba še pristaviti, da Vetrogončiča nihče ni naprošal.

Zopet se vzdigne zagrinjalo, in Milka ima priložnost pravdnika, ki se ji zdi tako mlad, še bolj občudovati. Vetrogončič pa ostane med prihodnjimi djanji pri Dankovičevih, ker iz visokosti se lepše gleda na nizke deske; iz visokosti se mu je pa tudi igra zdela tako nizka, in dasi je vedno ploskal, ga je vendar obhajala nevolja, da je to slovenstvo skobacalo se celo v gledišče, to slovenstvo, kteremu bi on raji pot pokazal za glediščem doli proti zeleni Ljubljanci, ki se ji pravi po nemški mlačni potok. Prav dobro je pa Dankovičevim vsa igra dopadla, uni igravec pa tako, da so Vetrogončiču celo častno dolžnost naložili, da enkrat pripelje gospod Medja na njihov dom, ker Dankoviču, ki je bil nekoliko slovenstva vnet, se je zdel dohtar precej umen; gospá si je vedno štela v čast novega znanca vpeljati v svoje dvorane, gospodični se je pa zdel ta gospod, da ne rečem preveč, narmanj vsaj prijeten.

Vetrogončiča ni težko stalo, (da rečem gosposki) k splošni zadovoljnosti znebiti se te naloge, ker on se je kmalu soznanil in pobratil s slehernim, naj je bil čern ali bel. On gre tedaj po igri k Mokarju ali Slonu, kjer se je tudi takrat čerhnila kaka slovenska beseda, in kamor je tudi Medja s svoji znanci zahajal. Kot nekdanji součenec se mu približa gospod Vetrogončič. Medja je Vetrogončiča komaj spoznal, in ko ga je spoznal ni bil preveč ginjen nenadanega veselja: spoznati nekdajnega tovarša iz otroških klopi.

se je Medja spomnil, kako je enkrat njemu zavoljo Vetrogončiča učitelj slušljivo in čutljivo pokazal, kake čudne pevne in vijavne moči ima v sebi priprosta šiba leskova.

Ako bi Medja v znamenja veroval, bi se mu zdaj ne bilo nadjati kaj dobrega. Kaj dobrega nadjali se niso pa le Medjevi tovarši, akoravno tudi ti niso verovali v znamenja in spomine. Ker so že dalj časa Vetrogončiča poznali, so hotli spoznati, da mora kaj posebnega prinesti Vetrogončiča v njih družbo, ker se on sicer giblje v drugih okolicah, in da ravno Medja ogovorí, kterega še nikoli poprej ni pogledal. Pa Bog jim odpusti to zmoto, da so mislili, da Vetrogončič nič dobrega ne more prinesti.

Kedar se dva človeka spet vidita čez leta dni, si imata marsikaj povedati, kar je samo njima prijetno, ali pa še njima ne. Pretečene dogodbe prežvekovati, je vedno reč, ki se slabo splača. Medja je iz svojega življenjepisa povedal nekaj odlomkov, kakor so mu ravno naleteli, in kakor bi ne htel pozabiti zbranih tovaršev in nalitega kozarca. V Vetrogončičevih besedah se je pa vidilo več zvezanosti in namena. Bolj in bolj je zategoval k obširnim znanjem, ki jih ima pri Ljubljanski gospodi, in skazoval je, kako ga radi vidijo in obče čislajo. Tako je počasi prišel na Dankovičeve. Komaj je našel besede, da je povedal, kako navzeta je gospodična Medjeve hvale in gospa željá, ga spoznati, in kako je sam Dankovič vdan slovenski reči. Hvalil je, kako so Dankovičevi omikani, med tem ko je drugod po mestu omika le v odlomkih razkropljena, ali pa jo po strani ali celo skozi očala gledajo. Ko se nazadnje Vetrogončič Medju ponudi, da ga popelje k gospej, so mu precej tovarši srečo vošili, da mara zanj tako lepa gospodična, ki ima toliko cekinov; kar v svate so se mu ponudili. Toda ti tovarši, kterih še nihče ni bil oženjen, in se tudi ženil ni, ne morejo vediti, kako težko se je ženiti, posebno kedar velja dokaj cekinov. To mora človek sam poskusiti.

Ali je Medja v tem hipu kaj mislil na ženitev in na cekine, se iz virov ne da več spregledati, to se pa sme reči, da je bil radoveden, kakošna je družina tistega gospoda, ki ima visoko gospó, lepo hčer, ki je vnet slovenščine, in s kterim je znan Vetrogončič.

Ko je Medja čez nekaj dni vpeljan bil pri Dankovičevih, je koj spoznal svoje ljudí. Gospa je govorila prav zanimivo, in iz govorjenja se ji je pri hipu spoznalo, da je veliko bukev prebrala, da se je naučila, kaj je omika, in rada kazala je, da ima kaj idej, in da vé presojevati z višim merilom, kaj se po svetu godí. Gospodična je pa bila precej živahna, nepokvarjene nravnosti; med visoke materne besede je vedno rada kaj vmes rekla, tako krotko in domače, da je Medja vselej bilo veselje, kedar je usta odperla, in mu priložnost dala, da ji je mogel kaj lepega povedati. Dankovič, le bolj preoblečen kmet, pa ni bil prijatel salonskega vedenja; lepi konji, dobri psi, so mu bili nad igro v gledišču in nad čajem pri tej in tej gospej. Scer je bil pa pameten mož, imel je le, kakor pravimo, svojo zastopnost. Gospa sama ga je najbolje sodila rekoč: dokaj mesa, malo duha.

Skoraj da samo zavoljo gospodične je Medja še naprej k Dankovičevim zahajal, in vedno bolj dopadla mu je Milka in njeno nepokvarjeno serce; rad jo je poslušal, rad izgovarjal njene misli, in vedno bolj se mu je zdela enacega duha; obá sta počasi čutila, da sta zase stvarjena.

Ali ljubezen, bodi še tako majhna, ne more ostati skrita in uiti ljubosumnim očém. Vetrogončiča, ki se je prejne dni nadjal, da bo ta pust sam postal v zakonu posestnik serca in roke gospodičine, ni majhina nevolja in klavernost objela, ko je vidil, da ga je Milika pozabila; nar huje ga je peklo in greblo, da je on sam spodrivavca v hišo pripeljal. Vendar hrabra duša nikdar ne omaga.

Kot starejemu znancu pri hiši mu je gospa rada odkrivala svoje čutja in misli, in ga včasi sveta in razsodbe praševala v tako važnih rečéh, kakor da bi bilo misliti, da je Vetrogončič tista duša na zemlji, ki ji gre nar več zaupanja, in ki ima nar več pameti. Tako ga je gospá tudi nekoliko izpraševala o Medji. Koliko veselje mu je bilo, pohvaliti prijatla svojega marljivost in prebrisano vedenje v pravdah, saj je že komaj ta pol leta v Ljubljani toliko pravd srečno dognal, in da vanj stavijo toliko zaupanja. S težkim sercom je pa tudi povedal, kar je hotel tu in tam slišati, da živi Medja kakor pri zlati mizi, da mu denar iz pravd sproti pohaja, da on dolžnikom bližnim in daljnim odlaša do ženitve z gospodično, s ktero se on baha, kakor bi bilo že vse sklenjeno; tudi ima on mogočne sovražnike, in ljudje nič kaj ne mislijo, da bo Medja dolgo časa pravdosrednik ostal.

Toda kaj tacega niso v Ljubljani ne stare ne mlade žlobudrale, in tudi možki niso bili Vetrogončičevih misel.

Tako hude reči slišati je bilo gospo strah, in morebiti bi je bilo še groza, ako ne bi bil Vetrogončič pristavil, da je vse to le govorica, da ljudje posebno v Ljubljani malo resničnega povedati vejo, in da Medja vse to, ako je res, vtegne še popraviti.

Kar je zvedila gospá, ni odkrila ne možu ne hčeri, to je, kakor po navadi vse reči, sama zase premišljevala. Akoravno se ji je Medja še vedno prijeten zdel, si ga vendar več ni zeta vošila, in akoravno morebiti ni bila prepričana, da je vse res, kar Vetrogončič pové, ki je med tem vsak teden kako novo znašel, in s teškim sercom in globokim pomilovanjem gospej donašal, je vendar tudi pri njej obveljalo, kakor sicer pri drugih ljudéh, da je sum huji kot resnica. Počasi pa je tudi Medja zapazil gospejno mlačnost.

Ko je šel pust h koncu, so enkrat vidili Medja v černem fraku stopiti spred praga Dankovičeve hiše, potem ga pa nihče ni vidil v tistem kraju mesta. Zvečer pa je zahajal kakor popred med stare znance, je govoril in se smejal kakor pred, omolknil je le, ako ga je kdo opomnil Dankovičevih.

II.

Zdaj, poterpežljivi bravec, sva pa na kmetih; pa ne med kmeti, ampak v poslopju, ki se mu pravi Reparjev grad. Ker ta grad ni popisan in narisan v Valvazorju, naj ga jaz načertam z besedami. Zakaj se imenuje Reparjev grad, tega ne vem; da bi ga bil hudič v eni sami noči za en sam repar sozidal, se mi ne zdi verjetno, akoravno so mi to terdili teta. Pa naj bo to, kakor hoče; grad stoji, in je prav terdno in mogočno zidan na gorsko podnožje. Prostora ima dosti za vse stanovnike, skoraj bi rekel da preveč, ker tudi ščetinasta živina v gradu stanuje, da je bliže kuhinje. Nekdaj je vtegnilo v tem gradu kaj lepo biti, in gospodar je bil premožen mož, ker stari gerb nad vratmi je še zdaj nekoliko pozlačen, in angelja, ki ga deržita, sta nekoliko bolj bela, kakor sploh kamnati krilatci, ki morajo v vetru in mrazu stovine let nad vratmi čepeti. Ohranila sta krilatca gerb in krono, ali starega viteškega rodú nista mogla oteti prahú in pozabljivosti.

Vert pred gradom se mi je zdel prostoren; vertnarju se pa zdi prevelik, ker ga zaporedoma manjša in oddaljene kraje, kamor žlahtna gospá ne zahajajo, iz cvetečega verta v travnik spreminja in ledino pušča. Limonine drevesca so precej narazen postavljene, in težko preleti vrabec od enega do druzega. Sprehajališča gostega germovja so palično gleštane, in tu in tam šterlí iz gabra kip iz starih časov, nad kterim se je večidel znosila časa moč. Vidijo se brez glav, brez roke, s podperto nogó. Venera je zgubila lepoto in bele roke. Merkurju je glava z repetnicami odferčala. Božec vinski se je morebiti enkrat preveč uvinil, ker s sodom vred je telebnil v germovje.

Na obzidju rastljinstvo samovlastno gospodari. Spoštovavec gob in mahú bi tam gotovo našel novo species, od zvunaj pa beršljin opeko veže in podpira, in radovedno gleda čez ozidje in nekdajno strešico, kakor bi htel prašati, ali bo od znotraj kmalo treba vezila.

Ko sem hodil memo grada, mi je Janez, grajski kočijaž, še marsikaj povedal o posestnikih Reparjevega gradú. Dankovič, je djal Janez, ni bil premožen, dokler ni v zakon vzel hčere bogatega teržaškega

kupca. Zdaj si je pa precej opomogel, in njegova edina hči bo imela dokaj dote. To bo pa skoraj gotovo dobil Vetrogončič, ker vse druge snubače je gospá odgnala. Ko sem se temu čudil, mi je Janez bolj skrivaj povedal, da v hiši gospa zapovedujejo. Naročil mi je sicer Janez, naj tega nikomur ne povem, pa ne bojim se ne gospoda Dankoviča, ne mogočne sopruge, saj tudi ne bota zvedila, kar sem med vas strosil, ker velika gospôda ne bere Glasnika, kedar ga bo pa brala, se bo že kaj bolj prijetnega pisalo. Ko sem pa Janeza izpraševal, kakšen mož je Vetrogončič, mi kar ni rad odgovoril, in bralo se mu je na obrazu, da si nista prijatla z Vetrogončičem. Vendar toliko mi je povedal: „To mi je všeč na njem, da morem pri vsakem pogledu njegovem precej uganiti, kaj da hoče. Včasi me je pogledal milo, kakor otrok v zibeli, včasi pa, kakor bi me z očmi hotel prebosti. Gospé in gospodične pa nikoli ni tako pogledoval, ampak tako krotko in milo, da nihče nima takega pogleda, kakor on takrat, tudi jaz ne, akoravno sem prav pošten človek. Njegovo nar veče veselje je gospema pesmi prednašati; veliko jih zna iz glave. Kedar je pa on pesmi govoril, je vselej okna odperl, ne zato, ker tako vpije, temuč da bi tudi unajni občudovali njegov glas. Lanskega večera, je djal Janez, sem v turšici pred gradom lesico čakal, ki so jo več večerov poprej vidili hlapci vanjo hoditi, tisto noč je pa ni bilo, gotovo zato ne, ker je Vetrogončič ne vem kaj tako glasno govoril. Letos o sv. Jurju smo dobili novo hišno iz kmetov; ko ta ravno kavo in čaše skozi duri prinese, zagermi Vetrogončič proti nji hudo besedo iz neke pesmi; dekle se ustraši, kava se zlije po tleh, in čase so šle na drobne kosce, pa bile so iz nar lepšega porcelana. Gospá se ga pa nikdar ne naveliča poslušati, akoravno ji tako učene reči govori, da jih jaz ne razumem, akoravno sem delj časa bil v Nemcih. Ve pa vse reči, pozná vse kamna in zelišča, od Nemcov pa mora vse čisto vediti. Tega pa vendar ne vé ta Vetrogončič, koliko je stara naša prama. Ko sem ga enkrat v Kranj peljal, je terdil, da nima čez tri leta, pa je imela že takrat šest žrebet.“

Janez pa že ve, koliko let ima vsaka stvar pri gradu, ker on je že sedajnega gospoda v ljubljanske šole vozil, in ostal je odtistihdob vedno v gradu; bil je pa tudi zvest in natančen mož. Znal je vse pripraviti, kar je bilo treba pri hiši in pri živini, poznal je vse pota na Kranjskem, vse hiše v Ljubljani, na Gorenskem pa vsakega gospoda. Njega je pa tudi mnogo ljudí poznalo, in kmetje okoli grada pravijo, da je Janez dober za družbo.

Vsako spomlad, kedar so se selili gospôda iz Ljubljane na kmete, so poslali Janeza dva dni pred v grad, da je vse v red djal in pripravil v dostojno prebivališče. To so bili staremu Janezu srečni dnevi; kot gospodar je hodil po sobah, dekle in hlapci so čedili, likali, umivali, on pa je memo postopal, ukazoval in gledal, grajal in hvalil.

Danes je vse to popravljeno, in Janez sedí počivaje pod koščato ne vem kolikoletno lipo pred pristavo; nad njim bučijo bučele v obilem cvetju, za njim pa stermijo orjaške planine z zelenimi herbti in golimi glavami med oblake. Zapazi se še ktera derča snegá v prepadih, ki se smeja in joka pred ljubim solncom. Hladna brisavica pihljá od planinskih goščav, otresaje belo lipovo cvetje Janezu na slamnik in pripogovaje ozimino klasje na vlažnem polju. Janez pa herbet kaže planinam, in niso mu mar valovi zelenega klasja, ampak v eno mer gleda na zadnji vink ceste pred unim logom. Zdaj priderdrá kočija izmed drevja. Janez plane izpod lipe, letí ji naproti, odmakne kočijaža namestnika s prestola, požene sam konje, zavije skozi vrata, zapelje pred dvorne duri, in gospôda se spravi v grad, on pa v hlev.

Zdaj si si, poterpežljivi bravec, oddahnil, ker konec je dolgih popisov. Preden si je pa Janez oddahnil, in komaj je konjem ovsa podsul in jim podkve pogledal, že zasliši iz grada hude glasove, ne govornika Vetrogončiča, ampak same gospe. Janez berž vgane, da to njega zadeva, zató se poda pred gospejno sodbo. Tri velike vlade tega gradú, kterim je pridjan začasno tudi Vetrogončič, imajo zbor v veliki dvorani, in sodijo ravnanje Janezovo. Govorila sta gospá in Vetrogončič, Dankovič in gospodična sta priterjevala. Ko Janez med nje stopi, ga napade gospá z vprašanjem, zakaj je Vetrogončiču v nar slabšem kraju zadej na dvoru sobe pripravil. Janez odgovori: „Gospod Vetrogončič radi beró, zato sem jih djal k bukvarnici, in radi gledajo lepoto naravno, zato sem jih djal zad, da morajo vsako jutro gledati zarjo na planinah.“

„Pa morajo,“ ga zaverne gospá, „k nam čez dvor hoditi, dvakrat po stopnicah, včasi še po dežju, na unem koncu tudi nihče ne prebiva.“

„To se bo dalo, gospá, težko prenarediti. Spredaj so res še tri sobe prazne, pa v eni so tla strohnele, druga nima ključavnice, tretja bi bila čedna, pa je skoraj ravno nad svinjaki. Na dvoru bi pa vsaj jaz stanoval ravno pod gospodovo sobo; kedar me bodo potrebovali, naj kar poterkajo ob tla. Stanovanje je pa prav čedno; ako solnca nimajo, bo po leti še hladneje.“

Ali gospá, nezadovoljna s tem, ukaže, naj se Dankovič na dvorno stran preseli, da bo mogel Vetrogončič spredaj stanovati.

Vetrogončič se je temu z vso zgovornostjo ustavljal, pa kaj pomaga med njegove govorice proti volji mogočne gospé in tudi gospoda, ki je, nekaj iz spodobnosti, ker so Vetrogončiča povabili, in nekaj iz strahú pred serdom mile gospé, Vetrogončiču odstopil bolje sobe in mu jih prav prijazno posilil.

Tako so mir sklenili. Janez pa je iz sobe gredé z glavo majal, in tako djal sam pri sebi: „Kedar bo Vetrogončič naš zet, bodo dobrega gospoda še na vert v uljnjak spravili.“

Nocoj spi tedaj Dankovič pervič v življenju na zadnji strani gradú, kjer ni bival nobeden njegovih sprednikov, kjer so nekdaj le pisarnice imeli in uporne kmete zapirali. To se mu zdi malo prehudo, da si ravno se je navadil že dosti hudega. Vsede se na stol, in premišlja in premišlja svojo nezgodo, pretresa svoje pretečene dni, pa bolj mu še prihodnji lasé sivijo. Kaj bi naredil z Milko in Vetrogončičem? Kakó bi gospo spokoril? In še več uprašanj mu rojí po prostorni glavi, in on ne vé, kako bi jih odgovoril. Čez nekaj časa mu je pa vendar nekaj pametnega na misel prišlo; plane s stola, udari s peto ob tla in hrabro stopa po sobi gori in doli.

Pod njim je pa Janez ravno Vetrogončičeve čevlje snažil. Ko zasliši ropot nad sebó, se naglo zmuzne po stopnicah gori v sobo gospodovo.

„Kaj ste mi terkali, gospod, tako pozno?“ vpraša malo nejevoljen.

Gospod ga debelo pogleda, nazadnje zine: „Klical te ravno nisem, pa ker si prišel, je tudi prav; zaspati ne morem, ti mi boš kraji čas delal.“

„Ali vam je mar dolgčas v teh sobah. Niste jih navajeni, jelite?“

„Kaj bi to! Ne bodi jezičen. Le premišljam, kako bi Milki moža dobil?“

„Če je pa tako, verjamem, da ne morete zaspati.“

„Malo govori. — Kaj bi ti rekel, komu jo čem dati?“

„Meni ne, drugemu pa komur hočete.“

„Da bi te — kdo jo pa misli tebi dajati, tepec? — No, zakaj bi je pa vendar ne hotel?“

„Če bi se jaz ženil, bi htel biti gospodar žene in premoženja, pri vaši gospodični pa tega ni mogoče. Zakaj da ne, sami občutite.“

„Bom za palico prijel! — Pa povej, kako sodiš Vetrogončiča?“

„Če ne primete za palico, bom rekel, da je precej malopriden. Dobro se pa zna obnašati.“

„Saj te ne bom udaril ne, če si ravno včasi malo jezičen. Povej mi še, kako bi ti zdaj to reč izpeljal, ko bi bil namesto mene? Bom vidil, ali si kaj pameten.“

„Nar poprej bi Vetrogončiču duri pokazal, in potem bi prav po domače — pa ne smete mi zameriti — ali mi bote? Ali smem reči?“

„E vraga! Reci kar hočeš.“

„— vašo gospó prav dobro oklestil!“ —

„Ti strela, ti bi mojo gospó! — Kar spodil te bom.“

„O gospod, če me spodite, vas ne bo v gradu nihče več ubogal.“

„Kaj sem te že poprej vprašal?“ —

„Uprašali ste me, komu bi jaz gospodično privošil. O tem pa takole sodim: Gotovo še niste pozabili, kako je letos pred pustom Medja snubil gospodično. Vi že vse natanjko veste, jaz samo to, da so mi potem gospa prepovedali, gospoda Medja pogledati in se mu

odkriti, kedar bi ga srečal. To vam povem, da bi bil on pravi ženin gospodični, pa ga imajo gospodična tudi raji kakor Vetrogončiča.“

„Kako to veš? Boš pa že kaj zakvasil?“

„Lani so mi gospod Medja neko pravdo opravljali; dali so mi več pisem do gospodične, jaz sem jim tudi odgovore prinašal; dohtar so pa vselej gospodičine odgovore prebiraje na smeh se deržali, in oči so se jim svetile. To ni ravno nič?“

„Ko bi bil jaz pred vedil, da je tako, dal bi jo bil dohtarju, saj jo želim v dobre roké.“

„Vi želite, drugi ravnajo.“

„Ali mar misliš, da nisem gospodar? Kdo je več, mož ali žena? Kakšen tepec si ti!“

„Saj ne pravim, da niste gospodar? Samo ne vidi se, da bi bili. Ljudje pa po videzu sodijo.“

„Boš kmalu vidil, da sem le jaz gospodar, in če je Miliki dohtar všeč, ju bom zaročil, preden teden mine. Kaj misliš, kako bi ti to izpeljal; včasi se tudi ti kaj pametnega domisliš.“

„Ako vi gospod Medja za nekaj dni v grad povabite, kakor so gospa Vetrogončiča, se bi vse naredilo prav, in Medja bi še pri gospej spodrinil Vetrogončiča.“

„Bom vidil. Pomeniti se je treba še z gospó.“

„Kaj niste sami gospodar? Ali mar gospó kaj nadležje, če pride gospod?“

„Saj res. Boš pa jutri nesel pismice v Ljubljano.“

„Jutri ne vem, če me bodo gospá spustili.“

„Bom vidil, ali se bo storilo, kar ukažem. Šel boš v Ljubljano, naj te ima z verigami privezanega. Le pripravi se.“

In šel je Janez s sladkim spanjem pripravljat se na negotovo pot. Dankovič pa vzame peró in spisuje; besede se mu nič kaj nočejo vezati. Kmalu se mu stoži, in on verže pero ob mizo in leže.

III.

Gospod Dankovič ni imel gosposke navade, ustajati še le takrat, kedar gredó kmečka mati južino kuhat; ampak z delavci vred je bil po koncu, in vsako jutro, vsaj do osmih ali devetih, je bil pravi gospodar pri hiši. Ob devetih pa ustajajo gospá, in takrat je izročil Dankovič poveljstvo nad hišo in družino mili svoji soprugi. Danes sta pa ustala skoraj oba kmalu. Močno je osupnil gospod, in dozdevalo se mu je, da bo ta dan dvakrat dalji kakor drugi. Uzrok da so gospá tako zgodaj ustali, je pa tale: Sinoči so gospá nov imeniten roman brati začeli, in po nesreči so drugi zvezek v Ljubljani pozabili. Vso noč niso mogli oči zatisniti, in komaj se pokaže dan, že pride do Janeza povelje, da naj urno stopi v Ljubljano po drugi zvezek onegavega romana.

Pripravljen na pot, Janez še stopi k gospodu uprašat, kaj bo s pismom in povabilom. Gospod, se ve da nič ni imel pripravljenega, vendar ker je duh zjutraj bolj zbran in znajdljiv, je pismo bilo kmalo sostavljeno in Janezu izročeno. Gospá je vidila Janeza na dvoru čakati, in tudi gospoda mu pismo izročevati. Ko pa gospod tako zadovoljno za Janezom gleda, in od časa do časa mahe z rokami, blagovoli gospá z nadstropja na dvor stopiti, zvedit, kaj je z gospodovim sporočilom. „Kratko pismice“ — pravi gospod — „sem pisal Medju, da naj pride nekaj dni k nam. Marsikaj bi ga rad uprašal; zavoljo gozdov, mislim, bomo imeli zopet pravdo; on je pa ...“

„Tega pa že ne,“ ga zaverne gospá — „jaz imam že svojega pravdosrednika; dveh ne potrebujemo. Če imaš pa ti kaj ž njim opraviti, mar sam k njemu idi. Še ta nas bo nadlegoval!“

„Pa je bil z nami toliko znan. Bi se vendar spodobilo, da bi ga tudi povabili?“

„Ali tako? Bi ga že v drugo rad, da bi ta neslanec snubil, ali bi nas pa učil novega jezika? Meni to ni kar nič po volji.“

„Ljuba moja, komu je vse po volji? Saj meni tudi ni, da je Vetrogončič pri nas.“

„Ali Vetrogončič ti ni po godi? Kaj imaš zoper njega?“

„I nič, pa vendar ga ne vidim rad.“

„Verjamem, ko bi več pameti imel kakor života, in bi poslušal, kako govori učeno in prijetno, od dne do dne bi ga bolj spoštoval; pa to ti preseže um in poterpežljivost. Da boš pa Vetrogončiča malo bolj spoznal, se boš danes z nami peljal v K. k gospej L. Juri pa naj precej teče za Janezom, da mu pismo vzame. Saj previdiš, da nam Medja ni potreba v gradu.“

Gospod ni ravno previdil, da Medja ni potreba; vendar se mu dohtar tudi ni zdel tako potreben, da bi bilo vredno se z gospó v dokazovanje in pričkanje spuščati. Tudi tega, da ima več života, kakor pameti, ni hotel gospej ovreči. Ne vem zakaj? Imel je Dankovič vendar le precej možganov, pa zadovoljen je bil s pičlo merico pridedovane omike, in ni se htel ukvarjati s strupenimi sadi omike sedajnih časov. Ker je pa bil tako zadovoljnega duha, je lahko verjeti, da je toliko bolj skerbel za blagor in ohranjenje vidne polovice svojega bitja.

Janez je ravno v log stopil, ko zagleda Jurja pred gradom na cesti. Koj se mu dozdeva, kaj ima to pomeniti. Novega naročila bi ne bil vesel, in kot možak iz njega dni bi tudi ne htel oblasti ženske nad možem podpirati; tedaj krene s pota v germovje, se usede za brinje in gleda, kdaj bo Jurček memo šel. Jurček je bil pa mož po kopitu našega veka. Pretuhtal je, da več velja dobra volja, kakor djanje, in videz več, kakor resnica; tedaj noče žuliti nog zavoljo muh svoje gospe. On se tedaj tudi uleže za brinje, natlači lulo in jo zapali. Kdo bravcov zdaj ne previdi, kako nesrečen dar amerikanski je tobak, kako gozdi na ravnem lenobi delajo potuho, in kako močno tedaj skerbé za pridnost in delavnost naše dežele tisti, ki tako pridno gozde izsekujejo! Janez, poznavši vseh tovaršev naturo, je precej sodil, da mu ne bo treba dolgo čakati. In res Jurček nekoliko kratov puhne, pa utakne lulo v žep, se pretegne v hladni senci, in čez malo trenutkov zadremlje. Ko je Jurček smerčati začel, nastopi Janez poslovivši se od brinja, terdno svojo pot. Jurček se pa še tisti dan zbudi; domu pridši pové gospej, kako je spodletelo, pa napreže in pelje gospodo v K. k gospej L. — Vetrogončič in Dankovič sta vkupaj sedé nenavadno živo govoričevala, pa pustimo ju.

Perva Janezova pot v Ljubljani je bila v kerčmo, da si je prah otresel in gerlo izplaknil, druga pa k gospodu Medju. Z začudenjem gleda dohtar nepričakovan list popraševaje, kake premembe navadnega življenja so gospod Dankoviča napeljale, da je spisal tako prijazno pismice. Marsikaj je dohtar zvedel, in Janez veliko povedal, kar že mi vemo, in še več, kar nikdar zvedili ne bomo. — Medja spiše berž dvoje pisem: pervo v naglici gospodu Dankoviču, drugo na prav svitel list gospodični. Janez terdi, da je Medja to pismo tudi bolj počasi pisal. Morebiti. —

Vem poterpežljivi bravec, da si kaj radoveden zvediti, kaj je dohtar pisal gospodični. Jaz sem bil še bolj, in vse sem preiskal in vprašal, da bi bil le besedico iz pisma zvedil, pa vse je bilo zastonj. Sam ti pa nočem pisma izmišljevati in tebi lagati, ker vem, da ljubiš le suho in golo resnico. Pa saj je pisanje skoraj gotovo bilo nemško, in nemškega slovenski bravci ne ... Skoraj sem se zmotil. Pa naj popravim svoje besede: ne ustreže se bolj Slovencom, kakor če se jim podá mešano berilo, saj je preteklo komaj pet tisuč let, odkar z Nemci nismo več enega jezika, saj smo skupej ariškega plemena, in kot bratje živimo v soseski!

Ko so bile pisma zapečatene, se oberne gospod Medja k Janezu rekoč: „Veče pismo daj gospodu, manje gospodični, pa pazi, da te gospa ne vidijo ali Vetrogončič. Mislim, da si dovolj prebrisan. Gospodu me pa lepo priporoči, in reci jim, da bom v sredo, kakor dans teden, ustregel njihovemu povabilu, in naj ne zamerijo, ako ne morem dalj kakor dva dni osrečevati se v njih grajšini. Ako bi se pa med tem kaj posebnega pripetilo ali pripravljalo, mi koj odpiši ali pošlji gotovega človeka, da se ve, pri čem da smo. Tole na za skerb. Drugo bova pa potlej poravnala. Ako bom kdaj Dankovičev zet, se bom tebe spominjal, ako pa tudi ne bom, ostala bova prijatla. Kaj misliš, ali jo bom dobil?“

„Če hočete, kaj bi je ne,“ odgovori Janez, „saj ste se učili besedovanja in tudi zvijač; ako bi se jaz bil kaj tacega učil, bi se upal dobiti cesarjevo hčer.“

Janezu se je dohtar močno prikupil, ker prinesti mu je ukazal vina v dolgi steklenici, pogače in klobas, ki so bile menda laške. In ko je Janez čez prag stopil, je pogledal papirček, ki mu ga je daroval Medja, in imel je v roci čeden star petak.

„To je drugačin mož, kakor Vetrogončič,“ mermra Janez po stopnicah doli, „ta zna z ljudmi v caker hoditi; pri Vetrogončiču sem pa v mrazu pred durmi stal, in še groša mi ni pomolil.“

Potem se Janez, še bukve poiskavši, verne domu. Da je v Šiški priljudnemu dohtarju na zdravje izpil en poliček ali pa dva, ni povedano; pa je precej verjetno.

O mraku pride Janez v grad; izroči gospej bukve kakor tudi Dankoviču pismo. Da bi dohtarja bolj pohvalil, pokaže Dankoviču

tudi pismo do gospodične. Ne vem, kaka radovednost je gnala gospoda, da pismo odpečati. Prebirajo ga je kimal z glavo in se deržal na smeh, ves se je pa spremenil, ko je prišel do besedí: „Kakor vašega očeta spoštujem in častim, vendar moram reči, da se mi zdi, da nimajo svoje volje, in da vse poterdijo, kar želé gospá mati. Naju ne bodo podpirali, in samo vaša stanovitna ljubezen zamore storiti, da mene osrečite, in sami ne pridete sovražniku v oblast.“

Pismo je sicer prišlo gospodični v roke, gospodu pa, ki je vedno imel več priložnost premišljevati kakor govoriti, so se marsiktere misli razširile po glavi, ki bi ne bile Medju prijetne, ako bi jih bil vedil. Prijetna govorica Vetrogončičeva, njegovo modro mnenje o vseh rečéh, celo njegova učenost in slava, ki jo je natvezal Dankoviču, mu je šla k sercu, in ga napojila nagnenja k Vetrogončiču, v tem ko so mu Medjeve verstioe v pismu in njegovo bolj moško obnašanje nevoljo in skoraj serd v žolču zbirale.

Še tisti večer je sklenil Dankovič ene misli z gospo, Vetrogončiču dati Milko. Poprosil je Vetrogončiča, naj spravi do tistega dne, ko Medja pride, v red svoje pisma in obravnave. Medja naj bo priča zaroke, in ako pride v sredo, se bo v četertek Milka zaročila. Kako je bila gospá zadovoljna z Dankovičem, kako si je Dankovič dopadel sam sebi! Taka je moč zakona, in Dankovič je s soprugo res ena duša v dveh telesih, tako se enačijo njegove misli njenim vedno bolj, in čez malo dni bo že Dankovič gospodar pri hiši, ker bo gospá nehote ravno to želela, kar se gospodu zdi nar bolj pametno. Tudi Vetrogončič je bil neizrečeno zadovoljen. Milka je pa kar omolknila, in glava jo je zabolela, skoraj tako, kakor kmetiške ljudi, kedar pravijo, da jih je nekdo vrekel.

Nocoj je Dankovič sladko zaspal, ker se mu je že priljubilo novo stanovanje; gospa je dalje brala roman, gospodična pa ni mogla ne spati ne brati. V sobi na oknu sloné je zerla po tihi zemlji; luna ji je sijala na bledi obraz ter lesketala se v solznih biserih na trepavnicah, in hladna brisavica se je zibala v dolgih, razpletenih černih laseh. Nemirno so se ji persa vzdigovale, in globoki izdihljeji so iz njih silili. Oči so se pa obračale proti Ljubljani. Kako srečno ji je bilo tam ko je še smela ljubiti, kogar je izvolilo njeno serce? Zdaj se je pa vse razderlo. Nima upanja, nima pomagavca. Kako so jo včasi ljubili njeni starši, in zdaj jo hočejo podjarmiti človeku, ki jih je omrežil s priliznjenimi besedami? Kdo se bo jokal, kdo nosil terpljenje skozi življenje?

Tako morebiti premišljevaje nasloni glavo na belo roko. Izdihljeji postajajo gosteji, in glasnega ihtenja ni moč zakriti ne z rokami ne z ruto.

Mati, da si vsa zamišljena v roman, skoči, ko ihtenje zasliši, vsa prestrašena v Milkino sobo. Milka je bila na pol slečena, postelja

odgernjena, luč je gorela z dolgim vtrinkom, da se je komaj vidilo; na mizici pri postelji pa leží na okrožku kupec sožganega papirja — Medjevo pismo. Milo se je storilo materi, viditi hčer v tako žalost vtopljeno, in spomnila se je mladih let, ko je tudi ihtela in zdihovala. Rahlo prime Milko za roko, jo odtegne od obraza, in nagne ji glavo na svojo ramo. Pa Milka se izmakne iz maternih rok in reče med ihtenjem hitro in s silo: „Pustite me, mati, vi me več ne ljubite.“

Te besede zbodejo mater v serce, pa ktera mati bi se jezila nad hčerjo, ki solzi in ihti!

„Ljuba Milka,“ odgovori gospa, „ti ne spoznaš, kako sem te ljubila vse dni, in zdaj tudi ti vošim in napeljujem po pameti vse dobro. Tvoje serce je vroče, tvoja misel je nagla in kratka, jaz sem pa že mnogo rečí pregledala, tedaj mirno sodim in na dolgi čas prevdarjam. Saj vem, kaj hočeš? Ti ljubiš Medja; zdaj pa tožiš in žaluješ, ker ti hočem dati drugega. Meniš, da bi bila z Vetrogončičem vedno nesrečna, in ne veš, kaj je sreča.“

Milka utolaži solze in radovedno posluša materne nauke, v mizo stermé.

„Tudi jaz,“ nadaljuje mati, „sem poskusila, kaj je ljubezen, in bil je moj častenec vse ljubezni vreden, pa nisem ga vzela. Toda kmalu sem pozabila žalost, in zdaj sem zadovoljna in srečna. Časi ljubezni, ljuba moja, časi vdanosti in serčne zvestobe, kakor nam jih pevci po svojih sanjah popisujejo, niso nikdar bili, in ako so kdaj bili, so že davno pokopani. Zdaj se več ne gleda na ljubezen, in sreča zakonska se drugači zida in ohranuje. Zakonov ne snuje kratko vnetje slepe ljubezni, ampak presojevanje in skerb za dolgo življenje. Revna išče premoženja, in skuša vzeti premožnega. Bogato, bodi si lepa ali ne, iščejo revni in bogati, ona si lahko izbere, kogar hoče. Ali kdo ti more povedati, da tebe ljubi, kdor te vzame, ne pa tvojega premoženja? In je mar vredno gledati na ljubezen, ko njeno cvetje in leta mladosti tako kmalu minejo! Človek se uterdi, navada ga pod-se vzame; kar pa pade navadi v oblast, ostarí in zgubí zanimivost. Soprug ti kmalu ni več, kakor drug človek, vendar do smerti hoče biti tvoj gospodar, in do smerti mu moraš biti podložna. Čemu bi bila podložna? Ko imaš vse, kar si želiš, in živiš lahko brez vse skerbi, ali ni bolj pametno, dobiti moža, ki ti ne bo delal skerbí, ki bo živel kakor ob tvojem življenji, ravno tako tudi ob tvoji volji? Nar bolj srečen je ta, kdor ni nikomur podložen. Prostosti ne vzamejo leta, ona sama je stanovitna. Nar veča nesreča je pa možu podveržena biti, in vse dni le to delati smeti, kar se ji privoljuje. Pomisli zdaj, kdo bi bil pripravniši, Medja ali Vetrogončič? Medja, ki se trudi in dela, ki ponosno gleda, kako se mu čast in premoženje širi, ki se zanaša na mogočne prijatle in na lastno moč, ali Vetrogončič, ki brez skerbí vživa svoje premoženje ob lastni hvali in gizdavosti, vedno zamišljen v svoje papirnate lavore. Kterega boš nju mogla imeti v oblasti? Samo Vetrogončiča. Kdo te med

njima resnično ljubi, Bog ve? — Življenje ima pa v sebi tudi toliko sprememb od dne do dne. Vedno nam donaša novih rečí, stare pa oddalja, in ljubezen mladostina ugaša in ugasne, ako je bila poprej še tako goreča. Prihodnjost naj te ne straši, dnevi so vedno jasneji, in čas sam nosi sebó zdravilo za serca, ki blodijo, da so bolne.“

Mati je izgovorila, Milka molčí nekoliko časa. Gospá jo upraša: „Ali previdiš, kaj je prav?“

Milka pa dolgo časa ne vé kaj odgovoriti; tedaj gospá zapustí sobo, in zaderlešne duri za sebó.

Iz tega pogovora previdiš, moj bravec, da nosijo naša gospá v glavi nove misli o oprostenju ženskega spola. Akoravno ženske veliko premorejo, nam Slovencom ne bodo žezla iz rok potegnile, ker Slovenci smo hraber spol; pa vendar so nevarne te misli, ker bi utegnile marsikteri gospej možgane zmešati, posebno ker se take rečí tudi v bukvah berejo, ki najdejo pot celo na slovensko zemljo. Ako ti je, ljubi bravec, kaj mar, da se naši gospodi ne zmešajo možgani, te prosim, skusi narediti, da se bodo pri nas ptuje čenčarije v drevarnico djale, ti pa položi pred našo gospodo kak sadič naše literature, da se bo navadila svojincov, in ohranila možgane slovenske. Ne skerbi samo za kmeta. Ako pa meniš, da je naše slovstvo piškavo, in ti morebiti ne diši vsaka čertica po nar svetejši spodobnosti, bi te jaz s tim tolažil, da pervo sadje je rado piškavo; kar onegavi duh zadeva, bi pa rekel: ako že mora biti zelò (ali slovstvo) na svetu, je manjše zelò gotovo manj nevarno kakor veliko. Ako pa ta stara resnica tvoje vestí ne potolaži, ti pa svetujem: prevohaj nekoliko ptujih slovstev; potem ti bo gotovo naše bukviše dišalo kot mira in kadilo.

Skerbé za gospodo slovensko, bi bil kmalo pozabil Vetrogončiča. Moram tedaj na vse zadnje povedati, da je on poslušal oni pogovor od kraja do konca skozi bližno okno.

IV.

Drugo jutro je Janez vsakih pet minut šel čez dvor, in je gledal in poslušal, kje da bi bila gospodična. Ko je le ni iz sobe, vzame on klešče in kladvo in gre v njeno sobo obeze pri oknih priterjevat, ne zato ker so šklefetale, ampak veča je bila skerb njegova: on je namreč htel uterditi zvezo med Milko in Medjem, in zato je bilo potreba iti v sobo k Miliki. On pové Miliki, kako imenitno oblast mu je dal dohtar, in da se bo on po svoji dolžnosti ravnal, in danes dohtarju pisal, ako se je sinoč kaj primerilo. Milka pové Janezu, kar se je o zaroki sklenilo, kar so pa mati ž njo samo govorili, je pa spisala v posebnem pismu. Janez prejme njeno pismo, in jo tolaži, da bo dohtarjeva pamet vse zamogla na dobro oberniti.

Vredno se je zdelo Janezu tudi k gospej stopiti. Tudi tukaj je obeze priterdil, potem se je pa vnela govorica. Gospá so radi govorili z Janezom, kedar so čas imeli, in sme se reči, da so gospá za Vetrogončičem Janeza nar bolj imeli v časti. Janez je pa tudi vedil, kar gospá rada slišijo, in imel je svoj način govorjenja, ki je gospej tako dopadel, da jim je bilo dolgčas, ako ni vsak teden vsaj eno uro ž njim kramljala. Janez je danes vse močí svoje glave in svojih muh napel, in za svoj namen tudi tako uprašanja stavljal in govor napeljeval, da je kmalo vedil, kar bi gospá nikomur ne bila na ravnost povedala.

Po dokončanem pogovoru se zapre Janez, vzamši iz pisarnice černija in papirja v celico, in zmisli in zmala pismo do Medja. Veliko svetov je dal, kako bi Medja mogel z gospó sprijazniti se. Posebno pa svetuje, naj Medja, ker je gospá tako zvita, poskusi zvijačo, da prepriča gospó, da Vetrogončič Milike ni vreden. To pismo je šlo potem v vas, iz vasí na pošto, in od tod je prišlo še o pravem Času dohtarju v roke.

Medtem je pa Vetrogončič sam sedel pod lipo pred pristavo med cvetjem pomladanskim. Sedel je kakor človek, ki se je sedenja naveličal, in ne vé, kako bi se naslonil in pretegnil. Akoravno mu ni bilo treba daleč gledati, je imel na nosu tiste očala, ki nekako jezdijo na obsedlanem nosu; s palčico je delal čire-čare po prahu, ali si je pa zajčike za vratom zdaj s to, zdaj z uno roko ravnal in uzdigoval. Žvižgal je pa napev iz neke opere. „Kaj je pa mislil?“ radoveden vprašaš. Zdaj ravno ne veliko, ker je že sinoči vse premislil in sklenil. On je prav po pravici izcimil iz gospejnega govorjenja, da mila gospá hočejo Miliki samo zato dati Vetrogončiča, da bi kakor dozdaj tudi potlej vso hišo imeli v oblasti. To, je mislil, bo gospej spodletelo; ne poznajo me še, pa spoznali me bodo po poroki. Da ga Milka ne ljubi, mu ne dela težkega serca, ker njegova žalost se ne da dopovedati, da bi ga Milka nikdar ljubiti ne môgla. Sklenil je Vetrogončič tedaj ostati in protiti žugajočim nadlogam. Toliko bo pa že pazil, da se bo o pravem času odtegnil, ako bi mu vtegnilo spodleteti, da ga ne bo sram.

To je morebiti še premišljeval, ko si je zajčike ravnal; zdaj je pa vzel zapisnik iz žepa, in začel je kovati pesem — pomladansko pesem. — Ni se dolgo s petjem ukvarjal, ko se mu približa dijak viših latinskih šol. Bil je domá iz vasí pri gradu, včasih tudi na kosilo v grad povabljen in odtod znan Vetrogončiču. Ta dijak se je kaj rad učil, posebno rad je prebiral klasike nemške, francoske in laške, tudi našega slovstva je toliko vedil, kar se v šoli tirja za eminencijo. To je pa nekaj. Ako postavim v osmi šoli ne pišeš prav ortografično, ako v sklanjanju ne ločiš kósa od kosá in ne veš iz glave šest oblik, ne dobiš eminencije v slovenščini, ako je nimaš tudi drugod. Naš dijak je pa znal vse to, in še celo Prešernove pesmi

je bral en popoldan v bukvarnici. O, Prešernove pesmi sem tudi jaz vidil v Ljubljanski bukvarnici! To so lepe bukve, tako čedne in bele! Ali Šillerjeve dela so zamazane in černe in se komaj skupej deržé, pa beró jih tudi možički, ki komaj na mizo vidijo. —

Prihodnji pogovor se vname med dijakom in Vetrogončičem.

„Kaj počenjate te kratke praznike domá?“ vpraša Vetrogončič.

„Kos Šakspera sem sebó prinesel, in ravno pred sem prebral Romeja in Julijo.“

„Kako vam dopade?“

„Močno, da ne vem kaj. Rad bi še vedil, kaj je vodivna misel tega igrokaza. Julijin značaj se mi tudi zdi premalo izpeljan, in vse prebravši sem mislil, da bi se bila oba tako lahko in kmalu zedinila, in da ni pesnik prav naredil, ker ju je na vekomaj ločil.“

„O gospod, to mora tako biti, le berite Gervinusa.“

„In zdaj premišljujem, ne vem zakaj, ali bomo mi Slovani tudi kdaj imeli Šakspera ali Götheta?“

„Kako morete po takem branji se spominjati Slovencov? Ali vam ne stopi v domišljijo krepko življenje tevtonsko, ko te velikane berete, ali vas ne nadušuje sapa mladivne omike, ki hlapi iz serca Evropinega proti jutru in jugu?“

„Čutim ta duh, pa pravijo, da je merzel, in da ruje naše korenine.“

„Da, gospod, težko je zapustiti očeta in mater in se podati v šole, težko je detetu slovó dati domači hiši in igram na trati, in iti se trudit v bukvah za blagor svoj in vseh ljudi; ravno tako težko je popustiti jezik, ki smo ga govorili kot otroci, in se navzeti duha slavnega naroda. Notrajni glas žene mladenča v šole in k omiki, in notrajni glas je, ki mu pové, kedar se duh spregleda, da je slovenski narod bila zanj le ozka zibelka, da je jezik slovenski pretesen, da bi ž njim naznanjeval misli svoje razširjene in v omiki prerojene. Ta čut in nagib od dne do dne močneje naganja serce, odtergati se korenine, ki vas kakor spona priklepa na nizko zemljo. In ko premaga ta nagon, vzamete v sé vso slavo stare Nemčije; Nemec ste in ponosno rečete: Slavni narod, vzemi me med se, daj da bom tebe vreden, in dodeli, da smem reči, tvoji orjaki so bili očaki mojega duha! In kot vaše bote šteli junake nemškega naroda, neumerjoče v vseh znanostih in umetnijah na kopnem in na mokrem. Kako vas bodo budile blage misli in spodbadale k duševnim delom? Kako boste veseli, da ste prostega serca prestopili k národu, ki nar stareji med vsemi, še vedno krepko poganja, ki je vsigdar prekosil vse druge, k narodu, čigar jezik sam imá moč v sebi obseči vse vede sedajnih časov. Poglejte vaš materni jezik, ali dobite v njem besedi, da se morete samo z omikanim človekom omikano pomenkovati; ali morete v njem povedati vaše serčne čute globoke ljubezni, gorečega domoljubja, občudovanja krasnega stvarjenja? Ima ta jezik, ki so ga samo kmetje rabili in hranili, veličast v izrazih, gibčnost v oblikah, in

stvarivno moč v koreninah za vseobsežno pesništvo, za resni jezik sodne zgodovine, za tanko razločevanje v modroslovju? Kako, postavim, bi pisali igrokaze? Poskusite toraj prestaviti Romeja. Kako bi pisali epopejo, ako ne morete rabiti šestomera, kteremu samo nemški jezik med novejšimi da veličastno počasnost, kakor tudi živo gibčnost in viharni tok. Saj ste vidili v „Kerstu pri Savici“ kako je spodletel šestomer Prešernu, pomislite — Prešernu?“

Našemu dijaku na čast se mora opomniti, da se mu je zdelo, da Kerst pri Savici ni pisan v šestomeru, vendar ker tega ni vedil na terdno, si ni upal odgovarjati, to je pa djal:

„Ali, gospod, kaj meni samemu pomaga, ako se Nemca spoznam, saj me vendar Nemci ne bodo čislali kot brata, ampak gledali kot podloženca.“

Vetrogončič nadaljuje: „Ako jim podaste kaj slave vrednega, bodo branili vaše nemštvo proti vsem drugim narodom, kakor postavim pri Lessingu. Saj vam pa tudi ni treba se popolnoma odtegniti Slovencom. Pri Nemcih slavljenemu biti ni lahka reč; znano ime pri njih dobiti, je vam pa lože, kakor terdemu Nemcu. Nemci so že vse svoje porabili, vse prerešetali, kar je med narodom. Na Slovenskem je pa še toliko celine, toliko neporabljenega blaga! Nemci bi brali potopise, šege in značaje, kar vi veliko lože preiščete in zapišete, kakor ptujec. Koliko narodnih basen, povedk in pravljic tičí med slovenskim ljudstvom! Ni jih treba veliko piliti ali prenarejati, in kot nov dušni sad bodo vnemale Nemce, kterim zdaj tako skoraj vedno le eno brenkajo. Prinesli bote v Nemce mlad duh, in trop posnemovavcov bo razglašal vaše ime. Slovenski publikum pa, tako majhen,
tako nerazličen, vas bo precej imenoval slavnega, ako včasi le količkaj daste slišati o sebi; ako jim oznanite, da ste tu in tam to in uno slišali, in da to in uno pišete. Kar Nemcom ne smete podati, Slovenci že plačajo z zlato hvalo; tudi nemška beseda je dobra, da
se le govorí o slovenskih rečéh, ali je pa v Ljubljani natisnjeno. Ako tedaj Nemcom dobro ustrežete z dobrimi izdelki, in tudi Slovencom kaj darujete, vas bodo slavili Nemci in Slovenci, Nemci večno, Slovenci, dokler jih bo kaj.“

Več takih naukov je dajal učeni Vetrogončič černe šole dijaku, podiraje mu tesne opreke, ki mu tiščé veliko sercé na enostransko narodnost, in perute mu dajaje, da visoko zletí nad pičlo slovenstvo na nemško obnebje vseobsežno.

Nevolja te je morebiti obšla, slovenski bravec, ko si vidil, kakega sina je rodila že marsiktera Evina hči med nami. Jokaj ali smejaj se, jaz se smejam, ker po smehu ni treba solz brisati; in ker sem prepričan, da je in bo ostal pravi sin slovenski, komur med nami je stvarnica darovala z bistrim umom blago serce in prosti duh z lepotnim čutjem.

K tem koristnim naukom se je prinesel — bilo ga je precej — tudi gospod Dankovič iz pristave. Ta je pa nekoliko ljubil slovenstvo, ker so mu nekdaj v preklicanem letu napravili prav prijazno godbo; od tod je vsako leto nar manj enkrat uprašal, kako in kaj se seje in žanje na polju našega slovstva. Vetrogončič tedaj nadaljuje, tek svojega govora malo bolj proti Dankovičevemu mlinu obračaje.

„Jezik ni druzega, kakor pripomoček, da se misli izrazujejo; v kterem jeziku se da to bolje in lože storiti, v tistem je bolje pisati in govoriti. Saj je duh več kakor čerka, in če je duh slovensk, je slovensk tudi v nemški obleki?“

„Po moji previdnosti,“ povzame Dankovič, „bi bilo to takale: Oženite se z lepo gospodično, čez leto in dan vam več ne dopade, in drugo vzamete, in ako tudi s to niste zadovoljni, tretjo. Duh slovenski v nemški obleki se mi zdi pa tak: ako bi v nedeljo naša kuharica šla v hčerini, in Milika v kuharični obleki k maši, ali bi se ne smejali vsi ljudje, in kak ptujec bi vtegnil celo misliti, da je kuharica moja hči?“

Na to Vetrogončič: „Nekoliko je res tako, pa ne sme se vzeti ravno tako hudo, kakor vi mislite. Pa pustimo to in poglejmo drug vzrok, zakaj je bolje, da Slovenci nemški pišemo. Med omikanimi in neomikanimi je vedno bil tako velik razloček, da nihče ne more obema kmalu všeč pisati. Omikan Slovenec pa vsak prav dobro razume nemški, vsak bere več nemških bukev in časnikov kakor slovenskih. Da je le duh iz domačih gajev, mu bo beseda nemška ravno tako umevna in ravno tako ljuba.“

„Toraj so imeli prav, ki so nekdaj francozovali nemški jezik.“

„Kaj? Ošabnega Francoza, ki se hoče po vsem svetu šopiriti, nosljani jezik bi smel zatirati narodnost nemško?“ zagermi slovensk Vetrogončič.

„Pa slovenski jezik je veliko lepše,“ zopet Dankovič povzame.

„To se skoraj ne more presoditi, ker vsakemu jeziku je odmerjena svoja lepota. Slovenski jezik ni še dosegel prave lepote, in ima še preveliko različnost v oblikah, in preveč menjav v navdarih; lepota nemškega jezika je pa že uterjena in obstoji v enakomernih končnicah, v enakosti navdara, v lepoti stavka in v krepkih glasovih.“

„Iz tega, kar ste rekli, po svojem sklepam, da je slovenščina lepa, ker meni se zdi v slovenščini lepo, kar vi pravite da ní. O, jaz sem vnet za narod, moja hči ravno tako, in kdor jo bo jemal, bo moral pred menó pokazati, da je pošten Slovenec.

„Pa pomislite, gospod Dankovič, koliko Slovencom iz omikanih stanov je zavoljo prepičle vaje v jeziku, zavoljo nemške odgoje v domači hiši, zavoljo prekratkega uka v šolah nemogoče slovenski pisati in brati, pa oni so, akoravno po raznih opravilih na vseh delih svetá odločeni od Slovencov, še živo vneti za svoj narod in njega napredek! Kako ljubo je takim, ako se jim v nemškem govoru pretolmačijo

domače misli, da se krepčá njih narodnost! Pa tudi drugim narodom je treba včasi pokazati, kako daleč smo prišli.“

„Za peščico optujenih bolj skerbite kakor za domače, ako pa drugim narodom vedno na ušesa trobimo, da smo napregli, bomo li zavoljo tega kaj hitreje derdrali? O vi ste malo Slovenca, gospod Vetrogončič! Škoda, da imate slovensko ime, kako ga bote prekerstili?“

„O ne,“ odgovori Vetrogončič, „gerdo in nehvaležno bi ravnal, ako bi zaničeval národ, ki me je rodil in izredil; vedno vnet sem zanj, in trudim se, da si ravno ne tako očitno kakor drugi, za njegov dušni napredek. Domovinska ljubezen polni serca mojega polovico, polovico pa ljubezen, ki sem jo vam že tudi razodel.“

Ako je resnično, kar je djal Vetrogončič, bi ne sodili po krivici, ako rečemo, da ta gospod niso ravno precej vneti za gospodično. Poterpežljivi bravec je pa prošen, uganiti, kaka ljubezen v resnici polni nerazključljive serčne predale našega janičara.

Kdor ne ugane, naj bere prihodnji del.

V.

Napočil je dan, ob kterem ima priti Medja. Pa ker je še zgodaj, vam bom, preden pride, ob kratkem povedal, kar se je godilo zadnje dni.

Gospodične ves teden skoraj ni bilo iz sobe. Kolikokrat je iskal Vetrogončič priložnosti, da bi še enkrat ž njo govoril in obudil v nji ljubezen z zadnjimi močmi medenega jezika; pa niso je vidile željne oči. Samo pri kosilih je sedel zraven nje, pa ga ni obsijala
milost njenega pogleda. Mati je vidila vse to, pa ni mogla misliti, da bi se nikdar Milka in Vetrogončič iz serca ljubiti ne mogla. Pa vendar začne tudi mati premišljevati, da ima serce vendarle nekaj

moči, in po marsikterem pogovoru z Miliko, je jela gospá tudi svoje serce bolj čutiti. Proti prej zaničevanemu soprogu Dankoviču se je kazala veliko prijazniša, kar je Dankoviču močno ljubo bilo. Zopet sta se iz serca pomirila in sprijaznila brez pogodb in pisanih postav.

Janez je te dni odgovor dobil na svoje pismo in tudi gospodična. Ne dolgo potem je Janez imel dolg pogovor z gospó, po kterem je bil kaj zadovoljnega obraza. Pa čudno je, da je Janez po tem pismu Vetrogončiču nenavadno malo časti skazoval, med tem ko je Milka proti Vetrogončiču postala vsa prijazna. Morebiti jima je Medja to ukazal. Iz tega Milkinega obnašanja je pa mati sodila, da se je hči vendar enkrat premislila, in veselilo je mater, da je Milika obljubila vzeti Vetrogončiča, ako ji le mati neodveržljivo dokaže, da jo Vetrogončič iz serca ljubi. To dokazati je gospá obljubila in sklenila, po Janezovem nasvetu in zvijači. —

Odkar je Dankovič zopet gospodar, postane še bolj neprijazen. Po vsi sili je hotel, ali letos dati Milko Vetrogončiču, ali pa še le prihodnji pust Medju, ako ne bo druzega snubača. Pa tudi Vetrogončiču hoče muhasti Dankovič zadrego napraviti s slovensko poskušnjo, da bi se nekaj nad njim maščeval, nekaj mu pa vdihnil domoljubja. Gospá je sicer v šaljivo skušnjo dovolila; toda svarila je moža, naj nikar sam sebe ne osramoti. Dankovič se pa ne da ostrašiti. Malokdaj je skazal toliko poguma. Vse vprašanja, eno huje kot drugo, je izmislil za vseučenega gospoda.

Pa pozabljam, da je sreda. Dolgo že Ljudmila zre po cesti doli, kamor nar dalj pogled nese; kako nesterpno obrača očí! Pa kočije ni viditi od nobene strani, akoravno je solnce že visoko. Kar zasliši govorjenje pod oknom, spne se čez, in dva lovca vidi s serno in z divjim petelinom. Pervega glas ji je znan, spoznajo se oči, in ona perva pozdravi svojega Medja. Kot bi trenil je gospodična na dvoru; objela bi ga bila, pa gospá so stopili na mosolišče, gospod se giblje iz pisarnice, in Vetrogončič koraka iz verta. Občno pozdravljanje. Dankovič je bil pa hud lovec, nikoli bolj vesel, kakor kedar je mogel serno za podbradek pocukati. Lovci so mu bili nar bolj pošteni ljudje. Na enkrat mu je zopet čez vse dópadel dohtar, ki ne zna samo dobro pravde opravljati in na deskah se vesti, ampak tudi divjaščini kaditi. Ko so gospá prišli, so hotli, po slovesnih besedah sprejetbe, kar naglo zvediti, kake naključbe so jim dohtarja po ti poti pripeljale.

„Uni dan,“ pravi dohtar, „sem dobil iz Dunaja novo risanico. Da jo poskusim, sem prišel sinoči precej pozno v vaš grad, vzel sem lovca sabo. Noč je bila svetla, zrak čist brez vetra. Nočila sva pri stanéh v planini, in ker je lovec poznal vse čakališča in slede, sva za zôro učakala tole serno; in risanica se je skazala pravega mojstra. Ko naju je ravno solnce obsijalo, in je proti nama puhteti začela merzla megla iz doline, sva že stopala proti gradu nazaj. V goščavo prišedši zaslišim ne daleč v strani peti divjega petelina. Megla je pihala nasproti in zakrivala me je, zalezem petelina

in ga puhnem z drevesa. Serno sem ustrelil v dar gospodični; vi, gospá, blagovolite sprejeti petelina, prav mlad je še, in ako, gospod Dankovič, ne zamerite, vam bi hotel z risanico postreči, samo za vas sem ponjo pisal.“

To je dohtar kaj pomenljivo naredil, ker gospodična je imela očí bistre kakor serna, gospá pa so hudi, kakor divji petelin; gospod Dankovič sicer ni primerjati risanici, vendar se mu močno ustreže ž njo. Da bi Vetrogončič ne bil brez darú, bi se mu spodobila lovska mrežica, v kteri je tičal divji petelin, pa po starem pregovoru, kterega pisavci prislovic morebiti še niso zapisali, gre uzda za konjem, in mrežica se da Dankoviču.

Medja je tedaj v gradu, ali prav za prav v hladni kleti, ker Dankovič dobro zveden v lovskih potrebah, ga je precej vanjo peljal. Gospodična se zmuzne tudi v klet, in prinese stol, prinese gnjati, okrožke in vilice, zopet pogačo, potem sirovega masla in nazadnje potičico tako okusno, da Medja nikoli ni take vžil, akoravno mu je že dosti dobrih rečí romalo po gerlu dol. Da je gospodična čakala, da bo, kar ostane, nazaj nesla, bi morebiti ne uganil vsak bravec, zato povem. Vsaki si pa domišljuje, kako je Medju jedi ponujala, kako ga je izpraševala, in kako sramožljivo mu je včasi pogledala pod obervi. Ni ji zameriti, da ga ljubi, ker lep gospod je Medja. Siv klobuk z zelenim trakom in častno gamsovo brado mu pokriva černe lase, ki se mu kodrajo, kakor bi jih še vedno gorska burja vihrala. Očí so prijazne, obraz je okrogel z jamčico na bradi, vès obrit, da bi kdo ne sodil po bradi značaja. Glas je imel doneč, kakor izurjen pevec. Postave je bil čverste; visoke in lepo je bil vlit v zeleno lovsko obleko. K suknji pa si je pripel venec iz gorskih rož, lepih in dušečih, ki vam jih ne morem popisati, ker jih ne poznam; lepe so pa morale biti, ker na visokih gorah rastejo nar lepše rožice, kakor vsi naši potopisci terdijo, ki so bili na gorah.

Ko sta Medja in Dankovič po domače na sodéh slonela, zdaj to zdaj to kapljico poskušaje, si je Milika res veliko opraviti dajala, in Medju z vprašanji komaj časa pripustila, da je žejo ugasil. Pogovarjala sta se pa z Medjem o prav nedolžnih navadnih rečéh, ki bi jih vsakemu bravcu smel zapisati. Ljubijočima, ki se čez dolgo časa zopet vidita, je kratkočasna vsaka beseda, kakoršna si bodi; vsaka množí ljubezen, ravno taka kakor med sovražniki vsaka beseda sovraštvo. Izgled od sovraštva vam pa dam, ker Slovenci bolj poznamo in raji špogamo sovraštvo, kakor ljubezen. Dankovič je po svojem vmes govoril, in toliko mu je risanica serce premenila, da je pri njem zopet Medja v čast in Vetrogončič v zamero prišel. Tudi zato je Medja Dankoviču bolj dopadel, ker je znal bolje piti, kakor Vetrogončič. Se ve da, pošten človek mora pokazati, da zna vse rečí o pravem času, in pitje je tudi znanstvo.

Iz kleti gredé podari Medja Milki gorski venec, ker je tako dobro stregla. Ta krotki gorski venec, ki ga je gospodična vedno ogledovala in duhala, je prizadel Vetrogončiču precej besedovanja, ker do kosila je moral gospodično zavoljo njega dražiti, tode zastonj. Pri kosilu so vsi hvalili gospó, da je divjega petelina tako okusno pripravila, gospa je pa hvalo na Medja otresala. Omeniti je še treba, da je Vetrogončič v obširnem govoru razložil, zakaj nam divjašina diši tako dobro. Po kosilu je šla gospoda v vas I. Dohtar in Ludmila se nista mogla ločiti, akoravno je Vetrogončič veliko umetnosti sprožil, jih narazen spraviti; kakor je svet nanesel, sta bila pred ali za drugimi. To je Vetrogončiču žolč kalilo, gospá je pa mislila: naj vlada še danes priliznjenost, jutri se bo skazala prava ljubezen, in gospodični se bodo odperle očí. Dankovič ni pa nič mislil — pač na risanico.

Nazaj iz vasí gredé jih je peljala pot skozi gozd. Tiči so peli, kakor je vsak vedel in znal, posebno dobro pa slavec. Njegovo petje gotovo ni šlo memo serca gospodične in Medja. Spisal sem že dolg pogovor med njima, kar pride k meni moj sosed, hud kritikavec in velik sovražnik ljubeznjivih besedí, in dolgo čerto mi naredí po popirju. Hudo se je kregal, in že je htel vso povest raztergati, preden sem spregovoril. Da sem se sprijaznil s sosedom, sem moral pogovor izpustiti, ki je bil tako lep in tako — dolg. Ne morem kaj, ako ti bravec, nisem ustregel. Moj sosed je hud, in ima čez me veliko oblast.

Drugo jutro ustane Ljudmila pokojna in serčna, Vetrogončič v skerbéh in z malo upanjem, ker se mu je zdelo, da ga je Medja povsod spodrinil. Medja je pa ustal po navadi, tudi k-ski notar, po kterega je prišla Dankovičeva kočija.

Ker je Vetrogončič z zadregami obdan, nameni z vojaško serčnostjo, nevarno pa zadnjo pot storiti, da bi s častjo odstopil, ali pa zase vterdil voljo materno. Verže se tedaj v popotno obleko in gre pred gospó, slovó jemat. Gospá se čudi Vetrogončiču in ga prosi, naj še ostane; mu priterdi, da ga bo gospodična ljubila, da je sama obljubila, še celo srečo mu voši, da bo dobil tako krotko nevesto čez malo trenutkov. Vetrogončič tedaj ostane s ponovljenim upanjem.

Ko se je notar pripeljal, se podajo v veliko sobano. Notar se vsede za mizo, okoli nje so pa Dankovič, gospá, gospodična, Vetrogončič kot ženin in Medja kot prigodna priča.

Dankovič vesel takó imenitnega dneva z možko, počasno besedo spregovori: „Rekel sem zadnjič, da mora moj zet poskušino iz slovenščine prestati, sicer mu ne dam ne hčere ne dote.“ Notar to precej poterdi, akoravno je nenavadno, in tudi v postavah ni naročeno kaj tacega.

Pervič vpraša Dankovič: „Kako sodite Kerst pri Savici?“

Vetrogončič, nekoliko zmešan, odgovori: „Ne zamerite, da nisem v tako težki in pomenljivi uri dosti zbran, odgovarjati na

vprašanje o tako odtegnjeni reči; to bi raji mirnim uram prihranil; vendar naj odgovorim. Zavoljo omikanega, gladkega jezika, ki ga je Prešern pervi poskusil v tako slavni pesmi, zavoljo visokih svobodnih misel in poprej neznanega dviga svojega duha, posebno pa zavoljo samostojnosti idée tega eposa, ki je vkoreninjen v zgodovinsko, versko in društveno življenje našega naroda, bo Prešern neumerjoč in vedno štet med perve pesnike vseh narodov.“

Radovedna vpraša vmes gospa: „Je li ta pesem dolga?“

Vetrogončič kot premišljevaje postoji, ter pravi: „Po zgledu vseh pevcov očaka, večnega Homera, ki si ga je Prešeren v izgled jemal, in včasi celo dosegel, ima ta pesem štiri in dvajset delov.“

„Majckino preveč!“ se sladko zacmiha Dankovič. Vetrogončič se pa prime za čelo, rudečica mu stopi v obraz. Da bi se očedil sramote, pravi: „Kdo bi se v tacem trenutku ne zmotil? Število sem zamenil z Vodnikovo „Ilirijo oživljeno“, ta prekrasna pesem je bila pesniku v — —.“

„Ali ta ima štiri in dvajset bukev?“ ga vpraša Dankovič še bolj sladko se cmihaje, „saj še toliko stavkov nima.“ Vetrogončič je podoben jutrajni zarji. Ker Dankovič več ni hotel izpraševati, poterdi notar, ki se mu je presoja izročila, Vetrogončiča s posebno milostjo vrednega gospodične.

Vedno se je še cmihal Dankovič, ko jame notar pisati, da bo Nace Vetrogončič kot zakonsko nevesto vzel Ljudmilo Dankovičevo, in še tako in tako. Dote bo imela gospodična 80 tisuč, ki so naloženi v Terstu pri velikem brodarju Godlariču.

Osemdeset tisuč je šumelo Vetrogončiču po ušesih, ko nagloma prisope Janez v dvorano in podá gospej tole pismo:

Blagodarna gospa!

Z velikim pomilovanjem Vam naznanim, da je včeraj veliki brodar Godlarič na kant prišel. Premoženja je 80000, dolga čez 3 miljone. Vaši denarji so zgubljeni. Ob enem Vas še prosim, mi poslati 974 gld. 83 kr. za opravljanje Vašega premoženja v zadnjem letu.

Ves Vam podložni dr. Zavijač.

V Terstu 1. junija 18..

„Večni Bog!“ zakričí gospá, in zgrudi se znak Janezu v roke. Sapa ji je skoraj zastala, oči je zatisnila, kakor v omedlevci. Skočijo po vodo, pa preden jo prinesó, se gospá zavé, in spregovori s potertim glasom:

„Hudo nas je zadela nesreča, pa dana je tudi tolažba, saj bodo gospod Vetrogončič naš zet, in vsaj hči bo preskerbljena, za naju dva bo pa že Bog skerbel.“

Dankovič je še le pri teh besedah občutil pezo tega pisma. Na stol čečne in komaj diha.

Vetrogončič pa pravi, se od mize odtegovaje: „Moja ljubezen je bila velika, ni se ji odgovorilo. Slabo je možu imeti ženo, ki ga ne

ljubi. In zdaj pride še to hudo znaminje. Žal mi je, da ne morem vzeti gospodične.“

Gospodična ga pa zaverne: „Prepričana sem, gospod Vetrogončič, da me resnično ljubite, tudi jaz vas ljubim od zdaj. Vse sovraštvo se mi je v ljubezen spremenilo.“

Vetrogončič se pa vedno odmikuje rekoč: „Da, prav žal mi je, da ne morem doseči te častí. Znamenja so pomenljive; srečen, kogar spomini o pravem času svarijo. Zoper osodo ne smem ravnati.“

S temi besedami se je Vetrogončič tako odmaknil, da ga čez malo časa več ni bilo viditi v celem gradu.

Gospá je komaj zakrivala jeze nad svojo slepoto in Vetrogončičevo sleparijo. Zdaj stopi Medja pred gospó, rekoč: „Morebiti se smem jaz prederzniti, da vas prosim za roko blage gospodične; upam, da bom zamogel s svojim umom in premoženjem vsem dostojno pripomoči.“

Gospa je bila ginjena, prosi dohtarja odpuščanja, izroči mu hčer in tudi tistih osemdeset tisuč dote, ker pismo je bilo izmišljeno.

Ko pred duri pridejo, stopi Janez zvito se smejaje k dohtarju rekoč:

„Dobro smo jo izmislili, ali ne gospod?“

„Ne bil bi mislil,“ odgovori dohtar.

„Saj sem vam rekel, da bote dobili gospodično, pa presneto težko sem gospó v zvijačo pregovoril. Lejte si no! Zoper vas je bila nastavljena zvijača, in vi sami ste jo izmislili.“

---------

Navada je, da se pisatelj tudi na kritiko oberne, jo malo okrega ali zaverne, ali memraje memo nje odlazi, kakor memo razdraženega psa na verigi. Se ve da nikomur ni ljubo, da drugi za njim popravljajo. Čutim, da bo tudi za mano dokaj popravljati v jeziku in v mislih. Vendar serčno stopim pred kritiko. Narodu je bolje, da se slabo pred ko mogoče zatare, da dobremu ne jemlje prostora. Pravično in resnično naj vlada kritika z mečem ali z mokro cunjo, naj trebi naše slovstvo. Jaz še ji podveržem za vselej, naj me rešeta po pravici hudo, ne bo me ostrašila, ne bo mi dala „Anlass-a, meine der Slavistik gewogene Feder ruhen zu lassen“.