I. Bóhinj. Nastop hoje na Triglav. Na Senožetih. Minica in Mina. Na Kazanici.

Bohinj! Čudno je to ime in nerazvozlavno jezikoslovskim
piparjem.

Ustno sporočilo pravi, da se je s tem imenom ukvarjal
že Valentin Vodnik, ko je župnikoval na Koprivniku
v Bohinju. V svoji planinski koči na Goreljku je legel
spat, ugibajoč postanek imena Bohinj; a ko je drugo jutro
vstal ves opikan, je vzkliknil v svoji jezi: „Neznansko
hude so bohinjske bolhe!“ Pristavil je pa, umirivši se:
„Vendar hvalim te bolhe, ker so mi ad hominem dokazale,
da naj od njih izvajam ime te pokrajine.“

Pozneje so marsikateri bolj hudomušni nego dobri
besednjakarji ponavljali mnenje Valentina Vodnika v
Bohinju med Bohinjci za bohinjsko mizo, na kateri je
stal bokal vina, in mi Bohinjci smo jih potrpežljivo poslušali po stari navadi, to je: do tedaj, da se je krčmarju
plačal pošteni račun.

Trdili so ti izzivači mlekokrvnih Bohinjcev, da je naš
kraj pravzaprav Bolhinj, ker baje tisti spiritus familiaris,
ki se zove v pristni bohinjščini pha ¹, že od nekdaj v Bohinju
deluje tako značilno, da je dal ime vsej pokrajini.

Vendar vedno še pišemo in govorimo: Bohinj. Uči nas

pa vsakdanja izkušnja, da mi Slovenci, ne brigajoč se za
važnejše stvari, pravopis tako menjujemo kakor naše
Slovenke klobuke in rokave; torej se utegne pripetiti, da
vstane med nami mogočen novotar in da nam, ne boječ
se bohinjskih pesti, zapove: „Pišimo odslej Bolhinj in
knjige ali lista, v katerem bo stala stara beseda Bohinj,
ne sme nihče brati, kaj še kupiti.“

Da takšno novoto preprečim, kolikor morem, mi bodi
dovoljena opomba, da nimamo niti najmanjšega zgodovinskega
dokaza za mnenje, da bi bili starodavni ali zdanji
Bohinjci debelokožnejši od svojih slovenskih sosedov
ob Savi in Soči, in da bi jim bil Bog poleg debelejše
kože naklonil tudi večjo množico ali huje pikajočo pasmino
tistih skokonogih živalic, ki moški spol po nepotrebnem
nadlegujejo, a pri ženskem opravljajo važni
posel, da bude zaspane žene, da slišijo jok nedolžnih
otrok, kakor poje narodna pesem.

Da mi dobrovoljni bralec spregleda dosedanje brbljanje,
preskočiva od bolh do bogov. Velik skok je to, a
ostala sva še v Bohinju in pri njega imenu.

Drugi, Bohinju bolj naklonjeni učenjaki, ki pa menda
niso učenci Miklošičevi ali Jagičevi, trdijo, da bi bilo namesto Bohinj pisati Boginj:

„Poganski bogovi, povsod
drugje zaporedoma odstavljeni in pregnani, so našli v
tem skritem kotu slovenske zemlje poslednje pribežališče in so nadeli svojemu novemu domišču iz same
hvaležnosti ime Boginj: dom bogov.“

Ta domneva mi ugaja, ker vnovič potrjuje dober okus
odstavljenih poganskih bogov. Učili smo se v latinskih
šolah kolikor toliko mitologije, in jako nas je mikalo, ko
smo čitali, kako veselo so živeli stari bogovi grški in rimski;
kako so bistro gledali na lepoto moškega in ženskega
spola in takisto na lepoto zemeljskih pokrajin, ki so
jih osrečevali s svojimi poseti. Torej je gotovo, da niso
prezrli lepote bohinjske deželice in da jim je ta celo prav
božanstveno ugajala.

To domnevo podpira neka stara trditev Blejcev, ki so
Bohinju najbližji sosedje. Blejci namreč očitajo Bohinjcem,
da so ti samo na pol krščeni in da se jih cel krst ne
prime. Postanek te blejske sodbe ali obsodbe

moramo
staviti v dobo, ko so se Slovenci kristjanili: v dobo Črtomira
in Bogomile. Iz Prešernovega Krsta pri Savici
vemo, da so se Blejci prej pokristjanili nego njih bohinjski
sosedje. Ondašnji blejski mostiščarji, ki so zabijali
svoje „stavbe na kolih“ v Blejsko jezero, so bili preverjeni,
da imajo bohinjski jezerjani-mostiščarji nekaj posebnega
v krvi, kar jih ovira, da ne morejo krsta sprejeti
tako popolnoma kakor drugi rojaki. Takšna krvna posebnost ali napaka je morala tičati v rodu. Blejci in drugi
okoličani so se ponašali s čistokrvnim plemenom po
Adamu in Evi; nasproti so pa starim Bohinjcem (rodu,
ki je že davno izumrl) očitali mešano kri, ker so ti bili na
pol potomci Adama in Eve, a na pol potomci prekletih
poganskih bogov in boginj, ki niso bili človeškega plemena.
Polovice, prirojene po poganskih bogovih, se krst
seveda ni mogel prijeti. Tako so sodili stari Blejci — Bog
jim greh odpusti! — Bohinjci jim ga niso.

Imenitni Žid Ben Akiba je izrekel že pred več stoletji
krilato besedo, da ni nič novega pod soncem. Tisto podedovanjsko
teorijo o človeških hibah, ki stoprav zdaj
gorostasno prodira v znanstvo in slovstvo, so že pred
stoletji negovali stari Blejci glede na stare Bohinjce. Razloček
je samo ta, da je bila ta teorija pri Blejcih bolj blaga,
da so Bohinjcem priznavali neko poboljšljivost, tako
da so se Blejci in Bohinjci med seboj bratili, ženili in
možili, čeprav se poslednjih ni prijel cel krst. Zdaj se pa
tista teorija neizprosno tira do strme skrajnosti: „Onemoglost,
podlost, zlobnost človekovega značaja tiče v
krvi, in posledicam prirojenih svojstev se človek ne more
izogniti, tako da vzgoja in življenjske razmere v tem
ne morejo ničesar spremeniti.“ Skoro pridemo do tega,
da se hudodelniki ne bodo več kaznovali, ko bodo učeni
veščaki dokazovali, da je tisti hudodelnik svojo zlobnost
podedoval po očetu ali dedih, in da mu je prirojeno
živčevje tako spleteno, da je moral narediti hudodelstvo
celo proti svoji volji. Nemara bo pa tudi sveti Peter svetnika,
trkajočega na nebeška vrata, tako odslovil: „Prijatelj,
zate ni mesta v nebeškem

kraljestvu, ker tvoja svetost
ni tvoja zasluga, ampak zgolj prirojeno, slučajno
svojstvo! Ostal bi bil svetnik, čeprav bi se bil vse žive dni
bratil s samimi razbojniki, prešuštniki in drugimi junaki
novodobnih romanov.“

Vrnimo se v Bohinj!

Bohinjci z menoj vred te podedovanjske teorije ne
priznajo, in če jim kaj blekneš o polkrstu, utegneš prav
do živega občutiti, da kaj takega nočejo niti slišati, kaj še
verjeti. Torej nočejo biti potomci odstavljenih bogov.
Pomisliti je tudi to, da naša zgodovinarja Valvasor in
Schönleben, ki sta verjela i neverjetne reči, in da naša
preiskovalca Hicinger in Trstenjak, ki sta dokazovala i
nedokazne stvari, nikjer niso beležili ali dokazovali, kdaj
in kako so se selili odstavljeni bogovi v kraje okoli
Ajdovskega gradca. Ne pove nam tudi nobena pravljica,
kako sta tedanja bohinjska župana sprejela in nastanila
toliko množ velikih in malih bogov z vso njih šaro, družinčadjo
in živinčadjo. Ako bi bili bogovi zares prišli tja
gor, kako lepo bi nam opevala še danes narodna pesem
njih domovja, zabave in končno njih tragični zator.

Vrhovni bog Jupiter bi sedel na Triglav in njegova ljubosumna
soproga na razgledno Babino goro. Žitna boginja Cerera bi se bila naselila na Poljéh, Pluton se udomačil
na Bogatinu in Neptun v jezeru. Vulkan bi se bil
dela lotil pri Starem kladivu. Pan bi bil svojo živino gnal
nekaj na Stador, nekaj v Ovčarijo in nekaj v Svinjak.
Diana bi bila stanovala včasih za Zajčjim gradcem, včasih
pri Medvedu ali Volku, in povsod bi ji bilo dosti lova.
Kam pa naj denemo vinskega božiča, ko na Suho ne gre
in Bistrice ne pije? In kako naj udržimo Merkurja, da ne
razpne svojih peruti in ne uide čez gore med Lahe, ki so
boljši trgovci nego Slovenci? Vedno pomanjkljivo oblečena
Venera bi ne hotela prezebati med mrzlimi Bohinjci
in ušla bi v bolj topli Bled na jezerski osredek. Onda
bi pa takoj vojaški Mart ostavil odkazani mu ostrog na
Bitnjah in bežal za Venero na Stražo pri Blejskem jezeru.
Za to dvojico bi ne žalovali kdo ve kaj. A bog Apolon z
devetimi muzami bi nikjer ne našel primernega svetišča,
in prav tega in

teh Bohinjci najbolj pogrešajo. Zastonj je
klical naš Valentin Vodnik Apolona, ko je hodil „visôko
pit’ Savico“. Neprevidni pesnik! Zakaj si „mojstru pevcev“ zdravico pil s studeno Savico? Mar bi bil načel steklenico
ognjevitega vipavskega vrhpoljca iz kleti prijatelja
Zoisa na Bistrici in odzval bi se ti bil Apolon prav
hvaležno. Ker si mu pa napil z mrzlotno vodo, se je
osvetil tudi z vodo in zatorej so tvoje pesmi tako vodene.

S poganskih bogov selitvijo v Bohinj je v zvezi ime
Wochein, katero Nemci rabijo za Bohinj.

Ko sem sedeval v ljubljanskih šolskih klopeh, sem
moral znati in verjeti, da tisto nemško ime izhaja iz
vprašanja: Wo ein? To tako duhovito kakor temeljito izvajanje
mi je bilo jasno stoprav v moških letih, ko se mi
je razbistrilo in razširilo dušno obzorje. Stari bogovi niso
bili kdo ve kaj prebrisani. Jako in slavno število jih je
bilo, vendar so bili premagani in odstavljeni. Kakor velika
gospoda se tudi niso mnogo učili zemeljske geografije
in najmanj so jih zanimale slovenske pokrajine. Ti
po kadilih in darilih razvajeni, v geografiji slabo podkovani
veliki gospodje so, hiteč v bohinjsko zavetje, naposled
stopili pred gore, med katerimi se Sava v tesni tokavi
žene iz Bohinja. Stali so na Obrnski ravnici, strmeli
na Babji zob in druge navpične obre, ki kipe v nebo pred
njimi in okoli njih, in naposled spoznali, da v Bohinj ne
pelje nobena cesta, ki bi bila za bogove dosti prostorna
in dostojna. Tedaj so se bogovi ponižali in vprašali enega
ali oba kmeta na Obrnah, seveda nemški: „Wo ein?“
Kmet, ki je že takrat bil toliko praktičen, da je razumel
véliki gospodi na veselje nekaj nemških besed, je odgovoril
po resnici in pravici: „Skozi Štenge,“ ali nemara
celo nemški: „Durch die Stiegen!“ Kaj so storili bogovi
na ta kmetov odgovor, zgodovina ne pove. Mislim pa,
da so se vendar splazili skozi štenge, čeprav so bili bogovi, ker v veliki sili se ponižajo tudi véliki gospodje.
Mislim takisto, da so v Bohinju ostali, ker sicer bi bili
tam notri takoj po prihodu klicali: „Wo aus? Wo aus?“
in Nemci bi bili potlej gotovo omahovali, ali naj Bohinj
v svojem jeziku zovejo Wochein ali Wochaus.

Naš učeni rojak Dragotin Dežman, ki pa bolj slovi
pod imenom Karl Deschmann, je včasih paberkoval
tudi na jezikoslovskem polju, in znano je, kako krčevito
se je držal pisave Terglu namesto Triglav. Izrekel je novo
domnevo, da se je beseda Bohinj porodila iz laškega
„valle vacchina“, kar bi bilo naški: Kravja dolina. Toda
Lahi še danes ne imenujejo Bohinja valle vacchina, in po
krave niso hodili v Bohinj, ko so jih imeli bliže v obilici.
Kravjo dolino imamo pač v Ljubljani in rajni Dežman je
prav blizu nje prebival. Lahko bi bil vedel, da si morata
biti Kravja dolina v Ljubljani in Bohinj nekaj podobna,
ako je Bohinj tudi Kravja dolina. Čestokrat je posetil Bohinj,
a našel ni nobene take podobnosti, celo blata ni nikoli
toliko kakor v Kravji dolini, čeprav dežuje v Bohinju
največ v vsem cesarstvu. Tako je piškava tudi Dežmanova
razlaga, in besede „Bohinj“ ne razkrojimo, naj na
pomoč pokličemo ali bolhe ali krave ali celo bogove.
Temeljita razprava, s katero sem namenoma začel
svoj potopis, je hvala bogu končana. Oj, da bi bil z njo
dosegel svoj namen glede nase in glede na blagovoljnega
čitatelja! Meni, pisatelju, je poglavitna stvar čitateljeva potrpežljivost. Bilo mi je do tega, da to potrpežljivost
preskusim in utrdim takoj v začetku. Če se mi je to
posrečilo, onda upam, da bo vsakdo vztrajal do konca,
kdor do zdaj ni opešal z menoj gredoč na Triglav. Hkrati
moram v znak zanimanja vsaj nekoliko obuditi zanimanje
bralcev, utrjenih v potrpnosti. Imamo pa dvojno
vrsto bralcev: eni bero iz potrebe, drugi brez potrebe.

Prve sem si pridobival, ozirajoč se nanje, drugim sem
privoščal brezobzirnost, in nisem mogel drugače. Bralci
prve vrste so, ali ukaželjni, da ne rečem: uka potrebni
ali samo radovedni. Kdor je ukaželjen, bode pričakoval,
da mu podam, nadaljujoč ta spis, še mnogo dušne
hrane v čim dolgočasnejših, tem jedrnatejših raziskavah;
jaz pa lahko ustrežem njegovi nadi, ker tej vrsti
čitateljev ugaja, kakor gladniku ovsenjak, vsako berivo,
samo da je papir bel in tisk lep. Kdor čita iz same radovednosti,
je sicer nekaj bolj izbirčen, vendar je utegnil
sprevideti,

da je Bohinj imenitna in vse pozornosti vredna
deželica; zakaj že samo zaradi njegovega imena so si
različni bolj ali manj odlični učenjaki belili svoje lase in
lasulje prav tako kakor zaradi imena naše bele Ljubljane.
Takega čitatelja bo napotila radovednost, da si ogleda
Bohinj, preden bo zgrajena nameravana bohinjska
železnica. Svetujem mu, naj to izvrši čimprej. Gostoljubno
ga bodo tam gori sprejeli razni Mencingerji, ki kljub
nedomačemu imenu domače govore in računajo, nekateri (nomen non est omen) Smukavci in nekateri — the
last non least — Zadniki. Ti Bohinjci bodo hvaležni, da
sem privabil i slovenskega popotnika v njih kraj, in odpuste
mi vse, kar sem v tem hojepisu zagrešil proti njim
in proti Bohinju.

Nerad, a končno vendar omenjam tudi tistih bralcev,
ki čitajo, ne da bi jim bilo treba. Ti možje so vajeni sedeti
pri polnih mizah dušne hrane; a hkrati so toliko
razvajeni, da zahtevajo od pisateljskih del lepote in resnice,
obenem držeč se načela: nil admirari! Takim visokim
bralcem se moramo po robu postaviti vsi pisatelji,
ki ustvarjamo samo vsednjo, da ne rečem postno dušno
hrano. Komur je prirojena ali prigojena neukrotna pisateljska
strast, ta mora pisateljevati, čeprav vedno pogreša katekizma o pojmu in pravilih lepote in čeprav mu
je znano, da se v nečem, njemu neznanem, razločujeta
umetniška in matematična resnica. Umotvor je porojen.
Blagor tebi, če ga hvalijo vsi čitatelji! A kaj porečeš, če ga
hvalijo čitatelji prve vrste, medtem ko ti čitatelji druge
vrste očitajo: „Tvoj umotvor je nestvor, ker mu manjka
lepote in resničnosti!“ Tebe in sebe naj tolažim takole,
ne imajoč prostora za dolgo zagovarjanje:

Če te obsede pisateljska slast, ne kroti je zabadavo, da
ne zboliš na živcih, ampak pisateljuj neumorno. Papir je
čudovito potrpežljiv, čeprav je slabši od dne do dne; in
noben spis ni tako ničev, da ne bi imel poleg pisatelja še
kakovega bralca in hvalivca. Kaj naj pišeš, to ti bo velevala
tvoja slast; samo to je sitno, da boš moral sam presojati,
kaj je lepo, kaj grdo, kaj umetniško; zakaj največji
umetnik,

najučenejši modrijan, ti bosta pač v stoterih
slavnih delih pokazala, kaj je lepo in umetniško, nikakor
pa ne bosta mogla zjasno besedo določiti pojma lepote.
A to naj te ne plaši, ampak osrčuje.

Tvoje delo utegne vendar biti dobro in vredno večne
slave, dasi tisti čitatelji, ki bero in hkrati sojijo, poreko,
da si dušni revež in šušmar. Kdo so pa tisti čitatelji? Naj
so veleumi, naj so svetovno izobraženi, vendar gledajo
z zmotnimi človeškimi očmi; vsakdo izmed njih ima
subjektivno mnenje, ko gleda s svojimi očmi izpod kože;
in kar naj te predvsem tolaži — vedno so med bralci v
manjšini. Proti njim se dviga ogromna večina vseh čitateljev
prve vrste, in če tem ugaja tvoje delo, zadovoljen
bodi! V sedanji dobi parlamentarizma se ne smemo pokoriti
estetičnemu trinoštvu neznatne manjšine, ampak
takisto v slovstvu kakor v politiki odločuj večina. Glasovi
naj se štejejo, a ne tehtajo, kakor zahteva manjšina. Zdaj
živimo v dobi obče svobode. Zakaj se ne bi tudi v slovstvu
oprostili vzorov in hrepenenja po tisti lepoti, katere
tako ne moremo doseči? Bodimo svobodni tudi proti
umetniški resnici! Tako delujmo v duhu sedanje dobe za
zlato praktično korist in ne za nedosežna načela; in tako
naj nas vodi potreba in okus večine ali stranke, ki ima za
seboj veliko množ. Sedanja doba zahteva mnogo, da,
premnogo beriva. To moramo upoštevati. Količina je
zrno, kakovost pleva. Tudi pri knjigah velja, kar opažamo
pri vžigalicah: čim slabše so, tem več jih porabimo
in tem več jih razpeča trgovec. Za večino bralcev in celo
za obširnejšo zgodovino slovenskega slovstva ima več
veljave sto zvezkov šušmarstva nego tisti edini zvezek
Prešernovih Poezij.

Res se spodobi nekaj preziranja tem bralcem-sodnikom.
Vso književnost hočejo soditi z nekega višjega
nadslovenskega obzorja in vladati, kakor da so nad
strankami. To pri nas Slovencih ni možno. Kdo sme biti
nad strankami? Odkar smo svobodni po ustavi, nas tolikanj
prešinja strankarstvo v vseh in vsakih razmerah,
da smo po samem strankarstvu manj svobodni, nego
smo bili pred tridesetimi leti. In kako naj se krdelo pisateljev
vzpne do višjega duševnega

vznosa, ko nas baš
vsestrankarstvo odeva z nizkim, tesnim obzorjem?

Sploh se Slovenec težko otrese starih spon priljubljene
navade in splošne slovenske pohlevnosti, liki moj prijatelj
vodopivec, ki mu bohinjski sir več ne diši, odkar so
mu odpravili smrad po kozjem mleku. Pomisliti je takisto,
da smo do zdaj vse slovstvene proizvode presojali s
stališča vzajemne krščanske ljubezni, pričakujoč, da se
pisatelj brez karanja poboljša — če ne na tem, pa na
onem svetu.

Naši kritikujoči čitatelji so tudi prestrogi, zakaj ob
najbolj ublaženem okusu in ob vsej naobraženosti nam
ne morejo nezmotno narekovati, kakšna bodi umetniška lepota. Mi Slovenci smo za podlago književnosti gotovo
veliko storili, ko smo v teku časov pridobili vsaj štiri
abecede in smo dospeli celo do abecedne vojske. Ne
verjamem pa, da bomo baš toliko storili za dovršetek
književnosti in da bo med nami vstal umetnik-učenjak,
ki bo pisateljem, neobdarovanim z lepotnim čutom, neovržno
in predorno določil pojem in rabo lepote, in to
tako natanko, kakor se piše dobra slovnica ali kakor se
sončni mrk preračuna za sto let naprej. In če vstane tak
veleum, bomo rekli mi, da je iznašel umetelnost, kako se
stlači sončna luč v meh; a hkrati bodo tisti nepoboljšljivi
kritiki zakričali: „Kdor lepoto znanstveno sestavi ali razreši, ta jo pokoplje, kakor ugasne sončna luč v mehu.“

In kaj je resnica — naša človeška resnica? Pravijo, da
je nekoč malce zadremala. Tedaj sta ji podtaknili tekmovalki,
slabost in zlobnost, svoji hčeri: zmoto in laž. Ko se
je resnica predramila, se je razveselila hčeric, nji tako
podobnih, a skoro, toda prepozno, je spoznala, da to
nista pristni njeni hčeri. Od tedaj se bije neprestana vojska
med resnico in med zmoto in lažjo in tega boja ne
bo nikoli konec, ker zmota in laž se veljavita za resnico
ter sta resnici tako podobni, da človeški rod, ki plačuje
stroške te vojske, često ne ve, ali nam narekuje gola resnica
ali razgaljena laž, kaj verjemimo!

Včasih so rekli: „To je zlagano, ker je tiskano.“ V sedanji
razsvetljeni dobi

pa smemo reči: „Resnično je, kar
sami vidimo, bolj resnično, kar čujemo od drugih ljudi,
in najbolj resnično, kar čitamo tiskano.“ Nihče naj pa ne
misli, da je ta moj potopis popolnoma resničen; zakaj
tudi jaz sem zmoti podvržen.

Od resnice se najlepše poslovimo z resnim vprašanjem,
ali je Bohinj zares vreden tiste slave, ki mu jo pojo
vsi Bohinjci in izmed strancev bolj tujci nego Slovenci.
Sedeli smo v verandi gostilne pri Bohinjskem jezeru,
dva tujca in jaz, ki sem se tudi delal za stranca, da gotoveje
zvem sodbo tujcev o Bohinju. Prvi je Bohinj tako
prehvalil, da sem mu malone razodel svoje hvaležno bohinjsko
srce. Drugi je Bohinj tako ogrdil, da sem jel ugibati,
kako naj bi se kaznoval ta mož: ali pred političnim
ali celo pred sodnim oblastvom. Oba bosta nosila hvalo
in grajo po širnem svetu, a njiju sodbe ni odločil um,
ampak želodec. Hvalivec si je dal prinesti okusne jagnjetine,
jezerskih postrvi, steklenico burgundca in k črni
kavi havansko smotko. Grajalec je pa svoj želodec in z
njim okus kvaril s prazno juho, z mesom od sestradanega
bika ter s tistim vinom, ki je na Dolenjskem za silo
pitno, a na Gorenjskem zaradi umnega kletarstva po
pravici nosi ime „cviček“.

Drug slučaj se mi je pripetil v črnem Kranju. Tam sta
se sešla neki Bohinjec in sloveči Dolinec, prerano umrli
župnik Simon Robič, pri kupici vina, ki ni bil cviček.
Ponosno sta poudarjala veselemu omizju, kako veličastna
sta Dolina in Bohinj in kako imeniten je v Bohinju
slap Savice ter v Dolini Peričnik. Zdajci se obeh pripovedovalcev
loti pristno slovensko krajevno domoljubje
in vname se med njima prepir, je li lepši Peričnik ali Savica.
Zmagoval je Robič, ker je že imel večino poslušalcev
na svoji strani. V skrajni sili se Bohinjec obregne:
„Ako bi bil Peričnik lepši od Savice, onda bi nam Prešeren ne bil zložil Krsta pri Savici, ampak napisal bi nam
bil Krst v Peričniku!“ Na to je Dolinec Robič zardel,
molče snel svoj slamnik raz kljuko, molče segel po popotni
palici in si jezo ohladil stoprav v Cerkljah pod svojo
Šenturško goro.

Soseda Bohinjec in Blejec soglašata v tem, da ni lepših
krajev vrh zemlje, nego li sta Bohinj in Bled, ali Bled in
Bohinj. Samo ob sebi se umeje, da se prepirata za prednost.
Bohinjec, kakor je obče znano, zajme vse jezero v
en škaf. Blejec je pa žaljen, če mu Bohinjec očita, da je
Blejskega jezera komaj pol škafa. Žaljeni Blejec mu odgovarja:

„Bohinjec ne bo hodil v Bled po vodo, ker je
ima doma preveč; ampak v tisti svoj škaf bi naložil in v
svoje jezero prenesel zeleni osredek z lično cerkvijo iz
Blejskega jezera, ako bi mu Bog to dopustil. A Bog tega
ne dopusti, ker bi materi božji bilo bivanje na Bohinjskem
jezeru prežalostno.“

Sploh se ne dasta primerjati jasno, veseljebudno Blejsko
in temno, z orjaškimi gorami obrobljeno Bohinjsko
jezero. Doktor Prešeren je pogodil pravo sodbo, ker je
bil hkrati pravnik in pesnik po božji milosti. Junaka
Črtomira je postavil v Bohinj, devico Bogomilo v Bled.
Črtomiru je ljubezen procvela na osredku Blejskega jezera,
a na bregu Bohinjskega
strašne mu misli rojijo po glavi,
življenje misli vzet’ si v slepi veri.
Pri Savici za Bohinjskim jezerom se Črtomir da krstiti
in tam se odreče nevesti in vsej pozemeljski sreči. Razstanek
med Črtomirom in Bogomilo bi ne bil možen ob
veselem Blejskem jezeru, zato ga je Prešeren postavil v
resni Bohinj.

Samo to me je jezilo, dokler sem bil mlad, da je Prešeren Blejskemu jezeru posvetil posebno kitico v svojem
Krstu pri Savici, in da ta Blejec tam izrečno pove, da dežela
kranjska nima lepšega kraja od Bleda — podobe
raja. — Želel sem si tedaj, da bi bil naš Koseski moj ožji
bohinjski rojak. Vsekakor bi bil, prevzet od bohinjskega
domoljubja, zložil vzneseni epos: Krst na Triglavu, in
ob svoji izvirnosti Črtomira krstil s Triglavovim ledom
ter na tak način prekosil Blejca Prešerna vsaj za dvajset
let na veselje vsem, ki so Bohinjci v pravem ali prenesenem
pomenu.

Ta želja se ni mogla uresničiti, zatorej sem si že v mladosti
priredil in z razlogi podprl svojo sodbo

o lepotah
bohinjske domovinice. To se je godilo že v avgustu 1860.
leta, ko sem že videl nekaj več Evrope in prišel čez dolgo
časa zopet na dom očetni in na dijaške počitnice.

Imel sem tedaj dvaindvajset zdravih let in vsega dovolj,
kar se dotika dijaka na počitnicah, samo skrbi ne. Otresel
sem se knjižnega in cestnega prahu, pozabil žalostno
dunajsko brezgorje in se zopet zagledal v zelene gore
in v bele čeri, bohotne poljane in čedne vasi, v pestre
ribe v Savi, v penaste valove na jezeru. Vedno sem bil na
nogah, da preletam in prelazim hrib in dol, da vidim kaj
novega ali pa obiščem nepozabne kraje, ki so mi hranili
toliko spominov na neskaljeno srečo detinskih let. Povsod
sem bil, nikjer obstal; vse gledal in vse prezrl; vse
poslušal, a ničesar slišal. Jedva sem čutil sam sebe, nikdar
pa mislil, kako naglo beže dnevi zlatih počitnic. Sedaj
pa mislim nazaj na nagli beg dni in let in v meglenem
spominu na tiste počitnice brez pokoja se mi zdi,
da mi je bil Bohinj najprijetnejši kotiček vse zemlje, kar
sem je videl do tedaj in do zdaj.

V tistih blaženih razmerah so me navdajale mnoge
sanje, seveda same visokoleteče. Saj ni moglo biti drugače.
Ena izmed tistih sanj je pa zaslužila ime misli in
dala se je uresničiti, kar je veliko za dijaška leta. To je
bila misel, da se povzpnem ob prvi priliki na vrh Triglava.
Ta prilika je prišla od Jadranskega primorja. Pribežala
je odondod priletna vdova, da si v svežem planinskem
vzduhu ozdravi izbegane živce. Da se to izvede temeljiteje,
je pripeljala s seboj hčer in sina. Hči je imela živce
primerne svoji dobi štiriindvajsetih let, nekaj lepote, prilično
omike in mnogo dote. Da ne bi kdo sumil, da sem
se zagledal v to mladenko, povem takoj zdaj, da je bila
že nevesta in da se je imela omožiti v pustu leta 1861.
Sploh sem se pa proti ženstvu držal stanovitnih načel in
po tistih se nisem smel zagledati v tako gospodično,
katera ob vsej veliki doti do štiriindvajsetih let svoje
dobe ni mogla dobiti moža. Sin tiste vdove je imel dvaindvajset
let, bister um v zdravem telesu in potrdilo, da
se bavi z zdravilskimi uki na dunajskem vseučilišču.

Meni je bil prijeten znanec iz dunajskega vseučiliščevanja.
Srečno sem premagal vse težave prvega pravniškega
državnega izpita. Zakaj bi ne premagal i Triglava, ki je
z nebotične višave tako ošabno gledal v dolino, kakor bi
izzival ravno mene in sodijaka iz Primorja? Ohrabriva
se, najmeva nosača ali kažipota, ki nama je bil pohvaljen, in objaviva stari gospe, da naju je trdna volja, dejati
pod nogo Veliki Triglav. To je gospo toliko razburilo,
da je zahtevala iz ust samega najetega vodnika zvedeti,
kakov je pot na Triglav; drugače ne dovoli te hoje
svojemu edincu. Že sem se bal, da splava najin ukrep po
vodi, če ga zagovarja okorni vodnik pred visokonoso
gospo. A moj strah je bil prazen, zakaj možev jezik ni bil
sličen njegovim lesenim coklam. Z debelo roko je kazal
na jasno glavo Triglava, slikovito opisoval pot tako, da
smo v duhu kar plavali po čereh, ki so nam blestele iz
daljave, in trdil je, da nas sama vsakdanja previdnost
obvaruje vse nevarnosti. „Naposled pa čudovit razgled
vrhu Triglava stoterno poplača ves trud in strah.“

Pomirjena gospa je izrekla svojo dovolitev in jaz sem
vodniku s hvaležnim pogledom namežikal priznanje, da
je svojo vlogo izvrstno igral; zakaj zabičal sem mu prej,
da mora robato pot na Triglav tako ugladiti, kakor da bi
se hodilo v tretje nadstropje gosposke hiše.

Zdajci se oglasi gospodična in vpraša, morejo li tudi
ženske priti na Triglav. Vodnik je bil malce v zadregi, ker
ni imel navodila, kako naj odgovori na tako vprašanje.
Ostal je dosleden in odgovoril: „Dobro poznam ves pot
in ne morem najti na njem take zapreke, da bi jo moški
prelezli, a ženske ne mogle. Meni se zdi, da ženske celo
laglje pridejo na Triglav nego moški, ker so — pa brez
zamere — bolj mačje nravi.“

Rad bi bil tedaj vešč zdravnik za ženski spol, da presodim,
komu so živci bolj razdraženi, ali bolni gospe ali
zdravi gospodični. Ta razdraženost se pa ni zaletela v
robatega hribovca, ampak vihrala je med samima ženskama.
Gospodična je z odločnostjo, kakršna bi dičila
moškega junaka, izrekla, da gre in pojde na Triglav, poudarjajoč
celo svojo polnoletnost.

Takisto glasno in prikrepajoč
svoje razloge s pestjo ob mizo in s peto ob tla,
je gospa branila in pregovarjala. Usmelila se je celo opozarjati,
da je za tako podjetje tudi treba dovolitve ženinove.
Ta ugovor pa je bil med vsemi najšibkejši, ker naposled
sta bili tako bodoča tašča kakor bodoča žena ene
in iste misli, da bodoči mož nima odločevati, ako sta že
ženski odločili.

Prošnje, prigovori, protigovori, puhla očitanja in
omahujoči dokazi so švigali sem ter tja in pljuskali so
valovi boja ob dveh trdih skalah. Vsekakor sem želel, da
dobi gospa pravdo v tem nerednem ustnem postopku.
Naš najeti vodnik je to celo pričakoval. Zakaj toliko več
sile je v ženskih ustih, kolikor manj zob je v njih, gospodična
pa ima vse zobe, dočim jih je gospe materi že nekaj
izpadlo in se ostali majó. A jaz sem se spomnil neke
domneve iz radovoljno pozabljevanega rimskega prava,
ki veli: „Če se ob viharju hkrati pogrezneta petdesetletna
in štiriindvajsetletna ženska v morje, takoj domnevaj,
da si je mlajša ženska dalj nego starejša ohranila življenje.“ Prav tako se je završil ta ženski vihar in hčerina
volja je zmagala.

Zdaj sem bil pa jaz v zadregi. Resno in resasto sem
uprl svoj pogled v vodnika; a njegove oči so mirno odgovarjale:
V nedolžnosti si perem jezik, ko nisem prekoračil
danega navodila. Ženski vihar ga ni spravil iz ravnovesja,
in molčal je kakor zid. Sam sem moral odvijati,
kar je vodnik navil previsoko. Opomnim torej, ko
„sledu ni več unanjega viharja“, da hoja na Triglav pravzaprav
res ni kdo ve kaj nevarna, a za gospodično iz mesta
utegne biti pretežavna.

„Vsaka težava se da premagati,“ prireče gospodična.

„Veliko težav vkup je hujše od ene nevarnosti,“ odvrnem
jaz.

„Bila sem že dvakrat na Nanosu.“

„Nanos in Triglav se ne dasta primerjati. Na Nanos se
hodi, na Triglav pleza. Tukaj ni gladke steze. Gledati
moramo ves čas pod noge na pragove, jame, skale in
prožni prod in povrh paziti, da ne stopimo na kačo
pikačo, ki se ženstva prav nič ne

boji. Moški človek v debelih
škornjih prebije vse te sitnosti, ne da bi mislil nanje.“

„Hvala za opomnjo! Naročila si bom obuvalo nalašč
za triglavsko hojo.“

„Hoja je jako dolga in nočevati bo treba v senu, če ga
dobimo, ali na trdi klopi dimnate koče. To se ne prilega
mestni gospodični.“

„To bo jako zanimivo, gospod!“

„Nikjer pod cesarjem ne pade toliko dežja kakor v
Bohinju. Vsako uro se nam je bati dežja; a pod Triglavom
dežuje vselej z viharjem in strašnim grmenjem.
Dežnika gori ne moremo rabiti. Ali se ne bojite prehlaje,
če vas triglavska ploha premoči do kože?“

„Grmenja se veselim že naprej. Proti plohi pa s seboj
ponesem nepremočno ogrinjačo.“

„Oprijemati se moramo ostrorobatih skal, kadar plezamo
proti vrhu. Nobena rokavica vas ne obvaruje, da
bi si ne opraskali mehkih ročic do krvi.“

„Priskrbela si bom rokavice iz jelenove kože.“

„Vaša gosposka obleka ni za Triglav. Nobena kmetica
vam pa ne posodi obleke iz debelega platna in
raševine, ker ve za gotovo, da se vsa povalja in na pol
raztrga, ko je treba plezati čez robate pečine, mestoma
celo kobaliti po vseh štirih in se plaziti čez ostra slemena,
kakor bi jahali.“

„Hvala, da ste me opozorili tudi na to. Dala si bodem
napraviti primerno opravo blizu tako, kakršno nosijo
Črnogorke. Dela si bom tudi rdečo čepico na glavo, in
čudili se boste, kako lepo mi pristoji tista dražestna
noša.“

„Res bi bilo imenitno, če vi prva izmed Evinih hčera
dospete na vrh Triglava. Pa mislim, da bi bile že naše
srčne gore in vremena vajene Bohinjke izvršile to hojo,
ako bi bila ženskam tako prilična, kakor je moškim.“

„Prav zato hočem iti na Triglav! Ne pustim vam ne tistega
domorodnega veselja, kadar bi se ponašala vaša
bohinjska kmetica, da je bila prva med ženami na Triglavu.
— Jaz hočem in moram biti prva.“

Poslednje besede je tako odločno naglašala, da sem
bil preverjen, da mečem bob ob steno, če dalje pregovarjam.
Gospodična pojde torej z nami in odložiti moramo
odhod, da se more dotlej primerno opremiti — ali
ošemiti, kakor mi je prav tiho rekel najeti vodnik.

Priprave podjetne gospodične so bile kaj naglo gotove
in samo dvakrat je deževalo do dne, ko smo se sešli, da
naložimo v vodnikovo vrečo, kar potrebujemo v gorah.
Poleg gospodičnine obleke za skale in njene rdeče čepice
je ostalo nekaj prostora za črni in beli kruh, za koruzno
moko in za železni lonec, v katerem bomo kuhali
kavo in koruzne žgance. Pridejali smo raznih smotk, o
katerih je vodnik trdil, da jih na gorah nikoli ni preveč;
dokaj zmlete kave, ki je na gorah koristnejša nego v
dolini; precej veliko mesenine, da nam tolaži lakoto in
dela žejo, in naposled pošteno čutarico pristne vodice,
ki se je pred tremi zimami žgala v slivorodnem Sremu.
Glede slivovke je bil vodnik prav tistega mnenja kakor
glede smotk. Pozabili smo, da se pri kavi potrebuje tudi
sladkor; nalašč smo pa doma pustili daljnovid, da se bo
mati z njim radovala, gledajoč, kako pleza nje hči na
Veliki Triglav.

Vse je bilo v redu in dogovorjeno, da se drugi dan, v
ponedeljek, snidemo na domu nam vsem znanega učitelja
Grma v Srednji vasi natanko ob sedmih zjutraj —
če ne bo dežja.

Krasno je bilo jutro tistega imenitnega ponedeljka.
Krenil sem v pravem času na pot, da dospem do sedmih
do čakališča, kamor mi je bilo hoditi po drugem poti
nego li mojima tovarišema. Na strmi bližnjici od Broda
do Senožeti sem poskusil in pohvalil svoje nove, gosto
podkovane škornjice, ki sem jih bil naročil za to hojo;
ker dobro bodi podkovan, kdor hoče priti na Triglav.
Senožeti so položna, travnata ravan v sredi med in nad
Spodnjo in Zgornjo dolino bohinjsko. Bila je tam občna
košnja ter veselo gibanje v jutru, ki obeta lepo vreme za
ves dan. Moški so v dolgih vrstah enakomerno mahali s
kosami in podirali travo v goste skóredice; ženske, pol
praznično

oblečene, so pele in, urno se kretajoč, razgrabljale
travo v ograbke; dečki so nosili mrzle vode
okoli koscev, nagajali grabljavicam in trgali v grmovju
na pol zrele lešnike; male deklice so sedele za grmi, pletle
pisane vence iz nabranih cvetlic in karale razposajene
dečke.

Blizu moje steze stoji šotor iz gosto naloženih smrekovih vej. V šotoru plapola ogenj in brdko oblečena
ženska postavlja lonce okoli žerjavice. Videl sem samo
nje hrbet, goste, dolge kite, drobne čevlje in nad petami
poldrugi decimeter pravilnih meč, ulitih v bele, napete
nogavice.

Spodobi se, da to žensko, ki po vnanjosti sodečemu
ne more biti stara, prijazno ogovorim, da ne bo danes
nesreče, ki se rada pripeti, kadar je prvi človek, ki naletimo
nanj v goro gredoč, ženska, in se ji ne primilimo s
prijaznim pozdravom, zlasti če je že v poznih letih. Sicer
je pa mlad človek radoveden, in meni je bilo povrh
do tega, da si izprosim ognja za prvo jutranjo smotko, ki
naj mi prijetno diši, dalje hodečemu po položni stezi
med grmi, cvetovi in veselimi senoseki.

Stopim pred šotor, izrečem pozdrav in prošnjo, in
ženska se obrne z gorečo tresko v roki. Pogledava se, nji
pade ogorek iz roke in meni smotka. Žena smukne kakor
bi trenil izpod šotora in zakliče na vse grlo moža, ki
je tam blizu koso klepal pod bradatimi vejami visoke
smreke, samujoče sredi prostrane košenine. Mož, jak,
zal in mlad, prihiti krepkih, težkih korakov, in žena
vzklikne:

„Lej, Joža, to je tisti Janez, o katerem sem ti toliko pravila.
Kako je zrasel! Pa nekaj bled je; to morajo biti hude
šole tam na Dunaju!“

Mož me je gledal zvedavo, ker me nemara še ni poznal; in meril me je s tisto plašnostjo ali previdnostjo,
kakor bi čakal mojega ogovora, da bo potlej vedel, ali
naj me vika ali tika. No, jaz ga do tedaj nisem poznal,
torej sem ga vikal. Vikal me je takisto on, in gaz med
nama je bila narejena. Prikupno mi je pripovedoval, kar
mu je žena govorila o svojih in mojih detinskih letih:
kako sva hodila blizu dve leti v lepem in grdem vremenu
v vsakdanjo šolo na Bistrico, ogibajoč se družbe drugih
součencev; da sem ji posojal knjige, katerih ni imela;
da sem jo na njenem domu

učil računstva; da sem jo
sleherni dan v šolo gredoč spraševal, kar nama je trebalo
znati, in ponavljal z njo, kar ni popolnoma umela ali
pametovala; in da je dobila konec šolskega leta pri slovesnem
izpraševanju častno darilo ter bila zapisana v
zlato knjigo. Vso to vedo in čast sem ji baje samo jaz pridobil
in mož mi je zato izrekel iskreno zahvalo, trdeč, da
me žena nikoli ni zadostno zahvalila.

Neprisiljeno, prirodno zadovoljstvo je igralo na zdravih
licih govornikov. Mlada poslušalka je pa zrla sramežljivo
v tla, in če se je ozrla vame, sem videl v nji še
prav tiste ljubeznive oči kakor v otroških letih. Moral
sem odvrniti pretirano hvalo, in sedši na prteno rjuho,
ki jo je Mina razgrnila v senci pred šotorom, sem govoril
mnogo več, nego je tu pisano.

Rekel sem med drugim:

„Mina je povedala nekaj preveč, nekaj premalo. Res
sva hodila vkupaj pol ure do šole in pol ure domov. Ko
sem prišel gredoč do nje doma, me je že čakala na pragu
in često sem ji bil prekasen. Dalje gredoč je ona mene
prav tako učila kakor jaz njo. Bila je pridnejša in karala
me je, če nisem znal nauka tako dobro kakor ona. Nekoč
se nisem naučil katekizma, zanašajoč se, da ne bom
vprašan. Kako huda je bila takrat Minica! Moral sem
sesti pod stog poleg ceste. Tam je pri meni sedela in
nauk ponavljala in me izpraševala, dokler ga nisem znal
popolnoma. Rekla je tedaj: ‚Lepše je, da naju klečat dado
zaradi zamude, nego da bi te bilo sram, da manj znaš
kakor me dekleta!‘ Zamudila sva, klečala sva, vprašana
sva bila oba in najbolje sva odgovarjala. Gospod kaplan
so nama dali pozlačeni podobici, in meni celo lepšo nego
Minici. A ona me ni zavidala zaradi lepšega darila.
Kajne, tega vam ni povedala? Gotovo tudi tega ne veste,
kar vam moram še povedati. Domačo šolo sem izgotovil,
in odriniti mi je bilo v Ljubljano. Ko sem odhajal,
pride Minica po slovo. Iz nedeljske rutice odvije štiri
knjige, zlato obrezane in po dve zvezane s svilenim trakom,
prav take, kakor jih je prejela pri delitvi šolskih
daril. Položila je knjige na mizo in prosila mojo mater,
naj mi denejo te knjige v skrinjo, da se bodo z menoj

peljale v Ljubljano, da me bodo spominjale Minice, ki
mi ne more podati drugega spomina. Milo se je storilo
materi, trdo so morali govoriti, da je Minica knjige zopet zavila v ruto. Odšla je ihteč in očitala moji materi, da
ne ravnajo prav, ker knjige so po pravici moje, in jaz
sem jih zaslužil, ne ona. Od tistega solznega razstanka
se nisva videla do danes, ker minilo je trinajst let. Ali ni
bilo res tako, Mina?“

Mina je zardevala in molče gledala vstran. Mož mi pa
ni zameril, da sem mu razodel, kar do zdaj ni vedel, in
vidno je bil zadovoljen, da je čul tajnost prve ljubezni
svoje žene iz mojih ust in ne iz njenih.

Preveč sem se že zakasnil; toda nisem se mogel ločiti,
ker sta me zadrževala žena z ljubeznivostjo in mož s
krepko roko. Zvedel sem dalje, da se je Mina tisto jesen,
ko sem bil odšel v Ljubljano, preselila v Zgornjo dolino
z vdovo vred, pri kateri je bila rejenka. Tista vdova je
pred tremi leti umrla in ostavila vso imovino svoji rejenki,
kar poprej nihče ni slutil, in te ostaline je bilo več,
nego so pričakovali vdovini sorodniki. Tedaj je postala
pridna, ponižna Minica lepa, obožavana Mina, uboga
rejenka bogata zamóžnica, in oglašali so se snubači,
česar poprej nikoli ni pričakovala: volitev ji ni bila težka,
ker sosedov sin Joža je bil najlepši za oči, najblažji za
srce, najumnejši za glavo in najimovitejši za veljavo
kmetskega doma. Poslednji pust sta se poročila. Mina je
rekla, da bi bila tudi mene povabila v svate, da mi vrne
neko moje vabilo, ako bi se ne bil izgubil tam daleč na
Dunaju.

„Kako vabilo?“ vprašam radovedno.

„Ali ne veš, kako si takrat, ko sva hodila v šolo, štel
leta, kdaj boš posvečen v mašnika; in kolikokrat si meni
obetal, da me boš povabil na novo mašo za družico? Saj
sva imela že vse domenjeno, kako bomo tedaj oblečene
jaz in tvoji sestri. Vse tri enako, kajne? ... Kako je pa zdaj
drugače izšlo? Oče in mati in vsi sorodniki so se veselili
časti in sijajnega dneva. Tudi jaz sem se veselila, in
srce mi je bílo, ko sem se skrivaj nate ozirala, kadar si
hodil po Zgornji dolini, čeprav me nisi več videl,

kakor
ti praviš, ali več pogledal, kakor jaz pravim. Seveda, ti si
bil mlad gospod, jaz sem ostala uboga rejenka. Morebiti
se še spreobrneš in tedaj ti pridem na novo mašo z možem
vred, čeprav naju ne vabiš, bodisi celo v Ljubljano,
ako se Bohinja sramuješ ... Slišala sem, da ženske zapeljujejo
študente, da ne gredo v seminar. Prav rada bi vedela,
katera je tebi glavo zmotila. Pa vendar ne tista rjavka,
katera letuje že štirinajst dni na Bistrici! Srečala sem
jo davi, pa povem ti, da je zate prestara in pregrda za
tvoja lica.“

Ko sem prišel do besede, sem tako odgovoril: „Ni vselej
res, da ženske vplivajo na stan, ki si ga izbere neizkušen mladenič. Vendar mene je pač zavedla neka ženska,
da ne bom mašnik. Tista ženska je bila mojih let;
prav lepa je bila. Zdaj je veliko lepša kakor nekdaj in stokrat
lepša od tiste Tržačanke, ki jo moram danes spremiti na Triglav. Moja zapeljivka me je iz srca rada imela
in jaz takisto njo. Potlej se je omožila in živi zdaj bolj
srečno in zadovoljno kakor jaz, samec. Čez dolgo časa
sem se sešel slučajno z njo in se veselil nje sreče. A ona
me je karala, zakaj nisem oblekel duhovnega plašča.
Kajne, to je trdosrčna ženska?“

„In nepoštena,“ pristavi Mina, „če tebe odvede od
duhovniškega stanu in se potlej omoži z drugim!“

„Ne sodi prenaglo, Mina! Tukaj ni šlo za študentovsko
ljubezen ali za zvestobo, ampak za nekaj posebnega,
za sramoto! Takoj boš vse čula.“

Nadaljeval sem: „Mene in tisto mojo zapeljivko je vodila
nekdaj do skupne šole oba ena pot. Učila sva se peti.
Jaz sem pel kakor mutec, ona liki nebeški krilatec. Zamaknjen
sem jo poslušal in iskreno hvalil. Ona pa ni bila
zadovoljna samo s svojim petjem in z mojo hvalo; ampak
po vsi sili je hotela, naj pojem tudi jaz, da me bo
poslušala in hvalila tudi ona. — Jaz, revež, za petje nisem
imel ne posluha niti poziva. Vedno me je nagovarjala,
naj skušam peti, in kadar sva iz šole grede prišla v
gosto vrbnatico pri šumeči reki, mi je često pot zastavila
ter prav odločno zapovedala, naj pojem z njo vred kakor
ona. Če ne gre prvič

prav, se mi posreči morda drugič ali
tretjič; če ne danes, nemara jutri. Ako pa ne pojem vsega
prav, tudi nič ne dé, saj naju nihče ne vidi in ne sliši.
Zapela je in zopet zapela zdaj ta napev, zdaj oni. Jokala in togotila se je nad menoj. Vse je bilo zaman. Jaz sem
mutast stal pred njo, ali vekal in zavijal take glasove, da
so pevko docela prepričali, da bi pri meni samo čudež
kaj opravil. — Pri poslednjem takem poskusu je uprla
vame svoje velike črne oči, v katerih je gorela jeza in se
topila žalost, ter je bolestno zdihnila: ‚Oj štor ti štorast!
Kako me bo sram, ko boš novo mašo pel, pa peti ne
znaš!‘ Zdaj govôri, Mina! Ali še pomniš te svoje besede?“

„Na to sem popolnoma pozabila. Morebiti ni res,“
odgovori Mina, preprosto se smejaje. A nje smeh ni bil
odkritosrčen. Odgovoril sem tudi smejaje se:

„Da, tako je bilo! Jaz sem resno premislil tvoje besede,
ko sem prebil osmo šolo in še vedno nisem bolje pel
nego vrbov štor. Torej nisem mogel drugače, nego da
grem mimo seminarja na Dunaj in si izberem stan, kjer
se ne poje, ampak govori in piše. Ti mi pa bodi hvaležna,
da sem te obvaroval tiste sramote, katere si se bala
že tedaj, ko si imela jedva devet let.“

Slabo sem naletel. Iz Mininih veselostnih vzklikov
sem posnel samo očitanje, da se na Dunaju učimo prazne
šale uganjati in da ni pametnega človeka v Bohinju,
ki bi mi verjel, da zato nisem šel v duhovni seminar, ker
nisem znal peti. Sploh sem razvidel, da moji in njeni nazori
hodijo daleč narazen, odkar se skupno ne šolava, in
da ona do mene nima več tistega zaupanja kakor pred
trinajstimi leti; samo zapovedovala bi mi tako kakor nekdaj.
Tako mi kratko ni malo ni dopustila, da nje možu
ponudim smotko, hkrati čudeč se, kako sem se mogel
jaz, ki sem baje pameten človek, privaditi smrdljivemu
duhanu. Smešna se ji je zdela celo moja brada; in ko sem
nato nje možu rekel, da bi se mu prav lepo podali zavihani
brki pod nosom, je odgovorila, da bo odslej pazila
nanj, da ga ne pohujšam ali na Dunaj ne odpeljem. Nje

strah za moža pa ni bil pristen, ker sem moral naposled
obljubiti, da precej drugo nedeljo, ko pokose seno po
Senožetih, obiščem srečno dvojico na njunem domu.
Srčno, iskreno smo si segli v roke, in še „za jedan časek
radosti“ sem pasel svoje oči na vitkem, v polpraznično
obleko ulitem stasu, na podolgovato okroglem,
zamolklo-belem obrazu, na velikih, črnožarnih očeh in
na bujnih valovitih laseh družice iz detinskih let. Nje
lepota mi je bila danes zanimivejša od nekdaj, ker zdaj
iz nje odseva plemeniti značaj jugozemskega podnebja,
ki se v Bohinju redko nahaja. Z enako radostjo sem
meril visoko, krepkoplečnato postavo, okroglati, cvetoči
obraz, modraste oči in rjave, gladke lase mladega korenjaka,
ki je bil pravi lik zdrave, nepokvarjene gorenjske
strani. Poslovil sem se, kakor bi mi bila oba k srcu prirasla,
in želel jima božji blagoslov ter sinov, podobnih
očetu, in hčera, podobnih materi.

Bil sem zopet na stezi, hitel dalje in ugibal, kako bom
opravil in kako opravičil dolgo zamudo. Senoseki ob
poti so me pozdravljali in marsikdo, ki je zvedel, da
grem na Triglav, je zmajal z glavo, kakor bi hotel reči:

„Škornjice bi že bile sposobne; ali pa bo to, kar se giblje
v njih, zmoglo Triglav, ne verjamem.“ Tudi mlade
grabljavice so se šalile, proseč me, naj jim prinesem
pristnih rožic, ki rasto na vrhu Triglava. Meni to zbadanje
ni kratilo ravnodušja in urno sem hitel dalje mimo
senosekov.

Dospel in dosopihal sem na vrh Senožeti, ki se po
pravici zove Kazanica. Zakaj tukaj se pred potnikom v
hipu razprostre najlepši del Zgornje doline. Spredaj na
prerodovitni ravnini se vrste njive in travniki. Pod goro
na oni strani ravnine vas vasi podaja roko. Visoka, prostrana
poslopja gledajo izmed drevja in kažejo imovitost
tamošnjih seljakov. Sredi med vasmi se postavlja
Srednja vas in nad njo na tesni ravnici se diči ponosna,
visoka farna cerkev svetega Martina na Rávinjah. Za
vasmi se v polkrogu sklada strmo pogorje nekaj v navpičnih
pečinah, nekaj v bohotnem zelenju senožeti in
lesovja. Na pogorju se prostira položna visoka planota
in v ozadju

te planote štrle goli, sivi velikani med oblake,
klanjajoč se Triglavu, ki stoluje v sredi nad njimi
kakor najvišji, najveličastnejši.

Kadar sem prišel na vrh Senožeti in na rob Zgornje
doline, sem vselej obstal na Kazanici, da se nagledam te
slike in teh prizorov, ki so mi bili davno nadrobno znani,
a vedno čarobno divni.

Danes se mi je mudilo kakor nikoli prej, vendar nisem
mogel dalje. Nesel sem oči čez Zgornjo dolino, ozrl se
nazaj v Spodnjo in motril, kje se dviga dim od šotora,
kjer sem bil ravnokar tako milo presenečen. Vsili se mi
v spomin Prešernov sonet: „O Vrba, srečna, draga vas
domača!“ Nikoli nisem te pesmi tako resnično prečutil
kakor v tej uri in na tem mestu. „Da b’ uka žeja me iz
tvoj’ga sveta speljala ne bila!“ V teh blaženih dolinah, v
tem raju, obkroženem in obvarovanem z visokimi gorami,
bi mi bil odmerjen očetni dom, in jaz bi bil na njem
najsvobodnejši gospod: kmet, da, tisti kmet, ki ga ne
ukloni, ne zlomi nobena sila, in ki krepkejši vstane, novo
moč dobivši od matere zemlje, kadar ga vržejo ob tla
zlobni sovražniki ali zmotni prijatelji njegovega stanu ...
in zdaj! Te in še ene počitnice imam, potlej pa vzemi
slovo od očetnega doma za vse žive dni in romaj v križem
svet iskat si sreče in novega doma, ako ga bo doseči
možno! In novi dom, ali ne bo hiša truda in skrbi, dočim
je bil očetni dom hiša nekdanje radosti in milih spominov?
Še enkrat sem stal za tistih počitnic na Kazanici in zrl v
čudovito Zgornjo dolino. Krasen dan je bil, a dolina mi
je bila v žalost utopljena. Kolikokrat prej sem ondi na
Kazanici radostno poslušal ubrane glasove mogočnih
zvonov, s katerimi se ponaša farna cerkev na Rávinjah,
in se čudil njih odmevanju od skalnih strmin za zvonikom.
Zdaj pa je zvonjenje neubrano in turobno mi bije
na uho. Po starodavnih zložnih stopnicah, ki peljejo k
cerkvi nad vasjo, neso črno odeto krsto in velika množica
praznično oblečenih faranov stopa počasi za njo.

Mino, blago družico mojih detinskih let, so položili v
zgodnji grob v cvetju nje mladosti in čednosti in imovitosti!

Jaz sem pa čul od daleč, kako pada kamenje na
krsto v grobu, in zdelo se mi je, da se usiplje na moje
prsi.

Zvedel sem naglo, da je Mina umrla z negodno porojenim
detetom vred, ker je prepozno prišla pomoč najbližjega
zdravnika iz daljne Radovljice. Napravil sem se,
da bi šel k pogrebu, pa mati so rekli: „Ne hodi med pogrebce!
Stopi rajši samo na Kazanico. Odondod glej
sprevod in tam naj ti svobodno tekó solzé, če se ti milo
stori. Ob grobu jokati smejo samo sorodniki in tisti, ki
kaj dedujejo. Ti nisi med tistimi. Če prideš k pogrebu, te
bodo postrani gledali in mislili med seboj: ‚Kaj hodi
semkaj študent iz druge doline, ki ga ne štejemo med
svojce.‘ Stare ženice iz one fare bodo pa ugibale: ‚Nemara
tudi ta ni našega rodu; nemara je tudi njega, kakor
pred dvajsetimi leti Mino, prinesla laška košarica čez
južne gore in ga ostavila našim usmiljenim ljudem, ne
da bi pozneje prišla vprašat, kako se godi njenemu detetu.‘“

II. Grm. Luskovnica. Materinske skrbi. Boj z malim velikanom. Rešitev. Pravna vprašanja.

Spustil sem se po kratki travnati strmini z vrha Senožeti
v dolino. Osem bo ura namesto sedem, ko
potrkam pri učitelju Grmu. Pa nič ne de. Nemara me
družba čaka, ker se ji ne mudi; ako ne, dohitim jo v eni
uri, in lahko se opravičim, če povem, kaj je povzročilo
zamudo.

Malo pred Srednjo vasjo mi pride naproti sam gospod
Grm. To je slabo znamenje; a mož je bil tako veselega
obraza in že od daleč me je pozdravljal v svoji čiribirščini. Pa to ni bila istrska čiribirščina, ampak izvirna
Grmova mešanica zlogov iz vseh jezikov, ki so se porodili
okoli babilonskega stolpa. Da ne zaostanem v učenosti,
odzdravim z nekaterimi stihi iz Iliade, ki sem jih
izgovarjal po novogrškem reku, da so bili bolj podobni
Grmovi čiribirščini.

Kmetica z deklama, ki so plele na njivi poleg naju, so
ustavile delo in žena je stopila k nama, da vpraša, kake
novice sem prinesel. Zakaj čudno se

ji je zdelo, da stari
Grm tako kima z glavo in tako giblje roke in poteze na
obrazu.

Stari Grm nagrbanči obraz v resne poteze in odgovori
radovedni kmetici: „Če mi za trdno obljubite, da do nedelje
nikomur nič ne poveste, vam razodenem vso
skrivnost. V nedeljo jo bodo pa na prižnici oznanili.
Nove postave so, novi zakoni. Če je le res, kar je ta gospod
ravnokar prinesel iz Ljubljane.“ Jaz sem bil radoveden,
kako novico sem sporočil iz Iliade, in žena pa še
bolj, kako novo postavo so skovali v Ljubljani. Ker je v
hipu obljubila, da bo molčala kakor zemlja, ji Grm pove
na uho, da bo odslej vsak kmet, ki ima celo kmetijo in
ženo staro nad štirideset let, privzeti smel še eno ženo
in se z njo poročiti na levo roko. No, ta žena je imela nad
štirideset let, nje mož pa celo kmetijo in pod štirideset
let. Upravičen je bil torej nje strah pred novimi zakoni,
katerega je v hipu izrazila. Zvedavo, osuplo me je gledala
in začela izpraševati. Jaz nisem smel preresnega Grma
na cedilu pustiti, ampak delal sem se, kakor da ne razumem
nobene besede slovenski.

To zatajevanje materinega jezika se mi je slabo obneslo.
Ženi sem se zdel nekoliko domač in čim dalje sem se
odmikal proti vaškim plotovom, tem bolj sem ji bil
znan. Bila sva že med plotovi, ko začujeva, kako mi žena
grozi z zatožbo pred mojo materjo in pred župnikom in
kako kliče vse božje kazni name — a nobene na Grma,
češ da sem se ponorčeval s staro, pošteno kmetico. Govoril
sem potlej slovenski, in tudi Grm je obljubil, da bo
s slovenščino popravil, kar je grešil s čiribirščino.

Zvedel sem, da sta tovariša čakala samo do pol osmih
in da me bosta v bližnji planini čakala še pol ure povrh,
dalje pa ne, ker gospodična meni, da sem se skujal. Na
svojem domu Grm zamenja mojo palico z daljšo in bolje
okovano, češ ta je vajena hoje na Triglav, ker je bila že
trikrat tam gori. Prijazni gospod me spremi nad vas, da
mi pokaže strmo bližnjico, po kateri prav lahko pol ure
prehitim in tako dospem do tovarišev in vodnika, preden
odrinejo dalje v goro. Poslovila sva se, in mož je obljubil,
da pride jutri k Stari Fužini poslušat,

kako je Triglava
bolelo teme, ko smo sedeli na njem.

Prav nam bo, če pride k Stari Fužini, in bolj bomo poslušali mi njega nego on nas. Stari, vedno mladi gospod
je bil namreč živa povestnica Zgornje doline za stare in
mlade čase in prvi posvetni omikanec v svoji fari. Gotovo
je bil tudi prvi umetnik v vsem Bohinju, ker je umel
orglati brez not, peti vse možne glasove in nedosežno
posnemati s svojim imenitnim nosom žvrgolenje kosa,
škrjanca in drugih bohinjskih in nebohinjskih ptičev.

Nad dobo človeškega rodu je učiteljsko potrpežljivo in
po stari šegi tepežljivo bistril trde glave svojih farančkov.
Vsakdo ga je spoštoval in čislal; in kadar je pobiral svojo
mežnarsko biro, je dobival z vrhom mero in izbrano
zrnje. Da, ko bi se bilo zrno za zrnom spremenilo v denar,
tedaj bi bil živel naš Grm, kakor si je želel; ne bil bi
ostavil priljubljenega mu Bohinja. Tako pa je skromno
živel ob majhni plači in veliki pokorščini tiste dobe.

Toda vedno je bil dobre volje in rad nam je krožil pesmi,
katere so že pozabili njegovi vrstniki. Rad je povedal
burko iz starega ali novega Bohinja. Imel je v tej stroki
dober spomin, ker se je često vežbal, ponavljajoč svoje
povesti. Takisto nam je često izmislil nov bohinjski dovtip
in ga sproti ponovil, kakor se ponavlja nauk šolarčkom,
čeprav smo se ga branili, trdeč, da smo se tistega
dovtipa naveličali že zunaj Bohinja.

Grm je odšel po stezi nazaj in jaz po strmi, prodoviti
bližnjici naprej proti Lúskovnici ali Uzkolnici, kamor
morem priti v eni uri, dočim sta tovariša po kolovoznem
potu hoditi imela poldrugo uro. Neumorno ubiram
strmo pot in pridno rabim Grmovo palico; sončni žarki
pa neusmiljeno ravnajo z mojim hrbtom. Hodil sem
že tri četrti ure brez prestanka; žeja se je oglašala, noge
so pešale od enolične strme hoje. Stopil sem v senco
grčavega gabra, kjer so kakor stolci tičali trije oglajeni
kamni, in se je sploh kazalo, da je ondod že marsikdo
počival. Umaknil sem se sončnim žarkom, tudi žejo sem
si potolažil. Dobra, previdna Mina mi je namreč pri razstanku
na Senožetih vrinila v žep dvoje jabolk, češ da za
žejo na gorah ni

boljšega leka od zrelih, sočnih jabolk.

Hvala ti, Mina, za ta izborni lek! In da se širi tvoja hvala,
priporočam tvoje zdravilo vsem hribolazom nad vino
in žganje, nad kavo ali vodo, in pripominjam iz svoje
izkušnje, da tri jabolka utegnejo biti uspešnejša nego
samo dve.

Po hlastnem zaužitku jabolk mi je tudi duša bolj oživela
in začel sem premišljevati svoj dosedanji napredek.
Gledajočemu v dolino se mi je zdelo, da sem jedva polovico
rebri prehodil. Da bi bil vrh blizu, se ni videlo in
nisem mogel domnevati. Steza se mi je vlekla preveč na
vzhodno stran, in sodil sem, da pridem po tej stezi samo
na potok Ribnica ali na staje v Šijéh. Bližnjica me je torej
zavodila in gotovo sem ob nagli hoji prezrl stezo, ki
bi me bila obrnila na levo stran ali naravnost gor proti
Luskovnici. Ostavil sem senčnati gaber in razhojeno stezo
in krenil na levo, da tam zadenem pravo stezo ali
kolovoz, ki ga zgrešiti ne morem.

Ta hoja brez steze je bila jako zanimiva, ker je kazala,
kako raznovrsten more biti svet, ki se nam od daleč
vidi gladek in enoličen. Bila je hkrati koristna, ker je
učila, da ne hodi brez vodnika po neznanem gorskem
svetu. Držati se mi je bilo ravne črte proti zahodu. Med
nizkimi grmi se je hodilo prav prijetno, rekel bi, valovito,
ker enemu sem se umaknil navzdol, drugemu navzgor.
Grmovje se zgosti v nepredorno šumovje. Nazaj
se moram umakniti po prejšnjem potu. Kje sem hodil, ni
sledu, in ljubeznivo me objemata trn in srobotina. Izmotal
sem se. Šumo bo treba obhoditi. Prišel sem ji do
kraja in se oddahnil na gladki trati. Veselo napredujem
proti zapadu. Na koncu trate je strma stena in za steno
drča. Stopiti prek stene ne morem; če skočim, se ubijem.
Treba je zopet iskati prehoda zdolaj ali zgoraj. Srečno
sem našel malo razhojeno stezico. Kaka radost! Steza
me privede k zapuščenemu čebelnjaku na travnati ravnini.
Za ravnico je zopet neprehodna strmina; a nikjer
ne zazrem vrha na tem nesreče polnem bregu. Prodiram
dalje, premagujem vse možne ovire ali omagujem pred
njimi; medtem pa čas hiti in sončni žarki pekó, kakor da
imajo greti samo mene v vsem

Bohinju. Kdor bi me bil
gledal z daljnovidom od nasprotnega brda, bi rekel, da
je moj položaj jako smešen; kdor bi pa hodil z menoj, bi
obupaval z menoj vred. Preril sem se naposled na zložni,
prostorni kolovoz. Oddahnil sem si, ker odslej se bo
hodilo kakor po cesti ...

Zahodil in zablodil sem v grmovju nad poldrugo uro,
in vendar še nisem na Luskovnici. Oj ti nesrečna bližnjica!
Skoro se vidi konec brega in klanca in združi se s
kolovozom gladka steza. Kraj kolovoza stopim na stezo.
Lučaj pod seboj vidim nad smrečjem in gostim grmovjem
košato gabrovo drevo, edino v okolici. To me je toliko
razburilo, da stopim dol po stezici in pod gaber. Zopet
vidim tri gladke kamne, pred srednjim jabolčne
olupke in na olupkih, ki so mi zdaj bolj dišali kakor prej
sama jabolka, žalibog vse polno črnih mravelj.

Krenil sem zopet po stezi navzgor, sam nad seboj se
jezeč in trdno namenjen, da bom gospodu Grmu povedal,
kako sem po njegovi stezi potreboval od Srednje
vasi do Luskovnice samo tri četrti ure, ter da bom zamolčal,
kako sem med to hojo druge tri četrti ure blodil,
neprostovoljno preiskavajoč gorske znamenitosti.
Na visoki planoti, ki jo Srenjani zovejo „Vúskovnica“
(kar se morebiti sme pisati „Luskovnica“) je v majhnih
presledkih raztreseno dokaj lesenih stanov z ogradi za
živino, lesenih in zidanih hišic s pravilnimi okni, z vežo
in pečjo in s hlevi, prizidanimi za živino. Nekaj tednov
v letu se tukaj bavijo prebivalci Srednje vasi z obdelovanjem
njiv in s košnjo. Tedaj imajo tudi svoje krave v
planini, in marsikdo vzame s seboj vso svojo obitelj. Takovo
planinsko življenje je za deco iz doline prav tako
radovanje kakor deci iz mesta življenje na kmetih.

Zaklical sem po ljudeh, ko sem dospel med hiše. Nihče
se ne odzove. Torej bo treba, da primem po vrsti za
hišne kljuke. Prva kljuka ni odprla, duri so zaklenjene.
Druga in tretja kljuka sta me spustili v dotični hiši. V
prvi nisem našel sledu človekovega, v drugi je na ognjišču tlelo, in v sobi na mizi sem našel narezan hleb kruha;
a človeka nisem priklical. Četrta hiša je

bila odprta.

Iz veže stopim v sobo in tu vidim mlado ženo, čepečo
pri precej veliki zibeli. Preden spregovorim, mi migne
žena, naj bom tiho. Stopim bliže, a žena mi pokaže duri,
sicer molče, vendar tako odločno, da sem jo moral razumeti
in slušati. Sedem pred hišo na klop, vesel, da sem
našel človeka.

Po dolgem čakanju pride žena iz hiše in mi pove, da
so me tujci čakali blizu eno uro in da so odšli po kolovozni
poti. Če krenem po bližnjici, jih prestrežem pod
goro Konjščico; če grem po kolovozu, bom pa vedno
nad pol ure za njimi. Opomnil sem, da mi danes prestane
izkušnje branijo samemu hoditi po bližnjicah; žena
naj mi bo kažipot ali naj priskrbi drugega kažipota za
dober denar! Žena zmaje z rameni in pravi:
„Do večera ne bo žive duše tukaj; jaz pa ne morem
ostaviti otroka. Že zdaj sem ga prav težko uspala, ko ste
ga zbudili z ropotom. Ves nemiren je in morebiti bolan.
Glava mu je vroča. Ko bi mu krščanski človek naredil tri
žive vozle nad glavo, mu gotovo precej odleže. Sama
sem že poskušala, pa ne morem narediti živega vozla.“

„Živi vozel znam jaz narediti,“ odgovorim. „A ne verjamem,
da kaj pomaga.“

„O, pomaga, gospod, prav gotovo!“ je vzkliknila žena
in segla po trak, kakršen se potrebuje za povezovanje
zibeli. Poskusil sem svojo umetnost zunaj na trati, in ko
se je posrečila, sva po prstih stopila v sobo. Žena mi je
pokazala, kje naj obstanem, in načaral sem tri pravilne
žive vozle. Dete v zibeli se je tedaj nasmehnilo v pokojnem
spanju tako ljubo, da so se ženi kar oči zaiskrile.

Ko zopet stopiva pred hišo, ponovim svojo prošnjo,
saj se je otrok nasmejal za živimi vozli, in to je gotovo
veselo znamenje. Dolgo sva se pogajala in naposled dogovorila,
da žena pohiti za mojimi sopodjetniki, in ko jih
najde, bo prišel vodnik pome; jaz bom pa medtem otroka
stražil, pozibal, če bo treba, in mu dal, kadar se predrami,
toplega mleka iz lonca na peči.

Žena je obula močne čevlje in izginila za plotovi; jaz
se premestim v sobo, sedem na skrinjo pri postelji, se
naslonim na blazino in jamem premišljevati, kako naj si
okrajšam bodoče

nadenourno čakanje. Rad bi bil smotko
zapalil, a tega ne smem, ker moji živi vozli gotovo
niso otroka toliko ozdravili, da bi mu bil tobakov dim
prijetna vonjava. Neprijetno zabavo mi je delal želodec,
ko me je venomer nase opominjal, a nisem mu mogel
ustreči. Zatorej sem si hudo očital, zakaj nisem sprejel
vseh pet jabolk, katere mi je ponujala Mina.

Naposled sem si dolg čas preganjal s tem, da sem se
oziral po sobi: na razpelo in na podobi Matere božje in
svetega Martina pod stropom za mizo, na svetega Duha
v stekleni obli, viseči nad mizo, na ozko polico, na kateri
se družijo svečnik, milo, ščet in v usnje vezana „Dušna
paša“, na belo mizo iz lipovega lesa, na javorove stole in
na klopi, k steni pribite. V žličnjaku poleg duri sta bili
samo dve žlici. Kaj je bilo v skrinji, na kateri sem sedel,
in v rjavi omari, pribiti na steno poleg postelje, nisem
gledal. Da popolnim opis, naj dostavim, da je bila postelja
mehka in zame dosti dolga, česar sem se telesno
prepričal, in da je imela peč zelene modnice in vsekakor
preveč gorkote za tisti dan.

Če je človek truden od dolge, strme hoje, če leže v
topli sobi na mehko posteljo, gotovo posnema, četudi
opoldne, zgled deteta, sladko spečega poleg njega. Zaspal
sem.

Mlad človek sanja i bedeč, zakaj ne bi speč. Sanjalo se
mi je to, kar bi zdaj počenjal, da je šlo vse po redu. Stopali
smo vodnik, mladi gospod in jaz ter za nami gospodična
po ozki stezi više in više. Na Velem polju smo počivali
in se krepčali z jedjo in pijačo, kar je meni prav
dobro teknilo, ne da bi se bil nasitil. Gospodična je stopila
v planinsko kočo in pritrdila duri za seboj. Čez dolgo
časa se vrne k nam, in komaj smo jo spoznali. Na glavi
je imela rdečo čepico, okoli stasa sivkast plašč s širokimi
rokavi, vse rdeče obšito, vse debelo in trdno. Navadno
žensko haljino je zamenjala za modre, debele in
ohlapne turške brgeše, ki so tesno zapete pod meči in se
tam zadevajo visokih opank iz voljnega rjavega usnja.

Tako se je gospodična prelevila v jugozemskega mladeniča
brez brkov; samo premajhna in prešibka je bila za
junaka. Hodili smo od Velega polja dalje kvišku in lahko, kakor da nas

nosijo peruti. V hipu smo bili na Malem
Triglavu in od tam smo gledali parnike, kadeče se
med Benetkami in Tržaškim zalivom. Plezali smo neumorno
na Veliki Triglav: jaz naprej, gospodična za menoj,
vodnik tikoma za njo. Prepad je na levi in desni
strani, da se mu ne vidi do dna, vendar sem plezal brez
vsake omotice. Na koncu grebena se mi spodrsne, strmoglavim
v prepad, gospodična zakriči in pade za menoj.
Pretresem se, predramim in se skoro zavem, da bivam
še vedno na mehki postelji.

A dete v zibelki je kričalo na vse grlo, in to grlo je pričalo,
da je popolnoma zdravo. Zlezel sem zopet na skrinjo
in jel zibati tako lepo, kakor znajo le matere. Celo
zapel sem, kakor sem najnežneje mogel, dijaški Gaudeamus
igitur.

Pa dete je izvleklo roke izpod odeje, vzdigovalo glavo
in rilo tako čvrsto pokonci, da sem mu moral pomagati.
Treba se bo namreč prikupiti, ker dete že očitno kaže,
kako zoprn mu je materin namestnik, čeprav lepo ziblje
in poje.

Zibati sem znal dokaj dobro, ne pa oblačiti drobnega
deteta. Snel sem raz čelešnik toplo ruto, potegnil odejo
raz zibel, zavil otroka v plenice in ruto, vse to dvakrat
ovil okoli njegovih rok in nog, in ga krepko posadil v
svoje naročje. Gledala sva si zdajci od blizu v lica in
uverjen sem bil, da se v hipu priljubim čvrstemu kričaču,
ali da mu vsaj mogočno imponira moje inteligentno
obličje.

Govoril sem mu na dušo: „Glej! To je skledica! Vanjo
vlijem mleka. Kako slastno diši! Ta žlica iz žličnjaka je
sicer lesena in nemara celo za usta tvoje matere preširoka,
a bodeva že izdelovala z njo, ko nimava druge. Saj si
ti bistroumen in jaz potrpežljiv. Ko se nama posreči
spraviti prvi požirek mleka v tvoja usteca, me boš prijazno
gledal in objemčkal kakor pravo mater, in jaz te poljubim
na okroglo rdeče lice prav tako kakor mati!“

Vse je v redu. Otrok čiča pri lipovi mizi na mojem levem
stegnu, h kateremu sem z desnim pritisnil njegove
nožice, da ne bodo venomer cepetale. Moja leva roka je
objela otrokove ročice, z desno sem pa previdno krmaril
tisto veliko žlico k njegovim drobnim ustnicam.

To bi bila lepa slika! Otrokove bistre oči pol zvedavo,
pol nezaupno vame uprte, moja levica lahno in skrbno
ovita okoli bele rute, v kateri nemirno čepi krepko razvito
telesce, v moji desnici okorna, debela žlica pred na
pol odprtimi mleka željnimi ustnicami in v ozadju moje
obličje, v katefem se zrcali vsa materinska ljubezen.
Ko bi trenil, se je spremenila slika v živ igrokaz, ki se
je odigraval v naslednjih prizorih.

Otrok izmuzne roke izpod rute in mahne po žlici in
skledi. Žlica pade na tla, skledica se prekucne na mojo
obleko in od tod na tla, kjer se razbije, po moji suknji, po
telovniku in levi hlačnici se pa cedi toplo mleko. Naglo
se zravnam, da se kolikor toliko otresem. Deček — ne
bodi len — zasadi svoje vlažne prstke v mojo brado in
jame na vso moč vleči, viti, tresti, da so mi stopile solze
v oči. Oj ti presneti živi vozli, kako moč so dali tema
drobnima ročicama! Otrok zdaj ni kričal, ampak zedinil
je vse svoje sile, da izpipa mojo brado, na katero sem bil
tako ponosen. Prosil sem in grozil, a deček ni hotel sprevideti,
kako je nehvaležen in kako mi dela krivico. Moral
sem, da mi ostane še kaj brade, uprizoriti reden silobran,
a imel sem zanj na razpolago samo eno roko, dočim
je deček napadal z dvema. Grabiti sem moral prstek
za prstkom in ga luščiti iz kocin, ovitih okoli njega. Srečno
sem se oprostil dečkove levice in jo varno upognil
pod mojo. Ko sem tako na pol zmagal, se lotim težavnejšega dela, da se rešim še njegove desnice. Deček je
vztrajen in za svoje eno leto izvrsten telovadec. Jaz pa
do zdaj takšne ločitve med svojim in tujim imetkom ali
takšnega boja za moško brado nisem poznal, ne iz izkušnje ne iz rimskega prava, in bil sem prepočasen in
premalo previden. To mojo slabost uporabi prebrisani
deček, izmuzne vnovič svojo levico izpod moje in se zagrebe
s podvojeno silo v mojo brado. Moral sem bojni
načrt spremeniti in dečka v zibel položiti, da si oprostim
obe roki. A deček je imel takisto krepke noge, in te se
nočejo upogniti, ko ga polagam v zibel. Obe ročici divjata
v moji bradi.

Ko vihar otroške jeze najhuje razsaja, stopi

mati kakor
deus ex machina v sobo in v hipu nastane iz moje tragedija
obča komedija. Otrok se zgane k materi, oklene
njenega vratu, in ko se jaz brišem, me postrani pogleduje
jezno, zmagozavestno in izzivajoče na nov dvoboj.

Mati je hipoma premotrila ves položaj in po svoji nepokvarjeni
prirodni čudi opazila najprej njega smešnost
in nato stoprav mojo nesrečo. Na ves glas se je zasmejala
in rekla, da takšne rvanke ni videla, odkar po zemlji
hodi. Potlej je naglo položila dete v zibel, vzela snažen
prt in mi obrisala sledove mleka z obleke, kolikor se je
dalo. Pri tem delu je opazila tisto veliko žlico pod mizo
in se zopet zasmejala, češ da sem sam kriv svoje nesreče,
ker bi vendar moral vedeti, da imamo za malo deco posebne
žlice in kje jih navadno spravljamo. Pokazala mi
je takoj tisto žličico v miznem predalu in opomnila, da
se je dete bolj ustrašilo velike žlice nego moje brade, ki
ni baš tolika, da bi mladi deci strah prizadevala.
Mlada žena se je dosmejala in domilovala, jaz sem
sedel za mizo, da si odpočijem, mladi junak se je pa razkoračil
v materinem naročju, kjer hlastno sreba sladko
mleko s svojo žličico in me srepo pogleduje, kakor bi se
bal, da mu ne vzamem nove skodelice, katere se oklepa
z obema rokama.

Duri se odpro na stežaj in pozdravi nas triglavski vodnik.
Iz srca sem bil vesel njegovega vstopa v hišo, še bolj
pa vprašanja, sem li lačen. Hotel sem takoj dejansko dokazati,
kako upravičeno je bilo to vprašanje. A vodnik
me je iznenadil z neprijetno novico, da me obed čaka
pod skalami gore Tolstec, in sicer zatorej, da prej pridem
do tovarišev, ki me čakata prav nestrpno.

Pripovedoval je, kako so hodili in do kod so prišli. Rekel
je med drugim: „Mladi gospod je stopal precej dobro,
gospodična pa toži, da si je ožulila desno nogo na
peti in obtiščala levo v stopalu. Sicer se obema planinska
sla tem bolj ohlaja, čim više stopamo do hladnih
vrhov. Za tako dolgo hojo smo storili malo pota in ne
bili bi prišli dalje, čeprav bi ne bili vas očakovali. Vaša
zamuda je bil povoljen izgovor za pogosto počivanje.
Ne vem, kako bomo potlej hodili, ko bo pot zares utrudljiva,

in kako bomo počakovali na gospodično, ko nam
ne bo čakati na vas. Nama se pa zdaj ne mudi prav nič
in za vaš glad bo že najina planšarica našla kakov grižljaj.“

Slutil sem, da gospodinja nekaj takega namerava.
Toliko da je vodnik dobro sedel, mu je že dala otroka v
roke. Potlej sem pa videl skozi okna, da je hitela od hiše
do hiše in da je končno nekaj prinesla v pokriti skledi.
Postavila je na mizo skledo mrzlih žgancev in nanje ulila
kislega mleka. To bodi obed zanjo in vodnika. Predme
pa je potisnila grebo presnega masla v orehovi skledi in
črnega in belega kruha. To grebo je po sreči iztaknila, ko
je zabadava odprla tri zaklenjene hiše.

„Težko je v ponedeljek opoldne,“ je rekla, „dobiti
svežega masla, ker danes še nismo metli, maslo od onega
tedna je pa včeraj, v nedeljo, šlo v dolino. Do večera
bom utegnila zmesti in vrnila bom grebo.“

Stranski človek bi sodil, da sem tedaj vedoma užival
ukradeno maslo. Pa takrat so v Bohinju vladale šege poštenih očakov, in meni in vodniku se ni prav nič sumno
zdelo, da je žena šla do zaklenjenih vrat, da je segla po
ključ tja, kjer se navadno hrani, da je sama odprla tujo
hišo in tam stikala po shrambi in da je odnesla nad dve
kili težko grebo presnega masla, ne da bi koga vprašala
dovoljenja.

Okrepčali smo se in žena in vodnik sta bliže, ali bolj
po domače, k meni prisedla; saj sem zaslužil vse zaupanje,
ker sem dečku odčaral ves glavobol. Sumil sem takoj,
da se snuje napad na mojo učenost, in ta slutnja me
je navdihnila s ponosom in zadovoljstvom.

Zvedel sem, da je gospodinja, ki me je ljubeznivo pogostila,
vdova Meta in sestra našega vodnika. Namignilo
se mi je hkrati, da se dober kristjan ne brani pomagati
vdovam in da je od nekdaj pravica bratova, da govori o
sestrinih stvareh, zlasti če je sestra vdova. Meta je bila
srečno omožena leto dni in nekaj mescev. Sred posta
letos so ji prinesli novico s planine, da je nje moža zasul
snežni plaz. Od tistega dne je vdova, in blizu enoletno
dete, ki ji sloni na prsih, je zdaj brez očeta.

Marsikatera zakonska sreča se v naših planinah podere
na enak način in iznenada, ker tukaj priroda silovito
deluje in preti z nevarnostmi, ki jih v ravninah niti ne
poznamo.

Iz Metine nesreče je nastalo dvoje pravnih vprašanj,
in te naj jaz rešim.

Prvo je bilo: „Ali prav govore ljudje, ki Meto nagovarjajo,
naj se zdaj omoži z bratom rajnega moža. Dobila
bi tako moža enakega rajniku, ki je bil poštenjak od
nog do glave. Nje sinu bo očim pravi stric, in boljšega,
bolj naklonjenega očima si niti misliti ne moremo.“

Na to vprašanje sem točno odgovoril. Besedoval sem
sicer jako učeno, posegal iz kanonskega v rimsko pravo,
zlasti razlagal, kako se sorodstvena kolena štejejo po
rimljanskem, a drugače po cerkvenem pravu.
Lotil sem se celo zanimivih predmetov iz zakonskih
zadev. Vendar sta me brat in sestra razumela ter izrekla
svoje prepričanje, da bom takisto glede drugega vprašanja razodel svojo temeljito učenost; samo prosila sta,
naj govorim bolj po domače in naj opuščam stvari, s katerimi
si glavo beliti ni treba bohinjskemu gorjanu.

Drugo vprašanje je bilo obširnejše:
„Ženitna pisma se delajo po starih kopitih. Vsa so si
podobna, bodisi blejska ali bohinjska, in ne oziraje se na
izredne slučaje ali iznenadne nesreče, kakršne se pri nas
često pripeté. V Metinem ženitnem pismu so imeli pred
očmi navadno smrt v postelji. Mož pa je umrl v snegu,
in zdaj je enoletno dete gospodar posestva in vse očetne
imovine; a vdova, triindvajsetletna brdka Meta, nima
od hiše drugega nego svojo doto in navadno vdovščino.
Sin gospodariti, kmetovati ne more, in če se mlada vdova
drugam omoži, kar ji nihče braniti ne more, in če doterja
svojo doto, pride sinovo posestvo na boben. Meta
noče sina zapustiti; dobiti mu hoče dobrega očima in
skrbnega gospodarja. A prav tukaj smo v škripcih! V Radovljici
pravijo, da je drag, težaven pot prenesti kmetijo
od nedoletnika na druga ramena. Rajnikov brat pa
pravi, da se z Meto ne poroči, ako se prej ne prepiše

vse
posestvo na njegovo ime. In mož ima prav, ker ta sin bi
sicer smel, kadar pride do svojih let, od hiše pognati
mater, očima in vso njiju obitelj. Vprašava torej, kako
naj se najgotoveje in najceneje izbavi ta nameravani
prestop sinove domačije na strica, bodočega očima?“

To preprosto kmetsko vprašanje ni bila majhna zadrega
za mojo modrost in učenost. Mojim nazorom o
kmetski nravnosti se je protivilo, da mlada, lepa vdova
s precejšnjo doto, kateri so mladi ženini na izbiro, v zakon
jemlje priletnega moža zato, da pridobi sinu svojega
prvega moža kolikor možno dobrega očima; in da

hkrati ta za blagost svojega otroka tako nesebično skrbeča
mati baš svojemu otroku jemlje podedovano imovino
zato, da se more zopet omožiti. Dvomil sem o materinski
ljubezni in švigale so mi po glavi misli o podli
sebičnosti in ostudnem hinavstvu. A bil sem v tuji hiši in
previdnost mi je velevala, naj molčim. Da sem izrekel
svoje pomisleke, gotovo bi bil našel glasen odpor, češ da
tukaj ne gre za materinsko ljubezen, ampak za samo gospodarsko
vprašanje, ali naj ima otrok kmetijo, katere
ne more kmetovati, ali varno naložene novce, kateri
neso gotove obresti brez dela. Sploh pa često kmetskemu
ljudstvu podtika podle naklepe, kdor njega razmere
presoja po knjižni modrosti nego po resničnem življenju
in zrelih izkušnjah.

Govoriti bi bil moral o pravniški strani tega vprašanja.
Nerad, vendar odkritosrčno sem izpovedal, da ne vem
prav ničesar svetovati, ker se bom imovinskega prava,
katero zdaj velja med nami, učil v prihodnjih dveh letih.
Povedal sem hkrati, da se nekaj opravičim in nekaj uveljavim,
s kakimi uki sem se bavil prvo, in s kakimi drugo
in tretje leto svojega dunajskega vseučiliščevanja.
Vdova je zmajala z glavo in izrekla ostro sodbo: „Ali
na Dunaj vam je bilo treba hoditi, da vas sreča modrost,
in leto dni ste potrebovali, preden ste se izmodrovali, da
se s takimi jeziki, ki se več ne govore, ne pride daleč po
svetu? Potlej ste se učili dve leti zakonov, ki več ne veljajo; in tiste pravne vede, ki

jo potrebujete med nami,
se boste učili takisto dve leti in niti uro dalj! Zdaj vem,
zakaj so postave tako slabe in sodbe krivične.“

Odgovoril sem samozavestno: „Prava šola pravnikova
je samo življenje. Kakor si pa nista niti dva človeka
docela podobna, tako so različni pravni predmeti; zatorej
ni možno narediti za vse slučaje posebnih pravnih
določil. Čevljar ima malo kopit za vse noge. Po teh kopitih
naredi vse obuvalo za kratko in dolgo, za tesno in
široko stopalo. Potlej se nekaj prileže čevelj nogi, nekaj
privadi noga čevlju. Prav tako je z občo postavo in s posameznim
človekom. Težko že pričakujem, kako bom
pravne stvari vtikal, tlačil in razblinjal v obdele tistih
zakonov, ki se po mojem preudarku ujemajo z dotičnim
pravnim predmetom. Tako bom pravico meril in branil.
Ali ne bo to imenitno opravilo?“

Radost bodočega pravnika se je omračila, ko je vdova
zamolklo vprašala, ali sem že kdaj premišljeval sporočilo
modrih mož, da je najvišja pravica često največja
krivica. Tudi vodnik je sprevidel, da napad na mojo
dozdevno učenost njegovi sestri ni priboril nobene koristi.

Čas je bil, da se poslovim. Odhajajoč ponudim ženski
nekaj šestic za nje delo in za svoj obed. Ker od domačega
človeka ni hotela vzeti plačila, potisnem svetle novce
malemu junaku v dlan. Deček še enkrat v mene upre
svoje bistre oči, zaluča novce po tleh in se glasno in
jasno odslovi z enozložno psovko, ki jo beremo v Pleteršnikovem slovarju kod črko K.

III. Na visoki planoti. V gozdu. Počivališče. Izmaknjeno živilo. Razgled po gorah in na morje. Pod Konjščico. Krave. Ovce. Pisana senožet.

Hoditi mi je bilo nad eno uro po visoki planoti, da
pridem do tovarišev, ki čakata v kotu, kjer se iz
planote strmo dvigata širokorebrni Tolstec in draskavi
Veliki Draški vrh. Vrstili so se ob meni ograjeni vrtovi s
hišicami, senožeti s svislimi, pašniki z

redkim grmovjem
in smrekovi drvošci. Da enoličnost ponavljajočih prizorov
ne dolgočasi, je treba zanimivih pogovorov. Ako jaz
vodniku dokazujem, kako blagodejno vpliva čisti gorski
zrak na živce in kako se duh raduje ob razgledu na gorske
velikane, katerim se bližava, bi to bilo za trdnega
gorjanca prav tisto, kakor če mu pravim, da je voda mokra
in sonce okroglo. Dosegel bi z opisovanjem svojih
občutkov baš toliko, kolikor sem ravnokar s svojo učenostjo.
Obšla me je torej pametna misel, da gre vodniku
prva beseda, in to po pravici. Če me zanima planinska
priroda, me bo gotovo bolj zanimal prirodni sin teh
planin nego mrtva, hladna narava.

Govoril je torej vodnik preprosto in živo o stvareh, ki
so se kazale poleg naju: in jaz sem ga poslušal rad in
pazljivo. Povedal je, kdo je bil in od kod je prišel gospod,
ki je počival pod tem macesnom. — V tem brinovem
grmu si je nekdo hotel urezati gorjačo, a gad ga je pičil,
ko je nastavil nož na vejo. Tam je plot pretrgan in rante
so razmetane po senožeti. To je naredil A. svojemu
sosedu. Že lani mu je plot raztrgal. A. je bil tožen, in
sodiški navod je bil na kraju samem. A. je moral velike
stroške plačati in plot postaviti v prejšnji stan. To ga je
toliko peklo, da se je vnovič znosil nad mršavim plotom,
in zdaj se usti, da ne miruje, i naj ga pravda stane kobilo
in žrebe.

„Ta stan je popravil tisti N..., ki ga gotovo poznate.
Zdaj vsa poslopja čedi in popravlja, ker se ženi. Pred
nekaj mesci je zvabil k notarju dve nevesti. Tam v pisarni
je rekel, da vzame tisto, ki bo imela več dote. Očeta
sta pobrala klobuka in nevesti ter odšla iz pisarne. Mlade
ženske so se zdaj baje zarotile med seboj, da mu vsaka
odreče, ako jo pride snubit, ker je tak volk na denar.
Mož pa pravi, da bo še letos snubil in poročil tisto, ki
mu je prva odrekla. Mislim, da tako tudi bo, ker mož je
stanovitnejši od ženske.“

Tako sva obravnavala gredoč stare in nove dogodbe
in družabno življenje nekaterih posestnikov, ki sem jih
poznal vsaj po imenu. Prišla sva v bolj

gost les. Tam je
bil vodnik bolj gorečen in rekel je med drugim: „Vsi ti
gozdi, vse te planine, kar jih vidiva daleč okoli, vse to je
po pravici naše in božje. Zdaj nam pa jemljo naš svet in
naše pravice. To je krivica, ki vpije v nebo! Ali so mar
najprej zgradili graščino in šli potlej kmetov iskat, da se
naselijo v Bohinju? Ali so napravili najprej jezove, plavilnice
in kladiva in so šli potlej iskat delavcev in rudnih
jam? Mi smo bili tukaj prvi za Bogom, in vse je bilo naše.
Če se potegnemo za stare pravice; če zastavimo tisti predor,
kjer tišči Sava iz Bohinja; če zagradimo tista dva ali
tri prelaze, kjer se more čez gore splezati v našo dolino,
kdo nas more užugati? Take človeške sile ni na vsej zemlji.
To vam pravim: če se postavimo na noge, potlej bo
svet videl, kaj smo mi in da se nikogar ne bojimo razen
Boga! Toda ne ustrašite se, kaj takega ne bomo počeli,
ker vemo, da ne smemo! Kmet bo potrpel in pretrpel.
Graščine bodo razpadle in fužinska kladiva utihnila; naš
kmet pa bo še vedno nosil dolge škornje in irhaste hlače
ter svobodno ukal po planinah.“

Tako je govoril in končno zaukal, da se je odmevalo
od tretje gore. Odzval se je nekdo iznad šume.

„Ta ne zna vriskati,“ reče vodnik. „To je gospodič iz
Primorja. Naproti nama gresta.“

Bilo je res tako, in skoro se snidemo. Gospodična je
takoj opomnila, da prav lahko hodi in da jako obžaluje
štiriurno zamudo. Odgovoril sem, da glede njene lahke
hoje nisem nikoli dvomil in da težko pričakujem prilike,
ko jo bom smel iskreno pohvaliti, čeprav je vodnik izblebetal,
da ji čevlji nagajajo. Zamude naj pa ne obžaluje,
ker nismo več zamudili, nego smo že prej odmerili
časa za počitek in dopustne zamude.

Odrinili smo na pot in bilo nam je hoditi kakih dvajset
minut do počivališča po stezi, ki je bila bolj drča nego
steza. Tam bi nas bil malone srečal star lisjak. Krenil
je v grmovje, ko nas je zavohal; in vil je svoje gibčno telo
in gosto kodeljo med grmi naglo in previdno ter nekaj
v gobcu nesoč.

Čakališče ali počivališče je bilo izborno; travnata ravnica
v kotu med Tolstcem in Konjščico, pod

ravnico globoke
strmine, nad njo skalne rebri in mestoma redek
brinov les, v sredi ravnice visok vejnat macesen in v
ozadju mrzel studenec z žlebom od smrekove kože. Sedel
sem v mah pod macesnom k belemu razgrnjenemu
prtu in urno segel v vrečo poleg pota, da iz nje potegnem,
kar bo za zobe. Gospica pristopi, vije roke in jadikuje,
da so raz prt izginili kuhan goveji jezik, pečen
piščanec in debela laška klobasa ali razen načetega hleba
kruha vse, kar sta ona in brat na prtu ostavila, ko sta
odšla meni in vodniku naproti. O te hudobne tatvine!
Moral sem se potegniti za poštenje Bohinjcev in opomniti,
da se v Bohinju sploh ne krade.

„Ako bi bil tukaj človek kradel, bi ne bil pustil kruha
na prtu in reči, ki so v vreči, ampak zmašil bi bil prtičin
kruh v vrečo in vse odnesel z vrečo vred. Ne tatvina,
ampak neprevidnost je kriva, da smo izgubili svoje najboljše živilo. Popustila sta jedila na prtu, ne da bi jih
spravila v vrečo nazaj. Pečen piščanec, goveji jezik in
laška klobasa izvrstno diše ne samo lačnemu hribolazcu,
ampak bolj še lisjaku, dihurju, jazbecu in raznim ujedam.
Lisjaka smo videli, ko je nekaj nesel v gobcu, in
znano nam je, da je jako premeten, ko gre za pridobitev
okusnega obeda. Ukradenega živila nam nihče ne vrne,
pa tolažimo se s tem, da lisjak ne uide kazni od lovčevega
zrnja.“

Odrezal sem si kruha in potegnil iz vreče domačo klobaso;
moram pa reči, da si je lisjak privoščil boljši obed.
Vedno dajem domorodno hvalo domačim klobasam;
vendar bolj bi mi bila ugajala tedaj ne pretanka kolajna
veronske salame in ne prelahek košček govejega jezika
nego navadna mesena klobasa.

Za klobasami smo uživali razgled.

V dolini globoko pod nami smo videli nekaj hiš iz vasi
Stare fužine, polje proti jezeru s cerkvijo sv. Janeza Krstnika
in jugozahodni del jezera, na katerega gladini se je
zrcalil mestoma skalnati, mestoma bujno obrasli južni
breg z visoko strmo goro vred, ki se dviga za bregom.
Na nasprotni strani globoke doline se sklepajo in vrste
mogočne gore, ki v zložnem polkrogu delajo visoko,
strmo, samo na redkih sedlih

prestopno mejo med Bohinjem
in pokrajinami okoli Sorice, Tolmina, Kobarida
in Bovca. Bila je to ponosna vrsta vrhov od Ratitovca na
vzhodu do Bogatina na zahodu. Čudili smo se planinski
raznovrstnosti zelenih in sivih, ostrih in razsežnih, lesnatih
in golih, gladkih in raskavih, skladovitih in razvalinastih
vrhov.

Koliko višja bi mi bila domoljubna radost, da so moji
očaki imeli vsaj mrvico pesniškega vzleta, ko so nadevali
imena tem slikovitim vrhovom! A žalibog, tista imena so
tako preprosta in kmetska, da sem eno moral celo predrugačiti,
ker pravo ime ne prija ženskim ušesom. Nad
imeni Ratítovec, Pečána, Višávnik, Črna gora, Skrili,
Čétrt, Ráskovec, Vogel se more radovati samo jezikoslovec,
ker mu ime pove, kakova je gora. Toda lepi, zeleni
Lisec ni tako lisast, da bi mu pristalo sramotilno ime, in
sloveča, visoka Črna prst gotovo nerada nosi poniževanja
v svojem imenu. Črna prst se spodobi njivi na ravnem
polju, a ne gorskemu grebenu. Dve visoki goličavi,
ki segata blizu do višave Triglavove, tudi nista zaslužili
zaničljivih imen Škrbina in Mígavec. Hvalim pa nazivanje
Bogatin in zaradi tega lepega imena sem to goro
prvo poznal izmed vseh velikanov, ki segajo v oblake na
zapadni strani Bohinjskega jezera, čeprav se iz doline
vidi višji in veličastnejši Bogatinov sosed Mígavec, gora
grdega imena.

Kdor je izumil ime Bogatin, je zaslužil, da mu vzidamo
spominsko ploščo na njegovem neznanem rojstnem
domu.

Ravno sem razlagal svojemu vseučiliškemu tovarišu,
da Bogatinovo ime bolj pristoji neznatni gori Rúdnica in
visokima planotama Rudnemu polju in Gorjušam zaradi
plenjave železne rude, ki se tam nahaja, nego Bogatinu,
ki je bogat samega golega kamenja, ko naju gospodična
opozori na gladino Jadranskega morja. Trdila je,
da vidi celo Benetke. Čudil sem se tako bistrim očem; a
moj vid je bil bistrejši, ker sem videl v tistih Benetkah
tudi golobe, ki jih tam na trgu svetega Marka krmijo
dolgočasni Angleži s kruhovimi drobtinicami. Moje in
vodnikove dobre oči niso videle ne morja ne Benetk, in
moral sem gospici pojasniti, da na tisti strani, kamor
gleda,

ni morja, ampak suha zemlja kranjska in hrvaška,
in da od svojega stališča sploh ne moremo zazreti morja,
ker še nismo dospeli do višave grebenov južnih gora
bohinjskih, ki se prostirajo med nami in morjem.

Zemljevida nisem imel pri rokah, povedati nisem
mogel višave nad morjem o našem stališču in onostranskih
sedlih, in zatorej je gospodična še vedno koprnela
v pogledu na svetlo morje in motrila, kdaj bo zazrla
prvi parnik, ki plove od Trsta do Benetk. Podiral
sem nje prazno domnevo, pa vodnik je posegel vmes,
češ da gospica iz Primorja gotovo bolje pozna morje
nego jaz, ki ga še nisem nikoli videl. Pomežikal mi je, to
izrekši; mene pa je prešinil globoki pomen njegovih besedi:

„Čemu človeku podirati priljubljeno in povsem
nekvarno zmoto, ako je v njej srečnejši, nego bi bil z resnico,
ki mu jo vsiljujemo.“

Ob vodnikovi modrosti sem se spomnil sedmorice
grških modrijanov in zlasti gesla Pitaka Mitilenskega:

„Glej na uro!“ In račil sem, kažoč na svojo žepnico,
opomniti, naj se podvizamo; zakaj še daleč nam je
strmolaziti in se ob marsikateri kamen valjavec spotikati,
če hočemo po svojem načrtu jutrišnji sončni vzhod
občudovati na robu Malega Triglava, kar je baje vredno
znoja vrlega človeka.

Lahkonoga gospica, vedno še zamaknjena v svoje
morje, hladno odgovori, da ji ni kdo ve kaj do gledanja
sončnega vzhoda na strmih gorskih robovih, na katere
je treba splezati v nočni temi, in da si noče slabiti vtiska,
ki ga nareja gotovo bolj veličanstveni vzhod sončne
oble na neskončni morski gladini.

Pritrdil sem gospici iz same vljudnosti in se drznil pripomniti,
da je po moji preudarni izkušnji celo sončni
zahod na gorah — veličastnejši od vzhoda, kakor je
grškim modrijanom starost blažja od mladosti. „Prav
nocoj se nam nudi redka prilika opazovati, kako se tope
poslednji sončni žarki na utripajočih valčkih Bohinjskega
jezera; kako se utrinja poslednja luč za opoklo steno
Bogatinovo in kako bo naposled nad občo temo pod
nami in okoli nas žarelo čelo Velikega Triglava v pojemajočem
odsevu sončne oble; in to vse nam tako

blizu.
Take čarobne žarjave kakor tukaj ne vidimo na Jadranskem
morju.“

Prijatelj vseučiliščnik je pač želel videti planinsko žarjo
na Triglavu, a jako dvomil, da se mu izpolni ta želja,
ker od tod Triglava ne moremo videti.

„Podvizajmo se tedaj, da pridemo na Velo polje; tam
vidimo Triglav in divni žar iz obližja!“

Zdajci je vodnik namrdnil svoja lica v najbolj tope
gube in spregovoril:

„Pri gorskih hojah se rado pripeti, da ne dosežemo
niti pol tega, kar smo si namenili. Tako danes kratko
malo ne pridemo na Velo polje. Preveč smo se zakasnili,
in ponoči hoditi ne moremo, ker nimamo derez. Gospica
najbrž celo ne vedo, kaj so dereze. Pozabiti pa tudi ne
smemo, da se brez zadostnega živila ne pride na Triglav.
— Mi ga nimamo, in če hočemo nadaljevati začeto pot,
moramo še nocoj dopolniti, kar so nam živeža vzele lisice
in ujede. Prisiljeni smo torej prenočiti niže od Velega
polja. Blizu nas na Tolstcu je pač tesna koča, ki je tako
nizka, da vanjo pridemo prav lahko skozi durce kakor
skozi streho. Tam planšari čemerna samica, ki je pred
leti zaslovela, ko je znanemu gospodu iz Ljubljane zmleto
kavo tako skuhala in zabelila, kakor navadno pripravljamo žgance. Od tistega dne ne kuha kave in ne pusti,
da bi jo drugi kuhali na njenem ognjišču. Kave za zajtrk,
in zlasti črne kave, ki se v gorah jako priporoča, gotovo
nočete pogrešati. Na Tolstec torej ne pojdemo! Takisto
nam ne sodi vračati se na Luskovnico, kjer smo počivali
predpoldne. Priporočam, da krenemo v drugo stran.
Tam najdemo ugodno prenočišče, tam si nabavimo živila
za jutri, vidimo med potom nov svet in na samem
prenočišču čudnega moža.“

Vodnikov nasvet sva pohvalila, gospodična glasno,
jaz molče, in tovariš se je vdal volji večine. Vodnik mi je
povedal ime moža, ki nas bo sprejel pod streho, in jaz
sem razveselil gospodično z novico, da bo naš nocojšnji
gospodar govoril v štirih jezikih in nam izvrstno postregel
celo z uspešnim mazilom za nje otiske; samo premagati
bo morala svoje gospostvo

in govoriti prijazno s
šestdesetletnim dedcem, ki nosi lesene coklje in raševno
suknjo.

Kakor novo oživljeni smo se vračali izpod prodov in
pečin in krenili okoli gore Konjščice proti jugovzhodu.
Pol ure smo prehodili in prišli zopet na zmerno nagnjeno
planoto med gozdi in planinskimi pašniki. Pot je bila
prijetna in ni se nam mudilo. Tujca sta često obstala ob
velikanskem mravljišču ali pri bukvi, ki je z grčavimi koreninami
opletala razpokano skalo, ali pri smreki častitljive
velikosti, in se čudila, kako nje dolge zakrivljene
veje, vse s sivim mahom pretkane, segajo do tal daleč
okoli debla. Kadar pa smo prišli do pečine, viseče nad
stezo, smo jo po stari šegi podprli z otrhlimi koli, da jo
gorski škratje ne poveznejo na nas.

Prišli smo naposled do krav, ki so na obsežnem pašniku mulile tanko, gosto travo ter se enakomerno otepavale
z repom in kratkočasile z glasbo svojih nezglasnih
zvoncev.

Bohinjska krava! Kolikokrat smo v prvih dijaških letih
zunaj Bohinja čuli ta vzklik v prvotnem in prenesenem,
v dobrem in slabem pomenu. Gospod in gospodična
sta obstala za menoj in za vodnikom, kakor bi
vedela, da krava, vedno resna in vedno za svojim koristnim
pozivom strmeča, ne pozna nobene šale. Jaz sem
stopil nekaj korakov naprej, da tovariše prepričam, kako
olikano bitje je baš bohinjska krava. Izborna gospoda iz
tujih krajev hodi gledat v Bohinj Savico in lazit na gore.
Tam pride povsod s kravami v dotiko. Na tak način spozna
krava tuje obleke, obraze in šege in se navadi „občevanja“ ne samo s kravarji in mesarji, ampak i z višjimi
ljudmi obeh spolov in obeh polut naše zemlje. Tako si je
priposestvovala v teku let tisto oliko, s katero se odlikuje
pred stranskimi sorodnicami. Bohinjske krave poznajo
tudi več sveta nego li njih rogate sestre v nižjih pokrajinah.
Nekaj časa so v dolini, potlej se selijo v nizke planine
in poleti na hladne, visoke planine liki velika
gospoda na letovišča. Na visokih planinah, tam, kjer ni
komarjev ali, kakor poje Vodnik, kjer „od muh daleč je
goved“, se jim najbolje godi ob izvrstni paši, ob čistem
hladnem zraku in ob lepem razgledu,

celo do sinjega
morja. Zato ni čuda, da je bohinjski sir tako sloveč. Dober
sir se naredi samo iz dobrega mleka. Olikana krava
pa ne more dajati drugačnega nego dobrega mleka. To
zahteva že nje kravje poštenje.

Stopim pred čredo. Takoj se mi poklonita dve kravi,
katerima je na rogeh poznati, da sta materi mnogim
junicam. Ena mi poljublja desnico, druga hkrati levico,
ližoč jo s slinastim, hrapavim jezikom prav nevsiljivo in
nehlinljivo. Planinska palica mi je sicer padla na tla, ker
je nisem mogel vzdržati pod pazduho, a to ni motilo
krav v njunem prilizovanju.

„Rojakinji pozdravljata rojaka,“ zakliče tam zadaj
moj tovariš iz Primorja.

Na to šalo se usuje triusten smeh nadme in nad krave.
Šala je pa bila celo kravam predebela; zakaj niso se
smejale, ampak prikrade se gibčna junica gospodični za
hrbet, ovije jezik prav krepko okoli njene levice, in na
pol obuta rokavica se zmuzne v kravji gobec. V kriku, ki
je nato nastal, nisem mogel natančno premotriti, ali je
tista junica s svojim jezičnim dejanjem hotela gospodično
pozdraviti in ji hkrati namigniti, da zavzema bohinjska
krava glede na rojaštvo demokratično stališče, ne
razločujoč Bohinjcev od Primork, ali je pa na ljubezniv
način gospodično namesto brata samo posvarila, da ne
smemo smešiti Bohinjcev v Bohinju. Ljubeznivo je pa
ravnala vsekakor, ker hipoma je izbrusila zaseženo rokavico.
Vodnik je rokavico naglo pobral, a ta se je gospici
tako zagnusila, da se je ni dotaknila.

Pristopilo je še nekaj krav, da nas pozdravijo po svoji
šegi. A naš vodnik jim je z glasnimi, kratkimi, samo govedi
umljivimi besedami pojasnil, da mi ne znamo s kravami
občevati po stari bohinjski šegi in da torej od nas
zabadavo pričakujejo običajnega odzdrava s soljo ali
kruhom, in razšle so se brez kake nevolje po paši, kjer so
neolikane tujce prezirale samopašno in porogljivo, a
vendar dostojanstveno.

Ne dolgo potem smo prestopili do črede ovac. Ovce
se ne kretajo tako odmerjeno in velevažno kakor krave.
Kakor bi trenil, jih je vse polno okoli nas. Enoglasno
neubrano mekečoč naskakujejo od vseh strani, in gospica
mora izpodrecati svojo haljo, da

ne bi na nji ostali
vonjavi, rjavi sledovi ovčjih parkljev; toda braneč haljo,
ni mogla ohraniti brezrokavičnih rok od toplih jezikov
in hladnih noskov pritiskajočih ovčic, ki so bile priliznjene
v te besede najhujšem pomenu. Naš nosač-vodnik
je mahal in suval z rokami in nogami, gospodič vpil
v treh jezikih, gospodična malone omedlevala in jaz sem
mislil: Vedno bolj smo v manjšini in stiski, in skrajni čas
je izmisliti rešitev, ko ovce udarcev ne čutijo in vseh treh
jezikov ne poslušajo. Domislim si še v pravem času, da
so ovce tako radosnedne kakor radovedne. Dvignem
torej venec planinskih cvetlic, katerega mi je bila gospodična
med potom spletla in na klobuk potisnila. Gledali
smo krasni venec: jaz milo, gospodična osuplo in ovce
poželjivo. Jedva sem zalučil venec kakor možno daleč,
se ovce obrnejo in zadrve za njim. Preden se overijo
vsaka posebej, da v vencu ni soli niti sočne trave, smo že
v varnem zavetju ograjene senožeti in vodnik nam zatrdi,
da se nam odslej ni bati neravnega boja z neumno
živino.

Toliko da se je gospodična oddahnila od prestane vojske
z ovcami, že me zbada, da sem se branil neviteško,
ko sem ovcam žrtvoval cvetlice, ki mi jih je ubrala in poklonila
ženska roka. Na toliko nehvaležnost bi se bil
moral odzvati z vso gorjansko robatostjo našega nosača-
vodnika. Ker smo žalitev čuli iz ust mlade rahločutne
ženske, se branímo prijenljivo.

Odgovoril sem torej:

„Klicali ste, mila gospodična, vse znane in neznane
svetnike na pomoč liki mornar v silnem viharju. Tedaj
sem se spomnil, da so imeli pomorščaki že po starem
rimskem pravu oblast, da ob veliki nevihti v morje pomečejo
i najdražje blago, da si olajšajo težo svoje ladje.
Z enako pravico sem jaz najdražji venec žrtvoval razljučeni ovčadi, da sem vas in nas otel iz velike stiske.

Prosim vas, da se vnovič prepričate, kako drag mi je
venec iz vaših rok. Na tej pisani senožeti je obilo cvetlic,
in lepše so od onih nabranih v gorovju pod Draškim
vrhom. Izvolite pa splesti dva venca, da ne bo nove zamere.
Enega ponesem, kakor sem obljubil, na vrh Triglava,
da ga tam položim na najvišje teme za spomin;
enega porabim,

ko se nam bo zopet vojskovati z neumno
živino. Ovce smo sicer premagali; a tu gori imajo tudi
koze in kozle, ki so predrznejši od ovac. Ovce so vas poljubljale
samo na roke, koze se bodo spenjale na usta in
lica. To bo stoprav prava vojska.“

Takoj je gospodična zdrknila v pisano travo, da nabere
cvetočega orožja za novo vojsko, in pomagati ji je
moral brat, ki se je tudi bal koz in kozlov. Vodnik je pa
modroval: „To pisano, danes lepo dišeče, jutri grdo smrdeče,
po največ trdo steblasto in strupeno cvetje je prava
nesreča travnikom. Pisana senožet je kravam to, kar
pisana mati deci: sama mačeha. Kakor se med nami
malo čisla zakonski mož, čigar žena je vedno nakičena
in v pisanih trakovih, tako je tudi slab gospodar, kdor ne
zatira tega pisanega, strupenega plevela na svojih senožetih.
Če hoče imeti mestna gospoda v naših gorah
svojih posebnih in samo zase imenitnih zelišč, naj si napravi
tu gori svoje posebne cvetličnjake. Nam naj pa
priskrbe semen od samih trav, po katerih pridobi krava
več mleka in bolj gosto meso.“

Nikoli nisem bil vnet za rastlinoslovje, in od zelišč
poznam malone samo tiste, ki prihajajo na mizo za
obed ali nakit, vendar so bili moji nazori toliko navzkriž
z vodnikovimi, da sem začel drug pogovor, zapustivši
vodnika in njegovo gospodarsko prepričanje.

Opomnil sem tovariša in tovarišico, da se moramo seznaniti
s poglavitnimi posebnostmi čudaka, pri katerem
bomo prenočevali, da se nam ne pripeti nezgoda, hujša
od vseh dosedanjih. Povabil sem družbo v znožje mahovite
groblje pod jesenovo senco in zaprosil, naj prizanesljivo
poslušajo mojo povest. Držal se bom tistih verovnih
zgodovinskih virov, iz katerih sem sam zajemal. To so pa
sama ustna sporočila ljudi, ki često bivajo na planinah in
čislajo staro planinsko svobodo v dejanju in govorjenju.
Tem ljudem ne smemo v zlo šteti, ako nekaj tiste svobode
rabijo proti resnici, kadar pripovedujejo planinske dogodbe,
kakor nam je to znano iz raznih lovskih povesti.

Moja povest sega daleč nazaj v prejšnji rod in šla je od
dedov do vnukov; torej ne morem kaj, ako se je v

teku let
morebiti navzela planinske svobode. Jaz sam je nisem
našel v nji, a takisto je nisem zasledoval.

Sedli in legli smo na mehki mah. Gospodična je razgrnila
cvetlice in jela plesti nov venec; jaz pa sem zapalil
smotko in pripovedoval takole:

IV. Mlekojedov krst. Pri Rokovi poroki. Gospod Koljarček. Mlekojed na Bohinjski Beli in pred Valentinom Vodnikom. Koroška povest o dveh jecavcih. Podrta gora. Mlekojedov spor s Trinosom in posledica tega spora.

Gospodar, ki ga obiščemo čez eno uro, ako bo do tedaj
končana moja povest, se je porodil in krstil v
Zgornji dolini bohinjski dne 10. decembra 1799. Ko so
ga prinesli od krsta domov, so se vsi jokali, kar jih je bilo
takrat v hiši. Novorojenček je vekal po stari pravici, ker
ga morajo čuti vse štiri stene, sicer mu rojenice ne podele
dolgega življenja. Imel je pa tudi tehten povod, da
se joče. Zakaj vstopil je v to solzno dolino nekaj tednov
prezgodaj, in zatorej gospod župnik pri svetem Martinu
ni smel v krstno knjigo, ko je zapisoval ime novorojenčevo,
zabeležiti imena otrokovega očeta, čeprav je
tega poznal po imenu in licu. Mlada mati je že poprej
dokaj jokala. Danes je morala še posebej tarnati, ker ji
niti kumica niti babica nista mogli povedati, na katero
ime so krstili nje prvorojenčka. Kumica in babica sta
tudi tarnali največ zato, ker so gospod župnik detetu
dali tako ime, kakršnega nista še nikoli čuli, češ da je s
tem prizadeta velika sramota pošteni, trdni hiši: sramota
do zdaj nezaslišana v Bohinju! In ko so to začule, so
se razjokale tudi vse tete prvega in drugega kolena, ki so
čepele v sobi.

Botra-kumica, ki je bila nekoliko gluha, je trdila, da je
dete krščeno na ime Mlekojed. Vse ženske (moških ni
bilo prisotnih) so bile sicer tega mnenja, da si človek z
mlekojedstvom prej zasluži nebesa nego z vinopivstvom;
a celo najpobožnejša med njimi je menila, da
svetnika z imenom Mlekojeda ne pozna ne nebo ne pratika.
Manj bogomolne tete in ujne so

pa rekle, da se bo
treba pritožiti v Ljubljani pred škofom. Zakaj gospoda
župnika je zmotilo francosko brezverstvo, da je dal
krščanskemu otroku nekrščansko ime samo zato, da se
nespodobno pošali nad bohinjskimi kmeti, ki čez vse
čislajo mleko, dočim gospod ni Bohinjec in molze manj
krav nego mali kmet.

Babica ni bila tako črtežna proti domačemu župniku,
ampak tolažila je družice z domnevo, da deček ni krščen
na ime mlekojeda. A pozabila je, kakšno je pravzaprav
tisto neznansko ime.

Tarnajoče in ugibajoče ženske je nekoliko pomiril cerkovnik,
ko je prišel po stari navadi pokušat, s kakim
vinom bodo zamočili. Cerkovnik je razodel, da je dete
krščeno na ime svetega papeža Melkijada, čigar god se
praznuje danes 10. grudna, in da bi ne bilo dobiti tega
v Bohinju do zdaj neznanega imena, ako bi ne bil gospod
župnik vezan na svojo slovesno oklicano besedo.
Sicer pa to ni nobena nesreča. Sinovo ime je gosposko.
Bog že ve, zakaj. Mlada mati in nje ženin sta tolikanj
podprta z imovino, da smeta privoščiti svojemu sinu
ime, ki presega skromno navado bohinjskega kmeta; in
če bo sin nekoč gospod, se bo celo veselil svojega gosposkega
imena.

Kaj pa je bila slovesna beseda župnikova?
Francoski državni prevrat je nesel po Evropi nove
svobodne in presvobodne nazore in nekateri izmed tistih
so se vtihotapili celo v samotni Bohinj. Župnik v
Srednji vasi je bil o tem docela prepričan, ko je konec
leta 1798 prelistaval farne knjige, da v praznik novega
leta faranom raz leco pove, koliko je bilo v preteklem
letu porok in pogrebov, koliko se je krstilo otrok in koliko
izmed njih ni bilo zakonskih. Ko je župnik vse to
povedal raz leco, je svoje ovčice glede na podatke iz
krstne knjige ostro posvaril in naposled oznanil, da se
bodo odslej pri fari svetega Martina nezakonski otroci
krščevali brez izjeme na ime tistih svetnikov, ki se godujejo
na dan otrokovega poroda, in da se bo otrok, kadar
bo izbirati izmed več svetnikov, krstil na manj znano
ime.

Bohinjcev ta novota ni ravno vznemirjala, ker nezakonski otroci so jim bili prej in slej redka prikazen.

Novi
krstni red se je pa vendar izvršil enajst mesecev in deset
dni po njega razglasitvi in njegova žrtev, edina v tistem
letu, je bil Melkijad, naš nocojšnji gazda.

Sedem tednov pozneje sta se poročila Melkijadova
roditelja Rok in Špela, ko je ravno njegov vstop v rodbino
pripomogel, da sta se Rokov in Špelin oče pobogala
zaradi tistih dveh krav, ki jih leto dni poprej Špelin oče
ni hotel privreči na doto. Rok je zdaj dobil od svojega
očeta kmetijo, od Špelinega doto in balo s kravo in telico
povrh, in šli so na grad v Bledu pismo delat.

Nato so priredili sijajno ženitovanje.

Po slovesni poroki so šli ženin, starešina in svatje v
sprevodu godcev in trobcev, piskačev in škripačev v
župnišče, da se v farne knjige vpiše poroka, da se krstna
knjiga glede Melkijada popolni in da se po stari šegi
povabi gospod župnik na svatovščino.

Ko je župnik v knjigo pisal ime Melkijadovega očeta,
izusti starešina tako ponižno kakor poudarno: „Blejci in
drugi Kranjci nam oponašajo, da smo samo na pol
krščeni. Ali bi ne mogli pri tem nedolžnem otroku krsta
dopolniti z drugo polovico in mu dodati ime kakega
svetnika, kakršnega praznujemo v desetih bohinjskih
cerkvah?“

Župnik je prijazno in takisto poudarno odgovoril, da
so Bohinjci sicer premalo pobožni in preveč svojeglavi,
vendar jih ima milostljivi škof tako rad, da jim vedno
pošilja mašnike, ki znajo krščevati brez vse napake.
Melkijadov krst se torej ne da popraviti ali popolniti. Če
pa to ime ne ugaja kmetom, naj bo Melkijad gospod.

Oče ga lahko zaklada v šolah. Sin se bo dobro učil, kar
je pri Bohinjcih kakor gotovo, in kadar bo velik gospod,
se bo radoval nad „Melkijadom“ in mene hvalil, da mu
nisem izbral tako zvanega kmetiškega krstnega imena.
Oče in svatje niso imeli zgodovinskih dokazov, da se
deček iz Bohinja gotovo dobro šola. Od župnika takih
dokazov tudi niso zahtevali, ampak verjeli so mu nekaj
iz spoštovanja do njega, nekaj iz samoljubja, in trdno so
si zapomnili njegove besede, češ da so preroške in pomenljive.
Odslej sta oče in mati sinčka

negovala izredno
ljubeznivo, in kadar je blebetava soseda spomnila, da
ta paglavček malo po strani gleda, je mati vselej odklonila
tako sodbo, rekoč: „Seveda po strani gleda. V Ljubljano
gleda, v Ljubljano! Saj mu je sojeno, da bo gospod,
vozil se bo v svoji kočiji.“

Oče Rok je pa vzgajal sina po načelih svojega deda:

„Otroci so liki žrebeta. Čim več, čim prosteje skače mlado
žrebe, tem jačji, tem iskrejši bo potlej konj.“ Tako je
Melkijad rasel v strahu pred Bogom in pred šibo, katera
je brezposelno samovala za čelešnikom, in prebival je
detinska leta med dobrimi in slabimi ljudmi, med ovcami
in kozli, ob žgancih in mleku. Razvijal se je po reklu: mens sana in corpore sano, in možgani so mu bili
tako čvrsti kakor lobanja okoli njih, ki je pretrpela marsikatero
bunko v deških dvobojih pod lipo sredi vasi.

Brez deških dvobojev pa ni moglo biti, ker preradi so
mladi paglavci bodočemu gospodu nagajali, pojoč mu
za hrbtom: „Mlekojed, krivogled, v kočijo sed’!“

Tista doba je bila za Bohinj jako pomenljiva. Tlaka je
do malega nehala z desetino vred. Ustanovili sta se novi
fari na Bistrici in na Koprivniku, kjer je bil prvi župnik
naš sloveči Valentin Vodnik. Prišel je na Bistrico za
oskrbnika vsem železnikom slovečega barona Žige Zoisa
vestni, za blagost Bohinja vneti Andrej Koller. Ta bistri
in preudarni mož je v naprednem duhu uredil dobavljanje
rude in oglja, zgradil namesto potratnih, starošegnih topilnic nov visoki plavž in razširil ter izboljšal
izdelovanje železa in jekla na Bistrici in pri Starem kladivu.
Pod njegovim vodstvom so se začele urejati bohinjske
občinske reči, popravili so se stari kolovozi, da
so bili cestam podobni, in stoprav njemu se je posrečilo
zgraditi prvo cesto iz Bohinja v Bled skozi Štenge namesto
stoletne, težavne tovorne steze, ki je peljala vseskozi
ob levem bregu Save in bila tam, kjer zdaj pravimo
„v starih Štengah“, jako strma, plazovom izpostavljena
in sploh nevarna za ljudi in živino. Neumorni gospod
je povsod deloval, kjer je šlo za blagost in napredek
Bohinja. Za francoske vlade

je bil nadžupan vsemu Bohinju
in tedaj malone vsegamogočen v tej deželici.

Andrej Koller je bil majhne postave in rekli so mu
zato vobče „Kóljarček“. A kazal se je velikega moža s
prislovico, do danes nepozabljeno: „Mož se meri od
nosa gor.“ Vse mu je zaupalo, vse ga je spoštovalo, in
kadar je kdo potreboval pomoči in dobrega sveta, se mu
je reklo: „Idi h gospodu!“ Vsak Bohinjec je pa vedel, da
je ta „gospod“ brez pridevka mali gospod Kóljarček.

Redne šole takrat ni bilo v Bohinju. Andrej Koller je
pridobil za svojo deco zasebnega učitelja in hkrati je napotil
nekaj imovitejših posestnikov, da so pošiljali svoje
sinove na Bistrico k njegovemu učitelju. Med tistimi
Bohinjčki, ki so se v visokih sobah fužinskega gradiča ali
pod velikansko lipo pred njim pripravljali za latinske
šole in za gosposki stan, je bil naš Melkijad po materini
sodbi najbolj bistroumen, a po učiteljevi najbolj razposajen.
Gotovo pa je imel med vsemi najtrdnejšo voljo
pogospoditi se.

Dobrih enajst let proste domače in prisiljene šolske
vzgoje so privoščili Melkijadu, preden so določili, da je
goden za ljubljansko mesto in za latinske šole. Solzno
slovo od doma (katera beseda naj pomeni ves Bohinj) in
od ljube matere sta mu lajšali neovržna resnica, da se ne
more pogospoditi brez ločitve od Bohinja, in živa nada,
da pride v mestu med bolj olikane vrstnike, ki ga ne
bodo venomer pitali z „mlekojedom“.

Nekaj dni pred vsemi svetci je oče Rok na kola pričvrstil
podolgovato kripico, podedovano za očaki, vanjo
razložil dežice masla in zaseke, vrečo povojenega mesa,
moke in kruha in skrinjico s sinovo obleko za svetek in
petek. Vse to je zadelal s slamo; čez slamo je pogrnil
belo prteno rjuho in na rjuho posadil Melkijada in dva
druga dečka, ki sta se takisto dala preveriti ali (kakor se
bo videlo pozneje) samo prevarati, da se nekoč po dolgih
izkušnjah in skušnjavah v šolskih klopeh — pogospodita.
Oče Rok je nato opremil kobilo starega bohinjskega
plemena s prazničnim komatom in z jermenjem
na blesk olikanim ter jo potisnil med težke, zakrivljene
ojnice. Ko je hlapec kobilo vpenjal, je sédel oče spredaj
na kripico.

Za njegovim širokim hrbtom pak segajo desnice
treh mater v desnice treh dečkov po slovo, in tri levice
na vozu brišejo solze iz oči.

Hlapec je delo opravil in pogladil kobilo po dolgi, gosti
grivi. Tedaj je oče počil z bičem, da se je razleglo v
tretjo vas, kobila je potegnila, voz je zaječal in zaropotal
in potlej dalje in neprestano ropotal po dolini in
mimo jezera, ki je utripajoč v tankih valčkih oponašalo
solze, ki so se utrinjale malim popotnikom v očeh. Ropotal
je voz po Spodnji dolini mimo Bistrice, kjer je dobra
teta Melkijadu potisnila meden kolač v naročje, dalje mimo Nomenja, kjer so se poslovili od poslednje bohinjske
hiše, in končno skozi dolge, dolgočasne Štenge
v deželo ...

„Ljubi gospod! Vaše povesti ne bo konca in kraja!“
pravi vodnik glasno in predrzno. „Trda noč bo že tukaj
gori in mi še ne bomo zvedeli, s kakim drobižem je Rok
mostovino plačal pred kranjskim mostom. Če mislite
povest tako zavlačevati do Melkovih šestdesetih let,
potlej bo tukaj gori jesen, sneg nas bo zapadel in zopet
skopnel nad nami, in Melko še ne bo stopil v dvajseto
leto. To bi vse lahko na kratko povedali ... celo brez zasmehovanja
svojih rojakov. “

Poslednje besede je vodnik prav zategnjeno spregovoril.
Vsi smo se smejali vodnikovi resni kritiki. Vendar sta
mi tujca dovolila, naj dalje pripovedujem ali opisujem
svobodno, češ da nekoliko zvesta, kakšni so bili ljudje in
običaji pred pol stoletjem. Vodnik je molče legel v mah.
Obrnil se je pa zdaj tako, da sem videl obe njegovi ušesi
od zadaj.

Nadaljeval sem:

— Kdor gre po svetu, marsikaj izkusi. Prva izkušnja je
doletela naše popotnike kar v prvi vasi zunaj Bohinja, to
je na Bohinjski Beli. Na vežnem pragu blizu ceste sta
stala zastavna mati in droben deček. Deček je odpiral
oči in usta, ko se je proti njemu pomikalo neznano, nedomače vozilo: gorostasna serasta kobila, ki je tolika, da
iz nje narediš pet hrvaških; visoko štrleči, venomer se
gugajoči komat, ki je liki razkladnica kožuharjeva obložen
s kožami

od jazbeca, dihurja in lisice; očakovsko,
debelo in široko jermenje na kobili, obsuto z velikimi
medeninastimi kolajnami in zaponami. Za počasno stopajočo
kobilo se trese na težkih kolih spredaj ozka, zadaj
široka, spredaj nizka, zadaj visoka kripica iz rezljanih
jesenovih deščic. Spredaj na kripici oblastno sedi
velik, širokoplečen mož, ki drži v desnici enostremen
povodec in v levici dolg bič. Na glavi mu sedi nezarobljen,
širokokrajen rjav klobuk z okroglo nizko štulo in
rdečim trakom okoli nje. Trup mu za silo odeva do kolen
segajoča tesna in s kožuhovino obšita suknja, čez
pas vezana s široko svetlordečo, volneno ovijačo. Noge
tiče v ozkih črnih irhastih hlačah in v dolgih širokih
škornjih, in škornji imajo debele, dvojne podplate in
ostre podkovice na petah. V koncu kripice čepe na beli
rjuhi trije v vsem si podobni dečki zdravih, okroglih lic
in bistrih oči, pokonci se držeč kakor sveče in vsi enako
glave obračajoč, kakor bi bile na vrvici. Imeli so eden
kakor drugi na glavah višnjeve suknene čepice, spodaj
obšite s črno janjčjo kožuhovino in na vrhu okičene s
četverokotnim ploščkom, ki se prigiblje na levo ali desno,
kakor se je zasukal pestri volneni čop, ki je s takisto
šarno vrvco prišit na sredino ploščka, in niha dečkom
do ušes. Oblečeni so dečki v kratke, tesne suknjice s
strmo stoječim, nezavihanim ovratnikom od domače
sive raševine. Iz takega blaga so tudi ozke, dolge, na šivu
z zelenim suknom obrobljene hlače, ki so pod koleni
vtaknjene v dolge škornjice na kveder. Vsi trije so zvedavo
gledali prvo nebohinjsko vas in jako jim je ugajalo,
da jih blejska mati in sin gledata tako pozorno ali da
jih celo občudujeta, kakor so si domnevali.

Kar blejski sin nekaj povpraša blejsko mater. Ta mu
nekaj porogljivo zašepeče na uho, in deček skoči na
cesto ter zakliče:

„Stric! Napačno ste naložili!“

„Jezik za zobe, raztrganec!“ se obregne mož na vozu,
ne da bi se ozrl na dečka.

Mladi Blejec se umakne proti hiši in tedaj zakliče na
vse grlo:

„Bohinjska teleta se izvažajo spomladi, a vi ste jih naložili
jeseni!“

V tem hipu plane mladi Melkijad raz voz, pobere kamen
ob

cesti in ga zaluča proti veži, v katero je bil smuknil
zabavljivec. Zažvenketala je steklenina v vežnem
oknu. Naš junak se urno dvigne na voz in oče Rok švigne
z bičem, ne po sinu, ampak po kobili. Toda plemenita
kobila, od nekdaj vajena samo težke, premišljene vožnje
in trdno prepričana, da sama najbolje ve, kdaj je treba
hitreje potegniti, si nikakor ne da izbičati svoje značajne
hladnodušnosti.

Zdaj stopi lastnica ubitega okna k vozu in zgrabi za
bič in povodec. Voz obstoji in trop vaščanov ga obstopi.
Žena srčno zahteva za ubito šipo dva groša. Bohinjec
je hud, Blejka je hujša. Torej oddrgne naposled oča Rok
svoj mošnjič in odrine denar. Da bi pa nihče ne mislil,
da ga je ženska ustrahovala, ji poda petico za pet grošev,
poudarno govoreč:

„Tista slepa škrbina ni bila vredna niti počenega groša. Dam ti pa pošteno petico. Saj jo boš skoro potrebovala
za hišna okna, če ne boš svojemu paglavcu z debelo
leskovko vtepla zapovedi, da v cerkvi in na cesti pri miru
pustimo poštene ljudi!“

Kobila je zopet potegnila. Sin na vozu je rekel sam
sebi: „Dobro sva jih izplačala!“ Oče, ohladivši si jezo, se
pa za ušesom popraska in misli: „Bohinjec, na Bohinjski
Beli si brzdaj jezik, dokler drži v Bohinj samo ena
cesta, in ta prav po sredi beljanske vasi!“

Ta jako previdna, a prepozna misel se mu je vrinila,
ko je čul za vozom prijazne vzklike: „Kar si ženi preveč
plačal, dobiš nazaj grede vrnjeno s počenimi groši!“

Bralcem, ki ne poznajo starega denarja, naj povem, da
je nekdaj „počeni groš“ toliko plačal kakor dandanes
„pripeljana klofuta“.

Moral bi še povedati, kaj je Melkijad iztaknil, ko je pri
Blejskem jezeru, kjer so napajali, k sebi zvabil in v vodo
vrgel lično mačko, ljubljenko stare gospe, ter kake strahove
je prestal v Naklem, kjer so nočili; a moramo hiteti.
Stopimo tedaj v Ljubljano. Tam pri mitnici na Celovški cesti so se ustavili, da se odrine užitnina. Oče Rok je
ponižno povedal, da je ubog kmet in da nima na vozu
drugega nego deset funtov masla v dveh dežicah, šolarsko
obleko in detelje in slame, kolikor je potrebuje nazaj
grede

za kobilo; zli užitninar pa ni verjel, da vozi tak
mož za tri dečke samo deset funtov masla. Ukaže torej
dečkom, ki so sedeli na vozu kakor pribiti, naj se umaknejo.
Zdaj otiplje z golo roko in z železnim drogom
mnoge stvari, ki so ga jako zanimale. Kmet se izgovarja,
da so mu te nepotrebne reči domače ženske skrivaj
in za njegovim hrbtom potaknile na voz, in rohni nad
dečki, zakaj da mu niso tega poprej povedali. A vse to
mu ni pomagalo. Ustrelili so ga za dva goldinarja globe.
Ko je mitničar očetu Roku dajal pobotnico, je stari Smuk
z Bele slišal naslednji pogovor:

Mitničar: „Huje bi vas pritisnili, da niste iz Bohinja.“

Rok: „Lejte si no! Nisem še bil v Ljubljani, pa me že
poznate!“

„Spoznal sem vas od daleč po kobili.“

„Kajne, da se takšna ne vidi zlepa pod našim cesarjem?
Dve takšni imam naprodaj. Če mi dobite kupca,
zaslužite pošteno mešetarino.“

„Res lepa kobila, a neznansko je okomatana.“

„Da, neznansko lepa je; pa okomatana, kakor se ji
spodobi.“

„Ali morebiti tržite tudi s kožuhovino?“

„Tega ravno ne; a volne imam naprodaj nekaj centov.“

„Lahko jo boste pripeljali, ko imate kola tako debela.“

„Da, šestdeset centov smem naložiti nanje. Tako
močnih kol ne znajo delati zunaj Bohinja.“

„Saj takšnih tudi še nisem videl. To čudno kripico
utegnete razpečati tukaj v Ljubljani.“

„Zakaj ne, če se mi dobro plača?“

„Neki gospod kupuje nenavadno staro šaro. Gotovo
vam ponudi za kripico več, nego je vredna, čeprav je
silno skop. Samo ne vem, kako jo bo spravil v svojo
shrambo.“

„Najmanjša skrb! Pokazal bom, kako se dene vsak
sebi.“

„Ali vas boli želodec, ker ste tako prepasani?“

„O ne! Želodec mi je zdrav in ne potrebuje povoja.
Moj pas samo kaže, da sem cel kmet, zemljak!“

„Zato ni bilo treba pasu; saj vam že na obrazu berem,
da ste kmet, cel in ves.“

„Vi že, ker ste bistra glava! A koliko je škricev, ki ne
ločijo kmeta od polkmeta ali kočarja?“

„Da, celo potraten kmet ste, ker vozite s seboj tisti
težki medičarski dežnik iz povoščenega platna. Ali vas
ne varuje že sam klobuk dežja?“

„Prav ste rekli, da sem potraten. Zato vas vprašam, ali
mi boste, ko se vračam iz Ljubljane, kaj vrnili od tistih
dveh goldinarjev, katere sem plačal po nedolžnem?“

„Tega pa ne. Drugim računamo štiri goldinarje globe,
Bohinjcem samo pol. Mi že vemo zakaj, vam pa ne smemo
povedati, da ne bo zamere ...“

Zdaj se oglasi Smuk z Bele in kličejo soglasno i drugi
očetje, ki so imeli na vozeh dijake in živilo, da naj jih
mitničar naglo odpravi in vzame od njih tudi samo pol
užitnine kakor od Bohinjca! Pravica bodi vsem enaka!
Oča Rok je pa namaknil svoj klobuk in rekel Smuku:

„Nismo še rekli poslednje besede. Stopil bom pred
doktorja, ki izdeluje naše srenjske pravde. Naredila
bova pritožbo, naj imam plačati tudi še dva goldinarja
povrh.“

Naš vodnik je obrnil obraz k meni in me srepo pogledal.
Da mu ne sprožim besede, ki jo je imel na jeziku,
sem poudarno pristavil:

„Tako je pravil stari Smuk z Bele nam dijakom, ko
smo hodili mimo njegovega doma na počitnice. Ali je
vse res, ne vem.“

Vodnik ni spregovoril in jaz sem brez skrbi nadaljeval:
Drugo jutro je bilo vpisovanje v prvo latinsko šolo.

Osma ura zjutraj je bila, ko je bohinjski oča prikoračil v
šolsko poslopje, pred seboj tiščeč ukaželjno trojico. Pred
ravnateljevo pisarno, tedaj še zaprto, je čakala obilna
množ očetov in sinčkov največ kmetskega stanu, gnetoč
se proti vratom. Ti čakalci so čuli že od daleč škripajoče
udare moževih podkovic na kamnite plošče hodnikove;
in ko je Rok prišel do njih, je vse presenetila krepka postava,
še

bolj pa nenavadna oprava starošegnega Bohinjca.
To obče zanimanje in čudenje je mož takoj izkoriščal in se prerival proti pisarničnim vratom. Ker je ta
napor našel krepak in hrupeč odpor, mož poprosi z najprijaznejšim glasom: „Možje, spustite me predse, jaz
sem prišel med nami vsemi od najdalje!“

Takoj se oglasi v drugem koncu skupine suh mož v
narečju, bohinjskemu najmanj podobnem, vendar znanem
po vsej deželi:

„Kaj bi tisto? In prav zato ste prišli najzadnji. Od kod
ste prikrošnjali, oče?“

„Kaj treba vprašati? Iz Bohinja sem in pripeljal sem se
s svojo kobilo. Krošnjo naj drugi nosijo!“

„Že vem, tam iz Bohinja, kjer so velike dote. Če se tam
ženiš, dobiš na doto kravo s teletom povrh. Svoja teleta
pa Bohinjci vozijo v Trst, a ne v Ljubljano, in jih tam
prodajajo funt po deset krajcarjev pri mestni tehtnici.“

Splošen smeh se je razlegel po hodniku. Oče Rok pa
divje pogleda zbadljivca in zarohni nad njim:

„Pa se dajva tehtati! Ti pritlikavec nimaš drugega
nego vedno suho žlico, nikdar sito, in tisti lončeni bas.
Jaz imam pa tri žrebetne kobile, višje kakor tvoja kučara,
trideset molznih krav in ...“

„... In toliko slame, da jo nosiš celo pod klobukom!“

se začuje zopet od onega konca in obči grohot se podvoji.
Naš orjak se raztogoti, razmahne roke in zavpije z
glasom, primernim svoji velikosti:

„Možje, razmaknite se, da dobim v pest in zmanem
to človeče!“

V tem hipu čuje za seboj krepak glas in višja oblast ga
prime za ramo. Naš Rok se ozre; hipoma sname klobuk
raz glavo in zakliče svojim dečkom:

„Brž poljubite gospodu roko! To so naš prejšnji koprivniški far!“

Dečki so točno izvršili, kar je mož zapovedal. Kmetje
v obližju se pa spogledujejo, češ zdaj pride gromska
strela na vse, ker je ta zarobljenec duhovnega gospoda
vodjo dirnil s psovko far. Ta gospod je bil Valentin Vodnik,
za francoske vlade vodja višjih ljubljanskih šol. Ker
je bil pred leti prvi župnik nove fare na Koprivniku, je
dobro vedel, da beseda far v Bohinju ni žaljiva. Prijazno
je pogledoval vse tri Bohinjčke pred seboj, povpraševal
Roka, katerega je

poznal že od prej, po svojih znancih v

Bohinju, in mu naposled obljubil, da bodo njegovi dečki
vpisani najprvi.

Sluga je naredil ulico do pisarne. Gospod vodja je stopal
skromno naprej in za njim je korakal oče Rok tako
košato, da se mu niti ni račilo sneti klobuka, ko je stopil
pred vodjevo pisalno mizo. Stoprav znani glas izmed
vrat: „Oče, rejto raz škopnik!“ ga je opomnil, kaj se spodobi.
Tretji vpisani dijak je bil naš Melkijad. Počasi je čital
Valentin Vodnik krstni list, kakor da ne verjame črkam,
a zapisati je moral ime Melkijad in ne drugače. Nato je
pogladil dečka po licu in mu rekel dobrovoljno:

„Tvoj krstni patron je sveti papež Melkijad. Verjetno
ni, da boš ti kdaj papež. Škof pa more postati Kranjec, in
zakaj bi ne bil Bohinjec. (Oča Rok je tedaj zrasel za pol
glave.) Bodi torej priden in poslušen; sicer boš vse žive
dni samo mlekojed, kakor so tvoji bratje v Bohinju!“
(Oča Rok se je zdaj sklonil za pol glave.)

Gospod vodja je naročil pozdravila do znancev v Bohinju
in Rok je korakal od pisarne, glasno vprašujoč, kje
je tisti vražji rešetar, da ga potiplje z debelim prstom; a
moral si je odgovoriti prosto po Prešernu:

Oča Rok se je še tistega dne poslovil od Ljubljane in
domačih prvošolcev. Ti so pa krenili na sprehod po Dunajski
cesti, da so tam zopet videli domačo Savo in se
ozirali proti domačemu Triglavu, ki jim je bil tako mil in
hkrati tako neizmerno oddaljen.

Tisti večer je Melkijad prvič sedel pri okrogli mizi
dijaškega stanovališča in med tujimi součenci. Stol, na
katerem se je poskušal gugati, mu je bil prešibak, soba
pretesna; poštengana kaša preredka in premalo zabeljena;
a najhuje ga je peklo, da se ga že prijema ime Mlekojed
in da ta zoprni pridevek ugaja celo gospodinji. Sedel
je po slabi večerji na klopco v kot in tam je molče in
maščevalno izbiral součenca, kateremu bo prvemu v
svarilni zgled za druge s krepko pestjo dokazal, da se
ime Mlekojed tudi v Ljubljani ne sme izustiti brez kazni ...

Zdaj se je naš vodnik ne samo obrnil, ampak pokonci
postavil ter spregovoril, ne da bi prikrival svojo nejevoljo:

„Oprostite, gospod in gospodična, da zopet govorim;
a moram vama povedati, da je ta moj rojak (pokazal je
tedaj s koncem škornjice name) vso to povest iz trte izvil,
samo da smeši in sramoti prav proti četrti božji zapovedi
rod, ki je živel pred nami v Bohinju. Saj od vsega
tega, kar je povedal, ničesar ni mogel ne videti ne
slišati.“

Vstal sem nato tudi jaz in zdelo se mi je, da se mi lica
grejejo. Odgovoril sem vendar mirno: „Vaša sodba je
nagla, in da je krivična, utegnete zvedeti še nocoj. Kar se
je takrat godilo, so videli in slišali drugi vere vredni
možje, ki niso bili vezani jezik držati za zobmi. Sam stari
Rok, kar menda pomnite, ni bil eden tistih, ki zamolčujejo,
česar je srce polno; rad je koga pograjal, rad se pobahal
in najrajši pripovedoval, kako se mu je godilo ob
prvi vožnji v Ljubljano. Največ svoje povesti sem pa
zvedel iz ust starega moža v Spodnji dolini, ki je bil
zdravih ušes in dobrega spomina ter vrstnik Melkijadov,
s katerim še zdaj občuje.“

Na to vodnik:

„Tistega moža iz Spodnje doline poznam in ga spoštujem. Dovolita, tuji gospod in vi, gospodična, da nekaj
o njem povem, kar bodi v posvarilo temu mojemu rojaku.
(Zdaj je name pokazal že z roko.) To je bilo takole.
Imel sem pri tistem možu opravek in stopil sem v njegovo
kovačnico. Na klopeh pri stenah so sedeli kmetje
iz okolice, ki so prišli h kovaču na pogovore, ker je tisti
dan deževalo in nismo mogli delati na polju. Tudi kovač
je počival, slonel na naklu in govoril kmetom, sedečim
okoli nakla. Jaz sem se priril na klop pri durih in z drugimi
vred poslušal moževo ‚prerokovanje‘. Čudne reči je
pravil, kako je hodil po svetu in kaj je videl v Nemcih in
Lahih. Marsikaj je bilo težko verjeti, vendar sem vse verjel, kar je povedal. Saj smo bili vsi Bohinjci! Mi smo pa
toliko pošteni, da Bohinjec Bohinjcem ne laže. Kar jame
pripovedovati, da je v Korotanu nad Sveto Krvjo, kamor
so hodili naši stari ljudje na božjo pot, videl goro, ki je
višja od našega Triglava. Tega mu pa

kratko in malo nisem
mogel verjeti. Zdaj pa tako sodim: kdor ponižuje
Triglav pod tisto koroško goro pri Sveti Krvi, ta ponižuje
ves Bohinj in vse Bohinjce. Prav nič nočem obrekovati,
pa vendar rečem, da je tisti mož iz Spodnje doline, ki se
je toliko spozabil, da je poniževal Bohinj, morebiti prav
tako zapostavljal Bohinjca Roka in Melkijada, ko je temule
rojaku pripovedoval o njiju. To pa moram povedati,
da nam je tisti mož prav takrat, ko je Triglav poniževal,
tako govoril, da ne smemo poniževati sami sebe in
da smo Bohinjci več trpeli po svoji ponižnosti nego po
tuji prevzetnosti. Rekel je: ‚Spoštujmo vsak sam sebe in
svoje rojake in spoštovali nas bodo tujci bolj nego do
zdaj. Držimo se stare vere, pravice in šege. Drugim, ki
drugače mislijo, ne prikimujmo iz same ponižnosti ali
zato, da bi se jim laskali, ampak kadar nam je povedati
svojo pravo pošteno misel, jo glasno povejmo, da se bo
razumela razločno. Zakaj kdor potaji svojo misel, zataji
svoje poštenje.‘ To pa ni še tisto, kar sem hotel temule
rojaku povedati v svarilo. To bom stoprav zdaj povedal,
če boste poslušali.

Mož iz Spodnje doline nam je takrat v potrdilo svojega nauka povedal naslednjo dogodbo, ki sem jo prav
dobro zapomnil. Pripovedoval je takole: ‚Nekdaj sem
dalj časa delal v Ziljski dolini na Koroškem. Tam žive
ljudje blizu tako kakor v Bohinju. V neki večji vasi pa
prebivajo vkupaj Slovenci in Nemci, katoličani in lutrovci.
V tisto vas je prišel krojač, ki se je štulil in dobrikal
na vse strani. Govoril je Slovencem slovenski, da je
rojen Slovenec, in Nemcem nemški, da je pristen Nemec.
Če je šel v petkih v gostilno, je najprej posetil
katoliško in si dal prinesti v mehko kuhana jajca; potlej
je smuknil na ono stran ulice v lutrovsko krčmo in tam
užil meseno klobaso. Ljudje so mu kmalu prišli do jedra
in potlej ga nihče ni imel za moža, ne Slovenec ne Nemec,
niti katoličan niti lutrovec. Kmalu za krojačem je
prišel v tisto vas velik gospod iskat miru pred svetom.
Stopil je h krojaču, da si omisli novo obleko. Ta gospod
je hudo jecljal. Takoj je zajecal tudi krojač in tolažil gospoda,
takisto kakor on jecajoč, da jima je voljno prenašati

hibo, katero jima je Bog naklonil. Gospodu je jako
prijal krojač, ki je znal jecavost tako naravno posnemati,
in sprijaznila sta se oba jecavca. Često sta se sprehajala
po bolj samotnih krajih, da bi ju ljudje ne poslušali in
oponašali. Nekoč prijecata v šumo nad vasjo. Kakor bi
trenil, ju sreča medved in se pred njima postavi na zadnje
noge. Oba sta brez orožja in silno se prestrašita, gospod
po gosposko, krojač po krojaško ... Zdaj pa pride
božja kazen. Medved je zamrmral in se obrnil v grmovje.
Gospoda se pa spogledata in oddahneta od strahu. In
kaj se je bilo zgodilo? Jecavemu gospodu se je od samega
strahu jezik odvezal, da ni več jecljal. Krojaču se je pa
jezik zavezal in jecal je od tedaj vse žive dni‘.“

Tej povesti je vodnik z zategnjenim glasom pristavil
še to:

„Med poslušalci te dogodbe je sedel mladenič v gosposki
suknjici. Ta je povest o ziljskem krojaču v petih
letih tako pozabil, da je danes smešil svoje rojake samo
zato, da so ga tujci rajši poslušali.“

Imel sem odgovor na jeziku. A bolj prav je bilo, da me
je prehitel primorski tovariš, ki je vprašal vodnika:

„Ali mar res verjamete, da ni višje gore nad vašim Triglavom?“

Vodnik odgovarja:

„Vaše vprašanje ni novo. Marsikateri gospod mi je že
trdil, da je veliko višjih gora. Nihče me pa ne more siliti,
da bi to verjel, kar nihče ni dokazal. Modri možje pravijo,
da je največ laži ravno v tiskanih knjigah. Mi verjamemo
svoje, učeni gospodje naj verjamejo svoje. Oni
pravijo, da mi nič ne vemo, ker se nismo učili. Mi pa
pravimo, da oni nič ne vedo, ker jim je sama učenost
pamet zmešala. Jaz verjamem to, kar so nam sporočili
naši dedje in pradedje — pametni možje. Samo tista
gora, na kateri je ob vesoljnem potopu obtičala Noetova barka, je za komolec višja od Triglava: vse druge so
nižje. Staro ustno sporočilo pripoveduje tudi to: Nekdaj
so imele gore vsaka svojega duha in zmaja. Ti so, vojskujoč
se med seboj, pustošili in s skalami in prodovi
obsipali rodovitni svet okoli gora, kar se še zdaj pozna
po vsem Bohinju. V tisti prastari dobi je zaželela gora

za
našim jezerom zrasti nad Triglav. Nje duh jo je napenjal,
zmaj je tiščal in vzdigoval skalne skladove kvišku, gora
je rasla in že bila tolikšna kakor Triglav. A Bog tega ni
dopustil. Zemlja se potrese, napihnjena gora se razpoči
in razvali. Tam vidite kaznovano goro na južni strani
Bogatina. Še dandanašnji jo imenujemo Podrto goro.
Tako je ta reč.“

Dočim je moj tovariš zabadavo dokazoval, da stoje na
naši zemlji, ne boječ se usode Podrte gore, snežniki, ki
so celo trikrat višji od Triglava, sem jaz ohladil nejevoljo
nad preobčutljivim rojakom in jel premišljevati usodo
svoje podrte povesti.

Res malo ali nič šale ne pretrpe taki ljudje, ki jih vsakdanji
napor za svoj obstanek sili, da so vedno resni in v
skrbeh. Zatorej me je tudi gori omenjeni mož iz Spodnje
doline, kateremu sem bil nekoliko prešaljive čudi,
često svaril:

„Previdno ravnaj, ako že moraš burke uganjati! Ljudje,
ki so prisiljeni dan na dan delati kakor črna živina,
tudi zdivjajo liki živina, če se ponorčuješ z njimi.“

Takisto nam je upoštevati, da so vsem staroselcem
domače šege podedovane rod za rodom ter spomini na
njih prednike nedotakljiva svetinja. Ako se predrzneš te
njih starine osvetljevati z veselostno svetilko, takoj si
vržen na gorečo grmado, čeprav nisi imel nobenega
hudobnega namena. Skrunil si njih svetinje in s temi
vred njih poštenje!

Čim ožje je človeku duševno obzorje, tem širša mu je
osebna razdražljivost. Če imaš s takim človekom opraviti,
ne dotakni se njegovih niti njega svojcev do devetega
kolena slabosti ali tistih njihovih svojin, ki ščegetajo
tvojo zasmehujočo žilico. Jako težavno je torej govoriti
ali pisati po pravilu: ridendo dicere verum.

Najbolj občutljiva in razžaljiva je pa tista gospoda, ki
je to bolj po obleki nego po duhu. Majhen narod smo
Slovenci in marsikateri trgovinski popotnik pozna malone
vse, ki se štejejo med tako imenovano zgornjo desettisočino.
Morebiti polovica teh veljakov so možje tesne
mišljave. Vsi ti v tvojih besedah ne bodo gledali na
reč, ampak za njo in pod njo bodo stikali osebe in osebnosti.
Gorje tebi, če takov občutljivi tesnomislec

po črtanem
nosu, po opisani noši klobuka, po označeni navadi,
kako se smeje ali usekuje, kako odpira denarno
listnico ali se igra z urno verižico ali sploh po katerihkoli
slučajnih malenkostnih znakih najde bodisi najmanjšo
podobnost med seboj in osebo, katere smešnost ali podlost predočuješ! Vsa rodbina in prirodbina se bo zaklela
proti tebi in ne opereš si jezika ali peresa, četudi se
očitno pokoriš celih sedem let.

Jaz se tedaj nisem pokoril, ampak vodniku rekel, naj
se umakne na ono plat gomile, da ga več ne bodo ušesa
bolela, ker si ne dam kratiti pravice osvetljevati tudi
temno in smešno plat človeškega življenja. Vodnik je
vendar ostal pri nas, a jaz sem svobodno nadaljeval svojo
povest.

Šest let je Melkijad pohajal ljubljansko gimnazijo.
Vzorno se je vedel, pridno učil, redno in čedno podajal
svoje naloge in izvrstno je znal vse, kar je bil vprašan; a
vendar nikoli ni mogel razveseliti ljube in ljubeče matere,
da bi jo, ko ji je prinesel častno šolsko darilo, bolj
utrdil v nadi, da se bo nekoč vozil v svoji kočiji. Ta tiha
voda, ki je samo redkokdaj, a tedaj precejšnje skipela, ni
ugajala profesorjem, morebiti tudi zato ne, ker je Melkijad
res nekoliko krivo gledal. Vedno so ga imeli na
sumu, da ni tako zgleden dijak, kakor se dela. V tem so
imeli nekaj prav, a kriv ni bil dijak, ampak njegovo ime.
Melkijad morebiti ni rad strahoval pačilcev svojega imena,
a navzel se je v teku let prepričanja, da mora edino
sam braniti svoje pravo ime in potrebni ugled med dijaki,
ker nikoli ni našel zadoščenja pri tistih, ki so imeli
pravico kaznovanja.

Najbolj ga je to peklo, da so gospodje, ki naj vzdržujejo red med dijaki, sami smatrali za malenkost, kar je
bilo Melkijadu resna, častna reč, in da se je časih celo
kateri teh gospodov spozabil in namesto imena Melkijad
rabil besedo, ki je bila vsakomur gladkeje izgovorna
in se je vedno rabila za Melkijadovim hrbtom. Tako je
bil naš dijak venomer bolj oster nego mil, bolj skriven
nego očiten sodnik, da, maščevalec svoje časti, in to ni
bilo koristno njegovemu dušnemu razvoju. Kaznoval je
najrajši s

samo šalo: z besedo za besedo ali z burko, samo
da je mogel razžaljivca izpostaviti občnemu zasmehu.
V teku let je v tem načinu kaznovanja dospel do prave
dovršenosti in v tej stroki se je morebiti bolj popolnjeval
nego v matematiki in francoščini, ki sta mu bili
najljubša učna predmeta.

Mnogim sramotilcem je prisodil celo telesno kazen, a
bil je previden. Čakal je z izvršitvijo tedne in mesce; a
vselej je kazen tako izvršil, da mu kaznovanec ni mogel
ničesar dokazati. Če je kaznovanec šel tožit, ga je Melkijad
pozneje kaznoval tudi zaradi ovadbe. Dosegel je s
tem, da ga naposled noben kaznovanec ni tožil, a tudi
poboljšal se ni nobeden. Pripetilo se je celo, da je kakov
profesor čutil kamen na hrbtu ali snežno kepo na vratu
ali da so se mu v jutru mrzlega zimskega dneva pobila
okna v spalnici. Storilca niso našli in profesor je že davno
pozabil, da je pred letom dni rekel Melkijadu v sami
šali: Mlekojed.

Ob takšnih težavah je dogotovil naš dijak gimnazijo
(ki se je tista leta končavala s šesto šolo) in prinesel domov
izvrstno spričevalo. Jaz in naš vodnik sva pa tega
mnenja, da bi bil tedaj pred ljubo, častiželjno mater položil
tudi častno šolsko darilo, da ni bil Melkijad, ampak
bi bil nosil „lepo ime Janez“.

O počitnicah po šesti šoli je bil Melkijad povabljen na
neko novo mašo v Bled, kjer se je že tedaj vsako leto
praznovalo več novih maš. Melkijad je bil izvrsten pevec.
Kdor je pa pevec in je že dovršil šesto šolo, sme vsaj
o počitnicah in na novih mašah nekaj vina piti. Od sijajne,
vesele nove maše domov grede stopi Melkijad na
Mlinem pri Blejskem jezeru v znano gostilno, da tam
pogleda po Bohinjcih, ki bi morebiti z njim vred popotovali
skozi dolgočasne Štenge proti domu. V pivski sobi
ga nagovori kmet Trinos, edini Bohinjec, z malomarnim
pozdravom: „Mlekojed, pojdi pit!“

Naš dijak se naglo obrne, ne da bi odzdravil ali po
stari šegi odpil in Trinosu nalil. Zakaj tikati šestošolca ali
pravzaprav sedmošolca je preveč nespodobno, in kdor
je bil v ponedeljek mesojed, noče biti v torek mlekojed.
Najteže pa prenese ogrdo, kdor je malo spal in snoči
toliko pil, da

ga danes lasje bole. To zahteva maščevanje!
Sramota se vračaj s sramoto!

Trinos je bil dokaj trden kmet v Spodnji dolini bohinjski.
Hišni priimek „pri Trinosu“ je pridobil že njegov
oča, ki se je izprek gora priženil v Bohinj, a popolnoma
zaslužil je ta pridevek stoprav naš Trinos, ker je marljivo
zlasti s temeljitim vinstvovanjem na to deloval, da
njegovo obličje dela čast hišnemu imenu. Uspeh je bil
očiten, in sosedje so rekali med seboj: „Kar je Triglav
med gorami v Bohinju, to je Trinosov nos med nosovi.“

Sicer pa je Trinos pridno kmetoval, v miru živel s sosedi
in bolj potuhnjeno nego voljno slušal svojo osorno
ženo. Red v vseh rečeh je ljubil nadvse. Zlasti redno je
hodil vsakih sedem tednov po opravkih v Bled. Ob takih
rednih prilikah je v ponedeljek zjutraj zarana napregel
svojo kobilico in ta ga je potlej v sredo pozno zvečer domov
pripeljala utrujenega od njegovih opravkov. Poglavitni
opravek mu je bil ta, da je v Bledu tri dni zaporedoma
popival. Zakaj piti je moral, a v Bohinju ni hotel
sosedov pohujševati ali svoji ljubi ženici dajati povod,
da bi ga zabadavo zmerjala ali vlačila iz krčme. Danes je
bil torek, to je drugi dan Trinosovih blejskih opravkov,
in če se hoče Melkijad z njim v Bohinj voziti, mora čakati
do večera prihodnjega dne. A Melkijad noče čakati,
marveč se maščevati hoče nad Trinosom, in to še danes.
Medtem ko je Trinos v gostilni pil in pel, sta Melkijad
in gostilniški hlapec hlevnik zunaj pred hlevom skovala
ta naklep: hlevnik takoj vpreže Trinosovo kobilo pred
njegovo kripico in dijak se bo takoj z njo odpeljal v Bohinj. Kobila pa mora vsaj ob osmih zvečer zopet stati v
hlevu na Mlinem, ker je Trinos redoljuben mož. Ves dan
namreč pije, ne da bi se ozrl na konja in voz. Točno ob
desetih zvečer, ko jame krčmarica pivce iz hiše goniti,
pa pride hlevnik v pivnico, prime Trinosa pod pazduho
in ga spravi v konjski hlev. Tam Trinos kobilo potiplje in
pogladi in potem leže poleg nje v postlano slamo. Torej
mora biti kobila že ob osmih v hlevu, da bo kmet ob desetih
na nji otipal, da je nakrmljena in da sope popolnoma
nesumno.

Hlevnik in Melkijad sta previdno ravnala; dobiti je
bilo samo še zanesljivega človeka, ki bo konja točno in
brez kvara postavil nazaj na Bled. Odzvonilo je poldne
in že se obrača kobila raz cesto na Trinosovo dvorišče.
„Kaj pa ti delaš z našo kobilo?“ zavrešči stara, šepava,
dokaj povaljano oblečena žena.

„Ali sem prav prišel k Trinosovim?“ vpraša naš dijak
skromno in mirno.

„Kaj se boš šemil?“ zakriči osorna žena. „Ti si tisti krivogledi
Mlekojed in veš tako dobro kakor jaz, kje je doma
naš pijanec.“

Ta iskreni pozdrav je Melkijada potrdil v veri, da je
njegov načrt za maščevanje docela upravičen. Odgovori
torej glasno:

„Če sem prav prišel, pa sedite na voz in se odpeljite
na Mlino. Tam v krčmi pri mostu Trinos kmetijo prodaja
nekemu Bovčanu.“

Kakor bi trenil, sede žena na voz, kakršna je bila, in
obrne kobilo nazaj proti Bledu. Melkijad pa gre dalje
svojo pot v svesti si, da je kobilo izročil najbolj zanesljivi
osebi.

V zvoniku farne cerkve v Gradu pri Blejskem jezeru je
bila ura deset, a tedaj ni bilo treba krčmarici izganjati
pivcev in nje hlevnik ni imel posla ne s Trinosom niti z
njegovo kobilo. Na Trinosovem domu v Bohinju so pa
devali spat nepomirjenega gospodarja, ki še vedno rohni
nad krivogledim Mlekojedom in izmišljenim Bovčanom;
in ko je bila drugič deseta ura, je že po vsem Bohinju
raznesena novica, kako je Trinoslja rešila kmetijo,
kako je pogorel nje možu tretji veseli dan in kako pretkano
se je osvetil Melkijad.

Zdaj pak se je ost obrnila, ker Trinos je bil tudi izmed
tistih ljudi, ki vračajo šilo za ognjilo. Čez malo dni se je
ukradel natihoma in brez kobile skozi Štenge. Ni šel
samo do Mlinega za redno vinsko trgovino na drobno,
ampak izreden opravek ga je peljal gor na Blejski grad.
Tam je pred sodnim komisarjem natanko in po resnici
povedal, kako sramoto mu je natvezel tisti hudobni,
ošabni Mlekojed. Sodni komisar, še mlad gospod, je vzel
Melkijadovo dejanje za kočljivo, a brez kvara

izvedeno
dijaško šalo. Trinosu je sicer obljubil, da bo dijak primerno kaznovan, sam pri sebi je pa menil, da bo zadoščal ustni ukor.

Drugi teden pride komisar v Bohinj, kjer do zdaj še ni
bil. Tudi Bohinjci so ga malo poznali, ker je stoprav pred
malo mesci nastopil službo na Gradu. Komisar obišče
Roka, Melkijadovega očeta. To se je kmetu zdelo nekaj
sumno, ker do zdaj ni bil še noben posvetni gospod pod
njegovimi strehami. Čim bolj je bil gospod vljuden, tem
bolj je bil kmet nezaupen in niti premaknil se ni od
skednja, kjer je imel mlatiče, da bi gospoda peljal v hišo
za mizo. Mlatiči prenehajo mlatiti in se zijavo zagledajo
v komisarja, ko je Roka vprašal, ali bi mu mogel priskrbeti
osla za ježo na Koprivnik.

Preden stari Rok ubere umesten odgovor, se oglasi
mlad mlatič iz skednja: „V Bohinju nimamo oslov, sam
svoj osel boste morali biti, če hočete jahati na Koprivnik.“

Mlatiči se namuzajo in spogledajo med seboj, ne da bi
zapazili, da je gospod malo zardel za mlatičevim preživinoslovskim
vzklikom, katerega je oče nekoliko ublažil,
izrekši, da v Bohinju res ne redimo oslov in mul.

Gospod dalje vpraša kmeta: „Kje imate mladega gospoda
Mlekojeda?“

Mlatiči stoje in molče. Stari Rok se oblastno ozre v
ozadje skednja in zakliče porogljivo:

„No, odgovori! Ta gospod tukaj po tebi vpraša.“

Oglasi se zopet prejšnji mlatič osorno:

„Danes nisem gospod, ampak mlatič; in če me kdo z
Mlekojedom ogovori, se mu odzovem s cepcem.“

Na ta lesoslovni odziv se gospod komisar obrne proti
cesti in kmeta poprosi, naj ga spremi čez dvorišče. Ko
sta bila sama, mu reče gospod:

„Nikar ne mislite, da sem namerjal žaliti vašega sina,
ki se baje prav dobro uči. Do danes ga nisem videl, nikar
še slišal, da bi mu bilo drugače ime nego Mlekojed.
Premalo časa sem še na Gradu, in morebiti celo ne veste,
da sem novi komisar.“

Kakor bi trenil, sname Rok slamnik raz glavo; a takoj
ga zopet pokrije, ko je gospod izrekel željo,

da bi ga dijak,
kateremu se mlačva pravzaprav ne spodobi, spremil
na Koprivnik, da mu tam nekaj piše:

„Malo bo dela in ne bo zastonj.“

Kmet se popraska za ušesom in jeclja:

„Bi že bilo, saj zna pisati. A sosedje bi rekli, da je
opravljal službo biričevo ali da je kaj pisal, kar bo kmetu
na kvar. Zatorej ga vam ne morem posoditi, in kadar
boste zopet potrebovali pisarja v Bohinju, ga pripeljite
s seboj.“

Kmet se je obrnil sredi dvorišča nazaj, gospod je stopil
na cesto in mlatiči so zopet prijeli za cepce, na tihem
sodeč, da sin in oče nista prave pogodila.

V soboto prihodnjega tedna je stal Melkijad pred komisarjem v sodišču. V nedeljo potem je pa Trinos v gostilni
na Bistrici tako govoril sosedom, čakajočim popoldanje
službe božje:

„Tisti novi komisar, ki blizu tako govori kakor Čiči,
kateri prodajajo kis in bruse, je ostro izpraševal mene in
hudo podajal študenta. Ta se je pa tako premeteno branil,
da sem se kar pomikal proti durim, da ne bi še mene
malo priprli. Ko sva vse povedala, kar je hotel poslušati,
ni dal nobenemu niti črhniti ne in zamislil se je, ne da bi
kaj pogledal v tiste črne knjige, ki so ležale pred njim na
mizi. Potlej je vstal in rekel takole: ‚Grbavi, hromi, slepi
in nemi nesrečniki voljno trpe vsak svojo nadlogo. Vi,
mladenič, ste pa zdrav, nepohabljen in hodite v višje
šole; vendar se niste priučili potrpljenja z uborno malenkostjo,
katero vam prizadeva preprosto pačenje
vašega nenavadnega imena. Pozvedel sem celo, da ste
brzousten in oduren človek ter da mnogo huje zbadate
svoje bližnjike, nego se oni šalijo z vami. Temu vzrok ni
toliko vaše ime, kolikor sta oče in mati, ki vam dajeta
potuho in nista na vas nikoli pokladala tiste blagodejne
šibe, ki novo mašo poje. Človek drvenega vedenja vašega
se kaznuj takisto drveno. Zatorej sem vas obsodil na
deset palic, iskreno želeč, da bi popravila naša leskovka,
kar je zamudila očetova.‘

Tako je govoril komisar. Mlekojed je prebledel prav
tako kakor jaz tedaj, ko je prišla moja starka pome na

Mlino. Smilil se mi je revež. Vse sem mu

odpustil, prosil
sem zanj in rekel, da nič ne zahtevam za pot in potrošek. Nič ni pomagalo; pošteno je birič odmeril, kar je
sodnik prisodil, in odšla sva z Grada. Meni je bilo žal, da
sem ga zatožil; njega je pa bolelo. Tak človek nima tako
utrjene kože kakor mi, ker se ne moti z vsakdanjim
delom, ga taka sramota hudo peče v srcu, vse huje kakor
nas.“

Počitnice so minile in Melkijad je vstopil v sedmo
šolo. Čez nekaj dni pa zvedo v Ljubljani, kaj so Melkijadu
naložili na Gradu, in moral je slovo dati šoli in
Ljubljani. Vrnil se je domov. Oče je klel, mati jokala, sin
obupaval. Nastopili so mu žalostni dnevi, polni kesanja
in zasramovanja. Oče je silil, naj gre sin v samostan, da
ga nihče ne vidi več. Mati in sin sta rekla, naj bi kmetoval.
Oče je pa na take besede zarohnel:

„Izprijen dijak ni bil nikoli dober kmet. Katera poštena ženska se bo omožila s kmetom, ki ima tako neznansko
ime? Če ostane ta izgubljeni sin na domu, se bo
naposled premenilo staro, častitljivo hišno ime; in tam,
kjer se v Bohinju použije največ mesa, se bo rekalo ‚pri
Mlekojedu‘!“

Čez leto in dan je Melkijad očeta preprosil, da mu
dovoli prostovoljni vstop v vojake, in nekdanji dijak je
izginil iz Bohinja. Vojaško suknjo je nosil samo pol leta.
Odslovili so ga, ne ve se prav, ali zato, ker je bil nesposoben, ali zato, ker se je sam delal nesposobnega. Ni se
vrnil domov, ampak odšel križem sveta, in nad petintrideset
let niso zvedeli, kje se potika in ali še živi. Umrla
sta mu medtem oča in mati, brat je prevzel dom in se
oženil. Nekaj let so se že bratovi otroci v večerni molitvi
spominjali rajnega strica, za čigar grob nihče ne ve,
kar se ustavi pred hišo tuj voz z velikimi kovčki in z voza
stopi sivolas gosposko oblečen človek. Komaj so se spoznali
Melkijad, brat in nova gospodinja na očetnem
domu.

Melkijad se je nastanil pri bratu v posebni sobi. Živel
je tam ob svojem trošku bolj gosposko nego kmetsko in
dobro se pogajal z domačimi in sosedi, zlasti pak z vaško deco, za katero je imel vedno po polno dlan knjižic,
podobic in mediva. Pomladil se je

stari mož v domačem
kraju ob spominu detinskih let in med drugim rodom,
ki je že davno pozabil Melkijadovo potvorjeno ime, njegove
zbadljive psovke in prešerne burke ...

Nekoč se sporeče z jetrvo in čez blizu štirideset let ga
prizadene v ušesa malone pozabljeno ime: Mlekojed.
Takoj se preseli v drugo hišo ter bratu zapove, naj mu ali
izplača tistih dvanajst sto forintov, katere ima po očetovi
oporoki dobiti, ako se kdaj domov povrne, ali pa
zgradi to hišo na planinah, katero bomo skoro videli.
Brat se je odločil za hišo. Melkijad prebiva v njej že tretje
leto ... Lani sem z njim občeval, ko je bil po opravkih
pri mojem očetu, in tedaj sem mu obljubil, da ga obiščem za nekaj dni v njegovi „akademiji“, kakor je takrat
imenoval svojo puščavo. Če danes stopim čez njegov
prag, se odzovem tistemu povabilu.

Vodnik je pripomnil, da je z Melkijadom v rodu v
daljnem kolenu in da je ta njegov stric na glasu, da je
nekoliko prismuknjen, ker je časih čez mero vesel in prijazen,
časih brez vzroka puščoben in togoten. Na zimo
hodi v tuje kraje, a nihče ne zve, kam; na pomlad se
zopet vrača domov in potlej nabira po gorah zeli in
kamnov, odklanjajoč vsako družbo. Kar je našel, nikomur
ne pokaže, a vse odpelje v tuje kraje. Kje in kako je
živel toliko let, nikomur ne pripoveduje, in kdor ga o
tem kaj vpraša, slabo naleti. Kadar je dobre volje, pride
med ljudi in rad se pohvali, kaj ve in zna. Če ga pohvališ,
pa takisto slabo naletiš in mož se zadere vate: „Kaj
hvališ, teleban, reči, ki jih ne poznaš?“ Melkijad sploh
ne dopusti ne hvale ne prerekanja, niti najbolj blagohotnega
tujega sveta. Na to torej pazimo in dobro se nam
bode godilo pri njem.

V. Naš prihod v Melkijadovo hišo. Cvetličnjak. Pokažena večerja. Čaj. Mlekojedova povest o beraču Cvajarčku. Mlekojedojak. Dovršek rednih opravkov Trinosovih. Mlekojed odide od nas.

Bližali smo se puščavnikovi hiši in bilo nam je dobro
znamenje, da se dviga dim nad sleme. Prišli

smo
pred lično zidanico. Na pragu je stal velik mož, golorok,
opasan z belim, do tal segajočim prtom, na nogah je
imel lesene cokle in na glavi ponosen, velik slamnik.

Postava mu je bila vitka in ravna, lasje sivi, lice okroglo
in bledo, čelo gubavo, oči rjave in bistre. Prednje zobe je
imel še vse. Stopil sem pred družbo in mož mi je roko
stisnil prav prisrčno.

Predstavil sem tovariša in opomnil, da gospodična
laže govori laški nego slovenski. Takoj se je v možu zbudil
stari Kranjec, ki se rad pobaha s tujimi jeziki. Vprašal
je gospodično v nagli laščini, ji je li znan vojaški zdravnik
njenega priimka, ki je bival okoli leta 1820 v Ljubljani.
Ko mu je povedala, da je to bil njen oča, jo kar objame,
izrekši, da mu je bil ta gospod blag in nepozaben
dobrotnik. Povedala mu je tudi, kdo in od kod je njena
mati. Melkijad pak z ganljivim glasom pristavi, da je v
davnih, mladih letih poznal tudi nje mater, ki je bila tedaj
še v otroški dobi. A beseda se mu ustavi ... Mož se
zamisli in gleda nekaj trenutkov strmo predse. Potlej se
kvišku zgane in čelo se mu razjasni. Seže nam vsem zopet
v roke in reče z milim glasom:

„Oprostite, da sem star in neokreten in da me časih
omamijo spomini na mlada leta. Oprostite dalje, da vas
ne morem dostojno pogostiti. A vse, kar moja hišica
premore, vse vam je na razpolago. Moji gostje boste
danes in jutri in ne izpustim vas, dokler se ne naveličate.“

Bralo se je možu na obrazu, da je tako mislil, kakor je
govoril. Mignil je vodniku, naj stopi v hlev kravo opravljat;
nas je pa posadil za mizo pod hišnimi okni, koder je
krasen razgled na planine in v dolino. A ni nam pustil
uživati razgleda, temveč naglo je prinesel dobrega vina,
belega kruha, presnega masla in svežih rdečih jagod ter
lične krožnike in prtiče. Kdo bi bil kaj takega pričakoval
gori pod Triglavom.

Sonce je že nizko stalo ob vrhovih Mišévega vrha in
Tolstca, ko vstanemo od kosilca. Melkijad pozove vodnika,
da stori gospodični vse točno, kar mu bo zapovedala.
Hkrati poda gospodični bel predpasnik in jo poprosi,
naj nam priredi večerjo po svoji umetelnosti, ker
se ne spodobi, da bi moški kuhal, kjer

je ženska pri hiši.
Mene in tovariša pa odpelje od hiše in hleva na bližnji
in daljni rastlinjak, kakor je imenoval dva s kamenim
plotom ograjena vrtova. Vsi smo se molče vdali moževi
volji, vedoč, da ne prenaša prigovora.

Premišljal sem, kakšna bo večerja. Zakaj gospodična
ve, s kakovo juho so se ukvarjali stari Špartanci, ne pozna
pa juh, ki gredo v slast našim vrstnikom; imenovati
zna cvetke na trati in tiste, ki jih razpostavljamo po sobah,
neznana so ji pa zelišča, ki jih rabimo v kuhinji;
učila se je z vnemo kemije in celo anatomije, ne ve pa,
kako se pretvarja zajec v pečenko in kako naj se razreže
piščanec. Skoro me je Melkijad napotil na druge misli.
Pravil mi je, da mu je rajni Valentin Vodnik vcepil veselje
do mineralogije in da se je pri rajnem profesorju
Hladniku, ki je bil imeniten učenjak, z vso vnemo učil
botanike. Hkrati se je čudil, kako sva mogla jaz in tovariš
končati gimnazijo ob tako pomanjkljivem znanju prirode
in grajal je sedanje dijake, ki baje bolj poznamo podobe
na ščitu Ahilejevem in gore na mescu nego podobe
rastlin, ki nam krasijo zemljo in podajajo živež, ali
tvarino zemlje, na kateri lenobimo. Dolgo nama je razkladal
posebnosti in imena svojih redkih in strokovnjakom
imenitnih zeli, da so mi bila ušesa polna, a glava
prazna. Toda moral sem poslušati in se delati, kakor da
so mi njegove zeli nadvse zanimive, da ne bo zamere.

Prišel nas je vodnik klicat k večerji — na koruzne
žgance z mlekom. Naš gazda se razjezi, kakor da bi mleka
niti videti ne mogel.

Vodnik se ponižno zagovarja:

„Bil je pač v čumnati planinski zajec iz kože dejan in
s slanino pretikan; a čakati bi morali nad tri ure, preden
se táko trdo meso skuha in potlej še speče. Tam so tudi
visele tri gozdne jerebice; trajalo bi takisto nad tri ure,
preden jih tako snažno oskubem, kakor je bil zajec, in
preden se potlej skuhajo in opeko. Zatorej se nisva dotaknila
teh dragih reči, ampak rekel sem, da so na gorah
žganci iz koruzne moke najboljša jed. Gospodična je
bila sama radovedna, kakšni so žganci. Nato sem jih
skuhal in z

mlekom zabelil. Zajec in ptiči naj pridejo
jutri na vrsto; saj ste prej rekli, da pričakujete vsak trenutek
gospoda iz Zagreba.“

Jaz in tovariš sva čula nato izmed besed, ki so grmele
iz gazdovih ust na ušesa vodnikova, marsikatero
novo, ki se ne nahaja v naših slovarjih; a nočem jih objaviti,
ker imamo že zdaj preveč takih, ki bolj zanimajo
kazenskega sodnika nego li jezikoslovca. Sedli smo naposled
k žgancem.

Gospodična je menila, da znana ji laška polenta ni
slabša od žgancev; a mi drugi smo vsak zase in molče
sodili, da se je maslo prismodilo. Nihče ni zinil žal besede
in za vodnika je ostalo veliko večerje. Po obedu nas
je obhajala tista vesela zadovoljivost, ki pospešuje prebavljanje.
Naš gazda je bil prijazen, dovtipen in tako duhovit,
da smo vsi pozabili, da nosi lesene cokle. Naposled
nam skuha veliko mero čaja in ga vlije v skledice.
Potegnem iz vodnikove vreče steklenico slivovke, da
prilijem nekaj kapljic v vonjavo tekočino. Gazda pa
strastno prime za steklenico in bolestno zakriči:

„Nikar žganja na mizo! Zaboga ne!“

Odgovorim mu, da to ni navadno žganje, ampak
pristna sremska slivovka. Toda mož ne izpusti steklenice,
marveč odgovori, da jo vrže ob tla, ako je takoj ne
spravim v vodnikovo vrečo. Vdal sem se.

Mož se umiri in dlje časa zamisli. Potlej gre iz hiše
gledat, ali vodnik že spi zunaj na hlevu. Ko se je o tem
prepričal, zaklene vežne duri, prisede k nam in jame
mirno govoriti:

„Oprostite mi, da sem bil tako surov. Hribovec, ki živi
med hribovci, se često zapozabi. Da me pa ne sodite
napačno, vam povem svojo povest o žganju, in potlej
boste razumeli, zakaj sem tako zabesnel, ko sem zagledal
vašo čutaro. Povedal te povesti nisem še nikomur in
dolgo sem premišljeval, ali jo smem razkriti vam. Odločil
sem se. To pa prosim in gotovo pričakujem, da o
moji povesti molčite kakor zid. Govoril bom nemški ali,
če hočete, laški, da me ne more razumeti, kdor bi morda
poslušal zunaj pod okni ...“

Vsi smo obljubili molčanje in mož je povzel besedo.

„Vstopil sem v Ljubljani po dokončani šestletni gimnaziji
v prvo leto modroslovja,

kar vam je zdaj sedma
latinska šola. Čez štirinajst dni sem moral šolo zapustiti,
ker sem o počitnicah nekaj zakrivil, kar se je meni
zdelo pametno in pravično, pa je bilo kaznivo. Potem
sem se doma v Bohinju potikal do druge zime. Lotila se
me je tačas bedasta in ker bedasta, zato nepremagljiva
želja, da naj grem prostovoljno v vojake, da tam dosežem
slavo in dostojanstvo, kakor so jo tedaj dosegli nekateri
Slovenci kmetskega stanu. Izbral sem si za odhod
najmanj primeren dan v letu; a meni je ugajal, ker sem
želel potovati v Ljubljano ob takih dnevih, ko me bo
srečevalo najmanj ljudi.

Na sveti večer leta 1818 se poslovim od očeta in matere.
Bilo je že o mraku, ko na poti blizu Nomenja (to je
prva vas v Bohinju, če prideš z Bleda) doidem starega
znanega berača. Ta berač je prihajal blizu vsako leto v
Bohinj. Nosil je vrečo s kožami zajca, vidre, dihurja in
kune, kakor jih je navadno skupoval, in hkrati je prosil
usmiljenih ljudi cvajarčka; če nimajo cvajarčka, pa krajcarčka.
Zato se ga je prijel in držal priimek Cvajarček. Ta
Cvajarček mi potoži svojo bedo, da na tako svet dan ni
še užil nič toplega in da ne ve, na kateri klopi bo prenočil,
ako sploh pride do klopi v topli hiši. Debel sneg je
ležal po polju in mraz je pritiskal.

Berač se mi je zasmilil, a hkrati se spomnim svoje reve
in vzdihnem:

„Ako bi jaz v vaših letih nosil take težave, kakor jih
moram zdaj, želel bi si smrti.“

„Tudi jaz si želim smrti,“ odgovori berač milo, „a
smrt beži pred menoj.“

Tedaj se v meni zbudi tisti nagajivi duh, ki mi je bil tolikrat
v zlo, da odgovorim brez pomisleka:

„Nič lažjega nego ujeti bežečo smrt. Tu nate desetico!
Kupite si zanjo žganja v gostilni na Nomenju. Izpijte tisto
žganje duškoma in idite dalje skozi Štenge v tej jasni
noči. Tam blizu tako zvanega Beraškega studenca boste
opešali in sedli v suhi sneg, da si odpočijete. Zadremali
boste. Sanjalo se vam bo, da vam je toplo, da uživate
slastno jed, da pred vami gore lučce božičnih jaslic,
in naposled zmrznete v najprijetnejših sanjah.“

Berač je hvaležno sprejel moj denar in molče sva
korakala dalje po ledeni, polzki cesti. Stopiva v gostilno
in sedeva, jaz za mizo, berač na klop pri durih. Jaz si
ukažem vina, berač pomoli krčmarici srebrno desetico
starega denarja in prazno čutaro, proseč dobrega žganja
za vso desetico. Žena mu prinese čutaro nazaj, berač se
obrne k peči, in čul sem, kako je lokal iz čutare. Potlej je
naglo vstal in odšel, toliko da nam je voščil lahko noč.
Ostal sem v krčmi čez noč in se z vinom poslavljal od
krčmarja, ki mi je bil ljub znanec iz dijaških let.

Drugo jutro je bil sveti dan. Pozno sem vstal po slabem
spanju in bilo mi je hiteti, da pridem do desete
maše na Bohinjsko Belo. Pot je bil žalosten, ker sem
mislil na dom in na slovo od poslednjega znanca in od
zadnje hiše v Bohinju. Težavno sem stopal po ledeni,
hudo izvoženi cesti in nikoli nisem prav vedel, kje sem;
zakaj na obeh straneh ceste me je spremljala nad seženj
visoka, strma stena prvotnega in raz cesto nakidanega
snega. Ko pridem v Štengah do tako zvanega Beraškega
studenca, se stena odpre na južni strani, kjer teče Sava.
Ozrem se na ljubo, bistro Savo, katere še nisem videl to
jutro, čeprav sem že dolgo čul nje šumenje od blizu. Na
nje produ zagledam otrplega moža. Dolge škornje so
obrnjene proti Beraškemu studencu. Truplo, vznak sloneče
v snegu pod cesto, je ogrnjeno z obnošenim, oguljenim,
meni dobro znanim plaščem, in na glavi mu v
čelo potisnjena čepi tista luknjasta, s petelinjim perjem
obdana klofeta, ki je bila značilna za berača Cvajarčka.
Ostrmel, okamenel sem in vest mi zakliče: ‚To je Cvajarček,
in ti si ga umoril z žganjem!‘

Spustil sem se v tek in zdelo se mi je, da me podi sam
Cvajarček z gorjačo v koščeni, ledeni roki. Pešal sem, a
vest mi je vnovič očitala umor in me vnovič podila
mimo ljudi, mimo cerkva in vasi, in stoprav zvečer sem
stopil v toplo sobo in pred ljudi. Zbolel sem na prenočišču in ljudje so rekli drugi dan, da sem bledel. Kaj sem
govoril v blodnji, nisem zvedel niti hotel vprašati.
Trdni moj život je premagal bolezen in čez tri dni sem
se oglasil pri vojaškem

oblastvu. Niso me hoteli potrditi,
ker preočito sem jim gledal navzkriž, sicer sem bil popolnoma
sposoben. Vaš oča, gospodična, pa je preprosil
gospodo, trdeč, da se očesna hiba, ako jaz dovolim,
temeljito odpravi z neopasno operacijo, in da bi bilo
škoda odvračati me od stanu, do katerega imam veselje
in kateri mi obeta lepo bodočnost. Bil sem končno sprejet.
Vojaški zdravnik mi je potlej nekaj malega v levem
očesu prerezal, in videl sem prvič v življenju ter gledam
še danes pravilno kakor drugi ljudje. Zdaj prvič sem se
zadovoljno ogledoval v zrcalu; brez strahu sem gledal
vsem ljudem v obličje; in kadar so me gledali drugi, jih
nisem sumničil, da se spotikajo nad pogledom, ki je bil
vražnim babam toliko uročen; ampak zazdevalo se mi
je, da me radi gledajo, in da sem jim morda celo zal mladenič.
Radost nad pravilnimi očmi čez malo časa zagrene
spomini na mrtvega Cvajarčka.

Vadil in uril sem se vsak dan. Zvečer sem legel spat
ves utrujen. V spanju se mi je prikazoval berač, stoječ
pred posteljo in žugajoč z grčavo palico. Zbudil sem se
in nič nisem videl. Zopet sem zadremal, in prikazen se
je ponovila. Vstal sem drugo jutro nespočit in nesposoben
za težko delo. Vidno sem hujšal; drugi so rekli, da
od domotožnosti; jaz pa nisem smel povedati zakaj.
Končno se mi je berač prikazoval tudi podnevi in žugal
smrt za smrt.

Nekoč se vežbamo na ledini pred vojašnico. Beračeva
pošast s tistim strganim plaščem in z našemljeno klofeto
stopa mimo mene, kažoč name s palico. Planem iz vrste
in vržem pošast ob tla. Tovariši me naglo primejo, jaz se
predramim iz omame, in od tal se pobira gospod ravnatelj
modroslovja, tisti, ki me je izključil iz šole. Drugič
sem tako na tla podrl profesorja iz šeste šole, ki se je
nekdaj norčeval iz mojega imena. Napadel sem svojo
poslednjo dijaško gospodinjo, svojega desetnika, in nekoč
na straži stoječ z bajonetom prebodel kodra, ki je bil
ostrižen po levovo. To je bil moj najhujši zločin, ker ta
pes je bil last zelo visokega gospoda.

Zaradi takih in enakih napadov sem bil večkrat kaznovan.
Naposled, ko sem končal tistega psa

in bi bil moral
pretrpeti kdo ve kaj, se me usmili in v bolnico pošlje
polkovni zdravnik, vaš oča, gospodična. Dolgo so premotrivali
in se med seboj prepirali zdravniki in višji
častniki, ali sem blazen ali se blaznega delam. Naposled
dožene vaš gospod oča, da so me odslovili od vojaške
službe za vselej. Slekel sem vojaško suknjo, ki sem jo
nosil blizu pol leta in vedno teže prenašal. Kam naj krenem zdaj? Trden mi je bil sklep, da ne mimo Beraškega
studenca, da ne nazaj v Bohinj. Šel sem v križem svet s
trebuhom za kruhom, zaupajoč prislovici: Koder sonce
teče, povsod kruh se peče.

To je moja povest o žganju. Izvolite iz nje sprevideti,
zakaj tako bolestno skipim, kadar zagledam žganje.
Veliko sem obhodil sveta, a povsod me je spremljal spomin
umorjenega berača. Na večer svojega življenja se
me je lotila nepremagljiva sla, da se vrnem v nepozabni
rodni kraj, da polože moje kosti k večnemu počitku
poleg očeta in matere.

Živel sem nekaj časa prav srečno v očetni hiši poleg
drugega roda. Malenkosten prepir z mojo jetrvo me je
overil, da se mi utegne povrniti prejšnja dušna bolezen.
Treba je bilo torej, da se ljudem umaknem in se zarijem
v to odljudno puščavo, da ne bom nevaren svojemu
bližnjiku, kadar mi morda zopet zavre v možganih.
Tukaj zdaj samujem in premišljam, kako sva se nekdaj
varala jaz in mati, ko sva meni gradila zlate gradove
v oblake — da, v oblake! — Ker malo malo sem imel
jasnih dni.

Odkar pomnim, so potvarjali moje krstno ime. Vsakdo
me je svobodno smel sramotiti, a jaz sem zaman pričakoval
kazni nad sramotilce. V tem gnevu mi je raslo
sovraštvo do človeške družbe in se jeklenilo v meni prepričanje,
da je pravica za nesrečnika drugačna nego li za
tistega, ki je rojen pod srečno zvezdo. Zakaj drugi so se
smeli šaliti in norce briti z menoj brez kazni; a kadar
sem se jaz maščeval nad njimi, kar sem se, bogme, moral,
tedaj mi je moja šala, moja burka, toliko da je bila
storjena, že nakopala hudo kazen in sramoto. Neznosna
sramota in kesanje za nepreudarjena dejanja sta me
končno vrgli v umobolnost. Te dušne

bolezni se še nisem
otel, ker vedno še premišljujem, da ne morem najti
zadoščenja za prestane krivice in da spričo vsega kesanja
nisem zadobil niti pri Bogu niti pri ljudeh prizanesbe
za dela, s katerimi sem branil svoje poštenje. Tako
tukaj trpinčim sam sebe in čakam odrešenja od neizprosne
usode in od najbridkejših spominov na razočarane
nade mladeniških let ... Zatorej oprostite, da se ne
vedem tako, kakor se spodobi omikanemu gazdi proti
ljubim gostom.“

Mož je umolknil in plaho zrl proti sobnim vratom. To
je trajalo precej dolgo. Molčali smo, boječ se, da zopet
ne zablede. Zopet se prijazno k nam obrne in drugič
čašice napolni s čajem. Tedaj se ohrabrim in spregovorim:

„Dovolite, blagi rojak, da vas iznenadim z novico, ki
vas bo zelo utolažila! Ta novica je v Spodnji dolini nekaterim
ljudem znana; a vi je niste nikoli čuli, kar sem
razvidel iz vaše povesti. In stvar je ta: Tisti človek, ki je
na sveti večer leta 1818 zmrznil pri Beraškem studencu
v Štengah, ni bil berač Cvajarček, ampak kmet Trinos.“

Toliko da sem to izgovoril, zakliče Melkijad strastno
in naglo:

„Primite me in trdo držite na stolu!“

Gospodična se preplaši, jaz in tovariš primeva moža
za rame in jih krepko pritisneva k stolovemu slonilu.
„Tako je prav, le krepko držita!“ ječi naš gazda.

Moj tovariš je svoji sestri francoski šepetnil, naj odpre
vežo in pokliče vodnika. Gazda je to prav dobro čul in
tudi francoski odgovoril:

„Nikar po vodnika! To bi bilo olje v ogenj. Prosim vas,
gospodična, položite mi rajši ruto v vodi namočeno na
čelo.“

Gospodična to ročno stori. Četrt ure je trajala ta
muka. Naposled izdahne naš gazda:

„Hvala Bogu! Niti en trenutek me ni napadla omama.
Odleglo mi je. Miren sem in svobodno me izpustite.“

Mož je vstal, hodil po sobi nekam potrt in zamišljen
in obstajal je mestoma zroč v tla ali v mene. Kar vpraša
z zamolklim glasom:

„Ali pa veste, da je res, kar ste ravnokar povedali?“

Radovoljno sem odgovoril:

„Veseli me, da morem potrditi vprašanje, ki sem ga
pričakoval. Ni še štirinajst dni minilo, odkar sem povest
o Trinosovi smrti

čul iz ust svojega očeta, ki je bil sam
pri Trinosovem pogrebu. Spomladi po tistem pogrebu je
moj oča odšel na rokodelsko popotovanje.

Tisto pomlad smo pisali 1819. leto. To dobro vem iz
knjige, ki jo je s seboj nosil kakor vsak rokodelski pomagač.
Ujemata se torej dan in leto. Cvajarček je umrl kakih
pet let pozneje tudi v Bohinju, in sicer na Bistrici pri
Zaloliku. To vse vam izpričajo farna mrtvaška knjiga na
Bistrici, moj oče in drugi stari ljudje iz Spodnje doline.
Največ je vedel povedati o Trinosovi smrti sam Cvajarček.
Ta človek, kakor ga hvalijo stari ljudje, ni lagal
niti kradel, čeprav je bil berač. Po njegovi povesti, kakor
sem jo čul iz ust svojega očeta, je bila tista stvar takale:
Na sveti večer — bilo je to, kakor sem prej omenil, leta
1818 — se je Cvajarček vračal v Bled in bil namenjen, da
prenoči na Nomenju. Malo pred Nomenjem ga dojde
gosposko oblečen človek, ki je govoril nekaj bohinjsko,
nekaj ljubljansko narečje. Tisti človek je bil norčave volje
in dal je beraču za žganje celo srebrno desetico —
tako je namreč govoril Cvajarček. — Z neznanim gospodom
vred je stopil v gostilno. Cvajarček si je tam kupil
žganja za pet dni — kakor je rekel — pa izpil ga je takoj
v gostilni za dva dni naprej, ker žganje je bilo dobro in
Cvajarček potreben. Gospod je ostal v gostilni. Cvajarček
je stopil k prijaznemu kmetu in ga izprosil prenočiš
ča v toplem hlevu.

Drugo jutro, na sveti dan, je zarana vstal in se napotil
proti Bledu. Pri Beraškem studencu najde človeka v snegu
že vsega otrplega. Tipal ga je in tresel in prepričal se,
da je mrtev. Po obleki je sodil, da je zmrzlec človek iz
Bohinja. A kdo da je, tega ni mogel posneti iz obrazovih
potez. Vzame torej ponesrečencu mošnjico z denarjem,
nož z nožnico vred, plašč in klobuk; mrliča pa pokrije s
svojo klofeto in svojim plaščem, da se ga ne lotita volk
ali ujeda. Odene se s tujim plaščem in klobukom in se
napoti nazaj na Nomenj, da tam ljudje po obleki in morebiti
po hišnem znamenju, ki je bilo po lepi stari šegi
vdelano v nožev ročnik, spoznajo ime in dom ponesrečenca
in gredo z vozom ponj. Sneg je bil tedaj visok, da
je

pokrival plotove, grme in vodne roje, in srenj je držal
človeka.

Berač je šel nekaj po cesti; ko pa je prispel do nomenjskega
polja, spleza s ceste na srenj in hiti naravnost čez
polje do kmeta, pri katerem je bil prenočil. Vi, gospod,
Melkijad, ste vstali pozneje in berača niste mogli ne srečati
ne videti, ker ste hodili ves čas po cesti, on pa največ
po polju. Berač, h kmetu prišedši, odloži klobuk,
plašč, nož in mošnjico, in gospodar spozna, da je v nožu
vdelano staro znamenje Trinosovega doma.

Tako je bilo dokazano, da v Štengah leži Trinos. Kmet
na Nomenju je bil o tem popolnoma prepričan še posebej
zatorej, ker je dva dni poprej videl Trinosa v znani
krčmi na Bohinjski Beli in ga vabil, naj prisede na sani,
da se vkupaj popeljeta v Bohinj. Tedaj je Trinos odgovoril,
da ima piti še en dan in da pride stoprav na sveti
večer domov.

Kmet z Nomenja je poslal človeka na Trinosov dom z
naročilom, naj pridejo na Nomenj s sanmi. Sam se je pa
s Cvajarčkom peljal do Beraškega studenca in tam je naložil
mrliča. Tako je sam Cvajarček pripovedoval zbranim
možem pri pogrebu Trinosovem. Jaz sem pa vso
povest slišal iz ust svojega očeta.

To je vendar nesreča, da niste nikoli zvedeli, kako sta
resnično umrla Trinos in Cvajarček.“

Melkijad odgovori:

„Blizu šestintrideset let me ni bilo domov, in ko sem
prišel nazaj, sem malo občeval z ljudmi. Tudi bi se nihče
ne bil predrznil pred menoj govoriti o Trinosu, ker so
vedeli, da sem mu nekoč natvezel burko, ki je zame izšla
prav sramotno. O beraču Cvajarčku nisem povpraševal,
a vesel sem bil, da so ga pozabili drugi ljudje. Ostala mi
je torej vsa reč tako v spominu, kakršen je bil moj prvi
strašni vtisk.“

Melkijad je bil vidno potolažen, a skoro je zopet hodil
po sobi gor in dol. Kar se ustavi pred menoj in me
vpraša, je li moj oče doma ali na senožetih. Ko sem potrdil,
da je doma, naglo stopi pred vežo, pokliče spečega
vodnika, mu da ključe od shramb in naroči, kako naj
nam postelje. Potlej obuje močne škornje, vzame klobuk
in podkovano palico, izreče še enkrat svojo trdno nado,
da bomo čakali do devete ure prihodnjega dne v njegovi
hiši.

VI. Vodnik opisuje triglavske nevarnosti. Kako smo prišli v pol ure na Triglav in iz ponedeljka v torek. Začarani kup sena. Daktili z Bistrice. Moj vzlet na Triglav. Sestanek ob zori na Triglavu z imenitnima Slovencema. Mojega slavospeva veličava in zator. Četveronogi poslanci.

Spremili smo Melkijada do vrtne ograje. Od ondod je
naglo odšel proti Srednji vasi. Vsi smo sodili, da gre
naravnost do mojega očeta, da čuje iz njegovih ust
potrdilo novice, ki ga je tolikanj iznenadila, da je edino
meni ne more verjeti. Mož je prav storil. Tako ali tako bi
nocoj ne mogel spati. Dolga nočna hoja mu bo ukrotila
živce. Pričevanje očividcev jih bo potlej blagodejno
ojačilo in jutri bo dušni položaj ves pravilen.

Stali smo pred hišo dokaj časa v lepi noči. Večerno
žarjavo smo sicer zamudili, a tudi mesečina sije na zračnih
gorah bolj čarobno nego li v soparnih dolinah. Vodnik
je opomnil, da se od mesečine in planinske sape
pege primejo mladega obraza. Trdil sem, da je to zgolj
prazna vraža. A gospodična je vodniku bolj verjela nego
moji učenosti, in naglo smo se morali vrniti v sobo. Tam
sem pač takoj videl, kaj so vodnikove pege. Bilo mu je
do požirka slivovke in do obljubljene smotke. Vse smo
mu privoščili, saj je danes mnogo pretrpel z nami in od
našega gazde.

Nikomur se ni mudilo k počitku, torej smo snovali
načrte za prihodnji dan, in vodnik je začel opisovati, kaj
bomo prehodili, preden stopimo snežnikov naših prvaku
na drastavo teme. Često sem čul tako pripovedovanje
iz ust starega znanca, a danes sem radostno pripoznal,
da je napredoval tako glede na obliko kakor glede na
vsebino. Bolj mi je ugajal nego moji profesorji rimskega
prava, ki leto za letom čitajo svoja predavanja z vedno
enako suhoparnostjo in z običajnimi, a redkimi dovtipi,
ki se ponavljajo vedno na istem mestu.

Zapazil sem na vodniku še drug napredek. Logarji,
vojaki in pomorščaki imajo od nekdaj pravico do svoje
posebne govorice. Naš vodnik je bil v mladih letih vojak,
pozneje lovec in logar. Obeh teh stanov latinščino je
spretno uporabljal nocoj, ko

nam je živo, da, otipno slikal:
polzke snežene ledine, na katerih zelo drsi, strme
prodove, ki se meljejo pod nogami in nas spodnašajo v
prepade, nebotične stene, preko katerih nam bo plezati,
ostra slemena in ozke grebene med brezdanjimi prepadi,
čez katere bomo jahali ali kobalili. Pazno in plaho
sta poslušala tujca in celo meni je bilo tesno pri srcu, ker
sem si bil v svesti, da bom moral z vodnikom vred odgovarjati, ako se onima, ki nista vajena plezati po takih
višavah, pripeti kaka nezgoda. Za tistih časov se nam še
sanjalo ni o planinskih društvih in za vodnika je bil sposoben
vsak, kdor je bil že enkrat na Triglavu.

Zdaj je pač drugače in bolje. Hribolazec se odpočije v
Aljaževi koči na Kredarici; steze na Triglav so popravljene;
ovire razstreljene; vodnik je izvežban; in kjer je
treba posebne opreznosti, se potegne močna vrv skozi
ušesa trdno zabitih železnih klinov, in nevarnosti ni nobene.
Kadar pa dospeš na Triglav, sedeš v Aljažev stolp,
si skuhaš vroč čaj, in če ga tudi ne skuhaš, si vsekakor
zavarovan pred vetrom in pljučnico.

Dovedel nas je vodnik v živahnem plezopisu na konec
grebena, ki se razteza med prepadom od Malega do
Velikega Triglava. Tukaj mu sežem v besedo:

„Na koncu robatega, strmega grebena je treba kvišku
vstati in se oprijeti gole stene Velikega Triglava; pogledati
pa ne smemo na levo ali desno v prepad, da se človeku
ne zavrti v glavi. Kratko je poslednje plezanje,
samo to ni prijetno, da tista strma stena ali človek, plezajoč
na nji, visi naravnost nad prepadom. Kako naredite,
vodnik, če vas hribolazec, ko se mu tresejo roke in
šibijo kolena, vpraša, stopivši pred tisto strmo, katerega
kamna v steni naj se oprime, desnega ali levega. Gotovo
vas je to že vprašal ta ali oni. Jaz vas nisem.“

Vodnik odgovarja, kakor da je čakal tega vprašanja:

„Na to nepriliko me je opozoril moj stric, star triglavar,
preden sem nanjo naletel. Čul sem že tako vprašanje
na tistem nevarnem mestu, in povem vam, da je to
vprašanje zame hujše nego za vprašalca. Tedaj naredim,
kakor bi vprašanja ne čul; naglo rečem

gospodu, naj zamiži,
in posadim ga zopet na greben. Potlej mora gospod
malo počivati; jaz pa zapazim meglico na nebu in
povem, da se bliža vihar z bliskom in treskom. Tedaj
obrneva hojo oprezno nazaj, in ondi, kjer sva bila poprej
pustila palice, razodenem popotniku, kar poprej niti
slutil ni, da se mu je v glavi vrtelo, ko je videl dva kamna
tam, kjer je bil samo eden. To je bila edina rešitev
zanj, da sva se vrnila in da sem molčal o njegovi omotici,
dokler nisva bila na varnih tleh. Drugače ne smem ravnati,
če se človek opoteka prav tam, kjer plezanje zahteva
popolnoma mirne glave in trdnih rok. Vrtoglavica
na teh višavah je grozna reč. Dokler plezamo na Triglav,
ni še toliko nevarna, ker smemo počivati, kadar nam
drago, in se obrniti, kadar hočemo. Če nas prime omotica
raz Triglav nazaj plezajoče, tedaj pa gre za življenje
in smrt. Zakaj na Triglavu ne smemo nikogar pustiti,
ogniti se ne moremo nobenega mesta, in nazaj grede
niti ni časa vselej počivati, kakor bi želeli, ker često nas
podi nevihta, ki se tam gori zbere nanagloma, ko se je
najmanj nadejamo.“

Gospodični se je bralo na obrazu, da jo je minila
prvotna slavohlepnost in da se ne bo srdila, če pride
druga ženska, bodisi celo Bohinjka, pred njo na Triglav.
Nje brat pa vpraša, ali se pozna človeku, da je omotičen.

Vodnik nadaljuje:

„Mi vodniki se tega nismo učili. Nam pokaže samo
skušnja, kdo je omotičen in da vrtoglavost človeka prime
ravno nad prepadom. Bolj ko je kdo hodil na gore,
manj je podvržen tej slabosti. Ta gospod iz Bohinja ni
vrtoglav in po pravici je rekel, da me ni vprašal, katerega
kamna naj se oprime na tisti steni. Vprašali so me drugi
gospodje iz Ljubljane, iz Trsta in od drugod. Vsakega
vodnika poštenje pa zahteva, da ne izdamo, kdo so bili
tisti plašljivci ali slabotniki. O nikomer še nisem povedal
in ne bom nikoli, da se je obrnil na Malem Triglavu
ali na robatem slemenu med Malim in Velikim Triglavom
ali da se je tresel kakor šiba na vodi, ko sem ga vlekel
in nosil nazaj, in kako ga je trapila vročina v glavi, a
mrzlica v kolenih. Naša vodniška

čast in zaupanje, katero
si moramo ohraniti, zahtevata strogo molčanje ...

Vsakdo, kogar vodimo na Triglav, je za nas prišel na najvišji vrh, bodisi da je opešal i doli na Velem polju. Ako
se bojite dalje hoditi, v pol ure ste na vrhu najvišje gore
na svetu kar tukaj v tej sobi; samo da si natanko zapomnite,
kar vam bom še povedal!“

Vodnik je nadaljeval popisovanje. Prišli smo v topli
sobi, ponoči in pri voščenih svečah na Veliki Triglav,
sedli na ostro razorano skalovje, branili se mrazu z jedjo,
pijačo in ogrinjačo, gledali nebroj gora, rek in mest,
videli morje, čuli imen, da si jih še desetino nismo mogli
zapomniti, in se čudili, kako neomejeno in daleč nese
vid na širni svet pod nami. Ko smo se načudili in nas je
obhajal običajni triglavski spanec, smo zapisali dan prihoda
in svoja imena na močen listek, in ta listek je vtaknil
vodnik v steklenico, skrito med skalami, da potnik, ki
pride za nami, vidi našo slavo in jo razglasi od vzhoda
do zahoda. Potlej smo se vračali nazaj oprezno, izkušeno in brez nezgode. Že smo se bližali Velemu polju. V
hipu se dvignejo megle za Mišévim vrhom. Zgoste se
nad nami v črn oblak in vihar pritisne in zarjove, ko ravno
prispejemo pod varno streho. Zdaj se nebo zatemni,
usuje se ploha s točo, bliska se tik nad našimi glavami,
grom se razlega od gore do gore. Strela udari v star macesen.
Pol debla se zvrne na skale, druga polovica se
vname. Plamen in dim se vrtinčita v viharju, goreča
smola pada v zelenkastih curkih na skalo, in naposled
trešči ostalo drevo s plamenečimi vejami proti nam. Mi,
gospoda, se preplašimo, a neustrašeni vodnik si zapali
smotko viržinko na gorečem macesnovem vršičku —
ako jo ima.

Takoj je imel naš vodnik smotko v rokah, a odložil jo
je za zjutraj ter nas opomnil, da smo že prestopili iz
ponedeljka v torek.

Meni je vodnik namenil spalnico v senu na hlevu.
Stopila sva iz hiše v jasno noč. Tanka meglica se je preprezala
čez dolino pod nama in redke zvezde nad mescem
so tako živo migljale, da sem vodnika posebej
opozoril nanje. Meni je bilo to planinska čarobnost,

a
prozaičnemu vodniku gotovo znamenje, da se v kratkem
vreme prevrne. Vse je bilo tiho, samo redkoma se
je čul iz daljave posamezen udar kravjega zvonca in
daleč od hiše je hripavo lajal morebiti prav tisti lisjak, ki
si je priredil ob našem strošku gosposko večerjo zase, za
lisico in za nadobudno deco.

Nisem šel v hlev, ker me je mikalo počivati tam blizu
hiše v kupu suhega sena pod milim nebom. Vodnik me
je pač svaril, da me bo zeblo proti jutru; a nisem ga
slušal, ampak zaril se v seno, si ovil pleča z volneno
plahto, potisnil klobuk v čelo in rekel:

„Sladki spanec, obišči me, pripravljen sem nate!“

A spanec me ni čul. Vonjava ravnokar pokošenih,
naglo posušenih planinskih trav in močni čaj sta dražila
živce, in zavidal sem dolgo časa vodnika na hlevu, čigar
enakomerno smrčanje je glasno pričalo, da ima zdrave
prsi, vrle živce in mirno vest pri vsej svoji planinski
latinščini. Ko zavist ni privabila spanja, sem se jel tolažiti
s premišljevanjem, da bi bilo greh prespati tako čarobno
noč, ko ima dijak o počitnicah tudi podnevi dosti
prilike za spanje.

Zamislil sem se v planino, v mesečino in v glasove
kravjih zvoncev. Iz planinskih logov in višav so mi v
dušo pripluli pesniški nazori. Ponosno sem sodil, da me
za postelj na tem mestu pod milim nebom, kjer mesec
neposredno in tako blizu deluje na možgane, zavida
vsak pesnik; in če prifrfota krilati pegaz tisto noč na slovensko
zemljo, gotovo obstane pri meni, ker drugje ne
dobi tako visokostne, tako dehteče krme nego v senenem
kupu mojega planinskega ležišča ali pravše slonišča. Skoro sem zapesnikoval in domišljija mi je bila tolika,
da mi je bilo hripavo bavkanje lisjaka liki rezgetanje
pegaza, bližajočega se meni in senu.

Tista leta smo dijaki svoje proste ure, katerih je bilo
dokaj, radi ubijali s pesmarjenjem. Bilo je nedolžno veselje,
a celo to so nam grenili. Bil je profesor, ki je očitno
dejal, da nam več koristi, če v prostih urah namesto
pesmarjenja žogo bijemo ali plezamo po drevesih. Bolj
spregledljiv gospod pa je venomer ponavljal: „Nonum
prematur in annum.“ To svarilo smo seveda razumeli za
spodbudo

ter pričakovali, da se naši prvenci vendar
nekoč natisnejo, ako ne prej, pa vsaj v devetem letu.
Ko sem tisto noč sedel v seneni kup, sem bil sicer že
toliko spametovan, da se mi je pesmarjenje zdelo najmanj
dopustna potrata dijaškega časa, vendar čim dalje
sem v senu tičal, tem glasneje so se v prsih budili davno
pokopani pevski občutki. To premembo v meni je
gotovo povzročila ravno planina. Celo star človek se
mora pokoriti vnanjim vplivom, zakaj bi se ne mladenič?
Kako naglo preobrazijo vinski duhovi plašljivca v
bahača! Mož je prej vino pil in bil tedaj oster srpan; zdaj
je kislo mleko, a hkrati je najkrotkejši kimavec. Mož in
žena sta živela ob mesu; tedaj je hotel mož ves svet
popraviti, a predvsem svojo ženo. Šel je mož med vegetarce
in jedel prikuho, dočim je žena uživala meso. Tedaj
se je njegova taščica bahala, da je nje zet vzor vsem
zetom. Zdravnik je naredil nov hišni red: zdaj uživa mož
meso in prikuho, in žena samo prikuho, in mir je v hiši.
Prav tako je dišava planinskega sena v meni preobrazila
nizko dolinsko mišljenje v planinsko, pesniško
vznesenost. Razveselil sem se nad tem preobratom in
zaželel, da se me pesniški duh prime stanovitno in neločljivo,
kakor se otroka primejo cepljene koze. Zakaj
rajši se odrečem vsej pevski slavi in brezsmrtnosti, nego
da bi me pesniški duh obhajal samo tedaj, kadar sedim
v kupu planinskega sena ...

Potisnil sem klobuk proti tilniku, da se prosto oziram
na vse strani. Mesec sije ljubeznivo, kakor da gleda
samo name; saj nima zanj ob tej uri nihče drug čutečega
srca. Tanko preprežena meglena odeja nad dolino se
gosti v vodoravno valovito morje, ki sega blizu do mojega
podnožja. Splaval sem s plavutmi domišljije po sivi
gladini do bližnjih in daljnih gora, ki so liki začarani
ostrovi strmeli iz meglenega morja.

Ustavil sem se na Stadoru blizu pod menoj na mestu,
kjer sem prvič streljal na srnjaka. Srečen je bil tisti dan.
Nedolžna veverica je plačala svojo radovednost z življenjem,
a tudi srnjak ni ubežal namenjeni mu smrti. Čez
malo trenutkov ga je na

tla podrla svinčenka iz lovčeve
cevi — toda ne iz moje.

Od Stadora sem priplul na Rudnico. Tam smo otroci
nekdaj posnemali Robinzona, čigar povest mi je zmedla
glavo. Ves dan smo sekali smrečje, sestavljali šotor in
kurili grmado. Zvečer smo razočarani krenili v dolino,
ko nas je iztreznil neusmiljeni glad. Od tod sem proti
jugu plaval na Črno prst, kjer sem prvič gledal morje in
furlansko ravnino in se me je prvič polastila želja pogledati
lepi prostrani svet zunaj tesnega Bohinja. Od
Črne prsti me je duh nesel od gore do gore proti zahodu,
in sedel sem naposled na visoki Bogatin, kamor sem
želel priti že v detinskih letih. Stara teta mi je obetala, da
me tja spremi, da v Bogatinu zajmem korec čiste zlatice
in rešim plavolaso gospodično, ki se tam vica, zakleta
v kačo z demantno krono na glavi. Zdel sem se tedaj teti
prebojazljiv; ko sem prišel v bolj srčno dobo, je pa umrla.
Kar začujem iz srečne, speče doline ropot debelega
kladiva iz bistriške železarne. Z domorodno zadovoljivostjo sem poslušal to trdo glasbo, to enakomerno
udarjanje, zdaj votlo in počasno, zdaj trdo in krepko,
zdaj naglo in rezko. Bilo mi je to kakor bitje srca speče
doline. Res bitje srca! Stoletja in stoletja so butala fužinska
kladiva na Bistrici, na Pozabljenem in pri Starem
kladivu in ustvarjala železo in jeklo iz bohinjskih rud.
Železniške tovarne so bile Bohinju liki srce životu. Točile
so živilo po vseh žilah in širile blagost po dolini in
planini. Pozdravljal sem bistriško kladivo: „Udarjaj naprej
stoletja in stoletja kakor do zdaj in ne ohladi se topilnica,
ki prelivaš drob naših planin v drago blago. Ti si
naš pravi Bogatin! Ti nam daješ pravo zlatico, a ne tiste
bajevne, ki izgine izpod rok, kadar se je dotaknemo!
Samo tvoja zlatica je stanovitna, ker nje zrno je pridobljeno
z žuljavo roko in oprano z znojem.“

Tako sem sanjal leta 1860 in si v duhu ponavljal vesele
ure, ki sem jih prebil v bližini bistriške fužine ... Pred
malo leti sem zopet stal pred železarno. Požar jo je razdejal.
Zdaj se zidovje ruši, dno nekdanjega plavža je
prazno in hladno, in kjer se je zemlja tresla pod debelim
kladivom, gledaš grobljo in

razrov. Valjarna, pretapljalnica,
kladiva, strugarne — vse je minilo, in kjer je bilo
nekdaj veselo, pridno gibanje ljudi in strojev, vlada zdaj
mrtva tihota. Srce Bohinja več ne utriplje!

Iz razdora na mestu, kjer so nekdaj stali in ječali veliki
mehovi, stopi predme, kakor strah iz grobov, siveren, mator, slok mož uvelih lic in ob palico se opirajoč.

Nisem spoznal moža, ki je bil nekdaj toli jak. On me je
še poznal in roka se mu je tresla, ko mi jo je podajal.
Vodil me je okoli po pogorišču in kazal, kje je stalo veliko,
kje malo kladivo, kje je bila livarna, kje ploščilnica,
kje strugarnica in kje sem nekdaj jaz sam najrajši posedeval.
Pravil mi je, kako je nastal požar in kako je prihitel
ves Bohinj na pomoč; a niso mogli ustaviti velikanske
sile ognja.

Sedla sva pod orjaško tristoletno lipo, ki še vedno
nadkriljuje tristropni fužinski grad. Koliko srečnih rodov
je videla ta lipa, koliko je čula veselega petja pod
svojimi košatimi vejami in koliko blagih načrtov se je
snovalo pri mizah v njeni senci. A zdaj gleda zapuščenost
in podrtino. Sama je bolna in želi si strele z neba,
da jo podere in reši, da ne bo več gledala žalosti pod
seboj in razvalin daleč okoli. Da, Bogatinov zaklad se je
pogreznil! Kdo ga zopet dvigne s čarovnim rekom? In
tista začarana kača z demantno krono na glavi? Ali je to
mar železnica — železna kača starega prerokovanja, ki
se bo vila skozi prevrtano Črno goro v blaženo, a našemu rodu sovražno Italijo. Obudi se, zlatokosma gospodična,
iz zakletega spanja! A kaj potlej? Ali boš ohranila
zvesto srce svojim goram in prebivalcem svojih
dolin? Snubili te bodo tujci, in Bohinj ti bo dal doto od
svojih šum in rudnin, od vodnih sil, od živine in polja.

Ako pa tujci zapravijo tvojo doto; ako ti snamejo demantno
krono raz glavo, onda boš ostavila v Bohinju
gola brda, kršna pogorja, razdrastana po hudournikih,
ter dušno in gmotno bedo domačinov. Tujec nam bo
vsiljeval drug jezik in nove šege, spodnašal domačina v
njegovi domači hiši, in kjer je zdaj naš svet najčudovitejši, tam se bodo košatila razkošna letovišča hladnosrčnih
inozemcev ...

Kam sem zabredel? Torej nazaj v mladost, nazaj v
planinski raj!

V senenem kupu sloneč sem pesmaril. Luna me je bodrila
in ropot kladiva iz doline mi je ubiral pristne daktile.
Kladivo je kovalo železo, jaz sem koval rahlo, krhko
stvar, mešanico mladeniškega svetožalja in idealizma.
Mladeniško svetožalje se je v nas porajalo, ko smo
gledali dozdevno tujo srečo, sami sebi zidajoč nedosežne
gradove. Tisti blaženi mladeniški idealizem je bil pa
upodobljen v meglenem morju pred menoj, dočim je
idealizem moške dobe sličen pravemu morju, ki nosi
brodove z jeklom okovane. Ubiral sem tedaj, seveda visoko
pesem — slavospev Triglavu, in stihi so se mi nizali
prav povoljno. A končno je posegel vmes spanec, tisti
spanec, ki trapi pesmarje in njih čitatelje, ki pa nima
oblasti nad pevci po božji milosti.

Krilati sluge dobrotljivega spanca so me dvignili in
nesli na vrh Triglava tako urno, da sem ondi malone v
prepade prekopicnil gosposko oblečenega moža. Samo
to ga je rešilo, da je prav takrat prižigal vžigalico, da
pogleda na uri, koliko minut mu je še čakati do sončnega
vzhoda. Predstavil sem se gospodu precej okorno v
temi in na tesnem robatem prostoru. Ne tako okorno,
ampak z običajnim mladeniškim samozavestjem sem
pristavil, da sem zgolj zato splezal na Triglav, da spišem
v vzornem članku za Slovenski Glasnik, kaj sem tu gori
videl in mislil ob sončnem vzhodu. Bolj skromno od
mene se je potem javil tuji gospod in iz njegovega glasu
sem sodil, da ga je moja navzočnost celo ganila, ako
ni nemara samo hripav od mrzle jutranje sape. Jako me
je pa presenetilo, da je ta skromni, prijazni gospod pravcati
profesor Anton Janežič, urednik Slovenskega Glasnika
v Celovcu. Takoj je izpričal svojo značilno ljubeznivost
in hkrati temeljito poznanje raznih dijaških razmer.

Morda je uvaževal znano sušo večine tedanjih svojih
sotrudnikov; morda je hotel moj popis zaarati: bodisi
tako ali drugače; pomolil mi je kar v temi dva papirčka,
katera sem kakor vešč dijak otipal za bankovca. Branil
sem se bolj z besedo, manj v

srcu, a končno sem stlačil
denar v žep.

Oba je zeblo, in previdni profesor je predlagal, naj
tako sedeva, da se s hrbtom tiščiva. Sedla sva tako, a jaz
nisem čutil ne toplote ne profesorjevega hrbta, in zdelo
se mi je, da mi tudi ogrinjača toploto odreka. Kmalu
obzorje zardečeva vedno više in širje. Iz sredine žarkov
vstajajo svetli stremeni. Žar je čimdalje bolj ognjen in
čimdalje bolj blede rdeče plasti nad njim. V žaru se vname
bleščeča poka, ta se širi in kroži in počasi se iz nje
izmota žarka obla, daleč tam iz srede ognjene megle. Ko
je bila bleščoba za najine oči premočna, se obrneva na
nasprotno stran, da vidiva, kako se iz spanja dramijo
gorski velikani. Obročile so se po vrsti vse gole glave s
škrlatnim žarom, Mišév vrh in Ozebnik takoj pod nama;
Kanjavec, Vogel, Bogatin, Mígavec v bližavi; tik za njima
Krn in Sivec (Kanin); na severni strani Pihavec, Razor,
Jalovec, Travnik (ki se zdaj zove Mangart) in daleč gori
strmi Véliki Klek. Koliko pa je bilo drugih znanih in neznanih
velikanov, ki so zaporedoma sneli meglene nočne
čepice in si umili gubate glave v zlati zori, da dostojno
pozdravijo mlado sonce! Nebroj strmih stolpov, slemen
in razorov se je prostiralo pod nama, vse tiho, golo
in veličastno; plameneče razvaline gradov in trdnjav
velikanske stolice nekdanjih bogov, ki je začarana sredi
oceana sivih, oledenelih oblakov.

Kadar opazovalca premagujejo vtiski mogočne prirode,
je najprimerneje, da v roke vzame svinčnik in beležnico,
kakor nam to kažejo vedno ravnodušni modrijani
in Angličani. To sva storila hkrati. Profesor Janežič si je
oprt na zemljevid beležil imena gora, katere je videl ali
videti slutil, in jaz sem pisal svoj triglavski slavospev.

Kakor je rasla moč mladega sonca, takisto je rasla moja
pesniška vnema, in rime so se usipale na malone pretesni
papir, kakor da jih tresem iz rokava. Preden je profesor
zabeležil vse gore, je že bila moja pesem gotova, popolna
in čudovita, liki Palada Atena, ko se je dvignila iz
Zenove glave. Čital in prečital sem svoj slavospev naglas,
poudarno in oduševljeno; profesor Janežič je segel
po nov petak

v svojo listnico. Z dušno vnemo vred mi
raste list v rokah in se spremeni naposled v železno ploščo. Spustim ploščo iz rok in jo položim na vrhnjo skalo
Triglava. Na plošči se vlivajo, obrazijo in zlate krasne
črke vrsta za vrsto. Glej, moj slavospev je ovekovečen na
nerazdrobni spominski plošči.

Urednik Janežič mi je čestital ves ginjen in me pohvalil,
da sem to pesem spisal brez kričečih slovniških
napak, kar kaže, da sem jel prelistovati njegovo slovnico.
Nato je spominsko ploščo premeril ter zabeležil v
svoj dnevnik, da ima dolžine pet in širine dva in pol čevlja;
jaz sem pa bil nepopisno vesel in ponosen. Pred
dušo so mi stopili vsi znani pesniki od Homerja in Hezioda
do najnovejših Slovencev, a spomin mi ni povedal,
da bi bile pevske modrice kateremu koli naklonile
takovo slavje kakor meni. Moj ponos je bil prav triglavski.
Kar se na zapadu dvigne oster vrtinec, pripodi gosto
meglo iz globoke Trente in iz te megle se izmota in skoči
na Triglav profesor Franjo Erjavec iz Zagreba. Hrvaška
surka mu je bila rosna od megle in običajna popotna
torbica polna. Radostno sem objel ljubega prijatelja in
ga seznanil s profesorjem Janežičem, ki do zdaj ni osebno
poznal najboljšega sotrudnika pri Slovenskem Glasniku.
Erjavec pa — oj ti surovež! — sede, kakor je bil težak
in rosan, na mojo spominsko ploščo in položi umazano
torbico poleg sebe na zlate črke. V hipu sem videl,
da zlata pena na črkah ni še docela suha in strjena. Zelo
me je spekel kvar, ki ga je tako neprevidno naredil moj
prijatelj. Vedel sem sicer že prej, da Erjavec ni prijazen
rimani besedi, kaj še poeziji takih mladičev, katerim se
po njegovi sodbi bolj prilega šolska klop nego pegazovo
sedlo, in spomnil sem se tistih štirih stihov — „versus
unigeniti Erjavciani“ — katere edine je zaokrožil, da
osmeši nezrele stihokovače; vendar sem si bil ta hip v
svesti, da me mora šteti med prave pesnike, čeprav sem
nedoleten. Opomnim ga torej s kratko besedo, da njegova
umazana torba z žuželkami, polži in drugo golaznijo
in njegovo obširno podhrbtišče nista izbrali primernega

skladišča, in da je to, kar si je osvojil, ne da bi bil
poprosil dovoljenja, spominska plošča in slavospev —
moj slavospev!

Erjavec se spodobno ozre in vidi na plošči polsuhe
črke in na torbici in surki vse polno marog od zlate
pene. Jeza popade njega, on pa ploščo, in zaluči jo na
vso moč raz Triglav. Uboga plošča se je nesla in frfotala
v zraku liki odtrgana strešna skodlica v burji. Usedala se
je proti Bohinjski dolini in se končno spustila skozi vrata
bistriške železarne na tla. Tam jo nadkovač Jernej prime
s kleščami in položi na nakovalo. Debelo kladivo je zaropotalo,
Jernej je ploščo postavljal po robu in postrani,
jo krivil in mlinčil in v malo trenutkih je iz klešč spustil
ploščat, gladek in raven drog. Zdaj pristopi moj oče,
drog se dene na tehtnico in Jernej pokaže, koliko je potegnila
... Zmračilo se mi je pred očmi, ko sem slišal očetove
besede: „Naredil bom iz tega ostanka štiri konjske
podkve, pa cenejši naj bo od navadnega železa, ker to
blago je plenasto in skaljasto.“

O pegaz! Hudo si se osvetil! Nikoli več ti ne bom želel
bohinjskega sena.

Naslonil sem glavo v dlani in s solznimi očmi premišljeval usodo svojega slavospeva. Erjavec je pa odvezoval
jermenje na torbici, da nama pokaže redke polžke in
žužke, katere je te dni iztaknil v triglavskem pogorju.
A ni prišel do tega. Po grebenu od Malega Triglava
priskačejo divji kozel, srnjak in planinski zajec. Srnjak in
kozel poklekneta pred Erjavca s sprednjimi nogami, v
sredi med njima se zajec postavi na zadnje noge, si natakne
velike naočnike pred izbuljene oči in razgrne s
sprednjima nogama krasno pisan list. Potlej globoko
priklonivši se čita iz lista z jasnim zajčjim glasom: „Slavni pisatelj Erjavec! Pusti žuželke in polže in drugo nizko
golazen! Opiši rajši, kako mi, plemenita živad, prebivamo
na teh planinah v božjem miru med seboj in nikomur
na kvar. Izprosi pri Bogu in pri ljudeh, da nam bodo
milostni tisti poklicani in nepoklicani lovci, ki nas hodijo
morit, in obvaruj nas, da ne bo uničen naš nedolžni
rod!“

Zajec poda prečitano polo Erjavcu in se zopet globoko
prikloni. Divji kozel in srnjak prikimavajoč pomigneta
z rožički.

Tedaj sem spoznal, da ima Erjavec vendar dobro srce
in odpustil sem mu zator mojega slavospeva. Sočutno je
pogladil kozlu ruso brado, počohal srnjaka med rožički,
pobožal zajčeva uhlja in odgovoril: „Hvalim vas na prirejeni
ovaciji, katere še nisem zaslužil. Prišel sem pa ravno
zato v vaše planine, da proučim vaše šege in družabne
razmere. Opisal bom vaše trpljenje in iskreno bom
vesel, ako po svojih skromnih močeh kaj pripomorem,
da vas človek ne bo toliko preganjal kakor do zdaj.“

Zajec je poskočil od veselja in zaklical: „To bo lepo!
Tudi v Bohinju že vemo, da pišete tako zanimivo kakor
nihče drug. Hudi Medved, naš stari morilec, nas ne bo
več zalezoval. Vodil nas bo od paše do paše in kadar
bomo polegli okoli njega, bo vzel iz torbe knjige Družbe
svetega Mohorja in bral nam bo, kar ste vi pisali o
nas. To bomo poslušali! To bo veselje!“

Pri tej priliki se pa zajec tako nespodobno prekopicne,
da me zadene ob nos s svojo zadnjo nogo ... A to
ni bila zajčja noga, ampak bilka suhe trave; to ni bilo na
Triglavu, ampak v planini pod njim; in pod nosom me
ni poščegetal zajec, ampak, ko se predramim v svojem
senenem kupu, stoji pred menoj pravcati živi — Franjo
Erjavec.

VII. Erjavčev prihod. Njegovi nazori o bohinjskem senu. Zopet Mlekojed brez konca. Planinske jame. Dunajski spomini.

Sonce, stoječe že visoko nad gorami, je obetalo krasen
dan. A kaj mi je do sonca! Naj se skrije za črne
oblake, naj z neba grmi in dežuje, dan bo vendar prekrasen,
ker blagi prijatelj Primož² biva med nami!

Dvignil sem od mraza premrle ude iz senenega kupa
in vsi smo stopili v hišico in sedli k zajtrku, ki se je zdel
vsaj meni jako potreben. Gospodična nam je priredila
kavo s planinskim mlekom, vodnik

je zmetel presnega
masla in nabral rdečih jagod, prijatelj Erjavec nam je pa
sladil kosilce z mično govorico. Govoril je po stari navadi
točno, gladko in jasno, tako da bi se smelo vse sproti
tiskati, beseda za besedo.

Pripovedoval nam je, da želi šolske počitnice uživati
v svoji ožji domovini in da se je napotil semkaj, da kolikor
toliko prouči prirodne znamenitosti triglavskega
pogorja. Znan prirodoznanec v Zagrebu ga je opozoril
na Melkijada, ki samotari poleti na bohinjskih planinah,
in mu priporočil, naj obišče tega moža, ki pozna rastline
in rudnine svoje domovine kakor malokdo, dasi je
hkrati čudak kakor nihče drug. Že včeraj se je nadejal,
da dospe do Melkijada. V Bledu so mu rekli, da ga najde
na Koprivniku.

Ko je snoči prišel na Koprivnik, je zvedel, da bo moral
dalje hoditi v prav odljudno planinsko samoto. Davi
je stežka našel dečka, da mu pokaže pot do semkaj. Ta
deček je plaho pripovedoval, da je Mlekojed (tako je nazival
našega gospodarja) zelo oduren človek in da rad
zapira vežna vrata znancu kakor tujcu kar pred nosom.

Baje, da je zelo učen, ker ve, kje se dobiva suha zlata
ruda in kje rasto bajevne zeli, iz katerih se kuhajo dragi
leki, a takisto strup, ki umori človeka stoprav čez leto
dni, ne da bi kdo mogel zaslediti, da je umrl za strupom.
Sploh je pa vendar dober človek. Točo zna delati bolje
kakor vsak župnik, vendar je še ni naredil, dokler biva v
Bohinju, čeprav ga je že marsikdo ujezil in razžalil. Ko
sta zazrla sleme Melkijadove koče, je pa deček hipoma
izginil v grmovje in se ni dal priklicati, da bi mu bil Erjavec
podaril, kar mu je poprej obljubil za kazanje pota.

Tolikanj se je deček bal priti pred oči planinskemu čarovniku.
Mi smo Erjavcu pravili, da hodimo že od včeraj zjutraj
na Triglav in da nameravamo pot nadaljevati še danes.
Erjavec nam tega ni hotel verjeti, ko se je ozrl na
šibko gospodično. Ta pa je takoj umela pomen Erjavčevega
pogleda ter vzkliknila:

„Gospod profesor! Izročam vam svoje mesto. Sanjalo
se mi je davi, da nas je zajela nevihta, da je treščilo v
nas in nekoga ubilo,

a ne povem koga. Ne verujem sicer
v sanje, a ta sanja me je toliko oplašila, da ne naredim
stopinjice više v goro. Torej idite vi, gospod profesor namesto
mene na Triglav! Jaz ostanem pri tem puščavniku,
ki mi je, dasi oduren, vendar zelo ljubezniv in sočustven.“

Erjavec je menil, da tudi rajši ostane pri tem puščavniku,
ker mu je namen samo preiskovati prirodne znamenitosti
okoli Triglava. Vendar pojde z nami, ako mu
Melkijad to svetuje.

„Onda pojdeš gotovo z nami!“ pristavim jaz. „Melkijad
ti bo, kakor pristen Bohinjec, razodel, da na Triglavu
raste neka posebna roža in na tej roži se pase čudna
zlata mušica, ki je človeku, ki jo najde, bolj srečonosna
nego četverolista deteljica. Tiste rože in muhe na nji
sicer ne vidi vsak človek, kakor tudi na zemlji pod Triglavom
marsikdo ne vidi luči sreče, ki mu gori; a ti si do
zdaj bil vedno srečen in gotovo zazreš rožo in ujameš
srečonosno muho sebi in meni.“

Povedal sem dalje, kako sva se že davi sešla na Triglavu
in kako mi je v svoji jezi ugonobil moj slavospev.
Erjavec se je srčno smejal in odgovoril:

„Prav zaradi tvojega slavospeva ne pojdem na Triglav;
marveč prosil bom Melkijada, da proučiva in razkrojiva
snovi tistega sena, ki je opajal tvoje možgane, Če
ostaneš tudi ti pri naju, da na tebi poskusiva, kako različno
delujejo posamezna zelišča, gotovo iztakneva vso
tisto tvarino, ki poraja v možganih vzvišeno blaznost
pesniško. Da, tista zelišča bova celo razvrstila; nekaj jih
bo za liriko, nekaj za epos, nekaj za dramatiko: in morebiti
se nama posreči, da najdeva celo satirično bodečo
nežo, kar bi Slovencem posebno koristilo. Tako bo pomagano
Bohinju in tebi. Bohinjci bodo več denarja iztržili
za pesmotvorno seno nego za železo, maslo, živino
in gorski mah. Ti pa zasloviš kakor največji dobrotnik
svojih rojakov in po vsej Sloveniji kakor naš prvi pesnik.
In zares boš prvi pesnik v novi stroki, ker prvi boš: po
seneni milosti.“

„Iz te moke ne bo kruha,“ odgovorim. „Vedno bom
toliko Bohinjec, da ne bom deloval na to, da se

naše najboljše seno odtegne našim kravam in žrtvuje pesmarečim
senojedom. Kaj Bohinjcu koristi, da je po širnem
svetu vse polno senenih pesmi, ako mu pogine poslednja
krava? Vedno bom tudi toliko Slovenec, da bi tako
pesmotvorno seno štel za veliko nesrečo. Pomisli, kako
naglo in kako visoko bi se tako seno podražilo! Kdaj bi
zmogel ubog slovenski slavohlepnik toliko denarja, da
si z našim planinskim senom dobavi pesniško nesmrtnost? Pesmotvorno seno iz slovenskih planin bi slavo
množilo edino le bogatejšim tujcem, ker samo ti bi
mogli plačevati tako redko, tako drago blago, dočim bi
naši slovenski pesniki še vedno, v bodoče kakor do zdaj,
na Parnas hodili po stari trnovi stezi. Kako bi se potlej
prav tisti tujci, katerih slavo je naredila zgolj trava naših
planin, rogali našemu skromnemu slovstvu? Za vajino
izdajstveno početje ne podajam svojih možgan in živcev.
Privzemita si za svoje poizkušnje rajši našega ...“

V tem hipu je v sobo stopil Melkijad. Vse je iznenadil,
ker ga nismo pričakovali tako zgodaj. Ne čakajoč ogovora,
seže Franju Erjavcu v roko in ga iskreno pozdravi v
gladki hrvaščini. Po kratkem, živahnem pogovoru mu
nevabljeni gost prija tako prisrčno kakor mojima sopotnikoma.

Naš vodnik, ki je poslušal hrvaški pogovor za odprtimi
durmi, me je potlej opomnil: „Lepo govorimo v Bohinju,
a zdaj vidim, da je naša govorica res kmetiška,
kakor nam časih očita škric, ki se je nekoliko naučil tajč
pohrusten³.
Ta profesor z menoj govori po domače in z
Melkijadom po gosposko, kar se lepše sliši nego naše
kmetiško zategovanje. Čuden stric je ta Melkijad. Gotovo
je bil nekdaj visok gospod, ker se je tako lepo naučil
gosposke slovenščine, katere jaz, ubogi kmetavz, nisem
čul do današnjega dne.“

Ta vodnik je še od včeraj nekoliko jezen; zatorej sem
mu moral po resnici pojasniti, da ta jezik, ki je njemu
gosposka slovenščina, govore Hrvatje. Razloček je samo
ta, da tam doli govore kmet in gospoda eden in isti jezik.
V Bohinju in daleč okoli je pa jezik za kmeta slovenščina, dočim slovenski gospodi (bilo je to leta 1860)
za gosposki jezik služi nemščina ali laščina.

Melkijad

je sedel za mizo. Videlo se mu je, da je potreben
počitka, in sam je povedal, da vso noč ni zatisnil
oči. A hkrati je dejal, da bo vse žive dni hvalil Boga za to
noč in današnje jutro, ker je našel popolnoma verjetne
priče za vse, kar je snoči čul o Trinosu in Cvajarčku.
Ko se nekoliko oddahne od dolge, strme hoje, se zopet
obrne k Erjavcu: „A kdo je tisti prijan Vratolomije,
ki mi je pisal, da me te dni počastite z obiskom? Moj
znanec je gotovo, ker pozna moje razmere. Vratolomije!
To mi je bila uganka. Mislil sem naposled, da se neznani
znanec šali s svojim imenom, samo da svobodno od
strani udari po mojem. Že sem mu namenil kazen, in to
bi bili trpeli prav vi, gospod profesor!“

„Ime Vratolomije se je pohrvatilo ali posrbilo iz imena
‚Bartolomej‘, za kar Slovenci rabimo napačno ime
‚Jernej‘, kar pomeni pravzaprav ‚Irenej‘. Često se pripeti,
da se tuje ime na tak način predomači in hkrati potvori,“ odgovori Erjavec točno.

„Že razumem,“ vzklikne Melkijad šaljivo. „Prav tako
se je pobohinjil Melkijad v Mlekojeda. Pa primaruha,
Mlekojed je vendar stokrat lepši nego li tisto ilirsko vratolomno
ime! In jaz, prismojeni človek, sem se toliko
togotil zaradi Mlekojeda! Ali ni to prava nesreča, da sem
bil vedno homo sapiens — kajne, gospod prirodoznanec?
— a da me je pamet srečala stoprav zdaj, ko imam
šestdeset let na plešasti glavi, jaz, Mlekojed!“

Hkrati je ukazal vodniku, naj prinese steklenico s slivovko.
Vodnik jo je prinesel in plašljivo podal Melkijadu,
kakor da se od nje na vekomaj poslavlja. A naš gazda
steklenice ni vrgel ob tla, kakor je žugal snoči, ampak
natočil je iz nje kozarček in ga pomolil vodniku, rekoč:

„To izpij na moje zdravje in govori: Mozi Bog Mlekojedu!“

Vodnik je osupnil o tej iznenadni premembi Melkijadovi
in bil v veliki zadregi; a pomagal si je. Izrekel je polglasno:

„Mozi Bog Bohinjcu, ki mleko je!“ in izpil je slivovko
duškoma. Za to nepokorščino vodnikovo bi se
moral Melkijad po stari navadi raztogotiti, toda krotko
je rekel vodniku, smejoč se:

„Zdaj si me prevaril, a ne boš me več. Prihodnjo nedeljo
bom slehernemu človeku, ki mi bo rekel Mlekojed,
plačal polič vina; tebi pa samo četrtinko. Vas, gospoda,
pa prosim, da me imenujete Mlekojeda, da se vendar
enkrat privadim svojemu lepemu imenu, ki je kakor nalašč ustvarjeno za poštenega Bohinjca.“

Vodnik je nemirno stal pred nami in plaho pogledoval
Mlekojeda in nas, kakor bi nam hotel namigniti, naj
se varujemo, ker zdaj pa zdaj se bo možu zabledlo v glavi.
A gazda ga mirno posvari:

„Ne boj se mene ali zame! Do nocoj mi je pamet trapil
neki berač Cvajarček, odslej bom imel mir pred njim.
Ali si kaj čul o tistem beraču?“

Vodnik se nasmehne in odgovori: „Kdo se meni za
mrtvega berača? Nikoli nisem videl tistega Cvajarčka;
bil sem pa nekoč na Bistrici, ko so o njem govorili neverjetne
reči. A to je bilo že pred tridesetimi leti, in sama
šala.“

„Kake reči? Povej hitro!“

„No, pravili so, da je bil pošten berač stare šege. Malo
je prosil, še manj dobil, a bil je zadovoljen z vsakim darom,
ki ga je izprosil vbogajme. Čez mnoga leta je prikašljal na Bistrico v hišo, kamor je prejšnja leta prihajal.
Bil je zelo bolan. Usmilili so se ga dobri ljudje in mu postregli,
kakor se spodobi. Berač je ukazal, naj gredo po
može, da naredi svojo poslednjo voljo. To se jim je
smešno zdelo, a storili so po njegovi volji. Še bolj smešna je bila njegova oporoka. Zakaj volilje hišni gospodinji
svoj beraški koš in gospodarju svoje cunje in vse drugo,
kar ima. Čez nekaj dni umrje berač in tedaj so našli, da
njegova poslednja volja ni zgolj beraška šala. Koš se je
zdel gospodinji nekaj pretežak. Natanko ga preiščejo in
vidijo, da ima dvojno dno in da je med dnoma srebrnikov
za blizu dvesto forintov. Zdaj razparajo tudi beračevo
obleko. V nji je všitih križavcev in bankovcev tudi za
dobrih dvesto forintov. Celo palico so previdno razklali,
v nji pa niso nič našli. Vse to mi je bilo prav neverjetno,
pa bilo je neki vendar resnično. Sicer pa Bistričani
radi kaj natvezejo gorjancu, če se jim zdi lahkoveren.“

„Zakaj mi nisi tega že prej povedal?“

„Pa bi me bili vprašali, če vam je bilo toliko do tistega
berača! Sam ob sebi vas nisem smel nadlegovati s
tisto bistriško natvezo o beraču, ki ga nemara niti poznali
niste. Sploh vam pa to povem: Vi nam niste nikoli
hoteli praviti, kako se je vam godilo zunaj Bohinja; mi
smo vam pa vračali in tudi molčali o tem, kar se je godilo
pri nas tedaj, ko vas ni bilo doma.“

Mlekojed utoli vodnika s krepkim, vendar prijaznim
migljajem in se obrne k nam:

„Prirodoznancem je ‚homo sapiens‘ celo tak človek,
ki se spametuje stoprav v šestdesetih letih. Kdor do pameti
pride pozno, ta mora še bolj nego drugi ljudje paziti,
da je ne izgubi. Torej pustimo bedastočo nekdanjih
dni. Pomozite mi marveč, da vsaj danes kaj pametnega
ukrenem. Mislim, da bo predvsem treba preudariti, kaj
naj danes obedujemo. Stopimo zatorej k moji planinski
ledenici. Tam nekaj hranim za ljubega gosta, katerega je
že pred tremi dnevi pismeno napovedal prijatelj Bartol,
zdaj Vratolomije, svojemu staremu Melkijadu, zdaj bohinjskemu
Mlekojedu. Živio Vratolomije, živio Mlekojed!“

Dospeli smo vsa družba do varno ograjene ozke rupe.
Ko smo v plotu odprli vrzel, zapazimo v rupi močno komarčo,
to je pokonci postavljeno smrekovo deblo s prisekanimi
vejami. Po tej preprosti lestvi je splezal vodnik
na dno rupe po meso, ki je ležalo na oledenelem
snegu.

Mlekojed je zopet povzel besedo:

„Takih rup, korit in jam je mnogo na planinah pod
Triglavom. Nekdaj so bile napolnjene z železno rudo,
zdaj so prazne kakor oropani grobovi in v njih se potika
samo sneg, ki ga pozimi nanosi burja in ga poleti
sončni žarki ne morejo raztopiti docela. A našel sem ob
gorskih raziskavah še mnogo kotlin, ki hranijo obilo
bohinjskega zaklada. Vestno sem preiskaval in ne vara
me veda ali izkušnja. Preden umrem, bom vse te važne
najdbe razodel bohinjskemu kmetu — ne gospodu, iz
vsega srca želeč, da se bo kopanje rude zopet tako dobro
izplačevalo

kakor nekdaj in da bo naš gorjanec vnovič
hvalil Boga z besedo nekdanjih imovitih rudojamarjev,
ki so mu hvalo peli doslovno zato, ker je Bohinju
podaril kamen za kruh.“

Nato je prirodoznancu Erjavcu obširno razkladal, s
kakšno zemljino je pokrita, kako se plasti in meša v jamah in kako plenja v topilnici bohinjska železna ruda ali
tisti kamen, iz katerega umeje Bohinjec narediti kruh.
Tak pogovor in daljnje premotrivanje, kakšne so bile
tiste prirodne sile, ki so nasule jame, rupe in korita na
tako visokih planinah s težko železno rudo in zakaj sta
ruda in trdi kameni grušč, v katerem leži ruda, tako
okrožena in oglajena, kakor da bi bila preblodila dolgo
pot, preden sta obtičala na planinah — pa nista nikogar
zanimala razen prirodoznanske dvojice. Moža sta se
vtopila v svoje teorije in zabadavo smo ju na lep način
opominjali, da se take važne reči morebiti temeljiteje
doženo drevi na Velem polju ali jutri na Bistrici, kjer se
jima utegne pridružiti tretji strokovnjak, ki razpolaga
vsaj s tremi novimi teorijami.

Končan je bil preučeni pogovor z Mlekojedovo nado,
da bo Erjavec čez dva, tri dni, kadar obhodita več sveta,
opustil svoje mnenje in se oprijel njegovega. Mlekojed
je nato pokril belo čepico, se pred ognjiščem opasal
z velikim prtenim predpasnikom in šaljivo slovesno
oznanil zbrani družbi dnevni red:

„V dveh urah vam zvarim in sparim puščavniški
obed. Dve uri bomo obedovali, dve uri počivali, dve uri
hodili in končno si priredimo še veliko pred nočjo udobno
prenočišče na Velem polju. V prihodnje jutro bomo
gledali sončni vzhod na Malem Triglavu; vsi, tudi jaz in
vi, gospodična, čeprav me gledate tako plaho! Spodobi
se, da pridem enkrat na Triglav; skrajni čas mi je. Vaši
materi sem v davnih nepozabnih in zatorej nepozabljenih
dnevih obetal, da jo popeljem na Triglav. Pristaje
se torej, da izpolnim vsaj hčeri, kar nisem mogel materi.
Ne bojte se, gospodična! Jaz in vodnik vas varno
postaviva na najvišji vrh ... Ako se malo pri meni pomudite,
gospodična, poskrbim za zabavo pri ognjišču in
vam povrh zaupno povem,

kdaj in kako sem vaši materi
obetal spremljanje na Triglav ...“ Zamolklo in tožno je
pristavil: „In še vse drugam.“

Erjavcu in meni ni bilo do tega, kaj bo dopovedoval
naš gazda primorski gospodični. Stopila sva pod milo
nebo. Zrak se mi je zdel pretopel, malone soparen, in
izrekel sem vodniku bojazen, da se vreme prevrne.
Vodnik je bil enakega mnenja: „Snoči so zvezde prejasno
migljale, davi se je pinja napenjala, ko sem metel,
in zdaj je soparično že pred poldnem. Še danes bo
grmelo. Da bi se le spreletelo, preden nam je odriniti
proti Velemu polju!“

To sem želel tudi jaz, ker ni prijetnejše hoje na planinah
nego za hladnim dežjem, ki je oživil vso prirodo
in očistil obzorje daleč naokoli.

Gosta bukova šuma je sprejela Erjavca in mene v svoje
sence in v tem ko je blizu naju pridna žolna kovala na
suhem deblu, sva midva obravnavala mile spomine iz
dijaških let. Erjavca nisem videl, odkar je po dovršenih
prirodoznanskih ukih in profesorskih izpitih odšel v Zagreb,
kjer mu je bila na ponudbo profesorska služba s
pogojem, da predava v hrvaškem jeziku. Naglo se je privadil
hrvaščini in omilil bratskemu narodu. Zagreb mu
je bil druga Ljubljana in hrvaška zemlja druga domovina;
vendar kakor nekdaj dijaka, tako so zdaj profesorja
vlekle počitnice h gorenji Savi, da gleda od blizu slovenske
planine.

Tukaj, visoko na rebrih triglavskih, sva se živo spominjala,
kako nedosežno više so se na Dunaju spenjale
naše nade in domišljave, kadar smo snovali zlato bodočnost
sebi in narodu, in kako smo hkrati trezno in
skromno obdelovali slovstvo in slovenščino. Blizu eno
leto smo stanovali tedanji dijaki Frančišek Erjavec, Simon
Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in jaz v eni
hiši videnskega predmestja. Bil sem sicer na gimnaziji
dve leti zadaj za temi odličnjaki, ki so bili med seboj sošolci, vendar so me sprejeli medse v prijateljsko družbo,
ki se nikoli ni krhala. Vezalo nas je zvesto zanimanje za
slovstvo sploh in za slovenščino posebej in vsi smo tedaj
pisali v Janežičev Slovenski Glasnik dokaj pridno.

Gotov večer

v tednu smo se shajali v gostilni Bordolo
poleg Terezijanišča. Tam smo pri svoji mizi kritikovali,
modrovali, načrte snovali ter se sploh moško veljavili,
čeprav smo zmerno pili. Naš blagajnik je namreč za
vsak dan določal neprekoračno vsoto in v tisti bolj starinski gostilni niso poznali tiste pogodbe, ki se piše s
krčmarsko kredo. Često je k nam priromal iz drugega
predmestja tovariš Valentin Zarnik, a nikoli brez imenitnih
novic. Kadar nam je on prisedoval, smo vselej obdelovali
svetovno politiko z najvišjega stališča: pretresovali
starikava države vodeča načela in nove, v narode prodirajoče
nazore ter popravljali zemljevid planeta Zemlje v
veliki meri po svojih željah, a v mali po svojih nadah.
Časih je tjakaj prihrumelo večje krdelo rojakov. Tedaj
smo ognjevito govorili in orile so se domače pesmi. To
so strmeli dobrodušni, filistejski meščani dunajski pri
drugih mizah nad krasnimi glasovi in milimi napevi te
žive mladine iz neznane Ilirije tam za morjem, ki je bila
dunajskemu meželjnu⁴ deveta dežela!
Nekoč smo imeli jako obilen zbor. Obiskal nas je dr.
Lovro Toman, tedaj še zgolj odvetnik v Radovljici. Čarobno
je pel in navdušujoče govoril. Tega mu pa nismo
oprostili, da se ni dal prepričati, da pesnik Levstik presega
pesmarja Koseskega.

Največ in najrajši smo pa bili čisto sami med seboj,
ker tedaj nam je bil večer več nego samo zabava. Govorili
smo svojo reč slovenski, ne boječ se zalezovalcev in
ovaduhov, in poleg nas so dunajski meželjni, udomačeni
na priposestvovanih stoleh, v strahu pred ženami
in policijo razpravljali svojo staroselsko vsakdanjost, ne
boječ se ob naši slovenščini za nemško posest in za
pristni nemški značaj veselega Dunaja.

Skozi eno leto in dalj smo se ondi shajali na večere,
modricam posvečene, da pri pičlih mericah vina otresemo
prah podnevnega robotanja od praznično odetega
duha. Marsikatera dobra ideja se je ondi zanetila. Koliko
blagih misli, koliko vzornih načrtov se je pa prezrlo
ali pozabilo — ko smo bili vsi bogatini na duhu in vsi
preverjeni, da bomo, čim smo starejši, tem večji dušni
orjaki. Živel mladeniški

ponos!

Kadar pa je kdo izmed nas prejel od urednika Janežiča
petkrat zapečateno pismo, kar smo imeli vselej že
nekako naprej zračunano, tedaj je bilo to vsej petorici
„titulus mensae“. Srečni prejemnik je bil zares srečen,
ker je navadno več prejel, nego je prej pričakoval, in rad
je plačal, kar je večina odločila po previdnem preudarku.
Trčili smo na zdravje blagega urednika Janežiča, ki
naših prvencev ne ceni samo visoko, ampak jih celo više
plačuje, nego smo jih sami cenili, in iskreno smo želeli
sijajen uspeh listu, uredniku in pisateljem.

Davno že so ostavili meželjni svojo podedovano mizo,
a mi, ljubljenci modric, smo se še vedno postavljali
in preslavljali. Vse nas je obsevalo duhovito, prešerno
veselje. Tušek je vedel največ novic in kratkočasnic, a ni
se hudoval, kadar smo očitali, da jih pogreva. Erjavec,
naš Primož, je preudarno iz mirne duše proizvajal svoj
prirodni, čestokrat prav drastični humor, in resno se je
držal, čeprav smo se smejali vsi drugi. Tine Mandelc je
bil iskrejši in dal je glasovati, da zve sodbo večine, če
njegov bistri dovtip ni ugajal. A često smo glasovali po
dvakrat; zakaj njegov najmilejši prijatelj Šmonca Jenko,
ki se je tako rad in tako veselo smejal liki nedolžno dete,
je bil hkrati oster dialektik, in dovtip mu je moral biti
tako duhovit kakor modroslovsko logičen, drugače ga ni
pohvalil. Često je Jenko v nas sprožil perečo puščico v
kratkih gladkih stihih, in če smo ga prav lepo — da, prav
lepo! — prosili, nam je prečital pesem, ravnokar ustvarjeno,
in tedaj se ni smejal. Dali so besedo i meni najmlajšemu in svobodno se mi je razvezal jezik. Kadar je
pa Tine Mandelc svoj claudite jam rivos! zaklical ne govorniku,
ampak naši dobrovoljni, stari krčmarici, tedaj
smo vstali in se preselili v kavarno ...

In danes? Franjo Erjavec počiva v Gorici, Simon Jenko
v Kranju, Valentin Mandelc v Karlovcu, Ivan Tušek v
Ljubljani. Veliko duševnih biserov, namenjenih iskreno
ljubljenemu narodu, je z njimi pokopanih v prezgodnjih
grobovih. Vzelo jih je bogato nebo ubogemu narodu
slovenskemu. To je naša usoda.

VIII. Poslednje opravilo zgodovinskega zvonca in nekaj bohinjske zgodovine. Obedovanje. Mlekojed pripoveduje, kako je prišel v Reko, iz Reke v Padovo, iz Padove v ječo in iz ječe v Varaždin, ter kako ga je obogatila ječa.

Sprehajala sva se Erjavec in jaz po senčnatem logu v
prijetnih govorih o dragih tovariših z Dunaja, iz
Ljubljane in Zagreba. Nisva gledala na uro in Erjavec se
ni ozrl na nobeno planinsko zel in na nobeno drobno živalco.
Spreleti naju oster, brneč klopot. Naglo stopiva iz
gaja in tedaj se nama vsili glasen smeh.

Na vežnem pragu svoje hiše stoji med gospodom in
gospodično iz Primorja naš Mlekojed raven, visok in oblečen
v črno gosposko suknjo; lep cilinder mu sedi na
resni, sivi glavi; roke v belih rokavicah pa vihte velikanski
kravji zvonec in to zvonovo strašilo je očitno počeno.
Ta slovesni prizor s smešnim vtisom je bilo vabilo k
obedu.

Stopivši v vežo sem si ogledal ta veliki, očrneli zvonec
nenavadne oblike. To je bil starodaven konjski zvonec in
spoštljivo sem ga vzel v roke, ker se je nosil daleč po
svetu in je videl nekaj stoletij bohinjske zgodovine. Nosil
se je pa vedno po taistih tovornih stezah do Gorice,
do Čedada in laškega Vidma in morebiti tudi do Kranja
in Ljubljane; a stara zgodovina Bohinja je bila v mali sliki
to, kar po Simon Jenkovi pesmi slovenska zgodovina
vobče.

Blizu konca osemnajstega stoletja ni bilo vozne ceste
med Bohinjem in Bledom. Kdor je hotel priti v deželo
ali do svoje gosposke na Blejskem gradu, je moral hoditi
po ozki tovorni stezi ob levem bregu bohinjske Save.

Ta steza je bila zlasti tam nevarna, kjer so bile v tako
zvanih Starih Štengah v strmini pod navpičnimi skalami
in visoko nad irmi Save v živo skalo stolboma vsekane
tesne stopinje za človeka in konja. Težavno se je tam
tovorilo poleti, a ni se moglo pozimi in spomladi zaradi
zametov, ledu in snežnih plazov. Precej strma, vendar
pripravnejša in vsekdar rabna je bila tovorna pot od Bistrice
čez sedlo Bačo na Tolminsko do sv. Lucije,

od koder
se je potlej tovorilo ali na Gorico ali na laški Videm
krajše in prijetneje nego v Ljubljano, in tedaj se na laškem Vidmu ni govorilo manj slovenščine nego v slovenski
Ljubljani.

Do blizu konca osemnajstega stoletja so Bohinjci prav
živo tovorili in tržili na laško stran. Paša in planina je
bila takrat še svobodna in je redila obilno konj, govedi
in drobnice. Vsaka kmetiška hiša je imela statve za platno, sukno in mezelan (pol platno, pol sukno) in tkali so
vso zimo moški kakor ženske. Manjši posestniki so v obsežnih
pragozdih, ki so bili takrat še vsakomur odprti,
nabavljali les za mlečno in vinsko posodo, katero so potlej
pozimi izdelovali ter kuhali oglje, katero so potrebovale,
in to po stari šegi prepotratno, starodavne železarne.
Od teh so se kladiva pri Stari fužini in na Pozabljenem
ter večje mere železarne na Bistrici opustile pred
malo leti, druge pa, po domači pravljici — plavži svete
Heme, že pred stoletji. Jame v gorah so dajale obilno
rude in to so podelale bohinjske železarne v razno železnino,
ulito blago, jeklo in žeblje. Izdelki iz železa so
imeli laška imena, a tudi podjetniki in lastniki železarn
so bili od pamtiveka Lahi, izmed katerih so se nekateri
uspeli do bogastva in celo do plemstva. No, Bohinjec je
Lahom pridno dobavljal oglje in rudo, topil in varil železo
in jeklo, a v prirojeni skromnosti niti mislil ni, kako
bi se dokopal do tega, da bi hodil v svojo tovarno.
Ob neizčrpnih prirodnih zakladih in ob splošni marljivosti
se je veliko pridelalo, in vse to, kar je preostalo
čez domače potrebščine, čez graščinske kazni, ki so se
dajale v pridelkih, nad deželne davke in priklade za turške in druge vojske in nad naklade, katere so povrh zahtevali
marsikateri nenasitni zakupniki blejske graščine,
ves ta preostanek se je na tovorih znosil največ čez Bačo
na laško stran.

Na tovorništvo se je napotila vselej večja družba, ki je
bila tudi kolikor toliko oborožena. Tovorna živina starega
težkega bohinjskega plemena je stopala

po ozki stezi
zaporedoma, konj za konjem, in vsak konj je nosil na
vratu velik zvonec, da se je daleč razlegal tovorniški klopot
in da so pravočasno na primernih prostorih vstran
stopili tovorniki, ki so tovorili naproti.

Ko se je blago razpečalo, so Bohinjci naložili blago za
dom, vino, sladivo, nakit in kar koli jim je bilo naročeno.
Nihče se ni vračal prazen. Ko so dospeli na vrh Bače
in krenili v domačo dolino, tedaj so že na Bistrici začuli
konjske zvonce in to jim je oznanjalo, da bodo tovorniki
doma v dveh, treh urah. Takoj so ženice pristavile
k ognju bravino ali suho meso in umesile maslene pogače,
domačini so pa pripravili najboljšo zob za konje.

Zakaj vse, kar prihaja, bo lačno; ker sta onkraj Bače hrana
in krma slaba in čim slabša, tem dražja.

Ko je bilo mesovje kuhano, so že prizvenčali in priukali
dolgo pogrešani tovorniki v spremstvu vseh vaških
otrok, ki so jim šli naproti, da prej zvedo, kaj so jim za
leco prinesli očetje, strici in botri. Potem je pa bil vesel
dan, prijetna sprememba v enoličnosti vsakdanjega življenja.
Poskušali so dobro vince, ki se je prineslo čez zeleno
goro; dekleta so se radovala pisanih robcev in svilenih
trakov, deca pa rožičev, fig in drugega južnega
sadja in sladiva.

Ravno ta zvonec, ki nas je danes vabil na obed, je
pred stoletji brnel na laškem Vidmu. Zdaj pa je z njim
vred ubita stara tovorniška idila za večne čase in ob
nekdanjem tovornem tiru se meri ... železna cesta.
Pred bronastim spomenikom iz starodavnosti, ki je
stal na polenih v vežnem kotu, sem stopil v dobo svojih
očakov in prapradedov, a ne s tisto spoštljivostjo, ki mi
jo je nekdaj zapovedoval moj ded, temveč s hvaležnostjo,
da je mila usoda mojo malenkost prihranila za devetnajsto
stoletje. Zakaj ne bi mi bilo ugajalo življenje v tistem
— zlatem veku! Bohinjska deželica je bila na vse
strani zaprta občevanju z rojaki na širnem polju, ob prometnih
cestah ali v mestih, in tako zaprta vsakemu omikajočemu
stranskemu vplivu. Hiše so bile vsevprek lesene
in nizke z majhnimi okenci in vse zakajene, ker niso

imele dimnikov. V dolgih zimskih večerih so skupno
sobo razsvetljevale zgolj treske na levi; a v skupni sobi
se je hkrati predlo in tkalo, tesalo in strugalo, plesalo in
molilo. Rod za rodom je nosil obleko tistega kroja in šiva
in tistega domačega blaga. Kmetovalo, planšarilo, sirilo,
lesarilo in rudarilo se je vedno neumorno, toda vek za
vekom po tistem starem načinu in z vedno enakim
orodjem, vse brez želje ali potrebe napredka. Nihče ni
poznal šole; knjiga ni prišla pod kmetsko streho; verske
resnice, oznanjevane v cerkvi, so se doma omračevale z
vražami, ki so se hranile od roda do roda. Vendar so bili
tedanji rodovi srečni, ker so imeli čisto malo potrebščin,
katerim so lahko zadoščali doma po priposestvovanih
običajih; in zadovoljni so bili tudi sami s seboj in med
seboj, ker niso poznali rojakov srečnejših ali imajočih
večjih potrebščin. Čudna taka sreča in zadovoljnost! Zatorej
nisem mogel zvedeti, da bi bil v preteklih stoletjih
kateri koli bohinjski sin prešel v šole in se pogospodil.

Saj nihče ni hrepenel po sreči zunaj Bohinja in po nadkmetiškem stanu. A lahko bi se bil šolal marsikdo, ker je
bil Bohinj tedaj prilično jako imovit. Zatorej tudi nisem
mogel najti starih pravljic in pripovedk. Saj se samo to
zapomni in ohrani, kar je nenavadno, drameče ali pretresujoče.
Kaj takega se v Bohinju ni dogodilo; tam
niso videli ne bajevnih pesjanov ne Turkov ne beneških
vojnih čet in sploh nobenih vojakov; a vse domače življenje
se je snovalo redno in enakomerno po šegah in
navadah, ki so bile samo zato dobre, ker so jih hvalili
stari možje — ut prisca gens mortalium.

Bohinj še ni našel svojega zgodovinopisca; zatorej bi
jaz jako rad zaslužil ime bohinjskega Herodota in pripovedoval
dogodivščine domače deželice. To bi se spodobilo
ravno zdaj, ko hodimo na Triglav in je ob strmem
potu potrebno, da si malo odpočijemo in tedaj pogledamo
v dolino. Toda premalo vem, ker se je godilo ob
mojih poizvedbah prav tako kakor grškemu Herodotu.

Mnogo reči mi niso hoteli povedati; a so tudi take, da ni
varno po njih povpraševati. Tako so bili medved, volk in
ris v starem Bohinju

huda nadloga za človeka in živino
in v mrzlih zimskih večerih so volkovi hodili kar po sredi
vasi in vdirali v hleve. Mikale so me pripovedke o bojih
z zverino in v neki vasi se je našel prijazen dedec, ki
je meni, radovednemu dečku, natanko povedal, kako so
se naši pradedje volka znebili za vselej. Možje so ujeli
živega volka v ribjo mrežo in ga zaprli v ječo pri tedanjem
županu. Tri dni zaporedoma so se potem pomenkovali
pred ječo, da volka takoj oženijo, kadar ujamejo
še volkuljo; in vse te pogovore je v ječo slišal stradajoči
volk. Tretji dan so ujeli volkuljo, in ko je ta zatulila pred
volkovo ječo, tedaj izpuste volka in poženo za njim volkuljo.
Volk je bežal čez hribe in doline in pravil vsem
volkovom, kakšna grozna nesreča jim preti, ako pridejo
Bohinjcem v pest. Od tistega dne se ni prikazal volk
v Bohinju.

Ko je mož to povedal, mi od daleč pokaže hišo, pri
kateri je baje še danes tista volčja ječa. Mož je šel dalje
svojo pot; jaz pa stopim k hiši, si vse ogledam in uka
želja me žene, da tudi vprašujem. Zdajci hišni gospodar
zrase in samo nagle pete so me rešile, da ni nategnil
mojih radovednih ušes, kakor je bil zažugal v svoji slepi
jezi ...

Blagovoljni bralec je že pozabil, da smo bili ravnokar
klicani k obedu, in zdaj je nemara radoveden, kaj smo
užili dobrega na visokih planinah. Kosilo je sicer jako
potrebno, vendar preprozaična reč; zatorej o njem povem
samo to: obedovali smo po latinskem jedoredu, ki
smo ga našli lično pisanega na mizi. Reden pa obed ni
bil, ker naš gazda je kazal s preobilico jedil, kako zelo
nas čisla. Mi smo takisto ljubeznivemu gazdi z obilnim
uživanjem izpričevali svoje priznanje, tako da je Mlekojed
naposled rekel, da še nikoli ni bil tako srečen in vesel
kakor danes za mizo med nami.

Prijedli in pripili smo se polagoma do napitnic, do
kočljive stvari. Napitnice so obedu to, kar skalni ostrovi
morski gladini. Kadar je vreme ugodno in spreten
krmilar vodi našo barko, se oko radostno pase na takih
otokih, ki so prijetna sprememba v morja enoličnosti.
Ako pa krmilar ni kos svojemu

poslu, ako celo vihar pritisne
na valove, tedaj so tisti osredki jako nevarni in
strah pred njimi ne prestane, dokler jih nimamo daleč
za seboj.

Nam sta napitnice govorila Mlekojed in Erjavec. Oba
sta pogodila vreme in se ognila vsega, kar bi utegnilo
koga prizadeti ali oplaziti. Takisto sta se ozirala na vse
okolnosti, s katerimi naj se napitnica navdihne, da se bo
iskrila liki vino v čaši. Govorila sta lično, iskreno, šegavo
in poznalo se jima je, da sta se te struje govorniške
umetnosti učila v Hrvatih. Poznavatelji našega juga
namreč trdijo, da znajo Hrvatje najbolje napitnice govoriti, a Slovenci najbolje napitnice dejansko izvrševati.

Res je ganljivo opazovati veselo omizje Hrvatov in Slovencev
pri polnih čašah. Tedaj se kaže jugoslovanska
sloga v najlepši svetlobi, ko si Slovenec in Hrvat med
seboj nista napoti: Slovenci neustrašeno pijo, Hrvatje
neumorno napivajo, in ne more se javiti običajna nesloga;
ampak bratimo in ljubimo se, dokler nam dopuščajo
vinski duhovi.

Gospodična, ki je bila ves čas obedovanja nekaka desna
roka gospodarjeva, nam prinese črne kave, kar je gostom
navadno sladek, a neodkladen migljaj, da pride čas
ločitve. Nehote sem pogledal na uro in rekel sam pri
sebi, da pridemo prezgodaj na pusto Velo polje, ako že
zdaj zaključimo prijetno napivanje.

Tajno bojazen mi je odvzel Mlekojed, ko je zopet poprijel
besedo: „Ta črni strup, kakor ga zmerjajo zdravniki,
naj nam pospeši prebavljanje težkega obeda in,
oprostite, tudi prebavljanje tega, kar sem vam namenil
povedati, preden se napotimo na poslednjo zelenico
pod Triglavom. Dobri dve uri se smemo še tukaj muditi.
Tačas bi vam razodel vse svoje tajnosti iz vihravega
življenja, o katerih sem moral do zdaj molčati, prisiljen
po okolnostih. Slovesen dan mi je danes in vesel sem
kakor še nikoli. Jezik se mi je razvozlal, da ga več ne morem
brzdati, in srce, ki je danes prvič brez težave, me
sili, da povem, kar čutim. Samo potrpite, ako bo do zdaj
malobesedni človek, ki je do danes prikrival vse svoje
razmere in dogodke, zabredel v slabost vseh starčkov in
vas nadlegoval s preodkritosrčno blebetavostjo.“

Zopet je napolnil kozarec, ponudil izvrstnih smotk od
duhana, ki ga je sam pridelal na skritih planinskih lazih,
primaknil stol bliže k nam in nadaljeval po krepkem
požirku vina:

„Samo naključje je snoči k meni pripeljajo prve tri
goste. Po svoji trdni navadi bi vam bil zaklenil duri pred
nosom, da nisem med vami zapazil gospoda, ki je slučajno
imel pravico priti pod mojo streho. Ne morem
izraziti, kako hvalim Boga, da se je vse tako izšlo. Nov
slučaj je podal priliko, da ste mi od srca odvalili težki
kamen, ki me je tlačil nad štirideset let. Sam bi ga bil
lahko sprožil, a bal sem se ga vse žive dni dotakniti, da
se ne usede še globlje v moje srce. Molče sem nosil svojo
neodleglo težavo. To je bilo hudo trpljenje, verjemite
mi! Dolžan sem vam hvaležnost, a ne morem je poplačati,
ker je neomejena.

Nekaj te hvaležnosti pa morem odšteti gospodu profesorju
Erjavcu; in zopet je naneslo zgolj srečno naključje,
da je prišel semkaj za vami tremi in ne že včeraj, kakor
sem ga pričakoval po pismih. Danes, gospod profesor,
sem vam iskren prijatelj in vnet častitelj. Včeraj ali
preden sem se prepričal, da nisem morilec, bi vam bil
samo toliko postregel, kolikor me veže dolžnost do starega prijatelja, ki vas je priporočil. Ne bil bi vam več
nego hladen, prisiljen spremnik po gorah, da vam pokažem
nekaj — ne vsega, kar utegne zanimati strokovnjaka
prirodoznanca. Zdaj so se pa oblaki moje nesreče
spreleteli in vse drugače, kakor pod jasnim soncem se
mi boste videli vi in naši planinski zakladi. Tukaj gori
poznam vse kotičke, vsaki redki rudnini ali zeli poznam
bivališče in dobro vem, kje naj se iščejo okamenine in
tista drobna bitja, ki so doslej premalo znana učenjaškemu svetu, a vredna vse pozornosti. Vse te znamenite
prostorčke bova obhodila. Vodil vas bom dalje v kraje,
kjer mi je bila priroda nerešena zastavica, ali kjer se mi
je vsiljevala nova hipoteza. Kazal vam bom, kaj sem poskušal v svoji skromni delavnici, kaj se mi je posrečilo in
kaj sem nameraval iznajti. Vse to, kar je meni ostalo nedosežno,
se morebiti vam posreči ob vaši bolj obsežni in
temeljitejši vedi in ob popolnejših

pripomočkih. Sploh
vse vam razodenem, kar vem, kar slutim, kar se mi sanja.
Kadar vam tako izročim in odklenem vse sleherne zaklade
naših gora, bo končano tudi moje delovanje v planinskem
svetu. Šel bom zopet med omikani svet in za
vami v Zagreb. Skoro se poslovim od Bohinja in to bodo
moje poslednje solze pod Triglavom. Vaš prijatelj v Zagrebu
me je milo vabil, naj prebijem pri njem svoje poslednje
dni. K njemu pojdem in vem, da mu ne bom na
poti. Tam doli imam dokaj ljubih znancev. Z njimi obnovim
prijateljstvo. Tudi poznam nekaj bližnjih rojakov.

Teh se ne bom ogibal kakor do zdaj. Saj smem odslej z
njimi občevati brez prikrivanja. Sploh se hočem tam
doli v svoji drugi domovini pripravljati na selitev v večno
domovanje. Na grobni kamen si pa dam zapisati:

„Tukaj je končno mir dosegel Mlekojed, ki ga je usoda
pregnala od srečnih triglavskih planin in preganjala zaporedoma
šestdeset let.“

Nato je Mlekojed nekaj bolj nekaj manj obširno popisal
svoje življenje. O tem, kar nisem že povedal, je govoril
tako:

„Izročili so mi spričevalo, da nisem sposoben za vojaški stan: moje najslabše spričevalo. Torej nisem mogel
zasloveti, kakor sem si želel in kakor so zasloveli tedaj in
pozneje kmetski sinovi slovenski: Basaj, Vega in Čehovin.
Zdelo se mi je, da sem odveč na zemlji, ker se mi
je povsod spodmaknil stol, na katerega sem sedel; vendar
nisem obupal.

Stopil sem k obče spoštovanemu trgovcu, čigar otroke
sem nekoč učil. Potožil sem mu svoje stanje. Gospod
se me je usmilil z dobrim svetom, denarjem in priporočilnim
pismom za svojega prijatelja, lekarnarja v Reki.
Lekarnar me je sprejel v službo. Bil mi je dober, ljubezniv
gospod, meni je pa bila sveta dolžnost, da mu dejansko
kažem, kako sem mu hvaležen. Čez dve leti me pozove v svojo tajno pisarno in mi tam razodene, da se je
naveličal lekarniškega posla, da je v meni našel sposobnega
nastopnika v lekarni, da želi in upa, da se nekoč
poročim z njegovo prvorojenko in da bom srečen v svojih
podjetjih, kakor je bil on pri tej lekarni. Da vse to doseževa,
je pa potrebno, da

grem za dve leti na vseučilišče
v Padovo. Tam se naučim lekarništva, opravim potrebne
izpite in kadar se vrnem v Reko z diplomo v žepu, se
vse drugo izvrši v domači hiši prav gladko, ker tudi
hčerka odobrava vse očetove namene.

Takrat je čez dokaj let posijalo gorko sonce v mojo
dušo in mi obudilo najsmelejše nade. Vpisal sem se na
padovanskem vseučilišču in se kmalu pridomačil laškemu živstvu. Učenje me ni težilo. Saj sem se nekdaj pohvalno
učil na strogi gimnaziji in se že v prejšnjih letih
bavil s prirodoznanskimi vedami. Reči smem, da so me
profesorji čislali, ko sem prekašal vse součence, in da so
me spoštovali vseučiliški tovariši. Bil sem sicer malo
prestar; a to malenkost je nadkriljala istina, da sem bil
največji, najjačji in da so Lahi hvalili moje petje ter mojo
pravilno laško govorico. Stanoval sem pri lekarnarju,
prijatelju svojega reškega gospoda, in bil tam kakor domačin,
a tudi v druge laške rodbine sem bil vabljen, zlasti
tam, kjer so gojili umetno petje.

Prvo šolsko leto se je nagibalo h koncu in ravnal sem
se k odhodu na počitnice; kar pride poziv, naj se takoj
javim pri redarstvenem vodstvu. Tak poziv, zlasti za tistih
dni, je bil strahoten; a jaz sem se priučil strogemu
redu po grenkih skušnjah prejšnjih dijaških let in torej
sem lahko stopil brez odloga in strahu pred gospoda, ki
me je pozval. Ta gospod, vzor gladke laške vljudnosti,
me je peljal v posebno sobo in tam posadil poleg sebe.
Govoril je o nevarnostih, ki prete drugorodcu v večjem
laškem mestu. Ker sem mu zatrdil, da se ne bojim i dveh
najmočnejših Lahov, se nasmehne, meneč, da so nevarnosti,
ki meni prete, drugačne in hujše. Nato mi jame
razkladati; kaj so karbonarji in kako nevarni so državnemu
redu. ‚To tajno društvo‘, je rekel, ‚pač deluje s čudovito
previdnostjo; toda oko javnega reda jih opazuje in
zalezuje. Čez neko tukajšnjo tolpo bo v kratkem padla
železna mreža in potlej — gorje! Sloveči Silvio Pellico je
bil tudi med karbonarji. Blizu dve leti je trpel vse muke
preiskovalnega zapora v zloglasnih svinčenih hramih v
Benetkah in na ljubljanskem gradu. Pred malo tedni je
bil na smrt obsojen,

in zahvaljevati ima samo visoke gospode,
ki so, bolj čislajoč pesnika nego črteč zarotnika,
izposlovali, da je pomiloščen na petnajst let težke ječe v
razvpitem Spielbergu pri Brnu. Ta nesrečni, baje po nedolžnem
obsojeni pesnik je srečen mimo drugih!‘

Gospod se je primaknil bliže in govoril bolj tiho in
prisrčno: ‚Naše redarstvo je, žalibog, tudi vas opazovalo
med zarotniki karbonarskega društva. Sedeli ste pri njih
zborovanju in peli z njimi vred pesmi, ki redarstvu ne
ugajajo, čeprav so na videz nedolžne. Verjamem, da niste
zapazili kaj očitno napačnega; vendar vam je moralo
biti sumno, da omikana gospoda poje tako preproste,
da, trapaste, pastirske popevanke in da mestni možje, ki
niso bili nikoli oglarji, resno poudarjajo, kje naj osnujejo
novo kopišče; kako uspeva ta ali ona oglarnica; kje bo
treba oglje previdneje prodajati in kako naj se v gozdih
(tam, kjer ni gozdov!) zalezuje ín pobija medved, volk in
druga zver. Mi čuvaji javnega reda že davno vemo, da so
kopišča in oglarnice same družbe in podružnice karbonarjev.
Medved, volk in druga zverjad je pa avstrijska
vlada z nami, drugorodnimi uradniki vred. Vi ste v Padovi
tujec in gotovo neomahljiv podložnik naše države;
torej vas veže vest in vdanost, da kolikor morete, preprečite
kovarne nakane proti državi in proti nam, tujcem
v tej deželi, ki je še malo časa pod avstrijsko vlado.
V vašem položaju je to možno samo na tak način, da
stopite v službo tajne policije. Zahtevala se bo od vas ta
malenkost, da gospodu, ki je tem Italijanom tako malo
sumen kakor vi, od časa do časa ustno sporočite, kakovi
ljudje se shajajo pri hiši, kjer stanujete, in kaj govore
med seboj. To vam je brez nevarnosti in vas stane prav
malo truda; a plačilo bo obilno z ozirom na to, da vaše
ime in vedenje, vaš obraz in vaša govorica, ki v ničemer
ne spominjajo na nemško narodnost, med zarotniki ne
obujajo nikakovega suma. Kar poveste, ostane vsekdar
tajno in redarstveno, oblastvo bo posebej skrbelo za to,
da se odvrača od vas i najmanjša sumnja. Če to storite,
izpolnite svojo državljansko dolžnost med tujci; ako ne,
pa utegne tudi vas zasačiti

nastavljena mreža in hvalili
boste srečo, ako se otmete vešal s petnajstletno ječo v
Spielbergu. Da to premislite, vam dam odmora za eno
uro, več ne smem.‘

Gospod je naglo odšel iz sobe in jo zaklenil za seboj.
Dasi je bilo prav mučno priti tako iznenada v policijsko
kletko in ondi ugibati, kako novo iznenadenje mi prinese
prihodnja ura; vendar nisem omahoval niti trenutek.
Da si okrajšam nestrpno pričakovanje, krepko potrkam
na zaklenjena vrata čez malo minut.

Gospod je vstopil, in jaz sem rekel: ‚Prepričan sem do
dna svoje duše, da je gospod, pri katerem prebivam,
vdan in dober Avstrijan; saj še pristen Lah ni, ampak
Goričan, ki se je preselil stoprav za avstrijskega vladanja
v Padovo. Nikoli nisem videl ali čul, da bi gospodje, ki ga
časih posečajo, imeli kake tajne pogovore ali da bi kaj
snovali, kar diši po meni nekoliko znanem karbonarstvu.
— Stanovanje in hrano imam pri blagem gospodu
malone zastonj in prijatelj je mojemu velikemu dobrotniku
v Reki. Bila bi torej grda nehvaležnost in neizrečena
podlost, ako bi se jaz, njegov gost, dal zlorabiti v to,
da ga zavratno izdajam in ovajam. — Dalje se drznem
izjaviti, da sem prostovoljno vstopil k vojakom s trdnim
namenom, da darujem kri in življenje za cesarja, kadar
me kliče na vojsko, na častno bojišče, kjer se gleda sovražnik
očitno iz lica v lice. Odrekli so mi drugi ljudje
sposobnost za častni stan očitnega in ravnega bojevanja,
in moral sem ga ostaviti. — Jaz sam si pa zdaj in vsekdar
odrekam sleherno sposobnost za tako zavratno
bojevanje in za stan, h kateremu me vi vabite. Vsej moji
nravi se protivi, da bi tajno zalezoval in ovajal svojega
bližnjega, bodisi državi sovražnika. Tega ne morem, ko
ne morem, in naj pride nadme karkoli; saj sem že vajen
udarcev sovražne usode!‘

To sem povedal glasno in odločno. Gospod me prime
rahlo za roko, pelje k oknu in reče, naj ga dobro pogledam.
Bistro sem ga pogledal, a nisem se mogel spomniti
tega obraza iz preteklih let. Gospod me zopet pelje k
mizi in spregovori — kamen se mi

je odvalil od srca —
v čisti slovenščini, rekoč: ‚Ne čudim se, da me več ne
poznate, ker nisem imel brade, ko sem bil komisar na
blejskem gradu. Pred dvema dnevoma sem čital v tajnem
zapisku oseb, ki so se baje sumnjivo vedle v poslednjem
času, in zdaj pridejo pod posebno oko vsevideče
policije, nenavadno krstno ime Melkijad, in pri tem redkem
imenu nelaški priimek. To me je spomnilo na svoje
uradovanje na Bledu in dalje, da je to ime vaše in da
sva imela nekoč uradno opraviti med seboj. Spomnil
sem se hkrati, da sem vas tedaj, ko sem bil še novinec v
službovanju, nekaj zaradi prenapete zavesti svoje sodne
oblasti in nekaj zaradi osebne ogorčenosti tako kaznoval,
kakor vas ne bi bil starejši, preudarnejši sodnik.

Danes popravljam svojo prenaglico; pozno, a vendar ob
prvi priliki, in reči smem, tudi v večji meri, nego je bila
moja krivda. Iskreno vas hvalim, da nočete vstopiti med
naše ovaduhe ali med drhal, ki rada slepi oblastvo zaradi
večje nagrade in po krivem ovaja svoje rojake iz raznih
podlih nagibov. Takih črnih poštenjakov imamo
med samimi Lahi tukaj v Padovi na ponudbo več, nego
jih potrebujemo. Miloval, da, zaničeval bi vas v taki tovarišiji. In rekel bi sam sebi, da vas tedaj nisem nespodobno
kaznoval, ko sem vam prisodil telesno kazen.

Vaše poštenje mi bodi porok, da morem svobodno delovati
na vašo korist brez nevarnosti zase in vas ob
skrajni meji svoje uradne dolžnosti oteti iz zank, ki so
varno nastavljene in se skoro trdno zadrgnejo. Ker ste
tako pošteni, kakor sem od vas pričakoval, ko ste danes
predme stopili, in torej ne izdajate svojega hišnega gospodarja,
tedaj. pričakujem tudi glede na mojo osebo, da
ne boste ne danes ne pozneje, ko boste na varnih tleh,
besedice črhnili o tem, da ste govorili z menoj in kaj sem
vam povedal. Takisto me ne smete nikdar spoznati, ako
se še kdaj srečava v življenju, dokler vas ne odvežem
molčanja.

Da vas rešim, ni druge pomoči, nego da še danes sedete
na voz, ki vas popelje naravnost v Benetke in da
jutri odrinete iz Benetk na prvi ladji, ki jadra proti Trstu
ali Reki. Če nimate denarja za pot, vam je

na razpolago
iz mojega žepa. Več vam ne smem povedati, a resno vas
opominjam: odrinite brez obotavljanja! ... In torej zbogom,
ljubi rojak!‘

Gospod mi je krepko stisnil roko, naglo vstal in začel
zopet laški govoriti. Šla sva v njegovo pisarnico. Tam je
pozvonil in ukazal, da se mu prineso vse moje pri redarstvu
hranjene izkaznice. Izročil mi jih je hladnega
uradnega lica in mi dodal popotni list za potovanje v
domovino oziroma v Reko.

Spodobno sem se poklonil in odšel.

Ko stopim na cesto, se mi je zdelo, da je vse predrugačeno
okoli mene in da celo sonce manj svetlo sije nego
po navadi. Nisem mislil na Padovo niti na Reko in
nevesto; ampak s čudno silo se mi je potožilo po milih
domačih gorah, po očetu in materi, katerim o sebi nisem
poslal nobenega poročila, odkar sem jih zapustil na
tisti usodni sveti večer; a hkrati sem se spomnil tudi
umorjenega Cvajarčka, ki mi je malone že prešel iz spomina.
Taval sem proti svojemu stanovališču, kakor da imam
noge s svincem obdane. Tovariš vseučiliški me sreča,
osupel obstoji in me vpraša, sem li bolan. Povem mu, da
moram še nocoj oditi zaradi velike nesreče, ki se je pripetila
na mojem rodnem domu. Sočutno me spremi in
obljubi, da sam preskrbi voz in da se nemara z menoj
popelje do Benetk. Proti večeru me obišče nekaj znancev
in moj gospod nas povabi v dvorano, da si tam v veseli
družbi olajšam bridkost iznenadnega, žalostnega
razstanka. K nam dijakom so prisedli starejši, meni neznani
gospodje, in vsi so me milovali, da moram svoj uk
prekiniti ravno ob koncu šolskega leta. Kratek je bil
večer drugim; meni je bil neznosno dolg in rad bi že bil
sredi ravnine med Padovo in beneškim morjem.

Jel sem se poslavljati, ker je ura nastopila, v kateri ima
priti voznik pred hišo. A hišni gospodar mi vljudno reče:

‚Voznik je prav zdaj prišel, a slovo od vas nam je tako
težko. Odpovedal bom voz z naročilom, naj se voznik
vrne točno ob eni po polnoči. Tako ne zamudite nič in
vožnja je prijetnejša proti jutru nego v zdajšnji vročini.
Preden

si sežemo v roke, nas gotovo še očarate s slovensko
pesmijo!‘

Gospod ni vedel, kako bridko skrb mi naloži, ako moj
voz za tri ure ustavi. A jaz mu nisem smel povedati, zakaj
odhajam in koliko mi je do tega, da imam opolnoči
mestno ozidje za hrbtom. Hote-nehote sem se vdal in
zopet prisedel h gospodi. Zopet smo peli, a glas se mi je
tresel. Vriščavo se je napivalo, a jaz sem čul samo notranji
glas: Vstani in beži od tod!

Nisem se mogel osrčiti in ostal sem. Okoli polnoči me
hišni gospod ljubeznivo prosi, naj zapojem: ‚Pa je davi
slan’ca padla‘. Ta pesem mu je jako ugajala, ker mu jo je
v rodni Gorici često zapela mati Slovenka. Ves razburjen
sem bil, kakor da mi je umreti; vendar sem zbral vse
svoje moči in zapel priljubljeno pesem bolje, nego sem
se nadejal. Ko je družba burno zaploskala, sem hitel na
hodnik, da se ohladim, umirim in razjokam.

Zdajci zapazim, da po stopnicah proti hodniku tavajo
in lazijo neznani možje. Prvi je ravnokar stopil na prag
hodnikov. V roki je imel svetilko slepilko. Zasvetilo se mi
je pred očmi: umorjeni Cvajarček stoji pred menoj! Zakričal
sem na vse grlo treščil moža nazaj na stolbo, v
hipu podrl vseh pet ali šest mož na stopnicah, ki so stopali
za Cvajarčkom, naglo planil nazaj, zaklenil za seboj
hodnikova vrata in povedal v dvorani zbranim gospodom,
da sem imel čudno prikazen in hud boj. Vsi so
obledeli in se razkropili na vse strani: Ostal sem sam in
se kmalu toliko pomiril, da sem se namenil ob tej obči
zmedi zapustiti hišo in oditi k naročenemu vozniku. Na
spodnjem koncu stolbe mi nekdo zastavi pot in mi posveti
s svetilko slepilko v lica. Roko sem stegnil in mož
že leži na tleh. V tem hipu je vse črno okoli mene, nekaj
me zabode v ramo, nekaj v nogo, zgrabijo in na tla me
podero krepke roke ...

Zbudil sem se v neznani sobi na trdi postelji. In ko me
je posetil neznan zdravnik, sem zvedel, da bivam v Benetkah,
da je moja soba ječa in da je minilo že štirinajst
dni, odkar sem bil pripeljan v ječo. Več mi zdravnik, sicer
jako ljubezniv človek, ni

povedal.

Ko sem ozdravel, je takoj nastopilo strogo izpraševanje
in preiskovanje. Obdolžen sem bil veleizdajstva,
udeležbe pri karbonarski družbi in vseh možnih drugih
zlodejstev. Nihče ne verjame, kako sem bil jaz, tujec, na
katerega so se zvalili vsi laški zločini, očrnjen, obrekovan
in kake nesmiselne laži so se proti meni spletle in
verjele. Preiskovanje moje nedolžne osebe se je zavlačevalo
neusmiljeno dolgo. Čez tedne in mesce so se ponavljala
stara vprašanja v novi obliki in so se javljale
nove obdolžitve. Nikoli pa nisem zvedel, kdo me obtožuje,
kdo priča proti meni in kdo so moji sokrivci.

Ko sem ozdravel, so me vtaknili zaporedoma v drugo,
tretjo, četrto celico. Vse so bile vlažne, temne, nesnažne.
V teh strašnih jazbinah sem sameval tri cela leta in
prosil Boga rešitve ali smrti. Edina zabava mi je bila izpraševanje in odgovarjanje pred sodnikom, zvonjenje
od bližnje cerkve in časih oblak, ki je plaval čez tesno
progo neba, katero edino sem mogel videti.

Mislil sem nekdaj, da se človek počasi navadi vsake
reči; toda ječi se nisem mogel privaditi. Pretrpi se naposled
enomerna surovost jetničarja, ki je prepričan, da uspešneje služi državnemu smotru, ako trpinči svoje jetnike. Navadimo se takisto na nepopisno slabo hrano;
zakaj tudi dajatelj hrane ima vero, da najbolj pospešuje
državne koristi, ako pri oskrbovanju jetnikov skrbi do
skrajne mere za svoj žep. Nikakor pa se ne privadimo
vsakdanji samoti, ker se duh ne more odvaditi premišljevanja. Ravno te vedne misli, to nepretrgano kesanje,
to venomer noveče se očitanje, da bi ne bilo take nesreče,
da smo za srečnih dni to ali ono malo bolj preudarili,
to ali ono malo pametneje izvršili: prav to je najhujše trpljenje. To dušno trpinčenje samega sebe se ponavlja
dan na dan, in čim omikanejši je človek, tem iznajdljivejši je njegov um v novih občutkih in novih razlogih
kesanja.

Tako je bila butara dušnega trpljenja težja od dne do
dne.

Čez tri leta so me izpustili brez vsake sodbe. Moral
sem iz ječe stopiti naravnost v barko, ki je odjadrala
proti Reki. Stoprav v Reki sem se smel svobodno gibati.
Tam sem se čez tri leta prvič ogledal

v zrcalu. Bil sem siv
in postaren; sram me je bilo takega obraza vpričo mojih
mladih let.

Stopil sem pred nekdanjega svojega dobrotnika kakor
skesan grešnik, ki ne pričakuje pomilostitve ... Gospod
se je postaral, a vaša mati, draga gospodična, je bila tedaj
prav v cvetju svoje lepote. Sprejeli so me prijazno, a
hladno, in skoraj sem zapazil, da imam v lekarni naslednika, kateremu je nemara gospod lekarnar vse to obljubil,
kar je obetal meni pred štirimi leti. Zame v tej blagi
niši ni bilo več mesta. To sem previdel in gospodu izrekel
brez ovinkov. Tudi gospod je bil odkritosrčen, ko je
pripomnil, da bi izpostavljal sam svojo osebo, ako pri
sebi obdrži človeka, ki je morebiti še vedno sumen veleizdajstva
in zveze s karbonarji, katerih je baje nekaj
celo v Reki.

Izročil mi je priporočilna pisma do znancev v Zagrebu
in Varaždinu in mi izplačal, kar sem imel pri njem
zasluženega in prihranjenega, ter dodal znatno vsoto za
popotnico. Ko sem jemal slovo, so mi stopile solze v oči.
S trepetavim glasom je govoril, kako ga boli, da se je
tako nesrečno razdrl načrt o moji in njegove hčere bodočnosti,
in poljubil me je kakor oče sinu. Tedaj je pristopila
starejša hči. Solze so ji zaiskrile v očeh, krčevito
me je objela in goreče poljubila prvič in poslednjič. To
je bil poljub nje prve, čiste ljubezni — zamorjene po
moji nepremišljenosti. Ta poljub je huje pekel mojo vest
nego ves spomin na umorjenega Cvajarčka ...“

Jok je prekinil Melkijadu besedo. Ko si čez nekaj časa
otre solze, nadaljuje:

„Dobil sem službo v Varaždinu in zopet v lekarni.
Slabša je bila, vendar sem živel zadovoljno, ker ob svojem
zaslužku. Pisal sem gospodu v Reko zahvalno pismo
za priporočilo, a nisem prejel odgovora ne na tisto
ne na poznejša pisma. Opustil sem torej daljnje dopisovanje.
Čez deset let se napoti neki pater kapucin, moj
prijatelj in vešč poznavatelj rastlinstva, iz Varaždina k
sobratom v Reko. Naročim mu, naj se oglasi v Reki pri
lekarnarjevih, da jim objavi moja pozdravila. Čez štirinajst
dni me pozovejo v varaždinski samostan bratov
kapucinov in tam mi predstojnik

skrivnostno pokaže
pismo, v katerem sem živo vabljen, naj pridem, čim
prej, tem bolje, v Reko, in da me čakajo ondukaj važne,
vesele novice. Takoj sem vzel v roko popotno palico s
sanjavimi upi.

Vstopil sem zopet v ljubo hišo. Blagi moj gospod je še
živel, a oddal je lekarno zetu, možu mlajše hčere, dočim
je bila starejša hči že dve leti v Trstu omožena. Od starega
gospoda sem zvedel čudne novice. Tako je pripovedoval:

,Pred tremi leti me je obiskal neki gospod iz
prekmorja, ki je vaše razmere dobro poznal in se za vas
živo zanimal. Njegovega imena ne smem razodeti. Natanko
mi je popisal, kako so vas v Padovi redarji prijeli
in tirali v zapor. Tisti večer so se zares pri vašem tedanjem
hišnem gospodarju po domenku zbrali nekateri padovski
veljaki, ki so bili redarskemu oblastvu ovajeni
kakor poglavitni člani karbonarskega društva. Redarstvo
je vse pripravilo, da jih opolnoči brez hrupa zasači
ter dene pod ključ in da preišče hišo, kjer so bili po glasu
ovadbe hranjeni zapiski, ki bodo važni za redarsko oblastvo in obtožilni za mnoge sumne osebe. Tedaj, ko ste
vi prve redarje, ki niso niti slutili kakov odpor, silovito
odpodili in zaklenili vrata na hodniku, ste zbranim gospodom
napravili neprecenljivo korist. Zakaj preden je
redarstvo dobilo pomoč za novi naskok, so imeli zarotniki
dosti prilike, da uničijo vse spise, ki bi jih količkaj
obtoževali; in dva gospoda sta celo pete odnesla, porabivši zmešnjavo med nespretnimi redarji, ki povrh
niso bili pripravljeni na vaš odpor. Ko ste bili ob drugem
navalu na tla podrti, so ujeli in vklenili vse ostale gospode
z vašim hišnim gospodarjem vred. Po dolgi preiskavi
je bil obsojen samo šurjak hišnega gospodarja, čeprav
se mu ni dokazalo nič posebno obtežilnega. Po prestanih
petih letih težke ječe je bil pomiloščen in izpuščen
iz ječe. Vam, tujcu, so pač laški ovaduhi podtikali mnogo
stvari, ki so jih zagrešili domačini; a sodniki niso bili
Lahi, preiskava je ugodno izšla in kaznovali vas niso niti
zaradi silovitega napada redarjev, ker so uradne poizvedbe
izpričale, da ste nekdaj v Ljubljani pod silo neke
dušne bolezni takisto napadali ljudi brez povoda.

Oproščeni gospodje so bili bogati in nekdo jim je
vdihnil blago misel, da so dolžni vas obdarovati, ker jih
je samo vaše odločno dejanje rešilo mnogoletne ječe ali
celo smrtne kazni, in da so še več dolžni vas odškoditi,
ker so vas samo oni s tem, da so odpovedali voz, ki vas
je tisti večer že čakal pred hišo, pripravili v vso nesrečo
in muko triletnega preiskovalnega zapora. Zaupno so
zvedeli, da živite revno ob majhni službi in da ste vi, še
mlad gospod, v ječi osiveli.

Tisti gospod, ki je vse to povedal, mi je naposled izročil
deset tisoč forintov v državnih obveznicah, češ da
bodi to vaša nagrada in odškodnina. Takoj sem vam pisal
v Varaždin, da pridite k meni in da vas tukaj čaka
vesela novica, pisal sem drugič in tretjič, a zaman sem
čakal odgovora.

‚Niti enega pisma nisem prejel iz Reke ne od vas ne
od prijateljev, odkar sem prišel v Varaždin,‘ prirečem.
‚Vse to je verjetno,‘ nadaljuje gospod. ‚To baš priča, da
se je tajna policija tudi po vašem izstopu iz ječe in ves
čas do zdaj prav živo zanimala za vas in za pisma, ki so
vam namenjena, in da vam ni dajala prilike občevati s
tukajšnjimi nekdanjimi znanci, ki so nemara vsi na
sumu rovarstva prav zato, ker so vam dopisovali ali od
vas prejemali pisma. Vendar vse se je dobro izšlo, ker
pisma kapucinskega samostana reškega do kapucinskega
samostana varaždinskega se do zdaj, hvala bogu,
ne smatrajo za tako nevarna državnemu redu, da bi se
napisani osebi pošiljala s posredovanjem tistega neodgovornega,
tako zvanega črnega kabineta.‘

Gospod mi je potem izročil državnih obligacij za čistih
deset tisoč forintov in vse obresti, ki so se medtem
nabrale.

Svetoval mi je, naj Reko zapustim čimprej in ne da bi
posetil kakovega znanca in naj se v Varaždin vrnem čez
Ljubljano in Celje, ker človeku, ki ima denar s seboj, ni
varno popotovati po cesti med Reko in Karlovcem. Zlasti
mi je priporočil, naj vestno pazim na to, da nikomur
ne razodenem skrivnosti svoje obogatitve. Ako kažem
potrošnost in ako neki gospodje

zvedo, da za tem denarjem
tiče nekdanji karbonarji, onda bo zopet moja
neprevidnost kriva velike nesreče in jaz utegnem zapraviti
svoj denar in povrh svojo svobodo. Saj že poznam
ječe; torej naj se jih varujem in molčim, dokler ne umrje
poslednji karbonarij v redarstvenih zapisnikih!

Ubog sem prišel v Reko, na veke sem se poslovil od
nje in od blagega gospoda bogatejši, nego sem se kdaj
nadejal. Nazaj grede sem se peljal skozi Ljubljano in
tam čez šestnajst dolgih let zopet gledal gimnazijsko poslopje
in vojašnico. Videl sem tudi domači Triglav, ki me
je milo vabil, kipeč v jasno nebo nad Bohinjem. Tedaj se
je v meni zbudil dobri duh, čigar glas sem do zdaj redkokdaj
slušal, in rekel mi je: ‚Obišči svoj domači kraj!
Oče in mati, ki te že štejeta med mrtve, nemara še živita.
Kako se razveselita, ko te zopet vidita živega in srečnega!
Ostani potlej doma! Nihče te ondukaj ne bo zalezoval,
nihče spraševal, koliko imaš denarja in od kod.
Brez skrbi boš živel in vsi te bodo imeli za pravega gospoda.
Sramoto iz nezrelih let, ako ni že čisto pozabljena, pa opereš z deli krščanske in domovinske ljubezni,
ki so najblagočutnejša ravno tam, kjer je nepokvarjenemu
ljudstvu še neznana nehvaležnost!‘

Tako mi je veleval dobri duh; a zmagalo je zopet tisto
varavo samočastje, ki me je narejalo ostrega in srčnega
proti drugim ljudem, a mehkega in popustljivega proti
moji čudi. ‚Nikar domov!‘ mi je klicalo razburjeno srce.
‚Moja sramota še ni pozabljena; ampak podvojila se bo,
kadar se po Bohinju raznese novica, da so me tri leta
vlačili po ječah. Od kod imam denar, ki ga trošim, me
res ne bodo vpraševali. Saj si bodo sami naredili sodbo,
da sem ga pridobil nepošteno; zakaj bi bil sicer v ječi
sedel? Očetu in materi bo manj bridko, če se počasi utrdita
v misli, da sem že davno mrtev, nego da poslušata,
kako me obrekuje zlobnost ali izmišljija. Torej nazaj v
Varaždin, v tuje kraje med tuje ljudi, kjer bom živel
ugodno po svoji volji in ne da bi me svojci vlekli skozi
zobe.‘

Zopet nisem prav ravnal. Hude izkušnje me še vedno
niso izučile. V Varaždinu mi je brezvesten rojak, kateremu
sem preveč zaupal, izmaknil blizu polovico moje
imovine. Molčati sem moral, da ne izdam svoje skrivnosti
in ne zgubim še ostalega imetka. Pozneje sem se
udeležil prepirov med Madžaroni in Ilirci in že prileten
mož boja med Madžari in Jelačićevimi Hrvati. Samo
naključje me je otelo, da se ni meni, Slovencu, ali tedaj
še Ilircu, bratoljubje do Hrvatov izplačalo s svinčenkami
v srce.

Eno uro imamo še do odhoda na Velo polje; torej utegnem
tudi to povedati ...“

Mlekojed naglo seže po ne še načeti čaši s črno kavo.
Tedaj nam drugim nekaj zablisne pred okni. V hipu zakliče
gospodična: „Moj Ljudevit!“ in gospodič hkrati:

„Moja mamica!“

Vstanemo, da gremo naproti. Vse je prehitel stari
Mlekojed.

IX. Mlekojeda obidejo novi gostje in mladeniške želje. Karane pomanjkljivosti visokošolskega učenja. Huda ura grozi. Beg v zavetišče. Nevihta. Dva mrliča. Nazori o vzgoji namesto obsmrtnih govorov. Kako sem končno prišel na Triglav.

Nove nam in našemu gazdi nepričakovane goste je
pripeljal zopet tisti slučaj, ki v prizorih tega planinskega
kazališča igra poglavitno vlogo. Ako blagovoljnemu
bralcu že preseda to vedno nastopanje samega
naključja, čeprav razno preoblečenega, naj ga ima z menoj
vred za usodo, ki ravna človekov postanek in prestanek
ter vse njegovo gibanje med tema mejnikoma njegovega
življenja. Kdor pa slučaju ali usodi ne pripozna
takšne moči, naj pomisli, da se malone vsak slučaj v življenju
sklada z nekim dobrim ali zlim človekovim svojstvom,
da človek sam povzročuje največ slučajev, ki so
njemu usodni, in da ravno svojstva njegovega značaja
ali njegove nravi odločujejo, bodo li posledice slučajev
zanj srečne ali nesrečne.

Nadaljujmo torej slučaje.

Snoči je čez gore na Bistrico prispel gospodičnin ženin, kar tri dni pred

napovedanim rokom. Ni bil ravno
prijetno presenečen, ko je zvedel, da gospodična, nikar
da bi sedela na Bistrici pri materi, uganja s samimi moškimi vred toli truda polno in nevestam najmanj potrebno
hribokobacanje. Živci gospe matere oziroma bodoče
tašče so pa ob nepričakovanem obisku bodočega zeta
toliko presegli navadno mero razburjenosti, da nocoj ni
mogla mirno spati kakor druge noči in da je vstala že za
ranega dne. Tedaj je nekdo zelo krepko potrkal na vežna
vrata njenega bivališča. Gospa stopi k oknu, da pokara
ropotača, ako ne bo skoro miru. A gospodar tiste hiše
je urno stopil pred vežo in tedaj je gospa v nadstropju
čula, da silni mož zahteva nekaj reči za obed, ki ga ima
danes pripraviti dvema gospodoma ter tuji gospodični,
in da se gostje pod noč napotijo proti Triglavu, kamor so
bili namenjeni že včeraj. Čudno se je zdelo gospe, da se
hišni gospodar nenavadno spoštljivo vede proti odurnemu
ropotaču v kmetiški raševini.

Mož v raševini je dobil, kar je potreboval, ter naglo
odšel, preden je gospa prikolebala z nadstropja v vežo.
Tam je zvedela od gospodarja in gospodinje, da je bivši
ropotač neki čudni, a blagi gospod Mlekojed, ki je po
svetu blodil nad trideset let in se pred kratkim vrnil v
domači kraj s precejšnjim imetkom. Sploh so radovedni
gospe vse povedali, kar so vedeli o čudnem možu.

Pripovedovalcem je bilo to malo, poslušalki več, nego je
želela zvedeti. Vrnila se je v svoje sobe očitno vznemirjena.
Pozvala je k sebi bodočega zeta. Posvetovala sta se,
povabila na posvete i hišnega gospodarja, in ta jima je
zatrdil, da je možno pravočasno dospeti do Mlekojedove
zidanice in preprečiti nevestino plezanje na Triglav.
Sprva je bilo dogovorjeno, da gre samo ženin na gore; a
gospenji živci so bili toli razdraženi, da ni mogla strpeti,
da ne bi i ona obiskala Mlekojedovega doma. Ženin je
ugovarjal, a bodoča tašča je menila, da se v spremstvu
tako vrlega zdravnika, kakor je on, prav nič ne boji za
svoje zdravje.

Urno sta najela nosača vodnika, krenila proti planinam,
peševala, počivala, blodila po napačnih

stezah in
končno vendar dospela do dvojno zaželene hiše Mlekojedove.
To je bil vesel sestanek! Naglo in živahno je vrvela italijanščina iz ust Mlekojedu in primorski četvorici. Jaz in
Erjavec sva se umaknila nekoliko v ozadje. Tam se nama
pridruži vodnik in reče bolj tiho: „Stari Mlekojed kima
in maha z rokami, kakor se ne spodobi niti mlademu
Bohinjcu. Če ni še nikoli norel, danes nam zblazni prav
gotovo. Čudna sta ta starec in ona starka. Siv dedec poljubi
starici koščeno roko; starica poljubi dedca na neumita
in neobrita lica. Ženin in nevesta sta se poljubila
bolj umirjeno in bolj dostojno. Saj pravim: starost —
norost!“

Mlekojed je peljal nova gosta v hišo, ki je bila za vso
našo družbo nedvomno pretesna in presoparna. Stopila
sva torej z Erjavcem pod milo nebo, da se ohladiva; toda
nobena sapica se ne giblje in tudi senca bližnjega macesna
ne daje zaželenega ohladila. Pač pa obetajo oblaki,
počasi se zbirajoč in gosteč na zahodu in severu, da
nas še danes izdatno ohlade. Ko stojimo pod macesnom,
motreč grmadne kope oblakov, se javita dva nova
gosta, kakor da je danes proščenje na Mlekojedovini. Ta
nova gosta sta bila vdova Meta in nje sinek, ki se je včeraj
tako uspešno dvoboril z menoj. Sinek me je danes
zopet pogledoval, izzivajoč in želeč nove zmage, a mati
je bila bleda in objokana. Tožila nama je, da je sinek danes
bolj bolan nego včeraj. „Toliko gospodov vas je danes
tukaj,“ je vzdihnila, „modrih in učenih; vsaj eden
izmed vas bo vedel povedati, kaj je temu drobnemu detetu?“

Tolažil sem vdovo, da otrok gleda prav bistro in zdravo,
in Erjavec je pripomnil, da mu glava ni tako vroča,
kakor je navadno bolnim otrokom. Toda vdova se ne da
potolažiti, ampak prosi Erjavca: „Vaš vodnik, moj brat,
mi je povedal, da ste učen gospod in da poznate vse
naše rastline od zunaj in znotraj. Gotovo torej veste, katera
zelišča naših planin pomagajo v preprostih boleznih
kmetiške dece. Tam za hišo je velik vrt slehernih
planinskih rož. Pokažite mi dve ali tri, ki pomagajo! V
petih minutah si vse zapomnim

in potlej že sama skuham
lečeno vodo. Lepo vas prosim, stopite z menoj na
tisti vrt, samo za trenutek!“

Nato je Erjavca kar za roko prijela, da ga pelje v cvetličnjak.
Izmuzne se ji krotko iz roke ter odgovori v zadregi,
da res pozna malone vse zeli naših planin; a tega
se ni učil, katere naj potrebujemo za lek v boleznih. S to
vedo se bavijo učenjaki druge vrste. On ji pa žalibog ne
ve pomoči!

Žena odgovori žalostno: „Obupno čudne so vaše visoke
šole! Ali se sploh učite kaj koristnega? Ta vaš prijatelj
se je učil dve leti pravice, a včeraj ni mogel svetovati
niti v preprosti kmečki pravni stvari. Naš stari učitelj
Grm ni bil na visokih šolah; vendar ve nekaj pravnih
reči in teh dovolj za kmeta; povedal mi bo, kar ni mogel
ta visokošolec. Vi, gospod, ste visoko šolo že izgotovili;
vi ste celo profesor, veliko višji učenik nego naš ubogi
Grm; in vendar ne veste, čemu se potrebujejo zeli, ko jih
vse poznate. Čemu ste se učili vsega rastlinstva? Da sem
zdaj v dolini, stopila bi h gospodu Grmu. Ni učen gospod,
a nekaj zelišč pozna in rad pove, v katerih boleznih
koristijo. A jaz uboga vdova zdaj ne morem z bolnim
otrokom tako daleč hoditi. Zato prosim, gospod profesor,
omečite se in ne šalite se z menoj, ko vidite, da sem
vsa obupana!“

Iz mučnega položaja nas reši moj vseučiliški tovariš,
ki ves v smehu izstopi iz veže in se nam pridruži. Takoj
rečem objokani ženi: „Ta gospod je na Dunaju že tri leta
poslušal nauke vsega zdravilstva. Ta bo vedel več svetovati
nego midva.“

Vdova se je takoj osrčila in mladi gospod je natančneje
ogledal in otipal nje otroka. Izustil je končno, da ne
vidi na otroku znamenja bolezni. Ni se pa do zdaj pečal
z zdravljenjem in zlasti ne z otroškimi boleznimi. Sploh
se pa zdaj ne uče več, kako naj se bolezni preganjajo z
domačimi zelišči ali tako zvanimi domačimi zdravili, ki
so vsa vkup samo babjeverstvo in niti piškavega oreha
vredna.

Zdaj se je vdova razjokala tako, da se je ustrašil celo
nje sinek ter krepko zajokal. Vdova pak govori: „Tega,
mladi gospod, ne morem verjeti! Tri leta se že

učite
zdravilstva in še niste dospeli do preprostih otroških bolezni!
Koliko let se še hočete šolati, da premodrujete vse
bolezni otrok, mladeničev, starcev, deklet in žena? Zdaj
vem, zakaj naši učeni zdravniki največ ne ozdravijo nobene
bolezni. A oprostite, da tako govorim jaz, obupavajoča
mati, ko se mi je nocoj sanjalo, da to dete še danes
umrje. Zaboga vas prosim, pomozite mojemu edinemu
otroku! Ne zatajujte svoje učenosti in ne norčujte
se iz preproste kmetice! Denarja res nimam v planini; a
še jutri vam moj brat plača na Bistrici, karkoli boste zahtevali,
samo da se me usmilite.“

Dobrovoljno ji odgovori dijak: „Pomirite se, mati! V
hiši je gospod, ki je vešč vsemu zdravilstvu in pozna
zlasti otroške bolezni. Prosil ga bom; rad bo pomagal in
računal vam ne bo niti solda.“

Mati se je pomirila, obrisala solze in prisedla k obema
nosačema na klop pred hlevom. Jaz sem pa opomnil
Erjavca in dijaka: „Hudo uro je prebilo vseučilišče. Ta
ženska je obsodila vse tri posvetne fakultete s kmetiško
sodbo, proti kateri ni pritožbe. Sodba se bo razglasila po
Bohinju in kmet bo bolj nego kdaj verjel, da je mlademu
Bohinjcu bolj pomagano, če se nauči samo krave pasti,
nego da se pošlje — ako ima glavo za to — v srednje
šole; zakaj muhe ga utegnejo gnati v visoke šole in tam
se bo ali pogubil ali samo naučil prazno slamo mlatiti in
otrobe vezati.“

Erjavec se je nasmehnil in me zavrnil: „Ne sodi prenaglo
in preostro! Nekaj imajo tvoji rojaki prav, ko vidijo
na eni strani toliko izprijenih dijakov, celo visokošolcev, in na drugi strani to, da nikoli kruha ne strada,
kdor se je naučil dobro krave pasti. Sicer pa takoj reši
čast in slavo visokih šol novodošli doktor zdravilstva in
tem laže, ker dete ni prav nič bolno in mater strašijo
samo nje vražne sanje.“

Primorski dijak nama je jel pripovedovati vzroke svojega
smeha, rekoč: Mlekojedove želje so tako izredne
kakor njegova gostoljubnost. Prva želja mu je bila, naj se
našemu strmohodu na Triglav pridružita i ženin in mati.
Ženin se je dal pregovoriti, a mati

in sestra sta odgovorili,
da še danes odrineta nazaj v dolino. Druga želja mu
je bila, naj nas mati in sestra, ako ne gresta z nami, vsaj
počakata na njegovem domu dotlej, da se povrnemo.
Tej želji je pridružil čudno željo, ki mu je bila očitno
resna. Čujta, kaj je rekel: Tačas, ko se mi drugi bavimo
na triglavskih višavah, naj mati in sestra resno preudarjata,
kako koristno bi bilo vsaj za pet oseb, ako se on,
stari Mlekojedec, in moja mati, ki oba vkupaj štejeta sto
in deset let, še to jesen pozakonita. Zares vzvišena ideja!
Mlekojedovi takisto resno povedani razlogi so bili, da
se je danes vnovič pomladil, da se nikdar ni izneveril ali
odpovedal svoji prvi ljubezni in da moje matere, ko je
zdaj vdova, prav nič ne ovira, da bi se ne smela zaročiti
z zvestim mladeničem, za katerega se je vnela v svojih
prvih deviških sanjah. Nič ni bolj naravnega, nego da
njiju prvo ljubezen venča sveti zakon, čeprav v poznih
letih; zlasti zato, ker ju je minila mladeniška vihravost in
ker se nimata boriti z gmotnimi skrbmi. Zakaj dokaj si
je privarčeval v dolgih letih — mnogo več, nego slutimo,
in celo jaz in sestra bova nekoč hvaležna svojemu bodočemu
očimu. Nato je privrgel tudi šegav razlog, da bo
mati, dokler ji bo krotiti svojega moža, manj uporabljala
proti zetu tisto strogost, katera se običajno pritika vsem
taščam. Sestra, nje ženin in jaz smo bili prav hvaležni za
poslednji razlog, ker smo se smeli brez zamere razsmejati.
Melkijad seveda je menil, da se smejemo njegovemu
dozdevnemu dovtipu, a mi smo se smejali njegovim
razlogom brez dovtipa. Resno je gledal Mlekojedec ob
našem smehu na mater, Mati je poznemu snubaču tudi
resno odgovorila, da se stari ljudje ne smejo smešiti, letajoč
brez mladosti za mladostnimi željami; spodobi se
marveč obema, da se pripravljata na bližnjo poslednjo
uro in da delata pokoro za marsikaj, kar morebiti še ni
odpuščeno njemu ali njej. Te pametne besede pa Mlekojeda
niso spametovale, ampak odgovoril je čisto nespodobno,
da se na stare dni pač hoče pokoriti, a samo
poleg moje matere in z njo vred.

Zdaj me je pa zelo zaskrbelo, ker mati te šale ni zavrnila
niti s krotkim

karanjem, dočim se je nad menoj
vselej razkačila, kadar sem rekel ali storil kaj neprimernega;
in jel sem premišljevati, kako je mati nastopila in
prestala to težavno planinsko pot, ko je v nje prejšnjih
bolj trdnih letih nismo mogli preprositi, da bi z nama
peš hodila iz Trsta na Opčino.“

Toliko da je moj tovariš to dopovedal, že stopita iz
veže njegova sestra in doktor zdravilstva, nje ženin, oba
bolj resna nego vesela. Takoj poprosimo doktorja, da
govori z mlado vdovo. Radovoljno se je lotil dela krščanske
usmiljenosti in, ker ni razumel popolnoma slovenski,
sta mu bila posredovalca moj tovariš in profesor
Erjavec. Otrokova bolezen ni bila nevarna, a ker je bilo
bolj potrebno potolažiti mater nego lečiti nje edinca, je
moralo dete dobiti lek, katerega sicer ne bi potrebovalo.
Doktor imenuje nekaj zelišč, profesor Erjavec jih prinese
iz Mlekojedovega rastlinjaka ter reče vdovi, da bo
naš gazda te rože skuhal, odcedil in osladil; shlajen odcedek
naj dete poljubno pije in že jutri ne bo več bolno.
Vdova se je toli razveselila, da je že nekaj pozno vprašala, koliko je gospodu doktorju dolžna za njegovo lečenje.

A dobri doktor nikar da bi sam kaj zahteval, stisne
detetu v dlan novo kovan goldinar. Zdaj pa je vojska!
Mati hoče srebrnjak nazaj dati, a dete dene leskeči novec
urno v usta in se brani z rokami in nogami proti materini
sili. Vsi smo stopili na otrokovo stran, a mati je
odjenjala stoprav tedaj, ko jo je preprosila gospodična,
ki je mlademu junaku povrh obljubila pisano čepico, čeveljce
in nedeljsko jankico.

Stoprav zdaj, ko smo našli otroku lek in boj med sinkom
in materjo končali z njegovo zmago, torej nekako
pozno, stopita Mlekojed in gospa iz veže. Oba sta bila
vidno razvneta; vendar nihče med nami ni domneval,
da bi se bila prepirala, ko sta bila sama v hiši. Če je bilo
kaj boja, onda sta se samo bolj ali manj složno bojevala
proti trezni resnici, da je umrla njiju prva ljubezen po
sami zastarelosti, ker je do danes v teku več nego tridesetih
let nista obnovila in da sta za novo gorko ljubezen, on s šestdesetimi, ona s petdesetimi leti, zanesljivo
prehladna. Kdo je

zmagal, ali onadva ali tista trezna resnica,
ne vem. Naš bistri vodnik, ki je ob kuhinjskih
opravkih v veži prisluškoval, mi je pač skrivaj povedal,
da iz vojaških let pozna toliko italijanščine, da je dobro
razumel, kako zelo v zakon sili „dedec-bebec“, in kako
malo se brani „starica-kostenica“; razodel mi je celo, da
je čul, s koliko in kolikanj tisoč privarčevane imovine se
je pobahal bledec-mlekojedec: toda jako dvomim, da je
bil sicer pošteni vodnik vpričo žaljivih priimkov, ki jih je
privoščil častitljivi dvojici, v tej zadevi nepristranski
opazovalec in da je mogel ob svoji italijanščini vojakovprostakov
razumeti vzneseno govorico, v kateri je Mlekojed
javljal svojo ljubezen ter mikal in mikastil bojazljivo,
trdo srce omikane gospe.

Gospodična nevesta je skoro opozorila svojo mater na
pozno uro in da že sam nosač opominja na odhod v dolino.
Tedaj me pelje dijak na stran ter plaho potoži: „Zopet
me je zaskrbelo! Moji sestri, ki lahko hodi in bo tukaj
morala pustiti ljubega ženina, se mudi v dolino. Bolehna
mati, ki težko hodi, pa odlaga nujni odhod ter
pravi, da sonce še preveč pripeka, da ni še pozno in da
se lahko počaka in da lahko počakata dotlej, da mi odrinemo
proti Triglavu. Ali ji je mar ločitev od mene tako
težka?“

Profesor Erjavec, ki je prišel za nama, opomni dijaku:

„Gospa mati imajo prav. Stopimo za zadnjo stran hiše in
prepričali se boste, da nam bo čakati pod to streho vsaj
še dve uri.“ Nato je pozval vso družbo, naj gremo za
hišo vremenit. Tamkaj se pred nami razgrne grozen prizor.
Ob gorskih velikanih okoli Triglava se kopičijo črni
oblaki in pod to črno grmado vise sive megle, ki se v
širokih vrtincih pomikajo proti nam. Že se čuje redko
zamolklo grmenje. V nas gospodih je obudil ta prizor
občudovanje brez bojazni. A naš srčni vodnik je prebledel,
plaho pogledal v nas ter rekel: „Takšnih oblakov ne
pomnim. Toča bo in strela bo udarjala. To vam in sploh
dolincem nepoznano, mehko, votlo, pretrgano grmenje
zdaj iz enega, zdaj iz drugega kota, je pa prav tisto ropotanje,
s katerim peklenšček vabi svoje čarovnice na Klek
(na

vrh Triglava). Vi ste učeni gospodje in prebili ste
črno šolo. Rotim vas, usmilite se ubogega kmeta! Urecite
in zakolnite točo, dokler je še niso spustile čarovnice
raz Klek na naše ubogo polje!“

Prirodni sin planin je z glavo zmajal, ko nismo ustregli
ne vsi vkupaj niti dvakrat brezuspešno zaprošeni Erjavec
posebej njegovi preprosti prošnji; pripomnil je z žalostnim
glasom: „Morete že; a nočete, ker morebiti ne
smete, da kakove duše ne prekolnete. Ded mi je pripovedoval,
da je bil njega dni zelo pobožen župnik v Srednji
vasi. Oblaki so grozili s točo in kmetje so tekli h gospodu,
da bi točo ustavil. Gospod je stopil s kmeti vred
pred svoje župnišče in se pobožno ozrl na oblake.

Grmelo je tedaj prav tako kakor danes. Črna vrana je
letela visoko nad župniščem proti Triglavu. Gospod je
vanjo s puško pomeril in ji odstrelil pero iz repa. Možje
so videli, kako je pero padalo in kam je padlo. Šli so tja
gledat, a niso našli črnega peresa, ampak obstreljen čevelj
neke ženske, katero so vsi poznali, a potlej je niso
več videli v Bohinju. Ko so možje čevelj prinesli pred
gospoda, je rekel, da se je prenaglil in da ne bo nikoli več
toče zaklinjal, da ne pogubi človeške duše. Gospod se je
zaklenil v sobo, a pregnal je točo vendarle tedaj in vselej
s pobožno molitvijo. To je mojemu dedu sporočil pobožen
lovec. Ta lovec je potlej mnogokrat streljal na
črne vrane. Ob lepem vremenu je vsako pogodil, ob
hudi uri jih pa niti obstrelil ni; in ta mož je bil svoje dni
najboljši strelec pod svetega Martina zvonom. To je res,
čeprav se posmehujete! Tako vam pravim: Če zagovorite
točo, nam storite velikansko dobroto, in če hkrati v
pekel zakolnete kakovo čarovnico, nič ne de: saj je tako
že hudiču zapisana. Vsekakor pa je bolje, da se taka
baba v pekel pogrezne, preden nam točo naredi, nego
da jo vrag vzame šele po toči. Sicer pa že veste, kaj smete,
in bog ne prizadeni greha.“

Oglasi se tresk, ki je bil tudi vodniku pravi grom. Erjavec
nas opomni, naj se umaknemo izpod visokega macesna, pod katerim smo stali. Vodnik je pa že med
Erjavčevim govorjenjem zopet povzel:

„Čudim se vam, da se nič ne bojite. Jaz poznam gore
in oblake in zatorej se bojim; ne morem povedati, kako
zelo. Umakniti se moramo ne samo od drevesa, ampak
tudi od te hiše, ki stoji na tistem prostoru, kjer je strela
zažgala dva prejšnja stanova zaporedoma. To so gospodu
Melkijadu povedali, ko je hišo zahteval prav na starem
pogorišču. Prinesel in pokazal mu je tedaj nekdo
pravo strelo, katero so v tleh našli, ko so kopali temelj za
to hišo. Delavci so hoteli kar delo ostaviti; a vedno
trmasti Melkijad ni verjel, da sta prejšnja stanova pogorela
od strele, in psoval nas je za babjeverce, predrzno
trdeč, da strele sploh ni in da je tista strela, ki jo je sam
imel v roki, zgolj redka okamenina iz dobe pred vesoljnim
potopom. Delavci so mu oporekali, vsi po vrsti, ter
dopovedovali, da je že marsikdo našel tako strelo; toda
Mlekojed je hotel imeti novo hišo nalašč na tem prostoru
kljub vsem svarilom in je bil tolikanj brezbožen,
da je obetal vsakemu lepo darilo, kdor mu prinese tako
strelo in natanko pove, kje jo je našel. Gotovo ima nekaj
takšnih strel pod streho in te vlečejo nebno strelo nase
in na hišo.“

Vodnik se je vnovič čudil, kako moremo biti glede
strele Mlekojedovega mnenja; vendar mu je Erjavec potrdil
vse to, da se nahajajo mesta, katera si strela posebno rada izbira, in da je lega Mlekojedove hiše zares nekoliko
nevarna. Bolje bo, da vedrimo v hlevu, ki je nižji
od hiše, ako pride do hude ure in treskanja. Vodnik pa
takoj pripomni, da je blizu nas prostorna duplina v silni
skali. Tam smo varni pred dežjem, točo in strelo ter
smemo brez skrbi za svoje življenje gledati živo bliskanje
in poslušati trdo grmenje.

Proti koncu teh pogovorov pristopi Mlekojed in povzame
besedo:

„Res se nam bliža huda ura z grmenjem, s ploho in
morebiti s kakovim zrnjem; a prav tako je možno, da se
spreleti, preden nas zadene. V teh gorah se nevihte naglo
zbero, a takisto naglo razprše. Vaš vodnik pa pretirava
vso nevarnost in se boji preveč; zlasti se boji v našem
kraju redke toče, ker je nemara še nikoli videl ni. Oprostite
mu to plašljivost! Naši gorjanci so posebni značaji.

O

polnoči vam gredo na Triglav brez svetilke. Brez obotavljanja
se lotijo dela, ki malone presega človeško moč.

Kadar jim gre za jakost in hasnovito podjetje, so srčni,
neustrašeni in predrzni; a proti prirodnim silam so plašljivi kakor vsako živo bitje v naših gorah, bodisi človek,
medved ali zajec. Gorjanec pozna prirodo največ od nje
silne in nepremagljive, od neusmiljene in človeku sovražne
strani. Vse njegovo planinsko življenje je boj
proti tem ogromnim silam, katerih človekov um in roka
ne moreta ukrotiti. Ta sila često prav usodno poseže v
gorjansko življenje. Mož je zjutraj zdrav in jak, do večera
ga ubije strela, zasuje plaz, v prepad telebi kamen, ki
se mu je utrgal pod nogo, ali ga zdrobi skala, ki jo je
sprožila visoko nad njim domača ali divja koza. Proti
takim silam in njih groznim, iznenadnim dejanjem ni
pomoči. Zatorej ni čuda, da se nahaja pri nas toliko vraž,
ki so stare kakor Bohinj. Bojazen poraja kakor nočne
strahove tako podzemeljske duhove, škrate in druge
gorske pošasti, ker živa domišljija podtika vse razne
usodne pojave brezčutne in mrtve prirode živim, čutečim
bitjem, ki svoje čutenje javljajo s sovraštvom proti
človeku, kadar prodira v njih bajevno kraljestvo. Ravno
zaradi tega je bilo po naših bajkah vsako jezero med
gorami nekdaj bogata poljana z vasjo in cerkvijo in živosluhe
babice še dandanašnji čujejo zvonjenje iz pogreznjenega
zvonika ob delopustu vélikih praznikov. Vsako
bogato rudno jamo čuva ali iz nje rudokopa preganja
zeleni škratelj, in takisto so bile prostrane goličave med
visokimi vrhovi, ki jih zdaj pokrivajo kameni prodovi in
led, nekdaj bohotni pašniki in travniki, a razdejali in pokončali
so jih gorski duhovi, ki jih je človek hote ali nehote
razsrdil. Oprostite torej našim gorjancem naše vraže,
dokler nas ne morete oteti gorskih strahov ... Skalno
duplino, na katero vas je opozoril stari vodnik, svobodno
obiščite. Prav svetujem vam to! Često sem tam sedeval
ob hudi uri in občudoval, kako švigajo bliski med
gorenjimi in dolenjimi plastmi gromonosnih oblakov.
Vredno je gledati ta redki veličastni prizor, ki vam bo
tem bolj ugajal, ker ga boste gledali iz čisto varnega

prostora.
Prav to je potrebno za objektivno opazovanje.

Rad bi vas spremil i jaz. Toda skuhati moramo naročeni
lek za bolno dete in hkrati proti vražam braniti vdovo,
ki je takisto bojazljiva kakor nje brat. Vabim vas pa
tudi vse in zlasti gospo in gospodično, da ostanete pod
mojo streho in tukaj prevedrite. Hiša je varna, prestala
je mnogo neviht, in ta stoletni, visoki macesen, pod katerim
stojimo, je tak strelovod, da si boljšega misliti ne
moremo.“

Odpravili smo se vsi brez Mlekojeda, vdove Mete in
njenega deteta proti skalnemu podmolu ob robu visoke
planote, in nosača sta nesla dva velika dežnika, katera
jima je bil izročil previdni Mlekojed. Naglo smo hodili,
ker do dupline smo imeli do dvajset minut hoda.

Že smo prehodili blizu četrt ure, potegnil je krotek,
hladen vetrič, v hip se je nekoliko razjasnilo okoli nas in
že se mi je zdelo, da se gromonosni oblaki razprše in da
sem se zabadavo veselil čudovitega, groznega razgleda
na razburjeno nebo izpod varnega skalnega obloka: kar
se iznenada dvigne vrtinec in debele, redke kaplje padajo
med nas. Vodnik nas ustavi, meneč, da ni več možno
dospeti pod skalno streho ali do Mlekojedovega doma
nazaj in da nam ne preostaje drugega, nego bežati v
bližnjo bukovo goščo. Erjavec pristavi, da strela redkokdaj
trešči v bukovo drevo in da se nam v tej gošči, če
gremo bolj proti sredi, ni bati strele, ker drevje je gosto
in enakomerno visoko. Če kam trešči, bodo zadeta samo
drevesa ob kraju gošče. Potolaženi hitimo v gaj in ondod
najdemo polprazen listnjak s trdno streho smrekovih
skodel, katero pred viharjem varuje na nji razloženo
težko kamenje. V varnem zavetju smo, vendar strahoma
posedemo v mehko suho listje. V hipu zahrešče nad
nami vrhovi starih bukev, vihar zarjove in na vseh straneh
se zabliska ... Blisk nas slepi, grom gluši, ploha škropi.
Bukovi vrhovi in veje se lomijo in telebajo okoli nas
na tla. Debela toča buta na našo streho in se razbija na
kamnih po strehi. Trese se listnjak od vihre in tresemo
se mi od strahu, vsi bledi in nemi. Za točo se je ulila huda
ploha, ne curkoma, ampak tekoma, in naglo je

voda
preplavila ves svet okoli našega zavetišča. Še smo na
suhem, dočim plavajo v lavi zunaj listnjaka debele toče
med ubitimi ptiči, med listi in odkleščenimi mladikami.
Kakor je pridrvela grozna nevihta, tako naglo je prešla.

Razvedri, razjasni se in hvaležno ostavimo listnjak, ki
nas je obvaroval strele in toče ter padajočih drevesnih
vej, ki nas bi bile ubile, da so predrle streho šibkega listnjaka.

Vračamo se proti hiši med gredami robate toče, med
oskubenimi, okleščenimi drevesi in med travo, pomandrano
v tla. Skoro pridemo do senožeti. Tam zapazimo
sredi umazane mlake med plavajočimi bilkami in cvetkami
moško truplo. Nosača prebredeta vodo in pred
nas prineseta Mlekojeda, otrplega in zabuhlega. Zdravnik
je izrekel, da v njem ni več življenja: „Toča ga je potolkla,
vrgla na tla in omamila in potlej je revež utonil v
lavi, ki je nastala po plohi.“ Še je v desnici držal star naočniški obodek in v tem obodku smo našli črnosteklene
naočnike. Nosača sta dejala mrliča na veje in ga nesla z
nami proti hiši.

Jasno je zopet posijalo popoldanje sonce iznad bežečih
oblakov, ko zagledamo iz dalje sleme Mlekojedove
hiše. Ni se videlo, da bi bila kaj trpela po streli ali
vihri, samo hišni strelovod, stoletni macesen, leži na
tleh. Zdaj začujemo glasen jok od hiše, pospešimo korake
in, ko stopimo v hišo, sedi vdova Meta pri Mlekojedovi
postelji. Desno roko ima obvezano in z levo sloni
ob postelji, na kateri leži nje edinec, odet z belim prtom.
Zdravnik odgrne prt, otiplje in dvigne otroka ter končno
izreče, da je v teh drobnih prsih ugasnila poslednja
iskrica življenja.

Vodnika sta nesla Mlekojeda naravnost v hišo, kjer
sta ga položila na posteljo poleg mrtvega deteta, ne da
bi bila kaj spregovorila ali se ozrla na nas. Potlej sta odela oba mrliča z belo pražnjo rjuho, k posteljnemu znožju
primaknila mizico, jo pogrnila z belim prtom in na prt
med dve prižgani voščeni sveči pristavila razpelo, sneto
s kota nad mizo. Vodnik, Metin brat je prinesel iz
čumnate oljčno vejico in belo skodelo, v katero je vlil
blagoslovljene

vode iz kropilnjaka, ki po stari šegi visi
pri sobnih durih. Nato vodnik poklekne pred mizico in
zmoli naglas kratko molitev za Mlekojedov večni mir in
pokoj. Ko smo molili, se je vdova Meta docela umirila in
si otrla poslednje solze, gospa in gospodična sta glasno
plakali, in solze so stale v očeh nam štirim gospodom,
dočim se je brala na licih obeh vodnikov zgolj resna
vdanost v nepresodno usodo.

Pokropili smo oba mrliča in stopili iz zagate žalostne
hiše pod milo nebo in veselo sonce. Tam nam je vdova
Meta tako govorila o poslednjih trenutkih svojega deteta
in našega gazde: „Ne dolgo potem, ko ste odšli proti
rupi, je stric Melko v hitrici skuhal lek za otroka, ga ocedil
in osladil ter mi rekel, da bo sam pokazal, kako naj se
otroku ponuja ta osladna pijača, da se mu ne pristudi.
Nato stopi na prag, pogleda na oblake in mi pove, da
dobimo zelo hudo vihro; vendar se nama ni bati. Zdaj se
začne jeziti nad svojo pozabljivostjo in stikati po vseh
predalih in shrambah. Našel je neke naočnike in takoj
oblekel debelo suknjo in ponošen klobuk. Stopim predenj
in mu trdo rečem, da sam sebe pogubi, če gre v
takem vremenu za vami. Naglo odgovori, da mora in
mora gospe prinesti črnosteklene naočnike, ker bi gospa
sicer oslepeli od samega bliskanja. Zastavila sem mu
pot, ga prijela za roko in milo prosila, naj ne bo tako nespameten,
ko vendar ve, da še nihče ni oslepel od bliska;
saj mižimo, če je bliskanje prehudo. Če pa gospa ne morejo
prebiti brez njegovih črnih naočnikov, jih jaz ponesem
za njimi. Jerbas si narobe pokrijem na glavo in ga
pokrijem z rjuho; in nič mi ne moreta dež in toča. Anti
ne slišite, sem dejala, kako šumi nad nami po toči? Kar
dajte mi jerbas in naočnike! Stric pa zamrmra, da nima
jerbasa pri hiši, porine me na stran in se spusti v tek.
Skočila sem za njim in klicala, naj se vsaj odene z debelim
gunjem; a ni me poslušal, ampak tekel je, kakor bi
imel komaj dvajset let.

Pogubila ga je končno njegova stara, nepremišljena
trma. Takšna smrt zaradi ubornih, nepotrebnih naočnikov!
Ali ni to grozno?

Nato sem se vrnila v hišo, poiskala v

čumnati oljčni
vejici in jih položila med žerjavico na ognjišču. Dim blagoslovljene
oljke ni odgnal hude ure, ampak čez malo
časa zatuli vihar in trdo zagrmi, da so kar zašklepetale
šipe v oknih. Otrok je bil nemiren in mene je bilo strah,
ko je tako silno grmelo nad mojo glavo. Spomnila sem
se, kako sploh ljudje govore, da je tej hiši že od nje postanka
namenjen razdor po streli. Kaj sem hotela? Bežala sem z otrokom v burjo in točo pod ta macesen, ki se
je nad sto let branil viharja in strele. Vsaka mati bi bila
storila tako kakor sem jaz. Toliko da stopim pod košate
veje in posadim otroka na blazinico v okroglasto kotanjo
macesnovega debla, da ga tam odenem in s svojim telesom
varujem proti burji in plohi, že me nekaj puhne
ali vrže in omami. Ko zopet oči odprem, občutim bolečino
na desni roki in ležim na tleh. Naglo vstanem in se
sklonim nad otroka, ki je sedel, kakor sem ga bila posadila,
ob macesnovem štoru. Kako in kdaj se je porušilo
drevo, ne vem. Primem otroka in ga nesem v hišo, v toči
in burji. Tam ga kličem, tresem, mikam ter močim z vodo,
vinom in žganjem. Vse je bilo zaman. Tako mi je planina
v pol leta vzela moža in otroka. Vendar — izidi se
božja volja!“

Meta je urno odšla k mrličema v hišo. Mi drugi smo
si pa ogledali poraženi macesen, katerega veličavo smo
videli stoprav zdaj, ko je ležal mrtev na tleh. Strela ga je
razparala in malo nad otrokovim sedcem presekala.
Veliko je imela opraviti z ogromnim drevesom in ni ji
bilo treba izkazovati svoje požrešne sile i nad drobnim
detetom.

Dihali smo krepilni, ohlajeni vzduh in radovali se razgleda
skozi očiščeni zrak v dolino in planino. Kako so
nas k sebi vabili gorski velikani, pobeljeni s čistim, mladim
snegom, in kako blizu so se nam videle njih častitljive glave. To bi se zdaj prijetno hodilo proti Velemu
polju!

Gospoda iz Primorja je krenila z gospenjim vodnikom
v dolino proti Stari fužini, kjer jih čaka voz. Jaz sem pa
našemu prvemu vodniku rekel, naj ostane pri Meti in
mrličih. Pot do Srednje vasi sam poznam in s profesorjem
Erjavcem bova pri učitelju

Grmu vse naročila, kar je
treba za zvonjenje in pogreb.

Še enkrat sva se ozrla na bleda mrliča, ki sta bila pred
dvema urama jaka in zdrava. Erjavec se je posebej poslovil
od cvetličnjaka, ki je bil ves pomendran in oblaten.
Davi se je Erjavec čudil tem bogatim nasadom samih
redkih gorskih rastlin in pohvalil mi je izredno učenost
našega gazde. A nocoj so se moževe vede in najdbe odele
z večnim molčanjem in nikoli več ne bode cvetela
krasota planinskih rož med kamenimi ogradi zapuščene
in pozabljene Melkijadove — akademije.

Olajšalo se mi je srce, ko sva z Erjavcem iz veličastnih,
a hkrati tako groznih planin dospela v dolino. Sporočila
sva v Srednji vasi učitelju Grmu, kar nama je bilo naročeno,
in povabila sva ga, da naju spremi do Bistrice.

Ko prideva iz Srednje vasi na cesto, srečujemo samo vesele
obraze in opazujemo, kako je njivo in travnik oživil
blagodejni dež, katerega so že nekaj dni željno pričakovali.
Med bujnimi prizori veselega življenja zadone
mrtvaški zvonovi od zvonika svetega Martina in naše
misli se vrnejo na grozne planine. Tedaj sem rekel
Grmu: „Čudno je delovalo naključje. Vdovi Meti je umrl
otrok, ki je bil edina ovira njeni novi povoljni možitvi; a
Mlekojed je moral slovo dati življenju prav tisti dan, ko
se je rešil starih bridkosti, ko se je vnovič pomladil, kakor
je sam povedal, in mu je prvič posijalo jasno sonce
pod večer njegovega do zdaj tako mračnega življenja.“

Učitelj Grm živo prereka: „Ne iščite naključja, kjer ga
ni! Meta bi ne bila vdova, da ni bil nje mož tako predrzen.
Čul je že tisto votlo grmenje plazov visoko na gori
in svarili so ga tovariši; a tekel je mimo skalne stene, ker
je, zaupajoč svoji jakosti, menil, da prehiti prodirajoči
plaz. Meta bi danes ne jokala za otrokom, da je ostala
mirno v Mlekojedovi hiši. Bila bi tudi ostala kljub vsej
babji veri, da ni v Mlekojedu skipela tista mladostna bedastoča
in starostna trma, ki mu je odvzela vso previdnost.

Kaj mu je bilo treba teči za staro gospo v tako grozni
vihri? Naj bi jo bil doma počakal ali pridržal! Naključja,

bodisi srečnega ali nesrečnega, ni v človeškem življenju,
in verovati moramo, da celo vrabec ne pade raz
streho brez božje volje. Sreča in nesreča prideta od
Boga. Naši gorjanci bi obupali brez te vere; zatorej jim
je ne smemo jemati. Vi, v visokih šolah razsvetljeni omikanci,
se radi pobahate, da ste se speli nad tesno obzorje
kmeta in tistih, ki živimo med kmeti. A povem vam, da
ste se hkrati speli nad tisti blaženi mir in pokoj, katere
ga kmetu podaja vdanost v božjo voljo, in da plavate in
tavate v sami nezadovoljnosti z vsemi človeškimi razmerami.
Meni bolj ugaja kmet, ki je zadovoljen, nego
človek, ki ni zadovoljen s tem, kar popraviti ne more in
česar nihče ne bo prenaredil. Vi takisto o sreči in nesreči
drugače sodite: Sreča, ki vas doleti, je plod vašega zaslužka;
a nesreča je delo sovražne usode. Naš gorjanec
je bolj dosleden in jaz z njim vred sodim, da so nesreče
posledice človekovih napak, napuha in prešernosti. Nesreča
je ali pokora ali kazen in zatorej koristna, ker pokora
pripelje človeka na pravo pot, kazen pa svari druge
ljudi, da ne posnemajo človeka, kaznovanega z nesrečo.

To nas uči vse Mlekojedovo življenje. Kolikokrat
je trpel pokoro za svojo prešernost in nepreudarnost. Ko
ga naposled vse pokore niso pripeljale na pravo pot in
so v nadšestdesetletnem dedcu zarojile ženitovanjske
muhe, potlej je morala priti kazen, ki je porazila nepoboljšljivega moža. Veliko nesreče je na svetu, a bilo bi je
mnogo manj, da je med nami več pokorščine. Malokateri
oča ima čas in sposobnost, da bi mogel sam vzgojiti
svojega otroka; a vsak oča mu čisto lahko vtepa pokorščino, ki je podlaga vsej vzgoji. Starši so premehki in
često propovedujem zabadavo, da ima breza zato belo
kožo, da jo vidimo tudi ponoči. Kako veselje ima učitelj
nad pokornim dečkom! Toda, kjer ni delovala očetova
brezovka, tam ne more čudežev delati učiteljeva leskovka. Mlekojeda je popačila domača, mehka vzgoja brez
šibe, kar mu je prav povedal tisti komisar na Blejskem
gradu. Da sem bil jaz tedaj učitelj v Bohinju, bi bil rekel
Roku: Pusti dečka na domu! Dober kravar in konjar in
priden gospodar ti

bo. Če ga daš v šolo, ti pa prizadene
težave in sramoto, ker bistra glava brez duha pokorščine in ponižnosti pelje v nesrečo.“

Učitelju, ki je govoril prepričano in prepričevalno,
sem odgovoril po svoje:

„Res se ne godi nič brez božje volje; toda Bog, ki dopušča celo greh, gotovo dopusti tudi slučaj ali slučajno
nesrečo. Kratkoumni človek ne sme božje previdnosti
tako soditi, da šteje vsako nesrečo za pokoro ali kazen.
Naš Melkijad se je vse žive dni pokoril zaradi usodnega
krstnega imena, a tega imena ni prav nič sam zakrivil.
Glede duha pokornosti in ponižnosti tudi nisem čisto
vašega mnenja. Vse kar je prav! Nepokornost na pravem
mestu in o pravem času je bila često jako koristna
že pri deci, kaj še bolj v svetovni zgodovini. Z vtepavanjem
duha pokornosti po stari šegi in v besede doslovnem
pomenu ste utepali marsikateri značaj. Ta in oni
sin iz poštene, ponosne kmetske hiše je dosegel visoko
službo in dostojanstvo, a toliko je bil navzet duha pokorščine in strahu pred temi naprejpostavljenimi, da je
v sebi zatajil prirodni čut človeških pravic in se tako
očitno kakor podlo ogibal vsakega suma, da je v njem še
kaj slovenske zavesti. Take može, ki so zgolj okičeni
stroji in točno delujoči avtomati, ste nam nekoč postavljali
v zgled! Takisto nam niste mogli prehvaliti ponižnosti.

To mi je presedalo zlasti tedaj, ko ste rabili za ponižnost
grdo, a značilno besedo pohlevnost. Malo drugače
izgovorimo, pa imamo pohlimbnost. Enako se dogaja
pri vzgoji. Gotovo vam je že spodletelo, da ste vzgajali
poslušnega pohlevnika, a vzgojili vrtorepega pohlinjenca.
Sicer smo pa Slovenci že sami ob sebi preveč
ponižni in koristilo bi nam nekaj več moštva in ponosa.
Ne oporekam, da odgoja bodi stroga in da temelji na
pokornosti; vendar mislim, da je prislovica šiba novo
mašo poje že davno zastarela in da se odgojiteljska strogost
more opraviti brez šibe in palice. Že domača beseda
strahovati nas uči, da delujmo bolj s strahom pred
šibo nego z bolečino od šibe in da žugana šiba več zaleže
nego švigana. Posebej gojenca bolj spametuje na
drugih

gledana ali na sebi čutena posledica nepremišljenega ali zlobnega dejanja nego drvena in duh drvenujoča
palica, ki često v otroku budi samo črt in domnevo,
da je bil tepen zgolj zato, ker je imel koritelj oblast
in moč.

Naš Melkijad ni bil zato nesrečen, ker je na očetnem
domu premalo pela šiba, ampak zato, ker v mladih letih
ne doma niti v Ljubljani ni našel dobrotnika, ki bi mu
bodisi mehko ali strogo blažil srce in krotil voljo. Bil je
v tem oziru sam svoj in zapuščen. Zamudil je pravo
dobo in zato mu je bilo vse življenje sama vzgojna šola
strogo strahujoča.

Veliko enakih vzgledov nam podaja vsakdanje življenje.
Koliko mladeničev bistre glave in zlate bodočnosti
se je izpridilo in pogubilo, ker se niso učili nekaj
krotiti, nekaj bodriti svoje volje ali, recimo, svojega srca?
Oprostite mi, ko vam povem, da je vaša šola zakrivila
tudi te. Tisti nesrečniki so se učili, a niso se hkrati
vzgajali. Novorojenec, bodisi v kmetski koči ali v kraljevi
palači, ne prinese na svet nič drugega nego prirodni
nagon sebeohrane. Ako se potlej ne vzgaja, blaži in lika,
tedaj mu bo vse življenje samo delovanje tega nagona;
zgolj boj za obstanek, za ohranjevanje in uveljavljenje
svoje osebnosti. To bi bil boj vsakogar proti vsakomur
na vse možne načine in z vsemi možnimi sredstvi.

Vzgoja je torej zares neogibno potrebna vsakemu človeku.
Rekli ste ravnokar, da naš kmet nima časa in sposobnosti,
da bi sam odgajal svojo deco. Pač se pohvali, če se
mu otroci dobro vedejo; a hkrati se brani ustanovitve
novih osnovnih šol. V Bohinju sta samo dva učitelja nastavljena;
koliko je pokrajin, kjer ni nobenega. Vlada ve,
da so poglavitna podpora vsake države dobro vzgojeni
pošteni državljani. Vendar je do zdaj veliko premalo storila
za napredek splošne omike. Premalo je šol, in tam,
kjer so, pogrešamo strogega reda; torej ni povoljnih
uspehov. Najhuje je pa to, da so sedanje osnovne šole
predvsem učilnice v ta namen, da bistrijo um in pamet
in da je učiteljem na voljo dano, ali naj in kako naj deci
vcepljajo tisto vestno nravnost, katere nedostatek kaznuje
človeška družba na tem in Bog na onem svetu.

Obupal bi človek, gledajoč,

kako malo ali nič ne napredujemo.
Vendar se tolažimo. Obča zgodovina in statistika
nam podajata neovržno resnico o človeški poboljšljivosti in dovršnosti ter pričata, da človeška družba stalno
in podirajoč vse ovire napreduje v omiki, nravnosti
in blagostanju. Dospejemo torej končno tudi mi do
dobe splošne, dobre vzgoje, in pošten značaj se bo celo
čislal nad blestečo vedo. Živela bodočnost!“

Ozrl sem se na Erjavca, pričakujoč, da me pohvali. A
ni me pohvalil, ampak spregovoril:

„Blaga nada, da dospejemo do zlate dobe obče omike
in da bo poštena značajnost celo nadkriljevala blestečo
učenost, to zaupanje v zakrito bodočnost ostane
zgolj lepa sanja, dokler Bog človeka ne preustvari. Kaj
takega pa ne pričakujemo vobče; saj se celo posamezni
človek čuti tako dovršenega, da ne želi, da bi ga Bog preobrazil
ali z izkušnjami starosti nazaj potisnil v hlepenje
mladosti. Ne tajim, da bo človeštvo napredovalo. Napredovalo
bo celo tako sijajno, da sedanji rod o tem še
pojma nima. Napreduje že zdaj, čeprav napredka ne
vidimo dosti, ker je počasen. V izboljševanju človeških
razmer ni skokov in povsod moramo računati z danimi
faktorji, ker vsa bodočnost temelji na sedanjosti. Občo
vzgojo opravljata rodbina in vnanji uk. Glede rodbine
veli duhovit Francoz: ‚Če hočeš srečno živeti, vzgoji si
svojega deda!‘ To je jako težavno. Zakaj mnogo otrok je
neprevidnih že v izbiri svojih očetov, kaj šele v izbiri
dedov, katerih imamo vsak po dva. Od obeh dedov in
od očeta smo nemara podedovali nravstvene hibe. Navadno
ženin in nevesta stopita pod zakonski jarem, ne
da bi se bila poprej učila, kako se vzgajaj deca. Mnogi
zakonski se tega tudi pozneje ne uče. Neizprosna posledica
temu je, da mnogo očetov in mater ni sposobnih,
da bi izpolnjevali svojo najsvetejšo dolžnost. Tako
se često že v zibeli snuje življenjska tragedija bodočega
moža, državljana; zakaj vzgoja mnogih otrok je zgolj
skupno delovanje nravstvenih napak otroka na eni in
roditeljev na drugi strani, dočim med njimi posreduje
ali šiba očetova, katero največ vihti jeza, ali milost materina,
katera v slepi ljubezni nekaj prijenjuje

otrokovim
napakam in nekaj nasprotuje očetovi jezi.

Osnovna šola potlej pod svojo šibo vzame vse otroke,
dobre in slabe, razen tistih, ki si smejo vsled gmotnih
sredstev privoščiti posebno odgojo ali odgojilnico; a
prav ti poslednji otroci so često najmanj previdni v izbiri
svojih roditeljev. Šola bi bila sama čudodelavnica, ako
popravi vse napake in pomanjkljivosti domače vzgoje.
Noben učitelj ni vsegaveden in vsegamogočen, torej se
ne more ozirati na posebna duševna svojstva posameznih
učencev, katera se šele poleg uka počasi razvijajo, in
takisto ne ve popravljati napake domače izgoje, katere
se mu često nalašč prikrivajo.

Ker ne smemo segati po tem, kar nam je samo ob sebi
nedosežno, torej osnovna šola ne more biti vzgojilnica
za vsakega otroka posebej, ampak bila je doslej in bo
odslej predvsem učilnica za vso deco vkupaj, in tudi v
bodoče bo učitelju na voljo dano, ali naj in kako naj
poleg vzgajanja vse dece vkupaj vceplja nravstvene resnice
posameznim učencem, bodisi z opominom, bodisi
s kaznijo.

V srednjih šolah se pač ponove in celo z dokazi podpro
vse moralne resnice, katere smo čuli v osnovnih šolah,
tudi se strogo kaznujejo vsi prestopki teh resnic; a
da naj so te splošni človeški prosveti namenjene učilnice
bolj vzgojilnice nego učilnice, ne more nihče po pravici
zahtevati. Visoke šole služijo nekaj znanosti sami na
sebi ali v nje najvišjem pomenu in nekaj državnim koristim,
ker država sme zahtevati, da dobi iz teh šol spretnih,
na vrhuncu znanosti stoječih služabnikov.

Po značajnikih ali možeh pravih, neomahljivih nravstvenih
načel se baš ne vpraša toliko. Zgodovina nas
marveč uči, da so bile često dozdevne koristi te in one
države take, da jim značajnik ni mogel služiti. Kadar se
naj umakne ravna, jasna pravica; kadar je z blestečimi
lažnimi razlogi okititi krivico, da zadobi videz pravice in
zastoluje namesto nje; kadar je nasilje, da se razširijo
državne meje ali vtesne pravice državljanov, proglasiti
za dejanje, potrebno v ohranitev države; kadar se sploh
zahteva za napredek dozdevne državne koristi delo,
katero bi bilo v navadnem družabnem življenju hudodelstvo:
tedaj značajnik odkloni svoje

sodelovanje. A
država takisto ne išče njega, ampak brezobzirnih, lokavih,
razboritih izvrševalcev svoje volje. Kadar se pa posreči
takšno smelo in negotovo podjetje, tedaj izvršitelja
slavijo in preslavljajo; a tebe kamnajo zaradi bogokletstva,
če rečeš: ‚Neumno ljudstvo! Kaj malikuješ, ko je
tvoj pabog⁵ tako podel v nravstvu kakor vznosit v umstvu?‘ ...

Vendar, ljubi gospod Grm! Veliko, prav veliko je storila
osnovna šola, naša oskodna⁶ kmetska šola za nravstveno
vzgojo našega naroda. Moj prijatelj pretirava,
prevračujoč napake redkih posameznikov na ves vaš
častitljivi stan, ko trdi, da sedanja šola uteptava značaje
in odgaja hinavce. A pretiravali ste tudi vi, dolžeč
kmeta, da nima zmožnosti za vzgojo svoje dece. Anti
vam ni znano, da so v srednjih šolah ravno otroci kmetskih staršev najbolj marljivi, poslušni in nravni učenci?
In kadar vam v osnovno šolo med kmetsko deco zaide
deček gosposkih staršev, ali nimate ravno z njim največ
križa, ko je sam neposlušen in povrh še pohujšuje svoje
sošolce? Torej kmet svojega otroka precej dobro odgoji
in mu vcepi nemara celo brez šibe dokaj nravstvenih
resnic, preden ga izroči javni šoli. Kaj je temu vzrok,
vam takoj razložim, samo da se zopet malo prestopimo.“
V tem hipu nas preseneti močan klic: „Hoj, božji ljudje,
postojte še malo!“

Ta klic nam je na ušesa udaril iz čebelnjaka, stoječega
onkraj visokega kamenega plota, pred katerim smo stali
ob vsem Erjavčevem govoru. Stopili smo previdno tik
plota, ne da bi se ga dotaknili. Zakaj kameni plotovi so
zloženi kakor na proglico⁷, in če se ga neprevidno dotakneš,
dobiš kamenja na noge več, nego je koristno
kurjim očesom.

Na poziv Grma, ki je poznal čebelnjak in gospodarja,
se izkobaca skozi nizka zadnja vratca izpod strehe in
zravna se pred nami suh, dolg mož prijaznega obraza.
Pozdravi nas in pove:

„Čebele pasoč sem poslušal, kako je nekdo izmed vas
po pravici govoril o malopridnih mestnih otrocih in gospodih
ter tudi, kakor se spodobi, okrcnil našega gospoda Grma, ker so mu naši otroci preveč razposajeni in ne
piskajo kar na potip

liki piščalke njegovih orgel. Zdaj vas
pa prosim, da bi kar tukaj povedali, zakaj smo mi Bohinjci
tako dobri očetje. Spremil bi vas po poti, pa se ne
spodobi, ker sem v coklah. Zato prosim, postojte malo!
Saj se vam ne mudi, ko samo pohajkujete.“

Erjavec se nasmehne in obljubi ostati.

„Kdo pa ste?“ vpraša kmet. „Iz Bohinja niste, ker govorite
tako učeno, da še polovice nisem razumel. Zdi se
mi pa, da sem vas že videl v Bohinju.“

„Morebiti res,“ odgovori Erjavec. „Bil sem v dijaških
letih pri Savici in obhodil Zgornjo in Spodnjo dolino.
Zdaj učim mladino kakor vaš gospod Grm; samo da so
moji učenci poprek za glavo večji od njegovih.“

„Zato ste pa za glavo učenejši od gospoda Grma. Pa
brez zamere!“ pristavi kmet, ozrši se na Grma.

Grm in jaz sva se zasmejala. Erjavec, preslišavši kmeta,
nadaljuje svoj govor blizu tako:

„Nravnosti ali, kakor bi vi rekli, spodobnega, pred
Bogom in pred ljudmi poštenega vedenja se uči vaš
kmetiški otrok nekaj sam v cerkvi in nekaj mu oče in
mati doma ponavljata, kar sta si več in bolje zapomnila
iz krščanskega nauka. Smem celo reči, da vaši otroci v
šolo prineso malone vse za življenje potrebne nravstvene
resnice. Kolikor poznam vaše šege in sem posebej
posnel iz povesti o Rokovem ženitovanju, si vaši ženini
svoje neveste izbirajo po praktičnih načelih in ne po
golem slučaju ali po slepi strasti. Potemtakem so vaši
otroci dokaj previdni, izbirajoč si roditelje, čemur posledica
je ta, da so nravstveno dobro odgojeni in da v
šoli, bodisi v mali ali veliki, morebiti ne čujejo nobenih
moralnih resnic, katerih bi ne bili že doma preučili s
skrbno materjo, sedečo za kolovratom.

To, gospod Grm, vam nemara ni verjetno; vendar je
čista resnica. Moralnih resnic ni mnogo in vse se dado
izvesti iz enostavne, vsakomur znane božje zapovedi:
Ljubi Boga čez vse in svojega bližnjika kakor sam sebe!
Te resnice so tako stare kakor krščanstvo in nikoli se ne
spremene, ker se tudi krščanska vera ne bo spremenila.
Za spoznanje moralnih resnic pravzaprav ne potrebujemo
ne nižjih

ne višjih šol, ker že bistvo teh resnic zahteva,
da naj so tako preproste in samoumevne, da smemo
njih znanje zahtevati pri vsakem količkaj razsodnem
človeku. To se tudi zahteva in vsakdo, ki se ne vede po
njih, je kaznovan pred Bogom, kakor nas vera uči, ali
pred človeško družbo oziroma pred državo, ki je človeške družbe oblastvo, kakor nam kaže vsakdanja izkušnja. Vera in država torej branita moralne resnice, da
se spolnjujejo.

Gotovo pa je država nezadovoljiva zaščitnica morale,
ker ne zasledi vsakega kaznivega dejanja in često zločinstva,
kateremu je prišla na sled, ne more kaznovati.

Takisto bi bila naša morala malo vredna, ako bi človek
svojo sebičnost in svobodo krotil samo toliko, kolikor se
mu je bati kazni od človeške oblasti. Morala potrebuje
torej močnejše zaščitnice, in ta je vera. Hkrati z moralnimi
resnicami se v detinsko dušo vplivajo verske resnice
in z njimi se v človeku porodi vest; tista vest, katere
otroku ne vtepe nobena šola, nobena šiba. Vest, hči
vere, je tista nikdar speča opominjalka, ki nam vedno
glasno govori, kaj je prav, kaj napačno, in da naj poravnamo,
kar smo zakrivili. Vest stoprav dela nravstvene
resnice trdne in stanovitne ter njih izpolnjevanje zaslužno.
Kdo bi pač krotil prirojeni nagon sebičnosti, kdo se
odtegoval maščevanju, nasilju in hudodelstvu, kadar gre
za njegovo korist in se ni bati meča kaznujoče pravice
človeške; ako nima verskega prepričanja, da biva nad
nami večni sodnik, ki kaznuje celo zlobne namene, in
pred čigar očesom ni skrito nobeno človeško dejanje?“
„Prav ste jo rekli,“ se oglasi kmet za plotom. „Zapomnite
si, gospod Grm, kako so ta učeni gospod obrazložili,
da se naši otroci doma več nauče nego v šoli!“

„Še malo poslušajte!“ spregovori Erjavec, „in prav me
razumite. Zdaj spustimo vodo na drugo kolo. Rekel sem
vam poprej, gospod Grm, da so moralne resnice, spojene
z vero in vestjo, vsakemu človeku tako potrebne, kakor
da so njegovo bistvo; da so temelj obstanku človeške
družbe; in da so stanovitne in nespremenljive. Baš zato,
ker so stanovitne,

ker se ne spreminjajo, ker se v njih ne
dogajajo nobene nove iznajdbe; baš zato ne morejo napredovati.
Ako one ne napredujejo, tedaj samo in zgolj
na njih podlagi tudi ne more napredovati človeška družba.

Vsa človeška zgodovina in vse vsakdanje potrebe
nas pa silijo v napredek in v izboljševanje sedanjega stanja,
ker hrepenenje po napredku, po višji blaginji je bistvo
človekove čudi. Torej moramo v dosego neizogibnega,
potrebnega napredka uporabljati druge resnice, in
sicer takšne, ki napredujejo s človekom vred in niso tako
nespremenljivo stalne kakor moralne resnice. Te druge
resnice so pridobljene resnice človeškega umstva. Koliko
je človeški rod v teku stoletij napredoval v umskem
delovanju, v preučevanju prirode in v porabljanju njenih
poprej neznanih sil! Koliko umstvenih resnic in iznajdb,
o katerih se najduhovitejšim mislecem starega in
srednjega veka niti sanjalo ni, je zdaj obče imetje vseh
omikancev! In te resnice prodirajo po zemlji, pospešujoč
napredek in omiko. Z rastočo omiko raste gmotno
blagostanje in se manjša človeška beda. Uči nas izkušnja, da je posledica vsaki stalni poboljšavi človeških razmer:
poprava životne udobnosti in občega zdravja, podaljšava tiste dobe človekove, v kateri je najsposobnejši
za delo, in zmanjšava telesnih in dušnih hib in zločinov;
saj veste, da ravno gladen želodec povzročuje največ
hudodelstev.

Če sodelujemo pri razširjanju omike in izboljševanju
družbenih razmer človeških, izpolnjujemo božjo zapoved
ljubezni do bližnjika in vsako naše koristno delo bo
obrodilo stanoviten sad. Če se temu častnemu delu odtegujemo,
prestopi zgodovina preko naše sebičnosti in
malomarnosti na dnevni red. Zakaj omika z vsemi vedami,
ki bistrijo um, bo napredovala do nedoglednih mej,
ki so postavljene človeškemu umstvovanju, in nastopala
bo, razrušivši vse in vsakršne ovire.

Vendar sem rekel v začetku tega premišljevanja, da je
zgolj sanja, da kdaj dospejemo do zlate dobe, ko bo
vsakdo dobro vzgojenin omikan. Človek nikdar ne premaga
svoje človeške slabosti in nepopolnosti in, vedno
napredujoč, pride v teku časa do vrhunca, a ker naprej

stopati ne neha, je nadaljnja hoja od vrhunca nizdol
samo nazadovanje. To je usoda vsega človeškega delovanja
in zatorej ne bodo nikoli vsi ljudje nravstveni, nikoli
vsi omikani in noben človek, noben narod ne bo
popoln v vseh ozirih. A to nas zdaj ne skrbi, ker daleč
daleč imamo še do vrhunca!

Nujnejša nam je druga skrb. Velik razloček med moralnimi
in umstvenimi resnicami je ta, da se prve človeku
vsiljujejo, ko se vsakdo mora po njih ravnati, in se
druge dajejo na prosto voljo in izbiro. Neizpolnjevanje
prvih se kaznuje, zametavanje drugih bi smelo biti brez
kazni. Vendar to ni tako. Zakaj družbena in gospodarska
zgodovina posameznih ljudi in obča zgodovina človeška
nam nasproti kažeta grozno resnico, da nesrečno za
bedo pogine posameznik in da se v človeški zgodovini
porazi narod, ki je od sebe odrival omiko in zanemarjal
napredek. To je resnica, ki se neizprosno izvršuje dan na
dan.

Ozrimo se nekoliko po Bohinju! Vaši deželici je stvarnica
podarila zdravo, milo podnebje, najboljše njive in
travnike, planine z obilno pašo, gozde z najboljšim lesom
in neusahljive zaklade rudnin. Ogradi neprestopnih
gora so jo obvarovali Turka, ki je toliko let plenil,
požigal in moril po vseh pokrajinah okoli vas. Tukaj niso
razsajali klativitezi in roparske čete in nihče ni zahteval
tiste neznosne tlake kakor drugje. Vi celo beračev ne poznate,
kakor pravi pregovor, in vaše nravstveno vedenje
je bilo vsekdar vzorno. Kako srečno, kako udobno bi
moral živeti sedanji rod, koliko bogastva bi se moralo
nabrati med vašim varčnim ljudstvom in ob tolikih prirodnih
pridelkih, kako bi morali prekašati v teh ozirih
vse pokrajine okoli vaše doline, katerim stvarnica nikakor
ni bila tako radodarna kakor vam, sedečim v sredi v
zlati skledi!

Vendar ni, kar bi moralo biti. Stranec, ki pride v vašo
dolino, se pač divi v nebo strmečim vršacem, zeleni
Savi, mirnemu jezeru in črnim jezercem, slapovom Savice
in Bistrice, drugim grmečim šumom in vsem raznim prirodnim čarom, a nikakor ne občuduje vaših
družbenih razmer, ko občega, veselega blagostanja ne
more zapaziti. Pač vidi veliko raznovrstne

imovine, a
povsod se mu vriva domneva, da ste si vse, kar imate,
pritrudili s težkim delom in priborili z vztrajnim premagovanjem
skope prirode in da vse takisto tesnobno
čuvale in skrivate, kakor da se vam utegne na hip izmakniti,
kar vam je pridobilo dolgoletno prizadevanje.

To je kazen stoletnega zaostajanja v omiki in napredku.
Zaostali ste in še zaostajate v občem blagostanju.
Vaši železniki so do Zoisove dobe dobivali rudo in oglje
in narejali železo vse po zastarelih rokodelskih izkušnjah brez vsake učenosti; torej vse slabo in potratno; vaš
starodavni kmet je domače platno in sukno, maslo in sir
izdeloval rod za rodom vedno enako in niti zapazil ni,
da Tolminka bolje prede, Ločan svoje lepše platno draže
prodaja, da Blejec napravlja izvrstno sukno in da Bovčan
prav v tistih planinah kakor Bohinjec dela sir, ki se
drago prodaja, dočim se bohinjski težko spravi v denar.
Vsega tega naši očaki niso videli in nemara celo niso
želeli poprijeti se napredka svojih sosedov, češ da jim
tega ni treba. (Opomnim, da se je to govorilo leta 1860.)

Prvo faro ste dobili stoprav pred dobrima dvema stoletjema
in ostali dve pred kakimi sedemdesetimi leti. Prva
in vedno še edina cesta iz Bohinja se je zgradila tudi s
koncem preteklega stoletja; a vaši dedje je niso radi delali, boječ se tujih vlačugarjev in beračev, in da ne bi po
zložni cesti izginilo preveč vrednotin iz Bohinja.
Kratkogledi ljudje! Kadar motrim vaše lesene hiše, ki
so ostale iz prejšnjih stoletij, me spreleti groza. Kako
strašno žetev je imela smrt v teh temnih, tesnih, nizkih
prostorih, kadar so po naših pokrajinah razsajale iztočna
kuga in črne koze! Kako so divjali požari med vašimi
stisnjenimi, natlačenimi poslopji in uničevali vse, kar ste
si privarčevali rod za rodom? In še dandanašnji gradite
svoja poslopja, kakor da se niste ničesar naučili. Prostorov
za človeško bivanje je povsod premalo in pri njih ne
gledate dovolj na svetlobo in zdravstvo. Malone po vseh
vaseh so hiše tako nakopičene, stavba tik stavbe, da pogori
vsa vas, če ogenj zaseže streho ene hiše. Po stari
navadi, zlasti v Zgornji dolini, se preveč ukvarjate in pehate
z goro in planino, in to često z

očitno nevarnostjo
za življenje; ko bi vam morebiti več nego gora ali planina
in vse to za manjši trud podajala doma v dolini njiva
in travnik, ako se naučite umnega kolobarjenja in
jima privoščite več tistega gnojila, katero trosite po ulicah
in dvoriščih, ki so često liki mali ribnjaki. Koliko
koristi bi vam donašalo sadjarstvo, a tega niti ne poznate.
Povsod vam je več do stare navade nego do izkušnje
naprednih sosedov. Zato po pravici tožite, da žulji vaših
rok nimajo blagoslova in da se je vašim dedom bolje
godilo. A verjemite mi, da se jim ni godilo bolje! Zakaj
stari časi so bili, kolikor nas uči zgodovina, bedni časi; in
mi jih hvalimo zgolj zato, ker nimamo nobenih dokazov,
da so bili boljši od sedanjih. Tudi vaši dedje so hvalili
staro, tožeč svojo dobo.

Umen gospodar računaj z bodočnostjo, ker samo ta je
v njegovi oblasti! Preteklost s tisto neresnično zlato
dobo nekdanjo nima zanj drugega nego očitanje resnice,
da ima nova doba nove potrebe in da novim potrebam
ne moremo zadoščati s starimi sredstvi. Kaj je torej
vzrok vašim težavnim razmeram?“

„Prav ste rekli, učeni gospod!“ se oglasi kmet izza kamene
ograje. „Novih potreb je preveč; starega denarja
premalo.“

Erjavec se obrne h kmetu in spregovori glasno:

„Tega nisem rekel; a to vam povem, da potreba sama
denar dela, ko razbistruje človeški um. Denar vam leži
na njivah, travnikih in vrtovih, celo v planinah, a ne vidite
ga. Največ zakladov pa imate v svojih možganih; a
nihče vam ni kazal, kako naj se izkopljejo. Da pridete do
vse svoje do zdaj speče imovine in da potlej stanovitno
uživate obresti, vam je najprej potrebno, da se lotite obdelovanja
svojih možgan. To je bolj počasno nego težavno.

Otresite se podedovanih navad, ki se ne ujemajo s
sedanjo dobo! Kadar se na primer ženite, vas hudo bole
pristojbine za poroke in ženitna pisma; in skoparsko
vam je, ako ne potratite vsaj dvajsetero toliko za ženitovanjske
oglede in obede. Kadar umre hišni gospodar, je
takista tožba. Pristojbine so vam neznosne, zato pa petero
toliko stane osmina ali živi večer.

Znebite se

dalje starih vraž, od katerih so nekatere
jako kvarne in celo hudodelske, a druge tako smešne, da
bi se jih morali sramovati. Snoči sem v nekem produ pri
Koprivniku pregledoval kamenje. Pridruži se mi pameten
možak. Ko sem mu povedal, s kako vednostjo se pečam,
in mu pokazal nekaj redkejših rudnin, sem takoj
sprevidel, da mož trdno veruje, da vem, kje se nahaja
zlata ruda v vaših gorah. Povedal mi je, da je lani na sveti
večer tam blizu zlatica cvetela, in obljubil velik dar,
ako mu natanko izmerim grudo, pod katero leži zlata
ruda. Zavrnil sem ga z resno besedo, da v kamenih skladih
bohinjskih ne more tičati zlato in da ga tudi Benečani,
ki slovijo v vaših pripovedkah, niso niti za zrno pričarali
iz Bogatina. Takoj se je na moževem obrazu spremenilo
zaupanje v očitno nezaupnico. Ko sem namreč dalje
rekel, da dobi zlato rudo prav poceni doli v Ljubljani,
ako si nabavi knjig o umnem kmetovanju, o živinoreji,
o sadjarstvu in čebelarstvu, tedaj je zapustil mene in
moj prod, opomnivši, da Bohinjec ni tako neumen, kakor
se meni zdi.

Davi mi je bister deček pot kazal. Na poti najdeva
kačo. Ujamem jo z roko in dvignem kvišku. Deček si ni
dal dopovedati, da tista kača ni strupena, ampak je trdil,
da je samo ukleta in me lepo prosil, naj ga naučim kačji
pik zagovarjati. Danes popoldne bi moral celo točo zaklinjati.
Drugič bo morebiti treba ogenj ustaviti s čarovnim
rekom. Ako pa izustim pameten rek, da se ogenj
najuspešneje ustavi s previdno stavbo poslopij, z gasilnim
orodjem in s pristopom k zavarovalni družbi, tedaj
utegnem zopet slišati hvalo, kakršne nisem pričakoval.
Skrajni čas je že, da se otresete predsodka, da človek,
ki je učenejši mimo vas, naj vam je škric ali gospod, ne
more umeti kmetovanja in imeti srca za kmetiške potrebe
in koristi. Od nas pričakujete in zahtevate, naj vam
koristimo s čarovanjem in s krotenjem tistih prirodnih
sil, ki se ne dado podvreči človeški moči. Za čeznaravna
dejanja smo vam sposobni; ali nismo sposobnejši za
naravno delo, da vam koristimo z nauki, ki se pečajo z
istinskimi medčloveškimi razmerami in porabo takih
prirodnih

sil in tvarin, nad katerimi je človeški um dosegel
oblast. Kdor se je naučil umnega gospodarstva po
knjigah in po preizkušenih raziskavah, vsekakor več ve
nego vi, ki se niste učili drugega nego navade neukih
očakov.

Vednost je moč in imovina; nevednost slabost in najhujša potrata imovine. Uka vam je treba; uka od gospodov,
ki so se sami učili. Treba je zglednega poizkuševanja,
da vidite, kako izvrstno uspeva, kar so že davno
sprejeli novega vaši sosedje; združevati morate svoje
moči v skupno delovanje, ker družba več vidi, več misli
in uspešneje dela nego posamezniki, vsak sam zase.
Tako obdelujte svoje možgane in vsakdo najde zlatico
sam v sebi.

Na tak način se bo med vami korak za korakom z umskimi
nauki ter z njih rabo širil napredek, z napredkom
omika in za omiko obča, stalna blaginja.
Staro lesniko pač moremo osnažiti, otrebiti in ji pognojiti,
ne moremo je pa precepiti v slastno, sočno hruško. Cepiti se da samo mlado drevesce. Takisto velja o
ljudeh. Deci, za vsak nauk, za vsako novost dovzetni
mladini, se s pridom vcepljajo tako umstvene kakor
nravstvene resnice, in kar se deca nauči, nikoli ne pozabi.
Kdor je rad čital, mislil in poizkušal v otroških letih,
ne opusti tega umstvenega delovanja, ko bo mladenič in
bo potlej sam zagospodaril na podedovani zemlji. Čim
bolj človeška družba napreduje, tem bolj ji bo do tega,
da je vsakdo primeroma omikan za potrebe svojega bodočega
stanu; zatorej mora dosledno napredovati tudi
šola. Več se bo učilo in bolje, podaljšala se bo šolska
doba v osnovnih šolah in v kmetiških učilnicah bo deček
dobival tudi prve pojme o umnem kmetovanju. Do tega
mora priti, čim prej, tem bolje.

Zdaj vašega gospoda Grma samo to vprašujete, kakovo
novo pesem bo zaorglal prihodnjo nedeljo; potlej
bodo pa otroci marsikatero novo pesem sami domov
prinesli, a vas bo bolj zanimalo zvedeti, kaj novega bo
gospod Grm učil in kazal v šoli. To bo velik napredek,
samo počasi bo nastopal. Novota ne more napredovati,
če se ji ne umika starota; a ta se tega brani z vsemi
silami. Tako se bosta branili nevednost in nemarnost
nove šole, in da bo

ta imela uspeh ali da bo vsak otrok
deležen potrebne osnovne omike, bo morala zopet
vmes poseči država ali oblastvo človeške družbe z roko,
v kateri bo žugala novodobna palica, a ne otrokom. Zakaj
malomarni roditelji se bodo krepko in s kaznimi
prisiljevali, naj redno v šolo pošiljajo svojo deco skozi
vsa leta, ki bodo določena za obiskovanje osnovne
šole ...“

Kmet izza plota glasno prereka:

„Iz tega ne bo nič; vsi se bomo uprli. Pozimi naj že
hodi otrok v šolo, a poleti ga potrebujem doma in na
polju. Kdaj se bo naučil kmetovati in trdo delati, če se
vse leto mehkuži v šoli? Roka bo pisala in risala, a ne bo
znala prijeti za sekiro in plug. Glava bo učena, noga
bosa in na mizi knjiga namesto hleba. Gosposka učenost
naj zatre kmeta, in da se to hitreje izvrši, nas hočejo celo
kaznovati in zapirati! Tega nas Bog obvaruj! Odnesi
vrag vašo čudno človeško družbo!“

Oča Grmje nekaj zinil v svoji čiribirščini, da je kmet
kar umolknil in ostrmel nad čudno govorico. Erjavec jo
je pa čul samo na pol ušes in torej kmetu odgovoril na
vsa usta:

„Nisem pričakoval, da bi hvalili, kar do zdaj niste
mogli poznati; a to vam povem, da bo prihodnji rod
hvaležen novi šoli. Kdor bo v šoli marljiv, kdor bo v življenju
posnemal v šoli pridobljene nauke, si gotovo podaljša zdravje in dobo krepke delavnosti vsaj za toliko
časa, kolikor je hodil v šolo. Ali ni to očitna korist, če za
šest let otroške dobe pridobimo šest let moške dobe?
Bodoči kmet se bo naučil umnega gospodarstva. Manj
bo oral, več izoral; manj žel, več nažel; manj kosil, več
nakosil; in manj krav bo dajalo več mleka. Kmetu bo
ostajalo časa za koristne opravke in pridobitve, ki zdaj
še ne misli nanje. Na polici bo pač knjiga, a miza ne bo
pogrešala kruha, ki bo celo boljši od sedanjega. Tudi tisti
kruh bo kmet užival v potu svojega obraza; a z manjšimi
skrbmi, ker nikoli ne bo brez potrebnega denarja, samo
da ostane pošten in varčen in da ne zaostane za napredkom
časa.“

Kmet nas strmo pogleda in, ko nihče ne spregovori,
se naglo skloni in zmaši skozi nizka vratca

v svoj čebelnjak.
Od tod se še enkrat ozre na Erjavca in glasno
obregne: „Gospod, naj ste velik ali majhen gospod! Jaz
vam pravim, da ste kriv prerok: Antikrist! Pa bodi mir
besedi in brez zamere!“

Prišla je končno vrsta i name, da rečem: „Bodi brez zamere!“
Bilo je v Bohinju avgusta leta 1860. Deček mi prinese
list na moj očetni dom z vabilom, naj pridem takoj na
Bistrico. V pol ure sem že stopil v znano gostilno na Bistrici
ter v roke segel profesorjema Franju Erjavcu iz Zagreba
in Matiji Kračmanovemu Valjavcu iz Varaždina.

Našel sem ondi tudi nekaj znanih dijakov, izbornih pevcev.
Očetoval je med njimi učitelj Grm iz Srednje vasi.
Njegove šale so budile občen smeh in nos mu je piskal,
drobnel in žvrgolel, kakor da smo v ptičjem raju.

Zaorili so mogočni glasovi:

„V gorenjsko oziram se skalnato stran,
Triglava blišče se vrhovi.“

Ko se poleže ploskanje za dovršenim petjem, naprosim
družbo, da stopimo na goričico v bližini. „Tam vidimo
Triglava vrhove v večernem žaru, in spodobi se, da
se velikanu poklonimo, ponavljajoč to krasno pesem!“

Skoro smo stali vrhu hriba. Večerno nebo je čisto,
jasno. Triglav, odet z mladim snegom, in goli vršaci okoli
njega se žare v bledi rdečici. Divni vrhovi se vidijo tako
blizu in slikovito, da smo vsi zaželeli splavati na te nebotične
višave. Pevci so zopet zapeli in jaz sem obžaloval,
da nisem pevec. Kako bi v petju izrazil svoje čutenje
in občudovanje, ko jih beseda ne more izreči!

Tedaj me nekdo vpraša, sem li že bil na Triglavu. Bil
sem zamaknjen v čarobni pogled in razvnet od milega
petja. Jamem torej pripovedovati in z roko kazati, kje
sem hodil, kje strmo plezal, kje počival in kje premagoval
velike nevarnosti. Končal sem hojepis in zahvalil
družbo, ki je soglasno priznala mojo srčnost in podjetnost.
Prijatelj Erjavec me je celo naprosil, naj mu bom
jutri

kažipot na Triglav. Odrekel sem mu to ljubav, češ
da sem se zaklel, da ne pojdem več na Triglav.
Zdajci se oglasi za nama oča Grm:

„Kažipot vam bom jaz, gospod profesor! A tudi ta vaš
prijatelj pojde z nama. To mu bo jako koristilo, kadar
zopet opisuje svojo hojo na Triglav. Prav težko mi je bilo
ravnokar poslušati, kako je prestopil med Velim Poljem
in Malim Triglavom iz dolenje poti na gorenjo prav tam,
kjer se nanjo niti videti ne more.“

Da je oča Grm govoril v čiribirščini, razumel bi ga bil
samo jaz, in to bi bilo prav. A nesrečni človek je govoril
domačo slovenščino in razumela sta ga Erjavec in Valjavec.
Oba zakličeta hkrati: „Torej še nisi bil na Triglavu?“

Erjavec celo pristavi ogrdo: „Lenoba bohinjska!“ kar
sicer ni bila njegova navada.

Grm se je smejal in si mel roke, a jaz sem skesano
spregovoril, obrnivši se k profesorjema:

„Res je, da nisem še lazil po strminah med Velim Poljem
in Malim Triglavom; a na Velikem Triglavu sem bil
in nanj hodim, dokler me noge neso. Sedeval sem tam
gori, kadar je jutranja zarja bročila velikanovo teme.
Kadar so v mirni dolini opoldanji zvonovi opominjali
pobožnika, naj se ozre k nebesom, tedaj sem že na tej
jasni višavi skoprneval od veselja, da tukaj bivam bliže
nebes, in tisti žuboreči šumot, ki v strmih goličavah neprenehoma
odmeva od skalnih sten in robov, mi je bil
liki melodija nebnih krogov. Kadar se je razgrinjala noč
čez dolino in je na vrhu Triglava v mladem snegu pojemal
bledordeči odsev večernega sonca, tedaj sem se tudi
jaz poslavljal od očaka. Na njegovih grudih so počivali
potujoči oblaki, jaz sem počival med njimi. Strele so
švigale in kresale silne skale, jaz sem sedel na vrhnji
skali in se radoval nad bliskom in treskom. Plazovi so se
trgali, zbirali in grmeč drvili v prepade, jaz sem se zibal
na njih pršečem snegu.

Dve leti sem hodil v domačo šolo na Bistrici — dočim
so tale oča Grm šibovali v Srednji vasi. Dolina je zelenela
okoli mene in cvetice so obračale pisane glavice za toplim
pomladnim soncem. Tudi jaz sem se veselil pomladi
okrog mene; kadar sem pa zazrl burjo v Triglavu, sem
tako pozabil na

cvetke, šolo, sonce in zbežal na ledene
višave, da se tam gori spreletavam v viharjih, ki od
vršaca do vršaca nanašajo in odnašajo, vrtinčijo in kopičijo
ogromne plasti blestečih snežink in tam zasipajo
štrleče robove, da so hkrati kakor gladke bele strehe,
tam pa na ravni gladini odpirajo črne robove in zevajoče
preduhe. Često sem spričo take hoje na Triglav šolo zamudil,
a blagi učitelj, Jakob Mencinger, ki je bil sam Bohinjec
in Triglava občudovalec, me ni kaznoval, samo da
sem povedal pravi vzrok svoje zamude. Tako je bilo v
detinskih letih.

Dorasel sem zdaj, a še hodim tja gor s tistimi občutki
kakor za otroških dni. Kadar bivam na počitnicah,
grem proti Bistrici ali jezeru, in ko zazrem Triglav, splavam
k njemu po jasnem azuru in od njega temena obiščem vse sosedne velikane. Kadar se poslavljam od počitnic,
me nese poslednja stopinja na Triglav, da v njegovih
skalnih gubah shranim domače sanje in počitniške spomine; in kadar se iz tujine vračam domov, se
hkrati vračam na domači Triglav, da ondi pogledam, ali
se mu je kaj spremenilo častitljivo čelo za dolgih mescev,
odkar sem pogrešal njegovega pogleda. Nikdar se
ni spremenilo, kakor se v meni ni in ne bo spremenilo
čaščenje njegove veličave.

Hodili so na Triglav znani rojaki, vabili me s seboj in
se postavljali s svojo bolj ali manj popolno hriboplezalsko
opravo ter s svojo nemara samo ustno srčnostjo.

Niso se mi uveljavili tisti, ki so se ravnali na pot, in niso
me zmotili tisti, ki so se vračali raz Triglav ter mi pripovedovali
gola čuda o slikovitih prizorih na potu in o
čudovitem razgledu na vrhu velikanovem. Niti na misel
mi ni prišlo, da naj poskusim takšno težakovsko potovanje.

Živo se spominjam svojega deda, ki je že davno legel
k večnemu počitku. Domoval je na Žlanu. To je nad ravnino
nekoliko vzvišena vas v južnem kotu Spodnje doline,
od koder se razprostira čudovit razgled na Triglav
in na dolgo vrsto velikanov okoli njega. Tam sem se nagledaval
gora in ded mi je ponavljal imena vseh slemen
in čeri. Ni mu pa ugajala radost, s katero sem strmel na
blesteče goličave, ki sede nad temnimi gozdi in zelenimi
planinami liki razorani skladi sivih,

okamenelih
oblakov. Često mi je pripovedoval čudne bajke o podlesnem
možu, o zmajih in gorskih škratih. A preden je začel
pripovedovati, sem ga moral zelo prositi in mu trdno
obljubiti, da nikoli ne pojdem na Triglav. Ko je videl,
da sem se že dosti načudil njegovim povestim, je pa
dvignil prst in me svaril, naj ne gledam tako poželjivo na
Triglav, da me ne ureko gorski škratje. Kadar bi hodil na
Triglav, me te zelene pošasti zvabijo med strme skale ali
na rob prepadov, da ne morem stopiti ne naprej ne nazaj;
in potlej gorje: ali me strmoglavijo v globoki prepad
ali me zapro v svoje podzemeljske jame, da več ne vidim
belega dne. V nobeno stvar se ne smemo zagledati in
zamakniti! Kdor se zagleda v Triglav, tega ugonobijo
njegovi duhovi, ker nočejo, da bi nižavski človek hrepenel
po takšnih višavah. Tako me je svaril moj ded.

Globok pomen tiči v njegovem svarilu. Pripoznavam,
da sem se preveč zagledal v Triglav, da ga občudujem;
in da mi ni zgolj gora, ki je slučajno višja mimo sosednih
velikanov, ampak veličasten mejnik med zemljo in
nebom.

Ali ne poderem vse te veličasti, ali ne treščim vse te
poezije v prepad, ako nesem na debelih podkovanih
podplatih svojo telesnost po Grmovi dolenji ali gorenji
poti od Velega polja na Mali Triglav in jo končno posadim
na častitljivo teme Velikega Triglava? To bi bil umor
mojih najlepših, mojih triglavskih vzorov. Zatorej hočem
slušati svojega deda; in na Triglav ne bom hodil
drugače nego prosto in vznosito na krilih nebeške fantazije.
Kako sodiš o tem, Kračmanov Matija, ki si pesnik?
Ali nisi tudi ti takisto hodil na smelo strmeči Storžič in
na zeleno Zaplato?“

Matija Kračmanov je živo odobril način mojega triglavskega
potovanja in naposled odpusti Erjavec moj
greh, katerega je bil ravnokar ovadil brezobzirni oča
Grm, a s pesniškimi razlogi opral obzirni profesor Valjavec.
Toda naložili so mi ostro pokoro: moral sem vestno
obljubiti, da opišem svojo hojo na Triglav. Nasproti
sta mi obljubila Erjavec rezko kritiko, ako bo potopis
slab, in Valjavec — drobno pesem, ako bo dober.

„A ne odlašaj!“ sta mi zabičila oba hkrati, ko

smo se
poslavljali od Triglava in od poslednjih večernih žarkov,
ki so umirali na njegovem temenu.

Nad tretjino stoletja je poteklo od tistega večera: draga
prijatelja sta legla v prezgodnji grob in ne bosta mi
pisala ne hude kritike ne mile pesmice. Predolgo sem
odlašal. A to ni moja edina krivda. Tista napaka, katero
mi je rajni učitelj Grm očital že pred sedemintridesetimi
leti, tiči še vedno v meni ravno nepopravno. Potrpežljivi
bralec, ki me je spremljal na tem kolovratnem potu,
je nevoljno opažal, da sem često zagazil na puste stranpotice.
In ko je končno pričakoval, da ga popeljem vsaj
na Velo polje, ako ne na Triglav, onda sem ga zavozil
daleč proč na suho polje šole in napredka, kamor je
mene samega zapeljal spomin na starokopitnega učitelja
in novodobnega profesorja. Kdor pozna to polje, naj
me milostno sodi, ako sem zgrešil pravo smer, in naj
uvažuje, da je težko na neznanem polju pogoditi pravo
pot izmed toliko napačnih. Komur je pa to polje neznano,
tega sem morebiti napotil, da temeljiteje nego jaz
premotruje vprašanja omike in napredka, katero je za
naših dni vredno pozornosti vsakega omikanca.

Posloviti se mi je naposled od rojakov Bohinjcev. Naj
mi oproste, kar menijo, da sem zagrešil proti njim. Bilo
mi ni zlega namena ne prej ne slej; veselim se marveč
iskreno in sočustveno njih vsestranskega napredovanja
v poslednjih tridesetih letih in želim božjega blagoslova njim in njih mali deželici. Naj mi verjamejo, da bi
mnogih vraž in napak bohinjskih dedov in očetov iz
dobe pred 1860. letom ne bil omenil v tem spisu, da me
niso nanje vnovič opozorile izkušnje poslednjih let. Tiste
in enake pomanjkljivosti so nemara že pozabljene v
Bohinju; a jaz sem jih za nedavnih let opazoval v drugih
pokrajinah slovenske domovine in celo v takih, ki so
bolj odprte občevanju s sosedi in zgledom, budečim napredek,
nego moj trdni, starodavni Bohinj.

Tako sem hodil in hodim na Triglav.