Iz sodnijskega življenja: Mati ga izda

Alešovec, Jakob

1875, 1876

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24

Vdova Reberjeva je bila po vsem mestu znana. To sicer ni bilo nič čudnega, kajti mestice M., kjer sem bil jaz ta čas pomočni preiskovalni sodnik, ker je moj prednik že več časa bolehal, — je le majhno; ali vdova Reberjeva je bila znana kot skopuha in odiralka zlasti rokodelcev in manjših obrtnikov. Govorilo se je, da ji je skoro pol mesta dolžnih ljudi, pa tudi po kmetih je imela dolžnike. Posojevala je vedno le na menjice za kratek čas na visoke, strašno visoke obresti, posojila pa iztirjevala po preteklem času brez vsega usmiljenja. Ljudje so rekli, da bi se dalo prej jeklo na mehko skuhati, ko njeno srce omečiti. Za izterjevanje dolgov je imela posebnega odvetnika, ki je imel vedno dosti opraviti; skoro ni pretekel dan, da ne bi bil nadlegoval sodnije s tožbami in prošnjami za rubljenje kakega reveža.

Ker je tako neusmiljeno, večkrat prav nečloveško ravnala s svojimi dolžniki, bi človek mislil, da je le malokdo pri nji denarja iskal. Ali sila kola lomi, v silni zadregi se je marsikdo do nje obrnil, nadjaje se, da bo čez mesec ali dva v stanu povrniti ji posojilo z obresti vred, katere si je že naprej od posojila jemati navado imela. Da je na ta način slovela za premožno sila bogato žensko, kdo se bo temu čudil!

Vdova je bila po sodnijskem svetovalcu Reberju, ki je že pred kakimi dvajsetimi leti umrl in ji zapustil razen lepega premoženja še penzijo, katero je vlekla od države, dasiravno je ni nikakor potrebovala. Ker je bila že tako dolgo vdova, je lahko uganiti, da je bila že stara. Res so jo sodili na blizo 70 let. Prebivala je v hiši po možu podedovani z deklo skoro toliko staro, ko ona sama. Hiša ta je bila od zunaj neprijazna, okna in vrata ves dan trdo zaprta, ko da bi se bala prebivalka hiše ne le ljudi, ampak tudi solnčnih žarkov in dnevne svitlobe. Kedar je hotel kdo v hišo priti, je moral pozvoniti, potem se je odprlo okno nad vrati, vdove zvenjeni obraz se je pokazal in če je bil zunaj stoječi ji po volji, potem so se kmalu odprla vrata le na pol, a se za njim zopet hitro zaprla. Vsa okna so

bila preprežena z železjem; to in pa siva barva hiše ter pajčevine povsod, kjer je bilo kaj prostora, je dajalo vsemu poslopju jako neprijetno obleko, ljudje so tudi večidel memo grede plašno gledali proti zaprtim oknam in marsikaka pest se je stegnila žugaje proti njim, marsikaka kletev je všla skoz škripajoče zobe.

Razen vdove in stare dekle ni prebivala nobena človeška duša v hiši, pač pa mnogo maček, katere so s svojim ponočnim vpitjem nadlegovale vso okolico. Kedar se je vdova pokazala zunaj hiše, kar se je pa le redkokrat zgodilo, je imela lepo spremstvo maček različne velikosti in barve za sabo, največ je bilo črnih.

Da vdova ni bila spoštovana, to je po vsem tem lahko sprevideti. Prijatelja ni imela nobenega, prijateljico le eno, ki se je tudi s posojevanjem denarja pečala, pa bolj po malem. Tim več pa je imela sovražnikov in zaničevalcev, pa to jo je malo brigalo.

Jaz sem to žensko le enkrat videl, dasiravno je bila pot od uradnije do mojega stanovanja memo njene hiše, toraj sem vsak dan po štiri- ali še večkrat memo hodil. Temna hiša mi ni vstavljala očesa, nisem se brigal ne za njo, ne za prebivalko.

Nekega dne pa zapazim opoldne iz uradnije po ulicah proti hiši grede pred njo veliko ljudstva, ki je gledalo v okna in se živahno razgovarjalo. Bliže prišedši vidim pred vrati pismonošo in dva mestna stražnika. Poprašam, kaj pomeni ta hrup. Stražnik mi odgovori, da je pismonoša, hoté oddati gospéj pismo, pozvonil, a da se ni prikazala nobena živa duša. Drugekrati je komaj zvon zapel in gospd je pogledala skoz okno, danes pa je vse tiho, dasiravno je zvonil, da se je po vsi hiši razlegalo.

„Je pač ne bo domá“, opomnim jaz in hočem dalje iti.

„Ni mogoče,“ odgovori nekdo izmed množice; „jaz imam svojo delavnico tu ravno nasproti in vem, da je ob desetih spustila dekla nekoga s hiše, potem se pa vrata niso več odprla.“

„To je nenavadno,“ pravi mestni stražnik, „zato sem poslal po našega komisarja in sem hotel iti ravno tudi k sodniji. Pa zdaj, ko ste ravno vi memo prišli, prosim, ostanite tu, da bomo videli, kaj je. Vse gotovo ni v redu, reč je zeló sumljiva.“

Med tem pride policijski komisar in po kratkem dogovoru skleneva s silo odpreti hišo, ker se je ta reč tudi meni jela sumljiva zdeti.
Toraj pozvonimo še trikrat, da je bilo zvončka glas po vsi ulici slišati, pa brez vspeha, vse je tiho. Na to zleze eden mestnih stražnikov po lestvi do okna, odpre s silo otvornice ter pogleda v sobo.

„Kaj je videti?“ ga prašam jaz.

Stražnik gleda še bolj pozorno, potem pa zleze po lestvi doli in reče meni in komisarju na tihem, da ljudstvo ne bi slišalo:

„Jaz mislim, da se je nekaj zgodilo. Kolikor sem mogel v temni sobi razločiti, leži žensko truplo na tleh.“

Na to pokličemo brž ključarja, stražniki pa rekó množici, naj se razkropi. Ljudje se odmaknejo, a vendar ostanejo še vsi skup in množica se vedno narašča. Ključarju se po mnogih poskusih in velikem trudu posreči odpreti hišna vrata, ki so imela jako močno ključavnico. Jaz, komisar, zdravnik, ki je ž njim prišel, in dva stražnika vstopimo vrata za sabo zapahnivši. Spodaj v veži je vse tiho, toraj gremo po stopnicah

više. Nikjer žive duše. Stražnik korači naprej proti vratam sobe, v katero je skoz okno pogledal. Vrata so na pol odprta. Vstopivši v sobo ne vidimo sprva nič, še le ko je stražnik odprl okna, vidimo, kaj je.

Vdova Reberjeva leži na trebuhu z razbito glavo, iz katere se še kri počasi cedi.

Na tleh krog trupla je vse krvavo. Zdravnik brž pristopi, obrne truplo, potiplje ga na več straneh in pravi:

„Ta je mrtva, pomoči ni več.“

„Tu je še ena,“ zavpije stražnik, ki je v drugo sobo pogledal.
Vsi gremo za njim in najdemo na tleh deklo vso v krvi. Zdravnik se
pripogne k nji in naglo preiskavši jo pravi:

„Ta še ni mrtva. Brž vode!“

Stražnika tečeta po vode in je kmalu prineseta. Vsi položimo deklo, ko smo ji ranjeno glavo umili, na posteljo, zdravnik ji v naglici obveže rane, potem jo ukaže v bolnišnico prenesti, kar se brž zgodi. Prašati je česa ni bilo mogoče, ker je bila popolnoma brez zavednosti.

Ko je odnešena, se vrnemo nazaj v prvo sobo. Truplo ubite vdove leži tik mize, pri kateri je morala sedeti, ker je bil stol prevrnjen. Prvi udarec jo je moral tu zadeti, to je očitno po kapljah krvi na mizi in po zidu. Od tod se vleče krvava steza do srede sobe, kjer se je vdova po novih udarcih morala zgruditi na tla.

Ozremo se po sobi. Omara v kotu je do kraja odprta, predali razriti in spraznjeni; le nekoliko papirja leži po tleh. Tudi postelja je razrita in ko vzdignemo blazine kviško, se nam pokaže pod njimi železen pokrov, kateremu se vidi, da je bil s silo odtrgan. Ko ga odzdignemo, vidimo skrinjico kaka dva čevlja dolgo in toliko široko. Ta skrinjica je čisto prazna, vendar brž vganemo, da je imela vdova tu veči del svojega denarja spravljenega. Pregledamo tudi vse druge sobe in prostore, a povsod je vse v redu, ne ena reč ni premaknjena. Na ognjišči v kuhinji še tli žrjavica, pristavljenih je nekaj loncev, v katerih najdemo pripravo za kosilo. Na pepelu pa je videti, kakor da bi bil pred kratkem kdo sežgal mnogo papirja. V sobi tik kuhinje, kjer smo našli deklo, najdemo pod posteljo tudi krvavo sekiro, s katero se je gotovo hudodelstvo zgodilo. Denarja ni bilo nikjer drugje najti, ko par goldinarjev v mošnjici, ki jo je umorjena pri sebi imela; pozneje so se našle hranilnične bukvice na 3000 gold. v skrinji dekle, ki so bile pa njena lastnina.

Po vsem tem je bilo jasno dvoje, namreč, da je tu ropen umor in da je to storil človek, kateremu so bile vse okoliščine znane. Ker dekla ni bila še mrtva in je zdravnik izrekel, da njene rane, dasiravno hude, niso še same na sebi smrtne, sem imel upanje zvedeti hudodelnika iz ust dekle; zato sem ukazal kar mogoče jej streči in me poklicati brž, ko bo pri zavesti. Sekiro pa in po tleh raztreseni papir sem vzel sabo. Hišo smo, preiskavši vse kote in ko so odnesli umorjeno v mrtvašnico, zaklenili in zapečatili.

Samo po sebi se razume, da sem brž napeljal vse niti, da bi vjel hudodelnika ali našel vsaj sled njegov. Žandarji so se razšli na vse kraje, po mestu so bili razposlani briči; vrh tega sem poslal brž jezdeca do prve telegrafične postaje (mesto še ni imelo take) ter poklical k sebi vse sosede vdove. Ali od teh nisem druzega zvedel, ko da so videli okoli desetih dopoldne priti iz hiše nekoga, za katerim je pa dekla zaprla. Pozneje se vrata niso več odprla. Ker so vsi rokodelci, ki so imeli nasproti hiše svoje delalnice, pritrdili, da so dobro videli deklo za onim človekom zapreti, ni mogel na-nj nikakoršen sum leteti. Vendar sem sklenil zvedeti za-nj in tudi njega zaslišati.

Že drugi dan pride pa ta sam k meni, ker je po zasližanih rokodelcih zvedel, da ga sodnija išče. Bil je to mizar R., ki je povedal, da je šel k vdovi prosit je še mesec dni potrpljenja za 50 gold., katerih ne more še plačati, ker mu je žena zbolela, dvoje otrok pa je že dalje časa bolnih, tako da zaslužek nikakor ne zadostuje za najpotrebnejšo hrano in zdravila.

„Vdova je gotovo obljubila čakati vas?“ vprašam.

„Kaj še, gospod,“ odgovori britko, „pri nji ni bilo nobenega usmiljenja. Še poslušati me ni hotela, ko sem jel tožiti ji svojo silo. „Ob eni popoldne denar,“ je rekla kratko, „sicer gre menjica ob dveh po doktorji k aodniji.“

„Menjica? Ste vzeli denar od nje na meujico?“

„Da! Zapisal sem 50 gold., dobil pa jih 40.“

„Za koliko časa?“

„Za en mesec?“

„Kako, da ste pri tako slabem zaslužku upali ai plačati take grozovitne obresti?“

„Zbolela sta mi dva otroka ob enem, zdravnik je zapisal zelo draga zdravila in hotel sam tudi plačan biti. Denarja nisem imel, kaj sem hotel? Šel sem k oder — — k stari gospej in dobil denar, ko sva se oba,
jaz in žena, na menjico podpisala.“

„Kdo je imel menjico v rokah?“

„Stara gospa.“

„Ste jo videli še pri nji?“

„Videl. Vzela jo je s predala omarice, da bi mi jo dala nazaj. Ko ji pa nisem denarja prinesel, jo je položila v predalo nazaj ter zaklenila omaro, rekši, da jo bo popoldne izročila svojemu doktorju, naj posojeni denar od mene po sodniji iztirja.“

„Ali je izročila menjico res doktorju?“

„Tega ne vem. Najbrže ne, ker je obljubila počakati do ene popoldne.“

Več mi mož ni vedel povedati. Vendar me je to že, kar sem od njega zvedel, pripeljalo na čisto nove misli. V stanovanji umorjene vdove nismo našli nikjer nobene menjice, nobenega zapisnika dolžnikov, katerih je vdova mnogo imela, to je bilo obče znano. Kaj, ko bi bil imel njen odvetnik vse to v rokah? Tega moram najprej zaslišati, morda od njega zvem kaj natančnejega. Pišem toraj sodnijsko povabilo do njega in ker je blizo stanoval, pride že čez pol ure v mojo pisarno.

„Vi ste bili odvetnik rajnce vdove Eeberjeve?“ ga prašam po navadnih sodnijskih običajih.

„Da, že 15 let.“

„Vam je tedaj gospa vse zaupala, vam so bile znane njene barantije z denarjem?“

„Znane, toda le toliko, kolikor je pri tem moje juridične pomoči potrebovala.“

„To je, vi ste stoževali posojila od dolžnikov, ki niso hoteli ali ne mogli plačati?“

„Da, tako je! Tudi me je sem ter tje prašala za svet.“

„Na ta način ste imeli mnogo posla in znano vam mora biti veliko število dolžnikov njenih, bivših in sedanjih.“

„Precej veliko jih je, toda vseh se ne spominjam, ker je vdova vsako leto račun poravnala in potem so se spisi tirjanih in rubljenih dolžnikov vničili, ker je ona to želela.“

„Imate vi morda od nje kake menjice ali kak zapisnik dolžnikov?“

„Nekaj menjic za iztirjanje mi izročenih imam, namreč kar sem jih predvčeranjem od nje dobil. Včeraj ob dveh bi bil moral zopet k nji, ker je več menjic izteklo. Zapisnik letošnjih pravd pa je v moji pisarnici.“

„Prosim, da mi ga še danes pošljete, če mogoče. Menjice nekega mizarja za 50 gold., ki je včeraj iztekla, nimate?“

„Ne! Morda bi jo mi bila včeraj izročila.“

„Ali vam je znano, kje je umorjena hranila dolžna pisma in menjice?“

„V omari, ki stoji v kotu. Tam je imela tudi dvoje knjig, v katerih so bili zapisani dolžniki.“

„Denarja tam ni hranila?“

„Le nekoliko, kar je sproti potrebovala.“

„Vdova je bila bogata. Vam je znano, koliko je imela ali utegnila imeti?“

„Po mojem prepričanji in po tem, kakor je z denarjem kupčevala, bi jo
bil sodil na 40.000 do 60.000 gola.; mogoče pa, da je premogla še več.“

„Kje je imela ta denar naložen? V obligacijah ali v dolžnih pismih?“

„Obligacij mislim, da ni imela, ker so ji nesle premalo obresti. Veliko pa je imela pri ljudeh, vse drugo pa najbrže shranjeno na kakem varnem kraji, ker ni nikomur zaupala.“

„Tedaj ne veste, kje bi bila hranila veče zneske?“

„Tega ne vem, ker v tem obziru meni ni nič več zaupala, ko drugim.“

„Pri preiskavi hiše smo našli v njeni postelji železno skrinjico z razbitim pokrovom, a bila je čisto prazna. Ali je morda tu hranila svoj denar?“

„Mogoče! Podobno bi ji bilo to.“

„Kako bi si vi razložili to, da nismo našli v hiši nikakega denarja, pa tudi ne menjic, ne dolžnih pisem, ne zapisnika dolžnikov?“

„Hm! Da denarja ni bilo najti, to ni čudno, ga je pač hudodelnik vsega pobral. Toda čemu bi mu bile menjice, dolžna pisma in zapisnik dolžnikov, tega ne razumem. K večemu napoti pri begu.“

„Vam se nič ne dozdeva, kdo bi bil ropar in morilec?“

„Kako li? Sovražnikov je pač imela dosti, a kdo bo vse poznal in kateri bi se mogel zmožen zdeti tega strašnega djanja! Ravno tako je lahko dolžiti vse mesto, kakor kakega posameznega človeka, dokler se pravi ne najde.“

Po nekaterih manj važnih vprašanjih poslovim odvetnika. Name je napravil ta človek neprijeten vtis ne le zavoljo svoje unanje podobe, kazajoče trdo srce, ampak še bolj zarad umazanega opravila z umorjeno oderuhinjo. Koliko solz, koliko kletev odrtih revežev je imel ta mož na vesti!

Za njim vstopi edina prijateljica ranjce vdove, katero sem bil tudi k sebi povabil, ženska neprijetne podobe, da malo takih. Imenovala se je vdovo Dolarjevo. Če je res, da v grdem telesu prebiva hudoben duh, je morala ta ženska biti prav peklenske hudobnosti. Od nje sem malo zvedel, kar bi mi bilo služilo pri preiskavi, le temu je oporekala, da bi bila umorjena vdova bogata. Po njenih mislih se je z razposojevanjem denarja le pečala, ker od pičle penzije ni mogla živeti. Tako si je „kak krajcarček“ pridobila.

Meni ta izpovedba starke ni bila všeč. Čemu je ona edina tajila to, kar je bilo sploh znano? To ji tudi očitam in pristavim, da je njen doktor ravnokar pritrdil, da je bila zeló bogata. Kako bi to edino nji, ki je bila bolj znana z umorjeno, ko vsak drugi, ne bilo znano!

„Ej, kaj ljudje vedó,“ se odreže starka z neprijetnim glasom, „kaj ve doktor! Vsi so enaki. Če vidijo pri komu le krajcar, brž zaženo hrup, da ima tisuče. Haha! Kje li bi bila vzela, prosim vas, bogastvo pri teh malih obrestih!“

Jaz odpravim zoperno starko in jamem vse, kar sem zvedel, sestavljati si v duhu, da bi si po tem napravil načrt za preiskavo. Toliko je jasno, da je hudodelnik prebrisana glava in da si je načrt napada na drobno premislil, toraj to hudodelstvo ni bilo njegovo prvo. Storjeno je bilo z nenavadno predrznostjo pri belem dnevu, toraj je moral hudodelnik poznati vse okoliščine, vse prostore hiše, vse navade vdove; znano mu je moralo biti to, kar razen dekle nobenemu človeku, namreč, kje ima vdova denar spravljen. Ko bi tega ne bil vedel, bi bil potreboval več časa za dovršenje hudodelstva ali pa ne bi bil vsega pobral. Ali pri vsem tem, kako je prišel v hišo ali marveč, kako pobegnil ž nje, da ga ni nihče zapazil? Vrata ima hiša le ena in sicer na cesto, kjer pa so bila očitna več ko dvajsetim ljudem, ki so vsi enoglasno trdili, da se od desetih do dvanajstih niso odprla. Okna, kar jih je bilo na druge strani, so bila z železjem zavarovana, pri natančni preiskavi hiše znotraj in zunaj smo našli vse v navadnem nepoškodovanem stanu. Toraj hudodelniku po storjenem hudodelstvu ni bilo mogoče drugače uiti, ko skoz dimnik, ali tu bi ga bilo videlo tudi več sosedov, ker sta dimnik in streha jako visoka. Videl ga pa ni nobeden, dasiravno so na sosednem dvorišči tesarji delali. Sploh ni zapustil za sabo ne najmanjšega sledú.

Pa tudi na drugem potu je bila preiskava težavna. V mestu ni zmanjkalo zadnja dneva nikogar, tudi ni bilo nobenega, na katerega bi bil mogel leteti količkaj opravičen sum. Toraj sem se najbolj zanašal na ranjeno deklo, ki pa je v bolnišnici ležala še vedno v nezavednosti; dokler od nje nič ni zvedeti, bo težavno kaj izdatnega lotiti se, da bi zasledil hudodelnika, če mi sreča sama na pomoč ne pride. Zdaj pa nimam še nobene podlage, ne vem kje lotiti se preiskave.

Umor stare oderuhinje, to se lahko misli, je napravil po mestu velik hrup. Obžaloval je ni menda nihče, pač pa nasprotno. „Kaj ji pomaga zdaj, da je ljudi tako neusmiljeno drla!“ To je bil skoro splošen glas, le deklo so milovali. Ko se je pa zvedelo, da je morilec vničil ali sabo vzel vse menjice, dolžna pisma in zapisnik dolžnikov, so bili občutki še bolj različni. Tisti, ki so ječali v pesteh pijavke, so si veseli meli roke in molčali, drugi pa so celó rekli, da je morilec dobrotnik, ki je rešil več ko sto ljudi iz stisek, ker je vničil vse dokaze dolga. Da pri takih okoliščinah na pomoč prebivalcev pri iskanji hudodelnika ni bilo dosti zanašati se, to bo vsakemu jasno. Tem teža toraj moja naloga.

Umorjena vdova je bila pokopana, sledú morilca še nobenega, da-si je sodnija po mojem nasvetu obljubila 500 gold. tistemu, ki ga vjame ali pripelje njo na njegov sled, in to obljubo kar mogoče razglasila. Dekla v bolnišnici jela je postajati sicer boljša, zavednost se jej je vračala, ali nekaj druzega se je pokazalo, kar me je jako osupnilo. Zdravnik mi je namreč poročil, da bo najbrže ozdravila, toda govorila ne bo več. Ob enem je odločno izrekel, da zdaj trpinčiti jo z izpraševanjem bi bilo nevarno za njeno bolezen, meni pa ne bi nič hasnilo, ker bi me morebiti še ne umela ne; odgovora bi toraj nobenega ne dobil. Toraj je tudi zadnja in najboljša moja nada vničena. Edina oseba, ki je videla hudodelnika in bi vedela popisati ga ali povedati, kako je v hišo prišel, je nema in pisati se ve da ne zna. Vkljub temu vendar še ne obupam popolnoma, marveč sklenem iz te osebe spraviti, kolikor se bo dalo, brž, ko življenje njeno ne bo več v nevarnosti.

Med tem vendar nisem miroval, marveč pridno popraševal in dal popraševati po mestu in okolici. Ali vse, kar sem zvedel, je bilo to, da mi je neka potovka, ki je šla isti dan skoz gozd proti mestu, pravila, da jo je srečal nek Človek, še zelo mlad v gosposki obleki, kateremu se je zelo mudilo in ki jo je v naglici prašal, koliko ima še do prve pošte. Ona mu je to povedala in šla dalje, vesela, da je ni drugače nadlegoval. To je bilo okoli poldne, ker je šla ob enajstih od doma. Če je bil ta morilec, potem ni bilo za-me nobenega upanja več, da bi ga tu zasačil, zlasti ker sem po natančnem popraševanji po mestu zvedel, da isti dan ni nihče nobenega človeka v mestu videl. To zvedeti mi ni bilo težko, kajti v malem mestu skoro vsak vsacega pozna in tujec ne more biti četrt ure v mestu, ne da bi se to zvedelo.

Preteklo je že štirnajst dni in jaz s preiskavo nisem bil še ped dalje, ko prvi dan. Veliko je bilo že popisanega papirja, veliko ljudi izprašanih; vse brez vspeha. Od više sodnije mi je došlo vprašanje, kajti novica o tem nezaslišano predrznem hudodelstvu je bila

zbudila občno pozornost po deželi in zunaj nje. Prebravši to vprašanje sklenem podati se s pisarjem in pričami v bolnišnico k dekli, naj že bo vspeh kakoršen koli. Revico najdemo v usmiljenja vrednem stanu. Očesa sta bila stopila izpod čela in zrla v nas nepremakljivo, kakor bi bila steklena, glava zavita v prte, ves život sključen. Zdravnik reče, da so jej pretreseni možgani in hrbtančni muzeg in da jej je vsled tega jezik zastal. Tudi uho jej mora biti poškodovano, spomin oslabljen in možgani kolikor toliko zmešani, ker na vsako vprašanje z glavo maje. Da-si je videti, da pri takih okoliščinah bo moj posel brez vspeha, vendar storim svojo dolžnost ter jo ogovorim z nekaterimi vprašanji. Al ona gleda debelo zdaj tega, zdaj onega izmed nas in maje z glavo. Tedaj odidemo, ker je vse prizadevanje, od nje kaj zvedeti, zastonj.

Na vprašanje više sodnije tedaj nisem mogel odgovoriti ugodno. Razložil sem pač vse na tanko, kar sem do zdaj zvedel, a to se je ti tako pomanjkljivo zdelo, da sem dobil precejšen „nos“, češ, da je nemogoče tako očitno hudodelstvo pri belem dnevu, ne da bi se našel kak sled. Drugi dan sem dobil dopis sodnije, ki me je klical na moje prejšnje mesto, ter mi ukazal izročiti

vso preiskavo mojemu nasledniku, ki ima priti v dveh dneh. Da-si mi je bilo ljubo znebiti se te sitne, težavne in skoro nemogoče preiskave, ki ni imela druge podlage, kakor umorjeno vdovo in na pol mrtvo deklo, me je vendar grizla nezaupnost više sodnije in graja, katere gotovo nisem zaslužil, porok temu moja mirna vest in pa zavest, da sem vse storil, kar je bilo pri teh okoliščinah mogoče, in zamudil ničesar. Da se mi ni posrečilo na sled priti hudodelniku, to ni bila moja krivda, saj ostanejo hudodelniki večkrat leta in leta skriti, dasiravno je po več sto ljudi na sledu za njimi. Zato sem mislil, da mi je to grajo naklonil kak oseben sovražnik, in nisem se varal, kajti kmalu sem zvedel, da sem bil na poti stričniku predsednika, ki je hotel priti na moje mesto in naglo plezati po uradniški lestvici više.

To sem, kakor rečeno, še le pozneje zvedel, zato sem izročil kmalu za pismom dospelemu nasledniku vso preiskavo in vsa nje se dotikajoča pisma ter želeč mu boljšo srečo pri tem odrinil na svoje prejšnje mesto, od kodar sem bil pa zopet kmalu premeščen dobra dva dni daleč v mesto P. pri uradnikih znano kot najslabših eno, pa z najsitnejšo službo, ker je tam brez števila pretepov, tatvin in goljufij.

Kako je moj naslednik v mesticu M. nadaljeval preiskavo, tega nisem zvedel, ker se nisem dosti brigal za-njo. Vendar sem prilično toliko zvedel, da pravega hudodelnika niso še zasačili; pač pa je preiskovalni sodnik prijel jih več, katere je pa čez par dni moral spustiti, ker so svojo nedolžnost jasno dokazali. To sem čul z nekako zadovoljnostjo, ker je bilo sijajno opravičenje moje osebe. Še bolj mi je pa potolaženo razžaljeno čutje, ko nekega dne dobim pismo od znanca iz onega mesta. Na koncu pisma berem, da je moj naslednik za morilca prijel nekega generala v navadni meščanski obleki, dasiravno mu je ta prej že povedal, da je general M. Ta huda zmota je bila prenaglemu mladenču pogubna, kajti čez par dni je moral nagloma pobrati kopita ne zasačivši morilca vdove Reberjeve.

Preteklo je leto dni in več. Kraj, kjer sem bil, je bil zelo dolgočasen, zlasti ob nedeljah in praznikih. Znanstva si nisem mogel pridobiti, ker so bili drugi uradniki oženjeni in me njihove rodovine niso nič kaj mikale; meščani pa so se nas vidno ogibali. Zato sem navadno tudi ob nedeljah in praznikih po službi božji, zlasti pri slabem vremenu, navadno malo v pisarno hodil ali pa domu jemal zapiske.

Al neka bolečina v prsih me kmalu opomni, da tako napeto delovanje ne bo ugodno zdravju mojemu. Toda kaj početi? S čim preganjati si čas ob nedeljah in praznikih brez znancev, brez drušine, toraj brez vsake zabave?

Potožim to svoji postrežnici.

„Ej, gospod“, pa mi odgovori sklenivši roki, „saj niste še stari! Za božjo voljo, če za vas ne bo veselja na svetu, za koga li bo? Ako vam je tu dolg čas, peljite se dve uri daleč v toplice B. Tam je dosti gospode, lepše od tukajšnje, godba ves dan, se boste lahko razveseljevali, kolikor vam bo ljubo.“

Svet postrežnice mi je všeč, toraj se podam brž v nedeljo, ker sta bila dva praznika skup, v toplice B., tudi iz tega namena, da bi se kopal, kar bi mojemu truplu zamoglo le koristiti.

V gostilni, kjer sem se vstavil, je bila izbrana in lepa družba. Nekaj gospode je bivalo tu z namenom, kopati se, večidel pa je hotel tu prebiti vroče poletje in se zabavati, kolikor mogoče. Obed je bil skupen in vse se je za to priliko navadno krasno obleklo in olišpalo. Ženski spol je razvijal tu vse umetnosti lišpa, oblačila in obnašanja, kazal iskre duha in višino omike, moški spol ga je, kolikor mogoče, skušal dohajati in tako je bilo tu vedno borenje krasnih noš in duševnih moči in isker med sabo.

V tem obziru sta se posebno odlikovala na prvem mestu sedeča gospod in gospa, gotovo soprug in sopruga. Ona je bila zale, visoke, kar krasne postave, kakor kraljica med drugim ženstvom, ponosna kakor Juno, obleka njena izbrana, okusna in dražja od vseh drugih. Videlo se jej je, da je navajena gospodovati in prva biti, in da je v večih salonih in v boljših druščinah domača. Nekaj pa je bilo vendar na nji, kar meni ni bilo všeč, namreč pomanjkanje vse nježnosti in ženske sramožljivosti. Prava res omikana in blaga ženska ne bo tako kazala se vsemu svetu, kakor se je ta gospa.

Soprug njen je bil jej po vsem primeren. Lepo raščene postave, gladkega obnašanja, v pogovoru kazajoč bistrost uma in znanstvo v vseh navadnih vedah bil je povsod všečen družabnik, moral se je brž prikupiti vsakemu — le meni ne, kajti zapazil sem bil, da so njegove oči pod ščipalnikom večkrat vprle se v koga in minuto časa zastale na njem; potem pa, ko da bi se spomnil, kje je, ali pri kakem nagovoru se je brž nekako stresel — meni dokaz, da so se njegove misli za minuto časa zgubljale drugam. Tudi sem bil v takem trenutku zapazil, da se je obraz njegov skremžil, oko začrnelo, kar se godi pri ljuddh, katere obhajajo včasih neprijetne misli ali spomini.

Pogovor pri mizi se je sukal okoli nekega izleta na bližnjo goro, ki se je pod vodstvom nekega profesorja imel prihodnji četrtek napraviti, toraj me ni posebno mikal. Tudi mojega soseda pri mizi, že bolj postaranega gospoda, kateremu je gotovo putka večkrat nagajala, vse to ni mikalo, ker je mahnil z roko memo ušes in oči, kakor da bi hotel braniti besedam v ušesa. Potem se obrne proti meni in reče:

„Vi ste gotovo tujec in ravnokar došli, ker vas tu še nisem videl. Vas je volja tu dalje časa bivati?“

„Ne,“ odgovorim nekoliko razveseljen, „prišel sem le za dan ali dva sem bolj iz radovednosti in da bi si kratil čas, ko iz potrebe.“

„Toraj kakor gospod baron in gospa baroninja, ki sta prišla menda sem denar zapravljat.“

„Vi govorite o onem-le gospodu in gospej?“ pravim jaz, kazaje gori omenjena tujca in vesel, da je moj sosed sam se lotil reči, katero sem hotel ravno jaz sprožiti.

„Da! Ju ne poznate? Saj tu vse le o njih govori. Povsod sta prva, napravljata izlete in gostije in tako se vse le krog nju vrti in suče. Mora biti nezmerno bogat ta baron Kronberg.“

„Kronberg — Kronberg?“ iščem jaz po spominu, „meni je znano dokaj plemenitih rodovin, ali Kronberg“ —

„Bo kak žid po rodu, ki je pridobivši bogastvo si kupil tudi plemstvo,“ pojasnuje moj sosed.

„Mogoče, mogoče,“ nadaljujem jaz, „gotovo ne bo Avstrijanec?“

„Tega ne vem, vendar kedar hitreje govori, mu uide kaka beseda s popolno judovskim povdarkom“.

V tem se vzdigne gospoda, češ, da hoče piti kavo na vrtu. Moj sosed se poslovi od mene rekoč, da gre, kakor ima navado, uro časa malo dremat, jaz pa, ker nisem bil z nikomur znan, sklenem ogledati kraj in šetati po prijetnih sprehajališčih njegovih. Ko sem se tega malo naveličal, sedem ali prav za prav ležem v senco za grmovje, vzamem v roke knjižico, katero sem bil za krajši čas sabo vzel, in jamem prebirati jo. Ali kmalu se me loti zaspanec, katerega ne morem premagati, iu tako zadremljem.

Zbudi me na pol glasen pogovor blizo mene.

„Čemu ste sem prišli, mati?“ se čuje moški glas, katerega brž za baronovega spoznam. „Saj veste, da se v bližnji moji ne smete pokazati.“

„Bi me tudi ne bilo sem,“ odgovarja ženski glas, katerega sem moral tudi že nekje slišati, „pot je dolga, zlasti za staro ženo, kakor sem jaz. Al tega ne morem več trpeti, da bi ti svoj denar zapravljal s to žensko in jej kar stotake v podobi obleke in lišpa na život obešal. Si mar zato (— kar je tu sledilo, nisem mogel razločiti —), da boš s to nič vredno babo v par letih vse pognal? Kaj bo pa potem? Misliš, da take prilike kar na drevesih rastejo? Kratko malo, zapodi žensko, ali pa zgini sam od tod in loti se česa, kar je kaj, to pa ni nič!“

„Mislim, mati,“ odgovarja baron, „da vas nič ne briga, kako jaz denar zapravljam. Saj ni vaš, vi mi niste dali groša.“

„Ali brez mene bi ga vendar ne bil dobil, zato me pač briga, kako ž njim ravnaš. Zakaj si sploh ostal tu? zakaj nisi šel v Ameriko, kakor si mi obljubil?“

„Zato, ker je bilo to za me najbolj nevarno. Menite, da ni ravno po lukah, iz katerih se vozijo ladije v Ameriko, največ pasti nastavljenih bilo? Da je tu varno za me, to vidite sami, zlasti odkar sem postal baron.“

„Da, čemu si prikladaš naslov barona? Tega ne razumem. Če bi kdo siten ali radoveden bil, bi naglo zvedel po zapisniku plemenitašev, da rodovine baronov Kronbergov ni v Evropi.“

„Pač, so, a malo znani. Bivajo namreč na malem posestvu v Bradenburškem, pa nihče ne ve za-nje. Jaz sem nekdaj pri njih prenočil, ko sem bil na begu.“

„Vendar je neumno in — otroško, prikladati si tako imé, ki vleče pozornost svetá na-te, za katerega bi bilo najbolj varno, ako bi pohlevno živel v kakem daljnem mestu ter pričel kako obrtnijo ali vsaj kupčevanje z denarjem. Misliš, da tu za te ni nobene nevarnosti več?“

„Nobene, mati. Tri osebe so, ki to vedo, jaz, vi in pa ona, pa bomo vsi molčali. Ali reva še živi?“

„Še! Taka je, kakor je bila, a novega leta ne bo več učakala.“

„Tiho, mati! Ljudje se bližajo, nihče naju ne sme skup videti. Če mi imate še kaj povedati, pridite drevi ob mraku na konec vrta k oni podobi, ki jo od tu lahko vidite. Tam naju ne bo nihče motil.“

„Čemu! kar sem se namenila, sem ti povedala. Le to še ponavljam, da mi žensko moraš od sebe zapoditi, razumiš, moraš jo!“

„Ne upite tako, bi naju utegnil kdo slišati.“

„Tu ni nikogar tako blizo, sem ves kraj ogledala, predno sem k tebi stopila.“

„Drevi o mraku tam-le, če vam drago, mati. Zdaj grem, družba se bliža. Zdravi, mati!“

To izgovorivši moški hitro odide, kmalu ni slišati več korakov njegovih. Tudi ženska se odpravi, pa na nasprotno stran, jaz jo morem le od zadej videti. Precej stara je, temno oblečena in na levi nogi malo kruljeva.

Lahko si vsak misli, s kako pazljivostjo sem jaz ta pogovor poslušal, kako sem besede na-se vlekel, kako si prizadeval, da ne bi napravil kakega ropota ali šuma in s tem vstavil pogovor ter se izdal za poslušalca. Vsaka beseda mi je bila važna in komaj sem ostal miren, ker je v meni vse vrelo. Zdaj, ko sta zginila oba, se sklonim po konci, stopim iz-za grmovja in vkrenem

na drugo samotno pot, da bi mogel nemoten to, kar sem slišal, prežvekati in si iz vsega sestaviti kako podobo. Da sem vjel na uho važen kos velike skrivnosti, tega sem bil gotov; da ta skrivnost obsega reči spadajoče v področje kazenske sodnije, to sem slutil. Le za nekaj mi je bilo žal, namreč, da nisem obraza one stare ženske videl; ako bi ga bil videl, potem bi bil morda spoznal tudi žensko, katere glas se mi je tako znan zdel, znamenje, da sem imel ž njo že kedaj opraviti. Al kedaj in kje? V svojem poklicu sem imel opraviti že s toliko ženskami, mladimi in starimi, da se posamesnih nisem mogel več spomniti.

„Baron“ Kronberg tedaj ni baron in ona ženska, ki veljá za njegovo soprugo, je vse kaj druzega. Katero pa je potem njegovo pravo imé in kaj se drži tega pravega imena, zakaj si je vzel tujega? Morda se skriva za vsem tem kako grozno hudodelstvo.

Nehoté mi pride na misel umor vdove Reberjeve, katere morilec je tako brez vsega sledu zginil in še zdaj ni zasačen. Jamem sestavljati si to, kar sem slišal. „Baron“ je govoril o treh osebah, ki za nekaj vedo, o sebi, materi svoji in o neki drugi osebi, ki pa tudi molči in ne bo včakala novega leta. Ta oaeba je toraj zeló stara ali pa bolna za smrt. Pa zakaj bo molčala? Ali morda ne more govoriti?

Zopet mi šine iskra v glavo, spomnim se dekie, ki je po hudem udarcu postala nema in za vse neobčutljiva. Vse to gre lepo skup, kakor kolesa razdrte ure, al kdo je ona „mati“? Te ne morem najti nikjer v svojem spominu. Pa saj stara ženska menda še ni odšla, morda bo celó prišla čakat sina k podobi v kotu vrta. Če bi je pa ne bilo, kaj potem? Na vsak način sem prišel na sled nekemu hudodelstvu, toraj sklenem iti za njem, kar se mi zdi tem lože, ker me tu nihče ne pozná in ne vé, kaj sem. Zato sklenem najprvo zvedeti, kam se je podala starka, in zavijem na pot, po kateri sem jo videl zgubiti se. Sreča mi je mila, kajti že čez četrt ure zagledam starko na ovinku pota kakih 20 korakov pred sabo. Zdi se mi, ko da bi jo bili moji koraki splašili s klopi, na kateri je prej počivala.

Doiti je mi ni bilo težko. Predno sem vštric nje, pa se ozre malo po strani; ko pa zagleda moj obraz, se strese, a hitro v drugo stran obrne. Tudi jaz ostrmim.

Je li mogoče? To je vdova Dolarjeva, edina priateljica umorjene vdove Reberjeve, katero sem v mestu M. ob svojem času izpraševal o umoru in ki je izmed vseh prič edina trdila, da Reberjeva ni imela skoro nič premoženja. Da je tudi ona mene spoznala, tega sem si bil gotov, zato sem jo hotel ogovoriti, a brž si premislim; bolje, da se delam, kakor da bi je ne poznal, in grem naprej ne oziraje se po nji. To tudi storim in ko se čez nekoliko časa pobiraje palico, katero sem bil nalašč na tla spustil, skrivaj nazaj ozrem, je nič več videti.

Zdaj, ko sem starko spoznal, mi je bilo marsikaj jasno v prejšnjem pogovoru, česar prej nisem po vsem umel. Oni „baron“ je tedaj sin te vdove Dolarjeve. Al kak sin? Spominjam se, da mi je bila pri izpraševanji odgovorila, da nima nobenega otroka. Zakaj se mi je legala, če je ta „baron“ njen sin? Čemu je prikrivala, da ima sina? Čim dalje premišljujem, tim bolj se mi vtrdi prepričanje, da je ta „baron“ morilec vdove Reberjeve. Kako je storil hudodelstvo in kako je mogel brez sledu zginiti, to mi je sicer še zastavica, katero mi ima rešiti preiskava; kajti da sklenem isti hip zajeti vrlo mater, njenega sina in „baroninjo“, tega mi ni treba še posebno razlagati, imam že dovolj vzrokov. Le to naj bo še povedano, kako sem hotel to izpeljati na najvarnejši način.

Mislil sem si tako-le. Starka me je gotovo spoznala in ker ljudje s slabo vestjo povsod nevarnost za-se slutijo, bo mislila, da sem prišel na kak sled; gotovo pa bo bala se kake nevarnosti za-se in za sina, tedaj bo skušala približati se mu ter ga svariti pred menoj. Ker sta „baron“ in „baroninja“ do večera v veliki družbi, se pa to do mraka ne bo zgodilo. O mraku bo sin „baron“, kakor je obljubil, prišel čakat matere k podobi v samotnem kotu sprehajališča, če pride že ona ali ne. Ona pa bo prišla, če tudi prej ni bila namenjena, da mu pové, da sem jaz tu, ter ga svari pred mano ali pregovori, da pobere še to noč kopita. Pri tej priliki bodo ušle gotovo nji ali njemu ali pa obema še bolj jasne besede, ki ju bodo izdale. Pri tej podobi v samotnem kotu vrta ob mraku mi je tedaj najugodnejša prilika vjeti hudodelnika, kajti da sta, to mi je tako gotovo, kakor da je dvakrat dva štiri.

Kako pa vjeti tu hudodelnika, ki se bo gotovo branil, kar mogoče? V tem kraju ni nobene uradnije, ne žandarjev in menda tudi beričev ne. Vrh tega jaz sam nisem nikomur znan, če bi tudi povedal, kdo sem, težko bi mi verjeli, dokazov svojega stanu in poklica pa nimam pri sebi razun par obiskovalnih listkov, ki pa niso nikakor zanesljiv dokaz, da sem to, za kar bi se izdajal.

Pri vsem tem se zelo mudi, za premišljevanje ni časa, ura je že štiri odbila in ob sedmih je mrak. Brez vsake pomoči si pa tudi ne upam izvršiti svojega namena zlasti proti dvema osebama, čeravno mi poguma ne manjka; „baron“ je tako močnejši od mene in zavest, da mu gre za glavo, bi mu dala še več moči.

Zadrega moja je po vsem tem res velika. Vendar sklenem podati se k
županu in poskusiti svojo srečo. A tega ravno ni doma, le občinski sluga sloni pri vratih. Temu zapišem par vrst do žandarmerijske postaje, v katerih zahtevam brž dva ali tri može sem. Slugi obljubim izdatne plače, ako mi vsaj v dveh urah pripelje žandarje.

Česar bi morda besede ne storile, to stori denar. Sluga napreže in oddirja, da se je vse za njim kadilo. Jaz se podam zopet proti glavni gostilnici ogledovat, je li „baron“ še brez skrbi. Vidim ga na strani „baroninje“ v sredi gospode pri živahni zabavi, — dokaz, da še ni z materjo govoril.

Še prej ko v dveh urah se priplazi občinski sluga s tremi žandarji po stranski poti, kakor sem mu bil jaz naročil. Žandarjem ob kratkem razložim, kako in kaj, in brž so vsi pripravljeni pomagati mi. Le to se mi še težko zdi, kako se bodo poskriili ob podobi, da bi jih kdo ne zapazil.

„To bo naša skrb, nič se ne bojte,“ odgovori vodja, „ne oko nas ne bo videlo tje iti.“

Na to gredó s hiše in se zavijejo proti hosti. Dan je še, a solnce že nizko, zato sklenem tudi jaz podati se k podobi in sicer za plotom, kjer me ni bilo lahko videti. Kmalu sem tam in ko si izvolim prostor v grmovji kar mogoče blizo podobe, mi zašepeta žandar:

„Mi smo že tu“.

Ozrem se in vidim vse tri žandarje na trebuhu, tako da jih zlasti v mraku ni bilo mogoče videti. Zadovoljen s tem, se vstopim na svoje skrito mesto, naznanivši jim, da imajo na moj klic priskočiti in oba zgrabiti.

Mrak je med tem vlegel se na okolico in za njim se jame noč kaj naglo bližati. Ko se posamezne reči le še na kakih dvajset korakov dajo razločiti, zagledam črno oblečeno, meni dobro znano žensko postavo previdno bližajočo se podobi. Ko pride do nje, se nasloni ob njo in čaka.

„Da bi le prišel, kakor je obljubil,“ mrmra sama pri sebi, a za moje napeto uho vendar razumljivo. „Govoriti moram ž njim, naj velja, kar hoče. Ta preiskovalni sodnik ima pasji nos.“

Ni jej bilo dolgo čakati, že čez dober četrt ure je bolj slišati ko videti bližajočega se človeka. Rahlih korakov bliža se podobi, izza katere je ženska že stopila.

„A, tu ste, mati!“ spregovori, ko jo zagleda v temi. „Ste vendar prišli? Mene bi ne bilo, ko ne bi bil obljubil, ker sem se le z izgovorom zmuznil iz vesele družbe. Če mi imate še kaj povedati ali sporočiti, govorite, toda podvizajte se, mudi se mi nazaj, ker me bodo pogrešali.“

„Ne hodi več med nje“, spregovori mati s sila skrbnim glasom, „oh, ne hodi, dete ljubezni moje, če imaš do matere svoje, do samega sebe še količkaj ljubezni. Nocoj sem imela grozne sanje, videla sem tebe na vislicah, sebe pa — o groza!“

„Haha! In to ste prišli mi sem pravit?“

„Ne samo to. Veš, koga sem danes tu videla? Preiskovalnega sodnika tistega, ki je imel preiskavo zarad Reberce. On mene ni spoznal, jaz pa njega dobro. Brez nobenega namena ni sem prišel, to je gotovo, ker je zvit lisjak. Kaj, ko bi sledil tebe, ko bi bil zvedel, da si tu?“

„Me ne pozná! Tudi je čisto nemogoče, da bi bil dobil moj sled. Saj razen vas še celó nihče ne ve, da sem bil jaz kdaj v mestu M., še manj pa, da sem prišel v hišo vdove Reberce in kako iz nje.“

„Stara dekla še živi, tega ne pozabi. Bolje zá-te in zá-me na vsak način, če se podaš nazaj na Laško, tam te ne bo nihče iskal. Ako pa zasačijo tebe, potem sem tudi jaz pogubljena, kajti da brez moje vednosti in pomoči nisi mogel v hišo vdove, to bo sodnijska bistroumnost hitro spazila. Če tedaj že nočeš rešiti sebe, vsaj mene ne stavi v nevarnost.“

„Saj ni nobene nevarnosti, mati, ne bodite tedaj tako boječi. Kedar bo, jo bom že zapazil in popihal čez hribe in doline. Pravica ima počasne noge in za-me premalo bistre oči. Pa tudi ako bi me prijeli, kje so dokazi, če vi in jaz molčiva?“

„Res da, razen naju ne vé nobena živa duša nič. Vendar boljši je boljši, glej tedaj, da se kmalu spraviš od tod.“

Potem sta govorila še nekaj besedi, ki pa za-me niso bile važne; ko si podasta roke, da bi se poslovila, stopim jaz iz-za grmovja, za mano žandarji z nasajenimi bodali.

„V imenu postave vdajta se in idita z mano.“

Pri teh mojih besedah odskoči baron, da bi pobegnil, al dva žandarja mu nastavita bodala na prsa. Ko vidi, da mu ni moč pobegniti, seže v žep, slišati je, ko da bi napenjal petelina, toda žandar mu zbije pištolo iz rok. Vidé, da je vse zastonj, se postavi pred-me in zarohni:

„Jaz sem baron Kronberg in bom tirjal zadostenje za silo, ki se mi godi.“

„To vam bo dovoljeno“, odgovorim pa jaz mirno, „toda zdaj boste morali že z mano iti.“

Mati, ki je bila prvi hip se vstrašila in na pol glasno zakričala, se zdaj, ko jo tretji žandar drži, tudi oglasi:

„Kaj hočete meni, stari ženski? Jaz gospoda barona še ne poznam ne.“

„Oogovor vam bo pri sodniji, kamor boste zdaj tirani.“

Med tem sta žandarja „baronu“ roki zvezala. Pri starki tega ni bilo treba, in tako odrinemo k županu, kjer pustim oba hudodelnika pod varstvom dveh žandarjev, toda vsakega v drugem prostoru, da se ne moreta razgovarjati; tretjega žandarja in župana pa vzamem seboj v gostilno, kjer preiščem sobo „baronovo“ in vzamem vse seboj, kar se mi je za preiskavo važno ali kaj vredno zdelo. Tudi „baroninjo“ povabim, da bi šla z nami, naročim tri vozove in se odpeljem iz toplic, kjer je to, kar se je zgodilo, spravilo vse, domače in tujce na noge. V prvem vozu se je peljala „gospa“ v drugem mati, v zadnjem pa jaz in „baron“; na vsakem vozu je vrh tega sedel še en žandar, na prvem

pri kočijažu. „Baron“ vso pot ni spregovoril besedice, marveč se naslonil v kot in mi kazal zaničljivo hrbet.

Bila je že noč, ko se pripeljemo do mestica P. Izročivši vjetnike jetničarju, se podam na svoj dom sestavljat si načrt, po katerem sem jih hotel drug dan izpraševati. Tudi naredim začetek poročila do više sodnije, konec sem hotel še le dostaviti, ko bi izprašal vjetnike.
Drugi dan ukažem najprej pripeljati „barona“. Vidi se mu na obrazu in pomečkani obleki, da je imel nemirno noč in da mu oči ni zatisnilo spanje.

„Kako vam je ime?“ ga vprašam.

„Baron Kronberg, kakor vam je že znano“, se odreže osorno.
„Tako ste se imenovali v toplicah, a to ni vaše pravo ime, vi niste plemenitega stanu“.

„No, če to bolj veste, čemu me prašate?“ odgovori še bolj osorno in nadaljuje: „Ali bom zdaj zvedel, zakaj ste tako z mano ravnali, naredili mi tako sramoto?“

„Mirno! Vse boste zvedeli. Za zdaj le odgovarjajte, prašal bom jaz. Kako je vaše pravo ime?“

„Dokler se mi ne pove, zakaj se mi je to zgodilo, ne odgovarjam na nobeno vprašanje.“

„Dobro! Vam je znano mesto M.?“

„Nisem bil nikdar tam.“

„Tedaj tudi niste poznali neke vdove z imenom Reberjeva?“ vprašam in vprem oči va-nj.

Njegovo ako se mi mahoma vmakne in vse truplo se strese, a le za migljej časa; potem me pogleda z ono predrznostjo, ki se nahaja le pri oguljenih in vtrjenih hudodelnikih, in se odreže:

„Čemu vsa taka vprašanja? Če mesta ne poznam, tem manj bom poznal v njem bivajoče ljudi. Sploh se mi zdi, da se glede moje osebe motite. Zato vam tu še enkrat povem, da sem baron Kronberg. Dokler mi tega ne verjamete, bom na vsa druga vprašanja molčal, ob svojem času pa tirjal zadostenje od vas.“

„Kakor vam drago. Za zdaj imate pa opravičiti se suma, ki je padel na vas. Čujte tedaj! Opravičen sum leti na vas, da ste umorili vdovo Reberjevo in si prisvojili njeno denarno premoženje.“

„Jaz!“ se čudi jetnik z zategnjenim glasom in isto predrznostjo, ki jo je že prej pokazal. „Grospod, za to sumničenje mi bote dali še posebno zadostenje.“

„Prav rad! Ali dokler se ne opravičite, vam ne bom mogel dati nobenega zadostenja.“

„Nezaslišano, nesramno! Kje imate le najmanjši dokaz, najmanjši vzrok za tako peklensko natolcevanje?“

„Vzrokov imam dosti, dokazov iščem“, odgovorim jaz zdaj popolnoma gotov, da imam pravega morilca v pesteh in da mi dokazov ne bo težko najti, če bi tudi zatoženci hoteli tajiti.

Te moje besede ga spravijo vendar malo ob dozdaj kazani pogum; vendar ga, kakor se vidi, ni še volja podati se, zato vnovič reče, da na tako nezaslišano sumničenje in tako razžaljiva vprašanja on nima odgovora. Pri tem tudi ostane, ni mi moč nobene besede več iz njega spraviti, zato ga ukažem odpeljati nazaj v samotno ječo.

Za njim pokličem mater njegovo. Nji se še bolj pozná trpljenje noči.

„Vi ste vdova Dolarjeva?“ pričnem izpraševanje.

„Sem. Pa zakaj ste me sem prignali, mene, pošteno žensko, ki ni imela nikdar še s kazensko sodnijo opraviti?“

„Vi ste mati barona Kronberga?“

„Bog varuj! Še poznala ga nisem do včeraj. Kako bom jaz mati barona?“

„Čemu ste se sinoči ž njim na tako skritem kraji sešli?“

„V denarnih zadevah. Jaz sem mu namreč posredovala posojila, za kar me je dobro plačeval.“

Tako je imela za vsako moje vprašanje primeren odgovor. Lahko bi bil spravil njo in prej tudi barona v zadrego, ako bi bil hotel povedati, da sem oba njuna pogovora poslušal. Al ta glavni vdarec sem si prihranil za drug pot. Zato tudi nisem silil dalje v vdovo, marveč jo dal nazaj v ječo gnati.

Več sem opravil z „baroninjo“, ki je stopila v sobo še najmanj preplašena.

„Vaše ime, gospá ali gospodična?“ jo nagovorim, ko je sedla na ponudeni jej stol.

„Moje imé je G., jaz sem gledišna igralka.“

„Tedaj niste baroninja?“

„Nisem in menda tudi ne bom še tako hitro, ker ta baron me zdaj menda že ne bo mogel vzeti“, odgovarja še precej dobre volje in igraje z robcem. „Škoda za-nj, ima dosti denarja.“

„Ali mislite res, da je baron?“

„Se vé da, kaj pa! Toda, če bi tudi ne bil, kaj mene to briga?“

„Kdaj ste ga spoznali?“

„Preteklo zimo v mestu L., kjer sem bila igralka. Jel je za mano hoditi in pošiljati mi darila. Kaj sem hotela? Moj prejšnji častitelj je bil vse zapravil, temu pa se je videlo, da ima še dosti denarja. Zakaj bi ne bila prijela se ga, dokler ima kaj?“

„Pa ste se imenovali baroninjo in veljali za njegovo soprugo?“

„Kolikokrat sem bila na odru že baroninja in še več! Sicer pa jaz nikomur nisem rekla, da sem baroninja in sopruga Kronbergova; oboje so si le ljudje domišljevali in jaz — Čemu bi se bila branila obojega naslova!“

„Tedaj barona Kronberga niste poznali prej?“

„Kako li? Pravil mi je sicer, da je njegovo posestvo doli na Poljskem ali Ogerskem kje, a za drugo se nisem brigala.“

„Ali ste mislili poročiti se ž njim?“

„Kakor bi bilo kazalo, toda zdaj še ne.“

„Vi ste se hoteli prepričati, če je res tako bogat, kakor se je kazal?“

„Gotovo! Čemu bi mi bil mož, ki nič nima?“

„Vam se je morda zdelo, da ni vse tako, kakor se je videlo?“

„Kaj pa! Ženske moje vrste poznajo take ljudi, so jih že preveč skusile.“

„Kedar bi bil vse zapravil — — —“

„Bi ga bila jaz popustila, se vé da.“

„On ni baron, marveč vse kaj druzega. Veste, od kod ima svoj denar?“

„S tako mislijo si nisem nikdar glave belila. Moj Bog, če bi človek hotel vsakega, ki ima denar, prašati, kje in kako ga je dobil, kolikim bi se zameril, kolikokrat škodoval sam sebi! Mislim, da je to kaka dedšina, kak dobiček v loteriji ali na borsi ali pa pri kaki kupčiji, ker denar tako lahkomišljeno zapravlja.“

„Kaj pa, ko bi ga bil dobil po kakem hudodelstvu, umoru?“

„Gospod“, pravi igralka ponosno in se spne kviško, da je videti njeno postavo v vsi telesni lepoti, „kaj pravite? Po umoru?! Da bi bila jaz z morilcem — o — o — ta misel bi me vničila! Zato prosim naravnost odgovora: ali me le skušate, ali je res, kar mi pravite?“

Krasne oči njene so vprte v mene in na obrazu se kaže prestrašenost, naravna, ne hlinjena, to mi je jasno. Zato jej tudi odgovorim:
„Baron Kronberg — njegovo pravo imé mi dozdaj še ni znano — je silno sumljiv, da je umoril neko vdovo in potem pobral njen denar.“

„On — morilec in ropar!“ zakriči igralka in se zgrudi na stol. Jaz in pisar jej prideva na pomoč, jej močiva čelo z vodo in tako jo čez par minut zopet spraviva k zavetju.

Ko je zopet pri sebi, nadaljujem s kolikor mogoče pomirljivim glasom, ker sem po vsem tem prišel do skoro prav gotovega prepričanja, da ona o hudodelstvu nič ne ve:

„Vi tedaj niste tega vedeli?“

„Ne pičice, gospod“, odgovarja s potrtim glasom in solze se jej vderó z oči. „Da bi se mi bilo to le zdelo! Zamišljen in raztresen je bil večkrat, a da to prihaja od težke vesti, — da bi bil morilec — —. Oh, zakaj sem bila tako lahkomiselna! Kje se bom smela še pokazati, če svet izve, da je bil moj častitelj — morilec in ropar! Oh, vse je proč, moja gledališka prihodnost moje nade — vse — vse!“

Meni je bilo to, kar se je tu pokazalo, zadosten dokaz, da je igralka glede umora popolnoma nedolžna. Zato ji naznanim, da je prosta, ter jej izročim vse, kar je bilo njenega med onimi rečmi, kar sem jih v gostilnici sabo vzel. Bilo je med njimi več krasnega in veliko vrednega lišpa. Toda ona izbere iz vseh teh reči le, kar je bilo prej njena lastnina, in potrebno obleko; vsa ona darila pa, kar jih je dobila od „barona“, zmeče zaničljivo nazaj v skrinjo, da-si so bila več stotakov vredna. Obljubivši mi, da mi bo naznanila kraj, kamor se bo podala in prišla pričat zoper hudodelnika, če bo treba, se odpelje. Jaz je pri preiskavi nisem več potreboval, in tako se nisem zmenil za-njo, dasiravno mi je došlo pozneje naznanilo od nje, da je na nekem nemškem odru engažirana.

Po tem prvem zaslišanji končam poročilo do više sodnije in čez tri dni dobim ukaz, nadaljevati preiskavo, katero sem v mestu M. pričel. Drugi dan mi doidejo tudi vsi akti te pravde. Ker sem zdaj gotov, da imam prava hudodelnika v pesteh, me je volja, trdo se lotiti te reči in jo brž dognati. Obdolženca sta še vedno trdovratno tajila, še celó, ko sem jima povedal, da sem slišal na lastna ušesa obojni njuni pogovor, in ko so žandarji bili kot priče zadnjega pogovora pri podobi zaslišani. Glavnih dokazov še tedaj nisem imel v rokah, zato pišem sodniji v M., da naj pošlje, če mogoče, deklo umorjene vdove in potovko, ki je srečala onega gosposkega človeka v hosti, sem. Odgovor sodnije, ki mi doide še le po dvakratnem priganjanji, je ta, da pač potovka lahko pride, če zahtevam, o dekli pa je zdravnik rekel, da bi ne strpela nobenega potovanja, ker je tako slaba, da utegne čez teden dni umreti.

Nevoljen zarad take malomarnosti, katera bi bila lahko vzela mi glavno pričo, se z jetnikoma in njunimi čuvaji brž odpeljem v M.

Pot je bila dolga in težavna, ker nismo mogli rabiti železnice. Tje dospevši podamo se vsi v bolnišnico, kjer je dekla še vedno bivala. Zdravnik mi pove, da gre h koncu ž njo in da se nič več ne zaveda. Vendar silim, da nas peljejo k njeni postelji; tam ukažem čuvajem postaviti „barona“ in njegovo mater tik postelje, sam pa se vstopim za zglavje in jamem buditi na videz spavajočo revico. Prebudi se in ko se jej odpro oči, upró se v „barona“ in njegovo mater in glasovi nečloveškim podobni jej kipe iz grla. Očesa se odpreta, kolikor mogoče, ob enem vzdigne revica roki in ji raztegne proti „baronu“, kakor bi se ga hotela vbraniti; potem se vrže na stran in ko zagleda mene, se sklenete roki, kakor da bi prosili mene pomoči. Jaz se nagnem k nji in jej zelo glasno zavpijem na ušesa:

„Je ta tisti, ki vas je s sekiro po glavi vdaril?“

Živahno prikimanje mi je odgovor, potem me prime revica za roko in kaže z drugo, da proč ž njim. Meni krvavi srce, vendar dolžnost me veže, toliko spraviti ž nje, kolikor je mogoče. Zato jo prašam dalje:

„In ta ženska je bila tudi zraven?“

Zopet prikima revica in se skuša zariti v posteljo.

„Kaj rečete vi na to?“ se obrnem potem k „baronu“, ki se mi zdi nekako prestrašen. „Poglejte tu, kaj ste storili! Ali morete gledati to osebo, ki je zdaj komaj še človeku podobna?“

Kar sem pričakoval, se je zgodilo. Oba, mati in sin, obrneta oko od bolnice in ne odgovorita ničesar. V tem se približa mašnik, ki je malo za nami prišel, da bi podelil revici sveto olje. Ko ga ta zagleda, se spne kviško in pomoli zopet roki proti njemu. Vsi nazoči pokleknemo, tudi mati se vrže na kolena in jame britko jokati. Ko vidi sina se stati, ga potegne k sebi in ječi vsa objokana:

„Jaz ne morem tega prenašati. Poklekni tudi ti in prosi Boga, da ti to odpusti.“

Med tem je bolnica prejela sveto olje, mi pa smo se odpravili, a še predno sem jaz stopil iz sobe, mi reče zdravnik:

„Smrt je blizo. Le malo trenutkov ima še živeti. Četrt ure pozneje bi bilo za vas prepozno. — —“

Podamo se k sodniji, kjer je čakala nas po mojem ukazu potovka, ki je na dan umora srečala gosposkega človeka v gozdu. To naznanim svojima jetnikoma.

„Ej, pustite to, ne nadlegujte dalje ljudi“ pravi pa jetnik, „pripravljen sem, vse vam povedati.“

Vendar pokličem ono potovko, ki vstopivši gleda nekoliko časa predstavljenega jej človeka in konečno reče: „Bo že pravi! Malo se je spremenil, pa spoznam ga še!“

„Boste v stanu priseči na to?“ jo prašam dalje.

„Tega ne bo treba“, pa odgovori jetnik sam mesto nje; „žena je prav videla. Jaz sem tisti, katerega je v gozdu srečala.“

Ker vidim, da sta oba hudodelnika pri volji obstati hudodelstvo, spustim potovko in pričnem izpraševanje ž njima. Naj sledi tu le izpoved „barona“, ki se v kratkem tako-le glasi:

„Jaz sem nezakonsk sin svoje matere, ki se je pozneje z uradnikom Dolarjem omožila. Zato me ni smela nikdar pripoznati in tudi, ko jej je umrl mož, se me je še sramovala ker je bilo znano, da z možem ni imela

otrok. Vendar je po moči skrbela za me in me dala v zavod, kjer sem pod njenim prejšnjim imenom „Kregar“ zdelal niže šole. Tudi pozneje me je izdatno podpirala, tako mi je bilo mogoče študirati nekaj gimnazijskih šol; ker pa nisem imel pravega varha, zašel sem bil kmalu na slaba pota in bili bi me izključili iz šol. Predno pa se je to zgodilo, sem se prostovoljno oglasil k vojakom in tam postal častnik. Al zavoljo neke krvave praske s sočastnikom in nekaterih drugih sitnosti moral sem popustiti vojaški stan.

Brez vseh dohodkov in nikakor v stanu drugače si ohraniti življenje, ko z delom, katerega se pa nisem upal privaditi, pišem materi, da pridem k njej, in ob enem s pismom odrinem. Prišel sem peš in ponoči, nihče me ni videl. Ta noč je bila nesrečna. Dovolite, gospod sodnik, da to ob kratkem povem.... Dogovorila sva se z materjo, umoriti vdovo Reberjevo in polastiti se njenega premoženja. Drugi večer se je imel izvršiti naklep. Materi moji, prijateljici vdove, so bili vsi prostori hiše znani, tudi je lahko prišla še pozno ponoči ali zgodaj zjutraj k nji, če je bilo treba, ker ste imeli zmiraj skrivne denarne barantije. Da pa ni vsa ulica videla, kedar je moja mati šla k vdovi, je dobila od vdove, ki jej je v vsem zaupala, ključ za skrivna vrata, ki so zad za drvarnico, a tako dobro skrita, da jih nihče ne najde, če ne ve za-nje. Iz teh se pride naravnost na polje in po stezi v mesto nazaj.

Vdovi se še sanjalo ni, da ima mati moja kacega sina. Zato me je zvečer, ko sva jo obiskala oba. izdala za svojega stričnika, častnika na začasnem odpustu. Opomniti mi je, da sva ta večer oba šla skoz sprednja vrata v hišo, ker mati ni hotela pokazati, da jaz vem za skriti vhod. Tisti večer sem si ogledal hišo in sobe, po materi pa sem zvedel, kje ima denar in druge denarne vrednosti. Ko sem vse, kar se mi je potrebno zdelo, ogledal, grem z materjo domu — zopet skoz sprednja vrata. Tako me v mestu ni mogel nihče zapaziti in pogrešati, ko sem bil drugi dan zginil.“

Hudodelnik se nekoliko oddahne, potem nadaljuje svojo izpoved tako-le:

„Proti jutru, vzemši od matere slovo, ki mi je navezala na srce, da moram v Ameriko pobegniti, ko se mi bo hudodelstvo posrečilo, se podam do skritih vrat, nihče me ni videl in tako pridem v hišo, kjer se skrijem in čakam ugodne priložnosti. Ali dolgo je ni bilo, ker je bila vdova v svoji sobi zaklenjena. Še le ko je odšel oni mizar, ki je prišel prosit je potrpljenja, je pustila svojo izbo odklenjeno. Jaz se, ko je bila dekla šla v drvarnico po drva, splazim skozi kuhinjo do nje; sedela je ravno pri mizi. Ko me zagleda, hoče planiti kviško, al sekira, katero sem bil s kuhinje sabo vzel, jo omami na prvi hip, da se zgrudi. Potem jo mahnem še parkrat in jamem odpirati železno skrinjo v postelji. Al dekla pride nazaj, pa predno more kaj ziniti, pobijem tudi njo na tla, kjer v krvi tiho obleži. Zdaj sem izpraznil denarno skrinjo, bilo je v nji 63.000 gold. v bankovcih in obligacijah; zadnjih nisem mislil vzeti, pa premislim si, kajti kdo mi more kaj, če se ne vé, kake številke imajo! Zato odprem tudi omaro, v kateri je hranjena knjiga, dolžna pisma in menjice. Med zadnjimi jih je bilo tudi nekaj od moje matere podpisanih; te sem hotel vničiti, pa ker ni bilo časa brskati in iskati jih, nesem ves papir in knjige na ognjišče, kjer se je ravno kosilo kuhalo. Tu postojim tako dolgo, da je vse vpepeljeno, potem pobegnem skozi skrita vrata s hiše, hitim po gozdu do bližnje pošte in se peljem po svetu. Bal se nisem posebno, ker sem vedel, da me ni nihče v mestu videl iti v hišo ali s hiše, in ker tudi telegrafa v mestu ni bilo, ki bi bil dogodbo brž po svetu raznesel. Predno bi se zvedela po svetu, sem upal priti že do Hamburga ali celó na morje.

Res pridem do Hamburga — obligacije, katerih je bilo 10 po 1000 gold., sem bil že prej v denar spremenil — in dobim tu časnik v roko, v katerem je bil popisan umor vdove in da se je morilec najbrže v Ameriko podal. To spremeni moj namen, vkrenem jo na drugo stran in pridem na Prusko, kjer sem si dal drugo ime — moje prvo se mi je vendarle zdelo nevarno — ter živim tje v en dan zapravljajoč denar po različnih mestih. Tako sem spoznal gledališčino igralko G. ter pod imenom „baron Kronberg“ in z mnogimi darili pridobil jo zá-se. Po njeni želji podala sva se potem skup v toplice, kjer me je doletela osoda. Vse drugo je znano.“

To je ob kratkem izpoved morilca, kateri je mati, kar se je nje dotikala, po vsem pritrdila. Zato je bila preiskava, ki mi je naklonila toliko neprijetnega, zdaj kmalu dognana, obtoženca sta bila oddana deželni sodniji, in tam, kakor sta zaslužila, obsojena k smrti. Predno je došlo potrdilo sodbe od više sodnije, je mati skesana umrla, sin pa, ki je že brž po prvi izpovedbi jel zopet vse tajiti, kar mu pa ni nič pomagalo, ker je natančno preiskanje hiše po sodnijski komisiji dokazalo, da je vse tako, kakor je pravil, je skusil uiti iz ječe med tem, ko je šla prošnja za pomiloščenje do vladarja. Pa straža ga je zapazila in obstrelila tako, da je po grozovitih mukah, kakoršnih ne bi bil prestal na vislicah, še le tri tedne potem umrl, ko je došlo sodniji potrjenje smrtne razsodbe od vladarja.

Predno je umrl, je povedal še, kje ima hranjen denar, kar ga še ni bil zapravil. Bilo je to pod drevesom blizo toplic. Res je sodnija našla tam še okoli 25.000 gold. v pruskih bankovcih — 36.000 jih je bil zapravil v poldrugem letu! — Ker ni bilo nobenega postavnega dediča, je denar stare oderuške pripadel državni blagajnici. Tudi mati morilca je zapustila dokaj premoženja, ki se je pa po njenih željah — odštevši stroške preiskave — razdelilo ubogim.
V mestu M. je konec vse te dogodbe provzročil različne govorice, posebno ko je še tudi odvetnik, ki je bil zastopnik vdove Reberjeve pri sodniji, nekega dne zginil brez sledu. Ljudje so govorili, da ga je vrag vzel zato, ker je vdovi pomagal dreti uboge ljudi. Resnica pa je bila, kakor sem pozneje zvedel, ta, da je pretila mu sodnijska preiskava, ker je zmanjkal nek precej visok znesek, katerega je bil iztožil za vdovo Dolarjevo in ki bi bil moral priti v njeno zapuščino. Sodnija ga je sledila, a vjela ga ni, kar se večkrat primeri. — Par mesecev potem je bilo brati po časnikih, da so ne daleč od tega mesta našli ob bregu reke, ko je po veliki povodnji vpadla, truplo po povodnih živalih vse razjedeno, katerega ni mogel nihče spoznati. Je bilo morda to truplo odvetnikovo? Le to je gotovo, da on sam ni nikjer več na dan prišel. Občna sodba o vseh teh osebah je bila pri prebivalcih ta: Vsak je svoj žalostni konec sam zakrivil: Vdova Reberjeva, ker je ljudi brez usmiljenja drla, Dolarjeva pa in njen sin zarad groznega hudodelstva, in če je odvetnika vrag vzel, tega ni storil brez vzroka.

Milovali so le nesrečno deklo, katero je po nedolžnem tako huda in dolga bolezen in tako britka smrt doletela.

Kar se mene tiče, je bil nasledek te dogodbe in

srečno izvršene preiskave ta, da sem bil pomaknjen za stopinjo više in mi je bila rana, katero sem bil prejel v začetku preiskave, zamazana vrh tega še s pohvalnim pismom o moji marljivosti v službi pravice.