I.

Oče Prašnik je ženil sina.
Ker je bil natančen v življenju, hotel je
tudi ob koncu gospodarstva urediti pisma, listine,
pobotnice, razne tožbe in razsodbe, katere je
že dolgo let razjedal prah na polici. Ko sta se
s sinom vračala iz župnišča na Studencu, kjer
je bilo že preskrbljeno za prvi oklic, stopil je
Prašnik še v šolo in naprosil učitelja Rjavca,
da bi mu izvolil tiste dni pregledati ormenele
nemške spise, katerih on, preprosti poljedelec,
ne umeje.

„Kar je važnega, izročim sinu, drugo vržem
na ogenj.“

„Dobro, oče Prašnik! O prvi priliki pridem!“

Učitelj ga je še spremil do vrat, segel mu v
roko, pogladil si dolgo rušo brado, in Prašnik
je zadovoljno odšel za sinom.
Popoldne — tisto nedeljo po kresu — so
sedeli pri Prašniku za mizo: dosedanji gospodar,
Rjaveč in bivši njegov sošolec Viktor Predal iz
Nove vasi, pol ure od Studenca. Učitelj ga je
povabil, naj mu pride pomagat, da bi prej končala
brskanje po prašnih aktih.
Prašnik je bil prijazen in gostoljuben mož,
zato sta mu rada ustregla.
Pregledovalca sta bila uglobljena v spise, a
tudi gospodar je švigal z očmi od jednega do
drugega, kje bi zasledil kako imenitno pismo.
Brenčanje muh po oknih, klopeh in policah,
po čelu in nosovih, na rokah in po ščegetajočem
papirju je motilo tišino v soparni sobi.
Zunaj na orehu je pel škržat, pod oreh je
vabila prijazna senca; v sobi pa je bilo samo
delo in mušja nadlega.

„Slovenske sem že sam odbral, ali nemških
— vrag jih zamenjaj — nisem mogel.“

Prašniku
je že presedal molk.

„Zares, tukaj je nemška zgodovina vaše
hiše malone za celo stoletje — v tožbah, pravdah,
obravnavah in poravnavah: slovenske so
le tirjatve.“

„Samo denar je od Slovenca dober“, pristavil
je Prašnik, potem so zopet vsi molčali.
Tega Prašnik ni mogel več vstrpeti. Vstal je
in odšel iz sobe.
Visoka postava, nekoliko osiveli lasje, drzno
napeti nos in še sedaj kot oglje črne obrvi
kažejo, da je bil Prašnik v svoji boljši dobi
lep mož. Marsikdo se je čudil, da se človek,
katerega so šteli in še štejejo med prve veljake
na Studencu, ni še drugič ženil.
Popravil je mlin ob potoku, prezidal žago,
delal neumorno noč in dan ter pomnožil podedovano
imovino. Letos pravi, da se je naveličal

gospodarskega bremena, in oni dan je pri
sodišču vse izročil jedrnemu Ivanu.

„Preklicano je to dolgočasno“, dregnil je
Rjaveč prijatelja in željno pogledal skozi okno.
„Kaj neki ima v teh papirjih? Zaklade ka-li?“

„Pssst! Tiho! Sicer te ne povabi na svatbo;
morda te je že slišal.“

„Svatbe na deželi so si itak vse podobne.“

„Hm, hm! Bomo videli, kakšna bo tvoja.
Dekle kakor vila, in dote, da se ti bodo žepi
trgali — hm, hm — saj bi bil že čas. Star
fant, kakor ti — —.“

„Tiho! Sedaj gre. Le pridno!“

V sobo je stopil visok, vitek mladenič živahnih
ocij in temnih las, domači sin, sedaj
ženin Ivan.

„S-š“, podil je muhe z vejo po sobi. Rjaveč
mu je pomagal:

„Ta vrag je siten; tu nam seda na nos, na
spise, podpise in križe ter se vtika v naše delo.
A to delo tudi ni lahko: samo nemški, nemški.
Naj jih bere sam Bismark!“

„Ivan“, reče Predal, „midva bi bila vesela,
ko bi vsaj polovico teh-le papirjev odnesel veter
tje-le pod oreh.“

„Pa odložita, gospoda! Naj ostane za drugikrat;
saj ni sile.“

„A, kaj bi to odlašala! To-le pregledam
jaz, drugo gospod učitelj; ni res, France? Le
urno!“

Rekši potegne kopo spisov pred-se; hitel
je naprej. Toda France ga ni več slišal. Uglobil
se je bil v proučevanje neke zarjavele listine,
gladil desno in levo polovico brade ter ubiral
obraz v prijetno resne gube. Spis je imel na
čelu utisnjen kolek in pod njim napis: Revers.
Danes je prebral sicer že več reversov, a ta ga
je najbolj zanimal.

„Ali si zadovoljen?“ dregnil ga je Predal
v ramo s kupom vabil.

„Čakaj no, ne draži me! Moram prebrati
to-le“, tako se je otresal in zakašljal, kakor
da miri otroke v šolskem prahu.
Vrata se odpro, in oče Prašnik se imenitno
prismeje z bokalom vina in hlebom kruha v
sobo, Ivanu pa je velel iti po kračo.

„Potrpita, gospoda, potrpita! Papirji so
prašni; gospoda učitelja že nadleguje kašelj.
Izperita si grlo, potem bo ložje!“

Predal je željno pogledal vino, Prašnik pa
njega, rekoč:

„Ali ste našli kaj važnega?“

„Nekaj kupnih pisem, sicer pa —.“

„Tukaj-le, oče, prosim, poglejte ta-le revers,
kateri vam je dala neka Minka Mešičkova zato,
da —.“

Starec mu je položil roko na usta.

„Revers, revers! Tega sem iskal. Oh!“ je
vzdahnil Prašnik in hlastnil po listini z obema
rokama ter jo trepetaje obračal na vse strani.

„Ali — ste — prebrali?“

„Ne prav do konca; le to vem, da nima
ona za otroka nič —.“

Zopet ni mogel končati,
zakaj mož je nalašč hitel:

„No, no, no ... no, no, veste — sedaj —
sedaj je vse — —.“

„Zastarelo“, pomore mu Rjaveč, ki si ni
mogel tolmačiti starčeve zadrege.

„Minulo je vse — minulo“, popravljal je
mož in tlačil v žep spis in izkušal skrivati nemir
v prsih.
Ivan je potem prinesel kuhano kračo ter
postavil pred očeta, da jo razreze. Prijetno je
zadišala svinjina po sobi, in to je privabilo na
stotine muh, da so, sicer nepovabljene, vendar
prve hotele okušati kračo. Gospodar je zagodrnjal
na nadležno svojat, mahnil nekoliko okrog
sebe in vzel nož, potegnil po njem dvakrat trikrat
z vilicami, nastavil ga na kračo, potegnil in —
vsled vznemirjenja ali kdo ve, česa — hipoma
je bila krača, nož in krožnik pod mizo.

„Na! — — Oh! Škoda! — Te muhe! —
Te muhe! Človeku zmešajo glavo. Nič ne vem,
kaj delam.“

Ropot je predramil Predala, da je dvignil
glavo in pogledal družbo. O vsem, kar se je
tu vršilo, ni vedel nič; le pod Prašnikovima
nogama ležeče stvari so mu kazale, da se je
tu zgodila — nerodnost.
Ivan je hotel to neugodnost zakriti in rekel:

„Pokusimo, gospoda, prosim! Tako-le kapljico
bomo pili na moji svatbi. Živela!“

Potem
je hitro pobral kračo, nož in kosce krožnika
ter prinesel očetu — da bo bolj varno — lesen
krožnik.
Prašnik je šel iz sobe.
Sin se je sam lotil svinjine in govoril:

„Oprostite, gospod Predal, da vas nisem še
doslej vabil na svatbo ; upam, da pridete vsaj
zvečer pogledat našo novo gospodinjo.“

Varno je pokladal košček za koščkom na
krožnik in čakal odgovora.

„Na zdravje! Bog jo živi!“ klical je in trkal
Rjaveč, pa ga potegnil do dna.

„Hvala — hvala lepa! Pridem, če bom le
utegnil; saj sem slišal, da je vaša nevesta jako
lepa. V njeni domovini so baje sploh lepe
ženske.“

„Istina, istina!“ pristavil je učitelj. — „Že
to je dokaz, ker jo je Ivan tako dolgo iskal in
pa tako daleč našel.“

„Nikakor ne, gospod; vojaške vaje so bile
tega krive.“

„Kaj vaje? Vi ste bili fant za to — fant
od fare!“

„Vi ste vedno veseli in kratkočasili, gospod
učitelj.“

„E, nisem ne. Rad bi bil, seveda, pa leta
pridejo in ž njimi družina, skrbi, otroci —

tudi vi še poskusite to, Ivan, verjemite. Drugače
je bilo ondaj, ko sem tudi jaz nosil puško
in vojaške hlače in pa srebrne križavce v menjalnico;
— e, dobro smo se imeli, dobro, dokler
jih je Marijanica kaj dobivala v materini nogavici
— —. Komis je pust brez pijače. Morda
ni res?“

Ženin se je namuznil in ponujal narezane
krače.
Za nekaj časa se je vrnil Prašnik in se boječe
oziral po družbi, osobito boječe in nezaupno
v Rjavca, ki je bil ob spominih na vojaške
dneve, v veseli družbi in ob rujnem
vincu — v svojem „elementu“.
Šalili so se in smejali, samo gospodar je
resno gledal v razbrane papirje in jih spravljal
na kup; dobršna polovica jih je še ostala nepregledanih.
Potem je stopil z zvezkom spisov
prav blizo Rjavca in mu pošepnil:

„Samo za
trenutek, prosim — lepo vas prosim, pridite za
menoj“;
Predalu je pa rekel:

„Pustite to za
primernejši čas.“

Po teh besedah je šel v kuhinjo,
Rjaveč kmalu za njim.
Čakal ga je v najtemnejšem kotu, kamor
so navadno spravljali burklje, loparje in stare
kotle. Učitelju je bilo skoro tesno v srcu.

„Ali vam morem zaupati, da bodete molčali
o vsem, kar je v reversu, gospod učitelj?“

Prašnik je govoril to s tresočim glasom, s pogledom
uprtim v Rjavca, držeč njegovo roko
v svoji desnici.

„To še vprašate? Veseli me, da mi zaupate.
Jaz bom mož-beseda.“

„Torej o vsem?“

„Da, o vsem!“

„Vedno?“

„Dokler želite.“

„Hvala, gospod! Tukaj sva sama. Oh, boli
in peče me ta stvar kakor živa rana. Vem, da
sem mnogo zagrešil, a za to imam pokoro.
Glejte, ta revers me je skrbel, priča o moji slabosti.
Bal sem se, da pride v roke sinu in komu
drugemu. Pa tega ne bi rad. Zakaj bi trpel še
več, kakor trpim! Tukaj-le naj zgori! Na!“

— Prašnik je stlačil papir pod kotel, kjer se je
glasno žvrkljaje kuhala piča prašičem. Na kupu
žerjavice je bil papir kmalu sam pepel.

„Hvala Bogu! Sedaj bom počival nekoliko
mirneje“, rekel je in se zopet obrnil k učitelju.
„Saj veste, kaj so mladostne norosti. Mene so
leta potlačila; šest jih je že nad petdeset; trideset,
kar sem se ženil; šestindvajset, kar sem
vdovec, in še mi prihajajo na pot stari grehi
— stari dolgovi. Pa sedaj je vse minulo. Štiriindvajset
let je že nisem videl in tudi slišal nisem
o njej. Bil sem mlad vdovec, nerazsoden vdovec.
To vam povem drugoč — — ko bova prav
sama.“

Prašnik se je obrnil v stran; Rjavcu se je
smilil stari mož.

„Zanesite se name, oče!“

„Samo, da ni slišal Predal —.“

„Tudi ko bi: Predal je mož, ki zna molčati,
verjemite!“

„Spoštujem ga, ker je pameten in previden,
zanesem se pa le na vas. Torej tiho, kakor
grob —.“

Rjavcu je bilo uganka, kar je Prašnik
trdil o starih dolgovih.
Ko sta se vrnila v sobo, bila je krača manjša,
bokal prazen, in hleb je imel veliko škrbo,
kakor luna o nepopolnem mraku; a tudi ostali
kup listin je bil pregledan.
Bokal za bokalom je hodil potem na mizo.
Rjaveč je pripovedoval dogodbe iz vojaških let.
Predal je „piknil“ katero lovsko; Ivan je pa
hvalil modrost in previdnost svojega očeta, ki
se je najmanj udeleževal vesele družbe. Šele
ko se je zmračilo, prisedel je za nekoliko časa.

„Oče! Še to vam moram povedati“, pravi
sin, „da Jerica ne pride sama v našo hišo,
marveč želi, da pride ž njo za nekaj dnij tudi
njena prijateljica Minica.“

„Tem bolje, bo vsaj več delavnih rok“, pritrdil
je oče in hitel polniti kupice.

Solnce je že zašlo, in čisto nebo nad zatonom
je obetalo lepo jutro. V bregu za mlinom
so se oglašali čirički, kos se je oglašal iz goščave,
v globokem jarku se je stoprav začenjal
žabji koncert. Tedaj so stopali po polju nad
njivami trije moški in glasno govorili o vsakdanjih
rečeh. Prašnik je spremil svoja gosta
nekoliko od hiše in je slednjič segel Predalu
v roke dvakrat, Rjavcu pa je stisnil desnico
vsaj petkrat.
Predal je bil že nekaj korakov naprej, a
Rjavca je mož potegnil v stran in mu rekel:

„Po čudni poti sem dobil oni revers —, pa
sedaj je vsejedno, bolje, da ga ni. Tako čudno
je bilo, da niti denarja nisem oddal — čudno,
čudno — —. Sedaj je vse sinovo, vendar ne
bi rad, ko bi sin — — ko bi ljudje vedeli
— — — Vi ste mož! Lahko noč in lepa
hvala!“

Rjaveč je takoj mislil na zvijačo ali goljufijo,
in čim bolj se je bližal domu, tem bolj se
je manjšala Prašnikova poštenost v njegovih
mislih.

II.

Prašnikov Ivan še ni bil star dve leti, ko mu
je umrla mati. Deček je brezskrbno brcal v naročju
stare mamice, oče pa je šel na vrt, vrgel se
v travo in zakril obraz z dlanema. Mislil je in
mislil o njej, samo o njej, s katero je bil srečen in
bi bil srečen — v samo večnost brez ločitve. Prišla
je smrt in razdrla njegovo srečo. Zvonovi so

peli v slovo njegovi ljubljeni ženki; njemu so
bili ti glasovi oster meč v boleče srce. Zemlja
se je zagrnila nad njo, ki mu je bila nad vse.
Sklenil je ostati vdovec vse žive dni. A
česa ne sklene mlad, nepreviden človek!

„Moj sin!“ rekla mu je neki dan mati, „jaz
sem onemogla; glej, ta-le dečko je pa že tako
močan, da bi me kmalu zvrnil, ko meče vse
štiri od sebe. Moral si boš poiskati boljše varihinje.
Pri delu in pri jelu jednega manjka.
Ozn se nekoliko po svetu! Za Boga, saj nimaš
še Matuzalemovih let.“

„Ne morem je zabiti, mati, verjemite, kakor
bi ne mogel vas, ko bi vas Bog vzel.“

„Ali misliš, da ne umrjem ? Ha, ha! tudi
ti boš! Vsakdo nosi smrt na rami, a stara rama
teže kakor mlada. — Kam boš s tem-le otročičem,
ko mene poneso iz hiše?“

Sin je molčal in šel po opravilih. Čim več
je bilo dela, tem rajši se je trudil, da bi nadomestil
jednega delavca. Ali kamor je prišel:
v mlin, na žago, v hlev, na skedenj, na polje,
— povsod sam, le sam.
Minulo je jedno leto po smrti rajne Prašnice.
Vdovec je na tihem priznaval, da povsod
v hiši pogreša gospodinje.
Snubili so mu že to in ono, lepo, bogato,
pridno, mlado in priletno, a on — kakor da
je bil slep in gluh.
O Prašniku, mladem vdovcu, so govorile
ženske vsaj v sedmih vaseh. V bližnjem trgu je
bil vsakoletni sejem sv. Luke. Od blizu in daleč
se je zbralo ljudstvo, da nakupi potrebščin za
zimo, in pa tudi, da pokusi novi vinski pridelek.
Bistven del sejma je tukaj tudi ples, katerega
si razposajena mladina jako želi.
Prašnik je imel na sejmu telico. Ker je
kupčijo dobro dognal, stopil je pred odhodom
v bližnjo gostilno tolažit želodec. Med mnogimi
znanci in neznanci je komaj dobil nekoliko
prostora, zakaj pivnica je bila natlačena. Peli
so, pili in jedli. Pri pijači se ob takih dnevih
ne gleda na mero, pri vedenju pa v gostilni
ne na dostojnost. Prašnik je takoj pregledal nevabljivo
družbo in se že hotel vrniti, kar mu
oči obstanejo v daljnem kotu na znani ženski.
Pristopi bliže:

„O, Meta Mešičkova! Pa vi ste tudi tukaj?“

„I, Bog nas varuj! Kaj jaz ne smem kdaj
med ljudi, ali nisem vedno v gozdu kot volk?“

„No, no! — Kaj pa ta-le? Ali ni vaša
hčerka?“

„Naša Minka! Saj bi jo morali poznati;
če se dobro spominjam, smo še nekaj v sorodu.
No, pa sedite vendar k nama in pijte: kaj bi
se naju ogibali!“

Prašniku so bile besede o sorodstvu prav
malo všeč, veliko bolje pa Minka.

„Pa bodi!
Na tvoje zdravje Minka! Na, pa še ti pij!“

Mati ji pokima in dekle prime kupico, sramežljivo
povesi oči in zmoči rdeče ustnice v
vinu. Med tem so prinesli vina tudi Prašniku.
Minka je bila Prašniku takoj všeč. Rmeni
lasje, modre oči, obraz kot kri in mleko, to
razgreje mlado srce. Lice in roke je imela bele,
gosposke, zakaj ženski sta se bavili skoro le s
šivanjem. Mati je bila vdova po rajnem logarju
Egonu in živela s hčerko na malem posestvu
o skromni mirovini na Jelovem Vrhu.

„Lepo hčerko imate, Meta, pri moji veri,
res lepo — — snubokov ne bo manjkalo pri
vas“, šalil se je Prašnik, poleg tega pa tudi
resno mislil tako.

Minka je zardela kakor makov cvet.

„Pa se še ne mudi, Andrej. Škoda — škoda,
da si vaš oče in moj mož nista bila dobra,
čeprav v sorodu — — Lahko bi mi svetovali
— — Pa saj si vdovec. Minka, čuj!“ —

„Stari pravijo: bolj ko je svoj, bolj se ga
boj; Minka, midva pa pijva, če je to res ali ne.
Bog te živi!“

Deklica se je nekoliko privadila priljudnega
„sorodnika“, nekoliko je pa tudi že delovalo
zaužito vino — saj je Prašnik neprenehoma
silil — in prav krepko je trčila. To je Andreju
tako ugajalo, da je — nekoliko že razburjen
— poklical kmalu še jeden polič in ponudil
tudi Meti pijače.

„Morda pojdete še plesat, Andrej?“

„Ne spodobi se; komaj je leto minulo po
ženini smrti.“

„Če se pa kmalu sedaj kje oženite, na
svatbi bo vendar treba plesati.“

„To je drugače.“

Hčerka je pogledovala mater po strani;
njeno govorjenje se ji je zdelo pusto.

„Mama,
bo treba domov; daleč imava.“

„Če tudi ti ne maraš na ples, pojdiva, —
kak lep par, pa ne na ples! Mlada oba, vesela
oba — — jaz vaju ne razumem.“

— Zadnje
besede je govorila bolj sama za se.

„Pojdem pa še jaz!“ ponudi se Prašnik.

„Torej skupaj do Studenca!“ de logarica
veselo, in šli so.

Dobro uro dolga pešpot je bila Andreju
prekratka. Mlado dekle ga je omamilo popolnoma.

„Najrajši bi šel z vama na Jelov Vrh“,
rekel je, ko so se bližali njegovemu domu.

„Še se bomo videli v nedeljo. Z Bogom!“
zaklicali sta mu ženski v slovo.
Minkinih pogledov ni mogel pozabiti, in
materine besede, da se mu bo treba res drugič
ženiti, bile so mu vedno ljubše.

Dobršen mesec pozneje je kupoval v gozdu
za Jelovim Vrhom smreke za na žago in je
skrivaj zavil k logarici.

„Vendar naju niste pozabili, Andrej; lepo,
lepo!“ pohvalila ga je Meta.

„Nisem se vas nadejala“, vzkliknila je Minka
in ga zopet pogledala. Oh, ta pogled!
Logarica ni več tako poudarjala dozdevnega
sorodstva, rajša je vasovalcu postregla kakor je
znala. Znala je pa poleg drugega tudi to, da ga
je pustila zabavati se z Minko drage volje,
dokler je hotel. Ta gostoljubnost je Andreju
Prašniku jako ugajala. Z Minko je
občeval čimdalje bolj po domače, čeprav
se mu je v srcu oglašalo nekaj, kar ga je
svarilo in karalo.
Jeseni je vasoval Andrej o tihih mesečnih
nočeh prav pogosto. Povedal je materi,
da gre zvečer čakat zajca, zadel je
puško, poklical psa Kastorja in — pustil
zajca v božjem imenu ter šel na Jelov
Vrh. V lovski opravi je bil Minki posebno
všeč, glasno ga je hvalila tudi Meta.
Logarska hiša je stala na samem. Ni
se mu bilo treba bati ptujih vasovalcev;
zato je pa tudi vasoval, dokler mu je bilo
drago.

„Ali se ne bojite“, vprašala ga je nekoč
Minka, ko mu je še pozno odpirala okno,
— „da bi vas srečal — volk?“

„Ničesar se ne bojim, Minka, kadar
pridem k tebi. Sama misel na te mi že
budi pogum. Minka moja, samo zastran
tebe sem tukaj. Ti si moj up, ti moja
prihodnjost, ti moje veselje. Minka, ali
hočeš, ali bodeš moja ženka?“

Zunaj je polna luna obsevala hribe in
doline; mrzlo je bilo, a tiho kakor v začaranem
gradu. Le tu in tam se je vsul
sneg z drevesnih vej ter zdrčal v hladno
senco ... v pozabljenost, kjer ga ne ugleda
božje solnce ...
Deklica je vedela, da Andrej resno
misli snubiti, zato je dejala:

„Ne vem, kaj poreko mati.“

„To je moja skrb, dušica zlata. — Ali se
me še bojiš, Minka?“

„Ne, sedaj nič več.“

Dolgo sta se še pogovarjala o prihodnji
sreči, snovala zlate nade, in glasno smrčanje za
leseno steno v sosednji sobi ju ni prav nič
motilo v kratkočasnih pogovorih.
Ko je v jutro potem stopil Prašnik, vrnivši se
z vasovanja, na domače dvorišče, je že petelin
na ves glas pel in budil svojo družino na delo.
Na vshodu se je nebo zarilo in mrzel veter je
bril čez goro. Andrej stopi k vratom in se začudi,
da so odprta. Tudi ogenj je že žarel na
ognjišču in poleg njega je slonela stara Prašnikova
mati. Tiščala je predpasnik na oči in
sina še pogledala ni, ko je vstopil.

„Kaj pa je, mati ?“

„Si-li slep ali gluh ali oboje — Bog nas
varuj — da ne veš, kaj govore ljudje o tebi?
Sinoči je bil skrivaje tukaj tvoj tast Recelj iz
Jelševja. Mož je moder in previden, kar ti je
znano. Pravil je, da si se seznanil z ono punico
na Jelovem vrhu. Tisti ljudje, ki so baje luterske
vere in v zvezi s samim — sveti križ božji —,
so nam že od nekdaj sovražni. Ali ne veš, da
je stari Egon — človeški ris so mu dejali —
nekoč davil tvojega očeta skoro do smrti? Nikoli
več potem ni bil trdnega zdravja, Bog mu
daj dobro. — Iz te izprijene moke ne bo kruha,
vedi, dokler sem jaz pod streho. Žive nesreče
ne maram v hišo.“

Starica je gibala z brezzobimi čeljustmi in
godrnjala še druge stvari, toda Andrej je mislil
zopet na Jelov vrh, na izvoljeno Minko.
Tisto nedeljo potem mu je govoril Recelj:

„Ti potrebuješ ženske, ki bo znala kakor
tvoja rajnica — moja hči!“

„Minka zna —.“

„Sukati pletivo in šivanko. Bele roke ima
kakor mestna gospa.“

„Sam sem jo že videl na njivi.“

„Ker te hočeta ženski ujeti, verjemi.“

„Oče, to ali pa nobene!“

„Tako je govorilo pred teboj že sto in sto
lahkomiselnih mladih mož.“

„Zakaj mi jo tako grajate?“

„Sam sem videl, ko je Egon zgrabil tvojega
očeta in ga davil. Bil je jezen na njega
samo zato, ker je ‚človeški ris‘ snubil tvojo
mater, a ona ga ni marala, kakor ga ni maralo
nobeno pošteno dekle naše župnije. Ta-le Mešičkova
ga je vzela, ker — ker je ni maral nihče
drugi. Pomisli: svojo mladost je preživela tako
— tako — na ptujem in iz ptujine je prinesla
domov denarje; rajni Egon je bil pa mož, ki
je znal denar veliko bolje uživati kakor skrivati.
Tako je!“ Recelj je nehal in dvakrat trikrat
pomignil z obrvmi.

„Toda oče, veste-li, kaj je ljubezen?“ vpraša
ga Andrej mehko in skesano.

„E, kaj tisto! To je kakor poletna vročina:
greje, pari, peče, in zopet: pari, greje in neha,
pa imamo jesen na hrbtu. — Ti si s tem nakoplješ
materino prokletstvo in Mešičkovo Meto;
to je pa živa nesreča, verjemi.“

Zopet je Recelj
blisketal z obrvmi kar najspretneje.
Mladi Prašnik je molčal in začel premišljati...
Huda zima, slaba pota, neugodno vreme,
morda so tudi tastove in materine besede zalegle
v Andrejevem srcu toliko, da se je sramoval
javno obiskovati logarico na Jelovem
vrhu.
Le kadar je mogel, je smuknil iz vasi ter
hitel k svoji izvoljenki. Koliko je pa resno
mislil na ženitev, to se da težko povedati.
Toda žensko srce je občutljivo. Prej kakor
je mislil Andrej, slutili sta logarici nevarnost.

„Ali misliš, da zahaja zastonj v hišo?“ rekla
mu je neki večer Minka.

„Mož draži tvojo mater,
da bi jo spravil, če bo mogoče, še pred najino
svatbo iz hiše — k sebi. Vdovec je, star vdovec,
tvoja mati pa ni brez cvenka; sirota boš ti, če
se izpolnijo Recljeve želje.“

„Dvomim, da bi Recelj namerjal kaj takega.
Moja ljuba Minka, jaz ga poznam prav dobro.“

„Vendar ne zadosti. Že vsi govore o tem,
da te je on pregovoril, ker si tako mrzel. Oh,
jaz sem pa prav v tem času na poti nesreče.
Sram me je, da ti to pravim že drugič. Osramočena,
zapeljana, izdana sem.“

Andreja je to ganilo, da ji je pritrdil in
ponovil vse obljube. Ko se je vračal, sklenil je
trdno, kolikor možno redko obiskovati Jelov
vrh. Prepozno! A gorje mu, kdor hoče krivdo
poravnati s krivdo.
Res ga ni bilo potem k logarici kake tri
tedne, a tisto nedeljo potem je prišel k Prašniku
deček s pismom in, ker Andreja ni bilo doma,
izročil je je materi; povedal pa je, da je poslan
z Jelovega vrha. Starica je pogledala list, urezala
dečku kos kruha in rekla:

„Je že prav!“

Deček je odšel in pismo je zgorelo v peči.
Opoldne pa so imeli v Prašnikovi hiši zopet
nemirno kosilo.

Teden dnij potem je prišla k Prašnikovim
sama Mešičkova Meta. Domače je nekoliko iznenadil
njen prihod, a vseh ne.

„Za božji čas! Kaj dobrega?“ ogovorila jo
je stara mati.

„Ne vem, ali bo posebno dobro“, rekla je
Meta nič preveč ponižno.

„Za pet ran, povejte, prosim!“

Roke je
imela sklenjene na prsih, oči nepremično uprte
v žensko, ki je prav oblastno sedela pri mizi,
ne da bi jo bila povabila gospodinja.

„Vse, vse povem; zato sem prišla, da povem.
Dovolite, da se nekoliko zdahnem. Starost
je slabost. Saj veste, kako je. Tudi vi niste več
mladi, mamica. Sina imate odrastlega, vdovca,
in jaz hčer. Ti otroci — Bog pomagaj! — Še
ta kašelj — ti otroci dandanes ne lajšajo materam
starih dnij.“

„Slišala sem že, da vas hčerka ne sluša.
Veste, da naš je ne more — vzeti.“

„O, ne ne! Le počasi. To ni res. Vaš sin
je neposlušen. Kakor pri nas vse kaže, bo vaš
sin dolžan vzeti mojo hčer. In kako drugače?
Ali ji ni obljubil, ali ji ni sveto prisegel? In
ker sta mlada, naj se vzameta, kaj ne, mamica?
Po to sem prišla.“

„Nesrečna ženska! Prišli ste meni grenit še
te dni življenja.“

„Nikakor ne! Mati Prašnikova, kaj bi vam
to grenilo življenje, ako vaš sin dopolni, kar
je dolžan? Jaz samo hočem in zahtevam, da,
kdor je grešil, naj tudi popravi krivdo, naj se
pokori! Pokora je pa tukaj — sveti zakon, pa
smo prijatelji.“

Zadnje besede je govorila z odločnim glasom,
udarila s pestjo po mizi, in tudi z nogo
po tleh je potrdila važnost svojih zahtev.

„Meta, vi nam hočete pripraviti v hišo pekel
— živo nesrečo.“

„V nesreči sem jaz, do grla v blato ste
pahnili mojo hčer. Izgubljeno čast naj ji vaš
sin povrne. — Kako? To dobro veste; meni
je pa sveta dolžnost, meni, njeni materi. —
Jaz da bi redila sedaj še njo in vaše otroke!“

„Recite, da ni res, Meta! Za Boga — naš
Andrejec — pa takšen grešnik! — Recite, da
ni res! — O, sveta Devica, oh — — —.“

Zgrudila se je na tla. Le še zamolkli, nerazločni
glasovi so starici prihajali iz grla, pozneje
se ni več poznalo življenja v njej. Obšle so jo
težave.
Meta je šla klicat ljudi, da so nezavestno
starico spravili v postelj. Kmalu potem se je
vrnil Andrej. Takoj mu je bil jasen položaj

Tasta Reclja besede:

„Ujeli bi te radi“, prihajale
so mu v spomin. Potreboval je Meto za
postrežbo bolni materi, dasi bi jo bil najrajši
spravil izpred očij. Njeno oblastno vedenje,
kakor da je že leta in leta ona gospodinja pod
Prašnikovo streho, mu ni prav nič ugajalo. A
še veliko manj Reclju. Možiček je strigel z
obrvmi, če ga je le srečala usiljenka z Jelovega
Vrha. Nobene jedi ni okusil iz njenih rok.

„Andrej, še ono vzemi k sebi, pa boš imel
mater in ženo, četudi zagrebemo tvojo mater
v nekoliko dneh“, rekel mu je zaničljivo.
Prašnik ni odgovoril.
Bolnica je res oslabela, in za tri dni so
imeli v hiši mrliča, Prašnik pa ne več matere.
Odslej je logarica še oblastneje gospodovala.
Recelj je vzel s seboj na dom malega Ivana in
se ni več vrnil k Prašniku.
Sneg je kopnel, podleski, trobentice, zvončki
in drugi glasniki bližajoče se pomladi so slastno
uživali blagodejne žarke mladega solnca; lastovke
so poiskale lanska gnezda, prepodile
usiljive vrabce in jele znašati mehko ležišče
mlajšemu zarodu. Ledina in gaj sta zamenjala
zimsko obleko, in vsa zemlja je dobila prijaznejše,
vedrejše lice.
Ljudje, prihajajoči k Prašniku v mlin, so
še vedno pogrešali stare, zgovorne ženice, ki
je poznala na blizu in daleč vso okolico in
vedela celo, čegav je ta ali oni meh v mlinu.
Preširna logarica jo je prav slabo nadomeščala.
Včasih je celo godrnjala na ljudi, češ, zakaj
nosijo zvečer toliko v mlin, ko gospodar ne
utegne; vedela je namreč, da se mudi po končanem
delu pri njeni in pri svoji Minki.
Rožljala je z gospodinjskimi ključi in vedla
se celo ošabneje, kakor kakšna velikomestna
vratarica.
Začelo se je delo na polju.
Veselo življenje v naravi in gospodarske
skrbi so Andreja predramile iz zimske, morda
tudi duševne otrplosti, da je začel razmišljati
o samem sebi — in svojih neveselih razmerah.
Neki večer je sedel na zloženih deskah ter
poslušal, kako jednakomerno poje žaga po jelovem
lesu. Še jedno pot, dve, pa bo konec.
Zabije še jedno zagozdo, pritisne z odrivačem,
in — — žek! Žaga se ustavi, Prašnik gleda
pred-se v kup žaganja in začne tak-le samogovor:

„Kdo zapoveduje sedaj v moji hiši? —
Mešička. — Kdo mi je gladil pot v grešno
življenje, v pogubo in sramoto? — Mešička.
Kdo je kriv, da je moja mati morala nagloma
v grob ? — Mešička. — Ali je še mogoče iz te
brozge?“

— Na to mož ni vedel odgovora.
Kmalu potem so orali na oddaljeni senožeti,
odkoder se ne vidi v mlin. Prašnik je
sam držal za drevo, da mu je pot zalival obraz.
Ko so odrezali kakih štirideset brazd, ustavi se
ter si zbriše pot s čela, pogled pa mu uhaja
vedno tje v nasprotno stran, od koder gotovo
ni pričakoval kosila. Tam za gozdičem je namreč
gospodaril Recelj.

„Dobro srečo, Andrej!“ potrka ga nekdo
na ramo.

„Bog daj, oče! Na, na, in moj Ivan je tudi
z vami. Pojdi sem, sinko!“

„Kakor si naročil, tako sva prišla.“

Prašnik
je vzel dečka v naročje in mu je gladil mlado
lice.

„Andrej, tega-le bo nova — mamica —
vedno gledala po strani. Ubogi moj Ivan!“

Prašnika je bilo sram in molčal je, zakaj
predobro je vedel, da govori mož resnico. Recelj
je sodil, da je to dobro znamenje. V srcu mu
je bilo žal, da je že na vse grlo pravil sosedom,
da je Andreja pamet popolnoma zapustila.

„Ali je ona ruša baba še pri tebi?“

„Da bi tako ne bila!“

„Odpravi jo domov!“

„Kako?“

„Kakor je prišla!“ reče možiček, in oči se
mu zasvetijo izpod košatih obrvij. Recelj je
strigel ž njimi čudovito spretno, zakaj v svesti
si je bil, da tako dobro se ni že davno odrezal.

„Pa ono tam gori?“ vpraša Andrej boječe.

„Pusti — uredim jaz, ako želiš.“

„Oče, vi ste moj rešitelj. Oh, kam sem zašel!“

„Ha, ha, ha, danes. Lani si mislil, da sem
jaz vrag.“

III.

Na Jelov Vrh je prinesla štorklja novega
prebivalca, Recelj pa je imel teden za tednom
pota na sodišče.

„Kakor se me brani, bom mu še tašča. Iz
grda me je spodil iz hiše, a iz lepa me bo
še prosil, da se vrnem.“

Tako sta se ločila prvi dan Recelj in Mešička.

„Hm, hm, mhe! Bomo videli“, otresal se
je Prašnikov zastopnik in odšel.
Še tisti večer je zvedel Andrej vso obravnavo;
zvedel pa je z druge strani tudi, kako
tožno plaka njegova Minka na Jelovem Vrhu.
Misli samo na njega, na Andreja, ki jo je tako
neusmiljeno ukanil. — Vse to mu je pripovedoval
Recelj, pa na takšen način, da si je
moral Andrej precej veliko misliti zraven, da
je spoznal resnico. In spoznal jo je. Smilila se
mu je Minka, in rad bi bil zinil pomilovalno
besedo, toda Recelj je tako strašno blesketal z
obrvmi, mlel z rokama in mencal z vsem životom,
da je Mešički namenjeni zet pozabil
Minko in njeno bolest.

„Tiho, pssst! Andrej, ti si mlad. Prvič sta
te zvabili s prijaznimi besedami, sedaj bi te
radi s pretenjem, tretjič pride kaj drugega:
Bodi mož!“

K drugi obravnavi je prišla vsled materinega
povelja tudi Minka in prinesla malo Minico;
bleda je bila in upadla, trpljenje in
žalost sta jo potrla.
Ker je sodnik povabil tudi Andreja, da bi
se morda lože poravnali, bil je to za mlada
grešnika silno mučen sestanek.
Prašnik se je skrivaje oziral v njeno naročje,
da bi videl nedolžno lice njene hčerke.
Ni mogel: Minka se je sramežljivo obračala v
stran in na tihem tolažila mater, naj se vendar
tako grozno ne jezi.

„Tukaj-le ju ima! — Vzame naj ju, saj
sta oba njegova; če nek, povej Minka!-tudi
ti si njegova; le povej.“

Deklica je povesila glavo in debeli solzi sta
kanili Minici na mehko lice. — Dete se je
zganilo in dalo duška svoji neugodnosti z glasom,
Andreju jako neprijetnim.

„Ali slišiš — sedaj slišiš? Ti si obetal moji
hčeri sveti zakon, zato je taka. Saj ne moreš
utajiti. Slišiš? Sveti zakon zahtevam jaz — zahteva
ona. Prosim, gospod sodnik, da pomagate
moji siroti do pravice!“

Sodnik ni vedel, ali bi se hudoval ali smejal,
pisar je grizel pero; najbolj neupogljivo se je
držal Recelj. Minke še pogledal ni, njeno mater
je včasih ošinil s takim hudim pogledom, da
bi se pes stresel, ko bi ga dosegel; sodnika je
meril z očmi neprestano in pazil na sleharno
njegovo kretanje. Njegovega dostojanstva nevredno
se mu je zdelo, odgovarjati Mešički.
Obrnil se je torej naravnost k sodniku ter izpregovoril
počasi in samosvestno:

„Gospod sodnik! Mi verujemo, da se pravi
zakoni sklepajo v nebesih; zato ga tudi ni nesrečnejšega
življenja kakor v nesrečnem zakonu.
V imenu Andreja Prašnika izjavljam, da ne
more on nikdar vzeti v zakon tukaj — Minke
— Mešičkove, ker je spoznal in — hvalo Bogu!
— še o pravem času, da bi ž njo ne bil srečen.
— Kar se tiče drugega dela tožbe, priznavamo,
da je vse resnica, zato pa prosim milostne
sodbe — in — in — druzega — nič.“

Zadnje
besede so mu šle kaj nerade iz grla.
Mešička je pihala same jeze. Potok besedij,
pravi hudournik se je vsul na Prašnika,
še več pa na Reclja. Šele, ko ji je sodnik
ostro zapretil z zaporom, ustavila se je povodenj
psovk in žalitev. Ženska, videča, da ne
more zmagati, tresla se je kakor list na veji,
roko je tiščala pred ustmi, a oči so ji jezno
švigale sedaj na tega, sedaj na onega. Največ
teh groznih pogledov je ujel menda Recelj.
Sodnik je pa hotel začeti s poravnavo, a Mešička
je planila k hčeri, ji zgrabila otroka iz
naročja in vpila:

„Nič, nič pobotave! Tukaj-le ga ima. —
Pusti ga, Minka! Za nas bo pravica drugod.
Pojdi za menoj! — In položila je malo Minico
nič preveč rahlo pred Andreja. Tega je bilo
tako sram, da ni pogledal nikamor in tako
hudo mu je bilo, kakor bi bil obsojen na smrt.
Stemnelo se mu je pred očmi. In vendar je
moral priznati, da je to zanj pravična kazen,
ker se je igral tako dolgo z najimenitnejšimi
stvarmi in najnevarnejšimi čustvi.
Kakor furija je letela Mešička na ulico,
Minka ihteča za njo. Možje v sobi so se spogledovali,
le sodnik je zaklical:

„Krečič!“ — pa je
stal na pragu zajeten možak in rekel:

„Prosim,
zapovejte!“

„Ono mlado ženo pokličite nazaj, da vzame
to-le!“

Sluga je umel.
V dno srca užaljena in osramočena se je
vrnila Minka in pobrala vekajoče dete.

„Ako ne ž njima, tudi brez njiju“, rekel
je sodnik in naznanil Reclju, da se mora obravnava
preložiti.
Razšli so se.
Potem je Mešička bledela in venela od dne
do dne. Povsod je tožila, tarnala, zdihovala in
kašljala — bil je to nenavaden, suh kašelj —, prijemala
se za prsi in zaklinjala Reclja v dno pekla.
Ko so nekaj tednov pozneje razpisali obravnavo,
in ni ona prejela vabila, marveč samo
Minka, ker je postavil sodnik detetu Jeroba,
začela je blesti nerazumne stvari ... Škripala
je z zobmi, penile so se ji ustnice, in postelja
se je tresla pod njo.
Dva dni po dognani obravnavi je sporočil
Prašnik na Jelov Vrh, da je zadovoljen s pogodbo,
kakor sta jo sklenila Recelj in Minka
na sodišču; ona naj mu le napravi revers, pa
ji izplača petsto goldinarjev.
Zvrševalec tega sporočila je našel togujočo
Minko ob — materinem mrtvaškem odru. —
Mešička ni mogla strpeti tolikega poniževanja.
Srčna kap jo je rešila vseh muk in prevar.
Minka mu ni odgovorila niti besedice. Milovala
je mrtvo mater, obupavala sama nad seboj
in klicala na pomoč usmiljenje božje.
Tri stare ženske so sedele zunaj na ognjišču
in rekle med seboj, ko so slišale ime Prašnikovo:

„Denarje je prinesel. Z denarjem se vse
opravi.“

Sel se je vrnil brez odgovora in najprej
povedal Reclju, kako je bilo. Recelj je Andreju
stvar opisal v nekoliko milejši barvi in pristavil:

„Pustimo jo, Andrej, da pokoplje mater;
potem pojdem jaz tje gori, pa denarje mi izročiš,
da jo izplačam, veš,“

Andrej je prikimal. Nekaj se mu je mehčalo
v prsih. Smilila se mu je Minka. Toda Recelj
mu je že stokraj očital, da je premalo moški;
če bi odnehal sedaj. — Za ves svet ne! Prašnik
je modroval tako-le:

„Recelj je moj tast,
svetovalec, dobrotnik in ima lepo posestvo, pa
sam je. V oporoki me gotovo ne pozabi, prav
gotovo ne mojega Ivančka. Saj ga ima zelo
rad. Kaj hočem! Človek skrbi najprej zase ...
Take misli so ga do cela potolažile ali mu
otoplie vest, kadar mu je nagajala.

Tretji dan se je odpravil Recelj na Jelov
Vrh, Prašnik mu je odštel — nekoliko težko
je šlo — pet lepih stotakov, in tedaj se mu je
zdelo, da mu je lože okolu srca. Kaj vse stori
denar!

„S tem si lahko pomaga“, rekel je skoro
žalostno. Recelj je odšel. Med potjo se je pripravljal,
kako bi najlepše izročil denar in pa
dokazal, da je tako za oba bolje.
Na Jelovem Vrhu je dobil logarjevo hišo
— prazno.
Tuji ljudje so prišli, napovedali dražbo za
logarjevo kočo, njive in senožeti, prodali vse
v nekoliko dneh in zopet odšli. Prašnik ni šel
k dražbi, Recelj pa je bil tam. Neznan prodajalec
mu je izročil zapečaten list za Andreja
Prašnika.

„Ali ste kupili, oče?“ vprašal ga je Andrej.

„Nič me ni veselilo; preveč je od rok in
pa — tisti spomini na Meto in ‚človeškega
risa‘. — Glej, to-le!“

„A ha! Revers je poslala — pa nemški!“

Prašnik odpre in čita priloženo pismo:

„Spoštovani Andrej Prašnik na Studencu!
Ker si ti iskal pri meni ljubezni in jo tudi
našel, in sem iskala slednjič jaz pri tebi vsaj
usmiljenja, pa ga nisem našla, zato ne povprašuj
po meni in ne išči me. Tu ti prilagam
zahtevani revers; denarja tvojega pa ne maram,
ker vem, da ti je največ do tega, da imaš
revers. Tudi za otroka bom skrbela, dokler
bom mogla, sama; saj naposled utajiš vse, vse.
Ali če bo ona zahtevala doto, pošlje ti pobotnico,
morda ob času, ko ti bo najmanj ljubo.
Tvoja užaljena Minka.“

„Hoče ti delati ovire, ko se boš zopet
ženil.“

„Tega bodete vsi čakali še dolgo, dolgo“,
reče Prašnik in spravi pismo.

IV.

Prašnik se ni več ženil. Njena podoba, njena
grožnja se mu je zdelo, da ga spremlja povsod,
in kakor senca — sramota — —. Minula mu
je mladost, sčasoma se je zmanjšala tudi bojazen.
Saj človek vse pozabi. Prašnik je živel
največ za svojega sina.
Ko je umrl stari Recelj, podedoval je Ivan
Prašnik lep del njegovega imetja; oče je pa
moral tastu obljubiti, da ne bo Ivan nikdar
poznal druge gospodinje, ki bi jo moral nazivati
mater, pod Prašnikovo streho.
Rad je mož pritrdil zadnji tastovi želji.
Na polici je pa ležal revers, založen med
starimi spisi; prah se ga je prijemal ob robu,
in neštevilne luknjice so črvi napravili v papir.
Sčasoma vse mine —. Prašnik ni mislil nanj,
ni mislil na Minko in njeno nesrečo.
Šla je po svetu mlada, lepa, neizkušena.
S tiho žalostjo v srcu in s prezirnim očesom
je zrla v svet in ga — dasi je nujno potrebovala
pomoči — tudi zaničevala.
Še tisto jutro, ko so izročili truplo njene
matere večnemu počitku, vzdignila se je, vzela
dete in krenila peš proti Ljubljani, kjer je namerjala
v kakem varovališču pustiti dete ter iti
med svet, da služi za svojo in hčerkino boljšo
bodočnost.
Mladi ženski je bila ta pot težavna. Temnilo
se ji je pred očmi, omagovala je ... V mislih
in sanjah je rotila njega, ki je bil kriv njene
nesreče, saj se ji je zdela hujša kakor smrt.
Tudi smrti si je želela, vendar je odganjala to
misel; bolj pa se je udajala maščevalnosti.

„Maščevanje!“ so šepetale njene ustnice ter
poljubljale nežna ličeca hčerkina.
Drugi večer je prišla že pozno v Brestnik,
kjer je mislila prenočiti. Trkala je tu in tam
po gostilnah in drugih hišah; pa mlado žensko
z otrokom — kdo sprejme rad pod streho?

„Kjer si grešila, tje pojdi, nesramnica!“ tako
so jo odpravljali.

Minka je pritiskala dete na prša, da bi se
že sedaj navzelo misli, v kateri je gorelo njeno
srce:

„Maščevanje!“

Imela je še toliko novcev, da bi si kupila
skromno večerjo, a z iskanjem prenočišča je
zabila celo na lakoto in šla naprej, naprej ...
Mesec je plaval po jasnem nebu, milijoni
zvezdic so ji migljale pozdrav. Minki je glava
lezla na prsi, noge so odpovedale, trepalnice
so ji tiščale skupaj; misli so se pa bavile s
slikami o mehki, beli postelji, kjer bi odpočila
trudno telo ... Dete v naročju je vpilo in se
zvijalo — hotelo je menda večerje —, a s čim
naj ga nahrani, ko je sama malo živa.
Zunaj vasi na samem je stala velika hiša,
pred njo mogočen kostanj, poleg debla pa kup
nacepljenih drv. Nanje je sedla Minka, naslonila
glavo na deblo in — zaspala ; dete je pa
vpilo in stezalo ročici po materi.
Gospodinjo v hiši je prebudil otročji krik.
Poklicala je soproga:

„Martin, čuj! Neko otroče vpije.“

„So pa že cigani!“

„Samo vpije, ni slišati drugih glasov.“

„Pozabili so je ali pa nalašč pustili — živinski
ljudje.“

„Pojdi pogledat!“

Mož je nataknil hlače, ogrnil si jopič, pa
pobral v kotu debelo gorjačo ; zakaj mislil si
je: morda je to samo vaba ... O roparjih in
tatovih slišimo malone vsak dan.

Pozno po noči so usmiljeni ljudje spravili
Minko pod streho.
Naslednje jutro ni mogla vstati, in hišna
gospodinja, lepa, močna žena, je zastavila besedo,
rekoč:

„Takšne ženske — naj bodo grofice ali
baronice ali — kmetice — vse smo jednake in
vse potrebne pomoči. Ta reva ne pojde izpod
strehe, dokler ne ozdravi!“

Gospodar se je
udal, in Minka je s svojo zagovornico in dobrotnico
dobila tudi dobro prijateljico.
Lotila se je je vročica. Več dnij ni mogla
iz postelje, in tudi potem, ko je bila že
dobra, niso je pustili naprej. Hišni gospodar
sam ji je pomagal, da je prodala posestvo na
Jelovem Vrhu in dobrim ljudem vsaj nekoliko
nagradila trud in postrežbo.
Tudi pozneje se je rada ustavljala v gostoljubni
hiši. Življenje, ki se ji je s Prašnikovo
snubitvijo tako lepo razcvetlo, nikakor še ni
ugasnilo v njej; ugasnila pa tudi ni želja po
maščevanju in s tem skrb, da pripravi hčerki
čim boljšo bodočnost.
Zato se ni izogibala različnih nevarnostij in
mrež, katere so mladi hišini nastavljali razni
lahkomiselni mladeniči.

„Mene so goljufali, a tudi jaz hočem goljufati
zapeljivi svet“, govorila je Minka sama
pri sebi, ko je premišljala lažnive obljube svojih
častilcev; med temi se ji je zdel najnevarnejši
domači sin. Zalezoval jo je povsod ter ji obetal
vse zaklade sveta. Tega sina so stariši ženili.

„Grešno je“, mislila si je mlada zapeljivka;
„toda denar je le dober. Treba samo, da nekoliko
ostrašim stariše, češ, da povem nevesti,
kakšen je sin, kako mi je bil vedno za petami,
in potem vso stvar še dobro pocrnim, pa bo
uspeh gotov.
Res je nada ni varala: izplačali so ji lepe
denarje, a ona je morala od hiše. To je pa ni
motilo. Mladi Minki je bil svet odprt povsod.
Poskusila je svojo hudobijo v večjih mestih in
bila v nekaterih družinah grozna nesreča.
Toda lepota mine, cvetje uvene, življenje
se nagne navzdol ... vedno hitreje in hitreje
usiha; slednjič se odpre temni grob, in zemlja
ima svoj del — na svetu pa začenjajo in nadaljujejo
drugi isti tir. Hudobnost ne izgine s
sveta, menjujejo se samo njeni hlapci.
Minko je zapustila lepota in svežost življenja.
Vrnila se je v Brestnik ter potem šla na
božjo pot na sv. Goro. Njen pravi namen pa
je bil, nekoliko natančneje pozvedeti, kako je
pri Prašniku na Studencu, zakaj poročila, kakoršna
je iz Brestnika doslej dobivala o njem,
glasila so se samo na to, da se Prašnik ne
ženi. Sedaj se je hotela natančneje prepričati,
toda varno, varno.
V tem času je bila Minica dorastla. Mati jo
je bila dala v nunsko šolo, kjer se je pri prijaznih
redovnicah mnogo naučila. Ker je imela
Minka še novcev od prodanega posestva na
Jelovem Vrhu, hotela je dati hčerko v pripravnico,
da bi se naučila za učiteljico. Toda deklice
ni veselilo učenje. Zato sla sklenili obe,
nastaniti se v Brestniku in živiti se z delom
svojih rok.
Dobili sta stanovanje pri dobrih znancih in
kmalu dovolj dela. Minico je veselil svet, želela
si je poskusiti med njim svojo srečo.
Neko jutro se je ustavila pod oknom, kjer
sta šivali, Notranjka, ki je za osličem porivala
voziček z nekolikimi jerbasi sadja v mesto.

„No, mrha! Pa hitro se nažri, da bova
hitreje tam!“ je rekla ter živinčetu nastlala sena.
Minka je poznala po naglasu njeno domovino.
Naslonila se je na okno, kupila nekaj sadja in
jo vprašala:

„Kako daleč je od vas na sv. Goro?“

„Še ne pol dneva hoda.“

„Pa do župnijske cerkve na Studenec?“

Žena se je nasmehnila: „Slabo uro.“

Minka je pustila šivanje in šla k ženski na
cesto. Dolgo, dolgo sta govorili.
Tisto pomlad se je često mudila žena z
osličem v Brestniku in vselej je prodala nekaj
sadja živahni šivilji. Začelo se je prijateljstvo,
ki je rastlo s sleharnim tednom.
Bilo je kmalu potem lepo nedeljsko jutro.
Rosne kapljice so se lesketale na mladem rastlinju,
v goščavi se je oglašal kos, škrjanec se
je pa dvigal v sinje višave, drobe svojo pesmico.
Navadni voziček s sadjem se je ustavil
zgodaj pod oknom v Brestniku; Minka je bila
pa že odpravljena, sedla na voz poleg nove
znanke, popravila svileno ruto na glavi, zavila
dragoceni molitvenik v belo ruto ter se odpeljala
v štiri ure oddaljeno cerkev — k maši.
Nedelje po kresu, posebno še po prazniku
sv. Petra in Pavla, so si brez posebnih slovesnostij
vse podobne. Tudi v cerkvi, kamor sta
se namenili Minka in njena spremljevalka, niso
imeli danes niti opasila z običajnimi „štruklji“,
niti drugačne posebnosti. Torej sama pobožnost
ju ni gnala tako daleč k službi božji.
V začetku maše odpre Minka molitvenik,
prekriža se in začne — ne moliti — marveč
živo misliti na maščevanje. Pri evangeliju je
tovarišica vstala in pogledala Minko, ki je sedela,
kakor bi bila doma. Ni se zganila. Potem stopi
na propovednico star, častitljiv župnik, prebere
evangelij in začne govoriti o ljubezni božji;
Minka je pa mislila na svojo nesrečno ljubezen,
na svoje sovražnike in zato popolnoma — kot
neprimerne — zavrgla govornikove besede o
medsebojni odpustljivosti. Po končani propovedi

je gospod še molil nekaj „očenašev“, ki
so se pa Minki zdeli od nekdaj grozno dolgočasni;
danes je slišala kmalu med prvimi prošnjami:

„Za rajno Katarino Prašnik in sorodnike
... “

Kako bi mogla misliti na molitev, ko
sliši to sovražno ime!
Kakor daljni šum je bilo odgovarjanje vernikov
po širni cerkvi; Minka se je pa bavila
z mladostnimi spomini. Sedaj vzame župnik
oklicno knjigo, po malem zakašlja in otre pot
s čela; ženske pa odmaknejo rute od ušes ... Po
cerkvi je vse potihnilo. Oklici so imenitne reči!

„Ženin Ivan Prašnik, samski, zakonski sin
Andreja Prašnika in njegove rajne žene Katarine,
roj. Recelj s Studenca; rojen ...; nevesta
Jerica Dobnik, samska, zakonska hči ... z Ježice.“

Minka je kar z očmi poslušala in z ustmi
gledala; duhovnik je pa sklenil:

„Komur je
kak veljaven zadržek znan, naj ga o pravem
času meni naznani.“

Minka je pozabila, kaj je
v cerkvi spodobno, in rekla skoro polglasno:

„Prašniku sramoto, sin pa zve jedno več!“

Ljudje so se ozrli v tujo žensko, soseda jo je
sunila v rebra, in Minica je zakrila obraz s
predpasnikom. Nikamor se ni ozrla do konca
maše.
Zvečer je Minica vedela vso materino prošlost.
Njen obrazek je zardel in bledel, temno
oko se je vpiralo v prepadlo materino lice.
Deklici se je zdel stari Prašnik pravi trinog. V
srcu ga je sovražila in pritrjevala vsem hudim
načrtom materinim.
Pozno v noči se je obračala na postelji.
Spanec ji ni hotel zatisniti očij. Bledi mesec
je pogledal skozi okno, obsipal dvoje belih
rok, dotaknil se njenih trepalnic ... Minica
je zamižala, in vse materine muke so se ji
zopet vrstile v spominu.
Naslednji dan že pred poldnem sta bili obe
pred Dobnikovo hišo na Ježici. Na vsaki strani
vrat je stezala svoje veje po jedna murva; na
pragu je pa stala brhka deklica in metala kokošim
hrane:

„Pika, graha, čopka, ciba, na-a, na-a! Pit,
pit, pit!“ Petelin, pravi orjak kurjega rodu, s kocastimi nogami,
je prvi opozoril svoje podložnice
v pravem kurjem jeziku, kar je hotela
povedati deklica,
„Kurrr, kurrr-kok-kok!“ In
družina se je zbrala k obedu. — Ondaj se je
oglasila Minka:

„Bog daj dobro! Ali je gospodinja doma?“
Ko je deklica zagledala tuji ženski, se je
prestrašila in prav boječe odgovorila:

„Doma. Kaj bi radi?“

„Slišala sem, da bodete imeli kmalu svatbo;
morda bi potrebovali šivilje. Glejte, ta-le, moja
hči, je izučena v takem delu in nareja tudi
ceneje kakor v mestu. Midve sva iz Brestnika.
Morda ste že slišali, da so vsi zadovoljni?“

Deklica na pragu je povesila oči, potem
rekla:

„Nekaj smo dali delat tukaj, zadrugo moram
klicat mater. Prosim, stopita noter!“

Zadovoljno je pogledala Minka svojo hčerko.
Ta si je z ruto zakrivala mlado lice, da ga ne bi
doseglo pekoče solnce; v mislih je pa zavidala
srečni nevesti — tako je namreč sodila deklico,
ki ji je povabila v hišo. Stopivša noter,
je začela izpraševati deklico:

„Poročno obleko ste že naročili? Kakšno?“

„Bledo-rmene barve.“

„Na tako se lepo podaje na prsih všitek iz
belega atlasa, verjemite!“
Jerico je začela stvar zanimati.

„Pod brado zlato brošo, za pas mičen šopek
svežih cvetic — na glavo venec in pajčolan
z zlatimi zvezdicami; pa takšen-le obrazek!
Vsakdo bo moral misliti, da ste angel.“

„To bi bilo predrago“, je ugovarjala deklica
bolj na tihem.

„Nič predrago; včasih se zgodi, da so preprostejše
neveste bogateje oblečene, kakor marsikaka
meščanka, a vse se vidi tako neokretno,
neprimerno samo zato, ker si ne znajo prav
urediti. Nima kdo — —.“

Hišni gospodinji je ponižna deklica veliko
bolje ugajala, kakor njena mati. Zmenili so se,
da ostane Minica lahko takoj v hiši. Dela bo
mnogo, začeti treba kmalu.
Minki so se zasvetile oči — dosegla je, kar
je namerjala.

V.

Minica je delala natančno po materinih nasvetih.
Čudno jo je ganilo, ko je prvikrat videla
ženina.
Prišel je v Ljubljano nakupit raznih potrebnih
stvarij za svatbo, potem se je oglasil
tudi pri nevesti. Deklica se ga ni mogla nagledati.
Tudi Ivan se je nehote nerodno poklonil
na pol gosposki ženski in jo vprašal:

„Od kod ste pa vi? Ne zamerite!“

Doznavši odgovor ni vedel več naprej. Bil
je v zadregi. Deklica se mu je zdela mična.
Skrivaj jo je primerjal z Jerico ...
Ko sta bila z nevesto zunaj, je vprašal:

„Gotovo je kakšna sorodnica to-le dekle,
Jerica?“

„Samo naša šivilja; tukaj dela še-le nekaj
dnij; prijazno dekle; meni se je zelo prikupila.“

„Zalo dekle, zares. Saj dovoliš, Jerica, da
jo še jedenkrat pogledam?“

„Ne bodi no! Ali smo otroci?“

Ivan je sam stopil nazaj v sobo in hotel
nekaj vprašati, pa beseda ni hotela nikamor.
Slišal je stopinje zunaj pred vrati in vedel, da
posluša nevesta; pred seboj je pa videl bitje,
ki ga je mamilo z vso silo.

„Morda imate tudi na Studencu kaj dela
zame? Prišla bi, kadar dovršim tukaj!“

Tako
se je ponudila, spoznavša njegovo zadrego. In
zopet je uprla vanj oči, ki so hotele prodreti
Ivanovo srce.

„Ne vem, če bo kaj.“

„Morda to bolje ve vaša nova gospodinja.“

Deklica je govorila zadnje besede dokaj prisiljeno.
Povesila je glavico, da je videl Ivan beli
vrat. Oba sta umolknila. Ivan je šel k nevesti
in rekel:

„Ali si slišala?“

„Da bi rada šla s teboj?“

„No, in ti bi ne videla rada?“

„Seveda, Ivan.“

Minica ni slišala teh besed, ni videla srečnih
pogledov. Na tihem je vzdihnila:

„Moj brat!“
in solza ji je orosila oko.
Bila je zamišljena in molčeča.
Naslednje dni je Ivan še večkrat obiskal
svojo nevesto in se tudi s šiviljo nekoliko sprijaznil,
dasi ni mogel dolgo strpeti njenega pogleda.
Temnolasa deklica je imela do njega neko
posebno moč, vsled katere se ji je mladenič
izkušal ogibati, a vendar se ni hotel popolnoma.
Približal se je veseli dan svatbe, za Jerico
dan slovesa od starišev, znancev, od rojstvenega
kraja, od spominov zlate mladosti.
Lepa je bila nevesta, ko se je vračala z
mladim Prašnikom od poroke. Prijazni obrazek,
mični venec v laseh, mladostno razviti život,
lahno se prilegajoča obleka — vse to se je
vjemalo na njej, da so jo ljudje občudovali.

„O, kako je krasna!“ vskliknile so ženske,
ki imajo o takih prilikah prvo in zadnjo besedo.

„Lepa kakor angel, saj sem vedela“, hvalila
je Minica, in nevesta jo je hvaležno pogledala
ter se ji nasmehnila.
Zvečer je ženin silil na odhod. Začelo se
je odpravljanje, pospravljanje — solze in vesele
zdravice.
Ni lahko slovo od domačega ognjišča. Jerica
je skozi solze pogledala Ivana, in takoj ji je bilo
lože.
Pozdravila je že vse, celo domače posle,
bližnje sosede in daljne sorodnike; slednjič je
segla v roko tudi Minici. Ljubo jo je ta objela
poljubila na čelo in dejala:

„Bog z vami, Jerica!
— Naj vam solnce sreče, kakor danes,
sije v novi domovini brez večera. Z Bogom!“

„Pojdite z menoj, Minica!“

„V duhu — prav rada.“

„Zares! Kaj ne, Ivan? Saj sva že govorila
o tem. — Za nekoliko dnij, samo za nekoliko
dnij!“

„Kolikor hočete, Jerica.“

„Odpravite se, Minica ; vse drugo poravnamo
pozneje.“

„Moram vprašati mater.“

Minka je bila prišla na svatbo pomagat k
Dobniku in se je največ mudila v kuhinji. Ni bila
posebno huda, da se je hčerka odpravljala na
tako daljno pot.
Drugo jutro zgodaj so sedli svatje na vozove.
Lepa je bila nevesta, a ne manj lepa
tudi Minica. Sedela je na zadnjem vozu med
Dobnikovimi sorodniki ter veselo opazovala pokrajino
okoli sebe. Vedela je, da je vsak trenutek
bliže svoji pravi domovini — in njemu,
kateremu v kratkem pove, da je ona — živa
pobotnica.
Pri Prašniku so bili zbrani svatje in čakali
neveste.

„Oče Prašnik, verjemite, da je ženska dar
božji!“ je hitel dokazovali Rjaveč.

„Seveda je dar božji, a vsakomur ne zaleže
dobro“, pripomni nekdo.

Na sredi mize je bil velik šopek, poleg
njega dve pisani torti, na desno in levo se je
vrstilo pecivo vsake vrste: kolački, povitice, rogliči,
tički, zemlje, preste, navaden in maslen
kruh. Narezane slanine in suhih klobas je bilo
kar na kupe.

„Streljajo!“ vzklikne Klinar, sorodnik rajnega
Reclja, ki zastran dedščine ni bil Prašniku
posebno pri srcu.

„So že tu!“ bil je soglasni sklep. Prašnik
se obrne k Rjavcu:

„Prosim, pojdite vi za govornika, ko se
zapro hišna vrata.“

„Dobro!“

Vozovi se ustavijo pred hišo. Svatje se
zbero in se posvetujejo, kako bi po stari šegi
napravili šalo s tem, da bi hišnemu očetu ponudili
drugo žensko namestu prave neveste.
Godec je stvar razjasnil:

„Pošteni prijatelji,
tako in tako! Prvo ponudimo nevestino družico,
potem kakšno prijateljico, slednjič pripelje
ženinov drug nevesto.“

Potrkajo. — Vse tiho. Drugič:
„Odprite!“
Znotraj ropot; tretjič se oglasi Rjaveč:

„Kdo pa je?“

„Pošteni prijatelji.“

„To lahko vsakdo reče. Kaj bi pa radi?“

„Noter bi radi!“

„Kaj nam daste za to?“

„Lepo, mlado gospodinjo.“

„Prav radi.“

„Tukaj-le poglejte, če je ta prava.“

„Le noter jo pustite; ko spoznamo, da je
prava, bomo vedeli, da ste pošteni ljudje.“

„Drugo, drugo“, je rekel Prašnik, ko so
mu pripeljali družico. — Pride Minica ...
Na tihem so jo občudovali domači svatje. Prašnik
je tudi stal in strmel ... Ni se mogel odločiti.

„Ta-le bo prava! Kaj ne, oče starejšina?
Kar spravite jo! Jaz imam že tako suha usta,
da se mi jezik prijemlje neba. E, e, e, pošteni
prijatelji, bo prava, bo!“ silil je godec.

„Drugo, drugo!“ omajal se je Prašnik in
gledal Minico kakor prijetne sanje iz mladih
let.
Pripeljali so mu Jerico. Vzel je posodo z
blagoslovljeno vodo, poškropil njo, potem še
ostalo družbo in govoril:

„Bog te blagoslovi!
Naj ti bo sreča mila na novem domu!“

In

zopet je pogledal Minico in posebej poškropil
tudi njo.
Svatje so se razvrščali okoli mize, Prašnik
je pa na tihem ponavljal:

„Te oči, te oči! ... Takšne je imela ona
tam gori. Poznal bi jo bil brez njenega pisma
in njenih sitnostij. Oh, daje bilo tako!“ Sedel
je na svoje mesto.

„Saj sem vam že pravil, da Ivan ni iskal
zastonj tako daleč neveste. Le poglejte, kakšen
par — ona in vaš Ivan! Bog vas živi, starejšina.
Bog živi ženina in nevesto!“

Rjaveč se
je stegnil s kupico daleč na okoli, da je trčil
z došlimi svati.
Klinar je tlačil v ustih velik založaj klobase,
dvignil je kupico in nekaj zamomljal skozi
polna usta. Prašnik se je ozrl v nevesto in ni
opazil, kako se upirajo vanj oči njene spremljevalke.
Postavil je kupico na mizo in zabil piti.
Le posamični „živio!“ so odgovorili Rjavčevi
zdravici. Zabava se ni hotela prav oživiti.
To priliko je porabil godec:

„Nobena reč ni dobra, če se žalostno začne.
Bodimo veseli, pošteni prijatelji! Saj ni vsak
dan svatba ... Za danes naj žalost počaka;
jutri bo pa zopet stara pesem:

„Dobro, Miško, dobro“, pritrjevali so mu
svatje.

„Veseli me, zelo veseli, da me hvalite; ali
oprostite, pošteni prijatelji, Če se bomo tako
mrzlo držali, bomo zaspali pred nočjo.“

Tudi Rjavcu se je zdel molk neprimeren,
dasi ni vedel, kaj je sicer živahnemu starejšini,
da strmi sam pred-se in molči.
Obrnil se je k Minici, ki se je že početkom
branila naslova „gospodična“, pa jo je zopet
ogovoril:

„Gospica, vi niste bili še nikdar v tem
kraju?“

„Še nikdar, gospod. Uboga šivilja, ki se
preživlja z delom svojih rok, ni gospodična in
ne gospica, oprostite gospod. Meni se tako
godi. — Le z materino pomočjo sem obiskovala
šole v mestu.“

— Po teh besedah je pogledala
starega Prašnika; ta pa se je delal slepega
in gluhega, kar je pa dekle dobro opazilo.
Klinar je srečno pomedel meseno klobaso
s krožnika, segel po kosu maslenega kruha,
pogledal debelo in zopet del v usta. S prsti
je potem jel gladiti kupico pred seboj. Božal
jo je in tipal, ogledoval in zopet gladil. Godec
je srečno dovršil neko zmes svoje umetnosti,
odkašljal se in trčil:

„Živio Klinar!“ Zvrnila
sta kupici brez zadržka.
Vse to ni motilo Minice, ki je nadaljevala
mirno in premišljeno:

„Namenili so me mati za učiteljico, pa —.“

„Učenje je sitno in drago“, pristavil je
učitelj.

„Drago, drago; mati niso imeli, od drugod
— četudi bi lahko — nisem dobila podpore.“

Po teh besedah je bil Prašnik na trnju.
Žalostno je pogledoval svate, tako žalostno,
kakor da že vsi poznajo njegovo krivdo. Vstal
je, potožil, kako ga boli glava, da ni sinoči
dobro spal — in odšel.
Deklica ni hotela več nadaljevati prejšnjega
pogovora.
V sosednji sobi se je veselo vrtela vaška
mladina; celo godec Miško je šel poslušat svojega
tekmeca, a plesal ni, ker je trdil, da je
ta godba še iz starega testamenta. Ostalih ta
skrajno neugodna sodba ni zadrževala. Zaplesala
je nevesta, njena družica in tudi Minica.
Rjaveč, Klinar, nekaj sosedov in sosedinj so
ostali pri mizi in sodili, da ta neskladnost ne
pomenja sreče v zakonu.

„Veselo mora biti, veselo na svatbi; vino
mora teči od mize na vseh širih oglih. Peli,
pili, smejali in šalili smo se še na sleharnem
gostovanju, a danes? Pokojni moj stric Recelj
je bil mož, ki je znal biti vesel, seveda, kar
je prav. Zato ga moram pohvaliti. Kar je res,
je res. Tudi to je res, da me je v oporoki —
on, bogat mož — skoro popolnoma zabil. Pa
so trdili, da je Prašniku že prej obljubil —
zastran tiste tam gori. To ni prav, da dobi
oni, ki ima veliko, še več.“

Vrata so se odprla, na prag je stopil stari
Prašnik, pogledal Klinarja zaničevalno in rekel:

„Gospod učitelj, prosim samo za trenutek!“
Rjaveč je bil takoj za njim.

„Ali ste videli, kako me je pogledal! Ha,
ha! Misli, da mi ne vemo nič. Res, da sem
rad vesel in ga popijem kakšno kapljo, pa
vendar mi ne more nihče reči: Klinar ima po
svetu take in take otroke. Tega bi se res sramoval.
E, e, e, saj vemo, zakaj se je tako
obrnilo. — Misli, da so že vsi pozabili, a jaz
vem, vem ...“

Klinarja se je prijelo vino, da je govoril in
zabavljal ter slednjič zabil celo ono, kar je
trdil v začetku.
V tem času sta stala Rjaveč in Prašnik zunaj
pred hlevom.

„Pomislite, gospod, ona je tukaj — ona
— hči Mešičkove — — —.“

„Ni mogoče!“

„Da; njena mati še živi; poslala jo je —
meni v pokoro. O, kaj še to ? Bog vedi, kako
se vse razplete. Kolika sramota me še čaka!
— Ali ste jo videli? Čvrsta je, mlada je; mene

pa prehaja takšen strah, da bi najrajši kar izginil.
— Tam le na plesišču je stopila k meni,
naslonila se mi na ramo — prav kakor — o
ti moj Bog! — pogledala me je v oči in vprašala
sramežljivo:

„Oče, vi mene poznate; tudi
jaz vas nisem poznala do danes, pa so mi veliko
pravili o vas moja mati. — Veste, moja
mati — so mi naročili, naj vam povem, da
sedaj, ko ste priženili z nevesto lepe denarje,
izplačate doto tudi — meni —. Dekle ni
moglo naprej. Poznal sem, da je bila naučena;
tudi ona je vedela, da mi ni neznana njena
zadrega. — Potolažil sem jo z obljubo, da
se s časoma že vse uredi, za danes naj ne
žali nikogar. Vse mi je obljubila; zato prosim
tudi vas, da molčite. — Kaj bo z menoj?“

Na dvorišču so odmevali koraki. Nevesta
je šla s plesišča nekoliko k svatom, potem pa
z družico, Minico in Ivanom na vrt. Tam se
jim je pridružil tudi Viktor Predal, ki je prišel
čestitat poročencema. Rjaveč je takoj otresel
prejšnje misli:

„Dobro, dobro, a, a, a, dobro, da si prišel.
Le poglej, kakšno punico je dobil naš Ivan!“

Predal je segel v roke obema, pogledal Minico,
potem Rjavca:

„Ta-le gospodična je pa gotovo sorodnica
nevesti:“ vprašal je preprosto.

„Mhm, da — gospodična — da — sorodnica,
da, da, sorodnica, sorodnica — —“ je
lagal Rjaveč, kateremu se doslej še nikoli ni
jezik zapletal. Sploh je na tihem priznaval samemu
sebi, da še ni bil tako v zadregi z odgovorom.
Prašnik je ostal na mesta kakor okamenel.
Zbrani gostje v svatovski sobi so ga kmalu
zopet pogrešili. Klinar, ki je bil ta čas nekoliko
zadremal, predramil se je in kričal na vse grlo:

„Oče starejšina, e-e-e, starejšina! — Smo
sami! Kje ste?“

Vrnil se je, dasi kislega obraza na svoje
mesto; Minice pa ni niti pogledal več. Tudi
ona, sicer živa mladost, ki bi razveseljevala vso
družbo, je bila po onem pogovoru s Prašnikom
otožna in potrta.

„Ko bi mu le smela povedati
resnico?“ Ta želja ji je često silila na nežne
ustnice; odmeval pa ji je opomin:

„Nikomur
— samo njemu se smeš razkriti, sicer je vse
izgubljeno.“

Pomislila je, da je blizu svojih ljudij in na
veseli svatbi tujka, ki mora spretno skrivati
svoje srce. Najrajša bi se bila razjokala.

„Prosim, gospica, za bližnjo mazurko.“
Bil
je Viktor Predal. Molče je vstala in šla ž njim
plesat. Stari Prašnik je vzdahnil.
Pol ure pozneje se je vrnil Predal v sobo
in rekel Rjavcu:

„Prava mačica, ta Kranjica. Moral sem jo
pustiti med plesalci, kar tržejo se zanjo. In kako
lepo pleše! Lahko kot — mačica.“

„Samo pazi, da te ne ugrizne!“

„No, no, ali si zabil, da sem prebil takozvana
nora leta?“

Čas je potekal. Vino in veselje se je prijemalo
vseh; samo Klinar je v Prašnikovo veliko
zadoščenje zadremal na svojem sedežu in smrčal
nekoliko glasneje kakor je bilo gostom všeč.
Kdor je le mogel, star ali mlad, poskusil je
srečo z brušenjem pet po glasovih harmonike,
katero je sedaj ponosno natezal godec Miško;
tudi pel je vmes; tako se mu je dobro zdelo,
da je odgnal tekmeca škripača.
Še pred večerjo so nekateri silili tudi Rjavca,
da bi se zasukal po taktu, a ta se jim je
srečno ubranil. Po večerji so ga obsule ženske
in naganjale na ples.

„Gospod učitelj, samo jedno polko z menoj,
prosim“ — silila ga je družica.

„Ne, ne; z menoj gospod“, je zahtevala
nevesta; „saj veste, da sem nocoj prvikrat v
hiši. Vsi moramo biti veseli!“

„Prav rad bi vama ustregel, pa ne morem,
ker — ker — ne znam plesati. Marsikako neumnost
sem se naučil v življenju, a te ne, in
prav malo je nade, da se je kdaj naučim.“

„Lepo prosim“, je rekla Minica, katero je
ugrel ples, da je za trenutek zabila svojo žalostno
nalogo v Prašnikovi hiši. „Lepo prosim“,
je ponovila in nagnila glavico tako otročje ponižno,
ponudila mu belo roko tako vabljivo,
da bi vnet častilec ženskega spola kar pozabil
vse neznanje ter šel za dekletom — tudi v
lastno nesrečo.

„Pojdi, no, pojdi! Z Minico se boš že sukal“,
tolažil ga je Predal.

„To lahko ti govoriš, a jaz ne. Čakaj!“

Rjaveč ga je pomenljivo pogledal, prijel za roko
in ga potegnil za seboj — k Minici:

„Gospica, vam ne smem odreči; a ker sam
ne morem zadostiti želji, evo vam tukaj-le
namestnika!“

„Modro ste se izognili; vendar bi se morala
jeziti na vas, pa zastran namestnika, ki je izvrsten
plesalec, vam odpuščam.“

Lahno kakor dama, ki je navajena sukati se
po salonih, je šla s Predalom na plesišče ter
izkušala v plesnem trušču pozabiti nesrečni položaj.
Sukala se je, sukala do obupnosti ...

„Je-li to dekle ali furija“, mislil si je Predal
in se vrtel ž njo.

„Furija“ se ga ni posebno
branila. Pogledala ga je v oči zaupno, milo ...
in že sta bila med množico plesalcev.
Rjaveč je gledal nekoliko časa to nemirno
gibanje in rekel ženinu:

„Lepa Kranjica je Viktorju vedno bolj všeč;
kmalu pojde za vami v bratovščino sv. Luke.“

„Saj ni več mlad.“

Veselili so se, jedli, pili in dremali do
zore ...
Oče starejšina se je tudi nekolikokrat zasukal
z nevesto po taktu Miškove harmonike
— da bo bolja sreča — potem je pa izginil
na tihem.
V njegovi glavi so se vrstile drugačne stvari.

VI.

Viktor Predal se je šolal nekaj let v Gorici.
Bil je miren, vesten dijak. Oče je bil določil
njega pravdništvu, starejšega brata za naslednika
na domu, in sestrama precejšno doto. V
tistem času ni manjkalo mastnih prihodkov v
Predalovi hiši. Prodajalnica, gostilna, tehtnica za
seno, podjetje z lesom, s senom in domačimi
pridelki, vse to je neslo na leto lepe vsote.
Imovina je rastla od dne do dne; Predal je pa
želel više i više. Poleg male, preproste hiše, kjer
je začel svojo srečo, preživel z mlado ženico
najlepše dni svojega življenja, je kupil še sosedovo
širno poslopje ter premestil v večje
prostore prodajalnico in gostilno. Pomnožil je
število goved v hlevu, začel nove trgovinske
zveze ter mislil na večje dobičke ...
Ta brezmejni pohlep za bogastvom ni ugajal
skrbni njegovi soprogi.

„Ako si na višini, se ti rado zvrtoglavi, da
telebneš na tla in se ubiješ.“

Tako mu je govorila
ženica, ali Predal je ni slušal. Tiste dni
je bilo na prodaj največje in najlepše posestvo
v Novi vasi; njega dosedanji lastnik je zbogatil
in se preselil v Ljubljano, posestvo pa ponudil
v prodaj. Treba bi bilo šteti lepih tisočakov,
toda Predal, računajoč na vedno rastoče dohodke,
se je zavezal plačevati na obroke — brez
vsakoršne letne zamude. Zmenili so se.
Poslej je bil največji bogataš, daleč na okolu
veljaven in mogočen. Zadovoljno si je mel roki
in stopal po obsežnih senožetih, zapisaval dohodke
v knjigo, računal in skoparil pri delavcih
in kupovalcih. Zato so mu bili ljudje nevoščljivi.
Soproga, ki je imela na prvotnem domu z
nadziranjem in gospodinjstvom premnogo dela,
začela mu je bolehati. Legla je in umrla; ž
njo je umrlo komaj rojeno dete.
Že prej je Predal tožil, da sila težko zmagujeta
gospodarske skrbi, pozneje je bilo to še
slabše. Predal je hodil kakor brez uma. Poslej
ni mogel tega ne onega sam nadzorovati. Hlapci
in brezvestni oskrbniki so uporabljali to priliko
za-se. Trgovina je pešala, imetek se je krčil.
Tretji in četrti obrok kupljenega posestva
sta zapadla. Nekdo je naznanil prejšnjemu
gospodarju,
da Predal sploh ne more več plačevati.
Mož je verjel in razveljavil pogodbo. Posestvo
je prodal drugam.
Nesrečni Predal je vsled sramote, obupnosti
in slabega gospodarstva napovedal konkurs.
Predloživši oblastvom knjige in zapiske je pozabil
večje število dolžnikov, tako da mu je
ostala samo še jedna hiša, nekaj posestva in
čvetero nepreskrbljenih otrok. Sinova sta se
vrnila takoj domov. Starejši se je lotil dela na
polju, da so se preživljali; drugi — Viktor —
je šel z gimnazije v poljedelsko šolo, ker je
bila najcenejša. Sestri sta se koncem tistega leta
vrnili iz šole in pomagali pri domačem delu.
Pozneje sta se bavili s šivanjem ter pomagali
služiti kruh sebi in bolehnemu očetu, o katerem
so ljudje na tihem trdili, da nima prav čiste
pameti. Ali često se ljudje varajo. Pustil je mož
premoženje otrokom, obupal nad svetom in
lastno srečo ter živel — živ mrtvec na razvalinah
nekdanjih zlatih nadej. Svojih nadlog ni
tožil nikomur, ker ga je bilo sram, da bi se
kazal, kako zelo ga je potrla nesreča; za to
je bil preveč ponosen. Le spomin ga je še razburjal.
Deset let pozneje so se razmere precej premenile.
Viktorjevega brata je vzel k sebi njegov kum
ter ga izučil in izobrazil, da si je služil kruh
pri pošti; pozneje je bil samostojen poštar, ki
je v sili priskočil na pomoč lahko tudi domačim.
Viktor je bil potrjen v vojake; sestri
sta pa pozabili, kaj je bilo nekdaj v Predalovi
hiši. Preselili sta se v mesto, kjer se nista izogibali
tudi najnavadnejšega dela, z mirnim,
prijaznim vedenjem pa ugajali vsakomur. V nekoliko
letih sta se obe omožili — seveda primerno
svojemu stanu. Tudi rokodelski kruh je
dober, samo da je pošten. Obe sta bili zadovoljni
ter se včasih spomnili celo svojega
očeta. Ta je komaj čakal, da se vrne Viktor
domov.
Resni in odločni mladenič je prišel od
vojakov. Izkusil je življenja trpkost — brez
medu in se navadil poštevati trdo zasluženi
denar Videl je, kako ljudje hlepe za dobičkom
in le za dobičkom, ne glede na to, ali je pošten
ali ne. Pregledala sta z očetom stare knjige in
prebrskala stare zapisnike. Našla sta neizterjane
dolgove. Viktor bi bil med dolžniki najrajši
našel onega nevoščljivca, ki je bil kriv vse nesreče,
pa ga ni. Vendar se je nabrala iz onih
vsotic lepa vsota, s katero je nakupil zemljišče
ter je začel umno obdelovati. Našla sta pa tudi
med starimi papirji zavarovalno knjižico, na
katero je Predal v boljših časih plačal nekaj
stotakov za svojo starejšo hčer. Ko je nehal s
trgovino, zabil je v splošni zmešnjavi tudi na

to. Zavarovalnica je izplačala naloženi denar in
tudi s tem si je Viktor nekoliko opomogel.
Včasih je vzel puško in s kumom starejšega
brata šel prežat na divjačino, dostikrat tudi sam.
To mu je bila jedina zabava.
Ozrl se je sem in tam po kakšni mladenki.
Viktor je bil zastaven mladenič, v čegar modrem
očesu je odsevalo njegovo dobro srce. Oče se
mu je postaral in nikakor ni mogel biti siten
zato, če je sin iskal družice.
Nekoč se je vrnil Viktor zvečer s polja. Stari
je sedel ob ognjišču in se radoval prijetnih
duhov divjega zajca, katerega je pekel na ražnju.
Pogledal je sina prijazno, obraz je kazal, kako
je dobre volje, zakaj zajec je obetal slasten
užitek. Viktor je slutil, da je ta trenutek pripraven
tudi za važnejše pogovore.

„Oče“, pravi, „sinoči sem bil zopet tam na
Studencu — tam veste — pri Dolinšeku
Veste — Barbka je — vrlo dekle — dobro
dekle.“

„Pa ti je dala večerjo?“

„Ne; ta me je čakala doma ; pa zvedel sem,
da bi Dolinšek dal meni Barbko ...“

„Hm! Dolinšek je bogat. To je rekla menda
samo ona. Pomisli sramote, če bi zares vprašal,
pa bi ti rekli: ne — premajhen si — prelahak.
S tem ne bo nič, sinko.“

„Kakor kaže, ne bo z menoj nikdar nič.“

„Bogate ne dobiš; tako ti povem.“

„Oni dan ste pa rekli, da ubožne ne marate,
ker bi ljudje govorili, kako na nič je
Predalova hiša.“

„Potrpi, Viktor, potrpi! Naša hiša mora dobiti
primerno nevesto.“

Mladenič je spoznal, da bi bilo brezuspešno,
pričkati se z očetom o primernosti ali neprimernosti
prihodnje neveste. Prav nezadovoljen
in godrnjaje je čakal okusne večerje.
Tisto jesen je prišel na Studenec učitelj
Rjaveč.
Viktor Predal ga je poznal že iz gimnazijskih
let; pozneje sta bila, dasi je bil Rjaveč
znatno starejši, jedno leto skupaj pri vojaških
vajah. Učitelj je bil oženjen, imel nekoliko družinice,
a zato bil še vedno zadovoljen.
Prijateljev vzgled je Viktorja še bolj mikal,
da bi si poiskal ženice, a kje? Zato so se pogovori,
kakor oni ob pečenem zajcu, ponavljali
pozneje večkrat. Preveč pa stari ni pustil govoriti,
shropel je kakor puran ...

Nekaj tednov po svatbi pri Prašniku sta
Predal in Rjaveč lovila rake v potoku, ki teče
mimo Prašnikovega mlina med Studencem in
Novo vasjo.
Bilo je toplo nedeljsko popoldne. Škržat je
razkazoval na hrastju z neokretnim pevskim
orodjem svojo zadovoljnost s solnčnimi žarki,
prepelica v strni je merila pet-pedi, žabe so
obračale svoja široka usta iz luže v solnce, in
kobilice so tudi s hreščanjem popolnjevale
koncert.
Med gostim jelsevjem sta se pomikala prijatelja.
Prvi, v kopališki obleki, je bredel vodo
do kolen, včasih tudi do prsij in riše ter stikal
za raki po luknjah, drugi je nosil Predalu na
rami obleko, v roki pa par čevljev, kamor je
spravljal rake. Prišla sta h globokemu tolmunu,
in Viktor je že hotel iz vode.

„Preplavaj, preplavaj! Na oni strani dobiš
še kaj!“

„Ne znam.“

„To je najlažji izgovor.“

„Če pa res ne znam — toliko kakor ti
plesati.“

„No, potem bi te bilo škoda; kaj bi počela
tvoja — —“
„Misliš, da bi žalovala —; saj je še ne
poznaš.“

„Čuj, ljudje, psst!“

Rjaveč se splazi v goščavo, Predal se strisne
v vodo, da je kazal iz nje samo glavo; potem
je še to pokril z jelševo vejo.
Dolgo sta oba molčala.
Slednjič vpraša Predal nestrpno, ker ga je
že mrzilo v vodi:

„Kaj si zavohal?“

„Najprej se mi je dozdevalo, da prihaja
Praznikov Ivan z gospodinjo in ona šivilja, ki
je pri njih že od svatbe. Sodil sem, da so prišli
ogledovat žito, pa sem se motil. Ljudje so šli
z božje poti — —“

Zadnjih besed ni Predal
več slišal, ker se je uprav ta čas kobacal iz
vode, ki je zelo šumela na onem kraju.

„Ali si dobro videl Minico?“

„Videl, videl. Oj, to ti je dekle!“ rekel je
nalašč Rjaveč.

„Pa veš tudi, da jo hoče stari spraviti iz
hiše z lepa ali z grda? Nevesta ni za to in Ivan
tudi ne, ker je dekle pridno.“

„Čudno! Nekaj dnij so skupaj, pa se že ne
razumejo.“

„Nesreča res! Nesiva danes rake kuhat k
Prašniku. Bodeva vsaj videla, kako je“

„Dvomim, da bova kaj dobro sprejeta, ako
je stari še tako na trnju kakor o svatbi“

„Pravijo, da je imel pred leti homatije z
neko žensko, pa mu je tisto očital Klinar.
Seveda, takšen mož! Zares, kakor mora tlači
človeka spomin take minulosti.“

„Bašti da ga tepo mladostni grehi!“

„Že delj časa sumim, da mora biti nekaj
res. In tudi tebi ni neznano: zakaj pa s Prašnikom
povsod stikata glave?“

„Tu in tam ima še kaj urediti, pa se posvetuje
z menoj ; saj veš, da je bil tudi prej
za malenkosti često pri meni.“

Predal je bil s tem odgovorom samo na pol
zadovoljen:

„Čakaj, da se oblečem; bodeva
videla, če je resnica, kar si govoril. Z raki k
Prašniku! Ivan naju gotovo rad sprejme, s
starim, praviš, sta vidva prijatelja; nevesta ne
bo godrnjala, ker — še ne zna, in — in morda
je še kdo, ki bi naju ne videl rad.“

Predal je bil sedaj tih kakor zid, Rjaveč je
pomenljivo zahrkal.
Rake sta spravila v ruto in odšla.

„Pa da mi ne boš preveč ogledoval one,
že veš, Viktor!“

„Pojdi no; misliš da sem otrok?“

Dolgo so večerjali.
Ko sta se vračala domov, spremil je stari
Prašnik Rjavca, s Predalom je pa Minica skrivaj
stopila nekoliko korakov od hiše. A le kratko
veselje je imel Predal, ki je stopal z deklico
nekoliko korakov pred onima.

„Minica — nazaj!“ je bilo povelje; Rjavcu
pa je rekel Prašnik na tihem:

„Vedite, da jo
je poslala ona — — ona, da mi greni življenje.
Tirja me sedaj — sedaj, ko ve, da je vse sinovo,
in pravi, da ne pojde prej dekle od hiše — ali
pa, da vsem pove, čegava je in me — toži.
Oh, sveta Pomagalka! — Moj sin ne sluti še
ničesar, zato jo zagovarja. Moram jo spraviti
strani, tudi če se hiša podere. — Naj le, naj
le razglasi, da je —“ glas se mu je tresel, in
govoril je nerazločno ...
Poslovili so se, in Minica je šla s Prašnikom
sama domov. Izogibala se ga je že dolgo, a
nocoj ni mogla drugače. — — Molče je hitela
pred njim.

„Kedaj se mi spraviš od hiše, ti nesrečno
dete?“

„Saj vam je znano, kako hoče moja mati;
prej ne smem.“

„Pojdi, takoj jutri pojdi, in povej materi,
da je zadosti muk napravila moji duši; saj
vama pošljem denarje — toliko že zmore stari
Prašnik.“

„Dajte torej, pa pojdem.“
Deklica se ni
mogla več ustavljati, zaihtela je na glas; stari
je pa mrmral za njo:

„Ta sramota, ta sramota!
... Bomo videli, če pojdeš ali ne! Ti
nesreča, ti! — Pošljem po orožnike!“

Prašnik je godrnjal vedno glasneje, Minica
je zbežala v svojo spalnico.
V sobici Ivanovi je bila še luč. Ivan je tiho
nekaj pospravljal in menda zraven molil, Jerica
pa je slonela na mizi in se solzila.

„Hiša je tukaj na samoti. Nobenega znanega
človeka nimam, da bi ž njim govorila.
Jedino dušo, ki sem imela v najbridkejših trenutkih,
podiš mi strani. Pusti jo, Ivan, vsaj še
nekaj tednov — —“ Zopet molk.
„Ivan, ti si lagal, ko si mi obetal, kako rad
me boš imel.“

„Oče zahtevajo tako. Vrag vedi, kaj imajo
proti temu dekletu! Sam spoznavam, da je
delavna, prijazna, ljubezniva in da ni zastonj
v hiši: toda očetu tudi ne smeva takoj prvo
leto vsake zavrniti. Stari ljudje so navajeni, da
so jim drugi pokorni, in — oče so oče, —
Jerica. — kaj, če poreko, da sta sin in nevesta
trdosrčna, neusmiljena, nehvaležna?“

„Pa bi bil mene pustil, če si mislil slušati
samo očeta.“

„Ti si ženska, Jerica, mlada ženska; pokaj
bi ti pravil, zakaj te nisem pustil?“

„Če sem ti žena, pusti me, naj tudi mene
velja katera — vsaj ta — Ivan — prva moja
želja.“

Stopila je k njemu in ga začela obsipati
s prijaznostjo. Ivan se je ni mogel ubraniti.

„Čakaj, Jerica, prav gotovo; le potrpi! Za
prvi hip ugodiva očetu — potem pa tebi.“ Ivan
je položil roko na njeno ramo ... Gledal ji je
v lice, ki je močno zardelo vsled razburjenosti.
„Saj boš, Jerica! Kaj ne, da bo tako za
sedaj, veš, samo —“

„Doklej pa?“ de užaljena in se hoče obrniti
strani.

„Do prihodnje pomladi — ko začne težje
delo; tedaj slobodno pozovi Minico k nam.“

„Ivan, ti si neusmiljen!“ Pol v joku nasloni
glavico na njegove prsi ... Ljubezen je premagala
nasprotje, in sklep je dozorel, da mora
Minica od hiše.
Lepši večer je imel Predal.
Doma ga je čakala sestra, ki je bila omožena
v mestu. Prišla ga je vabit h krstu v rodovini
starejše sestre. Naznanila mu je tudi, da
je njen soprog povišan v službi in se nadeja
na starost primerne pokojnine.

„Da mi vsaj iz mesta sporočite kako veselo
novico! Pri nas, vedi, je vse nekam otožno.“

„Oženi se, Viktor!“

„Vprašaj očeta tam-le!“ — Stari Predal je
držal v jedni roki tobačnico, v drugi modro
ruto; glava se mu je obesila na prsi, dremal je.

„Tebe ne veseli ženitev, kakor vidim.“

„Veseli me že; ko se mi bo zdelo, tedaj se
oženim, če bo komu prav ali ne.“

Sestra ga je umela, in oba sta pogledala
očeta. Potem je povedal Viktor vse svoje neuspehe
s snubljenjem in pa očetovo sitnost pri
vsakem navskrižju.

„Tudi nama so oče jako branili; a kaj pomaga
misliti na nekdanje bogastvo? Še sedaj bi
bili obe s sestro poleg spomina na bivše blagostanje
naše hiše — borni služabnici.“

Ta vspodbuda je Viktorja poživila še bolj
kakor misel, da je stric.
Še pozno po noči so mu bile v živem spominu
besede, katere je slišal pri Prašniku:

„Prav nerada grem od tukaj. Saj nisem nikoli
mislila, da se mi ta kraj tako zelo priljubi.“

Viktor je rekel, da se bo tudi on dolgočasil,
ko je ne bo več pri Prašniku. Po tem zatrdilu
ga je Minica tako ljubeznivo pogledala, da tega
pogleda ne pozabi nikoli.

Teden pozneje se je Viktor vračal iz mesta.
Oglasil se je v mlinu, a Minice ni bilo več tam.

VII.

Na pomlad je Jerica silila moža, da naj
dopolni obljubo in pokliče Minico.
S tem se je ponavljal prejšnji nemir. Zaman
je bil vsakoršen ugovor možev.

„Tudi če si oče zbrusi jezik do samih korenin,
mene bo veljalo. Z ženami, kakor sem
jaz, morate ravnati dobrohotno, milo. Bomo
videli!“

Ivan je nekaj ugovarjal, a do živega ni
mogel svoji lepši polovici.

„Ti si mokra cunja ... Oče te obrne kakor
konja na uzdi. — To ni moško ... Škoda, da
nosiš hlače!“

„Kakor kaže, rada bi jih ti!“

„Ne maram jih, ne maram ... Sram bi me
bilo nositi hlače za tako ženo kakor ti.“ Zraven
si je pa mislila: Tudi če nimam hlač, bo mene
veljalo.
To je bilo Ivanu preveč. Obrnil se je strani
m ni več zinil besedice, pa tudi Jerica je molčala.
A ni bil to molk za nekaj trenutkov; neradovoljno
posnemanje velikega tedna se je
vleklo kakor jesenska megla tudi drugi, tudi
tretji dan ... Ivanu je bilo neznansko dolgočasno:
jedi so bile večinoma neslane, a kdo bo
grajal? Postelja gručasta in trda, a kdo bi godrnjal!
Z dvorišča ginejo brez potrebe najlepša
polena, a kdo bi ugovarjal? Vse od kraja liže
plamen, gori kakor v apnenici — kakor o veliki
noči pri žolči, ali pa če kuhajo svinjski rilec...
Ivanu je bil jezik zavezan.
Tudi Jerici je morala biti stvar žalostna,
zakaj dobro jo je videl Ivan, ko je skrivaje na
vrtu pritiskala zastor na oči in vzdihovala. Smilila
se mu je revica. Ali naj se ji on uda, on ...
mož ... gospodar?
Kakor v naravi pred nevihto, tako neznosno
je bilo v Prašnikovi hiši. Stari Prašnik je dobro
vedel, zaradi česa se bije boj — boj brez meča
in jezika. Strahoma je čakal zmage.
Po vasi je od jeseni utihnila govorica o
njegovi mladostni lahkomiselnosti. Bal se je, da
bi se stvar zopet začela, ako se vrne Minica.
In tirjatev? Kaj, če res izpolni materino grožnjo,
stopi v župnišče po krstni list, ga pokaže Ivanu
in še pove — —
„Ne; dekle ne sme pod streho“, mrmral je
zvečer na postelji. „Kje naj vzamem denar?
— Ivan bi ga ne dal rad — in pa: koliko bi
se poznalo to pri hiši! Škoda — —. Da bi
mogel tam oni kako drugače zamašiti usta!
Kako?“

Starinska ura na steni je odbila jednajst in
jednakomerno nadaljevala tik-tak. Prašnika je
premagal spanec.
Mladi gospodar pa nocoj ni mogel spati.
Opravil je že davno večerno molitev, navrgel
še nekaj očenašev za — dobro srečo, obrnil se
v zid in mižal — a zaman. Ta nesrečni molk!
Iz kašljanja je spoznal, da tudi Jerica ne spi;
včasih se mu je zdelo, da sliši rahle vzdihe.
Morda se ga ubožica boji? — Morda ji bo to

kaj škodovalo? — Groza ga je bilo teh mislij
in sklenil je, da mora biti jutri — kakorkoli
— konec tem zmešnjavam.
Naslednje jutro so poleg mlina sejali pšenico.
Ivan je uravnaval ogle in razore. Jerica je pa
stopala bolj zaradi lepšega
z motiko v roki za njim ter
tu in tam zdrobila kakšno
grudo prsti. Kar pade Ivanova
motika kakor slučajno
navskriž njene, on pa reče:

„Stoj! To delo ni zate,
varuj se.“

„Saj nihče ne mara zame!“
— Potok solz ji zalije
oči, obrne se strani ...

„Kdo ti je to povedal?“

„Vsi me gledate kakor
usiljenko. Moj Bog, ali nisem
prišla poštena v hišo?
Sem-li komu v sramoto?“

In še huje je ihtela. To je
Ivana tako zmehčalo, da bi
ji kmalu sam otrl solze.

„Tiho, Jerica! Ne žaluj
zastran tega, kar ni res.
Nihče te ne sme žaliti.“

— Prijazno ji je položil
roko na ramo, in ona se
ni branila; molčala sta pa
oba. Ščinkovec na bližnji
hruški jima je delal kratek
čas, nekoliko bliže mlina se
je oglašala taščica; na vrhu
visokega oreha na dvorišču
je pa senica nadaljevala svoj
jednoliči ci-ci-be, ci-ci-be,
ci-ci-be-e! ...

„Še manj sem kakor
dekla pri hiši.“

„To ni res! Ako se za
kakšno malenkost ni zgodila
tvoja volja, zato še nisi
dekla. Če ni drugače, bodi
še to po tvojem.“

Milo ga je pogledala,
obrisala solze in rekla:

„Kako si dober, Ivan!
— Minica mi je tako ljuba,
tako pozna vsako mojo željo,
mojo misel ... Kar na
očeh mi pozna, kaj bi rada. — V malem času
se mi je tako priljubila kakor bi mi bila sestra.“

Ivan je molčal, a ko bi hotel govoriti,
moral bi pritrditi svoji ženki, da misli o Minici
prav tako kakor ona.
Takoj po kosilu je zvedel stari Prašnik, da
je nekdo drugi pravi gospodar v hiši. Položil
je žlico na mizo, in niti molitve ni čakal. Kar
na tihem se je prekrižal in vstal od mize. Odložil
je delavniško obleko, pokril prazniški
klobuk, poiskal zakrivljeno palico med staro
šaro za vrati in rekel, da se je odpravil na
božjo pot na Gorenjsko, in sicer k Mariji Pomagaj
na Brezje.
Nihče mu ni ugovarjal. Ko so odmolili,
vstala je Jerica in mu napravila ogel kruha
rekoč:

„Tukaj-le, oče, imate za kak grižljej na
poti. V nekolikih trenutkih bodo kuhane klobase,
ali hočete suhe?“

„Rajši suhe, da ne bom čakal.“

„Dobro; pa prosim vas, izmolite tudi za
me očenaš pred Marijinim oltarjem. Saj veste,
da sem potrebna pomoči —.“

„Ne boj se, Jerica; prav rad.“

„Še nekaj, oče! Mal darček vrzite v pušico;
tukaj-le je denar. In potem ne zabite, prosim,
vsaj nazaj grede oglasiti se na mojem domu.
Recite, da jih vsi lepo pozdravljamo ...“

Stari je obljubil in odšel.
Dva dni pozneje je že bila Minica pri Prašniku
To novico je najprej zvedel Viktor Predal
— zvedel po drobnem lističu s pošte. Zvečer
je že šel pozdravit Minico, hotel je tudi zvedeti,
kaj pomenjajo neke besede v pismu.
Mrak je legel na zemljo. Oblačno nebo je v
kratkem obetalo dež. Mlinska
kolesa so jednakomerno
ropotala, in voda je tiho
šumljaje odtekala izpod jeza
v staro strugo. Blizu tam
na stezi je čakala Minica.
Groza jo je bilo, ko je premislila,
kam je prišla in kaj
poreče on, kateremu je zaupala
svoje srce ... Kaj
bi se zgodilo, ko bi jo tu
zasačil Ivan, ko bi zvedela
Jerica?
Nekaj je zašumelo med
vrbjem — moške stopinje!
— Bliža se črna postava ...
Deklica se trese od strahu
in razburjenosti kakor šiba
na vodi. On se je obrnil

— — „Minica, ti? Nisem
mislil, da mi prideš tako
daleč nasproti.“

„Hotela sem ti povedati
nekaj posebnega, važnega.
Tiho, da naju kdo ne sliši!
— Meni se zelo mudi. Torej
čuj, Viktor: Zaupala sem
tvojim poštenim besedam;
zato bi ne bilo prav, ko
bi ti skrivala imenitno tajnost.
Rajša trpim sama,
kakor da bi bil pozneje z
menoj tudi ti nesrečen. —
Boljše je, da me zaradi tega
takoj pustiš, kakor da bi
mi pozneje kaj očital. Jaz
sem grozno nesrečna, oh!“

„Zakaj, Minica?“

„Zato, ker sem — rojena.“

„Povej no, Minica!
Mnogo sem že prestal na
svetu ... Ne strašim se zate
niti smrti. Ako te vsi zavržejo,
ti si in ostaneš moja
zaročnica. Kdo mi more to braniti? Kdo mi
more tebe vzeti?“

„In če ti povem, da imam že po rojstvu
znak greha in sramote na sebi, ker sem postranska.
— Mati je zastran tega nesrečna do
danes, in oče ... Ali poznaš Prašnika?“ Dekle je
govorilo jako težko. Viktor pa je zvedel vse.

Svojo izpoved je završila: „Ali se ne bodeš
sramoval, mene siroto, nesrečnico, peljati pod
pošteno streho, kjer sta nekdaj kraljevala tvoja
roditelja?“

„Molči!“ Položil ji je roko na usta: „To
sem slutil že davno.“

„Ali bodeš molčal o tem?“

„Dokler hočeš!“

„Sedaj pa stori, kar ti drago!“

„Tudi ko bi bilo še kaj hujšega, ne bi
moglo mi iztrgati tvoje mile podobe iz srca.“

„Hvala ti, Viktor! Srčna hvala! Moram hiteti
domov. Lahko noč! Gotovo me že pogrešajo
— in hoče se mi hlipkati. Sladko spavaj!
Z Bogom!“

V daljavi se je zasvetil blisek, zabobnel
grom. Naletavale so že prve kaplje. Ondaj se
je na Studencu oglasil večerni zvon. Mladi
Predal je premišljal, kam bi se prej skril dežju:
domov ali na Studenec. Bližje mu je bilo na
Studenec.
Kdo naj popiše čustva, ki so mu vrela v srcu?
Novica ga je zadela trdo in potrla nepričakovano.
Sto vprašanj mu je drvilo po glavi:
dekle ni brez dote. Ob čem se je izobrazovala?
Kdo je njena mati? Zakaj ni tega pozvedoval
prej? — V srcu je čutil neko neskladnost, nemir,
bojazen. — Blisek mu je razsvetljeval pot, a
najrajši bi bil videl, ko bi se ta pot vlekla do
večnosti. Zakaj? Tega ni utegnil premišljati.
Grmelo je, kakor bi se podiralo nebo. Iz daljave
je prihajal šum — znak silnega naliva.
Viktor je pospešil korake.

„Pa jaz da bi se bal.“ Vzravnal se je po
koncu ter se ponosno ozrl na desno in levo.
Škoda, da je tema zakrivala to premembo na
njegovem obrazu. Resnobno in odločno je govoril
ter mahal z rokama, kakor da oteplje
od sebe roj sovragov, pretečih mu iztrgati drago
nevesto.

„Sam moram zaužiti, kakor sem si sam
natočil. — Minica ima zlato srce. — Naprej!
Pridi, karkoli!“

Dasi ni mnogo pomišljal, kam bi stopil
pod streho, nesle so ga noge kakor po navadi,
naravnost v šolo. Kmalu je bil v sobi pri
Rjavcu. Skromna oprava je bila lepo urejena,
nekoliko slik na stenah, bele zavese na oknih,
par stolov, okrogla miza, na njej vsakovrsten
nered knjig, časnikov, pisem, pri mizi pa je
sedel sklonjen nad knjigo mož z rušo brado in
lepimi, modrimi očmi. Ozrši se je pozdravil
prišleca in vprašal, kaj ga „nosi v tem času tod“.

„Same čudne reči; skoro ni. da bi pravil.
— Kaj pa čitaš?“

„Tudi same čudne reči.“ Pogledal je natanko
Predala, ki je sedaj stal tik njega. „Kakšen
pa si? Mari te je strašilo po poti?“

„Slišiš, da grmi, bliska pa tako, da jemlje
vid.“

„Zakaj trepečeš? Misliš, da res ropoče sveti
Elija v oblakih?“

Predal se je posiljeno nasmehnil, češ, ko bi
ti vedel, kakšen Elija je vzrok mojemu nemiru,
pustil bi šalo in govoril drugače. V tem se je
spomnil Rjavčeve prijaznosti s Prašnikom. Hotel
je priti takoj do dna in prijel stvar na pravem
koncu.

„Hotel sem se umakniti nalivu, zato pa
povej kaj novega, da prej mine čas!“

„Ali želiš kaj iz Časopisov?“

„Bodi, le povej kaj!“

„Saj veš, da je naša slovenska stvar v Ljubljani
propadla.“

„Naj Ljubljančani sami za to skrbe. Jaz
sem pa zvedel, da ima Prašnik nekje na tujem
živo pričo slabega življenja. To že veš, ne?“

Rjaveč se je bavil z ugašajočo smodko in
molčal. Namestu odgovora je ponudil škatljo
s tobakom Predalu.

„Ti moraš vedeti, saj si nedavno trdil, kako
zaupna sta si s Prašnikom.“

„Lej no, sedaj sem se spomnil. Ali nismo
slišali na svatbi nekaj o tem?“

„Jaz nič; jaz nisem slišal nič.“

Rjaveč se je lahno nasmehnil v oblaku dima,
katerega je spretno spustil skozi nos, potem
je pa zopet ubral lice v resne poteze in vprašal:

„Potem je tudi dobro. Saj veš, da se ne
vtikam v zasebne stvari.“

„Ti nisi odkritosrčen, France!“

„Kakor to mi očitaš, četudi se tako dolgo
poznava?“

„Da, lahko. Za mojim hrbtom sta ti in
Prašnik — “

Rjaveč ga je ostro pogledal in mu segel v
besedo:

„Za tvojim hrbtom jaz še biti ne maram.
Morda misliš, da sem kje kaj ruval zoper tebe
ali tvojo izvoljenko? Moja stanovska dolžnost
je moje vsakdanje opravilo, moja skrb je moja
družina, moja zabava pa to-le.“ Mož je potolkel
s celo pestjo po knjigi; Predala vendar
ni prepričal.

„Odkritosrčen nisi bil do mene, in to me
žali.“

„Ne morem pomagati in tudi zagovarjati
se nimam za kaj.“

„Z Bogom!“

„Z Bogom!“

Jezno je odhajal Predal v deževno noč in
mrmral sam s seboj:

„Ta je trd. Drži se kakor
živa skala. Čakaj. Rjaveč, to ti povrnem z
obrestmi!“

Moker in sam s seboj nezadovoljen je prišel
domov.

VIII.

Stari Prašnik jo je od doma mahnil najprej
v G., kjer je imel pri znancu posojenega nekaj
denarja. Tretjega dne potem je poten in upehan
dospel v Brestnik. Oziral se je po vasi in povpraševal,
kje biva „vdova“ šivilja s hčerko. Vsi so
mu kazali naprej, le naprej — iz vasi. Mož se je
čudil in zopet oziral.

„To je pa kakor narejeno“,
mrmral je na koncu vasi, postal, odkril
se; o tri pot s čela in mislil: „nobene hiše več;
ljudje me imajo res za bebca.“

Tisti čas prihlača za njim bosopet paglavec.
Bilo mu je kakih osem ali deset let. Zvezek
vrbovih šib je nosil pod pazduho, v ustih pa
dve piščalki. Ponosno jo je rezal mimo ptujega
moža.

„Čakaj no, dečko!“ Nič glasa. „Fantek, čuj,
fantek!“

Dečko se je sedaj ozrl in pogledal Prašnikovega
očeta tako, da bi težavno ločil: ali je
bilo bolj zvedavo ali bolj neumno. S tem pogledom
je menda hotel vprašati, kaj bi tujec rad.

„Kje biva šivilja v tej vasi, veš-li?“

„Kaaj? Suha Mina biva tam-le!“ —Dečko
je kazal še dalje iz vasi.

„Kje je to?“

„Tam-le!“ Mali piskač jo je mahal naprej,
Prašniku ni kazalo drugega kakor ubrati jo za
njim. Nekoliko korakov iz vasi sta bila pred
hišo, obsajeno s sadnim drevjem. Dečko je
piskal do samega praga. Tu ga je ustavila
hišna gospodinja:

„No, Martinek, danes hodiš
z godbo. Le zunaj ostani, tukaj te ne potrebujem.“

A deček je ni slušal. Piščali je sicer
spravil, a stopil je k ženski, prijel jo za krilo
in pokazal na dvorišču starega Prašnika.

„Bog daj dobro, mamica!“

Gospodinja je odgovorila nekoliko zmedeno.

„Ali je vaš mož doma?“

„Ne, proti večeru se vrne s semnja.“

„Morda bi ga mogel počakati pri vas?“

„Dokler vam drago. Prosim, stopite noter!“

V veži ga je vprašala, ali bi kaj jedel in kam
je namenjen.
Prvo je zahvaljevaje odklonil, drugo je povedal
po ovinkih in spretno dostavil:

„Glavna
reč je zastran deklice, ki biva pri šivilji. Menda
je njena hči.“

Zgovorna ženska mu je začela pripovedovati,
kako dolgo že pozna mater in hčer, kako
sta dobri in kako lepo se vsi sporazumevajo.
Prašnik je slišal notranji glas:

„To bi te
moralo veseliti!“

Prihajalo mu je zopet vroče, dasi se je že
dobro ohladil.

„Koliko plačujeta ženski na leto?“

„Ne vem dobro. To stvar ima moj mož.
Vsi ju imamo radi; oni ljubita naše otroke,
zato ne gledamo veliko na tiste groše.“

Prašnik je nevoljno pljunil pod noge in
rekel:

„Vem za najemnika, ki bi veliko plačal za
ono sobo.“

Ženska je čudeč se pogledala:

„Kje?“

„Čakajte, da se domeniva. Gospodu, ki bi
se tukaj nastanil, je veliko na tem, da bi spravil
oni ženski daleč strani. Zato bi se moral vaš
mož zavezati, da ženski takoj spodi od hiše,
tudi bi mu moral pomagati ju pregnati, ker
sta mu učinili mnogo zla v življenju.“

„Naši ženski?“ — Gospodinja se ozre okoli
sebe, upre obe roki v bok in pogleda ponosno
Prašnika:

„Prijatelj, tega pa že ne! Moj mož
da bi preganjal siroti, ki sta z nami v miru
in složnosti pod jedno streho? Vedite, mož:
nismo bogati, a če kdo obljubi pet stotakov
na leto, to se ne zgodi. Za to sem jaz tukaj!
— Potem zastonj čakate mojega moža.“

Obrnila se je strani in šla po opravilih.
Prašnik je ostal sam in si očital neprevidnost,
da je kar hkrati pokazal svojo misel neznani
ženski. Stvar bi bil moral drugače začeti.
Za nekoliko časa se je prikazala mimo okna
na pol gosposka, sloka, suha ženska. Nekoliko
nagubančeni obraz ni mogel še zakriti sledu
nekdanje lepote. Modre oči niso imele sicer
več mladostnega bleska, vendar pa mladostno
živahnost. Samo lasje so kazali moč časa.
Hišna gospodinja stopi z burklami v roki
na kuhinjski prag in reče Prasšniku:

„Prav sedaj gre Mina; ž njo se najlože pomenite.“

Ta hip je že stala na vratih in strmela — —

„Vi — vi — tukaj?! A, ha! Kolika sreča
— — po tako dolgem razstanku — —.“

„Rad bi se s teboj pomenil o neki stvari.“

„Dobro; pridi gori!“ — Potem se je Minka
ozrla v kuhinjo in dejala:

„Saj ne zamerite, če vam za nekaj časa
odpeljem gosta.“

„O ne, ne!“- zavrnila je gospodinja prisrčno.
Po stopnicah sta prišla kmalu v lično opravljeno
sobo. Ženska je sedla na stol pri mizi,
njemu je pokazala sedež na češnjevi skrinji. Rad
ali nerad je slušal ...

„Prašnik, oče Prašnik, gospod Prašnik ...
ali kako bi že rekla ... sedaj-le sva zopet sama.
Tega trenutka sem želela kakor žejna žival
v puščavi studenca. Prosim, povej, — povejte,
pa na kratko! Pri vas nekdaj ni bilo milosti,
sedaj je ni pri meni. Govori, Andrej!“

Kolikor besed, toliko udarcev za moža. Ko
bi Prašnik ne bil že par nočij prej zbiral
besedij in jih pokladal v pravi red, ponavljal
— in zopet prebiral, pa bi bil danes stal kakor
deček s polnimi žepi nakradenega sadja pred
vrtnarjem.

„Minka, mojih muk je že preveč! Ali se
ti srce še ni napaslo ob mojem trpljenju? In
vendar vem, da si me nekdaj imela rada —“

„Hinavec!“
Prašnik se ni dal zmotiti.

„Ali mi nisi pisala, da ne maraš mojega
denarja?“

„Saj ga res ne. Fej te bodi!“

„In vendar ga tirjaš!“

„Za hčer, da, za hčer, a ne zase. Ali naj
jo tako pahnem prazno med svet?“

„Zakaj nisi tega storila prej, ko sem bil še
sam gospodar?“

„Vidiš, to je vprašanje, kakor če bi jaz
rekla: zakaj me nisi vzel, ko bi me bil lahko?
Potem bi me bil morda rad, pa me nisi smel.
Sploh pa: kdo more vse vedeti, kaj se godi v
vaših krajih! Ali ti ni ljubše, da smo daleč
narazen?“

„Ljubše, zares! Toda pomisli sedaj sramote:
moj sin ne ve nič o tem, nevesta nič, ljudje
— sosedje malo — nič. Sedaj pa kar hipoma
ta nadloga, to očitanje, ta sramota v hišo! Pomisli
vendar!“

„Pa jo sprejmi po sodnijskem potu za
svojo!“

„To ni mogoče, in ko bi tudi bilo, s tem
bi si še povečal skrb in sramoto.“

Ženski je bilo všeč, da je bilo starcu hudo.

„Po kaj si prišel torej?“

„Da bi te prosil, Minka, nekaj.“

Prašnik
je sklenil roki in položil na koleni. Milo, milo
je gledal nekdanjo nevesto, tako brezobzirno
zapuščeno. Mož je bil ponižan, potrt.

„Poneham šele na sodišču, ko ves svet zve,
kakšen mož si bil in si še sedaj. Vedi, da je
Minica dorastla za možitev in mora imeti —
doto. Vsaka stopinja proti temu je zastonj.“

To je bilo Prašniku preveč; vstal je in
hotel oditi; bil je že pri vratih. Zadnje besede
mu je kričala v hrbet potem pa zaloputnila
vrata za njim. Počasi in sramotno je lezel po
stopnicah v vežo. Bilo mu je hujše, kakor da
ima umreti.

„Za Boga svetega, kaj pa imata?“ čudila
se je gospodinja in pogledovala starca nemilo.

„To je čudna ženska“, godrnjal je Prašnik.

„Res čudna, a tega ste krivi vi, ker jo hočete
spraviti od tukaj.“

„A vi ne veste, koliko hudega mi je storila!“

„Vi pa njej. Ali menite, da ne vem? Vi
sami ste vsega krivi, sami. O, dobro poznam
vas in druge moške. Nedolžnost zapeljujete,
potem pa naj še trpi, zaradi vas in vaših grehov
trpi! In tem grše je, da preganjate ubožici, ker
se hči ravno sedaj moži.“

„E, moži? No, radoveden sem, kam?“

„Menda v vaše kraje.“

„Kako veste?“

„Skrivaj so prihajala pisma do nje vso zimo.
Njena mati ne ve nobene stvari o tem.“

„Kako se pravi kraju, od koder —?“

„Nova Vas.“

„Hm, hm! Morda vam je znano tudi ime
onega mladeniča ali vdovca?“ Začelo se mu je
daniti pred očmi.

„Da, znano: Viktor Predal.“

„Zares? Prosim, pokličite Minko! To so
drugačne stvari ... No, no, to je kaj drugega.
Saj to hočem, to moram jaz vedeti, ker hočem
skrbeti za njo — po svojih močeh. — Viktor
Predal je poštenjak, Predalova hiša dobra hiša.“
Tako je mrmral Prašnik, ko je šla gospodinja
klicat Minko.
Prašnik se je sedaj prijazno pogovarjal s
svojo nekdanjo nevesto. Pozabil je prebite muke,
pa tudi ona ni mislila na prejšnje krivice. Šlo se
je za to, da se poravna, kar se poravnati da.
Zvečer se je vrnil hišni gospodar iz semnja.
Povedali so mu, kaj se je zgodilo, in srčno se
je veselil z drugimi.
Tisto jutro potem je Prašnik odšel naprej
in sicer res na božjo pot. Imel je namen, naj mu
bo za pokoro in v zahvalo. Za pokoro, da zadosti
za nekdanje grehe, in v zahvalo, da se
je zadnji dan izšlo vse tako dobro. Nazaj grede
je obiskal Jeričine stariše. Bil je dobro v gostih
pri teh najnovejših svojcih. Bilo mu je srce
olajšano in tako polno veselja, da bi jo bil
najrajši ubral čez hribe in doline naravnost
domov, a niso ga pustili. Moral je ostati vsaj
za jeden dan tukaj. Razkazali so mu vse bogastvo
in vse posebnosti hiše, pogostili so ga
z vsem, kar so premogli, in hvalili so svoje

imetje, hvalili Jerico še več, kakor je bilo potreba.
Ogledal je senožeti, njive, travnike, gozd,
listnike, hlev, skedenj, klet, kašče — in gredoc
je mislil na dom.
Dan potem na večer je bil stari Prašnik
doma. Težka mu je bila prva beseda, s katero
je spoznal pred sinom in sinaho svoj nekdanji
greh in stari dolg, a ko je beseda jedenkrat
prišla na dan, potem je šlo lože. Zares bridko
je, kadar se morajo obtoževati stariši pred
otroki in jih prositi odpuščanja, toda Prašnik
je bil že vajen hudega, in slajše mu je bilo
povedati, kakor pa še nadalje trpeti v teh
stiskah. In vrh tega, — saj se je imelo vse
končati srečno, saj je imela Minica dobrega in
spoštovanega ženina!
Kakor po hudem viharju posveti solnce na
zemljo neizrekljivo prijazno in razveseli vse
prebivalce, tako je posvetilo in zasijalo sedaj
veselje v Prašnikovo hišo.

„Ko bi to vedel tvoj Viktor!“ zaklicala je
Jerica Minici.

„Tiho, nagajivka! Ali ni zadosti sreče?
Čakaj, da sporočim ponj!“

„O ne, ne! Ni treba!“ vmešal se je stari
Prašnik v pogovor. „To sem storil že jaz, ko
sem šel tam mimo. Naročil sem ženski, ki je
nesla iz mlina. Kmalu bo tu! — Napravite
večerjo; ti, Ivan, pa stopi v klet po bokal najboljšega
— saj Jerica ne bo huda —, dotlej
bo še kaj ostalo. Danes bomo praznovali zaroko.
In ti, trmoglavka! Kar nič nisem vedel
o tem, dokler mi niso povedali v Brestniku.
Toda o tem pozneje.“ Starec ni mogel nehati.

„Še nikoli nisem bil tako vesel — — Kaj
vse skrbi? Ivan, kar imaš dati meni za priboljšek,
daš Minici; jaz hočem še nekaj primakniti,
da je ne bo sram iti v Predalovo hišo.
Potem se bom trudil in potil za vas vse ...
rad, prav rad — do smrti.“
Prašniku se je potočila solza veselja in
srčne zadovoljnosti po velem licu. Obrnil se
je v stran, da bi jo obrisal, pa je ugledal Viktorja
Predala na pragu.

IX.

Dva dni pozneje jo je Prašnik mahnil k
Predalovim.
Bil je že mrak, zvezde so se užigale na
nebu, lune pa ni bilo. Starec ni bil že dolgo
prej v Predalovi hiši, zato mu je ugajalo, da
ga ni nihče videl. Po dolgi veži je dospel v
kuhinjo. Tam je bila dekla in pa Viktor, ki se
je čudil nenavadnemu obisku. Prašnik mu je pomignil,
in Viktor je stopil za njim v vežo, kjer
je bilo temno.

„Naravnost k vam sem prišel, saj vem, da
vam je ona vse zaupala ... Zanašam se na
vas, da ste in ostanete mož-beseda v tem, kar
ste deklici obljubili. Drugo, vse drugo pustite
meni in njeni materi; povem vam le še toliko,
da bo imela Minica poleg dobrega srca tudi
denarje. Svatbo pa napravimo, kadar se bo
vam zdelo.“

Viktor je prijel moža za roko:

„Povejte
mi vendar, kaj da se je stvar tako naglo obrnila?
Te dni ste deklico še preganjali in sovražili.
Ni dolgo, ko sem moral ubožici zatrditi, da
ga ni na svetu, ki bi jo ločil od mene.“

„Da, vidite: to, prav to je bilo: Vaša
moška beseda.“

„Hvala, oče! Veseli me in želim, da me
poznate še bolje.“

„Dobro, moj sin! Bog s teboj in tvojo nevesto
— —.“
Ondaj zarezi obema za hrbtom stari Predal:

„Kaj sin, kaj nevesta? Že dovolj časa poslušam.
— Noter k luči, da se vidimo!“

Hkrati so se odprla vrata v sobo nasproti
kuhinje, in za nekaj trenutkov se je zabliščala
luč na mizi. Prašnika je ta naglica iznenadila,
Viktor si je pa mislil: Sedaj ali nikoli! Pozorno
je gledal očetu v oči in čakal, kako se stvar
začne. Prašnik je stal pri durih in še klobuka
si ni upal odložiti.

„Kaj imaš, sin, s tem-le človekom?“ Predal
je govoril jezno in grdo je gledal.

„Sedaj prav nič, oče!“

„Lažeš! Hinavec! Ali se nista menila o
svatbi? On je rekel tebi: moj sin! Govori!“

„Prav lahko! Izbral sem si nevesto, katero
Prašnik priznava za svojo hčer.“

„Prašnikovo hčer? O tem nisem nič vedel.
Ha, Prašnikovo hčer! Nesramno! Mula je taka
stvar, pa ne nevesta.“

„Oče, nikar preveč! Njeno čast sem dolžan
braniti kakor svojo. Če je taka, ni tega sama
prav nič kriva.“

„To se lahko popravi, kmalu popravi“,
oglasi se Prašnik.

„Mari bo suknja kdaj še nova, če jo popravljaš?
Proč, proč s tem! Te sramote ne nad
našo hišo, rajši smrt!“

„Oče, saj nismo več tisti kot nekdaj!“

„Pa se vendar ne udamo.“

„Sestrama ste tudi branili, a ubranili jima
niste možitve.“

„Tebi jo pa le ubranim, verjemi. Jaz ali ti
iz hiše, — šele potem bodo take neveste, izvrženke,
meni kruh rezale.“

„Tega vas nihče ne bo silil; toliko pa zahtevam,
da mojo nevesto pustite na miru, sicer
bi utegnil zabiti, da ste mi oče.“

„Seve, seve, sedaj me boš še strašil, nepokorni
sin! Da bi te — — —!“

„Nikogar nečem strašiti, pa tudi vam ni
treba sedaj mene proklinjati. Ali sem jaz kriv,
da se je vse zapravilo?“

„Ti meni očitaš? Tiho! Jezik za zobmi,
sicer ti pokažem, kdo sem.“ — Stari je gledal
okoli sebe, škrtal z zobmi; ustnici sta se mu
penili, očesi pa sta se mu napeli. Hipoma je
bil pri zidu, kjer je visela puška, in pograbil
je zanjo:

„Tudi jaz sem bil vojak. Kamor pomerim
prvič, ne bo treba drugič; sramote pa
ne trpim, najmanje še od tebe. Poberi se!
Hitro, če ne, pomerim!“

„O, o, o, tega se ne bojim.“

A ker je
poznal očetovo razdražljivost, stopil je hipoma
k njemu in krčevito pograbil za puško. Pristopil
je tudi Prašnik, pomagal mu in miril
Predala. Ruvali, pehali in vzdihali so nekaj trenutkov.
Kar zakriči Viktor:

„Puška je nabita,
oče! Nesreča! Pustite puško!“

Mož se je zvijal, otepal ona dva od sebe, a
puške le ni izpustil. Bil je čuden klopčič, ki se
je sukal sem in tje in iz katerega se je culo
zamolklo hreščanje. Kar poči puška, soba pa
se je napolnila z dimom. V prvem hipu ni
bilo mogoče ničesar razločiti.
Dekla je zbežala na cesto, ljudje so privreli
skupaj, napolnili vežo in silili celo na
sobni prag. Stari Predal je ugledal obraze in
planil v vežo:

„Vrag vas poberi! Čakajte, sedaj
vas postrelim ... “ Hipoma je bila veža prazna,
mož pa zopet v sobi, ki je bila že svetlejša.
Viktor je bil omahnil na tla. Iz desne rame
mu je curljala kri. Prašnik mu je slačil obleko
in mašil rano s kosci srajce, katero je sproti
trgal z mladeniških prsi.

„Tiho, tiho! kmalu
bo bolje!“ je tolažil mladeniča, ki bi mu bil
rad potožil svojo nesrečo, a ni mogel. Osteklenele
oči so ga milo gledale, z roko je kazal
na rano. Starec je mešal njegovo kri s svojimi
solzami.
Predal se je za hip umiril. Gledal je sina
topo, neumno. Puška je ležala na tleh, okoli
Viktorja pa vse krvavo.
Po Studencu se je takoj raznesla novica,
kaj se je zgodilo pri Predalu. Ljudje so vpletali
ime starega Prašnika v govorico; bolj bojazljivi
so trdili, da se Prašnik prepira s Predalom.
Glas je urno prišel tudi v Prašnikov mlin.
V kuhinji sta bili samo Jerica in Minica.

„Oj, joj! Kaj se je zgodilo?“ vzklikne prestrašena
Minica.

„Stopi pogledat, kaj je očetu! Bog nas
varuj! — Pa ne, da bi bili — saj ni navada,
da bi se opili.“

Minica je bila že zunaj. Kmalu je bila tudi
pri Predalovih. V veži je poslušala. Tu pride
dekla ter ji s strahom pošepne:

„Ustrelil ga je!“

Sedaj se pa odpro hišna vrata. Stari Predal
je slišal stopinje, planil po koncu in pridrl iz
sobe:

„A, a, a! Sedaj je tudi gospica tukaj! A,
a, gospica zapeljivost! — Dobro te poznam.
Zapeljivka si kakor tvoja mati. Hodi! Če ne,
te zdrobim!“

„Lepo prosim“, sklenila je roki in ga gledala
milo, „samo to mi povejte, ali je še
živ?“

„Hodi, nesramnica, pritepenka, hodi, če ne
— kaj se je zgodilo ž njim?“

„Pustite me k njemu ali me pa ubijte tukaj;
moram ga videti — —.“

Stari je razgrajal, da je odmevalo po vseh
hišnih prostorih in daleč po vasi. Sosedje so
slišali, da zopet nekomu grozi, in prišli v vežo,
da bi pomirili besnečega Predala.
Četrt ure pozneje so prišli orožniki in „v
imenu postave“ uklenili starca, pregledali ranjenca,
popisali vso stvar, izprašali in slednjič
planili tudi na Prašnika, češ: „Tudi vi ste
držali za puško.“

„Ker sva z Viktorjem hotela odvrniti nesrečo.“

Nič prav radi mu niso verjeli, a slednjič
so se umirili in odgnali samo Predala.
Ves ta čas je klečala Minica poleg ranjenca
in mu namakala rano z vodo, brisala mu
krvave lise z obleke in mrzel pot s čela. Ranjenec
je za hip odprl oči. —

„Viktor, ali ti
je hudo? Kmalu bo bolje.“ — Zopet je zatisnil
trepalnici, Minica pa se je ozrla v stran,
ker tega ni mogla prenesti.
Prašnik je tarnal, tožil, zdihoval, hodil sem
in tje, naročil po zdravnika, a umiriti se ni
mogel. Ranjenca sta položila na posteljo in
Minica se ni vso noč ganila od njega.
Ko se je zdanilo, je prišel zdravnik, in Minica
je odšla iz sobe. Prašnik jo je čakal zunaj
in potegnil za seboj:

„Poslušaj, dekle: slabo se
je obrnilo. Udaj se v voljo božjo!“

„Oh, da bi le ozdravel!“

Zdravnik je preiskal rano, zmajal z glavo,
da je bilo menda bolj imenitno, in govoril malo
utešljive besede:

„Če ostane miren do jutri
zjutraj, bo dobro.“ Minica je takoj hotela k
njemu.

„Stoj, dekle!“ ustavi jo zdravnik. — „Pustite
ga na miru, sicer je vse izgubljeno. Le ko bi
se hotel obrniti, povejte mu na tihem, da ne
sme. Sicer pa mir, mir ... “ Mož je odšel, ranjenec
pa zadremal.
Poslali so po hčeri v mesto.

Pred poldnem je šel Prašnik na dom, in
Ivan je šel k Predalu. Zvečer sta pa prišli iz
mesta tudi Viktorjevi sestri.
Sedaj ni nič več zaleglo ne tiho, ne glasno
svarjenje Minice. Sestri sta tarnali in jokali.

„O, moj ljubeznivi brat!“ oglasila se je
jedna v prvem nadstropju.

„Moj prisrčni oče! Kje ste?“ zdihnila je
druga poleg Viktorjeve spalnice. Ranjenec je
spal, neprenehoma spal.
Minica se je vrnila k Prašniku.
Viktorju se je polagoma boljšalo, sestri sta
mu skrbno stregli. Videlo se je, kako močna
ljubezen veže otroke v tej družini. Prišla je
večkrat tudi Minica vprašat, kako mu je, a
sestri je nista radi puščali k ranjencu.
Nekaj dnij potem je bila Minica zopet pri
bolniku in sama v sobi, ker sta sestri nekaj napravljali
v veži. Tedaj je slišala njun pogovor:

„Kaj se mu ta ponuja?“

„Čaka, da jo zapode naš oče.“

„Prav sitno se mi zdi.“

„Jaz ji kar povem, da taka ne more biti
naša prihodnja gospodinja. Bog nas varuj! Tako
na zadnjem koncu še nismo, da bi pritepenke
in take ženske gospodinjile pri nas. Fej te
bodi!“

Dekle je slišalo dovolj. Kdo se meni za
njeno žalost, za njeno trpljenje! No, če mora
tako biti, pa naj bo! Odslej je ni bilo več k
Predalu.

Kake tri tedne po oni nesreči pri Predalu
je stopal Klinar neko jutro ponosno in opotekaje
se iz zaduhle žganjarnice na Studencu.
Klobuk je potisnil na levo uho in prav mižavo
pogledoval v solnce. Ustavil se je na oglu
bližnje hiše, gugal se z desne na levo in z
leve na desno ter pripovedoval na vse grlo, kar
so vedele vaške ženice že z vsemi podrobnostmi.

„Vse nam je pograbil po rajnem Reclju ...
vse pograbil — požeruh. Kaj ima sedaj od
tega? Še tisti punici ni doslej plačal dote.“

Trdo je izgovarjal, a tega ne bi rad, ko
bi mu kdo rekel, da je pijan. Zatorej čvrsto
naprej!

„Prav mu je! Hoče biti tak mož, pa gre
sramota za njim! Hej, sram ga bodi! Res ga
pijem včasih, te sramote pa le ne, da bi se s
takimi vlačil!“

Tako je govoril z mnogimi presledki Klinar,
in se ni menil, da ga oponaša nekaj otrok.
Ozrl se je junaški okoli sebe in po malem
odmoru je švedraje zavil na bližnjo trato. Tam
je vrgel neposlušne noge kolikor mogoče daleč
pd sebe, zleknil hrbet na tla, poveznil preluknjani
klobuk na obraz in zadremal tako sladko,
tako brezskrbno, kakor da je jednajsta ura
zvečer, ne pa deveta pred poldnem.
Stari Prašnik je hodil na sodišče pričat, kako
se je zgodilo, da je Predal obstrelil sina. Izpričal
je prav toliko, kolikor je videl. Kdo je
sprožil puško, ni vedel niti stari Predal.
Stvari so se sukale jako dolgočasno. Stari
Prašnik je poprej že trdno upal, da se bo dalo
vse poravnati z lepa in tudi Minico pripraviti
v dobro hišo, toda sedaj taka nesrečna zmeda!
Zopet je obupaval.
V tem času sta se pa mlada dva oveselila.
Bog jima je dal dvojčka, katera so krstili za
Cirila in Metoda. Minica jima je bila skrbna
pestunja in tako je nekoliko pozabila svojo nesrečo.
Viktor Predal je okreval in povedal sestrama,
kako se je zgodila nesreča. Iz ječe se je vrnil
tudi oče, potrt in obupan, a o zvezi z Minico
ni hotel slišati ničesar. Viktorju je odgovarjal
s hčerama:

„Te ne, te pa že ne!“
Mladenič jih je obupno zavračal:

„Pojdem po svetu; saj znam delati, in ob
delu svojih rok preživim sebe in njo.“
Na to je bil kakor nad vrati Dantejevega
pekla nepremenljiv odgovor:

„Kamor hočeš; samo pod našo streho te
ne, te pa že ne!“

Minici je bila to slaba uteha.
Nekoč je tudi njena mati iz Brestnika potrkala
pri Prašniku. Tedaj jo je sprejel sin in
rekel:

„Če vam hočejo oče kaj dati od svojega
priboljška, vprašajte ali — no, kakor že hočete.
Ne morem pomagati: midva ne dava,
imava sama otroke. Z Bogom!“

Stari je bil sicer v zadregi, kakor vselej,
mencal je in prosil za „počakaj“, storil pa ni
nič in dal ni nič.
Viktor Predal je tolažil Minico, kakor je
mogel. Krčilo se mu je srce, ko je videl deklico
tako zapuščeno, obupano. Obetal ji je
boljše čase in ugodnejšo prihodnjost.
Cirilu in Metodu pri Prašnikovih je bilo
nekaj nad pol leta. Bila sta krepka dečka in
že dobila vsak dva para zob. Tedaj pa sta izgubila
svojo pestunjo.
Stari Prašnik, še očitneje pa njegov sin, ji
je neki večer naravnost povedal, da naj mnogo
ne pričakuje od njihove hiše. Jerica je molčala,
a Minica je poudarjala svojo pravico in
očetovo obljubo. Vse zastonj! Prazne nade,
prazen trud, brezuspešne mile prošnje! Spoznala
je, da je v hiši odveč.
Tisto jutro potem so senice veselo prepevale
okoli mlina, in jesenske cvetice so se kopale

v blesteči rosi; vsa narava je bila polna
življenja. Minica je imela objokane oči in
pražnjo obleko, dasi je bil delavnik. Noč ji je
minula brez spanja, življenje se ji je zdelo
prazno, ničevo. Zvezala je svoje reči — veliko
jih itak ni bilo — v rdečo ruto, pozdravila
domače, kakor pozdravi koncem leta seleča se
dekla stare gospodarje; sprejela je tudi tiste desetake,
katere sta vrgla prednjo mladi in stari
— pa je šla, težko skrivaje solze. Na dvorišču
se je razjokala na ves glas in jokaje zapustila
kraj. kjer je preživela mnogo bridkih trenutkov.
Šla je brezupno naprej, naprej brez pravega
namena: Kam? — K materi? Da bi jo
noč in dan zbadala, kako slabo je dosegla njeno
namero pri starem Prašniku! — K Predalu?
Tje bi je niti ne pustili pod streho:

„Tebe
ne, tebe že ne!“ — Torej kam? — V daljnji
svet? — Da, ta je sirom odprt — mladi, neizkušeni
deklici ... Solnce se je vspelo že na
poldne, ko je prišla Minica po stezi na glavno
cesto, v jedni roki rdeč zveženj obleke, v drugi
ruto, v očeh solze ...
Šla je k materi v Brestnik.

Dve leti pozneje je prejel stari Prašnik to-le
pismo:

„Ivan!“ reče stari Prašnik, ko mu je sin
prebral to pismo, „Ivan, poslušaj me! Hvala
Bogu, da je stvar sedaj poravnana. Ti si mož
in si tudi pameten. Vendar ne vemo, kaj te
čaka. Zato naj ti bom jaz, tvoj oče, za svarilen
vzgled. Oh, koliko sem trpel in kako
dolgo! Res, slabo sem ravnal v mladosti, četudi
nisem bil vsega sam kriv: a pokora moja
je bila strašna. Sin moj! Bodi vedno pošten,
nikdar lahkomišljen! Ne zaupaj vabljivemu svetu
in ne poslušaj ga! Kakor kača Evo, tako omami
in zapelje človeka pregrešno poželenje. Moli,
da boš stanoviten. Glej, saj sem tudi jaz preživel
najlepša leta tako, kakor se spodobi možu.
Torej bi bil lahko premagal tudi prvo nevarnost
in se ognil onim zanjkam. Še jedenkrat
hvala Bogu, da sem prestal in da je izbrisan
stari dolg.“
Ivanu se je utrnila solza v očeh, in milo
je pogledal očeta.