I.

Vroč dan je bil prvo nedeljo meseca kimovca.
ko je počila v svet novica, da se hoče
oče Lenček z Velike Police še tretjič ženiti. Samo
nekaj minut je še bilo do poldne, in iz natlačene
cerkve na Veliki Polici se je usula pisana množica
od velike maše. Vsakdo se je slobodno
oddahnil, prišedši iz cerkve spehun in vroč prav
kakor o sv. Jakopu. Moški so si otirali pot s
čela z rdečimi in modrimi rutami, previdnejši
pa tudi z rokavom, in postali po stari navadi pod
košatim orehom tik cerkve. Ženske so tiščale
v platneno ruto zavite molitvenike pred usta ter
hitele domov še ročneje kakor veliko nedeljo z
„žegnom“ na glavi. Bale so se menda, da bi jim
ušla novica, katero so slišale danes v cerkvi:
Lenčkov oče, že drugič vdovec, najimovitejši
in, kakor so doslej mislili, tudi najpametnejši
gospodar na Veliki Polici, bil je danes oklican,
da vzame Žefo Ogrizkovo iz bližnje vasi v zakon.
Saj bi to ne bilo prav nič čudno, ko bi starec
ne imel sina, ki je že lani doslužil tri leta pri
vojakih. Jedno hčer je omožil pred nekaj leti
na Malo Polico, najmlajša — Ivanka bo tudi
godna za možitev. To pa ni, kar si bodi. Ženitev
v ti dobi in v takih razmerah je nenavadna
dogodba, zato so se ji čudile ženske vse Veliko-
Poliške župnije in tudi moški so skomizgali z
rameni govoreč:

„Lenček misli, da je še vedno
mlad; ali človeka, ki koraka blizu šestdesetih,
potre najmanjša sapica.“

Nekateri so natlačili tobaka, mlajši so tu in
tam zažigali star ogorek samo zato, ker pod
orehom zažigajo tudi drugi. Potem so resnejši
možje uganili jedno, dve o letošnji vročini, koliko
bo otave in kako kaže trta. Na Veliki Polici je
namreč poleg cerkve jedino shajališče, kjer lahko
najdeš vsakega župljana, dase pogovoriš ž njim,
a samo ob nedeljah. Med tednom bi jih moral
iskati na domu, kar bi ne bilo vselej brez dolgih
potov, zakaj Veliko-Poliška župnija glede na razsežnost
ni najmanjša v naši deželi.
Čudno so moški pogledali Ogrizkovo Žefo,
ki je danes stopala nekoliko košato, vendar za
naše kraje še dovolj sramežljivo mimo njih.
Druge ženske so se sicer čudile, da je danes
Žefa sploh prišla k maši v domačo cerkev, saj
človek res ne ve, kam bi pogledal, ko sliši svoje
ime z leče. Marsikatero oko se upre nanj, in
to je sitno; a Žefa je gledala v svoj molitvenik
— molila ni tisti hip — in nikogar ni videla,
ko je gospod župnik oklicaval njo in pa Lenčka.
Žefi se je mudilo, zakaj daleč ji je še do doma,
in brž je stopala mimo moških, brž tudi mimo
ženskih, svojih tovarišic. Nobena je ni klicala,
nobena vabila v družbo, vse so bile jedne misli,
da je namreč Žefi na stara leta možitve prav
toliko potreba, kot Lenčkovi hiši gospodinje,
dokler je doma brhka Ivanka.
Žefa ni mislila o tem ter hitela domov.
Tisto popoldne in še nekaj dnij potem so
si ljudje pripovedovali to imenitnost. Onim, ki
presojajo ptuje razmere in napake rajši kakor
svoje, nikakor ni bilo prav, da se Lenček ženi
tudi v tretjič. Ženske so celo natezale ušesa in
stezale jezike zato, ker misli vzeti v zakon prav
tisto Žefo, ki je nekoč, ko je bila živa še rajnca
Lenčkovka, služila v hiši za deklo.

„To je sramota
za nas in Lenčkovo hišo! Kaj neki si bo
mislila mladina?“

Tako so vzdihovale skrbne
sosede ter pridno obirale Lenčkovega očeta in
njegovo nevesto.
Oče Lenček je mož stare korenine, mož, ki
pa ne zametuje napredka v najnovejšem času.
Ob nedeljah se zbirajo pri njem možje iz soseščine
in povprašujejo, kaj je novega po svetu,
saj Lenček bere „novice“, torej mora vedeti.
Knjig ima cele skladnice, in po zimi, ko se
vračajo odrastli otroci iz šole, ustavi jih kar na
potu ter veli:

„Ali ne bodete nič brali letos pri

vas? Pridite po bukev! Zvečer imate čas, berite!
Ne bo škodilo!“

Sovaščani ga spoštujejo, ker je mož previden
in moder. Se vsakomur, kdor se je zatekel k
njemu po pomoč, pomagal je z dobrim svetom
pa tudi z denarjem, saj so pri Lenčkovih imeli
vsega na debelo. Sedanji gospodar je s pridnostjo
in varčnostjo pridobil mnogo imetja. Upravljal
je zemljišče in dve hiši z vsemi gospodarskimi
poslopji, poleg tega je bil poln hlev drobnice in
goveje živine. Že od nekdaj je bil pregovor na
Veliki Polici: Kdor je pravi kmet, kupuje le soli;
o Lenčku so pa še dostavljali, da res ne kupuje
le soli, a tudi prodaje toliko svojih pridelkov,
da bi lahko zalagal s soljo Veliko in Malo Polico.
Spoštovanje, katero je užival pri svojih sovaščanih,
pojasnimo še najbolje s tem, če povemo,
da je bil oče Lenček krstni boter nam,
tedanjim otročajem malone z vse Velike Police,
če že ne štejemo drugih vasij; in naše mamice
so bile hude, da, celo šiba je grozila, če smo govorili
le o Lenčkovem očetu in ne o Lečkovem
botru. Res, ni bilo varno.
Zato je novica o Lenčkovi ženitvi nemilo ganila
vse botre in botrice po Veliki Polici. Neki
večer so se zbrali na vaškem studencu, in najmodrejša
je stavila važno vprašanje:

„Ali bo treba
tudi novodošli Lenčkovi gospodinji rekati botra?“

Vsem se je skremžil obraz, zakaj mislile so
si čudno primero: ni še dolgo le-sem, kar je bila
v hiši dekla, sedaj bode pa botra. To se ni
strinjalo v njih glavah, kakor se marsikaj ne
strinja na svetu. A ničesar niso sklenile zborovalke
na studencu; ona, ki je zastavila kočljivo
vprašanje, končala je imenitni razgovor:

„Bodemo že še videli.“

— Nečemo tukaj presojati,
ali je bilo upravičeno tako govorjenje, ali ne,
ker je vsakomur več ali manj znano, da imajo
ženske o sleherni stvari svoje posebne misli in
svoje govorjenje.
Še mnogo večji nemir kakor na Veliki Polici
je povzročil oče Lenček v lastni hiši. Odrastli
otroci ne gledajo radi novodošle mačehe, nedorastli
se je pa boje. Ime mačeha pretresa vsem
srce. Stari ljudje pripovedujejo, da sta bili samo
dve dobri mačehi na svetu, a jedna je o svetem
Jakopu zmrznila, druga se je pa o božiču na
solncu stopila.
Janeza Lenčka najmlajša hčerka se je imenovala
Ivanka. Bilo ji je nekaj nad osemnajst let.
Že majhno dekletce so sosedje povsodi imeli radi.
Vesela je bila, živahna, zgovorna in včasih tudi
nagajiva, a le toliko, da je mogla z izgovorom
zapustiti sosedovo hišo ter se vrniti potem domov
s celo vrsto tovarišic, katerim je ukazovala kakor
gospodinja. Lahkodušno je preživela mladostna
leta. Kmalu potem, ko je začela hoditi v šolo,
želela je novega molitvenika. Roditelja sta ji
obljubila, da ga dobi, ko ji gladko steče branje.
Mislite, da je Ivanko to kaj oplašilo? Dobrih
štirinajst dnij je stopala za sestro s knjigo v
roki, tretjo nedeljo potem je pa že ponosno
šla poleg nje z novim molitvenikom v cerkev.
Trpljenja in napora ni mnogo poznala, zakaj
močna je bila in vstrajna. Poljsko delo ji je bilo
kakor igrača. Ko bi ne bila občutila srčne žalosti
o izgubi rajne matere, zdel bi se ji bil svet posut
s samim cvetjem brez trnja. Ali sedaj, ko je
slišala o očetovi ženitvi, začeli so se tudi nji
dnevi trpljenja. Povešala je glavo in skrivaj otirala
solze. Oče je dobro poznal njeno žalost,
a mislil si je:

„Sedaj je res taka, ali ko spozna
Žefo, bode vse bolje. No, in sicer sem pa Še
jaz gospodar pri Lenčkovih.“

Tudi sin Lovro se je nekam odtegal očetu.
Le z Ivanko sta imela kdaj tajne pogovore, tolažila
drug drugega in v strahu pričakovala prihodnih
časov. Lovro se je še najbolje otresel
črnih misli z delom na polju. Bil je dober delavec,
pa tudi zmeren in pameten; le kadar mu
je bilo kaj navskriž, zapodil se je, kakor bi hotel
z jednim mahljajem preobrniti celi svet, tedaj
je delal kakor „črna živina“. Sosedje niso želeli
drugega, kakor da vzame mladi Lenček v roke
vajeti gospodarstva. Zastran mejnikov ni siten
in vsakomur rad pomaga. S takim mejačkom
bi se rad ponašal marsikdo, in tudi Lovro je
že slutil, da bi bilo prav tako. A sedaj je potegnil
stari Lenček z najnovejšo ženitvijo hkrati črto
skozi vse te račune.
V hiši je živel tudi stric France, starega
Lenčka brat.- Mož si je bil v mladosti pohabil
nogo pri vozarjenju in sedaj biva pri bratu ter
pomaga s čimer more. Stric France ni prazna
glava. Na paši ima okoli sebe vse polno malih
pastirčkov ter jim pripoveduje pravljice, pa tudi
modre nauke jim polaga v srce. V vasi je pa
France tako potrebna oseba, da bi brez njega
marsikdo le iz težka mogel kaj učiniti, vsaj
vajeni niso ljudje tega. Če je v hiši mrlič, takoj
pošljejo po njega, zakaj najbolje on ve, kaj je
treba k mrliški postelji; če zboli sosedu živinče,
takoj mora France pomagati s svojimi leki; če
je koga pičil modras — kaj vedo vsi zdravniki
na svetu? France pa pride, dobro „zagovori“,
prekriža in pomaže. Če se mu zdi potrebno, pa
mora odleči. Tudi proti vsakoršnemu prisadu zna
„zagovor“, pa takšen, ki gotovo pomaga, kakor
gotovo vsakdo pošlje po njega, če je živina ali
človek v stiski. Ni čuda potem, če so pametni
možje že ugibali, kaj neki bo potem, ko strica
ne bo več.
France ima veliko moč tudi do brata.
Videl je Lovrovo potrtost in Ivankino žalost,
tudi njemu se je stožilo na stara leta po ljubem
miru, in mislil si je: kaj neki nam treba nove

gospodinje v hišo? Ivanka ume dobro svoj posel.
Dokler je še doma, naj tudi gospodinji; ko se
ji pa ponudi prilika, da se kam omoži, tedaj
naj si Lovro sam poišče nove gospodinje. Tako
je dejal sam s seboj, in ko bi bil povedal svoje
misli na glas, pritrdila bi mu tudi vsa vas in
še Mala Polica, kjer je omožena Lenčkova najstarejša
hči Marija.
France ima pri bratu shranjeno vso doto,
nekaj dedščine in vse zaslužke. Seveda, nikoli
ni mislil, da se bodeta razdrla. Lenček bi to
močno čutil, ker one tirjatve ni malo. To je
France vedel prav dobro in tudi izkusil uporabiti
svoj vpliv.
Deževno dopoldne je bilo tedaj, jeden teden
pred poroko.
Oče Lenček je po stari navadi nekaj popravljal
v kolarnici; samouk se je bavil s tremi
rokodelstvi, namreč z mizarstvom, sodarstvom
in zidarstvom. Ker ni bilo blizu nobenega mizarja,
delal je vse za domačo potrebo in pa —
za vse mrliče na Veliki Polici mrtvaške krste.
Sam je že večkrat pravil, da jih je naredil že
toliko, da bi oni, ko bi se vrnili, samo vsak po
jedenkrat potegnili z obličem, pa bi bila njegova
krsta dovršena. Kar je naredil drugim, ni nikoli
naredil za denar.

„Bog poplačaj, reci! ti boš pa
že odvrnil s čim drugim!“

tako je odslavljal
sosede, ki so odnašali sad njegovega prostovoljnega
truda.
Ko je prišel k njemu stric France, popravljal
je kratko pipico v ustih in prav počasi obračal
z drugo roko novo platišče. Hlapci so bili namreč
oni dan, vozeč seno, štrli kolo in sedaj treba
poprave. Lenček sede na bližnji čok, oddahne
se in pogleda brata, ki je naslonil palico, ob
kateri se je vedno opiral, na zid in začel:

„Ne bom ti dolgo pravil, zakaj sem prišel
danes k tebi, saj sva brata. I, kako Janez, ali
misliš res vzeti tisto Žefo?“

Lenček molči nekaj časa, kakor da se mu
zde bratove besede malovredne, potem pa reče:

„Ti si čuden! Mari misliš, da se meni, staremu
možu, spodobi in ljubi z ljudmi zbijati šale?“

„Verjamem, verjamem, Janez, a doslej nisem
verjel, da bi utegnilo biti to res. Saj imaš že
dorastle otroke. Pomisli: Marija je že nekaj let
iz hiše, Ivanka gospodinji tako dobro, da smo
vsi zadovoljni, in Lovro bo danes ali jutri tudi
sam gledal, da si poišče gospodinje, posebno, če
se kmalu omoži Ivanka. Torej, kakor vidiš —.“

Ni mogel končati, brat mu je prestregel besedo:

„Seveda; kakor vidim, bodem, kar se tiče
moje lastne postrežbe, čim starejši, tem bolj
osamljen. Saj ti ni neznano, da je človek, kolikor
bolj v letih, toliko bolj nadložen. Prav
zato bi rad imel na starost kakšnega človeka, ki
bi mi dal kupico vode, kadar je bom potreben.“

„Pa vendar ne boš res vzel v zakon tiste Žefe,
ki je ona leta služila pri nas? Vsaj zastran otrok
— Janez, kaj si bodo mislili otroci? Pred dvema
dnevoma sem stopal po stezi tam-le doli pod
našim vrtom. Lovro in Ivanka sta za ograjo obirala
jabolka. Nihče me ni opazil. Tedaj sem slišal
ta-le pogovor:

„„Ivanka, ali se kaj bojiš nove matere?““

„„Ne, marveč sram me je, da je tako.““

„„Ali ji boš mogla rekati mati, dasi smo
ji rekali že kdaj dekla?““

„„Prav težko.““

„„Jaz pa ne težko, ne lahko, ker jaz ji ne
porečem mati nikdar.““

„„Kaj pa pravi oče?““

„„Jaz še nisem črhnil besedice o tem ž njim,
on z menoj pa tudi ne. Saj ga poznaš: vse
zvemo le od drugodi.““

„„Lovro, naši hiši se bližajo hudi časi, to
slutim.““

„„Srečna si, da jih le slutiš, jaz pa vem, da
jih ne bom gledal, rajši pojdem strani. Bivši
naši dekli se ne bom pokoraval, ona mi ne bo
kruha dajala.““

„„Lovro, kaj bo pa z menoj, o tem še misliti
ne morem. Nikjer še nisem bila po svetu,
kaj bo torej z menoj, če me ostaviš samo doma?““

„„Ljuba moja, ti si ženska, in to je dobro.
Ve se zajočete in dobro je; a z nami, moškimi,
je drugače. Prav odkrito ti povem, da dostikrat
sam ne vem, kaj počenjam, tako sem že
obupal.““

„Toliko sem slišal“, končal je stric France,
„in prav na tihem sem se splazil mimo, da bi
me ne opazila. Nisem jima hotel pokazati svojega
mišljenja.“

„Kar je zastran tega, prepozen je sedaj vsakoršen
svet. Izbiral sem po svoji volji in imel
bom tudi po svoji volji. Zato nisem nikomur
odgovoren.“

„Morda pa vendar“, de naglo stric in pogleda
brata naravnost v oči.

„Povem ti, da meni
ne bo dekla žlic štela in ne kruha rezala.“

„I, kdo te bo pa silil? Tudi otrokom bom
rekel, da se ne bo nova gospodinja nikomur
vsiljevala, naj se torej nikar ne čudijo; celemu
svetu usta mašiti zaradi tega, vedi, zdi se mi
preneumno. ‚Kdor hoče vsem ljudem zavezati
jezike, na vsem svetu ne dobi vezi tako velike‘.
Tako sem bral te dni, in resnično je. Toliko
pa tudi rečem, da mi ne bodo, in ne maram,
da bi mi otroci zapovedovali, dokler jaz vem,
kaj delam, in tudi če potegne z vami vsa vas
in ves svet. Lenček še ni pojedel dane besede.“

„Kakor vidim, ne daš se prav nič pregovoriti!“

„Vse zaman!“

„Glej, potem je tudi meni nemogoče dalje
bivati pod rodno streho. Rajši pojdem na Malo
Polico k Mariji.“

„Kamor hočeš, če ti ne ugaja pri nas“, zavrne
ga moško Lenček.

„Dobro! Pripravi ono, kar je moje, pa pojdem
iz hiše.“

Tega se je mož vendar nekoliko ustrašil,
a svoje bojazljivosti ni hotel pokazati in rekel:

„Če že ni drugače, in je vam moja ženitev
tako nevšečna.“

Tako se je
končal pogovor,
od katerega je
pričakoval France
tolikega uspeha. Žalosten in
molče je zapustil
kolarnico. Po vasi so že
ugibali to in ono,
v Lenčkovi hiši
pa je bila stvar
vsem dognana. Lovro ni rekel
ničesar, Ivanka
je hodila semtertje
s solznimi
očmi, stric France
se je izogibal
dela pa tudi brata. Oni dan pred
poroko je zvedel,
da Marija ne
pride k svatbi, in
kar molče se je
odpravil na Malo
Polico. Sploh so se vedli o svatbi
tudi domačini
prav mrzlo. Že
naprej so govorili,
da to ne more
biti nikako
popolno veselje,
marveč svatba,
podobna mrtvaški
sedmini. Še najbolje se je
godilo Lenčkovemu sosedu Podgorcu.
On je uporabil ugodno priliko in zopet
rabil svojo zgovornost na pravem mestu, kakor
je rad pravil sam. Bolj ko so se drugi držali
kislo in mežavo, toliko živahneje je on „podiral“
svoje šale in toliko slastneje je užival božje dari,
katerih res, to moramo reči, ni nedostajalo na
svatbi, ako je nedostajalo tudi vsega drugega, kar
rodi pravo veselje.
Podgorec je nalašč nekolikokrat podrezal soseda
Možino, ki je sedel na drugem koncu mize,
češ:

„Miha, ali res že spiš? Kaj se držiš tako
žalostno, kakor da so te kokoši pozobale? Na
svatbi smo, in če se človek na svatbi ne veseli,
ali se bo mari na pogrebu?“

Prvič mu je Miha
odgovoril nekaj takega, kakor da je tudi on vesel,
a vsi ne morejo govoriti, če jih je več okolu
mize; ali drugič mu je povedal naravnost in
brez vseh navadnih okoliščin, da se mu dremlje,
in pa to, da je vsake reči jedenkrat konec. Podgorec
ni bil zadovoljen ž njegovim odgovorom
in šalil se je ž njegovo
neokretnostjo;
drugi gostje
so pa vendar čutili,
da bo treba
menda odriniti,
ker res govori
Podgorec že doberšen
čas namestu
vseh drugih.
Drugi dan po
Lenčkovi svatbi
se je začela na
Veliki Polici trgatev.
Solnce je veličastno
priplavalo
izza višnjevih gora
na vshodu.
Rosne kapljice
so se bliščale v
tisočerih barvah
po travi in jesenskih
cvetlicah. Iz
vinogradov pod
Veliko Polico je
odmevalo veselo
vriskanje in petje
zgodnjih trgačev.
Kdo bi se tudi
ne veselil, saj kaže
letina obilo
božje kapljice.
Marsikatero suho
grlo bo zmočila
in pokrepčala
prihodnjo zimo, marsikatero zaprto srce bo
omehčala, da bo oznanilo svoje jade, marsikateri
jezik se bo omajal po blaženem božjem
daru. Da, trta je res dar nebeški in trgatev najveselejša
doba v poljedelčevem delovanju.
Vendar ne stopata Lenčkov Lovro in Ivanka
vesela v vinograd za drugimi delavci. Molče
sta pogledovala drug drugega, kdo bo izpregovoril
prvi.

„Kako si se zabavala sinoči poleg nove mačehe,
Ivanka?“ vpraša on.

„No, kaj? Ni bilo tako slabo“, zavrne ga
sestra in pogleda v stran.

„Pa vendar kako?“
„Ne kaže, da bo napačna ženska.“

„Ali se ti ni nikoli zaletel jezik, da bi ji
dejala: Ti Žefa?“

„Tega ne, a dostikrat mi je bilo že na jeziku.“

„Glej, jaz sem pa stvar že tako ukrenil, da ne
ostanem več doma. Oče bode gospodaril sam,
saj vidiš, da je nas vse popolnoma pregledal,
naj si pa tudi pomaga sam. Vest mi tudi pravi,
da se s tem umaknem še večjemu grehu, ker
vedi, da poslej ne bo več miru v naši hiši. Zakaj
bi se človek ne izognil taki grešni priložnosti.“

„Lovro, lepo te prosim, nikari tega!“

„Kaj pa naj storim, ljuba sestra?“

„Potrpi, saj ne bo vedno tako, potrpi Lovro!“

„Ne morem, dasi bi rad ostal radi tebe. Kaj
mi bodo rekli ljudje?“

„Lovro, ostani!“ prosi ga Ivanka.

„Ne boj se, sestra moja! Pri vojakih sem bil
korporal, mislim, da se tudi drugodi prerijem
skozi svet. Materino doto vzamem, to sem že
sklenil, in pojdem strani. Ko se ustanovim za
trdno na kakšnem kraju, ne zabim te, ljuba
Ivanka, pisal bom po-te.“

„Lovro, jaz nisem bila še nikjer po svetu,
Lovro.“

Še bi bila govorila, a zaradi nekega
šuma, ki je prihajal izza bližnjega grmovja,
ustavila sta pogovor in gledala, kdo se prikaže
navzgor po stezi. Za nekaj trenutkov se pridrsa
po stezi oče Možina s polnim brentačem na
rami. Ugledavši Lovra in Ivanko, reče:

„Težko
je, težko, posebno če moraš s težo grozdja prenašati
še grehe sinočne gostije. Jaz nisem več
za take pojedine. Oh, glava me boli. Zakaj nisem
bil rajši doma okolu živine.“

Možina je godrnjal
še dolgo potem, ko je že prišel mimo njiju,
a naša znanca ga nista več slišala, ker sta stopala
nizdol v vinograd.

II.

Najbližji Lenčkov sosed je Možina. Med
obema hišama je res precejšna razlika v imetju,
pa tudi v napredku, a to otrok vendar ni nič
oviralo, da ne bi bili že od mladih nog prijatelji.
Možina obdeluje zadovoljno svoje „brežine“,
kakor namreč rad nazivlje zemljišče,
katero ga preživlja. Lenček, ker ima mnogo
več, mora si ubijati glavo s ptujimi ljudmi, da
ohrani svoje bogastvo. Sploh je Miha Možina
tiste vrste ljudij, katerih ne bi navdušil za napredek
ali pa za to, da bi ukrenil kako stvar
le za pičico drugače kakor njegov oče, če bi
stopil na zemljo tudi sam sv. Peter. Lenček je
res nekoliko starejši, zato ga je često učil:

„Glej, tako in tako delam jaz; hitreje je in bolje. Poskusi
tudi ti, ne boš se kesal.“

Ali Možinov Miha je zmajal z glavo, neverjetno mignil z
rameni ter pogledal v stran, in Lenček je takoj
vedel, da so bile zaman njegove besede. Veliko
rajši je slušal Lenčka Možinov najstarejši sin
Valentin.
Ali to je že zopet v korenini človeške narave
same: kar zanemarja oče, to popravlja sin,
in kar se tiče nasledstva, pravi zadosti jasno
pregovor: skopuh dobi zapravljivca, zapravljivec
skopuha za prihodnega gospodarja. Valentin
sicer ni imel nobene imenovanih napak, a z
Lenčkovim očetom sta si bila vendar prav dobra
prijatelja.
Tudi oče Možina ni imel posebnih napak;
molil je rad, delal je rad, davke je plačeval
redno, v druge sitnosti se ni mešal, pa tudi ni
pustil, da bi ga mešali drugi. Mnogobrojno družino
je preživljal po okolnostih. Ko so mu dorastli
otroci in se mu je najstarejši sin vrnil
domov od vojakov, oddahnil se je Možina, rekoč:

„No, hvala Bogu, sedaj me bo vendar kateri
nadomeščal pri delu. Doslej sem moral sam
delati za tri, služiti pa za vse; poslej bo lože.“

Možinov Valentin je zal dečko. Pri vojakih
so mu prisili na vsako stran tri zvezde. Govorili
so, da bi bil prišel še dalje, a ni navada,
ker ni še nikoli prišel kdo z več ko tremi, za
pravo, s šestimi zvezdami od vojakov. Tega ne
pomnijo stari ljudje ne na Veliki, še manj pa
na Mali Polici. Torej je tudi tukaj taka.
Z Lenčkovim Lovrom sta vrla prijatelja.
Kri in življenje bi dala drug za drugega. Skupaj
sta dan za dnem, kakor v mladosti, tako pri
vojakih in prav tako sedaj doma. Če ni imel
Valentin dela v domači hiši, stopil je k sosedu,
poiskal Lovra, in takoj sta našla delo, pa tudi
veselo petje se je razlegalo od tam, kjer sta se
mudila. Nekatere ženice, ki znajo prav tako
kakor druge ženice po daljnjem božjem svetu
vtikati svoje nosove povsod tje, kjer ni treba,
napravile so v svoji nagli, a sila bujni domišljiji
podobo, kako lep zakonski par bi bila
Lenčkova Ivanka in Možinov Valentin. Seveda
se niso menile v svoji silni zgovornosti za to,
ali bi Lenček kdaj privolil v tako zvezo. Saj
bi bilo tudi Ivanki težavno, ko bi došla iz imovite
hiše v Možinovo, in pa še s tako lepo doto.
Toda skrbne mamice se niso menile za to. Njim
se je stvar zdela lepa že v mislih, a kdo se
spomni, ko misli nedosegljive stvari, da so res
nedosegljive? O domišljija, samo človeški razum
ti more dati uzdo!
Dva dni pred sv. Martinom je bilo, ko so
pri Možinovih zvečer „martinovali“ na ognjišču.
Navadno se ta slovesnost vrši po vinskih krajih
povsodi tisti večer pred sv. Martinom, tudi so
jo v prejšnjih boljših časih praznovali slovesneje,
zakaj „krst vina“ je bil v vinskih krajih
velik „krst“, a v naših piškavih časih, ko pojemajo
vse lepe in dobre navade, uvajajo se pa
večinoma puste in nevesele, zmanjšali so tudi
to prelepo slovesnost tako, da raste in hira kakor
vinska letina. Lovro in Valentin sta bila stvar
vendar tako uredila, da bodo „martinovali“
najprej pri Možini, naslednji večer pa pri Lenčku.
Bolje dvakrat kakor nobenkrat, ker so praznik
že tako potisnili v nič. To je bilo njuno mnenje.
Ni se jim slabo godilo pri „krščevanju vina“.
Izvrstna kapljica, kakoršne že dolgo ni rodila
naša dolina, razvezala je vsem jezike. Celo oče
Možina se je smejal ter jel dražiti sina in Lovra,
da bo treba menda skleniti kakoršno koli sorodstvo
med obema družinama, — če ne bo
drugače.

„Ti, Lovro, pridi k nam za zeta, naš pojde
k vam — če ne bo drugače, ha, ha!“

„Jaz pridem, če me marate, oče“, ponuja
se Lovro.

„Kaj bi te ne maral, saj boš imel več kakor
moj. Dobro bomo zamenjali — če ne bo drugače.“

„Ali bi ti vzel našo Ivanko?“ vprašal je Lovro
Valentina ter pomenljivo pomižal z očesom.

„Zakaj ne, samo če bi me hotela.“

„Bova vprašala; če ne, pomorem ti jaz.
Tako mora biti, saj smo mi fantje za to!“ šalil
se je Lovro in tlesknil z rokama.

„Dobro smo se zmenili — če ne bo drugače“,
sklenil je oče Možina razpravo in zopet
segel po kupico ter jo napolnjeno poslal med
vasovalce.
Drugi večer je bilo še živahneje — seveda,
kaj ne bi? — pri Lenčku. Lovro je nalašč vpričo
vseh povedal sinočno šalo. Najglasneje se je
smejal stric France, ki je bil sicer za nekaj
dnij ostavil rodno hišo, a se je prav tako kmalu
in tiho povrnil, kakor je bil odšel. Oče Lenček se
je le nekoliko nasmehnil, potegnil roko po čelu
ter zaklical:

„Žena, daj jim še vina, saj slišiš,
da naju je mladina že do cela postavila v kot.
Bova pa počivala, ha, ha!“

„Jaz pa vem, da bi se branila naša Ivanka
k Možini, zato, ker ne mara Valentina; prevelik
se ji zdi“, modroval je stric France na
pol v šali, na pol resno. Tedaj je Ivanka skrivaj
pogledala Valentina, in sama sebi je morala
pritrditi, da ni res tako grozno velik, kakor
misli stric France.

„Dokler se to ne zgodi — seveda, če bodete
še dolgo tako govorili —, skrajšam se prav
gotovo za toliko, da bom dovolj majhen. Morda
se še vi premislite, stric France, če se midva
z Ivanko zares ujeziva.“

Potem je začel praviti Lenček zgodbe o martinovanju
iz svojih mladih let.

„Bilo nas je kakih šest ali sedem junakov
— tako je začel — nismo se ustrašili niti desetih
slabih, in šli smo martinovat na Malo Polico.
Pri mojem svaku sem vedel da se nam
odpre klet, a poskusili smo prej tudi drugodi.
Ura se je nagibala že čez polnoč, ko smo se
vračali domov. Svak je šel z nami nekoliko iz
vasi. Tam pri znamenju, kjer je tisto vrbje ob
vodi, šinila je mimo njega bela ženska. Vsi smo
se ozrli, kako ročno se je pomikala preko vode
in od tam po travnikih v gozd, dva mala otročiča
sta pa na njeni desni in levi pogrinjala
bele prtiče s črnimi križci po tleh. Prav dobro
smo videli vso prikazen; res, da nismo bili prav
tešči, a pijan le ni bil nihče. Spogledali smo
se prestrašeni, in nobeden si ni upal ziniti besede;
tam po vrbovju in po grmovju pa je šumelo,
kakor bi potresal sipo. „Spomin, spomin“,
šepetali so nekateri. „Nekdo izmed nas bo kmalu
umrl.“ Ne vem, ali se je svak res prestrašil
ali kaj, a to vem dobro, da se je takoj vrnil
domov, in mi smo se smejali njegovi bojecnosti.
Samo toliko še povem, da je prav on umrl še
tisto zimo. Nekaj se je bil prehladil z drvi, in
spravilo ga je.“

Vsi so se oddahnili, ko je nehal, in ženske
so takoj vlekle na ušesa, če tudi nocoj kdo ne
seje peska po vrbovju. Ivanka je tudi pozneje
večkrat pogledala s postelje skozi okno na vrt,
da bi videla, če tudi nocoj bela žena ne pogrinja
prtičev s črnimi križci po tleh, a spoznala
ni ničesar. Nekoliko jo je bilo strah, zatisnila
je oči in zaspala.
Razmere v Lenčkovi hiši se niso mnogo
izpremenile z novo gospodinjo. Le počasi se
je Žefa oprijemala hišnih opravil, puščala je
rajša Ivanki, in če jo je ta-le prosila in opominjala,
da se ne spodobi, da bi domača hči
rezala kruh, mati bi jo pa gledala in liki drugim
čakala, da ji ponudi — kos, le tedaj se je Žefa
lotila tudi takih del, ki so očitno kazala, da si
lasti gospodinjstvo. Še celo stricu Francetu je
bilo to všeč. Najtrdovratneje se je držal Lovro.
Vselej, ko je bilo treba z mačeho izpregovoriti
prijazno besedo, obrnil se je v stran ali pa kako
drugače očitno pokazal, kako zelo jo prezira.
Oče je gledal to nasprotje s krvavečim srcem,
spominjal se je bratovih besed pred poroko in
le malo je upal, da bo čas, ki je vendar najboljši
zdravnik, ozdravil tudi to rano v njegovi
družini. Iskreno je prosil Boga, da bi se to zgodilo
kmalu, ker je dobro poznal sinovo nrav.
Bal se je, da bi mu res ne napravil kakšne sramote,
zato mu je skrivaj marsikje kako reč pregledal,
pokazal pa tega ni nikdar, tudi rekel
mu ni ničesar, za to je bil Lenček preponosen.
In zadnji čas je res začelo kazati, da se polagoma
izleči tudi ta bolest. Lenček je to čim
dalje bolj upal. Svoji ženi je rekel:

„Saj človek
pozabi celo smrtno nevarnost, v kateri je že
bil, in zopet se vrača vanjo. Lovec hodi vedno
rajši med pečine, mornar na morje, in celo
vojak se privadi boja. Zakaj bi bila pri nas izjema?
Upam, da se vse poleže.“

— Stric France
ni mnogo govoril z novo gospodinjo, zadiral
se pa tudi ni. Včasih je sicer vpričo drugih
pravil kakšne stvari, ki so bile njega dnij drugače
kakor sedaj, obračal je besedo tako, da bi
bil revno Žefo zadel prav v srce, a če je bila
ona zraven, ni rekel ni trohice. Kdo bi se čudil,
da je bil stric France takšen? Naj bodo ljudje
najnižjega ali najvišjega stanu, povsodi vidimo
isto strast, namreč oholost; celo berači nečejo
biti vsi jednaki. Pri Lenčku je stara, spoštovana
hiša, to vedo berači iz cele dežele; pri Lenčku
so že od veka umni gospodarji in sploh pametni
ljudje, to se lahko izkaže pri pravici, ker
nobeden Lenček, tega ne pomni svet, ni bil še
kaznovan za kakoršen koli pregrešek; Lenčkovi
so v sorodu z vsemi najboljšimi družinami na
Notranjskem. To so tri zvezde, s katerimi se
ne more ponašati vsaka notranjska glava, te
zvezde so se menda bliščale tudi tedaj, ko je
stric France premišljal, kako je prišla Žefa v njih
častito družino. Ali ženska, kateri je usoda že
ob rojstvu zapisala, da mora služiti blizu petdesetega
leta ter brusiti ptuje prage različnih
gospodarjev ter z žulji svojih rok pridobivati si

vsakdanji kruh, taka ženska pač ne more vsega
videti in vedeti, kar treba pri tako obširnem
gospodinjstvu, kakor je Lenčkovo. Saj pravi
pregovor: Kdor služi, leži v luži, in če je kdo
služil vse svoje življenje, slednjič vendar še ni
sposoben za vladarja. Taka je bila tudi nova
Lenčkova mati: vestna, poštena in pridna ženska;
imela je poleg tega tudi dobro srce. Seveda po
tem običajno ne povprašujejo gospodarji, ki potrebujejo
močnih poslov. A Lenčku to ni bilo
neznano, zato je izbral prav njo, da mu bo
podpora na stare dni.
Še najprej sta se sprijaznili z Ivanko. Blaga
deklica se je oprijela izkušene ženske z neko
spoštljivostjo, kakoršno smo dolžni poštenim
ljudem, ki se preživljajo ob trudu svojih rok.
Ker Žefa ni kazala one osornosti, kakor si jo
je domišljevala Ivanka o bodoči mačehi, začelo
se je med njima najlepše sporazumevanje. Celo
stric France se je čudil, da more Lenčkova hči
biti tako prijazna s ptujo vsiljenko, ki ni ne po
rodu, ne po imetju primerna taki hiši. Slednjič
je tudi on nehal s starim nasprotovanjem. Žefa
se je privadila hiši, dobro je znala kuhati, in
vesel je bil, če je tudi njemu ocvrla okusno malico.
Vsaka reč je le nekaj časa; za dežjem pride
solnce, in za kujanjem strica Franceta je prišel
slasten oblizek. Tudi nekaj! Svojih mislij stric
vendar ni premenil.
Oče Janez je gledal Lovra dan za dnevom
nestrpneje. Rad bi bil videl, da bi že nehalo v
družini ono sitno nevreme, ki se je začelo z
njegovo poroko. Želel je, da se stvar konča na
jedno ali drugo stran. Nekateri so mislili, da se
začne med njima kmalu huda nevihta. — Sin
se ni mnogo menil za očeta, ne za mačeho.
Živel je kakor brez misli in brez uma, živel je
od danes do jutri. Med vsem ga je še najhuje
jezilo to, da Bog ve, koliko let ne bo samostojen
gospodar na Lenčkovem posestvu. Ko je oče
zapazil, da se je Ivanka udala novim razmeram,
zjasnilo se mu je lice in tudi sina je želel zadovoljiti,
saj mu ni bilo neznano, kaj najhuje tare
Lovra. Nekoč ga pokliče k sebi v kolarnico ter
ga vpraša prav prijazno, kako se mu zdi sedaj
v hiši, ko je nova gospodinja. Lovro je zrl v
tla in molčal. To staremu ni bilo všeč.

„Morda se bojiš, da zastran tega še dolgo
ne boš gospodar?“ reče mu na pol zbadljivo,
na pol prijazno.

„Kaj se bom bal tega, saj ste vi še trdni.
Delati znam, zdrav sem, lahko si služim kruha
brez gospodarstva.“

Oče ga je pogledal po strani,
rekel pa mu ni nič na to, marveč nadaljeval je
prejšnje besede:

„Potrpi vsaj še do pusta, potem se preselim
z ženo“
— ni hotel reči: z materjo — „v onole
hišo. Dotlej, mislim, da bo popravljena, tebi
zapišem pa to-le posestvo. Saj boš zadovoljen,
kaj?“

Lovro pogleda nestrpno očeta in vpraša
prav zateglo:

„Samo to?“

„Da“, reče stari odločno, „za sedaj samo to;
če boš pa dober z nama, utegnem ti še pred
smrtjo pripisati ono posestvo, sicer bode tvoje
šele po moji smrti, če se še kaj ne premislim.“

„In če se premislite, zapustite je lahko kaki
sorodnici, kaj ne, oče?“ reče Lovro porogljivo.

„No, tega pač ne mislim, marveč bi utegnil
stvar zasukati tako, da bi moral ti tudi po moji
smrti še več let čakati, predno bi bil gospodar
vsega imetja. Vidiš, da je ta stvar vsa na tebi.
Tvoja glava, tvoj svet. Plašiti se ne dam prav
nič in preužitek si bom izgovoril sam. Če boš
dober in previden, tedaj bo to samo tvoja korist.“

Sin ni več slišal zadnjih besed. Zapustil je očeta
ter šel po opravilih, nezadovoljen sam s seboj,
nezadovoljen z očetom in nezadovoljen s celim
svetom.
Zapadel je prvi sneg. Sv. Andrej je prišel s
križem v deželo, ž njim pa tudi mraz in zimske
neugodnosti. Nekateri mladeniči z Velike in
Male Poljane so šli delat na Hrvaško. Tudi
Možinov Valentin je hotel ž njimi po nekaj desetakov,
pa Lovro ga je pregovoril, češ:

„Ostani
doma. Delal boš, ko bo ugodno vreme, pri nas.
Če bo manjši zaslužek, imel boš tudi manj
sitnostij in težav. Tine, ostani! Ti jedini si mi
še poštena družba na svetu. Ako me ostaviš,
popustim tudi jaz domačo deželo in pojdem
za kruhom, kamor mi bo kazalo. Saj ti je dobro
znano, da meni doma postiljajo s trnjem.“

Možinov je ostal, ker je dobro vedel, da je
o mehki, suhi zimi pri Lenčkovih zdržema delo
po vinogradih; če je pa zima ostra in snežena,
tedaj je smola tudi na Hrvaškem. Bil je rad
poleg svojega prijatelja, le ž njim se je najlože
sporazumeval, le ž njim mu je bila najlepša
zabava. Skrivaj sta se zmenila tudi nekaj zastran
Ivanke, in Valentinu se je kar srce smejalo, ko
je pomislil, da bo vendar kdaj imoviti Lenčkov
Lovro njegov svak. Zato ga je misel na Ivanko
nekoliko zadrževala doma.
Približala se je prva adventna nedelja, začele
so se zornice. Ostro je škripal sneg pod
nogami ljudem, ki so stopali sleharno jutro z
gorečimi baklami po potih in stezah proti župnijski
cerkvi k zornicam. Lepo je videti v nočni
tmini takšno bližanje mnogobrojnih lučij proti
razsvetljenemu božjemu hramu, za svetlobo pa
se pomikajo ljudje v tropah, sami sveži, v žarnem
odsevu bakel zagoreli obrazi.
Novo Lenčkovo gospodinjo dojde nekega
jutra sosed Podgorec. Mož je bil zgovoren kakor
vselej. Znal je sukati jezik tako, da ni bil v
zadregi, poleg tega je tudi umel z lepimi besedami

zakrivati svoje misli. Dasi od Lenčkove
in Podgorčeve hiše ni daleč do cerkve, zvedel
je na kratkem potu vse, kar je želel. Podgorec
ima odrastlega sina Luko. Ker njega še nikakor
ni volja dati gospodarstva iz rok, tudi ima še
nedorastle otroke, najstarejšega sina bi pa tudi
ne videl rad sivega poleg sebe, spoznal je nesrečni
položaj v Lenčkovi rodovini in ga želel
uporabiti sebi in sinu v prid.

„Dobro jutro, botra! Kako je kaj?“

„Bog daj, oče Podgorec! — Mrzlo je danes,
a kaj hočemo, saj se je približal tisti čas.“

„Hvala Bogu za vse dobro, kar smo prejeli v
prošlem letu. Saj je bilo dovolj lepih dnij.“

„Da, res, hvala Bogu, dosti je bilo lepih dnij
že potem, kar sem prišla jaz v vašo soseščino.“

„Veste, botra, kateri se je meni zdel najlepši?“

„Ne uganem vaših mislij.“

„Dan vaše poroke je bil meni najlepši dan
v tem letu.“

„Hm, mogoče, saj smo se res dobro imeli.“

„Mislim, da smo dobro stvar tedaj res tudi
dobro začeli, in upam, da se tudi dobro nadaljuje,
kaj deste, botra? Pri vas je vsega na debelo.“

„Tako, tako; bo že, bo.“

„Slišal sem, da so se vam udali tudi otroci.“

„Udali, udali; posebno Ivanko imam rada.
Dobra in pametna deklica je; pa kaj bi govorila
o tem: jaz sem poznala otroke že prej. Tudi
ne zahtevam zase nič drugega kot to, da smo
prijatelji, in to, mislim, ni preveč.“

„Prav, prav, botra, to je pametno; vsak umen
človek vas mora pohvaliti. Ivanka je res brdko
dekle; škoda, ko bi prišla kam na slabo, vsa
drugačna je kakor —“

„Kakor Lovro, hoteli ste menda reči. Res,
ona je popolnoma druga, kakor so mi jo prej
ljudje opisovali. Lovro je bolj po očetu. Trd
je in trmoglav, a nadejam se, da svoje čase tudi
on spozna, kaj je pravo, in da slednjič zavlada
med nami pravi mir, za katerega prosim Boga
sleharni dan.“

„Kaj?“ začudi se sosed, dasi je dobro vedel,
„ali vas Lovro prav nič ne spoštuje?“

„No, tega ne trdim; samo ljudje so imeli
preveč opravka z nami vsemi pred poroko.“

„Botra, bodete videli, da vam Lovro ne bode
nikoli pokoren“, končal je Podgorec svoje besedovanje,
ko sta dospela pred cerkvena vrata.

„Jaz pa mislim, da“, rekla je ona in stopila
pred njim v cerkev. Podgorčeva beseda — ‚nikoli‘
— ji je ostala še dolgo v spominu.

Lenčkova najstarejša hči Marija, omožena
v stari, dobri hiši na Mali Polici, bila je glede
na najnovejše dogodbe takih mislij kakor stric
France, ki se je prav rad bavil pri nji. Na očetovi
svatbi je ni bilo, tudi pozneje ni prišla več
v rodno hišo, in obljubila je, da mine tudi več
letnih kvatrov, predno obišče očeta. Tu so kovali
nevarne načrte, pa jih zopet zametali, da
bi Lenčkovo hišo, ki je, kakor se je zdelo Francetu,
Mariji in Lovru, izgubila dobro ime, spravili
v staro poštenje. Sreča jim ni bila prijazna. Nobenega
pravega načrta niso mogli najti.
Neki večer sta skupno napajala živino Podgorec
in Lovro na studencu sredi vasi. Zamotala
sta se v dolg razgovor, in živina je bila že daleč
od vode, ko sta se ločila. Lovro je naglo mahal
z rokama okolu sebe, kakor da se brani medveda,
oče Podgorec mu je pa z glavo in rokama hitel
nekaj dokazovati, kakor da sklepata imenitno
kupčijo. Prej, nego sta se razšla, mahnila sta še
hkrati z rokama, pokimala z glavama in se ločila,
ta s smehljajočim obrazom, oni z resnim
in otožnim pogledom, a žarečih lic in jezen,
da bi bil kar zgrabil samega vraga, ko bi mu
stopil na pot.
Prihodno nedeljo se je zjužilo prejšnje ostro
vreme. Dolgočasen, meglen dan je bil. Ljudje
so posedali po ognjiščih, zrli v ogenj ter se
menili o prejšnjih časih in ugibali, kakšno vreme
bo o božičnih praznikih. Možinov Valentin je
prišel k Lenčkovim vasovat takoj po kosilu.
Sedel je poleg Lovra, in kakor mladina nikoli
ni mirna, za trenutek veselja pozabi tudi vse
skrbi in nadloge, začela sta zbijati šale in vojaške
dovtipe, da so se jima vsi smejali. Slednjič
se Lovro celo spozabi ter misleč, da je v vojaški
gostilni, zakliče:

„Mati, še jeden polič, pa
še ne gremo!“

Valentin se pa še oglasi:

„In dve klobasici, Ivanka, danes smo prišli z marša.“

Domači so gledali vesela mladeniča, oče Lenček
se je pa obrnil v stran, obrisal solzo ter pošepnil
ženi, naj gre v hram.
Kmalu je stala majolika na mizi, in tudi
klobasice je morala prinesti Ivanka; stric France
se je pa šalil.

„No, sedaj jih bodeta pa še lože podirala, ko
se vama je celo domača kuhinja premenila v
vojaško ‚kantino‘“.

Prisedel je tudi oče Lenček
in trčil z obema. Težak kamen se mu je odvalil
s srca: Lovro je Žefo prvič imenoval mater.
Slednjič se je pridružil stric France, za prvo majoliko
je prišla druga in tretja. Vino jim je dalo
besedo, zakaj bilo je najboljše letošnjega pridelka.
Veselili so se in zabavali zložno, zaupno,
da, prav tako, kakor si je že davno želel stari
Lenček. Čakal je nestrpno, kdaj pokliče Lovro
pit tudi mater. To bo vrhunec veselja. Tedaj
mora vsakdo v hiši čutiti, da je Lenček še možak,
ki nekaj ukaže, in pa tudi to, da ima otroke,
ki so mu udani in pokorni. Ta misel ga je tako
privzdignila, da je vstal, vzel majoliko ter napolnil
starine, kakoršno pijo o najslovesnejših
trenutkih.

S smehljajočim obrazom natoči kupice ter
pokliče sam Žefo pit, misleč: sedaj mora počiti.
Dvignili so čase, trčili v „dobro zdravje“, ali
Lovro ni trčil z materjo, tudi pogledal je ni.
Takoj je potegnila druga sapa.
Oče Lenček je pustil družbo in vino ter se
umaknil v najskrajnejši kot za ognjiščem. Zapahi
je pipo in prav jezno pogledoval na mizo.
Nikakoršne besede ni bilo več iz njega. Jezno
vstane ter gre pogledat po pohištvu. Malo so
se zmenili zanj oni trije, ki so še ostali za mizo.
Pridno so gledali v kupice in jih ročno praznili,
dokler niso izpraznili majolike. No, in ondaj
— kdo bi se čudil? — polna glava mislij, polno
srce želja in upov, polna usta besedij, kdo bi
si ne želel še jedenkrat, vsaj še jedenkrat polne
majolike? Lovro, ki je bil navajen, da mu hram
ni bil nikoli zaprt, vstane in stopi molče po
ključ, saj jih je visela poleg kuhinjske omare
polna butara. Toda glej, kleka! — ključa ni
nikjer. Lovro je pogledal jasno kakor zadet jelen
ter zavpil:

„Kje je ključ, da grem po vina?“

„Jaz ne vem“, reče mu Žefa boječe in prav
pohlevno.

„Vi morate vedeti. Ali ni bil tukaj?“

„Lovro, ne jezi se“, tolaži ga ona; „gotovo
ga je vzel oče.“

„Ni ga vzel oče, vi ste ga spravili, to vem
predobro; pa čujte Žefa! — pri Lenčkovi hiši
ukažem jaz še toliko, da mi ne bodete vi žlic
šteli in ne ključev skrivali. Vi mene morate
poznati, kdo sem, jaz pa tudi vas poznam;
dekla ne bo ...“

Sedaj so stopili domači okrog
njega, tudi Valentin ga je tolažil, Ivanka je jokala
poleg matere, Lovro pa je divjal, klel, rotil
se in razgrajal, da je bilo po kuhinji tako, kakor
po najhujšem potresu. Groza je prešla vsakega
pametnega človeka, ki je videl, kaj napravi jeza.
Ko je došel oče Lenček iz cerkve od litanij,
ni našel več sina doma, marveč žalost,
razdejanje in jok. Tudi vsakdo drugi bi se bil
razjokal, videč toliko potrtost, zapuščenost in
nehvaležnost, a Lenček se ni uklonil. Povedali
so mu, da ga misli Lovro zapustiti ter iti po
svetu, da mu bo moral rad ali nerad izplačati
del materine dote; povedali so mu, da pojde
ž njim najbrže tudi Možinov Valentin. Njegova
hiša izgubi poleg vsega drugega tudi dva najboljša
delavca. Lenček je dobro poznal sina, in
le iskrice nade ni bilo v njegovem srcu, da se
res tako ne zgodi, kakor je napovedal Lovro
v svoji neopravičeni jezi; le iskrice nade ni bilo,
da se sploh še kdaj vrne v rodno hišo, a Lenček
se ni udal:

„Kakor si bo postlal, tako bo ležal,
jaz ga ne podim iz doma“, rekel je ženi in
Ivanki.
„Če je meni Bog vzel sina, pomagal
mi bo tudi, da prenesem to bolečino; moja
dolžnost pa ni ravnati se po sinovih muhah.“

III.

Hudo so popivali tiste dni potem mladeniči
na Veliki Polici. Po vsi okolici in še dalje
so govorili samo o Lenčkovem Lovru, o Lenčkovi
botri in o starem Lenčku. Bilo je joka
in žalovanja o ločitvi, da bi se moral omečiti
najtrši kamen. Ivanka se je oklenila bratu okoli
vratu in ga ni pustila od sebe, in le s silo so
jo odtrgali strani. Iskreno je prosila tudi Valentina,
naj ostane, saj bo potem ostal tudi Lovro;
a vse zastonj. Lovro je zgrabil Valentina za
roko, rekel sestri in ostalim domačinom:

„Z Bogom!“
pa sta odrinila. Vsi prebivalci na Veliki
Polici so bili po koncu, ko sta odhajala.
Nekateri so ju nalašč izpraševali, kdaj se vrneta,
saj je le malokateri verjel, da ostaneta več časa
po svetu. Tedaj je rekel Lenčkov in ponovil
več kot stokrat ter s potno palico razbijal tla,
da se je naredila luknja v zemljo:

„Nikoli več;
prej mora solnce premeniti svojo pot, da bo
vshajalo zvečer, in luna se mora premisliti, da
bo svetila po dnevu, kakor se vrnem jaz na
Veliko Polico.“

Možinov je vedno trdil, da gre
ž njim zato, ker ga ne more pustiti samega
po svetu. Zima je tukaj, doma nima dela; morda
se vrne kdaj, a kmalu ne. Doma ga ne bodo
pogrešali; oče je še krepek in trden, mlajši bratje
in sestre mu pomagajo pri delu. Tudi brez njega
jim ne bo sile. Vrat v rodno hišo si tudi ni
tako trdo zaprl za seboj kakor Lenčkov, ki je
klical zemljo in nebo, solnce in luno za pričo,
da se ne vrne nikoli več.
Seveda je bilo pri Lenčku tudi nekoliko drugače
po sinovem odhodu kakor pri Možini.
Lovro je vzel denar na račun materine dote
pri nekem trgovcu, ki ni hotel Lenčka prav nič
čakati s povračilom. Zagrozil je s tožbo.
Stari Lenček in pa dolg v njegovi hiši! To
sta bili po misli vseh sosedov, vseh sorodnikov
in tudi po misli samega očeta Lenčka popolnoma
nezdružljivi stvari. Pljunil je na tla, spravil
pipo v žep, zaloputnil z vrati svoje kolarnice,
kjer je baš popravljal dno nekemu sodu, ter se
šel posvetovat z ženo in bratom, kaj bi ukrenil,
ko mu je poslal trgovec tirjatev. Ugibali so in
ugibali, pa uganili niso ničesar. Lovra ni več
doma, in denar treba pripraviti. To je tiščalo
na vrata neizprosno kakor davkarski iztirjalec.

Ni bilo drugače, kakor da je šel iz hleva
najlepši par volov; Lenček je še potirjal na
dveh krajih svoje upnike in vrgel je možu tiste
stotake. Oddahnil se je:

„Hvala Bogu! sedaj
sem vendar prost teh sitnostij.“

A najeti je bilo
treba še jednega hlapca, in še je manjkalo delavcev
pri hiši. Kjer je bil Lovro, zvršiti se je
moralo delo čisto in pošteno, sedaj pa gre rado
vse navskriž. To je, kar se še najhuje pozna
pri Lenčkovi hiši.
Oče Lenček sicer ni toliko star, da ne bi
mogel sam voditi gospodarstva vsaj še nekaj
let, če mu prizanese naduha, ki se že oglaša
po malem v njegovih prsih. O dolgih zimskih
večerih so domači ugibali, ko ni bilo njega
zraven, kaj bi bilo najpametnejše potem, če obnemore.
Drugega ni kazalo kot Ivanko omožiti
na dom. To so mislili sorodniki, to so mislili
tudi vsi sosedje. Lenček se je sicer že umiril,
polegla se mu je jeza in žalost zaradi sinovega
odhoda, a govoril je o njem tako, da so vsi
imeli Lovrovo vrnitev za nemogočo stvar, ko
bi prišel sin tudi po golih kolenih do očeta.
In Lovro, on da bi se ponižal! O tem misliti,
zdelo se je vsem prav toliko pametno, kakor
pričakovati, da se prevrneta zemlja in nebo.
Le jedna duša je bila, ki ni obupala, le
jedna duša je želela Lovra domov. To je bila
Ivanka. Žalostilo jo je, da brat po preteklih treh
mesecih ni pisal še nikomur v domovino. Tudi
Valentin ni še nikomur naznanil, kje sta se ustavila.
Zato pa Ivanka ni nehala sleharni dan Boga
prositi, da bi jima naklonil sreče v ptujini in
slednjič oba srečno privedel svojim dragim v
naročje.
Že so se jele kazati na prisolnčju prve trobentice,
o popoldnevih je solnce prijazno ogrevalo
mater zemljo, in delavci v vinogradih so
se znojili, dasi je bilo še v svečanu. Bližal se
je čas, da vzameta mraz in led slovo tudi z
Velike in Male Poljane, čas, ko zašije zelena
pomlad čez hrib in dol.

V praznik Matere Božje v postu se je oglasila
zopet na rojstvenem domu prvorojenka Marija.
Kar je mačeha v hiši, ni je še bilo doma.
Bil je njen god, zato ni zamudila nobeno leto,
da ne bi nekoliko posedela pri očetu, povedala
mu to in ono in se ž njim posvetovala o različnih
stvareh. Vse je iznenadil njen prihod, vsi
so se trudili, da bi jo čim lepše, tem bolje postregli.
Izpregovorila je nekaj besed tudi z materjo,
a posebne prijaznosti ni kazala. Zdel se
ji je letošnji god prav žalosten. To je tudi povedala.
Nekoga ni bilo več, to so dobro čutili
vsi, a vpričo očeta Lenčka si ni nikdo upal
spomniti njegovega imena. Le stric France je
začel Mariji menda pozabivši ali nehote nekaj
pripovedovati o Lovru. Tedaj so se vsi oprijeli
te govorice, oče Lenček je pa šel po opravkih.
Potem se je razpletla govorica samo o Lovru
in njegovem odhodu. France je bil danes mož,
ki je hotel največ vedeti. Potezal se je za Lovra,
sestri pa tudi.

„Zakaj si mu vendar skrila ključ, Žefa?“
vprašal je gospodinjo.

„Ne bodi no še ti tako nespameten! Kako
moreš misliti, da bi jaz delala zdražbo v družini,
ko sem bila komaj nekaj tednov pod streho?
Jaz ključa niti videla nisem.“

Tedaj se pa oglasi oče Lenček in pravi:

„Glejte, jaz sem ga imel in jaz sem ga tudi
spravil. Njegov oče sem, mene mora slušati,
mene spoštovati. Želel sem mu samo dobro,
in še zadnji trenutek sem upal, da se je poboljšal,
a prevaril me je. Preširno je celo mislil,
da mu moram biti v strahu, posebno pa mu
zamerim, ker je hotel strahovati mojo sedanjo
gospodinjo. Naj si le poskusi, kakšen je svet!
Hvala Bogu, da sem še o pravem času spoznal,
kakšen je on. Ne bo se mi treba kesati na stara
leta. Sam se je odločil od nas, sam si je vzel,
kar je mislil, da je njegovo. Moj sin ni in ne
bo več.“

Nihče ni bil zadovoljen z Lenčkovim pojasnilom.
Marija, ki je smela kot najstarejša
nekaj več govoriti, hotela je že založiti besedo
za brata, toda očetov srpi pogled jo je prepričal,
da bi bilo vse zaman. Gotovo bi bil še
huje vzrojil, ko bi bila rekla, da je bil morda
pretrd ž njim. Lenčkova izjava je koristila samo
Žefi, zakaj obe hčeri sta bili sedaj popolnoma
prepričani, da je nedolžna, le stric France se
ni dal oplašiti:

„To je bilo vse zmenjeno; komu bodete
metali pesek v oči, saj spozna vsak pameten
človek, da ni bilo drugače. Kakor ste naredili
z Lovrom, tako se utegne danes ali jutri pripetiti
meni, da me kar na lepem spravita vidva
pod kap. Toda jaz si bom rajši prej pomagal
sam. To je za danes moja zadnja beseda. Z
Bogom!“

Rekši je šel iz hiše, za njim se je
kmalu poslovila tudi Marija. Ostala je samo
Ivanka ter si skrivaj brisala solzne oči. Nekdaj
tako vesela deklica, ki se ni strašila ne pota ne
truda, stopa sedaj zopet pobita in otožna po
hiši. Ne veseli je več delo, ne veseli je več
družba. Zdi se ji, kakor da jo hoče zapustiti vse
na svetu. Sedaj hoče tudi stric France iz hiše.
Začelo se je težavno pomladno delo na polju,
v vinogradih. Lenček je moral biti povsod sam.
Tako se je upehal sleharni dan, da je tožil zvečer,
kako ga boli glava. Sopel je kakor kovaški meh:
naduha ga nadleguje huje kakor prejšnje čase.
Vedno jasnejša se mu je dozdevala misel, da je
gospodarsko breme pretežko za njegove rame.
Treba je bo odložiti, ali o vsaki priliki se mu

vriva vprašanje: Kdo bi bil zato, da prevzame
njegovo gospodarstvo? Ivanka? — Da, nekoč
ji je spomnil to stvar, a deklica je kar bežala
od njega, skrila obraz v predpasnik ter začela
klicati Lovra in točiti solze. Ivanka je le ženska.
Skrbeti bo treba za to, da najde pripravnega
človeka za Lenčkovo hišo. Ta stvar se Lenčku,
četudi je bil premeten in prebrisan, ni zdela
lahka. Vrednost vsakega človeka se meri po
njegovi srčni dobroti, srce je pa skrito, in dostikrat
se pod sladkim jezikom skriva najostudnejše
srce, ki prav nič ne čuti tistega, o čemer
blebeta gladki jezik.
Stari Lenček ni še nikdar sam spomnil sinovega
imena. Ko mu je nekoč spomnil stric
France, da bi vendar bolje kazalo pisati po
Lovra, kakor pa spravljati ptujo kri pod streho,
zarohnel je Lenček:

„Kaj ti tako govoriš? Ali ga morda niste
vsi hujskali, da, tudi sosedje so ga hujskali proti
meni? Podgorec, ti, moj zet z Male Police in
še drugi ste se zbrali ter razdvojili sina in očeta.
Zdaj se veselite, če jaz trpim.“

„Ali ti nisem pravil, da je bilo tebi tretje
žene prav toliko treba, kakor vozu petega kolesa?
Njemu bi bil pustil gospodarske sitnosti
in na miru bi bil živel kot gospod. Sedaj ni
drugače, kakor da ga privabimo domov, če le
hoče priti. Tako je!“

„Mari misliš, da bi bil sedaj kaj boljši? Kopriva
ne pozebe. Moj sin ni več in ne bo nikdar
več. Rajši vzamem zadnjega kočarja za zeta
kakor njega, ki mi je nakopal toliko sramote
na sivo glavo. Ponujal sem mu polovico gospodarstva,
a ni maral. Rad bi bil imel vse, da
bi še mene rinil iz hiše. Oh, to je žalostno!
Pod mojo streho je njemu odzvonilo za vselej.
Najbolje bo, če mi ga nikdo ne spomni več.“

France je res molčal, mislil pa je svojo in
jo začel tudi po malem zvrševati. Lahko ni
zapuščal domače hiše, a zdelo se mu je to prav
tako potrebno, kakor je bilo potrebno, da je
šel Lovro iz doma. Res, tu je njegov rojstveni
kraj, tu je preživel dosedanje življenje. Vse stvari
ga spominjajo dragih domačih, spominjajo ga
mladostnih let: a kaj pomaga, ko se je ta hiša,
njegov rodni dom, izpremenila, da ga več ne
pozna in neče več poznati? Vse se obrača narobe,
in tega stric France ne more gledati. Rajši
pojde strani.
Včasih, ko je samotno taval za živino na
paši, premišljal je, kako prijetno bi živel pri
stričnici Mariji na Mali Polici, in vedno živeje
se je utrjala v njem misel, da mora in
mora zopet tje. Kdo bo gledal vedno križe in
težave v Lenčkovi hiši! Slednjič se jim kaj zamerim,
tako je modroval stric, pa me odpravijo
kakor Lovra. Naposled se je res tudi odločil
Škoda se mu je zdelo le Ivanke. Za njo
ni bilo pripravnega mesta v njegovem načrtu.
Nekaj dnij se je bavil samo z mislijo, kam bi
odrinil ž njo.
Ko je bil še Lovro doma in so si šepetali
tu in tam, da bo menda Ivanka še nevesta pri
Možinovih, namrdnil se je stric France tako
nevšečno, kakor da se je spečemu usedla muha
na ustnice: a sedaj bi jo rad dal k Možini, samo
komu? Z velikim trudom je slednjič dognal tako,
da bo za sedaj najbolje, če pojde ž njim na Malo
Polico. Več kakor pol ure je stal potem stric na
zdravi nogi, ki je bila za tri prste daljša od pohabljene,
stal je poleg živine in v duhu je videl
krasno življenje, kakoršno bo kmalu pri Mariji.
Všeč mu je bilo, in takoj drugi dan je bil pri
bratu ter mu naročal, naj v tolikem in tolikem
času pripravi doto in druge novce. Stric je imel
mnogo drobiža pri bratu.
Svetlo ga je pogledal Lenčkov oče in jeza
mu je sevala iz očij:

„Pa ni res, da ste vsi
obnoreli letos! Kaj misliš, da se stotaki pobirajo
pod hruško? Mraz me trese, ko se spomnim,
koliko sem jih naštel za onega potepuha, in
sedaj še ti! To se pravi deti človeka v stiskalnico
in ga toliko časa žemati, da gre kri iz njega.
Le pomisli, če je to bratovsko, če je to krščansko?
— Ali ni ta hiša tvoj dom, ali se ni tvoj
oče potil po teh brežinah, ali se nismo skupaj
trudili, da smo si ustanovili zložno domovje,
tako lepo posestvo? In sedaj si tudi ti pri onih,
ki žele izpodkopati vse, kar so naši dedje, naši
očetje in kar smo mi sezidali v potu svojega
obraza, z žulji svojih rok?“

Ni pričakoval France takega odgovora, saj
tudi ni bil pripravljen na toliko ploho besedij.
Zdelo se mu je, da govori brat prav; popolnoma
jenjati vendar ni hotel, njegov sklep glede na
selitev k Mariji je bil preveč trden.

„Vidiš“, rekel je Janezu, „vsega tega je kriva
tvoja brezpotrebna ženitev. Mari misliš, da sem
nespameten in da počakam, kdaj mi pokažete
vrata? Ni zadosti še tuje mešanice v hiši, sedaj
želiš v naglici še zeta. Potem bi bili mi domači
sicer še doma, a na čegavem domu? Da bi me
ptuji ljudje metali iz hiše, ne maram čakati; tudi
tega nečem doživeti, da bi mi domači pravili,
koliko je ura. Moje denarje daj, pa delaj, kakor ti
drago! Ti si s svojo samovoljo prvi izpodkopal
glavni steber sreči naše družine. A ne zameri!
Veš, kako je rekel rajni Tomažek — Bog mu
daj nebesa! — tako dobro si ga poznal, kakor
jaz: Samopaš — prazen hlev. Tako je tudi s
teboj. Ravnal si samopašno, zato te tudi vse
zapušča.“

Lenčka so jezile take besede. Ko bi le ne
bil po zimi toliko dal na Lovrov del materine
dote, kar zamižal bi bil in segnil po tem in onem

v gospodarstvu, pa bi bil France pred vrati ne
samo z besedo, tudi z denarjem.
A tako ni nič. In oni nemški pregovor, ki
pravi, da pametni odneha, ni v tem slučaju tudi
nič. Najčešče neha slabejši. Nekdaj tako ponosni
Lenček se je uklonil ter se začel z bratom na
lepem pogajati, naj še ostane v hiši, saj se mu
ne bo godilo slabo. Nihče mu ne sme prizadeti
nič zalega, in ako želi kakšen priboljšek v hrani
ali obleki, naj mu le pove.
Kako radi poudarjamo včasih, da je brezumna
trditev: denar je sveta vladar, in da se pravi značaj
ne da upogniti; ali če koga zgrabiš za vrat
ter dušiš, da zbira nesrečnik zadnje moči proti
tvojemu nasilstvu in mu ne ostaje nič drugega,
kakor smrt ali pa duševna sužnjost tvoje trditve,
kako malo jih je pod božjim solncem, ki bi ostali
zvesti svojim vzorom, o katerih so osvedočeni,
da so pravi in resnični! V tem oziru res vlada
denar, a zakaj vlada? Zaradi človeške pohlepnosti
po blesteči kovini. Zato se toliko lepše
blišče one zvezde, oni čisti, solnčno jasni značaji,
katerih ta pohlep ne premoti, katerim je resnica
in pravica več kakor svetne sladnosti.
Očetu Lenčku sicer ne more te nedoslednosti
nikdo šteti v velik greh, zakaj v nasprotnem slučaju
bi bil oškodil družino in hišo. Slednjič je
res pregovoril strica, da mu je obljubil ostati še
nekaj časa, namreč tako dolgo, dokler se bo zdelo
njemu prav in potrebno: zastran terjatve pa ni
hotel prav nič odnehati. France je bil trda glava,
ki ni pozabil tako hiiro svojih načrtov.
Sklenila sta neko premirje, ki je imelo za
obe stranki precej veljave in veliko dobrih posledic,
pa nikake stanovitnosti. Zaradi tega so
stricu nekoliko bolje stregli. Malico, katero mu
je Žefa včasih ponudila samo na skrivaj, dobival
je sedaj javno in redno. Če je pasel, poslali so
jo celo na pašo za njim. To se je Francetu zdelo
prav dobro. Tudi Ivanke niso več tako neprestano
silili na možitev kakor prejšnje čase, toda
pravega miru in prave sreče vendar ni bilo v
Lenčkovi hiši.
Ob letu po sinovem odhodu je oče Lenček
bridko čutil, kako se je prenaglil, ker ni hotel
sina z lepa privajati novim razmeram. Gospodarske
skrbi, tudi žalost po Lovru, katere pa ni
kazal nikomur, nadležna naduha in neprejenljivo
delo so ga tako potrle, da je skoro onemogel.
Sam je pogosceje premišljeval o bodočem zetu,
in tudi domači, bližnji in daljnji sorodniki so ga
nagovarjali, da bi si poiskal naslednika. Celo
dognana stvar je bila, da treba omožiti Ivanko.
Tudi stric France je slednjič izprevidel, da ne
gre drugače. Minulo je že jedno leto in čez,
a Lovro ni še nikomur naznanil, kje biva, tudi
Možinov ni pisal še nič domov; oče Lenček se
je pa postaral v tem času za dobrih pet. Marsikdo
je že opomnil, da bi ga utegnil ta napor
spraviti na postelj in slednjič pod zemljo.
V tem, ko so vsi ugibali, kje bi našli primernega
ženina in Lenčku vrednega naslednika,
imel je sosed Podgorec že popolnoma izdelan
načrt. Najslajše in najljubše misli so se sukale
okoli njega in se bavile ž njim. Mislil je, kako
bi se dal zvršiti. Njegov sin Luka res ni, da
bi rekel, tak in tak: a če se ne odlikuje z lepimi
posebnostmi, nima tudi nikakih slabostij,
in to je že nekaj. Dostikrat, ko je bil Podgorec
dobre volje, šalil se je, da je kazen božja nad
njim: kolikor on govori preveč, toliko pa sin
premalo; kolikor je on preveč vesel, toliko in
še več je njegov Luka počasen in žalosten. Ali
zato Podgorec ni obupal. Lenček ima veliko
imetje in brhko hčer, sin mu je pa šel po svetu.
Podgorec ima malo krpo zemlje, odrastlega sina,
več mlajših otrok in — gladek jezik. Kar srce
mu je poskakovalo od samega veselja, ko je
pomislil, kako strašno lepo bi bilo, če bi se
njegovo in Lenčkovo posestvo stopilo v jedno
samo posestvo Podgorčevega sina. Seveda ni
pomislil, da bi njegova pest zemljišča Lenčkovemu
tako malo pristovala kakor novim hlačam
stara zaplata; a Podgorec ima dober jezik, ki
mu je pomagal že marsikje.
Bilo je sv. Treh kraljev dan istega leta, ko
sta se vojskovala Rus in Turek. Zvedenci so
že nekaj mesecev poprej opozarjali na usodno
letnico dveh sekiric, ki ne pomenjata nič dobrega.
Tudi na nebu so hoteli ljudje, da vidijo
različna znamenja, ki so glasniki strašnih sester:
vojske, kuge in lakote.
Popoldne sta prišla Podgorec in njegov sin
praznično oblečena, k Lenčku. Zadnji, dasi je
bil mladenič štiriindvajsetih let, stopal je skoro
boječe za očetom. Ni ga veselilo prazno govoričenje,
niso ga veselile vse tiste neumnosti, s
katerimi se razveseljuje naša mladina. Luka se
je veselil, če je mogel slobodno bivati v slobodni
naravi. Veselilo ga je gozdno in poljsko delo,
veselila ga je živina in sadno drevje, v družbi
pa ni bil nikoli prav vesel. Ko je stopal sam
po domačih livadah, ali če je pomladi iskal
ptičjih gnezd, veselo je žvižgal in prepeval, med
tovariši je bil vedno molčeči Luka. Če so ga
vprašali, čemu vedno molči, rekel je, da drugi
ljudje že tako govore mnogo preveč.

„Sedita, sedita!“ povabi ju oče Lenček, dasi
ni bil Podgorcu poseben prijatelj, ker mu je
bilo znano, da je baš on mnogo pripomogel
Lovru po svetu. Podgorec ga je podpihoval,
Podgorec je bil zato zelo kriv žalostnih razmer
v Lenčkovi družini. Poznal je Podgorca, kako
rad krene včasih na krivo pot, samo da doseže
svoj namen. Ali navada je taka, da treba sprejeti

snuboka prijazno, bodi kadar koli, pridi od
koder koli.

„Zahvaliva, nisva trudna, boter; saj veste,
da sedaj počiva vsak poljedelec.“

„Prav govoriš, Podgorec“, — pritrdi stric
France z ognjišča in se že opre s palico na tla,
da bi se pridružil onim za mizo. Brez jedi in
pijače itak ne bo, pa imej Podgorcev pohod
tak ali tak namen. To je dobro vedel France,
zato se je primikal bliže.
V tem ga je prehitela Žefa, rekoč:

„Mari stopite v sobo! Tu sem v kuhinjo
že tako dregne vsak. Ni treba, da bi vedeli vsi
ljudje, o čem se danes pogovarjate vi moški.“

To je tudi obveljalo. Šli so v sobo, Žefa
pa v hram po vina.
Kdor prej pride, tudi prej melje. Tako si
je mislil Podgorec, ki je doslej že nestrpno čakal
sv. Treh kraljev in želel poskusiti s svojim načrtom.

„Dragi sosed“, tako je sedaj začel, „mnogokrat
sem bil že v vaši pošteni, častiti hiši, a
še nikdar nisem prišel s tako namero kakor
danes. Vidite, da sva došla kar dva. To pomenja,
da opravek ni malovažen, in če bi bilo
na tem, da bi kradla, odneseva vam lahko mnogo.
A nič tega. Poznamo se dobro, kaj ne da, stric
France? Nikdar še ni bilo prepira med nami.
Tega nas Bog obvaruj! Tudi sploh ni danes
najin namen, da bi vam kaj odnesla. Prišla sva,
da bi naredili imenitno menjo. Stvar je taka-le:
človek je le nekaj časa na svetu. Kakor cvetje
na polju smo in kakor kaplje na veji. In kako
lepo, kako prijetno je, če ima človek na stare
dni samo domače, dobre ljudi okrog sebe.“

Tu je nekoliko ponehal, zakaj Žefa je prinesla
majoliko vina, hleb kruha in suhih orehov,
treba je bilo torej nekoliko odpočiti se ter zmočiti
grlo, saj je bil daleč, tako daleč še njegov
smoter. Brata sta ga kar gledala, kaj namerja
s svojo propovedjo.

„Na vseh oglih vašega širnega gospodarstva
je slišati samo jeden klic: Dajte nam mlado
moč, mladega gospodarja! Bog ne daj, da bi
vam kaj očital! Saj ste sami pametnejši od mene,
zato tudi veste, da je človeku dostikrat gospodarsko
breme pretežko. Vaša hiša zdihuje po
mladem, gospodarju, o tem govori že vsa soseska.
Škoda bi pa bilo takšne deklice, kakoršna
je Ivanka, ko bi dobila moža, ki bi bil surov,
neroden, neotesan in hudoben; verjemite, da mi
je milo pri srcu, ko samo mislim o tem. Zato
sem vam danes prinesel ta-le nasvet: Ali bi ne
bilo pametno, ko bi mi, ki smo si najbližji sosedi,
pomagali drug drugemu s tem, da bi se
vzela ta-le moj Luka in vaša Ivanka?“

Srečno je prišla na dan usodna beseda! Tudi
Luka se je oddahnil, odlomil kos kruha in strl
z junaško dlanjo oreh na mizi, da je zaškripala
na vseh štirih koncih. Ponosno se je ozrl
okrog sebe, rekel pa ni nič, dasi bi bilo sedaj
prav živo potrebno založiti tudi njemu važno
besedo. Oče ga je pogledaval tako živo, da bi
mu bral kar na obrvih odločni:

„Dej, reci!“ —

Ker ni znal sin uporabiti ugodne priložnosti,
moral je zopet katero reči, zakaj domačina sta
še vedno molčala in se menda čudila. Zinil je
že Podgorec, da bi nekaj povedal, ko je izpregovoril
stric France:

„Torej, ti Podgorec, bi rad za nevesto našo
Ivanko, če sem te prav umel? Pomisli, da je
nam veliko bolj potrebna kakor tebi, ki si še
v trdnejši dobi.“

„Ne, ne stric! Bog ne daj, kaj takega bi
bilo nespametno. Zakaj bi pa ne bilo tako mogoče,
da bi prišel naš Luka k vam? Priden mladenič
je, kakor ga poznate vsi, napak nima, da
bi rekel, prav nikakih. Dober gospodar je in
kakor nalašč za vašo hišo. Ne bodete se kesali.“

„Veš kaj, Podgorec, to je nekoliko prehud
tobak. Iz te moke ne bo kruha, verjemi. Potreben
sem zeta, to je res; tako v stiski pa še nisem,
da bi pobral kar prvega, ki se mi pride ponujat.
Mislim, da ostanemo zaradi tega še vedno prijatelji,
zakaj tvoj nasvet se ne more zvršiti, dokler
gibljem jaz samo z jednim prstom. Razumen
si dovolj, da veš, kaj se strinja in kaj se ne
strinja.“

Tako se je odrezal oče Lenček, in stricu so
se usta natezale na smeh, da ni vedel, kam bi
pogledal, tako se mu je dobro zdelo. Podgorca
pa so te besede poparile v pravem pomenu besede.
Pot mu je oblil čelo in rdečica se mu je
pokazala na licih, ne zastran pijače,; ker je le
malo pokusil, marveč zastran sramote. Takega
neuspeha ni še imel s svojo zgovornostjo, kar
pomni dnij v svojem življenju. Le zaradi lepšega
je potem še nekaj govoril o razmerju med obema
hišama, prerekal sam sebi prejšnje trditve ter
pravil, da je Lenček še trden — toliko se mora
reči, in Ivanka še premlada za možitev — kakor
se vidi in ve. Sam sebe bi bil najrajši ugriznil
v nos, saj je dobro vedel, da mora biti vse to,
ker mora biti.
Pogovor se je polegel v navadni tir, začeli
so o bližajoči se vojski in o Turkih. Turek, ki
je že mnogo škodil našim prednikom, nikakor
ne sme naših bratov Srbov in Bolgarov dalje
tlačiti v sužnjost.
Tako so govorili pametnejši ljudje v našem
kraju in tudi oba Lenčkova sta jim pritegnila;
drugi pa so stvar razlagali po svoje, verjeli nekaj
temu, nekaj onemu ter naposled raztrosili med
lahkovernejši rod novico, da je Turek že na
Hrvaškem. Neki berač je celo plašil stare mamice,

ki so vsekako hotele zvedeti kaj novega,
da so širokohlačniki že pri Karlovcu ter korakajo
naravnost na Kranjsko. Beraču je kazalo tako
govoriti, zakaj „božji dar“ je bil potem mnogo
zdatnejši. Odrastla mladina je zbrala vse bukve o
turških bojih, kar jih je sploh zmogla Velika in
Mala Polica ter jih potem prebirala glasno vpričo
drugih ljudij, ki so stvar presojali umno in trezno,
naposled so pa vendar majali z glavami rekoč:

„Da, naši predniki, to so bili junaki. Pregnali
so Turka, ali danes naj se prikažejo samo jedne
široke hlače na Malo Polico, pa že na Veliki
Polici nebo nobenega človeka več doma.“

Mladi
ljudje pa so mislili drugače.
Take pogovore so premlevali tudi pri Lenčku
za mizo. Slednjič pokaže Podgorec na svojega
sina rekoč:

„Glejte ga! Ta ni vojak, ne bo se
nam treba bati, da ga pobijejo Turki na vojski.“

Porogljivo ga je zavrnil stric France:

„Zdi se mi, da se nam res ne bo bati take nezgode:
naša Ivanka — škoda, da je ni doma — pravijo,
da celo ne mara takega ženina, ki ni nosil vojaške
suknje. Vidiš, ti si čisto pogorel.“

„Da, da, res“, pritrdi Podgorec, „slišal sem,
da je že nekaj takega izbrala, a kdo naj verjame
vsem takim besedam?“

„Kaj izbrala“, čudi se Lenček, „izbrala brez
mene, ki sem njen oče?“

„No, no, ne huduj se!“ posreduje stric, izbrala
si je samo ...“ France ni mogel končati.
Podgorec mu je segel v besedo:

„Izbrala si je Možinovega Valentina, in Lovro
mu je obljubil, da mu bo vedno drag svak.“

„Lovro? Kdo je ta Lovro?“ ujezi se Lenček.
„Lovro nima tukaj nič opraviti. To so naše stvari.
Sicer je pa Valentin vzoren mladenič.“

To je bilo Podgorcu preveč. Valentin da je
več kakor njegov Luka, tega pa že ne prenese.
Ker ni spodobno, da bi se o snubitvi sporekli
ali celo prepirali, reče, da ima doma še neko
važno opravilo, vstane in odide, sin pa za njim.
Ko sta bila že zunaj, sune ga Podgorec pod rebra,
da Luka prav milo zajekne. Prav gotovo ni pričakoval
take pohvale za svojo molčečnost. Ozrl
se je nagloma na očeta, če se le-ta ni morda
spotaknil ali zaletel po kakoršni koli nesreči v
njegova rebra; toda oči, ki so se srečale z očetovimi,
zaznale so takoj, da tu ni bilo nikake
nesreče.

„Lesenoba lesena! Ali ti je primrznil jezik,
da nisi rekel ni črne ni bele?“

„Saj ste vi zadosti govorili, oče; lepo in prav
ste govorili.“

„Pa bi bil še ti zastavil kakšno pametno. —
Ti se boš oženil, no, ti pa že, ti!“

„Jaz sem kmalu spoznal, da ne bo nič.“

„Le jedno bi bil zinil, in stvar bi se bila zasukala
drugače.“

„Morda govorjenje, drugo bi pa ostalo, kakor
je.“

„Kaj ti veš, trdina, ki še ne veš, zakaj ti je
Bog ustvaril jezik.“ Sin je molčal in mislil svojo.

V tem času je bila Ivanka pri sestri na Mali
Polici.
Deklica je slutila, da bi jo utegnil oče omožiti
tudi proti njeni volji, ker hiša res trpi, ker nima
krepkega gospodarja. Zatekla se je, kakor že
večkrat, tako tudi danes k sestri po svet. Njena
misel je ostala namreč od prvega razpora pa
dosedaj vedno ista, kako bi spravila razžaljenega
očeta s sinom. To je pravila Mariji in ji tudi
razodevala svoje načrte. Sestra je neverjetno
majala z glavo in trdila, da je to prav toliko
mogoče, kakor če bi si kdo prizadeval združiti
god sv. Jurija s sv. Antonom. Vse to ni Ivanke
oplašilo. Ljubila je Lovra in ljubila je očeta.
Domači razpor jo je strašno pekel. Ko bi se ona
omožila na dom, zaprt bi bil bratu za vselej
povratek v domovino, in tega se bo branila,
dokler bo kaj upanja. Danes ji je bila sreča
ugodnejša kakor drugikrat.

Doslej ni nihče vedel, kje sta se ustanovila
mladeniča. Ko je danes stopala Ivanka mimo
Možinove hiše, poklical jo je gospodar k oknu
in ji pokazal list, katerega je pisal Valentin.
Močno je zardela, ko je videla na koncu med
drugimi tudi „pozdrav Lenčkovi Ivanki“. Toda
tega, česar se je najbolj veselila njena duša, ni
našla v pismu. Valentin ni namreč ničesar povedal
o Lovru. Vsi so mislili dotlej, da sta kje
daleč tam doli na Hrvaškem, a Valentinovo
pismo je bilo z Gorenjega Štajerja.
Različna čustva so se menjavala v njenem
srcu, ko je stopala dalje na Malo Polico. Rada
bi bila zvedela iz lista še več, da, veliko več,
a papir je tako mrtev, nem! Da bi bil vsaj naznanil,
kam bi pisala bratu! Žalostna je bila v
tem hipu, in mnogo njenih načrtov se je podrlo.
A mladina je polna svetlih upov v bodočnost.

„Veš kaj“, dejala je sestri vedrega lica, „še
ta teden morajo Možinovi odpisati Valentinu,
in danes osem dnij dobiva bratov naslov. Možinov
mora vedeti, kje je Lovro. Vse drugo se
začne potem. Naša hiša ne sme imeti madeža,
da se jedini sin potika okoli, doma pa gospodari
ptujec.“

„Bog daj srečo!“ odgovori Marija, „toda
pomisli, kaj bo potem, če niti Valentin ne ve
bratovega bivališča?“

Sedaj Ivanka ni vedela, kaj bi odgovorila.
Gledala je naravnost skozi okno, kjer so se
solnčni žarki utrinjali v snežni belobi, da je
njih odsev kakor lahka prozorna tančica pokrival
okolico; v Ivankinem očesu se je pa
sedaj prikazala svetla solza — znak njene onemoglosti.
Kmalu se je zavedela, naglo otrla
solzo ter pogledala sestro pogumno, rekoč:

„Upam, da se sčasoma že zve, kje biva ta
nesrečnik. Povem ti pa danes: dokler se ne
vrne Lovro v rojstveno hišo, ne prisili me ni
oče, ni mati, ni ti, ni stric, da bi se možila.“

„Kaj pa bo z našo domačo hišo?“

„Kaj bo?“ vpraša Ivanka čudeč se, „vsi
bomo morali pomagati, tudi ti in stric, da se
omeči očetovo srce. Saj kri ni voda in očetovsko
srce ni kamen.“

„Ivanka, ti si predobra“, reče ji svak. „Marsikatera
bi pograbila priložnost, kakoršna se ponuja
tebi, z obema rokama.“

„Da, in s priložnostjo, kakoršno mi ponujajo,
nakopala bi si na glavo sramoto samogoltne,
sebične sestre. To bi ne bilo lepo.“

„In vendar moraš spoznati, da ste pri vas
potrebni zeta kakor riba vode. Saj ne more biti
dolgo več tako.“

„Jaz pa mislim, da smo prav tako potrebni
pridnih, delavnih rok.“

„Seveda, to pride že vse z zetom v hišo.
— Kaj sem slišal, čuj, Ivanka“, draži jo svak,
„da bi Podgorec rad postavil sina Luko na gospodarski

stol v vaši hiši. Kaj deš, ali bo iz
tega kaj kruha?“

„Pa da bi ga jaz vzela?“ čudi se Ivanka in
smeh jo sili.

„Kako pa, samo delavcev nikamor ne snubijo
v zakon.“

„Toliko povem“, pravi Ivanka, „ko bi bil
zlat od peta do vrh glave, da bi se namestu
Luka imenoval tudi Zlatomir, ne bi marala zanj.
Ni mi všeč, dasi ne vem o njem ničesar slabega.“

„Kaj pa, če bi se razumeli pri drugem sosedu,
mislim pri Možini, ali bi bilo potem treba
tudi toliko zlata?“

„Kdo? Kaj? Možina je prepameten in preskromen,
da bi se mamil s stvarjo, ki mu ne
prinese uspeha. Seveda so to le prazne besede.
Valentina ni doma.“

„In ko se vrne, tedaj bomo drugače govorili,
kaj ne, da?“

„Upam, da se vrne z Valentinom tudi nekdo
drugi, in tedaj se marsikaj premeni v Lenčkovi
hiši. Bog daj, da se to zgodi kmalu!“

„Čudna ženska“, mislila je Marija in njen
soprog, ko se je poslovila Ivanka.

IV.

Domovinska ljubezen!
V srcu preprostega seljaka, v srcu bogatega
meščana in tudi v srcu najvišje gospode imaš
svoje korenine. Le skrajno pokvarjeno srce ne
pozna tega sladkega čustva. Nikjer ne sije solnce
tako prijazno, nikjer ni nebo tako lepo modro,
nikjer niso ljudje tako domači kakor v ljubem
rojstvenem kraju. Domači zvonovi najmileje vabijo
k molitvi, domači zvonik, dasi skromen in
ponižen, dviga se najlepše pod oblake, domača
cerkev je sveti hram, kjer je najprijetneje moliti.
In ti holmci, te livade, ta drevesa, travniki in
vrtovi: ali niso to živi svedoki naših mladih
let, iz one srečne dobe, ko nam je bil ta kraj
ves svet? Hladni potok šumlja tam v vrbovi
senci, šumlja in vrši sicer kakor nekdaj, a poslušaj
ga, popotnik, postoj in glej njegove brze valčke!
Ali ti ne done na uho znani glasovi? Da, to so
glasovi nekdanje mladosti, to je pesem prošlih,
cvetočih let.
Rodna hiša, nikdar zabljeni mili dom! Kolikokrat
so se že trudila peresa, pesniki so ubirali
strune, da ti ovekovečijo slavo, da natanko in obširno
razodenejo čustva, kakoršna prevevajo srce
o taki priliki, ko se po dolgih letih zopet vrača
trudni sin v naročje ljubljene mamice, v okrilje
očetove hiše! Kolikokrat je že donela pesem tebi
v slavo, mili dom: a vse pesmi in vse izbrane
besede ne morejo v meni nadomestiti tega, kar
mi je rodna hiša!
Iz vsakega kotička nam glasno govore dogodbe
iz otroških let, z vseh sten nam done spomini
na drage pokojnike, ki so tu živeli, tu nas
učili in slednjič pod to blagoslovljeno streho
zatisnili svoje oči. Kdo si ne želi umirati v
rodni hiši, kdo ne želi počivati poleg domače

cerkve? Zdi se, kakor da je od todi bliže v nebesa.
Kam ne zapelje človeka sladko čuvstvo
domorodne ljubezni?
Še kolikorkrat je vzel kdo popotni les v roke
ter zapustil rodni kraj, bodi že vzrok kakoršna
koli sila, prej ali slej so mu potekla leta bivanja
na tujem in srce si je želelo nazaj v milo domovino,
nazaj med mladostne spomine. Čim
dalje je človek od rodnega kraja, tem večja sila
ga tira nazaj med njegove drage domačine, med
nezabne povesti in nežne dogodke otroških let.
Bog te čuvaj, rodni dom!
Oprosti, dragi bralec, to malo stranpotico, in
vrniva se v one trenutke, ko sta Lovro in Valentin
odhajala iz doma. Tudi njima se je oglašal
črv nezaupnosti v bodočnost, mučila ju je zavest,
da odhajata na ptuje brez vsakoršne misli, da se
kdaj vrneta. Ako je hotel Valentin prijatelja le
spomniti kaj takega, takoj ga je ta sramotil, da
si ne upa nikamor od očeta in matere. Škoda,
da je bil kdaj vojak. Valentinu niso bile všeč
take litanije, a potrpel je.
Mnogo so pili tiste dni, in še potem med
potjo sta mladeniča užila mnogo vina, ki sicer
oživlja dušo in telo, a v obupnosti in brez mere
užito oživlja tudi dotlej neznane strasti, ki slednjič
zamore celo vest. Lovro je rekel, da si
z vinom gasi jezo, hotel pa je menda pogasiti
tudi pekočo vest, ki se je oglašala vedno jače,
ali nečesa vendar ni mogel reči, da preganja z
vinom — namreč zavesti, da zapušča za vselej
rodni dom. Kolikor dalje sta bila namreč od
rodnega kraja, toliko siloviteje so ju nadlegovale
trezne misli; spomini na domače ljudi, spomini
na lepa mladostna leta, medel pogled v najbližjo
bodočnost. Obema je izginila vinjenost,
pijača ni dišala več, obraz se jima je razjasnil
in molčala sta, zroč vsak pred-se.
Nista bila še prav v Ljubljani, ko se je v
obeh zbudilo tiho kesanje. Drug drugemu sta
omrzela.
V Ljubljani sta se slučajno prepozno vračala
na vlak in sedla vsak v drug voz. To je Lenčkovega
jako kačilo, ker ni vedel pravega vzroka.
Vlak se je namreč že jel premikati, ko je stopil
Valentin za Lovrom k vratom; tedaj pristopi
sprevodnik, odpre vrata drugega voza in potisne
Valentina notri. Lovro si je pa mislil:

„Bedak!
Najrajši bi se mi umaknil, da bi jo potem
skrivaj pobrisal domov. Revše, in še kako mi
je obetal, da pojde z menoj tudi na konec sveta!
To je junak!“

— Sklenil je, da se mu nalašč
skrije na Zidanem mostu ter jo krene na Hrvaško
tudi brez njega. Med vožnjo je bil namreč spoznal
sopotnika Hrvata, ki mu je obetal na neki
grajšcini lep zaslužek, in zmenila sta se. Tudi
Valentin bi lahko šel ž njim, a sedaj ga ne
mara, ker se je pokazal tako malo mož-beseda.
Toda na Zidanem mostu je bil sestanek drugačen,
kakor ga je želel Lovro in kakor ga je pričakoval
njegov tovariš. Tudi poslednji je namreč
ugibal med potjo, čemu je prav za prav šel od
doma. Naj obrača vprašanje tako ali tako, vselej
je bil odgovor takšen, da ni drug kakor Lovro
kriv te neumnosti. Zato sta se čudno pogledovala
na sestanku. Lovro je stopal brezozirno po
svoji poti, kakor da ne vidi prijatelja, Valentin
se je pa podvizal za njim in ga dohitevši potrkal
na ramo, rekoč:

„Kam tako hitiš, kakor bi stopal
proti domu?“

„Menda se tebi res toži po domu“, odgovoril
mu je Lovro rezko.

“O, meni — prav nič!“

„Zakaj si se pa umaknil in se nisi vozil z
menoj? Morda misliš, da nisem uganil: zato, ker
si mislil sedaj-le pobegniti domov k materi kakor
mali samosrajčnik, ko je prvič videl podgano.“

„Jaz? domov?“ čudi se Valentin, „ali ne veš,
da so meni doma vrata odprta vsak dan, če se
hočem vrniti? Mari misliš, da bi te bil sedaj-le
iskal, ko bi me bila želja vrniti se? Tega nečem.
Naši doma bodo že kakor koli prebili brez mene ;
zato ti pa povem, da strahu ne poznam in po
domu se mi ne toži kakor mlademu pastirju, ki
je prvič gnal čedo na planino. Življenje me ne
skrbi. Mlad sem, krepak sem, hvala Bogu, dela
se tudi ne strašim. Živel bom, kamor pridem.
In glej, prav zato lahko rečem, da se mi ne bo
tako kmalu mudilo domov. Mogoče je, da boš
ti, ki si tako slovesno obetal, da se ne vrneš ne
prej ne po sodnem dnevu, brže doma nego jaz.“

„Ti mi to govoriš?“ Veliko bi bil dal zate,
a da mi boš tako zagodel, ne bi bil mislil nikoli!“

Potem se je Lovro nekoliko umiril in nadaljeval
pogovor manj ognjevito:

„Zmenil sem se za
delo na Hrvaškem. Ako greš z menoj, ne bo ti
krivice. Morda tudi kupim tam doli kakšen kos
zemlje in se ustanovim za vselej.“

Valentina ni veselilo poljsko delo na zimo,
zato je rekel, da ne gre, in ločila sta se. Pred
razhodom je moral Lovru slovesno obljubiti, da
ne bo pisal domov, dokler ne mine jedno leto.
Šla sta na različni strani in z različnimi čustvi
v srcu. Obljubila sta sicer drug drugemu poročati,
kako se jima godi, a to je ostal nezvršen
sklep, kakoršnih zagreši brezskrbna mladost
mnogo, mnogo. Zato je bilo tudi zaman vprašanje
v prvem pismu, katero je dobil Valentin
od doma; kje je Lovro? Vedel je prav toliko
kakor oni doma.
Nihče ni mislil, da se snideta sploh še kdaj, a
sešla sta se prej kakor sta minili dve leti njunega
potepanja po svetu, sešla sta se — v ljubljanski
vojašnici. Tedaj pa je bilo pozabljeno vse žaljenje,
vse ostre besede. Objela sta se kot rodna

brata, stisnila si roke ter vprašala drug drugega,
kako je doma?
Kar sta Valentin in Lovro na ptujem, minulo
je že več časa, in vendar je ostalo pri
Lenčku navzlic vsem viharjem na starem. Ivanka
se je branila možiti se na dom, izgovarjaje se s
svojo nedoletnostjo ter z oziri na brata, stric
France je pa tudi potegnil zanjo, če ni bilo
drugače. Nada, da se povrne Lovro in da se
povrne tudi Možinov Valentin, uspevala je v njej
kakor rahla cvetka, kateri treba samo ugodnega
vremena, da se razvije in pokaže svojo krasoto.
To se je zgodilo posebno letošnjo pomlad, ko
je Lovro pisal sestri na Malo Polico; pozneje
je tudi ona dobila pismo s Hrvaškega, kjer je
trdil, da mu je dobro ter skrbno povpraševal,
kako je kaj doma, očeta pa ni omenil. Tudi se
ni izdal niti z jedno samo besedo, da hrepeni
po domu, in vendar sta sestri to čutili iz vsake
vrste njegovih pisem. Ivanka je osnovala že nov
načrt, kako bi spravila sina z očetom. Govorila
je ž njim in ga povpraševala o raznih stvareh,
spomnila tudi Lovra in njegove strasti, govorila
je celo ostro o njem, da bi le oče pokazal, ali
je sploh mogoča sprava. Toda oče je ostal se
vedno stari Lenček, trmoglav in ponosen. Upogniti
se ni dal ni toliko kakor suha veja.

Vmes se je vrinilo pa še nekaj drugega.
Pod jesen leta 1878. smo jeli Avstrijci zasedati
turški pokrajini Bosno in Hercegovino.
Marsikateri slovenski mladenič je moral ondaj
zamenjati plug in motiko z vojaško puško ter
iti nad Turka. Tudi reserva je morala na bojišče.
Med lovci 7. bataljona sta bila naša znanca Lovro
in Valentin. Nagloma sta morala odriniti najprej
v Ljubljano, potem pa ju je jaderno prepeljal
vlak v Trst in v Dalmacijo, od koder so jeli
prodirati v Hercegovino ter poditi dedne sovražnike
slovenskih zemelj v nekdanje meje. — Naši
vrli sodeželani z Velike in Male Police so mislili
do zadnjega trenutka, da se bije cesarska vojska
s pravim Turčinom. Stare ženice, ki so še od
svoje babice slišale strašne pravljice o Turkih
in njihovih grozovitostih, opisovale so nam otrokom
dogodke, došle pristno ali pokvarjeno z
bojišča, z vsem tistim strahom in vso sveto jezo,
kakor so nekdaj one poslušale strahovite dogodbe
iz turških bojev. Tedaj se je v marsikaterem
mladem srcu vzbudila želja, a tudi oledenelo
in zakrkneno srce je čutilo potrebo in neukrotljivo
silo, da se osveti. Velike in male pesti
so se stiskale in usta so na tihem šepetala:

„O, to bi ga! Za nekdanje in dandanašnje grehe bi
ga mi nagnali, Turčina. Ali bi ga!“

Premnogi materi so se tedaj udrle solze in
marsikatera nevesta je bridko zastokala, doznavša,
koliko slovenskih sinov je padlo pri ti in oni
trdnjavi. Z obraza si jim bral željo:

„Oh, da
bi bil naš še živ! Kako rada bi ga še videla!“

In potok solza je zopet orosil obličje skrbni
materi, mili sestri in ljubeči nevesti. Možinov
Valentin je večkrat pisal od vojakov domov zastran
denarjev, Lovro pa ni v nobenem pismu
do sester opomnil, da mu česa nedostaje. Stric
in sestri so mu poslali po kakšen goldinar, in
ni se ga branil; očetu pa niso o tem ničesar
povedali, niti tega, da Lovro sploh kdaj piše
domov.
Vedno žalostnejša in strašnejša poročila so
prinašali časniki iz boja. Marsikdo, ki je spremljal
tega in onega znanca v mislih na boj, izbrisal
ga je v spominu iz vrste živih. Saj je mnogo slovenske
krvi popila bratska zemlja Bosne in Hercegovine,
in mnogo slovenskih junakov jo je
pokrilo s svojimi telesi. Ali boja še neče biti
konec. Danes so zvedeli, da so Turki zajeli
oddelek naših, porezali jim ušesa in nosove ter
jih potem umorili; jutri je počila na Veliki Polici
strašna novica, da imajo Turki ostrupljene
krogle.
Ondaj je začelo tudi starega Lenčka nekaj
grebsti okrog srca. Bilo je očetovsko sočutje do
izgubljenega sina, ki je sleharni dan, sleharni
trenutek v smrtni nevarnosti. Utegne ga izgubiti
za vedno. Njegov sin je, njegova kri.

„Bog ve,
kje je pa tisti naš!“ vzdihnil je nekega dne nehote
pri južini. Nikdo mu ni mogel odgovoriti,
vendar je bilo to vsem navzočim dobro znamenje,
da se vsa stvar morda vendar obrne na
bolje, če Bog obema ohrani življenje in zdravje.
Težko sicer, a morda, morda vendar ...
Osobito Ivanki je bil ta vzdih dober znak.
Zahvalila je Boga, da je tako uredil, v srcu so
ji pa oživele vse prejšnje nade in tudi prejšnji,
še nezvršeni načrt. Predobro je namreč vedela,
kakor ji je pravil svak z Male Police, da bi se
oče ne branil Možinovega Valentina za svojega
zeta, ker ve, da bi temu ne mogla ona prav
nič ugovarjati. Premišljala je to stvar, posvetovala
se s stricem in sestro. France je rekel,
da bi bilo pač dobro še nekoliko počakati, sicer
pa naj ukrene, kakor ji veli srce; stric je namreč
vedel, da se je njeno srce že davno odločilo
v ti stvari — za Valentina. Sestra je mislila in
tudi soprog ji je pomagal trditi, da bi bilo najbolje
stvar zvršiti takoj, ko se vrne Valentin iz
vojske.
Vse te ukrepe in posvetovanja je zvedel
kmalu potem, kdo ve po kakšni poti, tudi oče
Lenček. Odslej je začel obračati vsa opravila tako,
kakor da se ima prihodno jesen zvršiti neka
važna prememba v Lenčkovi hiši.
Minulo je poletje, minula je vojska v Bosni
in Hercegovini, tudi jesen je že na koncu svoje
vlade. Vojaki so se vrnili domov, ko so dokončali

trudapolno delo, izčistivši obe vznemirjeni deželi
vnanjih in notranjih sovražnikov. V spomin so
dobili tudi vojne svetinje, a naših znancev z Velike
Police ni od nikoder. Vsakdo mora sklepati, da
sta še živa in zdrava, že iz tega, ker ju čaka
doma vojaško odlikovanje. Možinov Valentin je
zaslužil zlato, Lovro pa bronasto svetinjo. Izkušeni
stari možje in dosluženi vojaki so trdili,
da je zlata svetinja Valentinova znamenje odlikovanja
v boju; mlajši vojaki najnovejše dobe
so pa pravili, da bo dobival Valentin na mesec
celo nekaj denarja, ker bo nosil zlato svetinjo, a
tega jim starejši niso dali veljati, in drugi možje,
katerim je velikodušno prizanesla vojaška suknja,
niso vedeli, kaj je resnica ter so verjeli tem in
onim. Želeli so domov Valentina, saj on mora
vedeti, kaj je pravo: želeli so ga domov njegovi
dragi domači, želel ga je oče Lenček in njegova
družina, ne izvzemši Ivanko. Toda Valentina ni
bilo, dasi so mu vrstniki zavidali srečo. Nekateremu
človeku je sreča res prava sestra, Valentinu
je vojska prinesla svetinjo, Ivanko in
Lenčkovo imovino, a drugim zgolj nesrečo.
O Lenčkovem je malokdo vprašal, ali se
vrne, zakaj vse je kazalo, da se mu pot kmalu
popolnoma zaraste v domovino. Najbolj so se

pa ljudje čudili, da po vojski ni še nikdo pisal
domov. Toliko vedo, kje bivata, kolikor prej.
V ti neodločnosti je minulo jedno leto.
Za božič je pisal Valentin starišem in naznanil,
da se vrne v kratkem času domov. Kakor
bi trenil, raznesla se je ta novica po vasi, in ne
moremo se odločiti, da bi rekli, kje so je bolj
veseli, pri Možini ali pri Lenčku. Vesela in zajedno
tudi žalostna pa je bila Ivanka, ker je vedela,
da veselje v njih hiši o Valentinovi vrnitvi
ni prazno veselje.

Na Svečnico popoldne je bilo, ko so pri
polnih kupicah sklepali v Lenčkovi hiši, v kakšne
in čegave roke pride sedaj imetje. Podgorec je
bil kar v ognju. Dasi mu je onikrat izpodletelo
in sedaj nikdo niti mislil ni na njegovega sina,
obračal je pogovor vendar tako, kakor da bi ga
rad spravil v Lenčkovo hišo. Oče Lenček je
danes namreč povabil Podgorca in Možino na
prijateljsko posvetovanje. Možina je mirno sedel
na drugem koncu mize, pridno pil in zvesto
poslušal Podgorčeve smešnice, katerim je bil
očiten namen nagniti strica Franceta in Lenčka
na svoj malin. Slednjič se razvname celo zložno
sedeči Možina, in France mu je pritezal:

„Ti, Podgorec, res prav govoriš, tudi gladko
govoriš: ali če so ti že kdaj pri ti pošteni hiši
povedali svoje misli, po kaj bi silil, da ti jih
povedo še drugič? Menimo se rajši o čem drugem
— če ni drugače!“

Tu mu seže v besedo Podgorec, ki je med
prejšnjim govorjenjem težko mašil odgovor v
usta, da mu ni ušel prezgodaj, kar bi ne bilo
lepo niti moško:

„E, Možina, da bi jaz ne vedel, zakaj kaže
tebi danes obračati plašč po burji, preneumen
bi bil. Res, ne bom rekel: vrl dečko je tvoj
Valentin, pa meniš, da bo hotel sedaj poznati
vaš dom, vašo skalo in vaše brežine? On je
gospod! Zlata svetinja, ali misliš, da to nič ne
vrže na leto? Meni verjemite, možje pošteni,
Valentin ne bo hodil orat ž njo. On se bo popolnoma
pogospodil, če se ni že, tako vam
povem.“

„Jaz pa ne verujem“, de oče Lenček počasi
in tehtno, „da bi se prevzel Valentin; zdel se
mi je vedno pameten in moder mladenič. Meni
je bil prav všeč.“

Podgorec se je vgriznil v ustnico, pogledal
po strani Možino, potem pa še strica Franceta,
rekel pa ni nič. Slutil je menda, da je njegov
trud zastonj.

“Ali veš, Možina?“ vpraša France, „kje biva
sedaj Valentin?“

„Na Štajerskem je nekje, tako je pisal oni
dan, pa imena ne držim v glavi. Bog ve, če
pride res domov in se ne obrne prej še kam
drugam. Zdi se mi, da se je že preveč navadil po-
tikati se po svetu. Po vojski je pisal samo jedenkrat
domov; pa saj mi je pravila oni dan vaša
Ivanka, da tudi Lovro ni nič pisal, kar je minila
vojska.“

„Naša Ivanka je zmerom rada okoli vaše
hiše“, reče France in dostavi smeje: „Morda se
ti ponuja za nevesto, Možina. Ali bi jo maral?“

„I, i, zakaj ne? Le sina bi rad dobil domov,
zakaj brez njega ne more biti Ivanka naša nevesta
— če ni drugače“, odrezal se je Možina,
smejal se prav na drobno ter se prijemal za
kolena, tako dobro se mu je zdelo, da se mu
je sponesla tako izvrstna šala.

„Veš kaj, Možina“, de Podgorec, ki je bil
sicer že popolnoma obupal ob svojem načrtu,
a sedaj pa vendar oživel, videč, da kaže na nasprotni
strani vsaj pijača: „Pa naj se vrne tvoj
Valentin, ti pusti njemu in oče Lenček Ivanki
svoje gospodarstvo, in vzameta naj se. Tako je!
Zadosti bodeta imela, vsi bomo pomagali in
nikomur ne bo nič krivice.“

Dobro jo je zagodel Podgorec. S tem predlogom
so bili vsi zadovoljni ter začeli pridevati
vsak svoje pomisleke, dostavke, prenaredbe in
zaključke ter se slednjič vendar zjedinili, da bodi
Možinov Valentin Lenčkov prihodnji zet. Sedaj
treba delovati na to, da se čim prej vrne v domovino.
V tistem času, ko so se možje razgovarjali o
tako važnih rečeh, bila je Ivanka sama v zgornji
sobi in čitala pismo, katero je pisal brat Lovro.
Blago srce je imela do njega in marsikatera solza
je kanila na papir ter nepobrisana razmakala
črnilo. Lovro je namreč pisal to-le:

Ljuba sestra!

Žalostno je moje srce vselej, ko Ti pišem,

ker se še vedno spominjam doma, katerega

ne bom videl nikdar več.

Pero vzamem v svojo desno roko in Te

pozdravim čez hribe in doline, poljubim Te

in objamem, preljuba sestra, in Te prosim,

da imej potrpljenje z mojim revnim pisanjem.

Nobena krogla me ni zadela v vojski, hvala

Bogu, zdrav sem prišel iž nje. Naznanjam

Ti, da sem sedaj v Bosni blizu Sarajeva,

prišel sem na malo posestvo in sem se ocenil.

Vem, da bi rada pognala mojo nevesto, tudi

misliš gotovo, da je kaka Turkinja. O, ne!

Vidiš, to je prav narobe. Ona pravi, da

smo vsi bratje, ker govorimo tak jezik, da

se umemo. Drugih ljudij pa nimajo tukaj

tako radi.

Ko smo oblegali trdnjavo Klobuk, prišel

sem jaz in Možinov s svojimi tovariši na tak

kraj, da smo morali mimo neke hiše proti

mestu. Vedeli nismo prav nič, ali so v nji

---

[24]

prijatelji ali sovražniki. Bili smo že za dober

streljaj blizu hiše, ko ni bilo še nikakoršnega

znamenja, kaj je v nji. Tedaj se pa usuje

skozi okna, skozi vrata, svisli, špranje, in

sploh, koder je kdo mogel, usipal je svinčenke

na nas. Kakor snopje so legali naši fantje po

tleh. Komu ne bi kri zavrela, ko je videl

tako grobno morijo in turško prevaro! Kakor

veš, Možinov je zelo hud, kadar se ujezi.

„Lovro“, pravi, „jaz pojdem nad nje tudi

sam, če ni drugače!“ — „Ne — pravim

— to ne sme biti, pojdeš v gotovo pogubo!“

Nisem mu mogel ubraniti. Planil je naprej,

jaz za njim in še nekaj drugih. Prej ko smo

ga dohiteli, razbil je vrata in sam podil

širokohlačnike po hiši. Bilo je kakih dvanajst

Turkov. Nekaj jih je ušlo skozi streho, nekateri

so se še zavijali po tleh v smrtnih težavah,

ker jih je posabljal Valentin. Kar zagledam,

da se tam v kotu naši vojaki hudujejo

nad nekom: „Turek si!“ — „Nisem,

Boga mi!“ odgovarja oni. Poleg starca je

bilo zvezano tudi neko dekle. Turki so ju ujeli,

da bi jih ne izdala.

„Dregni ga, dregni nesnago! Za norca te

ima, saj vidiš, da je Turek!“ kričal je neki

Gorenjec.

„A, nemoj, brate, ja sam hriščanin, kao

ti, tako mi Boga svetoga, tako mi Majke

Bolje!“

Neki vojak je bil že nastavil bodalo, da

bi je porinil jetniku v trebuh. V tem hipu

prihitim jaz in zakričem: „Stoj!“ Vojak je

sicer odstopil, a bodalo je imel še vedno pripravljeno.

Jaz sem se bil še v Slavoniji do

dobra privadil hrvaškemu jeziku, kakor govore

v Bosni in Hercegovini, zato sem umel

jetnika prav vse, kar je govoril. Prosil je,

naj ga rešimo, nikari umorimo, saj je naš

brat, naša kri in kristijan kakor mi. Ona

deklica se je plaho stiskala za starca. Videti

je bilo, da je njegova hči. V tem, ko sem

ga jaz izpraševal, povezali so moji tovariši

že vse Turke. Prihiteli so nekateri častniki

za nami ter veleli jetnika razvezati, in ko se

je dognalo, da nista sumljiva, tedaj smo ju

izpustili. Njegove oči so bile polne hvaležnosti,

njegova usta polna zahvale, ko se je

starec poslavljal od nas. Hčerka se mi je

vrgla k nogam: „Bog plati, Bog plati, gospodaru!

Ti si naš! Ne zabimo te nikdar!“

Pripovedovala sta mi, da so ju na potu zgrabili

Turki, ko sta bila namenjena k sorodnikom,

kaki dve uri od Klobuka. Povabila

sta me, naj ju obiščem v onem selu. Obljubil

sem, a v vojnem strahu tudi zvabil izpolniti

obljubo. Vzpeli smo trdnjavo še tisti dan, posedli

vse, kar smo zajeli, prestali mnogo,

mnogo hudega. Slednjič je vendar Bog ukrenil,

da je nehala vojska; zares naveličal sem

se bil gledati ono mesarsko klanje.

Za hrabro početje pri tisti hiši, kjer smo

zajeli in pobili toliko Turkov, rekli so, da

dobi Možinov zlato svetinjo. Vem, da ga že

čaka doma kakor tudi mene; četudi ni zlata,

vendar bi jo rad videl.

Vojska mine. Vsakdo jo je, prej ko je

mogel, potegnil na svoj dom; le jaz sem želel

takoj ostati v debeli in ostal sem. Namenil

sem se bil potovati iz Hercegovine v Bosno,

in glej, sreča je nanesla, da sem našel v

neki vasi stara znanca od Klobuka, kjer sem

ju rešil smrti — Ilija Bogoviča in njegovo

hčer Jelico. Mislila sta, da sem ju prišel

obiskat, kakor sem obljubil. Stregla sta mi

in pripovedovala vsem, kaj sem jima storil

v stiski. Napravili so bogato gostijo, prav

kakor svatbo, in moral sem se veseliti z njimi,

zakaj častili in hvalili so me tako, da se mi

je zdelo skoro grešno. Povedal sem, da namerjam

v Sarajevo, in še bolje sta se oveselila

in rekla, da pojdeta tudi ona tje, saj

bode sedaj zopet red v debeli, zato upata

dobiti zopet prejšnje svoje imetje, katero so

jima vzpeli Turki. V sarajevski okolici je

njih dom. Imela sta poleg hiše tudi malo

prodajalnico ali dučan. Tudi kos zemlje sta

obdelovala. — In da Te ne bodem dalje mučil

s svojim pisanjem, povem v kratkem: Šli smo

vsi skupaj v Sarajevo, ostal sem pri njih,

kjer sem še sedaj in — Jelica je moja žena.

Starec mi je pustil vse svoje imetje. Nekaj

sem še dokupil, in sedaj živimo zložno in zadovoljno,

le včasih se še spomnim, kako je

bilo doma. Jelica Te želi poznati in Te najsrčneje

pozdravlja, kakor tudi jaz, do mrzlega

groba

Ljudje so opažali, da zadnje čase prav mnogo
občujeta Lenček in Možina. Marsikdo je rekel:
jednaka nesreča ju goni skupaj. Človek lože trpi,
če ni sam. Oni pa, katerim so bili znani dogodki
prošlih dnij, čudili so se, da iz vse stvari ni še
nič. Ker so že naprej vedeli nekateri, da misli
Ivanka prav rada na Valentina, čudili so se sedaj,
kako da nič več ne piše, ko je vendar že zvedel,
da ga hoče Lenček za zeta. Ugibali so in ugibali,
ali uganili niso. Vzroka ni povedal niti Lovro,
ki je odtlej že dvakrat pisal Ivanki.

Minula je pomlad, vročina je pritiskala, cvetice
po livadah so tožno povešale glavice ob
opoldanjem času, in ljudje so računali, koliko
bo ta suša škodovala raznim sadežem. Opravljali
so domača opravila, da bo potem ob košnji več
časa pri senu. Nekateri so tudi pripravljali nerodovitne
njive in trebili skalovje za drugo setev.
Neki večer se je vračal s polja Možina in
srečal gospoda župnika na sprehodu. Spoštljivo
pozdravi častivrednega gospoda, kakor treba in
kakor je Možina storil tudi rad in z veseljem.
Po pozdravu je hotel naravnost dalje, da ga ne bi
zopet kdo motil v mislih. Govoriti se mu je zdelo
sitno in celo preveč. Toda kakor kaže nocoj,
treba bo potrpeti. Gospod ga ustavi:

„Poslušajte, Možina! V neki stvari bi rad
govoril z vami resno besedo.“

„Prav rad, duhovni gospod, prav rad poslušam“,
odvrne Možina v zadregi ter potiska
klobuk nekam tje na stran, nevede, ali bi bilo
prav pokriti se ali ne.

„Možina, pojdiva rajša v župnišče! Nečem,
da bi takoj zvedeli vsi ljudje, o čem se midva
meniva.“

Dobrodušni možiček se je ustrašil gospodovih
besed, in toliko lahko rečemo, da v taki
zadregi ni bil Možina že dolgo ne, kakor je tudi
res, da tako dolgo kot nocoj ni še nikoli stopal
ob župnikovi strani. Marsikomu bi bilo to v
posebno čast, Možini je bila sedaj le težava.
Med potjo je bil premišljal svoje gospodarske
razmere, razporejal delo, katero najbolje kaže
sedaj pred košnjo, spomnil se je tudi svoje živine
ter dognal, da mora prvi deževni dan popraviti
mali liski jasli, ker jo sivka zajeda. To
je že tako, sklenil je nazadnje svoje razmotrivanje,
da je celo med živino nevoščljivost. V
takih mislih ga je srečal župnik. Zato ne more
Možini nikdo zameriti, če je bil vpričo gospoda,
s katerim ima opraviti največ jedenkrat v letu,
precej raztresen. Iznenadilo ga je sploh to, da
bi se rad gospod nekaj pomenil ž njim. Ko
bi bil mogel tako hitro misliti — Možina se ni
nikoli prenaglil — pretipal bi bil do kosti vse
slučaje, v katerih je sploh mogoče, da zadeneta
z župnikom skupaj, a tega ni mogel končati.
Prišla sta pred župnišče, in Možina je bil prav
trdno prepričan, da se je gospod pomotil in
uštel ter njega zamenjal s kom drugim, kar se
mora takoj pokazati. In tedaj, oh, in tedaj jo
pobriše iz župnišča, kolikor bo dopuščala sapa.
Sedaj si pa mislimo, kako je zinil Možina,
ko mu je gospod povedal, da ga je klical zastran
Lenčkovega Lovra.
Skrbni duhovnik mu je stvar pojasnil tako,
da bi bil sicer že sam stopil v Lenčkovo hišo,
pa to bi ljudem preveč razvezalo jezike, zato je
Možini razložil natanko Lenčkove dolžnosti do
sina, pa tudi Lovrove do očeta. Rekel je, da je
grdo, ker se sin tako imovite, sloveče hiše potika
po svetu zaradi malenkostnega domačega prepira.
To je žalostno za vso rodbino. Najhujše
je pa to, da išče Lenček poleg svojega sina drugega
zeta. S tem se pravi zametati lastne otroke
ter jim zajedno dovoljevati, da ravnajo svojeglavno,
ko je človek — kam ne mladenič! —
potreben očetovega nauka do groba.
Možina je pritrdil župniku, saj je tudi sam
že premišljal to stvar in se uveril, da je res žalostna.
Nekoliko se je v ti stiski in zadregi vendar
še spominjal, da bi potem ž njegovim Valentinom
ne bilo nič pri Lenčku, ali kakor sitno
muho je zapodil to misel, zakaj jezen je bil,
da ga sploh nadleguje v ta čas.
Potem je zvedel oče Možina, da bi on lahko
veliko pomogel v poravnanje te sitne zadeve.
Prva skrb mu bodi, da privabi domov lastnega
sina, ki tudi išče kruha po svetu, dasi bi lahko
delal doma in pomagal očetu. Tako govorjenje
se je zdelo Možini izprva strašno sitno, toliko
da ni zastokal na glas; a pozneje je izprevidel,
da bi bilo zanj veliko polajšanje, ko bi se vrnil
Valentin. A da bi se sam bavil s takimi sitnostmi,
tega ni umel. Vzrok je ta, da nima časa, vzrok
je tudi ta, da se ne razume mnogo na knjige
in prav nič na pisanje. Možina bere le toliko,
da izdela vsako nedeljo na bukve sv. mašo, ostalo
je že pozabil. — Drugo skrb mu je pa naložil
župnik s tem, da mu je rekel povedati Lenčku
njegove besede. Ko doseže toliko, da pride domov
Valentin, pomagal si bo Lenček lahko sam
ter spravil tudi svojega sina domov. Rad je obljubil
Možina vse, še veliko rajši se je pa poslovil
od župnika in si mislil:

„Pa še te sitnosti!“

Bilo je nekaj tednov pozneje. Pomladansko
sušo je pregnal sv. Petra dež, ki pride tako gotovo
vsako leto z imenovanim svetnikom v deželo,
kakor je gotovo, da nikdo ne pomni praznika
sv. Petra brez dežja, pa naj se kdo prepira
s pratikarji tudi do sodnega dne. Toda tisto leto
gotovo ni bilo — vsaj na Veliki in Mali Polici ne
— hroščevo leto, zakaj komaj da je bila zemlja
namočena za nekaj časa, začela je zopet nestrpna
vročina, nebo pa ubrisano kakor umito. Prva
polovica avgusta je rastlinje, pašnike in livade
tako osušila, da so na Veliki Polici že več kot
jeden teden prosili dežja, in oče Lenček je trdil,
da ga ne bo, dokler se ne premeni luna. Ali
sedaj ga ni veljalo, in tri dni pred sv. Rokom
se je pooblačilo in rahel dež je napajal zemljo.
Stric France je dokazoval bratu, da so njegovi
ozebki boljši vremenski prerok nego vse pratike,
naj bodo že male ali velike. Brat Janez bi mu
bil ugovarjal — veljavna sta oba — pa že več
časa je stopal Lenček nekam zamišljen okolu
delavcev. Nikomur ni hotel povedati, kaj ga žali,
kaj mu ne da mirovati. Lenček je namreč premišljal,

kako bi ugodil pravični župnikovi želji,
pa tako, da ne bi se moral klanjati ne na levo
ne na desno. Nerad bi bil pojedel izrečeno besedo,
nerad bi se zameril župniku. Veliko mu je
bilo namreč na tem, da je mogel s ponosom
trditi:

„Naša hiša še ni bila z nobenim župnikom
navskriž.“

Letos pomladi mu je pravila Ivanka, pa je
ni hotel poslušati — sedaj mu je žal —, da je
Lovro menda v Sarajevu. Tedaj jo je zapodil
strani, dasi bi bil rad zvedel kaj o Lovru, kakor
ga je trlo, da se ni takoj po vojski vrnil domov.
Saj je njemu težko, težko, da mora iskati zeta,
a nazaj se ne da. Tudi je preponosen, da bi
Ivanko zopet izpraševal o oni stvari. A tisti deževni
dan pred sv. Rokom ga je obšla neka
posebna misel.
Doma v sobi je sestavljal golido, ki se je
bila dekli sesula še prošli teden, mislil pa je o
Sarajevu in morda še o čem drugem. Naglo
vstane, dene golido v kot in začne premetavati
knjige po polici. Bilo jih je lep kup. Slednjič
najde med njimi majhen zemljevid, razgrne ga
prav rahlo na mizo, nasloni na nos naočnike
ter išče dolgo, dolgo neki kraj na njem. Ko ga
najde, potiplje ga prav dobro s kazalcem desne
roke, potem pa vzame šestilo, upre jeden krak
tje, kjer meni, da je Ljubljana, drugi pa nekam
tje doli nizko, nizko. A mera mu ni nikakor
kazala prave oddaljenosti, zakaj šestilo, katero je
prej rabil pri golidi, bilo je nekoliko preokorno.
Sam s seboj nezadovoljen pokliče Ivanko:

„Pojdi h krojaču, pa reci, da ga prosim na
posodo šestilo. Moje je prenerodno.“

Ivanka hiti in se vrne. Čudila se je na tihem,
kaj neki je napotilo očeta, da rabi zemljevid in
zahteva šestilo. Ko nekoliko postoji pri mizi,
vidi, kolikor se je mogla spomniti iz šolskih
let, da meri oče nekam tje doli, kjer so svoj
čas pravili tudi nji, da je turška oblast. Nečesa
se je domislila: kaj, ko bi oče — — —? Ne
tako daleč ni mogla. Srce ji je od veselja zaigralo,
ker je slutila, da meri oče samo zastran
Lovra. Srce se mu je omečilo, a pokazati neče.
Morda namerja celo sam — — oh, to je preveč.
Saj tudi ni treba. Kaj bo potem ž njenim načrtom?
Veselo se je obrnila in šla v kuhinjo.
Ta dan se je zopet razlegalo veselo petje
iz gornjih prostorov Lenčkove hiše. Zalivala je
cvetice na oknih govo vrnitev in tudi na Valentina je mislila.
Lovro ji je namreč pisal zadnjič, da je Možinov
pri njem, in kadar se vrneta v domovino, prideta
skupaj. In njena bistra glavica je že davno
izdelala načrt, kako bi na lepem spravila brata
z razžaljenim očetom. Stvar je bila namerjena
tako, da se mora Lovro, prišedši domov, ustaviti
pri sestri na Mali Polici; tje povabi Marija tudi
očeta, ne da bi kaj vedel o tem. Ko se snideta
tako nepričakovano, mora pretresti oba; saj je
Lovro voljan kot testo, in oče celo pripravljen iti
ponj. Ako bi še to ne pomagalo, stopita obe
sestri med brata in očeta. Ženske solze so odvrnile
že marsikak razkol ter poravnale dolgoletna
sovraštva. Vse kaže, da bo to prelep dan.
Hvala Bogu zanj. Kako dolgo ga je želela
Ivanka!
Sv. maša bo pri podružnici sv. Roka na Mali
Polici, shod in običajni „štruklji“ — in pa prava
nedelja sprave. Lovro pride dotlej gotovo, saj
je pisal že davno, da pride najbrž še v saboto.
Ti trije dnevi so bili za Ivanko prazniki, kakoršnih
še ni občutilo njeno srce, kar je Lovro
po svetu. Oh, da bi smela vse povedati očetu;
ali oče je za take stvari neobčutljiv in trmast,
zato si Ivanka še prav ne upa. Toda kaj bi pravila?
Ali ne bo veselje toliko večje, če se snideta
tako nenadoma? Oh, to bo prava svatba! Morda
pride tudi res Valentin! Da, mogoče, saj bivata
blizu skupaj že dalj časa.
Stric France je menda nekaj izvohal o vsem
podjetju in imenitno se je držal, zelo imenitno.
Zdrava noga se mu je takoj podaljšala za dobra
dva prsta in vspenjal se je na-njo strašno visoko
ter stopal po vasi tako ravno in ponosno, kolikor
je le mogel, a povedal ni nikomur, kaj ga tako
povzdiga. Marija na Mali Polici je kuhala in
pekla tiste dni pred sv. Rokom več nego prej tri
leta skupaj za domače opravilo. Že pozno v
saboto zvečer je bilo delo končano in z neko
opravičeno samosvestjo je rekla svoji hčerki Marjetki,
ki je skrbno opazovala mater pri peki, da
še za njeno svatbo niso toliko in takih rečij pripravili
v hiši kakor za juteršnji dan. Soprogu ni
vendar ničesar povedala o tem, kar so namerjali
v praznik sv. Roka. Le to se ji je zdelo nekoliko
čudno, da Lovra ni še nocoj, dasi je že pozno.
Rada bi mu bila povedala marsikaj, kar jutri ne
bo mogla, rada bi ga bila pozdravila — prva.
Kdo ji more to zameriti?

Naslednje jutro so pokali topiči že zgodaj na
Mali Polici. Cerkvenik je zvonil dan vsaj petkrat
tako dolgo kakor ob navadnih nedeljah. Seveda,
sv. Rok je samo jedenkrat v letu, in tedaj mora
biti počeščen, kakor se spodobi. Kmalu po sedmi
uri so se začeli zbirati ljudje iz bližnjih in daljnjih
krajev na Malo Polico. Ženske s pečami na
glavi in našopirjenimi rokavi so prihajale izmed
Gorjancev, katerim so se Zdolenjci navadno posmehovali,
da so še preveč rovtarski in okorni,
ako se tudi Velika in Mala Polica ne prištevata
popolnoma z vso pravico Zdolenjcem. Domačinke
v pisanih rutah in kakor mastenjaki
ozkih, nadelanih rokavih, pa pretrgane čez pas
kakor mravlje, ozirale so se po Gorjankah preširno,
a po Zdolenjkah zavidljivo, dočim so prave
Zdolenjke v svoji noši, o kateri so mislile, da je
jedino prava na svetu, prezirale Gorjanke in Poličanke,
češ: Me vemo, kaj je lepa noša, ve nič.
Tudi moški so bili v praznični, izbrani obleki,
a ta se ni toliko ločila kakor ženska.
Oče Lenček se je pa napravljal na pot.
Že v saboto popoldne je velel deti kuhat par
suhih klobas. V nedeljo jih je vtaknil v žep,
odrezal ogel kruha ter stopil še v hram, kjer je
natočil v pokončno, leseno posodo nekaj poličev
vina. Potem je še dolgo, dolgo naročal ženi,
hlapcem in deklam, kaj imajo početi, če se on ne
vrne nekaj dnij. Vzemši v roke močno javorjevo
gorjačo, rekel je:

„Z Bogom! Dobro varujte!“

Ker ni nikomur razodel, kam gre, mislili so domači,
da se je namenil kam okolu svojih dolžnikov,
in prav gotovo je, da pojde danes k
sv. Roku. Ivanka je šla ž njim. Samo ona je
slutila, kam misli oče potovati. Govoreč o samih
vsakdanjih stvareh sta prišla na Malo Polico,
odkoder je pičlo uro do bližnje železniške postaje.
S silo se je premagovala, da ni povedala
očetu, kako in kaj je z Lovrom. Dospevša k
sestri, nadejala se je, da že najde tam brata, in
vse se pojasni samo, a varala se je. Sedaj ni
kazalo drugače, kakor pregovoriti očeta, da
ostane pri njih vsaj do popoldne, sicer se vsa
stvar ponesreči. Obe sestri in svak so se trudili, in
le s težavo se jim je posrečilo pregovoriti očeta,
da je obljubil kositi ž njimi. Z večernim vlakom
se pa odpelje prav gotovo.
Popoldne po litanijah so sedeli na vrtu v
senci.
Pogostoma sta pogledovali Ivanka in Marija
na vrh klanca, kjer se vidi zadnji kos poti do
velike ceste. Tam bi se moral prikazati vsak trenutek
on — Lovro. A nič! Govorili so že danes
mnogo, mnogo o njem, govorili so tudi o Možinovem
Valentinu, pa oče Lenček se je malo
mešal v ta pogovor, dasi ni bil slabe volje in
še nikoli ni bil malobeseden, ko je bilo treba
pohvaliti Valentina.
Solnce je že prevalilo nad polovico svoje
popoldanje poti, sence sadnega drevja so se raztegnile
po vsem vrtu, hladni veter je dahnil, in
zbrani sorodniki so se jeli odpravljati na svoj
dom. Tedaj stopi Ivanka nekoliko bliže očetu,
ojunači se ter reče:

„Oče, kaj bi storili, ko bi
prišel sedaj-le domov naš Lovro?“

„Domov da bi prišel?“ Ali si sanjala?“ čudi
se Lenček.

„Ne, nisem sanjala, oče; o prosim vas, povejte,
ali bi bili še hudi nanj, ko bi se vrnil?“

„To vprašaš?“ odgovarja Lenček mehko in
rahlo. „Če se ni poboljšal, gotovo bi se moral
še hudovati nanj; on je meni dolžan pokorščino,
in jaz sem njegov oče.“

„In če se je morda poboljšal, če ga je izmodrilo
življenje po svetu?“

„Potem sva zopet prijatelja, potem je zopet
moj sin, kakor je bil prej.“

Vsi navzoči so radovedno
pogledali Lenčka, zakaj ušesom ni nikdo
mogel takoj verjeti, da je resnica. A vsakdo se
je prepričal, da je govoril oče iz srca. Stric
France, ki je bival navadno nekaj dnij pred in

nekaj dnij po sv. Roku na Mali Polici, pogledal
je Ivanko in ji hotel kar z očmi razodeti, da
je prav dobro uganil današnjo zvijačo. Rekel je:

„Moramo pisati po njega, da se ž njim vrne
v hišo tudi stari red.“

„To želim tudi jaz na stare dni“, dostavi
Lenček.

Ko so tako govorili pri Mariji na Mali Polici,
prikazal se je vrh klanca človek v čudni opravi.
Ivanka je opozorila sestro ter ji nekaj zašepetala
na uho. Obema je hkrati zasijalo veselje
na obrazu. Nastala je slovesna tišina.
Nekaj trenutkov pozneje so zagnali vsi skupaj
soglasen krik:

„Lovro gre, Lovro gre, Lovro je
prišel!“

Res je ptujec v bosanski noši krenil s
ceste naravnost na vrt, kjer je bila zbrana družba;
a kolika prememba se je vršila vsem ta hip na
licu, ko so vedno bolje spoznavali — Možinovega
Valentina!
Pozdravili so ga kot starega znanca, pa tudi
nič več. Niti Ivanka ni mogla reči sama sebi,
da jo je Valentinov prihod resnično oveselil.
Vprašali so ga, kje je Lovro in zakaj ni prišel.
Valentin je povedal vse tako, kakor mu je naročil
prijatelj v Sarajevu.

„Srčno rad bi šel s tukaj“, rekel mu je
Lovro; „tudi vem, da bi mi oče odpustil, a
bojim se ga, ker sem brez njegovega sveta napravil
v življenju še drug važen korak, da sem
še namreč oženil. Ti veš dobro, da mi tedaj ni
kazalo drugega, in kar mi je bilo tedaj sreča, to
mi je sedaj zapreka. A tožiti nikakor ne smem.
Rad imam Jelico, rad imam otroka, zadovoljno
in srečno živimo med seboj, a pred očeta si
vendar ne upam. Pozdravi, Valentin, pozdravi
vse domače; pozdravi Ivanko, in reci, da bi ji bil
pisal, a bal sem se je žaliti. Bolje bo, da ji ti
sam razložiš in jo potolažiš. Pozdravi očeta,
povej mu, da želim vsaj pred smrtjo videti
njegovo obličje.“

Ženske so jokale, ko je Valentin pripovedoval
sporočilo, stric France je gledal v tla, oče Lenček
je strmel in molčal. Potem je vstal in pogledal
navzoče, pospravil svoje reči in dejal:

„Pojdimo
domov! Mislil sem, da ga je življenje v ptujem
svetu kaj naučilo, a kakor se vidi, prav nič.
Pravi, da bi me rad videl pred smrtjo. No, to
je lepa želja, še lepša bi pa bila ta, ko bi bil
vsaj rekel, da obžaluje svoj pregrešek, da bi se
rad spravil z menoj. To je sedaj tudi nemogoče.
Ptuja ženska, pritepenka, katero je pobral, Bog
sam vedi kje, ne bo pri nas nikoli brusila praga,
še manje, da bi hodila okoli mene ali mi celo
stregla, jaz bi pa ne umel niti njenega jezika.
Tega v Lenčkovi hiši ni bilo in tudi ne bo
nikoli. — Pojdimo domov! Napotil sem se bil
celo sam pogledat, če se je poboljšal, dasi ni
tega zaslužil. Hotel sem se le prepričati, ali je
njegovo kesanje pravo, in sedaj sem se prepričal;
pa brž! O jaz siromak, kako sem se prevaril!
Pojdimo!“

Starcu je zalesketala solzav očesu,
obrnil se je v stran ter jo pobrisal; zakaj ni se
hotel pokazati ljudem, da mu je res žal po sinu.
Vsi so bili nezadovoljni z današnjim dnem
pri sv. Roku.
Večerni hlad je že objel zemljo, in zvezde
so migljale na nebu ter se ljubko utrinjale druga
proti drugi. Valentina so srčno pozdravili domači
v rojstveni hiši. Ivanka se je pa ozirala
v nebo, iskala je tolažbe nad zvezdami. Njeni
upi so bili zrušeni, njene nade prazne. Ali najde
tešila tam gori, Bog ve:
Še pozno zvečer je slonela na oknu ter brisala
solzne oči.

V.

Nikdo ni več vprašal potem, ali se vrne
Lenčkov Lovro domov.
Oče Janez je ukazal, in začele so se priprave
za Ivankino možitev. Bil je dvakrat ali
trikrat v župnišču, posvetoval se je s tem in
onim mladostnim vrstnikom, slednjič sta se pa
zmenila z Valentinom skoro sama. Ivanka se
je sicer branila kakor prvič, in tudi stric France
je zopet strašil s svojim odhodom iz hiše, a
možitev se je navzlic temu določila za bodoči
pustni čas.
Prišla je jesen in brezozirna zima je zagospodovala
po vsi naravi. Kar hipoma je ogrnila
svoj beli plašč čez vso naravo, in mraz je brisal
čez hrib in plan. Božič je sicer prišel v milem
vremenu, a stara resnica je, če se greješ o božiču
na solncu, grel se bodeš o veliki noči pri
peči. Takoj po novem letu se je vreme skesalo
in jelo v veliki meri nadomeščevati vse ono,
kar je bilo zamudilo pred božičem. Zavil je sever,
pritisnila je burja, obema se je ustavljal jug, in
nasulo je snega, da so se vsi čudili. Mrzlo je
bilo naposled tako, da se je vsakdo bal pokazati
glavo izpod strehe.
O pustnem času je imel Lenček mnogo opravila
z urejevanjem svojih gospodarskih rečij pri
sodišču, ki je blizu dve uri hoda od Velike Police.
Prav do grla je bil sit vseh potij.

„Hvala Bogu“, dejal je tisto jutro, ko se je
odpravljal z Ivanko in Valentinom zadnjič k
pravici. V ženitovanjskem pismu je pustil Ivanki,
prihodni gospodinji, domač hišo, a drugo hišo,
glavnice in terjatve je pridržal sebi. Nazaj grede
so se nekoliko pomudili v trgu in tudi popili
nekaj poličev vina. Saj drugače, kakor hočejo
nekateri, ni veljavna takšna pogodba. Tudi je
na Veliko Polico dolga pot, in človek ne sme
samega sebe pozabiti v takem mrazu. Burja je
brisala okolu ušes, kakor da bi rezal, a naši
potniki so jo čutili le malo, ker jih je ugrela

nagla hoja, ugrelo tudi veselje, da bo sedaj
menda vendar konec vseh neprijetnostij. In kdo
ni vesel, ko dela ženitovanjsko pismo? To vprašanje
je brezpotrebno. — Vendar Ivanka ni bila
prav vesela. Najrajša bi bila še čkala, čakala
toliko časa, da bi jo omožili k Možini. Potem
bi imel Lovro prosto mesto v domači hiši. A
koliko je nade, da se očetovo mnenje kdaj premeni?
Stricu in sestri, pa tudi gospodu župniku
je povedala, da je prav nič ne veseli možitev,
ker bo Lovro gotovo žalosten. Kako rada bi
mu pomagala! Njeno blago srce je še vedno
bilo zanj, bilo tudi za spravo, a sedaj je prepozno.
Očeta ni moči več pregovoriti. Dobri
angel sreče se je obrnil od nje, obrnil od Lenčkove
hiše.
Oni večer, ko so se zadnjič vrnili iz trga,
ni minil brez nevarnih posledic. Lenčka je stresal
mraz, tožil je, da ga boli glava. Po noči se je
potil in drugi dan ni mogel s postelje. Naduha
ga je nadlegovala vedno silneje, pozneje je
tožil, da ga zbada pod rebri. Poslali so po
zdravnika, ki je povedal, da je dobil mož hudo
pljučnico. Prihajalo mu je vedno huje. Drugi
dan je že sopel jako težko, le njegova korenjaška
narava se je še upirala hudi bolezni.
Toda moči so pešale, čuti so slabeli, in Lenčk
je sklenil nekega večera, da uredi svoje reči za
vselej. Slutil je, da se mu bliža zadnja ura.
Začl je premišljati svoje življenje, in vedno
teže je čutil, da nekaj ni prav v njegovih naredbah.
Mučil se je in preudarjal, kakor preudarja
človek, kateremu se ne strinjajo dolgoletni
računi. Skrbel ga je sin Lovro. Še nikdar mu
ni bilo tako težko kakor danes, še nikoli ni
čutil tako živo, da je tudi Lovro njegov otrok,
njegov izgubljeni sin. Prav živo mu je bila pred
očmi sinova ločitev iz rodne hiše, živo je še
pomnil zadnji dogodjaj in svoje obnašanje tiste
dni. Mislil je in mislil, ali ni tudi sam kolikor
toliko kriv žalostnega položaja v rodbini; prosil
je Boga milostne sodbe, sam se je pa odločil
poravnati, kolikor se je sploh še dalo. Z neurejenimi
računi se nikdo ne spravlja rad s
sveta.
V tem času je stopal na bregu Bosne, reke
ob serajevskem mestu, mož visoke rasti. Naglo
in nedoločno je stopal sem ter tje, postajal ob
vodi, pogovarjal se sam s seboj in neutegoma
mahal z rokama. Včasih je lahno vzdihnil, a
vzdih njegov je bil, obupen in težek kakor kamen.
Mrzel večer je bil, in mož se je vedno tesneje
zavijal v plašč in vedno urneje korakal ob vodi
gori in doli. Dasi je muezin z bližnjega minareta
že davno poklical svoje mohamedanske
vernike k večerni molitvi, in je v katoliški cerkvi
že odzvonilo „zdravo Marijo“, vendar se nočnemu
potniku prav nič ne mudi, da bi krenil
v mestne ulice in poiskal prenočišča. Hladna
voda ga tako ljubko vabi, da, pri vodi mu je
najljubše. Ozira se na bistro vodo in na svetle
zvezde nad seboj. Tudi nebeške luči ga vabijo
k sebi. Da, k tem bi pohitel še najrajši, ali tudi
v vodi odsevajo nebeške luči. — — Moža, ki
ni nihče drugi kakor naš znanec Lovro, tarejo
mučne misli. Neukrotljiva želja po domovini,
želja, ki se mu je imela že popolnoma uresničiti,
ta želja mu je izginila v prazen nič, kakor izgine
pena na vodi — podoba svetne sreče. Oče
ga ne mara, ker se je oženil brez njegove volje
in ker ga je tedaj, ko je odhajal, samovoljno
preveč razžalil. Oče ga ne more-, ker neče, da
bi mu stregla sinaha, ki niti ne ume domačega
jezika, ženska, ki je kdo ve kakšnih ljudij in
kakšnih običajev. Včeraj je dobil Lovro pismo,
v katerem mu je Ivanka naznanila, da je oče
nji zapisal imetje. Možinov Valentin bo gospodar
na Lenčkovem domu; on, pravi, on, ki je jedini
sin, moral se bo pa kakor izgoj potepati po svetu,
dokler se nekje na ptujem ne odpre zemlja, da
sprejme njegove utrujene ude k večnemu pokoju.
Najrajši bi se bil zjokal ob tej misli, tako mu
je bilo milo pri srcu. Da, zjokal bi se bil, kakor
se zjoče otrok na materinem krilu. O, ko bi
bila njegova mati še živa! Blaga žena! Kako
rad jo je imel, in kolikokrat ga je potolažila, če
se je pri jokal domov od očeta, ki ni hotel povsodi
in za vse slišati malega Lovreta. O, srečna leta!
— Tedaj mu je z jokom tudi odleglo, a sedaj
mu ne odleže, to dobro ve, nikoli več, nikoli
več. O, ljuba mati! Njegova žalost je neizmerna.
Otožni mož se je naslonil na oboj ob bregu
reke, nepremično je zrl v vodo in videl pred
seboj jedino svojo neveselo prihodnost. Pregnan,
sam med ptujimi ljudmi, ki so sicer dobri in
ga imajo radi, a razumejo ga ne, — le domačin
domačina ume popolnoma — kot izgubljeni
sin, kot deveti brat se bo moral potikati
po svetu on in njegovi otroci. To je hudo, a
najhujša med vsemi je še zavest, da si je šibo,
katera ga tepe in ga bo vedno tepla, spletel
sam s svojo naglostjo in nepokorščino.
In voda tu pod njem šepeta skrivnostno,
njeni valčki se preširno zaletavajo drug ob drugega,
in vendar tako jednakomerno beže po
svojem odločenem potu. Ko bi mogel, ko bi
smel tudi on ž njimi proti dragi domovini!
Toda ne more, ne sme. Očeta ne bo več videl,
da bi ga iz očij v oči prosil odpuščanja, sester
ne bo več pozdravil, da bi jima voščil srečo v
življenju, ljubi rojstveni kraj ga ne sprejme več
v svoje naročje, saj se je sam odpovedal vsemu,
sam je odrinil od sebe roko, ki mu je delila
le dobrote. O srečni sinovi, srečni otroci, ki so
ohranili ljubezen svojih roditeljev do konca,

srečen rod, ki drviš in šumiš po ulicah prestolnice
v „Novi Avstriji“! Tako je mislil Lovro
in se še vedno željno oziral po strmem bregu
Bosne. Zabil je, da ga čaka doma ljubljena soproga,
zabil je, da steza po njem ročice ljubljeni
sinek Janko, zabil je, da ima tudi tukaj
znance in prijatelje, ki bi se žrtvovali zanj, če
bi bilo potrebno. Le domača hiša, ljubljeni oče,
dragi rodni kraj in pa nadloge, katere je že
pretrpel, bile so mu v mislih poleg grenke zavesti,
da je vse to zanj izgubljeno na veke. O,
ko bi mogel izbrisati za seboj vse te spomine!
Neki glas mu je že pravil in valčki doli v Bosni reki
so tako skrivnostno šepetali med seboj:

„Dej, z jednim samim skokom lahko končaš življenje,
ki ti je le nadloga in obupnost — in
vse bo izbrisano, vse pozabljeno!“

Ljubko so migljale zvezdice na nebnem
zrcalu, in Lovru se je zdelo, da ga tudi te kličejo
k sebi v večni dom ...
Mraz ga je stresel. Kaj je to? Ali ni nekaj
zašumelo za njim na cesti? — Ozre se in vidi
ne daleč za seboj žensko postayo, ki se je pomikala
proti njemu ter ihte stezala roki. Lovro
je spoznal svojo Jelico. To ga je vzdramilo. O,
kolika sreča! Držal se je že za cestni oklep in
le jeden skok — in vse bi bilo končano. Sedaj
se je zavedel.

„Ali si me iskala, ljuba moja?“ vpraša jo
mehko in milobno. „Zakaj nisi rajša ostala
doma? Tu-le sem nekoliko postal in se zamislil.
Tako težko mi je bilo pri srcu. A takoj
bi bil pohitel k tebi in Janku.“

Lovro je lagal,
in Jelica ga je spoznala. Žensko srce je v tem
oziru jako občutljivo. Ne prevari ga kdo tako
lahko.

„Ljubi moj! Čudna moč me je gnala semkaj
k vodi. Ti si že več mesecev tako otožen. Bala
sem se, da bi se ti kaj zgodilo, zakaj včeraj in
danes si popolnoma obupan, pa nikomur ne
poveš, zakaj. Povej no, prosim te, kaj je vzrok
tvoji žalosti. Saj vendar prva leta nisi bil takšen!
Zaupaj meni, Lovro, in videl boš, da ti odleže;
pripravljena sem na vse, samo da ti preide
otožnost.“

„Vse ti povem, Jelica, prav vse“, reče on
stopaje poleg nje proti domu. — Začel ji je
pripovedovati svojo žalostno preteklost in sedanji
brezupni položaj. Blaga žena si je brisala
solze. Še nikoli ji ni govoril tako goreče o
svojem domu in o svojih dragih. Mali Janko je
že trdno spal, ko je Lovro še vedno pripovedoval
o lepih domačih krajih, o nepozabni slovenski
domovini. Kakor živ studenec, ki je
ravnokar privrel izpod hriba ter se jel razlivati
po dolini mogočno in živo, tako je teklo Lovru
že leta in leta zastalo pripovedovanje o rojstvenem
kraju. Slednjič je prijel, Jelico za obe
roki ter ji pogledal globoko v temne oči in
rekel:

„Ali bi šla z menoj v mojo domovino?“

Ona
ga je gledala nekaj časa nepremično, potem so ji
pa solze zalesketale v očeh. Težko je uganiti,
ali so bile solze veselja ali solze bridke žalosti;
soproga mu je molče prikimala.

„Ali mi boš pomagala prositi očeta, da mi
odpusti?“

Tudi to mu je pritrdila brdka ženica.
Naprej si skoraj ni več upal vprašati, a ker ni
slišal nikakega ugovora, rekel je še:

„Jelica, kmalu pojdemo v domovino. Zato
treba, da se ti prej vsaj nekoliko privadiš našemu
jeziku. Očetu hočeva in morava pokazati,
da sva tudi že kaj potrpela zastran njega. Ali
boš, draga moja?“

„Kolikor bom mogla; saj veš, da rada storim
vse, samo, da si ti zadovoljen. Roditelja sta
mi pomrla, sorodnikov nimam v tem kraju. Ti
si mi vse na svetu.“

Pomirjen se je nocoj vlegel Lovro počivat
in hvalil Boga, da mu je poslal angela variha
— njegovo soprogo v rešitev. Kako previdna,
neumljiva so tvoja pota, dobrotno nebo!
Drugačen večer je bil ondaj pri Lenčku.
Poklicali so najprej nekaj sosedov za priče,
da jim je Lenček sporočil poslednjo voljo. Določil
je samo še to, da dobi drugo hišo in
imetje, katero si je on izvolil za dosmrtni preužitek,
njegov sin Lovro, če se kdaj vrne domov;
ako bi se pa ne vrnil, ostane Ivanki. Sosedje
so se čudili in dobro se jim je zdelo, da je
tako ukrenil. Njegovo očetovsko srce ni moglo
drugače.
Nagnil se je v zid in vzdihnil:

„Slab sem,
slab!“

Tedaj so poslali po duhovnika, dasi je
bilo že pozno. Ko je nekaj časa pozneje donel
cerkvenikov zvonček po vasi, nabrali so se ljudje
iz vseh hiš k sprevodu svojega Odrešenika; oni
pa, ki so že prej vedeli, da neso Lenčku zadnjo
popotnico, prižgali so luči na oknih svojih stanovanj,
koder se je premikal sprevod. Vedno več
lučij je bilo in vedno več ljudij za duhovnikom.
Hkrati z novico, da je Lenček oslabel na
smrt, širila se je na tihem tudi govorica o njegovi
oporoki. Lenčkova tretja ženitev je jako
omajala vero v njegovo modrost in previdnost
pri ljudstvu, njegovo brezozirno ravnanje s sinom
je mnogo škodovalo njegovemu ugledu pri sovaščanih.
Njegov sedanji ukrep je zopet utrdil
vero v previdnega, izkušenega moža. Iz dna
srca so molili vaščani v bolnikovi sobi za duhovnikom
litanije pri umirajočih:

„V dan sodbe!“ — Reši ga, o Gospod!
„Večne smrti!“ — Reši ga, o Gospod!
„Izkušnjav hudičevih!“ — Reši ga, o Gospod!

Posebno zadovoljen z zadnjo voljo očeta
Lenčka je bil gospod župnik. Zato je s toliko
ložjim srcem in s toliko večjo gorečnostjo tolažil
bolnika in mu lajšal smrtne težave.
Uboga Ivanka! V svoji sobici se je vrgla
na kolena pred podobo križanega Izveličarja,
vila roki in iskreno molila, da bi ljubi Bog
vrnil očetu zdravje. Tako je bila vtopljena v
molitev, da ni slišala, ko je stopila v sobo mati
in jo opozorila, da jo kliče oče. Morala jo je
mačeha prijeti za ramo in lahno stresti. V tem
se je bil namreč polegel zunanji šum bližnjih
sosedov, duhovnik se je vrnil domov, obljubivsi,
da se zjutraj zopet vrne, če bo potreba.
Oče Lenček je bii torej z vsem odpravljen na
oni svet. Želel je videti samo še svoji dve hčeri.
Zato je poklical Ivanko in Marijo k postelji.
S hropečim glasom in v pretrganih stavkih jima
je naročal zadnje nauke, tako rekoč zadnjo voljo,
kako naj živita, kako naj se med seboj spoštujejo
in podpirajo Ivanki je rekel še posebej:

„Piši Lovru in naznani mu, da sem mu odpustil.
Ko se vrne domov, naj obišče moj grob
in z materjo naj bo potrpežljiv. Toliko sem
mu zapustil, da bo lahko živel tudi doma. In
ti, žena moja, bodi vsem dobra mati! Lovro
se je prenaglil, odpusti mu. Odpustite tudi meni
vi vsi, katere sem kdaj žalil. Z Bogom, moji
dragi!“

Ob teh besedah mu je glas popolnoma
ohropel. Šepetal je samo še najsvetejša imena
z ustnicami, umel pa ga ni nikdo več. Slednjič
je ponehalo tudi dihanje, in roka, držeča mrtvaško
svečo, mu je omahnila, oči so osteklenele.

„Mrtev je. Bog mu daj luč nebeško!“

Tako
je izdihnila žena in hčeri sta na tihem ihteli.
Tedaj pride v sobo stric France. Ko je videl
okolu postelje klečeče, ki so molili za rajnega
ter mešali molitev z vzdihi in solzami, potočila
se je tudi njemu solza po ostarelem licu. A
takoj se spomni nečesa. Kar sam zagrabi na
omari stoječo skledo s kisom ter začne drgniti
brata po prsih, po vratu in po sencih. Prišel
je tudi Možina in mu pomagal, potem so se
lotile tudi ženske. Saj so vsi vedeli, da stric
France marsikaj ve, kar ni drugim znano. Nekaj
časa je bilo vse delo zaman. Življenje se je le
počasi vračalo v stare ude. Po jedni uri se je
zopet začelo dihanje, a po malem in težavno.
Naslednje jutro je sporočila Ivanka Lovru
očetovo zadnjo voljo in pa žalostno novico, da
z očetom ni skoro nikakega upanja več.
Težavno je popisati čustva, katera so pretresla
Lovrovo dušo, ko je prebral to poročilo.
Hitel je k svojim dragim ter jim s solznimi
očmi razložil novico iz domovine.

„Bog se me
je usmilil, uslišal je moje prošnje, za kazen pa
mi bo vzel očeta.“

Mali Janko pa je pogledaval
sedaj očeta, sedaj mater, zakaj čudno se
mu je zdelo to nenavadno vreme v domači
hiši. Potem ga vzame Lovro v naročje, pogladi
njegove kodrave lasce in mu reče:

„Sinko, ali pojdeš z mano domov?“

„Kam domov?“ vpraša štiriletni sinko. “Saj
smo mi tukaj doma.“

Solza je zaigrala v Lovrovem očesu, solza
bridke zavesti, da se njegov sinko že sedaj zaveda
svojega doma, a on, izgnanec, ve, da so
mu bila doslej zaprta vrata v očetovo hišo.

„Ne, ne, Janko, jaz sem doma daleč tam za
onimi gorami, kamor se skriva večerno solnce.
Tam živi tudi moj oče, tam je naša hiša, tam
je moj dom.“

Deček ni umel očetovih besed,
a umela jih je njegova mati. Zdelo se ji je, da
bo hotel Lovro gotovo sam domov k bolnemu
očetu, in bala se je, da ostane sama za dalje
časa. Lovru se lahko primeri na dolgi poti
kakšna nesreča, da se več ne vrne. Kaj bo potlej
ž njo? — Takoj je sklenila toliko časa moledovati,
dokler ji ne obljubi, da vzame i njo s
seboj v svojo domovino. Saj bi bilo njej in Janku
dolg čas, ko bi bil oče z doma.

„Ali se bomo peljali, oče?“ pozveduje sinko.

„Peljali se bomo, peljali, pa še dolgo časa.“

„No, potem pojdem prav rad tudi jaz z
vami, če pojde tudi mati.“

„Da, tudi mati pojde, vsi pojdemo skupaj,
kakor hitro uredimo in prodamo svoje stvari.
Kaj ne, da pojdemo?“ — Jelica je prikimala,
a solze so ji zalile oči, saj je tudi njo bolela
ločitev od rodnega kraja.
Po teh dogodbah so minuli trije meseci.
Pomlad je posula naravo z najlepšim cvetjem.
Prijeten majnik je prerodil tudi prebivalce na
Veliki in Mali Polici, da so se spominjali prošle
zime samo še kot neljubega gosta, dasi ni premilo
gospodarila o svojem času. Najbolj jo pameti
oče Lenček. Ušel je sicer smrti, toda nadležen
pa je, nadležen ne malo. Najčešče poseda
na solncu pred kolarnico. Solnce de prav dobro
njegovim starim kostem. Včasih stopi tudi v
kolarnico pogledat to in ono, ali dela se ne
loti nikakoršnega, bolezen ga je preveč strla.
Zaradi tega so tudi namerjano svatbo preložili
iz predpusta na sedanji čas.
V nekoliko dneh bo poroka.
Zares, če hočeš, da te grajajo, ženi se; če
hočeš, da te hvalijo, umri. Tudi Ivanko Lenčkovo
so grajali, a ne zato, ker se je možila,
marveč zato, ker je oče Možina Valentinu zapisal
imetje. S tem se je zamerila svojemu spolu
na Veliki in Mali Polici.

„Prav Lenčkova kri je! Veljavna in ponosna
kakor vsi drugi, pa naj jo še kdo hvali!“

Tako
so godrnjale sosede, pa tudi moški so jim pritrjevali:

„Lepo sosedo dobimo! Niti domače

bogastvo ji ne zadošča, še Možinove brežine je
hotela imeti.“

Ivanka je dobro umela to govorjenje, a nikakor
je ni prestrašilo.

„Moje ljube sosede“, dejala je skrbnim ženicam,
— „same prav dobro veste, da je rad
prepir v taki družini, kjer je imel pred poroko
mož vse, žena pa ni prinesla k hiši ničesar;
koliko nevarnejše je izkušati srečo po tem načinu,
kakor kaže pri nas, da bom namreč jaz
vsega gospodinja! Nikakor ne maram, da bi
kdo pozneje očital Valentinu: Kaj boš ti, ki
nisi imel nič, ko si se priženil v hišo! Njegovo
doto bi hudobni jeziki popolnoma prezrli. Vidite,
ljube moje, jaz pa tega nečem.“

Mamice
so zmajale z glavami, čudile se njeni bistroumnosti
in modrosti, da, tudi potrdile so med
seboj njeno govorjenje, češ: prav govori, a Lenčkova
je, saj jih poznamo, kakšni so.
Stari Možina se ni dolgo upiral. Z Lenčkom
sta se nekaj pomenila, pa so šli v trg k notarju,
in zapisal mu je, kakor je hotela Ivanka.

„Naj ima le!“ dejal je dobrodušni možiček,
„brate in sestre bo moral izplačevati, pa jih
bo lože, ako bo gospodar dveh posestev. Tako
je! Valentin ni razsipen človek. Ko se je vrnil
domov, ni prišel prazen. Tako je! Bog daj srečo
njemu in nam! Tako je — če ne bo drugače.“

Toplo je bilo tisto nedeljo po sv. Trojici.
Ljudje so večinoma že dovršili pomladno delo
na polju. Pri Lenčku in pri Možini so končavali
priprave za svatbo. Nikdo se ni naposled
več čudil, da se je priženil k Lenčku Možinov
Valentin. Govorili so, da bi bil kot Možinov
najstarejši sin težko dobil Ivanko, a kaj se hoče!
Človek obrača, Bog obrne. Stvar se je zasukala
tako, da je dobil Ivanko in Lenčkovo posestvo.
Nekateri ljudje imajo res srečo za botro. Lenček
je potreboval zeta, Ivanka ni marala drugega,
kakor njega, pa naj se stepe ves svet: tako je
in tako mora biti. — Še to moramo povedati,
da je bil oče Janez nekako ponosen na svojega
naslednika, zakaj sosedom je pravil sam, da se
mu Valentin ne zdi najslabši zet.
Sedaj je na vrsti opisovanje, kako so nakladali
„balo“, kako se je Ivanka poslavljala
od svojih tovarišic, kako je ženin izročil „fantovskemu“
županu „kolač“ in slednjič s kakimi
ceremonijami je „vojčin“ — Podgorcev Luka
— zvabil oni večer pred poroko Ivanko zadnjič
med družbo vaške mladine, kjer se je oglašala
harmonika strica Škripca; a ti običaji so na
Veliki Polici podobni običajem na Mali Polici
in jednaki do malega običajem po vseh krajih
na Notranjskem. Povest se nam je nagnila h
koncu, zato bomo omenili samo še nekaj o
svatbi, to pa le zaradi tega, ker je že tako, da
se mora tudi naša povest končati s svatbo, pa
s svatbo, ki se povsem loči od one svatbe v
začetku, ko se je ženil stari Lenček. Res je,
da je bil tudi nocoj sosed Podgorec v popolni
oblasti svoje zgovornosti in je kratkočasil družbo
s slanimi in neslanimi, z izmišljenimi in resničnimi
šalami. Starejši možje in postarne ženice
so ga poslušali in se mu verno smejali, mladina
se je pa vrtela v veselem rajanju, vrisek in
radostne pesmi so odmevale iz mladih grl. Valentin
in Ivanka sta bila tako vesela, da se je
vsem razsodnejšim ljudem zdelo nespodobno,
zakaj mislili so, da se človek ne sme kazati
veselega v dan poroke, tudi če mu srce plava
v radosti.

„I, no, saj smo vedeli, da sta se komaj dočakala!
Naj se veselita!“ zasolil jo je Podgorec,
in pritrdili so mu z glasnim smehom. Napolnili
so kupice, in Podgorec je začel tisto staro:

Bog je vstvaril žemljico, oj žemljico, oj žemljico,
Žemljica rodila trtico, oj trtico, oj trtico.

Tako grozno je zavijal in zatezal, da je stricu
Francetu, ki je glas lovil za njim, kar sape
nedostajalo, a navzlic temu bi bili pesem dognali
h kraju, kakor so že marsikatero nocojšnji
večer, da se ni začelo med gosti neko gibanje.
Kuharica je prišla vsakemu povedat na uho,
da so menda že zunaj „šeme“. To je na Notranjskem
stara navada, katere pa ne namerjam
tukaj hvaliti, da se namreč še zadnjič zbero
nekateri vrstniki ženinove in nevestine strani
ter se nepovabljeni v našemljenih oblekah predstavijo
starejšini in gostom ter se potem še nekoliko
zasučejo.

„Naj le pridejo“, dovoli oče Lenček, ki je
bil nocoj na častnem mestu svatbenega starejšine.
Bil je dobre volje kakor že dolgo ne.
Odpro se duri in v sobo stopi visok mož
v popolnoma turški opravi.

„Oho, Turki, Turki!“ oglašajo se veselejši
gostje. Toda mož se ne da motiti, marveč gre
na drugi konec mize naravnost k očetu starejšini.
Vsi so mislili, da izvleče iz žepa pismo,
s katerim se izkaže po pravilih šemskega vodnika,
kakšne ljudi vodi in kaj namerja. A to
je moral biti čuden vodnik! Na koleni pade
pred očeta in zakliče:

„Oče, odpustite .....“

Naprej ni mogel. Glavo je naslonil očetu na
koleno in molče ihtel. Vse je utihnilo, le lahki
vzdihi so prihajali iz kuhinje, pa tudi ptujec je
vzdihal.

„Vstani, moj sin!“ reče Lenček počasi in
s tresočim glasom.
„Vstani Lovro! Vse sem ti
odpustil, le kazen ti je naložil Bog sam. Saj
vidiš in spoznavaš, kaj se vrši danes pri nas!“

Lovro se je vzdignil in stiskaje očetovo desnico
rekel:

„Hvala oče!“

Obrnil se je potem v stran
in otrl solzo, solzo veselja. Tedaj pride s hišno

gospodinjo v sobo neznana ženska. Oblečena
je bila sicer prav tako kakor druge žene na
Veliki Polici, a poznal je ni nihče. Lenčkovka
jo je peljala k starejšim in dejala:

„Glejte, oče!
To je naša sinaha Jelica!“

Lenček gleda njeno
prijazno lice, gleda njene črne lase, njene žive
oči in ne more se je nagledati. Jelica je bila
lepa ženska. Padla mu je k nogam, oklenila
koleni z rokama in govorila v domačem narečju,
kakor druge Poličanke:

„Ne zavrzite me,
oče: vaša nevredna hči, vaša nepoznana sinaha
sem. Ljubezen do vašega sina me je dovela
sem-le v vaše kraje, v vašo lepo domovino.
Prosim vas, oče, odpustite mu, odpustite nama
in nam vsem, vaši pokorni otroci hočemo biti
do smrti.“

Tedaj je nehal tudi Škripec v drugi
sobi, zakaj večina je prihitela gledat seme h
gostom. Lenček je velel sinahi vstati, podal ji
je roko in jo posadil na svojo desno stran, rekoč:

„Tukaj ostani! Dovolj je prostora za vaju pod
našo streho, dovolj je prostora za vas tudi v
mojem srcu. Vsi ste moji ljubi otroci. Hvala
Bogu, da se je tako končalo.“

Tedaj pogladi
Jelici lase s čela in se začne pogovarjati ž njo
o drugih stvareh, a kmalu se prerije do njega
majhen deček ter govori:

„Oče, tudi jaz sem
vaš, kaj ne, da sem tudi jaz vaš?“

Lenček pogleda
dečku v oči — bile so prav Lovrove
modre oči — in vse mu je bilo jasno. Ni mogel
več zadrževati solza. Dečka prime in dene k
sebi na kolena, rekoč:

„Da, tudi ti si moj. Ti
si pa najbolj moj!“

In naslonil je glavo na
prsa, solze so mu privrele iz očij, dolgo zamorjene
solze — — —.
Prejšnje prostodušno veselje se je premenilo
v resne trenutke veselega svidenja. V sobo
so prišli Ivanka, Marija in Lovro, ki je prej
hitel pozdravit okolu mize ostale goste. Sedel
je poleg očeta. Vsa družina je bila v tem trenutku
pri starejšim. On vzdigne glavo, in ko
jih opazi, udere se mu zopet potok solza po
uvelem licu. Naglo obriše solze in pogleda
Ivanko, rekoč:

„Kaj pa sedaj? Ivanka, kaj pa
sedaj? Lovro je tukaj, Ivanka. Kako čudno nas
je Bog zopet združil, in kako sem se jaz prenaglil!
— Kaj pa sedaj, ljudje božji?“

— Tako
milo, tako tožno je bilo Lenčkovo vprašanje,
da so vsi povesili glave, le Lovro se je prav
živo in ljubeznivo pogovarjal z materjo, nekdanjo
Žefo. ter ji stiskal roko. Kdor bi ju bil
opazoval natančneje in bi bil videl njune solze,
uganil bi, da poravnavata stare račune, stare
dolgove.

„Zahvalim vas, mati, Bog vam povrni!“
dejal je slednjič glasno, da so ga vsi pogledali:
Podgorec se je pa tedaj jezno ugriznil v ustnice.
Ivanka stopi smehljaje k očetu in lahkotno,
kakor da že ni moglo biti drugače, reče:

„Oče,
nič več ne skrbite; mi smo že včeraj vse poravnali
med seboj, kaj ne, da je res, Valentin?“

Ženin stopi bliže in pove, da so bili že včeraj
skupaj v trgu. Potem mu seže v besedo Ivanka:

„Lovru sem pustila to hišo in gospodarstvo,
naj ostane posestvo skupno, kakor ste je upravljali
vi, ljubi oče. Meni bo Lovro nekaj izplačal,
in jaz, jaz — oče Možina — sem vaša nevesta.“

„No, no, zakaj pa ne, zakaj pa ne, če ne
bo drugače. Saj je prav tako!“ mencal je Možina
in smejal se je, pa tudi drugi so so smejali in
zagnali vesel krik:

„Živel Lovro, živela Jelica,
živel oče starejšina, živela ženin in nevesta!“

Zazvenele so čase, stari Lenček se je naslonil
na mizo in jokal. Stric France se je pogovarjal
z Žefo, Podgorec jo je pa na tihem potegnil
domov, zakaj sram ga je bilo.

Pravo, čisto, neskaljeno veselje je zavladalo
potem v družbi, saj se je prav za prav nocoj
praznovala dvoja svatba, katero so različni zadržki
ustavljali in odlašali, namreč: svatba sprave
in dolgo zaželena svatba Možinovega Valentina
in Lenčkove Ivanke, sedaj Možinove mlade gospodinje.
Kdo bi se bil nadejal take izpremembe?
Zato je šel „vojčin“ ven in večkrat zaporedoma
ustrelil iz samokresa v zrak, češ, svet naj zve,
da se je pri Lenčku vse vrnilo v stari tir, in pa
da sem jaz svoje dni molčal, ker bi bilo brez
potrebe vsakoršno govorjenje.
Oče Lenček je doživel še lepih dnij v svoji
družini, ker po Lovrovi vrnitvi se je zopet naselila sreča
v njegovo hišo. Ko bi ga kdo vprašal,
koga je bolj vesel, Lovra ali Jelice, spravil bi
ga bil v tako zadrego, da bi mu ne mogel povedati.
Žefa je veselo pestovala in pomagala
pri gospodinjstvu.
Vsi so bili samo jedna zadovoljna družina.
Zadnjo besedo še stricu Francetu!
Dognana stvar je, da se je stric France prav
toliko let odpravljal od brata iz Lenčkove hiše,
kolikor let je lezel čez plot oni sloveči polž,
ki je v sedmih letih vendar prehitro prišel.
France živi zadovoljno kakor kralj, ki ima dve
kraljestvi. Ako ga obsujejo vnuki iz Lenčkove
in Možinove hiše ter vpijejo:

„Stric k nam!
stric k nam!“ in se včasih malo potepo, kdo
bo zmagal, tedaj se stricu zjasni obraz, pipo
potegne iz ust, zadovoljno pogleda jedne in
druge, odločiti se pa vendar ne more, ali bi
krenil k Lenčku ali k Možini. Vzdigne se zopet
na zdravo nogo in strašno velik se zdi samemu
sebi med malimi drobljanci.
Prejšnjih dnij in žalostnih časov se še spominja
prav živo. Tudi lahko povem, da me je
Lenčkov stric sam prosil, naj bi „spisal bukve“
o dveh svatbah v njegovi rodni hiši. Prijatelja
sva s stricem, odkar se poznava, in tega časa,

to lahko rečem, ni malo; zato sem mu pa tudi
obljubil, da se ga spomnim v bukvah, kadar
vzamem zopet pero v svojo desno roko. Slutim,
da bi bil stric rad videl, ko bi ga bil bolje pohvalil,
a hud zato ne bo, saj sva si zadnjič
segla v roke, da ostaneva prijatelja, pridi karkoli.
Opravljal pa nisem njega in ne nikogar, dasi se
kaj takaga rado očita človeku, ki piše — resnico.
Bog daj vsaki družini vsaj jedno tako požrtvovalno
sestro, kakoršna je bila Ivanka, in
na koncu vseh razporov, katerih ne manjka,
vsaj jedno — svatbo.