I.

„Kaj so pa rekli gospod Janez?“

„I, kaj bodo rekli? Nič. Zmajevali so z
glavo in ramami, češ, jaz nisem zdravnik.“

„Oh, jeminasta, poglejte no, ljudje božji,
gospoda je prevrnil! Ta Nace farovški tudi
nič ne pomisli; v takem snegu — pa podi!
Kakšni so gospod! Vsi sneženi! Smotka jim
je že ugasnila, drugega hudega pa menda ni,
saj se smejejo.“

„Jokati jim tudi ne kaže, če ne bi se jaz
smejal.“

„To pot bodo pa zapomnili! Ha-ha, naj
še taki kaj poskusijo!“

„Preozke sani!“

„Pa previsoke!“

„Konjiča sta preiskra!“

„Bolje se je malo prekucniti v sneg, kakor
pa gaziti poldrug čevelj debeli sneg.
Le „Bog poplačaj“ naj rekó kapelan gospodu
župniku, da so jim napregli.“

„Komaj bi bilo, da bi gospoda povezal!“

„E, vse bi še bilo, ali naše poti —.“

„Jarka ni moči videti pod snegom.“

„No, zopet so sedli; sedaj se bodeta menda
srečneje vozila.“

„Ne rečem dvakrat, da bi tam-le na ovinku
pri Markcu zopet ne prekladala.“

Ta pogovor je veljal kapelanu Janezu, ki
je pripravil Koščkovko za pot na oni svet.
Komaj dvesto korakov od hiše je namreč
nehoté Robidovčanom in Robidovčankam pokazal,
kako se zna po snegu prevračati.
No, sani so kmalu zdrčale iz vasi, ljudje so
dogodek še malo prerešetali, gospoda manj
pomilovaje kakor pa veseli, da razven kmeta
še kdo drug kaj trpi. Dekleta so stisnile
roke pod predpasnike, matere so malo zakrile
otroke v naročju, ker je šel še vedno
zeló sneg, dasi ga je bilo že več kakor zadosti,
in počasi je šlo vse od Koščka.

Gospodarju Koščku je bilo to tudi najbolj
všeč. Ne kakor da bi v njegovi hiši ne bilo
prostora, ali da bi bil odljuden, ali da bi
imel kakšen poseben opravek, ali da bi
bolnici

težko del ta vrišč in trda hoja, ne, vse
to ni bil pravi vzrok, da je želel, naj bi zapustili
sosedje njegov dom, ampak strašno
sitno se mu je zdelo, ker ga je vse opazovalo.
Vsak bi mu bil rad bral na obrazu in
v očeh, je-li kaj žalosten, ali že komaj čaka,
da bi bil vdovec. Kakšni so ti ljudje!

Če bi bil moral Košček tako po pravici
povedati, kakor pri izpovedi, dejal bi bil, naj
umrje Jera, saj za drugo ni! Pa res: na šestdeset
je že šla, več let je bila že bolehna,
sitna in nevšečna kakor bolniki in stare
ženske sploh, za delo za nič: ali more kaj
boljšega storiti, kakor umakniti se? Pri
Koščku je bila že čez trideset let, naj pa
še drugje malo poskusi! Toda naj bi bil on
to rekel, kako bi ga zbadali, da ji smrt želi,
da nima nič srca, in kdo vé kaj še vse bi
mu podtikali! Zato je Košček rajši tožil, kaj
bo potem, ko Jere ne bo več, in hodil precej
pobit okrog oglov. In hlinil se ni, če ni bil
vesel, saj mu je bilo res hudo, ko je žena
le stokala in stokala; bolečin ji ni privoščil,
vendar je bil pa take misli, da ženske bolj
zdihujejo, kakor je treba.

Ali ji je bilo hudo ali ne, ali ji je bilo
treba zdihovati ali ne, kdo bi to vedel? Dva
dni potem je pa vendar-le umrla; tačas ji je
bilo pač hudo, pa saj je pretrpela. Toda
trpljenje ni zapustilo Koščkove hiše, ostalo
je pri gospodarju, če ne ravno tako, kakor
pri rajnici, pa vendar drugačno, saj trpljenja
je več vrst kakor hrušek.

Vdovec je vselej siromak, kadar izgubi
ženo. Ako jo je imel rad, žaluje; ako mu
zapusti kopo otrok, siromak je ž njimi sam;
če pa zaradi tega ne žaluje po ženi, ker je
je bil sit, in so otroci že veliki ali jih nič
ni, pridejo pa zopet drugi križi nadenj. Naj
je ne spravi prav slovesno, brž zavpijejo:
„Da ga ni sram! Še spodobnega pogreba
ji ne privošči, pa mu je delala ko črna
živina in k hiši prinesla nekaj, pa mu ni
nič zanjo! Dobro, da je ni več pri njem!“
Drug vdovec pa ženo pokoplje slovesno, kolikor
se dá, pa tudi ta ne zaveže ljudem
jezika. „Bahá, kaže se, druge išče“, slišiš, kjer
hočeš.

Pri Koščku je bilo že tako. Pri župni
cerkvi ji je zvonilo z vsemi štirimi, pri podružnici,
krmor so se pokopavali Robidovčanje,
tudi z vsemi — z dvema, gospod kapelan
jo je spremil s svečo od doma do
groba, pa ljudje le niso molčali.

„Poprej je ni mogel videti, sedaj pa se
dela, kakor bi jo bil imel ne vem kako rad!
Pa zakaj? Zato, da bi kaka mlada mislila,
da bi ji bilo pri njem neznansko dobro! O,
kajpak, mlado bi že pestoval, saj so dejali,
da jih je že v prejšnjem zakonu rad gledal.“
Tako je sodila jedna botra. Druga pa je
trdila:

„Od samega veselja, da mu je šla s poti,
toliko plačuje.“

„Špelina Tona —!“

„Tona, Tona!“

„Zmeraj je tam visela!“

„Kuhana in pečena!“

„Pa jaz sem mislila zaradi hlapca —
Andreja —.“

„Andreja — Andreja! Poprej morda že,
sedaj bo pa drugače!“

„Jeden je mlad, lep, drug star že nad
šestdeset let, pa denaren —.“

„Pa še misliš, da bo zmagal?“

„Kdo vé?“

„Jaz!“

„Samo, da ga dobi! Sicer pa bo imela
lahko obadva. Košček ne bo dolgo ...
Andrej malo počaka ...“

„Pa oni je le star, pust —.“

„Pust, kajpak še! Ali si ga videla, kako
sladko se je nasmihal Toni, ko ji je točil
slivovko?“

„Saj se je vsem!“

„Vsem, vsem, pa je razloček med smehom.“

Urša in Neža se nista prepirali, umeti se
pa le nista mogli. Nedaljnji sosedi Koščkovi
sta bili in sedaj sta se pogovarjali, kako bo
odslej pri Koščku. Seveda sta si povedali še
mnogo več, a kdo bi to popisal, kdo natančno
popisal?!

Dobro bi pa le bilo, da bi se vedelo vse,
kar sta mislili in rekli, zakaj izvrstno sta
poznali ljudi, povedali pa še vse bolje.

Košček sam je bil kriv temu in še drugim
pogovorom. Pa zakaj? Predober je bil in
preneumen!

V Robidovju je namreč navada, da prihajajo
sosedje do sedmega dné v hišo molit
za mrliča. Zadnji dan jim gospodar dá navadno
nekoliko pijače. Košček pa, ki je skuhal
vsako leto daleč na okoli največ slivovke,
napajal je vsak večer molivce in molivke —
a zahvala je bila jezikanje! Čudno pa to ni
bilo! Košček in njegov hlapec Andrej sta
klečala med rožnim vencem vsak večer poleg
Špeline Tone, sosedove hčere. To se pa tudi
ni dalo skriti, da je Tona dobra Andreju in
— Koščku. Dokler je bil Košček mož, zakonski
mož, ni bilo dvoma, zakaj je Tona
tolikokrat pri Koščkovih, ali sedaj, sedaj ...!

Košček ne bo dolgo brez žene, to je bilo
na jeziku temu in onemu. Hči Lenčka je bila
božjastna, tudi malo slaboumna, za gospodinjo
popolnoma nezmožna. Kako naj ona
skrbi za gospodinjstvo, ko je bila vedno potrebna
variha in nadzorstva? Druga hči se
je bila pa že davno omožila. Z možem vred
je upala, da bo podedovala po očetu in sestri
še marsikak krajcar. A sedaj ji je prišlo na
ušesa, da se oče ženi. Seveda je bila silno
nevoljna na Tončko. Toda vse je bilo še
negotovo, samo ljudje so trosili to po svetu.

II.

Predpust je mineval, govorilo se je mnogo
— še preveč — o Koščku, pa resnice ni
zvedel nihče. Nekaj je bilo pač res. Košček
se je pomladil. Vsak teden dvakrat se je
obril kakor gospodje, hodil je ravno kakor
sveča, sam je nosil žito v malin, dasi je to
bila vselej Andrejeva dolžnost, in pa, in pa
— Košček je bil razglašen za pijančka, še
več, za — norčka!

No, Markec, gostilničar in prodajalničar,
ki si samo pol četrt ure od Robidovja, pa
ti povej, kako se je to zgodilo!

Tako-le:

Pri meni — Markcu — so pili sv. Agate
dan, nikoli ne bom pozabil tega dné, trije
vdovci, pošteni možje: Košček, Lazar in
Krivec.

„Sedaj se pa zmenimo, kako se bomo ženili“,
tako so si rekli ob pol štirih; „Košček,
ti nama pokaži pot, pa se bomo hitro posmodili
drug za drugim — précej po veliki
noči“, dejal je Lazar.

„Ti se bodeš naj lože, ker ti otroci ne
bodo delali ovir“, opomni Krivec.

„Moja volja bi že bila“, zapel je zadovoljen
Košček, „ali za — —.“

„Za Tono se ne vé? Oj, za Tono? Z
obema rokama te bo objela!“ vskliknila sta
Krivec in Lazar.

„Nekaj sem zvedel —“, povedal je Košček
skoro zamišljen.

„Zvedel sem nekaj novega“, pomaga mu
brž Markec ter zakroži znano narodno.

„O, o —!“ oglašata se radoznala Krivec
in Lazar. „Kaj se ti krha? Glej, glej! Pa
nama nič ne poveš, ki bi ti bila najboljša
zaveznika? Mi trije smo jednaki trpini, če
si ne pomagamo, kdo se nas bo pa še usmilil?
Pijmo, potem nama pa povej, kaj ti hodi
navskriž v tvojih načrtih!“

Nagnili so kozarce, izpraznili, nato pa
pravi Košček, a če mu je prihajalo od srca,
nimamo poroka:

„Za ženo mi prav za prav ni nič, naj bi
bila Tona ali katera druga, samo gospodinje
potrebujem. Lenčka mi vselej še skuhati ne
more. Deklo bi vzel, ali samo za jezo mi
bo. Tako dobro vem, kakor bi bilo pribito,
da bi se z Lenčko vedno prepirali! Ženske
so že take, da ne morejo v miru živeti druga
poleg druge. Potem pa tudi nečem tistega
pomežikavanja med babnicami, češ pri
Koščku je sedaj tako pa tako, saj vesta, kaj
mislim.“

„Jaz posebno“, oglasi se soglašujoč Lazar.
„Kakor o očitnem grešniku se je govorilo
o meni, ko sem imel pri hiši tisto staro,
škrbasto Nežo! In vendar je znano vsem, da
so me imeli otroci vedno pred očmi.“

„Mojih otrok je polna hiša, dokaj prileten
sem že“, zatarna Krivec, „a zinila se
je vendar-le marsikatera za mojim hrbtom,
češ, tje ga vleče, ona mu moti staro glavo.
Ker se pa nisem nič zmenil za strupene jezike,
utihnili so polagoma.“

„Bog nas varuj!“ prične zopet Košček,
„svet nas bo vse pohujšal! Ako nismo bili
taki, za kakoršne nas razvpijejo, od same
jeze bomo vsi neumni. Pa kaj sem že hotel
reči? Ehm, Špelina Tona bi bila zame morda
dobra, ali z našim Andrejem menda preveliko
prijateljstvo sklepa. Kje bosta pa živela
in kako?! Andrej ima komaj hlače na sebi
svoje, Tona pa ne dosti več. Njeno doto bi
mi trije v jednem dnevu prav lahko zapili.
Kaj pa bo s takim zakonom? Kradla bosta
ali pa lakote pomrla, če ju zadene najmanjša
nesreča!“

Vrata se odpró in k Markcu pride —
Špelina Tona.

Hencano hitro je obmolknil Košček.

„Pol funta soli in klobaso tobaka, Markčev“,
naštelo je hitro dvaindvajsetletno dekle
ter sramežljivo, pa vendar še precéj radovedno
pogledalo po sobi.

„Kam bi se ti tako mudilo?“ zine Lazar
in skrivaj sune Koščka.

„Na, Tona, pij!“ zavé se le-ta hitro svoje
dolžnosti.

„Prav nič mi ni vroče, ne bom pila“,
odreže se Tona, pa tako zares menda ni
mislila, zakaj pristopila je k mizi rajša, kakor
da bi se bila odmaknila.

„Kaj sta s Koščkom v sovraštvu, da od
njega še ne piješ?“ pogleda jo ostro Lazar.
„Tega pa ne boš naredila, da bi iz njegove
kupice še vina ne hotela.“

„Brž me dražite s sovraštvom“, zajezi se
ne prehudo Tona, „če pa pijem, očitali mi
bodete še kaj hujšega.“

„Le brez skrbi ga potegni, nismo tako
hudi, ne“, sili jo Košček vnovič ter jo kolikor
mogoče prijazno pogleda s svojimi sivimi
očmi, ob jednem pa malo bolj pritisne
klobuk na glavo, da bi se ne videla velika
njegova pleša.

„Pa dobro zdravje, ker drugače ne odnehate!“
pravi nato Tona in srebne par kapljic
iz kozarca. Kar stresnila jo je pijača;
seveda Markčevo vino ni bilo ravno za
ženska grla, ker ljubijo bolj sladke reči, a
Markec bi se bil hitro potegnil za svoje
vino ter dokazoval, da se Tona nalašč tako
kislo drži, da bi je ne imeli za prijateljico
— pijač.

Koščka se je odkrižala, toda sedaj ji napije
še Krivec; ker se je pa zopet branila in
sicer še odločneje kakor vprvič, povzročila
je sledeči pomenek, s katerim sta prijatelja,
kakor bi se bili poprej domenili, napeljevala
vodo na Koščkov mlin.

„Aha, Lazar, ali jo vidiš?“ zavzame se
Krivec, kolikor se dá, „ali jo vidiš? Sedaj
se je pa izdala! Od mene za nobeno ceno
ne pije, od Koščka pa! To nekaj pomeni!
Škoda, da je post že tako blizu.“

Tona zarudi, obrne se k Markcu, naj ji
hitro prinese zahtevane stvari, ter zavrne
Krivca s kratkim: „O, vi sitnež, vi!“

„Zakaj bi bil sitnež?“ brani se možak,
in tudi Markec ga je bolj poslušal kakor
Tono, ker ji ni šel iskat soli in tobaka, „kaj
bi ti ne bilo dobro pri Koščku? Poglej ga,
kak korenjak je še, in kar je še več vredno,
on ni brez drobiža. Danes sta tukaj: kar
pogovorita se!“

„Sitnež!“ zaslužil si je za to hvalo svojega
prijatelja. Košček pa je gledal silno
samozavestno in dejal bi, slovesno, češ, vse
to je gola resnica, s prisego bi lahko potrdil.

„Brez šale“, poprime sedaj besedo Lazar,
„Tona, če si želiš dobro, ne bodi gluha! Po
pravici ti povem, nikjer ne boš imela tako
lepega življenja. Pomisli: Košček ima čedno
hišico, gotov denar, polja ravno za kratek
čas, najlepše pri njem je pa njegov vrt; kje
ga dobiš daleč na okolu takega?“

„Vrt, vrt“, potrdi za njim kar nehoté
Košček, prejšnji govornik pa je nadaljeval:

„Kolikokrat je Košček že za dve ali še
več sto sadja prodal! Kdaj bi mu njiva toliko
nesla? Pa trpljenja bi bilo stokrat več.
Še jedenkrat ti rečem, le premisli, ali ni
dobro pri taki hiši, ker se tako na lepem
spravi nekaj stotakov? Poleg tega pa ostane
sadja pri hiši, da ga je še preveč. Saj sama
veš, Košček vedno kuha in stiska sadje, pri
tem dobro živi in še zmeraj kak denarček
dobi. Tona, le pamet, pamet!“

„To že vse vem“, odvrne mu Tona, ki
ni več tako nerada poslušala, kakor začetkoma,

„saj smo sosedje; toda kaj bi se
menili o takih rečeh, ki so vse skupaj nič?
Markec, kaj pa mečkate danes, da mi ne
daste, kar sem naročila?“

„Malo postoj in povasuj, saj si v pošteni
hiši“, miri jo Markec.

„Doma bodo hudi.“

„Naj bi bili pa sami prišli!“

„Saj bodo — s šibo pome.“

„Šibi si že odrastla, le potrpi še malo!“

„Če ne daste, grem pa tako.“

„Glej no, glej no, kako nestrpna je —
ej, nevesta je, nevesta, zato taka visokost!“
pomaga ji Markec nalašč, a vendar-le dá sol
in tobak, zakaj znana mu je bila prva in
najimenitnejša lastnost prodajalničarjeva: prijazna
postrežljivost.

Predno pa je mogla oditi Tona, vnemal
jo je Krivec s temi besedami za Koščka:

„Nikar ne pozabi, kar si nocoj slišala!
Če vzameš Koščka, živela boš kakor v raju,
samo po vrtu se boš izprehajala kakor Eva
z Adamom.“

„Slabo mi obetate; kaj ne veste, da je
bilo tega raja tako kmalu konec, in ga nista
Adam in Eva nikdar več videla? Lahko noč!“

In bila je že zunaj.

„Katekizem zna pa bolje kakor ti“, podraži
Lazar Krivca.

„Kaj bi ga ne znala, če ji vse napeljem!“
neče se podati prvi.

„Nič napačno dekle!“ meni Markec.

„O, nič ji ni očitati.“

„Čedna!“ bila je misel tudi onih dveh,
samo Košček je molčal.

„E, prijatelj, pij, ženitev ne napreduje
slabo“, silil ga je Lazar, in Košček ga je
slušal.

„Počasi“, tolažil in vspodbujal ga je tudi
Krivec, „počasi, da punica malo pomisli! Jaz
stavim, kolikor hočete, da se ji bo nocoj
sanjalo o Koščkovem vrtu!“

„Pa je res vrt, da je kaj!“ pritegne mu
ponosno njegov lastnik. „Vrt, vrt je že —
ali Andrej, ta, ta —.“

„Kaj si res tako boječ? Beži, beži! Tona
ga kmalu še pogledala ne bo, meni verjemi!“
opogumlja ženina Koščka Markec, ki mu je
nalil iz velike steklenice za durmi še pol
litra. Potem pa začne pripravljati, da bi prižgal
svetilno.

„E, zaradi nas ne prižigaj“, ustavlja ga
Lazar, „jaz tako koj grem.“

„Jaz pa tudi, saj gre najina pot na isto
stran, le da imam jaz nekoliko dalje“, govori
tudi Krivec.

„Malo še posedita“, reče Košček, kateremu
se ni mudilo „saj me bodeta potem tako zapustila,
ker je moja hiša ravno na nasprotno
stran.“

„Ti boš imel kmalu doma tovarišijo, tebi
nevesta že v hišo stopa, ali midva — kaj
ne, Krivec?“ ponagaja mu Lazar, potem pa
plačata in odideta.

Košček pa je še pri luči sedel in pil,
dobro pil, tako da si je želel Markec, naj
bi bilo še več tako dobrih pivcev, pa tudi
tako zanesljivih plačnikov.

No, vsake reči, še najlepše pesmi, je jedenkrat
konec, Koščkovega popivanja je bilo
tudi. Vstal je in šel, pa ne tako lahko kakor
zunaj sneg.

Za četrt ure se še ni premaknil kazalec
na uri Markčeve ure, na, pa se začuje silno
trkanje.

„Kdo pa lomasti tod?“ začudi se Markec,
ki ni bil vajen pivcev tako pozno na večer,
ter položi molek na mizo — bili so ravno
pri drugi desetinki rožnega venca. Potem
gre odpirat, in v sobo stopi kmalu na to
Košček, pa kakšen!

„Molite, molite, molite!“ vpije in pogleda
krog sebe ter postavi v kot mize hrastov
vršiček.

Markčeva družina ga je strmé gledala,
gospodarju se je pa zdelo, da se jedno kolesce
v Koščkovi glavi ne vrti prav, zato je
nadaljeval večerno molitev. Košček pa seveda
je molil ž njimi, roke je imel visoko
povzdignjene, oči pa vedno uprte v kot mize.

„Bog jim daj večni mir in pokoj!“

„In večna luč naj jim sveti! Amen“ —
pa je bila končana večerna molitev pri
Markcu. Žena je vzdignila hčerko, ki je zadremala
na mizi, gospodar in večji otroci pa
so pogledovali, kaj bo s Koščkom.

„Molite, molite, molite!“ začne zopet s
slovesnim glasom le-ta.

„Saj smo že. Za nocoj bo že dovolj“ zavrne
ga Markec.

„Ali — kaj pa ti je? O Markec, tvoja
vera ni dobra!“ govori Košček ves v ognju;
„pred sv. Rešnjim Telesom se mora neprenehoma
moliti.“

„Tisto je v cerkvi, pa ne pri nas.“

„Kaj ne vidiš monštrance?“

„Kje?“

Spoštljivo pokaže Košček proti onemu
hrastovemu vršičku; ko se pa Markčevi le
nič ne zmenijo, da bi molili, prime zopet
vršiček z obema rokama.

„Take svete reči niso, da bi se kar tako
imele“, dopoveduje Markcu, „pa ponesem
monštranco gospodu župniku.“

„Kam boš hodil po noči, še v snegu boš
obtičal!“ zavrne ga Markec. „Ali ne razločiš
dobro, saj tisto ni monštranca.“ Po teh besedah
odlomi vejico z vršička, potem še
drugo in tretjo.„No, ali vidiš?“ izkuša prepričati
Koščka.

Ta gleda debelo, gleda z odprtimi očmi,
nazadnje pa zine kakor tak, ki ni prav založen
s pametjo: „Saj res.“

Sedaj je bil čisto dober in razložil je, kaj
se mu je pripetilo in v kakih skrbeh je že bil.

„Prav slabo se je že videlo“, dejal je,
vrgši vršiček pod mizo, „ko sem šel od vas.
Tam-le pod klancem se mi je zdelo, da me
bo srečal Andrej. Pa kakšen je bil! Popolnoma
pripravljen, da bi me zadavil. Jaz pa
zavpijem: „Nič se te ne bojim, le sem, če
si upaš!“ Kar obstal je, nič več se ni prestopil.
Kmalu sem pri njem in ga zgrabim
za glavo in ga tresem in vijem, dokler mu
je nisem odtrgal. Sedaj sem se pa vendar-le
prestrašil! Kaj hočem z odtrgano Andrejevo
glavo? K tebi jo ponesem, ti mi boš svetoval
gotovo pravo, mislim sam pri sebi, ter
se vrnem. Ali po poti novo čudo! Med potjo
se mi izpremeni Andrejeva glava kar najedenkrat
v monštranco. Nov strah! Kaj hočem
pa sedaj? Moliti sem pričel ... Drugo pa
veste. Malo preveč sem ga imel pod kapo,
lahko noč!“

„Nič preveč, če ne bi bil pa v snegu
obležal“, opravičuje njegovo obtožbo Markec,
saj krčmar ne sme nikoli reči, da bi se bil
kdo preveč napil njegove pijače.

Košček je odšel zopet od Markca, in sedaj
srečno, ter dospel tudi domov. Sam sebi se
je čudil, kaj mu je bilo, da uganja take
burke. Nazadnje se pa ni več čudil, ampak
jezno si je dejal: „Košček, malo manj pij,
pa bo bolje. Le verjemi, da ga prerad in
preveč vlečeš. Hm, pa res je tako. Toda —
zakaj ga pa imam?“ In nagnil je zeleno, bokal
držečo steklenico proti stropu, seveda na
usta je bila naslonjena, pa dobro, saj je bila
dobro dolgo v tej legi, pa ni padla. Po tolikem
požirku pristne slivovke je Košček dobro
potegnil sapo vase, zaprl steklenico v omarico,
prekrižal se in legel. Legel je in že je spal.

Pil je pa res preveč Košček! Pa kadar
ni mešal, ni se mu z lepa poznalo. Če je
pa jel po žgani pijači tako vlivati vase vino,
kakor na sv. Agate dan, potem je pa že
malo popraševal po pameti. Seveda, pijačo
je imel doma; naravna, izvrstno kuhana je
bila, kako bi jo pustil v miru? Brž zjutraj
si je moral vsak dan ogreti želodec, pozneje
je bil pa vsaki dve uri gotovo pri omarici,
in vselej je malo zadišalo po sobi. Pa je
tudi rad postregel drugim. Njegova hiša je
bila znana daleč na okoli. Birovci so se
vselej tolažili, da se bodo pri Koščku odteščali,
in nikoli jih ni upanje prevaralo, če
le ni bil Košček iz doma. Rad je postregel
s pijačo, prav iz srca rad, če kdo ni bil nesramen.
Pa tudi takih ni manjkalo. Trije
taki so bili — imena ni da bi spravljal
med ljudi — pa so bili včasih po trikrat na
teden pri Koščku, vselej z istim vprašanjem:
„Košček, ali imaš v steklenici še kaj? Tako
nekako me vije. Daj, daj ga mi požirek!“

Košček je zdravil in zdravil tri take bolnike,
nazadnje mu je bila njih bolezen le
pretrdovratna, zato jim jo je zasolil, da bi
mu bila zaradi tega kmalu trda predla.

Nekega dne je na vrtu nekaj obrezoval
in že od daleč vpil nad jednim onih treh:
„Tine, ali te kaj ščiplje?“

„Oh ti, pa me res.“

„Stopi z menoj, kmalu bo bolje.“ Pa je
napojil jednega.

„Skoro da me je sram, pa moram vendar-le
prositi, tako me daje“, nadlegoval ga je
kmalu drugi.

„Kaj je to, da ti ne preide? Meni vselej
pomaga“, rekel je Košček in se ni branil
prav nič. „Ná, le krepko potegni, jaz upam,
da me ne bo treba več prositi.“ Odpravljen
je bil drugi, in še isti dan tretji. Nobenega
ni bilo blizu nikoli več. Kar se je pa govorilo
o njih, prilivalo je Koščku kropa, da je
bilo joj, in prav pošteno se je kesal, da jim
je tako zagodel.

Vsi trije so bili skoro ob um. Jednega
so morali zvezati, ker je hotel vse razbiti,
tako hudo mu je bilo. „Lepo vas prosim“,
prigovarjal je domačim, „razvežite me. Saj
sem čisto pri pameti, in tudi doslej še nisem
nikdar norel, samo tako hudo mi je, da ne
morem biti miren.“

Drugi je dolgo časa lahko
hodil; samo ko je padel, ni
mogel več vstati. Pa je čisto
dobro vedel, kje je, in ko je
znanec prišel mimo, spravil se
je ž njim domov. Pa tudi ta je
bil ves divji. Štirje možje so
ga prijeli, da bi ga ukrotili, pa
je vse štiri z lahka otresel.

Šele v nekaj dneh so bili
zopet zdravi. In vsi so dejali:
„Košček mi je zavdal.“

„Meni se je koj čudno zdelo,
kako da sam ne pije, ko ga je
prav vselej pokusil, kadar ga
mi je še dal“, pravil je prvi.

„Barva tiste pijače ni bila
nič prava! Tako rumenkasta
je bila, ne res?“ popraševal je
drugi tretjega.

„Prav praviš, kar nekaj se
je vlačilo na dnu“, pritrdil je
ta. „Oh, strašno je bilo hudo!“

Koščka ni nobeden naznanil,
dasi bi ga imel za kaj.

Košček sam pa je gledal
tiste dni plašno, kaj bo. Vsakega
človeka, ki se je bližal
hiši, se je bal, da mu ne prinese
neprijetne novice. Tisto
je pa tudi sklenil, da kaj takega
ne poskusi nikdar več.
Kaj pa jim je primešal v pijačo,
tega ni zvedel noben človek. Ti so ugibali,
da je bila najbrž mišica, ti pa so pravili,
da je bila volčja jagoda. Bog pa Košček že
vesta!

Teh treh ni bilo nič več. Sam ga je pa
lepo vlekel dan za dnevom v vedno večjih
požirkih in sicer iz same hvaležnosti. Res,

res, iz hvaležnosti je bil Košček na pol pijanček.
Nova zgodba!

Že davno, a prav gotovo pred dvajsetimi
leti, je jel Košček hirati. Nič ga ni bolelo,
pa le ni bil za nič. Kakor jesenska megla
je lazil okrog oglov, dokler je mogel. Potem
je legel, in zdravnik je prišel nekaterikrat
k njemu. Pa ni vedel, kakšna bi bila Koščkova
bolezen, ne kaj bi jo pregnalo.

No, če v Robidovju kdo zboli, pridejo
ga sosedje radi malo pogledat. Tudi h Koščku
so prihajali in ga popraševali in mu
svetovali. Pa nobeden ni zadel prave,
dokler ni prišel stari Trebanjec in dejal:

„Brinjevec ti svetujem. Če ti ta ne
bo pomagal, ne bo ti nobena reč. Pa
ga moraš zares piti! Tako ga pij, po
malem seveda, da ga boš imel vedno
v želodcu. Slušaj, jaz bi dejal, da te bo
to pozdravilo!“

Bolnik je vse poskusil. Košček je
zato od tega časa stavil svoje upanje v
brinjevec. Za osem goldinarjev in pol
ga je spil in popolnoma ozdravel. Od
takrat naprej je imel pa dobro žganje
vedno v čislih. Še preveč je je čislal,
zakaj kakor sv. Agate dan spričuje, bil
je že v nevarnosti, da se mu pamet
zmeša. To je tudi sam spoznal, ko se
je kmalu po polnoči vzbudil in do jutra
ni več zatisnil očesa.

„Govorili bodo ... Zopet ne bo
mirú ... Oh, tisti posmeh ... Pa človek
nič hudega ne misli! Misli: samo
za potrebo ... pa ga je preveč! ...
Oh, Tona pa bo še manj hotela slišati
o meni ... Ali pa ... Dobro bi ji
bilo pri meni ...“ Tako in zopet od
začetka, pa od srede so se mu podile
vroči glavi misli do jutra.

Že je mislil vstati, pa sedaj, ko ni bilo
treba, zaspal je še jedenkrat. In to spanje
je bilo kaj vredno, saj se mu je tako prijetno
sanjalo!

„Če bi prvo ženo na meh odrl in kožo
na rami s seboj nosil, pa bi še drugo dobil,
vidiš, to je že star pregovor“, govoril mu je
v sanjah Lazar na vrtu.

„Tona pa morda misli drugače“, bal se
je Košček. „Toda, glej jo, semkaj gre!“

„Koščkovi, saj niste skopi, kaj ne da mi
boste dali perišče tistih-le hrušk, zrele so
že“, prosila je tako milo, da ji ni bilo moči
odbiti prošnje, vsaj Koščku ne.

„Kolikor jih hočeš, kolikor jih moreš
nesti domov; le potresi! Pa stoj, ti si prešibka,
jaz naredim bolje“, ponudil ji je mož
hruške in potresel, da jih je bilo vse rumeno
po tleh.

Lazar je kar nekam izginil, Košček pa
je nabral Toni poln predpasnik hrušk. Kako
hvaležno ga je pogledala! In še to sta se
zmenila, da je neumno ponje hoditi, bolj bi
kazalo, da se za zmeraj preseli h Koščku.

„Oče, kaj danes ne bodete vstali?“ oglasi
se ta trenutek hči Lenčka pred vrati.

„Précej, précej!“ odgovori Košček, na
tihem pa vzdihne: „Pa jo je pes prav sedaj
prinesel!“

III.

Kako žalosten je otrok, če mu podereš
zgradbo, ki je malodane že dovršena in bi
bila po njegovih besedah hišica! Ni to sicer
kdo vé kako strašna škoda, toda otroka le
boli. No pa mlad človek se kmalu potolaži.
Kadar pa veliki otroci — in taki so ljudje
ponajveč — delajo načrte, a jim jih kdo
nepričakovano prekriža, tedaj so tudi užaljeni.
Samo v tem se ločijo od otrók, da
svojih namenov ne pozabijo tako brž, temveč
nastopijo vsa pota, da bi jih uresničili.

Koščkova starejša hči Polona in njen
mož Koprivec sta imela tudi lepe nade na
dedščino po Koščku. A ne le ta dva, ampak
vsakdo je pričakoval, da bo Koprivec v
kratkem vse pograbil za Koščkom. Le-ta je
bil že v letih, Lenčka tudi ne bo dolgo,
drugih dedičev ni bilo: kdo naj bi dobil Koščkovo
posestvo, če ne Polona? Kolikokrat
sta se že pogovarjala z možem o tem kot o
čisto dognani stvari.

„Saj midva tako ne bova uživala, pa za
otroke bo dobro, lahko jih bova preskrbela“,
upala je ona.

„Koprivčeva hiša je, kakor je sedaj, že
trdna, toda kadar bo treba šteti doto Micki,
Ančki, Lojzki, takrat se bo pa pričela majati“,
govoril je zamišljeno on.

„Janezu bova dala Koščkovo, Jožek bo
tukaj —.“

„Vsega ne bo mogel obdržati Janez, nekaj
se bo odščipnilo za Tončka.“

„Kaj bo s tistim koščkom?“

„Še malo se prikupi —.“

„Kje neki? Kdo ti bo prodal, ko vsak
tako drži svoje?“

„O jej, kdo? Ali ne veš, kako pravijo?
„Pol sveta je na prodaj, pol se ga pa more
kupiti.“ Samo če bom imel denar, dobil bom
sveta, kolikor ga bom hotel.“

„Pa bi bilo treba potem zidati. Preveč
sitnostij in predrago.“

„Morda se bo kam za zeta priženil.“

„Tisto, tisto bo bolje.“

„No, pa kdaj bo še kaj, saj so še majhni!
Bog ve, če ne pomrjó ali če se kaj drugega
ne primeri.“

„Bog vé, res. Pa vendar misliti morava
že sedaj, kako jih bova spravila h kruhu.“

„I, seveda.“

Lepi načrti so bili to, krasne nade! Kdo
bi ne bil vznemirjen, če mu vse to podereš?
Govorica pa, ki je prišla o Koščku précej
po dnevu sv. Agate, je neusmiljeno prečrtala
vse sladke upe Koprivčevih dveh.

Če je kateri pregovor resničen, tisti je
prav gotovo, ki pravi: „Kar se ne stori, to
se ne zvé.“ Markčeva gostilna je pač bolj
na samem, pa ljudje le pridejo do nje in
otroci Markčevi tudi ne strpé vedno doma,
ampak radi malo pogledajo po hišah v vasi.
Novica o Koščkovi monštranci je prišla prav
gotovo po Markčevih na dan. Kdo je pa raznesel,
da je bila Špelina Tona pri Markcu,
da ji je napival Košček, ni tako lahko dognati.
Lazar je bil vpričo, Krivec in Markec
tudi, pa to so možje. Toda v pomenku tudi
možje včasih katero rekó, dasi bi bilo pametnejše,
če bi molčali. Potem je pa tudi
Tona materi pravila, kaj so ji svetovali pri
Markcu. Kaj če bi bila novica prišla po tej
poti med ljudi?

Naj se je razvedelo kakor že, mnogo
smeha in opazk se je slišalo povsod, kjerkoli
so govorili o tem.

„Dovolj je že star, pa je še ves neumen.“

„Kaj ne veš, kako je to? „Mlada koza
rada sol liže, stara pa še vrečo prejé.“ Ej,
tako je, tako.“

„Star panj šele gori, če se vname!“

„Za Koprivca pa ne bo dobro.“

„A upirati se le ne more. Polona je prejela
svoj del.“

„Pa bo pihala.“

„Bežite, bežite, to so same čenče! Saj ga
Tona ne bo marala.“

„Če ima količkaj pameti, naj ga pusti,
kjer je.“

„Ako pa pameti nima, potem je pa ravno
za Koščka.“

„Ni treba dvakrat reči, da bi se mu še
večkrat ne zmedlo.“

„Stareji ko bo —.“

„Pa bolj ko ga bo vlekel, bolj se mu
bodo kolesca narobe vrtela po glavi.“

„Nevarno je, če bi tak umrl.“

„Varuje naj se.“

„Sam se ne bo. Zato naj se pa oženi, pa
hudo ženo naj dobi, da ga bo trdo imela.“

„Žganje mu mora zapreti.“

„Kadar bo prav priden, naj mu ga natoči
kozarček, ha-ha!“

„Ha-ha-ha!“

„Kakor tiček na vejici bi lahko dobro
živel, pa si sam sitnosti nakopava!“

„Še prepirali se bodo.“

„Take pa še drugačne so razdirali po
hišah, in Koprivčevi otroci so kmalu domov
prinesli to novico.“

Polona je imela takoj solze v očeh.

„Oh, da jih ni sram!“ zajokala je. „Ljudem
se pa dobro zdi, ker so tako škodoželjni!“

Koprivec je pa nekaj časa mislil, nazadnje
pa dejal:

„Hm, hm, ženitev, ženitev — to ne bo
nič! Veš kaj, Polona, domov boš stopila, pa
jih obdeluj z lepo, naj si to iz glave izbijejo.“

„Toni bi pa obraz razpraskala! Zapeljivka!
Samo za denar ji je!“

„Za kaj pa, kakor za denar!“ Nato pa
brž pristavi:

„Oh, Andreju povej, bržkone še nič ne
vé! Kdaj so že pravili, da se bosta vzela!“

„Pa res, Andreja bom dobila na svojo
stran.“

„Največ dosežeš s tem, več kakor pri
očetu s prošnjo in prigovarjanjem.“

„Bog se usmili, da so taki! Da bi le
potem na kako drugo ne začeli misliti!“

„Menda vendar ne.“

„Otroci morajo stariše svariti in učiti;
kdaj se je še to slišalo?“

Bilo je torej pri Koprivcu sklenjeno, da
treba preprečiti zvezo Koščkovo s Tono.
Polona se sicer ni rada prikazala iz hiše, ker
je vedela, da jo bo vse gledalo, pa šlo ji je
za lepo dedščino in zato se je premagala in
šla najpoprej k Markcu nekaj stvarij nakupit.
Pa bi bila že še počakala, ali kak
otrok bi ji bil tudi lahko donesel, kar je
potrebovala, toda pozvedeti je hotela natančno,
kaj so prav za prav imeli prejšnji
večer z njenim očetom.

Markčevka je dejala, da ni bilo nič posebnega,
a polagoma je ponovila vsako besedico,
ki jo je bila izgovorila Tona in
drugi.

„E, kaj to?“ sklenila je svoje pripovedovanje.
„Pri pijači v veseli družbi se marsikaj
reče, pa to je vse samo za šalo!“

„A vsak ne razume šale“, ugovarjala ji
je Polona, „in dostikrat iz šale pride tudi
resnica. Oh, škoda, da so rajnica mati umrli!
Vsega tega bi ne bilo!“ Pa je odšla domov.

Od Koprivca do Koščka je pol ure hoda
v lepi poti. Ta dan je bila pa gaz še slabo
shojena, zato je šla Polona takoj, ko so odjeli,
od doma, še pomila ni. Gredé pa je pripravljala
besede, s katerimi se je mislila
lotiti očeta.

„Oh, kakšna pot, kako se človek ogreje!“
dejala je pri Koščku pred pragom otepavaje
si čevlje.

„Pot pa ni najboljša“, pritrdil ji je Andrej,
ki je deval v veži pod kotel nova polena,
kuhal je namreč žganje. „Koliko je pa po
noči snega nasulo!“

„Kje so pa oče in Lenčka?“ popraša ga
Polona.

„Lenčka je v hiši, oče so šli pa k živini
pogledat“, odgovori ji hlapec.

„Kako se kadi!“

„Ves dim mi gre v oči, da skoro ne
morem gledati. Še je južno, ne bo še konec
snega.“

„Ali bodete še veliko kuhali?“

„Ne vem, mislim pa, da ne. Nekaj so
pravili, da bodo prodali, kar je še namočenega
po kadeh.“

„Saj bi bilo bolj pametno; še tako preveč
pijó, da sami ne vedó, kaj počnó — e
Bog pomagaj je z našim očetom ...“

Potem pa prične Polona bolj tiho in
skrivnostno:

„Je-li Andrej, ti pa Špelina Tona sta
prijatelja?“

Andrej jo pogleda po strani, češ, kaj pa
to tebi mar, vendar odvrne dvoumno:

„Kaj pa bi bilo, ko bi bila prijatelja?“

„Jaz te vprašam, če sta; le povej mi, saj
ti dobro hočem.“

„I, no, sva že — kar je prav, več pa
nič.“

„Pa bi jo ti vzel?“

„Zakaj pa ne?“

„Vedela sem, da si pošten človek in
prav misliš, zato ti pa povem: Le trdno obljubi
Toni, da se sme nate zanesti, veš, naš
oče jo nekaj nagovarjajo —.“

„Oče —! Kaj jim je na misel prišlo!“

„Seveda to ni za nikamor, pa včeraj so
bili s Tono pri Markcu skupaj, pa tisti
Krivec in Lazar sta jih motila.“

„No, no — če se pa Tona v očeta zagleda
in so ji bolj všeč kakor jaz —.“

„Ali ti nisi bogat.“

„Pa plešast tudi ne!“

„Le s Tono govori, jaz bom pa z očetom.“

„O primojdevet, kar tako pa tudi —.“

„Pst, oče gredó.“

Res, Košček je stopil v vežo in se ne
malo začudil, uzrši Polono doma.

„Kaj pa ti? Pa se menda ni kakšna nesreča
pripetila, da si se spustila od doma v
takem snegu?“ popraševal je hčer skoro v
skrbeh.

„Nič posebnega, ali pa, kakor se vzame“,
odgovarjala mu je ta po ovinkih.

„Snega še prinesi, snega, Andrej, voda
se je že zopet pogrela, da se ne bo godila
škoda“, opominjal je nato Košček hlapca.

„Ni hudik, da bi bila že zopet gorka!“
odvrne Andrej, ki ni hotel nič kaj verjeti.
„Kaj pa je, kar sem ga nasul?“

„Pa je vendar-le že pregorka.“

„Saj bi bila res kmalu, no, po zimi se
hitro pomaga.“

„Oh, v tem dimu pa tudi ne bom stala“,
oglasila se je Polona in šla v hišo. „Ali
pridete kaj v hišo, oče?“

„Précej, samo ne za dolgo časa. Nov
kotel bo treba kmalu pripraviti.“

„E, ne še tako brž“, ugovarjal mu je
Andrej, „polovico sem komaj skuhal.“

„Preveč gori, prismodilo se bo!“ grajal
je vnovič Košček.

„Naj majhno gori, da se vsaj ne bo tako
peklensko kadilo.“

„Kar je preveč, je pa preveč; le poslušaj
me!“

„I no, pa ne, če ne!“ Nevoljen je Andrej
ogenj malo razmetal, jug pa je potegnil
skozi dimnik in zagnal ves dim v vežo, da
sta oba začela kašljati.

„Za vse ni nikoli prav! Sedaj nagaja
dim, poletu je križ z vodo, ker ni moči nikoli
dobiti dovolj mrzle, o hudem mrazu bi
bilo še najbolje, takrat se pa koj prehladiš.
Le potrpi! Kar s pitjem se oškoduj.“

„Ko bi se mi ljubilo.“

„Kaj pa ti je, saj se nisi nikoli branil
pijače?“

„Vse pride nad človeka, morda se bom
od sedaj.“

Košček je pogledal čudé se Andreja, češ,
kaj ga je pičilo, da je tak kakor nikoli, in
šel potem v hišo. Hlapec pa je ostal pri
kotlu in se na tihem jezil in smejal ter jel
ugibati, kaj bi utegnila Tona storiti. Skoro
ga je malo skrbelo in prav resno je momljal:

„Ta dedec stari, plešasti — kaj bo to?“

V hiši pa tudi ni bilo prave jedinosti in
zadovoljnosti. Polona ni tako lahko pričela,
kakor si je domišljevala. Sedela je za mizo
in pomagala Lenčki fižol izbirati. Košček je
čakal, kaj mu bo hči prav za prav povedala;
ko pa le ni hotela z besedo na dan,
poprašal je kar naravnost:

„I, povej mi no po pravici, zakaj si pa
prišla sem?“

„Kaj me tako težko vidite?“ zbode ga
Polona.

„Kako mi to besedo presukava!“ reče oče
in pogleda skozi okno; malo nevoljen pristavi:
„Poprašati te menda vendar smem, po
kaj si prišla?“

„Ne vem, če vam bo prav, ali ne, če se
vtikam v vaše stvari?“

„No, no, no —.“

„O sinočnjem večeru prav onegavijo —.“

„Vsak zase, Bog pa za vse, tega naj bi
se nekoliko bolj držali.“

„Meni pa tudi ni vse jedno, kaj kdo
pravi o mojem očetu —.“

„Kaj pa poslušaš vsak strupen jezik?“

„Jaz bi se nič ne menila, ko bi vedela,
kaj mislite vi.“

Nekaj časa je potem vse tiho. Lenčka je
molčala, ker sploh ni bila njena navada
mnogo govoriti, Košček ni odrinil nobene,
ker svojega vedenja ni lahko zagovarjal,
Polona pa je bila čemerna, ker je sicer že
to in ono rekla, prave pa le še ne. Toda
mora zvedeti, kako je, zato prime očeta odločno:

„Ali res mislite na Špelino Tono?“

„A — to te je prignalo?“ Nič drugega
ne odgovori Košček.

„Torej res se bodete ženili — na stare
dni?“

„Če bi se, tebe bi ne hodil prosit dovoljenja.“

„Oh, rajna mati bi se v grobu dvakrat
preobrnili, ako bi vedeli, kako neumni ste!“

„Rajni in tebi ni nič mar, naj sem tak
ali tak.“

„Mene je že sram med ljudi.“

„Zaradi mene se nikogar ne ogiblji; nobene
take še nisem naredil, da bi bilo zoper
tvojo čast.“

„Toda, oče, pomislite, saj ne potrebujete
žene.“

„Sam si ne bom kuhal.“

„Ali ni Lenčka za to?“

„Kadar je.“

„Če hočete, pa pride k vam moja Micka.“

„Le doma jo imej in podučuj, mene pa
pusti.“

„Da ste taki!“ in Polona začne ihteti.

„Kaj ti pa hočem?“

„Nič. Samo to vam povem, da bom zmeraj
žalostna, kadar se bom spomnila, da po naši
hiši hodijo tuji ljudje. Koliko let pa še mislite
živeti? In po vaši smrti se domov še
prikazati ne bom smela. Kaj bo pa z Lenčko?“

„Jaz se še nisem oženil. Zaradi tega, kar
pa imam, ni ti treba skrbeti. Ti si prejela
svoj delež. Drugo pa dam, kamor hočem!
Veš, nisi sama. Kaj pa, če zapustim cerkvi?
Ali kaj, če dam za večne maše? Le sitna
ne bodi, da me ne raztogotiš!“

„Kaj vas še prositi ne bom smela?“

„Tvojih prošenj in svetov sem že sit.
Storil bom, kar bom hotel. Če nisi imela
drugega namena, rajša bi bila doma ostala!“

„O, saj bi bila, ko bi bila mislila, da
vam ni moči nič dopovedati.“

„Nič. Dokler sem jaz gospodar, delal
bom po svoje — kakor že bo. Res sem namerjal
zapustiti vse tebi in tvojim otrokom,
toda prenadležna si mi sedaj. Današnja tvoja
pot je bila prav odveč in tvoje besedičenje
tudi, morda bo imelo vse to še velik rep.“

„Grozite, kakor hočete — pa grem.“

Jezno se je odpravila Polona. Upala je,
da bo več dosegla. Z očetom sta si jih že
precej povedala, zato si za slovo nista voščila
nič, z Lenčko se pa tudi ni mnogo
poslavljala. Kar odvihrala je.

„Nič, pa nič, pretrdi so!“ govorila je
sama s seboj. „Noben človek jih ne premakne
— e, pa naj, kakor hočejo.“

V nevesele misli vtopljena pride, da še
sama ni vedela kdaj, blizu hiše Špeline Tone.
Samotna in slabotna s slamo krita hišica
je bila njen dom. Iz veže se je slišalo vpitje.

„Kaj pa imajo?“ ugiblje Polona in stopa
hitreje.

„Ti mrha ti predrzna, pri belem dnevu
se mi prikrade k hiši!“ jezila se je Tonina
mati Špela.

„Ali vas je hudo ugriznila?“ izpraševala
jo je hči.

„Seveda me je, poglej kako kri teče!“

„Dobro, da ste jo zalotili.“

„Vse kokoši bi mi bila podavila, prav vse.“

„Pa še beži ne pred človekom! Dajte
tisti trak, da vam zavežem roko!“

Špela si je izmivala roko, kamor jo je
bila precèj dobro prijela lisica, ki je prišla
po kokoši, s svojimi ostrimi zobmi. Kokoši
so zašumele, Špela je hitro planila s polenom
iz hiše in lisico, ki se ji ni nič mudilo,
prijela za rep in udarila parkrat po vratu;
ubiti je pa ni mogla. Tatica je popadla Špelo
za roko, potem pa odbežala s plenom —
s staro, rejeno kokošjo.

„Še bo treba paziti, vem, da bo še prišla“,
govorila je v jednomer Špela, „pa drugič mi
ne uide. — E, kako krvava je voda!“

Po teh besedah odpre vežna vrata in
hitro vrže okrvavljeno vodo skozi vrata ter
polije Polono, ki je bila takrat ravno tam.

„Oh, ne zameri, prenaglo sem naredila,
nisem nalašč!“ opravičevala se je urno. „Ne
zameri; kar je, je.“

„Nalašč, ali ne nalašč“, zakriči razjarjena
Polona, „kaj ne, da si me le! Pa to ti povem,
zaslužiš ti in tvoja punica, da bi vaji polil
z gnojnico!“

Lepa beseda — pravijo — najde lepo
mesto, prepir pa rodi prepir. Brž sta se
začeli prepirati Polona in Špela, ker sta bili
obe jezni in za prepir kakor pripravljeni.

„Zakaj in kdo bi mene ali mojo hčer polival
z gnojnico?“ poraste Špela.

„Jaz in vsak bi vaji smel, kdor utegne“,
huduje se Polona.

„Rada bi vedela, zakaj?“

„Punico vprašaj!“

„Le ti povej, ker si to sprožila!“

„No, če se delaš tako nevedno, naj ti
pa jaz povem: Svojo hčer malo lepše uči,
da ne bo za starci norela!“

„Oh, kako si sitna! Za sinoči misliš?
Zakaj pa tvoj oče za dekleti gleda?“

„Kaj mu jih pa pošiljaš, da se mu nastavljajo?“

„Veš kaj, o nastavljanju kar lepo molči!
V prodajalnico iti še ni greh.“

„Pa je treba tam pri vdovcih viseti in
piti?“

„Nič hudega ni bilo.“

„Že tudi jaz poskrbim, da ne bo. Nikoli
ne bo Tona pri Koščkovih, kakor gotovo
tukaj stojim!“

„Do sedaj je še nisem nikomur usiljevala,
in mislim, da je ne bo treba, nikamor
se ji še ne mudi. In če bo ostala vedno
doma, za potrebo bo že imela jesti.“

„Krompirja —.“

„In kaj drugega tudi še!“

„To ji povej, naj si mojega očeta jedenkrat
za vselej iz glave izbije!“

„Nič ji ne bom pravila. Kadar se bo pa
možila, če se bo kdaj, pa tebe ne bo hodila
prosit dovoljenja.“

„Da je sram ni! S starci se vlači!“

„Tebi nič mar!“

„Le potuho ji dajaj, pa lepo na plese jo
vodi! Morda boš še prekmalu videla, ali je
res ali ni: plesalka — jokalka!“

„Kdaj je pa plesala?“

„Kar je sinoči počela, ni nič bolje.“

„Najpametnejše je, da greš lepo domov!
Nihče te ni prosil, da tukaj vpij. Misliš, da
je res vse neumno, če je tvoj stari?“

„Pred svojim pragom pometaj!“

„Le umakni se mi, da bom mogla, sedaj
si mi na potu.“

„Danes šele vidim, da ni nič čudnega, če
zna hči tako moške loviti. Kakšen jezik imaš
že ti!“

„Kakšen je pa tvoj?“

Špela je branila sebe in hčer. Polona se
je znašala zaradi očeta in vsega; kdo vé,
kdaj bi bili nehali, da ni Tona matere v
vežo potegnila in vrata zaprla.

Še malo je pogodrnjala Polona tam za
oglom, potem pa vendar-le odšla domov
pravit možu, da ni skoro nič upanja.

„Vse bo šlo v tuje roke! Pa naj le gre,
saj ne bo nič teknilo“, tožila je možu.

„Morda se pa le še kako skrha“, dajal
ji je le-ta upanje.

„Presvojeglavni so.“

„Saj jim bo vsak odsvetoval, gospod
župnik gotovo.“

„Pa bo vse zastonj. Ona buzaklada punica —.“

„Pa si rekla, da se bo Andrej —.“

„Andrej je tudi revež!“

„Če je res kaj mislil na Tono, ne bo je
kar tako pustil.“

„Kaj je tega treba, kaj je tega treba! —
Pa zakaj je Tona vedno doma, da jim je
dan na dan pred očmi! Služit naj bi šla kam
daleč, da bi je nobeden človek več ne videl!“

Polona se kar ni mogla pomiriti. Koprivec
bi se bil na vse zadnje že podal, če le ni
drugače, ona pa kar ne in ne. Ves večer in
drugi dan je gostolela: „Oh, tako v letih že,
pa ta Tona, Tona!“

Polona pa še slutila ni, da je Tona več
trpela, kakor ona sama. Dekleta in žene so
tiste najboljše — tak je pregovor —, o katerih
se najmanj govori. Tono so prejšnje
čase pustili v miru. Bogata ni bila, posebno
se ni nikjer kazala, in nikdo se ni menil
zanjo. Pač je kakemu mladeniču zalo dekle
ugajalo, pa samo zala ni dosti, zalo se ne
jé, in opustil je razven Andreja vsak misel
nanjo. Ta je pa tudi samo mislil, govorila
sta res da nekaterikrat, pa posebnega, prav
gotovega ni bilo nič med njima. Vzela bi
se bila rada, toda kdaj, tega še nista bila
določila. Nekoliko sta upala, da bodeta jedenkrat
par, pa še to le bolj mimogredé.

Po zadnjih dogodkih se je pa to razmerje
predrugačilo.

Andrej, ki se je bal, da bi mu Tone ne
vzel tekmec, začel se je v svojih mislih bolj
pečati ž njo. Saj je vselej tako: dokler menimo,
da kaka stvar mora biti naša, nismo
v skrbeh zaradi nje; brž pa, ko se nam
hoče izmakniti iz rok, poprimemo jo trdneje.

„Pa mora biti moja, če ne vem kaj!“
koval je od tega časa Andrej načrte. „In
moja bo, ne pa tega —.“

Tona sama se pa ni nikamor nagnila in
odločila: Andrej ji je bil ljub kakor poprej,
bogata bi bila pa tudi rada.

„Zakaj ni Andrej Košček?“ želela si je
včasih.

Kajpak, prazne roke, to je velika skrb
za onega ali ono, ki se ne ženi ali moži kar
tje v jeden dan, brez vsega premisleka. Tudi
Tona je sedaj večkrat premislila, kako hudo
bi bilo, če bi imela Andreja, pa bi bil on
ali ona dolgo bolna. Kaj bi kuhala, kako
bi stregla bolniku? Pri Koščku bi bilo seveda
drugače. — Toda, čemu bi vedno take
misli imela! Za sedaj je doma, kaj pa še
pride, tega tako ne more poprej vedeti. Pa
z mislimi je križ, večji kakor z najsitnejšimi
muhami. Muhi se skriješ, odpodiš jo

skoz okno, misel pa se vrne in vrne, če jo
še tolikokrat odženeš. Toni so tudi zopet in
zopet prišle misli o Koščku, njegovem lepem
vrtu — pa zopet o lepem Andreju ...
Srce jo je vleklo k Andreju, nekaj drugega
h Koščku.

Post je prišel in prav pust post je bil
tisto leto, ker se sneg kar ni hotel umakniti.
Pri Koščku je bilo pa še posebno dolgočasno.
Andrej in gospodar sta večinoma le
molčala. Ako bi bila zatajevala svoj jezik
zaradi spokornega postnega časa, bila bi
imela veliko dobička, toda govorila sta zato
le najpotrebnejše stvari, ker sta dobro čutila,
da sta si drug drugemu na potu. Pa
povedala si tega nista nikoli. In čemu tudi?
Saj sta vedela, kaj bi si še pravila?

In tudi nekaj drugega so opazovali bistrogledi
sosedje: Gospodar in hlapec sta bila
skoro vedno doma. Oba sta se namreč sumničila,
da bi se sešel nasprotnik kje s Tono.
Tega pa nobeden drugemu ni privoščil. No,
pa Andrej je le semtertje kaj malega izpregovoril
z izvoljenko; ob nedeljah od maše
gredé je mlajši svet hitreje hodil, Košček bi
ne bil mogel tekmovati ž njim, in pa vse
bi ga bilo po strani gledalo, če bi se mešal
med mladeniče in dekleta. Ali hudo mu je
pa bilo, da bi ga hlapec popolnoma ne izpodrinil
pri Toni.

„Kar od hiše bi ga dal“, dejal je že
včasih sam pri sebi. Pa nekaj ga je brž
ostrašilo: „Nikar, morda bi od drugod še
lože hodil za njo. Ko ga imaš pri sebi, vsaj
veš, pri čem si.“

Čisto nenadoma pa se je zasukala sreča
na Koščkovo stran. Andrej je v prav hudem
mrazu kuhal — vse je namreč Košček pokuhal
doma in ni nič prodal, kakor se je bil
že namenil — pa se je hudo, hudo prehladil.
A bil je tudi dosti nepreviden. Pri ognju
mu je bilo vroče, pa je letel ne mené se za
mrzlo burjo v drvarnico po polena! Kaj bi
je ne skupil! Še bolj nespametna je bila pa
ta: zopet mu je lil pot po čelu, pa je šel in
legel na mrzli kameniti tlak! Če bi bil iz
železa, no, pa ni bil, in zato je kmalu okušal,
kaj se pravi norčevati se iz zdravja. Kar
tisti suhi kašelj se ga je lotil, roke so mu
odpovedale, prav za nobeno delo ni bil, še
za jed ni zaslužil.

„Andrej jo bo opredel“, veselil se je
skoro Košček. Bolezni mu ravno ni privoščil,
toda sebi je privoščil, da mu v škodo
ne bo več hodil.

Andreja je začelo skrbeti, kaj bo. Vedno
bolj ga je držalo in tiščalo v prsih, pa je le
čakal, da mu odleže. Najbrž bi bil zamudil
pravi čas, da ga ni dobil v roke njegov
dobri prijatelj Končnikov Jože. Pri podružnici,
kamor so se šteli tudi Robidovčanje,
je bila maša.

„Pa nekam počasi hodiš, Andrej“, obgovori
Jože prijatelja.

„Počasi, pa še to težko“, zakašlja Andrej
in težko zasope.

„Zakaj pa ne greš nikamor po zdravila?“

„Kam pa hočem?“

„Poskusi pri gospodu župniku; koliko
so jih že ozdravili s krogljicami!“

„Meniš, da mi jih bodo dali?“

„Čemu jih pa imajo? Saj jih dobi vsak.
Pa še danes moraš iti, če ne bo prepozno.
Koliko časa te že nadleguje ta mora?“

„Včeraj je bilo štirinajst dnij.“

„Nič ne smeš odlašati, še danes, kakor
sem rekel!“

„Naj bo, bom pa poskusil.“

Jože je imel Andreja rad, zato mu je prijateljski
svetoval, čeprav se je bal, ker se
je bila bolezen že precèj zastarala.

Andrej je šel od podružnice naravnost
h gospodu župniku in dobil krogljice. Dolgo
in težko je hodil in se že kesal, zakaj je šel
na tako pot, ki bo prej ko ne zastonj; kaj
pač morejo pomagati tiste drobne krogljice,
pa še prav malo jih je bilo. Pa poskusil je
vendar-le. In „glej hudika!“ dejal je že drugi
dan veselo, „kar doli se pomika, vedno niže
gre bolečina.“ Popolnoma se je pozdravil s
krogljicami.

„Kaj ti nisem pravil, da poskusi?“ veselil
se je ž njim vred Jože.

„Pa res nisem mislil, da ima ta hudik
mali tako moč! No, je že dobro, da jo ima“,
pravil je Andrej in še pristavil: „Ne vem,

kaj bi bilo, če bi me ne bil ti opomnil. Hvala
Bogu in tebi!“

Po pravici se je veselil svojega zdravja,
zakaj po dolgi zimi je le prišel čas dela na
polju, bolnik pa za to ni. Vse je bilo pozno,
ker se sneg tako dolgo ni spravil, in niso
si obetali kmetje dobre letine. „Kadar sani
dolgo plešejo, takrat se tanki kosi režejo“,
modroval je Krivec, ko sta se z Lazarjem
menila o pomladanski setvi.

„Ne rečem, jaro žito bo že še naredilo,
če ne bo nesreče“, vjemal se je ž njim
Košček samo na pol, „ali z ozimino pa ne
bo nič. Dobra polovica je segnila.“

„Komaj bo seme.“

„Dosti več ne.“

„Kmet je revež.“

„Pa še velik.“

„Tebi bo vsaj vrt nekaj dal.“

„Kakor bo, vse je še v božjih rokah.“

O ženitvi se pa sedaj nista menila, imela
sta drugih skrbij preveč.

Košček in Andrej sta že pred jednim
tednom razorala za ječmen, Košček ga je
vsejal, pa na jednem kraju kar ni ozelenel
in ni. Košček je pustil presevek.

„Take pa še ne, take pa še ne!“ praskal
se je osupel za ušesi, „kaj pa sedaj?“

„I, še to leto boste umrli; saj veste, kaj
pomeni presevek“, dražil ga je hlapec.

„Zaradi presevka ne“, odvrnil mu je gospodar,
pa ne brez strahu, da bi se vendar-le
utegnilo tudi kaj takega naključiti. „Drugega
ne kaže, koruze bom vsejal za živino. Prazno
ne bo.“

Še tisti dan sta z Andrejem sejala koruzo.
Pa kakor da bi bil presevek res kaj pomenil!
Ob skali, ki je molela izmed rodovitne
zemlje, utrgala se je vrv-zadrgnica, in
brana je tako nerodno poskočila, da je z
jednim zobom priletela Koščku na nogo, predrla
mu čevelj in hudo ranila nogo.

„Bog nas varuj, za nekaj časa že imam!“
vzdihnil je mož in se sesedel na zemljo.

„Da ni sreče s to njivo letos! E, arnike
boste dejali na rano, čevelj se pa zašije. Nič
bati!“ Andrej je povlekel sam, gospodar je
pa komaj prikrevljal domov.

IV.

Lep je bil Koščkov vrt, vedno lep, bodisi
jeseni, ko so se šibile veje pod težo
češpelj, jabolk in hrušk, bodisi pomladi ob
cvetju. To je bilo vse belo in živo —: seveda
bučele in tički so vedeli, kako prijetno
je na Koščkovem prostornem vrtu!

Tudi majnika tega leta je obetal vrt, da
se bo obnesel, kakor že tolikokrat. Samo
Košček ni mogel nikamor iz hiše. Koliko
bi imel dela: prirezovanja, privezovanja, obkopavanja
in kaj še vse, pa ni bil za nič!
Andreju ni mnogo zaupal, no pa ta bi tudi
ne bil utegnil vrtnariti, ker je moral živini
donašati in dovažati krmo, a tudi na polju
se je vrstilo delo za delom. In jeden sam
človek pri hiši za delo, kaj bo to? Saj se
vé, da samo dve roki pri najmanjšem posestvu
ne smeta nikoli počivati, pa le še
rado to in ono zaostane.

Kdo bi preštel, kolikokrat je vsak dan
Košček gledal na vrt in premišljeval, kaj in
kako bi?

„Naj raste, kakor vé in zna“, tako je
rekel naposled in se udal, ko si ni mogel
pomagati; „saj drevje je ponajveč staro, nekaj
bo že, a sicer bi bilo preveč škode in zamude.
Oh, ta noga, da se tako počasi celi!“

Okrog desete ure zjutraj je bilo, težko,
če ni bil torek tisti dan. Košček je sedel
na klopi za mizo. Nogo je pestoval. „Preobvezati
jo bo treba, pa me že naprej skrbi“,
govoril je nekako sam s seboj, potem pa se
premikal po klopi do omarice in izpil par
krepkih požirkov slivovčnega poguma. In
začel je varno in počasi sezuvati obutev od
klobučine, pa je bil menda že neroden, ali
kali, ali pa je bila noga tako strašno občutljiva,
večkrat je bolestno zaječal: „U —
uh — sss — boli, boli!“

Še previdneje je ravnal razvezujoč cunje
na nogi. Vse ga je bolelo: noga, hrbet in
roke. E, starost ga je že tlačila kolikor toliko,
čeprav tega sam ni hotel nikoli priznati.
Večkrat se je slišalo po prazni sobi:
„U-uh — sss — boli, boli!“ predno je prišel
do rane. Opazoval jo je, pa slabo upanje je
imel. Seveda nad prsti je bila noga skozi in
skozi predrta, to ni malenkost, ki bi bila
dobra v nekaj dneh. Taka stvar se ne zaraste
kar v hipu, posebno pri starem človeku ne.

„Zmerom jednako, zmerom jednako!“ zmajeval
je Košček žalostno, potem pa zaklical:
„Lenčka, Lenčka!“

Hči je prišla in vrata za seboj précej zaprla,
pa je že zazeblo Koščka v nogo: vsako
sapico je čutil. Zato je boječe velel:

„Hitro mi daj sem mazilo — oh, še prisadi
naj se mi!“

Lenčka mu je prinesla piskrček, v katerem
je bilo neko mazilo, skuhano iz vsakovrstnih
zelišč, in ga držala pred očetom, ki
si je nadrgnil na platneno cunjo nekaj tega
zdravila.

„Le spravi, za jedenkrat bo že“, in polagal
je obvezo na nogo.

„Ali še ni nič bolje?“ vprašala je Lenčka.

„Bolje je že, tisto ne rečem, da bi ne
bilo, ali dobro še ni — sss, sedaj sem jo
pa zopet razdražil — sss!“ vlekel je oče
sapo vase in polagoma povijal bolno nogo.

„Dajte, bom pa jaz.“

„A kaj še! Ti veš, kje se smeš noge dotakniti!
Še sam si ne ustrežem, kako bi
mi ti?“

„Kaj hočem pa danes skuhati?“

„Kar te veseli, meni je vse jedno.“

„Meni tudi, samo Andrej bo godrnjal.“

„Če mu ni všeč, naj si pa prebere. Hrana,
ki gospodarja preredi, za hlapca menda ni
preslaba! Kako si bo izbiral!“

„Torej, kaj naj napravim?“

„Kar ti na misel pride, saj sem že rekel,
da je vse dobro.“

„Vse dobro, pa vse za nič.“ Lenčka ni
bila nič kaj zadovoljna z očetovim „vse
dobro“, zato je šla v vežo pred peč premišljevat,
kaj bi dala opoldne na mizo. Za
neko jed se je že odločila, ker je takoj
dobro zakurila, a za katero, to se pa ne ve,
ker tisti dan pri Koščku niso opoldne nič
jedli. Zakaj ne, jasno bo kmalu.

Košček je dolgo povijal in povezoval,
mnogo stokal in zdihoval, predno je bila
noga zopet v klobučini.

„Še jedenkrat pred nočjo, pa je prestano
za danes“, tolažil se je in zopet odpiral omarico.
Seveda po tolikem trudu se spodobi
malo okrepčila. Sedaj mu je bilo nekako
vse prav. Naslonil se je s hrbtom na zid in
začel ne spati, ampak misliti. Misli so se
mu pa tako-le vrstile:

Oh, presneta noga! ... Presneta noga še
jedenkrat! Kdo bi si bil mislil, da jo bom
tako na lepem skupil? Človek res nikoli ne
ve, kje ga nesreča čaka. Pa kar je, je ...
Kako dolgo se bo neki še vleklo? ... Hencani
presevek! Kaj pa, če je le res, da tisto
leto umrje, kdor presevek pusti? E, to so
same čenče! Toda, če bi pa noga ... e, saj
je že bolje. Pa — prav za prav: figo je
bolje! No, no, da bi pa kar kri izmil in
čevlje obul, pa bi bilo vse zdravo, to bi bilo
pa tudi prehitro. Hm, pa kaj še vse lahko
pride! Prisad naj pritisne ... ali kri naj se
zastrupi ... ali če bo začelo rasti divje
meso ... Kako sem neumen! Ali je to taka
reč, ako me majhno noga boli! Komaj bi
bilo, da bi imel na glavi tako rano, ali na
prsih, pa še tam se zacelijo. Da sem tako
plašljiv! Slabeje ni: vnetja nič, drugega hudega
nič ... le malo potrpimo, v štirinajstih
dneh bom morda že plesal ... Pa res! Ko
shodim, potem bo pa resno treba misliti na ženitev.
Kaj bi odlašal, koga bi naj poslušal?
Polona naj molči ... ali naj vpije ... Andreja
bom pa zares zapodil ... vse noči ...
najbrže hodi klicat Tono ... sedaj naj bi mu
pa še prav stregel in gosposko kuhal!

„Jezus, Marija!“ začuje se ta trenutek
presunljiv krik izpred peči v veži, nekaj
težkega pade po tleh, burklje zaropotajo,
skleda ali lonec se tudi razsuje, kuretnina pa
glasno zakokodaka pred hišo.

Lenčko je vrglo. Košček je to précej
vedel.

„Za božjo sveto voljo“, zatarnal je, „pa
ga ni človeka blizu, da bi kaj pomagal!“

Ni bilo drugače, sam je krevljal, kolikor
je mogel, hitro, da bi bil preje pri hčeri.
Hitel je Košček, hitel, pa je šlo le počasi.
Samo na peto je stopal, pa ga je vendar-le
neznansko bolelo. Ni vedel, ali bi vpil zaradi
bolečin, ali bi v hiši ostal, ali bi nadaljeval
pot v vežo.

„Če je kako čudno padla — ni drugače,
le pojdimo!“

Premagal je bolečino in prišel pred ognjišče.
Dobro je bilo, da je prišel. Hči se
mu sicer ni pobila, vsaj posebno ne, ker
ni imela nobene rane, vendar zadušila bi se
bila lahko, ker je imela glavo v pepelu, ki
so ga shranjevali pri Koščku v zidni odprtini
pod ognjiščem.

„Bog pomagaj in pa Mati Božja!“ zdihoval
je Košček, vzdigovaje hčer. To ni bilo
zanj lahko delo. Če bi bil zdrav, bilo bi
drugače, a z nogo, na katero se ni smel
opreti, katere se skoro še dotakniti ni smel:
to niso mačje solze! Toda v sili ni da bi
mislil na bolečino, in oče mora imeti tudi
kaj srca za svojega otroka.

Kapljica je kapljico pobijala, tako vroče
je bilo Koščku, ko je naslonil Lenčko v kot
pred ognjiščem, da ne bi kam omahnila.
Drugače so jo ob takih nesrečnih prilikah
vselej nesli na posteljo, a Košček bi tega ne
mogel storiti za vse nič ne, tudi če bi prišla
sama Špelina Tona ter rekla, da gre précej
ž njim pred oltar.

„Ej, to so križi in težave!“ zdihoval je
mož in si z rokavom malo obrisal pot z
obraza. „S tem otrokom me pa Bog hudo
tepe! Jedenkrat se bo gotovo ubila! Zmerom
je nima kdo varovati, vrže jo pa najrajše,
kadar je sama. Vselej se bojim, kolikorkrat
ima nož v rokah. No, pa saj se reva sama

tudi skoro trese, če ga mora prijeti v roke.
Bog se nas usmili, kako je to hudo!“

Košček je dosedaj sedel poleg Lenčke
na tleh in si podpiral glavo z roko, naslonjeno
na koleno zdrave noge. Sedaj je vzdignil
glavo in pogledal hčer, pa se še vedno
ni zavedela.

„Ubožica — in jaz ubožec!“ vzdihnil je
na dolgo. Ko je pa videl nered po kuhinji,
jel je na novo tožiti:

„Oh, kakšno je pri nas! V peči prekipevata
dva piskra, burklje ležé vse navskriž,
tam v omari je odprt spodnji predal s pšenom,
po tleh je nastlano s čepinjami in nalupljenim
krompirjem, hči vsa pepelnata —
pod božjim solncem menda ni nikjer tako!
Oh, oh! Predal moram zapreti, da ne pridejo
kokoši zraven, drugo naj že bo, kakor hoče.“

Hotel je vstati, toda preveč ga je zabolela
noga, še je obsedel:

„Sss — — — malo moram še počiti. O
ti nesrečna noga ti taka!“

Košček je sedel, stokal in čuval. Kokoši
so namreč kmalu opazile ugodno priliko pri
predalu in se brž hotele lotiti pšena, pa
glasni gospodarjev „šu-u“ jih je pregnal.
Všeč jim pa to ni bilo, češ, kako je to,
mar nismo domače, mar nismo pridne?

Na pol poldne je že šlo, ko pride Andrej
s polja domov. Navajen je bil sicer puščobe
in čudnih razmer pri Koščku, toda takega
pa le še ni doživel, kakor ta dan.

Gospodar in njegova hči sta oba ravno
vstajala in stokala pri njegovem vstopu v
vežo. Lenčka vsa v pepelu povaljana, Košček
ne dosti boljši, in drug nered — zares
modro držati se ni bilo lahko. Andrej se že
ni mogel.

Toda Andrejevega smeha je bilo kmalu
konec. Lenčka je šla ležat, Košček je lezel
zopet na svoje mesto blizu omarice, hlapec
je pa živino opravljal. Tistega pa, ki bi
kaj skuhal, ni bilo. Povsod je že odzvonilo
poldne, še za Bregom, kjer imajo vedno najkasnejšo
uro, pri Koščku se pa na mizi še
nič ni kadilo. Lenčka in Košček se nista za
to nič zmenila, Andrej je bil pa popolnoma
drugačen.

„Hudika vendar, kaj bom samo delal,
jedel pa nič!“ togotil se je pred hišo na
klopi sedeč, pa toliko glasno, da ga je Košček
razumel pri zaprtih durih. „Sv. Pavel
pravi: kdor ne dela, naj tudi ne jé, jaz pa
pravim: kdor ne jé, pa tudi delal ne bo.
Včasih nič, včasih pol dneva prepozno, včasih
tako, da nima nobenega pravega okusa —
ali je to red? Potlej pa človek za vse sam,
povsod sam. V druščini se mi vse bolj ljubi
delati, sam sem pa sam, še dobro, da ne
zadremljem. Vse skupaj bom pustil in si poiskal
drugod službo —.“

„Andrej, slišiš — Andrej!“ klical ga je
iz hiše Košček.

„Sedaj mi bo pa samo pravil, kaj naj
storim! Nič, leč pojdem, pa bo vse v kraju“,
jezil se je hlapec na tihem, glasno pa vendar-le
poprašal: „Kaj pa bo?“

„Noter pojdi, kdo bo vpil ko Čič?“

„Précej.“ Toda ta „précej“ se je precèj
raztegnil, Andrej je namreč še nekaj časa
gledal, kakšno bo vreme, potem se je dobro
pretegnil in nato šele šel v hišo.

„Danes ne bo jedi o pravem času“, prične
Košček z lepa, „pa boš menda že počakal.
Če hočeš malo slivovke, kar v omarico se
stegni, sicer pa ne bo drugače, kakor da si
greš sam kuhat.“

„Sam pa že ne bom kuhal.“

„Saj to ni vselej.“

„Pri vas bi moral biti človek prav za
vse! Kuhaj, peri, molzi —.“

„Kaj ti ni vse jedno, če delaš to ali
ono? Vesel bodi, da ti ni treba samo težkih
del delati. Hlapec pri velikem posestniku,
ki štirinajst dnij skupaj mlati, ali cel teden
zdržema kosí, tak kaj izkusi!“

„Pa ima tudi jed po tem.“

„No, kaj ti stradaš? Ali ti ne pravim,
da si skuhaj, kar si želiš?“

„Skuhaj, skuhaj! Jaz sem prišel za hlapca,
ne pa za kuharico.“

„Pomisli, da jaz nisem kriv.“

„No, ali sem morda jaz?“

„Kdo ti bo ustregel?“

„Saj mi ne bo treba dolgo, pojdem pa
drugam.“

„Držal te ne bo nihče.“

„Pa dobro! V štirinajstih dneh mi pripravite,
kar mi gre.“

„Ne boj se!“

„Že prav.“

„Prav, prav! Ali misliš, da je zame, tvojega
gospodarja, prav prijetno, če te vse noči
ni doma?“

„Kdo to pravi?“

„Na tem ni nič ležeče, samo to ti povem:
jaz imam tudi vest, in vem, da bom jedenkrat
pred Bogom odgovarjal za vso hišo.“

„Če zaradi sebe ne bodete v zadregi, o
meni ne bo nič hudega.“

„No, no —.“

„Jaz bi vam ravno tako lahko oponašal:
no, no — pa rajši molčim.“

„Saj je bolje, da si tiho.“

„E, hudika, lačen sem, pa se bom še
pričkal z vami? Čemu neki? V štirinajstih
dneh — saj ste slišali.“

„Natančno.“

„Potem sva pa zgovorjena.“

„Mislim, da.“

Andrej je pustil Koščka samega in šel
iz hiše. Nič se nista zmenila, kaj naj dela
popoldne, pa saj bi bil Andrej tudi težko
ubogal, preveč ga je jeza trla.

„Hudika hudikovega, ali nisem dovolj
dolgo trpel? Če Lenčka ne more gospodinjiti,
zato jaz ne bom do noči tešč! Zakaj
pa ima dedec denar? Za denar se vse dobi!“
Tako se je hudoval in preobračeval žepe nedeljskega
telovnika, da bi dobil kaj drobiža
in kak ostanek smotke. Toda na njegovo
žalost so bili prostorni žepi skoro čisto
prazni. E — suša, suša! Prav brez nič sicer
ni bilo, a dosti več tudi ne. Toliko je pa le
nabral, da si je zapalil ogorek smrdljive
smotke in šel jezo hladit k Markcu. Le-ta
se je začudil, kaj hoče Andrej delavni dan
v krčmi, pa Andrej ni nič povedal. Čemerno
je sedel, izpil, plačal in šel. Seveda, če bi
bil imel več denarja, pijača bi mu bila že
omajala jezik, a premalo je je dobil.

Markec pa je koj slutil, v katerem grmu
zajec tičí. „I, no, skoro da bi se ne zmotil,
če bi dejal: s Koščkom sta se sporekla“,
govoril je za odhajajočim Andrejem. „Zakaj
da sta se, o tem bi se pa predolgo ugibalo.
Nekaj je, zato pa rilec kuha. I, kje gre vse
gladko? Če je kaj posebnega, saj se bo
kmalu zvedelo.“

Markec si ni več ubijal glave s to rečjo,
temveč rajši je spravil kozarce, da ne bi se
muhe pasle. In pri tem opravilu mu je ušel
vzdih: „O, da bi bil že Košček zdrav, kdaj
ga že ni bilo pri meni!“

Pa je že tako: željá imajo ljudje pač
mnogo, a le preveč takih, ki se nečejo uresničiti.

V.

Tisto popoldne se je bil Lazar namenil v
hosto, da bi poiskal nekaj palic za natič.
Pod pazduho je imel sekirico, pa jo je počasi
mahal svojim potem. Skozi Robidovje
mu je bilo iti.

„Kaj neki že kaj Košček počne?“ mislil
je sam pri sebi. „Koliko pa zamudim, če se
mimogredé malo oglasim pri njem?“ dejal
si je in jo krenil v njegovo hišo.

„Bog daj dober dan, Košček! Kaj pa
pravi noga?“ nagovoril je in pozvedoval
hkrati.

„E, prijatelj, slab dan je, slab“, sprejme
ga Košček resno. „Na vse strani mi nagaja,
kar le more.“

„I, pa bi poslal po zdravnika.“

„Bi že, pa —. Toda saj z nogo ni ravno
nevarno, da bi dejal, ali sicer —.“

„Kaj sicer? Pa saj lahko sedem, kaj ne?“

„O, le, le, brez vse skrbi! Hvala Bogu,
da si prišel; ti ne verjameš, v kakšnih zadregah
sem!“

„Ti si danes nekako ves obupan. Kaj se
ti je vendar pripetilo?“

„Vse ti razložim, — ali hočeš požirek
slivovke?“

„I, no — dober bo.“

„Kar sam si postrezi! Omarico odpri!
Jaz se tako težko premikam.“

„Dobro zdravje!“

„Bog daj! — Nikar ne devlji nazaj; tu-le
na klopi pusti, da bova imela bolj pri rokah.“

„Kakor rečeš.“

„Lazar, sam presodi, če nisem res milovanja
vreden! Noga me boli —, no to bi še
prenašal —: toda drugo! Davi je Lenčko
zopet vrglo, sam sem bil doma; ti si ne
moreš misliti, koliko sem trpel, da sem jo
vzdignil iz pepela, drugače bi se bila zadušila.
Sirota potem seveda ni mogla skuhati
za opoldne, saj še sedaj leži tam zadaj v
čumnati. Na, Andrej se pa jezi, češ, še jesti
ne dobim pri hiši. Križ božji, če se to jedenkrat
primeri, ali je to res tak greh? Kar
službo mi je odpovedal. Nič ne vem, kje je
sedaj, ali kaj dela, ali nič. Poprej-le se mi
je zdelo, kakor bi bil pred hlevom kolovratil,
videl ga pa nisem.“

„To pa res ni karsibodi! Seveda sam ne
moreš še nikamor?“

„Duša zlata, kam? I, če bi mogel —.“

„No, pa če gre Andrej strani, naj gre v
božjem imenu, za drugega hlapca naj te nikari
ne skrbi.“

„Saj me ne posebno, samo sedaj-le sredi
leta ga tudi ne morem kar s kljuke sneti.“

„Najameš, pa je.“

„Še tega ne bom mogel, ako bo vedno
tako, kakor danes. Poglej, do sosedov skoro
ne prikrevsam, doma pa ni nikogar, da bi
ga kam poslal. Tri bo že ura, pa še krave
niso pomolzene!“

„Res ne?“

„Res, res! Kdo jih pa bo pomolzel? Z
Lenčko dosedaj ni bilo nič, Andrej jih ne
zna in bi jih tudi ne hotel, jaz pa —.“

„O, to se pa mora dobiti kaka ženska.“

„Ravno predno si ti prišel, sem pazil pri
oknu, pa misliš, da pride kakšen človek
mimo hiše, kadar bi ga želel?“

„Le potrpi, ti bom pa hitro preskrbel.
Saj tudi za krave ni dobro, da morajo toliko
časa pridrževati mleko. Po pravici ti
povem, smiliš se mi.“

„A drugim se nič.“

„Ker ne vedó, kako hudo ti je.“

„Večkrat sem te dni že mislil: rajnica je
bila sitna, pa je bila le dobra.“

„To ni za nikamor! Ti se moraš oženiti!
Jaz si že z otroki pomagam, pri tebi je pa
drugače.“

„Kaj ne, krevlja stara — pa naj se ženim?“

„Ne boš zmeraj krevlja —.“

„Lej ga no, kako da nič ne piješ?“

„No, pa bom še malo.“

„Le potegni!“

„No, pa še ti, saj druge tolažbe tako
nimaš. — Oh, veš kaj, sedaj sem si pa
pravo izmislil, a ne povem ti je, vendar
ti obetam, da se mi boš svoj čas za to še
zahvaljeval. Še jedenkrat bom pil. — Nič
ne grajam, dobra kapljica! — Kar lepo miren
bodi, jaz ti bom kmalu tako napeljal, da se
ti bo srce smejalo. Tvoja nesreča je tvoja
sreča, Košček, no, boš potlej govoril. —
Moram iti.“

„Kaj pa imaš?“

„Le sedi, pa meni zaupaj! Z Bogom!“

Košček je prijatelja klical, naj ostane, pa
vse zastonj, Lazar jo je kar pobrisal.

„Tè-tè šembraj, tak pa Lazar še ni bil
nikoli!“ otresal je Košček z glavo, vzel steklenico,
malo pil, potem pa jo zaprl v omarico.

„Kakšni sosedje ste vendar v Robidovju?“
tako je ogovarjal še tisti trenutek Lazar Koščkovo
sosedo Špelo. „Ali ni dolžnost sosedov,
da si v zadregah priskočijo na pomoč?
Bog nas varuj, če bo tako, potem pa res
ne vem, če imate še kaj srca!“

„No, no, Lazarjevi, nekam hudi hočete
biti, toda rada bi vedela, zakaj?“ znala je
tudi Špela dobro obrniti jezik.

„Zakaj? zakaj? Ali nič ne veste, kako je
danes pri Koščku?“

„Kako naj bi to vedela? Sosedje smo si
sicer, pa kakor sam izprevidiš, precèj oddaljeni.
Vidimo se že še, da bi se pa slišali,
morali bi strašno vpiti.“

„Torej ti bom jaz povedal. Njega noga
boli, Lenčka je danes zaradi svoje stare bolezni
v postelji, ker jo je davi vrglo, Andrej
je pa tak, kakor noben človek. Neče malo
potrpeti, temveč se le jezi. Vsaj ti imej toliko
srca, da boš krave pomolzla in jim kaj
skuhala!“

„Kdo pa je to vedel?“

„Saj ti ne zamerim. Ako bi pa sedaj ne
šla opravit tje najnujnejših opravil, zapomnil
bi te pa tudi.“

„Če je tako, zakaj bi se branila? Toda
verjemi ali ne verjemi, prav res nisem nič
vedela.“

„No, tako hudo nisem mislil. — Pa še
nekaj“, to je pa govoril Lazar bolj skrivnostno
— „Tono daj Koščku, za njo in
Koščka bo dobro, res je potreben gospodinje.“

„V letih sta predaleč narazen.“

„Nič ne dé, to se bo že zravnalo. Toda
meni se mudi v hosto! Le stopi k sosedu,
kakor sem ti rekel, in stori mu dobro!“

„Kaj pravim, da ne bom?“

„Ne, ne, zato sem te pa naprosil, ker te
poznam. Pa nikar ne misli, da me je Košček
nagovarjal; jaz sam vem, kaj mora biti.“

Lazar je odšel po svojem opravku, Špela
pa se je tudi kmalu napotila k sosedu. Med
potjo pa sta mislila obadva mnogo.

Koščku zadnje besede Lazarjeve kar niso
hotele iz glave. Ugibal in ugibal je, kaj neki
bi bil mislil prijatelj, a ni mogel zadeti pravega.
„Dober človek — naj bi bili vsi taki!“
tako si je ponavljal precejkrat in gledal
skozi okno. Kar najedenkrat zagleda Špelo.

„Pa ne, da bi jo bil Lazar semkaj poslal?“
šinilo mu je v možgane. „O ti Lazar —.“

„Ali res še ni nihče krav pomolzel?“
To je bilo prvo Špelino vprašanje. Košček
je jel sedaj tožiti svoje gorje in povedal
Špeli vse, tudi kar je mislil o Toni. Špela
ni odrekala, ni naravnost obetala, vendar vse
je kazalo, da se ji Košček, smili. Seveda je
storila svoje tudi slivovka, katere se ni
mogla ubraniti tudi ona, dasi je trdila, kako
peče in žge in reže. „Pa je le dobra!“ pogovarjal
jo je Košček, in prav lepo sta se
pogovorila. Špela je vse opravila: krave pomolzla,
skuhala, Lenčki postregla, in kar je
bilo največ, Koščku odgnala vse otožne
misli. Nekaj dolgo se je zamudila pri sosedu,
pa le-ta ji tega ni štel v zlo. Pač je
grdo gledal Andrej, ki je zvečer zopet opravljal
navadna opravila.

„Kaj pa ta tod straši?“ onegavil je sam
pri sebi in nekaj rentačil. Reči ji kaj si pa
ni upal, zato ker je bila Tonina mati. Vendar
je imel svoje misli o njeni postrežljivosti.

Drugi dan je bila Lenčka zopet kakor
po navadi. No, pa Špela se je le oglašala
dan za dnevom pri Koščku in kaj pomagala.
Večkrat je tudi po celo uro presedela
pri gospodarju.

„Kaj si imata neki toliko povedati?“ jezil
se je Andrej, pa rekel ni nič. Onadva sta
imela pač svoje pogovore. Špela se je vedno
bolj sprijaznovala z mislijo, da bi bila Tona
lahko kdaj gospodinja pri Koščkovih. Hišo
si je ogledovala, za polje izpraševala, in ker
Košček v besedah ni bil skop, znano ji je
bilo v kratkem vse, kar je vedel Košček
sam o svojem imenju in posestvu.

„Ali si s Tono že natančno govorila?“
vprašal jo je nekoč Košček.

„Že“, bil je Špelin pritrdilni odgovor.

„Kako je?“

„Podala se je.“

„Poglej, naju je že davno pamet srečala:
gotovo ji ne želiva slabega.“

„Saj tudi sama ni neumna. Dejala je, da
se ji smiliš.“

„To je dejala?“

„Prav to.“

„No, to me pa veseli. — Pa veš, prav
kmalu bomo naredili. Poglej, sedaj že precej
dobro hodim.“

Košček je ves v veselju poskusil hoditi
po hiši. Res se mu je boljšalo, dasi je bila
rana še boleča, toda vesela novica mu je
dajala moči, da je stopal z nenavadno lahkoto.

Da se bodeta Košček in Tona vzela, bila
je po teh pogovorih dognana stvar. Tono je
mati pregovorila — usmiljenje do ubogega
Koščka je igralo veliko ulogo —, Košček
se pa ni branil ne tako, ne tako, nikar že
z vsemi štirimi.

„Andrej bo hud, kadar zvé.“ To je bila
misel Tonina in Koščkova, toda — naj bo,
če hoče; kaj pa more?

Andrej je res kmalu spoznal, da Tona
ne bo njegova, in jezilo ga je to. Toni ni
zameril, ker jo je imel še vedno rad in je
upal, da se bo še vse prevrglo. Koščku pa
ni mogel kar tebi nič meni nič odpustiti.
„Toda, kaj hudega naj mu storim?“ mislil je
in krotil svojo maščevanjaželjnost. „Ako

kaj naredim, pa bom sedel, da bo joj! Najbolje
bo, da ga ne bom več videl; saj pojdem
čez tri dni od hiše.“

Zvečer je tako mislil, ko je ležal pod
streho v slami. Ni bila mirna noč po tistem
večeru. Burja — savka je razsajala in zanašala
dež na Koščkovo hišo.

„Le stoj!“ domisli se kar najedenkrat
Andrej, „le stoj, dedec, dokazati ti hočem,
da sem po noči doma!“ Vedel je, da ga ima
Košček vsak večer precèj pod kapo, zato
je lahko skrivaj prinesel pod streho škaf
vode. Strop ni bil Bog vé kako trden, zato
je s palico majhno povrtal vanj in počasi
vlival vodo na ono mesto — bilo je to ravno
nad posteljo Koščkovo. Videl seveda ni nič,
a upal je, da doseže svoj namen. Počasi je
delal, da je poteklo več ko četrt ure. Nato
pa je šel urno doli in začel trkati na vrata.

„Kdo je?“ oglasi se brž Košček.

„Mislil sem, da spite“, lagal je Andrej,
„in bi vas bil rad vzbudil. Meni se zdi, da
tam pri srednjem oknu streha ni dobra;
zateka; kaj če bi šel popravljat, samo ključa
do škopnikov nimam.“

„O zateka, zateka, pa še hudo“, odgovarjal
mu je Košček, „skozi strop je že prišla
voda, vse zglavje imam mokro, tako da sem
se moral prav k zidu pomakniti. Pa ni bilo
nič videti, da bi bila streha kaj strgana.“

„E, burja poišče vsako luknjo.“

„Ná ključ, pa malo zamaši, če te ni strah.“

„Nič, kaj me bo strah? — Vidite, pa ste
dejali, da po noči nisem doma.“

„E“ — zagodrnjal je Košček, „le zamaši,
da mi ne bo teklo na posteljo, kaj bi tisto?“

„Andrej je malo ropotal okrog oglov in
pod streho, in na Koščka ni več kapljalo.“

Tri dni potem je pa prejel svoje plačilo
in šel k svojemu bratu. Košček pa je dobil
drugega hlapca, bolj priletnega, bolj pohlevnega.

Mesec dnij je minilo. Koščkova noga se
je spametovala, zopet je začela nositi svojega
gospodarja, ne še sicer tako gotovo kakor
poprejšnje čase, pa vendar-le dokaj dobro.
Prva daljša pot Koščkova je bila k sodniji,
kamor je šel delat pisma s Špelino Tono.

Jeminasta, taka reč se kaj hitro raznese!
Vse je govorilo o tem: nekaterim je bila to
samo novica, drugi so se pa jezili, zlasti
Andrej in Koščkova hči — Polona.

„Hudika, jedno jima bom pa zagodel, če
se tudi pes obesi!“ znašal se je Andrej.

Polona pa ni vedela nobene zagosti, dasi
bi jo bila rada. Tarnala je, glasno in tiho,
kakor je že bilo. „Braniti jim ne morem, ne
pregovorim jih ne — menda mora že tako
biti.“ To so bile njene zadnje obupne besede.

Toda prišla je pomoč, od koder se je ni
nadejala. S staro Brenkljo nista bili posebni
prijateljici, pa je prišla kar nenadno k nji
tisti četrtek, predno sta potem v petek mislila
iti Košček in Tona postavljat oklice.

„Polona!“ zinila je stara Brenklja.

„Kaj poveste, mati?“ pogledala jo je
osupno Polona.

„Tvoj oče in Tona se ne moreta vzeti.“

„Kako, da ne?“

„Košček je — Tonin boter.“

„Oh, pa res!“

„Res, res!“

„To je duhovno sorodstvo.“

„Sam papež neki lahko dovolijo v tak
zakon, pa le poredkoma iz posebnih vzrokov.“

„Pet let je menda že od tega, kar je bila
ta stvar na vrsti pri krščanskem nauku, pa
človek tako lahko pozabi! Zdi se mi, da je
tako.“

„Jaz dobro vem.“

„Bog vam poplačaj, mati, da ste mi to
naznanili. Jaz bom očetu povedala, naj si
Tono iz glave izbijejo, pa bo vse dobro in
naj ne gredó oklicev napovedovat. Če bi se
potlej šele ustavili, kakšno reč bi ljudje zagnali.
Še jedenkrat, Bog plačaj!“

Jaz sem storila samo svojo dolžnost, no
pa tebi tudi dobro želim.

„Vi ne veste, kako ste mi ustregli, pa
očetu mora biti tudi to prav —: čemu bi se
potlej jezili. Še danes jim vse povem.“

„Le povej!“ Zadovoljni sta se ločili.

VI.

„Hvala Bogu, vreme bo že lepo!“ tako je
naznanjal svoje veselje v petek zjutraj Košček.
Še pred solnčnim vshodom je vstal in
brž stopil pred vežo, da se prepriča, ali je
vedro. Pa je bilo prav lepo jutro. „No, še
danes, še današnja pot k izpraševanju bo
malo huda, potem bodo pa sitnosti v kraju!“

Vrnil se je v hišo in se namenil prav
pobožno izmoliti jutranjo molitev, da bi šlo
še ta dan vse po sreči. Toda kar nič lahko
ni molil; zmerom ga je kaj motilo.

„Za srečen dan, Oče naš — oh, kaj pa
Šimen tako dolgo spi! Kdaj me bo za vratom
obril in ostrigel? Précej po molitvi ga bom
moral iti klicat. — Oče naš, kateri si v nebesih
— da bi le Tona ne zaspala, ženske
niso z lepa napravljene, ob devetih morava
biti že v župnišču. — Posvečeno bodi tvoje
ime — tako mi je v želodcu nekaj slabo, pa
danes si še požirka slivovke ne smem privoščiti;
kaj bi rekli gospod župnik, če bi
dišal po nji? I, za jedenkrat bo treba potrpeti.
— Pridi k nam tvoje kraljestvo —
preklicano sem takrat neumno bleknil, ko
sem šel v župnišče pravit, da mi je Jera
umrla! Zakaj nisem molčal? Čemu sem neki
rekel, da se bom preselil k Poloni? E, morda
so pa pozabili gospod — da bi bili le! —
Zgôdi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako
na zemlji — škornji so pa lepi, glej, kako
se svetijo, s temi se bom pa postavil! —
Daj nam danes — to bodo v nedeljo na
ušesa vlekli! Daj nam danes naš vsakdanji
kruh — e, saj se bo zdišalo, v jedni uri
me ne bo poznal nobeden človek, da sem
pil. Saj ni treba, da bi jim prav pod nos
govoril. Pa če bi me tudi spoznali, kaj pa
je to hudega: pijan ne bom!“

Taka je bila Koščkova jutranja molitev,
dokler se ni prekrižal. Potem je odprl omarico
in storil po vsakdanji svoji navadi,
précej nato pa je vpil pred svislimi: „Šimen,
Šimen, tak dan je že, na noge, le na noge!“

Novi Koščkov hlapec Šimen se je takoj
zaspano oglasil in jel po svojih mislih neznansko
hitro vstajati, gospodarju se je pa
zdelo, da je še trikrat zaspal, ker ga le ni
bilo na izpregled. Šimnova prva pot je bila
v hlev k živini, toda Košček mu je odkazal
drugo opravilo:

„Živini se ne mudi tako, saj jo boš še
desetkrat lahko opravil. Sedaj pojdi z menoj
v hišo, malo očedil me boš za vratom.“

„Ne vem, če se bo že dobro videlo?“
pomišljeval je Šimen.

„Zadosti je že svetlo, o zadosti!“

„Pa saj bo čimdalje bolje.“

Košček je imel že vse pripravljeno: škarje,
glavnik, britev, milo in stolček. Ko je stopil
Šimen v hišo, pokazal mu je pripravo na
mizi, sam pa si je ogrnil višnjev predpasnik
okrog vratú in sedel na stolček pri oknu
tako, da je bil obrnjen proti peči.

„Le dobro naredi in varuj, da me ne
vrežeš. Za plačilo boš parkrat pil“, naročal
je že sedé Šimnu.

„Kar brez skrbi bodite, tako vas bom
polepšal, da bo kaj!“ zatrjeval je le-ta.

Toda če bi ga bil Košček tako videl,
kakor ga ni, prav gotovo bi mu bil ušel.
Oh, kako tisočkrat nerodno je Šimen držal
škarje! Kako je stopal okrog Koščkovega
hrbta! In predno je jedenkrat mignil s škarjami!
Pa se mu je preveč odstriglo, in treba
je bilo popravljati in poravnavati. Seveda,
kolikokrat v svojem življenju je pa Šimen
še strigel? Kakšnega otroka bi bil še oskubil
za silo, a ženina je treba striči drugače!

Košček je potrpežljivo sedel in popraševal,
če bo že kmalu dobro, in ko le ni
bilo, zatrjeval je, da je že dovolj, da ne
mara, da bi mu jih prav čisto vzel, toda
Šimen je imel na vse to vedno isti odgovor:
„Précej bo, samo tukaj-le moram še majhno
posneti.“ Pa je zopet strigel in strigel, da
se je Košček že resno bal za svoje lase in
strahoma pogledoval na kazalec pri uri; no,
pa še šest ni bilo.

Nazadnje se je Šimnu njegovo delo vendar-le
še zadosti popolno zdelo; še jedenkrat
je pogladil z glavnikom Koščkove redke
lase, potem pa odložil škarje in glavnik na
mizo, češ, s takimi-le škarjami striči ni karsibodi,
ko se od lâs kar izmuznejo.

„Britev je pa ostra“, tolažil ga je Košček,
„le hitro me še obrij!“

„To bo brž“, tolažil je Šimen in se
obračal počasi in okorno ter začel hoditi z
milom in britvijo okrog svojega gospodarja.
Sedaj je šele trpel Košček! Šimen je pritiskal
in vlekel trdo po vratu Koščkovem,
da bi bil ta kmalu vpil.

„Kar ne odreže gladko, pa ne odreže“,
stokal je tudi brivec sam.

„Meni pa še nekaj rada reže“, čudil se
je Košček in trpel udano — zaradi lepote.

„To sva napačno naredila, ker nisva pripravila
kropa; kdor se brije ali druge brije
z mrzlo vodo, bo vselej trpel.“

„Veš, pa je tudi tisto: jaz sem svoje
britve že vajen, že vse vem, kako jo je treba
držati.“

„Tudi nekaj resnice — hencano, malo
izpodletelo mi je, ali vas kaj skeli?“

„Zlomka no, še prav obreži me: kakšen
pa bom?!“

„Nič hudega!“

„Oh, vendar no, že kri teče! Pa kako!
Cel teden se mi bo poznalo! Ti si tudi
pravi! Tebi britev dati v roke —.“

„Jaz pa pravim: nič hudega, oče! Kdo
vas bo pa gledal pod ovratnik? Saj se ne
bo nič videlo!“

„Kdaj bom pa kri ustavil?“

„To je moja skrb. Précej bo jenjala teči.
Vi menda še ne veste ne, kako dobro in
hitro zasuši rano platno, ali prav za prav
tisto, kar se od platna nastrže. No, boste le
videli!“

Šimen je vzel nož in malo časa strgal
po brisači, potem je pa odstržek pritisnil na
rano in res ustavil kri.

„Tega bi pa ne bil verjel“, izpregovoril
je ne dolgo potem Košček, ki je bil poprej
že nevoljen, da ga bo hlapec tako obril, da
še za med ljudi ne bo, a sedaj se mu je
obraz zopet razjasnil.

„Kaj mislite, da jaz prav res nič ne
znam?“ Šimnu se je zdelo skoro za malo,
da mu Košček tako slabo zaupa.

„Že znaš, kar znaš“, odgovoril mu je
Košček pol pritrjevaje, pol ga grajaje, zakaj
rana ga je še vedno pekla, dasi ni več krvavela.
Rad bi bil tudi rekel, naj hiti, pa si ni
upal, češ, kdo vé, kolikokrat bi mi še puščal;
naj se nosi, kakor vé in zná, saj mu ne izročim
zopet tako brž svojega vratú.

V pol večnosti — kakor je dejal Košček
sam pri sebi — je Šimen dovršil svoje opravilo
in šel v hlev, pa poprej ni pozabil izpiti
obljubljenega plačila.

Košček je pa začel hiteti, da bi bil prej
oblečen. Toda kaj, ko mu je zopet jela kri
teči! Precèj je imel opraviti, predno jo je
ustavil po Šimnovem načinu. Potem ni bilo
nobene večje nesreče, samo pri škornjih je
bilo malo zamude. Pri peči na klopi so
stali, svetli in osnaženi, da nikoli tega: kar
skoči mačka izza peči in jih prevrne na tla.
Kajpak lepši zaradi tega niso bili, posebno
veliko grji pa tudi ne. Malo jih je potegnil
z žepno ruto, pa so bili dobri.

Malo pred sedmimi je Košček še jedenkrat
stopil k omarici, češ, če že dišim, naj

dišim vsaj dobro, potem se je pogledal v
ogledalo, malo popravil srajčni ovratnik in
ruto za vratom, ki ni bila čisto na sredi, in
bil je zadovoljen sam s seboj. „Obleka naredi
človeka“, pokazalo se je tudi pri Koščku;
res ni bil videti tako star, kakor je
bil, in če se je ženil, ni bilo čisto neumno
— vsaj sam je tako mislil.

Kar klobuk je dejal na glavo, pobral z
dvema prstoma še neznatno smet z levega
rokava in ga nekoliko pogladil, da je lepše
stal, in se namenil po Tono, da bi šla počasi
v župnišče.

„I, Šimen — saj sam ve, kaj je potrebno
storiti, kaj bi mu posebej pripovedoval? Popoldne
bom pa že tako sam doma. Lenčki tudi
ni treba nič naročati, kar brez skrbi pojdem.
Denar imam pri sebi, drugo tudi menda, a-ha,
robec je v tem žepu — že vse dobro.“

Sedaj pa odpre natihoma vrata Boštkov
sedemletni Pepček in pomolí osuplemu Koščku
pismo.

„To-le sem vam prinesel, pa so rekli, da
morate koj prebrati“, govori mali pismonoša.

„Kje si pa dobil pismo?“ popraša radovedno
Košček.

„Koprivčeva mati so mi podarili dva
krajcarja za to, da ne bom povedal, kdo mi
je dal pismo.“

„A — tako; ná, tu imaš še jeden krajcar,
ker nisi povedal.“

„Bog plačaj! Pa morate précej odpreti.“

„Že dobro, že dobro, saj bom.“

Pepček je odšel, Košček je pa obstal pri
mizi in se zamislil:

„O — ta Polona, ta je zvita! Pa otrok
— je otrok, misli, da je ni izdal, pa jo je
tako lepo! Seveda, svojega otroka si ni upala
poslati, potem bi precej vedel, da mi je ona
pisala. Kaj neki piše? Saj nismo tako daleč
narazen, ali bi ne mogla sama priti? Pa saj
je še bolje, da je ni. Najbrž mi preti — toda
s čim mi more zabraniti ženitev? Nič, naj
bo v pismu, kar hoče, še prebral ga ne bom,
morda bi se samo jezil.“

Jeza je grabila Koščka in zmečkal je
pismo ter je vtaknil v žep, ob jednem pa
godrnjal;

„Sitnica, koliko ima opraviti z menoj,
sedaj mi še pisari! Pa tudi nalašč ne odprem
pisma! — Hm, hm, kako pa, da je otrok
tako naročal, naj précej preberem? I, če pogledam,
kaj je načečkanega, tudi ni taka
reč, bom vsaj vedel, kaj ji je tako pri srcu.“

Mož odpre pismo in gleda na prelepo
pisavo. Kratko je bilo pisanje, brez naslova
in brez podpisa, namreč to-le:

„Kdo je bil pa krstni boter Špeline
Tone?“

Toda dasi kratko, pogrelo je vendar-le
Koščka.

„Krstni boter Špeline Tone“, ponavljal
je in mislil in otresal nadležne misli. „Ali
ni bil Blatnik vedno boter Špelinim otrokom?
On je boter. Takrat, ko je bila Tona na svet
prišla, bila je tudi Blatnica botra — in pa
jaz, toda jaz prav za prav nisem bil boter,
le namesto Blatnika, ki je takrat tam pri
Ljubljani nekje zidal, sem šel ž njo. In sedaj
naj bi mi to pri ženitvi nasprotovalo? Za
dobroto naj imam sedaj sitnost? Sicer pa
taka reč tudi nič ni ... Če jo zaradi tega
vzamem, ej, kaj, saj zato nisva ne bratranca,
ne sorodnika ... In — kdo pa vé za to?
To je le Polonina sitnost, ki sama ne vé,
kako bi vila in vila, da bi se ne ženil. Pa
se bom, in če bi moralo deset prošenj na samega
papeža!“

Polona je bila že v četrtek namenjena k
očetu, da bi ga opozorila, kaj je zapreka
njegovemu zakonu s Špelino Tono, pa si je
premislila, češ, jezna bom po nepotrebnem,
mar pišem. In je spisala dvoje do pičice jednakih
pisem. Jedno je nesel Boštkov Pepček
Koščku, jedno pa Špelini Toni. Polona si je
mislila, da oče in njegova nevesta še slutila
ne bodeta, da je ona pisala pismi, pa njen
poslanec je bil preveč preprost. Pri Koščku
je naravnost povedal, odkod prihaja s pismom,
pri Špeli pa ravno tako. Toda na tem
Poloni še ni bilo toliko, saj če bi bila prišla
sama k očetu, tudi ne bi bilo ostalo skrito,
da je ona zvedela za zakonski zadržek. Njen
namen je bil jedino ta: razdreti namerjeno
zvezo. Pa Košček se ni zmenil za to; če bi
bilo v njegovi moči, on bi bil ta zadržek

kar lepo utajil in zamolčal, da bi le dobil
Tono.

Nevesta je bila pa drugačna. Ko sta z
materjo zvedeli vsebino pisma, pogledali sta
se in prestrašili.

„Oh — pa res! Košček je bil tvoj boter!
Blatnika ravno ni bilo doma; v ponedeljek
si bila rojena, do nedelje bi bilo predolgo
čakati, pa smo naprosili Koščka. O, ti reč
ti taka, da se nismo že prej domislili!“

„Koliko sem jih morala zaradi Koščka
preslišati, sedaj pa še to! Kaj bodo šele
sedaj rekli ljudje? Pa da bi vsaj pisem še
ne bili šli delat, sedaj pa že vsi vedó. Nekaj
smo že zapravili —.“

„Tisto je že Košček plačal.“

„Pa bo morda sedaj tirjal, da mu povrnemo.“

„Tak pa ni.“

„Sedaj ni nič — čemu sem se oblekla?
Bog se usmili!“ Tona je žalostna vrgla polsvilnato
ruto z glave na posteljo in sedla
poleg nje. Brez solzá tudi ni bilo, pa vendar
povedati se mora, da ne bi kdo mislil, kako
rada je razdrla poroko.

Malo poprej sta imeli z materjo še tako
prijetne pomenke, in ne le prijetne ampak
tudi važne, zakaj pri nevesti to ni majhna
reč, v kakšni obleki pojde k poroki.

„Jaz sem imela zeleno obleko in pa pas,
sedaj ga že nima nobena več“, pripovedovala
je mati o svoji poroki in poročni
obleki.

„Meni se pa zelena barva ne zdi lepa,
pa sama ne vem, kakšna bi bila lepša. V
naših prodajalnicah se tako težko kaj pripravnega
dobi. Kar v Ljubljano bo treba
iti, tam je vse bolje — ne preležano, kakor
včasih pri nas —, pa ceneje in izbere se
lože, da vsaj ne bo vsaka taka kakor jaz“,
dopovedovala je hči svoje nazore in želje.

„Malo daleč je, drugače se pa v mestu
res bolje kupi.“

„O bolje, bolje. Kaj pravite, kateri bi
dala delat?“

„Ančki, ne?“

„Skoro ne vem. Pravijo, da Ivana tam
pri cerkvi bolje dela.“

„Pa oni nesi!“

„Samo veliko dela ima zmerom.“

„In Ančka bo huda.“

„Kje je pa zapisano, da mi mora vse ona
narediti?“

„Naredi, kakor hočeš, saj boš obleko ti
nosila.“

„Res je tako, pa saj še blaga nimam.“

„Ti, le hitro se napravljaj, ura ne čaka.“

„Kadar hočete, pa grem.“

„Poglej no, krila se je pa nekaj prediva prijelo!“

„Le proč ga vzemite, da se ne bo vleklo
za menoj; to že naprej vem, da me bodo
natanko ogledovale.“

„Izza marsikaterih vrat se bo obračala
glava za teboj.“

„Oh, mati, že zato bo treba v Ljubljano,
da si prstan kupim.“

„No, pa pojdeš v ponedeljek, samo jaz
se bom težko odtrgala od doma. Premisli, v
jednem dnevu ne bo vse opravljeno.“

Tako sta reševali imenitna vprašanja,
dokler ni prišlo pisemce s kratkim vprašanjem:
„Kdo je bil krstni boter Špeline
Tone?“

Tona in nje mati sta zaradi tega pisma
mislili, da je ženitev s Koščkom za vselej
pokopana, toda Košček se ni dal tako lahko
ostrašiti.

„Sedaj pa greva, kaj ne, Tona? Ali si
že pripravljena?“ S tem vprašanjem je stopil
v hišo svoje neveste, prav kakor bi nič ne
vedel za Polonino pismo.

Tona je zaihtela, Špela pa pobito odgovorila:

„Kam hočeta hoditi, saj se ne moreta
vzeti.“

„Ne? Pa zakaj ne? Rad bi vedel!“ delal
se je ženin še vedno nevednega.

„Ná, beri in potlej govôri“, pomolila mu
je Špela list.

„To so same muhe naše Polone“, dejal
je Košček malomarno in vrgel papir na
skrinjo. Ko sta pa ženski le molčali, pričel
je važno: „In če sem tudi res zapisan za
pravega botra — pa sem bil v resnici le
Blatnikov namestnik —, zaradi tega se s

Tono še prav lahko vzameva. Ali ni rekel
Kristus svojim učencem: Karkoli boste zavezali,
bo zavezano, in karkoli boste odvezali,
bo odvezano? Saj se lahko prošnja naredi.
Kolikokrat so tu in tam že prosili v
Rim, pa je bilo vse dobro.“

„Ne bom tajila“, oglasila se je Špela,
Tona je pa kar molčala, „ker bi tudi ne
mogla, toda po navadi taki zakoni niso
srečni.“

„Če niso, zakaj pa niso?“

„Blagoslova božjega ni.“

„E, kaj še! Če božji namestniki privolijo
v take zakone, tudi Bog ne odreče svojega
blagoslova. Kadar taki zakoni niso
srečni, zato niso, ker sta mož in žena sama
kriva. Midva s Tono bi se pa prav gotovo
dobro razumela. Tona, kar pogum, pa pojdiva,
zadnji čas je že!“

„Da bi se mi vsi smejali“, reče mu Tona,
ne da bi ga pogledala. Popravljala je nekaj
pri jopiču.

„Kdo pa kaj vé za to, in zakaj bi se
smejali?“ opogumlja jo Košček.

„Zakaj? Danes naju bi videli, da greva
k izpraševanju, v nedeljo bi pa oklicev ne
bilo.“

„Jaz pa pravim, le pojdi, nič ne bo zapreke.
Gospod župnik še vedeli ne bodo.“

„Saj bi jim morala sama povedati, saj
sva po vesti dolžna govoriti resnico; sicer
bi pa pozneje kdo šel ustavit oklice: tisto
bi bilo pa še huje.“

„I, pa ostanita vsak zase“, odloči naposled
Špela.

„Oh, čemu?“ seže ji Košček brž v besedo.
„Ali res ne uvidiš, odkod je vse to?
Nič drugega kakor nevoščljivost naše Polone.
Zadržek bomo odstranili, Tona, le kar
hitro pojdiva!“

„Jaz že ne“, odvrne Tona, kakor bi ne hotela
nič slišati. „Ako nam izpodleti, morala
bi umreti, tako bi me zbadali.“

„Pa — če bi zadržka ne bilo, branila bi
se me?“ popraša še jedenkrat Košček in jo
milo pogleda.

„Potlej pa ne, saj smo se že pri pismih
zmenili“, pritrdi mu Tona.

„No, če je pa tako, grem pa sam. Toda
dobro vem, da bi dobro opravila, ako bi šla
oba. Še jedenkrat te prosim, Tona, pojdi no!“

„Dokler ni gotovo, že ne.“

„Poskusi sam, kaj boš zvedel“, bila je
končna misel Špele, in Košček je moral iti
sam. Hudo mu je bilo, ker ni šla nevesta
ž njim: marsikaj bi si bila na dobro uro dolgi
poti lahko povedala, in pa vse bolj gotovo
bi bilo. Težko, če ni tri — ali štirikrat zarentačil
ali celó zaklel nad Polono in nad
ženskimi sploh, pa zapisati tega ni varno,
ker ni prič, da bi potrdile.

Devet je bíla v župnijske cerkve zvoniku,
ko je prisopihal Košček pred župnišče.
Drugače je bil bolj bledega obraza, ta petek
je bil pa malo zaradi jeze, malo zaradi hitre
hoje prav lepo rudeč, torej dobro priporočilo
za takega, ki se misli ženiti. Drugih
ženinov in nevest ni bilo, zato je imel Košček
priliko razložiti vse svoje križe in nadloge.

„Ženil bi se rad, gospod župnik“, pričel
je, „pa ne vem, kaj mi porečete?“

„Kaj hočem reči: le se, če imate nevesto,
sami se ne morete“, pošalil se je gospod.

„O, imam, imam, sem jo že izbral, samo
— kaj naj rečem, nevoščljivost je vmes —.“

„No, cela zgodba —.“

„Ej, pa sitna zgodba; prosim, če me hočete
nekoliko poslušati, da vse povem.“

„Le vse povejte.“

Ženin je sédel, gospod župnik pa je
smotko pušeč korakal po sobi in Koščka
poslušal. Ta je razložil vse: kako je bilo
oni dan, ko je vrglo Lenčko in je še njega
noga bolela, kako mu pod noge polena meče
Polona, lastna hči, kako je hiši in njemu
treba ženske, ker si dekle ne upa vzeti v
hišo — zaradi drugih ljudij in zavoljo svojega
dobrega imena in tako dalje. Nazadnje
je prišlo na vrsto vprašanje, kdo je Tonin
krstni boter.

Košček je nehal in nestrpno čakal, kaj
mu bo odgovoril gospod župnik.

„Kaj ni Blatnik že umrl?“ vprašal je
le-ta najpoprej.

„Menda bo o sv. Matevžu sedem let,
kar smo ga pokopali; nekaj prevzdignil se

je, če ne bi bil lahko še dolgo živel; mojih
let je bil“, odgovarjal je Košček obširno.

Potem pa mu pové župnik to-le:

„Ako bi Blatnik še živel in za gotovo
mogel spričati, da je on pravi boter Tonin,
potem bi vajinemu zakonu nič ne nasprotovalo.
Toda sedaj je Blatnik mrtev: kdo bi
dokazal, kako je bilo takrat? Pisani ste pa
vi, in kar je pisano, to se ne sme kar tebi
nič meni nič predrugačiti. Če sta se s Tono
zares namenila poročiti, treba je spregleda od
duhovnega sorodstva, ker ste njen boter. Ta
spregled se morda dobi, če je resnična potreba.“

„Oh, Bog pomagaj, če je res potreba?“
začudi se Košček, kolikor se more, „ali
nisem poprej povedal, kako je pri meni?“

Župniku je bilo znano, da je vdovca težko
pregovoriti, če se je zavzel, da se bo drugič
ženil, zato Koščku ni branil, temveč mu naredil
neko pisanje ter rekel:

„To-le nesite v Ljubljano v škofijo; kar
bodo tam rekli, to bo. Kar sami pojdite in
pokažite to pisanje, tako bo najprej rešeno,
in če bi vas kaj vprašali, lahko poveste,
kako in kaj.“

„Koliko sem pa dolžan, gospod župnik?“
vpraša Košček ves vesel in vleče listnico
iz telovnikovega žepa.

„Za danes nič.“

„Pa Bog povrni!“

„Srečno!“

Lahkih nog, pokončne hoje in kar se dá
mladeniško je prišel Košček v župnišče:
toda še jedenkrat bolj pokončno je zapuščal
to hišo in ponavljal sam sebi: „Gospod župnik
so pa vendar-le moder in dober gospod.“

In čudno, nič ni bil žejen, nič lačen, nikjer
se ni ustavil, kar nazaj v Robidovje je hitel
naravnost v Špelino hišo.

„Vse dobro — tak zadržek, to in pa nič“,
bile so njegove prve besede.

„Kaj pa so rekli?“ zvedeli bi bili Tona
in Špela radi obe najedenkrat.

„Nobene žal besede in posebnega nič.
Kaj pa mi hočejo reči? Po pravici sem povedal,
kako je sedaj v moji hiši, pa je. Sam
Bog v nebesih mi ne more očitati nič, če se
ženim, le ta Polona —!“

„Pa v nedeljo še ne bodo klicali?“ želi
vedeti Špela.

„O, to nedeljo še ne, saj nisva bila še
obadva tamkaj. Jaz moram v Ljubljano —
v škofijo, da dajo tam dovoljenje, potem
bomo pa šli oklice postavit.“

„Medve sva tudi mislili na Ljubljano; kdaj
pa pojdeš ti?“

„Kdaj sta vedve namenjeni?“

„V ponedeljek sva nekaj namerjali, da si
Tona kupi obleko in prstan.“

„No, kakor nalašč! Pa pojdimo v ponedeljek.
In ravno prav, da bom še jaz lahko
pomagal blago izbirati, saj obleka je šele
takrat zares prava, če ugaja ženinu in nevesti.
Tona, kaj pa sedaj praviš?“

„Nič. Šli bomo. Jaz sem mislila, da ne
bo nič, ker ste bili moj boter.“

„Zakaj nič? Le ušesa si zamaši! Te dni
bodo ljudje še toliko kvasili — kajpak laži!
— da bi se moral jeziti vsak pošten človek,
pa se ni vredno, s tem bi jim samo veselje
delal.“

Košček se je prijazno poslovil, nevesta
in njena mati sta bili zopet dobre volje,
skratka: ženitev je bila v najlepšem tiru.

„Česar je srce polno, tudi usta govoré“,
veli star pregovor. Košček in njegova bodoča
nevesta in njeno najbližje sorodstvo
tudi ni bilo tiho gledé boterstva in pota v
Ljubljano. Polono je to strašno poparilo, nič
manj Brenkljo, kateri je to govorjenje tudi
prišlo na ušesa.

„Nobena reč ne pomaga — smrt, ta bi
še ubranila, drugače je pa ni duše, ki bi —.
Ej, naj bo, kakor hoče!“ Polona se je že
naveličala jeze, nič več ni vzela v spomin
svojega očeta. Samo pri svojih opravkih je
bila včasih vsa nataknjena; kaj se hoče, vesela
ni bila lahko.

Prejšnji Koščkov hlapec Andrej je tudi
vse to zvedel, pa sam ni vedel, kaj bi storil.
Prav za prav ni nič mogel, le prav mu ni
bilo. Zato je prišel v soboto po noči pod
Tonino okno in začel tiho:

„Tona, Tona!“

Nič.

„Tona, ali slišiš?“ poropotal je po šipi.

Vse tiho.

„Tona, jaz vem, da ne spiš; poslušaj me:
če boš vzela Koščka, naredil vama bom
tako, da me ne bosta nikoli pozabila! Ali si
me slišala?“

Nič glasú.

„Preklicana punica prevzetna“, jezil se je
Andrej od zunaj, znotraj pa sta se skoro
tresli od strahú Tona in mati.

„Kakšna reč je zmerom pri nas!“ javkala
je Špela.

„Pa ko bi bila živemu človeku kaj storila“,
bilo je hudo tudi Toni.

„Saj bo kmalu bolje, ko se poročiš.“

„Da bi le Andrej kake škode ne naredil!“

„Upal si bo!“

„Če zažge, kdo ga bo pa videl?“

„E, le nikar se ne boj! Sedaj že tako
počne, potem pa ko bo videl, da si zanj izgubljena,
pozabil te bo.“

„Skrbelo me bo pa vendar-le zmerom.“

„Bogú se priporočaj, kdo ti more potlej
škodovati?“

„Pa zaspiva.“

„Le.“

V ponedeljek so šli pa v Ljubljano: Košček,
Tona in Špela. Po poti je bilo tako,
kakor je navada takih popotnikov: Košček
je vse plačeval, pa ne prisiljen, ampak s
ponosom. In čim več sta hoteli použiti njegovi
sopotnici, tem rajši je poravnal račun.
Prav vesel je bil, pa še bolj bi bil, da ni
Tone spremljala mati.

„Torej ti greš v škofijo“, dejala je Koščku
v Ljubljani pred frančiškanskim mostom
Špela, „medve bodeva pa ta čas nakupili.“

„Mene počakajta, saj bom kmalu opravil;
bolje bo, če bomo skupaj: kaj menita, da
jaz blaga ne poznam?“ pregovarjal jo je
Košček.

„Kje se bomo pa potem dobili?“ skrbelo
je Tono.

„Tu pred mostom“, določil je Košček.
„Mesto si oglejta, potem pa pridita semkaj,
da se ne izgrešimo.“

On je odšel v škofijo, spremljanki njegovi
pa sta jo krenili k Špelini znanki Lojzi,
ki je prodajala in pletla nogavice v neki veži.

Vsa zamišljena je bila Lojza v svoje
delo, pa se ustavita pred njo Špela in Tona.

„O jeminasta, kdo bi te bil pričakoval!“
zavpije in pozdravi Špelo. „Kaj pa je tebe
vendar jedenkrat prineslo v Ljubljano?“

„Vsakovrstni opravki“, odgovarja Špela
po ovinkih.

„To je pa tvoja hči, ne?“ pozvedovala
je ona nadalje.

„Moja, moja!“ hvalila se je z naglasom
Špela.

Potem je pa dala beseda besedo, še boječa
Tona ni smela biti ves čas tiha, in
Lojza je že vedela, zakaj je šel Košček v
škofijo.

„O tega pa nikar!“ odkimala je s pol
sivo glavo.

„Zakaj ne?“ upre Špela oči vanjo.

„Niste dovolj premislili.“

„Saj so gospod župnik dali pisanje.“

„Škof bodo tudi — skoro vem, da bodo
dali — pa jaz vendar-le pravim, takega zakona
nikar, nikar!“

„Če pa vsi dovolijo?“

„Nič ne dovolijo, samo ne branijo ne.
Sicer pa — kaj, ko bodo moje besede zastonj!
Špela, ali še bolj ti, Tona, če nečeš v nesrečo,
poslušaj me! Pred Bogom to dovoljenje
ne bo nikoli potrjeno, prav nikoli ne!
Vesta, zakaj ne? Zato, ker v prošnji lažeta!
Ženin je neveste potreben, zato jo je potreben,
pa zato ... vse resnično, toda, ali
je ravno Tone potreben?! Ali ne bi mogel
dobiti druge, ki bi jo vzel brez zadržka?
To, samo to pomislita!“

Špela in Tona sta kar obmolknili. Lojzi
ugovarjati je bilo težko.

„Doma biti ji pa zopet ne kaže“, bila je
že vsa v dvomih Špela. „Zmeraj bodeta nad
njo Košček, pa Andrej ...“

„V Ljubljano naj pride, jaz ji vem za
službo; v predilnico bi hodila, pa dober zaslužek
bi bil“, dopovedovala je Lojza.

„V Ljubljano — v to Sodomo je pa res
ne pustim“, odrezala se je Špela.

„Če bi bila pri meni na stanovanju, oh,
kaj misliš, da imam za take reči slabejše oči
kot ti? Pri tolikih sv. mašah in pridigah je

lahko v Ljubljani! In, kaj jaz nisem v Ljubljani?
Kaj pa veš o meni?“

Špela ni mogla Lojzi na konec, Toni se
je pa kar skoro na jok napravljalo. Seveda
— še mož trdnega prepričanja bi bil jel omahovati,
kaj naj stori: kaj pa šele omahljivo,
slabotno dekle! „Naj bo Košček, kjer hoče,
kar v Ljubljani bom ostala“, dejala je nazadnje.

„Tako je prav“, pohvalila jo je Lojza.

„Nekoliko bo treba še premisliti“, rekla
je Špela, ki je bila tudi že bolj na Lojzini
strani. „Toda Košček naju gotovo že čaka,
predolgo sva se zamudili. Tona, pojdiva!“

„Mojih besedij nikar ne pozabita! Štirinajst
dnij bom hranila stanovanje za Tono;
če pride, prav, če ne, tudi; samo da bo srečna
v zakonu, tega ne morem zagotoviti. Meni
nekaj pravi, da ne.“ To je bilo poslednje
Lojzino naročilo.

Pred frančiškanskim mostom sta pa Tona
in Špela Koščka še dobro dolgo čakali; seveda
v škofiji imajo tudi druge opravke,
niso namreč praznih rók stali in gledali, kdaj
kdo pride, zato se je Košček pač precèj pomudil,
pa zato tudi — kakor je mislil —
dobro opravil.

Že od daleč je spoznal svoji rojakinji,
ki sta sloneli na ograji frančiškanskega mosta,
in pospešil je korake, da bi jima naznanil
veselo novico, da so sedaj vse zapreke odstranjene.
Ná, namestu veselja, je pa našel
kujanje!

„Zlomkove ženske, nikoli jim ni prav!“
hudoval se je na tihem, glasno pa gladil,
kolikor je mogel. Pa nič in nič. Obleke
nista hoteli iti kupovat, prstana tudi ne, jesti
nista hoteli, piti nič, samo Lojzino modrost
sta prodajali. Skoro sprti so se vrnili v Robidovje.

VII.

„Kaj res ne pojdeš?“

„Zares ne!“

„E, kaj bi se toliko menila za vsako besedo
ali za vsak pogled! Kar obleci se hitro,
sedaj je še čas!“

„Reci, kar hočeš: ne grem, pa ne grem,
pa je dosti govoriti!“

„Kje boš pa potemtakem pri sv. maši?“

„Čeprav nisem nikjer! Moliti tako ne bi
mogla, preveč sem jezna.“

„Pa bi vendar-le šla, snedel te ne bo
nihče.“

„Če sem pa rekla, da ne maram prenašati
tistih postranskih pogledov in sunkov
s komolci!“

„Nedelja je, ob desetih vem da ne pojdeš
k podružnici —: kaj boš kar tako, kakor
bi ne bila kristijana?“

„Kristijana sem že, toda vsa moja molitev
je zastonj. Koliko sem že molila za
očeta, pa ne odnehajo; čimdalje bolj trmasti
so. Sedaj pa ne bom več.“

„Ne govori nespametno, Polona, da te
Bog ne bo kaznoval! Mora že menda tako
biti. Še jedenkrat ti pravim: pojdi v cerkev!“

„Jaz ti pa tudi še jedenkrat povem: ne
grem, pa ne grem.“

„Vsi jednaki ste, kar vas je vaše rodovine:
tiščinasti, da bolj ne morete biti. Kaj se
boš jezila nad očetom, ko si sama ravno
taka!“

„No, še tebi je treba! — Če si se namenil
k maši, pojdi že, da ne boš mudil,
mene pa pusti!“

„I, saj te moram. — Samo to pa ni prav,
da v nedeljo ne boš pri maši. Mar bi šla.“

Tako je pogovarjal, nagovarjal in pregovarjal
Koprivec ob polu petih zjutraj prvo
nedeljo po zadnjih dogodkih svojo ženo Polono,
toda opravil ni nič. Nikakor namreč
ni hotela biti med poslušavci v cerkvi tisti
hip, ko bo njen oče s Tono na oklicih. Prav
slabe volje je ostala doma, pa tudi mož ni
šel nič vesel k službi božji. Bolj med zadnjimi
je bil in precéj hitro stopal. Ko je
pa ne daleč pred seboj zagledal Lazarja in
Krivca v živahnem pomenku, ni še bolj
pospešil korakov, da bi ju došel in imel
druščino, temveč počasneje je meril pot. Ni
namreč nič kaj želel, da bi se še s tema
dvema pogovarjal o Koščku in njegovi ženitvi,
saj se vé, kar je komu zoprno, o tem
ne govori rad.

Ona dva pred njim sta pa zares govorila
o Koščku. Koj ko sta se sešla pri
Erjavčevi lesi, vzela sta ga v misel.

„Malo postajal sem — no, pa najprej
dobro jutro, Krivec!“ začel je Lazar; „mislil
sem, da dojdem Koščka, ali pa on mene, pa
ga ni nič videti.“

„Bog daj dobro jutro! E Koščka boš
danes težko imel za spremljevavca. Najbrž
je šel skozi hosto, ker je suha pot, pa
menim, da je že davno v cerkvi, veš, k izpovedi
bo moral. Mogoče je pa tudi, da danes
v domačo cerkev še ne pojde ne, kam drugam
jo bode mahnil.“

„Pa se bo le upregel zopet v zakonski
jarem! Takrat o sv. Agati smo se pri Markcu
prav za prav le šalili, pa ni ostalo pri sami
šali.“

„Sedaj sva pa midva na vrsti, če hočeva
biti mož beseda.“

„No, kdaj se boš ti?“

„Kdaj pa ti?“

„Ha-ha! Jaz — nikoli.“

„Jaz pa tudi ne.“

„Meni ne kaže.“

„Tudi zame je bolje, da se ne.“

„Pri Koščku je drugače.“

„Seveda, on nima cele kope otrók.“

„Kaj bi si na stare dni nakopaval jezo!
Meni bi ne bilo dobro; žena bi ne bila zadovoljna,
otroci bi pa kleli mene in njo.“

„Težko, da bi bilo kaj drugače.“

„Saj imam oči in vidim, kako je drugod.“

„Košček naju pa tudi ne bode preveč
poprijemal zaradi tiste obljube.“

„Ej, moja misel je taka, da ga bodeva
odslej bolj poredko videla.“

„Prej ko ne se bo bolj dóma držal.“

„Dóma, da, ali pa žene, ha-ha-ha!“

„Nisem dosti verjel, nekaj čudno se je
pletlo, pa se je le razpletlo.“

„Ali moraš pomisliti, da se je pa Košček
tudi pognal, kar se je dalo.“

Med tem sta dobila skozi Klanec gredé
precèj številno družbo, in pogovor se je zasukal
drugam.

V cerkvi pa je pozneje minula pridiga,
oznanilo je bilo oznanjeno, oklicev pa ni
bilo nič. Nekoliko so se spogledali tisti, ki
so pričakovali, da bodo vrgli Koščka raz
leco, pa cerkev ni kraj razgovarjanja. Potrpeti
je bilo treba do konca cerkvenega
opravila.

„Kaj bo pa to?“

„To mora nekaj biti.“

Kar odprta usta sta že imela Krivec in
Lazar ter komaj čakala, da bi si olajšala
srce, ko sta prišla pred cerkvijo drug k
drugemu. V cerkvi sta namreč sedela daleč
narazen: Krivec v tretji, Lazar v štirinajsti
klopi.

„Meni je hodilo med mašo vedno na
misel, da je morda gospod župnik doma
pozabil oklicno knjigo“; Lazarju ni bilo
mogoče umeti, kako to, da ni bil Košček
oklican.

„Pozabil? Ni mogoče. Cerkvenik bi bil
v zakristiji brž opomnil, on dobro pazi na
ženine in neveste, in po maši bi bili oklici.
To je nekaj drugega.“

„Pa kaj?“

„Če bi jaz vedel!“

„Veš kaj, pojdiva k Roglju malo pozajutrkovat.
Tam se snide mnogo ljudstva,
morda tam kaj natančnejšega zveva.“

„Prav govoriš, le pojdiva! Ko sva poživila
v cerkvi dušo, naj pa še telo kaj dobi.“

Pa sta jo zavila k Roglju, ki je imel prodajalnico
in pa tudi za lačne in žejne ljudi
marsikaj.

„I, jaz pa dobro vem, da sta bila v petek
pri izpraševanju —; nekaj ni, pa je“, govoril
je nekdo pri vstopu Lazarja in Krivca. A ko
mu je sosed za mizo ugovarjal, klical je brž
za pričo Roglja: „No, Francè, pa ti povej, ali
sta bila, ali nista bila!“

Rogelj je imel dela čez glavo, ker vsak
je hotel imeti brž in najpoprej, zato je šele
na drugo vprašanje odgovoril:

„O, kajpak da sta bila, sam sem ju videl.
Košček je bil tak, kakor bi ga iz škatljice
vzel, pa tudi nevesti ni bilo nič reči.“

„No, no, pa praviš, da ne govorim resnice“,
rekel je zadovoljno vprašavec ter
pestil svojega soseda.

„Če je pa takisto, potlej ne uganem, kaj
bi bilo navskriž prišlo, da ni oklicev“, udal
se je le-ta.

Še marsikatera se je rekla, a vse je bilo
le ugibanje, in naj so govorili še toliko, zadovoljen
ni bil nihče, ker niso mogli dognati
resnice.

„E preklicano, da bomo zvedeli, kaj zavira“,
zavpil je tisti možiček, ki je poprej
klical Roglja za pričo; „le mene poslušajte;
kar se zgodi, vse pride na dan, če ne danes,
pa jutri! Preklicano, rad bi vedel, ali bo pri
tej stvari drugače ali ne.“

Mnogo jih je še obsedelo in prerešetavalo
Koščkovo ženitev, Lazar in Krivec pa
sta se kmalu poslovila, saj resnice tu ni
bilo moči zvedeti.

„Košček bode povedal, kar je in kakor
je“, trdil je že na razpotju pri Erjavčevi
lesi Lazar.

„Če le ni kaj takega, da bi njega samega
poniževalo“, pomišljeval je Krivec.

„Takega ne bo, saj je mož.“

„Jaz tudi upam, da ne, — no, pa saj
skoro ne more biti.“

„Pa če bi tudi bilo, kadar bomo dobre
volje, vse nama razodene, veš, nama!“

„E, vsakemu, sevé, ne bi.“

„Slišiš, prijatelj, tisto telico, ki sva oni
dan govorila o nji, bom pa zares vzel.“

„Že dobro, samo kmalu se oglasi, da me
kdo drug ne premoti.“

„Potlej te pa tudi nikoli več ne pogledam.“

„Majhno —“

„Čisto nič.“

„E, grdo —“

„Nič.“

Pa te besede sta že bolj vpila čez njive
kakor govorila, zakaj vsak je že storil kakih
sto korakov na svojo stran.

Koprivec pa je hitel v tisti razdalji pred
njima kakor zjutraj za njima proti domu.
Mudilo se mu je, da bi prej ko prej ženi
naznanil nepričakovani obrat.

„Lej jo, nič niso klicali Koščka!“ butilo
je kar samo iz njega.

„Ne?“ zavzela se je Polona.

„Ne.“

„No, naj pa še jaz tebi nekaj povem:
Špelina bajta je že včeraj in danes kar naprej
zaprta.“

„Zakaj neki?“

„Kaj jaz vem? Samo to mi je pravila
prej-le Brenklja, da sta šli včeraj na vse
zgodaj Špela in tista njena Tona s culami
obloženi z doma.“

„Kam pa?“

„Kako ti bom povedala, če še sama ne
vem? Potlej pa to-le je tudi dejala Brenklja:
Moj oče in Tona sta se neki v petek opoldne
poslovila s temi besedami: „Kar molči, kaj
drugim mar?“ in: „Saj jutri tako izginem
odtod“. Brenklja misli, da nista dobila izpregleda
in zato ne bo poroke. Da bi le Bog
dal tako!“

„I, saj tisto bo; vidiš, pa si bila davi tako
nasajena, sedaj-le bi bila lahko že od maše.“

„Kdo je pa vedel? No, če grem prav
jedenkrat k podružnici, imeli bodo vsaj otroci
strah. Drugače stojé okrog cerkve in se pogovarjajo,
več ko pol jih ni pri maši.“

„Dobro je, dobro, če vedó, da kdo nanje
gleda. Samo — poglej, osem je že naša ura
— dosti obotavljati se ne boš smela, pot se
le vleče.“

„Pet minut me ne bo zamudilo, in bom
napravljena.“

Pa je bila zopet zadovoljnost v Koprivčevi
hiši. On je bil dvakrat vesel, prvič ker
žena ne bo opustila maše, zakaj bil je prepričan,
da tam ne domuje dolgo časa sreča,
kjer jim ni mar nedeljskih dolžnostij, drugič
mu je bilo pa všeč, da se Košček ne bo
oženil; prav res bi bilo škoda, ako bi prišlo
njegovo imetje v tuje roke. Polona je bila
pa vsa srečna, ker je prav ona s pomočjo
Brenklje razgnala Tono in očeta. Dolgo,
strmo in vročo pot je imela, toda že davno
ni hodila tako lahkih nog in zadovoljnega
srca k službi božji kakor to nedeljo. Pač
bi bila rada zvedela, kako se je prav za
prav vse razdrlo, pa ga ni bilo človeka, ki
bi ji bil to razložil.

V ponedeljek proti večeru se je Špela
vrnila v Robidovje, pa sama, brez Tone. Ni
je bila volja pripovedovati svojih rodbinskih
razmer, pa je že tako naneslo, da ni mogla
molčati. Ta čas, kar je ni bilo doma, krmila
je njeno kravico in kokoši ženica iz soseščine,
to je bilo dobro delo. Ali bi bilo
sedaj vljudno in lepo, ako ji na njena vprašanja
še odgovorila ne bi? Zlasti ker za
svojo uslugo ni hotela nič nagrade. Začetkoma
je pripovedovala bolj nerada in prisiljeno,
sčasoma se ji je še nekako dobro zdelo,
da ima človeka, kateremu lahko odkrije
svoje srce in potoži svoje nadloge. Ženica
pa je bila tudi hvaležna za vsako besedico
— no, saj je poslušala stvari, ki so vsakega
zanimale, pa so bile drugim še prikrite.

„Po punici mi bo hudo, to že sedaj čutim,
kaj šele bo!“ tako je pričela Špela, „pa saj
bo njej v Ljubljani še bolj. Ubožica! Tako
daleč od doma si mora služiti kruh! Pa
Lojza — saj jo poznaš Tihovo Lojzo, no,
branjevka je — me je precèj potolažila. Zaslužek
bo menda prav dober, še na stran
bo lahko kaj devala, dasi bo morala vse
kupiti: jed, obleko in stanovanje. Lojza mi
je obljubila, da bo skrbela zanjo v vseh
rečeh, kakor da bi bila njena. Vse ji verjamem,
samo doma je ne bom imela. Pa bi
vsega tega ne bilo treba, če bi Košček ne

bil tako pribijal za njo! Seveda, ko smo se
jedenkrat že ljudem v zobe dali, takrat, ko smo
naredili pisma, potem je bilo sitno razdirati,
dasi sva bili s Tono takoj zoper možitev,
da sva le zvedeli za botrstvo. Košček pa
je le silil in silil, pa naju je pregovoril. Oni
dan nama je že Tihova Lojza odsvetovala,
tako da moja punica ni imela kar nič več
veselja. Ali Košček je dejal: zakaj imam pa
dovoljenje? In zopet naju je dobil na svojo
stran. Pa Košček je samo mislil, da je dobil
izpregled, a ga ni in ga nikoli ne bo.“

Špeli se je dozdevalo, da je že dovolj
povedala, pa njena poslušavka jo je znala
tako na lahko privijati, da je prav vse izvlekla
iz nje.

Tisti petek, ko sta bila Tona in Košček
pri ženitovanjskem izpraševanju, ali bolj
prav, ko sta se namenila k njemu, saj ga
ni bilo, tiščal je ženin kaj samozavestno tisto
pisanje iz škofije v žepu, češ, sedaj ne more
izpodleteti.

„Kako ste opravili?“ bilo je vprašanje
župnikovo, ki se ni nadejal, da bi se Košček
še kdaj oglasil pri njem zaradi zakona s
Tono, nikar že, da bi kar ž njo prišel v
župnišče.

„Dobro, saj mora biti zapisano“, odrezal
se je Košček in začel odpenjati suknjo, da
bi pokazal črno na belem.

„Kje imate pisanje?“ vprašal je župnik,
ki ni verjel Koščkovim besedam.

„Tukaj-le je, a nikar ne zamerite, nekoliko
se mi je zmečkalo“, opravičeval se je ženin.

„Hm — saj ni nič; kako mislite, da bi
bili dobro opravili?“

„Nič? Ni mogoče! Naj bi še jedenkrat
prebrali!“

„Nič, pa nič, naj berem kakor hočem.“

„I, pa mi je dejal tisti gospodek, mlad,
zal je bil: Tako, mož, le gospodu župniku
pokažite, pa bo vse v redu, ste že opravili.“

„Seveda ste opravili, pa Tone ne bodete
smeli vzeti nikoli.“

Hencano je to poparilo Koščka! Strašno
mu je bilo žal, da ne zna latinskega jezika:
morda je pa le v pisanju drugače, zanj bolj
ugodno — toda gospod župnik že vé.

Toni je bilo pa vroče, vroče! Nikamor
si ni upala pogledati; kdo vé, koliko bi bila
rada dala, da bi mogla že biti doma, ali
še rajša — daleč kje od domačega kraja in
znanih ljudij! Zakaj se je začela meniti s
Koščkom!

Opravila nista nič, zakaj zadržek je bil
tak, da bi se le v nenavadnem slučaju dal izpregled,
tu pa take sile ni bilo. Saj ni bila
sama Tona na svetu! Naj si dobi Košček
ženko drugje.

Udala sta se, dasi ne prav lahko; a če
ni drugače in ne pomaga nič, kaj bi rinil z
glavo skozi zid?

„Tona, ti si še mlada, še brez zamude
nekoliko čakaš; Bog vé, kaka sreča ti je še
namenjena“, tako je potolažil župnik nevesto.
Précej ji je bilo malo ložje pri srcu.

„Košček, vi bodete pa kam drugam pogledali,
kjer pojde brez zapreke. V škofiji
ste bili sami in veste, da Tone ne morete
vzeti za ženo. Začeti pa dokazovati, da ste
bili le namestnik Blatnikov, to bi se reklo
najbrž mlatiti prazno slamo. Stvar bi se
vlekla in vlekla, tačas se desetkrat lahko
že drugje oženite. Prošnje bi v Rimu nikakor
ne uslišali, čemu bi jo torej delali!“

„I no, imajo že svoje postave, po katerih
morajo ravnati; vsaj vem, kako je“, pritrdil
je Košček nič posebno žalosten.

Odšla sta, pa ne kot ženin in nevesta,
ampak kot boter in krščenka. Jedino to jima
ni bilo po godu, da ju gledajo ljudje; toda
kdor se hoče ženiti, mora se podvreči tudi
tej nepriliki.

Kako čudni so nekateri ljudje! Naj bi
bil župnik takoj prvič Koščku vzel vse
upanje: to bi se bil mož srdil! „Nalašč mi
nagaja in meče polena pod noge! Ali je to
krščanska ljubezen, ki jo ima vedno na jeziku?
Duhovni gospodje tudi niso taki, kakoršni
bi morali biti! Zlomka vendar, druge
zakramente, recimo izpoved, tako priporoča,
da bi si kmalu jezik obrabil, zakon pa odbija!
Mar ni naš Izveličar postavil vseh, mar
niso vsi sveti?“ Prav gotovo bi se bil Košček
tako togotil in še pristavil: „A jaz se ne
dam kar tebi nič meni nič ugnati v kozji

rog! Saj znamo pota! O saj so še višji gospodje!“
Pa bi bil še tisti dan drl v Ljubljano
v škofijo iskat si pravice in vso pot
klel, češ, kaj mi napravlja sitni župnik tako
pot? „Kaj meni, da dobivam jaz podplate zastonj?
Misli, da vsi postopamo in čas ubijamo,
če je sam od jutra do večera brez
dela? Kdo mi bo povrnil
troške za pot, kdo mi bo kaj
dal za to, da bom toliko
časa zapravil?“

Take ljudi je le treba
poznati in po tem ž njimi
ravnati, zlasti zato ker se
jim zadržki, kot je duhovno
sorodstvo, zdé tako malenkostni
in odveč, da bi jih
précej utajili, če bi bilo le
moči. „Kateri vrag neki nima
drugega opravka kakor iztikati
za takimi stvarmi, ki
mi samo pota in sitnosti napravljajo,
pa njemu nič ne
koristijo in bi meni nič ne
škodile?“ priveroval se je nedavno
neki ženin Koščkove
vrste. Košček bi bil pač tudi
z mirno, ali vsaj po svojih
dokazih pomirjeno vestjo stopil
s Tono v zakon, da ni bil
zadržek tudi drugim znan.
A sedaj je bilo vse končano.
Tono bo treba pozabiti, pa
drugo poiskati, saj ga skoro
silijo, naj to stori. Kajpak,
malo sitno bo, ker se bo
daleč razneslo, kako mu je
pri Toni izpodletelo, pa saj
človek tudi za druge reči
trpi, zakaj bi še za ženo ne,
ki je tudi lep dar božji.

Špela se je skrivala v
svoji koči, kar se je le dalo,
Košček tudi ni prišel izpod
strehe, temveč je le pri svoji
omarici in steklenicah koval
načrte, Tona je bila v Ljubljani:
pa ljudje so vendarle
vse natanko vedeli, kaj in kako je bilo
s Tono in Koščkom. No, Koščka še niso
preveč objedali, češ, saj ne bode nikoli dolgo,
da bo drugo dobil. Prav čisto brez nič pa
tudi ni bilo.

„Koliko si je prizadel, pa vse za prazen nič.“

„E, kar je podaril Toni — če ji je kaj
— ni zavrženo. Ali se ne spodobi, da boter
semtertje obdari onega, ki ga je nesel h
krstu?“

„Polona je pa le tica, da jima je tako
zares štreno zmedla!“

„I, kdor le vrta, že kaj dobi, če bi bilo
ne vem kaj.“

„Jaz sem pa sklenil, da pojdem Koščka
za botra prosit, če bi se kakšna punčika
hotela vriniti v mojo družino.“

„Pa vrat za seboj ne zapiraj!“

„Rad bi vedel, koliko obljub je naredil,
da ne bo nobeni deklici več za botra.“

„Pač ni mislil, da mu bo kdaj napotje
delalo, ko je kumoval Toni.“

Toda to govorjenje je bilo nič proti temu,
kar so počeli o Toni.

„Zmeraj je precèj visoko nos nosila, pa
taki se rado pokazi.“

„Zopet nekam visoko leta; čemu sili v
Ljubljano? Brž bo gospa, ne?“

„O poprej še gospodična, prav nališpana
in našemljena! Le nikar je ne pozabi pogledati,
kadar se zopet kaj pokaže v domačem
kraju. Težko, če jo bomo še poznali.“

„A visokost gre pred padcem.“

„E, e, Ljubljana je Ljubljana! Moji otroci
naj rajši beračijo tu po kmetih, pa bom bolj
vesel, kakor če bi hodili po mestu v svili.“

„Špela je hčer preveč razvadila. Kar si
izmisli, pa ji potrdi.“

„Nima prave pameti, ne. Za dekle v Toninih
letih ni mesto, kjer je nihče ne pozna,
in stori, kar samo hoče.“

„Še plačevala bo soseska za njo.“

„Vse je mogoče, samo kaj slabega vedno
raje ko kaj dobrega.“

„Na vse zadnje bi bilo le bolje, da bi jo
bil dobil Košček.“

To se je slišalo; nekaj so pa tudi šepetali
in marsikaj podtikali; pa kdor bi take
reči raznašal, ne bil bi nič boljši, zato ni,
da bi se spravljalo še to med ljudi. Najbolje
je, da zamašimo pot takim lažem in opravljanju.
Naj bo Tona v Ljubljani, kjer je
dovolj dobrih ljudij; če se bo hotela nagniti
na njih stran, zavezala bo vse zlobne jezike
in našla srečo tudi na tujem. Res da bi bila
pri Koščku prišla k mizi, na kateri ne bi
nikoli pogrešala kruha, toda kruh še ni vse.
Bog vé, ali bi ji ne bil pozneje kdaj mož
očital, češ, kot beračica si prišla k hiši,
kaj si pa prinesla s seboj, pokaži, če imaš
kaj svojega? Take besede pa prav globoko
vrežejo, in kruh potem ne tekne, dasi ga je
obilo.

In ni neverjetno, da bi ne bila kdaj morala
poslušati očitanja o svojem siromaštvu.
Zakaj Košček je pri svojih prihodnjih zakonskih
načrtih začel upoštevati tudi denarno
stran. Kolikor bolj so se njemu topili
srebrnjaki, toliko več jih je želel priženiti.

Samote se je že naveličal; kar med ljudi
je šel, ne mené se za to, kaj porekó. Prav
za prav pa, kaj mu pa hočejo? Ali je storil
kaj nepoštenega? Ženiti se vsaj sme, ne?
Torej nič bati!

Dolgo je že mislil, koliko tisočakov ima
Lazar in koliko jih bo odštel svoji Pepi.
„Ta bi bila tudi zame dobra; kaj, ko bi pri
očetu malo podrezal? Poskušnja nič ne stane,
z Lazarjem sva dobra prijatelja.“ Res je
kmalu prilika nanesla, da sta se sešla. In
Koščku kar nič ni bilo treba po ovinkih
hoditi.

„No, prijatelj“, podražil ga je Lazar, „ali
so se oči že prijele katere druge?“

„Še ne, pa bi se kmalu, koj bi se, samo
če bo tebi všeč“, ni se skrival Košček.

„Meni je vse všeč; kaj misliš? Jasneje
govori!“

„Saj bom. Vidiš, Pepo boš moral jedenkrat
dati od hiše, pa ne veš, kam bo prišla
in h kakšnim ljudem. Daj jo meni!“

„Zakaj pa ne? O kar ž njo govori, če
ona pritrdi, jaz dam doto in svoj blagoslov,
pa jo vedi pred oltar!“ Tako je Lazar govoril,
a prepričan je bil, da iz te moke ne
bo kruha. „No, če je pa moja Pepa tako
kratkovidna, ne bom ji branil čisto nič. A
dekleta pri dvajsetih letih in iz bogatih
hiš dobro vedó, da bodo lahko izbirale in
snubače odganjale; zato ne verjamem, da bi
se koj prvemu obesila na vrat.“

Košček pa tega ni pomislil in se nadejal,
da pojde vse gladko, zato je še pristavil:

„Za doto se bomo že še zmenili, za
tisto se nič ne mudi, pa pri tebi tudi ne bo
sitnosti.“

„Upam, da ne. Zakaj jaz tako pravim:
kdor ima otroke, imej tudi doto zanje. Otrokom
je treba dati toliko, da imajo dobro
podlago: če so za kaj, lahko nadaljujejo; če
pa niso pridni, bilo je še to preveč.“

„Modro govoriš, samo malo je takih
očetov zanje, kot si ti.“

„E, kaj me boš hvalil, rajši se pomeni s
Pepo, tam-le menda gredice pleve; jaz moram
pa še pogledati, kako bo z otavo v dolgem
travniku; ne bo že preveč odlašati, pozneje
se slabo suši, pa nimam še dovolj koscev
naprošenih.“

Lazar je odšel od doma, Košček se je pa
že zopet ženil. Dobršen čas je slonel na
vrtni ograji in prijazno govoril s Pepo, nazadnje
ji je pa povedal, kakšne besede sta
imela ž njenim očetom.

„Oh, Koščkov oče, kam se meni mudi
možiti se“, smejala se je Pepa Koščku.

„Zmerom tudi ne boš tako, to sama veš“,
pregovarjal jo je Košček.

„Zakaj pa ne, oče? Ali mi je kaj hudega?“

„O, tisto ne, pa — ali bi ti bilo pri meni
hudo?“

„Tega ne trdim. Pa, oče, jaz še nisem
nikoli mislila na možitev.“

„Pa sedaj misli.“

„Ne bom ne, oče.“ Pa se je zopet smejala,
tako da Košček sam ni vedel, ali je še
tako otročja, ali se samo šali, ali ga ima
tudi kaj rada. Poslovil se je in obljubil, da
še pride, da se bodo drugič do dobrega zmenili.
Pepa se je zopet smejala. Koščka je pa
to najbolj bodlo, da mu je zmerom rekla
„oče“. To se je sitno ženiti, ako dekle snubača
vedno le „oče“ nazivlje!

Zvečer pa se nista mogla nasmejati Lazar
in njegova Pepa. Ko se je Košček drugič
oglasil, pokazala mu je Pepa bolj jasno, da
ga ne mara. „Le drugo poiščite, jaz ne grem
nikamor od doma“, odrekla mu je naravnost.
Lazar pa je dejal, da je neče siliti, ker je
še mlada, in sploh prisiljen zakon ni srečen.
Kaj je hotel ugovarjati Košček? Nič. Drugje
je popraševal.

„Krivčeva Katrica bi bila tudi bogata, ali
pa Jeričeva Franca“ — ugibal je Košček
naslednje dni in potrkal pri Krivcu in pri
Jeriču. Pa povsod ista pesem: oče ne brani,
če ga le dekle hoče; pa zato oče ne brani,
ker bi lahko prisegel, da ga hči ne bo marala.
In dekleta zopet le „oče“, „vi“ — da
bi mu vsaj jedna „ti“ rekla, čeprav bi ga s
to besedico ozmerjala!

„E, to so še otroci, kaj pa hočem s takimi!
Saj so tudi še pametne ženske na svetu.
Že vem, Mahnova Cila! Okrog štiridesetih
bode, nekaj krajcarjev ima na strani, pridna
in spretna je, pri Roglju sem jo že večkrat
videl, da je pomagala, pa ji vse k rokam
stoji, ta pa, ta ...“

To je bil nov Koščkov sklep. Prvo nedeljo
je že govoril s Cilo. Samo precèj dolgo
časa jo je moral čakati, zakaj Cila je po
krščanskem nauku molila še križev pot in
še kaj drugega; Košček jo je že prav težko
čakal. Pa kdor čaka, dočaka.

Košček jej je kot pameten ženin pametno
povedal, da jo vzame ter jej tudi naslikal
prihodnjo srečo, ki jo bode pri njem
uživala.

„Delala boš, kolikor se ti bo poljubilo;
manjkalo ti ne bo nič, in vsak dan boš lahko
trikrat kave sita.“

Tukaj naj pa slavno ženstvo samo sodi
Cilo. Ali jej je mogel Košček še kaj več
ponuditi? Pa Cila je imela svoje muhe; Bog
vé, ali je čakala brhkejšega ali kali, kar ni
hotela pritrditi Koščku, in ni hotela. In še
prevzetna je bila skoro zaradi tega. Še tisti
večer je namreč pripovedovala postarni prijateljici,
kaj ji je bilo na ponudbo, in ta je
rekla, da je prav ravnala.

„Oh, Cila“, bile so njene besede, „toliko
časa že nosiš deviški venec, pa bi ga takemu
dedcu vrgla! Žal bi ti bilo vedno; a da
si ponudbo odbila, veselilo te bo vsak dan.“

Košček pa od tega dne ni poprašal nobene
več.

„Le prevzetujte, le, kolikor hočete“, jezil
se je vso pot do dóma in domá še tudi.
„Kaj mislite, da bom res umrl brez ženskega
krila v svoji hiši?“

Toda pil je odslej bolj kakor poprej.
Saj je bila pijača jedina njegova odkritosrčna
prijateljica, ki se mu ni nikoli izneverila.
In pri pijači mu je šinila marsikaka
misel v glavo, posebno Tone se je često
spominjal.

„Oj Tona je bila dekle, kakor se gre;
imela je vsaj nekaj srca! Drugod pa sama
prevzetija! Kaj je bilo treba Poloni na dan
spraviti tisto botrstvo? Jaz sem že pozabil
nanje, drugi bi ne bili vedeli, prijetno bi
lahko živela s Tono! Ali ta grda nevoščljivost
Polonina!“

Mož je moral malo piti, da se je umiril.
Potem je pa zopet začel:

„Pa vse tvoje rovanje bo zastonj, ljuba
moja Polona! Košček pojde k sodišču in naredi
oporoko, da se boš čudila! Tebi tudi
toliko ne, kolikor je za nohtom črnega!
Kmalu bo treba iti, zakaj če bi me smrt
nenadoma zalezla, da bi ne mogel govoriti,
vse bi bilo Polonino, vsaj po Lenčkini smrti.
Pa ne boš kaše pihal! Nič tebi! Ne vinarja! ...
Ako bi sam spisal oporoko, veljala bi že,
toda lahko jo Polona uniči; saj tisto je več
ko gotovo, da bo brž vse pretaknila, še
predno dobro zatisnem oči. Pri sodišču ali
notarju se mora narediti, potlej naj se pa repenči,
kolikor hoče! Kdo je pa gospodar?! ...“

Razburjal se je vedno bolj in vedno bolj
pil in pil močno slivovko. A glava je zato
trpela, zvečer se mu je že premaknilo jedno
ali poldrugo kolesce.

Lenčka in Šimen sta večerjala, Košček
je pa ležal na peči.

„Oče, pojdite večerjat“, klicala ga je hči.

„Le sama jejta, jaz ne bom“, zavrnil jo
je Košček.

Onadva sta tiho zajemala pusti močnik,
oče je pa mirno počival na gorki peči. Pa
gorkota pijanemu človeku ne koristi. Nekaj
časa je miroval, potem pa začel širiti roke
in jih hitro sklepati, oči pa je imel srepo
obrnjene v strop. Najedenkrat pa začne:

„O prelepa naša kraljica! Kako si lepa,
kako si lepa, o kraljica naša!“

Lenčka in Šimen postaneta in pogledata,
ne da bi si vedela tolmačiti Koščkovih besedij.

„Kaj pa imate, oče?“ vpraša Lenčka.

„Ali nič ne vidiš? Poglej Mater Božjo:
o kako si lepa, kraljica naša!“ Košček je
kazal v strop in sklepal roke.

Šimen in Lenčka pa nista nič videla, in
si tudi nista prizadevala, saj sta vedela, da
pri Koščku ni vse v redu.

„Spat pojdiva“, svetoval je Šimen Lenčki;
„kaj bi visela? Oče so malo bolni, jutri jim
bo menda že odleglo.“

Lenčka ga je slušala, Košček je pa še v
temi dobro videl Mater Božjo in jo občudoval.

VIII.

Temna, viharna noč je minula. Marsikateri
Robidovčan se je bal za streho, pa
čeprav je tulil veter in se upiral vanjo, odnesel
je vendar ni. To je vsakdo že po noči vedel,
da ima streho še celo, toda tega in onega
je mikalo, kaj bo pri sosedih. Zato je bilo
zjutraj vse zunaj: vse je ogledovalo. Kajpak
je bilo treba oči precej napenjati, ker hiše
so dokaj raztresene. No pa ni bilo nikjer
posebne nesreče.

„Jaz sem se bal hujšega“, oddahnil si je
jeden izmed gospodarjev.

„Kakor je bilo hudo, smemo biti še veseli“,
bil je zadovoljen drug.

„Pa včasih ni bilo takih viharjev.“

„Kar jaz pomnim, nikoli.“

„Vedno hujše je na svetu.“

„Saj je pa tudi svet zmerom hudobnejši.“

„Kaj pa otroci tamkaj-le tako vrišče?“

„Pa res — na Koščkov vrt kažejo.“

„Najbrž je kako drevo polomljeno.“

„Bržkone.“

„Poglej no, sedaj so jo pa udrli.“

„Nekaj posebnega mora biti —“

„I, saj lahko pogledava.“

„Prav govoriš, čemu bi ugibala.“

Moža sta šla proti prostoru, kjer so stali
poprej otroci, pa sta si kmalu razložila, kaj
je bilo otrokom. Vaško znamenje konec
Koščkovega vrta je bilo brez strehe.

„Saj sem dejal, da ne bo brez škode.“

„Ej, tu o škodi skoro ni govoriti! Ta
streha je že davno prosila popravila.“

„Za nič ni bila, pa je le odlegla kakor
nova.“

„Zid menda še ni trpel.“

„O nič še ne! Pač je včasih dežnica hotela
poiskati pot do zida, pa je Košček vselej
o pravem času podtaknil kako deščico, pa
je bilo še za silo.“

„A sedaj, ko je streha na tleh, ne bo več
za nazaj.“

„Seveda ne, saj se je gotovo vsa razsula.“

„Kajpak drugega. Saj se vé, kaj so stare
trhljene deske.“

„Dokler se jih ne dotakneš, so že še, a
če jih premakneš, potem pa le išči novih.“

„E, veš kaj, dosti grda je že bila stara
streha; sedaj bomo znamenje prebarvali in
pokrili z opeko, pa bo tako, da ga daleč na
okoli ni takega.“

„To je naša sreča, da imamo denar že
nabran; jaz stavim glavo, da bi se jih polovica
ustavljala za tiste bore krajcarčke,
če bi morali šele sedaj moledovati za nje od
praga do praga.“

„Koliko neki je denarja?“

„Mislim, da se bo vse naredilo ž njim.“

„Pa koliko ga je prav za prav?“

„To pa ti povej, če veš.“

„Kdaj že, stoj no, menda smo se ono
jesen menili, da je že kakih 40 goldinarjev.“

„Jaz ne bom dejal ne tako ne tako, pa
vendar se mi zdi, da se precej nabere v nabiralnik.“

„Kolikokrat kdo kaj vrže vanj.“

„Ne mine dan, da bi kdo ne klečal pred
znamenjem.“

„O naš sv. Anton je imeniten!“

„Pa tudi bogat bo že.“

„Sedaj bo pa Košček vendar jedenkrat
pokazal račun.“

„Ne goljufa menda ne — no saj bi se
zameril sv. Antonu bolj kakor nam, če bi
— pa to vse jedno ni prav, da nam nič ne
pové, koliko je denarja.“

„Res je premoški! Še vprašati ga ne smeš,
brž ti katero podrobi, da imaš dosti za nekaj
časa.“

„Meni jo je že! Saj grem več kakor
jedenkrat na leto k izpovedi“, pokadil mi jo
je pod nos, „tam bi že zvedel, kaj naj storim,
če bi ne bilo kaj v redu.“

„No, primeroma lahko sami vemo, koliko
mora biti denarja. Popravljal on še ni nič,
ključ hrani sedem let, za poprej pa tudi
vemo, koliko se je nakapljalo leto in dan.
Manj torej tudi ne bode.“

„Rajše več.“

Vse Robidovje je že govorilo o znamenju,
o njegovi novi strehi in denarju, ki ga ima
spravljenega Košček, samo ta še ni nič vedel,
kaj se je zgodilo. Prejšnji večer je bil zopet
malo „v rožah“, Matere Božje skozi strop
sicer ni videl, pa ga je imel le precej, zato
je dobro dolgo spal. Šele Šimen mu je povedal
novico o znamenju.

„E, če hujšega ni, to se bo hitro popravilo!
Kdaj sem že mislil, da bi sam vrgel
streho doli, pa saj je še dobro izpolnjevala
svojo nalogo.“ Tako je govoril Košček imenitno
in se mu še vredno ni zdelo iti gledat
znamenja.

Prejšnja dva možaka sta pa imela večjo
skrb — no, Košček je kmalu dejal: večjo
sitnost — za znamenje. H Koščku sta prišla
in ga jela izpraševati, kaj namerja.

„Kaj namerjam?“ je ponovil in kazal, da
mu je nekaj všeč, nekaj pa tudi ne. Všeč,
ker sta s temi besedami izrekla njegovo
prvenstvo, pa tudi ne všeč, ker sta ga prišla
nekako priganjat in nadzirat. „Težko je reči,
kaj naj storim. Vsak bo hotel imeti po svoje,
že poznam ljudi, prav dobro. Z opeko bomo
pokrili, pa bo; z deskami sedaj nihče več
ne pokriva, pa jih tudi ni kje dobiti. Pa saj
se še ne mudi tako. V nedeljo se bomo pogovorili,
pa bo najbolj pametno.“

„Če bo pa ta čas že deževalo?“

„Pa res, škoda —“

„No, pa vidva pokrijta kar takoj, če moreta!
Ali nosim jaz opeko v žepu?“ odrezal
se je Košček, ki je bil že skoro hud.

„Tisto seveda ni mogoče, ali —“

„Prej ko prej —“

„Jaz sem skrbel za znamenje sedem let“,
govoril je mož, ki ni hotel sosedov kar nič
več poslušati, „pa se ni podrlo, pa se tudi
sedaj ne bo! Le brez skrbi bodita: malo desk
in slame že še premorem, za prvo silo bom
že pokril.“

Zaradi denarja si pa nista upala nobene
ziniti, zakaj Košček je bil očitno slabe volje.
Uganila sta prav lahko, da je najmodreje,
ako odideta; zato sta šla. Odhajaje prvi zadene
z nogo ob skrinjo, pa je pokrov zaropotal,
ker je bil slabo prislonjen.

„Pa slabo zaklepaš, ali se nič ne bojiš
tatov?“ Mož ni hotel tožiti sebe, da je neroden,
temveč je rajši na Koščka zvrnil
krivdo.

„O zapiram, pa — o ti sam črni!“ Košček
je za hip kar obstal. „Kje je pa ključ?“
Segel je za zglavje v tisti kót proti steni in
ga dobil. „To je pa čudno!“

Seveda sedaj nista vedela, ali bi ostala
ali bi šla, pa radovednost je zmagala.

„Skrinjo imam zmerej zaklenjeno“, pripovedoval
je Košček, pa ne več prevzetno,
ampak v strahu, in vroče mu je bilo, „nič
ne vem, kaj je to?“

„Poglej, kako je notri“, svetoval mu je
drugi mož.

Odklepati ni bilo treba, zato je Košček
hitro privzdignil pokrov, pa je takoj vedel,
da je bil nekdo pri njegovi obleki in pri
njegovem bogastvu. Obleka je bila vsa premetana,
pa zato se še ni toliko zmenil, a
drugače ga je pogrelo, ko je dvakrat in še
dvakrat posegel na koncu pod predalček.
Nič ni bilo, čisto nič! Včasih pa je bila
tukaj njegova moč. Vso obleko je urno zmetal
na posteljo, pa nič in nič. Začel je obleko
pretresati in razgibati, pa nikjer nič.

„Okraden sem! sem že okraden! O ti svet
ti, tak, peklenski! Pa kdaj, kdaj?! To bi rad
vedel!“

„Koliko si pa imel?“

„Vse.“

„Ali je bilo veliko?“

„V denarjih, ali so bile hranilnične bukvice?“

„Vse je bilo.“

„Kar si imel na bukvicah, tisto bi morda
še ustavil —“

„Tat bo pred menoj v hranilnici — vse
je šlo, o ti strup strupenski! Če bi vedel,
kdo je!“

„Tisto je.“

„Domač človek je.“

„Hiša mu mora biti znana.“

„Kdaj pa ti je prav za prav vzeto?“

„Nocoj“, odgovoril je Košček komaj,
zakaj onadva sta kar naprej govorila, da še
na vrsto ni mogel. „Nocoj, ker sem včeraj
še nekaj venkaj jemal in vem, da je bilo še
vse. O ti!“

„Kdo bi neki bil?“

„Pa res, da si upa v sobo!“ začela sta
zopet soseda.

„Saj si spal na tej-le postelji, ne?“

„Pa si bil vso noč doma?“

„Kajpada!“ odgovoril je Košček obema.

„Potemtakem je vedel, kje hraniš ključ
in je bil prav posebno domač —“

„Ali pa je imel ponarejen ključ, in mu
je bilo tudi vse znano —“, ugibala sta moža.

„Nekaj bi dal, samo da bi ga poznal, če
bi tudi nič nazaj ne dobil. O ti —!“

„Jaz že nisem tako moder, da bi ga mogel
pokazati.“

„Še sumiti ga je težko —“

„Kaj če bi bil — Andrej“, zavpil je Košček
bolj kakor izgovoril, in oči so se mu posvetile
in kar streslo ga je.

„Kako? — Andrej je v Ljubljani.“

„Samo krast ni prišel domov; pa saj ga
tudi ni videl nihče, kdo drug je,“ menila
sta moža, ker si nista upala kar brez dokazov
dolžiti Andreja.

„Morda tatú kje dobé.“

„Mogoče, da prinese nazaj“, jela sta
sedaj tolažiti Koščka, pa bodisi, da je ta
vedel, da jima tolažba ne gre od srca,
in sama ne upata, kar pripovedujeta, bodisi
da ga je tako bolela izguba denarjev, skratka:
skoro oštevati ju je začel, češ, kaj bi mi to
pravila! Če bi bil tat mislil denar meni pustiti,
čemu bi si pota napravljal! Seveda najpoprej
bo jemal, potem pa vračal! Ej takih
tatov je malo!

Moža sta zapustila Koščka. Pa je čudno
pri nekaterih ljudeh! Prava, dobra misel jim
pride vselej prepozno v glavo. Tako lepo
priliko sta imela, da bi bila vprašala Koščka,
če je ukraden tudi oni denar, ki ga je hranil
za znamenje, ali ne, pa se nista domislila.
Komaj sta pa storila nekaj korakov od
Koščkove hiše, zaskrbela ju je ta stvar.

„Kaj bo pa sedaj?“ zamislil se je prvi.

„Kaj? Košček bo trpel“, razsodil je brž
drugi.

„Če bo hotel?“

„Moral bo!“

„Ne vem.“

„Kako da ne?“

„Postavim, da bi kdo znamenje ukradel,
ali ga bo plačeval Košček?“

„To ni mogoče.“

„Pa reciva, da bi ga, kdo ga bo zopet
napravil.“

„To je drugače. Jaz pa pravim, čemu je
pa Košček denar prevzel? In če ga je prevzel,
naj trpi sedaj. Zakaj ga pa ni komu drugemu
dal spraviti?“

„Potrpiva, kaj porekó drugi.“

„Nič drugače, kakor jaz. Ta bi bila lepa!
Potem bi — si pa nekega dne lahko vsakdo,
ki hrani kaj tujega, izmislil: okraden sem,
drugi bi pa trpeli. Ne boš kaše pihal! Če
nima denarja, ima pa kaj drugega.“

„Huda je ta, huda! Poprej je moral spravljati
tiste krajcarje in si zapominjati ali zapisavati,
koliko jih je, sedaj pa še iz svojega
dodajati — — — jaz se nikdar ne bom
lotil kaj takega.“

„Kaj se je pa silil? Ali smo ga prosili?
Meniš-li, da bi kdo drug ne bil za to?“

„Zakaj ne? — Da se mu taka pripeti!
Nima sreče, nikjer ne, ne pri ženitvi, ne
sicer.“

„Čemu pa toliko pije! Kadar bo vse popil,
potem bo mir. Našla ga bo sreča in pamet.“

„Ni svetnik, pa se mi le smili.“

„Ali jaz pravim, da se meni ne? Ali kar
je, pa je.“

„Zelje bo že vse mrzlo in postano“, klicala
je prvega žena izpred praga, „stopi no,
kaj te bomo celo večnost čakali? Pa včasih
meni očitaš, češ, ženski jeziki pa babje klepetanje:
ali ste moški kaj boljši? Še jedenkrat

mi kaj reci! Kdaj si ti mene še tako
dolgo čakal?“

„Pa menda ne bom tepen?“ odvrnil je
mož, ki ni hotel poprijeti precej zbadljivih
besed.

„Oh, Neža, Neža“, pomagal mu je brž
tovariš, „vse zelje in kar si skuhala, ni
toliko vredno, kakor to, kar midva veva.“

„Kaj nisem že povedala, da bo kosilo
tako, da ne bo za nikamor, pa se le še obotavljaš!
Premakni se vendar že!“ Neži ni bila
nič kaj všeč šala moževa in govorjenje njegovega
spremljevalca.

„Ali Neža, poslušaj vendar: Koščku je
vse pokradeno: ves denar, vse hranilnične
bukvice, še tisti znamenjski denar —“

„Res?“ zavzela se je Neža, stopila s praga
in pozabila na mrzlo jed. „Kdaj pa?“

„Nocoj“, pravil je sosed, mož se je pa
smejal, ker je žena tako hitro čas dobila.

„Če je res?“

„No, ti —“ obrnil se je k Nežinemu
možu, „no pa ti govori. Saj Košček še vedel
ni, jaz sem se bil zadel ob skrinjo, potem
je šele zapazil.“

Neža je hotela zvedeti vse podrobnosti,
stala je in govorila in izpraševala in bi bila
še, pa mož njen se oglasi: „Ti, Neža, zelje
bo že mrzlo in postano, ali nisi poprej tako
rekla?“

„Kaj ne“, nagajal je tudi drugi možak,
„ženski jeziki in babje klepetanje —“

„Tako je, tako: nam zamerite vse, sebe
pa ne vidite; kar po metlo pojdem“, podrobila
mu jo je Neža.

„Nikar metle, za žlico se bolj mudi; pri
nas bo najbrž tudi že na mizi, dober tek!“

Neža in njen mož sta šla jest, oni pa
domov.

Po drugih hišah so jedli in se pomenkovali
o znamenju in o tatvini pri Koščku,
ta je pa pil in klel — pa po malem, zakaj
grdo in hudo on ni nikoli klel; prav brez
vsake kletvice pa tako nesrečno jutro ni
mogel ostati: bilo je treba bolj krepkih besedij.
Sedal je za mizo, hodil po hiši, prijemal
se za glavo, gledal skozi okno, gledal
v tla, zrl v strop, postajal, hitreje stopal:
vse je počel, pa samo zaradi vprašanja:
„Kdo?“

Sam Bog vé, koliko ljudij mu je prišlo
na misel zaradi tega „kdo“! Polona, njen
mož, Šimen, Špela, itd. itd. Kdor je bil kdaj
v njegovi hiši, o vsakem je sodil, da bi bil
utegnil biti tat, pa seveda zavrgel je zopet
vsako obtožbo tako hitro, kakor jo je bil
izmislil.

Pa ne samo to dopoludne, ampak do nedelje
se je vedno jezil in zalival s slivovko,
zlasti ker mu je marsikaj na uho prišlo
zaradi znamenjskega denarja. Nekaj ljudij je
namreč vedno tako dobrih in skrbnih in postrežljivih,
da jako radi povedó, kar drugje
slišijo. Tudi Robidovje ni bilo brez takih
dobrotnikov človeške družbe, in zato je
Košček že med tednom delal svoj zagovor
in račun o znamenju.

„Kaj mislite“, tako se je hudoval še v
petek in saboto doma nad sovaščani, ki jih
pa še ni bilo pri njem, „da nimam nič več?
Res je, oné — dobro mu ne morem reči,
kdor je že bil — mi je pobral mnogo —
no, saj ni nikomur nič mar, koliko je bilo,
moje je bilo, pa je — ali brez nič še zmerom
nisem. O ne mislite, da bodete ob tiste krajcarje!
Ne bodete ne! Le povejte, natanko
povejte, koliko sem vam dolžan, pa doboste
vse: veste, Košček ni goljuf in mu tudi ni
treba biti. O, ima še smereke, ima hišo, polje,
živino in vrt, vrt! Ima, ima, in zato pa tudi
ni več tako neumen, da bi za vas delal, v
plačilo pa požiral zabavljanje in grdenje,
češ, goljuf je, sv. Antona in vse vas je opeharil!
Samo povejte, kolikor hočete, Košček
bo pa dal!“

Nekaterikrat je ta čas Košček skoro upil
po svoji hiši, ko so se mu podile take
misli po glavi. Oči pa so se mu svetile,
nekaj zaradi jeze, pa tudi slivovka je storila
svoje.

V nedeljo so se pa res sešli Robidovčanje
v posvet zaradi znamenja. Košček se ni branil
dati denarja, kar ga je nabral v sedmih letih.
Toda razjezili so ga nekateri, ki so ga, ne
sicer naravnost, temveč prikrito in le s kako
opazko dolžili nepoštenosti. Ali je porastel!

„Kdaj sem se pa ustavljal dati, kar ni
mojega? Saj dam, kolikor hočete, samo povejte!“
sikal je.

„Možje“, moral je mirili Lazar, „saj se
poznamo. Košček nas menda ne bo okanil,
saj je iz naše srede. Pa če za kak krajcar
ne vé tako natanko, ali ga je prejel ali ne,
zaradi tega se nam ne godi krivica. Sedaj
bo moral dati iz svojega; kaj pa bi bilo, če
bi bil oskrbnik znamenja kak kočar, kaj bi
pa tistemu vzeli, kaj? Zato naredimo po
pameti. Košček bo dal, kakor mu vest pravi,
mi pa molčimo. Toliko nihče ne bode trpel
svojega, če znamenje do tal poderemo, kakor
Košček.“

Lazarjeva beseda je v zboru mnogo veljala,
ker je imel mož kaj pod palcem. Vsi
oni, ki so se prej ustili, kako bodo pestili
Koščka, so obmolknili. Po prejšnjih računih
so sklepali, da bi se bilo utegnilo nabrati
kakih petintrideset goldinarjev, in ta znesek
so tirjali od Koščka.

„Jaz sem metal znamenjski denar v posebno
vrečico, pa prav zares ne vem, koliko
ga je bilo nazadnje“, govoril je Košček ponosno;
„da pa ne porečete, da nisem pošten
človek, dal vam bom štirideset goldinarjev.
Le popravite znamenje, kakor veste in znate
in založite te krajcarje! Danes vam jih ne
morem dati, pa predno bode znamenje dodelano,
imeli boste denar v rokah. Nisem
goljuf, ne!“

Možje so bili zadovoljni. Nekateri so šli
k Markcu pit in vabili tudi Koščka, naj gre
ž njimi, a ni hotel. Še celo Lazar in Krivec
ga nista mogla pregovoriti.

„Saj sem vas tako oškodoval in odrl, da
me bodo kleli še vaši otroci“, odgovarjal je
pikro in ostal doma.

„Boli ga.“

„E, ne bil bi rad v njegovi koži.“

„Nič prida mu ni.“

„Pa je le poštenjak.“

„Če bi se bil oženil, bilo bi drugače.“

„Ne upogne ga nobena reč.“

„Trd vrat ima.“

„Vsak bi ne govoril tako na njegovem
mestu.“

„Naj dá, saj ne bo porabil, kar ima.“

„To so težave!“

Tako je mislil in govoril ta in oni, pa
so se poizgubili semtertje.

Košček pa je nosil po koncu glavo po
svoji hiši in pil slivovko. Vesel je bil in
žalosten.

„Sedaj sem jim zavezal jezike“, glasil se
je njegov samogovor. „No, toliko govoričenja,
da sem vse zapravil in poneveril! Sedaj bo
mir ... Naj pa gredó smereke, saj sem jih
dobro dolgo hranil. Bog vé, komu! Naj gredó!
Še jutri bom govoril s Klanščkom. Štiristo
bodo vrgle. Še bom imel denar, še! O Košček
je še mož, še! ... Pa pravi Polona ... ta
tudi vse obduha ... da sem pijanec. Če bi
bil prav! Ali ne pijem za svoje? Pa pijanec?
Kdo mi je pa še noge prestavljal? Polona?
Jaz sem jih njej, ko je bila še otrok, ona
pa meni ne! Pijanec, seveda, in zapravljivec!
Le brž, še danes naj se oglasi tisti, ki je za
menoj plačeval. Oh, ti ljudje!“

V ponedeljek je Košček prodal Klanščku
svoje smereke za štiristo in dvajset goldinarjev.
Vesel je bil kupčije, pa jezen, ker
bi je nikoli ne bilo treba, in zopet je pil —
hudo pil. Na večer je zopet sam s seboj govoril:

„E denarja ko črepinj! Za znamenje štirideset
... čemu sem več obljubil? Ej, mož
mora biti človek; nič, kar sem rekel, prav
sem rekel! Drugo sedaj, da mi strup strupenski
zopet kdo ne izmakne, treba bo zapisati
v oporoko in oddati na bolj varen
kraj. Hm, oporoka? ... Za maše ... zame
sto goldinarjev, za Jero osemdeset — — ne,
Jera ima dosti štirideset, sitna je bila včasih,
le vesela naj bo, da se je spomnim, potlej
Lenčki ... e, pa saj še ne grem nocoj, vse
se bo še naredilo ... Kaj je pa v kuhinji
tako govorjenje, kot bi kdo jokal?“

Košček je stopil pred peč in zagledal
Polono, pa brž se mu je zmračilo čelo.

„Kaj pa zopet ti?“ zagodrnjal je nad njo.

„Dva meseca že niste prali pri hiši,
kakšni pa boste, če vas ne očedim?“ Polono
je zadelo ostro očetovo neprijazno govorjenje.
Poleg tega je bila žalostna zaradi

tatvine. Kako bi ne bila? Saj je bilo prav
za prav njej ukradeno, ali vsaj tako bi moralo
biti, če bi bil oče, kakor se gre.

„Čemu tako skrbiš za nas, ko te vendar
nihče ne vabi?“

„No, pa vašega ne bom oprala, če le
nečete; pa bodite, kakoršni hočete! Lenčki
pa bom, tega mi ne morete braniti.“

„Oh, nadležnost!“ Košček je šel zopet
v hišo.

„Ali bodo kdaj drugačni ali nikoli? Bog
pomagaj!“ je vzdihovala pred pečjo Polona.
Lenčka je molčala.

Po smrekah so tista leta zelo popraševali.
Sekali so jih ne samo po zimi, ampak
tudi po letu; i, kdo se pri kupčiji mnogo
zmeni za trpežnost? Prej ko je mogoče zopet
kaj spečati, rajši vidi kupčevavec. Kmalu so
padle Koščkove smreke. Sedaj se je šele
pokazalo, kako lepe so bile. Košček je menil,
da jih je prav dobro prodal, a Klanšček je
bolje poznal les; precèj dobička mu je kazalo.
No, pa tudi Košček ni bil nejevoljen,
še dobro se mu je zdelo, da je njegov gozd
tako izvrsten.

Smreke so spravili iz gozda, Košček je
že davno vrgel soseski tistih štirideset goldinarjev,
znamenje je imelo že lično novo
streho, in razven Koščka so ljudje tatvino že
precej pozabili. Pa tudi Koščku ni kazalo
drugega kakor pozabiti. O tatu ni bilo ne
duha ne sluha. Naj je že bil kdorkoli, dobro
je znal svoj posel.

Košček je potegnil za smreke lepe denarce,
pa se mu jih je še nekaj obetalo. Apnenico
je sklenil napraviti, pozneje bo pa nekaj
let tudi praprot izvrstno rastla na posekanem
prostoru, torej še vedno nekaj, naposled pa
bodo zopet pognale smreke. Sam se ni hotel
mučiti, zato je najel nekaj ljudij, da so
jeli skladati apnenico.

„Lepo apno bo.“

„Pa koliko!“

„In kakšno bo!“

„Trgali se bodo zanje.“

Tako so hvalili Koščkovi delavci v nadi,
da te besede ne bodo zastonj. In upanje jih
ni varalo. Košček jim je poslal slivovke, ne
sicer take, kakoršno je sam pil, vendar pa
še tako, kakoršne ni točil ne Markec ne
drug gostilničar.

Sploh je bil zadnji čas Košček zopet
bolj dobrovoljen. Nekaj je zopet šumelo o
njegovi ženitvi. „Tam za Krivim gričem —
tri ure od Robidovja — se mu je začela po
poslancih neka deklina ponujati, če je ljudem
kaj verjeti. No pa je že možno, že! Zlasti
ker pravijo, da je že bolj priletna in pa ker
je že jedenkrat zibala, morda, morda bi ga
taka vzela.“ Taka je bila govorica, pa tudi
nič več kakor govorica. S Koščkom samim,
pri katerem bi se bila zvedela resnica, pa
ni bilo varno govoriti o tej reči. Krivec in
Lazar sta ga jedenkrat nekaj dražila, pa si
ju je tako zapomnil, da se je od takrat ogibal
njune družbe.

„Košček, jej kislo repo, pa boš dobil
ženo lepo“, nagajal je Lazar.

„E, kaj ne“, nadaljeval je brž Krivec namesto
Koščka, „naj snem tudi kad in obroče,
pa me le nobena noče.“

Seveda to ni bilo prav. Košček je zameril
in odslej nosil svoje želje in načrte
zaprte le v svojem srcu. „Svet ima premalo
usmiljenja“, tako je sodil in bolj molčal
in pil.

Ni torej znano, ali je Košček kaj mislil
na ono s Krivega griča ali ne, pa če bi tudi
bil, dobil bi je ne bil, zato ker ga je zasnubila
in vzela druga nevesta — smrt.

Pa kar nanagloma brez vseh priprav se
je to zgodilo. Koščkova apnenica je bila
dožgana, Košček je dal oklicati in prodajal
je apno. Menda mu je bilo namenjeno tako
ali kali, ali ga je imel zopet preveč pod
kapo, ali je premalo pazil, naj bode že to
ali ono: v apnenico je padel in se grozno
opekel.

„Toliko ljudij zraven, pa ne da bi ga
varovali!“ jezil se je mnogokateri.

„Ali to je bilo, kot bi trenil!“

„Nesreča nikoli ne pravi: sedaj-le grem,
pazite!“

„Kdor je bil tam, pa vé, kako ga varuj.“

„Tudi vsa vas bi ga ne bila ujela, tako
naglo je bilo.“

„No, saj smo ljudje; psa bi ne pustil pasti
v apno, kaj šele človeka!“

„Poskusi nalašč skočiti, pa boš videl, če
te bode kdo obdržal!“

Tako so se opravičevali oni, ki so bili
pri apnenici. Res, tako hitro se je ponesrečil
Košček, da ni moči povedati. Saj so ga koj
zgrabili, in če bi ga ne bili, zadušil bi se
bil v apnenici, pa je le dobil za vselej dovolj.
V sveto olje ga je dejal gospod Janez, drugo
jutro je pa izdihnil. Dva dni potem pa so
izkopali poleg rajne Jere grob in položili vanj
Koščka. Čudno naključje! Tako dolgo ni
nihče umrl, da je bil mož pokopan poleg
žene. Samo Jera mu je bila prisojena; v življenju
ga je spremljala in tudi na pokopališču
naj ju ne loči tuja gomila. Saj je bil Košček
z Jero tudi najbolj srečen; še vedel ni, kako
dobro mu je bilo, dokler jo je imel. Koliko
sitnostij je prišlo nadenj po njeni smrti! Da
bi le tudi po smrti pri njej užival srečo in
pokoj!

Domačijo Koščkovo sta pa Polona in
njen mož kar zaprla, dokler kako drugače
ne ukreneta. Lenčko in živino sta vzela h
Koprivcu, Šimen je šel pa domov, saj že ni
bil za službo, leta so ga preveč trla.

Jedna skrb je Polono dolgo časa morila,
ali je oče pri notarju ali sodišču naredil
oporoko ali ne. Doma ni nikjer mogla najti
kakega pisanja. „Če bo kdaj Koščkov vrt
moj“, tako je sklepal Koprivec, „varovati
se bom moral, da mi ne bo v škodo, kakor
rajnemu Koščku. Velika vrednost, pa tudi
nevarna!“ Pa prišla je po očetu obravnava,
za oporoko ni vedel nihče, in Koščkovo
imetje je prišlo v roke, ki so je že davno
želele. Samo škoda, da za tatú niso zvedeli!

In Tona in Andrej? Par bosta — pravijo,
pa kmalu. Tona je že tako gosposka,
da je joj, pa tudi nekaj drobiža ima; Andrej
pa je hlapec v hlevu velike ljubljanske gostilne;
denar se mu množi, čeprav počasi;
vse bo dobro, da le še Tono dobi.