I.

Ti, prijatelj, ne poznaš krasne slovenske
zemlje do njenega osrčja. Edina Ljubljana ti
je razgrela dušo s svojimi drevoredi in lepimi
hčerami nemškutarskih uradnikov. A skritih
njenih dolin, bistrih studencev, šumljajočih potokov
in temnih logov nisi videl nikdar! — Pa saj
bi morda ne imeli do tvojih čutil tolikega vpliva
kakor do mojih, ker si videl gotovo drugod, če
ne lepšo, pa vsaj ponosnejšo naravo.

Videl si krasne porenske kraje, kjer ti je
tekla zibel; zrl si divno Reno, ki vali mogočno
svoje vodovje med vino rodnimi goricami,
in v katere jasnem zrcalu se ogledujejo
bela mesta in stare podrtine.

Bodi ponosen na svoje rodišče! A veruj
mi, ako dajem hvalo večni usodi, sem ji gotovo

najbolj hvaležen za to, da sem se rodil na slovenski
zemlji — sredi malega, a čilega naroda.

Da, skoro v sredi njegovi; v vznožju zelenega
hriba,— na koncu prijetne doline! —

Sredi senčnatih smrek se dviguje kvišku
ličen gradič, posestvo ** grofov. Tu sem so ti
zahajali gospodje mnogokrat na poletno stanovanje. —

Poleg graščakovega poslopja se razprostira
prelep vrt in obširen park, katerega moči bister
potok, izvirajoč v njegovi sredini v precej
mogočnem toku iz zemlje. In v resnici je to
prijazen kotiček na slovenski zemlji, ki ga je
stvarnica ustvarila v veselem trenutku!

In tu sem se rodil jaz. Moj oče je bil
oskrbnik tega malega posestva. —

Iz otročjih let mi je ostalo prav malo v
spominu. Pestovala me je bleda, bolna žena,
moja — mati. Oče se je vedel kruto ž njo in
neljubeznivo z menoj. — Čas je pretekel; a še
zdaj se mi bridko stori pri tistih spominih.

Kmalu sem zapustil tiho graščinico ter odšel
v šolo: prišel sem na gimnazijo, na univerzo. —
Kako da smo živeli ondi, veš predobro. Srčno
in lahkomiselno smo srkali iz kupe življenja, a
nismo zapazili, da smo srebali le sladke pene,
ki so zakrivale gorjupo pijačo. —

Že več let nisem videl svojega doma, — kar
se mi necega jutra utrne v možganih misel na
svoj dom ter se me polasti želja po njem. Kmalu

sem bil na poti. Iz središča slovenskega — iz
bele Ljubljane sem korakal necega pomladanskega
jutra po beli cesti proti domačiji.

Prej je zašlo sonce, nego sem videl očetovo
streho. —

Po travnikih se je oglašalo žuborenje nebrojnih
mrčesov in mrak je legal na okolico. Tu
pa tam se je cula govorica s polja gredočih
delavcev; zdaj pa zdaj je zamukalo živinče, ali
pa zarezgetal s paše gredoči konj. —

Lahno sem stopal skozi domačo vas; a nič
več nisem poznal starih revnih koč. Ni ga bilo
človeka in ne verjamem, da bi me bil videl
kdo, ko sem na drugi strani zapustil tihotno
selo ter za malo korakov dospel na dom.

Temno poslopje je stalo tiho v gosti seči.
Samo pred vrati je sedel moj oče.

Kako se je bil postaral! Lasje so mu bili
izpadli in visoko čelo je dobilo mnogo gub.

Pušil je tobak ter gledal pred se tja v
prazno noč.

»Dober večer!« rečem stopivši pred njega.

Osorno mož odzdravi mojemu pozdravu.

»Kaj želite, gospod? Tu bodete težko dobili
prenočišča!«

Prijatelj! Svojega sina ni poznal več. —

»Ali me ne poznate, oče?«

»Oj ti si, Ivan?« pravi malomarno. »Prav
neugodno dohajaš! Na poti si mi zdaj, ko je
gnezdo napolnjeno z gospodo!«

To mi je bil v resnici prijazen sprejem!

Petnajst let — in ni bil vesel, da sem ga
obiskal.

»Kje je mati?« sem vprašal zamolklo.

»Mati? — kaj še ne veš, da je že davno
umrla!«

»Umrla!?«

Slabo sem jo poznal in le temno mi stoji
njena podoba pred duhom; ali vendar se mi je
zdelo, da sem izgubil premnogo ž njo: solze so
me polile.

»Umrla?! In Vi mi niste pisali?«
»Čemu neki?« reče suhotno, »bi ti li kaj
pomagalo? Pa tudi ti nisem hotel kaliti prijetnega
življenja, v katero si se na univerzi vtopil.
Hi! hi! Ali ni res? Lepo življenje v takovem
mestu! Vem sam predobro!«

Kaj sem hotel odgovoriti? Molčal sem tedaj;
a prijatelj, v srcu sem čutil takrat prvič, da je
življenje — trpljenje.

II.

Ko se drugo jutro probudim, je stalo že
sonce visoko na nebu. Dolga pot in mlačen
sprejem: vse mi je bilo omamilo duševne in
telesne moči.

Vstal sem ter stopil v očetovo sobo.

Zopet je pušil tobak ter pregledaval nekakšne
knjige, menda svoje račune.

»Dolgo spiš! »je dejal, »ako delaš tako na univerzi,
tedaj ti za kolegije ne ostaja mnogo časa.«

»Dolga pot me je utrudila!« sem odgovoril,
in potem sva nekaj časa molčala.

»Ti si zdaj pri meni», je pričel potem, »a
tu so še drugi gostje, ali prav za prav gospodarji:
milostivi gospod grof, gospa grofinja in
komtesa; čaka te, kakor menim, sitna dolžnost,
da se pokažeš tej ropotiji vsi in ji poveš, s kako
pravico da stanuješ tu v gnezdu. Ha, ha, pravico!
— prav sem rekel: pravico imaš!«

Takrat še nisem umel teh temnih besed;
a pozneje, v težavnejših časih, so se mi razjasnile — v grozo razjasnile.

Ti pa tudi veš, da univerza ni prijateljica
aristokratom in tudi tedaj ni bila. Heinejeve,
Schillerjeve in Grabbejeve spise smo čitali tudi
tedaj, seveda lahno, samo za šalo: ni nam
ostalo druzega, nego površno, demokratično
svobodoljubje. —

Tudi takrat mi je zatolklo srce, ko me je
oče poklical malo pred dvanajsto uro.

Stopala sva navzgor po stopnicah in potem
po dolgi galeriji do gosposkih soban. Krog po
steni so visele slabo risane podobe nekdanjih
gospodarjev in njih žena.

Prideva do vrat.

»Tu noter stopi!« pravi oče.

Moral sem precej plebejsko vstopiti; zakaj
pri mojem vstopu je omahnila stari grofinji

knjiga v naročje in gospodu grofu so zasilili
naočniki z nosa, skozi katere je pregledaval
najnovejše časopise.

Z očetom se globoko pokloniva.

»Milostiva grofinja in gospod grof! — moj
sin z univerze!«

Milostiva grofinja je pobrala knjigo in gospod
grof si je popravil steklo na nosu ter me
ogledoval od nog do glave.

»Vaš sin, gospod oskrbnik?«

»Moj sin, gospod grof!«

Nekak čuden smeh je obdajal ustnice milostivemu
gospodu, ko je stavil le-to vprašanje do
svojega oskrbnika.

»Sedite, gospod Kvarel, sedite!« je dejal
potem meni.

»Kako je kaj življenje po Vaših mestih,
gospod Kvarel?« je pričel, ko smo bili seli.

»Naše življenje, gospod grof, menim, da je
dosti dobro!«

»Kako to?«

»Saj se očito širi omika med nižje stanove,
in to nam obeta boljšo prihodnjost, nego je
bila naša preteklost, gospod grof!« —

Prijatelj, tu bi bil moral videti dva obraza,
— obraz mojega očeta in pa gospoda grofa.
Prvemu se je zgrbančilo čelo, tisto malo las mu
je skoro vstalo na glavi in, ker je sedel blizu,
vendar ne preblizu mene, je manevriral, kako
bi prišel s svojim komolcem z menoj v dotiko.

Ker se mu ni posrečilo, mu je oblil pot nagubano
čelo.

A stoprav gospod grof!

Dolgi njegov obraz se je podaljšal še bolj,
odprla so se mu usta in naočniki so hoteli zopet
zapustiti svoje postavno mesto.

»Med nižje stanove?« je zdihnil, »menite
torej, da bode bolje?«

»Zgodovina zadnjih desetih let — bilo je
nekaj let po pariški revoluciji v mesecu juliju
— uči nas tega jasno dovolj!«

»Zgodovina! Vi se opirate na zgodovino?
Veste, mladi gospod Kvarel, kaj da je v mojih
očeh zgodovina? Čujte! Zgodovina je nepotrebno črčkanje preteklih neumnosti,
katero nam dela revolucije brez potrebe, katero
nam podira oltarje, ruši cerkve in provzročujc
sploh vse gorje. Oj, da bi človek niti toliko
spomina ne imel, da bi ne vedel več, kaj da je
bilo včeraj; živel bi srečno in mirno!«

»Hi! hi!« je nosljal zraven mene moj oče,
»kako pravo govorite, visokomilostivi gospod
grof! Kaj bi viseli na preteklosti! Kaj mi je
sedaj mari, če je bila pred desetimi leti dobra
letina, ako je pa letos slaba ter mi obeta stradanje
čez zimo?«

»Tako je, gospod oskrbnik!« je dejal grof.

»Nekoliko je res tako, a le nekoliko«,
rečem jaz; »res je naša zemlja — njiva, in človeški
rodovi so žita po nji. In ostanimo pri

poljedelstvu. Naši očetje so obdelovali drugače
polje nego mi ter so slabše pridelovali. Preteklost
nas torej uči, poiskati drugih sistemov,
da bode večji pridelek. Torej je že tu korist
zgodovine očitna, če morda tudi le bolj v minijaturi.«

Tako in enako se je govorilo. Gospod grof
je govoril rad in duhovito, kar je povedala
gospa, je bilo precej nedolžno in sploh — žensko.

»Govorili ste dosti lepih besed, gospod
jurist!« je dejal grof končno, suhotno se smejoč.

»Oj Vi ste fantast, hud fantast! In povem Vam,
da poprej umrjete, nego se Vam izpolni le ena
Vaših sanj!«

»Saj je človek ustvarjen za prevaro!«

»Zopet fantastarija, gospod Kvarel! Le
vzemite romarsko palico v roke in idite od
sela do sela ter poprašujte na okrog; in ako
je zadovoljnih samo deset z Vašim namenom
stvaritve, ste lehko ponosni. Ha! ha! ha!«

In zopet se je smejal suhotno. Začulo se
je poldansko zvonjenje skozi visoka okna in
sončni žarki so sijali bliščeče v sobano.

Vstaneva torej ter se posloviva.

»Priporočam se Vaši milosti, gospod grof
in Vam poljubujem roko, velečastna grofinja!«

Z nekako nenaravno prijaznostjo sta se
poklonila ta dva človeka.

Potem, ko je še sklonil oče kake petkrat
svoj život, sva priveslala srečno skozi vrata.

Zunaj pa si je oče obrisal potni obraz ter
globoko zdihnil: »Oj dragi moj! Vedenja s
plemenitaši se pač še nisi naučil.« —

III.

Po vročem dopoldnevi je prišlo ravno tako
vroče popoldne. Oče je pušil tobak, ali pa
računil; bil je malobeseden, in kmalu sem se
pričel dolgočasiti v samotni graščinici.

Zapustil sem torej mračno in pusto sobo
ter šel na vrt. Pa tudi tu se nisem spominjal
več, kako je bilo nekdaj. Visoka drevesa so
majala svoje veje, polne rumenega cvetja, in
cvetoče gredice so razširjale prijetno vonjavo
po hladni senci.

Radosten sem koračil po peščenih stezicah,
dalje in dalje, kamor me je peljala pot.

Dospel sem v park, kjer je raslo temnozeleno
borovje in košato bukovje.

Od daleč sem zagledal in povem ti, prijatelj,
da z nekako nejevoljo, — žensko, sedečo pod
košatim vejevjem. Čitala je knjigo.

Ogniti se je mi ni bilo mogoče, ker je že
povzdignila glavo; pa saj bi se tudi ne bil
hotel, ker v istem času bi ne bil za ves svet
pokazal ženski, da se plašim pred njo.

Koračil sem torej krepko proti nji.

Prav hladno — saj veš, kaki barbari smo
bili tedaj — sem jo pozdravil blizu prišedši, a

ona ni storila enako. Blag smehljaj ji je obdal
ustnice in lahno je privzdignila belo roko.

A zdaj, prijatelj, ti ne bodem pravil, kakšna
je bila ta ženska; veruj mi, da je bila — prekrasna!

Povzdignila je torej malo roko, pokazala
smejaje se celo vrsto snežnobelih zob, odložila
knjigo, iz katere je čitala, ter rekla: »A, to
je demokrat gospod Kvarel, kaj ne da?«

Kakšen je bil ta glas, prijatelj, sem pozabil,
— pozabil že davno in prav je tako!

Bil sem tako osupel, da ji nisem mogel
odgovoriti, samo nemo sem se ji poklonil.
»Oj gospod«, je dejala, »nikar ne mislite,
da sem tako stroga aristokratinja, da bi otrpnila
pred demokratom.«

In tu se je smejala tako sladko, — ali le
temno se še spominjam: tudi njen smeh mi je
izginil iz spomina.

»Komtesa, bojim se, da Vas motim?«

»Vi menite knjigo; a gospod, saj veste, da
jo čitam kot aristokratinja le za šalo, in časih
mi je tudi ta šala pusta ter se dolgočasim.
Misliva si torej, da je ta trenutek tak!«

Zdelo se mi je, kakor da bi se norčevala,
ali voljno sem sedel nji nasproti na drugo klop
pod košato bukvo.

»Komtesa, ni li dovoljeno mi vprašati,
kakovo berilo imate in s čim da se šalite?«

»Kaj da čitam, gospod? — Šekspirja.«

Moj Bog! To je bil začetek; že mi je
nasproti zijalo žrelo estetično-literarnega pogovora.

»Kako sodite Vi o Šekspirju?« povzame
spet besedo.

»O Šekspirju?« sem odgovoril bojazljivo, »to je v obče težavno odgovoriti.«

»Da Vam omejim vprašanje: kako menite
o Rihardu II.? Ni li to ostudna moška prikazen?
Ali ne priča, kako globoko, da globlje ni mogoče,
pade ravno moški spol!«

»Res, komtesa! A če ste mi hoteli to povedati
zato, da bi postavili s tem le drugi spol
v lepšo svetlobo, Vam ne pritrdim, kakor bi rad.
Rihard, ta velikanska drama, se mi zdi pisana
ravno na slavo trdni moški volji.«

»Torej štejete trdno voljo v hudobnosti za
slavo? Ako imate demokratje taka načela, težko
kdaj zmorete nas aristokrate!« je pridela
zbadljivo.

»Ne bodiva tako nagla«, sem odgovoril;
»povedite mi, komtesa, se li Vam tu in tam
med čitanjem ni užalilo srce, da je tako trden
značaj — poginil brez sadu; niste li želeli, da
bi bila narava vsaj pravičnega s takimi darovi
oblagodarila?«

»Gotovo, gotovo!«

»In take želje«, sem nadaljeval ter se srčno
podal v estetično-literarno rešetanje, »je hotel
Šekspir ravno zbuditi ter pokazati zrcalo, v

katerem naj bi se gledali časih. In da si k temu
ni izbral pravičnega junaka, je poznal predobro
vplive, ki nadvladujejo človeško srce. Komtesa,
ako jaz prodikujem po svetu na okrog: bodite
pravični! — opravil bodem malo ali nič. Ako pa
rečem: Gledite, tale je delal hudobno in godilo
se mu je slabo; ta je zapravil bogate darove
in je žalostno poginil, sejal bodem v rodovitno
zemljo.«

»Z Ribardom«, sem nadaljeval ponosno,
»je govoril Šekspir možakom, da imajo neizmerne
darove in da naj jih obračajo na dobro,
drugače poginejo brez sadri. In povem Vam,
milostiva komtesa!« sem pristavil z dijaško pretiranostjo,
»ko bi se mi bolj zavedali, da je svet
naš in da smo mi sami, ki vzdržujemo zemljo,
bi moralo biti bolje!«

In, prijatelj, sedaj sem se ozrl na komteso.
Prav od srda se ji je bliskalo oko in trdno mi
je rekla: »In ženska? Kaj Vam je ženska, gospod
demokrat?«

»Ženska, komtesa, ima edino opravilo, da
nam briše znoj raz potnega čela.«

»Vas li uči tega tudi Šekspir?«

»Tudi! Saj prepričevalno kaže, kaka mehka
in omahljiva ubožica je — ženska, prepuščena
sama sebi. Komtesa, katera oseba se Vam zdi
slabejša, ali Rihard, ali Ana, k i se uda v ljubezni
temu grbastemu človeku pri krsti svojega od
njega ubitega moža?«

A komtesa ni odgovorila: vstala je in vrgla
knjigo v pesek ter rekla razburjeno: »Vi, gospod
Kvarel, ste postali jako neuljuden!«

Potem pa je izginila za grmovjem. Jaz
pa sem sedel še dolgo ter gledal, kako je zahajalo
sonce za gorami.

Glej, dragi moj, takov sem bil takrat: živahen
in iskren, a le površen in samo na pol omikan.
Ti bodeš imenoval moje takratno vedenje barbarično,
in prav imaš! A jaz sem stopal tisti
večer navdušen proti gradu, vesel zmage nad
komteso.

IV.

Preteklo je malo dni. Živel sem zase, hodil
na vas in po njeni lepi okolici; a grajskega
parka sem se vestno ogibal. Toda čas teče
počasno in naposled mi ni ostalo druzega, nego
iskati razmišljenja zopet v vrtni senci.

In zopet sem sedel pod košato bukvo ter
gledal, kako so nabirale čebele med po cvetočih
vrtnicah. Ubogi Šekspir je ležal še vedno v
pesku, kamor ga je bila vrgla neusmiljena ročica.
Torej tudi komtese še ni bilo tukaj. Iztegnil
sem roko ter ga pobral, in kjer se mi je odprlo,
sem pričel prebirati vtopivši se v divno poezijo.

Prebude me lahne stopinje in šumenje svilnate
obleke. Povzdignem glavo: pred menoj je
stala — komtesa in njene velike jasne oči so
bilo uprte v me.

»Komtesa!« sem dejal ter vstal, »dovolite,
da Vam podam knjigo, katero ste tukaj pozabili.«

»Hvala, gospod!«

To je rekla z glasom, ki je naznanjal, da
ni vedela, naj bi bila li prijazna ali osorna. A
naposled je sela meni nasproti v senco.

»Kako, da Vas ni več videti, gospod
Kvarel?«

»Zakaj da ne prihajam več na vrt?«

»Da, zakaj da ne prihajate več semle?« je
odgovorila zamolklo.

»Skoro si nisem upal več, ker sem razžalil
kraljico njegovo.«

»Oj, gospod Kvarel!« je rekla sladko, »skoro
bi Vam ne verjela in mislila bi poprej, da ste
preponosni. Zakaj, ako se ne motim, so sedanji
demokratje cesto bolj ponosni, nego najtrdnejši
plemenitaši.

Prijatelj, ali ni izpregovorila skoro resničnih
besed?

»A ne bodiva si huda«, je dejala veselo,
vstala ter hotela iti dalje. Saj vidiš, da sem
moral tudi vstati ter iti ž njo. Živahno je korakala
tik mene, govorila nedolžno-otročje in
vendar tudi prečudno duhovito.

Ob poti je rasel sipek, in najvišji vrh je
bil pognal rdečo cvetko.

»Vidite li, gospod Kvarel, kako lepo je to
cvetje?«

In pokazala mi je to divjo vrtnico in obrnila
k meni obrazek.

»Da, komtesa!«

In šel sem trgat ono cvetje. A bilo je
težje, nego sem menil poprej. S trudom sem
upognil vrh, pri tem pa se mi je zabodlo trnje
v meso in ko sem prinesel rdeči cvet gospici,
so mi tekle iz roke krvave kaplje in padale na
zemljo. Kako se ji je užalilo srce!

»Oh, gospod Kvarel, jako Vas milujem!«
je vzkliknila.

Vzela je svilnato rutico ter mi obezala
ranjene prste.

In ko je končala, je povzdignila glavico ter
vprašala: »Je li sedaj dobro?«

Dal sem ji hvalo, a ona je zardela, kakor
bi se bila spomnila, da je storila tujcu več,
nego bi bila smela.

In, mili prijatelj, takrat je padla tudi meni
iskra prve ljubezni v mlado dušo in v tem vrtu
se mi je razcvelo cvetje, katero je imelo dosti
več trnja, nego vonjajočih peres. — — —

Prijatelj, na svetu je toliko kontrastov! In
ako bi se prepirala dandanašnji, če je tisti pregovor:
»v zdravem in lepem telesu biva tudi
lepa duša!« resničen, ali pa le prazna domišljija,
hotel bi jaz sto in sto vzgledov pokazati, kako
da je lagal tisti modrijan, ki je prvi izmislil
ta pregovor! To se je videlo pa še posebno
na premilostivem gospodu grofu Mariji Jožefu

**kem. Gospodaril je nekdaj tu na malem posestvu,
kakor deželni erdeljskijjoglavar v pokoju.
In kaka osebica bila je to! Cisto zgrbana, brez
las skoro in v obleki, ki se je nosila za cesarja
Jožefa, prav zelo smešen. A bodi mu žemljica
lahka; zakaj že davno je umrl. In vendar je v
njem bivala dobra, olikana duša, obdarovana
z najboljšim okusom. Najkrasnejši proizvod njegove
fantazije pa je vrt pri malem posestvu.

Pa saj je tudi pridno delal in se trudil,
da mu je kapal znoj z zgrbančenega čela.

Hodil je — kakor mi je pravil stari grajski
sluga — ročno serntertja, zapovedaval, kazal in
srdil se, ko je bil najbolj hud, in časih — težko
mi bodeš verjel — tudi zajokal.

Bog bodi rahli duši milostiv! Na svetu
menda ni prelahko živel. Zakaj že v istem
sirovem času je doživel dosti zasmeha, ko je
premikal krive svoje ude po peščenih stezah,
ter popravljal drage bruseljske špice na tenkih
prsih, ali pa šumotal z malim rapirjem po
pesku in si vejal hlad s triogelnim velikim
klobukom. In takrat se je smejalo vse, da, še
celo njegovi hlapci so kremžili ustnice.

In vendar je izvršil krasno delo: vrt pri
malem gradiču.

Prijatelj, tu je tisočero cvetja, z velikimi in
malimi glavicami; tukaj dehte sladke vonjave in se
šopirijo pisane boje v najživejši razliki. T u so gozdiči,
gričevje, sploh: tuje majhen, a krasen raj!

Na vrtni sredini izvira potok in teče precej
mogočen izmed skalovja. Krog in krog ga
senčijo široka drevesa in ob njegovem bregu
cveto divne plavice.

Ne misli pak, da je pozabila izumljiva duša
premilostivega grofa Marije Jožefa na ta kraj.

V trdo skalovje je velel vsekati prostorno
otlino. Kako prijeten hlad veje tu notri, zunaj
pa pripeka gorko sonce ter z malokaterim
žarkom posije v ta mrak.

Tu je klop iz mahovja, mehka in vabljiva.
In ako si legel nanjo, ko peče polje vročina in ko
le po malem šepetajo listovi pred jamo in se
bobnenje potoka čuje, kakor iz daljave, mirno
in pohlevno — zapreš tudi ti oči in spanec te
obide. Prebudi te stoprav hladno jutro, ali pa
mila pesem žuborečega slavca, ki si je izvolil
mirno šumo ob potoku za svoje gnezdeče. Če
stopiš tedaj iz otline, vzhaja ti sonce izmed
bližnjih vrhov ter ti zlati zemljo, da si vesel
življenja.

Ali ni vreden našega blagoslova stari,
grbasti Marija Jožef? —

* * *

Tihi mrak me je objel, ko sem stopil z
belega dneva pod skalnati obok. Vid me je
zapustil na tem polutemnem kraju. A ko se mi
je zdanilo, sem videl na mahovi klopi — komteso
Marijo.

Dragi moj! Zdaj šele vidim, da ti doslej
nisem bil povedal njenega imena. Odpusti! Saj
veš, da mi je za tistega časa že mnogo, mnogo
izginilo iz spomina. —

Na mahovi klopi je ležala torej komtesa
Marija. Kakor vila vrelca, ki je šumel ne daleč,
je spala pri iztoku njegovih voda.

Tiho sem pristopil. Kakor mrtvo je ležalo
malo telesce; samo prsi so se rahlo dvigale.

Kaj sem storil? Sklonil sem se lahno, ter
pritisnil svoje ustnice na gorko njeno lice.

Ali zdaj so se odprle njene jasne oči in
videl sem na dno njene duše. Kakor plaha srna
je skočila pokonci.

Jaz pa sem padel na kolena ter dejal:
»Komtesa Marija, odpustite mojo drzovitost!«
In dolgo je bila tiha; zdelo se mi je, da dviguje
večnost svoje peroti nad menoj ubogim predrznikom.

Prijatelj! Po dolgem molku mi je odpustila.

V.

Potem je preteklo mnogo dni in prišla je
hladna jesen.

Vihar je vil drevesa; potok je bobnel huje v
svoji strugi ter drl besneje v daljavo. Po nebu
pa so se vlačili črni oblači in grozili z dežjem.

Jaz pa sem stal ob debeli smreki in bil
globoko zamišljen.

Izprevidel sem, da mi tu ni več živeti, niti
več ostati.

Slovo! slovo!

Res prežalostna beseda! Prijatelj, zakaj je
dopuščeno tako malo ljudem uživati odločeno
srečo? Mi reveži, ki smo se rodili med solzami,
nimamo li tudi do sreče pravice? Ali zato ne,
ker je bilo rojstvo naše nesreča? Je li usoda
tudi aristokratinja?

Lahno se mi je doteknila žametna ročica
razburjenih lic.

»Marija!«

»Tako zamišljen, prijatelj?«

»Odpustite, komtesa! Bil sem v resnici zamišljen
in mislil sem na uro najinega slovesa,
katera mora kmalu biti.«

In postalo ji je lice tako mrtvaško-bledo
in moči so jo zapustile, da bi se bila zgrudila
na zemljo, ko bi je ne bile objele moje roke.
Kar omahnila ji je glavica na moje prsi in pričela
je glasno plakati.

»Draga moja! Saj zopet pridem!«

»Proč?« je ihtela, »proč od todi? In menila
sem, da me ljubi, da ostane vedno pri meni!«

Prijatelj, sedaj vidiš, da je bila še zelo
naivna.

»Zlata duša, saj zopet pridem in potlej te
vzamem s seboj.«

»Je li res, je li res?«

In nehale so ji teči solze.

A v istem trenutku je padla neka težka,
zgrbančena roka na mojo ramo, in ko sem obrnil
obraz, sem zrl v resno oko staremu grofu. In
ni se mu srdilo obličje, nego kakor usmiljenje
mu je prešinilo široke gube, ko je prijel komteso
za roko in mi dejal tiho in počasi:

»Prijatelj, to je — tvoja sestra, — sestra
— po krvi!«

Ostrmim kot nemi kamen.

To izgovorivši je vzel v naročje onemoglega
otroka ter hitro odšel za smreke.

Zavedevši se iz nezavesti se z bolečim
glasom zagrohotam: »Ha! ha! ha!«

Skoraj me je samega groza tega posmeha!

A potok je šumel in vihar je bučal. Težke
kaplje so padale z neba ter mi hladile zavrele
možgane.

Nisem vedel, kaj se je prav zgodilo.

Vse, vse se mi je zdelo kot sanje!

Divjal sem okrog, pulil si lase in malo
da ne proklinjal svoj porod.

Bila je že noč, ko pritavam na dom.

»Pozno prihajaš, sin moj!« —

»Vaš sin?« —

A, prijatelj, duša oskrbnikova je ostala
mirna in nosljaje je dejal: »Hi! hi! Saj sem
vedel, da mora priti enkrat na dan! hi! hi!
bratec, sedaj bodeva tožila, dolgo tožila ter
spravila te do tvoje pravice! Hi! hi! imam
popirje!«

Po teh besedah planem vun v temno
noč ......

Prišel sem zopet na univerzo in tu se
pričel boriti za bodočnost. A prebil sem ter z
lastnim trudom postal to, kar sem zdaj.

Ni ravno veliko, ali rečem lahko, da —
živim!

* * *

Vprašaš me, če sem jo videl še kdaj?
Bilo je leta 18...

Pomlad je prešla, ali vsaj pojemala. Le
redko cvetje se je videlo še tu in tam po ljubljanskih
drevoredih.

Večer je bil zavil okolico s svojim mrakom;
a po dolgih sprehajališčih je hodila obila množica.
Tudi jaz sem bil krenil tja, ko sem zapustil
prašno pisarno.

Zamislil sem se bil ter hodil čisto sam po
peščeni poti.

Prebudil sem se stoprav, ko sem stopil na
dolgo obleko lepo opravljeni dami in ko se je
zajezil nad menoj njen stari spremljevavec.

»Odpustite gospa», sem zamrmral prestrašen.

Stari gospod pa je hitel dalje in dejal tiho:
»To je gospod Kvarel!«

In ona se je bila tudi ozrla: — bila je ona!

Prijatelj, kakšen je bil postal ta obrazek?
Bil je še vedno krasen, ali bled, bled, tako prečudno

bled, da me ie zabolelo srce. Iz oči ji
je sijala žalost, ali pa — Bog ve, je li res —
blaznost.

Sedaj še živi; ali jaz je ne vidim nikdar.

In prav je tako! —

Da, prijatelj! Grabbe ima prav, ako trdi,
da človeško srce je ustvarjeno za to, da se raztrga.
Da, raztrga! — In baš prepričanje tega
nas drži v viharjih pokonci, da ne omagamo,
dokler nas zakon prirode ne zgrudi v svoj
zemeljski rodni prah! —