1.

To so mi stari zidovi, ti zidovi Gabrške graščine:
z mahom obraščene skale, gotiška
okna, in pa šele ti dolgočasni stolpiči na oglih!
Prav tam v zadnjem kotu doline čepi med gostim
drevjem, brez leska in bleska, temnorjavo, melanholično,
žalostno zidovje. Ali mir vlada tu
in prečudna harmonija tihote obdaja kraj čez in
čez ter topi srce v čase pretekle, starodavne.

Še mlad, še otrok sem bil, a že sem
strastno ljubil to zidovje. Sam nisem vedel,
zakaj lazim le zmeraj k stari graščini; sam nisem
zapazil, kako sem prišel tja, pri priči sem bil
pod stolpiči starega Gabrka.

Doma me je povpraševala skrbna mati vselej:
»Kje si pa bil zopet?«

»Pri starem gradu, mati!«

Čudila se je ter me gledala tako skrbno
in ljubeznivo, da mi je od veselja igralo srce.

»Kako, da zmeraj tjakaj zahajaš?«

»Stara graščina je tako lepa, tako krasna!«

In dobra ženica se je nasmejala in me bila
vesela.

Kmalu me je usoda vrgla iz domače vasi;
prišel sem med svet. Videl sem gradove in
krasne palače, a spomnivši se starega Gabrka,
mi je vselej šinila solza v oko. Se vedno sem
ga ljubil, in ni preteklo leto dni, da bi se ne bil
vozil po ozki dolini, v kateri je stanovala moja
mati, v kateri je stala domača vas in ono pusto
zidovje.

Tako sem bil tudi leta 187. na pomlad
doma. Bil sem tedaj ravno vstopil v univerzo,
še mlad in skoraj še otročje postave.

Drugo jutro me je že gnalo h graščini. Bil
je še vedno isti stari Gabrk. Okolica še ista;
samo potje so bili posuti z novim belim peskom
in gredice osnažene. Radosten sem šetal okrog,
na vsakem znanem mestu nekoliko časa postajal
ter se prepuščal nekdanjim spominom.

Pogledal sem v visoka gotiška okna; krasne
preproge sem videl v njih in nekdo je igral v
sobi na klavir.

Kdo more to biti?

Ko sem prišel domov, sem povprašal radovedno:

»Mati, zdaj nekdo stanuje v gradu, v
gosposkih sobah?«

»Da, gospa Amalija.«

»Kdo pa je ta Amalija?«

»Gabrška posestnica.«

»Kdaj pa je prišla sem?«

»Pred letom dni se je pripeljala. Živela je
nekoliko časa tiho, potem pa je pričela večkrat
jezdariti po polju na majhnem belem konjičku.«

»Ali je mlada ali stara?«

»Mlada in lepa kot mleko in kri.« ...

Odslej sem večkrat mislil na lepo Amalijo
in, da odkritosrčno povem, pogosto sem zahajal
k staremu zidovju. Ondi sem nabiral — bil
sem prirodopisec — cvetje, katerega je bilo tam
dosti in čudnega.

Nekega dne začujem iz daljine peket konjskih
kopit.

»To mora biti Amalija!« sem dejal sam
pri sebi, in kri mi je silila v srce.

Med drevjem je zabliskala modra obleka
in po poti, meni ravno nasproti, je prijezdila
mlada gospodična. Bila je še jako mlada, in
morala je komaj nekaj let starejša biti od mene.
Jezdila je dobro rejenega ponija in obleka ji
je bila tako dolga, da se je skoraj zemlje dotikala.
Na glavi je imela širok florentinski klobuk,
izpod katerega so se sipali črni kodri na rame,
v belih ročicah pa je spretno držala lične vajete.

Pozdravim jo. Nasmehnila se mi je ter
priklonila glavico, potem pa se hipoma skrila
za drevje.

Čude se zrem za njo. Take si nisem mislil
»gospe« Amalije ...

V nedeljo sem jo zopet videl. Prijezdila
je k cerkvi in med mašo je stari sluga vodil
ponija za uzdo blizu božje hiše.

Potem je pretekel zopet teden. Večkrat
sem zahajal k staremu Gabrku, ali nje nikdar
nisem zapazil. Mnogokrat sem slišal igranje
skozi visoka gotiška okna, ali nikdar ne konjskega
kopita iz daljine.

Nabiral sem zopet cvetje v logu blizu grada.
Bil je jasen, sončen dan, ali vendar je od severne
strani pihala precej hladna sapa.

Tedaj pa sem začul zopet znani peket.
Tudi danes mi je prijezdila nasproti. Sapa potegne
in krasni florentinec pade v pesek, kodri
pa ji zavihrajo v zraku.

V hipu sem blizu nje, poberem slamnik
ter ga ji s poklonom podam.

Smejaje se mi ga vzame ter si ga pritisne
na glavico rekoč: »Hvala Vam, dobri
prijatelj!«

Jaz sem se zopet poklonil; pregovoriti
nisem vedel kaj.

Še je šepnila: »Obiščite me jutri; drago
mi bode!«

Potem pa je udarila s paličico konjička in
v hipu odjezdila mi izpred oči.

2.

Drugo jutro sem šel v grad. Čudna groza
me obide, ko stopim med visoka vrata. Na
dvorišču je stal oskrbnik ter mi na vprašanje
čemerno odgodrnjal, da je milostiva doma. Srčno
stopim po stopnicah in po svetlem hodniku
pridem do prvih duri. Bile so odprte. V sobani
z gardinami prepreženi je sedela gospa Amalija.
Nosila je belo obleko. Bila je prečudne krasote.

Hitro je vstala ter mi šla nasproti.

»Pričakovala sem Vas že«, je dejala prijazno.
Sedla sva in nekaj časa govorila.

Potem pa je vstala, me vodila po visokih
stanicah ter mi vse razkazovala.
Peljala me je tudi v grajsko kapelico. Ondi
je tiho pokleknila v klop in molila. Strme sem
zrl na njo, ko je tako molila, in sodil iz nje
vedenja, da ni srečna.

Gospa je vstala ter mi kazala umetne
slike po stenah. Ko je nekoliko očedila oltar,
sva se tiho vrnila v prvo sobo nazaj.

Ko se poslovim, je dejala: »Malo Vas
spremim.«

In potisnila si je slamnik na kodre.

»Kako se zovete?« me je povprašala zopet.

»Leon, madama!«

Na dvorišču je stal oskrbnik ter gledal
čemerno za nama. Menda ga je jezilo, da je
šla madama z menoj. Spremila me je nekoliko,
potem pa mi podala roko ter dejala sladko:

»Z Bogom, Leon!«

Jaz sem se ji poklonil, gospa pa se je
vrnila v grad.

Ker me ni vabila, je nisem več obiskal.
Tudi sem se jel ogibati starega poslopja bolj
nego poprej ...

Pride zopet nedelja. Dan je bil vroč, in
popoldan sem sedel v senci pod debelo hruško.
Krog mene se je igrala in skakala edina sestrica.
Bil sem vtopljen v misli. V cerkvi sem
videl gospo Amalijo. Tudi ona me je zapazila,
ker dvakrat se je name ozrla.

»Glej, glej!« zakriči otrok. Jaz pogledam
proti onemu kraju, Amalija je jezdila na poniju.
Bliskoma je bila pri nama. Ročno sem pribitel,
ji pomogel s konja ter ga privezal k bližnjemu
drevesu.

»Kako, da Vas več ni k meni, gospod
Leon?« je vprašala, ko je sedla k meni v senco.

Zagledala je deklico, ki se je bojazljivo skrivala
za mano.

»Aj, Vaša sestrica«, reče radostna, »nikar
se me ne boj, srček!«

Vzela je otroka v naročje ter ga poljubila.

»Imate to edino sestro?«

»Edino, gospa!«

»Kako pa ji je ime?« je vprašala tiho.

»Eliza, gospa!«

»Pa skoraj sem pozabila, zakaj da sem
prišla«, reče potem: »jutri me morate obiskati,
in tudi Eliza.«

Obljubil sem ji.

»Kaj ne, da prideš?« je govorila z otrokom,
kateri se je ojačil in se ji približal. Amalija se
je glasno zasmejala.

Kmalu seje poslovila, odvezal sem ji ponija,
držal ga za uzdo ter ji pomogel v sedlo ...

»Ali je Mati božja tudi tako lepa?« je povprašala
sestra, ko je Amalija bila odjezdila.

Molčal sem in nisem ji nič odgovoril. —

Megla je pokrivala tu pa tam okolico, ko
sem drugo jutro stopil čez domači prag in Elizo
vodil za roko.

Prešla sva grajski vrtec in gredice. Čez
gotiška okna je gledala gospa Amalija, od veselja
vzkliknila in hitela nama nasproti.

»Madama, izpolnil sem Vam željo in pripeljal
sestrico!«

»Dobro, gospod Leon, dobro!« in se je
tako ljubeznivo nasmehljala ter me tako milo
pogledala!

Peljala je otroka za roko v grad, v sobi ga
vzela v naročje, ga pritiskala k sebi, in zdelo
se mi je, da se ji je pri tem utrnila solza iz
očesa in padla Elizi na rdeče ličece. Nastala je
tihota v sobi.

»Pojdi, srček!« in peljala je Elizo h klavirju
ter pričela strune prebirati. Dete je radostno
poslušalo ter ploskalo z ročicami.

Ko sva odhajala, je dejala gospa: »Kmalu
zopet pridita!«

Obljubil sem ji ter se poslovil.

3.

Odslej sem bil navadno vsak dan v gradu.
Tudi Eliza je šla časih z mano. Bili so srečni
dnevi. Z gospo sva se pečala dosti o cvetlicah.
Amalija je jezdarila, jaz pa sem hodil poleg ponija,
trgal časih tudi cvetje ter ga ji prinašal. Doma
pa sva spravljala velike herbarije. Časih pa je
sedla h klavirju ter pričela igrati. In kadar je
akord za akordom utihoval, užalilo se ji je
vselej srce in globoko se je zamislila. V duši
pa se mi je oživila tužna misel: ali morda žaluje
nad svojim življenjem, da ga je izgrešila, ali so
ji ga drugi ogrenili? Kdo ve?

Nekdaj, ko sva bila zopet na polju, mi reče:
»Leon! Odslej jezdariva oba!«

»Kako to, gospa?«

»Kupila sem Vam ponija, in sedaj se morate
učiti v sedlu sedeti!«

»Kako?«

»Učila Vas bodem jaz.«

»Vi, madama?« sem se začudil neverjetno.

»Da!« in lahna rdečica ji je šinila v lice.

Udal sem se v njeno voljo.

Drugo jutro sem že sedel na nizkem konju.

»Trdno sedite, da ne padete!«

»Gotovo bodem, gospa!«

S pričetka je šlo dobro; ali ko je Amalija
pognala v skok, nisem več videl, ne slišal, kaj
se je zgodilo z menoj. Prav nepripravno sem
pal s konja ter zatelebnil na tla.

Amalija se prestraši, urno skoči iz sedla
in hiti k meni.

»Pa se vendar niste poškodovali, Leon?«

»Ne, madama, ali lahko bi se bil.«

»Ne obupajte, sčasoma se vendar le privadite!«

»Samo, če le kdaj še poskusim.«

Ali nič ni pomagal upor. Madama se je
smejala in jaz sem moral zopet splezati v sedlo.

Počasi sva jezdila v grad, kar je delalo
gospe silno težko in držala se je grozno pusto.

Potem sva jezdila vsako jutro, in kmalu
sem sedel v sedlu kakor izurjen jezdec. Potem
pa sva podila konje brez usmiljenja po polju.
Da, to mi je postalo pravo veselje!

To veselje mi pretrga nenadejana žalost.
Uboga Eliza umre za kratko boleznijo. Jok je
gospodoval v naši hiši. Ležala je na odru, kot
angelj ležala med cvetjem.

Ljudje so prihajali in odhajali ter milovali
ubogo sirotko, ki je tako zgodaj morala umreti.

Prišla je tudi gospa. Molče je stopila k
odru, vzdignila mrtvo glavico, dolgo ji zrla v
obraz in zadnjikrat poljubila mrzle ustnice.

Tihota je bila v sobi; ko pa je začela Amalija
plakati, ni bilo suho nobeno oko.

Odšla je potem. V veži sem jo nemo pozdravil.
»Kdaj bodete pokopali ubožico?« je vprašala
plakaje.

Povedal sem ji uro, potem pa je šla peš;
danes ni jezdila.

»Vsaj ima vendar dobro srce, ta Amalija«,
mi je dejala mati.

Pri pogrebu je bila tudi Amalija in žalostno
je bilo vsako srce, ko je prst zasula malo krsto.

Ubožica Eliza!

4.

Zatem sta si oddihavala ponija pri jaslih.
Z Amalijo sva hodila sedaj po grajskem logu
ter obiskavala kraje, kamor sem še otrok rad
zahajal. Izpod skale je izviral vrelec ter močil
livado. Tu-sem sva najrajša zahajala.

Amalija je sedla v visoko travo, trgala
cvetice ter jih metala v vodo in zrla za njimi,
ko so jih odnašali valčki.

Povpraševala me je mnogo o moji mladosti.
Pravil sem ji o čudni ljubezni do starega zidovja;
milo se je smejala in mi rekla: »Kaj pa
Vam tako ugaja v tej starini?«

»Madama, stara je res, ali veličastna!«

Amalija je molčala.

»Pa še sedaj tako ljubite to zidovje?« je
vprašala čez nekaj časa.

»Še bolj, gospa!«

»Zakaj?«

Zagorelo mi je lice in nisem ji odgovoril.
Tudi ona je pobesila oko, in ni me dalje izpraševala.

5.

Amalija, dasiravno izvrstna ženska, je imela
tudi svoje slabosti. Bila je močno podvržena
jezi in večkrat sva se prepirala, če sem po nerodnem
razrušil kako vazo, ali če jo je razsrdil
stari oskrbnik. Pa urno se je zopet pomirila in
me desetkrat prosila, naj ji ne jemljem za zlo.
Imela je dobro srce!

Neke dni pa je postala silno boječa in
žalostna.

»Jaz bodem rano umrla, Leon«, pravi nekdaj
zvečer, »prav rano, srce mi to pravi!«

Zamolklo sva sedela in gledal sem krasno
žensko, ko je tako milovala in pobešala glavico,

da so ji kodri padali čez čelo. Gospa se mi
je smilila v svoji krasoti!

Urno je vstala ter hitela h klavirju in
strunam dajala divje glasove, plašne arije.

»Dovolite, gospa, da se poslovim«, ji rečem,
ko je nehala igrati.

Žalostno me je pogledala in jeknila: »Saj
res, saj res, kako sem pozabljiva!«

Bil sem že pri vratih, ko me pokliče nazaj.

»Leon!« vzklikne in mi migne z ročico.

»Kaj hočete, madama?« in urno pristopim.

Obrnila je v me svoje črne oči in videlo
se je, da se bori s srcem.

»Leon!« rdečica ji šine v lice in glas ji
zaostane.

Nemo sem zrl danes v tako čudno preobrnjeno
Amalijo.

»Leon«, pravi, »poljubite me — kakor
sestro!«

Glasek se ji je tresel pri zadnjih besedah.

Vem le toliko, da sem jo v resnici poljubil
v cvetoča lica in da je bila potem mirnejša in
da me je pustila oditi.

Pri vratih sem se ozrl. Gledala je za menoj,
nagnila glavo, potem se pa naslonila na klavir
in ni se več obrnila po meni.

Prišel sem drugo jutro. Bila je vesela in
moral sem jo spremiti na sprehod.
Sedaj je rada zahajala k vodi, ki je drla
ne daleko od stare graščine v globoki strugi.

Danes jo je radostila le voda. Cvetje je prezirala
popolnoma.

»Lepo, čisto in bistro vodo ljubim bolj
kot vse», mi je dejala, ko sva stala ob bregu.

Pobirala je bele kamenčke in jih metala v peneče
valove.

»Pogledite, kako bel pesek je v strugi.
Kako lepo bi bilo pač ležati na taki postelji v
zeleni palači!«

»Gospa!« sem rekel nejevoljno.

»Da! da!« je dejala poluglasno in se naslonila
na moje rame ter tužno gledala v vedno
dalje hiteče valove.

»Uboga Eliza! Kje si sedaj!« je zdihnila
in me prosila, naj se vrneva v grad.

Na dvorišču je vodil sluga najina ponija.

Amalija že toliko časa ni sedela na svojem
ljubčku.

Hitela je k njemu in mu gladila dolgo grivo.

»Veste, Leon, jutri bodeva jezdila, popolnoma
sem že bila pozabila na to.«

Obljubil sem ji in potolažena je šla v grad.

Zvečer je bila zopet melanholična, in ko
sem se ločil, me je prosila, naj drugi dan
zarana pridem.

Drugo jutro je sonce žarno vzhajalo izza gora.
Ko sem stopal čez grajski log, so stali
gabrški hlapci krog velikanske smreke.

»Ali bode padla?« sem vprašal.

»Podrli jo bomo, podrli!«

In šel sem dalje.

Na dvorišču me je že pričakovala Amalija.
Sedla sva na konje in počasi jezdarila iz gradu.

»Poženiva!« pravi in spodbode konja.

Zaostal sem torej nekoliko za njo. Pridirjala
sva v log in že je bila gospa mimo
hlapcev, kateri so sekali smreko, ko se ta podere,
da pade njeno deblo s strašnim hruščem
na tla. Gospejin poni odskoči ter jo udere
kot blisk proti bližnji vodi.

Amalija si ni mogla pomagati, bližala se
je bolj in bolj globokemu bregu. Nevarnost je
bila velika. Zdaj pridrvi do brega. Konj plane
in izgine v globoki prepad.

Prijezdil sem do vode in z grozo zrl v
peneče valove. Poni je preplaval in prišel na
suho, ali Amalija je izginila v vodi!

Tedaj je reva res počivala v zeleni palači!

Nemila usoda!

Popoldan smo jo dobili iz reke. Bila je
bela kot alabaster in njeno oko, tako polno
čarobnosti, je bilo zaprto na večno.

Vse je pomilovalo ubogo Amalijo. Največ sem
trpel pa jaz in šele sedaj čutil, kaj mi je bila.

Izročili smo jo črni zemlji. Neizmerna množica
jo je spremljevala na zadnjem potu.

Tako je preminila gospa Amalija, kakor
gine mladi cvet, ki ga odnese voda.

* * *

Pretekla so leta. Krasen spomenik krasi
grob Amalijin. Njen pravi spomenik pa mi je
v srcu. Hudobni jeziki so pripovedovali, kako
je ušla svojemu možu, na katerega so jo prikovali
zoper voljo njeni sorodniki. Svet jo je
morda obsojal, ali mojemu srcu je bila ona
samo ljubeča Amalija. V Gabrk so prišli tuji
obrazi. Sedaj prihaja kak kisel gospodič, sedaj
kaka še bolj kisla gospica.

Ali še vedno ljubim staro zidovje; kadarkoli
mi čas pripušča, hodim v domačo vas ter
od onod obiskujem znane kraje, pri tem pa me
spremljajo vedno misli na ubogo Amalijo. Če
zapazim pred sabo cvetko, se urno ognem, da
bi ne stopil nanjo, saj je ona cvetje tako srčno
ljubila. Ležem v travo, poslušam bobnečo reko
in zrem v modrojasno nebo. Iz vsakega oblačka
se mi zdi, da gleda njeno čarobno oko na me
ter se mi smehlja njen angeljski obrazek.
In te sanje me delajo srečnega.