Bolna ljubezen

Tavčar, Ivan

1874

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31

V maju. — — —

Ali je ta svet čuden, dragi prijatelj, — kaj
pravim čuden — hudoben, prav zelo hudoben!
Z najsladkejšim smehljajem nam vliva
strup v srce, z rožami nam podaja gade, skrite
v njih, in ko dela ponižne poklone, išče z ostrim
očesom, kje bi bila naša najnevarnejša stran, da
bi potisnil v njo bodalo — prav do ročaja.
Vse se je zarotilo, vse, vse! Danes sem
bil na univerzi, poln radosti. Sedaj poslušam
anatomijo — ker mi de tako dobro, šteti žilo
za žilico, kost za kostjo, na katere se opira
našega življenja moč. Kar me dobijo ti volčje,
ti moji tovariši v roke! Stikajo glave, se milosrčno
smejejo in nekako tako svarilno zevajo
po moj em obrazu — o — oj! —

»Ti, Radoslav«, je govoril eden, »ali se ne
čutiš slabotnega? Tako si bled!« —

»Tako rumeno bled, tako čudno modrobledoben!« je šlo desetero glasov; kakor gosi,

če vržeš mednje pest turščice. In ti ljudje, kakove
modrosti, hočejo vse vedeti! Grom! pobegnil
sem proč. To so hinavci, to je vse le šala, da
me dražijo. Prav klavrno sem torej stopal proti
domu.

»Gospod Radoslav! Vi ste bolni!« Povzdignil
sem obraz. Bil je profesor B., s katerim sem znan.

»Preveč delate, preveč! Zdravo in zdravo!«

Odšel je muzaje, jaz pa sem skoraj škripal s
zobmi (saj veš, kako sem trdne postave!). Ali
še ni bilo vse. Pridem domov v svoje četrto nadstropje,
komaj odprem vrata, že mi je na tilniku
stara brezzobna gospodinja.

»Za božjo voljo, gospod Radoslav! Ali ste
že govorili s kakovim doktorjem?«
Prijatelj, tu mi je vzkipela kri, po slovensko
sem se rotil in klel. Dobra starka je pobegnila,
če tudi ni umela groma, kateri je bobnel iz
mojih ust.

Bogu se usmili!

In res je. Stanovanje mi prihaja skoraj
previsoko: malo se usopem, kadar pridem do
vrhnje stopnice. In časih čutim, kako da mi gre
od srca čez prsi prav tenka bolečina. Ali kaj,
pomisli si pa tudi, osem stopnic! Kdo jim da
pravico zavoljo tega me vedno dregati in bosti?
Toliko se ve povedati o bolezni, o smrti, če sem
le jaz pričujoč. Ti hudobneži!

Dragi prijatelj! Povedati ti moram, da bi
grozno nerad umrl v tem dalj njem pustem mestu,

kjer me nihče ne pozna, malokdo ve, da živim.
Kdo bi se spomnil mene, kdo bi mi jokal solzo
na gomilo? —

Kako vse drugače je pri vas doma! Pač še
nisi pozabil, kje sva se pogodila, odpočiti enkrat
od težavnega življenja? — Ondi v kotu med
kapelico in razdrtim zidom, kjer raste grm divjih
rož, kateri se vsako pomlad obeli s cvetjem.
(Poglej, če ni morda slabi leseni križ na materinem
grobu že segnil. Zima je bila, in pod snegom
les trohni. Postavi novega!) Tam bi bilo skoraj
prijetno ležati sredi domače svoje vasi, pod
zelenim holmom, kjer mi stoji očetova hiša (ali
so ji že napravili novo streho, kakor si mi
pisal, da jo hočejo?) pod modrim nebom, kamor
zahajajo v nedeljo popoldne pobožne vaščanke.
In obstajale bi pred mojo gomilo in dejale: Tu
je pokopan K..., kateri se je na Dunaju za
dohtarja učil. Bil je dober človek, čeravno ni
hotel postati gospod. Hodil je še celo vsak
praznik k maši! —

Res je, prijatelj! Vsako nedeljo, ko je še
mati živela, nisem mogel drugače, moral sem
vzeti s seboj debeli molek ter moliti po teh
črnih jagodah očenaš za očenašem. Ali kaj se
če, ona je umrla ter šla za očetom. Jaz pa sem
sedaj tu ubog »academicus« ter si služim v
potu svojega obraza suhega kruha.

Kako živite doma? Koliko ste žita posejali
pomladi? Ali so pri nas zdravi? Brat se je

menda oženil, in sestra je menda tudi stopila
v zakon. Le mene se nihče ne zave! Naj bode!
Ali vendar ne bi rad umrl. Tu je pomlad.
Zunaj sije sonce in na sosedovem dimniku,
meni ravno nasproti, čvrčita dve lastovki ter
delata pridno novo gnezdeče. Bog naj blagoslovi
male živalce s plodnostjo in srečo!

Radoslav.

Naj ti ob enem povem, da sem dobil nekaj
ur pri kupcu Z. Na borzi ima menda mnogo
veljave. Kaj mu pomaga, več ima skrbi nego jaz.

* * *

V juniju. — — —

Pač te vidim, dobra duša, kako da se ti
nabira v gube visoko čelo in kako da se z
usmiljenjem smehljaš na mene nespametnega
fantasta.

Ali ne pomaga ti zdihovanje, zastonj se
srdiš. Pa poslušaj, kako je bilo.

Lep večer je bil, niti sapica ni vela, in ko
sem se ozrl čez okno visoko pod streho, mi je
migljalo tisočero lučic v nižini nasproti. Nekakov
tenak mrak je bil legel na poslopja, iz tovarniških
dimnikov se je kadilo in stroji so delali v polnem
delovanju nemir. Po ulicah pa se je gnetlo
veselih izprehajavcev. Kdo bi strpel tu gori?
Pobegnil sem iz sobice in kmalu bil sredi mesta
ter stopal v prijetnih sanjarijah po tlaku. Saj

me poznaš, da mi je tak izprehod najljubši na
svetu, ko izpusti človek z radostjo svoje misli
iz vsakdanjih okovov.

Tako sem dospel v bogate ulice. V prekrasnih
prodajalnicah se je bliščalo zlato, svila
in drago kamenje. Razpostavljeno pa je bilo v
okusni umetnosti nebrojno plamen, da se je
videlo še vse lepše, kot pa je bilo: svet goljufa,
če le more. Obstal sem pred prodajavcem podob.
Zlati okviri, žareče barve, vse je bilo tu.
Na strani, skoraj v temi, je visela mala podobica,
mlada ženska.

Ali kaka je bila ta glavica? Prijatelj, ali si
zrl kdaj, ko je dan umiral za gorami, na
lesketajoče se vrhove? Nebo je bilo rumeno kot
zlato, mali oblački so plavali semtertja in že se
je prikazal med njimi mesečni bledi srp. Po
zemlji pa sta korakala smrt in spanec, vse je
legalo k miru, k počitku. Ali si stal kdaj in
zrl tako iz višine v planjavo? Bilo je tiho in
tebi se je zdelo, kakor da bi bilo človeštvo pomrlo,
posedlo grobove in te samega pustilo tu
na mrtvi zemlji. Kako burno je zrastla tedaj
v srcu želja, čudna, sladka želja! Zaprl si oko,
da bi ne videl nebeškega zlata, iz duše pa so
ti kipeli ideali, se utelesili: bele, gorke roke
so se ti pokladale krog vratu, na prsih pa se
ti je skrivala od zarje rdeča glavica, igral si se
z njenimi dolgimi lasmi ter iskal globine njenih
modrih oči. Ko pa si zopet povzdignil trepalnico

— bila je črna, tiha noč. Ali v duši ostane
spomin in tak spomin se mi je zbudil, ko sem
stal tu pred malo podobo. Pogreznil sem se v
to dvoje kristalnih oči, ta rdeča ustca in rožnata
lica. Naenkrat se je oživel divni obrazek, obrvi
in trepalnice so se gibale, solzno oko je zrlo
vabilno in pod belim hermelinom so se dvigale
prsi — pa bila je le podoba, le na belem papirju!
»Ema« je bilo spodaj tiskano. Ema!
Kri mi je kipela k srcu, pozabil sem na
vse; skoraj bi bil padel na kolena, da je ustvaril
večni duh kaj tako milobnega. Bilo je obličje,
pri katerem bi človek le molil, da ne bi prišla
na nje slana grenkega življenja.

Ali bila je le podoba na belem papirju.
Tu se bodeš jezil, ali pa se smejal. Zaljubljen!
V podobo zaljubljen?! Ne vem, če živi; ne vem,
če je kje na svetu — ali le-ta obraz se mi je
vlil v srce. Prijatelj, smej se, grohotaj se, dobra
duša! To je človek, to je človek!
Se nisem pri koncu. Ostal sem celo uro.

Prišel je sluga.

»Sedaj se bode zaprlo, gospod!«

Odskočil sem, zaprlo se je in z žalostjo
sem odšel. Mea culpa! mea culpa!

Radoslav.

Danes zjutraj, ko sem se zbudil, sem še
tole pripisal. Po noči se mi je sanjalo, da sem
ležal v grobu, nad sabo sem čul peti »miserere«

in na krsto padati prstene kepe. Prah si bil in v
prah se povrneš!

To je dobro znamenje, če se o smrti sanja!
Potem živimo šele prav dolgo, ne li? To je
dobro!

* * *

V juliju. — — —

Kako da živim in kaj da dela Ema?
Ema? Kdaj že nisem bil ondi. Morda jo
je kupec že tudi prodal in če ne, kaj mi pomaga.
Saj imam original, original, gotovo! Tu
bi moralo priti nekoliko strastnih, radostnih,
kipečih vzklikov. Ali ne bode jih.
Okoval sem si srce, kakor severni pol, v
večni led in vendar sem se bal, da se ne raztaja.

Lep trenutek je bil.

Stopal sem navzdol po širocih, mramornih
stopnicah. Saj veš, kako je človek radosten, če
pride večer. Delo je dokončano in dan si zopet
sam sebi.

S takovimi občutki sem korakal navzdol:
občudoval slike po stenah in steklene lustre, od
katerih se je razširjala mračna svetloba. V lopo
pod mano je pridrdral voz, zašumela je svila
in dve dami sta mi prišli nasproti. Bojazljivost
mi je preletela ude (že od nekdaj sem se ogibal
rad ženskih družeb!), stisnil sem se k zidu ter
naredil neokreten poklon: »Poljubujem Vam
roko, milostiva gospa!«

Debela gospa se je uljudno smejala in šla
mimo. Za njo pa je stopala — Ema. Kakor da
bi jo bil vzel iz okvira: z malo glavico, dvema
debelima kitama in pa te oči, te oči!
Obstal sem od začudenja, držal pokrivalo v
roki in zrl za njima. Čul sem še, kako ji
je pravila mati, da je to bratov učitelj. Pogledala
je še enkrat nazaj, potem pa dejala francosko:
»Kako je čudno bled ta človek!«

Hči mojega milijonarja je, katera se je
ravno sedaj povrnila iz francoskega samostana.
Povedati ti moram tudi, da ni Ema, ampak
Avrelija.

Zdaj vse veš. Zdaj veš, da, komur je sreče
dar bila klofuta, da tak se upira brez uspeha
izvleči življenje iz penečih valov.

Nimam doma, kamor bi se povrnil s smrtjo
v srcu; nimam človeka na dalj nji zemlji, kateri
bi se menil za moje bolesti — in zdaj pridejo
mi še milijoni navzkriž — v ljubezni! Smejal bi
se — pa se ne morem. Dobri časi so zame
prešli!

Bili so pač tedaj, ko sva letala brez prave
zavesti okrog naših hiš ter zvečer sedala na
klop pred našo vežo in čakala, da se je iz zelene
pšenice na rebri oglasila prepelica ter pričela:
pet pedi! pet pedi!

Ali se kdaj spominjate mene?

Radoslav.

Lastovke na nasprotnem dimniku imajo
veselje. Gnezdo je polno mladičev in stara se
trudita v enomer, da jim prinašata piče.

* * *

V oktobru. — — —

Torej ostaneš zopet čez zimo doma, v
naročju Slovenskega. Skoda! Koliko naklepov
sem si bil sezidal, koliko krasnih idej sem
imel — zdaj, brez tebe, se je vse raztopilo. A
vendar ti ne štejem v zlo. Dobro vem, koliko
prijetnejša je očetova uborna koča, domače revno
ognjišče, kakor pa to pusto širokostno mesto.

Knjige, za katere me prosiš, ti kmalu pošljem.
Jesen je tu, zima že pred vrati. Moje lastovke
so odletele ter prazno pustile gnezdeče. Narava
lega k spanju. Nikar pa ne misli, da, kakor
je mati zemlja trudna ter vidi žalostno odpadati
svoj kras, da tudi jaz točim solze. Oj nikar!
moje telo je v pomladi moči in zdravja.
Ljubezen do dela se mi je polastila duha,
kateri kot sivi sokol dviga krepke svoje peruti.

Utopil sem se v nekdanjost ter sledim po
stezah preteklosti za dobrim in pravim. »Vse
jezike sveta« bi rad govoril, da bi mi tekel
studenec večne olike. Gotovo bi se smejal, če
bi me videl vestno in boječe slikati stare arabske
črke ter prebirati kakih desetero slovnic.

Vse, vse, prav vse moram znati!

In mudi se, zakaj naše življenje trpi sedemdeset
do osemdeset let — in če je bilo prijetno,
pravi psalmist, tedaj je bilo polno dela in znoja.
Polno dela in znoja!

Pa še huje se bodeš smejal — ali skoraj
se ti ne upam povedati. Jaz, neotesani Gorenjec,
neokreten in težaven, sem bil zašel (mi li verjameš?)
malo med poete!

Potolaži se — ostalo je le pri nedolžni poskušnji
in ni imelo žalostnega nasledka.

Milijonar Z. je praznoval pri polnih zabojih
rojstni dan in na voljo svojemu učencu, njegovemu
sinu, sem poklical nebeško muzo, da je
poslavila ta veličastni trenutek. Kakor rečeno,
ostalo je brez tožnih nasledkov — samo da sem
se nekoliko bolj prikupil bogatašu.

Kmalu zopet.

Radoslav.

* * *

V novembru. — — —

Danes so Vsi svetniki.

Bil sem na sv. Marka pokopališču. Čudno
vreme imamo letos. Jesen že skoraj umira in
vendar ne kaže narava zimske slabosti. Povsod
je še življenje. Listje je komaj odpadlo. Tu
pred pokopališčnimi vrati se prodajajo vsakovrstne
cvetlice. Videl sem tudi vijolice, prekrasne
hčerke mehke pomladi. In vendar že gleda
izza gora krog in krog siva glava morilne zime!

Dasi tudi se vse gnete ljudi, je vendar
tihota. Vsakdo se umiri, ko dospe do njive
mrtvaških glav. Predrl sem se skozi vrata in
po širokih potih korakal semtertja. Kako so se
danes okrasili ti grobovi, cele kupe vencev je
nastlanih po gomilah in le malokateri grob je
zapuščen.

»Nikdar ga ne pozabimo!« to je vsekano
v stotero kamnov — in vendar hitijo znanci in
prijatelji lahkodušno mimo.

»Nikdar ga ne pozabimo!«

Kaj so taki grobovi? Kaj so taki grobovi?

Prijatelj! Grenko se mi je v duši zbudila
tuga: ali niso te gomile enake rodovom človeškim?
Pod venci, pod cvetjem je prah in pepel,
kosti in črvad. To so narodi, v jedru so gnili,
v mozgu izsesani; a vendar se šopirijo, vendar
se venčajo ter pravijo: tu smo, srečni, olikani,
zdravi. Pa poglej natančneje, — tudi pod venci
najdeš smrdljivo golazen, poglej natančneje —
in zdela se ti bode vsa ta zemlja le ovenčan
grob, ki se suče v večnih prostorih!

Tako sem mislil. Prišel sem naposled v
kraj, kamor je zahajalo malo ljudstva — in tudi
tu je ležal skoraj na vsaki gomili venec, če tudi
uboren. Ne! Sredi je sameval spominek brez
cvetja, s travo obrasten. Dež in sneg sta izplaknila
napis. Pristopil sem bliže, se sklonil in
skušal razbrati stare črke.
Kopitar?!

Padel sem na zemljo, objel stari spomin,
ga poljubil in solze so se mi vlile iz oči.

Edina zapuščena gomila!

V srcu pa so mi puhtele gorke želje, da
bi usoda ne zavrgla malega naroda — slabotnega
ali blagega. Vstal sem.

Proti jugu pa je plamtela za gorami večerna
zarja in dejal sem v radosti: »Ondi v zlatu je
slovenska domovina!«

Polagoma se je izgubljala množica z grobov.
Tudi jaz sem se odmenil proti domu. Ze sem
prekoračil vrata, kar pridrdra prednje bogat
voz. Vlekla sta ga tolsta belca, srdito mahala z
dolgimi repi, bila ob tla ter dajala kočijažu dosti
opraviti. Skozi steklo sem spoznal zadovoljno
obličje svojega gospodarja. Ročno sem pristopil
ter odprl mala vozna vrata. Smejaje mi je podal
dobri gospod svojo roko.

»Aha, naš poet! Dober dan, gospod Radoslav!«
Potem pa je pomagal ženi in hčeri
na dan.

»Vi hočete tudi ogledati grobove«, je dejala
gospa, »kako lepo! Lahko nas spremite!«
Prijela se je pazduhe svojega moža in
meni nesrečnemu ni ostalo druzega, kot se

bližati drobni Avreliji. Kakov da sem bil, bodeš
vprašal. Sam ne vem. Mraz mi je preletel ude,
ko sem se ozrl boječe na svojo spremljevavko,
katera je lahno položila malo ročico
krog mojega komolca. Dozdevalo se mi je,
kakor da bi ji igral smeh krog rdečih ustnic
in to gotovo zavoljo moje boječnosti. Ali hotel
sem ji pokazati, da ne nosim brez uspeha
dolzih, prav filozofičnih las! Že, že sem mislil
na prav učen ogovor, premetaval sem Cicerona,
Platona, Sofokleja, če bi se dobila kje blagonosna
drobtina, da bi jo vrgel na plodno zemljo.
— Tu je pričela gospodična sama tako
priprosto govoriti o cvetličnih gomilah ter se
srebrno vmes smejala.

Bolj hladna sapa je vela čez grobove ter
ji ordečila ličece in nosek. Kako je bila ta
stvarca krasna! Ko bi trenil, sem se zibal sredi
lahotnega pogovora.

Šli smo mimo čete molivcev. Sredi nje je
stala suhotna oseba ter kričala glasno očenaš
za očenašem, zvijala dolgi obraz in zrla na vse
strani, kje da bi prišla kaka pobožna duša,
katera bi hotela položiti mal dar na oltar molitve.
V rokah pa je držala knjigo in če tudi v sredi
očenaša, je prestala ter zapisala vanjo ime, za
katero ji je kdo plačal molitev.

»Kako negnusno!« je dejala Avrelija.
»To je človeštvo!« sem odgovoril, »vse dene
pod kladivo, vse prodaja za denar!«

Obiskali smo rodovinsko pokopališče, in
ko smo se vračali, smo šli mimo Kopitarjeve
zapuščene gomile.

Obstal sem pri nji.

»Podoba moje domovine!« sem dejal tožno.

»Ali ne, gospica, grešil sem, moja domovina
ni podobna takemu grobu, kateri ima v svoji
sredi gnilobo! Ne! ne!« —

Hotela je vedeti, kje je ta moja domovina.
In žaro vitim ognjem sem ji pravil o slovenskih
zemljah, o njih pisanih livadah, o njih
ubornih kočah in o njih rjavih gorah. Pravil sem
ji z veseljem o svoji revni rojstni vasi, katera
je krog in krog obdana s cvetočimi, puhtečimi
gozdi veličastnih kostanjev.

Vnelo se ji je v malem srcu, zreti vso to
krasoto in z mano je hitela tja za ognjene gore,
kjer je jemal dan od noči slovo ter jo poljubil
še edenkrat, da je boginja kot sramežljiva devica
zardela in da so zardele tudi gore, ki so videle
to burno ljubezen.

»Vi pač ljubite svojo domovino?« je vprašala.

»Zakaj bi je ne ljubil«, sem rekel goreče,
»malo mi je sicer dala do sedaj, in ne vem, če
mi v prihodnje da toliko prsti, da bi se v nji
odpočil za večnost. Ali v njeni sredi me je
obvejal v prvo duh človeštva, v njenem trpečem
rodu se mi je vnela želja po delu, v njenih
grobovih želja po ljubezni, v grobovih, kateri

mi krijejo edino srce, ki me je kdaj rado imelo:
kipeče materino srce!«

»Kako ste srečni, da jo smete ljubiti! Ali
nam slabemu spolu ne dopušča se to, nam se
odrekava vse. Kuhinja naj je naša domovina
in šivanka naša filozofija!«

Tu se mi je odkrila temota! Ta mala
osebica, zavita vestno v hermelin, z modro tenčico
čez obraz — je bila emancipirana učenka
kakove Sand. Saj je prišla iz francoskega odgojišča.
Ali pri meni, prijatelj, saj veš, kako da
mislim o ti reči, pri meni j e prišla ubožica na pesek.
»Prav imate«, sem odgovoril zamolklo, »prav
imate, prečastita gospica, devetnajsto stoletje
dela krivico ženskemu spolu, če mu ne privoli
ljubezni domovinske; prav imate, prav imate!
Domovinska ljubezen — brez nje se mora zgruditi
svet v nič, v večno temo, iz katere se je
ustvaril. Moje prepričanje je, da mora že materina
rahla roka vsaditi to nežno seme v mlado srce,
ga oblivati in vzrejati. Ali to se ne godi;
zatorej imamo toliko nesrečnih duš, katere
begajo po svetu, brez miru okrog, ker nimajo
materinega ognjišča, na katero bi položile trudno,
bolno glavo!«

»Res je, naše je prvo seme domovinske
ljubezni, a zakaj tudi ne prvo modroslovja,
učenosti in ved?«

»Ne tako urno, prosim, ne tako urno! Dozdaj
je skrbela materina odgoja za prva zrna

vere in nravnosti in to je trpelo cela stoletja,
odslej pa naj pride k njim tudi ljubezen domovinska
in tudi to naj trpi stoletja!«

Kako je žalostno pobesila glavico, potresla
kostanjeve lase in vprašala skoraj malo srdito:

»Stoletja? In kje je potem napredek?«

Ali tu smo bili pri izhodu. Voz je čakal.
Vabili so me, da bi šel danes ž njimi v kako
suhotno družbo. Odrekel sem z izmišljenim izgovorom.
Pomagal sem stari gospe v voz in — gorenjska duša! kakor duh galantnosti je zavejal čez me — sklonil sem se ter ji poljubil
roko. Tudi Avrelijo sem privzdignil v voz. Kako
je bilo lahotno to telesce, kako lahotno! Poslovila
sva se z gospodom, potem pa so se odpeljali.
Zrl sem za vozom, dokler mi ni izginil izpred
oči. Odšel sem na polje in legel ondi na mrzla
tla. Od daleč se je cula godba, menda iz kake
gostilne. Glava me je bolela. Kaj mi je bilo,
prijatelj? Skoraj z grozo sem se spomnil, da
mi je na polju večne smrti ljubezen v srcu
razcvetela, razkipela. Oh, to bode bolna ljubezen,
bolna ljubezen!

Moral jo bodem izruvati, kakor strupeno
belladono iz vrtne gredice; zakaj dobrega sadu
ne more imeti! Imej milost in kmalu mi piši!

Radoslav.

* * *

V decembru. — — —

Sneg je pobelil strehe in ostra burja brije
od severja. Po zemlji pa je hodilo božje dete
ter obiskavalo nas trpine. V hiši bogataševi je
bilo ter sejalo v srca dobrosrčnost in milobo,
stopilo tudi v umazano izbo bolnega delavca,
mu razgladilo skrbeče proge na potnem čelu,
vlilo mu v srce tolažbe in miru. Ali to je bilo
ponoči, mi ga nismo videli; samo zjutraj, ko
smo se prebudili ob bučanju zvonov — nam je
bila duša pokrepčana in dejali smo radostni: mali
Jezus je bil pri nas! — Mir ljudem na zemlji!
Božič je. Tudi v moji visoki izbi je napočil
ter mi prinesel ljub dar.

Ko sem se prebudil, je prišlo tvoje pismo
in pa mala knjižica. »Pesmi, zložil Boris Miran«.
V zlatu vezane. Hvala ti, draga duša! Se isti
trenutek sem se vtopil v nje. Na zemlji pa je
bil Božič in veselo so peli zvonovi. Kako da mi
je bilo?

Spominjaj se naših gora! Kolikokrat sva
lazila v sladkem miru po teh gozdovih, motila tu
prebivajoče pevke, da so se boječe ozirale po
predrznih tujcih. Ali tu v najtemnejši senci
je šumljal izpod skale vir, med zeleno travo
hitel navzdol ter vabil žejne k sebi. (Veš tudi,
kako sva po gorjansko padla na zemljo ter
pila kot ljuba živina prijetno hladilo.)

Tako mi je bilo; žejen sem bil. Blodil sem
že dalj časa po gozdu slovenske modrice ter

iskal brez uspeha krepčajočega vira. Tu pa mi
je pritekel v pogorski čvrstosti!

Pripoveduje pa se, da v pogorjih lazijo
kače ter iščejo studencev, v katerih si kopljejo
vitka luskinjasta telesa, odlagajo strup v njih
valčke, kateri ostane kot zelenoleskeči madež
na čisti vodi. Truden popotnik pa pije bolezen
in smrt.

Dekle, ti si moja domovina!

Prijatelj! prijatelj! Ali ni to zeleni madež,
gadji strup, kateri plava na čvrsti vršini?
Saj vem, da delam krivico domoljubnemu
geniju Borisa Mirana! Ali za danes mi je vzela
ta pesemca božično veselje, radost.
Naj bi pesniki, ta srčna kri naroda, ti blagoslovljeni
njegovi proroki, pazili, da se jim ne
osenči domovinska ljubezen!
Nimam pevske žile, ali ko bi jo imel, posvetil
bi jo domovini: naj je v revščini, naj je
v zaslepelosti, v temoti, ljubil bi jo vestno
ter nje slavo, če tudi prihodnjo, razglašal od
gorkega juga do sivega Triglava!
Pesniki morajo biti svetli kot dijamant, če
ne, se narod pohujša, in sejali bi zmajeve zobe,
ki poženo kmalu v srdita stebla ...

Radoslav.

* * *

Splošno živim zadovoljno. Pri Z. sem se
udomačil. Bil sem že tudi na večernih veselicah
ondi. Ali zgodila se mi je nezgoda! Menim,
da sem v dobrem mnenju hišne gospe precej
nizko padel, ko se je oni dan skazalo, da ne
znam plesati. A ni škoda?

S svojim učencem imam težave. Kadar je
gospodinja kje v mestu, pride k uri tudi —
Avrelija! Bratu pa je ta tako že malo po godu
— si lahko misliš, koliko da se tedaj naučimo.
Milo zrem po latinski slovnici ali po geografiji
— ali toliko imata povedati, toliko povprašati.
Človek nima trdega srca in — ura mine!

V prosincu. — — —

Mraz je vendar nastal, strehe so pobeljene
in pod nogami ti škriplje. Sedaj se zopet častita
peč in ogenj. Le žalibog, da ju toliko ljudi nima!
Ali če je zunaj zima, ima pa tak bogatin
pomlad v svoji palači, mislil sem, ko sem stopal
po tebi že znanih stopnicah navzdol. Na levi
in na desni so stale posode s cvetjem, in prijeten
duh se je širil iz njih. Denar je mogočen
faktor, sila mogočen!

Čez lopo je pihala sapa ter menda ugasnila
luč pri stropu. Mračno je bilo v nji. V vznožju
stopnic se je stiskala k steni zahaljena ženska,
bela tenčica ji je pokrivala lice. Hotel sem mimo.

»Gospod Radoslav!« je dejal tresoč glas.
Dasiravno je govorila zamolklo, sem poznal
ta glas in začuden postal.

»Kaj je Vaša želja, gospica Avrelija?«
Ali ni mi odgovorila, le hitela je pred mano
iz veže na prostorno dvorišče. Bilo je štirioglato
in v njegovi sredi je bil vodomet, katerega curek
pa ni tekel. Voda v kotlu je bila zamrznila, da
se je videla kakor srebro. Tu sem je hitela ter
sedla na nizki zid, k i je obdajal dvoriščno jezerce.
Luna je sijala, ali le na visoko streho so
padali njeni žarki, da so se sneženi kristali
čarobno blesketali. Nikjer ni bilo videti človeka.
Strmeč sem stal pred molčečim dekletom,
ki je boječe skrivalo nekaj v svojem naročju.
Zdelo se mi je, da se ji je treslo telo, ko je
pričela govoriti.

»Gospod Radoslav, pravili ste mi o svoji
domovini, o njenih hladnih gorah in cvetočih
kostanjih.«

Zastala ji je beseda, potem pa je zdihnila:
»Hotela sem Vam nekaj povedati, leži mi na
srcu, v duši!«

Zapazil sem prav dobro, kako se je stresla
in zdelo se mi je, da ji je gorel pod tenčico
obraz.

»In kaj je to bilo, gospica?«
»Kaj da je to bilo; kaj da je to bilo?«
Povzdignila je k meni veliko oko ter nadaljevala:
»Da bi hotela bivati pod temi dehtečimi

kostanji, spati v njih senci, da bi sapa
stlala name bele cvetove. To si želim in prašala
bi Vas, ali bi ne hoteli z mano?« ...

»Ali bi ne hoteli z mano?« je pridejala
tako tiho, da sem komaj razumel te besede.
Razprostrla je obleko in pred očmi se mi
je zalesketalo. Imela je polno naročje dragocenega
nakita, kateri se je čudno sivo lesketal.
Strah me je bilo tega bleska! Avrelija pa
je počasi dejala črne rokavičice z belih rok
ter pričela ž njimi s slastjo mešati po bogatem
zakladu. Povzdignila je obraz k meni, skozi
belo tenčico sem ji zrl globoko v dušo.
Bral sem v nji vso svojo nesrečno bodočnost,
svoje prokletstvo; bral sem v nji svojo
revščino, bral sem v nji malo besedi, o katerih
se je sukalo moje življenje, kakor se suče zemlja
krog svoje osi.

Malo besedi, malo besedi! — ali moja zgodovina!
»Prva me je rada imela, oj Bog ve, tako
rada, kakor svojo srčno kri, s katero mi je dala
življenje — ali morala je prezgodaj umreti;
druga pa bi me bila tudi ljubila — ali ta me
ni smela! Ta me ne srne!«

»Le-ta me ne sme!« v gorečih črkah so
se pogreznile te besede v trpečo mi dušo, videl
sem jih na visokem azuru, med zvezde vpletene,
ko sem pomoči iskaje obrnil obraz proti
njemu; zrl sem jih v najtemnejšem kotu dvorišča

plapolati v ognju, kakor Belzacar svoj
»mene, tekel, fares.«

Le-ta me ne sme!

Dekle pa je še zmeraj upiralo svoje oko
name. Ali nisem odgovoril, molčal sem. Kaj
sem ji tudi hotel povedati?

Trepetaje je vrgla tenko belino čez lase,
da sem videl popolnoma žareči obraz.

»Vi nečete, Vi nečete?«

In okoli rdečih ustic se ji je ovil mehak
smehljaj, pa pri priči je izginil. Oko pa se ji
je napolnilo s srdom.

»Vi nečete? Tudi dobro!«

Urno je vstala, jemala iz naročja nakit za nakitom
ter ga burno metala na led. Kako so se
koralde razletevale in kakor male iskre švigale po
svetli vršini! In ni jenjala poprej, daje izpraznila
svoj zaklad ter ga razbila. Kaj sem hotel početi?
Bila bi me tudi ljubila ali le-ta me ni smela!
Ali kmalu so jo zapustile moči; zgrudila
se je na prejšnji sedež, stiskala male svoje pesti,
se zvijala, kakor da bi iskala, nad čim bi izlila
svojo jezo, dokler ni pričela, kakor navada,
ihteti. Hotelo se ji je srce v solzah raztopiti.
Ko se je umirila, sem jo prijel za belo
roko ter jo peljal proti poslopju.

»To je bolna ljubezen, Avrelija, prav zelo
bolna ljubezen!« sem dejal ...

»In njeno zdravilo — očetovo ljubezni polno
ognjišče!« Ni se branila, še je ihtela in nič mi

ni dejala. Brez besede sva se ločila v vznožju
stopnic.

»Njeno edino zdravilo očetova hiša!«
Pobesila se ji je bleda glavica na kipeče prsi,
počasi je stopala kvišku med zelenimi oleandri
ter si brisala z belim batistom zajokane oči.
Ko mi je izginila izpred pogleda, sem zapustil
tudi jaz bogato palačo ter odšel v svojo revščino,
v svoje četrto nadstropje.

Nebo je bilo jasno, ali neusmiljen mraz je
vejal čez ulice!

Radoslav.

* * *

V svečanu. — — —

Pomlad bode prišla, prijatelj, pomlad s svojim
cvetočim licem — a jaz ne bodem vesel. Kako
tudi po tako bolni ljubezni, katera se je bila tudi
mojega srca polastila. Res je, zidal sem že zračne
gradove, zibal sem se vsak večer v zlatih sanjah,
predno mi je legel spanec na trudne obrvi. Vse
sem se bil premislil, kako da jo hočem odgojiti,
voditi, kako da bodeva živela z eno dušo. A li
zdaj sem izruval vsa ta zelišča iz srca, ki je tako
prazno, tako pusto. In še ni oblačka na daljnjem
nebu, da bi mi naznanjal plodnega dežja.
Zopet sem pri svojih knjigah, pri arabskih
črkah in slovnicah! — —

Tu sredi pisanja me je prerušil čuden poset.
Z ropotanjem in hruščem je odprl nekdo vrata
moje sobe in že med njimi kričal:

»Vaš sluga, gospod Radoslav!«
Strmeč sem odprl oči. Bila mi je čisto neznana
vojaška oseba. Bela lica, črne obrvi in
brkice pod nosom so mu dajale lep pogled.
»Vi me ne poznate,«, je dejal smejaje
ter odpasal sabljo in jo vrgel na posteljo,
»pa saj kako tudi? Nekolikrat sem Vas videl
pri Z-jevih zvečer in, če se ne motim, so me
predstavili Vam tudi, a pozabili ste! Lahko
urnem, lahko!«

(Povedati ti moram, pa saj bodeš že sam
slutil, da sem odpovedal ure pri Z.)

»Pogledite«, je nadaljeval ter si lahno pripravil
stol, »jaz sem ta i ta, nekako sorodnik
Z-jevih, nekoliko vojak in zdaj tudi — ali
poprej moram Vas pripraviti, najpoprej, kakor
bi se reklo vojaško, pridem s topovi, da Vas
omamim, potem šele z bodali!«

»Ne delajte si toliko skrbi«, sem govoril,
»rad Vam ustrežem, ako je v mojih močeh!«
»Vaš pokorni sluga, kaka radost! Pa pogledite
mojo nemarnost! Prosim, zapalite si eno!«
»S tugo Vam izpovedam, gospod lajtnant,
da ne pušim.«

»Ne pušite? Moj mili Bog, ali dandanes
še žive takovi mladi ljudje? Pa brez zamere,
gospod Radoslav, saj vidite, da sem vojak in
takemu morate V i civilisti že kaj odpustiti. Smo
nekoliko nagli, nekoliko osorni (in tu si je pogladil
s slastjo lepo počesane lase, kakor bi

hotel reči, drugi morda, ali jaz ne), ali v srcu —
prav pošteni, dobri ljudje!«

»Res je, res! Radostno Vam pritrdim!«
»Zatorej mi bode tudi dovoljeno malo zakuriti,
ne li?«

In zapahi si je ter izpuščal goste oblake
dima iz ust in skozi nosnice.

»Tako, sedaj sem še le pripravljen. Na delo
torej!«

»Čisto Vaš sluga!«

»Hvala, hvala!« in ozrl se je po sobi, »pričnimo
torej! Pa vendar, gospod Radoslav, prav
iz srca rekoč, je pa vendar tale vaš učenjaški
stan preklicano žalostno tužen! Kakor bi vrgli
človeka tja v gališke garnizije!«

»Vsak stan ima svoje težave!«
»Prav, prav, še celo vojaški! Ali sedaj
bodem pričel. Priporočeni ste mi od gospoda Z.«
Naredil sem poklon.
»Dobro priporočeni! Pogledite, jaz bi potreboval
nekaj tacega, kar Vi meščanske krvi
imenujete verze. Da, res, verzov bi potreboval
in tu ste, kakor se mi je pravilo —«
»Tu sem jaz dober kovač, ali ne, gospod
častnik?« sem govoril grenko.

»Moj Bog«, je dejal hladnokrvno, »kdo hoče
pa tudi vse znati?! Naše življenje je tako kratko,
mladost hitro preteče. Vsak svoje: jaz sučem
orožje (in pogladil si je brke), Vi pa sučete, ali

pardon! Vi delate verze! Ali pomagajmo si eden
drugemu!«

»Moja pomoč Vam je gotova« — —
»Kako veselje! Torej je ta reč dognana!
Dobro!«

In vstal je, si opasal orožje in že mi je
hotel roko podati ter oditi, ko sem ga opomnil,
da bi rad vedel, za kakovo priliko da potrebuje
verzov, da bi se ravnal potem.

»Sveta Marija!« je vzkliknil strmeč, »kako
sem pa danes pozabljiv!« Zopet je odpasal
znamenje svoje veljave in na novo »zakuril«.
»Kako da bi pričel? Pa saj sva med sabo,
možaka kali, ne? Vidite torej! Prijela se me
je želja, svojo sabljo združiti z deviškim vencem.
Ni dobro človeku samemu biti, tudi vojaku
ne!«

»Imel sem tovarša, gospod Radoslav«, je
pričel, »oj nebesa, koliko šampanjca sva posrkala,
kako so pokali zamaški! Ali nazadnje
si je pa le čez dolgo časa — ta revež! — razbil
čepinjo. In vidite, takov človek se mi smili!«
Potihnil je ter izpuščal okrogle, valčkaste
dimčke v zrak, potem pa je prišel lahkodušno
k morali: »Ni torej dobro človeku samemu biti!«
»Pa kaj bi dolgo časa okoli brodil«, je rekel
na kratko, »zaročiti se menim z gospodično
Avrelijo. Poprej se je branila, ali zdaj se je
trdnjava počasi podala. He! he!«
Kri mi je silila k srcu.

»Zelo sem radosten, da Vam morem srečo
voščiti«, sem izpregovoril zamolklo.

»Hvala, lepa hvala! Torej sva pri kraju!«

»Gotovo!«

»Tedaj čav! čav!«

Odpravil se je rožljaje. Tiho sem pristopil
k oknu ter hladil vroče lice ob mrzlo steklo.
Kaj sem pisal? Da, poruval sem to zelišče iz
srca, čutim, da sem pisal laž — ostala je še
redilna korenina, in sedaj je pognala zopet svoje
mladike. Moja dušica! In takemu človeku bo
prišla v roke, takemu človeku, kateri plava kot
pena na površini življenja!

Kakor listje letimo iz naročja večne stvarnice
in piš usode nas raznese po širni zemlji;
tu pa obvisimo ali med bodečim trnjem ali v
mehkem mahu, ali pa pademo na trdi kamen.
Jaz sem padel na kamen!

Radoslav.

V sušcu. — — —

Lepi dnevi so pri nas. Narava se oživlja
pod sončnimi žarki in tudi moja visoka sobica
je dobila pomladansko obleko. Obdan sem s
cvetočimi rožami, in če le malo zaveje sapa,
se razširi njih duh po malem prostoru. Tedaj
pa zatvorim okna, spustim čez nje bele gardine,
da nastane prijeten mrak, kakor v senčnatem
gozdu, kjer le tu in tam pade posamezen žarek

na zeleni mah. To je moja pomlad, pri vas
imate lepšo, je li da?

Dragi prijatelj! V tem polumraku je tudi bilo,
da me je obsejal duh poezije. Da, tudi jaz sem
pil iz vira na Parnasu, tudi name je padlo oko
Apolonovo. Doživel sem trenutek, o katerem poje
naš Prešeren, tako sladak in tako poln bolečine!

Pozabil sem srd na usodo. Iz srca mi je
vrelo stotero želj, stotero blagoslovov. Bodi
srečna, srečna kakor solza mladega jutra v
prašnem, cvetličnem kelihu! Bodi ji življenje
večna zarja miru, neskaljeno kakor bistro oko
pogorske srne! Naj jo obdajajo vonjave pomladne
in naj ne pozna bodečega trnja!

Vse naj se tako zgodi, z radostjo pravim
tisočkrat amen, če tudi jaz krvavim pod bodečim
vencem. Vse, vse naj se dopolni, kar
sem izlil tedaj v rime, tuje besede!

Kolikorkrat sem prebral to svoje delo, mi
je hladilo rano, dajalo poguma.

Vse je dobro, dovršeno, gladko! Odložil
sem pero. Gospod ženin naj pride.

Vstal sem — ali čez prsi mi je šla počasi
od srca sem tenka bolečina, kri mi je zavrela
v možganih, tema mi objela pogled in brez zavesti
sem se zgrudil na stol, glava pa mi je
padla čez beli papir, na kateri sem bil načrtal
Avreliji in njeni zaroki namenjeno pesem.

Dolgo časa sem ostal brez zavesti. Ali piš
je odprl slabo zatvorjeno okno, raznašal cvetja

duh po sobi ter me prebudil. Ob stropu je
šumela pomladanska čebelica (kako je pač zašla
tu sem?), jaz pa sem bil neizrečeno slaboten,
s krvjo je bila oblita obleka in roke, s krvjo,
srčno krvjo napojen tudi rokopis zaročne pesni.

S srčno krvjo!

Ali sedaj je dobro vse. Bolan sem bil, hudo
bolan in morda sem še. Danes pa mi je morala
gospodinja k postelji pristaviti mizico, da ti
pišem, draga duša!

Pred nekoliko dnevi je prišel lajtnant. Bil
je sila priljuden in ko sem ga poprosil, da si
bode moral pač sam prepisati svoje verze, je sedel
in pričel mirno pisati in — klepetati. Vse je
hotel zvedeti; še več pa mi je povedal o »siperbnih« glediščih, primadonah, konjih in psih.
Zatisnil sem oko; da bi ga ne čul, zamislil sem
se tja v vaše kraje, k domačim pragom, v mlada
leta, ko sva še ribarila in po gozdih gnezda
iskala. Menil je, da spim; odšel je kolikor
mogoče tiho. Na mizi pa je pustil — dva cekina,
rumena, okrogla in tako vabilno se lesketajoča.
Kako se mi je užgal srd v duši! Pograbil sem
preklicano plačilo in skozi okno, da se je steklo
na kosce razletelo, sem vrgel to zlato na ulice.

Rumenjake — pa za srčno kri! za

Ali ne morem več, predragi!

Oj bolan sem, slaboten, hudo bolan! Pač
bi se rad k vam povrnil — ondi bi morda
ozdravel.

Radoslav.

Prijatelj T. Radoslavu.

V aprilu. — — —

Kaj da ne pišeš več?

Ali pusti pisavo, čemu tudi? Pridi sam!
Doma te bodo sprejeli z radostjo. Vse je poravnano,
vse pozabljeno! Malo izbico pod streho
so ti pripravili, osnažili, ne veš kako prijetno.
V kotu stoji še mali oltarček, saj veš, pred
katerim sva tolikokrat poklekala tedaj, ko si
še hotel postati svoji materi v veselje gospod.

Pridi, pridi!

Ti naši hribi so izgubili svoje sive brade,
gozdovi zelene, travniki cveto. Premetavala bodeva
ti svojo medicino, jaz pa svoj »corpus
juris«, kadar se naveličava svojih otročarij.
Povem ti, ribe so se zopet zaredile v vaškem
potoku, in oni dan — ali mi verjameš? — je letel
čez njive za oglom naše hiše — zajec. Misli
si, koliko da jih mora biti.

Vesela duša! Na to radost že sedaj čistim
naš stari domači pihalnik. Da zajci ne delajo
več škode po zelju!

Pridi!

Pri vas je že družina; brat je dobil malo
rdečelico hčerko. Mnogo jo pestujem in prav
dobro se razumeva. Če bi greh ne bil, rekel
bi skoraj, da ima mene rajša, kot svojo mlado
mater! Pa saj boš videl sam! Le pridi in kmalu
pridi!

T.

Ta list je prišel neodpečačen nazaj v pogorsko
gorenjsko vas.

Zunaj na napisu pa je bilo rdeče začrtano:

Retour! Mortuus est!

* * *

In tako je bilo. Necega jutra so dobili
Radoslava mrtvega v postelji. Čez noč se mu je
bila vlila kri ter ga zadušila. Prijatelj T. je hitel
na Dunaj in našel novo gomilo. Naselil se je v
sobici umrlega. Na mizi pri ležišču je ležala v
zlato vezana knjiga. Pesni Bvronove! Tik njih
pa je bil odprt Henrik Heine in podčrtane so
bile tele vrstice: