I.

Bilo je pomladansko jutro leta 1727. Sonce
je vzhajalo v svojem krasu nad starim
Dubrovnikom in metalo žarke na daljnjo morsko
planjavo, da se je premenila v tekoče srebro.
Vse je tiho, vse še spi. Sedaj pa sedaj so butili
mali valovi z večjo močjo ob breg ter motili
občni mir. V luki se je zibalo nekaj malih čolnov,
ribarji po njih pa so spali, ali vsaj leno
ležali med mrežami.

Na bregu se je istega jutra sprehajal človek,
zavit v obleko tedanje dubrovniške gospode.
Bil je še mlad, imel komaj kakih osemindvajset
let. Izpod črnega triogelnega klobuka so mu padali
na ramo gosti lasje; lica je bil bledega, ali oči
so gledale srpo izpod temnih obrvi. Na strani je
nosil tenak rapir, kakor je bila tedaj navada.

Nemirno je hodil ob vodi; tu in tam je obstal
ter govoril na pol glasno sam s sabo.

»Vi niste gledali nekdanje slave starega
Dubrovnika, niste zrli onega brodovja, ki je
strahovalo Afriko ter podpiralo onemoglo ostarelo
Hispanijo.¹ Naši očetje so strahovali benečanskega
leva in kraljica Jadranskega morja je pred
njimi trepetala in pri njih prosila beraško miru!
Ali sedaj gospoduje nad nami Turčin, oholi paše
nas dero ter nam praznijo zakladnico. Benečan
izteza grabljive prste po lastnini ljudovladni in
v posmeh smo najumazanejšemu Albancu! In
sedaj je vse mrtvo in vse je pospalo, kar je bilo
dobrega in krepkega! Gundulič, Palmota in drugi,
kje so? Ostal pa je rod ošaben in slaboten! V
žametovih haljah rožljajo z malimi rapirji po
korzu, pod širokimi parukami napenjajo nosove,
mahajo imenitno s suhotnimi rokami ter pijo
rdeče vino in — vladajo slavni Dubrovnik! Vi
niste videli nekdanjih dni!«

»Križ je, trnjev križ«, je zdihoval žalostno,
»imeti malo, zapuščeno in skalnato domovino!«

Potem pa se je zamislil, prekrižal čez prsi
roke in nagnil glavo. Od morja pa je zavejala sapa
ter mu razpihavala lase in mu hladila vroče lice.

»Koliko živali, drobnih živali je tu v slani
vodi, a vsaka je srečnejša od mene!«

Sklonil se je ter pobral pisano školjko, katerih
leži brezbrojno po morskih bregovih.

»V istini prekrasno stanovanje, ali vendar«
— in razdrobil jo je med prsti — »kako podobno
naši vseslavni gospodi! Zavija se v indijsko
blago, valja se po sirskem škrlatu ter
si zida iz pisanega kamenja svoje palače! A ko
bi se nekdaj poljubilo babjemu sultanu v Carigradu,
da bi nagnil puhlo svojo glavo — in
vašega Dubrovnika ni več!«

Razburjenemu položi tedaj nekdo roko na
ramo. Naglo se ozre in pravi veselo: »Ti si,
Palmota, danes si prišel pozno! Poglej!«
In pokazal je proti modri višini, kjer je
sonce že visoko plulo med oblaki.

»Ti si že dolgo tu, Gledjević?« je vprašal
Palmota potem.

In pristavil je ironično: »To pa vem, da si že
na tisočkrate preklel naše starejšinstvo, naše
Salamančane in Bolonježe, ²
ter jih pometal na
dno vodam, v pičo morskim volkovom!«

»Boljšega bi ne zaslužili!« je vzkliknil Gledjević
ter odvezal mali čoln pri bregu.
Prijatelja sta stopila vanj ter se kmalu zibala
sredi pristanišča. Tu je ležal pred njima
slavni, stari Dubrovnik, krog in krog obdan z
zelenimi vinogradi! Bazilika dubrovniška pa je
veličastno plamtela v žarkih jutranjih, in okoli

nje krasen venec, mnogobrojne palače mestnega
starejšinstva! Proti severu pa se je videlo pristanišče
Gruško s svojimi ladjami in pisanimi
jadri. Leta 1667. je bil v Dubrovniku potres
razrušil skoraj vse mesto. Ali ob času naše pripovesti
je bil že sezidan novi Dubrovnik, bogatejši
in krasnejši od prejšnjega!

»To je naš Dubrovnik!« je dejal Palmota
z navdušenjem (plemenitaš je bil in iz stare
starejšinske rodbine. »Poglej, Antonio! Ali ni
to vredna kraljica sinjega morja? Kaj hočejo
Benečani s svojimi na kolih stoječimi kočami?
Dubrovnik, kamenita hči kamenitega Primorja, ob
katero udarjajo brez uspeha Adrije srditi valovi,
kako si krasen!«

Mlado lice se mu je razžarilo, veslo je izpustil
ter vstal in stegnil roke proti mestu:

»Zopet mora priti nekdanja — slava!«

»In jaz ti pravim, da ne pride več!« je vzkliknil
Antonio, »da ne pride več, na veke ne več!«
Palmoti se je pobesila glava.

»In kako da ne?« je vprašal žalostno.

»Kako da ne, Palmota?« in Antonio je
zgrabil strastno njegovo roko, »zato ne, ker vi
hočete narediti iz slavnega našega Dubrovnika
italijansko gnezdo; ker vi plemenitaši hočete,
da bi se tu udomačila francoska vodenost!«

Ni mu vedel odgovoriti Palmota. Tiho sta
veslala dalje. Morje je lahno zibalo mali čoln
ali veslača v njem so obdajale tožne misli.

In v istini ni bilo lahko življenje tedaj!
Slavna nekdanja ljudovlada je ležala brez moči
na tleh, kupčija je pojemala in revščina se množila.
Vladajoči stari plemenitaši pa se niso hoteli
ničesar učiti, ošabnejši so bili kot nekdaj.
S starim svojim plemenom so se bahali, vsakdo
je hotel bolj plemenit, bolj stare korenine biti.
Nekateri neumneži so celo patetično trdili, da
njihov zarod izhaja od nebeškega Jova samega.
Pešalo je domoljubje. Prišlo je tujstvo, laška in
francoska puhlost. Vse je propadalo, nrav in
slava. To pa je bodlo v srce Antoniju Gledjeviću.
Bil je zadnji slavnih dubrovniških pesnikov, rojen
v premožni meščanski rodovini, iz takozvanih
Antoninov. Kot cenjenega pesnika so ga dubrovniški
plemenitaši radi vabili v svoje družbe.
Ali nikjer ni našel sorodnega si srca. Samo
mladi Palmota se ga je bil s čudno, skoraj
otročjo ljubeznijo oklenil. Dasi ni umel stokov
genijalnega pevca o ubogi domovini, so ga ti
vendar tako očarovali, da je s strastjo prihajal
v njegovo družbo.

Ko je Palmota zopet pogledal na svojega
prijatelja, je bil ta ginjen ; proga med obrvmi se
je mu bila izgubila, in bliščeče so se mu zarile oči.

»Palmota, in vendar bi bilo lahko drugače«,
je dejal, »drugače!«

In sklonil se je proti njemu: »Povedal ti
bodem nekaj, kar je dosedaj še skrito ležalo v
moji duši!«

»V naših žilah teče slovanska kri«, je pričel
navdušeno, »Dubrovnik je slovanski grad!
Slovani ga obdajajo krog in krog in še daleč
proti severu! In kaka je ta moč, ta slava slovanska!
O nji mi je pripovedoval star menih,
ko sem ga obiskoval na bregu svetega Andreja. ³
Razkazoval mi je svetega Cirila svete knjige ter
s ponosom govoril o moči naših rodov. Kjer je
obdan z ledom severni pol, ondi gospodujemo
mi; kjer vro vroči studenci zemlji iz osrčja ter
bega po razbeljenih pustinjah vitka gazela, ondi
je naš glas, naša slava! Široko skiliško planjavo
imajo v lasti naši bratje in turško cesarstvo! In
sveti menih mi je prorokoval iz starih pisem,
da mora pasti izlam, in da bode naš Dubrovnik
zopet kraljeval na slovanskem jugu! Naj gospoduje
po morju Benečan, naj ima saracensko bogastvo;
mi imamo bogatejšo dedino! Ali osmanstvo
mora pasti, če hoče ostati Dubrovnik!«

Palmota je z občudovanjem, ali vendar s
strahom zrl na svojega prijatelja. Tačas je bilo
že po Požarevškem premirju in nekdanje osmansko
krepko cesarstvo je že pešalo in v svojem
drobu trohnelo. A vendar je imelo njegovo
grozovito ime na obalah Jadranskega morja še
toliko veljave, da ni nihče pričakoval pogina
tega bolnega orjaka. Mladi plemenitaš pa je pogledal
plaho na okrog, če ni morda nepoklicano

uho culo prijateljevih besedi. Saj je tedaj slavna
ljudovlada turškemu carju plačevala danj ter čepela
pod varstvom štambulskim; saj se je to
varstvo štelo kot neprecenljiv uspeh dubrovniške
diplomacije!

»Turčija mora pasti?« je vprašal prestrašen.
»Ali zabiš, Antonio, da stari Dubrovnik živi ter
diha le pod varstvom osmanskim? Kje bi že
bili, ko ne bi imeli tega varstva! Morda bi se
tu gostil Benečan, ali bi pa pasel po naših grobljah
kožar svoje koze!«

Palmota je bil senatorjev sin, in ni čuda,
da je tako govoril.

Srditi pesnik pa je planil kvišku ter kričal:

»Ha, to so nasledki vaših puhlih glav, vaše
modrosti! Iskali ste samo zlata in pod turškim
turbanom drli kristijana, drli nevernika, drli svojega
brata. Ali čas vas je preplul! Srbija in Hrcegovina sta iskali zavetja v Dubrovniku, vi ju.
niste poslušali! Čas vas je preplul! Bog se vas
usmili, vas plemenitašev, ko pometate tlake v
Stambulu ter poljubujete pse nevernike kot drage
brate. To je v istini slavna republika, ha! ha!«
Palmoti se je zabliskala solza med trepalnicami.
Oni pa mu je rahlo prijel roko ter dejal
tolažilno: »Oprosti, saj ti nisi tak, kakor so drugi!
V tvojih žilah teče kri slavnih pevcev in jabolko
ne pade daleč od jablane!«

Nekaj časa je molčal, potem izpregovoril
žalostno: »Saj tudi jaz menim, da je bolje molčati!

Saj se brez uspeha kličejo mrliči iz grobov!
In ta Dubrovnik, kaj je sedaj? Mrlič v zlati raki,
s cvetjem posut!«

»Ne govori tako strašno, Antonio!« In Palmota
je z grozo uprl vanj svoje oči ter resno
pristavil: »Gledjević, ti pač ne ljubiš svoje domovine?«

Pesnik se je nekako čudno stresel pri teh
prijateljevih besedah ter skoraj obledel. Ali hipoma
se ga je polastila satira in usta so se mu
gubila v zaničljivem posmehu.

»Mogoče, da je ne ljubim! Ali pa tudi! Vsaj
tako gotovo, kot slavni gospod de Cerva, sedanji
veleimenitni rektor naše prekrasne republike!
Dobra duša sreblje morda ravno sedaj
svoje jutranje ostrige ter zoblje slastne benečanske smokve! Pri tem pa brez dvombe venomer
zdihuje, kako da je vladanje težavno, težavno!«

II.

Prijatelja sta umolknila. Sonce je krasno
sijalo in, ker je bilo v pozni pomladi, že tudi
prav močno pripekalo.

V Dubrovniku se je pričelo življenje gibati.
Mestni postopači so polegali po tlaku, ribarji

pripravljali vesla, ali pa obračali jadra po sapi.
Tudi meščani so vstajali. Pobožne žene in bogoljubne
gospodične so prihajale iz hiš in lehno
stopale k sveti baziliki. Vmes pa so se zibali gospodiči
v bogatih, krasno z zlatom obšitih oblekah,
tu in tam postajali ter dajali znancem
jutranji pozdrav. Sedaj pa sedaj se je prikazal
častitljiv senator v rdeči suknji in s silno paruko
na glavi, počasi sopeč v vladno palačo k resnemu
posvetovanju.

»Besede svetega meniha so mi dolgo v srcu
obstale in mislil sem in mislil ... Ali kaj? Sedaj
jih moram pač izruvati; sedaj sem prepričan«,—
tu je bil Antonijev glas zamolkel — »da smo živeli
brez uspeha. Slovanstvo nima pričakovati prihodnjosti
na obali sinjega morja!« To izgovorivši
je glasno zastokal, nagnil se čez čoln ter prste
v slani vodi držal in si močil čelo, da bi si
izhladil vrele možgane. Bilo mu je, kot da bi
moral glasno zaplakati. Pogledal je na svojega
prijatelja. Ali Palmota je mirno veslal in ni čutil,
kar je morilo srce ubogemu pesniku. Kako tudi?
Tako mlada kri, vzgojena v obilnosti ter vsak dan
pitana s slavo nekdanjo! Ljubil je strastno svojo
domovino, ali slovanskega domovinskega čuta ni
imel nikacega. Ni mu bilo mnogo mar, ostane li
laška Raguza ali pa slovanski Dubrovnik. Bilje tak,
kakor so bili vsi tedanji plemenitaši dubrovniški!

»Da, kmalu bi ti bil pozabil povedati najnovejšo
novico!« je pričel veselo, ko mu je Gledjević

le predolgo časa molčal. »Fernando Gozze
se je povrnil z univerze, iz Padove. In kako
krasno olikan! Včeraj je v družbi pri Cervi razveseljeval
vso našo gospodo. Po najnovejših
pravilih francoskih, pravim ti, ki vladajo sedaj
na dvoru francoskem, ravna svoje vedenje. In
to je krasno!«

Pesnik mu ni odgovoril. To pa ga ni
bodlo.

»Čas je, da se povrneva v mesto!« je dejal
lahkokrvno, obrnil čoln proti bregu ter opazoval
palače krog pristanišča. Ondi pri bogatem
dvoru gospodov de Cerva se je zibala pri zidu
(poslopje je segalo do vode) krasna gondola.
Bila je preprežena z modrim suknom, katero se
je močilo na obeh straneh v valovih. Ženska
oseba pa je stopila iz malih vrat pri zidu ter
v čolnu sedla na blazino. Nji nasproti pa je
sedla služabnica. Stari sluga je vodil veslo ter
odrinil od kraja.

Palmoti se je razvedrilo oko.

»Ha, kaka sreča!« je vzkliknil lahkoživo,
»tu se izprehaja mlada de Cerva! Marija de Cerva,
ta krasna cvetlica!«

»Ošabna hči rektorjeva!« je odgovoril Antonio
ter se ozrl proti kraju, »danes mi mora
pač vse ogreniti mirno jutro!«

»Krasno dekle, jako krasno!« in Palmota
je vodil čoln proti bogati gondoli. Mi pa nočemo
zamuditi lepe prilike, da ne bi pokazali,

kako se je tedanja dubrovniška dobro izurjena
mladina »lepemu spolu« dobrikala.

»Krasna Armida«, je dejal mladi plemenitaš
in lahno vstal ter prepustil veslo svojemu prijatelju,
»krasna Armida! (tu se je nekolikokrat
gibčno priklonil) ko vas vidiva (nesrečna pastirja)
na tej zapuščeni livadi, se utolaži jokajoče srce,
pozabiva svoje solze, svoje težave, ter hvaliva neskončnega
Jova, da nama je dovolil doživeti ta
presrečen trenutek! Krasna Armida, zaljubljena
pastirja hrepeniva poljubiti vašo nežno ročico!«

In dekle se je sladko smejalo ter mu podalo
roko, katero je nekolikokrat galantno pritisnil
k ustom. Ko pa je videl, da Gledjević le
molči, in da se zanj tudi dekle ne zmeni (saj
je bil le Antonin!), je zopet pričel: »Ne zamerite
mi, nebeška Zorislava, ako vašemu varstvu priporočam
nesrečnega tovariša Radmilova. Zverjad
mu je pobrala najljubše jagnje iz čede, in blisk
mu umoril mlado brezo nad studencem; zatorej
pobeša glavo in toči solze!«

To je govoril Palmota z največjo resnostjo,
pokazal z roko na spremljevalca svojega ter
zopet prijel za veslo.

»Divna Raklica«, je izpregovoril Antonio
takoj z lahko vidljivo ironijo, »nevarnejši kot
blisk neba moji brezi so mi ognjeni bliskovi
vaših čarobnih oči. Razradostil sem se, videč
vas na teh tužnih planinah, ali namesto tolažbe
me je pri vas zadelo še hujše gorje!«

Kdor ve, kako ostra je bila meja med stanovi
v nekdanjem Dubrovniku, in da se je plemenitaš
na meščana oziral le z zaničevanjem;
kdor ve, kako so se upirali velikaši, da bi si
ohranili čisto kri: ta tudi ve, da so bile pesnikove
besede predrzne. Marija de Cerva je od
srda zardela. Hči vsemogočnega rektorja, pa
tako umazani meščan!

»Sedanji pastirji so goljufivega srca«, je govorila
ostro, »vsi, in gotovo tudi nesrečni Radmilov!«

In gledala je lahno na morje, dela svoj
obraz v dolgočasne gube ter se igrala s knjigo,
v naročju ji ležečo. Bil je francoski roman.

Urno je opazil Palmota pregreho svojega
prijatelja ter se takoj poslovil pri gospodični.

»Vzor vse lepote, visoka Damira«, je rekel,
»z žalostjo vidiva uboga pastirja vaše trdo srce,
s tugo se povrneva v svoje votline, da potoživa
to gorje bleskečemu kapniku, šumljajočim virom
in srebrnolistim drevesom!«

In pognal je čoln proti bregu, gospodična pa
je k slovesu nagnila svojo glavico, potem pa pričela
brati ter z gondolo lahno plula po mirni vodi.

Prijatelja pa sta se na bregu urno ločila.

»Zvečer pri rektorju!«

»Dobro, zvečer pri rektorju!« je odgovoril
Gledjević.

Oni pa je odhitel ter se izgubil med hišami.
Ali Antonio je še nekaj časa ostal pri vodi ter
pobesil glavo, kakor da bi premišljeval.

»Vse je proč, vse je minilo! Slovanskega
Dubrovnika ni več in ga več ne bode!«

Potem pa je stopal po korsu in se končno
izgubil v postranske ulice. —

III.

Francesco de Cerva je bil tiste dni rektor
v Dubrovniku. Ponosen in na svojo rodovino
ošaben človek. Čislal je tuje bolj kot domače
ter popolnoma pozabil, da je njegove rodovine
korenina bila slovanska.

Kakor smo že povedali, se je bila naselila
tedaj v Dubrovniku tudi francoščina. Francoske
neslane navade, knjige in velika lahkomišljenost!
Ali nekaj dobrega, starega duha je bilo še vedno
ostalo, in Dubrovnik še ni bil čisto izgubljen. Še
se je ljubila veda in pesem, in mnogo je veljalo,
ako je umel plemenitaš skovati dva, tri laške,
ali pa še celo latinske verze. Pesnik se je cenil
že od nekdaj v Dubrovniku!

Rektor de Cerva se je trudil, da bi pridobil
ime ljubitelja lepih umetnosti. Krog sebe je rad
zbiral dubrovniške prve glave ter se ž njimi
gostil in popival. Tudi olikane meščane je vabil
ali morali so, seve, ostajati le v ponižnem zatišju.

Tako je bil tudi tistega večera bogato
družbo k sebi poklical. V prostorni dvorani je
sprejemal svoje goste ter jih vodil k dolgi mizi,
k visokim stolom. V kristalnih kupah se je smejalo
rdeče vino, smokve in druge sladice pa
so polnile prostor med njimi. Na velikem ognjišču
je pojemal slab ogenj, v zlatih posodicah
pa se je palilo drago olje ter dajalo prijazno
svetlobo. Bilo je prijazno in vabilno tu notri.
Zunaj pa so padale debele kaplje izpod neba
in morje je bučalo. Dobro je dejalo gostom tu
na varnem, na mehkih sedežih.

Zbran je bil cvet dubrovniškega kapitala in
inteligencije. Francesco de Cerva je sedel na
častnem mestu, med četo starih senatorjev. In to je
bilo govorjenja! Stikali so široke paruke skupaj,
sedaj se malo posmejali, sedaj zopet resno majali
temne obraze. Tu so sedeli Gondola, Palmota,
Caboga, Zlatarič in še obilo druzih imenitnih
glav starih rodbin. Pri ognjišču pa so
sedele njih postarne gospe ter srebale čaj iz
srebrnih čaš. Smešno zavite v svilo in atlas, s
suhimi obrazi, ponosne in hudobne! Na grdih
glavah pa so nosile visoke stolpe močnatih,
tujih las!

Izmed inteligencije je bilo pričujočih mnogo
pesnikov in učenjakov. Prišli so bili slavni benediktinec
plemenitaš Gjorgjič, Vinko Petrovič,
Ivan Atlety, Gjono Resti in drugi. Pa tudi svojega
prijatelja ne smemo pozabiti. Antonio Gledjević

je sedel prav zdolaj ob mizi, pri vhodu.
Sredi mladih plemenitnikov je sedel ter poslušal
njih pogovore. Ali sam je malo govoril.

Slava današnjega večera se je pa brez dvombe
dajala Fernandu Gozzeju, mlademu pravniku.
V benečanski obleki, z malim triogelnikom pod
pazduho in z lastnimi kodri (katere je tisti čas
malokdo nosil) ter rdečimi lici, je bil v istini
lep človek. Ali tisto neslano, pretirano vedenje
mu je dajalo vtisek smešnosti, neprebavljive
smešnosti. Takoj, ko je bil prišel, ga je stari
Gozze vlekel k ognjišču ter ga predstavil nekaterim
gospem, ki ga do tedaj še niso bile
videle.

»Dovolite, signore«, je dejal z očetovskim
ponosom, »tu je moj sin, ki se je ravno povrnil
iz Padove!«

Fernando pa se je urno priklanjal ter poljuboval
stare, vele roke in govoril: »Krasne
gospe, vaš ves udani sluga!«

Viri nam ne povedo, ali so stara dekleta
zardela ali ne. Pa kdo naj bi bil to tudi opazil
skozi toliko barve, katero so si bile nametale
na lica?

Gostom pa je vino kmalu omajalo jezike,
in pričela se je živa govorica, in sicer tako živa,
da se je ženstvo moralo takoj umekniti v ženske
sobe.

»Francesco Cerva«, je vpil Janez Atletv,
»poslušaj, kaka sreča! Oni dan, ko smo na dvorišču

popravljali vodnjak, smo izkopali krasno
rimsko amforo! Sicer pa pijem na slavo naši
republiki!«

To rekši je zlil stari antikvar kupo vina
v grlo.

»Ali jo je Vinko že videl?« jih je kričalo
deset. »Ali si že napravil pesem na njo, Vinko
Petrovič?«

Vinko Petrovič pa je bil tedaj že star, slaboten,
in latinski verz mu ni več tekel. Bil je
skriptor republike. Lahno je pokimal s sivo glavo
in dejal: »Kaj hočemo, kaj hočemo? Mi smo že
skoraj v grobu in tako stari, tako stari!«

Tedaj pa se je oglasil benediktinec Ignacij
Gjorgjič.

»Petrovič!« je vprašal, »ali delaš še pesmi?
V starosti, bi menil, pobegnejo muze od nas,
duh peša in le telo se redi!«

To izgovorivši je pokazal smejaje na svojo
osebo. Bil je neobičajno tolste postave. Malo je
jedel, malo pil in spal na trdih tleh — ali usoda
ga ni ljubila — ostal je do smrti lepo rejen!

»V starosti pobegnejo muze od nas? Skoraj
bi Vam, častitljivi Gjorgjič, oporekal«, se je
oglasil mladi Gozze sladko, »skoraj bi Vam oporekal!
Pogledite le gospodično Scuderijevo, to
prekrasno žensko!«

Scuderi (znana prijateljica gospe Maintenon)
je bila ravno v tisti dobi vso Evropo preplula
s svojimi sladkovodenimi romani.

»Izjema, doktor, izjema!« je dejal benediktinec.

»Na čast naši republiki!« pa je kričal Atlety
vmes ter si zopet zvrnil kupo vina v grlo.

»To stori«, se je vteknil v pogovor med
Gjorgjiča in Gozzeja stari zdravnik Flori, »to
stori vse moč narave! Boljši sokovi, boljši sokovi,
vse časti vredni gospod pater!«

»Mogoče, signor Flori«, je odgovoril Gozze,
»narava stori veliko — ali tega bi Vam vendar
ne hotel verjeti!«

»Kaj da«, se je ujezil oni, »kaj da sokovi
ne? Tisti žlahtni sokovi v krvi, doktor Gozze,
Vam rečem, naredijo človeka ali srečnega, ali
nesrečnega. Saj ste poznali mladega Boškoviča,
signori! Glejte! Njemu so udarili blagorodni sokovi
čez meje, udarili v možgane ter ga umorili!
Gorje, ti sokovi!«

Opazivši pa, da ga nihče ne posluša, je
umolknil. Bil je samo meščan, ali kupo dobrega
vina je ljubil tudi pri plemenitaških mizah.

Vendar pa njegove besede niso ostale brez
odmeva. Peter Boškovic je bil izmed najgenijalnejših
pesnikov starega Dubrovnika. Malo let
prej (1722) ga je bila dohitela žalostna smrt. V
divji vročnici se je bil izvil svojim čuvarjem,
skočil s tretjega nadstropja skozi okno ter si
na tlaku razbil glavo. Z Gledjevićem ga je vezalo
goreče prijateljstvo. Žalostno je vzdihnil
Antonio, ko je utihnil zdravnik: »Ubogi Peter!

Smrt kosi neusmiljeno ter pokosi ravno najkrasnejše
cvetje!«

»Gledjević govori o smrti!« in Janez Atletv
je prijel za kupo, »pustite to, dragi Antonio!
Pijva raji na slavo svoji domovini!«

In dobrodušni starec se ni čisto nič razsrdil,
ko se pesnik ni zmenil za njegovo klepetanje.
Lahkodušno je izpraznil čašo, si otresel
naprsne bele čipke, ki si jih je bil polil z vinom
ter se potem obrnil drugam.

»Ali čujete, Cerva«, se je oglasil senator
Marin Tuduzzi, »ali čujete, kako žalost mi napravlja
ta Gledjević! Na vso moč sem ga
prosil, naj bi nam spisal kakovo dramo. Ali kaj
mi je odgovoril ta človek? Da noče več dram
pisati, signori! In vi vsi ste videli njegovo krasno
‚Zorislavo‘, njegovo ‚Damiro‘!«

»Naše gledišče mora propasti«, je pristavil
zadnji podpiratelj dubrovniškemu, slovanskemu
gledišču, »čisto propasti, saj nihče nič ne dela!«

»Usmilite se ga, Antonio Gledjević«, je
kričal stari antikvar, »usmilite se ga!«

»Gospod senator je govoril resnico! Sedaj
ne pišem več dram!« je mrzlo odgovoril Gledjević.

»Onemogli so mu dobri sokovi, verjemite
mi to, doktor Gozze!« je brbljal Flori.

»Pustili ste torej čisto vse delo, Antonio?«
je povprašal benediktinec.

»Saj je več polja, več njiv, pater Ignacij!«

»Vi skladate tedaj elegije, ode, epopeje
slovanske!« se je razveselil Tuduzzi, »in koliko
bi stavil, signori, da ima Antonio kaj gotovega
v žepu! Vsaj dovoliš, dragi Cerva, da nam bere!«

»Naj bere, naj bere!« je kričalo mnogo
glasov.

Potihnil je nemir.

Gledjević pa je hladnokrvno razvil bel list,
vstal, zgladil si s čela lase in pričel brati. Ostro
mu je donel glas po prostorni dvorani. Ali kdo
bi popisal dolge obraze častitih gospodov senatorjev?
Bila je kratka ali hudobna satira na
dubrovniško plemenitaštvo! Mladi Palmota si je
z roko zakril obraz. Nekoliko mladih aristokratov
pa je planilo k svojim rapirjem, ki so sloneli
ob zidu. Tudi stari senatorji so se dvignili na
noge, od srda so se jim bliskale oči in zvijali
so koščene svoje roke. Nekoliko stolov se je
prevrnilo ter palo s hruščem po tleh; nekoliko
čaš se je zvrnilo, da je teklo vino po dragi
prtenini.

»Proč! proč!« so rjuli vsi.

»Ha! ha! niste vredni, da bi vam zapalil
lan na plešastih glavah!«

In planil je skozi vrata; ječanje in škripanje
z zobmi pa je ostalo za njim. Zunaj v črni noči
pa je lilo izpod neba. Iz dalje se je culo bučanje
srditega morja. Kakor velikanski strahovi so
zrla na ubogega pesnika visoka poslopja. Pokril
si je glavo, opasal si orožje ter potem urno odkorakal

po ulicah. Dospel je do svoje hiše blizu
velike bazilike. Ondi ga dohiti nekdo. Bil je Fernando
Gozze, razoglav in z golim rapirjem v roci.

»Vi ste, francoski gospodič!«

»Vi ste osramotili moj rod, Antonio!« je
govoril oni jezno, »morda ne bodete tako predrzni
v blisku mojega meča!«

»Tako Vi hočete!« in tudi pesnik je potegnil
iz nožnic. Pričela sta se boriti.

Ali Gozze je bil vinjen in le slabo se je
sukal. Komaj se je zavedel, že mu je izbil nasprotnik
orožje iz pesti, da je zveneče zletelo
po tlaku.

»Tale svet Vam dam, dobri pismouk! Ostanite
rajši pri svojih peresih ter pustite pri miru
nedolžni rapir!«

In Antonio se je glasno smejal, odprl s
ključem vrata ter izginil v poslopje. Gozze pa
je ječaje in s kletvami poiskal v temi svoj meč
in potem se odplazil, večkrat proti pesnikovi
hiši s pestjo se grozeč.

IV.

Veselejše stvari ni bilo na božjem svetu,
kakor je bila Bazilija Gledjevićeva. Ali je bilo
nedolžno to otroče! Brez prave zavesti je živela

na strani resnega svojega brata, lahkomišljenov
radostno. In kako je bilo priprosto to njeno
življenje! Ves ljubi dan je sedela v domu, letala
sedaj sem, sedaj tja, iz prvega nadstropja v
drugo; pela, premetavala stare bratove knjige;
odprla okna, zrla čez nje na gibanje pod njimi;
zrla na modro morje, kjer so se jadra dalje in
dalje izgubljala, dokler jih ni zakrilo jasno
nebo. Potem pa je sedla k Marti, stari hišni služabnici,
ter poslušala, ko ji je pravila o nekdanjih
dogodbah, nekdanjem trpljenju.

In ko je bila pripovedavka v sredi največje
navdušenosti, ko je z vso fantazijo slikala strašni
potres, ki je bil v njenih mladih letih razsul
krasni Dubrovnik, tedaj je potresla mlada poslušavka
črnolaso glavico ter odprla dolgočasno
rdeča svoja usta in dejala: »Oj to je bilo takrat
pusto življenje! Povej mi, Marta, ali ste tedaj
imeli že sonce na nebu?«

In smeje je odletela od nje skozi vrata na
mali vrt. Marta pa je pričela moliti, da bi Bog
to nedolžno, sladko življenje še dolgo časa
ohranil pred grenkim okusom trpljenja.

Na vrtu je bila Bazilija v svojem pravem
življenju! Tu je bil njen svet! Tedaj ni povpraševala,
ali so za modrim morjem tudi ljudje,
tudi mesta, morda krasnejša kot le-ta Dubrovnik;
tedaj ni povpraševala, ali so v drugih hišah tudi
živa bitja, kako da živijo, kako da mislijo; nikdar
se ji v srcu ni vplamtila želja, biti v njih sredi.

Tu je hodila med cvetjem, negovala krasne rože,
prilivala velim debelcem, in prav srce se ji je
smejalo, kadar je zavela lahna sapa, da so se
cveti pričeli gibati, majati pisane bunčice, da je
šel med njihovimi listi tihoten šepet, kakor da
bi to cvetje med sabo govorilo in se smejalo.
Kaj da je pač govorilo? Gotovo o nji, ki ga je
tako ljubila! In pa šele, če je prišel večer v ta
mali vrt! Nad hišami in nad starim Dubrovnikom
se je rdečilo nebo. Bazilija pa je tedaj sedla
pod staro oljiko, podprla zamišljeno obrazek ter
poslušala pesem, katero je gostolel nad njo
slavec v vejah starega drevesa. Saj je bil ljubi
znanec, stari in vsakoletni prijatelj njenega vrta,
kjer je tam v kotu v gostem vejevju leto za
letom znašal svoje gnezdo. In pri teh glasovih,
pri teh donečih glasovih, ki so se kot drobni
biseri vsipali iz malega grla, ji je vzkipelo srce
v prečudnih željah, hrepenela je; ali po čem,
tega sama ni vedela. Pobegnila je tedaj k bratu,
se mu vsilila v naročje, se ga oklenila in dejala:
»Ali jaz te imam tako, tako rada!«

In kako ji je koprnela duša, če ji je zrl z
resnim očesom na lice ter ji gladil z roko črne
kodre.

»Ostani vedno, kakor si sedaj, draga Bazilija,
in ne želi si proč v pogubni svet!«

Skoraj se je srdila nad malim slavcem, da
jo je vabil proč od brata daleč, daleč tja, kjer
se je poljubovalo večerno rdeče nebo z modrim

morjem. In še v mehkih blazinah je imela dosti
premišljevati, dokler ji ni zatisnil spanec oči.
Tedaj pa se ji je tako prijazno sanjalo! Tedaj
je bila tam v rdeči zarji, med rožami, med kipečimi valovi najkrasnejših oblakov.

In kaj je slavec pel, kaj je pel tako sladkega?
To ji ni bilo več skrivno, in duša ji je
prekipela v stoterih radostih in zdelo se ji je,
da jo je hipoma obsul sam cvetlični prah, tako
droben, tako stoterobarven! In ko je sebe
bolje ogledala, lejte, bila je sama cvetlični prah
tako droben, tako stoterobarven! In kvišku je
hitela, kvišku k zlatemu soncu, ki je na oboku
modrega neba vabilo k sebi mlade svoje sinove
iz cvetličnih kelihov. Ze je bila ondi — ali tedaj
se je prebudila. Sonce pa je stalo v istini na
visokem oboku ter veselo sijalo skozi okna.
Urno je vstala. Iz bazilike pa je votlo zadonel
zvon in Dubrovčani so hiteli pred božje oltarje
slavit Boga in njegove dobrote. Stara Marta pa
je prišla in povedala, da je čas v cerkev, in da
brat že čaka.

* * *

Drugi dan po tistem večeru, ko so bili dubrovniški
plemenitaši vrgli meščanskega pesnika
iz svoje srede, je bil praznik Vnebohoda. Antoniju
se ni videl na obrazu vihar pretekle noči.
Veselo je stopal na strani Bazilijini proti katedrali.
»Danes pojo tako lepo zvonovi«, je dejala
le-ta, »danes pojo najlepše v vsem letu!«

»To ti je povedala Marta, ne?«

»In to je tako! O Božiču bi peli rajši veseleje,
ali ne morejo, ker vedo, koliko da bode
trpel novi Zveličar; o Veliki noči ne smejo,
molčijo, ali o Vnebohodu je dobro vse, vse
veselo!«

Antonio se je dobrovoljno smejal. Stopila
sta v visoko cerkev. Spremil jo je do njenega
mesta ter ji podal molitveno knjigo, katero je
nosil doslej. Potem pa se je naslonil na steber,
in čakal, da bi se pričelo sveto opravilo.

Pred oltarjem je maševal stari nadškof sam
ter v svojem blesku pel v slovanskih glasovih
slavo Bogu.

Po dolgi ladji pa je bilo vse polno plemenitaških
paruk. V ozadju pa so stali mladeniči,
bodoči senatorji in prihodnji up stare ljudovlade.
Vestno so tiščali svoje klobučke pod tankimi
pazduhami, zvijali vratove po lepih dekletih;
sedaj pa sedaj prijemali zlate ročnike pri svojih
rapirjih, ali pa vlekli iz žepov bele robce, namočene
z najmočnejšimi vonjavami, ter jih pritiskavali
k nosom, da bi se okrepčali v tej soparici.
Kras vseh pa je bil Fernando Gozze!
Napenjal se je na vso moč, opozoriti nase zbrano
ljudstvo. V enomer se je zibal na rdečih visocih
petah; tu malo porožljal z mečem, tu se
zopet obrnil k svojemu sosedu ter mu nekaj
smeje povedal na uho; sedaj si ogledaval mali
prstan na belem prstu, sedaj zopet bliskal s

strupenimi pogledi po Gledjeviću, ne daleko od
njega ob stebru slonečem.

Obred je bil dokončan. Polagoma so utihnili
glasovi cerkvenih pevcev. Vse je hitro zapuščalo
kraj, kjer jih je bila dolga slovesna maša očitno
utrudila. Stari senatorji so hiteli k starim svojim
ženam ter z njimi gravitetno stopali proti izhodu.
Tu pa so jemali posodo s sveto vodo ter jo podajali
gospem, katere so si varno omakale zgubana
čela, da bi ne prišla v nevarnost barva na licih.

Ali ko je Antonio dospel s svojo sestro
do vrat, in ko ji je ravno hotel podati blagoslovljeno
vodo, ga je prehitel Fernando Gozze,
vzel bakreni kotlič in z lahnim smehljajem in
globokim poklonom ga podal Baziliji. Dekle je
zardelo ob vročem njegovem pogledu. Gospodiči
krog in krog pa so zvijali usta, migali si z očmi
in rokami, Gledjeviću pa je oblila bledota čez
in čez obraz do temnih las, obrvi so se mu
zožile in povzdignil je srdito roko.

»To je moja sestra!«

In predno so ga vzdržali sosedje, je udaril
Gozzeja po licu. Temu pa je padel kotlič iz
roke. Sam ni hotel verjeti, kar se mu je bilo
zgodilo. Obstal je ko kamenit kip. Potem pa se
mu je izrulo srdito ječanje iz prs. Hotel je prijeti
za meč, ali tovariši so ga obdali ter s silo
odpeljali.

Bazilija pa je solze točila, in brat jo je
moral bolj nesti, nego li voditi do domače hiše.

V Dubrovniku pa je nastal krik. Kar je
stalo častito mesto, se ni bila zgodila tem slavnim
sinovom taka sramota. Blato je metal na
vse vladajoče rodovine, na vse plemstvo. Najhujše
kazni je vreden! In de Cerva je še tisto popoldne
sklical mestne svetnike k posvetu, da bi
sklenili, kako udariti predrznega Antonija. V
ječo bi ga bili vrgli, če bi ga ne bil vzel v
varstvo stari Palmota. Z ostro besedo je pograjal
nesramnega plemenitaša, kateri si je tako
oskrunil slavno očetovo ime, da se je pred vsem
svetom dobrikal uborni meščanki. Tedaj pa je
pričelo pod starimi parukami goreti. Ti modri
očetje so videli sedaj v hipu vsi, da je pregreho
storil mladi Gozze. Osramotil je slavno rodovino!
In prav je storil umazani ta Antonio, da ga je
kaznoval po zaslugi. In tako je to ostalo!

Paduvanski pravnik pa je tistega večera čul
prvo opominjajočo pridigo svojega očeta, starega
senatorja, ki mu je na srce pokladal, naj v prihodnje
bolje pazi na svoje vedenje in na čast
svoje rodovine.

V.

Luna je sijala in brezbrojno zvezd je migljalo
krog nje. To je bila noč, s kakršnimi je
oblagodarila narava samo prekrasni, poetični jug.

Človeku se zdi, da po vsi zemlji vse počiva zadovoljno
in veselo; ni več trpljenja, ne solz, sama
tihota in tihota! Srce čuti, kako pluje čas v
večnost; če sedaj pa sedaj zaziblje piš drevesa,
je kakor da bi se dvigal stvarni duh s svojimi
perotmi nad nami.

Tudi v pesnikovem vrtu je počivalo vse;
saj se je že skoraj jesen glasila in cvetlice so
žalostno povešale vele glavice. Oljika pa je
bila polna sadu in stari njen prijatelj, pepelnati
slavec, je bil morda odrinil še dalje proti
jugu.

Ali tu pod oljiko je stala Bazilija, in bilo je
videti, da nekoga pričakuje. Plamteče oko je
upirala proti sosedovemu vrtu, ali se pa tudi
ozirala boječe k očetovi hiši, kakor da bi se
bala od ondod nevarnosti.

Hipoma pa se je nad ograjo pri sosedovem
vrtu prikazala temna oseba, lahno se spustila
v mehko prst ter hitela k dekletu.

»Fernando!«

In v radosti se je sklonila k njemu, ki je
klečal pred njo ter ji poljuboval bele roke.
Igrala se je z njegovimi mehkimi lasmi ter s
slastjo pila sladki strup njegovih ust. Izlil je
pred njo vso ljubezen, čutečo in plamtečo, ki
je last vročemu jugu. Vse ji je obetal in ona
mu je verjela vse.

Antonio Gledjević pa se je zibal tedaj v
sanjah ter ni slutil ničesar!

In vendar je bil to Fernando Gozze! Komaj
pol leta je bilo preteklo od tedaj, kar ga je
bil pred vsem svetom tako strašno zaznamenoval!
Ali kdo pozna žensko srce, kdo ga
pozna?

VI.

Prišli so viharni zimski dnevi. Morje je togotno
butalo ob kraj dubrovniški in med starimi
poslopji je žvižgal piš tako močan, da si
je malokdo upal na ulice. Antonio Gledjević
pa je imel zimo tudi v srcu. Zapiral se je v
sobo in mnogo pisal. Samo sedaj pa sedaj je
obiskal svojega prijatelja Palmoto. Ali tudi to
zatišje mu je vzel konec zime. Vseslavni senat
je bil odločil mladega plemenitaša, da se je
udeležil poslanstva v Stambul, katero je neslo
davek velečastnemu carju. Iz Bosne in Hercegovine
so prihajale slabe vesti. Turek je klal in
moril slovanske brate. Pesnik je zdihoval in
zdihoval ter izlival svoja čutila v srdapolne
pesmi. Časih se gaje pa tudi polastila satira, da
je z divjim grohotom udrihal po spačenem svetu.

Tako je prišlo, da je imel pevec z nastopajočo
pomladjo bolno srce, bolno dušo. Ko
pa so se vrtovi razcvitali, je zapustil z Bazilijo
stari Dubrovnik ter odšel v cvetoči Gruž
v malo lastno poslopje, katero je že od nekdaj

ondi imela Gledjevićeva rodovina; mala hišica
sredi vrta je bila krog in krog obdana s cvetjem,
po stenah pa preprežena s trstjem, ki je bilo
ravno pričelo zeleneti.

Ko je videl vabilno to mesto pred sabo in
pod sabo mirno morje, nad sabo sonce lahno
pekoče in na okrog iz osrčja narave kipeče
cvetje, ali mu je pač dejalo srce: pusti žalost,
sedaj napočijo boljši časi! Bog ve? Zamišljeno
je peljal sestro v njeno sobico ter ji dejal žalostno:
Bazilija, tu je umrla tvoja mati! Tu mi
je tvoje varstvo polagala na srce!«
Kaj je bilo dekletu, da je tako obledelo in
kakor grešnica stalo pred svojim bratom? Ali
le-ta ni opazil ničesar ter odšel v svojo stanico
in ondi tičal ves dan.

Tekli so dnevi. Iz Bosne je prišlo nekaj
begunov. Antonio jih je sprejel pod svojo
streho in poslušal, kako da gospodarijo turški
paše. Srce mu je pokalo in žalostno je dejal:
»Slovanstvo umira, umira! In vendar cvete sedaj
narava in vesela je v nji vsaka stvar!«

In ni mogel prebiti v pomladanskem raju,
gnusila se mu je trta, katera je radovedno molela
svoje zelenje skozi okno v izbo; studilo se
mu je cvetje in ptičje petje. Hitel je med suhotno
zidovje dubrovniško, preletel ulice za
ulicami, ne meneč se za svoje stare znance. Pozno
zvečer, ko je bil že gosti mrak legel na zemljo,
se je povračal počasi proti Gružu.

Tako je bilo necega večera. Sonce je bilo
v valovih zatonilo, ribiči so zapuščali svoje
čolne ter legali na tlak kraj hiš in zauživali
uborno večerjo. Antonio pa je prišel mimo.

»Lejte ga, kako zamišljeno tavari od todi!«
se je dejalo sredi ribarjev.

»Domače skrbi, domače skrbi!« je odgovoril
eden.

»Kdor krog Gruža ribari, marsikaj zve!«
je pristavil tretji.

»Ha! ha!« so jo zakrožili vsi.

»Temu rasto rogovi«, se je oglasil še eden,
»in revež morda ne čuti!«

Antonio pa je divje planil proti njemu.

»Kaj blebetaš, človeče!« je vprašal jezno.
Tedaj pa se je vteknil vmes star ribič: »Kaj
mi moremo, da imaš mlado sestro, Antonio!«

»Moja sestra!« in takoj so ga hotele zapustiti
vse moči.

»In če se ne motim«, je nadaljeval starec,
»videl sem ravno sedaj, ko sem s čolnom zavil
v postajo, mladega plemenitaša, ki se je plazil
iz mesta. Proti Gružu gre, sem dejal, proti Gružu,
ali ne, tovariši?

»Hoj! ho! proti Gružu!« se je tropa smejala.
»Proti Gružu, pravite!« in Antonio je planil
iz nesrečnega kraja. Tla so gorela pod njim in
divje je klel v svojem srcu. V besnem teku je
skoraj premeril vso pot do doma. Tema je bila

nastala in le redko se je tu pa tam prikazovala
zvezda na nebu.

Pred njim je ležala očetna last. Varno se
je približal vhodu. Tedaj pa se je priplazila iz
njega moška oseba, zahaljena v dolg plašč.
Ogledala se je pazno na vse strani, potem pa
hotela oditi proti Dubrovniku. Togotno je planil
Antonio k nji, zagrabil plašč in, ker je ravno
luna stopila izza gora, spoznal znano obličje.

»Fernando Gozze!« je vzkliknil trepetaje.
Potem so ga zapustile moči in na zemljo se je
zgrudil. Oni pa je odhitel.

Tako strašnega ni pričakoval, ko je hitel z
burnim srcem proti domu. Skoraj brez zavesti je
čepel sklonjen na tleh, izmed zob pa so mu sikali
glasovi nerazumljivi, ali vsaj komaj razumljivi.

Večerni hlad ga je končno prebudil. Polagoma
se je vzdignil ter se vlekel v hišo. Tiho
je stopil v sestrino sobo. Bazilija je sedela pri
luči ter brala; lice pa ji je čudno gorelo. Marta
je čepela v kotu, migala z ustni in boječe zrla
na prišleca.

»Bazilija«, jo je vprašal skoraj proseče,
»Bazilija, kdo je bil tu?«

In dekle je povzdignilo glavo.

»Kdo je bil tu, Antonio?« je reklo tresoče,
»kdo? — jaz ne vem, Antonio!«

»Ti ne veš, Bazilija, ti ne veš!«

In molče je odšel. Ko pa je Marta zaklepala
vhode, ga je še cula, ko je letal po svoji

sobi in govoril sam s sabo. Čula ga je zdihovati
in stokati. Tisto noč ni spalo nobeno oko
v mali hišici.

Ko pa se je prebudilo jutro za gorami, se
je Antonio v vročnici valjal po svojem ležišču
in divjal in se rotil.

Poklican je bil stari Flori. A z glavo je
majal in vedel malo tolažila.

»Ako ga ne rešijo dobri sokovi njegovi,
moral bode pod zemljo!«

Bazilija se je topila v solzah. V malo dneh
ji je minilo cvetje z lic, in vpadle so ji oči. Ni
se premeknila od postelje bolnikove. Le-ta pa
je visel med grobom in življenjem. Ali trdna
narava njegova je premagala vse, in zopet je
ozdravel.

Bilo je krasnega dne, ko je prišel prvič
k zavesti. Bazilija je odprla okno, da je sonce
sijalo v sobo. Ko pa se je zopet obrnila k postelji,
je bilo na njo oprto jasno bratovo oko.

»Bazilija«, je zaklical in se vzdignil z blazin,
»Bazilija, pojdi sem!«

In trepetaj e je pristopila k njemu. Prijel jo
je za roko rekoč: »Ne li, Bazilija, da so bile
le sanje! Poglej, ubožica«, in vzdignil se je še
bolj, »imel sem take, take grozne sanje! Take
sanje! Možgani so mi hoteli prekipeti iz glave!
Bazilija, kaj se mi je že sanjalo? Glej, da si
hotela oskruniti grob svoji materi; da si mi
omadeževala pošteno ime in še veliko hudega!

(To je dobro, to je dobro, da ni res!) Ne li,
ti Bazilija«, in položil ji je lahno roko na glavico,
»ne li, Bazilija, da to ni res, da so bile
to le sanje, Bazilija?«

In njegovo globoko oko je zrlo skeleče
na njo, kakor da bi ji hotel iz dna duše izvleči
resnico.

»Bazilija!« je dejal glasneje.

Dekletu pa so se utrnile debele solze z oči,
in pričela je jokati, padla čez brata in skrivala
bledi obraz v njegovi odeji.

Ali Antonio je omahnil na ležišče in ni
dejal besedice. Roko pa je pritiskal k čelu,
kakor da bi hotel zabraniti, da bi ne razpočilo.

»Pojdi, Bazilija, pojdi!« je zastokal čez nekaj
časa zamolklo. Potem pa se je obrnil k steni in
ni se več menil za dekletov jok.

In vendar je ozdravel. Ali s svojo sestro
ni govoril več!

VII.

Antonio Gledjević je popolnoma ozdravel
V Dubrovnik ni zahajal več, ali vendar je skrbel
dobri prijatelj Gozze, da se mu je prinašalo vse
na uho, kar se je v družbi govorilo o njegovi
sramoti. Pretrpel je vse. Uro za uro je presedal

v vrtu pod cvetočimi vinskimi trtami ter zrl v
enomer v daljavo, tja na bliščeče morje.

In tudi Bazilija je trpela in na skrivnem jokala.
Tičala je le v svoji sobi, kjer jo je stara
Marta tolažila z boljšo bodočnostjo.

Ali boljša prihodnjost ni hotela napočiti.
Pač pa je necega dne stara služabnica iz Dubrovnika
prinesla pregrenko novico, da se hoče
mladi Gozze v dan svojega povišanja med senatorje
poročiti z Marijo de Cerva. Kakor je
dobra starka skrivala in skrivala, na tihem brisala
solze in se branila na vso moč, radovedno
dekle je vendar počasi izvleklo iz nje vse.

Šestnajstletna reva je naslonila teško glavico
na mizo, malo telo se ji je zvijalo od bolesti,
dokler se ji notranji boj ni izlil iz oči v
dolgem plakanju. Zvedel je tudi Antonio. Ali
stvar mu ni odtrgala besede; saj je poznal plemenitaše!

Drugo jutro je bilo vreme deževno, črni
oblaki so viseli po nebu ter se pojali tja in
sem. Sedaj in sedaj je potegnil piš s tako močjo,
da so se vitke oljike v malem vrtu do tal upogibale.
Morje je vrelo, kakor da bi se kuhalo v
svojem osrčju. Bilo je to tužno jutro v jugu. Ali
vendar je bil Gledjević danes radostnega srca.
Zavil se je bil v praznično obleko, dejal krog
vrata najbelejše francoske čipke, ogrnil se z žametom
ter opasal tanki rapir. Dolgo časa se
je mudil v svoji sobi, premetaval svoje reči ter

končno zavil nekoliko listin in jih skril na prsih.
Žalostno je še enkrat pogledal po malem prostoru
okrog. Koliko svetih misli se mu je tu
zasvetilo, koliko krasnih idej! In ko je zatvoril
vrata, mu je bilo kot da bi bil slovo jemal od
življenja, kot da bi bil zavalil kamen na gomilo
svoje duše.

Potem pa je stopil v sobo k svoji sestri.
Ali soba je bila prazna. Sel je k Marti, pa tudi
tu je ni bilo. Starka je slonela sama pri mizi,
z razčesanimi lasmi. Govorila je glasno sama s
seboj. Ni ga cula, ko je odprl vrata. Poprijela
se ga je groza. Pobegnil je na vrt. In tu je bila
Bazilija. Žalostna je hodila med cvetjem, ki je
bilo poleglo pred močno sapo. Ko ga je opazila
tako prazničnega, se je nehote začudila. Obstal
je pri vhodu. Baziliji pa se je zdelo, da počiva
njegov pogled s staro ljubeznijo na nji, kakor
nekdaj v boljših dneh. Od radosti je vzkliknila
in razprostrla roke. Antonio je pristopil in obstal
pred njo.

»Bazilija«, je dejal temno, — »imela si
nekdaj brata, — imela si nekdaj brata — ponavljal
je še bolj tiho — »in bil je prav uboren
človek! Skoraj vse se prenese! Ali če človeku
tako počasi izvlečejo dušo iz telesa, če mu tako
počasi umorijo srce, da se čuti, kako pada kaplja
za kapljo; če je vsak korak krvav, vsaka beseda
solza, potem mora poginiti in obupati tudi najkrepkejši
človek! Tako se je godilo tvojemu

bratu. In če bodo nekdaj na njegovo zapuščeno
gomilo metali prokletstvo ter dejali: to je bil
strupen človek! — nikar jim ne verjemi, Bazilija,
nikar jim ne verjemi! Tvoj brat je bil dober
človek!«

In prijel jo je z rokami za bledo glavico
ter ji gledal v solzno oko.

»Nikar jim ne verjemi, Bazilija!«

In sklonil se je ter ji poljubil usta: »Bodi
zdrava, Bazilija, ostani zdrava!«

Dekle je hotelo govoriti — ali beseda ji
je ostala v grlu. Temno se ji je storilo pred
očmi. Ko se je pa zopet popolnoma zavedela,
ni bilo več brata. Ondi na poti proti Dubrovniku
ga je videla, kako je hitro korakal, zavit v plašč,
katerega mu je sapa zvijala v zraku. Zrla je in
zrla, dokler se ji ni skrila za ovinkom temna
bratova oseba. —

* * *

V Dubrovniku pa je bilo tisto jutro veselje.
Fernando Gozze je dopolnil svoje štiriindvajseto
leto in danes so ga sprejeli med častno ljudovladno
starejšinstvo. Dasiravno je bilo slabo
vreme, hiteli so vendar stari senatorji od vseh
strani k vladni palači.

Pri portalu je stala rektorjeva straža v fantastični
opravi in veselo med sabo klepetala.
Tu so bili stari bradači in mlade, obrite, črnooke
osebe. Ali vse je bilo zadovoljno pod temi

širokimi klobuki. Opirali so se na težke muškete
ter dražili mimogredoče mlade meščanke.

Veseli krik je utihnil, ko je stopil med nje
Antonio Gledjević, vestno zavit v plašč, da se
je videlo le rumeno mu lice in pa čudno goreče
oko pod pokrivalom.

»Ali je čestiti senat še tu?« je vprašal.

Pritrdilo se mu je. Tiho je sedel potem
na kamenito klop v veži ter čakal, da bi slavni
senat zapustil vseslavno svojo zbornico. Zolnirji
pa so pričeli zopet kramljati.

Končno se je iz gornjih soban začulo govorjenje.

»Signori senatorji!«

In ko bi trenil, je potihnil šum po veži.
Stari očetje so se spuščali varno po stopnicah
ter obdajali mladega senatorja in mu stiskali
roko. Fernando Gozze je bil ogrnjen s starodavno,
rdečo starejšinsko opravo; črne kodre
pa si je bil pokril z velikansko tedanjo allongeparuko.
V priljuden smehljaj je imel ubrana lica
in se priklanjal na vse strani.

Ko so stopili v vežo, je Antonio vrgel
plašč raz sebe, planil proti mlademu senatorju,
ko blisk urno potegnil rapir ter ga potisnil
Gozzeju v trebuh.

»To ti pošilja moja sestra, Fernando!«

»Madonna santissima!« in Gozze je telebnil
ječaje na zemljo.

Antonio pa je vrgel proč krvavo jeklo in
mirno obstal sredi veže. Straža je padla po
njem ter ga tirala še tisti trenutek v ječo.

Mladega senatorja pa so odnesli na dom,
k staremu očetu. Le-ta si je pulil v bolečinah
redke svoje lase in klel svoj Čas in klel predrzne
te pse, te nesramne Antonine.

Ničesar mu ni pomagalo!

Fernando Gozze je umrl še tisto noč!

VIII.

Slabo brleča lučica je komaj na pol razsvetljevala
temni prostor na okrog. Skozi malo
okno v debelem zidu se je videl kos modrega
neba in pa nekoliko zvezd na njem. Tiho je
bilo tu notri. Čule so se samo vodene kaplje,
glasno od stropa padajoče.

Pri revni mizi je sedel Antonio Gledjević.

S podprto glavo je zrl v listine pred sabo
in bral. Bral je tiho, samo tu in tam je izgovoril
polglasno besedo.

Ali hipoma mu je zaplamtelo oko, vstal je
— pričel goreče brati, da so mu z navdušenostjo
tekli glasovi iz grla.

V tihi noči je bilo in nihče ni čul prekrasnih
pesmi, nihče jih ni motil z nesvetim

grohotanjem. Ni bilo tistih kreatur, ki so danes
take, jutri drugačne: pred carjem ližejo prah, v
skrivnih zatišjih pa so prosti zidarji in stiskajo
v žepu svoje pesti. Hvala Bogu, ni jih bilo, da
bi bile z ukradeno satiro, s svojim razposajenim
humorjem kalili ta veličastni trenutek! In kakor
bi hotela poslušati nebesa, je pogledala luna
skozi okno in obsejala nesrečnega pesnika. Dolgo
je bral. In ko je prebral in odkladal list za
listom, mu je bilo, ko da bi odkladal življenja kos
za kosom. Pravijo, da podari stvarnica labodu,
kadar mu ginejo moči, kadar mu zastaja kri v
žilah, nebeške melodije, da se med tisočerimi
sladkimi glasovi zgrudi v smrti: voda pa pojenja
s svojim šumenjem, in njene hčerke, rože povodne,
zibljejo od veselja bele kelihe. Antonio
Gledjević je bil tak do smrti zadeti labod!

»Ničesar mi niste dali«, je dejal grenko,
»prav ničesa, nego strupa polno kupo! In to
sem moral do čistega izprazniti!«

In žalostno je uredil svoje pesmi.

»Če se pogrezne kamenita gora, zatre tudi
najtrdnejšega junaka. In mene je zatrla!«

Čudno se mu je zasvetilo v očeh.

»Naj ne ostane spomina po meni!«

In jemal je list za listom ter ga bližal k
luči, da ga je gladni plamen v hipu pogoltnil

In padel je list za listom, da ni ostalo druzega
kot kup črnega pepela. S solzami ga je
pograbil skupaj, naslonil se čezenj in tako ostal.

Lučica je brlela in brlela, začela počasi pojemati
in končno ugasnila. Tihota je vladala.
Samo vodene kaplje so padale od stropa!

Zunaj pa se je prebudilo mlado jutro za
gorami ter se dvigalo z rožnatim svojim obrazom
izza gora.

Ali še vedno je slonel pesnik ob mizi.

Tistega jutra pa se je bil iz Stambula povrnil
mladi Palmota. Hitel je v ječo k svojemu
prijatelju. Ko pa je stopil k slonečemu ter mu
lahno privzdignil glavo, je takoj zopet plaho
odskočil.

Antonio Gledjević je bil — mrtev. Nad
žgalnikom svetih pesmi mu je bilo počilo srce. —

* * *

Čez leto dni so v samostanu svete Uršule
sprejeli mlado novico. Bila je bleda kot vosek,
in oko je pričalo, da več dolgo živela ne bode.
Bila je Teodora Bazilija Gledjevićeva!