Gričarjev Blaže

Tavčar, Ivan

1888

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19

Odkar sem ga poznal, je bil revež! Če je
še otroče v tanki srajčici boječe — kakor prepelica
iz žita — prilezel na vas od očetove
koče, stoječe onikraj vode v bregu, ne da bi

z nami igral, pač pa, da bi izdaleč gledal, kako
smo igrali drugi otročaji — je nastal takoj hrup,
in planili smo za njim, da je bliskoma pobegnil
čez vodo ter kazal pri tem šibke svoje nožice,
kakor dve iglici, premikujoč jih po melini proti
domači koči.

Bila ga je čista in gola ponižnost: kar mu
je ukazal oče, mu je bilo nad vse, in nikdar
nismo pomnili, da bi bil Gričar kdaj pretepal
svojega sina zarad nepokorščine. Očetna hiša
se mu je zdela najlepša na božji zemlji; samo
kadar je grmelo in treskalo, ko se je bal, da
bi strela ne užgala slamnatega domačega slemena;
takrat si je časih mislil, da je hiša na
Vidmu skoraj lepša, to pa zlasti zategadelj, ker
so imeli Videmski zeleno barvana okna, pri
Gričarju pa ne.

Če ga je mati zmerjala, ali če smo otroci
po vasi za njim kričali: »Sivec! Sivec!« (imel
je dolgo časa skoraj čisto bele lase); se je pripetilo,
da je od maše gredoč pričel med tolpo
jokati prav kakor otrok, dasi je bil že osemnajst
let star. Ko je prišel z materjo prvič v Loko,
je sedel od samega veselja k neznatnemu vodnjaku
sredi neznatnega loškega trga, si ogledal
umazana in neznatna poslopja, ki so bila vsa
sezidana še za vlade škofov brižinskih, tlesknil
z rokami ter končno vzkliknil: »Mati, to so reči,
to! V nebesih ne more biti lepše!« Bil je takrat
prvič v mestu in še dolgo časa pozneje je rad

pripovedoval o loški krasoti. Pri tisti priliki se
je tudi prvič do sitega najedel belega kruha,
kar se je pozneje zgodilo samo še takrat, ko
je žena legla v otročjo posteljo in so mu sosedje
prinesli pogačo v hišo.

Ne boste skoraj verjeli, da se je takšen
mož, kakor je bil Gričarjev Blaže, tudi oženil.
In vendar se je oženil in vzel je Četrtnikovo
Luco. Sam, seve, bi se nikdar ne bil upal ženske
vprašati (in še celo ženske, ki je bila toliko starejša
od njega!), če ga hoče kaj rada imeti.
Njemu se je sploh vedno zdelo, da sme človek
na svetu rad imeti samo eno žensko, to je
mater svojo, ki mu skuha kosilo in večerjo.
Navzlic temu se je oženil z Luco, edino hčerjo
starega Četrtnika. To pa se je zgodilo takole.
Gričarica in Četrtnik sta šla v nedeljo zjutraj
od maše. In, da se ni tisto leto po žitih prikazalo
prav obilo grašice, morda bi o Blažetu in Luci
niti govorila ne bila.

»Dežja je premalo«, je zatarnal Četrtnik,
»in če ga ne bo, pojde vse po zlu. Da bi nam
le pomagala Mati božja z Gore!«

»Ali imaš lepo pšenico letos?« je vprašala
na to Gričarica. »Kaj pa, je li kaj plevela vmes!«

»Grašice je vmes, kakor bi jo bil sam vrag
po noči sejal, in snetiva je tudi! O moj Bog,
na svetu je od dne do dne slabeje! Hej, kaka
žita smo imeli, ko je bil pri meni še moj oče
gospodar! Hej, to ti pravim, Neža!«

»Ste pa morebiti premalo pleli?« ga zavrne
Neža Gričarica.

»Premalo!« odgovori stari skoraj jezno,

»Luca naša je plela, da sem mislil: saj bo pustila
vse prste na njivi! Tako je plela! Toda
če vrag rep svoj vmes vtakne, pa ti zrase grašica
tudi na beli mizi sredi hiše!«

»Tvoja Luca je res pridna! Kar se tajiti
ne da, se ne taji, in lehko si je vesel!«
S tem mu je Neža v hipu potolažila jezo.

»Malo je tacih! Vse ji bom dal, kar imam,
da bo zlahka živela, zlahka in brez skrbi!«

Nato je mati Gričarica nekoliko pomolčala,
potem pa posegla brez zamude vsi stvari do
jedra ter dejala: »Veš kaj, daj jo Blažku mojemu!
Dela rad, moli rad, sluša rad.«

»Čakaj no! Čakaj no!« — se je zamislil
starec. »Koliko mu boste pa dali?«

»Kakih petsto bo že imel.«

»Imel jih bo?«

»Prav gotovo jih bo imel!«

»Čakaj no! Čakaj no! Tu bi se pa dalo
kaj napraviti. Hej, rečem ti!«

In napravilo se je. V tistih časih pa je
imela Četrtnikova Luca (kdo je ni poznal, te
hudobne ženske!) že štirideset let. Bila je tudi
slepa na levem očesu, ker ga ji je bil s kamehom
izbil na paši sosedov pastir. A hodila
je, kakor hodi belokrilata gos, sprehajajoča se
po peščenem produ. Zala ni bila. Blaže pa jo

je snubil brez pomisleka meneč, da mora to
tako biti, ker je ukazala mati. Če se je oče
oženil, je moralo že prav biti, da so tudi njega
silili k ženitvi, ker pri hiši doma ni mogel vedno
ostati, ko se je vendar vedelo, da dobi kočo
starejši brat. Skovala se je torej ženitev: Četrtnik
je izročil in prepisal hčeri Luci svoje posestvo.
Gričar pa je odštel Blažetu petsto goldinarjev,
katerih večjo polovico je takoj stari Četrtnik
spravil za svoj »kos kruha«.

Ko so šli v cerkev, takrat so se hudomušni
ljudje precej smejali. Posebno pa so se smejali
nevesti, ko se je tik mladega ženina gugala ter
bila takisto po gorjansko nališpana, da je od
prvega do zadnjega traku vse kričalo na nji.
Ni se prav do zadnjega zvedelo, na kaj je Blaže
po poti v cerkev mislil. Na ženitovanjsko dobro
pojedino, to je brez dvojbe gotovo! Ravno, ko
je stopil čez cerkveni prag, se mu je pa prikazal
nehote pred dušo Četrtnikov holm, kjer je raslo
precej mecesnov, vitkih, z zračnimi vejami, sredi
mecesnov pa je kraljevala mogočna bukev, in
divji golob je tako rad grulil na nji.

»Pod mecesni bom ležal«, si je dejal Blaže
sam v sebi, »in v dolino bom gledal, in na belo
cesto in na Videmski zeleni travnik! Ta še tako
slaba ne bo!«

A bila je slaba! Za hlapca je prišel k hiši
in pehati se je moral kakor črna živina. Žena
in stari sta vpila skoraj noč in dan nanj in ga

priganjala, kakor priganja voznik konja, če vozi
po klancu. Dobil je otroče, pa je takoj po
porodu moral pokopati, in od tedaj ni bil več
tako zadovoljen, kakor prejšnje dni. Bolelo ga
je časih srce, pa si je dejal: »Saj bi ne bil imel
nič dobrega na svetu; veliko bi mu tako ne
bil mogel dati!«

Neko nedeljo popoldne — bila je ta nedelja
zanj dan nesrečnega imena — je ležal na holmu
v senci pod mecesni. Po cesti v dolini so hodili
ljudje: pobožne ženice, mlada dekleta in tudi
mladeniči, ki so sedaj in sedaj veselo zaukali.
Vse je bilo veselo! Blaže pa se je čutil danes
prav zapuščenega. Po mehkem mahu je raztezal
ude svoje, lačen ni bil, a vendar ni bil srečen.
Zdajci se od hiše oglasi stari Četrtnik: «No,
lenoba! Ne greš li slame režat? Ali naj je narežem
jaz, ki sem star in bolan? Vstani, lenoba!«

»Sem je že narezal, oče!« odgovori Blaže
pohlevno, «za tri dni je bo dosti!«
Stari odide, a zadovoljen ni bil: «Pa leži,
lenoba grda, če te ni sram, da morajo stari
ljudje zate delati!«

Odrinil je v sobo — legel na peč na mehko
vrečo in brez obotavljanja prav sladko zadremal.

»Danes bo dal vsaj mir!« se oddahne Blaže,
leže zopet znak na mah ter lovi s pogledom
drobne kosce jasnega neba, ki so se tu in tam
modrili izmed vejevja. Tu je prifrfetala na vejico
nad njim siva penica, zažvrgolela malo, raztegnila

pepelnato krilce, potem pa srepo obrnila
glavico proti hiši — in odhitela, kakor bi jo
nesla sapa. Pri tleh iz zelenega grma je pokazala
taščica rdečkasti vratek svoj, zavila ga dvakrat
in trikrat proti hiši — in odfrfrala iz mecesnovega
gozdiča, kakor bi jastreb švigal za njo.
Pri vrhu na mecesen je sedla pisana šoja, pogledala
pod se, pogledala pa tudi proti hiši,
jezno zakričala — in ni je bilo več, kakor da
se je raztopila v jasni zrak.

»Kaj jim je, da vse beži z mecesnov?« se
je vprašal Blaže. «Drugikrat so peli in frfetali
nad mano, če sem tudi ležal tu spodaj.«

Kaj je bilo? Ondi pri veznih vratih je stala
gospodinja Luca, in zato se ni bilo čuditi, da so
se oplašile ptice-pevke ter zbežale v prijaznejše
kraje. Luca pa je gledala hudobno in s pogledom
je iskala svojega moža. Opazivši ga zakriči: »Kaj
boš ležal, lenoba lenasta! Kdo pa naj vode prinese?«

»Sem je že prinesel tri keble, in za živino
še posebej!« odgovori Blaže krotko. Ona odide
jezna in srdita: »Če te ni sram, da drugi delajo
zate, le prespi na soncu vse dni!« V hiši pa je
legla za mizo, obrnila se v steno ter — v tem
že tudi trdno zaspala.

Blaže je zopet legel na mah in hotel malo
zadremati. Tu pa ga je motila sosedova Ančika,
ki je ob vrvici privlekla staro kravo na pašo in
jo pasla v obližju njegovem.

To dekle ni bilo Bog vedi kako zalo, a
vendar je imelo obraz, ki se je lahko pogledal,
z veseljem pogledal. Mladost, rožna mladost je
sedela na tem obrazu, in to je vse kaj druzega
kakor starost, jesenska starost.

Z materjo — vdovo — je bivala v leseni, na
pol podrti hiši; hudo revščino sta trli, ali vendar
bili jezni na ves svet, kakor pravimo. Oče —
Bolantačev Miha — je umrl v ječi, ker so ga bili
obdolžili in obsodili, da je ukradel tele iz hleva.
Nekaj let pozneje se je izkazalo, da je bil nedolžen,
ali vendar je ta obsodba ostala na hiši.
Zase so živeli in se prepirali radi z vsakim človekom;
posebno hči je bila osorna in imela oster
jezik v svoji oblasti, da se je bala pred njo še Lovričkova
Marušica, ki je imela strupen jezik, kakor
verižasti gad zobe. Če drugače ni bilo, se je stepla
celo, ako se ji je očitalo, da so ji bili očeta zaprli.

Ko je Blaže ugledal Ančeta, se je skoraj
sramoval: morda je slišala, kako ga je žena
zmerjala in kako je vpila nanj.

»Na mahu ležiš!« ga je ogovorila. »Čakaj
no, sedem k tebi, da bo kaj druščine; če se
me ne bojiš, ti žalostni srakoper, ti!«

Glasno se je zasmejala ter izpustila kravo,
ki je takoj pričela muliti zeleno grmičevje, tresoč
velika ušesa in sekajoč z dolgim repom po
nadležnih muhah.

Anče pa je prisedlo k Blažetu, ga pogledalo
nagajivo enkrat in dvakrat, da je revežu zatrepetalo

srce v prsih. Kaka je vendar bila razlika
med njenim obrazom in med obrazom njegove
Luce, katerega se je še v sanjah bal, če se mu
je prikazal. »Moj Bog«, si je mislil, »saj ima
ženska poseben obraz, in do danes tega še
vedel nisem!« Sedela je sklonjena na zelenih tleh
ter si oberoč objemala kolena, tako da se ji je
krilo nekoliko privzdignilo in da je zrla v svetlo
sonce belo-nogavična, okrogla njena nožica.
»Tukaj je pa res vse lepše, kakor pri moji Luci«
— je mislil Blaže dalje, in taka tema mu je
prepregla dušo, tema, kakor bi večja na zemlji
nastati ne mogla, če bi se vse skupaj, sonce,
luna in zvezde, zdajci utrnilo z neba.

»So te li spet?« je izpregovorila zbadljivo,
»in ti si poslušal in trpel, kakor bi bil
posekan hlod! Udari jo kdaj, če se trga nad
teboj!«

Pri tem se je skoraj raztogotila in rjavo
oko se ji je zablisnilo, prav kakor sokoliču, ki
je opazil svoj plen v zelenem žitu.

Kako je Blažetu dobro delo to sočutje!

»Vedno kriče«, je odgovoril zamolklo, »in
ničesar jim prav ne storim.«

»Le udari! Le udari!« je hitela Anica, «bodi
gospodar!« Odtrgala je z roko hrastičev vršiček
in tolkla ž njim po tleh, da je listje letelo na
vse strani.

»Vidiš, takole jo moraš sekati!« In tolkla
je še bolj vneto, dokler se ni veja raztepla.

»Slabo se mi godi, prav res slabo!« je
zdihoval Blaže.

Prav hudo ga je pogledala in zakričala:
»Čemu pa si jo vzel, tako staro! Prav ti je!«

»Morda je res prestara!« je zastokal Blaže
na zelenem mahu.

To pa jo je docela razburilo.

»Če tega za gotovo ne veš, potem naj te
Luca le pretepava! Vidiš, svoji kravi pravim tudi
Luca! Hej, Luca!« Pograbila je za vrv, vlekla
kravo za sabo in se skrila za grmovjem. Tudi
Blaže je odšel proti hiši in po glavi so mu
rojile njene misli. Stopivši v vežo je moral že
prenesti pravo ploho.

»Dolgo si spal, a jaz se mučim kot Bog
na križu«, se je togotil stari sedeč na ognjišču
in velik kos kruha použivajoč.

»Bog ve, kdaj te bo kaj sram! Star si že
dosti!« je pristavila žena Luca ter z veliko žlico
lovila velike drobivce po veliki skledi, v katero
je bila do vrha nalila rjave kave.

»Molčita že vendar!« je odgovoril Blaže
pogumno, »do grla sem že sit vajinega večnega
klepetanja!«

Zdaj je udarila strela v slamnato streho!

Luca je treščila žlico po ognjišču, in takoj se je
postavila pred svojega moža: «Jaz ti naj molčim,
ko je vse moje, ko nič nimaš in si berač!«
Ko Blaže še ni izgubil srčnosti ter jo je
še celo s pestjo precej trdo pehnil od sebe, je

pograbila bukov oklešček pri ognjišču in kakor
stepnik ga je omahala, da je bil zdajci ves
krvav. Tudi stari ji je priskočil na pomoč, in
združena sta ga popolnoma premagala, da se je
moral udati na milost in nemilost. Odslej je
bil tepen skoraj vsak dan in Ančetov svet je
bil najslabši, kar jih je Blaže kdaj poslušal v
svojem življenju. S kostmi, ki so ga prav hudo
bolele, in z mesom, ki se je črnilo pod udarci,
je plačeval ta svet mnogo, mnogo trdih dni.

Nekega jutra je sekal v gozdu staro smreko.
Pot mu je lil po obrazu in vse telo ga je bolelo.

»Vprežen si«, je začul glas za sabo, »in v
jarem te je vteknila Luca, da vse poka!«

Obrnil se je in opazil svojo znanko. Ob
smreki je slonela in zobala borovnice, katerih
si je bila nabrala v predpasnik.

»Malo počij!« je dostavila sočutno, »in nikar
se ne pehaj za tuje ljudi, ki te teže gledajo, kakor
ne vem kaj!«

Ko ji ničesar ne odgovori, ga vpraša ognjevito:

»Ali si udaril? Kaj, ali si jo udaril?«

Kri je zalila lice Blažetu, spomnivšemu se,
kako je bil sam tepen, ne da bi bil tepel on.

»Saj veš, da to nič ni, Anče«, je odgovoril
rahlo, »takšne reči se ne smejo v hišo uvajati!«

»Ti revež ti! Ti revež ti! Da nimaš vendar
čisto nič srčnosti!« Hudobno se je smejala in
s prsti je nosila borovnico za borovnico med
bele zobe.

»Danes vem, da nisi še jedel« — je pričela
nekaj časa potem, »na, jej! Žejen si gotovo tudi,
ker tu blizu ni studenca.«

Stopila je k njemu ter mu razkrila pred obrazom
predpasnik s temnomodrimi borovnicami.

»Jej, no, ti ne veš, koliko jih je letos!«

Lačen je bil, žejen je bil — in res je segel
v predpasnik. Tistikrat se mu je storilo milo
pri srcu, da imajo tuji ljudje več usmiljenja ž
njim kakor njegovi! Lešnikom podobne debele
solze so se mu vsule po obrazu in jokaje je izpregovoril:
»Ti ne veš, Anče, kako se mi godi,
kako slabo se mi godi! In otrok mi je tudi umrl!«

In neprestano so mu suli lešniki po licu.

»Le ne jokaj nikar, Blaže, le ne!« in takoj
se je še Anici raztajalo srce, in ko se Blaže le
ni mogel najokati, se mu je pridružila tudi ona.
Zgrudila se je na tla in točila solze iz vse duše.
Ko sta si končno otrnila oči, je dejal Blaže:

»Oj, kako bi bilo lepše, če bi bila ti moja žena,
Anče!«

Hitro se je vzdignila, da se je vse po zemlji
vsulo, kar je imela v predpasniku. Zardela se
je kakor mak v žitu in odgovorila: »Vidiš, to
je zdaj vse prepozno! Ne rečem, da bi te ne
bila mogla rada imeti.«

S temi besedami je odhitela pod temačno
smrečje. Blaže se je ojačil in hitel za njo. Ne ve
se pa, ali jo je še uhitil tistiga dne.

* * *

Imeli smo semenj v vasi in pri Polonovcu se
je trla soba od pivcev in takih ljudi, ki bi bili
brez denarja radi kaj popili in pojedli. Muhov
Janez si je bil izbral kot poleg peči in je mučil
klarinet, pri njem pa je sedel še Zavratarjev
Tonče in je tlačil harmoniko v rokah. Oba sta
napravljala godbo, da so se vaški psi zbirali
pred Polonovcem tuleč proti nebu, prav kakor
da je napočil sodni dan. V hiši pa so plesali
gorjanci in tolkli s petami ob podnice, da se
je vse potresalo in da se je vzdigoval gost
prah. Vse bi bil prenapolnil, da ni prišla časih
domača dekla ter metala iz velikega lonca vodo
med plesavce, ne glede, kam je padalo, ali na
tla, ali pa na široka krila plesavk. Kričali so,
napivali si, in vsi so bili prepričani, da lepšega
življenja biti ne more, kakor so ga uživali tisti
dan v zatohli in vroči pivski sobi.

Tudi Četrtnikova Luca je prišla s svojim
možem. Prodala je bila prašička na sejmu
in sedaj je nosila denar pri sebi. Ples je
ljubila nad vse, in skoraj genljivo je bilo gledati,
ko je lovila plesavcev, ki zanjo marali
niso, ker je bila stara in grda, ako se to
sploh sme reči o kateri ženski. Z Blažetom
sta sedela pri mizi in izdaleč zrla na plešoči
svet sredi hiše.

»Še plesati se nisi naučil, grdoba!« se je
togotila nanj, «in vendar bi imela danes tako
lep čas, in prostora je tudi dosti!«

»Bo že bolje! Bo že!« je odgovoril Blaže,
ki je na vse drugo prej mislil nego na ples.

»Hej, Blaže!« je zakričal pijani Frjanček
izpred Mosta, «pelji jo no plesat! Kaj se boš
skrival, ko jo imaš, da je v devetih vaseh ni
take!«

»Ali te še pretepa vsak dan?« se je oglasil
tudi Miholica izpod Skale, »le počakaj, ko boš
ti v njenih letih; tepel jo boš pa ti, to se reče,
če ne boš takšen zajec kakor si danes!«
Blaže je molčal, Luca pa se je z vsem
srcem poprijela Frjanca: »Pij, pij, Frjan, potem
me pa pelji enkrat, da se malo zasučeva, ker
sva bila prijatelja od mladih nog!«

»Ako boš dobro za vino plačala, sem pa
že takšen, da me ne bo sram, če se zasučeva!«

Takoj je izpil poln kozarec ter s hrbtom
odrinil Blažeta, da je dobil prostor tik Luce,
ki je potem vse popoldne dajala za vino, katero
je naš Frjanček tako zelo rad pil. Časih sta
tudi vstala in prav nerodno zaplesala; posebno
smešno se je nosil plačani plesavec Frjan, pritiskajoč
z vso gorečnostjo staro plesavko k sebi.

»Ne bodi jezen, sosed!« se je opravičeval
Blažetu, «saj si tudi ti časih pri sosedu izposodiš
voliča, da moreš preorati njivo. Rajši pa
še imam vola kakor tvojo Luco, ha, ha!«

»Pij no, pij no! Potlej pa zaplešiva še eno!«

Luca je vse pretrpela, samo da je imela
stalnega plesavca.

Ko je bilo vse v najglasnejšem hrupu, v
največjem veselju, se je priril v sobo stari Veharček,
Štefan Veharček, ki so mu dejali tudi
Sraka, kar pa ni rad slišal. Šival in krpal
je po pogorju staro obleko in ljudi je obiral.
Vedno je imel polno torbo novic, katere je
prodajal za vino, če jih je kdo hotel plačevati.

»Dobro se imate, ljudje božji! Juij!«

Obstal je sredi sobe in vzdigal šibka svoja
stegenca.

»Imaš li kaj novic?« je vprašal Miha izpod
Skale; »prej ne dobiš rdeče kaplje, dokler nam
ne poveš kaj novega!«

»Če bi na tvoje čakal, potem bi danes ne
vedel, kako se vino pije«, se je zajezil Štefan.

»No, pa je tu nekaj poštenih glav, nekaj mož,
ki jih imam rad. Ali že veste?«

»Kaj ? Kaj?« je odgovorilo deset glasov.

»Dajte mi piti in potem vas še enkrat
vprašam: ali že veste?«

Ponudilo se mu je zdajci deset kozarcev,
toda Štefe je v svoji ponižnosti izpraznil samo
enega, na zdravje vsem poštenim ljudem, ki
za vino daje in vdovam in sirotam zasluženega
plačila ne trgajo.

»Zdaj pa govori!« je rjul Miha izpod
Skale.

»Šival sem pri Bolantačevih, pri tistih revah,
pri tistih siromašnih ženskah. Snoči je tisto

mlado, tisto Anče, leglo na klop pri peči in
prav Hude bolečine je imelo. Sam Bog nebeški
vedi, kje je to revišče izteknilo otroka, ko se
vendar z nikomer menilo ni!«

Posebno ženske so v tistem trenutku iz
vseh kotov pritisnile, in najprva Četrtnikova
Luca, ki je takoj raztegnila široka usta ter izpregovorila
hudobno: »Pri tisti hiši niso bili
nikoli nič prida. Stari je kradel, kjer je mogel;
in ko bi bili vi mene vprašali pred pol letom,
povedala bi vam bila, da bo tako in nič drugače!«

»Luca, ti bi bila morala že vedeti!« je
odgovoril Štefe. »To pa še ni vse. Ravno, ko
je tu pri vas danes v vasi poldne zvonilo, je
umrlo otroče, in umrla je tudi tista uboga živalca,
ki ga je imela. Tako se mi je smilila,
rečem vam, da sem se hitro spravil iz koče, in
da še svojega plačila nisem čakal.«

»Kaj tisto!« se je oglasila zopet Luca.

»Bog že ve, kaj dela! Meni so ukrali korec s
kebla in dobro vem, da ga ni drug izmeknil,
kakor tisto dekle!«

»Tudi to še ni vse!« je nadaljeval Štefe.

»Kadar se je ta revna ženska v bolečinah mučila,
ni ji dala miru stara Bolantačka. Vedeti
je hotela, s kom se je pečala. To sem vam
zavijal ušesa, da bi tudi slišal! Pa se je dolgo
branila. Naposled — mislim, da so se ji takrat
že nebesa odpirala in da je z enim očesom

že gledala prestol Boga očeta — naposled pa
je povedala. Vse je povedala, in ali veste, kdo
se je štel za njenega?«

»Kdo? Kdo?« je povpraševala vsa družba
in najglasneje Četrtnikova Luca.

»Oženjen človek, kakor gotovo je Bog v
nebesih, oženj en človek!«

»Oženjen!« se je zatogotila Luca, «takšno
grdobo bi pa morali vendar za pete na drevo
obesiti! Kakor bi svoje žene ne imel!«

»Kdo je? Govori že vendar!« je vpil Frjan
izpred Mosta.

»Povej ga!« je silila Štefeta tudi Luca.

»Saj ga lahko povem!« seje smejal Štefan,
»tamle sedi, Luca, in tvoj je, Luca, tvoj Blaže
je ta tiček, poglej ga no!« Z dolgim koščenim
prstom je pokazal na mesto, kjer je za mizo
sedel mladi Četrtnik. Nastala je tihota, kakor
v cerkvi; potem pa je napolnil sobo krik, grozen,
nepopisen, kakor bi se trgale divje zverine. Ta
krik je prihajal Luci iz grla in že so ljudje
menili prvi trenutek, da se zaduši.
Za mizo pa je vstal Blaže in se z bledim
licem naslonil na zid. Krvavo je pogledal na
vse strani, potem je hripavo zavpil: «Bila je
moja, bila! Pustite me, pustite me!«

Luca je silila vanj. Prijel je steklenico na
mizi ter jo treščil svoji ženi na glavo, da se
je na drobne kosce razletela in da se je ženska
nezavestna zgrudila. On pa je odrinil svoje sosede

in planil iz sobe. Zunaj je bilo že mračno.
Pobegnil je brez pokrivala na glavi po stezi
proti Četrtniku, pestil roke in sam s sabo govoril,
da je groza obhajala tiste, ki so ga srečavali.

Luco pa so morali nesti proti domu,
kjer je skoraj vso zimo hudo trpela in se togotila
o mladem svojem možu. Le-ta pa je bil
izginil, in sploh so ljudje menili, da je zavoljo
žene stare svoje pobegnil v Ameriko, kar se
nam je zdelo prav pametno.

* * *

Prišla je cvetoča pomlad. Na Četrtnikovem
holmu so cvetele vijolice in bukev se je bila
zavila v tisto sočno, mlado zelenje, ki prihaja
z vsako pomladjo. Pod njo v senci pa je ležal
Štefe Veharček in premišljal, kako da ni ptic
pevk v tem logu, katerih je prejšnja leta bilo
vse živo. Samo vrane in kavke so imele svoje
ženitve med rdeče cvetočimi mecesni. Zapihljal
je pomladanji vetrc, in tedaj je na Štefeta padel
čevelj, človeški čevelj! Štefe se je postavil na
noge in pričel proti bukovim vejam kričati in
zabavljati. Ondi pri vrhu je viselo nekaj črnega,
ali odgovora ni bilo. Potem je Štefe sam splezal
na drevo, kjer ga je sprejel nekak prav, prav
čuden duh. Ali visoko ni plezal. Skoraj po
vejah se je spustil nizdoli ter pobegnil proti
Četrtnikovi hiši. Tam se pa dolgo ni mogel
zavesti, ali končno je vendarle povedal, da vise

na Četrtnikovi bukvi kosti obešenega človeka.
Tako je bilo. Po ostankih so spoznali, da je
tu končal Blaže revno svoje življenje. Najbrž
se je v strahu skril na drevo, v temni noči pa
ga je iznova prijel obup, in vse breme svoje revščine
je vrgel od sebe tam gori v zračnem
vrhu, odkoder je umirajoč še gledal v zorno,
z mesečnimi žarki razsvetljeno domačo dolino.