1.

Šarevčevo slivo je poznala vsa vas. In posebno
dobro smo jo poznali mi vaški otročaji,
ki smo skrivoma prihajali, da bi jo malo oklatili,
kadar je bila polna sladkega sadeža. Ali nič
nismo opravili! Kadar so dozorevale slive na
oglu domače hiše, takrat se Meta ponoči niti spati
ni upala. Kot jastreb je čuvala drevo, da ni
prišel kak sladkosneden tat, ki bi bil veje v
temi obral. Pričetkoma se je časih priplazil ta
ali oni otročaj, da bi se sliv kradoma do sitega
napasel. A če je najbolje menil, da ga ne vidi
drugo nego božje oko, je prižvižgal dolgi brezovec
nanj, da se je tuleč splazil z drevesa in
je oddirjal, kot bi ga bilo opikalo polno sršenovo
gnezdo. Nikdar ni več prišel!

Še dobro se je spominjam, kako je lazila
Šarevčeva Meta okrog. Obraza je bila prav
grdega in v resnici se ni oglasil snubač, ki bi
jo bil hotel v zakon vzeti. Od soseda do soseda

so se hčere možile, a Šarevčeva je ostala samica.
Pa saj se tudi ni menila za snubača;
njena edina skrb je bila, da bi kaj dela dobila.
Kadar ni bilo snega, je zahajala k bogatinom
na delo ter se tako v potu svojega lica
težko preživela. Pozimi pa se je preredila skoraj
s samo vodo in kruhom, ki si ga je bila nasušila
poleti.

Lahko se reče, da so jo očetove besede,
naj v starosti ne berači, spremljevale povsod
in po vseh potih. Še celo v sanjah se je gledala,
kako je stara in bolna prosjačila od hiše
do hiše in kako so jo ljudje zasramovali, češ:
Šarevčeva si, in vendar si upaš beračiti! Prebudila
se je in kakor plaha srna je planila k
strešnemu tramu, kjer je bila v ostrešno slamo
skrila svojo doto, katero ji je bil brat v dobrem
denarju izplačal. Zaradi tega denarja je živela v
večnem strahu! In nekdaj se je domislila, da
je vse izgubljeno, če bi bratova koča pogorela
in bi ona ne mogla svojega denarja rešiti. Za
hišo je raztezal goli Kucelj široka svoja pleča
proti nebu. Leskovo grmičevje in brinje mu je
krilo skalnato orjaško telo, in prav malokdaj
je zašel človek na njegove puste strmine. Tu
sem je prišla Meta nekdaj v tihi noči in pod
brinjem je zakopala svoj zaklad v hladno zemljo
in z mahom ga je založila, in mesto si prav
dobro v spomin vtisnila. In ko je drugi dan
suhljad pobiraje prišla na tisto mesto, je dobila

takoj svoje brinje in zeleni mah, pod katerim
je počivala sreča njene starosti! Tako je bilo
vse v najlepšem redu, in Meta se je nekoliko
oddehnila od svoje skrbi.

Potem pa so jo pričele druge skrbi moriti.
Nekega dne ji je rekla prijateljica Kašpurjeva
Mina: »Ali že veš, da te Videnski ne bodo
več prosili na delo?«

Meti se je stemnilo pred očmi. Pri Videnskih
je dobivala največ dela, in če je to hišo
izgubila, potem je izgubila vse.

»Moj Bog, zakaj ne?« je ječala.

»Pravijo, da preveč sneš; da druge izpodjedaš!
»se je smejala Mina.

Preprosila jih je, da je še smela prihajati
na delo. Ali vi bi jo bili morali gledati, s kakim
strahom je sedela od tedaj za mizo. Vsako žlico
je pretehtavala, če ni preveč zajela; in kakor
opazuje boječ zajec izpod brinja po sledu prihajajočega
psa, tako je opazovala druge pri
mizi, če se ji ne posmehujejo; če se jim ne
zdi, da preveč je. Nikdar si ni upala več
do sitega se najesti; in ker jo je bil Bog
kaznoval z želodcem, ki ni hotel nikdar molčati,
so oznanjali njeni pogledi večno lakot,
in bila je tenka kot šiba — dobrovita, koja
se tudi v najboljši zemlji ne more razviti, da
bi bila debelejša od človeškega prsta. Pa je
rajša stradala, nego da ji je bilo beračiti na
stare dni.

Imela je samo eno veselje v letu, in to
tedaj, kadar je njena sliva dobro obrodila. Od
hiše do hiše je ponujala sočni sad in vse je
spravila v denar, s kojim je pomnožila svoj
zaklad na Kuclja zeleni strmini!

2.

Jug je oznanjal svoj prihod in njegovo
bučanje je vihralo krog gorskih vrhov. Pozdravljali
so ga gozdovi in klanjale so se mu skoraj
do tal šibke breze, ki venčajo rjave senožeti
rjave Pasje ravni. Ali mogočni jug je hitel
vedno dalje proti severu in pred sabo je podil
celo krdelo sivih oblakov, ki so sedaj zakrivali
luni prijazni obraz, sedaj zopet se stiskali v
kot tik Gabrške gore, da je bilo vse jasno
drugo nebo. Pod vročim poljubom južnega
piša pa so se tajale ruše na materi zemlji,
in povsod so hiteli hudourniki po jarkih v
globoko nižino.

Ravno nad Šarevčevo hišo se je utrgal
plaz in z votlim donenjem usul se po rebri
navzdol, da se je majal mogočni Kucelj in da
so se zazibale koče in kočice v znožju njegovem.
Iz lahnega spanja se je prebudila Meta ter zaklicala
proti Kašpurjevi Mini, s kojo sta spali
tisto noč skupaj pod Šarevčevo streho.

»Mina«, je poklicala s tesnim srcem, »Mina,
ali spiš?«

»Kaj bom spala, ko Bog zemljo podira to
noč!« je odgovorila Mina zaspano.

»Zdelo se mi je«, je zdihnila ona, »kakor da bi
mi bil kdo denar ukradel izpod brinja na Kuclju!«

»Kaj? Na Kuclju imaš denar?« — tu ni bila
Mina nič več zaspana — »kje pa, kje pa? Povej
vendar, kje pa?«

Meta pa je bila že davno poloblečena izginila
s podstrešja in v mračni noči je hitela
po Kuclju navzgor, da bi se uverila, je li njene
starosti sreča še vedno varno spravljena pod
mehkim mahovjem. V dolu je šumela reka,
kakor bi se togotila od najbesnejšega srda, in
proti zapadu so se bile nakopičile tolpe črnih
oblakov nad staro glavo staremu Blegašu. S
teh oblakov je švignila sedaj in sedaj dolga
strela, da se je zavlekla od Gorske cerkve tja
do samotne Četene ravni. Takrat pa se je videlo
vse pogorje v bliščečem požaru!

Meta je hitela dalje in dalje. Sapa se ji
je lovila v tanko obleko in mraz ji je pretresal
vsako koščico v revnem telesu. Vedno je hitela
navpik in pred očmi ji je venomer stalo brinje
in mah pod njim. Zavrteli so se ji možgani v
zbegani glavi, ker se v krajini ni mogla več spoznati:
dolga rjava črta se je vlekla od najvišjega
vrha doli do belega proda, kjer se je penila
razljučena Sovra. Prst in kamenje je bilo zasulo
grmičevje daleč na okrog ali ga pa s koreninami
odneslo v globočino.

»Tu je moja brinja!« je jeknila Meta radostno
in sklonila se je, da bi razmetala mehko
prst; v smrtni grozi je zakričala: »Tat! tat!«

Izpod brinja je smuknil v resnici dolgouhi
zajec in kakor blisk jo je odpihal po melini.
Meta pa je zaječala: »To ni moja brinja! Bil
je samo zajec!«

Od grmiča do grmiča je hitela in z rokami
je brodila po razmočeni ruši, da ji je končno
kri kapala od prstov. Strnadi in podgrivke so
zapuščale svoja ležišča in z dolgozavlečenim
čivkom odbegale v jutranji mrak. Vse je ostalo
brezuspešno! Pred bornim človeškim bitjem, ki
je tu klicalo Boga in vse svetnike na pomoč,
je zaplesala krajina, kakor bi se bila napila
najmočnejšega vina. Pred njenim pogledom je
plesala reka, in plesale so še celo ognjene
strele, ki so se spuščale temnemu Blegašu s
temne brade. Ena misel se ji je polastila vse duše:
denar ti je vzet, in sedaj boš morala beračiti,
stradati in ljudi usmiljenja prositi na stare dni!

Onemogle so ji duha moči in noč na okrog
se ji je vselila tudi v trpečo dušo. Vihteč roke
je hitela proti dolu in zdihovala: »Sedaj ti
ostane še samo sliva; če ti še to vzamejo,
potem nimaš nič, prav nič za stare dni! Oj ti
preljubi sveti Valentin z Jabrčjega brda, ohrani
mi vsaj slivo!«

Temo tiste noči je hotel Kočarjev Blaže
za svoje namene uporabiti: prišel je s koškom

in ostrobrušeno koso na Fortunovo deteljišče.
Nakosil si je bil že zelene detelje in že si je
hotel košek napolniti ž njo, kar je ugledal
belo žensko, ki je po Kuclju navzdol prihajala
ter njemu — ponočnemu tatu — grozila z roko.
Polastila se ga je silna stiska, popustil je košek
in koso na deteljišču ter pobegnil domov —
pod odejo. Košek in kosa pa sta ga potem spravila
na Loški grad, kjer je nekaj dni premišljeval
o strahovih. Od tedaj je strašilo po Kuclju!
Če je le šel pijanček ponoči mimo — je videl
belo žensko, plavajočo po skalinah. Treznim
ljudem pa se ni več prikazovala, in Kočarjev
Blaže je bil prvi in zadnji, ki jo je videl.

3.

Jug je še neprestano bučal in vsakdo je
bil vesel, če je ležal v gorki postelji.

»Mina!« je zaklicala Meta, dospevši zopet
pod streho, »Mina, denar so mi vzeli. In tako
lepo sem ga bila skrila pod brinje!«

Tu se je čudno smejala.

»Sedaj mi hočejo še slivo vzeti, ali te mi
ne bodo, ho! ho! Sama jo bom spravila.«

Lahno se je smejala in poiskala si sekiro
v kotu. Potem pa je odšla godrnjaje po temnih
stopnicah. Mino je bilo strah in stisnila je glavo
pod odejo: ni mogla zaspati in ves čas je
mislila samo na brinje po Kuclju.

Šarevec se je ravno v tistem hipu probudil,
in zdelo se mu je, da poje sekira na tnalu. Vstal
je in pomolil glavo skozi tesno okno: »Meta, si ti?«

»Ne bodete mi je vzeli ne! ho! ho!«
In zopet je pela sekira.

»Meta je!« je dejal Šarevec svoji ženi,
»drva cepi. Ta žival se bo tudi ugnala od
samega dela!«

Zunaj je pela sekira neprestano. Končno
se je nekaj z velikim hruščem podrlo.

»Skladovnica se ji je podrla!« je govoril
Šarevec sam pri sebi. »Ne vem, čemu ne spi,
ko vendar še vse spi.«

Zaspal je.

Drugo jutro pa je ležala na tnalu posekana
sliva in izpod njenega vejevja so izvlekli mrtvo
človeško truplo. Bila je Meta z razbito glavo.
Posekano deblo je bilo padlo na njo ter ji
tako v resnici postalo »poboljšek«, da ji ni
bilo treba beračiti v starosti!
To je bilo gotovo revno življenje!