Posavčeva češnja

Tavčar, Ivan

1887

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7

Priprosta dogodba je, ali resnična!

Ko je Posavčev Jakob na Ljubljanskem
gradu stal na straži, je mrgolelo po mrzlem
zraku vse polno sneženih zvezdic. In te so
padale in padale na bregove in hribe na okrog
ter jih zavile v belo odejo. Jakoba je bridko
zeblo in prav milo se mu je storilo pri srcu,
ko je pogled obrnil po mrgolečem zraku proti
domačemu pogorju, kjer je danes brez dvojbe
tudi snežilo in kamor niti z očesom ni mogel
doseči, ker so snežene megle prepregale čez in
čez temno obnebje.

»Zima je«, si je mislil Jakob, »in Bog ve,
če bo kaj polomilo našo češnjo-črnico. Da bi
le o pravem času otresali!«

V hipu se je z vso živostjo spominjal češnje
domače! Stala je visoko na zelenem holmu ter
bila visoka kakor mali zvonik pri pogorski podružni
cerkvi. Deblo ji je bilo razpokano, in
pomladi se je lubje lupilo ž njega, da ga ni
bilo skoraj celega mesta! Ali vsako pomlad se
je naša črnja pokrila s cvetjem, in vsaka najmanjša
vejica je nosila belo oblačilce, stkano
iz golih cvetov! Iz dalje se je gledala kakor s
snegom pokrit vrh snežnikov. Ko pa je prišel
sveti Urban, tedaj se je pokrilo vse vejevje s

črnim sadom, da je kar vse viselo in da so
vrabiči, kosi, vrane in drugi taki krilati in pojoči
kruhoborci prišumeli od vseh strani ter okljuvali
in obrali v družbi z brenčečimi sršeni in osami
sladke črnice. Pa še mnogo jih je ostajalo, da
so se jih obilokrat nazobali pod Posavčevo
streho ter jih še nekaj naložili na leso, da so
se nasušile za bolnike, ki radi pijo sladko
češnjevo vodo.

Tega blagoslovljenega drevesa se je spominjal
tistega večera Posavčev Jaka, in pred
očmi mu je v trenutku stala češnja-črnica in
vse veje so bile v cvetju in v cvetju so se
oglašali strnadi, pinoži in drobne senice in drugi
taki krilati in pojoči skledolizniki, komaj pričakujoč,
da bi iz cvetja postali sončni, sladki
sadovi. Tudi tisti dan, ko je bil Jaka poklican
v cesarsko vojsko, je cvela češnja, in on sam
je nosil na svojem klobuku cvetočo njeno vejico.
Ko je s tovariši korakal po beli cesti proti
belemu mestu, je točil nekaj časa solze, nekaj
časa pa ukal. Govoril je, da gre rad na vojsko
(in tu je glasno zaukal), pri srcu si je pa mislil,
da je krasneje umreti pod domačo cvetočo
češnjo, kot pa na krvavem bojnem polju (in tu
se je zajokal skrivoma, da ga nihče videl ni!).
Cvetočo češnjavo vejico pa mu je bila dala
pri slovesu sosedova Marjanica, ki je bila »njegova«. In na to svoje dekle je še večkrat mislil
kot na češnjo-črnico. In prav je bilo tako:

drevo je cvelo samo enkrat na leto, Marjanica
pa je nosila dan in dan najkrasnejši cvet
na svojem licu, ki se niti tedaj ni posušil, če
je sneg zapadel zemljo in drevje!

Tudi na to dekle je mislil Jaka tisti večer.
Pod češnjo-črnico sta stala in slovo sta jemala.

»Ali boš zmeraj moja ostala? Tudi potlej,
ko bom v vojski?« jo je vprašal in solza mu
je silila v oko.

»Prav zmeraj!« je odgovorila in odlomila
bele cvetove, da jih je dejal za klobuk nji v
spomin.

Na vse to je mislil naš Jaka tisti večer!

»Mraz je res! Pa to nič ne de, prišla bo
zopet pomlad. Naša črnica bo belo cvela in
jaz bom ob luni zahajal pod dekletovo okno!«

* * *

Prišel je sveti Vrban! In Jakobu so rekli,
da gre lahko iz službe cesarske. Domov ni pisal
ne poročil. Prav kakor bi ga bila sapa prinesla
čez gorovje, je dospel k domačemu selišču, ko
je ravno poldne zvonilo v tankem zvoniku, da
je mogočno bučalo med hribovjem. Spehan in
utrujen je bil, a vendar mu je srce od veselja
utripalo, ko se je z zelenega holma za očetovo
hišo oziral po globoki dolini, kjer je pod soncem
pekočim mrgolela krajina. Po njivah in travnikih
ni bilo videti delavca: vse je bilo odhitelo k
jedi v hiše.

Tik njega se je dvigala stara mu znanka,
češnja-črnica, in v resnici je bila črna, kakor
bi jo bil gospod nebeški oče polil s črnilom,
od vrha do tal. Sad pri sadu je čepel na vejicah
in sršeni in drugi krilati skledolizniki so se tu
gostili, da je kar vse šumelo po zraku od samega
brenčanja.

»Doma tako niso kuhali za me! Črnice pa
tudi niso slaba južina!« In Jakope je ročno
splezal na češnjo-črnico. Pomagal si je do najvišjega
vrha in pričel ondi zobati, kakor škorec,
ki je stradal mesec dni. Ko je tako v zračnem
vrhu sedel, in se mu je od vseh strani nasproti
smejal črni sad, se je polastila Jakopeta prečudna
zadovoljnost. Kamor je obrnil pogled,
povsod se je raztezalo zeleno hribovje in ondi
proti jugu se je dvigal sivi Blegaš, prav kakor
velikansko-orjaška cerkev. Tik njega se je šopiril
mali Koprivnik s svojo velblodovi grbi podobno
goličavo, in Mladi vrh in Stari vrh sta se naslanjala
nanj z ostro zavitimi vrhovi. Na vse pa
je razlivalo sonce rožnate svoje žarke in modro
nebo se je okvirilo nad razgreto krajino. Najrajše
pa je počivalo našega znanca oko na
beli sosedovi hiši, ki je ravno onstran čepela v
bregu.

»Marjanica, ali si doma!« — Jakope je v
svoji sreči, ker druge družbe ni imel, pričel sam
s sabo govoriti. «Kar vidim jo, kako v belih
rokavcih leta okrog ognjišča in na me misli!«

Tu je zaukal od same radosti, da se je
razlegalo po dolu.

»Oče mi mora sedaj vse izročiti, in ženil
se bom in žensko bom imel, da nima cesar
lepše! Delal bom, da bo kar vse pokalo. Dekle
bo dobra gospodinja in vsak krajcar bo pod
palcem tiščala! Najprej bom popravil streho.
Tam nad hlevom se je preglodala in pišejo mi,
da teče v seno. Tudi hišo bom pobelil in okrog
oken mi mora napraviti Stefnjak z rdečo barvo
rdeče okvire. Nekaj dote bo imela, to je ena,
in nekaj dolga bova plačala, to je druga! V
logu na dolgo njivo bom sejal pšenico, in tisto
krivorepko bom posekal, da ne bo delala sence.
Vina ne bom pil in v pivnice ne zahajal. Pač
pa bom vsako nedeljo sedel na vrtu in zraven
mene bo sedela Marjanica in pestovala bo. Hoj,
hoj! to bo življenje!«

Še dalje bi bil Jakope moževal sam s sabo,
da ga niso premotili godci, ki so spodaj v dolu
prav živahno in prav okroglo piskali na svoje
piščali.

»Ta je lepa! Ženijo se nekje! Danes bom
še plesal! Hola! hopsasa!«

In Jakope je še z večjo slastjo zobal črnice.

»Hej, Posavec, pa si visoko zlezel! Zoblješ
jih, he? So sladke, he?«

S temi besedami se je oglasil pod Jakopetom
na poti Jurčkov Blaže. Iz mlina je sopel
in težak meh je nosil na hrbtu. S tem se je

sedaj oprl na plot pri stezi ter menil, da tiči
v vrhu češnje njegov znanec, stari Posavec.

»Da bi te v trebuhu ne vilo, Posavec! Prestari
smo za tako jed. Ali pečke požiraš ? Nikar
jih, če naj se ti dobro svetuje! Slišiš, kako jih
drobe okrogle in polke ? Če bi tvoj Jakope to
vedel, da se mu danes Marjanica moži, temu bi
ne bilo prav. Ženska je hudičeva mati, naj je
stara ali mlada! Jezus Marija!«

Jakopetu se je pri tem govoričenju storilo
vse črno pred pogledom, in dolina in hribovje
sta zaplesala okrog njega. In bilo mu je, kakor
bi mu bili oster nož porinili v srce, kjer je še
ravnokar gola sreča kraljevala. Zdrknil je z vrha
kjer je sedel, in potem se je lovil po vejevju
ter grabil s prsti po listju, ki ga v padcu ni
moglo vzdržati. Blaže je klical Jezusa in Marijo
in vse svetnike na pomoč. A ni ga bilo, ki naj
je pomagal: oni je končno treščil z vso težo na
zemljo ter brez zavesti obležal na mestu. Prihiteli
so domači ter ga odnesli v hišo in ga položili
na ležišče tuge, bridkosti in bolečin.

Tam v bregu pri sosedovih pa so piskali
godci in svatje so se sukali in bili so dobre
volje. Najboljše volje pa je bila nevesta, ki je
v svilnati, rožnati rutici sedela za mizo in zaljubljeno
gledala v ženina ter mu časih na uho
zašepetala: »Sedaj bom tvoja, samo tvoja!«

Jakob je ozdravel: polomil si je bil obe
noge in potem mu jih niso mogli več uravnati,

da je ostal hrom vse svoje dni. Češenj-črnic
ni pokusil nikdar več in tudi ženske ni pogledal
več.

Drevo češnjo-črnico pa je pustil rasti, kakor
je to hotel ljubi Bog. Nikdar ni legal pod njeno
senco in nikdar se ni menil za sladki njen sad.
A tudi nikdar ji ni gnojil jeseni, nikdar ji ni
otrebil listja, če so se gosenice vgnezdile v
njem, in ne vejevja, če se je južnega snega
nabralo po njem. Veje so se lomile in vrhovi
so se sušili. Končno pa se je oglasil čez noč ta
ali oni gostač, ki mu je v zimi nedostajalo
kurjave, in odsekal je vejo ali vrh. Nekdaj v
pomladanski noči pa je vihar podrl na zemljo
staro deblo, in dandanes ni sledu o njem. Da
bi ne živel še Posavčev jakope ter se s kruljavo
svojo nogo ne gugal po bregovih, ne
govoril bi nihče o Posavčevi češnji-črnici.

Jurčkov Blaže ga časi tolaži: »Le pozabi, le
pozabi! Ženska je hudičeva mati, naj je stara,
naj je mlada!«

Ali Jakope ne more pozabiti, in dostikrat
se mu stiska srce, če pogleda na sosedov vrt,
kjer se pojajo rdečelični otroci; pri njem pa
je vse samotno in tiho!