1.

Vsako leto je prihajal domov. Po grmovju
in po hosti je lazil ter iskal polžev in druge
take lezečine, trgal zeleno travo in pobiral mah
po drevesih. Časih je slekel gosposko svojo
suknjo, vzel v roko koso in kosil, kakor najboljši
hlapec, ki je bil kdaj v službi pod Kočarjevo
streho. Kadar je bil v mestu, je učil otroke
po šolah ter vlekel za to mnogo denarjev.

Ženskih ni hotel, in doma so si meli roke ter
menili, da se ne bode oženil in da bode lahko
kaj domov dajal. Ker tudi pri gosposkih je
taka, da otroci in otročaji vse pojedo, kar si
človek zasluži in pridela!

Prihajal je torej domov, in mi smo se ga
skoro tako privadili, da ga nismo pogrešali,
kadar je odšel, in da se nismo začudili, kadar
je zopet prišel. Da govorim resnico, moram
povedati, da ni bil zal človek. Ker se ni bril,
mu je rastla okrog obraza svetla, zmedena brada,
da je bil grd, kakor so grdi čuvaji pri božjem
grobu. Pa imel je še drugo slabo lastnost! Ali
mi skoro ne verjamemo, da bi bila resnica! Pravili
so, da si daje kuhati polže — in da jih je potem!
Sedaj bi pa jaz hotel v naši vasi poznati dekleta,
katero bi vzelo moža, ki bi prinesel v zakon
grdo, zmedeno brado okrog ust ter bi jedel
polževo meso! Dosti je grdobij na svetu! Ali
kuhani polž v žlici je pa vendar grdobija vseh
grdobij! No, pa Kočarjev gospod jih je menda
le jedel!

Pozneje ni več prihajal v vas. Kako se je
stvar prigodila, ne vemo. Toliko pa vemo, da
je stopal lepega jutra Viniharjev Matevže iz Loke
po prašni cesti. Premišljeval je, kake številke
bi se z najboljšim uspehom staviti dale. Ko
je v Kotu zavil okrog robovja, se je obrnil s
svojimi pogledi po vodi, peneči se med skalovjem.
In ko je ostreje pogledal med tisto

skalovje, je opazil človeško truplo, ki se je bilo
za skalo ujelo. Bledi obraz pa se je sedaj iz
vode prikazal, kakor da bi bilo še življenje v
njem. Matevžeta je polomila groza, privzdignil
je svoje podplate, pričel dirjati ter glasno moliti.
Prihrumel je v vas. Na mestu pa smo dobili v
vodi Ramovševo Lenče, dobro, mehko in rahlo
dekletce, ki je imelo v življenju dušo kot golobica
in dvoje oči, kakor dva oglja na ognjišču.
Mnogo smo ugibali, čemu da je skočila v vodo,
ali pravega nismo mogli ugeniti!

2.

Kdaj sta prišla skupaj, ne vem. Sadarjev
Korle je pač pravil, da je videl, ko je neslo
nekdaj Lenče južino koscem na travnik. Med
potjo je izteknila Kočarjevega gospoda. Pri
tistem hrastu tik ceste, ki se je ono leto podrl
na voz ter polomil konja in voznika, je pulil
nekaj iz zemlje. Takoj je pristopil k mimo prišedšemu
dekletu ter poj al belo svojo roko
okrog njenega lica! Ali je pri tem kaj govoril,
ni mogel Korle umeti, ker je bil preveč oddaljen.
Dobro je pa videl, da si je oni potem gladil
svetlo svojo brado ter neprestano, tik ceste
stoječ, zrl za njo, ki je odhajala. Ali to še ni
bilo tako čudno. Začudil pa se je Korle šele
tedaj, ko je tudi dekle obračalo obraz proti
onemu, ki je metal črne poglede za njo. Mi

smo dejali, da je to otročarija, in Korletu tudi
prav verjeli nismo, ker je vsakdo dobro vedel,
da rad laže. Ali tačas ni legal!

Nekaj dni potem je slonel Koščakov Jurče
na Zupanovem mostu in ostre svoje poglede je
tiščal na vodo. Ondi pod mostom v sončno
obsejani hitri vodi se je zvijal sulec. V čisti
tekočini se je prav lahko opazovalo, kako je
povodni ta velikan sedaj kakor kamen mirno
obstajal, sedaj pa zopet bliskoma švigal za
plenom semtertja. In ko se je nasitil, je zavil
tolsto svoje telo, napravil mogočen kolobar, pokazal
Jurčetu črno-pikasto svojo stran ter potem
odplul proti tolmunu, nekoliko korakov od mosta
oddaljenemu, in se končno izgubil v črni njega
globočini. Jurčetu se je zbirala voda v ustih in
zdihovaje se je oziral po reki. Bil je v treh
farah najimenitnejši ribič in najhujši sovražnik
povodni živali! Ravno tedaj je prišel mimo
Bolantačev Štefan, ki je bil tudi ribič. Da
se z Jurčetom nista ljubila, ni treba pripovedovati!

»Kaj gledaš?« je vprašal prijazno.
»E, nič!« je odgovoril Jurče mrzlo.
»Tu doli se časih še kak sulček dobi!« je
menil Štefan.
»E, nič se ne dobi!«
»Kaj tisto! V Kotlu (tako pravimo tolmunu
pod mostom) je zmerom sulec. Ko so še moj
oča živeli, so videli časih tacega, da je bil velik

akor tele ter imel velike krvave oči in kot
jabolko debele pike ob strani!«
»E, nič!« je končal Jurče razgovor. »Kako
mrene je noter in kakšen barbonček, ki ni
vreden, da bi človek prste zmočil zanj! V taki
luži boš sulca iskal! Ti boš na vse zadnje še
pod strešnim kapom sulce lovil!«

Ponosno-zaničljivo je odšel po travnikih ob
vodi. Kadar svojega nasprotnika ni več videl,
jo je zavil med olšje, ujel ondi v potoku malo
postrv, jo osnažil čedno ter jo zavil v listje
zeleno.

Okrog enajste ure ponoči je stopil Jurče
iz svoje koče ter pazno lezel iz vasi, da bi
ga pač nihče ne videl. Tihotapil je čez Zupanov
most ter zlezel tik Kotla na staro vrbo,
ki je razprostirala svoje gosto vejevje nad
vodo.

Med tem vejevjem je obtičal ter spustil
vrvico s trnikom v vodo in sedel kakor lesena
podoba, da bi ga ne čutila riba, ki jo je hotel
ujeti ponoči. S prečudno potrpežljivostjo je
vlačil vrvico gori in doli. Luna je prilezla izza
gore ter obsejala vodo in most. Jurčeta je bilo
skoro malo strah, ker, kakor vsa vas, je veroval
tudi Koščakov Jurče, da prihaja v tihi noči
pekla gospodar na Zupanov most in da šiva
na držaju sedeč peklensko svojo obleko. Kadar
je kdo prišel mimo, so ga culi pogostoma, da
je štrbunknil v vodo. Jurčeta je bilo torej strah

in prav v resnici so se mu zajezili lasje na
glavi, ko je ozrši se proti mostu tik držaja
opazil slonečo črno osebo.

»Hudič!« je zastokal.

A potolažil se je takoj. Z bistrimi svojimi
pogledi se je prepričal, da to ni hudič, nego
samo Kočarjev gospod. Tedaj pa je Jurče hudo
zaklel.

»Sulca mi bo snedel! Kaj ga moti vrag
sedaj po mostu!«

Ali Jurčetu je bila dana kmalu prilika
opaziti, kako stoji stvar. Po stezi od Ramovša
je prihitela tenka oseba, zavita v ruto, ter boječe
stopila na most in sramežljivo obstala pred
Kočarjevim.

»Kako, da te tako dolgo ni?« je vprašal
črnobradati. Povedala mu je, da ni mati hotela
spat iti, in da ni mogla prej uiti. Hodila sta
po mostu in Jurče je poslušal in čul vsako
besedico. Čul je, kako ji je pravil, da jo bo
vzel v mesto, da ji bo dajal gosposko obleko
ter napravil iz nje, ne vem že kaj.

Dekle se je smejalo vmes, da se je čutilo,
kako ji dobro dejo te laži.

»Ta revica mu res vse verjame!« si je mislil
Jurče ter jezno ovil trnikovo vrvico okrog roke,
da bi mu ne odpadla v tem, ko je poslušal.
Pri nas ni navada, da si dva pritiskata usta na
lice, kadar se imata rada. Ali Kočarjev gospod
je tisti večer vendar izrekel željo, naj mu

Lenče pusti, da bi položil obrastla svoja usta
na njeno lice. To se je pa Jurčetu zdelo tako
nespametno in smešno, da je hotel to «lizanje«
bolj natanko opazovati. Sklonil se je iz vejevja
nad vodo, — ali v istem trenutku se je zasadil
v globočini sulec na vabo, ter čuteč železo v
svojem žrelu, butil po vodi navzdol. Vrvica se
je napela, in Jurče je popotoval z glavo naprej
v Kotla vrtinec. Na vrbi se je lomila suhljad
in valovi so se sklenili nad ubogim ribičem.
Takoj ga je vrglo zopet na vršino in dobro je
čul, kako je Lenče v tistem hipu vzkliknilo:
»Jezus, Marija!«

Ko je Jurče zlezel na suho, sta že bila izginila
onadva z mosta. Ali pozabil je njiju
ter počasi vlekel vrvico k sebi. Pri tem pa je
čutil, kako se je metal jetnik semtertja. Privlekel
ga je k produ. Bil je velik, jako velik, in z
repom je tolkel po vodi, da se je culo, kakor
bi tleskala široka deska po nji. To je bil zadnji
sulec, ki se je ujel po naših vodah, da je kaj
tehtal! Sedaj pa ti ribiči in ribarji že vse polove;
vsaka šivanka je dobra, če se le dobi.
In potlej naj se sulci zrede, če se morejo!

3.

Tivoli — beseda sladkega pomena! Kraj
umazanega sladkorja, rumene kave in starega
kruha — kdo te ne pozna v beli Ljubljani, kdo
si ne hrepeni po prijazni tvoji senci in po
vitkih tvojih dresevih? Ali — bilo je pred
dvajsetimi leti! Po Latermanovem drevoredu se
je sprehajala množica ljubljanske gospode. Po
kostanjih so se oglašali vrabiči ter grdo čivkali.
Pod kostanji pa so sloneli raztrgani berači,
kazali hrome svoje ude ter grdo kričali. Po
peščeni poti so hodile ljubljanske gospodične,
streljale z očmi po topničarskih uniformah ter
govorile o plesih, o oblekah, o klavirjih in o
sončnikih štiri oglatih, katere je bila ravno tedaj
privlekla neokusna moda v naše drevorede!
Govorile so nemško, nekatere še celo angleško!
Samo slovenska beseda se ni cula nikjer, ker
pred dvajsetimi leti je bila pri nas angleščina
mnogo potrebnejša od slovenščine!

Pod Švicarijo tik grada so godli vojaki.
Po bregu je sedelo zaljubljeno dijaštvo ter se
kipeče oziralo po mladih dekletcih, ki so tičala
še skoro v otroških oblekah. Ali z očmi je ta

drobiž že koketno bliskal, kakor površno oblečena,
svojemu možu nezvesta gospa v salonu!

Okrog godbe so stali častniki, mladi uradniki,
učitelji in druge neoženjene take stvari. Vmes
pa so se pojali psi, se klali ter grdo tulili.
Visoka, zelo zgovorna gospodična je stopala
z mladim plemenitašem gori in doli. Ves
čas sta se smejala ter metala roke po zraku,
kakor da bi ju razgovor čez vse mere navduševal.
Pristopil sem bliže ter lazil za njima,
da bi vsaj vedel, o čem taka dvojica govori.

»Jaz rajša počasi hodim kakor hitro!« je
dejala ona goreče.

»Jaz tudi, jaz tudi!« je odgovoril gospod vitez.

»Jaz le malokdaj hitro hodim!«

»Jaz tudi, jaz tudi!«

»Samo, kadar sem v družbi, tedaj pa zopet
rajša hitro hodim!«

»Jaz tudi, jaz tudi!«

Vrglo me je na stran. Ali onadva sta se
še vedno smejala, in še vedno sta bila navdušena
pri svojem razgovoru!

Za gradom pod grmičevjem je stala družba
prav moderno opravljenih gospodov in nekaj
vitkih dam, katere so opazovale mimogredoče.
Dva velika psa sta slonela ob strani ter od
golega dolzega časa odpirala žrelo. Družba le-ta
je bila prav glasna. Kar so si imeli povedati,
so si kričali na ušesa, da se je culo tisoč korakov
daleč. To je bilo ljubljansko plemenitaštvo!

Nekoliko streljajev od aristokracije je stalo
drugo krdelce lično opravljenih gospodičev. Tudi
ti so glasno govorili ter z redko predrznostjo
gledali v obraze mimoidočemu ženstvu. Videti
je bilo, da so hoteli po vsem posnemati sosedno
plemenitaško družbo. Kakor je prestavljal
nogo ta ali oni baron, prepričan si bil
lahko, da jo bode po ravno istem zgledu
takoj prestavil ta ali oni iz te glasne družbe.
Velikanske šestice krog ušes so pričale, da je
bil to aristokratični zarastaj bogatih ljubljanskih
meščanov, ali pa nemških ljubljanskih uradnikov!

Tedaj se je prikazal okrog ogla moj prijatelj
Janez Zimovič. Žareče svoje oči je metal
po ženstvu, kakor ris z veje, če se mu približuje
srna. Skoro vsak mesec se je rodila
v njem nova ljubezen, in srce njegovo je bilo
kakor travnik, na katerem se je ljubezni cvetje
na leto vsaj štirikrat kosilo. Prijel sem ga za
suho podpazduho, in počasi sva odšla po poti
navzgor proti Švicariji, da bi si ondi pokvarila
želodce s slabim in kalnim pivom. Sedla sva
k mizi. Pred nama se je dvigalo zeleno drevje
in zapadajoče sonce je skušalo tu in tam s
svojimi žarki predreti vejevje. Časih je prilezel
kakov žarek do najine mize ter se vsilil v kupo
grenke pijače. Ali takoj je izginil, kakor bi se
bil ustrašil tekočine, v kateri se je hotel razširiti.
Iz globočine so prihajali godbe zamolkli

glasovi, in občinstvo okrog naju je šumelo, kakor
šume čebele v panju. Tik naju pri sosedni mizi
je sedela že bolj jesenska gospa in kup različnolasih
otrok okrog nje. Pri nji pa je sedel
stari soprog, sladko se smejal ter venomer
govoril in silil v njo. Ali ona se je sedaj
obrnila v stran, odprla rdeča usta ter iz dna
svoje duše prav odkritosrčno zdihnila, kakor
bi hotela reči, da pač ni dolgočasnejše družbe
od starega svojega zakonskega moža.

»Kaj ti je?« je vprašal skrbno zakonski ta
nesrečnež.

»Ne vem. Skoro sem se malo prehladila!«
»Prehladila! Čaj moraš piti, čaj!« In takoj
je letel v kuhinjo ter naročil gorke pijače. Povrnivši
se je opazil pri svoji ženici mladega
kavalirja; nji pa je sijalo sonce raz obraza.

»Ni treba čaja, predragi! Sedaj mi je bolje!«
je šepetala veselo. In zopet je odhitel v kuhinjo,
da niso pripravljali čaja za njo, ki jo je ozdravil
mladi kavalir. Ali to vse se je godilo pred dvajsetimi
leti!

Prisedla sta k nama tudi Franjo Smola in
pa Anže Kovačev: prvi je pel pri vsaki priliki
in nepriliki: »Hej! juhej! na planinici fletno
je!« — drugi pa je neizmerno slabo tarokiral,
a vendar bil prepričan, da ga na svetu ni spretnejšega
kvartopirca od njega. Prišel je tudi
Tonče Digo, tisti, ki so ga vedno zobje boleli,

in ki je zategadelj vedno tako grdo gledal, kot
zmaj pod svetim Mihelom! Končno je prilezel
tudi profesor ... Kočarjev gospod. Le-ta je
sedaj že davno mrtev. Oženil se je v Nemcih,
in njega otroci letajo okrog in niti besedice
slovenske ne umejo! Tako je bilo pred dvajsetimi
leti! Sedeli smo, pili kavo in pivo ter
sodili o ženskah: koliko bode imela le-ta dote;
kako se oni slabo poda klobuk; kako je le-ta
grozovito prevezana čez pas; koliko nogo ima
ona; kako srdito gleda ona «gospodična z
dežele«, če se ji malo pogleda v obraz itd.

»Kako, da ne zahajaš več domov, Tine?«
sem vprašal Kočarjevega.

»Zakaj ne zahajam več domov?« je odgovoril
kislo. »Vidite, nekdaj sem pogladil lice
mlademu dekletu in sedaj mi visi na vratu ter
hoče po vsi sili, naj jo vzamem! ha! ha!«
Tudi družba se je smejala.

»Sedaj mi še v mestu ne privošči miru!
Pisari mi!«

»Piše ti!« je vpil Janez Zimovič. »Na dan
s pismom!«

»Pokaži! pokaži!« je kričal tudi Franjo
Smola. Oni je privlekel iz žepa zamazano pismo
ter je oddal kričečemu Smoli. Le-ta pa je pričel
ironično-patetično citati:

»Preljubeznivi moj! Z žalostnim srcem vzamem
pero v svojo roko, da ti napišem par
besedic o svoji ljubezni. S peresom mi ni mogoče

popisati! Ali tudi besedic nimam, da ti povem
ljubezen, ki za te gori v meni. Ker srce mi
tako pravi, da ni druzega ljubega za me na tem
svetu! Polna sem veselja, kadar se spominjam
tvojega glasu in umreti bi morala, če bi me
ti več rad imeti ne hotel. Nikar me ne varaj!
Ko bi me pa hotel, povej mi poprej, da bom
vsaj malo pripravljena! Prosim te, odpiši hitro,
da bolj natanko vem, če me imaš še rad. Prosim
te, naj skrito ostane, ker nihče ne ve, da jaz
tebi pismo pišem. Sedaj te pa presrčno pozdravljam
ter ti podajem roko čez hribe in doline,
in želim biti — ako je mogoče in ako je tebi
ljubo — Tvoja zvesta L. S. — Prosim te še, ako
je tvoja volja, pošlji mi tiste bukve, ki se
imenujejo Glasnik. Tvoja zvesta L. S.«

»Vidite, take težave imam!« In Kočarjev
Tine je naslonil glavo na roko ter se zaspano
oziral po šumeči družbi okrog sebe. Med nami
pa je bil smeh hipoma potihnil in občutke smo
imeli, kakor bi culi zadnje zdihe umirajočega
človeškega srca!

4.

Sad je bil dozorel na veji in rumena pšenica
je bila tudi že davno spravljena v shrambe.
Časih smo opazovali visoko pod nebom žrjave,
ki so svoj triogelnik potiskali proti jugu. Po
deblih je lazil drobni plezavček ter gonil svoj
jesensko-tožni: čeri, čeri!

Tiste jesenske dni se je bil zopet pripeljal
v vas Kočarjev gospod. S sabo je vodil tenko
žensko v gosposki obleki. In če je hotela govoriti
s Kočarjevimi, ni mogla, ker ni umela našega
domačega jezika. Po vsi dolini sta lazila ter
pregledavala kraj in kraje. Prišla sta nekdaj
tudi pred Ramovša, od koder se vidi po
dolgi dolini in daleč po vodi, ki teče po naši
dolini.

Lenče se je bilo nekako čudno posušilo,
kakor roža, če ji vode ne prilivaš. Na klopi
pred hišo je presedevala sončnate dneve in
bila tako slabotna, da ni mogla več delati. Izpred
Ramovša je gledal torej s tujko, ki jo je
bil vzel za svojo ženo, v domači svet pod sabo.
Opazivši dekleta na klopi, mu je šinilo nekoliko
krvi v lice. Povesila je bledi obraz ter mečkala
beli predpasnik med koščenimi svojimi prsti.

»Lenče!« je izpregovoril hladno, »zopet
sem doma!«

Počasi je dvignila trepalnice ter obrnila
proti njemu solzno oko.

»Ali res!« je zdihnila.

»Poglej, to je moja žena!«

Obrnila je solzni pogled proti gosposki
ženski, ki je z zadovoljnim obrazom ostala pri
strani.

»Ali res!«

»Pred šestimi meseci sva se vzela.«

»Ali res!«

Ko sta se potem onadva skrila za ogel
hiše, se je pretresla in sklonila po klopi ter
točila solze, ki so kakor srčna kri izvirale iz
nesrečnega srca. Zvečer ji je zavrela kri po
telesu, in bledla je in kričala, da ji glava gori!
Proti jutru, ko so zaspali domači, je vstala iz
postelje ter ušla iz hiše. Potem pa so jo dobili
v vodi!

Nihče ni prav vedel, kaj jo je gnalo v smrt.
Šimen Godec, ki je zagovarjal bolno živino po
pogorju, je izpregovoril v nedeljo pred deseto
mašo, ko smo stali pred cerkvijo, takole: »Ha!
Kaj ji je bilo? Kaj ji je bilo! To je lahka
stvar! Jaz pa dobro vem, kaj ji je bilo. Slaba
kri v telesu se ji je strdila; iz zgorajšnjega
telesa pa je udarila mrzlica. Pri tem pa ji je
gotovo tudi srčna mrenica nekoliko zatekla in
žolč se ji je izlil po vseh žilah in tudi jetra so
se ga napila. Da so se pluča vnela, in da je
potem vse vrelo po nji kakor v loncu, stoječem
ves dan pri ognju, to vse je tako gotovo, kot
amen v očenašu! Vidite, to ji je bilo! Da so
mene poklicali, bi bil zvrnil na njo kako štiri
škafe vode (ki bi bili pogasili ogenj v nji),
ali pa bi ji bil zagovoril, kar časih prav dobro
pomaga. No, pa takrat, kadar je sila, se ne
spominjate človeka! Zategadelj pa umirate, kakor
muhe pred zimo! Prav vam je!«