Kako se mi ženimo

Tavčar, Ivan

1882

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

Kobalov Toma je ležal na travniku ter poslušal
brenčanje muh in čebel, ki so se obešale
po cvetju okrog njega.

Ko pa je Kobalov Toma obrnil svoj pogled
proti tako zvanim slepim linam na vaškem
stolpu, je obletavala ravno mnogobrojna tolpa
črnih kavk cerkveni ta stolp. In potem so sedale
kričeče ptice na stolpovo streho, na »rože« okrog
lin, na jabolko nad linami, na križ nad jabolkom
in še celo na petelina nad križem. Tu sedeč
so izpuščale tožne svoje glasove proti sinjemu
nebu, sedele ena pri drugi ter se pritiskale
ena k drugi. Časih sta poleteli dve pa dve v
zrak, se zibali v modri višini ter končno kakor
kamen se izpustili v globočino med čebljajoče
krdelo na stolpa svetli strehi.

»Ženijo se!« je zdihnil Toma.

In iz slepih lin sta jo zavila v istem hipu
dva vitka sokoliča, šinila v ozračje ter se ondi
kakor streli podila semtertja.

»Ženita se tudi!« je zdihnil Toma.

Tako zdihujoč je imel prepričanje, da bi
morda ne bilo napačno, če bi se ženil tudi sam,
kakor se ženijo kavke in sokoliči po zraku.
Bil je edini sin, dolga niso imeli, ali oča je bil
star, in gotovo se ne bode branil odložiti bremena,
katero je že tako težko prenašal na svojih

plečih! Star mož in hud mož je bil in dobri
naš Toma se je tresel pred njegovo besedo,
kakor se trese pri najmanjši sapici trepetlika v
logu. Pa ženitev je končno potrebna vsakemu
človeku, kdor hoče pustiti kaj otrok za seboj,
kadar umrje. V tistem trenutku je našemu Tomi
nehote prešinila prijetna misel možgane (ki niso
bili prebistri!), da ima Primoževa Rezika lepše
oči kakor katerokoli dekle v vasi. In čimbolj
je premišljeval, tembolj se mu je videlo potrebno,
da mora ravno Reziko vzeti. Dote ne bode
pri naši hiši imela, ali kdo po ti vpraša! V
hladno mehko travo je položil kodrasto svojo
glavo, zatisnil oči in v ti stvari se mu je vse
tako naravno zdelo, da je pričel glasno govoriti.

»Vzeti jo moram! Sedaj že ne morem
drugače, da jo vzamem! Kaj pa, da jo bom
vzel! Nespameten bi bil, če bi je ne! Že njena
usta so mi všeč, kadar jih pogledam. Prav taka
so, kakor grah, cvetoč spomladi. Bog ve, kje je
dobila te oči! No, pač jo moram vzeti!«

Tedaj je prihajal nekdo po stezi. Ko se je
Toma z zadovoljnim, širokim svojim obrazom
vzdignil, je stala ravno tik njega — Primoževa
Rezika, z belim predpasnikom in belimi rokavci,
lepa in rdeča kakor cvetoči mak! Tomi pa se
je raztopil ves pogum, v lase je šinil s široko
svojo roko ter zastokal nerodno: »Vroče je,
Reza, vroče!«

Obstala je pred njim. In da je imel količkaj
razuma v zapuščenih svojih možganih, bi bil
moral iz bliščečega njenega pogleda soditi na
to ali ono.

»Ni mraz, ne!« je dejala sladko.

»To bode rastlo žito, če malo dežja porosi!«
In zopet si je mešal z roko po gostih laseh.

»Dober bi bil dež, dober!«

Debelo je gledal in ni vedel, kaj bi govoril.

»Če dežja ne bo, bo pa — suša!«

»Že mogoče!« je odgovorila tiho.

Oni skoro jezno pravi: »Kaj te kavke počenjajo
okrog cerkve? Včeraj je naša mavra
storila telička in isto tako črn je, kot ona
sama! Pa saj vem, da se ti mudi! No, jaz bom
pa še malo poležal tu v travi. Mehko je in
dobro mi de!«

In zopet je legel v travo in jezen je bil
sam na se in solze so mu stopile v oči, ko je
gledal za dekletom, katero je počasi odhajalo
po travniku.

Ali nikar ne mislite, da je bil naš Toma
vedno tak. Prišlo je poletje. Neko nedeljo se
je napil v gostilni, pretepel Polonovčevega Matijčka,
opraskal lica Kovačevemu Pavlihi, končno
pa zlezel na skladovnico pri Primoževih ter
Reziki povedal, da jo hoče vzeti. In dekle se
ni ustavljalo in prepričana sta bila oba, da se
morata vzeti.

* * *

Drugo jutro je Toma prav zelo glava bolela.
Klavrno je sedel tik mize in še jesti ni mogel.
Stari Kobal pa se je grdo držal.

»Lepega otroka imava, Neža!« je dejal
srdito, »pretepača, ponočnjaka, in grdega malopridneža!
No, pa tako se ne bo živelo več; če
ne, sva berača, preden prideva v grob, Neža!«

In hlastno je zajemal iz sklede ter gledal
kakor osat.

»Po jedi se praznično napravi! Lazarjev
Jakope pride takoj in potem gresta k Zakobiljekarju
pod Goro. Včeraj sem govoril s starim
in dejal je, da ti da svojo Franico. Imela bo
dvanajststo dote. Hotel sem imeti še dva letna
voliča, a o teh se še nisva dogovorila. Dal jih
bo tudi!«

»Zakobiljekarjevo Franico! To naj vzamem?«
je zaječal Toma. »Koze so ji razrile obraz in
grda je tudi!«

»Ali bodeš z njenim obrazom davke plačeval?« se je zatogotil oča. »Grde so vse, kadar
so stare! O lepoti se nihče ne redi!«

»In tudi rasena ni, kakor ...«

»A meniš, da jo boš zavolje njene rasti
jemal? Vzel jo boš zavoljo tistih dvanajststo
in zavoljo letnih voličev, ki ti jih pripelje pod
streho. Zdaj je konec besedi; glej, da zlezeš v
praznično obleko!«

In Toma je tiho odšel, mehak kakor poparjen
kruh ter zlezel v praznično obleko. Kmalu

potem je prišel tudi Lazarjev Jakope. Bila je
to dolga, koščena prikazen, z zvitim obrazom.
V mladosti je godel, a sedaj so mu bili izpadli
zobje, tako da več gosti ni mogel. Po vsi fari
je slovel za imenitnega snubača. Kjer sta se
hotela dva vzeti, je vteknil Lazarjev Jakope
gotovo svoje kosti vmes ter porahljal pot, vodečo
do cerkvenega oltarja.

Tudi danes je bil prišel, in kmalu sta jo
rezala z našim Tomo po dolini proti Zakobiljekarju
pod Goro. Po poljih je bila dozorela
ravno pšenica, in v dolgih vrstah so žele vaška
dekleta zlato klasje. Stopivši iz vasi si je dejal
Jakope klobuček »po strani«, tlesknil z dlanjo
ob dlan ter izpustil iz svojega grla ponižen
poskus skrhanega ukanja.

»Tako, zdaj vsak ve, da se ženiva, Toma!«
Ravno tik pota so želi na farovški njivi.
Med ženjicami je opazil Toma z bistrim svojim
očesom po svetlobelih rokavcih Primoževo Reziko.
Hotel je hitro mimo. Ali Jakope, ki je
imel slabo navado, da je rad burke uganjal na
račun svojih »ženinov«, je postal pri njivi.

»Hoj, dekleta!« je vzkliknil, »predzadnje
leto svojega življenja rad izgubim, če bi vas
smel takole gledati do sodnega dne! Toma,
sem glej in bodi svojemu očetu pokoren! Dekleta,
poglejte ga, danes je tak, jutri bo pa —
tak! Ženiva se in zala sva oba! Pod Goro nama
raste rožmarin, in midva sva pa taka, da ga

utrgava, kaj ne, Toma! No, k Zakobiljekarju
greva po lepo Franico in v adventu smo doma!
Juu!«

In kolovratil je dalje. V tistem trenutku
se je pa Primoževa Rezika prav globoko s srpom
urezala. In ko je držala prstek kvišku, je kapala
rdeča kri od njega in obrazek ji je postal tako
bled, da so tovarišice menile, zdaj pa zdaj jo
mora zapustiti zavest.

* * *

Kadar pridejo snubači v pogorju v hišo,
tedaj se dela vse, kakor bi nihče ne vedel,
čemu so prišli. Z resnim obrazom se govore
najnespametnejše laži.

Dospevši pod Zakobiljekarjevo na holmu
stoječo hišo, je postalo resno obličje Jakopetovo.
Na njivi pod vrtom so želi Zakobiljekarjevi.
Ko sta naša znanca prišla mimo, je dejal Jakope
važno: »Noo!«

In mati Zakobiljekarica je vzdignila suhotni
svoj obraz iz klasja ter nedolžno pogledala.

»Kam pa?« je vprašala.

»Na Ščetino!« je odgovoril Jakope. »Menda
greva prav?«

»Prav gresta, prav!« In skonila se je zopet
v klasje in pridno žela, kakor da sta to dva
tujca, ki ji ne napravljata nikakih skrbi. In vse
drugo je tudi želo in se delalo, kakor bi ničesar
ne vedelo, dasi je prejšnji večer oča Zakobiljekar

glasno povedal, da pride jutri Kobalov
»našo Franico snubit.«

V nizki sobi je čepel Zakobiljekar. Pri
oknu je prežal, kdaj prideta snubača. Ko ju je
videl prihajati, je izvlekel izza podobe na steni
staro Blaznikovo pratiko in prebiral jo s tako
pazljivostjo, da niti ni čul, ko sta onadva vstopila.

Že v veži je kričal Jakope svoj »noo» in stopivši
v sobo je dejal še enkrat: »Noo!«

Nato je pa Zakobiljekar tudi dejal: »Noo!«

K mizi sta sedla, a Tomi je oblil pot čelo
in lice. Hišni gospodar pa je ročno odhitel iz
sobe ter dolgo časa izostal. Končno je zopet
prišel in prinesel veliko skledo suhega mesa
in mogočen hleb belega kruha. In to vse je
postavil pred naša znanca ter ju potem resno
vprašal: »Kam pa vendar gresta?«

Povedati moramo tudi, da se je bil v tem
preoblekel in da je nosil sedaj praznično belo
srajco.

»Kam greva?« je odgovoril Jakope. »Pogledat
sva prišla, kako pri vas sonce sije.«

Nato pa je z resnim obrazom pričel: »In
živina? Ali se Vam dobro ravna?«

»Bo že!«

»In letina? (Tu si je Jakope odrezal velik
kos kruha.) »Ali ste zadovoljni ž njo?«

»Bo že!«

»Kaj pa zdravje pri hiši?«

»Bo že!«

»Od hiše seveda ničesar ne prodaste?«

»Ne vem.«

Tedaj so se vrata odprla, in Franica je
pogledala sramežljivo v sobo.

»Oča, zakurila bom!« je rekla tiho.

»Le zakuri, le!«

In zginila je zopet.

V tistem trenutku pa je Jakope sprevidel,
da se ima pripraviti na napad. Brez vsacega
uvoda je zakričal hipoma: »Oča, dvanajststo
bo premalo! Voliči morajo biti!«

»Ne vem!«

»Kaj?« — in Jakope se je delal strašno
srditega — »Vi jih ne daste? Toma, pojdi sem!
Vi jih ne daste? Toma, pojdi vun!«
In Toma je odšel in stopil v vežo. Ondi
je sedel na ognjišče. Dekle je nalivalo lonce
ter sedaj pa sedaj obračalo željne poglede k
njemu. Toma je bojazljivi svoj obraz sukal proti
okajenemu, sajastemu stropu.

»Pravijo, da bi se vzela!« je zdihnil in pot
mu je stopil na čelo.

»Se pa!« je odgovorila ona sladko ter izlila
korec vode v velik lonec pred sabo.

»Ali bo za krave!« je vprašal tesno.
»Junico imamo in tej vsak dan kaj skuhamo!«

»Tako, tako! Moj oča bi imel rad pri doti
še dva letna voliča! A tvoj ju neče dati!«

»Kaj? Neče dati!«

»Pravi, da ju ne da!«

»Bomo videli!« In dekle vrže togotno korec
v škaf ter srdito odide v sobo.

»Ali je res, da ju ne daste, voličev, oča?«
Potem pa se ji vlije studenec hitrih besed iz
ust in našteva, koliko mu je vsako leto prislužila,
koliko poslov mu prihranila, koliko je
trpela, koliko vode prenesla, krav pomolzla, rezanice
pripravila; kako je kopala, žela, stradala,
slabo obleko nosila, in Bog ve, kaj še vse prebila!
Svoj dokaz pa sklene s solzami, ki so se
ji kot lešnik debele vsule po licih, tako da je
stari končno vendar dejal: »Naj bo, naj gresta
še voliča!«

Pred adventom potem se je praznovalo
glasno ženitovanje in zakon je privezal Kobalovega
Tomo za večno k Zakobiljekarjevi
Franici!

* * *

Dve leti kesneje sva stala jaz in Toma
na vrtu pod našo hišo ter zrla v vas, kjer se
je zopet praznovalo šumeče ženitovanje. Piskali
so godci, in vse je hitelo k cerkvi, kjer se je
poročala Primoževa Rezika z Brentačevim Janezom.
Bogat ženin je bil to, nevesta pa revna,
in prav ničesar mu ni prinesla k hiši. Govorilo
se je, da že več let ni bilo tako zale neveste.
Med svati je bil tudi Lazarjev Jakope; ukal je
in bil dobre volje. Vtikal je piščal med svoje
čeljusti, da bi kaj zagodel — a tudi danes se

mu ni hotelo posrečiti. Ukal je in pravil vsakemu,
kdor je hotel slišati, da je tudi to ženitev
»napravil».

»Ali si zadovoljen v zakonu?« sem vprašal
Tomo.

Gledal je proti cerkvi v dolino. Ko pa se je
k meni obrnil, mu je prilezla debela solza iz
očesa.

»Kaj hočem? Franica res ni najgorših ena.
Ali če pogledam otroka, ki ga imava, ima ravno
taka lica kot drugi ljudje!«

Obrisal si je oči ter odšel. Gospod Bog
pa se ga je usmilil in obsul ga je s celo tolpo
lepih, dobro rej enih otrok, katerim se čisto nič
ne vidi, kakšno lice ima mati, ki jih je rodila.