Tržačan

Tavčar, Ivan

1881

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7 8 9

Vsa vas je dobro vedela, da ga na svetu
ni hudobnejšega človeka od Vrbarjevega Matevža.
V mladosti je bil pretepač. Pri neki priložnosti,
ko je hotel Ramovševemu Martinu nož v trebuh
poriniti, se mu je spodrsnilo, in zvrnil se je po
zemlji. Martin pa je tedaj tudi potegnil svoj
nož in onemu na tleh odrezal desno uho, da
ga je od bridkih bolečin takoj zapustila življenja
zavest.

»Uho si pridržim«, je dejal Martin veselo,
»sicer si ga Matevž zopet na sence prišije ter se
obvaruje vsake škode!«

Od tedaj je Vrbarjev Matevž hodil brez
desnega ušesa, kakor svetopisemski hlapec,
kateremu je apostelj Peter odsekal pregrešno uho.

Nekdaj sta se Tinče Muha, znan pijanček,
in pa Matevž prepirala zavoljo poti do studenca.
In ko je bil Muha Matevžu že vse povedal, kar
se mu je hudega in grdega dalo povedati, se
je ponosno postavil pred njega, ga pogledal
temno ter zakričal z globokim zaničevanjem:
»Brez ušesa ne pojdeš v nebesa!«

Od takrat so te sicer nedolžne besedice
Matevžu na plečih obvisele, in ni ga bilo dneva,
da bi jih ne bil slišal. Če smo ga vaški otročaji
opazili, ko je hosto pobiral, smo se hipoma po
gošči razdelili ter se poskrili za drevesi. In

kadar se je naš brezušesnik priplazil v naše
središče, tedaj se je pričelo izza dreves, tu
tanko, tam debelo, tu visoko, tam nežno, tu
rahlo, tam razburjeno: Brez ušesa ne pojdeš
v nebesa!

In Matevž se je srdil in Martina je klel.
A še tedaj mu ni odpustil, ko mu je ta na
smrtni postelji z vsemi božjimi prisegami zagotavljal,
da je odrezano uho zakopal v sveto
zemljo na pokopališču, «da človeško meso ni
segnilo v posvetni prsti.«

Ker je bil Matevž okrog ušes tako čuden,
ga ni hotelo v vasi nobeno dekle. In ko je Tratarjevo
Rotijo, kateri so gledali krivo izpod čeljusti
zobje in ki je bila najgrša ženska v devetih
farah na okrog, povprašal, če ga hoče v zakon,
je odgovorila zbadljivo: »Ko bi ti že bili odrezali
eno nogo, ali eno roko, potem bi te
vzela. Ali brez ušesa! Ne morem!«

Končno jo je Matevž urezal na Žirovsko.
A obraz si je obvezal z ruto, kakor da bi ga
zobje boleli, tako da se mu ni videlo uho, —
ki se mu tudi brez rute ni videlo! V istini se
ga je prijela že bolj priletna žirovska jezica, s
katero je stopil pred oltar. Ali zobje so ga
boleli toliko časa, dokler ni gospod Andrej
dovršil svetega obreda. Potem pa si je Matevž
sredi cerkve odvezal robec, pokazal ženi golo
svojo desno stran ter dejal hudobno: »Marušica,
tega ušesa pa nimam!«

Ona pa mu je tudi sredi cerkve hladnokrvno
odgovorila: »No, če bi te bila zavoljo
lepote jemala, bi te tako ne bila vzela! A vzela
sem te zavoljo koče in zavoljo tiste kravice, ki
jo imaš pri jaslih!«

In oba sta bila zadovoljna!

* * *

Da tak zakon ni imel božjega blagoslova,
to se ve. Mati gospodinja je bila lena in najrajša
je ležala na peči. Matevž je moral še celo
zakuriti, če se je hotela skuhati južina ali večerja.
Mnogokrat, ko smo stopali mimo veže njegove,
smo ga videli, kako je molil svoje noge iz
peči, ter culi, kako je pihal v nji. Kadar pa je
zanetil ogenj, je zlezel zdihuje z ognjišča, popadel
srdito že močno obrabljeno polence ter
hitel v hišo, kjer je ležala »ona« na peči. In s
polenčkom ji je preštel kosti — a ženska se je
dala tepsti ter je prespavala dan za dnevom
na peči.

»To ni nič!« je dejal Matevž nekega dne,
»to ni nič! Človek ne ve, čemu je oženjen!
Jaz si bom sam napravil otroka!«

Oprtil si je tisti košek, s katerim je zahajal
pomladi prašičke kupovat po pogorju, in je
odšel v Trst, kjer so tedaj še otroke prodajali.
Čez teden dni je prinesel v resnici v košu otroče,
šibko, slabotno, katero je potem raslo, kakor
trava na zemlji razsušeni. Tega otroka je Matevž

vlačil okrog, izkazoval mu ljubezen, kakor rodnemu
otroku, ter ga pital na vse kriplje, da se
nam je že preveč zdelo te ljubezni.

»Tomažek! Moj Tomažek!« mu je bila
vsaka druga beseda, kadar je govoril z nami.
Otrok je rasel; a bil je tenak kakor bilka na
njivi in bledih lic. S seboj pa je nosil dvoje
lepih oči, ki so mu izpod rumenih las zrle v
svet, kakor zre modro cvetje iz rumene pšenice.

Že tedaj, ko je Matevž še rad imel otroka,
že tedaj se nam je smilil ta otrok prav močno.
In dejali smo, da ga bode umoril.

A umoril ga je tudi!

Morda v petem letu svojega zakona, — Bog
ve, kako se je primerila ta nesreča — je dobila
mati Vrbarjeva otroka, ali nekaj tacega, kar je
ona otroka imenovala. Če vam povem, da je
bilo to otroče podobno — materi in očetu, potem
mi ni treba še posebej naglašati, da je bilo to
otroče prav grda stvar. Okrog ogla domače
hiše je letalo v raztrgani, umazani srajci in z razritimi
lasmi. Kričalo je pri vsaki sapici in se silno
drlo, če smo mi vaški otročaji tu in tam, mimo
hodeč, to grdobo »malo udarili«. In ko je bilo
staro komaj šest let, je klelo že kakor voznik
na cesti. No, pa smo ga tepli, če smo ga le mogli.

Matevž je rad imel tega svojega otroka, in
če je malo zakričal zunaj, je planil iz hiše, razvnet
in plašan ter skrbno povpraševal: »Kaj ti
je, Tinče! Tinče! Moj Tinče!«

Od tistega časa, kar se je bil pri Vrbarjevih
rodil domači otrok, je postal tržaški Tomažek
velik revež. Brezušesni Matevž je hipoma
zgubil vso ljubezen, katero je poprej gojil do
tega otroka. Zavidal mu je vsak grižljaj ter ga
redil in pasel bolj s palico nego s kruhom.
Gotovo ni zatonil dan, da bi ga ne bil pretepel
enkrat ali dvakrat. Oblačil ga je skoro na isti
način, kakor se oblači lilija na polju, ki nima
nobene obleke.

Šibko otroče je moralo trdo delati ter prenašati
bremena, da so kar pokale kosti v njem.
Kar je ostalo brez udarca pod Matevževo roko,
to sta pretepla potem mati gospodinja in pa
Tinče, moj Tinče! Nekega dne je prinesel domači
sinček novo brezovko domov. Poskusiti
jo je hotel na Tomažkovi koži. A ta je stekel
ter hotel rešiti svoje meso, kakor je tako navada
pri človeških bitjih. Tedaj bi vi morali
videti Matevža, kako je planil za otrokom, ga
ujel, potisnil med kriva svoja kolena ter dejal
rahlo: »Tinče, zdaj ga pa le!«

In Tinče je tepel. Mati Žirovka mimo prišedši
pa je tudi zagodla: »Le ga! le ga! le ga!«

Samo dva dneva sta bila v letu, v katerih
se je smel Tomažek do sitega najesti. To sta
bila tista dneva, ko je Matevž pri gospodu
Andreju prejemal tržaške denarje.

Tedaj je vteknil otroka v nedeljsko Tinčetovo
obleko ter ga vlekel v vas h gospodu

Andreju. Med potjo pa mu je stokrat povedal,
da ne sme imeti solz v očeh, kadar bodeta stala
pred gospodom.

Stopivši v gospodovo sobo je nagnil Matevž
glavo, si razlil po obrazu rahlo milobo, prijel
otroka za roko in govoril takole: »Gospod
duhovni oča, otročička sem pripeljal! To ubogo
otroče, iz krščanskega usmiljenja sem je vzel
k sebi, in sedaj je redim in pasem! (Tomažek
poljubi gospodu roko!) Gospod duhovni oča,
tako ga imam rad, prav tako, kakor bi bil moj!
In koliko sne, gospod čestiti oča! Letošnjo zimo
mi je pozobal dva mernika suhih hrušek, tistih
sladkih repnic, ki se kakor led tajajo pod zobmi.
(No, tista hruška, ki rase takoj za hišo in se
naslanja na streho!) In potrl mi je dve četrtnici
orehov! Kaj se hoče, kaj se hoče, otrok rad
je — in človek ima dobro srce! Tomažek, poljubi
gospodu roko!«

Komaj pa sta prišla od gospoda, je premenil
Matevž takoj svoj obraz. Otroka je spodil
osorno domov, sam pa jo usekal v gostilno ter
ondi zapil polovico tistih tržaških denarjev.
Zvečer se je prilomil vinjen pod svojo streho,
po mizi metal denarje, kar mu jih je bilo še
ostalo, proklinjal vse »Tržačane« ter končno
prilomastil v temno, mokro sobo, kjer je spal
Tomažek na plesnivi slami. Z udarci je probudil
spečega otroka ter ga pretepel, da je
vedel, »kako se je kruh zastonj«.

In na peči seje oglasila «ona« ter kričala:

»Le ga! le ga!«

A tudi Tinče se je dvignil v postelji in
raztegnil široka svoja usta: »Oča, le ga! le ga!«

To je bilo življenje! In to leto za letom!

* * *

Končno je v istini pričel umirati. V deželo
se je bila povrnila pomlad. Po dolini se je
zarilo vse pod sončnimi žarki; modra voda se
je vila med zeleno livado; po cesti, snežnobeli,
so podili vozniki svoje vozove, kričali ter čutili
v svojih žilah novo življenje.

Na rebri poleg Vrbarjeve hiše pa je ležal
Tomažek in same kosti so ga bile. Oslabel je
bil tako, da ga noge več niso nosile. Obsevali
so ga sončni žarki ter mu razgrevali tisto malo
krvi, ki se mu je pretakala po bolnem telesu.
Koprneče se je oziral v dolino, kjer smo skakali
zdravi mi otročaji, lovili ribe po potoku ter
iskali ščinkovčevih gnezd po vejah. Nihče se
ni menil za njega. Pod hruško je ležal in stradal
in pričakoval zadnjega trenutka. Bog ve, ali se
je kdaj zavedela uboga ta stvar, kako grozno
krivico so mu napravili tisti, ki so ga v pregrešni
ljubezni rodili v življenje?

Hodile so mimo vaške ženice.

»Ali te kaj notri boli?« je povpraševala
Maruša Repulja. »Če te kaj notri boli, potem

vzemi zdaj pa zdaj šop trave v usta in žveči.
Tisto pomaga!«

In šla je mimo!

»Kaj pa glava?« je zdihovala Mica Zdihovalka.
»Tudi ni dobra? Hov! hov! najbolje bo
pač, če umrješ, sirota uboga!«

In šla je mimo!

»Kaj pa želodec?« je hotela vedeti Marjeta
Togotulja. »Ali moreš kaj jesti?«

Ko ji je bolnik povedal, da bi rad, prav
rad jedel, če bi kaj imel, je odgovorila dobrovoljno:
»No, no, potlej pa še ni tako slabo!
Če še ješ, potem še nisi pri koncu!«

In šla je mimo!

Tako jih je prišlo mnogo; vsem se je smilil,
a nihče mu ni prinesel koščeka kruha, da bi
mu potolažil sestradani želodec.

Napočila je jesen in dozorel je sad po
vejevju. Nekega dne sem prišel na Vrbarjev
vrt, »gledat, kako umira Tržačan«. Sonce je
močno pripekalo. Zastokal je pod hruško, da
je žejen. Ko je pil iz lončka, se mu je uprlo
oko na vejo, kjer je visela rumena hruška.

»Ves dan jo že gledam! Ali pasti neče!«
je zdihnil. V tistem hipu je potegnil piš in
rumen sad — je cepnil na zeleno travo.

»Daj jo meni! daj jo meni!« Proseče je
sklenil tanke ročice. Prinesel sem mu hruško.
S prestrastno slastjo je zasadil zobe v njo.
Tedaj je prisopel po rebri navzdol Matevž ter

imel oprtan koš otave. Takoj je posadil koš
na zemljo, planil k bolniku in se zatogotil:
»Kaj? Ti mi boš sadje pojedal, lenoba lenobasta!«

Že ga je hotel pretepsti. Takrat pa je
prinesel slučaj odnekod čevljarčka Sadarjevega
Korla. Kakor sapa je bil pri starem grešniku,
ga podrl na tla ter ga po vseh pravilih poštenih
pretepov do dobrega premladi. Potem pa je
odšel z zavestjo, da je izvršil zaslužno delo.

Matevž se je ječe vzdignil ter si brisal kri
z obraza. Ondi na njivi je kopal Zavratarjev
Mihola. »Miholica!« je zastokal, »ali si videl?«
»Vidiš, Matevž«, je odgovoril oni, »kadar
nečem, da bi videl, tedaj ne vidim. Danes ne
vidim! Ničesar nisem videl!«

»Pa si vender kaj slišal?«

»Vidiš, Matevž, kadar nečem, da bi slišal,
tedaj tudi ne slišim ne! Danes ne slišim! Prav
ničesar nisem slišal!«

In tako Vrbarjev Matevž še tožiti ni mogel,
ker Zavratarjev Mihola tisti dan ničesar ni videl,
niti slišal.

Ponoči potem pa je umrl tržaški Tomažek.