Kalan

Tavčar, Ivan

1878

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7

Kalanov France, tisti, ki je imel ženo Marušo
Repuljo, je nekdaj premišljeval, kako bi
pač bilo, ko bi bil Bog človeka brez želodca
postavil na svet; da bi živel — in bi ne imel
nikdar ne zjutraj kosila, ne južine opoldne in
ne večerje proti mraku. In prepričan je bil, da
bi bilo takšno življenje nič vredno, slabo in
krščenemu človeku nikakor primerno.

France Kalan pa je tudi slul po vsem pogorju,
da sne »res veliko«! In to slavo si je
bil pošteno pridobil! Če je sedel za mizo in
se je pred njim kadila skleda poparjenih mlincev
ali pa oparjenega kruha in se je v lužah zabela
svetila po jedilu, tedaj je bil France najbolj
srečen; tedaj je prvi vzel žlico v roko ter jo
zadnji položil na mizo.

In vi ne veste, kako si je revež moral v
potu svojega obraza priboriti, kar je dobrega
snedel! Usoda mu ni mehko postlala življenja,
in kar je s slastjo rad jedel, si je moral s
trudom pridobiti. Pozimi pa je še slabo živel
ter dan za dnevom vlival vase komaj osoljen
krop, malo s sladkim janežem potresen in z
ovsenim kruhom nadrobljen. Ali tedaj se je
tolažil z nadami, da pride zopet pomlad. Ko
pa se je sneg tajal v pomladanskem soncu, ko
so po kopnih vrtovih zvončki rili iz zemlje —

tedaj se je hipoma razvedrilo lice tudi Francetu
Kalanu, in takoj je pozabil spomine na mlačne,
zimske krope.

S prvimi pomladanskimi dnevi se pričenja
delo v pogorju; pred vsem se mora znositi gnoj
na njive v lazih. In ti reveži, ti »gnojarji«, ki s potom obliti in z gnojnimi koški ob rami rijejo po rebrih navpik, ti pač predobro čutijo, da
je umrjočemu človeku v znoju kruha si pridelovati!

In tako je tudi Kalanov France gnojaril od
hiše do hiše — strašansko dobrega pojedajoč.
Kakor glas iz raja mu je bil vsegdar na uho
poldanski, na južino vabeči zvon ter mu oživil
vse kote in kotičke lačnega droba. In kadar
so prisedli k mizi, tedaj je bilo treba videti
Franceta Kalana! Tedaj je bil v resnici diplomat!
Vselej in pri vsaki hiši je vedel stvar tako zasukati,
da je prišel za mizo — na dober prostor.
To pa je bil tisti prostorček, kjer so se jedi
na mizo donašale. In tu je prežal kakor jastreb.
— In kadar je prihajala nova skleda do mize,
tedaj jo je že iz daljave z bliskaj očimi očmi
pozdravljal in kakor strela jo je premeril, tako
da je že vselej poprej vedel, kje je najbolj
«polito«. Ko pa je gospodinja ali dekla prinesla
skledo na mizo, jo je pograbil takoj iz njenih
rok ter s smehljajočim obrazom posadil jo sredi
mize. In Bog ve, da je pri tem skledo že tako
pograbil ženski iz rok ter jo potem tako zavil

in zasukal, da je tisto zabeljeno in polito stalo
na njegovi strani.

Ali tudi potem, ko je skleda stala na mizi,
tudi potem ni jedel brez preudarka in dobrega
premišljevanja. Takoj si je odmeril nevtralno
svojo »zono« ter med mejami urno postrgal
zabelo. Potem pa je pričel glavno svoje delovanje
in s kislim obrazom vrtal »predor« v »kup«
ter si polnil usta z nezabeljeno jedjo. Ali to
delo, kakor je bilo videzno grozno in lačnemu
želodcu neprijetno, je obrodilo pa kmalu lepe
sadove. France Kalan ni poznal tistih silnih, v
zemeljskem osrčju delujočih moči; vendar pa
je vedel, da se gora, izpodkopana in izpodjedena,
prevrne na tisto stran, na kateri je bila
izpodkopana in izpodjedena. To naravno teorijo
pa je prenesel na skledo in toliko časa je ril v
kup, da se je končno z vsemi svojimi dobrotami
prevrnil na Kalanovo stran. Sele tedaj pa je bil
France v resnici pri jedi; šele tedaj se mu je
nepopisen smehljaj razvesil čez široki obraz; šele
tedaj (ko je použival tujo, s kupom k njemu zvrnivšo
se zabelo) se mu je jed »odcejati« pričela.

In s tako bistroumnostjo je jedel France
Kalan vselej, in vselej mu je teknilo. Vedno
pa si je pri mizi varoval tudi pravico, da je
končno, ko že ni bilo kaj v skledi — potegnil
jo k sebi ter ostanke sam pospravil. To je bila
njegova svoboščina, in to je branil proti vsaki,
še tako predrzni žlici.

Samo dva primerljaja se vesta iz Kalanovega
življenja, da je pri polni skledi položil
žlico od sebe. To pa se je takole zgodilo.

Tisti Fortuna nad vasjo je bil svojo prvo
ženo z obilimi pretepi počasi spravil v grob-
Potem pa je šel na Žirovsko in odondod pripeljal
nekakovo staro kljuko ter se oženil ž njo.
Ali slabo gospodinjo si je bil pridobil. Vselej,
kadar je kuhala in pristavljala lonce, je tiščala
med zobmi malo tolminsko pipico ter po poštenem
žirovskem običaju vlekla tobak iz nje.
Kmalu pa se je govorilo, da časih iz pipe pade
tudi kaj v lonec. In po tej govorici se je primerilo,
da Fortuna pomladi ali jeseni delavcev
dobiti ni mogel, ker pri tisti »nemarni nemarnosti« nihče jesti ni hotel. Kalanov France pa
sc ni menil za take malosti in zvest je ostal
Fortunovim tudi pri novi gospodinji. In prišel
je vselej, ko se je gnojarilo, s svojim koškom
ter bolj leno delal (ker je vedel, da je nenadomesten)
in dobro jedel, ker je bil skoraj sam
pri mizi. Ali reč se ni dobro končala. Neko
pomlad je zopet nosil gnoj tam gori nad vasjo,
in zopet je bil sam s Fortuno. Ko pa je opoldne
sedel za mizo ter se v duhu veselil dobre južine,
najlepše slasti poln, je prinesla Fortunovka
veliko in obširno skledo rahlih, voljnih in prijetno
se kadečih mlincev. Kalanu se je kar
srce tajalo in z vedrim obrazom je pograbil
novo žlico, katero je bil Fortuna sam izrezal

iz lipovega lesa. Tedaj pa je izpregovorila mati
Fortunovka, počasi in mirno, kakor bi to nič
posebnega ne bilo:

»France«, je dejala z milim glasom, »malo
se varuj! Moja pipica je nekje notri! Pa saj
vem, da ti to nič ne de!«

»Kaj — v skledi?!«

In Francetu Kalanu so kakor raku izstopile
oči izpod čela, s srdito kletvijo je vrgel žlico
od sebe in odšel pravične jeze poln. Od tedaj
pa tudi on ni več gnojaril pri Fortunovih.

In še enkrat se ve, da France Kalan —
jesti ni hotel, ker ni mogel. Tedaj pa mu je
za vratom že čepela bela smrt. Mož je imel
namreč tudi lastnost, da je rad vino pil in najrajši
tedaj, kadar ga mu plačati ni bilo treba.
In tudi v tem oziru je bil prebrisane glave.
Vsako nedeljo se ga je zmerno navlekel in
skoraj vsako nedeljo je šel spat z vneto glavo.
To pa je storil takole. Takoj po »cerkva« je
prilazil do prve gostilne ter pri poslih pozvedel,
kdo pije v hiši. Potem pa je z mirnim obrazom
stopil v pivsko sobo ter vestno povpraševal,
če ni tega ali onega tu. In vselej je povpraševal
po osebi, o kateri je bil poprej pozvedel,
da je notri ni. Pivci pa so Franceta radi imeli,
in napivalo se mu je, da je bilo veselje. Pri
vsakem je moral piti, in šele potem je odšel —
v drugo gostilno. Tu pa že ni več povpraševal,
kdo pije v hiši. Kar takoj se je napotil med

pivce ter zopet vestno povpraševal, če ni tega
ali onega tu. Sedaj je pa vselej povpraševal po
osebi, pri kateri je ravnokar pil ter jo bil pustil
v prejšnji gostilni. Ali tudi tukaj so mu napivali
radostni pivci. In tako je obiskal pivske
hiše vse ter iskal ljudi, o katerih je predobro
vedel, da jih dobil ne bode. Končno pa se je
povračal domov — »malo trd« in slabotnih kolen.
Ali to ni bilo nič slabega! Slaba lastnost pa je
bila, da France Kalan, vina pijan, ni puščal
ljudi v miru ter jih je rad podregal s hudobnim
svojim jezikom. Nekdaj pomladi, v nedeljo
popoldne, je šel torej takisto vina sit iz gostilne
domov. Na prostoru sredi vasi je stalo
nekaj »mladih« in se z žejnim srcem oziralo
po oknih pivske hiše. Radi bi bili pili, ali denarjev
niso imeli. Strupenih misli poln je prišel
Kalan mimo in si pri ti priložnosti ni mogel kaj,
da bi ne zbadal teh mladih otrok brez denarja.

»Vi ste otroci«, je zakričal, »pa še slabi
otroci! Kdo se vas pa boji? Še stare babe ne!«

In smejaje je hotel oditi. Ali »mladina« ga
je v hipu napala in s kolci tako dobro natepla,
da je krvav obležal na tleh.

Ko pa se je vrišč začul iz vasi, je zopet
Maruša Repulja hitela od hiše do hiše in kričala:
»Hitite! hitite! na vasi se tepo! Jaz tako
rada gledam, ko se pretepajo!«

Prisopihala je na vas, da bi gledala lepe
pretepe. Dobila pa je v krvi svojega moža —

in zakričala tako grdo in tako srdito, da je mladina
plašno pobegnila in pometala kolce od sebe.
Kalana pa so morali nesti na dom in dejali
so ga v posteljo, kjer je potem prestokal in
preječal vso noč.

Drugo jutro pa je poklical ženo k sebi in
dejal: »Marušica, bolan sem!«

In Marušica je pričela jokati videč, da je
tako reven.

»Maruša«, je govoril s slabim glasom, »kaj
dobrega mi skuhaj!«

In hitela je in kupila belega kruha ter ga
mu oparila in z maslom polila, da se je delala
luža v skledi. Z veselim srcem je prinesla jed
bolniku. Francetu Kalanu pa se je vnel ogenj
v očeh in s slabotno roko je prijel za žlico.

»Ko se naješ, pa boš zopet zdrav, France«,
ga je tolažila ona ter ga podprla z blazinami
v postelji, da bi bolj pripravno jedel.

In vzel je žlico in — zajel, ali jed mu ni
šla iz ust. Ogenj v očeh pa je hipoma pogasnil,
žalostno je dejal žlico od sebe in iz srca zdihnil:
»Marušica, — ne morem! Joj, sedaj pa vidim,
da bom res moral umreti!«

To pa je bil drugi primerljaj, da Kalanov
France ni hotel jesti.

In res je umrl za tistim pretepom, in nikdar
se ni več veselil dobrega jedila.

One pa, ki so mu tako lahkomiselno pretrgali
življenje, so za nekaj mescev zaprli, in dobro je bilo.