Kobiljekar

Tavčar, Ivan

1878

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11

Vi vsi veste, kakšen mož je bil nekdaj stari
Kobiljekar! Kadar je na dvorišču tik svoje hiše
stal in gledal to bogastvo okrog sebe, tedaj pač
ni bilo čuda, da je mož ponosno povzdignil glavo
in zaničljivo se oziral po raztrganih strehah svojih
sosedov. In brez šale vam rečem, da tedaj v vsi
dolini ni bilo takega selišča, kakor je bilo Kobiljekarjevo.
Hiša, visoka in prostorna, je imela
okna, kakor jih vidite le pri cerkvah, in njena
streha je bila krita s ploščami, da se je kar
lesketalo, ko je posijalo sonce na njo. Pred
poslopjem pa je bilo dvorišče z belim peskom
posuto in dva pava sta postopala tod okrog,
letala po strehah in grdo kričala. Časih sta pa
tudi takisto lepo razprostirala vsak svoj rep,
da so vaški otroci kričeč skupaj drli in milo
gledali, če se bode pač izgubilo »zlato pero iz
zlatega repa«

V hlevih pa je bilo živine rjave in sive,
pisane in bele, da se je komaj preštela, ko so
jo gonili hlapci na vodo.

Tja pred vežo, pred hišni vhod pa je bil
Kobiljekar zasadil dva divja kostanja, košata
in ravna kakor sveča. Vsako pomlad pa sta
delala takove lončaste cvetove, in kadar je sapa
pomajala cvetoče veje, je zadišalo, kakor da bi
bil človek v ulnjaku med samim medom.

Okrog oken pa se je vila vinska trta in
po stenah so se videle mnogovrstne podobe
svetnikov in svetnic božjih.

Ali brez daljšega besedovanja vam rečem,
da je imel oče Kobiljekar domačijo, katere je
bil lahko vesel in na katero je smel biti brez
greha ponosen.

Tako ponosen pa bi oče Kobiljekar vendar
ne bil smel biti, kakor je bil v resnici. Ker ponos
je prav, kolikor je prav! Ponosa preveč pa mislim
jaz, da je greh in ostudna hudobija. In takoj bodete
culi, da je prišla kazen tudi na Kobiljekarja!

Mož se je bil prevzel svojega bogastva in
duša se mu je prenapila vse posvetne sreče.
In postal je pavom enak, ki so mu po dvorišču
letali, oblastno razprostirali lepe repove
in prav grdo kričali.

Takrat pa je nam pretepaval v šoli otroke
tisti suhorebri gospod Ožbalt, tista neizrečena
pajčevina, katero je pretila vsaka sapica s kostmi
in kožo pomesti od tal.

Ta gospod Ožbalt je torej šel nekega jutra
mimo Kobiljekarjevine, kruha lačen in pijače
žejen. Na pragu pa je stal oče Nace Kobiljekar
in tobak je vlekel iz mogočne, s srebrom okovane
pipe.

Gospodu Ožbaltu pa je bil moral nekov
vrag zlesti v dušo in snel je umazani svoj klobuček
s plešaste svoje glave in dejal je z resnim
obrazom: »Dobrojutro, gospod Kobiljekar!«
Ta »gospod« pa je šinil očetu Nacetu po
vseh kosteh in po vseh žilicah njegovega obširnega
telesa.

In glejte, moral je postati »gospod«! In
k sebi je poklical drobno osebico, gospoda
Ožbalta. Potem pa sta v čumnati presedevala
dan za dnevom. In ko je sonce svetlo sijalo
skozi omreženo okno, je poskušal oče Nace
s potnim obrazom, da bi zapisal prve črke, —
ker gospod mora znati pisati.

Gospod Ožbalt je pa tudi dobro živel pri
tem! Ko se je oče Nace trudil s črkami, je
pojedal Ožbalt prekajene klobase iz Kobiljekarjevih
shramb, prigrizoval soržičen in kakor olje
voljan kruh ter popival najboljši brinjevec, katerega
je kuhal tedaj Mrakov Juri; tisti, ki je
bil ono leto zlezel na hruško in potem z nje
padel in si polomil rebra — polomil do smrti!

Ko pa je bil gospod Ožbalt pospravil lepo
število klobas ter bil popil skoraj ves brinjevec,
tedaj je pa znal tudi oče Nace s trdo roko

zapisati svoje ime: Nace Kobiljekar. To je, nametal
je nekakove kolce tja po popirju, kar
se je gledalo kakor star plot pri lazu tam na
gorah, plot, ki ga je pomladi razmetala strela
in ožgala.

Tiste dni pa je bil Jernejev Petrček še
gospodar v svoji koči; tedaj je še ni bil zapijančeval
do čistega. Kobiljekarju pa je bil
dolžan dvesto šmarnih petič. In ko je ob letu
bilo treba plačati obresti, si je bil Petrček s
silno težo pritrgal potrebni denar. Ko pa je
pred Kobiljekarjevo hišo stal, so ga napolnile
v hipu globoke misli. Potem pa se mu je hipoma
razvedrilo v glavi in s prekanjenim obrazom
je dejal drobni svoj prstek na nizko svoje
čelce. In pred očeta Načeta stopivši je dejala
zvita buča: »Gospod Kobiljekar! Obresti bi Vam
plačal, gospod Kobiljekar, rad bi jih plačal, ali
denarja nimam. Imejte potrpljenje z mano, gospod
Kobiljekar, za eno leto še, gospod Kobiljekar,
če mi jih že ne pregledate za to leto,
gospod Kobiljekar!«

In veselja poln je odgovoril oče Nace: »Ti jih
ne boš plačeval, ti ne, Petrček! Ti si pa tudi
človek, ki ima spodobno vedenje, ti, Petrček!«

Petrček pa je potem ves teden pijančeval
za tisti denar in strašno neumno gledal izpod
nizkega čela, če smo ga povpraševali, kje je
dobil denar, da pije. Končno pa se je nam
vendarle razodel.

In vsi drugi dolžniki smo drli k očetu
Nacetu, in »gospodje» so se nam usipali iz ust,
kakor zrele hruške z drevesa. Ali Nace Kobiljekar
nas vendar ni oprostil plačevanja obresti.
»Gospod« pa je ostal od tedaj in vas mu je
bila pokorna — ker smo bili vsi zadolženi pri
Kobiljekarju.

Tako smo ga čestili, ali ne do smrti njegove.
Malo časa potem je umrl stari Lovriček,
Kobiljekarjev sosed. Tik Kobiljekarjevega vrta
je stala (kakor še danes stoji) Lovričkova koča.
Slabo poslopje je bilo tedaj s plesnivo streho
in malimi okni. Takoj pri tej koči pa je ležala
prav majhena zaplata zemlje, malo vredna, nič
vredna! Vsako leto je zraslo na nji nekoliko
osata, mahu in slabega ločka. Prav nič ni bil
vreden tisti kos zemlje, in vsi smo sploh mislili,
da je lastnina Kobiljekarjeva; in Kobiljekar je
sam mislil tako.

Lovriček je bil torej umrl in zapustil vso
svojo beračijo sinu Gregi. Grega pa je bil prebrisan
človek, kakor veste. Po pogorju je kupoval
ovce in kozle ter jih gonil na Tolminsko in si bil
tako nekaj denarja prikupčeval. Ta je bil tedaj
nastopil gospodarstvo po starem Lovričku, in
Bog ve, kako je bil izvohal pri gosposki, da je
tista ped zemlje njegova, na kateri je zraslo
vsako leto nekoliko mahu in malo osata. In
kmalu smo videli, pogostoma videli, da je Grega
košek hoste, ki jo je bil nabral v soboto popoldne

po gozdovih, da je tisti košek hoste prevrnil
ondi in odložil tam nabrane krepeli.

Grega pa je bil prebrisan človek! In če
je prišel tako ob sobotah s koškom ob rami
domov, s potnim obrazom, je vselej počakal,
da je prišel mimo kak znanec, kak sosed. In
če sta prišla dva, videl je še rajši. In poprosil
jih je, da so mu pomagali tovor sneti z rame
in odložiti na tisto zemljo.

Ko pa je prišla jesen, si je bil Grega nasekal
nekaj drv v gozdu ter si jih bil zvozil
s svojim voletom na tisto ped zemlje, na kateri
je leto za letom zraslo malo suhljaste trave. In
kar očitno jih je zložil tam ondi ter jih pustil
ležati. No, nam je bilo po volji, ali po volji ni
bilo očetu Nacetu.

Neko popoldne, ko nam je sonce jesensko
in zaspano sijalo skozi okna v hišo, ter smo
že posedavali okrog peči, je letala Maruša Repulja
(ki je tačas »sladke reči« prodajala po
sejmovih) od hiše do hiše. In samo glavo je
pri vratih pokazovala in silno spehana je kričala
skozi škrbaste čeljusti: »Hitite! letite! Kobiljekar
in pa Grega se prepirata in strašno
kričita!«

Potem pa je urno dalje hitela k sosedu in
od soseda k drugemu sosedu.

Tiste dni pa je bilo pri nas še ravno tako,
kakor dandanes. Kadar sta se prepirala dva
soseda ter se grdo zmerjala, tedaj je drla vsa

vas skupaj ter gledala in gledala in prav težko
pričakovala, da bi se prepirajoča zgrabila ter
se malo pretolkla.

Tako smo tudi tisto popoldne prileteli h
Gregovi koči ter gledali in prvega udarca željno
pričakovali.

Kobiljekar, rdeč kakor kuhan rak, je letal
za ograjo svojega vrta in kričal in tulil, da ga
je bilo groza videti in slišati.
Grega pa je sedel na zloženih svojih drvih
in nožice je bil stisnil pod se in iz male tolminske
pipice vlekel, strašno hlastno vlekel dim
ter ga izpuščal od sebe. Na glavi pa je imel
silno polhovko, ki mu je sezala do ušes.

»Kdo pa sem jaz in kdo si ti?« je rjul
oče Nace, »berač si in pa še slab berač!«

Gregu pa so se zasvetile zelene oči in s
svojim tenkim glasom, ki je šel skozi ušesa
kakor od skrhane žage, samo s tem tenkim
glasom je dejal, in Bog ve, da ne jezno, ampak
mirno, pa prav čisto mirno: »Kobiljekar, jaz
Vam le toliko rečem, da so gospodje sleparji!
In to bodete že izkusili, če še niste!«

Na to je oče Nace še bolj kričal.

»Kobiljekar, jaz Vam tudi povem, da so
gospodje šeme, pa prav velike šeme!«

In Grega je izpustil oblak dima iz ust.

»Ti si berač, ti si berač!«

In Kobiljekarju je skoraj v grlu zastal glas
in ves hripav je bil.

»In še Vam rečem, Kobiljekar, da so gospodje
tudi goljufje, grdi goljufje!«

In tako je šlo dalje. Končno pa je oče
Nace pobral debel kamen ter ga posadil Gregi
na glavo, da je bil ta v hipu ves krvav.

Šele tedaj je priletela (kakor je že tako
navada) Kobiljekarjeva žena ter odvedla svojega
kričečega in silno preklinjajočega moža.
Grega pa je zlezel s svojih hlodov, potegnil
iz žepa prav umazano in prav raztrgano ruto,
obrisal si kri z glave, razbleknil veselo svoja
usta in dejal potem: »Sosedje, tole je zame
denar!«

In tako je bilo. Legel je v posteljo in do
sodišča poslal povedat. In prišlo je kup gosposkih
ljudi, biričev in ranocelnikov, ki so
mu premerili in pregledali, pretipali in prebrodili
glavo. Potem pa so rekli, da bo Kobiljekar
zaprt, in ukazali so mu, naj Gregi poplača toliko
in toliko za bolečine in druge težave.

Čez nekaj tednov pa je oče Nace vpregel
konjička in se peljal v mesto, da bi bil zaprt.
In presedel je mesec in še nekaj dni. —

Potem pa se je tožba pričela za tisti košček
zemlje, na katerega je Grega odlagal nabrano
svoje dračje. In sodni hlapci so prihajali ter
prinašali nam povabila. Mi pa smo morali na
zaslišanje in po svoji vesti smo govorili in potrjevali,
da je Grega v resnici ondi puščal
svojo hosto. In glejte — vrag naj ume te ježične

dohtarje — tista hosta, pa ravno tista
hosta, vam rečem, je pomagala Gregi — in
tožbo je dobil!

Kobiljekar pa je nam naša pričevanja slabo
poplačal. Ko smo zopet prinesli obresti, je
dejal, da denarja potrebuje, in izterjal je svoje
dolgove pri nas. Mi pa smo ga poplačali.

Ali potem je minil strah in nič več mu
nismo privoščili njegove gospoščine.

Grega pa se je skoraj vsako nedeljo popoldne,
ko smo šli ravno iz cerkve, postavil tja pred
Kobiljekarjevino ter slabo in zbadljivo govoril
o gospodi in gospodih.

Okrog pa smo stali mi poslušavci, tedaj
dolgov oproščeni, ter se glasno grohotali, dokler
ni oče Nace besen in divji prihrumel iz veže
in se penil in togotil. Ali kamena si pa vendar
ni upal položiti Gregi na glavo, ker je bilo to
prvič predrago.

Pač pa je končno vpregel svojega konjička
ter se odpeljal v Loko in vložil tožbo, da ga
je Grega žalil na časti in dobrem imenu.

In zopet smo hodili v sodišče na grad ter
vlekli groše za pot.

Grega pa je stal pred tisto gospodo, ki je
sodila in se je opravičeval.

»Pravični gospod«, je dejal, »sila pravični
gospod sodnik, ali sem temu človeku kaj napačnega
povedal? Z njim še govoril nisem!
Bog me varuj! Jaz sem kmečkih kosti in za

gospodo ne maram mnogo, prav res ne maram.
Mogoče je, da sem izbleknil eno ali dve besedici,
več ne, najbolj pravični gospod sodnik,
ali izbleknil sem jih čez gospodo. Saj veste,
kako je. Vi gospodje pa govorite čez nas, ki
smo na kmetih! Tako je! Ali temu človeku,
očetu Nacetu, nisem dejal Žale besede, nikdar
ne. Njega poznam, on ni gospod, še pisati ne
zna! Njegov oče pa je lazil še strgan po vasi,
dokler ni bil nekje tam doli na Hrvaškem zaklal
nekega mesarja — dejali so, pravili so. Ali jaz
tega nikdar nisem verjel in še sedaj ne verjamem!
Tistega mesarja je bil torej zaklal in tako čudno
prišel do bogastva; vsaj tako pripovedujejo. Ali oče
Nace pa vendar ni gospod, kaj ne, da ne, najpravičnejši
gospod sodnik? Saj jaz bi tako sodil.«

Oče Nace pa je tedaj na strani stal in se
grozno potil. Grege pa v resnici niso vteknili
v zapor; sodni gospodje so ga izpustili domov
in dejali, da je govoril samo čez gospode, da
pa oče Nace ni — gospod.

Od tedaj pa je preživel oče Nace težke dni,
in vsi smo se mu smejali in dobro nam je delo,
da se je bil tako grdo vrezal s svojo gospoščino.

Ko pa se zopet povrne zima, zapusti Kobiljekar
našo vas, ženo in otroke ter si kupi
hišo v Loki. Ondi v mestu si je napravil stanovališče,
dobro jedel in pil ter se po gosposki
navadi ogibal cerkve in svetih maš. Omislil si
je dolge hlače, kvartal in popival ter zakvartal

in zapil veliko in drazega denarja. Časih po
zimi pa se je na saneh pridrsal v vas nazaj.
In tedaj je bil zavit v strašanske kožuhovine
in prišlo je z njim tistih gosposkih in bradatih
ljudi, da je vse mrgolelo po Nacetovem dvorcu.
Potem pa so prekričali in preigrali vso noč.
Žena in otroci pa so jokali, skriti po kotih, ker
so vedeli, da tako ne pojde dolgo.

In res ni šlo! Sredi poletja se je povrnil
oče Nace iz mesta in govorilo se je, da je
»pri kraju«. Začel je prodajati vse, kar se je
dalo odpraviti. Iz hleva je izginila glava za
glavo; krmo je prodal še na travnikih in žito
še v klasju. Ali to je trpelo le malo časa. Potem
pa smo opazili, kako so se pričele Nacetu Kobiljekarju
hlačice beliti okrog kolen in kamižola
cvesti ob komolcih. In neko jutro smo dejali:
»Raztrgan hodi!«

Kako pa se je končno godilo, to veste
predobro vsi. — Prišli so upniki ter mu vzeli in
poprodali vse, in še ni bilo dosti. Žena je gostovala
pri usmiljenih ljudeh, otroci pa so morali
v službo in težko delati za vsakdanji kruh. Oče
Kobiljekar? No, on pa je končno beračil od
hiše do hiše in z žganjem je pijančeval, kadar
je mogel. Ko se je pa bil priberačil do groba,
in sta mu pela samo srednji in mali zvon, smo
dejali vsi, da mu je Bog dobro storil, da ga je k
sebi poklical. Ošabnost pa vendar ni nič prida!