1.

Takole je bilo. Pomlad se je bila pričela in
časih je jug bučal krog naših vrhov, da se je sneg
topil po njih. In v dolini je šumela Ločilnica dan
za dan glasneje. Tisto leto sem bil postavil svojo
kočo tam gori in sem koše pletel pozimi. Dobro
se mi je godilo. Tedaj še nisem pasel vaške živine.
Bil sem še v dobrih letih in delaven, pravim vam,
delaven tako, da me je iskalo vse in me rado
imelo ob košnji, setvi in na vsakem delu.

Tisto leto je bilo rodovitno; drevje in
zemlja, vse je imelo sadu, da je gnilo in se
delala škoda od same obilnosti božje. Imel sem
Holekovo zgornjo njivo v najemu in bil sem
jo obsejal z dvema mernikoma pšenice in pridelal
sem je petnajst, kar na zgornji njivi ni
bilo ne prej, ne slej več.

In še nekaj se je zgodilo tisto leto jeseni.
Tam doli v dolini so bili izteknili rudo in začeli
v zemljo riti in hiše zidati in visoke dimnike
staviti, iz katerih se je po dne in po noči valil
dim. Dejali so, da tam rudo kuhajo. Nam pa
so sekali gozde na okrog, da je človeku srce
pokalo, ko so pele sekire in hribje pokazovali
tu in tam gole rebri, tako da je sčasoma bilo
vse rjavo, kjer je bilo poprej vse zeleno. Hudo
nam je to dejalo, povem vam.

Pomlad je tedaj bila in v soboto popoldne
je bilo. Sonce je gorko sijalo in gorkota nam
je šla čez žile, ker od svetega Martina je ležal
sneg po rušah in lomil veje po vrtovih, da
je vedno pokalo. Otresali smo, kar smo mogli,
ali vendar je dosti polomilo. Tudi mraza je bilo
dosti in vedno so visele sveče od streh in
segale skoro do tal. Prav veseli smo bili pomladi.

Bilo je torej v soboto popoldne in v dolu
je pričelo zvoniti delapust. Sedel sem pred
vrati svoje koče in pletel koš iz viter.

Ko sem povzdignil glavo od dela in pogledal
proti Holekovi hiši, vidim, da je šla Holekova
Nežika po stezi proti meni. Bil sem je vesel.
Bil je sploh Holekove Nežike vesel vsak, ki jo
je le videl. Kar sedaj živi teh otročajev, teh
dekličev, to še ni davno nič proti temu, kar
je bila ona, vam pravim. Jaz sem je bil vesel
še posebej, ker sem vedel, da ne pride nikdar
prazna. In tisto soboto popoldne sem bil lačen.

Prišla je in prinesla mi kos soržičnega
kruha, in snedel sem vsega s slastjo. Ona je
sedla tik mene in dejal sem ji vesel: »Nežika«,
sem dejal, »če bi tebe ne imel, bi moral biti
dostikrat lačen. Ko bi tako star ne bil, še
snubil bi te.«

Tako sem dejal. Jaz rad vidim dekleta
okoli sebe in sem vesel, kadar se smejejo
sladko. Zato sem tako dejal, in Nežika se je
res nasmejala. In mislil sem sam pri sebi: vesel
te bo, ki te dobi; če bi tudi Holekovih petič ne
bilo, ki pa so. Vi ne veste, kakšna je bila ona,
a jaz vam dopovedati ne morem. Kadar se je v
nedeljo napravila ... no, pa saj ni, da bi govoril.

Tako sva sedela, jaz plete, ona pa je govorila
in se smejala. Kar pride po poti iz
gozda nad mojo kočo gosposki človek, česar
prej ni bilo. Povem vam, da sem se ga ustrašil,
zakaj takovi ljudje vedo marsikaj in imajo
marsikatero moč. Počasi je hodil proti nama
in pod pazduho je tiščal nekakove popirje.

»Gotovo kak suknjar od tam doli iz fabrike«, sem dejal in bal se ga, ker, kakor
pravim, takovi ljudje marsikaj vedo.

»Ta fabrika, ta fabrika«, sem dejal proti
Nežiki, »ta fabrika, Nežika, boš videla, ta fabrika
bo nad nami ležala.«

Pred nama je postal.

»Koše pletem«, sem mu rekel in pogledal
sem ga, »koše!«

»Le pletite jih! « odgovori on in se lahno
nasmeje. Potem pa je, da vam rečem, naravnost
bil pri dekletu, ki ni vedelo kam s svojo
krvjo. Tako jo je bilo sram.

Bil je to zal človek; velik in močan je
moral biti, kakor sem jaz to bil premislil, in jaz
poznam močna telesa. Ali takov človek vam
je hudir. Kakor pravim, naravnost je bil pri
dekletu in si dal opraviti krog njenega obraza
in hvalil njeno lepoto. Tako se je vedel, da
ni bilo ničemur podobno. Zgrabila me je jeza
in dejal sem: »Kaj se todi tako vedete?« sem
dejal, »takih imamo sami dosti, ki to znajo,
tu-le v vasi dosti«, sem dejal. »Grdo vesti se
pa res ni treba!«

Tako sem mu povedal. Obrnil se je proti
meni, pokazal vrsto belih zob in si pogladil
tisto malo brkic, ki jih je imel.

»Dekle gotovo ni hudo«, je izpregovoril,
»kaj ne, da ne?« je pristavil mehko. Nežika
pa je pogledala proti njemu in videlo se ji je
v očesu, da res ni jezna. Bog nas vari, tedaj
sem se prestrašil, da sem se kar pretresel, če
bi iz tega morda utegnilo kaj priti. In misli
so mi pošle in dalje sem koš pletel.

On pa je legel pred naju tja v travo,
razgrnil svoje popirje in črčkal po njih, da
mi je pričelo pred očmi plesati. Zakaj takovi
ljudje marsikaj pišejo, o čemer se nam niti ne
sanja.

Čez nekaj časa je vstal in pokazal dekletu,
kar je bilo na popirju, da je vzkliknila in postala
še bolj rdeča. Vstal sem, vrgel vitre od
sebe in pogledal po strani. In povem vam, da
tu na popirju je bila Holekova Nežika, kakor
je tedaj živela in dihala. Vsa, vam pravim, do
zadnjega čisto podobna.

»Bog nas vari«, sem dejal, »to je pa že
več kot več.« Roke sem si obrisal, da bi bil
vzel v roke tisto reč in jo od blizu pogledal.
Nežika pa je skočila in urno letela po stezi
proti svoji hiši. Ta pa je zrl za njo.

»Počasi, počasi, prosim«, je dejal, »saj veš,
da gledam za tabo!«

In govoril je nekaj o rožah. Dekle pa je
bežalo in se skrilo v vežo.

Ta pa je potem pobral tiste popirje in
tudi počasi odšel po stezi. Pri Holekovi hiši
pa jo je zavil na desno po poti v dolino.

Ko je bil odšel mimo hiše, tedaj vam
rečem, sem sklenil začuden roke; zakaj lahno
se je odprlo okno in prav počasi je pogledala
Nežika vun in gledala za njim, ki je prevzetno
stopal skoz vas in si prižgal cigaro in izpuščal
goste dime iz ust.

Bog nas vari nesreče! Težko sem spal
tisto noč. In zvenelo mi je na levo uho in se
mi napovedovala nesreča. In prišla je v resnici.
Zakaj že drugo jutro je klical birič s cerkvenega
zida, da je gosposka ukazala na slamnatih

strehah samo zidane dimnike imeti. Še to! Dosedaj
je letel dim, kjer je hotel, izpod strehe,
in ravno tako se je skuhalo. Ali biti je moralo.
Postavil sem tisti steber. Nekaj dni sem zamudil
in tistemu Gašparju Krivarju, ki je zidal
tako postrani, dal lep denar, da ga mi je
zmetal vkup. Tako-le je prišla nesreča čez me,
tisto pomlad.

2.

Orali smo, sejali smo, dosti smo imeli
opravila. Rž in detelja sta bili do koreninice
pozebli in jesensko delo je šlo pod nič. Imel
sem dela čez glavo. Po dne na njivah, a zvečer
sem rezal vitre po grmovjih. Saj veste, tam doli
pod Holekovo hišo je tisti dobri studenec. Poleti
je mrzel, pozimi pa mlačen. Tam doli
raste leska; če jo odrežeš takoj, da kar vidiš,
ko rije iz tal. Tam kje sem hodil. Takrat je
rastlo ondi nekaj hrastja, debelega in starega.
Izmed njegovih korenin pa je tekel vir in po
belem pesku je letel navzdol. Tam sem bil jaz
v leskah in sem rezal vitre.

Kar je prišla Holekova Nežika in prinesla
škaf, rumeno kovan in ga podstavila pod žleb.
Hotel sem jo ogovoriti; videla me ni za hrastovjem
in gostim vejevjem. Legal je že tudi
mrak in za gorami se je takisto rumeno svetilo

in na nebu se je videla tu pa tam zvezda.
Mračno je bilo tedaj in ravno sem hotel zaklicati:
»Nežika!« kar pride k studencu tisti iz
fabrike. Prav hitro je stopil k dekletu in pričel
ji nagajati.

»Nežika«, je rekel s tistim mehkim glasom
in Bog ga vedi, kje da je izvedel nje ime,
»Nežika, sinoči se mi je o tebi sanjalo.«
Dekle se je zasmejalo.

»Prav res«, je dejal, »prav res, in sanjalo
se mi je, da sem te objel in pritisnil svoja usta
tu-le sem.«

Povem vam, prav nič ga ni bilo sram. S
prstom se je doteknil njenih rdečih ustnic, vam
povem.

»Tu-le sem, pa prav tu-le sem!«

Dekle pa se je le smejalo in dobro ji je
dejalo. Pa saj tudi ni čuda. Ko je tako pred
njo stal in si bil klobuk položil tja v travo,
je bil s svojimi dolgimi lasmi navlašč zal človek.
Ali ni bil še izpustil vse vode z jeza.

Prav blizu k nji je pristopil in ji malo pogladil
lica.

»In zdaj, zdaj«, je govoril, »vedno mislim,
če bode ta moja sanja resnica, Nežika?«
Povzdignil ji je obrazek, menda zato, da
mu je videla v tiste priliznjene oči, s katerimi
je gledal v njo.

»Nežika?« je vprašal rahlo.

»Ne vem«, je šepnila tako, da sem komaj
slišal. Ali že v tistem trenutku jo je vzel k
sebi in jo pritiskal na prsi. Moj Bog, takole
je bilo! Mlada kri, mlado srce, življenje od
danes do jutri. Take stvari le mislijo, da je
zmeraj pomlad, zmeraj cvetje in menijo, da so
ustvarjene le za ta »mali kruhek«. Ali vse pride
drugače! Hiša se podere in sapa raztrga streho.
Časih zraste pelin tudi v zelniku, kjer ga nihče
ne pričakuje. Bog se nas usmili, usmili!

Zdelo se mi je, kakor da bi bilo pri meni
nekaj prav globoko zastokalo. Ogledal sem se,
in tu je ležal nekdo na tleh, Jaz sem ga pa
vendar takoj spoznal. Saj je vedelo vsako otroče,
da se bogati Gabričev Tone šteje tako malo
od Holekove Nežike.

Ta je bil tu na tleh in ječal je iz prsi. S
pestmi pa je tolkel ob tla in z usti se je bil
zagrizel v zeleno travo in pulil si lase in
poluglasno klel.

Onadva pa sta bila odšla.
»Tonče«, sem dejal, »nikar preveč ne
vdeluj«, sem dejal; »saj ni človek za večno,
saj umrje vse«, sem dejal in sem ga tolažil.

Prav težko sem ga spravil k sebi v kočo
in ondi sem mu postlal pri peči.

Bil je tak, da bi se bil moral Bogu smiliti.
Nekaj časa je ležal, potem pa je hodil po hiši,
zopet legel in klel in molil. Moralo je biti blizu
polnoči, ko je vstal in rekel: »Domu moram iti!«

»Ostani tu«, mu pravim, »saj imaš dobro
posteljo.«

Ali nič ni pomagalo. Odprl sem mu in
šel ž njim; zakaj bal sem se, bil je ves zmeden.

Zunaj je sijala luna in svetlo je bilo, prav
kakor podnevi. Povsod je bilo vse tiho in šla
sva po stezi proti Holekovim.

Tam za hišo raste drevje in temna senca
je bila pod njim. Pa vendar, ko sva prišla
bliže, sva videla človeka, ki je slonel pri odprtem
oknu in govoril z nekom prav tiho in
vestno.

Ti preklicano dekle ti, sem si mislil, to je
pa že malo preveč. Tone pa je obstal in bledi
njegov obraz je še huje pobledel in zaškripali
so mu zobje in zarjul je kakor razdražen vol,
da me je bila groza v tihi noči.

Urno se je zaprlo okno. Oni pa je stopal
po tratini pod drevjem in ko je prišel na svit,
je dvignil glavo ponosno in malo po strani
pogledal proti nama in potem odšel počasi.

Šla sva za njim skoz vas.

»Ti, malo počakaj, malo«, je dejal Tone,
ko smo bili pustili hiše za sabo, »malo počakaj,
če ne boš zameril!«

Oni pa je tiho obstal sredi pota in dejal
roke navzkriž čez prsi. Strah me je bilo in tja
v grmovje sem stopil pri poti. Ta dva pa sta
si stala nasproti, dokler se ni spustil Tone k
njemu. Rjove se mu je hotel okleniti krog

vrata. Ali kakor otroka ga je povil oni, ga
položil na trato k poti in dejal zaničljivo: »Tu
se naspi, da morda prideš malo k moči čez
noč, tu v rosi!«

Odšel je urnih korakov v dolino.

Ta pa je počasi vstal. Tiha noč je bila. Nekje
tam v gozdih je skovikal sovir in luna je sijala.

Počasi je vstal fant. Pri poti je stala
smreka, k nji se je naslonil in si zakril obraz.
Ko sem pristopil k njemu, so se mu vile prsi.
Stokal je in potem pričel jokati, da so mu solze
tekle izmed prstov. Prav smilil se mi je revež.

»Tone«, sem dejal, »svet je poln joka,
danes joče berač, jutri bogataš. Vse mine, gostija,
pa tudi lakot. Letos je slana, k letu bo
pa težko klasje.«

Tako sem mu govoril in ga spravil k sebi
v kočo, kjer sem ga imel čez noč.

Takole si delate vi mladi ljudje sitnosti
med sabo. Oj mladost, mladost!

3.

Živeli smo takisto, da je šel čas dalje.
Gospod Erazem (Bog ga ve, kje je vzel to ime)
je hodil iz svoje fabrike v vas, kjer je vedel
kmalu vsak, kaj ga vabi in miče tu gori.

V cerkev je hodil in se vselej vstopal nasproti
Holekovi klopi, kjer je sedela Nežika in
molila. In ni ga zmeknil očesa od nje, da se
je delalo pohujšanje in da je dekle koprnelo
in si le malokdaj upalo povzdigniti trepalnico
in plašno pogledalo proti njemu.

Doma pa je bila jeza. Ali kaj so hoteli?
Imeli so samo in bogati so bili. Kaj se če, in
mladost je norost.

Bilo je na binkoštni ponedeljek. Pri Rekarju
tam na vasi so imeli godce in mi gorjanci
smo plesali in tolkli s petami ob tla. Pri
peči sem sedel in bil poklican sedaj k tej,
sedaj k oni mizi, da sem ga izpraznil kaj malega.

Dve mizi jih je bilo in pri eni je bil tudi
stari Holek in hčer je imel pri sebi. Bilo je
še drugih očetov in bili so veseli in dobre
volje. Godci pa so piskali. Kar se odpro vrata
in v hišo se vsuje vse črno rudarjev in se posedejo
krog tretje mize. Za njimi pa je prišel
gospod Erazem, vam rečem, kmečko oblečen
s čez kolena potegnjenimi štibalami in z rdečo
ruto okoli vrata. Kar senca se je naredila, ko
je stopil k mizi; tako je bil velik. Z glavo se
je dotikal skoraj stropa, tako je bil visok. In
sedel je tja med rudarje in poklical vina, da
se je cedilo po mizi. Potem pa je vstal, vam
pravim, zal človek je bil in vrgel je šmarni
tolarček v gosli, da so se godcem zasvetili
obrazi in da so pričeli pihati in piskati, kar je

sapa držala. Oni pa je stal sredi hiše in gledal
po dekletih in šel z očesom od ene do druge,
dokler ni stopil k Nežiki. Urno je vstala. Objel
jo je okoli pasa in sukala sta se, da je bilo
veselje. Segala mu je komaj do brade in ko
jo je takisto gosposko k sebi držal, se je videlo,
kako je položila glavico na njegove prsi.
Govoril ji je ves čas med plesom in ona se
je smejala. Bila je rdeča kot piruh, lasje so se
ji vili krog čela, nekoliko zmedeni, in krog
vrata je imela rumeno ruto iz sirove svile. Prav
kakor roža je bila.

In ko sta nehala, jo je peljal k svoji mizi
in dal ji je piti in sedla je tja k njemu. Holek
pa je vstal, od jeze je bil bled, stopil med
rudarje in tresel se je in dejal: »Nežika, tu ne
boš sedela!«

Ali kaj mislite, da ga je slušala? Gospod
Erazem pa je rekel: »Zakaj pa ne?«

»Nežika, pravim, pojdi k moji mizi!«

»Bom že. Počakajte!«

In šel je proč in sedel na svoje mesto in
podprl si s pestmi obraz in besede ni več govoril.
Drugo jutro pa je šlo kakor ogenj čez
vas in jezike so brusili, da je bila groza.

Več kot pol ure je sedela zraven njega
in potlej sta še plesala in zopet je padel šmarni
tolarček v gosli. Šele potem je šla k očetu
in ni ji dejal zalega. Plačal je in odšel z dekletom.

Jaz pa sem sedel med fante, a ti so jezno
sedeli pri svoji mizi. Kaj so hoteli? Bil je drobiž,
mladoleten, slaboten, takšno, ko ravno začne
malo frčati, šibko in boječe. Stiskali so pod
mizo pesti in pri sebi kleli te rudarje in pili
vino počasi, — ker imeli so tudi denarjev, pa
bolj malo. Če ne bi bil plačeval Gabričev Tone,
ne bi teklo vino; a le-ta nas je napajal nekaj
časa in bil na čudne načine vesel. Prekmalu je
plačal in odšel. Za njim so se vzdignili tudi
rudarji in peli so, ko so šli čez vas. Tu pa so
se fantički grozili z rokami in žugali z jeziki.

Drugo jutro sem moral prav zgodaj v dolino.
Nekaj soržice sem bil dal v mlin; za
Binkošti, sem dejal. Pa mi je bil prepozno
semlel. Berač mora biti povsod zadnji. Po to
moko sem šel torej tisto jutro v dolino. Tam
doli pod brvjo v Ločilnici je ležalo nekaj
črnega. Jejmena! Bil je človek! Mrtev človek!
H kraju ga je bila zanesla voda, in tam je
ležal v sipi, napol na suhem. Z mlinarjem sva
ga potegnila na prod. Bil je Gabričev Tone.
Bog se nas usmili, Bog! In jaz vam povem,
da je skočil sam v vodo, čeravno so za njim
v grob škropili in kadili. Pa je le res, pa je
le res!

Hitel sem navzgor v vas. Ravno pred Rekarjem
je bil oče Gabrič (zdaj je že tudi pokopan);
na vse jutro se je bil vina napil. Bil
pa je tistih ljudi, da je vina nalit bil siten. Ni

pustil druzih pri miru in le bodel in dregal
jih. Tisto jutro so ga bili pri Rekarjevih posadili
iz hiše in zaprli vrata.

Sredi vasi se je opotekal in kričal: »Tudi
Rekar mi zapira, kaj? Kaj pravite?« je dejal,
»jaz o Rekarju nič hudega ne vem, samo da
je malovredno, nič prida človeče.«

Rad bi še bil upil, pa stopil sem k njemu
in mu povedal: »Vaš Tonče leži na produ pri
Ločilnici. Mrtev je.«

»Mrtev?« in oko se mu je nekako čudno
zavilo in pogladil se je z roko čez čelo in zapustile
so ga vinske moči in hitel je iz vasi in
klical Boga in vse svetnike na pomoč. ...

Zatem je preteklo nekaj mesecev in pozabilo
se je marsikaj. Gospod Erazem je bil
že poleti odšel v mesto in tudi njega smo pozabili.
Jeseni je bilo in delali smo na polju in pletel
sem pridno koše, ker časa sem imel. Enkrat popoldne
je prišla Nežika Holekova. Sedel sem za
mizo in na drugi kraj meni nasproti je sedla ona.
Dekle se mi je zdelo bledo in molčalo je tudi.
»Nežika, ali si bolna?« sem dejal, »moraš
bolna biti!«

Ali nič ni odgovorila.

»Če imaš časa, bi mi nekaj pisal?«

»Oj, časa pa!«

Bil sem takrat za pisma v vsi vasi sam in
za marsikaterega sem pisal pisma sinovom, ki
jih je bil vzel cesar v vojake.

Urno sem pripravil vse.

»No, kaj pa naj piševa«, sem dejal.

»Kaj naj piševa?« je mislila in nekoliko
ji je šla kri v glavo.

»Piši mu«, je pričela in vzela belo rutico
in si obrisala lice. In vedel sem koj, komu naj
piševa. Lejte, tako je bilo prišlo, tako!

»Piši mu«, je dejala tiho, »kako da ga
grozno rada imam, in kako da zmeraj nanj
mislim ponoči in podnevi, in kako je žalostno,
ko ga ni, in pusto, in kako da doma grdo
ravnajo z menoj, da mi ni prebiti in da naj
pride, če ne, če ne — —»

In nagnila se je na mizo in jokala, da bi
se bil moral kamen omečiti.

»Le tiho bodi, Nežika«, sem rekel, »le
jokaj ne, vse bom tako zapisal.«

In res sem tudi zapisal in lepo zapisal in
potem sva zapečatila in odposlala v mesto na
gospoda Erazma, Erazma ... Priimek mi je pa
že ušel iz glave. Ali odgovora ni bilo. Prišla
je zima, padel je sneg, ali odgovora še ni bilo.
Gospod Erazem je ostal v mestu in ni odpisal.
Dekle pa je ginilo, da je bilo videti, in vsi smo
dejali: Tja-le okoli novega leta, ko pride huda
zima, jo bo vzelo.

4.

In zbolela je res in legla, tako da smo se
vsi zanjo bali in nas je skrbelo. Ali pomlad jo
je ozdravila, in ko so se drevesa razcvela in so
po vrtovih pognali podleski, je tudi Nežika
vstala. Bila je kot senca, tako tenka je bila in
bleda. Bilo je sila lepo vreme in žita so dobro
kazala.

Dostikrat sem dobil Nežiko pri studencu
pod hišo. Sedela je na tratini in gledala tja
čez hribe venomer, kakor da bi več pri nas
biti ne hotela. Mnogokrat sem ji dejal: »Žival,
sem dejal, »žival uboga, ne bodi taka, ne bodi!
Na svetu vse mine. Nastron«, sem dejal, »raste
in cvete nekaj časa na strehi, potem ga pa
sneg zdrgne iz mahu in ni ga več.« Pa zastonj
sem jo tolažil.

Neki dan je prišel po stezi iz doline gospod
Erazem. Počasi je šel in peljal je s seboj
žensko, mlado in zalo. Bila je gosposka stvarca.
Vsa v nekakih špicah in tenčicah, čez pas pa bi
jo bil obsegel s svojim palcem in žugavcem in
tisti drobni obrazek bi ji bil jaz prav lahko
pokril s svojo dlanjo, in bilo mi je vsak trenutek,
da mora to živalco sapa odnesti v dolino.
Obraza pa ni bilo druzega, kot dvoje
velikih oči, ali gledalo je tako lepo in rahlo
in smejalo se je tudi. Smejalo pa ves čas. Šla

sta počasi, tu pa tam obstala in gledala v dol
in tja proti fabriki, kjer se je kadilo visoko
proti nebu. Nežika pa je vstala in hotela bežati.
Prijel sem jo za roko; morala je ostati, sem si
mislil, da se skaže, kar je.

Prišla sta k nama.

»Tu je tisti studenec, srček«, je dejal gospod
Erazem, »o katerem sem ti pravil.«

Zagledal je naju in nekoliko osupnil.

»Ti si, Nežika?« je dejal nekako boječe,
pogledal jo po strani, kjer je ona stvarca stala
in začudeno zrla na nas.

»Ti si, Nežika«, je dejal, »ali se še nisi
omožila?«

»Ne še«, je zdihnila, in čutil sem, kako
da se ji je tresla roka v moji. Meni pa se je
ogrelo srce in stopil sem pred njega.

»Tako se ne govori«, sem dejal, »tako se
ne govori! Če se obetajo poprej dekletu zlati
gradovi; če se hodi pod njeno okno in če se
ji pravi vse, kar je sladkega, da se zmede ‚žival‘,
ki sveta ne pozna, in da je zmešana vsa, tako
se ne govori! Če se dekletu vzame mir in
dobro ime, da ima žalostno domačijo, da zboli
za smrt in da je le čudež, da še živi in lazi
tod kot senca, še podoba prejšnje ne, tako
se ne govori!«

In prav pred njega sem stopil, in uprl je
oči v tla.

»Kaj je treba druge voditi todi?« in pogledal
sem proti oni, ki je stala na strani, »če
se je ti vse obljubilo in obljubilo?«

»O, naj le gre!« je ihtela Nežika in se
zgrudila v kolena, »naj le gre, jaz pa tudi ne
maram zanj, za vse svetnike ne!«

In solze je točila in jokala na glas.

Gospod Erazem pa je bil osupel; ali tista
stvarca, tista drobna »živalca«, je stopila k
Nežiki in se sklonila k nji in vzela belo rutico
(s špicami obrobljeno) in ji brisala oči in ji
govorila tako k srcu, da bi se bil tudi jaz
kmalu zjokal.

»Ali sem ga prosila, naj hodi za mano,
ali sem ga prosila, da naj me ima rad? Moj
Bog! Naj le gre, zdaj ga nočem; naj me pusti
pri miru, kakor ga bodem jaz pustila.«

Še več takega je tarnala uboga Nežika.
Vzdignil sem jo in peljal v očetovo hišo in šla
je z nama tudi spremljevavka gospoda Erazma,
in začudila se je vsa vas nad tem drobnim
metuljem, kakor ga ni bilo ne prej ne slej v
vasi. Gospod Erazem pa je ostal sam pri studencu
in tiho je menda potem odšel v dolino.
Ali izgubil je nevesto; še tisto popoldne se je
odpeljala, in ni je več imel.

5.

Kaj vam čem še povedati? Nekdaj popoldne
je sijalo sonce v mojo kočo, tja na
od črvov razjedeno mizo in muhe so se podile
v njegovih žarkih in so rade živele. Nekaj mi
je dobro delo pri srcu in tudi sem bil vesel.
Kar se odpro duri in vstopil je gospod Erazem
in žalosten je bil videti. Dejal mi je, da naj
grem po Nežiko. Dal mi je bil takrat nekaj petič.
Dolgo sem jih hranil. Ali ono leto, ko sem
kupil to kozo, ki jo imam zdaj, sem jih pa
le moral izmenjati.

Šel sem res po dekleta in sem ji dejal,
da jo nekdo čaka gori pri meni. In šla je. Pri
meni sem ji pa dejal: »Le pojdi noter, takoj
pridem.« In šla je noter. Ostal sem precej časa
zunaj; dejal sem: ta dva si imata gotovo mnogo
pripovedovati. Ko mi je pa le predolgo bilo,
sem šel k njima. In oba sta stala tam pri oknu, in
objela se ga je bila krog vrata in glavo mu je bila
položila na prsi in od veselja je jokala. In videla
me nista in zopet sem zaprl duri in zunaj ostal.

Kar je bilo potem, vse veste. Vzel jo je
v mesto, dal jo učiti vsega hudirja, gosposko
jo oblekel, jo navadil gosposki hoditi in potem
jo je vzel za ženo in rad jo menda ima.

Jaz pa vam povem, bolje bi bila naredila,
če bi ostala med nami. Lejte, vse te lepe reči

Holekove so se prodale in prišle v tuje roke.
In Nežika, ali ni takšna, da bi jo čez pas obsegel
s palcem in žugavcem in da bi ji obraz
pokril z dlanjo prav lahko? Tak je ta gosposki
svet!

Zdaj pa, če mi ga plačate še poliček, vam
bom hvaležen; potlej bom pa šel, ker jutri
moram zgodaj gnati na pašo. Povem vam, vaški
kravar biti ni prelahko, ni prelahko! Bog se
nas usmili, usmili!

Vidite, tako-le je bilo in tako je naše
življenje, kakor ta-le poliček. Če je napolnjen,
sem vesel, da je poln in ga bom pil; žalosten
pa, da bode zopet prazen. Če je pa prazen, je
žalost, da je prazen in veselje, da bo zopet
poln, poln. Takole je naše življenje! Pa žalost,
pa veselje vkup! Tako vam pravim!