I.

»Anno Domini MDLXXXV. V imenu Boga Očeta,
Sina in svetega Duha!
Te dni sem jaz, Jošt Tolmajnar,
po božji milosti in po milosti visokorodnega gospoda,
gospoda Ruprehta, škofa freisinškega, grofa v Palaciji ... grajski pisar ravno tu na Visokem, sklenil,
da si snubim čislano devico za ženo in za zakon, sklenjen
po zapovedbah naše svete matere katoliške cerkve.
Sklenil sem, da zapišem, kar se je mojemu življenju pripetilo
v taistih časih.
Bogu bodi v počaščenje in meni v
tolažbo na stara leta.
Kar je zapisano, ostane; beseda
sama pa odleti kakor ptica, ki je danes na grajski strehi,
jutri pa bogve kje tam doli, kjer je turški sultan hud gospodar
svojim podložnikom.

Osedlal bom konja in v Dobje pojezdim.
Tam živi devica,
ki se je prikupila mojemu srcu.
Naj pride pod streho
moje hiše, da bo v veselje moji duši.

Bogu bodi v čast, da mi je dodelil zdravo roko in čisto
pamet, da mi je dal hoditi po potih, Njemu povšečnih.

To, kar je zapisano, naj mu služi v slavo, ker slabega
ni vmes in ne greha.
Tisti, ki je to zapisal, je bil Jošt Tolmajnar,
hlapec gospoda svojega.«

* * *

V tistih časih je stala sredi Poljanske doline samotna
kmetija.
V bližini je mimo vrela Sora med travniki in njivami.

Na obeh straneh so stali na hribovju še mogočni
gozdje, ki jih je sedaj že davno iztrebila

sekira.
To, kar
raste danes, se s tedanjimi gozdi niti primerjati ne dá z
zelenega Blegaša je prihajal volk, medved je drgnil svojo
kosmato kožo ob stare hraste, in vitke košute so kakor
pšice švigale po gosti šumi.
V tej divji samoti je stala
kmetiška hiša, zložena od velikih hlodov in pokrita s slamo,
kakor se vidi še dandanes včasih v Loškem pogorju.

Ko se pričenja naša povest, sta tesala pred hišo hlapca
smrekovo bruno, ki naj bi se porabilo nekje v gospodarstvu.

Solnce je obsevalo vso dolino in tuintam je sapa zavela,
da se je zibalo rumeno žito, ki je v klasju stalo na njivah.

»Že spet je ta vrag tu!« je izpregovoril hlapec Peter in
z roko pokazal proti polju.
Tovariš je obrnil pogled na
mesto, kamor je pokazal.
Ondi pod holmom je mirno in
ponosno stopil iz bukovja na plan velikanski jelen in
mogočno rogovje se mu je dvigalo nad glavo kakor košata veja.
Obstal je pri rumeni pšenici, se ozrl ponosno
semtertja, potem položil rogovje po hrbtu in po bliskovo
šinil med bogatim žitom proti vodi.
Hipno je bil na
drugi strani, kjer je izginil v zelenem logu.

»Ravno po naši pšenici ti primezgá vsak dan ta hudir!«

»Tam pri vodi bi ga čakal,« se zajezi hlapec Miha, »za
grmom bi ga lehko počakal in sulico mu zasadil v vamp,
da bi nikdar več ne tlačil rumenega žita!«

»Kaj ti pomaga,« odgovori Peter, »pridejo loški biriči
in te pretepejo na klopi, ali te pa še izpostavijo na odru,
da se boš sramoval, kakor bi bil umoril rodno mater!«

»Teh loških biričev in hudičev je res preveč!
Glej ga,
tu jezdari zopet eden!
Pravijo, ko nova vera pride v moč,
da bo bolje!«

»Kaj bo bolje!« se zasmeje Peter. »Loški škof ne bo
nikdar kruha stradal in vsak jelen bo njegov v naših gozdih,
naj je papež v Rimu, ali pa Knafelj naš gospodar.«

»Tu je loški pisar, ki nas odira pri desetini in povsod.«

»Ko bi bila noč, bi mu že zadegal kamen v trebuh, sedaj
je pa čas, da snameš klobuk z glave!
Da bi imeli dober
dan, gospod Jošt!«

In Peter se je topil od same ponižnosti.

Snela sta oba klobuke z glav, pisar pa je ustavil konja
ter skočil s sedla.

Bil je to mlad človek, oblečen nekako
gosposko v žamet.
Na klobuku mu je tičalo veliko belo
pero, kar je nasprotovalo zapovedim visokih deželnih
stanov, ki so se bile ravno tiste dni izdale.
Ali služabnik
freisinškega škofa se je malo brigal za visoke deželne
stanove in njih prepovedi!
Veselo se mu je zibalo okrog
glave

belo pero, in ob boku mu je tičal kratek meč ne
toliko v telesno varnost kakor v nepotreben lišp.
Bil je
bledega obraza in iz oči mu je gledala precejšna ošabnost,
ki je bila za grajskega pisarja na Visokem za tiste
čase vsekako nekaj upravičena.

»Ali je oče Primož doma?« je vprašal hlapca.

Oba sta obenem odgovorila: »Doma, gospod Jošt, doma
v hiši!«

»Tu drži!«
In Jošt Tolmajnar je vrgel povodce hlapcu
Mihi v roke ter hitro odšel v leseno kočo.

»Ta ni prišel, da bi se pri vratih samo s cerkveno vodo
prekrižal; ta bo odnesel Dobničanu nekaj renskih goldinarjev.«

»Če ne denarja, pa vsaj nekaj mernikov žita!
Oj, da je
noč, in bi jaz stal za tistim jesenom, ko bo gospod Jošt
jezdaril mimo!«

Hišni gospodar Primož Dobničan je sedel takrat v
nizki, zakajeni hiši.
Druščino mu je delal star berač, Luka
z Volče, ki je z veliko slastjo zajemal iz sklede pred
sabo.

»Pavía se pravi tisti vasi,« je govoril berač Luka neprestano,
»in daleč tam na Laškem leži.
Imenovali so
nas loncknehte in v vrsto smo se postavili ter lahko rečem,
da smo imeli sulice daljše od žrdi pri vozeh, In s
temi smo bodli in stali kakor zid.
Zapovedoval nam je
gospod Peskara in neki hudič, neki Švicar, ga je sunil v
rebra, da je potem moral umreti!
Pa vendar smo jih potolkli
in še celo francoskega kralja smo jim ujeli!
Res,
tako je bilo!«

»Ste ga li obesili na drevo potem?« je vprašal oče Primož
radovedno.

»Obesili?
Ali se kralji obešajo?
Častili smo ga, kar smo
ga mogli.
In sam gospod Peskara je prišel in se mu je priklonil
tako globoko, da se je skoraj z glavo doteknil črne
zemlje.
Kralji se ne obešajo, oče Primož, četudi imajo
vrat, kakor vsi drugi ljudje, ki morajo enkrat umreti!«

»To je pa čudno!« je odgovoril starec.

»V mladosti smo morili, no, sedaj pa skrbimo za dušo, da se je usmili naš preljubi gospod Jezus Kristus, ki
je za nas vse na križu umrl!«

»Kdaj si prišel z lavretanske božje poti?«

»Pred štirimi tedni!
Sedaj sem pa zopet na poti k svetemu
Volniku na Parskem.
Dober in močan svetnik je in
proti ozeblinam rad pomaga!«

»Sem tudi že slišal nekaj o tem!« izpregovori hišni gospodar.

»No, pa sem prestar, da bi hodil na tako dolgo
pot!«

»Za svete reči ni človek nikdar prestar!
Seve, pot je
dolga in veliko se porabi.
Mislil sem, da dobim pri vas
kakih deset klobas in pleče od prašička, ki ste ga v postu
zaklali, in dvajset jajec in dva hleba kruha in vrečico
moke in lonec suhih črešenj, da si bom sladko vodo
kuhal med potjo.
Sveti Volnik vam bo to vse stokrat in
večkrat povrnil, ker je bil ta mogočen škof in je sedaj še
mogočnejši svetnik!«

Očetu Primožu se je vidoma podaljšal obraz, ker je
rad svoje shrambe trdo zapiral in le nerad izdajal, kar se
je bilo nabralo v omarah in miznicah.

»Gospodinja ti bo že kaj dala!« je izpregovoril počasi.

»Pa glej, da boš molil za nas!«

»Molil bom pa brez prestanka,« je zatrjeval Luka, »da
ne bo živina bolehala, da ne bodo prašički in ovce jalove
in da bo vse zdravo, človek in žival, v kar vam pomozi
lavretanska Mati božja in sveti angelci, ki so jo nesli čez
sinje in široko, široko morje!«

Stopil je v sobo gospod Jošt Tolmajnar.
Pri vratih je
pomočil prste v blagoslovljeno vodo ter se prekrižal,
rekoč: »Hvaljen bodi Jezus Kristus in njegova gospa Porodnica!«

Potem pa je takoj opazil pobožnega berača in romarja
Luko z Volče.

»Tukaj si, potepuh!« se je zajezil.
»V Kržišah si zberačil
kuretine in masla in obetal, da greš na božjo pot v
Poreče k svetemu cesarju.
Pri Zalogarju pa si vse zopet
prodal in si se napil vipavskega vina, da si pod kapom
obležal!
Če te dobim v roke, te dam prebičati, da se ti bo
cedila kri po hudobnem telesu.
Poberi se, slepar!«

Luka z Volče je nato silno hitro pobral svoje reči in se
izmuznil iz hiše, kar najprej je mogel.
V veži pa je za lavretanskega
romarja silno grdo zaklel: »Da satan ni privlekel
te skute zelene k hiši, bi bil dobil deset klobas,
pleče od prašička, v postu zaklanega, in tudi lonec suhih
črešenj, da bi si bil kuhal sladko vodo!
Da bi ga le sveti
Rok potipal, da bi se mu sušili leva roka in desna noga.
Amen!«

V tem je bil Jošt Tolmajnar prisedel k mizi.
Oče Primož
pa je sam v sebi premišljeval, kaj je privedlo k hiši
grajskega pisarja, in tudi njemu je srce utripalo, da bi
končno ne imel kaj plačevati.

»Kaj je novega pri vas, oče Primož?« vpraša pisar.
»Bo
li žito kaj dobro obrodilo?
Se li kaj klatijo tod okoli luteranski
predikantje?
Tisti Jurij Knafelj iz Kranja se vlači
včasih po našem pogorju.
Glejte, da mu ne daste mesta
pod streho, ker gospodje v Loki, kar se tiče

tega, ne trpe
šale.
Sicer sem pa vas vedno hvalil na loškem gradu, ker
ste pošten človek in ste zvesti ostali sveti naši katoliški
veri!«

»Zahvaljujem se vam, gospod Jošt, in ko bo jeseni Liska
storila telička, ga vam pripelje moj hlapec na Visoko.
Ta teliček bodi vaš, čisto vaš.«

»Pustiva to, oče Primož,« je dejal pisar odločno, »danes
nisem prišel radi tega.
Kje pa je Franca, da je nič ne
vidim?«

»Pri vodi žanje češúlje,« je odgovoril starec, in srce se
mu je olajšalo, da pisar ni zahteval kaj drugega in da je
samo po dekletu vprašal.

»Pridno dekle je,« je govoril mladenič nekako oduševljeno, »in prepričanje moje je táko, da pošten mož
lehko po nji povpraša.«

»Za delo je dobra,« je hvalil starec svoj hčer, »in Kovskar
z Bukovega vrha je tudi že povprašal zanjo.
Pa je
zahteval dva vola, ali dajal sem samo enega, in nič ni
bilo potem!«

»Pošten človek lehko zanjo povpraša!
Kako bi bilo, če
bi jo hotel jaz imeti za ženo, oče Primož?«

Oče Primož se ni preveč začudil pisarjevemu vprašanju.
Obrnil je obraz proti stropu in poluglasno sam
sebi govoril: »Na Visokem imate dobro službo; škof vas
je redil in redil vas bo še dalje.
Če obubožamo, bo škof
zadnji na vrsti; zatorej jo vam dam, če jo le hočete!«

»Taka odkritosrčna beseda mi je všeč,« je odgovoril
pisar.

»Nekaj ji boste tudi dali s seboj, da ne pojde praznoroka
od hiše!«

»Ne pride prazna na Visoko,« je zatrjeval oče Primož,
»veste, gospod Jošt, pri Dobničanu se še iztakne nekaj
rumenih cekinov, pravih benečanskih cekinov, če se
vsakemu zabojčku prevoha do dna.«

»Če vam je prav, si seziva v roke, in prosiva Boga, da
naj dá svoj blagoslov!«

»Le prosiva!«

Oba si sežeta zadovoljna v roke.
Mnogo sta se še razgovarjala
in ugibala o poroki in ženitovanju.
Naposled
sta bila edina; in ko se je pisar poslavljal, je vedel do zadnje
merice žita, koliko mu bo nevesta k domu donesla.

Z žarečim obrazom je splezal na svojega konjiča in bil
silno zadovoljen sam s seboj, ko je odjezdil po ozki in
slabi poti proti Visokemu.

Ob bregu tik potí je počivala Franca z Dobja.
Težki
koš je bila posadila tik sebe v travo in si s predpasnikom
brisala razžarjeni obraz.
Kakor dve zvezdi so se bleščale
oči s tega obraza, in lice je imela, kjer se je kazala roža
pri roži.

Raztajalo se je srce pisarju in ravno pred njo je obstal
s svojim konjičem.
Menil je govoriti ž njo, ali besedo mu
je zapiralo, da ni vedel, kaj bi govoril.

Končno je izpregovoril: »Hvaljen bodi Jezus in njegova gospa Porodnica!«

Tesno mu je bilo nato; spodbodel je konja ter odjahal,
da se je odtegnil môči bleščečih dekletovih pogledov.

Dekle pa je gledalo za njim, temno in sovražno.
Ko se je
skrila njegova podoba na ovinku, je stisnila roko v pest
in siknila zaničljivo: »Papist!«

II.

»Jaz, Jošt Tolmajnar, pisar milostivega svojega gospoda,
pišem dalje.
Zapisujem, da živimo v časih, ko je
Lucifer vstal iz svojega pekla in prišel na našo zemljo.
Menih iz Wittenberga je odpadel od pravične vere, in
njegovi služabniki prihajajo na nas kakor kobilice na zeleni
travnik.
Težko je najpobožnejšemu človeku ostati
stanovitnemu, ker se mu ponujajo izkušnjave.

Zategadelj sem si izbral družico, da sva oba stanovitna
v veri in ljubezni.
Sveti Odrešenik, Ti pa glej z zadovoljnostjo
na to zvezo in v Svoje mogočno varstvo vzemi
najvernejšega hlapca Jošta Tolmajnarja.«

* * *

V tisti dobi se je moral vsakdo, če je kaj imel, bati ponoči
in podnevi za svoj imetek.
Vlačili so se po pogorju raznovrstni
postopači, stari vojaki, stari berači.
Vse to je
kradlo; posebno kuretina ni bila niti za trenotek varna
stradajočega svojega življenja.
Tudi oznanovavci novih
ver so se klatili okrog.
Razkolniki so rastli kakor gobe po
deževju in toliko gorečneje so širili svoje nauke, ker so
se dobro redili in pasli o njih.
Na večer so silili v pogorske koče, in tako se je nabrala družba, prerazlična pod
eno in isto streho.
Z mrakom so prihajali, z zoro odhajali.
Vedno so živeli v strahu pred loško »gvardijo«, ki je
prežala za njimi ter jih lovila po holmih.
Divje življenje
je bilo, in reformacije valovi so pljuskali do najskritejših
kotov dežele.

Ko je oče Primož stal zvečer tistega dne pred leseno
svojo hišo, da bi si ohladil od radosti razburjeno glavo,
je ugledal onkraj vode tri osebe.
Bili sta to dve ženski in
v njuni družbi mož korenjaške, kakor hrast visoke postave.
Nosil je oprtiv obširen koš, ki je moral biti precej
napolnjen, ker so bile obramnice prav močno napete.
Ta
družba je prebredla plitvo vodo, potem pa naravnost
krenila proti Dobničanovi hiši.
Skoraj pri gospodarju se
je zgrudila starejša

ženska — imela je resast obraz, obkrožen
z že skoraj popolnoma sivimi lasmi — na zeleno
tratino.
Tam se je zvijala, kakor da jo vije božjast.

»Mati Maruša, ali spet vidite?« je zavpila mlajša tovarišica.

»Mati Medudka, kaj vam govori?« je kričal orjak ter
jadrno odložil svoj koš v travo.

»Kaj vam govori?«

»Vprašaj moža, stoječega tam pred hišo — obilo greha
mu tare dušo — vprašaj tega moža!«

Starka je govorila, kakor so tedaj govorili luteranski
predikantje, katere je brez dvojbe posnemala v svoji
govorici — »vprašaj ga, kako pravijo tej gori?
Moja duša
mi govori, da je to gora Blegaš!«

»Blegaš je, Blegaš,« se je oglasil Primož z Dobja, še
prej, nego je prišel oni k njemu.

»Mati Maruša, kaj vam govori?« je ponavljal velikan
svoje vprašanje.

»Vidim ga, poslušam ga,« je pričela starka slovesno,
zagledavši se v večerno nebo, »na zlatem vozu prihaja
in s sveto vodo me škropi in ob njem so vse vojske angelov
in arhangelov.
In tako govori: vse je zapravljeno, vse
je hudobno in popačeno, z vesoljnim potopom zopet
pridem na zemljo, in človek in živina bosta potonila.
Ti
pa, Maruša, hči Andreja Pogorelca in Lenarta Meduda
čista gospodinja, ti ne boš prej deležna nebeškega kraljestva,
dokler ne boš postavila cerkve na gori Blegaš,
kjer se bo častilo petero mojih ran!«

V tem se je bila tudi mlajša zamekníla.
Komaj je utihnila
ona, se je oglasila ta: »Gledam jo in poslušam nebeško Gospo.
V modri obleki je in rdeče ima rokave.
Pred Bogom kleči in prosi Ga, da bi nas ne udaril in ne
kaznoval.
Delajte pokoro, delajte pokoro!«

Na zemlji ležeč sta ti čudni svetnici zvijali telo, kakor
bi trpeli najhujše bolečine.
Napele so se jima oči in pot
jima je zalil obraz ter neprestano sta klicali: »Delajte pokoro!«

Končno sta pa vendar onemogli in težko sopeč
ležali v hladni travi.

Tedaj je prišel trenotek za velikana.

Pokleknil je in dvigal roke proti nebu tuleč: »Molimo,
molimo!
Konec sveta se bliža in sodni dan je prišel!
Molimo,
preljubi kristijani!«

Oddehnivši se, vpraša s sladkim glasom: »Čigavi
smo?«
Sam je odgovoril: »Našega milostivega Jezusa
smo vsi!
To vam pripoveduje Jeronim Stópistran, ki je
samega hudiča ugnal v cerkvi, na Koroški Beli, gori na
Gorenjskem!
Zatorej delajte pokoro, pokoro!«

Jerom Stopistran je izvlekel bič nekje iz svoje obleke
in tepel se je ž njim po svojem telesu, da je kar tleskalo
in da se je od prahu vse kadilo.
Naposled je tudi omagal
in vsi trije so ležali brez moči na tratini.
Tuintam je zaječal
kdo: »Milostivi naš Jezus!« ali pa: »Sveti Duh, pridi
k nam!« ali: »Molite, molite, sodni dan je prišel!«

Bravec je že ugenil, da je tu nastopil oddelek takoimenovanih
»skakačev« ali »tresačev«, ki so tedaj s svojimi
nauki pomnoževali zmešnjavo na zmešnjavo, vladajočo
na verskem polju.
Vsa družina Dobničanova se je zbrala
okrog tujcev in opazovala strmeč, kako so ti častili Boga.

»Kaj pa hočejo!« je vprašal hlapec Miha.
»E, kaj,« je odgovoril Peter, »novo vero prodajajo, pa
bo slaba, ker so babnice vmes!«

»Te še maše ne bodo mogle brati,« je pristavil Miha.
»Pojdiva!
Pri Omejcu na Lajšah bomo danes podrli hlev,
ker je Tonetu z Brda brata ubil.
Naprosil je nekaj znancev, da mu pomagajo, ker drugače pravice ne more dobiti.
Udarimo tja!«

Hlapca sta takoj odšla.
Drugačnega mnenja pa je bila
hišna gospodinja, stara ženica.
Že spočetka je točila solze
in ihtela: »To je prava pobožnost!
To so sveti ljudje!
Oj, da bi le hoteli pri nas prenočiti!«

»Mati, takovi ljudje se res ne smejo odganjati,« se je
oglasil tudi Luka z Volče.
Za grmom je tičal in čakal, da
je odjezdil visoški pisar.
Potem pa je takoj zopet prilezel
k hiši in zatrdno sklenil, da mora dobiti svoj dar.
»Če bi
jaz kaj imel,« je nadaljeval berač, »bi jim skuhal večerjo
in še mesa bi jim priložil, da bi bili vsi siti.
Bogu všeč
bi to bilo, naj reče kdo, kar hoče!«

»Dobro je, da smo zjutraj jarca zaklali,« je odgovorila
hišna gospodinja, »jim ima človek vsaj kaj dati!«

»Malo slame nam dajte, da ležemo nanjo, drugega
nečemo!«

S temi besedami se je dvignil Jerom Stopistran s trate
in je s sumnjo opazoval Luko, berača.
Očividno ni vedel,
kam bi posadil tega moža, in meril ga je od nog do
glave, prav kakor bi slutil v njem tekmeca, ki mu je morda
s svojo »svetostjo« že prevzel prebivavce te hiše.

»Zdaj te poznam: Jeromen si in nihče drugi,« zavikne
Luka. »Lej ga, ali me ne poznaš?
Mar nisem bil v cerkvi
na Koroški Beli, ko si ti opravljal službo božjo?
Mar
ga nisem videl tam hudiča v kozlovski koži, ki je bil črn
kot oglje in je gledal kot osa?
Mar nisem delal križa za
križem, ko si ga podil iz cerkve, da je zbežal pred tabo
na Storžič, ali pa še celo na Grintavec? Oj, ljudje božji,
to je svet in pravičen mož, in veselite se z mano, da ga
imate pod streho!«

Ko mu Jerom ni ničesar odgovoril, se obrne Luka k
njegovi drugi družbi.

»Sveta Marija!« zakliče.
»Tu je tudi mati Medudka!
Ali še živiš?
Ali si že dozidala cerkev na Sveti gori pri
Planini? Oj, služabnica božja, srečne oči, da te še gledajo!«

In skrivnostno se obrne k hišni gospodinji ter ji pravi
poluglasno: »Maruša Medudka je, tista, ki zida cerkev
na Sveti gori pri Planini.
Vsak dan je zamaknjena, da
gleda obličje našega preljubega Jezusa. Boga hvalite, da
hoče v hišo!«

»Le v hišo, da smo na gorkem in na suhem!« je pozval
v tistem hipu oče Primož navzočno družbo.

Ni si dala prigovarjati.

Najprvi je silil v hišo Luka z Volče.
Ko so drugi vstopili,
so ga že opazili na klopi pri peči, po kateri je bil razložil
svoje stvari.

Dolgi Jerom pa je kar sredi hiše odložil
svoj koš, iž njega izvlekel umazano prtenino in jo razgrnil
po tleh.
Mati Maruša je takoj padla na kolena,
dvignila roke proti nebu in zamolila: »Bog, ne pozabi te
hiše!«

Nato pa je kakor snop padla po rjuhi in se v hipu
zamekníla.
Da je lažje ležala, ji je potisnila mlajša »svetnica«
nekaj cap pod glavo.

»Bo li že zaspala?« je vprašala hišna mati skrbno.

»Naj vendar počaka; pripravila vam bom malo večerje!«

Jerom je odgovoril: »Tako leži na golih tleh vsako
noč!«

»A večerjala bo vendar?« vpraša gospodinja znova.

»Ne vem; sedaj premišljuje, in buditi je ne smem!
Pa
le skuhajte!«

Na ta odgovor Stopistranov je odhitela mati Dobničanka
v vežo.
Kmalu se je začulo izpred peči vreščanje
in vrenje, kar je kazalo, da se pripravlja dobra večerja.

Ravno v tistem času — v tem se je bilo stemnilo — je
slonel ob stari hruški za Dobničanovo hišo človek, zavit
v dolgo črno obleko.
Na prvi pogled si spoznal v njem
novoverskega predikanta, ki je tiste dni v pogorju
razširjal nove nauke.
Bil je to Juri Knafelj, mož v cvetoči
mladosti.
Kakor kip je stal pri deblu in oči je vpiral v
nočno temo.
Pričakoval je nekoga, ali dolgo časa brez
uspeha.
Končno se je pri hiši iz sence izvila ženska oseba,
se ozrla plaho na vse strani, potem pa prihitela na
mesto, kjer je stal predikant.

»Pozdravljam te v imenu Jezusovem,« jo je ogovoril
le-ta tiho.
»Dolgo sem te čakal, Franca!«

»Nisem utegnila prej priti!« je odgovorila domača hči.

»Vse polno jih je v hiši, in morala sem kuhati večerjo!«

»Ali ste vsi stanovitni, kar vas je spoznavavcev svetega
evangelija?« je vprašal nato predikant.
»Kaj se je zgodilo,
kar me ni bilo tu od zadnjega časa?«

»Stara Véharica je bolna in prav težko umira.
Hrepeni,
da bi ji vi odprli vir prave vere, gospod Juri!«

»Takoj jutri zjutraj pridem k nji!
Zdi se mi, da jokaš!«

In res so se dekletu utrinjale debele solze po obrazu
in ihtela je.

»Kaj ti je?
Spoznavavci svetega evangelija nimajo
skrivnosti pred sabo!«

»Gospod Juri, gospod Juri, omožiti se moram!«

Skoraj glasno se je jokala pri teh besedah.

»Ali te silijo doma?
Koga naj vzameš?«

»Pisarja z Visokega!
Tega papista, nikdar ne!
O moj
Bog, moj Bog!«

»Govoril sem s svojim očetom in menil je, naj si vzamem
v zakon deklico iz teh pokrajin, da bo služilo to v
spodbudo vsej občini svetega evangelija, Tebe vzamem!«

Iz srca ji je zahitela kri v obraz, da je cvela kakor roža.

Sklonila se je k tlom in v svoji sreči ni vedela drugega
odgovoriti nego: »Gospod Juri, gospod Juri!«

Predikant jo je vzdignil z zemlje in izpregovoril mrzlo:
»Pred svetim evangelijem smo vsi enaki!
Sedaj pa
pojdiva v hišo, morda je ondi kaka duša, v katero bi plodonosno
zasejal zrno svetega evangelija!«

Prišedši v hišo sede predikant na klop, kjer je v steni
gorela trska.
Odpre sveto knjigo in v polumraku prične
čitati i nje, ne meneč se za družbo.
A tudi ta se ni brigala
zanj.

Govorica je bila potihnila po sobi: vse je težko pričakovalo
večerje, in še celo mati Medudka je zastokala
včasih na trdem svojem ležišču.

Kmalu je postavila hišna mati na mizo veliko skledo,
v kateri so se kadili veliki kosovi kuhanega mesa.
Prvi je
prilezel Luka od peči in takoj je razkoračen sedel na
glavnem prostoru, prav kakor bi se bilo vse skuhalo
zanj.

Tudi Jerom Stopistran je kaj ročno primahal ter hotel
jesti.

Tedaj se je pričela prekladati po tlaku mati Medudka;
iz zamaknjenja jo je prebudil duh mesa.
Dvignila se je z
ležišča in pričela moliti dolgo molitev; vstala je, še pogledala
ni enega ni drugega in prišla k mizi, prav kakor
vsi drugi.

»Saj bo vendar večerjala,« je dejal Jeromen hišni gospodinji;
»to mora biti bogoljubna hiša, da jo mati Maruša tako časti.«

In materi Dobničanki se je dobro zdelo in čutila je res
veliko čast, ki je doletela nje hišo!

Pri vratih je sedel Jurij Knafelj s suhim svojim telesom.

»Prisedite, gospod Juri, in zajmite tudi!« ga je ogovorila hišna gospodinja.
Šele potem je sédel k mizi, ali
zdajci je razprostrl knjigo pred sabo in pričel je, ne meneč
se za govorico navzočih ljudi, z oduševljenim glasom
čitati poglavje svetega pisma.
In ni se prej doteknil
jedi, dokler ni do konca prečital vsega, in še potem je
vestno molil in klical »Gospoda«, da bi blagoslovil vse,
kar bodo snedli služabniki Njegovi ta večer.

»Ta vera ni prava,« je izpregovoril berač Luka.
»Predolge
molitve ima.
Kratka molitev, ta je dobra!
Kako si
molil ti, Stopistran!
Dejal si: ‚Kristus, pokončaj ga!‘ in
mehak je bil vrag in kakor burja je odpihal iz cerkve!«

»Tudi meni se ne zdi ta vera prava,« odgovori Jerom.
»Spleteničijo vse skupaj, na koncu pa nobeden ničesar
ne ve!
Vera mora prihajati iz ljudstva samega, kakor je
prišel premilostivi naš Jezus iz srede ljudstva!«

»Kaj boš ti govoril!« mu je prestrigla Medudka besedo
in z žlico lovila velik založaj mesa po skledi.
»Meni se
prikazuje naš Jezus, ti si pa Jud, in škoda je, da nisi utonil
v Rdečem morju!
Veliko je poklicanih, a le malo nas
je izvoljenih!
Ti preveč govoriš in premalo moliš, Jerom!«

»Molčal bom, mati Medudka, molčal,« je zatrjeval
Jerom.

Obrnil se je pa proti mlajši »svetnici«, sedeči mu ob
strani, in siknil: »Da smo danes v kaki hosti, bi ji že premlel kosti, da bi ne videla Jezusa, ampak samega hudiča!«

»Mulier taceat in ecclesia!«

To in ničesar drugega ni izpregovoril predikant in kos
ovsenjaka je prelomil in si drobil od njega ubogo večerjo.

»To se pravi: ženska môlči v cerkvi, za to niste poklicane!«

»Mati Maruša, ta pravi, da morate jezik držati za zobmi
in da se vam Kristus ne prikazuje!« se je zasmejal
berač Luka.

»Kaj, da bi govoriti ne smela?« — in zdajci se je našopirila
kakor jarčica, če se ruje s svojo sorodovinko, in
vstala je, suho roko je v pest stisnila in proti predikantu
jo je dvigala — »in sam Kristus se mi prikazuje, in mi
ukazuje: govori in oznanjuj pokoro!«

Govorila bi bila še in se pénila, da se niso tedaj odprla
vrata.
V sobo pa je stopil mož precej trebušat, z dobrovoljnim
obrazom.
Za njim je vstopila tenka, suha prikazen
z mogočno napolnjeno vrečo ob plečih.

»Hej, oče Mrcina je tu!« je zavpil rejeni mož.
»Jaka,
odlazi na klop pri peči!
In ravno večerja je tu!
Božja porodnica
me je sama semkaj privedla!
Alo, stisnite se
malo, da se dobi prostorček zame!
Tudi žlico sem, da
bom jedel, ker sem lačen.
Benedicite!«

In Matija Mrcina, tedaj slabo plačani župnik v starodavnem
Kranju, je udaril s pestjo po mizi, da je na nji
vse zašklepetalo.

»Jaka, prisedi še ti!«

In od peči se je odvila suha prikazen kranjskega cerkvenika,
ki je naglo potem pri skledi tekmoval s svojim
župnikom.
»Oče Primož,« je govoril ta, »to se vam čudno
zdi, da sem sam prilomastil v hišo kakor volk v ovčjo
stajo ponoči po polnoči.
Vendar tukaj sem z dovoljenjem
cerkvenega vašega oblastva, ki ima v teh prekletih
časih še nekaj moči.
V Kranju pa se šalijo iz nas, ti peklenski
luterani, da niti spati ne moremo mirni!«

»Zato jih bo Bog sodni dan zavrgel, he, he!« se je
oglasil šibki cerkvenik.

»Zid pri cerkvi se nam je podrl, in vem, da so ga ti reformatorji
izpodrili!
Matija Mrcina pa zidaj potem, če
ima kje kaj vzeti!
Oče Primož, sedaj pobiram, in nekaj
boste dali, za to vam pa nekaj vaših grehov s seboj vzamem!«

»Dal bom — duhovni oče, dal bom!« je hitel oče Primož.

»Pohvalim vas potem v Loki na gradu,« pravi Mrcina,
»kjer beseda župnika Mrcine izda več kakor pri kranjskih
faranih!«

Tu je treščil oče Mrcina z roko ob mizo, da je zopet
vse zašklepetalo.

Ugledal je predikanta.

»Kaj, magister Juri, ali si ti tudi tukaj in seješ ljuljko
med pšenico?
Vidiš, kako si nespameten!
Tu stradaš, tu
begaš okrog ponoči in biričev se bojiš!
Pa bi lehko v
Kranju na gorkem za pečjo tičal; vidiš, kako si nespameten!
In vendar vsi Kristusa molimo!«

»Ti ga moliš z mesom, ne z duhom; ti ga moliš s trebuhom,
toda ne z dušo!« je odgovoril predikant temno.

»Predobre volje sem danes, da bi se prepiral s teboj.
Pojdi Belcebubu v trebuh, ti griža črna!«

Kranjski župnik je jedel nato z veliko slastjo, prav kakor
bi predikanta ne bilo navzočnega.
V hiši pa se je bila
nabrala tačas vsa Dobničanova družina ter se gostila pri
drugi mizi z ovsenim sokom, ko so se gostje pri drugi
mizi mastili z mesom, dasi podnevi niso nič delali!

Pri tej priliki je Jerom Stopistran skrivoma in tihotapsko
smuknil iz sobe.
Stopivšega v vežo je objela tema.

Samo od ognjišča se je kazalo nočno obnebje, prožeče
se nad tiho krajino.
V tem oknu je na šibkem drogu čepela
hišna kuretina, tiščeč glavice med peroti in sanjajoč
o pšenici, ki jo je zobala za dne.

K tej speči družbici se je pritihotapil Jerom in mlademu
petelinu je pogladil z roko po perju.
Zaspano je revišče izvleklo trudno glavico izmed volnene gorkote in
zagazilo ž njo med svetnikove prste.
Ti pa so umeli posel
svoj preizvrstno, in kakor bi trenil, je bil zasukan
vrat, da je krilatega pevca zdajci zapustilo drago življenje
in da se je težko truplo zavalilo Jeromu v drugo roko.

Takrat je prihitel nekdo mimo hiše, pred vežo je zakričal:
»Loški so tu!«
In pred oknom je zopet obstal in
znova zakričal: »Bežite, loški gredo s sulicami in vas
iščejo!«

Jerom je skočil prestrašen na prag in vrgel mrtvega
petelina v koprive, ki so rastle okrog ogla.
Iz hiše sta
takoj prihrumeli mati

Medudka in nje tovarišica.
Ta je
bila tudi Jeromov koš oprtala.
Najbrž je bil to njih zaklad,
kjer so bile spravljene vse svetinje nove vere.
Tudi
v nevarnosti niso pozabili tega svojega zaklada, a Jerom
je bil vendar toliko nepriljuden, da ni odvzel bremena
ženski.
Z veliko spretnostjo se je izmuznil pri vežnih
vratih na plano in potem po melini navzgor, kjer se je
kmalu vsa družba poskrila po grmovju.
Tudi predikant
je stopil iz hiše, ali le počasi je korakal in niti ozrl se ni,
ko je polagoma odšel v gozd za hišo.
Samo župnik Mrcina
je ponosno obtičal za mizo, zajemal iz sklede in govoril:
»Zdaj vidite, zverine, kje je prava vera!
Moja vera
je prava!«
— In tu je udaril z roko po mizi, da se je vse
potreslo.
»Da, moja vera, ki je taka, da lehko v hiši ostanem,
če pride gosposka.«

Zunaj je nekdo na okno potrkal; čulo se je tudi, kako
so s suličnimi ročaji tolkli ob vrata.

»Ali se kaj krivovercev skriva pri vas?« je vprašal hripav
glas.
»Koga imate notri?
Ali imate kaj pijače?«

»Ta veliko vprašuje!« se je zagrohotal župnik za mizo.

»Kdo bo tukaj!
Jaz sem, oče Mrcina iz Kranja, in pri
Dobničanu sem v gosteh!«

»Oj jej! Oj jej!« se je začul glas enega biričev na poti.

»Oče Mrcina je notri.
Le hitro dalje, tu vem, da ni kapljice
ostalo, in snedel je gotovo tudi vse!
Hajdimo, da
pridemo do Tičnika!«

Kmalu so se čuli koraki odhajajoče straže, in oče Mrcina
se je zibal od smeha za mizo.
»Naj stradajo ti hudiči!

Kakor jih sovražim, te krivoverce, vendar bi ne
hotel, da bi jih mrcvarili.
Prasice loške!
Pojdite tako daleč,
da vas nikdar več ne vidim, freisinškega škofa presiti
hlapci!«

In zopet je z roko ob mizo usekal, da se je vsa pretresla.

»Vi mi pa posteljo pripravite,« se je obrnil nato k hišni gospodinji.
»Tu sredi hiše nanosite slame!
Dobro sem
se najedel, dobro hočem tudi spati.
Deo gratias!«

Zunaj pred hišo pa je tisti čas Jerom Stopistran prebrskaval
koprive za petelinom.
Brskal in brskal je, da so
ga pekli vsi prstje.
A ničesar ni mogel dobiti in končno
je med tihim preklinjanjem zopet odrinil po grmičastem
bregu.
Izza hruške ga je opazoval naš znanec Luka z
Volče in pritiskal roke k trebuhu, da bi ne bil izbruhnil
v glasen smeh.
Udušenega petelina pa je bil spravil v
svojo malho in sedaj, ko je Stopistran odhajal, je govoril
za njim: »Ali misliš, da mi spimo, kadar kradeš?
Mi
smo tudi dosti sveta videli, čeravno nismo preganjali
hudičev po Koroški Beli!
Ha, Ha!«

III.

»Z žalostnim srcem jemljem, jaz Jošt Tolmajnar, pero
v svojo roko in zapisujem, da me je gospod Bog
udaril s Svojo močjo.
In zdaj sem v stiskah in veliko
trpim, ker je tako ugajalo zapovedniku mojemu, blagorojenemu
gospodu Janezu Krištofu Herbertu s Hohenburga.

Kdor služi, ne delaj ničesar brez vednosti svojega
gospoda.
Po vsej pravici se je razsrdil zapovednik
moj, ko sem se vendar hotel oženiti brez njegove vednosti,
brez privoljenja njegovega.
Hlapec tvoj ti bo pokoren,
gospod, in z vdanostjo bo prenašal zasluženo
kazen.

Drugo je, kar mi napravlja še večje bolečine v teh stiske
polnih dneh!
Kaj naj počnem z visokorojeno to žensko?

Nisem učen: ne, kako je besedo zasukati, da ji bo
prijetno zvenela na uho; ne, kako je pred njo klobuk
sneti z glave, in tudi ne, kako naj se prikloni telo, da ji bo
všeč.
Mislil sem, da je pobožno moje življenje.
Pa tukaj
vidim, da sem velik grešnik.
Drugače bi ne prihajala taka
pokora name.
Jezus zveličani, smiluj se služabnika Svojega
Jošta Tolmajnarja!
Iz globočine svojega srca vpijem
k Tebi tako! Amen.«

* * *

Ko je Jošt Tolmajnar tisto popoldne prijezdil do Visokega,
se ni malo začudil, opazivši pred dvorcem tolpo
orožnikov.
Konji so se pasli po zelenem travniku in teptali
travo, jezdeci pa so ležali tik pota na hrbtu ter zrli v
jasno nebo.
Načelnik njih je tičal še v sedlu in skokoma
pridirjal nasproti pisarju, ko je ta komaj prekoračil ozki
most.
Z veliko plašljivostjo je spoznal Jošt v njem svojega
gospoda, loškega oskrbnika Janeza Hohenburga.

Hotel je zlesti s konja, ali oni mu je z roko namignil, da
ostani, kjer je.

»Za Boga, kje tičiš, amice?« je izpregovoril oskrbnik.

»Ali meniš, da čas kradem in da se mi ljubi ravno tebe
čakati, dokler ne prilezeš odkod kakor polž!«

Pisarček se je tako resnega ogovora zelo prestrašil;
gnetel je klobuček v roki in to tako nerodno, da se je
prelomilo belo pero, ki mu je služilo v največji lišp.

»In Visoko ti lehko odnesó!
Če kmetje še kradejo, kakor
so nekdaj, nimaš ga zrna v žitnici!«

»Milost vaša« — in Jošt Tolmajnar — v svojem strahu
ni vedel drugega odgovoriti — »ženil sem se in zategadelj
sem moral od doma!«

Oskrbnik je zategnil uzdo, da se je konj spel pod njim.

»Ha, ha!« je izpregovoril nato z naglasom, ki je pisarju
pretresel srce in drob.

»Ha, v teh časih, ko nam hudič
jemlje sveto našo vero, utegneš laziti za ženskami!
Tepec,
glej, da veruješ v pravega Boga in da te pri desetini
preveč ne osleparijo!
Toda o tem kak drugi dan!
Sedaj
jezdi z menoj, da ti povem, kar ti imam povedati!«

Pisar Tolmajnar je prijezdil k svojemu ostremu gospodarju
in ob njegovi strani je jezdil po beli poti proti
belemu dvoru.
Ves je bil oblit s potom, od nog do glave
je tičal v môči in pred pogledom mu je vse mrgolelo, da
so se mešala drevesa in poslopja z oblaki večnega neba.

»Torej poslušaj!« je pričel Janez s Hohenburga.
»Odgovoren
si mi za vse, in če se kaj pregrešiš, boš čutil težo
moje jeze.
Bolje bi bilo zate, da se tedaj podre najvišji
stolp loškega gradu nate!«.

Jošt Tolmajnar se je ponižno priklanjal in z roko si je
brisal debele srage, ki so se mu nabirale na čelu.
»Vse
storim, kar zapoveste, gospod milostivi!« je vzdihnil v
veliki svoji stiski.

»Tega tudi pričakujem!« je odgovoril oni osorno.
»Saj
me poznaš!
Sedaj poslušaj!
Premilostivi naš škof in vladar,
katerega nam Bog ohrani še dolgo vrsto let« — tu je
snel Janez s Hohenburga klobuk z glave — »se je spomnil
mene, najnevrednejšega hlapca svojega in mi je poslal
nekaj pod streho loškega gradu, kar mi ni napravilo
posebne radosti.
Ženska je to, visokega stanu, in priporočam
ti, da govoriš o nji z največjo spoštljivostjo,
dasi je krivoverka!«

»Luteranka!« je zaječal Jošt.

»No, kaj je to?« je odgovoril oni.
»Če je drago sorodnici
prevzvišenega škofa in vladarja našega, da želi imeti
novo vero, to je vse kaj drugega, kakor če bi na primer
hotel ti biti luteranski predikant.
To moraš menda vendar
umeti!
Kaj?«

»Umevam, gospod milostivi, popolnoma umevam!«

»No, prav!
Sedaj je tukaj, in sedaj moramo gledati, da
izpolnimo svoje dolžnosti!
Ukazi so taki, da ostane tu na
Visokem.
Ti pa pazi, da je ne iztakne kakšen predikant
in da pojde vsako nedeljo v cerkev!
Poleg tega takisto
nikdar ne pozabi, da je sorodnica škofa tvojega in da ji
imaš izkazovati največje spoštovanje!«

»Največje spoštovanje!« je govoril pisar vzdihujoč za
njim.

»Če te kdo vpraša, kako ji je ime, reci, da je to grofica
Suzana in da drugega ničesar ne veš!
Ali si vse umel?«

»Sem, gospod milostivi!«

»Moja pa bo skrb, da iz Loke dobiš vse potrebno.
Zbogom, amice!«

Že prej je bil z roko mignil jezdecem, da so posedli na
konje.

Sedaj ga je obkrožila vsa četa in ž njo je oddirjal po
poti proti Loki. Jošt Tolmajnar pa je obstal na mestu,
prava živa podoba bede in zapuščenosti!

V nekaki nezavesti je prihajal grajski pisar tisti večer
pred visoške hleve.

V dvorcu so gorele že luči po vseh zgornjih prostorih
in v vsem poslopju je vladala živahnost, prav kakor
v časih, ko je škof prišel na jesenski lov ter s svojim obilnim
spremstvom tu nočeval.
Oddal je hlapcu konja in
molčé odšel proti veži.

Na stopnicah sta sedela oborožena grajska hlapca in
eden je ravno izpregovoril: »To bo dolgočasno stražiti to
žensko!
Da bi le kaj pijače bilo!«

»Saj ga poznaš, tega pasjega oskrbnika,« je odgovoril
drugi; »vse bi rad sam pognal in požrl.
Na Laško se bom
vpisal, tam bo kaka vojna in tam se dobro živi!«

Jošt Tolmajnar je stopil v vežo.
Na velikem in prostornem
ognjišču je gorel ogenj v mogočnih plamenih ter
švigal okrog trebušnega kotla, ki je na težki verigi visel
od stropa.
Mina, kuharica iz loškega grada, je vrtila s
potnim obrazom pišče, da se je pravilno peklo nad žerjavico,
in deklam je ukazovala, da so prestavljale lonce,
donašale vode in cepile drva.
Ugledavši našega pisarja,
je Mina takoj oblastno zavpila nanj: »Pod to streho pa
res ni nič!
Ni jajec, ni masti in še moke ni!
Moj Bog, kaj
bi počeli, če bi prišla Njega presvetlost, premilostivi
škof, in bi hotel tu nočíti in jesti!
V zemljo bi se morali
pogrezniti, če ne bi hoteli mu skuhati samega fižola, kakor
ga kuhate svojim svinjam!

Nisem vedela, da tako
slabo gospodarite, gospod Jošt!
Da nismo zasačili pod
streho grahaste koklje, ki jo sedaj tu vrtim na ražnju, ne
vem, kaj bi bila jedla premilostiva grofica Suzana!«

»Kdo je znal, da pridete!« je odgovoril Jošt zamolklo.

»Vitez Hohenburg mi ni pisal, ne sporočil.
Kje naj vzamem
mesa in drugih potrebščin?
Na Visokem je revščina, mati Mina!
Tudi mi je vitez Hohenburg, predobri
naš gospod, pravil, da ste vse s seboj pripeljali.«

»Kaj« — in mati Mina je tu za naše čase precej robato
zaklela — »kaj vi mislite, da nam v Loki na gradu vsega
ostaja?
Kmetom recite, pa vam navlečejo skupaj; mi
pa moramo vse kupovati in drago plačevati!
Glej, da
lonca ne prevezneš, burklja poljanska!«

Zadnje besede so veljale dekli, ki se je pri ognjišču nerodno
sukala.
»Že vem, da bom pa le jaz morala vse prebiti
zavoljo te luteranske grofice!«

Še bi se bila jezila kuharica Mina, ali prav takrat je
prihitela po stopnicah s prvega nadstropja nizdol mlada
gosposka ženska.
Bila je to, tako je mislil Jošt Tolmajnar,
nekaka hišna pri grofici Suzani.
V tistem času pa se
je zeló ošabno nosila in silno osorno je vprašala: »Ali
boste že vendar kaj scmárile?«

»Kaj hočemo pripraviti, ko nimamo ničesar v roke
vzeti!« je odgovorila kuharica Mina ravno tako osorno.

»Tiho!«

In tu je debelo kuharico tako ostro pogledala, da se je
tej takoj vsaka beseda zaprla.
Potem pa je ugledala Jošta
Tolmajnarja.

»Kdo ste vi?«

Ubogemu pisarju je šinila kri črez belo lice, ko je čutil
pogled mladega dekleta.

»Jošt Tolmajnar, grajski pisar tu na Visokem!« je odgovoril
ponižno.

»Grofica Suzana je že povpraševala po vas, ali nikjer
vas ni bilo!«

»Gospod vitez Hohenburg je imel z mano opraviti, in
mati Božja ve, da bi bil drugače že prej doma!«

»Gospod vitez Hohenburg!« se je zasmejala pikro hišna.
»Pognali bi ga bili, da bi bil tekel tja do Rima!
Matere
božje mi pa ne častite, ker grofica Suzana tega neče!
Mi
smo spoznavavci svetega evangelija!
Sedaj pa stopajte
za mano, mladi vi krivoverec!
Ha!«

Sfrfotala je po stopnicah navzgor.
Jošt Tolmajnar je
korakal za njo in hipoma ga je navdala čudna srčnost.

Čutil je, da ima vendar s samimi luteranci opraviti, in
toliko je vedel, da ne bo pustil, da bi ga zaničevale te
tujke in spoznavavke krivega preroka!

Stopila sta v tisto sobo, ki je bila pripravljena za prevzvišenega škofa samega, če je hotel nočevati na Visokem.

Ali danes pa so bile ta krasni prostor zasedle te
ženske, in postelja, ki je služila dosedaj blagoslovljene
mu nasledniku apostolov, je imela danes objeti grešno

telo mlade luteranke!
Pisarju je hotela zastati kri v srcu.

Ozrl se je po stenah, kjer je viselo nekaj v železje zavitih
podob freisinških škofov, in videlo se mu je, kakor bi
ga ironično opazovali ti stari obrazi izmed starih, okajenih
okvirov.
Z globokim poklonom je obtičal pri vratih.

Mlada njegova spremljevavka pa je veselo vzkliknila:
»Tu je naš strah, Suzana!
Glej ga sovražnika svetega
evangelija!
Ta nama ima z oboroženo roko zapirati pot
do nebes!
Ha, ha!«

Jošt Tolmajnar je dvignil oko.
Onda v visokem stolu je
sedela bogato napravljena ženska.
Kaj tako krasnega
naš pisar do tistega dne še ni bil ugledal.
Okrog rožnatega
obraza so se ji usipali na ramo rumeni nemški lasje
v toliki obilici, da se je bilo čuditi, da nje glavica ni
opešala pod tem lepim bremenom!
Obleka se ji je tesno
oprijemala telesa, tako da so se povsod kazale bohotne
oblike njegove.
Grofica Suzana je imela tedaj komaj
dvajset let in je cvela v pomladi svoje lepote!
Tistikrat
pa je bila razjarjena in z belo roko je včasih udarila po
mizi pred sabo.

Pisarja niti pogledala ni.
»Lepa ječa bo to, Agata!« je
izpregovorila rezko.
»In jaz samo tega ne umejem, kako
je grof Herbert pripustil, da so me služabniki babilonskega
mašnika privedli semkaj!

Toda močno se motijo,
ako mislijo, da nas bodo s takimi silami odtrgali od svetega
evangelija!«

»Nikdar ne!« je pritrdila ona žarovito.

Postavila se je tik pisarja ter dejala: »Nikdar ne!
Mi
ostanemo spoznavavci svetega evangelija, akotudi se
Njega presvetlost v Freisingenu radi tega razpoči!«

»Krivoverci so od nekdaj z veliko trdovratnostjo zagovarjali
krive svoje nauke,« je odgovoril Jošt Tolmajnar
tiho ali odločno.
In še je dostavil: »Krivoverec se predrugači
šele tedaj, ko ga satan trga s svojo pestjo!«

»Kdo je krivoverec?« je vprašala grofica Suzana razburjeno
in se dvignila s stola.

Pisar se je globoko priklonil: »Z vso spoštljivostjo, ki
mi je naložena v dolžnost, trdim, da je vsakdo krivoverec,
ki lazi za tistim menihom, odpadnikom od prave
svete vere!«

»Ti lažeš, hlapec umazani!« je odgovorila grofica razljučeno.

»Vi vsi ste krivoverci, ko vendar molite les in
kamen, kar je vse mrtvo!
Da veš, prase babilonsko!«

Jošt se je zopet priklonil.
»Kakor ukazujete, milost
vaša, ali vendar ni tako.
Da mi je smeti z vami govoriti,
kakor mi ni, bi izpregovoril pač drugače!«

»Kako bi govorili potem?« je vprašala Agata.

»Potem bi vas privezal tam spodaj k orehu na dvorišču in dvema hlapcema bi ukazal, da bi vas tepla do
krvi, dokler bi na kolenih ne klicali na pomoč božje naše
Porodnice, ki kraljuje nad nami v nebesih!
Tako bi delal
jaz tedaj!«

»Čemu se prepiramo ž njim?« je rekla grofica Suzana.

»Mi se ne bojimo niti njega, niti njegovih hlapcev!
Čula
sem, da oznanjuje v tem pogorju častitljivi magister Juri
sveti evangelij.
Glej, da mi ga privedeš tu sem, ker nečem
ostati brez tolažbe svoje vere!«

»Z vso spoštljivostjo do vas,« je izpregovoril pisar in
se zopet globoko priklonil, »omenjam, da se resnično
klati ta predikant po hribih tod okoli.
Pa če ga zalezem,
bodisi na Visokem ali v zelenem gozdu, ga izročim svojim
hlapcem, da ga vlečejo v Loko.
In če se zlepa ne vda,
tedaj bo odbila zadnja ura grešnemu njegovemu življenju,
kakor gotovo nam je sveta Devica porodila odrešenika svetá!«

»Ali jaz hočem, da pride predikant Juri semkaj!«

In grofici Suzani so se kar iskre utrinjale iz oči.

»Kakor ukazujete, milost vaša, ali jaz ga vržem v železje,
ker mi je tako zapovedano.
Tudi mi je vitez Hohenburg
govoril drugače!«

»Kaj ti je govoril ta Hohenburg?«

»Da imate vsako nedeljo in vsak praznik hoditi k službi
božji; da se imate spodobno vesti, in da ne boste v
pohujšanje srenji, ki jo itak na vseh straneh zapeljujejo
odpadniki!«

»V cerkev k papistom?« je odgovorila zaničljivo Suzana.

»Če me hlapci s silo vlečejo tja, drugače ne, ljubi prijatelj
moj!«

»Gospod s Hohenburga je tako zapovedal.
In če bo
treba hlapcev, jih imamo tudi!«

»O, ta kača!« se je jezila Agata.
Grofica je pa vstala in
se postavila tik Jošta Tolmajnarja. Pomiríla se je in na
pisarjev bledi obraz je vprla oko.
Kakor zabodena riba je
zatrepetal Jošt in mraz mu je obvzemal vse telo.
Ko se je
ozrl proti nji, se je srečal ž nje bleščečim pogledom.
Bilo
mu je, kakor da se razprostira pred njim neskončna livada,
kjer je cvela vijolica pri vijolici.
In zdelo se mu je
tudi, kakor bi ga objemala vonjava bohotne jutrove
dežele.
Ubogi Tolmajnar, kako hitro te bo zapustila vsa
razsodnost!
Takim očem nasproti je nemogoče vsako
bojevanje!
In to je gotovo opazila tudi grofica Suzana.

»Revež!« je rekla mehko.
»Kolika škoda, da tičiš tako
globoko v zmotah in da preganjaš kakor nekdaj Savel
spoznavavce prave vere.
Poglej, Agata, poglej!«

Pristopila je tudi Agata.

»Poglej,« je govorila ona dalje, »ta nesrečnež nas mori
in davi, ali vendar nosi na čelu znamenje svetega evangelija!

Tukaj na čelu je poteza, o kateri nam je pravil gospod
Malanhton, da diči čelo tudi našemu zapovedniku
v Wittenbergu!«

»Znamenje svetega evangelija!« je vzkliknila Agata.

»Res, tu se mu žari na čelu.
Bog si ga je izbral in gotovo
bo še mučenik za resnice evangelija božjega!«

»Da! Evo znamenja, ki ga nosijo samo izvoljenci!«

In grofica Suzana je volne svoje prste pisarju položila
na čelo in počasi in mehko potegnila po progi, o kateri
do tedaj ubogi naš pisar še ničesar ni vedel.
Zapuščale so nesrečneža zadnje moči!
V meglo se mu je vse
zavilo, in pomešali so se temni obrazi na steni z zlatimi
lasmi, ki so obkrožali dekletov obraz.
Iz te megle pa sta
mu svetili dve zvezdi, bleščeči in žareči, goreči dekletovi
očesi!
Že ga je pograbilo valovje življenja ter ga zasukalo
v peneči svoj vrtinec, iz katerega ni rešitve!

»In sedaj pojdite v imenu Jezusovem,« je izpregovorila
grofica sladko, »in nikar ne pozabite, da nosite pečat
izvoljencev!«

»Lahko noč, gospod Tolmajnar!« je dejala tudi Agata.

»In ne pozabite, da ste poklicani med mučenike svetega
evangelija!«

Jošt Tolmajnar se je z veliko nerodnostjo priklonil in
odtaval iz sobe.
Zunaj na hodniku je obstal, a za njim je
prišla tudi megla, ki ga je že v sobi objemala.
Storil si je
znamenje svetega križa, toda megla se ni hotela razpršiti, in še vedno je čutil na čelu, kakor bi ga žgalo razbeljeno
železo tam, kamor mu je bila položila grofica
Suzana bele svoje prste.

Lezel je po stopnicah nizdol, ali
megla se je vlekla ž njim.
V nji se je za trenotek pokazala
podoba France iz Dobja, vendar se je takoj zopet pričela
izgubljati in končno se je popolnoma raztopila.
Namesto
nje pa je stopil na površje ostro obrisani obraz nemške grofice, in nje oči so mu pošiljale najslajše pozdrave.

Da bi se odtegnil tej zapeljivi izkušnjavi, je planil
kakor besen iz veže mimo ognjišča, kjer je še vedno zapovedovala
mati Mina.
Na zelenem travniku pa se je
vrgel v hladno travo in si ječe tiščal razbeljeno glavo v
mehko zemljo.

A ondukaj v dvorcu je tedaj tekala drobna Agata po
sobi in od smeha je tleskala z rokami, klicaje: »Tepec!
Tepec!«

In grofica Suzana je pristavila: »Ta naju bo kratkočasil
v tej pustinji!
Če bi se ne bojevala za sveti evangelij, takoj
bi vse storila, kar zahteva Njega škofovska visokost.

Niti en dan bi ne ostala tukaj!
Toda za sveti evangelij
rada trpim!«

»Ali si videla, Suzana, kako je zvijal gorjanski obraz,
ko si mu s prstom pometala po čelu?
Oj, ta tepec!
Ta tepec!«

Obe sta se smejali; a Jošt Tolmajnar je še vedno vzdihoval
v rosni travi in brez uspeha poizkušal umiriti razdivjane
valove trpečega svojega srca.

IV.

»Jošt Tolmajnar, grajski pisar, pišem.
Ta tuja ženska mi
je zmedla srce, da v velikih bolečinah omahujem.
Kličem
h Gospodu, da bi se usmilil hlapca svojega.
Pa Gospod
ne sliši mene in tudi ne vidi mojega srca.

Nje besede se je prijela duše moje, in noč in dan ne
mislim na drugo, le nje podoba mi je v spominu!
Nimam
tolažbe ni v molitvi, in brez pomoči me pušča
našega Odrešenika sveta Mati. Agata, čemu si prišla v ta
kraj!
Zavoljo tebe omahuje še celo sveta vera v meni, in
že pripravljajo zame prostor v peklu, kjer mi bo trpeti
vse večne čase.

Porodnica božja, reši me obupa, reši me, kar je najhuje,
reši me odpadništva!«

* * *

V nedeljo pred Malo Gospojnico tistega leta je loški kaplan
Vrban Wurtzer prav zgodaj vstal.
Bilo mu je maševati pri podružnici sv. Volnika, in ker mu dohodki
mestne kaplanije niso donašali toliko, da bi si držal svojega
konjiča, se je odpravil peš po slabi poti proti Visokemu.

Takrat se je bila oglasila prav zgodnja jesen.

Že je
rumenelo listje po gozdovih in iz grmov so žvižgali kosi
na samotno mimoidočega kaplana Vrbana.
Vrezal si je
bil grčevo palico v gošči in nanjo je opiral težko telo, če
je moral preskočiti lužino sredi blatnega pota.

Blizu Zminca, na mestu, kjer je gosto jelševje rastlo na
obeh straneh ozkega pota, je srečal gospoda Vrbana človek,
ki je tudi sam korakal

po stezi proti Loki, tako da je
zdajci stal pred Vrbanom, ki je na vse drugo mislil, nego
da se bo srečal v tej samoti z Jemejem Knafljem, očetom,
predikantom iz Kranja!
Le-tá je bil precej močne
postave in se je bil istotako kakor gospod Vrban oborožil
z debelo grčavko.

Gledala sta si nekaj časa iz oči v oči, in če bi bili imeli
strupeni pogledi moč usmrčenja, bi bila oba v enem in
istem trenutku obležala mrtva na mestu!

Potem pa se je prvi oglasil Vrban Wurtzer:
»Hej, Bartel, a todi laziš, kakor smrdljivi dehor, če
krade jajca!
Si mi bil pri sinu, slepar ti?«

»Stopi s poti, služabnik hudičev!« je zavpil predikant.

»Mudi se mi!«

»Pojdi v pekel!
Obiskal si svojega sina.
Ta ti še premalo
greha dela po pogorju; zategadelj si moral še ti blizu
s svojimi sivimi lasmi!«

»Umakni se, ako ne, ti zapoje moja palica po hrbtu, in
zgodilo se ti bo, kakor grešnikom, po našem Odrešeniku
iz templja iztiranim!
Mrhovina babilonska!«

»Hej, Bartel, ali ti tako hočeš?
Si li pozabil, kako sem
namahal tvojega sogrešnika Kupljenika, ko sem ga srečal
na železniški cesti?
Mati Božja, ti mi pa pomagaj!«

Že je zavihtel grčevko, da je zažvižgalo po zraku.
In
gotovo bi bila zaropotala predikantu na sivo glavo, da ni
ta, nevarnost opazivši, spretno skočil v stran, tako da je
Vrbanov udarec šinil na zemljo in v blato, ki se je razpršilo na vse strani.
Ali ravno tako spretno je zavihtel
predikant svojo grčavko in jo z močjo položil kaplanu
na koščeno ramo, da je kar od bolesti zaječal!

»Pa boš vendar ležal v blatu, predikant sleparski!« je
zavpil le-tá srdit.

Oba sta sekala nato s palicama drug zoper drugega in
odskakovala kakor petelina, boreča se med sabo.
Pljuskala
sta po luži, da so jima umazane kaplje oškropile
črno obleko črez in črez.
Na pomirje nista mislila niti
trenotek, in z bojem jima je rastel gnev do skrajne meje.

Končno se je pa vendar posrečilo kaplanu, da je svojega
nasprotnika, ki je pričel poprej pešati, treščil z močnim
udarcem po glavi.

»Ali si jo vendar izkupil, Bartel iz Kranja?« se je zaveselil
gospod Vrban.
»Sedaj bova pa malo kosti štela!«

Predikant je brez zavesti obležal na mestu, kaplan
Wurtzer pa mu je nekaj časa prav pridno mlatil po hrbtu.

Ko je z zadovoljstvom odšel, se ni predikant več ganil;
kakor hlod je ležal v blatu.

Dolgo potem, ko je bil
zmagovavec papist odšel, se je prebudil Knafelj.
Vlekel

se je k bližnji vodi, molil psalm in tožil milemu Bogu,
kako ga sovražniki preganjajo.
Umil si je obraz, počasi
vstal in odlezel po stezi, pojoč slavo Bogu in svetemu
evangeliju, dasi ga je vse telo bolelo in koža jako ščemela.

Tem veselejši je korakal dalje Vrban Wurtzer.

Dobil je marsikak udarec in bolela ga je marsikatera
kost, ali na vse je pozabil in srečen svoje zmage je premeril
stezo do znožja sv. Volniškega hriba s pravimi pomladanskimi
čustvi.
Na holmu je bila že zbrana množica,
ki je čakala njegove maše.

»Ali je gospod z Visokega že tukaj?« je vprašal kaplan
cerkvenika.
In ko mu je le-tá odgovoril, da še ne, je sédel
na zid in dejal: »Pa čakajmo!«

Dolgo ni bilo treba čakati.
Prikazala se je kmalu družba
z Visokega.
Grofica Suzana in njena družica sta sedeli
na konjih.
Spremljal ju je grajski pisar in nekaj oboroženih
hlapcev, nosečih na ramah dolge sulice.

Počasi se je pomikala ta četa po bregu navzgor.
Grofica
se je živo razgovarjala s Tolmajnarjem.
Živahno je
izpregovorila: »Samo vam na ljubo, gospod pisar, sem
prišla v cerkev k papistom!«

»Samo vam na ljubo,« je pritrjevala Agata in pri tem
tako ljubko pogledala po pisarju, da je temu razrahljala srce.
Dospeli so do njive, kjer se je pozno proso zibalo
v polnem latju.

Povprašala je grofica: »Čigava je ta njiva?«

»Kaplana Wurtzerja,« je odgovoril pisar.

»Tistega, ki pretepa spoznavavce svetega evangelija!«
je vzkliknila Agata.

»Ravno tistega!«

»Izpusti!« je viknila Agata nato hlapcu, ki ji je vodil
konja, ter z divjim skokom planila v proso.
Za njo pa je
jezdila tudi grofica Suzana, in konjska kopita so mela
proso in v tla teptala slamo in latje.

Kaplan Wurtzer pa je sedel na debeli plošči cerkvenega
obzidja in se je smejal, da se mu je treslo telo, in z
rokami je tleskal po tolstih stegnih.

»Ha, Ha!
Le mendrajte!
Saj ne gre meni za zrno!
To je
vse pisarjevo na Visokem, in plačana je že najemščina.
Le mendrajte, zverine luteranske!«

Nato se obrne proti cerkveniku: »Pozvoni, Tinče, pozvoni,
naj se prične sveto opravilo!«

Odšel je v cerkev, in za njim se je udrla množica in
takoj zasedla vse prostore.
Pred cerkvenimi vrati je prosil
Jošt Tolmajnar

nežno svojo gospodo, naj bi se spodobno
vedla v hramu božjem, da se ne bo jezil preblagorodni
gospod vitez Hohenburg.

»Samo vam na ljubo!« je žvrgolela Agata.

»Samo vam na ljubo, gospod Tolmajnar!« je odgovorila
Suzana še slaje.

Smejoč sta odšli v cerkev.

Pisar pa se je naslonil ob zid in zrl v dol, kjer so se vlačile
jesenske megle.
Tudi v srcu mu je vladala jesen, in
čutil je življenja težo toliko bolj, ker so ga tedaj že pretresale
dvojbe o tem, kje se nahaja verska resnica.

V cerkvici je bil pričel kaplan svojo propoved.
Motili
sta ga grofica in nje tovarišica prav zelo.
O spodobnem
vedenju ni bilo govora.
Imeli sta svoj prostor in tam sta
počenjali vsakovrstne nespodobnosti.
Skoraj glasno sta
delali svoje opazke in nista zrli proti oltarju, ampak le
bolj po množici.
To pa ni posebno motilo gospoda Vrbana.

Stopivši na levo, se je priklonil proti oltarju, in
potem, tudi proti mestu, kjer je sedela grofica Suzana.

Obrnivši se proti množici, je izpregovoril: »Tukaj je
sorodnica škofa mojega, tam na onem svetu jo bo pa
satan trgal.
Tako se bo vse poravnalo!«

Potem je vprašal zbrane poslušavce: »Kako se imate,
ste li veliko pridelali letos?«

»Malo, prav malo!« je odgovarjala množica.

In Juri izpod hriba je še klavrno pristavil: »Meni je
poginila tista lisasta krava, ki se je lani, pri zadnji maši,
ob bregu pred cerkvijo pasla!«

»Oves nam je pozebel!« so se oglašali posestniki z Bukovega
vrha.

Oni z Gabriške gore pa so pristavili: »Ovce so jalove
in toča nam je pobila.«

To je dalo Mici z Delnic povod, da je s tenkim glasom
potožila: »Nam je voda mlin vzela, hov! hov!«

»Hov!
Res hov!
Slabo se vam godi!
Ali pa veste tudi,
zakaj?« je vprašal gospod.

»Ne vemo!« je odgovorila množica.

»Ne vemo!« jih je oponašal gospod Vrban.
»Ne vemo!
Kako je to sedaj nedolžno vse!
Jaz vam pa povem resnico!
Koliko mi plačate zanjo?
Ha, ha!«

»Siromaki smo, gospod oče!« so izpregovorili nekateri
poslušalci.

»Slabo se vam godi!« je grmel kaplan nato.
»Jaz vam
pa pravim: godilo se vam bo še slabeje!
In veste, zakaj?«

»Zakaj?« je vprašala množica.

»Zakaj?
Zato, ker ne poznate več Jezusa Kristusa,
Odrešenika svojega, od katerega imate vse: svoje otroke,
svojo živino, svoja polja,

gozde in vse.
Pod svojo streho
pa ga ne sprejemate več, in mati Njegova, sveta devica
Marija, koliko je v časti pri vas?
Toliko ne, kolikor
je izkazujete najraztrganejši beračici, ki prihaja s Tolminskega
k vam, da vam krade in odjemlje, kar ji pride
pod prste.
Taki ste vi, vi vsi, bodisi z Loga, bodisi z Bukovega
Vrha, s Sorpata, ali pa tudi iz Gabriške gore.
Že ga
gledam hudiča, kako vas bo sodni dan vse, vse — tudi
vas, pregrešne ženske, ki niste na svetu za drugo, nego
da bi kaj dobrega požrle, ali pa kakega moškega zapeljale
— metal pod svoje stope in blato delal iz vas!«

Beseda ni padla na kamen.
Že so se otajala poslušavcem
srca in tuintam se je začulo ihtenje.

»Še premalo se vam slabo godi,« je nadaljeval kaplan:
»Kar se vam godi, to še vse nič ni, kakor se je zgodilo
našemu preljubemu Gospodu Jezusu Kristusu.
Živina
vam bo cepala, in kugo, lakoto, to vse boste priklicali v
deželo!
Ker vi ste zverine samega satana in prej ne boste
mirovali, da boste božjega Očeta na tronu tako razkačili,
da pošlje vse svoje vojske na vas!
In takrat bo težko
živeti med vami: mati bo umirala sredi svojih otrok,
in smrt bo pokosila očeta v najboljših letih.
In otroci, kar
jih imate najrajši, bodo umrli najprej!«

Tu se je ihtenje izpremenilo v glasno jokanje.

»Le tulite,« je vpil Wurtzer, »in pokoro delajte!
Dokler
ste pa taki, ne bo bolje!«

»Kaj naj storimo?« so vprašali nekateri poslušavci iz
množice.

»Tudi to vam hočem povedati.
Spoštujte Boga Očeta,
Sina in sv.
Duha!
Spoštujte Mater božjo, vse svetnike in
angele, zato so ti v nebesih!
Pa to še ni vse: spoštujte
tudi božje mašnike, ki so služabniki pravega Boga!
Najprvo
je pa: ne plazite se za tistimi luteranskimi predikanti,
ki vam kradejo dušo iz živega telesa!«

»Saj se ne bomo,« je ihtela Mica z Delnic.

»Bojte se posebno tistega predikanta Jurija!
Ta je, ki
vam živino mori po hlevih; ta je, ki vam s točo pokončuje
žito po njivah, in ta je, ki vam prinaša bolezen v hišo!
Molite, da vas Bog reši tega grešnika, in spoštujte mašnike božje, ki vas prav učé in vam želé le dobro!«

»Ti lažeš!« je zazvenel v tistem trenutku mogočen
glas po malem hramu božjem.
Odrinil je množico v
stran mož in se postavil pred kaplana, ki ni znal, kaj bi
počel v prvem hipu.
Bil je mladi predikant Juri z bledim
svojim licem.
Z desnico je dvignil sveto knjigo ter jo pokazal
zbrani množici.
»Ti lažeš!« je kričal.

Ali gospod Vrban se ni dal preplašiti.
»Glejte ga, ta je,
ki vam prinaša kugo in lakoto v dolino, in sedaj je prišel
še v našo sveto cerkev in več hoče biti, kakor je mašnik
katoliški.
Ali naj tukaj ostane?
Ali je pobegniti meni, ki
sem jih izmed vas toliko krstil in jih sprejel v cerkev božjo?«

Takoj je bila družba v plamenu.

»Iz cerkve ž njim!
Izpred božjega obličja s tem nestvorom!
Ubijmo ga!«

Predikant se ni ganil s svojega mesta ter je izpregovoril
odločno: »Vi ste slepi!
Prišel sem vam resnico oznanjat,
a vi me hočete kamenjati, kakor so kamenjali prvega
mučenika, sv. Štefana!«

»Kaj boš ti nam govoril?« se je oglasil Luka iz Podgozda,
in koščeno roko mu je položil na ramo.

»Kolikor mi
hočemo imeti resnice, je dobimo pri gospodu Vrbanu.
Ali ni res tako možje?«

»Res je, res je!«

Posebno ženstvo je prav živahno kričalo.
Predikant se
ni zbal te razburjenosti.
Bil je še tako predrzen, da je
stopil proti oltarju, prav kakor bi hotel ž njega vreči svete
posode.

»Boga samega hoče napasti!« je kričal kaplan Vrban.

»Pomagajte!«

In kakor besen je planil s svoje lece.
Ni mu bilo treba
hiteti.
Že je razljučena množica obsula predikanta in
siloma ga vlekla iz svetišča.

»Predvčerajšnjim si nočil pri meni,« je vpil pogorski
kmet, »a drugo jutro mi je izvrgla krava mrtvo tele!
To
si mi ti naredil, ti!«

To rekši, je usekal predikanta s pestjo po obrazu, da
je bil takoj ves krvav.

»In pri nas je bil tudi,« je kričala suha ženica.
»Moja
Špelica je bila prav hudo bolna in drugo jutro, komaj je
ta črnuh odšel, je précej umrla.
Drugače bi pa bila
ozdravela.
Le ga, možje božji!«

Zopet se je dvignilo nekaj pesti, ki so vse padale po
predikantu.

»Okrog moje hiše je tudi lazil,« se je oglasil Luka iz
Podgozda.

»In še tisto noč mi je sapa podrla staro hruško na streho, da mi je vse polomila.
Udarimo ga, da ga
potem vrag več ne prinese v naše kraje!«

Tako so ga pretepaje iztirali iz svetišča.
Grofica Suzana
s svojim spremstvom se je odmaknila takoj, ko je nastal
prvi vrišč.
Dasi je bil spoznavavec svetega evangelija
v veliki nevarnosti, je vendar hitro sedla na konja in
krenila po hribu nizdol.
Pozabila je še celo na oborožene
svoje hlapce, tako se ji je mudilo.

V tem so bili predikanta pritirali pred staro lipo, ki je
razprostirala vejevje skoraj nad cerkvenim vhodom.

Vpili so in kričali nanj, in najsirovejši so ga neprestano
tepli.
Juri Knafelj pa je bil pravi

predikant, in ni čudo, da
se je zaradi tega krutega ravnanja razjarila njegova duša.

Pričetkom je molil in klical Gospoda.
Zanašal se je na visoke
deželne stanove in menil, da se mu ničesar zgoditi
ne more.
Zategadelj je pričel psovati napadovavce
svoje.

»Prekleti bodite,« je zavpil, »vi in vse, kar je vaše!
Plazite
se za babilonsko svinjo, služabnike svetega evangelija
pa pobijate. Prekleti bodite!«

»Že spet preklinja,« je zavpila Mica z Delnic. »Jojmene!

Pri nas ima svinja mlade, da bi jih le ne uklel!«

»Kaj ste vi!?« je kričal predikant.
»Hlapci ste črnega
hudiča, in ta vas bo spravil v peklensko svoje brezdno!

Mi, oznanjevavci evangelija, bomo pa povišani do angelov
in arhangelov!

Aleluja!«

S tem ni utolažil svojih nasprotnikov.

»Kaj me bijete, če vam oznanjujem resnico?
Zvedelo
se bo pri deželnih stanovih in poslali bodo svoje konjike
k vam, da bo jok in škripanje z zobmi.
Toda Gospod
vas udari z mogočno Svojo roko in pogine vam živina v
hlevih, posuši se vam žito na polju, in vaši otroci do tretjega
kolena bodo težko nosili prekletstvo tega dne.
Mi
bomo pa poveličani, ker tako piše Gospod v sveti svoji
knjigi.
Aleluja!«

»Kaj se boš trgal tu, prekleti nejeverec!
Teleta si mi že
uklal in snedel.
Sedaj mi hočeš pa še kravo in otroke!«

Tako se je zajezil Luka iz Podgozda.
In pograbil je po
helebardi ter jo iztrgal bližnjemu grajskemu hlapcu.
Ž
njo pa je smrtonosno udaril z vso močjo magistru Juriju
po glavi, da se je ta hipoma zgrudil na zemljo.

Nato se je množica, nenavajena takšnih prizorov, hitro
razšla, in predikant je ležal zapuščen pod staro lipo,
katere vejevje je pregibal oster jug, ki je jemal s sabo rumeno
listje in ga odnašal proti severu.
Včasih je solnce
pretrgalo goste oblake in obsinilo krvavo čelo odpadniku,
ki je umiral pred starodavnim drevesom.
Muhe in
drugi mrčes so mu posedale po ranah, iz katerih je kipelo
mlado življenje smrti v naročje.

Končno se je prebudil in se z motnim očesom ozrl po
okolici.
»Žejen sem!« je zastokal.

»Tu je voda, gospod Juri!«

»Ti si, Franca?
Gospod mi je dejal, lezi in smrti izroči
svoje telo za vero, ki sem te je učil.
Prekleta bodi roka,
katera me je smrtonosno zadela!«

Edino dekle je bilo ostalo pri njem.
Od studenca je
prinesla vode in dala mu piti, da si je ohladil pekoča
usta.
Ovila mu je glavo z mokro prtenino, in nje solze so
se spojile z njegovo krvjo.

»Umiram!« je vzdihnil.
»In za sveti evangelij še ničesar
storil nisem.
Moj Bog, kako si me zapustil!
Ali jo slišiš, kako buči, trobento sodnega dne, da se kar hribi
majo!«

»Jug buči po dolini in gozde maje!«

»Jug, Franca, to ni jug, to je glas božji.
In že se, poglej,
premika hrib k hribu, ali mene ne starejo v svoji sredi.
A
jo vidiš ondi, kako posega božja roka proti meni?«

»Solnčni žarki so, gospod Juri, ki padajo iz oblakov na
Bukov vrh!«

»Solnčni žarki, Franca?
Si li slepa?
To je bleščeča roka
Očeta božjega, in odnesla me bo po jasnem zraku v raj
svetega evangelija.
Gospod nas poveliča, a sovražnike
Svoje potepta v prah, da bodo uničeni popolnoma!«

Razbistrilo se mu je nekoliko oko.
»Franca, umiram!

In mlad sem še in umreti mi ni lehko!«

Te besede je govoril zamolklo.
Potem pa je pritiskal
biblijo na usta, tako da se je sveta knjiga pordečila od
krvi, ki jo je moral preliti zanjo.

»Biblia sacra!
Preklet bodi rod, ki te neče sprejeti!
Že
korakajo vojske nebeške, in njim na čelu je sveti angel
Mihael, in meč se mu sveti v rokah.
In v sredo svojo me
kličejo in jaz jim hitim nasproti.
Aleluja!«

Vzpel se je kvišku, pritisnil roko na razbito črepinjo
ter vzdihnil: »Žejen sem!
Zemlja poka pred mano in iž
nje švigajo plameni.
Jaz pa umiram v imenu Gospodovem!
Aleluja!«

Nagnil je glavo k zemlji in umrl!

V.

Zima je gospodarila v deželi.
Z belim svojim prtom
je objemala hrib in dol.
V trdo železje je zakovala
bistre potoke in z rezkim mrazom je pregnala ptice pevke.

V tistih mrzlih dneh je vitez Hohenburg nekega jutra
prav zgodaj prijezdil v Poljane.
Hlapci njegovi so bili po
pogorju nalovili nekaj odpadnikov, in te je hotel prevzeti
in odpeljati na loški grad.
Poprej pa je nameraval drugi
srenji v strašilo sam svojo sodbo izreči in jo takoj tudi
brez vsake apelacije izvršiti.
Grajski hlapci so bili na cesti
pred mostičkom, ki se je nahajal sredi vasi prav tam,
kjer se še dandanes nahaja, odkidali sneg ter tako pripravili
obširen prostor, kamor so bili segnali tolpo ubogih
grešnikov.
Od tega prostora so bili odkidali široko
gaz do potoka, ki ga je pokrivala tenka ledena skorja.

Tukaj nahajamo tisto jutro stare svoje znance.

Najprej je tičal v tolpi naš nesrečni Jerom Stopistran.

A bil je v silno slabem položaju.
Mraz in glad sta mu bila
ugonobila vse moči.
Raztrgal si je bil obleko, in prsti so
mu bili preglodali obuvalo.
Moralo ga je hudo zebsti,
ker je neprestano odskakoval od zemlje, kakor bi stal na
razbeljenem železu.
Zaklada svojega, koša, ni imel več,
najbrž so mu ga bili odvzeli biriči, ko jim je Jerom prišel
v pest.
Tudi mati Medudka in mlajša nje tovarišica sta se
nahajali med jetniki.
Starka ni kazala nikake bojazni.

Včasih je izpregovorila poluglasno: »Saj so Kristusa tudi
sodili!«
Tem glasnejša pa je bila nje tovarišica; ta je neprestano
solze točila in vpila: »Sežgali nas vendar ne
bodo!«
Istotako vidimo v družbi berača Luko.
Ta se ni
mogel načuditi, kako je prišel semkaj.
»To je pa res čudno,«
je kričal, »da mene, lavretanskega romarja, vrivajo
med take razbojnike in tatove!
Pritožim se do papeža
v Rimu, gotovo pa do loškega škofa!«

»Videl boš, da se nismo zmotili,« mu je odgovoril porogljivo
eden izmed stražnikov.
»Če se ne motim, si sedaj
na najboljšem potu, po katerem se pride do vešal ali
do kolesa!«

Med jetniki je bila končno tudi Franca z Dobja.
Mirna
je stala sredi teh potepuhov in niti skrivala se ni, ko
je med navzočniki ugledala starega svojega očeta, ki je
bil v strahu za otroka svojega prihitel v Poljane.
Samo ob
sebi se umeje, da je bila vas tisto jutro polna radovednežev.

Odrastlo in mlado, vse je pritiskalo na mesto, kjer
je imel vitez Hohenburg izreči svojo sodbo.

Niso dolgo čakali nanj.
Komaj se je bilo solnce prikazalo
na jasnem jutrnjem obnebju, že je bil loški oskrbnik
v Poljanah.

Ž njim so prijezdile tudi ženske z Visokega in grajski pisar.
Prve so prišle bolj iz radovednosti,
ker je tedaj ženski spol rad gledal, če se je mučilo kako
človeško bitje, ustvarjeno za veselje in prostost.
Hohenburg
se je prijel brez odloga tožnega svojega dela.

»Privedite mi najprej tistega suhega dolgina!« je ukazal
hlapcem.
»Vidi se mi, da ima več greha, kakor ga
kaže na obrazu!«

Biriči so pritirali pred njega Jeroma Stopistrana.

»Kaj počenjaš ti todi?« ga je vprašal oskrbnik osorno,
»in pod čigavo graščino spadaš?«

»Kaj počenjam, milost vaša?« je odgovoril Stopistran
lahkodušno.
»Malo kradem, malo molim, kakor nanaša
vreme, milost vaša!«

»Kaj pa veruješ?«

»Vse, kar ukazuje milost vaša!«

»To je pretkan slepar,« je izpregovoril oskrbnik proti
pisarju.
»In sedaj ne vem, ali mu jih dam nabrisati po
podplatih, ali naj ga postavim v vodo!«

»Kar bo, bo dobro,« se je smejal Jerom.
»Potlej se
bom vsaj malo pogrel.
Sicer bom živel toliko časa, dokler
bo hotela smrt ali pa gosposka!«

»Odvedite ga v stran,« se je zajezil oskrbnik, »in naštejte mu dvanajst gorkih!
Potem pa v Loko ž njim!
Ne
bo mu škodilo, če ga malo položimo na iztezalnico!«

Takoj sta dva biriča pograbila Jeroma, ki je lehkodušno kričal: »Vse je dobro, kar se dobi zastonj!
Če je pa
kaj gorkega, to mi je v mrzli zimi še najljubše!«

Odpeljali so ga v vežo sosednje hiše, položili ga na
stol ter mu odšteli gorko plačilo.

Hohenburg je opazil tedaj Franco z Dobja.

»Kje ste ulovili to?«

»Pri svetem Volniku,« je odgovoril hlapec; »zmivala
je ubitega luterana.
Pripovedovali so nam, da sta se hotela
vzeti.
Zategadelj smo jo uklenili in pripeljali, da jo
milost vaša po pravici kaznuje!«

»Usmilite se je!« je zaječal stari Dobničan.
»Z materjo
sva stara in edino to imava!«

»Kako lepe lase ima!« je izpregovorila Agata.

In grofica Suzana je pristavila: »Nikar je ne tepite!«

Tudi vitezu Hohenburgu se je omečilo srce, ko je gledal
milobni in bledi obraz dekletov.

»Jeli poprej rada molila?« je vprašal očeta.

»Črez vse mere rada,« je odgovoril le-tá, »in spomladi
sta se z materjo obljubili k lavretanski kapelici.«

»Odrežite ji lase!« je razsodil vitez.
»In potem ji bodi
za sedaj odpuščeno!«

Razrešili so ji kiti in ji z ostrim nožem odrezali bujni
lišp mlade glave.

»V treh tednih se ima spokoriti in pristopiti k svetemu
obhajilu.
Saj se boš vendar poboljšala?« je vprašal
vitez.

Gledala je nekaj časa po sneženi okolici in potem odgovorila:
»Ne vem.«

»Česa ne veš!
Jaz pa vem, da se boš poboljšala, že staremu
svojemu očetu na ljubo!«

Tako je tarnal starec in
hitro jo je odpeljal z nevarnega mesta, da bi še dalje ne
izpregovorila kake neprevidnosti.
Prišla sta mimo pisarja.

»Gospod Tolmajnar,« se je opravičeval Dobničan,
»ne zamerite mi!
Zdaj, sevé, iz vse ženitve ne bo nič!
Ne
zamerite tega moji hiši!
Otroci so šiba božja človeku, če
jih ima!«

Pričel je naglas moliti in tako je odgnal svojo hčer po
poti proti Dobju.

Grajski oskrbnik si dá nato predse privesti mater Medudko.

»Čemu si vklenjena?« jo vpraša osorno.

»Ker pričujem za Kristusa!« je odgovorila starka.

»Videli so jo v družbi s predikantom,« se je oglasil
birič.
»Ta je tista, ki uči, da plešímo kadar molimo v cerkvi.«

»Vi ste sami grešniki,« se je razžarila Maruša, »in
Boga in Kristusa ne poznate!
Pilatje ste in sodbo izrekate
o pravičnikih.

Sodni dan boste pa nam stregli, in mi
bomo od Gospoda Jezusa poklicani na desno njegovo
stran!«

»Ta ženska ima prevročo kri,« se je zasmejal vitez,
»postavite jo v vodo, da se ohladi!«

»Za svojega Zveličarja bom trpela!
O dobri moj Jezus!

Tvoja mučenica bom in zaradi Tvojega imena me preganjajo!«

Ko so jo hoteli prijeti, je odhitela sama proti vodi in
zagazila do kolen v hladno valovje ter ni čutila ni mraza
ni bolečine, dasi ji je tanki led rezal v meso in se je
potok rdečil od nje krvi.

V tem so bili Jeroma Stopistrana zopet privedli k
družbi.

Ugledavši tovarišico sredi potoka, se je zasmejal glasno
ter ji zaklical: »Maruška, pri tebi je danes nekako slabo
zakurjeno, meni so pa pogreli pečico, da vse gori po
nji!«

Zbrana množica se je zagrohotala, in berač Luka je
izpregovoril:
»To ti je hudič!«

Vitez Hohenburg pa ni sodil tako.
Ves razkačen je
ukazal hlapcem, naj tudi Stopistrana tirajo v vodo.

»Takšno kosilo imam rad,« je dejal ta zadovoljno, stoječ
sredi Ločilnice.
»Prej mi je bilo vroče, sedaj se pa hladim!

Tako je prav za poštenega in krščanskega človeka!«

»Kaj je s tabo,« se je obrnil nato oskrbnik k Luki, beraču,
»kaj očitajo tebi?«

»Hvala za vprašanje, gospod visoki!« je odgovoril letá
ponižno »in sam sveti Ahacij in Marija lavretanska in
vsi svetniki, karkoli jih je v nebesih, naj vas blagoslové
za to vprašanje!«

»Kradel je, milost vaša,« je izpregovoril eden izmed
biričev, »in lehko se mu dokaže, da je v družbi z onim v
vodi kradel ovce iz ovčnjakov po pogorju!«

»Da bi ti jezik segnil, duša peklenska!« se je zatogotil
Luka.
»Orožje nosiš, pa je nisi videl vojske.
Jaz pa sem
bil na Laškem, ko smo lovili francoskega kralja.
To ti povem,
da boš vedel, s kom imaš opraviti.
Da bi kradel po
pogorju, saj vendar živim ob milodarih in božjih potih!

Pravičnik je na svetu, da se preganja, milost vaša!
In če
so le vsi podložniki loške graščine tako čistega duha, kakor
sem jaz, potem prevzvišeni naš gospod in škof lehko
spi in v sladkih sanjah!«

»Ha!« se je vmešal tu Stopistran od vode sem.
»Ha,
kako vendar laže ta lavretanski romar!
Ali se ne spominjaš
več, kako je bilo pri Kovščaku na Bukovem vrhu?

Zlezel si v hlev in pograbil si po pikašci, in za volno si jo
tiščal toliko časa da je nisem zaklal in umoril.
Kako, da
si to pozabil, saj še ni dolgo tega?
Skupaj jedla, skupaj na
vešalih visela!«

»Oj, ti Judež, ti Iškariot, ti sin hudičev!
Jaz te ne poznam,
ker te do danes nikoli videl nisem!
Da bi se ti odreklo
večno zveličanje!
Le čakaj, Stopistran Jerom, tega
ti ne odpustim in še takrat ne, ko bova skupaj stala pred
sodbo božjo!
Spravljaš me v nesrečo in sebe v pogubljenje.
In vendar veš, kako sem pošten, pravičen in bogaboječ!«

»Kako naj to vem,« mu je odgovoril Stopistran, »če te
ne poznam, če te nikoli videl nisem?
Vraga, ta krop je pa
vroč!«

Čutil je dolgin, kako mu je premirala noga, in vzdignil
jo je iz vode, da je bil videti kakor čaplja, sredi mlakuže
na eni nogi stoječa.
Takoj ga je pričel vojak s helebardo
tolči po mečih.

»Tukaj je pa dosti in hitre postrežbe!« se je zasmejal
Jerom ter zopet vteknil nogo v ledeno vodo.
»Ti se mi
smeješ, Kržišnik!
Pa ni bilo zmerom tako.
Tisti večer, saj
veš, kdaj je bilo, sem se smejal pa jaz v tvoji kašči in iz
zaboja sem ti pšenico kradel.
In iz pšenice smo izgrebli
pehar svetlih srebrnjakov ter prav od srca smo se smejali!
Takrat si bil ti v vodi, danes sem jaz.
Prav škoda, da
so mi ti biriči nekaj tistih srebrnjakov zopet vzeli; pri
njih se zglasi, morda jih dobiš nazaj!«

»Ti si kradel pri meni?« je vpil Križišnik.
»Moj denar,
moj denar!

Povrnite mi ga, drugače sem revež, sem berač!«

»Grajski hlapci ga imajo!« se je rogal Jerom.

»Kaj lažeš?« so vpili hlapci.
»Pri tebi nismo dobili ni
beliča!«

»No, pa lažem,« je odgovoril Jerom.
»Ali tiste srebrnjake
vam puščam na duši, nepoštenjaki vi!
In tista dva
beneška cekina, ki sem ju lansko leto dobil od zatiškega
opata, ko sem mu življenje rešil, tista dva beneška cekina
tudi imejte!«

»Milost vaša,« so govorili hlapci, »niti besede ne izpregovori
resnice!«

»Preiskalo se bo,« je dejal Hohenburg, »in potem se
zve resnica.
Če ta potepuh v vodi le količkaj odpre usta,
ga udari s helebardo, da se mu usujejo vsi zobje iz čeljusti!

Sedaj pa tudi tega — tu je pokazal na berača —
malo postavite na hlad!
Vidi se mi, da je vreden najostrejše kazni!«

»Ali sem prav slišal?« se je začudil Luka.
»Ali sem
prav slišal, visoki gospod?
Jaz naj grem v vodo?«

»Ne bo ti škodilo!« je odgovoril oskrbnik.

»Torej tudi mene pošiljate v vodo?« je kričal berač.

»Ta je lepa!
In rimski papež nima vernejšega služabnika
od mene, in v vsej dolini ga ni pobožnejšega človeka
od mene!
In v vodo naj grem med luterane in tatove?
Pa
gremo, če se dandanes deli taka pravica na loškem gradu!«

Odpravil se je po gazi proti vodi.
Tik brega je še postal
in se znova obrnil k oskrbniku: »Milost vaša, ali je to
zadnja beseda?«

»Zadnja moja!«

»Ali se ne da nič izprositi?«

»Nič!«

»No dobro,« je tulil berač.
»In če se prehladim, da ne
bom več mogel stopiti na noge, kdo me bo redil potlej?

To rečem vam, in vi, zbrani ljudje, poslušajte me, če se
prehladim, če si nakopljem bolezen, bom obhodil vse
pravice, kar jih je na svetu, in prvi moj pot bo h gospodu
vicedomu v Ljubljano, da mu potožim, kako nas loška graščina zatira, dasi smo dobri in katoliški kristjani!«

»V vodo ž njim!« je ukazal Hohenburg.
»Predolgo ga
že poslušamo!«

»Le v vodo!« je vpil berač.
»Saj grem, saj rad grem, če
vidim, kaki ljudje smejo ostati na suhem!
Oj, ti prekleta
pravica ti!
Koliko sem premolil v svojem življenju in
koliko svetih podob sem obiskal!
Na stara leta pa me
pošiljajo v ledeno vodo!
In vi, gospod loški oskrbnik, vi,
ki ste služabnik katoliškega škofa, vi ste tukaj v družbi
luteranskih žensk, in častite jih kakor niste nikdar Marije,
božje Device!
Nas, prave kristijane, pošiljate pa v
vodo, ali je to spodobno?

Če bi to vedel škof, gotovo
vam vzame službo, in po vsej pravici.
Sedaj pa rad grem
v vodo!«

To izpregovorivši, je prav previdno zlezel v vodo.

Množica, ki je to opazovala, se je pri tem kratkočasila
prav dobro, kar za tiste sirove čase ni bilo čuda.
Morda
bi tudi dandanes ne bilo mnogo drugače!
Ženski z
Visokega sta se pa vendar naveličali gledanja; posedli
sta na konja in odjahali iz vasi.
Vitez Hohenburg jima je
zadovoljno izpregovoril pri odhodu: »Vidite, svetla grofica,
kako mi peremo črno luteranstvo!
Mnogokrat prav
dobro koristi takšno pranje!
Če bi drugod enako postopali,
bi kmalu izginili tisti suhi predikantje, in ljudstvo
bi se spametovalo!«

Agata je s svojim konjem obstala tik grajskega pisarja,
se sklonila k njemu ter mu rekla: »Danes imate veselje,
gospod pisar!
Če jih gledam te reveže v potoku, sem
skoraj sama prepričana, da je vaša vera močnejša in
boljša.
Vsaj za te ljudi tukaj!«

To rekši, je oddirjala za grofico Suzano.
Pisar pa je zrl
z motnimi pogledi za njo in ob tistem trenotku bi se bil
odpovedal vsaki veri, da je to zahtevala ženska, ki je ravno
govorila z njim.

Ves ta čas je Maruša Medudka mirno stala na svojem
mestu sredi vode.
Končno pa je vendar omagala tako, da
so jo pričele zapuščati moči in da so še bolj opešale slabotne
nje duševne sile.
Razprostrla je roke proti nebu in
vpila: »Kristus se mi približuje, kralj David pa pleše pred
njim!
Hosana na višavah!«

Niso je več nosile noge in omahnila je in opotekla se
s svojim telesom ter telebnila v potok, da je voda zapljusknila
na vse strani.

»Dosti bodi!
Poberite jih iz vode!
Naj se v kaki koči
nekoliko ogrejejo, potem jih spravite v Loko v varen
zapor!«

Tako je ukazal vitez Hohenburg.
Obrnivši se k zbrani
množici, pa je izpregovoril: »Mi sodimo ostro, ali pravično!

Varujte se krivih naukov, da se vam ne zgodi prav
tako!«
Zlezel je v sedlo in poklical pisarja na svojo stran.

»Ti si mi odgovoren, Tolmajnar, da se mi pripelje vsa
tolpa v Loko!«

Ostro ga je pogledal in še dejal: »Nekako bled si v
obraz!
Ženitev se ti je izkazila!
Čemu pa ti laziš za luterankami?

Pripoveduje se mi, da si nekako mlačen in da
zanemarjaš službo božjo.
Pazi, da ne boš ljudstvu v slab
zgled; ker to ti povem, če pri tebi opazim kaj,

kar bi
dišalo po reformatorjih, te izpokorim in če je treba z
razbeljenim železom.
Hvaljen bodi Jezus Kristus!«

Ukazal je dvema hlapcema, da sta ga spremila.

Jošt Tolmajnar pa je ostal na mestu in v mislih pogreznjen
je pozabil na svojo okolico.
Biriči so v tem iz
potoka vlačili onemogle grešnike in prav grdo kleli.

Množica je tiho opazovala čudni ta prizor.

Kaznjenci so
tudi vsi molčali in le Jeromova mlajša tovarišica je neprestano
vzdihovala: »Da bi me le na grmado ne deli!«

Tako je v tistih časih sodil loške graščine oskrbnik, in
sicer sodil, kakor se je izrazil sam, ostro in pravično!

VI.

Zapisujem Jošt Tolmajnar še tole: Letos sta prišli
semkaj na Visoko dve ženski.
Prvo so imenovali
Suzano; porodila se je iz starega, imenitnega pokolenja.

Druga pa je bila rodu nižje vrste in je prvi morala streči,
kakor streže dekla svoji gospodinji.
Imenovali smo jo
Agato in mojim očem se je nadvse prikupila.
Čudna so
pota našega Gospoda, ki je dodelil, da se je srce moje
odprlo luteranki in da se je duša moja razvnela zanjo, ki
je bila odpadla od svete vere.
Za vse pa bodi hvala našemu gospodu in Bogu!

Zgodilo se je takole:
Nekega dne je opazila previsokorodna grofica Suzana
ostí, s katerimi v tej pokrajini navadno preprostejše
ljudstvo zabada ribe, če lazijo za pašo po čisti strugi.

Odgovoril sem spodobno in ponižno, da mislim in da
sem prepričan, da bi visokorojeni gospe gotovo ne ugajalo
to delo.
Predrznil sem se še celo in sem razložil, da
bi se mehko srce preblagorodne gospe (takoj spočetka
smo imeli vero, da ni omožena; zvedeli pa smo, da jo je
gospod Bog zvezal s krasnim, pobožnim gospodom
možem) težko privadilo, če bi morala gledati zabodeno
in trepetajočo žival.
S prav veliko nespodobnostjo je tu
služabnica Agata izpregovorila in trdila, da bi, če bi le
mogla, moje srce zabodla na dolgo sulico.
»Prav nič bi
se mi ne smililo!« je govorila z velikim smehom.
»In naj
bi še tako trepetalo!«
Jaz, Jošt Tolmajnar, sem se hotel
po vsej pravici razkačiti nad to žensko.
Opazil pa sem,
da se je premilostiva in preblagorodna gospa (gospod
Jezus odpusti ji nje luteranstvo!) blagovolila smejati, in
smejal sem se tudi jaz.
Tedaj sem prvič omenjeni služabnici
pogledal v lepo oko, in v greh si štejem, da mi je
takoj v tistem hipu bilo prav močno všeč nje oko, ki je
polno pregrešnosti in zapeljivosti.

Ko je visokočastiti gospod (scilicet vitez s Hohenburga)
slišal, česa želi gospa in grofica, je izpregovoril s
trdim glasom.
Dober, ali oster gospod je in meni je trd
gospodar.
Božja zapoved pa mi je, da ga častim in ga
vpletam v svojo molitev.
Za vse, dobro in hudo, bodi
hvala gospodu našemu Jezusu Kristusu!
Kdo je več trpel
na svetu od Njega?

Takó-le je izpregovoril: »Stóri, kar ti ukazuje presvetla
gospa!«
Vzel sem hlapca, ki je imel za takšen posel
spretno roko.
Marsikakega tolstega sulca in neštevilno
vitkih lipanov mi je bila že zabodla njegova roka!
Dobro
so ga poznali v kuhinji gospoda viteza Hohenburga in z
veseljem ga sprejemali, kadar je prišel na loško graščino.

Nikdar ni došel prazen, in zadelj ga je še celo visokočastiti gospod oskrbnik prav čislal kakor zvestega in
pridnega hlapca.

Tudi tisti dan se je izkazoval z veliko umetnostjo in
marsikatera riba je zatrepetala pod njegovim železom.

Ravno pri taisti priliki je bilo.
Preblagorodna gospoda
se je izprehajala po zeleni senožeti.
Skozi vrbovje
smo prežali, če bi ne ugledali ribe kje v strugi.
Jaz, Jošt
Tolmajnar, sem ostal spoštljivo nekaj korakov za njimi.

Duši moji se je takrat razodela vsa lepota omenjenega
dekleta.
Krasnejša se mi je dozdevala od previsokorodne
gospe Suzane.
Govoril sem torej sam sebi, kaka sreča
bi bila, izbrati si tako družico za vse življenje in živeti ž
njo v zakonski ljubezni kakor tudi v zakonski zvestobi.

K temu nam pomagaj Bog!

Videla je morda mojo tesnobo.
Prišla je k meni, me
ogovorila in s svojimi pogledi je napadala ubogo mojo
dušo.
Ali sem se mogel ubraniti takim naskokom?
Kaj je
luteranstvo?
Kdo ve, ali moli svojega Gospoda in Boga
v pravem duhu, s pravo pobožno voljo?
Toliko vem, da
bom odslej molil svojega Boga med bridkimi bolečinami
med grenkim trpljenjem!

»Gospod pisar,« me je vprašala, »gospod Jošt Tolmajnar,
kako ste zašli semkaj, v to puščavo?
Ali od vas ne
vodijo pota v Nemčijo, kjer se ljudem, kakor ste vi,
gospod Jošt Tolmajnar, prav dobro godi?
Ali hočete tukaj
umreti?«

Globoko se mi je povesila glava in žalost in toga sta
gospodovali nad mano.

»Gospod Jošt,« je klicala Agata, »vidite tu na senožeti
pozno, jesensko cvetko!
Kako je prišla sem?
Zima jo gotovo
pokonča.
Taki ste vi, zima tega kraja vas gotovo
pokonča!
Náte in ohranite jo meni v spomin!«

Sklonila se je, utrgala pozni cvet in s svojo belo roko
mi ga je ponudila.

Ravno v tistem trenutku je zabodel hlapec veliko ribo
in z močjo jo je vrgel iz hladnega bivališča na suho, kjer
ji ni bilo rešitve.
Ali naj jaz, Jošt Tolmajnar, naglašam še
posebej, kako zelo se mi je tista uboga riba, ko se je vila
v smrti, smilila in smilila?

Grof Herbert je prišel po preljubo svojo gospo Suzano.

Presvetli gospod in škof ji je vse odpustil, in zopet jo
je poklical na bleščeči svoj dvor.
Odpovedala se je zmotam
in isto tako je nje služabnica preklicala vse, kar je
kdaj verovala proti sveti naši katoliški cerkvi.
Jaz, Jošt
Tolmajnar, sem se očistil na to vseh hudobnih naklepov,
ki sem jih koval v namenu, da bi si pridobil za ženico
nemškega dekleta z rumenimi lasmi in z ustnicami, ki so
bolj rdeče od črešnjevega sadu, kadar dozori po Bukovega
vrha zelenih strminah.
Tako je preljubi naš gospod
Jezus Kristus nam dodelil milost, da se je vse lepo poravnalo,
da so se izpokorili grešniki in grešnice in da
smo vsi ostali zvesti otroci prave svoje vere.

O presladki Jezus, dodeli nam o smrtni uri, da bomo tako spravljeni
s Tabo, kakor smo danes pri tej veseli priliki!

— —
Prosil sem visokočastitega gospoda, gospoda viteza
s Hohenburga, da me blagovoli izpustiti iz službe
na Visokem.
Te prošnje mi ni odrekel, ali vendar je kazal
ostro svoje začudenje.
»Preobjedel si se kruha!« mi
je opomnil, grajajoč, »Kam hočeš?«
Ponižno sem odgovoril,
ker ni dobro in ne koristno, dražiti visokih oseb,
ki nam zapovedujejo.
»Prebiral sem marsikatero knjigo,
milost vaša,« tako sem izpregovoril, »in znano mi je
obilo starih listin!
In sedaj mi je pretesno v tej ozki dolini,
in rad bi napotil svoje korake v svet, da bi še kaj več
videl in še kaj več izkusil.«

Temno je gledal gospod s Hohenburga na služabnika
svojega Jošta Tolmajnarja.
»Med svet te žene duša,« me
je pokaral; »pazi, da ni to izkušnjava samega peklenskega
satana!
Česa pogrešaš tu?«

»Ničesar,« sem odgovoril še ponižneje, »ali za vedno
tukaj ne morem ostati!«
— »Kam se hočeš obrniti?« je
blagovolil vprašati.
»V Germanijo,« sem si upal odgovoriti
odločno.
Dolgo časa ni izpregovoril milostivi gospod,
in pogled njegovega očesa je počival na meni ter
mi s strahom obsenčil trepetajočo dušo.
»V Germanijo!«
je še izpregovoril.
»Naj ti je odprta steza do tja!
Glej, da
si tam ne pridobiš večnega pogubljenja!«

»Jaz, Jošt Tolmajnar, upam pa v imenu svojega Boga,
da mi v Germaniji zacvete zveličanje tako na zemlji kakor
v nebesih.
Pravijo, da tam sije solnce milije in da zori
po holmih rumeno grozdje.
Ko

bom gledal v sreči te
kraje, bom dajal slavo Bogu Očetu, Sinu in Sv.
Duhu.

Zapisal sem vse to, da se ne pozabi in da poznejši rodovi
zvedo, da sem bil Jošt Tolmajnar deležen velike sreče,
ko sem vse to pisal in zapisal.
Počeščenje bodi Njemu,
ki nas je ustvaril in ki smo mu samo prag v znožju svetih
Njegovih nebes. Amen.«

* * *

Drugo jutro potem — oskrbnik Hohenburg je bil odjezdil
že prejšnji dan — se je odpravljala z Visokega grofica
Suzana.
Ko so že prišli skoraj do mosta, je obrnil grof
Herbert konja in izpregovoril: »Zadnjikrat, preljuba Suzana,
se ozri po kraju, kjer si živela v svojem pregnanstvu!«

Tudi Suzana in Agata sta zadržali svoja konja.

»Kako bi bilo,« je vzkliknila zadnja, »če bi morali vso
zimo tukaj ostati?
Zase vem, da bi bila umrla!«

»In pisar Jošt?« je vprašala prva porogljivo.
»Ta bi te
bil gotovo kratkočasil!
Ne veš, Herbert, kako zaljubljeno
jo je pogledoval vsak dan.
Že sem pričakovala, da bo
stopil predme ter mi govoril: ‚Preblagorodna gospa, dajte
mi v zakon pokorno svojo služabnico Agato‘.«

»Dajte mir ubogemu človeku!« je opomnil grof.
»Trudil
se je, da vama olajša življenje!
Slabo mu dajeta hvali,
če ga sedaj zasmehujeta!«

»Revež je v resnici,« je pristavila Agata, »in če pomislim,
da ima sedaj ostati na Visokem sam, in sicer v pesteh
tega škrbastega volka Hohenburga, se mi smili do
srca!«

»Hvaležen sem najbolj tebi, Agata,« je odgovoril nato
grof, »da si zatajila v sebi vse posvetne želje ter z mojo
Suzano šla proste volje v zapuščeno to krajino.
Ko sem
Njegovi Presvetlosti pravil o tem, ga je genila tako živa
rodbinska ljubezen in prav močno presunila.
Takoj je
ukazal, naj se pokliče Suzana na dvor, in žar njegove
milosti jo obseva sedaj bolj nego kdaj poprej.
Odrinimo
v imenu božjem!«

Odhajali so proti Loki.
Na mestu, ki se še dandanes
imenuje »Hudi pot«, je pričakoval družbe pisar Jošt Tolmajnar.

Divji kraj je to, in še v naših časih je pot ondi za
promet precej nevarna.
Globoko v strugi napravlja ravno
pod potom reka peneče svoje vrtince.
Od roba je odkrušil čas mogočne skale, in te leže v vodi, ki se z velikim
šumom preriva skozi nje.

Ko je dospela družba do njega, je snel pisar klobuk z
glave ter izpregovoril z globokim poklonom: »Štel sem
si v dolžnost, visoko gospodo opozoriti na nevarnost
tega kraja.
Priporoča se prav počasi jezditi todi mimo!
Brezdno je globoko, in smrti ne odide, kdor pade tu
dol.«

Revež!
Prišel je semkaj, da bi še enkrat videl zorni
obraz izvoljenega dekleta!
Kako krasna se mu je videla
v tistem trenotku!
Nje oprava se mu ni zdela slabša od
one, ki je ovijala grofici Suzani mehke ude.

»Pridna služabnica je svoje gospe,« si je mislil Jošt,
»in obdarovala jo je s svojo obleko!«

»Veseli me,« je dejala grofica milostno, »da še sedaj,
gospod pisar, skrbite za naše blagostanje!«

»Priporočil vas bom prevzvišenemu gospodu in
škofu,« je dodal grof Herbert dobrotno.

»Morda vas pokliče na svoj dvor, gospod Tolmajnar,«
se je smejala Agata.
»Lahko mi verujete, da ima Njega
Presvetlost na svojem dvoru dosti slabših mož, nego ste
vi.
Potem se bomo videli vsak dan!«

Tako se je igrala ž njegovim srcem.
Pisarju pa je zalila
kri bledo lice in živahno je odgovoril: »To bi bila zame
velika sreča.
Že zbog vaših oči, gospodična Agata, ki jih
bom tako težko, tako težko pozabil!«

Tu ga je premagala strast, stopil je bližje k dekletu ter
izkušal poseči po nje drobni roki.
Ali ostro ga je pokaral
grof Herbert: »Konec naj je temu prikrivanju, gospod
pisar!
Ostanite v mejah svojega rojstva!
To je moja sestra!«

Nekaj časa je stal pisar na mestu, prav kakor da se mu
je hipoma zabodel oster nož v prsi.
Nato pa mu je tema
pokrila pogled, in pričelo se mu je vrteti v razburjenih
možganih.

»Vaša sestra!« je zaječal.
»In ne samo služabnica visoko
rodne gospe?«

Kakor v pijanosti je taval po ledenem potu in prišel
bližje in bližje k prepadu.

»Pazite, pisar, da ne padete!« ga je svaril grof, in ženski
sta v grozi zakoprneli.

Bilo je že prepozno.

»Vaša sestra!« je vzdihnil še enkrat.

Izgubil je tla pod nogo, pograbil z rokami po zraku,
potem pa z divjim vzklikom izginil v brezdno, v smrt.

Čulo se je, kako je tlesknilo telo ob kamen in kako je potem
treščilo v vodo.

Družba je okamenela.

»Kaj hočem?« je izpregovoril grof Herbert.
»Tepec,
sam si je zakrivil vse!«

Hlapcu je ukazal vrniti se na Visoko in ponesti tja vest
o nesrečni smrti pisarjevi.

»Za vaju ni ta pogled,« je dejal grof ženskama, »in
končno je pisarjev še obilo na svetu!
Da nas je morala
usoda vreči v to žalostno dolino!
Urno odtod!«

Pognali so in kakor sapa drvili iz kraja.

Ondi pod potom pa je ležal pisar, in razbito glavo mu
je pralo mrzlo valovje.
Zakopali so ga in njegovo mesto
oddali drugemu.
V rob, kjer je umrl, pa so zasekali velik
križ, ki ga lahko vidiš še današnje dni, če se ti zljubi
laziti po robidovju pod »Hudim potom!«
Ženske so sedaj
kakor nekdaj naša poguba!
Pisar je že dolgo počival
v tesnem grobu; rumenolasa Agata pa je uživala radosti
življenja v nemških solnčnatih pokrajinah.
Tako je bilo,
tako bo tudi — v prihodnje! ...