I. Dika Lombardije.

[„]Italija, kako lepa si, prostrana naša domovina!
Kamorkoli se ozre oko, odpiraš mu nova čuda.
Starodavni Rim, kristijanom sveto mesto, kako
častitljivo je! In Napolj z okolico, mar ni to
krasna dežela? Zares ne govoré brez vzroka:
Če si videl Napolj, lahko umreš. Kaj šele Venecija,
pomorska kraljica, ki vladaš na morju in na
suhi zemlji! Da, res, vsa Italija je lepa in slavna:
a vendar ljubim nad vse drugo tebe, rajska
moja Lombardija, in tebe, ponosni moj Milan,
dika Lombardije.“ — Tako je sanjaril sam s
seboj pesnik Antonio Loschi¹, ljubljenec Milancev in pridvorni govornik Barnabe Viscontija,
gospoda milanskega in cesarskega namestnika
cele Lombardije. Bilo je pomladi l. 1354. Izprehajal
se je v večernem hladu med mladimi brajdami
in novim cvetjem ob mestnem ozidju. V roki je držal „Rime“ pesnika Petrarke, ponavljal
vrste in zopet modroval:

„Ponosen si res, naš Milan, glavno mesto
lombarško, ponosen na svojo slavno zgodovino.
V zlatih črkah so tam zapisana slavna dela naših
dedov. Prestolnica si bila kraljev, železna krona
je še danes tvoj zaklad. Toda tvoji kronani
kralji niso bili vselej tvoji prijatelji, ker so bili
ptujci in zavidni tvoji sreči in tvoji slobodi.
A Milan, ti nisi nikdar zatajil svoje narodnosti,
in kakor si bil nekdaj prvoboritelj za krst častni,
tako si sedaj za zlato slobodo.“ V pesniku so
plavali po dušnem obzorju spomini iz milanske
preteklosti; gledal je vesele in žalostne podobe,
a vse so mu bile vzvišene. „Bili so hudi dnevi,
ko je Friderik, Rdečebradec, podrl tvoje ozidje
in pogazil tvoje hiše v prah: tvojega poguma
pa ni mogel zatreti. Pri Legnanu so že stali
Milanci na čelu italijanskih mest v boju za
slobodo, in klanjala se jim je cesarska moč.
Ono leto je zate častno leto, ker pripoznana je
bila tebi sloboda, brez državnih davščin. Sloboden si
bil do danes in sloboden ostani vedno!“
Pesnik nekoliko preneha, potem povzame iznova:
„Bodeš-li tudi mogel braniti slobodo
nasproti vsem so vragom? Čutim, da prihajajo
težave od zunaj na te, in vidim, da tukaj gospod
Barnaba Visconti ni brez skrbi za bodočnost
tvojo. A proč s strahom! Zmagovit si bil doslej
in tudi odsihdob ne zapusti sreča tvojega orožja.
K starim zmagam priboriš še novih, in tako ne
ohraniš samo slobode, marveč povzdigneš še
svojo moč in veljavo. Saj so pa tudi sposobni
tvoji otroci, da segajo po najvišjih smotrih. O,
vrli vitezi so med tvojim plemstvom in modri
možje med tvojim starejšinstvom. Glavar tvoj,
gospod Barnaba, pa ima oboje: viteško moč
in državniško modrost. Da, moj Milan, ti si
namenjen še za kaj boljšega, kakor si sedaj.
Ako ne poide Milancem navdušenje in požrtvovalnost,
ni se bati zate, moj Milan. To pa
bodi moja skrb, da zanetim in upiham v vseh
srcih plamen ljubezni do domovine.“

Pesnik je prenehal in zamišljen gledal na
visoko, sivo mestno obzidje in na široke in
globoke jarke, kateri so oklepali mesto. Vse
to je bilo videti močno, nepremagljivo. Zadovoljen
se je zibal pesnik v svoji domišljiji, pa
se obrnil proti mestnim vratom. Od daleč mu
je udarjal na uho šum in hrum vojaškega
tabora; cesta, ki je vezala mesto z obširnim
predmestjem, „Campi santi“ imenovanim, bila
je vsa živa vóz in ljudij. Meščani so hodili
ven gledat in pozdravljat vojaške čete, katere

so dan na dan dohajale sem od vseh stranij
obširne Lombardije. Vmes so hiteli vojaki v
mesto in nazaj v tabor po raznih opravkih.
Nekateri so nosili orožja in streliva, drugi so
vozili živež za ljudi in krmo za konje. Pesnik
naš je opazoval to raznolično in živo gibanje
in si že slikal v duhu nove zmage in nove
pridobitve za ljubljeno Lombardijo. Iz tega
zamaknjenja ga vzdrami stražnik z dolgo helebardo,
ki je imela na zgornji strani nasajeno veliko
sekiro, znamenje stražniškega posla. Stražnik
je meril v dolgo haljo oblečenega pesnika od
nog do glave, kar je kazalo, da ga ne pozna
ali mu prav ne zaupa. To vedenje se je zdelo
Loschiju razžaljivo, in že je hotel odločno izraziti
svojo nevoljo, ko bi ne bil tega opravka prevzel
neki vojak-pešec, milanski domačin, ki je
z vojaško odločnostjo pokaral čuvaja zaradi
nevljudnosti, češ, zakaj ne pozna tako slavnega
pesnika in ljubljenca Milancev. Ko je vojak
odšel in je naš pesnik počasno korakal po
mestni cesti, doide ga krepek pozdrav mladega
konjiškega častnika, kateri je prijahal na
čilem arabcu iz tabora in hitel proti trgu. Antonio
se ozre in vesel odzdravi:

„Pozdravljen, Ambrosio! Kaj je novega v taboru?“

„Mnogo, prav mnogo, dragi Antonio. Dan na dan prihajajo novi oddelki, in lepo število nas je že skupaj.“

„Ali je starih naših znancev že došel kdo.“

„Vsi so tukaj, ni jeden ni izostal. Prišel
je Gaspare Tinela, in pravi, da hoče vkljub
svoji obilnosti sukati meč. Tudi Baldassare iz
Monze je prijahal, fino zlikan in nališpan kakor
vedno.“

„Slišal sem o teh gospodih, pa videti ju še nisem imel sreče. Namenjen sem bil sedaj proti taboru, pa je za danes že prepozno. Je-li kdo prišel na novo danes?“

„Danes je prišel kastelan Bernardo iz Brescie
s svojimi vitezi brez madeža, moj stari
prijatelj. Jako sem vesel.“

„I meni je ljub, nadejam se, da se vidimo
kmalu pri namestniku.“

„O gotovo, prav sedaj sem namenjen v
grad, da mu sporočim novice iz tabora. Ne
dvomim, da povabi gospoda kastelana na obed.“

„Torej na svidenje pri namestniku, zdrav!“

Častnik odjaše naprej, pustivši za seboj navdušenega
pesnika.

Oko mladega vojaka se je semtertje uprlo
na okno te ali one palače. Ali ga je zanimala
njihova lepota, ali se je včasih nasmehnil radovednosti
ljudij, ki so uro za uro gledali na ulice,
ali je njegovo oko koga iskalo, kdo to neki vé!

Ko dospe na trg sv. Ambroža, zavije jo pred
palačo Viscontijev, stanovanje gospoda Barnabe,
poglavarja milanskega in namestnika lombarškega.
Častnik takoj razjaha, vrže vajeti slugi in
stopi skozi mogočni, lepi portal v prostorno
krasno vežo namestniške palače. Tudi tukaj so
mu razne straže izkazovale zapovedane časti, on
pa je brezskrbno korakal po širokih marmornih
stopnicah v prvo nadstropje do sprejemnih sob
namestnikovih. Po hodnikih so tiho begali semtertje
pisano oblečeni sluge, in ob vratih so
stali razni varihi telesne straže namestnikove.
Častnik pristopi k jednemu, šepne mu tiho
nekaj, in stražnik odpre duri v čakalnico, lepo
opravljeno dvorano z mnogimi stoli in naslonjači,
velikimi ogledali po stenah in svežim
cvetjem na mizah. Ko odloži plašč in ogladi
brke, ogleda se zadovoljno v zrcalu ter se približa
kamorniku, da ga naznani namestniku.
Za malo trenutkov izgine ta za težkimi zastori
in kmalu se zopet prikaže z globokim poklonom,
vabeč častnika, da vstopi h gospodu.

Moško vojaško, s čelado v roki, stopa skozi
prvo dvorano proti drugi, kjer mu že pride
namestnik naproti in ga prijazno povabi z roko
v drugo sprejemno sobo za seboj. Namestnik
obstoji pred marmorno mizo z raznimi zvezki
obloženo in se ozre v častnika z malim poklonom,
v znamenje, da čaka njegovega sporočila.
Vojaško stoječ podá naš prišlec namestniku
dnevno poročilo v imenu poveljnika taborskega:

„Presvetli gospod namestnik! Ambrosio vitez
Sforza, polkovnik lahkih konjikov in generalni
pobočnik vojske Vaše Svetlosti, naznanja pokorno,
da šteje vojska danes 4000 mož pešcev
domačega nabora, 200 lahkih lombarških konjikov,
500 težkih oklepnikov, 1500 fevdnih
suličarjev in strelcev.“

„Dobro tako. So-li sedaj zbrani vsi, katerim
je dolžnost priti.“

„Vsi iz Milana in Lombardije so pri svojih
zastavah, gospod.“

„Kakovega duha so vojaki v taboru.“

„Nič hudega jim ni; vse je veselo in dobre
volje. Visoka mezda jim daje priliko veseliti se,
in meščani sami mnogo pripomorejo, ker jih
radi obiskujejo in rajajo ž njimi.“

„Prav tako. Kakšno mnenje je v častniškem
zboru o letošnji vojski?“

„Med častniki je to prepričanje, gospod,
da niti toliko vojske ne bi bilo treba zbirati,
ako ne gré za drugo, kakor da se ohrani mir v
novo posedenih krajih in k večjemu nekaterim
vročekrvnežem pohladé uporniške želje.“

„To je tudi moje prepričanje. Če pa pomislim,
da utegnejo uporniki dobivati tudi od
zunaj podpore, menim, da ne bode škodovalo,
če postopamo odločneje.“

„Vsekako je res, gospod, in tudi prej končamo
to delo, ako nas bode obilo.“

„Bodite torej pripravljeni, v kratkem odrinete
na mejo. Česar še nedostaje, to preskrbite
v opravo vojske, da ne bodemo ničesar pogrešali
v potrebi. Kdo je prišel danes še v tabor?“

„Danes je prišel vitez Bernardo, kastelan iz
Brescie s svojimi oklepniki.“

„Povejte mu, da ga pričakujem jutri k poročilu!“

„Storim, gospod.“

„Da se vidiva jutri pri obedu!“

Polkovnik se prikloni in odide. V čakalnici
vzame plašč, ogrne se, stopi bliže k oknu in,
zapenjajoč razne gumbe, gleda doli na vrt. Lep
prizor je videl tam. V senci rožnega grma je
sedela na naslonjaču gospa plemenite postave,
poleg nje dve mali deklici, kateri sta tekali od
matere do bližnje ograje okrog prijetnega ribnjaka;
tu sta dva ljubka dečka vozila v lahkem
čolnu deklico, mlado in krasno kakor povodna
vila. Bila je to družina gospoda Barnabe Viscontija,
in dekle v ladijci njegova prvorojenka,
knežna Virida.

Našemu polkovniku se zjasni obraz, ko zagleda
ta ljubomični prizor, vendar kmalu premaga
svojo radovednost, ker ni maral biti neolikan
in ker ga je klicala vojaška služba drugam.
Urno se obrne in odide na trg, zavihti se na
konja in odjaha v tabor pred mestom.

II. Državne skrbi.

Po odhodu generalnega pribočnika je hodil
namestnik nekaj časa nemiren gori in doli, prijemal
se za čelo in resno premišljeval. Večkrat
je obstal pri svoji mizi, odpiral predale, jemal
v roko razne listine in zopet pokladal nazaj.
Slednjič vzame v roko mal pergament, stisne
ga nekam jezno med prsti, potem pa sede v
naslonjač in gleda v listino. Čita, poneha in
zopet čita; videlo se mu je, da ga draži vsebina
te listine. Obraz mu je bil žareč, hitreje je sopel,
tudi zaškrtal je vmes z zobmi. Kar vrže list
na mizo in pravi:

„Kako sem nespameten, da se jezim nad to
sumnjo! Prezirati hočem legata in njegovo pismo.
Niti vreden ni, da mu odgovarjam. Moja volja
je sicer bila, da mu odgovorim, kakor mu gre
za tako predrznost. Toda sedaj sem izprevidel,
da mi je kancelar svetoval prav, češ, naj se
delam, kakor da bi ne bil prejel ničesar. Predrzno
je, kar terja od mene: ‚Prvič naj izročim
Bologno in Ancono in, kar še zraven spada, v
roke kardinalu-legatu‘. Ha! Jaz kardinalu-legatu
nisem ničesar vzel in ničesar ne vrnem. Ako
pa hoče kaj imeti od mene, naj pride in si
vzame!“

„Drugič naj imenujem svoje pooblaščence,
kateri morajo v tem mesecu priti v glavni stan
kardinala-legata, da se tam dogovoré o načinu
izročevanja in o odškodnini. Kako je to mogočno
povedano, kakor da bi si Barnaba Visconti
dal od kogarkoli kaj zapovedovati, in zraven
kako zvito, ‚da se dogovoré o odškodnini.‘ Kdo
pa naj plača odškodnino, mar zopet jaz? Ni
slabo: izročiti pridobljene pokrajine in po vrhu
še plačati odškodnino! A — čakali bodete dolgo
moje odškodnine, to vam zatrjujem. In konec,
ta je čez vse: ‚Ako bi pa gospod namestnik
nikakor ne hotel pristati na te zahteve, potem
naj vé, da zadeva tudi njega cerkvena kazen,
katero je sv. oče izrekel zoper vse one, kateri
imajo kose cerkvene države v oblasti in se
trdovratno branijo, vrniti jih pravično.‘ To je
pretenje, pa Barnaba ni plašljivec, in sedaj še
celó ne sprejme teh zahtev. Kaj more meni
cerkvena kazen? Ne le, da je krivična, ker jaz
nisem nikdar vojeval zoper papeža ali cerkvene
čete, tudi brez moči je: koga pa hočejo poslati
nad-me? Mar li cesarja? Ha, ha! Ta bode
dobro premislil, predno sprejme tako častno
nalogo ‚križarske vojske‘ zoper svojega namestnika.“

Popolno prepričan o tej stvari pa namestnik
vendar le ni bil, zato je tako govoril bolj za
pogum, nego v pojasnilo. Zato je naposled
pristavil:

„Vendar bi rajši videl, da bi se razšlo biez
takih skrajnih sredstev.“

Barnaba potegne z roko čez čelo in se
obrne k peščeni uri, kakor bi pričakoval nekoga.
Spravi zmečkani pergament nazaj v predal in
ga skrbno zapre.

Kar vstopi tiho kamornik in naznani gospoda
Ariga, namestniškega kancelarja.

„Naj pride,“ zareži namestnik.

Kmalu se odpró vrata in v dvorano pride
kancelar Arigo. Suh, tenek mož je, srednje postave,
umnega obraza, a iz očij mu sije nekaj,
kar ne vzbuja zaupanja vanj. Morda je mož
zvit in prekanjen; plemenita duša pač ne biva
v njem. Oblečen je v preprosto Črno obleko,
za vratom bel ovratnik, na glavi žametast baret,
in drag pas okolu ledja. Malo se prikloni namestniku,
potem pa sede na prostor, menda zanj pripravljen pri mizi, ne meneč se, kaj poreče namestnik. Morda je bila med njima že taka navada, ali pa še druga ožja vez.

Namestnik gleda srpo na kancelarja in na
liste, katere je bil prinesel s seboj in vpraša trdo:

„Kaj imate?“

„Imam raznega blaga, dobrega in slabega.“

„Ne blebetajte mi neumnostij, povejte, kaj je!“

„Tu so najprej poročila iz Rima in iz glavnega
stana gospoda Albornoza.“

„Vrag ga vzemi! Kaj imajo tam?“

„Tam se počasi pripravljajo na vojsko. Sklicali
so vkupe nekaj čez dva tisoč vojakov pešcev
in imajo poleg teh še okrog petsto konjikov.“

„Kaj hočejo s temi?“

„S temi vojaki hočejo iti v boj.“

„Bedasto, to ve vsakdo; pa zoper koga?“

„Zoper koga? O tem ni ničesar v poročilu.
Mislimo si pa že lahko, da gré zoper nas.“

„Že dobro, naprej!“

„Ni še konec tega poročila. Naši ‚romarji‘
so bili silno pobožni, obiskali so vsako mesto,
kjer je bilo slišati o vojakih.“

„Čemu to?“

„To pa zato, da so zvedeli mišljenje in upe
bojnih čet.“

„Ali so mar slišali kaj pametnega?“

„Pametno vsigdar, ako se porabi dobro.“

„No, dejte, razložite svoje skrivnosti!“

„Naši romarji so slišali govorico med vojaki,
da sam cesar pride z vojsko.“

„Ta je že jako zanimiva; imate-li še več
takih novic?“

„Ako nečete, gospod namestnik, slišati takih
podrobnih poročil, pa preidem na drugo. Tukaj
je pismo grofa savojskega, vašega svaka.“

„Kaj hoče imeti zopet?“

„Prosi lepo vojaške pomoči zoper mnogoštevilne,
predrzne roparje, katerih je neki vse polno ob njegovih mejah in kateri nadlegujejo njegove ljudi.“

„Pomaga naj si sam, saj ima čas in denar;
naj si zbere vojsko in jih pobije! Ako se mu
pa zdi škoda denarja, ondi mu pa tudi mi ne
moremo pomagati. Naprej! Povejte kaj drugega.“

Imam poročilo iz Benetek od našega upravnika,
samo, če ima gospod namestnik še toliko
potrpljenja, da more poslušati.“

„Premagovati se hočem, le berite.“

„Naš upravnik nam torej piše iz Benetek, da je bilo tam sklenjeno pred kratkim v tajni seji senatovi, da se postavi na noge tisoč mož strelcev in čelad s potrebnimi ladijami kot zavezna vojska papežu. V sklepu sicer ni bilo izrečeno, komu velja ta zveza, a javno mnenje
kaže na Viscontija.“

„To ni težko verjeti; Benečani še niso preboleli
zadnje izgube na Padu in sedaj iščejo maščevanja. Želim, da se opekó.“

„Dalje pripoveduje poročilo, da so še drugi
v tej sveti zvezi. Imenujejo zopet cesarja in
gospoda Padovanskega.“

Barnaba je jezno zavil obraz in v očeh mu je
zabliskalo, vendar pa izpregovori še dosti mirno:

„O cesarju sem vam povedal, kaj mislim, Padovanca
pa poznam, on je moj zakleti sovražnik in pripravljen vsigdar zavezati se z vsakaterim sovražnikom zoper mene. Pa le počakaj! Njegova srčna želja, da bi me ponižal
ali celó ugonobil, ne izpolni se mu še ta pot.“

„Upajmo, da ne.“

„Kaj porečete vi na vse to? Ali se vam zdi
verojetno, ali so to le gorke želje nekaterih nam
sovražnih ljudij?“

Namestnik je hotel danes nenavadno mnogo
imeti od svojega kancelarja, kar ni bila njegova
navada. Sprejemal je njegova poročila suho in
ukrepal je samooblastno. Sedaj pa se je videlo,
kakor da se da voditi svojemu slugi. Arigu je
to prijalo, zato je takoj sklenil, nekoliko se še
poigrati z zadrego svojega gospoda. Zato odgovori
jako važno in premišljeno na njegovo vprašanje:

„Da so to resne stvari, ne dá se tajiti; zato
povem svoje dobro premišljeno mnenje, katero
je na kratko to-le: Kardinalu-legatu se je sponeslo
spraviti skupaj vojno zavezo zoper Viscontija.
K tej zavezi so pristopili vsi stari naši
nasprotniki in tudi cesar. Cesar tega ni storil
iz sovraštva, a ima druge razloge, katere bodemo
zvedeli kmalu. Vsi ti zavezniki se oborožujejo
in do vojske ni več daleč. O tem so
prepričani tudi v naših novih pokrajinah, ker
vsa zasebna poročila govoré o nenavadnem
gibanju po tamošnjih mestih. Oboroževanje Benečanov
je uradno potrjeno, in iz Padove sem
dobil po Giacomu, našem menjevalcu, gotovo
novico, da je vzel gospod Carrara pri tamošnjih
denarnih možeh novo posojilo za vojsko.“

„Carrara pomaga patrijarhu oglejskemu zoper
Avstrijce, torej je naravno, da mu treba
denarja, ker se vleče to urejevanje že dolgo
časa.“

„Gospod namestnik se utegne še spominjati, da so sklenili premirje, torej lahko odpusti vojake
in si prihrani troške.“

„To je res, pa kdo vé, koliko je še dolžan
vojakom zaostale mezde? Zaostali dolg mora
sedaj poravnati, ako hoče ohraniti te roparske
druhali za bodočnost.“

„Možno je sicer to, a izvestno je pač, da
Carrara ne odpusti svojih čet, ampak ima pripravljene,
da udari takoj.“

„Torej zaveza zoper nas?“

„Gotovo — po mojih mislih, katere potrjuje
še to, da se vse to prečudno vjema s pismom Albornozovim. Očitno je bil kardinal že sklenil to zavezo, ko je poslal tisto pismo, in ta zavest, da ima mogočne zaveznike, narekovala mu je one grozeče besede.“

„Potem pa je ta zaveza zoper nas skoro kakor križarska vojska zoper Viscontija,“ siknil
je namestnik zaničljivo.

„Za sedaj še ni, toda postane, ako se zvrši
cerkvena kazen, katero so zapretili gospodu
namestniku.“

Namestnik je nekoliko prebledel; videti mu
je bilo, da ima nekaj hudega na jeziku, pa
pogoltnil je vse z jezo vred in je obrnil govorico
na drugo stran, še dokaj miren.

„Kaj naj storimo nasproti tej zavezi? Ali
ste premišljevali o tem?“

„To je dolžnost dobrega svetovalca; premišljeval
sem in tudi našel pomoč. Kakor so se oni zavezali zoper nas, tako se zavežimo mi zoper nje! Klin s klinom!“

„Svèt ta ni ravno izvirno duhovit in ne
bilo bi treba zanj uprav kancelarske modrosti,
dragi moj Arigo,“ dé namestnik porogljivo, „teže
bode svetovati, kje bi iskali in dobili zaveznikov.“

„Kdor predlaga dober svèt, ima tudi sredstva
zanj. Šele potem, ko smo slišali tudi o teh,
smemo reči, ali je bil svet pameten ali ne.“

Namestnik je čutil, da ga je kancelar dobro
zbodel, a nalašč je požrl nevoljo in dalje vprašal:

„Kje so torej naši zavezniki? Najprej znabiti
ošabni Florentinci in še kaj jednakih mogočnikov?“

„Florentinci bi bili dobri zavezniki, le škoda,
da ima gospod namestnik premalo dobrih prijateljev
tam doli. Vendar to nič ne dé, imamo bliže zanesljivih zaveznikov. Tukaj je naš sosed gospod grof savojski, bogat mož in mogočen in poleg tega še svak gospo...“

Namestnik mu pretrga besedo in srdito zakriči:

„Kancelar, vi ste norec ali pa hočete imeti
mene za norca, a povem vam, da je to vaš
pogin. Kaj kvasite o savojskem? Niste li pred
trenutkom brali njegovega pisma, kjer prosi
mene pomoči proti peščici lačnih roparjev, in
tega sedaj predlagate za dobrega zaveznika?“

„Prosil sem gospoda namestnika, naj počaka
tako dolgo s svojo sodbo, da mu razvijem celi
načrt. Ako pa ga ni volja poslušati, tedaj mi
je tudi prav.“

Barnaba je videl, da se je bil zopet prenaglil,
zato reče pomirjujoč:

„Govorite dalje, kar hočete.“

„Grof savojski bi bil naš dober zaveznik.
Res je poslal k nam pismo za pomoč, pa uprav
v tem pismu nahajam razlog za svojo trditev.
Roparji mu delajo sitnosti. Očitno je, da jih
mora biti mnogo in bojevitih. Takih ljudij pa
je treba ravno za vojsko. Naprosimo torej grofa,
da stopi s poglavarjem roparskim, Kuan mu
je neki ime, v dogovor, pod kakšnimi uveti
bi stopil v vojno službo.“

„Ne rečem vam, kancelar, da ne tiči nekaj
duhovitega v tej sestavi; pa vi pozabljate, da se
Barnaba Visconti ne veže z roparji.“

„Tega nisem prezrl, ker moj načrt ni, da
mi neposredno najamemo to četo, to naj stori
grof, s katerim jedinim hočemo biti v zvezi. Za
posameznike med vojaki ne moremo skrbeti, ker
sicer bi našli v vsakem kardelu kaj izmečka.“

Barnaba je vstal, šel nekolikokrat gori in doli po dvorani, zmajeval, ker se ni mogel privaditi
tej misli; slednjič pa reče:

„Pustite me, da še preudarim! Koga imate
še izbranega?“

„Drugi v zavezi bi bil naš sosed proti vshodu,
gospod Cane della Scala iz Verone. Ta ima
veljavo in moč. Verona je veliko mesto in
Marka je bogata. Prejšnje čase so bile naše razmere
ž njim prijateljske in zaveze pogostne, te
bi se morale ponoviti.“

„Kar je bilo prejšnje čase, to je minulo.
Cane je postal nezaupljiv in ni lahko občevati
ž njim, ker sva postala najbližja soseda. —
Ne vem, če ni tudi v tem vaš načrt piškav.“

„Gospod della Scala ima svoje razloge,
da je nezaupljiv, to je treba odpraviti previdno,
staro prijaznost oživiti in vse drugo pride samo
ob sebi. Sicer pa je to stvar gospoda namestnika,
o kateri naj premišlja. — Poročilo sem
končal.“

Kancelar vstane in začne zbirati svoje papirje
kakor za odhod. Namestnik hodi še semtertje,
kakor bi nič ne pazil na drugo. Kar hipoma obstane pred kancelarjem in reče:

„Počakajte še malo!“

Kancelar obrne počasi pogled od svojih
listin in čaka, kaj mu še pové namestnik. Barnaba
pogleda srpo tje po strani na mizo in pravi:

„Kaj menite, kakšen vpliv bi imelo to na ljudi sploh in posebej na vojake, ako se razglasi cerkvena kazen?“

„Kakoršni so ljudje,“ odgovori počasi kancelar,
in nekaj mu zaigra v očeh in na finem, bledem licu, kakor onemu, kateri privošči zadrego bližnjiku. Barnaba sicer ni opazil, kaj se godi na kancelarjevem obrazu, čutil pa je iz dvoumnega odgovora, da nacikuje, zato ponosno odgovori:

„Mene ta stvar ne vzburja čisto nič, a ljudje
so omahljivi in izkušnja nam kaže žalostnih
vzgledov.“

„Gospod namestnik pametno sodi. Ljudje so različni sploh in tako tudi Milanci. Razdelimo jih lahko v tri razrede. V prvem, sicer majhnem, so oni, kateri bodo privoščili to
zadrego namestniku in bodo dobili razne izkušnjave
v uporih in jednakih rečeh. To so še stari nasprotniki Viscontijeve rodovine. V drugi vrsti imamo pa prave prijatelje, zveste v sreči in nesreči; pri teh ne bode škode, rajše nasprotno: še trdovratnejše ali stanovitnejše jih

bode napravila razglašena kazen, to je pravo seme gibelinsko. V tretji vrsti so pa oni, kateri
so sedaj resnični privrženci Viscontijevi, ker
vidijo, da naša vlada koristi vsestransko domovini;
a začeli bi omahovati, ko bi jim bilo odločiti
se ali za cerkev, ali za Viscontija. Teh
je pač toliko, da se moramo ozirati nanje.“

„Ako bode treba, bodemo videli, sedaj še
ni lahko najti pravega pomočka.“

„Najboljši pomoček po moji misli je hitra
in velika zmaga. Ta zatre mahoma vse upornike
in potrdi vse prave privržence; mlačnim
pa vname novo navdušenje za slavo domovine.
Naši pesniki bodo že skrbeli za to, da ljudem
zapalijo glave s svojimi spevi o dobljeni zmagi.“

„Do cela moja misel! Zmaga poravna vse
drugo. Zato pa skrbimo, da jo kmalu dobimo.
Na vojaštvo se je treba sedaj ozirati najbolj.
Za prostake me ni strah, da le poveljniki ostanejo
stanovitni.“

„Ti se morajo prikleniti krepko na hišo in
rodovino, in potem vzdržé vse.“

„Moja skrb je bila vedno ta, in menim,
da nisem storil premalo.“

„Za navadne čase gotovo ne premalo, a
v izrednih časih rabimo izredne pomočke. Sicer
pa so trije že tako do skrajnosti vaši: Orsini,
Baldassare in Tinela, pri teh ni treba pomislekov,
težave utegnejo nastati pri konjiških poveljnikih,
vitezih Sforzi in Bernardu iz Brescie.
Za ta dva bode pa potreba boljših vezij.“

Barnaba pomolči za nekaj časa premišljujoč,
potem pa pravi:

„Vaša misel o poveljnikih je prava, a kaj
naj bi storil sedaj? Imate-li tudi tukaj dober
svèt pri rokah?“

„Za to ga nimam, vendar menim, da imata
tudi ta dva velikana svojo ‚Ahilejevo peto‘,
kakor pravi Antonio, in to je treba izvohati.“

„Dragi Arigo, vidite, da se ne morem sam
neposredno lotiti te stvari; vam je lože. Ali
bi ne hoteli ...?“

„Volja gospoda namestnika je zame vsigdar
zapoved, a vaše podpore mi je potreba.“

„Vso moč vam izročim, samo delajte, pa
delajte hitro, ker časa nam ne preostaja! Kakor
hitro more, naj odrine vojska na bojišče.“

„Da, treba je. Zato porabim prvo priliko
za ta namen. Zdi se mi, da bi lahko prvi poskus
napravili že pri prvem dvornem obedu. Seveda
bi moral potem imeti tudi kancelar potrebnega
vpliva na uravnavo obeda.“

„Ta vpliv sem vam že dovolil, pa še posebej
povem dvornemu maršalu in drugim, da se
bodo znali ravnati. Zanašam se na vašo prebrisanost
tudi v tej stvari.“

Namestnik je pogledal na uro, spremil kancelarja
iz dvorane, potem pa se urno umaknil v družinske prostore. Kancelar pa je med potom spravljal v red svoje papirje, kakor tudi v glavi svoje misli. „Da, v zadregi je. Ni čuda; taka stvar je zmêdla še večje junake, nego je on. Tako ponižno prijazen, kakor sedaj, ni po
navadi. Pomagam naj mu jaz? Kaj pa hočem?
Hvaležen sem mu, saj je storil marsikaj zame,
dasi je mnogokrat siten. Boljšega gospoda ne
dobim sedaj na stara leta. In nekaj sem tudi
sam kriv, da je tak ta Barnaba. A sedaj se
je treba resno lotiti dela, prikleniti vojne poveljnike
na osebo — ne, na družino ali hišo
Barnabovo. Ta stvar pa ni tako lahka. Na stare
dni naj spletam še spletke! Včasih res nisem
bil zadnji v tej reči, posihdob pa ne vem kako
pojde.“

V take misli in načrte zatopljen je odšel
veljavni kancelar mimo straž in dvorjanov, ne
da bi se zmenil za njih poklone.

III. Viscontijeva rodbina.

Pohištvo milanskega vladarja je bilo obširno
kakor malo mesto, in utrjeno kakor viteški grad.
Raztezalo se je daleč ob trgu in oklepalo velike
vrtove. V onem delu palače, ki je segal daleč
v vrt, bile so družinske sobe Barnabove. Najbliže
sprejemnih dvoran je stanoval sam, da je
lahko občeval z ljudmi. Poleg njegovih pa so
bili prostori za soprogo in otroke.

Prvorojenka Virida je bila v cvetu mladosti,
a samostojna in ponosna, kakor prava kneginja;
imela je sluge in kamornika, za tovarišico ji je
bila pridejana gospica Izabela Nigra, hči senatorja
in nekdanjega vojskovodje. Dva sina, Ludovik
in Karol, sta imela za učitelja pesnika Antonija
Loschija, sicer pa sta bila še pod materinim
nadzorstvom, kakor tudi še dve mlajši sestri
Antonija in Katarina.

Barnaba sam se ni mogel osebno mnogo pečati z izrejo svojih otrok, vendar je imel za to določen načrt, po katerem se je vedno ravnal. Večkrat se je hotel prepričati o njihovem napredku in zato je porabil vsako ugodno priliko, tudi družinske obede. Z malimi vprašanji se je prepričal o uspehih; ako so mu bili všeč, pohvalil
in obdaril je otroke, ako ne, znal je grdo pogledati in občutljivo kaznovati.

Navadno se je zbrala najprej vsa družina in
potem šele so oznanili očetu, da ga čakajo.

Danes so prišli prvi Loschi in njegova dva
gojenca. Hodili so po vrtu, a, ko so mislili, da
utegne skoro biti obed, šli so po lepih marmeljnatih
stopnicah na krasno verando ali vežo, prizidano
k obednici. Razno ptuje cvetje je tam
rastlo, na stojalih in mizah so bili kipi in knjige,
kar je vse kazalo, da je to priljubljen prostor
za družino. Iz olepšave se je videl duh renesanse,
t. j. one dobe, ki se je ravnala po starih
grških in rimskih vzgledih. Tega duha je bil
vzbudil humanizem, kateremu je bil goreče udan
tudi gospod Barnaba z dvorjani vred. Na večji
srednji mizi je bila zbirka s prelepimi slikami
iz domače povestnice. To je bil podaril sloveč
slikar Barnabovim sinovom, da bi podpiralo
učenje mladih Viscontijev. Slike so kazale vedno
le Italijo z Lombardijo in središčem Milanom,
in v Milanu zopet se je vrtelo vse okrog hiše
Viscontijev. Barnabu je bila zbirka jako všeč;
večkrat je poskušal svoja sinka, ali razumeta
podobe. Loschi je poznal to namero namestnikovo
in zato je dečkoma večkrat razkladal podobe v tem zmislu. Porabil je tudi današnjo priliko za to, ko je videl, da so zgodnji v družinski dvorani. Sedel je k zbirki z dečkoma, pokazal list za listom in razlagaje vpraševal o pomenu prizorov. V ognju svoje zgovornosti
ni zapazil, kako so se vrata na verando tiho odprla ter se je med njimi pokazal obraz mlade knežne. Ker sta se dečka ozrla, pogledal je tje

tudi Antonio, pa bilo je že prepozno, obraza ni bilo več.

V obednici pa sta tedaj hodili sem in tje
knežna Virida in gospica Izabela. V mladostni
brezskrbnosti sta se prav živahno pogovarjali.
Izabela je pripovedovala dnevne novice, o vojaštvu
v taboru, o novih vitezih, o vojnih pripravah
po svetu in je končala zatrjujoč, kakor
njen stari oče, senator Nigra, da se pripravljajo
za veliko vojsko; zoper koga pojde, tega
ni povedala, menda tudi ni popraševala o tem
očeta. Knežna Virida je rada poslušala zgovorno
Izabelo-tovarišico in vpletla vmes kako preprosto
vprašanje. Zanimala se je zlasti za hrabre
viteze, in kot taka ji je popisovala pred vsemi
viteza Bernarda iz Brescie in Ambrosia Sforzo.
Gospod kastelan, kakor so ga navadno klicali,
imel je skoro orjaško postavo in silno moč.
Nekoč je z jednim mahljejem pobil tri Benečane.
Njegov konj je bil silen, visok in širok, njegova
železna oprava bila je neverojetno težka. Vse to je
omenjala tudi sedaj Izabela in le to še pristavila,
da kastelan ne mara mnogo govoriti. Vendar je ta popis ugajal Viridi, ker je izrazila rahlo željo, videti tega velikana od blizu. V popisovanju viteza Sforze sicer ni mogla povedati takih nenavadnih rečij, ker je bil domačin in preveč znan, da bi se bile razširile o njem take bajke, a to je vedela, da je najlepši vitez med vojnimi poveljniki, nenavadno ročen in gibčen v orožju
in jako bistrega uma, nekako rojen za velikega
vojskovodjo. „Sicer pa upam, da bomo imeli
kmalu čast videti vse te gospode, ker govore
o velikem pridvornem sprejemu, kamor pridejo
glavni vitezi in tudi medve.“

Virida ni na to nič odgovorila, ampak zaobrnila
je govorico na pesmi in pesnike, posebej še na Petrarko. Njegove pesmi je večkrat in rada čitala, nekatere je znala tudi na pamet. Tudi Izabela je častila tega pesnika in hitro naštela nekaj Petrarkovih lepih rim, pa tudi narekavala nekatere vrste. Vendar je bolj ljubila
Boccaccia in s slastjo čitala njegove v nravnem
oziru slabe proizvode.

„Boccaccio mi je še premalo znan,“ pripomni
Virida, „ker je volja očetova, da se ravnam
po določenem redu in po navodu gospoda Antonia.“

Izabela je še dalje hvalila svojega ljubljenca,
kar se odpró duri in vstopi knjeginja Matilda
z dvema hčerkama. Naši dve gospici jo živahno
pozdravita, gospa pa mirno in veličastno vrne
pozdrave. Deklici je brž sprejela Izabela in ji
zamotala v otroški pogovor, mati pa je sedla v
naslonjač k odprtemu oknu, kamor se je bila pomaknila
tudi Virida. S skrbnim očesom je gledala
hčer in v materinski ljubavi ji je imela marsikaj
povedati. Ko je govorica nekoliko zastala, zagledala
se je Virida v prizor, ki se je kazal skozi
okno, namreč v lep kos Lombardije. Mirno
je motrilo njeno črno oko veličastni prizor
krasne pokrajine v večernem žaru. Večerno
solnce ji je sijalo v lepo obličje, navdušenje ji
je rdečilo lice, da je bila res videti krasna, kakor
bi stala gorska vila med mladina cvetjem. Mati
je zamišljena gledala svojo hčer; nekaj jo je
skrbelo, ali njena, ali sreča hčerina, kdo vé.

Iz zamišljenosti vzdramita gospo oba sinka
z vzgojiteljem Loschijem, vstopivša v sobano.
Z dovršeno vljudnostjo se je klanjal Antonio,
in tudi mlada kneza sta znala vesti se prav po
šegi. Fino sta poljubila materi roko in pozdravila
sestre in gospico Izabelo. Prav tedaj pa vstopi
tudi namestnik med svojo družino. Po kratkem,
pa gorkem pozdravu sedejo k mizi. Dasi se je
kazala v vedenju in govorjenju imenitnost in
nekaka visokost, vendar je prešinjala vso družino
ljubezniva preprostost. Oče je kmalu poprijel
sina, kako sta danes obrnila čas in česa
se naučila. Ludovik, starejši, je imel že svojega
konja in svoje orožje, pa učitelja za razne vaje.
O teh je radostno pripovedoval očetu. Mlajši,
Karol, še ni imel takega posla; po Barnabovem
ukazu se je učil jezikov in slovstva. Domača
zgodovina je bila pri obeh vsak dan na vrsti.

Oče je bil zadovoljen z obema, pohvalil je
tudi še Karola in mu obljubil, da kmalu dobi
konja in opravo. Prijazno se po tem razgovoru
z dečkoma obrne k Loschiju:

„Ali ste zvršili svoj včerajšnji sklep ter pogledali
vojaški tabor?“

„Gospod namestnik, moram priznati, da sem
ga zvršil le na pol.“

„Zadržala vas je morda kaka nova misel,
da ste pozabili druge.“

„Skoro da ste uganili, gospod namestnik.
Res, da je srce polno navdušenja, toda misli
niso prav jasne. Treba čakati. Upam, da mi to
radi dovoljujete, svetli gospod.“

„O da, zlasti ker bodete imeli priliko, da se
vaše misli še razširijo. Kakih deset do štirinajst
dnij ostane vojna še v taboru. Poveljnike pa
bodete videli tukaj pri nas, kjer jim napravimo
slovesen sprejem in gostijo. Nadejam se, da bodete
za slovesnost sodelovali po svoje, gospod
Antonio.“

„Dvorni maršal mi je izročil lepo vlogo, res
lepo vlogo.“

„A tako?“ poseže gospica Izabela vmes, „vi
imate zopet kaj posebnega in molčite o tem.
To ni lepo, gospod Antonio.“

Te nekoliko nemile besede Izabeline so pogrele
pesnika, in ni vedel brž, kaj bi odgovoril,
ker silno nerad bi se bil zameril lepi gospici

Izabeli. Iz zadrege ga reši namestnik sam, ko
pravi:

„Vsi bodete imeli dosti prilike za delo in
nadejam se, da storite, kar nam veleva dolžnost
in čast.“

Obrnil se je s pogledom proti svoji soprogi,
katera je molčé pritrdila besedam.

„Želim“ — nadaljeval je namestnik — „da
ugodimo poveljnikom vsestransko. Kamor pridejo,
povedó, da se na dvoru Viscontijev v Milanu cenijo
in gojé vse lepe vede in umetnosti, da smo sposobni
tekmovati tudi v tej reči s prevzetnimi Florentinci
in Napoljci. Naj svet zve, da nismo barbari, ampak prosvetljeni, ki znamo tudi prosveto širiti med narod.“
Gospod Barnaba se je bil pri tem nekoliko razgrel, a
v navadnem, pa jako ljubeznivem glasu nagovori hčer
Virido:

„Kaj si pa ti delala danes, draga moja?“

Virida je bila z mislimi še v očetovem govoru, ko so
jo zadele te besede; zato je odgovorila počasi:
„Bila sem v svojem navadnem redu. Čitala sem in občudovala dela naših pesnikov in si kaj malega
tudi zapamtila. Potem pa sem delala, kar še tebi
ni znano, dragi oče: delala sem z nekaterimi
tovarišicami zastavo za našo vojsko. Nadejam
se, da mi tega ne zameriš. Čula pa sem od
gospice Izabele, da bi bila nova zastava prav
primerna, zato sva sklenili, da jo izdelava sami
z nekaterimi vrstnicami in podariva polku, ako
ti to dovoliš.“

„Vrlo, vrlo! To je domoljubna gorečnost,
ki me je iznenadila. Omenil mi je že polkovnik
Sforza, da je zastava njegovega polka že obledela
in slaba, a zaradi mnogih drugih opravil
nisem še mislil na to.“ V resnici je Barnaba
že mislil na zastavo, toda v tej stvari so bile
neke težave, katerih se je hotel ogibati.

„Bodite prepričani, gospod namestnik,“ povzame
Izabela, „da ne bode delala sramote poleg drugih
zastav. Blago je dragoceno, dobili sva je iz Sicilije.
Menda bode tudi delo všeč. Milanski grb je vdelan
v vezenino. Kača je kakor živa, oči se ji svetijo,
luske preminjajo, žrelo ima veliko, v njem
je prestrašeno, nesrečno dete, ki stega
ročici. Vsakogar, mislim, bode ganila ta
slika. Vrhu vsega pa je ‚železna krona‘ lombarška
natančno posneta po resnici.

„Hvala, hvala! Radoveden sem, da vidim to delo. Brez dvoma bodem imel priliko občudovati spretnost vrlih mojih gospic.“

Izabela je povesila oči, Virida pa je odgovorila
prostodušno:

„Nisva napravili vsega sami, pomagale so
nama tudi druge milanske gospice, zlasti Margarita
in Ana Sforzavi, obe spretni v takih delih.
Sedaj pa imam še jedno prošnjo, ako dovoliš
dragi oče!“

„Kaj želiš, ljubo dete?“

Virida pogleda na tovarišico, kakor bi jo
hotela prositi dovoljenja, potem pa reče:

„Slišala sem, da je treba zastavo blagosloviti,
predno se izroči polku: pa dobro ne vem, kako
je treba storiti.“

„Da, da, to je pač lahka stvar. Prepusti to
meni!“

„Gospod namestnik, tudi jaz imam še jedno
željo: da bi bili mi dve navzočni, ko se bode
izročala zastava polku,“ dostavi urna Izabela.

„Tudi to se zgodi, obetam vama.“

Namestnik vstane, ker se mu je zdelo že
zadosti obedovanja in pogovarjanja, za njim
vstanejo tudi drugi ter se poslové, zakaj za
danes se ločijo. Otroci gredó še k zabavi, gospa
k delu, namestnik pa stopi z Loschijem na verando
na kratek pogovor. Urno popraša o raznih
mestnih novicah manjšega pomena, kakoršnih
njegov kancelar ne zapisuje v listine. Loschi
je vedel mnogo teh rečij, ker je prihajal v mnoge hiše in družine. Naposled je bil namestnik že prav prijazen in je skoro prosil pesnika, naj poskrbi, da se prav slovesno obnese dvorni sprejem na čast vojnim poveljnikom. Hvaležnost ni najmanjša njegova krepost, tako je sklenil in se poslovil odhajajoč v svoje sobane.

Loschi je ostal sam na verandi Viscontijeve
palače. Čudno mu je vrelo po glavi. Sedaj je
čas, da se izkaže in si pribori srečo. Vstala mu
je pred očmi domača revna hiša, in v njej njegovi
borni stariši, kateri živé skoro le ob podpori
sinovi. Kaj bi maral, ko bi si mogel napraviti
doma pohištvo, podobno tukajšnjemu, ko bi imel zadosti dohodkov in ko bi naposled mogel uvesti na tak dom — tovarišico za celo življenje!

Še dolgo je mislil in sanjal o bodočnosti
svoji in mesta milanskega, potem pa vstal s
sklepom, da stori vse za gospoda namestnika.

IV. Namestnikovi vojskovodje.

Slovesni sprejem na dvoru gospoda Barnaba
Viscontija je minul. Vse je očarala sijajna
uredba in bogata oprava; srečne so imenovali
one, kateri so smeli uživati take slasti. Drugače
pa so sodili najbližji udeleženci. Kancelar Arigo
je sedel drugo jutro po sprejemu poleg okna
v svojem naslonjaču, zrl pred-se na starinski
tlak in govoril sam s seboj. Pregledal je v mislih
vse važne trenutke preteklega večera. Dobro mu
je ostal v spominu izraz Orsinijevega obličja v
onem hipu, ko mu je podaril namestnik čaroben
grad ob gorskem jezeru. Niti hvaležnosti, niti
iznenajenosti mu ni bilo videti na obličju. Bilo
je nekaj nedoločnega, malomarnega; videlo se
je, da je mož pričakoval kaj takega ali še boljšega.
Arigu se je hotela vrivati misel, da je škoda za ta knežji dar, ker ni gotovo, je-li dosegel svoj namen ali ne. Z večjo zadovoljnostjo se je spominjal gospoda Gaspara Tinele. S posebno slastjo je užival jedi in pijače ter je bil pri tem ves zadovoljen. Dvorni maršal mu je znal popisovati z odlično spretnostjo dobrote
brezskrbnega življenja v obilnosti. Gospod Gaspare
ni vedel, kaj mu podarja namestnik, zato je le malo premenil obraz, ko mu je Barnaba obetal bogato plačilo. Kancelar je bil prepričan, da se bode dalo s tem poveljnikom ravnati lahko in dobro. Najbolje je bil zadovoljen z gospodom Baldessarom iz Monze, kateremu je naklonil namestnik le znamenje zaupanja in ne toliko
gmotne vrednosti. Povzdignil ga je od stopinje
navadnega vojaškega poveljnika za dvornega
dostojanstvenika v svojem gradu v Monzi. Z
veliko slastjo je sprejemal gospod Baldessaro
častitke in poklone dvorjanov. „Tepec,“ mislil
si je Arigo, „ne veš, da te goljufajo.“ Vesel pa
je bil vsejedno, ker se mu je posrečilo vsaj pri
le-tem doseči docela svoj namen. S tem pa
je bila tudi njegova zadovoljnost pri kraju, ker
drugih uspehov ni mogel pokazati. S posebno
marljivostjo je res pazil na viteza Ambrosia in
Bernarda, pa ni mogel najti pravega povoda in
ugodne prilike, da bi ju bil počastil. Tolažil se
je danes s tem, da ni mogel in da ob drugi
priliki popravi zamudo. Dvor mika in vleče
take može, dvorske gospe si znajo pridobivati
srca. Toda prav v tej točki ni vedel, kako bi
računal. Po dolgem premišljevanju vstane, stopi
k mizi in sklene poslati namestniku dobro poročilo
o vseh stvareh, če tudi se njemu samemu
ni zdelo vse ugodno. Vedno jasneje mu je bilo,
da je treba hitro zmagati in zato takoj poriniti
vojsko na bojišče. S Savojskega so dohajala dobra
poročila, iz Verone pa ni prišlo še nič določnega.

Ono jutro, ko je kancelar sestavljal poročila
za namestnika, bila sta naša dva viteza Ambrosio
in Bernardo na izprehodu. Molčé sta jahala po lepem milanskem polju v svežem zraku in premišljevala dogodke prejšnjega večera. Gospod kastelan je kazal z vedrim licem, da je vesel in zadovoljen, vitez Sforza pa je bil zamišljen in nenavadno tih. Ko prijahata čez širno
polje v zelen gozdič, pridržita konja, da bi mirno
sopla zdravi jutranji zrak. Ambrosio sname svojo
vojaško čapko z glave, obrne se proti tovarišu in
vpraša:

„Kako si se zabaval sinoči pri namestniku?“

„Sploh dobro. Vse je bilo krasno, izbrano,
res prav knežje.“

„To je res, a kako ti je ugajalo, dragi moj
Bernardo?“

“Nisem vajen take sijajnosti, zato nisem vselej
dovolj domač v takih okoliščinah; preveč je treba
paziti, da se človek ne zadene kje ob te zamotane
dvorne običaje.“

„Ljudje ti niso ugajali, to je glavni vzrok,
kaj ne, in utegne biti resnično. Marsikateri med
dvorjani ne vzbuja zaupanja, in s takim človekom
zabavati se ni lahka reč.“

„Morda si zadel. Povem ti, ko bi ne bilo
poleg mene zgovornega kancelarjevega tajnika,
bil bi se dolgočasil v tako obilni družbi. Ljubša
mi je jedna ura pri vas v domačem krogu v
preprosti zabavi, nego cel večer na taki sijajni
pridvorni veselici.“

„Vem, da ne govoriš tega meni na ljubo,“
odvrne razveseljen Ambrosio, „ker poznam te,
da se ne hliniš; tebi le ugaja odkrita prijaznost,
katero ti naši izkazujejo radi.“

„Prijazni so bili sicer tudi pri namestnikovih,
pa vse je nekam umetno in hladno in ne poprime
srca. V resnici sem bil v zadregi, kaj naj
odgovarjam dvorjankam na razne lepe besede,
s katerimi so me obsipale, večkrat čez pravo
mero. Ako se pogovarjava doma pri vas z gospico
Margarito po celo uro, ne pridem v zadrego
za primeren odgovor; zlasti mala Ana me bolj
gane z nedolžno živahnostjo, kakor naučene
besede nekaterih dvornih gospej in gospic.“

„Ne smeš jim zameriti, vrli moj Bernardo,
tako je dvorno življenje. Saj so za to, da delajo
dražbo gospodarju in njegovim gostom, danes
temu, jutri drugemu, vselej z jednako vnemo
in vljudnostjo. Drugega namena nimajo, zato
je seveda njih vedenje in govorjenje bolj prazno.
Kdor ima posebne namere, temu se dobro pozna
v vedenju in govorjenju. Ali nisi videl, kako
je bil sinoči namestnik zamišljen, kako je pazil
na vse gibanje in kretanje svojih gostov? Kakor
bi bilo dogovorjeno, vjemali so se razni pogovori
kancelarjevi in maršalovi z onimi darovi,
katere je naklanjal namestnik. In darovi — kako
izbrani so bili! Vsak je dobil to, česar si je
menda želel.“

„Tudi meni se je dozdevalo, da hoče namestnik
porabiti to priliko in posebno počastiti
svoje stare izkušene vojskovodje. Sicer se vršé
take odlike navadno le po dobljenih zmagah,
a namestnik nas je hotel vneti za hrabrost in
zvestobo.“

„Tudi mene je to iznenadilo; popraševal
sem samega sebe, ima-li namestnik kak povod,
da dvomi o zvestobi svojih starih poveljnikov,
pa nisem ga mogel najti. A nekaj je pač, česar
še ne vemo mi, kar pa že vesta namestnik in
kancelar, in ta skrita stvar je bila brez dvoma
vzrok za to izredno slovesnost.“

„Opažali so tudi na soprogi namestnikovi
in knežni Viridi posebno resnobo, rekel bi —
zatajevanje.“

„Meni se to ni videlo posebno in nenavadno.
Večkrat občujem ž njima. Mislim pa, da take
stvari niso v zvezi z namestnikovimi načrti, ker
nima navade, da bi drugim zaupal svoje skrbi.
Jako me je zanimala knežna Virida. Sedaj je
stopila prvič v javnost, zato ni čuda, če ni še
tako spretna v občevanju, kakor n. pr. gospica
Izabela. A vendar sem se čudil njenemu govorjenju.
Kako gori za domovino, kako čuteče srce
ima za njene branilce, kako se dviga kvišku njen
duh! Da, Virida ima vzvišenega duha Viscontijev.
Zdi se, da je ustvarjena za vladarico.“

Gospod kastelan je pazno poslušal besede
prijateljeve, katere je govoril s posebno vnemo.
Ni se mogel premagati, da bi ne bil prostodušno
pripomnil:

„Glej; vidva sta se mnogo razgovarjala, več,
nego je bilo videti.“

„Govorila nisva mnogo, a razodela mi je
mnogo, ker vsaka nova misel, katero je izgovorila,
posvetila je v njeno dušo. Takega mišljenja
bi se ne bil nadejal pri tako mladi deklici.
Le jedne stvari se bojim, da so namreč njeni
vzori previsoki. Napravila si je namreč iz naših
pesnikov nekak vzor knežje hčere. Navdušena
je za to, da bi kot vladarica osrečevala z ljubeznivostjo
svoje podložnike. Želi, da bi se reklo o
vsakem vladarju, kar so nekdaj rekli o cesarju
Titu, da je ‚veselje in radost človeškega rodú‘.“

Med tem pogovorom sta prijahala kraj gozda.
Treba je bilo vrniti se, da ne prideta prepozno
k dnevnemu povelju v tabor. Vspodbodeta konja
in v krepkem diru premerita prijazno milansko
okolico. V tabor prišedša, zajahata k svojima
oddelkoma, potem se napotita k glavni taborski
straži. Tu je stal šotor taborskega poveljnika
za čas njegove službe. Pred šotorom je že sedel
na vojnem stolcu gospod Gaspare Tinela in
roke na širokem pasu držeč mirno gledal na
gospoda Baldessara, kateri mu je goreče razlagal
ljubeznivost pridvorskih krasotic. Gaspara
sicer ni to kaj zanimalo, pa dobrovoljno in potrpežljivo
ga je poslušal, tudi mu je včasih pritrdil.
Ko pristopita viteza Ambrosio in Bernardo
in pozdravita s krepkim „Dobro jutro“, sprejme
ju gospod Gaspare s šaljivim poklonom, da
sta precej pozna, „čemur se pa ni čuditi po sinočnem
sprejemu“. Gospod kastelan se takoj krepko postavi v bran, češ, da se gospod Gaspare moti, ker sta se že vrnila z jutranjega izprehoda. A gospod Gaspare se ni dal tako kratko odpraviti ter odvrne, da utegne tudi ta rani izprehod biti nasledek včerajšnje razburjenosti.
Ker je kastelan zmajeval, priskoči mu na pomoč
Ambrosio in pravi:

„Midva nimava posebnega vzroka, da bi bila
razburjena, ker se nama ni pripetilo nič posebnega.
Ko bi bil gospod namestnik podaril tukaj-le
gospodu kastelanu bogato posestvo in meni dostojanstvo
dvornega maršala, kakor je storil drugim,
potem bi bilo drugače.“

Baldessara so te Ambrosieve besede nekoliko
pogrele, zato odgovori skoro jezno:

„Ni lepo očitati komu darov namestnikove
milosti; on že vé, kaj dela, in ako ni vsakdo
prejel, česar želi in pričakuje, naj išče vzroka
najprej sam pri sebi.“

„Motiš se, gospod Baldessare, ne zavidam ti
nikakor tvoje sreče, niti ne ugovarjam, da ti
ne pristoja. Usluge, katere si storil namestniku
v Monzi, vredne so plačila.“

Pogovor se je zasukal na neprijetno stran zaradi občutljivosti gospoda Baldessara. Ta gospod
ni maral za viteza Ambrosia, in to je
pokazal ob raznih prilikah. Tako je bilo tudi
danes. A prepirala se nista dolgo, ker je prišel
kmalu h glavni straži gospod Orsini, taborski
poveljnik. Vojaki so stopili pod orožje in mu
izkazali ukazane časti, on pa se je obrnil k polkovnikom,
kateri so ga čakali pred šotorom. Dnevna povelja so bila kmalu razdeljena, potem pa povabi polkovnike na razgovor v šotoru. Ko vsi posedejo po lesenih sedežih, začne Orsini razpravljati položaj. „Najprej vam treba povedati,
da še ne odrinemo takoj, kakor je bilo rečeno

prej, ampak počakamo še teden dnij, da dospe
grof savojski s svojimi ljudmi. To mi je naznanil
kancelar in potrdil tudi gospod namestnik. Pogajajo
se tudi z Veronskim, pa do danes še ni odgovora. Vendar tega ne bodemo čakali, ker se nam lahko pridruži med potjo. Iz tega pa razvidite, dragi mi tovariši, da utegne priti do hujših bojev, kakor smo mislili. Vem, da ste neustrašeni, da vam je pošten boj prava zabava,
vendar naj uredi vsak svoje stvari doma tako,
kakor je treba pred tako odločilnim korakom.“

Te besede Orsinijeve so iznenadile vse polkovnike.
Doslej se je le govorilo, da je v nekaterih
mestih sumljivo gibanje in pripravljanje za
upor, katerim se je treba ustaviti za časa. Mislili
so, da se bodo pomnožile posadke po pridobljenih
mestih in bolje zavarovale meje. V ta namen pa je popolnoma zadostovala zbrana vojska. Vsi so se čudili, ko so zvedeli, da namestnik išče celó zaveznikov. Zato so hoteli več pojasnila od Orsinija, kateri je dobil ta poročila vsekako le od dvora. Prvi vstane Baldessare
in pravi:

„Prav bi bilo, da naravnost povedó, s kom
bomo imeli opraviti. Kdor nosi svojo kožo na
sejem, želi poznati svoje nasprotnike, s katerimi
se bode meril.“

Tem besedam Baldessarovim so pritrdili tudi
drugi polkovniki.

Orsini se je izgovarjal, da ne vé nič gotovega
in da ne more priseči, ali je tako, kakor
sam misli, ali ne. Omenjal je, da se oborožujejo
sosedje na okrog, da so stopili s papežem v
zvezo Padovanci, Benečani in menda še drugi.
Ker se pa ne vé, zoper koga so se zavezali,
zato je treba, da se namestnik pripravi o pravem
času.

To, poročilo je bilo prenedoločno, da bi bilo
moglo zadovoljiti poveljnike, zlasti ker so Ambrosio
in drugi ugovarjali, da ima ta zaveza pač
drugačen namen. Znano je bilo vsem, da hodi
že leto in dan ciperski kralj od kneza do kneza
ter jih nagovarja za zvezo proti Turkom v križarsko
vojsko. Ker je dobival kralj od papeža
najizdatnejšo podporo, bilo je verjetno, da se
je napravila zaveza le zoper Turka.

Orsini temu ni oporekal, vendar pa je prav
opomnil, da ni niti najmanjšega znamenja, da
bi se namestnik pripravljal na vojsko zoper
Turka. Mnogo verjetneje je, da se hoče braniti
domačih sovražnikov, kateri lahko porabijo to
priliko, da pod papeževim imenom udarijo na
Viscontija in Milan.

Vitezu Bernardu ni hotelo v glavo, zakaj
bi se vojskovali s papežem, ker ni pravega
vzroka. Orsini pa je trdil, da ima namestnik
brez dvoma vzrokov dovolj, da jih pa neče še
razglasiti. Ker so imeli polkovniki premalo razlogov
za nadaljno sklepanje, pogodil je gospod
Gaspare pravo, ko je rekel:

„Pustimo vse te skrbi gospodu namestniku
in njegovemu modremu kancelarju! Za sedaj
vemo, da gremo v boj. Čim hujši so boji, tem
lepša je zmaga. Sedaj pa glejmo, da še te dni
lepo veselo preživimo v mogočnem Milanu. Po
apeninskih prepadih nam ne bode več tako
ugodne prilike.“

Po teh krepkih besedah so polkovniki vstali
in se burno razšli; nič prav zadovoljni niso
bili. Najbolj vzburjena sta bila viteza Ambrosio
in Bernardo, pa vsak iz drugega vzroka. Prvi
se je bal, da bi ga kaka stvar ne odtrgala od
namestnika, kateremu je bil sedaj bolj udan,
kakor sicer — recimo naravnost — zaradi Viride.
Drugi pa je samo želel, da bi prišel do dna tem
homatijam. Porabil je, vsako priliko, da bi razvozlal
te diplomatske spletke. Toda v prihodnjih
dneh se ni zgodilo nič posebnega, le grof savojski
je privedel svoje ljudi v Milan. Odločili
so mu prostor v taboru in njegovim vojščakom
priskrbeli vojnih potrebščin. Poveljnikom niso
kaj ugajali ti novi tovariši. Že to jim ni bilo
po volji, da grof ne pojde ž njimi na bojišče;
med častniki je bila le dvojica savojskih vitezov,
pa še ta nista bila kar nič slavna. Vsi drugi s
poveljnikom gospodom Kuanom vred so bili
ptujci, ki niso lahko občevali z domačini. Na
videz so bili sicer bojeviti, pa rahločutnim milanskim
gospem so se zdeli divji in strašni.
Tudi namestniku ni bilo vse prav, pa zatajil je
nevoljo in slovesno sprejel grofa in njegove ljudi.
Odločil je dan za odhod in običajne slovesnosti.

Zadnje ure so tekle. Treba je bilo jemati
slovo. Milanskim vojakom je močneje bilo srce,
ker nihče ni vedel, kam gre, in še manj, ali pride
nazaj k domačemu ognjišču.

V. Dva prijatelja.

V Sforzovi palači je bil danes poseben dan.
Ljubljeni sin gospe vdove, vitez Ambrosio, je
jemal slovo pred odhodom na bojišče. Pripravila
je bila skrbna mati izboren obed in povabila
poleg Ambrosievega tovariša viteza Bernarda
tudi svojega sorodnika o. Tomaža, dominikana,
modrega in častitljivega moža. Družina Sforzova
je štela le pet udov: mater vdovo, umno, pobožno
gospo, sina Ambrosia, dve hčeri, Margarito
in Ano, pa starega oskrbnika Sforzovih posestev.
Margarita je štela kakih dvajset let; bila
je vitke rasti, plemenitega obličja, in posebno
milih očij, iz katerih je sijala njena blaga duša;
bila je tihe krotke nravi in globoko čutečega
srca. Njena sestra Ana, ki ni imela še šestnajst
let, bila je Margariti jako podobna, pa še nepopolno
vzrasla. Kakor preprosto dekle je bila živahna

in vesela, vendar nikdar ne čez mero. Znala je razveseljevati tudi druge, zato je bila
vsem ljuba in draga, res dober angel v družini.
Mati je imela kot vdova in zaradi velikega
imetja mnogo skrbij, sedaj za sina na ptujem,
sedaj za hčeri doma, sedaj za posestva. Imela
je sicer dobrega in vrlega oskrbnika svojih posestev,
vendar je marsikaj opravljala tudi sama.
V takih bridkih urah je prišla k njej vedno vesela
Anka ter jo znala tako lepo razvedriti, da
je pozabila vse skrbi in hvalila Boga za takega
otroka. Tudi brat Ambrosio in Margarita sta ljubila
sestro prav iskreno. Vedno je imela kako nedolžno vprašanje, ali je kaj povedala, ali opomnila
to in ono, kar jo je zanimalo. Celó resnega
gospoda kastelana je znala pridobiti zase, dasi
ni bil prijatelj ženske družbe. Drugodi mu je
večkrat pošla nitka v pogovorih, z Ano pa sta
se razgovarjala, kakor bi bila skupaj vzrasla.
Privadil se je bil Sforzove družine tako, da so
mu bili obedi in drugi družinski shodi prijetna
zabava in da mu je bilo skoro težko, ko je prišel
čas ločitve

Danes so sedeli vsi nekam tiho in zamišljeno,
ni se mogel prav začeti živahen pogovor.
Pogostoma je nastal neprijeten molk, tudi —
živahni Ani je zastajala beseda. Polagoma je
družba vendar oživela, pogovor se je zasukal
na odhod, bojišče in vojsko. To je bilo dosti
tvarine za razgovor, za razna vprašanja in razne
odgovore. To priliko porabi mati, poprime besedo
in pravi:

„Težka in grenka je ločitev, in zato je prav,
da si jo olajšamo in osladimo. V ta namen sem
želela razveseliti vas, ki ste mi tako dragi. Pojdi,
dragi moj Ambrosio, ker mora tako biti, pojdi
in bodi povsod tak, kakor se spodobi pravemu
vitezu! Ohrani brez madeža svojo čast, usmiljuj
se revežev in preganjancev, vest ti bodi vedno
čista. Spominjaj se nas tudi na vojski, naša ljubezen
in naše molitve te bodo spremljale povsod
Vam pa, cenjeni vitez Bernardo, priporočam
svojega sina; bodite mu zvest tovariš v boju
in dober svetovalec v stiskah. Obema pa želim
prav iz srca, da bi se kmalu vrnila slavna in
zdrava!“ Slovesna tihota je nastala, ko je mati
nehala. Te ljube in primerne besede so se vsem
vtisnile globoko v srce. Sestrama so zaigrale
solze v očeh, mati je le težko premagovala jok,
tudi moškim se je storilo milo. Ambrosio se
kmalu ohrabri, zahvali mater za lepe opomine
in ji zatrdi, da nikdar ne pozabi, kaj je dolžan
svoji vesti, svoji rodbini, materi. Potem reče:

„Res govoré mnogo o prihodnji vojni, a
izvestnega ni ničesar. Poklicali so nas pod zastave,
da ohranimo mir v zasedenih pokrajinah;
upamo torej, da naloga naša ne bode težka in
nevarna, da jo hitro dovršimo in se tudi kmalu
vrnemo. V težavah pa nas bode budil in veselil
spomin, da na nas mislijo doma ljubeča
srca in nam prosijo pomoči od zgoraj.“

Vsem so ugajale te besede; o. Tomaž je dobrohotno
gledal krasnega mladeniča in nekaj
mislil v svojem srcu. Tudi vitez Bernardo se je
hotel hvaležnega izkazati za lepo poslovilo in
sploh za prijaznost v Sforzovi hiši, zato je sklenil
povedati — četudi težko — nekoliko besedij za
slovo:

„Neizmerno me je razveselilo voščilo plemenite
gospe — mene, ptujca, ki nimam svojega
človeka razven stare matere. Bog usliši vaše želje
in vaše prošnje! Veliko sem dolžan tej gostoljubni
hiši. Zato je moja prva viteška dolžnost,
da se pokažem hvaležnega za te dobrote. Zvesto
hočem na strani stati svojemu dragemu tovarišu
in prijatelju in upam, da se oba srečno
vrneva domov. Priporočam pa se tudi jaz v
spomin in molitev, ker zaradi zmedenih razmer
res ne moremo vedeti, kaj nas čaka.“

Mater je veselilo tesno prijateljstvo med njenim
sinom in vitezom Bernardom. Hvaležno se
je priklonila vitezu za to prijazno obljubo. Pogovor
se je sukal o nevarnostih in težavah preteče
vojske, potem tudi o njenem pravem namenu.
Vitez Bernardo vpraša o. Tomaža, kaj
misli o namenu te vojske. Dominikan nekoliko
pomisli, potem odgovori:

„Ni lahko reči kaj zanesljivega, ker ne poznam
skrivnih dogodkov in naklepov. Mnogo znakov
kaže, da med gospodom namestnikom in svetim
očetom niso najboljše razmere, kakor že večkrat
prej tudi niso bile. Ne vem, zakaj je sedaj prepir,
a zdi se mi, da se gre za pokrajine cerkvene
države, katere so prišle v roke gospodu namestniku.
Znano vam je tudi, da ima kardinal Albornoz
nalogo, da spravi v red cerkveno državo,
ker sv. oče želi iz Avinjona vrniti se v Rim. Kaj
je storil Albornoz v Rimu, Spoletu in drugod,
vemo; sedaj hoče jednako ravnati tudi v Bologni
in v krajih, ki spadajo k Marki. Upajmo, da
se ta stvar razvozla mirno.“

Ambrosio je pritrjeval o. Tomažu, vitez Bernardo
pa je še vedno premišljal, češ, čemu treba
tolike vojske in toliko troškov, ako je upanje,
da se vse poravna mirnim potem. Tudi tisti rek:
„Si vis pacem, para bellum“ (če hočeš imeti
mir, pripravljaj vojsko) mu ni bil dovolj odločilen
za ta slučaj. Prišlo mu je tudi na misel
vprašanje: Kaj potem, če se razbijejo pogajanja
in pride do boja med papeževo in lombarško
vojsko? Da bi se bojeval s papeževo vojsko,
tega mu ne dopušča srce. Zato vpraša kar naravnost
o. Tomaža:

„Je-li pravično in dovoljeno bojevati se s
papeževimi četami?“

O. Tomaž prijazno pogleda viteza in pravi:

„Na to vprašanje ne morem odgovoriti
splošno niti da, niti ne. Ako ima papež, oziroma
cerkvena država vojake, ima jih pač zato,
da se v potrebi vojskujejo, torej sam na sebi
ni izključen vsak boj s cerkvenimi četami. Pač
pa je navadno treba soditi, da je tak boj krivičen,
ker cerkvena država — to dobro veste — ne napada nikogar, ampak le brani, kar je dobila po darovih ali pogodbah v last. Na to se je treba ozirati tudi tukaj. Ako se kaže, da cerkvena država tirja le svoje jasne pravice, potem ni pravično ustavljati se ji, ako jih hoče
pridobiti z orožjem.“

„To pa je ravno sedaj težavno določiti, kaj
je pravično in kaj krivično. Vsa stvar je tako
temna in skrivnostna, da nihče ne vé, pri čem
je. Ti dvomljivi slučaji so najstrašnejši slučaji.“

„Res je, kar ste povedali,“ odgovori pater,
„dvomi so sitni; vendar imate dva pomočka
zoper take dvome. Prvi je, da nadalje in natančneje
preiščete, kaj je prav in kaj ni. Ako se pa
le ne morete iznebiti dvoma, potem — — —“

„Potem pa prepustimo vladarju, da presodi
to stvar, mi storimo le vojaško dolžnost.“ Te
besede je izgovoril Ambrosio hitro; bal se je
že, da o. Tomaž in tovariš Bernardo pritirata pogovor
tako daleč, da bode tudi njemu treba odločiti
se na to ali drugo stran. Vendar s tem
se ni rešil iz zadrege. O. Tomaž mu je sicer
priznal, da je v obče prav povedal, vendar pa
je treba pomniti: „Kdor se je že zavezal, da bode
služil kakemu gospodu, ta sme res ostati v njegovi
službi tudi, kadar dvomi o pravičnosti boja; ako
pa še ni v službi, ne sme vstopiti prostovoljno,
dokler se ne uveri o pravičnosti vojske. Te naše
dolge razprave pa uprav kažejo,“ nadaljeval je,
„da v našem slučaju še po pravici mislimo, da
vojska ni za krivično stvar. Zato služita vidva
brez sramote in greha gospodu Barnabu v tej
vojni, ker sta se že zavezala.“

Tako so dognali to nekoliko sitno vprašanje,
ki se jim je bilo vrinilo. Gospici hčeri sta bili
veseli, da je končan ta učeni razgovor. Prišle
so na vrsto domače in milejše stvari, beseda je
tekla ljubko in gladko.

Tako je potekal Čas le prehitro. O. Tomaž
se je prijazno poslovil od družbe, priporočil vitezoma,
da naj se oglasita v času potrebe pri njegovih,
kateri jima bodo radi pomagali ob vsaki
priliki. Mati je prinesla malih spominkov za
svojega sina in njegovega vernega tovariša. Bila
sta dva mala medaljona v krasnih okvirih na
zlatih verižicah. Urno vzame Margarita prvega
in ga obesi svojemu nekoliko razburjenemu bratu
okrog vratú. Drugi je bil za viteza Bernarda, to
je vedela Margarita, vendar si ni upala obesiti
mu ga okrog vratú. Pogledala je mater proseč,
naj ji pomaga iz zadrege. Mati je ustregla tihi
njeni prošnji in ponudila gospodu kastelanu
medaljon božje Porodnice. Vzradoval se je vitez
močno tega darú in nevedé, kako in kdaj, upognil
je tudi on svoja mogočna pleča, da mu je gospica
lahno in urno zapela predragi dar. Ves iz sebe
zavrisnil bi bil od veselja ta trenutek, pa zadušil
je svoja čustva in zahvalil prav srčno mater
in hčer.

Ambrosio je objel mater za slovo, poljubil
sestri na čelo in se napravil na odhod. Tudi
vitez Bernardo je podal vsem roko in jo krepko
stisnil, nekoliko zmešan pri gospici Margariti,
pa toliko odločneje pri mali Ani, kateri je skoro
vroče postalo, ko je stisnil gospod kastelan njeno
malo ročico v svoji krepki desnici.

„Na svidenje!“ — „Z Bogom,“ je donelo
sem in tje, in odšla sta viteza. Med vrati je še
zaklical Ambrosio: „Ako naju hočete še jedenkrat
videti, pridite v tabor jutri zjutraj, predno
odide vojska na bojišče!“

Gospe so ostale same doma, vsaka tiho zamišljena
v svoja čustva in skrbi, viteza pa sta
hitela v tabor, kjer bode še nocoj o navzočnosti
gospoda namestnika veliki vojni svèt.

VI. Vojna zastava.

V vojaškem taboru je bilo živo in šumno,
kakor je vselej, predno odide vojaštvo na bojišče.
Koliko si imajo še povedati domačini in
prijatelji, matere in sinovi, kaj šele žalostne neveste
in izbrani ženini! Sem ter tam so stale
gruče ljudij, vojakov in meščanov pomešanih, v
živahnih pogovorih in ganljivih slovesih. Krčme
so bile napolnjene, kjer so pri dobri kapljici
in veseli godbi lože pozabili bridke ure ločitve.
Ptujci, fevdniki in mezdniki so se zabavali po
svoje, nekoliko bolj razbrzdano, ker niso bili
nikakor tako mehkega srca kakor domačini.

Povsod po taboru so bile razpostavljene
straže; glavna straža je stala pod orožjem v
znamenje, da pričakuje poveljnika ali drugega
dostojanstvenika. Blizu straže so stali pripravljeni
oddelki pešcev in konjikov za mnogovrstne
potrebe. Dohajali so načelniki oddelkov
v popolni vojaški opravi in se zbirali v poveljnikovem
šotoru. Napovedan je bil veliki vojni
svèt. Vse je bilo pripravljeno, le namestnika
še ni bilo. Radovedno so stražniki pogledovali,
ali morda še ne prihaja. Kar zadoné trombe, in
vse se obrne proti strani, s katere je prihajal
na belcu in z malim spremstvom gospod Barnaba.
Spremljala sta ga tudi kancelar Arigo in
pribočnik vitez Ambrosio Sforza. Takoj po sprejemu
vstopi v šotor, in prične se vojni svèt.
Zbrani polkovniki zvedó med drugimi poročili,
da vojska jutri odrine proti Bologni, prej pa
še dobi konjiški polk novo zastavo. Ko je bil
vojni svèt končan, prisežejo častniki zvestobo
namestniku, potem, ko jih je don Antonio, vojaški
duhovnik, nagovoril prav krepko in navdušeno.
Na to poprime besedo Barnaba:

„Jaz sam jutri ne pojdem z vami, ker imam
še posla mnogo doma in ker za sedaj še ni
nevarnosti. Ako bode pozneje potrebno, pridem
za vami, kjer bodem bratovsko z vami prenašal
vse težave in se boril za domovino.“

Te besede so prav neprijetno ganile polkovnike,
ker take novice niso pričakovali. Barnaba
je to opazil, pa se je delal, kakor bi ne videl,
in je ukazoval dalje: „Mesto sebe postavljam
in imenujem gospoda viteza Orsinija za vrhovnega
poveljnika celi vojski in mu v znamenje
poveljniške oblasti poklanjam maršalsko palico.“

Orsini je z vojaškim poklonom molčé sprejel
to znamenje oblasti, namestnik pa se je obrnil
do dragih polkovnikov in jim naročil, da sprejmejo
in slušajo Orsinija kakor njega samega.
Molčé se poklonijo v znamenje, da hočejo to
storiti.

„Ako pridejo veronske pomožne čete, morajo
se tudi te pokoriti vrhovnemu poveljniku.
Temu in vojnemu zboru prepuščam, da primerno
razstavi čete po Romagni in Marki. Napadati
ni treba, dokler vam ne pošljem novih
ukazov. Pomnožite posadke po mestih, koder
bode treba, in zavarujte skrbno meje na jugu
in na severu. Ako pride nenadno do boja, glejte,
da hitro in odločno zmagate. Naročila vam bodo
dohajala redno iz Milana, in pričakujem prav
tako rednih iz glavnega stana. Skrbite za red
in jedinost med vojaki in postopajte previdno
proti meščanom po ondotnih mestih.“

Kancelar Arigo je imel že pripravljena potrebna
pisma za ondotne gosposke in oklice za
ljudstvo; vse te so sedaj podpisali, zapečatili in
izročili gospodu Orsiniju.

Barnaba je sprejel še po vrsti vsakega poveljnika
posebej; vsakemu je kaj povedal, vsakega
vnemal za hrabrost. Kakor v slovo je
vsakemu še stisnil roko. Potem zasede urno
konja, veli Ambrosiu, naj ga spremi v mesto,
in odjaše med glasnimi klici zbrane vojne iz
tabora proti domu. Solnce je žarno zahajalo.

Med potjo je bil namestnik jako mehak in
prijazen. Opomnil je, da polkovniki niso z veseljem
sprejeli novice, da sam ostane doma.
Toda sedaj ne more drugače, nujni opravki mu
ne pusté nikamor. Naročal je torej vitezu Ambrosiu,
naj ostane na strani Orsiniju kot generalni
pribočnik ter naj skrbi vestno, da se bode
godilo vse dobro in srečno. „V vaših rokah je
sedaj sreča domovine, v vaših rokah bramba
družin in njih imetja. Mnogo sovražnikov ima
Milan, kateri čakajo le ugodne prilike, da bi
se maščevali; ne smemo jim dati povoda s slabotnim
ravnanjem. Zaupam trdno svoji vojni,
da ohrani red in obrani meje. Spomin drage
matere, na ljubljene sestre vas bode bodril v
težavah bojnega življenja, upam, da tudi spomin
Barnabe Viscontija in njegove rodbine vam ne
bode hladil domovinske gorečnosti. Skrb za
svojce prepustite meni, skrbel bom zanje, kakor
za svojo hišo, vi pa nasprotno delajte za nas,
kakor bi bili vaše krvi.“

Ambrosio je zahvalil namestnika za to prijazno
skrb in za veliko zaupanje, katero stavi

vanj. Obljubil mu je prav trdno, da se hoče z
vso odločnostjo in vnemo poprijeti vojnih poslov.

Namestniku je bila všeč obljuba, opomnil
ga je še jedenkrat, naj mu pošilja redno in natančnih
poročil, morda tudi v zasebnih pismih
do matere, česar bi ne kazalo povedati v službenih
poročilih.

Med tem so prijahali pred namestnikovo
palačo. Razni sluge in dvorniki so čakali gospoda,
straže so stopile v orožje in tudi spremljajoči
konjiki so stopili v red. Nad vhodom je
bil velik pomol, ki je umetno slonel ob prednji
strani in bil krasno ozaljšan. Tu gori je pričakovala
očeta Barnabova družina. Ko sta zagledala
sinova spremstvo, pozdravila sta veselo
prišlece, zlasti jima je bil všeč vitez Sforza.
Knežna Virida, ki je tudi sedela na pomolu,
krotila je le težko svoja živahna bratca. Ko pa
namestnik izgine skozi vrata in se vitez Sforza
obrne na odhod, zakličeta knežiča vitezu Ambrosiu
prav zaupno in domače, naj ju vzame
s seboj v tabor in na vojsko.

„Jaz imam konja in znam jahati in sukati
meč,“ govoril je 13-letni Ludovik, „zato lahko
grem z vami in vašimi konjiki.“

„Meni je tudi obljubil oče konja, ako bodem
priden. Vzemite še mene!“ zaprosi mladi Karol.

„Za danes je prepozno,“ odvrne Ambrosio
ljubkima dečkoma. „Kadar pa zopet pridem,
takrat vzamem tebe in brata in ...“

„Pa še Virido,“ seže mu v besedo knežič,
a Virida hitro objame bratca in ga stisne k sebi,
da ne bi nadalje tako besedoval. Ambrosio pa
se veselo nasmeje in dokonča svoje besede, rekoč:
„... in kdor bode rad šel z menoj. Na
zdravje! Na svidenje!“

Po teh besedah se spoštljivo prikloni in
opazi v mraku, kako se mu je na lahno priklonila
tudi mlada knežna Virida. Našemu vitezu
se je zdela ta odlika neprecenljiva, srce
se mu ugreje, krepko vspodbode konja, kakor
bi bilo treba iti nad zvite trume sovražnikov,
in urno zdirja s svojimi konjiki proti taboru.
Marsikatero oko je pazno zrlo za njim, a misel
vseh, ki so ga videli, bila je ta, da je Ambrosio
Sforza najlepši in najbolj junaški milanski vitez.
Morda je tako mislila tudi Virida.

V taboru je bilo nastalo takoj po odhodu
namestnikovem čudno razmerje. Kar nagloma
se je bil izpremenil vitez Orsini skoro iz tovariša
v vrhovnega poveljnika. On sam ni pričakoval
tega, in še manj drugi polkovniki. Najprej
mu je častital Gaspare Tinela in sicer iz srca,
kakor je bilo videti. Njemu je bilo vse jedno,
kdo je poveljnik, samo da se začne kmalu boj,
in da se v boju pridobi kaj plena ali drugačnega
dobička. Drugi je pristopil gospod Kuan,
polkovnik savojskih zaveznih čet. Bil je šele
teden dnij v taboru, vendar toliko je že presodil
bojne tovariše, da sta mu Orsini in Baldessaro
najbolj ugajala, najmanj pa je maral za viteza
Ambrosia in Bernarda. Gospod kastelan je stal
tih in zamišljen, ker ta prememba mu ni bila
po načrtu, in ni vedel, kaj bi storil v novih
razmerah, Baldessaro pa je bil kolikor toliko
nevoljen, ker se je štel jednako in še bolj sposobnega,
kakor je Orsini. Novi maršal pa je bil jako previden in se delal, kakor da je še vedno prejšnji tovariš. Upal je, da se s časom polkovniki sami ob sebi privadijo novih razmer. Ko se vrne v tabor vitez Sforza, nagovori ga Orsini prijazno in poprosi, naj ga podpira prijateljsko v težavnem poslu.

„Sluga sem vam,“ odgovori Ambrosio, „ker
je tako določil gospod vojvoda in namestnik;
le ukazujte, da se prepričate o moji pokorščini!“

Ko je gospod kastelan videl, da je Ambrosio
tako voljno sprejel to naredbo, ni se ji protivil,
vendar je na tihem ponovil svoj prejšnji sklep,
da se ne dá od nikogar voditi po krivih potih,
tudi od Orsinija ne.

Orsini je še sestavil in razdelil ukaz na čete,
v katerem se jim je predstavil kot maršala,
opomnil vojake reda in pokorščine in obljubil
plačila za hrabrost in zvestobo. Določil je polkovnikom
službe za noč in jutranji odhod in naznanil čas, kdaj naj so oddelki pripravljeni, da sprejmejo pred odhodom še jedenkrat milanskega vojvodo. Viteza Ambrosia kot najmlajšega je zadela danes služba taborskega nadzorništva.

Polkovniki so se vojaško poslovili od maršala
in odšli k svojim polkom. Noč je legla na
tabor, polagoma je šum ponehal, vojaki so legli
k počitku. Ambrosio pa ni šel počivat, ampak
se je kmalu vrnil od svojih konjikov k taborski
glavni straži, da oddá povelja za noč. Ukazal
je straže postaviti dvakrat gosteje, kakor po
navadi; med njimi naj je neprestana zveza.
Kogar dobé, da gre iz tabora, vprašajo naj, kdo
je in kam gré; ko se pa vrne, naj pride najprej
do glavne straže in šele potem k svojemu oddelku.
Vsaka straža naj nemudoma naznani, kdo
je šel iz tabora. Pregledal je sam vse straže in
se prepričal, da se je vse zgodilo, kakor je bil
ukazal. Potem je stopil v šotor, naslonil se na
mizo in se zamislil. Mnogo mu je bilo na tem,
da zvé, kdo je kriv raznih zločinov poslednjih
dnij, ki so se dogodili okrog Milana, in katere
so mnogi pridevali vojakom. Vse je kazalo na
to, da so med savojskimi mezdniki pravi hudodelci.
Zato je sklenil nocojšnjo noč zaslediti
zločince in jih prav ostro kaznovati. Poleg te
skrbi mu je prihajal na misel namestnik s tako
prijaznimi besedami, njegova družina in pred
vsemi — Virida. Sam ni vedel, kako mu je

bilo pri srcu, a to je čutil, da ga vežejo prav
mile, vendar krepke vezi z gospodom Barnabom
in da ga te vnemajo za junaška dela. Tu ga
vzdrami hoja pred šotorom; vodnik nočne straže
je prišel poročat z nekoliko vojaki. Naznanil
je, da je povsod vse mirno, le mimo straže
proti vodi je prišlo pet mož s posodami za
vodo; rekli so, da so od lahkih konjikov.

Ambrosio jim zopet naroči, naj ostro pazijo
in hitro vse naznanijo. Ko odidejo poročevalci,
vzame Ambrosio sam od straže dva moža in
gre proti ležišču lahkih konjikov. To je bil
njegov polk, zato je vse poznal. Poišče čuvaja
in ga vpraša, je-li kdo šel od čete proč iz tabora.
Čuvaj mu pové, da ne. Vendar mu Ambrosio
ni verjel prav trdno, marveč je šel prepričat se
sam. Vse je ležalo mirno in spalo, pogrešal ni
nikogar. A zakaj je straža videla pet mož, ki
so šli iz tabora in trdili, da so izmed lahkih
konjikov? Ko pregledajo še orodje, res najdejo,
da posode niso v redu, in da ni vseh tukaj.
Kdo jih je vzel? Čuvaj ni vedel, kdo; jasno je
pa bilo, da je bil tat nekdo iz tabora, ker notri
ni bilo žive duše. Ambrosio torej ukaže, naj
ostro pazijo, kdo in kdaj prinese posodo nazaj,
da ga urno primejo in izročé glavni straži.

Vrnivši se v šotor nasloni se ob mizo in
zaziblje v sanjarjenje. Domišljija ga je vodila
na dvor Barnabov, tako, kakor je bil tam pred
nekaj dnevi. V svetli dvorani mu je sedela nasproti
knežna Virida in pogovarjala sta se tako
domače, kakor brat in sestra. Predočeval si je
njene lastnosti: ni prevzetna, a je visoka; ni
ničemerna, a je slavoljubna; ni sebična, marveč
gori za domovino. Kako bode torej vesela, kadar
zvé o novih zmagah, in kako bode odlikovala
najhrabrejše viteze!

Lepe slike so mu rojile po glavi, in v tem
ga je objel spanec. Sanjalo se mu je, da je na
bojišču; hrabro se bori, zmaguje, zastava vihra,
sedaj-le pobegne sovražnik ... Kar na hip se
obrne sreča. Nov sovražnik pritisne, zastava
omahne in pade. Hitro priskoči, da jo reši, a
pri tem pade s konjem. Tu zagrmi močen glas:
„Stoj!“

Ambrosio se vzbudi, vstane hitro in stopi
ven, kjer so ravno prišle patrolje s sporočili.
Povedale so, da prihaja čim dalje več vojakov
mimo straže do vode. Ker se bode kmalu danilo,
ni lahko braniti jim. Ambrosio to izprevidi in
gre sam do straže, da bi videl, kako je. A ne
najde nič sumljivega; le dva savojska vojaka
mu pripeljejo njegovi ljudje, kateri so ju bili
zalotili pri posodah. Ambrosio je takoj mislil,
da so napravili tudi nocoj kako hudobijo, a ni
mogel tega preiskovati nadalje.

Maršal Orsini je bil že oblečen pred šotorom,
ko dojde k njemu vitez Ambrosio s sporočili.
Pové mu tudi svoj sum o savojskih tovariših,
a Orsini se ni maral danes pečati s tem, tolažil
ga je, da pozneje ne bode prilike in ne časa
za take nerede.

Ambrosio se vrne h glavni straži, pokliče
vse straže nazaj, premeni glavno stražo, potem
odide k svojemu polku, da se pripravi na odhod.

Solnce je že visoko na obnebju. Po taboru
je vse živo: tu pospravljajo razne stvari, tam
likajo sebe in konje, drugod že stopajo v vrste,
Častniki hodijo sem in tje, grajajo, opominjajo,
hvalijo, kakor se jim zdi potrebno. Polkovniki
so danes v veliki bojni opravi, vojaki si nadevajo
orožje: vse se pripravlja za glavni vojaški
pregled.

Orsini z maršalsko palico v roki je že pregledal
svoj polk, kateremu sedaj zapoveduje njegov namestnik stotnik Jurij; ponosno stopa mimo drugih polkov pešcev in konjikov.

Ob 10. uri dopoldne je bilo vse v redu in
Čakalo vojvode z dvorom vred. Vojna je stala
v dveh vrstah, spredaj pešci, zadaj pa konjiki.
Zastave so vihrale v zraku, orožje se je svetilo
v solncu. Polkovniki z maršalom so stali v
krasnih opravah pred vojsko in se pogovarjali.
Poleg ceste v senci visokih dreves je stal prostoren
oder. Namenjen je bil véliki milanski
gospôdi, ki bode pri blagoslavljanju zastave.
Prihajalo je čim dalje več ljudij, vendar reda
niso motili, ker so se nekateri vojaki urno sukali
in odkazovali vsakemu določeno mesto.

„O, don Antonio, ali ste vendar-le prišli?“
reče malo nagajivo gospod Baldessaro prišlemu
vojaškemu duhovniku.

„Prišel sem, kakor vidite, častni gospodje,“
reče duhovnik in pristopi k polkovnikom. Ti
so ga imeli zaradi vljudnosti in srčnosti vsi radi,
zato so mu drug za drugim podali roko v pozdrav.

„Kaj pa namestnik in nadškof?“ vpraša
Orsini. „Slišali smo, da sta se sprla, in zato že
mislili, da vas morda ne bodo pustili z nami.“

„Ne vem, koliko je na tem. Vendar upam,
da razpor ni resen; jaz sem dobil poziv, da
odrinem, in sedaj sem zopet med vami, drugega
ne vem.“

„Dobro, dobro, gospod Antonio, vi ste naš
tovariš, vodili bodete naše duše; saj veste, vojak
je lahkomišljen,“ posmeje se Ambrosio in prijazno
pogleda častitljivega duhovnika.

„Čast je to za me, za vas pa lepo, vitez
Ambrosio, da se ozirate tudi na duhovno moč
v boju. Vsak po svoje: Vi z roko, jaz pa z
besedo in molitvijo.“

Med tem razgovorom se je bila zbrala že
neštevilna množica. Na odru je bilo jako živo.
Tu zadoni tromba: vojvoda se bliža z dvornim
spremstvom. Polkovniki stopijo na čelo svojim

polkom, maršal Orsini dá povelje za pozdrav
milanskega poglavarja. Spremstvo obstane blizu
odra, vojvoda-namestnik pa prijaše v vojni
opravi vojni na čelo, kjer ga pozdravijo vrste
s klici, prapori pa se pripognejo v znamenje
pokorščine. Namestnik sprejme oznanilo od maršala,
potem objahata oba vse Čete. Barnaba je
bil zadovoljen in je pohvalil lepo vnanjščino
cele vojne.

Med tem je bilo za blagoslavljanje zastave
vse pripravljeno. Don Antonio opravi obrede,
potem pristopijo oni, ki so imeli ob tej priliki
pravico zabiti žeblje v drog. Dragi čitatelj to
pač lahko umeva, saj je še dandanes ta navada.

Prvi žebelj zabije don Antonio v imenu
sv. Trojice, drugi knežna Virida kot botra, tretji
zabijejo namestnik, maršal in vitez Ambrosio
kot polkovnik in čuvaj nove zastave. Na to stopi
mlada knežna pred zastavo, obrne se k vitezu
Sforzi in ga nagovori:

„Sprejmite, cenjeni vitez Sforza, to novo
blagoslovljeno zastavo iz naših rok! Podoba naj
Vam bode naše domovine in njenih otrók. Borite
se hrabro pod to zastavo, mislite si, da se
bojujete za domovino, za njeno slavo in srečo
in za njene prebivalce! Mislite tudi na one, kateri
so vam zastavo izročili, da se zmagoslavni povrnete
ž njo domov, nam v srečo in veselje.“

Viteza Ambrosia so prevzele te besede. Vendar
se kmalu otrese zadrege in odvrne prav
krepko:

„Potrudili se bomo, jaz in moji sobojevniki
pri lahki konjici, izkazati se vredne zaupanja,
katero stavite v nas. Najljutejši boj nam bode
prijeten, ko se bomo spominjali, da gleda na
nas domovina, da nam zaupa njen gospod in da čutijo
z nami plemenita srca milanskih gospej in gospic.“

Viteško se pokloni knežni in veli praporščaku, naj
zastavo dvigne in se postavi ž njo pred polk. Lahno
je zaplapolala lepa zastava in se zablestela v solčnih žarkih, navdušenje je prikipelo do vrhunca in klicanja
in pozdravljanja ni bilo ne konca ne kraja.

Ko se poleže nepopisni šum, stopi don Antonio v
sredo med polke na določeni prostor in nagovori
vojake:

„Dragi vojaki in vojni tovariši! Prišel je čas, da
odrinete v boj. Zapustiti je treba domače hiše, da služite domovini. Vsak izmed nas želi videti domovino
srečno in slavno in zato gre rad zanjo v boj, kjer
zastavi zanjo vse svoje moči, ako bode treba, tudi
svojo srčno kri. Ta želja mora živo goreti v srcu
vsakega izmed nas, ta želja se mora vspeti do navdušenja,
kadar bode treba kaj junaškega storiti za dom in vladarja. Dragi vojaki! Slovesen je trenutek. Domovina gleda na vas, gospod vojvoda in namestnik rimskega cesarja v naši Italiji izroča vam skrb zanjo. Kažite
se vsigdar zveste sinove svoje lepe domovine,
vršite točno svojo službo, podpirajte prijateljsko
drug drugega: tako se bodo težave manjšale,
uspehi pa množili. Čim večja bode vaša hrabrost,
tem lepša bode zmaga.

Vse to pa dosežemo le z natančno pokorščino
do vladarja in njegovih poveljnikov. Da
jim bodete neomahljivo zvesti, prisegli bodete
sedaj vpričo Boga in vse množice.“

Don Antonio je počasi izgovarjal prisego,
in vojaki so govorili za njim z vzdignjenimi
prsti. Slovesna tihota je vladala med tem. A sedaj so že donela povelja vse križem in čete so se jele gibati.
Gospod namestnik se je postavil ob strani odra, da so morali vojaki tik mimo milanske gospôde. Veličasten je bil sprevod. Godba zaigra, in Orsini kot maršal pripelje
vojsko mimo namestnika. Ko odkoraka prva četa mimo
odra, pridruži se Orsini namestnikovemu spremstvu, da bi gledal razvrščeno vojsko. Za Orsinijem je pripeljal vitez Gaspare Tinela svoj lombarški polk; dobrovoljno
se je smehljal na svojem vrancu. Bolj vzburjen je privêdel Baldessaro svoje fevdnike, z globokočutnim
poklonom je pozdravil namestnika in gospe na odru.
Kuan je temno gledal izpod čela in prevzetno korakal na čelu svojim mezdnikom. Pehota je odšla, in konjištvo se prikaže v lahkem teku. Na čelu lahkih konjikov
prijaha vitez Ambrosio na čilem arabcu. Moško se je držal na konju v bojni opravi. Perjanec je vihral v zraku, plašč je visel čez rame z dragim kamenom spet na
prsih. Orožje in oklepi so se svetili v solncu. Nova zastava je živahno vihrala, ko so prikorakali mimo
odra. Glasno je pozdravljalo ljudstvo lepi polk in njenega načelnika. Gospé so mahale z rokami
in ruticami. Virida je lahno zardela ob tem prizoru, roke stisnila na prsih, a ničesar ne izpregovorila.
— Poslednji pripelje gospod kastelan svoje oklepnike.
Lepa četa je bila, če tudi ne mnogoštevilna. Na močnem žrebcu je sedel kastelan kakor železen stolp. Težki oklep mu je bil kakor pena, železna čelada kakor igrača.
Vizir je imel odprt in s polnim veselim obrazom je gledal po ljudeh. Moško je pozdravil gospoda
namestnika, ljubeznivo pa gospe, med katerimi je kmalu našel Sforzovo družino. Kako bi je ne bil
pozdravil! Na prsih se mu je svetil zlati medaljon, darilo Margaritino. Brez dvoma so gospe to opazile. Veselo ploskanje in burno pozdravljanje je spremljalo tudi kastelanove junake pri odhodu na bojišče s tisoč voščili za prihodnje zmage. — Bil je to lep dan v zgodovini milanskega mesta, lep v življenju mlade
knežne. Ko se je vrnila namestnikova družina
domov, ni se mogel premagati oče, da ne bi
stopil k njej, pobožal jo z ljubkim nasmehom

po licu in ji rekel: „Danes je bil dan za te,
ljuba hči, danes si se pokazala vredno našega
rodú, Viscontiji smo na to ponosni in upamo,
da ne bode tvoja zvezda temnejša, kakor tvojega
očeta in tvojih bratov.“ — Barnaba je bil
navdušen zaradi pogumnega nagovora mlade
Viride. Budila mu je prav Virida upanje, da se
po njej poslavi rodbina Viscontijev, ali morda
povspne do novih častij in večje veljave. Zato je
bil tudi zanj današnji dan vesel in slaven dan. A ni veselja brez grenkobe; namestnik si ni mogel
prikrivati, da se na obzorju njegove bodočnosti kopičijo pogubni oblaki, na katere se je oziral le s skrbjo in strahom.

VII. Začetek vojske.

Po odhodu vojske na bojišče je bilo po ulicah in trgih milanskega mesta nekoliko mirneje; tem burneje pa je bilo v srcih milanskih meščanov. Skoro vsaka
hiša in rodbina je imela koga pri vojski, zato je radovedna pričakovala poročil. Tudi v palači
gospoda Barnaba so radovedno sprejemali poročila. Vsekako so se godile važne reči, zakaj namestnik
in kancelar sta delala skoro noč in dan. Trudila sta se,
da bi po mirni poti razdrla zavezo, ki se je bila sklenila skoro gotovo proti Milanu samemu, ali
pa, da bi dobila kaj zaveznikov. Skoro nič se jima ni posrečilo. V Veroni ni bilo mnogo uspeha, dasi bi bil ta zaveznik posebno imeniten zaradi Padovancev. Le
toliko sta dosegla, da se gospod della Scala ni pridružil nasprotnikom. Jednako so odvrnili razne
milanske predloge tudi drugod. Neki poseben strah je odvračeval od milanske zaveze vsakega državnika,
katerega se je lotil namestnikov kancelar. Tudi je Arigo namignil Barnabi, naj napravi kako dedno zvezo z Veronci in naj izkuša skleniti kak politiški zakon. A vse to ni nič ganilo Veroncev.

V sredi raznih poskusov iznenadi milanskega vojvoda poslanstvo iz glavnega stana kardinala-legata. Doneslo je pismo od gospoda Albornoza. Namestniku se je zdelo, kaj utegne biti v pismu, zato je takoj odredil, da
je sprejme drugi dan v slovesnem zaslišanju. Tisti dan sta prišla radi poslanca iz Padove in Benetek. Ker so prišli vsi z obilnim spremstvom, vzbudili so splošno
pozornost po Milanu. Meščanje so ugibali razne

stvari, zvedeli pa niso ničesar. — Drugi dan
so bili zbrani vsi tajni svétniki namestnikovi v
posvetovalni dvorani njegove palače. Poslance
so slovesno uvêdli, drug za drugim so prišli na
vrsto. Poslanec kardinalov podá namestniku zapečateno
pismo. Barnaba pogleda naslov in pečat in dá pismo kancelarju Arigu, naj je prečita.
Pismo se je glasilo tako-le:

Gospodu Barnabu Viscontiju,
cesarskemu namestniku v Lombardiji, gospodarju
v Milanu itd.

V imenu svojega gospoda sv. očeta papeža
Urbana V. Vam naznanjam, da dné I. vel.
travna prestopim meje in si vzamem cerkvene
pokrajine z vojsko, ker jih z lepo niste hoteli
dati. Na moje poslednje pismo se Vam ni
udelo vredno odgovoriti, za moje svarilo se
niste zmenili. Čast svete stolice torej tirja,
da z orožjem v roki iščem pravice in tirjam
zadoščenja papežu, svojemu gospodu. Cerkvena
kazen, izobčenje, je nasledek te trdovratne
upornosti. S tem je pogajanje od moje
strani končano, govori naj orožje.

Albornoz,

kardinal-legat.

Barnaba je trla jeza, ko je poslušal pismo,
a premagoval se je. Zato je odgovoril dokaj
mirno, rekoč:

„Mi ne napadamo nikogar, a branili se bomo,
kolikor moremo. Nikomur nismo delali škode
in sile; kjer so nas prosili, tam smo pomagali,
in zato nismo zaslužili kazni. Pokrajine, katere
zahteva kardinal za papeža, dobili smo poštenim
potem, zato jih hočemo tudi pošteno braniti.
Povejte torej kardinalu, da smo pripravljeni,
naj pride, kadar mu drago.“

Svetovalci namestnikovi so dokazovali, da
so vse te pokrajine pošteno pridobljene. Ker
so pa poslanci odgovorili, da nimajo naloge
pogajati se, ampak samo izročiti pismo in sprejeti
odgovor, sklenili so, da sprejmó napovedano
vojsko.

Benečanski poslanec je v imenu vojvoda
(dožeta) in starejšinstva prinesel pismo gospodu
Barnabu in milanskemu starejšinstvu. Benečani
so napovedali v njem Milancem vojsko kot
zavezniki papeževi, ki ne smejo mirno gledati,
ako se zavezniku godi krivica. Poslancem so
milanski svetovalci ugovarjali, da še velja mirovna
pogodba z Milanom, da torej ne morejo
jednostransko prelomiti teh ukrepov. Vendar niso
ti ugovori sedaj nic več veljali, ko je bil napovedan
boj z glavnim nasprotnikom; Benečani so bili dolžni pomagati mu. Beneški poslanci so odšli veseli, da so tako lahko opravili svojo nalogo. Prav tako kakor Benečanom se je godilo tudi Padovancem. Slišati so morali dokaj grenkega očitanja, naposled pa so tudi njim potrdili, da so donesli resnično pisma in napovedali
vojsko.

Barnaba in njegov kancelar sta pričakovala,
da se stvari tako zasučejo, kakor se je tudi
zgodilo. Iz raznih poročil sta vedela, kaj se
napravlja.

Kar so obravnavali pri namestniku, zvedelo
se je kmalu po mestu. Nekaj so povedali razni
poslanci, nekaj tajni svétniki namestnikovi. Drugi
dan je vedel ves Milan, da se kmalu začne strašna
vojska na tri strani. Na Benečane in Padovance
so bili jezni vsi Milanci, za vojsko s papežem
niso bili tako vneti. Največjo sitnost in zadrego
je to napravilo v nadškofovi palači. Nadškof,
Viljem Pustrela, je bil dober mož, papežu udan,
sicer pa jako vnet za vedo in umetnost. Zoprno
mu je bilo, če ga je kaj motilo, zlasti pa še
tako resne stvari. Že doslej je imel sitno nalogo
Barnabu Viscontiju sporočati papeževe dopise
o raznih poslih, a znal se je sukati tako modro,
da sta ostala z namestnikom še vedno na videz
prijatelja. To pot pa je prišla glavna teža na
rame nadškofu samemu. Ob jednem z napovedano
vojsko je prišel nadškofu ukaz, da naj
namestnika javno izobči iz cerkve, ker se trdovratno
protivi papeževim zahtevam. Kaj takega
mu dosedaj še ni prišlo na vrsto. Da to ne
bode namestniku všeč, mislil si je lahko; da je
Barnaba nagel in krut človek, to je vedel, a
slušati je hotel in moral povelje sv. očeta, naj
pride, kar hoče. To pa se je dalo zvršiti na
dva načina: ali s tem, da se papeževo pismo
v cerkvi javno prečita zbranemu ljudstvu, ali
pa, da se pribije na velika vrata škofijske cerkve
v Milanu. Drugo pot si je izbral nadškof in jo
tudi zvršil takoj naslednjo viharno noč, ne da bi
bili čuvaji kancelarjevi kaj zapazili. Šele zjutraj,
ko je že mnogo ljudstva pismo videlo in bralo,
umaknili so je Arigovi sluge. Nasledkov ni bilo
posebno hudih; ali gospod namestnik ni imel
časa misliti na maščevanje, ali pa mu je Arigo
stvar nekoliko polepšal, ostalo je vse v miru
med nadškofom in namestnikom. Toliko več
pa je bilo o tem govorice v mestu po hišah
in druščinah. V nekoliko dneh so vedeli v vsaki
hiši, kaj je zadelo namestnika Viscontija. Kakor
je bil kancelar napovedal, tako se je tudi zgodilo.
Nasprotniki Viscontijev sploh in posebej Barnabovi,
med katerimi so bili celó njegovi sorodniki,
privoščili so mu to zadrego in so že ugibali,
kako bi to obrnili v svojo korist. Namestnikovi
vohuni so mu to zvesto poročali, zato je bil
Barnaba jako oprezen in previden pri vsakem
delu in posebno ob javnih prilikah.

Največje težave bi bile nastale za nadškofa
in duhovščino, ko bi se namestnik ne bil zmenil
za cerkveno kazen. Nadškof je bil sicer iz srca
rodoljuben in je obžaloval vsako zadrego domovine,
katera jo je mogla ponižati; želel je živeti
z zakonito posvetno gosposko v prijateljstvu,
toda odločno je hotel biti pokoren papežu,
in zato je sklenil na vsak način zabraniti namestniku
vhod v prestolno cerkev, kakor nekdaj tudi
sv. Ambrož ni pustil cesarju Teodoziju stopiti
v cerkev. Po sreči pa Barnaba ni maral sile
delati, ker se mu ni zdelo varno; kadar je bila
kaka cerkvena slovesnost, umaknil se je v Monzo,
kamor je tudi sicer večkrat krenil. Nekateri so
hoteli vedeti, da zbira tam novo vojsko, drugi
pa so rekli, da je to v zvezi z ondotnimi ječami
in jetniki.

Tudi v Sforzovo palačo je prišla novica o
izobčenem namestniku. Mati Ambrosieva je bila
zaradi tega jako potrta. Da bode to škodovalo
tudi vojski, ni si mogla prikrivati. Bala se je
za sina Ambrosia. Težko je čakala o. Tomaža,
da mu potoži svoje težave in poprosi dobrega
svèta. Tega ni dobila dolgo. Tudi samostanske
očete je pretresla nekoliko ta novica, in zato
so čakali, da se svet pomiri; potem so hoteli
pametno delovati na ljudi, da bi v tako burnih
časih ne prišla domovina v večjo nevarnost.

VIII. Albornoz in Visconti.

Italija je bila v 14. veku jako zanimiva dežela.
Tedaj je še krepko gorel v plemenitih
dušah ogenj mlade slobode; pošteno tekmovanje
na polju vede in umetelnosti in svetovne trgovine
je še osrečevalo hiše z bogastvom in venčalo
glave s slavo. Oni slavni časi so bili, ko
je slava Dantejeva kakor svetla zvezda svetila
nad Florencijo, in ko sta Petrarca in Boccaccio
s svojimi poezijami razveseljevala svoje rojake.

V drugi polovici 14. veka smo, ko je vladal
cerkev božjo papež Urban V., na cesarskem prestolu
pa je sedel cesar Karol IV., modri kralj
češke države. Italija tiste dôbe sicer ni bila združena
v jedno državo, le cesar je imel nekako
idealno oblast nad krščanskimi knezi, kateri so
bili sicer čisto neodvisni. Vladali pa so: Sicilijo
kralj Friderik III. iz hiše aragonske, Napolju je
zapovedovala kraljica Ivana iz rodbine anžovske,
poročena z Andrejem, kraljičem ogerskim. Jeden
pas srednje Italije z Rimom je zavzemala cerkvena
država, katera je imela več pokrajin, kakor
vojvodstvo Spoleto, marko ankonsko, eksarhat
Raveno, Pentapolis in Romagno: vse te skozi
ob jadranskem morju do reke Pada.

Ob času naše povesti pa je bila cerkvena
država v velikem neredu. Na zahodni strani
Apenin je bila mogočna ljudovlada mesta Florencije,
poleg te so bila še nekatera druga slobodna
mesta. V oni prostorni in rodovitni planjavi,
katero opasujejo visoke planine kakor
mogočen zid, in kjer se pretakajo reke Pad,
Ticin, Mincio, Adiža s Sočo kakor srebrne níti,
bilo je za one dôbe več gospodarjev. Najbliže
Slovencem, deloma celó njihov gospodar v cerkvenih
in državnih rečeh, je bil patrijarh oglejski,
tedaj Ludovik I. della Torre iz rodbine milanske.
Njegov mogočni sosed pa je bil Frančišek Carrara,
gospod v Padovi in pokrajini. Dalje proti
zahodu je bila marka Verona, v kateri je gospodaril
Cane della Scala. Prav na meji proti Francozom
je bila grofija savojska; vso drugo lombarško
planjavo je pa vladala hiša Viscontijev
iz Milana.

Viscontiji so prišli do prvaštva in vlade onim
potem, kakor večinoma poglavarji drugih italskih
mest. Po dolgotrajnih medsebojnih bojih je slednjič
zmagala jedna rodbina nad vsemi drugimi,
in tej je pripadlo samo po sebi prvaštvo. V
Milanu sta se kosali rodbini Visconti in della
Torre; prva se je obdržala po mnogih težavah,
nasprotniki pa so se upognili ali so pobegnili.

Ker je bil Milan najmogočnejše lombarško
mesto, imel je že sam ob sebi neko prvaštvo,
še več pa so mu pridobili prebrisani in vojeviti
Viscontiji. Polagoma so bila vsa sosedna mesta
odvisna od Milana, in vojna, katero je sedaj
postavil na noge Barnaba Visconti, nabirala se
je iz več odvisnih mest, katera so: Piacenza,
Parma, Bologna, Lodi, Bobbio, Cremona, Crema,
Bergamo, Brescia, Como, Novara, Vercelli, Asti,

Tortona in Alessandria. Zadnja leta se je udala
tudi Pavia, kjer Je vladal Barnabov brat Galeazzo
Visconti. Vedno bolj so se širile meje lombarške.
Ker so Viscontiji dobili od cesarja še naslov in
oblast „cesarskega namestnika cele Lombardije“,
bilo jim je to prav ugodno za njih skriti namen:
vedno bolj pomnožiti svojo oblast, dokler bi bila
dovolj močna in se lahko branila proti vsakomur,
tudi — cesarju. Odkar je dobil Barnaba Visconti
v roke vojaško oblast, širilo se je milansko gospodstvo
vidoma. Mnogim, sosedom je bilo že tesno v njegovi soseščini. Celó „ponosna“ Genova se je morala ukloniti Viscontiju; le Venecija se ga je branila krepko, dasi ne vselej srečno. Tako so vihrali boji po Italiji in bili so povsod nemiri.

Nič bolje ni bilo v cerkveni državi. Poskušali
so razni oblastniki tudi tukaj vsesti se ljudstvu na
pleča in zatreti slobodno vlado mest. To se jim
je polagoma posrečilo tem lože zato, ker papežev
ni bilo v Rimu in v Italiji že od l. 1305.
Kadar ni gospodarja doma, redko je pravi red
pri družini. Papeževi uradniki, večinoma škofje,
niso imeli za taka težavna opravila vselej dovolj
vojaškega duha in državniške modrosti, zato so
mnogi predrzneži čisto pozabili, da imajo nad
seboj gospoda. Tako je prišlo, da se je res
mnogo mest odločilo od cerkvene države in
postavilo na lastne noge. Kot samostojni gospodje
so se po navadi tedanjega časa med seboj vojskovali in prepirali in tako množili zmešnjave. V takih razmerah je uspeval najbolje oni, ki je bil najmočnejši in najprevidnejši, in tak je bil brez dvojbe gospod Barnaba Visconti. Porabil je vsako, priliko, da se je mešal v ptuje stvari, in skrbel je potem že sam za
to, da mu ni več ušlo iz rok, kar je zgrabil.
V teh prepirnih časih so se obračale stranke,
boreče se v tem in onem mestu cerkvene države
za prvaštvo, do Viscontija za pomoč in posredovanje.
Nikdar ni odrekel nikomur take prošnje, a nasprotno se ga niso mogli nikjer več odkrižati, kjer so ga klicali na pomoč. Tako je počasi prišlo več kosov cerkvene države v Barnabove roke. Papeži so sicer ugovarjali, a za samo besedo se Barnaba ni menil veliko, drugih močnejših sredstev pa tedaj niso imeli za brambo.
Bivali so sredi ptuje dežele Francoske, v Avignonu,
in tu niso imeli nikakoršne vojaške sile.
Zato je delal Barnaba brez kazni, kar je hotel,
ker mu ni bil nihče kos. A vedno ni moglo
biti tako; nevarnost se je pokazala, da razpade
do kraja cerkvena država, ako ne ukrenejo na
papeževem dvoru, kaj odločnega. To je izprevidel
že papež Inocencij VI. († 1362.), zato je
sklenil urediti cerkveno državo, pregnati samosilnike
in vrniti se v Rim. A predno je vse to zvršil, umrl je, in njegov naslednik Urban V. je prevzel to težavno nalogo.

Treba je bilo izbrati v ta namen moža, ki
bi bil sposoben za to nalogo, in tak je bil res
kardinal Egidij Albornoz. Tega je poslal papež
kot „legata (poslanca) a latere“ v Italijo, da mu
pripravi pot za vrnitev. Ljudstvo je pozdravilo
to novico z veseljem, ker je zdihovalo pod
ptujim jarmom sebičnih in pa čestokrat krutih
oblastnikov, res tiranov. Zato je šlo legatu to
težavno opravilo še zadosti urno in srečno od
rok. V Rimu in okolici je bil kmalu mir in
stari red, in vse je bilo zadovoljno; težave pa
so rasle; tem bolj, čim bliže sta prihajala Visconti
in Albornoz. Vse je kazalo, da pride do
boja, in radoveden je bil svet, na katero stran
se nagne zmaga. Oba dva sta bila slavna in
izkušena vojskovodja, za velike reči je šlo v
tem boju. Barnaba je že vojeval v mnogih bojih
in skoro vselej zmagal, a nasprotniki niso bili
le mali poglavarji italijanskih mest, ampak mogočni
vladarici na morju, Genova in Venecija.
Pred Albornozom pa je tudi šla nenavadna slava.
Telesno je bil viteške postave, po rojstvu potomec
kraljeve španske hiše. Izobražen je bil za
tiste čase jako: v tem je bil nad vsemi tedanjimi
knezi. Pridobil si je bil velike vojaške in
poveljniške izkušenosti v bojih v Španiji s silovitimi
Mavri. Večkrat je njegov pogum odločil
zmago; nekoč je osebno rešil življenje svojemu
kralju v najhujšem boju. Domovina, kateri je
toliko storil, bila mu je nehvaležna. Kralj ga
je sovražil zaradi njegove odkrite besede, s katero
mu je po pravici očital pregrehe; mnogi
so mu zavidali slavo in srečo. Umaknil se je
iz doma in prišel v Avignon na dvor papežev,
kjer so ga sprejeli z velikim veseljem. Kmalu
je prišla prilika, da zopet pokaže svojo hrabrost
in umnost, in sicer v korist cerkve. Kot kardinala-
legata ga pošlje papež v Italijo, da poravna
zmešnjave in uvêde red. Ni bila lahka ta naloga:
Albornoz jo je dovršil sijajno. Sedaj pa ga je
čakal poslednji in najhujši opravek — z mogočnim
in drznim Barnabom Viscontijem.

Kardinal se je pripravljal počasi in previdno.
Ni sicer upal, da si pridobi od Barnaba svoje
pravice z lepa, vendar je izvolil to pot najprej,
da bi se mu ne očitalo pozneje, kakor da bi
bil prelival kri brez potrebe. Moč Barnabova je
bila velika; kardinal ni mogel zbrati jednake
vojske, ne da bi bil obremenil ljudstva. Tega
pa ni rad storil; saj je prav to najbolj dražilo
meščane, da so morali plačevati tako velike
davke. Zato si je izvolil drugo pot: poiskal si
je zaveznikov proti Barnabu Viscontiju.

Sovražnikov je imel Barnaba mnogo; želeli
so, da bi ga kdo premagal in ukrotil, toda nihče
se ni maral poskusiti ž njim. Vedeli so dobro,
da bi jim bilo gorjé, ko bi jih premagal; vedeli
so, kaj čaka one, ki pridejo Barnabu v roke.

Saj so o tem pričali prazni prestoli in temne
ječe v Monzi. Albornoz je znal izbrati takih
zaveznikov, kateri se niso tako močno bali
Viscontija. Poskusil je najprej v Benetkah, kjer
je tisti čas vladal dože Lorenzo Celso. Benečani
so bili sovražni Barnabu, ker jim je napravil
že mnogo škode in zadreg. Zato so bili
voljni vsigdar iti v boj zoper Viscontija; „njegova
izguba, naš dobiček“, bilo je njih geslo.
Za zaveznika je dobil kardinal tudi Frančiška
Carrara, gospoda v Padovi. Bil je to dober
zaveznik, ker je imel obilno vojsko in dobre
poveljnike. Verona pa se ni mogla odločiti na
nobeno stran, ostala je nevtralna. V Benetkah
so se dogovorili zavezniki o vsem vojnem načrtu
in sklenili, naj pripravi do I. vel. travna
vsak svoje ljudi in jih ima ob meji proti Romagni.
Ko je bilo to vse urejeno, pošlje kardinal
ono znano pismo do Barnaba Viscontija,
v katerem ga opomni, da je več kosov cerkvene
države v njegovi posesti, in ga pozove v imenu
svetega očeta, naj pové, kdaj in kako jih hoče
vrniti. Kakor vemo, razjezilo je to pismo Barnaba,
in odgovoril je kardinalu s tem, da je
porinil svojo vojsko v dotične pokrajine, kar
je bilo znamenje, da jih ne misli izročiti mirnim
potem.

Kakor je Barnaba po svojih upravnikih in
vohunih vse pozvedel, kaj delajo njegovi nasprotniki,
tako pa tudi legatu ni bilo neznano,
da se oborožuje gospod Barnaba. Izprevidel je,
da vsekako mora priti do vojske, zato je vse
pripravil, da se boj odloči urno in srečno.

Ko je bil potekel obrok, določen za mirno
pogajanje, in se Barnaba niti zmenil ni za predloge,
katere mu je bil legat postavil v papeževem
imenu, bilo je treba z orožjem v rokah
vzeti si cerkveno last. Albornoz pomakne svoje
čete proti meji in ob jednem pošlje v Milan
poslanstvo, da napové vojsko za I. dan velikega
travna. Dogovorjeno je bilo, da tudi Benečani
in Padovani na isti dan napovedó vojsko gospodu
Barnabu Viscontiju.

Predno je prišel poslanec s tem pismom v
Milan, zvedel je že kardinal, da so Barnabove
čete zasedle preporne pokrajine. Treba je bilo
torej natanko določiti bojni red, po katerem
bodo ravnali zavezniki, da se ubranijo Viscontiju
in ga kmalu prisilijo do mirú. Ker je Barnaba
ostal v Milanu in ga ni bilo pri vojski,
bilo je to zaveznikom ugodno, kajti Orsini, začasni
maršal, ni bil na glasu, da je dober vojskovodja.
Slišalo se je, da ni prave jedinosti med
lombarškimi polkovniki. Zavezniki so se opirali
tudi na to, da bode Barnaba izkušal iz Milana
sem obdržati vrhovno vodstvo cele vojske, kar
bode seveda oviralo vse gibanje vojske in napravljalo
zadrege. Bodisi tako ali drugače, tedaj
so bile razmere za zaveznike ugodne, in hoteli
so jih porabiti čim najpreje.

Glavno načelo kardinalu-legatu je bilo: sovražno
moč razdeliti in razdeljene kose streti.
Ugodno je bilo zanj to, da je prodiral od juga
proti severu, zavezniki pa nasprotno od severa
proti jugu. Ker je Barnaba ukazal v bojnem
svetu zavarovati in braniti meje, razvilo se je
skoro samo po sebi stališče bojnih vrst po kardinalovem
namenu.

Še drugače so oslabili milanski poveljniki
svoje moči. Širila se je po mestih govorica, da
pride kmalu legat. Milanski poveljniki so torej
mislili, da je najbolje pomnožiti posadke in
obdržati mesta z močno roko v svoji oblasti.
Ker je bil gospod Barnaba sam tudi jednakih
mislij, odcepilo se je veliko vojaštva od glavne
vojne, ki je bila čim dalje bolj nezmožna za
večji boj s krepkim sovražnikom.

Vsi zavezniki so bili dogovorjeni, da bodo
počasi in previdno prodirali proti Faenzi ali
Forliju. Godi pa naj se tako previdno, da sovražnik
ne zvé bojnih naklepov in jih ne prekriža.
Vsi trije zavezniki so bili po vednih selih
v tesni zvezi in so postopali jednotno.

S I. dnem vel. travna se je vojska začela
na vseh mejah. Barnaba je sporočil maršalu
Orsiniju, da so mu napovedali vojsko kardinal-legat,
Benetke in Padova. Ukazal je, naj se drži
bojnega reda, kakor so ga sestavili doma pred
odhodom, naj brani, da zavezniki ne prestopijo
meje, in se v obče bolj brani, kakor napada. Vse
pripetljaje naj mu sporoči mahoma. V pismu
na Orsinija je tudi stalo, da naj polkovnikom
pové le toliko, kolikor je ravno treba, da vedó,
s katerim sovražnikom imajo opraviti.

IX. Četovanje.

Maršal Orsini je prišel z vojsko jako urno v
lepo mesto Bologno in tam postavil svoj glavni
stan. Najprej je mesto utrdil in preskrbel obilo
z živežem, potem pa začel četovati skozi Romagno.
Vsa večja mesta in trdnejše gradove so obiskovali njegovi oddelki. Ljudstvo jih je sprejemalo bolj ali manj veselo, kakor je bilo na strani Viscontijevi ali papeževi. Semtertje so naleteli na sumljive ljudi, mnogo so jih dovedli v glavni stan k maršalu. Tam so jih znali izpraševati o vsem, kar so hoteli zvedeti; ako niso povedali sami, prisilili so jih z bičem ali
natezalnico. Iz vseh poročil pa je maršal Orsini
videl, da je čim dalje več nemira med ljudmi,
ker pričakujejo vsi, da se kmalu izpremené
sedanje razmere.

To četovanje je dokazalo, da raste moč
sovražnikova; na raznih krajih so že prestopile
mejo male čete, prebrodile pokrajine, pa se

spretno umikale milanski vojni. — Nekega dné
pokliče maršal gospoda kastelana in ga pošlje
četovat ob desnem bregu Pada doli proti morju.
Naroči mu, naj pregleda posadke, naj preišče,
kaj dela sovražnik in kje misli udariti na Milance.
Vitez Bernardo izbere sto oklepnikov in
sto strelcev na konjih in odrine iz Bologne doli
proti Padu. Polagoma se svet znižuje in prehaja
v lepo rodovitno padovsko nižavo. Za četovanje
pa je bilo tukaj jako neugodno. Reka
Pad se cepi proti izlivu v mnogo večjih in
manjših vej, katere so med seboj in z drugimi
malimi rekami v zvezi po mnogih jarkih in
prekopih. Še ob lepem vremenu in po letu ni
bilo lahko gibati se z večjo četo po tem kraju,
kaj šele ob slabem vremenu in blizu sovražnika!
Do reke Rena je prišel Bernardo brez
težave, ni bilo sledu o sovražniku; kraji so bili
pod varstvom Bologne. Onstran Rena pa so se
težave množile, četa je prišla do prekopov, kateri
vežejo primorski Pad z Renom. Po velikem
prekopu gre voda od Ferrare, katera je v prijateljstvu
z Barnabom, do Pontenuova. Ves svet
preko tega prekopa je medvodje, razcepljeno
in razdeljeno na sto kosov in delov; prekopi
in jarki se razpletajo kakor mreža na vse strani.
Morska voda stopa daleč v deželo, in slabo zavarovane
reke često prestopajo bregove. Malih jezer in lagun je tukaj na tisoče; ob nalivih se vidi vsa planjava kakor velikansko jezero, iz katerega molí le malo suhe zemlje. Tedaj je težko najti pota, vedno preti človeku nevarnost, da zaide in pogine v vodi ali blatu.

Trudna in zdelana se ustavi četa gospoda
Kastelana v malem mestecu ob Padu. Vitez
Bernardo preišče vse, kar se je dalo, in pozvé,
da so bili tukaj že sovražni Padovanci. Osem
starejšin ukaže prijeti in odvesti v grad kot poroke
za zvestobo mesta. Posadko pomnoži in ji naroči, naj ostro pazi in urno poroči o kaki nevarnosti v glavni stan.

Vitez Bernardo se je delal, da se misli drugi
dan vrniti proti Bologni, a drugega jutra ukaže
udariti čez vodo proti velikemu toku Volanskega
Pada. V tem kraju ni bilo mest, le vasi in
ribiška selišča so stala sem ter tje med drevjem.
Ceste so bile slabe in blatne. Kar so srečali,
ustavili so in izpraševali o sovražnikih. Sumljive
ljudi so prijeli in odvêdli s seboj. Ljudstvo je
bilo Milancem sovražno, udano pa Padovancem.

Proti poldnevu prijahajo v vas Rivo. Strah
na obrazu Rivljanov je kazal, da nimajo dobre
vesti. Glavar in starejšinstvo prideta pred kastelana
in se mu ponižno priklonita.

„Velemožni gospod, sluge smo gospoda Barnaba,
dobrega našega vladarja, in se klanjamo
tebi, njegovemu vojskovodju, in te prosimo
varstva in obrambe.“

„To je res, da ste sluge dobrega gospoda, a slabo mu služite, ker vidim, da je vaše ljudstvo s sovražnikom.“

„Mogočni gospod naj nam odpusti to napako, pa v sili smo in nikdo nas ne brani sovražnega meča. Zato na videz lepo ravnamo s Padovanci, da nam ne vzamejo siloma, kar še imamo reveži.“

„To so le slepila! Vaša dolžnost je bila, ustaviti se sovražnikom, in ako mu niste kos sami, prositi od najbližnje posadke pomoči. Vi pa ste radovoljni
šli na roke sovražniku, in to je vredno
kazni.“

„Milost, gospod, imej z nami, ker se hočemo naprej zvesto ravnati po tvojih ukazih; le ne odtegni nam svoje mogočne roke!“

„Da, zvesteje bodete odslej služili
gospodu namestniku, in kot porok za
to mi bodete vi, katere povedem s seboj
v Bologno.“

Vitez ukaže glavarja in štiri starejšine
prijeti in zapreti, da jih odpelje s seboj
v glavni stan.

Med to obravnavo pride v hipu novica,
da se bliža vasi četa konjikov.

„Zastavite jim pot v vas in zadržujte
jih tako dolgo, da pridem k vam,“ zapové Bernardo. Glavarja in starejšine so zaprli, vitez pa se je zavihtel na svojega konja in odjahal na čelu konjikov
proti sovražniku.

Prvi napad so bili že odbíli. Ker se Padovanci niso nadejali tukaj sovražnih konjikov, prijeli so četo le slabo. Ko pa zapazijo, da imajo pred seboj
le malo krdelo, primejo vnovič in potisnejo
oklepnike nazaj v vas med hiše. V tem trentuku pride Bernardo in zasloni svoje vojake, toda spozna hitro,
da so v slabem položaju, ker se ne morejo gibati in sovražnika ne prijeti od strani. Zato ukaže strelcem zasesti stranske prihode in paziti na domače
prebivalce.

Predno pa so to storili, že so se
prerinili sovražni konjiki med hiše in
z nekaterih ugodnih mest h krati z

domačini napadali oklepnike. Strelci zažgó hiše
in celo krdelo se umakne nazaj bolj v sredo
vasi. Tukaj je bil nekak trg z malo cerkvijo
in pokopališčem. Strelci zasedejo ograjo in zavarujejo
obe strani in hrbet oklepnikom. Sovražno
konjištvo pritisne za oklepniki in vname se hud
boj. Srdito so naletovali Padovanci na oklepnike in se spopadali ž njimi: padel je na tej,
padel na oni strani konjik ali konj. Bila je na
bokih gonja gori in doli, le središče, kjer je
stal sam vitez Bernardo, ni se ganilo. Kdor je
naskočil, padel je, srečen je bil, kdor je odšel
Bernardovemu meču. To je opazil sovražni poveljnik
in hotel podreti ta jez. Kot vihra skoči
na Bernardovo krdelce, kar zaječali so konji in
zabrnelo je železje pri navalu. Bernardo spozna
takoj, da ima junaškega nasprotnika pred seboj,
ker urno je sukal meč in napadal tako silno,
da se je gospod kastelan iz početka le branil.
Tega pa bi ne bil mogel dolgo, ker dim in
iskre od gorečih hiš so se čim dalje huje valile

proti bojišču. Treba je bilo torej boj urno končati.
Bernardo silno vspodbode konja, da se
visoko vspne, nasprotnik se hoče za hip umakniti,
toda bliskoma zažvižga Bernardova sablja
nad njegovo glavo. Le z največjo urnostjo je
odšel smrti. Začel se je sam umikati in braniti.
Skoro vse je gledalo ta boj obeh poveljnikov;
hitro je rasla srčnost oklepnikov, ko so zrli
junaškega svojega poveljnika. Bližal se je odločilni
trenutek, da podere nasprotnika: kar zadene
sovražna sulica Bernardovega konja, da
se nagne na stran in tudi vitez omahne. Takoj
ga napade sovražnik, toda Bernardovi tovariši
ga zaslonijo, da se zopet zavihti na konja. V
istem hipu završi tudi oblak pušic med padovanske
konjike: kakih 40 strelcev je preskočilo
ograjo in se zagnalo nad sovražnika. Bernardo
udari sedaj še huje na sovražno konjico in jo
potisne v goreče ulice nesrečne vasi.

Boj je bil končan, zmagovit za Milance, a
bil je že skrajni čas, ker v goreči vasi ni bilo
več obstanka. Pobrali so ranjence in jetnike,
vzeli več konj in polovili še nekoliko razkropljenih
sovražnikov; na to so se urno umaknili
iz goreče vasi.

Od porokov in ujetih vojakov je zvedel
Bernardo, da so Padovanci pripravljeni na boj
in imajo pehoto in konjištvo na desni strani
Pada. Najboljše viteze je postavil gospod Carrara
na čelo svoji vojski: Gerardo da Rubiera
je maršal, Melan načelnik pehote, Manno Donato
pa poveljnik konjice. Prav z Donatijem je torej
imel posla v Rivu, kar je sicer slutil že med
bojem, če tudi ga ni videl zaradi vizirja v obraz.
Nekoliko je zazeblo viteza Bernarda pri srcu,
ko je primerjal Orsinija z Rubierom, pa zanašal
se je na vrlo milansko moštvo in jahal vesel
naprej po lagunah.

Ogledati je hotel cesto, katero misli sovražnik
izbrati proti Bologni. Motilo ga je le to,
da se sovražnik giblje bolj ob morju, kakor na
notranjo stran. Kaj, ko bi se Padovanci še ne
bili združili z Benečani, ampak bi vsaka vojna
zase prodirala v Romagno, tukaj pa bi se hotele
združiti vse moči? Ta misel je bila tem verjetnejša,
ker padovanski vojaki niso nič vedeli o
Benečanih.

Njegov sklep je bil storjen, da tudi on krene
s svojo četo čez močvirje po cesti proti Argenti.
Nevarnosti na tej poti je poznal. Močvirje,
uporno ljudstvo, sovražnik za petami, pomoči
od nikoder: to ni bilo vabljivo. Vendar je hotel
za trdno zvedeti, kod so se namenili prodirati
sovražniki. Dve stvari sta mu bili pa ugodni,
da je namreč imel vse ljudi na konjih brez
priprege in se je zato pomikal urno, in pa to,
da utegne tretji dan že zadeti na domače čete
Sforzove, katere so na četovanju proti Raveni.
Da bi zamudil sovražnika, podiral je za seboj
vse mostove in odpeljal ladije in brodove s
seboj na drugo stran, ali jih zažgal. Čim dalje
bolj se je kazalo, da je ljudstvo že povsem na
sovražni strani. Vse se je skrivalo po trsju in
obrežnih šumah; kar so jih imeli srečati ali
doiti po vaseh, sprejemali so jih s strahom, ali
pa se jim celó ustavljali sovražno.

Proti večeru prijahajo v malo luko na obširni
laguni. Pred vasjo so bile straže, a ko se
jim približajo Milanci, izginejo urno v vas in
se potaknejo po bližnjih hišah. Naglo pridirjajo
konjiki do srede vasi in zagledajo pred
seboj veliko poslopje s padovansko zastavo na
strehi. Jasno jim je bilo, da je tukaj že sovražna
posadka in ljudstvo na njeni strani. Prenočiti
tukaj ni bilo varno, ker utegnejo priti že po
noči Padovanci; boj bi bil pretežak. Bernardo
ukaže naskočiti trdnjavico z vso silo in obljubi
plačilo onemu, kateri sname sovražno zastavo.
To poslopje je imelo obzidano dvorišče, a zadnja
stran poslopja je stala ob vodnem jarku. Urno
skočijo nekateri strelci v čolne in zaveslajo pod
zid; ker tukaj ni bilo obrambe, zlezejo na streho,
in jeden preseka drog z mečem, da zahrešči v
vetru in se podere na tla. Velik krik nastane,
a zastave ne morejo sovražniki več rešiti. Boj
se je začenjal že po sosednih hišah, kjer je
nastal tudi požar, zato pokliče gospod kastelan
svoje konjike skupaj, zapusti mesto in odjaše
z nekaterimi ujetniki dalje v noč proti Argenti.

Na malem otoku so prenočili. Kopa ribiških
koč je bila prazna, vse je bilo zbežalo na ladije
in se poskrilo po trsju in šumi. Oklepniki poderó
most za seboj, postavijo straže, pripravijo
si borno večerjo ter se pospravijo k zaželenemu
počitku. Vitez Bernardo je sedel na leseni
klopici pred ribiško kočo, gledal je proti severu
rdeči žar gorečega mesteca ter poslušal šumenje
bičja in trsja po močvirju in glasove nočnih
ptic. Nekaj težkega mu je leglo na prsi in se
mu ovilo okrog srca. Na četovanju je spoznal,
da vlada Barnabova ni priljubljena med narodom,
da izgublja dan za dnevom več tal, in
konec ne more biti dvomljiv. Prišli so mu na
misel tudi pogovori z o. Tomažem v Milanu.
Nič zadovoljen ni bil sam s seboj in s to vojsko.

Jednako mu je ginilo zaupanje v zmožnosti
Orsinijeve. Da ima oster meč in urno pest, to
je res, ima-li pa tudi svojstva za poveljnika,
o tem se dosedaj še ni prepričal. Če ga primerja
s padovanskim načelnikom, mora si reči,
da mu milanski ni kos. Tudi to mu ni bilo
po volji, da tiči Barnaba v Milanu in neče
priti na bojišče, ko skoro pride do odločilne
bitke. Toda vnema si tudi pogum, spominja se
Barnabu dane besede, tovariša Ambrosia, medaljona,
— in ob tem spominu odpne oklep,

izvleče podobo in jo goreče pritisne na ustni.
Čutil je potrebo, da se potolaži z versko tolažbo;
zato se mu izvije goreča molitev iz srca,
in to ga umiri. Opravljen leže na trdo ležišče
in zaspi. Kako dolgo je spal, ni vedel; a ko
se vzbudi, delal se je dan. Slišal je klice straž
in peket konjskih kopit. Bliskoma je po koncu,
stopi pred hišo in vpraša straže, kaj je.

„Gospod polkovnik, med trsjem so priplavale
ladije in hočejo izkrcati ljudi na otok: naši
strelci pa jim branijo in konjiški oddelek jih
podpira.“

„Ali ste koga izmed njih ujeli?“

„Jednega ranjenca, gospod; tam ga držé pred
kočo.“

„Kaj ste zvedeli od njega?“

Gospod kastelan ni poslušal odgovora, krenil
je sam k straži in jel izpraševati ujetnika. Ta
pa ni vedel povedati drugega, kakor da je prišlo
malo krdelo konjikov v mesto, tam so se posvetovali
in sklenili poslati ljudi na ladijah na
otok, da zamudé sovražnike, dokler ne pride
cela vojska za njimi.

Bernardo se je nasmehnil in zagodrnjal sam
pri sebi: „Načrt ni slab, a nismo tako neumni,
da bi ga vam pomagali zvršiti na tem otoku.“
Takoj ukaže konje osedlati in biti pripravljenim
v pol uri na odhod. Seli raznesó povelje, Bernardo
pa zajaše konja in gré gledat svoje strelce,
kako se kratkočasijo s povodnimi sovražniki.
Tu in tam je završala pušica in zaječal mož,
a bilo jih je vedno več, kakor bi lezli iz vode.
Na vseh straneh so že zasedli obrežje in se
zbirali k napadu. Sedaj dá Bernardo znamenje
svojim oklepnikom, da se vržejo na te zasledovalce.
Kakor žabe od strahú poskačejo v čolne
ali pa kar v vodo. Kdor ni bil uren, zadela ga
je težka sablja.

Ko je bil otok izpraznjen, odjahalo je počasi
kastelanovo krdelo z otoka po cesti proti
Argenti. Tudi tukaj so za seboj podrli mostove.
Nikdo jih ni nadlegoval, ko so odhajali,
vendar je Bernardo čutil, da se umika sovražniku
— v domači deželi. Previdno pa zmerno
se je pomikala četa naprej po blatni cesti in
lovila novice in oglednike iz raznih krajev.
Proti poldnevu so prišli iz lagun na suh in
obdelan svet; tu so začutili milansko oblast.
Srečali so že domače četice, in prišli v mesta
z domačimi posadkami. Na potu je slišal vitez
Bernardo, da se je že vrnil Sforza s četovanja
in je prejšnji dan šel skozi Argento. Po kratkem
oddihu so jahali naprej in so dospeli pod noč
v Argento.

Argenta je bilo precejšno mesto s trdnjavo
ob primorskem Padu blizu pritoka reke Idice.
Utrjeno je bilo dovolj, a ni imelo močne posadke,
da se upre sovražnemu napadu. V pogovoru
s poveljnikom posadke je zvedel mnenje
viteza Ambrosia o bojnem načrtu sovražnikovem.
To mnenje se je dobro vjemalo z njegovimi nazori.
Opomnil je poveljnika, da se bliža nevarnost
in naročil, naj bo previden. Svoje strelce
je pustil v Argenti za posadko, sam pa se je
vrnil v Bologno, kamor je dospel proti noči.
Tukaj so ga že čakala nova opravila.

X. Na bojišču.

Brž, ko pripelje vitez Bernardo v Bologno
svoje trudne oklepnike, stopi k maršalu s poročili
o četovanju. Pové odkrito, kar je videl in
zvedel; tudi pristavi svoje misli o bodočem
vojnem gibanju. Med tem pogovorom dojdeta
tudi poklicana polkovnika Gaspare Tinela in
Ambrosio Sforza v vojno posvetovanje.

Orsini naznani kratko, kakšno je stanje,
in kaj meni ukreniti v prihodnje. „Gotovo je,
da mislijo zavezniki od več stranij in vsak zase
prodreti v deželo in nas zgrabiti vsi ob jednem.
Naša naloga je ta, da jim zabranimo združiti
se, potem jih potolčemo vsakega posebej. Moč
sovražna ni preobilna. Padovani pridejo z 2500
možmi. Benečani jih pripeljejo okoli 1200, in
Albornoz jih nima čez 3000. Vsa naša moč pa
šteje združena nad 5000 vojakov; poleg tega
smo na domačih znanih tleh, ljudi imamo vajene
in utrjene: torej mislim, da se nam ni bati nič
hudega.“

Najprej se oglasi Gaspare kot starosta in
pravi:

„Meni je prav, kar je predložil maršal; treba
je, da pridemo hitro v boj; to je glavna stvar,
sicer segnijemo v tem močvirju, zarjavi nam
orožje in opešajo moči. Števila sovražnikov se
ne bojim, le zaslonite mi hrbet in ne bo tako
goste vrste, da je ne prederem.“

Tovariši se mu namuzajo, maršal pa pripomni:

„Kmalu dojde prilika, da poskusimo meče;
upam, da dotlej ne zarjavé.“

Vitez Bernardo povzame drugi besedo:

„Tudi jaz mislim, da nam je treba iti v
boj. Prepričal sem se na četovanju, da nam
razne reči niso ugodne, naša veljava in oblast
gine dan na dan. Mnogo so tega krivi živahni
in delavni sovražni odposlanci, še več pa odločno
in nasilno postopanje sovražnih čet. Ljudstvo
ne mara za nas, oklepa se sovražnikov,
ker upa, da nas zmorejo. Kadar pa zmagamo
mi, takoj bode vse na naši strani. Treba je pa
najprej zaveznikom zabraniti, da se ne zjedinijo.
Po mojih mislih je za ta namen najvažnejše
mesto Argenta. Močna posadka ima v oblasti
obe cesti, proti Ferrari in Ravenni: ne bode
torej lahko memo priti z večjo vojsko. Sedanja
posadka pa nikakor ne zadostuje tej nalogi,
zato jo je treba izdatno pomnožiti. Padovanci
pojdejo gotovo čez močvirje, kar je zanje
sicer težka, toda varna pot. Le na kakih dveh
krajih jim moremo zapreti pot, ako smo pripravljeni.
Če tega ne storimo, pridejo v treh
ali štirih dneh brez boja pod Argento in se
združijo z Benečani. Zato je moj drugi svèt
ta, da se pomaknemo z vso vojsko doli k lagunam
in tam ustavimo Padovance, ki gredó
proti Argenti. Ako nam bode sreča ugodna,
potopimo vso padovansko vojsko v močvirju.“

Vitez Bernardo je govoril navdušeno in prepričevalno,
zato pogleda maršal kakor v zadregi
svojega pribočnika viteza Ambrosia, kaj poreče
o teh predlogih. Ambrosio je razumel maršalov
pogled in je takoj izpregovoril:

„V glavni reči smo vsi z maršalom jedini,
da se zabrani zaveznikom zjedinjenje in se hitro
premagajo posamič. Toda kako? Iz poročil vohunov
in iz tega, kar smo zvedeli in videli na
četovanju, smemo sklepati za trdno, da prestopijo
sovražniki mejo vsak zase in na svojem
kraju: Benečani posebej, Padovanci posebej.
Manjša je benečanska sila, in to udržati in potlačiti
ni težko. Če pridejo do naše zemlje z
ladijami, zapodimo jih samo nazaj, ker preganjati
bi jih ne mogli s svojimi slabejšimi ladijami.
Tudi Padovance udržimo in poženemo
same, ako jih primemo s celo močjo. Ker so
sedaj vse sovražne vojske na naših tleh, ne
morejo se nam več čisto umakniti, sedaj lahko
zmagamo. Kje jih počakamo in primemo, to
je treba dobro preudarki in tega še ne moremo
določiti. Morda zvemo že jutri, kam se obrnejo,
in potem se odločimo za pravi načrt. Argenta
je za ta boj važna, to pripozna vsakdo, če tudi
se sovražnik morebiti ne misli ukvarjati z obleganjem.
Za naše čete pa mora biti mesto središče, ako se pokaže, da se hočejo tukaj združiti zavezniki. Argenta je s posadko tako močna, da je mala vojska benečanska z naskokom ne
vzame; predno pa jo prisili z obleganjem, da
se uda, dojdemo že dvakrat na pomoč. Vendar
nimam nič zoper to, da se Argenta utrdi močneje
in naša vojska pomakne bliže k mestu. A
ne smemo pozabiti svojih čet, ki so nastavljene
proti Spoletu in imajo pred seboj močnejšega
sovražnika. Do danes so res dohajala samo
ugodna poročila; pa kdo vé, kako se zasučejo
razmere! Morda bo treba kmalu poslati pomoči
od tod, in zato naj je za sedaj Bologna glavno
središče našega vojevanja.“

Konec vsega razgovarjanja je bil, da ide
polkovnik Gaspare Tinela z jednim polkom

pešcev do srede pota proti Argenti, ter se utabori
v mestu Budrio ali njegovi okolici; druga
vojska pa še ostane v Bologni.

Polkovnika Bernardo in Tinela sta se poslovila,
prvi je bil truden in zdelan ter potreben
pokoja, drugi pa se je hotel pripraviti za jutrajšnji
odhod. Ambrosio je še ostal pri maršalu;
mislila sta o raznih slučajih, ki bi se utegnili
pripetiti. Poročila iz južnih krajev so bila sicer
ugodna, vendar Ambrosio ni zaupal Kuanu.
Zlasti to je vzbujalo sum, da je Kuan večkrat
udaril čez mejo na sovražno zemljo, če tudi
mu je bilo to prepovedano. Kdo vé, ali ni iskal
samo plena? Ambrosio je izrazil ta strah tudi
maršalu, toda ta je mislil, da sedaj še ni vzroka
bati se kake neprilike od te strani.

Ambrosio je molčal in se poslovil od maršala,
ker je ura šla že na polnoč. Prišedši v
svoje stanovanje, leže počivat, toda še dolgo
ga je mučil nemir. Videl je v vojnem svetu,
da ni sporazumljenja med poveljniki, ker premalo
zaupajo maršalu; videl je, da sta Bernardo
in Tinela nezadovoljna. Tudi njega se
je lotil nekak strah, kakor da čaka vojske nesreča,
a otresel se ga je in slednjič zaspal.

Zjutraj je bil zgodaj na nogah. Trebalo je
odpraviti poročila na namestnika in pisma v
Milan. Poročila je izdelal po sinočnem posvetovanju
in ja pokazal maršalu; pismo pa je
napisal po svojih mislih, povedal o junaškem
vitezu Bernardu na četovanju in šaljivo pristavil,
kaj je sanjal po noči.

Urni seli so odšli s pismi proti Milanu.
Med tem se je postavil določeni polk v bojni
red in čakal le še povelja za odhod. Maršal
naznani polkovniku, kaj namerja storiti čez dan
in drugo jutro, kje bode glavni stan, kamor naj
pošilja svoja poročila. Med glasnimi klici je
odrinil vrli polk iz Bologne proti Argenti.

Dobili so tudi drugi polki povelja, da naj
imajo vse pripravljeno za odhod, ker bode
morda treba odriniti še danes sovražniku nasproti.
Vse se je pripravljalo in govorilo o boju
in sovražniku, dasi niti niso vedeli, s kom in
kje se bodo bíli.

Vitez Bernardo je bil nestrpen, hodil je sem
in tje, kakor po žrjavici. Maršalova počasnost
in neodločnost mu ni bila všeč; še celó tovarišu
Ambrosiu je zameril, da se vjema z Orsinijem.
Bal se je, da jih sovražniki ne prehité,
vzemó Argento in se tam zjedinijo. Zmaga bi
bila potem dokaj težka. „Čas izgubljen, vse izgubljeno,“
ponavljal je vedno in nemiren pričakoval,
kaj še pride.

Dopoldné donesó seli poročila, da so prestopili
Benečani in Padovanci meje, in sicer oni
blizu Ravenne ob dolnjem Primorskem Padu,
ti pa čez veletok Pada Volanskega. Benečani
so močni okrog 1200 mož, Padovanci pa čez
2000 mož z obilno konjico. Iz dosedanjega prodiranja
se še ni dalo spoznati, ali pojdejo Padovanci
po cesti na Bologno, ali pa čez močvirje
na Argento. Gospod kastelan je trdil, da pojdejo
na Argento, a maršal se ni hotel takoj
odločiti na njegovo besedo. Slednjič se vzdigne
vsa vojska iz Bologne proti Argenti, zapustivša
obilno posadko v mestu. A kmalu obstane v
prvi vasi, ker so dohajala nova poročila. Ta
poročila so bila tako nedoločna, da ni bilo moči
izprevideti, kaj počnó Padovanci: ta so trdila,
da gredó na Bologno, druga pa, da so jo krenili
na Argento. Ni kazalo storiti nič drugega, kakor
odposlati močno četo proti Padovancem. Vodil
jo je Ambrosio. Tako je stala sedaj Barnabova
vojska razstavljena na bolognskem polju.

Najbliže sovražnika je stal polkovnik Gaspare
Tinela s tisoč možmi pehote blizu Argente. V
sredi med Argento in Bologno je stal maršal z
glavno vojsko okoli 2000 mož. Na meji proti
Toskani v hribih sta stala polkovnika Kuan s
1000 in Baldessare s 1500 fevdniki. Vojska je
bila sicer ugodno razstavljena; dala bi se bila
umno še ob pravem času združiti zoper sovražnika,
a nevarnost tudi ni bila majhna, da bi
sovražnik ne zgrabil in pobil posameznih oddelkov.

Orsini je vedel to, a iz Milana je bil dobil
ukaz, držati se Bologne. Sedaj je bil čas, da
bi bil prišel namestnik sam na bojišče, pa ni
ga bilo. Minul je ta dan brez posebnih novic.
Gospodu kastelanu je bilo vidno nestrpnejše.
Čez noč in zjutraj rano so došla nova poročila.
Iz Argente so poročili, da Benečani urno napredujejo,
da jih spremljajo ladije po reki, da so
vzeli že več obrežnih mest in pregnali posadke,
katere so se rešile v Argento. V dveh dneh
pridejo do mesta, ako se jim nihče ne ustavi.

Polkovnik Gaspare je pisal: „Patrolje sem
poslal daleč v močvirje, kjer so srečali že sprednje
straže sovražnikov. Ukazal sem tamošnjim posadkam
počasi se umikati proti glavni cesti,
jutri večer že utegnemo priti v dotiko s sovražnimi
četami.“

Od Ambrosieve čete je prišlo poročilo: „Padovanska
vojska se je razdelila: pehota in priprega
gre skozi lagune na Argento, konjištvo
in nekaj strelcev je kot pobočno okrilje na cesti
ob robu lagun. Imajo dobre vodnike, pomikajo
se hitro. Imeli smo ž njimi male praske, pa
zaradi noči in močvirja se ni dalo opraviti nič
prida. Jutri bodemo poskušali zadrževati jih in
motiti, da pripravite napad na glavno vojsko.“

Maršal je z gospodom kastelanom preudarjal
ta poročila in premišljal, kaj bi bilo storiti.

„Bíti se moramo, ker so nas uklenili že od
dveh stranij. Treba pomakniti se bliže h Gasparovemu

polku, ker njega zadene prvi vihar. Če takoj odrinemo, dospemo popoldne tje in lahko se udarimo.“

Ta svèt je bil čisto umesten, zato se Orsini
ni več ustavljal. Dal je povelje, da se pripravijo
na odhod.

Med tem prijaha jezdec ves poten in prašen
od polkovnika Baldessara s pismom na maršala.
Maršal prečita, prebledi in poda list vitezu Bernardu.
Kastelan vzame pismo in čita glasno:

Velemožni gospod poveljnik!

Albornoz je prodrl Kuanove straže na
sedlu pri Borgu, njegov polk je razpršil na
vse strani. Kar ni padlo, ujeli so sovražniki
ali pa razkropili po gorah. Albornoz prodira
na cesti proti Ceseni in ima s seboj okrog 1000
mož pehote in 500 konjikov. Moje stališče je
nevarno, ljudstvo je uporno. Prosim nagle
pomoči in novih ukazov.

Baldessare,

polkovnik.

Vitez Bernardo je prebral pismo, a niti ganil
ni z obrazom, samo izpregovoril je: „Sedaj
odrinimo!“

„Seveda odrinemo, a treba je odgovoriti
Baldessaru. Sporočim in ukažem mu tako-le:

Zberi ostanke Kuanovega polka in združi
jih s svojim. Privzemi še posadke onih mest,
kjer ni nevarnosti; tako pomnožiš svoje čete
na 2000 in potem slédi Albornozu za petami,
da mu braniš hitro prodirati. V treh dneh
smo na potu proti Vam.

Orsini.

Sel je pripovedoval, da je podil konja celi
dan in celo noč skoro neprestano. Albornozova
vojska pač ne pride v štirih dneh tako daleč,
ko bi imela tudi mirno pot.

Ni bil še odšel ta sel, kar pridejo konjiki
iz Cervie in še drugih obmorskih mest s poročilom,
da je upor po mestih, ker so čula, da
so že Benečani zasedli Romagno in papeževa
vojska prodira proti Bologni. Prosijo maršala
pomoči. Orsini jih potolaži, naj potrpé dva ali
tri dni, potem jim pošlje pomoči.

Ob takih obravnavah je poteklo mnogo časa.
Bilo je skoro poldne, ko se je napotila vojska.
Spredaj so šli kastelanovi oklepniki, za temi
milanska pehota in zadej polovica lahkih konjikov.
Vroč in soparen dan meseca velikega
travna je bil; čutilo se je, da so blizu lagune,
težko so dihali vojaki pod razgretim železjem
in konji so nevoljni prskali. Vitez Bernardo je
jahal pred četo, zatopljen v težke misli, in neka
vročina ga je izpreletavala. Kar mu prijaha nasproti
patrolja lahkih konjikov z ujetniki. Kastelan
zvé od teh, da je bila zjutraj huda praska
pri selu Pontenéru, kjer so Sforzovi najprej
zmagovali in dobili več ujetnikov, poslednjič
pa se umaknili, ker je bil sovražnik močnejši.
Kastelan je pazno poslušal to novico, potem
pa jim ukazal, naj gredó do maršala. Sam pri
sebi je računal: „Od Pontenéra do Argente ne
more biti dalje, nego je do sèm. Ako je moglo
to krdelce z ujetniki priti sèm, prišli so Padovanci
do Argente in v tem času že utegne vršati
boj pod Argento, mi pa lazimo po tej prašni
cesti.“ Junak se je stresel, zdirjal naprej, da se
je vzdignil prah. Okoli dveh popoldne so se
ustavili in kuhali. Žival in ljudje so bili potrebni
oddiha in krepčila. Vitezu ni dišalo nič.
Komaj je čakal, da mine za to odločena ura.
V mislih je bil pod Argento in se boril s sovražnikom.

Iz tega sanjarenja ga premotijo novi konjiki,
kateri mu naznanijo, da so pod Argento v boju
Milanci in Padovanci. Milancem gre trda, ker
jih je premalo. Zlasti jih tare sovražna konjiča.
Ako ne pride urna pomoč, omagajo Milanci in
mesto pride v roko sovražniku.

Vitez si je ugrizel brado, ukazal konjikom,
naj gredó do maršala, zasedel konja in trombe
so zapele za odhod. V silnem diru je drvila
četa oklepnikov po ravni cesti proti Argenti.
Bila je dolga pot, štiri ure za pešce in za spočitega
konja čez uro, kaj šele za težke konjike!
A na to ni nihče pazil, drvili so proti Argenti
kakor vihar.

Okrog Argente je med tem divjal boj. Sforza
je sledil od Pontenéra padovansko konjico proti
Argenti, a ni mislil, da stoji tam samo polkovnik
Gaspare s svojim polkom. Privoščil je svojim
utrujenim ljudem nekoliko počitka, ker so težko
še gibali. A kako se ustraši, ko vidi, da milanske
vojske še ni pred Argento, in da strašni
Donatovi dragonci stiskajo lombarško pehoto.
Udari na nje in dá za hip duška pehoti, da se
za silo zopet zbere in postavi v bojne vrste.
A zapazil je tudi sovražnik, da je tukaj le mala
četa, ne pa cela lombarška vojska. Kmalu naskočijo
z nova in boj se ponovi. Hudo klanje
se začne. Treba je bilo gledati in bíti se na
vse strani. Lombardi so se držali hrabro, a sovražnikov
je bilo več. Sovražni častniki spazijo,
da je konjiški poveljnik spredaj v bojni vrsti
blizu zastave in boj tam najhujši. Poskušajo
svojo srečo, a proti Ambrosiu ne opravijo nič.
To je jezilo polkovnika Donata. Požene konja
v sredo gneče in se spoprime z Ambrosiem.
Vrste so bile redke, jeden Milanec je stal zoper
dva ali tri sovražnike. Ambrosio je mahal poleg
zastave in vedno pazil nanjo. Sovražniki so se

zdeli slednjič že dovolj močni, da vzamejo zastavo,
ker so videli, da pešajo moči milanskim
vojakom. Sklenejo nenadoma in z vso silo udariti
na milanske čete in jih zdrobiti. Ambrosio
hitro zapazi to namero in pomakne svoje vojake
skupaj. Tudi sovražnik se oddahne in zbere
moči za zadnji udarec. Milanska vojska je bila
obkoljena od treh stranij, položaj je bil silno
nevaren. Pehota gospoda Gaspara se je bila že
jako skrčila. Polkovnik Gaspare sam je bil ves
krvav; ni mislil nič drugega, kakor da častno
pade za domovino.

Tu se začne na sovražni strani nanavadno
gibanje; prednje straže benečanske so došle;
torej dojde kmalu obilna pomoč. Z nova udarijo
na milanske čete in jih poskušajo zajeti, a
ni šlo, dokler je stala na krilu lahka konjica.
Manno Donato napravi torej pravilen naskok
na Ambrosieve konjike, a odbijali so hrabro in
srečno posamezna krdela, dokler se sam poveljnik
Manno ne zakadi v boj. Tedaj pa se
umaknejo Milanci, zastava omahne, pa zopet
se postavi po koncu. Večkrat je bila že v sredi
sovražnih jezdecev, pa vselej se je zopet srečno
izvila. Vitez Ambrosio je bil kakor strela, meč
mu je švigal kakor blisek. Padali so jezdeci na
obeh straneh. Mannu se posreči, da se zarine kakor
zagozda v milanske vrste in prodere do zastave.
Mah na mah se križajo ostrine in zastava omahne
ranjenemu konjiku iz rok. Že planejo nanjo Padovanci
vriščoč in kričoč, a ravno tako urna je
bila Ambrosieva pomoč. V hipu je podrl najbližjega
nasprotnika in se zagnal na sovražno
gručo. Kamor je mahnil, lila je kri in omahnil
je vojak. Kmalu razžene gručo, z jedno roko
pograbi zastavo, z drugo seka okrog sebe. Sovražnik
pa še huje pritisne; od vseh stranij leté
udarci na Ambrosievo glavo. Mnogo jih odbije,
a vmes ga marsikateri zadene hudo. Junak ni
pazil v boju na svoje rane, ampak le na sovražnika
in na zastavo. Toda — prevzame ga
silna vročina, pred očmi se mu stemni. Zasliši
sicer glas tromb in topot konj, a ne more spoznati,
od kod prihaja.

Gospod kastelan je dospel na bojišče. Ko
vidi nevarnost za zastavo, zakadi se z oklepniki
v sovražne vrste in ob pravem času dospe do
oslabljenega Ambrosia. Poln ran in hudo krvaveč
se zgrudi ta sredi svojih prijateljev.

Ob istem času so prišli oklepniki v boj;
udarila je tudi posadka iz mesta v pomoč Gasparovemu
polku na desnem krilu. Boj je divjal naprej in se še bolj oživil, ko so dospele prve benečanske čete na bojišče. Cela sovražna vojska, ki je štela čez 3000 mož, borila se je z maloštevilnimi Milanci. Benečani so takoj porabili
ugodno priliko, da so zastavili posadki pot v
mesto. Ob jednem so planili proti mestnim
vratom, posekali slabo stražo in kmalu so bili
— v mestu. Še nekaj trenutkov, in sovražna
zastava je zavihrala na mestnem ozidju.

Ko vidijo Milanci, kako urno in nesrečno
zanje se je zasukal boj, izgine jim pogum, umaknejo
se — zroč z nepopisno žalostjo na mesto,
v katerem se je sovražnik veselil svoje zmage
in njih poraza.

Ob mraku je nastalo premirje. Dospele so
glavne čete Orsinijeve do Argente, a bilo je
prepozno. Vsa hrabrost Milancev je bila zaman,
bitka izgubljena.

XI. Pravica zmaga.

Poglejmo sedaj, kako se je godilo med tem
Barnabovi vojski na jugu.

Kuan je imel stražo na apeninskih prelazih,
Baldessare pa je pazil na gibanje po Marki. Kuanovi
ljudje so zasedli trdnjavice po prelazih in
čuvali ceste. Pošiljal je tudi male čete na ogled
čez mejo cerkvene dežele. To četovanje je bilo
strašno za mirne prebivalce apeninskih dolin.
Kuanovi vojaki so postopali kruto: obdolžili
so vas za vasjo, da se meša v vojne reči, da
skriva vohune, da podpira vojake in jednake
reči. Nakladali so jim velike kazni in jemali
ljudi in blago za poroštvo. Bridke tožbe so se
kopičile v taboru Albornozovem. Zato je sklenil
rešiti ljudstvo nadloge. Previdno se je pomaknil
gori po tiberski dolini blizu milanskih
posadek. Kmalu je razvidel Kuanovo počenjanje
in sklenil, obrniti si to v korist.

Kuanovo četovanje se je vršilo dokaj redno.
Prišle so njegove čete vsak dan v drug kraj in
ravnale povsod jednako. Vzele so s seboj vse,
kar je imelo kaj vrednosti zanje; kdor se je
branil, tega so ali ubili ali odvedli s seboj.
V isti kraj niso hodili dvakrat, ker bi drugič
ne imeli po kaj.

Vsak dan so dohajale tožbe o tem roparskem
početju k Albornozu. Nekega dné pridejo tudi
poslanci iz Villanove, malega mesta ob stranskem
pritoku reke Tibere. Prosili so nujno pomoči,
ker gotovo jih obiščejo v kratkem sovražne čete.
Albornoz jim obljubi pomoč in jim naroči, kako
naj se vedó proti sovražnikom. Sam pa se pomakne
s svojimi polki po drugi dolini prav
gori pod apeninske gore in prelaze. Vse je bilo
pripravljeno za ponočni prehod čez gore. Gorjani
so stali za kažipote po skrivnih in nevarnih
gorskih stezah. Proti noči naznanijo vohuni
Albornozu, da se je odpravila večja sovražna
četa od prelaza nad Borgom in udarila po tiberski
dolini. Kardinal pomakne tiho svoje polke
proti glavnemu prelazu pri Borgu in jih zadrži
v gorskih zakotjih, dokler ne odide sovražnik

v dolino. Na vseh bregih in jarkih so stale straže
in vohuni so se plazili okoli.

V trdnjavici na sedlu je sedelo okrog dvesto
Kuanovih vojakov; sam polkovnik je imel niže
v ravnini svoje šotorišče, prihajal je le včasih gori
do trdnjave na oglede. Zapovedovali so tukaj gori
njegovi častniki. Najsrečnejši med njimi je bil Grannaro, Kuanov ljubljenec. Njemu se je

četovanje vselej najbolj posrečilo, in Kuan mu je zaupal popolnoma. Tudi nocoj je imel Grannaro stražo na gorskem prelazu pri Borgu. Ker
ni bilo o sovražniku čez dan nič sluha, šel je
stotnik Grannaro proti večeru na navadno roparsko
delo. Vzel je večino posadke s seboj,
le kakih 30 mož je ostalo za stražo na trdnjavici.
Veseli in brezskrbni so korakali ti najemniki
po strmi cesti proti dolini in se nadejali,
da se jim obnese i nocojšnji pohod.

Po odhodu krutega Grannara je zavladalo
na trdnjavici veselo življenje. Jedi in pijače je
bilo tukaj dosti, in posadka je hotela porabiti lepo
priliko. Ko so se najedli in napili, hoteli so
imeti tudi ples. Odpravijo torej nekaj vojakov
v bližnje selo, da dovedejo v trdnjavico nekoliko
mladenk in kakega godca. To pa ni šlo
prav gladko: prišli so za ženskimi njih očetje,
bratje in ženini, in začele so se razne borbe pri
vratih trdnjave. Da bi jih pomirili, ponujali so
jim vina in mesa in precej po domače ravnali
ž njimi. Proti polnoči je bilo vse veselo in vinjeno,
straže so stražile le malomarno. Vsak
trenutek je kdo prišel ali odšel iz trdnjave memo
straže brez ovire.

To so izvohale Albornozove patrolje in mu
hitro naznanile. Kmalu pride nekaj strelcev po
kmečko oblečenih in se postavi ob zidu trdnjave.
Več možakov je bilo v glasnem razgovoru s
stražami. Jedni so silili v trdnjavo, drugi zabavljali
vojakom. Ko se zopet odpró vrata, pride
kopa deklet v društvu vojakov, kateri so jim
neslano nagajali. Vnel se je prepir, in prišlo bi
bilo do pretepa, ko bi se ne bili seljaki bali
drugega dné.

Med to družbo so se pomešali tudi preoblečeni
vojaki in prišli brez ovire skozi odprta
vrata v trdnjavo. Ni še potihnil šum pri
vratih, kar se zasveti baklja na ozidju. Stražniki
vrtoglavi gledajo ta svit in ugibljejo, kaj
pomeni. Kmalu pa jim je bilo jasno: kakor bi bili
vzrasli iz zemlje, pokažejo se oboroženi vojaki
ter planejo k vratom. Seljaki pobegnejo, vojaki
zakričé, a kmalu padejo pobiti po tleh in napadovalci
se vsujejo skozi vrata v trdnjavo, kjer
jih sprejmó njih tovariši. Boj s posadko ni bil
hud; kmalu so zagorele baklje na vseh vogalih
v znamenje, da je trdnjava vzeta. Počasi je prilezla
Albornozova vojska na sedlo in šla memo
trdnjave na drugo stran v Romagno.

Med tem je gospodaril Grannaro v Villanovi,
kjer se mu ni niti sanjalo, kaj se godi na prelazu
in kaj čaka nocoj še njega. Stavil je visoke zahteve,
starašinstvo je ponujalo malo; tako je vse
kazalo, da se ne sporazumejo. Stotnik zapreti,
da požge to gnezdo, ako mu takoj ne dadó,
kar zahteva. Krik in vik po mestu je rasel čim
dalje bolj. Na več krajih so se bili že sprli
vojaki in meščani, kateri so se ustavljali nasilstvu.

Vojaki začnó že razbijati vrata in siliti v
hiše. Kar se pokažejo na hip luči na oknih
mestne hiše in drugih hiš. Vse mesto je bilo
v malo trenutkih razsvetljeno. Kuanovi so gledali,
kaj to pomeni, in se smejali, češ, sedaj
bomo delali vsaj pri luči. A kar zagrmi hrup
sèm od mestnih vrat in začuje se konjski peket.
Po glavni cesti sèm se pa udere četa konjikov
na trg. Od vseh stranij se glasi: „Udri, udri!“

Grannaro se je streznil na hip. Videl je, da
je zajet, a hotel je drago prodati svoje življenje.
Branil se je dobro, a bilo je njegovih premalo:
združeni meščani in vojaki so jih vse
pobili ali polovili. Hvaležni meščani so pogostili
rešitelje, a teui se je mudilo nazaj. Še pred
svitom so zapustili kraj in se vrnili k svoji
vojski. Boječe so se bližali prelazu, a že od
daleč so zapazili papeževo zastavo na trdnjavici.
Veseli zaukajo in se ustavijo pred vratmi,
kjer se pokrepčajo in dobé nadaljne ukaze. Po
kratkem oddihljaju se pomaknejo za vojsko.
Med potjo tudi zvedó, da je Albornozova vojna
zgrabila Kuanovce prav pod šotoriščem Kuanovim.
Sovražnika je potolkla popolnoma in
skoro živega ujela polkovnika.

Sedaj je stal Albornoz s krepko in zmagovito
vojsko v Romagni. Prihajala so mu poročila,
da je Kuanov oddelek popolnoma razbit,
da se jih je le malo rešilo in bežalo proti mestu
Urbinu, kjer stoji polkovnik Baldessare z močno
posadko. Prelazi so vsi prosti, ker so jih vojaki
popustili od straha.

Drugi dan po onem dogodku v Villanovi
je prišel kardinal Albornoz po ravnini do trdnjavice
Sto. Leone. Tukaj je postavil svoj glavni
stan. Poslal je poslance in vohune pa tudi mala
krdela v bližnja mesta in vasi. Hitro se je vse
premenilo po deželi. Ljudje so veseli sprejemali
papeževo vojsko, ker strah jih je bilo Kuanove,
tako čudne govorice so šle o njem med
ljudmi.

Kjer je imel Barnaba male posadke, umaknile
so se ali pa udale, mnogo vojakov je padlo
v boju. Vsa pokrajina je bila po koncu, splošen
je bil upor zoper Milance. Postajalo je nevarno
tudi za Baldessara, zato je hitro poslal
sela v glavni stan k maršalu Orsiniju prosit
pomoči.

Med tem je Albornoz sporočil svojima zaveznikoma,
da je srečno prodrl v Romagno in stoji
pod St. Leonom, nasprotno pa je tudi sam sprejel
važno novico, da so se Benečani in Padovanci
srečno zjedinili po hudem boju z Barnabovimi
polki pri Argenti. Na to poročilo legat takoj

mahne z vojsko čez hribe memo gradú St. Archangelo
proti Ceseni. Zajedno pa naroči zavezni
vojski, naj poskuša prodreti čez Borgo na Faenzo,
da se tam blizu kje vsi združijo.

Albornoz je imel prosto pot in se je pomikal
urno naprej; ne tako pa združena vojska
benečansko-padovanska, katera je stala pri Argenti.

Po oni za Milance nesrečni bitki pri Argenti
je nastalo samo po sebi kratko premirje. Orsini
se je umaknil nekoliko nazaj proti Bologni, ker
ni mogel oblegati Argente. Ranjence so spravili
v Bologno. Med ranjenci je bil tudi vitez Ambrosio
Sforza. V hudem boju pri Argenti je
dobil več ran, nekatere celó globoke in hude.
Vendar so upali, da ozdravi, ako pride v dobro
in skrbno postrežbo, kar pa se je dalo dobiti
le v Bologni.

Orsini s svojimi polkovniki je bil v zadregi,
kaj bi storil. Po dolgem posvetovanju sklenejo
poslednjič poklicati polkovnika Baldessara z vso
njegovo vojsko k Bologni, med tem pa skrbno
paziti na sovražno gibanje. Ako se ganejo zavezniki
iz Argente, primejo jih takoj z vso silo,
in kadar pride Baldessare, napadejo vse sovražne
čete.

Poslali so tudi gospodu Barnabu v Milan
poročilo v tem zmislu, kjer so mu namignili,
naj pride sam na bojišče in dovêde s seboj
novih vojakov.

Novice z vseh stranij so bile neugodne. To
in ono mesto se je uprlo, tam so pregnali posadko,
drugod jo zajeli ali pobili. Maršal je obetal
pomoč sem in tje, a niti v Rimini in Geseno
je ni mogel poslati. Dan na dan je bilo stanje
za milansko vojsko neugodneje. Celó v Bologni
je pihala neugodna sapa.

Vitez Bernardo je poslušal novice z nevoljo
in razburjenostjo. Vse veselje do vojske je izgubil.
Maršalu je bil zameril, da je s svojo počasnostjo
zakrivil nesrečo pri Argenti, kjer bi
bil njegov tovariš in prijatelj skoro padel ali
vsaj prišel v sovražne roke. Blagroval je vendar
Ambrosia, da je ranjen in se je tako častno rešil
iz tega nesrečnega boja, kjer preti le sramota.

Naposled pride najneugodnejše poročilo, da
se je uprla Milancem tudi Faenza, katera je bila
ključ na cesti do Bologne prav na oni strani,
koder je prodiral Albornoz s svojo vojsko, in
koder je moral priti Baldessare s svojimi polki.

„Kaj naj storimo sedaj?“ vpraša maršal
Orsini v vojnem svetu. Razni polkovniki so
svetovali to in ono, združili pa so se naposled
vsi v tem načrtu, da zavarujejo obe cesti proti
Argenti in Faenzi, tako obvarujejo Bologno in
ustavijo sovražnike.

Milanska vojska se je takoj pomaknila nekoliko
nazaj proti Bologni, zasedla kraj med
obema cestama ter čakala, kako se razplete bojevanje.

V Argenti je prevzel poveljništvo združene
vojske vitez Gerardo da Rubiera, padovanski
vojskovodja; njegovi polkovniki so bili Melan
in Manno Donato, pa benečanski poveljnik Gradenigo.

Rubiera je urno pa spretno uredil svoje
polke in takoj poslal poročila legatu. Neprestano
so šle patrolje semtertje in prenašale naznanila
in bojne načrte. Slednjič so se dogovorili,
da ne pojdejo proti Bologni, ampak da
se združijo drugje in potem ponudijo Milancem
boj.

Albornoz je sklical svoje poveljnike in zaupnike
v posvet, da izdelajo pripraven načrt.

Na polju pod trdnjavo santarchangelsko je
taborila papeževa vojska v širnem kolobaru.
Pod širokim hrastom so se zbrali kardinalovi
svetovalci in previdno sklenili tako-le: „Obe
vojski se vzdigneta ob istem času ter kreneta
proti Faenzi. Ogibati se je na tej poti vseh
večjih nepotrebnih bojev, braniti se samo za
potrebo, dokler se jima ne posreči strniti pri
Faenzi vseh čet. Potem napadejo sovražnika z
vso silo in ga prisilijo k odločilnemu boju.“

Da se ne utrudi potrpežljivi čitatelj, treba,
da povemo sedaj ob kratkem, kako se je končal
boj, v katerem so se zgrabili Milanci in papeževi
zavezniki. Rubiera je hitel po težavni poti
proti Faenzi, vzel med potoma Masso Lombardo,
zadel med Lugo in Faenzo na Milance,
pa se umaknil po hudem boju s ceste na Forlijansko
stran.

Milanski poveljniki sklenejo, da takoj drugi
dan po tem uspehu zopet poiščejo sovražnika,
primejo ga in več ne izpusté. Ako pa bi Albornoz
že med tem prišel s svojo vojsko, naslonijo
se na Faenzo ali pa Forli in počakajo, da
pride Baldessare: potem primejo vsi skupaj sovražnika
in ne odnehajo, dokler ga ne zmorejo.

Albornoz je stal isti večer na višinah nad mestom
Forlijem, opazoval gibanje sovražnih čet in
prodiranje zaveznih vojsk in delal načrte za glavno
bitvo. Za bojišče si je izbral ravnino med mestom
Forlijem in gorami. Pregledal in preudaril je vse
slučaje, potem s svojimi polkovniki sestavil bojni
načrt in ga poslal v glavni stan zaveznih trum.

Tako je bilo vse pripravljeno za boj. Milanci
so šteli pičlih 3000 mož pešcev in konjikov,
drugo je bilo ujeto ali že padlo v boju.
Pričakovali so tudi še Baldessarovih čet okoli
2000 pešcev in nekoliko konjikov. Zaveznika
pa sta imela na polju malo proč od mesta okoli
3000 mož, konjikov in pešcev. Za hip sta bila
torej močnejša, kakor Barnabova vojska, vendar
bi bila slabša, ko bi došel Baldessare o pravem
času.

Zgodaj zjutraj drugega dné — proti koncu
vel. travna je bilo — je že stopala lombarška
vojska sovražniku nasproti. Brez ovire so prebrodili
reko Imone in se razvili v bojne vrste.
Danes se sovražniki niso umikali, stali so že
pripravljeni in čakali napada. Obojestranski konjiki
so začeli dražiti in napadati. Lombarška
konjica je bila precej močnejša, in Manno Donato
je imel iz početka težak posel. Lahki lombarški
konjiki so prhali po polju sem in tje, hipoma
so nadlegovali desno krilo, zopet čez nekaj trenutkov
prijemali levo, ali celó poskušali za
hrbtom napravljati nered. Le škoda je bila, da
niso imeli več viteza Ambrosia na čelu. Gospod
kastelan je vodil mirno svojih 300 oklepnikov
in čakal ugodnega trenutka za napad.

Med tem je prišla tudi pehota do boja.
Polkovnik Gaspare Tinela se je bojeval v središču; desno krilo je vodil maršal sam, tu sem so bili prirejeni tudi lahki konjiki; na levem krilu je stal gospod kastelan s svojimi oklepniki in nekoliko strelcev je bilo, pribeglih iz
zasedenih mest.

Orsini je imel načrt, združene Benečane in
Padovance poriniti nazaj in vreči na mesto Forli
in tam jih premagati in streti. Izprva mu je
šlo dobro po načrtu. Pehota njegova se je krepko
borila in Gasparov polk se je vjedel globoko v
sovražne vrste, tako, da je moral maršal skrbeti,
da mu ga ne obokolijo in odločijo. Krepko
pritisnejo torej njegovi vojaki in sovražne vrste
se začnó po malem umikati. Lahki konjiki so
izkušali krilo objeti, in s težavo so jih odganjali
Padovanci. Rubiera je spoznal nevarnost svojega
stališča, a zanašal se je na pravočasno pomoč.
Res se pokažejo proti poldnevu Albornozovi konjiki.
500 mož močen polk je priplaval po
polju in se vrgel v boj. S tem je bilo levo krilo
obremenjeno in lombarška konjiča je morala
skrbeti sama zase in za svojo pehoto. Spopadli
so se večkrat in izkazali so se papeževi izborne
jezdece. Vendar je to izdalo le malo. Na desnem
krilu ni uspeval Manno Donato proti kastelanu.
Osebno se je ogibal viteza Bernarda, in njegovi
konjiki so bili po številu in moči za lombarškimi.
Mislil je, kaj bi bilo storiti, da se jih reši hitro in
lahko, pa ni se mu ponudila prilika. Polagoma
se umikajoč so prišli do male reke, katera teče
s hribov čez polje; to je bilo deloma ugodno
zanje, ker niso jim mogli lahko za hrbet, a
deloma je bilo nevarno, za slučaj namreč, ko
bi se trebalo še umikati.

Kmalu popoldne je privršala od morja sem
nevihta; gromelo in treskalo je in ulil se je dež,
da se ni nikamor videlo. Ponehalo je za čas
bojevanje. Rubiera je sklenil s svojimi polkovniki,
da se ne umaknejo več nazaj, ker je stališče
zanje ugodno in ker mora še to popoldne
priti Albornoz sam na bojišče.

Ko se je prevlekla nevihta, ponovil se je
boj z novo srditostjo, ker čas je bil drag za
Milance, da zmagajo, predno pride Albornoz;
tudi zavezniki niso hoteli zapustiti pridobljenega
stališča. Borba je divje vihrala. Gaspare je bil
že ves utrujen, mnogo jih je posekal, a vročina
in delo sta ga prevzela. Orsinijevi oddelki so
hrabro stali in napredovali, da je bil poveljnik
sam bolj zadaj, ker je vodil celo vojsko. Najbolj
so trpeli Benečani. To so bili sami mezdniki
pod domačimi častniki in se niso bojevali tako
hrabro kakor drugi. Gospod kastelan sklene
zatorej poskusiti skozi Benečane prodreti in razcepiti
sovražno vojsko na dva dela, manjši del
pa potisniti v vodo. Po dogovoru napadejo
strelci Benečane in odskočijo nazaj, v ta prostor
pa uderó nenadoma lombarški oklepniki. Benečani
so že hoteli pobegniti, a padovanski konjiki
so prijeli oklepnike od strani in Rubiera
je podprl z reservo omahujoče Benečane. Bernardo
je divjal kakor lev; kjer je bil večji roj,
tje se je zakadil, in kamor je zadel, tam je vse
odnehalo.

Manno je videl, da se je zasukalo na slabo,
in dasi nerad, vendar je udaril na kastelana.
Začel se je dvoboj dveh junakov vitezov. S tem
je sicer oprostil Benečane, ali Manno je imel
sedaj dovolj posla s kastelanom; tem prosteje
so delali tudi drugi oklepniki, ker jim ni zastavljal
povsod pota grozni Manno.

Borenje je bilo vedno bolj vroče, zibalo se
je sem in tje, vendar so vidno napredovali Milanci
tako, da sta se Manno in kastelan borila
že sredi milanskih vrst, kar je bilo za onega nevarno.
Mala peščica tovarišev ga ni mogla več
zaslanjati, odločiti se je moralo urno, kaj bode,
sicer ga ujamejo živega. Manno dá znamenje in,
kot bi trenil, vržejo se vsi na kastelana ter ga nekateri
ranijo. A s tem so se približali udarcem
svojih nasprotnikov, in res jih je večina ta poskus
plačala z glavo. Manno se je hotel sedaj hitro
umakniti, pa v gneči ni mogel: težka sablja kastelanova
ga zadene čez glavo, da se krvav zgrudi

na tla. Ko je bil padel Manno, prodirali so Milanci
urno na levem krilu in rinili nasprotnike
proti reki.

A desno krilo ni bilo tako srečno; 200 lahkih
konjikov ni moglo krotiti celega polka Albornozove
izvrstne konjiče, zlasti, ko niso imeli več
viteškega poveljnika. Vse odločnosti Orsinijeve je
bilo potreba, da je vzdrževal red v bojnih vrstah,
in slednjič je moral poslati kastelana v podporo
desnemu krilu. Sedaj se sreča nekoliko zasuče,
a predno se bitka odloči, naznanijo trobente
prihod Albornozove celotne vojske. Združeni
vojski sta odnehali napadati in tudi Orsini ni
več prodiral. Pomaknil je svoje čete nazaj na
varen kraj in se začel pripravljati za drugi dan,
za dan odločitve.

Vojaki so se utaborili in pripravljali jedi,
poveljniki so sedli v vojni svet.

V šotoru kardinala-legata je bil nocoj prvič
skupni vojni svet. Častitljivi in bojeviti možje
so sedeli okrog kardinala. Hvaležno stisne Albornoz
gospodu da Rubiera roko in mu izreče
priznanje za toliko srčnost. Potem ga poprosi, naj
pove svoje izkušnje današnjega dné, na podlagi
katerih se določi bojni načrt za jutri. Rubiera
pravi: „Naši nasprotniki so izvrstni borilci; ako
pojde jutri samo hrabrost zoper hrabrost, bodemo
imeli težak dan. Poveljnika Orsinija dobro
poznam; on je hraber in lokav mož, posebno
previden pa in bister ni v svojih sklepih, zato
se je sicer pod Barnabom vedel dobro, pri Argenti
pa je slabo vodil; včeraj je imel srečo,
dasi je večkrat ukazoval manj dosledno. Zato
menim, da nam je računati, da ga zmotimo
in ujamemo s hitrostjo in spretnostjo.“

Kardinal-legat sestavi nato res spreten načrt,
katerega odobre vsi poveljniki in mu zakličejo:
„Živel naš poveljnik kardinal Albornoz!“

Nastal je mir v obeh taborih, le nočne straže
in patrolje so lazile okrog in ustavljale druga
drugo. Noč je hitro pohajala in začelo se je daniti
tam za morjem. Z zoro oživita tudi oba tabora
in se pripravita na odločilni — poslednji boj.

Dopoldne se ni odločila bitka na nobeno
stran. Milanci so se bolj branili, a izgubljali so
mnogo vojakov.

Proti poldnevu pride polkovnik Baldessare
in pripelje okrog 1500 vojakov. Lepo število
je bilo in hvaležno so je sprejeli Lombardi.
Bili so preveč utrujeni, da bi takoj posegli v
boj, nadomestili so pa vsaj reservo, katero je
Orsini pomaknil v bojne vrste. Po bojnem načrtu
je sedaj zgrabil sovražnika in ni se več vračal,
ako se je umikal. Tako se je razvil popoldne
resen in silovit boj na celi vrsti. Gospod Gaspare
je bil tako bojevit, da je kar lomil nasprotne
vrste in zašel daleč v sredo sovražnih čet, katere
so to zapazile in poskušale ločiti ga od drugih
polkov. Pritisnile so močne reserve od vseh
stranij nanj, in kmalu je bil v sredi sovražnikov.
Orsini je izprevidel, da je polk izgubljen, ako
ga ne reši urno. Požene se z vso silo na sovražne
vrste, da bi jih potisnil nazaj in oprostil
zajeti polk, pa sovražnik je bil pripravljen na
to in se ni dal pregnati. Treba je bilo poklicati
večji del reserve, da zamaši vrzel in oprosti hrbet
Gasparovemu polku. Baldessare se zažene v
boj in krepko maha po nasprotnikih, toda stvari
so se presukale. Ta skupni napad milanskih čet
in poraba skoro cele reserve je razgalila krili
in razpostavila hrbet nevarnosti, kar je Albornoz
tudi porabil. Milanske čete so bile v vedno
večjem neredu, veliko vojakov je padlo. Vendar
se niso umikali toliko, da bi se pokazali kot
premagane.

Ob mraku je ponehalo bojevanje. Pobirali
so vsak svoje ranjence in urejevali svoja krdela.
Z bridko žalostjo je zapazil Orsini, da je izgubil
več nego polovico svoje vojske. Od 700 konjikov
jih je bilo komaj 200 še za rabo. Drugega
lombarškega polka ni bilo več, vrlega polkovnika
Gaspara Tinela tudi ne. Druge vrste so
bile redke, število bojevnikov se je skrčilo. Ranjencev
je bilo pa jako veliko. Orsini je ugibal,
kaj bi bilo sedaj storiti.

Med vsemi predlogi je bil najprimernejši
ta, da se Milanci zapró v trdno mesto Forli in
se dado oblegati, dokler ne pride pomoč iz Milana.
A treba je bilo o tem poročiti namestniku
v Milan. Kdo pojde skozi sovražne vrste in ponese
domov to sporočilo?

Gospod kastelan se spomni prijatelja Ambrosia
in se ponudi, da gré s svojimi oklepniki
in si preseka pot skozi sovražnika. Orsini je
privolil, ker na planem se ni več mogel bojevati,
v ozidju pa ni potreboval konjištva. Uredil je
potrebne ukaze, in Bernardo je sklenil oditi še
ponoči.

Orsini in Baldessare mu dasta še mnogo
ustnih naročil, in kastelan odide k svojim konjikom.
„Nocoj gremo na četovanje. Ob dveh
naj bodo konji osedlani, vse naj se vrši tiho.
Vzemite s seboj, kar treba, ker se morebiti več
ne vrnemo.“ Pripravljeno je bilo tudi krdelo
strelcev, da jim pomorejo hitreje priti skozi
vrste.

Nemiren je hodil kastelan semtertje ter čakal
določene ure. „Nevarno je to početje, a zgoditi
se mora, že iz ljubezni do prijatelja, kateri je
v nevarnosti.“ Ura je bila dve čez polnoč. Konjiki
so stali v vrstah in vodili konje za uzde.
Oddelek strelcev se je tiho plazil proti sovražnim
stražam na cesti proti Faenzi. Kmalu udari na
čuvaje; po kratkem kriku nastane zopet tihota.
A že so vstajali na desni in levi oddelki. Strelci
se razdelé na dve strani in napadajo najbližje

sovražnike. Toda bilo je nasprotnikov vedno vec.
Tu udarijo nanje konjiki in jih razganjajo.

„Za menoj!“ klical je kastelan in planil
sedaj sem, sedaj tje. Nič se mu ni moglo ustavljati.
Res je izgubil nekaj oklepnikov, a predrl
je srečno sovražne vrste, in to je bila glavna
stvar. Strelci so kmalu popustili napadanje in
se zopet vrnili. Albornozova vojska pa je bila
vsa po koncu in je čakala napada; ko pa so
čakali zaman, dal je pozvedeti, kaj dela sovražnik.
Pokazalo se je, da je le oddelek sovražnih
konjikov predrl bojne vrste. Ker je
Albornoz pričakoval novih bojev, ni se dalje
menil za oklepnike in je začel z dnevom pomikati
se proti milanskemu taboru. Tu pa ni
našel nič odpora; vsa milanska vojska je šla v
mesto Forli, in trebalo je mesto prisiliti na udajo.

Vitez Bernardo je srečno prišel do Faenze,
katero so bili Milanci ukrotili še pred bitvijo.
Tu je bilo zopet vse po koncu. Vzel je posadko
s seboj in je krenil proti Bologni, kjer je našel
mesto v velikem neredu in posadko v skrbeh.

Ni ji prinesel dobrih novic, vendar je mogel
vsaj nekaj storiti za varnost mesta in ranjencev.
Žalostno je bilo svidenje z Ambrosiem. Ležal
je bolan v dominikanskem samostanu. Rane
so ga zelo bolele.

Vitez Bernardo je bil sedaj poveljnik mesta
Bologne. Odpravil je posle v Milan z maršalovimi
pismi in s svojimi listi. Sestavil je med
tem iz posadke, svojih konjikov in pribeglih
vojakov in drugih prostovoljcev precejšno četo,
katera se je še mogla braniti v sili. Vedno je
pošiljal patrolje na vse strani in posle celó doli
do Forlija, a kaj izdatnega vendar-le ni mogel
opraviti. Sedel je po cele ure pri postelji svojega
tovariša, kateremu se je obračalo polagoma
na bolje.

XII. Med upom in strahom.

Mučen čas čakanja in bojazni se je naselil
v Milanu in Lombardiji v mesecu vel. travnu,
ko je stala vojska pred sovražnikom. Z bojišča
ni bilo še posebnih novic. Orsinijeva poročila
so bila suhoparna in skoro vedno jednaka.
Opisoval je četovanje po Romagni in prikladal
poročila iz mejnih krajev. Iz početka ni bilo o
sovražniku ničesar slišati, v poslednjih poročilih
pa je maršal naznanil, da se je sovražnik pokazal
in da pride skoro do večjih bojev. Vsako
novo poročilo je bilo točneje in zanimiveje.
Prišlo je tu in tam do malih prasek in bojev
med prednimi sovražnimi stražami in milanskimi
posadkami; četovanje se je razvijalo in sovražna
moč se je polagoma kazala. Orsinijeva poročila
niso bila sestavljena v lepem zlogu, ampak
na kratko je povedal namestniku namen in uspeh
vsake čete in omenil osebe, katere so se posebej
odlikovale. Tudi od Ambrosia so dohajala pisma
materi in sestrama. Kadar so prišli seli z bojišča,
bilo je po Milanu vse na nogah, vse je
tiščalo pred palačo namestnikovo. Pri Sforzovih
je bilo tudi nenavadno gibanje.

Najprej sta prečitali sestri Ambrosievo pismo
in se pogovorili z materjo o vseh podrobnostih,
potem pa sta hiteli v palačo, da bi
tam pokazali pismo, pa tudi sami zvedeli še
kaj več o bratu, o vitezu Bernardu in vsej
vojni.

Barnaba je sprejemal poročila od kancelarja
Ariga in potem pravil svoji družini, v kolikor
se mu je zdelo primerno. Pri obedu je rad povedal
domačim kako novico z bojišča in se veselil njih živahnega zanimanja. Vse, tudi male reči so jim bile važne; delali so načrte in si vzbujali nade o bodočnosti milanski.

„Don Antonio, kadar se vrne naša vojska
zmagovita z bojišča, tedaj ji napravimo sijajen
sprejem,“ tako je nagovorila knežna Virida pesnika
Loschija, gredoč po obedu na verando.

„Moja misel je prav taka, prevzvišena knežna;
vse mesto mora tedaj sodelovati.“

„Dobro, vsak imej svoje opravilo in vsak
vojak svoje plačilo. Prav posebno pa nam treba
skrbeti za poveljnike, ker na teh sloni odgovornost
in uspeh. Tem pokažemo, kako zna ceniti Milan zaslužne vojne načelnike.“

„Brez dvojbe moramo storiti še več, kakor
na večer pred odhodom vojske. Biti mora sijajno
zmagoslavje.“

„Da, da, sijajno, dragi Antonio. Vaši spevi
pa naj sporočé poznim časom o nekdanji milanski
slavi!“

Antonio je zardel, Virida pa se je poslovila
in šla z Izabelo po belih stopnicah v lepi vrt.
Kmalu prideta tudi Sforzovi gospici, Margarita
in Ana, za njima pa še druge plemenite Milanke,
da jih je bil, dejali bi, lep venec.

„O, naše svetovalke in tovarišice, pozdravljam
vas, dobro došle!“ pozdravljala jih je vesela
Virida.

„Dobro došle,“ pristavljala je Izabela.

„Tudi me pozdravljamo plemenito knežno
in gospico Izabelo,“ govorile so došle gospice
in se klanjale knežni Viridi. A ta se je urno
obrnila k obema Sforzovima in ji vprašala:

„Kaj ne, vrli gospici, donesli sta nam veselih
poročil? Ali je brat Ambrosio zdrav?“

„Ali je kaj pozdravov zame?“ vpraša nemudoma
Izabela, predno sta mogli še oni od
govoriti.

„Poglejta in prečitajta,“ reče živahna Ana
in ponudi knežni pismo bratovo.

Virida sede na klopico, odvije pismo, druge
pa jo obstopijo. Iz početka so bili navadni izrazi
dvorljivosti in ljubavi, potem pa je začel

pisati dogodke na bojišču. O sovražnikih je
pisal: „Minule dni smo se prvikrat srečali s sovražniki na četovanju. Niso strašni in ne mnogoštevilni.
Benečani imajo kakih 1200 mož pešcev
raznega orožja. Padovanci pa imajo celo vojsko
na nogah, pehoto in konjico okrog 2500 mož
vsega skupaj.“

„Naša vojska je mnogo močnejša, ker šteje
čez 4000 mož brez tamošnjih posadek, torej
res ni treba imeti skrbi zaradi njih števila,“
pravi knežna.

„Ali kaj potem, ko pridejo Albornozove čete,
o katerih se ne vé, koliko jih je? Potem utegnejo
biti sovražniki močnejši od naših,“ pripomni Izabela.
Na ta ugovor niso imele odgovora, zato
je čitala Virida: „O Albornozu ni slišati še nič,
a vse kaže, da prihodnje dni tudi on poskusi
prodreti v Romagno. Kako se mu to posreči,
pisal bom v prihodnjem listu.“

„Tu vidiš Izabela, da niti načelniki ne vedó,
kako je z Albornozom: kaj bi pa me! A tako
strašen ni, kakor govoré.“

Izabela je molčé prikimala, in Virida je nadaljevala:
„Četovali smo na vse strani in preiskali
vso deželo. Za Vas to ni zanimivo, zato
le povem, da sem bil s svojimi konjiki in oddelkom
strelcev na četovanju prav doli ob morju
in pri mestu Ravenni. Trikrat smo zadeli na
bregovih Padovih ob sovražno vojsko, pa vselej
so se sijajno izkazali moji konjiki. Ne vem,
komu bi pripisoval njih izredno urnost in srčnost.
Mene saj je najbolj vnemala zastava naša; ko
sem gledal na zastavo, gledal sem v duhu one,
kateri so jo izgotovili, in ob tej misli so izginile
vse težave in nevarnosti. Tiste besede, katere
sem slišal na dan blagoslovljenja iz ust
visoke knežne, doné mi še vedno prijetno v
spominu in mi lajšajo bojne težave.“

Viridi se je tresel glas, ko je čitala te besede,
srce ji je bílo močno. Veličastna navdušenost
posveti na njenih licih, da vzklikne:

„Vrli so ti junaki in pravi vitez je njihov
polkovnik. Živeli!“

„Živeli!“ zakličejo za knežno vse gospice.

Nadalje je opisal Ambrosio četovanje gospoda
kastelana proti Padovancem in vpletel
jako spretno in vkusno bolj zanimive dogodke.
Virida je brala ta odstavek skoro pobožno, da
se ji je na glasu poznalo, kako spoštuje junaka,
čegar hrabre čine opisuje Ambrosio.

Ker nam je četovanje gopoda kastelana že
znano, ne ponavljamo ga, ampak le povemo,
da so naše gospice slastno poslušale vneto poročilo.

„Odločilniboj je blizu,“ čitala je proti koncu
knežna; „dneva in kraja danes še ni moč določiti.
Nade imamo najboljše, vendar vojna sreča
je opoteča, zato Vas spominjam tiste obljube,
katero ste mi dale ob odhodu, da se me namreč
hočete spominjati pogosto in moliti za nas. Naj
izpolnjuje zlasti moja draga Anica svojo obljubo
in naj večkrat prosi pred podobo Madone
dobrega uspeha.“

Anica pa ni zardela, marveč je povabila vse
tovarišice, naj jo v tem podpirajo. Ta želja je
ganila knežno in Izabelo. Nista bili brez vere,
vendar na dvoru Barnabovem ni bilo versko
življenje posebno goreče. Očetove ostre besede
proti cerkvi in papežu niso bile neuspešne.
Vernost je bila le bolj za silo: sedaj pa prosi
ta mala Anica, naj bi ž njo v cerkvi molili
za srečo vojske in vojakov! Virida ni rekla, da
ne pojde, vendar se ji ni zdelo, da pomaga
molitev bližnjemu tudi tam, kjer si ne moremo
sami. Naposled naprosijo Margarito, naj odpiše
bratu in mu zatrdi, da bodo vse storile, kar le
morejo za domačo vojno. Knežna ji je še posebej
naročila pozdrave vitezu Ambrosiu zato,
ker je njemu in celemu polku tako v čislih
nova zastava.

Se dolgo so se razgovarjale plemenite Milanke
o vojni; ali pa jim je bila bolj na srcu
domovina, kakor dragi domačini, ki so stali
na bojišču, to je težko določiti.

V istem času je tudi namestnik premišljal
o vojni in njenih vspehih, pa snoval brez števila
načrtov.

Barnaba je preživel sploh težke ure, odkar
je bil poslal vojno na bojišče. Tlačila ga je
najprej cerkvena kazen, tlačile so ga pa še druge
skrbi.

Staro nasprotstvo strank v Milanu še ni bilo
izmrlo. Prijatelji družine della Torre so še živeli
v mestu in se na tihem nadejali prevrata. Poleg te
bil je jeden rodbine della Torre, oglejski patrijarh,
neposreden knez rimskega cesarstva, Barnabu po
dostojanstvu sovrstnik in papežev prijatelj.

Barnaba je bil celó nekoliko zapleten v boje,
katere je imel patrijarh Ludovik z avstrijskim
vojvodom, ker je po malem podpiral vojvoda
Rudolfa IV. proti patrijarhu, dasi v obče ni
ljubil vojvoda, kakor tudi ne Nemcev.

Ker se je sreča nagibala na patrijarhovo stran,
raslo je tudi upanje njegovih skrivnih prijateljev
v Milanu. Vendar so bile vse nade zastonj, dokler
je imel Barnaba močno vojno v Lombardiji.
Zadnji čas pa se je stvar zasukala neugodno za
namestnika. Ginilo je zaupanje doma in zvestoba
se je manjšala med ljudstvom. Trebalo je le
še slabih poročil z bojišča in upor bi se bil
vnel v Milanu samem. To je vedel namestnik
in si prizadeval ustaviti se taki nesreči o pravem
času. V ta namen je najprej moral ostati doma,
da je gledal in pazil od blizu, kaj delajo njegovi
nasprotniki. Nabiral je tudi skrivaj malo vojsko,
katero je imel zbrano v Monzi. Posebno pridno

pa je delovala njegova skrivna policija, katera
je prijela in zaprla več meščanov in vitezov v
Milanu in jih odvedla v temne ječe v Monzi.
Tam so čakali obsodbe, ker oprostili so le malokaterega
jetnika.

Med ljudstvom je šumelo čim dalje bolj.
To je vznemirjalo namestnika, ko je zamišljen
hodil po svojih sobah sem in tje. Donašali so
vedno nova poročila o nemirih po mestu. —
Kancelar Arigo je imel svoj poseben oddelek v
svojem uradu za domače stvari. Skrivni svetovalci
tega urada so bili znani le njemu in namestniku,
meščani pa so ugibali, da ta ali oni
ima neke zveze z dvorom.

Poslednje dni je zasačila skrivna policija malo
zaroto v hiši meščana Contija. Contijeva hiša
je bila sicer v davnih časih na strani hiše della
Torre, a pri javnem pobratimstvu se je pomirila
z Viscontiji in jim ostala zvesta dolgo časa.
A Barnaba je bil sam kriv, da si je napravil
hudega sovražnika.

Bil je nekoliko časa Contijem nenavadno
prijazen. Večkrat je dohajal v hišo in jo obsipaval
z obilnimi darovi. A slednjič se je pokazalo,

česa je iskal Barnaba. Lepa Lavra, sestra gospoda Contija, je dražila oči njegove. Ker pa to občevanje ni ostalo skrito, legla je sramota
ne samo na namestnika, ampak tudi na sicer pošteno hišo Contijevo. To je Contija bolelo neizrekljivo, zlasti še, ko mu je umrla sestra Lavra. Molčé je nosil jezo v srcu in čakal ugodnega časa za maščevanje. Tak čas se mu je zdel prav tedaj, ko je bilo sicer nemirno med meščani. Ker je nekaterikrat tudi izrazil jezo svojo vpričo drugih, prišlo je to Barnabu na
ušesa.

Skrbno je dal zbirati razne dokaze zoper
njega, in nekega večera, ko se je vračal z malim
spremstvom pozno v mesto, primejo njega in
njegove spremljevalce in odpeljejo v Monzo.
Ko se je drugi dan razširila novica, da so
bogatega Contija zaprli kot sumljivega upornika,
zavrelo je po vsem Milanu. Mnogi so se bali
za svojo kožo in zato so sklenili, da ga rešijo
iz ječe.

Conti, njegova sinova in nekaj prijateljev je
sedelo zaprtih v Monzi. Ugibali so, kaj misli
Barnaba ž njimi storiti, posebne kazni se pa
niso bali.

Nepričakovano kmalu pride Barnaba sam v
Monzo in pokliče jetnike pred sodišče. Tožili
so jih, da so uporniki, da hočejo s silo izpodriniti
postavnega vladarja, da porabljajo zadrego
domovine in vojske za svoje namene in so torej
krivi veleizdaje.

Izgovori Contijevi mu niso nič pomagali.
Obsodili so na smrt njega in njegova dva sinova,
druge pa v dosmrtno ječo. Kazen se je
imela zvršiti takoj prihodnji dan.

Conti ni mogel iz početka tega niti verjeti,
kmalu je pa izprevidel, da je resnica. Domislil se
je starih razmer, preudaril maščevalnost in siloviti
značaj Barnabov, in posvetilo se mu je, da je
njegova hiša namestniku jako na poti. Zase mu
ni bilo toliko hudo, a da morajo njegovi otroci
ž njim umreti, to ga je bolelo strašno. Dolgo
v noč se je mučil na trdem ležišču, dokler ga
nista omamila trud in žalost s kratkim nemirnim
spanjem. Zjutraj je sprejel duhovnika in
potem čakal smrti. Barnaba sam je bil pričujoč.
Conti je izprevidel, da je namestnika vodila bolj
strast nego pravica. Dasi mu je pred smrtjo
odpustil hudo krivico, vendar si ni mogel kaj,
da bi mu ne bil zaklical v obraz:

„Ti, Barnaba, si bil nekdaj prijatelj moj in
moje hiše, a po tvoji krivdi se je prijateljstvo
izpremenilo v sovraštvo. Tvoja dolžnost je bila
poravnati storjeno krivico, a ti si obsodil mene
in moja otroka v smrt. Oblast imaš sedaj, pride
pa povračilo, in morda prideš tudi ti sèm, kjer
sem jaz sedaj. Sovražnik pride nad te in lahko
umori prav na tem kraju tebe in tvoje sinove
s tisto pravico, kakor ti mene in moja sinova.
Odpuščam ti, kličem te pa pred sodbo pravičnega
Boga.“

Barnaba je s tiho grozo poslušal ta govor,
potem je dal znamenje, in odvêdli so jih na
morišče. Sam pa se je vrnil takoj v Milan in
čakal daljnega razvoja.

V Milanu je ta novica pretresla vse meščanstvo.
Nekatere je res ohladila, da niso bili
voljni nasprotovati še dalje namestniku, a druge
je razburila in jim vzela vse spoštovanje do
njega, zakaj vsi so bili prepričani, da tolike
kazni ni zaslužil Conti. Pritožiti so se hoteli
najprej pri cesarju zoper njega. To je Barnaba
zvedel po svojih skrivnih vohunih, in ni ga
malo ustrašilo, a skoro še bolj so ga mučile
one zadnje Contijeve besede. Kadar je bil sam,
premišljal je to in vedno bolj se je bal napovedane
usode.

V take misli vtopljen je hodil tudi danes
gori in doli po svojih sobanah, ko kamornik
naznani kancelarja Ariga. Barnaba prikima in
sede. Takoj na to vstopi kancelar in po navadi
gre na svoj prostor.

„Kaj ste prinesli dobrega?“

„Je-li dobro ali ne, tega še ne vem, a naznanjam
vam, gospod namestnik, da je prišlo
poslanstvo s cesarskega dvora s pismi do vas.“

Ta novica ni bila všeč namestniku, zato
reče zavzet:

„S cesarskega dvora, praviš?“

„Tako je.“

„Kaj pa hočejo pri nas?“

„Tega ne vem, ker hočejo to vam osebno
sporočiti. Vsekako je kaj nenavadno važnega,
ker poslanci so odlični vitezi in imajo sijajno
spremstvo.“

Barnaba nekoliko pomisli, potem pa reče:

„Sprejmem jih jutri predpoldnem v veliki
dvorani. Vi in dvorni maršal bodite pričujoči,
drugih prič ni treba. Pojdite in sporočite to
poslanstvu! Poskrbite tudi, da jih pogosté sijajno,
dokler so na mojem dvoru.“

Kancelar se pokloni in odide.

Z veliko častjo je sprejel Barnaba cesarjeve
poslance. Sprejemna dvorana njegove palače je
bila primerno okrašena. Barnaba je sedel na
svojem prestolu, poleg njega sta bila kancelar
in dvorni maršal. Z vojaškimi častmi in raznim
bliščem privedejo poslance v dvorano, potem
pa se umakne vse domače spremstvo. Grof
Werner sredi drugih vitezov poda namestniku
cesarsko pismo. Barnaba je sprejme s častjo in
je ponudi kancelarju, da je prečita.

V pismu naznanja cesar svojemu namestniku
v Milanu in po Lombardiji, da pride v
kratkem času v Italijo na potovanju v Rim,
kjer bode cesarica slovesno kronana. Za ta čas
naj skrbi, da bode vse pripravljeno za cesarsko
spremstvo in državno vojsko. Pred vsem pa
zahteva cesar od namestnika v Milanu, da napravi
mir po svojih pokrajinah in ustavi vsak
prepir in boj zoper kogar koli v Italiji.

Nadalje izraža cesar nevoljo, ker je slišal,
da se hoče Barnaba Visconti vojskovati s papežem.
Naj pomni gospod namestnik, da je papež cesarjev prijatelj in zaveznik, da bode imel torej namestnik s cesarjem samim posla,
ako takoj ne sluša njegovih besed in ne zvrši
danih ukazov.

Naposled še priporoča cesar poslance namestnikovi
prijaznosti in mu zatrjuje svojo cesarsko
milost, nadejajoč se, da izpolni natanko njegova
povelja.

Kancelar je bral to cesarsko pismo počasi
in slovesno, a ni ga ganilo skoro nič; tem bolj
pa je pograbilo namestnika. V bolj nepriličnem
času, kakor sedaj, ni se mogel cesar vtikati v
njegove posle. Sedaj ustaviti vojsko, to se pravi:
izgubiti vse pokrajine. Toda, če ne stori tega,
pokaže se cesarjevega nasprotnika. Kaj bi storil
v tej zadregi? Premaga hudo nevoljo in v navidezni
ponižnosti zaradi cesarjevih poslancev izpregovori
tako-le:

„Velika čast in nenavadno odlikovanje mi
je, da je presvetli cesar poslal tako odlično
poslanstvo do svojega namestnika v Milanu.
Novica, da pride cesar v Italijo, razveselila je
mene in razveselila bode vso Lombardijo, da,
vso Italijo. Storil bom, kar je v moji moči,
da napravimo sprejem cesarju in cesarici veličasten
po vsi Lombardiji. Tudi mir bode zavladal
povsodi po naših krajih, predno cesar
pride čez gore. Vse moje prizadevanje gre le
na to, da se ohrani mir in v miru sreča podložnikov.
Kadar sem prijel za orožje, storil
sem le zato, da ukrotim predrzneže, ki so kalili
mir. Sporočite torej, spoštovani gospodje, presvetlemu
cesarju izraz moje ponižne pokorščine
in najzvestejše udanosti in zatrdite mu, da se
izpolnijo vsa njegova povelja z največjo natančnostjo.
Moj kancelar Vam bode napravil potrebnih
listin, katere ponesete svetlemu cesarju,
mojemu gospodu, v jamstvo naše prepokorne
službe.“

Cesarjevi poslanci so bili veseli dobrega sprejema,
ker so slišali marsikaj nepovoljnega o tem
Viscontiju. Zadrževali so jih v Milanu več dnij
in poskušali pridobiti jih za namestnika, da bi
zanj ugodno govorili pri cesarju. Ko so odšli
poslanci, premišljala sta gospod Barnaba in
kancelar, kaj bi bilo na to storiti. Ustavljati se
cesarju ne kaže. Če tudi se ni bati, da bi cesar
takoj prišel čez gore v Italijo, toda zvedel bode
vendar-le, da se Barnaba, njegov namestnik v
Milanu, ni zmenil za njegove ukaze. Ker je
sovražnikov veliko, utegnili bi cesarja pregovoriti,
da mu odvzame vso oblast in ga celó kaznuje
še drugače.

Kmalu dojde Milancem z dvora naznanilo,
da pride cesar v Italijo in pojde skozi Milan.
Druga naročila so seveda previdno zamolčali.
Vendar so jeli polagoma po Milanu govoriti
še o drugih stvareh, katere je cesar naročil namestniku.
Pravili so kar očitno, da cesar ni
več ž njim zadovoljen, da pride z vojsko, da
ga odstavi in postavi drugega namestnika. Marsikdo
je prišel za plačilo takih novic v Monzo,
toda govorice le niso utihnile.

Ko bi bilo v takem sitnem stanju prišlo poročilo
o pridobljeni zmagi, bila bi vsa zadrega
končana. Toda takega poročila le ni hotelo biti,
če tudi se je mesec veliki traven bližal koncu.

Že so mu prihajale misli, da bi sam šel v
Bologno in prevzel poveljništvo vojske, pa zopet
si ni upal zapustiti Milana, ker je videl povsodi
nasprotnike in tekmece. Tu mu dojde poročilo
o nesrečni bitvi pri Argenti, o Albornozovem
prodiranju in o Kuanovem porazu. Vendar je
izrazil poročevalec upanje, da si pridobé Milanci
kmalu odločilno zmago, če tudi bodo
težko pogrešali ranjenega viteza Sforza.

„Arigo, to so slabe novice,“ reče Barnaba,
prečitavši Orsinijevo pismo.

„Tudi meni niso všeč, gospod!“

„Orsini je zakrivil ta poraz, ker ni prijel z
vso močjo sovražnika. Tako je izgubil brez dobička
mnogo najboljših vojakov in sovražnikom

dal priliko, da se zjedinijo. To je napravil
jako slabo.“

Škoda za polkovnika Sforza, vrl junak je,“
pristavi Arigo.

„Res škoda, pa saj je le ranjen, in upajmo,
da kmalu okreva.“

„Orsini brez njega ne bode delal dobro, to
je jasno.“

„Ves načrt Orsinijev je slab,“ huduje se
Barnaba. „Ko bi mogel biti sam pri vojni, upam,
da bi šlo hitro drugače, toda daleč je do nje;
predno bi prišel v tabor, odločilo bi se že tako
ali tako.“

„Kuan je slabo čuval gorske prelaze; ni
bilo dobro, da so ga dali tje gori,“ méni kancelar.

„Taki so vaši zavezniki, katere ste mi priporočali!
Niso nam v pomoč, ampak v sramoto.
Kdo vé, ali niso pobegnili nalašč, ali se
dali podkupiti? Ne umevam, da bi cel polk ne
mogel braniti utrjenega prelaza.“

Arigo je molčé prenesel to očitanje in vprašal
namestnika, kdaj misli odposlati novih ukazov
na bojišče, ker treba poprej vse pripraviti.

„Takoj nocoj še naj odidejo, ako ne bode
že prepozno. Napišite, moja volja je, da brez
odlašanja in čakanja zgrabijo sovražnika.“ O
cesarskih pismih in o miru ni ničesar dal sporočiti,
četudi je bil to slovesno obljubil cesarskim
poslancem.

Pri obedu se je Barnabu poznalo, da ima
slabe novice. Bil je malobeseden in zadirljiv, le
težko so iz njega spravili, kaj se godi na bojišču.
Zato je bila radovednost knežne in Izabele
tem večja. Težko sta pričakovali Sforzovih
sestrâ, da zvesta iz pisma Ambrosievega, kaj se
je zgodilo. A kako se začudita, ko zagledata
namestu veselih obrazov znamenja, da sta se
obe jokali.

„Kaj je?“ zakličeta obe. „Povejta, kaj se je
zgodilo?“

„Nesreča, velika nesreča, plemenita knežna,“
odgovorita sestri.

„Ali so sovražniki zmagali naše, ali je brat
Ambrosio padel v boju?“

„Skoro, da je tako.“

Margarita je povedala na kratko nesrečo pri
Argenti, zlasti nesrečo svojega brata. Solze so
zalivale obe sestri ob tem poročilu.

Knežno je močno presunila ta novica, da
je vzdihnila, kakor vzdihnemo, kadar nas zadene
huda izguba. Vse tiste zlate gradove, katere
je stavila na tega odličnega viteza in hrabrega
poveljnika, podrla je hipoma ta nemila
novica. Saj si je bila vse tako lepo naslikala,
kako bode nekega dné prišel ta krasni vitez na
čelu zmagovalne vojske, ovenčan z znaki slave,
in ji položil pred noge toliko in toliko premaganih
pokrajin, toliko prisvojenih mest in gradov.

„Kako pa se je to zgodilo?“ popraša Izabela.

Margarita pokaže pismo kastelanovo, kjer
je bila popisana bitka in hrabrost Ambrosieva.
Pazno in sočutno sta poslušali knežna in Izabela
to sicer preprosto pa presrčno narisano
poročilo. Čudili sta se velikemu trudu in junaški
hrabrosti Ambrosievi. Bernardo ne hvali
brez vzroka, to so vedele vse. Najbolj pa je
ganilo knežno, kar je sporočil o zastavi, njeni
nevarnosti in, kako jo je rešil skoro s svojim
življenjem Ambrosio.

Zvedela je tudi, da leži sedaj Ambrosio
ranjen v Bologni pri dominikanih, kjer ima
dobro postrežbo. „Zato upam,“ pisal je Bernardo
na koncu pisma, „da kmalu okreva moj
najmilejši prijatelj. Bog ga ne bo zapustil, saj
vem, kako molite vse, da bi se kmalu srečno
vrnil domov.“

Pri zadnjih besedah se je storilo inako vsem;
tudi knežni so prišle solze v oči, in ni jih skrivala.
Spoznala je, da ni prazna čast, katera goni
te junake v boj, spoznala je, da mora biti nekaj
višjega in plemenitejšega, da je ta čudna moč
ljubezen: ljubezen do domovine in do onih,
katere so pustili doma. Zdelo se ji je, da je
nekako povzdignjena in sorodna tem mučencem
za dom in rojake. Iz teh mislij se je kmalu vzdramila
knežna:

„Kaj nam je sedaj storiti?“ vpraša tovarišice.
„Tje doli iti in ranjencem streči, to je pretežko
in neprimerno za nas; a kar moremo storiti
doma, to hočemo, to moramo storiti zanje,“
sklene knežna in si obriše iz očij svetle solze.

„Naša mati nam je povedala,“ pravi Ana,
„česa je potreba ranjencem. To bodeva midve
preskrbeli in poslali tje doli. Zraven pa bodeva
pisali gospodu kastelanu, naj poskrbi za ranjenega
brata in mu obljubili, da mu stotero povrneva
to ljubav.“ Takoj pripomni knežna, da
bode tudi ona pridejala temu daru, kolikor bo
le mogla, da pa bode pisala Orsiniju, naj pošlje
ranjence domov čim najpreje. Doma jim hočejo
streči vse z združenimi močmi, dokler ne
ozdravijo v korist domovini.

S temi načrti so se razšle nekoliko potolažene,
vendar s težkimi srci, ker njih mlada
srca niso bila vajena, da bi jih varale lepe nade.
Barnaba je bil tem bolj v skrbeh za svoje
stališče, čim bolj je njegov brat v Paviji, Galeazzo
Visconti, prežal na vsako priliko, da bi ga izpodrinil.
Prav sedaj pa, ko so se množile namestniku
zapreke in so se nad njim kopičili pogubni
oblaki, oglašal se je tudi Galeazzo čim
dalje odločneje. Barnaba bi bil rad postavil na
noge malo vojsko, da bi jo imel za svojo brambo,

toda deloma je bilo sedaj na bojišču vse, kar
se je dalo dobiti, deloma je potreboval nekaj
vojakov tudi v Monzi. Da bi nabiral zopet vojakov,
ko je hotel imeti cesar mir v Italiji, bilo
bi jako nevarno.

Lahko si torej mislimo, kako željno je pričakoval
sela s poročilom o milanski zmagi.
Vsak dan se mu je zdel kakor pol večnosti;
veselega oznanila le ni hotelo biti. Dojde pa
mu nepričakovano neko drugo poslanstvo.

Nekega dopoldné sporočé Barnabu, da je
došel poslanec od avstrijskega vojvoda Rudolfa.
Radoveden ga sprejme namestnik takoj
in sicer bolj natihoma, ker je imel le majhno
spremstvo in je bil njegov posel le bolj zaseben.
Poslanec je donesel pismo z vprašanjem,
ali ne bi hotel namestnik dati svoje hčere knežne
Viride njegovemu bratu Leopoldu v zakon. Barnaba
je iznenadila ta ponudba; vendar vsestransko
mu ni bila všeč. Bila sta res z vojvodom
znana kot zaveznika proti patrijarhu oglejskemu, a trdnejše ni bilo to prijateljstvo, in na tako zvezo ni mislil
nihče v njegovi rodbini. Le jedna misel mu
je ugajala v tej stvari, misel na mogočnost avstrijskega
vojvoda, kateri bi mu bil v stiski lahko dober zaveznik.
Sklenil je torej poslanca pridržati nekoliko časa
na dvoru, da se zvé, kako je z vojsko. Treba
je bilo o tem govoriti seveda najprej z Virido,
a tega ni maral takoj storiti. Naročil je tudi
kancelarju, naj preudarja, katere nasledke bi
imela zanj taka zveza.

Dan potem dojde po mučnem pričakovanju poročilo z bojišča. Bili
so trije kastelanovi seli iz Bologne. Vse je kazalo,
da niso donesli nič veselega.

Hudo je utripalo srce namestniku in plašno je
gledal, ko je odpiral kancelar usodno kastelanovo
pismo. Vroče in mrzlo mu je prihajalo, ko je čital z
votlim glasom o zmagi Albornozovi pri Forliju,
o strašni izgubi vojakov, kako je Bernardo sam
predrl sovražne čete, da pošlje poročilo v Milan
in poprosi pomoči za oblegance v Forliju. Tu je
obšla Barnaba skoro omotica, a zopet ga je
zgrabil hud srd nad Orsinijem in poveljniki, češ,
da so krivi nesreče. Krčevito se je držal stola,
njegovo obličje je izražalo razna čustva. Ali ni
morebiti to začetek kazni božje? Ta misel se ga
poloti in ga potlači popolnoma. Hipoma je bil
njegov pogum izginil in skoro s prosečim glasom
vpraša kancelarja, s čim bi se dalo še kaj
rešiti.

Arigo je bil sicer zvit mož, vendar tudi hvaležen
svojemu gospodu: zato je bil takoj pripravljen
zopet potruditi se za njegove koristi.
Malo pomisli ter pravi:

„Treba je postopati in ravnati previdno;
upam, da spravimo še vse na pravi tir. Prvo
je, da napravimo z Albornozom premirje, sklicujoč
se na cesarski ukaz. Ni dvomiti, da ga
sprejme. Med premirjem se bodemo dogovarjali,
seveda počasi, in kakor bode kazalo najbolje.“

„Premirje bi bilo dobro, dragi moj Arigo,
ali ne verjamem, da ga sprejme zmagoviti Albornoz.
Cesarsko pismo res tirja sploh mir v
Italiji, vendar je očividno obrnjeno proti nam,
kakor se vidi iz vsega, posebno še iz naslova.“

„Res je, gospod namestnik, a Albornoz ne
dobi tega pisma v roko. Sicer so mu že iz
Avignona sporočili, kaj jim je cesar obljubil,
vendar sem prepričan, da se bode moral na to
ozirati in premirje sprejeti.“

„Da bi le res tako storil! A obravnavati ž
njim bode jako težavno. Silil in gonil bode, in
ker smo brez vojske, narekaval nam bode pogoje,
katere treba kar sprejeti. In ti pogoji,
Arigo, ne bodo ugodni. Poznam Albornoza.“

„Gospod namestnik, te obravnave se bodo
vršile vse pismeno in na dve strani: z Albornozom
v Bologni in s papežem v Avignonu.
To nam bo dalo časa in prilike, da poskusimo
vse svoje doslej uspešne pomočke.“

„To bi bilo; toda kdo vé, ali sprejme papež
naše ponudbe? Saj veste, da smo v cerkveni
kazni, in s takimi ne občujejo.“

„To mi je znano, a prav to nam dá še
dober povod, da se obrnemo do papeža. Gospád
namestnik, veste, da je papeževa posebna želja
napraviti križarsko vojsko zoper Turka? Tej
nameri je vsaka borba v Italiji in sploh v Evropi
na potu, zato papež v plemeniti nesebičnosti
rad prezrè male dobičke, da le doseže
svoj veliki namen.“

Barnaba je sicer nekoliko nepovoljno zadela
ta hvala papeževa, ker je bila skrita graja proti
njemu, vendar je bil v tem sitnem slučaju vesel
teh lepih lastnostij papeževih in je rad dovolil
kancelarju, naj poskusi srečo.

Treba je pa bilo poskrbeti tudi za dom, za
Milan in za Lombardijo. Tu je precèj vrelo:
ko bi se zvedelo, da je domača vojska pobita,
kaj bi se zgodilo? To skrb razodene namestnik
kancelarju:

„Kaj nam je storiti, da ohranimo mir in
red v mestu in po deželi?“

„Nekaj časa zadržujmo te novice z bojišča,
med tem pa razglasimo zvezo z avstrijskima
vojvodoma.“

„A ta zveza še ni gotova, celo dvomljiva,
zlasti če Rudolf zvé za naše izgube in naše
stiske. Rudolf gleda vedno le na državne koristi.“

„To bodi naša skrb. Jutri odpravimo njegovega
poslanca in mu damo poročil o naših
razmerah. Predno dobi drugih poročil, minulo
bo mnogo časa, in razmere se bodo zboljšale
izdatno.“

„Dobro, a začasno smo vendar-le brez prave
varnosti, ker Avstrija je daleč in vojvodova
pomoč počasna: mi pa potrebujemo tukaj trdne
zaslombe. Ona peščica vojakov v Monzi ne
more veljati za pravo podporo.“

„Moj svet je ta, da pokličimo oddelek vojske
iz Bologne domov. Pride naj vitez Bernardo
s konjiki; ob tej priliki pripelje s seboj ranjence
in ujetnike. To bo za silo dovolj.“

Dolgo je Barnaba premišljeval ta svèt in
nič kaj rad ga ni sprejel. Dobro je vedel, da
je njegovo stališče tem slabše, čim več vojakov
vzame z bojišča. Nadalje se je bal, da vojaki
vse raztrobijo, kako se je godilo na bojišču,
ter bo težje urediti javno mnenje po svoji volji.
A ker ni vedel drugega pomočka, udal se je in
naročil kancelarju, naj napravi potrebna pisma.

Potem je šel potrti Barnaba v sobane svoje
soproge, da se tam dogovori ž njo, kaj sporoči
jutri Rudolfovemu poslancu. Ko vstopi Barnaba,
zavzame se soproga, ker ni bila njegova
navada, da bi o tem času prihajal v njene prostore,
še bolj pa jo je prestrašilo propalo, bledo
lice njegovo.

„Kaj prinaša dobrega moj svetli soprog in
knez? Bojim se, da je kaj hudega,“ nagovori
kneginja namestnika.

„Prihajam zaradi vojvoda Rudolfa in najine
hčere. Jutri odrine poslanec nazaj na Dunaj,
treba mu dati določen odgovor. Kako ste sklenili,
ljuba soproga, ali damo Leopoldu hčer Virido,
ali ne?“

„O tem nisem mnogo premišljevala, ker
nisem vedela, da se tako mudi.“

„Moja želja je bila, da se omoži kje v Italiji
v naši soseščini, kjer bi nam koristila zveza s
ptujim dvorom. A težko je odreči prošnjo tako
mogočnemu vladarju, ki je cesarjev zet. Zato
sem se udal in privoljujem, da gré Virida za
Leopoldom v Avstrijo.“

„Če vi tako mislite, gospod moj, potem
tudi jaz ne ugovarjam. Vendar siliti ne smeva
svoje hčere, zato menim, da je treba vprašati
njo poprej, predno damo določno besedo.“

„Siliti menim da ne bode treba. Saj je
dekle še mlado in ne more imeti nobenih zvez.
Kar ji nasvetuje mati, to sprejame radovoljno.“

„Dasi je to resnično, treba je vendar-le
vprašati jo. Ne, otroka svojega ne bi hotela
siliti nikdar.“

„Toda, če se ustavi? Kdo vé, kake misli
je dobila od Izabele? Izabela se mi zdi preveč
vzbujena, in to ni dobro za dekleta te starosti.
Ne, ustavljati se ne smé; namestu jedne zadrege
bi imel dve. Pa vsekako, vprašajte jo in
sicer čim najhitreje, da sestavim odgovor nadvojvodu
Rudolfu, ženinovemu bratu.“

„To menim tudi jaz, ne vem pa ne, se ve
v njenem občevanju z Izabelo pridejo na vrsto
tudi take stvari, zato je pametno poprašati jo,
kaj misli.“

Bernardo je odšel, soproga pa je premišljevala,
kaj ga tare, ker je videla tako upadlo
njegovo obličje. Da ni to sama skrb za hčer,
o tem je bila prepričana; a kaj ga teži, ni hotel
razodeti sam, vprašati pa si ni upala. Z nekoliko
težkim srcem je šla poiskat svojo hčer.

XIII. Virida na poskušnji.

Vzgoja knežne Viride je bila skrbna in vsestranska,
a prava vendar ni bila. Dali so ji bili
sicer duhovskega učitelja, a globoko vernega
duha in trdnega prepričanja si ni pridobila.
Imela je sicer cerkvene služabnike, zlasti dostojanstvenike
v časti, pa bolj zaradi zunanjega
blišča in svetne veljave, kakor zaradi njihovega
cerkvenega značaja. V domači hiši ni videla
lepih vzgledov. Roditeljica njena je bila sicer
plemenita gospa in ljubeča mati, pa je trpela
pri soprogu, kar ji je grenilo življenje.

Barnaba, njenega očeta, smo spoznavali že
od raznih stranij. Res se je trudil za nekako
zunanjo poštenost, a skrivaj je bil udan raznim
strastem, posebno pohotnosti. Ta njegova strast
je bila kriva raznih spletk in govoric, ki so naposled
prihajale na uho tudi soprogi. Celó Virida
ni bila med samim mladostnim cvetjem,
kakor si lahko mislimo; vendar se je njeno srce
nagibalo še najbolj k častiželjnosti in je zaničevalo
druge slabosti.

V poslednjem času je bila prišla tudi v večjo
družbo in seveda tudi v dotiko z moškim svetom.
Izprva je cenila vsakega moškega po zaslugah,
kakoršne so ji popisovali; polagoma jih je jela
opazovati drugače, vzbudilo se ji je nekako
poprej nepoznano hrepenenje, da bi ž njimi
govorila in občevala, zlasti pa, da bi dobila
takega viteza in junaka, kakoršnega so opevali
pesniki.

Kdo bi se torej čudil, da se je vtisnila
slika plemenitega Ambrosia globoko v spomin
in srce mlade knežne in da so njegova pisma
še okrepila rahlo čustvo, ki je njeno srce nagibalo
k njegovemu!

Kakor že mnogokrat poprej, tako je premišljevala
Virida tudi danes o hrabrem ranjenem
vitezu, ki je rešil s smrtno nevarnostjo
in neizrekljivo srčnostjo njeno zastavo, o vitezu,
ki je vreden občudovanja in ljubezni, ki se pa
kmalu povrne v ljubo domačijo. Da, Milan je
lahko ponosen zaradi Ambrosia Sforza, pa on
bode gotovo tudi poslavil domovino! Srečna
ona, ki mu bode na strani! Tako je mislila
Virida in sanjala marsikaj, česar si ni mogla
misliti jasno in določno. Kar vstopi mati kneginja,
pogleda ljubeznivo svojo hčer in jo vpraša:

„Kaj si tako zamišljena, draga moja Virida?“

Virida se je nekoliko zganila, potem pa je
odkrito povedala:

„Mislila sem o vojski in o naših znancih
in prijateljih. Vitez Ambrosio je ranjen, skrbi
me, ali ima dovolj postrežbe, ali ne.“

„Lepo je, da imaš skrb za take reči, in hvaležni
ti bodo, kadar zvedó, koliko si se trudila
zanje. Upajmo pa, da so tvoje skrbi nepotrebne,
ker se izide vse v srečo domovini in očetu.“

„Oh, mati, da bi se skoro vrnili! Da bi bila
priča lepih slovesnostij, katere se bodo vršile
potem v Milanu!“

„To ti ne odide, draga moja, a danes imam
s teboj govoriti o drugih rečeh; rada bi, da mi
poveš prav odkrito svoje misli.“

Virida je nekoliko čudeč se pogledala mater,
potem pa odvrnila:

„Kaj želite od mene, draga mati?“

„Znano ti je, da je prišel poslanec k nam
z avstrijskega dvora od nadvojvoda s prošnjo
in željo, da stopi z našo hišo in rodbino v tesnejšo
prijateljsko zvezo, in méni, da bi se to
najbolje zgodilo z ženitvijo. Ta želja se mu pa
ne more izpolniti, ako mu ti ne dovoliš priti,
da te povabi s seboj na avstrijski dvor.“

Te besede so čudno iznenadile knežno. Kaj
takega ni pričakovala nikdar. O namenu avstrijskega
poslanca tudi še ni bila zvedela ničesar.
Zato je bila vsa zmešana in je tresoč se odvrnila:

„Oh mati! Saj ne poznam, vojvoda, ne
avstrijskega dvora in ne vém, kaj bi tam delala.“

„Za sedaj še ni treba misliti tako daleč; ako
le dovoliš, da vojvoda pride in se s teboj pogovori,
to je dovolj. Ko bi se ne sporazumela,
ostaneš tukaj doma.“

„Če je taka, pa naj pride vojvoda in naj
pripelje s seboj mnogo vitezov, da bom sama
sodila, ali so res taki junaki, kakor govoré o
njih.“

„Dobro, to sporočim očetu, da naznani vojvodu,
ti pa se pripravi, da jih sprejmeš dostojno,
kadar pridejo.“

Mati se je poslovila in odšla. Virida pa je
ostala sama v mislih o novih razmerah. Ni se

zavedala, kaj je storila s tem privoljenjem, katero
ji je nepripravljeni prišlo iz ust. Le to je
vedela, da pridejo imenitni vitezi, prav samo
zaradi nje, mislila je le o velikih slavnostih;
dalje še ni segala z radovednostjo. Vendar so
jo že te misli zamudile dolgo. Navadni čas za
izprehod je bil že prišel, in ker je ni bilo od
nikoder, prišla jo je iskat Izabela. Ko jo najde
vso zamišljeno, vpraša jo hitro, kaj se ji je dogodilo.

„Ne morem ti hitro povedati, pa nekaj posebno
novega je, morebiti se počasi pogovoriva.
Idiva na vrt!“

„Prav tako, tam naju že čakajo gospice, in
v družbi se dá tako lepo kramljati, zlasti, če
je kaj novega.“

„Ne vem, je-li ta stvar že za družbo.“

„Oho, torej je prava skrivnost.“

„Skoro je tako, vendar tebi jo razodenem,
da mi daš dober svèt. Pa sedaj je premalo časa,
kadar bova sami zvečer v sobi, potem začnem.“

„Dobro, a jako sem radovedna, kaj je neki?
Zakaj bi ne povedala takoj?“

„Ne, ne morem; potrpi, saj povem vse.“

Med pogovorom sta prišli do navadnega
prostora na vrtu. Sforzove in še nekatere druge
so jih že pričakovale na klopeh v senci. Bile
so pa vse tako tihe, kakor bi jih ne bilo, in
Virida je zapazila, da sta sestri žalostni, zato
ji po pozdravu vpraša sočutno:

„Ali se je mar Ambrosiu shujšalo, ker sta
tako tihi in žalostni?“

„To ne, svetla knežna, a gospod kastelan
nam piše in iz pisma se razvidi, da jim ne gré
dobro na bojišču.“

„Kaj pa piše gospod kastelan?“

„Piše, da je prišel v Bologno s svojimi
oklepniki po jako težavnem in nevarnem potu
od Forlija čez Faenzo naravnost skozi sovražne
vrste.“

„Kaj gleda on na nevarnost, da je le srečno
prišel! Ali o bratu nič ne piše?“

„Pač, pravi, da se mu boljša in se rane
celijo.“

„Vidita, hvala Bogu, tudi to je dobro in
veselo za nas, kaj še hočeta več!“

„A pristavlja tudi, da bi bilo dobro, ko bi
prišel brat Ambrosio domov, ker to bi bilo zanj
varneje in bi mu bolj ugajala družba.“

„Rekli sta zadnjič, da ima dobro postrežbo;
ali se je kaj premenilo?“

„Ne, prevzvišena, še je v samostanu, in
očetje mu strežejo skrbno. Toda vitez sili na
bojišče k drugim vojakom, če tudi je še slab.
Boli ga, da ne more delati za vojsko. To ga
muči in dela nezadovoljnega. Zato misli gospod
kastelan, da bi bilo najbolje, ko bi prišel domov,
češ, da bi tukaj okreval preje.“

„Da, tako bi bilo res prav. Doma ozdravi
hitro, vse mu bomo stregle.“

„A gospod kastelan méni, da se to ne smé
zgoditi brez dovoljenja gospoda namestnika.“

„Ako je taka, poprosim očeta dovoljenja.“

„Lepo prosiva, knežna, da se potrudite za to
pri očetu.“ Tako in jednako je govorila sedaj
ta, sedaj ona sestra Ambrosieva. Veselje se jima
je povrnilo, ko jima je zasijala nada, da pride
brat kmalu domov in to veselje sta šli kmalu
naznanit domov svoji materi.

Pri obedu je hotela Virida sporočiti želje
Sforzovih gospic zastran Ambrosia. Ko je pa
videla očetovo resno in bledo obličje, ni si takoj
upala s prošnjo na dan, ker se je bala, da ne
bi naletela slabo. Poznala je očeta, da je v jezi
oster in krut, kakor je v miru dober in mil.
Bilo je skoro tiho med obedom; mala kneza
sta poskušala kaj govoriti, pa ko jima ni nikdo
odgovarjal, umolknila sta tudi ona dva. Slednjič
se vendar le premaga Barnaba in vpraša prijazno
svojo hčer, kako ji je in kaj je delala.

„Bila sem na vrtu z Izabelo v družbi Sforzovih
gospic, katere so mi pokazale pismo gospoda
kastelana iz Bologne do Sforzovih.“

Barnaba jo nekam prestrašeno pogleda in
popraša:

„Kaj piše gospod kastelan iz Bologne?“

Virida je povedala, kar je slišala, in je k
sklepu pristavila željo Sforzovih sestrâ, da bi
smel priti Ambrosio domov.

Barnaba se je vidno oddahnil, ko je videl,
da je vitez Bernardo pisal jako previdno, zato
je odgovoril:

„Zaradi tebe in Sforzovih bodi! Kadar vojska
dopusti, naročim gospodu kastelanu, da spremi
viteza Ambrosia in druge ranjence domov v
Milan. Med tem pa hočem, da ne govorita preveč
o vojski, ker se lahko napačne reči razglasé med
ljudi.“

Vsi so se spogledali in tiho pritrdili njegovemu
povelju, potem so vstali in se razšli.

Izabela je vsa gorela od radovednosti, kaj
ji bode povedala knežna. Kmalu pride skrivaj
v njene sobe in jo poprosi, naj ji razodene
skrivnost.

„Najprej mi obljubi, Izabela, da boš molčala
o tem, kar ti razodenem!“

„Obljubim, draga knežna.“

„Povedali so mi danes, da je poslal avstrijski
vojvoda poslanca k nam s prošnjo, da bi jaz
šla na avstrijski dvor k vojvodu Leopoldu.“

„Kaj si na to odgovorila?“ vpraša hitro
Izabela.

„Odgovorila sem, naj pride, da se spoznava
in sporazumeva.“

„Vrlo si odgovorila, draga Virida. Najprej
je treba spoznati se, potem šele zavezati se.“

„Izabela, morebiti že poznaš Leopolda?
Kakšen je neki? Ali je velik in lep vitez?“

„Ne poznam ga še, ker je še mlad, štirinajst
let star, a slišala sem, da je dober mladenič.
Velik vitez še ni, pa morda bo in bo torej vrl
mlad ženin.“

„Oho, kaj govoriš! Štirinajst let star in pa
ženin? Kaj ti je prišlo na um?“

„Meni nič. Povedala sem, kar je res. Pa kaj
je to čudnega? Saj bodeta še čakala; on bo velik
in junak. Pa to pomisli, kako je mogočen, ker
Avstrijani so jako mogočni, in skoro cesarske
rodovine je, njegov brat pa je cesarjev zet.
Morda bo celó cesar, kadar umrje sedanji, in
ti boš cesarica. Vedno sem mislila, da boš še
kaj posebnega. Oh, Virida, Virida!“

Izabela je znala udariti na prave strune Viridinega
srca. Blišč slave in veličastva je zasijal
pred njenimi dušnimi očmi in ji srce omamil.
Nič ni odgovorila, marveč pritisnila Izabelo k
sebi in skrila obraz na njenih prsih.

XIV. Pogajanja in uspehi.

Združena vojna se je pripravljala na obleganje
mesta Forlija in lombarške vojske. Nasipali
so jarke in stavili utrdbe okrog mesta.
Albornoz pa se je posvetoval s svojim štabom,
kaj bi storil, da se čim najhitreje konča vojska.
Kar pride iz Milana ponudba, naj se sklene premirje.
Vsi se začudijo, da se hoče Visconti pogajati.
Pričakovali so, da pride Barnaba sam z
novimi četami na bojišče in se poskusi ž njimi.
Nekateri častniki mu niso zaupali, češ da hoče
samo časa za nove priprave, zato so silili, da
se nadaljuje vojska. Drugi pa so sklepali, da
je v hudih stiskah, ker se je ponižal. Kardinal-legat
mu sicer tudi ni zaupal, a ker je Barnaba
naznanil, da je odposlal poslanca tudi do papeža
v Avignon, ni kazalo drugega, kakor počakati.
Sporočil je Orsiniju Barnabov predlog za premirje,
potem odgovoril namestnikovemu poslancu,
da sprejme premirje za mesec dnij. Ob
jednem naj se začnó mirovna pogajanja, ali pa
se ponovi vojska, ako sv. oče ne določi drugače.
Barnabovi poslanci se vrnejo v Milan,
kardinal pa pošlje svoje ljudi do papeža, da
mu natanko razlože uspehe vojske in ga poučé
o Barnabovih naklepih.

V Milanu so težko čakali odgovora iz kardinalovega
tabora. Ko pride ugoden odgovor,
razveseli se namestnik in njegov kancelar zaradi
tega uspeha. A s tem še ni bilo storjeno dovolj;
treba je bilo priliko dobro porabiti. Hotela sta
si zopet utrditi omajano stališče in potem se
pogajati z nasprotniki.

Prvi znameniti dogodek po sklenjenem premirju
je bil, da se je vrnil iz Bologne gospod
kastelan z ranjenci in ujetniki. Zanimiv je bil
ta prizor. Prijahali so oklepniki, na čelu jim
vitez Bernardo, zadaj pa dolga vrsta sovražnih
vojakov in večje število vozov z ranjenci. Barnaba
in dvorjani z brezštevilnimi meščani so jih
sprejeli navdušeno. Gospod kastelan je sedel
mogočno na svojem konju in gledal mirno po
gledalcih; prijazno je odzdravljal množici na vse
strani in iskal z očmi znancev. Pred namestnikovo
palačo je bilo zbrano vse, kar mu je
bilo še udano. Na pomolu je bila namestnikova
rodbina z nekaterimi plemiči ter gledala na trg.

Gospod kastelan je imel s seboj okrog dvesto
konjikov in nekaj stotin ujetnikov. Jetnike so
potaknili po mestnih vojašnicah in stražnicah,
ranjence pa so poslali domov ali pa odnesli
v javne bolnišnice. Dokaj ganljivih prizorov je
bilo videti na trgu pred namestnikovo palačo.
Oče in mati sta iskala sina, sestra svojega brata,
drugi zopet prijatelje in znance. Veselje se je
mešalo z žalostjo, pozdravljanje z jokanjem.

Virida in Izabela sta gledali s pomola na
trg in nestrpno pričakovali, kdaj pripeljejo mimo
tudi Ambrosia; a ni ga bilo. Spremili so ga
namreč kar domov, kakor si je želel sam, da
bi se izognil zvedavim pogledom množice.

Ko so došli vsi na trg, razjašejo konje in
gredo na dvorišče velike palače, kjer jih je že
čakalo potrebno pokrepilo; gospod kastelan pa
gré k namestniku, da mu poda službena poročila.

Namestnik je sprejel viteza preprijazno, ponudil
mu sedež in ga vprašal, kako je v Bologni
in drugod na bojišču.

„Gospod namestnik, v Bologni sem pustil
za načelnika stotnika s 300 možmi, da bodo
vzdrževali red med premirjem. Drugod po pokrajinah
je pa različno. Nekoliko mest je še v
naših rokah, a večina jih je v sovražnikovih.
Maršal je v Forliju, pa ne bode dolgo, če ne
dobi pomoči. Storili smo, kar smo mogli, a
zmagali nismo.“

„Vso čast in priznanje vam, gospod polkovnik,
in celi vojski! Kar ni bilo usojeno, ne
da se doseči. Upajmo, da pridejo boljši časi in
nam bo zopet sreča mila.“

„Skoro da je bila res kazen božja, da nismo
zmagali, če tudi smo se bojevali, dokler smo
mogli.“

Namestnika so zabolele te odkrite besede
vitezove; vedel je dobro, kaj misli, ker je poznal
njegove nazore o tej nesrečni vojski; zato je
izpregovoril:

„Pozabimo, kar je bilo in skrbimo za prihodnjost!“

„Gospod namestnik, ker pride za premirjem
redno mir, ne bodete več potrebovali mene in
moje službe na bojišču, zato prosim odpusta,
da se vrnem k svoji stari materi, katera me že
težko pogreša.“

„Ne silim vas nazaj na bojišče, pač pa vas
prosim, da ostanete še nekoliko tednov pri meni
v Milanu kot vrhovni poveljnik vseh čet, dokler
ne uredim razmer s sovražnikom.“

Vitez je nekoliko pomislil, potem privolil
v namestnikovo željo. Saj je imel tudi sam še
opravke v Milanu.

Ko pride kastelan k svojim oklepnikom na
dvorišče, bili so že vsi veseli in dobre volje.
Stregle so jim dvorne in druge gospe in gospice.

To lepo priliko je porabila tudi Virida, da je
zvedela več podrobnostij o Ambrosiu. Ko pride
do nje vitez Bernardo, pozdravi ga kot starega
znanca in mu hitro častita zaradi izredne hrabrosti
v vojski. Vitez je vrnil hvalo z zahvalo,
nekoliko okorno sicer, vendar se mu je videlo,
da mu je pohvala déla dobro.

Ko so tudi njemu ponudili jedil in pijače,
postavi svoje oklepnike v red in jim naznani
namestnikov ukaz, da ostanejo še za sedaj skupaj
v službi pod njegovim poveljništvom. Vojaki
so odšli na svoje taborišče, vitez pa v palačo
Sforzovo.

Ce bi hoteli pripovedovati vse po natančnem
časovnem redu, muditi bi se morali sedaj pri
ranjenem Ambrosiu in pri Viridi, da bi videli,
kaj je storila zanj. Toda ker smo se zamotali
v Barnabove naklepe in spletke, razmotajmo
najprej ta sitni vozel.

Mirovna pogajanja so se vršila meseca rožnika.

V Avignonu niso Barnabu nič prav zaupali,
in ker je bil izobčen, niso marali izprva ž njim
občevati. A kmalu je zmagala ljubezen do sprave.
Zaradi vojske proti Turkom so želeli mirú povsodi
po Evropi, in papež je želel pogoditi se z
Barnabom. Naročil je kardinal-legatu, da sklene
pravi mir z Viscontijem. Obe stranki sta imenovali
pooblaščence, in ti so se dogovarjali v Milanu.

Albornoz je tirjal, da odstopi Visconti vse
papeževe dežele in plača zaveznikom primerno
vojno odškodnino. Barnaba pa je hotel odstopiti
le marko Ancono in Pentapolis, Romagno
z Bologno pa obdržati zase. Tudi odškodnine
ni maral plačati, češ, da boj še ni končan in
da uspeh ni bil gotov. Po precéj dolgem dogovarjanju
je kardinal odpustil odškodnino, a zahteval
na vsak način Bologno, sicer začne vojsko
takoj po premirju. V silnih zadregah je bil Barnaba
in na vse strani je mislil, kje bi dobil
pomoči. Tu mu dá kancelar svèt, naj si pridobi
veronskega kneza Cane della Scala in potem
kardinalove pooblaščence, da nekoliko pritisnejo
nanj in ga omečijo. Res se mu to posreči prav
dobro. Pooblaščenci z Veroncem vred poprosijo
kardinala, naj nekoliko popusti v zahtevah, zlasti,
ker bi se v novo vojsko vtaknil še kdo drugi
in ker ima Barnaba menda novega zaveznika
— avstrijskega vojvoda.

Največ preglavice je delalo mesto Bologna
z okolico. Barnaba je nikakor ni hotel popustiti
in se opiral na to, da so jo njegovi predniki
kupili za 50.000 zlatov.

Albornoz je bil že nevoljen. Tudi iz Avignona
so ga priganjali, naj kmalu sklene mir.
Padovanci so silili domov, Benečanom tudi ni
bila prav ta negotovost. Vendar kardinal ni
hotel odjenjati. Sporočil je v Milan, da hoče
Bologno, bodisi z lepa ali z grda.

V tej stiski se obrne Barnaba zopet naravnost
v Avignon do papeža s predlogom, da odstopi
tudi Bologno, pa ne kot prisvojeno mesto, ampak
za neko kupno ceno, kakor so jo tudi nekdaj
Viscontiji dobili za denar, ne pa vzeli s silo.
Ta obravnava naj se torej loči od mirovnega
pogajanja.

Res je bilo, da so Viscontiji dali svoj Čas
za Bologno ono vsoto, pa ne papežu, ampak
nekemu domačemu samosilniku. A da bi pospešili
to stvar, naročé Albornozu, naj se pogodi
z Barnabom za odškodnino. Pričakovati je bilo,
da bode Barnaba tirjal toliko, kolikor so Viscontiji
dali za mesto, toda zahteval je mnogo več,
nekaj zato, da se je stvar zavlekla, nekaj pa
zato, ker je potreboval denarja. Z Dunaja je
dobil poročilo, da zahteva Rudolf 100.000 zlatov
dote s knežno Virido. Tudi je imel več poguma,
ker vojska med patrijarhom in Padovancem na
jedni strani, Avstrijci in zavezniki na drugi strani
se je že začenjala: imel je torej novo upanje,
da kaj doseže.

Albornoz je bil zoper kakoršnokoli odškodnino,
ker bi bil lahko dobil mesto s silo, toda
zmagala je volja papeževa, da naj odštejejo Barnabu
Viscontiju zahtevano vsoto, on pa naj
izroči Bologno in vse druge pokrajine v roke
kardinalu-legatu.

V mirovni pogodbi je bilo tudi izrečeno,
da odveže papež Barnaba Viscontija od cenzure
in vseh cerkvenih kaznij in njihovih nasledkov.
Pogodbo so pooblaščenci podpisali v Milanu,
papež in Barnaba Visconti sta jo potrdila. Tako
je bil za sedaj še dosti hitro končan prepir med
papežem in Viscontijem.

Skrajni čas je bil za namestnika, ker nemilost
in jeza cesarjeva mu je pretila. Poklical
je svojega namestnika v Lombardiji pred sodbo
na državni zbor. To je bila zanj neprijetna
novica; vedel je, da ima mnogo sovražnikov,
kateri bodo vse poskusili, da ga poderó. Treba
je bilo torej o pravem času priskrbeti si močnih
prijateljev pri cesarju. In kakorkoli je mislil,
vedno je prišel na to, da boljšega zaveznika ne
more dobiti, kakor je avstrijski vojvoda Rudolf.
Ne le, da je mogočen in srčen — zakaj upal si je
ustaviti se tudi cesarju, — on je tudi cesarjev
zet, in to velja nekaj. Ako torej vzame njegov
brat Leopold Virido, ni se več bati, da bi cesar
kaj žalega ukrenil zoper Rudolfovega sorodnika.

To je bilo jasno, kakor beli dan, zato je
Barnaba hitel, da bi to stvar uredil čim najpreje.

Najprej sporoči na Dunaj, da privoli tudi
v to vsoto za doto, da se le sklene pogodba.

Drugo težavno opravilo je bilo, da se pridobi
Virida za namen očetov in privoli v zakon. A
prav na tej strani je bila nastala Barnabovemu
namenu precejšna zapreka in tudi zadrega, kakoršne
bi se ne bil nadejal.

Da jo spoznamo, treba nam je nekoliko
vrniti se in pogledati, kaj delata naša znanca
Ambrosio in Bernardo in kako je z Virido.

XV. Virida in Ambrosio.

Ambrosio je prebival doma pri rodbini.
Ljubeznivo so mu stregli vsi, in vitez Bernardo
mu je bil zvest tovariš. Prihajali so često sorodniki
in znanci, in pogovor se je navadno zasukaval
na vojsko in pretekle boje. Ambrosio se
ni rad hvalil, vendar je živo risal svoje dogodke
z bojišča; kadar je pa mislil preskočiti svoje
zasluge in hrabre čine, posegel je vmes gospod
kastelan in dostavil izpuščene stvari. To so bile
srečne in prijetne ure za vse domače in za Bernarda
posebej. Ambrosiu se je urno boljšalo,
moči so se mu vračale in prešinjalo ga je novo
veselje do življenja.

S tiho zadovoljnostjo je gledala mati ta dobri
napredek in hvalila Boga za to; sestri pa sta
se glasno veselili in pravili vitezu Bernardu,
kako sta ga zdravili danes, kako včeraj, in koliko
je že bolje bratu.

Kakor drugod, tako so se tudi na dvoru
živo zanimali za Ambrosievo zdravje. Barnaba
je še mnogo pričakoval od Ambrosia za svojo
hišo in domovino; hči Virida pa je poslušala
tudi svoje srce, in to ji je govorilo o Ambrosiu
prav mnogokrat. Da bi mu bila šla streč, tega
niti ni mogla, niti ni bilo potrebno; pogostoma
pa mu je poslala po sestrah pozdrave in izražala
veselje, da se hitro zdravi. Delala je načrt,
kako bi napravila njemu, kadar ozdravi, in njegovemu
tovarišu spodobno in zasluženo proslavo.

Izprva je mislila, da bi se slovesnost napravila
na dvoru, kakor pred odhodom na vojsko.
Toda videla je, da se oče ne zanima za to
stvar. Dasi ni mogel nikomur očitati, da ni storil
na bojišču svoje dolžnosti, vendar uspehi niso
bili taki, kakoršnih si je želel, zato mu je bil
nekako zopern spomin na vojsko. Torej se poprime
knežna z drugimi gospicami misli, da bi
se slovesnost najlože priredila pri Sforzovih, in
sicer na velikem, lepem vrtu Sforzove palače.

Po navadi in vkusu tedanjega časa je bilo,
da so slavili imenitne može, bodisi junake, bodisi
učenjake in pesnike s tem, da so jih venčali.
Tako slovesnost sklenejo prirediti tudi milanske
plemičke, njim na čelu Virida. Venec naj bi
dobila dva junaka, Ambrosio in Bernardo.

Pesnik Loschi je dobil nalogo, da proslavi
v lepih spevih oba junaka. Ni mu bilo težko
dobiti tvarine: sestri Ambrosievi sta mu dali
raznih podobnih poročil, mnogo pa je že vedel
iz službenih naznanil, ki so dohajala dvoru med
vojsko. Bilo mu je to delo jako po godu, saj
je imel najlepšo priliko pokazati svojo pesniško
moč in nadarjenost. Kadar bi Ambrosio ozdravel,
naj bi se slovesnost priredila kar nepričakovano,
da bi tembolj oveselila oba junaka.

Tri tedne potem, ko se je bil Ambrosio
vrnil domov, bilo je za slovesnost že vse prirejeno,
pa tudi Ambrosio je bil — lahko se je
reklo — zdrav popolnoma. Milanci so ga gledali,
kako je ob strani viteza Bernarda počasi jahal
po trgu milanskem in kazali nanj, češ, ta je
junak, ki se je boril za domovino s čudovito
hrabrostjo in je dal zanjo skoro svoje življenje.
Došel je torej čas za slavnostni dan. Bilo je
v prvi polovici meseca malega srpana. Huda
popoldanska vročina je pojemala, prijetni hlad
je vabil Milance izpod strehe pod milo nebo,
ki je bilo prav tako vabljivo za meščane nekdaj,
kakor je dandanes. Ambrosio je sicer vedel, da
se na tihem nekaj pripravlja in da je namenjeno
njemu, vendar ni bil odveč radoveden. A
ko se je nekaj dnij delalo na domačem vrtu,
ko so nastale lope in so se razpeli nekaki pol
zakriti šotori, lotila se ga je nestrpnost, in sestra
Ana je bila nekaterikrat prav v škripcih. A znala
si je pomagati in bratu ni povedala jasno, kaj
se pripravlja. Določeni dan pa ga je prijela
sama, češ, doslej si me ti napadal in sem se
jaz branila, a sedaj je vrsta na meni, da te
napadem. In sukala ga je tako, da se ji je
naposled čisto udal, oblekel vojaško obleko,
pripel si na prsi znamenja svoje odlike in tak
— sprejel Bernarda, ki je bil tudi menda v
jednakem položaju in se rad ali nerad udal, da
je storil isto, kar Ambrosio.

Ko sta se oba mudila v Ambrosievi sobi in
šalila, pride k njima v slovesnem sprevodu vrsta
krasno oblečenih dečkov, in jeden ju povabi,
naj gresta ž njimi. Dečki, večinoma mladi plemiči,
vodijo oba junaka na okrašeni vrt, kjer
je bilo zbranih mnogo milanskih odličnjakov in
velika vrsta bogato oblečenih milanskih gospej
in gospic. Med vsemi se je odlikovala Virida:
bila je v lahni, toda dolgi svilnati obleki; na glavi
je imela blesteč dijadem, pod katerim je z zlatom
vezeno ogrinjalo ovijalo glavo in se prostiralo
po ramah. Ko prideta na vrt oba junaka, ni bilo
pozdravljanja ne konca ne kraja. Postavijo ju
pod visok, na pol odprt šotor, nad katerim
je bil pritrjen domači milanski grb. Tu sta bila
napravljena sedeža za oba, drug poleg drugega.

Ko se poleže prva navdušenost, stopi pesnik
Loschi na vzvišeni oder in začne s pesniškimi

besedami slaviti junaštvo Ambrosievo pred Argento.
Ko pa pové, kako je branil zastavo svojega
polka, dvigne se pred poslušalci zastava
in zaplapola v zraku. Navdušenost je prikipela
do vrhunca. V žalnih besedah je nadalje opeval
njegove rane za domovino, naposled pa zopet
v veselju voščil njemu in njegovemu rodu slavo
in srečo. — Jednako je opeval tudi viteza Bernarda,
le da je govoril krajše. Primerjal je gospoda
kastelana z močnim Ajantom, ki se je
boril pod Trojo. „Kakor pa je rimsko ljudstvo
nekdaj odlikovalo svoje hrabre junake z lovorovim
vencem, tako bomo tudi mi tukaj položili
lovorova venca na glavi dveh naših junakov.
Če tudi ni zmagala naša vojna, a zmagovala je,
zmagovala bode vselej hrabrost naših junakov.“
Tako nekako je sklenil Antonio Loschi in si
pridobil burno pohvalo.

Sedaj vstane Virida s svojega sedeža in takoj
se vse pomiri. Rdečica ji je oblivala lice; razgrne
neko zavito stvar — in prikaže se lovorov
venec. Lahno ga prime, stopi proti Ambrosiu,
ki se ves iznenajen skloni, da mu knežna na
glavo položi to dično odliko. Pozdravljanje in
čestitanje jima je donelo od vseh stranij. Vse
je bilo radovedno, kdo podá venec Bernardu,
kar stopi Margarita iz vrste gospic, nese drugi
lovorov venec in ga dene na glavo vitezu Bernardu.
Tudi sedaj ni bilo pozdravljanju konca.

Povabljeni gosti so radovedno pričakovali,
kaj bodeta storila oba slavljenca in kako se bode
dalje obnesla slovesnost. Res ni bila za slavljenca
majhna zadrega. Toda — na kar niso
mislili drugi, mislila je bistra Ana Sforzova.
Imela je pripravljen še tretji venec. Ko se približa
pesnik Loschi, da bi častital vitezoma,
seveda tudi, da bi prejel od njiju zahvalo za
svoj spev, pristopi urno gospica Ana, držeč v
roki lovorov venec, in zakliče pogumno: „Čast
tudi našemu pesniku, Antoniu Loschiju!“ in

predno se je ta prav zavedel, kaj se godi, imel
je že lovorov venec na glavi.

Ta nepričakovana odlika, ki se je rodila jedino
le v glavici umne in srčne Ane, bila je
vsem neizrekljivo po godu, najbolj pa še mlademu
Antoniu. Prevzela ga je hipoma navdušenost
in z vzvišenimi besedami je izrazil veselje
s tem, da je slavo in hvalo izrekel vsej
Sforzovi družini in ji prerokoval slavne dnove
v slavnem Milanu.

Tako se je končal bistveni del te slavnosti.
A že je legel mrak na zemljo. Na vrtu prižgó
brez števila lučic, povabljenci se začnó deloma
izprehajati, deloma ostanejo v malih gručah,
deloma posedejo po stolih in klopeh, katerih
je bilo vse polno po vrtu. Krasno oblečeni
služabniki so nosili razne sladčice na okrog in
ponujali gostom, drugi pa so točili drage pijače
iz raznih dežêl: iz napoljske okolice, iz Španije
in z jutrovskih otokov.

Ambrosio je bil nocoj ves srečen. V bleščečem
paviljonu je sedel na strani knežne
Viride, ponavljal zahvalo za toliko odliko in
govoril o težavah pa tudi prijetnostih v vojski.
Virida pa je bila zaverovana v njegovo pripovedovanje tako, da ji je gospa mati Sforzova
večkrat ponovila prošnjo, naj bi se pač nekoliko
pokrepčala in okusila domače izdelke. Tudi
Izabela, ki je sedela poleg knežne, ni si mogla
kaj, da ne bi je včasih vzdramila in opomnila
gostoljubnosti Sforzove hiše.

Bil je res prijeten večer in zabava tem živahnejša,
čim prostejša je bila. Treba je poznati
laško živahnost, in bralec si mora predočiti
ponosnega duha Milancev, da si vsaj nekoliko
po resnici lahko misli zadovoljnost zaradi proslave,
ki je veljala vsemu Milanu in vsaj za to
priliko izgnala iz spomina nesrečo v pretekli
vojski.

Slovesnost je trajala še dolgo; petje, godba,
govori, improvizovane igre so se vrstile z napitnicami
in z uživanjem raznih in dragocenih
jedil; slišati so bili tudi glasovi, da bi Ambrosio
in Virida bila lepa in častna dvojica, čast in
veselje vsemu Milanu. Med najživahnejšo zabavo
pa dojde dvorno spremstvo po Virido in dvorne
gospe, in knežna vstane, da se poslovi. Slovo
je bilo prisrčno. Ambrosio, ovenčan z lovorom,
spremi knežno do dvornega voza, gostje pa so
klicali slavo Ambrosiu in Viridi.

Slavnost na Sforzovem vrtu se je zdela
gostom jako važna. Sklepali so o raznih posledicah.
Da bi se vzela vitez Ambrosio Sforza
in knežna Virida — to bi po njih mislih ne
bilo nemogoča in nezaslišana stvar. Po rodu
sta bila oba iz starodavne milanske meščanske
rodbine, po bogastvu pa tudi nista bila mnogo
narazen. Saj ni še dolgo, kar so si bili Viscontiji
in Sforzovi jednaki, pred 50 leti namreč, ko je
rodbina della Torre gospodovala Milanu. Le
sreča je nanesla, da so splavali Viscontiji na
površje, in milost cesarjeva jih vzdržuje. A vse
to je le od danes do jutri: zato nima Barnaba
nič vzroka, in to ne daje Viscontiju pravice, povzdigovati
se čez svoje milanske rojake. Take
zaroke so bile tudi običajne v Milanu in drugih
italijanskih mestih, kjer so dajali glavarji radi
svoje hčere imenitnejšim meščanom v zakon.

Taka govorica je šla urno po meščanskih
hišah in prav to se je začelo obravnavati tudi v
Sforzovi družini. Ko ni bilo drugega dné Ambrosia
doma, pride kastelan v posèt. Razgovor
se zasuče takoj na prejšnji večer.

„Hvaležna sem Bogu,“ pravi mati, „da je
imel Ambrosio zopet vesel in zadovoljen dan;
bolezen ga je tlačila le hudo.“

„Vsi smo jako hvaležni vaši hiši in zlasti
vam, plemenita gospa, za ta lepi večer. Videl
sem, da so ga bili vsi gosti veseli. To je nov
uspeh, ki si ga je pridobila slavna Sforzova hiša,“
pravi gospod kastelan.

„Bili smo res vsi veseli, a meni se zdi in
neprijetna slutnja me muči, da utegnejo dozoreti
iz tega veselja tudi grenki sadovi,“ pristavi
gospica Margarita. „Poslednji čas so res razmere
naše do namestnika in njegove družine izredno
prijazne. Kaj, če se to izpreobrne? Potem nam
ostanejo le še spomini nekdanjih dnij.“

„Ne toži, sestra, dokler ti ni potreba! Kaj
bo v prihodnjosti, to je v božjih rokah. Čemu
bi se plašili s tem, česar ni?“

„Draga Anica, to je res, pa mnogokrat smo
sami krivi, če nam gre narobe, ker ravnamo
nespametno.“

„Ne razumem, kakšna misel ti hodi po glavi,
Margarita, saj smo bili včeraj in poprej vsi tako
zadovoljni, Ambrosio je zdrav in vesel, namestnikovi
so nam dobri, česa bi si še želeli?“

„Vendar, vendar — — ali nisi videla, da
Ambrosieva nagnjenost do Viride pomenja več,
kakor samo vljudnost in viteško udanost.“

„Ej, če bi tudi bilo kaj več!“ odvrne kastelan,
„vitez Ambrosio se že sme ozreti tudi
tako visoko.“

„Oh — ali ne veste, v kakih razmerah je
gospod namestnik do Avstrije? Ali ne veste,
da se dogovarjajo o zaroki knežne z vojvodom
Leopoldom?“

„Meni se ne vidi tukaj nič nenavadnega,“
reče Bernardo. „Vsako boljše dekle ima več
snubcev in izmed njih si izbere tistega, ki ji
je najbolj po srcu. Ako snubi vojvoda Leopold,
dobro, zato še ni treba odstopiti Ambrosiu.
Naj knežna prosto voli: kateri ji je bolj všeč,
temu naj podá roko.“

„Ko bi se tu sodilo le po prednostih, da,
upala bi za brata. Toda na dvorih se pletejo
vse drugačne stvari. Težko, da bo tu sreča za
ljubega brata.“

„Priznavam, gospica, da mislite previdno.
Res je na dvorih večkrat čudno. Vojvoda Rudolf
je razdrl zaroko, katera je bila med njegovim
bratom Leopoldom in grofico Katarino, ko mu
je drugod obetalo več koristi. A, mislim, naš
gospod namestnik tudi vé, kaj mu je Ambrosio
Sforza. Avstrija je daleč tam, Ambrosio pa je
tukaj in je junak, ki velja za pol vojne.“

Mati je viteza pazno poslušala in resno
odgovorila:

„Kar se tiče mojega sina, zdi se mi stvar
res težka. Sicer pa se ne bom nagibala na nobeno
stran. Zgodi se volja božja!“

Kastelan je razkladal še nadalje, da se lahko
vse izide prav ugodno za Ambrosia, ker v
resnici ni z avstrijskim dvorom nikake zaveze,
Virida niti videla ni onega ženina, a z Ambrosiem
je bila jako prijazna in sicer očitno.

To je bilo resnično, in tudi mati ni ugovarjala
več. Sklenila je za sina storiti, kar se
le da, pokazati bogastvo Sforzove hiše, nastopati
povsod sijajno in tako pokazati, da se ne
straši avstrijskih snubcev.

Naposled so se vsi udali v to misel, in kastelan
je obljubil, da bode delal z vsemi močmi
za prijatelja.

Tudi na namestnikovem dvoru je ostal ta
večer v glavi in srcu vsem povabljencem. Knežna
je bila srečna zaradi veselja, ki ga je užila; o
nasledkih ni premišljevala. Loschi je bil še
drugi dan ves iz sebe zaradi tolike časti, ki ga
je bila doletela. Dvorske gospe so imele obilno
razgovarjanja o vseh posameznostih. Jedina Izabela
ni bila več srečna po tem večeru. Poznala
je sicer že prej viteza Sforza, a tako od blizu
še ni občevala ž njim, kakor ob tej priliki. Nič
posebnega ni mogla povzemati zase iz njegovega
vedenja, a jasno ji je bilo, da je najlepši
milanski vitez, in zavidala ga je oni, katera ga
bode dobila. Ker je bila bistroumna za take
srčne zveze, razvidela je hitro srčno razmerje
Ambrosievo in Viridino, in to jo je grizlo prav
močno.

Prvi hip je bila Izabela z veseljem sprejela
novico o zaroki knežne z vojvodom Leopoldom,
kakor vse, kar je bilo novega, ker ni imela navade
premišljevati o nasledkih. Sedaj pa je sodila
stvar še z drugega stališča. Če bi ji bila sreča
mila in ji hotela nakloniti Ambrosia, tedaj ji
je na poti njegova prijaznost do Viride: torej
zahteva njena sreča, da gre Virida v Avstrijo.

Take misli so jo vznemirjale, in njena mlada
glava je snovala načrte brez konca in kraja;
njeno srce pa je bilo čim dalje bolj v oblasti
živahnega nagnjenja do Ambrosia.

Kdo bi si bil mislil, da se bo dal bojeviti
gospod kastelan vneti še za kaj drugega, kakor za
junaška dela v vojski! Zanimal se je za Ambrosievo
srčno stran tako živo, kakor bi bilo treba
Argento osloboditi sovražne posadke. Trden je
bil njegov sklep, da stori, kar bo mogel, za
srečo svojega najmilejšega prijatelja. Saj je slišal
iz njegovih ust samih, da mu je res knežna
vzor ženskega bitja, da bi jedino le ona mogla
osrečiti njegovo življenje, da pa ne prezira hudih
zaprek, ki se bodo ustavljale tej nameri.

Kastelan je prihajal kot poveljnik vojske
često na dvor. Ni bilo težko najti prilike, da
dela za prijatelja. Treba je bilo najti pravih
sredstev in sposobnih posredovalcev. Najbolj
se je zanašal na pesnika Loschija in na kneginjo.

Don Loschi je videl takoj po slavnostnem večeru,
da se Izabela nekam čudno vede proti
njemu, da ga celo prezira. Drugi dan po večerji
se ji je hotel bližati in zvedeti vzrok njene
mrzlote.

„Gospica častita, moji duši tako mila, kaj vam
je, da mi kažete svojo nemilost? Ali sem vas
žalil? Ali sem kaj opustil, kar bi bil moral storiti?“
tako jo je nagovoril, ko se mu je posrečilo
na verandi dobiti jo samo.

Izabela je bila vsa zamišljena. Nevoljno je
pogledala Loschija in mu odvrnila kratko:

„Mislila sem, da vam zadostuje venec, ki ste
ga prejeli sinoči. Česa si še želite? Ali vam ni
dovolj prijazna Ana Sforzova!“

„Za Boga, kaj mislite! Ana Sforzova?“

„No, katera pa? Ana Sforzova? Ali niste vi
njen junak?“

Ubogi Loschi je bil ves zmeden. Vedel je,
da ni imela Ana nikakega namena, kakor pohvaliti
njegovo pesniško zaslugo. Da ga je prijela
Izabela s te strani, spravilo ga je v veliko
zadrego. Zares, Izabela je bila presukana v takih
stvareh.

„Gospica, ali tako mislite?“ reče počasi.

„Kar mislim, mislim,“ odgovori urno Izabela
in odhiti h knežni, pustivši Loschija potrtega
in žalostnega, ker si ni mogel očitati nobene
krivde.

Kako po volji je bilo pesniku, da je dobil
drugi dan viteza Bernarda! Ni si mogel kaj, da
ne bi mu potožil svojih težav.

„Ej, ni čuda, da je vse zmešano pri vas,“
seže mu Bernardo v pripovedovanje, „ta zveza
z Avstrijo, ki se snuje na vašem dvoru, odnesla
vam bo še marsikak sad, ki vam sedaj zori, in
pokvarila marsikako veselje. Glejte, Izabela pojde
gotovo tudi v Avstrijo s knežno.“

Ta misel se je zdela Loschiju jako verjetna,
dasi prav bridka.

„Kaj, če je zaradi tega taka in ne mara več
za prejšnjega prijatelja? Ne, v Avstrijo ne sme,
tudi knežna ne sme!“ zatrdi odločno Loschi, ne
pomislivši, da bodo njega vprašali pač pičlo
malo. Odslej je bil Loschi hud nasprotnik Avstrije
in Rudolfa, pa odločen zaveznik Bernardov.

Še več upanja je opiral Bernardo na kneginjo
mater. Saj ona hoče hčerino srečo in jo bo rada
dovolila Ambrosiu, ako se hči sama odloči zanj.

Mater kneginjo je bilo teže dobiti ob taki
priliki, da bi se mogel ž njo razgovarjati o taki

stvari. Bernardo je mnogo mislil, naposled pa
moral le Loschija prositi, naj posreduje. Zares
je pesnik imel toliko srčnosti in razodel kneginji
željo Sforzovih, toda ta je iz več vzrokov
odklonila posredovanje. Poznala je predobro
svojega soproga in tudi hčer.

Ko je kastelan izprevidel, da na ta način
ne pride do namena, sklene to stvar sprožiti
naravnost pri namestniku in ustaviti se avstrijskim
nameram, kar bi se le dalo. Sreča mu je
bila ugodna, da je došel v palačo hkrati z veronskim
gospodom della Scala. Ker je Barnaba sprejemal
svojega soseda jako slovesno, bil je pri
sprejemu tudi Bernardo.

Barnaba predstavi med drugimi Veroncu tudi
Bernarda in omeni njegove zasluge. Potem ga
vpraša:

„Kako vam ugaja v Milanu, vitez Bernardo?“

„Dobro, gospod namestnik, le da mi je skoro
nekoliko dolgčas. Saj veste, vojak misli rad o
vojski.“

„Vrlo, gospod kastelan! No, morda bo v
kratkem kaj dela za vas. Kakor že veste, vnela
se je zopet vojna med patrijarhom in Rudolfom.
Utegnejo se stvari zasukati tako, da dobite kmalu
posla.“

„To je že stara, pa za vojvoda ne posebno
častna stvar,“ odvrne Bernardo. „Mislim, da
patrijarh ni začel boja.“

„Furlanski klativitezi so napadli patrijarhove
posadke, in to je bil povod. Kdo je podpiral
viteze, tega ne vem,“ dostavi gospod della Scala.

„Očitno sicer ni, toda če se vpraša, komu
v korist so to storili, ni težko najti začetnika
tega boja,“ krepko poudari kastelan. „Sicer pa
jim je žal, da so začeli, ker Padovanci ...“

„Da, da Padovanci in patrijarh!“ zakliče
Barnaba. „Saj vemo, zakaj se družijo! Zakaj
neki, kakor da bi ponižali Milan?“

„Deloma je to res, gospod namestnik, a
meni se zdi, da je manjše zlo v zvezi z rojaki
bojevati se za domovino, kakor pomagati ptujcu
zoper domačina. Krivice, katere so Nemci že
stoletja sem napravili v Italiji, te so neprimerno
večje, kakor le medsebojne viteške razprtije. Kolikokrat
so Nemci že ponižali naše mesto in tlačili
Italijo! A Padovanci so vendar-le rojaki naši.
Sicer pa smo dovolj močni, da se nam ni bati
Padovancev in patrijarha.“

„Dragi moj vitez Bernardo, to so res lepe
misli, nabrali ste jih iz pesnikov, toda v istini
je stvar drugačna, in potrebe naše zahtevajo, da
se ravnamo po okoliščinah. Mi potrebujemo
zveze z Avstrijo, prav sedaj je potrebujemo.
Avstrija ni isto kar Nemčija,“ razloži Barnaba.

„Dovolite, gospod namestnik, da naravnost
povem svoje prepričanje! Za zvezo z nemško Avstrijo
se ne morem ogrevati, ker vojvoda išče
le svojega dobička. Dokler mu je šlo po sreči,
bil je zoper nas; saj se tega še lahko spominjate.
Sedaj, ko ne more zmoči patrijarha, hoče
biti z nami in želi, da mu pomagamo; drugo
pot bode pa zopet proti nam.“

„Vidite, gospod kastelan, to je lahko umeti.
Saj se preminja vsako prijateljstvo. Glejmo torej,
da utrdimo prijateljstvo z Avstrijo, kar se bo
zgodilo najbolje z medsebojno družinsko zvezo.
In upam, da veste, kaj se snuje med Milanom
in avstrijskim dvorom.“

„O vem,“ odgovori Bernardo. „Bog daj, da
bi bilo v srečo tudi mladi knežni!“

S tem se je končal razgovor, ker se je Barnaba
obrnil do dveh plemičev, ki sta bila prišla
tudi iz Verone.

Gospod kastelan je videl vedno bolje, da
bo težko šlo z njegovim načrtom, in da treba
Ambrosiu samemu nastopiti, ako naj ima prizadevanje
kaj uspeha.

Lepega jutra sta zopet jahala prijatelja v
milansko okolico, kakor pred vojsko. Takrat
sta bila polna upov, danes so bili ti upi večinoma
že strti, bodočnost jima je bila negotova.
Bernardo ni doslej hotel govoriti z Ambrosiem
o njegovi razmeri z Virido, danes je pa želel
zvedeti za trdno, kaj misli o tem njegov prijatelj.

„Ambrosio,“ začne po nekolikem molku
in zadrži konja, „Ambrosio, ali smem vprašati
o neki stvari, v katero se prav za prav ne vtikam
po nobeni pravici, toda prijateljstvo me žene;
ne zameri!“

Ambrosio tudi pridrži konja, in oba jahata
prav počasi.

„O Bernardo, ali ne veš, da ima prijatelj
prijatelju srce odkrito? Kar le želiš, vprašaj, in
rad odgovorim.“

„Torej bodi! Vem, Ambrosio, da ti je knežna
Virida več, kakor hči tvojega vladarja; vendar
pa še ne vem, ali misliš resnobno o zakonski
zvezi, ali pa namerjaš ravnati le nekako viteško
in biti povsod zmagovalec?“

Ambrosiu je zaigral lahek smehljaj na obrazu
ob tem vprašanju, a vedel je, da ga vpraša prijatelj
resnobno.

„Kaj bi tajil, Bernardo, da Virido spoštujem,
da, ljubim. Vendar si ne prikrivam, da je teže
pridobiti si tako družico za življenje, kakor pa
zmagati v hudem boju.“

„Prav misliš, Ambrosio, zakaj Virida ima
premetenega očeta, ki ne gleda na želje hčerine,
ampak na svoj dobiček. Barnaba jo bo
žrtvoval — ali vsaj hotel žrtvovati svojim sebičnim
nameram.“

„No, kar se tega tiče, Bernardo, mislim, da
brez dobička bi ne bilo, ko bi jo dal meni“

„Ne zameri, prijatelj, nisem mislil tako. Pa,
da povem naravnost, glej, Virida ima snubca

in sicer veljavnega vojvoda iz avstrijske hiše
— ne vem, kako pravijo —.“

„— Habsburške —“ seže vmes Ambrosio.

„Da, tako je, ti si učen, Ambrosio, jaz pa
si ne morem zapomniti čudnih nemških imen;
torej takega snubača ima, in mogočni Rudolf
se poteguje zanj.“

„Znano mi je tudi to, ni davno, kar sem
zvedel. Toda mislim, da brez Viridinega privoljenja
se ne bo sklepala nikaka zveza. In Virida
— — —.“

„Virida je mlado dekle; volja njena je slaba.“

„Volja njena je trdna. Upam, da bo v tem
slučaju še bolj kakor za kaj drugega.“

„Ali ti je morda že kaj omenila o tem?
Bila sta oni-le večer jako zaupna.“

„Tako daleč nisva prišla. Zdela bi se mi
bila zloraba slovesnosti, če bi bil iskal sreče
zase.“

„No, nekoliko vendar. Vsaj tako smo sodili.“

„Res je, dejal bi, da si smem biti svest njene
prijaznosti. Upam, da misli name in da bi se
me ne branila, ko bi jo prosil njene roke in
bi se ji ne ustavljal nihče.“

„Prav to je. Povem ti odkrito, da se bo na
vse kriplje ustavljal oče. Meni samemu je rekel,
da hoče utrditi zvezo z Avstrijo in sicer z zakonom,
s svojo hčerjo.“

Ambrosio se je grizel v ustnici; videlo se
mu je, da ne vé, kaj bi odgovoril. Zato je nadaljeval
Bernardo:

„Jaz sem se trudil že zato, ker sem poznal
tvoje želje. Dosegel pa nisem še nič. Ako hočemo,
da se nam pojasni vsa stvar, treba, da sam stopiš pred namestnika in ga prosiš za hčer.“

Ambrosio se je stresel in nekoliko
obledel. Težak korak, in vendar potreben.
A hipoma mu pride na misel druga pot.

„Pač bi bilo najbolje, da bi šel očeta
prosit sam. Toda navadna pot je ta, da
gre kdo drug vprašat, ali sme priti snubec.
Knezi pošiljajo poslanstva, zame pa
bi bil — mislim — namestu najodličnejšega poslanstva,—
ti dragi Bernardo.“

Kastelan nekoliko pomolči potem
odgovori: „Da, res je, vsaj zate ložje.
Bodi torej, sprejmem poslanstvo in
naročilo tvoje; da bi bilo le v srečo!“

Tako sta se razgovarjala prijatelja,
ko sta se porazumela popolnoma, in
Bernardo je imel težavno nalogo, vprašati
očeta Viridinega, ali jo sme priti
snubit prvi vitez milanski, prvi plemič
cele Lombarške — Ambrosio Sforza.

Drugi dan je bii Bernardo najkrasneje
opravljen v prednji sobi namestnikove
sprejemalnice. Ko stopi pred
Barnaba, bil je v zadregi kakor še nikdar.
Kar šla mu ni beseda iz ust. Smehljaje
mu podá namestnik roko in ga po
navadnih vojaških izrazih vpraša, kaj
je posebnega, da mu že skoro obraz
naznanja važno stvar.

„Zares važna je, gospod namestnik,
važna za jednega izmed vaših najzvestejših
služabnikov in za prvega junaka
v naši vojni.“

Barnaba se bridko zasmeja. „Radoveden sem,
kaj je,“ vpraša urno namestnik.

„Visoki vojvoda, ne zamerite zvestemu podaniku
drznosti, katere se lepo oklepa ljubezen
do vas. Vitez Ambrosio vam želi postati sin v
pravem pomenu, želi dobiti v zakon vašo hčer.“

Barnaba je gledal viteza s široko odprtimi
očmi in tudi usta je malone odprl, kakor človek,
ki je iznenajen. Izprva ga je obletela nevolja
in jeza, pa kmalu se je umaknila drugi misli.
Ambrosio bi vendar ne bil najslabši zet, in bolje

je, da ima hči več snubačev, kakor nobenega.
A bila mu je vsa stvar tako nova, da ni mogel
takoj izpregovoriti niti besedice.

„Gospod namestnik, tega ni storila častihlepnost,
ampak čista ljubezen. Virida bi dobila
moža, ki bi jo ljubil in vse rad storil za njenega
očeta.“

„No, to mora tudi tako, če ostane, kar je,“
odvrne Barnaba trdo in nekoliko zaničljivo.
„Sicer pa, gospod kastelan, Virida že ima ženina,
saj veste. Torej ...“

„Vzvišeni gospod, ali ni škoda žrtvovati
lepe ljubezni takim namenom, ki se bodo uresničili
le težko?“

Namestnik je bil mož, ki ni rad trpel, da
bi mu ugovarjali podložniki. „Gospod kastelan,“
reče mu, „želim, da bi se v te reči ne vtikali.
Vitez Ambrosio pa naj gleda nekoliko niže okrog
sebe, milanskih deklet je dosti.“

Bernardo je čutil poniževalne besede, a bil
je pripravljen na vse. „Gospod namestnik,
prosim odpustite,“ reče pohlevno, „ljubim prijatelja
in cenim nad vse vrline tega junaka. Zato sem šel na to težko pot. Če je pa sklenjeno drugače, zgodi se volja božja in dopolni
se sreča vaše hiše!“

Glas kastelanov se je tresel; to je omečilo
namestnika in nagnilo, da je odslovil Bernarda
prijazneje, kakor bi bil storil morda drugič v
jednakih okoliščinah.

„Torej nič,“ reče Bernardo sam sebi, jahajoč
mogočno z namestnikovega dvora. Barnaba pa
si je med tem ponavljal: „Kaj mu je prišlo
na um! Ne bi bilo slabo zanj, ne,“ in je hodil
gori in doli po sobani. —

„Oh, mati, naj ostanem v Milanu,“ ihtela
je istega dné proti večeru Virida in se oklepala
matere kneginje. „Tako daleč ne grem, ne da
bi vedela, kako je v onih krajih! In pa — da bi
jaz bila že druga nevesta, katero je imel Leopold?
Oh mati, ne, ne!“

Virida je bila vsa objokana, mati pa prestrašena.
Polagoma je zvedela, kaj je vzrok takega
vedenja. Virida je bila zvedela malo poprej
iz razgovora dvorskih gospej, da je imel Leopold
že drugo nevesto, grofico Katarino, a da jo je
popustil, ker upa v Milanu več dobička.

Ni bilo materi lahko utolažiti jo. Razlagala
ji je, da je storil samo zato, ker ga je privabil
glas o njej, o Viridi in veljavi očetovi, da
si naj zato šteje tudi to v srečo in razlaga
ugodno.

Isti večer sta imela kneginja in Barnaba
precej dolg razgovor. Barnaba ji je povedal o
snubitvi Ambrosievi in ji naročil, naj za vselej
izbije hčeri iz glave vsako misel, ki bi se vjemala
z Ambrosievo željo. Dasi je bila tudi mati
nekoliko iznenajena zaradi Ambrosieve srčnosti,
vendar si ni tajila, da bi za hčer taka zveza ne
bila nesreča. A kaj si hoče!

Virida je zardela, ko je kneginja drugi dan
po ovinkih prišla na to stvar in jo vprašala,
kaj misli o Ambrosiu. A ni se posrečilo materi,
da bi ji povedala povelje očetovo kar naravnost,
tako, da ne bi ji skalila mirú nedolžnega srca.
Treba je bilo ta posel izročiti Izabeli, ki ga je
sprejela z veseljem zato, ker se je vjemal ž
njenimi nameni.

Ko sta bili zvečer sami, zagleda Izabela solze
v očeh Viridinih. Ljubeznivo jo pogleda in vpraša
sočutno, kaj jo teži.

„Oh, ta nesrečna možitev! Že začetek je
tako težak: kaj šele, če bi bila omožena!“

„Ni rože brez trnja, ni ljubezni brez grenkostij.
A nikar se jih ne ustraši! Saj sva brali,
koliko so pretrpele viteške neveste za svoje
ženine.“

„Srčnost bi že bila, a da pripovedujejo o
tej zvezi to in ono, to me boli. Slišala sem,
kako so govorile gospe, in to me je zbodlo.
In še kneginja-mati me ni prav potolažila.“

„Ne brigaj se za to. Vsakega ženina grajajo,
tako tudi Leopolda, tudi, če je najboljši
junak.“

„Pa tudi to je bridko, da se pogajajo zame,
kakor za blago; to je poniževalno.“

„Ne, ne, to ni pogajanje. Ako ti stvar ne
ugaja, lahko jo podereš. Kdo te more siliti?“

„Siliti me ne more nihče; a očetu se vendar
ne smem ustavljati. Potem pomisli: Pome pride
menda star mož z majhnim ženinom, v spremstvu
nekaj starih vitezov. Pomisli, kaj je to poleg
viteza Bernarda, Orsinija ali —,“ malo se je
obotavljala izgovoriti.

„Ali viteza Ambrosia, ki te snubi,“ dostavi
Izabela. „Vso čast našim vitezom, vendar ne boj
se, da bi avstrijski prišli pote s slabotnimi ljudmi!
Saj vedó, da je šega in navada, v tekmah poskusiti
se, in da ima le oni pravico do neveste,
kdor ima čast zmage.“

„Ko bi vsaj vedela, kakšni so; doma vem,
kaj imam, za tam pa ne vem ničesar.“

„Doma veš, da imaš pred seboj brhke, hrabre
viteze, to je res. Ali so pa ti vitezi tudi prav
tako plemeniti, kakor ti misliš o njih, to je pa
druga stvar. Da se gospod kastelan ne poteza
zastonj za viteza Sforza, veruješ mi lahko. Saj
veš, da bode Margarita njegova žena, in ž njo
vred dobi lepo doto; vitez Ambrosio bi pa lože
odštel deset ali še več tisoč zlatov, ako bi mu
jih knežna Virida prinesla v hišo. Tega seveda
ti ne vidiš.“

Knežna je zmajala z lepo glavico, čutila je,
da govori strast iz Izabele. Zato je mirno pristavila,
da Ambrosiu ne bode treba iskati drugod
denarja za doto svoji sestri.

XVI. Nadvojvoda Rudolf IV.

Nemški kralj Rudolf Habsburški je pridobil
Avstrijo za svojo rodovino. Leta 1282. je poveril
svojima sinovoma Albrehtu in Rudolfu
dežele Avstrijo, Štajersko in Kranjsko, katere
so ostale od tistihmal vedno v oblasti Habsburžanov.
Albrehta so volili za kralja, a že
l. 1308. ga je zavratno umoril njegov stričnik
Ivan. Zapustil je šest sinov. Prvi sin Rudolf je
bil kralj češki, pa je umrl brez dedičev. Bolj
znano pa je iz zgodovine ime Friderika Lepega.
Prevzel je po očetovi smrti vlado v Avstriji,
Leopold II., njegov brat, pa ob Renu. Friderik
se je mnogo prizadeval za kraljevsko
krono, pa mu ni šlo po sreči; voljen je bil
mesto njega Henrik Luksemburžan, kateri je
potrdil vojvodom njihova posestva. Ko je cesar
Henrik umrl l. 1313., izkušal je Friderik zopet
zasesti kraljevski prestol, pa na poti mu je bil
Ludovik Bavarec, kateri je dobil od volilnih
knezov jeden glas več, kakor on. Mnogo je
bilo bojev, pa za Friderika večinoma nesrečnih;
vendar je toliko dosegel, da ga je sprejel Ludovik
l. 1325. za sovladarja. Imel je le čast brez
oblasti do svoje smrti l. 1330. Sin je bil umrl
že pred njim, tako tudi brata Leopold in Henrik.
Ostala sta torej le še brata Albreht in Oton.
Ta dva sta se zavezala s češkim kraljem v
obrambo zoper cesarja, da ju je pustil v miru.
Polagoma pa so se celo zbližali in zvezali zoper
mogočnega češkega kralja Ivana, ki je hotel
Tirolsko in Koroško spraviti v svojo oblast.
Leta 1335. je umrl vojvoda Henrik Koroški ter
je poveril Koroško vojvodoma. Vneli so se novi
boji, vendar je naposled ostalo Koroško vojvodoma,
Tirolsko pa Margareti, imenovani Maultaš.
L. 1339. je umrl vojvoda Oton in kmalu za njim
njegova dva sina; tako je ostal Albreht sam gospodar
vseh avstrijskih dežel. Mnogo je pridobil
in marsikaj uredil, ko ga je dohitela smrt l. 1358.
Zapustil je štiri sinove. Prvorojeni je bil Rudolf
IV., drugi Friderik II., (u. 1362.), tretji
Albreht III. s kito in četrti ženin Viridin —
Leopold III.

Rudolf, rojen dné 1. listopada leta 1339., je
vladal vse avstrijske dežele zase in v imenu
svojih bratov. Nadarjen je bil jako, tudi izobražen
za oni čas. Kazal je mnogo spretnosti pri gospodarstvu
in vladi. Poročen je bil (leta 1353.) s
Katarino, hčerjo cesarja Karola IV., kar je bilo
zanj velika prednost pred drugimi knezi. Pridél
si je naslov „nadvojvoda“, kar mu je napravilo
sitnosti pri cesarju. Na dunajskem dvoru je bilo
opravljeno vse po kraljevo, za dobre namene
je podarjal mnogo. Friderik Kreuzpek, hraber
junak, je bil njegov prvi lovec, Jurij Hauser
njegov stavbar, ko so gradili cerkev sv. Štefana,
Henrik Kumpf iz Hessena in Krištof Horn pa
sta izdelovala podobe in sohe. Jako se je trudil,
da bi si pridobil Tirolsko. To se mu sicer ni
posrečilo, dokler je živel, pač pa se je srečno
zvršilo po njegovi smrti, ker je bil zaročil svojo
sestro z Majnhardom Tirolskim. Povišati avstrijsko
moč, to je bil glavni namen njegovega
življenja.

Rudolf se je mnogo vojskoval na vse strani;
dasi mu ni šlo vselej po sreči, vendar ni izgubil
poguma in tako res dosegel lepih uspehov.
Posebno je želel razširiti svoje posestvo proti
jugu do morja, pa to je bilo še pretežavno.
Bili sta mu na poti dve mali državi, če smemo
tako reči: beneška in oglejska. Benečani so bili
takrat močni, pa tudi jako vladeželjni. V Ogleju
pa je vladal patrijarh, ki je bil pravi državni
knez, podložen samo cesarju, nadvojvodu pa

skoro jednak v veljavi in oblasti. Imel je razsežne
pokrajine v svoji oblasti, ne le po Furlanski
in Goriški, ampak tudi po Kranjski in
Štajerski tje do reke Drave. Slovenska in istrska
marka sta bili v njegovi oblasti in navadno
dani v fevd mejnim grofom. Svoja posestva je
patrijarh razdelil med plemiče, da so mu ob
vojnem času služili zoper sovražnika. Mnogo
gradov so bili patrijarhi dobili v dar od cesarjev
in drugih knezov, mnogo so jih pozidali
sami in vse te razdelili med sebi zveste viteze.
Ti so bili lastniki gradú in okolice in imeli so
tlako in desetino. Vse, kar bi imel dobivati
patrijarh, uživali so oni. Svojemu gospodu so
bili udani in so večinoma izkušali delati po
njegovih dobrih namenih.

V bojih z Rudolfom, kateri je bil vojvoda
Kranjski, to je gorenjski, in sosed patrijarhov,
imeli so ti vitezi in grajščaki prestati marsikaj
hudega; mnogi so izgubili celó svoje posestvo.

Boj med Rudolfom in patrijarhom je trajal
več let. Najbližji povod je bil kak mal prepir
dveh sosednih vitezov ali kak roparski napad
na ptuje trgovce. Rudolf pa si je prizadeval
utrditi svoje stališče ob Adriji. Imel je že grad
in mesto Pordenone sredi patrijarhovih dežel;
Trst je bil kakor nalašč zanj in po Furlaniji
je bilo več lepih krajev, ki so ga mikali.

Rudolf je napadel patrijarha z obilno močjo
skoro nepripravljenega, in ker so mu pomagali
nekateri domači furlanski plemiči, zmagoval
je zapored v vseh bitkah in naposled pripravil
patrijarha, da se mu je udal na milost in nemilost.
Premirje so sklenili 15. kimovca l. 1361.,
mirovne obravnave pa bi se imele po Rudolfovi
želji vršiti na Dunaju, kamor je moral patrijarh
potovati in ž njim vred prvi furlanski
vitezi kot poroki.

Na Dunaju se patrijarhu ni godilo dobro.
Dasi ne zvračamo vse krivde na Rudolfa, kateri
je bil med bivanjem patrijarhovim na Dunaju
večkrat po cele mesece odsoten, vendar
se ne dá ugovarjati, da je vojvoda vedel za
patrijarhovo stanje in mu ni pomogel. Šele
splošna nevolja sosednih knezov je pripravila
Rudolfa, da je slednjič sklenil mir dné 2. velikega
travna l. 1363.

Da določbe te mirovne pogodbe niso bile
ugodne za patrijarha, mislimo si lahko. Privoliti
je moral vojvodu, kar je hotel imeti, ker se
mu ni mogel ustavljati. Patrijarh je odstopil vse
svoje fevde po Štajerskem in po Kranjskem in
plačal še po vrhu Rudolfu vojno odškodnino.
Rudolf si je poleg tega izgovoril prosto pot skozi
patrijarhove pokrajine do Pordenona in pravico,
da ima svoje posadke po oglejskih mestih. Furlanski
vitezi-poroki so razjarjeni šli domov in
pripovedovali, kaj se godi na Dunaju. Patrijarh
pa je rad ali nerad podpisal to mirovno pogodbo
in se vrnil potrt in bolan na svoje bivališče
v Videm. To mirovno pogodbo je bilo treba
predložiti nekakemu deželnemu zboru furlanskemu,
kateri pa je seveda ni maral sprejeti.
Poniževalna in kruta se jim je zdela, zato so
sklenili, rajši se braniti, nego privoliti vanjo.
Patrijarhu je bilo to prav; smatral je pogodbo
za neveljavno, ker je bila prisiljena. Tudi grof
goriški je bil istega mnenja, zato so Furlani
silili v patrijarha, naj to pogodbo odpové Rudolfu.
Nadvojvoda se je srdil, toda kaj je hotel
sedaj storiti! Imel je skrbi na Tirolskem, vojsko
z Bavarci, razpor s cesarjem, vse ob jednem.
Zato ni mogel hitro planiti na Furlansko in
zgrabiti nasprotnika. Podal se je na pogajanja.
A to je šlo silno počasi. Kralj ogrski je bil
posrednik med bojevalcema in je poslal svojega
zaupnika do patrijarha. Patrijarh je bil oprezen
in zaupnika poslal dalje do gospoda Carrare,
svojega zaveznika; ta ga je lepo sprejel in počastil,
a naposled mu povedal, da le patrijarh
more kaj ukreniti. Ker je jednako odgovoril
tudi goriški grof, razbilo se je vse dolgotrajno
pogajanje; zaupnik se je vrnil domov. Kralj
ogrski je obljubil, da pride prihodnjo spomlad
sam v Furlanijo in poskusi poravnati ta razpor
s patrijarhom.

Med tem pa so se oboroževali na obeh straneh
in pripravljali na boj. Rudolf je ukazal svojemu
glavarju na Koroškem, naj zbere vojsko in udari
na Furlansko. Ta vojska je bila hrabra in imela
dobrega vodnika, vendar to pot niso imeli sreče,
Rudolf jim je dal malo denarja, ker je moral
vzeti na posodo od grofa Celjskega 5000 zlato v,
za katere mu je zastavil mesto Kamnik z mitnico.

Nabrali so torej vojakov le za silo, in to
jim je hodilo na pot. Sovražniki tudi niso leno
gledali, ampak so skrbno pripravljeni čakali boja.
Rudolfu je škodilo pa še največ to, da so odpadli
od njega poprej udani mu vitezi in plemiči in
prestopili k patrijarhu. Silovito so napadli Avstrijci
trdnjavo sv. Danijela, a bili so odbiti. Udarijo
sem, udarijo tje, pa skoro vselej se morajo
umakniti. Rudolf torej ukaže, naj hiti pomočna
četa iz Ljubljane čez Goriško in pride patrijarhu
za hrbet. Pa tudi to se mu ni posrečilo.
Četa je bila iz navadnih mezdnikov, za denar
nabranih; le malo je bilo vitezov. Slednjič je Rudolf
zedinil s furlansko vojno svojo četo in prijel
patrijarhovo vojsko. Sreča mu ni bila mila. Padovanci
so se krepko borili in pognali avstrijsko
krdelce nazaj čez mejo. Zasedli so več nadvojvodovih
krajev; grofija Pordenone, kakor tudi
Feltre in Beluno so bili na tem, da jih vzame
sovražnik. Hrabri Rubiera je prodiral zmagovito,

in Rudolf ni imel na bojišču junakov, da bi mu bili kos.

Bistri um Rudolfov je videl daleč v prihodnjost;
spoznal je, da izgubi ves vpliv na
jugu, če propade; v nevarnost prideta Trst in
Gorica in morda še drugi kraji. Hotel je dobiti
denarja za vojsko, bodisi kakor in kjerkoli. Tu
mu pride na misel Visconti, ki je imel neki
veliko moč in mnogo denarja. Takoj sklene,
da stopi v dogovor zastran zakonske zveze med
Leopoldom in Viscontijevo hčerjo Virido. Kako
se mu je obnesel ta načrt, o tem smo že slišali.
Ko je bila zaroka že dogovorjena, prikipela je
tudi sila na bojišču do vrha. Zato ustavi Rudolf
bojevanje, skliče urno v St. Vidu na Koroškem
svoje junake in jim razodene, da pojdejo na
Laško v Milan snubit nevesto za brata vojvodo
Leopolda. Imenitna, pa ne lahka pot! V Milanu
bode treba pokazati, da so Avstrijci junaki, ki
si znajo priboriti nevesto. Napovedane so bile
velike tekme ali viteške igre. Rudolf urno razpošlje
vabilo najslavnejšim junakom po avstrijskih
deželah, in kmalu se je zbralo lepo število
kakih 50 vitezov na svatovski pohod. V starem
St. Vidu so se shajali, razgovarjali in čakali
dneva za odhod. Stari Kreuzpek jim je bil
starosta; prehodil je že pol sveta, boril in
vojskoval se je že z móslimi, Rusi in pogani,
vse skrivnosti viteških bojev in vse zvijače je
poznal, dasi osebno ni več mogel nastopati
na tekmovališču. Zraven njega so bili hrabri
junaki iz vseh pokrajin avstrijskih: Grof Herman
Celjski, Volk Turjaški, Ureh Ravbar, Lambergar,
Ostrovrhar in mnogo drugih junakov, pravi cvet
viteštva avstrijskega. Rudolf jih je bil jako vesel.
Z lepimi nadami so nastopili daljno pot čez
Tirolsko in Veronsko proti Milanu. Nadvojvoda
je sporočil Viscontiju, da pride. Zato je Barnaba
takoj preskrbel vse, kar bi bilo vitezom v
čast in postrežbo. Izbral je izmed svojih zvestih
vitezov najboljše junake ter jih poslal Rudolfu
in njegovemu spremstvu nasproti. V Veroni so
jih počakali pri gospodu Canu della Scala; gospod
iz Modene, Feltrino, Barnabov nezakonski
sin, vojak in pravi divjak, je bil načelnik tega
spremstva. Z velikim šumom in hramom so
šli po Lombardiji in prišli v Milan, to začarano
mesto, smoter svojega zelenja in pričakovanja.

Vse mesto je bilo na nogah, ko so prihajali
snubci, mnogotera beseda se je slišala iz ust
lepih milanskih gospâ o teh nemških vitezih.
Iskale so ženina, pa ni ga bilo lahko dobiti.
Oprava njegova se ni mnogo ločila od oprave
drugih vitezov, postava njegova pa je bila za
petnajstletnega mladeniča že dokaj visoka.

Barnaba z dvorniki jim je jahal nasproti do
mestnih vrat; kneginja, knežna in druge dvorne
gospe so jih pričakovale v namestnikovi palači.

V spremstvu Barnabovem so bili pravi junaki,
med njimi tudi vitez Bernardo. Veselo so
se pozdravljali z obeh stranij in se opazovali.
Ko zagledajo avstrijski vitezi močnega Bernarda,
ugajal jim je jako, in Herman Celjski šepne
svojemu tovarišu Ravbarju: „Ti, tale nam bode
delal preglavice.“

Na dvoru so jih jako gostoljubno sprejeli,
odločili jim stanovanje in postrežbo, ter jih za ta
dan pustili v miru, da se odpočijejo.

Barnaba je takoj stopil k svoji rodbini ter
ji naznanil, da želita nadvojvoda Rudolf in
njegov brat pokloniti se gospem.

Kneginja z vsem spremstvom odide v sprejemno
dvorano in sede na vzvišen sedež; knežna
je sedla poleg matere na desno, na obe strani
so se razvrstile dvorne gospe. Virida je bila
v prosti, pa dragi obleki. Rdečica jo je oblivala,
srce ji je bílo urno, ker sedaj-le bo zagledala
onega, kateremu je namenjena za tovarišico, za
sovladarico. Mati opazi hčerino vzburjenost ter
reče:

„Umiri se, draga moja, da vsprejmeš dostojno
tako visoke goste!“

„Da, hočem, mati, a bojim se, da on ne
bi bil tak, kakor sem si ga mislila.“

„Ne boj se tega; več, kakor pričakuješ, bodeš
videla, zatrjujem.“

Kamorniki napovedó prihod visokih bratov:
Barnaba ju pripelje v dvorano in predstavi najprej
nadvojvoda Rudolfa in potem njegovega
brata kneginji in knežni.

Kakor blisek je šinil urno Viridin pogled
po vstopajočih vojvodih, in njeno srce je bilo
potolaženo. Postava in oprava je bila lepa in
junaška. Rudolf je bil krasen mož in pravi vitez,
brat njegov pa ljubezniv mladenič, rmenkastih
las, pa krepkih potez in odločnih očij.

Z viteško spretnostjo in ljubeznivostjo je
pozdravil nadvojvoda mater in hčer in jima razodel
svoje veselje, da je mogel v takem poslu
priti na slavni milanski dvor.

Vojvoda Leopolda je sprejela kneginja z
materinsko ljubeznivostjo in ga nagovarjala, naj
bode kakor doma. Nato pa sta ga oče in mati
peljala pred knežno, kateri se pokloni globoko.
Molčé, z mirno pa nepopisno milobo mu Virida
poda roko, katero Leopold nekoliko boječ, pa
vendar vesel stisne in poljubi.

Po kratkem in prijaznem razgovoru je kneginja
pustila vojvoda k potrebnemu počitku,
obetajoč za prihodnje dni, da jima bo bivanje
v Milanu prijetno in srečno.

XVII. Zaroka.

Da se zaroči Viscontijeva hči z avstrijskim
vojvodom, to je zašumelo po vsej Lombardiji,

in to res ni bila vsakdanja stvar. Torej je bilo
treba ta dogodek tudi primerno proslavljati, in
zato so se delale velike priprave. Vedno bolj
praznično je bilo mestno lice, in namestnikova
palača se je izpremenila v mal raj. Prihajali
so od vseh stranij povabljeni slavni pevci, govorniki
in umetniki, in z Viscontijevih dežel
so se najlepši, najhrabrejši vitezi zgrinjali v Milanu.
Avstrijski gostje so dobivali znancev dan
za dnevom vedno več; živeli so skoro v nepretrganem
praznovanju. Mesto Milan je tekmovalo
z italijanskim viteštvom, da bi pokazalo gostom
sijaj in moč lombarške stolice. Avstrijci so
stanovali v namestnikovi palači, nekateri tudi pri
drugih, Viscontiju udanih rodbinah milanskih.

Dasi so jim Italijani vedno skrbeli za zabavo,
vendar so si naši dobro ogledali vse dohajajoče
viteze in izkušali spoznati vse njihove namene
in naklepe.

Shajali so se redno pri svojem mojstru,
starem Kreuzpeku, kateri je bil središče in ognjišče
za razne nakane in načrte. Čez dva ali
tri dni je poznal že prav dobro razmere na
dvoru in precenil viteze. Na kancelarja se ni
zanašal, zdel se mu je prezvit in skrit, pač pa
je izprevidel, da jim je lahko Feltrino jako
koristen. Vedel se je posebno oblastno, a premeten
ni bil, na dvoru pa je veljal veliko. Vendar
Kreuzpek ni poznal njegovih rodovinskih razmer.
Le na dvorne gospe je imel premalo vpliva
in tega nedostatka še ni mogel premagati. Ravno
je iskal poti do njih, ko pride na posete vitez
Ravbar.

„Pozdravljen, starina! Kaj premišljuješ v tem
brlogu?“

„Pozdravljen tudi ti, prijatelj, pri meni v
dvorni palači! Imenitno, dasi ne posebno lepo
stanovanje! Pa kaj hočeš, mnogo nas je, in pripravili
so nam, kar so mogli. Kako pa stanuješ
ti, brate?“

„Izborno, imam lepe sobe in vrt in, kar je
čez vse veliko vredno, prijetno družbo.“

„No, to me veseli; ako se ne motim, bivaš
pri senatorju Nigru, starem poveljniku Barnabovem,
in ta zna pripovedovati o svojih hrabrih
činih, kaj ne, prav z laško zgovornostjo?“

„Dobro si si zapomnil moje stanovanje. Saj
pravim, ti misliš za nas vse. Da, res je Nigra
zgovoren človek in lepo pripoveduje, pa še vse
kaj boljšega imam. Poznaš-li dvorno gospico
Izabelo, tovarišico knežne Viride, tisto živo črnooko
dekle? Tista je hči tega Nigra in pride večkrat
pogledat k očetu in ob jednem pozdravit
nas goste.“

„To mi je novo, pa me jako zanima in
nam utegne še koristiti. Le glej, da si pridobiš
in ohraniš prijateljstvo te gospice! Nevarna ti
menda ne bode, saj si zavarovan doma.“

„Bodi brez skrbi zaradi tega. Zaupanje njeno
pa sem si že pridobil, ker mi je razodela že celo
kopo skrivnostij.“

„Prav, da mi poveš. Zvedel sem že tudi
sam, da je med milanskimi senatorji mladi vitez
Ambrosio Sforza, bogat, lep in hraber, tudi med
snubci knežne Viride. Barnaba bi ga imel morda
rad, pa stvar mu ni po godu iz politiških razlogov.
On potrebuje močne zaslombe nasproti cesarju,
kakoršno mu daje le nadvojvoda Rudolf, ne pa
senator Sforza. Ako se knežna ni preveč zagledala
vanj, bodemo jo dobili. O tem pa bi ravno rad
imel zanesljivih poročil ter sem sedaj premišljal,
kje bi jih dobil.“

„Izvrstno! Izabela, tovarišica knežne, gotovo
zna za vse skrivnosti, in mislim, da ne bode
težko izvabiti jih iz nje.“

„Stori to, dragi moj, pa previdno, in ob
jednem pozvedi, kako je gospica z nami: ali
nam želi uspehov, ali ne.“

„Storim z veseljem. A sedaj bi rad zvedel,
kdaj gremo gledat svoje konje in opravo, če
je srečno došla.“

„Vse je došlo srečno. Ravnati treba previdno,
ker Lahom ni treba vedeti vsega. Kako
se pa godi tovarišem našim? Nekaterih kar ni
na izpregled; grofa Hermana in Volka Turjaškega
že nisem videl dva dni.“

„Vsi so zdravi in dobre volje, godi se jim
še predobro, tako, da bi se pomehkužili, ko bi
dolgo ostali v Milanu. Sedaj so zbrani pri vinu
in me še čakajo. Naročili so mi, da povabim
tudi tebe na pogovor.“

„Grem s teboj, pa rečem ti, da pazimo in
ne dajmo Lahom prilike, da bi se iz nas norčevali.
Vedi, da imajo junake med seboj, kakoršnih
se nisem nadejal.“

„O, te sem videl tudi jaz in sem opozoril Hermana.
On pa nič ne mara za to in zabavlja Lahom,
posebno, kadar dobi nekoliko vina v glavo.“

„To treba zabraniti. Pa idiva!“

Kreuzpek in Ravbar sta šla čez nekatere
stopnice in ozko dvorišče in vstopila v nizko
dvorano, kjer sta našla mnogo vitezov in več
kranjskih in štajerskih vmes. Glasno pozdravita
družbo.

„Dobro došla, Kreuzpek, Ravbar! Vrlo, sedita
k nam, da okusita kapljico,“ kliče Herman Celjski.
Ob jednem ponudi krepko majoliko staremu
Kreuzpeku. A ta se je nekoliko brani.

„Počasi, počasi, sicer napravimo v Milanu
sušo, ako ga bomo tako vlekli.“

„Kaj hočeš! Pa to je čudno vino, to laško,“
seže vmes Ostrovrhar.

„E, ali piješ doma sam mošt, da se ti zdi
to vino tako hudo? A rečem ti, da je temu
lahu naš ljutomerčan kos, seveda star mora
biti,“ moško reče grof Herman Celjski.

„E, ni, pa ni,“ odgovori Ostrovrhar, „prehodil
sem veliko sveta, pa takega vina še nisem pil.“

„Prehodil si ga, a le po vaših koroških gozdih,
kjer pijete mrzlo pivo, brrr, človeka kar strese
mraz, če misli na tisto pijačo. Torej pijva le
tega, to ti pravim, le pijva ga,“ reče Herman
in krepko potegne iz vrča.

„Ti hvališ ljutomerčana, ti, ki ne poznaš našega
dolenjca, našega metličana,“ zakliče Ravbar.

„Ne prepirajte se za vino, tovariši,“ poseže
vmes stari Kreuzpek, „pijte, ako ste žejni, potem
pa dajte, da se domenimo o tem, za kar smo
se sešli.“

„Dobro, poslušajmo Kreuzpeka,“ pritrdijo.

„Znano vam je, dragi mi tovariši, da so
ob takih zaročnih slavnostih v navadi viteške
igre. Take igre, tekme, so določili tudi tukaj,
in lombarški vitezi nam bodo stopili nasproti.
Navada je, da se prej dogovoré, kako se bodo
borili, da imajo tudi vitezi kaj užitka, ne pa
samo gledajoča množica.“

„Pametno govoriš,“ pritrdijo vsi navzoči
Avstrijci.

„Ali je torej gotovo, da se bomo bíli v
tekmah?“ vpraša hlastno mladi Libenjski.

„Tekme so določene, za trdno,“ pojasni
Kreuzpek, „le način in red treba še določiti:
ali peš, ali na konjih ali oboje, in dalje, bodo-li
posamezni borilci nastopali, ali v krdelih.“

Govorili so sedaj vse vprek: nekateri so bili
za ta način, drugi za drugega. Tu povzame
zopet besedo umni Kreuzpek:

„Slavni vitezi, lahko veste, da bi se mi bojevali
najlože peš, prvič, ker smo tega najbolj
vajeni, drugič pa, ker so naši konji še vedno
trudili in se skoro ne morejo meriti s čilimi
in brzimi laškimi konji. Toda gotovo je, da se
bodo Lahi bojevali rajši na konjih. Sami ne
moremo tega odločiti, marveč moramo vprašati
nje. Pač pa mi pritrdite vsi, da ravnamo
najplemeniteje, ako jim damo na izber način
tekmovanja. Da pa nam to ne bo v škodo, sestavimo
mešan odbor iz naših in laških vitezov,
da odloči potrebne stvari in sestavi red. Ali ne
tako, vitezi?“

Gromovito priznanje se je oglasilo modrim
besedam starega viteza. Takoj so izvolili nekaj
avstrijskih vitezov, da naj se dogovoré z laškimi
o potrebnih naredbah. Poleg Kreuzpeka so bili
tudi Herman Celjski, Ravbar in Turjaški v odboru,
ker so govorili dobro laški jezik. Naši
vitezi so se ta dan še nekaj časa zabavali, potem
pa odšli; da ukrenejo, kako bi se dogovorili z
Milanci o tekmah.

Drugi dan se je odbor že sešel in posvetoval.
Lahi so bili silno živahni in zahtevali
marsikaj, da je Celjskemu kar uhajala potrpežljivost
in je že stiskal pest, toda Kreuzpek ga
je miril s krotkimi pogledi. Po dolgem, razporu
se je določilo — kar so mislili Avstrijci že
poprej —, da se poskusijo vsi le na konjih, češ,
za tako priliko je spodobno le tako borenje,
ker le tako je zares viteško.

Ta razgovor bi bil skoro napravil nov prepir
med grofom Hermanom in gospodom Feltrinom
zastran hitrosti grofovega konja. V ognju je
hotel grof zastaviti svoje orožje in celó konja,
če ga kdo prehiti v diru.

Gospod Feltrino ga je takoj prijel za besedo
in vprašal, ali je mar prijahal na dveh konjih;
pa pogled starega Kreuzpeka je zopet opozoril
mladega junaka, da je govoril nepremišljeno in
da treba bolje brzdati jezik.

Določili so potem še nekatere posameznosti,
red, pregledali glavne viteze, ki bodo tekmovali,
in naposled sklenili, da Orsini predloži te
sklepe namestniku.

Takoj tisti dan po, obedu dobi Kreuzpek
že potrjen predloženi načrt. Čudil se je pa, ko
mu je naznanil dvorski sel celo vrsto drugih
vojnih iger, katere naj bi se vršile še pred glavno
igro „v čast snubcev in tovarišev“. Kreuzpek
je videl zvito nakano Orsinijevo in Feltrinovo:

„Oho, to ni slabo! Poprej bi podili konje,
potem pa stopili z utrujenimi konji na tekmovališče!
Zares zvite buče ste Lahi, pa nas ne
bodete prekanili.“

Sporočil je po selu na dvor, da imajo laški
vitezi med seboj lahko kakoršne koli igre, toda
avstrijski se jih ne bodo udeležili. „Ne bi bilo
častno — tako je dal naznaniti —, da bi se
poprej vadili in urili, marveč oni hočejo pokazati,
kaj znajo, pokazati pa samo v glavni
tekmi.“

Odgovor ta je bil tako odločen in krepak,
da mu niso mogli nič več ugovarjati, če jim
je bilo kaj mari pravega viteštva.

Med raznimi pogovori, katere so imeli avstrijski
vitezi v onih dnevih, opomnil je Kreuzpek
vse tovariše, naj si natanko ogledajo torišče za
tekmo. V takem boju je treba paziti na vsako
stopinjo; toda ravnati treba previdno, da ne bi
Lahi sumili ničesar.

Kako so se čudili kmalu potem, ko so jahali
nekega dné skupaj po okolici in se ustavili na
torišču — prejšnjem vojaškem taboru! Bilo je
todi vse posuto, z drobnim peskom palec na
debelo in videti je bilo ravno kakor po mizi,
dasi so bili poprej po sredi znatni jarki.

V veselicah so minevali dnevi in približal se
je odločilni dan, vsem zaželen; nadvojvodu, da
pride prej domov do svojih opravil, Leopoldu,
da dobi nevesto, Kreuzpeku pa, da zvrši svojo
nalogo viteško in častno.

Najbolj se je bal za mlada viteza Hermana
in Volka, katera sta skoro vsak dan napravila

kako predrzno spletko ali zabavo. No, tolažilo
ga je le to, da sta bila izredno hrabra junaka.

Na večer pred veliko tekmo so bili vitezi pri
dvornem maršalu na gostiji in se zabavali. Avstrijci
so hvalili laško vino in laške žene, Lahi
pa moč in oblast nemških gospodov.

Grof Herman je godrnjal in nekaj pripovedoval
svojima sosedoma na desno ali na levo.
Niti vinu, niti ženskim ni priznaval prednosti
pred avstrijskimi, zlasti štajerskimi in kranjskimi.
Volk Turjaški ga je podpihoval in Ravbar mu
je pritrjeval krepko in glasno.

Orsini napije gostom in reče, da si smejo
srečo voščiti zaradi take neveste in tolike dote,
ker lepše nima Avstrija in take dota niti cesarjeva
hči.

Herman grdo pogleda in pravi: „Samo zaradi
tega bi ne bili prišli tako daleč, ker tako dekle
se dobi tudi pri nas, dota pa — kdo vé, kakšna
bo.“

Gospoda Feltrina so zbodle te besede, potegnil
se je za svojo polsestro in rekel, naj bi
si bili doma izbrali nevesto, ne pa hodili tako
daljno pot.

Kreuzpek je z očmi lovil Hermana, naj se
zatajuje, pa že se je oglasil Turjaški:

„Volja našega gospoda je bila, da gremo k
vam po nevesto. Kar je drugega, to ni naša
skrb. Da pa si znamo tako nevesto tudi priboriti,
to vam pokažemo jutri.“

„Treba že bode,“ oglasi se Baldessare, „le
skrbite, da zmorete.“

„To nam ne dela preglavice, vi pa glejte,
da nam postavite viteze nasproti!“

„Menim, da bodete pomnili, kdaj ste bili
v Milanu na snubcih.“

„Nismo danes prvič na taki poti.“

Lahi so bili že vroči; gospod Feltrino je gledal
izpod čela kakor tiger, in Herman je dregnil
Volka in mu šepnil: „Glej ga, gleda kakor vrag
iz vrča in ima lase kakor Absalom,“ in se je
poredno nasmejal. Feltrino je sedel na žerjavici;
Barnaba se je bal, da ne bi vzrojil in planil v
Hermana.

„Gospodje, lahko noč, spite mirno! Jutranji
dan naj vam ne vzbuja skrbij in ne dela hudih
sanj, ha, ha, ha,“ zakliče Feltrino smejoč se s
svojimi tovariši in odide skozi široka vrata v
lepo palačo.

Herman in tovariši so pograbili za meče,
pa oni so se bili že odmaknili. Grof si ni mogel
kaj, da ne bi zaklical za onimi:

„Gospod Feltrino, v pesku se leži najmehkeje,
in tam vam posteljem jutri.“ Nato so se
razšli na razna prenočišča.

Ravbar je našel doma še vse na nogah.
Pogledal je najprej konje in našel sluge dobre
volje pri kupici.

Potem odide v svoje sobe, kjer ga obišče
gospodar Nigra in mu sporoči pozdrav Izabelin,
češ, da želi njemu in tovarišem sreče in zmage za
jutrajšnji dan; prav tisto da sporoča tudi knežna.

Vitez je bil vesel teh poročil, ker je spoznal,
da je Izabela ž njim, in da na dvoru tudi želé
Avstrijcem sreče. Ganjen je zahvalil gospodarja
in se spravil k počitku. Daleč od doma v resnih
opravkih je vzdihnil k Bogu, da bi se srečno
končalo to opravilo.

Lepo jutro se je porodilo iz hladne noči.
Vitezi so se pripravljali na boritev. Na torišču
je bilo vse lepo pripravljeno: prostor je bil
ograjen, tla posuta z belim peskom. Ob ograji
so stali razni odri, večji in manji, postavljeni
za gledalce. Malo višji izmed drugih je bil oder
za dvorno gospodo in za razsojevalce pod obširnim
nebom.

Tekma je bila določena na dva oddelka:
najprej naj bi se borili posamezniki zoper posameznike,
popoldne pa četa zoper četo. Ker so bili vsi pričujoči vitezi odločeni za to častno bojevanje kot potomci vsaj štirih plemenitih prednikov, zato naj bi vsak zmagovalec dobil
v last nasprotnikovega konja z opravo; konj
naj bi bil zamena za osebo premaganega junaka.
Razsodniki določijo, kdo je zmagal; ko bi zmagovalec ne sprejel konja, tedaj sme terjati kaj drugega, kar mu prisodi razsodišče.

V razsodišče so bili zbrani grof Savojski,
gospod veronski Cane della Scala in vitez
Kreuzpek; darila pa je delila knežna Virida in
imela ob jednem tudi pravico glasovanja pri
razsodišču. Dogovorili so se, da ne sme nikdo
rabiti ostrega orožja, ampak le ono, katero potrdi
razsodništvo. To je bilo domenjeno in razglašeno.

Avstrijci pod Kreuzpekom se snidejo zjutraj
v posvete. Starosta jih opozori na potrebne
stvari in razodene nekatere laške zvijače. Prosil
je Hermana in Volka, naj bodeta hladna in
previdna, da se ne pripeti kaka nesreča.

Potem si izberó čile konje in lepo opravo,
pa moško odjašejo proti torišču.

Lahi so imeli posvetovanje pri Feltrinu.
Tukaj je bilo zbrano lepo število lombarških
vitezov, med katerimi se je posebno odlikoval
Ambrosio. Poslednji čas je malo nastopal v
javnosti, še manj pa je silil na dvor, kar umevamo
prav lahko. A danes je bil v zboru vitezov
najlepši in najbogatejši.

Feltrino se je pogajal z Orsinijem, Bernardom
in Ambrosiem, kako bi zadrege in izgube
pripravili Avstrijcem. Razodel jim je nekatere
zvijače in goljufije na torišču, na katere naj
dobro pazijo in si jih obrnejo v prid. Ambrosio
in tovariši pa niso kaj marali za tega surovega
človeka, in so se mu upognili le zaradi potrebe.

Lep dan sredi vinotoka je bil v Milanu;
vse mesto je bilo na nogah in je vrelo ven
proti tekmovališču: gospoda v kočijah, drugi
peš hité, da vidijo igre, kakoršnih niso še videli
v Milanu. Pri tekmovališču je bilo že vse pripravljeno
za ljudi in živali. Na odrih je bilo
polno gledalcev, meščanov in deželanov; največ
je bilo takih, ki so se osebno zanimali za borilce.
Klicarji so stali na mnogih mestih, da
pazijo na red, služabniki so švigali sem in tje,
da so raznašali ukaze. Čim dalje več lepih vitezov
se je nabiralo; bilo je šumno, kakor ob
morju, kadar udarjajo ob breg valovi. Včasih
se je zaslišal kak močnejši glas, tedaj je vse
za hip potihnilo, a potem je bil hrup še hujši.
Naposled se pripeljejo še dvorne gospe, kneginja
in knežna s spremstvom, in prijahata tudi
avstrijska brata vojvoda v leskeči opravi poleg
namestnika Barnaba, ki je bil ta dan oblečen
v široko bogato obleko, da je bil podoben kakemu
rimskemu imperatorju. Razsojevalci zasedejo
svoje prostore in knežna dá znamenje,
naj se začnó igre.

Ograje se odpró, na torišče prijahata prva
viteza. Po navadnem pozdravu trčita v boju, in
Lah podere Avstrijca, kateremu se je nekoliko
spodrsnilo v pesku.

Kreuzpek je nevoljno godrnjal čez laško
zvijačo, potem pa nekaj povedal svojim tovarišem;
laški gledalci pa so zadovoljno pozdravljali
zmagovalca. Lah se je po koncu nosil in
po prvi zmagi ni hotel iti s torišča; iskal
je še drugega nasprotnika. Toda napuh pride
pred padcem, pravi pregovor, in to je izkusil
tudi Lah. Osojski je prijahal, urno se je sukal
okrog Laha, pesek se je dvigal, konja sta puhala —
hipoma ni bilo Laha na konju. Kreuzpek
se namuzne, občinstvo pa utihne. Moško je odjahal
Osojski, Lah pa se je izgubil tiho.

Ta poraz so hoteli Lahi urno popraviti in
gospod Feltrino se ponudi, da takoj nastopi
proti Avstrijcem. S Feltrinom poskusiti se —
za to ni imel vsakdo srčnosti, vendar vitez
Ravbar ni hotel zamenjati prostora z drugim,
torej se postavi proti Feltrinu. V dolgem boju
sta zdrobila kopje, pa odločilo se ni. Feltrino
je hotel nadaljevati boj, pa sodniki so odklonili.

Vsi so pazno spremljali gibanje in borenje
vitezov; čim slavnejši so bili junaki, tem večja
je bila pozornost. Meščani ob ograji in plemstvo
na odru je ugibalo, kam se nagne zmaga.

Kar naznani klicar dva nova borilca: viteza
Volka Turjaškega in viteza Bernarda, kastelana
iz Brescie. Močna junaka, lepa oprava: pozornost
je bila splošna. Najbolj so se zanimali na
odru, kjer je bila zbrana Sforzova družina s
prijatelji in znanci. Živahno so gledali vsi vsako
gibanje, noben mahljej jim ni ušel. Kastelan
je delal čudeže, in dasi ni mogel vreči Volka
s konja, vendar mu je raztrgal jopič in zlomil
kopje. Razsojevalci so mu prisodili zmago s
pristavkom, da naj odjenja od daljnega boja.
Vsi so bili veseli, najbolj pa gospica Margarita.

Hrum in šum se je bil nekoliko polegel,
častitanje gospodu kastelanu zvršilo, ko naznani
klicar viteza Ambrosia Sforza. Zopet je vse
utihnilo; ljudstvo je že vedelo, da Ambrosio
snubi knežno, in mu jo je privoščilo, ker je bil
jako priljubljen meščanom. Vsi so ga hoteli
videti, ko je zajahal na torišče. Bil je opravljen
kakor knez; glasno čudenje je nastalo med gledalci.
Vojvoda Rudolf ga je pazno gledal in
rekel sam pri sebi: „Krasen junak je to.“ Vojvodu
Leopoldu pa je bilo skoro tesno pri srcu,
ker po postavi mu ni bil jednak.

Knežno je čudno izpreletel ta pogled in ta
prizor; kakor očarana je gledala viteza in ni
vedela, kako ji je. Lahno in veličastno se je
poklonil gospodi, potem pa pozdravil njo. Nato
se obrne proti svojemu nasprotniku, kateri je
ravno prijahal čez ograjo. Bil je štajerski vitez
Fric Lichtensteinski. Krepko sta se sprla, pa ni
bil kos Sforzu. Odletela sta mu sulica in čelada
v pesek.

Glasno odobravanje je sledilo tej prvi zmagi.

Tudi Kurt iz Mosburga ni bil srečnejši; po
polurnem boju je sédel v pesek. Gromovit plosk
je bil plačilo zmagovalcu.

Dobro je delo materi in sestrama, da se je
Ambrosio boril tako krepko in umno; gospod
kastelan jim je odobravajoč razlagal umetno
borenje bratovo. Vojvoda sta bila vznemirjena,
knežna pa ni vedela, na katero stran bi se nagnila.
Narodni ponos ji je vnemal željo, da bi
zmagal Ambrosio, toda tudi snubcem ni mogla
privoščiti nesreče. Bila je vsa zmešana, vrh
tega jo je še dražila z opazkami Izabela.

Ko je vitez Ambrosio dalje časa čakal novega
nasprotnika, govorili so že Lahi, da se
ne upa noben avstrijski vitez stopiti mu nasproti.
Kar zapoje tromba in skozi ograjo prijaha
grof Herman Celjski, krasen mladenič v
bogati opravi na ognjevitem vrancu. Dolgi svetli
lasje so mu v kodrih vihrali izpod bleščeče se
čelade po širokih plečih, in njegove oči so se
iskrile pod naličnikom. Hladnokrvno je jahal
ob ograji in se predrzno oziral po gledalcih na
odru. Ambrosio pa je gledal nekoliko razgret novega
nasprotnika. Saj mu je bilo za nevesto, Hermanu
samo za čast pred Milanci. Stari Kreuzpek
je bil dobro poučil grofa, kako naj se vêde.
„S konja ne spraviš viteza Sforza, torej opusti
to misel! Tudi bi bilo nevarno to poskušati,
ker utegneš sam priti konju pod noge. Pač pa
mu lahko snameš čelado z glave, seveda z nekoliko
zvijačo.“

Kreuzpek si je bil pridobil na jutrovem in
drugod mnogo takih zvijač, in te si je Herman
slastno prisvojil. V mnogih poskusih so se mu
že bile obnesle, tako zvani dvojni mahljej mu
je bil pridobil zmago tudi nad najspretnejšimi
borilci. Nikdar ni zgrešil čelade nasprotnikove.
Tudi mu je bil Kreuzpek pokazal nevarna mesta
na torišču ter mu naročil, naj se jih skrbno
ogiblje.

Klicarji privêdejo grofa pred dvorni oder in
ga predstavijo namestniku in gospem z vsemi
naslovi in častmi.

Prevzetno je jahal grof mimo odrov, kakor
bi mu vsa ta množica ne bila nič. Strmé je vse
gledalo nanj. Ambrosio pa je veličastno in mirno
čakal boja, nekoliko ostro mereč Hermana in
vojvoda na odru. Pa že sta se približala; vljudno
se poklonita občinstvu, potem pa si podasta
roke v znamenje spoštovanja in prijateljstva.

Tromba zapoje in viteza se postavita na
bojno stališče. Konja urno poskočita, in oči se
jima zasvetijo; s kopjem v desnici se spustita viteza
drug proti drugemu. Hitro sta švigala drug
mimo drugega, da se je videlo samo gibanje
orožja in drzni skoki konj, in slišalo le drskanje
orožja in kopja po oklepih. Herman je iskal
dobrega stališča, pa vitez Sforza tudi ni maral
slabega, zato sta se vrtila tako dolgo, da sta
prišla v postransko, skoro obema ugodno stališče.
Grof Herman se je natančno ravnal po
nasvetih starega Kreuzpeka, ker je videl, da
ima jako spretnega borilca pred seboj. Iz početka
se je samo branil; ko je pa čutil, da mu
nasprotnik čim dalje tem huje sili do živega,
in da zna vsak hip na nov način begati nasprotnika,
sklene, da ga napade sam in tako
pridobi prostejše roke. Urno premeni stališče in
napade nasprotnika z drznim mahljejem. A prav
tako spretno se je branil Ambrosio. Sum med
gledalci se je polegel, skoro si niso upali dihati,
videč, da sedaj se bode odločila usoda Ambrosieva.

„Kaj pomenja to?“ vpraša knežna znanega
nam Baldessara, ki je sedel poleg nje in ji razkladal
način bojevanja.

„To je bila mala zvijača, svetla kneginja;
grof Herman se je hotel iznebiti napadov in
prisiliti nasprotnika, da se brani. Avstrijski grof
je jako spreten, pa dvomim, da bi bil kos našemu
vitezu.“

Barnaba se je pogovarjal z vojvodom Rudolfom
o grofu Hermanu in slišal ugodne reči
o njegovi hrabrosti in spretnosti. Zadovoljno
se je namuznil in gledal mirno borilca. Vojvoda
Leopold je nekoliko otožno sedel poleg neveste,
ker zdelo se mu je, da mu jo utegne iztrgati
ta bojeviti Lah.

Borenje se je naglo vršilo nadalje, ne da bi
se zmaga obrnila na to ali na ono stran. Ambrosio
je čutil, da utegne naposled omagati,
ako je ne zasuče bolje, zato poskuša zopet napasti
Hermana. A ta je bil na to pripravljen
in urno odbil mahljej. Ker je Ambrosio hotel
stališče premeniti, vspodbodel je večkrat konja
na skok, a radi opreznosti zopet popustil. Doslej
je to vselej storil s skokom naprej ali v stran;
sedaj pa je skočil nazaj in v stran tako nepričakovano,
da je Herman napravil skoro gol udarec in se pokazal nasprotnika golega. V tem trenutku je že tudi zažvižgala sulica, katera bi ga bila izvestno vrgla na tla, ko bi bila prosto zamahnjena. Ker pa je Ambrosio sunil naprej,
ko je skočil konj njegov nazaj, izgubil je mahljej
pol moči in Herman se je vzdržal na sedlu ter
bil takoj zopet v odporu. Naglo je preudaril
svoje stanje, stisnil kopje močneje v pest, oklenil
se krepko konja in poskusil z grozno urnimi
udarci in odpori napraviti dvojni turški mahljej.
Ostro je gledal nasprotniku v oči in mahal in
suval in odbijal udarce bliskoma. Kar trči njegovo
kopje, namenjeno Ambrosiu v prsi, na
rob sedla, in namesto v prsi, švigne kopje kvišku
in zadene bleščečo se čelado, da se kar zaiskri, in
krasni perjevec zaplava v zraku. Ambrosio je
hotel z levo prestreči čelado, a Herman je bliskoma
zdrknil mimo njega, da ga je skoro treščil
s konja in se je Ambrosio le težko obdržal v
sedlu. Čelada pa je odletela daleč tje in padla
v pesek. Boj je bil končan.

„Oh, kaj bo pa sedaj?“ vzdihnila je Ana
na odru, obrnjena proti kastelanu.

„Boj je končan,“ odgovori ta, ker je tromba
zapela. „Zmaga ni sicer popolna, a vendar nesrečo
je imel Ambrosio; pa kdo bi prisodil
temu Švabu toliko spretnosti!“

„Izgubljen je zate,“ siknila je Izabela, Virida
pa je bila prestrašena in ni slišala, kaj ji je govoril
Baldessare na uho. Vitezi so častitali grofu
Hermanu, občinstvo pa je imelo sočutje z vitezom
Ambrosiem in je molče gledalo njegov poraz.

Razsojevalci so odločili zmago grofu Hermanu
Celjskemu, in knežna mu je podala prisojeno
darilo. Moško je pristopil, odprl svoj
krasni vezir in tako drzno pogledal knežno z
velikimi očmi, da se ga je kar ustrašila. Bilo je,
kakor bi ji hotel reči: „Jaz sem te priboril in
moja bi bila po pravici.“

Vojvoda Rudolf ga je prijazno zahvalil in
namestnik ga je očitno prištel prvim tedanjim
junakom. Leopold je čutil poniževalni Hermanov
pogled in je bil nevoljen, pa premagoval
se je.

Ker je bil vspored za sedaj končan, vrnilo se
je vse občinstvo v mesto, boljše ali slabše volje,
kakor je šlo komu po sreči.

Pri Sforzovih so bili nekoliko potrti, da se
je ob tako važni priliki pokazilo vrlemu Ambrosiu;
le mati je bila na tihem zadovoljna, da
ne pride v hišo tako visoka nevesta. Gospod
kastelan pa je menil, da še ni vsega konec in
treba počakati, kaj prinese popoldan. Ambrosio
je bil na videz malomaren, nič ni odgovarjal
kastelanovim besedam, češ da je zmagal dva
nasprotnika in je bil tudi pri tretjem le deloma
premagan. Gorelo je v njem, ne toliko zaradi
knežne, kakor zaradi sramote, v katero je spravil
sebe in svoje ljudi. Ni poslušal tovariša več,
da bi poskusil svojo srečo še popoldne. Po malem
obedu je zasedel konja, pa odjahal z mesta na
svoj grad ob Comskem jezeru.

Popoldne je bila gneča še večja, ker je govorica
raznesla čudne reči o hrabrosti ptujih vitezov.
Vsakdo je hotel videti Hermana, Ravbarja
in druge junake. Še mnogo lepši je bil
prizor, ker so vsi vitezi skupaj prijahali na
torišče. Med avstrijskimi vitezi je šel tudi vojvoda
Leopold v boj za nevesto. Bil je lep princ
in dokaj močan za svoja leta; seveda se mu
je videlo, da se ne more zanašati na svojo moč.
Zato se je držal v sredi ob najboljših junakih,
ki so ga zaslanjali. Ob desni in levi so bili
grof Herman, Volk Turjaški, vitez Bogenski,
Ostrovrhar in drugi štajerski in koroški junaki.
Nasproti so jim stali v sredi Feltrino, Baldessare,
Barbo in drugi lombarški vitezi. Feltrino je bil
voljan, da prepusti zmago vojvodu Leopoldu,
le grofa Hermana ali Volka Turjaškega ponižati,
— to je bila njegova vroča želja.

Znamenje za napad se oglasi, borenje se
začne. Vse križem so švigali med seboj in se
zopet družili v večje gruče in krdela. Že je ta
ležal v pesku, oni je izgubil čelado, tretjemu
se je zlomila sulica.

Najhuje je delal gospod kastelan. Nemce je
podiral v pesek in tiščal za vojvodom, da bi
maščeval Ambrosia kakor Ahil Patrokla. Avstrijski
vitezi so bili silno pozorni nanj, da ne
pride preblizu vojvodu, ker ta bi bil izgubljen,
in potem tudi nevesta. Jednako so tudi drugi
Lahi napadali najbolj srednjo avstrijsko četo,
kjer se je vojvoda sam boril proti Feltrinu in
tovarišem. Herman je stal nasproti Baldessaru,
kateri res ni bil slab, a večkrat ne kos Hermanu.
Ker pa je Feltrino pomagal Baldessaru,
bila je stvar kočljiva, ker proti dvema braniti
se ni kazalo Hermanu. Jezil se je nad Lahi,
ki se boré tako malo junaško, da dva silita v
jednega. Kar zakliče vojvodu, naj krepkeje poprime,
sicer bo slaba, Turjaškemu pa zavpije
po slovensko, naj pazi na Feltrina.

Vojvoda so pogrele te besede, a požrl je
nevoljo in jel krepkeje mahati po nasprotnikih.
To je čutil tudi Feltrino, ker mu ni več
ostajalo dosti časa, da bi meril na grofa Hermana.

Herman je bil porabil že vse zvijače, da bi
spravil s konja črnoglavega Feltrina, pa ni mu
šlo po sreči. Klical je Volka in Ravbarja, učil
vojvoda, sam s seboj govoril in tudi klel vmes:
dobra prilika se mu le ni ponudila. Polovica
vitezov je bila že na tleh, mnogim je bilo razbito
kopje, le okrog vojvoda se je sukalo še
krdelo najboljših sobojevnikov. Sedaj je bilo
Hermanu že odveč. Hudo pogleda Feltrina,
kakor bi ga hotel streti, zakadi se proti njemu
z vso silo, zasuče se v stran, zvrši po bliskovo
turški mahljej, in Feltrinu sede čelada na tilnik,
ob jednem se mu zasadi vojvodovo kopje v
baržunasti jopič. Sedaj potegne Herman svojega
konja hipoma in silno nazaj, sune v Feltrinovega,
vojvoda pa še krepkeje potisne sulico:
Feltrino omahne s konja Hermanu v naročje.
Trombe zadoné.

Boj je bil končan, zmaga avstrijska. Za ujetega
gospoda Feltrina so priznali vojvodu kot
darilo — knežno Virido.

Z velikim sijajem so se vrnili gostje in domači
vitezi v namestnikovo palačo, kjer so obhajali
avstrijsko zmago. Za drugi dan je bila
določena zaroka svetle knežne Viride z vojvodom
Leopoldom. Kar se je dalo pripraviti,
vse je bilo narejeno bogato, sijajno in vkusno.
Povabljeni so bili vsi dvorni dostojanstveniki,
pa ptuji in domači vitezi, ki so se bili udeležili
tekme. Za slavnost je bila prirejena velika dvorana.

Barnaba Visconti je sedel na prestol, poleg
njega kneginja, nadvojvoda Rudolf, Cane della
Scala, gospodar veronski. Za priče so bili kancelar
Arigo z dvornim maršalom od milanske
strani, za ženina pa deželni glavar koroški in
Volk Turjaški.

Poleg nadvojvoda Rudolfa je stal Leopold,
in zraven matere Virida. Bila je oblečena v
svetlo svileno obleko, bogato okrašeno z zlatenino,
v obraz pa je bila močno bleda; dogodki
prejšnjega dneva so jo bili utrudili.

Barnaba vstane s prestola in vsi umolknejo.
Nato izpregovori slovesno:

„Velecenjeni vitezi in gospodje, zvesti moji
senatorji in svetovalci slobodnega mesta Milana!
Ni vam neznano, da moj dragi sosed, mogočni
gospod nadvojvoda Rudolf Habsburški, gospodar
avstrijskih deželá, snubi za svojega brata, visokorodnega
gospoda vojvoda Leopolda, našo drago
hčer, knežno Virido. Nismo smeli, niti mogli odreči
ljubemu in mogočnemu sosedu tako umestne
prošnje, tem manj, ker je tudi naša želja z mogočno
Habsburško hišo stopiti v tesnejšo prijateljsko
zvezo. Kakor ste se sami prepričali, zvesti
moji senatorji in gospodje, so ženin in njegovi

tovariši tudi vredni take neveste, ker izkazali
so se častivredne viteze. Zato ta trenutek v pričo
svojega maršala, kakor tudi v pričo svojih svetovalcev
in senatorjev slovesno zaročam svojo
drago hčer, knežno Virido, mogočnemu gospodu
vojvodu Leopoldu Avstrijskemu.“

Leopold in Virida sta pokleknila pred očeta Barnaba,
podala si roki in prejela njegovo častitko. Klečoč
je nataknil Leopold svoji nevesti zaročni prstan
in jo predstavil nadvojvodu Rudolfu, kateri jima je želel
jednako obilno srečo v prihodnjem zakonu.

Zaroki je sledil slavnostni obed, h kateremu je
bila povabljena vsa pričujoča gospoda. Ubrana godba
je svirala mične napeve po tedanjem vkusu, imenitni
pevci so proslavljali lepoto in bogastvo nevestino
ter slavo in mogočnost ženinovo. Gostje so se dobro zabavali in naključilo se je marsikaj zanimivega. Prijateljski razgovor
je seznanil in zbližal viteze.

Grof Herman in vitez Bernardo sta se bila spoprijaznila
do dobra — dva prava junaka, dasi v značajih
precèj različna. Všeč je bila kastelanu prostodušnost
Hermanova, s katero se je izražal o vsem, kar mu je prišlo pred oči. Čudno, da sta se v marsičem skoro vjemala. Ko je
Herman gledal milanski grb na zastavah, visečih po stenah,
reče:

„Meni se zdi, da je Virida ta kača, katera požira
Leopolda, ker ne vem, da bi prišlo kaj sreče iz tega
zakona.“

Kastelan posluša čudeč se te besede in pravi:

„Res ima to dekle lastnost kačjo, da omami,
kogar pogleda, in mu škoduje.“

Kastelan je mislil na svojega prevarjenega
prijatelja Ambrosia, ko je govoril te besede.

„Meni se zdi vladoželjna in častihlepna. Pa
pri nas na Štajerskem ji bomo že pregnali take
želje in ji odpihali napuh.“ In pripovedoval je
o lepoti štajerske dežele, o njenih vitezih in
gradovih in ni pozabil omenjati svoje moči in
svojih posestev ob bistri Savinji.

Gospod kastelan je z zanimanjem poslušal
grofa in mu naposled stisnil roko; postala sta
dobra prijatelja. Le gospod Feltrino se je še
srdil nad mladim Nemcem, kakor je rekel, ker
ni mogel pozabiti včerajšnje svoje nezgode. Grdo
ga je pogledoval, toda Herman se mu je smejal
in ga s tem še bolj dražil. Ko je Volk Turjaški
grofa opozoril na Feltrinovo izzivanje, odvrnil
je Herman zaničljivo: „Da nismo tukaj pod
gostoljubno streho, omehčal bi jaz njegovo trdo
glavo. A morebiti se še kje srečava.“

Feltrino je videl, da govoré o njem, in kakor
je posnel iz obrazov, ne baš v prijaznem zmislu;
zato se je obrnil proč ter pristopil h gospodu
della Scala. Dolgo in skrivnostno je Veroncu
razlagal, česar pa Cane menda ni maral kar tako
sprejeti. Naposled sta se pač pobotala, ker
Feltrino se je zadovoljen poslovil od Veronca
in škodeželjno z očmi pomeril Hermana in
Volka.

Obilna družba je bila raznovrstno pomešana:
vitezi, senatorji, dvorniki in vmes gospe in gospice
v prijaznih razgovorih.

Leopold in Virida sta bila v sredi med Barnabom
in Rudolfom. Nekam boječ je bil videti
izpočetka Leopold in nič prav srčno ni gledal
okrog sebe. Z nevesto je bolj tiho izpregovoril
nekaterikrat. Povedal ji je tudi nekoliko o vitezih
iz svojega spremstva. Močno se je knežna zanimala
zanje. Splošno je bila ž njimi zadovoljna
in jih je hvalila. O grofu Hermanu ni hotela
izpregovoriti. A Leopold ji je sam omenil Celjana.
Knežna se je nekoliko stresla ob tem
imenu:

„Meni je strašen ta človek,“ vzdihne Virida,
„grozno oster pogled ima in neka silovitost mu
sije iz očij.“

„Hudoben ni, nasprotno je bil do mene in
do brata vedno prijazen in zvest. A to svojstvo
ima, da z neko predrzno odkritostjo pogleda
vsakemu v oči in pové v obraz, kar misli, in
to ga dela strašnega.“

„Ne vem, ali bi mogla navaditi se tega, tako
oduren mi je.“

Leopold jo še bolj potolaži in razloži še
druge stvari.

Družba je bila čimdalje veselejša, razgovor
vedno živahnejši. Gospica Izabela je bila jako
vesela, ko je gledala oba zaročenca, in si mislila,
da sedaj ni več nevarnosti za Ambrosia.

Čas je potekal, tudi pijača se je prilegala.

Barnaba vstane in napije zaročencema, voščeč
jima srečo in božji blagoslov, ob jednem
tudi slavo vsej avstrijski hiši. Vsi gostje so zaorili:
„Živela Virida in Leopold!“

Ko je še namestu ženina Rudolf izrekel zahvalo
in napil na srečo rodbine Viscontijeve,
začeli so se povabljenci polagoma razhajati.
Rudolfa je gnalo, da bi uredil nevestino doto
in pospešil priprave za odhod. Obravnave zastran
dote so se vršile še dovolj hitro, saj glavna
stvar je bila že prej določena, da namreč dobi
100.000 zlatov. Za sedaj je hotel nadvojvoda
dobiti vsaj nekaj naprej ali „na račun“, Barnaba
pa je izkušal doto dobro zavarovati si, da bi
mogel ob kaki homatiji prijeti za kaj in tirjati
jo nazaj. Nadvojvoda je ponujal razne variščine,
in naposled se domenijo, Barnaba in oba brata,
da se vsa dota zavaruje na mesti Kamnik in
Kranj in na mitnice ljubljanske. Naložili so zlato
in raznih daril za ženina na tovore, in spremstvo
vojvodovo je odrinilo naprej proti Veroni s
poveljem, da tam počaka, ako dojde tje pred
vojvodom. Za poveljnika tej četi je Rudolf odločil
grofa Hermana. Spremljali so ga veronski
vitezi in Volk Turjaški mu je bil v pomoč. Rudolf
in Barnaba pa sta imela še skrivne pogovore
o vojski s patrijarhom, o državnem zboru in cesarjevih
zahtevah. Kancelar Arigo je imel dovolj
dela, da je sestavil vsa potrebna pisma: uredilo
se je vse brez posebnih težav, in vrnila sta se
vojvoda iz Milana z zavestjo, da je ta zveza
v korist hiši Habsburški in celi Avstriji.

Gorko so se poslovili, in Leopold je zaklical
svoji lepi nevesti ob odhodu:

„Da ste mi zdravi, knežna Virida, do prihodnje
pomladi! Tedaj pa pridemo po vas, in
vi pojdete z nami v lepe naše dežele.“

Solznih očij je podala knežna ženinu roko
v slovo, želeč mu srečno pot in veselo svidenje.

XVII. Poroka in smrt.

Kmalu se je kazalo na avstrijskem dvoru
in tudi zunaj, da se je bilo zgodilo nekaj posebnega.
Kraljevska obilost in sijaj se je razširil,
vojne naprave so se vršile z večjo silo.
Vojaki so se zbirali, vitezi so dohajali. Največjega
pomena je bilo za Avstrijo, da so prepir
s patrijarhom poravnali dostojno. Ugodnega
mirú pa Rudolf ni smel pričakovati po poslednjih
nepovoljnih uspehih v Furlaniji. Zato je poskušal,
da bi pridobil vsaj nekaj zmag nad patrijarhom
in njegovimi zavezniki. S tem je upal,
da ga prisili k častnemu miru. Zlati in Barnabove
čete so vidno pomagale: prvotna gorečnost
na furlanski strani je pešala, zavezniki so se
naveličali čakati mezde in odškodnine in drug
za drugim zapuščali bojišče. Patrijarh je rad ali
nerad sprejel na prigovarjanje ogerskega kralja
Ludovika mirovne predloge Rudolfove z malimi
premembami. Vojno odškodnino, tisoč srebrnikov
je odpustil nadvojvoda, zato je pa obdržal
vse patrijarhu — po Kranjskem in Štajerskem
— vzete gradove in posestva, vendar ne
kot priborjeno last, ampak kot od patrijarha
mu podeljene fevde z vsemi pravicami in dolžnostmi
prejšnjih posestnikov.

Velike premembe so nastale zaradi te vojske
in mirovne pogodbe po naših krajih. Mnogo
grajščakov je bilo šlo za patrijarha v boj in niso
se več vrnili: njihovo posest so zasedli Rudolfovi
vojniki in razdelili med seboj. Nekateri so se
izneverili patrijarhu in prostovoljno prestopili
k Rudolfu kot močnejšemu, kar seveda ni bilo
moško in viteško niti v 14. veku. Malo število
onih, ki so ostali zvesti, umaknilo se je novim
gospodarjem, kateri so bili često pustolovni
vitezi, a so dobili te gradove za vojno plačo
mesto denarja in so postali nekaka bramba
novemu gospodu v novih pokrajinah. Ker so
jih potrebovali, zato so jim iz početka gledali
skozi prste, dasi se niso vselej vêdli primerno
svojemu poklicu.

Nikakor ni prišteti na rovaš nadvojvodu Rudolfu
vsega tega, kar so počenjali ti junaki, pač
pa so bile te homatije in vojne povod, da se
je manj gledalo na poštenost vitezov in več
popuščalo njihovi samovolji. Nekateri izmed njih
so bili pravi roparski vitezi, kateri so prežali
ob javnih potih in cestah in se nepovabljeni
oglašali v goste po samostanih in sosednih grajščinah.

Po sedanjem Dolenjskem, tedanji „Slovenski
krajini“, bila je večina posestva patrijarhova,
mnogo grajščakov je bilo došlo iz Furlanije,
kakor nam kažejo tudi njihova imena. Poslal
jih je bil v naše kraje patrijarh, da bi oskrbovali
in branili deželo.

Podložniki so takoj čutili to premembo v
večjih davkih in hujši tlaki, a večkrat celó v
strašnih davkih človeške časti. Rudolf sicer ni
slišal vseh pritožeb zaradi raznih krivic, vendar
se mu je pač dozdevalo, da utegne iz teh silovitih
prememb nastati nevolja. Da je ljudstvo
sprejelo te nove gospode, trebalo je že od začetka
ostrega in odločnega postopanja; seveda
ljudstvo naj bi storilo iz strahu, česar ni hotelo
in moglo iz ljubezni. Tako so se udali naši
predniki nasilstvu, češ, saj je neizogibno, saj
se ne dá nič pomagati, in nosili so pohlevno
težki jarem, dokler ga jim ni preložil Bog.

Tako je nadvojvoda Rudolf mogočno razširil
svojo moč na jugu zlasti po Kranjskem in
Primorskem. Pričakovati je bilo, da bo to moč
tudi porabljal modro in zmerno. Gotovo bi bil
tudi to storil, da mu je bilo usojeno dolgo življenje.
Za sedaj pa je imel le čast in ponosno
zavest, da je ponižal veljavnega soseda in si
utrdil oblast prav tje doli do sinje Adrije.

Po hudi zimi je prišla prijazna pomlad,
klicala ljudi na delo, odklenila težavna pota —
in vabila tudi naša brata vojvoda po nevesto
v lepo Lombardijo. Zopet je klical Rudolf viteze,
da bi si pridružil veliko in častno spremstvo.

V mestu Beljaku so prišli poslednji plemiči
k spremstvu, in bilo jih je lepo število. Stari
znanci so se zopet videli in pozdravov je bilo
mnogo. Sivi Kreuzpek je bil tudi sedaj središče
viteškega življenja. V prijetnih družbah so govorili
o viteških dogodkih preteklih časov in delali
načrte za potovanje v Italijo in za bivanje v
Milanu. Spominjali so se milanskih junakov in
mnoga pohvala se je slišala o njih, zlasti o
vitezih Ambrosiu in Bernardu. O gospodu Feltrinu
se glasovi niso vjemali, ker so ga nekateri
hvalili kot vrlega viteza, drugi pa so ugovarjali,
češ, da nima poštenega značaja. Posebno
ga je grajal Volk Turjaški.

„Feltrino, da je pravi vitez? Vrag naj me
vzame, če je to res! On je pravi rokovnjač, če
hočete vedeti gospodje, zvit in potuhnjen kakor
ris. Pa kaj bi vam govoril: vprašajte tukaj-le
mojega prijatelja grofa Hermana, ta vam lahko
razloži marsikaj zanimivega o tem lisjaku.“

Vsi so pogledali grofa Hermana. Ta malo
pomolči, potem pa izpregovori:

„Ne odrekam Feltrinu telesne moči in velike
spretnosti v orožju, a v vedenju ni vitez, kar
tudi ni čuda, če se pomisli, kakšnega rodú je.
In komu še ni v spominu, kako nas je napadel,
ko smo se lani vračali skozi Veronsko domov!
Ni se sicer pokazal sam, pa jaz ne dvomim
kar nič, da ne bi nihče drugi kakor Feltrino hotel
zavratno napasti mirnih ljudij. Vem, srdi se name,
da sem mu zabavljal. Pa o tem vam povem,
kadar bomo imeli več časa in manj skrbi kakor
danes.“

„No, če bo tudi sedaj kazal roge,“ seže Podolski
vmes, „potem mu posvetimo drugače, ko
se ne bo več bati, da bi se ta ženitev razdrla.“

„Ej, če bi se tudi razdrla, kaj je za to!“
omeni naglo drug vitez.

„Tako ne govôri,“ pokara ga Kreuzpek,
„zameriš se hudo vojvodoma.“

„Kaj pa je, če se zamerim? Saj govorim
resnico, če pravim, da ta Lahinja nam ne prinese
nič dobrega. Pa naj pove gospod Herman
Celjski, ki jo dobro pozna! Ali ni res prevzetna
in vladeželjna?“

„Ti mi staviš nevarno vprašanje,“ odvrne
Herman, „ker odgovor bi me utegnil spraviti
v nemilost pri našem vojvodu Leopoldu; modrejše
je, da molčim in ti prepuščam, da sodiš
sam o tem, kakor ti drago.“

„Kaj bi tisto! Saj smo vsi zvesti vitezi: Zakaj
bi torej ne govoril, kar mislim! Pa saj vidim
dovolj, da ti ni všeč laška nevesta.“

„Kar se mene tiče, pravim, da ne bi hotel
rad mnogo ž njo opraviti.“

„To je vendar preveč, Herman,“ reče mu
Kreuzpek, „ako tudi ni knežna ravno že vzor
dobre soproge, a pomisli, da je še mlado dekle
in se ne more reči o njej ne dosti dobrega nì
slabega. Človek se pokaže šele potem, ko odraste,
ko ima zrelo pamet.“

„Recite, kar hočete, ošaben duh je v tej
ženski, ki nam utegne napraviti mnogo škode,“
odvrne Herman kratko in pogleda temno na
stran.

„Pustimo to stvar,“ opomni Ravbar; „kar
je, to je.“

Res se je končal ta razpor, ker po teh besedah
so vstopili nadvojvodovi pobočniki, kateri
so prinesli raznih ukazov in naročil. Treba je
bilo pripraviti se za odhod proti Veroni. Ukaz
je velel, naj ravnajo vitezi previdno, „ker se ne
vé, kakšne prijatelje imamo tam doli po laških
ravninah“. Vitezi so takoj prevzeli razne službe
in načelniška mesta in šli k svojim krdelom.

Grof Herman in Volk Turjaški sta bila zopet
pri prednjih stražah na najbolj nevarnih mestih.
Ko sta odhajala, reče Volk tovarišu: „Ako zopet
naletimo na gospoda Feltrina doli kje ob jezeru,
kako se bodeta pogledala, brate?“

„Menim, da ga ne bode več blizu, ker sem
ga že tako zaznamoval, da ga bode za vselej
sram. Ako je pa načelnik kaki roparski četi,
potem ga obesimo na prvo vejo ob potu, če
nam pride v roke.“

Odrinili so iz Beljaka. Bila je lepa četa.
Poleg onih, ki so šli snubit, spremljalo je to pot
vojvoda še mnogo drugih, zlasti dvornih dostojanstvenikov
in tudi nekoliko pridvornih gospej
za spremstvo novi vojvodinji. Razni plemčiči
in služabniki so se mešali med gospodo, da je
bil ves sprevod jako raznoličen. Na vozéh so
peljali razne potrebščine zase in pa darila za
Barnaba in njegovo družino.

Vojvoda sta se hotela izkazati pred Lahi
in jih prepričati, da se pridobivajo tudi v Avstriji
znamenite stvari. Potovanje je bilo mirno
in brez nezgod. Premikali so se pa naprej le
počasi in šele ob kresu so dospeli v Milan.

Tu je bilo seveda vse po koncu. Delale
so se v obče velike priprave, nekateri meščani
pa so bili za to slovesnost čisto malomarni.
Med take družine je spadala tudi Sforzova.

Ker je bilo že poprej vse urejeno, imela se
je vršiti poroka kmalu v mesecu malem srpanu.
Ko je bil dan določen, razglasili so to po Milanu
in po Lombardiji.

Pred poroko in na dan poroke so prihajale
v Milan množice od vseh stranij. Milanci so le
težavno sprejeli vse goste in jim dali bivališča.
Nekateri vitezi so ostali in bivali kar v šotorih
pred mestom kakor v vojnem času. V najlepših
opravah so pohajali sem in tje velikaši, služabniki
so se gnetli po prodajalnicah in drugih
javnih prostorih. Nadškofovska prestolnica je
bila za dan poroke lepo opravljena; milanska
duhovščina je rada storila od svoje strani vse,
da bi povzdignila slovesnost, storila tem rajša,
ker je bil Barnaba zopet v miru s cerkvijo in
papežem.

V prekrasnih opravah so bili svatje pri poroki.
Knežna Virida je imela belo svileno obleko
s čipkami bogato obrobljeno, in biserni dijadem
v črnih laseh. Zlata zapestnica se je oklepala lepe
roke in demant se je lesketal na zaročnem
prstanu.

Ženin Leopold je tudi imel na sebi najlepšo
opravo, katero je premogel avstrijski domači
zaklad. Ravno tako so bili nagizdani njegovi
tovariši.

Poročal je ženina in nevesto sam nadškof
milanski Viljem. Prelepo jima je govoril o zakonskih
dolžnostih sploh, posebno pa še o dolžnosti
do cerkve. Lepo je kazal, kako ves sijaj
knežji prihaja od veličastva božjega, in kako
sloni sreča vladarjev in ljudstev na pravici. Boga

se bati in po pravici ravnati — to pa uči sveta
cerkev, božja namestnica na zemlji. Zato naj
spoštujejo in poslušajo cerkev tudi vladarji. Z
vnetimi besedami jima je želel srečo: knežni,
ker odhaja iz mile domovine, vojvodu pa, kot
potomcu slavnega Rudolfa Habsburškega, kateri
je ljubil sv. cerkev z otroško udanostjo. Naj bi
bil njun zarod mogočen in slaven in vladal
mogočno Avstrijo v poznih vekih.

Dasi je nadškof govoril jako prisrčno in
nikakor ne zbadljivo, vendar je bilo marsikateremu
gorko pri srcu ob njegovih besedah.
Barnabu se je zdelo, da je prizadet, in nadvojvoda
Rudolfa je spreletela neka nevolja in groza
ob jednem zaradi resnih besedij o cerkvi in
njenih pravicah. Leopold in Virida pa nista
premišljevala mnogo onih besedij, marveč sta
se veselila srčnega voščila, katero jima je izrekel
nadškof tako vneto in odkritosrčno.

Poroka je minula, Leopold in Virida sta se
vrnila z nepreglednim spremstvom v Viscontijevo
palačo. Tukaj, v veliki dvorani, so se zbirali
povabljeni svatje. Cvet lombarškega vitestva,
milanskih gospej in gospic se je zibal in gibal
v krasnih oblekah sem in tje, kakor pšenično
klasje ob poletnem vetru. Po mehkih divanih
so posedle hčere iz najimenitnejših milanskih in
lombarških rodovin. Dvorili so jim vitezi in
junaki, katerih imena so že slovela po svetu.
Lišp in cena oblek in nakrasja je presegala vsa
pričakovanja in kazala bogastvo lombarške gospode.

Za lombarškimi gosti so prihajali tudi Avstrijci.
Dvorni maršal in kamornik sta jih sprejemala
in predstavljala že zbranim gostom. Dohajali
so po vrsti in dostojanstvu: grof Ureh Celjski
kot kranjski deželni glavar, Kreuzpek, vitez Ortenberg,
Hohenstein, Ravbar, Volk Turjaški in
cela množica drugih. Ko je vstopil grof Herman,
obrnile so se oči vseh vanj; on pa je korakal
moško in iskal z očmi nekoga po dvorani.

Ko je bilo vse zbrano, vstopi dvorna gospoda.
Najprej prideta Rudolf in Barnaba, za
njima pa Leopold in Virida, in potem po vrsti
sorodniki in sorodnice. Navdušeno so jih sprejeli,
potem pa začeli častitati poročencema, kar
se je godilo na razne načine in trajalo dokaj
dolgo.

O obedu govoriti bi bilo dolgočasno za
čitatelja, tem bolj, ker bi povedali jako mnogo,
ko bi bili natančni, in tudi ne samo o jednem
dnevu, marveč o več dnevih. Zakaj gostovanje
je trajalo več dnij, da so prišli vsi na vrsto, na
katere se je bilo treba ozirati.

Nadvojvoda Rudolf je bil pozabil vse skrbi
in se je iz dna srca veselil poročnega dné. Pa
nič ne traja dolgo na svetu, tudi veselje mine.

Nekaj dnij po svatbi je bilo že pozno v noč,
ko je nadvojvoda Rudolf legel počivat, sicer
zadovoljen, da se mu obrača vse po volji, vendar
ni bil čisto mirnega srca. Spominjal se je še
vedno škofovih besedij ob poroki, in ni se jih
mogel iznebiti, dasi jih je obračal bolj na Barnaba
kakor nase.

Tudi mu ni bilo dobro v glavi in želodcu,
le težko je zaspal zaradi trudnosti. Imel je pa
hude sanje. Prišel je med sovražne ljudi; med
njimi je spoznal tudi vse viteze, katere je bil
pregnal ž njih gradov. Močno so ga stiskali,
da skoro ni mogel dihati. Zaradi hude muke
se vzbudi, vesel, da ni resnica: toda iz jedne
težave je prišel v drugo. Ni vedel, ali je temu
vzrok laško podnebje ali močna pijača; tudi
je imel težko glavo in čutil se je trudnega. Do
jutra ni mogel več zaspati, in kadar so se mu
sklenile oči, pretile so mu prejšnje hude sanje.
Težko je čakal jutra, da pride na prosto v sveži
zrak in prežene težave iz glave in iz srca.

A jutro mu ni prineslo zaželene olajšave.
Moral je ostati v postelji. Nikdo pa ni prideval
tej slabosti kakih nevarnih posledic.

Proti poldnevu je sicer vstal, pa ni prišel
k skupnemu obedu, tudi ni maral ničesar zaužiti.
Ker je bila glava silno težka in je čutil
trudnost po udih, vlegel se je kmalu zopet.
Proti večeru pokličejo avstrijskega dvornega
zdravnika. Zdravnik tudi ni našel še nič nevarnega,
vendar je priporočal paznost, ker se ne
vé, odkod izvira slabost.

Čez noč se je bolezen shujšala; zdravnik
določi drugo jutro, da ima nadvojvoda vročinsko
bolezen, ker je skoro gotovo zaužil kaj
strupenega.

Silno je završala po dvoru in po mestu
novica, da je vojvoda Rudolf zbolel nevarno
zaradi zastrupljenja. Rudolfovi zvesti vitezi so
se zbrali pri grofu Urhu Celjskem, deželnem
glavarju kranjskem, v posvete.

„Kaj se vam zdi, gospoda,“ reče Ureh, „je-li
zdravniku verjeti, da je naš gospod zastrupljen
ali pa smemo misliti, da se je le pregrešil v jedi
iz neprevidnosti? Slišali smo sicer že marsikaj
čudnega iz laških mest in posebej iz Viscontijeve
rodbine, vendar pa tukaj ne najdem povoda
za kak zločin.“

Ortenburger méni: „Ugibati je nespametno,
ker je težko zadeti pravo; vprašajmo nadvojvoda
samega, saj pač vé ali sumi, kaj mu je škodilo.
Tako dobimo vsaj podlago za svoje sklepe.“

Kreuzpek, lovski mojster, pravi:

„Po jutrovem se je kaj takega večkrat pripetilo,
pa tam so neverniki, in imeli so vselej
veliko osebnega sovraštva, tukaj pa smo vendar
kristijani in ne morem najti razloga za tako

hudobijo. Zato menim, da je gola nesreča, sicer
pa upajmo, da se še vse obrne na dobro.“

„Nespametno je bilo, da smo šli,“ oglasi se
grof Herman, „med te zvite Lahe; saj je pri
nas dovolj nevest, lepih in boljših, kakor je ta
knežna, in ne bili bi imeli že toliko sitnostij,
pa še to nesrečo. Verjeti moramo se vé, da je
nesreča, a meni ni všeč vsa ta reč in bojim
se, da to ni zadnja nesreča iz te italijanske poroke.“

Pregovarjali so še dolgo sem in tje, naposled
pa sklenili, da bodo pazili na vojvodo in
skupno kaznovali hudobijo, ako bi prišla na
dan. Sicer pa so pritrdili grofu Hermanu in
Turjaškemu, da takoj odrinejo domov, ko okreva
nadvojvoda.

Nič manj skrbi ni napravila Rudolfova bolezen
Barnabu in njegovi soprogi. Že samo ta
sum, da bi utegnila biti kaka hudobija vmes,
bil mu je strašen. Gotovo ni bil on niti najmanje
kriv te nesreče, četudi je imel mnogo drugih
grehov na vesti. Zato je storil vse, kar je bilo
v njegovi moči, da bi pomagal Rudolfu. Najboljše
zdravnike je poklical in jih pošiljal k
bolniku in čakal nestrpno, kaj porekó.

„Kaj je novega?“ vpraša tretji dan zdravnika,
„ali je upati, da kmalu ozdravi nadvojvoda?“

„Kmalu ne ozdravi, ker je legar huda bolezen;
treba jo je pretrpeti več tednov. Upam
vendar še, ker je močne postave in mlad, in
ker se ne dá dokazati, da je zaužil kaj posebno strupenega.“

„Na čem torej, menite, je dobil bolezen?“

„Ali na smokvah, ali na vodi, natanko ne vem.
Oboje je užival nekoliko neprevidno.“

„Hudobije torej ni pri tem?“ vpraša namestnik
ostro.

„Hudobije tukaj ni nikake, kakor sodim.“

„Dobro, sedaj pa vas prosim, da storite, kar znate
in morete, da rešite nadvojvoda, plačilo dobodete
bogato.“

Zdravnik je šel. Barnaba pa je poiskal svojo rodbino,
kjer je našel tudi vojvoda Leopolda še dosti dobre
volje, ker se ni nihče nadejal nevarnosti. Barnaba
jim na kratko pové, kako je z bolnikom, in pravi:

„Moja misel je, da sporočimo
o bolezni nadvojvodovi domov na Dunaj
in na cesarski dvor v Prago.“

Kneginja je zagovarjala ta predlog, da zvé
nadvojvodica Katarina o bolezni soprogovi na
primeren način in se ne prestraši, ako bi ji od
drugod došle slabe in pretirane novice. Vojvoda
Leopold je bil nekoliko v strahu in skrbi in
je menil, da bi ne bilo treba poročati, dokler
ni bolj nevarno; ako pa že gredó odposlanci,
bilo bi dovolj, da gredó do Dunaja.

Barnaba pa je imel svoje razloge za poslanstvo
do cesarja, zato je ostalo pri tem. Virida
je bila nevoljna, da so prvi dnevi njenega
zakona ogrenjeni s to neljubo boleznijo. Rajša
bi bila videla, da bi bili bolnega nadvojvoda
vzeli domov, sama pa bi bila z Leopoldom še
ostala v Milanu. A ko ji je oče Barnaba odločno
izpodbil vsako tako misel, udala se je v
svojo usodo. Tako je bila bolezen nadvojvodova
najvažnejši dogodek v Milanu, kateri je zanimal
vse in skoro izpodrinil spomin slavne poroke.
Dan na dan so popraševali na dvoru, kako
je nadvojvodu, in dobivali so vedno neugodnejša
poročila. Ob prazniku sv. Jakopa izjavijo zdravniki,
da se kmalu odloči, da pa je v obče malo
upanja. Svetovali so, naj vse dene v red, ker je
nevarnost velika.

Hudo je izpreletela ta novica vse prijatelje
in služabnike nadvojvodove in bili so močno
potrti. Naslednjo noč se je bolezen zasukala

— v smrt. Rudolf je spoznal, da ni rešitve,
ker so ga včasih napadle hude bolečine in ga
je mrzlica tresla. Poklical je svoje viteze in
dvorjane, da jim sporoči in naroči svojo poslednjo
voljo. Žalostni so stali okrog njegove
postelje udani možje, ki so ga ljubili. Rudolf
jim je počasi naročal, kako naj se godi, če umre;
kar je njegovega imetja, naj izročé v varstvo
bratu Albrehtu. Opominjal jih je, naj pazijo na
to, da ostanejo vse dežele nerazdeljene, in naj
se bratje v jedinosti sporazumejo med seboj.

Vitezi so mu dali častno besedo, da hočejo
vestno izpolniti njegovo oporoko. Poslovil se
je prisrčno od vsakega posamič in se jim priporočal
v blag spomin.

Prišli so Barnaba, kneginja in poročenca k
nadvojvodu in ga izkušali pomiriti, kolikor so
mogli. Videti je bilo, da hoče posebno še bratu
Leopoldu nekaj položiti na srce. Ko sta obadva,
Leopold in Virida, stala poleg njegove postelje,
gledal ju je dolgo sočutno, kakor bi hotel reči:
Izgubila bodeta najboljšega variha in očeta, pa
tega sedaj ne poznata. Zbral je vse svoje moči,
da je govoril bratu Leopoldu:

„Dragi moj brat, prišla je zame ura ločitve.
Predno umrem, rad bi te še opomnil nekaterih
rečij, katere želim, da pametno uravnaš. Čast
in moč naše hiše — to je bil moj smoter v
življenju vsegdar, in prosim te, da tudi ti ravnaš
jednako. Mnogo sem se trudil in delal v ta namen
in dosegel mnogo lepih uspehov. Vendar nisem
tako zadovoljen in vesel, kakor bi bil lahko,
ker mi greni veselje marsikak bridek spomin
preteklega življenja. Mnogo vojskâ sem vojeval
in mnogo krvi prelil, ki je morebiti ni bilo treba,
mnogo posestva prisvojil, ko so drugi zato trpeli.
Zlasti mi greni poslednje trenutke, da sem se
toliko bojeval s patrijarhom. Prosim te, obljubi
mi, da hočeš z dobrotljivostjo in darežljivostjo to
poravnati, kar sem jaz zakrivil z vojsko in silo.“

Težko je govoril nadvojvoda. Brat Leopold
ga je tolažil, rekoč:

„V vojski so vedno take trde in boleče reči;
pa brez teh ne more biti, tudi jih nisi namerjal,
saj pridejo same od sebe. Vendar pa hočem
vedno gledati, da se ne bode ljudem pod našim
žezlom godilo slabeje, kakor se jim je pod patrijarhovim.“

Rudolf se je obrnil tudi k Viridi, katera je
stala bleda poleg moža. Prijel jo je za roko in
ljubeznivo rekel: „Pregovor je že nastal, da
sreča Avstriji raste po porokah, ker prihajajo
vrle, modre žene kot soproge in matere v našo
rodbino. Vrle in modre žene sem želel tudi

bratu, in to upam, da sem našel. Gospa Virida,
bodite podpora in zavetje svojemu soprogu v
težavnih urah življenja in vedite, da je sreča
vladarjev le v sreči podložnikov. Ako bodeta
znala vso svojo skrb obrniti v to, da si pridobita
ljubezen podložnikov, tedaj sta si pridobila tudi
srečo in blagoslov božji.“

Nato je nadaljeval obema: „Ker je moj brat
vojvoda Albreht najstarejši med brati, naj on
vlada vse avstrijske dežele, in vi drugi ga podpirajte
po svoji moči. Nikar ne iščite vsak zase
samostojne vlade, ker le zedinjene moči kaj
zmorejo. Ako je tudi vajino življenje manj svetlo
in veličastno na zunaj pred svetom, lahko je
toliko srečneje v domači hiši. Pomnita, da je čast
jednega čast vseh drugih in čast Avstrije.“

Virida mu je obljubila, da hoče biti dobra
soproga svojemu možu in skrbeti tudi za podložnike
svoje, kolikor bo mogla. Počasi je spustila
roko Rudolfovo in se umaknila nekoliko
nazaj za svojega moža. Nemirna je bila in prihodnjost
jo je začela skrbeti, ker ti opomini
umirajočega svaka je niso nič potolažili. Solznih
očij sta se oba poslovila od bolnika.

Poslednje trenutke se je pečal nadvojvoda
samo sam s seboj in se pripravljal za smrt,
kolikor mu je bolezen dala zavesti.

Pridvorni kapelan Peter mu je stal na strani
in ga pripravljal za zadnjo pot. Vpričo brata
in Viride, Barnaba in kancelarja in svojega duhovnika
je sklenil svoje kratko, a jako delavno
življenje dné 27. mal. srpana. „Mlad, pa velik
mož,“ rekli so Avstrijci. „Škoda zanj!“

Ob smrti nadvojvodovi so prenehale vse
veselice, in izpolnilo se je tudi tukaj, kar se
dogaja često v življenju, da konec veselja pride
žalost.

Napravili so mu veličasten pogreb in ga
položili začasno v rodbinsko rakev Viscontijev
v Milanu.

Avstrijci so ostali brez gospoda — sirote
v ptujini. Žalostni so se spogledovali in želeli
iti domov.

„Kdo bi bil to mislil kdaj,“ jadikoval je
stari Kreuzpek, „da bodem jaz starina na pogrebu
nadvojvoda Rudolfa! Da, čudna so pota
božja.“

„Nepričakovana je res smrt nadvojvodova,
a storil je veliko. Bodimo mu hvaležni za to
in ohranimo mu blag spomin,“ pripomnil je
grof Ureh Celjski.

„Jaz pa menim, da kar najprej poberimo
kopita in odrinimo domov, da se nam še kaj
ne primeri v tem začaranem gnezdu,“ mislil je
Turjaški.

„Ista je tudi moja misel,“ oglasi se grof
Herman, „le da bi jaz ničesar ne jemal s seboj
iz Milana, tudi Viride ne, ko bi že ne bila poročena
z vojvodom. Zdi se mi, da je ona tisti
zli duh, katerega seboj odpeljemo, da nam bo
doma delal nadlego.“

Dvorni kapelan Peter pa je opominjal mlade
duhove, da ne smejo tako ostro soditi človeka,
„saj se tudi grešnik lahko vsak hip predrugači
in poboljša, kar mora biti tudi vseh skrb.“

Ganljivo je bilo slovo knežne Viride od domače
hiše. Ko je prišel dan ločitve, vstala je
zgodaj in šla v cerkev, kjer je molila dalje nego
navadno. Vedela je, da je to resen trenutek v
njenem življenju. Potem se urno napravi v potno
oblačilo ter gre najprej sama k očetu in materi.
Bleda je stala pred silovitim Barnabom in še
ni mogla govoriti; zato jo prime oče prijazno
za roko in reče: „Sedaj torej greš, draga moja.
Hodi srečno! Pomni vselej, da si Viscontijeva,
in ohrani v vseh okoliščinah svojo ponosno
nrav. Ne zabi, zakaj greš v Avstrijo, da proslaviš
sebe in svojo domovino. Ako bodeš imela težave
in zapreke, sporoči mi, saj smo sosedje in
ne bode pretežko vplivati na dunajski dvor. Pričakujem
torej od tebe, da bodeš vredna naše
hiše in rodbine.“

„Tega ne zabim nikdar, ljubi oče. Ne grem
v Avstrijo samo zaradi Leopolda, verjemite mi,
pač pa, ker upam, da dosežem svoje vzore.
Ako se mi posreči, in upam, da se bode, prav,
ako ne, bodem znala tudi nositi, kar sem si
nakopala sama.“

Bleda kakor marmor je stala pred očetom,
in govorila je kakor modrijan iz stojiške šole;
pa očetu je bila všeč, ker jo je poznal kot otroka
čisto po svojem srcu. Pohvalno je pritrdil tem
besedam in spremil mlado vojvodico k materi.
Odtam pa je šel v družinsko sobo, kjer je bil
pripravljen zajutrek za vso družino.

Slovo od matere, sestrice in bratov je bilo
kratko, ker so že več dnij govorili samo o tem.
Rekla je mati hčeri: „Bog bodi s teboj in ti
daj srečo! Podlaga zakonski sreči pa je medsebojna
ljubezen in jedinost. To jedinost bodeš
ohranila le, če se boš znala samo sebe premagovati
in zatajevati. V začetku bodi bolj skromna,
in polagoma si bodeš pridobila srca svojih svakov
in dvornikov. Ne pozabi Boga in dolžnosti do
cerkve! Sporoči nam večkrat, kako se ti bode
godilo, ker veš, da moje srce gre s teboj.“ Obe
sta zajokali, mati in hči, in se večkrat objeli.
Jednako je objemala in poljubljala sestrico in
oba brata. Trgalo ji je srce — oči so bile rdeče
od obilnih solza, vendar se je še močno premagovala.

V obednici je čakalo avstrijsko spremstvo
gospôde. Po zajutrku se predstavijo vojvodskemu
paru dvorni dostojanstveniki in se poslové od
vojvodinje. Kancelar Arigo je bistro gledal izpod

velikih obrvij in stiskal blede, drobne ustnice,
češ, to sem spravil dobro. Izabela pa je gledala
ponosno in zmagovalno, kakor da se je iznebila
svoje tekmovalke. Don Loschi je bil jako žalosten;
obljubil pa je, da bo pošiljal vojvodici vse
boljše pesmi.

Vozovi in konji so bili že pripravljeni. Kmalu
se jame pomikati dolga avstrijska truma po Milanu
— želeč si, da dojde srečno domov v milo
Avstrijo. Žalostna je bila ta pot domov, kakor
je bil vesel prihod v Milan. Leopold in Virida
zaradi mladosti nista tega tolikanj čutila,
dasi je umrli nadvojvoda izmed vseh bratov
najbolj ljubil Leopolda. Vedel je, da bo viteškega
duha in je pričakoval od njega prav mnogo
za Avstrijo. To je tudi nekoliko žalilo druge
brate in jim budilo zavist, pa se niso upali
ustavljati mogočnemu Rudolfu. Sedaj pa, ko je
umrl mogočni zaščitnik, preide vlada in jerobstvo
na vojvodo Albrehta, katerega so dosedaj
bolj prezirali. Leopoldu se je k večjemu dozdevalo,
da se bode marsikaj izpremenilo, Viridi
pa se niti sanjalo ni, da smrt Rudolfova je zanjo
znamenje slabe prihodnjosti.

XVIII. Vojvodica Virida in njeno svaštvo.

Na Dunaju so odkazali novoporočencema
tesno stanovanje z malo služabniki v dvornem
gradu. Jako različno je bilo to stanovanje od
domačega, to je zapazila Virida takoj. Nikjer
sijaja, nikakega blišča; tudi se zanju niso mnogo
brigali. Imeli so mlada poročenca skoro še za
otroka in tako tudi ravnali ž njima. Po domačih
postavah je prevzel starejši brat vlado vseh dežel
in jerobstvo nad mladoletnimi brati. Smel si
je dovoliti več stroškov za svoj dvor, nego njegovi
brati, in to je porabil tudi vojvoda Albreht.
Leopold je moral biti zadovoljen s skromnimi
razmerami in ž njim tudi Virida.

Iz početka ji je bilo neizmerno bridko pri
srcu. Ptuje navade, nekako osorno vedenje proti
njej, tudi nemški jezik, katerega se dolgo ni
mogla privaditi — vse to je tlačilo njeno ponosno
in živahno naravo.

Zato lahko umevamo, da je v prvem času
pretočila marsikako solzo. Kadar je bila sama
v svoji sobi, mislila je domov v Milan. V duhu
je videla domačo hišo z vsem bogastvom in
bliščem. Preštevala je mnogovrstne dvorjane in
velikaše, gledala je svojo tovarišico Izabelo,
gledala je junaške viteze, in kakor zvezda med
njimi se je odlikoval vrli Ambrosio. Stresla je
krasno glavico ob tej podobi; nehoté je nastala
v njeni duši misel, da se je vendar le zmotila, ko
je šla na Dunaj. Pri Sforzovih bi ji bilo gotovo
bolje, kakor ji je sedaj. To je bila nevarna
misel, ki je hotela razdirati zakonsko srečo.
Čim večkrat se je povrnila, tem močnejša je
bila, kakor sploh vsaka izkušnjava, ako je ne
zatremo prvi hip. Njena pisma do matere so
to naznanjala prikrito. Mati pa si je z veliko
previdnostjo prizadevala pripraviti mlado soprogo
do drugih mislij.

Polagoma je Virida pregledala dvorne običaje
in razmere; opazovala je ostro osebe okrog
sebe, njihov značaj in vpliv na dvoru, njihovo
naklonjenost proti sebi in soprogu. Po teh razmerah
je poskušala uravnati svoje vedenje, kakor
jo je bil naučil oče Barnaba.

„Zato nisem prišla na Dunaj,“ rekla je sama
sebi, „da bi čepela v teh tesnih sobah kakor
nuna, ampak da se pokažem kneginjo in vladarico,
da kaj storim za svojo čast in za čast
naše rodovine. Zakaj naj bi gospodovala samo
vojvodinja Elizabeta ali vdovica Katarina, jaz
pa stala v kotu kot malo dete? Za pranje in
šivanje bi me še hoteli porabiti, za javno nastopanje
pa ne! Ne, tega ne trpim več in rajša
pobegnem domov, kakor da bi tako živela.“

Virida je tiho ihtela in se žalostila. Smilila
se je sama sebi in rada bi bila videla, da jo
kdo tolaži, pa mesto tega pride komornik vojvodinje
Elizabete ter ji naznani, da svetla gospa
vojvodica želi, naj pride v domačo dvorano;
pristavi, da so tam zbrane gospe pri delu.

Virida je obrnila objokane oči v mrzlega
gospoda, malo pokimala in vstala. Premišljevala
je, ali bi šla v delavnico, ali bi se uprla. O
pravem času še ji pridejo na misel zlate materine
besede, naj si izkuša s prijaznim in skromnim
vedenjem pridobiti ljubezen ljudij, ako želi biti
med njimi zadovoljna in srečna. Pregnala je
siloma slabe misli, obrisala si solze, popravila
obleko in lase in šla počasi in kolikor se je
dalo z veselim licem med svoje svasti in druge
dostojanstvenice.

Vojvodinja Elizabeta, žena vojvoda Albrehta,
je bila mlajša hči cesarja Karola IV. in sestra
vdove rajnega Rudolfa, vojvodinje Katarine. Iz
početka je bilo tudi njeno stališče v zakonu
podobno Viridinemu, a to je manj čutila, ker je
bila vladajoča vojvodinja Katarina njena sestra.
Zato je smela marsikaj, kar bi drugim ne bilo
dovoljeno. Poleg tega je imela za domače gospodinjstvo
močno pripravno nrav, in to ji je delalo
mnogo razvedrila. Sedaj pa, ko je tako nepričakovano
prišla na prvo mesto pri dvoru, kazala
je vso svojo sposobnost. Natančna in točna je
bila povsod in to je tirjala tudi od drugih
dvorjanov. Kakor njen soprog, tako je bila tudi
ona pobožna gospa; gledala je na to, da so vsi
vršili redno svoje cerkvene dolžnosti, in rada je
videla, da so bili vsi ž njo vred vsako jutro
pri sv. maši. Ker njen soprog, vojvoda Albreht,
ni ljubil veselic in zabave, imela je vojvodinja
Elizabeta mnogo prostega časa, in tega je uporabljala
dobro. Rada je zbirala v družinski dvorani
okrog sebe vse mlajše vojvodice in dvorjanke,
da so skupno delale kaj koristnega.

Ob določeni uri so že čakale dvorne gospe
v prostorni, ne posebno bogato, pa vendar prijazno
opravljeni dvorani. Bilo jim je na tem, da jih ceni vojvodinja. Pri okrogli mizi, pregrnjeni s tkanim prtom, z ročnim delom, sedeli sta gospa Linda Raucheneckova, predstojnica
vojvodičinih služabnic, in Jela Landenbergova
sestra avstrijskega maršala in pridvorna gospa.
Obe gospe sta bili že bolj priletni, pa jako

zgovorni. Sedaj sta bili na pol pri delu, na pol
v pogovoru.

„Pozno je že, pa svetle gospe še ni v delarnico.
Kaj je neki vzrok temu, saj je sicer
tako točna?“ pravi Linda.

„Najbrž so prišli nepričakovani gosti, pa je
treba kaj urediti in pripraviti,“ méni Jela.

„Gostov prihaja sedaj malo, zato ne verjamem,
da bi bili danes došli. Prihodnje dni
pa pričakujejo ogerskih poslancev, kakor sem
slišala včeraj.“

„No, potem je kaka druga reč, ki zadržuje
vojvodico, morebiti družinske stvari.“

„Da, kaj takega pač utegne biti. S svetlim
soprogom sta sicer v lepi jedinosti, saj je tako
dober gospod, kakor moj rajni Henrik: toda
sicer ni na dvoru vse tako v redu, — pa saj
sama veš, Jela, kaj bi ti razkladala!“

„Moja vednost je bolj površna, ker nimam
pravega darú za dvorne tajnosti, vendar se mi
zdi, da se je dokaj izpremenilo na dvoru po
smrti nadvojvoda Rudolfa.“

„Premenilo se je res, pa menim, da na
dobro stran.“

„O, nikakor ne ugovarjam, ampak le mislim,
da bi utegnil kdo pogrešati prejšnjih razmer.“

„Morda, draga Jela, a časi se preminjajo
in ljudje so vedno drugačni. Medve sva bili
nekdaj tudi mladi in dobre volje, sedaj pa je
nama vse to odveč in tako je tudi pri drugih.
Vojvodinja Katarina, katero menda imaš v mislih,
je res dobra, mlada gospa, pa je vendarle vdova,
kakor jaz; zato ni zanjo nedostojno, ako se nosi
bolj vdovsko in manj zahaja v veselo družbo.“

„Saj je popolnoma prav, da žaluje po rajnem
soprogu, ker je bil plemenit in velik gospod.
Vendar je poleg tega še kaj drugega: sedaj ni
več vladarica, nima otrok, nima pravega dela,
nima več prejšnje časti — in to je bridko. Pomilujem jo.“

„Kakor nanese usoda, Jela; midve nisva
krivi. Kar se pa naju tiče, ne moreva se pritoževati:
Elizabeta je prav dobra gospa.“

„To priznava vsakdo; samo to menijo nekateri,
da je preveč prikrajšala vdovo. Pa pustiva
to! Ne zameri, da sem govorila odkrito.“

Lindi se je zdelo, da je malo prizadeta kot
načelnica dvornega služabništva, zato je nekoliko
pomolčala, potem pa vzdihnila:

„Vsem ne moremo vstreči, pa polagoma se
bo uredilo vse. Saj sta sestri, naj se torej sami
pogovorita med seboj!“

„Prav tako, pametno govoriš. Kje pa je
mlada vojvodica Virida? Ali je ne bo danes v
našo družbo? Meni je jako všeč ta zanimiva
mlada gospa, zato jo pogrešam nerada.“

Linda jo srpo pogleda, ne vedoč, ali se šali,
ali govori resno, zato odvrne nedoločno:

„Tako, tako! Mlado gospo bo treba zopet
klicati, kakor sicer. No, vidiš pač, ‚vsak ima
svoj prav‘, kaj bi človek govoril! Stara sem že
in mnogo izkusila, pa vendar še vedno kaj novega
pride nad mojo glavo.“

„Kaj pa je tako strašnega?“

„Ne vem, kako bi ti povedala svojo misel.
Glej, dve leti je že pri nas, in meniš-li, da se
je kaj udomačila? Nič, vedno je čemerna, sama
zase, vedno premišljuje in piše domov, da človeku
kar preseda. In celó vojvoda je že pohujšala.
Saj si ga poznala preje, kako ljub in prijazen
mladenič je bil, kako rad se je sukal pri
nas in se z nami kratkočasil. Sedaj se pa tudi
nekam jezno drži in je sam zase. Kaj bode
iz tega? Bojim se, da nam bode še težko, če
pride kdaj do veljave in vlade. Toda ...“

Gospa Raucheneckova bi bila govorila še
dalje, kar se odpró vrata in vojvodinja Elizabeta
vstopi z vdovo Katarino in gospemi, katere so
jo čakale v prednji sobi. Po kratkem pozdravu
sedejo vsaka k svojemu delu, in začne se miren
in hladen pogovor.

Ko pa vojvodinja zapazi, da še ni knežne
Viride, pokliče jedno gospico in ji tiho naroči,
naj v njenem imenu povabi gospo vojvodico
v delarnico. Vse navzoče gospe so to opazile
in takoj uganile, kaj je naročila vojvodinja.
Radovedne so čakale, ali pride mlada knežna,
ali ne, in med tem čakanjem skoro niso mogle
govoriti. Toda kmalu vstopi Virida v dvorano,
lepo vzrastla, a bledega obličja. Molčé se prikloni
vojvodinji Elizabeti in tiho pozdravi vdovo
Katarino, sede poleg nje k mizi in prime za
delo.

Pri teh delavnih shodih so bile gospe navadno
prav živahne in jako vesele, danes pa je
bilo nekaj posebnega nad njimi. Govorica se
kar ni hotela razplesti. Elizabeta je začela večkrat
na to in na ono stran pogovor, pa dobila je
le kratke odgovore od obeh vojvodic, zato je
naposled umolknila tudi sama. Virida je bila
na videz silno zaverovana v delo. Zlato je vezla
v svilnat robec, dar za svojega soproga. Nalašč
je preslišala več vprašanj in ogovorov; če je
odgovorila, povedala je le malo besed. Prav
pusto je bilo vsem, in želele so si konca današnjega
dela. Zato vsi pozdravijo s tihim veseljem
naznanilo vstopivšega komornika, da so
došli ogerski kraljevi poslanci.

Vojvodinja je vstala in družba se je poslovila
z navadnimi pokloni in odšla iz sobane.
Le vojvodice so še ostale. Videti je bilo, da
hoče Elizabeta nekaj povedati, kar ji teži že
dolgo časa srce.

„Vesta, dragi moji, da je določen za sprejeme
dvorni običaj, kateri naklada vsakateremu
mesto po njegovem dostojanstvu? Ne omenjam

vama tega, kakor bi ne vedeli, pač pa je potrebno,
da se vsi točno ravnamo po njem. Ker
le tako se napravi odličnim gostom dostojen
sprejem in ohrani ugled našega dvora. Opažali
pa so že nekaterikrat, da se to ni godilo zadnje
čase, da se je kdo ali neumestno rinil naprej,
ali pa nekako mrzlo in prezirljivo odtegoval.
Želim, da se ne bi zgodilo nič takega, zlasti
sedaj ne ob sprejemu ogerskih kraljevih poslancev.“

Na te besede nista svasti nič odgovorili,
kakor bi jih stvar ne brigala; hoteli sta iti v
svoje prostore. Zato pristavi Elizabeta kar naravnost:

„Pričakujem, da mi storita tudi ve dve to
uslugo.“

Sedaj pa odgovori vdova vojvodinja Katarina:

„Ti si vladarica, draga sestra, torej imaš
dolžnost in priliko sprejemati in častiti ptuje
odposlance. Jaz pa sem vdova in ménim, da
se oziraš na moj stan. Ko sem bila jaz na tvojem
mestu, vedela sem, kaj mi je storiti. Nihče se
ni pritoževal zarad dvornih sprejemov na Dunaju,
kakor praviš, da se godi sedaj. Treba
iskati vzrokov za to kje drugod.“

Nato se je obrnila proti vratom in odšla.
Vojvodinja Elizabeta je bila nekoliko užaljena,
vendar se je mirno obrnila do Viride in ji
rekla:

„Prosim te, da storiš tudi ti s svoje strani,
kar je prav, da napravimo dostojen sprejem.“

Virida je lahno prikimala s črnolaso glavico
in tiho odšla na strani Elizabete iz dvorane.
Prišedša v svojo sobo, bila je sama in govorila
s seboj:

„Kadar me potrebujejo, tedaj se me spomnijo;
pomagam naj jim povzdigniti sijaj pridvornega
sprejema. Seveda, to storim rada, pa ne
za druge, ampak sama zase. Premalo ne bodem
storila, o tem smeš biti prepričana, ti umna
Elizabeta.“ Poredno se je nasmejala in šla pregledavat
oblačila in okrasnine.

Sprejem ogerskih odposlancev je bil veličasten.
Vojvodu Albrehtu je bilo na tem, da
ohrani in utrdi prijateljske razmere z mogočnim
ogerskim kraljem. Staro bogastvo iz Rudolfovih
časov so poiskali in razložili. Sprejemna dvorana
na dunajskem dvoru se je lesketala v
kraljevskem blišču; tudi dvorjani so se pokazali
v najlepših opravah. Vse pridvorne dedne službe
so se kazale; zastopali so jih slavni avstrijski
plemiči, katere so v naglici povabili.

V sprejemno dvorano so polagoma prihajali
velikaši in njihove gospe, vse v krasnih
oblekah z obilnim lepotičjem. Živahno gibanje
in govorjenje je bilo med njimi, in vsakega
novega gosta so pozdravili s pristojno častjo.
Ostri opazovalci so ocenjali obleko in vedenje
navzočih gospodov. Henrik pl. Holgenberg in
Linda Raucheneckova sta sprejemala dohajajoče
in jih vodila v dvorano. Z vidno zadovoljnostjo
sta opravljala ta posel, ker jima je šlo po volji.

Ko je bila že vsa gospôda zbrana, prihajali
so dvorjani, nato vojvodinje in vojvoda Albreht
sam. Najprej je šla vojvodinja vdova Katarina
v spremstvu samo jedne gospe, vsa v črni
obleki, brez nakitja. Linda je bila nevoljna in
povabljenci so se čudili, da tako dolgo hodi
črno oblečena in k taki slavnosti prihaja tako
preprosto. Sedla je na svoj prostor in se malo
zmenila za ljudi. Igrala je ulogo razžaljene in
prezirane vojvodinje. Nasprotno pa sta prišla
Leopold in Virida mogočno in sijajno. Nastopala
sta oblastno in se mnogo vrtela med gosti
in dvorjani. Vse je občudovalo mlado dvojico,
krasna Milanka je očarala vse. Celo vladarica
Elizabeta na strani vojvoda Albrehta, ki sta
vstopila poslednja, ni izbrisala tega vtiska, in
splošno so govorili, da je Virida kraljica tega
dné. Opazil je to nadvojvoda Albreht in je bil
nevoljen nad toliko preširnostjo; opazila je tudi
Elizabeta in spoznala, da so njene dobre besede
učinile prav nasprotno ravnanje, kakor je želela
sama. Zapomnila si je to in sklenila, o priliki
maščevati se nad njima.

Leopold in Virida sta spoznala, da sta stopila
na ono pot, ki bi ju najkrajše vodila do
veljave in morda tudi do vlade. Leopold se je
udal popolnoma svoji umni soprogi, ki je ravnala
natančno po navodu svojega očeta. Dosledno
sta nastopala tudi naprej sijajno in prikupljivo,
da sta imela dan na dan več zvestih
privržencev. Ni mogel lahko kdo pozabiti ljubeznive
prijaznosti mlade vojvodice. Ta živahnost,
ta ogenj v velikih črnih očeh, vsa milina njene
osebe, in potem zlati značaj in vrlina mladega
vojvoda — vse to je marsikomu vzbudilo misel,
da bi imela Avstrija vse drugo veljavo, ko bi
imela Leopold in Virida v rokah vladarske posle.
Od misli do želje pa ni daleč, za dejanje treba
le ugodne prilike, kakoršna se je naposled tudi
ponudila.

Leta so potekala hitro. Vojvoda Leopold
je dorastel in postal polnoleten. Pustiti so ga
morali k vladarstvu in mu dati besedo pri javnih
naredbah. Pokazala se je kmalu razlika med
obema bratoma tudi pri vladarskih poslih. Bojeviti
Leopold je vedno silil le na širjenje oblasti
in moči, na pridobitev dežel in gradov, na vojske
in vojne zveze. Albreht pa je bil nasprotno
zadovoljen s tem, kar je imel, in želel v miru
vladati svoje podložnike. Prišlo je čestokrat do
prepirov; Albreht je izpočetka zmagoval le zato,
ker je imel še stare, sebi udane služabnike in
svetovalce, kateri so sicer bolj ali manj v srcu
pritrjevali vojvodu Leopoldu, vendar pa mu še

niso mogli zaupati. Saj ni doslej še nikjer pokazal,
da tudi res more in zna kaj opraviti v boju
ali v politiki. Ta nedostatek je najprej opazila
Virida in ga razodela soprogu. Mladega vojvoda
je močno zadela ta opazka. Takoj je sklenil
pokazati nevernim ljudem, da je junak ne le
v besedi, ampak tudi v dejanju.

XIX. Samasvoja.

Komaj je stopil Leopold na svoje noge,
delal je neprestano za razširjanje svojih pravic.
Terjal je zase večje in lepše prostore, sprejel
mnogo služabnikov in dvorjanov v službo, soprogi
je dajal večje vsote na roko, v obče:
kazal se je vseskozi pravega kneza. Povsod je
posnemal rajnega brata Rudolfa. Ljudje so to
opazili in vsi nekdanji prijatelji Rudolfovi so
se sedaj oklenili Leopolda. Pričakovali so, da
se povrnejo prejšnji lepi časi. Zlasti bojeviti
vitezi, med njimi junaki slavnega imena, ponujali
so se mu v službo in ga priganjali v junaška
dela.

Nekdaj so hodili junaki na jutrovo nad nevernike,
kadar so si hoteli pridobiti posebno
slavo. A ob času, ko se godi naša povest, ni
bilo več te navade. Pač pa so šli tu pa tam
junaki nad neverne Pruse, s katerimi so se bojevali
„nemški vitezi“. Vitezi nemškega reda so
imeli tedaj zlato dôbo moči in slave; vladal jih
je veliki mojster Vinrik Kniprodski (l. 1351. do
l. 1382.). Tako umevamo, zakaj je vleklo tudi
Leopolda, da bi šel pridobit si v boju s Prusi
viteške slave. Virida ga je vnemala in mu živo
slikala življenje slavnih junakov.