Gospa s pristave
Janežič, Ivan
1894
Digitalna knjižnica IMP. Signatura WIKI00135-1894 [Kolofon] [Faksimile] [XML]

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79 80 81 82 83 84 85 86 87 88 89 90 91 92 93 94 95 96 97 98 99 100 101 102 103 104 105 106 107 108 109 110 111 112 113 114 115 116 117 118 119 120 121 122 123 124 125 126 127 128 129 130 131 132 133 134 135 136 137 138 139 140 141 142 143

Kazalo


[Stran 1]
[1]

I. Dika Lombardije.

[„]Italija, kako lepa si, prostrana naša domovina!
Kamorkoli se ozre oko, odpiraš mu nova čuda.
Starodavni Rim, kristijanom sveto mesto, kako
častitljivo je! In Napolj z okolico, mar ni to
krasna dežela? Zares ne govoré brez vzroka:
Če si videl Napolj, lahko umreš. Kaj šele Venecija,
pomorska kraljica, ki vladaš na morju in na
suhi zemlji! Da, res, vsa Italija je lepa in slavna:
a vendar ljubim nad vse drugo tebe, rajska
moja Lombardija, in tebe, ponosni moj Milan,
dika Lombardije.“ — Tako je sanjaril sam s
seboj pesnik Antonio Loschi1, ljubljenec Milancev in pridvorni govornik Barnabe Viscontija,
gospoda milanskega in cesarskega namestnika
cele Lombardije. Bilo je pomladi l. 1354. Izprehajal
se je v večernem hladu med mladimi brajdami
in novim cvetjem ob mestnem ozidju. V roki je držal „Rime“ pesnika Petrarke, ponavljal
vrste in zopet modroval:

„Ponosen si res, naš Milan, glavno mesto
lombarško, ponosen na svojo slavno zgodovino.
V zlatih črkah so tam zapisana slavna dela naših
dedov. Prestolnica si bila kraljev, železna krona
je še danes tvoj zaklad. Toda tvoji kronani
kralji niso bili vselej tvoji prijatelji, ker so bili
ptujci in zavidni tvoji sreči in tvoji slobodi.
A Milan, ti nisi nikdar zatajil svoje narodnosti,
in kakor si bil nekdaj prvoboritelj za krst častni,
tako si sedaj za zlato slobodo.“ V pesniku so
plavali po dušnem obzorju spomini iz milanske
preteklosti; gledal je vesele in žalostne podobe,
a vse so mu bile vzvišene. „Bili so hudi dnevi,
ko je Friderik, Rdečebradec, podrl tvoje ozidje
in pogazil tvoje hiše v prah: tvojega poguma
pa ni mogel zatreti. Pri Legnanu so že stali
Milanci na čelu italijanskih mest v boju za
slobodo, in klanjala se jim je cesarska moč.
Ono leto je zate častno leto, ker pripoznana je
bila tebi sloboda, brez državnih davščin. Sloboden si
bil do danes in sloboden ostani vedno!“
Pesnik nekoliko preneha, potem povzame iznova:
„Bodeš-li tudi mogel braniti slobodo
nasproti vsem so vragom? Čutim, da prihajajo
težave od zunaj na te, in vidim, da tukaj gospod
Barnaba Visconti ni brez skrbi za bodočnost
tvojo. A proč s strahom! Zmagovit si bil doslej
in tudi odsihdob ne zapusti sreča tvojega orožja.
K starim zmagam priboriš še novih, in tako ne
ohraniš samo slobode, marveč povzdigneš še
svojo moč in veljavo. Saj so pa tudi sposobni
tvoji otroci, da segajo po najvišjih smotrih. O,
vrli vitezi so med tvojim plemstvom in modri
možje med tvojim starejšinstvom. Glavar tvoj,
gospod Barnaba, pa ima oboje: viteško moč
in državniško modrost. Da, moj Milan, ti si
namenjen še za kaj boljšega, kakor si sedaj.
Ako ne poide Milancem navdušenje in požrtvovalnost,
ni se bati zate, moj Milan. To pa
bodi moja skrb, da zanetim in upiham v vseh
srcih plamen ljubezni do domovine.“

Pesnik je prenehal in zamišljen gledal na
visoko, sivo mestno obzidje in na široke in
globoke jarke, kateri so oklepali mesto. Vse
to je bilo videti močno, nepremagljivo. Zadovoljen
se je zibal pesnik v svoji domišljiji, pa
se obrnil proti mestnim vratom. Od daleč mu
je udarjal na uho šum in hrum vojaškega
tabora; cesta, ki je vezala mesto z obširnim
predmestjem, „Campi santi“ imenovanim, bila
je vsa živa vóz in ljudij. Meščani so hodili
ven gledat in pozdravljat vojaške čete, katere


[Stran 2]
[2]

so dan na dan dohajale sem od vseh stranij
obširne Lombardije. Vmes so hiteli vojaki v
mesto in nazaj v tabor po raznih opravkih.
Nekateri so nosili orožja in streliva, drugi so
vozili živež za ljudi in krmo za konje. Pesnik
naš je opazoval to raznolično in živo gibanje
in si že slikal v duhu nove zmage in nove
pridobitve za ljubljeno Lombardijo. Iz tega
zamaknjenja ga vzdrami stražnik z dolgo helebardo,
ki je imela na zgornji strani nasajeno veliko
sekiro, znamenje stražniškega posla. Stražnik
je meril v dolgo haljo oblečenega pesnika od
nog do glave, kar je kazalo, da ga ne pozna
ali mu prav ne zaupa. To vedenje se je zdelo
Loschiju razžaljivo, in že je hotel odločno izraziti
svojo nevoljo, ko bi ne bil tega opravka prevzel
neki vojak-pešec, milanski domačin, ki je
z vojaško odločnostjo pokaral čuvaja zaradi
nevljudnosti, češ, zakaj ne pozna tako slavnega
pesnika in ljubljenca Milancev. Ko je vojak
odšel in je naš pesnik počasno korakal po
mestni cesti, doide ga krepek pozdrav mladega
konjiškega častnika, kateri je prijahal na
čilem arabcu iz tabora in hitel proti trgu. Antonio
se ozre in vesel odzdravi:

„Pozdravljen, Ambrosio! Kaj je novega v taboru?“

„Mnogo, prav mnogo, dragi Antonio. Dan na dan prihajajo novi oddelki, in lepo število nas je že skupaj.“

„Ali je starih naših znancev že došel kdo.“

„Vsi so tukaj, ni jeden ni izostal. Prišel
je Gaspare Tinela, in pravi, da hoče vkljub
svoji obilnosti sukati meč. Tudi Baldassare iz
Monze je prijahal, fino zlikan in nališpan kakor
vedno.“

„Slišal sem o teh gospodih, pa videti ju še nisem imel sreče. Namenjen sem bil sedaj proti taboru, pa je za danes že prepozno. Je-li kdo prišel na novo danes?“

„Danes je prišel kastelan Bernardo iz Brescie
s svojimi vitezi brez madeža, moj stari
prijatelj. Jako sem vesel.“

„I meni je ljub, nadejam se, da se vidimo
kmalu pri namestniku.“

„O gotovo, prav sedaj sem namenjen v
grad, da mu sporočim novice iz tabora. Ne
dvomim, da povabi gospoda kastelana na obed.“

„Torej na svidenje pri namestniku, zdrav!“

Častnik odjaše naprej, pustivši za seboj navdušenega
pesnika.

Oko mladega vojaka se je semtertje uprlo
na okno te ali one palače. Ali ga je zanimala
njihova lepota, ali se je včasih nasmehnil radovednosti
ljudij, ki so uro za uro gledali na ulice,
ali je njegovo oko koga iskalo, kdo to neki vé!

Ko dospe na trg sv. Ambroža, zavije jo pred
palačo Viscontijev, stanovanje gospoda Barnabe,
poglavarja milanskega in namestnika lombarškega.
Častnik takoj razjaha, vrže vajeti slugi in
stopi skozi mogočni, lepi portal v prostorno
krasno vežo namestniške palače. Tudi tukaj so
mu razne straže izkazovale zapovedane časti, on
pa je brezskrbno korakal po širokih marmornih
stopnicah v prvo nadstropje do sprejemnih sob
namestnikovih. Po hodnikih so tiho begali semtertje
pisano oblečeni sluge, in ob vratih so
stali razni varihi telesne straže namestnikove.
Častnik pristopi k jednemu, šepne mu tiho
nekaj, in stražnik odpre duri v čakalnico, lepo
opravljeno dvorano z mnogimi stoli in naslonjači,
velikimi ogledali po stenah in svežim
cvetjem na mizah. Ko odloži plašč in ogladi
brke, ogleda se zadovoljno v zrcalu ter se približa
kamorniku, da ga naznani namestniku.
Za malo trenutkov izgine ta za težkimi zastori
in kmalu se zopet prikaže z globokim poklonom,
vabeč častnika, da vstopi h gospodu.

Moško vojaško, s čelado v roki, stopa skozi
prvo dvorano proti drugi, kjer mu že pride
namestnik naproti in ga prijazno povabi z roko
v drugo sprejemno sobo za seboj. Namestnik
obstoji pred marmorno mizo z raznimi zvezki
obloženo in se ozre v častnika z malim poklonom,
v znamenje, da čaka njegovega sporočila.
Vojaško stoječ podá naš prišlec namestniku
dnevno poročilo v imenu poveljnika taborskega:

„Presvetli gospod namestnik! Ambrosio vitez
Sforza, polkovnik lahkih konjikov in generalni
pobočnik vojske Vaše Svetlosti, naznanja pokorno,
da šteje vojska danes 4000 mož pešcev
domačega nabora, 200 lahkih lombarških konjikov,
500 težkih oklepnikov, 1500 fevdnih
suličarjev in strelcev.“

„Dobro tako. So-li sedaj zbrani vsi, katerim
je dolžnost priti.“

„Vsi iz Milana in Lombardije so pri svojih
zastavah, gospod.“

„Kakovega duha so vojaki v taboru.“

„Nič hudega jim ni; vse je veselo in dobre
volje. Visoka mezda jim daje priliko veseliti se,
in meščani sami mnogo pripomorejo, ker jih
radi obiskujejo in rajajo ž njimi.“

„Prav tako. Kakšno mnenje je v častniškem
zboru o letošnji vojski?“

„Med častniki je to prepričanje, gospod,
da niti toliko vojske ne bi bilo treba zbirati,
ako ne gré za drugo, kakor da se ohrani mir v
novo posedenih krajih in k večjemu nekaterim
vročekrvnežem pohladé uporniške želje.“

„To je tudi moje prepričanje. Če pa pomislim,
da utegnejo uporniki dobivati tudi od
zunaj podpore, menim, da ne bode škodovalo,
če postopamo odločneje.“

„Vsekako je res, gospod, in tudi prej končamo
to delo, ako nas bode obilo.“


[Stran 3]
[3]

„Bodite torej pripravljeni, v kratkem odrinete
na mejo. Česar še nedostaje, to preskrbite
v opravo vojske, da ne bodemo ničesar pogrešali
v potrebi. Kdo je prišel danes še v tabor?“

„Danes je prišel vitez Bernardo, kastelan iz
Brescie s svojimi oklepniki.“

„Povejte mu, da ga pričakujem jutri k poročilu!“

„Storim, gospod.“

„Da se vidiva jutri pri obedu!“

Polkovnik se prikloni in odide. V čakalnici
vzame plašč, ogrne se, stopi bliže k oknu in,
zapenjajoč razne gumbe, gleda doli na vrt. Lep
prizor je videl tam. V senci rožnega grma je
sedela na naslonjaču gospa plemenite postave,
poleg nje dve mali deklici, kateri sta tekali od
matere do bližnje ograje okrog prijetnega ribnjaka;
tu sta dva ljubka dečka vozila v lahkem
čolnu deklico, mlado in krasno kakor povodna
vila. Bila je to družina gospoda Barnabe Viscontija,
in dekle v ladijci njegova prvorojenka,
knežna Virida.

Našemu polkovniku se zjasni obraz, ko zagleda
ta ljubomični prizor, vendar kmalu premaga
svojo radovednost, ker ni maral biti neolikan
in ker ga je klicala vojaška služba drugam.
Urno se obrne in odide na trg, zavihti se na
konja in odjaha v tabor pred mestom.

II. Državne skrbi.

Po odhodu generalnega pribočnika je hodil
namestnik nekaj časa nemiren gori in doli, prijemal
se za čelo in resno premišljeval. Večkrat
je obstal pri svoji mizi, odpiral predale, jemal
v roko razne listine in zopet pokladal nazaj.
Slednjič vzame v roko mal pergament, stisne
ga nekam jezno med prsti, potem pa sede v
naslonjač in gleda v listino. Čita, poneha in
zopet čita; videlo se mu je, da ga draži vsebina
te listine. Obraz mu je bil žareč, hitreje je sopel,
tudi zaškrtal je vmes z zobmi. Kar vrže list
na mizo in pravi:

„Kako sem nespameten, da se jezim nad to
sumnjo! Prezirati hočem legata in njegovo pismo.
Niti vreden ni, da mu odgovarjam. Moja volja
je sicer bila, da mu odgovorim, kakor mu gre
za tako predrznost. Toda sedaj sem izprevidel,
da mi je kancelar svetoval prav, češ, naj se
delam, kakor da bi ne bil prejel ničesar. Predrzno
je, kar terja od mene: ‚Prvič naj izročim
Bologno in Ancono in, kar še zraven spada, v
roke kardinalu-legatu‘. Ha! Jaz kardinalu-legatu
nisem ničesar vzel in ničesar ne vrnem. Ako
pa hoče kaj imeti od mene, naj pride in si
vzame!“

„Drugič naj imenujem svoje pooblaščence,
kateri morajo v tem mesecu priti v glavni stan
kardinala-legata, da se tam dogovoré o načinu
izročevanja in o odškodnini. Kako je to mogočno
povedano, kakor da bi si Barnaba Visconti
dal od kogarkoli kaj zapovedovati, in zraven
kako zvito, ‚da se dogovoré o odškodnini.‘ Kdo
pa naj plača odškodnino, mar zopet jaz? Ni
slabo: izročiti pridobljene pokrajine in po vrhu
še plačati odškodnino! A — čakali bodete dolgo
moje odškodnine, to vam zatrjujem. In konec,
ta je čez vse: ‚Ako bi pa gospod namestnik
nikakor ne hotel pristati na te zahteve, potem
naj vé, da zadeva tudi njega cerkvena kazen,
katero je sv. oče izrekel zoper vse one, kateri
imajo kose cerkvene države v oblasti in se
trdovratno branijo, vrniti jih pravično.‘ To je
pretenje, pa Barnaba ni plašljivec, in sedaj še
celó ne sprejme teh zahtev. Kaj more meni
cerkvena kazen? Ne le, da je krivična, ker jaz
nisem nikdar vojeval zoper papeža ali cerkvene
čete, tudi brez moči je: koga pa hočejo poslati
nad-me? Mar li cesarja? Ha, ha! Ta bode
dobro premislil, predno sprejme tako častno
nalogo ‚križarske vojske‘ zoper svojega namestnika.“

Popolno prepričan o tej stvari pa namestnik
vendar le ni bil, zato je tako govoril bolj za
pogum, nego v pojasnilo. Zato je naposled
pristavil:

„Vendar bi rajši videl, da bi se razšlo biez
takih skrajnih sredstev.“

Barnaba potegne z roko čez čelo in se
obrne k peščeni uri, kakor bi pričakoval nekoga.
Spravi zmečkani pergament nazaj v predal in
ga skrbno zapre.

Kar vstopi tiho kamornik in naznani gospoda
Ariga, namestniškega kancelarja.

„Naj pride,“ zareži namestnik.

Kmalu se odpró vrata in v dvorano pride
kancelar Arigo. Suh, tenek mož je, srednje postave,
umnega obraza, a iz očij mu sije nekaj,
kar ne vzbuja zaupanja vanj. Morda je mož
zvit in prekanjen; plemenita duša pač ne biva
v njem. Oblečen je v preprosto Črno obleko,
za vratom bel ovratnik, na glavi žametast baret,
in drag pas okolu ledja. Malo se prikloni namestniku,
potem pa sede na prostor, menda zanj pripravljen pri mizi, ne meneč se, kaj poreče namestnik. Morda je bila med njima že taka navada, ali pa še druga ožja vez.

Namestnik gleda srpo na kancelarja in na
liste, katere je bil prinesel s seboj in vpraša trdo:

„Kaj imate?“

„Imam raznega blaga, dobrega in slabega.“

„Ne blebetajte mi neumnostij, povejte, kaj je!“

„Tu so najprej poročila iz Rima in iz glavnega
stana gospoda Albornoza.“

„Vrag ga vzemi! Kaj imajo tam?“


[Stran 4]
[4]

„Tam se počasi pripravljajo na vojsko. Sklicali
so vkupe nekaj čez dva tisoč vojakov pešcev
in imajo poleg teh še okrog petsto konjikov.“

„Kaj hočejo s temi?“

„S temi vojaki hočejo iti v boj.“

„Bedasto, to ve vsakdo; pa zoper koga?“

„Zoper koga? O tem ni ničesar v poročilu.
Mislimo si pa že lahko, da gré zoper nas.“

„Že dobro, naprej!“

„Ni še konec tega poročila. Naši ‚romarji‘
so bili silno pobožni, obiskali so vsako mesto,
kjer je bilo slišati o vojakih.“

„Čemu to?“

„To pa zato, da so zvedeli mišljenje in upe
bojnih čet.“

„Ali so mar slišali kaj pametnega?“

„Pametno vsigdar, ako se porabi dobro.“

„No, dejte, razložite svoje skrivnosti!“

„Naši romarji so slišali govorico med vojaki,
da sam cesar pride z vojsko.“

„Ta je že jako zanimiva; imate-li še več
takih novic?“

„Ako nečete, gospod namestnik, slišati takih
podrobnih poročil, pa preidem na drugo. Tukaj
je pismo grofa savojskega, vašega svaka.“

„Kaj hoče imeti zopet?“

„Prosi lepo vojaške pomoči zoper mnogoštevilne,
predrzne roparje, katerih je neki vse polno ob njegovih mejah in kateri nadlegujejo njegove ljudi.“

„Pomaga naj si sam, saj ima čas in denar;
naj si zbere vojsko in jih pobije! Ako se mu
pa zdi škoda denarja, ondi mu pa tudi mi ne
moremo pomagati. Naprej! Povejte kaj drugega.“

Imam poročilo iz Benetek od našega upravnika,
samo, če ima gospod namestnik še toliko
potrpljenja, da more poslušati.“

„Premagovati se hočem, le berite.“

„Naš upravnik nam torej piše iz Benetek, da je bilo tam sklenjeno pred kratkim v tajni seji senatovi, da se postavi na noge tisoč mož strelcev in čelad s potrebnimi ladijami kot zavezna vojska papežu. V sklepu sicer ni bilo izrečeno, komu velja ta zveza, a javno mnenje
kaže na Viscontija.“

„To ni težko verjeti; Benečani še niso preboleli
zadnje izgube na Padu in sedaj iščejo maščevanja. Želim, da se opekó.“

„Dalje pripoveduje poročilo, da so še drugi
v tej sveti zvezi. Imenujejo zopet cesarja in
gospoda Padovanskega.“

Barnaba je jezno zavil obraz in v očeh mu je
zabliskalo, vendar pa izpregovori še dosti mirno:

„O cesarju sem vam povedal, kaj mislim, Padovanca
pa poznam, on je moj zakleti sovražnik in pripravljen vsigdar zavezati se z vsakaterim sovražnikom zoper mene. Pa le počakaj! Njegova srčna želja, da bi me ponižal
ali celó ugonobil, ne izpolni se mu še ta pot.“

„Upajmo, da ne.“

„Kaj porečete vi na vse to? Ali se vam zdi
verojetno, ali so to le gorke želje nekaterih nam
sovražnih ljudij?“

Namestnik je hotel danes nenavadno mnogo
imeti od svojega kancelarja, kar ni bila njegova
navada. Sprejemal je njegova poročila suho in
ukrepal je samooblastno. Sedaj pa se je videlo,
kakor da se da voditi svojemu slugi. Arigu je
to prijalo, zato je takoj sklenil, nekoliko se še
poigrati z zadrego svojega gospoda. Zato odgovori
jako važno in premišljeno na njegovo vprašanje:

„Da so to resne stvari, ne dá se tajiti; zato
povem svoje dobro premišljeno mnenje, katero
je na kratko to-le: Kardinalu-legatu se je sponeslo
spraviti skupaj vojno zavezo zoper Viscontija.
K tej zavezi so pristopili vsi stari naši
nasprotniki in tudi cesar. Cesar tega ni storil
iz sovraštva, a ima druge razloge, katere bodemo
zvedeli kmalu. Vsi ti zavezniki se oborožujejo
in do vojske ni več daleč. O tem so
prepričani tudi v naših novih pokrajinah, ker
vsa zasebna poročila govoré o nenavadnem
gibanju po tamošnjih mestih. Oboroževanje Benečanov
je uradno potrjeno, in iz Padove sem
dobil po Giacomu, našem menjevalcu, gotovo
novico, da je vzel gospod Carrara pri tamošnjih
denarnih možeh novo posojilo za vojsko.“

„Carrara pomaga patrijarhu oglejskemu zoper
Avstrijce, torej je naravno, da mu treba
denarja, ker se vleče to urejevanje že dolgo
časa.“

„Gospod namestnik se utegne še spominjati, da so sklenili premirje, torej lahko odpusti vojake
in si prihrani troške.“

„To je res, pa kdo vé, koliko je še dolžan
vojakom zaostale mezde? Zaostali dolg mora
sedaj poravnati, ako hoče ohraniti te roparske
druhali za bodočnost.“

„Možno je sicer to, a izvestno je pač, da
Carrara ne odpusti svojih čet, ampak ima pripravljene,
da udari takoj.“

„Torej zaveza zoper nas?“

„Gotovo — po mojih mislih, katere potrjuje
še to, da se vse to prečudno vjema s pismom Albornozovim. Očitno je bil kardinal že sklenil to zavezo, ko je poslal tisto pismo, in ta zavest, da ima mogočne zaveznike, narekovala mu je one grozeče besede.“

„Potem pa je ta zaveza zoper nas skoro kakor križarska vojska zoper Viscontija,“ siknil
je namestnik zaničljivo.


[Stran 5]
[5]

„Za sedaj še ni, toda postane, ako se zvrši
cerkvena kazen, katero so zapretili gospodu
namestniku.“

Namestnik je nekoliko prebledel; videti mu
je bilo, da ima nekaj hudega na jeziku, pa
pogoltnil je vse z jezo vred in je obrnil govorico
na drugo stran, še dokaj miren.

„Kaj naj storimo nasproti tej zavezi? Ali
ste premišljevali o tem?“

„To je dolžnost dobrega svetovalca; premišljeval
sem in tudi našel pomoč. Kakor so se oni zavezali zoper nas, tako se zavežimo mi zoper nje! Klin s klinom!“

„Svèt ta ni ravno izvirno duhovit in ne
bilo bi treba zanj uprav kancelarske modrosti,
dragi moj Arigo,“ dé namestnik porogljivo, „teže
bode svetovati, kje bi iskali in dobili zaveznikov.“

„Kdor predlaga dober svèt, ima tudi sredstva
zanj. Šele potem, ko smo slišali tudi o teh,
smemo reči, ali je bil svet pameten ali ne.“

Namestnik je čutil, da ga je kancelar dobro
zbodel, a nalašč je požrl nevoljo in dalje vprašal:

„Kje so torej naši zavezniki? Najprej znabiti
ošabni Florentinci in še kaj jednakih mogočnikov?“

„Florentinci bi bili dobri zavezniki, le škoda,
da ima gospod namestnik premalo dobrih prijateljev
tam doli. Vendar to nič ne dé, imamo bliže zanesljivih zaveznikov. Tukaj je naš sosed gospod grof savojski, bogat mož in mogočen in poleg tega še svak gospo...“

Namestnik mu pretrga besedo in srdito zakriči:

„Kancelar, vi ste norec ali pa hočete imeti
mene za norca, a povem vam, da je to vaš
pogin. Kaj kvasite o savojskem? Niste li pred
trenutkom brali njegovega pisma, kjer prosi
mene pomoči proti peščici lačnih roparjev, in
tega sedaj predlagate za dobrega zaveznika?“

„Prosil sem gospoda namestnika, naj počaka
tako dolgo s svojo sodbo, da mu razvijem celi
načrt. Ako pa ga ni volja poslušati, tedaj mi
je tudi prav.“

Barnaba je videl, da se je bil zopet prenaglil,
zato reče pomirjujoč:

„Govorite dalje, kar hočete.“

„Grof savojski bi bil naš dober zaveznik.
Res je poslal k nam pismo za pomoč, pa uprav
v tem pismu nahajam razlog za svojo trditev.
Roparji mu delajo sitnosti. Očitno je, da jih
mora biti mnogo in bojevitih. Takih ljudij pa
je treba ravno za vojsko. Naprosimo torej grofa,
da stopi s poglavarjem roparskim, Kuan mu
je neki ime, v dogovor, pod kakšnimi uveti
bi stopil v vojno službo.“

„Ne rečem vam, kancelar, da ne tiči nekaj
duhovitega v tej sestavi; pa vi pozabljate, da se
Barnaba Visconti ne veže z roparji.“

„Tega nisem prezrl, ker moj načrt ni, da
mi neposredno najamemo to četo, to naj stori
grof, s katerim jedinim hočemo biti v zvezi. Za
posameznike med vojaki ne moremo skrbeti, ker
sicer bi našli v vsakem kardelu kaj izmečka.“

Barnaba je vstal, šel nekolikokrat gori in doli po dvorani, zmajeval, ker se ni mogel privaditi
tej misli; slednjič pa reče:

„Pustite me, da še preudarim! Koga imate
še izbranega?“

„Drugi v zavezi bi bil naš sosed proti vshodu,
gospod Cane della Scala iz Verone. Ta ima
veljavo in moč. Verona je veliko mesto in
Marka je bogata. Prejšnje čase so bile naše razmere
ž njim prijateljske in zaveze pogostne, te
bi se morale ponoviti.“

„Kar je bilo prejšnje čase, to je minulo.
Cane je postal nezaupljiv in ni lahko občevati
ž njim, ker sva postala najbližja soseda. —
Ne vem, če ni tudi v tem vaš načrt piškav.“

„Gospod della Scala ima svoje razloge,
da je nezaupljiv, to je treba odpraviti previdno,
staro prijaznost oživiti in vse drugo pride samo
ob sebi. Sicer pa je to stvar gospoda namestnika,
o kateri naj premišlja. — Poročilo sem
končal.“

Kancelar vstane in začne zbirati svoje papirje
kakor za odhod. Namestnik hodi še semtertje,
kakor bi nič ne pazil na drugo. Kar hipoma obstane pred kancelarjem in reče:

„Počakajte še malo!“

Kancelar obrne počasi pogled od svojih
listin in čaka, kaj mu še pové namestnik. Barnaba
pogleda srpo tje po strani na mizo in pravi:

„Kaj menite, kakšen vpliv bi imelo to na ljudi sploh in posebej na vojake, ako se razglasi cerkvena kazen?“

„Kakoršni so ljudje,“ odgovori počasi kancelar,
in nekaj mu zaigra v očeh in na finem, bledem licu, kakor onemu, kateri privošči zadrego bližnjiku. Barnaba sicer ni opazil, kaj se godi na kancelarjevem obrazu, čutil pa je iz dvoumnega odgovora, da nacikuje, zato ponosno odgovori:

„Mene ta stvar ne vzburja čisto nič, a ljudje
so omahljivi in izkušnja nam kaže žalostnih
vzgledov.“

„Gospod namestnik pametno sodi. Ljudje so različni sploh in tako tudi Milanci. Razdelimo jih lahko v tri razrede. V prvem, sicer majhnem, so oni, kateri bodo privoščili to
zadrego namestniku in bodo dobili razne izkušnjave
v uporih in jednakih rečeh. To so še stari nasprotniki Viscontijeve rodovine. V drugi vrsti imamo pa prave prijatelje, zveste v sreči in nesreči; pri teh ne bode škode, rajše nasprotno: še trdovratnejše ali stanovitnejše jih


[Stran 6]
[6]

bode napravila razglašena kazen, to je pravo seme gibelinsko. V tretji vrsti so pa oni, kateri
so sedaj resnični privrženci Viscontijevi, ker
vidijo, da naša vlada koristi vsestransko domovini;
a začeli bi omahovati, ko bi jim bilo odločiti
se ali za cerkev, ali za Viscontija. Teh
je pač toliko, da se moramo ozirati nanje.“

„Ako bode treba, bodemo videli, sedaj še
ni lahko najti pravega pomočka.“

„Najboljši pomoček po moji misli je hitra
in velika zmaga. Ta zatre mahoma vse upornike
in potrdi vse prave privržence; mlačnim
pa vname novo navdušenje za slavo domovine.
Naši pesniki bodo že skrbeli za to, da ljudem
zapalijo glave s svojimi spevi o dobljeni zmagi.“

„Do cela moja misel! Zmaga poravna vse
drugo. Zato pa skrbimo, da jo kmalu dobimo.
Na vojaštvo se je treba sedaj ozirati najbolj.
Za prostake me ni strah, da le poveljniki ostanejo
stanovitni.“

„Ti se morajo prikleniti krepko na hišo in
rodovino, in potem vzdržé vse.“

„Moja skrb je bila vedno ta, in menim,
da nisem storil premalo.“

„Za navadne čase gotovo ne premalo, a
v izrednih časih rabimo izredne pomočke. Sicer
pa so trije že tako do skrajnosti vaši: Orsini,
Baldassare in Tinela, pri teh ni treba pomislekov,
težave utegnejo nastati pri konjiških poveljnikih,
vitezih Sforzi in Bernardu iz Brescie.
Za ta dva bode pa potreba boljših vezij.“

Barnaba pomolči za nekaj časa premišljujoč,
potem pa pravi:

„Vaša misel o poveljnikih je prava, a kaj
naj bi storil sedaj? Imate-li tudi tukaj dober
svèt pri rokah?“

„Za to ga nimam, vendar menim, da imata
tudi ta dva velikana svojo ‚Ahilejevo peto‘,
kakor pravi Antonio, in to je treba izvohati.“

„Dragi Arigo, vidite, da se ne morem sam
neposredno lotiti te stvari; vam je lože. Ali
bi ne hoteli ...?“

„Volja gospoda namestnika je zame vsigdar
zapoved, a vaše podpore mi je potreba.“

„Vso moč vam izročim, samo delajte, pa
delajte hitro, ker časa nam ne preostaja! Kakor
hitro more, naj odrine vojska na bojišče.“

„Da, treba je. Zato porabim prvo priliko
za ta namen. Zdi se mi, da bi lahko prvi poskus
napravili že pri prvem dvornem obedu. Seveda
bi moral potem imeti tudi kancelar potrebnega
vpliva na uravnavo obeda.“

„Ta vpliv sem vam že dovolil, pa še posebej
povem dvornemu maršalu in drugim, da se
bodo znali ravnati. Zanašam se na vašo prebrisanost
tudi v tej stvari.“

Namestnik je pogledal na uro, spremil kancelarja
iz dvorane, potem pa se urno umaknil v družinske prostore. Kancelar pa je med potom spravljal v red svoje papirje, kakor tudi v glavi svoje misli. „Da, v zadregi je. Ni čuda; taka stvar je zmêdla še večje junake, nego je on. Tako ponižno prijazen, kakor sedaj, ni po
navadi. Pomagam naj mu jaz? Kaj pa hočem?
Hvaležen sem mu, saj je storil marsikaj zame,
dasi je mnogokrat siten. Boljšega gospoda ne
dobim sedaj na stara leta. In nekaj sem tudi
sam kriv, da je tak ta Barnaba. A sedaj se
je treba resno lotiti dela, prikleniti vojne poveljnike
na osebo — ne, na družino ali hišo
Barnabovo. Ta stvar pa ni tako lahka. Na stare
dni naj spletam še spletke! Včasih res nisem
bil zadnji v tej reči, posihdob pa ne vem kako
pojde.“

V take misli in načrte zatopljen je odšel
veljavni kancelar mimo straž in dvorjanov, ne
da bi se zmenil za njih poklone.


[Stran 7]
[7]

III. Viscontijeva rodbina.

Pohištvo milanskega vladarja je bilo obširno
kakor malo mesto, in utrjeno kakor viteški grad.
Raztezalo se je daleč ob trgu in oklepalo velike
vrtove. V onem delu palače, ki je segal daleč
v vrt, bile so družinske sobe Barnabove. Najbliže
sprejemnih dvoran je stanoval sam, da je
lahko občeval z ljudmi. Poleg njegovih pa so
bili prostori za soprogo in otroke.

Prvorojenka Virida je bila v cvetu mladosti,
a samostojna in ponosna, kakor prava kneginja;
imela je sluge in kamornika, za tovarišico ji je
bila pridejana gospica Izabela Nigra, hči senatorja
in nekdanjega vojskovodje. Dva sina, Ludovik
in Karol, sta imela za učitelja pesnika Antonija
Loschija, sicer pa sta bila še pod materinim
nadzorstvom, kakor tudi še dve mlajši sestri
Antonija in Katarina.

Barnaba sam se ni mogel osebno mnogo pečati z izrejo svojih otrok, vendar je imel za to določen načrt, po katerem se je vedno ravnal. Večkrat se je hotel prepričati o njihovem napredku in zato je porabil vsako ugodno priliko, tudi družinske obede. Z malimi vprašanji se je prepričal o uspehih; ako so mu bili všeč, pohvalil
in obdaril je otroke, ako ne, znal je grdo pogledati in občutljivo kaznovati.

Navadno se je zbrala najprej vsa družina in
potem šele so oznanili očetu, da ga čakajo.

Danes so prišli prvi Loschi in njegova dva
gojenca. Hodili so po vrtu, a, ko so mislili, da
utegne skoro biti obed, šli so po lepih marmeljnatih
stopnicah na krasno verando ali vežo, prizidano
k obednici. Razno ptuje cvetje je tam
rastlo, na stojalih in mizah so bili kipi in knjige,
kar je vse kazalo, da je to priljubljen prostor
za družino. Iz olepšave se je videl duh renesanse,
t. j. one dobe, ki se je ravnala po starih
grških in rimskih vzgledih. Tega duha je bil
vzbudil humanizem, kateremu je bil goreče udan
tudi gospod Barnaba z dvorjani vred. Na večji
srednji mizi je bila zbirka s prelepimi slikami
iz domače povestnice. To je bil podaril sloveč
slikar Barnabovim sinovom, da bi podpiralo
učenje mladih Viscontijev. Slike so kazale vedno
le Italijo z Lombardijo in središčem Milanom,
in v Milanu zopet se je vrtelo vse okrog hiše
Viscontijev. Barnabu je bila zbirka jako všeč;
večkrat je poskušal svoja sinka, ali razumeta
podobe. Loschi je poznal to namero namestnikovo
in zato je dečkoma večkrat razkladal podobe v tem zmislu. Porabil je tudi današnjo priliko za to, ko je videl, da so zgodnji v družinski dvorani. Sedel je k zbirki z dečkoma, pokazal list za listom in razlagaje vpraševal o pomenu prizorov. V ognju svoje zgovornosti
ni zapazil, kako so se vrata na verando tiho odprla ter se je med njimi pokazal obraz mlade knežne. Ker sta se dečka ozrla, pogledal je tje


[Stran 8]
[8]

tudi Antonio, pa bilo je že prepozno, obraza ni bilo več.

V obednici pa sta tedaj hodili sem in tje
knežna Virida in gospica Izabela. V mladostni
brezskrbnosti sta se prav živahno pogovarjali.
Izabela je pripovedovala dnevne novice, o vojaštvu
v taboru, o novih vitezih, o vojnih pripravah
po svetu in je končala zatrjujoč, kakor
njen stari oče, senator Nigra, da se pripravljajo
za veliko vojsko; zoper koga pojde, tega
ni povedala, menda tudi ni popraševala o tem
očeta. Knežna Virida je rada poslušala zgovorno
Izabelo-tovarišico in vpletla vmes kako preprosto
vprašanje. Zanimala se je zlasti za hrabre
viteze, in kot taka ji je popisovala pred vsemi
viteza Bernarda iz Brescie in Ambrosia Sforzo.
Gospod kastelan, kakor so ga navadno klicali,
imel je skoro orjaško postavo in silno moč.
Nekoč je z jednim mahljejem pobil tri Benečane.
Njegov konj je bil silen, visok in širok, njegova
železna oprava bila je neverojetno težka. Vse to je
omenjala tudi sedaj Izabela in le to še pristavila,
da kastelan ne mara mnogo govoriti. Vendar je ta popis ugajal Viridi, ker je izrazila rahlo željo, videti tega velikana od blizu. V popisovanju viteza Sforze sicer ni mogla povedati takih nenavadnih rečij, ker je bil domačin in preveč znan, da bi se bile razširile o njem take bajke, a to je vedela, da je najlepši vitez med vojnimi poveljniki, nenavadno ročen in gibčen v orožju
in jako bistrega uma, nekako rojen za velikega
vojskovodjo. „Sicer pa upam, da bomo imeli
kmalu čast videti vse te gospode, ker govore
o velikem pridvornem sprejemu, kamor pridejo
glavni vitezi in tudi medve.“

Virida ni na to nič odgovorila, ampak zaobrnila
je govorico na pesmi in pesnike, posebej še na Petrarko. Njegove pesmi je večkrat in rada čitala, nekatere je znala tudi na pamet. Tudi Izabela je častila tega pesnika in hitro naštela nekaj Petrarkovih lepih rim, pa tudi narekavala nekatere vrste. Vendar je bolj ljubila
Boccaccia in s slastjo čitala njegove v nravnem
oziru slabe proizvode.

„Boccaccio mi je še premalo znan,“ pripomni
Virida, „ker je volja očetova, da se ravnam
po določenem redu in po navodu gospoda Antonia.“

Izabela je še dalje hvalila svojega ljubljenca,
kar se odpró duri in vstopi knjeginja Matilda
z dvema hčerkama. Naši dve gospici jo živahno
pozdravita, gospa pa mirno in veličastno vrne
pozdrave. Deklici je brž sprejela Izabela in ji
zamotala v otroški pogovor, mati pa je sedla v
naslonjač k odprtemu oknu, kamor se je bila pomaknila
tudi Virida. S skrbnim očesom je gledala
hčer in v materinski ljubavi ji je imela marsikaj
povedati. Ko je govorica nekoliko zastala, zagledala
se je Virida v prizor, ki se je kazal skozi
okno, namreč v lep kos Lombardije. Mirno
je motrilo njeno črno oko veličastni prizor
krasne pokrajine v večernem žaru. Večerno
solnce ji je sijalo v lepo obličje, navdušenje ji
je rdečilo lice, da je bila res videti krasna, kakor
bi stala gorska vila med mladina cvetjem. Mati
je zamišljena gledala svojo hčer; nekaj jo je
skrbelo, ali njena, ali sreča hčerina, kdo vé.

Iz zamišljenosti vzdramita gospo oba sinka
z vzgojiteljem Loschijem, vstopivša v sobano.
Z dovršeno vljudnostjo se je klanjal Antonio,
in tudi mlada kneza sta znala vesti se prav po
šegi. Fino sta poljubila materi roko in pozdravila
sestre in gospico Izabelo. Prav tedaj pa vstopi
tudi namestnik med svojo družino. Po kratkem,
pa gorkem pozdravu sedejo k mizi. Dasi se je
kazala v vedenju in govorjenju imenitnost in
nekaka visokost, vendar je prešinjala vso družino
ljubezniva preprostost. Oče je kmalu poprijel
sina, kako sta danes obrnila čas in česa
se naučila. Ludovik, starejši, je imel že svojega
konja in svoje orožje, pa učitelja za razne vaje.
O teh je radostno pripovedoval očetu. Mlajši,
Karol, še ni imel takega posla; po Barnabovem
ukazu se je učil jezikov in slovstva. Domača
zgodovina je bila pri obeh vsak dan na vrsti.

Oče je bil zadovoljen z obema, pohvalil je
tudi še Karola in mu obljubil, da kmalu dobi
konja in opravo. Prijazno se po tem razgovoru
z dečkoma obrne k Loschiju:

„Ali ste zvršili svoj včerajšnji sklep ter pogledali
vojaški tabor?“

„Gospod namestnik, moram priznati, da sem
ga zvršil le na pol.“

„Zadržala vas je morda kaka nova misel,
da ste pozabili druge.“

„Skoro da ste uganili, gospod namestnik.
Res, da je srce polno navdušenja, toda misli
niso prav jasne. Treba čakati. Upam, da mi to
radi dovoljujete, svetli gospod.“

„O da, zlasti ker bodete imeli priliko, da se
vaše misli še razširijo. Kakih deset do štirinajst
dnij ostane vojna še v taboru. Poveljnike pa
bodete videli tukaj pri nas, kjer jim napravimo
slovesen sprejem in gostijo. Nadejam se, da bodete
za slovesnost sodelovali po svoje, gospod
Antonio.“

„Dvorni maršal mi je izročil lepo vlogo, res
lepo vlogo.“

„A tako?“ poseže gospica Izabela vmes, „vi
imate zopet kaj posebnega in molčite o tem.
To ni lepo, gospod Antonio.“

Te nekoliko nemile besede Izabeline so pogrele
pesnika, in ni vedel brž, kaj bi odgovoril,
ker silno nerad bi se bil zameril lepi gospici


[Stran 9]
[9]

Izabeli. Iz zadrege ga reši namestnik sam, ko
pravi:

„Vsi bodete imeli dosti prilike za delo in
nadejam se, da storite, kar nam veleva dolžnost
in čast.“

Obrnil se je s pogledom proti svoji soprogi,
katera je molčé pritrdila besedam.

„Želim“ — nadaljeval je namestnik — „da
ugodimo poveljnikom vsestransko. Kamor pridejo,
povedó, da se na dvoru Viscontijev v Milanu cenijo
in gojé vse lepe vede in umetnosti, da smo sposobni
tekmovati tudi v tej reči s prevzetnimi Florentinci
in Napoljci. Naj svet zve, da nismo barbari, ampak prosvetljeni, ki znamo tudi prosveto širiti med narod.“
Gospod Barnaba se je bil pri tem nekoliko razgrel, a
v navadnem, pa jako ljubeznivem glasu nagovori hčer
Virido:

„Kaj si pa ti delala danes, draga moja?“

Virida je bila z mislimi še v očetovem govoru, ko so
jo zadele te besede; zato je odgovorila počasi:
„Bila sem v svojem navadnem redu. Čitala sem in občudovala dela naših pesnikov in si kaj malega
tudi zapamtila. Potem pa sem delala, kar še tebi
ni znano, dragi oče: delala sem z nekaterimi
tovarišicami zastavo za našo vojsko. Nadejam
se, da mi tega ne zameriš. Čula pa sem od
gospice Izabele, da bi bila nova zastava prav
primerna, zato sva sklenili, da jo izdelava sami
z nekaterimi vrstnicami in podariva polku, ako
ti to dovoliš.“

„Vrlo, vrlo! To je domoljubna gorečnost,
ki me je iznenadila. Omenil mi je že polkovnik
Sforza, da je zastava njegovega polka že obledela
in slaba, a zaradi mnogih drugih opravil
nisem še mislil na to.“ V resnici je Barnaba
že mislil na zastavo, toda v tej stvari so bile
neke težave, katerih se je hotel ogibati.

„Bodite prepričani, gospod namestnik,“ povzame
Izabela, „da ne bode delala sramote poleg drugih
zastav. Blago je dragoceno, dobili sva je iz Sicilije.
Menda bode tudi delo všeč. Milanski grb je vdelan
v vezenino. Kača je kakor živa, oči se ji svetijo,
luske preminjajo, žrelo ima veliko, v njem
je prestrašeno, nesrečno dete, ki stega
ročici. Vsakogar, mislim, bode ganila ta
slika. Vrhu vsega pa je ‚železna krona‘ lombarška
natančno posneta po resnici.

„Hvala, hvala! Radoveden sem, da vidim to delo. Brez dvoma bodem imel priliko občudovati spretnost vrlih mojih gospic.“

Izabela je povesila oči, Virida pa je odgovorila
prostodušno:

„Nisva napravili vsega sami, pomagale so
nama tudi druge milanske gospice, zlasti Margarita
in Ana Sforzavi, obe spretni v takih delih.
Sedaj pa imam še jedno prošnjo, ako dovoliš
dragi oče!“


[Stran 10]
[10]

„Kaj želiš, ljubo dete?“

Virida pogleda na tovarišico, kakor bi jo
hotela prositi dovoljenja, potem pa reče:

„Slišala sem, da je treba zastavo blagosloviti,
predno se izroči polku: pa dobro ne vem, kako
je treba storiti.“

„Da, da, to je pač lahka stvar. Prepusti to
meni!“

„Gospod namestnik, tudi jaz imam še jedno
željo: da bi bili mi dve navzočni, ko se bode
izročala zastava polku,“ dostavi urna Izabela.

„Tudi to se zgodi, obetam vama.“

Namestnik vstane, ker se mu je zdelo že
zadosti obedovanja in pogovarjanja, za njim
vstanejo tudi drugi ter se poslové, zakaj za
danes se ločijo. Otroci gredó še k zabavi, gospa
k delu, namestnik pa stopi z Loschijem na verando
na kratek pogovor. Urno popraša o raznih
mestnih novicah manjšega pomena, kakoršnih
njegov kancelar ne zapisuje v listine. Loschi
je vedel mnogo teh rečij, ker je prihajal v mnoge hiše in družine. Naposled je bil namestnik že prav prijazen in je skoro prosil pesnika, naj poskrbi, da se prav slovesno obnese dvorni sprejem na čast vojnim poveljnikom. Hvaležnost ni najmanjša njegova krepost, tako je sklenil in se poslovil odhajajoč v svoje sobane.

Loschi je ostal sam na verandi Viscontijeve
palače. Čudno mu je vrelo po glavi. Sedaj je
čas, da se izkaže in si pribori srečo. Vstala mu
je pred očmi domača revna hiša, in v njej njegovi
borni stariši, kateri živé skoro le ob podpori
sinovi. Kaj bi maral, ko bi si mogel napraviti
doma pohištvo, podobno tukajšnjemu, ko bi imel zadosti dohodkov in ko bi naposled mogel uvesti na tak dom — tovarišico za celo življenje!

Še dolgo je mislil in sanjal o bodočnosti
svoji in mesta milanskega, potem pa vstal s
sklepom, da stori vse za gospoda namestnika.


[Stran 11]
[11]

IV. Namestnikovi vojskovodje.

Slovesni sprejem na dvoru gospoda Barnaba
Viscontija je minul. Vse je očarala sijajna
uredba in bogata oprava; srečne so imenovali
one, kateri so smeli uživati take slasti. Drugače
pa so sodili najbližji udeleženci. Kancelar Arigo
je sedel drugo jutro po sprejemu poleg okna
v svojem naslonjaču, zrl pred-se na starinski
tlak in govoril sam s seboj. Pregledal je v mislih
vse važne trenutke preteklega večera. Dobro mu
je ostal v spominu izraz Orsinijevega obličja v
onem hipu, ko mu je podaril namestnik čaroben
grad ob gorskem jezeru. Niti hvaležnosti, niti
iznenajenosti mu ni bilo videti na obličju. Bilo
je nekaj nedoločnega, malomarnega; videlo se
je, da je mož pričakoval kaj takega ali še boljšega.
Arigu se je hotela vrivati misel, da je škoda za ta knežji dar, ker ni gotovo, je-li dosegel svoj namen ali ne. Z večjo zadovoljnostjo se je spominjal gospoda Gaspara Tinele. S posebno slastjo je užival jedi in pijače ter je bil pri tem ves zadovoljen. Dvorni maršal mu je znal popisovati z odlično spretnostjo dobrote
brezskrbnega življenja v obilnosti. Gospod Gaspare
ni vedel, kaj mu podarja namestnik, zato je le malo premenil obraz, ko mu je Barnaba obetal bogato plačilo. Kancelar je bil prepričan, da se bode dalo s tem poveljnikom ravnati lahko in dobro. Najbolje je bil zadovoljen z gospodom Baldessarom iz Monze, kateremu je naklonil namestnik le znamenje zaupanja in ne toliko
gmotne vrednosti. Povzdignil ga je od stopinje
navadnega vojaškega poveljnika za dvornega
dostojanstvenika v svojem gradu v Monzi. Z
veliko slastjo je sprejemal gospod Baldessaro
častitke in poklone dvorjanov. „Tepec,“ mislil
si je Arigo, „ne veš, da te goljufajo.“ Vesel pa
je bil vsejedno, ker se mu je posrečilo vsaj pri
le-tem doseči docela svoj namen. S tem pa
je bila tudi njegova zadovoljnost pri kraju, ker
drugih uspehov ni mogel pokazati. S posebno
marljivostjo je res pazil na viteza Ambrosia in
Bernarda, pa ni mogel najti pravega povoda in
ugodne prilike, da bi ju bil počastil. Tolažil se
je danes s tem, da ni mogel in da ob drugi
priliki popravi zamudo. Dvor mika in vleče
take može, dvorske gospe si znajo pridobivati
srca. Toda prav v tej točki ni vedel, kako bi
računal. Po dolgem premišljevanju vstane, stopi
k mizi in sklene poslati namestniku dobro poročilo
o vseh stvareh, če tudi se njemu samemu
ni zdelo vse ugodno. Vedno jasneje mu je bilo,
da je treba hitro zmagati in zato takoj poriniti
vojsko na bojišče. S Savojskega so dohajala dobra
poročila, iz Verone pa ni prišlo še nič določnega.

Ono jutro, ko je kancelar sestavljal poročila
za namestnika, bila sta naša dva viteza Ambrosio
in Bernardo na izprehodu. Molčé sta jahala po lepem milanskem polju v svežem zraku in premišljevala dogodke prejšnjega večera. Gospod kastelan je kazal z vedrim licem, da je vesel in zadovoljen, vitez Sforza pa je bil zamišljen in nenavadno tih. Ko prijahata čez širno
polje v zelen gozdič, pridržita konja, da bi mirno
sopla zdravi jutranji zrak. Ambrosio sname svojo
vojaško čapko z glave, obrne se proti tovarišu in
vpraša:

„Kako si se zabaval sinoči pri namestniku?“

„Sploh dobro. Vse je bilo krasno, izbrano,
res prav knežje.“

„To je res, a kako ti je ugajalo, dragi moj
Bernardo?“

“Nisem vajen take sijajnosti, zato nisem vselej
dovolj domač v takih okoliščinah; preveč je treba
paziti, da se človek ne zadene kje ob te zamotane
dvorne običaje.“

„Ljudje ti niso ugajali, to je glavni vzrok,
kaj ne, in utegne biti resnično. Marsikateri med
dvorjani ne vzbuja zaupanja, in s takim človekom
zabavati se ni lahka reč.“

„Morda si zadel. Povem ti, ko bi ne bilo
poleg mene zgovornega kancelarjevega tajnika,
bil bi se dolgočasil v tako obilni družbi. Ljubša
mi je jedna ura pri vas v domačem krogu v
preprosti zabavi, nego cel večer na taki sijajni
pridvorni veselici.“

„Vem, da ne govoriš tega meni na ljubo,“
odvrne razveseljen Ambrosio, „ker poznam te,
da se ne hliniš; tebi le ugaja odkrita prijaznost,
katero ti naši izkazujejo radi.“

„Prijazni so bili sicer tudi pri namestnikovih,
pa vse je nekam umetno in hladno in ne poprime
srca. V resnici sem bil v zadregi, kaj naj
odgovarjam dvorjankam na razne lepe besede,
s katerimi so me obsipale, večkrat čez pravo
mero. Ako se pogovarjava doma pri vas z gospico
Margarito po celo uro, ne pridem v zadrego
za primeren odgovor; zlasti mala Ana me bolj
gane z nedolžno živahnostjo, kakor naučene
besede nekaterih dvornih gospej in gospic.“


[Stran 12]
[12]

„Ne smeš jim zameriti, vrli moj Bernardo,
tako je dvorno življenje. Saj so za to, da delajo
dražbo gospodarju in njegovim gostom, danes
temu, jutri drugemu, vselej z jednako vnemo
in vljudnostjo. Drugega namena nimajo, zato
je seveda njih vedenje in govorjenje bolj prazno.
Kdor ima posebne namere, temu se dobro pozna
v vedenju in govorjenju. Ali nisi videl, kako
je bil sinoči namestnik zamišljen, kako je pazil
na vse gibanje in kretanje svojih gostov? Kakor
bi bilo dogovorjeno, vjemali so se razni pogovori
kancelarjevi in maršalovi z onimi darovi,
katere je naklanjal namestnik. In darovi — kako
izbrani so bili! Vsak je dobil to, česar si je
menda želel.“

„Tudi meni se je dozdevalo, da hoče namestnik
porabiti to priliko in posebno počastiti
svoje stare izkušene vojskovodje. Sicer se vršé
take odlike navadno le po dobljenih zmagah,
a namestnik nas je hotel vneti za hrabrost in
zvestobo.“

„Tudi mene je to iznenadilo; popraševal
sem samega sebe, ima-li namestnik kak povod,
da dvomi o zvestobi svojih starih poveljnikov,
pa nisem ga mogel najti. A nekaj je pač, česar
še ne vemo mi, kar pa že vesta namestnik in
kancelar, in ta skrita stvar je bila brez dvoma
vzrok za to izredno slovesnost.“

„Opažali so tudi na soprogi namestnikovi
in knežni Viridi posebno resnobo, rekel bi —
zatajevanje.“

„Meni se to ni videlo posebno in nenavadno.
Večkrat občujem ž njima. Mislim pa, da take
stvari niso v zvezi z namestnikovimi načrti, ker
nima navade, da bi drugim zaupal svoje skrbi.
Jako me je zanimala knežna Virida. Sedaj je
stopila prvič v javnost, zato ni čuda, če ni še
tako spretna v občevanju, kakor n. pr. gospica
Izabela. A vendar sem se čudil njenemu govorjenju.
Kako gori za domovino, kako čuteče srce
ima za njene branilce, kako se dviga kvišku njen
duh! Da, Virida ima vzvišenega duha Viscontijev.
Zdi se, da je ustvarjena za vladarico.“

Gospod kastelan je pazno poslušal besede
prijateljeve, katere je govoril s posebno vnemo.
Ni se mogel premagati, da bi ne bil prostodušno
pripomnil:

„Glej; vidva sta se mnogo razgovarjala, več,
nego je bilo videti.“

„Govorila nisva mnogo, a razodela mi je
mnogo, ker vsaka nova misel, katero je izgovorila,
posvetila je v njeno dušo. Takega mišljenja
bi se ne bil nadejal pri tako mladi deklici.
Le jedne stvari se bojim, da so namreč njeni
vzori previsoki. Napravila si je namreč iz naših
pesnikov nekak vzor knežje hčere. Navdušena
je za to, da bi kot vladarica osrečevala z ljubeznivostjo
svoje podložnike. Želi, da bi se reklo o
vsakem vladarju, kar so nekdaj rekli o cesarju
Titu, da je ‚veselje in radost človeškega rodú‘.“

Med tem pogovorom sta prijahala kraj gozda.
Treba je bilo vrniti se, da ne prideta prepozno
k dnevnemu povelju v tabor. Vspodbodeta konja
in v krepkem diru premerita prijazno milansko
okolico. V tabor prišedša, zajahata k svojima
oddelkoma, potem se napotita k glavni taborski
straži. Tu je stal šotor taborskega poveljnika
za čas njegove službe. Pred šotorom je že sedel
na vojnem stolcu gospod Gaspare Tinela in
roke na širokem pasu držeč mirno gledal na
gospoda Baldessara, kateri mu je goreče razlagal
ljubeznivost pridvorskih krasotic. Gaspara
sicer ni to kaj zanimalo, pa dobrovoljno in potrpežljivo
ga je poslušal, tudi mu je včasih pritrdil.
Ko pristopita viteza Ambrosio in Bernardo
in pozdravita s krepkim „Dobro jutro“, sprejme
ju gospod Gaspare s šaljivim poklonom, da
sta precej pozna, „čemur se pa ni čuditi po sinočnem
sprejemu“. Gospod kastelan se takoj krepko postavi v bran, češ, da se gospod Gaspare moti, ker sta se že vrnila z jutranjega izprehoda. A gospod Gaspare se ni dal tako kratko odpraviti ter odvrne, da utegne tudi ta rani izprehod biti nasledek včerajšnje razburjenosti.
Ker je kastelan zmajeval, priskoči mu na pomoč
Ambrosio in pravi:

„Midva nimava posebnega vzroka, da bi bila
razburjena, ker se nama ni pripetilo nič posebnega.
Ko bi bil gospod namestnik podaril tukaj-le
gospodu kastelanu bogato posestvo in meni dostojanstvo
dvornega maršala, kakor je storil drugim,
potem bi bilo drugače.“

Baldessara so te Ambrosieve besede nekoliko
pogrele, zato odgovori skoro jezno:

„Ni lepo očitati komu darov namestnikove
milosti; on že vé, kaj dela, in ako ni vsakdo
prejel, česar želi in pričakuje, naj išče vzroka
najprej sam pri sebi.“

„Motiš se, gospod Baldessare, ne zavidam ti
nikakor tvoje sreče, niti ne ugovarjam, da ti
ne pristoja. Usluge, katere si storil namestniku
v Monzi, vredne so plačila.“

Pogovor se je zasukal na neprijetno stran zaradi občutljivosti gospoda Baldessara. Ta gospod
ni maral za viteza Ambrosia, in to je
pokazal ob raznih prilikah. Tako je bilo tudi
danes. A prepirala se nista dolgo, ker je prišel
kmalu h glavni straži gospod Orsini, taborski
poveljnik. Vojaki so stopili pod orožje in mu
izkazali ukazane časti, on pa se je obrnil k polkovnikom,
kateri so ga čakali pred šotorom. Dnevna povelja so bila kmalu razdeljena, potem pa povabi polkovnike na razgovor v šotoru. Ko vsi posedejo po lesenih sedežih, začne Orsini razpravljati položaj. „Najprej vam treba povedati,
da še ne odrinemo takoj, kakor je bilo rečeno


[Stran 13]
[13]

prej, ampak počakamo še teden dnij, da dospe
grof savojski s svojimi ljudmi. To mi je naznanil
kancelar in potrdil tudi gospod namestnik. Pogajajo
se tudi z Veronskim, pa do danes še ni odgovora. Vendar tega ne bodemo čakali, ker se nam lahko pridruži med potjo. Iz tega pa razvidite, dragi mi tovariši, da utegne priti do hujših bojev, kakor smo mislili. Vem, da ste neustrašeni, da vam je pošten boj prava zabava,
vendar naj uredi vsak svoje stvari doma tako,
kakor je treba pred tako odločilnim korakom.“

Te besede Orsinijeve so iznenadile vse polkovnike.
Doslej se je le govorilo, da je v nekaterih
mestih sumljivo gibanje in pripravljanje za
upor, katerim se je treba ustaviti za časa. Mislili
so, da se bodo pomnožile posadke po pridobljenih
mestih in bolje zavarovale meje. V ta namen pa je popolnoma zadostovala zbrana vojska. Vsi so se čudili, ko so zvedeli, da namestnik išče celó zaveznikov. Zato so hoteli več pojasnila od Orsinija, kateri je dobil ta poročila vsekako le od dvora. Prvi vstane Baldessare
in pravi:

„Prav bi bilo, da naravnost povedó, s kom
bomo imeli opraviti. Kdor nosi svojo kožo na
sejem, želi poznati svoje nasprotnike, s katerimi
se bode meril.“

Tem besedam Baldessarovim so pritrdili tudi
drugi polkovniki.

Orsini se je izgovarjal, da ne vé nič gotovega
in da ne more priseči, ali je tako, kakor
sam misli, ali ne. Omenjal je, da se oborožujejo
sosedje na okrog, da so stopili s papežem v
zvezo Padovanci, Benečani in menda še drugi.
Ker se pa ne vé, zoper koga so se zavezali,
zato je treba, da se namestnik pripravi o pravem
času.

To, poročilo je bilo prenedoločno, da bi bilo
moglo zadovoljiti poveljnike, zlasti ker so Ambrosio
in drugi ugovarjali, da ima ta zaveza pač
drugačen namen. Znano je bilo vsem, da hodi
že leto in dan ciperski kralj od kneza do kneza
ter jih nagovarja za zvezo proti Turkom v križarsko
vojsko. Ker je dobival kralj od papeža
najizdatnejšo podporo, bilo je verjetno, da se
je napravila zaveza le zoper Turka.

Orsini temu ni oporekal, vendar pa je prav
opomnil, da ni niti najmanjšega znamenja, da
bi se namestnik pripravljal na vojsko zoper
Turka. Mnogo verjetneje je, da se hoče braniti
domačih sovražnikov, kateri lahko porabijo to
priliko, da pod papeževim imenom udarijo na
Viscontija in Milan.

Vitezu Bernardu ni hotelo v glavo, zakaj
bi se vojskovali s papežem, ker ni pravega
vzroka. Orsini pa je trdil, da ima namestnik
brez dvoma vzrokov dovolj, da jih pa neče še
razglasiti. Ker so imeli polkovniki premalo razlogov
za nadaljno sklepanje, pogodil je gospod
Gaspare pravo, ko je rekel:

„Pustimo vse te skrbi gospodu namestniku
in njegovemu modremu kancelarju! Za sedaj
vemo, da gremo v boj. Čim hujši so boji, tem
lepša je zmaga. Sedaj pa glejmo, da še te dni
lepo veselo preživimo v mogočnem Milanu. Po
apeninskih prepadih nam ne bode več tako
ugodne prilike.“

Po teh krepkih besedah so polkovniki vstali
in se burno razšli; nič prav zadovoljni niso
bili. Najbolj vzburjena sta bila viteza Ambrosio
in Bernardo, pa vsak iz drugega vzroka. Prvi
se je bal, da bi ga kaka stvar ne odtrgala od
namestnika, kateremu je bil sedaj bolj udan,
kakor sicer — recimo naravnost — zaradi Viride.
Drugi pa je samo želel, da bi prišel do dna tem
homatijam. Porabil je, vsako priliko, da bi razvozlal
te diplomatske spletke. Toda v prihodnjih
dneh se ni zgodilo nič posebnega, le grof savojski
je privedel svoje ljudi v Milan. Odločili
so mu prostor v taboru in njegovim vojščakom
priskrbeli vojnih potrebščin. Poveljnikom niso
kaj ugajali ti novi tovariši. Že to jim ni bilo
po volji, da grof ne pojde ž njimi na bojišče;
med častniki je bila le dvojica savojskih vitezov,
pa še ta nista bila kar nič slavna. Vsi drugi s
poveljnikom gospodom Kuanom vred so bili
ptujci, ki niso lahko občevali z domačini. Na
videz so bili sicer bojeviti, pa rahločutnim milanskim
gospem so se zdeli divji in strašni.
Tudi namestniku ni bilo vse prav, pa zatajil je
nevoljo in slovesno sprejel grofa in njegove ljudi.
Odločil je dan za odhod in običajne slovesnosti.

Zadnje ure so tekle. Treba je bilo jemati
slovo. Milanskim vojakom je močneje bilo srce,
ker nihče ni vedel, kam gre, in še manj, ali pride
nazaj k domačemu ognjišču.

V. Dva prijatelja.

V Sforzovi palači je bil danes poseben dan.
Ljubljeni sin gospe vdove, vitez Ambrosio, je
jemal slovo pred odhodom na bojišče. Pripravila
je bila skrbna mati izboren obed in povabila
poleg Ambrosievega tovariša viteza Bernarda
tudi svojega sorodnika o. Tomaža, dominikana,
modrega in častitljivega moža. Družina Sforzova
je štela le pet udov: mater vdovo, umno, pobožno
gospo, sina Ambrosia, dve hčeri, Margarito
in Ano, pa starega oskrbnika Sforzovih posestev.
Margarita je štela kakih dvajset let; bila
je vitke rasti, plemenitega obličja, in posebno
milih očij, iz katerih je sijala njena blaga duša;
bila je tihe krotke nravi in globoko čutečega
srca. Njena sestra Ana, ki ni imela še šestnajst
let, bila je Margariti jako podobna, pa še nepopolno
vzrasla. Kakor preprosto dekle je bila živahna


[Stran 14]
[14]

in vesela, vendar nikdar ne čez mero. Znala je razveseljevati tudi druge, zato je bila
vsem ljuba in draga, res dober angel v družini.
Mati je imela kot vdova in zaradi velikega
imetja mnogo skrbij, sedaj za sina na ptujem,
sedaj za hčeri doma, sedaj za posestva. Imela
je sicer dobrega in vrlega oskrbnika svojih posestev,
vendar je marsikaj opravljala tudi sama.
V takih bridkih urah je prišla k njej vedno vesela
Anka ter jo znala tako lepo razvedriti, da
je pozabila vse skrbi in hvalila Boga za takega
otroka. Tudi brat Ambrosio in Margarita sta ljubila
sestro prav iskreno. Vedno je imela kako nedolžno vprašanje, ali je kaj povedala, ali opomnila
to in ono, kar jo je zanimalo. Celó resnega
gospoda kastelana je znala pridobiti zase, dasi
ni bil prijatelj ženske družbe. Drugodi mu je
večkrat pošla nitka v pogovorih, z Ano pa sta
se razgovarjala, kakor bi bila skupaj vzrasla.
Privadil se je bil Sforzove družine tako, da so
mu bili obedi in drugi družinski shodi prijetna
zabava in da mu je bilo skoro težko, ko je prišel
čas ločitve

Danes so sedeli vsi nekam tiho in zamišljeno,
ni se mogel prav začeti živahen pogovor.
Pogostoma je nastal neprijeten molk, tudi —
živahni Ani je zastajala beseda. Polagoma je
družba vendar oživela, pogovor se je zasukal
na odhod, bojišče in vojsko. To je bilo dosti
tvarine za razgovor, za razna vprašanja in razne
odgovore. To priliko porabi mati, poprime besedo
in pravi:

„Težka in grenka je ločitev, in zato je prav,
da si jo olajšamo in osladimo. V ta namen sem
želela razveseliti vas, ki ste mi tako dragi. Pojdi,
dragi moj Ambrosio, ker mora tako biti, pojdi
in bodi povsod tak, kakor se spodobi pravemu
vitezu! Ohrani brez madeža svojo čast, usmiljuj
se revežev in preganjancev, vest ti bodi vedno
čista. Spominjaj se nas tudi na vojski, naša ljubezen
in naše molitve te bodo spremljale povsod
Vam pa, cenjeni vitez Bernardo, priporočam
svojega sina; bodite mu zvest tovariš v boju
in dober svetovalec v stiskah. Obema pa želim
prav iz srca, da bi se kmalu vrnila slavna in
zdrava!“ Slovesna tihota je nastala, ko je mati
nehala. Te ljube in primerne besede so se vsem
vtisnile globoko v srce. Sestrama so zaigrale
solze v očeh, mati je le težko premagovala jok,
tudi moškim se je storilo milo. Ambrosio se
kmalu ohrabri, zahvali mater za lepe opomine
in ji zatrdi, da nikdar ne pozabi, kaj je dolžan
svoji vesti, svoji rodbini, materi. Potem reče:

„Res govoré mnogo o prihodnji vojni, a
izvestnega ni ničesar. Poklicali so nas pod zastave,
da ohranimo mir v zasedenih pokrajinah;
upamo torej, da naloga naša ne bode težka in
nevarna, da jo hitro dovršimo in se tudi kmalu
vrnemo. V težavah pa nas bode budil in veselil
spomin, da na nas mislijo doma ljubeča
srca in nam prosijo pomoči od zgoraj.“

Vsem so ugajale te besede; o. Tomaž je dobrohotno
gledal krasnega mladeniča in nekaj
mislil v svojem srcu. Tudi vitez Bernardo se je
hotel hvaležnega izkazati za lepo poslovilo in
sploh za prijaznost v Sforzovi hiši, zato je sklenil
povedati — četudi težko — nekoliko besedij za
slovo:

„Neizmerno me je razveselilo voščilo plemenite
gospe — mene, ptujca, ki nimam svojega
človeka razven stare matere. Bog usliši vaše želje
in vaše prošnje! Veliko sem dolžan tej gostoljubni
hiši. Zato je moja prva viteška dolžnost,
da se pokažem hvaležnega za te dobrote. Zvesto
hočem na strani stati svojemu dragemu tovarišu
in prijatelju in upam, da se oba srečno
vrneva domov. Priporočam pa se tudi jaz v
spomin in molitev, ker zaradi zmedenih razmer
res ne moremo vedeti, kaj nas čaka.“

Mater je veselilo tesno prijateljstvo med njenim
sinom in vitezom Bernardom. Hvaležno se
je priklonila vitezu za to prijazno obljubo. Pogovor
se je sukal o nevarnostih in težavah preteče
vojske, potem tudi o njenem pravem namenu.
Vitez Bernardo vpraša o. Tomaža, kaj
misli o namenu te vojske. Dominikan nekoliko
pomisli, potem odgovori:

„Ni lahko reči kaj zanesljivega, ker ne poznam
skrivnih dogodkov in naklepov. Mnogo znakov
kaže, da med gospodom namestnikom in svetim
očetom niso najboljše razmere, kakor že večkrat
prej tudi niso bile. Ne vem, zakaj je sedaj prepir,
a zdi se mi, da se gre za pokrajine cerkvene
države, katere so prišle v roke gospodu namestniku.
Znano vam je tudi, da ima kardinal Albornoz
nalogo, da spravi v red cerkveno državo,
ker sv. oče želi iz Avinjona vrniti se v Rim. Kaj
je storil Albornoz v Rimu, Spoletu in drugod,
vemo; sedaj hoče jednako ravnati tudi v Bologni
in v krajih, ki spadajo k Marki. Upajmo, da
se ta stvar razvozla mirno.“

Ambrosio je pritrjeval o. Tomažu, vitez Bernardo
pa je še vedno premišljal, češ, čemu treba
tolike vojske in toliko troškov, ako je upanje,
da se vse poravna mirnim potem. Tudi tisti rek:
„Si vis pacem, para bellum“ (če hočeš imeti
mir, pripravljaj vojsko) mu ni bil dovolj odločilen
za ta slučaj. Prišlo mu je tudi na misel
vprašanje: Kaj potem, če se razbijejo pogajanja
in pride do boja med papeževo in lombarško
vojsko? Da bi se bojeval s papeževo vojsko,
tega mu ne dopušča srce. Zato vpraša kar naravnost
o. Tomaža:

„Je-li pravično in dovoljeno bojevati se s
papeževimi četami?“


[Stran 15]
[15]

O. Tomaž prijazno pogleda viteza in pravi:

„Na to vprašanje ne morem odgovoriti
splošno niti da, niti ne. Ako ima papež, oziroma
cerkvena država vojake, ima jih pač zato,
da se v potrebi vojskujejo, torej sam na sebi
ni izključen vsak boj s cerkvenimi četami. Pač
pa je navadno treba soditi, da je tak boj krivičen,
ker cerkvena država — to dobro veste — ne napada nikogar, ampak le brani, kar je dobila po darovih ali pogodbah v last. Na to se je treba ozirati tudi tukaj. Ako se kaže, da cerkvena država tirja le svoje jasne pravice, potem ni pravično ustavljati se ji, ako jih hoče
pridobiti z orožjem.“

„To pa je ravno sedaj težavno določiti, kaj
je pravično in kaj krivično. Vsa stvar je tako
temna in skrivnostna, da nihče ne vé, pri čem
je. Ti dvomljivi slučaji so najstrašnejši slučaji.“

„Res je, kar ste povedali,“ odgovori pater,
„dvomi so sitni; vendar imate dva pomočka
zoper take dvome. Prvi je, da nadalje in natančneje
preiščete, kaj je prav in kaj ni. Ako se pa
le ne morete iznebiti dvoma, potem — — —“

„Potem pa prepustimo vladarju, da presodi
to stvar, mi storimo le vojaško dolžnost.“ Te
besede je izgovoril Ambrosio hitro; bal se je
že, da o. Tomaž in tovariš Bernardo pritirata pogovor
tako daleč, da bode tudi njemu treba odločiti
se na to ali drugo stran. Vendar s tem
se ni rešil iz zadrege. O. Tomaž mu je sicer
priznal, da je v obče prav povedal, vendar pa
je treba pomniti: „Kdor se je že zavezal, da bode
služil kakemu gospodu, ta sme res ostati v njegovi
službi tudi, kadar dvomi o pravičnosti boja; ako
pa še ni v službi, ne sme vstopiti prostovoljno,
dokler se ne uveri o pravičnosti vojske. Te naše
dolge razprave pa uprav kažejo,“ nadaljeval je,
„da v našem slučaju še po pravici mislimo, da
vojska ni za krivično stvar. Zato služita vidva
brez sramote in greha gospodu Barnabu v tej
vojni, ker sta se že zavezala.“

Tako so dognali to nekoliko sitno vprašanje,
ki se jim je bilo vrinilo. Gospici hčeri sta bili
veseli, da je končan ta učeni razgovor. Prišle
so na vrsto domače in milejše stvari, beseda je
tekla ljubko in gladko.

Tako je potekal Čas le prehitro. O. Tomaž
se je prijazno poslovil od družbe, priporočil vitezoma,
da naj se oglasita v času potrebe pri njegovih,
kateri jima bodo radi pomagali ob vsaki
priliki. Mati je prinesla malih spominkov za
svojega sina in njegovega vernega tovariša. Bila
sta dva mala medaljona v krasnih okvirih na
zlatih verižicah. Urno vzame Margarita prvega
in ga obesi svojemu nekoliko razburjenemu bratu
okrog vratú. Drugi je bil za viteza Bernarda, to
je vedela Margarita, vendar si ni upala obesiti
mu ga okrog vratú. Pogledala je mater proseč,
naj ji pomaga iz zadrege. Mati je ustregla tihi
njeni prošnji in ponudila gospodu kastelanu
medaljon božje Porodnice. Vzradoval se je vitez
močno tega darú in nevedé, kako in kdaj, upognil
je tudi on svoja mogočna pleča, da mu je gospica
lahno in urno zapela predragi dar. Ves iz sebe
zavrisnil bi bil od veselja ta trenutek, pa zadušil
je svoja čustva in zahvalil prav srčno mater
in hčer.

Ambrosio je objel mater za slovo, poljubil
sestri na čelo in se napravil na odhod. Tudi
vitez Bernardo je podal vsem roko in jo krepko
stisnil, nekoliko zmešan pri gospici Margariti,
pa toliko odločneje pri mali Ani, kateri je skoro
vroče postalo, ko je stisnil gospod kastelan njeno
malo ročico v svoji krepki desnici.

„Na svidenje!“ — „Z Bogom,“ je donelo
sem in tje, in odšla sta viteza. Med vrati je še
zaklical Ambrosio: „Ako naju hočete še jedenkrat
videti, pridite v tabor jutri zjutraj, predno
odide vojska na bojišče!“

Gospe so ostale same doma, vsaka tiho zamišljena
v svoja čustva in skrbi, viteza pa sta
hitela v tabor, kjer bode še nocoj o navzočnosti
gospoda namestnika veliki vojni svèt.


[Stran 16]
[16]

VI. Vojna zastava.

V vojaškem taboru je bilo živo in šumno,
kakor je vselej, predno odide vojaštvo na bojišče.
Koliko si imajo še povedati domačini in
prijatelji, matere in sinovi, kaj šele žalostne neveste
in izbrani ženini! Sem ter tam so stale
gruče ljudij, vojakov in meščanov pomešanih, v
živahnih pogovorih in ganljivih slovesih. Krčme
so bile napolnjene, kjer so pri dobri kapljici
in veseli godbi lože pozabili bridke ure ločitve.
Ptujci, fevdniki in mezdniki so se zabavali po
svoje, nekoliko bolj razbrzdano, ker niso bili
nikakor tako mehkega srca kakor domačini.

Povsod po taboru so bile razpostavljene
straže; glavna straža je stala pod orožjem v
znamenje, da pričakuje poveljnika ali drugega
dostojanstvenika. Blizu straže so stali pripravljeni
oddelki pešcev in konjikov za mnogovrstne
potrebe. Dohajali so načelniki oddelkov
v popolni vojaški opravi in se zbirali v poveljnikovem
šotoru. Napovedan je bil veliki vojni
svèt. Vse je bilo pripravljeno, le namestnika
še ni bilo. Radovedno so stražniki pogledovali,
ali morda še ne prihaja. Kar zadoné trombe, in
vse se obrne proti strani, s katere je prihajal
na belcu in z malim spremstvom gospod Barnaba.
Spremljala sta ga tudi kancelar Arigo in
pribočnik vitez Ambrosio Sforza. Takoj po sprejemu
vstopi v šotor, in prične se vojni svèt.
Zbrani polkovniki zvedó med drugimi poročili,
da vojska jutri odrine proti Bologni, prej pa
še dobi konjiški polk novo zastavo. Ko je bil
vojni svèt končan, prisežejo častniki zvestobo
namestniku, potem, ko jih je don Antonio, vojaški
duhovnik, nagovoril prav krepko in navdušeno.
Na to poprime besedo Barnaba:

„Jaz sam jutri ne pojdem z vami, ker imam
še posla mnogo doma in ker za sedaj še ni
nevarnosti. Ako bode pozneje potrebno, pridem
za vami, kjer bodem bratovsko z vami prenašal
vse težave in se boril za domovino.“

Te besede so prav neprijetno ganile polkovnike,
ker take novice niso pričakovali. Barnaba
je to opazil, pa se je delal, kakor bi ne videl,
in je ukazoval dalje: „Mesto sebe postavljam
in imenujem gospoda viteza Orsinija za vrhovnega
poveljnika celi vojski in mu v znamenje
poveljniške oblasti poklanjam maršalsko palico.“

Orsini je z vojaškim poklonom molčé sprejel
to znamenje oblasti, namestnik pa se je obrnil
do dragih polkovnikov in jim naročil, da sprejmejo
in slušajo Orsinija kakor njega samega.
Molčé se poklonijo v znamenje, da hočejo to
storiti.

„Ako pridejo veronske pomožne čete, morajo
se tudi te pokoriti vrhovnemu poveljniku.
Temu in vojnemu zboru prepuščam, da primerno
razstavi čete po Romagni in Marki. Napadati
ni treba, dokler vam ne pošljem novih
ukazov. Pomnožite posadke po mestih, koder
bode treba, in zavarujte skrbno meje na jugu
in na severu. Ako pride nenadno do boja, glejte,
da hitro in odločno zmagate. Naročila vam bodo
dohajala redno iz Milana, in pričakujem prav
tako rednih iz glavnega stana. Skrbite za red
in jedinost med vojaki in postopajte previdno
proti meščanom po ondotnih mestih.“

Kancelar Arigo je imel že pripravljena potrebna
pisma za ondotne gosposke in oklice za
ljudstvo; vse te so sedaj podpisali, zapečatili in
izročili gospodu Orsiniju.

Barnaba je sprejel še po vrsti vsakega poveljnika
posebej; vsakemu je kaj povedal, vsakega
vnemal za hrabrost. Kakor v slovo je
vsakemu še stisnil roko. Potem zasede urno
konja, veli Ambrosiu, naj ga spremi v mesto,
in odjaše med glasnimi klici zbrane vojne iz
tabora proti domu. Solnce je žarno zahajalo.

Med potjo je bil namestnik jako mehak in
prijazen. Opomnil je, da polkovniki niso z veseljem
sprejeli novice, da sam ostane doma.
Toda sedaj ne more drugače, nujni opravki mu
ne pusté nikamor. Naročal je torej vitezu Ambrosiu,
naj ostane na strani Orsiniju kot generalni
pribočnik ter naj skrbi vestno, da se bode
godilo vse dobro in srečno. „V vaših rokah je
sedaj sreča domovine, v vaših rokah bramba
družin in njih imetja. Mnogo sovražnikov ima
Milan, kateri čakajo le ugodne prilike, da bi
se maščevali; ne smemo jim dati povoda s slabotnim
ravnanjem. Zaupam trdno svoji vojni,
da ohrani red in obrani meje. Spomin drage
matere, na ljubljene sestre vas bode bodril v
težavah bojnega življenja, upam, da tudi spomin
Barnabe Viscontija in njegove rodbine vam ne
bode hladil domovinske gorečnosti. Skrb za
svojce prepustite meni, skrbel bom zanje, kakor
za svojo hišo, vi pa nasprotno delajte za nas,
kakor bi bili vaše krvi.“

Ambrosio je zahvalil namestnika za to prijazno
skrb in za veliko zaupanje, katero stavi


[Stran 17]
[17]

vanj. Obljubil mu je prav trdno, da se hoče z
vso odločnostjo in vnemo poprijeti vojnih poslov.

Namestniku je bila všeč obljuba, opomnil
ga je še jedenkrat, naj mu pošilja redno in natančnih
poročil, morda tudi v zasebnih pismih
do matere, česar bi ne kazalo povedati v službenih
poročilih.

Med tem so prijahali pred namestnikovo
palačo. Razni sluge in dvorniki so čakali gospoda,
straže so stopile v orožje in tudi spremljajoči
konjiki so stopili v red. Nad vhodom je
bil velik pomol, ki je umetno slonel ob prednji
strani in bil krasno ozaljšan. Tu gori je pričakovala
očeta Barnabova družina. Ko sta zagledala
sinova spremstvo, pozdravila sta veselo
prišlece, zlasti jima je bil všeč vitez Sforza.
Knežna Virida, ki je tudi sedela na pomolu,
krotila je le težko svoja živahna bratca. Ko pa
namestnik izgine skozi vrata in se vitez Sforza
obrne na odhod, zakličeta knežiča vitezu Ambrosiu
prav zaupno in domače, naj ju vzame
s seboj v tabor in na vojsko.

„Jaz imam konja in znam jahati in sukati
meč,“ govoril je 13-letni Ludovik, „zato lahko
grem z vami in vašimi konjiki.“

„Meni je tudi obljubil oče konja, ako bodem
priden. Vzemite še mene!“ zaprosi mladi Karol.

„Za danes je prepozno,“ odvrne Ambrosio
ljubkima dečkoma. „Kadar pa zopet pridem,
takrat vzamem tebe in brata in ...“

„Pa še Virido,“ seže mu v besedo knežič,
a Virida hitro objame bratca in ga stisne k sebi,
da ne bi nadalje tako besedoval. Ambrosio pa
se veselo nasmeje in dokonča svoje besede, rekoč:
„... in kdor bode rad šel z menoj. Na
zdravje! Na svidenje!“

Po teh besedah se spoštljivo prikloni in
opazi v mraku, kako se mu je na lahno priklonila
tudi mlada knežna Virida. Našemu vitezu
se je zdela ta odlika neprecenljiva, srce
se mu ugreje, krepko vspodbode konja, kakor
bi bilo treba iti nad zvite trume sovražnikov,
in urno zdirja s svojimi konjiki proti taboru.
Marsikatero oko je pazno zrlo za njim, a misel
vseh, ki so ga videli, bila je ta, da je Ambrosio
Sforza najlepši in najbolj junaški milanski vitez.
Morda je tako mislila tudi Virida.

V taboru je bilo nastalo takoj po odhodu
namestnikovem čudno razmerje. Kar nagloma
se je bil izpremenil vitez Orsini skoro iz tovariša
v vrhovnega poveljnika. On sam ni pričakoval
tega, in še manj drugi polkovniki. Najprej
mu je častital Gaspare Tinela in sicer iz srca,
kakor je bilo videti. Njemu je bilo vse jedno,
kdo je poveljnik, samo da se začne kmalu boj,
in da se v boju pridobi kaj plena ali drugačnega
dobička. Drugi je pristopil gospod Kuan,
polkovnik savojskih zaveznih čet. Bil je šele
teden dnij v taboru, vendar toliko je že presodil
bojne tovariše, da sta mu Orsini in Baldessaro
najbolj ugajala, najmanj pa je maral za viteza
Ambrosia in Bernarda. Gospod kastelan je stal
tih in zamišljen, ker ta prememba mu ni bila
po načrtu, in ni vedel, kaj bi storil v novih
razmerah, Baldessaro pa je bil kolikor toliko
nevoljen, ker se je štel jednako in še bolj sposobnega,
kakor je Orsini. Novi maršal pa je bil jako previden in se delal, kakor da je še vedno prejšnji tovariš. Upal je, da se s časom polkovniki sami ob sebi privadijo novih razmer. Ko se vrne v tabor vitez Sforza, nagovori ga Orsini prijazno in poprosi, naj ga podpira prijateljsko v težavnem poslu.

„Sluga sem vam,“ odgovori Ambrosio, „ker
je tako določil gospod vojvoda in namestnik;
le ukazujte, da se prepričate o moji pokorščini!“

Ko je gospod kastelan videl, da je Ambrosio
tako voljno sprejel to naredbo, ni se ji protivil,
vendar je na tihem ponovil svoj prejšnji sklep,
da se ne dá od nikogar voditi po krivih potih,
tudi od Orsinija ne.

Orsini je še sestavil in razdelil ukaz na čete,
v katerem se jim je predstavil kot maršala,
opomnil vojake reda in pokorščine in obljubil
plačila za hrabrost in zvestobo. Določil je polkovnikom
službe za noč in jutranji odhod in naznanil čas, kdaj naj so oddelki pripravljeni, da sprejmejo pred odhodom še jedenkrat milanskega vojvodo. Viteza Ambrosia kot najmlajšega je zadela danes služba taborskega nadzorništva.

Polkovniki so se vojaško poslovili od maršala
in odšli k svojim polkom. Noč je legla na
tabor, polagoma je šum ponehal, vojaki so legli
k počitku. Ambrosio pa ni šel počivat, ampak
se je kmalu vrnil od svojih konjikov k taborski
glavni straži, da oddá povelja za noč. Ukazal
je straže postaviti dvakrat gosteje, kakor po
navadi; med njimi naj je neprestana zveza.
Kogar dobé, da gre iz tabora, vprašajo naj, kdo
je in kam gré; ko se pa vrne, naj pride najprej
do glavne straže in šele potem k svojemu oddelku.
Vsaka straža naj nemudoma naznani, kdo
je šel iz tabora. Pregledal je sam vse straže in
se prepričal, da se je vse zgodilo, kakor je bil
ukazal. Potem je stopil v šotor, naslonil se na
mizo in se zamislil. Mnogo mu je bilo na tem,
da zvé, kdo je kriv raznih zločinov poslednjih
dnij, ki so se dogodili okrog Milana, in katere
so mnogi pridevali vojakom. Vse je kazalo na
to, da so med savojskimi mezdniki pravi hudodelci.
Zato je sklenil nocojšnjo noč zaslediti
zločince in jih prav ostro kaznovati. Poleg te
skrbi mu je prihajal na misel namestnik s tako
prijaznimi besedami, njegova družina in pred
vsemi — Virida. Sam ni vedel, kako mu je


[Stran 18]
[18]

bilo pri srcu, a to je čutil, da ga vežejo prav
mile, vendar krepke vezi z gospodom Barnabom
in da ga te vnemajo za junaška dela. Tu ga
vzdrami hoja pred šotorom; vodnik nočne straže
je prišel poročat z nekoliko vojaki. Naznanil
je, da je povsod vse mirno, le mimo straže
proti vodi je prišlo pet mož s posodami za
vodo; rekli so, da so od lahkih konjikov.

Ambrosio jim zopet naroči, naj ostro pazijo
in hitro vse naznanijo. Ko odidejo poročevalci,
vzame Ambrosio sam od straže dva moža in
gre proti ležišču lahkih konjikov. To je bil
njegov polk, zato je vse poznal. Poišče čuvaja
in ga vpraša, je-li kdo šel od čete proč iz tabora.
Čuvaj mu pové, da ne. Vendar mu Ambrosio
ni verjel prav trdno, marveč je šel prepričat se
sam. Vse je ležalo mirno in spalo, pogrešal ni
nikogar. A zakaj je straža videla pet mož, ki
so šli iz tabora in trdili, da so izmed lahkih
konjikov? Ko pregledajo še orodje, res najdejo,
da posode niso v redu, in da ni vseh tukaj.
Kdo jih je vzel? Čuvaj ni vedel, kdo; jasno je
pa bilo, da je bil tat nekdo iz tabora, ker notri
ni bilo žive duše. Ambrosio torej ukaže, naj
ostro pazijo, kdo in kdaj prinese posodo nazaj,
da ga urno primejo in izročé glavni straži.

Vrnivši se v šotor nasloni se ob mizo in
zaziblje v sanjarjenje. Domišljija ga je vodila
na dvor Barnabov, tako, kakor je bil tam pred
nekaj dnevi. V svetli dvorani mu je sedela nasproti
knežna Virida in pogovarjala sta se tako
domače, kakor brat in sestra. Predočeval si je
njene lastnosti: ni prevzetna, a je visoka; ni
ničemerna, a je slavoljubna; ni sebična, marveč
gori za domovino. Kako bode torej vesela, kadar
zvé o novih zmagah, in kako bode odlikovala
najhrabrejše viteze!

Lepe slike so mu rojile po glavi, in v tem
ga je objel spanec. Sanjalo se mu je, da je na
bojišču; hrabro se bori, zmaguje, zastava vihra,
sedaj-le pobegne sovražnik ... Kar na hip se
obrne sreča. Nov sovražnik pritisne, zastava
omahne in pade. Hitro priskoči, da jo reši, a
pri tem pade s konjem. Tu zagrmi močen glas:
„Stoj!“

Ambrosio se vzbudi, vstane hitro in stopi
ven, kjer so ravno prišle patrolje s sporočili.
Povedale so, da prihaja čim dalje več vojakov
mimo straže do vode. Ker se bode kmalu danilo,
ni lahko braniti jim. Ambrosio to izprevidi in
gre sam do straže, da bi videl, kako je. A ne
najde nič sumljivega; le dva savojska vojaka
mu pripeljejo njegovi ljudje, kateri so ju bili
zalotili pri posodah. Ambrosio je takoj mislil,
da so napravili tudi nocoj kako hudobijo, a ni
mogel tega preiskovati nadalje.

Maršal Orsini je bil že oblečen pred šotorom,
ko dojde k njemu vitez Ambrosio s sporočili.
Pové mu tudi svoj sum o savojskih tovariših,
a Orsini se ni maral danes pečati s tem, tolažil
ga je, da pozneje ne bode prilike in ne časa
za take nerede.

Ambrosio se vrne h glavni straži, pokliče
vse straže nazaj, premeni glavno stražo, potem
odide k svojemu polku, da se pripravi na odhod.

Solnce je že visoko na obnebju. Po taboru
je vse živo: tu pospravljajo razne stvari, tam
likajo sebe in konje, drugod že stopajo v vrste,
Častniki hodijo sem in tje, grajajo, opominjajo,
hvalijo, kakor se jim zdi potrebno. Polkovniki
so danes v veliki bojni opravi, vojaki si nadevajo
orožje: vse se pripravlja za glavni vojaški
pregled.

Orsini z maršalsko palico v roki je že pregledal
svoj polk, kateremu sedaj zapoveduje njegov namestnik stotnik Jurij; ponosno stopa mimo drugih polkov pešcev in konjikov.

Ob 10. uri dopoldne je bilo vse v redu in
Čakalo vojvode z dvorom vred. Vojna je stala
v dveh vrstah, spredaj pešci, zadaj pa konjiki.
Zastave so vihrale v zraku, orožje se je svetilo
v solncu. Polkovniki z maršalom so stali v
krasnih opravah pred vojsko in se pogovarjali.
Poleg ceste v senci visokih dreves je stal prostoren
oder. Namenjen je bil véliki milanski
gospôdi, ki bode pri blagoslavljanju zastave.
Prihajalo je čim dalje več ljudij, vendar reda
niso motili, ker so se nekateri vojaki urno sukali
in odkazovali vsakemu določeno mesto.

„O, don Antonio, ali ste vendar-le prišli?“
reče malo nagajivo gospod Baldessaro prišlemu
vojaškemu duhovniku.

„Prišel sem, kakor vidite, častni gospodje,“
reče duhovnik in pristopi k polkovnikom. Ti
so ga imeli zaradi vljudnosti in srčnosti vsi radi,
zato so mu drug za drugim podali roko v pozdrav.

„Kaj pa namestnik in nadškof?“ vpraša
Orsini. „Slišali smo, da sta se sprla, in zato že
mislili, da vas morda ne bodo pustili z nami.“

„Ne vem, koliko je na tem. Vendar upam,
da razpor ni resen; jaz sem dobil poziv, da
odrinem, in sedaj sem zopet med vami, drugega
ne vem.“

„Dobro, dobro, gospod Antonio, vi ste naš
tovariš, vodili bodete naše duše; saj veste, vojak
je lahkomišljen,“ posmeje se Ambrosio in prijazno
pogleda častitljivega duhovnika.

„Čast je to za me, za vas pa lepo, vitez
Ambrosio, da se ozirate tudi na duhovno moč
v boju. Vsak po svoje: Vi z roko, jaz pa z
besedo in molitvijo.“

Med tem razgovorom se je bila zbrala že
neštevilna množica. Na odru je bilo jako živo.
Tu zadoni tromba: vojvoda se bliža z dvornim
spremstvom. Polkovniki stopijo na čelo svojim


[Stran 19]
[19]

polkom, maršal Orsini dá povelje za pozdrav
milanskega poglavarja. Spremstvo obstane blizu
odra, vojvoda-namestnik pa prijaše v vojni
opravi vojni na čelo, kjer ga pozdravijo vrste
s klici, prapori pa se pripognejo v znamenje
pokorščine. Namestnik sprejme oznanilo od maršala,
potem objahata oba vse Čete. Barnaba je
bil zadovoljen in je pohvalil lepo vnanjščino
cele vojne.

Med tem je bilo za blagoslavljanje zastave
vse pripravljeno. Don Antonio opravi obrede,
potem pristopijo oni, ki so imeli ob tej priliki
pravico zabiti žeblje v drog. Dragi čitatelj to
pač lahko umeva, saj je še dandanes ta navada.

Prvi žebelj zabije don Antonio v imenu
sv. Trojice, drugi knežna Virida kot botra, tretji
zabijejo namestnik, maršal in vitez Ambrosio
kot polkovnik in čuvaj nove zastave. Na to stopi
mlada knežna pred zastavo, obrne se k vitezu
Sforzi in ga nagovori:

„Sprejmite, cenjeni vitez Sforza, to novo
blagoslovljeno zastavo iz naših rok! Podoba naj
Vam bode naše domovine in njenih otrók. Borite
se hrabro pod to zastavo, mislite si, da se
bojujete za domovino, za njeno slavo in srečo
in za njene prebivalce! Mislite tudi na one, kateri
so vam zastavo izročili, da se zmagoslavni povrnete
ž njo domov, nam v srečo in veselje.“

Viteza Ambrosia so prevzele te besede. Vendar
se kmalu otrese zadrege in odvrne prav
krepko:

„Potrudili se bomo, jaz in moji sobojevniki
pri lahki konjici, izkazati se vredne zaupanja,
katero stavite v nas. Najljutejši boj nam bode
prijeten, ko se bomo spominjali, da gleda na
nas domovina, da nam zaupa njen gospod in da čutijo
z nami plemenita srca milanskih gospej in gospic.“

Viteško se pokloni knežni in veli praporščaku, naj
zastavo dvigne in se postavi ž njo pred polk. Lahno
je zaplapolala lepa zastava in se zablestela v solčnih žarkih, navdušenje je prikipelo do vrhunca in klicanja
in pozdravljanja ni bilo ne konca ne kraja.

Ko se poleže nepopisni šum, stopi don Antonio v
sredo med polke na določeni prostor in nagovori
vojake:

„Dragi vojaki in vojni tovariši! Prišel je čas, da
odrinete v boj. Zapustiti je treba domače hiše, da služite domovini. Vsak izmed nas želi videti domovino
srečno in slavno in zato gre rad zanjo v boj, kjer
zastavi zanjo vse svoje moči, ako bode treba, tudi
svojo srčno kri. Ta želja mora živo goreti v srcu
vsakega izmed nas, ta želja se mora vspeti do navdušenja,
kadar bode treba kaj junaškega storiti za dom in vladarja. Dragi vojaki! Slovesen je trenutek. Domovina gleda na vas, gospod vojvoda in namestnik rimskega cesarja v naši Italiji izroča vam skrb zanjo. Kažite
se vsigdar zveste sinove svoje lepe domovine,
vršite točno svojo službo, podpirajte prijateljsko
drug drugega: tako se bodo težave manjšale,
uspehi pa množili. Čim večja bode vaša hrabrost,
tem lepša bode zmaga.

Vse to pa dosežemo le z natančno pokorščino
do vladarja in njegovih poveljnikov. Da
jim bodete neomahljivo zvesti, prisegli bodete
sedaj vpričo Boga in vse množice.“


[Stran 20]
[20]

Don Antonio je počasi izgovarjal prisego,
in vojaki so govorili za njim z vzdignjenimi
prsti. Slovesna tihota je vladala med tem. A sedaj so že donela povelja vse križem in čete so se jele gibati.
Gospod namestnik se je postavil ob strani odra, da so morali vojaki tik mimo milanske gospôde. Veličasten je bil sprevod. Godba zaigra, in Orsini kot maršal pripelje
vojsko mimo namestnika. Ko odkoraka prva četa mimo
odra, pridruži se Orsini namestnikovemu spremstvu, da bi gledal razvrščeno vojsko. Za Orsinijem je pripeljal vitez Gaspare Tinela svoj lombarški polk; dobrovoljno
se je smehljal na svojem vrancu. Bolj vzburjen je privêdel Baldessaro svoje fevdnike, z globokočutnim
poklonom je pozdravil namestnika in gospe na odru.
Kuan je temno gledal izpod čela in prevzetno korakal na čelu svojim mezdnikom. Pehota je odšla, in konjištvo se prikaže v lahkem teku. Na čelu lahkih konjikov
prijaha vitez Ambrosio na čilem arabcu. Moško se je držal na konju v bojni opravi. Perjanec je vihral v zraku, plašč je visel čez rame z dragim kamenom spet na
prsih. Orožje in oklepi so se svetili v solncu. Nova zastava je živahno vihrala, ko so prikorakali mimo
odra. Glasno je pozdravljalo ljudstvo lepi polk in njenega načelnika. Gospé so mahale z rokami
in ruticami. Virida je lahno zardela ob tem prizoru, roke stisnila na prsih, a ničesar ne izpregovorila.
— Poslednji pripelje gospod kastelan svoje oklepnike.
Lepa četa je bila, če tudi ne mnogoštevilna. Na močnem žrebcu je sedel kastelan kakor železen stolp. Težki oklep mu je bil kakor pena, železna čelada kakor igrača.
Vizir je imel odprt in s polnim veselim obrazom je gledal po ljudeh. Moško je pozdravil gospoda
namestnika, ljubeznivo pa gospe, med katerimi je kmalu našel Sforzovo družino. Kako bi je ne bil
pozdravil! Na prsih se mu je svetil zlati medaljon, darilo Margaritino. Brez dvoma so gospe to opazile. Veselo ploskanje in burno pozdravljanje je spremljalo tudi kastelanove junake pri odhodu na bojišče s tisoč voščili za prihodnje zmage. — Bil je to lep dan v zgodovini milanskega mesta, lep v življenju mlade
knežne. Ko se je vrnila namestnikova družina
domov, ni se mogel premagati oče, da ne bi
stopil k njej, pobožal jo z ljubkim nasmehom


[Stran 21]
[21]

po licu in ji rekel: „Danes je bil dan za te,
ljuba hči, danes si se pokazala vredno našega
rodú, Viscontiji smo na to ponosni in upamo,
da ne bode tvoja zvezda temnejša, kakor tvojega
očeta in tvojih bratov.“ — Barnaba je bil
navdušen zaradi pogumnega nagovora mlade
Viride. Budila mu je prav Virida upanje, da se
po njej poslavi rodbina Viscontijev, ali morda
povspne do novih častij in večje veljave. Zato je
bil tudi zanj današnji dan vesel in slaven dan. A ni veselja brez grenkobe; namestnik si ni mogel
prikrivati, da se na obzorju njegove bodočnosti kopičijo pogubni oblaki, na katere se je oziral le s skrbjo in strahom.

VII. Začetek vojske.

Po odhodu vojske na bojišče je bilo po ulicah in trgih milanskega mesta nekoliko mirneje; tem burneje pa je bilo v srcih milanskih meščanov. Skoro vsaka
hiša in rodbina je imela koga pri vojski, zato je radovedna pričakovala poročil. Tudi v palači
gospoda Barnaba so radovedno sprejemali poročila. Vsekako so se godile važne reči, zakaj namestnik
in kancelar sta delala skoro noč in dan. Trudila sta se,
da bi po mirni poti razdrla zavezo, ki se je bila sklenila skoro gotovo proti Milanu samemu, ali
pa, da bi dobila kaj zaveznikov. Skoro nič se jima ni posrečilo. V Veroni ni bilo mnogo uspeha, dasi bi bil ta zaveznik posebno imeniten zaradi Padovancev. Le
toliko sta dosegla, da se gospod della Scala ni pridružil nasprotnikom. Jednako so odvrnili razne
milanske predloge tudi drugod. Neki poseben strah je odvračeval od milanske zaveze vsakega državnika,
katerega se je lotil namestnikov kancelar. Tudi je Arigo namignil Barnabi, naj napravi kako dedno zvezo z Veronci in naj izkuša skleniti kak politiški zakon. A vse to ni nič ganilo Veroncev.

V sredi raznih poskusov iznenadi milanskega vojvoda poslanstvo iz glavnega stana kardinala-legata. Doneslo je pismo od gospoda Albornoza. Namestniku se je zdelo, kaj utegne biti v pismu, zato je takoj odredil, da
je sprejme drugi dan v slovesnem zaslišanju. Tisti dan sta prišla radi poslanca iz Padove in Benetek. Ker so prišli vsi z obilnim spremstvom, vzbudili so splošno
pozornost po Milanu. Meščanje so ugibali razne


[Stran 22]
[22]

stvari, zvedeli pa niso ničesar. — Drugi dan
so bili zbrani vsi tajni svétniki namestnikovi v
posvetovalni dvorani njegove palače. Poslance
so slovesno uvêdli, drug za drugim so prišli na
vrsto. Poslanec kardinalov podá namestniku zapečateno
pismo. Barnaba pogleda naslov in pečat in dá pismo kancelarju Arigu, naj je prečita.
Pismo se je glasilo tako-le:

Gospodu Barnabu Viscontiju,
cesarskemu namestniku v Lombardiji, gospodarju
v Milanu itd.

V imenu svojega gospoda sv. očeta papeža
Urbana V. Vam naznanjam, da dné I. vel.
travna prestopim meje in si vzamem cerkvene
pokrajine z vojsko, ker jih z lepo niste hoteli
dati. Na moje poslednje pismo se Vam ni
udelo vredno odgovoriti, za moje svarilo se
niste zmenili. Čast svete stolice torej tirja,
da z orožjem v roki iščem pravice in tirjam
zadoščenja papežu, svojemu gospodu. Cerkvena
kazen, izobčenje, je nasledek te trdovratne
upornosti. S tem je pogajanje od moje
strani končano, govori naj orožje.

Albornoz,

kardinal-legat.

Barnaba je trla jeza, ko je poslušal pismo,
a premagoval se je. Zato je odgovoril dokaj
mirno, rekoč:

„Mi ne napadamo nikogar, a branili se bomo,
kolikor moremo. Nikomur nismo delali škode
in sile; kjer so nas prosili, tam smo pomagali,
in zato nismo zaslužili kazni. Pokrajine, katere
zahteva kardinal za papeža, dobili smo poštenim
potem, zato jih hočemo tudi pošteno braniti.
Povejte torej kardinalu, da smo pripravljeni,
naj pride, kadar mu drago.“

Svetovalci namestnikovi so dokazovali, da
so vse te pokrajine pošteno pridobljene. Ker
so pa poslanci odgovorili, da nimajo naloge
pogajati se, ampak samo izročiti pismo in sprejeti
odgovor, sklenili so, da sprejmó napovedano
vojsko.

Benečanski poslanec je v imenu vojvoda
(dožeta) in starejšinstva prinesel pismo gospodu
Barnabu in milanskemu starejšinstvu. Benečani
so napovedali v njem Milancem vojsko kot
zavezniki papeževi, ki ne smejo mirno gledati,
ako se zavezniku godi krivica. Poslancem so
milanski svetovalci ugovarjali, da še velja mirovna
pogodba z Milanom, da torej ne morejo
jednostransko prelomiti teh ukrepov. Vendar niso
ti ugovori sedaj nic več veljali, ko je bil napovedan
boj z glavnim nasprotnikom; Benečani so bili dolžni pomagati mu. Beneški poslanci so odšli veseli, da so tako lahko opravili svojo nalogo. Prav tako kakor Benečanom se je godilo tudi Padovancem. Slišati so morali dokaj grenkega očitanja, naposled pa so tudi njim potrdili, da so donesli resnično pisma in napovedali
vojsko.

Barnaba in njegov kancelar sta pričakovala,
da se stvari tako zasučejo, kakor se je tudi
zgodilo. Iz raznih poročil sta vedela, kaj se
napravlja.

Kar so obravnavali pri namestniku, zvedelo
se je kmalu po mestu. Nekaj so povedali razni
poslanci, nekaj tajni svétniki namestnikovi. Drugi
dan je vedel ves Milan, da se kmalu začne strašna
vojska na tri strani. Na Benečane in Padovance
so bili jezni vsi Milanci, za vojsko s papežem
niso bili tako vneti. Največjo sitnost in zadrego
je to napravilo v nadškofovi palači. Nadškof,
Viljem Pustrela, je bil dober mož, papežu udan,
sicer pa jako vnet za vedo in umetnost. Zoprno
mu je bilo, če ga je kaj motilo, zlasti pa še
tako resne stvari. Že doslej je imel sitno nalogo
Barnabu Viscontiju sporočati papeževe dopise
o raznih poslih, a znal se je sukati tako modro,
da sta ostala z namestnikom še vedno na videz
prijatelja. To pot pa je prišla glavna teža na
rame nadškofu samemu. Ob jednem z napovedano
vojsko je prišel nadškofu ukaz, da naj
namestnika javno izobči iz cerkve, ker se trdovratno
protivi papeževim zahtevam. Kaj takega
mu dosedaj še ni prišlo na vrsto. Da to ne
bode namestniku všeč, mislil si je lahko; da je
Barnaba nagel in krut človek, to je vedel, a
slušati je hotel in moral povelje sv. očeta, naj
pride, kar hoče. To pa se je dalo zvršiti na
dva načina: ali s tem, da se papeževo pismo
v cerkvi javno prečita zbranemu ljudstvu, ali
pa, da se pribije na velika vrata škofijske cerkve
v Milanu. Drugo pot si je izbral nadškof in jo
tudi zvršil takoj naslednjo viharno noč, ne da bi
bili čuvaji kancelarjevi kaj zapazili. Šele zjutraj,
ko je že mnogo ljudstva pismo videlo in bralo,
umaknili so je Arigovi sluge. Nasledkov ni bilo
posebno hudih; ali gospod namestnik ni imel
časa misliti na maščevanje, ali pa mu je Arigo
stvar nekoliko polepšal, ostalo je vse v miru
med nadškofom in namestnikom. Toliko več
pa je bilo o tem govorice v mestu po hišah
in druščinah. V nekoliko dneh so vedeli v vsaki
hiši, kaj je zadelo namestnika Viscontija. Kakor
je bil kancelar napovedal, tako se je tudi zgodilo.
Nasprotniki Viscontijev sploh in posebej Barnabovi,
med katerimi so bili celó njegovi sorodniki,
privoščili so mu to zadrego in so že ugibali,
kako bi to obrnili v svojo korist. Namestnikovi
vohuni so mu to zvesto poročali, zato je bil
Barnaba jako oprezen in previden pri vsakem
delu in posebno ob javnih prilikah.


[Stran 23]
[23]

Največje težave bi bile nastale za nadškofa
in duhovščino, ko bi se namestnik ne bil zmenil
za cerkveno kazen. Nadškof je bil sicer iz srca
rodoljuben in je obžaloval vsako zadrego domovine,
katera jo je mogla ponižati; želel je živeti
z zakonito posvetno gosposko v prijateljstvu,
toda odločno je hotel biti pokoren papežu,
in zato je sklenil na vsak način zabraniti namestniku
vhod v prestolno cerkev, kakor nekdaj tudi
sv. Ambrož ni pustil cesarju Teodoziju stopiti
v cerkev. Po sreči pa Barnaba ni maral sile
delati, ker se mu ni zdelo varno; kadar je bila
kaka cerkvena slovesnost, umaknil se je v Monzo,
kamor je tudi sicer večkrat krenil. Nekateri so
hoteli vedeti, da zbira tam novo vojsko, drugi
pa so rekli, da je to v zvezi z ondotnimi ječami
in jetniki.

Tudi v Sforzovo palačo je prišla novica o
izobčenem namestniku. Mati Ambrosieva je bila
zaradi tega jako potrta. Da bode to škodovalo
tudi vojski, ni si mogla prikrivati. Bala se je
za sina Ambrosia. Težko je čakala o. Tomaža,
da mu potoži svoje težave in poprosi dobrega
svèta. Tega ni dobila dolgo. Tudi samostanske
očete je pretresla nekoliko ta novica, in zato
so čakali, da se svet pomiri; potem so hoteli
pametno delovati na ljudi, da bi v tako burnih
časih ne prišla domovina v večjo nevarnost.


[Stran 24]
[24]

VIII. Albornoz in Visconti.

Italija je bila v 14. veku jako zanimiva dežela.
Tedaj je še krepko gorel v plemenitih
dušah ogenj mlade slobode; pošteno tekmovanje
na polju vede in umetelnosti in svetovne trgovine
je še osrečevalo hiše z bogastvom in venčalo
glave s slavo. Oni slavni časi so bili, ko
je slava Dantejeva kakor svetla zvezda svetila
nad Florencijo, in ko sta Petrarca in Boccaccio
s svojimi poezijami razveseljevala svoje rojake.

V drugi polovici 14. veka smo, ko je vladal
cerkev božjo papež Urban V., na cesarskem prestolu
pa je sedel cesar Karol IV., modri kralj
češke države. Italija tiste dôbe sicer ni bila združena
v jedno državo, le cesar je imel nekako
idealno oblast nad krščanskimi knezi, kateri so
bili sicer čisto neodvisni. Vladali pa so: Sicilijo
kralj Friderik III. iz hiše aragonske, Napolju je
zapovedovala kraljica Ivana iz rodbine anžovske,
poročena z Andrejem, kraljičem ogerskim. Jeden
pas srednje Italije z Rimom je zavzemala cerkvena
država, katera je imela več pokrajin, kakor
vojvodstvo Spoleto, marko ankonsko, eksarhat
Raveno, Pentapolis in Romagno: vse te skozi
ob jadranskem morju do reke Pada.

Ob času naše povesti pa je bila cerkvena
država v velikem neredu. Na zahodni strani
Apenin je bila mogočna ljudovlada mesta Florencije,
poleg te so bila še nekatera druga slobodna
mesta. V oni prostorni in rodovitni planjavi,
katero opasujejo visoke planine kakor
mogočen zid, in kjer se pretakajo reke Pad,
Ticin, Mincio, Adiža s Sočo kakor srebrne níti,
bilo je za one dôbe več gospodarjev. Najbliže
Slovencem, deloma celó njihov gospodar v cerkvenih
in državnih rečeh, je bil patrijarh oglejski,
tedaj Ludovik I. della Torre iz rodbine milanske.
Njegov mogočni sosed pa je bil Frančišek Carrara,
gospod v Padovi in pokrajini. Dalje proti
zahodu je bila marka Verona, v kateri je gospodaril
Cane della Scala. Prav na meji proti Francozom
je bila grofija savojska; vso drugo lombarško
planjavo je pa vladala hiša Viscontijev
iz Milana.

Viscontiji so prišli do prvaštva in vlade onim
potem, kakor večinoma poglavarji drugih italskih
mest. Po dolgotrajnih medsebojnih bojih je slednjič
zmagala jedna rodbina nad vsemi drugimi,
in tej je pripadlo samo po sebi prvaštvo. V
Milanu sta se kosali rodbini Visconti in della
Torre; prva se je obdržala po mnogih težavah,
nasprotniki pa so se upognili ali so pobegnili.

Ker je bil Milan najmogočnejše lombarško
mesto, imel je že sam ob sebi neko prvaštvo,
še več pa so mu pridobili prebrisani in vojeviti
Viscontiji. Polagoma so bila vsa sosedna mesta
odvisna od Milana, in vojna, katero je sedaj
postavil na noge Barnaba Visconti, nabirala se
je iz več odvisnih mest, katera so: Piacenza,
Parma, Bologna, Lodi, Bobbio, Cremona, Crema,
Bergamo, Brescia, Como, Novara, Vercelli, Asti,


[Stran 25]
[25]

Tortona in Alessandria. Zadnja leta se je udala
tudi Pavia, kjer Je vladal Barnabov brat Galeazzo
Visconti. Vedno bolj so se širile meje lombarške.
Ker so Viscontiji dobili od cesarja še naslov in
oblast „cesarskega namestnika cele Lombardije“,
bilo jim je to prav ugodno za njih skriti namen:
vedno bolj pomnožiti svojo oblast, dokler bi bila
dovolj močna in se lahko branila proti vsakomur,
tudi — cesarju. Odkar je dobil Barnaba Visconti
v roke vojaško oblast, širilo se je milansko gospodstvo
vidoma. Mnogim, sosedom je bilo že tesno v njegovi soseščini. Celó „ponosna“ Genova se je morala ukloniti Viscontiju; le Venecija se ga je branila krepko, dasi ne vselej srečno. Tako so vihrali boji po Italiji in bili so povsod nemiri.

Nič bolje ni bilo v cerkveni državi. Poskušali
so razni oblastniki tudi tukaj vsesti se ljudstvu na
pleča in zatreti slobodno vlado mest. To se jim
je polagoma posrečilo tem lože zato, ker papežev
ni bilo v Rimu in v Italiji že od l. 1305.
Kadar ni gospodarja doma, redko je pravi red
pri družini. Papeževi uradniki, večinoma škofje,
niso imeli za taka težavna opravila vselej dovolj
vojaškega duha in državniške modrosti, zato so
mnogi predrzneži čisto pozabili, da imajo nad
seboj gospoda. Tako je prišlo, da se je res
mnogo mest odločilo od cerkvene države in
postavilo na lastne noge. Kot samostojni gospodje
so se po navadi tedanjega časa med seboj vojskovali in prepirali in tako množili zmešnjave. V takih razmerah je uspeval najbolje oni, ki je bil najmočnejši in najprevidnejši, in tak je bil brez dvojbe gospod Barnaba Visconti. Porabil je vsako, priliko, da se je mešal v ptuje stvari, in skrbel je potem že sam za
to, da mu ni več ušlo iz rok, kar je zgrabil.
V teh prepirnih časih so se obračale stranke,
boreče se v tem in onem mestu cerkvene države
za prvaštvo, do Viscontija za pomoč in posredovanje.
Nikdar ni odrekel nikomur take prošnje, a nasprotno se ga niso mogli nikjer več odkrižati, kjer so ga klicali na pomoč. Tako je počasi prišlo več kosov cerkvene države v Barnabove roke. Papeži so sicer ugovarjali, a za samo besedo se Barnaba ni menil veliko, drugih močnejših sredstev pa tedaj niso imeli za brambo.
Bivali so sredi ptuje dežele Francoske, v Avignonu,
in tu niso imeli nikakoršne vojaške sile.
Zato je delal Barnaba brez kazni, kar je hotel,
ker mu ni bil nihče kos. A vedno ni moglo
biti tako; nevarnost se je pokazala, da razpade
do kraja cerkvena država, ako ne ukrenejo na
papeževem dvoru, kaj odločnega. To je izprevidel
že papež Inocencij VI. († 1362.), zato je
sklenil urediti cerkveno državo, pregnati samosilnike
in vrniti se v Rim. A predno je vse to zvršil, umrl je, in njegov naslednik Urban V. je prevzel to težavno nalogo.

Treba je bilo izbrati v ta namen moža, ki
bi bil sposoben za to nalogo, in tak je bil res
kardinal Egidij Albornoz. Tega je poslal papež
kot „legata (poslanca) a latere“ v Italijo, da mu
pripravi pot za vrnitev. Ljudstvo je pozdravilo
to novico z veseljem, ker je zdihovalo pod
ptujim jarmom sebičnih in pa čestokrat krutih
oblastnikov, res tiranov. Zato je šlo legatu to
težavno opravilo še zadosti urno in srečno od
rok. V Rimu in okolici je bil kmalu mir in
stari red, in vse je bilo zadovoljno; težave pa
so rasle; tem bolj, čim bliže sta prihajala Visconti
in Albornoz. Vse je kazalo, da pride do
boja, in radoveden je bil svet, na katero stran
se nagne zmaga. Oba dva sta bila slavna in
izkušena vojskovodja, za velike reči je šlo v
tem boju. Barnaba je že vojeval v mnogih bojih
in skoro vselej zmagal, a nasprotniki niso bili
le mali poglavarji italijanskih mest, ampak mogočni
vladarici na morju, Genova in Venecija.
Pred Albornozom pa je tudi šla nenavadna slava.
Telesno je bil viteške postave, po rojstvu potomec
kraljeve španske hiše. Izobražen je bil za
tiste čase jako: v tem je bil nad vsemi tedanjimi
knezi. Pridobil si je bil velike vojaške in
poveljniške izkušenosti v bojih v Španiji s silovitimi
Mavri. Večkrat je njegov pogum odločil
zmago; nekoč je osebno rešil življenje svojemu
kralju v najhujšem boju. Domovina, kateri je
toliko storil, bila mu je nehvaležna. Kralj ga
je sovražil zaradi njegove odkrite besede, s katero
mu je po pravici očital pregrehe; mnogi
so mu zavidali slavo in srečo. Umaknil se je
iz doma in prišel v Avignon na dvor papežev,
kjer so ga sprejeli z velikim veseljem. Kmalu
je prišla prilika, da zopet pokaže svojo hrabrost
in umnost, in sicer v korist cerkve. Kot kardinala-
legata ga pošlje papež v Italijo, da poravna
zmešnjave in uvêde red. Ni bila lahka ta naloga:
Albornoz jo je dovršil sijajno. Sedaj pa ga je
čakal poslednji in najhujši opravek — z mogočnim
in drznim Barnabom Viscontijem.

Kardinal se je pripravljal počasi in previdno.
Ni sicer upal, da si pridobi od Barnaba svoje
pravice z lepa, vendar je izvolil to pot najprej,
da bi se mu ne očitalo pozneje, kakor da bi
bil prelival kri brez potrebe. Moč Barnabova je
bila velika; kardinal ni mogel zbrati jednake
vojske, ne da bi bil obremenil ljudstva. Tega
pa ni rad storil; saj je prav to najbolj dražilo
meščane, da so morali plačevati tako velike
davke. Zato si je izvolil drugo pot: poiskal si
je zaveznikov proti Barnabu Viscontiju.

Sovražnikov je imel Barnaba mnogo; želeli
so, da bi ga kdo premagal in ukrotil, toda nihče
se ni maral poskusiti ž njim. Vedeli so dobro,
da bi jim bilo gorjé, ko bi jih premagal; vedeli
so, kaj čaka one, ki pridejo Barnabu v roke.


[Stran 26]
[26]

Saj so o tem pričali prazni prestoli in temne
ječe v Monzi. Albornoz je znal izbrati takih
zaveznikov, kateri se niso tako močno bali
Viscontija. Poskusil je najprej v Benetkah, kjer
je tisti čas vladal dože Lorenzo Celso. Benečani
so bili sovražni Barnabu, ker jim je napravil
že mnogo škode in zadreg. Zato so bili
voljni vsigdar iti v boj zoper Viscontija; „njegova
izguba, naš dobiček“, bilo je njih geslo.
Za zaveznika je dobil kardinal tudi Frančiška
Carrara, gospoda v Padovi. Bil je to dober
zaveznik, ker je imel obilno vojsko in dobre
poveljnike. Verona pa se ni mogla odločiti na
nobeno stran, ostala je nevtralna. V Benetkah
so se dogovorili zavezniki o vsem vojnem načrtu
in sklenili, naj pripravi do I. vel. travna
vsak svoje ljudi in jih ima ob meji proti Romagni.
Ko je bilo to vse urejeno, pošlje kardinal
ono znano pismo do Barnaba Viscontija,
v katerem ga opomni, da je več kosov cerkvene
države v njegovi posesti, in ga pozove v imenu
svetega očeta, naj pové, kdaj in kako jih hoče
vrniti. Kakor vemo, razjezilo je to pismo Barnaba,
in odgovoril je kardinalu s tem, da je
porinil svojo vojsko v dotične pokrajine, kar
je bilo znamenje, da jih ne misli izročiti mirnim
potem.

Kakor je Barnaba po svojih upravnikih in
vohunih vse pozvedel, kaj delajo njegovi nasprotniki,
tako pa tudi legatu ni bilo neznano,
da se oborožuje gospod Barnaba. Izprevidel je,
da vsekako mora priti do vojske, zato je vse
pripravil, da se boj odloči urno in srečno.

Ko je bil potekel obrok, določen za mirno
pogajanje, in se Barnaba niti zmenil ni za predloge,
katere mu je bil legat postavil v papeževem
imenu, bilo je treba z orožjem v rokah
vzeti si cerkveno last. Albornoz pomakne svoje
čete proti meji in ob jednem pošlje v Milan
poslanstvo, da napové vojsko za I. dan velikega
travna. Dogovorjeno je bilo, da tudi Benečani
in Padovani na isti dan napovedó vojsko gospodu
Barnabu Viscontiju.

Predno je prišel poslanec s tem pismom v
Milan, zvedel je že kardinal, da so Barnabove
čete zasedle preporne pokrajine. Treba je bilo
torej natanko določiti bojni red, po katerem
bodo ravnali zavezniki, da se ubranijo Viscontiju
in ga kmalu prisilijo do mirú. Ker je Barnaba
ostal v Milanu in ga ni bilo pri vojski,
bilo je to zaveznikom ugodno, kajti Orsini, začasni
maršal, ni bil na glasu, da je dober vojskovodja.
Slišalo se je, da ni prave jedinosti med
lombarškimi polkovniki. Zavezniki so se opirali
tudi na to, da bode Barnaba izkušal iz Milana
sem obdržati vrhovno vodstvo cele vojske, kar
bode seveda oviralo vse gibanje vojske in napravljalo
zadrege. Bodisi tako ali drugače, tedaj
so bile razmere za zaveznike ugodne, in hoteli
so jih porabiti čim najpreje.

Glavno načelo kardinalu-legatu je bilo: sovražno
moč razdeliti in razdeljene kose streti.
Ugodno je bilo zanj to, da je prodiral od juga
proti severu, zavezniki pa nasprotno od severa
proti jugu. Ker je Barnaba ukazal v bojnem
svetu zavarovati in braniti meje, razvilo se je
skoro samo po sebi stališče bojnih vrst po kardinalovem
namenu.

Še drugače so oslabili milanski poveljniki
svoje moči. Širila se je po mestih govorica, da
pride kmalu legat. Milanski poveljniki so torej
mislili, da je najbolje pomnožiti posadke in
obdržati mesta z močno roko v svoji oblasti.
Ker je bil gospod Barnaba sam tudi jednakih
mislij, odcepilo se je veliko vojaštva od glavne
vojne, ki je bila čim dalje bolj nezmožna za
večji boj s krepkim sovražnikom.

Vsi zavezniki so bili dogovorjeni, da bodo
počasi in previdno prodirali proti Faenzi ali
Forliju. Godi pa naj se tako previdno, da sovražnik
ne zvé bojnih naklepov in jih ne prekriža.
Vsi trije zavezniki so bili po vednih selih
v tesni zvezi in so postopali jednotno.

S I. dnem vel. travna se je vojska začela
na vseh mejah. Barnaba je sporočil maršalu
Orsiniju, da so mu napovedali vojsko kardinal-legat,
Benetke in Padova. Ukazal je, naj se drži
bojnega reda, kakor so ga sestavili doma pred
odhodom, naj brani, da zavezniki ne prestopijo
meje, in se v obče bolj brani, kakor napada. Vse
pripetljaje naj mu sporoči mahoma. V pismu
na Orsinija je tudi stalo, da naj polkovnikom
pové le toliko, kolikor je ravno treba, da vedó,
s katerim sovražnikom imajo opraviti.

IX. Četovanje.

Maršal Orsini je prišel z vojsko jako urno v
lepo mesto Bologno in tam postavil svoj glavni
stan. Najprej je mesto utrdil in preskrbel obilo
z živežem, potem pa začel četovati skozi Romagno.
Vsa večja mesta in trdnejše gradove so obiskovali njegovi oddelki. Ljudstvo jih je sprejemalo bolj ali manj veselo, kakor je bilo na strani Viscontijevi ali papeževi. Semtertje so naleteli na sumljive ljudi, mnogo so jih dovedli v glavni stan k maršalu. Tam so jih znali izpraševati o vsem, kar so hoteli zvedeti; ako niso povedali sami, prisilili so jih z bičem ali
natezalnico. Iz vseh poročil pa je maršal Orsini
videl, da je čim dalje več nemira med ljudmi,
ker pričakujejo vsi, da se kmalu izpremené
sedanje razmere.

To četovanje je dokazalo, da raste moč
sovražnikova; na raznih krajih so že prestopile
mejo male čete, prebrodile pokrajine, pa se


[Stran 27]
[27]

spretno umikale milanski vojni. — Nekega dné
pokliče maršal gospoda kastelana in ga pošlje
četovat ob desnem bregu Pada doli proti morju.
Naroči mu, naj pregleda posadke, naj preišče,
kaj dela sovražnik in kje misli udariti na Milance.
Vitez Bernardo izbere sto oklepnikov in
sto strelcev na konjih in odrine iz Bologne doli
proti Padu. Polagoma se svet znižuje in prehaja
v lepo rodovitno padovsko nižavo. Za četovanje
pa je bilo tukaj jako neugodno. Reka
Pad se cepi proti izlivu v mnogo večjih in
manjših vej, katere so med seboj in z drugimi
malimi rekami v zvezi po mnogih jarkih in
prekopih. Še ob lepem vremenu in po letu ni
bilo lahko gibati se z večjo četo po tem kraju,
kaj šele ob slabem vremenu in blizu sovražnika!
Do reke Rena je prišel Bernardo brez
težave, ni bilo sledu o sovražniku; kraji so bili
pod varstvom Bologne. Onstran Rena pa so se
težave množile, četa je prišla do prekopov, kateri
vežejo primorski Pad z Renom. Po velikem
prekopu gre voda od Ferrare, katera je v prijateljstvu
z Barnabom, do Pontenuova. Ves svet
preko tega prekopa je medvodje, razcepljeno
in razdeljeno na sto kosov in delov; prekopi
in jarki se razpletajo kakor mreža na vse strani.
Morska voda stopa daleč v deželo, in slabo zavarovane
reke često prestopajo bregove. Malih jezer in lagun je tukaj na tisoče; ob nalivih se vidi vsa planjava kakor velikansko jezero, iz katerega molí le malo suhe zemlje. Tedaj je težko najti pota, vedno preti človeku nevarnost, da zaide in pogine v vodi ali blatu.

Trudna in zdelana se ustavi četa gospoda
Kastelana v malem mestecu ob Padu. Vitez
Bernardo preišče vse, kar se je dalo, in pozvé,
da so bili tukaj že sovražni Padovanci. Osem
starejšin ukaže prijeti in odvesti v grad kot poroke
za zvestobo mesta. Posadko pomnoži in ji naroči, naj ostro pazi in urno poroči o kaki nevarnosti v glavni stan.

Vitez Bernardo se je delal, da se misli drugi
dan vrniti proti Bologni, a drugega jutra ukaže
udariti čez vodo proti velikemu toku Volanskega
Pada. V tem kraju ni bilo mest, le vasi in
ribiška selišča so stala sem ter tje med drevjem.
Ceste so bile slabe in blatne. Kar so srečali,
ustavili so in izpraševali o sovražnikih. Sumljive
ljudi so prijeli in odvêdli s seboj. Ljudstvo je
bilo Milancem sovražno, udano pa Padovancem.


[Stran 28]
[28]

Proti poldnevu prijahajo v vas Rivo. Strah
na obrazu Rivljanov je kazal, da nimajo dobre
vesti. Glavar in starejšinstvo prideta pred kastelana
in se mu ponižno priklonita.

„Velemožni gospod, sluge smo gospoda Barnaba,
dobrega našega vladarja, in se klanjamo
tebi, njegovemu vojskovodju, in te prosimo
varstva in obrambe.“

„To je res, da ste sluge dobrega gospoda, a slabo mu služite, ker vidim, da je vaše ljudstvo s sovražnikom.“

„Mogočni gospod naj nam odpusti to napako, pa v sili smo in nikdo nas ne brani sovražnega meča. Zato na videz lepo ravnamo s Padovanci, da nam ne vzamejo siloma, kar še imamo reveži.“

„To so le slepila! Vaša dolžnost je bila, ustaviti se sovražnikom, in ako mu niste kos sami, prositi od najbližnje posadke pomoči. Vi pa ste radovoljni
šli na roke sovražniku, in to je vredno
kazni.“

„Milost, gospod, imej z nami, ker se hočemo naprej zvesto ravnati po tvojih ukazih; le ne odtegni nam svoje mogočne roke!“

„Da, zvesteje bodete odslej služili
gospodu namestniku, in kot porok za
to mi bodete vi, katere povedem s seboj
v Bologno.“

Vitez ukaže glavarja in štiri starejšine
prijeti in zapreti, da jih odpelje s seboj
v glavni stan.

Med to obravnavo pride v hipu novica,
da se bliža vasi četa konjikov.

„Zastavite jim pot v vas in zadržujte
jih tako dolgo, da pridem k vam,“ zapové Bernardo. Glavarja in starejšine so zaprli, vitez pa se je zavihtel na svojega konja in odjahal na čelu konjikov
proti sovražniku.

Prvi napad so bili že odbíli. Ker se Padovanci niso nadejali tukaj sovražnih konjikov, prijeli so četo le slabo. Ko pa zapazijo, da imajo pred seboj
le malo krdelo, primejo vnovič in potisnejo
oklepnike nazaj v vas med hiše. V tem trentuku pride Bernardo in zasloni svoje vojake, toda spozna hitro,
da so v slabem položaju, ker se ne morejo gibati in sovražnika ne prijeti od strani. Zato ukaže strelcem zasesti stranske prihode in paziti na domače
prebivalce.

Predno pa so to storili, že so se
prerinili sovražni konjiki med hiše in
z nekaterih ugodnih mest h krati z


[Stran 29]
[29]

domačini napadali oklepnike. Strelci zažgó hiše
in celo krdelo se umakne nazaj bolj v sredo
vasi. Tukaj je bil nekak trg z malo cerkvijo
in pokopališčem. Strelci zasedejo ograjo in zavarujejo
obe strani in hrbet oklepnikom. Sovražno
konjištvo pritisne za oklepniki in vname se hud
boj. Srdito so naletovali Padovanci na oklepnike in se spopadali ž njimi: padel je na tej,
padel na oni strani konjik ali konj. Bila je na
bokih gonja gori in doli, le središče, kjer je
stal sam vitez Bernardo, ni se ganilo. Kdor je
naskočil, padel je, srečen je bil, kdor je odšel
Bernardovemu meču. To je opazil sovražni poveljnik
in hotel podreti ta jez. Kot vihra skoči
na Bernardovo krdelce, kar zaječali so konji in
zabrnelo je železje pri navalu. Bernardo spozna
takoj, da ima junaškega nasprotnika pred seboj,
ker urno je sukal meč in napadal tako silno,
da se je gospod kastelan iz početka le branil.
Tega pa bi ne bil mogel dolgo, ker dim in
iskre od gorečih hiš so se čim dalje huje valile


[Stran 30]
[30]

proti bojišču. Treba je bilo torej boj urno končati.
Bernardo silno vspodbode konja, da se
visoko vspne, nasprotnik se hoče za hip umakniti,
toda bliskoma zažvižga Bernardova sablja
nad njegovo glavo. Le z največjo urnostjo je
odšel smrti. Začel se je sam umikati in braniti.
Skoro vse je gledalo ta boj obeh poveljnikov;
hitro je rasla srčnost oklepnikov, ko so zrli
junaškega svojega poveljnika. Bližal se je odločilni
trenutek, da podere nasprotnika: kar zadene
sovražna sulica Bernardovega konja, da
se nagne na stran in tudi vitez omahne. Takoj
ga napade sovražnik, toda Bernardovi tovariši
ga zaslonijo, da se zopet zavihti na konja. V
istem hipu završi tudi oblak pušic med padovanske
konjike: kakih 40 strelcev je preskočilo
ograjo in se zagnalo nad sovražnika. Bernardo
udari sedaj še huje na sovražno konjico in jo
potisne v goreče ulice nesrečne vasi.

Boj je bil končan, zmagovit za Milance, a
bil je že skrajni čas, ker v goreči vasi ni bilo
več obstanka. Pobrali so ranjence in jetnike,
vzeli več konj in polovili še nekoliko razkropljenih
sovražnikov; na to so se urno umaknili
iz goreče vasi.

Od porokov in ujetih vojakov je zvedel
Bernardo, da so Padovanci pripravljeni na boj
in imajo pehoto in konjištvo na desni strani
Pada. Najboljše viteze je postavil gospod Carrara
na čelo svoji vojski: Gerardo da Rubiera
je maršal, Melan načelnik pehote, Manno Donato
pa poveljnik konjice. Prav z Donatijem je torej
imel posla v Rivu, kar je sicer slutil že med
bojem, če tudi ga ni videl zaradi vizirja v obraz.
Nekoliko je zazeblo viteza Bernarda pri srcu,
ko je primerjal Orsinija z Rubierom, pa zanašal
se je na vrlo milansko moštvo in jahal vesel
naprej po lagunah.

Ogledati je hotel cesto, katero misli sovražnik
izbrati proti Bologni. Motilo ga je le to,
da se sovražnik giblje bolj ob morju, kakor na
notranjo stran. Kaj, ko bi se Padovanci še ne
bili združili z Benečani, ampak bi vsaka vojna
zase prodirala v Romagno, tukaj pa bi se hotele
združiti vse moči? Ta misel je bila tem verjetnejša,
ker padovanski vojaki niso nič vedeli o
Benečanih.

Njegov sklep je bil storjen, da tudi on krene
s svojo četo čez močvirje po cesti proti Argenti.
Nevarnosti na tej poti je poznal. Močvirje,
uporno ljudstvo, sovražnik za petami, pomoči
od nikoder: to ni bilo vabljivo. Vendar je hotel
za trdno zvedeti, kod so se namenili prodirati
sovražniki. Dve stvari sta mu bili pa ugodni,
da je namreč imel vse ljudi na konjih brez
priprege in se je zato pomikal urno, in pa to,
da utegne tretji dan že zadeti na domače čete
Sforzove, katere so na četovanju proti Raveni.
Da bi zamudil sovražnika, podiral je za seboj
vse mostove in odpeljal ladije in brodove s
seboj na drugo stran, ali jih zažgal. Čim dalje
bolj se je kazalo, da je ljudstvo že povsem na
sovražni strani. Vse se je skrivalo po trsju in
obrežnih šumah; kar so jih imeli srečati ali
doiti po vaseh, sprejemali so jih s strahom, ali
pa se jim celó ustavljali sovražno.

Proti večeru prijahajo v malo luko na obširni
laguni. Pred vasjo so bile straže, a ko se
jim približajo Milanci, izginejo urno v vas in
se potaknejo po bližnjih hišah. Naglo pridirjajo
konjiki do srede vasi in zagledajo pred
seboj veliko poslopje s padovansko zastavo na
strehi. Jasno jim je bilo, da je tukaj že sovražna
posadka in ljudstvo na njeni strani. Prenočiti
tukaj ni bilo varno, ker utegnejo priti že po
noči Padovanci; boj bi bil pretežak. Bernardo
ukaže naskočiti trdnjavico z vso silo in obljubi
plačilo onemu, kateri sname sovražno zastavo.
To poslopje je imelo obzidano dvorišče, a zadnja
stran poslopja je stala ob vodnem jarku. Urno
skočijo nekateri strelci v čolne in zaveslajo pod
zid; ker tukaj ni bilo obrambe, zlezejo na streho,
in jeden preseka drog z mečem, da zahrešči v
vetru in se podere na tla. Velik krik nastane,
a zastave ne morejo sovražniki več rešiti. Boj
se je začenjal že po sosednih hišah, kjer je
nastal tudi požar, zato pokliče gospod kastelan
svoje konjike skupaj, zapusti mesto in odjaše
z nekaterimi ujetniki dalje v noč proti Argenti.

Na malem otoku so prenočili. Kopa ribiških
koč je bila prazna, vse je bilo zbežalo na ladije
in se poskrilo po trsju in šumi. Oklepniki poderó
most za seboj, postavijo straže, pripravijo
si borno večerjo ter se pospravijo k zaželenemu
počitku. Vitez Bernardo je sedel na leseni
klopici pred ribiško kočo, gledal je proti severu
rdeči žar gorečega mesteca ter poslušal šumenje
bičja in trsja po močvirju in glasove nočnih
ptic. Nekaj težkega mu je leglo na prsi in se
mu ovilo okrog srca. Na četovanju je spoznal,
da vlada Barnabova ni priljubljena med narodom,
da izgublja dan za dnevom več tal, in
konec ne more biti dvomljiv. Prišli so mu na
misel tudi pogovori z o. Tomažem v Milanu.
Nič zadovoljen ni bil sam s seboj in s to vojsko.

Jednako mu je ginilo zaupanje v zmožnosti
Orsinijeve. Da ima oster meč in urno pest, to
je res, ima-li pa tudi svojstva za poveljnika,
o tem se dosedaj še ni prepričal. Če ga primerja
s padovanskim načelnikom, mora si reči,
da mu milanski ni kos. Tudi to mu ni bilo
po volji, da tiči Barnaba v Milanu in neče
priti na bojišče, ko skoro pride do odločilne
bitke. Toda vnema si tudi pogum, spominja se
Barnabu dane besede, tovariša Ambrosia, medaljona,
— in ob tem spominu odpne oklep,


[Stran 31]
[31]

izvleče podobo in jo goreče pritisne na ustni.
Čutil je potrebo, da se potolaži z versko tolažbo;
zato se mu izvije goreča molitev iz srca,
in to ga umiri. Opravljen leže na trdo ležišče
in zaspi. Kako dolgo je spal, ni vedel; a ko
se vzbudi, delal se je dan. Slišal je klice straž
in peket konjskih kopit. Bliskoma je po koncu,
stopi pred hišo in vpraša straže, kaj je.

„Gospod polkovnik, med trsjem so priplavale
ladije in hočejo izkrcati ljudi na otok: naši
strelci pa jim branijo in konjiški oddelek jih
podpira.“

„Ali ste koga izmed njih ujeli?“

„Jednega ranjenca, gospod; tam ga držé pred
kočo.“

„Kaj ste zvedeli od njega?“

Gospod kastelan ni poslušal odgovora, krenil
je sam k straži in jel izpraševati ujetnika. Ta
pa ni vedel povedati drugega, kakor da je prišlo
malo krdelo konjikov v mesto, tam so se posvetovali
in sklenili poslati ljudi na ladijah na
otok, da zamudé sovražnike, dokler ne pride
cela vojska za njimi.

Bernardo se je nasmehnil in zagodrnjal sam
pri sebi: „Načrt ni slab, a nismo tako neumni,
da bi ga vam pomagali zvršiti na tem otoku.“
Takoj ukaže konje osedlati in biti pripravljenim
v pol uri na odhod. Seli raznesó povelje, Bernardo
pa zajaše konja in gré gledat svoje strelce,
kako se kratkočasijo s povodnimi sovražniki.
Tu in tam je završala pušica in zaječal mož,
a bilo jih je vedno več, kakor bi lezli iz vode.
Na vseh straneh so že zasedli obrežje in se
zbirali k napadu. Sedaj dá Bernardo znamenje
svojim oklepnikom, da se vržejo na te zasledovalce.
Kakor žabe od strahú poskačejo v čolne
ali pa kar v vodo. Kdor ni bil uren, zadela ga
je težka sablja.

Ko je bil otok izpraznjen, odjahalo je počasi
kastelanovo krdelo z otoka po cesti proti
Argenti. Tudi tukaj so za seboj podrli mostove.
Nikdo jih ni nadlegoval, ko so odhajali,
vendar je Bernardo čutil, da se umika sovražniku
— v domači deželi. Previdno pa zmerno
se je pomikala četa naprej po blatni cesti in
lovila novice in oglednike iz raznih krajev.
Proti poldnevu so prišli iz lagun na suh in
obdelan svet; tu so začutili milansko oblast.
Srečali so že domače četice, in prišli v mesta
z domačimi posadkami. Na potu je slišal vitez
Bernardo, da se je že vrnil Sforza s četovanja
in je prejšnji dan šel skozi Argento. Po kratkem
oddihu so jahali naprej in so dospeli pod noč
v Argento.

Argenta je bilo precejšno mesto s trdnjavo
ob primorskem Padu blizu pritoka reke Idice.
Utrjeno je bilo dovolj, a ni imelo močne posadke,
da se upre sovražnemu napadu. V pogovoru
s poveljnikom posadke je zvedel mnenje
viteza Ambrosia o bojnem načrtu sovražnikovem.
To mnenje se je dobro vjemalo z njegovimi nazori.
Opomnil je poveljnika, da se bliža nevarnost
in naročil, naj bo previden. Svoje strelce
je pustil v Argenti za posadko, sam pa se je
vrnil v Bologno, kamor je dospel proti noči.
Tukaj so ga že čakala nova opravila.


[Stran 32]
[32]

X. Na bojišču.

Brž, ko pripelje vitez Bernardo v Bologno
svoje trudne oklepnike, stopi k maršalu s poročili
o četovanju. Pové odkrito, kar je videl in
zvedel; tudi pristavi svoje misli o bodočem
vojnem gibanju. Med tem pogovorom dojdeta
tudi poklicana polkovnika Gaspare Tinela in
Ambrosio Sforza v vojno posvetovanje.

Orsini naznani kratko, kakšno je stanje,
in kaj meni ukreniti v prihodnje. „Gotovo je,
da mislijo zavezniki od več stranij in vsak zase
prodreti v deželo in nas zgrabiti vsi ob jednem.
Naša naloga je ta, da jim zabranimo združiti
se, potem jih potolčemo vsakega posebej. Moč
sovražna ni preobilna. Padovani pridejo z 2500
možmi. Benečani jih pripeljejo okoli 1200, in
Albornoz jih nima čez 3000. Vsa naša moč pa
šteje združena nad 5000 vojakov; poleg tega
smo na domačih znanih tleh, ljudi imamo vajene
in utrjene: torej mislim, da se nam ni bati nič
hudega.“

Najprej se oglasi Gaspare kot starosta in
pravi:

„Meni je prav, kar je predložil maršal; treba
je, da pridemo hitro v boj; to je glavna stvar,
sicer segnijemo v tem močvirju, zarjavi nam
orožje in opešajo moči. Števila sovražnikov se
ne bojim, le zaslonite mi hrbet in ne bo tako
goste vrste, da je ne prederem.“

Tovariši se mu namuzajo, maršal pa pripomni:

„Kmalu dojde prilika, da poskusimo meče;
upam, da dotlej ne zarjavé.“

Vitez Bernardo povzame drugi besedo:

„Tudi jaz mislim, da nam je treba iti v
boj. Prepričal sem se na četovanju, da nam
razne reči niso ugodne, naša veljava in oblast
gine dan na dan. Mnogo so tega krivi živahni
in delavni sovražni odposlanci, še več pa odločno
in nasilno postopanje sovražnih čet. Ljudstvo
ne mara za nas, oklepa se sovražnikov,
ker upa, da nas zmorejo. Kadar pa zmagamo
mi, takoj bode vse na naši strani. Treba je pa
najprej zaveznikom zabraniti, da se ne zjedinijo.
Po mojih mislih je za ta namen najvažnejše
mesto Argenta. Močna posadka ima v oblasti
obe cesti, proti Ferrari in Ravenni: ne bode
torej lahko memo priti z večjo vojsko. Sedanja
posadka pa nikakor ne zadostuje tej nalogi,
zato jo je treba izdatno pomnožiti. Padovanci
pojdejo gotovo čez močvirje, kar je zanje
sicer težka, toda varna pot. Le na kakih dveh
krajih jim moremo zapreti pot, ako smo pripravljeni.
Če tega ne storimo, pridejo v treh
ali štirih dneh brez boja pod Argento in se
združijo z Benečani. Zato je moj drugi svèt
ta, da se pomaknemo z vso vojsko doli k lagunam
in tam ustavimo Padovance, ki gredó
proti Argenti. Ako nam bode sreča ugodna,
potopimo vso padovansko vojsko v močvirju.“

Vitez Bernardo je govoril navdušeno in prepričevalno,
zato pogleda maršal kakor v zadregi
svojega pribočnika viteza Ambrosia, kaj poreče
o teh predlogih. Ambrosio je razumel maršalov
pogled in je takoj izpregovoril:

„V glavni reči smo vsi z maršalom jedini,
da se zabrani zaveznikom zjedinjenje in se hitro
premagajo posamič. Toda kako? Iz poročil vohunov
in iz tega, kar smo zvedeli in videli na
četovanju, smemo sklepati za trdno, da prestopijo
sovražniki mejo vsak zase in na svojem
kraju: Benečani posebej, Padovanci posebej.
Manjša je benečanska sila, in to udržati in potlačiti
ni težko. Če pridejo do naše zemlje z
ladijami, zapodimo jih samo nazaj, ker preganjati
bi jih ne mogli s svojimi slabejšimi ladijami.
Tudi Padovance udržimo in poženemo
same, ako jih primemo s celo močjo. Ker so
sedaj vse sovražne vojske na naših tleh, ne
morejo se nam več čisto umakniti, sedaj lahko
zmagamo. Kje jih počakamo in primemo, to
je treba dobro preudarki in tega še ne moremo
določiti. Morda zvemo že jutri, kam se obrnejo,
in potem se odločimo za pravi načrt. Argenta
je za ta boj važna, to pripozna vsakdo, če tudi
se sovražnik morebiti ne misli ukvarjati z obleganjem.
Za naše čete pa mora biti mesto središče, ako se pokaže, da se hočejo tukaj združiti zavezniki. Argenta je s posadko tako močna, da je mala vojska benečanska z naskokom ne
vzame; predno pa jo prisili z obleganjem, da
se uda, dojdemo že dvakrat na pomoč. Vendar
nimam nič zoper to, da se Argenta utrdi močneje
in naša vojska pomakne bliže k mestu. A
ne smemo pozabiti svojih čet, ki so nastavljene
proti Spoletu in imajo pred seboj močnejšega
sovražnika. Do danes so res dohajala samo
ugodna poročila; pa kdo vé, kako se zasučejo
razmere! Morda bo treba kmalu poslati pomoči
od tod, in zato naj je za sedaj Bologna glavno
središče našega vojevanja.“

Konec vsega razgovarjanja je bil, da ide
polkovnik Gaspare Tinela z jednim polkom


[Stran 33]
[33]

pešcev do srede pota proti Argenti, ter se utabori
v mestu Budrio ali njegovi okolici; druga
vojska pa še ostane v Bologni.

Polkovnika Bernardo in Tinela sta se poslovila,
prvi je bil truden in zdelan ter potreben
pokoja, drugi pa se je hotel pripraviti za jutrajšnji
odhod. Ambrosio je še ostal pri maršalu;
mislila sta o raznih slučajih, ki bi se utegnili
pripetiti. Poročila iz južnih krajev so bila sicer
ugodna, vendar Ambrosio ni zaupal Kuanu.
Zlasti to je vzbujalo sum, da je Kuan večkrat
udaril čez mejo na sovražno zemljo, če tudi
mu je bilo to prepovedano. Kdo vé, ali ni iskal
samo plena? Ambrosio je izrazil ta strah tudi
maršalu, toda ta je mislil, da sedaj še ni vzroka
bati se kake neprilike od te strani.

Ambrosio je molčal in se poslovil od maršala,
ker je ura šla že na polnoč. Prišedši v
svoje stanovanje, leže počivat, toda še dolgo
ga je mučil nemir. Videl je v vojnem svetu,
da ni sporazumljenja med poveljniki, ker premalo
zaupajo maršalu; videl je, da sta Bernardo
in Tinela nezadovoljna. Tudi njega se
je lotil nekak strah, kakor da čaka vojske nesreča,
a otresel se ga je in slednjič zaspal.

Zjutraj je bil zgodaj na nogah. Trebalo je
odpraviti poročila na namestnika in pisma v
Milan. Poročila je izdelal po sinočnem posvetovanju
in ja pokazal maršalu; pismo pa je
napisal po svojih mislih, povedal o junaškem
vitezu Bernardu na četovanju in šaljivo pristavil,
kaj je sanjal po noči.

Urni seli so odšli s pismi proti Milanu.
Med tem se je postavil določeni polk v bojni
red in čakal le še povelja za odhod. Maršal
naznani polkovniku, kaj namerja storiti čez dan
in drugo jutro, kje bode glavni stan, kamor naj
pošilja svoja poročila. Med glasnimi klici je
odrinil vrli polk iz Bologne proti Argenti.

Dobili so tudi drugi polki povelja, da naj
imajo vse pripravljeno za odhod, ker bode
morda treba odriniti še danes sovražniku nasproti.
Vse se je pripravljalo in govorilo o boju
in sovražniku, dasi niti niso vedeli, s kom in
kje se bodo bíli.

Vitez Bernardo je bil nestrpen, hodil je sem
in tje, kakor po žrjavici. Maršalova počasnost
in neodločnost mu ni bila všeč; še celó tovarišu
Ambrosiu je zameril, da se vjema z Orsinijem.
Bal se je, da jih sovražniki ne prehité,
vzemó Argento in se tam zjedinijo. Zmaga bi
bila potem dokaj težka. „Čas izgubljen, vse izgubljeno,“
ponavljal je vedno in nemiren pričakoval,
kaj še pride.

Dopoldné donesó seli poročila, da so prestopili
Benečani in Padovanci meje, in sicer oni
blizu Ravenne ob dolnjem Primorskem Padu,
ti pa čez veletok Pada Volanskega. Benečani
so močni okrog 1200 mož, Padovanci pa čez
2000 mož z obilno konjico. Iz dosedanjega prodiranja
se še ni dalo spoznati, ali pojdejo Padovanci
po cesti na Bologno, ali pa čez močvirje
na Argento. Gospod kastelan je trdil, da pojdejo
na Argento, a maršal se ni hotel takoj
odločiti na njegovo besedo. Slednjič se vzdigne
vsa vojska iz Bologne proti Argenti, zapustivša
obilno posadko v mestu. A kmalu obstane v
prvi vasi, ker so dohajala nova poročila. Ta
poročila so bila tako nedoločna, da ni bilo moči
izprevideti, kaj počnó Padovanci: ta so trdila,
da gredó na Bologno, druga pa, da so jo krenili
na Argento. Ni kazalo storiti nič drugega, kakor
odposlati močno četo proti Padovancem. Vodil
jo je Ambrosio. Tako je stala sedaj Barnabova
vojska razstavljena na bolognskem polju.

Najbliže sovražnika je stal polkovnik Gaspare
Tinela s tisoč možmi pehote blizu Argente. V
sredi med Argento in Bologno je stal maršal z
glavno vojsko okoli 2000 mož. Na meji proti
Toskani v hribih sta stala polkovnika Kuan s
1000 in Baldessare s 1500 fevdniki. Vojska je
bila sicer ugodno razstavljena; dala bi se bila
umno še ob pravem času združiti zoper sovražnika,
a nevarnost tudi ni bila majhna, da bi
sovražnik ne zgrabil in pobil posameznih oddelkov.

Orsini je vedel to, a iz Milana je bil dobil
ukaz, držati se Bologne. Sedaj je bil čas, da
bi bil prišel namestnik sam na bojišče, pa ni
ga bilo. Minul je ta dan brez posebnih novic.
Gospodu kastelanu je bilo vidno nestrpnejše.
Čez noč in zjutraj rano so došla nova poročila.
Iz Argente so poročili, da Benečani urno napredujejo,
da jih spremljajo ladije po reki, da so
vzeli že več obrežnih mest in pregnali posadke,
katere so se rešile v Argento. V dveh dneh
pridejo do mesta, ako se jim nihče ne ustavi.

Polkovnik Gaspare je pisal: „Patrolje sem
poslal daleč v močvirje, kjer so srečali že sprednje
straže sovražnikov. Ukazal sem tamošnjim posadkam
počasi se umikati proti glavni cesti,
jutri večer že utegnemo priti v dotiko s sovražnimi
četami.“

Od Ambrosieve čete je prišlo poročilo: „Padovanska
vojska se je razdelila: pehota in priprega
gre skozi lagune na Argento, konjištvo
in nekaj strelcev je kot pobočno okrilje na cesti
ob robu lagun. Imajo dobre vodnike, pomikajo
se hitro. Imeli smo ž njimi male praske, pa
zaradi noči in močvirja se ni dalo opraviti nič
prida. Jutri bodemo poskušali zadrževati jih in
motiti, da pripravite napad na glavno vojsko.“

Maršal je z gospodom kastelanom preudarjal
ta poročila in premišljal, kaj bi bilo storiti.

„Bíti se moramo, ker so nas uklenili že od
dveh stranij. Treba pomakniti se bliže h Gasparovemu


[Stran 34]
[34]

polku, ker njega zadene prvi vihar. Če takoj odrinemo, dospemo popoldne tje in lahko se udarimo.“

Ta svèt je bil čisto umesten, zato se Orsini
ni več ustavljal. Dal je povelje, da se pripravijo
na odhod.

Med tem prijaha jezdec ves poten in prašen
od polkovnika Baldessara s pismom na maršala.
Maršal prečita, prebledi in poda list vitezu Bernardu.
Kastelan vzame pismo in čita glasno:

Velemožni gospod poveljnik!

Albornoz je prodrl Kuanove straže na
sedlu pri Borgu, njegov polk je razpršil na
vse strani. Kar ni padlo, ujeli so sovražniki
ali pa razkropili po gorah. Albornoz prodira
na cesti proti Ceseni in ima s seboj okrog 1000
mož pehote in 500 konjikov. Moje stališče je
nevarno, ljudstvo je uporno. Prosim nagle
pomoči in novih ukazov.

Baldessare,

polkovnik.

Vitez Bernardo je prebral pismo, a niti ganil
ni z obrazom, samo izpregovoril je: „Sedaj
odrinimo!“

„Seveda odrinemo, a treba je odgovoriti
Baldessaru. Sporočim in ukažem mu tako-le:

Zberi ostanke Kuanovega polka in združi
jih s svojim. Privzemi še posadke onih mest,
kjer ni nevarnosti; tako pomnožiš svoje čete
na 2000 in potem slédi Albornozu za petami,
da mu braniš hitro prodirati. V treh dneh
smo na potu proti Vam.

Orsini.

Sel je pripovedoval, da je podil konja celi
dan in celo noč skoro neprestano. Albornozova
vojska pač ne pride v štirih dneh tako daleč,
ko bi imela tudi mirno pot.

Ni bil še odšel ta sel, kar pridejo konjiki
iz Cervie in še drugih obmorskih mest s poročilom,
da je upor po mestih, ker so čula, da
so že Benečani zasedli Romagno in papeževa
vojska prodira proti Bologni. Prosijo maršala
pomoči. Orsini jih potolaži, naj potrpé dva ali
tri dni, potem jim pošlje pomoči.

Ob takih obravnavah je poteklo mnogo časa.
Bilo je skoro poldne, ko se je napotila vojska.
Spredaj so šli kastelanovi oklepniki, za temi
milanska pehota in zadej polovica lahkih konjikov.
Vroč in soparen dan meseca velikega
travna je bil; čutilo se je, da so blizu lagune,
težko so dihali vojaki pod razgretim železjem
in konji so nevoljni prskali. Vitez Bernardo je
jahal pred četo, zatopljen v težke misli, in neka
vročina ga je izpreletavala. Kar mu prijaha nasproti
patrolja lahkih konjikov z ujetniki. Kastelan
zvé od teh, da je bila zjutraj huda praska
pri selu Pontenéru, kjer so Sforzovi najprej
zmagovali in dobili več ujetnikov, poslednjič
pa se umaknili, ker je bil sovražnik močnejši.
Kastelan je pazno poslušal to novico, potem
pa jim ukazal, naj gredó do maršala. Sam pri
sebi je računal: „Od Pontenéra do Argente ne
more biti dalje, nego je do sèm. Ako je moglo
to krdelce z ujetniki priti sèm, prišli so Padovanci
do Argente in v tem času že utegne vršati
boj pod Argento, mi pa lazimo po tej prašni
cesti.“ Junak se je stresel, zdirjal naprej, da se
je vzdignil prah. Okoli dveh popoldne so se
ustavili in kuhali. Žival in ljudje so bili potrebni
oddiha in krepčila. Vitezu ni dišalo nič.
Komaj je čakal, da mine za to odločena ura.
V mislih je bil pod Argento in se boril s sovražnikom.

Iz tega sanjarenja ga premotijo novi konjiki,
kateri mu naznanijo, da so pod Argento v boju
Milanci in Padovanci. Milancem gre trda, ker
jih je premalo. Zlasti jih tare sovražna konjiča.
Ako ne pride urna pomoč, omagajo Milanci in
mesto pride v roko sovražniku.

Vitez si je ugrizel brado, ukazal konjikom,
naj gredó do maršala, zasedel konja in trombe
so zapele za odhod. V silnem diru je drvila
četa oklepnikov po ravni cesti proti Argenti.
Bila je dolga pot, štiri ure za pešce in za spočitega
konja čez uro, kaj šele za težke konjike!
A na to ni nihče pazil, drvili so proti Argenti
kakor vihar.

Okrog Argente je med tem divjal boj. Sforza
je sledil od Pontenéra padovansko konjico proti
Argenti, a ni mislil, da stoji tam samo polkovnik
Gaspare s svojim polkom. Privoščil je svojim
utrujenim ljudem nekoliko počitka, ker so težko
še gibali. A kako se ustraši, ko vidi, da milanske
vojske še ni pred Argento, in da strašni
Donatovi dragonci stiskajo lombarško pehoto.
Udari na nje in dá za hip duška pehoti, da se
za silo zopet zbere in postavi v bojne vrste.
A zapazil je tudi sovražnik, da je tukaj le mala
četa, ne pa cela lombarška vojska. Kmalu naskočijo
z nova in boj se ponovi. Hudo klanje
se začne. Treba je bilo gledati in bíti se na
vse strani. Lombardi so se držali hrabro, a sovražnikov
je bilo več. Sovražni častniki spazijo,
da je konjiški poveljnik spredaj v bojni vrsti
blizu zastave in boj tam najhujši. Poskušajo
svojo srečo, a proti Ambrosiu ne opravijo nič.
To je jezilo polkovnika Donata. Požene konja
v sredo gneče in se spoprime z Ambrosiem.
Vrste so bile redke, jeden Milanec je stal zoper
dva ali tri sovražnike. Ambrosio je mahal poleg
zastave in vedno pazil nanjo. Sovražniki so se


[Stran 35]
[35]

zdeli slednjič že dovolj močni, da vzamejo zastavo,
ker so videli, da pešajo moči milanskim
vojakom. Sklenejo nenadoma in z vso silo udariti
na milanske čete in jih zdrobiti. Ambrosio
hitro zapazi to namero in pomakne svoje vojake
skupaj. Tudi sovražnik se oddahne in zbere
moči za zadnji udarec. Milanska vojska je bila
obkoljena od treh stranij, položaj je bil silno
nevaren. Pehota gospoda Gaspara se je bila že
jako skrčila. Polkovnik Gaspare sam je bil ves
krvav; ni mislil nič drugega, kakor da častno
pade za domovino.

Tu se začne na sovražni strani nanavadno
gibanje; prednje straže benečanske so došle;
torej dojde kmalu obilna pomoč. Z nova udarijo
na milanske čete in jih poskušajo zajeti, a
ni šlo, dokler je stala na krilu lahka konjica.
Manno Donato napravi torej pravilen naskok
na Ambrosieve konjike, a odbijali so hrabro in
srečno posamezna krdela, dokler se sam poveljnik
Manno ne zakadi v boj. Tedaj pa se
umaknejo Milanci, zastava omahne, pa zopet
se postavi po koncu. Večkrat je bila že v sredi
sovražnih jezdecev, pa vselej se je zopet srečno
izvila. Vitez Ambrosio je bil kakor strela, meč
mu je švigal kakor blisek. Padali so jezdeci na
obeh straneh. Mannu se posreči, da se zarine kakor
zagozda v milanske vrste in prodere do zastave.
Mah na mah se križajo ostrine in zastava omahne
ranjenemu konjiku iz rok. Že planejo nanjo Padovanci
vriščoč in kričoč, a ravno tako urna je
bila Ambrosieva pomoč. V hipu je podrl najbližjega
nasprotnika in se zagnal na sovražno
gručo. Kamor je mahnil, lila je kri in omahnil
je vojak. Kmalu razžene gručo, z jedno roko
pograbi zastavo, z drugo seka okrog sebe. Sovražnik
pa še huje pritisne; od vseh stranij leté
udarci na Ambrosievo glavo. Mnogo jih odbije,
a vmes ga marsikateri zadene hudo. Junak ni
pazil v boju na svoje rane, ampak le na sovražnika
in na zastavo. Toda — prevzame ga
silna vročina, pred očmi se mu stemni. Zasliši
sicer glas tromb in topot konj, a ne more spoznati,
od kod prihaja.

Gospod kastelan je dospel na bojišče. Ko
vidi nevarnost za zastavo, zakadi se z oklepniki
v sovražne vrste in ob pravem času dospe do
oslabljenega Ambrosia. Poln ran in hudo krvaveč
se zgrudi ta sredi svojih prijateljev.

Ob istem času so prišli oklepniki v boj;
udarila je tudi posadka iz mesta v pomoč Gasparovemu
polku na desnem krilu. Boj je divjal naprej in se še bolj oživil, ko so dospele prve benečanske čete na bojišče. Cela sovražna vojska, ki je štela čez 3000 mož, borila se je z maloštevilnimi Milanci. Benečani so takoj porabili
ugodno priliko, da so zastavili posadki pot v
mesto. Ob jednem so planili proti mestnim
vratom, posekali slabo stražo in kmalu so bili
— v mestu. Še nekaj trenutkov, in sovražna
zastava je zavihrala na mestnem ozidju.

Ko vidijo Milanci, kako urno in nesrečno
zanje se je zasukal boj, izgine jim pogum, umaknejo
se — zroč z nepopisno žalostjo na mesto,
v katerem se je sovražnik veselil svoje zmage
in njih poraza.

Ob mraku je nastalo premirje. Dospele so
glavne čete Orsinijeve do Argente, a bilo je
prepozno. Vsa hrabrost Milancev je bila zaman,
bitka izgubljena.

XI. Pravica zmaga.

Poglejmo sedaj, kako se je godilo med tem
Barnabovi vojski na jugu.

Kuan je imel stražo na apeninskih prelazih,
Baldessare pa je pazil na gibanje po Marki. Kuanovi
ljudje so zasedli trdnjavice po prelazih in
čuvali ceste. Pošiljal je tudi male čete na ogled
čez mejo cerkvene dežele. To četovanje je bilo
strašno za mirne prebivalce apeninskih dolin.
Kuanovi vojaki so postopali kruto: obdolžili
so vas za vasjo, da se meša v vojne reči, da
skriva vohune, da podpira vojake in jednake
reči. Nakladali so jim velike kazni in jemali
ljudi in blago za poroštvo. Bridke tožbe so se
kopičile v taboru Albornozovem. Zato je sklenil
rešiti ljudstvo nadloge. Previdno se je pomaknil
gori po tiberski dolini blizu milanskih
posadek. Kmalu je razvidel Kuanovo počenjanje
in sklenil, obrniti si to v korist.

Kuanovo četovanje se je vršilo dokaj redno.
Prišle so njegove čete vsak dan v drug kraj in
ravnale povsod jednako. Vzele so s seboj vse,
kar je imelo kaj vrednosti zanje; kdor se je
branil, tega so ali ubili ali odvedli s seboj.
V isti kraj niso hodili dvakrat, ker bi drugič
ne imeli po kaj.

Vsak dan so dohajale tožbe o tem roparskem
početju k Albornozu. Nekega dné pridejo tudi
poslanci iz Villanove, malega mesta ob stranskem
pritoku reke Tibere. Prosili so nujno pomoči,
ker gotovo jih obiščejo v kratkem sovražne čete.
Albornoz jim obljubi pomoč in jim naroči, kako
naj se vedó proti sovražnikom. Sam pa se pomakne
s svojimi polki po drugi dolini prav
gori pod apeninske gore in prelaze. Vse je bilo
pripravljeno za ponočni prehod čez gore. Gorjani
so stali za kažipote po skrivnih in nevarnih
gorskih stezah. Proti noči naznanijo vohuni
Albornozu, da se je odpravila večja sovražna
četa od prelaza nad Borgom in udarila po tiberski
dolini. Kardinal pomakne tiho svoje polke
proti glavnemu prelazu pri Borgu in jih zadrži
v gorskih zakotjih, dokler ne odide sovražnik


[Stran 36]
[36]

v dolino. Na vseh bregih in jarkih so stale straže
in vohuni so se plazili okoli.

V trdnjavici na sedlu je sedelo okrog dvesto
Kuanovih vojakov; sam polkovnik je imel niže
v ravnini svoje šotorišče, prihajal je le včasih gori
do trdnjave na oglede. Zapovedovali so tukaj gori
njegovi častniki. Najsrečnejši med njimi je bil Grannaro, Kuanov ljubljenec. Njemu se je


[Stran 37]
[37]

četovanje vselej najbolj posrečilo, in Kuan mu je zaupal popolnoma. Tudi nocoj je imel Grannaro stražo na gorskem prelazu pri Borgu. Ker
ni bilo o sovražniku čez dan nič sluha, šel je
stotnik Grannaro proti večeru na navadno roparsko
delo. Vzel je večino posadke s seboj,
le kakih 30 mož je ostalo za stražo na trdnjavici.
Veseli in brezskrbni so korakali ti najemniki
po strmi cesti proti dolini in se nadejali,
da se jim obnese i nocojšnji pohod.

Po odhodu krutega Grannara je zavladalo
na trdnjavici veselo življenje. Jedi in pijače je
bilo tukaj dosti, in posadka je hotela porabiti lepo
priliko. Ko so se najedli in napili, hoteli so
imeti tudi ples. Odpravijo torej nekaj vojakov
v bližnje selo, da dovedejo v trdnjavico nekoliko
mladenk in kakega godca. To pa ni šlo
prav gladko: prišli so za ženskimi njih očetje,
bratje in ženini, in začele so se razne borbe pri
vratih trdnjave. Da bi jih pomirili, ponujali so
jim vina in mesa in precej po domače ravnali
ž njimi. Proti polnoči je bilo vse veselo in vinjeno,
straže so stražile le malomarno. Vsak
trenutek je kdo prišel ali odšel iz trdnjave memo
straže brez ovire.

To so izvohale Albornozove patrolje in mu
hitro naznanile. Kmalu pride nekaj strelcev po
kmečko oblečenih in se postavi ob zidu trdnjave.
Več možakov je bilo v glasnem razgovoru s
stražami. Jedni so silili v trdnjavo, drugi zabavljali
vojakom. Ko se zopet odpró vrata, pride
kopa deklet v društvu vojakov, kateri so jim
neslano nagajali. Vnel se je prepir, in prišlo bi
bilo do pretepa, ko bi se ne bili seljaki bali
drugega dné.

Med to družbo so se pomešali tudi preoblečeni
vojaki in prišli brez ovire skozi odprta
vrata v trdnjavo. Ni še potihnil šum pri
vratih, kar se zasveti baklja na ozidju. Stražniki
vrtoglavi gledajo ta svit in ugibljejo, kaj
pomeni. Kmalu pa jim je bilo jasno: kakor bi bili
vzrasli iz zemlje, pokažejo se oboroženi vojaki
ter planejo k vratom. Seljaki pobegnejo, vojaki
zakričé, a kmalu padejo pobiti po tleh in napadovalci
se vsujejo skozi vrata v trdnjavo, kjer
jih sprejmó njih tovariši. Boj s posadko ni bil
hud; kmalu so zagorele baklje na vseh vogalih
v znamenje, da je trdnjava vzeta. Počasi je prilezla
Albornozova vojska na sedlo in šla memo
trdnjave na drugo stran v Romagno.

Med tem je gospodaril Grannaro v Villanovi,
kjer se mu ni niti sanjalo, kaj se godi na prelazu
in kaj čaka nocoj še njega. Stavil je visoke zahteve,
starašinstvo je ponujalo malo; tako je vse
kazalo, da se ne sporazumejo. Stotnik zapreti,
da požge to gnezdo, ako mu takoj ne dadó,
kar zahteva. Krik in vik po mestu je rasel čim
dalje bolj. Na več krajih so se bili že sprli
vojaki in meščani, kateri so se ustavljali nasilstvu.

Vojaki začnó že razbijati vrata in siliti v
hiše. Kar se pokažejo na hip luči na oknih
mestne hiše in drugih hiš. Vse mesto je bilo
v malo trenutkih razsvetljeno. Kuanovi so gledali,
kaj to pomeni, in se smejali, češ, sedaj
bomo delali vsaj pri luči. A kar zagrmi hrup
sèm od mestnih vrat in začuje se konjski peket.
Po glavni cesti sèm se pa udere četa konjikov
na trg. Od vseh stranij se glasi: „Udri, udri!“

Grannaro se je streznil na hip. Videl je, da
je zajet, a hotel je drago prodati svoje življenje.
Branil se je dobro, a bilo je njegovih premalo:
združeni meščani in vojaki so jih vse
pobili ali polovili. Hvaležni meščani so pogostili
rešitelje, a teui se je mudilo nazaj. Še pred
svitom so zapustili kraj in se vrnili k svoji
vojski. Boječe so se bližali prelazu, a že od
daleč so zapazili papeževo zastavo na trdnjavici.
Veseli zaukajo in se ustavijo pred vratmi,
kjer se pokrepčajo in dobé nadaljne ukaze. Po
kratkem oddihljaju se pomaknejo za vojsko.
Med potjo tudi zvedó, da je Albornozova vojna
zgrabila Kuanovce prav pod šotoriščem Kuanovim.
Sovražnika je potolkla popolnoma in
skoro živega ujela polkovnika.

Sedaj je stal Albornoz s krepko in zmagovito
vojsko v Romagni. Prihajala so mu poročila,
da je Kuanov oddelek popolnoma razbit,
da se jih je le malo rešilo in bežalo proti mestu
Urbinu, kjer stoji polkovnik Baldessare z močno
posadko. Prelazi so vsi prosti, ker so jih vojaki
popustili od straha.

Drugi dan po onem dogodku v Villanovi
je prišel kardinal Albornoz po ravnini do trdnjavice
Sto. Leone. Tukaj je postavil svoj glavni
stan. Poslal je poslance in vohune pa tudi mala
krdela v bližnja mesta in vasi. Hitro se je vse
premenilo po deželi. Ljudje so veseli sprejemali
papeževo vojsko, ker strah jih je bilo Kuanove,
tako čudne govorice so šle o njem med
ljudmi.

Kjer je imel Barnaba male posadke, umaknile
so se ali pa udale, mnogo vojakov je padlo
v boju. Vsa pokrajina je bila po koncu, splošen
je bil upor zoper Milance. Postajalo je nevarno
tudi za Baldessara, zato je hitro poslal
sela v glavni stan k maršalu Orsiniju prosit
pomoči.

Med tem je Albornoz sporočil svojima zaveznikoma,
da je srečno prodrl v Romagno in stoji
pod St. Leonom, nasprotno pa je tudi sam sprejel
važno novico, da so se Benečani in Padovanci
srečno zjedinili po hudem boju z Barnabovimi
polki pri Argenti. Na to poročilo legat takoj


[Stran 38]
[38]

mahne z vojsko čez hribe memo gradú St. Archangelo
proti Ceseni. Zajedno pa naroči zavezni
vojski, naj poskuša prodreti čez Borgo na Faenzo,
da se tam blizu kje vsi združijo.

Albornoz je imel prosto pot in se je pomikal
urno naprej; ne tako pa združena vojska
benečansko-padovanska, katera je stala pri Argenti.

Po oni za Milance nesrečni bitki pri Argenti
je nastalo samo po sebi kratko premirje. Orsini
se je umaknil nekoliko nazaj proti Bologni, ker
ni mogel oblegati Argente. Ranjence so spravili
v Bologno. Med ranjenci je bil tudi vitez Ambrosio
Sforza. V hudem boju pri Argenti je
dobil več ran, nekatere celó globoke in hude.
Vendar so upali, da ozdravi, ako pride v dobro
in skrbno postrežbo, kar pa se je dalo dobiti
le v Bologni.

Orsini s svojimi polkovniki je bil v zadregi,
kaj bi storil. Po dolgem posvetovanju sklenejo
poslednjič poklicati polkovnika Baldessara z vso
njegovo vojsko k Bologni, med tem pa skrbno
paziti na sovražno gibanje. Ako se ganejo zavezniki
iz Argente, primejo jih takoj z vso silo,
in kadar pride Baldessare, napadejo vse sovražne
čete.

Poslali so tudi gospodu Barnabu v Milan
poročilo v tem zmislu, kjer so mu namignili,
naj pride sam na bojišče in dovêde s seboj
novih vojakov.

Novice z vseh stranij so bile neugodne. To
in ono mesto se je uprlo, tam so pregnali posadko,
drugod jo zajeli ali pobili. Maršal je obetal
pomoč sem in tje, a niti v Rimini in Geseno
je ni mogel poslati. Dan na dan je bilo stanje
za milansko vojsko neugodneje. Celó v Bologni
je pihala neugodna sapa.

Vitez Bernardo je poslušal novice z nevoljo
in razburjenostjo. Vse veselje do vojske je izgubil.
Maršalu je bil zameril, da je s svojo počasnostjo
zakrivil nesrečo pri Argenti, kjer bi
bil njegov tovariš in prijatelj skoro padel ali
vsaj prišel v sovražne roke. Blagroval je vendar
Ambrosia, da je ranjen in se je tako častno rešil
iz tega nesrečnega boja, kjer preti le sramota.

Naposled pride najneugodnejše poročilo, da
se je uprla Milancem tudi Faenza, katera je bila
ključ na cesti do Bologne prav na oni strani,
koder je prodiral Albornoz s svojo vojsko, in
koder je moral priti Baldessare s svojimi polki.

„Kaj naj storimo sedaj?“ vpraša maršal
Orsini v vojnem svetu. Razni polkovniki so
svetovali to in ono, združili pa so se naposled
vsi v tem načrtu, da zavarujejo obe cesti proti
Argenti in Faenzi, tako obvarujejo Bologno in
ustavijo sovražnike.

Milanska vojska se je takoj pomaknila nekoliko
nazaj proti Bologni, zasedla kraj med
obema cestama ter čakala, kako se razplete bojevanje.

V Argenti je prevzel poveljništvo združene
vojske vitez Gerardo da Rubiera, padovanski
vojskovodja; njegovi polkovniki so bili Melan
in Manno Donato, pa benečanski poveljnik Gradenigo.

Rubiera je urno pa spretno uredil svoje
polke in takoj poslal poročila legatu. Neprestano
so šle patrolje semtertje in prenašale naznanila
in bojne načrte. Slednjič so se dogovorili,
da ne pojdejo proti Bologni, ampak da
se združijo drugje in potem ponudijo Milancem
boj.

Albornoz je sklical svoje poveljnike in zaupnike
v posvet, da izdelajo pripraven načrt.

Na polju pod trdnjavo santarchangelsko je
taborila papeževa vojska v širnem kolobaru.
Pod širokim hrastom so se zbrali kardinalovi
svetovalci in previdno sklenili tako-le: „Obe
vojski se vzdigneta ob istem času ter kreneta
proti Faenzi. Ogibati se je na tej poti vseh
večjih nepotrebnih bojev, braniti se samo za
potrebo, dokler se jima ne posreči strniti pri
Faenzi vseh čet. Potem napadejo sovražnika z
vso silo in ga prisilijo k odločilnemu boju.“

Da se ne utrudi potrpežljivi čitatelj, treba,
da povemo sedaj ob kratkem, kako se je končal
boj, v katerem so se zgrabili Milanci in papeževi
zavezniki. Rubiera je hitel po težavni poti
proti Faenzi, vzel med potoma Masso Lombardo,
zadel med Lugo in Faenzo na Milance,
pa se umaknil po hudem boju s ceste na Forlijansko
stran.

Milanski poveljniki sklenejo, da takoj drugi
dan po tem uspehu zopet poiščejo sovražnika,
primejo ga in več ne izpusté. Ako pa bi Albornoz
že med tem prišel s svojo vojsko, naslonijo
se na Faenzo ali pa Forli in počakajo, da
pride Baldessare: potem primejo vsi skupaj sovražnika
in ne odnehajo, dokler ga ne zmorejo.

Albornoz je stal isti večer na višinah nad mestom
Forlijem, opazoval gibanje sovražnih čet in
prodiranje zaveznih vojsk in delal načrte za glavno
bitvo. Za bojišče si je izbral ravnino med mestom
Forlijem in gorami. Pregledal in preudaril je vse
slučaje, potem s svojimi polkovniki sestavil bojni
načrt in ga poslal v glavni stan zaveznih trum.

Tako je bilo vse pripravljeno za boj. Milanci
so šteli pičlih 3000 mož pešcev in konjikov,
drugo je bilo ujeto ali že padlo v boju.
Pričakovali so tudi še Baldessarovih čet okoli
2000 pešcev in nekoliko konjikov. Zaveznika
pa sta imela na polju malo proč od mesta okoli
3000 mož, konjikov in pešcev. Za hip sta bila
torej močnejša, kakor Barnabova vojska, vendar
bi bila slabša, ko bi došel Baldessare o pravem
času.


[Stran 39]
[39]

Zgodaj zjutraj drugega dné — proti koncu
vel. travna je bilo — je že stopala lombarška
vojska sovražniku nasproti. Brez ovire so prebrodili
reko Imone in se razvili v bojne vrste.
Danes se sovražniki niso umikali, stali so že
pripravljeni in čakali napada. Obojestranski konjiki
so začeli dražiti in napadati. Lombarška
konjica je bila precej močnejša, in Manno Donato
je imel iz početka težak posel. Lahki lombarški
konjiki so prhali po polju sem in tje, hipoma
so nadlegovali desno krilo, zopet čez nekaj trenutkov
prijemali levo, ali celó poskušali za
hrbtom napravljati nered. Le škoda je bila, da
niso imeli več viteza Ambrosia na čelu. Gospod
kastelan je vodil mirno svojih 300 oklepnikov
in čakal ugodnega trenutka za napad.

Med tem je prišla tudi pehota do boja.
Polkovnik Gaspare Tinela se je bojeval v središču; desno krilo je vodil maršal sam, tu sem so bili prirejeni tudi lahki konjiki; na levem krilu je stal gospod kastelan s svojimi oklepniki in nekoliko strelcev je bilo, pribeglih iz
zasedenih mest.

Orsini je imel načrt, združene Benečane in
Padovance poriniti nazaj in vreči na mesto Forli
in tam jih premagati in streti. Izprva mu je
šlo dobro po načrtu. Pehota njegova se je krepko
borila in Gasparov polk se je vjedel globoko v
sovražne vrste, tako, da je moral maršal skrbeti,
da mu ga ne obokolijo in odločijo. Krepko
pritisnejo torej njegovi vojaki in sovražne vrste
se začnó po malem umikati. Lahki konjiki so
izkušali krilo objeti, in s težavo so jih odganjali
Padovanci. Rubiera je spoznal nevarnost svojega
stališča, a zanašal se je na pravočasno pomoč.
Res se pokažejo proti poldnevu Albornozovi konjiki.
500 mož močen polk je priplaval po
polju in se vrgel v boj. S tem je bilo levo krilo
obremenjeno in lombarška konjiča je morala
skrbeti sama zase in za svojo pehoto. Spopadli
so se večkrat in izkazali so se papeževi izborne
jezdece. Vendar je to izdalo le malo. Na desnem
krilu ni uspeval Manno Donato proti kastelanu.
Osebno se je ogibal viteza Bernarda, in njegovi
konjiki so bili po številu in moči za lombarškimi.
Mislil je, kaj bi bilo storiti, da se jih reši hitro in
lahko, pa ni se mu ponudila prilika. Polagoma
se umikajoč so prišli do male reke, katera teče
s hribov čez polje; to je bilo deloma ugodno
zanje, ker niso jim mogli lahko za hrbet, a
deloma je bilo nevarno, za slučaj namreč, ko
bi se trebalo še umikati.

Kmalu popoldne je privršala od morja sem
nevihta; gromelo in treskalo je in ulil se je dež,
da se ni nikamor videlo. Ponehalo je za čas
bojevanje. Rubiera je sklenil s svojimi polkovniki,
da se ne umaknejo več nazaj, ker je stališče
zanje ugodno in ker mora še to popoldne
priti Albornoz sam na bojišče.

Ko se je prevlekla nevihta, ponovil se je
boj z novo srditostjo, ker čas je bil drag za
Milance, da zmagajo, predno pride Albornoz;
tudi zavezniki niso hoteli zapustiti pridobljenega
stališča. Borba je divje vihrala. Gaspare je bil
že ves utrujen, mnogo jih je posekal, a vročina
in delo sta ga prevzela. Orsinijevi oddelki so
hrabro stali in napredovali, da je bil poveljnik
sam bolj zadaj, ker je vodil celo vojsko. Najbolj
so trpeli Benečani. To so bili sami mezdniki
pod domačimi častniki in se niso bojevali tako
hrabro kakor drugi. Gospod kastelan sklene
zatorej poskusiti skozi Benečane prodreti in razcepiti
sovražno vojsko na dva dela, manjši del
pa potisniti v vodo. Po dogovoru napadejo
strelci Benečane in odskočijo nazaj, v ta prostor
pa uderó nenadoma lombarški oklepniki. Benečani
so že hoteli pobegniti, a padovanski konjiki
so prijeli oklepnike od strani in Rubiera
je podprl z reservo omahujoče Benečane. Bernardo
je divjal kakor lev; kjer je bil večji roj,
tje se je zakadil, in kamor je zadel, tam je vse
odnehalo.

Manno je videl, da se je zasukalo na slabo,
in dasi nerad, vendar je udaril na kastelana.
Začel se je dvoboj dveh junakov vitezov. S tem
je sicer oprostil Benečane, ali Manno je imel
sedaj dovolj posla s kastelanom; tem prosteje
so delali tudi drugi oklepniki, ker jim ni zastavljal
povsod pota grozni Manno.

Borenje je bilo vedno bolj vroče, zibalo se
je sem in tje, vendar so vidno napredovali Milanci
tako, da sta se Manno in kastelan borila
že sredi milanskih vrst, kar je bilo za onega nevarno.
Mala peščica tovarišev ga ni mogla več
zaslanjati, odločiti se je moralo urno, kaj bode,
sicer ga ujamejo živega. Manno dá znamenje in,
kot bi trenil, vržejo se vsi na kastelana ter ga nekateri
ranijo. A s tem so se približali udarcem
svojih nasprotnikov, in res jih je večina ta poskus
plačala z glavo. Manno se je hotel sedaj hitro
umakniti, pa v gneči ni mogel: težka sablja kastelanova
ga zadene čez glavo, da se krvav zgrudi


[Stran 40]
[40]

na tla. Ko je bil padel Manno, prodirali so Milanci
urno na levem krilu in rinili nasprotnike
proti reki.

A desno krilo ni bilo tako srečno; 200 lahkih
konjikov ni moglo krotiti celega polka Albornozove
izvrstne konjiče, zlasti, ko niso imeli več
viteškega poveljnika. Vse odločnosti Orsinijeve je
bilo potreba, da je vzdrževal red v bojnih vrstah,
in slednjič je moral poslati kastelana v podporo
desnemu krilu. Sedaj se sreča nekoliko zasuče,
a predno se bitka odloči, naznanijo trobente
prihod Albornozove celotne vojske. Združeni
vojski sta odnehali napadati in tudi Orsini ni
več prodiral. Pomaknil je svoje čete nazaj na
varen kraj in se začel pripravljati za drugi dan,
za dan odločitve.

Vojaki so se utaborili in pripravljali jedi,
poveljniki so sedli v vojni svet.

V šotoru kardinala-legata je bil nocoj prvič
skupni vojni svet. Častitljivi in bojeviti možje
so sedeli okrog kardinala. Hvaležno stisne Albornoz
gospodu da Rubiera roko in mu izreče
priznanje za toliko srčnost. Potem ga poprosi, naj
pove svoje izkušnje današnjega dné, na podlagi
katerih se določi bojni načrt za jutri. Rubiera
pravi: „Naši nasprotniki so izvrstni borilci; ako
pojde jutri samo hrabrost zoper hrabrost, bodemo
imeli težak dan. Poveljnika Orsinija dobro
poznam; on je hraber in lokav mož, posebno
previden pa in bister ni v svojih sklepih, zato
se je sicer pod Barnabom vedel dobro, pri Argenti
pa je slabo vodil; včeraj je imel srečo,
dasi je večkrat ukazoval manj dosledno. Zato
menim, da nam je računati, da ga zmotimo
in ujamemo s hitrostjo in spretnostjo.“

Kardinal-legat sestavi nato res spreten načrt,
katerega odobre vsi poveljniki in mu zakličejo:
„Živel naš poveljnik kardinal Albornoz!“

Nastal je mir v obeh taborih, le nočne straže
in patrolje so lazile okrog in ustavljale druga
drugo. Noč je hitro pohajala in začelo se je daniti
tam za morjem. Z zoro oživita tudi oba tabora
in se pripravita na odločilni — poslednji boj.

Dopoldne se ni odločila bitka na nobeno
stran. Milanci so se bolj branili, a izgubljali so
mnogo vojakov.

Proti poldnevu pride polkovnik Baldessare
in pripelje okrog 1500 vojakov. Lepo število
je bilo in hvaležno so je sprejeli Lombardi.
Bili so preveč utrujeni, da bi takoj posegli v
boj, nadomestili so pa vsaj reservo, katero je
Orsini pomaknil v bojne vrste. Po bojnem načrtu
je sedaj zgrabil sovražnika in ni se več vračal,
ako se je umikal. Tako se je razvil popoldne
resen in silovit boj na celi vrsti. Gospod Gaspare
je bil tako bojevit, da je kar lomil nasprotne
vrste in zašel daleč v sredo sovražnih čet, katere
so to zapazile in poskušale ločiti ga od drugih
polkov. Pritisnile so močne reserve od vseh
stranij nanj, in kmalu je bil v sredi sovražnikov.
Orsini je izprevidel, da je polk izgubljen, ako
ga ne reši urno. Požene se z vso silo na sovražne
vrste, da bi jih potisnil nazaj in oprostil
zajeti polk, pa sovražnik je bil pripravljen na
to in se ni dal pregnati. Treba je bilo poklicati
večji del reserve, da zamaši vrzel in oprosti hrbet
Gasparovemu polku. Baldessare se zažene v
boj in krepko maha po nasprotnikih, toda stvari
so se presukale. Ta skupni napad milanskih čet
in poraba skoro cele reserve je razgalila krili
in razpostavila hrbet nevarnosti, kar je Albornoz
tudi porabil. Milanske čete so bile v vedno
večjem neredu, veliko vojakov je padlo. Vendar
se niso umikali toliko, da bi se pokazali kot
premagane.

Ob mraku je ponehalo bojevanje. Pobirali
so vsak svoje ranjence in urejevali svoja krdela.
Z bridko žalostjo je zapazil Orsini, da je izgubil
več nego polovico svoje vojske. Od 700 konjikov
jih je bilo komaj 200 še za rabo. Drugega
lombarškega polka ni bilo več, vrlega polkovnika
Gaspara Tinela tudi ne. Druge vrste so
bile redke, število bojevnikov se je skrčilo. Ranjencev
je bilo pa jako veliko. Orsini je ugibal,
kaj bi bilo sedaj storiti.

Med vsemi predlogi je bil najprimernejši
ta, da se Milanci zapró v trdno mesto Forli in
se dado oblegati, dokler ne pride pomoč iz Milana.
A treba je bilo o tem poročiti namestniku
v Milan. Kdo pojde skozi sovražne vrste in ponese
domov to sporočilo?

Gospod kastelan se spomni prijatelja Ambrosia
in se ponudi, da gré s svojimi oklepniki
in si preseka pot skozi sovražnika. Orsini je
privolil, ker na planem se ni več mogel bojevati,
v ozidju pa ni potreboval konjištva. Uredil je
potrebne ukaze, in Bernardo je sklenil oditi še
ponoči.

Orsini in Baldessare mu dasta še mnogo
ustnih naročil, in kastelan odide k svojim konjikom.
„Nocoj gremo na četovanje. Ob dveh
naj bodo konji osedlani, vse naj se vrši tiho.
Vzemite s seboj, kar treba, ker se morebiti več
ne vrnemo.“ Pripravljeno je bilo tudi krdelo
strelcev, da jim pomorejo hitreje priti skozi
vrste.

Nemiren je hodil kastelan semtertje ter čakal
določene ure. „Nevarno je to početje, a zgoditi
se mora, že iz ljubezni do prijatelja, kateri je
v nevarnosti.“ Ura je bila dve čez polnoč. Konjiki
so stali v vrstah in vodili konje za uzde.
Oddelek strelcev se je tiho plazil proti sovražnim
stražam na cesti proti Faenzi. Kmalu udari na
čuvaje; po kratkem kriku nastane zopet tihota.
A že so vstajali na desni in levi oddelki. Strelci
se razdelé na dve strani in napadajo najbližje


[Stran 41]
[41]

sovražnike. Toda bilo je nasprotnikov vedno vec.
Tu udarijo nanje konjiki in jih razganjajo.

„Za menoj!“ klical je kastelan in planil
sedaj sem, sedaj tje. Nič se mu ni moglo ustavljati.
Res je izgubil nekaj oklepnikov, a predrl
je srečno sovražne vrste, in to je bila glavna
stvar. Strelci so kmalu popustili napadanje in
se zopet vrnili. Albornozova vojska pa je bila
vsa po koncu in je čakala napada; ko pa so
čakali zaman, dal je pozvedeti, kaj dela sovražnik.
Pokazalo se je, da je le oddelek sovražnih
konjikov predrl bojne vrste. Ker je
Albornoz pričakoval novih bojev, ni se dalje
menil za oklepnike in je začel z dnevom pomikati
se proti milanskemu taboru. Tu pa ni
našel nič odpora; vsa milanska vojska je šla v
mesto Forli, in trebalo je mesto prisiliti na udajo.

Vitez Bernardo je srečno prišel do Faenze,
katero so bili Milanci ukrotili še pred bitvijo.
Tu je bilo zopet vse po koncu. Vzel je posadko
s seboj in je krenil proti Bologni, kjer je našel
mesto v velikem neredu in posadko v skrbeh.

Ni ji prinesel dobrih novic, vendar je mogel
vsaj nekaj storiti za varnost mesta in ranjencev.
Žalostno je bilo svidenje z Ambrosiem. Ležal
je bolan v dominikanskem samostanu. Rane
so ga zelo bolele.

Vitez Bernardo je bil sedaj poveljnik mesta
Bologne. Odpravil je posle v Milan z maršalovimi
pismi in s svojimi listi. Sestavil je med
tem iz posadke, svojih konjikov in pribeglih
vojakov in drugih prostovoljcev precejšno četo,
katera se je še mogla braniti v sili. Vedno je
pošiljal patrolje na vse strani in posle celó doli
do Forlija, a kaj izdatnega vendar-le ni mogel
opraviti. Sedel je po cele ure pri postelji svojega
tovariša, kateremu se je obračalo polagoma
na bolje.

XII. Med upom in strahom.

Mučen čas čakanja in bojazni se je naselil
v Milanu in Lombardiji v mesecu vel. travnu,
ko je stala vojska pred sovražnikom. Z bojišča
ni bilo še posebnih novic. Orsinijeva poročila
so bila suhoparna in skoro vedno jednaka.
Opisoval je četovanje po Romagni in prikladal
poročila iz mejnih krajev. Iz početka ni bilo o
sovražniku ničesar slišati, v poslednjih poročilih
pa je maršal naznanil, da se je sovražnik pokazal
in da pride skoro do večjih bojev. Vsako
novo poročilo je bilo točneje in zanimiveje.
Prišlo je tu in tam do malih prasek in bojev
med prednimi sovražnimi stražami in milanskimi
posadkami; četovanje se je razvijalo in sovražna
moč se je polagoma kazala. Orsinijeva poročila
niso bila sestavljena v lepem zlogu, ampak
na kratko je povedal namestniku namen in uspeh
vsake čete in omenil osebe, katere so se posebej
odlikovale. Tudi od Ambrosia so dohajala pisma
materi in sestrama. Kadar so prišli seli z bojišča,
bilo je po Milanu vse na nogah, vse je
tiščalo pred palačo namestnikovo. Pri Sforzovih
je bilo tudi nenavadno gibanje.

Najprej sta prečitali sestri Ambrosievo pismo
in se pogovorili z materjo o vseh podrobnostih,
potem pa sta hiteli v palačo, da bi
tam pokazali pismo, pa tudi sami zvedeli še
kaj več o bratu, o vitezu Bernardu in vsej
vojni.

Barnaba je sprejemal poročila od kancelarja
Ariga in potem pravil svoji družini, v kolikor
se mu je zdelo primerno. Pri obedu je rad povedal
domačim kako novico z bojišča in se veselil njih živahnega zanimanja. Vse, tudi male reči so jim bile važne; delali so načrte in si vzbujali nade o bodočnosti milanski.

„Don Antonio, kadar se vrne naša vojska
zmagovita z bojišča, tedaj ji napravimo sijajen
sprejem,“ tako je nagovorila knežna Virida pesnika
Loschija, gredoč po obedu na verando.

„Moja misel je prav taka, prevzvišena knežna;
vse mesto mora tedaj sodelovati.“

„Dobro, vsak imej svoje opravilo in vsak
vojak svoje plačilo. Prav posebno pa nam treba
skrbeti za poveljnike, ker na teh sloni odgovornost
in uspeh. Tem pokažemo, kako zna ceniti Milan zaslužne vojne načelnike.“

„Brez dvojbe moramo storiti še več, kakor
na večer pred odhodom vojske. Biti mora sijajno
zmagoslavje.“

„Da, da, sijajno, dragi Antonio. Vaši spevi
pa naj sporočé poznim časom o nekdanji milanski
slavi!“

Antonio je zardel, Virida pa se je poslovila
in šla z Izabelo po belih stopnicah v lepi vrt.
Kmalu prideta tudi Sforzovi gospici, Margarita
in Ana, za njima pa še druge plemenite Milanke,
da jih je bil, dejali bi, lep venec.

„O, naše svetovalke in tovarišice, pozdravljam
vas, dobro došle!“ pozdravljala jih je vesela
Virida.

„Dobro došle,“ pristavljala je Izabela.

„Tudi me pozdravljamo plemenito knežno
in gospico Izabelo,“ govorile so došle gospice
in se klanjale knežni Viridi. A ta se je urno
obrnila k obema Sforzovima in ji vprašala:

„Kaj ne, vrli gospici, donesli sta nam veselih
poročil? Ali je brat Ambrosio zdrav?“

„Ali je kaj pozdravov zame?“ vpraša nemudoma
Izabela, predno sta mogli še oni od
govoriti.

„Poglejta in prečitajta,“ reče živahna Ana
in ponudi knežni pismo bratovo.

Virida sede na klopico, odvije pismo, druge
pa jo obstopijo. Iz početka so bili navadni izrazi
dvorljivosti in ljubavi, potem pa je začel


[Stran 42]
[42]

pisati dogodke na bojišču. O sovražnikih je
pisal: „Minule dni smo se prvikrat srečali s sovražniki na četovanju. Niso strašni in ne mnogoštevilni.
Benečani imajo kakih 1200 mož pešcev
raznega orožja. Padovanci pa imajo celo vojsko
na nogah, pehoto in konjico okrog 2500 mož
vsega skupaj.“

„Naša vojska je mnogo močnejša, ker šteje
čez 4000 mož brez tamošnjih posadek, torej
res ni treba imeti skrbi zaradi njih števila,“
pravi knežna.

„Ali kaj potem, ko pridejo Albornozove čete,
o katerih se ne vé, koliko jih je? Potem utegnejo
biti sovražniki močnejši od naših,“ pripomni Izabela.
Na ta ugovor niso imele odgovora, zato
je čitala Virida: „O Albornozu ni slišati še nič,
a vse kaže, da prihodnje dni tudi on poskusi
prodreti v Romagno. Kako se mu to posreči,
pisal bom v prihodnjem listu.“

„Tu vidiš Izabela, da niti načelniki ne vedó,
kako je z Albornozom: kaj bi pa me! A tako
strašen ni, kakor govoré.“

Izabela je molčé prikimala, in Virida je nadaljevala:
„Četovali smo na vse strani in preiskali
vso deželo. Za Vas to ni zanimivo, zato
le povem, da sem bil s svojimi konjiki in oddelkom
strelcev na četovanju prav doli ob morju
in pri mestu Ravenni. Trikrat smo zadeli na
bregovih Padovih ob sovražno vojsko, pa vselej
so se sijajno izkazali moji konjiki. Ne vem,
komu bi pripisoval njih izredno urnost in srčnost.
Mene saj je najbolj vnemala zastava naša; ko
sem gledal na zastavo, gledal sem v duhu one,
kateri so jo izgotovili, in ob tej misli so izginile
vse težave in nevarnosti. Tiste besede, katere
sem slišal na dan blagoslovljenja iz ust
visoke knežne, doné mi še vedno prijetno v
spominu in mi lajšajo bojne težave.“

Viridi se je tresel glas, ko je čitala te besede,
srce ji je bílo močno. Veličastna navdušenost
posveti na njenih licih, da vzklikne:

„Vrli so ti junaki in pravi vitez je njihov
polkovnik. Živeli!“

„Živeli!“ zakličejo za knežno vse gospice.

Nadalje je opisal Ambrosio četovanje gospoda
kastelana proti Padovancem in vpletel
jako spretno in vkusno bolj zanimive dogodke.
Virida je brala ta odstavek skoro pobožno, da
se ji je na glasu poznalo, kako spoštuje junaka,
čegar hrabre čine opisuje Ambrosio.

Ker nam je četovanje gopoda kastelana že
znano, ne ponavljamo ga, ampak le povemo,
da so naše gospice slastno poslušale vneto poročilo.

„Odločilniboj je blizu,“ čitala je proti koncu
knežna; „dneva in kraja danes še ni moč določiti.
Nade imamo najboljše, vendar vojna sreča
je opoteča, zato Vas spominjam tiste obljube,
katero ste mi dale ob odhodu, da se me namreč
hočete spominjati pogosto in moliti za nas. Naj
izpolnjuje zlasti moja draga Anica svojo obljubo
in naj večkrat prosi pred podobo Madone
dobrega uspeha.“

Anica pa ni zardela, marveč je povabila vse
tovarišice, naj jo v tem podpirajo. Ta želja je
ganila knežno in Izabelo. Nista bili brez vere,
vendar na dvoru Barnabovem ni bilo versko
življenje posebno goreče. Očetove ostre besede
proti cerkvi in papežu niso bile neuspešne.
Vernost je bila le bolj za silo: sedaj pa prosi
ta mala Anica, naj bi ž njo v cerkvi molili
za srečo vojske in vojakov! Virida ni rekla, da
ne pojde, vendar se ji ni zdelo, da pomaga
molitev bližnjemu tudi tam, kjer si ne moremo
sami. Naposled naprosijo Margarito, naj odpiše
bratu in mu zatrdi, da bodo vse storile, kar le
morejo za domačo vojno. Knežna ji je še posebej
naročila pozdrave vitezu Ambrosiu zato,
ker je njemu in celemu polku tako v čislih
nova zastava.

Se dolgo so se razgovarjale plemenite Milanke
o vojni; ali pa jim je bila bolj na srcu
domovina, kakor dragi domačini, ki so stali
na bojišču, to je težko določiti.

V istem času je tudi namestnik premišljal
o vojni in njenih vspehih, pa snoval brez števila
načrtov.

Barnaba je preživel sploh težke ure, odkar
je bil poslal vojno na bojišče. Tlačila ga je
najprej cerkvena kazen, tlačile so ga pa še druge
skrbi.

Staro nasprotstvo strank v Milanu še ni bilo
izmrlo. Prijatelji družine della Torre so še živeli
v mestu in se na tihem nadejali prevrata. Poleg te
bil je jeden rodbine della Torre, oglejski patrijarh,
neposreden knez rimskega cesarstva, Barnabu po
dostojanstvu sovrstnik in papežev prijatelj.

Barnaba je bil celó nekoliko zapleten v boje,
katere je imel patrijarh Ludovik z avstrijskim
vojvodom, ker je po malem podpiral vojvoda
Rudolfa IV. proti patrijarhu, dasi v obče ni
ljubil vojvoda, kakor tudi ne Nemcev.

Ker se je sreča nagibala na patrijarhovo stran,
raslo je tudi upanje njegovih skrivnih prijateljev
v Milanu. Vendar so bile vse nade zastonj, dokler
je imel Barnaba močno vojno v Lombardiji.
Zadnji čas pa se je stvar zasukala neugodno za
namestnika. Ginilo je zaupanje doma in zvestoba
se je manjšala med ljudstvom. Trebalo je le
še slabih poročil z bojišča in upor bi se bil
vnel v Milanu samem. To je vedel namestnik
in si prizadeval ustaviti se taki nesreči o pravem
času. V ta namen je najprej moral ostati doma,
da je gledal in pazil od blizu, kaj delajo njegovi
nasprotniki. Nabiral je tudi skrivaj malo vojsko,
katero je imel zbrano v Monzi. Posebno pridno


[Stran 43]
[43]

pa je delovala njegova skrivna policija, katera
je prijela in zaprla več meščanov in vitezov v
Milanu in jih odvedla v temne ječe v Monzi.
Tam so čakali obsodbe, ker oprostili so le malokaterega
jetnika.

Med ljudstvom je šumelo čim dalje bolj.
To je vznemirjalo namestnika, ko je zamišljen
hodil po svojih sobah sem in tje. Donašali so
vedno nova poročila o nemirih po mestu. —
Kancelar Arigo je imel svoj poseben oddelek v
svojem uradu za domače stvari. Skrivni svetovalci
tega urada so bili znani le njemu in namestniku,
meščani pa so ugibali, da ta ali oni
ima neke zveze z dvorom.

Poslednje dni je zasačila skrivna policija malo
zaroto v hiši meščana Contija. Contijeva hiša
je bila sicer v davnih časih na strani hiše della
Torre, a pri javnem pobratimstvu se je pomirila
z Viscontiji in jim ostala zvesta dolgo časa.
A Barnaba je bil sam kriv, da si je napravil
hudega sovražnika.

Bil je nekoliko časa Contijem nenavadno
prijazen. Večkrat je dohajal v hišo in jo obsipaval
z obilnimi darovi. A slednjič se je pokazalo,


[Stran 44]
[44]

česa je iskal Barnaba. Lepa Lavra, sestra gospoda Contija, je dražila oči njegove. Ker pa to občevanje ni ostalo skrito, legla je sramota
ne samo na namestnika, ampak tudi na sicer pošteno hišo Contijevo. To je Contija bolelo neizrekljivo, zlasti še, ko mu je umrla sestra Lavra. Molčé je nosil jezo v srcu in čakal ugodnega časa za maščevanje. Tak čas se mu je zdel prav tedaj, ko je bilo sicer nemirno med meščani. Ker je nekaterikrat tudi izrazil jezo svojo vpričo drugih, prišlo je to Barnabu na
ušesa.

Skrbno je dal zbirati razne dokaze zoper
njega, in nekega večera, ko se je vračal z malim
spremstvom pozno v mesto, primejo njega in
njegove spremljevalce in odpeljejo v Monzo.
Ko se je drugi dan razširila novica, da so
bogatega Contija zaprli kot sumljivega upornika,
zavrelo je po vsem Milanu. Mnogi so se bali
za svojo kožo in zato so sklenili, da ga rešijo
iz ječe.

Conti, njegova sinova in nekaj prijateljev je
sedelo zaprtih v Monzi. Ugibali so, kaj misli
Barnaba ž njimi storiti, posebne kazni se pa
niso bali.

Nepričakovano kmalu pride Barnaba sam v
Monzo in pokliče jetnike pred sodišče. Tožili
so jih, da so uporniki, da hočejo s silo izpodriniti
postavnega vladarja, da porabljajo zadrego
domovine in vojske za svoje namene in so torej
krivi veleizdaje.

Izgovori Contijevi mu niso nič pomagali.
Obsodili so na smrt njega in njegova dva sinova,
druge pa v dosmrtno ječo. Kazen se je
imela zvršiti takoj prihodnji dan.

Conti ni mogel iz početka tega niti verjeti,
kmalu je pa izprevidel, da je resnica. Domislil se
je starih razmer, preudaril maščevalnost in siloviti
značaj Barnabov, in posvetilo se mu je, da je
njegova hiša namestniku jako na poti. Zase mu
ni bilo toliko hudo, a da morajo njegovi otroci
ž njim umreti, to ga je bolelo strašno. Dolgo
v noč se je mučil na trdem ležišču, dokler ga
nista omamila trud in žalost s kratkim nemirnim
spanjem. Zjutraj je sprejel duhovnika in
potem čakal smrti. Barnaba sam je bil pričujoč.
Conti je izprevidel, da je namestnika vodila bolj
strast nego pravica. Dasi mu je pred smrtjo
odpustil hudo krivico, vendar si ni mogel kaj,
da bi mu ne bil zaklical v obraz:

„Ti, Barnaba, si bil nekdaj prijatelj moj in
moje hiše, a po tvoji krivdi se je prijateljstvo
izpremenilo v sovraštvo. Tvoja dolžnost je bila
poravnati storjeno krivico, a ti si obsodil mene
in moja otroka v smrt. Oblast imaš sedaj, pride
pa povračilo, in morda prideš tudi ti sèm, kjer
sem jaz sedaj. Sovražnik pride nad te in lahko
umori prav na tem kraju tebe in tvoje sinove
s tisto pravico, kakor ti mene in moja sinova.
Odpuščam ti, kličem te pa pred sodbo pravičnega
Boga.“

Barnaba je s tiho grozo poslušal ta govor,
potem je dal znamenje, in odvêdli so jih na
morišče. Sam pa se je vrnil takoj v Milan in
čakal daljnega razvoja.

V Milanu je ta novica pretresla vse meščanstvo.
Nekatere je res ohladila, da niso bili
voljni nasprotovati še dalje namestniku, a druge
je razburila in jim vzela vse spoštovanje do
njega, zakaj vsi so bili prepričani, da tolike
kazni ni zaslužil Conti. Pritožiti so se hoteli
najprej pri cesarju zoper njega. To je Barnaba
zvedel po svojih skrivnih vohunih, in ni ga
malo ustrašilo, a skoro še bolj so ga mučile
one zadnje Contijeve besede. Kadar je bil sam,
premišljal je to in vedno bolj se je bal napovedane
usode.

V take misli vtopljen je hodil tudi danes
gori in doli po svojih sobanah, ko kamornik
naznani kancelarja Ariga. Barnaba prikima in
sede. Takoj na to vstopi kancelar in po navadi
gre na svoj prostor.

„Kaj ste prinesli dobrega?“

„Je-li dobro ali ne, tega še ne vem, a naznanjam
vam, gospod namestnik, da je prišlo
poslanstvo s cesarskega dvora s pismi do vas.“

Ta novica ni bila všeč namestniku, zato
reče zavzet:

„S cesarskega dvora, praviš?“

„Tako je.“

„Kaj pa hočejo pri nas?“

„Tega ne vem, ker hočejo to vam osebno
sporočiti. Vsekako je kaj nenavadno važnega,
ker poslanci so odlični vitezi in imajo sijajno
spremstvo.“

Barnaba nekoliko pomisli, potem pa reče:

„Sprejmem jih jutri predpoldnem v veliki
dvorani. Vi in dvorni maršal bodite pričujoči,
drugih prič ni treba. Pojdite in sporočite to
poslanstvu! Poskrbite tudi, da jih pogosté sijajno,
dokler so na mojem dvoru.“

Kancelar se pokloni in odide.


[Stran 45]
[45]

Z veliko častjo je sprejel Barnaba cesarjeve
poslance. Sprejemna dvorana njegove palače je
bila primerno okrašena. Barnaba je sedel na
svojem prestolu, poleg njega sta bila kancelar
in dvorni maršal. Z vojaškimi častmi in raznim
bliščem privedejo poslance v dvorano, potem
pa se umakne vse domače spremstvo. Grof
Werner sredi drugih vitezov poda namestniku
cesarsko pismo. Barnaba je sprejme s častjo in
je ponudi kancelarju, da je prečita.

V pismu naznanja cesar svojemu namestniku
v Milanu in po Lombardiji, da pride v
kratkem času v Italijo na potovanju v Rim,
kjer bode cesarica slovesno kronana. Za ta čas
naj skrbi, da bode vse pripravljeno za cesarsko
spremstvo in državno vojsko. Pred vsem pa
zahteva cesar od namestnika v Milanu, da napravi
mir po svojih pokrajinah in ustavi vsak
prepir in boj zoper kogar koli v Italiji.

Nadalje izraža cesar nevoljo, ker je slišal,
da se hoče Barnaba Visconti vojskovati s papežem.
Naj pomni gospod namestnik, da je papež cesarjev prijatelj in zaveznik, da bode imel torej namestnik s cesarjem samim posla,
ako takoj ne sluša njegovih besed in ne zvrši
danih ukazov.

Naposled še priporoča cesar poslance namestnikovi
prijaznosti in mu zatrjuje svojo cesarsko
milost, nadejajoč se, da izpolni natanko njegova
povelja.

Kancelar je bral to cesarsko pismo počasi
in slovesno, a ni ga ganilo skoro nič; tem bolj
pa je pograbilo namestnika. V bolj nepriličnem
času, kakor sedaj, ni se mogel cesar vtikati v
njegove posle. Sedaj ustaviti vojsko, to se pravi:
izgubiti vse pokrajine. Toda, če ne stori tega,
pokaže se cesarjevega nasprotnika. Kaj bi storil
v tej zadregi? Premaga hudo nevoljo in v navidezni
ponižnosti zaradi cesarjevih poslancev izpregovori
tako-le:

„Velika čast in nenavadno odlikovanje mi
je, da je presvetli cesar poslal tako odlično
poslanstvo do svojega namestnika v Milanu.
Novica, da pride cesar v Italijo, razveselila je
mene in razveselila bode vso Lombardijo, da,
vso Italijo. Storil bom, kar je v moji moči,
da napravimo sprejem cesarju in cesarici veličasten
po vsi Lombardiji. Tudi mir bode zavladal
povsodi po naših krajih, predno cesar
pride čez gore. Vse moje prizadevanje gre le
na to, da se ohrani mir in v miru sreča podložnikov.
Kadar sem prijel za orožje, storil
sem le zato, da ukrotim predrzneže, ki so kalili
mir. Sporočite torej, spoštovani gospodje, presvetlemu
cesarju izraz moje ponižne pokorščine
in najzvestejše udanosti in zatrdite mu, da se
izpolnijo vsa njegova povelja z največjo natančnostjo.
Moj kancelar Vam bode napravil potrebnih
listin, katere ponesete svetlemu cesarju,
mojemu gospodu, v jamstvo naše prepokorne
službe.“

Cesarjevi poslanci so bili veseli dobrega sprejema,
ker so slišali marsikaj nepovoljnega o tem
Viscontiju. Zadrževali so jih v Milanu več dnij
in poskušali pridobiti jih za namestnika, da bi
zanj ugodno govorili pri cesarju. Ko so odšli
poslanci, premišljala sta gospod Barnaba in
kancelar, kaj bi bilo na to storiti. Ustavljati se
cesarju ne kaže. Če tudi se ni bati, da bi cesar
takoj prišel čez gore v Italijo, toda zvedel bode
vendar-le, da se Barnaba, njegov namestnik v
Milanu, ni zmenil za njegove ukaze. Ker je
sovražnikov veliko, utegnili bi cesarja pregovoriti,
da mu odvzame vso oblast in ga celó kaznuje
še drugače.

Kmalu dojde Milancem z dvora naznanilo,
da pride cesar v Italijo in pojde skozi Milan.
Druga naročila so seveda previdno zamolčali.
Vendar so jeli polagoma po Milanu govoriti
še o drugih stvareh, katere je cesar naročil namestniku.
Pravili so kar očitno, da cesar ni
več ž njim zadovoljen, da pride z vojsko, da
ga odstavi in postavi drugega namestnika. Marsikdo
je prišel za plačilo takih novic v Monzo,
toda govorice le niso utihnile.

Ko bi bilo v takem sitnem stanju prišlo poročilo
o pridobljeni zmagi, bila bi vsa zadrega
končana. Toda takega poročila le ni hotelo biti,
če tudi se je mesec veliki traven bližal koncu.

Že so mu prihajale misli, da bi sam šel v
Bologno in prevzel poveljništvo vojske, pa zopet
si ni upal zapustiti Milana, ker je videl povsodi
nasprotnike in tekmece. Tu mu dojde poročilo
o nesrečni bitvi pri Argenti, o Albornozovem
prodiranju in o Kuanovem porazu. Vendar je
izrazil poročevalec upanje, da si pridobé Milanci
kmalu odločilno zmago, če tudi bodo
težko pogrešali ranjenega viteza Sforza.

„Arigo, to so slabe novice,“ reče Barnaba,
prečitavši Orsinijevo pismo.

„Tudi meni niso všeč, gospod!“

„Orsini je zakrivil ta poraz, ker ni prijel z
vso močjo sovražnika. Tako je izgubil brez dobička
mnogo najboljših vojakov in sovražnikom


[Stran 46]
[46]

dal priliko, da se zjedinijo. To je napravil
jako slabo.“

Škoda za polkovnika Sforza, vrl junak je,“
pristavi Arigo.

„Res škoda, pa saj je le ranjen, in upajmo,
da kmalu okreva.“

„Orsini brez njega ne bode delal dobro, to
je jasno.“

„Ves načrt Orsinijev je slab,“ huduje se
Barnaba. „Ko bi mogel biti sam pri vojni, upam,
da bi šlo hitro drugače, toda daleč je do nje;
predno bi prišel v tabor, odločilo bi se že tako
ali tako.“

„Kuan je slabo čuval gorske prelaze; ni
bilo dobro, da so ga dali tje gori,“ méni kancelar.

„Taki so vaši zavezniki, katere ste mi priporočali!
Niso nam v pomoč, ampak v sramoto.
Kdo vé, ali niso pobegnili nalašč, ali se
dali podkupiti? Ne umevam, da bi cel polk ne
mogel braniti utrjenega prelaza.“

Arigo je molčé prenesel to očitanje in vprašal
namestnika, kdaj misli odposlati novih ukazov
na bojišče, ker treba poprej vse pripraviti.

„Takoj nocoj še naj odidejo, ako ne bode
že prepozno. Napišite, moja volja je, da brez
odlašanja in čakanja zgrabijo sovražnika.“ O
cesarskih pismih in o miru ni ničesar dal sporočiti,
četudi je bil to slovesno obljubil cesarskim
poslancem.

Pri obedu se je Barnabu poznalo, da ima
slabe novice. Bil je malobeseden in zadirljiv, le
težko so iz njega spravili, kaj se godi na bojišču.
Zato je bila radovednost knežne in Izabele
tem večja. Težko sta pričakovali Sforzovih
sestrâ, da zvesta iz pisma Ambrosievega, kaj se
je zgodilo. A kako se začudita, ko zagledata
namestu veselih obrazov znamenja, da sta se
obe jokali.

„Kaj je?“ zakličeta obe. „Povejta, kaj se je
zgodilo?“

„Nesreča, velika nesreča, plemenita knežna,“
odgovorita sestri.

„Ali so sovražniki zmagali naše, ali je brat
Ambrosio padel v boju?“

„Skoro, da je tako.“

Margarita je povedala na kratko nesrečo pri
Argenti, zlasti nesrečo svojega brata. Solze so
zalivale obe sestri ob tem poročilu.

Knežno je močno presunila ta novica, da
je vzdihnila, kakor vzdihnemo, kadar nas zadene
huda izguba. Vse tiste zlate gradove, katere
je stavila na tega odličnega viteza in hrabrega
poveljnika, podrla je hipoma ta nemila
novica. Saj si je bila vse tako lepo naslikala,
kako bode nekega dné prišel ta krasni vitez na
čelu zmagovalne vojske, ovenčan z znaki slave,
in ji položil pred noge toliko in toliko premaganih
pokrajin, toliko prisvojenih mest in gradov.

„Kako pa se je to zgodilo?“ popraša Izabela.

Margarita pokaže pismo kastelanovo, kjer
je bila popisana bitka in hrabrost Ambrosieva.
Pazno in sočutno sta poslušali knežna in Izabela
to sicer preprosto pa presrčno narisano
poročilo. Čudili sta se velikemu trudu in junaški
hrabrosti Ambrosievi. Bernardo ne hvali
brez vzroka, to so vedele vse. Najbolj pa je
ganilo knežno, kar je sporočil o zastavi, njeni
nevarnosti in, kako jo je rešil skoro s svojim
življenjem Ambrosio.

Zvedela je tudi, da leži sedaj Ambrosio
ranjen v Bologni pri dominikanih, kjer ima
dobro postrežbo. „Zato upam,“ pisal je Bernardo
na koncu pisma, „da kmalu okreva moj
najmilejši prijatelj. Bog ga ne bo zapustil, saj
vem, kako molite vse, da bi se kmalu srečno
vrnil domov.“

Pri zadnjih besedah se je storilo inako vsem;
tudi knežni so prišle solze v oči, in ni jih skrivala.
Spoznala je, da ni prazna čast, katera goni
te junake v boj, spoznala je, da mora biti nekaj
višjega in plemenitejšega, da je ta čudna moč
ljubezen: ljubezen do domovine in do onih,
katere so pustili doma. Zdelo se ji je, da je
nekako povzdignjena in sorodna tem mučencem
za dom in rojake. Iz teh mislij se je kmalu vzdramila
knežna:

„Kaj nam je sedaj storiti?“ vpraša tovarišice.
„Tje doli iti in ranjencem streči, to je pretežko
in neprimerno za nas; a kar moremo storiti
doma, to hočemo, to moramo storiti zanje,“
sklene knežna in si obriše iz očij svetle solze.

„Naša mati nam je povedala,“ pravi Ana,
„česa je potreba ranjencem. To bodeva midve
preskrbeli in poslali tje doli. Zraven pa bodeva
pisali gospodu kastelanu, naj poskrbi za ranjenega
brata in mu obljubili, da mu stotero povrneva
to ljubav.“ Takoj pripomni knežna, da
bode tudi ona pridejala temu daru, kolikor bo
le mogla, da pa bode pisala Orsiniju, naj pošlje
ranjence domov čim najpreje. Doma jim hočejo
streči vse z združenimi močmi, dokler ne
ozdravijo v korist domovini.

S temi načrti so se razšle nekoliko potolažene,
vendar s težkimi srci, ker njih mlada
srca niso bila vajena, da bi jih varale lepe nade.
Barnaba je bil tem bolj v skrbeh za svoje
stališče, čim bolj je njegov brat v Paviji, Galeazzo
Visconti, prežal na vsako priliko, da bi ga izpodrinil.
Prav sedaj pa, ko so se množile namestniku
zapreke in so se nad njim kopičili pogubni
oblaki, oglašal se je tudi Galeazzo čim
dalje odločneje. Barnaba bi bil rad postavil na
noge malo vojsko, da bi jo imel za svojo brambo,


[Stran 47]
[47]

toda deloma je bilo sedaj na bojišču vse, kar
se je dalo dobiti, deloma je potreboval nekaj
vojakov tudi v Monzi. Da bi nabiral zopet vojakov,
ko je hotel imeti cesar mir v Italiji, bilo
bi jako nevarno.

Lahko si torej mislimo, kako željno je pričakoval
sela s poročilom o milanski zmagi.
Vsak dan se mu je zdel kakor pol večnosti;
veselega oznanila le ni hotelo biti. Dojde pa
mu nepričakovano neko drugo poslanstvo.

Nekega dopoldné sporočé Barnabu, da je
došel poslanec od avstrijskega vojvoda Rudolfa.
Radoveden ga sprejme namestnik takoj
in sicer bolj natihoma, ker je imel le majhno
spremstvo in je bil njegov posel le bolj zaseben.
Poslanec je donesel pismo z vprašanjem,
ali ne bi hotel namestnik dati svoje hčere knežne
Viride njegovemu bratu Leopoldu v zakon. Barnaba
je iznenadila ta ponudba; vendar vsestransko
mu ni bila všeč. Bila sta res z vojvodom
znana kot zaveznika proti patrijarhu oglejskemu, a trdnejše ni bilo to prijateljstvo, in na tako zvezo ni mislil
nihče v njegovi rodbini. Le jedna misel mu
je ugajala v tej stvari, misel na mogočnost avstrijskega
vojvoda, kateri bi mu bil v stiski lahko dober zaveznik.
Sklenil je torej poslanca pridržati nekoliko časa
na dvoru, da se zvé, kako je z vojsko. Treba
je bilo o tem govoriti seveda najprej z Virido,
a tega ni maral takoj storiti. Naročil je tudi
kancelarju, naj preudarja, katere nasledke bi
imela zanj taka zveza.

Dan potem dojde po mučnem pričakovanju poročilo z bojišča. Bili
so trije kastelanovi seli iz Bologne. Vse je kazalo,
da niso donesli nič veselega.

Hudo je utripalo srce namestniku in plašno je
gledal, ko je odpiral kancelar usodno kastelanovo
pismo. Vroče in mrzlo mu je prihajalo, ko je čital z
votlim glasom o zmagi Albornozovi pri Forliju,
o strašni izgubi vojakov, kako je Bernardo sam
predrl sovražne čete, da pošlje poročilo v Milan
in poprosi pomoči za oblegance v Forliju. Tu je
obšla Barnaba skoro omotica, a zopet ga je
zgrabil hud srd nad Orsinijem in poveljniki, češ,
da so krivi nesreče. Krčevito se je držal stola,
njegovo obličje je izražalo razna čustva. Ali ni
morebiti to začetek kazni božje? Ta misel se ga
poloti in ga potlači popolnoma. Hipoma je bil
njegov pogum izginil in skoro s prosečim glasom
vpraša kancelarja, s čim bi se dalo še kaj
rešiti.


[Stran 48]
[48]

Arigo je bil sicer zvit mož, vendar tudi hvaležen
svojemu gospodu: zato je bil takoj pripravljen
zopet potruditi se za njegove koristi.
Malo pomisli ter pravi:

„Treba je postopati in ravnati previdno;
upam, da spravimo še vse na pravi tir. Prvo
je, da napravimo z Albornozom premirje, sklicujoč
se na cesarski ukaz. Ni dvomiti, da ga
sprejme. Med premirjem se bodemo dogovarjali,
seveda počasi, in kakor bode kazalo najbolje.“

„Premirje bi bilo dobro, dragi moj Arigo,
ali ne verjamem, da ga sprejme zmagoviti Albornoz.
Cesarsko pismo res tirja sploh mir v
Italiji, vendar je očividno obrnjeno proti nam,
kakor se vidi iz vsega, posebno še iz naslova.“

„Res je, gospod namestnik, a Albornoz ne
dobi tega pisma v roko. Sicer so mu že iz
Avignona sporočili, kaj jim je cesar obljubil,
vendar sem prepričan, da se bode moral na to
ozirati in premirje sprejeti.“

„Da bi le res tako storil! A obravnavati ž
njim bode jako težavno. Silil in gonil bode, in
ker smo brez vojske, narekaval nam bode pogoje,
katere treba kar sprejeti. In ti pogoji,
Arigo, ne bodo ugodni. Poznam Albornoza.“

„Gospod namestnik, te obravnave se bodo
vršile vse pismeno in na dve strani: z Albornozom
v Bologni in s papežem v Avignonu.
To nam bo dalo časa in prilike, da poskusimo
vse svoje doslej uspešne pomočke.“

„To bi bilo; toda kdo vé, ali sprejme papež
naše ponudbe? Saj veste, da smo v cerkveni
kazni, in s takimi ne občujejo.“

„To mi je znano, a prav to nam dá še
dober povod, da se obrnemo do papeža. Gospád
namestnik, veste, da je papeževa posebna želja
napraviti križarsko vojsko zoper Turka? Tej
nameri je vsaka borba v Italiji in sploh v Evropi
na potu, zato papež v plemeniti nesebičnosti
rad prezrè male dobičke, da le doseže
svoj veliki namen.“

Barnaba je sicer nekoliko nepovoljno zadela
ta hvala papeževa, ker je bila skrita graja proti
njemu, vendar je bil v tem sitnem slučaju vesel
teh lepih lastnostij papeževih in je rad dovolil
kancelarju, naj poskusi srečo.

Treba je pa bilo poskrbeti tudi za dom, za
Milan in za Lombardijo. Tu je precèj vrelo:
ko bi se zvedelo, da je domača vojska pobita,
kaj bi se zgodilo? To skrb razodene namestnik
kancelarju:

„Kaj nam je storiti, da ohranimo mir in
red v mestu in po deželi?“

„Nekaj časa zadržujmo te novice z bojišča,
med tem pa razglasimo zvezo z avstrijskima
vojvodoma.“

„A ta zveza še ni gotova, celo dvomljiva,
zlasti če Rudolf zvé za naše izgube in naše
stiske. Rudolf gleda vedno le na državne koristi.“

„To bodi naša skrb. Jutri odpravimo njegovega
poslanca in mu damo poročil o naših
razmerah. Predno dobi drugih poročil, minulo
bo mnogo časa, in razmere se bodo zboljšale
izdatno.“

„Dobro, a začasno smo vendar-le brez prave
varnosti, ker Avstrija je daleč in vojvodova
pomoč počasna: mi pa potrebujemo tukaj trdne
zaslombe. Ona peščica vojakov v Monzi ne
more veljati za pravo podporo.“

„Moj svet je ta, da pokličimo oddelek vojske
iz Bologne domov. Pride naj vitez Bernardo
s konjiki; ob tej priliki pripelje s seboj ranjence
in ujetnike. To bo za silo dovolj.“

Dolgo je Barnaba premišljeval ta svèt in
nič kaj rad ga ni sprejel. Dobro je vedel, da
je njegovo stališče tem slabše, čim več vojakov
vzame z bojišča. Nadalje se je bal, da vojaki
vse raztrobijo, kako se je godilo na bojišču,
ter bo težje urediti javno mnenje po svoji volji.
A ker ni vedel drugega pomočka, udal se je in
naročil kancelarju, naj napravi potrebna pisma.

Potem je šel potrti Barnaba v sobane svoje
soproge, da se tam dogovori ž njo, kaj sporoči
jutri Rudolfovemu poslancu. Ko vstopi Barnaba,
zavzame se soproga, ker ni bila njegova
navada, da bi o tem času prihajal v njene prostore,
še bolj pa jo je prestrašilo propalo, bledo
lice njegovo.

„Kaj prinaša dobrega moj svetli soprog in
knez? Bojim se, da je kaj hudega,“ nagovori
kneginja namestnika.

„Prihajam zaradi vojvoda Rudolfa in najine
hčere. Jutri odrine poslanec nazaj na Dunaj,
treba mu dati določen odgovor. Kako ste sklenili,
ljuba soproga, ali damo Leopoldu hčer Virido,
ali ne?“

„O tem nisem mnogo premišljevala, ker
nisem vedela, da se tako mudi.“

„Moja želja je bila, da se omoži kje v Italiji
v naši soseščini, kjer bi nam koristila zveza s
ptujim dvorom. A težko je odreči prošnjo tako
mogočnemu vladarju, ki je cesarjev zet. Zato
sem se udal in privoljujem, da gré Virida za
Leopoldom v Avstrijo.“

„Če vi tako mislite, gospod moj, potem
tudi jaz ne ugovarjam. Vendar siliti ne smeva
svoje hčere, zato menim, da je treba vprašati
njo poprej, predno damo določno besedo.“

„Siliti menim da ne bode treba. Saj je
dekle še mlado in ne more imeti nobenih zvez.
Kar ji nasvetuje mati, to sprejame radovoljno.“


[Stran 49]
[49]

„Dasi je to resnično, treba je vendar-le
vprašati jo. Ne, otroka svojega ne bi hotela
siliti nikdar.“

„Toda, če se ustavi? Kdo vé, kake misli
je dobila od Izabele? Izabela se mi zdi preveč
vzbujena, in to ni dobro za dekleta te starosti.
Ne, ustavljati se ne smé; namestu jedne zadrege
bi imel dve. Pa vsekako, vprašajte jo in
sicer čim najhitreje, da sestavim odgovor nadvojvodu
Rudolfu, ženinovemu bratu.“

„To menim tudi jaz, ne vem pa ne, se ve
v njenem občevanju z Izabelo pridejo na vrsto
tudi take stvari, zato je pametno poprašati jo,
kaj misli.“

Bernardo je odšel, soproga pa je premišljevala,
kaj ga tare, ker je videla tako upadlo
njegovo obličje. Da ni to sama skrb za hčer,
o tem je bila prepričana; a kaj ga teži, ni hotel
razodeti sam, vprašati pa si ni upala. Z nekoliko
težkim srcem je šla poiskat svojo hčer.

XIII. Virida na poskušnji.

Vzgoja knežne Viride je bila skrbna in vsestranska,
a prava vendar ni bila. Dali so ji bili
sicer duhovskega učitelja, a globoko vernega
duha in trdnega prepričanja si ni pridobila.
Imela je sicer cerkvene služabnike, zlasti dostojanstvenike
v časti, pa bolj zaradi zunanjega
blišča in svetne veljave, kakor zaradi njihovega
cerkvenega značaja. V domači hiši ni videla
lepih vzgledov. Roditeljica njena je bila sicer
plemenita gospa in ljubeča mati, pa je trpela
pri soprogu, kar ji je grenilo življenje.

Barnaba, njenega očeta, smo spoznavali že
od raznih stranij. Res se je trudil za nekako
zunanjo poštenost, a skrivaj je bil udan raznim
strastem, posebno pohotnosti. Ta njegova strast
je bila kriva raznih spletk in govoric, ki so naposled
prihajale na uho tudi soprogi. Celó Virida
ni bila med samim mladostnim cvetjem,
kakor si lahko mislimo; vendar se je njeno srce
nagibalo še najbolj k častiželjnosti in je zaničevalo
druge slabosti.

V poslednjem času je bila prišla tudi v večjo
družbo in seveda tudi v dotiko z moškim svetom.
Izprva je cenila vsakega moškega po zaslugah,
kakoršne so ji popisovali; polagoma jih je jela
opazovati drugače, vzbudilo se ji je nekako
poprej nepoznano hrepenenje, da bi ž njimi
govorila in občevala, zlasti pa, da bi dobila
takega viteza in junaka, kakoršnega so opevali
pesniki.

Kdo bi se torej čudil, da se je vtisnila
slika plemenitega Ambrosia globoko v spomin
in srce mlade knežne in da so njegova pisma
še okrepila rahlo čustvo, ki je njeno srce nagibalo
k njegovemu!

Kakor že mnogokrat poprej, tako je premišljevala
Virida tudi danes o hrabrem ranjenem
vitezu, ki je rešil s smrtno nevarnostjo
in neizrekljivo srčnostjo njeno zastavo, o vitezu,
ki je vreden občudovanja in ljubezni, ki se pa
kmalu povrne v ljubo domačijo. Da, Milan je
lahko ponosen zaradi Ambrosia Sforza, pa on
bode gotovo tudi poslavil domovino! Srečna
ona, ki mu bode na strani! Tako je mislila
Virida in sanjala marsikaj, česar si ni mogla
misliti jasno in določno. Kar vstopi mati kneginja,
pogleda ljubeznivo svojo hčer in jo vpraša:

„Kaj si tako zamišljena, draga moja Virida?“

Virida se je nekoliko zganila, potem pa je
odkrito povedala:

„Mislila sem o vojski in o naših znancih
in prijateljih. Vitez Ambrosio je ranjen, skrbi
me, ali ima dovolj postrežbe, ali ne.“

„Lepo je, da imaš skrb za take reči, in hvaležni
ti bodo, kadar zvedó, koliko si se trudila
zanje. Upajmo pa, da so tvoje skrbi nepotrebne,
ker se izide vse v srečo domovini in očetu.“

„Oh, mati, da bi se skoro vrnili! Da bi bila
priča lepih slovesnostij, katere se bodo vršile
potem v Milanu!“

„To ti ne odide, draga moja, a danes imam
s teboj govoriti o drugih rečeh; rada bi, da mi
poveš prav odkrito svoje misli.“

Virida je nekoliko čudeč se pogledala mater,
potem pa odvrnila:

„Kaj želite od mene, draga mati?“

„Znano ti je, da je prišel poslanec k nam
z avstrijskega dvora od nadvojvoda s prošnjo
in željo, da stopi z našo hišo in rodbino v tesnejšo
prijateljsko zvezo, in méni, da bi se to
najbolje zgodilo z ženitvijo. Ta želja se mu pa
ne more izpolniti, ako mu ti ne dovoliš priti,
da te povabi s seboj na avstrijski dvor.“

Te besede so čudno iznenadile knežno. Kaj
takega ni pričakovala nikdar. O namenu avstrijskega
poslanca tudi še ni bila zvedela ničesar.
Zato je bila vsa zmešana in je tresoč se odvrnila:

„Oh mati! Saj ne poznam, vojvoda, ne
avstrijskega dvora in ne vém, kaj bi tam delala.“

„Za sedaj še ni treba misliti tako daleč; ako
le dovoliš, da vojvoda pride in se s teboj pogovori,
to je dovolj. Ko bi se ne sporazumela,
ostaneš tukaj doma.“

„Če je taka, pa naj pride vojvoda in naj
pripelje s seboj mnogo vitezov, da bom sama
sodila, ali so res taki junaki, kakor govoré o
njih.“

„Dobro, to sporočim očetu, da naznani vojvodu,
ti pa se pripravi, da jih sprejmeš dostojno,
kadar pridejo.“

Mati se je poslovila in odšla. Virida pa je
ostala sama v mislih o novih razmerah. Ni se


[Stran 50]
[50]

zavedala, kaj je storila s tem privoljenjem, katero
ji je nepripravljeni prišlo iz ust. Le to je
vedela, da pridejo imenitni vitezi, prav samo
zaradi nje, mislila je le o velikih slavnostih;
dalje še ni segala z radovednostjo. Vendar so
jo že te misli zamudile dolgo. Navadni čas za
izprehod je bil že prišel, in ker je ni bilo od
nikoder, prišla jo je iskat Izabela. Ko jo najde
vso zamišljeno, vpraša jo hitro, kaj se ji je dogodilo.

„Ne morem ti hitro povedati, pa nekaj posebno
novega je, morebiti se počasi pogovoriva.
Idiva na vrt!“

„Prav tako, tam naju že čakajo gospice, in
v družbi se dá tako lepo kramljati, zlasti, če
je kaj novega.“

„Ne vem, je-li ta stvar že za družbo.“

„Oho, torej je prava skrivnost.“

„Skoro je tako, vendar tebi jo razodenem,
da mi daš dober svèt. Pa sedaj je premalo časa,
kadar bova sami zvečer v sobi, potem začnem.“

„Dobro, a jako sem radovedna, kaj je neki?
Zakaj bi ne povedala takoj?“

„Ne, ne morem; potrpi, saj povem vse.“

Med pogovorom sta prišli do navadnega
prostora na vrtu. Sforzove in še nekatere druge
so jih že pričakovale na klopeh v senci. Bile
so pa vse tako tihe, kakor bi jih ne bilo, in
Virida je zapazila, da sta sestri žalostni, zato
ji po pozdravu vpraša sočutno:

„Ali se je mar Ambrosiu shujšalo, ker sta
tako tihi in žalostni?“

„To ne, svetla knežna, a gospod kastelan
nam piše in iz pisma se razvidi, da jim ne gré
dobro na bojišču.“

„Kaj pa piše gospod kastelan?“

„Piše, da je prišel v Bologno s svojimi
oklepniki po jako težavnem in nevarnem potu
od Forlija čez Faenzo naravnost skozi sovražne
vrste.“

„Kaj gleda on na nevarnost, da je le srečno
prišel! Ali o bratu nič ne piše?“

„Pač, pravi, da se mu boljša in se rane
celijo.“

„Vidita, hvala Bogu, tudi to je dobro in
veselo za nas, kaj še hočeta več!“

„A pristavlja tudi, da bi bilo dobro, ko bi
prišel brat Ambrosio domov, ker to bi bilo zanj
varneje in bi mu bolj ugajala družba.“

„Rekli sta zadnjič, da ima dobro postrežbo;
ali se je kaj premenilo?“

„Ne, prevzvišena, še je v samostanu, in
očetje mu strežejo skrbno. Toda vitez sili na
bojišče k drugim vojakom, če tudi je še slab.
Boli ga, da ne more delati za vojsko. To ga
muči in dela nezadovoljnega. Zato misli gospod
kastelan, da bi bilo najbolje, ko bi prišel domov,
češ, da bi tukaj okreval preje.“

„Da, tako bi bilo res prav. Doma ozdravi
hitro, vse mu bomo stregle.“

„A gospod kastelan méni, da se to ne smé
zgoditi brez dovoljenja gospoda namestnika.“

„Ako je taka, poprosim očeta dovoljenja.“

„Lepo prosiva, knežna, da se potrudite za to
pri očetu.“ Tako in jednako je govorila sedaj
ta, sedaj ona sestra Ambrosieva. Veselje se jima
je povrnilo, ko jima je zasijala nada, da pride
brat kmalu domov in to veselje sta šli kmalu
naznanit domov svoji materi.

Pri obedu je hotela Virida sporočiti želje
Sforzovih gospic zastran Ambrosia. Ko je pa
videla očetovo resno in bledo obličje, ni si takoj
upala s prošnjo na dan, ker se je bala, da ne
bi naletela slabo. Poznala je očeta, da je v jezi
oster in krut, kakor je v miru dober in mil.
Bilo je skoro tiho med obedom; mala kneza
sta poskušala kaj govoriti, pa ko jima ni nikdo
odgovarjal, umolknila sta tudi ona dva. Slednjič
se vendar le premaga Barnaba in vpraša prijazno
svojo hčer, kako ji je in kaj je delala.

„Bila sem na vrtu z Izabelo v družbi Sforzovih
gospic, katere so mi pokazale pismo gospoda
kastelana iz Bologne do Sforzovih.“

Barnaba jo nekam prestrašeno pogleda in
popraša:

„Kaj piše gospod kastelan iz Bologne?“

Virida je povedala, kar je slišala, in je k
sklepu pristavila željo Sforzovih sestrâ, da bi
smel priti Ambrosio domov.

Barnaba se je vidno oddahnil, ko je videl,
da je vitez Bernardo pisal jako previdno, zato
je odgovoril:

„Zaradi tebe in Sforzovih bodi! Kadar vojska
dopusti, naročim gospodu kastelanu, da spremi
viteza Ambrosia in druge ranjence domov v
Milan. Med tem pa hočem, da ne govorita preveč
o vojski, ker se lahko napačne reči razglasé med
ljudi.“

Vsi so se spogledali in tiho pritrdili njegovemu
povelju, potem so vstali in se razšli.

Izabela je vsa gorela od radovednosti, kaj
ji bode povedala knežna. Kmalu pride skrivaj
v njene sobe in jo poprosi, naj ji razodene
skrivnost.

„Najprej mi obljubi, Izabela, da boš molčala
o tem, kar ti razodenem!“

„Obljubim, draga knežna.“

„Povedali so mi danes, da je poslal avstrijski
vojvoda poslanca k nam s prošnjo, da bi jaz
šla na avstrijski dvor k vojvodu Leopoldu.“

„Kaj si na to odgovorila?“ vpraša hitro
Izabela.

„Odgovorila sem, naj pride, da se spoznava
in sporazumeva.“

„Vrlo si odgovorila, draga Virida. Najprej
je treba spoznati se, potem šele zavezati se.“


[Stran 51]
[51]

„Izabela, morebiti že poznaš Leopolda?
Kakšen je neki? Ali je velik in lep vitez?“

„Ne poznam ga še, ker je še mlad, štirinajst
let star, a slišala sem, da je dober mladenič.
Velik vitez še ni, pa morda bo in bo torej vrl
mlad ženin.“

„Oho, kaj govoriš! Štirinajst let star in pa
ženin? Kaj ti je prišlo na um?“

„Meni nič. Povedala sem, kar je res. Pa kaj
je to čudnega? Saj bodeta še čakala; on bo velik
in junak. Pa to pomisli, kako je mogočen, ker
Avstrijani so jako mogočni, in skoro cesarske
rodovine je, njegov brat pa je cesarjev zet.
Morda bo celó cesar, kadar umrje sedanji, in
ti boš cesarica. Vedno sem mislila, da boš še
kaj posebnega. Oh, Virida, Virida!“

Izabela je znala udariti na prave strune Viridinega
srca. Blišč slave in veličastva je zasijal
pred njenimi dušnimi očmi in ji srce omamil.
Nič ni odgovorila, marveč pritisnila Izabelo k
sebi in skrila obraz na njenih prsih.


[Stran 52]
[52]

XIV. Pogajanja in uspehi.

Združena vojna se je pripravljala na obleganje
mesta Forlija in lombarške vojske. Nasipali
so jarke in stavili utrdbe okrog mesta.
Albornoz pa se je posvetoval s svojim štabom,
kaj bi storil, da se čim najhitreje konča vojska.
Kar pride iz Milana ponudba, naj se sklene premirje.
Vsi se začudijo, da se hoče Visconti pogajati.
Pričakovali so, da pride Barnaba sam z
novimi četami na bojišče in se poskusi ž njimi.
Nekateri častniki mu niso zaupali, češ da hoče
samo časa za nove priprave, zato so silili, da
se nadaljuje vojska. Drugi pa so sklepali, da
je v hudih stiskah, ker se je ponižal. Kardinal-legat
mu sicer tudi ni zaupal, a ker je Barnaba
naznanil, da je odposlal poslanca tudi do papeža
v Avignon, ni kazalo drugega, kakor počakati.
Sporočil je Orsiniju Barnabov predlog za premirje,
potem odgovoril namestnikovemu poslancu,
da sprejme premirje za mesec dnij. Ob
jednem naj se začnó mirovna pogajanja, ali pa
se ponovi vojska, ako sv. oče ne določi drugače.
Barnabovi poslanci se vrnejo v Milan,
kardinal pa pošlje svoje ljudi do papeža, da
mu natanko razlože uspehe vojske in ga poučé
o Barnabovih naklepih.

V Milanu so težko čakali odgovora iz kardinalovega
tabora. Ko pride ugoden odgovor,
razveseli se namestnik in njegov kancelar zaradi
tega uspeha. A s tem še ni bilo storjeno dovolj;
treba je bilo priliko dobro porabiti. Hotela sta
si zopet utrditi omajano stališče in potem se
pogajati z nasprotniki.

Prvi znameniti dogodek po sklenjenem premirju
je bil, da se je vrnil iz Bologne gospod
kastelan z ranjenci in ujetniki. Zanimiv je bil
ta prizor. Prijahali so oklepniki, na čelu jim
vitez Bernardo, zadaj pa dolga vrsta sovražnih
vojakov in večje število vozov z ranjenci. Barnaba
in dvorjani z brezštevilnimi meščani so jih
sprejeli navdušeno. Gospod kastelan je sedel
mogočno na svojem konju in gledal mirno po
gledalcih; prijazno je odzdravljal množici na vse
strani in iskal z očmi znancev. Pred namestnikovo
palačo je bilo zbrano vse, kar mu je
bilo še udano. Na pomolu je bila namestnikova
rodbina z nekaterimi plemiči ter gledala na trg.

Gospod kastelan je imel s seboj okrog dvesto
konjikov in nekaj stotin ujetnikov. Jetnike so
potaknili po mestnih vojašnicah in stražnicah,
ranjence pa so poslali domov ali pa odnesli
v javne bolnišnice. Dokaj ganljivih prizorov je
bilo videti na trgu pred namestnikovo palačo.
Oče in mati sta iskala sina, sestra svojega brata,
drugi zopet prijatelje in znance. Veselje se je
mešalo z žalostjo, pozdravljanje z jokanjem.

Virida in Izabela sta gledali s pomola na
trg in nestrpno pričakovali, kdaj pripeljejo mimo
tudi Ambrosia; a ni ga bilo. Spremili so ga
namreč kar domov, kakor si je želel sam, da
bi se izognil zvedavim pogledom množice.

Ko so došli vsi na trg, razjašejo konje in
gredo na dvorišče velike palače, kjer jih je že
čakalo potrebno pokrepilo; gospod kastelan pa
gré k namestniku, da mu poda službena poročila.

Namestnik je sprejel viteza preprijazno, ponudil
mu sedež in ga vprašal, kako je v Bologni
in drugod na bojišču.

„Gospod namestnik, v Bologni sem pustil
za načelnika stotnika s 300 možmi, da bodo
vzdrževali red med premirjem. Drugod po pokrajinah
je pa različno. Nekoliko mest je še v
naših rokah, a večina jih je v sovražnikovih.
Maršal je v Forliju, pa ne bode dolgo, če ne
dobi pomoči. Storili smo, kar smo mogli, a
zmagali nismo.“

„Vso čast in priznanje vam, gospod polkovnik,
in celi vojski! Kar ni bilo usojeno, ne
da se doseči. Upajmo, da pridejo boljši časi in
nam bo zopet sreča mila.“

„Skoro da je bila res kazen božja, da nismo
zmagali, če tudi smo se bojevali, dokler smo
mogli.“

Namestnika so zabolele te odkrite besede
vitezove; vedel je dobro, kaj misli, ker je poznal
njegove nazore o tej nesrečni vojski; zato je
izpregovoril:

„Pozabimo, kar je bilo in skrbimo za prihodnjost!“

„Gospod namestnik, ker pride za premirjem
redno mir, ne bodete več potrebovali mene in
moje službe na bojišču, zato prosim odpusta,
da se vrnem k svoji stari materi, katera me že
težko pogreša.“

„Ne silim vas nazaj na bojišče, pač pa vas
prosim, da ostanete še nekoliko tednov pri meni
v Milanu kot vrhovni poveljnik vseh čet, dokler
ne uredim razmer s sovražnikom.“

Vitez je nekoliko pomislil, potem privolil
v namestnikovo željo. Saj je imel tudi sam še
opravke v Milanu.

Ko pride kastelan k svojim oklepnikom na
dvorišče, bili so že vsi veseli in dobre volje.
Stregle so jim dvorne in druge gospe in gospice.


[Stran 53]
[53]

To lepo priliko je porabila tudi Virida, da je
zvedela več podrobnostij o Ambrosiu. Ko pride
do nje vitez Bernardo, pozdravi ga kot starega
znanca in mu hitro častita zaradi izredne hrabrosti
v vojski. Vitez je vrnil hvalo z zahvalo,
nekoliko okorno sicer, vendar se mu je videlo,
da mu je pohvala déla dobro.

Ko so tudi njemu ponudili jedil in pijače,
postavi svoje oklepnike v red in jim naznani
namestnikov ukaz, da ostanejo še za sedaj skupaj
v službi pod njegovim poveljništvom. Vojaki
so odšli na svoje taborišče, vitez pa v palačo
Sforzovo.

Ce bi hoteli pripovedovati vse po natančnem
časovnem redu, muditi bi se morali sedaj pri
ranjenem Ambrosiu in pri Viridi, da bi videli,
kaj je storila zanj. Toda ker smo se zamotali
v Barnabove naklepe in spletke, razmotajmo
najprej ta sitni vozel.

Mirovna pogajanja so se vršila meseca rožnika.

V Avignonu niso Barnabu nič prav zaupali,
in ker je bil izobčen, niso marali izprva ž njim
občevati. A kmalu je zmagala ljubezen do sprave.
Zaradi vojske proti Turkom so želeli mirú povsodi
po Evropi, in papež je želel pogoditi se z
Barnabom. Naročil je kardinal-legatu, da sklene
pravi mir z Viscontijem. Obe stranki sta imenovali
pooblaščence, in ti so se dogovarjali v Milanu.

Albornoz je tirjal, da odstopi Visconti vse
papeževe dežele in plača zaveznikom primerno
vojno odškodnino. Barnaba pa je hotel odstopiti
le marko Ancono in Pentapolis, Romagno
z Bologno pa obdržati zase. Tudi odškodnine
ni maral plačati, češ, da boj še ni končan in
da uspeh ni bil gotov. Po precéj dolgem dogovarjanju
je kardinal odpustil odškodnino, a zahteval
na vsak način Bologno, sicer začne vojsko
takoj po premirju. V silnih zadregah je bil Barnaba
in na vse strani je mislil, kje bi dobil
pomoči. Tu mu dá kancelar svèt, naj si pridobi
veronskega kneza Cane della Scala in potem
kardinalove pooblaščence, da nekoliko pritisnejo
nanj in ga omečijo. Res se mu to posreči prav
dobro. Pooblaščenci z Veroncem vred poprosijo
kardinala, naj nekoliko popusti v zahtevah, zlasti,
ker bi se v novo vojsko vtaknil še kdo drugi
in ker ima Barnaba menda novega zaveznika
— avstrijskega vojvoda.

Največ preglavice je delalo mesto Bologna
z okolico. Barnaba je nikakor ni hotel popustiti
in se opiral na to, da so jo njegovi predniki
kupili za 50.000 zlatov.

Albornoz je bil že nevoljen. Tudi iz Avignona
so ga priganjali, naj kmalu sklene mir.
Padovanci so silili domov, Benečanom tudi ni
bila prav ta negotovost. Vendar kardinal ni
hotel odjenjati. Sporočil je v Milan, da hoče
Bologno, bodisi z lepa ali z grda.

V tej stiski se obrne Barnaba zopet naravnost
v Avignon do papeža s predlogom, da odstopi
tudi Bologno, pa ne kot prisvojeno mesto, ampak
za neko kupno ceno, kakor so jo tudi nekdaj
Viscontiji dobili za denar, ne pa vzeli s silo.
Ta obravnava naj se torej loči od mirovnega
pogajanja.

Res je bilo, da so Viscontiji dali svoj Čas
za Bologno ono vsoto, pa ne papežu, ampak
nekemu domačemu samosilniku. A da bi pospešili
to stvar, naročé Albornozu, naj se pogodi
z Barnabom za odškodnino. Pričakovati je bilo,
da bode Barnaba tirjal toliko, kolikor so Viscontiji
dali za mesto, toda zahteval je mnogo več,
nekaj zato, da se je stvar zavlekla, nekaj pa
zato, ker je potreboval denarja. Z Dunaja je
dobil poročilo, da zahteva Rudolf 100.000 zlatov
dote s knežno Virido. Tudi je imel več poguma,
ker vojska med patrijarhom in Padovancem na
jedni strani, Avstrijci in zavezniki na drugi strani
se je že začenjala: imel je torej novo upanje,
da kaj doseže.

Albornoz je bil zoper kakoršnokoli odškodnino,
ker bi bil lahko dobil mesto s silo, toda
zmagala je volja papeževa, da naj odštejejo Barnabu
Viscontiju zahtevano vsoto, on pa naj
izroči Bologno in vse druge pokrajine v roke
kardinalu-legatu.

V mirovni pogodbi je bilo tudi izrečeno,
da odveže papež Barnaba Viscontija od cenzure
in vseh cerkvenih kaznij in njihovih nasledkov.
Pogodbo so pooblaščenci podpisali v Milanu,
papež in Barnaba Visconti sta jo potrdila. Tako
je bil za sedaj še dosti hitro končan prepir med
papežem in Viscontijem.

Skrajni čas je bil za namestnika, ker nemilost
in jeza cesarjeva mu je pretila. Poklical
je svojega namestnika v Lombardiji pred sodbo
na državni zbor. To je bila zanj neprijetna
novica; vedel je, da ima mnogo sovražnikov,
kateri bodo vse poskusili, da ga poderó. Treba
je bilo torej o pravem času priskrbeti si močnih
prijateljev pri cesarju. In kakorkoli je mislil,
vedno je prišel na to, da boljšega zaveznika ne
more dobiti, kakor je avstrijski vojvoda Rudolf.
Ne le, da je mogočen in srčen — zakaj upal si je
ustaviti se tudi cesarju, — on je tudi cesarjev
zet, in to velja nekaj. Ako torej vzame njegov
brat Leopold Virido, ni se več bati, da bi cesar
kaj žalega ukrenil zoper Rudolfovega sorodnika.

To je bilo jasno, kakor beli dan, zato je
Barnaba hitel, da bi to stvar uredil čim najpreje.

Najprej sporoči na Dunaj, da privoli tudi
v to vsoto za doto, da se le sklene pogodba.


[Stran 54]
[54]

Drugo težavno opravilo je bilo, da se pridobi
Virida za namen očetov in privoli v zakon. A
prav na tej strani je bila nastala Barnabovemu
namenu precejšna zapreka in tudi zadrega, kakoršne
bi se ne bil nadejal.

Da jo spoznamo, treba nam je nekoliko
vrniti se in pogledati, kaj delata naša znanca
Ambrosio in Bernardo in kako je z Virido.

XV. Virida in Ambrosio.

Ambrosio je prebival doma pri rodbini.
Ljubeznivo so mu stregli vsi, in vitez Bernardo
mu je bil zvest tovariš. Prihajali so često sorodniki
in znanci, in pogovor se je navadno zasukaval
na vojsko in pretekle boje. Ambrosio se
ni rad hvalil, vendar je živo risal svoje dogodke
z bojišča; kadar je pa mislil preskočiti svoje
zasluge in hrabre čine, posegel je vmes gospod
kastelan in dostavil izpuščene stvari. To so bile
srečne in prijetne ure za vse domače in za Bernarda
posebej. Ambrosiu se je urno boljšalo,
moči so se mu vračale in prešinjalo ga je novo
veselje do življenja.

S tiho zadovoljnostjo je gledala mati ta dobri
napredek in hvalila Boga za to; sestri pa sta
se glasno veselili in pravili vitezu Bernardu,
kako sta ga zdravili danes, kako včeraj, in koliko
je že bolje bratu.

Kakor drugod, tako so se tudi na dvoru
živo zanimali za Ambrosievo zdravje. Barnaba
je še mnogo pričakoval od Ambrosia za svojo
hišo in domovino; hči Virida pa je poslušala
tudi svoje srce, in to ji je govorilo o Ambrosiu
prav mnogokrat. Da bi mu bila šla streč, tega
niti ni mogla, niti ni bilo potrebno; pogostoma
pa mu je poslala po sestrah pozdrave in izražala
veselje, da se hitro zdravi. Delala je načrt,
kako bi napravila njemu, kadar ozdravi, in njegovemu
tovarišu spodobno in zasluženo proslavo.

Izprva je mislila, da bi se slovesnost napravila
na dvoru, kakor pred odhodom na vojsko.
Toda videla je, da se oče ne zanima za to
stvar. Dasi ni mogel nikomur očitati, da ni storil
na bojišču svoje dolžnosti, vendar uspehi niso
bili taki, kakoršnih si je želel, zato mu je bil
nekako zopern spomin na vojsko. Torej se poprime
knežna z drugimi gospicami misli, da bi
se slovesnost najlože priredila pri Sforzovih, in
sicer na velikem, lepem vrtu Sforzove palače.

Po navadi in vkusu tedanjega časa je bilo,
da so slavili imenitne može, bodisi junake, bodisi
učenjake in pesnike s tem, da so jih venčali.
Tako slovesnost sklenejo prirediti tudi milanske
plemičke, njim na čelu Virida. Venec naj bi
dobila dva junaka, Ambrosio in Bernardo.

Pesnik Loschi je dobil nalogo, da proslavi
v lepih spevih oba junaka. Ni mu bilo težko
dobiti tvarine: sestri Ambrosievi sta mu dali
raznih podobnih poročil, mnogo pa je že vedel
iz službenih naznanil, ki so dohajala dvoru med
vojsko. Bilo mu je to delo jako po godu, saj
je imel najlepšo priliko pokazati svojo pesniško
moč in nadarjenost. Kadar bi Ambrosio ozdravel,
naj bi se slovesnost priredila kar nepričakovano,
da bi tembolj oveselila oba junaka.

Tri tedne potem, ko se je bil Ambrosio
vrnil domov, bilo je za slovesnost že vse prirejeno,
pa tudi Ambrosio je bil — lahko se je
reklo — zdrav popolnoma. Milanci so ga gledali,
kako je ob strani viteza Bernarda počasi jahal
po trgu milanskem in kazali nanj, češ, ta je
junak, ki se je boril za domovino s čudovito
hrabrostjo in je dal zanjo skoro svoje življenje.
Došel je torej čas za slavnostni dan. Bilo je
v prvi polovici meseca malega srpana. Huda
popoldanska vročina je pojemala, prijetni hlad
je vabil Milance izpod strehe pod milo nebo,
ki je bilo prav tako vabljivo za meščane nekdaj,
kakor je dandanes. Ambrosio je sicer vedel, da
se na tihem nekaj pripravlja in da je namenjeno
njemu, vendar ni bil odveč radoveden. A
ko se je nekaj dnij delalo na domačem vrtu,
ko so nastale lope in so se razpeli nekaki pol
zakriti šotori, lotila se ga je nestrpnost, in sestra
Ana je bila nekaterikrat prav v škripcih. A znala
si je pomagati in bratu ni povedala jasno, kaj
se pripravlja. Določeni dan pa ga je prijela
sama, češ, doslej si me ti napadal in sem se
jaz branila, a sedaj je vrsta na meni, da te
napadem. In sukala ga je tako, da se ji je
naposled čisto udal, oblekel vojaško obleko,
pripel si na prsi znamenja svoje odlike in tak
— sprejel Bernarda, ki je bil tudi menda v
jednakem položaju in se rad ali nerad udal, da
je storil isto, kar Ambrosio.

Ko sta se oba mudila v Ambrosievi sobi in
šalila, pride k njima v slovesnem sprevodu vrsta
krasno oblečenih dečkov, in jeden ju povabi,
naj gresta ž njimi. Dečki, večinoma mladi plemiči,
vodijo oba junaka na okrašeni vrt, kjer
je bilo zbranih mnogo milanskih odličnjakov in
velika vrsta bogato oblečenih milanskih gospej
in gospic. Med vsemi se je odlikovala Virida:
bila je v lahni, toda dolgi svilnati obleki; na glavi
je imela blesteč dijadem, pod katerim je z zlatom
vezeno ogrinjalo ovijalo glavo in se prostiralo
po ramah. Ko prideta na vrt oba junaka, ni bilo
pozdravljanja ne konca ne kraja. Postavijo ju
pod visok, na pol odprt šotor, nad katerim
je bil pritrjen domači milanski grb. Tu sta bila
napravljena sedeža za oba, drug poleg drugega.

Ko se poleže prva navdušenost, stopi pesnik
Loschi na vzvišeni oder in začne s pesniškimi


[Stran 55]
[55]

besedami slaviti junaštvo Ambrosievo pred Argento.
Ko pa pové, kako je branil zastavo svojega
polka, dvigne se pred poslušalci zastava
in zaplapola v zraku. Navdušenost je prikipela
do vrhunca. V žalnih besedah je nadalje opeval
njegove rane za domovino, naposled pa zopet
v veselju voščil njemu in njegovemu rodu slavo
in srečo. — Jednako je opeval tudi viteza Bernarda,
le da je govoril krajše. Primerjal je gospoda
kastelana z močnim Ajantom, ki se je
boril pod Trojo. „Kakor pa je rimsko ljudstvo
nekdaj odlikovalo svoje hrabre junake z lovorovim
vencem, tako bomo tudi mi tukaj položili
lovorova venca na glavi dveh naših junakov.
Če tudi ni zmagala naša vojna, a zmagovala je,
zmagovala bode vselej hrabrost naših junakov.“
Tako nekako je sklenil Antonio Loschi in si
pridobil burno pohvalo.

Sedaj vstane Virida s svojega sedeža in takoj
se vse pomiri. Rdečica ji je oblivala lice; razgrne
neko zavito stvar — in prikaže se lovorov
venec. Lahno ga prime, stopi proti Ambrosiu,
ki se ves iznenajen skloni, da mu knežna na
glavo položi to dično odliko. Pozdravljanje in
čestitanje jima je donelo od vseh stranij. Vse
je bilo radovedno, kdo podá venec Bernardu,
kar stopi Margarita iz vrste gospic, nese drugi
lovorov venec in ga dene na glavo vitezu Bernardu.
Tudi sedaj ni bilo pozdravljanju konca.

Povabljeni gosti so radovedno pričakovali,
kaj bodeta storila oba slavljenca in kako se bode
dalje obnesla slovesnost. Res ni bila za slavljenca
majhna zadrega. Toda — na kar niso
mislili drugi, mislila je bistra Ana Sforzova.
Imela je pripravljen še tretji venec. Ko se približa
pesnik Loschi, da bi častital vitezoma,
seveda tudi, da bi prejel od njiju zahvalo za
svoj spev, pristopi urno gospica Ana, držeč v
roki lovorov venec, in zakliče pogumno: „Čast
tudi našemu pesniku, Antoniu Loschiju!“ in


[Stran 56]
[56]

predno se je ta prav zavedel, kaj se godi, imel
je že lovorov venec na glavi.

Ta nepričakovana odlika, ki se je rodila jedino
le v glavici umne in srčne Ane, bila je
vsem neizrekljivo po godu, najbolj pa še mlademu
Antoniu. Prevzela ga je hipoma navdušenost
in z vzvišenimi besedami je izrazil veselje
s tem, da je slavo in hvalo izrekel vsej
Sforzovi družini in ji prerokoval slavne dnove
v slavnem Milanu.

Tako se je končal bistveni del te slavnosti.
A že je legel mrak na zemljo. Na vrtu prižgó
brez števila lučic, povabljenci se začnó deloma
izprehajati, deloma ostanejo v malih gručah,
deloma posedejo po stolih in klopeh, katerih
je bilo vse polno po vrtu. Krasno oblečeni
služabniki so nosili razne sladčice na okrog in
ponujali gostom, drugi pa so točili drage pijače
iz raznih dežêl: iz napoljske okolice, iz Španije
in z jutrovskih otokov.

Ambrosio je bil nocoj ves srečen. V bleščečem
paviljonu je sedel na strani knežne
Viride, ponavljal zahvalo za toliko odliko in
govoril o težavah pa tudi prijetnostih v vojski.
Virida pa je bila zaverovana v njegovo pripovedovanje tako, da ji je gospa mati Sforzova
večkrat ponovila prošnjo, naj bi se pač nekoliko
pokrepčala in okusila domače izdelke. Tudi
Izabela, ki je sedela poleg knežne, ni si mogla
kaj, da ne bi je včasih vzdramila in opomnila
gostoljubnosti Sforzove hiše.

Bil je res prijeten večer in zabava tem živahnejša,
čim prostejša je bila. Treba je poznati
laško živahnost, in bralec si mora predočiti
ponosnega duha Milancev, da si vsaj nekoliko
po resnici lahko misli zadovoljnost zaradi proslave,
ki je veljala vsemu Milanu in vsaj za to
priliko izgnala iz spomina nesrečo v pretekli
vojski.

Slovesnost je trajala še dolgo; petje, godba,
govori, improvizovane igre so se vrstile z napitnicami
in z uživanjem raznih in dragocenih
jedil; slišati so bili tudi glasovi, da bi Ambrosio
in Virida bila lepa in častna dvojica, čast in
veselje vsemu Milanu. Med najživahnejšo zabavo
pa dojde dvorno spremstvo po Virido in dvorne
gospe, in knežna vstane, da se poslovi. Slovo
je bilo prisrčno. Ambrosio, ovenčan z lovorom,
spremi knežno do dvornega voza, gostje pa so
klicali slavo Ambrosiu in Viridi.


[Stran 57]
[57]

Slavnost na Sforzovem vrtu se je zdela
gostom jako važna. Sklepali so o raznih posledicah.
Da bi se vzela vitez Ambrosio Sforza
in knežna Virida — to bi po njih mislih ne
bilo nemogoča in nezaslišana stvar. Po rodu
sta bila oba iz starodavne milanske meščanske
rodbine, po bogastvu pa tudi nista bila mnogo
narazen. Saj ni še dolgo, kar so si bili Viscontiji
in Sforzovi jednaki, pred 50 leti namreč, ko je
rodbina della Torre gospodovala Milanu. Le
sreča je nanesla, da so splavali Viscontiji na
površje, in milost cesarjeva jih vzdržuje. A vse
to je le od danes do jutri: zato nima Barnaba
nič vzroka, in to ne daje Viscontiju pravice, povzdigovati
se čez svoje milanske rojake. Take
zaroke so bile tudi običajne v Milanu in drugih
italijanskih mestih, kjer so dajali glavarji radi
svoje hčere imenitnejšim meščanom v zakon.

Taka govorica je šla urno po meščanskih
hišah in prav to se je začelo obravnavati tudi v
Sforzovi družini. Ko ni bilo drugega dné Ambrosia
doma, pride kastelan v posèt. Razgovor
se zasuče takoj na prejšnji večer.

„Hvaležna sem Bogu,“ pravi mati, „da je
imel Ambrosio zopet vesel in zadovoljen dan;
bolezen ga je tlačila le hudo.“

„Vsi smo jako hvaležni vaši hiši in zlasti
vam, plemenita gospa, za ta lepi večer. Videl
sem, da so ga bili vsi gosti veseli. To je nov
uspeh, ki si ga je pridobila slavna Sforzova hiša,“
pravi gospod kastelan.

„Bili smo res vsi veseli, a meni se zdi in
neprijetna slutnja me muči, da utegnejo dozoreti
iz tega veselja tudi grenki sadovi,“ pristavi
gospica Margarita. „Poslednji čas so res razmere
naše do namestnika in njegove družine izredno
prijazne. Kaj, če se to izpreobrne? Potem nam
ostanejo le še spomini nekdanjih dnij.“

„Ne toži, sestra, dokler ti ni potreba! Kaj
bo v prihodnjosti, to je v božjih rokah. Čemu
bi se plašili s tem, česar ni?“

„Draga Anica, to je res, pa mnogokrat smo
sami krivi, če nam gre narobe, ker ravnamo
nespametno.“

„Ne razumem, kakšna misel ti hodi po glavi,
Margarita, saj smo bili včeraj in poprej vsi tako
zadovoljni, Ambrosio je zdrav in vesel, namestnikovi
so nam dobri, česa bi si še želeli?“

„Vendar, vendar — — ali nisi videla, da
Ambrosieva nagnjenost do Viride pomenja več,
kakor samo vljudnost in viteško udanost.“

„Ej, če bi tudi bilo kaj več!“ odvrne kastelan,
„vitez Ambrosio se že sme ozreti tudi
tako visoko.“

„Oh — ali ne veste, v kakih razmerah je
gospod namestnik do Avstrije? Ali ne veste,
da se dogovarjajo o zaroki knežne z vojvodom
Leopoldom?“

„Meni se ne vidi tukaj nič nenavadnega,“
reče Bernardo. „Vsako boljše dekle ima več
snubcev in izmed njih si izbere tistega, ki ji
je najbolj po srcu. Ako snubi vojvoda Leopold,
dobro, zato še ni treba odstopiti Ambrosiu.
Naj knežna prosto voli: kateri ji je bolj všeč,
temu naj podá roko.“

„Ko bi se tu sodilo le po prednostih, da,
upala bi za brata. Toda na dvorih se pletejo
vse drugačne stvari. Težko, da bo tu sreča za
ljubega brata.“

„Priznavam, gospica, da mislite previdno.
Res je na dvorih večkrat čudno. Vojvoda Rudolf
je razdrl zaroko, katera je bila med njegovim
bratom Leopoldom in grofico Katarino, ko mu
je drugod obetalo več koristi. A, mislim, naš
gospod namestnik tudi vé, kaj mu je Ambrosio
Sforza. Avstrija je daleč tam, Ambrosio pa je
tukaj in je junak, ki velja za pol vojne.“


[Stran 58]
[58]

Mati je viteza pazno poslušala in resno
odgovorila:

„Kar se tiče mojega sina, zdi se mi stvar
res težka. Sicer pa se ne bom nagibala na nobeno
stran. Zgodi se volja božja!“

Kastelan je razkladal še nadalje, da se lahko
vse izide prav ugodno za Ambrosia, ker v
resnici ni z avstrijskim dvorom nikake zaveze,
Virida niti videla ni onega ženina, a z Ambrosiem
je bila jako prijazna in sicer očitno.

To je bilo resnično, in tudi mati ni ugovarjala
več. Sklenila je za sina storiti, kar se
le da, pokazati bogastvo Sforzove hiše, nastopati
povsod sijajno in tako pokazati, da se ne
straši avstrijskih snubcev.

Naposled so se vsi udali v to misel, in kastelan
je obljubil, da bode delal z vsemi močmi
za prijatelja.

Tudi na namestnikovem dvoru je ostal ta
večer v glavi in srcu vsem povabljencem. Knežna
je bila srečna zaradi veselja, ki ga je užila; o
nasledkih ni premišljevala. Loschi je bil še
drugi dan ves iz sebe zaradi tolike časti, ki ga
je bila doletela. Dvorske gospe so imele obilno
razgovarjanja o vseh posameznostih. Jedina Izabela
ni bila več srečna po tem večeru. Poznala
je sicer že prej viteza Sforza, a tako od blizu
še ni občevala ž njim, kakor ob tej priliki. Nič
posebnega ni mogla povzemati zase iz njegovega
vedenja, a jasno ji je bilo, da je najlepši
milanski vitez, in zavidala ga je oni, katera ga
bode dobila. Ker je bila bistroumna za take
srčne zveze, razvidela je hitro srčno razmerje
Ambrosievo in Viridino, in to jo je grizlo prav
močno.

Prvi hip je bila Izabela z veseljem sprejela
novico o zaroki knežne z vojvodom Leopoldom,
kakor vse, kar je bilo novega, ker ni imela navade
premišljevati o nasledkih. Sedaj pa je sodila
stvar še z drugega stališča. Če bi ji bila sreča
mila in ji hotela nakloniti Ambrosia, tedaj ji
je na poti njegova prijaznost do Viride: torej
zahteva njena sreča, da gre Virida v Avstrijo.

Take misli so jo vznemirjale, in njena mlada
glava je snovala načrte brez konca in kraja;
njeno srce pa je bilo čim dalje bolj v oblasti
živahnega nagnjenja do Ambrosia.

Kdo bi si bil mislil, da se bo dal bojeviti
gospod kastelan vneti še za kaj drugega, kakor za
junaška dela v vojski! Zanimal se je za Ambrosievo
srčno stran tako živo, kakor bi bilo treba
Argento osloboditi sovražne posadke. Trden je
bil njegov sklep, da stori, kar bo mogel, za
srečo svojega najmilejšega prijatelja. Saj je slišal
iz njegovih ust samih, da mu je res knežna
vzor ženskega bitja, da bi jedino le ona mogla
osrečiti njegovo življenje, da pa ne prezira hudih
zaprek, ki se bodo ustavljale tej nameri.

Kastelan je prihajal kot poveljnik vojske
često na dvor. Ni bilo težko najti prilike, da
dela za prijatelja. Treba je bilo najti pravih
sredstev in sposobnih posredovalcev. Najbolj
se je zanašal na pesnika Loschija in na kneginjo.

Don Loschi je videl takoj po slavnostnem večeru,
da se Izabela nekam čudno vede proti
njemu, da ga celo prezira. Drugi dan po večerji
se ji je hotel bližati in zvedeti vzrok njene
mrzlote.

„Gospica častita, moji duši tako mila, kaj vam
je, da mi kažete svojo nemilost? Ali sem vas
žalil? Ali sem kaj opustil, kar bi bil moral storiti?“
tako jo je nagovoril, ko se mu je posrečilo
na verandi dobiti jo samo.

Izabela je bila vsa zamišljena. Nevoljno je
pogledala Loschija in mu odvrnila kratko:

„Mislila sem, da vam zadostuje venec, ki ste
ga prejeli sinoči. Česa si še želite? Ali vam ni
dovolj prijazna Ana Sforzova!“

„Za Boga, kaj mislite! Ana Sforzova?“

„No, katera pa? Ana Sforzova? Ali niste vi
njen junak?“

Ubogi Loschi je bil ves zmeden. Vedel je,
da ni imela Ana nikakega namena, kakor pohvaliti
njegovo pesniško zaslugo. Da ga je prijela
Izabela s te strani, spravilo ga je v veliko
zadrego. Zares, Izabela je bila presukana v takih
stvareh.

„Gospica, ali tako mislite?“ reče počasi.

„Kar mislim, mislim,“ odgovori urno Izabela
in odhiti h knežni, pustivši Loschija potrtega
in žalostnega, ker si ni mogel očitati nobene
krivde.

Kako po volji je bilo pesniku, da je dobil
drugi dan viteza Bernarda! Ni si mogel kaj, da
ne bi mu potožil svojih težav.

„Ej, ni čuda, da je vse zmešano pri vas,“
seže mu Bernardo v pripovedovanje, „ta zveza
z Avstrijo, ki se snuje na vašem dvoru, odnesla
vam bo še marsikak sad, ki vam sedaj zori, in
pokvarila marsikako veselje. Glejte, Izabela pojde
gotovo tudi v Avstrijo s knežno.“

Ta misel se je zdela Loschiju jako verjetna,
dasi prav bridka.

„Kaj, če je zaradi tega taka in ne mara več
za prejšnjega prijatelja? Ne, v Avstrijo ne sme,
tudi knežna ne sme!“ zatrdi odločno Loschi, ne
pomislivši, da bodo njega vprašali pač pičlo
malo. Odslej je bil Loschi hud nasprotnik Avstrije
in Rudolfa, pa odločen zaveznik Bernardov.

Še več upanja je opiral Bernardo na kneginjo
mater. Saj ona hoče hčerino srečo in jo bo rada
dovolila Ambrosiu, ako se hči sama odloči zanj.

Mater kneginjo je bilo teže dobiti ob taki
priliki, da bi se mogel ž njo razgovarjati o taki


[Stran 59]
[59]

stvari. Bernardo je mnogo mislil, naposled pa
moral le Loschija prositi, naj posreduje. Zares
je pesnik imel toliko srčnosti in razodel kneginji
željo Sforzovih, toda ta je iz več vzrokov
odklonila posredovanje. Poznala je predobro
svojega soproga in tudi hčer.

Ko je kastelan izprevidel, da na ta način
ne pride do namena, sklene to stvar sprožiti
naravnost pri namestniku in ustaviti se avstrijskim
nameram, kar bi se le dalo. Sreča mu je
bila ugodna, da je došel v palačo hkrati z veronskim
gospodom della Scala. Ker je Barnaba sprejemal
svojega soseda jako slovesno, bil je pri
sprejemu tudi Bernardo.

Barnaba predstavi med drugimi Veroncu tudi
Bernarda in omeni njegove zasluge. Potem ga
vpraša:

„Kako vam ugaja v Milanu, vitez Bernardo?“

„Dobro, gospod namestnik, le da mi je skoro
nekoliko dolgčas. Saj veste, vojak misli rad o
vojski.“

„Vrlo, gospod kastelan! No, morda bo v
kratkem kaj dela za vas. Kakor že veste, vnela
se je zopet vojna med patrijarhom in Rudolfom.
Utegnejo se stvari zasukati tako, da dobite kmalu
posla.“

„To je že stara, pa za vojvoda ne posebno
častna stvar,“ odvrne Bernardo. „Mislim, da
patrijarh ni začel boja.“

„Furlanski klativitezi so napadli patrijarhove
posadke, in to je bil povod. Kdo je podpiral
viteze, tega ne vem,“ dostavi gospod della Scala.

„Očitno sicer ni, toda če se vpraša, komu
v korist so to storili, ni težko najti začetnika
tega boja,“ krepko poudari kastelan. „Sicer pa
jim je žal, da so začeli, ker Padovanci ...“

„Da, da Padovanci in patrijarh!“ zakliče
Barnaba. „Saj vemo, zakaj se družijo! Zakaj
neki, kakor da bi ponižali Milan?“

„Deloma je to res, gospod namestnik, a
meni se zdi, da je manjše zlo v zvezi z rojaki
bojevati se za domovino, kakor pomagati ptujcu
zoper domačina. Krivice, katere so Nemci že
stoletja sem napravili v Italiji, te so neprimerno
večje, kakor le medsebojne viteške razprtije. Kolikokrat
so Nemci že ponižali naše mesto in tlačili
Italijo! A Padovanci so vendar-le rojaki naši.
Sicer pa smo dovolj močni, da se nam ni bati
Padovancev in patrijarha.“

„Dragi moj vitez Bernardo, to so res lepe
misli, nabrali ste jih iz pesnikov, toda v istini
je stvar drugačna, in potrebe naše zahtevajo, da
se ravnamo po okoliščinah. Mi potrebujemo
zveze z Avstrijo, prav sedaj je potrebujemo.
Avstrija ni isto kar Nemčija,“ razloži Barnaba.

„Dovolite, gospod namestnik, da naravnost
povem svoje prepričanje! Za zvezo z nemško Avstrijo
se ne morem ogrevati, ker vojvoda išče
le svojega dobička. Dokler mu je šlo po sreči,
bil je zoper nas; saj se tega še lahko spominjate.
Sedaj, ko ne more zmoči patrijarha, hoče
biti z nami in želi, da mu pomagamo; drugo
pot bode pa zopet proti nam.“

„Vidite, gospod kastelan, to je lahko umeti.
Saj se preminja vsako prijateljstvo. Glejmo torej,
da utrdimo prijateljstvo z Avstrijo, kar se bo
zgodilo najbolje z medsebojno družinsko zvezo.
In upam, da veste, kaj se snuje med Milanom
in avstrijskim dvorom.“

„O vem,“ odgovori Bernardo. „Bog daj, da
bi bilo v srečo tudi mladi knežni!“

S tem se je končal razgovor, ker se je Barnaba
obrnil do dveh plemičev, ki sta bila prišla
tudi iz Verone.

Gospod kastelan je videl vedno bolje, da
bo težko šlo z njegovim načrtom, in da treba
Ambrosiu samemu nastopiti, ako naj ima prizadevanje
kaj uspeha.

Lepega jutra sta zopet jahala prijatelja v
milansko okolico, kakor pred vojsko. Takrat
sta bila polna upov, danes so bili ti upi večinoma
že strti, bodočnost jima je bila negotova.
Bernardo ni doslej hotel govoriti z Ambrosiem
o njegovi razmeri z Virido, danes je pa želel
zvedeti za trdno, kaj misli o tem njegov prijatelj.

„Ambrosio,“ začne po nekolikem molku
in zadrži konja, „Ambrosio, ali smem vprašati
o neki stvari, v katero se prav za prav ne vtikam
po nobeni pravici, toda prijateljstvo me žene;
ne zameri!“

Ambrosio tudi pridrži konja, in oba jahata
prav počasi.

„O Bernardo, ali ne veš, da ima prijatelj
prijatelju srce odkrito? Kar le želiš, vprašaj, in
rad odgovorim.“

„Torej bodi! Vem, Ambrosio, da ti je knežna
Virida več, kakor hči tvojega vladarja; vendar
pa še ne vem, ali misliš resnobno o zakonski
zvezi, ali pa namerjaš ravnati le nekako viteško
in biti povsod zmagovalec?“

Ambrosiu je zaigral lahek smehljaj na obrazu
ob tem vprašanju, a vedel je, da ga vpraša prijatelj
resnobno.

„Kaj bi tajil, Bernardo, da Virido spoštujem,
da, ljubim. Vendar si ne prikrivam, da je teže
pridobiti si tako družico za življenje, kakor pa
zmagati v hudem boju.“

„Prav misliš, Ambrosio, zakaj Virida ima
premetenega očeta, ki ne gleda na želje hčerine,
ampak na svoj dobiček. Barnaba jo bo
žrtvoval — ali vsaj hotel žrtvovati svojim sebičnim
nameram.“

„No, kar se tega tiče, Bernardo, mislim, da
brez dobička bi ne bilo, ko bi jo dal meni“

„Ne zameri, prijatelj, nisem mislil tako. Pa,
da povem naravnost, glej, Virida ima snubca


[Stran 60]
[60]

in sicer veljavnega vojvoda iz avstrijske hiše
— ne vem, kako pravijo —.“

„— Habsburške —“ seže vmes Ambrosio.

„Da, tako je, ti si učen, Ambrosio, jaz pa
si ne morem zapomniti čudnih nemških imen;
torej takega snubača ima, in mogočni Rudolf
se poteguje zanj.“

„Znano mi je tudi to, ni davno, kar sem
zvedel. Toda mislim, da brez Viridinega privoljenja
se ne bo sklepala nikaka zveza. In Virida
— — —.“

„Virida je mlado dekle; volja njena je slaba.“

„Volja njena je trdna. Upam, da bo v tem
slučaju še bolj kakor za kaj drugega.“

„Ali ti je morda že kaj omenila o tem?
Bila sta oni-le večer jako zaupna.“

„Tako daleč nisva prišla. Zdela bi se mi
bila zloraba slovesnosti, če bi bil iskal sreče
zase.“

„No, nekoliko vendar. Vsaj tako smo sodili.“

„Res je, dejal bi, da si smem biti svest njene
prijaznosti. Upam, da misli name in da bi se
me ne branila, ko bi jo prosil njene roke in
bi se ji ne ustavljal nihče.“

„Prav to je. Povem ti odkrito, da se bo na
vse kriplje ustavljal oče. Meni samemu je rekel,
da hoče utrditi zvezo z Avstrijo in sicer z zakonom,
s svojo hčerjo.“

Ambrosio se je grizel v ustnici; videlo se
mu je, da ne vé, kaj bi odgovoril. Zato je nadaljeval
Bernardo:

„Jaz sem se trudil že zato, ker sem poznal
tvoje želje. Dosegel pa nisem še nič. Ako hočemo,
da se nam pojasni vsa stvar, treba, da sam stopiš pred namestnika in ga prosiš za hčer.“

Ambrosio se je stresel in nekoliko
obledel. Težak korak, in vendar potreben.
A hipoma mu pride na misel druga pot.

„Pač bi bilo najbolje, da bi šel očeta
prosit sam. Toda navadna pot je ta, da
gre kdo drug vprašat, ali sme priti snubec.
Knezi pošiljajo poslanstva, zame pa
bi bil — mislim — namestu najodličnejšega poslanstva,—
ti dragi Bernardo.“

Kastelan nekoliko pomolči potem
odgovori: „Da, res je, vsaj zate ložje.
Bodi torej, sprejmem poslanstvo in
naročilo tvoje; da bi bilo le v srečo!“

Tako sta se razgovarjala prijatelja,
ko sta se porazumela popolnoma, in
Bernardo je imel težavno nalogo, vprašati
očeta Viridinega, ali jo sme priti
snubit prvi vitez milanski, prvi plemič
cele Lombarške — Ambrosio Sforza.

Drugi dan je bii Bernardo najkrasneje
opravljen v prednji sobi namestnikove
sprejemalnice. Ko stopi pred
Barnaba, bil je v zadregi kakor še nikdar.
Kar šla mu ni beseda iz ust. Smehljaje
mu podá namestnik roko in ga po
navadnih vojaških izrazih vpraša, kaj
je posebnega, da mu že skoro obraz
naznanja važno stvar.

„Zares važna je, gospod namestnik,
važna za jednega izmed vaših najzvestejših
služabnikov in za prvega junaka
v naši vojni.“

Barnaba se bridko zasmeja. „Radoveden sem,
kaj je,“ vpraša urno namestnik.

„Visoki vojvoda, ne zamerite zvestemu podaniku
drznosti, katere se lepo oklepa ljubezen
do vas. Vitez Ambrosio vam želi postati sin v
pravem pomenu, želi dobiti v zakon vašo hčer.“

Barnaba je gledal viteza s široko odprtimi
očmi in tudi usta je malone odprl, kakor človek,
ki je iznenajen. Izprva ga je obletela nevolja
in jeza, pa kmalu se je umaknila drugi misli.
Ambrosio bi vendar ne bil najslabši zet, in bolje


[Stran 61]
[61]

je, da ima hči več snubačev, kakor nobenega.
A bila mu je vsa stvar tako nova, da ni mogel
takoj izpregovoriti niti besedice.

„Gospod namestnik, tega ni storila častihlepnost,
ampak čista ljubezen. Virida bi dobila
moža, ki bi jo ljubil in vse rad storil za njenega
očeta.“

„No, to mora tudi tako, če ostane, kar je,“
odvrne Barnaba trdo in nekoliko zaničljivo.
„Sicer pa, gospod kastelan, Virida že ima ženina,
saj veste. Torej ...“

„Vzvišeni gospod, ali ni škoda žrtvovati
lepe ljubezni takim namenom, ki se bodo uresničili
le težko?“

Namestnik je bil mož, ki ni rad trpel, da
bi mu ugovarjali podložniki. „Gospod kastelan,“
reče mu, „želim, da bi se v te reči ne vtikali.
Vitez Ambrosio pa naj gleda nekoliko niže okrog
sebe, milanskih deklet je dosti.“

Bernardo je čutil poniževalne besede, a bil
je pripravljen na vse. „Gospod namestnik,
prosim odpustite,“ reče pohlevno, „ljubim prijatelja
in cenim nad vse vrline tega junaka. Zato sem šel na to težko pot. Če je pa sklenjeno drugače, zgodi se volja božja in dopolni
se sreča vaše hiše!“

Glas kastelanov se je tresel; to je omečilo
namestnika in nagnilo, da je odslovil Bernarda
prijazneje, kakor bi bil storil morda drugič v
jednakih okoliščinah.

„Torej nič,“ reče Bernardo sam sebi, jahajoč
mogočno z namestnikovega dvora. Barnaba pa
si je med tem ponavljal: „Kaj mu je prišlo
na um! Ne bi bilo slabo zanj, ne,“ in je hodil
gori in doli po sobani. —

„Oh, mati, naj ostanem v Milanu,“ ihtela
je istega dné proti večeru Virida in se oklepala
matere kneginje. „Tako daleč ne grem, ne da
bi vedela, kako je v onih krajih! In pa — da bi
jaz bila že druga nevesta, katero je imel Leopold?
Oh mati, ne, ne!“

Virida je bila vsa objokana, mati pa prestrašena.
Polagoma je zvedela, kaj je vzrok takega
vedenja. Virida je bila zvedela malo poprej
iz razgovora dvorskih gospej, da je imel Leopold
že drugo nevesto, grofico Katarino, a da jo je
popustil, ker upa v Milanu več dobička.

Ni bilo materi lahko utolažiti jo. Razlagala
ji je, da je storil samo zato, ker ga je privabil
glas o njej, o Viridi in veljavi očetovi, da
si naj zato šteje tudi to v srečo in razlaga
ugodno.

Isti večer sta imela kneginja in Barnaba
precej dolg razgovor. Barnaba ji je povedal o
snubitvi Ambrosievi in ji naročil, naj za vselej
izbije hčeri iz glave vsako misel, ki bi se vjemala
z Ambrosievo željo. Dasi je bila tudi mati
nekoliko iznenajena zaradi Ambrosieve srčnosti,
vendar si ni tajila, da bi za hčer taka zveza ne
bila nesreča. A kaj si hoče!

Virida je zardela, ko je kneginja drugi dan
po ovinkih prišla na to stvar in jo vprašala,
kaj misli o Ambrosiu. A ni se posrečilo materi,
da bi ji povedala povelje očetovo kar naravnost,
tako, da ne bi ji skalila mirú nedolžnega srca.
Treba je bilo ta posel izročiti Izabeli, ki ga je
sprejela z veseljem zato, ker se je vjemal ž
njenimi nameni.

Ko sta bili zvečer sami, zagleda Izabela solze
v očeh Viridinih. Ljubeznivo jo pogleda in vpraša
sočutno, kaj jo teži.

„Oh, ta nesrečna možitev! Že začetek je
tako težak: kaj šele, če bi bila omožena!“

„Ni rože brez trnja, ni ljubezni brez grenkostij.
A nikar se jih ne ustraši! Saj sva brali,
koliko so pretrpele viteške neveste za svoje
ženine.“

„Srčnost bi že bila, a da pripovedujejo o
tej zvezi to in ono, to me boli. Slišala sem,
kako so govorile gospe, in to me je zbodlo.
In še kneginja-mati me ni prav potolažila.“

„Ne brigaj se za to. Vsakega ženina grajajo,
tako tudi Leopolda, tudi, če je najboljši
junak.“

„Pa tudi to je bridko, da se pogajajo zame,
kakor za blago; to je poniževalno.“

„Ne, ne, to ni pogajanje. Ako ti stvar ne
ugaja, lahko jo podereš. Kdo te more siliti?“

„Siliti me ne more nihče; a očetu se vendar
ne smem ustavljati. Potem pomisli: Pome pride
menda star mož z majhnim ženinom, v spremstvu
nekaj starih vitezov. Pomisli, kaj je to poleg
viteza Bernarda, Orsinija ali —,“ malo se je
obotavljala izgovoriti.

„Ali viteza Ambrosia, ki te snubi,“ dostavi
Izabela. „Vso čast našim vitezom, vendar ne boj
se, da bi avstrijski prišli pote s slabotnimi ljudmi!
Saj vedó, da je šega in navada, v tekmah poskusiti
se, in da ima le oni pravico do neveste,
kdor ima čast zmage.“

„Ko bi vsaj vedela, kakšni so; doma vem,
kaj imam, za tam pa ne vem ničesar.“

„Doma veš, da imaš pred seboj brhke, hrabre
viteze, to je res. Ali so pa ti vitezi tudi prav
tako plemeniti, kakor ti misliš o njih, to je pa
druga stvar. Da se gospod kastelan ne poteza
zastonj za viteza Sforza, veruješ mi lahko. Saj
veš, da bode Margarita njegova žena, in ž njo
vred dobi lepo doto; vitez Ambrosio bi pa lože
odštel deset ali še več tisoč zlatov, ako bi mu
jih knežna Virida prinesla v hišo. Tega seveda
ti ne vidiš.“

Knežna je zmajala z lepo glavico, čutila je,
da govori strast iz Izabele. Zato je mirno pristavila,
da Ambrosiu ne bode treba iskati drugod
denarja za doto svoji sestri.


[Stran 62]
[62]

XVI. Nadvojvoda Rudolf IV.

Nemški kralj Rudolf Habsburški je pridobil
Avstrijo za svojo rodovino. Leta 1282. je poveril
svojima sinovoma Albrehtu in Rudolfu
dežele Avstrijo, Štajersko in Kranjsko, katere
so ostale od tistihmal vedno v oblasti Habsburžanov.
Albrehta so volili za kralja, a že
l. 1308. ga je zavratno umoril njegov stričnik
Ivan. Zapustil je šest sinov. Prvi sin Rudolf je
bil kralj češki, pa je umrl brez dedičev. Bolj
znano pa je iz zgodovine ime Friderika Lepega.
Prevzel je po očetovi smrti vlado v Avstriji,
Leopold II., njegov brat, pa ob Renu. Friderik
se je mnogo prizadeval za kraljevsko
krono, pa mu ni šlo po sreči; voljen je bil
mesto njega Henrik Luksemburžan, kateri je
potrdil vojvodom njihova posestva. Ko je cesar
Henrik umrl l. 1313., izkušal je Friderik zopet
zasesti kraljevski prestol, pa na poti mu je bil
Ludovik Bavarec, kateri je dobil od volilnih
knezov jeden glas več, kakor on. Mnogo je
bilo bojev, pa za Friderika večinoma nesrečnih;
vendar je toliko dosegel, da ga je sprejel Ludovik
l. 1325. za sovladarja. Imel je le čast brez
oblasti do svoje smrti l. 1330. Sin je bil umrl
že pred njim, tako tudi brata Leopold in Henrik.
Ostala sta torej le še brata Albreht in Oton.
Ta dva sta se zavezala s češkim kraljem v
obrambo zoper cesarja, da ju je pustil v miru.
Polagoma pa so se celo zbližali in zvezali zoper
mogočnega češkega kralja Ivana, ki je hotel
Tirolsko in Koroško spraviti v svojo oblast.
Leta 1335. je umrl vojvoda Henrik Koroški ter
je poveril Koroško vojvodoma. Vneli so se novi
boji, vendar je naposled ostalo Koroško vojvodoma,
Tirolsko pa Margareti, imenovani Maultaš.
L. 1339. je umrl vojvoda Oton in kmalu za njim
njegova dva sina; tako je ostal Albreht sam gospodar
vseh avstrijskih dežel. Mnogo je pridobil
in marsikaj uredil, ko ga je dohitela smrt l. 1358.
Zapustil je štiri sinove. Prvorojeni je bil Rudolf
IV., drugi Friderik II., (u. 1362.), tretji
Albreht III. s kito in četrti ženin Viridin —
Leopold III.

Rudolf, rojen dné 1. listopada leta 1339., je
vladal vse avstrijske dežele zase in v imenu
svojih bratov. Nadarjen je bil jako, tudi izobražen
za oni čas. Kazal je mnogo spretnosti pri gospodarstvu
in vladi. Poročen je bil (leta 1353.) s
Katarino, hčerjo cesarja Karola IV., kar je bilo
zanj velika prednost pred drugimi knezi. Pridél
si je naslov „nadvojvoda“, kar mu je napravilo
sitnosti pri cesarju. Na dunajskem dvoru je bilo
opravljeno vse po kraljevo, za dobre namene
je podarjal mnogo. Friderik Kreuzpek, hraber
junak, je bil njegov prvi lovec, Jurij Hauser
njegov stavbar, ko so gradili cerkev sv. Štefana,
Henrik Kumpf iz Hessena in Krištof Horn pa
sta izdelovala podobe in sohe. Jako se je trudil,
da bi si pridobil Tirolsko. To se mu sicer ni
posrečilo, dokler je živel, pač pa se je srečno
zvršilo po njegovi smrti, ker je bil zaročil svojo
sestro z Majnhardom Tirolskim. Povišati avstrijsko
moč, to je bil glavni namen njegovega
življenja.

Rudolf se je mnogo vojskoval na vse strani;
dasi mu ni šlo vselej po sreči, vendar ni izgubil
poguma in tako res dosegel lepih uspehov.
Posebno je želel razširiti svoje posestvo proti
jugu do morja, pa to je bilo še pretežavno.
Bili sta mu na poti dve mali državi, če smemo
tako reči: beneška in oglejska. Benečani so bili
takrat močni, pa tudi jako vladeželjni. V Ogleju
pa je vladal patrijarh, ki je bil pravi državni
knez, podložen samo cesarju, nadvojvodu pa


[Stran 63]
[63]

skoro jednak v veljavi in oblasti. Imel je razsežne
pokrajine v svoji oblasti, ne le po Furlanski
in Goriški, ampak tudi po Kranjski in
Štajerski tje do reke Drave. Slovenska in istrska
marka sta bili v njegovi oblasti in navadno
dani v fevd mejnim grofom. Svoja posestva je
patrijarh razdelil med plemiče, da so mu ob
vojnem času služili zoper sovražnika. Mnogo
gradov so bili patrijarhi dobili v dar od cesarjev
in drugih knezov, mnogo so jih pozidali
sami in vse te razdelili med sebi zveste viteze.
Ti so bili lastniki gradú in okolice in imeli so
tlako in desetino. Vse, kar bi imel dobivati
patrijarh, uživali so oni. Svojemu gospodu so
bili udani in so večinoma izkušali delati po
njegovih dobrih namenih.

V bojih z Rudolfom, kateri je bil vojvoda
Kranjski, to je gorenjski, in sosed patrijarhov,
imeli so ti vitezi in grajščaki prestati marsikaj
hudega; mnogi so izgubili celó svoje posestvo.

Boj med Rudolfom in patrijarhom je trajal
več let. Najbližji povod je bil kak mal prepir
dveh sosednih vitezov ali kak roparski napad
na ptuje trgovce. Rudolf pa si je prizadeval
utrditi svoje stališče ob Adriji. Imel je že grad
in mesto Pordenone sredi patrijarhovih dežel;
Trst je bil kakor nalašč zanj in po Furlaniji
je bilo več lepih krajev, ki so ga mikali.

Rudolf je napadel patrijarha z obilno močjo
skoro nepripravljenega, in ker so mu pomagali
nekateri domači furlanski plemiči, zmagoval
je zapored v vseh bitkah in naposled pripravil
patrijarha, da se mu je udal na milost in nemilost.
Premirje so sklenili 15. kimovca l. 1361.,
mirovne obravnave pa bi se imele po Rudolfovi
želji vršiti na Dunaju, kamor je moral patrijarh
potovati in ž njim vred prvi furlanski
vitezi kot poroki.

Na Dunaju se patrijarhu ni godilo dobro.
Dasi ne zvračamo vse krivde na Rudolfa, kateri
je bil med bivanjem patrijarhovim na Dunaju
večkrat po cele mesece odsoten, vendar
se ne dá ugovarjati, da je vojvoda vedel za
patrijarhovo stanje in mu ni pomogel. Šele
splošna nevolja sosednih knezov je pripravila
Rudolfa, da je slednjič sklenil mir dné 2. velikega
travna l. 1363.

Da določbe te mirovne pogodbe niso bile
ugodne za patrijarha, mislimo si lahko. Privoliti
je moral vojvodu, kar je hotel imeti, ker se
mu ni mogel ustavljati. Patrijarh je odstopil vse
svoje fevde po Štajerskem in po Kranjskem in
plačal še po vrhu Rudolfu vojno odškodnino.
Rudolf si je poleg tega izgovoril prosto pot skozi
patrijarhove pokrajine do Pordenona in pravico,
da ima svoje posadke po oglejskih mestih. Furlanski
vitezi-poroki so razjarjeni šli domov in
pripovedovali, kaj se godi na Dunaju. Patrijarh
pa je rad ali nerad podpisal to mirovno pogodbo
in se vrnil potrt in bolan na svoje bivališče
v Videm. To mirovno pogodbo je bilo treba
predložiti nekakemu deželnemu zboru furlanskemu,
kateri pa je seveda ni maral sprejeti.
Poniževalna in kruta se jim je zdela, zato so
sklenili, rajši se braniti, nego privoliti vanjo.
Patrijarhu je bilo to prav; smatral je pogodbo
za neveljavno, ker je bila prisiljena. Tudi grof
goriški je bil istega mnenja, zato so Furlani
silili v patrijarha, naj to pogodbo odpové Rudolfu.
Nadvojvoda se je srdil, toda kaj je hotel
sedaj storiti! Imel je skrbi na Tirolskem, vojsko
z Bavarci, razpor s cesarjem, vse ob jednem.
Zato ni mogel hitro planiti na Furlansko in
zgrabiti nasprotnika. Podal se je na pogajanja.
A to je šlo silno počasi. Kralj ogrski je bil
posrednik med bojevalcema in je poslal svojega
zaupnika do patrijarha. Patrijarh je bil oprezen
in zaupnika poslal dalje do gospoda Carrare,
svojega zaveznika; ta ga je lepo sprejel in počastil,
a naposled mu povedal, da le patrijarh
more kaj ukreniti. Ker je jednako odgovoril
tudi goriški grof, razbilo se je vse dolgotrajno
pogajanje; zaupnik se je vrnil domov. Kralj
ogrski je obljubil, da pride prihodnjo spomlad
sam v Furlanijo in poskusi poravnati ta razpor
s patrijarhom.

Med tem pa so se oboroževali na obeh straneh
in pripravljali na boj. Rudolf je ukazal svojemu
glavarju na Koroškem, naj zbere vojsko in udari
na Furlansko. Ta vojska je bila hrabra in imela
dobrega vodnika, vendar to pot niso imeli sreče,
Rudolf jim je dal malo denarja, ker je moral
vzeti na posodo od grofa Celjskega 5000 zlato v,
za katere mu je zastavil mesto Kamnik z mitnico.

Nabrali so torej vojakov le za silo, in to
jim je hodilo na pot. Sovražniki tudi niso leno
gledali, ampak so skrbno pripravljeni čakali boja.
Rudolfu je škodilo pa še največ to, da so odpadli
od njega poprej udani mu vitezi in plemiči in
prestopili k patrijarhu. Silovito so napadli Avstrijci
trdnjavo sv. Danijela, a bili so odbiti. Udarijo
sem, udarijo tje, pa skoro vselej se morajo
umakniti. Rudolf torej ukaže, naj hiti pomočna
četa iz Ljubljane čez Goriško in pride patrijarhu
za hrbet. Pa tudi to se mu ni posrečilo.
Četa je bila iz navadnih mezdnikov, za denar
nabranih; le malo je bilo vitezov. Slednjič je Rudolf
zedinil s furlansko vojno svojo četo in prijel
patrijarhovo vojsko. Sreča mu ni bila mila. Padovanci
so se krepko borili in pognali avstrijsko
krdelce nazaj čez mejo. Zasedli so več nadvojvodovih
krajev; grofija Pordenone, kakor tudi
Feltre in Beluno so bili na tem, da jih vzame
sovražnik. Hrabri Rubiera je prodiral zmagovito,


[Stran 64]
[64]

in Rudolf ni imel na bojišču junakov, da bi mu bili kos.

Bistri um Rudolfov je videl daleč v prihodnjost;
spoznal je, da izgubi ves vpliv na
jugu, če propade; v nevarnost prideta Trst in
Gorica in morda še drugi kraji. Hotel je dobiti
denarja za vojsko, bodisi kakor in kjerkoli. Tu
mu pride na misel Visconti, ki je imel neki
veliko moč in mnogo denarja. Takoj sklene,
da stopi v dogovor zastran zakonske zveze med
Leopoldom in Viscontijevo hčerjo Virido. Kako
se mu je obnesel ta načrt, o tem smo že slišali.
Ko je bila zaroka že dogovorjena, prikipela je
tudi sila na bojišču do vrha. Zato ustavi Rudolf
bojevanje, skliče urno v St. Vidu na Koroškem
svoje junake in jim razodene, da pojdejo na
Laško v Milan snubit nevesto za brata vojvodo
Leopolda. Imenitna, pa ne lahka pot! V Milanu
bode treba pokazati, da so Avstrijci junaki, ki
si znajo priboriti nevesto. Napovedane so bile
velike tekme ali viteške igre. Rudolf urno razpošlje
vabilo najslavnejšim junakom po avstrijskih
deželah, in kmalu se je zbralo lepo število
kakih 50 vitezov na svatovski pohod. V starem
St. Vidu so se shajali, razgovarjali in čakali
dneva za odhod. Stari Kreuzpek jim je bil
starosta; prehodil je že pol sveta, boril in
vojskoval se je že z móslimi, Rusi in pogani,
vse skrivnosti viteških bojev in vse zvijače je
poznal, dasi osebno ni več mogel nastopati
na tekmovališču. Zraven njega so bili hrabri
junaki iz vseh pokrajin avstrijskih: Grof Herman
Celjski, Volk Turjaški, Ureh Ravbar, Lambergar,
Ostrovrhar in mnogo drugih junakov, pravi cvet
viteštva avstrijskega. Rudolf jih je bil jako vesel.
Z lepimi nadami so nastopili daljno pot čez
Tirolsko in Veronsko proti Milanu. Nadvojvoda
je sporočil Viscontiju, da pride. Zato je Barnaba
takoj preskrbel vse, kar bi bilo vitezom v
čast in postrežbo. Izbral je izmed svojih zvestih
vitezov najboljše junake ter jih poslal Rudolfu
in njegovemu spremstvu nasproti. V Veroni so
jih počakali pri gospodu Canu della Scala; gospod
iz Modene, Feltrino, Barnabov nezakonski
sin, vojak in pravi divjak, je bil načelnik tega
spremstva. Z velikim šumom in hramom so
šli po Lombardiji in prišli v Milan, to začarano
mesto, smoter svojega zelenja in pričakovanja.

Vse mesto je bilo na nogah, ko so prihajali
snubci, mnogotera beseda se je slišala iz ust
lepih milanskih gospâ o teh nemških vitezih.
Iskale so ženina, pa ni ga bilo lahko dobiti.
Oprava njegova se ni mnogo ločila od oprave
drugih vitezov, postava njegova pa je bila za
petnajstletnega mladeniča že dokaj visoka.

Barnaba z dvorniki jim je jahal nasproti do
mestnih vrat; kneginja, knežna in druge dvorne
gospe so jih pričakovale v namestnikovi palači.

V spremstvu Barnabovem so bili pravi junaki,
med njimi tudi vitez Bernardo. Veselo so
se pozdravljali z obeh stranij in se opazovali.
Ko zagledajo avstrijski vitezi močnega Bernarda,
ugajal jim je jako, in Herman Celjski šepne
svojemu tovarišu Ravbarju: „Ti, tale nam bode
delal preglavice.“

Na dvoru so jih jako gostoljubno sprejeli,
odločili jim stanovanje in postrežbo, ter jih za ta
dan pustili v miru, da se odpočijejo.

Barnaba je takoj stopil k svoji rodbini ter
ji naznanil, da želita nadvojvoda Rudolf in
njegov brat pokloniti se gospem.

Kneginja z vsem spremstvom odide v sprejemno
dvorano in sede na vzvišen sedež; knežna
je sedla poleg matere na desno, na obe strani
so se razvrstile dvorne gospe. Virida je bila
v prosti, pa dragi obleki. Rdečica jo je oblivala,
srce ji je bílo urno, ker sedaj-le bo zagledala
onega, kateremu je namenjena za tovarišico, za
sovladarico. Mati opazi hčerino vzburjenost ter
reče:

„Umiri se, draga moja, da vsprejmeš dostojno
tako visoke goste!“

„Da, hočem, mati, a bojim se, da on ne
bi bil tak, kakor sem si ga mislila.“

„Ne boj se tega; več, kakor pričakuješ, bodeš
videla, zatrjujem.“

Kamorniki napovedó prihod visokih bratov:
Barnaba ju pripelje v dvorano in predstavi najprej
nadvojvoda Rudolfa in potem njegovega
brata kneginji in knežni.

Kakor blisek je šinil urno Viridin pogled
po vstopajočih vojvodih, in njeno srce je bilo
potolaženo. Postava in oprava je bila lepa in
junaška. Rudolf je bil krasen mož in pravi vitez,
brat njegov pa ljubezniv mladenič, rmenkastih
las, pa krepkih potez in odločnih očij.

Z viteško spretnostjo in ljubeznivostjo je
pozdravil nadvojvoda mater in hčer in jima razodel
svoje veselje, da je mogel v takem poslu
priti na slavni milanski dvor.

Vojvoda Leopolda je sprejela kneginja z
materinsko ljubeznivostjo in ga nagovarjala, naj
bode kakor doma. Nato pa sta ga oče in mati
peljala pred knežno, kateri se pokloni globoko.
Molčé, z mirno pa nepopisno milobo mu Virida
poda roko, katero Leopold nekoliko boječ, pa
vendar vesel stisne in poljubi.

Po kratkem in prijaznem razgovoru je kneginja
pustila vojvoda k potrebnemu počitku,
obetajoč za prihodnje dni, da jima bo bivanje
v Milanu prijetno in srečno.

XVII. Zaroka.

Da se zaroči Viscontijeva hči z avstrijskim
vojvodom, to je zašumelo po vsej Lombardiji,


[Stran 65]
[65]

in to res ni bila vsakdanja stvar. Torej je bilo
treba ta dogodek tudi primerno proslavljati, in
zato so se delale velike priprave. Vedno bolj
praznično je bilo mestno lice, in namestnikova
palača se je izpremenila v mal raj. Prihajali
so od vseh stranij povabljeni slavni pevci, govorniki
in umetniki, in z Viscontijevih dežel
so se najlepši, najhrabrejši vitezi zgrinjali v Milanu.
Avstrijski gostje so dobivali znancev dan
za dnevom vedno več; živeli so skoro v nepretrganem
praznovanju. Mesto Milan je tekmovalo
z italijanskim viteštvom, da bi pokazalo gostom
sijaj in moč lombarške stolice. Avstrijci so
stanovali v namestnikovi palači, nekateri tudi pri
drugih, Viscontiju udanih rodbinah milanskih.

Dasi so jim Italijani vedno skrbeli za zabavo,
vendar so si naši dobro ogledali vse dohajajoče
viteze in izkušali spoznati vse njihove namene
in naklepe.

Shajali so se redno pri svojem mojstru,
starem Kreuzpeku, kateri je bil središče in ognjišče
za razne nakane in načrte. Čez dva ali
tri dni je poznal že prav dobro razmere na
dvoru in precenil viteze. Na kancelarja se ni
zanašal, zdel se mu je prezvit in skrit, pač pa
je izprevidel, da jim je lahko Feltrino jako
koristen. Vedel se je posebno oblastno, a premeten
ni bil, na dvoru pa je veljal veliko. Vendar
Kreuzpek ni poznal njegovih rodovinskih razmer.
Le na dvorne gospe je imel premalo vpliva
in tega nedostatka še ni mogel premagati. Ravno
je iskal poti do njih, ko pride na posete vitez
Ravbar.

„Pozdravljen, starina! Kaj premišljuješ v tem
brlogu?“

„Pozdravljen tudi ti, prijatelj, pri meni v
dvorni palači! Imenitno, dasi ne posebno lepo
stanovanje! Pa kaj hočeš, mnogo nas je, in pripravili
so nam, kar so mogli. Kako pa stanuješ
ti, brate?“

„Izborno, imam lepe sobe in vrt in, kar je
čez vse veliko vredno, prijetno družbo.“

„No, to me veseli; ako se ne motim, bivaš
pri senatorju Nigru, starem poveljniku Barnabovem,
in ta zna pripovedovati o svojih hrabrih
činih, kaj ne, prav z laško zgovornostjo?“

„Dobro si si zapomnil moje stanovanje. Saj
pravim, ti misliš za nas vse. Da, res je Nigra
zgovoren človek in lepo pripoveduje, pa še vse
kaj boljšega imam. Poznaš-li dvorno gospico
Izabelo, tovarišico knežne Viride, tisto živo črnooko
dekle? Tista je hči tega Nigra in pride večkrat
pogledat k očetu in ob jednem pozdravit
nas goste.“

„To mi je novo, pa me jako zanima in
nam utegne še koristiti. Le glej, da si pridobiš
in ohraniš prijateljstvo te gospice! Nevarna ti
menda ne bode, saj si zavarovan doma.“

„Bodi brez skrbi zaradi tega. Zaupanje njeno
pa sem si že pridobil, ker mi je razodela že celo
kopo skrivnostij.“

„Prav, da mi poveš. Zvedel sem že tudi
sam, da je med milanskimi senatorji mladi vitez
Ambrosio Sforza, bogat, lep in hraber, tudi med
snubci knežne Viride. Barnaba bi ga imel morda
rad, pa stvar mu ni po godu iz politiških razlogov.
On potrebuje močne zaslombe nasproti cesarju,
kakoršno mu daje le nadvojvoda Rudolf, ne pa
senator Sforza. Ako se knežna ni preveč zagledala
vanj, bodemo jo dobili. O tem pa bi ravno rad
imel zanesljivih poročil ter sem sedaj premišljal,
kje bi jih dobil.“

„Izvrstno! Izabela, tovarišica knežne, gotovo
zna za vse skrivnosti, in mislim, da ne bode
težko izvabiti jih iz nje.“

„Stori to, dragi moj, pa previdno, in ob
jednem pozvedi, kako je gospica z nami: ali
nam želi uspehov, ali ne.“

„Storim z veseljem. A sedaj bi rad zvedel,
kdaj gremo gledat svoje konje in opravo, če
je srečno došla.“

„Vse je došlo srečno. Ravnati treba previdno,
ker Lahom ni treba vedeti vsega. Kako
se pa godi tovarišem našim? Nekaterih kar ni
na izpregled; grofa Hermana in Volka Turjaškega
že nisem videl dva dni.“

„Vsi so zdravi in dobre volje, godi se jim
še predobro, tako, da bi se pomehkužili, ko bi
dolgo ostali v Milanu. Sedaj so zbrani pri vinu
in me še čakajo. Naročili so mi, da povabim
tudi tebe na pogovor.“

„Grem s teboj, pa rečem ti, da pazimo in
ne dajmo Lahom prilike, da bi se iz nas norčevali.
Vedi, da imajo junake med seboj, kakoršnih
se nisem nadejal.“

„O, te sem videl tudi jaz in sem opozoril Hermana.
On pa nič ne mara za to in zabavlja Lahom,
posebno, kadar dobi nekoliko vina v glavo.“

„To treba zabraniti. Pa idiva!“

Kreuzpek in Ravbar sta šla čez nekatere
stopnice in ozko dvorišče in vstopila v nizko
dvorano, kjer sta našla mnogo vitezov in več
kranjskih in štajerskih vmes. Glasno pozdravita
družbo.

„Dobro došla, Kreuzpek, Ravbar! Vrlo, sedita
k nam, da okusita kapljico,“ kliče Herman Celjski.
Ob jednem ponudi krepko majoliko staremu
Kreuzpeku. A ta se je nekoliko brani.

„Počasi, počasi, sicer napravimo v Milanu
sušo, ako ga bomo tako vlekli.“

„Kaj hočeš! Pa to je čudno vino, to laško,“
seže vmes Ostrovrhar.

„E, ali piješ doma sam mošt, da se ti zdi
to vino tako hudo? A rečem ti, da je temu
lahu naš ljutomerčan kos, seveda star mora
biti,“ moško reče grof Herman Celjski.


[Stran 66]
[66]

„E, ni, pa ni,“ odgovori Ostrovrhar, „prehodil
sem veliko sveta, pa takega vina še nisem pil.“

„Prehodil si ga, a le po vaših koroških gozdih,
kjer pijete mrzlo pivo, brrr, človeka kar strese
mraz, če misli na tisto pijačo. Torej pijva le
tega, to ti pravim, le pijva ga,“ reče Herman
in krepko potegne iz vrča.

„Ti hvališ ljutomerčana, ti, ki ne poznaš našega
dolenjca, našega metličana,“ zakliče Ravbar.

„Ne prepirajte se za vino, tovariši,“ poseže
vmes stari Kreuzpek, „pijte, ako ste žejni, potem
pa dajte, da se domenimo o tem, za kar smo
se sešli.“

„Dobro, poslušajmo Kreuzpeka,“ pritrdijo.

„Znano vam je, dragi mi tovariši, da so
ob takih zaročnih slavnostih v navadi viteške
igre. Take igre, tekme, so določili tudi tukaj,
in lombarški vitezi nam bodo stopili nasproti.
Navada je, da se prej dogovoré, kako se bodo
borili, da imajo tudi vitezi kaj užitka, ne pa
samo gledajoča množica.“

„Pametno govoriš,“ pritrdijo vsi navzoči
Avstrijci.

„Ali je torej gotovo, da se bomo bíli v
tekmah?“ vpraša hlastno mladi Libenjski.

„Tekme so določene, za trdno,“ pojasni
Kreuzpek, „le način in red treba še določiti:
ali peš, ali na konjih ali oboje, in dalje, bodo-li
posamezni borilci nastopali, ali v krdelih.“

Govorili so sedaj vse vprek: nekateri so bili
za ta način, drugi za drugega. Tu povzame
zopet besedo umni Kreuzpek:

„Slavni vitezi, lahko veste, da bi se mi bojevali
najlože peš, prvič, ker smo tega najbolj
vajeni, drugič pa, ker so naši konji še vedno
trudili in se skoro ne morejo meriti s čilimi
in brzimi laškimi konji. Toda gotovo je, da se
bodo Lahi bojevali rajši na konjih. Sami ne
moremo tega odločiti, marveč moramo vprašati
nje. Pač pa mi pritrdite vsi, da ravnamo
najplemeniteje, ako jim damo na izber način
tekmovanja. Da pa nam to ne bo v škodo, sestavimo
mešan odbor iz naših in laških vitezov,
da odloči potrebne stvari in sestavi red. Ali ne
tako, vitezi?“

Gromovito priznanje se je oglasilo modrim
besedam starega viteza. Takoj so izvolili nekaj
avstrijskih vitezov, da naj se dogovoré z laškimi
o potrebnih naredbah. Poleg Kreuzpeka so bili
tudi Herman Celjski, Ravbar in Turjaški v odboru,
ker so govorili dobro laški jezik. Naši
vitezi so se ta dan še nekaj časa zabavali, potem
pa odšli; da ukrenejo, kako bi se dogovorili z
Milanci o tekmah.

Drugi dan se je odbor že sešel in posvetoval.
Lahi so bili silno živahni in zahtevali
marsikaj, da je Celjskemu kar uhajala potrpežljivost
in je že stiskal pest, toda Kreuzpek ga
je miril s krotkimi pogledi. Po dolgem, razporu
se je določilo — kar so mislili Avstrijci že
poprej —, da se poskusijo vsi le na konjih, češ,
za tako priliko je spodobno le tako borenje,
ker le tako je zares viteško.

Ta razgovor bi bil skoro napravil nov prepir
med grofom Hermanom in gospodom Feltrinom
zastran hitrosti grofovega konja. V ognju je
hotel grof zastaviti svoje orožje in celó konja,
če ga kdo prehiti v diru.

Gospod Feltrino ga je takoj prijel za besedo
in vprašal, ali je mar prijahal na dveh konjih;
pa pogled starega Kreuzpeka je zopet opozoril
mladega junaka, da je govoril nepremišljeno in
da treba bolje brzdati jezik.

Določili so potem še nekatere posameznosti,
red, pregledali glavne viteze, ki bodo tekmovali,
in naposled sklenili, da Orsini predloži te
sklepe namestniku.

Takoj tisti dan po, obedu dobi Kreuzpek
že potrjen predloženi načrt. Čudil se je pa, ko
mu je naznanil dvorski sel celo vrsto drugih
vojnih iger, katere naj bi se vršile še pred glavno
igro „v čast snubcev in tovarišev“. Kreuzpek
je videl zvito nakano Orsinijevo in Feltrinovo:

„Oho, to ni slabo! Poprej bi podili konje,
potem pa stopili z utrujenimi konji na tekmovališče!
Zares zvite buče ste Lahi, pa nas ne
bodete prekanili.“

Sporočil je po selu na dvor, da imajo laški
vitezi med seboj lahko kakoršne koli igre, toda
avstrijski se jih ne bodo udeležili. „Ne bi bilo
častno — tako je dal naznaniti —, da bi se
poprej vadili in urili, marveč oni hočejo pokazati,
kaj znajo, pokazati pa samo v glavni
tekmi.“

Odgovor ta je bil tako odločen in krepak,
da mu niso mogli nič več ugovarjati, če jim
je bilo kaj mari pravega viteštva.

Med raznimi pogovori, katere so imeli avstrijski
vitezi v onih dnevih, opomnil je Kreuzpek
vse tovariše, naj si natanko ogledajo torišče za
tekmo. V takem boju je treba paziti na vsako
stopinjo; toda ravnati treba previdno, da ne bi
Lahi sumili ničesar.

Kako so se čudili kmalu potem, ko so jahali
nekega dné skupaj po okolici in se ustavili na
torišču — prejšnjem vojaškem taboru! Bilo je
todi vse posuto, z drobnim peskom palec na
debelo in videti je bilo ravno kakor po mizi,
dasi so bili poprej po sredi znatni jarki.

V veselicah so minevali dnevi in približal se
je odločilni dan, vsem zaželen; nadvojvodu, da
pride prej domov do svojih opravil, Leopoldu,
da dobi nevesto, Kreuzpeku pa, da zvrši svojo
nalogo viteško in častno.

Najbolj se je bal za mlada viteza Hermana
in Volka, katera sta skoro vsak dan napravila


[Stran 67]
[67]

kako predrzno spletko ali zabavo. No, tolažilo
ga je le to, da sta bila izredno hrabra junaka.

Na večer pred veliko tekmo so bili vitezi pri
dvornem maršalu na gostiji in se zabavali. Avstrijci
so hvalili laško vino in laške žene, Lahi
pa moč in oblast nemških gospodov.

Grof Herman je godrnjal in nekaj pripovedoval
svojima sosedoma na desno ali na levo.
Niti vinu, niti ženskim ni priznaval prednosti
pred avstrijskimi, zlasti štajerskimi in kranjskimi.
Volk Turjaški ga je podpihoval in Ravbar mu
je pritrjeval krepko in glasno.

Orsini napije gostom in reče, da si smejo
srečo voščiti zaradi take neveste in tolike dote,
ker lepše nima Avstrija in take dota niti cesarjeva
hči.

Herman grdo pogleda in pravi: „Samo zaradi
tega bi ne bili prišli tako daleč, ker tako dekle
se dobi tudi pri nas, dota pa — kdo vé, kakšna
bo.“

Gospoda Feltrina so zbodle te besede, potegnil
se je za svojo polsestro in rekel, naj bi
si bili doma izbrali nevesto, ne pa hodili tako
daljno pot.

Kreuzpek je z očmi lovil Hermana, naj se
zatajuje, pa že se je oglasil Turjaški:

„Volja našega gospoda je bila, da gremo k
vam po nevesto. Kar je drugega, to ni naša
skrb. Da pa si znamo tako nevesto tudi priboriti,
to vam pokažemo jutri.“

„Treba že bode,“ oglasi se Baldessare, „le
skrbite, da zmorete.“

„To nam ne dela preglavice, vi pa glejte,
da nam postavite viteze nasproti!“

„Menim, da bodete pomnili, kdaj ste bili
v Milanu na snubcih.“

„Nismo danes prvič na taki poti.“

Lahi so bili že vroči; gospod Feltrino je gledal
izpod čela kakor tiger, in Herman je dregnil
Volka in mu šepnil: „Glej ga, gleda kakor vrag
iz vrča in ima lase kakor Absalom,“ in se je
poredno nasmejal. Feltrino je sedel na žerjavici;
Barnaba se je bal, da ne bi vzrojil in planil v
Hermana.

„Gospodje, lahko noč, spite mirno! Jutranji
dan naj vam ne vzbuja skrbij in ne dela hudih
sanj, ha, ha, ha,“ zakliče Feltrino smejoč se s
svojimi tovariši in odide skozi široka vrata v
lepo palačo.

Herman in tovariši so pograbili za meče,
pa oni so se bili že odmaknili. Grof si ni mogel
kaj, da ne bi zaklical za onimi:

„Gospod Feltrino, v pesku se leži najmehkeje,
in tam vam posteljem jutri.“ Nato so se
razšli na razna prenočišča.

Ravbar je našel doma še vse na nogah.
Pogledal je najprej konje in našel sluge dobre
volje pri kupici.

Potem odide v svoje sobe, kjer ga obišče
gospodar Nigra in mu sporoči pozdrav Izabelin,
češ, da želi njemu in tovarišem sreče in zmage za
jutrajšnji dan; prav tisto da sporoča tudi knežna.

Vitez je bil vesel teh poročil, ker je spoznal,
da je Izabela ž njim, in da na dvoru tudi želé
Avstrijcem sreče. Ganjen je zahvalil gospodarja
in se spravil k počitku. Daleč od doma v resnih
opravkih je vzdihnil k Bogu, da bi se srečno
končalo to opravilo.

Lepo jutro se je porodilo iz hladne noči.
Vitezi so se pripravljali na boritev. Na torišču
je bilo vse lepo pripravljeno: prostor je bil
ograjen, tla posuta z belim peskom. Ob ograji
so stali razni odri, večji in manji, postavljeni
za gledalce. Malo višji izmed drugih je bil oder
za dvorno gospodo in za razsojevalce pod obširnim
nebom.

Tekma je bila določena na dva oddelka:
najprej naj bi se borili posamezniki zoper posameznike,
popoldne pa četa zoper četo. Ker so bili vsi pričujoči vitezi odločeni za to častno bojevanje kot potomci vsaj štirih plemenitih prednikov, zato naj bi vsak zmagovalec dobil
v last nasprotnikovega konja z opravo; konj
naj bi bil zamena za osebo premaganega junaka.
Razsodniki določijo, kdo je zmagal; ko bi zmagovalec ne sprejel konja, tedaj sme terjati kaj drugega, kar mu prisodi razsodišče.

V razsodišče so bili zbrani grof Savojski,
gospod veronski Cane della Scala in vitez
Kreuzpek; darila pa je delila knežna Virida in
imela ob jednem tudi pravico glasovanja pri
razsodišču. Dogovorili so se, da ne sme nikdo
rabiti ostrega orožja, ampak le ono, katero potrdi
razsodništvo. To je bilo domenjeno in razglašeno.

Avstrijci pod Kreuzpekom se snidejo zjutraj
v posvete. Starosta jih opozori na potrebne
stvari in razodene nekatere laške zvijače. Prosil
je Hermana in Volka, naj bodeta hladna in
previdna, da se ne pripeti kaka nesreča.

Potem si izberó čile konje in lepo opravo,
pa moško odjašejo proti torišču.

Lahi so imeli posvetovanje pri Feltrinu.
Tukaj je bilo zbrano lepo število lombarških
vitezov, med katerimi se je posebno odlikoval
Ambrosio. Poslednji čas je malo nastopal v
javnosti, še manj pa je silil na dvor, kar umevamo
prav lahko. A danes je bil v zboru vitezov
najlepši in najbogatejši.

Feltrino se je pogajal z Orsinijem, Bernardom
in Ambrosiem, kako bi zadrege in izgube
pripravili Avstrijcem. Razodel jim je nekatere
zvijače in goljufije na torišču, na katere naj
dobro pazijo in si jih obrnejo v prid. Ambrosio
in tovariši pa niso kaj marali za tega surovega
človeka, in so se mu upognili le zaradi potrebe.


[Stran 68]
[68]

Lep dan sredi vinotoka je bil v Milanu;
vse mesto je bilo na nogah in je vrelo ven
proti tekmovališču: gospoda v kočijah, drugi
peš hité, da vidijo igre, kakoršnih niso še videli
v Milanu. Pri tekmovališču je bilo že vse pripravljeno
za ljudi in živali. Na odrih je bilo
polno gledalcev, meščanov in deželanov; največ
je bilo takih, ki so se osebno zanimali za borilce.
Klicarji so stali na mnogih mestih, da
pazijo na red, služabniki so švigali sem in tje,
da so raznašali ukaze. Čim dalje več lepih vitezov
se je nabiralo; bilo je šumno, kakor ob
morju, kadar udarjajo ob breg valovi. Včasih
se je zaslišal kak močnejši glas, tedaj je vse
za hip potihnilo, a potem je bil hrup še hujši.
Naposled se pripeljejo še dvorne gospe, kneginja
in knežna s spremstvom, in prijahata tudi
avstrijska brata vojvoda v leskeči opravi poleg
namestnika Barnaba, ki je bil ta dan oblečen
v široko bogato obleko, da je bil podoben kakemu
rimskemu imperatorju. Razsojevalci zasedejo
svoje prostore in knežna dá znamenje,
naj se začnó igre.

Ograje se odpró, na torišče prijahata prva
viteza. Po navadnem pozdravu trčita v boju, in
Lah podere Avstrijca, kateremu se je nekoliko
spodrsnilo v pesku.

Kreuzpek je nevoljno godrnjal čez laško
zvijačo, potem pa nekaj povedal svojim tovarišem;
laški gledalci pa so zadovoljno pozdravljali
zmagovalca. Lah se je po koncu nosil in
po prvi zmagi ni hotel iti s torišča; iskal
je še drugega nasprotnika. Toda napuh pride
pred padcem, pravi pregovor, in to je izkusil
tudi Lah. Osojski je prijahal, urno se je sukal
okrog Laha, pesek se je dvigal, konja sta puhala —
hipoma ni bilo Laha na konju. Kreuzpek
se namuzne, občinstvo pa utihne. Moško je odjahal
Osojski, Lah pa se je izgubil tiho.

Ta poraz so hoteli Lahi urno popraviti in
gospod Feltrino se ponudi, da takoj nastopi
proti Avstrijcem. S Feltrinom poskusiti se —
za to ni imel vsakdo srčnosti, vendar vitez
Ravbar ni hotel zamenjati prostora z drugim,
torej se postavi proti Feltrinu. V dolgem boju
sta zdrobila kopje, pa odločilo se ni. Feltrino
je hotel nadaljevati boj, pa sodniki so odklonili.

Vsi so pazno spremljali gibanje in borenje
vitezov; čim slavnejši so bili junaki, tem večja
je bila pozornost. Meščani ob ograji in plemstvo
na odru je ugibalo, kam se nagne zmaga.

Kar naznani klicar dva nova borilca: viteza
Volka Turjaškega in viteza Bernarda, kastelana
iz Brescie. Močna junaka, lepa oprava: pozornost
je bila splošna. Najbolj so se zanimali na
odru, kjer je bila zbrana Sforzova družina s
prijatelji in znanci. Živahno so gledali vsi vsako
gibanje, noben mahljej jim ni ušel. Kastelan
je delal čudeže, in dasi ni mogel vreči Volka
s konja, vendar mu je raztrgal jopič in zlomil
kopje. Razsojevalci so mu prisodili zmago s
pristavkom, da naj odjenja od daljnega boja.
Vsi so bili veseli, najbolj pa gospica Margarita.

Hrum in šum se je bil nekoliko polegel,
častitanje gospodu kastelanu zvršilo, ko naznani
klicar viteza Ambrosia Sforza. Zopet je vse
utihnilo; ljudstvo je že vedelo, da Ambrosio
snubi knežno, in mu jo je privoščilo, ker je bil
jako priljubljen meščanom. Vsi so ga hoteli
videti, ko je zajahal na torišče. Bil je opravljen
kakor knez; glasno čudenje je nastalo med gledalci.
Vojvoda Rudolf ga je pazno gledal in
rekel sam pri sebi: „Krasen junak je to.“ Vojvodu
Leopoldu pa je bilo skoro tesno pri srcu,
ker po postavi mu ni bil jednak.

Knežno je čudno izpreletel ta pogled in ta
prizor; kakor očarana je gledala viteza in ni
vedela, kako ji je. Lahno in veličastno se je
poklonil gospodi, potem pa pozdravil njo. Nato
se obrne proti svojemu nasprotniku, kateri je
ravno prijahal čez ograjo. Bil je štajerski vitez
Fric Lichtensteinski. Krepko sta se sprla, pa ni
bil kos Sforzu. Odletela sta mu sulica in čelada
v pesek.

Glasno odobravanje je sledilo tej prvi zmagi.

Tudi Kurt iz Mosburga ni bil srečnejši; po
polurnem boju je sédel v pesek. Gromovit plosk
je bil plačilo zmagovalcu.

Dobro je delo materi in sestrama, da se je
Ambrosio boril tako krepko in umno; gospod
kastelan jim je odobravajoč razlagal umetno
borenje bratovo. Vojvoda sta bila vznemirjena,
knežna pa ni vedela, na katero stran bi se nagnila.
Narodni ponos ji je vnemal željo, da bi
zmagal Ambrosio, toda tudi snubcem ni mogla
privoščiti nesreče. Bila je vsa zmešana, vrh
tega jo je še dražila z opazkami Izabela.

Ko je vitez Ambrosio dalje časa čakal novega
nasprotnika, govorili so že Lahi, da se
ne upa noben avstrijski vitez stopiti mu nasproti.
Kar zapoje tromba in skozi ograjo prijaha
grof Herman Celjski, krasen mladenič v
bogati opravi na ognjevitem vrancu. Dolgi svetli
lasje so mu v kodrih vihrali izpod bleščeče se
čelade po širokih plečih, in njegove oči so se
iskrile pod naličnikom. Hladnokrvno je jahal
ob ograji in se predrzno oziral po gledalcih na
odru. Ambrosio pa je gledal nekoliko razgret novega
nasprotnika. Saj mu je bilo za nevesto, Hermanu
samo za čast pred Milanci. Stari Kreuzpek
je bil dobro poučil grofa, kako naj se vêde.
„S konja ne spraviš viteza Sforza, torej opusti
to misel! Tudi bi bilo nevarno to poskušati,
ker utegneš sam priti konju pod noge. Pač pa
mu lahko snameš čelado z glave, seveda z nekoliko
zvijačo.“


[Stran 69]
[69]

Kreuzpek si je bil pridobil na jutrovem in
drugod mnogo takih zvijač, in te si je Herman
slastno prisvojil. V mnogih poskusih so se mu
že bile obnesle, tako zvani dvojni mahljej mu
je bil pridobil zmago tudi nad najspretnejšimi
borilci. Nikdar ni zgrešil čelade nasprotnikove.
Tudi mu je bil Kreuzpek pokazal nevarna mesta
na torišču ter mu naročil, naj se jih skrbno
ogiblje.

Klicarji privêdejo grofa pred dvorni oder in
ga predstavijo namestniku in gospem z vsemi
naslovi in častmi.

Prevzetno je jahal grof mimo odrov, kakor
bi mu vsa ta množica ne bila nič. Strmé je vse
gledalo nanj. Ambrosio pa je veličastno in mirno
čakal boja, nekoliko ostro mereč Hermana in
vojvoda na odru. Pa že sta se približala; vljudno
se poklonita občinstvu, potem pa si podasta
roke v znamenje spoštovanja in prijateljstva.

Tromba zapoje in viteza se postavita na
bojno stališče. Konja urno poskočita, in oči se
jima zasvetijo; s kopjem v desnici se spustita viteza
drug proti drugemu. Hitro sta švigala drug
mimo drugega, da se je videlo samo gibanje
orožja in drzni skoki konj, in slišalo le drskanje
orožja in kopja po oklepih. Herman je iskal
dobrega stališča, pa vitez Sforza tudi ni maral
slabega, zato sta se vrtila tako dolgo, da sta
prišla v postransko, skoro obema ugodno stališče.
Grof Herman se je natančno ravnal po
nasvetih starega Kreuzpeka, ker je videl, da
ima jako spretnega borilca pred seboj. Iz početka
se je samo branil; ko je pa čutil, da mu
nasprotnik čim dalje tem huje sili do živega,
in da zna vsak hip na nov način begati nasprotnika,
sklene, da ga napade sam in tako
pridobi prostejše roke. Urno premeni stališče in
napade nasprotnika z drznim mahljejem. A prav
tako spretno se je branil Ambrosio. Sum med
gledalci se je polegel, skoro si niso upali dihati,
videč, da sedaj se bode odločila usoda Ambrosieva.

„Kaj pomenja to?“ vpraša knežna znanega
nam Baldessara, ki je sedel poleg nje in ji razkladal
način bojevanja.

„To je bila mala zvijača, svetla kneginja;
grof Herman se je hotel iznebiti napadov in
prisiliti nasprotnika, da se brani. Avstrijski grof
je jako spreten, pa dvomim, da bi bil kos našemu
vitezu.“

Barnaba se je pogovarjal z vojvodom Rudolfom
o grofu Hermanu in slišal ugodne reči
o njegovi hrabrosti in spretnosti. Zadovoljno
se je namuznil in gledal mirno borilca. Vojvoda
Leopold je nekoliko otožno sedel poleg neveste,
ker zdelo se mu je, da mu jo utegne iztrgati
ta bojeviti Lah.

Borenje se je naglo vršilo nadalje, ne da bi
se zmaga obrnila na to ali na ono stran. Ambrosio
je čutil, da utegne naposled omagati,
ako je ne zasuče bolje, zato poskuša zopet napasti
Hermana. A ta je bil na to pripravljen
in urno odbil mahljej. Ker je Ambrosio hotel
stališče premeniti, vspodbodel je večkrat konja
na skok, a radi opreznosti zopet popustil. Doslej
je to vselej storil s skokom naprej ali v stran;
sedaj pa je skočil nazaj in v stran tako nepričakovano,
da je Herman napravil skoro gol udarec in se pokazal nasprotnika golega. V tem trenutku je že tudi zažvižgala sulica, katera bi ga bila izvestno vrgla na tla, ko bi bila prosto zamahnjena. Ker pa je Ambrosio sunil naprej,
ko je skočil konj njegov nazaj, izgubil je mahljej
pol moči in Herman se je vzdržal na sedlu ter
bil takoj zopet v odporu. Naglo je preudaril
svoje stanje, stisnil kopje močneje v pest, oklenil
se krepko konja in poskusil z grozno urnimi
udarci in odpori napraviti dvojni turški mahljej.
Ostro je gledal nasprotniku v oči in mahal in
suval in odbijal udarce bliskoma. Kar trči njegovo
kopje, namenjeno Ambrosiu v prsi, na
rob sedla, in namesto v prsi, švigne kopje kvišku
in zadene bleščečo se čelado, da se kar zaiskri, in
krasni perjevec zaplava v zraku. Ambrosio je
hotel z levo prestreči čelado, a Herman je bliskoma
zdrknil mimo njega, da ga je skoro treščil
s konja in se je Ambrosio le težko obdržal v
sedlu. Čelada pa je odletela daleč tje in padla
v pesek. Boj je bil končan.

„Oh, kaj bo pa sedaj?“ vzdihnila je Ana
na odru, obrnjena proti kastelanu.

„Boj je končan,“ odgovori ta, ker je tromba
zapela. „Zmaga ni sicer popolna, a vendar nesrečo
je imel Ambrosio; pa kdo bi prisodil
temu Švabu toliko spretnosti!“

„Izgubljen je zate,“ siknila je Izabela, Virida
pa je bila prestrašena in ni slišala, kaj ji je govoril
Baldessare na uho. Vitezi so častitali grofu
Hermanu, občinstvo pa je imelo sočutje z vitezom
Ambrosiem in je molče gledalo njegov poraz.

Razsojevalci so odločili zmago grofu Hermanu
Celjskemu, in knežna mu je podala prisojeno
darilo. Moško je pristopil, odprl svoj
krasni vezir in tako drzno pogledal knežno z
velikimi očmi, da se ga je kar ustrašila. Bilo je,
kakor bi ji hotel reči: „Jaz sem te priboril in
moja bi bila po pravici.“

Vojvoda Rudolf ga je prijazno zahvalil in
namestnik ga je očitno prištel prvim tedanjim
junakom. Leopold je čutil poniževalni Hermanov
pogled in je bil nevoljen, pa premagoval
se je.

Ker je bil vspored za sedaj končan, vrnilo se
je vse občinstvo v mesto, boljše ali slabše volje,
kakor je šlo komu po sreči.


[Stran 70]
[70]

Pri Sforzovih so bili nekoliko potrti, da se
je ob tako važni priliki pokazilo vrlemu Ambrosiu;
le mati je bila na tihem zadovoljna, da
ne pride v hišo tako visoka nevesta. Gospod
kastelan pa je menil, da še ni vsega konec in
treba počakati, kaj prinese popoldan. Ambrosio
je bil na videz malomaren, nič ni odgovarjal
kastelanovim besedam, češ da je zmagal dva
nasprotnika in je bil tudi pri tretjem le deloma
premagan. Gorelo je v njem, ne toliko zaradi
knežne, kakor zaradi sramote, v katero je spravil
sebe in svoje ljudi. Ni poslušal tovariša več,
da bi poskusil svojo srečo še popoldne. Po malem
obedu je zasedel konja, pa odjahal z mesta na
svoj grad ob Comskem jezeru.

Popoldne je bila gneča še večja, ker je govorica
raznesla čudne reči o hrabrosti ptujih vitezov.
Vsakdo je hotel videti Hermana, Ravbarja
in druge junake. Še mnogo lepši je bil
prizor, ker so vsi vitezi skupaj prijahali na
torišče. Med avstrijskimi vitezi je šel tudi vojvoda
Leopold v boj za nevesto. Bil je lep princ
in dokaj močan za svoja leta; seveda se mu
je videlo, da se ne more zanašati na svojo moč.
Zato se je držal v sredi ob najboljših junakih,
ki so ga zaslanjali. Ob desni in levi so bili
grof Herman, Volk Turjaški, vitez Bogenski,
Ostrovrhar in drugi štajerski in koroški junaki.
Nasproti so jim stali v sredi Feltrino, Baldessare,
Barbo in drugi lombarški vitezi. Feltrino je bil
voljan, da prepusti zmago vojvodu Leopoldu,
le grofa Hermana ali Volka Turjaškega ponižati,
— to je bila njegova vroča želja.

Znamenje za napad se oglasi, borenje se
začne. Vse križem so švigali med seboj in se
zopet družili v večje gruče in krdela. Že je ta
ležal v pesku, oni je izgubil čelado, tretjemu
se je zlomila sulica.

Najhuje je delal gospod kastelan. Nemce je
podiral v pesek in tiščal za vojvodom, da bi
maščeval Ambrosia kakor Ahil Patrokla. Avstrijski
vitezi so bili silno pozorni nanj, da ne
pride preblizu vojvodu, ker ta bi bil izgubljen,
in potem tudi nevesta. Jednako so tudi drugi
Lahi napadali najbolj srednjo avstrijsko četo,
kjer se je vojvoda sam boril proti Feltrinu in
tovarišem. Herman je stal nasproti Baldessaru,
kateri res ni bil slab, a večkrat ne kos Hermanu.
Ker pa je Feltrino pomagal Baldessaru,
bila je stvar kočljiva, ker proti dvema braniti
se ni kazalo Hermanu. Jezil se je nad Lahi,
ki se boré tako malo junaško, da dva silita v
jednega. Kar zakliče vojvodu, naj krepkeje poprime,
sicer bo slaba, Turjaškemu pa zavpije
po slovensko, naj pazi na Feltrina.

Vojvoda so pogrele te besede, a požrl je
nevoljo in jel krepkeje mahati po nasprotnikih.
To je čutil tudi Feltrino, ker mu ni več
ostajalo dosti časa, da bi meril na grofa Hermana.

Herman je bil porabil že vse zvijače, da bi
spravil s konja črnoglavega Feltrina, pa ni mu
šlo po sreči. Klical je Volka in Ravbarja, učil
vojvoda, sam s seboj govoril in tudi klel vmes:
dobra prilika se mu le ni ponudila. Polovica
vitezov je bila že na tleh, mnogim je bilo razbito
kopje, le okrog vojvoda se je sukalo še
krdelo najboljših sobojevnikov. Sedaj je bilo
Hermanu že odveč. Hudo pogleda Feltrina,
kakor bi ga hotel streti, zakadi se proti njemu
z vso silo, zasuče se v stran, zvrši po bliskovo
turški mahljej, in Feltrinu sede čelada na tilnik,
ob jednem se mu zasadi vojvodovo kopje v
baržunasti jopič. Sedaj potegne Herman svojega
konja hipoma in silno nazaj, sune v Feltrinovega,
vojvoda pa še krepkeje potisne sulico:
Feltrino omahne s konja Hermanu v naročje.
Trombe zadoné.

Boj je bil končan, zmaga avstrijska. Za ujetega
gospoda Feltrina so priznali vojvodu kot
darilo — knežno Virido.

Z velikim sijajem so se vrnili gostje in domači
vitezi v namestnikovo palačo, kjer so obhajali
avstrijsko zmago. Za drugi dan je bila
določena zaroka svetle knežne Viride z vojvodom
Leopoldom. Kar se je dalo pripraviti,
vse je bilo narejeno bogato, sijajno in vkusno.
Povabljeni so bili vsi dvorni dostojanstveniki,
pa ptuji in domači vitezi, ki so se bili udeležili
tekme. Za slavnost je bila prirejena velika dvorana.

Barnaba Visconti je sedel na prestol, poleg
njega kneginja, nadvojvoda Rudolf, Cane della
Scala, gospodar veronski. Za priče so bili kancelar
Arigo z dvornim maršalom od milanske
strani, za ženina pa deželni glavar koroški in
Volk Turjaški.

Poleg nadvojvoda Rudolfa je stal Leopold,
in zraven matere Virida. Bila je oblečena v
svetlo svileno obleko, bogato okrašeno z zlatenino,
v obraz pa je bila močno bleda; dogodki
prejšnjega dneva so jo bili utrudili.

Barnaba vstane s prestola in vsi umolknejo.
Nato izpregovori slovesno:

„Velecenjeni vitezi in gospodje, zvesti moji
senatorji in svetovalci slobodnega mesta Milana!
Ni vam neznano, da moj dragi sosed, mogočni
gospod nadvojvoda Rudolf Habsburški, gospodar
avstrijskih deželá, snubi za svojega brata, visokorodnega
gospoda vojvoda Leopolda, našo drago
hčer, knežno Virido. Nismo smeli, niti mogli odreči
ljubemu in mogočnemu sosedu tako umestne
prošnje, tem manj, ker je tudi naša želja z mogočno
Habsburško hišo stopiti v tesnejšo prijateljsko
zvezo. Kakor ste se sami prepričali, zvesti
moji senatorji in gospodje, so ženin in njegovi


[Stran 71]
[71]

tovariši tudi vredni take neveste, ker izkazali
so se častivredne viteze. Zato ta trenutek v pričo
svojega maršala, kakor tudi v pričo svojih svetovalcev
in senatorjev slovesno zaročam svojo
drago hčer, knežno Virido, mogočnemu gospodu
vojvodu Leopoldu Avstrijskemu.“

Leopold in Virida sta pokleknila pred očeta Barnaba,
podala si roki in prejela njegovo častitko. Klečoč
je nataknil Leopold svoji nevesti zaročni prstan
in jo predstavil nadvojvodu Rudolfu, kateri jima je želel
jednako obilno srečo v prihodnjem zakonu.

Zaroki je sledil slavnostni obed, h kateremu je
bila povabljena vsa pričujoča gospoda. Ubrana godba
je svirala mične napeve po tedanjem vkusu, imenitni
pevci so proslavljali lepoto in bogastvo nevestino
ter slavo in mogočnost ženinovo. Gostje so se dobro zabavali in naključilo se je marsikaj zanimivega. Prijateljski razgovor
je seznanil in zbližal viteze.

Grof Herman in vitez Bernardo sta se bila spoprijaznila
do dobra — dva prava junaka, dasi v značajih
precèj različna. Všeč je bila kastelanu prostodušnost
Hermanova, s katero se je izražal o vsem, kar mu je prišlo pred oči. Čudno, da sta se v marsičem skoro vjemala. Ko je
Herman gledal milanski grb na zastavah, visečih po stenah,
reče:

„Meni se zdi, da je Virida ta kača, katera požira
Leopolda, ker ne vem, da bi prišlo kaj sreče iz tega
zakona.“

Kastelan posluša čudeč se te besede in pravi:

„Res ima to dekle lastnost kačjo, da omami,
kogar pogleda, in mu škoduje.“

Kastelan je mislil na svojega prevarjenega
prijatelja Ambrosia, ko je govoril te besede.

„Meni se zdi vladoželjna in častihlepna. Pa
pri nas na Štajerskem ji bomo že pregnali take
želje in ji odpihali napuh.“ In pripovedoval je
o lepoti štajerske dežele, o njenih vitezih in
gradovih in ni pozabil omenjati svoje moči in
svojih posestev ob bistri Savinji.

Gospod kastelan je z zanimanjem poslušal
grofa in mu naposled stisnil roko; postala sta
dobra prijatelja. Le gospod Feltrino se je še
srdil nad mladim Nemcem, kakor je rekel, ker
ni mogel pozabiti včerajšnje svoje nezgode. Grdo
ga je pogledoval, toda Herman se mu je smejal
in ga s tem še bolj dražil. Ko je Volk Turjaški
grofa opozoril na Feltrinovo izzivanje, odvrnil
je Herman zaničljivo: „Da nismo tukaj pod
gostoljubno streho, omehčal bi jaz njegovo trdo
glavo. A morebiti se še kje srečava.“


[Stran 72]
[72]

Feltrino je videl, da govoré o njem, in kakor
je posnel iz obrazov, ne baš v prijaznem zmislu;
zato se je obrnil proč ter pristopil h gospodu
della Scala. Dolgo in skrivnostno je Veroncu
razlagal, česar pa Cane menda ni maral kar tako
sprejeti. Naposled sta se pač pobotala, ker
Feltrino se je zadovoljen poslovil od Veronca
in škodeželjno z očmi pomeril Hermana in
Volka.

Obilna družba je bila raznovrstno pomešana:
vitezi, senatorji, dvorniki in vmes gospe in gospice
v prijaznih razgovorih.

Leopold in Virida sta bila v sredi med Barnabom
in Rudolfom. Nekam boječ je bil videti
izpočetka Leopold in nič prav srčno ni gledal
okrog sebe. Z nevesto je bolj tiho izpregovoril
nekaterikrat. Povedal ji je tudi nekoliko o vitezih
iz svojega spremstva. Močno se je knežna zanimala
zanje. Splošno je bila ž njimi zadovoljna
in jih je hvalila. O grofu Hermanu ni hotela
izpregovoriti. A Leopold ji je sam omenil Celjana.
Knežna se je nekoliko stresla ob tem
imenu:

„Meni je strašen ta človek,“ vzdihne Virida,
„grozno oster pogled ima in neka silovitost mu
sije iz očij.“

„Hudoben ni, nasprotno je bil do mene in
do brata vedno prijazen in zvest. A to svojstvo
ima, da z neko predrzno odkritostjo pogleda
vsakemu v oči in pové v obraz, kar misli, in
to ga dela strašnega.“

„Ne vem, ali bi mogla navaditi se tega, tako
oduren mi je.“

Leopold jo še bolj potolaži in razloži še
druge stvari.

Družba je bila čimdalje veselejša, razgovor
vedno živahnejši. Gospica Izabela je bila jako
vesela, ko je gledala oba zaročenca, in si mislila,
da sedaj ni več nevarnosti za Ambrosia.

Čas je potekal, tudi pijača se je prilegala.

Barnaba vstane in napije zaročencema, voščeč
jima srečo in božji blagoslov, ob jednem
tudi slavo vsej avstrijski hiši. Vsi gostje so zaorili:
„Živela Virida in Leopold!“

Ko je še namestu ženina Rudolf izrekel zahvalo
in napil na srečo rodbine Viscontijeve,
začeli so se povabljenci polagoma razhajati.
Rudolfa je gnalo, da bi uredil nevestino doto
in pospešil priprave za odhod. Obravnave zastran
dote so se vršile še dovolj hitro, saj glavna
stvar je bila že prej določena, da namreč dobi
100.000 zlatov. Za sedaj je hotel nadvojvoda
dobiti vsaj nekaj naprej ali „na račun“, Barnaba
pa je izkušal doto dobro zavarovati si, da bi
mogel ob kaki homatiji prijeti za kaj in tirjati
jo nazaj. Nadvojvoda je ponujal razne variščine,
in naposled se domenijo, Barnaba in oba brata,
da se vsa dota zavaruje na mesti Kamnik in
Kranj in na mitnice ljubljanske. Naložili so zlato
in raznih daril za ženina na tovore, in spremstvo
vojvodovo je odrinilo naprej proti Veroni s
poveljem, da tam počaka, ako dojde tje pred
vojvodom. Za poveljnika tej četi je Rudolf odločil
grofa Hermana. Spremljali so ga veronski
vitezi in Volk Turjaški mu je bil v pomoč. Rudolf
in Barnaba pa sta imela še skrivne pogovore
o vojski s patrijarhom, o državnem zboru in cesarjevih
zahtevah. Kancelar Arigo je imel dovolj
dela, da je sestavil vsa potrebna pisma: uredilo
se je vse brez posebnih težav, in vrnila sta se
vojvoda iz Milana z zavestjo, da je ta zveza
v korist hiši Habsburški in celi Avstriji.

Gorko so se poslovili, in Leopold je zaklical
svoji lepi nevesti ob odhodu:

„Da ste mi zdravi, knežna Virida, do prihodnje
pomladi! Tedaj pa pridemo po vas, in
vi pojdete z nami v lepe naše dežele.“

Solznih očij je podala knežna ženinu roko
v slovo, želeč mu srečno pot in veselo svidenje.


[Stran 73]
[73]

XVII. Poroka in smrt.

Kmalu se je kazalo na avstrijskem dvoru
in tudi zunaj, da se je bilo zgodilo nekaj posebnega.
Kraljevska obilost in sijaj se je razširil,
vojne naprave so se vršile z večjo silo.
Vojaki so se zbirali, vitezi so dohajali. Največjega
pomena je bilo za Avstrijo, da so prepir
s patrijarhom poravnali dostojno. Ugodnega
mirú pa Rudolf ni smel pričakovati po poslednjih
nepovoljnih uspehih v Furlaniji. Zato je poskušal,
da bi pridobil vsaj nekaj zmag nad patrijarhom
in njegovimi zavezniki. S tem je upal,
da ga prisili k častnemu miru. Zlati in Barnabove
čete so vidno pomagale: prvotna gorečnost
na furlanski strani je pešala, zavezniki so se
naveličali čakati mezde in odškodnine in drug
za drugim zapuščali bojišče. Patrijarh je rad ali
nerad sprejel na prigovarjanje ogerskega kralja
Ludovika mirovne predloge Rudolfove z malimi
premembami. Vojno odškodnino, tisoč srebrnikov
je odpustil nadvojvoda, zato je pa obdržal
vse patrijarhu — po Kranjskem in Štajerskem
— vzete gradove in posestva, vendar ne
kot priborjeno last, ampak kot od patrijarha
mu podeljene fevde z vsemi pravicami in dolžnostmi
prejšnjih posestnikov.

Velike premembe so nastale zaradi te vojske
in mirovne pogodbe po naših krajih. Mnogo
grajščakov je bilo šlo za patrijarha v boj in niso
se več vrnili: njihovo posest so zasedli Rudolfovi
vojniki in razdelili med seboj. Nekateri so se
izneverili patrijarhu in prostovoljno prestopili
k Rudolfu kot močnejšemu, kar seveda ni bilo
moško in viteško niti v 14. veku. Malo število
onih, ki so ostali zvesti, umaknilo se je novim
gospodarjem, kateri so bili često pustolovni
vitezi, a so dobili te gradove za vojno plačo
mesto denarja in so postali nekaka bramba
novemu gospodu v novih pokrajinah. Ker so
jih potrebovali, zato so jim iz početka gledali
skozi prste, dasi se niso vselej vêdli primerno
svojemu poklicu.

Nikakor ni prišteti na rovaš nadvojvodu Rudolfu
vsega tega, kar so počenjali ti junaki, pač
pa so bile te homatije in vojne povod, da se
je manj gledalo na poštenost vitezov in več
popuščalo njihovi samovolji. Nekateri izmed njih
so bili pravi roparski vitezi, kateri so prežali
ob javnih potih in cestah in se nepovabljeni
oglašali v goste po samostanih in sosednih grajščinah.

Po sedanjem Dolenjskem, tedanji „Slovenski
krajini“, bila je večina posestva patrijarhova,
mnogo grajščakov je bilo došlo iz Furlanije,
kakor nam kažejo tudi njihova imena. Poslal
jih je bil v naše kraje patrijarh, da bi oskrbovali
in branili deželo.

Podložniki so takoj čutili to premembo v
večjih davkih in hujši tlaki, a večkrat celó v
strašnih davkih človeške časti. Rudolf sicer ni
slišal vseh pritožeb zaradi raznih krivic, vendar
se mu je pač dozdevalo, da utegne iz teh silovitih
prememb nastati nevolja. Da je ljudstvo
sprejelo te nove gospode, trebalo je že od začetka
ostrega in odločnega postopanja; seveda
ljudstvo naj bi storilo iz strahu, česar ni hotelo
in moglo iz ljubezni. Tako so se udali naši
predniki nasilstvu, češ, saj je neizogibno, saj
se ne dá nič pomagati, in nosili so pohlevno
težki jarem, dokler ga jim ni preložil Bog.

Tako je nadvojvoda Rudolf mogočno razširil
svojo moč na jugu zlasti po Kranjskem in
Primorskem. Pričakovati je bilo, da bo to moč
tudi porabljal modro in zmerno. Gotovo bi bil
tudi to storil, da mu je bilo usojeno dolgo življenje.
Za sedaj pa je imel le čast in ponosno
zavest, da je ponižal veljavnega soseda in si
utrdil oblast prav tje doli do sinje Adrije.

Po hudi zimi je prišla prijazna pomlad,
klicala ljudi na delo, odklenila težavna pota —
in vabila tudi naša brata vojvoda po nevesto
v lepo Lombardijo. Zopet je klical Rudolf viteze,
da bi si pridružil veliko in častno spremstvo.

V mestu Beljaku so prišli poslednji plemiči
k spremstvu, in bilo jih je lepo število. Stari
znanci so se zopet videli in pozdravov je bilo
mnogo. Sivi Kreuzpek je bil tudi sedaj središče
viteškega življenja. V prijetnih družbah so govorili
o viteških dogodkih preteklih časov in delali
načrte za potovanje v Italijo in za bivanje v
Milanu. Spominjali so se milanskih junakov in
mnoga pohvala se je slišala o njih, zlasti o
vitezih Ambrosiu in Bernardu. O gospodu Feltrinu
se glasovi niso vjemali, ker so ga nekateri
hvalili kot vrlega viteza, drugi pa so ugovarjali,
češ, da nima poštenega značaja. Posebno
ga je grajal Volk Turjaški.

„Feltrino, da je pravi vitez? Vrag naj me
vzame, če je to res! On je pravi rokovnjač, če
hočete vedeti gospodje, zvit in potuhnjen kakor
ris. Pa kaj bi vam govoril: vprašajte tukaj-le
mojega prijatelja grofa Hermana, ta vam lahko
razloži marsikaj zanimivega o tem lisjaku.“


[Stran 74]
[74]

Vsi so pogledali grofa Hermana. Ta malo
pomolči, potem pa izpregovori:

„Ne odrekam Feltrinu telesne moči in velike
spretnosti v orožju, a v vedenju ni vitez, kar
tudi ni čuda, če se pomisli, kakšnega rodú je.
In komu še ni v spominu, kako nas je napadel,
ko smo se lani vračali skozi Veronsko domov!
Ni se sicer pokazal sam, pa jaz ne dvomim
kar nič, da ne bi nihče drugi kakor Feltrino hotel
zavratno napasti mirnih ljudij. Vem, srdi se name,
da sem mu zabavljal. Pa o tem vam povem,
kadar bomo imeli več časa in manj skrbi kakor
danes.“

„No, če bo tudi sedaj kazal roge,“ seže Podolski
vmes, „potem mu posvetimo drugače, ko
se ne bo več bati, da bi se ta ženitev razdrla.“

„Ej, če bi se tudi razdrla, kaj je za to!“
omeni naglo drug vitez.

„Tako ne govôri,“ pokara ga Kreuzpek,
„zameriš se hudo vojvodoma.“

„Kaj pa je, če se zamerim? Saj govorim
resnico, če pravim, da ta Lahinja nam ne prinese
nič dobrega. Pa naj pove gospod Herman
Celjski, ki jo dobro pozna! Ali ni res prevzetna
in vladeželjna?“

„Ti mi staviš nevarno vprašanje,“ odvrne
Herman, „ker odgovor bi me utegnil spraviti
v nemilost pri našem vojvodu Leopoldu; modrejše
je, da molčim in ti prepuščam, da sodiš
sam o tem, kakor ti drago.“

„Kaj bi tisto! Saj smo vsi zvesti vitezi: Zakaj
bi torej ne govoril, kar mislim! Pa saj vidim
dovolj, da ti ni všeč laška nevesta.“

„Kar se mene tiče, pravim, da ne bi hotel
rad mnogo ž njo opraviti.“

„To je vendar preveč, Herman,“ reče mu
Kreuzpek, „ako tudi ni knežna ravno že vzor
dobre soproge, a pomisli, da je še mlado dekle
in se ne more reči o njej ne dosti dobrega nì
slabega. Človek se pokaže šele potem, ko odraste,
ko ima zrelo pamet.“

„Recite, kar hočete, ošaben duh je v tej
ženski, ki nam utegne napraviti mnogo škode,“
odvrne Herman kratko in pogleda temno na
stran.

„Pustimo to stvar,“ opomni Ravbar; „kar
je, to je.“

Res se je končal ta razpor, ker po teh besedah
so vstopili nadvojvodovi pobočniki, kateri
so prinesli raznih ukazov in naročil. Treba je
bilo pripraviti se za odhod proti Veroni. Ukaz
je velel, naj ravnajo vitezi previdno, „ker se ne
vé, kakšne prijatelje imamo tam doli po laških
ravninah“. Vitezi so takoj prevzeli razne službe
in načelniška mesta in šli k svojim krdelom.

Grof Herman in Volk Turjaški sta bila zopet
pri prednjih stražah na najbolj nevarnih mestih.
Ko sta odhajala, reče Volk tovarišu: „Ako zopet
naletimo na gospoda Feltrina doli kje ob jezeru,
kako se bodeta pogledala, brate?“

„Menim, da ga ne bode več blizu, ker sem
ga že tako zaznamoval, da ga bode za vselej
sram. Ako je pa načelnik kaki roparski četi,
potem ga obesimo na prvo vejo ob potu, če
nam pride v roke.“

Odrinili so iz Beljaka. Bila je lepa četa.
Poleg onih, ki so šli snubit, spremljalo je to pot
vojvoda še mnogo drugih, zlasti dvornih dostojanstvenikov
in tudi nekoliko pridvornih gospej
za spremstvo novi vojvodinji. Razni plemčiči
in služabniki so se mešali med gospodo, da je
bil ves sprevod jako raznoličen. Na vozéh so
peljali razne potrebščine zase in pa darila za
Barnaba in njegovo družino.

Vojvoda sta se hotela izkazati pred Lahi
in jih prepričati, da se pridobivajo tudi v Avstriji
znamenite stvari. Potovanje je bilo mirno
in brez nezgod. Premikali so se pa naprej le
počasi in šele ob kresu so dospeli v Milan.

Tu je bilo seveda vse po koncu. Delale
so se v obče velike priprave, nekateri meščani
pa so bili za to slovesnost čisto malomarni.
Med take družine je spadala tudi Sforzova.

Ker je bilo že poprej vse urejeno, imela se
je vršiti poroka kmalu v mesecu malem srpanu.
Ko je bil dan določen, razglasili so to po Milanu
in po Lombardiji.

Pred poroko in na dan poroke so prihajale
v Milan množice od vseh stranij. Milanci so le
težavno sprejeli vse goste in jim dali bivališča.
Nekateri vitezi so ostali in bivali kar v šotorih
pred mestom kakor v vojnem času. V najlepših
opravah so pohajali sem in tje velikaši, služabniki
so se gnetli po prodajalnicah in drugih
javnih prostorih. Nadškofovska prestolnica je
bila za dan poroke lepo opravljena; milanska
duhovščina je rada storila od svoje strani vse,
da bi povzdignila slovesnost, storila tem rajša,
ker je bil Barnaba zopet v miru s cerkvijo in
papežem.

V prekrasnih opravah so bili svatje pri poroki.
Knežna Virida je imela belo svileno obleko
s čipkami bogato obrobljeno, in biserni dijadem
v črnih laseh. Zlata zapestnica se je oklepala lepe
roke in demant se je lesketal na zaročnem
prstanu.

Ženin Leopold je tudi imel na sebi najlepšo
opravo, katero je premogel avstrijski domači
zaklad. Ravno tako so bili nagizdani njegovi
tovariši.

Poročal je ženina in nevesto sam nadškof
milanski Viljem. Prelepo jima je govoril o zakonskih
dolžnostih sploh, posebno pa še o dolžnosti
do cerkve. Lepo je kazal, kako ves sijaj
knežji prihaja od veličastva božjega, in kako
sloni sreča vladarjev in ljudstev na pravici. Boga


[Stran 75]
[75]

se bati in po pravici ravnati — to pa uči sveta
cerkev, božja namestnica na zemlji. Zato naj
spoštujejo in poslušajo cerkev tudi vladarji. Z
vnetimi besedami jima je želel srečo: knežni,
ker odhaja iz mile domovine, vojvodu pa, kot
potomcu slavnega Rudolfa Habsburškega, kateri
je ljubil sv. cerkev z otroško udanostjo. Naj bi
bil njun zarod mogočen in slaven in vladal
mogočno Avstrijo v poznih vekih.

Dasi je nadškof govoril jako prisrčno in
nikakor ne zbadljivo, vendar je bilo marsikateremu
gorko pri srcu ob njegovih besedah.
Barnabu se je zdelo, da je prizadet, in nadvojvoda
Rudolfa je spreletela neka nevolja in groza
ob jednem zaradi resnih besedij o cerkvi in
njenih pravicah. Leopold in Virida pa nista
premišljevala mnogo onih besedij, marveč sta
se veselila srčnega voščila, katero jima je izrekel
nadškof tako vneto in odkritosrčno.

Poroka je minula, Leopold in Virida sta se
vrnila z nepreglednim spremstvom v Viscontijevo
palačo. Tukaj, v veliki dvorani, so se zbirali
povabljeni svatje. Cvet lombarškega vitestva,
milanskih gospej in gospic se je zibal in gibal
v krasnih oblekah sem in tje, kakor pšenično
klasje ob poletnem vetru. Po mehkih divanih
so posedle hčere iz najimenitnejših milanskih in
lombarških rodovin. Dvorili so jim vitezi in
junaki, katerih imena so že slovela po svetu.
Lišp in cena oblek in nakrasja je presegala vsa
pričakovanja in kazala bogastvo lombarške gospode.

Za lombarškimi gosti so prihajali tudi Avstrijci.
Dvorni maršal in kamornik sta jih sprejemala
in predstavljala že zbranim gostom. Dohajali
so po vrsti in dostojanstvu: grof Ureh Celjski
kot kranjski deželni glavar, Kreuzpek, vitez Ortenberg,
Hohenstein, Ravbar, Volk Turjaški in
cela množica drugih. Ko je vstopil grof Herman,
obrnile so se oči vseh vanj; on pa je korakal
moško in iskal z očmi nekoga po dvorani.

Ko je bilo vse zbrano, vstopi dvorna gospoda.
Najprej prideta Rudolf in Barnaba, za
njima pa Leopold in Virida, in potem po vrsti
sorodniki in sorodnice. Navdušeno so jih sprejeli,
potem pa začeli častitati poročencema, kar
se je godilo na razne načine in trajalo dokaj
dolgo.

O obedu govoriti bi bilo dolgočasno za
čitatelja, tem bolj, ker bi povedali jako mnogo,
ko bi bili natančni, in tudi ne samo o jednem
dnevu, marveč o več dnevih. Zakaj gostovanje
je trajalo več dnij, da so prišli vsi na vrsto, na
katere se je bilo treba ozirati.

Nadvojvoda Rudolf je bil pozabil vse skrbi
in se je iz dna srca veselil poročnega dné. Pa
nič ne traja dolgo na svetu, tudi veselje mine.

Nekaj dnij po svatbi je bilo že pozno v noč,
ko je nadvojvoda Rudolf legel počivat, sicer
zadovoljen, da se mu obrača vse po volji, vendar
ni bil čisto mirnega srca. Spominjal se je še
vedno škofovih besedij ob poroki, in ni se jih
mogel iznebiti, dasi jih je obračal bolj na Barnaba
kakor nase.

Tudi mu ni bilo dobro v glavi in želodcu,
le težko je zaspal zaradi trudnosti. Imel je pa
hude sanje. Prišel je med sovražne ljudi; med
njimi je spoznal tudi vse viteze, katere je bil
pregnal ž njih gradov. Močno so ga stiskali,
da skoro ni mogel dihati. Zaradi hude muke
se vzbudi, vesel, da ni resnica: toda iz jedne
težave je prišel v drugo. Ni vedel, ali je temu
vzrok laško podnebje ali močna pijača; tudi
je imel težko glavo in čutil se je trudnega. Do
jutra ni mogel več zaspati, in kadar so se mu
sklenile oči, pretile so mu prejšnje hude sanje.
Težko je čakal jutra, da pride na prosto v sveži
zrak in prežene težave iz glave in iz srca.

A jutro mu ni prineslo zaželene olajšave.
Moral je ostati v postelji. Nikdo pa ni prideval
tej slabosti kakih nevarnih posledic.

Proti poldnevu je sicer vstal, pa ni prišel
k skupnemu obedu, tudi ni maral ničesar zaužiti.
Ker je bila glava silno težka in je čutil
trudnost po udih, vlegel se je kmalu zopet.
Proti večeru pokličejo avstrijskega dvornega
zdravnika. Zdravnik tudi ni našel še nič nevarnega,
vendar je priporočal paznost, ker se ne
vé, odkod izvira slabost.

Čez noč se je bolezen shujšala; zdravnik
določi drugo jutro, da ima nadvojvoda vročinsko
bolezen, ker je skoro gotovo zaužil kaj
strupenega.

Silno je završala po dvoru in po mestu
novica, da je vojvoda Rudolf zbolel nevarno
zaradi zastrupljenja. Rudolfovi zvesti vitezi so
se zbrali pri grofu Urhu Celjskem, deželnem
glavarju kranjskem, v posvete.

„Kaj se vam zdi, gospoda,“ reče Ureh, „je-li
zdravniku verjeti, da je naš gospod zastrupljen
ali pa smemo misliti, da se je le pregrešil v jedi
iz neprevidnosti? Slišali smo sicer že marsikaj
čudnega iz laških mest in posebej iz Viscontijeve
rodbine, vendar pa tukaj ne najdem povoda
za kak zločin.“

Ortenburger méni: „Ugibati je nespametno,
ker je težko zadeti pravo; vprašajmo nadvojvoda
samega, saj pač vé ali sumi, kaj mu je škodilo.
Tako dobimo vsaj podlago za svoje sklepe.“

Kreuzpek, lovski mojster, pravi:

„Po jutrovem se je kaj takega večkrat pripetilo,
pa tam so neverniki, in imeli so vselej
veliko osebnega sovraštva, tukaj pa smo vendar
kristijani in ne morem najti razloga za tako


[Stran 76]
[76]

hudobijo. Zato menim, da je gola nesreča, sicer
pa upajmo, da se še vse obrne na dobro.“

„Nespametno je bilo, da smo šli,“ oglasi se
grof Herman, „med te zvite Lahe; saj je pri
nas dovolj nevest, lepih in boljših, kakor je ta
knežna, in ne bili bi imeli že toliko sitnostij,
pa še to nesrečo. Verjeti moramo se vé, da je
nesreča, a meni ni všeč vsa ta reč in bojim
se, da to ni zadnja nesreča iz te italijanske poroke.“

Pregovarjali so še dolgo sem in tje, naposled
pa sklenili, da bodo pazili na vojvodo in
skupno kaznovali hudobijo, ako bi prišla na
dan. Sicer pa so pritrdili grofu Hermanu in
Turjaškemu, da takoj odrinejo domov, ko okreva
nadvojvoda.

Nič manj skrbi ni napravila Rudolfova bolezen
Barnabu in njegovi soprogi. Že samo ta
sum, da bi utegnila biti kaka hudobija vmes,
bil mu je strašen. Gotovo ni bil on niti najmanje
kriv te nesreče, četudi je imel mnogo drugih
grehov na vesti. Zato je storil vse, kar je bilo
v njegovi moči, da bi pomagal Rudolfu. Najboljše
zdravnike je poklical in jih pošiljal k
bolniku in čakal nestrpno, kaj porekó.

„Kaj je novega?“ vpraša tretji dan zdravnika,
„ali je upati, da kmalu ozdravi nadvojvoda?“

„Kmalu ne ozdravi, ker je legar huda bolezen;
treba jo je pretrpeti več tednov. Upam
vendar še, ker je močne postave in mlad, in
ker se ne dá dokazati, da je zaužil kaj posebno strupenega.“

„Na čem torej, menite, je dobil bolezen?“

„Ali na smokvah, ali na vodi, natanko ne vem.
Oboje je užival nekoliko neprevidno.“

„Hudobije torej ni pri tem?“ vpraša namestnik
ostro.

„Hudobije tukaj ni nikake, kakor sodim.“

„Dobro, sedaj pa vas prosim, da storite, kar znate
in morete, da rešite nadvojvoda, plačilo dobodete
bogato.“

Zdravnik je šel. Barnaba pa je poiskal svojo rodbino,
kjer je našel tudi vojvoda Leopolda še dosti dobre
volje, ker se ni nihče nadejal nevarnosti. Barnaba
jim na kratko pové, kako je z bolnikom, in pravi:

„Moja misel je, da sporočimo
o bolezni nadvojvodovi domov na Dunaj
in na cesarski dvor v Prago.“

Kneginja je zagovarjala ta predlog, da zvé
nadvojvodica Katarina o bolezni soprogovi na
primeren način in se ne prestraši, ako bi ji od
drugod došle slabe in pretirane novice. Vojvoda
Leopold je bil nekoliko v strahu in skrbi in
je menil, da bi ne bilo treba poročati, dokler
ni bolj nevarno; ako pa že gredó odposlanci,
bilo bi dovolj, da gredó do Dunaja.

Barnaba pa je imel svoje razloge za poslanstvo
do cesarja, zato je ostalo pri tem. Virida
je bila nevoljna, da so prvi dnevi njenega
zakona ogrenjeni s to neljubo boleznijo. Rajša
bi bila videla, da bi bili bolnega nadvojvoda
vzeli domov, sama pa bi bila z Leopoldom še
ostala v Milanu. A ko ji je oče Barnaba odločno
izpodbil vsako tako misel, udala se je v
svojo usodo. Tako je bila bolezen nadvojvodova
najvažnejši dogodek v Milanu, kateri je zanimal
vse in skoro izpodrinil spomin slavne poroke.
Dan na dan so popraševali na dvoru, kako
je nadvojvodu, in dobivali so vedno neugodnejša
poročila. Ob prazniku sv. Jakopa izjavijo zdravniki,
da se kmalu odloči, da pa je v obče malo
upanja. Svetovali so, naj vse dene v red, ker je
nevarnost velika.

Hudo je izpreletela ta novica vse prijatelje
in služabnike nadvojvodove in bili so močno
potrti. Naslednjo noč se je bolezen zasukala


[Stran 77]
[77]

— v smrt. Rudolf je spoznal, da ni rešitve,
ker so ga včasih napadle hude bolečine in ga
je mrzlica tresla. Poklical je svoje viteze in
dvorjane, da jim sporoči in naroči svojo poslednjo
voljo. Žalostni so stali okrog njegove
postelje udani možje, ki so ga ljubili. Rudolf
jim je počasi naročal, kako naj se godi, če umre;
kar je njegovega imetja, naj izročé v varstvo
bratu Albrehtu. Opominjal jih je, naj pazijo na
to, da ostanejo vse dežele nerazdeljene, in naj
se bratje v jedinosti sporazumejo med seboj.

Vitezi so mu dali častno besedo, da hočejo
vestno izpolniti njegovo oporoko. Poslovil se
je prisrčno od vsakega posamič in se jim priporočal
v blag spomin.

Prišli so Barnaba, kneginja in poročenca k
nadvojvodu in ga izkušali pomiriti, kolikor so
mogli. Videti je bilo, da hoče posebno še bratu
Leopoldu nekaj položiti na srce. Ko sta obadva,
Leopold in Virida, stala poleg njegove postelje,
gledal ju je dolgo sočutno, kakor bi hotel reči:
Izgubila bodeta najboljšega variha in očeta, pa
tega sedaj ne poznata. Zbral je vse svoje moči,
da je govoril bratu Leopoldu:

„Dragi moj brat, prišla je zame ura ločitve.
Predno umrem, rad bi te še opomnil nekaterih
rečij, katere želim, da pametno uravnaš. Čast
in moč naše hiše — to je bil moj smoter v
življenju vsegdar, in prosim te, da tudi ti ravnaš
jednako. Mnogo sem se trudil in delal v ta namen
in dosegel mnogo lepih uspehov. Vendar nisem
tako zadovoljen in vesel, kakor bi bil lahko,
ker mi greni veselje marsikak bridek spomin
preteklega življenja. Mnogo vojskâ sem vojeval
in mnogo krvi prelil, ki je morebiti ni bilo treba,
mnogo posestva prisvojil, ko so drugi zato trpeli.
Zlasti mi greni poslednje trenutke, da sem se
toliko bojeval s patrijarhom. Prosim te, obljubi
mi, da hočeš z dobrotljivostjo in darežljivostjo to
poravnati, kar sem jaz zakrivil z vojsko in silo.“

Težko je govoril nadvojvoda. Brat Leopold
ga je tolažil, rekoč:

„V vojski so vedno take trde in boleče reči;
pa brez teh ne more biti, tudi jih nisi namerjal,
saj pridejo same od sebe. Vendar pa hočem
vedno gledati, da se ne bode ljudem pod našim
žezlom godilo slabeje, kakor se jim je pod patrijarhovim.“

Rudolf se je obrnil tudi k Viridi, katera je
stala bleda poleg moža. Prijel jo je za roko in
ljubeznivo rekel: „Pregovor je že nastal, da
sreča Avstriji raste po porokah, ker prihajajo
vrle, modre žene kot soproge in matere v našo
rodbino. Vrle in modre žene sem želel tudi


[Stran 78]
[78]

bratu, in to upam, da sem našel. Gospa Virida,
bodite podpora in zavetje svojemu soprogu v
težavnih urah življenja in vedite, da je sreča
vladarjev le v sreči podložnikov. Ako bodeta
znala vso svojo skrb obrniti v to, da si pridobita
ljubezen podložnikov, tedaj sta si pridobila tudi
srečo in blagoslov božji.“

Nato je nadaljeval obema: „Ker je moj brat
vojvoda Albreht najstarejši med brati, naj on
vlada vse avstrijske dežele, in vi drugi ga podpirajte
po svoji moči. Nikar ne iščite vsak zase
samostojne vlade, ker le zedinjene moči kaj
zmorejo. Ako je tudi vajino življenje manj svetlo
in veličastno na zunaj pred svetom, lahko je
toliko srečneje v domači hiši. Pomnita, da je čast
jednega čast vseh drugih in čast Avstrije.“

Virida mu je obljubila, da hoče biti dobra
soproga svojemu možu in skrbeti tudi za podložnike
svoje, kolikor bo mogla. Počasi je spustila
roko Rudolfovo in se umaknila nekoliko
nazaj za svojega moža. Nemirna je bila in prihodnjost
jo je začela skrbeti, ker ti opomini
umirajočega svaka je niso nič potolažili. Solznih
očij sta se oba poslovila od bolnika.

Poslednje trenutke se je pečal nadvojvoda
samo sam s seboj in se pripravljal za smrt,
kolikor mu je bolezen dala zavesti.

Pridvorni kapelan Peter mu je stal na strani
in ga pripravljal za zadnjo pot. Vpričo brata
in Viride, Barnaba in kancelarja in svojega duhovnika
je sklenil svoje kratko, a jako delavno
življenje dné 27. mal. srpana. „Mlad, pa velik
mož,“ rekli so Avstrijci. „Škoda zanj!“

Ob smrti nadvojvodovi so prenehale vse
veselice, in izpolnilo se je tudi tukaj, kar se
dogaja često v življenju, da konec veselja pride
žalost.

Napravili so mu veličasten pogreb in ga
položili začasno v rodbinsko rakev Viscontijev
v Milanu.

Avstrijci so ostali brez gospoda — sirote
v ptujini. Žalostni so se spogledovali in želeli
iti domov.

„Kdo bi bil to mislil kdaj,“ jadikoval je
stari Kreuzpek, „da bodem jaz starina na pogrebu
nadvojvoda Rudolfa! Da, čudna so pota
božja.“

„Nepričakovana je res smrt nadvojvodova,
a storil je veliko. Bodimo mu hvaležni za to
in ohranimo mu blag spomin,“ pripomnil je
grof Ureh Celjski.

„Jaz pa menim, da kar najprej poberimo
kopita in odrinimo domov, da se nam še kaj
ne primeri v tem začaranem gnezdu,“ mislil je
Turjaški.

„Ista je tudi moja misel,“ oglasi se grof
Herman, „le da bi jaz ničesar ne jemal s seboj
iz Milana, tudi Viride ne, ko bi že ne bila poročena
z vojvodom. Zdi se mi, da je ona tisti
zli duh, katerega seboj odpeljemo, da nam bo
doma delal nadlego.“

Dvorni kapelan Peter pa je opominjal mlade
duhove, da ne smejo tako ostro soditi človeka,
„saj se tudi grešnik lahko vsak hip predrugači
in poboljša, kar mora biti tudi vseh skrb.“

Ganljivo je bilo slovo knežne Viride od domače
hiše. Ko je prišel dan ločitve, vstala je
zgodaj in šla v cerkev, kjer je molila dalje nego
navadno. Vedela je, da je to resen trenutek v
njenem življenju. Potem se urno napravi v potno
oblačilo ter gre najprej sama k očetu in materi.
Bleda je stala pred silovitim Barnabom in še
ni mogla govoriti; zato jo prime oče prijazno
za roko in reče: „Sedaj torej greš, draga moja.
Hodi srečno! Pomni vselej, da si Viscontijeva,
in ohrani v vseh okoliščinah svojo ponosno
nrav. Ne zabi, zakaj greš v Avstrijo, da proslaviš
sebe in svojo domovino. Ako bodeš imela težave
in zapreke, sporoči mi, saj smo sosedje in
ne bode pretežko vplivati na dunajski dvor. Pričakujem
torej od tebe, da bodeš vredna naše
hiše in rodbine.“

„Tega ne zabim nikdar, ljubi oče. Ne grem
v Avstrijo samo zaradi Leopolda, verjemite mi,
pač pa, ker upam, da dosežem svoje vzore.
Ako se mi posreči, in upam, da se bode, prav,
ako ne, bodem znala tudi nositi, kar sem si
nakopala sama.“

Bleda kakor marmor je stala pred očetom,
in govorila je kakor modrijan iz stojiške šole;
pa očetu je bila všeč, ker jo je poznal kot otroka
čisto po svojem srcu. Pohvalno je pritrdil tem
besedam in spremil mlado vojvodico k materi.
Odtam pa je šel v družinsko sobo, kjer je bil
pripravljen zajutrek za vso družino.

Slovo od matere, sestrice in bratov je bilo
kratko, ker so že več dnij govorili samo o tem.
Rekla je mati hčeri: „Bog bodi s teboj in ti
daj srečo! Podlaga zakonski sreči pa je medsebojna
ljubezen in jedinost. To jedinost bodeš
ohranila le, če se boš znala samo sebe premagovati
in zatajevati. V začetku bodi bolj skromna,
in polagoma si bodeš pridobila srca svojih svakov
in dvornikov. Ne pozabi Boga in dolžnosti do
cerkve! Sporoči nam večkrat, kako se ti bode
godilo, ker veš, da moje srce gre s teboj.“ Obe
sta zajokali, mati in hči, in se večkrat objeli.
Jednako je objemala in poljubljala sestrico in
oba brata. Trgalo ji je srce — oči so bile rdeče
od obilnih solza, vendar se je še močno premagovala.

V obednici je čakalo avstrijsko spremstvo
gospôde. Po zajutrku se predstavijo vojvodskemu
paru dvorni dostojanstveniki in se poslové od
vojvodinje. Kancelar Arigo je bistro gledal izpod


[Stran 79]
[79]

velikih obrvij in stiskal blede, drobne ustnice,
češ, to sem spravil dobro. Izabela pa je gledala
ponosno in zmagovalno, kakor da se je iznebila
svoje tekmovalke. Don Loschi je bil jako žalosten;
obljubil pa je, da bo pošiljal vojvodici vse
boljše pesmi.

Vozovi in konji so bili že pripravljeni. Kmalu
se jame pomikati dolga avstrijska truma po Milanu
— želeč si, da dojde srečno domov v milo
Avstrijo. Žalostna je bila ta pot domov, kakor
je bil vesel prihod v Milan. Leopold in Virida
zaradi mladosti nista tega tolikanj čutila,
dasi je umrli nadvojvoda izmed vseh bratov
najbolj ljubil Leopolda. Vedel je, da bo viteškega
duha in je pričakoval od njega prav mnogo
za Avstrijo. To je tudi nekoliko žalilo druge
brate in jim budilo zavist, pa se niso upali
ustavljati mogočnemu Rudolfu. Sedaj pa, ko je
umrl mogočni zaščitnik, preide vlada in jerobstvo
na vojvodo Albrehta, katerega so dosedaj
bolj prezirali. Leopoldu se je k večjemu dozdevalo,
da se bode marsikaj izpremenilo, Viridi
pa se niti sanjalo ni, da smrt Rudolfova je zanjo
znamenje slabe prihodnjosti.


[Stran 80]
[80]

XVIII. Vojvodica Virida in njeno svaštvo.

Na Dunaju so odkazali novoporočencema
tesno stanovanje z malo služabniki v dvornem
gradu. Jako različno je bilo to stanovanje od
domačega, to je zapazila Virida takoj. Nikjer
sijaja, nikakega blišča; tudi se zanju niso mnogo
brigali. Imeli so mlada poročenca skoro še za
otroka in tako tudi ravnali ž njima. Po domačih
postavah je prevzel starejši brat vlado vseh dežel
in jerobstvo nad mladoletnimi brati. Smel si
je dovoliti več stroškov za svoj dvor, nego njegovi
brati, in to je porabil tudi vojvoda Albreht.
Leopold je moral biti zadovoljen s skromnimi
razmerami in ž njim tudi Virida.

Iz početka ji je bilo neizmerno bridko pri
srcu. Ptuje navade, nekako osorno vedenje proti
njej, tudi nemški jezik, katerega se dolgo ni
mogla privaditi — vse to je tlačilo njeno ponosno
in živahno naravo.

Zato lahko umevamo, da je v prvem času
pretočila marsikako solzo. Kadar je bila sama
v svoji sobi, mislila je domov v Milan. V duhu
je videla domačo hišo z vsem bogastvom in
bliščem. Preštevala je mnogovrstne dvorjane in
velikaše, gledala je svojo tovarišico Izabelo,
gledala je junaške viteze, in kakor zvezda med
njimi se je odlikoval vrli Ambrosio. Stresla je
krasno glavico ob tej podobi; nehoté je nastala
v njeni duši misel, da se je vendar le zmotila, ko
je šla na Dunaj. Pri Sforzovih bi ji bilo gotovo
bolje, kakor ji je sedaj. To je bila nevarna
misel, ki je hotela razdirati zakonsko srečo.
Čim večkrat se je povrnila, tem močnejša je
bila, kakor sploh vsaka izkušnjava, ako je ne
zatremo prvi hip. Njena pisma do matere so
to naznanjala prikrito. Mati pa si je z veliko
previdnostjo prizadevala pripraviti mlado soprogo
do drugih mislij.

Polagoma je Virida pregledala dvorne običaje
in razmere; opazovala je ostro osebe okrog
sebe, njihov značaj in vpliv na dvoru, njihovo
naklonjenost proti sebi in soprogu. Po teh razmerah
je poskušala uravnati svoje vedenje, kakor
jo je bil naučil oče Barnaba.

„Zato nisem prišla na Dunaj,“ rekla je sama
sebi, „da bi čepela v teh tesnih sobah kakor
nuna, ampak da se pokažem kneginjo in vladarico,
da kaj storim za svojo čast in za čast
naše rodovine. Zakaj naj bi gospodovala samo
vojvodinja Elizabeta ali vdovica Katarina, jaz
pa stala v kotu kot malo dete? Za pranje in
šivanje bi me še hoteli porabiti, za javno nastopanje
pa ne! Ne, tega ne trpim več in rajša
pobegnem domov, kakor da bi tako živela.“

Virida je tiho ihtela in se žalostila. Smilila
se je sama sebi in rada bi bila videla, da jo
kdo tolaži, pa mesto tega pride komornik vojvodinje
Elizabete ter ji naznani, da svetla gospa
vojvodica želi, naj pride v domačo dvorano;
pristavi, da so tam zbrane gospe pri delu.

Virida je obrnila objokane oči v mrzlega
gospoda, malo pokimala in vstala. Premišljevala
je, ali bi šla v delavnico, ali bi se uprla. O
pravem času še ji pridejo na misel zlate materine
besede, naj si izkuša s prijaznim in skromnim
vedenjem pridobiti ljubezen ljudij, ako želi biti
med njimi zadovoljna in srečna. Pregnala je
siloma slabe misli, obrisala si solze, popravila
obleko in lase in šla počasi in kolikor se je
dalo z veselim licem med svoje svasti in druge
dostojanstvenice.

Vojvodinja Elizabeta, žena vojvoda Albrehta,
je bila mlajša hči cesarja Karola IV. in sestra
vdove rajnega Rudolfa, vojvodinje Katarine. Iz
početka je bilo tudi njeno stališče v zakonu
podobno Viridinemu, a to je manj čutila, ker je
bila vladajoča vojvodinja Katarina njena sestra.
Zato je smela marsikaj, kar bi drugim ne bilo
dovoljeno. Poleg tega je imela za domače gospodinjstvo
močno pripravno nrav, in to ji je delalo
mnogo razvedrila. Sedaj pa, ko je tako nepričakovano
prišla na prvo mesto pri dvoru, kazala
je vso svojo sposobnost. Natančna in točna je
bila povsod in to je tirjala tudi od drugih
dvorjanov. Kakor njen soprog, tako je bila tudi
ona pobožna gospa; gledala je na to, da so vsi
vršili redno svoje cerkvene dolžnosti, in rada je
videla, da so bili vsi ž njo vred vsako jutro
pri sv. maši. Ker njen soprog, vojvoda Albreht,
ni ljubil veselic in zabave, imela je vojvodinja
Elizabeta mnogo prostega časa, in tega je uporabljala
dobro. Rada je zbirala v družinski dvorani
okrog sebe vse mlajše vojvodice in dvorjanke,
da so skupno delale kaj koristnega.

Ob določeni uri so že čakale dvorne gospe
v prostorni, ne posebno bogato, pa vendar prijazno
opravljeni dvorani. Bilo jim je na tem, da jih ceni vojvodinja. Pri okrogli mizi, pregrnjeni s tkanim prtom, z ročnim delom, sedeli sta gospa Linda Raucheneckova, predstojnica
vojvodičinih služabnic, in Jela Landenbergova
sestra avstrijskega maršala in pridvorna gospa.
Obe gospe sta bili že bolj priletni, pa jako


[Stran 81]
[81]

zgovorni. Sedaj sta bili na pol pri delu, na pol
v pogovoru.

„Pozno je že, pa svetle gospe še ni v delarnico.
Kaj je neki vzrok temu, saj je sicer
tako točna?“ pravi Linda.

„Najbrž so prišli nepričakovani gosti, pa je
treba kaj urediti in pripraviti,“ méni Jela.

„Gostov prihaja sedaj malo, zato ne verjamem,
da bi bili danes došli. Prihodnje dni
pa pričakujejo ogerskih poslancev, kakor sem
slišala včeraj.“

„No, potem je kaka druga reč, ki zadržuje
vojvodico, morebiti družinske stvari.“

„Da, kaj takega pač utegne biti. S svetlim
soprogom sta sicer v lepi jedinosti, saj je tako
dober gospod, kakor moj rajni Henrik: toda
sicer ni na dvoru vse tako v redu, — pa saj
sama veš, Jela, kaj bi ti razkladala!“

„Moja vednost je bolj površna, ker nimam
pravega darú za dvorne tajnosti, vendar se mi
zdi, da se je dokaj izpremenilo na dvoru po
smrti nadvojvoda Rudolfa.“

„Premenilo se je res, pa menim, da na
dobro stran.“

„O, nikakor ne ugovarjam, ampak le mislim,
da bi utegnil kdo pogrešati prejšnjih razmer.“

„Morda, draga Jela, a časi se preminjajo
in ljudje so vedno drugačni. Medve sva bili
nekdaj tudi mladi in dobre volje, sedaj pa je
nama vse to odveč in tako je tudi pri drugih.
Vojvodinja Katarina, katero menda imaš v mislih,
je res dobra, mlada gospa, pa je vendarle vdova,
kakor jaz; zato ni zanjo nedostojno, ako se nosi
bolj vdovsko in manj zahaja v veselo družbo.“

„Saj je popolnoma prav, da žaluje po rajnem
soprogu, ker je bil plemenit in velik gospod.
Vendar je poleg tega še kaj drugega: sedaj ni
več vladarica, nima otrok, nima pravega dela,
nima več prejšnje časti — in to je bridko. Pomilujem jo.“

„Kakor nanese usoda, Jela; midve nisva
krivi. Kar se pa naju tiče, ne moreva se pritoževati:
Elizabeta je prav dobra gospa.“

„To priznava vsakdo; samo to menijo nekateri,
da je preveč prikrajšala vdovo. Pa pustiva
to! Ne zameri, da sem govorila odkrito.“

Lindi se je zdelo, da je malo prizadeta kot
načelnica dvornega služabništva, zato je nekoliko
pomolčala, potem pa vzdihnila:

„Vsem ne moremo vstreči, pa polagoma se
bo uredilo vse. Saj sta sestri, naj se torej sami
pogovorita med seboj!“

„Prav tako, pametno govoriš. Kje pa je
mlada vojvodica Virida? Ali je ne bo danes v
našo družbo? Meni je jako všeč ta zanimiva
mlada gospa, zato jo pogrešam nerada.“

Linda jo srpo pogleda, ne vedoč, ali se šali,
ali govori resno, zato odvrne nedoločno:

„Tako, tako! Mlado gospo bo treba zopet
klicati, kakor sicer. No, vidiš pač, ‚vsak ima
svoj prav‘, kaj bi človek govoril! Stara sem že
in mnogo izkusila, pa vendar še vedno kaj novega
pride nad mojo glavo.“

„Kaj pa je tako strašnega?“

„Ne vem, kako bi ti povedala svojo misel.
Glej, dve leti je že pri nas, in meniš-li, da se
je kaj udomačila? Nič, vedno je čemerna, sama
zase, vedno premišljuje in piše domov, da človeku
kar preseda. In celó vojvoda je že pohujšala.
Saj si ga poznala preje, kako ljub in prijazen
mladenič je bil, kako rad se je sukal pri
nas in se z nami kratkočasil. Sedaj se pa tudi
nekam jezno drži in je sam zase. Kaj bode
iz tega? Bojim se, da nam bode še težko, če
pride kdaj do veljave in vlade. Toda ...“

Gospa Raucheneckova bi bila govorila še
dalje, kar se odpró vrata in vojvodinja Elizabeta
vstopi z vdovo Katarino in gospemi, katere so
jo čakale v prednji sobi. Po kratkem pozdravu
sedejo vsaka k svojemu delu, in začne se miren
in hladen pogovor.

Ko pa vojvodinja zapazi, da še ni knežne
Viride, pokliče jedno gospico in ji tiho naroči,
naj v njenem imenu povabi gospo vojvodico
v delarnico. Vse navzoče gospe so to opazile
in takoj uganile, kaj je naročila vojvodinja.
Radovedne so čakale, ali pride mlada knežna,
ali ne, in med tem čakanjem skoro niso mogle
govoriti. Toda kmalu vstopi Virida v dvorano,
lepo vzrastla, a bledega obličja. Molčé se prikloni
vojvodinji Elizabeti in tiho pozdravi vdovo
Katarino, sede poleg nje k mizi in prime za
delo.

Pri teh delavnih shodih so bile gospe navadno
prav živahne in jako vesele, danes pa je
bilo nekaj posebnega nad njimi. Govorica se
kar ni hotela razplesti. Elizabeta je začela večkrat
na to in na ono stran pogovor, pa dobila je
le kratke odgovore od obeh vojvodic, zato je
naposled umolknila tudi sama. Virida je bila
na videz silno zaverovana v delo. Zlato je vezla
v svilnat robec, dar za svojega soproga. Nalašč
je preslišala več vprašanj in ogovorov; če je
odgovorila, povedala je le malo besed. Prav
pusto je bilo vsem, in želele so si konca današnjega
dela. Zato vsi pozdravijo s tihim veseljem
naznanilo vstopivšega komornika, da so
došli ogerski kraljevi poslanci.

Vojvodinja je vstala in družba se je poslovila
z navadnimi pokloni in odšla iz sobane.
Le vojvodice so še ostale. Videti je bilo, da
hoče Elizabeta nekaj povedati, kar ji teži že
dolgo časa srce.

„Vesta, dragi moji, da je določen za sprejeme
dvorni običaj, kateri naklada vsakateremu
mesto po njegovem dostojanstvu? Ne omenjam


[Stran 82]
[82]

vama tega, kakor bi ne vedeli, pač pa je potrebno,
da se vsi točno ravnamo po njem. Ker
le tako se napravi odličnim gostom dostojen
sprejem in ohrani ugled našega dvora. Opažali
pa so že nekaterikrat, da se to ni godilo zadnje
čase, da se je kdo ali neumestno rinil naprej,
ali pa nekako mrzlo in prezirljivo odtegoval.
Želim, da se ne bi zgodilo nič takega, zlasti
sedaj ne ob sprejemu ogerskih kraljevih poslancev.“

Na te besede nista svasti nič odgovorili,
kakor bi jih stvar ne brigala; hoteli sta iti v
svoje prostore. Zato pristavi Elizabeta kar naravnost:

„Pričakujem, da mi storita tudi ve dve to
uslugo.“

Sedaj pa odgovori vdova vojvodinja Katarina:

„Ti si vladarica, draga sestra, torej imaš
dolžnost in priliko sprejemati in častiti ptuje
odposlance. Jaz pa sem vdova in ménim, da
se oziraš na moj stan. Ko sem bila jaz na tvojem
mestu, vedela sem, kaj mi je storiti. Nihče se
ni pritoževal zarad dvornih sprejemov na Dunaju,
kakor praviš, da se godi sedaj. Treba
iskati vzrokov za to kje drugod.“

Nato se je obrnila proti vratom in odšla.
Vojvodinja Elizabeta je bila nekoliko užaljena,
vendar se je mirno obrnila do Viride in ji
rekla:

„Prosim te, da storiš tudi ti s svoje strani,
kar je prav, da napravimo dostojen sprejem.“

Virida je lahno prikimala s črnolaso glavico
in tiho odšla na strani Elizabete iz dvorane.
Prišedša v svojo sobo, bila je sama in govorila
s seboj:

„Kadar me potrebujejo, tedaj se me spomnijo;
pomagam naj jim povzdigniti sijaj pridvornega
sprejema. Seveda, to storim rada, pa ne
za druge, ampak sama zase. Premalo ne bodem
storila, o tem smeš biti prepričana, ti umna
Elizabeta.“ Poredno se je nasmejala in šla pregledavat
oblačila in okrasnine.

Sprejem ogerskih odposlancev je bil veličasten.
Vojvodu Albrehtu je bilo na tem, da
ohrani in utrdi prijateljske razmere z mogočnim
ogerskim kraljem. Staro bogastvo iz Rudolfovih
časov so poiskali in razložili. Sprejemna dvorana
na dunajskem dvoru se je lesketala v
kraljevskem blišču; tudi dvorjani so se pokazali
v najlepših opravah. Vse pridvorne dedne službe
so se kazale; zastopali so jih slavni avstrijski
plemiči, katere so v naglici povabili.

V sprejemno dvorano so polagoma prihajali
velikaši in njihove gospe, vse v krasnih
oblekah z obilnim lepotičjem. Živahno gibanje
in govorjenje je bilo med njimi, in vsakega
novega gosta so pozdravili s pristojno častjo.
Ostri opazovalci so ocenjali obleko in vedenje
navzočih gospodov. Henrik pl. Holgenberg in
Linda Raucheneckova sta sprejemala dohajajoče
in jih vodila v dvorano. Z vidno zadovoljnostjo
sta opravljala ta posel, ker jima je šlo po volji.

Ko je bila že vsa gospôda zbrana, prihajali
so dvorjani, nato vojvodinje in vojvoda Albreht
sam. Najprej je šla vojvodinja vdova Katarina
v spremstvu samo jedne gospe, vsa v črni
obleki, brez nakitja. Linda je bila nevoljna in
povabljenci so se čudili, da tako dolgo hodi
črno oblečena in k taki slavnosti prihaja tako
preprosto. Sedla je na svoj prostor in se malo
zmenila za ljudi. Igrala je ulogo razžaljene in
prezirane vojvodinje. Nasprotno pa sta prišla
Leopold in Virida mogočno in sijajno. Nastopala
sta oblastno in se mnogo vrtela med gosti
in dvorjani. Vse je občudovalo mlado dvojico,
krasna Milanka je očarala vse. Celo vladarica
Elizabeta na strani vojvoda Albrehta, ki sta
vstopila poslednja, ni izbrisala tega vtiska, in
splošno so govorili, da je Virida kraljica tega
dné. Opazil je to nadvojvoda Albreht in je bil
nevoljen nad toliko preširnostjo; opazila je tudi
Elizabeta in spoznala, da so njene dobre besede
učinile prav nasprotno ravnanje, kakor je želela
sama. Zapomnila si je to in sklenila, o priliki
maščevati se nad njima.

Leopold in Virida sta spoznala, da sta stopila
na ono pot, ki bi ju najkrajše vodila do
veljave in morda tudi do vlade. Leopold se je
udal popolnoma svoji umni soprogi, ki je ravnala
natančno po navodu svojega očeta. Dosledno
sta nastopala tudi naprej sijajno in prikupljivo,
da sta imela dan na dan več zvestih
privržencev. Ni mogel lahko kdo pozabiti ljubeznive
prijaznosti mlade vojvodice. Ta živahnost,
ta ogenj v velikih črnih očeh, vsa milina njene
osebe, in potem zlati značaj in vrlina mladega
vojvoda — vse to je marsikomu vzbudilo misel,
da bi imela Avstrija vse drugo veljavo, ko bi
imela Leopold in Virida v rokah vladarske posle.
Od misli do želje pa ni daleč, za dejanje treba
le ugodne prilike, kakoršna se je naposled tudi
ponudila.

Leta so potekala hitro. Vojvoda Leopold
je dorastel in postal polnoleten. Pustiti so ga
morali k vladarstvu in mu dati besedo pri javnih
naredbah. Pokazala se je kmalu razlika med
obema bratoma tudi pri vladarskih poslih. Bojeviti
Leopold je vedno silil le na širjenje oblasti
in moči, na pridobitev dežel in gradov, na vojske
in vojne zveze. Albreht pa je bil nasprotno
zadovoljen s tem, kar je imel, in želel v miru
vladati svoje podložnike. Prišlo je čestokrat do
prepirov; Albreht je izpočetka zmagoval le zato,
ker je imel še stare, sebi udane služabnike in
svetovalce, kateri so sicer bolj ali manj v srcu
pritrjevali vojvodu Leopoldu, vendar pa mu še


[Stran 83]
[83]

niso mogli zaupati. Saj ni doslej še nikjer pokazal,
da tudi res more in zna kaj opraviti v boju
ali v politiki. Ta nedostatek je najprej opazila
Virida in ga razodela soprogu. Mladega vojvoda
je močno zadela ta opazka. Takoj je sklenil
pokazati nevernim ljudem, da je junak ne le
v besedi, ampak tudi v dejanju.

XIX. Samasvoja.

Komaj je stopil Leopold na svoje noge,
delal je neprestano za razširjanje svojih pravic.
Terjal je zase večje in lepše prostore, sprejel
mnogo služabnikov in dvorjanov v službo, soprogi
je dajal večje vsote na roko, v obče:
kazal se je vseskozi pravega kneza. Povsod je
posnemal rajnega brata Rudolfa. Ljudje so to
opazili in vsi nekdanji prijatelji Rudolfovi so
se sedaj oklenili Leopolda. Pričakovali so, da
se povrnejo prejšnji lepi časi. Zlasti bojeviti
vitezi, med njimi junaki slavnega imena, ponujali
so se mu v službo in ga priganjali v junaška
dela.

Nekdaj so hodili junaki na jutrovo nad nevernike,
kadar so si hoteli pridobiti posebno
slavo. A ob času, ko se godi naša povest, ni
bilo več te navade. Pač pa so šli tu pa tam
junaki nad neverne Pruse, s katerimi so se bojevali
„nemški vitezi“. Vitezi nemškega reda so
imeli tedaj zlato dôbo moči in slave; vladal jih
je veliki mojster Vinrik Kniprodski (l. 1351. do
l. 1382.). Tako umevamo, zakaj je vleklo tudi
Leopolda, da bi šel pridobit si v boju s Prusi
viteške slave. Virida ga je vnemala in mu živo
slikala življenje slavnih junakov.

V najlepši dôbi, poln moči, hrepeneč po
nevarnih činih, je odrinil v spremstvu mladih,
bojaželjnih junakov na Prusko. Marsikomu se
je treslo srce v prsih in po pravici so se jokale
soproge in sestre za može in brate, ker slovo
je bilo morebiti za vselej. Virida se ni jokala,
marveč še druge je tolažila. Prigovarjala jim
je, češ da je bolje ničesar ne imeti, kakor soproga
ali brata brez viteške slave.

Leopolda je vodila pot v divje severne, deloma
slovanske kraje. Mnogo mest je videl,
povsod so njega in viteze lepo sprejeli, zlasti
pa še nemški vitezi, katerim so se takoj radi
pridružili v boju. Sreča jim je bila zvesta, mnogo
viteških dejanj so dovršili in si pridobili obilno
slavo. Po večmesečnem bojevanju je sam veliki
mojster nemškega reda „udaril“ Leopolda za
viteza in ga tako najslavneje povzdignil med
častito družbo viteško.

Ker je bil dosegel namen, vrnil se je Leopold
domov. Slovesno so tu sprejeli njega in viteze.
Virida se mu je ovila okrog vratú, rekoč:

„Sedaj si mi dvakrat ljubši, ker tudi v hrabrosti
si kos vsakomur.“ Zares si je bil pridobil
Leopold s tem veliko priznanja; njegova
veljava je rastla na vseh straneh.

Zatorej lahko umevamo, da oba brata nista
mogla dolgo časa skupaj vladati. Leopold je
silil, da bi delila dežele in naposled je res pripravil
brata, da mu je odstopil tirolsko deželo,
katero so bili pridobili Habsburžani malo poprej.

Toda Leopoldu je bilo Tirolsko kmalu pretesno
in silil je zopet v brata tako dolgo, da
sta delila v drugič, in gledal je, da je prav izdatno
povečal svojo oblast. Od sosedov je kupoval
grajščine in posestva ter tako množil
domačo posest. Kot hrabrega junaka in mogočnega
gospoda so ga iskali za zaveznika povsod
in to ga je zamotalo v mnoge boje in prepire.
Večinoma je prihajal domov zmagovit in
zato bolj mogočen in ponosen in bratu svojemu
silnejši tekmec. Zahteval je novih dežel, bil je
marsikak prepir, v katerem Virida ni odjenjala
preje, da se je zgodilo, kar je hotela. Tako je
prav ona neprestano vnemala moža za nove
pridobitve, saj je bilo to tudi njej v slavo in
svasti v poniževanje.

L. 1379. sta delila zadnjič, in Albrehtu je
ostala samo Avstrija pod in nad Anižo, vse
druge dežele je moral odstopiti bratu Leopoldu.
Sedaj je imel v roki, česar je želel: moč, denar,
ljudi, tovariše, na strani pa ognjevito in junaško
ženo Virido. Njegove so bile te dežele in posesti:
Štajersko, Koroško, Kranjsko, Slovenska
Krajina, Istrija, Feltre, Cividale, Tirolsko, grofija
Habsburška, mejna grofija Burgavska, Trst in
še druge manjše pokrajine. Leopoldov dvor je
zabliščal v kraljevskem sijaju, vzori in upi Viridini
so se začeli izpolnjevati.

Odkar sta imela vojvoda vsak svoje dežele
in vsak svoj dvor, nista več skupaj stolovala
na Dunaju. Leopold je bival ali v Gradcu ali
na Tirolskem, kakor so mu velevali opravki
in razni boji. Povsodi se je izkazoval vrlega
moža, spretnega vladarja in viteškega junaka.
Virida pa je bila središče, okrog katerega se je
vrtelo ne le vse življenje in gibanje na vojvodskem
dvoru, ampak tudi vse javno delovanje vojvodovo.
Znala ga je pridobiti za najtežja početja.
Ko je videla kak krasen grad in omenila le
mimogredé, da mora pač prijetno biti na njem,
takoj ga ji je podaril ljubeznivi soprog. Če ni
bil njegov, kupil ga je, in če ga ni mogel kupiti,
zamenjal ga je za druga posestva, in kjer
tudi to ni bilo mogoče, porabil je vojne homatije,
da je pridobil, česar je želela soproga. Vsi
niso odobravali tega ravnanja, a kaj posebnega
si nikdo ni upal ugovarjati, moč Viridina je
bila prevelika.


[Stran 84]
[84]

Kako čudno se igra včasih sreča s človekom!
Morda je od nje pričakoval veliko, toda še več
mu dá ali ga celo obsipa s svojimi darovi.
Tako je bilo pri Viridi. Dobila je moža, ki je
bil prvi junak svoje dôbe, oblast njuna se je
razširjala čez razne dežele tako, kakor je njuna
slava hitela od mesta do mesta, od dežele do
dežele. Je-li bila torej morda Virida srečna v
taki veljavi, slavi in mogočnosti? Rekla je lahko
sama sebi, da ima za vse Leopoldove uspehe
zasluge tudi ona sama. Zakaj ona ga je vnemala
za junaštvo, ona je ž njim delala načrte, ona
ga je tolažila v bridkosti, s svojo ljubeznijo mu
je sladila delavno življenje, s kratka: bila mu
je res družica, tovarišica v življenju v vseh rečeh.
To je spoznaval Leopold in zaradi tega jo je
ljubil in cenil neizmerno. Vendar — srečna,
prav srečna ni bila, zakaj njene želje se niso
še nikakor izpolnile, njeni vzori so se dvigali
in plavali še veliko, veliko više.

Četudi utegne biti za čitatelja nekoliko težko
premišljati dolgo vrsto zgodovinskih dogodkov,
ne moremo drugače zvršiti svoje naloge, kakor
da popisujemo še nadalje zgodovino Leopoldovega
vladanja; potem se bomo tem lože in
prijetneje mudili v njegovi domači hiši in se
bavili z njegovo družino.

Po želji Viridini se je mešal Leopold v boje
z Benečani v Italiji, kateri so pa donašali koristi
le Barnabu. Stari plemenitaži so se nad
tem jezili in godrnjali zarad ženske vlade, toda v
obraz si niso upali tega povedati Leopoldu. Ker
je pa vendar nekoliko slutil nevoljo, sklenil je
bolje urediti svoje dežele in tako odstraniti
vsak povod za nezadovoljnost in nasprotovanje.

Najbolj v nevarnosti so bila avstrijska posestva
po Švici in na Švabskem. Leopold si je
mnogo prizadeval, da bi zjedinil vsa raztresena
posestva in spravil pod svoje gospodarstvo.
Toda ustavljale so se mu velike zapreke in težave.
Pravi junak se ne straši težav; tudi Leopold
se jih ni. Zopet je bila Virida, katera je
tudi za to stvar vnemala Leopolda.

Tačas je posebno slovel kot hraber junak
in mogočen gospod grof Eberhard Virtemberški,
kateri se je bojeval kar v jedno mer s svojimi
sosedi, zbral in izuril si lepo vojsko in tako
postal celó nekak gospod Leopoldov za one
kraje. Leopolda bi samo to ne bilo toliko jezilo,
ko bi hkrati v tem ne bila velika ovira za njegove
namere. Virido pa je to močno žalilo,
ker ni marala biti podložna nikomur, še bolj
pa, ker je ta mož tako slovel, da je za njim
zaostajal njen Leopold. A kako bi spravil s poti
neljubega tekmeca? Stvar ni bila lahka, zlasti
ne, če bi bil Leopold rabil samo poštene pomočke.
Leopold je bil sicer dobra duša, a
njegovi svetovalci so znali najti razlogov in
vzrokov dovolj za kakoršnokoli ravnanje. In
ko je videl Leopold, da je tudi Viridi po volji,
pomišljal je še manj o tem, kaj ima storiti. Težave
so mu delale skrbi in gubančile čelo. Virida
je to opazila in ga izkušala razvedriti.

„Kaj ti je, dragi soprog?“ vpraša ga sočutno,
„da ti leži oblak na čelu in je izginila veselost
iz tvoje duše? Vzemi meč, zajaši konja in pojdi
v boj, na lov, tam najdeš razvedrila!“

„Ne morí me dolgi čas, predraga, pač pa
skrb za nas in za naše dežele. Poleg tebe biti
mi je slast, a tebe in otroke videti v nevarnosti,
to me morí.“

„Od kod naj nam preti nevarnost? Ali ni
tvoja desnica, ali ni orožje tvojih zvestih služabnikov
dovoljna obramba za nas vse?“

„Upam, da je. Toda marsikaj se je pred
kratkim močno predrugačilo in treba je posebne


[Stran 85]
[85]

previdnosti, da ne zabredemo. Mesta ob Renu
in v Švici so se zavezala: to je velika moč, ako
jim bo sreča mila. Knezi se morajo združiti v
brambo, da se ustavijo mestom. Kako bi se
končal naš boj z mesti, tega ne more nihče
vedeti.“

„Zoper viteštvo in plemstvo, ako je jedino,
ne zmorejo mesta.“

„Res je, ako je jedino. Veš pa, draga moja,
kaj pomenja: društvo levovo, sokolsko, svetega
Mihaela in sv. Jurija, in druga, kjer so udje
vitezi in mali plemiči!“

„Klativitezi so, kateri služijo onemu, ki bolje
plača.“

„Prav to je; kaj nam pomorejo taki? Še z
mesti potegnejo, če treba. Mesta pa imajo denar
in lahko dobro plačajo vojake.“

„No, brez denarja tudi mi nismo,“ pripomni
Virida, ozirajoč se nekoliko tudi na svojo veliko
doto.

„A vojska požre še tako velike vsote. Vojska
je pravo brezdno. Zlasti, če se je treba vojevati
v daljnih deželah, kakor je švabska.“

„Eh, moj junaški soprog, če posežeš s krepko
roko vmes, vse bode kmalu mirno. A treba
urnosti in odločnosti. Urnost v vojski je pol
zmage.“

„Govoriš, kakor zveden vojskovodja. No,
posvetoval se bom najprej s svetovalci, potem
pa sklicem stanove skupaj na deželni zbor,
da se odločimo za boj in dovolimo potrebne
troške.“

„Stôri to, dragi moj in bodi trden! Morda
zavisi od tega celó cesarska krona. Kralja Venclja
malokdo mara, in vsi si bodo posihmal želeli
odločnega moža za vladarja. Zatorej bodeš ti
prvi na vrsti, dragi mi Leopold.“

„To so pač lepe želje, in ako bi se dale
uresničiti s samim mečem, ne bi se jim odrekel.
A ker je ta stvar zavita na toliko strani,
pač ne morem več, nego da se pripravljam za
vsak slučaj.“ Leopold je vstal, poslovil se od
soproge ter šel zopet navdušen na svoje delo.
Poiskal je takoj maršala grofa Sponheima, da
bi se ž njim posvetoval o vojnih pripravah.
Ko vstopi maršal in pozdravi vojvoda, takoj
ga praša Leopold:

„Kaj je novega, dragi maršal?“

„Vaša visokost ste mi naročili proučavati
razmere ob Renu in na Švabskem ter o njih
poročati.“

„Da, vrli moj maršal. Kaj ste dognali?“

„Stvari so se zasukale za grofa Eberharda
na slabo. Njegov sin je izgubil bitvo pri Reutlingenu
in prišel z bratom v razpor. Kralj omahuje
in se bliža mestom, da bi ga podpirala.“

„Dobro, sin Ulrik je torej izgubil vojsko
in stari se jezi, seveda! Za nas je prišel čas,
da pametno postopamo. Kaj menite, kaj treba
storiti najprej?“

„Težko je tukaj svetovati. Vendar mislim,
da pred vsem treba dobiti od kralja državno
oskrbništvo švabske dežele. To bi se posrečilo
pač kmalu. Grofu Eberhardu kralj ne zaupa, ker
se mu zdi premogočen, in ne zna zmerno rabiti
svojih močij. Kralj želi mirú in potrebuje osebe,
da uvêde mir na Nemškem.“

„Dobro si pretehtal razmere. Kralj hoče
imeti mir, to je kazal na obeh zadnjih državnih
zborih v Norimberku in Frankobrodu, kjer je
predložil dotične ukaze v potrdilo. A malo je
upanja, da se mesta uklonijo temu ukazu, ker
bi morala sicer popustiti svoje zveze. Tudi je
že odločen vojvoda bavarski kot najbližnji sosed,
da prevzame državno oskrbništvo v Švabih.“

„Po mojih mislih pa vojvoda, Bavarec, ni
kos tej nalogi, in to izprevidi preje ali sleje
tudi kralj.“

Tako sta se pogovarjala še dolgo in skovala
pameten načrt, ki se je obnesel prav dobro.

Kralj Vencelj je dobil zaupanje do Leopolda
in mu res izročil državno oskrbništvo Švabov.
Sedaj je imel lepo priliko, poskusiti svojo srečo.
Ni se maral zameriti niti mestom, niti knezom,
zato je vedno posredoval med njimi. Toda prav
zaupati mu niso hoteli ne ti, ne oni. L. 1381.
je nastala splošna vojska med mesti in nižjim
plemstvom na jedni strani, pa knezi in Virtemberžanom
na drugi strani. Leopold je želel pomiriti
obe stranki, a naposled je izprevidel, da z
besedo ne opravi veliko pri oboroženih nasprotnikih.
Zato je bil prisiljen tudi sam postaviti
svojo vojsko na noge. Trebalo je denarja, a
stanovi ga niso radi dajali, ker ni bilo bojev
ne konca ne kraja. Naslednje leto se je Leopoldu
posrečilo napraviti premirje za poldrugo
leto. Ko pa je pretekla ta dôba, hotel je kralj
Vencelj sam narediti konec prepirom. Prepovedal
je vse zveze in ukazal knezom, naj poravnajo
vse krivice, napravljene meščanom. Vojvodu
Leopoldu pa je odvzel državno oskrbništvo
švabsko na prošnjo obeh strank, ker sta se bali
njegove moči.

A Leopold ni takoj odjenjal, kadar se je
lotil kake stvari. Hotel je delati brez ozira na
kralja in državo, da bi ohranil svojo oblast ob
Renu in v Švici. Zato pa je namerjal vojevati
se sam na svojo roko, brez državne pomoči.
Tu se je imelo pokazati, kaj zmore Avstrija
sama, kaj zmore njen vladar. Leopold je bil
na razpotju: na jedni strani mir z nekoliko
prijenljivostjo in manjšo slavo, a večjo varnostjo;
na drugi strani obupen boj z mesti in
slobodoljubnimi Švicarji, ki bi pa utegnil zmagovitega
Lepolda povzdigniti do prve stopinje
v Evropi, do cesarstva.


[Stran 86]
[86]

Leopold je nekoliko omahoval. A Virida
ga je zopet vnela za vojsko — zroč pred seboj
urne zmage, nove časti in tam v daljavi krono
cesarsko. Oh srce človeško, kdaj so dopolnjene
tvoje želje?

Začetkom poletja l. 1385. je videla stolnica
Leopoldova, lepi Gradec, veličasten zbor vitezov
in veljakov iz raznih krajev južnoavstrijskih pokrajin.
Mnogi so imeli celó svoje hiše v mestu,
drugi so stanovali pri znancih in sorodnikih
ali pa po javnih prenočiščih. Grofi Ortenburgi
n. pr. so imeli v Gradcu lepo palačo in tukaj
sprejemali došle znance. Zastopnikov mest pa
ni bilo tukaj; naša mesta po Avstrijskem so
imela še majhno veljavo, ker niso bila združena,
in zato tudi niso imela velike moči. V deželni
hiši so bili zbrani med drugimi Rudolf Lichtenstein,
kamornik štajerski, Konrad Kraig, glavar
kranjski, Henrik Hoegenberg, dvorni mojster,
Wilgraim pl. Strejm, dvorni maršal, Kunrich
pl. Prum, dvorni točaj, Albreht Ottensteiner in
več manjših vitezov. Na drugi strani pa so bili
Viljem in Herman Celjski, Hugon Devinski,
grof Oton Ortenburški, Šenk Libenjski, Turjaški
in veliki grajščaki.

Friderik Walsee, glavar štajerski, pozdravi
zbrane gospode in pové, da želi vojvoda imeti
pomoči za svoje posle ob Renu in na Švabskem.

Grof Ortenburški takoj vstane in nekoliko
nevoljen zahteva natančnejših pojasnil o tej
stvari.

„Volja vojvodova je bila,“ reče grof Sponheim,
vojvodov dvorni maršal, „da ste prišli
sem. Iz njegovih ust bodete tudi slišali, česa
želi od vas.“

„Vojvoda je treba slišati,“ pritrdi Hugon
Devinski, „potem pa tudi dobro pretehtati, da
ne storimo nič nepremišljenega.“

Tako so se razgovarjali navzoči velikaši,
dokler ni došel sam vojvoda.

Ko vstopi, pozdravijo ga vsi navdušeno,
zakaj klanjali so se njegovemu junaštvu. Z mogočnimi
koraki gré do svojega vzvišenega sedeža
in začne govoriti:

„Velecenjeni vitezi in gospodje! Moč in slava
Avstrije je bila vselej prva skrb in glavna naloga
mojega življenja. Tega se hočem držati
tudi v prihodnje, tembolj, ker je bila to želja
pokojnega brata in sporočilo na smrtni postelji.
Treba je v ta namen dela, truda in denarja.
Vse to sem žrtvoval, kolikor sem mogel. Kupil
sem Montfort, grofijo Feldkirch, Breisgau, Bludenz,
za kar je bilo treba mnogo denarja. Privojeval
sem pošteno, kolikor sem mogel, sedaj
pa želim, da mi pomorete in me krepko podprete.
Po tem, kar sem kupil, dalo bi se posestvo
avstrijsko v Švabski lepo okrožiti in
utrditi: treba pa je močne vojske in prave
oblasti od kralja. Prvo tirjam od vas, drugo
pa si izposlujem o pravem času. To so moje
želje.“

„Urá, na boj za našega vojvoda,“ oglasi
se Henrik in ž njim mnogo mlajših vitezov.
Starejši pa so bili previdnejši in so odgovorili
vojvodu po Ortenburžanu:

„Za srečo domovine smo vsegdar pripravljeni
darovati imetje in življenje. Tudi danes
se ne upiramo, a želimo, da se stvar dobro
premisli, predno se začne. Namera je dokaj
nevarna. Razmere na Renu so tako napete, da
zadostuje le mal povod in se vname splošen
boj. Držimo se državnozborskih sklepov in pravica
bo na naši strani. Grof Kyburški ni ravnal
prav, da je napadel mesto Solothurn; zato nas
nič ne briga, če so ga Švicarji dobro okrcali.
Ko bi se pa Švicarji lotili naših krajev, potem
jih zavrnemo, kakor se spodobi.“

Stari gospodje so pritrjevali Ortenburžanu,
in ker se je vojvoda tudi odločil za to misel,
obveljala je splošno. Sklenili so: „Grof Kyburški
naj izvojuje prepir sam, kakor ga je sam začel.“

Ko se je ta sklep razvedel po dvoru, bili
so različni dvorjani raznega mnenja. Vojvoda
je soprogi ob kratkem omenil sklep zborov, in
Virida je prikimala, kakor bi ji bilo to čisto
prav. Morda ji je takrat tudi bilo. A stvar se
je naglo zasukala.

Drugi dan je šel vojvoda z večino vitezov
na lov, in vojvodica je ostala sama doma. Z
dvorno gospico Jelo Barbovo je bila v živahnem
pogovoru. Videlo se je, da uživa ta brhka gospica
vse zaupanje vojvodice Viride. Prišlo je
na vrsto tudi vprašanje o Kyburgu. Grofa sta
hvalili obe, da je ljubezniv, vljuden vitez, izboren
družabnik, da ga je škoda, ker je prišel v
tako zadrego in se mu ne obeta nikaka pomoč.

Med tem pogovorom oglasi komornik nekove
ljudi, ki želé priti k svetli vojvodici. Prvi
pride Hardeg Ptujski. Ko se je po vseh pravilih
vrlo lepo poklonil, ponudi mu vojvodica sedež
in ga vpraša, česa želi.

„Visokost, prihajam kot berač, proseč, ne
zase, pač pa za svojega prijatelja, ki je v sili
in stiski.“

„Jako lepo se vam podaje, gospod Ptujski,
da nastopate kot berač, ki ste imovit vitez. Radovedna
sem, za koga prosite pomoči.“

„Res, visokost, so mi stariši zapustili lep
imetek, vendar to vse ne zadostuje, da bi pomogel
svojemu prijatelju.“

„Torej je sila neizmerno velika.“

„Taka je, visokost, da le vaša mogočna
roka še lahko pomore.“

„Povejte torej, gospod Hardeg, kakšna je
ta sila, in kaj naj storimo vašemu varovancu
v pomoč?“


[Stran 87]
[87]

„Dovolite mi, da govorim v podobi. Bil je
gospodar, dober, varčen in pravičen. Zavidni
sosed mu ni privoščil sreče. Hujskal je njegove
podložnike na upor in jih podpiral. To je srdilo
gospodarja, da je sklenil sam napraviti konec
temu počenjanju. Ko je sosed zopet očitno
podpiral upornike, prime ga iznenada, da ga
kaznuje in ostraši. Pa kaj se zgodi? Ta hudobni
sosed je bil v zvezi z jednakimi tovariši. Ti so
gospodarja premagali, njegove ljudi pobili ali
polovili, njegovo posestvo razdejali in ga pripravili
v najhujšo bedo.“

„Zakaj se ne pritožite vojvodu, da mu pomore
do pravice?“

„To je storil, visokost, pa svetovalci vojvodovi
so sklenili, naj si ubožec pomaga sam.“

„Tako? O, sedaj umevam: vi govorite o
grofu Kyburgu! No, sedaj vidim, da imate
vrlega prijatelja. A kako bi mu pomogla iz te
stiske?“

„Ni ga, da bi mu pomogel, kakor samo
vi. Zato se obrača grof po meni do vas, da
ga rešite pogube. Hvaležen vam bode vedno,
on je mož beseda.“

„Verujem, a z orožjem pomoči se ne dá,
ker bi to bilo zoper včerajšnji sklep; in zoper
ta sklep se ne dá nič storiti.“

„Sklepe te spoštujemo vsi, pa soglasni niso
bili, tudi se niso ozirali na vse razloge. Čast,
veljava in obstanek naše Avstrije pa utegnejo
zahtevati, da vendar-le primemo za orožje.“

„Pozvedite in sporočite mi zvesto, kako se
razvijajo te stvari, da posežemo vmes o pravem
času. Prijatelju pa pišite, da ga ne zapustimo
v nesreči.“

Hardeg se je poslovil zadovoljen in šel k
svojim somišljenikom. Vojvodica pa in njena
zaupnica sta ugibali, kaj bi bilo storiti.

„Da, pomagati mu treba, pomagati mu hočemo,
naj velja, karkoli.“

Tako je sklenila vojvodica Virida.


[Stran 88]
[88]

XX. Leopoldova rodbina.

Državno obnebje v Nemčiji se je temnilo
čim dalje bolj in postajalo za Leopolda nevarno.
A ko mu je pretila nesreča s te strani,
užival je veselje doma — v svoji rodbini. Štirje
krepki mladeniči so rastli zdravi in brhki, očetu
in materi v radost. Viljem, Leopold, Ernest in
Friderik so bili nada in sreča svojih starišev.

V tej dôbi (v l. 1385.), o kateri govorimo
sedaj, bil je Viljem, najstarejši sin, v 15. letu,
Leopold v 14., Ernest v 12. in Friderik v 4. letu.
Starejši trije so bili končali navadni nižji šolski
pouk in so se imeli sedaj izobraževati za vladarski
poklic v raznih jezikih in strokah.

Virida je imela veliko veselje nad otroki.
Ljubila jih je že po prirodnem nagibu, ker so
bili njeni, ljubila jih je pa tudi, ker so bili lepi
in krasni mladeniči, ljubila jih je zato, ker je
imela najlepše nade o njihovi bodočnosti. Marsikaj
se ji je že bilo posrečilo, zakaj bi tudi
sinovom ne pridobila sijajne sreče? Njen prvorojeni
Viljem je bil vzoren mladenič, prav kraljevsko
dete; Ernest je bil junaškega duha, ostala
dva pa sta bila ljuba dečka. Vsi so bili zdravi
in krepki. Leopold je skrbel, da so bili vrlo
izurjeni v orožju in potrebnih vedah, mati pa
si je prizadevala, da so bili vrlo olikani, plemenitega
vedenja, in kar je še takih potrebnih
svojstev za vladarjeve sinove. Namere Leopoldove
in Viridine zastran otrók so si bile pač nekoliko
navskriž, pa vsaj na videz je zmagovala
tudi v tej reči volja odločne soproge, in če se
ni zgodilo vse po njenih mislih, bile so tega


[Stran 89]
[89]

vzrok okoliščine in pa varstvo božje nad pobožno
družino.

„Otroci naši doraščajo; treba jim priskrbeti
še nekaterih učiteljev, da se vzgojé za izvrstne
može; na njih bo slonela sreča podložnikov in
moč Avstrije,“ reče Leopold soprogi v domačem
pogovoru.

„To sem mislila tudi jaz, dragi soprog, a
kje jih dobiti, da bi bili kos svojemu poslu?
Gledati treba, da bodo najini sinovi sposobni
za najine namere. Učiteljev za tako izobraževanje
pa ne poznam tukaj.“

„O pač,“ odvrne Leopold; „imamo, hvala
Bogu, vrlih takih junakov, da nama izurijo dečke
v vseh vojaških vednostih. Kreuzpek je bil res
nad vse, toda tudi drugih móž poznam nekoliko,
ki so prvaki v junaštvu in omiki.“

„To je tvoja reč, vzemi kogar hočeš. Le
takih ne jemlji, kateri niso naklonjeni naši hiši.“

„Ne boj se, neprijateljev nimava, kakor upam.
Kar se pa tiče pouka, ni dovolj za najine sinove,
da znajo rabiti orožje, ampak znati morajo
tudi državne vede: državne zakone, ustavo naše
države, pravice vladarjev in njihove dolžnosti,
pogodbe, zgodovinske dogodke, razmere do sosednih
knezov in gospodov in jednake stvari.
Za to pa imamo profesorje na dunajskem vseučilišču,
ti znajo dobro te vede in bodo vrlo
izučili najine sinove.“

„Ne dvomim, da ne bi imeli potrebnega
znanja, a poleg tega morajo imeti nekako svetovno
oliko, kakoršna je potrebna za kneze;
mislim pa, da oni možje nimajo take olike.“

„Olike si sinovi lahko pridobé doma v naši
družini, saj je vendar pri nas vse pravilno in
dostojno, kakor si uredila sama.“

„Doma je vedno drugače in mnogo prosteje
kakor v ptuji hiši, na ptujem dvoru. Tudi
imajo na ptujih dvorih marsikatere posebnosti,
katere naj bi poznali najini sinovi.“

„Ne, draga; čemu tako? Od nikogar ne
tirjajo, da naj pozna vse ptuje običaje. Vsakdo
naj ravna po domačih navadah, kadar je tudi
v ptujini, da pokaže, kdo je, zlasti še knez, ki
se ne sme sramovati domačega rodú in njegovih
šeg. Če je pa treba ravnati po ptuje, ni
to nikakor težka stvar za pametnega človeka.
Jaz se kažem Avstrijca povsod, kamor pridem,
pa me zato ni zasramoval še nihče. Veš, ptujstvo
mi ni nič posebno ljubo.“

Viridi niso bile všeč te besede, ker je prav
ona mnogo ptujih, zlasti laških navad gojila
na graškem dvoru; tudi je imela nekoliko laških
dvorjank okrog sebe. A požrla je nevoljo in
se delala, kakor da ni razumela besed. Saj ji
pa tudi ni hotel Leopold očitati ničesar, ampak
le govoril je iz srca.

Ko je Virida le molčala, nadaljeval je Leopold:
„Zlasti morava skrbeti, da ohranijo najini
sinovi pobožno srce. Naša habsburška rodbina
je od nekdaj slovela in se odlikovala v
pobožnosti, tako že kralj Rudolf, slavni naš
praded, tako vsi njegovi potomci. Rečem ti,
draga soproga, da sem srečen po dobljeni zmagi,
a najbolj srečen sem vendar-le takrat, kadar
mirno, brez morečih skrbij molim in se mudim
pri svojem nebeškem Očetu. Zato ne smeva
tega zanemariti pri svojih čvrstih dečkih. Gospod
Peter je mož na pravem mestu, le več veljave
in moči mu dajva, saj je je vreden. Moja misel
je, naj se ves učni načrt nekoliko premeni in
naj se gleda zlasti na to, da se jim oblaži srce.
Taki sinovi nama bodo v čast in bodo vredni
habsburškega imena.“

Omeniti moramo, da je bil imenovani Peter
duhovnik in vzgojevalec Leopoldovih sinov. —
Ko je oče tako razložil svoje misli o vzgoji
knežjih sinov, stopita v sobo knežiča Viljem in
Ernest, vojvodova starejša sina, oba lepa in
krepka mladeniča. Viljem je bil nežnejšega, Ernest
pa krepkejšega telesa. Ko prijazno pozdravita
mater in očeta in povesta vsak svoje dogodke,
sprejme mati Viljema k sebi in ga ljubko poboža,
oče pa namigne mlajšemu in ga pokliče
k sebi. Videlo se je, da je mati vsa zaljubljena
v svojega prvorojenca. Božala mu je rdeča lica
in gladila rmene lase z visokega čela.

Leopold pa je mirno izpraševal Ernesta, kaj
sta se danes naučila z bratom.

„Učila sva se o Rudolfu Habsburškem,
našem dedu, kako je pridobil za svoja sina
avstrijske dežele.“

„Tako bodeta morala tudi vidva biti junaka
po njegovem vzgledu. Utrditi in povečati moc
Avstrije, povzdigniti slavo naše hiše, to vama
bodi namen.“

Ko je oče tako govoril, izvil se je Viljem
materi in pristopil k očetu. Z žarečimi očmi
sta gledala očeta in pazno poslušala, ko jima
je razkladal nalogo pravega viteza in junaka.

Mladeniča sta bila vsa prevzeta. Ker sta
videla, da je oče tako vnet in dobre volje, poprosita
vnovič, naj jima dá konja, da se naučita
jahanja. Res jima oče obljubi, da dobita
vsak svojega konja, in jima naroči, naj bodeta
vredna te dobrote.

Njuno veselje je bilo nepopisno. Takoj sta
poljubila roko očetu in potem hitela tudi k
materi izreč zahvalo.

Leopold pa porabi takoj to priliko in reče
sinovoma:

„Da, konja dobodeta oba, a poleg tega
še učenika za pravo, državno ustavo in druge
jednake predmete. Pričelo se bo resno učenje.
Vodstvo naukov pa prevzame za naprej častiti


[Stran 90]
[90]

gospod dvorni kapelan Peter, kateremu bodeta
pokorna v vseh rečeh, kakor meni ali materi.“

Mladeniča sta poslušala mirno in obetala,
da bodeta prav marljiva. Na to se poklonita in
odideta, spoznavša, da jima oče nima nič več
povedati.

Virida je še mnogo govorila soprogu, kako
želi odgajati sinove, da bodo pravi knezi. Hotela
jima je podati vzgojo, kakoršno je sama
uživala doma v Milanu. Nekaka dvorska olikanost,
občudovanje pesnikov, zabavanje v ženski
družbi, premetenost v državnih stvareh, in
pa drzno junaštvo, to ji je bilo vzor. Ni ji pa
bilo na tem, da bi se omikali sinovi temeljito,
zlasti ne, da bi se mnogo pečali z verskimi
rečmi ali ukvarjali z verskimi vajami. Zato ji
ni bilo čisto po volji, da bi duhovnik vodil
višjo odgojo knežičev. Ni ji šlo v glavo, da bi
mogel duhovnik vzgojiti vrla junaka ali velika
državnika. No, uspeh je pokazal tudi tukaj, da
je bil oče ukrenil jako pametno in da je bil
duhovnik Peter popolnoma kos veliki nalogi.

Kmalu po tem sklepu se je po Leopoldovem
naročilu uredilo poučevanje obeh starejših
sinov. Učitelji so bili izvrstni in knežiča
sta napredovala vidoma. Gospod Peter pa je
imel zadosti dela, da je krotil mlada živa duhova
in ju navadil Boga se bati in izpolnjevati
z veseljem njegove zapovedi. Bilo mu je
vselej načelo: „Gospodu služiti je — kraljevati.“

Ko je tako napredovala umna vzgoja Leopoldovih
sinov, skrbela je Virida neprestano za
to, da bi se povzdignila njena rodbina. Najložji
pripomoček za to bi bile po njenih mislih
imenitne in bogate neveste. Tistega časa je bila
najbogatejša nevesta Hedviga, kraljičina poljska,
dedičinja poljskega in celó ogerskega kraljestva.
Zakon s to knežno bi bil posebno srečen za
Leopoldovega naslednika. Imela je res mnogo
snubcev, a Virida si je mislila, da njen Viljem
ni preslab za njo. Začeli so se pogovori in
slednjič so se dogovorili, da se zaročita vojvoda
Viljem in kraljičina Hedviga. Res, da se
še nista videla, pa zadosti sta vedela drug o
drugem, da je bila zaroka veljavna. Bolj nego
zaročencema samima, ugajala je zaroka materi
vojvodinji. Njene želje so se hotele skoro izpolniti.
Viljem, kralj poljski in ogerski, Ernest,
vojvoda vseh avstrijskih deželá doli do morja,
njen soprog Leopold mogočen cesar, ona pa
— cesarica in mati kraljev in vojvodov, prva
gospa na svetu! Kako se bo čudil Milan, ko
pride s soprogom na rimskem pohodu v ponosno
očetovsko mesto! Viscontijeva Virida je
postala cesarica! O sladke nade!

V takem zmislu je preudarjala sama s seboj,
tako se pogovarjala z zvestimi služabniki, taka
so bila tudi pisma, katera je pošiljala često domov
v Milan in sicer očetu, zakaj materi ni rada
pisala o takih rečeh. „Da, prav si mi svetovala,
Izabela, ko si me nagovarjala, naj vzamem vojvodo
in grem v Avstrijo, kjer bom gospa in
kraljica, dočim bi bila v Milanu ostala ob strani
Sforzovi navadna meščanka, brez slave, brez
upanja lepše prihodnosti. Res, da ni še vse
premagano in pridobljeno, pa korak za korakom
me vodi bliže namenu, in nekega dné dospem
do vrhunca. Oh, to bo zmagoslavje čez vse
nasprotnike in zavidljivce na Dunaju, v Pragi,
v Milanu in še drugod! Zavist ne miruje nikjer,
toliko slajša pa bode zmaga nad njo.“

Take misli so ji rojile po glavi čestokrat in
tako se je bila že v to zajedla, da si bodočnosti
niti ni mogla misliti drugačne.

Nič ni bolj nestanovitno, nego sreča na
dvorih. O gospodu Petru se je smelo vsekako
reči, da je srečen mož. Zibelka mu je tekla na
lepem kraju naše Dolenjske. Bil je sin kmečkih
starišev, toda nenavadno nadarjen. To mu je
odprlo pot do učenja. V onih časih je bila ta
pot za nižje stanove neizrekljivo težavna. Saj
ni mogel — ni smel kmet dati v šolo sina,
če ni dovolil gospodar grajščak. Gospod Peter
je prišel v šolo, v Zatičini je preživel v samostanu
mladeniško dôbo. A v samostanu ni ostal.
Gnalo ga je med svet. Šel je proti severu in
ostal v Gradcu. Tu je stopil v duhovski stan.
Tedanji sekovski škof Janez Neuberški ga je
jako čislal, in tako je prišel Peter na dvor za kapelana.
Slišali smo že, da ga je Leopold izprva
rabil pri odgoji svojih sinov, naposled pa mu
je izročil to vzgojo popolnoma. Zaradi tega je
imel gospod Peter veliko moči in veljave. V
mnogih stvaréh je odločeval le on. To so dobro
vedeli dvorjani, zato so se mu sladkali in klanjali,
zlasti oni, kateri so želeli biti v milosti
tudi pri sinovih. Zakaj vsi sinovi so jako spoštovali
„gospoda Petra“, kakor so mu rekali
po navadi.

A poleg cvetoče sreče se plazi vedno mèdla,
zelenkasta kača zavisti. Tudi na dvoru so bili
možje, ki niso mogli trpeti duhovnika Petra in
so skrivaje zabavljali nad duhovsko vlado, kakor
so poprej zabavljali ženski vladi Viridini. Toda
— v istini se ni gospod Peter nikdar vtikal v
vladarske posle; ves čas se je bavil samo z
vzgojo knežičev, katere je ljubil iz dna srca.

No, zavistneži bi ne bili mogli odriniti moža
z njegovega mesta; bil je dovolj spreten in tudi
pogumen, da se je ustavljal njihovim spletkam:
toda nasprotnica mu je postala polagoma tudi
mati sama, Virida. Da so jo zavistniki lahko
spravili na svojo stran, ni nam treba šele praviti.

Najprej jo je peklo to, da je bil starejši
sin čim dalje resnobnejši in se ni več maral
dobrikati materi ali jo pogostoma poljubljati.


[Stran 91]
[91]

Umela bi bila lahko, da se je ta resnoba vselila v sina sama po sebi zaradi njegove starosti, toda razlagala si je rajša, da ga uči tako gospod Peter in ji tako krade ljubezen njenih sinov.
Ni ji bilo prav, da je vojvoda Leopold tako
točno ravnal po nasvetih duhovnega vzgojevalca in celó preziral njeno mnenje ali njene želje. Opažala je, da je tudi Leopold sam nekam resnobnejši ali celó pobožnejši, da nenavadno
dolgo moli, ostaja v cerkvi in prejema svete zakramente. Njenemu srcu ni ugajalo to, in čim dalje bolj je mrzela gospoda Petra.

Naposled mu je postala ostra nasprotnica
in sklenila, da ga odpravi z dvora, naj velja,
kar hoče. Ne, da bi mu mogla očitati kako
napako ali kak pogrešek, narobe, cenila je njegovo delavnost in mnoge vrline, a ni ji bil po godu, in zato se ga je hotela iznebiti.

Večkrat že ga je bila nalašč razžalila ali mu
pokazala zaničevanje; če jo je pozdravil, ni mu
odzdravila, pri slovesnih obedih in sprejemih
ga je prezirala, nekaterikrat kar hipoma poklicala sinova k sebi, četudi sta bila pri nauku.
Gospod Peter je to čutil, toda potrpel je, dobro
vedoč, da brez nasprotnikov ni noben človek
in da se težave ustavljajo vsakemu dobremu še dandanes
delu.

A najhuje je še prišlo. Nekega dné
gospoda Petra dva domačina z Dolenjskega.
Bila sta v preprosti narodni obleki. Ker je bival
gospod Peter prav v dvornem gradu, prišla sta
vanj naša Dolenjca. Ko je zvedela o tem Virida, zdelo se ji je to jako za malo. Dvorjani so si šepetali: „Plebejec, kmetavs, pritepenec, njene sinove. Ni si mislila, da pride stvar zares
plezavec — —“, tako so govorili o gospodu
Petru in njegovem nizkem rojstvu. Virida je
pa drugi dan pri skupnem obedu v nekaki nevolji izbruhnila — gospod Peter je bil navzoč in
je uprav nekaj razlagal knežičem —: „Žalostno je
dovolj, da se kmečka suknja šopiri že po
dvoru.“ Gospoda Petra je zadelo to bridko;
vsi so se spogledali, — a molčal je.

Naslednjo nedeljo je imel pri božji službi
pridigo, pri kateri je bil navzoč ves dvor. Gospod Peter je govoril preprosto in prepričevalno v evangelijskem duhu. Virida ni nikakor marala za take govore, želela je laskanja in lepotičja v cerkvenih govorih, kakoršnih je slišala dovolj v Milanu. Razkladal je, zakaj pravi Izveličar, da ne moremo služiti dvema gospodoma. Lepo je pojsanil, da moramo najprej služiti Bogu, da, tudi tedaj, če bi se zamerili ljudem.

V govoru ni bilo nič zbadljivega, vendar
ni bil Viridi všeč. Pritožila se je Leopoldu in
zapretila, da ne gre več v cerkev k pridigi, ako
ne odpravi z dvora tega človeka. Leopold je
sicer videl, da ni kriv pridigar prav nič, a ni
imel srčnosti, da bi bil zavrnil ženo. Ta se je
hudovala nad gospodom Petrom tudi proti
dvorjanom, da je prišlo vse to na uho njemu
samemu. Izprevidel je, da tako ne more biti
dolgo, in da se treba umakniti, če hoče sam
živeti v miru in potolažiti vojvodinjo.

Gospod Peter je tako izkusil, kaj je milost
in nemilost velikašev. Presedalo mu je tako
življenje in sklenil je odslej služiti samo Bogu
v samostanski tihoti. Ker je bil vzgojen v zatiškem samostanu, vleklo ga je tje, vleklo v ljubeznivi kraj dolenjski, kjer priča potniku še dandanes velikansko poslopje o nekdanjem
obilnem številu zatiških cistercijencev.

Ganljivo je bilo slovo duhovnikovo od tako
dragih mu gojencev. Jokali so se vsi, jokal se
je tudi Leopold, in solze je brisala Virida, ko
je zrla to tako ganljivo ločitev. Vest ji je rekla,
da je krivico delala možu, ki ji ni storil nič
žalega, pač pa se je žrtvoval z vso ljubeznijo za
njene sinove. Ni si mislila, da pride stvar zares
tako daleč; njena ženska lahkomišljenost je
želela samo v stran potisniti ga, ne pa odpraviti
do cela z dvora.

Odšel je gospod Peter proti jugu in kmalu
so dobili drugega vzgojevalca. A mir in zadovoljnost nista bila večja, ko ni bilo več „kmečke suknje“ na dvoru. Poletje in jesen sta minula za Virido dokaj počasno, sama ni vedela, zakaj
jo nekaj teži in ne more biti vesela lepih nád o bodočnosti.


[Stran 92]
[92]

XXI. Temni oblaki.

Kadar je človek nezadovoljen sam s seboj,
tedaj je nadležen vsem; zlasti čutijo to podložniki,
kateri morajo radi ali neradi tiho prenašati
njegove sitnosti. Prav to se je godilo sedaj
z Virido. Dosegla je bila z gospodom Petrom
svoj namen še bolj, nego je želela: jedna dozdevna
ovira njenih namér je bila odpravljena,
a zadovoljna vendar-le ni bila. Opazila je na
soprogu neko potrtost in vedela je, odkod
prihaja; tudi sinovi so jo vedno spominjali dobrega
gospoda Petra. Zato je občevala najrajša
s svojimi laškimi dvorjankami in nekaterimi
priliznjenimi plemiči, kateri so ji vse pritrjevali
in jo hvalili. Najrajša se je zibala v kolobaru
svojih priljubljenih načrtov, pregledovala, kaj
je že zvršila, in preštevala, česa je še treba.

Kakor vsak človek, zlasti še če je delaven in
trden, tako je imela tudi Virida nasprotnike.
Nasprotniki Viridini so bili dvojne vrste: prvi
so bili hudobni, kateri so delali naravnost v
njeno škodo in celó pogubo; drugi nasprotniki
so ji hoteli prav in dobro, toda njeno delovanje
so imeli za škodljivo. Med temi-le je bila stranka
dvorjanov in plemenitašev, katerim ni ugajala
politika Leopoldova. Ker so slutili, da ima preveliko
moč in veljavo vojvodinja, bili so nevoljni
na njo. To se je kazalo zlasti v prepiru
švicarskega grofa Kyburškega z mesti. Če tudi so
bili sklenili stanovi, da naj se vojuje grof sam,
vendar je šel glas, da hoče vojvodinja vsekako,
naj mu pomore Avstrija, in da je za to pridobila
Leopolda.

Nevolja je rastla tem bolj, čim več stroškov
so prizadevale vojne. Največkrat ni bilo pričakovati
od njih nikake koristi. Poslednji čas pa
je prišlo poleg tega še nevarno vrenje ob Renu.
Nezadovoljneži so prerokovali hude stvari za
Avstrijo.

Vendar se nasprotovanje še ni moglo pokazati,
ker so Leopolda osebno spoštovali več
ali manj vsi in se klanjali njegovemu junaškemu
značaju. Nekoliko shujšale so se razmere, ko
je Leopold izgubil državno oskrbništvo nad
Švabi. Tukaj mu niso zaupali niti knezi niti
mesta. Razne zveze mest in malega plemstva
so bile naperjene zlasti proti njemu kot najmočnejšemu.
Največji nasprotniki vojvodovi so bili
pa Švicarji, ki so bili napravili med seboj močne
zveze v obrambo svoje slobode. Videlo se je,
da pride med tema dvema nasprotnikoma do
boja, zakaj Leopold tudi ni mogel mirno gledati,
kako se mu ustavljajo nasprotniki; s tem bi
bil pripoznal svojo slabost in strah pred njimi.

„Ali more, ali sme trpeti kaj takega naš
vojvoda?„ rotil je mladi tajnik Burghart vsakoga,
s komur se je sešel. Bil je poseben ljubljenec
Viridin in govoril vse po njeni volji.

Virida pa je klicala soprogu in vsakemu plemiču,
ki jo je obiskal: „Sramota je za Avstrijo,
sramota za naše plemstvo, če je smejo tako izzivati
ti lačni švicarski meščani.“

A miroljubni in previdni svetovalci so se
ustavljali. „Pustimo jih v miru,“ rekel je umni
vitez Volbenk iz Ljubna. „Bil sem po Švicarskem
in videl te ljudi. Slobodo ljubijo, a žalega nečejo
nikomur. In če pridobimo vse švicarske
gore, čemu nam bodo?“

Grof Hartberški pa je pristavil: „Sosedje nas
sovražijo skoro vsi. Naš vojvoda se jim zdi
premočan. Če bodo le mogli, spravili nas bodo
v zadrege in nevarnosti, da bi nas pokončali.
Čakajmo! Vojvoda je še mlad; lahko si pridobimo
po mirni poti še veliko, za kar bi bilo
treba sedaj prelivati kri.“

Ni se dalo lahko reči, na katero stran potegne
tehtnica. Da bi torej gotoveje odločila dvor
in stanove za vojno, obrnila se je Virida do
očeta Barnaba v Milanu. Prosila ga je, naj vname


[Stran 93]
[93]

Leopolda za vojno in mu pomaga, kakor je
nekdaj tudi Rudolf pomagal njemu.

Toda po tej poti ji ni šlo gladko, kakor
je upala. V Milanu se je bilo mnogo premenilo.
Barnaba Visconti se je bil postaral in ni bil
več tako delaven; tiščal je, kar si je bil pridobil
in bal se je, da ne izgubi vlade. Izkušnje
so ga bile izmodrile. Nezaupljiv je postal do
vseh in povsod je videl nevarnosti in zarote.
Stare, ukoreninjene strasti pa so še tlele v njem.
Največ časa je preživel v Monzi v svojem gradu,
kjer se je mislil varnega med debelimi zidovi
in stražami, nekaj pa tudi zato, ker je imel
tam zaprte žrtve svoje jeze. Njegova dva sinova
sta bila ž njim jednaka v strasti, pa manj krepka
in delavna. Zato je pa padala veljava Barnabova,
moč njegovega brata Galeazza in njegovih
sinov, ki sta vladala v Paviji, rastla je od dné
do dné. Milanci so bili siti Barnaba in radi
bi se ga bili iznebili. Galeazzova sinova sta bila
prijazna in tako sta se prikupila ponosnemu
mestu. To je Barnaba čutil in zato je sovražil
brata in njegova sinova, dasi tega ni kazal
očitno. Ogibal se je prav skrbno vsega, kar bi
napravilo kako gibanje po mestu in deželi, ker
je v nemirnih časih težko krotiti ljudi. Najmanj
po godu mu je bila sedaj vojska in pa še v
ptujini; zato se ni zmenil za Viridino prošnjo.

A Virida se ni dala hitro odgnati. Obrnila
se je do bratrancev, katera sta ji tudi obljubila
pomoč. A stvar je bila težka in zapletena. Ko
bi bila Virida želela samo denarno podporo,
ne bi bilo pomisleka; a ker je hotela imeti
tudi vojno, pomišljala sta se bratranca. Postavni
vrhovni poveljnik milanske vojske je bil namreč
Barnaba, Pavija sama je imela le neznatno vojno
silo. Kako bi se torej pridobil Barnaba za vojsko?

Oglašala se je zima, sneg je pobelil z deskami
krite strehe v prijaznem Gradcu, ob hitri
Muri se je vlačila megla. Vse življenje se je
bilo nekam skrilo. Najbolj pa je mračna tihota
legla na vojvodov dvor pod „Gradom“. Sinoči
je bil prišel brzi sel naravnost iz Milana in prinesel
Viridi strašno poročilo, da so našli njenega
očeta mrtvega v Monzi, pa tudi oba njena
brata mrtva. Vsi trije da so skoro gotovo zastrupljeni.
Tako se je glasilo grozno naznanilo.

Četudi so povedali Viridi to novico jako
previdno, vendar je bila dolgo kakor omedlela.
Samo dihala je še in roke stegovala krčevito
in včasih zaklicala: „Oh, moj oče, moj oče!“
Leopolda ni bilo doma, da bi jo bil tolažil,
tembolj potrti so bili z materjo vred sinovi.

Le polagoma se je nekoliko pomirila. Njena
dušna moč se je vračala, prirojeni ponos se je
vzbujal, in ustavila je solze. Takega udarca Virida
še ni bila občutila v življenju. Ko bi le
bil poslednji!

Žalosten je bil ta dan za dvor, žalostni so
bili naslednji dnevi. Nihče si ni upal svetovati
vojvodinji, kaj naj stori. Tudi Leopold je bil
potrt, ko se je vrnil domov.

Ko je preteklo nekoliko dnij, poslali so sela
domov in mu prideli drugega, da bi prinesel
natančnejših poročil. Vojvodinja ga je poučila
skrbno, kam naj se obrne, da zvé resnico.
Sel se je vrnil v Gradec, potoval je pa dobre
tri tedne. Prijateljica Izabela, žena pesnika Loschija,
poslala ji je najbolj zanesljivih poročil.
Med Barnabom in obema stričnikoma so bile
že dalje razprtije. Očitno je bilo, da se hočeta
polastiti vlade v Milanu. Zlasti Giovanni je bil
drzen. Skoro gotovo je on zvršil ali vsaj ukrenil
ta zločin, da bi spravil s poti vse ovire.

To žalostno poročilo je ni nič potolažilo;
skrb je legla na njeno lepo obličje, njeno visoko
čelo se je krčilo v gube. Več tednov potem
— bilo je že v novem letu — dobi Virida od
bratranca Giovannija Galeazza pismo, v katerem
ji je trdno obetal podporo, ker so odpravljene
sedaj vse ovire. Pristavil je, da se je obrnil tudi
do vojvodovega kancelarja, da se napravijo potrebne
pogodbe. Kar nič je ni razveselilo to
pismo, temveč z grozo je je brala in potem
zaprla v svoje skrivne predale. O čem se hoče
bratranec dogovoriti z vojvodom, tega ni marala
več vedeti.

Barnaba Visconti je bil cesarski namestnik
za Lombardijo, torej državni dostojanstvenik.
Zato je kralj Vencelj zaukazal, naj se preiskujejo
vzroki njegove nenadne smrti, in ako se
pokaže zločin, naj se krivci ostro kaznujejo.
Ta ukaz se pa ni hitro izpolnil, zima in vojne
priprave so prejskavo zavlekle mesece in mesece.

V zeleno Štajersko je zopet pricvetla lepa
pomlad l. 1386. Tudi na dvoru so se je veselili,
saj je bila zima žalostna, ker je gospa vojvodinja
žalovala neprestano. Veselic ni bilo, slavnostni
sprejemi so se godili brez radosti in tiho;
vse je bilo tako tužno-mirno in mračno, kakor
je mirno pred hudo uro. S strahom so se ozirali
na dvoru tje, kjer se je pokazalo kako nevarno
znamenje, kjer se je zabliskalo na političnem
nebu. In takih znamenj se je kazalo čim dalje več.

Ob Renu se je napravljalo vse za vojsko,
Švicarji pa so vzeli dve dotlej avstrijski mesti
v svojo zvezo proti cesarskim odlokom. Leopold
je zahteval, naj mu izročé Švicarji obe njegovi
mesti z lepa, a oni so se tej zahtevi ustavili
odločno. Tako je prikipelo nasprotje do vrhunca,
vojski se ni dalo več ogniti. Hipoma se je vsa
Nemčija razdelila v dva tabora. Z Leopoldom
je potegnilo vse, kar je imelo strah pred mesti,
ali je vsaj zavidno gledalo njihovo moč in bogastvo.
Mesta pa, hoteč braniti slobodo, potegnila
so na drugo stran. Živahno gibanje je vzbujala


[Stran 94]
[94]

pomlad po gorah in dolinah avstrijskih in švicarskih; na dvorih, po mestih, po gradovih pa je vrelo, zakaj vojska se je bližala urno,
kakor huda ura. Tu ni bilo več pomislekov
zastran boja, vsakdo je videl, da jedino le boj
more odločiti med njimi. Šlo se je Leopoldu
za čast in državne pravice, Švicarjem pa za
zlato slobodo in meščanski ponos. Sploh so
pričakovali, da Leopold zmore; po gradovih
so pretili Švicarjem, češ, „Leopold vam pokaže,
da imate še gospoda nad seboj“. Švicarji pa
so se vnemah: „Ne udajmo se!“ in meščani
so jim pritrjevali.

Pač še nikdar ni bilo v Gradcu tako živahnega
gibanja, kakor meseca velikega travna in
začetkom rožnika istega leta. Virida je premagala
žalost in bila zopet pogumna, pa tudi
drugim je vlivala poguma v srce. Na dvoru se
je vse trlo poslancev, selov, plemenitašev; po
mestu pa so se gibali vitezi in vojniki, veseleč
se, da je došel čas pravega in resničnega boja.
Tu si slišal razne jezike, videl različne noše,
opazoval razne šege. V mesto je prihajalo ljudstvo
ogledovat velike vojne priprave, štajerski
Slovenec, ki je bival takrat malone okrog Gradca,
je občudoval moč in veljavo svojega hrabrega
vojvoda Leopolda. „Bog pomozi našemu Leopoldu!“
klical je preprosti kmetič. „Varuj ga
Mati nebeška, velmožna!“ klicala je pobožna
ženica, proseč zmage svojemu vladarju.

Štajerska je dala veliko hrabrih in lepih vitezov,
da so Gradčani kar gledali mlade junake,
pravi cvet plemstva. Za njimi se je vrstilo slavno
kranjsko plemstvo, resnobno in mogočno sedeč
na velikih konjih, pod katerih kopiti se je kar
potresala zemlja. Bili so junaki, kakoršne že
poznamo, in katere bi bili imenovali skoro nepremagljive.
Tudi s Koroškega in Tirolskega,
od juga in severa so prihajali vojniki, katerim
je bilo vsem geslo: „Pokážimo meščanom, da
prva moč je v plemstvu!“

Na gradovih pa so žene, hčere in neveste
točile bridke solze, zakaj skoro povsod so pogrešale
kako drago srce, ki se je ločilo od njih,
vnemajoč se za ljubezen do domovine in bojne
slave. In naposled — po binkoštnih praznikih
— je zaplakala še Virida, zakaj ločitev je bila
prišla tudi zanjo.

Kdo si more razložiti skrivnostno moč slutnje!
Kakor je prej Virida silila na vojsko, tako
se je je sedaj bala. Jokaje je opasovala soprogu
meč in ga prosila: „Ljubljeni Leopold, pazi
na-se in na svoje življenje zaradi otrok in zaradi
mene! Kaj bomo počeli brez tebe?“

„Bodi mirna, draga moja; kakor je volja
božja, tako se zgôdi. Brez krivde smo se zapletli
v boj, zato upajmo, da zmoremo sovražnika.
Ako pa je Bog drugače določil, da padem v
boju, skrbi modro za otroke, poslušaj stare svetovalce
in izkušaj biti vsem za mater in očeta
ob jednem. Bog bodi s teboj!“

Neizrekljivo prisrčno je poljubil Leopold
soprogo in sinove, kakor bi hotel vso ljubezen
svojega junaškega srca izliti v te poljube. Naročil
je sinovom, naj ljubijo mater in jo podpirajo
v vseh težavah, naj bodo vsi jedini in
se ljubijo med seboj, naj ne zabijo vrlin in
lepih čednostij Habsburžanov, naj delajo vedno
za moč in slavo Avstrije in naj goreče molijo,
če pade v boju, za njegovo dušo, katero udano
izroča Bogu.

Glasno je zaihtela Virida ob teh besedah,
sinovi so se oklenili ljubega očeta, Leopoldu
je zablestela solza v očeh. Lepa je solza na junaškem
licu, lepa kakor svetel biser.

Težko je bilo iztrgati se rokam mile družine,
toda rogovi so doneli na odhod, konji
so bíli s kopiti — kmalu stopi med četo lepa
postava vojvodova. Bil je ves v železju in na
glavi je imel čelado odičeno s prelepo, svetlo
bliščečo krono. Ni bila brez vzroka Virida, pa
tudi vsa Avstrija, ponosna na takega vladarja.
Gromoviti „Hurá!“ se razlega iz vseh grl v
pozdrav vojvodu — kot klic v krvavi boj.

Dolgo so gledali Gradčani z Gradú na krasno
četo, ki je hitela z doma ob urni Muri, da bi
se v južni Nemčiji čim najhitreje združila s
tamošnjim viteštvom.

XXII. Zvezda se utrne.

Polagoma je postalo mirno po naših krajih.
Večina vitezov in hlapcev je bila odšla proti
Švicarskim goram. Njihovi domačini so se skrbno
zapirali po trdnih gradovih, zakaj med vojsko
ni lahko zaupati komu. V domovini so ostali
le nekateri stari grajščaki in pa nespravljivi
nasprotniki vojvodovih bojev, kakor celjski grof
in njegovi somišljeniki.

Z naglimi dnevnimi hodi je dospel vojvoda
Leopold s svojo četo kmalu v južno Nemčijo.
Po svojih pokrajinah na Švabskem je zbiral okrog
sebe viteze in vojščake, ki so ga že čakali in
bili pripravljeni za vojsko. Kar je bilo odličnega
viteštva, vse je hitelo pod njegovo zastavo, zlasti
še mlajši vitezi, ki so si hoteli pred očmi tako
slavnega vojvoda pridobiti viteško čast za celo
življenje.

Vojvodu je bilo vse na tem, da udari naglo
na nasprotnika in mu ne dá časa za uspešen
upor. Zato je tudi hitro sestavil s svetovalci
bojni načrt. Iz dolgih obravnav in raznih pogodeb
mu je bilo jasno, da izvira vse sovražno
nasprotstvo proti njemu od združenih Švicarjev,
in da je središče in ognjišče tega gibanja mesto
Lucern. To mesto torej treba zgrabiti in nemirneže


[Stran 95]
[95]

ostro kaznovati, pa je dosežen namen vojske.

Vojna Leopoldova je bila zbrana. Malokdaj
je bilo skupaj toliko plemstva, malokdaj so se
tako trdno nadejali zmage kakor tukaj. „Kmalu
pokažemo tem rovarskim Švicarjem, da imajo
še gospodarje nad seboj,“ in „Idimo, dajmo
Švicarjem gospodarja!“ klicali so vitezi in zamahovali
z meči, hoteč pokazati, kako jih mislijo
natepsti.

Začetkom meseca mal. srpana se je pomaknila
vojna Leopoldova v Švico, njen namen je
bil — zasesti mesto Lucern.

Toda Švicarji niso med tem držali rok križem;
vsi zavezni kantoni so postavili pogumne, slobodoljubne
može v vojsko in tako imeli moč,
ki se ni namerjala ukloniti vsaki sili. Imeli so
jako ugodno stališče na gorah in v gozdovih,
in naposled so dobivali skoro gotovo podporo
od višjega plemstva, ki je zavidalo Leopoldu
njegovo slavo in rastočo veljavo. Zato ni bilo
nikakor odveč, da je vojvoda Leopold postopal
previdno in z vsestranskim preudarkom sestavljal
svoj bojni načrt.

V vojnem posvetovalnem zboru so sedeli
tudi mejni grof Badenski in slavni vojnik grof
Eberhard Virtemberški. Oba sta bila pritrdila
temu načrtu in le kaj malega še dostavila gledé
na prodiranje. Leopold, plemenitega značaja od
nog do glave, je zaupal vsem in se ni nadejal,
da bi utegnili biti tudi v njegovem, taboru skriti
nasprotniki. Kako ga je pa žalilo, ko je opazil
tu in tam sumljiva znamenja! Prepričal se je
tudi večkrat, da imajo Švicarji na vseh straneh
ogleduhe, ki pazijo na vsak njegov korak.

Najhuje pa je bilo, da so zvedeli Švicarji
za bojni načrt Leopoldov. Jeden izmed grofov
— skoro gotovo Eberhard sam — je ali naravnost
ali po ovinkih stvar spravil med ljudi
in Švicarjem v roke.

Leopold je razdelil svoje čete na dva dela:
manjši del je bil namenjen proti Curihu, da
bi zadrževal pomožne čete in jim branil združiti
se z Lucernci. Vodil ga je grof Kyburški,
kateri je poznal vse kraje in kote po težavnem
gorovju. „Nikar ne hodite v boj, ampak le
opazujte in dražite sovražnika, to vam bodi navodilo,“
tako je naročal vojvoda. Glavna moč pa
je bila odločena, da ide na desnem bregu reke Are
proti Sursee-ju in ob sempaškem jezeru dalje
gori do Sempaha. Vodil jo je Leopold sam.
Radostno se je oziral z vso vojno vred na rodni
grad Habsburg, ki se je ponosno dvigal nad
Aro, in si mislil, da bo stal še trdneje in ponosneje,
če on, potomec Rudolfov, ukroti nemirne
Švicarje.

Toda — kakor veli pregovor — človek
obrača, Bog pa obrne.

Grof Kyburški je upal, da bo prekanil Švicarje
in prišel v njihovo sredo brez ovire. Kako
se je čudil, ko je našel povsod na sovražni
zemlji najprevidnejše bojne priprave. Tu je
zadel na prekope, tam v soteski so ga ustavili
nasipi in dobro oboroženi sovražniki; povsod
se je moral boriti z največjimi zaprekami.

Lože se je pomikala glavna vojska, kateri je
zapovedoval vojvoda sam. Na večer dné 8. mal.
srpana se je ustavila za dobro uro od Sursee-ja,
ki je na severnem bregu sempaškega jezera.
Taborila je pod milim nebom in se pripravljala,
da napade drugo jutro mesto Sursee.
Leopold je vedel, da pride tukaj do boja, ker
so imeli todi Švicarji precejšno vojno moč. Toliko
so mu sporočili ogleduhi, ki so le z največjo
nevarnostjo opazovali od daleč gibanje
sovražnikovo.

Ko je potihnil nemir v taboru in so straže
sprejele svoj posel, pisal je Leopold Viridi kratko
pa prisrčno pismo. Naznanil ji je stanje vojne
in pa sporočil, da upa prihodnji dan ali vsaj
v najbližjem času odločilne zmage. Poročilu
je pridal srčne pozdrave zanjo in za drage sinove,
zastran katerih le obžaluje, da jih nima
pri sebi.

Po mirni noči je zasvetilo iznad švicarskih
gorá najlepše jutro. Vročina je bila že prejšnje
dni dokaj močna, a ta dan se je obetala še
hujša. Zato odrinejo zjutraj za rana proti jezeru.
V jedni uri pridejo pred Sursee. Nikdo se ni
branil ali ustavljal, vse mesto je bilo mirno;
vojvodu so se poklonili, izročili mu ključe in
ga prosili njegove milosti. To je zadostovalo
za sedaj; kar je drugega računa, sporazumeli
se bodo pozneje, tako je velel vojvoda, ki je
bil nevoljen, da ni bilo nič boja. Zabavljal je
Švicarjem, da so strahopetni širokoustneži, kateri
se postavljajo in mogočno nosijo, dokler
jim nihče ne zapreti. Ko pa pride sovražnik,
utihne vse in se skrije po kotéh. Meščani so
molčali ob teh zabavljicah in mislili svoje.

V vojnem svetu so se čudili, zakaj ni sovražnik
branil tega dokaj velikega in trdnega
mesta. Večina je razlagala to ravnanje za strah,
nekateri pa so slutili zvijačo. Vojvoda se je pa
posvetoval s svojimi načelniki, kaj bi bilo sedaj
storiti.

Med tem vojnim posvetovanjem pride sel
grofa Kyburškega s sporočili prejšnjega dné o
njegovem prodiranju proti jezeru in pristavi,
da je obstal in se utaboril blizu jezera, od koder
more pregledati in tudi preprečiti sovražno gibanje.
Večjih sovražnih čet še ni našel, vendar
so se mu ustavljala povsodi oborožena krdelca.

Vojvoda in njegovi svetovalci so čudeč se
brali to poročilo in se popraševali, od kod so


[Stran 96]
[96]

mogli Švicarji zvedeti, da misli vojvoda oddelek
vojakov poslati po oni stezi, koder je šel
grof Kyburški. A grof Eberhard jih je znal
potolažiti, rekoč: „Ni tako čudovito, če je sovražnik
nekoliko zavaroval le-ono dolino. Saj
veste, da v Lucern drži bližnja pot od Habsburga
ravno tam skozi dolino reke Reusse. Za
nas pa je dobro, da so razcepljeni naši nasprotniki;
čim več jih je tam, tem manj jih bo tukaj
in tem ložja bo naša zmaga.“

Nekatere so grofove besede prepričale, drugih
ne, in začel se je o tem živahen razgovor, kateri
je pretrgalo drugo poročilo patrolj, da stoji sovražnik
više gori ob jezeru poleg mesta Sempaha.
O številu in kakovosti čet niso mogle
povedati nič zanesljivega, ker so Švicarji taborili
v gozdu.

Na to poročilo so sklenili po kratkem razgovoru
z znatno večino: takoj odriniti, in ako
bodo le mogli, še ta dan zgrabiti sovražnika
in ga prisiliti za boj. Nekatere je sicer strašila
velika vročina na pekočem solncu, a drugi so
menili, da pač ne pride do boja, ker se bodo
sovražniki umaknili resnemu napadu.

Vojvoda dá torej povelje za odhod in cela
vojska se začne pomikati na jugovshodno stran
ob jezeru proti Sempahu. Vitezi so bili veseli
in so vriskali od veselja v trdni nadi, da bodo
sijajno zmagali. V solncu se je lesketalo orožje
in veselo so vihrale zastave raznih oddelkov;
čez vse pa je vihrala velika avstrijska zastava,
poleg katere je jahal v krasni opravi lepi sedemintridesetletni
vojvoda Leopold.

Švicarji so stali na podolgastem griču ob
strani mestu Sempahu, za hrbtom so imeli
gozd v zavetje. Mirno so gledali bližajočo se
vojsko vojvodovo. Zemlja se je tresla pod kopiti
težkih konjikov in votlo je donelo, kakor
glas daljnjega groma. Že je prinesel veter posamezne
glasove na višino do ušes temnih Švicarjev,
razločili so pretenje.

Vojvoda je razvrstil svoje čete za napad,
zabičal poveljnikom oster red in pazljivost, določil,
kaj se ima zgoditi v slučaju zmage ali
izgube. Na to je dal povelje, da naskočijo sovražne
vrste, in on sam je stopil na čelo cele
vojne, da jo vodi proti sovražniku. Prijatelji so
ga svarili in tudi prosili, naj se varuje in ostane
zadaj v zavetju, od koder bi mogel ravno toliko
koristiti, kolikor spredaj; toda vojvoda je
odgovoril junaško: „Ali naj Leopold od daleč
gleda, kako se njegovi vitezi zanj vojskujejo?
Ne, tukaj v svoji deželi za svoje drago ljudstvo
hočem ali zmagati ali pa umreti.“

Rogovi zatrobijo, trombe zadoné in viteški
roji naskočijo sovražno postajo na griču, a
sovražnik ni čakal udarca, ampak v zadnjem
trenutku se je umaknil in skril v gozdu. Vitezi
počasi prebrodijo goščavo in se zberejo na nasprotnem
robu gozda. Pred seboj so imeli ozko
dolino, ali nekako sotesko, na nasprotni strani
rob, na robu visoko, trdno ograjo, za ograjo
pa vse črno oboroženih Švicarjev. Položaj se
je torej premenil in sicer jako neugodno za
težko oborožene viteške čete. Stališče, tla, okolica,
vse je bilo ugodno Švicarjem, neugodno
pa vojvodovi vojni. Na prvi hip niso vitezi vedeli,
kaj bi začeli, a nekaj se je moralo zgoditi.
Hitro stopijo poveljniki v svet, in vojvoda jih
vpraša, kaj menijo o tem nepričakovanem prizoru.

Hasenburg se oglasi in pravi: „Ne vemo,
koliko jih je in kje stojé; torej počakajmo, da
pride še pehota za nami, potem jih oklenemo
in zdrobimo.“

Ochsenstein pa se ni strinjal s to mislijo:
„Kar je sedaj pred nami, to se nam ne more
ustavljati. Predno dobé pomoči oni, dobimo je
tudi mi. Strahú ne smemo kazati; kar primimo
jih!“

Večina je potegnila ž njim, in tudi Leopold
je pritrdil temu odločilnemu nasvetu. Takoj je
ukazal naskočiti sovražne utrdbe. Cel roj mladih
plemičev, kateri so bili danes prvič zares v boju,
pade pred vojvoda in ga poprosi za viteški
udarec. Vojvoda zamahne z mečem in pravi:
„Bodite pravi vitezi!“

Roj mladih vitezov se je spustil doli po
bregu in na drugi strani gori po rebru proti
švicarskemu stališču. Mnogo jih je bilo iz raznih
krajev in rodbin, ki so v veseli nadi drvili proti
sovražniku. Tu so bili Švabi, rmenolasi mladeniči,
prvikrat v boju, pred resnim nasprotnikom.
Utripalo jim je srce, a vendar so se hoteli izkazati,
nobeden ni maral zaostati. Kaj jih še
čaka, niso pač vedeli. Tam so bili Tirolci, vajeni
hribov in prepadov, rojeni strelci in lovci.
Z lahka so splezali po bregu čez skale in kot
koze so se vspenjali navkreber. Na levi je bilo
malo krdelo Korošcev in Štajercev, katere je
prignala ljubezen do vojvoda pred te nevarne
sovražnike. Bili so tam vitezi krški, ognjeviti
Ungnad, Jurij Holeck in mnogi tovariši iz
vseh korotanskih dolin: vsi so se skupaj zagnali
proti ograji. Andrej Ungnad jim je bil
načelnik. Vrgel je proč ščit in z golim mečem
v desnici je planil proti dobro zagrajenemu in
zavarovanemu stališču Švicarjev.

Da bi se hitro pokazali junake, planejo čez
ograjo med Švicarje. Hipoma je bilo pred njimi
vse pohojeno in pregnano. A sedaj so prišli na
dan tudi oni sovražniki, ki so bili skriti v gozdu.
Hud boj se je razvnel in širil na vse strani;
čim dalje več je obležalo mrtvih in ranjenih
na bojišču. „Udri, bíj, tovariš!“ klical je Andrej


[Stran 97]
[97]

Ungnad, in Avstrijci so se iznova zagnali med
Švicarje in jih mnogo podrli na tla.

Vojvoda je spretno vodil svoje roje in le
malo jih je izgubil, nasprotno pa so sovražniki
trpeli veliko izgubo.

Vodja Švicarjev Gundoldingen je padel in
več nego sto tovarišev poleg njega. Vendar prav
do splošnega boja na celi vrsti ni hotelo priti,
ker so Švicarji stali na robu, kamor Leopold
ni mogel spraviti konjikov, nasproti pa tudi
Švicarji niso hoteli na plano in tam prijeti vitezov;
le vmes med obema vrstama so se borili
večji ali manjši oddelki, zlasti mlajših junakov,
katerim je bilo lahko brez konja preskočiti jarek
ali plot in udariti na sovražnika skritega za
ograjo. Vojvodu je začelo potrpljenje uhajati;
spoznal je, da tako ne pride kmalu do zmage.
A tudi ni maral, da bi sovražniki po noči razbegnili
ali dobili pomoči. Zato je sklenil prijeti
Švicarje gori na robu samem. V ta namen pa
so morali vitezi razsesti in oddati konje svojim
hlapcem. Postavili so se v ozke vrste, napravili
čveterokot, in kopja držeč pred seboj so počasi
plezali v hrib proti sovražniku. To je bila
težavna pot; vsi v železju in težkih opravah
so se pekli na solncu kakor v razbeljeni peči
in težko sopihaje rinili navzgor. Bilo jih je videti,
kakor bi se bližala železna nepremagljiva
stena. Švicarji so spoznali, da je sedaj prišel
odločilni trenutek, da morajo ali zmagati ali
— umreti. Bile so res strašne za sovražnika te
železne vrste z močnimi sulicami; pretile so
pogin onemu, ki bi jih napadel: a močnejša
nego strah pred gotovo smrtjo je ljubezen do
domovine in slobode.

Ko so prihropeli vitezi nekako na sredo
rebri, tedaj se spusté Švicarji z višine in z vso
močjo se zapodé na vojvodove vrste: železne
stene niso mogli predreti; prva vrsta je padla
zdrobljena na tla, drugi pa so se urno umaknili
nazaj.

Ker so se taki napadi večkrat ponavljali in
vselej neugodno za Švicarje, izgubili so veliko
mož, a vojvodovi so bili skoro brez škode.
Švicarske vrste so se redčile in krčile vidoma.
To je Leopold porabil, da je izkušal priti jim
za hrbet in tako jim preprečiti umikanje in beg.

Švicarski voditelji so to opazili in izprevideli
veliko nevarnost. Bežati niso hoteli, a zmagati
se jim je zdelo jako težko. Le jedna pot bi
bila do zmage: predreti vrste vitezov, tako napraviti
med njimi zmešnjavo in jih pobiti.

A kako bi predrli strašne vrste? Na to vprašanje
niso vedeli odgovoriti švicarski načelniki,
ki so bili v kratkem posvetovanju. Kar stopi
pred druge poveljnik Erni Winkelried in pravi
svojim tovarišem:

„Bratje, jaz vam napravim pot skozi viteške
vrste. Skrbite le za mojo ženo in otroke!“

Osupli so ga gledali poveljniki; nihče ga ni
vprašal, kako in kaj misli storiti. Molčé primejo
zopet za orožje in udarijo na viteze, toda previdneje,
nego so ravnali poprej. Ko so Švicarji
že blizu groznih vrst in jim vitezi pomolé ostre
sulice nasproti — smrt napadovalcem, tedaj pograbi
Winkelried hipoma nekaj teh nasproti
štrlečih sulic s svojima orjaškima rokama in
jih potegne náse; sulice se zasadé v njegove
prsi, mož omahne, krčevito objemajoč sulice,
pade, s tem potegne za seboj tudi viteze in jih
potisne na tla. Tako je bila narejena vrzel v
avstrijski vojski — pot med viteze je bila odprta.

Bliskoma skočijo bližnji Švicarji skozi to
odprtino in udarijo nad težko obložene viteze.
Težki oklepi, železo na rokah in nogah jih je
silno oviralo, da so se komaj obračali na strmem
bregu. Ko je bilo sovražnikov sredi vrst vedno
več, ko so napadali viteze od spredaj, ob strani
in za hrbtom, bilo je hitro kretanje skoro nemogoče.
Drug za drugim so omagali in se zvrnili,
ali od sovražnih udarcev, ali od pehanja krdel,
ali zaradi lastne neokretnosti. Neredna gneča
je nastala in bojevanje se je do cela premenilo.
Središče vojvodovih vrst je bilo pretrgano. Gruče
borečih so se vrstile in valile proti dolini po
strmi rebri doli. Kdor je padel, bil je izgubljen;
pobili so ga razljučeni Švicarji ali pa poteptali
v gneči.

Švicarji so prodirali vedno naprej. Na desno
in na levo je divjal boj in prišel do vojvodove
zastave. Krepko so jo branili avstrijski vitezi,
pa ni je bilo môči rešiti. Ureh iz Arburga jo
vzdigne, pa že isti trenutek ga zadene sovražni
kij, da se zgrudi in še padajoč zakliče: „Reši,
reši Avstrijo!“ Ko vojvoda to zasliši, hitro pristopi,
vzame zastavo vso krvavo iz rok umirajočega
viteza in jo drži visoko nad glavami
bojevalcev. S tem je prišel vojvoda sam med
najhujšo gnečo na najnevarnejši kraj. Mladi Korošci
in Štajerci so bili okrog njega in so ga
krepko zaslanjali. Za nekaj minut so ustavili
sovražno prodiranje, celó nazaj so potisnili Švicarje
pred seboj, a preganjati jih niso smeli, da
bi ne zapustili tovarišev.

Ta čas so porabili vojvodovi častniki, da
so mu svetovali, naj se umakne in reši, zakaj
zmaga se nikakor ne dá več dobiti. A vojvoda
se ni maral umakniti. Ponosno zavrne one, ki
so mu tako svetovali: „Bolje je umreti častno,
nego živeti sramotno in brez časti pred plemenitimi
gospemi.“

Tovariši so zmignili z ramami in se obrnili
proč, češ, kar hočeš, to stôri; mi nismo odgovorni
več. Vojvoda pa se obrne do svojih


[Stran 98]
[98]

zvestih koroških, štajerskih in kranjskih vitezov
in jih vpraša:

„Ali hočete bežati in si rešiti življenje?“

Vsi na glas: „Nečemo.“

„Ali me hočete zapustiti?“

„Ne: ali zmagati ali umreti s teboj.“

Nato vrže Leopold krasno, s krono olepšano
čelado proč, in udari iznova na sovražnike.
Kjer so bile najgostejše vrste in najbolj vroči
boj, tam je bil vojvoda: iskal je smrti in jo
našel na bojišču. „Kakor cvetka je padel med
cvetje ta krasni cvet tedanjega viteštva, vojvoda
Leopold avstrijski,“ piše neki pisatelj. Ves boj
se je zagnal tu sem, kjer se je boril vojvoda
kakor ranjen lev. Zato je bilo silno težko rešiti
njegovo truplo. Več vitezov je skočilo zaslanjat
truplo smrtno ranjenega vojvoda, pa bili so vsi
na njem ubiti. Poslednji je ostal Andrej Ungnad
in branil sovragu naprej, pa bil je že osamljen
in truden, da je komaj še vihtel svoj težki meč.
Ko je videl, da omaguje, je vzdihnil: „Ko nima
Avstrija vojvoda več, ni treba ji tudi vitezov
več.“ Krepko je zamahnil poslednjič in od treh
stranij zadet padel na prsi umrlega vojvoda.
Zastava avstrijska pa je bila smrtno ogrinjalo
junaškega vojvoda in njegovih tovarišev.

Ko drugi poveljniki in vitezi niso več videli
vojvoda in njegove zastave, upadlo jim je srce
in začeli so misliti na beg. Hiteli so v dolino
in klicali svoje hlapce, da jim pridejo s konji
naproti. A bilo je že prepozno. Krdelo Švicarjev
je zapodilo hlapce s konji vred v beg, in gospodje
niso mogli več uiti, le od daleč so videli
še prah, ki se je dvigal izpod konjskih kopit.
Ni jim bilo na izbiro nič drugega, kakor drago
prodati svoje življenje. Usmiljenja niso prosili.

Ko je solnce zahajalo, bil je boj končan,
in mir je zavladal nad sotesko. Hlad je potegnil
od jezera sem čez junake, ki so mirno ležali
v tem orjaškem grobu. Nad šest sto grofov,
baronov in drugih gospodov je bilo ubitih in
blizu 2000 drugih vojakov. Velika zmaga za Švicarje,
strašen poraz za nesrečno Avstrijo.

Grof Kyburški je stal s četo blizu curiškega
jezera in čakal povelja vojvodovega. Pridružil se
mu je bil tudi njegov prijatelj Hardeg Ptujski
in nekoliko štajerskih vitezov. Ko mu pové poslanec,
da je vojvoda šel proti Sempahu in da
tam stoji sovražna vojna, vzdignil se je takoj
s svojimi ljudmi po cesti proti Lucernu, ker je
upal, da vojvoda zmore, potisne sovražnike
nazaj proti Lucernu, in da tam pride do odločilne
bitve.

Mrak se je naredil, postavili so šotore in
se utaborili. Zavarovali so se na vse strani in
postavili močne straže ob potih.

Ponoči pa na hip ustavijo straže več jezdecev,
kateri so v silnem diru podili svoje konje naprej.
Iz početka niso mogli nič zvedeti od njih, šele
potem, ko so videli, da so pri svojih in za jedenkrat
brez nevarnosti, izpovedali so, kaj se
je dogodilo pri Sempahu.

Ta novica je spravila ves tabor na noge.
Šum in hrup je vzbudil tudi grofa. Hitro plane
na noge, obleče bojno opravo in hiti med straže.

Pri glavni straži je bilo mnogo begunov
zbranih in okrog njih cela gruča vojakov in
voditeljev. Ko pride grof Kyburški do straže,
pride mu gospod Hardeg nasproti ihteč: „Oh,
grozna nesreča! Bitva je izgubljena, vojvoda
mrtev.“

Grof prebledi in se strese, potem pa reče:
„Poglejmo najpreje, ali je res.“

Nato stopi pred begune in jih začne izpraševati,
kaj se zgodilo. Pripovedovali so razne,
celo nasprotujoče si stvari, a v tem so bili vsi
jedini, da je bitva izgubljena in vojvoda mrtev.

Kyburg zbere takoj svoje podnačelnike v
posvetovanje, kaj bi bilo storiti. Naprej prodirati
ni varno, ker bi se utegnilo pripetiti i
njim, kar se je vojvodu in njegovi vojski. Kar
tako bežati ni lepo, dasi je večini vojakov
najbolj ugajalo oditi čim najpreje. Sklenili so
torej, da ostane vojska na tem mestu, da pa
takoj odrine močna patrolja gledat, kaj se je
zgodilo, seveda varno in previdno, da ne spravi
vojske v nepotrebno zadrego in nevarnost. Ker
je bila ta pot močno nevarna, dovolil je, da
se oglasi radovoljno, kdor hoče iti gledat, kaj
se je dogodilo na bojišču.

Oglasil se je tukaj Hardeg Ptujski in še
več srčnih junakov, kateri so odrinili z jutranjo
zoro proti Sempahu. Srečavali so še vedno novih
begunov in ti so bili sami hlapci. Ker so od
begunov zvedeli, da se je švicarska vojska obrnila
proti Lucernu, in da ni bilo za njimi nikogar
po tej poti, korakali so brezskrbneje in
dospeli proti poldnevu na hribe ob sempaškem
jezeru. Tu in tam so naleteli na ljudi, ki so
se potikali po gozdih; ali so bili domačini, ki
so iskali plena, ali razkropljeni vojaki, tega ni
bilo môči preiskovati. Dva beguna, katera je
Hardeg vzel s seboj za kažipota, privedla sta
slednjič njegovo četico na bojišče. O, kakšen
je bil ta prizor! Doli po soteski se je premikalo
kakih sto ljudij, ki so pregledovali mrliče.
Navadne vojake so kar pokopavali na mestu,
bogatejše viteze pa so odnašali na voz in jih
vozili v Sempah. Predno so koga pokopali,
preiskali so, ali ima kaj kovanega denarja pri
sebi. Tam pri koncu soteske ob potoku je
stala straža deseterih mož, kateri so menda nadzirali
pokopavanje. Večina je ležala v senci na
travi, dva pa sta sedela na skali ob cesti in
gledala, kako vozijo mrliče. Ko je gospod Hardeg
vse to pregledal, prijela ga je žalost, potem pa


[Stran 99]
[99]

jeza in sklenil je zmaščevati se nad temi-le
ljudmi. Razdelil je svojih sto mož ob robu
gozda in jim naročil, da naj vsi zatrobijo in
zakričé, kadar bodo zaslišali njegov rog in glas,
in potem naj planejo v nižavo in pobijejo, kar
ne uide.

Ko je Hardeg to ukazoval, začutili so čuvaji,
kaj se bliža. Urno so vstali, staknili glave skupaj
in kazali, tje gori proti gozdu. Zadnji Čas je
bil. Hardeg zatrobi in za njim vsi na okrog,
potem pa uderó v nižavo. Pogrebci pobegnejo
in potegnejo še straže s seboj. Hardeg jih je
podil nekaj časa, potem pa se je hitro vrnil,
da bi kaj zvedel o vojvodu. A ni bilo več ne
zastave ne vojvoda, pač pa je še našel nekaj
znanih vitezov, katere je dal odnesti s seboj,
in krasno vojvodovo čelado med grmovjem.
Dosti so videli in zvedeli; zato so odšli nazaj
proti svojemu taboru z žalostnim bremenom.

Grof Kyburški je sedaj videl, da je vojska
končana; umaknil se je s svojim oddelkom nazaj
čez mejo na avstrijsko zemljo in od ondod
začel obravnavati s Švicarji zaradi vojvoda in
drugih padlih vitezov, da jih dobé domači nazaj
in lepo pokopljejo.

Poslal je tudi poročilo vdovi Viridi v Gradec,
v Prago in na Dunaj o nesrečni bitvi.

Gospodu Hardegu je bilo tesno pri srcu
ob teh razmerah. Spomnil se je, da je prigovarjal
vojvodinji za pomoč grofu Kyburškemu
in da je tako bil povod tej vojski in vzrok tej
nesreči. Bal se je stopiti vdovi pred oči, zato
se je mudil v Švici.


[Stran 100]
[100]

XXIII. Poročilo iz vojske.

Virida ni mogla biti več vesela, odkar je
odšel Leopold na vojsko. Skrbi so jo mučile
po dnevu in hude sanje ji niso dale pokoja
po noči. Silno se je bala za njegovo življenje,
kakor še nikoli doslej, dasi je bil že večkrat
v velikih nevarnostih. Po smrti očetovi je često
mislila, da se kaj podobnega lahko pripeti tudi
drugod. Hotela se je razvedriti in se pečala s
sinovi bolj kakor doslej. Najbolj ji je bil pri
srcu Viljem, katerega je najrajša zadrževala v
ženski družbi. Pri drugih sinovih je sicer ostal
učni red nepremenjen, vendar se ga niso več
držali tako točno, kakor prej. Vse se je zanimalo
skoro samo za vojsko, in oni dnevi so
bili najznamenitejši, ob katerih je došlo od vojvoda
kako poročilo.

Prvo pismo je bilo veselo, popisovalo je vojvodovo
pot iz Gradca; poznejša so kazala upanje,
da se bo vojna končala srečno. Skrbno je pozvedoval
vojvoda, kako se godi doma, kako je
s sinovi.

Tako je minulo že več tednov od Leopoldovega
odhoda, pa še vedno ni bilo poročila
o boju. Iz tega je Virida modro sklepala, da
je stvar težavna in nasprotnik močen in nevaren.
Strah jo je preletel, ko je slišala, da so
okrog vojvoda grof Eberhard in njegovi pristaši.
Nič mu ni zaupala, pa Leopold jo je
miril s tem, da gré vsem za skupne koristi,
torej Virtemberžan ne bo delal nikakih zaprek.
Vojvoda je naročil svojemu kancelarju, grofu
Sponheimu, kako naj sploh ravna ob času njegove
odsotnosti. Posebnih naročil pa so zahtevale
poznejše dogodbe, in te so mu donašali
seli s pismi na vojvodinjo vred. Včasih pa je
naročal tudi soprogi, naj se v kaki reči dogovori
s kancelarjem in naj mu potem sporoči,
kaj je ukrenila. Tako nahajamo v drugi polovici
mal. srpana vojvodinjo v njeni sobi z gospico
Barbovo pri delu in grofa Sponheima pri
njiju.

„Tako bi bila torej stvar v redu, dragi kancelar,“
izpregovori vojvodinja; „iz vašega poročila
razvidim, da je denar že na potu in ga
vojvoda dobi o pravem času.“

„Kakor ukazujete, presvetla vojvodinja, tako
se je zgodilo. Naročil sem deželnemu glavarju
kranjskemu, naj nabrani denar urno pošlje v
Gradec. Kranjski glavar, Hugo Devinski, pa je
previden in odločen mož; on je gotovo uravnal
vse tako, da se izteče dobro.“

„Potovanje iz Ljubljane do Gradca je pač
zamudno; kaj menite torej, kdaj pridejo gotovo
z denarjem v Švico do vojvoda? Rada bi mu
sporočila v pismu, kakor me je prosil.“

„Presvetla vojvodinja, po mojem računu
pride vaše pismo skoro za teden dnij prej, nego
pride denar, ako namreč odpošljete pismo danes.
Saj umevate, da so z denarjem na potu posebne
težave in da je treba močnega spremstva.“

„Potemtakem pa hitiva, gospod kancelar, s
pismom in denarjem, kar se le dá! Kako bi
mi bilo žal, ko bi kaj zamudila s počasnostjo!“

Vojvodinja Virida je imela sto tisoč florentinskih
zlatov dote, in ta dota je bila zavarovana
z dohodki od kranjskih mest. Te dohodke
je prepuščal vojvoda Leopold soprogi za razne
troške, sedaj o vojnem času pa je bilo treba
porabiti vse za vojne potrebščine. Virida je
dajala srčno rada svoje dohodke za vojsko, ker
je upala, da se dokonča vojska tudi njej v srečo
in njeni družini v slavo.

„Z denarjem pač ne morejo tako hitro potovati,
kakor potuje sel s pismi,“ pripomni gospica
Barbova, „a zdi se mi vendar, da se Kranjci
obnašajo leno; denar so zbirali dolgo in neradi


[Stran 101]
[101]

ga dadó iz roke, vojska bo prej končana, nego
presvetli vojvoda dobi denar v roke.“

Vojvodinja je pogledala gospico in potem
kancelarja, vprašajoč, kaj poreče na to.

„Izkušnja v teh rečeh mi pravi,“ nadaljuje
grof, „da se naša vojska ne bo končala z jedno
bitvijo, ampak se bo vlekla, dokler slednjič jeden
izmed nasprotnikov ne opeša; opeša pa vojskujoči
se knez največkrat tedaj, kadar mu poide
denar. Tako bo najbrže tudi v tej vojski. Saj
v resnici se vojujemo več let sedaj bolj, sedaj
manj hudo; to, kar se godi letos, je le jeden
prizor v celi bojni igri. Ni se nam treba torej
bati, da bi denar ne dosegel svojega namena.“

„Dolgotrajna vojna bo pa tirjala mnogo stroškov,
in stanovi jih bodo plačevali neradi,“ omeni
vojvodinja. „Ker ima vojvoda veliko vojsko,
upam, da zaslišimo kmalu o odločilni zmagi
nad sovražniki. S tem se bo utrdil mir za dalje
časa. In mirú nam je treba, da si naše dežele
opomorejo in se okrepčajo,“ tako je mirovno
govorila Virida, ker je najbolj želela kmalu
zopet imeti doma svojega soproga.

„Morda si res pridobi naš svetli vojvoda
tako zmago, dasi je jako težko potlačiti z jednim
mahljejem nasprotnika tako, da si ne more opomoči
na leta. Ako se to zgodi sedaj, dobro,
potem si prihranimo denarja za druge potrebe.“

„Naši junaki se povrnejo domov in konec
bo tega tihega in žalostnega življenja na dvoru,“
omeni gospica Barbova.

„In junake sprejmemo slovesno in z največjo
častjo,“ pristavi Virida.

Obe se spogledata z veseljem, toda Virida
povesi pogled in pomolči nekaj časa, kakor bi
hotela reči: „Kdo vé, kdaj se zgodi to!“

Tako se je vrtel razgovor o vojvodu, o
vojski, o vitezih, o nadah in o bodočnosti. Videlo
se je, da ima vojvodinja rada tak razgovor,
da je zanjo vsaj začasna tolažba.

„Poslednje pismo je pisano že pred sovražnikom:
torej je pač že bila bitva. O da bi vedela,
kako se je končala!“

„Male praske so gotovo že bile, večjega
boja pa mislim da še ni bilo. V onih goratih
krajih je težko dobiti pripravnega prostora za
velike čete. Zato pričakujmo le takih poročil,
da so se tukaj-le počasi umikali Švicarji, tam
napadli naše iz kakega gozda, drugod pa bežali,
in kar je podobnih vojnih dogodkov. Polagoma
šele bo spretno vodstvo presvetlega vojvoda
prisililo sovražnika do boja v takem kraju,
kjer bo zanj ugodna prilika za večjo in odločilno
zmago,“ modroval je kancelar.

Kancelar je pripovedoval še mnogo o neizmerno
visokih švicarskih gorah, na katerih je
vedno sneg, govoril o Švicarjih, četudi jih ni
poznal, in se večkrat začudil, kako se drznejo
ti gorjanci bojevati se s tako močnim knezom.

„Oh, to je grozno, hoditi po teh krajih in
vedno gledati, od kod prifrči pušica, ali prileti
sulica, ali prigromi toča kamenja na glavo!
Ubogi naši vitezi v teh divjih krajih, ko nekateri
niso bili vajeni drugega, kakor svojih lepih
grajščin,“ žalovala je gospica Barbova.

„Vsakdo ne prenese teh naporov, a za mlade
viteze ne smé to biti posebna težava, ako hočejo
biti vredni svojega imena. Kar se mene
tiče,“ razkladal je kancelar, „grem rajši v boj,
kjer je veliko nevarnosti, kakor pa v vojsko, v
kateri se malone igrajo.“ No — resnica je bila,
da ne bi bil šel rad v noben boj.

Vojvodinja je poslušala tiho take besede;
njene misli so se mudile pri dragem soprogu
v daljnji Švici. Videla je vse nevarnosti v duhu
in se bala za njegovo življenje. Hotela bi bila
imeti peruti in poleteti tje ter pogledati, kaj
dela njen Leopold. Tihi, globoki vzdihi so naznanjali,
da trpi močno. Kancelar vstane in se
pokloni; tudi vojvodinja vstane. Gnalo jo je
iskat boljše tolažbe in utehe. Česar pa ne morejo
dati ljudje, to daje Bog. To je izkušala
tudi Virida, ki je prav v poslednjem času mnogo
molila, in tudi danes je šla v grajsko kapelo
ohrabrit si srce in napolnit s potrpežljivostjo.

Vendar jo je kmalu zopet prevzela skrb.
Hodila je plašno po gradu in po vrtu; ozirala
se je, kdaj pride kdo s poročilom iz vojske.
Sinove je žalostno pogledovala, in če so jo kaj
popraševali, odgovarjala je nekam zmedeno.
Trpela je, a to trpljenje je čistilo njeno srce.

Naslednje dni so že prinesli nekateri v Gradec
glas, da je bila velika bitva; a kdo je zmagal,
ni bilo znano. Ti so trdili, da so zmagali Švicarji,
oni, da naši. Te govorice niso mogle utolažiti
vojvodinje, trepetajoč je čakala natančnih poročil.

Kar dospe poslanec prav z bojišča. Resno
se je držal, nič ni govoril; oddal je pisma kancelarju
in odšel v družinske prostore, da dobi
pokrepčila. Sluge in služkinje so ga zvedavo
izpraševali o novicah, pa niso zvedeli ničesar;
mož je odgovarjal le to, da ni dobro in da
bodo kmalu zvedeli vse.

Kancelar je prebral pismo in kakor okamenel
je obsedel v naslonjaču. Polglasno je izgovarjal:
„Leopold mrtev, vitezi skoro vsi mrtvi! O uboga
vojvodinja, nesrečna Avstrija!“

Glas o došlem poslancu je prišel hipoma
Viridi na uho. Stresla se je in vprašala: „Kako
je?“ a vsi so molčali in zmajevali, češ da ne
vedó. Hitro pošlje vojvodinja po kancelarja, naj
ji prinese pisma in poroča, kaj se je zgodilo.
Kamornik odide in naznani grofu voljo gospe.
Počasi je vstal in se odpravil v njene dvorane.


[Stran 102]
[102]

Ta pot mu je bila zares tako težka, kakor še nobena
v življenju. Vzel je pisma in šel počasi,
četudi je vedel, da ga težko čaka vojvodinja.

Ko vstopi, pomeri ga Virida z očmi, da bi
spoznala z obraza, kako je. Bled in potrt je
bil grof, a premagoval se je dokaj in se kazal
mirnega.

Tiho ga vpraša vojvodinja: „Govorite, kako
je!“

„Ne hudujte se nad menoj, svetla gospa,
da prinašam neugodna poročila. Bitva se je že
vršila, pri Sempahu so se udarili naši s sovražnikom,
toda sreča jim ni bila mila: bitva je
izgubljena za vojvoda.“

Virida je omahnila v naslonjač in si zakrila
obraz z rokama. Slišala je prvič v življenju, da
je njen mož premagan. Globoki vzdihljeji so
se izvijali njenim prsim.

Grof si ni upal pripovedovati naprej, dokler
ni zahtevala Virida.

„Padlo je dokaj naših vitezov, zakaj bitva
je bila grozno huda.“

Zopet je obstal grof-kancelar in zrl v vojvodinjo,
da bi spoznal sam, koliko sme povedati
in koliko ne.

Virida se kmalu vzdrami, kakor bi jo nekaj
prešinilo. Vstane, stopi proti kancelarju in vpraša
z obupnim glasom: „Kaj je pa z vojvodom?
Ali je živ ali mrtev?“

Grofa je kar pretresel ta glas, in vedenje
njeno ga je navdalo s strahom. Ali bi povedal
resnico, ali bi za sedaj odložil poročilo ...
vsa državniška spretnost mu je tukaj pomagala
malo.

„Povejte, povejte!“ silila je Virida. Tu šine
kancelarju v glavo navadna tolažba, kakoršno
je slišal večkrat ob smrti kakega moža:

„Vojvodu je dobro, a za nas je slabo, svetla
gospa.“

„Torej je mrtev, moj Leopold mrtev? Govorite
vendar naravnost, kancelar!“

Grof je težko dihal, obotavljal se je, pa
moralo je biti, zato reče jecljaje: „Vojvoda je
mrtev, padel je slavno v boju.“

To je bil skoro smrten udarec za vojvodinjo.
Njen močni duh je onemogel. Tema jo je
objela in padla bi bila, ko bi je ne bil hipoma
prijel kancelar in jo polagoma spravil na njen
naslonjač. Nato je odprl vrata in glasno poklical
dvorne gospice.

Hitro je priletelo vse polno gospic in strežajev;
poklicali so zdravnika in duhovnika, ker
so se bali za njeno življenje.

Po gradu je zašumelo, da je vojvoda padel
v boju in da je bitva izgubljena. Velika žalost
se je polastila vseh, splošno jokanje in ihtenje se
je slišalo. Čutili so dvorniki in družina, da se
bodo godile velike premembe. Mlade dvorjanke
so se stiskale po bogatih sobanah, jokale za brati
ali ženini, in ugibale, kaj pride sedaj.

Kmalu so prihiteli k materi tudi sinovi.
Tudi njihova žalost je bila nepopisna. Stali so
poleg nje in glasno jokali. Oče mrtev in mati
od žalosti malone mrtva!

Za nekoliko časa odpre Virida oči in se
ozre okrog sebe. „Kje sem, kje je Leopold,
kje so sinovi? Viljem! Kakšne sanje!“ Zopet
se je zdelo, da jo objame nesvestnost, a veliko
število navzočih domačinov jo je nekam predramilo.
Bila je smrtno bleda, trpela je silno.
Ko začuje še jok svojih sinov, odrine ji ta žalostni
prizor spomin vojvodove smrti. Strastno
objame starejšega sina Viljema, kakor bi hotela
s tem pregnati vso bridkost in se utolažiti zaradi
izgube. Drugi sinovi jo obstopijo bliže in se
oklenejo matere.

Sluge in dvorniki so se nato umaknili, in
mati je bila sama s svojimi otroki.

„Glejte, dragi moji,“ vzdihne vojvodinja,
„sedaj smo sirote brez očeta, brez variha! Kaj
bo z nami?“

„Ne bojte se, mati,“ izpregovori Viljem,
„ako treba, ostanem jaz doma, ali pa greste z
menoj v Varšavo; tam bodete pri meni in kraljeva
moč vas bode čuvala.“

Tudi drugi sinovi so jo tolažili, vsak po
svoje. To je sicer dobro delo njenemu užaljenemu
srcu, a bolečine ni mogla pregnati.

Trpljenje ima to moč, da ukloni vsakega
človeka, naj se uda rad ali nerad. Tudi Virido
je to hudo trpljenje uklonilo, da ni vedela, za
kaj bi se oprijela, kje bi iskala pomoči. Na
Milan ni hotela misliti, doma pa se ji je kazala
le turobna bodočnost, zavita v mrak negotovosti.
Tu se je spomnila odličnega duhovnika
Petra, katerega prav zarad njegovega moškega
vedenja in govorjenja ni marala. A sedaj ga
ni bilo. Njeni sinovi? Da, sedaj so njeni, a sovražna
sila ji morda ugrabi tudi to podporo.

Vsakdanja opravila in posebne skrbi v teh
razmerah so prisilile vojvodinjo, da je začela
zopet misliti na delo in gospodarstvo. Prva
skrb ji je bila, da bi vojvodu napravila veličasten
pogreb. Grof Kyburški je uredil, da se je
položilo vojvodovo truplo začasno v Königsfeldenu
v rakev, dokler ne dobi določnih povelj
z Dunaja ali iz Gradca.

Virida je hotela imeti veliko slavnost, dostojno
za takega moža, in dvorniki so pristali
na to radovoljno; kar pride z Dunaja glas od
vojvoda, da prevzame vitez Walsee, avstrijski
deželni glavar, vso skrb za dostojen pogreb brata
Leopolda. Virido je nemilo prijelo to poročilo;
začutila je hipoma ono odvisnost od svaka, v
kateri je že nekdaj živela tako nerada. A ker
je bil gospod Walsee plemenit značaj, znal je


[Stran 103]
[103]

ravnati tako modro, da niti čutila ni, kdo vodi
dotične pogrebne priprave.

Res je bila silno pobita, ko ni mogla spraviti
trupla rajnega soproga domov, pa udala
se je tudi v to in na tihem je mislila nanj in
tudi molila.

Napravili so pa v Gradcu vsaj slovesno
mrtvaško opravilo. Vojvodinja, knežiči, dvorjani
in služabniki so molili za dušni pokoj vojvodov.

XXIV. Komisar.

Velike premembe je napravila smrt Leopoldova.
Kakor duša oživlja telo, tako je oživljal
Leopold svoj grad in svojo družino, svoje uradnike
in svoje ljudstvo. Najbolj ga je pogrešala
rodbina. Vojvodinja je v mračne misli zatopljena
presedela več ur v samoti in prebdela
cele noči. Glavni steber, na katerem so slonele
njene lepe nade o prihodnosti, zrušil se je, in
na njegovih razvalinah plaka mlada vdova. Njen
soprog, kateremu ni bilo skoro najti druga med
vitezi in junaki, ne tekmeca med knezi, njen
ljubljeni soprog počiva v grobu. Virida je sama,
zapuščena, vdova.

Tudi sinovi so kazali žalost zaradi smrti;
nauki niso imeli več pravega reda, igre in vaje
so ponehale, vse življenje je bilo potrto.

Precejšna zmešnjava pa je bila med strežniki
in raznimi posli. Mnogi so res žalovali,
ker so ljubili svojega gospoda; drugim je bilo
le za dobri kruh in prijetno življenje. V gručah
so postajali in se pogovarjali o tem, kar se je
zgodilo, in ugibali, kaj pride v bodočnosti. Počasno
so pohajali sem in tje za svojimi opravki;
videlo se je, kakor bi bila ponehala moč, ki je
gonila vse dele in ude tega telesa.

Največje težave so nastale pri višjih dvornih
dostojanstvih in uradih. Kancelar, star mož, je
bil udan svojemu gospodu in v resnici mu je
bilo žal, da ga je izgubil, vendar pa je tudi
ljubil svoje lepo in bogato dostojanstvo, katero
je zaradi smrti vojvodove prišlo v nevarnost.
V jednakem položaju so bili drugi dvorni dostojanstveniki
in uradniki, in treba je bilo urno
se domeniti, kaj je storiti, da jih ne prestraši
kaka nagla prememba vlade.

Kmalu po cerkvenih slovesnostih v spomin
pokojnemu vojvodu so se zbrali vsi dvorni veljaki
in višji uradniki v posvetovanje. Bilo jih
je lepo število, pa vsem se je poznala skrb
zastran bodočnosti. Kancelar jih nagovori počasi:

„Gospodje, tovariši moji! Žalostna dogodba
je znana vam vsem, in vidim vam na obrazih,
kako vas je potrla. Iz tega sodim o veliki ljubezni
in zvesti udanosti do umrlega gospoda.
Vekomaj ne izgine njegov spomin iz našega
srca. A smrt vojvodova ima še druge nasledke,
katere moramo takoj danes premisliti. Znane
so vam, gospodje, hišne postave avstrijske habsburške
rodovine, po katerih je najstarejši sin-vojvoda
vladar, drugi pa so le njegovi pomočniki.
Pri nas je knežič Viljem najstarejši in njemu
pripada vladarstvo. Toda knežič je mladoleten
in ne more osebno vladati. Kdo torej prevzame
mesto njega dejansko gospodarstvo? Postava zopet
določuje, da najstarejši brat-vojvoda, torej pri
nas vojvoda Albreht z Dunaja. Kaj bo pa potem
z nami? Vojvoda Albreht bo ali obdržal vse
urade in dvorna dostojanstva do polnoletnosti
Viljemove, ali pa bo postavil svojega namestnika,
kateri bo brez vseh dejanskih dvornih
uradov v njegovem imenu vodil vlado. Sicer
bodo tudi v tem slučaju potrebovali nekoliko
uradnikov, a vseh ne, in katere bodo izbrali,
tega ne vé nihče. Mislim, da se obrne vojvoda
name, da mu svetujem, kako naj ukrene. In
prav za ta slučaj bi rad vedel vaše mnenje,
hočete li služiti novemu vojvodu, ali se poslovite
od dvorskega življenja.“

Oglasi se dvorni točaj in pravi: „Znano je,
da je vojvoda Albreht mož varčen in skromen,
zato gotovo ne obdrži vseh uradnikov v službi;
oni, kateri imajo večjo plačo, tisti bodo gotovo
odpuščeni najpreje. Zakaj vojvoda-vladar ima
pravico do pol večjih dohodkov iz vsega posestva
ob času vlade, kakor drugi vojvodi. Ako
torej zmanjša stroške, povikša dohodke in tako
tudi svoj delež znatno. Potemtakem treba, da se
pripravimo za odhod vsi tisti, ki imamo dobre
službe.“

„Ne ugovarjam, dvornemu točaju,“ začne
dvorni maršal, „saj je znano, da ima bister um
in ostro razsodnost; vendar mislim, da bo še
kaj drugega odločevalo preje in bolj, kakor visoka
plača. Gospodje, kateri ste že dalje časa
na dvoru, spominjate se, kako so se vršile razne
delitve in sicer ne posebno po volji vojvoda
Albrehta. Umrli vojvoda Leopold je imel dobre
svetovalce in krepke pomagače, kateri so znali
Albrehtu tudi zobe pokazati, ako ni šlo drugače.
Ti so bili rajnemu gospodu najtrdnejša podpora.
Ti možje, kolikor jih je še živih in v
službi, niso pri vojvodu dobro zaznamovani;
težko, da bi ostali v službi kot njegovi svetovalci
in zaupni možje. Ako torej komu kaj
vest očita, naj nekoliko misli o odpustu.“

Tako so se razgovarjali o negotovi bodočnosti,
boječ se za svoje službe. Trdnega pa niso
mogli skleniti ničesar. Ločili so se z besedo,
da bodo složno delali in podpirali drug drugega.

Virida je opazila, da se je obrnilo mnogo
na slabše, zlasti pri gospodih, kateri so bili
mnogo hladnejši proti njej in nič več tako pokorni
kakor nekdaj. Opravila so odlašali in ji


[Stran 104]
[104]

prigovarjali, da je treba premisliti in počakati,
vmes pa govorili, da ne vedó, kako bi ravnali
in komu bi bili pokorni. Vojvodinjo je to bolelo,
zlasti, ker so bili med temi gospodi možje,
za katere se je nekdaj potegovala, večkrat celó
zoper voljo svojega soproga, a sedaj nimajo
več srčnosti in ne hvaležnosti, da bi jo branili.
Spoznala je resničnost starega pregovora, da v
nesreči se pokaže pravi prijatelj. Kako so se
ji prej prilizovali, da so zlezli v visoke službe
in častne stopinje, sedaj pa se bojé pokazati,
da so njeni prijatelji, da, celó pripravljeni so
zatajiti jo, da sami sebe rešijo! Bile so pač izjeme
med njimi, pa največ med tistimi, na katere
se je nekdaj vojvodinja najmanj ozirala.
Tako se je prepričala, da je mnogokrat sodila
ljudi prav napačno.

Ko je Virida jela okušati grenkobo vdovskega
stanú, pripravljale so se razne premembe
v vladi. Ob času njene poroke — o, kje je tisti
čas! — je postal vojvoda Albreht jerob rajnega
Leopolda, sedaj pa je postal jerob njegovih
sinov. Nepričakovano je prišlo za Albrehta to,
zato je dolgo premišljal, kaj bi storil. Posegel
je po raznih pogodbah prejšnjih let in prebiral,
kako je bilo nekdaj, našel je to in ono, kar je
dobrovoljno potrdil, a naletel je tudi na reči
in na imena, katera so mu vzbujala neprijetne
spomine. Večkrat mu je hotela vzkipeti jeza zaradi
nasilstva in krivice, kakor je mislil. Črno
so bili zapisani nekateri vojvodovi pristaši in
sedanji velikaši na Viridinem dvoru. „S temi
ljudmi imam sedaj zopet opraviti,“ govoril je
s seboj, „seveda v precèj drugačnih razmerah.
Radoveden sem, kako se bodo vêdli proti meni.
Ali še živi tista mogočnost in neupogljivost v
njih, kakor pred leti, ali so se pa kaj unesli?
Kazali sicer tega niso zadnji čas, pa sedaj, ko
ni Leopolda več, tudi srčnosti ne bo več. Potrpimo
še malo, saj bodo kmalu pokazali svojo
barvo, ko pridemo skupaj in si pogledamo v
oči! Lotiti se moram te sicer sitne stvari, a
ravnal bom mirno in previdno, pa tudi odločno
in pravično.“

Potem je nadaljeval: „Najprej je tu gospa
vojvodinja-vdova Virida. Ta je bila pač visoka
gospa svoje dni. Spominjam se še dobro, kako
nam je kljubovala, dokler je bila pri nas na
Dunaju; saj sem ji bil komaj vreden pogleda
in poleg njenega Leopolda sem ji bil le pritlikavec.
No, sedaj pa naj bom njen v arih in jerob
njenih knežičev! To je pač čudna reč, in sam
ne vem, kako je to prišlo in kako se bo razšlo.
Osebno ne maram imeti opraviti ž njo. Žaliti
je nečem, a molčé bi tudi ne maral več prenašati
njene ošabnosti. Najbolje, da imenujem
mesto sebe komisarja, kateri bo vodil vse obravnave
in tudi vladal v mojem imenu. Treba bo
za to moža, izkušenega in trdnega, kateri se
ne bo ustrašil njenih očij in se ne dal omehčati
od njenih priliznjenih besedij. Koga bi postavil?
Walsee je premehak, Drachenburg je prehiter,
napravil bi mi sitnosti. Najboljši bi bil
pač — Celjan, samo, da bi se hotel v to udati.
Pa, saj ga lahko vprašam, ker je sedaj na Dunaju.
V boj z Leopoldom ni maral, no, tako
si je vsaj ohranil življenje. Močen in neupogljiv
junak je, pa tudi razumen mož. Z Virido si res
nista dobra, pa to je zame ravno v prid; njega
ne spravi na svojo stran. Če ji pové kako bolj
ostro, kaj morem jaz za to! Škodilo ji ne
bo, ako zvé tudi resnico, saj je prilizovanj že
itak slišala dovolj. Da, tega povabim, in vlada
bo v najboljših rokah. Dam mu navodila, sicer
pa naj ravna po svoje.“

Še tisti dan je dal vojvoda Albreht poklicati
grofa Hermana k sebi in ga nagovoril prav prijazno,
naj prevzame nalogo vrhovnega komisarja
v Leopoldovih deželah. Grofu je ta ponudba
mrzela iz početka. Nikdar mu ni bila
všeč vojvodinja, dasi je bil z Leopoldom dober.
Na Leopoldovem dvoru je bil le malokdaj, le
ob večjih sprejemih, in še tedaj je občeval z
dvorjani le toliko, kolikor je bilo neobhodno
potrebno. Sedaj pa naj bi bil tako blizu te zoperne
ženske, njen varih in oskrbnik!

„Svetli vojvoda, to ni zame,“ odvrnil je
kratko Celjan po nekolikem pomisleku.

A ko mu je vojvoda obetal svoje prijateljstvo
in razne ugodnosti, in ko se je nekako dotaknil
še njegovih skrivnih željá, udal se je grof in je
obljubil, da prevzame ta posel.

Kmalu so mu napravili na Dunaju potrebna
pisma, in ž njimi oborožen je šel grof Herman
s precejšnjim spremstvom čez sneženi Semernik
— bilo je začetkom zime — v Gradec, da tam
prevzame vlado v vojvodovem imenu.

V Gradcu so med tem na dvoru željno pričakovali,
kako se bode zasukalo. Dvorjani so
si dajali skrivna znamenja, uradniki so se držali
modro, češ, tako smo pripravljeni za vse slučaje.
Vojvodinja-vdova je sicer tudi vedela, da
ima svak Albreht postavno pravico prevzeti jerobstvo
njenih otrók in vlado njihovih dežel,
pa mislila je tudi, da najbrž do tega ne pride,
ker je imel Albreht že prvikrat veliko težav z
jerobstvom, in ker bo njen prvorojenec Viljem
kmalu polnoleten. Za nekoliko mesecev se pa
svak pač ne bo hotel mešati v ptujo vlado. Že je
naredila lep načrt za prihodno delovanje, sestavila
je oklic do svojih dvornikov in uradnikov, v
katerem je knežiča Viljema razglasila za vojvoda,
sebe pa za vladarico, dokler ne doraste sin.

Dvornikom je sicer to ugajalo, vendar si niso
upali temu glasno pritrditi, ker nevarnost zanje
še ni bila minula. Čuli so se z Dunaja razni


[Stran 105]
[105]

glasovi, kaj namenja Albreht, a doslej se ni bil
potrdil še nobeden.

Virida je preudarjala s kancelarjem, kaj bi
ukazala raznim deželnim glavarjem in namestnikom, kako utrdila gospodarstvo, kaj storila z vojsko proti Švicarjem in druge take stvari. Naročila mu je, naj izdela načrt vseh teh opravil
in ga v kratkem predloži njej v potrdilo. — Šola za knežiče se je nadaljevala, vendar je dohajal Viljem, kot sovladar, k posvetovanju. Vse je


[Stran 106]
[106]

kazalo, da se utrdi nekaka začasna vlada dotlej, dokler bi je ne prevzel Viljem.

Kar dospe z Dunaja pismo do kancelarja
s to-le vsebino:

Ker mi hišne postave nakladajo varstvo
mladoletnih sinov rajnega brata Leopolda in
izročujejo vlado v njegovih deželah, štejem si
v dolžnost, da to nalogo dejansko prevzamem
in kar najbolje izpolnim. Dobro sem premislil
s svojimi svetovalci, kako bi se to zgodilo
najbolje. Sklenil in ukrenil sem to-le:

Z dnem bratove smrti prevzemam varstvo
njegovih sinov, svojih stričnikov: Viljema, Leopolda,
Ernesta in Friderika. Kar se tiče njihove
izobrazbe, pridržujem si sam pravico,
da o tem določim potrebna vodila pozneje.
Dalje naznanim z oklicem do deželnih stanov
vseh avstrijskih pokrajin, da prevzemam vlado
do polnoletnosti vojvoda Viljema. Vsi deželni
glavarji in namestniki morajo priseči zvestobo
meni in mojim namestnikom. Vladne posle
prevzame moj posebni komisar, kateri se bo
izkazal s potrebnimi pismi in pooblastili. Moja
volja je, da greste komisarju pri njegovem
poslovanju na roko in ga v vsem slušate.

Naznanite to tudi vojvodinji-vdovi Viridi
in komur je še treba vedeti.

Dano na Dunaju 15. listopada 1386.

Albreht.

„Tako je torej prišlo, česar sem se bal.
Vlado prevzame vojvoda, in Virida bo morala
pustiti vse svoje načrte in naklepe. Uboga vojvodinja!“

Kancelar je vzel pismo, šel počasi skoz pisarne
in skrivnostno povedal uradnikom, kaj
ima v rokah. Ko je prišel do vojvodinjinih sob,
pustili so ga takoj noter, ker je vojvodinja že
pričakovala njegovih načrtov.

Ko vstopi kancelar in se pokloni vojvodinji,
vpraša ga hitro: „Ali ste izgotovili vse, kakor
vam je bilo naročeno?“

„Dogotovil, presvetla gospa, tudi vam pokladam
vse to v potrdilo; toda tega ne moremo
več izvêsti.“

„Zakaj ne?“

„Dobil sem, svetlost, prav sedaj-le pismo od
vojvoda Albrehta na Dunaju, v katerem mi naznanja,
da prevzema varstvo mladih knezov in
vlado pokrajin v svojo roko in da nam pošlje
v kratkem svojega komisarja za namestnika.
Tu-le je vojvodovo pismo.“

Virida je gledala sedaj pismo, sedaj kancelarja
in je med tem krotila svojo nevoljo in
vzburjenost. Vzela je pismo v roke in je pazno
prebrala.

„Naj poskusi, svak, naj! Saj dolgo ga ne
bo veljalo. Malo več nego leto dnij — in Viljem
je polnoleten, vlado prevzame sam. Za ta kratki
čas bi pač ne bilo treba preminjati vlade. Ako
pa misli vojvoda izkoristiti te okoliščine zase,
potem mu bomo prečrtali račune. Branila bom
pravice svoje in svojih otrók in nadejam se, da
najdem srčnih mož, kateri bodo podpirali mene
in otroke. Naj pride torej, kadar hoče, ne bojimo
se.“

Načrt za vladanje ob času mladoletnosti je
ostal tamkaj na mizi; ni se več govorilo o njem.
Virida pa se je zamislila v to, kar je slišala.
Na vseh straneh je iskala, kaj bi se dalo storiti
nasproti tej naredbi, pa ni našla nič pripravnega.
Tudi kancelar ji ni vedel reči drugega kakor
to, da treba čakati, dokler ne pride komisar.
To je bila slaba tolažba, in vojvodinja je iskala
boljših pomočkov. Stanove klicati in jih prositi
pomoči, ne gre. Preveč so še v spominu zadnja
vojna in padli vitezi, zato se je bilo bati popolnoma
neugodnih sklepov. S silo upreti se
tudi ne more, ker nima ne vojske, ne denarja.
Nič ni mogla določnega ukreniti, a to je sklenila,
da se ne pusti nič omejiti, in ako bi ne
imela drugega orožja, ostane ji tihi užaljeni
ponos proti svakovim naredbam.

Mladi knezi so sprejeli to novico dokaj
hladnokrvno. Mlajši trije so se celó veselili
strica, le Viljemu se je zdelo, da bi mu mogel
delati zapreke, kakor je slišal od matere; a
skrbelo ga to ni nikakor preveč.

Vse je bilo radovedno, kdo bo novi komisar.
Ugibali so tega in onega, a pravega nihče ni vedel.

Bilo je zopet zimsko jutro, kakor pred letom,
ko je došlo poročilo o Barnabovi smrti, ko prijaha
v mesto večji oddelek vojaštva in nekoliko vitezov,
njim na čelu pa grof Herman Celjski.

„Kaj pomenja to? Grof Herman nima navade
hoditi v posete, ako ni posebej povabljen.
Da bi sedaj premenil svojo navado zaradi lepe
vdove, tega ne verujem.“ S temi ne preveč
dovtipnimi besedami se je obrnil vrhovni dvorni
maršal do kancelarja, ko sta, stoječ pri oknu,
gledala na došle jezdece.

„Ta prihod pomenja novo vlado; ne motim
se,“ pravi kancelar.

„In Celjan da bi bil komisar? To ne more
biti. Herman je persona ingrata na dvoru; to bi
moral Albreht vedeti,“ poprime besedo maršal.

„E, kdo ve, ali ni tako naredil ravno zaradi
tega.“

„Ne verjamem.“

„Počakajte, takoj bova slišala.“

Spremstvo grofovo je ostalo zunaj pred vrati.
Straže so mu napravile običajno čast, in grof
z nekaterimi vitezi je šel v grad. Tu je takoj
poklical kancelarja ter se mu predstavil kot


[Stran 107]
[107]

vojvodov komisar in mu izročil dotični vojvodov
ukaz.

Kancelar se je skoro do tal priklonil mogočnemu
grofu, ta pa se ni brigal za to in njegove
besede. Bolj ga je gnalo, da obišče Virido
in ji razloži svoj posel.

Virida se je močno ustrašila, ko je to slišala.
„Grof Herman, vojvodov komisar in moj varih,
oh, joj meni!“

Bliskoma je pregledala v duhu vse od prvega
trenutka, ko ga je spoznala v Milanu, do tega
trenutka; čutila je, kako ji je bil vedno zopern,
kako nasproten, in sedaj je skoro njen gospod!
Prvi hip je hotela odkloniti sprejem in nič občevati
ž njim, a hladni razum in kancelarjev
svèt sta jo zmodrila, da je privolila sprejeti ga.
A sprejeti ga je hotela kakor vojvodinja z vsem
sijajem na prestolu, sredi dvorjanov in mladih
knezov. Določila je, kar je bilo treba za sprejem,
in ukazala dvornemu maršalu, naj uredi vse po
navadnem običaju.

Ob določeni uri je bilo vse pripravljeno.
Virida je sedela na vojvodskem prestolu, na desni
in na levi njeni sinovi, okrog prestola pa so
stali najvišji dvorniki in uradniki in spremstvo
njeno. Prišla je v žalni, vendar krasni obleki.

Dvorni maršal pripelje grofa Hermana in
njegove spremljevalce viteze, in jih predstavi
vojvodinji-vdovi. Tudi komisar in spremljevalci
so bili v izbornih opravah. Po dostojnem pozdravu
ji je izročil grof Herman vojvodsko
pismo, katero je slovesno prečital kancelar.


[Stran 108]
[108]

Neprijetna tišina je zavladala po dvorani,
nestrpno so čakali, kaj se bo zgodilo. Kar vstane
Virida na prestolu in ogovori grofa Hermana
in navzoče veljake:

„Vsak čas zvesti vitezi in gospodje! Resen
in težak je ta trenutek zame, zapuščeno vdovo
rajnega vojvoda Leopolda, resen je za te njegove
osirotele sinove, resen za celo Avstrijo,
vojvodovo deželo. Poznali ste rajnega vojvoda.
Koliko se je trudil, koliko delal in boril, da
osreči svoje ljudstvo, da proslavi svojo Avstrijo!
Saj ste ž njim delali in trpeli tadi vi. Kar je
napravil in ustanovil, to ni samo njegovo delo,
to je tudi sad vašega truda. Zapustil nas je prerano,
a zapustil v nadi, da bomo spoštovali to,
kar je napravil, da bomo ohranili, kar je pridobil.

Po postavi in pravici je njegov najstarejši
sin Viljem dedič njegovega imetja. Leopoldova
volja je bila, da prevzame on celo in neprikrajšano
očetovo posest.

Slišali pa ste prej-le ukaz mojega svaka,
vojvoda Albrehta, ki mi naznanja, da prevzema
vlado in gospodarstvo Leopoldovih dežel sam
v svojo roko, in nam pošilja komisarja za svojega
namestnika. Ali je bilo potrebno, ali ne,
o tem sodite sami. Nekoliko časa bi bili že
prebili in preživeli po stari šegi in navadi. Svojo
skrb bi nam bil mogel naš svak pokazati tudi
na drug način. Toda on ima le osebno mržnjo
do mene, in sedaj ima priliko pokazati mi, da
sem odvisna in da je v njegovih rokah sreča
in gorjé moje in mojih otrók. To je prvi vzrok
te nepotrebne prenaredbe, kar pa res ne hvali
državniške modrosti vojvoda Albrehta in njegovih
svetovalcev. Morebiti ima gospod vojvoda
Albreht tudi še namen okoristiti se med tem
časom na stroške teh sirot. A rečem vam, da
jih bom branila na vso moč, vi mi pa gotovo
vsi kot jeden mož pomorete. Da, pomorete mi,
to upam trdno in rotim vas ob spominu rajnega
vojvoda Leopolda.“

To rekši, je sedla na prestol in srčno je
gledala po dvorani.

Govor njen je osupnil vse zbrane gospode.
Spogledovali so se, kakor bi popraševali drug
drugega, kaj bi na to rekli ali storili. Čutili so
vsi, da je v tej ženski čudovita moč, katere
ni zdrobila niti najhujša nesreča.

Tudi grof Herman je bil nekoliko zmeden
v prvem hipu. Besede Viridine so bile razžaljive
za vojvoda Albrehta in zanj.

Braniti je torej moral vojvoda in sebe. A
sukal se je izprva z odgovorom ves v kolobaru
njenih mislij in nehoté ji je pritrjeval v marsičem.
Mesto ostrega odgovora je spravil na
dan le nekak izgovor. Rekel je: „Spomin rajnega
vojvoda je tako drag meni kakor drugim.
Spoštujem njegove naprave, ker vidim, da so
povzdignile Avstrijo. Moj posel pa tukaj ni, razdirati
in odpravljati, kar je dobrega in koristnega
ukrenil umrli vojvoda, ampak prišel sem
zato sèm, ker je tako velel naš gospod in vladar
Albreht. On ima po hišnih postavah dolžnost
skrbeti za zapuščeno vdovo in za sirote svojega
brata. Za to delo pa je treba moške roke.
Za gospodinjstvo, za oskrbovanje domačih opravkov
zadostuje modra in odločna ženska: za vlado
mnogih dežel pa ne, in recimo, da se dobi taka
junakinja, ki bi vodila ljudstvo v miru, a ob
času vojská in homatij ne zmaguje ženska moč
in veljava. In prav sedaj smo v nevarnih in
hudih časih. Ako ostri meč, junaška roka in
bistri um rajnega vojvoda ni mogel ukrotiti sovražnika,
kaj ménite, da jih ukroti kdor koli?
Najboljši in najsrčnejši junak in najmodrejši
mož bo imel težavno nalogo: kaj bi pa storil
neizkušen mladenič ali celó šibka ženska? Vojvoda
Albreht je vedel, kaj dela, in ni mogel in
smel drugače ravnati. Ako torej želite, svetla
vojvodinja, dobro sami sebi, podpirajte mojega
gospoda v njegovih namenih in sklepih. Taka
je moja naloga; ménim, da je plemenita in poštena,
zato jo hočem tudi izpolnjevati natančno
in vestno, naj se komu prikupim ali zamerim.“

Oči so se grofu iskrile, ko je govoril tako
odločno; vse je prešinil strah, in Viridi se je
zdelo, da je prav tak, kakoršen je bil tisti dan,
ko ji je na torišču pri tekmi v Milanu prvikrat
pogledal v oči.

Nastal je popoln molk. Nihče ni odgovarjal
ali ugovarjal. Virida s svojimi dvorniki je vstala,
hladno pozdravila navzoče može in odšla, komisar
pa je ostal v dvorani in takoj razglasil,
kaj želi najprej, da se uvêde v Gradcu in po
deželi. Hitro so minevali dnevi, hitro so se
vršile na dvoru in blizu dvora razne premembe.
Mnogi dvorniki in uradniki so odšli odpuščeni,
ker niso bili več potrebni. Obilno dvorno osebstvo
je skrčil grof znatno, ker sam je potreboval
le malo služabnikov zase. Odločil je sebi


[Stran 109]
[109]

le majhen del vojvodovih prostorov, drugo je
pustil vdovi in knežičem. Vsi vladni posli so
šli seveda skozi njegove roke, in vojvodinja je
ostala osamljena. Ogibala se je komisarja, kolikor
je mogla, in občevala sta le pismeno, kolikor
je bilo naravnost in neobhodno potrebno.
Grof Herman je videl, da je vdova res v težavnem
položaju, vendar se ni maral preveč
bližati ji, ker je tako lože opravljal svojo nalogo.
Največ dotike je bilo pri knežičih. Odgojevati
je hotela svoje sinove sama, a jerob je dajal
ostre ukaze, kako naj se ravna z mladimi stričniki
in s čim naj se pečajo. Četudi ni mogel
Herman do cela odobravati Viridine odgoje,
zdelo se mu je le, da jerob seza predaleč. Grofu
je šlo v obče še dokaj gladko: mladi knezi so ga
imeli radi, zakaj slišali so bili že poprej mnogo
slavnega o njem in jako ugajala jim je njegova
junaška postava. Kadar se jim je ljubeznivo nasmehnil
ali kadar je ž njimi prijazno govoril,
bili so vsi srečni. Četudi jih je mati ovirala,
vendar so se grofu radi bližali, kar mu je bilo
posebno všeč. Zato jih je res ljubil in skrbel
zanje prav po očetovsko. Polagoma se je v
Gradcu udomačil in njegovo poslovanje se mu
je zdelo čim dalje prijetnejše.

Grofu je postajalo vedno ugodneje, a Viridi
vedno huje. Čim prijaznejši so bili sinovi
z grofom, tem težje ji je bilo v srcu. Sodila
je, da ji hoče odtrgati njene sinove in ji vzeti
njihovo ljubezen.

Kar pride nenadoma povelje od vojvoda
Albrehta, da naj komisar pošlje stričnike na
Dunaj, ker jim je tam namenjena najboljša
vzgoja. S težkim srcem je grof ukaz naznanil Viridi.
Bilo mu je tem težje, čim bolj je upal, da se
utrdi zadovoljnost v vojvodovi družini. Četudi
je opravil Herman to sporočilo sam in je ravnal
jako rahlo, vendar je neizmerno razburilo in
užalostilo Virido. Očitala je svaku, da je grozovit
in krut, kar nič ni hotela slišati o tem,
da bi sinove v resnici pustila od sebe. Grof ji
ni maral preveč prigovarjati, ker tudi njemu
se je zdela stvar prehuda.

„A pripravite se na to, svetla gospa, da
vojvoda Albreht ne bo odnehal, dobro ga poznam.
Sicer sem pa pripravljen odložiti svoj
komisarski posel, ako mi ne bo možno izkazovati
pokorščine svojemu gospodarju. Do jutri
želim dobiti odgovor.“

To rekši, poslovi se vljudno in odide po
svojih opravkih.

Virida je veliko mislila na vse strani, kako
bi se ognila tej hudi poskušnji, pa od nikoder
ji ni sijalo upanje. Da bi se uprla in s tem
grofa prisilila odstopiti, to ni kazalo, zakaj potem
bi prišel skoro gotovo še hujši vojvodov namestnik,
a o grofu ne more reči, da ne bi bil
skrben za Leopoldove dežele. Sporočila je torej
drugi dan grofu, naj se zgodi volja Albrehtova,
če se ne dá nikakor odvrniti ta smrtna grenkost
od njenega srca. Takoj so se začele priprave
za odhod, in proti koncu zime so odrinili z
grofom mladi knežiči po neizrekljivo hudem
slovesu.

Da je mater bolela ločitev mnogo bolj nego
sinove, ni treba praviti. Sinovom je bilo v tolažbo,
da bodo videli Dunaj in živeli na dvoru
mogočnega strica, a Virido je trlo še to, da
jim bodo morda tam iz srca iztrgali še ljubezen
do nje. „Spominjajte se naročil našega ljubega
očeta, katera vam je dajal, ko je odhajal
v vojsko,“ govorila je še Virida — potem pa
ni mogla več. Bolest jo je premagala, in kakor
otrpnela je sedla na bližnji sedež. Tedaj pa so
odtrgali sinove žalostnemu prizoru, spravili jih
na konje in vozove — in jih spremili na Dunaj.

Ko se je vojvodinja zopet zavedela, ni bilo
sinov več. A ona tudi ni več točila solz. „Vzeli
so mi vse, sedaj mi nimajo vzeti nič več,“ govorila
je sama sebi, „sedaj nimam več veselja,
ne tolažbe, — samo jedno uteho še imam in
ta je — smrt. O Bog, o Bog, kako si me ponižal,
kako si me potrl!“

XXIV. Zapuščena.

Po odhodu knežičev je bilo pusto in prazno
na dvoru v Gradcu. Mati je živela sama zase,
in dvorjani niso imeli več pravega posla ter
so pohajkovali in postajali semtertje. Posebno
samotno je bilo za Virido. Skoro nihče se ni
zanjo več menil kakor njene postrežnice in par
dvorjank, katere so ji bili še pustili; dan za dnem
je potekel brez premembe.

A kjer odneha svètni šum in kamor ne zahajajo
ljudje, tam je bliže Bog. In prav zato
je Bog pripustil, da so ji vzeli vso svetno tolažbo,
da je tem gotoveje počakala njega, ki
more jedini za vselej utolažiti in oveseliti dušo.

V bridkostih in stiskah je začela Virida misliti
o siromaštvu človeškega življenja in o nestalnosti
zemeljske sreče. Še bolj kakor doslej
je iskala pomoči pri Bogu. In iskala je resnobno,
iskala z udanim, pohlevnim srcem.

Ker je imela dosti časa, prebirala je sožalna
pisma, katera so bila došla o soprogovi smrti.
Našla je med drugimi tudi pismo gospoda Petra,
sedaj meniha cistercijenškega samostana v Zatičini.
Pismo je bilo polno tolažbe in sočutja. Ko
je čitala pismo prvič, ni se mnogo zmenila za
pobožne besede: kako drugače je umevala tolažbo
in jasni nauk sedaj! Kakor se ji je zdelo
poprej nespametno, da je gospod zapustil dvor
in si izvolil samostan, tako je spoznavala sedaj,
da je ravnal pametno. „Kaj pa mi more dati


[Stran 110]
[110]

še svet? Česa naj iščem, česa pričakujem? Želela
sem si cesarske krone, a namestu nje imam
trnjevo. Kako drugače bi bilo zame, ko bi bila
iskala vselej tega, kar je potrebno najprej, namreč
— Bogu služiti in pridobivati si krepostij!“

Gnalo jo je, da je odgovorila Petru in ga
prijazno prosila odpuščanja zaradi nekdanjega
svojega ravnanja ž njim. Potožila mu je svoje
bolečine in se mu priporočila v molitev, ker
mora veliko trpeti.

Toda še hujša poskušnja je prišla nad njo.
Ne dolgo potem, ko se je vrnil grof Herman
z Dunaja, kamor je bil spremil knežice, prišel
je v Gradec nov ukaz, da se pripravi vojvodski
grad v Gradcu za stanovanje Albrehtu in njegovemu
dvoru, ker hoče pomladi priti v Gradec
in nekaj časa prebivati tu, da se mu poklonijo
štajerski stanovi. Izbral si je za bivališče najlepše
prostore v gradu, v katerih je stanovala dotlej
Virida s svojimi otroki. Za vdovo je odločil le
tesno stanovanje na vrtni strani ter ji ob jednem
odvzel vse spremstvo, češ, da mora ravnati
varčno, ako hoče poravnati vojne stroške in kaj
prihraniti za bodočnost.

To je bilo grofu Hermanu že skoro preveč,
ker je čutil, da Albreht z namenom stiska vdovo;
zdelo se mu je tako ravnanje malo viteško. Zato
je ponudil vdovi svoje prostore, ne meneč se
za nevoljo Albrehtovo, in se hotel preseliti v
drugo stanovanje. Toda Virida tega ni pustila,
rekoč: „Zame je dobro to, kar mi je odločil
svak. Ob tistem času se ne bom udeleževala
nobenih svečanostij, zame ne bo vprašal nikdo,
jaz za nikogar, torej sem prav dobro preskrbljena
v tem tihem kotu velikega gradú.“

Odpustila je zopet nekoliko služabništva z
bogatimi darovi ter se zaprla v svojo samijo.
Občevala ni z nikomur več kakor s svojo služabnico.
Molila je in mislila na svojega dragega
soproga, na nesrečnega očeta in na žive
znance v Milanu. Na misel ji je prihajal tudi
junaški Sforza, in skoro je zavidala ženi, ki je
bila sedaj na njegovi strani. Saj je slišala o
njem samo lepe in ugodne reči. Nekoliko se
je veselila pisem svojih sinov, katera je dobila
kmalu z Dunaja.

Če je bila že prejšnja zima huda za Virido,
bila je ta še hujša. A minula je, kakor mine
vsako trpljenje, in prišla je lepa pomlad. Pod
Viridinim oknom na vrtu je dehtelo cvetje,
ptiči so prepevali, kakor bi hoteli razveseliti
otožno gospo; vse je kazalo veselje. Vojvodski
grad v Gradcu ie oblekel praznično obleko, ker
so pričakovali v goste vojvoda Albrehta ž njegovo
družino. Gradec je pripravljal za ta čas
več rečij: stanovi se bodo zbrali in se vojvodu
poklonili. Sklepali bodo tudi o tem, kaj je storiti
z vojsko proti Švicarjem, in uredili se bodo
razni vladni posli. Iz vseh krajev dežele so vreli
skupaj vitezi in drugi gospodje. Gradec je bil
poln imenitne gospôde.

Slovesni vhod Albrehtov je bil jako veličasten.
Kakor komisar, tako so se potrudili
tudi meščani, da so sijajno pozdravili novega
vladarja. Iz radovednosti so prihajale velike
množice v mesto. Pohajale so sem in tje, zbirale
novice in izkušale bližati se dvoru. Bilo
je marsikaj drugače, kakor pod Leopoldom,
zato so imeli domačini in ptujci mnogo prilike
za govorjenje. Zlasti o Viridi so se vrstile različne
govorice: nekateri so jo milovali, drugi
so hoteli biti modri in so dejali, da so že poprej
vedeli, kako mora priti. Pogrešali so skoro vsi
priljubljenega sijaja na dvoru in pa Leopolda,
mogočnega vladarja. Pravega veselja ni bilo,
četudi se je vrstila veselica za veselico; ljudem
se je zdelo, da ni vse v redu.

Državni in vladni posli niso delali vojvodu
Albrehtu posebnih težav. Stanovom je bilo čisto
prav, da on prevzame vlado in gospodarstvo
za čas nedoletnosti prvorojenega Leopoldovega
sina; obljubili so mu zvestobo. Za vojsko niso
bili vneti. Vojvoda ni zahteval denarja, ampak
je bil zadovoljen z obljubo, da bodo vsegdar
branili državne koristi.

Različno poslovanje je trajalo več tednov.
Največ opravkov je imel grof Herman kot komisar,
Virida pa se je držala trdno svojega
sklepa, da se kar nič ne udeleži slovesnostij.
Vendar je neljuba stvar segla tudi v njeno samoto
in motila njen mir.

Več nego leto dnij je bilo že preteklo po
nagli smrti Barnabe Viscontija in njegovih sinov.
Javno mnenje je obsodilo Giovannija Galleazza
Viscontija, Barnabovega stričnika iz Pavije, kot
krivega te nenadne smrti. Vendar to ni bilo dokazano,
ampak samo sum je letel nanj. Povedali
smo že, da je ukazal kralj Vencelj, naj se preiskuje
ta dogodek, in je izročil preiskavo vojvodu
Štefanu Bavarskemu, grofu Mannsfeldu in
cesarskemu beležniku Fabru.

Ta preiskava pa je napredovala jako počasno.
Večkrat niso mogli gospodje zaradi vojnih
nemirov občevati z Milanom, drugič so jih zadrževali
lastni opravki. A navzlic težavam so
preiskovalni sodniki dognali, da se je umor
zvršil pred vojsko vojvoda Leopolda s Švicarji,
da je bil vojvoda z rajnim Barnabom v diplomatiških
obravnavah o vojni pomoči, da pa
Barnaba ni maral pristati na te zahteve, pač pa
njegov stričnik Galleazzo, kateri pa tedaj ni imel
še v rokah oblasti nad lombarskimi četami. Zato
so preiskovalci ménili, da bi se utegnilo iz teh
zapisnikov kaj posneti, kar bi razjasnilo ta slučaj.
Poleg tega jim je bila blizu vojvodinja-vdova
Virida, hči umorjenega Barnaba, katera je bila


[Stran 111]
[111]

v živi zvezi z Milanom, torej bi jim tudi utegnila
marsikaj pojasniti.

Za ta namen so se obrnili do Albrehta, naj
jim pomore in med njimi in vojvodinjo posreduje
v tej kočljivi stvari.

Bila je zopet posebnost za Gradec, ko je
prihajalo cesarsko poslanstvo. Vojvoda Štefan
je bil že sam po sebi veljaven gospod, sedaj pa
še kot pooblaščenec v taki stvari. Grof Mannsfeld
je veljal za hrabrega viteza in dobrega vodja,
beležnik Faber je bil znan za prebrisanega pravdnika.
Imeli so tudi spremstvo za varstvo in sijajno
nastopanje.

Po daljšem posvetovanju so naredili ta načrt,
da hočejo z vojvodinjo-vdovo osebno govoriti,
potem pa še preiskati tista pisma, iz katerih
bi se dalo kaj povzeti. Grof Herman naj bi
Virido o tem poučil in jo vodil pri teh obravnavah.
Sitna služba je bila to zanj, pa moral
se ji je udati; tudi si je mislil, da opravi on
gotovo bolje nego kdo drugi.

V stranski grajski dvorani so postavili mize
in sedeže in so pričakovali vojvodinjo. Grof
Herman ji je bil naznanil prejšnji dan, da želijo
trije pooblaščeni gospodje ž njo govoriti o važni
stvari, ki se tiče njenega rajnega očeta. O določeni
uri je prišel in se ji ponudil, da jo spremi
in predstavi. Nekoliko plašna je šla Virida z
grofom in nemirno je sedla na pripravljeni
sedež. Čutila je, da je prišla v neko preiskavo.

Po spodobnih poklonih ji je v kratkem razložil
vojvoda Štefan, česa želi od nje, in jo
zato vljudno zaprosil, naj pove vse po resnici,
kar vé o očetovem umoru.

Viridi je bilo težko o tem govoriti in celó
vpričo več mož. Vendar je povedala, kar je
vedela in znala, na kratko, rekoč:

„Boli me sicer, da treba zopet odpirati stare
rane, a povedati hočem, kar mi je znano. Ko
sem zapustila Milan in šla za rajnim Leopoldom
v Avstrijo, prosila sem lepo svojega očeta, naj
me podpira s svètom in dejanjem. Rajni oče
je to storil vselej rad do poslednjega leta. Takrat
se je pa semtertje mrzleje vêdel proti meni.
Nekatera njegova lastnoročna pisma so sicer
polna ljubezni in skrbi, druga pa bolj službena
in skoro hladna. Spoznala sem, da je nekdo
prišel vmes med očeta in mene. Kdo je bil,
nečem soditi, a prepričala sem se trdno. Ko se
je pripravljala ona nesrečna vojska, tožila sem
očetu nevarnost in težavo za vojvoda in za nas
druge, a oče ni hotel pomagati, če tudi bi bil
lahko. Zdelo se mi je čudno, zato sem izkušala
od druge strani pripraviti očeta za pomoč.
Obrnila sem se tudi do bratranca Giovannija v
Pavijo. Vedela sem dobro, da ne mara moj oče
zanj, a imel je bogate zaklade in nekaj vojakov.
A predno je bilo pogajanje dovršeno, zgodila
se je nesreča. Vsekako so to storili podkupljeni
služabniki, a kdo jih je podkupil, ne morem
soditi.“

Vojvoda bavarski je pazno poslušal govor
vdovin in rekel:

„Poročilo vaše, svetla gospa, nam daje mnogo
trdne podlage in pojasnjuje dobro, kar smo si
domnevali, vendar pa ni naravnost ničesar odkrilo.
Da so bili sluge Barnaba Viscontija zapleteni
v zaroto, to je gotovo, toda izginili so brez
sledú. Zato smo hoteli slišati vaše mnenje o
tem. Ker ste v tesni zvezi z domačo hišo in
sorodniki, dobili ste lahko tajnih poročil, katera
vam pomagajo soditi o tej stvari pravično. Zato
vas prosimo, povejte nam, koga imate vi za
morilca ali onega, ki je najel in podkupil morilce?“

„Dobila sem res nekaj pisem o tem, a iz
tega še ne morem posneti, kdo bi bil najbolj
kriv tega strašnega zločina. Vem, da ljudje dolžijo
mojega bratranca Giovannija, toda jaz ga
ne morem obdolžiti na podlagi pisem in poročil,
kakoršna sem dobila od doma.“

Ko niso mogli nič natančnejšega, zvedeti
od vojvodinje, poslovili so se od nje vljudno
in se začeli posvetovati, kaj bi bilo storiti. Naposled
so sklenili, da pregledajo vsa pisma, katera
so prišla med tem časom iz Milana v Gradec.
Takoj so pričeli, pa delo ni bilo uspešno, nedostajalo
je prav tistih pisem, od katerih so
pričakovali pojasnil. Kam so prešla ta pisma,
ni vedel nihče. Stari kancelar je bil na odpustu,
novi uradniki pa niso vedeli ničesar o tem.
Le to je bilo razvidno, da se je vojvodinja
Virida mnogo trudila za to zvezo. Zato so preiskovalci
prišli na to, da bi Virido poprašali še
o njenem dopisovanju v tem času.

Drugo jutro ji napovedó to preiskavo, a
vojvodinja se je odločno branila priti. Nič ni
hotela slišati o tem. Ko so ji pa le prigovarjali,
sklicevala se je na svojo vojvodsko čast,
zaradi katere je ne smé nikdo siliti v tako obravnavo
brez cesarjevega posebnega dovoljenja. —
Gospodje so bili v zadregi, obrnili so se do
vojvoda Albrehta, kateri jih je poučil, da za
Virido več ne velja ono pravo, ker ni več vladajoča
vojvodinja ali soproga vladajočega vojvoda.
Zato smé privoliti on sam in tudi rad
privoli v to, da jo prisilijo pokazati ona pisma.

Tako so bili pravni pomisleki odpravljeni,
a bila je še druga sitnost, kako bi jo prisilili,
ko bi se le branila, in kaj bi reklo o tem občinstvo.
Saj ni bilo pričakovati posebnih pojasnil,
torej ne povoljnih uspehov. Vendar so
se odločili, da poskusijo, kar bi se dalo storiti,
da ne bi hodili v Gradec zastonj. Sumno se
jim je zdelo, zakaj se vojvodinja tako trdno
brani pokazati svoje dopisovanje z Milanom.


[Stran 112]
[112]

Virida je bila zaradi te nadležnosti močno
razburjena; bala se je vsakogar, kdor je prihajal,
da ne prinese kake nove stiske. Želela
je le, da odrine čim najpreje vsa ta ptuja gospoda
z vojvodom Albrehtom vred. Potem se
bo vsaj mogla prosto gibati in uživati zrak na
grajskem vrtu. Stala je pri oknu, vroče čelo
naslonila na steklo in gledala mlado zelenje v
prirodi. O kako je bila včasih vesela, zlasti doma
v Milanu kot majhno dekle, a sedaj — kako
jo tlačijo in mučijo!

Ko je tako zamišljena v preteklost skoro
pozabila sedanjosti, vstopi komornica in rahlo
pové, da so zopet zunaj oni gospodje, s katerimi
je imela opraviti včeraj, in da želé govoriti z
vojvodinjo.

Vse ji je na mah stopilo pred oči: umorjeni
oče, rajni soprog, preiskovalni sodniki, vojaki,
ječe, in jo razburilo tako, da ni mogla précej
odgovoriti. Ko se pomiri, vpraša:

„Kaj pa vendar zopet hočejo?“

„Z vami govoriti, svetla vojvodinja.“

„Saj jaz ničesar več ne vem, naj me pusté
v miru!“

„Ali naj jim odgovorim tako, svetla gospa?“

„Da, reci jim, da ne vem ničesar, da ne
morem nič več povedati!“

Dvorjanka je šla, pa kmalu se je vrnila z
naročilom, da gospodje ne mislijo več vojvodinje
nadlegovati z vprašanji, ampak da le želé
ogledati si nekatera pisma, pa bo njihov opravek
v kraju. Toda Virida ni privolila niti v to in
je spravila preiskovalce prav v zadrego: oditi
niso marali, ne da bi bili opravili ta sitni
posel, a silo rabiti — tudi ni kazalo. Tudi surovi
značaji se ogibajo sile proti slabotni ženski.
Po nekolikem pogajanju privoli Virida, da smé
grof Herman vstopiti in ž njo govoriti. Grof
si je prizadeval dopovedati ji, da ne gre za tajnosti
njenih pisem, ampak le za to, da se najde
kaka zveza med dejanjem in zločinci. Obljubil
ji je skrbeti in paziti na to, da se ne odprè
nobeno pismo, čez dve leti staro, in da tudi
ona druga vsa vrnejo, ako ni v njih nič važnega
za preiskovalne sodnike.

A bilo je tudi to prigovarjanje zaman; na
noben način ni pustila, da bi se kdo dotaknil
njenih pisem. Ker so drugi gospodje neradi
čakali zunaj, poslali so vprašat grofa Hermana,
kaj bi storili. To je grofa že jezilo, zato ji odkrije
kar naravnost, da je vojvoda Albreht dovolil,
naj rabijo silo, ako ne dosežejo z lepa
svojega namena, torej naj se modro udá, kjer
se ne more braniti.

Na te odločilne besede je odjenjala; zgrudila
se je na stol in bleda gledala, kako so ti strašni
gospodje šarili v njeni sobani. Kar črno se ji
je delalo pred očmi in omedlevice so jo obhajale,
ko so jemali njena pisma iz predalov
in jih pregledovali. Kar je bilo starejših, pustili
so v miru in jih pokladali na prejšnje mesto,
kar pa jih je bilo od poslednjih dveh let pregledali
so in prebrali. Vendar je grof Herman
pošteno gledal na to, da so pismo takoj odložili,
ko se je pokazalo, da ima samo ženske
stvari in skrivnosti v sebi. Bilo je pa med njimi
nekoliko pisem, katera so se sicer tikala milanskih
homatij, a niso povedala nič znamenitega.
Ni bilo niti tukaj tistih listov, na katere
se sklicuje ono pismo v arhivu. Poskušali so
jo vprašati, kje so. Ko pa niso dobili nobenega
odgovora, pustili so to in pregledovali še naprej.
Slednjič najdejo prav skrito ono pismo, v katerem
ji bratranec Giovanni Galleazzo kmalu
po umoru Barnabovem naznanja, da so sedaj
ovire odpravljene, in ji torej more pomagati,
kakor je poprej želela od njega. To pismo je
gospode iznenadilo — ne toliko zaradi vsebine
— saj ni bilo v njem nič hudega — pač pa
zato, ker je bilo tako skrito in ker se je vojvodinja
tako močno branila pokazati je.

Iz teb zunanjih znamenj so sklepali, da so
posebni razlogi, zakaj je bilo tako skrito prav
to pismo. Hipoma se jim je posvetilo v glavi
in vrinilo vprašanje: Kaj, če je tudi Virida v
zvezi s tem umorom? Ko so podrobnosti primerjali
med seboj, našli so, da se nekatera prav
dobro vjemajo. Po strani so pogledovali ubogo
vdovo, pa niso si upali naravnost obdolžiti je.
Napravili so zapisnik o vsem, kar so našli in
slišali, ter naročili vojvodu Albrehtu, naj poskrbi,
da se najdejo izgubljeni spisi in dopošljejo
z zapisnikom vred preiskovalcem.

Preiskovalci so odšli zadovoljni s tem, kar
so našli, vojvoda Albreht je vdovi na tihem
privoščil zadrego in sramoto, grof Herman pa
je bil razburjen in zbegan nad vse.

„Da bi bila še morilka ta žena? Tega ne
morem verjeti. In vendar ta pisma — skrita
— temna, to čudno vedenje, ta strah! Nekaj
le pomenjajo te okoliščine. Da ima nekaj demonskega
v sebi, to sem vedno trdil; a poslednji
čas se mi je zdela drugačna, ponižna,
potrpežljiva: ona naj bi bila kriva takega zločina?
Kdo mi razjasni to zastavico?“

Grof je hodil zamišljen semtertje po svoji
sobi. Sililo ga je, naj pride stvari do dna in se
popolnoma prepriča ali o krivdi ali o nedolžnosti.
Sklenil je zopet preiskovati to vprašanje,
med tem pa ogibati se vdove in skrbneje paziti,
kaj dela. Pomnožil je straže po gradu in
jih postavil tudi pred Viridine sobe. Osebne
prostosti ji ni kratil, vendar so imeli stražniki
nalogo, spremljati jo povsodi in poročati grofu,
kaj dela. — Virida je to opazila in hudo jo je
zadelo, ker je spoznala, od kod to prihaja, in


[Stran 113]
[113]

izprevidela, da tudi grof Herman in ž njim ves
dvor misli o njenem zločinu. Ni si upala več
iz sobe med ljudi, in še ob nedeljah, ko je šla v grajsko
kapelo k službi Božji, bila je vsa zagrnjena. Opazila pa je,
da so zvedavo pogledovali zanjo in vseh očij so bile uprte
na njeno osebo. Grozna muka za ponosno žensko!

Kar se je v gradu godilo z Virido, prišlo je le deloma
med ljudi, zato so imeli toliko več prilike iz svoje domišljije
dostavljati, česar so pogrešali v poročilu. Zvezali so skupaj
najbolj čudne reči tako, da bi sami sebi ne bili mogli verjeti,
ko bi bili stvar sodili pametno.

A to ljudsko natolcevanje in zaničevanje bi bila Virida
še prenesla, ker ni vsega vedela in si niti misliti ni mogla,
kaj o njej govoré; a dobila je udarce tudi od svojih sinov,
od tistih, za katere je vse storila kot dobra mati.

Koliko je storila Virida za svojega prvorojenca knežiča
Viljema! Zaročen je bil s kraljičino Hedviko Poljsko. Mati
je vse storila, da bi bil njen Viljem pravi cvet viteštva, vreden po vsem poljskega kraljevega prestola. Pa prišlo je drugače.

Dobil je Viljem tekmeca — vojvoda Jagelona Litvanskega,
kateri se je potezal za roko kraljičine Hedvike. Ko bi bil
oče vojvoda še živel, bil bi branil pravice svojega sina;
mati pa tega ni mogla, tudi ji niso povedali, kaj se plete
na Poljskem, svak Albreht pa ni hotel ničesar storiti za stričnika. Tako je prišlo, da je kraljičina
vzela Jagelona, knežič Viljem pa je imel škodo in
sramoto skupaj.

Ko je vse to zvedela mati, bila je seveda potrta; a prenašala
je nesrečo še dokaj udano, saj se je bila že privadila
hudim udarcem božje previdnosti. Mladega kneza pa je to jako jezilo, in ker se ni znal in hotel premagovati, izkušal je svojo jezo stresti nad onimi, ki so zakrivili njegov poraz.
Na Dunaju pa so knežiča pregovorili, da je vsega kriva
njegova mati, katera se vedno vtika v druge reči, za to pa ne skrbi, za kar bi morala. Viljemu sicer to ni šlo kar précej v glavo, ker je videl in slišal, koliko se je mati zanj
trudila; da bi torej bila sedaj zamudila braniti


[Stran 114]
[114]

njegove pravice, to se mu je dozdevalo čudno. Iskal je vzrokov, pa dolgo ni mogel najti zadostnih. Kar prinesó glas o graški preiskavi in raztresejo natolcevanje o njegovi materi, da je
zapletena v umor lastnega očeta. Sina je to govorjenje
neizrekljivo bolelo; ni mogel verjeti, da bi bilo resnično.
Toda dvorjani so mu potrjevali govorjenje in ko se je začetkom poletja vrnil na Dunaj stric Albreht, potrdil je tudi on,
da ni mati brez krivde. V Viljemu je kar vrelo.
Sram ga je bilo, da mu je nevesta postala nezvesta, sram, da tako govoré o njegovi materi.


[Stran 115]
[115]

Ves njegov srd se je torej zvrnil na mater, njegova nekdanja ljubezen se je bila umaknila hudi
nevolji, kakor se gorkota umakne ledeni zimi.

Dalje časa ni dobila Virida pisma od sinov,
dasi so druga pisma dohajala. Zato je prav lepo
prosila svoje sinove, naj ji piše jeden ali drugi,
so-li zdravi in kako se jim godi, ali molijo za
očeta in mislijo na svojo žalostno mater.

Na to pismo je prišel za nekoliko časa odgovor,
kakoršnega ni pričakovala. Bilo je kratko
pisano.

Svoji materi v Gradec.

Na Vaše pismo Vam odgovarjam, da jaz
in bratje smo zdravi in hvalimo Boga, da nas
je pripeljal na Dunaj. Saj nam ni treba biti
pričam pri žalostnih dogodkih, ki so se godili
poslednji čas v Gradcu. Preskrbljeni smo z
vsem, in Vaša skrb za nas je čisto nepotrebna;
še več nam škoduje, kakor koristi. Z žalostjo
se spominjam poljske zaroke, še bolj žalosten
slišim govorjenje o milanskih homatijah. Ni
mi znano vse, kar je spravila na dan preiskava,
gotovo pa je nakopala na našo hišo
sramoto, za katero nismo odgovorni sinovi.

Ne morem Vam več pisati. Ko čez leto
prevzamem sam v roke vlado, pridem v Gradec;
tedaj bom tudi ukrenil z Vami, kar bo
treba, ako Vas še tam najdem.

V imenu vseh Vaših žalostnih sinov

Viljem.

Ko je to brala, ni verjela svojim očem, da
je ta list od njenega Viljema. Pa bila je resnica
— oh, strašna resnica, katera je prebôdla materino
srce kot oster meč. Torej tudi otroci jo
imajo za krivo, za morilko; odpovedali so se
ji, zavrgli so jo — zavrgli mater, da, celo pretijo
njej, katera je samo za to živela, da jih
povzdigne do sreče in slave. Vsa bleda in prepadena
je bila, stiskalo jo je v srcu, kakor bi
se bližale smrtne težave, in v glavi ji je šumelo,
da ni bila zmožna več misliti. Treslo jo je in
mrazilo po udih, gledala je zmedeno in izgovarjala
nerazločne glasove. Včasih je določneje
poklicala umrlega soproga Leopolda, potem
zopet svoje otroke. Preplašen je gledal prihiteli
zdravnik, kaj se godi; ukazal jo je prenesti na
posteljo in jo opazoval. Uboga vojvodinja se
mu je zares smilila. Spoznal je, da je zopet
srčna bolečina kriva bolezni. Izprva se je resnobno
bal, da se ji utegne zmešati, a drugi
dan je videl, da je bila sama huda mrzlica, ki
je počasi pojenjevala. Za nekaj dnij je bila nevarnost
že minula.

Grof Herman se ni brigal za to bolezen,
ampak je gonil preiskavo o Viridini krivdi ob
Barnabovi smrti z vso odločnostjo. Pisal je prejšnjemu
kancelarju, naj pové, kje so akti dotičnih
diplomatičnih obravnav, in naj še pristavi zraven,
kar vé iz ustnega pogovora o tej zvezi.

Čez mesec dnij dobi od kancelarja ugodno
poročilo, da je spravil pisma rajni vojvoda sam,
ker je hotel stvar sam rešiti z ozirom na neki
bolj družinski pogoj, menda z ozirom na zaroko
jednega knežičev z milansko kneginjo. Dalje je kancelar naštel v pismu pogoje, kolikor jih je vedel.

Ko je grof dobil ta odgovor, bil je močno
zadovoljen. Hotel je kar brž v Leopoldovo pisarno
poiskat dotičnih pisem, pa ključe je imela
Virida, ker teh zasebnih prostorov niso pregledovali,
ampak pustili družini. Dobro je vedel
grof, da mu ne dá ključev, ako pošlje ponje.
Zato je hotel iti prosit jih sam. Čez nekaj dnij
se oglasi pri komornici in ji pové, da ima nekaj
važnega in ob jednem veselega za vojvodinjo.
Kmalu se vrne komornica in naznani grofu,
da je gospa pripravljena in ga pričakuje. Herman
vstopi počasi in previdno, kakor v neko svetišče.
Mislil je že poprej, kako bo govoril, da
je ne bi vznemiril. A pozabil je vse, ko je zagledal
pred seboj vojvodinjo na stolu sedečo.
Kolika izprememba v nekaterih tednih! Vse
bridkosti od soprogove smrti še niso mogle izbrisati
z njenega obraza vse mičnosti in lepote:
sedaj pa je bila kakor prestvarjena. Bolezen ji
je vzela moči in živost obličja. Kakor mojstersko
delo grškega kiparja je sedela pred njim samo
bela in črna, in ko bi bila zatisnila oči, ne bi
je bil ločil od mrliča.

„Oprostite, svetla gospa, da vas vznemirjam
v teh razmerah, pa mislim vam napraviti malo
veselja.“

„Hvala vam za dobro voljo, gospod grof,
a veselje je zapustilo ubogo vdovo.“

„Poznam vaše bolečine in jih znam ceniti,
a ménim, da Bog, kateri udari, tudi zaceli, kakor
je njegova volja.“

„Verjemite, zasluženo je, in ne smem pričakovati,
da mi zanese Bog.“

„Kdo vé, Bog je dober, in vam pošilja,
kakor upam, že danes jedno kapljo sladi med
grenkosti.“

Vojvodinja ni nič odgovorila. Hvaležno je
pogledala grofa in nekoliko ustni nategnila na
smehljaj.

Herman je začel praviti, da je dopisoval z
bivšim kancelarjem in od njega zvedel zanimivih
rečij; „te kažejo jasno, da je bila vsa zadnja
sitna preiskava odveč, ker imamo črno na belo
zapisano vse, kaj se je obravnavalo pred vojsko.
A dotičnih pisem niso mogli najti preiskovalni
sodniki; sedaj pa mi piše kancelar, kje so, in da


[Stran 116]
[116]

jih lahko dobimo in pregledamo. Ako vas ne
mučim preveč, nadaljeval bi svoje poročilo.“

Virida je prikimala. „Ta pisma so po kancelarjevem
pismu v zasebni pisarni rajnega vojvoda,
ker je hotel vso dotično stvar dognati
sam. Ako dovolite, presvetla vojvodinja, da
vpričo vas pogledam ta pisma, tedaj je vse končano.“

Virida je pazno poslušala in hitreje dihala,
ko je grof govoril, a naposled ni vedela, kaj
bi storila. Skrb, da ne pride kaka nova sitnost,
zadrževala jo je, a želja, stvar pojasniti, vnemala
jo je; dobra vest pa jo je mirila, da je vendar-le
privolila v grofovo prošnjo. Hotela pa je sama
iti v Leopoldovo pisarno. Poklicala je komornico,
vzela ogrinjalo in vstala. Grof Herman ji
je ponudil roko, katero je hvaležno prijela, in
lahno sta stopala po širokih hodnikih naprej
proti namenjenemu kraju, kamor je sledila tudi
komornica.

Čudno je bilo pri srcu ta trenutek grofu
Hermanu, ko je stopal počasi vodeč to belobledo
gospo s svojo roko. Ni bil strah pred
mogočno gospo, kateri se bojimo zameriti, saj
je bila izgubila v malo mesecih vso mogočnost
in vso veljavo; tudi se grof Herman Celjski ni
z lepa bal koga na zemlji. Tudi ni bilo čustvo
nagnjenja ob strani lepe ženske, ker ta stvar ni
imela skoro nič več telesnega na sebi. Bilo mu
je, kakor da ima nekaj dragocenega rešiti, kar
gotovo pogine, če ne uporabi za nje vse svoje
skrbi, in to je hotel storiti iz usmiljenja, ne iz
hvaležnosti ali iz kakega drugega nagiba.

Ko sta prišla v Leopoldovo pisarno, našla
sta mnogo prahú po pohištvu. Inako se je storilo
Viridi in utrujena je sedla. Grof je sočutno
čakal, da se je zbrala, in jo poprosil, naj odpre
predale.

Virida mu je podala ključe in je pomaknila
stol bliže k mizi. Varno sta odprla ključavnice
in pogledala v predale. Lepo v redu
so bile zložene vse Leopoldove reči in pismo
za pismom se je lepo vjemalo z dnevnikom. Na
vrsto pride oni nesrečni čas. Skupaj so bila
zavita pisma z napisom: „Milanske stvari“.

Odpreta in vzdigneta tudi ta zavitek, in glej,
kaj se jima pokaže! Cela obravnava je skupaj,
vsi predlogi in odgovori, vsi pogoji in nasprotne
zaveze do pičice zabeležene.

Najprej tiho, potem polglasno in vedno glasneje
je grof bral, pritrjeval, zmajeval, vzklikal
in vzdihal ter končal: „Tako dostikrat ljudje
sodijo brez previdnosti. Ko bi bili cesarski komisarji
imeli v rokah to, kar imam jaz, ravnali
bi bili drugače. Pa kar je zamujeno, mora se
popraviti.“

Virida je pazno sledila grofu pri tem in
utolažena je slišala njegovo besedo. Kakor mila
zvezda v noči po hudem viharju je zasvetilo v
njeno dušo, njeno srce je dihalo prosteje, lahna
rdečica ji je oblila obličje.

Grof je bil zadovoljen, in ker sta se mudila
dolgo časa, spremil je vojvodinjo nazaj, in
komornica je zaprla za njima. Ko je bila Virida
zopet v svoji sobi in hotela zahvaliti grofa,
pokleknil je on pred njo, poljubil ji roko in
vneto rekel: „Tukaj naj jaz prvi poklonim zadoščenje
vaši svetlosti s tem, da se vam ponudim
v vsakoršno službo; zakaj prepričal sem
se, da so bile vaše misli in želje sicer visoke, pa
vsegdar plemenite.“

Virida je pohlevno odklonila ta viteški poklon,
češ da zanjo ni več prostora med visokimi
gospemi in viteškimi junaki. Zaradi rajnega soproga
in svojih otrók želi, da ostane brez madeža
njeno ime, a na svetu nima ničesar več
iskati, zato je njen trdni sklep, zapustiti brž
ko mogoče ta grad in iti kam v samoto, kjer
bo mogla v miru premišljevati svoje dni in se
pokoriti za svojo mladostno prevzetnost.

Herman jo je pogovarjal, češ da se bodo
časi premenili, prišle druge razmere in se povrne
zopet lepo življenje. Ko vse to ni izdalo,
spomnil jo je otrók, češ, sedaj bo gotovo ganjena
in se bo premislila; a ravno nasprotno:
ganjena je bila, a premislila se ni. Pokazala
je grofu poslednje Viljemovo pismo, katero je
strmeč prebral ter rekel žalosten: „Sedaj umevam
vašo bolezen in si razlagam vaš sklep, zapustiti
grad ter iti v samoto. Vendar še sedaj
ménim, da to ni prišlo iz Viljemovega srca;
to mu je sestavilo sovražno pero, in on je to
podpisal ali prepisal v trenutku razburjenosti
in mladeniške razmišljenosti. Gotovo se bo kesal
in čvetero poravnal krivico, katero je s tem napravil
svoji materi.“

Virida je molčala, grof se je vljudno poslovil.
Šel je v svojo sobo, premislil vse še
jeden pot in potem sestavil na podlagi teh pisem
krasen zagovor vojvodinje Viride.

Tri dni pozneje pride zopet k Viridi, prebere
ji vse, kar je bil sestavil, in ji pové, da
pojde s tem pismom sam na Dunaj. Tam bo
skrbel, da dobé pismo kmalu v roke cesarski
preiskovalci. Ti bodo slovesno izjavili, da niso
našli nikake krivde na vojvodinji.

Virida se mu je prisrčno zahvalila in le obžalovala,
da ne bo mogla na svetu povrniti grofu
te neprecenljive usluge.

„Nisem delal, svetla gospa, za povračilo,
ampak za to, da se poravna krivica in da se
morem veseliti vašega mirú, vaše sreče.“

Grof je stvar zopet zasukal na bodočnost,
na lepše dneve, kadar bode Viljem gospodar;
pa Virida mu je odvrnila, da je zanjo svet
mrtev in da hrepeni le po samoti.


[Stran 117]
[117]

„Prosim vas, gospod,“ rekla je, „izposlujte
mi dovoljenje pri svaku, da zapustim Gradec
in preživim ostale dni svojega življenja kje
drugje, kjer mi bo ugajalo. Iz moje dote naj
mi določi toliko dohodkov, kolikor je treba za
mirno življenje.“

„Da, o doti hočem resno govoriti z vojvodom;
sedanje razmere so le začasne, pa tudi
krivične. Znano mi je, koliko dote ste prinesli
v Avstrijo, zato vas pač ne bodo obsodili na
beraško palico. Sicer pa ne skrbite: naj vam
gospod vojvoda Albreht vzame tudi poslednji
dolžni grižljaj, moj grad v Celju je vaši svetlosti
vedno odprt, in čast in sreča bi bila zame,
ko bi vas mogel pozdraviti kdaj na svojem lepem
celjskem gradu. A o tem bova še govorila, ko
se povrnem z Dunaja. Za sedaj zdravi, svetla
gospa! Bodite uverjeni, da bom mnogokrat med
potoma na vas mislil, in upam, da me tudi
vaša svetlost ne pozabi.“

Virida se mu je lahno nasmehnila, on pa
jo je prijel za roko in jo spoštljivo poljubil.

„Bog vam povrni vse, gospod grof,“ klicala
je za njim Virida, ko je odhajal skozi
vrata.

Spoznala je Virida, da bíje tu pod trdo
skorjo najblažje moško srce, srce, ki se ni uklonilo
veličastvu in sijaju, ne mogočnosti in sreči,
pač pa mehkemu sočutju v njeni nesreči, v
nedolžnosti in ponižnosti.


[Stran 118]
[118]

XVI. Prihod na pristavo.

Poletimo sedaj v duhu iz zelene Štajerske
na čudovita kranjska tla, katera je Bog priredil
med drugimi deželami kot pravo posebnost.
Olepšal je kranjsko deželo s krasotami, dal ji
je najrazličnejših darov: lepe planjave in visoke
goré, prijazne vinske gorice in temne gozde,
kjer prebivajo medvedje, risi in volkovi; dal ji
je gorska jezera in bistre potoke, močne reke,
pa tudi močvirna tla. Pod zemljo je skril Stvarnik
živo srebro in močno železo, svinec in premogovo
bogastvo, v podzemskem svetu gledaš
tok urne reke in razne kamenite podobe, dejal
bi skoro: podzemske gore in doline. Lahko se
reče, da ima malokatera dežela toliko različnih
stvarij na malem prostoru, kakor naša neprecenljiva
kranjska dežela.

Pozdravljena mi, ljuba dolenjska stran, s
svojimi hribi in dolinami, s svojimi gozdi in
vinogradi, s svojimi rekami, s potoki in studenci!
Pozdravljeno mi, vrlo dolenjsko ljudstvo,
ki živiš veselo in dobrovoljno, kakor si živelo
pred šeststo leti! Pozdravljen mi, vrli slovenski
rod, ki živiš todi od nekdaj, ki imaš za svojo
ono zemljo, po kateri je nekdaj gospodaril ptuj
grajščak. O — bili so časi, ki jih sedaj težko
umevamo, srečni in žalostni: srečni, da je domačin
delal verno in potrpežljivo, ljubeč Boga,
ljubeč svoja rodna tla in domačo cerkev; žalostni,
da ni delal zase, ampak največ za druge,
da ni bil sam svoj gospodar, da mu je njegov
gospod mnogokrat grenil vse dni njegovega življenja.
A vselej ni bilo žalostno pod grajščinskimi
gospodarji, zakaj nekateri so bili tudi
dobri in usmiljeni, polni krščanskega duha in
domoljubnega srca. Sedaj je minulo vse to, le
podrtine nekdanjih mogočnih gradov se še vidijo
semtertje, ali pa tudi ne, in če so ostale
še grajščine iz davnih časov, minula je njih
moč in oblast, minulo bogastvo, kakor so minuli
iz večine plemeniti rodovi njihovih gospodarjev.

Da, bilo je davno, davno: pisalo se je
leta 1388. Sv. Jurij je bil prijahal na zelenem
konju v deželo, novo življenje se je razgrinjalo
po Dolenjskem. Po cestah so pridno vozili in
nosili tovore, po polju so delali marljivi kmetovalci.
Žito je delalo stebla, drevje je bilo že
odcvetlo. Po gostih jelovih gozdih je skrivnostno
šepetal pomladni vetrič in preširno je
pohajala po njih vsakovrstna divjačina, saj je
imela obilo živeža.

Kdo bi bil tedaj potoval po Kranjskem in
posebej po Dolenjskem in ne bi bil ogledal si
slavnega cistercijenškega samostana v Zatičini?
Kako veličasten je z obširnim poslopjem in mogočnimi
stolpi, kako vabljiv z lepo in veliko cerkvijo
sredi samostana! In kako lepa je okolica!
Na južni strani se odpira ravno in plodovito
žitno polje s temnozelenimi travniki, katere napajajo
bistri potoki. Pridni kmetje in samostanski
bratje imajo pridelka dovolj za življenje.
Proti severu in na obe drugi strani pa so temni,
visoki jelovi gozdi prav tje gori do vrha hribov,
kateri branijo raznim severnim vetrovom prihruti
v to tiho, mirno dolino.

Tukaj po zarastlem hribu nad samostanom
navkreber je počasi korakal nekega dopoldné
o. Peter in zamišljen polglasno govoril sam s
seboj. Ni pazil na lepo cvetje in ptičje petje, ni
občudoval ljubko šumljajoče vodice, kakor sicer:
zatopljen je bil v važne misli. Le, ko so ga srečevali
kmetje in ga vljudno pozdravljali: „Hvaljen
bodi Jezus Kristus!“ povzdigal je oči in
prijazno odgovarjal: „Amen na veke“, ali: „Bog
te blagoslovi!“ Ljudje so očeta Petra res radi
imeli zaradi njegove priljudnosti in pristne pobožnosti.
Navadno je nekoliko pokramljal z vsakomer,
kogar je srečal, in mu povedal kaj koristnega


[Stran 119]
[119]

ali tolažilnega. A danes ni bil oče Peter nič zgovoren; celó gozdar Blaž s Potoka, stari znanec v samostanu, ker je prinesel včasih kako
divjačino, ni dobil pričakovanega odgovora. Silno
rad bi bil govoril z o. Petrom o nekih novih
rečeh gori v gradiču, a ni si upal motiti ga.

Ko je naš redovnik dospel v gosto senco
pod košatimi drevesi, snel je z glave svojo čepico,
vzdihnil, postal in začel zopet govoriti sam
s seboj: „Tako daleč je torej prišlo, da mora
bežati iz lastne hiše! O Bog, kako čudna so
tvoja pota! Zakaj si to pripustil? Visoka in mogočna
je bila res in hrepenela je po visokih gradovih
in sijajnih častéh: a hudobna ni bila. Sedaj
pa je tako ponižana! No, dobrega srca je bila
in rada je storila bližnjemu v potrebi kaj dobrega;
tega ji Bog ne pozabi, povrne ji že
kako na svetu in po smrti.“ — Nekoliko časa
gre tiho naprej, potem zopet povzame: „Kaj
pa imaš ti, Peter, opraviti pri tej reči? Saj si
v samostanu, zapustil si svet, in sedaj se zopet
pečaš s posvetnimi skrbmi!“ Ta pomislek mu
je prihajal, pa iznebil se ga je z mislijo, da
dela le po ukazu svojih prednikov in iz čistega
namena. Saj hoče služiti trpeči duši in ji biti
v tolažbo.

Rahlo vzame iz halje zavitek pisem, previdno
ga odvije in vzame iz njega nekoliko
listov, drobno pa lepo pisanih. Ogleduje pismo
za pismom in premišljuje, kako se je pač premenila
mogočna gospa, da je sedaj pisala tako
udano, tako ponižno. Kaj je pač storila milost
božja v njeni duši! Jako je bil vesel tega naš
o. Peter.

Redovnik spravi nekaj pisem v zavitek, jedno
pa obdrži v roki, pospeši korake po klancu,
dokler ne pride zopet na malo senčnato ravan,
kjer se je dalo med potjo čitati. Obstoji in
začne: „Ker sem trdno sklenila zapustiti vojvodski
dvor in iti v samoto za ostale dni svojega
življenja, prosim Vas, častiti oče, da mi
nasvetujete kak miren kraj blizu Vašega samostana
za bivališče, ker želim bivati doli na jugu,
bliže doma in ne predaleč od kakega samostana,
da dobim v potrebi duhovne pomoči.“
Tega me prosi vojvodinja Virida, ki me je bila
izrinila s svojega dvora, da se je iznebila moje
pričujočnosti? Bila bi rada blizu samostana, kjer
prebiva o. Peter — — to je res čudno!“

O. Peter je bil pisal v Gradec, da je v bližini
zatiškega samostana mal gradič, ali bolje,
pristava, kakor imenujejo ljudje to zgradbo, ki
bi ustrezala njenim željam. Toda gospodar te
pristave je vitez Brunon, ki je redko doma, dasi
samostanski sosed, pa malokdaj gost. Hodi
po svetu okrog in živi viteško, na grajščini pa
ima najemnika, kateri gospodari in mu plačuje
letno najemščino. Ako bi vitez Brunon hotel
prodati gradič, bila bi stvar v redu. To je bil
vojvodinji sporočil o. Peter.

Po krepkem prizadevanju grofa Hermana
so ne samo kmalu našli viteza Brunona, ampak
tudi sklenili kupčijo. Tako je dobila Virida v
last pristavo. Ob sv. Juriju je bil potekel obrok
za najemnika, izpraznil je grajščino in jo oddal
v roke Viridinemu pooblaščencu o. Petru. Storil
je to silno nerad in le zato, ker se ni mogel
ubraniti. Na videz se je hlinil prijaznega, a v
srcu je kuhal jezo, če tudi je dobil drug gradič
istega gospodarja v najem, skoro v bližini.

Posestvo je vojvodinja dobila, pa treba je
bilo gradič popraviti in posnažiti. Najbolje so
pač to mogli oskrbeti samostanski bratje v Zatičini.
Res je grof Herman v imenu Viridinem
prosil opata, naj iz prijaznosti dá popraviti pristavo.

Tega leta je dobil samostan novega opata,
o. Andreja, vrlega moža, kateri je bil poučen
od o. Petra o vojvodinjinih namerah in je rade
volje prevzel to nalogo. Ker pa ni bilo v samostanu
nobenega tako zvedenega v takih stvareh,
kakor je bil o. Peter, izročil je opat njemu to
skrb. Zatorej je hodil o. Peter dan na dan zjutraj
od samostana na hrib, proti večeru pa zopet
nazaj. Ukazoval je delavcem in tlačanom, kaj
naj storé in pripravijo za novo gospodinjo. Med
delom se je ž njimi prijazno razgovarjal in jim
pravil, da delajo za visoko gospo, za soprogo
rajnega vojvoda Leopolda, katera pa je dobrega
srca, da se torej tudi njim ne bo godilo slabo.
Globoki vzdihi so pričali, da so doslej nosili
hud jarem.

Delo je urno napredovalo, vsa notranjščina
je dobila kmalu novo lice. Stari zakajeni hodniki
so postali svetlejši, veže prostornejše, sobe
lepe in prijazne. Okna so se razširila, da so
bili vsi prostori svetlejši. Tudi dvorišče je dal
predelati o. Peter, in zraven priredil povsodi
lepe poti, posute z belim peskom. Mali grajski
vrtiček je dobil nekaj cvetlic iz samostanskega
vrta. Zid in okopi so bili popravljeni; stolpiča
nista bila posebno močna, pa mična. Zato je jako
prijazno gledal mali beli gradič izmed črnozelenih
smrek na dolenjski svet. Treba je bilo
še po sobah prirediti hišno opravo. Pohištvo je
bilo došlo deloma iz Gradca, deloma so je napravili
doma; le spretne roke je bilo treba, da
je namesti na pravi kraj. Začel je o. Peter misliti,
komu bi izročil to delo, in prišla mu je
na misel Blaževa Lenka. Bila je umna in spretna
deklica, le nekoliko je bolehala poslednji čas,
in kdo vé, ali bo dosti trdna, da bi mogla prijeti
za delo? Poleg tega je redovnik še dvomil,
ali bo hotela iti na gradič, ali ne, zakaj grenki
spomini na njenega prejšnjega gospoda so ji
vznemirjali srce.


[Stran 120]
[120]

Misleč na vse te razmere in dogodke je prikorakal
o. Peter na vrh hriba pred gradič. Na
raznih krajih so delavci še delali, a videlo se
je, da gré delo proti koncu in da bo v nekaterih
dnéh za prvo silo vse gotovo. S skrbnim
očesom je vse pregledoval in v duhu primerjal
z onim, kar je videl na Dunaju in v Gradcu.
Moral je reči, da je vse preprosto, morda celó
borno, a vsekako vkusno, lepo. Zadovoljnemu
človeku bi gradič zadostoval, razvajenemu ne;
kaj poreče vojvodinja, kdo vé? „Storili smo,
kar smo mogli; naj še dostavi sama, česar bo
treba.“ Dal je površno razstaviti hišno opravo
po sobah, in pokazalo se je, da bo to stanovanje
prav ljubo.

Solnce se je nagnilo in o. Peter je naročil
delavcem, naj skrbno vse zapró in postavijo
može za stražo, da hudobna roka ne napravi
škode na dragoceni opravi. Potem pa urnih korakov
krene nazaj proti samostanu. Sicer se
mu ni mudilo, za dné bi bil lahko prišel domov,
a hotel se je gredoč še oglasiti pri gozdarju
Blažu in govoriti z Lenko. Zavije jo na stransko
stezo in kmalu zasliši šumenje slapa; potoček
je tu skakal čez skale in podil svojo bistro vodico
proti zatiški ravnini. Nekoliko dalje je stala
logarjeva hiša, skrita med gozdnim drevjem in
vrbovjem. Redovnik prekorači ozko brv in stopi
pred lično ograjo. Psi zalajajo, pa hitro utihnejo,
ker spoznajo o. Petra. Že je bil tudi logar
na pragu, da se spoštljivo prikloni in pozdravi
došlega moža:

„O, kako veselje, da pridete k nam, častiti
oče! S čim bi vam postregli?“

„Nisem prišel v goste, da bi mi stregli, prišel
sem pogledat Lenko. Slišal sem, da je bila nekaj
bolna in rad bi vedel, kako se ji je zdravje
zboljšalo.“

„Boljša je, hvala Bogu! Vstala je predvčerajšnjim
in sedaj že dela prav pridno. Pravi, da
hoče vse dohiteti, kar je zamudila. Pa saj ravno
prihaja tam-le z vrta; lahko jo poprašate, kako
ji je.“

Lenka je bila osemnajstletna deklica vitke
in visoke postave; zaradi poslednje bolezni je
bila nekoliko shujšala in obledela, a še vedno
je cvetla mladostna lepota na njenih licih. Nesla
je v roki posodo z zelenjadjo in hitela popravljat
svojo obleko, zagledavša redovnika pred domačo
hišo.

Ko pride blizu, odloži svoje breme in pozdravi
patra. Ta pa jo takoj nagovori:

„Kako je z zdravjem, Lenka?“

„Dobro sedaj, a preje je bilo hudo. Skoro
bi bila umrla, pa že ni bila še božja volja, četudi
bi bilo dobro zame.“ Po teh besedah je
povesila oči in solzne kaplje so ji zablestele na
črnih trepalnicah.

„Pusti take spomine, Lenka, in misli na
lepšo bodočnost. Zaupaj, da nam Bog vse obrača
na dobro!“ tako jo potolaži menih. Da bi pogovor
zasukal na kaj drugega, hitro začne pripovedovati
o opravkih na gradu in o svoji zadregi,
ker nima pripravne ženske roke, da bi
mu spravila v red razne preproge in zavese.
Saj je za tako delo treba gibčne roke.

Gozdar pogleda hčer, kaj pravi na to, a
dekle je molčalo.

„Ali ne bi hotela prevzeti tega dela ti, Lenka,
ki si ga že vajena? Saj nimam nikogar drugega,
kateremu bi mogel izročiti to opravilo.“

„Oh, oče, groza me je iti gori v grad.“

„Vem, zakaj te je groza, pa sedaj ni več
strašno tam gori; tudi te lahko spremlja, kogar
koli hočeš vzeti s seboj. Ako le moreš, prevzemi
to delo! Napraviš mi uslugo in bom ti
hvaležen. Oglasim se jutri in upam, da ne pridem
zastonj.“

Menih se vljudno poslovi in odrine proti samostanu,
premišljujoč preteklost logarjeve družine.

Logar Blaž je bil poprej za oprodo v gradu
„na pristavi“, a izučil se je bil za lovska in gozdarska
opravila. Predzadnji gospodar, vitez Konrad,
ga je imel za lovca in bil ž njim vedno
prav zadovoljen. A prišle so homatije in vojske
med patrijarhom in avstrijskimi vojvodi, v katerih
je njegov gospod izgubil vse: življenje
je izgubil v boju, posestvo so vzeli njegovi
družini; vdova je morala zapustiti rodni grad.
Blaž, ki je bil spremil kot oproda gospoda
v vojsko in se zdrav vrnil, ostal je tudi pri
novem gospodu Brunonu za logarja in vzel
grajsko hišino, lepo Marjeto, za ženo. Srečno
sta živela skupaj petnajst let; pred štirimi leti
pa je žena umrla in zapustila žalostnemu Blažu
dvoje otrók: štirinajstletno Lenko in sedemletnega
sinka. Pomagal bi si bil Blaž že še z otrokoma,
da niso prišle druge zadrege. Novi gospodar
na pristavi, vitez Brunon, se je brigal
malo za gospodarstvo; le redkokdaj je bil doma
in le toliko časa, da je pobral davek in druge
dohodke. Ta čas je živel potratno, bile so gostije
in pojedine dan na dan, potem pa je šel
in ni ga bilo tedne in mesece na izpregled.
Gospodarili so le valpeti in hlapci, in to gospodarstvo
seveda ni bilo najboljše. Videl je
Brunon, da se manjšajo dohodki od leta do
leta, nikar da bi se množili; a on je potreboval
vedno več denarja za svoje poti in zabave. Nevoljen
je godrnjal nad posli in iskal vzroka
propadajočega gospodarstva, pa ga ni mogel
najti. Zato je sklenil dati posestvo v najem.

Prvi najemnik je bil dober; popravljal je
razpadajoče pohištvo in dobro gospodaril; a ni
dolgo živel. Rekli so, da je bil preveč delaven


[Stran 121]
[121]

in da ga je to spravilo v grob. Za njim je prišel
neki Rovigo; po polti je bil laškega rodu, po
naravi pa hudoben. Ljudje so pod njim grozno
trpeli in sedaj hvalijo Boga, da je vojvodinja
kupila gradič in jih tako oprostila tega volka
v človeški podobi. Z Blažem je bil iz početka
silno sladak in prijazen; a Blaž je spoznal, da
mu ni zaupati. Zato ga ni rad videl v svoji
hiši, ko se je prepričal, da se človek ozira za
njegovo hčerjo. Trudil se je vedno, da ga je
kmalu spravil od hiše, kadar je prišel. To pa
je Roviga jezilo in pokazal mu je kremplje.
Začel mu je pretiti in ga pritiskati, kjer je
mogel. Ni bilo dvoma, da ga hoče izpodriniti
iz službe, ako mu ne stori vsega po volji.

Deklica ni razumela, kaj Rovigo namerja,
zato se ga ni toliko bala. A ko ji je nekoč razodel
svoje misli, naj gre ž njim v grad, stresla
se je in ni marala več biti pred njegovimi očmi.
Zato je Rovigo iskal zvijač, da ujame Lenko v
svoje mreže in ob jednem prežene Blaža. Vedno
večja je bila njegova strast in vedno silnejša nadloga,
tako da si Blaž ni več mogel pomagati
drugače, kakor da je vpričo hlapcev povedal
Rovigu, kako se ne sme vêsti. Silno je bil razjarjen
in obljubil mu je maščevanje, katero bi
bil gotovo tudi zvršil, ko bi ne bila prišla vmes
ta kupčija, katera mu je dala drugega posla
dovolj. Za hip je bila Lenka rešena, ker je
moral Rovigo zapustiti grad. Toda dobil je
drugo grajščinico ne daleč v najem, da je bil
Blažu malone sosed. Neprijetno je bilo to za
logarjeve, vendar mnogo bolje, ker niso imeli
ž njim nobenih dolžnostnih opravkov. — —

Logar je izprevidel, da je ponudba o. Petra
zanj in za Lenko jako ugodna, in zato je lahko
pregovoril hčer, naj le sprejme to opravilo.
Zares je bilo dekle kakor prav nalašč za tako
delo, in čudil se je zvedeni menih, da ima preprosta
Lenka toliko vkusa za red in lepoto.

Gradič na pristavi je bil naposled prenovljen
in pripravljen za novo gospo. Bil je ravno še
pravi čas, zakaj prihod Viridin je bil že napovedan.

Opat o. Andrej je poslal do Ljubljane vojvodinji
naproti vozov in hlapcev, da jo spremijo
in varujejo. Ni bilo sicer roparjev, a bolje
je ravnati varno, kakor živeti v skrbeh.

Iz Gradca do Ljubljane je spremil vojvodinjo
celjski grof z vojaki. V Celju je tudi ostala
nekoliko časa, kakor je želel grof Herman. A
mikalo jo je le naprej. V Ljubljani so priredili
jako slovesen sprejem vojvodinji Viridi. Bili so
za to razni in močni vzroki. Posebno to je bilo
važno, da je bila Viridina dota zavarovana na
Ljubljano, zato so Ljubljančani plačevali vsakoletne
obresti. Zanimali so se tudi za grofa Hermana,
kateri je bil tedaj jako znan po naših
krajih. Imel je obilna posestva na Kranjskem
kakor na Štajerskem, in skoro ni minulo leto,
da bi si ne bil pridobil novih grajščin ali z
denarjem ali pa z mečem. Silna sta bila njegova
roka in njegov meč, in gorjé sovražniku, kateri
je imel ž njim opraviti. Večkrat je bil prišel
poprej na Kranjsko z vojsko, a tedaj je bil v
Ljubljani kot slavljen gost.

Po dolgem potu trudna je želela Virida počitka;
zato se je drugi dan umaknila v svoje
prostore. Grof pa je ostal pri vitezih in gospodih
in se ž njimi kratkočasil.

Ker se je pogovor zasukal tudi na Virido,
zagovarjal jo je grof krepko, tako, da so se
mnogi čudili, ker so poznali prejšnje Hermanovo
razmerje do dvora in zlasti do Viride.
Hvalil je njeno plemenito srce in njene visoke
misli, obžaloval pa nesrečo, v katero je prišla.

V Ljubljani so hoteli napraviti še posebno
slavnost na čast Viridi in Hermanu, pa vojvodinja
je vse to odklonila. Želela je le kmalu priti
na mesto mirú, kamor je bila namenjena. Ko
so se ji predstavili opatovi poslanci, sprejela
jih je vesela in takoj drugi dan odločila za
odhod. Zgodaj zjutraj so odrinili, in grof si
ni dal ubraniti, da ne bi bil spremil vojvodinje
še do Zatičine. Lepega jutra so potovali na
konjih in vozovih na dolenjsko stran in prišli
proti poldnevu v Zatičino, kjer jih je že pričakovala
samostanska družina z ljudstvom vred.

Virida je imela s seboj le malo poslov. Vozila
se je na vozu, semtertje pa tudi jahala, da
si je lože ogledala svojo novo domovino in
zemljo, kateri je hotela izročiti tudi svoje truplo
po smrti.

„Kako lepa gospa, kako lepa gospa!“ šumelo
je med ljudstvom, ko se je bližala Virida
na lepem belcu velikemu samostanu. In radost
zaradi nove gospe se je širila od hiše do hiše
po dolenjski strani, in imel je veliko veljavo
med poslušalci tisti, kdor jo je videl in pozdravil.

Pred samostanom je stopila raz konja, podala
roko opatu in šla ž njim v sobano za
ptujce, kamor jo je spremil grof Herman z domačimi
vitezi. Tam je opat iskreno pozdravil
vojvodinjo, izrazil svoje veselje nad njenim prihodom,
pozdravil pa tudi mogočnega grofa Hermana
in potem predstavil gospôdi vso samostansko
družino. Ko je prišel na vrsto o. Peter,
bila je Virida močno ganjena. Prisrčno ga je
pozdravila. „Tukaj se torej zopet vidiva, in v
kakošnih okoliščinah! Vendar — zgodila se je
božja volja.“ Bila je vesela in si želela zvedeti
razne stvari. Jako ji je bilo všeč, kar ji je povedal
menih o njeni pristavi.

Pokrepčavši in odpočivši se od potovanja,
šli so vsi v lepo in veliko samostansko cerkev,
kjer je vojvodinja pobožno molila, pa tudi brisala


[Stran 122]
[122]

si solze. Kako bi ne: srce je bilo prepolno, da
ne bi našlo vsaj nekoliko duška v tihih solzah!

Ker je želela Virida takoj odriniti na svoj
novi dom na pristavo, pripravljalo se je nekaj
vitezov s Hermanom na čelu za odhod. Večina
pa je ostala v samostanu. Hvaležno jim
je podala Virida roko v slovo za vselej. S spremstvom
sta šla tudi opat in o. Peter, bodisi iz
spoštovanja do vojvodinje, bodisi, da bi videla,
kako ji bo ugajalo na novem samotnem domovanju.

O. Peter je bil naredil lepo vozno pot od
samostana do pristave. Sedaj je šla družba pod
košatim drevjem, sedaj je dospela na odprte in
razgledne ravnice. Večkrat je dala Virida ustaviti
svoj preprosti voz in si je ogledovala lepo
zatiško in šentviško ravnino pod seboj. Herman
si ni mogel kaj, da ne bi bil rekel opatu, ozirajoč
se na zatiški samostan z veliko cerkvijo
v sredi: „Zares, vaši predniki so vedeli, kaj je
lepo. Tako velikega samostana in tako lepe
okolice ni ne blizu ne daleč.“ Opat pa se je
nasmehnil in odvrnil, da so blagi dobrotniki
res mnogo storili za to pribežališče mirú in zadovoljnosti,
da pa bi si želel še večjega samostana
v prid svete vere in kranjske dežele. „Naša
dežela je dokaj zapuščena. Sloveča je Italija s
svojimi mesti, sloveče so sosedne severne nemške
dežele: a s čim naj se ponaša naša kranjska dežela,
posebej slovenska Krajina, če bi ne imela
nekaj samostanov, v katerih cvetó vede in umetnosti?
Vzemite ji cerkve, vzemite ji samostane
in vzeli ste ji vse. Res stojé na hribih mogočni
gradovi, a kaj ima ljudstvo od njih?“ — Opat
je nehal govoriti, ker je videl, da ne govori po
mislih mogočnemu Celjanu, in obrnil besedo
na drugo stran, nato pa prepustil grofa o. Petru,
ki se je znal ž njim meniti, kakor bi bila stara
znanca.

Med tem se je bližalo solnce zapadu, a Virida
je bila tudi skoro pred gradičem. Tu je čakalo
nekaj domače družine: oskrbnik, dva hlapca,
nekaj dekel in tudi Lenka. O. Peter jih je predstavil
kot grajsko družino, in Virida je vsem prijazno
kimala in jim izpregovorila nekaj slovenskih
besed. Naučila se je bila nekoliko našega
jezika že v Gradcu, večkrat ga je slišala
med potom. Zdel se ji je jako lepo doneč.


[Stran 123]
[123]

Most zdrči čez okop, vrata se odpró in Virida
pohiti z lahnimi koraki v svojo pristavo.
Naglo je pregledala prostore, komaj so jo dohajali
drugi, vseskozi pa je kazala, da je jako
zadovoljna. Posebno lepa se ji je zdela domača
kapela, ne sicer velika, toda prav priročna; ničesar
ni nedostajalo, ne oltarja, ne kora, ne
klopij, ne lepih slik. S stolpov si je ogledala
okolico: na vse strani gozd, le daleč tam kje
se je videla kaka cerkev ali grad in posamezne
kmečke hišice. Na drugi strani je imela razgled
na mali grajski vrtič in dalje doli proti Šmartnemu
tje do zelene Save z belim prodom v
dolini.

Ko si je površno ogledala svojo novo prestolnico
in Boga zahvalila, da je dosegla svoj
namen, povabila je spremljevalce na malo južino,
prvikrat na popolno svojih tleh. Grof Herman
in drugi gospodje so ji želeli srečo in dolgo
življenje na pristavi in izrazili željo, da bi jo
mogli še kdaj obiskati na tem sicer tihem, a
prijaznem kraju.

Mrak se je delal, ko so se poslovili. Težko
je bilo slovo grofu Hermanu, tudi Viridi se je
tresel glas, ko mu je želela v zahvalo srečo,
srečo njegovi rodbini: a trebalo je ločiti se.
Konji so urno stopali v večernem mraku in
kmalu dospeli do samostana, kjer so bratje imeli
mnogo opravkov, da so stregli tako imenitnim
gostom.

Po večerji so plemenitaši še posedeli skupaj
v prijaznem pogovoru. Krepko je stresel grof
Herman roko Volku Turjaškemu iz Šumbrega,
rekoč: „Glej, kako se suče svet! Pred triindvajsetimi
leti sva se v Milanu borila za lepo
Virido, sedaj pa sva jo spremila v to samoto!
Ali ni to čudno?“

„Da, čudovito je to. A še bolj se čudim,
da se je tako premenil ponosni Herman. Saj
nisi mogel trpeti te prevzetne, visokoleteče milanske
gospice; sedaj pa si, dejal bi, njen očetovski
varih in poseben častilec.“

Grof Herman se je dobrovoljno nasmejal in
odvrnil: „Da, mnogo je drugače, to čutim tudi
sam; toda upam, da se ni premenilo na slabo.“

„Bodemo videli, sicer pa — Bog ji daj srečo
na pristavi,“ odgovori jeden izmed vitezov, in
drugi mu pritrdé: „Bog ji daj srečo!“


[Stran 124]
[124]

Ker so bili trudni, poslové se kmalu od
opata in odidejo počivat. Ni bilo težko pripraviti
jim postelje; bolj ali manj lepe, v velikih
prostorih poleg samostana. Zares, v onem času
so bili samostani deloma to, kar so dandanes hoteli;
le ta razloček je, da v samostanih se ni
plačevalo nič za postrežbo, v hôtelih pa plačaš
dandanes še sveče, katerih nisi požgal, morda še
videl ne. Drugi časi! Nesrečni temni srednji vek!

Drugi dan so gledali zatiški kmetje razne
gospode, ki so se razhajali. Največja in najlepša
truma je jezdila proti Ljubljani. V samostanu
pa je zavladal zopet mir, mir po celi okolici,
zlasti pa mir v samotnem bivališču vdove
Viride — na pristavi.

XVII. Na pristavi.

Virida si je želela mirú in pokoja v samoti,
in tega je našla na pristavi. Oskrbnik njen, nekdanji
samostanski žitničar Vidič, vodil je gospodarstvo
in vso opravo jako umno. Če je imel
čuvaj kaj opravka, čuval je tudi on v stolpu
pri vratih, da ni bilo treba prevelike družine.
Zlasti je gledal na to, da se je godilo vse mirno,
brez hrupa. Noben posel se ni smel prepirati z
družino. Ptujcev ni bilo sem gori, ker je bil
gradič skoro v hribih in sredi gozdov, daleč proč
od prometnih cest. Sosedje pa so vedeli, da
gospa želi pokoja. Tako ni bilo žive duše, s
katero bi se bila morala Virida pečati. Dan za
dnevom je potekel v istem tiru, vse se je gibalo
skoro samo.

Pritiskala je poletna vročina. Virida je sedela
sama, v misli zatopljena, ob odprtem oknu
in gledala čez gozde in travnike, bliščečo Savo
in snežno bele planine daleč na obzorju. Drugikrat
je bila zunaj na grajskem vrtiču, kjer je
sedela na klopici v senci košatega gabra in
poslušala zamolklo oglašanje ptičev, brenčanje
čebel in raznih hroščev. Imela je večinoma s
seboj kako knjigo ali sliko, pa dostikrat ni
brala iz knjige, ampak zamišljala se v razne prizore
svojega tako nenavadnega življenja. Njene
misli so odplavale z malega vrta daleč, daleč
tje čez gore, in kdo more povedati, kje so se
mudile najrajše in največkrat! Ali so bili njeni
otroci, ali rajni Leopold, na katere je mislila,
ali krasni Milan, kamor je splaval često njen
duh? Ko je minul določeni čas, vzdihnila je,
pobrala knjigo ali svoje delo in odšla, kamor
je kazal dnevni red. Tako so potekali dnevi.
Le nedelja je bila toliko izjema, da je prišla ali
prijahala v samostansko cerkev k službi božji;
pa še to jo je mučilo. Zato si je izprosila od
opata, da je prihajal ob nedeljah in praznikih
jeden izmed menihov opravljat v grajsko kapelico
službo božjo. Tako je bila sedaj še bolj v
samoti, bolj kakor v samostanu, ločena od vsega
sveta.

O. Peter je hodil ob določenih dnevih tje
gori, da je opravila izpoved in prejela v domači
kapeli sv. obhajilo. Po sv. opravilu je ostal
menih pri zajutreku na gradu, in te pol ure je
imela jedino občevanje s človeško družbo —
40-letna vdova, vojvodinja Virida. Pa še tukaj
sta se menila največkrat le o preteklih dneh, o
rajnem soprogu in očetu. Izpraševala je le, kaj
bi še storila za pokoj njunih duš in jima olajšala
večnost, v katero sta se morala oba tako
nenadno preseliti.

„Svetla gospa, miloščina je lepo, dobro delo,
ker pokrije po besedah sv. pisma veliko število
grehov.“

„Komu in kako bi delila miloščino, saj ne
pride noben človek v naš grad?“

„Vaši podložniki, svetla gospa, imajo razne
potrebe in križe, katerih sami ne morejo preložiti,
katere pa jim vi lahko polajšate.“ O. Peter
je našteval bolnike, starčke in sirote v njenem
posestvu, kateri trpé bedo in želé pomoči.

Vojvodinja je mirno in pazno poslušala in
rekla:

„Res je, vidim, dolžna sem jim pomagati,
saj so moji podložniki, moji otroci. A težko
mi bo ž njimi občevati, ker govorim le slabo
njihov jezik. Kdo naj posreduje med nami?“

O. Peter na to ni bil mislil in je prišel nekoliko
v zadrego. A takoj ji je pojasnil, da ni
težko domeniti se, saj se vidi, kje in kakšna je
potreba. „Sicer pa se bodete jezika privadili jako
hitro, ko bodete poslušali naše ljudi.“ Prosil
je pa vendar odloga do prihodnjega obiska, da
stvar še dobro premisli. Medpotoma je stvar
preudarjal in se doma posvetoval z opatom
samim, kako bi bilo najbolje ukreniti. „Stvar
je velikega pomena zanjo in za ljudi. Kako veliko
pomoč bi imeli naši ljudje!“ opomni oče
Peter opata.

„Umevam,“ odvrne opat; „a kdo naj ji pomaga,
kdo naj jo vodi in posreduje med njo
in ljudmi? Mi se ne moremo vtikati vmes. Opozarjati
in prositi za siromake, to že: a prenašati
darov ne moremo. Najbolje, da vzame kakega
posla za to opravilo krščanske ljubezni.“

„Vi mislite, naj bi imela miloščinarja ali
miloščinarico, kakor jih imajo na dvorih?“

„Da, tako mislim. Pa saj se jedna oseba
lahko porabi za več opravil.“

O. Petru je bila takoj na mislih logarjeva
Lenka, ki je bila omikano dekle in je poznala
domače ljudi. Doslej je imela v gradu opraviti
le kaj malega; o. Peter pa je mislil, da bi bila
vojvodinji lahko nekaka tovarišica in pomočnica
v občevanju z ljudmi. Stavil je torej Viridi
predlog, naj si privzame za pomočnico ono


[Stran 125]
[125]

Lenko, ki je zanjo uredila v sobah vso opravo
in vse potrebščine. Virida je bila takoj zadovoljna,
pa tudi hči in oče sta bila zadovoljna,
ko jima je prinesel menih to ponudbo, mnogo
lepšo od prve.

Drugi teden je bila Lenka že na gradu. Poročala
je gospej o raznih ljudeh, ki so v ponese
trebi, in dobila je od vojvodinje dari, naj jih
in vse potrebščine. Virida je bila takoj zadovoljna,
pa tudi hči in oče sta bila zadovoljna,
ko jima je prinesel menih to ponudbo, mnogo
lepšo od prve.

Drugi teden je bila Lenka že na gradu. Poročala
je gospej o raznih ljudeh, ki so v potrebi, in
dobila je od vojvodinje darí, naj jih nese temu ali
onemu. Dekle je bilo lepo, če tudi preprosto
oblečeno, in ko je prihajalo v hiše z darovi,
zdelo se je ljudem kakor božji angel. Hvalili so
njo, hvalili dobro gospo, ki jo je pošiljala k ubožcem.
— Polagoma je želela tudi vojvodinja sama hoditi
k siromakom in bolnikom. In šla je. Hudo se ji je zdelo izprva, a čim dalje prijetneje ji je bilo in neizrekljivo jo je veselilo, da je storila kaj dobrega bednim ljudem.

Ljudstvo je bilo jako hvaležno za njeno
pomoč. Ljubilo je svojo novo gospo in ji voščilo
obilno povračila, pa tudi Lenka si je ob
tem pridobila spoštovanje, ker so vsi spoznali,
da ji vojvodinja zaupa, kakor svoji hčeri. Od
vseh stranij so prihajali siromaki ali pošiljali
poročila do Lenke ali Lenkinega očeta. Dekle je
tako spoznavalo telesne bolečine in dušne skrbi
grajskih podložnikov na okoli, in to ji je dajalo
neko resnost, kakoršne ne nahajamo navadno
v tej dóbi.

Mnogo je bilo zares potrebnih ljudij v grajski
okolici, kateri so prosili in dobili izdatne podpore;


[Stran 126]
[126]

bili pa so tudi hudobneži, kateri so zlorabili
dobrotljivost vojvodinje in neizkušeno logarjevo
Lenko. Najbolj zvita je bila Berdajsova
Eva, beračica iz navade, še dosti močna za delo,
ki je pa rajša živela brez truda. Nekaj je zaslužila
za razna pota in poročila, katera je vedno
prenašala, vrh tega so jo celó dolžili, da je v
zvezi s ponočnimi ptiči, katere skriva v svoji
koči.

Odkar je bil Rovigo v potoški grajščini, zahajala
je Eva redno tje doli, dasi je imela dobro
uro hoda. Ni pa prišla očitno, kakor drugi berači,
ampak skrivaje, da jo je opazil le malokdo.
Prihajala je vedno proti večeru, v gradu je prenočila
in zjutraj se zopet izgubila. Kakšne pogovore
sta imela z Rovigom, tega niso vedeli
hlapci; ali da ga ne vleče njena suha koža, o
tem so bili prepričani. Ker pa je večkrat od Roviga
prihajala k Blaževim in od tam zopet po
ovinkih nazaj, bilo je videti, da se vrti stvar okrog
Rovigove razmere do Blaževe Lenke. Rovigo
je ni mogel pozabiti, a tudi ne spraviti k sebi.

Mož je bil jako na slabem glasu pri ljudeh,
zato je bilo malo upanja, da dobi po navadni
poti pošteno dekle v hišo. Njegovo življenje je
bilo zavito v skrivnostno temo, ljudje niti vedeli
niso, je-li že oženjen ali še samski; zato
je bilo zanj težavno približati se kakemu dekletu,
dasi je bil telesno lepe postave in bistre
glave.

Kot najemnik je gospodaril kakor volk med
čedo. Vzel jim je vse, kolikor je dosegel; ne
le desetino in tlako in druge davščine so mu
morali oddajati čez mero in postavo, tirjal je
od podložnih tlačanov celó hujših rečij: kmetje
so mu morali znesti skupaj vse, česar je potreboval
za jed in pijačo. Bil je pogosto iz doma.
Po dva ali tri dni v tednu je navadno izginil,
da ni vedel nihče kam, potem pa se je prikazal
zopet s kakima dvema tovarišema, s katerima
se je gostil in razgrajal več dnij in nočij.

Ta zavrženi človek torej je hotel dobiti na
vsak način Lenko, bodi z lepa ali z grda. Ko
ni šlo s prigovarjanjem, hotel je rabiti zvijačo
in zato se je zavezal z Brdajsovo, katera je bila
zopet v zvezi s hudobo, kakor so trdili kmetje,
njeni sosedje.

Največja ovira zastran Lenke je bila Rovigu
vojvodinja sama. Zato je sklenil, da se obrne
do Viride in jo prosi, naj mu nakloni dekle.
Težavno pa je bilo priti pred vojvodinjo v
grad, ker ptujcev ni sprejemala, zunaj pa je ni
smel ogovoriti, in je bila skoro vedno v družbi
Lenkini.

Nekega dné pride pred grad kot prosilec.
Kastelan Vidič ga je pogledal od vrha do tal;
a ko mu je pomolil znani listek, pustil ga je
naprej. Grad mu je bil znan in kmalu je dospel
do vojvodinje.

Virida je sedela v lepi črni, belo obrobljeni
obleki; veličastvo in ponos ji je sijal z obraza,
a krotkost in usmiljenje ji je igralo na ustnih.
„Česa želite?“ obrne se do Roviga in ob jednem
stegne belo roko, da sprejme listek, na katerem
je bila zapisana njegova prošnja. Rovigo je bil v
zadregi: ako pokaže list, dala mu bo, česar ne
išče; ako ne, tedaj se izda. Zato se je delal,
kakor da ga je izgubil, in se s tem izgovarjal,
govoreč nemško in slovensko, oboje zmešano.
Vojvodinja mu torej dovoli, naj ustno pové
svoje želje.

Rovigo si ni dal dvakrat reči. Povedal je
zvito in prikrito, da je ubog najemnik tu blizu
doma, ki nima gospodinje, pa snubi tukaj deklico,
katere mu pa oče neče dati, češ, da je ni vreden.
Potem je žalostno sklenil: „A jaz brez nje ne:
morem biti, zato sem prišel, da mi pomagate,
svetla gospa.“

„V take stvari se ne vtikam, sicer pa tudi
ne vem, kako bi vam pomogla.“

„Ako bi prigovarjali dekletovemu očetu,
Svetlost, udal bi se mož in mi dal dekle za
ženo.“

„Ne vem, ali imam toliko veljave pri tistem
možu, katerega morda niti ne poznam, kakor
tudi dekleta ne.“

„Poznate oba, presvetla vojvodinja. Dekle
je tista Lenka, katera hodi z vami, in oče njen
je vaš logar Blaž; torej mi lahko pomagate.“

„Bova videla, kaj se dá storiti; pridite zopet
in sporočim vam uspeh svojega truda.“

„Lepa hvala, svetla gospa; a priti, kadar bi
bilo, ne morem k vam, ker so silno natančni
pri vratih in ne pusté kar nikogar k vam brez
pooblastila. Zato bi prosil, da mi daste listek,
na katerem bode stalo, da smem priti v grad
na vašo besedo.“

Virida je gledala zgovornega moža in ga
vprašala, kako mu je ime. To pa je bila za
Roviga zopet zadrega, ko svojega laškega imena
ni smel povedati, zlagati se pa zaradi Lenke
tudi ni mogel, zato je popačil svoje ime in
rekel: „Arigo mi je ime.“

Rovigo je dobil zahtevani listek. Odšel je
z grada zadovoljen, da se mu je prva zvijača
obnesla še dosti dobro.


[Stran 127]
[127]

XXVII. Med ljudstvom.

Vsakemu človeku je dom ljub nad vse;
kadar mora na ptuje, teži mu žalost srce. Saj
ne pozna ne kraja ne ljudij; ne vé komu bi
zaupal. Težko je bilo izprva tudi Viridi na
pristavi. Dasi je bilo bivališče tiho in mirno,
prav po njeni želji in volji, vendar je bila tako
sama, da jo je bilo skoro strah te samije. Imela
je pač par starih služabnic pri sebi, a ti ji nista
mogli biti prava družba. Le samostan je nekoliko
blažil to puščavo. Gospodarskih skrbij je
bilo dovolj, lahko bi se bila pečala s svojim
posestvom in s podložniki: toda tega ni bila
vajena. Poleg tega je bil gospod Vidič izboren
gospodar, kakor bi si ga bila mogla le želeti.
Večkrat ji je sicer prišla želja, naj bi kaj sama
vmes posegla pri poslih in tlačanih, a ni si
upala, da ne bi pokazala tako slabe strani.
Polagoma so ginile te zapreke in čez leto in
dan se je že dokaj živahno pogovarjala z ljudmi
v njihovem domačem jeziku, občevala je lahko
z vsakaterim, privadila se je preprostega kmečkega
življenja in se tako nekam udomačila.

Največ je napredovala v pogovoru in občevanju
z logarjevo Lenko, katera je lepo in polno
izgovarjala slovensko besedo, pa tudi umevala
vse domače opravke. Deklica se ji je jako priljubila.
Spominjala jo je njene mladosti, mladostnih
prijateljic; zlasti je videla, kolik razloček
je med dvorno vljudnostjo in pravo udanostjo
nepokvarjenega dekliškega srca. Nerada bi jo
bila kmalu izgubila: zato ji gospod Rovigo nikakor
ni bil ugoden, ki je snubil njeno najdražjo
tovarišico. Sklenila je, da prej ne privoli
v to zvezo, dokler se ne prepriča, da bo dekle
s tem možem res srečno.

„I kaj je vendar s tem snubcem?“ vprašala
se je in začela pozvedovati o Rovigu. Nekoliko
čudno se ji je pač zdelo, da ima tako mlado
dekle znanje s takim, na pol ptujim človekom.
Mislila si je, da najbrž je dekle še najmanj prizadeto
pri tej ženitvi. Ker rado se zgodi, da
drugi vse že dogovoré in sklenejo, predno prihodnji
nevesti kaj povedó, in da je včasih niti
ne vprašajo, ali ji je po godu ta ženin, katerega
so ji izbrali stariši in sorodniki. Kaj takega
bi utegnilo biti tudi v tem slučaju, mislila si
je Virida, zato je bila trdne volje, da bo varovala
dekletu slobodo in je ne bo pustila siliti
v neljubi zakon. Sicer je ta skrb nekoliko motila
njeno samoto, toda iz usmiljenja in posebne
ljubezni je hotela skrbeti po materinsko za
deklico.

Tako je prišlo, da je Virida posehmal večkrat
mislila na tega Roviga, in poskušala priti
na dno njegovim skrivnostim. Po onem nenadnem
njegovem prihodu se je Virida nalašč več
pečala z dekletom in pogovor često zasukala
na Roviga in njegove namere. Lenka bi bila
gotovo kako pokazala, da jo kaj peče, ko bi
bila Česa kriva. Vojvodinja se je prepričala, da
nima dekle nič namenov, da niti ne misli na
tega ženina. A hotela je tudi očeta poskusiti,


[Stran 128]
[128]

kaj misli. Blaž je prišel redno vsak teden v
grad poročat o svoji službi, vendar ga doslej
razven Vidiča, s katerim sta bila že od nekdaj
dobra prijatelja, ni poslušal nihče. Tem bolj
vesel je bil, ko je sedaj nekaj časa moral naravnost
gospej razkladati, kako je z gozdi in
lovom. Blaž ni mogel prehvaliti gospe, kako
je priljudna, da se vselej v pogovoru spominja
tudi njegove družine; Lenka pa tako ni prišla
domov nikdar praznih rok. Virida ga je vsak
pot kaj malega poprašala o njegovi družini,
da je tako spoznala razmere v logarjevi hiši
prav natanko. Pa tudi logar ni črhnil niti besedice
o hčerini možitvi. Iz raznih pogovorov
je vojvodinja spoznala toliko, da je tu nekaj
skrivnega, česar ne povedó lahko. A vedela je,
da ne ostane dolgo skrita nobena stvar.

Ko pride Rovigo ob določenem času, bil
je že bolj zlikan in lepše opravljen. Ko vpraša,
koliko sme upati o nevesti, odvrne mu vojvodinja,
da je sicer že govorila z Lenko in njenim
očetom, da pa še nima določnega odgovora
zanj. Ker se pa vendar zanima sama za to
stvar in jo hoče tudi dognati, zato naj pa
pusti dekle in očeta v miru. Saj mu bo sama
o pravem času sporočila, kdaj naj se oglasi.
Najprej se hoče namreč dobro prepričati, ali
je ženin tudi vreden takega dekleta, ali ne.

V Rovigu je gorela močna strast. Hotel je
dobiti Lenko, veljaj, kar hoče; zato je bil pripravljen
prenesti vsako poskušnjo; le odlašati
predolgo bi ne maral, in ravno to mu je sedaj
obetala vojvodinja. Da bi se temu ognil, začne
sam razlagati in hvaliti svoje imetje: „Svetla
gospa, priznam, da je pridnost povsodi dobra,
a pri meni bi bila nepotrebna. Saj se dekle
z očetom lahko prepriča vsak dan, kaj sem in
kaj imam. Naj le stopita doli do mojega gradiča,
kamor se z lahka pride v poldrugi uri, in tam
naj pogledata, ali bo zadostoval taki nevesti,
ali ne. Mislil bi celó, da si bo štelo tako dekle.
dekle nizkega stanú, v čast, ako pride do sreče,
katero ji ponujam. Res nisem lastnik gradú,
pa sem najemnik do smrti, ker tako sva se pogodila
z gospodom Brunonom; vse, kar je v gradu,
to je moje, in tega ni malo. Kar jedó in pijó
drugod po gradovih gospodje in vitezi, to bo
imela moja žena v mojem gradu. Brez denarja
tudi nisem, ker redno plačujem najemščino in
vrh tega mi še mnogo preostaje. Dobé se v
mojih omarah cekini in srebrniki raznega kova;
laških in ogerskih je obilo. Zares, pri meni bo
gospa, kakor jih je malo po gradovih. Lahko
bi si izbiral neveste izmed najboljših družin,
toda jaz ne gledam na ime in na doto, ampak
na poštenost m pridnost.“

Virida je z zanimanjem gledala Roviga, kako
se je bil razgrel, naštevajoč svoje bogastvo in
razlagajoč svoje lepe namene. Iz govorjenja
njegovega je spoznala, da ni domačin, ampak
laškega rodú. A ni marala tega opomniti mu,
marveč je rekla mirno:

„Imetje vaše je lepo, a samo imetje ne dela
še zakona srečnega. Ako žena ne more ljubiti
svojega moža, tedaj je vse drugo brez pomena.“

Roviga je izpreletela nevolja ob teh besedah.
Zakaj bi ga ne mogla ljubiti? Kaj ni postaven
mož? Ali ima kaj zoper njega?

„Svetlost, o moji osebi se lahko tukaj prepričate,
o svojih delih pa hočem dajati odgovor
komur koli.“

Oči so se mu iskrile, lice je postajalo bledo,
potem rdeče. Poznala se mu je razburjenost.
Zato je Virida vstala in ga odslovila, rekoč:
„Povedala sem vam le svoje mnenje, kako bi
ravnala jaz, in kakor mislim, da je pametno.
Čudim se, da vas je to razburilo, ker nimate
pravega vzroka za to. Sicer pa bodi tako, kakor
sem rekla. Zdravi!“

Rovigo je šel iz gradú močno nevoljen; to
odlašanje in opazovanje mu je presedalo. Po
njegovih mislih bi moralo zadostovati vsakemu
dekletu, da ima ženin lepo postavo in primerno
imetje, za drugo naj bi se ne brigala. „Pa ženske
so ženske,“ godrnjal je gredoč Rovigo: „najbrž
bi rada zvedela, ali sem že imel kako drugo
znanje. Neumna radovednost! Pa saj ne zvedó
nič gotovega, od te strani sem se zavaroval
zadosti. Morebiti tudi želi vojvodinja zvedeti,
ali sem tako radodaren in usmiljen kakor ona
in njeni prijatelji n. pr. ta-le gospod Sobraški?
No, ko bi vprašala moje prave prijatelje, gotovo
bi me pohvalili; ako pa se loti kmetov, utegnila
bi slišati kaj manj hvalnega. A to so malenkosti,
ni da bi premišljeval take stvari. Drugega pa
ne more nič najti. Ne more? Kaj praviš Rovigo?
Ne bodi plašljivec, da bi te bilo strah jedne
ženske, četudi je bivša vojvodinja! Saj nima
sedaj nikake moči. Ima sicer mogočnega variha,
tega Hermana Celjana — volk mu raztrgaj kožo!
— pa Rovigo tudi ni neumen in ne sili temu
risu v žrelo. Tako, le pozvedujte, ne najdete
ničesar! Ako pa mi bo stvar le predolga, tedaj si
pomorem sam.“ Ozrl se je nazaj proti gradu,
zdelo se mu je, da stoji ženska pri oknu in
gleda za njim; pa menda se je zmotil. Ko je
obstal in pogledal natanko, ni opazil ničesar več.
Zavil je v gozd, šel po znanih stezah in kmalu
stal pred kočo Berdajsove Eve; naročil ji je
marsikaj, potem vzel svoje orožje in konja, kar
je bil pri njej odložil, ker z orožjem bi ga ne
bili pustili v grad, in je jahal počasi v dolino
proti domu, še vedno v te misli zatopljen. „Ne
— odneham pa ne, ako jo zapró v kletko;
ugrabim jo, kakor sem res Rovigo ben Jakub
iz Benetek.“


[Stran 129]
[129]

Virida je prebivala sama zase v tihi samoti
na pristavi, ločena od sveta; vendar se je njena
blagodejna pričujočnost kmalu začela razodevati
na razne strani. Pristavski podložniki so bili
jako zadovoljni z novo gospo. Plačevali so svoje
davke pošteno, in vse je bilo v redu, ker ni
nihče tirjal več, nego je bilo prav. Ni se bilo
treba bati grajskih hlapcev in biričev, ker so
bili vsi grajski dobri ljudje, ali so morali vsaj
taki biti po ukazu dobre gospe pristavske. Desetina
ni bila več tretjina, kakor prej pod Rovigom.
A ne samo pravična je bila nova gospa,
ampak tudi dobrotljiva in usmiljena. Pomagala
je rada svojim podložnikom v vsaki stiski in
nadlogi.

Tudi sosedni gospodje po gradovih so bili
zadovoljni z gospo na pristavi. Malo je bilo
sicer prilike, da bi občevali ž njo osebno, in
še to le doli v zatiškem samostanu ob velikih
praznikih. Tukaj so se namreč večkrat shajali
in tedaj tudi popraševali, kako je gospej na
pristavi. Tukaj je spoznala Virida večino svojih
sosedov, in ni bila neobčutljiva za razne vesele
in žalostne dogodke v njih rodbinah. Semtertje
je bilo potrebno v kaki stvari delovati skupno.
Tedaj je vojvodinja rada poprosila sosedne izkušene
grajščake svetú in pomoči. Vsak je bil
z veseljem pripravljen postreči ji ne le kot sosed,
ampak tudi kot vitez. Zdelo se mu je nekako
odlikovanje, da je hotela ta lepa in visoka gospa
ž njim občevati tako zaupno. Gospodje Turjaški
iz Šumbrega, Višnjegorski, Sobraški so bili
večkrat deležni te časti. Pri teh razgovorih so
grajščaki spoznavali dobre in plemenite njene
namere, in to je vnemalo v njih spoštovanje in
naklonjenost do nje in jih vspodbujalo, da so
se sami pridružili in podpirali njene napore.
Mnogo koristnih naprav je nastalo na ta način
in sreča je rastla med ljudmi.

Velika potreba je bila tačas v verskem oziru.
Ni bilo dovolj duhovnikov za dušno pastirstvo.
Oglejski patrijarh, kateri je imel takrat večino
kranjske dežele v svoji škofovski oblasti, ni
mogel ustrezati več tem potrebam. Premalo slovenskih
mladeničev je prihajalo k mašniškemu
posvečevanju. Pomagal si je s ptujimi, pa ljudstvo
ni bilo zadovoljno ž njimi, ker jih ni umevalo
in oni ne njihovega govorjenja. Po pravici
se je ljudstvo pritoževalo, zato so jih morali
papeževi komisarji prestavljati drugam. Velika
šentviška župnija s 80 podružnicami ni imela
župnika slovenščine zmožnega. Že l. 1388. je
bil župnik gospod Geysellherus v Št. Vidu odstavljen
od papeža Urbana VI. iz tega vzroka,
a njegov naslednik Ulricus de Swemwart ni bil
mnogo boljši. Virida je iz lastne izkušnje vedela,
kako je hudo občevati z ljudmi, če ne
znaš jezika. Kakšno pa naj je duhovno pastirstvo,
ako ne zna pastir jezika svojih ovčic?
Mnogo je premišljala, kako bi pomagala ljudstvu;
naposled je izprevidela, da more samostan
storiti še največ v tej zadregi.

Zatiški samostan stoji v prijaznem zakotju
dolenjske strani. Sedaj ni več samostan, ampak
prostore rabijo za najraznovrstnejše namene.
Mnogo pa vlada ne skrbi zanj, bliža se zato
polagoma razvalinam. Ob času naše povesti je
bil že blizu 300 let na tem prostoru, in vzrastlo
je bilo po mnogem trudu že mogočno poslopje.
Z lastno pridnostjo in po darežljivosti sosedov
so si bratje vedno pridobivali toliko, da so mogli
dosezati svoj vzvišeni namen, to je, krščansko
omiko širiti med slovenskim ljudstvom. V mirnih
časih se jim je godilo dosti dobro, vojske pa
so jim nakladale velike težave. Imeli so obilne
stroške za popravljanje poslopja, za šole, zlasti
pa še za vojne prispevke. Zadnje vojske so bile
vsekale samostanu hude rane, in trebalo je ravnati
pri gospodarstvu skrbno, da se je nekoliko
poravnala škoda.

Velika sreča je bila za samostan, da je prišla
tedaj vdova-vojvodinja stanovat na pristavo,
zakaj bila mu je iskrena in stanovitna podpornica.
Že to je bilo za menihe ugodno, da so
se iznebili prejšnjega nadležnega soseda. Vojvodinja
sama pa je imela ljubezen do zatiške
samostanske družbe kakor mati do svoje družine.
Delila ji je dobrote, kadar je bila prilika.
Pri njenem posestvu je bilo mnogo oddaljenih
kmetij, katere je po vrsti dajala samostanu za
dobre namene. Pomagala je večkrat z denarjem,
največ pa je pomagala z besedo pri mogočnih
gospodih tedanjega časa.

V samostanu so bile bogoslovske šole, pa
le za redovnike; redko so se drugi učili tukaj
bogoslovskih ved. Bile pa so tudi humanistične
šole takoimenovanih prostih ved; v te so zahajali
mladi plemiči in drugi sinovi samostojnih
gospodarjev. V pogovoru z o. Petrom in opatom
sproži Virida nekoč misel, naj bi vzeli več kmečkih
sinov v bogoslovje in jih potem postavili
v dušno pastirstvo po slovenskih krajih. Tako
bi se najhitreje priskrbelo čedi domačih pastirjev.
Redovnika sta odobravala to misel, toda nasprotno
ji je bilo pravno določilo, da se smejo
mladeniči v mašnike posvetiti le tedaj, če imajo
dobiti odločeno službo ali pa hočejo zavezati
se s samostanskimi obljubami. Oče Peter je
opomnil, da bi morebiti patrijarh hotel posvetiti
v mašnike tudi take, ki bi imeli „naslov“,
kakor velé pravniki, kake cerkve v samostanski
soseščini. Seveda bi morale imeti one cerkve
tudi posebne dohodke, da bi se v njih opravljala
redno služba božja. Za to je bilo pa treba še
mnogo potij in pa natančnih in trdnih patrijarhovih
določil.


[Stran 130]
[130]

Opat in sosedni grajščaki so se obrnili s
prošnjo do oglejskega patrijarha in tudi do tedanjega
deželnega glavarja grofa Hermana Celjskega.
Te obravnave so se vlekle na dolgo, a
na prigovarjanje Viridino so takoj pomnožili
število bogoslovcev v samostanu, in njena blagajna
je prevzela troške za ta čas.

Trdno so bili prepričani, da se jim ta korak
obnese prav dobro. Po vzgledu vojvodinje so
tudi sosedni grajščaki podpirali samostan, in
celo ljudstvo je pomagalo po malem, tako si
je želelo domačih duhovnih pastirjev.

Novo življenje je prišlo v tihi samostan,
lepe vede in umetnosti so se povzdignile in obširno
učile, kar je bilo Viridi posebno veselje,
zakaj že iz mladega je ljubila vede in umetnosti.
Ugodna poročila in priporočila so slednjič nagnila
patrijarha, da je leta 1395. „utelesil“ celo
šentviško župnijo z 80 kapelami zatiškemu samostanu
z vsemi pravicami in dolžnostmi, t. j.:
zatiški cistercijenški menihi so imeli odslej dohodke
te velike župnije, a morali so tudi skrbeti
za duhovnike raznim cerkvam in kapelanijam.
Skoro se je začela nova dôba za samostan in
njegovo okolico. Tako je bilo dobro poskrbljeno
za duhovnike in sicer domačine, pa tudi tesna
zveza se je sklenila med samostanom in ljudstvom,
ki je bila v prid obema. In največ je
temu pripomogla blaga vdova Virida. Samostan
je hvaležno spoštoval svojo dobrotnico kot svojo
mater. Bratje so skrbeli, da so ji hitro izpolnili
kake želje zastran božje službe ali duhovnega
pastirstva sploh ali da so pomagali vsem, katere
je priporočala Virida. Saj ni imela skoro
nobenih potreb. Živela je sedaj kakor prej tiho
sama zase, samo v molitev in dobra dela zamišljena.

Vendar do cela ni pozabila svojih otrok in
svojih sorodnikov. Mati se pač ne zataji lahko in
materino srce ne more biti brez ljubezni. Tako
se je godilo tudi vojvodinji Viridi na pristavi.

Kako se je neki godilo med tem časom
onim osebam, s katerimi je bila Virida tako ozko
združena? Vojvoda Albreht je poskušal kot
varih in jerob Leopoldovih sinov poračunati s
Švicarji. Pa tudi njemu se ni obneslo. Pomladi
l. 1388. so bile njegove čete pri Nafelsu v Švici
tepene, in konec dolgega pogajanja je bilo premirje
na dvajset let. Imel je Albreht težavno
stališče zlasti nasproti Luksemburžanom. Kralj
Vencelj je bil čuden mož, ž njim se ni dalo
pogoditi nič pametnega. Bil je ves v rokah čeških
baronov, kateri so ga izrabljali za svoje namene.
Jošt, njegov bratranec, je bil mejni grof moravski
dober vojnik, a okruten gospod, silno častilakomen
in pohlepen. Sigismund, brat Vencljev,
pa je bil od l. 1382. sem kot soprog kraljice
Marije kralj ogerski in nevaren sosed. Vsi trije
skupaj bi bili zadušili Albrehta, a sreča je bila
zanj, da so bili redkokdaj jedini v svojih načrtih.
Vsa modrost Albrehtova je bila v tem,
da je vedno jednega ali drugega izmed treh
imel na svoji strani. Joštu se večkrat ni mogel
ubraniti drugače, kakor da mu je plačeval letni
davek za njegove najete čete. Razvidno je, da
vlada vojvode Albrehta ni bila močna, zato
so imeli razni uporni ljudje dokaj prosto roko.
In res se je iz slabotnega varstva izleglo roparstvo,
ki je bilo kmetom in trgovcem v hudo nadlogo.
Dokaj vitezov si je služilo z roparstvom svoj
kruh. Tudi Kranjska in Štajerska sta imeli več
takih skritih roparskih gnezd ob večjih cestah.

Še hujša nadloga pa je prišla od južne strani,
in ta je bila turška sila. Turki so hitro prodirali
po Evropi.

Prišedši iz Azije zasedli so Macedonijo in
Bolgarijo in l. 1389. je bila nesrečna bitva na
Kosovem polju, kjer so Turki premagali tudi
Srbe in njihove zaveznike. Hipoma so se razlile
turške čete na vse strani in so že nadlegovale
Ogersko in Hrvaško. Najstrašnejše novice o
grozovitosti Turčinov so šle od ust do ust in
vse je prosilo Boga, da bi prišel junak in jim
zastavil pot. Videti je bilo, da je ogerski kralj
Sigismund v to odmenjen, da poniža oholega
Turka in reši krščanstvo sužnosti. Sigismund je
imel sicer velike težave z Ogri, ki ga niso radi
slušali, vendar je bil junak in se je hotel poskusiti
s Turkom. Povabil je sosede na to vojsko,
podobno nekdanjim križarskim vojnam,
in res je bilo tedaj še mnogo vitezov, ki so
radi sprejeli ta poziv in odrinili na Ogersko v
boj zoper Turka. Med temi je bil tudi grof
Herman Celjski.

Celjan je bil najmogočnejši gospod tedanjega
časa na avstrijskem jugu; njegova moč
je bila skoro tako velika, kakor avstrijskih vojvodov.
Imel je vse lastnosti za velikega moža:
telesno moč, bister um, veliko bogastvo. Poleg
tega je hrepenel po visokih časteh; težko je bil
še komu pokoren, zato je želel otresti se vsake
odvisnosti.


[Stran 131]
[131]

Herman ni bil ob onem času več komisar
Albrehtov, ampak — deželni glavar kranjski.
Kako čudno druži pogostoma usoda razne ljudi!
Zdelo bi se, kakor da je Hermana vodila pot
vseskozi prav za Virido. Seveda ni imel kot
deželni glavar take službe, kakoršna je dandanes
služba in čast istega imena, marveč je
bila mnogo višja čast, poleg katere je imel tudi
veliko oblast, tembolj, ker jo je lahko podpiral
s svojim mogočnim mečem. To se je kmalu
čutilo po Kranjskem; nemirneži, roparski vitezi,
slaboglasni postopači so kmalu čutili, da
ima dežela krepkega gospodarja.

Spomin na Virido mu je oživel sedaj še
bolj, ko je živel večkrat v njeni bližini. Tudi
obiskal jo je nekaterikrat. Zdela se mu je s
svojo visoko postavo, s svojo preprosto dolgo
obleko, z bledim, a neizrekljivo milim obličjem
kakor angel z višave. Neka neumevna moč ga
je vlekla k njej, in prav to je blago in uspešno
delovalo na njegovo trdo, neupogljivo, celó nekoliko
kruto naravo.

Viridini sinovi so rastli na dunajskem dvoru
in se pripravljali za vladarska opravila. Odkar
se je ločila mati od dvora, ponehalo je nekoliko
medsebojno občevanje njeno in sinov, a
ne dolgo. Kako bi tudi na bili spoznali krivice,
ki se je bila zgodila materi! Prosili so jo odpuščanja
in jo vabili iz samote nazaj, toda Virida
je bila trdna: česa naj bi iskala med svetom?
Vzgajati sinov ni mogla, torej ji je ostalo samo
to, da je molila zanje in jih spominjala Boga.
To se je pa dalo storiti najbolje v samoti in
s pismi.

Stric Albreht je imel vlado v rokah in jo
trdno držal, kakor bi se zanjo bal. Niso mu
je pa vzeli iz rok stričniki, ampak smrt.

Albreht III. je umrl leta 1395. in zapustil
mladoletnega sina Albrehta IV. To je bilo za
Leopoldove sinove čisto nepričakovan dogodek.
Postali so ne samo samostojni, ampak celó postavni
varihi svojega mladoletnega bratranca.
Urno so se polastili vlade in gospodarstva in
vzeli mladega Albrehta v svoje varstvo. Marsikaj
bi bil moral pretrpeti od njih, in pristrigli
bi mu bili njegovo posest, kolikor bi se bilo
dalo, ko bi se ne bili razdvojili med seboj. Vojvodu
Viljemu kot najstarejšemu niso pustili
drugi bratje samemu gospodariti; nastal je prepir
in že je pretila vojska. Na drugi strani tudi avstrijski
deželni stanovi niso pustili mladega vojvoda
preveč pritiskati; postavili so se v bran
in skoro bi bilo prišlo do upora. Ko so to
videli vojvoda Viljem in njegovi bratje in spoznali
nevarnost, da se utegne celo Luksemburžan
vtakniti v te prepire, udali so se hitro. Po imenu
je sicer vojvoda Viljem ostal gospodar, a v resnici
so se morali umakniti z Dunaja in svojemu
bratrancu še povrhu odstopiti Kranjsko
k prejšnjim deželam. Tako se je hitro preminjalo
dvorno življenje na Dunaju, kjer je nekdaj
Virida sanjala o bodoči mogočnosti. Tudi vdove
Katarine že davno ni bilo več tukaj. Omožila
se je bila vdrugič in zapustila domačijo.

Kot samostojni možje so delali Viridini sinovi
tudi sami za svojo srečo in hodili po raznih
potih. Viljem se je nesrečno poročil z Ivano,
kraljično ogersko: umrla mu je, predno sta
prišla skupaj. Imel je ta udarec za šibo božjo,
zato je sklenil iti v sveto deželo na božjo pot,


[Stran 132]
[132]

da bi delal pokoro za svoje pregreske. Ko se
je vrnil, zaročil se je s češko kraljično, s katero
pa ni imel otrók. Viljem je bil ublažil
svoje srce po mnogih križih in izkušnjah. Približal
se je svoji materi in se hotel ravnati po
njenih željah; tako je bil tudi velik dobrotnik
zatiškemu samostanu. Ko je bil l. 1397. v Ljubljani,
obiskal je tudi mater. Bilo je to za oba
veliko veselje; ponovila se je vsaj deloma ona
ljubezen, ki je vezala nekdaj mater in sina. Bili
so slavni dnevi za Zatičino, ko je pogostovala
odličnega vojvoda; celó s pristave je malone
izginil mir, in postala je samota shajališče najmogočnejših
kranjskih plemenitašev. A odšel je Viljem, in mir se je vrnil.

Brat Ernest je bil na visokih šolah v Bologni,
ko mu je umrl stric in jerob. Poklicali
so ga domov, da bo priča, ko se bodo urejale
vladarske razmere. Ernest je bil junak po telesu,
pa dobrega, bolj lahkega značaja. Brat
Viljem je silil vanj, naj se oženi, in res ga je
slušal. Dobil je Marjeto, sestro kralja Sigismunda,
katera mu je kmalu umrla. Druga žena
pa je bila Cimburga, hči litavskega kneza, po
postavi in moči Ernestu podobna. Ker je bil
velik junak, hotel je imeti tudi tako ženo. Slišal
je pa o kneginji razne stvari, med drugimi tudi,
da je čudovito močna: konjsko podkev stare
kar v rokah. To mu je bilo všeč, in res jo je
pripeljal domov v Gradec, kjer sta srečno živela
skupaj.

Vojvoda Ernest je bil izmed čvetero sinov
najbolj udan materi in jo je največkrat obiskoval
na pristavi.

Spomniti se nam je treba še Leopolda in
Friderika, da ne prezremo nobenega izmed Viridinih
sinov. Vlade nista imela svoje, dokler je
živel najstarejši brat Viljem, ki je kot jerob
Albrehtov vladal vse habsburške dežele; pač pa
je Leopold delal bratu mnogotere sitnosti, ker
je imel jako silovito naravo. Omenjamo že tu,
da je umrl zgodaj, kmalu za Viljemom in brez
sinov. Najdalje je živel najmlajši sin Friderik,
imenovan „s praznim žepom“, ki je pozneje
dobil Tirolsko in Švabsko in ti deželi vladal
prav srečno.

Virida je jako želela svojim otrokom sreče;
zanje je molila in se pokorila. Četudi jih je
videla le redkokdaj, v srcu svojem jih je oklepala
z vso materinsko ljubeznijo in tako še
vedno živela zanje.

XXVIII. Povrnitev in povračilo.

Leto je minulo za letom, Virida je živela mirno
na pristavi; navadila se je ljudstva in sosedov.
Srečo, katere si je poprej želela brezuspešno, vlivala
ji je v srce ljubezen do Boga in bližnjika.

Šumenje vojnega viharja, ki je pretresal Evropo
l. 1396., pretreslo je pa tudi Virido. Kako
bi tudi ne! Saj je šel v boj kot slaven vojščak
tudi njen dobri znanec in glavar kranjski, grof
Herman, v boj zoper Turka, kakor smo omenili
že poprej.

Kakor so hiteli k Sigismundovi vojni Francozi,
Nemci, Lahi, tako je hitel k njej tudi
Herman, ker je bil Sigismundu posebno udan,
kakor je bil tudi Sigismund Hermanu, saj ga
je postavil celó za bana hrvaškega. Herman je
imel s seboj lepo krdelo konjikov in pešcev, ki
so odrinili iz Celja proti Ogerski. Vsa krščanska
vojska je bila prav lepa in močna in se za trdno
nadejala zmage. Sredi meseca kimovca so se
utaborili pri Nikopolju ob Dunavu v Valahiji,
in tu je prišlo do velike bitve. Turki so bili
tudi močni in so naglo prišli nad kristijane, ki
deloma res niso bili vredni zmage. Francozi so
živeli v taboru čisto pogansko, slabeje nego
Turki; razuzdanost pač ni priprava za zmago.
Zato jim tudi Bog ni dal prave razsodnosti.

Kakor hitro se je prikazal sovražnik, postavil
je Sigismund z veliko težavo svojo vojsko
v vrsto. Hotel je vojno voditi redno, toda Francozje
in Nemci niso poslušali kralja. Drvili so
sami v boj in se bíli na svojo pest. Res so iz
početka zmagovali, a slednjič so omagali, in
Turki so jih pobili skoro do zadnjega moža, ne
da bi jim bil mogel Sigismund priti na pomoč.

Ko so Vlahi in Ogri videli, da so Francozi
čisto zmleti, lotil se jih je grozen strah, plahi
so pobegnili kakor ovce, ko pride volk; desno
in levo krilo cele vojske se je razgubilo, pustili
so kralja z Bavarci in Slovenci samega.
Ostalo je le kakih 12.000 mož vrlih junakov
in vitezov, a premalo zoper 40.000 še čile
turške vojske. Trčili so skupaj; bíli in klali so
se celi dan do večera in padali na obeh straneh
kakor trava pod koso. Herman bi se bil še lahko
odtegnil s svojimi ljudmi, a ni maral zapustiti
kralja. Z največjim naporom ga je zaslanjal in
mu presekal prosto pot na reko Dunav, kjer
so čakale beneške ladje in rešile kralja in njegove
ogerske velikaše. Sigismund ni pozabil
tega dné, obljubil je Hermanu kraljevo plačilo.
Kmalu je bil na varnih tleh in šel z ostanki
svoje vojske proti domu. Herman pa je krenil
z ladijo na Črnem morju proti jugu — proti
Carigradu.

Bitva je bila končana, krščanska vojska je
bila čisto razbita, Turkov pa je ležalo čez 60.000
mrtvih in ranjenih na bojišču. Sultan Bajezid,
ki je bil sam ranjen, divjal je kakor besen zaradi
tolike izgube. Celi dan je dal klati in pobijati
ujete kristijane. Vendar je bil tako oslabljen,
da je nekaj časa dal mir krščanskim deželam.


[Stran 133]
[133]

Živo so se zanimali za vojsko povsod, od
koder so bili odšli junaki na križarsko vojsko.
Tako tudi pri nas na Slovenskem in posebej
v Zatični. Sicer je šlo vse po navadni poti.
V samostanu so pridno delali, šole so bile polne
ukaželjnih mladeničev, in gospa na pristavi ni
pozabila dajati šoli obilne podpore. Vsi so goreče
prosili Boga, naj dá krščanski vojski zmago
in srečno povrnitev grofu Hermanu in njegovim
četam.

Le Rovigo ni živel mirno. Dve reči sta ga
skrbeli: ali dobi Lenko, katera mu je hodila
vedno po glavi, in kako se bo iztekla preiskava
proti mnogim zaprtim vitezom, katere je bil
zgrabil mogočni glavar grof Herman. Marsikatero
grenko uro je imel v tem času in več
nočij brez spanja, ko je mislil na te reči: „Eh,
neumen sem,“ tolažil se je, „da me to skrbi,
saj smo zavezani s prisego, grozno prisego, da
molčimo o vsem, naj pride tudi najhujša poskušnja!
In ako kdo kaj izblekne, kaj za to!
Življenja ne bom prodal po ceni.“

Neizrekljivo važno se je zdelo Rovigu to,
ali se vrne Herman domov ali ne. O, kako si
je želel, da bi ga nikdar več ne bilo nazaj! Vesela
nada se mu je vzbudila, ko je slišal meseca
vinotoka, da je bitva že bila in da je pobita
skoro vsa krščanska vojska. Vsekako je tudi
Herman med padlimi, tako je sklepal, in tem
trdneje se je zanašal na to upanje, čim dalje
ni bilo o grofu nikakega sluha.

Zima se je napovedovala, žalostno lice je
dobivala priroda, a žalovali so tudi v zatiškem
samostanu, ker so videli žalost Viridino zaradi
izgube krščanske in posebno zaradi smrti Hermnove. Mislila je namreč, da je mrtev. Odkar ji je padel ljubljeni soprog v vojski, mislila je vedno rajša huje kakor ugodneje. Čula je sicer,
da je Sigismund še živ, a o Hermanu se ni
slišalo prav nič. „Torej tudi ta,“ rekla si je,
„poslednja moja podpora, poslednji junak, ki
me spominja mojih mladih let! O minljivost!“

A Rovigo je bil vesel, kakor bi praznoval
zmago. Ponosno je hodil sem in tje, povsodi
si ga videl, na sejmih in na shodih, pri raznih
kupčijah je imel opraviti, kjer je prodajal čudno,
dotlej Kranjcem neznano blago. Od kod je dobival
vse to, vedel ni nihče. Mož je bil že čisto
brez skrbij, ko so se bližali božični prazniki,
a Hermana še vedno ni bilo.

Kdo bi se čudil, da se je poprijemal čimdalje
bolj roparstva in se je vedno večkrat slišalo
iz okolice o napadih.

V samostanu so skrbno zasledovali Rovigovo
počenjanje; najbolj pa mu je bil za petami
delavni Viridin oskrbnik Vidič, ki je bil
že davno pregledal in spoznal vse njegove naklepe.
Ker je Vidič vedel, kaj namerja lopov
z Lenko, in ker je prav Lenko rad videl in si
je želel z najboljšimi nameni on sam, zato umevamo,
da mu ni ušel zločinec izpred očij.

Nekoč je zasledil, kam je bil skril Rovigo
svoj plen. Pazno ga je odnesel Vidič in dal
shraniti v samostanu. Rovigo je pihal od jeze,
ko ga ni več našel in jel misliti, kdo bi ga bil
izdal in komu. Sum je letel na Berdajsovo Evo.
Maščevati se je hotel nad njo in jo je dokaj
neusmiljeno pretepel. Ženišče je kričalo, da nič
ne vé, dokler ni odnehal z udarci pohlepni Lah.
Pozvedoval je še dalje, kdo bi bil izpraznil njegov
brlog, slednjič pa je pozabil tudi to. Kdor pa
ni pozabil, ta je bila Eva, katera mu je bila
zapretila maščevanje. „Le čakaj, grdoba laška,
pride že čas, da te zgrabijo in ti izprašajo vest,
takrat bo tudi Eva pomagala, ker vé mnogo
več, kakor si misli gospod Rovigo.“ V srcu je
Eva kuhala srd, na videz pa je bila kakor prej
dobra z Rovigom.

Bilo je proti koncu adventa. Sneg je ležal
po gorah in dolinah, a ne na debelo, da je
bilo lahko hoditi sem in tje. Obetali so se lepi
božični prazniki. Pri Rovigu je bila zbrana
družba, ki ni poznala prijetnosti adventnega
časa in se ni veselila božičnih praznikov, tem bolj
pa je popivala in se zabavala s podlimi šalami.
Bili so malopridni vitezi, klateži, katere je Rovigo
dobro rabil za svoje namene.

„In ti Rovigo ali Arigo — ne vem, kako
hočeš biti imenovan — niti žene nimaš? Slab
vitez, ki si je ne upaš dobiti!“

„Jaz si je ne upam dobiti? Kdo pravi to?
Še ta predpust se bom ženil. In moji ženi ne
bo jednake na okrog.“

„Ha, ha! Ali ste čuli, kaj pravi? Kdo vé,
kje je kaj iztaknil: radoveden sem. Ali pa se
iz nas norčuje. Eh, katera bi te vendar hotela!“

Roviga je zbadalo to govorjenje in sklenil
je temu konec storiti s tem, da ugrabi s silo
Lenko, ker je ne dobi z lepa.

Načrt je bil kmalu narejen, pomočniki so
bili najeti in Berdajsova Eva je imela glavno
nalogo, da bi privedla roparju plen v roko.

Svetega Tomaža semenj privablja tu in tam
dosti ljudij skupaj, da si nakupijo kaj za praznike.
Tako tudi tedanji Tomažev semenj v
Št. Vidu. Med drugimi je bila tje namenjena
tudi naša Lenka, saj ji je bilo treba nakupiti
marsikaj za očeta in za gospo s pristave. Tega se
je trdno nadejal Rovigo in na tej nadi osnoval
svoj načrt. Eva mu ga je potrdila in sprejela
tudi določena opravila pri tem malopridnem
poslu. A Rovigo je bil pozabil, da je beračico
pred kratkim stepel.

Zjutraj na sv. Tomaža dan je Eva stala pred
grajskimi vrati na pristavi.


[Stran 134]
[134]

„Kaj iztikaš todi, ženišče?“ zadere se nad
njo čuvaj Jurko.

„Prosim te, dragi Jurko, odpri mi, imam
posla z gospodom Vidičem.“

„Seveda, Evica, ti imaš posla do vsakega,
kdor te hoče poslušati, zlasti če ti še kaj dá po
vrhu. A vidiš, gospod Vidič ima drugih poslov,
kakor zgovarjati se s staro grbo. Hodi z Bogom!“

Eva ga je rotila in prosila pri vsem, kar
mu je bilo ljubo in drago, pa težko bi bila
kaj dosegla, da ni slučajno prišel gospod Vidič
memo in pokaral Jurka:

„Kaj vidim, Jurko? Na stare dni si še tako
zaverovan v to žensko, da niti ne čutiš, da kdo
prihaja k vratom! Tega bi ne bil verjel. Kaj
imaš opraviti s to žensko?“

Jurko je bil v zadregi; nekaj je jecljal in
naposled povedal, da Eva ni prišla zaradi njega,
ampak zaradi gospoda. Vidič se je na to posmejal,
odprl grajska vrata in spustil Evo na
dvorišče: „Kaj imaš? Povej urno!“

Eva je hitro in kratko razložila Rovigovo
namero na Lenko.

„Ako si me napeljala, boj se me!“

„Dobro, saj veste, kje stanujem. Kaznujte
me, ako ne govorim resnice.“

Eva je dobila od Vidiča nekaj v roke, odšla
skozi vrata doli proti Zatičini in od tam na
semenj v Št. Vid.

„Ta pa ni slaba: dve petici za jeden pot.
Lahko bi si kupila par ovác, pa čemu mi bodo?
Spravim jih k drugim, morebiti jih bom še potrebovala.“

Eva je hodila po semnju po navadi v družbi
beračev, vendar je imela skrbno oko na Lenko,
katera je v družbi z bratom Markom kmalu
nakupila potrebnih rečij. Na semnju je Lenka
večkrat opazila tudi Roviga; zdelo se ji je, da
se ozira nanjo in hodi celó za njo, kamor gre
ona. Zato je hitela iz semnja, čim najbolj je
mogla. Okrog poldné je že odšla z bratom iz
Št. Vida in jo zavila gori na Skalo, kjer je imela
njena teta hišo. Pri teti so jima postregli, potem
pa sta jo urno krenila domov, da bi prišla tje
še za dné, saj je dan o sv. Tomažu kratek.
Izpočetka sta imela mnogo sejmarjev za druščino,
a kolikor dalje sta prišla od Št. Vida v
hribe, tembolj so se razgubljali na razne kraje.
Gredoč proti Dobravi sta hodila že sama, daleč
za njim ni bilo videti nikogar. Ker je bila pot
še manj zgažena, stopala sta počasno, zlasti, ko
sta šla mimo gozda. Kar nagloma pa se prikažeta
dva sejmarja na stezi, kakor bi bila
vzrastla iz tal, a stopata hitro za Lenko in
Markom. Obema se je zdelo čudno, da ona dva
tako hitita. Hotela sta pospešiti korake, a že
sta bila pred njima dva močna moža neprijaznega
lica. Naša znanca nista vedela, ali bi obstala,
ali bi šla naprej. Ko mislita, kaj bi storila,
pridirja za prvima še mož na konju in že
sta brat in sestra sredi teh neprijaznih mož.

Strahoma pogleda Lenka jezdecu v obraz in
zakliče obupno: „O Jezus — Rovigo!“ A v
istem hipu zgrabi jeden izmed mož Lenko in
ji potisne robec v usta, drugi pa plane na Marka.
Začelo se je rovanje in vpitje, a pojenjalo je
kmalu. Minuto potem je Lenka že sedela na
konju Rovigu v naročju, brez zavesti. Marka
pa sta držala ona dva hudobneža za vrat in ga
tiščala na tla.

„Ali ga zadavim?“ obrne se jeden k Rovigu.

„Ne, sicer me dekle ne bo maralo.“

„A kaj zato? Kaj pa naj storim? Odrežem
mu jezik, da nas ne izdá.“

„Zvežita ga in vzamita s seboj! Morda nam
bo še koristil.“

Tolovaja sta začela Marka vezati, on pa se
je branil, vpil in raztepal, da je bil velik vriše.
Kar zagromi med to gnečo glas Vidičev: „Hoj
lopovi, ali smo skupaj?“ in že je držal Roviga
za pas in ga potegnil s konja. Imel je s seboj
pet urnih in močnih hlapcev, dobro oboroženih,
ki so, kakor bi mignil, pograbili in povezali vse
tri lopove. Nekoliko so se branili, a kmalu so
videli, da je vsak upor zaman. Sneg je bil rešilcem
jako ugoden, da so lahko prišli blizu
tiho in neopaženi. Vidič je dobil sicer dve majhni
rani, a ni se brigal za to, marveč hitro oprostil
ubogo Lenko mučnega stanja in jo rahlo položil
na svoj plašč, ki ga je razgrnil po snegu.
Dekle se je kmalu zavêdlo, in ko je videla,
kako se je premenil njen poprej tako grozni
položaj, dvignila je hvaležno oči proti Vidiču,
potem pa jih zopet zaprla. Vidič takoj veli
Marku, naj posadi sestro na konja in naj počasi
jezdi proti domu, on pa hoče spraviti te
ptičke v varno gnezdo.

Hoté ali nehoté so morali iti tolovaji z Vidičem
in hlapci proti Zatičini, kjer so jih zaprli
v posebno ječo, da jih čim najpreje potem
odvedejo v Ljubljano ter izročé pravici. „Kdor
drugim jamo koplje, pade sam vanjo,“ rekel je
o. Peter, ko je slišal od Vidiča, kaj se je bilo
vse zgodilo ta dan.

Lenka in Marka sta prišla srečno domov.
Kako so bili prestrašeni domači, ko so slišali
o grozni nevarnosti! Kako so pa hvalili Boga
in Vidiča, da je nesreča odvrnjena. — „No,
upajmo, da bomo odslej imeli mir, zakaj Roviga
ne bodo izpustili tako hitro,“ razlagal
je oče.

Vidič je prišel k logarjevim pogledat še tisti
večer. Bil je jako vesel, ko je videl, da se ni
bati za Lenkino zdravje. Bila je sicer hudo utrujena
in vročina ji je pritiskala v glavo, a prav


[Stran 135]
[135]

smehljaje je zahvaljevala tudi ona svojega rešilca
in mu prijazno stisnila roko za slovo, poprosivša
ga, naj jo opraviči gospej, zakaj ne
pride nocoj na pristavo.

Po dolgi poti se je vračal Herman v domovino.
Kakor je nekdaj Odisej blodil sem in tje
po morju in morskih otokih, predno je prišel
na domačo Itako, tako se je vozil sem in tje
in prebil mnoge nevarnosti tudi Herman, dokler
ga ni beneška ladija pripeljala v takrat tako
mogočne Benetke. Nikakor ne moremo opisovati
vseh njegovih čudnih zgodeb. Iz Benetek
jo je udaril na Videm, ker je želel govoriti še
s patrijarhom zastran zatiškega samostana. Sprejeli
so ga z vso častjo in hvalili Boga za njegovo
rešitev. Zvedel je mnogo jako zanimivih
rečij, katere so mu bile pri srcu.

„Vaši skupni priprošnji smo ustregli,“ pravi
patrijarh, „vso šentviško župnijo z 80 kapelami
smo vtelesili zatiškemu samostanu s ‚popolno
pravico‘. S tem smo napravili uslugo redovnikom,
ker smo pomnožili samostanske prihodke,
in tudi ljudstvu, katero dobi domačih
duhovnikov v dušno pastirstvo. Dotični ukaz
smo že odposlali samostanu in šentviškemu župniku
v porabo. Vas pa, mogočni gospod, prosimo,
da podpirate to našo naredbo s svojo
močjo in oblastjo.“

„Storil sem to vselej rad, sedaj pa storim
še dvakrat rajši, ker me vežejo vezi hvaležnosti
na samostan in prijetni spomini na tamošnji
kraj. Želim le, da se lepi nameni Vaše Vzvišenosti
kmalu uresničijo.“

Povabili so grofa k obedu, kjer je našel že
več drugih gospodov zbranih. Predstavili so mu
jih kot milanske poslance do avstrijskega vojvodskega
dvora. Gorko so se pozdravili in kmalu
prav prijateljsko pogovarjali. Iz besedij teh gospodov
je zvedel Herman, da so namenjeni poslanci
najprej do vojvodinje Viride in sicer z
jako veselim opravilom. „Sporočit ji gremo,
da je povišana rodbina Viscontijev v vojvodsko
dostojanstvo, in ji tudi nesemo dotično cesarsko
pismo.“

To je grofa močno razveselilo, zlasti pa še
to, da je našel pri poslanstvu mnogo znancev
iz nekdanjih milanskih časov; tudi vitez Ambrosio
Sforza je bil med njimi. Krepko sta si
stisnila roki in se pozdravila živahno, zakaj od
onega časa, odkar sta se borila v Milanu, ozdravila
se je lahko vsaka rana. O, koliko sta si pripovedovala!
A obema se je mudilo naprej. Poslovila
se je po nekoliko dneh vsa velika družba
od patrijarha in je krenila proti kranjski deželi.

Med potjo je Ambrosio popisoval svoje življenje
za kratek čas: „Po tisti neugodni tekmi
sem nemiren zapustil dom in šel po svetu.
Iskal sem leka in razvedrila in z božjo pomočjo
sem našel oboje. Videl sem mnogo novega, zanimivega
po svetu in sklenil sem mnogo novih
kupčijskih zvez z našo hišo ter tako izdatno
povekšal dohodke. Tako sem se vrnil domov
čil in zdrav k svojim domačinom, ki so me
že težko pričakovali. Sestra Marjeta je podala
roko kastelanu Bernardu in obhajali smo lepo
svatovščino, mlada Anica pa je stopila v samostan,
da bo za nas vse molila in trpela.“

„Oj, kastelan, spominjam se ga; ta je junak,
da malo takih,“ povzame grof Herman. „Vrlo
lepo! Prav iz srca mu privoščim to srečo; plemenit
značaj je. Kako se mu godi sedaj?“

„Postaral se je pač nekoliko, vendar še krepko
čuva svoj grad in se veseli zdrave družine. Jedenkrat
v letu pride v Milan in tedaj nas obišče
ter pripelje tega ali onega s seboj. Pravi, da je
zadovoljen in srečen.“

„Kako pa je s teboj, tovariš?“ vpraša Herman.

„No, Bogu bodi hvala, srečen sem tudi jaz.
Ker ste odvêdli Virido, moral sem si priskrbeti
drugo nevesto; našel sem jo na svojem potovanju
v Solun. Lepo, bogato hčer tamošnjega
cesarskega namestnika; srečno sem jo pripeljal
domov v Milan in še sedaj živim ž njo zadovoljno.“

Grof Herman ni rekel nič, molčé mu je
stisnil roko.

Ljubljančani so bili zvedeli, da se vrača deželni
glavar grof Herman in napravili so mu
lep, sijajen sprejem. Vse je bilo po koncu, lepo
oblečeno in veselo, kakor ob nedeljah in velikih
praznikih. Godci so godli in dekleta so mu šla
naproti, ko je jahal s svojim spremstvom skozi
mestna vrata.

Milansko poslanstvo je vse to gledalo s čudenjem
in spoznalo, kako mogočen in priljubljen
je gospod kranjski glavar, grof Herman Celjski.
Ko se je pa še razvedelo, s kakšnim namenom
prihaja milansko poslanstvo, ni bilo veselja ne
konca ne kraja. Poslanci so dobili najlepša stanovališča
ljubljanska, spremljala jih je častna
straža, kakor bi bil sam vojvoda med njimi, in
jih vodila sem in tje. Priroda je bila v najživejši
pomladni lepoti; te veličastne gore in
prijazne ravnine so tako ugajale Milancem, da
so vedno ponavljali, kako lepa je kranjska dežela.
Grof Herman je pa nastopal z bliščem in
sijajem, kakor velik vladar. No, saj je bil tudi
v resnici. Poleg velikih svojih posestev je imel
glavarstvo na Kranjskem, banovino hrvaško in
za dolžnika je imel kralja Sigismunda.

Zatičina s pristavo vred se je zopet pripravljala
za sprejem visokih gostov. Seli so hiteli
do bližnjih grajščakov in jih vabili na slovesni
sprejem. Samostan z okolico je postal kakor


[Stran 136]
[136]

nekak tabor. Virida je bila izrazila željo, da se
slavni junak po srečni vrnitvi dostojno poslavi;
zato je samostan napel vse moči, da bi ustregel
svoji dobrotnici. Tudi je šla govorica, da ima
deželni glavar s seboj imenitne goste, a kakšne,
v tem ni bilo soglasja.

Samostanski dijaki so se trudili, kolikor so
mogli: ti so pletli vence in delali slavoloke, oni
pa so zlagali pesmi v slovenskem, latinskem,
nemškem in laškem jeziku, pa se jih
učili na pamet, da bi jih govorili ob vsprejemu.

Tudi cerkev je bila vsa ozaljšana, zakaj
v njej je imela biti zahvalna služba
božja, ker se je srečno vrnil deželni glavar.

Opisali smo že veliko slovesnostij
v tej povesti, zato ne moremo reči, katera je
bila najlepša. Gotovo je bila najganljivejša
ta slovesnost oni dan, ko se je pomikal
slavnostni sprevod na pristavo. Slavna
junaka Herman in Ambrosio sta jahala proti
pristavi. Kako čudno jima je bilo pri srcu! Kaj jima je vendar ta samotna gospa! Kako se ozira Ambrosio okrog sebe in
primerja nepregledne laške planjave s prijazno
zatiško in šentviško ravnino, krasne milanske
palače in visoke stolpe pa z vitkimi jelkami in
košatimi bukvami ob poti! Kdo vé, kakšna je
neki sedaj ta Virida, ki mu je nekdaj živela
v srcu kakor vir vse sreče in vzor vse plemenitosti?
Kakšna je neki ta znamenita gospa,
nekdaj znamenita v hrepenenju po zemski velikosti
in sedaj zopet znamenita v zaničevanju
svètne časti in sreče? Da, močno bije Ambrosiu
srcé, ne manj, kakor nekdaj, ko je dobil iz njenih
rok venec hrabrosti. Kako je zadovoljen, da ji
nese za povračilo v to samoto naznanilo, ki jo
bo gotovo veselilo, nekak venec zanjo in za
njeno rodovino.

Virida je bila za ta dan pripravila grad dokaj
izborno in lepo. Velika soba je imela čisto viteški
obraz in ne bi bila kazila ni turjaškega
gradú. Na stolpih in vratih so vihrale
raznovrstne zastave in visoko je plapolal
avstrijski prapor. Vidič in hlapci so bili vsi v
najboljših opravah in so se svetili v železju,
kakor bi hoteli na vojsko. Kar zapoje tromba
na stolpu; dolgi, zategnjeni glasovi, razlegajoči se
po gorskih vrhovih, naznanjali so nenavadne
goste. Bilo je pozdravov brez konca, kakor
je bilo tedaj običajno. Prvi med gosti je
bil Herman, ki je stopil na ozaljšano
dvorišče; milansko poslanstvo pa je
ostalo v ozadju, zakaj načrt je velel, da šele naposled
iznenadijo vojvodinjo z veselim poročilom. Pred
vhodom v grad je stala Virida, oblečena sicer
preprosto, vendar se je videla kakor kneginja,
tako lepa in vznesena je bila njena postava. Njeno
glavo je pokrivalo belo zagrinjalo, spredaj lepo
in prosto ležeče na črnih laseh; obleka je bila
temna in ji segala daleč po tleh, čez to obleko
je imela svetlejše in dražje pregrinjalo.

Spoštljivo jo je pozdravil Herman in po
vrsti tudi drugi vitezi, le Milancev še ni bilo


[Stran 137]
[137]

pred njo. Po pozdravu nagovori Virida grofa
s kratkimi besedami in mu izreče zahvalo za
hrabrost v boju s tako krutim sovražnikom.

„Zato dovolite,“ tako je končala nagovor, „da
položim po navadi svoje nepozabne domovine
na vašo glavo lovorov venec, ki ste ga popolnoma zaslužili, saj ste rešili celó kralju drago življenje.“ Gromovito klicanje in odobravanje se je razlegalo po pristavi, ko je položila Virida
Hermanu preprosti venec na razkrito glavo.

Tu se umakne slavljenec nekoliko v stran,
obrne se proti vratom in pokliče milansko poslanstvo.
Tromba zopet zadoni, gostje se razmaknejo
in milanski poslanci stopajo počasi med


[Stran 138]
[138]

domačimi vitezi proti Viridi. Spoznala je, da
so domačini iz Milana, a Ambrosia ni spoznala.
Herman jih predstavi samo kot poslance iz Milana
in potem pozove načelnika, naj pove, kaj
je namen njegovemu potovanju.

Ambrosio se opré na svoj meč, da bi trdneje
stal, tako hudo mu je bilo v srcu, in nagovori
Virido.

Po glasu ga spozna Virida, pa v tem jo tudi
izpreleti čudno ganjenje; globoko vzdihne, zakrije
si oči z obema rokama in hoče sesti. Premagalo
jo je čustvo. Urno jo podpreta Lenka
in Herman, hipoma ji prinesó sedež, in Virida
sede. Uderó se ji solze, in ihteč reče samó:

„Ambrosio, ali ste vi?“

„Da, jaz sem, Ambrosio Sforza, poslanec Viscontijev
iz Milana, in vam poročam, svetla
gospa, da je vaša rodbina povzdignjena v vojvodsko
dostojanstvo. Pozdravljam vas, gospa,
kot svetlo vojvodinjo Avstrijsko, pa tudi vojvodinjo
Viscontijevo. Tu je cesarsko pismo,
dokaz mojim besedam.“

Preveč so bili vsi zaverovani v Virido, ki
je molčé sedela na sedežu, kakor da bi bili klicali
tudi sedaj slavo Viridi. Vse je čakalo tiho, kaj
bo izpregovorila vojvodinja. Kmalu se vzdrami,
obraz ji oblije rdečica, povzdigne roki kvišku
in pravi:

„Hvala ti, moj Bog, za to dobroto, za čast
moje rodovine! Pa kakor si mi jo dal, tako ti
jo vračam. Moja čast bodi tvoja trnjeva krona,
moj Izveličar!“

Globoki vzdihi so se izvili iz prs navzočim
vitezom, gospé pa so si brisale solze. Virida je
čislala sedaj drugačno čast kakor nekdaj, dobro
zavedajoč se, da „Bogu služiti je kraljevati“.

Bil je pa za vso družbo oni dan jako vesel
dan na pristavi. Tudi Virida je bila vesela, ko
se je pomirila in slišala razna poročila iz domovine.
Pri mizi je bila zbrana velika družba,
kakoršne še ni bilo tukaj doslej, samostanski
so pomagali pristavski družini pogostovati domačine
in poslance. Tudi Ambrosio je bil vesel,
kakor že dolgo ne. Sedel je Viridi ob desni in
Herman ob levi. Šele ob mraku se je začela
razhajati družba s pristave.

Virida je prosila Ambrosia, naj se vrne s
poslanstvom na pristavo še naslednji dan, kar
je tudi storil. Na pristavi namreč niso mogli vsi
prenočiti, zato so se vrnili čez noč v samostan.

Ko se je drugi dan ločilo solnce od pristave
in se skrilo tam za gorami, tam proti
lepi lombarški planjavi, jemala je Virida slovo
od milanskih rojakov. Nekaj ji je govorilo v
srcu, da je to slovo od ljubljenih domačinov
poslednje. Bolest ji je trgala srce, solze so ji
zalivale oko, vendar se je premagovala še dokaj
krepko, izročajoč pozdrave vsem znancem in
znankam v Milanu.

Domovina je le jedna.


[Stran 139]
[139]

XXIX. Poviševanje.

Kakor so bila v onih časih nekaterikrat
hudodelstva jako velika in zlobna, tako je bila
tudi pravica ostra. To je dobro vedel naš znanec
Rovigo in ni mu bilo lahko v srcu, ko je s tovarišema
moral v Ljubljano sredi močne straže.
Grofa Hermana je silno jezilo, da so se drznili
vitezi počenjati hudodelstva še potem, ko jih
je bil on skoro popolnoma ukrotil. Bilo je več
okoliščin, ki so nagibale Hermana, naj kaznuje
zločince prav po njih zaslugah.

Čudne reči je spravilo na dan ljubljansko
krvavo sodišče. Spoznali so še nekatere druge
krivce in jih prignali pred sodbo. Po precej
dolgem natančnem preiskovanju, ki je odkrilo
veliko ropov in nekaj umorov, izrekla se je razsodba,
da se Rovigo z dvema tovarišema obesi,
drugi pa se izženejo iz avstrijskih dežel. Spoznali
so bili namreč, da Rovigo nikakor ni
bil vitez, kakor tudi ne tovariša, ampak prihajač
preprostega stanú in vrhu tega — judovske vere.
Sodniki so se zgrozili, ko so slišali, kako se je
znal ta človek zakrivati tako dolgo. Seveda, to
je bilo možno le v onih nemirnih časih, ko so
se gospodarji menjavali tako pogostoma.

Razsodba je dovolila Rovigu, da se sme
pripravljati nekaj dnij za smrt, in tudi, da sme
poklicati katoliškega duhovnika, ako se namreč
hoče poučiti v katoliški veri in dati pred smrtjo
krstiti. A Rovigo ni maral slišati o tem, in kazen
se je zvršila nad njim in tovarišema.

Novica o tem žalostnem koncu potoškega
grajščaka je pretresla vso zatiško okolico, ki ga
je poznala. Odleglo je pa hkrati vsem, zakaj
sedaj so bili vsaj varni doma in na potovanju.
Najbolj je pa odleglo Lenki, dasi mu ni želela
smrtne kazni.

Mlada srca jednakega čutenja in mišljenja
se najdejo in sprijaznijo kaj rada. Vidič in Lenka
sta bila poštena, res plemenita dvojica, ki sta
bila vredna Viridinega zaupanja. Kdo bi se torej
čudil, da je polagoma njuni srci jela vezati mehka
vez nagnjenja in ljubezni! Videla sta se pogostoma
in tudi govorila med seboj, a na kaj več
kakor bratovsko prijaznost ni mislil iz početka
nobeden njiju.

Mislila je pa Virida, ki je želela osrečiti oba
in se ž njima veseliti sreče. Deklica je sicer zardela,
ko ji je vojvodinja vzela prvič to stvar
v misel, a videlo se je takoj, da ne bi se Vidiča
tako branila kakor Roviga.

Nekega dné — bilo je kmalu po Rovigovi
obsodbi — pride Vidič ves razgret iz Viridine
sobane. In kaj bi tudi ne bil vnet! Virida ga
je opomnila, da si lahko pridobi grajščino na
Potoku, če hoče, in da mu bo ona na roko,
ako mu je stvar všeč. Zato ni vedel Vidič, prišedši
od tega pogovora, ali bi poprej od veselja
poskakoval, ali bi molil, ali pa pustil tako misel,
zakaj zdelo se mu je preveč sreče. On da bi
bil grajščak, on, preprosti žitničar zatiški in
oskrbnik — — —. No, če pa vojvodinja tako
pravi, zakaj bi se ne zgodilo? Saj se ne šali
ta resnobna in pobožna gospa.

Minulo je več mesecev, in Vidič je kupil grajščino.
Nekaj denarja je imel sam, največ pa mu je
dala Virida, a le s tem pogojem, da ostane oskrbnik
na pristavi tako dolgo, dokler bo živela sama.

Minulo je še nekaj mesecev, in na pristavi
se je praznovala vesela ženitev: vzela sta se
Vidič in Lenka, prelepa dvojica, katere je bilo
vse veselo. Še nekoliko patrov iz samostana je
bilo na ženitovanju.

„Kdo bi si bil mislil, da bo Bog kdaj tako povišal
naše preproste, naše kmečke domačine!
Zares lep vzgled bodeta vsemu našemu ljudstvu,
ako bodeta poštena in pridna, kakor sta bila
doslej,“ govoril jima je opat Peter — zakaj
njega so bili izvolili pred jednim letom za opata
— in jima voščil obilno srečo v novem stanu.

Kaj je stalno na svetu? Niti veselje niti žalost,
niti ljudje, niti njih delo. Minevala so leta in
gledala razne premembe na Kranjskem. Grof
Herman je odšel na Ogersko in dal svojo hčer
Barbaro kralju Sigismundu za ženo, na Kranjskem
je prevzel vlado vojvoda Ernest Železni,
in ž njim je prišlo nekaj novih veljakov v naše
kraje, ki pa niso znameniti za našo povest.

Na pristavi in v zatiškem samostanu je potekalo
življenje mirno in srečno, posvečeno Bogu
in blaginji bližnjikovi. Zares cvetla je takrat Zatičina,
cvetla je vsa okolica daleč na okrog;
zakaj pridno obdelovano polje je obilno rodilo,
kupčija je bila živahna, med Ljubljano in Hrvaškim
je bilo neprestano gibanje, ki je imelo
pot mimo Zatičine, Št. Vida in skozi Novo mesto.
Mnogoštevilni so bili ptujci, ki so prihajali v
te kraje. Bili so med njimi tudi razni dostojanstveniki,
cerkveni in posvetni, ki so prišli z


[Stran 140]
[140]

velikim spremstvom. Okolica je imela od tega
živega občevanja mnogo dobička, in Zatičina je
imela veljavo kakor katerokoli si bodi mesto.
In kako so se ponašali ljudje s tem, da imajo
visoko gospo vojvodinjo v svoji sredi!

Zaradi tega ni čuda, če se je celó med nižjim
ljudstvom širila omika. Res se je prijelo ljudij
nekoliko ptujstva, vendar so se zavedali svojega
rodú in svojega jezika. V zatiški cerkvi in drugodi
po nekdanji šentviški župniji se je oznanjala
božja beseda v slovenskem jeziku, duhovniki
so bili temeljito izučeni, pa tudi ljubili so
svojo čedo, saj so med njo vzrastli, med njo
živeli in delovali, in med njo tudi umirali kot
domačini.

Daleč na okrog se je slišalo in govorilo o
teh srečnih razmerah v zatiški okolici. Slišal je
mnogokrat o njih tudi oglejski patrijarh sam.
Zanimalo ga je tem bolj, čim več skrbij in ljubezni
je imel prav za zatiški samostan. Saj so
bili nekdaj patrijarhi tudi deželski gospodje teh
krajev, le nekaj desetletij sem so jih imeli Habsburžani
v oblasti. Ugodna poročila o napredku
verskega življenja po teh krajih, zlasti še o Viridini
velikodušni podpori, nagnila so patrijarha,
da je sklenil v začetku 15. stoletja sam obiskati
svoje vernike po Dolenjskem in Notranjskem,
navadno je namreč to obiskovanje opravljal
njegov véliki namestnik. Ker so bile takrat v
sveti cerkvi žalostne razmere, da sta celó dva
neprava papeža hotela imeti oblast pravega papeža
in se ustavljala pravemu višjemu pastirju,
bilo je res potrebno, da so škofje svoje ovčice
skrbno potrjevali v veri.

Dolenjsko je bilo vse po koncu, ko je od
župnije do župnije hodil mogočni oglejski patrijarh.
Ker je bil tudi svètni vladar, zato je
nastopal z velikim bliščem in z mnogim spremstvom.

To vam je bilo zopet življenje v Zatičini!
Ljudstvo je prihajalo in odhajalo kakor ob preseljevanju
narodov. Videl si razne noše, slišal
različno govorico naših Dolenjcev. Kako je bilo
vse pisano, vse bogato, a vendar preprosto! Bilo
je ravno o binkoštih, trije veliki prazniki zapored,
in ljudje so pokazali, kaj imajo in znajo.
Moški so prihajali s širokimi klobuki, raznobarvenimi
telovniki, irhastimi hlačami in visokimi
nogavicami; ženske pa so bile skoro vse
bele, zlasti mlajše, posebno lepo so devale čez
glavo bele rute iz domačega platna.

Vsa ravnina pred zatiškim samostanom je bila
napolnjena z ljudstvom, ko je prihajal patrijarh
v škofovskem oblačilu, ves lesketajoč se v zlatu,
sedeč na visokem belcu. Siva brada se mu je
usipala daleč po prsih, mitra se je videla kakor
nekaka krona, posuta z zlatom in dragimi kameni.
Res je bil patrijarh veličastna postava,
ki je očarjal naše radovedno ljudstvo. In ko je
ta množica padala na kolena in jo je blagoslavljal
višji pastir, dvigale so matere svoje otroke
kvišku, da bi si tudi ti ogledali tega moža in
si zapomnili ta dan.

Dolgo se je mudil patrijarh v Zatičini in
med tem časom obiskal tudi Virido na pristavi
in sicer z vsem spremstvom in zunanjimi častmi.
Kot pohlevna vdova se mu je bila poklonila
v Zatičini, in kot samotna, preprosta žena ga
je sprejela na pristavi. Patrijarh se je temu kar
čudil, a v srcu mu je bilo to jako všeč.

Med pogovorom so se obnavljali spomini
nekdanjih časov, onih časov, ko so Viscontiji
bili zoper patrijarha, ko ga je stiskal Rudolf IV.,
in ko je tudi Virida sama hrepenela po slavi
in veljavi svoje rodovine.

„Kako je vendar to, visoka gospa, da ste
zapustili dvor po smrti svojega soproga? Saj
bi bili imeli lahko še vedno imenitno ulogo v
habsburški vladajoči hiši.“

„Svetli gospod, veste, da se ne smemo ustavljati,
kadar nas kliče Bog. Spoznala sem, da
me Bog ni vabil na visoki prestol, pač pa v
tiho samoto.“

„In kje ste bolj srečni, gospa; ali ste bili
nekdaj, ali ste sedaj?“

„Sreča ni na svetu nikdar in nikjer popolna.
Vendar imamo lahko nekoliko sreče, a jedino
le tam, kjer jo vliva v naše srce Bog. Srečna
sem sedaj, ker iščem sreče pri Bogu.“

„Zanima me, gospa, da to zvem. Povejte
mi torej blagovoljno, ali ste sedaj res srečni in
ne pogrešate ničesar?“

„Da, kolikor morem biti srečna na svetu.
Vesela sem še zlasti zato, da morem vsaj nekoliko
popraviti proti sveti cerkvi to, kar sta
zakrivila moj oče in moj svak. Upam, da bom
potolažila Boga in zopet izprosila blagoslova
habsburški hiši in sreče svojim otrokom.“

Solza je zaigrala vdovi v očesu, tudi patrijarh
si je obrisal solze. Bil je srečen tudi on, da je
videl tako veličasten, tako lep vzgled krščanskega
življenja in zatajevanja.

Predno je odšel patrijarh, dogodil se je še
prizor, ki ga je pretresel do dna srca. Virida
pade pred njim na kolena in ihté vzklikne:

„Oče duhovni, odpustite vse cerkvi storjene
krivice — meni, mojemu očetu in moji rodbini!
Odpustite!“

„Oh, za Boga, kaj naj odpuščam, saj niste
ničesar zakrivili!“

„Ne, ne tako! Recite, prosim, da mi odpuščate,
da nam vsem odpuščate!“

„Kako ne bi odpuščal, hči moja?“ izusti
ves v solzah patrijarh in ponudi Viridi roko,


[Stran 141]
[141]

da jo vzdigne s tal. Virida vstane, vzravná se
visokó kakor nekdaj, izpreleti jo veselje in nato
reče:

„Bogu bodi hvala, sedaj sem spravljena z
ljudmi in upam tudi — spravljena z Bogom.“

„Velika je tvoja ponižnost, žena!“ rekel si
je patrijarh v srcu, ko se je ves presunjen poslavljal
s pristave.

Jesen leta 1414. je šla proti koncu, sv. Lenart
se je bližal in ž njim poseben praznik za
pristavo. Virida je bila namreč dala sezidati poleg
gradiča majhno, a lepo cerkvico v gotskem zlogu,
posvečeno sv. Lenartu. Imela je nad njo veliko
veselja, zlasti, ker se je v njej dan na dan opravljala
sv. maša za grajske ljudi in najbližje soseščane.
Praznik sv. Lenarta pa je bil tudi oproščenje
ali „žégnanje“ cerkveno. Zato so obhajali
v gradu ta praznik slovesno in napravljali
prav po stari slovenski navadi nekake góstije.
Pristavski podložniki so dobivali kruha in pečenke,
njihovi otroci pa kruha, jabolk in raznih
sladkarij. Virida je to opravilo doslej prevzemala
sama, in posebno veselje je imela nad
živahnimi otroki: poznala je skoro vsakega po
imenu in zadovoljno je gledala, koliko so v
jednem letu zopet vzrastli in napredovali.

Cerkveno opravilo je imel kak duhovnik iz
samostana, celó opat o. Peter sam, ako je le
mogel. Izmed sosednjih grajšcakov so prihajali
oni, s katerimi se je vojvodinja po mišljenju in
delovanju najbolj vjemala.

Tudi letos so prišli stari znanci skupaj na
pristavo k sv. Lenartu.

Z opatom je bil tukaj Volk Turjaški,
nekdanji nasprotnik, a sedaj prijatelj in
zaveznik vojvodinjin. Od druge strani je priromala
mlada hči sobraškega grajščaka, Neža, s spremstvom.
S Kozjaka in Kravjaka so prišli gospodje kot bližnji sosedje.

Polna je bila cerkvica pobožnih ljudij,
in še zunaj so morali nekateri ostati. Opat,
častitljive postave, je med sveto mašo v lepem
govoru opominjal prišlece, naj si z miloščino in dobrimi
deli izprosijo odpuščanje grehov in pridobé
večno povračilo. Po maši so se pristavski
podložniki postavili lepo v red, spredaj mali,
zadaj odrastli, in vsem na čelu stari Novljan,
starešina med njimi, ter so vojvodinji voščili še
zdravja in sreče za dolgo let. Virida je smehljaje
se poslušala to navadno voščilo, katero je
prišlo iz dobrega srca, in prijazno odgovorila:
„Bog vam povrni, dobri moji sosedje, kar mi
želite dobrega! Moje življenje se bliža sevé
koncu, a moja ljubezen naj dela za vas; še po
moji smrti. Na današnji slovesni dan vam naznanjam,
da sem določila v svoji oporoki za
siromake med vami tolike vsote, da jim bodo
lajšale življenje. In če pridem k Bogu, prosila
bom za vas, da vam povrne ljubezen, katero ste
mi izkazovali ves čas, kar sem prebivala med
vami.“

Solze so zalesketale ljudem v očeh, ko so
slišali te besede; bile so kakor slovo dobre matere
od svojih otrok. Vendar so se kmalu razjasnili
obrazi, ko je gospa s pristave s svojimi
ljudmi, zlasti še z gospo Lenko, jela obdarjati
in pogoščevati male otroke. To je bilo veselega
vpitja! Jako zadovoljno so gledali povabljeni
grajščaki ta prizor in sklenili, da bodo tudi sami
doma tako ravnali.

Za malimi so prišli na vrsto odrastli in tudi
dobili raznih dobrot za spomin ali za na pot.
Zakaj gospa Virida ni marala, da bi oni dan
kak podložnik njen prišel domov brez „kolačev“.

Ko so bili ti odpravljeni in ko so vsi spoštljivo
poljubili dobrotne roke drage gospe, povabila


[Stran 142]
[142]

je Virida svoje plemenite goste na obed. Ni bilo ne sijaja ne vrišca pri mizi, pač pa se je glasila čista ljubezen iz Viridinih ust in odmevala
v srcu povabljencev. Opat je poprijel besedo
in napravil lepo primero med sv. Lenartom
in vojvodinjo Virido v življenju, polnem zatajevanja
in dobrodelnosti. „Naj bi vam torej,“
tako je sklenil, „Bog povrnil v nebesih vse nam
in našemu ljudstvu storjene dobrote! Bodite
uverjeni, da iz našega dobrega ljudstva ne bo
izginil spomin na vas in vaša dela. Še pozni
rodovi bodo govorili, da vas je sam Bog poslal
sem v našo sredo. Tu vladate med nami z
ljubeznijo, in tako vladanje je boljše, kakor vladanje
s cesarsko krono v posvetnih skrbeh, v
prizadevanju za nove dežele. Kdor vlada z ljubeznijo,
osrečuje podložnike; kdor pa se prizadeva
samo za večjo oblast in čast, ta goni v
nesrečo sebe in podložnike. Zares, svetla gospa
vojvodinja, vi ste si izvolili boljši del, kateri
vam zato tudi ne bo nikdar odvzet.“

Glas se je tresel opatu, ko je govoril te besede.
Vsi so vedeli, kako so pomenljive in kam merijo.
Med gosti je bilo prav odkritosrčno veselje
in Virida je bila jako dobre volje. A poznalo
se ji je tudi, da jo težé leta in da si je tudi
starost pridobila svoje pravice. Še predno je
bil obed končan, poslovila se je od gostov, rekoč,
da potrebuje počitka, priporočila se vsem, prosila
jih blagega spomina zlasti v molitvi, ko bi
se več tako ne sešli tukaj na zemlji. „Zdi se
mi,“ rekla je, „da me kliče moj ljubljeni soprog
za seboj. Saj sem se dolgo tukaj mudila. Z
Bogom, moji ljubi, z Bogom!“

Znano je, kako se bojé stari ljudje zime.
Saj prikrajša marsikateremu življenje, pokoplje
ga in zakrije z belo snežno odejo. Nekega jutra
proti koncu listopada je šla Virida v Zatičino.
Bilo je še kopno, a napravljalo se je za sneg.
Ostala je dolgo v cerkvi, goreče molila, potem
se še nekoliko pomudila v sobi za ptujce pri
gospodu opatu. Nazaj gredé je pa imela jako
neugodno vreme. Iz burje je začelo snežiti. Zato
se je Virida z Lenko vred nekoliko podvizala,
a noge so jo nesle že težko. Utrudila se je in
spotila. Vrh malega klanca je hotela počivati.
Lenka jo je sicer kmalu zvabila naprej, a dovolj
je bilo za slabotno staro vojvodinjo, da se je
prehladila. Bila je njena poslednja pot v Zatičino
pred smrtjo.

Drugi dan je morala ostati v postelji, napovedovala
se je bolezen. Domače postrežnice z
Lenko vred so se trudile odpraviti nasledke
prehlajenja, a kašelj je bil vedno hujši, bolezen
je stanovitno napredovala.

Kmalu je prejela svete zakramente za umirajoče;
čutila je, da ne okreva več, ker so jo
moči zapuščale.

Glas o bolezni dobre gospe s pristave se
je raznesel med ljudmi. Veliko so molili, da
bi zopet ozdravela. A božja volja ni bila. Dva
dni pred božičem je izdihnila na pristavi svojo
dušo Virida, vojvodinja Viscontijeva in Avstrijska.

Položili so jo na pare v cerkvici sv. Lenarta.
Sama je bila prepovedala vsak nepotreben lišp
ob truplu; zato je ležala preprosto, oblečena v
temno oblačilo. Okrog njenega belega obraza
se je ovijalo belo ogrinjalo in jo delalo neizrekljivo
mično. Mnoge sveče so gorele okrog
nje noč in dan.

Ko se je raznesla novica o njeni smrti, prihajalo
je ljudstvo kar trumoma na pristavo kropit
blago gospo. Nihče jim ni branil. Ker so bili
uprav božični prazniki, silili so ljudje od vseh
krajev sèm, ker se jim je zdela ta pot — dejal
bi — božja pot. „Umrla je svetnica, ta bo svetnica,“
tako so rekali in odhajali globoko ganjeni.

Seli so sporočili novico hitro v Ljubljano
in tudi v Gradec. Truplo so deli v kovinsko
rakev, zaprli je in je tako pustili nekaj dnij
v cerkvici. Ko je pa došlo iz Gradca povelje,
naj Virido pokopljejo, češ, da vojvoda Ernest
ne more priti k pogrebu, napravila se je pogrebna
slovesnost dva dni pred sv. Tremi Kralji
l. 1415. Virida je bila določila, naj jo pokopljejo
v Zatičini, kar so želeli tudi redovniki.

V Zatičini se je bilo zbralo v veliki samostanski
cerkvi mnogo gospôde in ljudstva na
pogreb. Bratje so peli psalme in molili molitve
za pokojnico, mašniki so opravljali sv. maše
med tem, ko je bila rakev sredi cerkve. Predno
so položili truplo v podzemsko rakev, stopil
je opat o. Peter na prižnico in govoril pokojni
vojvodinji slovo, da ni bilo suho nobeno oko.
Opisoval je živo, kako je mlada deklica postala
soproga svetlega avstrijskega vojvoda, kako
pa jo je že takoj ob svatbi opomnil Bog, da
je vse minljivo, ker ji je umrl mogočni svak,
nadvojvoda Rudolf. Živo je slikal, kako visoko
je potem hrepenela in tudi dospela umrla kneginja,
zakaj njen soprog je bil izmed najmogočnejših
knezov, gotovo pa prvi vojskovodja
in junak svojega časa. A Bog je bil sklenil
drugače; ni je namenil za višjo svètno čast,
ampak namenil jo je, da bi bila sijajen vzgled
krščanskih čednostij sredi naše kranjske dežele.
„Koliko dobrot je Bog po njej dodelil samostanu
in vsej okolici! Saj ste vsi navzoči poslušalci
žive priče, kako radodarna je bila pokojna
vojvodinja. Ta dobra roka je sedaj res
onemôgla, njeno dobro srce je nehalo bíti: toda
ker je ljubila svoje podložnike in posebej še
ubožce, gotovo bo z isto ljubeznijo prosila za
vse v nebesih.“

Po tem govoru, ki smo ga povedali samo
površno, odprli so rakev, za njo pripravljeno.


[Stran 143]
[143]

Ta prostor je bil ob zidu na evangeljski strani
velikega oltarja. Tukaj so jo spustili v zemsko
temo, kjer čaka vstajenja.

Kmalu potem so vzidali na steno spominsko
ploščo, namreč njen grb z napisom. Tako se
je njen spomin in spomin njenega groba ohranil
živ, dokler so bili cistercijenci v Zatičini. Virida
je namreč izročila v oporoki večji del svojega
imetja, zlasti svoj gradič, samostanu; napravila
je mnogo ustanov, posebej še ustanovo večnih
maš za samo sebe in za pokojnega vojvoda Leopolda
III. Menihi so oba častili neizrekljivo,
zlasti še, ker so bili tudi Viridini sinovi samostanu
jako naklonjeni. Dali so imenitnemu laškemu
mojstru napraviti za samostan po dveh
slabih slikah dve veliki prekrasni sliki, kateri
sta bili v veliki samostanski obednici. Domačini
in ptujci so sliki večkrat ogledovali rekoč: „Glej,
ta je gospa s pristave, ta je pa njen mož —
velik junak, ki je umrl na bojišču!“

Pristavo sámo pa so polagoma zapustili;
jela se je rušiti, in tedaj so kamenje porabili
za razširjanje bližnje cerkvice. Dandanes se le
težko najde sled nekdanjega Viridinega bivališča.

Vidič in Lenka sta živela na potoški grajščini
srečno poleg obilne družine, katero jima
je Bog dal. A njun rod se je razgubil na vse
strani in se pozabil.

L. 1784. so morali menihi zapustiti zatiški
samostan, cesar Jožef II., potomec Viridin, je
bil tako ukazal; podobi Viride in Leopolda sta
odšli v Ljubljano, spomin Viridin pa je polagoma
izginil skoro do cela. Zatiško cerkev so
popravljali, večkrat belili, in tako se je malone
izbrisala spominska plošča nad njenim grobom.
Vendar popolnoma ni izginila. Na evangeljski
strani zatiške cerkve vidiš v zidu slabo, težko
umevno kamenito podobo: zmaj se zvija tako
kakor črka „S“; v odprtem žrelu drži otroka.
Bralec naše povesti vé, da je ta podoba milanski
grb, kakor ga je bila Virida nekdaj napravila
na zastavo za milansko vojno.

Če prideš, bralec, v Zatičino in stopiš v
cerkev, oglej si še ta slabi spomenik, in reci:
„Tukaj počiva gospa s pristave.“

Pravijo, da je neznatna in temna naša zgodovina.
To ni povsem res; temna je le, dokler
je ne razsvetlimo z natančnim preiskovanjem.
Tudi neznatna ni. Kar se tiče gospé Viride s pristave,
hvalimo božjo previdnost, ki je tako plemenito
seme, njeno telo, položila v našo slovensko
zemljo! Kakor sedi njen potomec na
cesarskem prestolu, tako naj bi vzklilo ob njenem
grobu mnogotero cvetje navdušenosti in krščanske
plemenitosti v slavo slovenski domovini.

Opombe
1
Izgovori: Lóski. Druga imena, tu navedena, izgovarjaj: Visconti = Viskonti; Legnano = Lenjano, Brescia = Brešja; Sforza = Sforca; Monza = Monca; Giacomo = Džakomo.
Janežič, Ivan. Datum: 2015-11-07
Besedilo je na razpolago pod dovoljenjem Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 mednarodna licenca.