I.

Nedeljo popoldne je bilo. Dasi se je mesec kimovec
že bližal svoji drugi polovici, pripekalo je vendar
solnce nenavadno vroče z jasnega neba. V bližnji,
na nizkem, a prijaznem holmcu stoječi župnijski
cerkvi je zvonilo ravnokar k popoldanski službi božji.
Ljudje so kar v trumah hiteli na hribček, s kterega je ljubo
po ravnini zrla bela cerkvica, obdana s košatimi lipami;
tisti pa, ki so se bili nekoliko zakasnili, bodi si, da jih je
kaj na potu zadržalo, bodi si, da so šli nekoliko prepozno
z doma, podali so se kar v tek, ko je odzvonilo.

Za drugimi je sopihal tudi petnajstleten deček, o kterem naj takoj povemo, da mu je bilo Pavle ime. Dasi mu
je znoj kar curkoma lil po obrazu, hitel je vendar naprej
po prašni česti, kajti bil je zaostal daleč za drugimi in je
moral pospešiti svoje korake, če ni hotel, da bi bil zamudil
del krščanskega nauka. Ko dospè že do mesta, kjer drži
s ceste ozka pešpot proti griču navzgor, sreča ga devetnajst
do dvajset let star fantič in ga prestreže z razprostrtimi rokami, ko hoče Pavle zaviti na stezo.

„Kam tako hitro?“ nagovori ga.

„Pusti me, v cerkev!“ odvrne ta ter se mu hoče izogniti. A oni mu stopi zopet na pot in reče nekako porogljivo:

„No, ali misliš, da brez tebe ne opravijo?“

„Bi že, pa ne smejo.“

„Ne smejo? Ha, ha! Zakaj ne smejo? Kdo pa jim
bo branil?“

„Nihče jim ne bo branil. Tako tudi mislil nisem. Če
me nisi razumel, povem ti tedaj bolj jasno, da le jaz ne
smem in tudi ne maram zamuditi krščanskega nauka in
blagoslova!“

„A tako? Zakaj pa ne govoriš, kakor se spodobi?“
izprašuje še nadalje oni z glasom, na kterem se je poznalo,
da se le norčuje. „No, pa povej vendar, zakaj ne maraš
zamuditi krščanskega nauka?“

„Zato, ker bi to ne bilo prav!“ odgovori Pavle na
kratko, a odločno.

„E prav, ali ne prav! Ne bodi taka šalobarda! Pojdi
z menoj, rečem ti. Kaj boš v cerkvi? Vroče je in dremal
boš, drugega nič. Nikar se ne obotavljaj, pa pojdi z menoj!“

Izrekši, prime ga za roko ter ga hoče potegniti za
seboj. Vendar deček se mu izpuli in reče: „Ne smem! Če
bi zvedel gospodar, da nisem bil v cerkvi, ne godilo bi se
mi dobro, in tudi materi bi to ne bilo prav.“

„Pa se saj ne bojiš, da bi bil tepen?“ zakrohoče se
oni. „Se vé, to bi bilo kaj drugega. Sedaj pač vem, zakaj
nočeš, da bi tam gori opravili brez tebe. Tvoj gospodar mora
biti presneto hud, da imaš takov strah pred njim!“

„Hud je, hud!“ pritrdi Pavle nekako otročje. „Ko bi
me zalotil med službo božjo kje zunaj cerkve, vem, da bi
me zlasal tako, da bi imel dosti. Pusti me tedaj, da grem.
Pozvonilo je že, in nauk se je pričel.“

Deček je hotel po teh besedah steči, a Mušič, tako se
je namreč imenoval ta zapeljivec, obstreže ga zopet in reče,
glasno smeje se; „Kaj, zlasal bi te? In ti bi se pustil?
Ti si pa res lep dečko ti, da se daš lasati in pretepavati!“

Pavle ga začudjen pogleda. Njegov gospodar je bil
zares oster mož in večkrat ga je okaral, kedar je kaj nerodnega in napačnega storil, a to mu še nikdar ni prišlo
na um, da bi se mu postavil po robu. Zdelo se mu je to
popolnoma naravno, kakor to, da je bil nekdaj tepen od
starišev, če je bil razposajen. Vendar ga je bilo sedaj nekako sram, ko se je Mušič tako čudil njegovemu strahu, ki
ga je imel pred gospodarjem. Da bi svojo zadrego prikril,
vpraša: „Ali ti pa bi se ne pustil, ka-li?“

„Jaz? Ali jaz, da bi se pustil? Kaj pa misliš, da
tako izblekneš?“

„E, da bi bil ti pri mojem gospodarju, pustil bi se že
tudi,“ nadaljuje Pavle. „Saj še hlapca nažvižga, če ne stori
kaj po volji, pa bi tudi tebe!“

„Nikdar, ti rečeni, nikdar!“ zatrjuje Mušič. „Fante, ti
si še ves neumen, kolikor te je. Ti potrebuješ nekoga, da
te pouči, kako je treba delati. Z menoj pojdi, jaz ti povem, kako in kaj moraš, da bode drugače. Od danes naprej te ne bo pretepaval nikdo več. Oh, ti revček ti, da
si tako neumen! Saj si vendar že nekaj star in ne hodiš
več v sami srajci, da bi te devali klečat! Kaj takega še
nisem slišal!“

„Ali ...,“ reče Pavle in se hoče obrniti zopet proti
cerkvi. To, kar mu je Mušič govoril, donelo mu je sicer
prijetno na ušesa, vendar neki glas v prsih ga je svaril ter
ga opominjal, naj se ne da preslepiti. Mušič pa je dobro
čutil, kak vtis so napravile njegove besede na dečka, in z
resnim glasom reče: „Kar z menoj pojdi, pa je. Nič se ne
boj! Kaj pa je to, če nisi bil enkrat v cerkvi? Gospodar
ne bo zvedel, in če bi, ob glavo te zaradi tega ne bode
dejal. Saj se lahko izgovoriš!“

Pavle se je že predolgo mudil pri svojem zapeljivcu.
Ko bi se mu bil precej izvil, pa bi bilo prav. Sedaj pa se
ga je polotil hud notranji boj, in ko ga je Mušič zopet
prijel za roko ter ga potegnil za seboj, storil je nehoté nekoliko korakov za njim. Toda še enkrat je čul opomin svojega angelja varuha. Noga se mu zopet ustavi, in obrnivši
se tja na hribček proti cerkvi, kjer je s propovednice gospod župnik ravno svaril svoje ovčice pred hudobnimi zapeljivci tega sveta, reče: „Ne, jaz ne grem! Pusti me, zamudil sem že nekaj; zadnji čas je, da pridem v cerkev!“

„Ne, danes si moj!“ odgovori Mušič in ga z nekako
jezo prime za roko ter vleče s silo za seboj. Pavle se je
čutil preslabega, da bi se mu bil uprl, in vendar bi bil to
lahko storil! Ko bi se mu bil resno postavil v bran in
stekel od njega, kaj bi mu bil mogel? Toda človek je že
tak, da mu nedostaje odločnosti v odločilnem trenutku, in
da omahuje tako dolgo, dokler ne omahne na napačno stran.
Tako je bilo tudi pri Pavletu. Branil se je, in vendar se je
udajal bolj in bolj svojemu zapeljivcu. Noga mu je sicer
zastajala, a vendar je šel z njim.

„Kam pa greš?“ vpraša črez nekoliko čaša na pol v
misli zatopljen.

„Kam?“ ponovi Mušič. „Le pojdi, boš že videl, kam
grem. Kedar boš tam, prepričaš se, da je ondi prijetnejše,
kakor v cerkvi. Pa če hočeš ravno vedeti, ti tudi povem.
V gostilno greva!“

„V gostilno?“ začudi se Pavle. „Jaz nimam nič denarja,“ reče in se ustavi.

„E, kaj to!“ omeni Mušič ter mahne z roko, kakor da
bi bila to najmanjša stvar. „Sem te li vprašal za denar?
Z menoj pojdi, vse drugo ti nič mari!“

Pavle se je udal. V gostilno ga je nekaj vleklo, dasi
sam ni vedel kaj. Najbrž je bila to sama radovednost. Po
tihem si je že nekolikokrat želel, da bi bil enkrat v taki
druščini, kjer pijó in pojó, vriskajo in plešejo. Zakaj bi si
tega ne ogledal enkrat. Bog zna, kdaj se mu zopet priložnost ponudi. Njegov gospodar ni bil prijatelj gostilne, in
če bi tudi bil, njega bi ne bil vzel s seboj. Dotlej pa, da
bode sam svoj gospod, preteče pač še mnogo čaša. Take
misli so prešinjale Pavleta, ko je počasi stopal poleg Mušiča nazaj proti oni strani, odkoder je bil prišel. Krščanski
nauk je bil minil, kajti mogočno so v cerkvi orgie zahrumele. Pavle se zdrzne. Zdelo se mu je, kakor bi ga nekdo
svaril in klical nazaj, toda bilo je prepozno. Zapeljivec ga
je imel v svojih krempljih.

Molčé je stopal dalje, in tudi Mušič je bil v svoje misli
zatopljen. Tako sta prišla do pešpota, ki vodi od glavne
ceste, po kteri sta hodila dotlej, proti vasici, ležeči na sredi
prostranega polja. Mušič zavije na to stezo in potegne za
seboj Pavleta, kterega je še vedno trdo držal za roko.

„Tu te ne zaloti tvoj gospodar,“ izpregovori črez nekoliko čaša.

Pavle ni odgovoril ničesar. Čutil je, da je zavil na
napačno pot, a sedaj se vrniti, zdelo se mu je prepozno. Mislil je o tem, kako se izgovori doma, pa tudi s
to mislijo se je bil že sprijaznil, da ga zadene kazen, ker
ni šel v cerkev. „Enkrat že prestojim,“ mislil si je, „v prihodnje pa se ne dam več zapeljati!“

V dobri četrt uri sta dospela v prej imenovano vas.
Mušič se ustavi pred pritlično, a zidano hišo, iz ktere je
prihajal glasen vrišč in hrup. Suh smrekov vršiček je visel
nad vrati v znamenje, da tu točijo vino in morda še kaj
drugega.

Pavletu je bilo nekako tesno pri srcu, ko ga potisne
njegov spremijevalec pred seboj skoz vrata v sicer prostorno,
vendar zeló nizko sobo, v kteri se je vse trio pivcev. Mušič
se je nekaj čaša oziral po sobi sem in tja ter premišljal,
kam bi se vsedla. A bilo je težko dobiti prostora, kajti
mize so bile vse zasedene. Končno so se stisnili pivci pri

tisti mizi, ki je stala v kotu pri peci, toliko da sta mogla
prisesti.

Mušič pokliče z oblastnim glasom vina. Imela sta ga
kmalu pol litra pred seboj. Najpoprej natoči Mušič sebi,
potem pa še Pavletu. Pomaknivši kozarec predenj, veli mu
na kratko: „Pij!“

Pavle je ubogal in pil. Žejen je bil, ker se je hudo
izpotil, in požirek hladnega vinea mu je storil vsaj prvi hip
dobro. Da mu povzroči vino sčasoma še hujšo vročino,
tega ni vedel. A ko bi bil tudi to vedel, pil bi bil vendar
jednako, kajti glas Mušičev, ko mu je velel piti, bil je nekako zapovedujoč, tako da bi se bil skoro bal ravnati zoper
njegovo voljo.

Čudno se je videlo Pavletu vse to, kar se je godilo
okrog njega. Doslej je videl pač sem ter tja kakega pijanega človeka, ko je kolovratil po česti proti domu, a toliko
ljudij skupaj, ki so bili vsi bolj ali manj vinjeni, še niso
gledale njegove oči. Posebno nenavadno se mu je zdelo
to, da je bilo v druščini pivcev tudi nekoliko žensk. Celó
nekoliko prav mladih deklet je bilo vmes, ki se niso sramovale piti in popevati s fanti. Spomnil se je, da so njegova mati večkrat rekli, kako grd je pijanec, in tudi v cerkvi
je že slišal, da je pijančevanje velika nečednost, a tu pa je
bilo toliko upijanjenih ljudij! Premišljal in preudarjal
je, kako to, da drugi tega, kar se je njemu doslej zdelo
vedno velik greh, nimajo za hudobijo. In ravno to mu je
bilo v nekako tolažbo. „Če smejo piti drugi in se celo
upijaniti,“ rekel je sam pri sebi, „potem se tudi meni ne
more šteti v tako velik greh, ako nekoliko vina pokusim!“

Človek je od mladih nog tak, da rad posnema napake
drugih, in da svoje slabosti rad opravičuje s slabostmi drugih!

Vendar popolnoma utolažiti se Pavle ni mogel. Glas
očitajoče vesti se mu je vedno zopet vzbujal ter mu očital,
da se je dal speljati v tako druščino.

Kake pol ure sta že sedela Mušič in Pavle v pivnici,
ko stopi pritlikav, nekoliko grbast možiček v sobo. Glava,
za kratko truplo mnogo prevelika, bila je prej štirioglata,
nego podolgasto-okrogla. Brke, nekoliko postrižene, štrlele
so mu kakor ježeve igle izpod nosa. Dasi je bilo, kakor
smo že prej omenili, zeló vroče, bil je vendar oblečen v zeleno obrobljeno suknjo iz debelega tirolskega sukna in obut
v škornje z visokimi golenicami, na glavi pa je nosil kosmato kapo. Toda kaj bi se mu čudili! Mož ni imel toliko,

da bi si bil obleko napravljal po letnih časih. To, kar je
imel na sebi, bila je vsa njegova obleka, za zimo in za poletje, za petek in svetek.

Vse se ga je razveselilo, ko se je prikazal pri vratih.
„Močerad, ná, pit pojdi!“ klicali so ga od vseh stranij. „Bog
te živi, Močerad! Kod pa vendar hodiš, da te ni nič videli!“ ogovarjali so ga drugi. A on se za vse te pozdrave
ni mnogo zmenil, kakor je bilo videti, kajti odzdravljal in
odgovarjal ni na nobeno stran. Nikakor pa ni tega prezri,
da so mu ponujali kozarce. Šel je od mize do mize ter
zvračal z največjo mirnostjo kozarček za kozarčkom, ne da
bi bil koga kaj zahvalil za njegovo prijaznost. Kvečjemu,
da je malo z glavo pokimal, ko je postavil prazen kozarec
na mizo, in obrnil se je zopet do drugega.

Sedaj bodo čitatelji morda tudi vedeli, zakaj so klicali
tega možička za Močerada. To ni bil njegov pravi priimek,
tudi pri hiši njegovega rojstva se ni tako pravilo, temveč
to imé mu je bil zdel nekdo zaradi tega, ker je prejšnje
čase imel navado, da je rad priganjal tega ali onega, naj
da za vino, da si nekoliko zmoči grlo. Pri neki taki priliki mu je rekel nekdo: „Na, pa pij, ti Močerad!“ Od tistega trenutka se ga je prijelo to ime, in ni se ga iznebil
več. V začetku ga je ta priimek pač zelo jezil in tudi sedaj
še mu ni bil nič kaj po volji, a rekel ni nikoli nič o tem.
Toliko ga je pa vendar to bolelo, da ni nikoli več nikogar
priganjal, naj mu da za pijačo. Pa saj so mu jo ljudje
sami radi ponujali, kakor smo se ravno prepričali. To se
morda komu čudno zdi, a stvar postane takoj jasna, ako
povemo, da je Močeradu čepela na njegovi grbi velika harmonika. Ko bi bil prišel brez te, težko da bi ga bili od
vseh stranij tako prijazno klicali pit. Močerad je slovel za
posebnega godca na harmoniko, in če bi vse res bilo, kar
so trdili in pravili o njem, ne bilo bi mu vrste na svetu v
tej umetnosti. Ves ta tako srčni sprejem je veljal tedaj, ako hočemo biti odkritosrčni, bolj njegovi harmoniki, kakor
njemu samemu. Mladina si je želela baš še kake harmonike, kajti kakor po drugod, bili so tudi tukaj fantje, še
bolj pa morda dekleta zavzeta za ples, no, in kjer je bil
Močerad s svojo harmoniko, tam se je moralo plesati. Igral
je neki tako, da je celó noge postarnih ljudij spravil v ogenj.

Močerad je moral slutiti, odkod vsa ta prijaznost, s
ktero so ga obsipavali, kajti ko je bil obkrožil vse mize ter
nekoliko kozarčkov ne ravno dobrega vina potočil po svojem

vedno suhem grlu, sedel je brez obotavljanja na zanj pripravljeni stol, zavihtivši poprej harmoniko s svojega skrivljenega hrbtišča. Komaj je ubral nekaj akordov, pa se je
polegel hrup, in nastala je tihota. Vse je zijalo vanj in čakalo nestrpno, da zaigra kako okroglo. To je Močerad tudi
storil, in kako je zaigral! Hipoma je bilo vse po koncu, in
mlado in staro se je sukalo v divjem vrtincu.

Pavle, ki takih prizorov ni bil navajen, bil je kar
omamljen. Tudi njemu je utripalo srce, ko je videl, kako
je Močeradova godba vse druge spravila v ogenj. Pa tudi
vsled použite pijače mu je drvila kri burneje po mladih
žilah. Sicer ni pil mnogo, a človeku, posebno mlademu,
ki malokdaj kaj opojnega pije, je kmalu zadosti. Razun
tega pa ima godba do vsakega srca, zlasti mladega, neko
posebno moč. Ni se tedaj čuditi, da je harmonika, ki je
storila že mnogo starejše, nego je bil on, vse neumne,
vzbudila tudi njemu búrne občutke. Toda ti občutki niso
bili ravno prijetni. Kakor je bil mlad in neizkušen, vendar
je dobro razločeval občutke, ki mu jih je vzbujalo ob nedeljah orglanje in petje v cerkvi, od onih, ki so mu sedaj
pri razdivjanih glasovih Močeradove harmonike polnili dušo.
Postal je hipoma otožen. Čutil je, da je napak storil, ko
se je dal pregovoriti Mušiču. Kako sam s seboj zadovoljen
se je vselej vracal iz cerkve, tu pa sedi sedaj kakor grešnik.
Da bi le že bil zopet enkrat izza peči! Hotel je že vstati
in prositi Mušiča, naj ga pusti izza mize, a ta ga je že
nekaj čaša sem opazoval, in kakor bi uganil skrivne njegove misli in želje, sune ga pod rebra in mu z zapovedujočim glasom veli: „Pij!“

Pavle se tako prestraši, da takoj prime za kupico in
zopet pije.

„Tako, vidiš,“ reče Mušič, smeje se in naroči novo
mero vina. „Pogum velja! Kaj bi se držal, kakor kakor
mila Jera. Pij, rečem ti. Veseli bodimo, dokler živimo!
Daj, Močerad, sedaj pa zame jedno, pa tako, da se bo dalo
plesati na njo. Tistih počasnih jaz ne maram, veš!“

Izrekši, vrže dvajsetico Močeradu. To pa je bilo kaj
posebnega, kaj ti drugi so plačevali le po desetici. Močerad
je takoj na široko raztegnil meh, in harmonika je zahreščala, kakor bi bil odprl čisto nove glasove.

Mušič, ki je poprej le nekako srpo pred se zrl in opazoval, kako so drugi plesali, pograbi sedaj črnooko dekle,
ki je sedelo pri bližnji missi, ter se zapodi v divjem plesu

po sobi. Sicer so skušali tudi drugi pari plesati, a Mušič
je plesal tako, da so oni kar odletavali na vse strani, in
da so rajši zopet posedli, nego da bi se bili dali tako
neusmiljeno pehati sem in tja. Tako se je vrtil Mušič sam
s svojo plesalko, ki je bila že vsa spehana in bi se mu bila
rada izpulila iz rok, ko bi ji le bilo mogoče. A on jo je
držal trdo in j o sukal sedaj na levo, sedaj na desno ter
kričal vmes, kakor bi bil brezumen. Vse ga je gledalo in
strmelo. Končno se je upehal tudi on. Udaril je še krepko
z nogo ob tla, zavrisknil iz polnih prsij ter izpustil svojo
plesalko, ki se je kar opotekala k svojemu stolu, ne da bi
se bil še dalje zmenil kaj za njo. Vsedel se je zopet k Pavletu in molčal kakor poprej ter zrl nem tjakaj po sobi. Le
nad Pavletom se je obregnil včasi ter mu velel s hripavim
glasom, da naj pije. Pavle pa je poslušno storil, kar mu
je Mušič ukazoval, in pil je.

Tako je bil nastal že mrak. Pavle je ob tem hrupu pozabil na vse, tudi na to, da bode treba enkrat domú. Mušič
se ozre nekolikokrat po uri, ki je visela pri peči ob steni,
potem pa vpre svoj pogled v njega. Zaničljiv smehljaj mu
je zgibaval ustnice. Potrese ga za ramo in mu reče:

„No, kaj praviš, ali bi ne bilo čas, da odrineva?“

Pavle se zdrzne. Iz prijetne omotice, v ktero ga je
bila zazibala Močeradova godba, pripravil ga je ta opomin
Mušičev kaj neprijetno zopet do zavesti. Strah mu izpreleti vse ude, ko se zmisli, kaj bode sedaj doma. Toliko da
se ni razjokal, tako mu je bilo pri srcu. Mušič je dobro
vedel, kaj se vrši v njem, in še vedno se je takisto zaničljivo smejal. Delal je, kakor mačka z mišjo, kedar se igra
z njo. „Nič se ne boj, nič!“ reče mu črez nekoliko čaša.
„Nič ne prideš prepozno domú, saj še ni tema. Plačaj,
potem pa stopiva malo hitreje in kmalu sva doma.“

Pavle ga pogleda začudjeno. Ni vedel, je li prav slišal,
ali ne, da naj on plača. A ko Mušič ni vzel denarja v
roke, temveč je le njega tako čudno gledal, kakor bi res
čakal, da bi plačal on, polotila se ga je nekaka groza, kajti
niti novčiča ni premogel. Dasi je bil vsled soparice, ki je
bila v sobi, in nekoliko sevéda tudi vsled použite pijače že
itak rudeč v obraz kakor rak, šinila mu je vendar še bolj
kri v glavo, tako da ga je kar zbodlo in zabolelo okoli očij.

„No!“ opomni zopet Mušič, veseleč se zadrege, v ktero
je spravil ubogega Pavleta. „Ali bo že kaj?“

„Jaz nimam nič denarja!“ odgovori Pavle ves preplašen

ter ga pogleda tako milo, da bi se bil vsakemu drugemu smilil.

Mušiš pa nadaljuje z osornim glasom:

„Tako? Nič denarja? Kdor nima denarja, naj ne
hodi v gostilno, zapomni si to!“

Izgovorivši, zasadi svoj pogled tako divje vanj, da je
Pavle le pričakoval, kdaj ga zgrabi Mušič za lase. Toda
temu je bilo le na tem, da dobi dečka popolnoma v svojo
oblast. Ko ga je tedaj nekoliko čaša tako hudo gledal,
izgine mu hipoma navidezni srd iz pogleda, in skoro s prijaznim glasom pristavi: „No, če nimaš ti, plačam pa jaz.
Nič ne dé to!“

In plačal je res, Pavletu pa se je odvalil težek kamen
od prsij. Mušič se mu je zdel na enkrat dober človek.
Vstala sta in šla iz gostilne. Dasi še ni bila tema, ker
še ni bilo dolgo, odkar je zašlo solnce, vendar se je videla luna na temnomodrem nebu. Prijazen vetrič se je zigraval z listjem na drevju, da se je čulo skrivnostno šepetanje po bližnjih sadnih vrtih. Bil je prekrasen večer. Pavletu, kteremu je postala v gostilni glava zeló težka, dél je
večerni hlad neizmerno dobro. Ves popoldne je sedel v
tesni, vroči sobi ter dihal izprijeni zrak, zato je sedaj tem
živeje občutil blagodejnost svežega zraka. Streznil se je
nekoliko, in glava mu je postala lažja pod milim nebom, a
zato mu je bilo pa srce tem težje. Vest se mu je zdaj znova
oglasila. Očitala mu je, da se je pregrešil, ko je zanemaril
službo božjo. Kako srečen bi bil, če bi ne bil zašel v to
hrupno druščino! Trdo je sklepal, da se ne da nikdar več
zvabiti v gostilno. Kako z mirnim srcem se je vračal vselej
iz cerkve domú, a danes, kako grozno mu je bilo pri srcu.
In tudi skrb, kaj bode doma, težila ga je zopet. Sicer se
lahko izgovori, da se je pri materi zamudil tako dolgo, toda
pomagati si z lažjo, to je tudi greh!

Srce je utripalo ubogemu dečka, ko je premišljal o
slabih nasledkih, kteri so izvirali zanj iz tega, da se je dal
zvabiti na napačno pot. Akoravno so se mu noge zaradi
pijače nekoliko zapletale, hitel je vendar, kolikor je mogel,
po potu proti domu. Mušič ga je skušal dohajati, akoravno se njemu ni nikamor mudilo. Hitel je poleg njega,
ne da bi bil črhnil kako besedico. Pač pa ga je pogledaval
večkrat po strani, in kedar se je ozrl vanj, zategnile so se
mu ustne v zaničljiv posmeh.

Dospela sta do lipe, ki je stala dobrih petdeset korakov

zunaj yasi. Tu prime Mušič nenadoma Pavleta za
roko ter ga ustavi. Naredil se je bil že trd mrak, in sedaj
so zadobili mesečni žarki svojo moč. Čarobno so razsvetljevali lepo okolico, in senca košate lipe se je razprostirala
daleč tja po ravnem polju. Po vejevju veličastnega drevesa
pa je skrivnoslno šepetalo in šumelo. Pavleta je izpreletavala nekaka groza, ko je stal v okrilju mogočnega drevesa ob tej, sicer ne pozni, a zanj vendar nenavadni uri.
Plašen je vpiral oko v svojega spremljevalca, kakor bi ga
hotel vprašati, zakaj ga ustavlja, in kaj mu hoče. Mušiču
pa so se čudno iskrile črne oči, ko ga je tako držal za
roko. Stopil je čisto blizu njega, tako da je Pavle čutil njegovo sapo, in stresnivši ga nekolikokrat krepko za roko, za
ktero ga je držal, reče mu z ostrim glasom: „Ti fant, ti si
danes pil, plačal pa nisi nič! Danes teden ob tem času
te počakam tukaj na tem mestu, in ti mi imaš prinesti denarja, kolikor sva ga zapila. Če ne prineseš, povem tvojemu gospodarju, kje si bil danes. Povem mu, da si se
potepal, in da si bil v gostilni, ne da bi bil šel v cerkev.
Pa tudi še kaj drugega mu zašepečem na uho, če pride na
to. Si li si zapomnil?“

In stresel ga je z nova za roko tako močno, da bi bil
Pavle skoro zaječal. Nekoliko čaša je kakor omamljen
strmel v se, ne da bi bil vedel, kaj naj reče. Še le črez nekoliko čaša zajeclja: „Kako ti naj prinesem denarja, ko ga
nimam. In dobiti ga tudi ne morem.“

„Tepec!“ zmerja ga Mušič; „kam pa devljete denar,
kar ga skúpite v prodajalnici?“

„V predalček,“ odgovori Pavle nedolžno.

„No tedaj! Ali si tako bebast? Vsak dan treba vzeti
iz predalčka nekoliko desetic, pa je! Zapomni si dobro! V
nedeljo o tem času se snideva tukaj, če ne, gorjé tebi!“

„Ali,“ hoče še nekaj oporekati Pavle, toda Mušič ga
ni poslušal več. Spustil ga je iz rok, skočil črez cestni
jarek in vdrl jo je kar vprek črez polje, ne da bi bil kaj črhnil
o tem, kam gre. Pavle pa je še nekaj čaša stal, kakor k
tlom prikovan, ter zrl za njim. Končno se spomni, da je
zadnji čas, da se odpravi. Ubere jo, kolikor hitro le more,
v vas.

II.

Čim bolj se je bližal Pavle hiši svojega gospodarja,
tem bolj mu je zastajala noga. Njegov gospodar, premožen

trgovec, bil je zares zeló natančen in strog človek. Ko je
bila Pavleta mati njegova pripeljala k njemu, da bi ga vzel
v uk, izgovoril si je takoj pravico, da sme fanta tudi kaznovati, ako bi se mu videlo potrebno. Pavletova mati, pametna ženica, ni se čisto nič zoperstavljala takim pogojem,
tem manj, ker je Smrekarja čislala kot previdnega in modrega moža. Vedela je dobro, da mladi ljudje morajo imeti
strah, in da se da le tedaj kaj poštenega napraviti iz njih,
ako se primerno strahujejo. V začetku je Pavle pač večkrat potožil, da je njegov gospodar trd z njim, a ona ni
hotela o tem nič slišati. „Si že zaslužil!“ bil je njen navadni odgovor, ako ji je pravil, da ga je gospodar krcnil
po prstih, ali ga pa tudi malo prijel za ušesa.

Tako je bil Pavle zdaj že tretje leto v prodajalnici
Antona Smrekarja. Ker mu mati ni potuhe dajala, privadil se je sčasoma popolnoma svojega novega doma, akoravno je moral mnogo in pridno delati ter po zimi kakor
po letu zgodaj vstajati. Smrekar sam je bil jako delaven
človek in je zahteval pridnosti tudi od svojih poslov in delavcev. Lenuha ni dolgo trpel v svoji hiši. Pa tudi bogaboječ in pobožen mož je bil. Gledal je skrbno na to, da
so bili vsi njegovi ljudje ob nedeljah dopoldne in popoldne
v cerkvi. To je Pavel dobro vedel, in zato ga je tako hudo
skrbelo domú, ker je bil opustil krščanski nauk. Sicer se
mu ni bilo ravno težko izgovoriti, kajti Smrekar je imel v
cerkvi svojo klop prav spredi pred oltarjem, in Pavletu je
bilo le treba reči, da se je nekoliko zakasnil, in da je bolj
vzadi ostal. Pa mogoče je bilo tudi to, da ga gospodar
niti pogrešil ni; ker je bil doslej še vedno v cerkvi, bilo je
lahko, da je imel gospodar toliko zaupanja do njega, da se
po njem niti ozrl ni. Vendar se mu je vsekako sitno zdelo
domú, tem bolj, ker se je do sedaj laži skrbno ogibal.
Končno se vendar toliko ojači, da prestopi vežni prag. Plaho
se ozira okrog, češ, iz kterega kota stopi gospodar predenj
ter ga pozove na odgovor. Toda gospodarja slučajno ni
bilo doma, in Pavletu se je odvalil težek kamen od srca,
ko je opazil, da je gospodinja sama. Smrekarica je bila
sicer tudi v vsakem oziru vestna in skrbna žena, a ravno
zato, ker je bila morda predobra, ni tako strogo postopala
proti poslom, kakor njen mož. Večkrat mu je očitala, da
se tako briga za vsako malenkost, kajti dogodilo se je že,
da je dal prav pridnega in poštenega hlapca samo zateka -
delj od hiše, ker je včasi ob nedeljah malo pregloboko pogledal

v kozarec. Smrekarici se je zdelo, da sega to predaleč. „Da le svoje delo stori,“ rekla je, „in pa da je pošten. Čemu bi nadzoroval vse njegove korake in se vmešaval v stvari, ki nama prav za prav nič niso mari!“

Na Pavleta je imela navadno bolj pozorne oči, ker ga
je imela še za otroka in ga je malo ne tako ljubila, kakor
bi bil njen sin; toda danes se ji ni nič ljubilo pozvedovati,
kje je bil tako dolgo. Najbrž je mislila, da se je pri materi tako zamudil. Postavila je molčé večerjo predenj ter
ga pustila v miru.

Pavletu ni večerja nocoj nič dišala. Silil se je sicer
in zajel nekolikokrat, a ni mu šlo. Bil je tako prevzet vsled
današnjih dogodkov in tako omamljen in utrujen, da mu
je omahovala kar žlica v roki. Položil jo je tedaj na mizo
in se podal leč. Čudno, niti svoje navadne večerne molitve ni mogel popolnoma opraviti. Začel je večkrat, a
vedno je zopet obtičal. Misli na to, kar je danes doživel,
rojile so mu po glavi in mu niso dopuščale, da bi bil zbral
v molitev svoj duh. Vstane tedaj, predno je zmolil, s stola,
na kterega je bil pokleknil, ter se vleže, meneč, da morda
ležé lažje opravi svojo molitev. A tudi tako ni šlo. Mučil
se je še nekoliko čaša, a sredi tega bojevanja z neprijetnimi mislimi, ki so ga vedno zopet motile v molitvi, zaspal
je. A spal je zeló nemirno. Bučala mu je neprenehoma
na ušesa Močeradova harmonika, čul je vpitje in krik, in
zdelo se mu je vedno, da sedi še v gostilni. In tudi v
sanjah ga je trpinčil strah pred gospodarjem. Zavedal se
je dobro, da mora domú, in rad bi bil šel, a ni se mogel
dvigniti s klopi. Kakor bi bil pribit, sedel je. Napenjal je
vse svoje moči, tako da mu je pot stopal po čelu, a nevidna moč ga je tiščala nazaj, da ni mogel vstati. Od trenutka do trenutka ga je bolj skrbelo, kaj bode doma, in
začel je prositi svojega novega prijatelja, naj mu povesta,
da pride domú. Ali ta se mu je le porogljivo smejal ter
ga zalival po sili z vinom.

Tako se mu je neprenehoma blodilo, dokler se ves
obnemogel ne vzbudi. Vzdramivši se, odpre oči ter se skloni
po koncu. Dasi je luna svetila, vendar se dolgo ne more
spametovati, kje je, a končno se vendar zavé. Globoko
vzdihne in nekako vesel postane, videč, da ni več v gostilni, in da je le sanjal. Toda to veselje ni trajalo dolgo.
Kaj bode jutri? Ta misel se mu hipoma vzbudi v trudni
glavi. Morda pa je gospodar vendar le zvedel, da ga ni bilo

v cerkvi. Še hujše pa ga je skrbelo, kje dobi denar, da se
odkriža Mušiča. Da bi kradel? Groza ga obide pri tej
strašni misli. In vendar, kje dobi drugače denar? ...

Prevračal se je sedaj dolgo po postelji, želeč si dneva.
Ali dan le ni hotel priti. V bližnjem zvoniku je še le udarila ura dve. Kako dolga je vendar noč, ako človek ne
more spati! Slišal je biti tudi še tretjo in četrto uro. Sedaj
pa, ko bi bilo čas kmalu vstati, zadremal je zopet nekoliko,
a spal ni, temveč ležal le v nekaki omotici. Bledlo se mu
je grozno po glavi, dokler ga ne vzbudi glas, ki mu veli
vstati. Bila je dekla, ki ga je prišla klicat. Naglo skoči po
koncu in se obleče. Glava mu je bila težka in pusta. Ko
pride dol, bil je gospodar prodajalnico že odprl. Pavle ga
pozdravi strahoma, pričakujoč, da ga zdaj pa zdaj popraša,
kod se je včeraj klatil. Vendar njegov strah ni bil opravičen. Gospodar je odzdravil na njegov pozdrav ravno tako,
kakor vselej, ter se vsedel k svoji pisni mizi, ne meneč se
dalje zanj. Pavle si je zopet oddahnil. A bolela ga je glava,
da je zeló težko opravljal navadna svoja dela. Nehoté se
spomni pregovora: „Po slabi tovaršiji rada glava boli“. In
o tem ni Pavle nič več dvojil, da je bil zašel včeraj v slabo
tovaršijo. „O ko bi se le mogel že iznebiti tega Mušiča,
nikdar več bi se mu ne vsedel na limanice!“ tako si misli
in preudarja, kako bi se mu izvil iz krempljev. „Kaj, ko
bi vse gospodarju obstal?“ reče sam pri sebi. Osrčeval se
je in nekolikokrat je že hotel stopiti h gospodarju in se mu
obtožiti, toda druga misel mu je podrla zopet ves pogum.
„Pa če mi gospodar ne odpusti in me zapodi? Kaj porečejo potem mati? Ne, tako ne gre. Mušiču moram povrniti, kolikor sem mu dolžen, potem pa se ga hočem izogibati svoj živi dan. In če tudi svojemu gospodarju izmaknem nekaj desetic,“ misli si, „saj jih o priliki, kedar dobim
kaj denarja, denem zopet lahko nazaj. To bi ne bila morda
tako velika pregreha.“

Tako se je tolažil ubogi Pavle.

Smrekar ni imel v svoji prodajalnici nikakega pomočnika. Prodajal je in se trudil najrajši sam in ostajal v prodajalnici dan na dan od ranega jutra do poznega večera.
Pavleta je bil vzel samo zato v uk, ker ga je mati njegova
tako prosila, in ker je bil z rajnim očetom Pavletovim velik
prijatelj. Seveda pa je moral večkrat črez dan zdaj za
dalje, zdaj za manj čaša po kakem opravku, in Pavle bi
bil imel tedaj dovolj prilike, če bi si bil hotel kaj prilastiti,

bodi si denarja, bodi si česa dnigega. Toda bila je prišla
že sreda, a Pavle ni imel še beliča v svojem žepu. Bolj
pa ko je potekal čas, in bolj ko se je bližala nedelja, tem
bolj ga je skrbelo, kaj bode. „O da bi le bil precej vse
gospodarju povedal, morda bi bilo zdaj vse dobro,“ tako
je večkrat vzdihnil ter očital to samemu sebi. Odkriti se
mu pa še le sedaj, to se mu je zdelo prepozno. Toda če
mu pové Mušič, kar je zakrivil ...

Mraz ga pretrese pri tej misli. Gospodar je bil ravno
šel po nekem opravku iz prodajalnice. To priliko porabi Pavle in odpre predalček, v kterega so spravljali izkupljeni denar. Seže z desnico vanj, in med prsti mu
ostane dvajsetica. A ko hoče potegniti roko zopet iz predalčka, zaropota nekaj za njegovim hrbtom. Mačka je skočila iz jednega kota v drugega, a Pavle se je tako prestrašil, da je le malo manjkalo in zvrnil bi se bil vznak.
Dvajsetico spusti izmed prstov in porine hitro zopet predalček nazaj. Ko pa je vstopil črez nekoliko čaša zopet gospodar v prodajalnico, zdelo se mu je, kakor bi ga bil nekako pomenljivo pogledal. „Bog vé, ali me ni videl!“ Ta
misel ga je sedaj mučila. Živel je odslej v večnem strahu
in nemiru. Na jedni strani ga je skrbelo, kako obračuni
z Mušičem, na drugi strani pa se je vedno zopet bal, da bi
ga gospodar ne zalotil pri tatvini. Bil je grozno razburjen.
Po glavi mu je šumelo, in pred očmi so mu plesale temne
maroge. Spati ni mogel skoro nič, in tudi jed mu nobena
ni dišala. Žejen pa je bil v jednomer. Huda vročina je
kuhala po njem, in nalival se je vedno z vodo, da bi pogasil hudi ogenj. In postajalo mu je od trenutka do trenutka hujše.

Kako malo čaša je preteklo še le od tedaj, ko se je
bil tako nesrečno seznanil z Mušičem, in vendar kako
dolgo se je to njemu zdelo! Na drugi strani pa mu je zopet
prehitro tekel čas. Kaj bo, ko pride nedelja in on ne bode
imel denarja. Kdo vé, kaj se Mušič nalaže o njem pri gospodarju, ako mu ne prinese, kar je zahteval. Da Mušič
nima srca, to je slutil. Izgubljen je, ako ga ne potolaži o
pravem času. Vendar pri tem mu ni bilo toliko za se, nego
za mater. Koliko žalost in koliko sramoto napravi ubogi
stari ženici, če ga gospodar zapodi iz hiše! Kako hudo se
vendar maščuje večkrat jeden sam nepremišljen korak.

Prišla je bila že sobota, a Pavle še vedno ni imel denarja. Čutil je, kako neizmerno pregreho bi doprinesel, ako

bi svojemu gospodarju kradel, in kdo vé, bi li ne bil Pavle
ostal pošten človek, ko bi ne bil v soboto popoldne okoli
štirih stopil Mušič v Smrekarjevo prodajalnico. Pavle se
tako prestraši, da obstane kakor okamenel na svojem mestu,
in da mu ne pride ne besedica iz ust. „Sedaj me ovadi,“
misli si. Vsa kri mu je izginila iz obraza. Bil je bled,
kakor mrlič, pa tresel se je po vsem životu, kakor šiba na
vodi. In Mušič se je ozrl, stopivši noter, res najpoprej po
njem tako nekako pomenljivo. Vendar je bil Pavletov strah
neopravičen. Mušič ga ni izdal. Po daljšem razgledovanju
po prodajalnici si končno izbere samo cev za svojo pipo,
plača brez ugovora, kolikor se je zahtevalo, in se poslovi.
A med vrati se obrne nazaj in pogleda Pavle ta zopet s svojim bodečim očesom tako, kakor bi hotel reči: „Ti, za
danes sem ti prizanesel, a če jutri ne prineseš denarja, potem pa nikar ne pričakuj milosti!“

Pavle je razumel ta pogled, in bil je izgubljen. Neodpustljiva bojazen, vsied ktere se ni mogel odločiti, da bi
bil obstal gospodarju svoj pregrešek in prestal zasluženo
kazen, privedla ga je do zločina. Ko je Smrekar kmalu
potem, ko je odšel Mušič, stopil nekaj do svoje žene, ktera
je imela opraviti v kuhinji, odprl je Pavle predalček, in v
tistem trenutku je postal tat!

III.

Nemirno je zopet spal Pavle v noci od sobote na nedeljo. Hude sanje so ga plašile, in čestokrat je skočil iz
postelje. Kmalu se mu je zdelo, da ga ženó orožniki uklenjenega, kmalu zopet, da stičeta z Mušičem, kakor bi se
skrivala, po temnih, gosto zarastlih gozdih. Bežala sta dolgo,
dokler ne prideta do globokega brezdna. Ob robu prepada
se ustavi Mušič. Hudobno so se mu bliskale oči. Pavle
se je tresel po vsem životu, kakor bi slutil, da ne namerjava njegov spremljevalec z njim nič dobrega. In res, hkratu
ga zgrabi Mušič ter pahne v prepad. Med glasnim krikom
je strmoglavil v zrelo globočine — ter se vzbudil. Ves poten
je bil od prestanih muk. Vzdramil se je popolnoma, in ni
se mu dalo več zaspati. Čakal je težko dneva, še težje pa
ure, ko bode Mušiču dal, kar mu je dolžan. Trdo je sklepal
v svojem srcu, da denar, kterega je izmaknil svojemu gospodarju, brž ko mogoče povrne, in da se nikdar ne poda
več z Mušičem v kak dogovor ali pomenek. Ogibati se ga

je hotel odslej in v prihodnje se rajši vrniti sredi pota,
kakor da bi ga srečal kje.

Ubogi deček! Ves božji dan je prebil Pavle v groznem nemiru. Bil je dopoldne pri maši in popoldne pri
krščanskem nauku. Trudil se je, da bi molil pobožno in
zbrano, ali ni mu šlo. Misli so mu uhajale neprenehoma
izpred oltarja tjakaj pod košato lipo, kjer se je imel sniti
na večer s svojim zapeljivcem, hudobnim Mušičem. A dasi
je ves dan komaj čakal, da bi se že skoro iznebil neprijetnega posla, kteri ga je čakal, postajalo mu je vendar tesno
pri srcu, ko se je začel bližati tisti čas, kterega je bil določil Mušič za sestanek. Šibečih kolen je lezel, ko se je
začelo mračiti, iz vasi ven proti košati lipi, pod ktero se je
nekdaj kot otrok tolikokrat igral s svojimi vrstniki. Koliko
srečnih ur je preživel v senci tega mogočnega drevesa v nedolžnem veseiju, a sedaj se mu je bližal s slabo vestjo kot
hudodelnik!

Še jedno upanje je navdajalo Pavleta: „Morda ga pa
ne bo!“ mislil si je. „Če ga ne bo, potem sem prost,“
rekel je sam pri sebi. „Ako bi hotel pozneje kaj od mene
imeti, povem mu, da sem ga iskal, pa da ga ni bilo; kaj
mi more potem?“

Tako se je tolažil Pavle in prosil na tihem Boga, da
bi Mušiča ne bilo. In res, nikjer ga ni bilo videti. Srce
mu je postajalo pogumnejše, in nekako vesel je postajal,
ko je bližje in bližje prihajal proti lipi, a Mušiča pa le ni
bilo na izpregled.

„Oh, morda pa ni tako hudoben, morda me je le
skúšal!“ vzdihne Pavel, in sram ga je bilo, da je tako slabo
prestal poskušnjo. „Da, tako bo!“ reče sam pri sebi in že
se hoče vrniti v vas s trdnim sklepom, da takoj jutri položi zopet goldinar tja nazaj, kjer ga je bil vzel prejšnji dan.
Ali v tem hipu se za debelim lipovim deblom zgane nekaj,
in Mušič zagrmi nad njim:

„Kam, dečko? Le malo bolj počasi, saj nisi tako
daleč doma!“

Pavle ostrmi in se ne gane z mesta. Oni pa stopi
bližje k njemu in mu reče: „Pokaži! Koliko imaš?“ Deček
mu molčé izroči goldinar. Mušič se ozre nekako zaničljivo
na prejeti denar in pripomni: „Kaj? samo toliko? No, za
to se pa splača laziti semkaj! V sedmih dneh si spravil le
goldinar skupaj? To je res dosti!“

Pavleta pa se poloti nekaka nevolja, ohrabri se in
reče: „Saj še toliko nisi plačal zame!“

„Molči, tepec!“ zarohni Mušič nanj. Drugikrat pa ne
hodi v gostilno, če nimaš denarja. In misliš li, da bodem
imel zastonj v druščini takega smrkolina. Ali ne veš, da
bi te bili iz gostilne vrgli, ako bi ne bilo mene zraven?
Zdaj se pa hočeš z jednim goldinarjem odkupiti! Ha, ha,
ta je res dobra! Danes teden glej, da prineseš več; razun
denarja mi prinesi tudi nožič s tremi klinjami, kakor jih
prodajate pri vas, in pa tako okroglo ogledalce, kakor sem
jih videl zadnjič v vaši prodajalnici. Da veš!“

Pavle je molčal in najrajši bi se bil razjokal.

„No, kaj molčiš? Ali si slišal?“

„Slišal,“ odgovori Pavle in obmolkne zopet.

„In bodeš prinesel?“

„Ne, ne bodem prinesel!“ odvrne Pavle odločno. „Rajši
sam povem, da me v nedeljo ni bilo v cerkvi; kaj pa se mi
more zaradi tega toliko hudega zgoditi? Če sem prav tepen,
prestal bom, in potem je dobro.“

„Kaj?“ vpraša Mušič zateglo. „Na ta način misliš, da
bo vse odpravljeno? O le počasi! Kaj pa, če jaz gospodarju ne povem samo, da nisi bil v cerkvi, ampak da si
tudi kradel! Kje pa si dobil denar, da si šel v gostilno
namesto v cerkev? Se li to tvojemu gospodarju ne bo
zdelo čudno, ko vendar vé, da nimaš niti belica svojega?
Ali čuješ to?“

To govoreč, stresal je Mušič Pavleta za ramo, da je
nesrečnemu dečku odletavala glava na vse strani.

„Če hočeš, da te odženó uklenjenega,“ nadaljuje črez
nekoliko čaša Mušič, „pa me razjezi! In to ti rečem: kakor
gotovo zdaj tu stojim, ako ne prineseš v nedeljo semkaj,
kar sem ti velel, precej drugi dan pojdem k tvojemu gospodarju in mu povem vse. Zapomni si to!“

Izgovorivši, vdere jo Mušič zopet naravnost črez polje
kakor zadnjo nedeljo in pusti Pavleta samega pod lipo.

Dolgo je stal Pavle še nepremično na mestu, kjer ga
je bil pustil Mušič. Vrtelo se mu je po glavi, in kolena so
se mu šibila, da se je komaj obdržal na nogah. Upal je,
da se danes za vselej odkriža hudobnega Mušiča, a sedaj
ga je imel ta bolj v svojih krempljih, nego kdajkoli. Sinočnje sanje so mu prišle na um. Zazdelo se mu je, kakor
bi bilo vse to, kar je po noči sanjal, sama gola resnica.
Ali ga niso res že preganjali orožniki?!

Misli in misli, a jedna misel mu pobija drugo, tako
da se ne more zavedeti resnice. In ta jarek ob cesti? Ni
li to tisti prepad, v kterega ga je pahnil Mušič? Stemni
se mu pred očmi, in na čelo mu stopi mrzel pot; noge ga
nočejo več nositi, zgrudi se tja v obcestno jamo in nezavesten obleži.

Kdo vé, koliko čaša bi bil Pavle ležal tu v jarku, če
bi ne bil prišel postaren možiček sem po cesti in obstal
pred njim.

„I kaj pa tu čepiš,“ reče, sklonivši se proti njemu,
ter ga potrese za ramo.

Pavle izpregleda in se takoj zavé. Ti trenutki, ktere
je prebil v omotici, vplivali so kakor pomirljiv spanec nanj.
Skoči po koncu, obriše si z rokavom pot s čela in vpraša:
„Kje pa ste bili, boter?“

„Boter, boter,“ ponavlja dobrovoljno možiček, kteremu
se je videlo, da ga ima nekoliko pod klobukom. „Seve, da
sem ti boter. Eh, kako gre hitro čas! Rasteš pa tudi, kakor bi te vlekel. Toda v cestni jarek mi ne hodi več spat.
Pijanec se zvrne v jarek in zaspi, a trezen človek ne. Tega
ne smeš več storiti.“

„Saj nisem spal,“ odgovori nekoliko zmeden Pavle,
kteremu ni bilo nič prav, da ga je boter tako zalotil.

„No, no, tega mi pa vendar ne pravi. Ležal si kakor
klada, in tresti sem te moral in tresti, da si se vzbudil. Pa
kaj to, no! Mlad človek zaspi, kamor se vleže. Pri nas
starejših je drugače. Pa kaj delajo mati? Dolgo jih nisem
že videl, ali so zdravi?“

„Zdravi so,“ potrdi Pavle, kteri bi bil najrajši videl,
da bi bil njegov boter sam odšel. Skrbelo ga je, da bi
tega komu ne pravil, da ga je našel v jarku. Ali kakor so
že vinjeni ljudje, tudi stari Ižanec, tako se je reklo Pavletovemu botru, ni se dal spraviti v stran. „No le pojdi,“
reče, „te pa spremim domú!“

Tako sta šla skupaj proti vasi. Boter je bil zeló zgovoren in je izpraševal fanta to in ono, a Pavle je odgovarjal
zeló na kratko. Hodila mu je zopet Mušičeva stvar po glavi,
in bil bi najrajši sam. A sedaj mu ni kazalo drugega, nego
spremljati botra. Prišla sta v vas do kočice, kjer je stanovala Pavletova mati. Nekdaj je bila ta hišica last Pavletovega očeta. A ko se je bil le-ta v rudniku, v kterem je
kot rudar delal, ponesrečil, bila je mati primorana malo
posestvo prodati, kaj ti trda se ji je godila z majhnim otrokom.

Izgovorila pa si je bila pri prodaji pravico dosmrtnega
stanovanja in za to si je izvolila manjšo od obeh sobic, kteri
je obsegala hišica.

Pavle je bil danes že enkrat pri svoji materi in najbrž
bi bil šel naravnost domú, da ga ni zalotil boter. Sedaj pa
je moral z njim, da se brž izgovori, ako bi ta začel kaj praviti o tem, kako ga je našel v jarku. Toda boter je bil na
to menda že pozabil, kajti o tem ni črhnil besedice. Pač
pa je o drugih stvareh mnogo govoril, dokler se ni do dobrega stemnilo. Ko se je pa bil poslovil, obsedel je Pavle
še nekoliko čaša pri materi. Sedel je na skrinji pri peči
kakor vselej, kedar je prišel domú, ter molčal. Tudi mati
je nekaj čaša molčala. A bilo ji ni odšlo, da se je bil njen
sin hipoma nekako izpremenil. Poprej je bil vedno tako
vesel in živ, morda še preživ, a sedaj pa je bil tako čudne
zamišljen in molčeč. Mislila je danes že ves čas, odkar je
bil Pavle prvič pri njej, kaj bi moralo to biti, a ni si mogla
nikakor razložiti te izpremembe sinove.

„Morda sta si prišla pa z gospodarjem kaj navzkriž,“
misli si končno in ga začne izpraševati najpoprej po ovinkih, ali je gospodar doma, ali se je na koga jezil itd., nazadnje pa ga naravnost vpraša, ali je bil morda nanj kaj
hud med tednom.

Pavle je odgovarjal na vsa ta vprašanja na kratko in
nekako osorno, vse drugače, kakor je bil poprej navajen. S
svojo materjo ni doslej nikoli govoril v takem glasu. Ubogi
ženi se je to jako čudno zdelo, in ni si mogla kaj, da bi
ga ne bila končno vprašala: „I kaj pa je vendar, da si tak?
Saj ni več govoriti s teboj! Nekaj mora biti, kar je! Povej
vendar, kaj se je zgodilo?“

Pavleta so te besede materine tako spekle, da je skočil
s svojega sedeža, kakor bi ga bilo kaj pičilo. „Pustite me
pri miru!“ obregne se nevoljno, da, skoro jezno. Ob jednem pa se mu vlijó solze po licih, a teh ga je bilo menda
sram, kajti hitro odide skoz vrata, ne da bi bil želel materi
lahko noč.

Lahko si mislimo, kako je to vedenje sinovo žalilo
materino srce. Tudi njej so se zasvetile solze v očeh.
Grozne skrbi so se je polastile. Da bi si olajšala srce, poklekne in goreče moli k Bogu, proseč ga, naj bi odvrnil od
nje vsako nevarnost in obvaroval zlasti njenega sina kake
nesreče. V molitvi je našla nekoliko olajšave in potolažena
se je vlegla k počitku.

Odkar se je videl Pavle tako ujetega v Mušičevih zankah, lotila se ga je takorekoč neka bolezen. Vedno je kuhala vročina po njem. V strašnem nemiru je živel noč in
dan. Glas vesti in strah pred kaznijo sta se bojevala v njegovem srcu. Vsak dan se je bil morda stokrat odločil, da
stopi pred gospodarja ter se mu obtoži, a kedar bi bil imel
svoj sklep izvršiti, manjkalo mu je moči in poguma. Tako
se je bližal zopet teden svojemu koncu in čas, ko je moral
Pavle zopet pod lipo zunaj vasi. Kako priljubljeno mu je
bilo nekdaj to drevo, a sedaj ga je streslo po vsem životu,
če je kdo le mimogredé v kakem govoru omenil stare lipe.
Vsako besedo, ktera ga je spominjala onega nesrečnega
kraja, občutil je kakor nož v srcu. In kolikor bolj se je
bližal čas, ko se je moral zopet sniti z Mušičem, tem nemirnejši je postajal, in tem hujše mu je bilo.

V soboto popoldne je bilo. Lepo so doneli iz stolpa
župnijske cerkve ubrani zvonovi, oznanjajoč gospodov dan.
Kako rad je poslušal Pavle poprej to zvonjenje! Nekaka
sveta radost mu je polnila otročjo dušo, kedar je tako
lepo potrkavalo od cerkve sem, najprej tiho, potem pa
glasneje in glasneje, kakor bi prihajalo zvonjenje iz daljave
vedno bližje in bližje. Danes mu zvonjenje ni več budilo
tistih sladkih občutkov. Strah, da se prikaže zopet Mušič,
obvladoval ga je sedaj popolnoma. In res slutnja ga ni varala; komaj je bilo odzvonilo, ko stopi Mušič v prodajalnico. Prišel ga je zopet opominjat na njegovo dolžnost. Pogledal ga je takisto pomenljivo, kakor zadnjič, kupil neko
malenkost ter se zopet odstranil, tako da Pavle ni mogel
dvojiti o tem, kaj je bil prav za prav namen njegovega
prihoda.

In Mušič je popolnoma dosegel to, kar je namerjaval,
ko je prišel k Smrekarju v prodajalnico. Pavle je bil po
njegovem pogledu popolnoma premagan. Še tisti večer je
dobil priliko, da je vtaknil v žep tako ogledalce in takov
nož, kakor si ga je želel Mušič.

„Naj bo, še to, jedino še to mu dam, potem pa nikdar
nič več,“ rekel je sam pri sebi ter se tolažil z mislijo, da
se je Mušič morda polakomnil ravno teh dveh stvarij, in
da mu da odslej mir.

Prebil je zopet nemirno noč, a črez dan je komaj
čakal ure, da bi izročil Mušiču ukradene stvari ter se ga
odkrižal enkrat za vselej.

Mušič je bil natanko ob določeni uri zunaj vaši pod

lipo. Ko ugleda Pavleta, ki se je počasi bližal usodepolnemu kraju, ozre se pazljivo na vse strani. Bal se je, da
bi njegovega shoda s Pavletom ne opazil kdo, komur bi se
vsa stvar zdela morda sumljiva. Ko pa se prepriča, da ni
nikogar v obližju, stopi izpod lipe Pavletu nekoliko korakov
naproti in mu reče z nekako strogim glasom:

„Prav, da te ni bilo treba predolgo čakati! Daj, kje
imaš svoje reči?“

Pavle seže v žep ter mu izroči ogledalce in nož. Mušič
ogleduje nekoliko čaša molčé izročene mu stvari, kakor bi
se hotel prepričati, so li prave ali ne. Pavle je že mislil,
da se bode zadovoljil s tem, in da ne bode zahteval denarja.
A motil se je. Po kratkem pregledovanju vtakne Mušič
ogledalce in nož v žep in vpraša osorno, kakor bi ga jezilo, da ga mora še opomniti: „No, in denar? Kje. Je
denar?“

„Denarja nimam,“ odvrne na kratko Pavle.

„Kaj, denarja nimaš? In zakaj ga nimaš?“

Mušiču je švigal srd iz očij, ko je to govoril. Pavle
pa se tega srdu ni nič kaj bal, kajti tudi njemu je srd navdajal srce zaradi nesramnosti Mušičeve. S krepkim glasom
odgovori na stavljeno vprašanje:

„Denarja nimam, ker mislim, da ti nisem ničesar več
dolžan; kar si plačal zame, to je povrnjeno obilo. Ogledalce
in nož sem ti danes še prinesel, odslej pa me pusti
pri miru!“

„Kaj, tako se mi hočeš po robu postavljati?“ sikne
Mušič ter prime ubogega Pavleta za uho s tako močjo, da
se temu takoj vlijó solze iz očij. „Denar sem, pravim,
ali ...“

„Jaz ga nimam,“ izgovarja se Pavle ter si briše z rokavom solze, ki so mu tekle po licih.

„Nimaš? Tedaj dobro!“ nadaljuje Mušič. „Še nocoj
poiščem tvojega gospodarja ter mu povem vse. Povem mu,
da si se zadnjič potepal, ne da bi bil šel v cerkev, in da si
kradel. Če hočeš tako, naj te pa ženó orožniki precej jutri
v zapor!“

„Morda pa bo moj gospodar meni tudi toliko verjel,
kakor tebi,“ odvrne, še vedno ihteč, Pavle, ki je prav od
srca želel za vselej razdreti zvezo s hudobnim Mušičem.

„Kaj?“ zasmeje se ta. „Tebi misliš, da bo toliko
verjel, kakor meni? Kaj pa, ko bi mu tó-le pokazal?“

Izrekši, seže v žep ter potegne iz njega ogledalce in nož,
kar mu je bil prinesel Pavle.

Ta se prestraši. Čutil je, da ga je Mušič popolnoma
ujel v svoje zanke. Predno mu je bil izročil oni dve stvari,
bilo bi pač še mogoče, napovedali mu boj, toda sedaj? Ta
je imel dokaze v rokah. Da mu je dal denar, zaradi tega
bi se bil morda še vendar kako izgovoril, a če pokaže Mušič
gospodarju nož in ogledalce, spoznal bode ta takoj svoje
blago in s pomočjo teh dokazil mu lahko natvezi, kolikor
hoče lažij. O da je bil tako nespameten, da se ni že zadnjič ločil za vselej od svojega zapeljivca! Tedaj je še bilo
mogoče, ob varovali se nesreče, sedaj pa je izgubljen!

Mušiču ni ostalo prikrito, kak učinek je napravila njegova grožnja. Hudoben smehljaj mu je zgibaval ustne.
Prijemši Pavlela za roko, reče mu:

„Sedaj izprevidiš morda, da se ne da ravnali z menoj,
kakor bi kdo hotel. Pojdi zdaj, a danes teden prinesi denarja. Manj ne vzamem kakor dva goldinarja, da veš!“

Izgovorivši to, odide po navadni poli. Pavle gre nekaj
časa za njim, potem pa se tudi on napoli proti domu.
Nekaj takega kakor obup se ga je polotilo. Boj pa, kteri
mu je poprej divjal v njegovih prsih, potihnil je hipoma.
Uvidel je, da se krempljem hudobnega Mušiča ne izvije
več, zato se je udal v svojo usodo, kakor tisti, ki se
potaplja in ne vidi nobene rešilve več. Danes se je vračal
prvič izpod lipe s prepričanjem in zavestjo domú, da bode
zopel kradel!

IV.

Odslej je čakal Pavle redno vsako nedeljo in praznik
Mušiča pod lipo zunaj vasi, in prej se je zgodilo, da svoje
matere ni obiskal, nego da bi bil zamudil, sniti se z Mušičem. Nasprotno pa se je tudi Mušič pogosteje prikazoval
v Smrekarjevi prodajalnici. Kupil je navadno le kaj malega, a ozrl se je vselej kaj pazljivo po razposlavljenem
blagu okrog. Če mu je od tega, kar je videl, kaj posebno
ugajalo, razodel je Pavletu svojo željo, in ta mu je dotično
stvar gotovo preskrbel prej ali slej. Ko se je bil končno
prepričal, da se ne more otresti Mušičevega gospodstva,
dal se mu je popolnoma vodili, in sčasoma se je onih
shodov ob nedeljah tako privadil, da bi se mu bilo zdelo
čudno, ko bi se enkrat ne bil sešel s svojim mojstrom.
Vest se mu je bila umirila, in malokdaj mu je še hodilo

na misel, da stori velik greh, kedar izmakne kaj svojemu
gospodarju. Še hudo mu je bilo, če morda kterikrat ni
mogel precej prinesti Mušiču, česar je poželel. Ta pa je
tudi od tistega čaša postopal vse drugače z njim, ko je
videl, da je Pavle popolnoma njegov, in da ne skuša nič
več, odtegniti se mu. Nič več ga ni strahoval, kakor v začetku, temveč bil je vedno prijazen z njim. Da, prigodilo
se je celó večkrat, da niti denarja ni vsega obdržal za se,
kterega mu je prinesel Pavle. Kakor da bi ga hotel obdarovati, stisnil mu je včasi nekaj desetic nazaj v pest, kedar
mu je bil odštel med tednom iz predalčka izmaknjeni denar.
Tudi v gostilno ga je zopet sem ter tja vzel s seboj, vendar
vselej le za malo čaša. Mušič je bil zeló previden in oprezen.
človek, in pazil je skrbno na to, da Smrekar ni zvedel ničesar o njegovem razmerju do Pavleta. Kedar se je tedaj
bližala ura, ko je imel Pavle biti doma, opozoril ga je
vselej na to, da naj gre domú, in pri ločitvi ga je vselej
učil, kako naj govori, in kako se naj vede pred svojim gospodarjem.

Tako je bilo preteklo nekaj tednov, in Pavle je zvesto
hlapčeval svojemu zapeljivcu. Bojeval se ni nič več s svojo
vestjo, kakor poprej, dokler je imel še upanje, da se izvije
iz Mušičevih krempljev. Toda srečen vendar ni bil. Odkar
je hodil pregrešna pota, zdel se mu je ves svet neizmerno
pust. Poprej tako vesel, lazil je sedaj potrt in s povešena
glavo okrog. Čmeren je opravljal vsako delo, in vsled tega
se mu je zdelo vsako opravilo težavnejše, kakor poprej.
Če pa nič dela ni imel, tedaj je srpo zrl pred se v tla.
Vzradostila ga ni nobena stvar več, in dasi še tako mlad,
želel si je pogostoma smrti. Gudno, da njegov gospodar ni
zapažil te izpremembe. A ta je gledal le bolj na to, da je
Pavle vsak dan opravil naloženo mu delo, za vse drugo se
je manj menil. Tem bolj pa je mati Pavletova čutila, da
njen sin ni več tak, kakoršen je bil. Prejšnje čase je prihajal k njej vedno smehljajočega obraza. Iz očij mu je
brala, kako rad jo je obiskoval. Sedaj pa ni mogel zatajiti, da prihaja z nekako nevoljo, in morda le zaradi tega,
ker se vendar ni mogel popolnoma izogniti svoje matere.
Natanko ga je opazovala in večkrat je skušala z različnimi
vprašanji zaslediti, odkod na njem tako nenadna in velika
izprememba; toda to se ji ni posrečilo. Hudo ji je bilo
pri srcu, in večkrat je jokala na tihem. Slutila je nekaj
hudega, dasi ni mogla vedeti, kaj pride.

Pri Smrekarju, gospodarju Pavletovem, služilo je osemnajstletno, pridno, pobožno in bogaboječe dekle, Jerica po
imenu. To je večkrat obiskovalo Pavletovo mater. Včasi,
kedar je nešla popoldne družini in kakim najetim delavcem
malo južino na njive, skočila je za nekaj trenutkov k stari
ženici in ji dala košček kruha, ki bi ga bila imela sama
použiti. Pavletova mati je živela v skromnih razmerah in
hvaležno je sprejela od deklice takov dar, dasi se je vselej
branila in ji resno prigovarjala, naj ne pritrguje sebi na
jedi, ko mora vendar dosti delati in trpeti. Tudi Jerici je
potožila večkrat svoje skrbi zaradi Pavleta. Izpraševala jo
je, ali nič ne vé, da bi se bilo doma kaj prigodilo, in ni li
morda Smrekar nezadovoljen z njenim sinom. Deklica pa
jo je pri vsaki taki priliki tolažila, trdeč, da je vse v redu,
in da je Pavle le bolj moški in resen postal, nego je bil
poprej.

Uboga žena je molčala na take tolažilne besede, a v
glavo ji vsa ta stvar ni hotela prav.

Nekega praznika popoldne bi se bil moral Pavle sniti
praznih rok z Mušičem. Med tem ko mu ta že dalje čaša ni
ničesar naročal, kaj in koliko naj mu prinese, in se je vsaj
navidezno z vsem zadovoljil, kar je ravno dobil, bil se mu
je zadnjič prav gorko priporočil, naj mu za gotovo prinese
prihodnjič nekaj več denarja, ker ga silno potrebuje. Ni
dvojiti, da bi bil Pavle ustregel tej želji, a vedi ga Bog,
kako je prišlo, ves čas od zadnje nedelje sem ni bil toliko
sam v prodajalnici, da bi bil tudi le nekaj desetic mogel
izmakniti. Bilo je že prvič odzvonilo h krščanskemu nauku,
in Pavle je bil v veliki zadregi, kajti bil je čas, odpravili
se z doma. Skrbelo ga je, kaj poreče Mušič, ko mu ne prinese čisto nič. A kaj se hoče, iz tal ne more izteptati denarja. Potolažiti ga bo moral z obljubami, da mu prinese
prihodnjič več, ker bo moral to nedeljo priti čisto brez vsega.

Med takim premišljevanjem hoče oditi v cerkev. Ko
gre skoz vežo, ozre se v odprto omaro. Na polici v omari
je ležal mošnjiček. Hipoma ga prešine misel: kaj pa, ko
bi bilo tukaj kaj? Pogleda okoli sebe, in ko se prepriča,
da ga nihče ne vidi, stopi po prstih k omari ter seže po
mošnjičku, hoteč, odpreti ga. A v tistem trenutku zaropoče
nekdo v sobi. Ni imel tedaj čaša, da bi bil pogledal, je li
kaj in koliko je denarja v mošnjičku. Ko bi ga ne bil nihče
motil, vzel bi bil najbrž le toliko, kolikor bi se mu bilo videlo

potrebno, tako pa vtakne vse vkup v žep ter naglo odide
v cerkev.

Tudi med potjo h krščanskemu nauku ni imel prilike
prepričati se, koliko je vzel. Bal se je, da bi ga kdo mimogredočih ne opazil, ko bi ogledoval ukradeno blago. Dospel
je tako v cerkev, ne da bi bil vedel, koliko tatvino je doprinesel. Soditi po tem, kakor ga je težil mošnjiček, moralo je biti precej denarja v njem. Kesal se je, hudo kesal,
da je bil posegel v omaro. Majhnih tatvin se je bil nekako
navadil in se ni več dosti kesal zaradi tega, ako je gospodarju
tekom jednega tedna izmaknil jeden ali dva goldinarja. V
mošnjičku pa je bilo brez dvojbe več, kajti vedel je, da je
od gospodinje, in ona je imela vedno nekaj več denarja na
razpolaganje, ker je Smrekar vso skrb za zemljišče njej prepuščal, v tem ko se je sam bavil s kupčijo. Rad bi bil
ukradeno stvar položil zopet na mesto, kjer jo je bil vzel,
a bilo je prepozno. Do tistega čaša, ko pride domú, pogrešila bo gospodinja gotovo že denar. Drugega ne preostaja
tedaj, kakor da se čim prej iznebi ukradenega blaga. Komaj je čakal, da bi že minila služba božja, in da bi se že
skoro sešel z Mušičem. Ker je bil dan postal že dokaj
kračji, imela sta sedaj svoje shode vselej kmalu po krščanskem nauku.

Huda sapa je vihrala, ko se je bližal Pavle dogovorjenemu mestu pod lipo. Večkrat je moral prijeti za klobuk,
da mu ga ni odneslo, in včasi mu je kar noge izpodnašal
vihar. Mušič je stal, kakor po navadi, skrit za deblom.
Videl je vselej Pavleta že od daleč, a prišel mu je le tedaj
naproti, kedar se je poprej prepričal, da ni nobenega drugega človeka v obližju. Pri taki sapi, kakor je bila danes,
držal se je vsakdo rajši doma, nego da bi bil požiral prah
po cesti, kterega je v mogočnih vrtincih sukalo na kvišku.
Mušič se je čutil tedaj nekoliko bolj varnega in je že od
daleč vpil na Pavleta: „Le hitro, le hitro!“

Dasiravno se je bil Pavle že tolikokrat sešel z Mušičem, stresel se je vendar vselej, in tako tudi danes, ko je
začul Mušičev glas. Ta človek je imel čudno moč črez
njega. Akoravno je že prej hitel, pospešil je sedaj še bolj
svoje korake. Po vejah razprostrte lipe je vse hreščalo vsled
divjega viharja, ko stopi Pavle pod drevo. Mušiču se je
videlo, kako nestrpno ga je danes čakal. Drugekrati je potrpel, da mu je Pavle sam izročil, kar je prinesel s seboj,
danes pa ga takoj nagovori:

„Menda mi vsaj nisi prišel prazen?“

Pavle seže v žep in mu molčé pomoli mošnjiček. Mušič
ga začudjeno pogleda, kakor bi ne verjel lastnim očem, potem pa poseže hlastno po ponujeni stvari. „Je li mogoče?
Si li se vendar enkrat nekoliko ohrabril? No, saj je bilo
pa tudi že čas! Skoro sem že obupaval nad teboj! Toda
ne hvaliva se prerano. Poglejva prej, koliko je notri!“

Izrekši, odpre mošnjiček ter začne jemati denar iz
njega. Pavle je srpo zri Mušiču v roke, ko je prešteval
deriar. Upal je še vedno, da ne bo morda posebnega notri.
A varal se je; bilo je mnogo preveč. Mušič je naštel sedem in dvajset goldinarjev in nekaj deselic. Pavleta je
navdajal strah, ko je videl toliko denarja pred seboj. Čutil
je, da je še le s to tatvino postal pravi hudodelec, in da
je vrnitev na pravo pot odslej nemogoča. Po vsem životu
se je tresel. Razjokal bi se bil rad, a oči so mu ostale
suhe. Mušič je vedel, kaj se godi v njem. A ni ga miloval, temveč zaničljivo se je nasmejal in mu rekel, kakor
bi se hotel norčevati z njim: „Danes pa zaslužiš, da te pohvalim. To je bilo enkrat nekaj moškega. Kdo bi vedno
le po deseticah pobiral! Kjer je dosti, lahko se vzame dosti.
Tvojega gospodarja tudi to ne bo preveč bolelo, toda —
saj še nisi povedal, kje si dobil to?“

„V omari, ki stoji v veži,“ odvrne Pavle z obupnim
glasom.

„In kdaj?“

„Prej le, predno sem šel v cerkev.“

Mušič se nekoliko zamisli in še le črez nekaj čaša reče
zopet: „V veži, praviš, da stoji tista omara?“

„V veži, predno se stopi v kuhinjo.“

„Aha!“ zamrmra Mušič, v tla zroč, kakor bi nekaj preudarjal. Po kratkem molku izpregovori zopet: „Je li bila
vaša dekla danes popoldne tudi v cerkvi?“

„Tudi!“ odvrne Pavle, ne da bi vedel, kaj namerjava
Mušič s tem vprašanjem.

„Je li šla pred teboj, ali za teboj?“ izprašuje dalje
Mušič.

„Prišla je za menoj v cerkev, videl sem jo. Mislim,
da se je ta čas baš napravljala za v cerkev, ko sem šel jaz
z doma.“

„Že dobro!“ reče Mušič, še vedno nekako zamišljen.
„Res, prav ustregel si mi,“ nadaljuje, „da si mi to preskrbel, ker ravno sedaj potrebujem denarja. Pozneje že

dobiš od tega svoj delež, za zdaj je pa za te boljše, da nimaš nič denarja pri sebi. To bodo nemara pogrešili, in če
bi se pri tebi kaj našlo, bilo bi napačno. Tudi okrog mi
dolgo ne hodi nocoj. Najboljše je, da greš precej domú. Pa
nikar se mi ne oziraj plašno okrog sebe, in če bi te kdo kaj vprašal po denarju, reči, da ga nisi nič videl. Bodi pameten, veš! Nikar se ne udaj! Če to storiš, izgubljen si
za vselej. Zapomni si to in pojdi sedaj!“

Zavila sta jo však na svojo stran. Komaj sta bila
storila nekoliko korakov od lipe, kar odčesne vihar mogočno
vejo, da trešči z velikim ropotom blizu na tla, kjer sta
ravnokar še stala Mušič in Pavle. Oba se ozreta prestrašena nazaj. A v tem ko je Pavle ves trd od strahú stal
na mestu, opomogel si je Mušič kmalu. Nekako porogljivo
zakliče Pavletu: „Boga zahvali, fant, da sem te še o pravem času zapodil od ondod. To bi bila tvoja smrt. Glej,
sedaj pa še reči, da nisem tvoj angelj varuh! Hahaha!“

Pavleta je to zasmehovanje hudo zabolelo. Ne da bi
zinil kako besedo v odgovor, obrne Mušiču hrbet ter se napoti proti domu. Zadnje besede Mušičeve so mu rezala
kakor nož v srce. Angelj varuh! Gorjé mu, kdor ima takega angelja varuha! mislil je sam pri sebi.

Ko dospe Pavle domú, bilo je vse mirno. Pričakoval
je, da bode vse po koncu, da bodo iskali denar ter pozvedovali, kam je prišel. A nič od vsega tega ni opazil na
veliko svoje začudjenje. Sicer se mu je zdelo, kakor bi gospodinja hodila nekako potrta okrog, in videl je tudi, da je
nekolikokrat odprla vrata pri omari, vendar iz tega, da ni
črhnila nobene besedice, sklepal je, da ukradene stvari
vendar še ni pogrešila. Toda temu ni bilo tako. Gospodinja je bila pač zapazila, da denarja ni več tam, kamor
ga je bila položila, a molčala je zaradi tega, ker je še vedno
upala, da se najde. „Mogoče, da je šel moj mož mimo
omare in, ko jo je videl odprto, vzel denar, da bi me ostrašil,“
tako se je tolažila. Smrekar je bil namreč zeló previden
mož in ni mogel trpeti, da bi se omare ali druge shrambe
puščale odprte. Jezil se je že večkrat zaradi tega, in ravno
to je v Smrekarici vzbujalo misel, da je morda on spravil
denar, bodi si iz vzroka gori navedenega, ali ker se je res
morda bal, da bi kdo drug ne vzel mošnjička. Ker je prišel
njen mož ta večer nekoliko pozneje domú, nego je bila njegova navada, ni mu sploh hotela to noč nič omeniti o tem.
„Če je denar ukraden,“ mislila si je, „ne da se po noči

tako nič ukreniti; le spanje bi mu pregnala. Če ima pa on
denar, da mi ga že jutri.“

Tako so šli spat, ne da bi se bilo o tem ta večer kaj
govorilo. Ko pa drugo jutro Smrekar ničesar ne omeni,
vpraša ga žena, na pol smehljaje, na pol v skrbeh, ali je on
vzel denar iz omare. Mož jo začudjeno pogleda in odvrne,
da ne vé za nikak denar.

„Nikar me ne draži!“ prosi ona, ki je še vedno imela
upanje, da se mož le sali. A ko on z nova prav resno zatrdi, da nima denarja, prestraši se Smrekarica, kajti zdaj ni
več dvojila, da je okradena.

Mož jo na to natanko izprašuje, kdaj je pogrešila denar,
koliko in kakega denarja je bilo v mošnjičku, ali je bil
prejšnji dan kak tuj človek v hiši, in ali je sploh zapažila kaj
sumljivega. Ko mu je vse pojasnila, pride Smrekar po daljšem preudarjanju do prepričanja, da je moral le kak domač
človek ukrasti denar. Ali kdo? Pri hiši so bili samo Pavle,
dekla in hlapec, ki je bil pa že prejšnji dan zjutraj odšel z
doma v mesto, in tedaj ni mogel on biti tat, ker se je Smrekarica še dobro spominjala, da je bil denar še včeraj po
kosilu v omari. Sum bi bil tedaj letel le še na Pavleta in
Jerico. Za Pavleta se je Smrekar takoj potegnil. „Pavle
ni!“ dejal je. „Fanta poznam dobro. Če bi bil že hotel
kaj vzeti, vzel bi bil rajši v prodajalnici, kjer ima več priložnosti. Doslej nisem še nikoli nobene stvari pogrešil. Po
veži on tudi ne stiče dosti. In kam naj bi denar dejal?
Njegova mati je prepoštena, da bi kdaj kaj ukradenega vzela
iz njegovih rok. Drugače je pri dekli. Iz tatinske rodbine
je. Oče je bil že zaprt zaradi tatvine. Noben drug ni,
kakor ona! Ali ti nisem rekel, da je ne jemlji? Iz take
hiše se ne sme nikoli jemati posel v hišo!“

Tako je govoril Smrekar, Smrekarica pa je neverjetno
zmajevala z glavo. Popolnoma nemogoče se ji je zdelo, da
bi bila Jerica zakrivila tatvino.

„Jaz si tega nikakor ne morem misliti,“ reče svojemu
možu. „Tako pridno, pohlevno in bogaboječe dekle da bi
kradlo? Ne, ne, veruj mi, to je moral kdo drug storiti!“

„Ti si prelahkoverna, moja ljuba!“ odvrne ji mož.
„Pridna, ali bolje rečeno, delavna je res, tega nočem oporekati. Ali to, kar imenuješ pohlevnost in bogaboječnost,
to je sama potuhnjcnost! Jabelko ne pade daleč od drevesa! Oče tat, hči tatica! Tako bo, le meni verjami! Nobena

pregreha se tako rada ne podeduje od starišev na
otroke, kakor ravno tatvina!“

„Mogoče je vse,“ pritrdi Smrekarica s povešeno glavo,
„ali neverjetno se mi vendar zdi. Izjeme se nahajajo povsod. Sama sem že poznala otroke, ki so imeli hudobne
stariše, pa so bili vendar dobri. Pa naj bo, kakor hoče,
prenagliti se ne smeva. Rajši potrpim škodo, nego da bi
imel kdo kaj po nedolžnem trpeti zaradi tega.“

„Tega mnenja sem tudi jaz,“ pritrdi on, „da ne smeva
nikogar obdolžiti prenaglo. A pustiti stvar v nemar, to tudi
ne gre. Še tega bi trebalo, da bi imeli tatu v hiši. Preiskovati je treba začeti stvar takoj, da se pride tatu na sled.
Naznaniti bo treba orožnikom, kaj se je zgodilo. Mogoče
je vendar še vedno, da se je kak tuj človek pritepel v vežo,
zato se naj tudi zunaj pozveduje po tatu. Isto tako je mogoče, da je denar kak domačin ukradel, pa da ga je izročil
kakemu zunanjemu človeku. Pred vsem hočem preiskati deklino in fantovo skrinjo. Tudi v žepe jima bo treba poseči.
Tega ju nisem v stanu obvarovati, če sta tudi nedolžna.
Resnica mora priti na dan.“

Dasi je bilo Smrekarici hudo, privolila je vendar v to,
da je poklical Smrekar Jerico in Pavleta pred se. Pavle je
precej slutil, zakaj se gre, Jerica pa je začudjeno pogledovala sedaj gospodarja, sedaj gospodinjo. Ko jima Smrekar
pové, zakaj ju je poklical, in da bode njuni skrinji preiskal,
prestrašila sta se oba. Kri je šinila obema v glavo, in ko
bi bil človek potem znaku sodil, moral bi bil reči, da sta
ali oba nedolžna, ali oba kriva. In vendar se je čutil Pavle
krivega, Jerica pa nedolžno. Kako previden mora biti pač
človek v svoji sodbi! Da, Jerica je bila morda še bolj zmedena, kakor Pavle. Prišlo ji je precej na um, da je bil njen
oče nekdaj kaznovan zaradi tatvine, in da bode to pričalo
zoper njo. Smrekar, ki je že precej od vsega začetka sumničil le Jerico, ni prezrl njene rudečice in zadrege, in pomenljivo se je ozrl na svojo ženo, kakor bi bil hotel reči:
„Ti li nisem pravil?“ Toda preiskovanje, kterega se je
Smrekar sedaj lotil, ni spravilo čisto nič na dan. Niti v
skrinji Pavletovi, niti v dekletovi ni našel ničesar, kar bi
bilo vodilo tatvini na sled.

Smrekarici se je odvalil kamen od srca, ko ji je moral
njen mož priznati, da je bil ves njegov trud zaman. Dasi
je imela veliko zaupanje v Jerico, bala se je vendar že za
njo, ko jo je videla tako prestrašeno in prepadeno. Smrekarja

pa izid njegovega prizadevanja še ni prepričal o nedolžnosti dekličinem. „Da dobim pri njej denar, tega itak nisem prav za prav pričakoval,“ rekel je svoji ženi, odpravljajoč se k orožnikom. „Denar se nahaja že davno v drugih
rokah!“

To svoje mnenje je povedal tudi orožnikom ter jim namignil, da bi bilo dobro, kakor hitro mogoče na domu Jeričinega očeta pogledati, ali ni kakega sledu o tatvini. Popisal je natanko mošnjiček, v kterem je bil denar shranjen,
češ, morda se tudi le-ta še dobi.

Orožniki so se takoj podali na pot. Iskali so po denarju na domu Jeričinem in po drugod, a brez uspeha.

V.

Misliti se da, kako hudo je bilo Jerici, da so jo dolžili tatvine, a še mnogo hujše ji je bilo, ko je slišala, da
so orožniki tudi pri njenem očetu pozvedovali in na njenem domu stikali po ukradenih rečeh. Njen oče je imel
res nesrečo, da je bil nekdaj zaradi udeležbe pri tatvini
kaznovan. Ali je pa v resnici bil kriv zločina, zaradi kterega je sedel nekaj tednov, to ni bilo tako dognano. Vzel
je bil namreč na prenočišče tujega človeka, od kterega se
je pozneje zvedelo, da je bil tat. Jeričin oče je prišel na
sum, da je bil dogovorjen s tem človekom, in ko so iskali
ukradene reči, našli so res del ukradenega blaga pod slamo
skritega na njegovem skednju. Zastonj je zatrjeval, da je
tat brez njegove vednosti pustil te stvari pri njem; verjeli
mu niso, in bil je obsojen. Rojstna hiša Jeričina je stala
nekoliko oddaljena od drugih hiš zunaj vaši na nizkem
holmcu. Take na samem stoječe hiše pa so pri ljudeh
vedno na slabem glasu. Naj je gospodar še tako pošten,
vendar sumničijo ljudje, da se ondi Bog zna kaj godi. Vzrok
temu je pač ta, da sosedje, ki drug poleg drugega živé, tudi
natanko drug drugega razmere poznajo, med tem ko nimajo
vedno pred očmi, kaj se vrši v kaki bolj oddaljeni hiši.
Vsled tega vedno ugibajo, kaj se pač tam godi, in ker je
človek že tak, da o človeku rajši kaj slabega misli kakor
dobrega, nastanejo vsakovrstna domnevanja in govorice. To
napako so bili tedaj storili Jeričini dedje, da so si bili hišico postavili zunaj vasi, in ko so bili tam enkrat zasačili
tudi tuje blago, prepričan je bil ves svet o tem, da ta hiša
ni bila kar tako brez vsega namena postavljena v stran od
drugih.

Ali vse to se je bilo že nekoliko pozabilo; sedaj pa so
se vnovič oživili za Jerico tako bridki spomini. Noč in dan
je jokala in niti jesti, niti spati ni mogla. Smrekarici se
je v srce smilila, ko jo je videla vedno tako v solzah, in
skušala jo je tolažiti. Tudi možu je očitala, da je ravnal
tako nepremišljeno. „Ko bi bila vedela, da bo tako,“ rekla
mu je, „rajši bi bila potrpela in nič bi ti ne bila povedala
o vsej stvari. Jaz dekleta ne morem gledati, ko vedno joče
in ihti, in večkrat si moram sama brisati solze iz očij.“

„Ženske solze so že od nekdaj zelo po ceni,“ odvrne
Smrekar, ki je bil nekoliko bolj trmoglav, in ki se ni mogel
tako hitro otresti misli, ki se ga je bila enkrat polotila.
„Počakaj še malo! Dokler nismo dobili tatu, ne more se
še trditi, da sem se prenaglil. Če sem storil komu krivico,
lahko jo še poravnam. Dotlej pa še vedno nisem popolnoma prepričan, da dekle ni tatica, in naj se še tako joka.
Solze me ne bodo preverile, dokler nimam drugih dokazov.“

Novica, da so bili pri Smrekarju okradeni, raznesla se
je kmalu po vaši in po bližnji okolici tem bolj, ker so orožniki povsod sledili za tatom. Tudi to ni ostalo prikrito, da
so orožniki stikali na Jeričinem domu. Nastale so vsakovrstne govorice, ki so stvar sevéda v vsakem oziru pretiravale, kakor je sploh navada pri takih prilikah. Kmalu se
je trdilo, da je bila Smrekarju ukradena veliko večja svota,
kakor je bilo res, kmalu zopet, da so ukradeni denar že dobili, in sicer pri očetu mlade Jerice.

Mušiča, ki je iz razumljivih vzrokov skrbno pozvedoval
in povsod vlekel na uhó, kaj se govori zaradi tatvine, pripravilo je to, da so sumničili Jerico in njenega očeta, na
satansko misel. Že dolgo je hudo sovražil in črtil Jerico.
Bil se je namreč poprej že nje lotil. Da bi se dalo od
Smrekarjeve hiše, pri kteri je bilo vsega zadosti, marsikaj
dobiti, vedel je in tako je najpoprej skúšal Jerico navezati
nase. A tu je Mušič slabo naletel, kajti Jerica ga že od
nekdaj ni mogla prav trpeti. Še tedaj, ko sta skupaj v šolo
hodila, izogibala se ga je, ker ji je vedno nagajal in bil
sploh že tedaj jeden najporednejših učencev. Mušič je to
dobro čutil, da ga dekle ne mara, vendar vse to ga ni zadrževalo, da bi je ne bil ustavljal in ogovarjal, kjerkoli jo
je srečal, meneč, da se sčasoma vendar le omehča. Toda
Jerica mu na vsa njegova ogovarjanja niti odgovora ni dajala. Mušič jo je tedaj nazadnje vendar pustil na miru.
Jerica je bila zeló vesela, da se je nadležnega Mušiča iznebila,

toda motila se je, ako je mislila, da je Mušič nanjo
pozabil. V resnici je kuhal hud srd v srcu do nje in čakal
le trenutka, da bi mu dal duška. Ta trenutek je bil sedaj
prišel. Srce se mu je smejalo, ko je ves svoj načrt preudaril, kterega mu je bil moral navdahniti le hudobni
dah sam.

Skrbelo ga je že nekoliko poprej, da bi Pavleta ne
vzeli pretrdo v roke, in da bi se ta ne udal. Ko bi se bilo
to zgodilo, bil bi, o tem ni bilo dvojiti, tudi on izgubljen.
Treba je bilo tedaj komu drugemu dokazati tatvino. Zoper
Jerico so govorile vse okoliščine. Če nastopi še on ter priča
zoper njo, posreči se ji težko skazati svojo nedolžnost, in
tako je dosežen dvojen namen. Sumnja se odvrne od Pavleta, in tako pride tudi sam iz nevarnosti, na drugi strani
pa se je tudi maščeval ter ohladil svoj srd nad Jerico.

Ta načrt je bil dozorel v Mušičevem hudobnem srcu
in prav nič se ni obotavljal, da bi ga izvršil. Poda se tedaj
brez premisleka k Smrekarju. Ko je stopil v prodajalnico,
ni se Pavle malo prestrašil, in njegov strah je bil še večji,
ko razodene Mušič Smrekarju željo, da bi rad z njim na
samem nekaj govoril. Bil je Pavle sedaj trdno prepričan,
da ga Mušič ovadi. Mislil je, da so orožniki tatvini na
sledu, in da se hoče sedaj na ta način oprati in krivdo odvaliti od sebe. Skoro s prosečim očesom se ozre na Mušiča, a ta mu da skrivaj znamenje, da se naj ne boji. Pavletu je zopet odleglo. Smrekar in Mušič sta šla v stransko
sobo. Ko je Mušič videl, da sta s Smrekarjem sama, prične
takó-le:

„Slišal sem, da ste okradeni. Po naključju vam lahko
nekaj povem, kar vas morda privede tatvini na sled. Mislil
sem že molčati, ker mi stvar prav za prav nič ni mari, toda
vest mi tega ne pripušča, in sicer tem manj, ker se je bati,
da bi se kdo po nedolžnem ne obdolžil. Poslušajte tedaj!
Ko sem šel preteklo nedeljo popoldne h krščanskemu nauku,
hodila je kakih trideset korakov vaša dekla pred menoj. Zrla
je vedno pred se, in bilo je videti, kakor bi si dajala nekaj
z rokami opraviti. Meni se je to zeló čudno zdelo. Šel sem
nalašč počasi za njo in j o opazoval zeló natanko. Hodila
je sredi ceste, hkratu pa skloni glavo po koncu, stopi
na stran ceste, pusti, kakor se mi je dozdevalo, iz leve roke
nekaj pasti v jarek ob cesti in nato se spusti skoro v tek
proti cerkvi, dočim je poprej hodila zeló počasi. Jaz nisem
onega kraja, kjer se je bila približala robu ceste, pustil iz

očesa. Hotel sem se prepričati, ali sem se motil jaz, ali je
pa res ona kaj vrgla od sebe. Dospevši tja, iščem nekoliko in najdem ta-le mošnjiček v travi. Morda vam je kaj
znan?“

Smrekar vzame mošnjiček, kterega je bil Mušič med
svojim pripovedovanjem izvlekel iz žepa, v roke ter ga strmé
ogleduje. Toda on ga ni poznal tako natanko. Pokliče tedaj
ženo, in ko zapre vrata za njo, popraša jo: „Je li morda
tebi znan ta mošnjiček?“

Smrekarica se prestraši. „Sevéda reče po kratkem
molku, tu notri je bil denar!“

„No, vidiš, sedaj pa imamo tatu!“

„Za Boga svetega,“ vzklikne Smrekarica, „ne muči me
in povej mi, kje se je to dobilo!“

„No, ugani!“ odvrne Smrekar, smejoč se na pol pomenljivo, na pol zaničljivo.

„Kaj bom ugibala!“ pripomni ona nestrpno in pogleda nekako nezaupljivo Mušiča. „Povej in ne norčuj se
z menoj!“

„Če te že tako miče vedeti, pa naj bo,“ odvrne Smrekar
nekako važno, stori nekoliko korakov sem ter tja po sobi,
potem pa se ustavi pred ženo in reče:

„Moja draga, jaz imam dober nos! V prihodnje si
ne boš izbirala več sama dekle, poiskal ti jo bom rajši jaz!“

„Kako misliš to?“ vpraša ona začudjena.

Smrekar pa se obrne k Mušiču in mu veli: „Povej še
enkrat, kako si prišel do tega mošnjička!“

In Mušič je ponovil še enkrat, kar je bil že prej
povedal.

Smrekarica ostrmi. „Je li mogoče?“ vzklikne zamolklo,
tako da se ji je videlo, kako hudo ji je pri srcu. „Morda
pa vendar ni moj mošnjiček,“ reče; „take stvari so si podobne; pokaži sem!“

In začela je z nova vrteti mošnjiček po rokah, a čim
bolj ga je ogledovala, tem hujše ji je postajalo Molčé ga
položi na mizo in zamišljeno vpre oči pred se v tla.

„No,“ izpregovori črez nekoliko čaša zopet Smrekar,
„kaj molčiš in premišljuješ? Ti bi pač najrajši rekla, da
ni tvoj, kaj ne?“

„Ne, tega ne morem reči,“ odgovori ona vidno potrta,
ali — —“

„Nič ali!“ vzroji Smrekar, ki se ga je polotila hipoma
neka nevolja. „Tu ne gre nič premišljati! Jaz sem dober

človek, tega mi ne more nikdo odrekati, ki me pozna, toda
s tatovi jaz nimam usmiljenja, zlasti pa ne s takimi potuhnjenimi, kakor je tvoja deklina.“ Izrekši to, obrne se proti
Mušiču in mu reče: „Ti mi pojdi takoj po orožnike!“

„Mož, prosim te, nikar!“ zaprosi žena s solznimi očmi
ter ga prime za roko. „Če bi se prenaglil ...“

„Nič se ne bom prenaglil! Jasno je kot solnce! Pusti
me, jaz že vem, kaj delam. Pojdi!“ reče z nova Mušiču in
izvije svoji ženi roko.

Mušič uboga Smrekarja in se odpravi. Skoz prodajalnico gredoč, stopi k Pavletu, ki je v strahu in trepetu
pričakoval, kaj se zgodi, ter mu reče:

„Nič se ne boj, ali molči, to ti rečem, molči kakor zid!“

Izgovorivši, odide k orožnikom. A ko je tam odpravil
svoj posel, ni se vrnil več k Smrekarju. Pustil je, da sta
orožnika sama šla tjakaj. Smrekar je bil še vedno v tisti
sobi s svojo ženo, v kteri ga je bil pustil Mušič. Ko orožnika vstopita, hotela je Smrekarica še enkrat posredovati,
toda mož jo zavrne osorno ter ji zaukaže, naj ne črhne več
besedice. Nato pokliče Jerico v sobo, in ko ta vstopi, vsa
bleda in prepadla, vpraša jo:

„Ali poznaš ta mošnjiček?“

Jerica se ozre na mošnjiček, kterega je Smrekar držal
v roki, in zarudi noter do čela. Vedela je, da jo zopet
sumničijo, in ta misel ji je pripodila vso kri v glavo.
Smrekar pa si je to zadrego dekličino razlagal vse drugače.
Bil je uverjen, da je zarudela samo zaradi tega, ker se čuti
prizadeto, in pomenljivo je namignil orožnikoma. Po kratkem molku izpregovori Jerica s tresočim glasom:

„Znan se mi zdi ta mošnjiček. Ali ni tisti, ki je bil
denar v njem?“

„Ti ga tedaj ne poznaš, kakor se vidi,“ reče porogljivo
Smrekar.

„Znan se mi zdi, kakor sem rekla,“ odgovori Jerica in
zarudi znova; „vendar za gotovo ne bi mogla reči, da je
tisti. Kje pa ste ga dobili?“

Smrekarja, kteri je bil za gotovo prepričan, da je
dekle krivo, grabila je jeza, ko je Jerica tako vprašala.
„Kje?“ ponavlja s srditim glasom ter pristavi: „Tam, kjer
si ga ti izgubila, potuhnjenka!“

Dasi je Jerica vedela, da jo sumničijo, vendar so ji te
besede njenega gospodarja prišle nekako nepričakovano.

Hkratu pa ji je zavest, da je nedolžna, vzbudila nekak
ponos v prsih. Po koncu se skloni, pogleda neustrašeno
Smrekarju v oči ter reče: „Jaz da sem izgubila to? Kdo je
to rekel?“

Smrekarja pa je to vedenje dekletovo še bolj razkačilo. Če se mu je poprej videla potuhnjena, zdela se mu
je zdaj nesramna. Zato ji odgovori s trdim in odločnim
glasom: „To že še zveš; zdaj pa pojdeš s tema-le gospodoma!“ Izrekši, pokaže s prstom na orožnika, ki takoj pristopila k njej, da bi jo odvedla.

V trenutku pa zapusti nesrečno deklico zopet ves
ponos. Ko vidi stati orožnika pred seboj, ki sta pripravljena položiti roko na njo, poloti se je obup in nepopisna
bolest.

„Jaz?“ ponovi še enkrat zamolklo, potem pa vzklikne
z glasom, srce pretresujočim: „Jaz ne, jaz ne! Verjamite,
jaz ne!“ Izgovorivši to, zgrudi se kakor smrt bleda na tla
in obleži.

Smrekarica zažene jok in jame klicati na pomoč, a
mož stopi k njej in reče: „O se vé, sedaj umrje ta nedolžnost! To vse poznamo! Jokati, omedlevati, to znate ženske, kedar in kolikor hočete. V stran pojdi!“

Izrekši, odvede svojo ženo iz sobe.

Jerico so pripravili z vodo zopet do zavesti. Bila je
sedaj nekako bolj mirna. A ta mir je bil le navidezen. Z
obraza se ji je bral obup. Molčé in brez ustavljanja se je
podala z orožnikoma.

Smrekarica je na glas jokala, za njo gledaje. Smrekar
pa se je delal trdega, kakor bi se mu čisto nič ne smililo
obžalovanja vredno dekle. Toda delali bi mu krivico, ako
bi ne povedali, da je bilo v njegovi notranjosti vse drugače, nego se je kazal na zunanje. Dasi ni dvojil o krivdi
deklice, trgalo se mu je vendar srce, ko sta jo gnaja orožnika. Toda tega ne bi bil pokazal za ves svet. Smrekar je bil
dober človek, kakor je sam trdil o sebi, a bil je oster sodnik
sebi in drugim. Bil je tega mnenja, da se hudobija mora
kaznovati, in zato je Jerico bolj pomiloval zaradi tega, ker
je izgrešila pravo pot, nego zaradi tega, da jo zadene sedaj
zaslužena kazen.

VI.

Jerica je pred sodniki zastonj zatrjevala svojo nedolžnost. Mušič je potrdil pod prisego, da je vse tako, kakor

je pričal zoper njo. Razun tega so bile okoliščine take, da
je mogel tatvino doprinesti le kak domači človek, in ker
hlapca tisli dan, ko je bil denar ukraden, ni bilo doma, o
Pavletu pa nihče mislil ni, da bi bil mogel storiti kaj takega, ni se mogla krivda nikomur drugemu dokazati, kakor
Jerici. Tudi je sama priznala, da je imela tisto nedeljo,
predno je šla h krščanskemu nauku, opraviti nekaj v omari,
in da je, ko jo je gospodinja poklicala v sobo, za trenutek
pustila vratica pri omarici nekoliko odprta. Ko se je vrnila
iz sobe, tako je pripovedovala, zaprla je vratica, ne da bi
se bila kaj zmenila za to, je li notri česa zmanjkalo, ali ne.
Na vprašanje sodnikovo, ali ni čutila, da bi bil tisti trenutek, ko je bila v sobi, prišel kdo v vežo, odgovorila je,
da se na to ne more spomniti. Sicer se ji je pač dozdevalo, da je ravno tisti čas odhajal Pavle skoz vežo v cerkev,
a ko bi bila to tudi za gotovo vedela, ne bila bi tega omenila, da bi ne bil imel še on kakih sitnostij, kajti o njegovi nedolžnosti je bila ravno tako trdno prepričana, kakor
o svoji.

Gospodar in gospodinja, ktera so tudi zaslišali pri sodniji, nista mogla nič slabega povedati o deklici. Smrekarica
jo je celo hvalila, kolikor je le mogla; Smrekar pa, ki je
imel svoje posebne misli, od kterih se ni dal tako z lepa
pripraviti, ni si mogel vendar kaj, dasi se mu je dekle smililo, da ne bi bil pripomnil, da je „take rodovine“, ker je
tudi že njen oče bil zaprt zaradi tatvine.

Konec kazenske obravnave je bil ta, da so nesrečno
Jerico spoznali za krivo ter ji z ozirom na ražne olajšalne
okoliščine prisodili tri mesece ječe.

Pavle pa ni imel od tistega dne več mirú, odkar so
bili izrekli nad Jerico obsodbo. Vest ga je pekla noč in
dan. Ves je bil žbegan in ni vedel, kaj bi počel. Večkrat,
kedar je bil sam, izjokal se je, a solze mu niso olajšale
srca. Posebno prvi čas, ko je vse le o obsodbi Jerice govorilo, bilo mu je hudo. Zapažil je to pobitost in žalost
tudi gospodar na njem, vendar ta si je razlagal stvar drugače. „Kako si jemlje fant to k srcu,“ opomnil je svoji
ženi. „To je dobro znamenje.“ In učil ga je potem še in
svaril, naj se varuje greha in pogubne tatvine, da ne pride
tako daleč, kakor Jerica, ktera si je s tem pokvarila vse
življenje.

Zlasti pa je Pavleta peklo in rezalo v srce, kedar mu
je začela govoriti mati o tem. In spomnila se je skoro

vselej Jerice, kedar jo je obiskal. „O ti nesrečno dekle!“
rekla je včasi, „kdo bi si bil mislil, da bo storila kaj takega. Svojo glavo bi bila stavila, da to ni mogoče, in vendar, vendar ...“

Pavle pa je nekoč, ko je njegova mati zopet tako vzdihovala, odskočil s skrinje in vzkliknil: „Kaj govorite vedno
o tega! Saj ne veste, ali je ona storila to!“

Mati ga je začudjena pogledala in rekla: „Če bi ne
bila, pa bi je ne bili obsodili!“

Pa tudi potem, ko je bilo govorjenje o Jerici že nekoliko potihnilo, ni Pavletu vest mirovala. Če se je včasi
črez dan nekoliko raztresel, mučile so ga tem hujše sanje
po noči. In če se je po noči vzbudil, bila je prva njegova
misel na Jerico. Predstavljal si jo je v ječi in prav živo
je občutil, kako hudo mora biti revici, po nedolžnem obsojeni in zaprti! Večkrat je bil, tako po noči bdeč, že
sklenil, da pojde drugi dan v mesto, in da se sam ovadi.
A kedar je posvetil dan, tedaj mu je vselej nedostajalo
moči, da bi izvršil svoj namen. „Kaj poreče gospodar, kaj
porečejo mati?“ Ta misel ga je vselej zopet odvrnila od
storjenega sklepa. Končno se odloči, da pojde k izpovedi.
Neke sobote popoldne je bilo, ko se odpravi v cerkev, stopi
k izpovednici ter se skesano obtoži svojih grehov. Dolgo je
molil v cerkvi in goreče. Ko pa je šel iz cerkve, ni nič
več dvojil o tem, da ne zadobi poprej mirú, dokler ne popravi krivice. Odmenil se je precej drugi dan odpotovati
v mesto ter tam pred sodnikom izpovedati vso resnico.

S takim trdnim sklepom v srcu se je bližal Pavle domaci vasi, ko na svoj velik strah zagleda, da ga ima srečati tisti, ki je bil kriv vse njegove nesreče. Odkar je bila
Jerica obsojena, pustil ga je Mušič pri miru in sešel se ni
bil nikdar več z njim. Najbrž se je Mušiču samemu zdelo
najvarnejše in najboljše, če ga nikdo s Pavletom skupaj ne
zaloti, ker bi začeli drugače ljudje lahko kaj slutiti. Danes
pa je slučaj tako nanesel, da sta se sešla. Pavletu je kri
zastala po vseh žilah, ko je videl svojega zapeljivca. Dasi
je prihajal od izpovedi, vendar se ni mogel vzdržati nekakega srda do tega hudobnega človeka. Najrajši bi se mu
bil izognil, in Mušič je moral to zapaziti, kajti smeje se mu
zastavi pot ter reče:

„Oho, ali me nič več ne poznaš? Hitro si pozabil
svojega dobrotnika! Mislim, da zdaj bi že zopet lahko včasi
prišel s kakim goldinarčkom. Ali ne veš nič več, kako sem

te pod ono lipo rešil gotove smrti? In pa, komu se imaš
zahvaliti, da te niso zaprli? Ti nehvaležnež, ti!“

Ves čas, ko je to govoril, smejal se je Mušič zlobno.

„Pusti me na miru!“ odvrne Pavel razsrjen ter skuša
iti mimo njega. A Mušič ga zgrabi za desnico in nadaljuje:

„Počakaj vendar še malo, da se izgovoriva! Glej,
dolg čas mi je po tebi, še bolj pa po tvojih goldinarčkih.
Jutri bi lahko zopet kaj prinesel, saj ni, da bi morala ravno
pod ono lipo priti zopet skupaj; snideva se tudi lahko —.“

„Pusti me!“ prestriže mu Pavle skoro kričé govorico,
ker se ni hotel spuščati z njim v nikak pomenek. Vendar
pa še pristavi: „Snideva se v kratkem ondi, kamor ne mara
ne prideš rad!“

Mušič osupne. „Kaj misliš s tem,“ vpraša ga resno,
in roka, s ktero je držal Pavletovo desnico, popustila je
nehoté nekoliko ter mu omahnila.

Pavletu pa ni odšlo, kak vtis so napravile njegove besede, in nekako veselje ga je navdalo, ko je videl Mušiča
v strahu. Zato nadaljuje z odločnim glasom: „Nič drugega
ne mislim, kakor da grem jutri v mesto in odkrijem tam
pri sodniji vso resnico. Jaz nočem, da bi bil kdo zaradi
mene po nedolžnem zaprt!“

„Ali si neumen?“ vzklikne tovariš.

„Bil sem dolgo, dokler sem se dal tebi voditi. Sedaj,
hvala Bogu, nisem več. Bolje enkrat, če tudi pozno, poravnati krivico, kakor nikoli. Moj sklep je storjen, naj se
zgodi, kar se hoče!“

„Fant,“ sikne Mušič skoz zobe, „ali se hočeš res pogubiti?“

„Res!“ odgovori Pavle ter pristavi z nekako zadovoljnostjo: „Pa tebe zraven!“

Izgovorivši to, hoče naprej, toda Mušič ga zgrabi hipoma na prsih za obleko ter mu izpodnese noge, da je
padel tja v cestni jarek, potem pa mu poklekne na prsi in
ga začne daviti. Bilo se je že stemnilo, kajti pozno v jeseni je bilo in dnevi tudi že zeló kratki.

„Tedaj izdati me hočeš?“ srdil se je Mušič ves besen
ter stiskal ubogega Pavleta za vrat. „Čakaj, jaz ti že pokažem!“ Pavle ni mogel dati od sebe nikakega glasú, in
že mu je pohajala sapa; s tako močjo ga je tiščal Mušič
na njegov goltanec. Kdo vé, kaj bi se bilo zgodilo, da ne
pridrvi o pravem času še po česti voz. Ko začuje Mušič
drdranje voza, zboji se, skoči po koncu ter zbeži črez polje.

Pavle pa si je komaj toliko opomogel, da se je skobacal po
koncu. Oči so mu bile vse solzne, okoli ust pa je bil krvav,
in po vratu so se mu poznali vtisnjeni nohtje Mušičeve
roke. Voz se ustavi, in z voza stopi Pavletov gospodar
Smrekar. Imel je nekaj silnega opravili v bližnji vasi, in
ker hlapca ravno ni bilo doma, da bi ga bil poslal namesto
sebe, pustil je ženo v prodajalnici, sam pa se je odpravil
na pot. Zapazil je bil Mušiča, ki je zbežal iz cestnega jarka,
a spoznal ga ni; zato se mu je zdela stvar takoj sumljiva.
Še bolj pa se je začudil, ko je videl sedaj Pavleta pred seboj.

„Kaj sta imela s tem človekom tu, ki je bežal tja vprek
črez polje?“ vpraša ga.

„Napadel me je,“ odgovori Pavle ter si briše z robcem
kri okoli ust.

„In kdo je bil?“

Pavletu to vprašanje ni nič prav hodilo. Najrajši bi
bil zatajil Mušiča, ker se je bal, da bi ne prišli vsej stvari
že prej na sled, predno se je sam ovadil sodniji. Ali
spomnil se je, da je bil pri izpovedi, in ni se hotel lagati,
zató reče:

„Mušič!“

„Mušič?“ začudi se Smrekar. „In kaj ti je hotel?“

„Boste že zvedeli!“ odvrne Pavle v zadregi.

Ta odgovor Pavletov je Smrekarja še bolj osupnil,
vendar siliti ni hotel še dalje vanj. Vpraša ga le še, ali
ga naj spremi domú, a ko mu Pavle reče, da mu nič ni,
in da gre lahko sam, ločila sta se. Smrekarju se je vse
to, kar je videl, zdelo zeló čudno, in sklenil je priti vsej
stvari do dna. Pavle pa se je ravno tega bal, da bi ga gospodar že nocoj ne izpraševal dalje; zato je, prišedši domú,
prosil gospodinjo, naj ga pusti spat, ker mu ni popolnoma
dobro, kar je bilo tudi res.

Ko je prišel Smrekar drugo jutro v prodajalnico, Pavleta še ni bilo notri. Navadno je odpiral Pavle prodajalnico; zato veli Smrekar dekli, ktera je bila stopila na Jeričino mesto, naj gre pogledat, kaj je s fantom. Dekla gre,
a Pavleta ni bilo v postelji. Moral je že na vse zgodaj
vstati in oditi, ker ga nihče čutil ni. Smrekar osupne:
„Kaj bo to?“ misli si. „Je li ta odhod in pa sinočnji
napad Mušičev v kaki zvezi? Kaj imata ta dva skupaj?
Brez vsega vzroka ga ni mogel napasti. Nekaj povoda je
moralo biti!“

Tako je razmišljeval Smrekar, in neprijetna slutnja

mu je težila srce. Iskali so Pavleta po vseh kotih, a bilo
ga ni nikjer. Smrekar se napoti končno k orožnikom ter
jim naznani, da je izginil Pavle, ob jednem pa tudi pové,
kako je zalotil sinoči Mušiča, ko je dušil Pavleta. Orožniki
so se podali takoj na pot. Šli so najpoprej iskat Mušiča,
pa tega tudi ni bilo doma. Nato so začeli stikati po Pavletu, poprasevali sem in tja ljudi, ali so ga kaj videli, a
nikdo ni vedel nič povedati o njem.

Smrekar in Smrekarica sta bila v hudem strahu, še
hujše pa je zadela Pavletovo mater novica, da se je njen
sin izgubil. Prišel je večer, prišla je noč, a o Pavletu ni
bilo ni dúha, ni sluha, dasi so orožniki še vedno pozvedovali na vse strani po njem. Drugi dan popoldne pa je
dobil Smrekar pismo iz mesta. Že na naslovu spozna Pavletovo pisavo ter hlastno in s tresočo roko odpre list. Čita
in prebledeva. Končno položi pisanje pred se na mizo in
zre ves trd pred se. Žena ga prestrašena vpraša, kaj se je
zgodilo. On pokaže na list in ne reče drugega nego: „O
ti nesrečni fant!“

Tudi Smrekarici je pismo Pavletovo zaprlo sapo.
Pavle je pisal na Smrekarja, predno je šel k sodniku. Povedal je vse po pravici, kako in koliko čaša ga je zapeljeval
Mušič, koliko je pokradel, in tudi, da je Jerica po nedolžnem zaprta, in da se hoče sam ovaditi.

„Ali te nisem svarila,“ vzklikne Smrekarica, „da se
nikar ne prenagli? O moje srce, moje srce, to mi je vedno
pravilo, da je dekle nedolžno!“ In solze so se ji vlile po licih.

Smrekar pa je zri še vedno zamišljen pred se in sem
ter tja pbnavljal besede: „O ti nesrečni fant, ti! Kdo bi
si bil kaj takega mislil? Kako zaupanje sem imel vendar
do njega! Glej, do danes ti nisem povedal,“ reče črez nekoliko čaša svoji ženi, „kaj sem namerjaval z njim. Bog nama
ni dal otrok, zato sem ga mislil vzgojiti in zrediti po svoje,
in sčasoma bi bil nama nadomeščal sina. Pa mi to naredi!“

„O, meni pač že dalje čaša ta fant ni nič kaj dopadal,“ pripomni Smrekarica. „Tako čudno in boječe se je
vedel, da ni bilo težko uganiti, da mu nekaj teži vest, vendar sem se bala ti kaj omeniti, ker sem vedela, kako si se
ga oklenil v svojem srcu. Pa kaj mi je sedaj on, meni je
za dekleta, za ubogega dekleta!“

In z nova se ji vlijó solze po licih.

„Ne jokaj!“ reče on, ki se je delal bolj trdega, kakor
je bil v resnici, „stvar se že kako popravi.“

„O, ti nimaš srca,“ očita mu žena, „če ne, ne bi bil
postopal tako brezobzimo in tako trdo proti njej, ko sem
te vendar tako lepo prosila, da se ne prenagli, in da počakaj še malo!“

„Ne očitaj mi!“ odvrne Smrekar, vidno potrt. „Tudi
meni je hudo, a kaj hočem. Res sem se prenaglil, a okoliščine so bile take, da nisem mogel drugače ravnati. Dekletu
se je zgodila huda krivica, a skušal bom, da jo popravim!“

„Kako?“ vpraša ona nekako nezaupljivo. „Ne vem,
ali se da tako velika krivica kar tako poravnati!“

„Kar morem storiti, to storim,“ odgovori Smrekar.
„Poslušaj! Onega nesrečneža sem hotel storiti za sina, sedaj
hočem biti zadovoljen s hčerjo. Za svojo jo vzamem. Ali
je tebi prav tako?“

Smrekarica položi molčé svoje roke možu okoli vratú.
Sam pogled mu je povedal, kako ji je govoril iz srca. —

Črez nekoliko dnij sta se peljala Smrekar in Smrekarica v mesto po Jerico. Mušiča so bili orožniki prijeli
in zaprli. Dobili so na njegovem domu stvarij, iz kterih se
je dalo posneti, da ni samo nevaren tat, temveč da je doprinašal tudi še druga hudodelstva. Pokazalo se je, da je
bila marsiktera tatvina, o kteri doslej niso vedeli, kdo jo
je zakrivil, pripisovati Mušiču. Bil je zvit ptiček to, in
dolgo mu niso mogli priti na sled, dokler tudi njega ni dotekla usoda. Zalotili so pa tudi pri njem vse orodje za
ponarejanje srebrnega denarja. Lil je iz svinca tolarje in
dvajsetice ter z njimi peharil nevedne in neizkušene ljudi.
Glede na vse to pač ni bilo čisto nič dvojiti, da je vse to
gola resnica, kar je povedal Pavle o njem, in oprostili so
Jerico, kakor hitro mogoče, krivične ječe. To je bil ginljiv
prizor, ko sta jo sprejela v mestu Smrekar in Smrekarica.
Vsi trije so jokall, in nobena beseda jim ni prišla iz ust.
Še le črez dalje časa si opomore Smrekar toliko, da jecljaje izpregovori: „Odpusti, Jerica; hudo krivico sem ti
storil; odpusti!“

Deklica mu je podala molčé desnico v znamenje, da
mu je odpustila, in da njeno srce nima nikakega srda. Potem so se odpeljali domú. Smrekar je sedel spredi in vozil
sam, vzadi pa sta sedeli Smrekarica in Jerica, vozil je nalašč prav hitro, tako da so prišli še za dne domú. Pokazati je hotel pred vsem svetom, da mu je resna volja popraviti krivico, ki jo je storil dekletu. Še predno se je bil

odpravil z ženo v mesto po Jerico, skrbel je Smrekar za to,
da se pripravi velika gostija in pojedina. Ko so stopili z
voza ter se podali v sobo, bilo je tukaj zbranih že veliko
povabljenih sosedov. Tudi Jeričin oče — mati ji je bila že
davno umrla — bil je med njimi. Ko ga Jerica ugleda,
prešine ji nova bolest srce. Pade mu okoli vratu in se
bridko razjoka. Vsi navzočni so bili tako ganjeni, da ni bilo
niti jednega suhega očesa. Ko so se nekoliko pomirili,
vsedli so se k večerji. Smrekar je vzel poprej tako zaničevanega Jeričinega očeta na svojo stran. Hotel je tudi na
njem popraviti krivico, ktero mu je delal, kajti sedaj je bil
tudi o njem prepričan, da je bil po krivem obsojen. In te
misli je bil sedaj tudi še marsikdo drug s Smrekarjem. Če
se je zgodila Jerici krivica, zakaj bi se ne bila njenemu
oče tu!

Ko so se bili vsi gostje že nekoliko razvedrili, vstal je
Smrekar in je še enkrat vpričo vseh prosil Jerico, naj mu
odpusti, kar ji je storil nevedoma hudega, potem pa je slovesno izjavil, da jo sprejme z današnjim dnem za svojo
hčer, kteri izroči vse svoje premoženje, če nima oče nič
zoper to.

Jerica si je brisala solze, ko je slišala Smrekarja govoriti, njen oče pa, ki je bil zeló ubog, privolil je, veseleč
se sreče svojega otroka, prav rad v Smrekarjevo ponudbo,
dobro vedoč, da mu ostane Jerica tudi za naprej to, kar
mu je bila doslej, in da ga bo isto tako ljubila, kakor ga
je ljubila vedno poprej.

Tisti dan, ko se je vršila zoper Pavleta glavna kazenska
obravnava, izdihnila je uboga njegova mati svojo dušo. Že
prej vedno bolj bolehna, ni mogla prenašati sramote svojega sina. Odkar se je bil Pavle izročil sodniji, hujšala je
strašno naglo, dokler je smrt ni rešila telesnih in dušnih muk.

Pavle je bil obsojen zaradi tatvin, ktere je doprinesel
na škodo svojemu gospodarju, na šest mesecev ječe. Sodniki so pri svoji sodbi v poštev jemali to, da je še mlad,
in da je bil po Mušiču zapeljan; dalje to, da se je sam izročil sodniji ter tako preprečil, da bi se bila nedolžni Jerici
zgodila še večja krivica, ako bi bila morala do konca prestati prisojeno kazen. Mušiča pa, kteremu so dokazali še
več drugih zločinov, zaprli so za več let v težko ječo.

Po prestani kazni ni prišel Pavle več v domačo vas

nazaj. Sramoval se je pred svojimi znanci in je rajši stopil
v drugi župniji v službo za navadnega hlapca. Priden je
bil, rad je delal in rad je hodil v cerkev, a veselega ni
ga nihče več videl. Dasi je bil prestal svojo kazen in se
odkritosrčno skesal svojih pregreh, ležal mu je vendar kakor
móra težko na prsih spomin na pretekle dni.

In Jerica? Srečna bi lahko bila, kajti Smrekar je ni
sprejel samo na videz, temveč v resnici za svojega otroka.
Prav po očetovsko je skrbel za njo in nikakor ni trpel, da
bi bila opravljala deklinja dela. Tudi Smrekarica si je prizadevala na vse načine, da bi jo razveselila ter ji delala ure
prijetne. Jerica je bila od srca hvaležna za izkazovane ji
dobrote in tudi veselo se je rada kazala, a v resnici vesela
vendar ni bila. Bridkosti, ktere je bila prestala, pretresle
so ji dušo in telo. Kedar je prišla mimo tiste nesrečne
omare, iz ktere je bil izginil denar, zdreznila se je, in če je
stopila v sobo, kjer jo je bil Smrekar izročil orožnikoma,
storilo se ji je tako milo, da si je morala obrisati solze.
Malo tednov, ktere je po nedolžnem prestala v ječi, zadostovalo je, da so ji ovenela poprej tako zdrava in cveteča
lica, in popraviti se ji niso hotela več. Neki kašelj je bila
prinesla iz ječe domú, kteri je ni hotel zapustiti več. Od
začetka se ni nihče menil za to. Smrekar in Smrekarica
nista pripisovala temu nikake važnosti. Mislila sta, da se
dekle v kratkem zopet okrepča, in prepozno sta še le spoznala, da je revica bolna, in da ji je treba zdravnika. Pa
tudi zdravnik ni mogel več pomagati. Nje življenje je bilo
po prestanih bridkostih in veliki žalosti zamorjeno, in deklica
je hirala, kakor hira cvetka, ktero je posmodila strupena slana.

Dobro leto potem, ko sta bila Smrekar in Smrekarica
pripeljala Jerico iz mesta, ležala je ta belo oblečena na mrtvaškem odru, in dan pozneje so jo nešli k večnemu počitku.
Pogreba se je udeležilo od blizu in daleč mnogo ljudij. Vse
je jokalo ob njeni gomili. Radi so jo imeli ljudje zavoljo
njene ljubeznivosti, in smilila se jim je, ker je bilo vse prepričano o tem, da jo je spravila žalost zaradi prestane sramote v prezgodnji grob.

Tudi Pavle je bil prišel k pogrebu. Dasi se je nerad
kazal ljudem, ni si mogel vendar kaj, da ne bi skazal tisti
osebi zadnje časti, ki je zaradi njega toliko trpela. Solze
so mu curkoma lile po obrazu, in ihtel je na glas, nič manj,
kakor tedaj, ko je zvedel, da mu je umrla dobra mati.
Ko že davno ni bilo nikogar več na pokopališču, klečal je

še vedno ob Jeričini gomili in še vedno je jokal. Poiskal
je potem še grob svoje matere in se razjokal tudi tam.
Mrak se je že delal, ko seje vračal proti domu po oni cesti,
po kteri je nekdaj hodil v cerkev. Prišel je do tistega mesta,
kjer ga je bil prestrigel Mušič ter ga zvabil, da je šel
z njim v gostilno, ne pa v cerkev, kamor je bil namenjen.
Zamisli se in dolgo premišlja na tem kraju, kjer se je odločila njegova usoda za vse življenje. Koliko je vendar odavisno včasi od jednega samega koraka! Ko bi ga bil storil
naprej proti cerkvi namesto nazaj k Mušiču, kako bi bilo vendar vse drugače!

Potrtega srca in s povešeno glavo se je ločil končno
od nesrečnega kraja. Trdno je sklenil za naprej dobro premisliti vsako svojo stopinjo in vedno imeti v spominu zveličarjeve besede:

„Čujte in molite, da ne padete v izkušnjavo!“