Krokarjev Peter

Maselj Podlimbarski, Fran

1886

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12

Mislite si človeka majhne postave, plečatega, čokastega,
mesnatega, kakor pravi Turgenjev, malih
oči, debelega nosú, smolnato-temnih las, kratko pristriženih,
lica razširjenega, nežno-rdečega, po polti skoraj
otročjega, bičjega vratú, kratkih lakti z rdečkastimi rokami,
sem in tam pegastimi, kratkih nog v podobi stebrov.

Hodil je Krokarjev Peter široko in opletal z rokami.
Smejal se je dostikrat in prijetno je znal natezati rdeče
oplatnice, a videl ga nisem dobrovoljnega nikoli. Govoril
je malo in tako težko, kakor da so mu besede na
jeziku privezane, on pa počasi odvezuje drugo za drugo
in jih suje na beli

dan. Molče se je pomikal za svojim
poslom in tako težko brez duševne pomoči, brez ognja;
zdelo se mi je, kakor bi bilo to gromadno telo dobilo od
stvarnika premajhen delež one motorne moči, ki nas
neprestano goni od predmeta do predmeta, od dela k
delu. Lenoba ni bil Krokarjev Peter. Upiral se je z delom
kakor vsi drugi; nikoli ni pohajkoval, a njegova nespretnost
je bila kriva, da mu ni šlo vse tako izpod rok kakor
drugim. V tovarišije ni zahajal; preradi so ga tovariši
pikali in to ga je bolelo. Eden njegovih tovarišev, štajerski Nemec, ohol, neumen človek, mu je poskusil dati
priimek „petrolejni sod“; pa ta priimek se ga ni prijel:
hudomušni Nemec je imel med nami s svojimi suhimi
dovtipi premalo vpliva in Petra smo imeli vsi radi. Res,
včasi se ga je ta ali oni v mladostni predrznosti in prevzetnosti
lotil in ga jel izpraševati o njegovi ljubici, kaka
je, koliko ima, na kar se je Peter vselej premilo posmehljal,
pomuzal in sramežljivo pogledal v tla. Razen vode
ni pil ničesar, niti žganja ne. Če mu ga je kdo ponudil, je
smehljaje se odvrnil: „Oj ... tega pa jaz že ne!“ Tudi tobaka
ni kadil, le žvečil ga je, kadar je čistil sabljo ali čevlje
ali pa drgnil s skleskom svoje ostroge. Peti ga nisem
slišal nikoli. Ne „Zagorski zvonovi“, ne „Mila lunica“,
ne „Naš cesar in naš kralj“, ne „V nedeljo zgodaj“, nobena
pesem ni genila tega okorneža. Kakor bi mu ležala
kaka neozdravljiva bol na duši, okovana, priklenjena,
zadelana, nedosežna in nedostopna. Kleti je pa znal
Peter in robato je klel, pa le pri posebnih prilikah. Če ga
je v hlevu ugriznil konj, ali kadar so se mu pri skoku na
konja razparale hlače, kadar so mu ponoči miši oglodale
kruh, preklel je konja ali hlače ali miši.

Brez posla ni bil nikdar. Če ni bilo drugega opravila,
je sedel na slamnici, krpal svoje rdeče hlače, tolkel komisni
kruh — po dve porciji ga je dobival na dan — ubadal
s šivanko in zalagal ter širil svoje majhne oči, da se
je videla njihova snežna belina, zalagal pol pesti debele kose med rdeče, razpuhle ustnice. Ej, pripraven človek
je bil Krokarjev Peter in, kakor pravim, radi smo ga
imeli.

Nekoč, davno je že tega, sva morala s Krokarjevim
Petrom čez noč stražiti v hlevu nad trideset konj. Pobotala
sva se, da bom čul jaz do polnoči, on pa po polnoči.
Zimska noč je bila in tenek sneg je ležal po sosednjih
hribih.

Ob devetih se je polegel hrum, ki se sicer razlega ves
dan po vojaškem hlevu. Tovariši so se odpravili v izbe
veselo kramljaje, pevaje, tu in tam glasno ukaje v hladno
noč, konji so zobali, mulili seno, hrkali, pihali, bíli in
se grizli. Kmalu se je polegla ona čilost in

veselost, katero
občuti žival pred in med krmljenjem. Zime v hlevu ni
bilo čutiti.

Krokarjev Peter si je prinesel iz izbe plašč, komisni
hleb, črnilo, pero in papir.

„Kaj boš pisal, Peter?“ sem ga ogovoril.

„Bom ... domov!“

„Miciki Šijanovi, kaj ne?“

„Šijanovi, Šijanovi!“ Nasmehnil se je in namuzal in se
obrnil od mene.

Začela sva snažiti hlev.

„Peter, ali te bo Micika čakala?“

„Če hoče.“

„E, babe so babe! Kdo ve, če ona nocoj misli nate?“

Ni me hotel poslušati, šel je na drugi konec hleva.
Zopet sva se sešla.

„Peter, kaj pa, ali imaš še očeta?“

„Očeta — pa nimam.“

„Ali matere tudi ne?“

„Mater pa imam, mater!“ je hitro odgovoril in nekako
ljubo je zvenel njegov glas. Srčno je brskal z raskavo
brezovo metlo.

„Da so le mati, Peter ..., za mater bi jaz dal vse.“

Pogledal sem mu v obraz. Slaba luč je brlela nad nama
in razlivala bledo svetlobo. Zamišljen je stal Peter
pred menoj. Lica so mu gorela, milo je uprl svoje male,
temnorjave oči in ni jih odmaknil, ko sem pogledal vanje.
Zdelo se mi je, kakor bi bil iskal v meni sočutja, tako
me je pogledaval in bistril s svojim pogledom, kakor bi
me bil hotel prositi, naj mu odpustim, naj ga ne zasmehujem,
ker je tako mehkočuten in dobrosrčen.

Nekaj trenutkov sva molčala. Ugibal sem, kaj se godi
v Petrovem srcu. Da on noč in dan sanjari o domačih
krajih, od katerih ga je neizprosno in neusmiljeno odtrgala
dolžnost, to sem vedel; ali neznano mi je bilo, kaj
in kako je pri njem doma. In glej, zanesel se je, da je našel človeka, ki ga ne zasmehuje, ki razume njegove bolečine.

Postal je zaupen, zgovoren, tožnosti ni več na
njegovem obrazu. On, ki je tovarišem odgovarjal, kadar
se mu je zljubilo, on me je nocoj ogovoril:

„Kaj pa tvoji starši, ali še žive?“

„Oj, še ni dolgo, kar sem dobil pismo od doma!“

„Ali so zdravi?“

„Zdravi!“

„Meni so pa pred tremi tedni pisali ... no, pa nič dobrega
... mati so stari ... nad šestdeset let ...“ je govoril
s tresočim glasom.

„Ali so še pri moči?“

„Bili so ... zmerom ... pa saj veš, zima starega človeka
prevzame ... zdaj so nekaj obo - oboleli.“

„Nič ne maraj, Peter, pomlad bo kmalu prišla, ta prinese
zdravja.“

„Kaj bi jaz maral, ko bi bil domá ... vse bi bilo drugače
... zaslužil bi, da bi bilo tudi za mater dosti.“

„Ali si za hlapca služil?“

„V rudnikih sem bil, premog sem kopal ...

Babi, visoka kobila črne, svetle dlake, belolisasta na
glavi, dolgo grivasta, je grebla s sprednjo nogo po slami
in svetlo pogledavala na naju. Peter jo je šel napajat. Sledil
sem mu z očmi in se zamislil vanj. Kdo bi bil kdaj
dejal, da je tihi Peter taka dobra duša, in kdo bi bil mislil,
da se srce takega okornega, ledenega človeka more otajati!
Čim dalje sem ga gledal, tem bolj se mi je prikupil.
Kako je hacàl po slami okoli konja, včasih tajil žareče
oči, včasih pa mene pogledal tako milo in proseče.

„Doma je bilo res ... še več trpljenja kakor ga je tu, pa
sem le zaslužil, da sva oba z materjo izhajala za silo.“

„Premoženja doma nimate?“

„Kaj bi imeli!“

„Svoje hiše tudi ne?“

„Nič! ... Mati gostujejo ... zdaj žive ... kaj ... o tem, kar
jim dobri ljudje dado. Pišejo mi, da bi prišel domov, pa
kako bi prišel ... dva brata imam še — oženjena. Pri raportu
sem že prosil in so mi dejali, da, ko bi bil edini sin
vdove, bi že šlo, tako pa naj brata za mater skrbita.

„Sta li brata tudi v rudnikih?“

„Doma sta, v hribih delata drva, po deset grošev na
dan in ob svojem; imata pa oba po več otrok, tako da še
sama nimata dosti za življenje. Do lanskega leta so mati
še dobivali za trščanko ... no, ni bilo bogve kaj, pa vendar
je bilo laže. Zdaj še tega nimajo. Trščanka je odrasla
in služi v dolini pri cesti. Kruha jim prinese vsak teden
... pa kaj ...“

„Peter, kaj jim boš pa pisal nocoj?“

„I kaj, naj potrpé ... saj večno ne bo tako ... osemindvajset
grošev imam, te jim pošljem.“

„Kaj, ti denar domov pošiljaš? Takega pa še ni bilo.“

„To bo prvi denar, katerega jim pošljem v poldrugem
letu. Prihranil sem ga ... pa sam bogve, kedaj zopet denem
toliko na stran.“

„Peter, ali boš vzel Šijanovo Miciko, kadar prideš domov?“

„Zakaj bi je ne! Bajto ima pri cesti ... imel bom vsaj
svoj dom. Tja pojdem z materjo ... onidve bosta doma
gospodinjili, jaz bom pa premog kopal.“

„Če pa pridejo otroci, boš pa tudi ti moral doma ostati!“

„E ... bogve, kako še bo ...“

Povedati je hotel še nekaj, ali glas mu je zastal v grlu.

Umolknil je, oči so se mu zopet pomračile. Nisem ga
hotel motiti v njegovih spominih, ker za njegovo bolest
nisem imel zdravila, celo pravega sveta ne, ki bi mu bil
v tolažbo. Ali pogledaval sem vedno nanj, tik njega sempostajal,
on pa je molčal, odvračal se od mene, stiskal
trepalnice in ustnice, kakor bi bil s premagovanjem porival
spomine nazaj doli v srce. Zopet je postal čemeren,
kakršnega smo ga videli dan za dnevom. Laže ni bilo
Petru, ko je odkril tovarišu svoje gorje, spomini na domače
kraje in na zapuščeno mater so ga gotovo še huje
razburili. Četrt ure sva še hodila po hlevu, zapirala okna,
popravljala steljo, tu in tam napajala, potem pa je Peter
vzel plašč in se za leseno ograjo zleknil na slamo. Z nobeno
besedo se ni poslovil od mene in jaz se tudi nisem
upal govoriti; niti lahko noč mu nisem želel.

Okoli poldvanajstih sem sedel na stol. Hoja me je
utrudila, razburjena domišljija je oslabela moje živce.

Naslonil sem se s komolcem na leseno ograjo. Kmalu mi
je glava zdrknila raz dlan na rame; zadremal sem. Tipanje
in vohanje po desni roki me je prebudilo.

Aga, širokopleč, udat konj zlatorjave barve je stal
pred menoj. Prestrašen sem skočil raz stol. Tudi konj se
je stresnil, se zgrudil, kakor bi se mu bila pošibila kolena,
odskočil, visoko je dvignil glavo in rep, prhnil z
nozdrvmi, mogočno je potresel z gosto, zlatobelkasto
grivo, kakor da se hoče otresti uplašenosti in je ponosno
pobežal v svojo stajo. Klopotanje kopit je prebudilo Petra.

Privezal sem konja, a Peter je že stal za menoj. Slaba
luč me je skelela v oči, trepalnice so mi siloma lezle skupaj,
dolgi žarki so se mi utrinjali pred očmi.

„Kaj je že polnoč, Peter, da si vstal?“

„Seveda bo že kmalu!“

„Ali si dobro spal?“

„A, kaj bi spal ... vsake četrt ure sem se prebudil ...
sanjalo se mi je.

„Sanjalo?“

„Ti si se učil, ali znaš sanje razlagati?“

„Tega se nisem učil; kaj se ti je pa sanjalo?“

„Da sem prišel domov ... spomladi. Vse je bilo zeleno
pred kočo, vse pisano. V veži sem srečal Miciko.“

„A —“

„Vsa bleda in upála je bila, taka ..., kar gledati je nisem
mogel. Podala mi je roko, pa je bila tako mrzla kakor led ... tako čudno mrzla, kar zgenil sem se. Bogve,
nekaj to pomeni.“

„Že mogoče!“

„Bogve. Hotel sem ji odtegniti roko, pa nisem mogel
... kakor bi bili roki primrznili. Peter, dejala je Micika,
mati te čakajo v hiši in tvoj oče. Mene je obšla groza ...
mrzel pot me je oblil ... moj oče so že umrli ... šest let je
tega.“

„Ali si jih potlej videl v sanjah?“

„Ne, prebudil sem se od strahu.“

„Sanje so prazne marnje, Peter, spletkarije vroče glave,
brez pomena. Mnogokrat občujemo v sanjah z umrlimi
in se jih ne bojimo.“

„Pri nas je ... Kikrčev Matija mu pravijo ... ta jih pa
zna razlagati.“

„Morebiti, da včasi zadene pravo; marsikaj se zgodi,
kar se nam je sanjalo, a marsikaj se nam pripeti, o čemer
se nam še sanjalo ni.“

„Seveda, očeta že ne bom več videl z materjo ... morebiti
na onem svetu ... na tem pa že ne več.“

Oba sva molčala.

O polnoči smo navadno pristiljali konjem s svežo slamo.

Velik kup slame je ležal pred hlevom. S Petrom sva
začela nositi. Svetla noč je bila zunaj. Luna je plavala
navpik nad nama, zvezde, redko sejane, so žarko svetile.

Iz dimnika bližnje tovarne se je izgubljal lahek, sivkast dim v sveže prozorno ozračje. V sosednji vasi je
nekdo hripavo zaukal, okna krajne hiše, gostilne, so bila
še razsvetljena. Vsak po trikrat sva vlekla slame. Naposled
se je Peter ustavil pred kupom. Čakal sem, da me
ogovori. Obrnil je pogled proti jugu in neprestano zrl
tja. Med prsti je mehanično mel in sukal bilko slame.

Postal sem tik njega. Obsežna ravnina se je razprostirala
na južno stran. Kake pol ure hoda pred nama je ležal
gozd, teman, nepregleden na levo in na desno.

„Veš, jaz bi se za ves svet ne hotel naseliti na tej ravnini.“

„Zakaj ne?“

„Pozabiti bi ne mogel našega goratega sveta.“

„Pravijo, da je povsod dobro, doma pa najbolje.“

„Glej tam, kaka pega je na nebu, tam pod ono svetlo
zvezdo. Ali vidiš?“

„Vidim, vidim!“

„Jerebičev Janez je pravil oni dan, ko smo jahali doli
za tem lesom, da smo tu čez mi doma.“

„A kaj še! — Ali vidiš večernico, tu na desno glej, najsvetlejša zvezda že globoko na kraju ravnine — tam je
naša domovina. Peter, — tam so naše želje.“

„Ali tam ... tam ...“

Poslednjikrat sva zanesla slame. V hlevu nisem s Petrom
več govoril.

Urezal si je kos kruha in obstal sredi hleva. Jaz sem se
zavil v svoj plašč in se iztegnil po slami za ograjo. Precej
sem zadremal. Silen udarec konjskega kopita po leseni
ograji me je prebudil. Dvignil sem glavo, oprl se na
komolec.

„Da bi te ... gura suha!“ se je začul nemirni Petrov
glas. Zdelo se mi je, kakor bi bila metla trdo švignila po
konjskem križu. Zopet sem se poravnal po slami. Prijetno
mi je bilo pod plaščem, kakor da mi je Bog spanja
nalil v vse ude in žile nove, telo sladko poječe, pomirjevalne
tekočine. Nad menoj v žlebu je poskočila in zacvilila
miš. Zaspal sem. Nekaj je vleklo plašč raz mene.
Malo sem odprl oči. Žveplenka mi je gorela pred nosom.

Neprijetno me je zbodla svetloba; stisnil sem trepalnice.
Orjaška roka me je zgrabila za bluzo in me vlekla
nase. Podal sem se, zbral misli in v hipu sem bil na nogah.

„A, tako ti stražiš, čakaj, počakaj! Jaz te naučim, kako
ti je opravljati službo! Ti spiš, a konji se sprehajajo po
hlevu — a luči nikake, ha?“

In jadovito me je potresla nemila roka. Vse temno je
bilo okoli mene. Razločil sem le črno maso, stoječo pred
menoj, a po besedah, ostro naglašenih, sem spoznal, da
sem v pesteh korporala Malnariča.

„Napravi luč, o drugem se še pomeniva!“ Težka pest
me spusti. In tekel sem, kar se je dalo, k prvi svetilnici.

V naglici zadenem ob konja, ki je poskočil. Nastane nemala
konjska dirka po hlevu. Užgem luč in grem privezavat
konje. Na korporalovo vprašanje, kje je druga
straža, sem dokazal svojo nedolžnost.

„Poglej po stajah, nekje bo živinče leno spalo pod konjem
ali pod žlebom, a ob enajstih oba k raportu. Jaz
vama že pokažem!“

Ta glas je bil mečji, niti polovice prejšnje zlosti ni bilo
v njem. Zaškripala so vrata in zopet zaloputnila za strogim
gospodom korporalom.

Precej pozno zjutraj je že bilo. Konji so postajali nemirni,
zrna v stelji ni noben več iskal; ogledovali so se.

Vzel sem svetilnico in iskal po stajah. Petra ni bilo nikjer,
njegovega plašča tudi ne.

Kaj ko bi bil Peter pobegnil, ko
bi ga bile njegove večne sanje o domačiji, njegova gorka
ljubezen izpeljale na to nesrečno pot? In spomnil
sem se vsega, kar sva to noč govorila. — Jerebičev Janez
je prišel prvi v hlev. Oskrboval je dva konja. Poprosil
sem ga, da me nadomestuje, dokler se ne vrnem. In tekel
sem v sobo in potipal po Petrovi postelji, ali Petra ni.
Prižgem žveplenko, gledam. Petrovega plašča ni na klinu.
Zdaj sem bil prepričan, da je Peter pobegnil. Žal mi
je postalo po njem, pomiloval sem ga, ali slabe misli o
njem nisem imel. Njegovo srce ga je neprestano vleklo
v domače gore, k stari materi, drugače ni mogel delati.

Na zahodu je luna počasi lezla za obris ravnine. „Tam je
naša domovina — naše želje!“ Drug za drugim so prihajali
tovariši iz sobe. Vsak je osupnil o nenavadni novici,
ali za Petra slabe besede ni imel nihče. To jutro ni nihče
požvižgaval, nihče ni pel; mirno, nemo je opravljal vsak
svojo službo.

Po ukazu našega kapetana sta zajahala, ko se je zdanilo,
za ubežnikom dva jezdeca po različnih potih čez
ravnino. Okoli enajste ure sta se zapotena vrnila — toda
brez Petra.

Drugi dan se nam je vreme nenadoma izpremenilo.
Od juga je potegnil gorak veter, nebo se je pooblačilo,
povsod se je zadelalo in znižalo. Ozračje je postalo kalno,
težko, od tovarne sem se je valil dušljiv dim. Jate
vran in vrabcev so se podile okoli naših poslopij. Ko smo
tretji dan zjutraj vstali, je že bilo vse okoli in okoli s snegom
pobeljeno in droben sneg je še padal. Južnega vetra
ni bilo več čutiti, ozračje se je navzelo snežne svežosti,
sneg se je rahlo vsedaval. Ves dan je ostalo vreme neizpremenjeno.
Mi smo bili na gorkem in dobro se nam
je zdelo. Jahalnice in dvori so bili zameteni, jahati nismo
mogli. Četrti dan se je razvedrilo, sneg ni več padal.
Mrzel severni veter je bril okoli voglov in pometal s snegom.

Vse je bilo zavito v mrzlo sneženo meglo, le v zatišjih in kjer se je trgal naval vetra, tam se je dalo spoznati,
da sneg več ne pada. Peto jutro ni bilo več nevihte,
sonce je plavalo za meglenimi oblaki. Sneg je ležal v
debelih zametih po jahalnicah, dvorih in cestah. Ob
deveti uri so nas peljali v četah na jahalnice odmetavat
sneg. Hud mraz je bil, da se nam je zanohtovalo. Med
vsakovrstnimi pogovori nam je šlo delo spretno izpod
rok, čas je hitro potekal. Tudi na Petra smo se spomnili
in Ocepnikov Luka, ki si je vedno in vedno hukal v roke,
je dejal, da Peter ni imel nič kaj napačne misli, da se je
za čas najhujše zime odtegnil strogi službi. In glej, proti
poldnevu — kaj se pomika izza vogla tovarne proti
nam? Dva pešca sta z nasajenimi bodali in med njima

naš Peter. Opletaje in gugaje se je gazil debeli sneg in
gledal v tla. Mi smo ostrmeli, postali od dela, se spogledali
in se oprli na lopate, a nihče ni izpregovoril besede.
Le tam zadaj se je rogal Nemec; ozrl se nisem, ali
slišal sem njegovo škodoželjno hihitanje. Gledali smo za
sprevodom, dokler ni izginil med poslopji kasarne.

Večkrat sem v pisarni pomagal pri pisanju. Drugi dan
so me poklicali tja. Nekoliko pred enajsto uro pride v
pisarno kapetan, grof Polinski. Bil je visok, vitek, štiriintridesetleten
mož, črne, polne, okusno pristrižene brade,
črnih, gladko razčesanih las, bledastega lica, tankih
obrvi, finega kretanja in vedenja, kavalir od nog do glave.

Oženjen ni bil, a so govorili, da je srečen pri ženskah.
V zabavo mu je bilo eno popoldne prekratko, zato si je
izposojal noč in proti jutru je prijezdil iz mesta. Spal je
do devete ure, potem je prišel na jahalnico, vzel pod
častniku bič iz roke in opletal in udrihal po konjih, dokler
ni spotene drhali spodil domov. Kadar smo ga videli,
da gre iz jahalnice v sobe ali hleve, nam je začela kri
hitreje krožiti, s tako iskrenostjo smo se poprijeli vsi
dela. In v takem trenutku si je vsak našel delo, dostikrat
nepotrebno, na katero v navadnih položajih še nihče
mislil ni. Bil je pa le naš dober poveljnik in mi slovenske
duše smo se hvalili ž njim. Res nam je dajal priimke, živalske,
vse od divjega krokodila pa do znane zveste domače
živali, toda lasal, uhljal in pretepaval nas ni. Če je
včasi pri raportu v jezi komu snel premalo svetlo čelado
z glave in jo potem z močjo pritisnil zopet z vrha doli
na bučo, da se je kositar skozi podvlako zarezal v kožo,
to ni bilo tako gorje in kapetan je sam vedel, da je to najkrajši način, s katerim se nepristojna čelada primerja k
buči. Grof Polinski ni bil samoljuben, ošaben, a bil je
častiljuben. Oj, kako se je trapil, kadar nas je imel ogledati
polkovnik ali brigadir! Po cele dni pred takim pohodom
se ni genil od nas, kakor bi bil na ljubezen pozabil,
vedno nam je bil za petami preklinjaje in zmerjaje. Pri
viziti je zapovedoval v najlepšem tenorju na kratko, odsekano,
in konji so ponosno, čvrsto, strastno šli pod
nami. On sam je stoječ za višjim skakal, migal, žugal in
kazal. Ne pomnim, da bi bil kdaj kak poveljnik z našimi
vajami nezadovoljen. Ali po viziti, kako življenje za našega grofa! Teden dni se je zabaval popoldnevi in ponoči in mi smo imeli lepe ure. Če še povem, da je bil grof
Polinski poljske krvi in da je dovolj gladko govoril slovenski
jezik, sem objavil vse, kar mi je bilo zanimivega
znano o našem kapetanu.

Točno ob enajstih se odpro vrata in v sobo se priguga
Peter. Za njim vstopivši korporal Malnarič trdo prekorači
sobo do kapetana,

stoječega pri oknu, in oznani,
koga je privedel. Grof Polinski se obrne, urno stopi pred
Petra in prične navadne svoje duhovite in neduhovite
molitvice, katerih ne bom objavljal. Peter se je večkrat
streznil, kakor bi bil poravnal ude, boječe, tiho, pretrgano,
komaj razumljivo je odgovarjal in topo je gledal kapetanu
v oči. In ko je pravil, da ima doma staro, bolehno
mater, katero je hotel obiskati, zatemnele so mu oči
še bolj in prilezla mu je solza na lice. Kapetan se je obrnil
od jetnika in začel hoditi po sobi, a vedno je potresaval
z glavo in zmajeval z brki.

Zdajci se zopet odpro vrata in v sobo stopi stara,
sključena ženica, ogrnjena od glavedo peta v rjavo, obnošeno, na krajih in oglih vse razcefrano volneno ruto.

Počasi, bojazljivo se obrača, zapiraje vrata. Razen Petra,
ki je stal s hrbtom proti vhodu, smo se spogledali vprašujoč, kaj to pomenja. Kapetanu je blisnilo izpod čela,
premeril je novodošlo s srepim pogledom od glave do
nog, lice se mu je pomračilo, se nategnilo v preziralen
izraz, mig njegovega ostrega očesa — in starka bi bila
pred vrati. Ali zdajci se začuje tujčin glas:

„Hvaljen bodi Jezus Kristus!“ —

Na razjarjenega človeka dostikrat vpliva pomirjevalno
sama beseda.

Tak je bil naš kapetan; izpregovoriti je bilo treba ž
njim in osornost je izginila za trenutek z njegovega
obraza, zapustivši za seboj začudenje in zvedavost.

„Kaj hočete, kaj iščete tu?“ je s sočutjem vprašal; njegove
oči so radovedno gledale na starko.

„Za božjo voljo vas prosim, milostivi gospod, odpustite,
odpustite!“

Roki sklenjeni, koščeni in žilavi sta se pokazali izpod
razcefrane rute. „Vi ste gospod, visok gospod, ali odpustite
meni, materi tega moža!“

„Enajsti dan sem na potu ... peš sem hodila ... molila,
molila, da bi še enkrat videla sina in pred Vami na kolenih
prosila milosti!“

Starka se je zgrudila na kolena, sklonila glavo in k
obrazu pritisnila rjave roke.

Kakor bi bilo nekaj zamrgolelo po meni, sem se naslonil
na mizo in globoko segel po sapo. Pogledal sem Petra;
po njegovem obrazu je bila razlita nenaravna rdečica,
z vsem telesom je mel, kakor bi bili nogi prešibki,
kakor bi ga vse moči vlekle k materi, na njeno stran na
kolena.

„Vstanite, vstanite! — Ti,“ obrnil se je grof očitajoč k
Petru, „to je tvoja mati?“ — Petru se je nabralo lice na
komaj viden smehljaj, oči mu zažare, brati je bila iz njih
živa prošnja, iz dna duše; na lahno sta se zgenili njegovi
ustni, a precej sta zopet zamrli.

„Vstanite, vstanite! Tega ne maram, da bi kdo pred
menoj poklekal!“

Starka vstane.

Po kratkem premisleku je začel grof Polinski:

„Milosti, milosti vi zahtevate za ubežnika, ki je prelomil
prisego, ki je tako sramoto napravil meni — vsemu
polku in tudi vam! Ali ne veste, kaj je zakrivil? — Korporal
Malnarič!“ Jeza obvlada kapetana, mogočno se
vzravna, švigne z očmi po korporalu od tal do vrha. Korporal
zatrepeta po vsem životu, kakor bi bil spustil vanj
električni tok, se zravna in divje šine z očmi.

„Pravili so mi vse na dvorišču, gospod! Mati božja ve,
če sem ga jaz tako učila! Naj se zgodi volja božja! Kazen
mora biti, kazen, res! Naj jo prebije moj Peter, kakor jo
je zaslužil ... po vaši milosti mu jo naložite.. hudo se je
pregrešil, hudo ... ali potlej ga pustite domov. Vse sem
že obletala, vse obhodila, povsod prosila zanj ... on je
moja edina podpora na moja stara leta ... brez njega mi
ni živeti!“

Obile solze so oblile starko; roke je razklenila in si z
ruto brisala velo, od starosti in skrbi razorano, razdejano in raztrgano lice. Meni se je stemnilo pred očmi,
tiščal sem se mize. Kapetan se je obrnil v stran, strastno
potisnil pesti v žepe in pomomljal po nemško:

„Jaz ... jaz ne vem, kaj hočejo ljudje? Zabit narod!“

Zaničljivo se je posmejal, potresel z glavo in široko stopil
pred starko.

„Majka,“ je dejal z mirnejšim glasom, „vaše prošnje
ne morem izpolniti. Tudi so še višji, kateri vašim željam
ne morejo ustreči. Postava je taka, za vas nima izjeme.
Če je pa vaš sin protipostavno vojak, obrnite se doma do
vaše deželne gosposke, če vam ta ne pomore, ne pomore
vam niti Bog. Tako. A zdaj ... korporal, odpeljite jetnika
v zapor, ali pazite mi, odgovorni ste mi za to, da
živa duša ne črhne besedice ž njim. — Taka so naša pravila;
mi nismo kaka turška tolpa! Zadosti! Zbogom, majka!“

„Oh, Bog se usmili!“ je zaječala starka.

Korporal Malnarič se obrne k Petru, jadovito migne z
desnico. Peter vztrajno pogleda na mater, mati na njega
— v štirih očeh je nekaj zablisnilo, zatrepetalo — solze
bolesti in ljubezni — počasi so se zaprla škripajoča
vrata za nesrečno majko.

Grof Polinski si je zapalil cigaro, dvakrat spustil gost
dim skozi brke, pljunil in ne izpregovorivši besede zapustil
pisarno. Sedel sem k mizi,

ali pisati nisem mogel,
roka se mi je tresla. Pogledal sem skozi okno, vse mi je
migljalo pred očmi. Čez dvor je gnal korporal mojega
Petra. Za njima je hitela sključena starka. Za oglom je
izginil korporal z jetnikom, starka je postala, gledala venomer
za njima, zmajevala z glavo, sklepala roke — naposled
je smelo in pospešno ubrala pot za njima. —

Kmalu sem jo videl omahovati izza drugega ogla. Na
lice je tiščala rjavo ruto, tiščala, tiščala — Čez pol ure mi
je izginila v polju.

Tri tedne pozneje je kosmat stražni načelnik v barbarskem
jeziku objavljal zbrani četi, da je vojaško sodišče obsodilo Petra zaradi prestopka prvega ubega v mirnih
časih v trimesečen zapor, poostren s postom, s temnico
in s trdim ležiščem. Razložil nam je tudi, da je sodišče postopalo le zato tako milostno, ker se je obsojenec
pri vojaški oblasti v Celju sam naznanil.

Predno je prišel Peter iz zapora, sem bil prestavljen v
druge kraje, daleč stran od svojih tovarišev.