I. Nova vera.

Dalmatin.

Vek šestnajsti je bil za mali
naš slovenski narod silno viharen.
V tem veku je pokazal Slovenec vso svojo telesno
in duševno silo. Na jugu
je odbijal od slovenskih mej
krute sovrage vsega krščanstva, krvoločne
Turke, na zapadu je imel večletne
boje z ošabnimi Benečani, doma
se je pa boril za staro katoliško vero
zoper luteranstvo, katero so mu razni
nemški in slovenski reformatorji (novoverci)
usiljevali na razne načine.
Luteranstvo ali, kakor so je tudi imenovali,
»nemška vera«, razširilo se je bilo
iz Nemčije tudi po naših krajih in je
tu našlo prav mnogo privržencev. Res
se med priprostim ljudstvom ni mogla
dosti utrditi, a tem živahneje so se je
poprijeli po mestih in po gradovih. Kdo
ne ve, da se po mestih zaplodi najhitreje
seme vsake novotarije, ker ima
tukaj slab vzgled največ moči? Sprejeli
so luteranstvo plemenitniki, ki so hlepeli
po precejšnjem cerkvenem imetju,
in ker so videli, koliko dobička je plemenitnikom
donesla nova vera na Nemškem.
Sprejelo je novo vero tudi nekaj,
dasi malo, duhovnikov, katerim ni prav
ugajalo v njihovem stanu iz mnogih
vzrokov: ti so se nadejali, da jih odreši
nova vera najhitreje in najlepše onega
bremena obljub in dolžnostij, katere so
jim bile tako nadležne. — Ako pomislimo,
koliko je slovenski narod v tem
stoletju pretrpel in prenesel, ne smemo
se čuditi, da je v naslednjem stoletju
kazal tako malo moči, tako malo življenja.
A na drugi strani se sme šestnajsto
stoletje zvati nekak zlati vek v novi
naši zgodovini. Takrat je slovenski narod
dosegel vrhunec slave; takrat so
se mu porodili najslavnejši možje, katerih
se mora spominjati vsak Slovenec
s ponosom in hvaležnostjo. Kacijanar,
Turn, Ravbar, Herbert in Andrej Turjaški,
plemeniti in slavni vitezi so vodili
Slovence v zmagovite turške boje;
Žiga Herberstein je bil prvi diplomat
cesarja Maksimilijana; škofa Urban Tekstor
in Tomaž Hren sta pa bila zvesta
boritelja za katoliško vero.
Pa tudi istih slovenskih reformatorjev
ne smemo pozabiti, dasitudi so mnogo
zla učinili naši mili domovini; prav oni
so največ pisali v našem materinskem jeziku,
tudi nje moramo zahvaliti, da je
naš jezik sedaj tako razvit. Primož
Trubar nam je spisal prvi slovenski
abecednik, Adam Bohorič prvo slovensko
slovnico, Sebastijan Krel je poslovenil
psalme, Jurij Dalmatin pa sveto
pismo, katero so rabili tu pa tam celo
katoliški duhovniki.
Luteranska vera se ni mogla na Slovenskem
vzdržati, a kal slovenskega jezika,
katero so bili luteranski pisatelji
vzgojili, uspevala je lepo, ker so začeli
po vzgledu reformatorjev tudi katoliški

duhovniki pridneje rabiti slovenski jezik
v pismu in govoru.
Božja previdnost zna tako uravnati
osodo naroda, da mu tudi slabi nameni
in čini pomagajo do sreče.

Ob času, ko se pričenja naša povest,
cvetlo je novo verstvo na Slovenskem
najkrepkeje. Pa ne smete misliti, da so
imeli vsi enake nazore o veri. Mnogo
je bilo reformatorjev in predikantov
(ipridigarjov), ki se med seboj niso strinjali,
zato je pa bilo skoro toliko razlik
v novi veri, kolikor je bilo raznih reformatorjev,
ki so baje hoteli z novo vero
pomoči zatiranemu in ubogemu slovenskemu
trpinu.
Dandanes je v dobrepoljski dolini na
Dolenjskem lepo obdelano polje, a takrat
je bila še močno zarastena z grmovjem
in drevjem. Vasi so bile še majhne
in tudi prebivalcev jo bilo malo, tako,
da so se lahko še živili z domačim pridelkom
in jim ni bilo treba hoditi na
tuje, kakor morajo dandanes.
Središče dobrepoljske doline je bilo
že tedaj na Vidmu (pri fari), ki leži
skoro sredi doline. Tam se je dvigala
velika cerkev sv. Križa, zraven nje pa
je stal prostran dom, ki je bil stanovališče
župnika in njegovih pomočnikov,
katerih število pa ni bilo stalno. Tedaj
je obsegala velika dobrepoljska fara
tudi sedanje fare Velike Lašiče, sveti
Gregor in Struge. Spadala je pod arhidijakonat
ribniški ali dolenjski, kateremu
so bili duhovni gospodarji mogočni
oglejski patrijarhi že od l. 1363. Dobrepoljska
fara je bila imenitna in važna,
zato so jo oglejski patrijarhi oddajali
le možem, ki so bili plemeniti ali po
rodu ali po mišljenju. Eden izmed dobrepoljskih
župnikov je bil pozneje celo
tržaški škof (Vacanus).
Bilo je konec poletja 157*. Mračilo
se je. Hudourni oblaki so se podili po
nebu in burja je vila po drevju. Včasih
se je zabliskalo, da je jemalo vid, potem
pa zagromelo, da je bilo človeka
strah in groza, Po poti od Rašice v
Dobrepolje je po ozki in zarasteni soteski
hitel človek, zavijajoč se v dolg-,
črn plašč, braneč se burje. Hitel je na
vso moč, da bi bil še pred dežjem pod
streho. Nekaterikrat je okoli sebe pogledal,
kakor bi se koga bal, potem pa
je glasno zagodrnjal in zaklel:

»Prokleti Kobila! V takem-le vremenu
me pošilja od doma! Kajpada
on ne ve, kaj je viharna noč. Sedaj
sedi gori pri Turjačanu v gradu, kjer
pijo in jedo, da je veselje. Kdo se zmeni
zame? Kadar imajo kaj dobrega, in bi
se človek rad malo pokrepčal, pa pravijo:
Hajdi Pankracij in oznanjuj čisto
vero tem nečistim papežnikom, ki se
še sedaj valjajo v blatu papeštva! Prokleti
Kobila ...!« in obrnil se je potnik
ter s pestjo zapretil proti Turjaku, »čakaj
Jurij, ko začnem sam na svojo roko
čisti evangelij oznanjevati, tresel se bodeš
pred mano kot trs na vodi, ali jaz
te bodem pestil toliko časa, da te bode
vrag odnesel v ...!«

Glušeč tresk mu je zaprl besedo.
Malo korakov pred njim je treščilo v
hrast: strela ga je razklala, trske so
letele na vse strani.

»Bog, ne jezi se nad svojim zvestim
služabnikom, ampak potiplji raje one,
ki sedaj pijani in presiti leže tam ...!«

Dalje ni mogel, ker se je zopet svetlo
zabliskalo in grozno zagromelo, da je
potnik pospešil svoje korake, češ, nocoj
mu Bog ni prijatelj. — Kmalu je prišel
iz soteske do male kočo, kjer je potrkal
in kmalu izginil skozi vrata.
Ta popotnik je bil malo znani predikant
z imenom Šoba ali, kakor so ga

tudi nazivali: »slepi Pongre«. To je bil
nekak pribočnik reformatorja Jurija Kobile,
ki je takrat ponajveč bival pri gostoljubnih
Turjačanih. Radi šobastih ust
ga je ljudstvo — ne vedoč njegovega pravega
imena nazivalo — Šoba«; »slepega
Pongrca« pa zato, ker je bil na
desno oko oslepel. Bil je srednje postave,
čokat in odurnega obraza. Ljudska
pripovedka o njem ne pove, odkod in
kaj je bil. Le toliko ve, da je prišel k
Juriju Kobili, in ta ga je rabil za svoje
namene; sam Kobila namreč ni šel rad
v nevarnosti. Tako je bilo tudi nocoj.
Sobo je poslal k dobrepoljskim župljanom,
sam se je pa raje veselil v turjaškem
gradu v družbi luterancev.
Krištof Turjaški je bil izmed najveljavnejših
luterancev na Kranjskem, mogočen
zaščitnik vsem reformatorjem in
predikantom, odpadlim duhovnikom ter
ubcglim menihom. Turjačana je bilo
težko ugnati, ker je imel preveč prijateljev
med deželnimi stanovi in je bil
tudi na dvoru veljaven. Tako je lahko
kaj storil, česar bi drug ne smel brez
kazni. Res so ga katoličani tožili cesarju,
ali to je malo pomagalo. Mogočni Turjačan
bi lahko delal hude preglavice,
mislili so na dvoru; ž njim bi potegnilo
vse slovensko plemstvo, ki je že itak
iz večine luteransko. Upirali so se kmetje,
Turki so silili vsak dan čez mejo: proti takima
sovražnikoma je trebalo združenih
močij. Le na ta način si moramo tolmačiti
veliko versko popustljivost s strani
vlade proti slovenskim plemenitnikom.
Bala se je, da bi ji razkačeni plemenitniki
ne zanetili pogubne domače vojske,
kakoršna je popreje divjala po Nemčiji
in uničevala srečo ljudstva.

Pa vrnimo se k svojim junakom! Ko
je evangeljski služabnik Šoba čakal vedrega
vremena v Drenovčevi koči in
užival njeno borno gostoljubnost, gostil
se je njegov gospod Jurij Kobila, s
pravim imenom Dalmatin, pri svojem
pokrovitelju Krištofu, grofu Turjaškem,
v veseli družbi luteranskih predikantov.
Tu nahajamo poleg Krištofa in njegovega
tovariša Vajkarda Turnskega: reformatorja
Jurija Dalmatina, odpadlega
župnika Jeroma Kerschnerja in štiri menihe-
uskoke, in sicer eistercijana patra
Egidija in patra Ubalda iz samostana
zatiškega, ter kartuzijana patra Erazma
in patra Benedikta iz samostana v Bistri,
ki so vsi našli varno zavetje v utrjenem
Turjaku.

»I le, Jerome!« pravi Jurij Dalmatin,
»kdaj se oženiš, he? Misliš, da ne vem,
zakaj si pristopil k naši veri? Čista božja
beseda te nikakor ni izpreobrnila, ker
se sedaj nič ne trudiš za čisti evangelij,
pač pa — saj veš — he, he!«

»»No, le molči, amice Dalmatine, pa
mi raje povej, zakaj so ti-le samostanski
očetje prišli pod tvojo zastavo!««

»Zakaj so prišli? Zato, ker so spoznali,
kaki bedaki so papežniki in kaki malikovalci,
ker molijo les in kosti ter časte
tistega antikrista v Rimu!«

»»No, no, le počasi, Dalmatine! Tudi
jaz nekaj vem in ti tudi povem, da so
ti spoštovani očetje bili toliko za samostan,
kakor sam Luter in njegova
Katrica. Morda bi bili ostali v samostanu,
ako bi ne bili mislili: »Ni dobro človeku
biti samemu.« Tega so se spominjali,
Eve so si želeli bolj, kakor
evangelija. Kaj hočete, taki smo. Pa
zakaj bi tega tudi ne obstali? Ali ni tako
prav? Zakaj smo pa na svetu! Pojdi
rakom žvižgat devištvo in papeštvo!««

Jerom je govoril vneto, razgrelo ga
je bilo nekoliko vino, nekoliko pa je
hotel pokazati, da je neustrašen.
»Bravo, Jerome, ti prav govoriš«, vikne
Kobila, »pojdi rakom žvižgat papeštvo
in devištvo!«

»»A kar se nas tiče«« — zagromi
pater Egidij z debelim glasom — »»pusti
nas v miru! Pometaj raje pred svojim
pragom! Mi že vemo, kaj delamo. Ali
menite, da je svoboda samo za vas,
mi pa naj v samostanih zgnijemo? Mi
hočemo nebesa, nečemo pa kute.««

»Ha, ha, vsi nebeški prebivalci in
moj patron sv. Jerom, bedaki! mislite,
da vas bode Luter peljal gorke v nebesa,
zato, ker ste ušli iz samostana in
gledate za ...?«

»»Ali ste ga slišali?«« grči hripavi
pater Ubald: »»vse svetnike je klical
na pričo! To je papežnik, ki tiči še do
ušes v papeštvu! Jerome, ali ne veš,
da so po novi veri vsi svetniki proč,
proč je tudi post in pokora, proč je
devištvo, med ljudmi ni več nikake razlike.««

»Ej, tovariši patres, nikar se tako ne
jarite za tako malenkost. Hodimo vsi
skupaj odkritosrčni, saj smo sami med
seboj. Zato vam bodem jaz povedal,
zakaj ste splezali čez samostanski zid,
vrgli kuto v grmovje, in zakaj sem tudi
jaz sprejel novo vero — jaz Jeronim
Kerschner, bivši katoliški župnik.«

»»Dobro, amice! Hej, le povej!««

»Le počasi, počasi, patres ! Poprej
malo potipljimo Martina Lutra in njegovo
vero! Kaj pa je bil naš visokoučeni
Martinus?«

»»Kaj je bil? — Menih!««

»Menih, kaj ne, ki je imel mnogo
posvetnih mislij in želja; te pa niso za
meniha, kateri mora mnogo moliti in
se pokoriti!«

»»Bogme! res je, amice««, pritrdijo
patres.

»Menili in duhovnik tudi ne smeta
imeti žene ter se ž njo razveseljevati,
ne smeta razuzdano in po svoji volji
živeti, ampak biti morata pokorna
Škofom ter se ravnati po njih ukazih!«

»»Gola resnica!««

»No, zvita glava našega Martina Lutra
je iznašla pomoček, s katerim se otresejo
take neprijetne spone, našla pot,
po kateri se pride do svobodnega življenja,
in to je nova vera!«

»»Ha, ha!««

»Kako je tudi Lutrova vera vabljiva
in zapeljiva! Česar si kdo želi, to
dobi v novi veri: vsakdo si razlaga
sveto pismo po svoji pameti, ali bolje,
po svoji volji, torej si nareja vsakdo
sam svojo vero; za pokoro, za dobra
dela se ni treba truditi, da le v Kristusa
veruješ. In kako močna je ta
vera! Ako si stokrat ubijalec in tisočkrat
prešestnik, da le vero imaš, noben
greh ti nič ne škodi. Luter je odpravil
tudi razloček med posvetnjaki in nami
s tem, da nas je naredil posvetnjake.
dovolil nam je ženitev, celibat pa je
zavrgel. Sedaj samo še tega treba, da
si smemo mirno prilastiti lepo cerkveno
imetje, katero so dosedaj uživali škofje
in župniki.«

»»S tem pa ne bo nič, Jerome, ha,
ha!«« pravi Krištof urno in se potrka
na prsi; »»vi imejte svojo vero, ako
hočete, za imetje smo pa mi, mi grajščaki.
Naše je sedaj, kar so imeli župniki
in samostani, kaj ne, Vajkarde in
ti, Dalmatine?««

Krištof se je zadovoljno smejal, drugi
so pa molčali. Vsakdo si je mislil: s
takim človekom se ni dobro prepirati.
Zato je nekdanji župnik svojo nevoljo
potlačil ter se raje v ustnici grizel.

»Da, da, gospodje naj poberejo cerkvi
imetje, mi pa, oznanjevalci čistega evangelija,
porabimo svobodo, katero nam
dovoljuje nova vera. Gospodje bodo
že za nas skrbeli, kakor že sedaj skrbe«,
hitel je Jurij Dalmatin, da bi se ne zameril
svojemu pokrovitelju, mogočnemu
Krištofu. Ta je bil namreč podelil Dalmatinu

škocijansko faro, tudi je reformator
večjidel pri njem na Turjaku živel.
Zazvenele so čase in na prospeh
nove vere je iztekla rujna kapljica po
gladkih grlih.

»Kako napreduje luteranstvo okoli
nas, vrli magister Dalmatine?« vpraša
župnik.

»»Vrlo dobro! vsak dan več luterancev;
moj pribočnik jih zna dobro vnemati.««

»Ha, ha, Šoba!« nasmeje se Krištof,
»odkod je pa prišel k tebi?«

»»Ne vem od kod, sodim pa, da iz
kraja, kjer mora dobro biti človeku,
ako je sam. Vendar tiči v njem nekaj
posebnega. Včasih bi se ga kar bal.
Pa za oznanjevalca božje, čiste besede
je dober. Pravi, da gre za njo v ogenj,
ako treba.««

»Je-li kaj novih pridobitev zopet?«

»»Bode pač kmalu nekaj, da le pride
ugoden čas. Prav posebna pridobitev!««

»Kdo pa, kdo? Le na dan ž njim,
da bodemo znali, kdo je naš prijatelj!«

»»Kdo neki? Dobrepoljski župnik g.
Luka Vrbec je na naši strani in o priliki
prestopi k nam, in ž njim cela fara.
To ni kaj malega, dragi moji, cela
fara!««

Vsi so se spogledali. Dasi jim je morala
biti novica prijetna, a prevzela jih
je nekaka groza, kakor človeka, ki ga
zadene naglo velika sreča. Morebiti jih
je bilo groza česa drugega. Cela fara
— na tako pot?
Pa zažvenketale so čase in pozabljena
je bila takoj neprilična groza,
nazdravljalo se je novi veri in nje zaščitniku
Krištofu Turjačanu tako dolgo,
da so se zmešali jeziki, pa ne tako,
kakor pri babilonskem stolpu.
Taki so bili večinoma reformatorji
in predikantje. Po gradovih so najraje
posedali in se lizali grajščakom, kmete
so pa hujskali in sleparili, dokler jim
niso obsedeli na limanicah.

Jurij Dalmatin — Kobila, je bil usiljeni
župnik škocijanski pri Turjaku in najglasovitejši
reformator na Dolenjskem.
S svojimi prirodnimi darovi in svojo
vednostjo je bil daleč pred svojimi tovariši.
Tudi je bil dober govornik.
Zgodovina ne pove mnogo o njem, in
nam tudi ni treba preiskovati.
Katoliško posvečen mašnik ni bil.
Drugam nas vodi naša povest.

II. Župnik Luka.

Dalmatin.

Predikant Šoba je vedril in
nočil v Drenovčevi koči
kjer je potrkal, vedoč, da ga bodo gostoljubno sprejeli.
Drenovčeva družina je bila
po veri že luteranska. Postregli
mu, kolikor je bilo v moči revne
družine, in Šoba je bil s tem zadovoljen,
kar so mu deli na mizo.
Krasno jutro se je rodilo iz viharne
noči. Še goreči Šoba si ni mogel kaj,
da ne bi gledal, odhajajoč od te hiše,
radostjo v ta božji lepi svet, ki je
imel zanj le eno napako, da je namreč
na njem še toliko katoličanov. Krepko
koraka proti Ponikvam in od todi gre
daljo v dobrepoljsko dolino, kjer je
preje že večkrat oznanjeval novo vero
in je poznal že več luteranskih dušic
— posebno med ženstvom je imel
mnogo zaznamovanih. Mod potjo še enkrat
prešteva, koliko dušic ima že na
svoji strani in koliko si jih upa kmalu
dobiti. Med prvimi so bile: Orehkarjeva
vdova, Rupnikova Lucija, Zadolarjeva
Franica, Cvekova Maruša in še več takih
starih devic in vdov: — med poslednjimi
pa je bil najvažnejši — dobrepoljski
župnik Luka Vrbec. Ko se
spomni Šoba tega imena, pogleda plaho
okoli sebe, ali ga ni morda kdo videl,
ko se je njega spomnil, zakaj župnikov

preobrat je moral še ostati tajen, dokler
se stvari zanj ugodneje ne zasučejo.
Tako računajoč pride Šoba do spoznanja,
da ima po dobrepoljski dolini
že precej zvestih luterancev, le Zdenci
se mu še trdovratno ustavljajo. Napoti
se torej danes tje, da tudi med Zdence
raztrese nekoliko dobrot nove vere.
Zdenska vas ni bila takrat tako lepa,
kakor je sedaj. Hiše so bile siromašne
in lesene, saj boljših tudi ni kazalo delati,
ker je vsak čas privihral ljuti Turek
ter jih požgal. Cesta je bila ozka in z
debelim kamnjem posuta. Luže ni imela
tako velike, kakor dandanes, pač pa
nekaj drugega, kar je še sedaj in kar je
stareje, nego je sedanja vas, in to je
široka lipa sredi vasi. Gori na rebru
je bila že takrat romarska cerkev svetega
Antona, h kateremu se je mnogokrat
v sili zatekal bedni Krajinčan.
Šoba gre po vasi in pride pod lipo.
Tam so se igrali dečki in deklice. Na
dolgi klopi konec Mišičeve hiše pa je
sedelo nekaj mož in mladeničev, ki so
se o neki stvari živahno razgovarjali.

»Bog vas razsvetli!« reče Šoba in
stopi pred nje.
Možje in mladeniči utihnejo in se spogledajo,
češ, kaj hoče prišlec s temi
besedami. Suhi Kropeč se odkrha in odkašlja
ter reče:

»»Mož, saj smo pametni!
Nihče nam ni rekel do sedaj, da smo
neumni, še gospod župnik ne, ki nas
vendar bolje pozna, kakor vi!««

»Oh, neumni, neumni!« reče Šoba.

»»Mož neznanec!«« oglasi se Gregec
s klanca, »»ali se vam meša? V naših
glavah je še precej svetlo in tudi dovolj
smo pametni zase. Ako pa tam
notri pri vas ni vse v redu, lahko vam
borovčevo bakljo prinesem, da posvetimo
v tisto vašo votlino in poravnamo
koleščke, da bodete tudi nas imeli za
pametne.««

Glasen smeh je sledil tem besedam
in privabil tudi otroke. Dečki in deklice
so popustili igro ter so obstopili Šobo.
Šoba ni vedel, kaj bi na te besede
odgovoril, in ker je bil v zadregi, jeli
so ga pitati z raznimi imeni, kažoč na
njegovo čudno opravo, ki je bila za
naše kraje kaj nenavadna.
Bil je ogrnen v dolgo, črno haljo,
na glavi je imel zelo čudno pokrivalo,
ki ni bilo ne klobuk ne kučma; to je
bilo za otroke dovolj, da jih je zanimal.

»He, mož, zakaj nas pa samo z enim
očesom gledate!?« pravi poreden deček.
Šoba globoko vzdihne, potem pa pravi:

»»Ko bi vi vedeli, kaj vam donašam,
gotovo bi me lepše in spoštljivejše
sprejeli!««

»Hoj! ta nam je nekaj donesel!« zavpijejo
dečki in se vsujejo okoli njega,
hoteč videti, kaj jim je neki prinesel.

»»Osli! bedaki! mar menite, da sem
vam prinesel igrač ali drugega blaga?
Izveličanje sem vam prinesel««, govori
obrnen proti možem, »»ako ste ga
vredni; izveličanje vam dam, da bodete
rešili svoje duše!««

To se je zdelo dečkom prečudno, češ,
marsikaj je že kdo prinesel v vas, ali
izveličanja še nihče. Začeli bi ga bili
dražiti, ko bi jih ne bili pognali možje,
sluteč, kaj hoče tujec. Razpršili so se
na vse strani, klicali stariše, brate in
sestre, da bi šli gledat prečudnega moža,
kateri ponuja izveličanje, kakor Ribničan
lonce.
Kmalu je bilo polno radovednih ljudij
okrog- prvega poslušalstva.
Šoba se je zadovoljno smehljal, ko je
videl, koliko poslušalcev so mu dovedli
otroci. Malo še počaka; ko pa vidi, da
ne dohajajo več, stopi na klop pred
hišo in začne oznanjevati novo vero
blizu tako-le:

»Bratje in sestre! Poslal me je k vam
sam Jurij Kobila, apostelj božje vere,
v imenu pravega evangelija. Jaz bi vam
rad odprl oči, da se izpreobrnete in večno
izveličate. Vedite pa, da tista vera ni
prava, katero so iznašli papeži in njega
služabniki; ti vas samo slepe. Sprejmite
nauke visoko učenega Martina Lutra in
pustite papeštvo, katero je v službi samega
hudiča, ako se hočete rešiti in
izveličati!«

Ljudje so se spogledovali, zakaj tako
jim doslej še nihče ni govoril.
Sedaj pa prideta po vasi cobelsberški
pisar in pa Drejček s Ceste. Ko vidita
toliko ljudij pred hišo skupaj, pospešita
svoje korake. Katoliški pisar takoj spozna
predikanta Šobo, ker ga je že videl
na Turjaku. Bil je srdit nanj, ker ga je
vpričo drugih na gradu zasramoval zaradi
vere. Sedaj ima priliko, da bi se
nad njim maščeval. Kmalu jo izvije.
Škodoželjno se nasmeje in reče:

»Ljudje božji, ali ste ob pamet? Ta
človek je poglavar tatinske družbe; tu
vas slepi in vam na sree govori, zadej
po hišah in shrambah vam pa njegovi
ljudje kradejo, kar ste si s pridnostjo
prihranili!«

»»Ti prokleti papežnik, hudičev služabnik,
ali si zopet tu in me motiš v
mojem svetem poklicu!«« pravi predikant
Šoba.

»Ha! ha! — sveti poklic! — ljudi varati
in krasti!« odvrne pisar; »ljudje
primite, držite ptička in zadrgnite mu
vrat, da ne bo dal nikdar več nobenega
glasu od sebe!«

»»Res, res, možje!«« dostavi Drejček
s Ceste, »»ta vam bode naredil, da bodete
rumeni kot kobilarji; ako ne bode
prevaril vas, bode pa vaše žene, da
bodo za njim letale in norele, kot obsedene;
ne bodo vas nič slušale, niti
delati ne bodo hotele. Tako jim bode ta
vrag naredil, kakor je moji Uršiki in
vsem češkim babnicam.««

Zaman je Šoba ugovarjal.
Razkačeni možje so ga zgrabili in
jelo je padati po njem. Pisar se je zadovoljno
smejal, češ, ta ne bode več
todi raztresal novih zmot. Možje bi bili
Šobo gotovo potolkli, da ni v tem hipu
njih župnik Luka prijahal po vasi. Slišal
je bil od daleč kričanje, zato je izpodbodel
konja, da vidi, kaj se godi. Že
je v sredi med ljudmi, ki se spoštljivo
razmaknejo. Ta trenutek pa porabi Šoba,
plane pokoncu, zaleti se v pisarja ter
ga začne; obdelavati s pestjo. Možje ga
kmalu ukrote, in Brjanček ga stisne s
koščeno roko za vrat, da zine. kakor
žejna kavka v poletni vročini.

»Nesrečnež, pusti ga!« zakliče gospod
Luka, »ali hočeš biti morilec?«
Brjanček ga takoj izpusti.
Gospod Luka je dobro poznal predikanta,
zakaj ta je bil že večkrat pri
njem; zato pravi: »Proč ljudje! Ta človek
pa naj gre z menoj, vam izpred
očij, da ne bodete zopet imeli izkušnjav,
umoriti ga. Ako je vreden kazni, izročim
ga sam oblasti, katera ima edina
pravico, da ga sodi.«
Župnik odjaše, Šoba pa obtolčen počasi
krevsa za njim.

»Ha! ha! — poznam vaju, luteranska
psa!« zagrozi se za njima cobelsberški
pisar. »Ti ga bodeš oblasti izročil? —
Ha! ha! Vrana vrani ne izkljuje očij.«
Potem pa zakliče pisar ljudem: »Kaj
menite, kakšne vere je ta-le vaš usmiljeni
gospod župnik Luka?«

»»Naše vere!«« odgovore Zdenci.

»Ha! ha! — vaše vere! Zato se pa
tako boji za luteranskega pridigarja,
oznanjevalca hudobij in nevere!«

»»Kaj je bil ta? Oznanjevalec nove
vere?«« vprašajo zdenske ženice. »»O,
za pet ran božjih! Vi ste ga pa tako

zdelali! Vsa kazen za to hudobijo naj
pride nad vas!«« kričale so ženske, ki
so bile že skoro vnete za novo vero,
zlasti, ker se jim je smilil mož tako
živili očij, tako vnet za izveličanje duš.
Možje so se pa pokesali, da niso predikanta
takoj zadavili, videč, kako se
zanj potegujejo ženske. Mislili so, da
jim je kaj naredil. Zato nekateri sklenejo,
da popravijo ob prvi priliki to napako,
k čemur jih je ščuval posebno
še pisar. Bili so takrat časi, ko je mnogo
veljala pest, zlasti, ko je nova vera napravila
mnogo zmešnjav, razdvojila
mnogo tjudij in bila tako kriva precejšne
surovosti.
Župnik Luka Vrbec in Šoba sta prišla
do župniške hiše. Tu skoči župnik hitro
raz konja ter potisne Šobo urno skozi
vrata, veleč mu, naj gre v njegovo
sobo. Ni hotel, da bi ga videl kateri
kapelanov ali kdo drugi v družbi luteranskega
predikanta. Konja odvede sam
v hlev, da bi vzbudil manj pozornosti.

»Šoba, danes si pa prišel pravim v
roke; to so te pestili in tolkli«, nagovori
gospod Luka predikanta, prišedši
v svojo sobo. »A pokrepčati te bode
treba. Kaj ne, vino je zdravilo zoper
strah in zoper vse bolečine. Le potolaži
se, kmalu ga dobiš.« Izrekši gre naročit
služabnici, naj prinese vrč najboljšega.

»»Vražji pisar!«« huduje se Šoba,
ko se župnik vrne. »»Ta mi je vse
skazil. Ko bi ne bilo njega, imel bi
bil danes mnogo sreče in uspeha.««

»Ali si se bil poslovil od sveta?«
vpraša ga Luka in se nasmeje.

»»Gospod Luka! še nekaj hipov —
in Šoba bi ne bil več med živimi. In
kaj bi bilo potem s čistim evangelijem,
ko bi mene več ne bilo, kdo bi ga še
oznanjeval! Ha, Jurij Kobila skrbi zase
gori v turjaškem gradu ter ne gre v
nevarnost za čisti evangelij in za sveta
nebesa, kakor jaz, Pankracij!«« in moško
se udari Šoba po prsih.

»Torej ljubi moj Pankracij, ti misliš,
ako bi tebe ne bilo, ne bi bilo tudi
luterancev?«

»»Pač ne, gospod Luka! Kdo drug
je neki storil kaj za čisti evangelij v
Suhi Krajini, kakor jaz! Ali Kobila?
In kdo je pridobil za novi evangelij vas,
gospod-Luka, jaz ali Kobila?««

»Ali morda misliš, da sem že vaš,
ako sem z vami nekoliko prijaznejši od
drugih? Ali meniš, da popustim vero
svojih očetov tebi na ljubo ali Kobili?
In ko bi jo: s čim mi povrnete to, kar
vam moram jaz dati? Vera je vendar
le vera, pomisli!«

»»Zopet tako premišljujete««, vskipi
Šoba, pozabivši celo svojih ran in bolečin.
»»Da, da, vi ste župnik in godi
se vam dobro, vsaj še sedaj. Škoda, da
ste bili na Nemškem! Malo ste se tam
navzeli pravega duha. Dovolj časa so
vladali papež in škofje, sedaj je prišla
vrsta na nas. Mi si hočemo sami uravnati
svojo vero, mi se hočemo sami
po sebi izveličati, svobodno. Čemu so
nam škofje in njegovi hlapci! In tak
hlapec hočete še vedno biti, gospod
Luka?««

»Le počasi, Šoba! Kakšno vero pa
učiš? Ali ne Kristusove? Ali pa ne veš,
da je Kristus postavil aposteljne, in da
imajo torej škofje oblast od Kristusa,
ker so nasledniki aposteljnov?«

»»Jaz ne maram za to oblast, jaz je
nečem, jaz se ji ne upognem. Kdo me
sili?«« vpije Šoba, kakor besen. »»Kristusa
slušam in aposteljne, drugega nikogar.««

Utrujen neha govoriti. Videlo
se mu je, da ga notranja sila, notranji
boj priganja govoriti s tem večjo ognjevitostjo,
čim bolj so ga tlačili ugovori

župnikovi. A tu mu pride druga
misel.

»»Gospod Luka!«« začne zopet — a
mirneje — Šoba, »»ali ne veste, da nimajo
drugi župniki zaupanja do vas,
ker ste bili na Nemškem? Sovražijo vas
in gotovo vas pokopljejo preje ali sleje.
S poti vas bodo spravili, in dobrepoljski
župnik bode solze točil za svojo župnijo.
Le mi vas rešimo, le ako se vi
odtrgate od patrijarha oglejskega in od
Rima, potem ste sam svoj gospod, in
kar imate sedaj za užitek, to bode potem
prav vaše.««

Vrbec podpre glavo z obema rokama.
Besede so ga zadele globoko. A kmalu
dvigne glavo, upre oči v predikanta ter
reče zamolklo:

»A kaj poreko župljani
moji, kaj bodo storili?«

»»To vprašate? He, mladi ste, mladi.
Kaj ljudje! Ljudi potegnemo za seboj.
Kaj se brigate za to! Ljudje so za to,
da slušajo. Slepi so, ž njimi storimo,
kar hočemo. Z grajščaki se zvežemo,
pa morajo storiti ljudje, kar hočemo.
Pa to bode moja skrb, gospod Luka.
Le proč s staro vero! Novo sprejmite,
katera se bode kmalu razširila po vsem
svetu!««

»Misliš?«

»»Da, o tem sem trdno prepričan!««

»Ne morem verjeti. Kaj pa, če je
katoliška prava?«

»»Naj bi tudi bila, pa naša je boljša,
je popravljena, očiščena. Ljudje bodo
srečnejši v tej veri.««

»To pa ni res. Ne vem, kako bi —«

»»Vedite, ali ne vedite««, kriči Šoba
zopet ves nevoljen. »»To pa vem, da najlepše
luteranke na Kranjskem, Marjete
Vodopivčeve, ne dobite, ako se ne izpreobrnete!««
Šoba vstane in se hoče posloviti.

»Nikar tako ne hiti, ljubi moj Pankracij,
pa povej še kaj o Marjeti, ali je
zdrava, ali je sprejela novo vero?« —
Luka je govoril te besede mehkejše,
proseče. Predikant je bil zadel ob pravo
struno.

»»Da, zdrava je in jako zadovoljna,
da se je poluteranila. Kaj naj ji poročim?
Le urno, gospod Luka, meni se mudi,
moram na delo!««

»Reci, da jo pozdravljam.«

»»Drugega nič? Kaj pa, ako me povpraša
po vaši veri? Kaj naj ji odgovorim?««
Župnik je bil sedaj v kleščah.

»Reci jej, da ... da ...«

»»Kaj je ‚da‘?««

»Da sem sprejel novo vero!«

»»Vrlo, vrlo, gospod Luka! Bog vas
živi! Sedaj pa z Bogom!««

»Srečno, Pankracij!«
Šoba se zunaj sladko nasmeje, češ:

»Zopet luteranec! Iz prepričanja ali ne,
nič ne dene. Sedaj je naš. Vendar, vrag
je to! Jaz ga nisem mogel, dokler nisem
poklical ženske na pomoč. Ha, ha!««
Šoba se je vrnil z veselim poročilom
k Juriju Kobili.

Po odhodu predikantovem je Luka
Vrbec počasnim korakom meril sobo
in je včasih glasno sam s seboj govoril.
Bil je tedaj v najboljših letih, srednje
velikosti, lepe postave. Poznalo se mu
je, da rad uživa prijetnosti življenja.
Luka je bil meščanske krvi, Ljubljančan.
Oče je s pridnostjo in kupčijo obogatel
ter se s tem povspel med prve rodbine
ljubljanske. Njegova beseda je bila povsodi
veljavna in tehtna. Imel je dva
sina, Blaža in Luko. Starejši Blaž je
imel prevzeti po očetovi smrti gospodarstvo,
Luka si pa izvoliti kak drug
stan. Mati bi bila kaj rada videla njega
duhovnika, kar pa Luke ni veselilo.
V veliko žalost materi se Luka odpravi
na visoke šole na Nemško. Tam
je bival dve leti. Tu mu pa umrje oče

in zaradi materinega ukaza se vrne Luka
iz Nemčije v domovino.
Pa morebiti bi bil Luka Vrbec krenil
pozneje na boljšo pot, da se ni nesrečno
novoverstvo z Nemškega razširilo tudi
k nam. Prišlo so verske knjige, prišli
razni spisi z zapeljivimi nauki, prišli
tudi predikanti, ki so se ga lotili tako,
da je začel polagoma omahovati.
In še nekaj je imelo do našega junaka
veliko moč. Nova vera je zaničevala
devištvo. Luter sam, popreje menili
in mašnik, je vzel ženo. V take mreže
so ulovili tudi Luko. Obiskal je večkrat
svojega brata Blaža v Ljubljani, ki se
je bil poluteranil po materini smrti. Ta
ga je seznanil z Marjeto Vodopivčevo,
hčerjo imovitega ljubljanskega meščana.
Kmalu je nesrečni mož le prerad mislil
na Marjeto. Ko se je poluteranila ona,
bil je to zanj nov nagib, da se oklene
nove vere.
Tako je s človekom! Le prerad postavi
svoje slepo srce za svojega vodnika,
pamet pa dene pod klop. Srce pa
vihra s perotmi svojih strastij dalje in
dalje, ne meneč se za nevarnost in pregreho.

III. Neuspehi.

Dalmatin.

Radostnim srcem je Šoba
hitel poročat Juriju Kobili
veselo novico, da je dobrepoljski
župnik Luka Vrbec izgovoril odločno besedo.
Jurij se je kar topil v samem veselju,
ko je čul to novico, zakaj to je
bila za luteranstvo v Suhi Krajini
najvažnejša pridobitev. Brez skrbi
se je smelo pričakovati, da bodo po
vzgledu župnikovem sprejeli tudi njegovi
župljani novo vero. Zato je Jurij prijateljsko
objel Šobo, rekoč:

»Oh, dragi
moj Pankracij, najzaslužnejši mož za
luteranstvo na Kranjskem! Ti si mi
edina tolažba, edina podpora; le ti si
mi še porok, da očiščeni evangelij zmaga
umazano papeštvo! Jerom še ni nikogar
pridobil za naš evangelij; takisto ne
ubegli menihi.«
Šoba je bil presrečen, ker ga je tako
pohvalil prvak slovenskih luterancev.

»Pankracij, kam bode pa sedaj tvoja
prva pot?«

»»V Ljubljano.««

»Kaj? V Ljubljano ideš? Ali hočeš
morda tudi tam pričeti?« čudi se Jurij.

»»Oznanjeval ne bodem, — pač pa
oznanil nekomu, da se je dobrepoljski
župnik poluteranil.««

»Komu pa?«

»»Marijeti Vodopivčevi.««

»Kdo je ta ženska?«

»»Ljubljanska luteranka, za katero se
zanima tudi dobrepoljski župnik in zaradi
katere se je — da resnico govorim
— poluteranil.««

»Kaj? Ali radi nje se je Luka poluteranil?«

»»Da, tako je. Dosti žalostno sicer,
pa kaj nam to mari!««

»Ali ne iz prepričanja?«

»»E, kaj še! Saj poznate ljudi! Kdo
mara za resnico? Prijetnosti in veselje
hočejo imeti; tako tudi Luka Vrbec,
ki zna ceniti pravo veselje sveta. Pa
pustimo to! Saj je prav, to jo hotel
Luter ljudem podati, da morejo zopet
živeti, kakor jim pravijo želje. Z Bogom!
Meni se mudi.««

Šoba se poslovi in gre po ozkem
jarku čez Želimlje proti Ljubljani.
Jurij Kobila pa je hodil po grajski
sobi gori in doli ter je mnogo premišljal.
Hotel je najti nov vir, novo
moč za luteranstvo.

»Ako se ne lotimo
dela drugače, uspehi naši se bodo kmalu
razkadili.«
Zaman je Jurij Kobila premišljal; ni
si mogel izmisliti nič posebnega. Pač
pa je prišel do vprašanja:

»Ali pa bodem
res koristil ljudstvu z novo vero? Ali
bodo dosedaj tako verno-katoliški in
dobri Dolenjci srečnejši v novi veri?«
Ni si mogel odgovoriti.
Hitreje je Kobila korakal po sobi.
Kesal se je skoro v srcu, da je sploh
kdaj začel ljudstvo nagovarjati in vnemati
za novo vero. Pa kmalu se je
otresel teh mislij.

»Sedaj je prepozno,
nazaj ne morem več, tedaj proč bedaste
misli! Nadaljeval bodem tako, kakor
som pričel. Vzame svoj široki klobuk
ter gre iskat Krištofa.
Kmalu ga dobi. Pove mu takoj, da
je dobrepoljski župnik pridobljen za
novo vero in da se bode morda tudi
oženil. Krištof je bil tega vesel. Potem
pa vpraša, ali so se Škocijanci že kaj
pomirili, zakaj kot verni katoličani so
bili silno razjarjeni nad Jurijem Kobilo,
katerega jim je dal ošabni Turjačan za
pridigarja. Črtili so ga jako in bi ga
bili tudi že ubili, ako bi se jim ne bil
Jurij umaknil na Turjak.
Kobila ni vedel ničesar povedati, zakaj
že nekaj tednov ni bil stopil iz
grada in zato ni vedel, kaj mislijo Škocijanci.
Šine mu misel v glavo. Ujunači
se in pravi:

»Poskusil bodem jutri ustanoviti še
tam in pridobiti te trde škocijanske
glave«, reče Kobila.

»»Le poskusite! Ne imejte tako zajčjega
srca in ne strašite se praznega žuganja
kmetov! Poskusite jih pridobiti za
novo vero, potem bodete lahko bivali med
njimi in naglo delovali za evangelij.««

»Gospod grof! luteranstvo tu pri nas
nima pravega blagoslova. Narod se drži
preveč vere svojih dedov. Kakšna ženska
še sprejme luteranstvo, moških pa jako
malo.«

»»No, bodite veseli! Ali ni dobrepoljski
župnik dovolj važen? Ali ne
bodo po njegovem vzgledu storili tudi
njegovi župljani?««

»Ne morem se še tega nadejati, gospod
grof! Župnik Luka no bode ničesar
storil. Ali menite, da se je poluteranil
iz prepričanja?«

»»Ali ne?««

»Ne; ampak zato, ker se po novi
veri veliko prijetneje in svobodneje živi!«

»»Tako, mislite vi? Pa o tem drugi
pot; sedaj glejte, da se lotite dela in
izvršite svoj sklep. Radoveden sem,
kako se vam izide.««
Kobila se poslovi in Krištof ostane sam.

»»Ali meniš, osel, da sem jaz iz prepričanja
luteran?«« govori Krištof za odhajajočim.

»»Kaj meni mar vaša bedarija,
vaš čisti evangelij in čista vera,
ha, ha! Ako bi ne smeli po novi veri
pograbiti cerkvenih posestev, kdo bi se
zmenil za njo in za vas! A tako vas
imamo za molzne krave, vi služite našim
namenom. O prvej priliki, ko vas ne
bodemo potrebovali, zapodimo vas, in
svoje hlapce, svoje služabnike bodemo
dali ljudem za pridigarje. Ha, ha!««

Srečni Šoba pač ni slutil, kako sodi
mogočni grof o njegovem delu. Čvrsto
jo je mahal in dospel v štirih urah v
Ljubljano. Tam se je kmalu iznebil pozdrava
in poročila, da se je Luka Vrbec
poluteranil. Kako se je Marjeta z veselila!
A kaj sedaj? Ali se bode župnik
oženil? Ali ga bode vzela? Tako se
je vprašala in groza jo je spreletela.

»Ne, tega pa ne, nikakor ne!« Marjeta
je imela še toliko katoliškega srca, da se
ji je zdela taka ženitev grozna. In vendar
je bila vesela novice o župniku.
Tudi Blaž je bil vesel, da se mu je
brat poluteranil.

Čitatelj naj išče sam razlogov za to
čudno gibanje človeških src. Poročevalec
pa želi preskočiti vrsto dogodkov za
en dan. Jurij Kobila je šel res drugi
dan v Škocijan. Nedelja je bila. Mogočno
so zvonili zvonovi, kakor ob velikih
slovesnostih. Že iz navade, kakor
tudi zaradi zvonjenja, je prihajalo mnogo
ljudij v cerkev, tako, da je bila kmalu
napolnjena. Razne govorice so šle od
ust do ust in še v cerkvi se ni ustavilo
govorjenje.

»Bode-li pridiga? Kdo bode pridigal?
Ali Jurij Kobila sam?« Naposled potihne
hrum, zdi se, kakor bi nekdo šel
po stopnicah na prižnico. Res se odpro
vrata in v dolgi, črni halji brez cerkvenega
oblačila katoliških duhovnikov stopi
Jurij Kobila na prižnico. Dovolj je, ako
povemo le ob kratkem vsebino njegovega
govora.

»Veseli me, da ste se v tako obilnem
številu sešli poslušat razlaganje resnic
in naukov čistega evangelija. S tem ste
pokazali, da se hočete rešiti pekla in
večno izveličati, da se hočete iznebiti
papeštva in vseh njegovih dejanj, mene
pa pripoznati za svojega pravega pastirja.«

Ko izgovori Jurij poslednjo besedo, nastane
nepopisljiv hrušč in trušč v cerkvi.
Nekaj močnih glasov se je slišalo:

»»Doli! Proč ž njim! Primite krivoverca!««

A Jurij ostane miren. Tudi
ljudstvo se pomiri polagoma.

»Le kričite, zaslepljeni bedaki!« —
nadaljuje Jurij — »le zametujte čisti
evangelij, nespametneži! Le ostanite
papežniki in služite še dalje peklu in
hudiču, kateri ima vas že stoletja v
svojih mrežah!«
Še hujši hrup nastane po teh besedah
v cerkvi. Ljudje kričijo:

»»Slišite, kaj
govori? Kako nas zaničuje, kako sramoti
papeža! Doli ga vrzite! Proč!
Ubijte ga, da ne bode več trosil naukov
krive vere in zapeljeval ljudij!««

»Le ubijte me, grdi umazanci, ki se
še valjate v blatu papeštva! Umorite
me, toda sprejmite potem pravo vero!«

»»Kaj? — Umazanci smo mi?! Čakaj,
da še tebe namažemo!«« kričijo ljudje
in nekaj mladeničev hiti po stopnicah
na prižnico. Jurija primejo, tirajo ga
doli in iz cerkve ven. Bil je čuden prizor.

Ljudstvo je vrelo iz cerkve, da bi
videlo od blizu drznega predikanta Jurija
Kobilo.
Kobila je bil miren. Vedel je, da se
mora udati sili, zato se ni ustavljal
trdim pestem. A govoril je še vedno
ter učil novo vero. Nekateri so mu hoteli
zamašiti usta, a drugi so ubranili,
češ, naj odpira svoja umazana usta, saj
za njegov uk se itak nikdo ne zmeni.

»Ljudje, saj jaz rad umrjem!« zakriči
na glas Jurij Kobila; »le to vas prosim,
da se izpreobrnete.«

»»Rad ali nerad, saj bodeš moral!«« odgovoril
mu je nekdo iz množice; »»izpreobrni
se pa ti, ker se ti bliža zadnja ura!««
To je speklo Jurija in ostro odgovori:

»Pasji sin! vedi, da papežniki ne bodo
prišli v nebesa!«

»»Bodemo videli, ali prideš ti, poslanec
hudičev!«« zavpije močan mladenič ter
ga z žuljavo pestjo udari po glavi, da
se Kobila omočen zgrudi na tla.
Hoteli so ga takoj pobiti, ali pametnejši
so branili, ker bi potem to zvedel
Krištof Turjaški in drugi luteranci, kateri
bi se grozno maščevali. Dejali so:

»Vrzimo ga raje v Hudo Jamo, da
ne bode za njim nikakega sledu in
grajščak ne bode vedel, kam je izginil!«

»»Saj res! v Hudo Jamo ž njim!««
vpila je razdražena množica.
Nekateri krepki možje in mladeniči
vzdignejo Kobilo in ga vlečejo v bližnji
les, kjer se nahaja globoko brezdno z
imenom Huda Jama.
Med potjo so se norčevali z reformatorjem,
ki je šel v smrt za luteranstvo.

»Kaj se tako kislo držiš, poslanec
božji!« reče mu eden izmed mladeničev;
»saj te peljamo v nebesa.«
Kobila je molčal; kaj pa je hotel tudi
odgovoriti takemu dovtipu.

»Peklenski prebivalci ti gredo že v
procesiji naproti«, de drugi.
Spremljevalci se glasno zakrohočejo.

»Vesel, Jurij Kobila! saj bodeš kmalu
svetnik«, pravi zopet tretji. »Drugo leto,
ko dobimo župnika, bode nam ta neko
nedeljo oznanil: Danes teden veliki
praznik svetega Kobile, bil je mučenik
za sveto vero.«
Buren smeh.

»»Da, jaz v nebesa, a vsi papežniki
v peklo!«« zavrne počasi Jurij Kobila.
Tako pridejo do Hude Jame.

»Sedaj se pa le pripravi za nebesa!«
veli mu eden izmed spremljevalcev.
Jurija obide sedaj strah. Smrt —
tako blizu! In ali ni zaslužena zaradi
predrznosti?

»»Ljudje, le toliko časa še prosim,
da obudim kes, in pa še nekaj imam
vam sporočiti««, govori proseč Jurij.

»Le hitro moli in pa povej, kar ti
teži spačeno srce, da te ne bode potegnilo
v pekel!«
Jurij Kobila nekaj časa moli, potem pa
pravi:

»»Ljudje, umrl bodem, to vidim,
umorjen od vaše roke. A nekaj vas še
vendar prosim!««

»Česa želiš? — Govori hitro!«

»»Obljubite mi, da se po moji smrti
vsi poluteranite!««

»Ljubi Jurij Kobila«, reče mu prejšnji
spremljevalec, »povemo ti, da tega nikdar
ne storimo, ampak da ostanemo,
kar smo bili. Zakaj si pa ti zapustil
pravo vero? Ali nisi malopriden človek,
da nas motiš in nas hočeš vse pogubiti?«

»»Ako tega nečete storiti, obljubite
mi vsaj, da ne bodete več nobenega
oznanjevalca čistega evangelija preganjali!««

»Potolaži se zastran tega, Jurij! Vsi
tvoji tovariši, kolikor jih še zaide k
nam, pridejo skozi ista vrata v tvoja
nebesa, kakor ti.«

»»Vražji zarod! Naj pride torej moja
kri nad vas!«« reče nekako obupno

Jurij in se dela, kakor bi hotel sam
skočiti v brezdno.

»Ne tako hitro, prijatelj! Vidi se pa,
da spoznavaš svoje grehe in hudobijo,
zakaj le hudobni ljudje hočejo umoriti
sami sebe. Povej nam še prej, zakaj si
zapustil pravo vero in zakaj ne daješ
miru nam, mirnim ljudem, ki nismo tebi
in tvojemu grofu ničesar hudega naredili?
Zakaj nam hočeš vzeti pravo vero?
Ali nisi vreden, da te obesimo, ker si
učinil že toliko zla?«
Tako je govoril postaran Škocijanec.
Nekateri bolj divji pa zakriče:

»Obesimo
ga!«

Morebiti bi ga res bili obesili, ako bi
ne bila Juriju v tem odločilnem hipu
prišla nepričakovana pomoč.
Krištof Turjaški se je hotel sam prepričati
o Jurijevem uspehu, ter šel s svojimi
hlapci proti Škocijanu, h krati je
lovil po istem lesu, v katerem se je
vršil naš prizor. Podeč košuto je prišel
Krištof do Hude Jame. Škocijanci, zapazivši
grofa in nekaj hlapcev, puste
zvezanega Jurija Kobilo in zbeže. Krištof
je takoj vedel, kaj to pomeni. Urno
vzame rog in zatrobi. Od vseh strani
so hiteli še drugi njegovi hlapci skupaj.
Ukaže jim:

»Hitite za bežečimi in jih
polovite; ako bi se kdo branil, potolcite
ga!«

Hlapci odhite. Krištof pa pristopi k
zvezanemu Juriju in mu poreže vezi.
Jurij mu pove ob kratkem vso zgodbo,
kar Krištofa silno razkači, ne toliko zaradi
predikanta Jurija, ampak zato, ker
so se ustavili ukazu njega samega.
Hlapci so privlekli kmalu peščico ujetnikov,
večina jih je srečno ubežala,
nekaj so jih pa tudi surovi hlapci potolkli.
Krištof se napoti v grad. Tam
ukaže vreči v ječo kmete, da bi se pokorili
zaradi nepokorščine in kljubovanja.
Jurija pa potolaži in mu obljubi
še več pomoči.
Škocijanski kmetje pa so bili silno
vzburjeni in razkačeni nad grofom, ker
je dal zaradi luteranca pobiti nekaj mož,
nekaj jih pa tudi zapreti. Zbere se nekoliko
veljakov in ti sklenejo sklicati celo
četo in iti ž njo nad Turjačana. — Oborože
se, s čimer kdo more, in zbero se
zvečer, da idejo po ujetnike. Ob določeni
uri so stali pred Turjakom.
Krištof ni pričakoval kaj takega in v
prvem hipu ni vedel, kaj bi storil. Zaprl
se je s svojimi hlapci v grad.
Kmetje zahtevajo ujetnike in Jurija
Kobilo. Toda zaman! Ošabni Turjačan
se jim posmehuje, češ, kaj mi morejo
storiti!
Razkačeni kmetje pa jamejo s sekirami
razbijati grajska vrata, drugi oplenijo
pristave, zapalijo grajske kozolce
in skednje, ki so bili zunaj obzidja.
Razsajali so grozno, razdevajoč in požigajoč
vse, kar je bilo grajskega. Bilo
je preveč kmetov, da bi si bil upal z
malo hlapci udariti nadnje, in kaj bi
bilo koristilo potolči jih še več? Bila
bi škoda le še večja. Zato se premisli,
da privesti ujetnike in jih pahne skozi
vrata.
Ko zagledajo kmetje ujetnike, pomirijo
se in odidejo v Škocijan brez Jurija
Kobile.
Škocijanci so pa odslej še bolj sovražili
Jurija in bili bi ga takoj ubili, da
se jim je prikazal. To je dobro vedel
on sam in tudi Krištof; zato mu je dal
v stanovanje obokano shrambo pod
konjskim hlevom pred gradom, kjer bi
ga bil težko kdo slutil. Tam se je skrival
Jurij pred razdraženimi škocijanskimi
kmeti.

IV. Odločni korak.

Dalmatin.

Tisto nedeljo, ko se je hotel
v Škocijanu Jurij Kobila
za pridigarja usiliti,
prestopil je v Dobrepoljah
Luka Vrbec očitno k luterantstvu
in sicer s tem, da je opustil sveto mašo.
Na svojo stran je bil dobil
tudi svojega
lahkomišljenega enega rojaka kapelana Leonharda
Pavšalka, a drugi kapelan Blaž
Trpin, ki je bil priprostega rodu, ni se
dal pregovoriti.
Ob nedeljah je imel jutranjo mašo
običajno župnik, ki je bil doslej vedno
toliko natančen, da je pristopal vselej
o pravem času, in ni bilo ljudem treba
čakati. Danes ga pa kar ni bilo pričakati.
Ljudje so bili že zdavna vsi v
cerkvi, tudi iz oddaljenih vasij, v zvoniku
je tudi že odzvonilo, a maševat
pa vendar nikogar ni bilo. Ljudje so
nekaj časa potrpeli, ko pa le ni bilo
moči sčakati, začeli so godrnjati. Cerkovnik
je v eno mer tekal: sedaj iz
zakristije do župnišča, sedaj nazaj v cerkev.
Ljudje so zahtevali mašo, a on
jim ni mogel ustreči: v župnikovo stanovanje
ni mogel priti, ker so bila velika
vrata danes proti navadi zaprta. Da bi
ljudi malo potolažil, vzame svečico,
prižge jo pri večni luči, privije svečico
na prižigalnik in prižiga sveče na oltarju
prav počasi. Ljudje se takoj pomirijo,
češ, da se bode vendar le pričela
maša. Ko cerkovnik vidi, da so se ljudje
pomirili, gre zopet v zakristijo, ukaže
strežnikoma, da se vstopita tako, kakor
sta se vselej, predno sta šla k oltarju:
eden je držal na levici masne bukve,
z desnico pa za zvonec, drugi pa je
zraven njega stal s sklenenima rokama.
Ljudje so pričakovali in si mislili: sedaj
pa sedaj bodo pristopili. Cerkovnik je
med tem vnovič tekal okoli župnišča in
poskušal priti noter skozi sprednja ali
zadnja vrata, toda nikjer ni mogel. Ko
ni tako nič mogel opraviti, začne metati
pesek najpreje v župnikova okna;
ko se mu župnik ne oglasi, zakliče kapelana
Leonharda; ko se tudi tu nihče
ne odzove, gre klicat gospoda Blaža,
ki je imel sobo obrneno na dvorišče.
Tu se mu posreči. Gospod Blaž takoj
odpre okno in ga vpraša, kaj pomeni
njegovo razgrajanje. Ko mu cerkovnik
pove, kaj je, obleče se hitro in hoče

iti iz sobe. Pa kako osupne, ko se ne
dado odpreti vrata, dasi so bila malo
prej še odklenena. Stopi torej k oknu
ter pove cerkovniku, ki je čakal pod
oknom, da ne more ven, da so vrata
od zunaj zaprta. Cerkovnik se malo popraska
za ušesi ter deje:

»Gospod Blaž,
jaz grem po ljudi, da vlomimo k vam
in vas osvobodimo.«

»»Saj ni treba sklicevati ljudij; raji
pristavi k oknu lestvo in jaz bodem
splezal doli.««.

»Jaz bi pa rad vedel, kaj je z drugima
gospodoma, ker ju nisem mogel
priklicati.«

»»Stori, kakor hočeš!««

Cerkovnik gre pri velikih vratih v
cerkev in tam povabi nekaj mladeničev
ven. Zunaj jim razloži, kaj je, in jih
prosi, da bi šli ž njim do župnika. Zaklenena
hišna vrata se niso mogla ustavljati
združenim močem: odprla so se z
močnim ropotom ter zavrtela po veži.
Mladeniči so drli po veži in stopnicah
v prvo nadstropje, kjer so imeli duhovniki
svoja stanovanja. Najprvo so osvobodili
zaprtega Blaža. Vrata so se odpirala
na zunaj in so bila podprta z močnimi
koli. Ko je bil ta rešen, šli so v
sobo drugega kapelana. Zaklenena vrata
so kmalu odprli, toda soba je bila prazna.
V župnikov! sobi pa najdejo župnika
in kapelana, oba sedeča pri mizi, na
kateri je bil hleb kruha in pa steklenica
vina. Tu sta sedela resno, kakor
pri jako važnem opravilu.

»Gospod župnik, maševat pojdite!«
oglasi se prav ponižno cerkovnik.

»»Jaz ne bodem več maševal tako,
kakor dosedaj««, odvrne župnik Luka.

»I, gospod župnik, kako ste vendar
čudni! Pojdite no maševat! odzvonil sem
že, sveče sem tudi prižgal, ljudje vas
čakajo, strežniki so pripravljeni in vsi
vas čakamo.«

»»Bedak, ali nisi slišal, da ne mašujem
več? Pri nas je odslej maša odpravljena.««

»Oh, kako ste čudni danes! Kdo naj
vas razume!«

»»Jaz sem odslej župnik po novi, pravi
in resnični veri Lutrovi. In maše sedaj
ne bode več. To vam povem vsem
skupaj.««

»Ka-aj? luteran ste! O Bog pomagaj
in moj patron sv. Damjan! Pa maševat
pojdite!«

»»Jaz ne grem!««

»Morate iti!« oglase se mladeniči.

»»Kdo me more siliti? Ali neveste,
da je maša samo od ljudij iznajdena?
Kristus ni postavil nobene maše, ampak
le sveto večerjo v kruhu in vinu. Tako
uči že dolgo moj učeni sosed in prijatelj,
gospod Jurij Dalmatin, in to je
resnica. Zato pa obhajava midva z gospodom
Leonhardom tukaj sveto večerjo,
in kadar bodete vi bolj pametni,
obhajali jo bodemo tako tudi v cerkvi.««

»Za božji svet, gospod, ali se vam
meša? Ne jejte kruha, da bodete mogli
maševati. Saj ste nas tako učili vedno.
Zakaj pa je bila maša dosedaj dobra?«

Tako beseduje cerkovnik in namigne z
očmi mladeničem, naj le primejo župnika
huje. Eden zares zavpije:

»Precej nam pojdite maševat, če ne,
bode pela druga!«
Namestu odgovora zgrabi gospod
Luka steklenico za vrat in veli:

»»Proč iz moje sobe!««

»Ne gremo!« odvrnejo vsi.

»»Ne greste?««

»Sedaj ne, ker tukaj nimate več pravice.
Koga naj slušamo? Krivoverca?«
Župnik, ki je bil danes že nekoliko
vinjen in mu je pijača dajala sicer nenavaden
pogum, zavihti steklenico z vso
močjo; priletela bi bila gotovo komu
v glavo, da se ji ni utrgal vrat in je

tako zletela ravno v nasprotno stran.
— Mladeniči bi bili planili nanj, da jih
ni zadrževal mirni kapelan Blaž:

»Mirujte in ne maščujte se!« začne jim
prigovarjati gospod Blaž ter jih pehati
nazaj. »Pojdite v cerkev, maševal bodem
jaz, ako neče župnik!«

»»Le pojdi, neverni papežnik, saj nazaj
ne prideš več!«« zažuga za njim župnik.
Vsi gredo v cerkev. Strežnik pozvončka
in k oltarju pristopi mesto
župnika kapelan. Lahko si mislimo, da
se je ljudem zdelo vse to čudno. Še
bolj so se pa čudili, ko jim je gospod
Blaž na prižnici to-le povedal:

»Naš
župnik gospod Luka Vrbec in kapelan
Leonhard Pavšalek sta pristopila h krivi
veri nemškega meniha; zato ne bodeta
maševala več in sploh nič več opravljala
opravil, katera morajo opravljati
pravoverni duhovniki. To vas pa ne
sme premotiti, da bi posnemali slab
vzgled in se tako večno pogubili, marveč
rotim vas, ostanite zvesti tisti veri,
v kateri ste izrejeni!« Govoril je še
več in tako goreče, da so ljudje kar
strmeli.

Po končani maši se ljudstvo ni takoj
razšlo, ampak naredile so se velike gruče
okoli cerkve in župnišča in po vsem
Vidmu. Pogovor je bil jako živahen.
Ko pride gospod Blaž iz cerkve ter
hoče iti domov v župnišče, ne more, ker
vrata so bila prav trdno zaprta. To
vzburi ljudi. Ko se duri takoj ne odpro
vsled klicanja, začne frčati kamenje proti
oknom, daje bilo eno v hipu zdrobljeno;
preteče vpitje se sliši od vseh stranij.
Kaj takega se župnik gotovo ni bil nadejal.
Predno se je dobro zavedel, padlo
je nekaj kamenja skozi zdrobljeno okno
v sobo in celo na mizo; tudi njega je
zadelo v nogo.
A ni se ustrašil tega, preveč je bil
ponosen, marveč je stopil k oknu, pogledal
po ljudstvu ter zaklical zaničljivo
in s posmehom:

»Ha, ha, ha, osli!« Ta
smeh, to zaničevanje je še bolj razkačilo
ljudi, in iz nova je letelo kamenje
proti oknu. Sedaj bi se bilo župniku
slabo godilo, ker razdraženo ljudstvo
bi bilo ulomilo v župnišče, planilo nanj
ter ga v srdu morebiti potolklo, ako bi
gospod Blaž ne bil uporabil vse svoje
zgovornosti, da je pomiril ljudi ter jim
ubranil, da niso kaj hujšega počeli. Na
njegovo prigovarjanje so se razšli vsak
na svoj dom. Gospod Blaž pa je šel
bivat v cerkovniško hišico, da ne bi
imel novih sitnosti.

Tisto nedeljo je po dobrepoljski fari
hudo šumelo, pač še nikdar ne tako,
odkar je bil odnesel Turek pete. Tu
so se prepirali, tam razgovarjali, nekateri
smejali, drugi hudovali, možki so
upili, ženske vmes klepetale: vse je bilo
iz reda. A nihče ni prav vedel, kaj bi
storil.
Oni maloštevilni župljani, ki so bili
skrivaje luterani, dvigali so glave po
koncu ter zaničevali svoje katoliške sosede
na razne načine, češ, kdo nam pa
kaj more, saj je tudi župnik luteran.
Posebno so metali svoje zabavljice na
kapelana Blaža, da bi ga pripravili hitro
ob veljavo.
Proti večeru dojdejo v sosesko prve
novice, kaj se je zgodilo v Škocijanu
in da se tam nekaj hudega kuha. To
podkuri še bolj razvnetost ljudij.
Na Vidmu se jih zbere velika truma.
Bilo je kakor v bojnem taboru. Okoli
župnišča so bili zbrani luteranci: ni jih
bilo več kakor kakih 25—30 mož. Gotovo
so imeli namen, braniti župnika,
ako bi prišel v nevarnost. Kar je bilo
pa odločnih nasprotnikov nove vere,
tisti so se bili zbrali blizo cerkve. Bilo
jih je večje število in videla se jim je
bojaželjnost na obrazu.

Ni lahko popisati, kaj se je snovalo
ljudem v srcu: največ jih je prišlo
sem iz radovednosti, drugi misleč, da
bode kak nered in da bode v neredu
zanje kaj dobička, tretji zopet zato,
ker so videli shajati se druge. Vendar
ni imel nihče določnega namena, da
bi kaj posebnega izvršil. Tako je bilo
tudi tukaj le mnogo govorjenja, ugibanja,
žuganja, a drugega ne. Ko se
pa množica le ni hotela kmalu raziti,
stopil je kapelan Blaž prednjo, dvignil
desnico ter zaklical, naj obmolknejo
in potem z živimi in krepkimi besedami
priporočal ljudem, naj se razidejo
v miru, naj pa nikogar ne poslušajo,
ki bi jih hotel odvrniti od katoliške
vere. Opomnil jih je na besede svetega
Pavla, ki je svojim vernikom zabičal,
da ne smejo niti njemu samemu, niti
angelju nebeškemu verovati, ako bi
oznanjal drugačen nauk, kakor so ga
slišali dosedaj. In res se je ljudstvo tudi
polagoma razšlo, le malo jih je še postajalo
okoli cerkve. Župnik Luka Vrbec
je bil tisti dan s svojim udanim kapelanom
Pavšalkom vedno zaprt v sobi.
Za prvo silo se jima je zdelo tako ravnanje
najprevidnejše.
Ko je drugo jutro pozdravljalo zlato
solnce vrhove hribov in gričev Suhe
Krajine, ko je hladna sapica tako ljubko
šumela v nekoliko orumenelem listju
in se je vsa priroda nekako trudila, da
bi zveselila človeku srce, vršalo je že na
vse zgodaj od ust do ust, od kraja do
kraja, ne samo, kaj se je zgodilo v Škocijanu,
ampak tudi na Turjaku. Pripovedovali
so, da so kmetje ugnali Turjačana,
da se bode sedaj vnel povsodi
upor proti gosposki; drugi zopet so govorili,
da je Antikrist blizu in da se je
neki v Ljubljani že naselil in bode začel
kmalu tudi denar sejati med ljudi; nova
vera da je prava Antikristova vera. Pravili
so, da pošilja svoje ljudi na okrog,
da je tak človek premotil tudi župnika
Vrbca in enega kapelana. Najbolj pa je
razburila ljudi novica, da je kapelan
Blaž čez noč izginil in da ni za njim
ni duha ni sluha. Kaj se je ž njim zgodilo,
kam je odšel? Ali je ubežal,—
Tako so se vznemirjali duhovi dobrepoljskih
župljanov, ko so šli na poljsko
delo.

* * *

Tisto jutro je bil cerkovnik Črček
vstal prav zgodaj, še predno se je dobro
zdanilo, ker njegovo opravilo ne dopušča
zjutraj polegati. Ob drugih prilikah
je ropotal s škornji in loputal z
durmi, da se je stresala lesena koča, a
danes je ravnal prav oprezno, da ni
napravil nikakega ropota. Hodil je po
prstih, kar je mogel na lahko, in vrata
je tudi samo priprl za seboj, da ne bi
vzbudil gospoda Blaža, ki je spal v mali
sobi na drugi strani veže. Tudi svoji ženi
je bil naročil, naj dela tiho, da ne bode
hrupa niti z drvi, niti z burkljami, niti
z lonci ali skledami, češ, »naj spe in
počivajo dobri gospod Blaž, saj dobrega
itak drugega nimajo na svetu, kakor
spanje, posebno še v teh hudih časih«.
Odzvonil je bil dan, pripravil v cerkvi
vse za mašo, odgrnil veliki oltar, prinesel
je vode in vina — za katero se
je moral še z župnikovo kuharico spreti,
ker se ga je branila dati —, prilil je
večni luči olja, da je močneje gorela.
Tako je posloval naš vrli cerkovnik po
cerkvi in nato tudi v zakristiji, kjer je
uredil mašno obleko. Polagoma je bilo
prišlo tudi precej ljudij v cerkev, menda
ne vsi iz pobožnih ozirov; cerkovnik je
stal pod zvonikom pripravljen, da takoj
potegne za vrv, ko bi zagledal prihajajočega
duhovnika.
A danes je bilo zopet treba dolgo
čakati, dasi je bil gospod Blaž natančen

za mašo. Našega znanca je začela treti
nepotrpežljivost. Šel je v svojo kočo,
kjer je nalašč trdneje zapiral duri, močneje
stopal po tleh in glasno govoril
z ženo, da bi se vendar vzbudil gospod
Blaž. Ker ga je videl sinoči, da je šel
že pozno proti cerkvi, nazaj prišedšega
pa ni kar nič čutil, sodil je, da se je
gospod kasno po noči vrnil v kočo ter
zaradi tega sedaj spi. Nekaj časa je tako
rogovilil in se nestrpno oziral v vrata,
skozi katera bi se moral prikazati gospod
Blaž. Ko pa gospoda le ni bilo
na dan, ujunači se ponižni cerkovnik,
stopi k usodnim vratom, sključi prste
ter potrka, se ve, bolj na lahko. Nič
odgovora. Potrka drugič krepkeje. Zopet
nič! Čudno! Sedaj pa udari z žilavo
pestjo po durih, češ, gospod se
mora vzbuditi, ako se mu tudi o samih
svetih nebesih sanja. Vse tiho. Cerkovnika
obide groza:

»Morebiti je pa mrtev!«

Hoče se prepričati, pri čem je. Vrata
niso bila zaklenena, lahko vstopi v
sobo. Bila je prazna. Pogleda na posteljo:
bila je postlana, torej ni nihče
na njej spaval. Torej gospoda ni bilo
vso noč doma; a kam je odšel? Kje
je sedaj? Ves je vznemirjen. Začne misliti,
kje bi vendar mogel biti. Da je
šel gospod Blaž v cerkev, to je izvestno,
saj je skoro vsak dan hodil tje nekoliko
molit in imel zato svoj ključ od
stranskih vrat. A tudi iz cerkve je moral
priti: notri ga ni bilo zjutraj in cerkev
je bila zaprta. Premišljal je cerkovnik
v svoji modri glavi, da je šel gospod
morebiti daleč h kakemu bolniku, ali
da ga je kdo izmed sovražnikov — luterancev
— skrivaje umoril in kam zavlekel.
Ker gospoda Blaža le ni bilo od nobene
strani in so ljudje že jeli odhajati,
nekateri pa popraševali, kaj je,
pove jim cerkovnik naravnost in brez
ovinkov, da je gospoda Blaža vzela noč,
da ga ni nikjer. Kdo bi mogel popisati,
kako so ljudje osupnili ob tej novici!
Pa tudi ni bila šala, kar tako naenkrat
vse duhovnike izgubiti? Naj se
pripeti, da kdo smrtno zboli, kdo ga
bode spovedal in obhajal?
Predno je pretekla ura, vedeli so
skoro po vsi fari, da gospoda kapelana
Blaža ni več. Še pred dvema dnevoma
je bilo skoro vse mirno, sedaj pa zmešnjava
nad zmešnjavo. Ali bode konec
sveta? Slabi duhovniki zatajujejo vero,
dobre pa pobijajo. Vedi Bog, kaj bode
iz tega!
Včasih še kakšna manjša reč vzburi in
zbega duhove, zato se ne smemo čuditi,
da so bili katoliški Dobrepoljci vsi
preplašeni. Kam bi bil drugi kapelan
prešel, to je mislil in ugibal vsakdo,
najbolj pa cerkovnik. Toda kolikor si
je tudi glavo belil, trdnega ni mogel
nič dognati.

Solnce se je nagnilo čez poldan, in
še vedno ni po kapelami ni duha ni
sluha. Ljudje prihajajo na Videm popraševat,
ali že vedo zanj. Cerkovnik
le odkimuje. A nekaj mu je začelo vreti
po glavi. Opazil je bil, da se župnik
in njegov odpadli kapelan Leonhard večkrat
ozirata skozi okno na ljudi in se
škodoželjno posmehujeta.

»Kaj? onadva
vesta! Stavil bi, ne vem kaj, da onadva
vesta!«

Ta misel se mu zdi pametna
in mu ne da prej mirii, dokler je ne
razodene drugim ljudem. Kakor naredi
iskra velik ogenj, ako pade na suhljad,
tako je vzplamtelo i v ljudeh, zlasti,
ker niso tega vsprejeli kot šumnje,
ampak kot golo resnico. Ze hočejo nad
župnika, da bi ga prisilili z grda, naj
pove, kje je kapelan Blaž.

»Ljudje božji,
za mano!« kliče Srednikov Štefan, mož
velike postave, poseben prijatelj Blažev.
»Kako dolgo se bodeta ta dva norčevala

z nami? Ali imamo duhovnike za
pobijanje? To sta volkova, kriva preroka!
Jaz pravim, da idimo nad-nja.«

Grozen šum nastane po teh besedah;
bilo je dosti mož in mladeničev skupaj,
tudi ženske so stale ob strani, pričakujoč,
kaj neki bode. A cerkovnik je mislil
pametneje in mirneje nego drugi. Tudi
se je bal zlih nasledkov. Zato začne
pregovarjati Štefana, naj odneha. Res
se mu posreči, a obljubiti mora, da
takoj pove, ko zve resnico.
Poslovilo se je solnce od Krajine in
tiha noč je razgrnila svoja mehka krila
nad sela, navadno tako mirna, a sedaj
tako razburjena. Kdo bi bil mislil, da
bi neodločni in nikakor ne pogumni
župnik Luka Vrbec mogel povzročiti
tako močno gibanje, da, take viharje
med mirnimi Dobrepoljci! Povestničar
sam je v zadregi, kako bi najbolje slikal
te zapletene dogodke in prizore.

Poglejmo pa sedaj za gosp. Blažem,
zaradi katerega je bilo toliko zbeganosti
in skrbi. Med tem, ko so ljudje ugibali,
kje je, bival je on zvezan v temni
kleti župnikovi. Kako je zašel tje? Zakaj
je bil zvezan in zaprt? V nedeljo zvečer
je bil šel po navadi v cerkev, le nekoliko
pozneje nego sicer. Bil je v jako
sitnem položaju in prava potreba ga je
silila, naj goreče moli. Ker so ga tlačile
razne skrbi, ni ga nadlegoval spanec
kar nič, in ne da bi se zavedel, ostal
je dolgo pred oltarjem. Prav nič ni
slišal, da je vstopilo nekaj oseb v cerkev.
Vzdrami se še le, ko ga dve pesti
za roke trdo primeta, da se še ganiti
ne more. Prestrašen zakriči, pa v istem
trenotku mu nekdo s kruto silo pahne
cunje v usta, da bi se bil skoro zadušil.
Potem mu neznanci zvežejo roke ter ga
jako tiho pritirajo iz cerkve v župnišče.
Nikdo ga ni čul, da bi ga bil rešil.
Iz spodnje veže ga tirajo brez odloga
v globoko in skrito klet, kjer sta ga z
lučjo pričakovala Luka in Leonhard.

»Ha, ha, papežnik!« zasmeje se Luka.

»»Gadji zarod!«« sikne Leonhard.
Blažu odmaše usta. Ko dobi sapo,
reče:

»Kaj pomeni to? Zakaj ste me
napadli in privlekli sem?«

»»Nič ne razgrajaj, če ne bodeš zopet
cunje žvečil!«« reče Leonhard.

»»Kaj pomeni to? Zakaj si tukaj?
Takoj ti povemo, da se pomiriš in rad
sprejmeš dobro zasluženo kazen««, reče
Luka.

»Kazen? Zakaj? In kdo je moj sodnik?
Ali vidva ....?«

»»Le polagoma, prijatelj, papežnik!
Počitek ti ne bode škodoval po današnjem
razgrajanju. Ali poznaš tistega
hudobneža in ničvredneža, kije naščuval
danes zjutraj ljudi, da so meni razbili
okna ter so se hoteli celo mene lotiti?««

»Jaz ga ne poznam!«

»»Ne poznaš, hudobnež, papežnik, tistega
človeka, ki hujska v cerkvi ljudi,
naj pobijajo spoznovalce pravega evangelija?««
— »Poznaš li samega sebe, služabnik
vragov!« reče Leonhard in mu da
gorko zaušnico, da je otlo odmevalo od
začrnelih sten.

»»Odpadniki, nasilniki, lažniki!«« zakriči
Blaž, ter teši vidoma hudo svojo
razjarjenost zaradi takega ravnanja.

»Lažnik? Ali nisi res hujskal ljudij
danes zjutraj v cerkvi, da naj planejo
na naju?« vpije Luka.

»»Jaz nikdar. Miril sem jih, to sami
veste.««

»Kaj sedaj še taji? Bili so tudi naši,
ljudje v cerkvi in ti so nam povedali
vse!«

»»Vaši ljudje so lažniki!««

»In ali nisi danes maševal v cerkvi?
Ali ne veš, da je maša le iznajdba ljudij?
Kdo ti je dal oblast v cerkvi kaj storiti

in govoriti? Ali se nisi meni uprl,
meni, župniku?«

»»Oblast imava oba od Boga, vi in
jaz. Poslal me je patrijarh: njemu me
zatožite ali pa naddijakonu. Sedaj me
pa izpustite.««

Huda jeza je plamtela v očeh odpadlega
župnika, kakor tudi kapelana Pavšalka,
kateremu se je zdela ta prilika
tako ugodna, da se znese nad svojim
tekmecem — tako ga je imenoval —;
toda onim peterim pristašem njunim, ki
so bili zgrabili Blaža, zdelo seje sramotno,
da se vedeta luteranca tako divje, a ujetnik
tako dostojno. Zato ja pomirijo.

»Tu imaš slamo za ležišče, jedi bodeš
pa že dobil, da ne bodeš stradal«, reče
župnik mirneje.
Po teh besedah puste vsi gospoda
Blaža v temni kleti. Jetnik seveda ni
mogel zaspati. Gre do stene in hoče
sesti na tla, da bi naslonil hrbet in
glavo na steno. Tla so bila mokra.

»Nič
ne dene«, reče Blaž, »bolje tukaj trpeti,
nego tam. Bodi tebi v slavo, o Bog in
v rešenje vseh v zmoto zavedenih duš!«
Drugi dan dobi nekaj slabih jedil in
oni, ki jih je prinesel, razveže mu tudi
vezi na oteklih rokah, da je mogel jesti.

Ko v torek zjutraj ni bilo še
od nikoder gospoda Blaža,
ni dvomil več cerkovnik, da je
ali ubit ali pa zaprt.
Tako dolgo bi mož prostovoljno
nikakor ne izostal
z doma.
Tu začno Črčku še druge misli beliti
glavo.

»Ako ne bode katoliških duhovnikov
in ako ne bode maš in drugih
cerkvenih opravil, kaj pa bode z mojo
službo? Cerkovnika bodo odpravili, mene
zapodili, in iskati bodem moral drugodi
kruha.« Tako je sklepala njegova priprosta,
vendar umna glava. »Sedaj je
čas, da delam, ali pa nikoli več. Gospoda
Blaža moram dobiti. Ako ugonobe
njega, potem je odzvonilo pri nas stari
veri.«

Tudi to jutro se je sešlo mnogo radovednih
ljudij. Zvedavo so se ozirali,
idoč proti cerkvi, na župnikovo bivališče,
ali ni morebiti tam kake izpremembe.
Ne opazivši ničesar — bilo je
zunaj hiše vse po navadi —, šli so do
cerkve in se pred zvonikom zbirali v
gruče. Danes se cerkovnik ni obotavljal
pri raznih opravilih, tudi ni miril ljudij,
ampak ko jih vidi dovolj pri cerkvi in
jih pregleda, češ, ali se more nanje zanašati,
pozove jih, ali ne bi šli ž njim v
župnišče. Vsi moški so pripravljeni. A ker
je cerkovnik slutil, da utegne biti pri
župniku vsaj nekoliko ljudij za varstvo

skritih, nasvetuje, naj se tudi njegovi
spremljevalci nekoliko oborože. V naglici
pograbijo, kar kdo more: kak kol,
kamen ali kaj drugega. Orožje, dasi
tudi majhno, da človeku več poguma.
Tako gre truma, kakor sovražnik proti
trdnjavi. Dospevši do župniških vrat,
ki so bila samo priprta, veli cerkovnik
svojim ljudem, naj čakajo pred vežo,
on pa gre sam po stopnicah, vstopi
in se postavi prav pogumno pred župnika.
Ta je bil ravno vstal.

»Kaj hočeš?« vpraša župnik in pomežikne
prišedšemu Leonhardu. Oba sta
se delala pogumna, a Črčka to ni oplašilo,
ampak mu še potrdilo prejšnjo vero.

»»Prišel sem vprašat, kje so gospod
Blaž. Prosim, povejte mi, da povem
ljudem, ki me čakajo in hočejo vsakako
vedeti««.

»Jaz ne vem, kje je, in mi tudi ni
nič mari!« odvrne gospod Luka.
Črček obrne parkrat svoj klobuk v
roki, popraska se za ušesi ter reče:

»»Gospod župnik, jaz bi stavil, ne vem
kaj, da vi veste, kje so gospod Blaž,
in še enkrat vas prosim, povejte mi,
da povem ljudem in jih pomirim, če
ne, ne vem, kaj bode. Jaz mislim, da
za vas ne bode dobro.««

»Kaj? Žugati se mi drzneš?« zadere
se župnik in plane proti cerkovniku.

»»Jaz sem hotel reči, da se vam ne
bode dobro godilo, če imate vi gospoda
Blaža zaprtega!«« reče Črček in prime
za kljuko.

»Poberi se!« zakričita ob enem Luka
in Leonhard.
Črček si ne da dvakrat reči, ampak,
kolikor je mogel naglo, bil je skozi
vrata in je stal pred ljudmi. Pove jim,
kaj je slišal in kaj sam misli. Kar je
pričakoval, to se je zgodilo. Ljudje so
hoteli takoj planiti v hišo, tembolj, ker
so se od znotraj za cerkvenikom vrata
nagloma zaprla. Črček jim je prigovarjal,
naj ne store nikomur nič zalega,
a ni pričakoval dosti uspeha od opominov.

Naj mi dovoli čitatelj, da naslikam
naslednji prizor le površno. Bilo je,
kakor ob hudi uri. Domača družina
se ni nič ustavljala, a molčala, ko jo
je Črček izpraševal; mladi župnikov
pastir pa izda iz strahu Blažev zapor, in
kmalu je dihal dobrepoljski kapelan
sveži vzduh, veseleč se slobode.
Sedaj, ko so ljudje vedeli, kaj sta
mu ona dva učinila, in da sta ravnala
ž njim kot s hudodelcem, zavrela jim
je kri in planili so po pohištvu, razbijajoč
in pokončujoč vse, kar se je dalo
zdrobiti. Drugi so hiteli v prvo nadstropje,
kjer sta bivala ona dva. Pridero
v sobo in preklinjajoč ter roteč planejo
nadnja. Župnik se sedaj ni ustavljal,
ampak potrpežljivo prenašal trde pesti,
ki so mu padale po glavi in po hrbtu.
Bolj srčan je bil Leonhard. Zgrabi za
stol in začne mlatiti okrog sebe. Toda
ne dolgo, ker kmalu mu iztrgajo stol
iz rok, in nekdo ga prav z istim stolom
mahne po glavi, da se mu ulije kri in
se zgrudi kakor nezavesten. Krvi se prestrašijo,
— krvi duhovnikove. Umaknejo
se, zapustivši sledove strašnega maščevanja.
A ko se pomude še nekoliko
pred usodno hišo, začne leteti kamenje
nad-nje. Hitro je nekoliko ranjencev.
Spogledajo se:

»Luteranci, luteranci!«
zakriče in nekaj pogumnih jo udere na
ono stran cerkve, od koder je letelo kamenje.
Zares, za cerkvijo je bilo precej
luterancev, ki so jih pozdravili z groznim
krikom in kamenjem. Ko pa pridejo za
prvimi še drugi privrženci Blaževi, pobegnejo
luteranci. A na obeh straneh
je bilo nekoliko ranjencev, ker tudi katoličani
niso samo gledali. — Žalosten,
jako žalosten čin v tej igri človeške

strasti in slabosti, — tem žalostnejši, ker
je v njem igral duhovniški stan tako žalostno
ulogo!
Župnik Luka je bil le nekoliko opraskan
in udarjen. Pomagal je Leonhardu
na noge. Leonhardova rana ni bila nevarna,
vendar ni bilo upati, da se bode
kmalu ozdravila.

Poslednji dogodek je dobrepoljskega
župnika potrl popolnoma. Izprevidel je,
da jo je zavozil, da ni bila prava pot,
po kateri je hotel priti do namena. Čitatelj
se morebiti čudi, da je naš junak
ravnal tako neprevidno. A če pomislimo
njegov značaj, njegovo neodločnost in
nesamostojnost, zaradi katere se je raji
ravnal po drugih, kakor da bi sam delal
ukrepe in jih izvrševal, zjasni se nam,
zakaj se je tako godilo. Da so Blaža
ujeli in zaprli, to je nasvetoval in ukrenil
njegov tovariš Pavšalek. Izvestno bi se
bilo zanj in za protestantovstvo v Dobrepoljah
mnogo ugodneje zasukalo, ako bi
bil takoj prvo nedeljo pogumno nastopil
kot oznanjevalec nove vere in ljudstvo
pridobival zanjo. A on ni bil mož za
tako delo.
Kam sedaj? V Dobrepoljah ne more
ostati, na Turjak iti ga je sram, torej
v Ljubljano! »Da, v Ljubljano! Tam
bodem varen in tam hočem čakati, kako
se bodo stvari zasukale. Naj drugi delo
dokončajo, katero sem sam začel.« Tako
je sodil dobrepoljski župnik, pobral svoje
zlato in dragocenosti, in v sredo zjutraj
na vse zgodaj, še v temi je zarezgetal
njegov konj Dobrepoljam v slovo.
Pavšaleku je bil naročil, naj sporoči
o nevarnosti na Turjak, ter naj prosi
pomoči in varstva.
Brez posebne nezgode je prijahal Luka
do ljubljanskega ozidja in brez težav,
vendar nekako pobit in otožen je jahal
v mesto skozi karlovška vrata.

V. Prevare.

Dalmatin.

Od takrat, ko je dobrepoljski župnik
prijezdil v Ljubljano, do danes, izpremenilo
se je do cela kranjsko stolno
mesto. Borne hišice so se umaknile ponosnim
poslopjem in kmetiški ljubljanski
meščani v obleki iz domačega sukna po
domačem kroju so se preoblekli v slabo
in drago nemško sukno po francoski
šegi. In kaj bi dejal ljubljanskim gospem
in gospodičnam! Pa pustimo to, saj
vemo, da si nihče izmed nekdanjih meščanov
ne želi priti na sedanji svet,
niti Luka Vrbec, ako se mu tudi
ob onem času prijetno godilo.
Ko je prijahal po Florijanskih ulicah
čez Stari Trg, ki je bil takrat jako lep
in mimo Tranče na Mestni Trg, obstal
je pred hišo, ki je bila takrat izmed
najlepših v Ljubljani; konja je peljal
sam na dvorišče. To je bila hiša njegovega
brata Blaža. Sprejem ni bil nič
kaj nenavaden, ker dobrepoljski župnik
je obiskal večkrat svojega brata. Ako
povemo, da sta si brata segla v roko,
objela in se poljubila, in da so gostu
dobro postregli, povedali smo vse, kar je
treba.
Brat Blaž je bil res vesel prihoda
bratovega, tembolj, ker je kmalu zvedel,
da je šlo bratu v Dobrepoljah za življenje.
Zato je priredil bratu, kolikor
se je dalo prijetno bivališče, zakaj, da bi
se župnik kmalu zopet v tako nevarnost
povrnil, na to nista hotela misliti.

Drugače so ga pa sprejeli luteranski prvaki
ljubljanski in Marjeta Vodopivčeva.
Razun reformatorjev in predikantov
so bili tedaj na čelu novoverskega gibanja
nekateri možje, katerih imena se
nahajajo na zamazanih in zaprašenih
listinah zapisana s pokvarjenim pravopisom,
ki se glase menda tako-le: Danijel
Volčjak, Baltazar Knapp, Dominik
Srakar, Gašpar Košar, Dijoniz Kačar,
Dizma Štrenar, Feliks Cavelj i. dr. Ko se
je raznesla po Ljubljani novica, da je
ubežal iz Dobrepolj župnik in da se
neče več brigati za luteranstvo, vzbudila
se je proti njemu huda ne volja med
vnetimi protestanti. Možje, ki so govorili
prvo besedo, obsojali so neusmiljeno
Luka Vrbca, češ, da je omahljivec in
zajčje narave.

»Baba!« dejal mu je Dizma Štrenar,
s katerim sta bila v mladosti dobra prijatelja,
tri dni po prihodu njegovem na
luteranskem shodu pri Knappu, kamor
je prišel tudi Luka. Ako tudi se ni mogel
župnik bahati s posebnim pogumom,
razjarilo ga je vendar to ravnanje.
Rudeče njegovo lice preminjalo se je kar
modro in oči so se srdito upirale na
predrzneža. A ta je še ponovil svojo
zabavljico, ker takrat v priimkih niso
bili izbirčni.
A brat, ki je veljal mnogo med soverniki,
ni pustil tako zmerjati brata.
»Ako kdo še enkrat kaj takega izgovori,
do te ure nisem več vaš, jaz, Blaž Vrbec!
Ali je to evangeljsko?«

»»Zakaj pa več ne služi ta lepi župnik
sveti luteranski stvari?«« odgovarja
veto Dizma.

»Saj služim in sem ji zvest!« odvrne
Luka sam in se težko premaguje.

»»Ha, ha, služiš! Pa kako! Ali se to
pravi služiti pravemu in čistemu evangeliju,
ako brusiš pete takoj ob najmanjši
nevarnosti?««

»In pa jezik doma med štirimi stenami!«
dostavi Danijel Volčjak.

»»Zakaj si pobegnil, vprašam te še
enkrat? Govori in operi ta svoj sramotni
čin, kolikor ga sploh oprati moreš!««
govori dalje Dizma.

Sedaj je Luki odveč. Njegovo mišljenje
in prepričanje sili na dan. Ne
more se ustavljati, marveč govori:

»Vprašam vas vse, kar vas je tukaj:
Kateri bi stavil svoje življenje v gotovo
smrtno nevarnost za čisti evangelij in
za nauk Lutra Martina?«

»»Vsak!«« odvrne Dominik Srakar.

»Jaz pravim, nobeden izmed vas, in
tudi med drugimi luteranci je malo
takih. Da, tu med nami se da vse govoriti:
ali pojdite tje doli med nečiste
papežnike, med katoliške volkove, tam
bode drugače! Nikdar si nisi svest, da
te kdo ne pobije s kolom, ali ti pa zapodi
noža do ročaja med rebra.«

»»Prazno besedičenje!«« reče Danijel
Voljčak. »»Ti bi bil moral tam ostati, kjer
si bil, pa ne zbežati; tam bi bil lahko
mnogo za luteranstvo storil.««

»Ne izgovarjaj se, brat Luka!« reče
nato nekoliko mileje Dizma Štrenar;
»oprati svojega dejanja z besedo ne
moreš: z dobrim dejanjem moreš popraviti
svoje slabo dejanje. Ker si luteransko
stvar v Dobrepoljah izdal, moraš
iti zopet nazaj ter brž popraviti, kar
si zagrešil.«

»»Moj brat ne pojde nazaj!«« reče
srčno Blaž Vrbec. »»Jaz ga ne pustim.
Luka je moj edini brat in jaz ne morem
trpeti, da bi šel v smrtno nevarnost.
Ako gre kdo drugi rad, naj gre, jaz mu
dam še denarja, kolikor ga hoče imeti.««

»Ne poteguj se za svojega brata,
pravoverni meščan ljubljanski, in ne
dajaj mu potuhe! On mora iti nazaj,
da si luteranstvo tam zopet opomore.
Ako ne pojde, imeli ga bodemo za izdajalca

in odpadnika, njegovo ime se
bode v družbi pravovernih ljubljanskih
meščanov le z gnusom in zaničevanjem
izgovarjalo vse večne čase«, reče zopet
odločno Dizma.

»»Ali se drugače ne da popraviti?««
vpraša Blaž, ki bi bil brata na vsak
način rad rešil iz zadrege.

»Drugače se ne da in se tudi ne
spodobi; za svoj greh se vsak sam pokori,
vsak sam popravljaj svoje napake!
Tako je bilo in tako naj bode tukaj!«
de Gašpar Košar.

Tako in enako se je govorilo na
shodu. Luteranci so vedeli, da ne bode
Luka zapustil sedanje poti, predaleč je
bil že prišel; zato so govorili tako brezobzirno
in pritiskali ubogega Luko. Tudi
ta je izprevidel, da sedaj mora ali plavati
ali utoniti. Torej mu ni kazalo drugega,
kakor udati se in storiti po volji
verskih tovarišev. Šel je z bratom domov,
a britko je vzdihoval. Težko ga
je bilo pogovoriti. A ena oseba mu je
bila še v mislih, ki bi ga mogla odškodovati
za vse trpljenje in za vse
sitnosti — Marjeta; to je hotel sedaj najprej
videti in ji potožiti svoje grenkosti.
Lepa navada je bila že tedaj med
ženskami, da so se za vsako reč pobrigale
in jo takoj zvedele. Zato se ne
smemo čuditi, da je kmalu tudi Marjeta
vedela, zakaj je prišel njen prijatelj
Luka v Ljubljano.

Vodopivčeva hiša je stala ob levem
bregu Ljubljanice. Krasno se je dvigalo
ponosno poslopje nad bregom, bilo je
zidano popolnoma po beneškem vzoru.
Pod hišo — ako je nečemo imenovati palače
— bile so kamnate stopnice do
vode; poleg njih je bil privezan okusen
čolnič, pač last Vodopivčevih. Bilo je
prav prijazno tu — sloneti ob oknu in
uživati še dosti toplo jesensko sapico.
Tu v prvem nadstropju, na dosti širokem
pomolu, je bilo vse zapleteno
zelenjem in cvetličjem, kolikor ga more
roditi in gojiti ljubljansko podnebje.
Tu se je mudila rada Marjeta. Tu jo
je našel ta popoldan Luka Vrbec. Ko
odpre vrata in se hoče približati, kar
obstoji. Res zalo bitje — ta ženska!
V lahni, svetli obleki, po tedanji šegi
precej nagubani, je sedela neskrbno
med zelenjem. Vetrič seje igral z njenimi
lasmi, kateri so sedaj — seveda ne
vselej — prosto viseli in se usipali po
belem tilniku. O gospod Luka! — nevarna
je ta pot! Razumevamo, zakaj si
se v veri izpodtaknil in padel. V svetih
pismih si čital:

»Zavoljo ženske lepote
se jih je že veliko pogubilo, in iz nje
se poželjivost kakor ogenj vnema. Ne
beseduj se ž njo, da se tvoje srce k
nji ne nagne in ne padeš v pogubo!«

Naj čitatelj ne zameri pisatelju teh besedij,
a čuti pač sam, da mu je težko,
bivšega duhovnika spremljati po tej poti.
Lahna rudečica je oblila Vodopivčevo,
ko je ugledala Luko, katerega je že dva
dni pričakovala zaman. Skoro se je srdila
nanj. Ni mogla reči, da ji ni bil ljub
ta obisk. Zakaj? Dušeslovec ve, da nobena
reč tako ne mika ženskega srca,
kakor reči si:

»Ta je v moji oblasti,
temu jaz gospodujem.« Enako je bilo
v Vodopivčevi. Ako že prej ni marala
zanj iz nagnenja, marala je še manj
sedaj, ko je bil luterancem v zasmeh
in katoličanom v grozno izpodtiko. A
zdel se ji je dober, da ji služi, saj je
vendar le zanimiva oseba in cela Ljubljana
je govorila o njem. Kolika slava,
ako bodo rekli, da se klanja, da je pokoren
on lepi Vodopivčevi Marjeti!
Tako je mislila naša »junakinja« in te
misli so se ji vse h krati usiljevale, ko
jo je pozdravil župnik, na njen prijazni
migljej bliže stopil, in podano roko ponižno
poljubil.

Zopet prosi pripovedovalec dragega
čitatelja, naj mu oprosti, ker ne opisuje
tega župnikovega obiska natančno. On
sicer ljubi zgodovinsko natančnost, a
zdi se mu ta prizor, dasi jako poučen,
vendar prežalosten, da bi ga slikal z
mičnimi barvami, kakor bi ga slikal
marsikateri drug pisatelj.

Mračilo se je in jako prijazen jesenski
večer je pozdravljal Ljubljano, ko je
prihajal Luka proti bratovemu domu.
Po ulicah je bilo mnogo ljudij, ki so
se mu zvedavo ozirali v obraz, a on se
za to ni menil. Tu pa tam je še sam
seboj govoril:

»Tako torej! Sedaj še
ne da besedo. Ne more me spoštovati.
Kdaj pa? Kadar me ubijejo! O, meni se
nekaj zdi! Kaj pa, ko bi bilo vse to le
igrača z menoj in bi bil jaz v ti igri
zaigral že vse: vero, srečo, poštenost
- vse, vse!« In postal je mož, pa zopet
jo hitreje ubral po poslednji veliki ulici.

»Nič, naj velja, kar hoče! Bodi si tudi
igra, izigrati jo hočem in pokazati, da
tudi jaz kaj morem. In potem — da,
potem si vsaj tukaj pripravim nebesa,
zakaj za one, za tamošnje mi je že
odpela. Ali mi jih bode Luter odprl?
Ha, ha! Luter! Ali jih morem drugodi
iskati, kakor si jih ti? In vendar, vendar!
Kako je tema, Luka, kako je tema!
Kdaj bode svetlo?« —

Tako so
se podile misli Luki po glavi, in tudi
uhajale mu besede. Zavedel se je bolje,
ko je stopal po stopnicah v svoje bivališče.
Bil je čmeren, slabe volje. Zopet
je omahoval. Tudi bratu ni bilo všeč,
da bi se vrnil v Dobrepolje. Zato mu
je svetoval, naj gre raji kam na Nemško,
kamor bi pozneje, ako bi se stanje luteranstva
na Kranjskem poslabšalo, prišel
tudi sam za njim.
Ko se je naš junak še nekoliko dnij
obotavljal, prideta nepričakovano dva
jezdeca pred Blaževo hišo v Ljubljani,
in se predstavita gospodarju ter župniku
kot poslanca s Turjaka. V pismu,
katero sta prinesla, pozivlje Krištof Turjaški,
naj dobrepoljski župnik nemudoma
pride k svoji čedi, ker ga hoče
on sam varovati in ker je nova vera
poslednji čas dobro napredovala.
Isti in drugi dan se je Luka Vrbec
v Ljubljani poslavljal. Ali je vzel seboj
mnogo sladkih nad? Kdo ve?

Bilo je prve dni v začetku oktobra,
ko prijezdijo na večer v jako slabem
vremenu trije možje pred Turjak. Od
jezdecev in od konj je kar lilo, tako
jih je močil dež, torej ni čuda, da so
čakali nepotrpežljivo, kdaj se odpro
močna grajska vrata. Konji so nemirno
bili ob tla, dva jezdeca sta pa klela počasnega
vratarja. Naposled se vendar
odpro vrata in s svojim spremstvom
stopi Luka Vrbec na grajsko dvorišče.
Za našega junaka ni bila prijetna ta noč
med novoverci na Turjaku. Zlasti sam
Krištof Turjaški je hotel s strahovanjem
obvladati župnika. Edini Jurij Kobila je
imel zanj prijazno besedo; kazal mu je
prejšnje nesrečno stanje, ko je bil še
v papeštvu, in sedanje nade začasno
in za večno življenje, češ, sedaj je še
le Bogu ljub in drag-, torej naj se ne
straši, ako ga Bog tudi poskuša.
Koliko so pomagali ti nauki, to je
težko povedati. Izvestno pa je, da ni
mogel umeti gospod Luka, zakaj bi
neki bil ljub Bogu in ljudem, saj so
znamenja vse drugače kazala. Ko se je
tem znamenjem pridružila drugo jutro
dvanajstorica oboroženih hlapcev turjaških,
ki naj bi spremila župnika v
Dobrepolje, in je jahal župnik v njihovi
družbi k svoji čedi, ni vedel, ali je on
njih poveljnik ali jetnik.

VI. Zima v srcih.

Dalmatin.

»Oče, jaz vas ne morem razumeti.«
Saj niste bili nekdaj taki,
saj ste me radi imeli,
saj ste mi izpolnili vsako željo.
In sedaj? Kaj prosim napačnega?
Oče, ljubi oče!«

»»Poberita se mi oba! Kdo
vaju je najel, da mi nagajata,
da me jezita? In tebi rečem, Šimon,
da veš: ako ne pustiš Minke pri miru,
doletelo te bo nekaj, kar ne bode ljubo
ne tebi, ne tvoji materi. Kar sem rekel,
sem rekel: Noben katoliški bedak ne
dobi moje Minke.««

»In jaz nobenega nejeverca ne vzamem.
Zakaj bi me ne dali Šimonu?
On je pošten in priden. Tudi je njegova
hiša dobra: komu me pa vendar
hočete dati, ako ne poštenim ljudem?«

»»Raje vidim, da te sežgo, kakor da
te ima ta satanov hlapec.««

»Oče Repnikov, pomislite, kaj govorite!
Kaj sem naredil, da me tako zmerjate?«

»»Kaj naredil? Ustavljaš se novi veri,
preklinjaš Lutra in novoverce: vendar
hočeš imeti mojo hčer. Poberi se!««

Ta razgovor, katerega odlomek je
čital čitatelj tukaj, vršil se je pri Repniku,
imovitem Dobrepoljcu, katerega
hčer Minko je snubil Korenov Šimon,
dober mladenič, in prav danes je zopet
hotel pregovoriti trdega očeta. Nesrečna
nova vera je bila Repnika popolnoma
iz uma spravila. Dasi ni hotela Minka
ničesar vedeti o luteranstvu, vendar je
oče trdno sklenil, da je katoličan ne
dobi za ženo.
Koliko sta trpeli nju mladi srci, ki
sta nameravali v lepi zakonski zvezi
okušati srečo resnične in poštene medsebojne
ljubezni! Pa oče se ni dal
omečiti. Odkar je bil vdovec, šlo mu
je sploh marsikaj navskriž, in ljudje so
rekli, da jo njegova rajna žena vzela
seboj hišni blagoslov v grob. Ko ga še
luteranci pridobe zase, izpremenil se
je poprej dobri gospodar Repnik popolnoma.
Ko vidi Šimon, da tudi danes ne
more opraviti ničesar, poslovi se od
Repnika in odide. Minka gre takoj potem
za njim iz sobe in ga zunaj hiše
lahno pokliče. Simon vidi, kako se deklica
bojuje, da se ne bi jokala, in kako
jo boli vedenje očetovo.

»Minka, prepustiva to stvar Bogu! Ako
je Bogu ljubo, da se vzameva, vsi novoverci
naju ne bodo ločili. Ohraniva
si trdno zvestobo in moliva za tvojega
zaslepljenega očeta. Jaz ti pa še to
rečem: dokler mi giblje ta-le mazinec,
delal bodem zoper to krivo vero, ki
je toliko nesreče usula nad naš kraj in
hoče tudi nama razdreti srečo, dasi nisva
nikomur nič zalega storila. Z Bogom,

Minka! Srečna bodi!«

Reče in ji poda
roko, potem pa naglo zavije mimo ogla.
Deklica nekaj časa gleda pred-se, potem
pa se vrne v svojo stransko sobico.
Tu si zlajša srce v grenkih solzah.
Lahko je še oče slišal ihtenje svojega
nesrečnega otroka.
Bilo je v nedeljo popoldne, po prihodu
župnika Luke, ko se je to godilo
pri Repniku. Šimon se je odhajajoč
nekaterikrat prijel za glavo, kakor bi
nekaj premišljeval. A potem jo udari
nagloma proti domu, pove materi, da
gre takoj v Ribnico, naj ne bode v
skrbeh zaradi njega. Čemu pa gre, ni
hotel povedati. Ko si nekatere stvari
pripravi za želodec, vzame gorjačo v
roke, za pasom pa skrije dokaj dolg
nož.

»Dobro varujte, mati! Le nič se ne
bojte, nič napačnega ne nameravam.«
Takrat je bila Dolenjska mnogo bolj
zarastena nego dandanes. Simon jo je
udaril na bližnjico skozi gozd; ko se je
jelo mračiti, bil je že na cesti, ki vodi
iz Lašič do Ribnice.

* * *

Ker ne zahteva naša povest, ne popisujemo
obširno, kakšna je bila takrat
Ribnica. Zanima nas najbolj ena oseba
v Ribnici in ta je: naddijakon dolenjske,
pod Oglej spadajoče strani, po imenu
Menila, jako razumen, pa tudi pogumen
in odločen mož — res sposoben, da je
bil za te kraje namestnik patrijarhov.
Pred mnogo leti je bil tudi kapelan
dobrepoljski in krstil je našega znanca
Simona. Zato je imel ta še vedno nekako
sinovsko zaupanje do tega katoliški
cerkvi zvestega duhovnika.
Gospod Merula se je vedno zanimal
za Dobrepolje in v hudih skrbeh je bil,
ko so novoverci s Turjaka razpredli
svoje mreže čez dobrepoljsko dolino.
A kako se je še prestrašil, zaslišavši,
da se je župnik Luka Vrbec poluteranil!
V prvem hipu ni vedel, kaj bi počel;
sploh ni prav verjel, da bi se mogel
duhovnik poluteraniti. A še huje ga
zadene, ko zve o nemirih in pobojih
ter o begu župnikovem. Sedaj ni odlašal:
sam pride v Dobrepolje obhajat
prvo nedeljo božjo službo in utrjevat
vernike. A ko se je vračal domov v
spremstvu nekaterih mož, napade ga
tolpa luterancev. Opravi ne nič; vendar
naddijakon razvidi iz tega jako nevarno
stanje v Dobrepoljah. Ne dolgo potem
čuje, da se je župnik vrnil.

Bilo je v nedeljo pred sv. Lukežem.
Menda prav zaradi tega je naddijakon
še živahneje premišljeval po popoldanskem
cerkvenem opravilu o svojem
nesrečnem tovarišu in nesrečni njegovi
župniji. Kaj bi bilo najbolje storiti?

»Nevarnost je velika«, rekel si je naddijakon.
»Koliko župnij, koliko dežel je
odpadlo drugodi od katoliške vere, in
kar je možno drugodi, to je možno tudi
tukaj. In jako verjetno je, da se bodo
polagoma ljudje udali in šli za župnikom.
Vedi Bog, kako je neki danes —
nedeljo — bilo v Dobrepoljah?«

Ker je bil zatopljen v misli, ni pazil
na to, da je bil v temi. Tu pride v
sobo strežaj ter prinese na mizo lično
svetilnico.

»Gospod, kdaj bodem smel kupiti laškega
olja za vašo svetilnico? Zaradi lanenega
se vedno jezim, ker ni tako lepo
in čisto; pa se od njega tudi preveč
kadi, kadar gori.«

»»Štefan, pusti to! Morebiti pride čas,
da še tega ne bodemo imeli. Luteranci
so vedno hujši: nas, katoliške duhovnike
bodo pregnali, ako bode šlo še
dalje tako naprej.««

»Saj lahko, ako so vsi tako dobri in
mehki, kakor vi, gospod. Ko bi bil jaz
ribniški naddijakon, že davno bi bil ljudi
poslal nad to grdo luteransko zalego.«

»»Ti ne veš, kakšnega duha si. To
ni po Gospodovem nauku. Štefan, mi
se bojujemo z orožjem resnice, in ne
z mečem.««

»Morebiti, pa jaz tega ne razumem.
Jaz bi raji zgrabil za meč in rekel:
Udarimo, kakor sv. Peter. Ta je prava!
Kaj hočete? Luteranec že ve, kje je
resnica, pa ne mara zanjo.« —

»»Štefan,
ti govoriš po svoji pameti. Kaj pa, ali ni
nikogar danes iz Dobrepolj?«« — »Dosedaj
še nikogar. Pa čas je za večerjo.
Ali smem prinesti kmalu? Drugi gospodje
so vsi doma.« —

»»Pokliči jih
in prinesi na mizo!«« — Nekoliko časa
preide, potem se Štefan zopet vrne. —

»Gospod, neki mož iz Dobrepolj je tukaj
in želi z vami govoriti.« —

»»Takoj
ga privedi noter! Kakor za nalašč! Pa
počakamo z večerjo.««

V sobo stopi Šimon. Naddijakon ga
je poznal, zato se je deloma čudil, deloma
ga z veseljem pozdravljal.

»O, Šimon moj! Kakšna poročila prinašaš
iz Dobrepolj?«

»»Slaba, gospod, slaba. Ako gre tako
dalje, Dobrepolje bodo kmalu vse drugje.
O pomagajte nam! Našega župnika je
menda peklenšček obsedel. Danes je
naravnost
učil krivo;
našo pravo
vero in naše
duhovnike
je pa preklinjal.««

Šimon je
natančno
pripovedoval,
kakšna
božja služba
je bila
dopoldne,
kako je župnik
Luka
pohujšljivo
pridigal in
potem nekaj
pred oltarjem
onegavil,
da ni
nihče vedel,
kaj je to.
Gosp. Blaža
so pregnali,
blizu cerkve so bili turjaški hlapci.
Tako je pripovedoval Šimon in ni
pozabil dostaviti, kako je še ž njim in
Minko. Naddijakonu je bila všeč ta odkritosrčnost
in obljubi mu, da mu bode
pomagal, kar se da, naj le ostane zvest
svoji veri.

»Gospod«, pravi naposled Šimon,
»jaz naberem trideset svojih tovarišev,
in mi vam bodemo na strani. Le pridite
k nam, da nas rešite te strašne vere.
Sami ne smemo nič; ako pa vi pridete,
branili vas bodemo do zadnjega moža.«
Naddijakon posluša pazno Šimona.
Hitro izprevidi, da ta ponudba ni napačna
in da mu utegne v teh nevarnih
časih mnogo koristiti.

»»Dobro, Šimon! V torek je župnikov
god, in obiščem ga. Kadar bodem pri
njem, naj
jih bode
nekaj pripravljenih,
posebno,
kadar bodem
odhajal.
A Bog
ne daj, da
bi storili kaj
drugega,
kakor samo
branite me,
ako bi me
napadli luteranci
ali
pa grofovi
hlapci.«« —

Šimon je bil
korenjak
prve vrste
in jo je primahal
še
tisto noč domov;
naddijakon pa
se je pripravljal za pot v Dobrepolje.
Prišel je torek, dan sv. Lukeža.
Dobrepoljski župnik je bil jako gostoljuben.
Na današnji dan je bilo po navadi
veliko gostov in, kar je župniku
treba v hvalo še posebej imenovati,
veliko revežev, katerih ni nihče šel
prazen od hiše. A danes je bilo vse
mrtvo, žive duše ne od nikoder. Bal se
je sicer župnik nekoliko, da pridejo turjaški

gostje nadenj, a bilo ni nikogar.
Strah pred Dobrepoljci je bil večji, nego
želja po pojedini. Kako se torej začudi
naš župnik, ko vidi jahajočega naddijakona!
Druga leta je pač prišel vselej,
a danes ga ni pričakoval. Ali se je tudi
ta poluteranil? Ali prihaja kot prijatelj
ali kot preiskovalec? Bog vedi! Treba
paziti. — Tako je naglo premišljeval
Luka, in zdelo se mu je najbolje, da
ga sprejme prijazno. In ni si mogel kaj,
da ne bi bil nekoliko tudi v resnici vesel
tega vrlega moža, katerega je spoštovala
vsa dolenjska stran.
Predno je obstal naddijakon pred
vrati, žeje bil prisopel po stopnicah tudi
Luka in srčno pozdravil nekdanjega
prednika. Ta ga sicer nekako osupel
pogleda, zakaj Luka se je bil poslednji
čas mnogo izpremenil, ne samo po obleki,
ampak tudi po obrazu, vendar hitro se
zataji in mu prijazno stisne roko.

»He, amice, kako, kako? Dolgo se
nisva videla. Zdrav?«

»»Dobro došel, gospod naddijakon!
Meni je dobro, hvala Bogu! Ne rečem
pa, da bi ne moglo biti bolje.««

»Torej naj ti Bog da, kar je bolje in
najboljše, dragi Luka, naj ti da večnih
in časnih darov in svojega duha z nebes!
Iz srca ti to želim, dragi duhovski brat,
in posebej še želim, da bi vse tako zopet
bilo pri tebi in pri vas, kakor je bilo nekdaj.« —

Luka ni vedel, kaj bi odgovoril,
zato povabi gosta seboj v zgornje prostore,
slugi pa veli, naj spravi konja.
Naddijakonu se je vzbujala sladka nada,
da je železo danes gorko in se bode
dalo dobro kovati. In še bolj se mu je
krepila nada, ko ga povabi Luka uljudno,
naj ostane pri obedu. Rad ostane, zlasti
ker drugih gostov ni bilo. Luka si pa
misli, da je najbolje, ako si pridobi tega
gospoda vsaj toliko, da mu ne bode
delal novih težav in križev.
Naddijakon zve od Luke, da se je
ljudstvo precej pomirilo, in da je odšla
sitna turjaška straža domov. O drugih
takih stvareh se pa še nista menila.
Naddijakon je bil tudi previden dovolj,
da ni vprašal niti o Pavšalku, niti o
Blažu. O poslednjem je vedel sam dovolj;
o prvem pa si je mislil, da sedaj
ne sili več med ljudi, in da je previdnejši.
Zato se je delal naddijakon, kakor
da bi še ne mislil nanj.
Utrujenemu naddijakonu je dobro ugajal
obed; bilje dobre volje, tako, da se je
tudi Luke prijemala veselost. Natočil
je bil že dvakrat gostu in ga priganjal,
naj pije. Tu vzame naddijakon čašo,
vstane in reče slovesno:

»V srečo tvojo,
dragi Luka, v prospeh prave naše vere!«

»»V prospeh prave vere««, zakliče
Luka in trči z gostom.

»Kaj ne, dragi sosed, v prospeh naše
katoliške vere?«

»»Ako bi bila prava, pač.««

»Torej po tvojih mislih naša vera ni
prava, in ti nisi več katoličan?«

»»Gospod naddijakon, danes sem miren;
tudi nimam vzroka, da bi se ti
hlinil ali ti kaj prikrival. Zato ti povem
naravnost, da spoštujem sicer vero katoliško,
a tega ne umevam in nikdar
ne priznavam, da bi božja vera človeka
tako tlačila, kakor vaša katoliška. Ali
je Bog trinog ljudij, da bi jim nakladal
tak jarem? Potem pa, zakaj vse
drugače žive cerkveni poglavarji, papež
in njegovi svetovalci? Zakaj bi nakladali
ljudem breme, ki ga ne more nihče
nositi, zakaj bi ne živeli srečno in uživali
to kratko življenje? Bog nam pač
ni nevošljiv!««

Župniku Luki so se svetile oči: videlo
se mu je, da je odgovoril iz srca
in prepričanja, ter da je spravil na dan
svoje najtehtnejše dokaze pred nekdanjim
prednikom.

»Kaj ne, da me bodeš poslušal, dragi
Luka, kar bodem povedal, in mi tudi
odgovoril na vprašanja. Torej povej mi
najprej, ali si našel na katoliški veri
sami kaj slabega, napačnega, pohujšljivega?
Prav; ti odkimuješ, da ne. In
sedaj mi povej: Ali je resnica pridobila
kaj, ako jo pozna dober človek, in
ali je izgubila svojo ceno, ako jo pripozna
napačen človek? Prav, ne. In
sedaj pomisli: Zakaj godete v eno mer
razne neresnične stvari o papežih in
njih svetovalcih? Ali ni lahko sram luterance,
da trosijo vedno laži, katerih
ne morejo nikdar dokazati, da si pomagajo
z obrekovanjem? In če bi tudi
bilo res: saj je papež človek, in papež
ni še vera. Papež bode sojen po svojih
delih, kakor mi; dela lahko dobro, pa
tudi slabo, kakor mi. Slabe in neumne
pretveze luteranske so, ako se sklicujejo
na napake papežev in duhovnikov.
Ali pravimo, da je kdo brez napak? Kar
pa dalje praviš, da nam Bog neče nakladati
takih bremen, povem ti le to:
Breme se zdi le tebi in nekaterim, meni
n. pr. nikakor ne. Ti si si pa izvolil to
breme sam, tako, kakor si je izvoli
mož, kadar se oženi. Dragi moj, tako
ne gre, da bi vsakdo živel tje v en
dan. Ali smo ustvarjeni za veselje, ali
ne za delo? Kaj pa, če bi bil ti tako
ubožen, kakor je večina ljudij, n. pr.
tvoji župljani, ki prežive težko sebe in
svoje družine? Kaj pa taki? Ali ti tudi
tožijo, da nosijo hud jarem zaradi vere?
Da, da! Gospoda si želi prostosti, da bi
uživala in se radovala! Kaj imaš od
radovanja? Kakšna bode smrt po takem
življenju? O, Luka: povej mi le en
nauk katoliške vere, ki bi ne bil lep,
veličasten in vzvišen, ki bi ne bil primeren
za to, da nas blaži in povzdiguje!
Ako mi poveš slab in zapeljiv
nauk, potem se ti uklonim. Dokler se
pa izgovarjaš samo s težavami, odgovarjam:
slab junak, ki se boji težav!«

Gospod Menila je govoril mirno in
zavestno. Vsak ugovor sosedov je lepo
zavrnil in pokazal, zakaj nasprotujejo
ljudje katoliški cerkvi. »Pomisli vendar«,
pravi naposled naddijakon, »kako morejo
in smejo taki ljudje, kot Luter in
njegovi privrženci, popravljati vero! Kar
je Sin božji modro ustanovil, to naj popravlja
pohoten in strasten menih? Ali
je Kristus za vselej umrl? Ali ne pomaga
svoji cerkvi? Kakšne sadove prinaša
nova vera? Nekdaj so prvi kristijani
— novoverci — tako lepo živeli,
da so jih cerkveni očetje z aposteljni
vred imenovali svetnike. A Luter sam
je rekel, da je sedaj v njegovih ljudeh
sedem hudičev.«

Tako sta se pogovarjala oba duhovnika.
Luka se ni mogel zagovarjati.
Vedno sitneje mu je bilo. Ko mu pa
začne prigovarjati naddijakon, naj se
povrne očitno nazaj v katoliško cerkev
in popravi svoje veliko pohujšanje, razsrdi
se gospod Luka:

»Jaz sem sam svoj
gospodar; kar sem storil, storil sem
za-se. Nikomur nič mari!«

»»A zakaj zapeljuješ ljudstvo v svojo
krivo vero? Kaj ti je hudega storilo,
zakaj je zapeljuješ v pogubo?««

»Ni res! Rešiti je hočem iz vaše
oblasti in dati mu slobodo.«

»»Pač lepa sloboda! Dosedaj so redili
samo tebe. Odslej hočeš, naj rede
tebe in še kako ženo in družino; tako
sem slišal. Lepa sloboda!«« — To očitanje
zbode Luko, ker je bilo preresnično.
Luko je pogrelo. Bil je kakor
grešnik pred sodnikom. Zato se mu
vzbudita srd in napuh. —

»Tukaj sem
jaz gospodar in ne trpim, da bi me kdo
zmerjal. Jaz vem, kaj delam.«
Sedaj prikipi vnetost naddijakonova
do vrha. Vstane, prime Luko za obe

roki ter reče s tresočim glasom:

»»O
Luka, oba bodeva stala pred večnim
sodnikom: ne pogubljaj svoje duše in
ne grabi mi ovčic, da bi jih izdajal
grajščakom in drugim ljudem! Pusti jim
vero, pusti jim vsaj večno srečo, ker
časne nimajo nikake.««

Čas je hitro potekal, in naddijakon
je hotel biti doma še za dne. Ločila
sta se, a vedel ni niti eden, niti drugi,
pri čem da je.
Naddijakon se ni mogel tako urno
vrniti, kakor je mislil. Ljudje so bili
zvedeli, da je prišel v Dobrepolje, in
zbirali so se v tolpe, da bi mu tožili
o svojih težavah, luteranci pa so mu
hoteli napraviti sramotilno odhodnico.
Med temi je bil prvi Repnik, ki ni mogel
videti naddijakona. Gospod Menila je
porabil priliko, da je ljudi prijazno osrčeval
in jim obetal boljše čase. Od daleč
pa, kjer je bilo nekaj luterancev, slišalo
se je vedno grdo kričanje in psovke
so letele na moža. Tam-le — glej,
trumo mladih mož! Šimonova četa.
Kmalu se približa in obstopi naddijakona.
Ni si mogel kaj, da ne bi je najsrčnejše
pozdravil in izpregovoril z nekaterimi
izmed čete nekaj prijaznih besedij.
Spremljala ga je daleč od Dobrepolj
proti glavni cesti. Naddijakon je
med potom poučeval mladeniče in mlade
može, kako naj vsakega tujega predikanta
takoj izženejo, a storiti mu ne
smejo prav nič žalega. Vsi mu obljubijo,
da bodo natančno izvrševali navod;
naj se zanese, da v Dobrepolje ne pride
nobeden novoverec več motit ljudij, naj
velja, kar hoče. Prišedši do glavne ceste
se poslovi vneti pastir od te male čede,
potem zdirjata s Štefanom naglo proti
Ribnici.

Že dolgo ni bilo gospodu Luki tako
pri srcu, kakor po odhodu naddijakonovem.
Moral je priznati, da je mož
govoril resnico in da njega samega nikakor
ni nagibala pamet k luterancem.

»A kaj naj storim? Nazaj? Pa kako?
Naprej — popolnoma in z vsemi močmi
okleniti se nove vere —: ali bodem res
srečen? Zakaj pa je ta človek srečen,
ta moj sosed, ki ima več dela in več
skrbij, nego jaz? In koga bodem osrečil
z novo vero? Kmete? In vendar — odreči
se temu lepemu svetu, veselje, ki
se mi obeta, zavreči sedaj, ko sem mu
vsaj nekoliko bližji ...« Hud boj se
je vnel v njegovem srcu, in naddijakon
bi bil iz vestno zadovoljen s tem uspehom,
ako bi bil videl nemirnega župnika.
Prvi korak iz hudobije je oživljena
vest.
Župnik Luka se v takem premišljevanju
skoro prestraši, ko se mahoma
odpro vrata in predenj stopi Pankracij
Šoba. Nikdar mu ni bil tako nadležen
kakor danes. Še odzdravi ne na njegov
evangeljski pozdrav. Tudi Pankracij ni
bil nič dobre volje.

»No, lepe reči se gode pri evangeljskem
dobrepoljskem župniku! Katoliška
zalega pri njem je in pije, za čisti evangelij
pa se ne stori nič. Pa to mora
biti drugače.«

»»Pankracij, kdo ti daje oblast, da
tako govoriš v moji hiši? Kdo je tukaj
gospod?««

»Ha, ha! Še vedno katoliški napuh!
Pa jaz vam eno povem: če hočem, jaz
sem gospod tukaj, prav v ti hiši, da
veste, in če hočem, pokažem vam
vrata.«
Vrbec ni vedel, kaj to pomeni; usta
so mu ostala odprta, in strmel je v
odurnega predikanta.

»Že vidim, vam treba pojasnila. Torej
čujte! Kdo vas je naredil za dobrepoljskega
župnika? Ali ne patrijarh? Ali se
pa niste vi potem ločili od patrijarha,
ker ste sedaj evangeljski? Ali niste

zavrgli njegove oblasti? Ali niste torej
tudi njegove službe izgubili in stopili
v službo evangeljske cerkve, kjer imam
tudi jaz besedo? He, ali umete to, kaj?«

— Niti besedice ni mogel izgovoriti Luka.
Zares, tega ni on nikdar pomislil. Zdelo
se mu je umevno samo po sebi, da
ostane on sam župnik dobrepoljski in
ohrani vso pravico in vse dohodke. A
tu se mu je zasvetilo, da utegne biti
drugače.
Pankracij se je smehljal zadovoljno,
a zlobno, videč, da je zadel pravo struno.
A preveč je ni hotel natezati, dovolj je
bil previden, češ, da ga preveč ne oplaši.
Hotel je biti zopet prijazen in pohleven

in pripraviti Vrbca v dobro voljo, a ta
dan ni šlo. Zato mu je dajal le svete
in naročila, kako naj deluje za evangelij,
posebno, kako naj obhaja božjo
službo, da se ljudje polagoma privadijo.
Svaril ga je tudi ostro, naj se ne peča
s katoličani, ampak se jih boji kot vraga.

Proti večeru gre še k Pavšalku, in
ko se stemni, odide skozi stranska vrata
in kmalu izgine. Nihče ga ni opazil,
razven Črčka, ki sedaj že ni bil več
cerkovnik. Mož je povzdignil pest in
zažugal za njim.

»Čakaj, midva bodeva
še račun poravnala, ti zapeljiva kača
luteranska!«

Repnikova Minka pa je tožila svojim
prijateljicam, da je neizmerno pusto na
svetu; pritegnile so ji vse, »da bi bilo
res najbolje umreti. Pa še umreti bi
bilo sedaj sitno tukaj doma: kdo bi
človeka pokopal? O hudo je, hudo!«
Radi pritegnemo dekletom tudi mi.
Neizrekljivo pusto je bilo v celi fari.
Reda nobenega, nihče ni vedel, kaj bi
storil. Upora ni bilo več proti župniku.
Kapelan Blaž se je po odhodu naddijakona
zopet prikazal in opravljal pri
podružnici sv. Janeza Krstnika božjo
službo. Tisto leto je bila zgodnja zima,
in to je bilo dobro, ker so ljudje lože
prenašali težave hudega nereda. Bila je
vsem zima tudi v srcih, najbolj še Luki
Vrbcu.

VII. Preobrat.

Dalmatin.

Tudi v začetku naslednjega leta
je zima ostro gospodarila.
Seveda takega snega in mraza ni bilo,
da bi ja omenjale stare kronike,
ali da bi se ohranila celo v ustnem izročilu
do današnjega dne: vendar je bilo
dovolj snega
in mraza, da sta
uspešno ovirala luteransko, kakor tudi
katoliško gibanje v Suhi Krajini.
Kobila in Šoba sta bivala ta čas na
Turjaku, kjer je njima:— zlasti poslednjemu
— prav presedalo tako življenje.
Toda predrugačiti je je bilo težko, poboljšati
še teže. V Ljubljani je bilo res
mnogo luterancev in še marsikak plemič
na deželi je gostoljubno sprejemal
luteranske predikante v ozidje svojega
gradu, ali tako varno in v tako mirnem
zavetju niso živeli nikjer drugod, kakor
na Turjaku. Krištof Turjaški je bil, kar
smo že povedali, velik in mogočen gospod,
ki se je malo menil za to, kaj
pravijo njegovi in njegovih gostov zakleti
sovražniki, papežniki.
Jesti sta imela dovolj, tudi piti sta
dobivala, in v gorki sobi ter na mehkih
posteljah se je dobro spavalo: vendar
nista bila zadovoljna. Gospod Krištof
jima je večkrat namignil, da sta le orodje
v njegovi roki. Bila sta lahko nezadovoljna
s svojim sebičnim in ošabnim
zaščitnikom.
Nesreča — pravijo — rada sprijazni
ljudi, in res sta se sedaj bolj sprijaznila
Kobila in Šoba, ki sta se poprej nekaj
časa že gledala mrzlo. Skrivaj med štirimi
stenami in pri dobro zapahnenih
vratih sta z besedami dajala duška opravičeni
jezi in nevolji.

»Vrag vzemi vse grofe in barone!«
reče neki večer Šoba, ki ni mogel zaspati,
ne vemo, zakaj.

»»In vse papežnike!«« dostavi Kobila.

»Pa vendar mi je papežnik ljubši
nego ta prevzetni Turjačan. Ali tebi ne,
magister?«

»»Posebno pri srcu mi ni niti ta,
niti oni; toda, pri komur smo, tistemu
se klanjajmo.««

»Jaz mislim, da ta ošabni Krištof še
luteranec ni. Kako bi sicer mogel z nama
tako postopati in o luterancih tako sramotno
govoriti?«

»»Grofi in baroni so si podobni: niso
ne luteranci ne papežniki — ljudje so
brez vere. Kar jim več dobička donaša,
tistega se poprimejo. Diši jim le cerkveno
imetje.««

»Naš gospod ni za dlako boljši od
drugih, morda še slabši. Ali še veš,
kaj je rekel oni dan?«

»»Ne spominjaj me: kri mi zalije
obraz vselej, kadar se spomnim.««

»Ko bi jaz kaj mogel, pokazal bi mu,
kako se govori o Lutru Martinu in očiščenem

evangeliju! Hudiči se ga bolj
vesele nego vseli kranjskih papežnikov«,
jezil se je Šoba.

»»Potrpi!««

»Potrpi? Vrag, saj moram trpeti, ako
nečem poginiti kot odgnan pes. Seženj
debel sneg pokriva goro in dol, mraz
pritiska, da cepajo ptiči mrtvi po snegu,
poti so nepredrti, in pa, kar je še huje
— papežniki nas črte kot hudiča, in
gorje tistemu, ki ga zalote!«

»»Res je to. Človek ni več varen.
Opomogli so si in sedaj nas hočejo iztrebiti
s te božje zemlje.««

»A ne togujva, Dalmatine, ne udajva
se obupu! Še sva zdrava in krepka na
duhu in telesu, in ko pomladni vetrovi
in solnce vzamejo sneg, pojdeva zopet
na delo. Tudi ti pojdeš, kaj ne? Ko bi
bili ostali v domovini Trubar, Wiener,
Vergerij in mnogi drugi, bilo bi za nas
bolje; ker so z begom rešili sebe,
oškodovali so luteranstvo. Jaz se ne
umaknem, naj me preganjajo naddijakon,
patrijarh, škof, nadvojvoda in vsi
papežniki, vsem se ne umakne ni za
ped, vsem hoče kljubovati Pancratius
Hor ...«

Poslednjo besedo je hitro in
nerazločno izgovoril, tako, da je zaman
poskušal Kobila zvedeti njegov pravi
priimek, katerega je Šoba prikrival iz
neznanih vzrokov. Tako govoreč je bil
Šoba vstal in prižgal luč.

»»Delala bodeva pogumno in vstrajno,
saj je nama ostalo vendar še nekaj prijateljev,
na katere se smeva zanesti.««

»Malo jih je, malo, magister!«

»»Res jih je malo, a so zanesljivi in
veljavni. Posebno še dobrepoljski župnik
Luka Vrbec.««

Zaničljiv nasmeh se je prikazal Šobi
okoli usten, oko mu je zaplamtelo ali
iz sovraštva in maščevanja, ali od jeze,
ne vem, zakaj. Kobila tudi ni vedel.
Tudi se je čudno Šoba zakrohotal.

»»Kaj pa ti je, Pankracij?««

»Nič. — A za luteranstvo Luke Vrbca
ne dam piškavega oreha!«

»»Zakaj ne?««

»Zato, ker ga vredno ni. Luka Vrbec
je luteranec in papežnik. Kadar sem jaz
pri njem, je goreč spoznavalec čistega
evangelija; ko pride naddijakon, je pa
dober katoličan.«

»»Kaj praviš!««

»Še več bi ti lahko povedal, pa nečem
te jeziti. Ko bi se tisto babišče v Ljubljani
hotelo bolj brigati zanj, in ako bi
mu pri nas cvetle same rožice, bilo bi
dobro. A sedaj omahuje. Tudi mu je
naddijakon toliko časa trobil svojo papeško
pesem, da ga je vsega omamil.«

»»Torej misliš, da bode omahnil?««

»Da, uverjen sem. Nima ponosa, neče
biti trden in trdovraten, kakor sva midva,
ali pa kakor sta bila Hus in pa naš Luter.
On se nagne tje, kamor ga bolj vleče.
Pravi mož pa mora biti neizpremenljiv
in dosleden, in če bi za samim vragom
šel v peklo. Tak človek sem jaz, saj
me poznaš, Dalmatine.«
Kobila ni rekel nič na to. Zdelo se je,
da ga je nekaj pretreslo. Šoba je pa
nadaljeval:

»Čuj, me, Dalmatine! Jaz sem nekaj
sklenil, in ti me moraš podpirati. Sklenil
sem, da se mora Luka Vrbec umakniti
meni, naj bo papežnik ali luteranec. Jaz
hočem biti pomladi pastor v Dobrepoljah,
naj stane, kar hoče. In potem
pridobim celo Krajino za pravo vero.«

»»Težko, težko bode izpodriniti Luko
Vrbca««, de nekako osupel Kobila.

»Prav lahko«, odvrne Šoba. »Malo
zvijače je treba, pa se bode umaknil;
samo Krištofa moram za ta načrt pridobiti.«

»»Prav to bode težavno, in vrhu tega
ne gre taka stvar, kakor bi muho zapodil.
In pa, ali je prav tako ravnati?««

»Prav ravnati? Zakaj bi ne bilo prav?
Ali naj se vedno samo trudim, plačilo
pa naj prepuščam drugim? Tudi jaz
znam živeti in v Dobrepoljah bode dobro,
bolje nego tukaj, kjer smo manj
nego hlapci. Kar se pa tiče Krištofa —
o, jaz ga poznam. Obljubim mu nekaj
njiv in nekoliko gozda od cerkve, pa
me bode podpiral«, govoril je Šoba zavestno.
Govora nam ni treba priobčiti vsega,
ker bi ne zanimal čitateljev. Kakšen pa
je bil njegov uspeh in pa uspeh dogovora
s Turjačanom, to bodo pokazale
naslednje dogodbe.

Luka Vrbec je prežedel vso ljubo
zimo v svoji gorki sobi največ v družbi
svojega verskega tovariša Leonharda
Pavšalka. Malo se je brigal za luteranstvo,
pa tudi malo za katoličanstvo. Ljudje
so bili v verskih rečeh kar sami sebi
prepuščeni; vodil jih ni nihče, ker predikantov
radi snega od nikoder ni bilo.
Vse je nekako viselo in se ni nagnilo
na nobeno stran. Črček je delal brezove
metle in plel košare za sosede, ker v
cerkvi ni imel opravila, Šobe pa tudi
ni bilo na spregled, da bi se znesel nad
njim. Repnik se je doma hudo val nad
svojo hčerjo Minko, zagotavljajoč ji,
da je nikdar, dokler bode on živel, ne
bode dobil katoliški pes Šimon za ženo,
če tudi si oči izjoka, ali pa vse lase
populi; Šimon je pa vendar še imel
nado in včasih tudi pregovoril nekaj
besedij z Minko.
A sila zime se je polagoma unesla.
Prišel je po katoliškem koledarju svetnik
s sekiro t. j. sv. Matija, ki led razbija.
To leto je imel dela čez glavo.
Vsaka reka, vsak potok, vse luže in
mlake so ga pričakovale s pedenj debelim
ledom. Solnce je jelo prigrevati
z naraščujočo toploto, in jug dihati najgorkejše
morske sapice čez skalnati Kras.
Tajal se je sneg, in led je pokal na
mlakah in potokih. Ledene sveče so
padale od kapa, in sneg je grmel raz
slamnato streho.

Župnik Luka je zadovoljno zrl skozi
okno, na katerem se je bil led otajal, in
se veselil bližajoče se pomladi. Zaželel si
je zopet pojezditi v Ljubljano k bratu,
da bi dognal svojo stvar do nekega
konca. Spomnil se je tudi Marjetke Vodopivčeve,
in v duši se mu je slikala lepa
bodočnost — bodočnost luteranskega
pastorja. A zopet izbeže te slike, pretrese
ga v srcu in zamisli se v drugo
bodočnost, ko bi namreč krenil nazaj
— na prejšnjo pot. In ni si mogel prikrivati,
da mu je njegova vest velevala
povrniti se nazaj, a strast njegova ga
je hotela obdržati na tej nevarni in pogubni
poti.
V tem premišljevanju ga premoti
Leonhard, ki stopi v sobo ter pripelje seboj
nekako vojaško oblečenega moža.

»Gospod Luka, poslanec s Turjaka,
če se ne motim«, pravi Pavšalek.

»»Poslanec s Turjaka? Kaj si prinesel,
prijatelj?«« vpraša župnik obrnen k
selu.
Sel mu poda pismo, katero je imel
v roki, ter reče:

»To pismo vam pošilja
gospod Pankracij, ki biva na Turjaku.«

»»Ali še kaj drugega poročaš?««

»Moj premilostni gospod, mogočni
Krištof s Turjaka, mi je ukazal, da naj
izpolnim vaša povelja.«

»»Res dober je tvoj gospod««, reče
Luka, odlušči pečat in čita, seveda za-se.
Pismo ga iznenadi. Veselje in čudenje
se mu izražata na obrazu, ko čita pismo.
Ne ve, kako bi si razlagal vso stvar,
in še manj, kaj bi storil.

»»Morda je
pa le samo zvijača; Šoba se ne straši
nikake hudobije. Pa saj se luterancem
na Turjaku vendar ne bode nič zalega

zgodilo! Morda je le res!«« tako misli
sam pri sebi Luka.
Natoči selu iz vrča, v katerem je
imel vino.

»»Na, pij, saj vem. da si
žejen««, in mu pomoli polno čašo.
Kot bi mignil, izpije sel vino.

»»Ho, ho, prijatelj! Hudo si žejen,
kakor se vidi; tvoj gospod te slabo napaja.
Poln vrč vina ti dam, ako mi poveš,
kakšna je tista ženska, ki je prišla
na Turjak.««

»Gospod — ne vem, kako bi vas
klical — rad bi vam povedal, da bi si
vsaj malo žejo pogasil: — ne vem, katero
žensko vi mislite.«

»»No, tista, ki je prišla na Turjak,
saj si jo videl, ali ne?««

»O, videl sem jih že dosti, v gradu
in zunaj grada, pa vendar ne vem, katero
vi mislite.«

»»E, ta, ki je prišla pred kratkim.««

»Dobri gospod, veste, tudi pred kratkim
jih je že več prišlo ter odšlo. To
vam pove najbolje naš vratar, ako pridete
na grad in ga vprašate.«

»»Že vidim, da ničesar ne zvem od
tebe; pa vina vendar dobiš, da me bodeš bolje
spremljal na Turjak.««

»To pa to, pri meni ste varni: jaz se nikogar
ne bojim, ne ljudij, ne vraga.«
Gospod Luka se urno preobleče za
na pot. Pavšalku naroči, naj hlapec takoj
osedla konja. Kmalu potem zajašeta s
turjaškim selom in zavijeta proti Turjaku,
sel naprej, Luka za njim. Govorila
nista mnogo; ježa je bila slaba in
vsak je moral svojega konja dobro voditi.
Luki je nekaj dejalo, da bi bil
bolje storil, ako bi bil ostal doma pri
peči.
Mračilo se je že, ko prijahata na Turjak.
Čuvaj se podviza odpirati in prišleca
sta kmalu na grajskem dvoru.
Tolpa grajskih psov ja obsuje in laja,
da je bilo joj. Zato ni čuda, da hitro
zvesta Kobila in Šoba o prihodu Luke.
Ugibala sta, bode li prišel ali ne Luka
Vrbec na Turjak; zato je umevno njuno,
zlasti poslednjega, veselje, ko ja pozdravi
župnik.

»»Dober večer, tovariša!«« pozdravi
Vrbec in stopi zaupno proti došedšima
na dvorišče.

»Bog vas sprimi, vrli župnik«, pravi
Kobila; Šoba pa dostavi:

»Dobro si mi
došel, dobro, sedaj si vendar naš.« Šoba
ga je ob drugih prilikah vikal.

»Slaba pot, kaj ne, gospod župnik?«
reče Kobila.

»»Ni najboljša ne, pa se že prebije;
dve uri sva imela dovolj ježe««, govori
Luka in si briše z robcem znoj
raz čelo.

»Ali se dobro bojujete za čisti evangelij?.«
vpraša Kobila.

»Kaj dela Pavšalek?« reče Šoba.

Tako mu stavita več vprašanj, ko
ga vedeta v grajsko poslopje. Župnik
si pa ne more kaj, da ne bi vprašal
po Marjeti. A Šoba mu veli, naj le potrpi,
češ, da jo bode videl kmalu.
Po raznih stopnicah in hodiščih pridejo
naposled do malih vrat. Tu postoji
Šoba in migne nekemu bližnjemu
hlapcu. Ta pristopi, odpre vrata, Šoba
pa prime Luko za roko, kakor bi ga
hotel v sobo spremiti in reče:

»Tu noter, gospod župnik dobrepoljski,
tu je že vse pripravljeno zate.«

Župnik res vstopi in si ogleda slabo
razsvetljeno sobo. Sam ni vedel, kaj to
pomeni. Soba ta je bila sicer dokaj velika,
a nizka; imela je tudi samo eno
okence. Opravljena je bila za silo. Sredi
sobe je stala surovo izdelana miza, zraven
nje pa enak stol. Postelja se je
naslanjala na steno. Bilo je v stanovanju
še nekaj druge navlake, kar pa
vse ni bilo nič prida.

Vse to si je ogledal v naglici župnik
in spoznal, da je ta prostor podobnejši
ječi nego človeškemu bivališču. Neka
slutnja mu šine v glavo. Kaj pa, ko
bi vendar bilo res?
Nekoliko zmeden in ostrašen, nekoliko
pa razsrjen se obrne do Šobe, ki
se je vedel kot gospodar:

»Vprašam te, kaj hočeta z mano
tukaj?«

»»Potrpi, Luka! Vse zveš polagoma.
Najprej pa sedi, da se bodeš tu malo
odpočil od svojega hudega in gorečega
evangeljskega delovanja. Med tem časom
bodem pa jaz na tvojem mestu.
Tako je prav. Zakaj bi midva ne menjala?
Tako hoče naš gospodar, vedi!««

»Jaz zahtevam, da me peljete takoj
k gospodu grajščaku, da zvem, kaj
nameravate z menoj.«

»»Tudi jutri in potem je čas za to««,
reče Šoba in potegne Dalmatina za seboj
iz sobe. Tudi hlapec odide iz sobe, in
ključ se zavrti v vratih. Luka Vrbec
je bil zaprt. Vse to je bilo našemu junaku
tako nepričakovano, da se še dobro
zavedel ni. Sedel je na stol.

»Jaz norec!« klikne čez nekaj časa,
plane s stola, udari se po čelu in hodi
urno po sobi. Obstal je pri vratih ter
poskušal odpreti. Bila so zaklenena, da
jih nikakor ni mogel odriniti. Šel je k
oknu, in kolikor je mogel v slabi mesečini
razločiti, zapazil je gosto in močno
mrežo.

»Jetnik sem, jetnik; jetnik — teh
brezbožnih luterancev!« govoril je sam
sebi, hodeč po sobi. »Kdo bi si mislil!
Šoba! O ti peklenski Šoba, da nisem
šel takrat meže mimo tebe, ko so te
davili v Zdenski vasi! Pastor hoče
menda biti v Dobrepoljah, a jaz jetnik
Turjačanov! Sedaj umevam vse to. In
Kobila, on, apostelj čistega evangelija!
— O, sedaj vidim! Za las ni
boljši od Šobe. Sedaj vas poznam, luteranci!
A kaj Turjačan? Ali je ukazal
on privabiti me sem? Ali je vsaj dovolil?
Ne: to je delo grdega Šobe, ki
pozna moje razmere popolnoma.«

V takem položaju ni bil župnik Luka
še nikdar v življenju. Zato se mu je
zdelo vse tako čudno, da ni mogel nič
prav premišljevati. V mislih ni mogel
ohraniti nobenega reda. A eno se mu
je vendar stavilo bolj pred oči nego
vse drugo: da bi namreč govoril s Krištofom
Turjaškim samim. S to željo je
legel oblečen na precej trdo ležišče in
tisto noč prespal, kolikor se po takih
dogodkih da spati.
Drugo jutro je bila še tema, ko je
že hodil župnik po sobi sem in tje. Po
velikem gradu je bilo ropotanje in kričanje,
a v njegovo bivališče ni stopil
nihče. Šele pozno pride hlapec ter mu
donese nekoliko jedi. Župniku ni bilo
toliko mari za jed, kakor da bi zvedel
kaj več o svojem položaju. Ko pa ne
more izvleči ničesar iz hlapca, prosi ga
milo, naj bi vendar smel govoriti z gospodom.
Zopet je potekla ura za uro; župnika
je zeblo in vedno huje ga je pekla
misel, da je jetnik. Naposled vendar
zarožlja ključ v veliki ključavnici in —
Krištof Turjaški sam stopi poleg hlapca
v sobo.
O — ponos dobrepoljskega župnika
— kam si izginil! Moralo se je smejati
grajščaku srce, ko je zagledal tako ponižanega
moža. Saj to je pač tudi Krištof
nameraval. Zvedel je Vrbec, da je privolil
Turjačan sam, naj stopi Pankracij
na njegovo mesto vsaj za nekaj časa,
da se utrdi luteranstvo v njegovi župniji.
Zvedel je tudi, da je odstopil Pankracij
Turjačanu lep kos cerkvenega
posestva: gozd Mravišča in travnike
Grivke. Vendar je pa obljubil grajščak

župniku, da se mu ne bode zgodilo nič
zalega, in da bode drugače zanj skrbel.
Iz sobe pa mož ni smel: vse, kar
je bilo treba, donašal in odnašal je
hlapec. S Kobilo ni prišel kar nič v
dotiko. Bili so hudi dnovi, a srečni za
moža, ki je storil sedaj trdni sklep, da
se povrne v katoliško cerkev in popravi
vse pohujšanje.
Pankracij Šoba pa je jahal omenjenega
jutra proti Dobrepoljam; spremljala
sta ga dva oborožena hlapca turjaška.
Mož je bil zadovoljen, vsaj njegov
obraz je pričal tako, in tudi tisto
oko, ki je še gledalo, je zadovoljno in
veselo pomežikovalo znancem, ako je
katerega srečal. Srčna želja, katero je
dolgo skrivaje gojil, hotela se mu je
skoro izpolniti.
Pavšalek je s čudnimi čustvi sprejel
predikanta. Še bolj se je čudil in strmel
potem, ko mu je ta povedal, da Luke
Vrbca, katerega je on prav rad imel,
ne bode več nazaj, da ga pa bode namestoval
sam Šoba. Dasi je bil Pavšalek
vnet luteranec, vendar odurnega predikanta
ni mogel trpeti.
Šoba se je takoj ustanovil, in že prvi
večer je nekaj Dobrepoljcev vedelo, da
je Luka Vrbec šel, seveda, kam — ni
vedel nihče, da bode pa namesto njega
ostal pri njih Šoba. Ljudje so bili že
tako navajeni čudnih rečij, da jih to ni
posebno pretreslo. Pač pa je pograbilo
enega — in ta je bil naš — Črček.
Ta odstavljeni cerkovnik je pričakoval
prej strele z jasnega neba, kakor kaj
takega, in ko mu je njegova zakonska
polovica to povedala, kar je bila zunaj
zvedela, zagnal je na pol dopleten koš
pod peček, vrgel vitre v vodo, otresel
se je leskovih stružin in drugih smetij,
vzel polhovko s peči in je šel sam prepričat
se o tem, kar mu je žena povedala.
Kar je zvedel, ni ga zelo razveselilo.
Tam v glavi pa mu je nekaj šepetalo,
da Luka Vrbec ni rad odstopil
službe slepemu Pongrcu, ampak, da je
bil prisiljen. Črčku je bilo žal za Luko;
imel je rad gospoda, ko je bil še cerkovnik.
Na vsak način hoče pognati
pritepenca za vselej iz Dobrepolj. A
kako? Sam, to je vedel, ne opravi nič;
torej treba iskati pomoči.

Najzvestejši zaveznik mu je bil Šimon,
katerega že poznamo; pridružil
se je tudi Brjanček, ki se je bal, da
bi se Šoba nad njim ne znesel, in pa
Drejček s Ceste, ki je bil takoj v tej zvezi.
Privzeli so še drugih toliko, kolikor se
jim je zdelo potrebno.
Tri dni je Šoba že bival v Dobrepoljah
in bil je že brez vse skrbi za svojo varnost.
Dela je imel obilo. Očediti je hotel cerkev
vseh ostankov papeštva, da bi bila pravi
evangeljski tempelj. Dovolj posla je
imel tudi doma; ni bilo lahko vse tako
urediti, kakor si je želel Šoba. Glavna
zapreka mu je bil Pavšalek. A še prvi
dan ni potekel, in Pavšalek je sedel zaprt
prav v oni kleti, kamor je bil nekdaj
dal pahniti kapelana Blaža. Godilo se
mu je v mokrem in zatohlem prostoru
dosti slabo, ker mraz mu ni prizanašal.
Tako se na svetu vse obrača.
Ko se je zorilo jutro šestega dne po
tem dogodku, ni bilo Šobe več v Dobrepoljah,
ampak bil je na poti proti Krki
in Zatičini, kjer so se hoteli zarotniki
najprej oglasiti in zvedeti, kam bi ga
najbolje odtirali dalje in izročili pravici.
Šimon in Brjanček, ki sta bila še močna,
imela sta ga med seboj, Drejček je šel
pred njim, Črček pa za njim, tako, da
nikakor ne bi mogel uiti, ker je bil brez
vsakega orožja. Uprav navzdol po krških
klancih so šli, ko je lezlo zlato solnce
izza dolenjskih gor.

»Sedaj smo pa že na trdnem«, dejal
je Črček. »Sedaj nas dobrepoljski luteranci

ne dohite, ako bi tudi vedeli, kam
smo jo mahnili.«

»»Ti pošast luteranska, ki si hotela
biti naš župnik, sedaj te pa ne bode
zopet oslobodil gospod Luka, ne««, dejal
je Brjanček in tako grdo pogledal
Šobo, da se je ta nehote stresel od
strahu in groze.

»To bi se cobelsberški pisar smejal,
ko bi vedel«, pristavi Drejček. »Nazaj
grede mu moram iti povedat.«

Šoba bi bil za žive in mrtve rad prišel
z te družbe, ali kako? tega ni vedel.
Z zatiškimi gospodi patri
bi se bil strašno
nerad seznanil, še nerajši
pa s kakim trdim
katoliškim grajščakom
ali z drugo gosposko.
Mislil je in mislil, kako
bi se rešil neprijetne
družbe in drugih rečij,
ki so ga čakale. Naposled se nečesa domisli,
kar bi ga morebiti
rešilo.
Šli so že po zadnjem
klancu ali po prvem,
kakor se že šteje, ko poprosi
Šoba, da bi smel
iti nekoliko s poti.
Oni štirje se spogledajo, ne zdi se
jim pametno izpustiti ga. A Šoba prosi
in prosi tako milo, da se jim omeče
srca.

»Saj ne more nikamor uiti: spodaj
je reka, zgoraj smo mi, če bi pa na
desno ali levo krenil, bodemo ga že
prestregli«, pravi Brjanček.

»»Jaz ne mislim uiti, saj vidim, da
ne morem.««

»Pa naj gre!« reče Šimon.

Šoba gre tje, kjer je bilo malo gostejše
grmovje, in ko je nekaj sežnjev
od onih strani, udere jo z vsemi močmi
in teče ravno navzdol k vodi. A tudi
oni jo pocede za njim. Bil je pravi
človečji lov. Manj in manj razstoja je
bilo med njimi; ko priteče begunec do
Krke, ni vedel, kam bi prav tekel:
obrne se ob Krki, a preganjalci za njim.
Ko se Šoba ozre, vidi, da ne ubeži.
Krka je bila zamrznena, pa ne več čeloma;
tu in tam je imel led široke
poke.
Velja! mislil je sam pri sebi, ali se
rešim, ali pa utonem. Zavije jo na led
in že je bil na pol struge; že je mislil,
da je rešen. Tu mu pa izpoddrsne, on
telebi znak, led se strese,
poči in Šoba se pogrezne,
— ni ga bilo
več na vrh. Šimon je
ravno še o pravem času
pritekel, da je videl,
kako je Šoba padel in
izginil pocl ledom.

»Utonil je!« zaklicaj
je tovarišem.

»»Bog se usmili njegove
duše!«« dejal je
Črček, ki sta ga takoj
minila sovraštvo in pa
jeza.

»Bog je sodil«, pristavi
Brjanček.

Čakali so še nekaj
časa, da bi ga opazili; a ko ga le ni bilo,
vrjiili so se s poročilom v Dobrepolje, da
je Šoba utonil v Krki. Tako je končal
predikant Šoba ali slepi Pongrc.
Med Dobrepoljci so se širile razne
govorice o župniku Luki in o slepem
Pongrcu — Šobi. V obče so se bistveno
vse vjemale v tem, da je Šoba kopal
Luki jamo in sam padel vanjo. Luteranci
so pa zagnali strašanski hrup,
češ, da so katoličani ubili predikanta.
Potegovali bi se bili zanj še bolj, ako
bi se ne bilo zvedelo, kako je ravnal
s Pavšalkom. Tako je bilo ljudstvo zopet

vznemirjeno, in sicer prav v onem
času, ko vlada navadno mir in tihota —
v postu.

Novica o žalostnem koncu Pongrčevem
je prišla tudi na Turjak. Vse je hudo
pretresla, zlasti Dalmatina in župnika
Vrbca. Poslednjemu se je zdela ta smrt
očividna kazen božja. Prav ta novica
je bila vzrok, da se je njegov zapor
nehal poprej, nego bi se bil sicer.
Nekaj dnij potem se je vračal župnik
Vrbec v Dobrepolje.
Kako se je
bil premenil v malo
dneh! Škoro bi
ga ne bili spoznali;
kapelan Pavšalek
se ga je kar ustrašil.
A še bolj se je
bil izpremenil po
duhu in prepričanju.
Dovolj je moral
okušati grenkobe,
da je lahko
do dna spoznal,
kaj so verske novotarije.
Bil je korenito
ozdravljen.

Prva daljša pot
ga je vodila v Ribnico
k naddijakonu.
Pri njem je
ostal cela dva dni. Moža sta se poslovila
s solznimi očmi, a videl bi bil obema
na obrazu, da sta zadovoljna.
Takih velikonočnih praznikov še niso
doživele Dobrepolje, kakoršni so bili
ono leto. Na cvetno nedeljo je bila po
dolgem presledku zopet prava katoliška
služba božja, imel jo je naddijakon sam.
V krepkem govoru je omenjal dogodbe
poslednjega časa, povedal, kako se lahko
vsakdo zmoti, kakor je tudi sv. Peter
— prvak sv. cerkve — zatajil Kristusa, a
se poboljšal in točil solze britkega kesanja.
Tako tudi njih župnik, katerega
jim sedaj zopet predstavlja kot pravega
katoliškega župnika, ter ga tudi oproščuje
vseh cerkvenih kaznij. Ganljivo
je bilo potem, ko je župnik prosil svoje
župljane odpuščanja zaradi velikega pohujšanja.
Nobeno oko ni ostalo suho.
Tudi župnika samega je pretreslo,
kar se je godilo ta dan v cerkvi. Še
bolj mu je segalo v srce, še bolj ga je
navdajala žalost zarad njegovih napak in
zmot. Gnalo ga je,
da bi še jasneje pokazal
svoje kesanje.
V ta namen je
porabil veliki petek.
Po navadnem
opravilu je bila pridiga.
In govoreč o
človeški nehvaležnosti
ter o božji
ljubezni je slikal,
kako je tudi sam
ljubega Gospoda
nehvaležno izdal in
križal. Na to pa
gre s prižnice tje
pred oltar, kjer je
ležal pred ograjo
razgrnen leseni
križ, poklekne, prime
križ v roke in
z ihtečim glasom prosi odpuščanja Boga
in potem ljudstvo, ki je po cerkvi glasno
zajokalo. Bil je to dan sprave, dan odpuščanja,
res veliki petek.
In kako vstajenje, kakšna Velika nedelja
se je praznovala potem v Dobrepoljah!
V svojem govoru je prosil župnik
vse tiste, ki so še v zmoti, naj se
povrnejo nazaj v naročje katoliške cerkve.
Večina luterancev ga je slušala
in posnemala njegov vzgled. Tudi po
hišah se je vršila sprava, kjer je poprej
vladal razdor, in poljubljali so se od

veselja, kjer so se poprej preklinjali.
Bila je lepa velika noč, dan vstajenja,
dan veselja!
Med tistimi, ki so najdalje vstrajali v
novi veri, bil je oče Repnik. Naposled
se je pa tudi on pokesal ter ni stavil
nobene zapreke več Šimonu in Minki.

To je bilo svatovanje! Celo naddijakon
iz Ribnice je prišel skazat čast vrlemu
mladeniču ter pohvalil oba zaročenca,
ker sta si bila tako zvesta. Oče Repnik
je pa dejal:

»Kar sem jaz zagrešil, popravil
je moj zet.«

Črček je bil zopet cerkovnik in za
njim njegov rod. Pozneje ni bilo več
tako slavnega cerkovnika v Dobrepoljah.
Ne smemo zabiti kapelana Pavšalka.
Hudo pokoro mu je bil naložil Šoba,
a bila je dobra in uspešna. Zdi se res
večkrat, da poprej nečemo delati po
pameti, dokler nas ne zadene bridka
usoda. V kleti se je ohladila Pavšalku
vnetost za luteranstvo. Ko ga je začel
potem župnik sam nagovarjati, rekel
je kapelan:

»Ni treba; luteranstva imam
že dosti.« Z vrlim in vnetim tovarišem
Blažem sta bila najboljša prijatelja. Poslednji
ni nikdar omenjal hude krivice,
katero sta mu bila storila.
Kakor je Luka Vrbec pozneje zvedel,
izselila se je Marjeta Vodopivčeva iz
domovine v Nemčijo, kjer je izginila
brez sledu. Tudi njegov brat Blaž je
moral ostaviti ljubljansko mesto, ker ni
hotel premeniti svojega prepričanja.
Luka Vrbec je še precej let župnikoval
srečno v Dobrepoljah, in ko je umrl,
govorili so o njem le dobro. Spomin o
njem se je ohranil dolgo med narodom
in še sedaj ni popolnoma izumrl.