I.

Na
visokem in strmem hribu
na severni strani dobrepoljske
kotline se dvigajo razvaline
čušperške. Mah je porastel
po kamenju, zeleni
bršljin se je popel po visokih
stenah in med ozidjem rastejo mogočne
bukve. Gadje in modrasi se solnčijo
sedaj na razvalinah, sove in čuki se
skrivajo po luknjah. — Ljudje se kaj
radi ogibljejo samotnih razvalin, katere
še sedaj vzbujajo nekako grozo.
Ko sem stal prvič na teh slikovitih
razvalinah, navdajale so me različne
misli. Pred vsem se mi je vrivalo vprašanje,
kdo je bil oni sovražnik, ki si
je osvojil skoro nepristopni in nepremagljivi
grad. Sklenil sem tedaj pozvedovati,
kdo ga je razdejal. Prebiral
sem spise, toda v teh sem našel le
malo o starem Čušperku; hotel sem
pregledati arhiv v novem gradu, toda
našel ga nisem, ker ga nimajo več.
Neki nevešč oskrbnik je baje vsa pisma
in vse listine prodal prodajalcu, da je
zavijal vanje milo, sveče in druge take
reči. Nekoliko imen in podatkov sem
dobil od prijaznega slovenskega zgodovinarja.
Naposled sem izpraševal še
ljudi o Čušperku in tu, kjer sem se
nadejal najmanj, zvedel sem največ.
Slišal sem marsikatero pripovedko o
starem gradu in nekdanjih njegovih
prebivalcih. Na podlagi teh pripovedek
sem se namenil spisati to-le povest, ki se
opira na zgodovino, največ pa na ustna
poročila. Kajpada se utegne sčasoma v
poročilih marsikaj premeniti, ker gredo
od ust do ust, a jedro je resnično.
V začetku šestnajstega veka so imeli
Čušperk v lasti Turjačani. Pankrac Turjaški
ga je bil dobil l. 1490. od cesarja
Friderika IV. za veliko denarno vsoto
v zastavo. Nekdaj so ga imeli v lasti
Oselinkarji, ki so se pisali po tuje Osselinkherji
in Osselnikheri, t. j. Oselnikarji.
Tako so se imenovali lastniki tega grada
do l. 1399. Zakaj so se odslej imenovali
»gospodje Čušperški« ali prav za
prav »Zobelsbergerji«, tega ne morem
povedati. Ali je prišla druga rodbina
na grad, ali se je iz drugega vzroka

ime premenilo, ne vem, pa za našo
povest tudi ni posebno važno. A ohranilo
se je ime med ljudstvom in ostalo
do današnjega dne. Iz 15. veka se imeujejo
nekateri Čušperžani, duhovskega
in svetnega stanu. Čušperk ni bil več
njih prava last; jeden izmed njih je bil
še na gradu, drugi so se naselili drugodi
in polagoma poizgubili v povestnici.
Oni, ki je bil še na čušperškem gradu,
bil je sicer samo nekak oskrbnik; oddajal
je dohodke Turjačanu, toda nosil se
je kot pravi gospodar, veljal za pravega
gospoda tudi med ljudmi. Ker je hotel
sam živeti dobro in gosposko, h krati
pa pravemu gospodarju tudi mnogo
plačeval, ume varno lahko, zakaj je stiskal
svoje kmete.
Henrik se imenuje junak naše povesti;
ljudje ga imenujejo skratka »gospoda«,
ali »grajščaka«, ali pa »Čušperškega
gospoda«. V začetku šestnajstega
veka gospodari na gradu kot oskrbnik
Turjačanov. Res ni samostojen, a tem
bolj se dela samostojnega, obnaša se
kot pravi gospodar in ima tudi svojega
valpeta ali opravnika.
Nekega dne o žetvi l. 1515. zajaše
gospod Henrik Čušperški na grajskem
dvorišču krepkega, spočitega vranca.
Prej so bili zajahali konje valpet in dva
slugi ter so mirno pričakovali ukaza
gospodovega.

»V dolino, v Kompolje!« veli trdo
gospod Henrik.

Vspodbodejo konje in udero skozi
grajska vrata. Prvi valpet, z dolgim
bičem v roki, kakih deset korakov za
njim gospod, kaka dva koraka za njim
pa sta jahala slugi, ki sta bila za oprodi.
Nosila sta orožje gospodovo: kopje in
meč.
Jahali so precej urno po poti, ki se
polagoma niža v daljših in krajših ovinkih
v dolino. Kmalu so dospeli v gozd.
Stoletne košate in visoke bukve so se
objemale v vrhovih in senčile pot, da
so le malokje prodrli solnčni žarki gosto,
zeleno mrežo. Prijetno je po leti v
gozdni senci. Gospod Henrik je zadrževal
konja toliko, da je šel umirjeno,
polagoma; istotako so jezdili tudi spremljevalci.
Nikamor se jim ni mudilo. Gospod
je govoril sedaj z valpetom, sedaj
s slugama, izbijajoč malo lepe šale, da
se je sam glasno krohotal in so se
smejali njegovi drugi.
Ker niso bile šale in drugi pogovori
toliko imenitni, da bi jih bilo vredno
zapisati, in ker so brez vrednosti za
povest, preskočim jih in namestu njih
predstavim čitatelju to družbo.
Gospod Henrik je bil star blizu petdeset
let. Velik je bil, širokopleč, tršatega
života in krepkih rok in nog. Vse
je kazalo, da je jako močan. Spodnjo
polovico zagorelega obraza mu je pokrivala
gosta, zmršena, črna brada, ki
mu je segala daleč po prsih. Tu in
tam je bila že prepletena z belimi nitmi.
Čelo njegovo je bilo nizko, in globoko
pod njim so bile udrte neprijazne oči,
v katerih je odsevala strast. Obraz ni
kazal plemenite duše, ampak je pričal,
da je ta mož že marsikaj prebil in doživel.
Pokrival ga je siv klobuk še dokaj
ozkih krajcev, z dolgim sokolovim peresom
na strani. Kratko temno suknjo
je imel prepasano s širokim usnjatim
pasom, ki je bil na trebuhu z medenino
ovit; za njim je tičal običajni lovski
nož. Hlače so bile ozke in za jahanje
prikrojene, škornji so mu z golenicami
segali čez kolena in so imeli na peti
pritrjene velike in bodeče ostroge.
Precej podobno so bili oblečeni tudi
spremljevalci, le da niso imeli za klobuki
peres, in je bila vsa njih obleka
slabša in preprostejša. Valpet tudi ni

imel noža za pasom, ampak v roki
dolg bič, ki ga je čestokrat vtaknil za golenico.
Slugi sta nosila orožje
gospodovo, meč in kopje, zakaj gospod
Henrik je rabil s posebno ljubeznijo to
že zastarelo orožje in se nikakor ni
mogel do cela sprijazniti z novodobno puško,
ki se je takrat vedno bolj razširjala.

Le včasih je vzel sabo tudi dolgo
puško, da jo je pomeril v divjačino,
ako je ni mogel zadeti s kopjem.
V pol ure so prejahali gozd in kmalu
dospeli v dolino. Pred njimi se je razgrinjala
kot velik, pisan prt ravna dobrepoljska
dolina z lepimi rodovitnimi njivami,
po katerih se je še zibalo zlatormeno
žitno klasje. Sem in tje je rastel
med njivami še kak zelen gaj, ostanek
iz prejšnjih časov. Ker je bilo sveta
dovolj, ni bilo treba posekati vsega
drevja in potrebiti vseh korenin za
njive. Mnoge vasi so se tiščale bližnjih
gor in se zavijale v zeleni plašč košatega
drevja; tu in tam je molel kvišku
med hišami in drevjem visok, bel zvonik,
kar je dajalo vasem še prijaznejše lice.
Ljudje so bili večinoma na polju. Razlegalo
se je veselo petje, govorjenje
in smejanje čilih žanjic, ki so krepko
vihtele srpe in urno žele dozorelo žito.
Pokrite so bile z belimi pečami iz domačega
platna, bele rokave so imele
zavihane čez komolec. Za njimi so vitki
mladeniči vezali snopje in je devali v
kupe, med delom pa se glasno razgovarjali.
Samo tam so bili delavci tihi,
kjer so desetinili grajski ljudje, to je,
pobirali vsak deseti snop in ga nosili
na svoje voze.
Našim jezdecem je bila najbližja vas
Cesta, skozi katero drži tudi pot na
Čušperk.
Spodbodli so konje in dirjali po ravni
poti v vas. Umikali so se ljudje daleč
s pota, ker valpet je vihtel grozeče svoj
bič in švrknil onega, ki se ni dovolj
daleč in spodobno umaknil s pota plemenitemu
gospodu. Ljudje so to dobro
vedeli in kadar so ugledali kakega
jezdeca, niti pazili niso, ali je res grajski
gospod, ampak bežali so s pota in se
skrivali v žito ali v grmovje. Otroci pa
so zakričali in stekli s pota, kjer so
se igrali, začuvši peket konj in ugledavši
jezdece; izza voglov in plotov
so gledali s strahom za njimi.
Zadovoljen nasmeh je igral na obrazu
gospodovem, češ: vse se me boji, vse
se mi umika! Ni pa mislil, kaj se godi
tem ljudem v srcu.
Drvili so naprej. Kmetje so odpeljavali
vozove s pota, odkrivali se in globoko
priklanjali, ko je jezdila družba mimo.
Umolknile so žanjice, globočje se pripogibale,
hitreje žele, dokler so jih
gledali jezdeci. In gospod je klel in se
jezil, da ima ta pasji rod tako slabo
vest in skriva svoje obraze. Cesto je
zapodil konja nalašč na njivo med žanjice,
da so se umaknile, in je tako
katero pogledal. In ni se ogibal žita
ali drugih sadežev, jezdil je, kamor se
mu je zdelo, naj je bila njiva prazna
ali polna. Kaj njemu za to! A kmetic
ga zaradi tega ni blagoslavljal ... Čule
so se zamolkle kletve in grožnje, pestil
je roke in mu žugal mrmraje:

»Pride
dan povračila, in takrat tebi gorje, oholi
in neusmiljeni grajščak!«

Bližali so se Vidmu.
Od nasprotne strani je peljal prileten
kmet z voli visoko naložen voz rži. Z
njim je šla mlada deklica, hči njegova.
Dobro ji je pristojala na glavi bela,
spretno zavezana peča, izpod katere so
ji tu in tam silili črni lasje. Do komolca
gole, nekoliko od solnca zagorele
roke je upirala v bok in široko, gosto
nagubano krilo iz boljšega domačega
platna ji ni popolnoma zakrivalo bosih
nog. Bos je bil tudi oče, ker takrat še
niso bili toli razvajeni, da bi obuvali
čevlje zaradi peščene poti ali bodečega
strnišča. Živahno sta se razgovarjala,
in deklica se je očetu večkrat prijazno
nasmijala. Zato se je tu in tam zjasnilo
tudi kmeticevo lice, ki je bilo že precej

zgubančeno in od solnca zapečeno.
Bila sta že blizu vasi. Kar jima udari
žvenket podkev na uho. Ozreta se.

»Joj! Oče, ognite se, gospod prihaja!«
vikne deklica in od samega
strahu stopi k očetu.
S polnim vozom se je težko ogibati.
Zato pogleda kmetič natančneje, ali je
res gospod, ali ne, da bi se ne umikal
zastonj. Takoj spozna, da je res grajščak.
Zakaj videl je dolgo sokolovo pero,
dobro je razločil črno brado in tudi
valpeta ni prezrl, ki je že spodbodel
konja in se bližal skokoma.

»Oče, brž s pota, brž!« priganja
deklica.
Bil je že res skrajni čas. Zato ni
mogel kmetic premišljati, kam bi se
bilo bolje ogniti. Naglo obrne voli na
stran, toda, ker je bil svet poleg ceste
nekoliko nižji in so voli prehitro zavili,
zvrne se voz nagloma in ostane z zadnjim
koncem še na poti. Hči se je bila
komaj umaknila, da je ni potlačil voz.
Od strahu je kmetič obstal, tresel se
in srpo zrl v prevrnjeni voz, tudi deklica
je trepetajoč pričakovala, kaj bode.
V tistem hipu pridrvi valpet.

»Umakni se!« veli mu grozeče.

»Gospod, ne morem, ne morem; saj
vidite, da ne morem!« odvrne z mehkim
glasom kmetič.

»Moraš!«

»Ne morem«, odvrne zopet.

»Tu imaš, uporni pes!« zavpije valpet,
bič zažvižga in se oplete kmetiču okrog
glave in pleč.
Niti ganil se ni kmetič in nič ni ječal;
udano je prejel ščemeči udarec bičev.
Toda hčerka njegova je jeknila in bridko
zaplakala.

»Oh, oče, oče!«

»S poti!« zakriči valpet še silneje.

»Ne morem, saj vidite, da ne morem!«
odvrne kmetič.

»Moraš!«

In zopet je zavihtel bič in udaril ubogega
kmetiča, da se je naredila rdeča
proga, koder se ga je dotaknil.
Deklica je planila k očetu ter ga hotela
varovati pred valpetovim bičem.
Ta pa je nemilo vihtel bič in jedenkrat
je udaril voli, da so se napenjali v
jarmu, drugič pa kmeta in zadel tudi njegovo
hčer. Ta je bila vkljub bolečinam
vesela, da je prestregla vsaj nekoliko
očetu namenjenih udarcev.
Tedaj pa prijaha grajščak.

»Kaj je to?« vpraša osorno.

»Ta kmečki pes se vam neče umakniti!«
odvrne valpet in zopet švigne z
bičem.
Kmetič se brž razkrije in molče globoko
prikloni, a deklica se ojunači in
reče:

»O, gospod, zgodila se nama je velika
nesreča. Hotela sva se vam ogniti,
a v tistem hipu se nama je zvrnil voz,
in sedaj ga voli nikamor ne morejo
premakniti. Gospod, usmilite se!«

»Lažeš, zvrnila sta nalašč, da nam
kljubujeta!« zakriči valpet in z bičem
oplazi njo in očeta.
Bridko jekne deklica, ker bič ji je
priletel čez golo roko.

»Naprej! Naprej! S poti!« vpije valpet
razljučen in švrka z bičem.

»Stoj, ti pasjedlakec!« zavpije nad
njim gospod Henrik. »Ne tepi mi dekline!
Ne vidiš li, da je predobra za
bič?«

Valpet preneha, grajščak pa požene
konja prav h kmetu.

»Kdo si ti, ki se mi nečeš umakniti?«
vpraša trdo.

»Rman iz Vidma, žlahtni gospod!«
odvrne plaho kmetič.

»In čegavo je to dekle?«

»Moja hči, žlahtni gospod!«

»Tvoja?« začudi se grajščak. »Za te je
prelepa! Neverjetno! Ti si jo ukradel.«

»To je moja prava hči, kri od moje
krvi.«

Zaman je skrivala deklica z dlanjo
svoj obraz. Henrik se je nagnil s konja
in ji potegnil roko raz obraz, rekoč:

»Ne skrivaj svojega obraza in ne povešaj
lepih očij!«

In gledal jo je pazljivo. Zadovoljen
nasmeh mu je igral okoli usten, iz očij
mu je žarela strast. Kmetič je pa skrbno
opazoval obličje gospodovo in spoznal,
kaj se mu godi v duši.

»Res, čedna deklica!« pregovori gospod
Henrik čez nekaj hipov. »Zakaj je
nisem zapazil že poprej? Škoda, da se
valja med temi pasjimi kmeti.«

Spremljevalci mu prikimajo.

»Ali je res to tvoja hči? Povej mi
resnico, ti kmet!«

»Žlahtni gospod, ona je v resnici
moja hči!«

»Ali se ne sramuješ takega očeta?
Ali bi ne hotela iti k nam na grad,
imela bi mene za očeta, ti lepa stvar?«
vpraša obrnjen k njej.

»Svojega očeta se ne sramujem nikdar
in sem rada pri njem. Ne maram nikamor
drugam!« odvrne srčno hči.

»Škoda! Škoda! Pa bodemo že videli!«
mrmra gospod Henrik sam pri
sebi.

»Ti malo vredni kmetavz, da se mi
drugič ogneš spodobneje in o pravem
času!« zavpije na to grajščak. »Danes
naj se ti prizanese zaradi hčere, katere
nisi vreden, a drugič bodeš izvestno
prebil zasluženo kazen, ako se ne bodeš
vedel tako, kakor se moraš.«

»Žlahtni gospod! Zahvalim; nikdar
več ne bodem vas razžalil!« odvrne
Rman z vso ponižnostjo.

Gospod Henrik se ozre še nekaterikrat
po Rmanovi hčeri, potem pa odjase
naprej. — »Čedno dekle,« zamrmra
večkrat in se zadovoljno nasmehuje.
Koval je načrte, kako bi jo dobil na
grad. Polotila se ga je želja, da jo mora
imeti.

»Čegava je ta deklina, ti valpet? Jaz
sem že pozabil to kmečko ime«, vpraša
gospod Henrik.

»Rmanova iz Vidma«, odvrne ta.

»Rmanova? Zapomni si, da bodeš
vedel čegava je, ako te bodem kdaj
vprašal za njo!«

»Gospod, ne zgrešim je, zanesite se!«

In jahali so naprej.
Takrat je pa kmet Rman žalostno
gledal zvrnjeni voz in hčerka si je otirala
solze.

»Vražja gospoda!« sikal je Rman.

»Mi smo jim psi, ne ljudje, živina, s
katero se počne, kar hoče kdo!«

»Oče, ali vas hudo boli?« vpraša ga
hčerka skrbno.

»Boli? — Naj me boli, in bolelo naj
bi me še bolj, prestal bi rad še več,
samo, da bi te on ne bil videl!«

»Oče, jaz se ga ne bojim.«

»Ne bojiš se ga?« reče bridko oče.

»Ali se moreš ustavljati njemu, gospodu,
ki stori, kar hoče? Če te bode
hotel imeti na grad za službo, morala
boš iti.«

»Pozabil bode name.«

»Prav bi bilo, pa ne verjamem. Taki
ljudje ne pozabijo. Vse hočejo imeti
zase, z njiv naše pridelke, iz hlevov
živino, pa še ljudi, kadar se jim zljubi.
Ubogi kmet! Oj, mi nesrečniki! Stavil
bi, da bode tudi tebe hotel imeti, in
če ne bodeš šla rada, vzel te bode s
silo. Izgubljena bodeš za svoje stariše,
za brate, za svojega Vida. O, Bog se
usmili!«

Debele solze so rosile po njegovem
licu. In ko je deklica videla žalostnega
očeta, polotila se je tudi nje bridka
žalost. Skrb je težila vprvič njeno mlado,
neizkušeno srce.

Molčala sta. Vsak je mislil za-se.
Razložila sta žito z voza in potem voz
zopet postavila. Otreslo se je mnogo
zrnja in voz se je precej oškodoval.
A to bi se pozabilo, da bi le več hujšega
ne prišlo! Nakladala sta snopje, kmetje
pa so prihajali in izpraševali, kaj se je
zgodilo. Ko so zvedeli, stiskali so pesti
in se grozili.

»Gorje ti, gorje, oholi človek!«

Rman je naloženo žito peljal domov;
žalosten je korakal poleg voza in tudi
hčerka — Alenčica ji je bilo ime — se
ni smejala več.
Gospod Henrik pa ni bil čisto nič
žalosten, ampak še nekako zadovoljen.
Ko je zvečer zopet jahal mimo Vidma,
vprašal je valpeta, kje je hiša Rmanova.
Valpet mu jo je pokazal prav natančno.

II.

Rmanova hiša je bila za tisto dobo
prav čedna. Bila je sicer lesena in nizka,
a okoli nje in notri je bilo vse dobro urejeno
in snažno.
Rman — za Bernarda je bil krščen
— je bil dokaj razumen mož. Znal je
dobro gospodariti, delal je pridno in
varčeval tako, da je pošteno živel. Bilo
je pri hiši dovolj živeža in obleke. Z
grajskimi beriči se ni prepiral in ruval,
kadar so prišli desetinit, ker je bil miroljuben
in se je ogibal vsem neprilikam.
Takrat, ko se pričenja naša povest,
bil je star čez petdeset let.
Štiri leta mlajša je bila njegova žena
Katarina, sestra Stankova, meniha v samostanu
zatiškem. Bila je zvesta pomočnica
možu, s katerim sta živela v
najlepši zlogi. Poslednja leta je bila
že slabega zdravja. Opešala je, ker je
v mladih letih preveč trpela.
Imela sta več otrok, toda živi so jima
ostali samo trije: sina Bojan in Martin
in pa hčerka Alenčica. Najstarejši sin
Bojan, ki je bil star takrat okoli triindvajset
let, bil je v zatiškem samostanu
in se učil. V tedanjih časih je bilo neizmerno
težko za navadnega kmeta, ako
je hotel dati sina kam v šolo. Ne samo,
da navadno ni mogel prenašati tako
velikih stroškov, ampak treba je bilo
dobiti dovoljenje od grajščaka. Ta pa
ni rad videl, da bi bil kmečki sin kaj
boljšega. Za Rmana je bila sreča, da
je imel močno podporo in zaslombo v
zatiškem samostanu, kjer je bil njegov
svak jako veljaven. Ta ni nameraval
jedino le tega, da bi vzredil Bojana za
meniha, ampak prizadejal si je, da se
mladenič izobrazi, naj bode potem že
kar hoče, duhovnik, ali vojak, ali drugačen
gospod, samo da bi ne bil kmet,
zatiran tlačan grajščakov. Bojana ni
prva leta veselilo učenje, najrajši bi bil
pobegnil iz samostana domov k ljubim
starišem, bratu in sestri. Toda stariši
so ga odločno priganjali, naj se uči,
saj so vedno želeli, da bi se mu godilo
boljše, nego se godi njim. In tako je
ostal v samostanu in se izobraževal.
Marko, najmlajši, je bil namenjen od
starišev za domačijo. Zato je bil doma
in je očetu pomagal pri delu.

»Alenčico pa bodemo dali možu, da
bodo vsi preskrbljeni,« dejal je Rman
včasih, kadar sta se z ženo pogovarjala
o otrocih.

Alenčica je že imela ženina, bil je
Močilarjev Vid, tudi iz Vidma. Sama sta
si bila dobra, in stariši Vidovi so želeli,
da se vzameta. Le Rmanka še ni bila
za možitev hčerino iz prav tehtnih vzrokov.
Z Alenčico bi bila namreč izgubila
veliko pomoč in podporo, ker ona sama

je že težko opravljala. Ako Alenčica gre,
potem bode zanjo staro trpljenje. Nova
gospodinja pa tudi ni mogla še priti v
hišo, zakaj Marko je bil še premlad za
ženitev.
Drugi dan sta Alenčica in Marko zdevala
snopje v kozolec, stara dva sta pa
nekoliko v veži posedela in se razgovarjala.

»Torej ti, Bernard, praviš, da je za
dekle nevarno,« pravi po kratkem premolim
žena.

»Jaz se zanjo prav bojim,« odvrne
ji on. »Ta čušperški divjak jo je videl
včeraj in tudi govoril ž njo. To ne
obeta nič dobrega.«

»Kaj veš?«

»Vem, kar vem! Dobro poznam tega
človeka, in včeraj sem ga še posebno
natančno gledal, če tudi me je bolelo
od biča. Gledal jo je, kakor mačka meso.
In kako je govoril! Skoro ti ne morem
povedati.«

»O, Bog se nas usmili!«

»Na samo božjo usmiljenost in pomoč
se ne smemo zanašati, delati moramo
tudi sami.«

»Kaj pa hočemo? Kako naj mu jo
skrijemo?«

»Skrivali je ne bodemo nič, ampak
nekaj pametnejšega storimo!«

»No, kaj neki?«

»Veš kaj, omožimo jo! Tič se bojuje
za družico, in tudi mož jo bode lože
branil pred grajščakom, kakor midva.«

»A brez Alenčice ne moremo biti.«

»Treba bode. Ako je ne omožimo,
vzame nam jo grajščak, češ, da jo potrebuje
za deklo ali kaj drugega, ali jo
pa vzame kak berič, pa smo ob njo.
In kaj bode potem? Ali jo dobimo še
kdaj nazaj? Ne, ne! Čim preje se omoži,
tem bolje zanjo in za naju.«

Mati Katarina prikima. Čez nekaj
časa vpraša:

»In kje je ženin?«

»Kaj vprašuješ, kakor bi ga ne poznala?«

»Saj ima več snubcev, in ne vem,
katerega misliš.«

»Alenčin ženin je samo Močilarjev
Vid. Poznam ga, da je prav dober mladenič,
zato bode tudi dober mož. Vem
tudi, da ima Alenčico rad, in ona se ga
ne bode branila.«

»Meni tudi ugaja.«

»No, torej prav. Jedenkrat nama je
možiti hčer, moživa jo sedaj!«

Žena mu pritrdi.
Menila sta se potem, kaj bode treba
pripraviti za možitev, kaj ji bode treba
dati.

»Še danes se moramo zmeniti z Močilarji
zaradi možitve. Saj nekoliko sva
se s starim že menila, pa takrat se tudi
meni ni mudilo. Da, še danes! V treh
ali štirih tednih bode vse v kraju, ako
pojde po sreči,« modruje Rman.
»Upajmo, da pojde!«

»Zato pa, da bode Alenčica ta čas
bolj na varnem, naj gre k tvojemu
bratu na Visoko in tam ostane do poroke.«

Žena ne odgovori ničesar, kakor bi
ne bila zadovoljna z moževim nasvetom.

»No, kaj praviš ti?«

»Jaz bi rekla, naj ostane doma. Ako pa
le hočeš, naj gre na Visoko za ta čas.«

»Videla bodeš, da bode prav.«

»Kdaj pa pojde?«

»Nocoj se zmenimo, jutri pa pojde.
Čim preje bode z doma, tem manj me
bode skrbelo.«

»Po Močilarja je treba iti, da se zgovorimo.«

»Jaz idem ponj.«

»Le pojdi, pa naj vsi trije pridejo,
oče, mati in Vid.«

Rman vstane in gre k Močilarju.
Rmanka pa se opre z lahtmi ob kolena

nasloni glavo na roke in premišlja. Čez
nekaj časa pride Alenčica v vežo.

»Ali sta že podelala?«

»Vse je spravljeno«, odgovori hči.

»Prav. Sedaj pa sedi k meni in se
odpočij malo!«

Deklica sede na stol, kjer je sedel
prej oče.
Pogovarjali sta se nekaj časa o navadnih
rečeh, potem pa pravi mati:

»Alenčica, povej mi, ali bi se rada
možila?«
Alenčica povesi oči in zardi. Popravi
si pečo, da bi zakrila svojo zadrego.

»Le povej, le, saj se ni treba nič
sramovati! Stara si dvajset let, marsikatera
se moži še poprej. Torej povej,
ali bi se omožila rada, ali ne?«

»Mati, jaz res ne vem. Včasih bi se
rada, včasih pa ne, kakor je. Ako bi
šli vi z menoj, možila bi se veliko lože.«

»Jaz ne morem s teboj, pa tudi tebi
ne bode treba daleč hoditi; saj vem,
da poznaš Močilarjevega Vida.«

»Poznam ga.«

»Vidiš, njega sva ti izbrala z očetom
za moža. Ali si zadovoljna?«
Alenčica sramežljivo prikima.

»Nocoj zvečer pridejo Močilarjevi sem,
da se zgovorimo.«

»O, že nocoj?«

»Nocoj, da bode vse poprej v kraju.
Oče se boji, da bi ti oni pesoglavec s
Čušperka kaj ne naredil. Saj veš, kakšen
je. Ker te je včeraj videl, boji se oče
zate. Ko bi se zazdelo temu neusmiljencu,
pa bi te vzel za deklo ali še kaj
hujšega.«

To je nagnilo hčer, da je bila čisto
zadovoljna z možitvijo. Pogovarjali sta
se razne reči, in skrbna mati jo je umno
učila.
Med različnim delom in pogovori je
prešel dan, in začelo se je mračiti. Ko
so se prve sence nekoliko zgostile, šla
je Močilarica kar po vasi k Rmanu, po
stezi za vasjo pa sta prihajala Močilar
in sin Vid, da bi ne vzbujali prevelike
pozornosti.
Ej, seve, takrat se je snubilo po navadi
drugače, toda ker so si bili Rmani
in Močilarji prav na roko, ker so bili
malone sosedje, snubili so bolj po domače,
brez pomoči starih strijcev in
ujcev.

»Bog daj dober večer!« pozdravita
Močilarja vstopivša.

»Bog daj!« odgovarjajo Rmani.
In brž so posedli po klopeh. Moški
skupaj, stari dve skupaj, samo Alenčica
ni vedela, kam bi sedla.

»K Vidu sedi!« pomaga ji stari Močilar
iz zadrege.
Alenčica je slušala in sedla med Vida
in svojo mater.
Marko je pa popravljal luč. Pri čelešniku
je sedel, deval v svečnik novo
trsko, kadar je pogorela prejšnja, pazil,
da je dovolj svetila, in jo sedaj otrnil,
sedaj zopet obrnil, da je bolj gorela.
Po daljšem razgovarjanju o teh in
onih rečeh preidejo na ženitev in možitev.

»Torej, kako bode z ženitvijo?« vpraša
stari Močilar.

»Kako? — Ako ste zadovoljni, pa
sedaj naredimo!« odvrne Rman.

»Take sile nam še ni, pa ako je vam
prav, nam je tudi, pa naredimo!«

»Tudi mi bi imeli dekle radi doma,
saj veš, da je mati že stara. Pa ker
mislimo, da bi bilo zanjo bolje pri vas,
da bi bila bolj varna, pa naredimo
sedaj ženitovanje!«

»No, prav! Ali sta pa tudi ona dva
zadovoljna?« vpraša Močilar.
Spogledata se Vid in Alenčica, in ta
še bolj zardi.

»Kako pa, kot zadovoljna!« povzame
besedo Močilarica.

»Jaz tudi mislim, da se ljubita in da
se bodeta vedno rada imela,« pritrdi
Rmanka.

»Koliko pa daš ž njo?« vpraša Močilar.
Rman se popraska za ušesom in reče:

»Napravim ji lepo balo, kakor se
spodobi, za doto ji pa dam kravo s
teletom in deset novih beneških kron
denarja.«

»Ni veliko.«

»Veliko ni, pa malo tudi ne. Vse to
pa dobi brž, in to je vendar več vredno,
kakor da bi veliko obljubil, pa malo dal«

»Drugodi bi dobil več.«
»Take neveste nikjer! Poznaš-li še
tako deklino, kakor je naša Alenčica?«

»Ali pa bode tudi dobra gospodinja?«

»To pa to, gospodinjiti pa bode znala
Alenčica,« poseže v govor Rmanka.

»Doma gospodinji že sedaj tako dobro,
da se ne morem kar nič pritožiti.«

»Nekoliko jo bodem pa še jaz naučila,«
oglasi se Močilarica.

»Prav, samo preveč ne bodeš smela
biti sitna,« zavrne jo Rmanka.

Obe starki sta bili naposled zadovoljni.
Dogovorili so se in sklenili, da
bode čim najpreje ženitovanje.
Bati se je bilo sicer, da bode grajščak
zaviral, a tem bolj so upali, da
jih bode podpiral gospod župnik in tudi
ujec iz Zatičine, ako bode treba.
Močilarji so se nekoliko čudili, zakaj
bi morala nevesta na Visoko, a ko so
slišali vzrok, pohvalili so umnega in
skrbnega očeta.
Le Vid je bil nekam otožen in se
rotil, češ, naj le pride po nevesto, ako
se hoče poskusiti s kmeti. Bilo je že
pozno, ko so odšli od Rmanovih nenavadni
snubci.

III.

Drugi dan dopoldne je Rmanova
nova mati pekla. Hčeri je
bilo treba popotnice, ker
pojde na pot na Visoko.
Ni daleč tje; ako se dve
uri dobro hodi, pa se pride tje gori, in
dosti ljudij je že prej in potem prišlo
na Visoko brez »brešna«. Toda Rmanka
ni hotela, da bi njena hči prišla prazna
k sorodnikom, zato je prej naštela na
prste bratovo družino, potem pa je
pekla in spekla toliko hlebčkov in še
jednega več, kakor je bilo ljudij pri
bratu na Visokem. Ker ni imela poslati
kaj drugega primernega, poslati je hotela
kruha. Stara resnica je, da so
ženske strašno sitne, kadar kruh peko,
in sitna, čmerikava je bila tudi Rmanka.
Žalostna je bila, ker pojde Alenčica
proč, jezila se je na Čušperžana, da je
tak, kakor bognasvaruj. Govorila je
hčeri, kako naj se vede v bratovi hiši
ter ji popisovala bratove lastnosti in
navade. In imela je celo solze v očeh!
Kaj čemo, taka so srca človeška! Tudi
Alenčici ni bilo prav po volji. Malo
kislo se je držala, ker pojde iz doma,
pustivša mater, očeta, brata in ženina.

»Spremim te do Podgore, potem
pojdeš pa sama«, dejala ji je mati in
si obrisala z rokavom oči.

»Kdaj pa grem?« vpraša jo Alenčica.

»Popoldne, proti večeru, da si le do
mraka na Visokem.«

»Saj ne grem danes še nič rada.«

»Meniš, da te jaz rada pustim? Toda
iti moraš, rekel je oče, in pa da bodeš
prej prišla izpod oblasti Čušperžana;
saj veš, na Visokem ni on več gospod.«

»Pa pojdem, da ne bodete skrbeli.
Kadar mi bode dolg čas tam gori, gledala
bodem pa v dolino.«

»Dolg čas ti ne bode tam gori, ujec
Ureh je dober mož, povedal ti bode
marsikaj veselega, žena je pa zgovorna,
da se bodeta lahko vedno razgovarjali.
Saj te pridemo obiskat kmalu; tudi
Vid vem, da ni tak, da ne bi prišel
nič pogledat.«

Tako sta se pogovarjali mati in hči,
in ko sta povedali očetu, kako sta sklenili,
pritrdil jima je tudi sam. Proti

večeru je imela torej Rmanova Alenčica
zapustiti očetovo hišo na Vidmu
in iti v varno zavetje na Visoko.
Istega dne je posedel gospod Henrik
Čušperški po obilnem kosilu še nekaj
časa za mizo v obednici. Prišel je bil
prejšnji večer k njemu vitez Hugon
Strmški, malovreden, lokav človek, poln
raznih hudobij in malopridnostij. Hitro
je bil zapravil svoj gradič in sedaj se
je klatil po vsej deželi ter iskal gostoljubja
pri vitezih in drugih znancih.
Na Čušperku se ni malokrat prikazal.
Henrik ni sicer dosti maral zanj, a
kadar ni bilo boljše družbe, bil je tudi
ž njim zadovoljen. Rad ga je imel nekoliko
tudi zato, ker se je smel norčevati
iz njega, kolikor je hotel.
Na ogromni hrastovi mizi je stal
velik vrč dobrega vinca, katero sta gospoda
brez vse skrbi in bojazni krepko
vlivala va-se. Pela sta tako kosmate in
robate, da so se celo ne baš sramežljivi
sluge in strežaji sramovali, in zraven
sta vpila in se prepirala, da so se strežaji
bali nevarnega spora, A takoj sta
se zopet umirila in si pripovedovala
vesele dogodke iz življenja in se krohotala,
ako je kateri kaj posebno debelega
povedal.

»Ti, vitez Henrik, poslušaj, kaj ti
pravim! Dobro vince imaš in dobro si
me pogostil. Pa ne vem, zakaj imaš
te nerodne in kmečke dečake za postrežbo.
Kjer strežejo ženske, tam je
vse bolje in okusneje.«

»Kaj to tebi!« zagrmi nad njim
Henrik. »Če ti ni prav, pa pojdi!«

»No, no, le pomiri se! Saj nisem
mislil hudo. Le povedal sem, kaj sem
izkusil drugodi in ker bi tudi tebi rad
svetoval. Pa, saj vem, sedaj hočeš biti
moder in trezen, ker si vdovec. Pa ko
bi videl, kako je drugodi ...«

»Kaj meniš, da bi jaz ne imel lahko
sto postrežnic in dekel, če bi hotel?
In celo takih, kakoršnih ni na nobenem
gradu. A nečem, da bi mi zapravljale,
rajši se sam gostim. No, pa kar ni, to
se lahko dobi.«

Nesreča ne počiva nikdar, pravi pregovor.
Res nesreča se je pritaknila tudi
tukaj, da se je Henrik spomnil Rmanove
Alenčice. Že včeraj mu je rojilo nekaj
takega po glavi, kar je omenil ravnokar
gost; poslednje besede pa so njegovo
željo in misel tako ojačile in utrdile,
da je bil hipoma sklep storjen:

»Da, Rmanova mora na grad, jaz jo
potrebujem, jaz hočem imeti deklo, jaz
hočem imeti njo, prav njo.«

Tako je
mislil naglo Henrik, kolikor so mu še
pripuščali vinski duhovi.
Ni nam treba na dolgo popisovati,
kako so se vrstile njegove misli, le to
povemo, da je bil vesel tega, kar je
gost opomnil. Bilo je to, kakor voda
na njegov mlin. Zdelo se mu je, da
ima sedaj vzrok, da ima pravico zahtevati
jo za-se. Takoj da poklicati
valpeta.

»Ti, Boštjan«, (tako je bilo valpetu
ime) »gospod Hugon pravi, da moramo
imeti več dekel pri hiši. Ali bi ne bila
ona-le, ki sva jo videla včeraj, dobra
za nas?«

»Rmanovo z Vidma mislite, kaj ne?
Dobra, dobra. Toda, toda ...«

»Kaj mrmraš med zobmi? Povej, kaj
misliš!«

»Mislim, da bi je stari ne dal rad.
Potrebujejo deklino doma.«

»Pa potrebujem jo tudi jaz, človeče,
ali nisi slišal, da jo potrebujem?«

»Seveda, če je taka, pa vendar ...«

»Čepinjo ti razbijem, ti, poštajnac
(tako mu je rekel v jezi, mesto Boštjan),
ako mi bodeš ugovarjal. Jaz jo hočem
imeti, pa je. Ali si slišal?«

Henrik je bil jezen; valpet ga je
dobro poznal in vedel, da mu ne sme
več ugovarjati. Zato reče:

»Ako ukažete, grem pa vprašat, ali
jo dado.«

»Kaj vprašat! Jaz jo hočem imeti, pa
je. Povej, da jo potrebujemo v gradu,
da ne moremo biti brez nje. Ako je
pa ne dado, tedaj jo vzemi. Jaz jo
moram imeti, jaz jo hočem imeti.«

In
oči so se divje in strastno iskrile v tem
človeku, obraz mu je od vina in razburjenosti
kar gorel.

»Kaj pa, ako je ne dobim z lepa?«

»Vzemi jo z grda!«

Kakor je bil valpet ponižen in previden,
kadar je imel opraviti z gospodarjem,
tako brezobziren in ošaben je
bil, kadar je imel kaj posla s kmeti.
Izprevidel je, da treba gospodarju izpolniti
povelje, da se izogne še večjim
sitnostim in njegovi nevolji.

»Nekaj hlapcev mora z menoj, da
se bodo bali«, reče valpet.

»Stori, kar hočeš, a hitro pripelji
deklino!«
Valpet odide. Ona dva sta pa nadaljevala
svojo zabavo.

»V dveh urah bode deklica tu«, reče
Henrik svojemu gostu.
Le-ta zmaje z ramami in pravi:

»Ne vem, da bi si kmetje kar tako
pustili odpeljavati svoja dekleta.«

»Vidim, da malo poznaš kmeta. Kmet
mora to storiti, kar zahteva njegov gospod,
in do sedaj se mi ni uprl še nihče
in se izvestno tudi ta ne bode!«

»Ako se ti pa ta upre?«

»Ha! Potem, potem pa grem sam
ponjo, in ti greš z menoj.«

»Ho, dobro, grem, grem! Sedaj pa
pijva na dober uspeh!«

»Le nagni na dobro srečo!« odvrne
Henrik. »Samo glej, da se preveč ne
omotiš!«

»Ne boj se! Tvoje vino je za ženske,
ne pa za nas junaške viteze, ki smo
vajeni močne pijače.«

»Ne zabavljaj, dokler me ne bodeš
ti napajal s svojim vinom!«

»Še stoji Strmec, in še živi vitez
Hugon Strmški, ki ga kmalu pridobi
nazaj!« pobaha se vitez gost.

»Da ga zopet zapravi«, oponese mu
Henrik.

Tako sta se zabavala naša plemenita
junaka in pila vino.
Valpet in dva hlapca so obsedlali
konje in odjahali z grada. Jezdili so
hitro, kolikor jim je pot dopuščala. —
Krivico bi delali hlapcema, ko bi ne
povedali, da sta šla nerada po takem
opravku.
Rmanovi so sedeli tisto popoldne pred
hišo v senci krive tepke. Imeli so poslednji
pomenek zastran odhoda in možitve.
Kar se prikažejo tam-le na poti
kakor blisek z jasnega neba grajski
hlapci z valpetom na čelu.
Hudo se prestrašijo naši ljudje in še
bolj zdrhte, ko zavijejo oni naravnost
v vas in proti njihovi hiši.

»Jojmene, prišli so!« vikne zamolklo
Rmanka.

»Bodi tiho, počakaj, kaj bode!« zavrne
jo Rman.

»Oče, ta je naji včeraj bičal!« šepetne
Alenčica in namigne z očesom.

»Stopi za moj hrbet!« veli ji oče.
Rmanovi vstanejo raz trinožne stole
in strahoma pričakujejo, kaj bode.
Valpet in hlapca ustavijo konje.

»Ali smo prav prišli? — Prav, saj
vas poznam še od včeraj«, odgovori
valpet sam sebi.
Rman obledi pri teh besedah, Alenčica
se strese, mati pa v jok.

»Ne jokaj, stara!« izpregovori valpet.

»Nič hudega ne bode.«

Potem pa začne:

»Ti, kmet Rman, — ako se ne motim
— pregrešil si se včeraj zoper našega
gospoda, ker se mu nisi umaknil raz
cesto, ampak si celo nalašč zvrnil voz
in si s tem zaslužil kazen. Ker je pa
naš gospod milostljiv in dobrega srca,
odpustil ti je zasluženo kazen. Videl je
tudi včeraj tvojo hčer, ki mu je prav
ugajala. Prav sedaj jako potrebujemo
dekle in postrežnice na gradu. Neki
drug gospod, ki je sedaj na gradu, rekel
je, da jo moramo imeti. Zato je izbral
naš milostni gospod vašo hčer in jo
namenil, da bode prva med deklami.
Poslal nas je ponjo in trdno upa, da mu
bodete za to hvaležni. Ti kmet, bodi pameten,
daj jo, godilo seji bode dobro. Pri
nas v gradu je malo dela, pa dosti jela.«

Razjahal je bil med tem konja.
Hlapca se nista mogla zdrževati, da
bi se ne smejala sama za-se.
Zgodilo se je torej, kar je pričakoval
Rman. Oskrbnik ga je prehitel. Kipelo je
po njem od jeze, ko je poslušal valpeta.
Silile so mu na jezik ostre besede, pa
rajši jih je snedel in odvrnil mirno tako:

»Za pregreho svojo sem pripravljen
pokoriti se. Včeraj se mi je zgodila
samo nesreča. Gospod preveč hvali mojo
hčer, ki ni vredna te časti. Povejte žlahtnemu
gospodu, da sem vedno njegov
najudanejši podložnik, da mu pa te želje
ne morem izpolniti. Kmetija naša je
velika, in nikakor ne morem dekleta
pogrešati pri delu. Ne dvomim prav
nič, da bi se ji v gradu dobro ne godilo,
pa jaz je ne morem, nikakor ne
morem dati. Poiščite si dekel drugodi,
kjer jih imajo več, mene pa pustite!«

»Ej vraga, kmetje zvit«, sikne valpet v
slabi nemščini svojima spremljevalcema.
»Dekel ne bodemo iskali drugodi«,
pravi valpet. »Gospod nam je ukazal,
naj pripeljemo tvojo hčer.«

»Povejte gospodu, da je jaz ne morem
dati.«

»Moraš!« zavpije valpet ljuto, da se
zgrozita mati in hči.

»Kaj pa bode hotela v gradu, saj ne
zna nič drugega delati, kakor kmečka
dela«, zavrne nekoliko osorno Rman.

Na obrazu so se mu izprerninjale barve,
in videlo se mu je, kako težko pridržuje
notranji srd.
Mati je bila stopila bliže k hčeri in
jo prijela za roko, in tudi Marko, dasi
je bil še le šibak sedemnajstleten mladenič,
stopil je nekako pogumno k
očetu.
Valpeta je jezila kmetova trmoglavost.

»Daj nam dekle!« veli osorno in se
hoče hčeri približati.
Rman mu zastopi pot.

»Dekle je moje. Svoje hčere ne dam,
ne morem dati. Pustite nas, ki nismo
nič hudega storili!«

Rmanka zajoče in zavpije glasno, da
se je razlegalo po vasi. Ljudje so polagoma
prihajali in gledali, kaj se godi.

»Svoje hčere ne dam vašemu gospodu
nikdar!« klikne razjarjen Rman.

»Moraš! Gospod ti ukazuje, in slušati
ga moraš, ker si njegov podložnik,
tlačan. Gospod potrebuje bolj dekle,
kakor ti hčere. Pusti jo, da gre z nami!«
vpije valpet.

»Dobro vem, da sem tlačan«, zavrne
ga ponosno in pogumno Rman, »vem
pa tudi, kaj sem dolžan storiti gospodu.
Naj mi ukaže pripeljati žita, pripeljem
mu ga; naj zahteva iz hleva kravo,
vola, dam mu ga; naj me izpodi iz
hiše, pojdem: a svojega otroka ne dam
mu nikdar!«

Valpet in hlapca osupnejo zaradi ponosnih
besedij.

»Torej ti se upiraš, ustavljaš?« vpije
valpet, ki je bil razdražen zaradi odločnih
besedij Rmanovih. »Dobro, povem

gospodu, da nečeš storiti tega, kar ti
veleva. Gorje ti! Spametuj se! Daj
svojo hčer! Saj ji ne bode nič zalega.«

Rman je nekoliko pomolčal, a ne da
bi se premislil, ampak ker ni vedel,
kaj bi odgovoril temu človeku. Potem
reče:

»Dokler živim, branil jo bodem. Boga
se bojim bolj, kakor tvojega gospoda.«
Med vaščani, katerih je bilo čim dalje
več, slišalo se je pritrjevanje in mrmranje.
Valpet je videl, da z grožnjo ne opravi
nič, zato poskuša z lepo besedo.

»Rman, pamet! Pusti dekle z nami!
Ne bode ti žal. Dekletu ne bode nič
hudega, saj pride nazaj, kadar bode
hotela. Kako prav bode tebi! Gospod
ti najbrž desetino odpusti, in morda ti
še tlake ne bode treba opravljati. Pomisli!«

»Ne pomišljam nič. Lepo vas prosim,
pustite nas! Mi nismo nikomur nič žalega
storili, izpolnjujemo vse dolžnosti
in dajemo grajščini vse do poslednjega
zrna. Torej pustite nas!«

»O, usmili se nas Bog!« vzdihovala
je Rmanka in držala Alenčico, ki se je
tresla, kakor trs na vodi.

Valpet je nemirno stopical okrog
Rmana, ta pa se je vedno tako zastavljal,
da je bil med hčerjo in njim,
ker se je bal, da bi je ne ugrabil, posadil
na konja in odjahal ž njo.

»Torej je res ne daš?«

»Res ne«, odvrne osorno Rman,
videč, da je vaščanov vedno več.
Tudi Vid pride na Rmanov vrt in
stopi k Rmanu, ko vidi, kaj se godi.

»Daj jo!« zarezi zopet valpet in hoče
seči po deklici, a v tistem hipu ga prestrežeta
Rman in Vid.
Kdo ve, kaj bi se bilo zgodilo, ko
bi bil valpet še dalje natezal napeto
struno! Skoro gotovo bi ga bili udarili.
A kaj sta delala grajska hlapca? Bila sta
mirna, nekoliko v ozadju, ker jima ni
nihče nič rekel. Valpet si ni upal zgrabiti
s silo, ker je videl nevarnost. Ni
se nadejal, da se bode kmet tako ustavljal,
marveč je mislil, da se bode zbal
njega in hlapcev.

»Upor, upor, gorje vam! Cela vas se
ustavlja. To je očitna ustaja, to je zarota.
Gorje vam, gorje!« kriči valpet in zajaše
konja. »Vidva sta priči, da se je uprla
vsa vas«, kliče hlapcema in se dela še
bolj srditega, kakor je bil v resnici.
Vsi spodbodejo konje in oddirjajo
skokoma iz vasi. Vaščani so pa gledali
za njimi, stiskali pesti in se grozili nenasitnemu
grajščaku.
Valpet je bil zvit in previden, da
malo takih. Ne samo, da se je nekoliko
bal za kožo svojo, vedel je tudi, da bi
omahljivi grajščak takoj zvrnil nanj
krivdo, ko bi se zgodilo kaj nepovoljnega.
Zato si je mislil: »Naj gre le
sam ponjo, ako jo hoče imeti. Jaz se
ne bodem zanj bil s temi ljudmi ...«
Rmanka si obriše solze in objame
hčer, rekoč:

»Alenčica, ljuba Alenčica, vzeti te
nam hoče!«

»Prav si naredil, da mu je nisi dal«,
prigovarjajo kmetje, ki so se bili sešli.
Rman pa, ki je bil sedaj bolj pogumen,
govori:

»Odira nas itak skoro do kože, da
se težko živimo. Niti vesel, niti dobro
rejen ne sme biti človek, ker ti beriči
takoj pravijo, da žito skrivamo in tajimo.
Nikdar jim ni dovolj desetine.
Pa naj nas guli in dere, saj smo vajeni
trpeti, a otrok naših no bode jemal.
Temu se ne udarno. Do otrok nima
pravice.«
Kmetje so prikimavali.

»Le naj pride, sam naj pride po-njo!
Ne dam mu je, naj bode, kar hoče!

Branil jo bodem, dokler bodem mogel.«

Precej časa so se tako pomenkovali in
hladili jezo nad grajščakom. A ker se
je bližal čas za večerjo, razšli so se
polagoma.
Rman in vsi njegovi so bili zbegani.
Rmanka je tarnala v jedno mer. Nihče
ni mislil na svoje navadno opravilo.

»Bežimo!« svetovala je uboga žena.

»Kam bi bežali? Kako bi pa živeli?
Veš, da ne smemo potem več nazaj?«
zavrne jo mož.

»Pa naj Alenčica hitro gre, da je ne
najde, ako še pride.«

»Da, da! Zakaj ni šla takoj že dopoldne!
Kdo bi si bil mislil, da bode
tako hitro tukaj ta satanski človek!«

Tako sta sklepala Rman in Rmanka.
Toda Alenčica se je odločno branila iti.
Tako jo je bilo strah, da ni hotela iz
doma, in celo ne, ker ni vedela, kaj
se bode godilo s stariši.

Silno se razjezi zvečer Henrik, ko se
vrne valpet prazen domov.

»Kje je dekle? Zakaj je nisi seboj
privedel?« kriči nad valpetom.

»Gospod, kmet je neče dati.«

»Kaj, dati je neče? Ali si ga prosil?
Zakaj je nisi vzel s silo?«

»Gospod, to ni šlo. Vsi kmetje so
se zbrali in strašno grozili. Premalo
nas je bilo zoper toliko ljudij. Hotel
sem jo ugrabiti, a ti uporniki so me
kar odbijali. Premalo nas je bilo. In
vpili so še, da vi pridite sami ponjo,
če jo hočete imeti.«

Henrik je videl, da bi se jezil brez
uspeha nad njim. Mislil si je tudi, da
je res samo valpetu niso hoteli dati, a
njemu samemu bi jo dali. In če je ne
bi hoteli? S silo!
Taki prizori in taki naklepi niso bili
nenavadni v onih časih. Kdo se je
mogel ustavljati silovitim vitezom, ako
so hoteli kaj dobiti?
Česar ni valpet zvršil po dnevu, to
je hotel vitez po noči. Močno so hrskali
konji, gredoč po znani poti, podkve so
kresale iskre pod kopiti, v slabi svetlobi
se je zabliščal v črni trumi kak nož
in meč. Jezdeci niso veliko govorili, le
Henrik in Hugon sta dražila drug drugega
z malo vrednimi šalami.
Pri Rmanovih je bila še luč, ko je
prišla četa pred hišo. Molili so nocoj
nenavadno dolgo, saj so vedeli, zakaj.
Zabobnela so tla, ko so poskakali jezdeci
raz konje.

»Bog nas varuj, tukaj so!« reče Rman
in pretrga molitev. Groza obide vse,
kakor bi jim žugala smrt. Vrata so
bila zaprta.

»Odprite!« zasliši se kmalu glas valpetov.

»Kdo je?« vpraša Rman bolj iz navade,
kakor da bi ne poznal glasu.

»Jaz pravim, da odpri, ti kmečka
sraka!« zavpije Henrik sam skozi omreženo
okno. »Mi smo tukaj in hočemo
s teboj precej govoriti.«

Dokler je človek v svoji hiši, čuti
se še vedno varnega. Tako je mislil
tudi Rman, in ni mu dalo srce, da bi
odprl. Ali je bilo pametno, ali ne, ne preiskujemo.
V sili človek ne premišljuje.
Kmalu so slišali udarce ob hišna
vrata. »Rman, odpri, če ne bode huda!«

»Kaj smo vam naredili. Pustite nas!
Kaj nam hočete po noči?« odgovarja v
veži Rman in začne tiščati vrata.
Sedaj zagrome močni udarci ob težka
vrata.

»Hoj, Marko, tiščat, tiščat!« kliče
Rman in utrjuje debeli zapah.

»Ulomite vrata!« veli jezno grajščak
dvema hlapcema. Drugi so bili na konjih
za stražo. »Primite upornega psa! Poderite
hišo!«

Tudi Rmanka in Alenčica planeta v
vežo k očetu, ki se je upiral z vso

močjo v vrata. Alenčica bridko joka,
mati vije roke in vpije na ves glas:

»Oj, usmili se nas Bog! Marija, pomagaj!«

»Žena, ne vpij, upri se v vrata, da
ne udero v vežo!« govori Rman, da se
uboga žena še bolj prestraši.

»Oh, odpri jim, vse je zastonj, zgodi
se volja božja!«

»Ne, ne, hčere svoje ne dam, prej
mu — —«

Ni še izgovoril pričetega stavka, ko
trešči silen udarec ob vrata — še jeden,
in vrata zropotajo po veži, da se je
Rman moral umakniti.
Temne postave udero v vežo, v kateri
je luč iz spodnje izbe še nekoliko svetila.

»Zgrabite upornika, tega psa, in ga
zvežite!« sika grajščak.

»Proč, pravim, proč, vi nasilniki!«
zavpije hripavo Rman, kolikor more,
poseže po težki sekiri, ki je bila naslonjena
ob steno in stopi srčno pred
Henrika.
Od zunaj pa se zaslišijo nekateri zamolkli
glasovi: »Roparji, roparji!«
Henrik spozna, da brez sile ne opravi
nič, potegne bliskoma kratki meč in
sune močno Rmana v roko, da mu
omahne in spusti sekiro. Rdeča kri se
mu vlije iz rane in teče na tla.
Obupen krik se izvije ženi in hčeri.

»Morilci! Nasilniki! Roparji!« vpije
Rmanka.

Marko hoče pomagati očetu, ali ko
stopi k njemu, zaleti se vanj valpet,
da se zvrne vznak po veži.
Hlapca zgrabita razoroženega in ranjenega
Rmana, in ker je le še otepal,
vržeta ga na tla ter mu z vezeta roke.
Oskrbnik je med tem zgrabil Alenčico.
Mati jo je držala z vso silo k sebi
in tarnala:

»Moja hči! Moja Alenčica! Pustite jo!«

Ali ni se je usmilil gospod Henrik.
Z valpetom odtrgata hčer od matere.
Dekle se zgrudi na tla, a grozoviteža
jo vzdigneta, in kmalu je bila posajena
na konja.

»Kmeta zvežite in ga privlecite na
grad!« zapove Henrik ter se dvigne na
konja, na katerem je bila Alenčica.
Hugon jo je držal, da ni omahnila.
Rman se ni upiral več. Ko so ga
pehali iz veže, krikne s tresočim glasom
ženi:

»Katarina! Žena! Vidimo se v nebesih!«

In ko se je hotel Marko ruvati s
hlapcem, da bi iztrgal očeta, de mu ta:

»Sin, miruj! Zastonj je vse! Ne zabi
mene, in sestre ! Skrbi za mater in slušaj
brata Bojana!«
Rmanka se vzbudi iz dušne otrpnelosti
in plane iz veže.

»Moj mož! Moja Alenčica!« vpije in
prihiti do hčere; hoče jo potegniti raz
konja.

»Proč, starka!« kriči grajščak, in jo
suje z nogo.

»Dajte mi hčer nazaj, pustite mi
moža!« vpije mati v obupu.

»Idimo!« zaukaže gospod Henrik in
izpodbode konja z ostrogami. Ta se
vspne in poskoči, a udari s kopitom
tako nesrečno, da zadene Rmanko v
desno stran pod rebra. Uboga žena zaječi
od bolečine in omahne na tla.
Grajski odjašejo s hčerjo in očetom.
Vse to se je bilo zvršilo silno urno,
kakor jastreb naglo privrši nad piščeta,
zgrabi svoj plen in se ž njim dvigne
v višavo. Brez uspeha čivka nedolžna
živalca, in klokoče prestrašena starka.
Zaradi vrišča in vpitja so bili sicer
prišli ljudje gledat izza voglov, v mesečini
so videli zmedeno letanje, slišali
klice na pomaganje, a nihče se ni upal
stopiti bliže. Še le ko so odjahali roparji,

prišli so ljudje k Rmanovim. Silna
groza jih obide, ko vidijo ležečo Rmanko,
in pri njej klečečega sina Marka. Ženske
so glasno jokale.
Prišel je tudi Vid, pa prepozno: neveste
ni bilo več. Ko ugleda na tleh
ležečo nezavestno Rmanko, vedel je
vse. Brezmejna jeza nad grajščakom
ga obide. Divje misli so mu rojile
po glavi, in strašni sklepi so se mu
rodili.

»Smrt roparju, smrt trinogu!« zakliče
Vid, in možje za njim pritrde:

»Smrt! Ubijmo ga! Pokončajmo grad!«

Noč je zagrinjala s svojim plaščem
grozno hudodelstvo, a nad nedolžnostjo
je čulo božje oko. Gori nad Čušperkom
je tu pa tam vsplamenevalo nočno bliskanje,
v dolini pa so odmevali glasovi,
kličoč maščevanje na grajščaka. Kdo ve,
ali ne pride kmalu drugačna noč?

IV.

Pred Rmanovo hišo se je vršil
žalosten prizor. Mlademu Marku
je bilo obupati. Očeta in
sestro je bil odvel s silo čušperški
oskrbnik, mati pa je
ležala nezavestna na tleh; le zamolklo
ječanje se ji je privilo včasih iz grla.
Srd in strah sta mu polnila dušo, in
solze so mu silile iz očij. Ženske so
tarnale — saj jih poznate — in oživljale
Rmanko z vodo in kisom. Naposled
jo preneso v hišo ter polože v
posteljo. Ljudje so nekoliko časa še
stali zunaj hiše v gručah in se razgovarjali.
Preklinjali so grajščaka in se
mu grozili ter ugibali, kako bi dobili
Rmana nazaj; zlasti Močilar je silil, naj
bi urno kaj ukrenili. Slišala so se razna
mnenja; največ jih je vpilo:

»Uprimo se in otmimo Rmana in
hčer!«

A, ko so nekateri ugovarjali, da je
zaman upirati se, odgovarjali so prvi:

»Zakaj so pa Kočevarji pregnali svojega
grajščaka, ki je mogočnejši nego
naš? Še Slemenci so se uprli, ki jih je
tako malo!«

»Pa so bili premagani!« zavrnili so
drugi.

»Seve, ker so verjeli grajščaku, ki
jih je toliko časa motil z lepimi obljubami,
da mu je prišel na pomoč Turjačan,
in sta jih potem oba natolkla.«

»Z nami bode storil naš tudi tako.«

»Mi se pa ne damo!« zavrnili so jih
pogumnejši.

In še mnogo so se razgovarjali, a
ukrenili ničesar, ker so vedeli vsi, da
je grajščaku težko kljubovati.
Polagoma so se ljudje razšli, pri
Rmanki so ostali le Močilarji in nekaj
sosed. Žena je trpela hude bolečine

udarec konjskega kopita je bil silen.
Še le proti jutru se je nekoliko zavedela.

»Kje je hči? kje je mož?« bilo je
prvo njeno vprašanje.
In ko se spomni žalostne resnice,
občuti še večje bolečine. Blizu poldne
reče zamolklo, skoro šepetaje, sinu
Marku:

»Moj sin! kmalu me izgubiš. Čutim,
da ne bodem živela. Težko bodem
umrla. Mož in hči sta gori v gradu in
niti ne mislita, kaj se godi z menoj;
a sin Bojan je daleč tam v samostanu
in ne ve, kaj je doma. Rada bi videla
še vse pred smrtjo, pa jih ne bodem.
O da bi prišel le Bojan!«

»Mati, ljuba moja mati, tako hudo
morda ne bode. Ako Bog da, ozdraveli
bodete, vendar, če hočete videti Bojana,
hitro grem ponj.«

»Ti, sam?« šepetne starka. »In ako
umrjem med tem časom?«
Nove solze polijo Marka.

»Kje je Vid?« vpraša mati.
Močilarica je sedela pri mizi, in ko
je slišala vprašati Rmanko po Vidu,
stopila je iz hiše in zaklicala:

»Vid! Vid! Pojdi sem!«
Po vrtu je hodil zamišljen. Da mu
je čušperški grajščak uplenil nevesto,
to ga je peklo in jezilo. Snoval je razne
naklepe, kako bi jo otel, kako bi se
maščeval. Na materin klic pride v hišo.

»Vid!« izpregovori Rmanka in mu
namigne.
Vid stopi k postelji in se skloni, da
bi bolje slišal tiho govorečo bolnico.

»Vid! Rada sem te videla in želja
moja je bila že nekdaj, da bi bil ti
Alenkin mož. — Ker je prišlo tako, ne
smeš je pustiti v grajščakovih rokah,
ampak jo moraš rešiti. In ako se ti
posreči dobiti jo nedolžno nazaj, kakor
je bila, vzemi jo in ljubi jo ! — Prosim
te pa še nekaj. Rada bi videla Bojana.
A ker sina Marka težko pogrešam,
prosim tebe, da greš ponj!« Govorila
je jako počasno in težko.

»Takoj grem, takoj!« odvrne Vid in
še pristavi: »Obetam vam, da ne bodem
miroval prej, dokler ne bodeta Alenčica
in oče prosta.«

Veselje zasine na obrazu bolnice. Vid
se pa poslovi, gre domov, preobleče
se in potem hiti proti Zatičini.
Mladi Bojan obledi, ko mu pove Vid,
kaj se je zgodilo doma. Hitro poleti v
celico k ujcu, menihu Stanku. Posvetujeta
se in potem gresta oba h gospodu
opatu, da bi dovolil Bojanu domov.
Tedaj je bil opat v zatiškem samostanu
Ivan Glavič, mož najlepših zmožnostij,
da so ga spoštovali celo plemenitniki.
Ta je z veliko pazljivostjo poslušal
pripoved Bojanovo, kateri mu je
s tresočim glasom pripovedoval nesrečo
starišev. Dobri opat je bil ganjen do
solz, in ko je Bojan končal, vzdihne:

»Oh, doklej, doklej bodo ti roparski
vitezi še tlačili naš narod, doklej ga
bodo še uničevali! Oj, koliko lepih in
plemenitih zaslug bi si pridobili v boju
z nekrščanskimi Turki, ki plenijo po
naših krajih in odpeljavajo ljudstvo v
sužnost! Toda nimajo srca, ne razuma.
Kar Turek pusti, pograbijo sami. Idi,
ljubi sin, domov, ako moreš kaj pomagati!«
Bojan se pripravlja oditi.

»Čakaj, ljubi sinko, še nekoliko! Dam
ti pismo do oskrbnika čušperškega,
morda ti bode koristilo. Včasih so vitezi
radi poslušali svete zatiških menihov.
Poskusimo!«

In modri opat vzame kos papirja
in napiše nanj nekaj vrstic. Ko je
končal, zgane pismo in je po tedanjem
običaju zapečati z velikim samostanskim
pečatom.

»Vzemi to pismo, in ako bodeš kaj
prosil v Čušperku, oddaj je vitezu
oskrbniku. O njem se čuje, da je silovit
mož, vendar, ako ima še količkaj vere
in usmiljenosti v srcu, upam, da ne
bode pismo brez uspeha.«

Bojan je vzame ter opata lepo zahvali.
Potem poklekne, in častitljivi opat
mu da svoj blagoslov.
Urno se še preobleče mladenič v navadno
obleko, ker ga še niso vezale
obljube, poslovi se od ujca in kmalu
odide z Vidom.

»Bojan, pozdravi mater in povej ji,
da se je bodem spominjal v molitvi«,
reče menih Stanko za odhajajočim Bojanom.
Izpred samostana gleda še za
njima, dokler mu nista izginila iz očij.
Šla sta hitro, mudilo se jima je, ker
se je solnce bližalo večeru.
Bojan je bil, kakor smo že povedali,
triindvajsetleten mladenič, nekoliko visoke
rasti, toda ne šibkega života;
širokost in visokost sta bili v pravem,
očesu všečnem razmerju. Njegov prikupljivi
obraz je krasilo prosto, visoko
čelo, iz živahnih očij je odsevala odkritosrčnost,
z vsega obraza pa neizrazljiva
plemenitost notranjega človeka.
Njegov glas je bil čist in lepo zveneč,
pridobil je mahoma poslušalca za-se.

»Ti Vid, povej mi odkritosrčno, ali
je hudo materi? Nikar mi ne prikrivaj!«
izpregovori med potom Bojan.
Vid pogleda Bojana, kakor bi se bal
povedati resnico.
»Povej mi, sedaj je že itak vse
jednako! Kar je, to je.«
Obotavljaje se Vid prisiljeno zakašlja
in brez odgovora koraka dalje.
Bojan ga pogleda vznemirjen.
»Vid, govori!« reče s prosečim
glasom.

»Bojan, ne prestraši se preveč! Z
materjo bode težko kaj«, odvrne polglasno
Vid in povesi oči, kakor bi se
bal videti bolestni obraz Bojanov.
Bojan obstane, obledi, in neki mraz
ga spreleti.

»Torej bode umrla? Moja mati umrla,
umrla ... ?« ponavlja, in beseda mu zastane.

»Bojan, pogum, ne obupaj zaradi
tega!« tolaži ga Vid.

»Kdo, kdo je kriv bolezni njene?
Morda tudi on?«
Vid prikima.
»Grozovitež!« —jekne Bojan. »Odvel
mi je sestro in očeta in umoril mater!«

»In meni je ukradel nevesto!« pristavi
Vid srdit.

»Ali je bila tvoja nevesta?«

»Predsinočnjim smo se zmenili za
trdno in svatovali bi bili kmalu, a ta
vražji grajščak nam je razdrl vse.«

»Ali te hudo peče?«

»Čemu vprašuješ? Prej ne mirujem,
da dobim Alenčico; ako je pa ne, maščeval
se bodem izvestno, da me bode
pomnil«, govori strastno Vid.

»Vid, delala bodeva skupno pa previdno;
ti si otmeš nevesto, jaz očeta in
sestro«, de Bojan.

»Sama ne bodeva, z nama bodo vsi
vaščani. Vse je razburjeno. Vse preklinja
grajščaka in se mu grozi!« pravi
Vid.

»Tem bolje! Sedaj mi pa povej, kako
se je zgodilo vse!«

Urno sta korakala po stezah in potih.
Bojan je molčal, Vid je pa natanko
pripovedoval vse dogodke, ki so nam
že znani.
Štiri dobre ure sta potrebovala do
doma. Solnce je bilo že zdavnaj zatonilo,
in jasna, zvezdnata noč je ležala nad
mirno krajino.
Nemiren, boječ se najhujše nesreče,
stopi Bojan v rojstveno hišo. Molče sta
si stisnila brata roke; toliko sta si imela

povedati, a ni bilo besedij; gledala sta
se nekaj hipov ljubeče in s tem sta si
odkrila vsa svoja čustva.
Ženske, ki so stale in sedele pri
postelji, razmaknejo se, in Bojan stopi
k smrtni postelji svoje matere. Pač
mu je trgala srce neznosna žalost, ob
jednem pa ga je naganjala jeza, da bi
se maščeval nad grajščakom. — Mati je
ležala mirno v nekaki omotici. Desnico
je držala na odeji, na obrazu se je kazal
znoj, oči je motno upirala v strop, kakor
bi hotela nekaj videti.
Bojan je stal nem pri postelji, gledal
svoje najljubše bitje na zemlji, in solza
za solzo mu je drknila po cvetočem
licu.
Rahlo prime za prste materine roke,
skloni se prav k nji in šepetne:

»Mati!«
Bolnica se stresne.
»Mati, ljuba moja mati!« šepetne
glasneje Bojan.
Ona globoko vzdahne, kakor bi se
vzbudila iz čudnih sanj in upre trudne
oči v Bojana. Spoznavši ga se razveseli.

»Ali si vendar prišel?« izpregovori
težko, da je bilo le malo slišati.

»Moja mati!« zaihti zopet Bojan.

»Težko sem te pričakovala«, nadaljuje
bolnica počasi. »Želela sem te še videti.
Saj morda veš, kako je, saj so ti povedali?« ...
Bojan prikima.
»Oče in Alenčica sta v gradu, Bog
ve, kako se jima godi; jaz pa ležim,
udaril me je konj tako, da ne bodem
vstala nikdar več.«
Obilnejše solze polijo Bojana, iz prsij
mu pridejo globoki vzdihi.

»Mati, bolje bode, upajmo!«
Ona naredi z roko zanikajoče znamenje.

»Nikdar več. O, ko bi vedel, kako me
boli tu notri, kako me tlači tu v prsih!«
Počasi je govorila, in že na glasu se
je poznalo, da trpi silne bolečine.
Bojan, Marko in Vid so stali prav
pri postelji in pazili na vsak njen gibljej.
Molčali so, gledali jo, a grenke misli
so jim polnile dušo. Bojan in Marko
sta mislila zlasti na materino smrt, a
Vidu je bila pri srcu bolj nevesta, in
snoval je razne načrte, kako bi jo otel
in kaznoval siloviteža.
Močilarica in še dve ženski, ki sta
bili ostali v hiši, zadremale so sede na
klopi.
Bilo je res prav žalostno v hiši. Pri
peči je v čelešnik zataknjena bukova
trska vedno nagajala: sedaj je pojemala,
gorela prav močno, sedaj se kadila, da
jo je bilo treba vedno popravljati. Čulo
se je le težko sopenje bolnice in raskajoče
dihanje dremajočih: jako dolgočasno je bilo.
Ko se mati nekoliko počije od govorjenja,
začne:

»Jutri na vse zgodaj mi idi, Marko,
po mašnika. Za svet ne bodem več
skrbela, storita vidva, kar moreta. Sedaj
se moram pripraviti še za večnost.
Kakor Bog hoče! Saj prav zdrava že
dolgo nisem bila in sem mislila večkrat
na smrt. Marko, prav zgodaj, in prosi,
naj pridejo hitro!«

V jutro po oni žalostni noči so ljudje
vreli skupaj, ker na vse kraje se je bil
že raznesel glas, kaj se je zgodilo:
prišel je mašnik s sv. obhajilom. In bilo
je prav ne samo za dušo, ampak tudi
za telesne bolečine nesrečne Rmanke,
zakaj duhovnik je naročil, kako naj ji
strežejo in pomagajo. Spoznal je pa,
da zanjo ni več zdravila. Pobit in žalosten
je šel domov in premišljeval
neznosno stanje ubogega ljudstva, ki
ima samo jedno srečo in dobroto, da
namreč sme pričakovati boljše osode v
večnosti.

Zdelo seje, daje odleglo ženi. Mirneje
je dihala, ustna so se ji zibala, kakor
v molitvi. Govorila je le malo; tu pa
tam je prosila, naj jo prelože, ker je
težko ležala, a zaječala je večkrat bridko,
ko so jo ženske prevzdigovale.
Sinovoma je še naročala:

»Rešita očeta, otmita sestro!«

In sinova sta ji slovesno zatrjevala,
da izpolnita njeno naročilo.
Proti večeru je bilo z Rmanko slabše.
Govorila je teže, in bolečine so jo večkrat
še onesvestile. Vzhajajoče jutranje
solnce, ki je posvetilo tretji dan po

nesrečni noči skozi malo okno na njeno
posteljo, našlo jo je v smrtnem boju.
Ni umirala dolgo, saj se smrt ni imela
boriti z močnim junakom, ampak z oslabelo
ženico.
Malo pred smrtjo je še prosila Bojana,
naj reši očeta in sestro.

»Kaj ne, Bojan, da ju rešiš?«

»Mati, prisegam vam pri Bogu, da
ne bodem miroval prej, dokler ne bodeta
rešena oba!« potolaži jo sin.

»Bog, bodi nam milostljiv!« reče še,
— bila je to njena poslednja beseda.
Navzoče ženske so jokale. Bojan pa
je nekaj časa vzdihoval in molil, potem
pa šel iz hiše. Grozna bolečina mu je
trla srce, ljubil je mater bolj, nego svoje
življenje.
Smrt Rmankina se je razvedela bliskoma
po vsej dolini. Hodili so jo kropit
trumoma iz vseh vasij in selišč. Vsak
je hotel videti nesrečno ženo. Postajali
so pri mrliču in ko so gledali njo, ki
je bila žrtva grajščakove surovosti, občutili
so še le prav neznosni tlačanski
jarem. Molili so za rajnico, a marsikdo
je dal duška svojemu srdu z rotenjem.
Drugi dan je bil pogreb. Žalostno
so zvonili zvonovi, ko so nesli pogrebci
ženo po zadnji zemski poti. Ker je bila
obče spoštovana, privrelo je silno veliko
ljudij k pogrebu. Govorili so mnogo in
pomilovali odkritosrčno nesrečna sinova,
ki sta stala zraven odprtega groba in
nista mogla zadrževati bolestnega ihtenja
in solz, ki nista mogla zakrivati pekoče
srčne bolečine.

»O uboga sinova! O
ubogi oče, uboga hči!« Tako se je
slišalo. Naj bi bil tedaj kdo zaklical:

»Za menoj, na grad, idimo otet očeta,
hčer!« gotovo bi bila šla večina za njim.
Močnejšega netiva za upor proti grajščaku
ni bilo treba. Naše ljudstvo je
bilo tedaj mirnejše, nego dandanes, a
take silovitosti ni moglo prenašati.

V.

Ko sta se bila vrnila Bojan in Marko
od pogreba domov in našla rojstveno
hišo prazno, zapuščeno, storilo se jima
je še mileje pri srcu, obšla ju je še
večja žalost. Molče sta sedela, gledala
se, in solze so jima rosile iz nova
na lice. Ljubljena mati v zemlji, oče
in sestra pa v gradu!
Precej časa sta sedela tako. Govoriti
sta imela toliko, vendar nista mogla.
Nekateri sosedje in znanci so prihajali
v hišo, tolažili oba, in obetali, da jima
pomorejo, naj se le zaneseta nanje. To
sočutje ljudij jima je delo dobro, dasi
se nista mogla ž njimi razgovarjati.
Bojan, starejši, ohrabri se prvi:

»Marko, kaj bodeva počela?«

»Jaz ne vem. Stori, kar veš, da bode
najbolje«, odvrne Marko in žalostno
pogleda brata.
»Greš-li z menoj v grad?«

»Kamor hočeš.«

»Ali se ne bojiš grajščaka?«

»Zakaj? Kaj mi more storiti? Ako
me zapre v ječo, bodem vsaj pri očetu
in sestri«, pravi Marko solzeč se.

»Očeta in sestro morava rešiti, morava!«
vikne Bojan. »Ako ju ne da z
lepa, poskusiti morava s silo.«
V tistem hipu stopita v hišo Vid in
oče njegov.

»Kaj bodeta storila sedaj?« vpraša
Močilar.

»Sama ne veva, kaj bi? Očeta in
sestro morava rešiti!« pravi Bojan.

»Težko bode to delo.«

»Težko, prav težko! Pomisliti treba,
predno se lotiva, obupam pa ne. Nekoliko
sem že mislil in sklenil, da greva

z Markom v grad ter grajščaka prosiva,
naj izpusti očeta in sestro. Poveva mu,
da je umrla mati, in ako ima še kaj
človeškega srca v prsih, usmilil se bode.
Kaj pravite vi na to?«
Močilar prikima.

»Prav, le pojdita in ponižno ga prosita,
morda se vaju usmili. S teboj,
Bojan, ki nisi več kmet, morebiti ne
bode ravnal tako grdo, kakor ravna z
nami.«

»Imam tudi pismo, da mu je dam.
Pisal mu je opat, ki je spoštovan gospod:
to bode pač pomagalo!«

»Če je taka, ne boj se več! Takega
moža, kakor je zatiški opat, bal se bode
vendar in ga slušal.«

»Ali greste tudi vi z nama?«
Močilar zmaje z glavo in jo povesi.

»Ne morem iti, ne grem. V gradu
imam silno nerad opraviti, ker se z
gospodom vselej grdo gledava! Morda
bi bilo še slabše, ko bi šel jaz z vama«
Bal se je, da bi tudi njega grajščak
ne obdržal v gradu.

»Grem pa jaz, ako me hočeta seboj!«
reče Vid odločno.
Oče ga nevoljen pogleda.

»Dobro, pa pojdi, saj si ženin Alenčice,
da bode nas več!« pravi Bojan.

»Oprezni morate biti, jako oprezni,
da vsem ne izpodleti«, opominja Močilar.

»Žalil ga ne bode nihče, samo prosili
ga bodemo, naj izpusti očeta in Alenčico.
Vedeli bodemo vsaj, pri čem smo in
kaj smemo pričakovati.«

»Ugovarjati mu ne smete, rajši pojdite
brez njiju iz grada, in poskušali
bodemo osloboditi jih kako drugače.«

»Ha, ako bi imel jaz dovolj moči,
ne moledoval bi za očetovo in sestrino
oprostitev, ampak uničil bi trinoga, razrušil
oni črni grad«, klikne razburjen
Bojan in hodi po hiši.
Srd in maščevalnost sta pridobivala
vedno več prostora in moči v njegovem
srcu.

»Ti si prenagel, prehitro vskipiš; prikrivaj,
brzdaj se, ko bodeš stal pred
njim, sicer veš, kaj te čaka!«

»Vem, dobro vem: ječa! Toda ne
bodem molčal zaradi ječe, ampak zato,
da se bodem maščeval, ako ne izpusti
očeta in sestre. Uničiti, pokončati moramo
vraga, saj je on tudi nam vse
pokončal. Poglejte našo hišo! Kje je
oče, kje je mati, kje je sestra? In če
bi se nadejal kaj dobička od naju, še
naju bi ugrabil.«

Izginil je raz njegov obraz oni otožni
izraz žalosti; razburjenost mu je žarela
na licu.

»Bojan, dobro za-te, da nihče ne čuje
tvojega govorjenja. Ko bi zvedel grajščak,
kaj si rekel, pokoril bi se v temni
ječi do smrti.«

»Za to sem sedaj brez skrbi. Videl
bode grozovitež, da tudi kmet kaj more,
ako hoče. Kaj mi je življenje, kako
vrednost ima, ko so mi vse pokončali?
Ali bi mogel biti kdaj miren za samostanskimi
zidovi? Jaz sem sin: kakšen
sin pa bi bil, ki bi ne stri očetovih
okov? In brat sem: slab brat bi bil, ko
bi ne branil nedolžnosti svoje poštene
sestre!«
Mladenič je gorel v srčnosti. Ne vem,
kaj bi bil storil, ko bi bil sedaj pred
njim grajščak.

»Bojan, jaz ti pomorem, jaz grem s
tabo, če hočeš, v smrt«, vsklikne Vid
navdušen.

»Za Boga, molčita! Oh, kaj bode!
Oh, mlada, vroča kri!« tarna Močilar
z boječim glasom. Dobri starec se je
bal za mladeniče, najbolj za sina Vida.

»Oče, pustite nas vendar!« zaprosi
Vid. »Ali ni dolžnost naša, da rešimo
jetnika, ali ni dolžnost moja, da rešim

nevesto? Saj je nevesta moja, saj ste
tudi vi privolili!«
Mož ni mogel ugovarjati, zato pravi:

»Torej čakajte in poslušajte, kaj vam
rečem. Slušajte me, ker jaz sem že
dokaj izkusil! Gori greste vsi trije; pa
za-te Vid bi bilo bolje, da ostaneš« ...

»Jaz grem tudi, jaz grem!« prestreže
mu sin brž besedo.

»Pa pojdi, če ne moreš drugače«,
popravlja oče. »Vidva povejta, da sta
sinova Rmanova, ti pa reci, kar hočeš,
ako te bode kaj vprašal; prosite ga
ponižno in povejta mu, kaka nesreča
je vaju zadela in opomnita, da sedaj
nima kdo gospodariti in gospodinjiti
na domu. Ako bode nad vami vpil in
rohnel, ne smete mu ugovarjati nič in
še ponižneje se vedite, da se vas ali
usmili, ali vam vsaj nič zalega ne stori.
Ti Bojan, pismo mu le pokaži! Pa
kaj bi te jaz učil, saj to sam bolje
veš.«

»Prav tako bodemo storili, in jaz si
rajši jezik odgriznem, kakor bi mu kaj
žalega odgovoril«, odvrne Bojan.

»Vama pa ni treba govoriti, ker z
grajščakom in takimi ljudmi še ne znata.
Kdaj greste?«

»Popoldne — ali ne?«

»Bolje je, da greste sedaj, da govorite
ž njim še pred poldnem; saj veste, da
ga je popoldne še malokdo videl treznega:
z vinskimi ljudmi pa ni dobro
pečati se.«

»Idemo takoj, da bodemo v gradu,
predno zazvoni poldne.«

»Ako bi vam bilo kaj hudega, — nič
se ne ve, kaj pride —, pa ti Vid sestrancu
Ožboltu naroči, ki služi tam
gori, naj mi pride brž povedat, kako
in kaj. Nanj se lahko zanesete.«

»Ne bojte se, vedli se bodemo pazljivo
tako, da ne bode našel nobene krivde
in nas ne bode mogel zapreti.«

»Prav! Pa idite srečno v imenu
božjem in se vrnite z očetom in Alenčico,
katerih že vsa vas težko pričakuje.«

Nekoliko se še očedijo in pripravijo,
zlasti Vid, potem pa odidejo.
Molče so hiteli proti Čušperku, kamor
so dohajali kmetje vselej boječi in neradi,
ker so se bali grajščaka. Naši trije
znanci pa niso molčali zaradi strahu,
ampak zaradi skrbi in negotovosti,
ker niso vedeli, kako bodo opravili v
gradu.
Kratko in malo sta izpraševala Vid
in Marko Bojana, a ta jima je odgovarjal
še krajše. Mislil je, kako bi nagovoril
grajščaka, da bi ga bolj počastil
in se mu prikupil.

»Bojan, povej mi vsaj, kaj narediš
potem, ako se vrnemo brez obeh?«
izpregovori Vid, ko so bili že blizu
gradu.

»Tega ne vem!« odvrne Bojan. »Sedaj
ni čas premišljevati o tem. Ne ustrašita
se ga, ako bode kričal nad nami; srčnost
velja! Ustavimo se, da se nekoliko ohladimo
in si poravnamo obleko.«

Obstanejo pod senčnato bukvo, da
se ohlade. Mi pa poglejmo, kje sta
Rman in hči, in kako se jima godi.

Blizu polnoči je bilo, ko je privel
nasilni Henrik uplenjeno Alenčico, in
so prignali surovi hlapci njenega očeta
v grad.
Alenčica je v strahu jokala in vpila:

»Moj oče, moja mati! Moj oče, moja
mati!« Nobene besede ni odgovorila
grajščaku, ki se ji je sedaj smejal, sedaj
se nad njo jezil.
Rman je pa molčal. Grozna istina,
da je ljubljena hčerka v oblasti tega
človeka, bolela ga je bolj, nego najhujše
rane. Očital si je bridko, zakaj
je ni poslal o pravem času na Visoko in
se tako ognil tej veliki nesreči. Večkrat

mu je drknila debela solza po starikavem
licu.

»Kje je moja hči?« vpraša na grajskem
dvorišču spremljevalce, ko dospo
za grajščakom domov in se zapro za
njimi vrata.

»Ne vemo, saj vidiš, da smo prišli
s teboj.«

»Pa jaz hočem vedeti!« zavrne jih
s tresočim in jeznim glasom Rman.

»Ha, ha, ti nam hočeš zapovedovati«,
zakrohotajo se hlapci in valpet. »Ne
veš li, da si v naši oblasti? Ne veš li,
kaj te čaka?«

»Mučite me, kolikor vam drago, toda
povejte, kaj je z mojo hčerjo!«

»Njej je dobro, bolje, kakor bode
tebi«, pravi valpet in gre iskat gospoda.

»Bog, zakaj si mi dal hčer!« vzdihne
Rman in sede na hlod, ki je ležal blizu
vrat. Mož je bil truden, bolj od žalosti,
kakor od telesnih težav. Naslonil je
glavo na roko in roko podprl na koleno.
Hlapcem se je menda smilil, zato ga
niso dražili. Za nekaj časa pa stopi
valpet med-nje:

»Peljite ga v severni stolp in dobro
ga zaprite!«

»Kje je moja hči, kje je?« zakriči
obupno Rman, da žalostno odmeva od
zidovja.

»Streže gospodu!« odvrne valpet.

»Kje je? Pokažite mi jo, hočem jo
videti! Alenka!«

»Molčite! Nocoj je ne bodete videli,
morda jutri.«

»Nocoj, nocoj! Kje je moj otrok?«
vpije in prosi še silneje in mileje Rman.

»Ne kriči, kmet! Odvedite ga!«
Hlapci pa zgrabijo in šiloma tirajo
Rmana, ki se jim ni mogel upirati, v
samotno ječo severnega stolpa.
Ozka in nizka luknja je bilo stanovanje
Rmanovo. Skozi ozko, omreženo
okno je prihajal zrak v neprijazni prostor.
Na tleh je bilo nekaj slame za
posteljo, in ob drugi steni je stal okoren
stol pri širokem stebru. Skoro zgrudil
se je Rman na slamo, stopivši kot jetnik
v to votlino. Zaman bi se trudili opisati
vse to, kar se mu je godilo v duši, pa
saj skoro tudi sam ni vedel, kako mu
je. Bilo mu je sedaj skoro vse jedno,
ali še živi, ali ga umore, ko so mu vzeli
otroka in slobodo. Za nekoliko časa
mu prinese neki drugi hlapec vode v
slabi posodi in ga vpraša, ali morebiti
česa želi. Tega pač ni storil zaradi ukaza,
ampak ker se mu je Rman smilil. Ko
se pa Rman ne zmeni za to, zapre hlapec
vrata, ključ se zavrti, in jetnik je bil
sam, sam v popolni temi. Kako bi bil
zaspal v takem stanu? Vzdihoval je,
molil, rotil se in prosil Boga, da bi mu
podelil moč, da bi podrl nad seboj debelo
zidovje in bi tako pogubil vse,
kar je pod grajsko streho. Še-le proti
jutru je zatisnil utrujen oči.
Alenčica je imela dokaj prijaznejše
stanovanje, kakor njen oče. Ko jo je
privel Henrik v grad, peljal jo je v
svojo sobo, kamor je šel za njim tudi
njegov gost Hugon. Velel ji je sesti
na stol, pa Alenčica se je umaknila v
kot, zakrivala si z zastorom obraz in
jokala. Zaman sta jo kar najprijazneje
ogovarjala plemenita gospoda in jo tolažila;
na vse besede je bil odgovor
le jok.

»Oh, moj oče, moja mati!« klicala
je in prosila. »Peljite me k očetu! Izpustite
naju!«

»Vidva ostaneta tu. Tvoj oče me je
preveč razžalil, tebe pa potrebujem«,
odgovoril ji je grajščak.

»Čemu vam bodem? Kaj vam je
storil oče?« Zopet bridko zajoče.

»Joka, kakor dojenček«, opomni hudomušno
Hugon. »Imel bodeš žalostno
postrežnico.«

»Ti si zloben«, odvrne Henrik. »Pa
prepričaš se kmalu, da taka deklica
ne streže v nobenem gradu, kakor v
mojem.«

»Deklica, pojdi!« veli grajščak Alenčici,
stopi k nji in jo prime za roko.
Alenčica ga plaho pogleda.
»Ne boj se, pokažem ti tvoje novo
stanovanje.« Vzame svečo in gre po
nekoliko ozkem hodišču. Boječe gre
ona za njim. Privede jo kmalu v čedno
sobico, kjer je bilo nekaj navadne
oprave.
»Tu bodeš prebivala odslej«, reče ji
oskrbnik in prižge oljnato svetilko.

»Kje pa je moj oče?«

»Ima tudi že posebno sobico«, reče
Henrik in pusti dekle samo, češ, bode
se že potolažila.
Alenčica stopi k vratom in potisne
zapah, zakaj težila jo je skrb, da bi
jo še kdo nadlegoval. Pogleda po sobici,
da bi videla, kakšna je. Ako bi jo bila
ogledovala ob drugačni priliki, ugajala
bi ji bila izvestno, ker vajena je bila
le lesene, temne rojstvene hiše.

»To je torej sedaj moje stanovanje?«
vzdihne. »Tu bodem stanovala odslej,
dejal mi je grajščak. Čudno, čudno!
Kaj mi hoče? Zakaj je ugrabil mojega
očeta? Kaj nama hoče?« Toliko vprašanj
ji je sililo na jezik, a odgovoriti si ni
mogla nobenega. Čutila je, da ni prosta,
da ne sme nikamor, da je niti do očeta
ne puste. Poloti se je še večja žalost.
Sede na posteljo, zakrije z rokama obraz
in ihti. Trpljenje očetovo in žalost materina
jo je bolela neizrekljivo.

»Kaj hočem storiti? Uiti? Pa kam?
Oh, da bi bila pri očetu, da bi le z
očetom govorila!«

Poloti seje nepremagljivo hrepenenje,
da bi govorila z očetom. »O da bi bila
le pri očetu, če sem tudi v temni jami«,
govorila je in koprnela in čim dalje
močnejša želja jo je gonila. H krati jo
je navdajal strah, kaj bode ž njo, ako
ostane sama tukaj; ozirala se je plašno
okrog sebe, ali ne bode morebiti kdo
pridrl k njej. »Oh, k očetu, k očetu!
Pa kam? Kam so ga deli? Že vem:
v stolp — v stolp — tako je naročil
grajščak valpetu, to sem slišala. V stolpu
mora biti, tje grem, tam najdem očeta.«

Tako so se podile misli v mladi glavici,
in čim dalje živahneje si je želela
očeta. Zdelo se ji je možno, da bi prišla
do stolpa in tam bi ga poklicala skozi
vsaka vrata. Gotovo bi se ji oglasil,
saj ne more spati, saj ne spi, gotovo
ne spi njen oče, ampak misli nanjo in
na mater. — Pa treba počakati, da gre
vse spat, da je ne bode nihče čul. In
če jo začujejo, če jo tudi tepo, saj bi
rada trpela zaradi očeta, o, rajša, kakor
bivala tukaj. Potem jo morda zapro v
temno ječo, in še očeta ž njo — —
»da, da, grem, grem, moram iti«.

Sklep je bil storjen, da gre iskat
očeta. Tu pa jo navdahne še misel, naj
prosi Boga pomoči, češ, Oče nebeški
mi gotovo pomore, da najdem očeta.
In gorečo prošnjo pošlje proti nebu,
klečeč pred posteljo in vzdihujoč.
Sedaj se dvigne, stopi k vratom,
odrine zapah, pritisne kljuko, in vrata
se odpro. Posluhne, vse tiho, nikjer
nobenega glasu; le pes je včasih zalajal
tam doli nekje, zdelo se ji je, da je
daleč. Gotovo že vsi spe, le oče ne
spi, ne, on ne spi. Stopi na hodnik in
pogleda čez zid. Bilo je srednje temno;
ločila je tla na dvorišču, videla streho,
videla nekatere zvezde, in tam-le oni
črni zid, — da, »to je stolp — tam je
oče, tam je«, govori sama sebi in misli,
kako bi prišla tje. Spoznala je hitro,
od kod je prišla z grajščakoma; tje ni
marala, češ, tam grem mimo njegove
sobe. Šla bi rada na dvorišče, pa tudi

tukaj se je bala nevarnosti. Zato sklene,
da ide kar naprej po hodišču; upala
je, da vodi hodnik okrog in okrog, in
tako bi morala priti do stolpa. Grad
je bil namreč zidan skoro štirivoglato
in imel v sredi dokaj prostorno dvorišče.
Vendar ni bila zidava nič posebno
pravilna. Toliko je opazila deklica že
poprej, ko je stopila skozi grajska vrata.
Po prstih stopajoč se pomika ob zidu
na desno roko od svoje sobe. Nekaj
časa gre lahko; a kmalu zavije hodnik
na levo, kjer je bil vhod pod nizkim
obokom. Deklica se nekoliko prestraši
temnega vhoda, zakaj tu noter ni segala
neznatna nočna svetloba, a naposled se
ujunači in polagoma stopa dalje ob zidu,
katerega se drži tudi z roko, in tiplje
pred seboj. Tukaj gre še nekaj časa,
a ker je bilo čisto temno, zboji se in
skoro že hoče nazaj. Pa še nekoliko
hoče poskušati, stopi — potiplje po
zidu, a zidu ni več, in tal ni več, noga
ji zdrkne, telo omaga, strah jo prevzame,
zamolkel vsklik — in nekaj zaropota
in zašumi po strmih stopnicah
navzdol. Kmalu je vse tiho ...
Na dvorišču pa se oglasi pasje lajanje
in cviljenje tako močno, da se kmalu
potem prikaže hlapec s svetilnico in
začne ogledovati, kaj bi bilo. Gre sem,
gre tje, naposled se napoti po malih
stopnicah — kaj je to? Ženska obleka,
žensko telo! Posveti bliže, obraz mlade
ženske, a glava krvavi, roke so čudno
zvite in krvave — »hoj! — nesreča,
to je ono dekle, katero so privedli to
noč!« Hlapec teče, vzbudi par hlapcev,
potem tudi valpeta. Ta je klel, zakaj
mu ne dado miru, toda hlapec-čuvaj
je robantil tako, da je valpet naposled
vendar-le odprl. Ko zve, da je zopet nekaj
z onim dekletom, začne se še bolj rotiti,
da sedaj ne bode ne po dnevu ne po
noči miru zaradi tiste vražje dekline.

»Kateri zlodej te je vrgel tu doli po
stopnicah!« zarezi nad Alenčico, ki je
bila v nezavesti pod stopnicami, po
katerih je bila padla. Ko pa vidi kri,
prestraši se in pomisli, kako bode sedaj
divjal grajščak. »No, kaj bi se ukvarjal
s to neumnostjo! Ti čuvaj, pokliči Barbo
in Meto in reci, da sem jaz ukazal;
hitro naj prideta!«

Valpet ni vedel, ali bi šel klicat
grajščaka, ali ne. Najprej bi bil rad
vedel, ali je morda nevarno pobita.
Vidi, da diha še dosti močno; koža je
opraskana, na čelu je precejšna brazda,
iz nosa ali ust jo tudi tekla kri ...
sicer pa menda ni hudega. Tako si
misli valpet in jo že hoče vzbuditi.

»No, ali slišiš? Kaj ti je, ti stvar ti?«
in jo malo gane z roko. Toda dekle
ne da nobenega znamenja.
Naposled prideta ženski, zaženeta
krik, tarnata in se jezita; konec je bil
vendar ta, dajo poravnata, privzdigneta,
in jedna jo začne močiti in brisati. Na
čelu je bila videti močna rana, toda ni
bila globoka, ampak le koža je bila
prebita in obdrgnjena. Preneseta jo v
svojo sobo, deneta na posteljo, in tukaj
se Alenka kmalu zave.
Takih kletvin ni še slišalo grajščinsko
osobje, kakor drugo jutro iz ust grajščakovih.
Preklinjal je kmete, preklinjal
hlapce, dekle, vse, kar je videl. Alenko
je ukazal prenesti v njeno sobo in ji
dal Barbo za postrežbo in hkrati za
varstvo.

»Ako ti gre dekle iz sobe, prekoljem
glavo tebi, ti ženišče malovredno!«
zagrozil se je nad Barbo.
Alenka je bila bolna: ne samo rane
so se ji poznale na čelu, na obrazu,
na rokah, tudi vročnica se je je lotila,
deloma zaradi razburjenosti, deloma
zaradi hudega pretresa med padcem in
bolečine Henrik se je rotil, da bode
ves ta ženski zarod treščil čez zid, zakaj

res nepričakovano se mu je zasukala
njegova nakana. Ko je videl dekle prvič
vse bledo in obezano, obrnil se je v
stran. Kdo ve, je-li bil iznenajen, ali
nevoljen.
Najhuje se je hotel znositi nad
Rmanom, ko je prišel k njemu v ječo;
razgrajal je silno in mu žugal. A Rman
je bil preveč oslabljen, ni mu odgovarjal.
To je bilo dobro za oba, ali vsaj
za Rmana, ker grajščak je bil danes
mnogo ljutejši, kakor prejšnji dan.
Malokateri človek je tako zapuščen,
da bi se ne ozrla nanj nobena usmiljena
duša. Bil je na gradu tudi že poprej
imenovani Ožbolt z Vidma, ki je služil
tukaj za hlapca. Poznal in spoštoval je
Rmana od nekdaj in prejel tudi marsikaj
dobrega v njegovi hiši. Ko je bil
še dečko, hodil je k Rmanovim ali
vasovat, ali pa po kakem opravku,
ali pa tudi prosit česa, pa nikdar ni
šel prazen od hiše. Posebno Rmanka
mu je bila dobra, kos njene pogače
mu je šel najbolj v slast. Ta Ožbolt
ni bil rad tukaj, a »služba je služba«,
mislil si je, »kam pa naj grem?« Ko
je videl, kaka huda nesreča je zadela
Rmana, smilil se mu je v srce. Sklene,
da mu pomore, naj velja, kar hoče.
Najprej se domeni s hlapcem, ki je imel
ključ od Rmanove ječe, da ga pusti k
njemu. Rman je sicer spoznal Ožbolta,
toda menil je, da ga bode tudi ta
trpinčil; zato mu je iz prva odgovarjal
le kratko. A ko mu je pripovedoval, kaj
se je zgodilo nocoj s hčerjo, da se je
pobila, vzbudil se je Rman, bil najprej
od strahu iz sebe, potem se pa potolažil,
ko je slišal, da ni nobene nevarnosti
za njeno življenje.

»Oh, otrok je hotel k meni«, reče
Rman, solze ga polijo, in glas so mu
zategne na jok. »O moja hči, o moja
hči! Kdaj te bodem videl?« Še Ožbolt
se ni mogel ubraniti solz, ko je videl
moža tako ganjenega.

»Nič vam ne bodi hudo, Rman! Za
hčer je morebiti to še sreča. Sedaj bode
vsaj v miru, dokler bode bolna. Če pa
umre, pa tudi ni nesreča.«

»O, umreti je sreča za nas trpine.
Saj je dekle še nedolžna kakor dete.
Mene ljubi nad vse; prav sedaj smo
jo hoteli omožiti. Zgodi se volja božja!
Če mora umreti, da bi umrla le nedolžna!«

»Rman, pustiva to, saj pač ne bode
še umrla: jaz bi vam rad pomagal, pa
ne vem, kako.«

»Pomagal? Kako mi moreš pomagati?
Ko bi bil star trideset let, upal
bi si misliti na beg, a sedaj ne morem.
Doslej sem se srdil, a sedaj se udam
rajši v voljo božjo. Saj je smrt boljša,
nego tako življenje. Le za otroke in
za ženo mi je hudo. Kdo ve, kaj delajo
doma?«

»Rman, potrpite, jaz pozvem, kako
je z vašimi, a počakati morate. V nekoliko
dneh se mi morebiti ponudi prilika,
da grem na Videm in tedaj vam
prinesem poročil.«

»O, kako sem ti hvaležen! Nisem
mislil, da je tukaj na tem gradu še
človeško srce.«

Bilo je to Rmanu v veliko tolažbo.
Vedel je, da ima vsaj to pomoč. Začel
je nekoliko upati. Bil je uverjen, da
je hotela hči ubežati iz svoje sobe in
priti k njemu, to ga je veselilo. In mislil
si jo je rajši bolno, kakor zdravo v
rokah silovitega kruteža. Trpel je bolj
mirno, jedel, kar so mu prinesli, grajščaku
je odgovarjal mirno. Ko ga ta
opomni, naj dovoli hčeri ostati na gradu,
pove odločno, da nikdar ne.

»Torej mi strohniš tukaj v zidovju,
da veš, nepokornež, ali te pa dam pretepsti,
da bode padalo meso od tebe!«

»Gospod, pomislite, koliko sem že
pretrpel! Ali me more zadeti še kaj
hujšega? Sicer pa veste, da smo vsi v
božjih rokah. Ne ravnajte tako z menoj,
ki sem bil vedno vaš zvesti podložnik!«

Grajščak mu je moral v srcu priznati,
da je res, zato je rajši odšel,
kakor bi se razgovarjal s srčnim možem.
Prve štiri dni, odkar je bil Rman s
hčerjo na gradu, ni se premenilo nič
na Čušperku. Henrik je bil tako slabe
volje, da ga je zaradi tega popustil
celo njegov somišljenik vitez Hugon.
Alenki se je nekoliko boljšalo, dekle
so stikale glave, hlapci so se smijali,
deloma pomilovali Rmana, valpet pa
se je ogibal grajščaka, zakaj nikdar ni
slišal nič dobrega. Zato sta ga pa oba
tem bolj pila: Henrik, da bi vtopil jezo
in nevoljo, valpet, da bi se odškodoval
za tolike sitnosti. Kadar je pobiral valpet
desetino, bil je še hujši, kakor po navadi.
Ko jo je pobiral četrti dan po
onem dogodku, zvedel je o smrti Rmankini.
Nekoliko ga je pretreslo, in rekla
mu je vest, da tolika krivica ne more
biti brez kazni. Ni se pa upal povedati
tega gospodarju. Vendar je ta zvedel
dan potem od druge strani, čitatelj že
ve, od katere.

VI.

Bojan, Marko in Vid so si
obrisali znoj z obraza ter se
nekoliko ohladili in s čevljev
strkali prah.

»Vstopimo v imenu božjem in poskusimo!
Ne ustrašita se in pogumno
mu glejta v obraz«, veli Bojan.

»Jaz mu jih že povem, ako se bode
kaj usajal! Ne zamolčim mu pa nobene«.
pravi Vid.
Bojan ga resno pogleda.

»Vid, z medvedom ni zdravo plesati,
ker se ne ve, kdaj ga dobra volja mine.
Ako me hočeš slušati, molči rajši pred
grajščakom in pusti, da samo jaz govorim.
Le jedna napačna beseda — pa
pridemo vsi trije v luknjo, in potem
je vsega konec«

»No, bodem pa molčal, naj nam reče,
kar hoče, ako bi pa nam vendar kdo
kaj hotel, ne bodem se kar tako udal,
ampak udaril bodem z vso močjo.«

»Le, če se ti bode kdo dal.«
Prišli so do gradu. Ozirali so se po
oknih, da bi morda ugledali Alenčico
ali očeta. Toda nič. Pri bližnjem vodnjaku
sta dve ženski prali, in na kameniti
klopi je vznak ležal hlapec in
trdo spal. — Ko ugledata ženski prišlece,
ozreta se po hlapcih; ko vidi
spečega, zavpije starejša, velika ženska:

»Jošt, vzdigni se!«

Zaspanec se ni zmenil za klicanje,
pač pa se je skozi vrata prikazal obraz
drugega hlapca, menda čuvaja.
Ko ženska vidi, da se na samo klicanje
neče vzbuditi, vrže perilnik iz
rok, prestopi se trikrat, prime hlapca za
nogo, potegne in zavpije:

»Jošt, dovolj ga imaš!«
Hlapec prestrašen poskoči, ker je
mislil, da ga oskrbnik budi, kakor ga
je že večkrat. Ko pa vidi žensko pred
seboj, razjezi se in zavpije:

»Sto vragov! Kaj je? Ali mi ne privoščiš
spanja?!«

»Vidiš, kdo je in kaj je treba!« zavrne
ga ona in pokaže te tri.
Vid se je smejal.
Hlapec se še jedenkrat pošteno potegne,
da so se mu kosti zravnale, zazdehne
in vpraša:

»Kaj bi radi? Kdo ste?«

»Želimo pred gospoda«, odvrne Bojan.

»Kaj mu pa hočete?«

»Tebi ni treba vedeti. Idi in vprašaj,
ali nas sprejme«, zavrne ga Bojan.
Hlapec nekaj zamrmra in gre. Kmalu
se vrne, namigne jim, pelje jih čez
grajski mostič in skozi vrata na dvorišče.
Tu jim veli, naj počakajo. Med
tem, ko so čakali, ozirali so se radovedno
po dvorišču in po grajskem zidovju.
A kmalu stoji pred njimi Henrik
sam, hlapec ostane zadaj.

»Kdo ste?« vpraša osorno in jih
motri z ostrimi očmi.
Bojan se prikloni, rekoč:

»Plemeniti gospod, jaz sem Bojan
Rmanov, ta je moj brat Marko, in ta
je Vid Močilarjev iz Vidma.«
Oskrbnik nekoliko osupne, a hitro
vpraša še osorneje:

»In česa iščete tu?«

»Milostljivi gospod in naš gospodar,
prišli smo prosit za svojega očeta in
sestro.«

»Kaj pa je ž njima?« vpraša nevedno.
Bojan obledi od jeze in si grize
ustnice.

»Moj oče, kmet Rman iz Vidma, je
tu v gradu, ker ste ga ukazali privesti
sem in ste odvedli takrat tudi njegovo
hčer Alenčico.«

»Ha! Ali ta upornež, ki se mi je
upiral, ta je vajin oče?«

»Da, plemeniti gospod, in deklica je
najina sestra.«

»In kaj hočete sedaj od mene?«

»Očeta in sestro!«

»Kaj? — Tega uporneža, da bi izpustil
sedaj, da mi spridi in pohujša
vse kmete, ki so že itak uporni? Njega
naj izpustim, ki me je hotel s sekiro
pobiti? Ali se predrznete prositi zanj,
ki zasluži dosmrtno ječo?« grozi se
oskrbnik.

»Plemeniti gospod, moj oče je najmirnejši
vaš podložnik.«

»Kaj lažeš? — Ali je to pokornost,
ako ne stori tega, kar se mu ukaže?
Imeti sem hotel njegovo hčer v grad,
a mi je ni hotel dati. Kaj je to?«

»Hčere ni mogel pogrešati, potreboval
je je doma.«

»Ha, potreboval sem je tudi jaz, in
kdo je več, jaz ali on?«

»Plemeniti gospod, vi ste brez vse
dvojbe več in mogočnejši, a pomislite,
da je njegova hči!«

»Hči, ali kar hoče, on bi jo bil moral
dati!« seže mu oskrbnik osorno v besedo.
Bojan povesi obraz.

»Plemeniti gospod, moj oče res ni
storil prav, vendar usmilite se nas in
izpustite njega in deklico. Hiša potrebuje
gospodarja in delavca in gospodinjo, ker
mati naša je umrla radi udarca vašega
konja«, pravi Bojan, naglašujoč zadnje
besede.

»Kaj praviš? Moj konj naj bi ubil
človeka?«

»Tako je, gospod, to priča lahko
vsa vas.«

»Brzdaj svoj jezik, sicer!« ... zakriči
grajščak, da se Marko ves zgane, in
prebledita Bojan in Vid. — Težko se
je toliko časa premagoval Bojan. Vrelo
je vse po njem in iskalo odduška

»Plemeniti gospod, izpustite očeta in
sestro!« reče čez nekaj hipov z jeze
tresočim se glasom.

Grajščak obstane pred njimi in pravi
odločno:

»Sedaj ne izpustim nikogar, ne kmeta,
ne njegove hčere. Oba ostaneta tu.«

»Izpustite ja!« klikne Bojan.
Divje ga pogleda Henrik, zaškrta z
zobmi in zakriči:

»Ti mi hočeš ukazovati? Kdo pa si?
Poberite se! Kmet ostane tu!«
Toda Bojan se ni dal prestrašiti. Stal
je nepremično in ponosno zrl grajščaka.
»Poberite se, sicer vas vržem iz grada
ali pa v ječo!«
Bojan pa seže v žep, potegne opatovo
pismo in je poda oskrbniku, rekoč:

»Gospod, tu je pismo od zatiškega
opata.«
Osupel jih pogleda oskrbnik in seže
po pismu.

»Kaj je to?«

»Pismo od zatiškega opata.«

»Poglejmo, kaj hoče ta sveti mož!
Čudno, čudno!« mrmra Henrik, ko odvija
pismo.
Pazljivo je motril Bojan njegov obraz,
da bi videl, kakšno moč bode imelo
pismo. Bral je počasno in obračal pismo
sem in tje.
Ni mu ugajalo. Naposled se mu
stemni obraz, čelo nagubanči in s srditim
pogledom se ozre na Bojana. Zmečka
pismo in je vrže jezno na tla:
»Kaj? Ta kmetavz, ta zatiški opat
Glavič, ki je trgal kmečke hlače, ta
hoče učiti nas, viteze, kaj je prav, kaj
je napak? On, da bi nam ukazoval,
kaj naj storimo? Nikdar! Sedaj pa nalašč
ne! Poberite se!«
Grajščak je bil razsrjen, ali se je
vsaj delal. Vzbudil se mu je njegov
zlobni duh.

»Gospod vitez«, vzklikne Bojan. »Dajte
nam očeta, dajte nam sestro!«

»Dajte nam, dajte!« dostavi Vid.

»Ha, vragi, proč!« zavpije grajščak,
katerega je jezila stanovitnost mladeničev,
zagrabi dolgo poleno, ki je bilo
na zid naslonjeno, in je zavihti nad
njimi: »Proč! Proč!«
Ti trije se hitro nekoliko umaknejo
proti vratom, Bojan pa ne odvrne očesa
od Henrika.

»Čemu nas gonite s silo, ki smo
prišli samo prosit, da nam skazite pravico?
Saj je vaša dolžnost, da varujete
svoje podložnike, ne pa, da jim delate
krivico sami.«

Henrik ni imel uma za tak boj z
besedami. Zato ga je tembolj jezilo,
kadar mu je kdo kaj takega opomnil.

»Na, ti kmečko seme jezično«, zakriči
Henrik in vrže močno poleno proti
Bojanu. Ta je ob pravem času opazil,
kaj mu žuga, zato je urno odskočil v
stran. Vendar ga je oprasnil konec v desni
komolec s tako močjo, da je mladenič
skoro zaječal. Oba tovariša pa sta bila
skoro že pri vratih. V tem hipu zabrlizga
grajščak na piščal, da je šlo skozi
ušesa, znamenje hlapcem, naj se zbero.
Bojan je to vedel, pa bil je tudi že pri
vratih. Videl je, da nič ne opravi, in
mislil samo še na to, da odide čim
najhitreje. Dva hlapca sta stopila urno
pred grajščaka, ki je kričal:

»Primite jih, bičajte jih, izpustite pse!«
Vmes je klel, da je bilo groza.
Hlapca nista takoj vedela, kaj bi storila.
Ko hočeta pograbiti kak bič ali
palico, bili so oni trije že skozi vrata
in čez most. Bojan se še ozre in zapreti
s pestjo gradu, potem pa teko
vsi po poti nizdol, da bi bili prej na
varnem. Zavijejo v gozd. Ko opazijo,
da jih nihče ne preganja, ustavijo se,
da se oddahnejo.

»Zaman je bila naša pot, zaman vse!«
izpregovori Bojan, a poznalo se je, kako
polje jeza v njem.

Pritrdila sta mu brat in Vid. Bojan
sede na skalo in si podpre glavo, premišljajoč,
kaj je storiti. Molče sta ga
zrla Marko in Vid.

»Čakajta, sedaj ne smemo mirovati,
rešiti moramo oba.«

»Moramo!« pritrdita mu.

»Jaz grem v Turjak in razložim grofu,
kaj se je zgodilo. Ako je še kaj pravice,
on nam jo bode dal, saj je mogočen.
On lahko ukaže, da izpusti čušperžan
očeta in sestro.«

»Greva s teboj.«

»Nikarta, opravim lahko sam, saj
Turjačan baje ni tako silovit. Le škoda,
da mi je ta nasilnik raztrgal opatovo
pismo, katero bi me bilo sedaj brez vse
dvojbe dobro priporočalo, saj je Turjačan
zaščitnik našega samostana.«

»Bojan, zdi se mi, da bode tudi ta
tvoja pot brezuspešna. Vrana vrani ne
izkljuje očij in Turjačan ti bržkone ne
bode pomagal nič. Grajščaki so si vsi na
roko, kadar hočejo stiskati kmeta. Veš,
kaj ti pravim jaz, pomagajmo si sami!«

»Kako misliš?«

»Ha, kako? Lahko! Uderimo v grad
in oslobodimo jetnika! Imam mnogo prijateljev,
mladih, krepkih in pogumnih
tovarišev, ki so takoj za menoj, ako
hočem. Nekaj možakov bi pregovoril
oče, mnogi bi se pa sami pridružili k
nam, ker so dobri prijatelji tvojega
očeta, nekateri pa grajščaka že itak ne
morejo živega videti in pritisnejo z veseljem
k nam. To bode lepo in povrh
bodemo še grajščaka ukrotili, da bode
za naprej pohlevnejši.«
Bojan pa pokaže na grad, rekoč:

»Vid, ozri se in oglej si to zidano
gnezdo na vrhu! Kaj meniš, da je to
kmečka koliba, ki jo prevrneš, kadar
hočeš? Meniš, da se kar tako pride v
grad? In kaj bi bilo potem, ako bi ne
opravili nič? Gorje nam, stokrat gorje,
in vem, da bi midva nikdar ne videla
svoje sestre, in ti ne neveste! Prihruli bi
grajščaki iz vseh stranij s svojimi oboroženimi
hlapci in gonili nas v temne,
vlažne, grajske ječe, iz katerih se več
ne pride na svetlo, in huje bi žvižgal
valpetov bič in se opletal tlačanov.«

»Torej bodeš pustil očeta in sestro
tam, kjer sta?« opomni Vid z bridkim
nasmehom.

»Bog ne daj! Ne mirujem, dokler
nista slobodna; upam pa, da mi pomore
Turjačan, ako pa mi reče, ... ne more
... potem, potem, ... pa ne vem, kaj
se zgodi.«
To rekši, vstane.

»Ha, potem si pomagamo sami!«
vzklikne Vid.

»Morda. Idimo, vidva domov, a jaz
v Turjak!«

Do razpotja so šli skupaj, a tam so
se razšli, ker je Bojan krenil na Turjak.
Hitro je bil storjen sklep, hitro ga je
hotel mladenič zvršiti.
Upa poln, dasi žejen in lačen, hitel
je po slabi poti, da bi prej rešil očeta
in sestro.
Čušperžan Henrik je pa ves razljučen
razgrajal po gradu, ker so mu jo ti trije
tako hitro pobrisali izpred očij, da jim
ni mogel nič zalega storiti. Znesel se
je najprej nad okornimi hlapci, oštel
jih prav pošteno, potem je pa hitro
pil, da bi utopil jezo. Toda čim bolj je
vlival va-se, tem bolj je vrelo po njem.
Hodil je naglo po zgornji sobi, kamor
je bil šel, sem in tje, od jeze pihal,
pestil roki in ž njima žugal skozi okna.

»Čakajte, jaz vam pokažem, psi, kako
se govori z gospodom, kaj se pravi poslušati
ga!«
In obrnil se je zopet in zamahnil
odločno z roko, rekoč:
»Udam se pa ne, sedaj nalašč ne
izpustim ne njega, ne nje, če tudi leži

kakor gnila klada. Kaj mi le morejo?
Moj grad je trden, ječe so prostorne,
in v orožarni rjave meči, kopja, puške, s
katerimi se hlade vroče, uporne kmečke
butice!«

Še pred kosilom pridrvi grajščak k
Rmanu v ječo. Ta je bil ves obupan
in potrt. Malo prej mu je bil namreč
Ožbolt povedal, da mu je žena umrla,
da mu jo je grajščak spravil v prezgodnji
grob. Nobena beseda ni prišla
iz njegovih ust, niti solze niso olajšale
njegove srčne žalosti, a zdelo se mu
je, da oklepajo njegove prsi kovane
vezi, ki mu jih stiskajo in mu ne dado
sopsti. Zgrudil se je bil na stol in je
topo, kakor blazen, zrl Ožbolta.

»Rman, ne obupajte«, reče mu ta in
ga prime za roko. »Morda bodete kmalu
prosti. Bojan je doma in prizadejal si
bode, da reši vas in Alenčico; jaz moram
iti.«

»Ožbolt, to je grozno, preveč!« ...
vzdihne Rman in gre za njim, ki je
odhajal. Potem se nasloni na stol, in
še živejc mu stopi pred oči vsa silna
revščina in nesreča. In solza je našla
pot iz očij, in za njo so drkale druge
po velem, upadlem licu.
Ključ zarožlja, vrata zaškripljejo, in
v ječo plane grajščak.
Rman ga pogleda. Hipoma ga obide
neizmerno sovraštvo do tega krutega
človeka. Vstane in se vzravna.

»Kaj mi hočeš? Trinog, morilec!«
vzklikne stari Rman.
Henrik osupne.

»Kaj kričiš? Kaj ti je? Ne veš li, kje si?«

»Prostost hočem za-se in za svojo
hčer, ti morilec moje žene!« odvrne
Rman razvnet.

»Podzemeljsko luknjo, ako ne molčiš!«

»Tako, kakor moji ženi, kaj ne? Vem,
da nimaš srca in zato si zmožen za
vsako zločinstvo.«
Ostre, a resnične besede so razvnele
Čušperžana, da je razgrajal in kričal:

»Le glej, kdaj prideš iz gradu! Le
jezi se in grozi! Kadar še pride tvoj
učeni sin v grad, utaknem ga v tako
luknjo, kakor sem tebe.«

»Pomori nas, ali kar ti je drago, ali
vedi, da pride čas, ko se bodeš kesal
svojega dejanja«, pravi Rman.

»Molči, a pomni, da ne prideš kmalu
iz teh zidin! Tvoja sinova, ki sta bila
sedaj v gradu, ušla sta mi, razžalila
sta me in se mi grozila, zato obdržim
tebe.«

»Zgodi se volja božja!«

»In moja, da bodeš vedel, kako se
krote uporni ljudje, kaj je bolje, ali
storiti po mojem povelju, ali protiviti
se.«

Po teh besedah odide. Rman pa globoko
vzdahne:
»Bog čuvaj Bojana, čuvaj Marka!
Ne daj, da bi prišla v njegove krute
roke!«

In naslonil se je ob oknu in zrl tje
v sinjo daljavo, a v duši so se mu
vrstile žalostne slike druga za drugo.
Alenčica je ležala v svoji sobi. Dasi
je trla tudi njo huda žalost, vendar
jo je tolažilo upanje, da pride kmalu
domov. O materini smrti še ni vedela
nič. Njena čuvarica Barba jo je kmalu
jela ljubiti, ker je bila tako potrpežljiva
in pohlevna. Smilila se ji je uboga
deklica. »Naj ji le izkuša kaj storiti«,
rekla je sama pri sebi, »potem bode
že videl, kaj zna Barba.« In znala je
tako umno uravnavati, da je prišel
grajščak k njima le redko, in tudi,
kadar je prišel, odpravila ga je kmalu
iz sobe.
Oskrbnika je razjarilo, da je Rman
zvedel, kaj se je zgodilo. Vprašal je
ječarja, zakaj je povedal Rmanu. Ječar
ni mogel skrivati in izdal se je, da je

dovolil Ožboltu vstop k Rmanu. Oskrbnik
pa se znosi zaradi tega nad Ožboltom
in ga spodi iz službe. Ni se mogel posloviti
od Rmana. Pobral je svoje stvari
in šel z gradu. Bil je deloma vesel, da
se je iznebil tega gospodarja, a jezilo
ga je vendar le, da ga je grajščak
zapodil.

VII.

Bojan je opravil slabo v Turjaku.
Turjačan ga ni sprejel nič kaj milostno.
In ko mu Bojan pove, česa išče, zmaje
grof s plemenito glavo, rekoč:

»Moj čušperški oskrbnik, vitez Henrik,
je razumen mož, ki izvestno tega ni
storil brez vzroka, česar ga dolžite.
Jaz vam ne morem pomagati; idite
domov in počakajte, da gospod vitez
radovoljno izpusti očeta in sestro!«

»Plemeniti gospod, do tedaj mine
še lahko mnogo dnij«, opomni udano
Bojan.

»On že ve, kaj mu je storiti. Z uporneži
se dandanes itak ne sme premehko
ravnati«, zavrne ga grof.

In Bojan je moral iti, ako se ni hotel
zameriti tudi mogočnemu Turjačanu.
Sedaj je bil uverjen, da gospoda v
gradovih ne deli kmetu pravice radovoljno,
ampak, da si mora kmet pravico
sam priboriti, ako jo hoče imeti.
S temi mislimi pa mu je ob jednem
polnila dušo jeza in maščevalnost. Ni
mogel več s pravo razsodnostjo premišljevati,
ampak udal se je hudi sili
svojih strastij. Dospevši vrh klanca, od
koder zagleda potnik prvič orjaški grad
na vrhu rtastega in strmega hriba,
obrne se, stisne pesti in pravi:

»Zadnjikrat sem se klanjal vam, oholi
vitezi in grofi, zadnjikrat sem prosil
za očeta in sestro, zaman sem iskal
pravice!«

Obrnil se je in hitel premišljujoč po
temnem turjaškem smerečju. Sto novih
mislij, sto sklepov mu je rojilo po glavi,
a za trdno se ni mogel odločiti, kako
bi oslobodil očeta in sestro. To je vedel,
da ja mora rešiti, ali kako? Kako?
Ko se je bližal Ponikvam, stalo je
solnce že prav nizko nad večernimi
gorami. Nobena sapica ni pihala, vse
je bilo nekam slovesno mirno in tiho.
Beli oblački so na sinjem nebu le počasi
pluli na zapad. Kragulj se je še
vozil visoko v zraku, iščoč si plena za
večerjo. Poleg pota je šumela Rašica
med kamenitimi bregovi. Bojan je bil
lačen in truden; ni bil ničesar užil od
zjutraj, zato si je želel jedi in počitka.
Ker je bil do doma še dober kos pota,
zavil je v Ponikvah v slovečo Kolenčevo
gostilno. Bile so ob onem času gostilne
jako redko posejane. Le ob večjih potih
je bila katera, namenjena bolj tujcem,
kakor domačinom.
Vendar je našel Bojan v Kolenčevi
gostilni že nekaj pivcev. Pri jedni mizi
so sedeli štirje kmetje, izmed katerih
je Bojan dva poznal iz poslednjega
časa. Bili so bolje oblečeni, in videlo
se jim je, da se od nekodi vračajo
domov. Pri drugi pa je sedel mož, ki
je bil na videz tujec, zaraslega obraza
in močne postave.
Oče Kolenec, ki se je pogovarjal z
onimi štirimi kmeti in jim pripovedoval
nekaj zanimivega, opazil je prišlega
gosta še le tedaj, ko je ta sedel k tujcu,
ker drugodi ni bilo prostora.
Kolenec Bojana bistro pogleda, in
ko ga spozna, začudi se in vzklikne:

»O, o, Bojan? ali si ti Rmanov Bojan,
ali si res Bojan?«

»Res, oče Kolenec«, odvrne ta. —

Kolenec je bil dostikrat pri Rmanu na
Vidmu; kupčevala sta včasih kaj malega,
bila si prijatelja in celo sorodnika
v devetem kolenu ali kali, ako se pripovedka
ne laže. No, pa če tudi laže
pripovedka, istina je vendar le, da sta
se Rman in Kolenec poznala, in da
je ta tudi poznal Rmanovega sina Bojana.
Prinese mu pol mere vina in postavi
predenj.

»Kam pa, Bojan, kam?«

»Domov.«

»No, od kod pa? Kaj se ne učiš več
v Zatičini za meniha?«

»V Turjaku sem bil pri grofu.«

»Česa pa si iskal?«

»E, saj veste«, vzdihne Bojan.

»Kaj še ni očeta doma?«

»Še ne.«

»In dekle?«

»Tudi ta je še gori, in vražji grajščak
ne izpusti ne očeta ne sestre. Zato
sem šel na Turjak, da bi Turjačan
našega prisilil ali pregovoril, naj ja izpusti.
Pa opravil nisem prav nič. Vsi
so jednaki, majhni in veliki, slabi in
mogočni, vsi nas zatirajo.«

»Tako jo, vsi so jednaki«, pritrdi
Kolenec.

Oni štirje pivci so bili izpili svojo
mero, in jeden potrka s praznim vrčem
ter zavpije:

»Kolenec, svojega posla se drži, kaj
blebetaš! Ali ne slišiš, da lonec zopet
poje?«

»Precej«, pravi Kolenec, obrne se in
seže po praznem vrču.

Kmetje, ki so bili prej zamišljeni v
vino in gostilničarjevo pripovedovanje,
ugledajo sedaj Bojana, in jeden, Bezlaj
iz Podpeči, ogovori mladeniča:

»Ali je res, da neče grajščak izpustiti
očeta in dekleta?«

»Res ne. Še mene in brata je hotel
dobiti v pest.«

»O, ti Rman neumni, ti, zakaj mu
ni s sekiro stolkel črepinje, ko je že namahnil
nanj, kakor govore«, pravi drugi.

»Prav bi bil storil, dobro delo, saj
naposled mu mora vendar kdo tisto
bučo odbiti«, vpije tretji.

»Za Rmana bi bilo jednako: zaprt
je tako ali tako. Kdo ve, ali pride kdaj
zopet na dan, ali nikoli«, pravi četrti.
Kolenec jim je namignil, naj ne govore
tako hudo, in pokazal na tujca
pri mizi.
Ta pa zapazi migljej, nasmeje se in
izpregovori:

»Ne bojte se! Govorite, kar hočete,
jaz vas ne izdam. Grajščake sovražim
bolj, kakor vi.«

»Od kod pa- ste?« vpraša Kolenec.
Tujec nekoliko pomisli, na to reče:

»Z Brega.«

»In kam greste?«

»V Dolino.«

Kolenec je sedaj vedel toliko, kolikor
prej; no, to je vendar spoznal, da se
tujec neče razodeti.
Bojan je pil, lomil kruh in jedel.

»Bojan, pa ti grajščaku glavo odbij!«
vpije Bezlaj, katerega je vino navdajalo
s pogumom in zgovornostjo.
Zakrohotajo se njegovi drugi, in tujec
se nasmehne.
Bojan ga ostro pogleda.

»Storite to, ako morete«, pravi mu
tujec, opazivši čuden pogled Bojanov.

»Ne poznam vas in ne vem, kaj mislite«,
odvrne Bojan.

»Bojan, ne poslušaj drugih ljudij,
katerim ni to nič mari! Sam premisli
dobro in stori, kar veš, da je najbolje«,
seže v besedo oče Kolenec ter jezno
in dvomljivo pogleda tujca, kakor bi
mu prav ne zaupal.

»Prijatelj«, pravi tujec Bojanu, »prvič
se vidiva danes, pa vendar vam rečem:
Slušajte me! Gadu stopite na glavo,

ne na rep, da vas ne piči! Ako vam
pa vse izpodleti, bežite iz tega kraja,
ker grajščak ima dolge roke!«

»Kaj pa Močilarjev, ali kaj joka?«
vpraša Bezlaj.

»Čemu bi jokal!«

»No, jaz tako pravim, ker pripovedujejo,
da se je ženil pri vas.«

»Ženil so je res, pa joka vendar ne!«

Med temi pogovori je bilo postalo
polagoma temačno v sobi z malimi
okni, in mati Kolenka prinese gorečo
trsko, da prižge ž njo precej visoko
svetilnico. Skrbno jo osnaži, potegne
kvišku stenj, potem jo pa prižge ter
vošči gostom dober večer.

»Mater ste danes pokopali, kaj ne?
Prišel bi bil rad k pogrebu, pa nisem
imel časa«, pravi Kolenec Bojanu.

»Pokopali smo jo — žalostna smrt!
To pa je najžalostneje, da oče in Alenčica
o tem niti ne vesta.«

Tudi Kolenka je spoznala Bojana in
že imela pripravljeno vrsto vprašanj,
a mož jo je opomnil, da mora pripraviti
večerjo delavcem, ki pridejo vsak
čas domov.

»Kako je pa vendar bilo? Ljudje
toliko pripovedujejo, pa dva ne jednako«,
vpraša jeden izmed kmetov.

»Ali jo je res presekal čez pol, kakor
so povedali pri nas?« oglasi se drugi
kmet, ki je bil iz Smolarije, kakor ga
je izdajala govorica.

»Presekal je ni, ampak konja je
dregnil, da je poskočil in mater udaril
tako močno in tako nesrečno, da se je
zgrudila in čez nekaj dnij umrla.«

»Huda smrt!« opomni kmet.

»Nesrečna; umreti tako hitro je žalostno«,
pravi Bezlaj.

»Take smrti ne želim nikomur, samo
oni krutež tam gori na Čušpcrku naj
okusi še hujšo smrt!« vzklikne Bojan.

»Koliko sem dolžan?«

»Pol mere je dva krajcarja, in pol
kruha jeden krajcar, skupaj tri krajcarje«,
sešteje Kolenec.
Bojan plača in vstane.

»Dober večer in lahko noč vam vsem«,
zakliče Bojan.

»Tudi tebi, pa skoro reši očeta in
sestro!« odvrne Kolenec.

Bojan gre.
Kmetje so ugibali sedaj o Bojanu in
grajščaku. Tujec vpraša Kolenca, od
kod je Bojan.

»Iz Vidma, majhno uro od tukaj.«
Zatem tudi tujec plača in odide.

»Bog ve, kaj ta išče todi«, pravi gostilničar
kmetom.

»Bog ve res, od kod je in čemu se
klati po teh krajih. Najbrže je jeden
izmed onih, pred katerimi zapiramo
vrata«, odvrne Bezlaj.

In sedaj so po stari kmečki navadi
tujca natančno pretehtali in presodili.
Bojan je hitel po samotni poti od
Ponikev na Videm. Na obeh straneh
so se razprostirali temni hrastovi gozdi,
vspenjali se polagoma v hrib, kjer se
je začenjalo bukovje. Še dandanes so
na tistem prostoru senčnati hrastovi
logi.
Spešil je korake, da bi dospel prej
domov. Po poti je bilo še nekoliko
svetlo, a mrak se jo vedno bolj umikal
temi.
Ni bil še čez polovico pota, ko začuje
za seboj žvižganje. Osupne nekoliko
in se ozre. Zdi se mu, da je za
njim nekdo, ki hitro hodi.

»Kdo ve, kaj mi hoče? Težko je kaj
prida človek — ali ga počakam — ali
mu uidem —?« tako premisli v naglici.
Potem se obrne in gre svojo pot.
Njegov zasledovalec zažvižga še glasneje
in zavpije:

»Stojte! Čakajte!«

»Kaj mi hoče-li povedati? Kdo je
pač?« govori Bojan sam s seboj in

vedno počasneje koraka, a naposled se
ustavi in obrne.
Po kratkem času ga doide neznanec.
Bojan seže pod obleko, da bi imel
pripravljen nož, ko bi mu oni hotel
kaj zlega.

»Hitri ste pa, hitri! Takoj sem šel
za vami iz gostilne, toda vas že ni bilo
nikjer. Hitel sem na vso moč, da sem
premočen, in če bi se ne bili ustavili,
ne bil bi vas dohitel. Pozna se, da ste
še mladi in krepki«, izpregovori neznanec,
katerega je Bojan sedaj spoznal.
Bil je tujec iz Kolenčeve gostilne.

»Kaj mi hočete?« vpraša Bojan nekoliko
vznemirjen.

»Nič, samo vprašati sem vas hotel,
kaj ste imeli z grajščakom?«

»Jaz vas ne poznam in ne morem
povedati kar tako meni nič, tebi nič,
ko niti ne vem, ali nameravate kaj slabega
ali dobrega«, pravi nezaupljivi
Bojan.

»Prijatelj sem vaš, to je vendar
dovolj?«

»Toda sedaj še nikakor ne vem, kdo
ste in kaj hočete«, pravi Bojan in stopi
korak naprej.

»Stojte!« reče tujec in prime Bojana
za obleko.

»Torej, kdo ste?«
Tujec nekoliko pomisli, nato pa reče:

»Jaz sem — Ferdinand Strup.«
Bojan osupne.

»Ali se me bojite?«

»Ne, saj ste vi oni Strup, ki je bil
nekdaj tu gori na gradu?«

»Sin tistega.«

»In kaj mi hočete?«

»Pomagati vam, ako vam je treba
pomoči.«
Bojanu se je zdela čudna ta ponudba.

»In kaj vas priganja, da hočete ravno
meni pomagati?«

»Usmiljenje do vas in sovraštvo do
onega, katerega sovražite tudi vi.«

»Ali je morda tudi vam storil kako
krivico?«

»Ha, ha! Vi vprašujete? Jaz ga ne
sovražim? Veste-li, kaj je storil z mojim
očetom?

»Slišal sem večkrat, ko so pripovedovali.«

»Ali mislite, da morem pozabiti, v
kako nesrečo, v kako sramoto je pahnil
našo družino? Ali mislite, da mi ne
razjeda srca, kar mi je pravil v tujini
rajni oče, ko je bil na smrtni postelji?
Vem, da je treba odpustiti storjene
krivice, a tudi vem, da moramo zabranjevati
nove krivice. In sedaj vidim,
da sem prav po sreči prišel v domovino,
v kateri me že toliko let ni bilo, prav
sedaj, ko potrebujete pomoči. Pa povejte
vendar, kaj vam je storil hudobnež!«

Tudi sovraštvo je vez, pravi star pregovor.
Bojanu je izginil ves sum do
tujca, in vesel je bil, da je našel človeka,
ki mu je pripravljen pomagati.

»Idiva!« pravi Bojan. Gredoč mu je
pripovedoval natanko vse, kar se je bilo
zgodilo.
Ferdinand Strup je pozorno poslušal
njegovo pripovedovanje; sem in tje mu
je ušla zamolkla kletvica iz ust.
Ko Bojan konča, izpregovori Ferdinand:

»Nesrečni prijatelj, kaj nameravate
sedaj? Očeta in sestro morate čim najhitreje
rešiti, zakaj — saj veste ...«

»Vem, njemu ni nič svetega. Rešiti
ja hočem, ali kako? Dva poskusa sta
mi izpodletela!«

»Z lepa se pri takih ljudeh ne opravi nič,
to ste izprevideli; poskusite drugače!«

»S silo, kaj ne?«

»Pregovorite svoje ljudi, da se upro
taki sili in udarijo v grad.«

»Tikajva se, saj sva prijatelja!« pravi
Bojan, ko spozna, da je Ferdinand odkritosrčen,
in mu poda roko.

»Dobro, prijatelja vsigdar!« vzklikne
Ferdinand in mu stisne roko.

»Vidiš ti, Ferdinand, pripraviti narod
do upora je prav lahko: saj ječi in se
zvija pod bičem grajščakovim; a gradu
se polastiti — ne moremo, ako vstane
tudi ves narod v dolini in po gorah
do poslednjega moža. Utrjen je grad
in skoro nepristopen; ako hoče grajščak,
lahko se ustavlja navalu mnogoštevilnih
tlačanov. In ko bi nas premagal,
tedaj bi se nam ne godilo bolje,
nego sedaj. Poobesili bi nas na najbližja
drevesa tam, kjer bi nas zajeli.«

»Istina je, kar govoriš. Neokretni
kmetje si ne morejo naravnost osvojiti
gradu; toda ali bi ne mogli doseči z
zvijačo, česar ne moremo s silo?«

»Na to še nisem mislil.«

»Saj bodem pomagal jaz.«

»A — če vendarle izpodleti?«

»Bojan, ako bodeš tako premišljeval
in tako malo zaupal sreči, vzdihoval
bode tvoj oče še dolgo, dolgo v gradu,
zaman bode hrepenela tvoja sestra po
ljubem domu.«
Bojan se nekoliko zamisli. Ferdinandove
besede so se mu zdele le preresnične.

»Nekaj je treba storiti. Treba
je začeti z drznostjo, ker se z lepa nič
ne opravi«, rekel je sam pri sebi. Nekaj
časa korakala molče.

»S kako zvijačo bi se pa prišlo v
grad, kaj praviš?« izpregovori Bojan.

»Tega še ne vem, a v kratkem ti
povem natanko. Jutri se oglasim v
gradu za službo; nadejam se, da jo
dobim, in potem smo na konju.«
Bojan ga pogleda.

»Res, v grad grem; spoznati mene
more. Samo to me skrbi, ali me bode
tudi potreboval. A, upam, da. Delal se
bodem za tujca, in tujec velja pri takih
ljudeh mnogo več nego domačin.«

»Ali nisi preveč predrzen?«

»Kaj predrzen! — Le pogumen sem.
Brez poguma pa se najbolje skriješ v
krtovo deželo. Meni se le čudno zdi,
kako more biti mlad človek omahljiv,
ako ga kličejo na delo take dolžnosti,
kakor tebe. Ali nečeš osloboditi očeta
in sestre?«

»Hočem!« klikne odločno Bojan. Povrnila
se mu je srčnost in odločnost,
Ferdinandove besede so ga oživile.
»Hočem, ako je treba, iti tudi v smrt.«

»Vidiš, tako je prav! Ali smo za to
rojeni, da bodemo krivico trpeli in samo
molčali? Ali nismo tudi ljudje? Ali nimamo
duše in pameti, kakor jo imajo
naši zatiralci? Sedaj je čas, da si pomagamo.
A povej mi, kako misli ljudstvo
o grajščaku?«

»Kako misli? Da je vrag in še hujši
ko vrag. Sovraži ga in proklinja.«

»Dobro, to je za naju ugodno«, reče
Ferdinand. »Saj sem isto slišal že od
drugih. Kaj misliš, ali bi šli nad grajščaka,
ako bi jim kdo velel?«

»Vsi, do poslednjega!«

»Torej ti treba samo odločnosti in
poguma. Otresi se vseh pomislekov
in dvomov. Predno se mesec premeni,
sloboden bode tvoj oče, slobodna tvoja
sestra.« — Dospeta iz gozda.

»Vidiš, tam-le na onem hribu je trinogovo
gnezdo!« reče Bojan in pokaže
na levo, kjer se je še nekoliko videl v
ozadju, za prvim grebenom, na ostrem
vrhu, Čušperk.

»O vem, kje je.«

»In tam-le je moj dom«, pokaže
pred-se. »Saj greš z menoj?«

»Grem, ako lahko prenočim s teboj.«

»O lahko, in jako rad bi, da greš z
mano, saj si mi prijatelj, dolžnost mi
je, prenočiti te in ti postreči.«

Korakala sta hitreje.
Doma je pa Marko nestrpno pričakoval
brata. Vedel je, da se težko vrne
pred solnčnim zahodom, a da se je
toliko zakasnil, to ga je vznemirjalo.
Tudi Vida je močno skrbelo, da toliko
časa ne pride, in stari Močilar je zmajeval
z glavo, češ, to ni nič dobrega,
da mladeniča ni nazaj. In nekateri —
saj je bilo na večer mnogo Ijudij pred
Rmanovo hišo — so mu pritrjevali, češ,
da preganja res nesreča Rmanove, ker
je pograbila menda še starejšega sina.
Bilo je šumno okrog Rmanove hiše;
radovednost Ijudij je bila tolika, da so
hoteli čakati še v noč.
Ko so bili skoro že obupali, da se
povrne nocoj Bojan, začujejo se blizu
hiše trdi koraki. Vsi umolknejo, da bi
slišali bolje.

»Da, on je, hvala Bogu,
prišel je«, reko drug drugemu. Res,
bil je Bojan, in zraven njega Ferdinand,
katerega so zapazili še-le, ko je prišel
bliže.

»Kaj je? Kako si opravil? Kaj je
dejal?« vprašajo vse križem in vsi hkrati.

»Nič ni, nič, čisto nič; tudi Turjačan
me je zapodil.«
Nezadovoljno mrmranje in glasno
groženje se zasliši med navzočimi.

»Gorje nam, gorje kmetu! Nikjer ni
več pravice.«
»In kaj storiš sedaj?« vpraša nekdo
Bojana.

»Ne vem še prav, ker ne vem, ali
bi mi vi pomagali, ali ne.«

»Radi pomagamo, kadar hočeš«, odgovore
skoraj jednoglasno.

In pove jim, kako je bilo v Turjaku,
in omeni tudi tujca, ki ga je privedel
seboj. Ni pa povedal, česa išče todi in
kdo je, da ne bi se zvedelo prehitro
in brez potrebe.
Sedaj pa je bil Bojan pogumnejši,
tolika množica ljudij pred njim mu je
užgala srce; postal je mahoma govornik
in ljudski voditelj. Skoči na klop pred
hišo in zakliče:

»Dragi rojaki moji, poslušajte
me! Vi vsi ste videli, kako se
je godilo v poslednjem času z našo hišo.
Brez usmiljenja je pridrl grajščak kakor
volk nad nas, ki mu nismo storili nikoli
nič zalega. Videli ste, kako je v bolečinah
umrla mati, in sedaj pa oče vzdihuje
gori v temni ječi. Kdo ve, kako
ga pretepajo in stradajo! In mojo ubogo
sestro, ki je bila nedolžna kakor angelj,
drži sedaj ropar v svojih krempljih.
Ali naj pustimo, da tako počenja z
nami? Ali ni dolžnost, da rešimo jetnike
in branimo nedolžnost? In kar se je
zgodilo naši hiši, to se bode tudi drugim,
to se bode tudi vam, saj veste, da postane
zver le še bolj divja, krvoločna
in nevarna, ko je okusila človeško meso.
Rojaki, v vašem imenu in v vašo srečo
vas prosim, pomagajte mi! Kaj ne, da
ste pripravljeni braniti sebe in mene,
kadar bode treba?«

Navdušenost je prevzela može, ko
so slišali te odločne besede. To jim
je tlelo vsem v prsih, toda nihče si ni
upal tako povedati, kakor je govoril
Bojan. Iskra je padla na pripravna tla.
Ferdinand pa je šepnil Bojanu, naj
ne govori dalje, češ, da je dovolj in bi
utegnilo biti tudi nevarno. Povabi jih
pa, naj pridejo prihodnji večer zopet sem
posvetovat se, kaj bi bilo najbolje storiti.
Polagoma so se ljudje razšli, in ostala
sta samo še Rmanova sinova z Vidom
in Ferdinandom. Pogovarjali so se v
pozno noč, in marsikaj je dozorelo, kar
se je pripravljalo ta dan. Bili so mladi
ljudje, ki so delali sklepe, a sklepe odločilne
za bližnjo bodočnost.

VIII.

Drugega jutra se poslovi Ferdinand
od svojih novih znanjicev
in se napoti na Čušperk
iskat službe.

»Bojan, pogumen bodi in
vstrajen, v kratkem dosežeš, kar nameravaš«,
reče še pred odhodom.
Ta ga pa strese za roko, pogleda mu
odkritosrčno v obraz in pravi:

»Ferdinand, zaupam ti in preverjen
sem, da me ne pustiš na cedilu ali pa
celo izdaš. Hvaležen sem ti, in ako mi
pomoreš doseči, kar namerjam, bodem ti
hvaležen, velik dolžnik jaz in vsi moji.«

»Nič, nič! Nobene hvaležnosti ni treba;
dolžni smo si pomagati, a veliko hvaležnejši
moram biti jaz, ker mi pomoreš
poravnati zastareli dolg. Ne zgrešim
pota?«

»Ni mogoče. Hodi po najbolj uglajenem
potu in Čušperka izvestno ne
zgrešiš!«

Po tem razgovoru je Ferdinand hitro
korakal po poti na Čušperk.
Dolžan sem povedati, kdo in odkodi
je Ferdinand Strup. Vem, da želi marsikateri
čitatelj nekoliko več zvedeti o
njem in njegovih stariših, hoče vedeti,
zakaj sovraži ta Ferdinand oholega čušperškega
grajščaka.
Poseči moram za kakih petindvajset
let nazaj. Takrat je bil grajščak še mlad
in bil ravno udovel. Umrla mu je bila
mlada žena, pustivša mu jednoletnega
sinčka Jurija. Žalovali so hlapci in dekle,
trume kmetov so jo prihajale kropit,
zakaj poznali so jo, da je bila dobrega
srca. Grajščak je pa molčal in resno
hodil po sobi gori in doli; one dni je
bil najboljši gospod, ker ni izpregovoril
nobene žal besede, nikogar ni kaznoval;
zveste duše, dobri kmetje so že pozabljali
minulost in si zadovoljno prigovarjali:

»Dober gospod! Najboljši gospod! Oj,
da bi ne bil nikdar slabši!«

In vračali so se v mirna sela, hvaleč
in blagoslavljajoč plemenitega gospoda,
kateri že nekaj dnij ni ukazal stiskati
svojih tlačanov. Nekam samotno je bilo
gori v gradu po njeni smrti. Dolgočasil
se je zlasti gospod Henrik. Kadar
je pa uzrl mladega sina, vzradoval se
je, in lepe slike bodočnosti njegove so
se mu kazale v duši. Soproga valpetova
je namestovala otroku mater. Bila
je, kakor pravi pripovedka, lepa in ne
baš veliko starejša od rajne grajščakinje.
Imela je svoje otroke, sinka in hčerko,
vendar se ni branila vzrejati oskrbnikovega
jedinca, saj je vedela, da nespretna
kmečka dekleta ne znajo ravnati
z nežnim gosposkim otrokom. Grajščak
Henrik ji je bil hvaležen za njeno
požrtvovalnost. Lepo je govoril ž njo
in prijazno jo pogledoval, kadar je bivala
z otroki v sobi. Soprog njen je bil
pošten mož; bil je zadovoljen, da se je
soproga s svojim ravnanjem prikupila
gospodu, ker ta je bil tudi ž njim veliko

prijaznejši, kar mu je prav dobro delo.
— Tako je mineval dan za dnevom brez
posebnih izprememb, in želel si ni nihče
drugače.
Neke noči pa zažare kresovi po gorskih
vrhovih, in njih svit zasine tudi na
Čušperk. Turek je drl v deželo, in krvavi
žar kresov je naznanjal nečloveško delo
dušmanov: požiganje in morenje. Zganil
se je ves narod po dolih in gorah, vaseh
in gradovih. Možje in mladeniči so se
oboroževali, ženske, otroci in starci so
se pa umikali v varna zatišja. V gradovih
se je brusilo orožje, krmili so se
konji, popravljali okopi in zidovi.
Henrik je oborožil deset mladeničev
za na vojsko, zakaj toliko vojnikov je
moral poslati Turjaškemu vselej, kadar
se je bližal sovražnik. Druge je obdržal
doma za obrambo gradu, ali pa, da bi
zgrabil kak manjši oddelek Turkov, ako
bi prihruli v okolico, kar se je cesto
prigodilo.
V začetku je mislil sam iti na boj,
a malo pred odhodom se je hitro premislil
in sklenil ostati doma. Valpetu
ukaže oborožiti se in voditi vojnike na
Turjak, od tam pa, kamor bode treba.
Nekoliko iznenajen je bil valpet. A ker
je bil vajen poslušati in ker si je že
večkrat želel bojne slave, ni bil preveč
žalosten, dasi je moral pustiti mlado,
ljubljeno ženo, nežna otroka in iti tje,
kjer sodi bridki meč. Kratko je bilo
slovo. Žena je jokala, otroka sta stegovala
roke po orožju, valpet je pa zajahal
konja, in odjezdili so na boj za
domovino.
Razne novice so prihajale z vseh
stranij dežele o Turkih. Jedni so prerokovali,
da bodo Turki vse razdejali,
drugi so trdili, da jih bodo kmalu ukrotili
združeni Slovenci. Skrbno so pazili,
kdaj se bode posvetilo v sosednjih dolinah.
Ljudem se je čudno zdelo, da mlada
valpetovka ni skoro nič žalostna in je
ne skrbi nič, saj je vendar mož v vojski,
kjer mu kriva turška sablja lahko odseka
glavo. Ne da bi vsaj nekoliko žalovala
in skrbela, marveč bila je vesela
še bolj, kakor prej, dokler je bil mož
doma. Grajščakovega sina je pestovala
in zraven pela, da se je razlegalo po
vsem gradu, grajščak pa se je smejal
in mel si roke, vedno hodil pogledovat
svojega sina in povpraševat o njegovem
zdravju.
Ljudje pa, hlapci in dekle, so si šepetali
skrivnostne reči, in pogosto se je
culo:

»Neumen je bil, da je pustil tako
ženo samo!«

In pripovedovali so marsikaj čudnega
o nezvesti ženi in prevarjenem možu.
Bilo bi preveč vse to ponavljati.
Naposled vendar poči glas, da so zapodili
Turka iz dežele in da se vračajo
vojniki domov. Nekam jezen je bil Henrik,
ko je čul to novico, mlada valpetovka
pa je osupnila in se prestrašila,
da ji je izginila vsa kri z lica. Ni bila
vesela tako, kakor je žena, kadar zve,
da se vrača ljubljeni mož živ in zdrav
iz krvavega boja, ampak vsa preplašena
je bila in nepokojna; neki notranji glas
ji je motil srčni mir. Morda se ji je
vzbujala vest in ji očitala kaj zlega?
Umikala se je sedaj grajščaku; kadar
se je pa sešla ž njim, povešala je oči.
Grajščak je pa zagodrnjal večkrat:

»Da mu vragi niso vzeli glave!«

Nekega popoldne zatrobi grajski čuvaj
s stolpa in naznani prihod vojnikov.
Vsi hite na dvor in pred grad, da bi
jih brže sprejeli in pozdravili. Valpetovka
v prvem trenotku kar obstane,
kakor bi jo bil kdo udaril, nato pa poskoči,
pograbi otroke, strastno poljubi
vsakega, vrže nekaj obleke nase, rekoč:

»Kriva sem; jaz nisem vaša mati, nisem
žena!«

Plane iz sobe, beži čez dvor in skozi
vrata pred grad. Hlapci in dekle so se
suvali, pomežikovali in govorili:

»Slaba vest! Boji se ga!«

Ona je pa bežala
mimo bližnjega
gospodarskega
poslopja v
gozd, a v drugo
stran, kakor so
prihajali vojniki,
da bi ne srečala
svojega moža. —
Gorje mu, kogar
preganja huda
vest!
Kmalu prijahajo
po klancu navzgor.
Razjahajo
konje in sežejo v
roke, ki so jim
molele od vseh
stranij naproti.
Srečno povrnivši
se valpet
Ivan Strup išče z
nemirnimi očmi
svojo ljubljeno
ženo. Zdelo se mu
je čudno, da mu ni
prihitela naproti,
saj ga je poprej
ljubila.

»Morda je
zbolela?« reče in
ta misel ga vznemiri.
Urno se izmota iz gneče, da bi
hitel k ženi. Toda ustavi ga grajščak z
različnimi vprašanji. Valpet mu je odgovarjal
nestrpno.
Ko ga pa odpusti, hiti valpet v stanovanje
k ženi in otrokom. Čul je
otročji jok. Naglo odpre vrata in stopi
v sobo. Sinček Ferdinand utihne takoj,
ko uzre očeta. Oče poljubi svoja otroka.
Grajščakov sin je pa na postelji vpil
in brcal.

»Kje je mama?« vpraša valpet in zre
po sobi, kjer je bilo vse v nekem neredu.

»Šla ven!« odvrne sinček.
Valpet odloži orožje, vzame hčerko
na roke, sina pa prime za roko in gre
iskat ženo. Ni mu bilo prav, da jo mora
iskati, neko očitanje se mu je vzbujalo
v srcu. Toda še čudneje in nenavadneje
se mu je zdelo, ko je ni mogel
najti.

»Kje je žena?« vpraševal je, kogar
je srečal.
Zmajevali so hlapci in dekle, da ne
vedo za njo, in pomilovalno zrli opeharjenega
moža. Naposled se ga vendar
usmili star hlapec. Gre za njim v sobo,
in ko ga valpet vpraša po ženi, odvrne
mu ta oprezno:

»Zbežala je.«
Osupne valpet, spusti otroka, in črna
slutnja mu vstane v srcu.
»Zbežala je, predno ste stopili v grad«,
ponovi hlapec.

»Zakaj je zbežala? — Kam? Govori!«

Hlapec stopi bliže njega, namežikne
pomenljivo in šepne nekaj skrivnostnega.
Te besede so morale biti strašne.
Valpet obledi, oči se mu zasvetijo, opre
se na stol in nekaj hipov stoji tako nepremično,
sopeč globoko:

»Prevarila me
je!« vzklikne in se udari s pestjo ob čelo.
— Milo se je storilo hlapcu, ko je zrl
nesrečnega moža, plaho sta gledala
otroka čudnega očeta.
»Zapeljal jo je on!«

Še-le sedaj so se mu odprle oči. Ker
je bil sam pošten, mislil je, da je ves
svet pošten in čist.

»Najbrže, saj ji je bil vedno za petami!«
pritrdi hlapec in se oddaji.
Valpet se pa zgrudi na stol in si
zakrije obraz. Strasti so divjale v njem.
Sramota, prevara, vse mu je bilo pred
očmi in ga klicalo na maščevanje.

»On je vsega kriv!« klikne, vstane
in plane iz sobe.
Poišče grajščaka.
»Kaj ste mi storili?« vikne, ko ga
najde.

»Kaj hočeš?« vpraša osupnjen grajščak.

»Kje je žena?«

»Moja je umrla, a za tvojo ne vem«,
odvrne porogljivo Henrik in mu obrne
hrbet.
Silno so razljutile le porogljive besede
valpeta in odprle vrata na stežaj vsem
strastem. V srdu pozabi, s kom govori.

»Zapeljal si mojo ženo in jo pogubil«,
zagrmi nad grajščakom.

»Ali se ti blede? Kaj kričiš?«

»Da, bledlo se mi je nekdaj, a sedaj
vem, kdo si ti!«

Grajščak se silno razkorači in zavpije:

»Molči! Kaj mi je mar tvoja žena?
Ali sem jaz njen varih?«

»Zapeljal si mi jo! Osramotil njo in
mene, ti vragov zet!«

»Vržem te v ječo in z bičem izbijem
te misli iz tebe!«

»Ha, vrgel bi me bil preje in me
končal! Sedaj je prepozno, sedaj se
moram maščevati za sramoto, ki si jo
storil meni in moji ženi!«

Toda grajščak zagrabi bič, ki je ležal
tam blizu, in ga zavihti, hoteč udariti
valpeta. Ta se pa okretno umakne in
zbeži izpred njega.

»Ha, vrag, ti si jo zapeljal, ti moraš
trpeti za to!« vpil je in tekel v sobo,
kjer je bil pustil otroka.
Pomišljal ni nič. Pograbi ju, vsakega
na jedno roko in beži iz grada, ker
je vedel, da ne bi gledal dolgo belega
dne, ako bi še dalje ostal v gradu.
Strmeli so ljudje in zmajevali z glavami,
saj niso mogli pojmiti, zakaj beži valpet.
Menili so, da se mu je zmešalo zato,
ker se mu je izneverila žena. Na vratih
se še obrne in zavpije, da je odmevalo
od vseh sten in obokov:

»Gorje ti, človek, brez vere, brez
srca! Uničil si mojo srečo, moj dušni
mir in jedonkrat — pomni dobro —
doleti te maščevanje!«

In bežal je, da uide njegovim rokam.
Grajščak je pa v svoji sobi klel in
se rotil, zakaj ni valpetu noben Turek
glave snel, zakaj ga je vrag še prinesel
domov, zakaj je bila ženska tako neumna,
da je bežala. Valpeta ni hotel
takoj kaznovati, ker je mislil, da se ne
odtegne kazni, a ni pomislil, da lahko
zbeži. Ko zve, da je tudi valpet zbežal,
zarentači hudo, a čez nekaj hipov reče:

»Prav je storil, sicer bi ga bil jaz
poslal kam drugam. Ako se vrne sama,
ne bode se ji treba bati nikogar.«

Ivan Strup je urno bežal, dokler ni
dospel v varno zavetje k dobrim ljudem.
Povsod je popraševal po ženi. Ko ga
je minula prva razburjenost in je trezneje
mislil, lotila se ga je žalost. Zdelo
se mu je, da bi ji odpustil že zaradi
otrok, ko bi prišla k njemu in ga prosila
odpuščanja. Ker jo je iskal dolgo
brez uspeha, bežal je daleč na Notranjsko
in povsodi naročeval, naj pride
žena za njim, ki bi ga morda iskala.
V samotni dolini dobi službo pri nekem
plemiču.
Nikdar ni bil vesel in zabolelo ga
je v srce vselej, kakor bi ga z nožem
vrezal, kadar je otrok vprašal po materi.
Pričakoval je žene vsak hip, toda pretekel
je teden za tednom, mesec za mesecem,
a ni je bilo za njim. In to je
zamorilo v njem zadnje blago čustvo,

katero je še gojil do nje; saj je moral
sedaj misliti, da ni nedolžna, ker bi se
ga sicer ne bala, ampak prišla za možem.

»Pa vendar on je vsega kriv, in tega
mu ne odpustim nikakor«, dejal si je
čestokrat na dan in stokrat želel iti
nazaj na Čušperk in se maščevati.
Toda v službi je imel malo prostega
časa, odkladal je torej vedno namenjeni
pot na Čušperk. In minuli so meseci,
minula so leta, otroka sta vzrastla in
se lepo razvila, a globoka rana v srcu
očetovem se ni zacelila, še vedno ga je
opominjevala maščevanja, in čestokrat
sta ga opominjevala nevede tudi otroka,
izprašujoč ga o svoji materi. Malo je
govoril o njej in takoj navel govor na
drugo reč, ker hvalili žene ni mogel,
a resnice povedati ni smel.
Ali ko sta sin in hči dorastla, zvedela
sta, kakšna jo bila mati, in sramovala
bi se je bila, ko bi ne bil oče vrgel
vse krivde na čušperškega grajščaka.
Tako je hote in nehote obujal sovraštvo
in mržnjo do njega; zlasti Ferdinand
je dostikrat dejal:

»Oče, zakaj mu niste posvetili, zakaj
ste mirno prenašali vse?«
A oče mu je odgovarjal:

»Pride čas, pride maščevanje.«
In še nekaj let je minulo prej, predno
je prišel tisti čas. Ivan Strup je hudo
zbolel in spoznal, da se mu bliža smrt.
Ni mu bilo hudo zaradi tega, ampak zato,
ker nezveste žene nikdar ni bilo blizu.
Ni umrl lahko, a umrl je vendar-le
prepuščajoč maščevanje večni pravici,
ki nikomur ne prizanese. Zastran otrok
mu ni bilo hudo. Brhka hči je bila že
poročena z dobrim možem, Ferdinand
pa je bil pogumen mladenič, katerega
ni skrbela bodočnost prav nič. Bil je
tudi v mnogih strokah dobro poučen
in želel videti nekoliko sveta. Lahko
umevamo, da ni pozabil, kaj je stiskalo
srce in grenilo življenje očetu do poslednjega
trenotka.
Takrat ni bilo železnic in poštnih voz,
a mnogi so prepotovali več sveta, nego
ga ljudje prehodijo dandanes. Ferdinand
je potoval, delal in se učil. A nekaj mu
ni dalo miru v tujini, misel na očeta,
mater in — grajščaka. Vrnil se je kot
tujec v svoj rojstveni kraj, nihče ga ni
poznal. Ko je pozvedoval o domačih
stvareh in zlasti o grajščaku, sešel se
je z Bojanom.
In sedaj smo zopet tam, kjer smo
bili v začetku tega poglavja. Nikakor
nisem mogel nadaljevati, da bi ne bil
povedal te zastarele prigodbe.
Ferdinand pride pred grad.

»Torej tu je moj rojstveni kraj, tu sem
preživel prve dneve«, misli si, a te misli
niso bile prijetne, saj se je spominjal
hkrati svoje matere, katere ni mogel
ljubiti, spominjal se živo svojega nikdar
veselega očeta. In sedaj je tu na poti
v grad in videl bode njega, ki je zapeljal
njegovo mater, a očeta onesrečil.
Natančno ogleduje grad in okolico.
Pride v grad in pove na vratarjevo
vprašanje, da je tujec in išče službe.
Vratar ga pogleda od nog do glave,
veli mu, naj počaka, in gre povedat
gospodu, da se nekdo ponuja v službo.
Ker je bil Ožbolta zapodil, bilo mu je
prav, da se je že oglasil nov hlapec.
Ukaže ga privesti pred-se.
Vratar ga privede. Grajščaku se je
zdelo, da je že videl nekje podobnega
človeka, zamisli se nekoliko, a nato
hitro vpraša, kako se piše.
Ferdinand pove, da mu je ime Hans
Berger.

»Motil sem se«, zagodrnja grajščak.
In sedaj je moral Ferdinand na navadna
vprašanja odgovarjati, a potem
ga je grajščak vsprejel v službo namesto
Ožbolta.

Valpet mu je razkazal vse po gradu,
poučil ga o redu in navadah grajskih
in razložil mu prostore. Kmalu je zvedel
Ferdinand, za katerimi vratmi zdihuje
Rman, zvedel, kje leži Alenčica.
V srcu je hvalil Boga, ker je prišel
tako lahko v grajščakovo obližje.

IX.

Ko je Ferdinand tako srečno prišel
za grajskega hlapca, oglasil se je pri
Rmanovih bivši grajski hlapec Ožbolt.
Kajpada je bil sprejet z največjim veseljem.
Izprva sta se sicer brata čudila,
zakaj in čemu je prišel z grada med
kmete. Toda kmalu sta razumela Ožbolt
je razložil Bojanu in Marku natančno,
kako se godi očetu in Alenčici v gradu.
Zato se je zdel bratoma kot nekak poslanec
božji, kot njiju zaveznik in pobratim,
ker je bil pregnan zaradi njiju
očeta. Kakor gori ogenj bolj, ko mu
priliješ olja, tako je tudi sovraštvo do
grajščaka v njiju srcih bolj plamtelo,
ko sta zvedela vse. Premišljati in obotavljati
se ni več smelo, ampak odločno
delati, ako hočeta, da bode prost oče,
prosta sestra. Upor s pomočjo kmetov
je bil poslednji pripomoček, s katerim
je bilo še mogoče rešiti Rmana in hčer.
Bojan je premišljal, kako bi se najuspešneje
lotil nevarnega dela. Skrbno
so se posvetovali drugega dopoldne
Rmanova, stari Močilar, Vid in Ožbolt.
Pač je stari, izkušeni Močilar zmajeval
s plešasto glavo, a pogumni mladeniči
se niso dali odvrniti od svojega
sklepa.

»Oče, ali bi ne želeli tudi vi prostosti,
ko bi zdihovali v grajski ječi?« vpraša
Bojan Močilarja.

»Ako bi imeli svojo hčer v gradu,
izvestno bi ne bili zadovoljni in ne bi
čakali mirno, kdaj pride nazaj, ampak
hoteli bi jo rešiti«, opomni Marko.

»Rešiti ja hočemo«, pravi Bojan.

»Moramo!« pritrde tovariši. »Prosti
morajo biti, naj velja, kar hoče.«

»Toda pomislite: kaj pa, če se tudi
vam kaj pripeti? Kaj potem?« odvrne
Močilar.

»Ne bojte se. Zato bodemo že skrbeli.«

»Veliko si upate, to ni mala reč,
ampak jako nevarna. Ako vam izpodleti,
potem gorje vam«, svari jih Močilar.

»Vid, oče se boje zate«, pravi Bojan.

»Pusti nas, da ne bodo oče na me zvrnili
vse krivde, ako se ti kaj hudega
zgodi. Očeta in sestro bodem rešil s
pomočjo drugih brez tebe.«
Ta pa zardi do ušes in ustavi Bojana:

»Kaj govoriš? Jaz se ne umaknem
sedaj, ampak grem s teboj, kamor hočeš.
Alenčica je moja nevesta, in dolžan sem
skrbeti za njeno prostost.«

»Ker ste tako silni, pa delajte, kar
hočete«, reče Močilar. »Ker me ne slušate,
da bi odnehali, pa bodite vsaj previdni!«

»Oče, kaj ne, da ne bodete nikomur
ugovarjali, ako bi nam bil voljan pomagati!«

»Nikomur, pa tudi nikogar ne silil;
a če ne bode drugače, šel bodem tudi
jaz z vami.«

In še mnogo je svetoval stari Močilar.
Mladeniči so bili potrebni dobrih svetov,
saj so bili še neizkušeni in marsikaj bi
bili storili v razburjenosti in naglici napačno,
kar bi se potem ne bilo dalo
popraviti.
Bojanu je posebno koristilo, da se
jim je pridružil Ožbolt. Ta je dobro
poznal ves grad in je lahko marsikaj
svetoval.

Bojan je bil lep mladenič, ki je znal
z vnetim govorjenjem takoj pridobiti
človeka za-se. To mu je sedaj mnogo
koristilo. Ljudje so že itak Rmanove
ljudi cenili, ker je imela rajna Rmanka
brata meniha in je sin bil v samostanu.
Stari Rman pa je bil mož, ki je znal
s sosedi in znanci živeti v miru in prijaznosti.
Drugi večer se je zbralo veliko ljudij
pred Rmanovo hišo. Bojan je pa prosil,
naj gredo vsi domov razven mož, ki
so za orožje, in onih, ki imajo pogum
iti tudi v nevarnost, ko bi bilo treba.
Nekoliko jih je res šlo strani, večina
je pa ostala. Tudi ta večer jih je opominjal
krivic, katere jim dela grajščak,
in jih naposled vprašal, ali morejo in
hočejo to trpeti še dalje? Prosil jih je
tudi pomoči, da bi rešil očeta in sestro,
in sicer nujno. Mnogo se jih ponudi,
da gredo ž njim v grad in s silo otmo
jetnika. Bilo jim je v mislih le to, da
bi na kak način prišli v grad in potem
naglo oprostili in odvedli oba. Popolnoma
določnega načrta pa tudi nocoj
niso naredili, ker se je zdelo Bojanu
nevarno, razpravljati to vpričo vseh.
Ko se je ta večer prepričal, da se
sme zanesti na pomoč, začel je delati
naravnost in nabirati mož za svojo četo.
Marko je ostal doma, Bojan je pa hodil
urno od vasi do vasi, od kmeta do
kmeta in jih nagovarjal k uporu. Skrival
se je pred grajskimi biriči in hlapci, ki
so hodili po vaseh, pobirajoč desetino,
katere ni bilo nikdar zadosti.
Gostoljubno so ga sprejemali kmetje
in radi poslušali. Kadar je videl, da so
kmetje najbolj razburjeni, vprašal jih je:

»Ali hočete biti prosti in sami svoji
gospodarji?«
Kmetje so so spogledovali, a na to
odgovarjali:

»Hočemo, hočemo biti sami svoji!«

»Hočete še tako tlačaniti?«

»Nočemo! Nečemo več!«

»Torej, udarite v grad in prisilite
grajščaka, da bode pravičen.«

»Prenevarno je.«

»Imate očeta? Imate sestre, hčere,
neveste?«

»Imamo! Imamo! Da!«

»Grajščak pride, ugrabi jih in zapre!«

»Res je! Istina je! Tako je! — Ne
sme!«

»Ugrabil je mojega očeta, mojo sestro,
ubil mojo mater!«

»Pa ju bode izpustil!«

»Ne, neče ju. Tudi mene bi rad zaprl.«

»Ni mogoče!« Bojanove besede so
bile le preresnične, tako, da niso mogli
nič dvomiti in se obotavljati.

»Ali hočete biti vedno sužnji? Živeti
vedno v nevarnosti, da vas ubije grajščak,
ali vaše žene, sestre, hčere? Hočete
mirno čakati, da vas zapre v temno
ječo in vas pusti notri do smrti?«
Tiho; nihče se ne gane. Toda nekdo
se oglasi:

»Jaz hočem biti prost, ne suženj!«

»Prosti! Prosti hočemo biti!« pritrjevali
so vsi. »Smrt grajščaku! Razrušimo
grad!«

»Imate li orožje?«

»Nimamo!«

»Imate sekire?«

»Imamo!«

»Nabrusite jih! Z njimi se bodete
branili in si pomagali. Imate li kose?«

»Imamo!«

»Nabrusite jih, s koso lahko odrežete
glavo! Imate čepe, bate, kole?«

»Vse imamo!«

»Pripravite, kar ima kdo; vse bodemo
rabili. Sredo zvečer pridite v podgoriško
dobje. Molčite pa, kakor kamen, da ne
sliši kak birič in ne zve grajščak. Tudi
ženam in otrokom tega ne povejte, ker
ne znajo molčati!«

Tako je pridobival Bojan moža za
možem. Ko je obhodil to vas, šel je
v sosedno. Kmetje so se potem skupaj
razgovarjali o Bojanu, Rmanu, grajščaku.
Različni možje so imeli različne
nade, a nikogar ni bilo, ki bi ne bil zrl
v boljšo bodočnost. Res jih je strah
nekoliko navdajal, toda ljudje so bili v
onih časih hudega navajeni, in smrt jim
ni bila tako grozna, kakor je srečnim
ljudem. Zato tudi niso nič dolgo premišljevali,
ali se jim posreči, ali ne.
Zdelo se jim je vendar verjetno, da jih
grajščak ne bode premagal, ako bodo
vsi jedini in ravnali umno. Da bi se
jim posrečilo le v grad priti! Brusili so
sekire in jih nasajali, pripravljali bate
in kole.
Tudi Marko, Vid in Ožbolt niso držali
križem rok, zlasti Vid je brez strahu
vnemal svoje vrstnike in prijatelje za boj.
Kmetje so težko pričakovali srede.
Ko se je pa stemnilo in so zamigljale
nebrojne zvezdice na nebu, hiteli so po
samotnih stezah krepki možje in čili
mladeniči v košato podgoriško dobje.
Vsi niso prišli, saj se niso drznili vsi
zapustiti doma, a prišlo jih je vendar
mnogo, in ti so bili veljavnejši kmetje,
katerih beseda je nekaj veljala v zboru
mož. Bili so Videmci, Zelenci, Zagoričani,
Podgoričani, Podpečani, Podgorci
in še iz drugih vasij, sami pogumni
možje, katerim je presedal trdi jarem, ki
so hoteli grajščaku pokazati, kaj morejo
s svojo močjo. Malo besedij je bilo treba,
in zapaljen je bil ogenj ustaje po okolici,
po vseh vaseh, ki so pripadale čušperški
gosposki. In ko jih je nagovoril Rmanov
Bojan, ni govoril gluhim ušesom, ni
ogreval hladnih src, ampak vsaka beseda
je padla na pripravna tla.
Bojan je bil v zadregi, kdaj bi se
bilo najbolje zbrati in zgrabiti grad.
Načrt njegov je bil: polastiti se gradu
z zvijačo ali s pomočjo Ferdinandovo,
jetnika rešiti, grajščaka pa ujeti, zvezati
in ga potem prisiliti, da pusti grad in
gre kam drugam delat pokoro za svoje
hudobije. Vedel je dobro, da se jim od
Turjačana ni mnogo bati; morebiti bi
bil on celo vesel, da se je iznebil nerodnega
in malopridnega človeka. Življenje
njegovo mu je hotel braniti, ker
se je hotel ravnati po pravici do skrajne
meje.
Bojan pokliče nekoliko izkušenih mož
na stran, da bi se posvetovali o tej
stvari. Po nekoliko daljšem razgovarjanju
določijo to-le: Tisti večer, ko bode
treba zagrabiti za orožje in iti na Čušperk,
zapali se na videmskem hribu
takoj v mraku velik kres. To ne bode
sumljivo, ker bode vsakdo lahko mislil,
da kuri kak kmet.
Zbrani kmetje so govorili zamolklo,
da bi se ne izdali s hrupom. Pripovedovali
so, kako orožje so si pripravili, in
koliko jih pojde od hiše nad grajščaka.
Ko pa izpregovori Bojan, utihnejo vsi
in se obrnejo vanj. Med njimi je stal,
na nekoliko višji ploščnati skali, da so
ga bolj razumeli, zakaj ni si upal preglasno
govorili.

»Možje in mladeniči!« ogovori jih.
»Žalostna je vaša osoda in mučna. Trpeti
morate revščino, ker vam jemlje
toliko pridelkov, kolikor se mu ljubi.
Delati morate, kakor črna živina: ali
kaj imate od tega? Valpetov bič žvižga
in se opleta onega, ki mu ni všeč.
Toda to še ni zadosti. Grajščak zahteva
še vaše otroke za-se. Kar se je dogodilo
danes naši hiši, dogodi se jutri vašim.
Zato mu moramo pokazati, kaj je pravica
in kaj krivica; ukrotiti ga moramo sami,
ker se nihče ne zmeni za naše trpljenje.
Zato vas sedaj poslednjič in slovesno
vprašam: »»Hočete-li pomagati sebi in
meni in oteti dva nedolžna človeka?««

Glas njegov se razgubi v dalji. Tihota
nastane, a takoj za tem se oglasi
nekdo in za njim reko vsi:

»Hočemo, hočemo vsi. Bojan je naš
poveljnik.«

»Ali ste torej pripravljeni, da zagrabite
na moj glas za orožje in idete nad grajščaka?«

»Pripravljeni!«

»Sezite v roke meni in drug drugemu,
in obljubite, da pridete vsi z orožjem
tisti večer, ko ugledate na videmskem
hribu kres, in napadete z menoj Čušperk!«

Možje in mladeniči so si segali v roko
medsebojno, saj so bili vsi pripravljeni
pomagati mladeniču in sebi. Pač
so vedeli, da jih Bojan potrebuje, a vedeli
so tudi, da jim ne bode bolje, dokler
bode grajščak Henrik na Čušperku.
Določili so vse natanko, kje se zbero
onega večera, kako orožje prineso seboj.
Obljubili so si, da bodo molčali o vseh
pripravah in nikogar ne izdali, ko bi
tudi grajščak kaj sumil.
Nato se mirno razidejo.
Gori na Čušperku se je Ferdinand
kmalu prikupil in priljubil gospodu. Bil
je namreč jako okreten in sposoben za
vsak posel in zato se je odlikoval od
svojih okornih tovarišev hlapcev. Zvito
se je Ferdinand na videz popolnoma
udal grajščaku in mu je stregel, kar
najbolj je mogel. Gospodu je ugajala
okretnost, sposobnost in pazljivost Ferdinandova,
in kmalu je sklenil, da uporabi
tega Ferdinanda za svoje posebne
namene. Zdel se mu je pripraven tudi
za taka dejanja, za katera je treba nekoliko
več spretnosti in zvitosti. Zato
je bil jako prijazen ž njim, in ker ni
imel druge družbe, zaupal mu je marsikaj,
česar sicer ne pove gospod svojemu
hlapcu.
Kmalu je vedel za skrivne načrte
grajščakove, zvedel, kaj misli početi z
Alenčico in Rmanom, in zvedel je tudi,
da ne misli Bojanu odpustiti, ker se je
bil predrznil priti v grad, in — kakor
se je izrazil — nesramno žaliti ga. Novi
hlapec mu je z besedami pritrjeval, da
bi zvedel še druge Henrikove naklepe
in si pridobil njegovo naklonjenost.
Ferdinand ni imel določenega opravila
v gradu; največ se je mudil blizu gospoda
in hodil ž njim tudi v gozd in
na lov. Hlapci in drugi posli so kmalu
izkusili, od kod veje veter, in brž so vedeli,
da je novi hlapec pri gospodu v
veliki milosti. V srcu so kuhali sovraštvo
do njega, a na videz so se mu hlinili
in prilizovali in ga radi poslušali, ako
jim je kaj pravil.
Alenčica je bila še vedno bolehna in
je ležala, poleg nje pa je bila klepetava
Barba, ki ni mogla nikdar molčati. Alenčice
niso bolele več one rane, ki jih
je bila dobila, ampak skrb jo je mučila,
zakaj jo ima grajščak v gradu, kje je
oče, in kaj bode ž njim. Nadlegovala je
Barbo z vprašanji, a ta ji ni mogla določno
odgovoriti, saj vsega niti sama vedela ni.
Rman je bil pa v zaporu jako potrt.
Ni mogel misliti, da pride kmalu rešitev,
ker je poznal grajščakovo jezo. Navajen
je bil trpeti, a toliko, kolikor je trpel
sedaj, presegalo je skoro njegove moči.
Preganjanje, ječa, ženina smrt, nesreča
hčerina in nevarnost za sinova, — vse
to ga je tako tlačilo, da se je v tem
kratkem času, kar je bil zaprt, postaral
na videz za več let. Najbolj pa je kipelo
v njem, kadar je prišel k njemu v ječo
kruti grajščak, kateri se mu je hodil
rogat in posmehovat. Marsikaj mu je
očital Rman, a zastarelega grešnika ni
ganilo nič.
Rman je bil prepričan, da nima v
gradu nobenega prijatelja, kateremu bi

se smilil, in ki bi mu bil pripravljen pomagati.
Zato se zelo začudi, ko pride
k njemu v zapor Ferdinand, katerega
še poznal ni. Prišlec ga nagovori:

»Rman, le pogum! Še nekaj dnij, pa
bodete prosti doma na Vidmu«
Debelo ga pogleda Rman in zmaje z
glavo, rekoč:

»Kdo pa si ti, ki tako govoriš?«

»Ej, Rman, veste, to se ne da povedati
tako naglo. Sedaj vam zadostuj,
da sem vaš prijatelj, ki vam hoče pomoči.«

»Ti, da bi pomogel?«

»Da, jaz; preverili se bodete kmalu
o tem. Bojan in Marko sta zdrava, tudi
Alenčici ni prehudo, in zato sem vam
prišel povedat, da ne bodete preveč
skrbeli. Potrpite še nekaj dnij! O prvi
priliki — bodeta vi in hči oproščena.«

»Neverjetno!«

»Verjemite in potrpite, pa ne izdajte
se, ker sicer je vse izgubljeno.«

Po teh besedah je Ferdinand pustil
Rmana samega, ki je začel živeti iz
nova.
Ferdinand je opazoval v gradu zlasti
vhod, oni most, ki se je dal vsakega
večera tako lepo vzdigniti, da ni mogel
nihče v grad ali iz grada. Sprijaznil se
je tudi s tistim starim vratarjem, katerega
glavna napaka je bila pijančevanje.
Kadar je pa šel Ferdinand iz grada,
ogledoval je okolico.
Četrti dan po prihodu v grad se napravi
v dolino, da bi si ogledal vasi,
kakor je rekel, v resnici pa le zato, da
bi dobil Bojana in zvedel, kaj je ukrenil.
Kmalu ga dobi na Vidmu pri Močilarju.
Začudi se Ferdinand zelo, ko mu
pove Bojan, da je že ves narod po vaseh
pripravljen. Saj se ni bil nadejal, da bi
se ljudstvo dalo tako hitro pridobiti.

»In kaj si storil ti?« vpraša ga Bojan.

»Še nič, pa jutri se moram sniti s
teboj in govoriti. Jutri ti razodenem
svoj načrt.«

»Hiti, da se ljudstvo ne naveliča, in
se ne ohladi njegova navdušenost.«

»Ne boj se! V dveh, treh dneh bode
vsega konec«

»Kaj pa oče in Alenčica?«

»Očeta sem potolažil in mu povedal,
da bode kmalu prost, Alenčica je pa
še bolna in se ji za sedaj ni bati grajščaka.
Ti se pa skrivaj, zakaj on te še
ni pozabil.«

»Dobro; ne pokažem se nobenemu
grajščinskemu hlapcu. Ti pa tukaj vprašaj,
kadar me bodeš iskal, kje sem, in
zvedel bodeš.«

»Jutri pridem zopet. Sedaj treba srčnosti,
zakaj življenje in smrt sta nama na
izbero. Ali mi, ali grajščak, in gorje nam,
če ne zmoremo mi. Z Bogom, Bojan!«

»Z Bogom, Ferdinand!«
Nato odide Ferdinand nazaj v grad.

X.

Krvavo je vshajalo solnce drugega
jutra. Nobena rosa se ni
lesketala na drevju in travi.
Suh, vroč veter je vel po
Krajini. Ptiči so molčali in
posedali po vejah, celo vrabci niso tako
kričali, kakor sicer. Ljudem se ni mudilo
na polje. Postajali so pred hišami.
hodili po vrtih in se ozirali na ono stran,
kjer se vzdiguje Čušperk. Kimali so in
mrmrali:

»Čakaj, do danes si ti nas tepel, a
kmalu bodemo mi tebe!«

Nekateri je opasal oselnik, zavihtel
koso in šel kosit starino ali strnišče.
Ženske so brusile srpove ter šle žet
zakasnelo pšenico ali pa zgodnji oves,
ki je zaradi prevelike suše že zorel.
Solnce je vsako uro huje pripekalo,
da je bila vročina neznosna, a tu pa
tam je zapihal veter, in ljudje so prerokovali
nevihto. Za grajske ljudi, ki so
tu in tam desetinili, ali so bili pri tlačanih,
menili se niso kmetje skoro čisto
nič, kakor bi jih ne poznali. Nihče ni
nobenega ogovoril, pa tudi odgovoril
ne, ako je bil vprašan, niti godrnjal ni,
ako so si hlapci preveč desetine odmerili.
Tolažili so se:

»Danes še lahko grabite, a potem
nikdar več.«

In žugali so jim skrivaj in zabavljali.
Na čušperško zidovje je bila še predpoldnem
priletela jata krokarjev in se
je podila tam okrog in — kričala. Henrik
je strelil nekaterikrat s pušico nanje,

da so odleteli, a takoj so se vrnili in
kričali še predrzneje.

»Diši jim nekaj, diši«, pravi Ferdinand
grajščaku in valpetu. »Lačni so, plena
čakajo.«

»Tu pač ne bodo dobili nič«, odvrneta
oba.

»Bog ve, taka zverina ima dober nos.«

Valpet je prerokoval vojsko. Mati mu
je baje dejala, kadar je veliko krokarjev,
tedaj je veliko nepokopanih mrličev, katere
morajo črni pogrebci zakopati.

»Tudi jaz sem že slišal to.«

»Pojdita, pojdita! Babje čenče. Sedaj
ne bode vojske, saj ni še Turka v deželi,
sicer bi se bilo že kaj zvedelo.«
Ferdinand skomizgne, rekoč:

»Bog ve, kaj še pride«, in gre.
Kmalu za tem se oglasi v bližnjem gozdu
sova. Začudi se vsakdo, kdor jo sliši,
in pomenljivo ozre v svojega tovariša.

»Sova skovika, sova«, vpijejo hlapci.

»Nekaj bo, kar bo, sova se ne oglaša
zastonj.«

Tudi grajščak jo je čul in skoro ustrašil
se je, saj ni še nikdar slišal sove po
dnevu. Čul je tudi pogovor hlapcev.
Krokarji, vpitje sove, pogovor hlapcev,
vse to ga je vznemirilo in jezilo,
da se je srdil zaradi vsake male stvarce,
kričal na hlapce in jih zmerjal. Pridivjal
je bil tudi k Rmanu in se grdo sporekel
ž njim; še k Alenčici se je pridrevil in
ji zažugal, da jo zapre v ječo, ako kmalu
ne ozdravi in ne vstane. »Zastonj te ne
bodem redil tukaj«, dejal je jezno.
Alenčici se je seve grozno hudo zdelo
in vstala bi bila in pobegnila iz grada,
ako bi bila le smela. Skrbelo jo je zaradi
očeta.
Tako je stresal grajščak svojo sitnost
in nezadovoljnost, nad komer je mogel.
Popoldne pa zajaše konja in odjezdi z
jednim hlapcem v dolino gledat, kaj
počno tlačani, in kako desetinijo hlapci.
Pa zdelo se je, kakor bi se bilo danes
vse zarotilo proti njemu. Še tlačanje
niso bili tako ponižni, kakor sicer. Predrzno
so mu gledali v obraz, malomarno
se mu umikali in odkrivali, in marsikateri
se je storil nevednega in ga še
pogledal ni. To je gospoda silno jezilo,
da je vrelo od jeze po njem. Često je
zavihtel kratki bič in švrknil tlačana,
ki je stal dovolj blizu njega, ali je pa
ukazal hlapcu, naj zvrši biriško oblast.
Pa ti tlačani se danes niti za bič niso
zmenili, da bi prosili milosti, ampak
škrtali so z zobmi, jezno gledali in zamolklo
kleli grajščaka. Stiskal je konja,
da se je vspenjal in skakal po poti, in
grozovito je klel in rotil se ter žugal
tlačanom:

»Čakajte, vražji psi, kmalu vas bodem
učil drugače plesati! V prahu se bodete
še valjali pred menoj, ali pa v mojih
ječah prebivali.«

Prejezdi vse vasi, a nikjer ni videl
onih ponižnih in udanih tlačanskih obrazov,
kakor jih je srečaval vselej. Prepričal
se je na lastne oči, da je nov duh
prešinil vse njegove podložnike, a oko
ga ni varalo, da je to nevarno okužujoči
duh upornosti, ki lahko kmalu prekorači
svoje prave meje. Vračajoč se je
premišljal, s čim bi utepel tlačanom
prejšnjo ponižnost in pokornost. Da
mora nekaj storiti, o tem je bil preverjen.
Misli tudi o vzroku te upornosti.
To je vedel, da ga ljudstvo ne
ljubi, saj mu tudi ni bilo do ljubezni,
a vedel je, da se ga je balo. Kje se je
torej navzelo tako hitro take predrznosti
in poguma? Kmalu pride do Bojana.

»Ta, nihče drugi mi ni spridil ljudij«,
zagodrnja polglasno pred-se. »Varuj se,
kmalu bodeš okusil mojo roko, ki zna
krotiti uporneže in nemirneže!«

Premišljuje, kako bi ga dobil v pest
in ga kaznoval.

Precej pozno se vrneta s hlapcem v
grad. Solnce je bilo še komaj za dva
moža visoko. Ukaže si prinesti jedi in
pijače in gre v sobo.
Kmalu za njim pride Ferdinand.

»Kaj hočeš?« zarezi graj ščak nevoljen
nanj.

»Plemeniti gospod, onega Bojana sem
že zasledil.«
Takoj se sprijazni.

»Mi res? Kje pa je?«

»Zasledil sem ga, in ako hočete, še
nocoj ga vam pripeljem, ker mislim, da
je po noči najlože prijeti ga.«
Vesel tleskne graj ščak z rokama in
obraz se mu napravi v zloben nasmeh.

»Prav, prav! Premišljal sem malo prej,
kako bi ga dobil in kaznoval. Pripelji
ga takoj, ko ga dobiš, in dobiti ga moraš
še nocoj! Čuješ?«

»Plemeniti gospod, še pred polnočjo
ga bodete videli. Ali dovolite, da vzamem
dva hlapca?«

»Vzemi dva, pet, deset, vzemi vse,
samo, da ga mi ujameš!«

»Verujte mi, pripeljem ga v grad.«
Po teh besedah se Ferdinand pokloni
in gre, pustivši gospoda nekoliko potolaženega.
Henrik je hlastno jedel in pil. Teknilo
mu je. Po jedi je pa vstal in hodil po
sobi in si mel zadovoljno roke. Navdajalo
ga je tisto prijetno čustvo, ki navdaja
vse maščevalne ljudi, predno se
nad kom zneso.

»Vendar-le!« vzklikne sam sebi. »Dobom
te in ti pretreseni kosti. Spridil
si mi ljudi, a pokažem ti, kaj se to
pravi. S starim te zaprem v jedno luknjo.
Menila sta, da mi kaj moreta, ker
sem si prilastil dekle; a ne bode nič!
Sedaj je ona moja, vidva pa bodeta premišljevala
svojo upornost. Zatiških menihov
se ne bojim, ko bi se grozili
zaradi
dečaka. Jaz jim že posvetim vsem
skupaj.«

In nasloni se na okno in zre v dolino.
Potlej se pa obrne, gre iz sobe in
hlapcu jetničarju naroči:

»Povej, povej onemu staremu Rmanu,
da naj se pripravi, ker skoro dobi družbo.
Sina mu bodem dal, da mu ne bode dolg
čas.« In hodil je sem in tje, deloma zadovoljno;
vendar ga je mučila neka slutnja,
katero je zastonj odganjal.
Stari Rman so jako prestraši, ko pride
ječar k njemu s tako novico. Ferdinand
ga je bil potolažil, da je lože prenašal
osodo, a sedaj ga je jetničarjevo poročilo
čisto pripravilo ob mir. Najprej si
je mislil, da se je Ferdinand grdo norčeval
ž njim, in zato se mu je inako
storilo, češ, »preganjajo me in mučijo,
pa še norčuje se z menoj. Oj, ti hudobni
človek ti!« Zastavi ječarju več
nujnih vprašanj, toda ta mu nič ne odgovori,
kakor bi bil vse preslišal. In ko
ostane Rman sam, tako grozno zapuščen,
tako nesrečen, zakrije si obraz z rokama
in solze mu privro iz očij in lijo po
starem licu in padajo na tla.

»O, Bog, preveč me izkušaš in tepeš,
vsaj sinova mi obvaruj zla in nesreče!
Naj trpim jaz za vse, za-se in otroke
svoje, samo daj, da ne pride nobeden
temu nečloveškemu človeku v roke!«
Tako je bridko zdihoval, ali tolažila
ni našel. Vsak hip je pričakoval, da se
odpro težka vrata, in se v njih pokaže
ljubljeni sin zvezan.
»Oh, kaj bo, kaj bo! Kaj bi storil?«
Sedel je na okorni stol in poslušal
vsak ropot in šum, ki se je slišal od
zunaj. Te ure so bile grozovitne.
Ferdinand je pa odhajal s hlapcema
po Bojana. Odbral si je samo dva hlapca,
da bi bilo manj sitnostij ž njima. Vesel in
zadovoljen se odpravi v dolino in z dvorišča
večkrat pogleda po oknih grajskih.

In zaigra mu včasih zadovoljen smeh
na obrazu, kakor da bi se vsa njegova
duša kopala v veselju.

»Naposled vendar! Prišla je ura povračila,
ko se bode poravnal stari dolg«,
reče večkrat pred-se.
In ko je odhajal iz grada, naročal je
vratarju Mihi, kateremu je bil že prej
vina preskrbel, češ, da ne bode omagoval
zvečer od žeje:

»Miha, le izpij vse! Name ni treba
nič gledati! Ko se vrnemo, hitro spusti
verige, da ne bodemo stali zunaj!«

»Precej, precej, samo oglasi se! Miha
ne spi, dobro vidi in sliši«, odvrne oni
urno.

»Nocoj ne bodeš dosti ločil, kdo je
prišel; z vinom se menda ne bodeš kregal«,
misli si Ferdinand in gre za hlapcema,
ki sta bila onkraj mosta.
Pred gradom se pa ustavi in obrne pogled
na ponosno zidovje, ki je že toliko
let kljubovalo času, vremenu in očitim
sovražnikom. Kdo ve, ali se bode ustavilo
tudi tej sili, ki pride nanje kmalu?
V srcu mladega moža vzkipi srd:

»Obsodil si se sam, človek brez usmiljenja!
Uničeval si srečo drugih Ijudij,
nocoj uničimo tebe.«
Molče je jahal Ferdinand s hlapcema
navzdol. Le tu pa tam jima je rekel katero,
da bi ne bila slutila nič nenavadnega.
Solnce je že poljubljalo visoke
vrhove gorenjskih planin, ko so se bližali
planjavi.
Danes so se kmetje pred nočjo vračali
s polja. Nikakor jim ni bilo več obstanka
pri delu, težko so čakali noči.
Bojan je bil odbral nekaj krepkih mladeničev.
Ti so se oborožili in šli z Vidom
v gozd na prežo. Naučil jih je, da, kadar
bodo njega gnali po poti v grad, naj
zgrabijo biriče in obdrže, a njega naj
brž oproste. Natančneje je še naučil
Vida.
Druga dva pošlje na videmski hrib
in jima naroči:

»Ko se stemni, da ne razločita drugega,
kakor zvezde na nebu in noč v
dolini, zapalita visoko grmado, da se
bode plamen visoko vspenjal in trgal,
da bo njegov svit pozval vse ljudi na
delo.«
In šla sta mladeniča v hrib, navlekla
grmovja in dračja skupaj in čakala noči.
Ljudje so nestrpno pričakovali dogovorjenega
znamenja. Nekateri so se veselili,
a drugi so s strahom pričakovali
usodne ure, saj nihče ne ve, kaj pride,
nihče ne more zagotoviti, da se jim posreči.
Nekateri so še pred nočjo zapuščali
vasi in šli po stezah in ovinkih v
češko reber.
Bojan je pričakoval biričev.
Z Močilarjem, Ožboltom in bratom je
sedel na vrtu in se pogovarjal. Ugibali
so, kakšen bode konec vsemu temu.

»Oj, dobro bi bilo, da bi tega vranča
ne bilo več na Gušperku. Ali jaz pravim,
da se taka opara težko spravi s pota«,
meni Močilar.

»Kar tako ne gre, privzdigniti se
mora«, pravijo drugi.

»Kaj prida že ne bode iz tega.«

»Huje nam ne more biti.«

»Bog vam menda ne bode v greh
štel, saj ne mislite krasti in ropati«,
pritakne še Močilarica.

Med takim pogovorom jim je mineval
čas.
Hudo se je že mračilo, ko pridejo v
vas Ferdinand in spremljevalca. Na videz
vsi osupnejo, ko stopijo trije grajski
pred nje.

»Kaj pa je zopet, kaj?« vprašata Močilar
in žena vsa prestrašena.

»Nič hudega se vam ne zgodi, samo
ta-le mora z nami«, de Ferdinand in pokaže
Bojana.

»Kdo pravi?« ujezi se Bojan.

»Gospod grajščak!
— Primita
ga.«

Bojan odskoči,
a tako slabo, da
sta ga takoj prijela
hlapca. Še
nekaj časa otepa,
a kmalu neha, rekoč:

»Nate me! Le
vlecite me, kamor
hočete! Ne bojim
se nikogar, saj nisem
storil nič hudega.«

»Le čakaj, pogledamo
ptičku
kmalu pod perje«,
opomni s smehom
Ferdinand.

Brez posebnega
zadržka odidejo.
Nekateri vaščani
so videli, kaj se
godi, in so hoteli
kar zagnati se na
hlapca, a Bojan jih
pomiri:

»Le pustite! Naj le dela
grajščak, kar hoče,
a mi mu povemo
tudi svojo.
Jaz sem zadnji.«
Hlapca sta ga
hitro gonila, ker
sta se bala ljudij.
Že so sopihali v
breg nad Cesto,
ko se zasveti na videmskem
hribu.

»Juhej, ali vidite
tam-le? Znamenje
rešitve!« Hlapca ga nista umela.

»Kaj je? Kaj kričiš?« vprašata ga.

»Glejta, kako visoko plapola kres na
videmskem hribu!«

»Ej, kaka kopa se je vnela, ali pa
kak drvar kuri«, meni Ferdinand.
Gredo dalje in kmalu dospo v gosto
temo. Košate bukve so jim zaslanjale
vsak razgled, nobena zvezdica ni primigljala
skozi gosto listnato streho. Izpodtikajo
se ob kamenje, opotekajo in gredo
godrnjajoč in preklinjajoč naprej. Pa
niso še hodili četrt ure po gozdu, kar
mahoma jim zastopijo s sekirami in koli
oboroženi ljudje pot; zaradi teme jih niso
poznali.

»Primite jih!« veli nekdo v temi.
V hipu planejo neznanci nad oba
hlapca, ki sta bila takoj na tleh, da še tistih
okovanih palic nista mogla porabiti.

»Kdo ste?« vpraša neznan glas.

»Jaz sem Bojan z Vidma«, odvrne
Bojan. »In ti so grajski biriči, ki me
hočejo gnati v grad.«

»Zato jih bodemo mi odgnali«, odvrne
zopet oni. — »Ženite jih v Mrzlo
dolino!«

Kmalu sta bila hlapca zopet na nogah,
in nekaj mož ja je tiralo pred seboj v
gozd. Pomagalo ni jima nič, da sta se
sklicavala na grajščaka. Samo smeh jima
je bil za odgovor.
Bojan in Ferdinand sta bila sedaj med
svojimi ljudmi.

»Dobro ste naredili«, pravita oba, ko
ni bilo hlapcev več v bližini.
Vid jima je povedal, da so ja že težko
pričakovali. Bilo je veliko več ljudij že
v gozdu, kakor jih je bil Bojan poslal,
saj nekateri niso mogli več doma čakati.

»Na videmskem hribu že gori, kmalu
bodo vsi tu«, pravi Bojan.

»Saj že težko čakajo«, opomni nekdo.

»Naš sosed nosi že vse popoldne sekiro«, pravi drugi.

Smeje se in zabavljaje so čakali tovarišev.
Ko se je zasvetilo na videmskem hribu,
zganili so se ljudje po vsej dolini. Možje
in mladeniči se niso nič obotavljali, ampak
vsak se je urno pripravil za odhod
in zavihtel pripravljeno orožje. Doma
so ostajale žene in starci. Z otroki ni
bilo mirii, letali so sem ter tje in kričali.
Čudeč se je zrl gospod župnik za
mimo hitečimi kmeti, ki so imeli na
ramah sekire in kose, kole, gorjače itd.
Kam li neki gredo? mislil si je sam pri
sebi. Gre na cesto in vpraša trumo, ki
je šla mimo:

»Kam pa tako pozno?«

»Na Čušperk!«

»Na tlako?«

»Da. Do sedaj smo grajščaku delali
tlako, odslej jo bodemo pa sebi.«
»Grajščaka preženemo!«

»Ali ste ob pamet?«

»Res! Zakaj pa ne? Dovolj dolgo nas
je zatiral, sedaj ga ne trpimo več!«

In hiteli so naprej.
Župnika je to iznenadilo in ostrašilo.
Zaslutil je, kaj se kuha, a njegova dolžnost
je bila, brzdati ljudi. Ali pa ni že
prepozno? Ljudje so že na poti, Bog
vedi —. Tako je premišljal stari
gospod, a ničesar ni mogel ukreniti.
Ljudje mu niso nič povedali, boječ se,
da bi grajščaku ne sporočil.
Prvi so došli na zbirališče Ceščani,
za njimi Zdenci, Videmci in vsi dolinci
zapored; zadnji so prihiteli Kompoljci.
Vseh skupaj je bilo nad štiristo krepkih
mož in mladeničev, izmed katerih so
bili nekateri že vajeni vojskovanja, saj
so se že borili s Turki.
Ko je bila zbrana tolika množica, razvnel
se je Bojanu in tovarišem tudi pogum
in sladka nada jim je zasijala, da
zmorejo silnega grajščaka.
Izpregovori Bojan:

»Možje! Kaj pa storimo z grajščakom?«

»Božali ga ne bodemo!« opomni smejoč
se Ferdinand.

»Ubijemo ga!« odvrne cela vrsta navzočih
mož.

»Prav, saj je smrt zaslužil«, pritrdi Vid.

»Možje, ne tako! Ako ne bode skrajne
sile, ohranimo mu življenje! Pregrešiti
se nečemo nad njim. Mi se le bolj branimo,
kakor napadamo. Pravice si iščemo
s svojo pestjo, ker nam je ni hotel nihče
priznati.«

Tako je govoril Bojan, da bi odvrnil
ljudi od krivice in nepotrebnega nasilstva.
»Kaj pa z gradom in drugim poslopjem?«

»Požgimo vse!« odvrnejo možje.

»Storite z gradom, kar hočete, samo
ljudem ne storite ničesar«, prosi Bojan.

»Kdor se bode ustavljal, tistemu ne
bodemo prizanašali!«

»Ali bodete slušali moja povelja, če
pridemo v grad?«

»Slušali, slušali, kar bode prav.«

»Ne izdajte potem nikogar, ako bi
hoteli grajščaki koga zasledovati in preganjati.«

»Nikogar ne izdamo; molčali bodemo
kakor zid.«

»Sedaj pa le tiho proti gradu, in ko
pridemo tje, tedaj pogumno! Sedaj nam
je le dvoje na izbiro: ali zmaga ali smrt.«
Nato se vzdignejo vsi in gredo po
temni in kameniti poti proti Čušperku.
Bojanu je močno bilo srce. Lahko si
je mislil, da bode njegova četa pokončala
vse, saj ne more nihče brzdati
strastij in maščevalnosti, kadar se je
razvnela. Tudi Ferdinand je mislil tako,
a prav to mu je bilo po godu.

XI.

Pol ure pozneje je stala vsa truma
pred utrjenim čušperškim gradom, kamor
je bila dospela po tihem.

»Kako pa pridemo sedaj v grad«, izprašujejo
se, ker niso še vedeli, kaj namerjata
Bojan in Ferdinand.
Ferdinand odbere nekaj mož in jim
pravi:

»Hitro za nama! Kadar bode most naslonjen,
zgrabite vratarja!«
Vsi so bili pripravljeni. Vsi stopijo
bližje; ker je bilo temno, ni se dalo
ločiti, kdo je.

»Miha, most spusti!« zavpije Ferdinand
dvakrat dokaj glasno.
Čez nekaj časa se odpre neka lina, in
skozi njo se oglasi Miha:

»Kdo je?«

»Kdo? Jaz! Ali si že spal?« odvrne
Ferdinand.

»O, kaj si že doma? Precej! Precej!«
Še malo trenutkov, in močne verige
zarožljajo, most pa zaškriplje.

»Ožbolt, ti nam pokažeš pot do očeta
in sestre«, pravi Bojan polglasno bivšemu
hlapcu; poleg njega sta stala
Marko in Vid.

»Vratarju ne storile nič zalega«, šepne
Ferdinand možem poleg sebe. »Ni hudoben
človek.«
Sedaj zatrobi čuvajev rog. Vzbudil se
je bil in hotel naznaniti, da se je vrnil
Ferdinand.
Še predno se most dotakne z vnanjim
koncem tal, planejo čakajoči zarotniki
nanj.

»To ste nestrpni«, godrnja Miha, a
hitro potem se ga nekdo oklene in ga
pritisne z vso silo.

»Dobro si naredil, Miha«, pravi smejoč
se Ferdinand.

»Ho, kaj pa je to? Kdo se pa hoče
z menoj«, jezi se Miha in se otresa napadnika.

»Drži vraga!« pravi nekdo zamolklo.

»Zvežite ga!« ukaže Ferdinand. »Ne,
stojte! Potisnite ga za sedaj v tisto-le
luknjo in gastražite!«

»Ho! ho! napad! razbojniki!« zakriči
Miha, da se razlega v grad, ko
spozna nevarnost.

»Molči!« sikne nekdo in mu zatisne z
dlanjo usta, a drugi ga porinejo v malo
votlino poleg vrat, ki je bila za razno
navlako.

»Možje in mladeniči! za nama!« zaukažeta
Bojan in Ferdinand kmetom,
ki so takoj na to pritisnili za njima in
jo udrli po mostu in skozi vrata na dvorišče.
Vratarjev krik je opomnil čuvaja, da
je nevarnost, zato zdrami urno nekaj
hlapcev. Čuvaj zatrobi drugič z vso silo,
da se razlegne po vseh grajskih prostorih.
Mahoma je bilo vse po koncu.
Kdor je bil že slečen, iskal je obleke,
drugi pa orožja, da bi se branil v
prvi hip. Ženske so zagnale vik in krik,
a grajščak skoči s kletvijo po koncu.
Vsi so bili prestrašeni, vedeli pa še niso,
da je sovražnik že v gradu, da so kmetje
že na dvorišču.

»Ognja nam je treba«, zavpije Ferdinand
in stopi k drvarnici, kjer je bilo
obilo trsak in drv. Zagrabi obojega, kolikor
more, prinese na sredo dvorišča in
vrže na tla.
»Ukrešite ogenj in podkurite, treba
nam bode svetlobe.«
Nekaj mož se skloni in ukreše ogenj.
Zdajci se prikažejo hlapci, a videč na
dvorišču ogenj in toliko ljudij, prestrašijo
se še bolj in zbeže proti grajščakovemu
stanovanju.

»Kaj pa je?« zavpije Henrik hlastno
skozi duri.

»Sovražniki — Turki!« odvrne strahoma
nekaj hlapcev.

»Mevže, na ozidje in k vratom, kaj
stojite tukaj!«

»Gospod, razbojniki so že na dvorišču.«

»Ni mogoče«, zakriči grajščak obupno.
Plamen zaplapola visoko, po dvorišču
se močno zasveti in zažari tudi do grajščaka.

»Kje je grajščak, kje je vrag?« vpije
množica, kateri se je bil vnel pogum.
Grozno je odmevalo vpitje po zidovju.

»Ha, uporniki, ti tlačanski psi!« zakriči
Henrik, začuvši slovenske glasove
svojih kmetov. »Hlapci, biče in orožje,
ukrotimo to nesnago!«
Hlapcem se vzbudi nekoliko srčnosti,
videčim, da ni Turek, ampak nerodni
kmet.
Na dvorišču kriče kmetje vse vprek.

»Za mano! Na grajščaka!« veli Ferdinand
in izbere nekaj mož. Bilo je jako
težko, voditi to trumo, ker je vsakdo
silil na svojo stran. Le z največjim
naporom sta vzdržala Bojan in Ferdinand
ljudi, da se niso razkropili po
gradu.

»Sedaj rešimo jetnika«, zavpije močno
Bojan, »za menoj, vi mladeniči! Ožbolt,
ti pa idi pred nami!«
In vrela je truma korenjakov proti
ječi. A vrata z dvorišča v notranje prostore
so bila zaprta. Prvi udarci sekir
so kmalu bobneli po debelem, a slabem
lesu.
Tudi na drugi strani so zapirala vrata
pot navzgor clo grajščakovega stanovanja.

»Ulomite vrata«, veli Ferdinand, ko
jih ni mogel odpreti.
Bližnji možje zavihte sekire. Zapah
se uda, železje se ušibi, kmalu zagrme
vrata z vso silo na stopnice.

»Puške, meče!« kriči grajščak nad
hlapci; a kaj, ker niso mogli v orožarno,
ki je bila pri tleh. Henrik brž pograbi
svoj meč.

»Na stopnice! dva, trije, pet! Za mano!
Drugi streljajte skozi okna.« Urno se postavi
na stopnice z mečem, da bi ubranil
vhod v prvo nadstropje.

»Proč, psi, ako vam je mar za življenje!«
zakriči Henrik, meneč, da se
ga bodo tlačani zbali.

»Ha, psi!« odvrnejo kmetje. »Ubijte
ga, potolcite ga!«

»Ubij ga! S sekiro ga loputni!« zavpije
nekdo zadaj.
Kmet zamahne s sekiro.
»Stoj, ne pregreši se nad njim!« zavpije
Ferdinand.
Grajščak spozna njegov glas.

»Kaj, ti Ferdinand?« vpraša ga in
se začudi ob jednem.

»Da, jaz, Ferdinand Strup.« Naglašal
je zlasti zadnjo besedo.

»Strup?« ponovi osupel grajščak.

»Ferdinand Strup, sin Ivana Strupa.
Prišel sem maščevat se zaradi svojega
očeta in svoje matere.« Glasno so donele
besede.

»Kaj hočeš?«

»Kaj hočem? — Ne veš-li? — Oj, ti
poštena, blaga duša! Uničil si srečo mojega
očeta, moje matere in mojo, a jaz
hočem uničiti tvojo srečo in — tebe!«

»Mene? Da vidimo! Pobijte ga, izdajalca«,
zavpije svojim hlapcem, sam pa
zamahne z mečem. A Ferdinand je bil
pripravljen, imel je sam meč v rokah
in ga znal po tedanji navadi sukati. Nekoliko
se umakne in nastavi debelo stran
udarcu. Grajščakov meč se zasuče v
stran in malone odpade iz rok. Sedaj
bi ga bil Ferdinand lahko sam prehitel
in udaril.

»Možje, naprej! Primite zatiralca!«
»Le po njem!« vpijejo kmetje in pritisnejo
od zadaj.

»Tolcite! Sekajte!« vpije grajščak
hlapcem, ki so se vedno bolj umikali,
videč, da kmetje vihte sekire spretno.
Tudi grajščak sam se je počasi pomikal,
stopnico za stopnico, vedno pred seboj
z mečem mahajoč, da bi kdo ne prišel
preblizu.
Ferdinand je bil vedno prvi; zdelo
se mu je, da se je vse življenje pripravljal
le na ta trenotek: sedaj je torej
treba porabiti ga. Rad bi bil grajščaka
skoro razorožil in dobil v roke.
Hlapci so kmalu videli, da se ne morejo
uspešno ustavljati toliki množici,
zato so se umaknili na hodnik. Tukaj
je stalo še nekaj tovarišev, ki so metali
na dvorišče, kar je kdo dosegel,
ker streliva niso imeli.
Grajščak je klel, a umakniti se je
moral tudi sam; kmetje so vpili in se
gnetli na stopnicah.

»Pobijte ga!« Samo ta klic se je umeval
med splošnim hruščem in truščem.
Lahko je torej razvidel grajščak, da mu
gre za glavo, ako ne zmore upornikov,
ali jih ne pregovori, naj nehajo sami.

»Kaj mi hočete? Kaj sem vam storil
zalega?« vpraša jih hinavsko.

»Mene si tolkel ... Okral si me pri
desetini ... Ubil si Rmanko!« vpili so
razjarjeni kmetje.

»Vragi, kaj bežite!« vpije nad hlapci,
ki so se umikali, a ti se niso menili
zanj, ampak samo mislili, kako bi se
rešili sami.
Ko grajščak vidi, da je zapuščen in
da se zaman upira, polasti se ga divja
obupnost. Zavrti meč, zažene ga preklinjajoč
v Ferdinanda in zbeži po hodniku.
Ferdinand je hotel meč prestreči, a
ta mu prileti v desnico, da se kri pocedi
iz rane.
To je bilo kakor iskra v suho slamo.
Kmetje planejo za njim, on se pa zažene
v svoje stanovanje in zapahne
vrata za seboj. Sedaj udarijo kmetje
tudi od druge strani na hodnik, da je
nastala huda gneča.

»Rman, Rman!« začuje se sedaj med
razgrajalci. Ta beseda je imela toliko
moč, da je hrušč skoro potihnil in so

se vsi obrnili tje, odkoder je prihajal
glas. »Rman je prost, Rman je tukaj«,
ponavljajo oveseljeni ljudje, kakor bi
bili pozabili grajščaka.

Kako pa so rešili ubogega moža?
Rman je takoj zaslišal v ječo vpitje
in šumno ropotanje, a bal se je, da zagleda
kmalu svojega sina ujetega in
uklenjenega. Ko pa sliši udarce na vrata
svoje ječe, ko razume domače glasove,
zazdi se mu nekaj, vendar skoro ne
more verjeti. Zjasni se mu še-le, ko zasliši
razločne glasove Bojana, Ožbolta
in Vida, ki so ga klicali. Vrata, dasi
železna, odnehajo naposled, ker so bili
kmetje prinesli težko bruno in udarjali
ž njim — kakih pet je je držalo v rokah
— ob vrata. Grozno je bobnelo,
kakor bi se hotelo vse podreti. Ko se
odpro vrata, plane Bojan k očetu, objame
ga in poljubi, rekoč:

»Moj oče! Moj nesrečni oče!«

»Moj sin, ti tukaj?«
In objame in poljubi ga tudi Marko.

»Oče, prosti ste!« odvrne Bojan.

»Kdo pravi? Kdo me je oslobodil?«

»Mi vsi, kar nas vidite, in videli jih
bodete še mnogo, ki so zagrabili za
orožje, da rešijo vas in ukrote grajščaka.«
Veselje zasine na Rmanovem obrazu,
saj je čutil, da je zopet sloboden, med
svojimi ljudmi.

»Kje je Alenčica?« vpraša zroč okoli
sebe.

»Saj res, Alenčica! Kje je?« vzklikne
Vid.
Ožbolt jih odvede proti njeni sobi.
Gredoč srečajo že druge kmete, ki so
razgrajali in se podili sem ter tje. Ko
je bila Alenčica zaslišala hrup, poskočila
je v groznem strahu kvišku. Ženske
so bile pribežale k njej, jadikovalc in
tarnale so, kaj bode. Trepetajoč so pripovedovale,
da je menda Turek na dvorišču.
Strah je rastel tem bolj, čim huje
so razsajali napadniki. Mrzli znoj jim
je rosil čela, noge so se jim šibile in
skoro koprnele so od groze, ko začujejo
mnoge korake in porivanje pred
vratmi. Ko se pa vrata odpro, nastane
vik in krik, da je glušilo ušesa. Alenčica
je pač trepetala, a vendar ne tako,
kakor druge, saj se ji kaj hujšega ni
bilo treba bati.

»Oče! Bojan! Marko!« zakriči v jedni
sapi, vsa oveseljena, ko zazre svoje domače.
Preplašene ženske pa umolknejo,
ko se prepričajo, da niso krvoloki Turki,
ali hudi roparji s črnimi obrazi. Oče
ujame hčer v razprostrte roke, objameta
in poljubita jo brata, Vid ji pa stisne
roko in ji pogleda odkritosrčno v oči;
tudi deklica mu zazre v oči tako milo
in nedolžno, da je razveselilo mladeniča
v dno duše.

»Ali ti je še hudo, Alenčica?« vprašujejo
jo vsi in gledajo obezano čelo.

»Kmalu ozdravim, saj me ne boli
skoro nič«, odvrne jim, gledajoč sedaj
tega, sedaj onega, kakor bi ne verjela
sama sebi, da so res njeni pravi domači
ljudje.

»Kje je grajščak, da vam je dovolil
priti pome?«

»Vprašali ga nismo. Sedaj smo prosti,
veš, prosti; nihče nas ne bode več zatiral«,
pravi ji Bojan.
»Ali moreš hoditi?«

»Lahko.«

»Pojdimo!«

Med tem je bil hrušč po hodiščih in
sobah čim dalje silnejši. Reda ni bilo
nikakega. Zato si je mislil Bojan, da
je treba najprej oba rešenca spraviti na
varen kraj. Za Alenčico so silile tudi
ženske, kar jih je bilo; rešilci jim niso
branili, ampak jim pomagali, da se otmo
iz grada. Težko je bilo priti na dvorišče,
še težje pa skozi vrata. Onkraj mosta

se ustavi Bojan z Markom in Vidom
in jima veli, naj ostaneta pri očetu,
sestri in ženskah in jih varujeta, on
sam da mora skrbeti za red med kmeti.
Ko pride Bojan nazaj k napadnikom,
bilo je povsodi že razsvetljeno, po hodnikih,
sobah in dvorišču; prihajal je od
nekodi tudi duh po smodu, kar je kazalo,
da se je nekje že zatrosil ogenj.
Kmetje so vpili in se krohotali, nekateri
so drli v klet, da se znosijo nad
vinom. Vino je teklo v kablje, s korcem
so ga zajemali kmetje in pili v
dolgih požirkih. — Bojana je sedaj najbolj
mikalo, da bi se spoprijel z grajščakom,
ali ga vsaj videl. Malo poprej,
predno se je pridružil Ferdinandovemu
oddelku Bojan, ulomili so bili kmetje
za grajščakom v stanovanje, a ni ga bilo
nikjer. Kmetje iščejo in iščejo, a ne najdejo
ničesar. Ferdinand se ozira na vse
strani, držeč meč v levici, ker je bila
desna obvezana, a sledu ne zapazi nobenega.

»V tla se vendar ni udri«, godrnja
proti kmetom, »dobodemo ga gotovo,
le iščimo!« Tu vstopi Bojan in zve
hitro, kako je.

»Ali ni nikjer kakega skritega izhoda?
Ali ste že poskušali stene?«
Z močno bakljo hodi sem in tje,
kmetje pa udrihajo po zidovju, češ, da
se mora nekje udati.

»Le-sem, le-sem« kriči Bojan in kaže
del stene. »Porinite to steno, tukaj so
vrata!« Kmetje se zapode šiloma v steno,
kakor čeda ovac, ako jim pomoliš soli,
in kar mahoma je bilo, kakor bi se
stena udrla; najbližji so skoro popadali na tla.
Tu je bil skriven izhod,
vsekako napravljen za beg, ko bi bila
nevarnost. Bojan vzame bakljo iz rok
bližnjemu kmetu, v drugo roko pa dolgo
bodalo, nasajeno na močan drog, in tako
oborožen gre skozi najdena vrata, kmetje
pa za njim. Stopnice so vodile nizko;
naposled stopijo skozi mala vrata pod
milo nebo in vidijo pred seboj zunanji
zid, ki je zapiral in oklepal ves grad.
Tu so lahko videli, kako dobro je bil
zavarovan ves grad, in da bi ga s silo
ne bili mogli nikdar premagati.

»Kaj je to? Tam na tleh leži nekdo
in stoče.«
Bojan stopi bliže k zidu in spozna
moško postavo. Skloni se previdno, posveti
z bakljo in zakliče:

»Valpet, valpet! Poglejte ga! Rano
ima na glavi; kje jo je dobil?«
Radovedni kmetje pristopijo in spoznajo
takoj valpeta. Krvavela mu je
močna rana preko čela in na levi roki;
kri je močila tla.

»Še živi in diha« opomni Bojan;
»vzdignite ga, mora nam povedati, kaj
je z grajščakom.«
Možje ga vzdignejo, Bojan pa poskusi,
kako bi ga vzdramil; bilje zaradi udarca
na čelo in ker je bil izgubil veliko krvi,
v omotici. Res odpre valpet kmalu oči,
a zopet jih zapre. Bojan ga vpraša:

»Kje je grajščak?«
Valpet zasope, vzdigne nekoliko roko
in pokaže kvišku na zid. Bojan si razloži
takoj to znamenje, češ, šel je čez
zid. Res je bila blizu tam prislonjena
lestvica. Neki mladenič skoči k njej in
urno spleza na vrh zidu. Z vrha se ozre
na vse strani, zlasti v temno globino
pod zidom, a ne zapazi ničesar.

»Tukaj ga ni; ako je skočil raz zid,
ne more bili več živ«, pravi oni na vrhu
lestvice.

Sedaj sklene Bojan spraviti več pojasnila
iz valpeta. Zato si raztrga kos
rokava od svoje srajce, da mu zaveže
krvavečo rano, in ga opomni prijazno,
naj se nič ne boji, ker oni se bore le z
grajščakom, ne pa s podložniki. In valpet
res počasi pove, da je hotel on sam

ubežati skozi ta vrata, a grajščak ga je
prehitel. Tu pri zidu pa sta se sprla, in
grajščak ga je udaril po glavi z nekako
gorjačo tako silno in ga zabodel v roko
s kopjem, da se je takoj zgrudil na tla.

»Grajščak je potemtakem ušel«, pravi
Bojan.

»Naj gre, saj nazaj ne bode imel nikamor«,
dostavi Ferdinand, ki je bil
došel v tem hipu.
Bojan ukaže nesti valpeta na dvorišče,
on sam pa se vrne s Ferdinandom v
stanovanje grajščakovo. Tu je bilo že vse
razdejano in pokončano, napadniki so
vse razbili, vrhu tega se je tudi tukaj
že kadilo.

»Bodi!« reče Ferdinand, »naj pogori
vse, da se ne bode mogel vsesti tukaj
niti Čušperžan, niti kdo drugi. Pokončaj
mo vse, požgimo in razrušimo grad,
da bode že pogled strašil vse zatiralce
ljudstva in pravice!«

Kmetov ni bilo treba priganjati, saj
so že davno želeli, da bi izginil čušperški
grad z zemeljskega površja. Razkrope
se na vse strani za svojimi tovariši,
ki so razsajali in razbijali po grajskih
sobah in shrambah. Tudi grajski hlapci,
ki so prihajali iz skrivališč, pridružijo
se kmetom, da si vzemo kaj plačila za
svojo službo. Ogenj se je urno prijemal
lesenega pohištva in orodja, kmalu se
je močno pokadilo iz gostega dima,
plamen je zaplapolal in se hitro razširjal
na vse strani. Kmetje so bežali,
strah jih je prevzel in težko so se motali
čez most iz gradu. Od zunaj pa so
gledali z veselimi obrazi uničujoči požar.
Nekateri so šli še k pristavam in tudi
tje vrgli rdečega petelina, da bi izbrisali
zadnji sled nesrečnega Čušperka.
Kmalu je bil ves grad v ognju, dim
se je valil iz zidovja, plamen pa je visoko
švigal in razsvitljeval gozd daleč
na okoli, rdečil je celo oblake, ki so
pluli na nebu. Kmetje so ukali, in čim
bolj je gorelo, tem bolj so se radovali.
Narod, ki se je iz nižave oziral na
Čušperk, ni bil več v strahu: ogenj mu je
oznanjal, da je konec čušperške oblasti.
Na oddaljenih gradovih pa so stali stražniki
oboroženi in pripravljeni, čakajoč
sovražnika, ker so menili, da je pridrl
Turek in zapalil mogočni grad čušperški.
Suha Krajina ni videla še takega požara.
Pokalo je, hreščalo je po zidovju,
kakor bi bilo peklo odprto. Od zunaj
je bilo sicer vse zidovje jako močno,
toda znotraj je bilo mnogo lesa, nad
katerim se je znašala moč ognja.
Tisto noč ni v dolini nihče zaspal.
Gorelo je še ves prihodnji dan, ko so
se bili kmetje že davno razšli in poizgubili.
Kar je bilo grajskih, šli so
mirno v dolino, seboj so nesli tudi
smrtno ranjenega valpeta. Kako vse
drugače je hodil ali jahal nekdaj po isti
poti! Pustili so ga pri nekem kmetu na
Vidmu; ko je pa zvedel o tem gospod
župnik, dal ga je prenesti k sebi, da bi
imel boljšo postrežbo.
Ponosni čušperški grad je bil na večer
drugega dne okajena razvalina; na
mestu hlevov in pristav so bili kupi pepela.
Taka je bila ljudska osveta.

Rmanovi so s Ferdinandom vred drugi
dan nekoliko počivali, saj so bili potrebni
počitka. Okoli poldne pa pride nekaj pastirjev
pravit, da leži globoko pod grajskim
zidovjem mrtev in razbit človek.
Ker sta Bojan in Ferdinand iz pripovedovanja
povzela, da bi utegnil biti ta
mrtvec grajščak, odpravita se nemudoma
na pot. Prav pod onim delom
zidovja, kjer je ležal sinoči valpet, bil
je v jarku grajščak ves razbit in z razkosano
obleko. Malo više sta našla dolgo
in debelo vrv. Sedaj je bilo vse jasno:
grajščak se je holel spustili čez zid in

ubežati, a brez dvoma ni dobro pritrdil
zgoraj vrvi, zato je z vrvjo vred telebnil
v globočino in se ubil.

»Naše roke mu niso prizadele smrti.
Tu je kazen večne pravice«, reče Bojan,
katerega je pogled na grozno potolčenega
grajščaka močno ganil.

»Kdo ve, kaj sta imela z valpetom!
Tudi ta je dobil zasluženo plačilo«, dostavi
Ferdinand.

XII.

»Jaz grem«, pravi na večer istega dne
Ferdinand Rmanovim. »Naloga je zvršena,
a zame ni tukaj varno. Tudi za vas
bi bilo prav, da se za nekaj časa umaknete.
Morda vas bode kdo zasledoval.«

Po kratkem premišljevanju sklenejo,
da gre Bojan nazaj v samostan, a oče,
Alenčica in Marko na Visoko k strijcu
Urhu. Za Rmana je bilo to tem bolje,
čim lože je drugodi pozabil ženino smrt.
Poslovivši se od znancev, razidejo se.
Ferdinand odide proti Ogleju in laški
meji, tu pa je neki šel na morje. Tudi
Rmanovi so odšli še tisto noč, izročivši
dom v varstvo sosedu: Bojan je
odrinil v samostan, Rman z otrokoma
pa na Visoko.
Ljudje so z nekolikim strahom pričakovali,
kaj neki bode. Gospod župnik,
ki je pokopal skoro na tihem grajščaka,
zmajeval je z glavo, a rekel ni nič.
Mnogi so upali, da se bode vsa stvar
polegla in brez sile poravnala, ker je
bila znana krivičnost Čušperžana, a prijateljev
ni imel, ki bi se zanj maščevali.
Tako se je tudi zgodilo. Družina grajska
se je potaknila pri kmetih, valpet
je kmalu potem umrl, razkrivši gospodu
župniku važne stvari.

Kaj pa lastnik gradu, Turjačan? To
vprašanje je kmete najbolj skrbelo.
Prijahal je res Turjačan takoj tretji
dan s hlapci na Čušperk. Zavzel se je,
ko je uzrl na mestu ponosnega gradu
le okajene stene in kupe pepela. Pač
se je srdil in žugal kazen, a na drugi
strani ni obžaloval te izgube, ker je dobival
od Henrika jako malo dohodkov
in je hotel odslej imeti kmete neposredno
pod svojo oblastjo. Zvedel je
kmalu, da so tlačani napali grad, a ker
ni mogel zvedeti, kdo je bil pravi načelnik,
in ker mu je gospod župnik pov
vedal strahovite reči o Čušperžanu s
prošnjo, naj prizanese ljudem, pustil je
Turjačan daljše pozvedovanje in pa misel
na kaznovanje. Saj bi mu ne koristilo
nič, ako bi krotil kmeta, marveč
še gmotno škodo bi imel. Tako je sklepal
Turjačan, in res je bilo to najpametneje.
Tako so se porazgubili nevarni oblaki
iznad dobrepoljske doline.
Jedini sin grajščakov Jurij bi bil imel
dolžnost potegniti se za očeta. A zvedel
je o njegovi smrti jako pozno. Služil
je namreč v vojski po hrvaških mestih
in se malo menil za dom. Tako je bilo
vse ugodno našim kmetom, da so ušli
sitnemu preganjanju.
Kajpada se jim ni uresničilo vse, o
čemer so poprej sanjarili, ker desetino
so morali prav tako odslej dajati Turjačanu,
kakor prej Čušperžanu. A bilo
je vendar mnogo drugače. Turjačan je
bil pravičen svojim ljudem in ni trpel
nobenega nasilstva. Tako so se začeli
za dolino boljši časi.
Ko so kmetje videli, da jih nihče ne
preganja zaradi razrušenega čušperškega
gradu, lotili so se pridno dela; vse se je
polagoma uredilo, tudi Rman je prišel,
še predno je potekel jeden mesec, z Visokega
na svojo domačijo.
Alenčica je kmalu pozabila prestane
bolečine in veselo je prepevala pri očetu
in bratu. In Vid se ni mogel ustavljati

več srčni želji, prosil je v drugič očeta
in mater, naj mu dovolita oženiti se,
prosil Rmana, naj mu skoro da Alenčico
za ženo, ker se je toliko trudil zanjo.
Stari se niso dali dolgo prositi. Saj
ni bila ta stvar nova, trebalo je le dovoljenja
od grajščine, katera se ni ustavljala.
Gospod župnik se je sicer nekoliko
muzal, a naposled je pohvalil mlada
zaročenca, češ, da sta poštena in zvesta.
Bil je prijazen predpust. Pri Rmanih
in Močilarjih so se pripravljali za
ženitnino. Alenčica in Vid sta vabila sorodnike,
sosede in prijatelje, da se je
sešlo na poročni dan veliko svatov od
vseh stranij: Bojan z ujcem Stankom,
Urh z Visokega z ženo in hčerjo, sosedi,
prijatelji, — da ni bilo še toliko
ljudij pri Močilarjih. Praznovala je ženitovanje
— rekel bi — vsa vas, saj jedni
so bili sosedje in prijatelji Rmanovi,
drugi Močilarjevi. Splošno je bilo veselje.
Plesali so in peli, da je bilo kaj.
Bali se niso, da bi prišel grajski valpet
z bičem in jih pregnal ali pa odvedel
katerega v grad. Tisti časi so minuli.
Tako je dobil Vid srčno ljubljeno nevesto
in živel ž njo srečno sredi dobrih
otrok, katerih potomci še sedaj marljivo
orjejo zemljo.
Rman je dal kmalu gospodarstvo iz
rok in živel sedaj pri sinu Marku, sedaj
pri hčeri še nekaj let. Bojan pa se je
odločil kmalu potem za vojaški stan,
deloma ker ga je veselilo vojaštvo, deloma
ker so se bali zatiški menihi raznih
sitnostij, ko bi ga sprejeli v redovno
zvezo. Bil je neustrašen vojak, bojeval
se je na jugu s Turki in na severu z
Nemci; rekel je pa večkrat, da se je
zagledal v požar čušperškega gradu in
tam dobil veselje za meč in ogenj.
O Ferdinandu ni bilo potem ne duha
ne sluha.
Čušperški grad se ni na onem mestu
pozidal nikdar več, pač pa je zidal nekdo
pozneje grad na bregu proti Račni. Rodovina
Čušperžanov je izmrla s Henrikovim
sinom Jurijem, ki je umrl bojda
kot kapitan bihaški. V domovino ga ni
bilo nikdar.
O starem čušperškem gradu pa so
se pozneje pravile in se pripovedujejo
še dandanes različne pripovedke. Marsikaj
v njih je izmišljenega, a resnica
je, da ga je razrušila jeza zatiranega
ljudstva.
Skoro, skoro se zrušijo še poslednje
stene, mah zakrije kamenje, grmovje in
drevje zaraste ves kraj, ki je nekdaj
vzbujal okoličanom grozo in strah.
Razrušen je silni grad in pozabljen,
in kmalu se ne bode poznalo mesto,
kjer je stal, a narod, katerega so nekdaj
strahovali grajščaki, ostal je in je sedaj
sam svoj gospod na rodni zemlji.