I.

¹

Vodnik.

Pod visoko zidano hišo, stoječo
med sadnim drevjem nekoliko
gori na višku, razgrnen je prostrani
travnik Korenov. Cela soseska
nima tako plodnega in priročnega zemljišča,
nego je to. Trikrat na leto je
prevleče bujno zelenilo, ki pade pod
ostro koso, in še po tretji košnji najde
goveda dovolj tečne piče.

Davi je kazalo lepo. Niti oblačka ni
bilo na obzorju. Oče Koren je včeraj
napovedal košnjo. Kdo ne vé, kako
težavno delo je to, in vendar kako polno
veselja! Praznično opravljeni, lahkih
nôg in radostnega srca hité kosci na
delo ter poukavajo in popevajo, da odmevata
hrib in log. In grabljice, snažno
oblečene, goloroke, z belimi predpasniki,
se sučejo živahno kakor na plesišču.
Tu je doma pravo, neprisiljeno,
nedolžno veselje; mlada in stara kri se
vdeležuje tega skupnega dela. Trudapolno
delo si izpremené vrli ratarji nevedóč
v ljubko narodno praznovanje.

In tako praznovanje se je obetalo na
Korenovem travniku. Oče Joža je
povabil dva najemnika in par grabljic,
da jim pomagajo pri delu. Še pred
petelínjim petjem so prihiteli oče, sin
Jurij, hlapec Andrej in najemnika nad
bujno travo; predno se je posušila rosa,
bila je »pobita« vsa. Kakor bi bil na
svatovščini, ukal in rajal je Jurij brez
konca in kraja:

In prav je pel!

Popoldne so prišle pomagat i ženske:
dve dekli, gostačeva hči Manica in dve
póstarni ženici, Barba in Jera, da hitreje
zmešajo in zgrabijo pokošeno travo.
Mrva je najlepša in najboljša tedaj, kadar
posušene ne opade več rosa; zato so
hiteli vsi in brez najmanjšega opotekanja
zrivali jo v redovje.

Ali očetu se zdi to še vse prepočasno.
On bi najraji, da bi vsa otava
z enim mahom bila na kupu, na vozu
in pod streho.

»Grabite, grabite, hitite! Sopárica je
taka, muhe tako sitne, in mrva daje
tako hud duh ... dež, še ploha bode

do večera!« vpije in, v strahu, da bi
kaka kaplja ne porjavela lepo zelenega
sena, skače ter hlastá mrvo, kakor bi
mu šlo za večno življenje. Kaplja mu
zalija kapljo na licu, pa ne utegne, da
bi si otrl pot ali da bi pobral slamnik,
ki mu je že davno pal z razmršene
glave in sedaj poveznen leži tam na
goli senožeti. Tudi rjave, irhaste hlače
ima samo še na eno nosalko pripete
okoli premočene srajce; namestu gumbe
si je v naglici zataknil vrbov klinček.

Koren baš poseže po zvalek mrve, pa
petelin, ki je tudi pripeljal z dvorišča
kokošjo čredo kobilice lovit po ogoljenem
travniku, skoči za neko gomaznijo
njemu na vile ter mu razgrne ves zvalek.
Oče razjarjen zavihti vile, pa spretnejši
kokodajec se hitro umakne z nevarnega
mesta, suvaje razstrè krila, zaklopoče
ž njima ter zmagosvestno zapoje: »Kikeriki!«

»Saj sem dejal — petelin tudi poje
popoldne, kokoši se obirajo, in krt rije
tam doli: gotovo se vreme izpreminja!«
méni Koren v drugič in skrbno pogleda
kvišku. Izza juga gleda debel, gromadast
oblak. Počasi leze po jasnem obzorju
proti žarkemu solncu.

»Kar na kupe, na kupe ž njo! Saj
je ne odtegnemo. Ne bode pol ure, da
káne!« kriči zopet in videč, da gostačeva
Manica nekaj odgovarja sinu Juriju,
ki zmerom najraji izpred nje odjemlje
zgrabke, zareži nevoljen tjekaj vprašajoč:

»Kaj pa tvoj stari okleva, da ga tako
dolgo ni sèm?«

»Oh! Kar nič ne morejo danes po
koncu, tako jih trga v nogi!« odgovori
Mana vsa preplašena.

»Oj, dedec ti, sključeni! — Vsa mrva
na travniku — tako se mudi: pa —
ne more! Polega v bajti! Zato mi gostuje?
Kar poderem mu jo!« rohni
Koren in jezno sune z vilami, da se jim
rog ulomi.

»Jurij, domov pojdi pa naprezi veliki
voz. — Pa, čaj, saj grem sam!« reče
oče in pohiti po travniku srdito hudovaje
se nad svojim gostačem.

Dober lučaj na desno od Korenove
hiše stoji bajta. V njej leži danes Maničin
oče Tomaž, onemogel starec, hrom na
levi nogi.

Ko prirohni Koren mimo njo, postopi
tje k steni pa zahršči skozi okno noter:

»No, motavilo! Vsa mrva pokošena
na travniku, ploha pride vsak čas —
pa ne, da bi šel in prijel malo za
grablje!«

»Saj bi rad, prav rad, pa ne morem!
Vzdigniti ne morem noge, tako me
boli!« pojekuje Tomaž notri.

»O, poznam jaz tako bolezen. —
Človek delaj in delaj, berači pa bi polégali
doma! Zato imam bajto? Précej
mora vsaksebi!« zagrozi Koren, zagrabi
debel kol ob steni ter ž njim izpodbije
podporno, katero je bil Tomaž ostrešju
podslonil. Celi vogel kreháje se zaječi.

»Jojmene! Bog pomagaj!« zavpije
prestrašena Manica na travniku, in vsi
delavci, priče Korenove okrutnosti, gledajo
tje gôri.

»Da, naj se bajta le sesede na-nj, pa
je ne bode treba podirati!« kriči Koren
odhajajoč proti svoji hiši.

»Primaruha — ko bi moj oče ne bili,
ne vém, kaj bi rekel in storil«, méni
Jurij in vile se mu tresejo v rokah.
Tudi drugi vsi milujoč pogledujejo tje
gôri proti bajti, in nehoté se jim ustavljajo
vile in grablje. Le starikave Jere
navidezno vse to nič ne moti — še
marneje vali mrvo vkupe. A kako pikro
škili izpod čela, kako hinavsko se kremži
na smeh njen zgubančeni obraz! Zadovoljno
mrmra nekaj s seboj, in da ne
bi se sramovala tovarišic, gotovo bi
izbruhnila

svoj gnjev, ki se ji kuha v
srcu. Manica pa molčé pusti grablje na
tleh in tiho ihteč teče očetu pomagat.
Plazeč se po tleh, priplazil se je ta
ravno iz veže, ko je ona pritekla.

»Kar nazaj pojdi, Mana, pa hiti! Res
bode dež — tako mi trga po nogi! O,
ko bi mogel jaz!« javka starec jako
bled, in siva glava mu leze na stran.

»Tu venkaj na travo lézite«, pravi
hči, silno užaljena in sama pomaga
očetu izpod ostrešja, boječ se, da bi se
ne ščenilo na kup. »Če bodete le mogli,
morate jutri kam drugam!« govori očetu
in joka.

»Bode že Bog dal kako«, odgovori
starec mirno in udano; »pa pojdi, pojdi,
menda že kaplja!« dostavi, ko se mu
je utrnila hčerina solza na suho roko.

Manica hiti nazaj k mrvi in se tiho
pridruži ostalim. Kmalu potem pridrvi
Koren voz in ga zapelje med zgrabke.

»Brž, brž, kar na kola ž njo! Za
jugom je vse že do tal, skoro bo tukaj
tudi!« vpije in nakladaje mrvo v eno
mér godrnja nad svojim gostačem.

Naenkrat, kakor bi odrezal, omolkne
Koren pa plaho pogleda okoli sebe.
Soparen veterc je pripihljal po mirnem
zraku ter z voza posnel nekoliko mrve,
katero sedaj tam na sredi travnika suče
v podolgast vrtinec. Brž za njim potegne
močneji veter. Mrva zapleše po
senožeti, listje po drevju na okoli trepeta,
veje se razpogujejo, tam na bližnjem
brdu pa šumi v borovju, kakor
bi voda tekla preko njega. Koren pogleda
tje; usta se mu odpró na besedo,
pa v istem hipu mu jo zaduši prihrumeli
vihar, ki z divjim piščem in vriščem
rine in drvi preko travnika. Seno se
vzdiga, letí in se trosi na vse strani.
Drevje se zvija in sklanja, vrhovi pojekujejo,
veje se krehajo in daleč od
debla treskajo na tla.

Koren zopet vpije in ukazuje, pa
težko ga je umeti: tako cvili, žvižga
in hršči razdivjani zrak.

Dočim drugi delajo, kar jim duša dá,
in v silni zmešnjavi trénkajo drug ob
drugega, teka Jera po travniku semtertje
in preobrača vse neporabljeno
orodje: grablje, vile, klepalnike narobe,
da štrlé z zobmi in nogami proti nebu.

»Ali se ti pamet meša, babnica, da
rogoviliš okoli kakor nôra in kozelce
prekucávaš«, zareži Joža ves razsrjen
na-njo, da se žena od strahú vsa zgane.
»Toliko trpim, da se ne stegnem, ti pa
okrog frfraš kakor čarovnica.«

»Joža, le nikar se ne jezi nad čarovnicami,
da ti še kaj hujšega ne naredé«,
odreže se Jera svojeglavno. »Ali veš
odkod ves ta hrušč in trušč? Čarovnice
gredó na Klek; glej jih, tam gôri metle
jahajo, točo delajo; hudobec jih podi
naprej. Ravno sedaj sem jih hotela odpoditi,
zato sem vse preobrnila. Ti pa
mi vso moč jemlješ. Le tiho bodi, sicer
bodeš čutil njih jezo; vse ti zbijejo.
Bog nas varuj in sveti Primož, ki strele
lovi!«

»Pojdi se solit, saj si sama čarovnica«,
zarohni zopet Koren.

»Jera, mar moli in nikar norcev ne
brij!« svari pobožno Barba. »Ali ne veš,
kolikokrat smo že v cerkvi slišali, da
ni čarovnic, in da nam le Bog more
pomagati?«

Jera pa mrmra sama s seboj: »Ti mi
bodeš pravila, da jih ni? Kaj neki ti
veš?« in jezno zgrabi grablje ter vali
mrvo na kup.

Čez nekoliko časa začne pešati vihar
ob zemlji, s toliko večjo silo pa podi
in vali oblake po obzorju. Naglo se
jame mračiti in v malo minutah nastane
grozna pol-temina. Črn oblak,
kakor razpuljen in razšiban, vleče se
nizko proti tlom, da se bode plazil kar

ob slemenu Korenove hiše, — menijo
plašeči se kosci. Za njim pa vedno bliže
in bliže pošvigujejo strele, buči zamolklo
gromenje in neprestano strašno nevarno
»vrši v megli«.

»Sam Bog nas varuj hude ure!«
vzdihne Manica, dasi njej vremenje ničesar
ne more vzeti.

»Da, nas varuj — in takih ljudij,
kakor je tvoj stari v bajti!« pristavi
Koren pikro in mahne z vilami po
konjih, da jih požene na prepeljaj.

V tem hipu zažari iz temnega oblaka
in h krati že stoji stara tepka tik hiše
vsa v iskrah, kakor z višnjevo-zabliščelimi
svetinjami posuta po deblu navzdol.

»Bog in sveti božji križ!« vskliknejo
ženske in se pobožno prekrižajo, vsaka
meneč, da je treščilo v njo. Toda strela
ni užgala: bila je vodena. Ko obleščeni
delavci zopet izpregledajo, vidijo samo,
kako se rjavi tepki kreha trhli vrh in
ječaje polagoma grudi hiši na sleme,
v tem ko grom neznano bučeč drdra
po obnebju naprej, da se zemlja potresa.

Brž nato začnó padati posamezne
kaplje, debele in mrzle, pa čimdalje gostejše;
kokoši kar povesijo repe in stekó
proti domu. Vetrovi začnó iz nova pritegovati,
bliska se na vse strani, strele
švigajo kakor goreče kače zaporedoma
in sikajo vse navskriž temnega obzorja,
in grom potreskuje za gromom, kakor
bi se vse nebo prekucávalo na kupe.
Od severa sèm se naglo gôli sivi oblak,
za njim spô belkasti curki do tal, vedno
bliže in bliže, vedno glasneje deroči in
cokotajoči. Ena strela še razorje megle,
potrese in ožme jih mogočen tresek in
vspè se divji lijak, ki hipoma ogrne
celo okolico v neprozorno ploho.

Sedaj je delo z mrvo pri kraju. Jurij
tira hitro naloženi voz pod plašč h kozolcu,
drugi delavci pa bežé v zavetje
pod streho. Koren sam še ostane na
travniku ter nič meneč se za ploho
skače na okoli in navskriž pa popravlja
kupe mrvi tako, da bi bolje océjali kap.
Toda razdivjani pišč pritiska vse huje
in huje ter Korenu izpod rok trga in
trosi seno okrog in okrog po senožeti.

»Ali bode sodni dan, kali?« godrnja
mož togotno, videč, da je brezuspešno
vse njegovo prizadevanje.

Da, uspeh vsega njegovega današnjega
dela je res obsojen na pogubo.
Mali potoček, ki se je sicer tako krotko
vil in žuborel okoli gornje strani njegovega
travnika in tolikrat tako rodovitno
mu primakal, narašča sedaj naglo
v deroč potok, ki čimdalje burneje skokota,
čimdalje glasneje vrši in bobni
ter na več krajih že plivka iz svoje
preplitve struge. Nebrojni hudourniki,
z brega valeč razno sodrgo, vrô va-nj
pa ga brž prenapolnijo, voda se jezi,
da, tu pa tam že udarja čez kraj ter se
curkoma udira na travnik.

»Ho, glej! sedaj pa še voda vzame
mrvo! — Motiko in rovnico!« kriči
Koren proti domu ter hiti k jarku. Pa,
v pregušljivem vršenju ne čuje ga živa
duša. Z golimi rokami rine torej v vodo
in sam trga zaježeno rúševje in protje
iz nje, toda zaman. Voda že čez in čez
lije na senožet. Posamezni curki so se
preko vse košnje hitro združili v en
peneč vodeni val, ki že vzdiguje in poplavlja
mrvo z nagnenega travnika, valeč
jo po potih naprej in vse križem na
polje.

Jurij, z doma zagledavši to nezgodo,
priteče sedaj z motiko, pa že ne vidi
zgrabka mrvi, da bi ga reševal. Daleč
in vse križem doli po potih, po njivah
in pašnikih, koder se žene povoden,
vidijo se posamezni zvalki mrve, plavajoči
pomešani z blatom, s peskom in
raznim drobjem. Nobeni živini ne bo
taka mrva za klajo, morebiti za steljo!

V pol-uri je Korenu najmanj šest vôz
najbolje mrve uničene.

»Vidiš, to je plačilo tolikega truda
in skrbi! Taki so ljudje: nobeden ne
pomaga!« kriči oče od jeze obledel;
grize se v ustne in nosnice se mu tresejo.

»To je bil res sodnji dan!« pristavi
sin Jurij. »Piš je bajto polomil. Podboj
je pal na gostača. Kri mu gre iz ust.
Ne vém, ali še živi.«

»Naj se pa stegne! Ena nadloga
manj!« zareži oče in polagoma koraka
domov.

Jurij zamišljen stopa za njim.

Proti večeru se zjasni najprej na zapadu.
Kmalu potem že plavajo nežno-nadrobljene
meglice po celem obzorju,
kakor bele ovčice po prostrani livadi.

Lahen vetrič pihlja čez opustošeno ravan
ter hladi vročo glavo Korenovega očeta,
ki sloneč ob oknu svoje stanice premišljuje
današnjo nesrečo. Jeza, nevolja,
žalost mu ne dadó potrebnega pokoja.

In še nekdo ne more nocoj zatisniti
očij! Tam gori nad hlevom stoji pri
strešnem oknu Jurij ter ozirajoč se po
kraju nesreče, kliče si v spomin vesele
in žalostne dogodke preteklega dné.
Kako jutro! Kak večer! Vse navskriž
se mu podé misli po glavi: zakaj je
moralo to priti? In danes? Težko mu
je pri srcu, silno težko; kar razpočiti
se mu hoče. Ura odbije že polnoči, ko
leže, dušno in telesno utrujen, počivat.
Sladko spij, vrli mladenič, in sanjaj prijetnejše
sanje!

II.

Gregorčič.

Omenili smo, da je bil Maničin oče
hrom. V francoski vojski mu
je svinčenka prebila piščal pod
kolenom. Rajni stari Koren mu je bil
krstni boter. Zato je imel vedno nekako
skrb za Tomaža, ki ni imel skoro nobenega
svojega človeka. Vrnivši se v
vas, narejal je Tomaž vsakojako orodje,
katero je za mal denar prodajal vaščanom:
košnike, ročnike, cepce, obroče
in enake potrebne reči; razven tega je
dobival po štiri krajcarje na dan kot
pokojnino zaradi ranjene noge. S tem
si je toliko opomogel, da se je oženil
s siromašno kmečko samico. Rajni
Koren, dober, pošten možak, je imel
iz usmiljenja moža skoro brezplačno v
svoji bajti. Le semtertje sta mu gostača
priskočila pri obilnem delu na pomoč,
da je šlo hitreje izpod rôk. No, pa še
to ni bilo zastonj; saj sta nosila skoro
vsak večer domov ali pšena ali moke
ali sočivja in kaj enakega »za poboljšek«.
Časi je padla celo kaka šmarna petica
od strani v Tomaževo roko; saj je pa
tudi lahko in rad dal stari Koren.

Tako se gostaču in njegovi ženi nikdar
ni hudo godilo: stradala nista, izpod
strehe ju tudi niso podili, delala pa
sta oba rada, dokler sta mogla. Pred

letom pa mu je žena umrla, in Tomaž
je ostal sam s svojo osemnajstletno
hčerjo Manico, ki je že od svojega dvanajstega
leta služila v vasi pri Lukanu.
Tomaž je imel skoro že sedem križev,
ko mu je umrla žena. Kolikor več je
bilo let, toliko slabši je bil, le z velikim
trudom je mogel naposled laziti okrog.
Vendar bi še vse šlo po sreči tudi vdovcu
Tomažu, da bi živel še stari Koren;
toda par let je že, odkar so ga odnesli
za vselej iz ljubljenega doma.

Joža, njegov sin, ki je imel že preje
vse v oblasti, bil je sedaj popolnoma
sloboden. Ni bilo več skrbnega očeta,
ki bi brzdal sina v prirojeni mu vihravosti.
Imovit, kakor skoro noben sovaščan,
zavedal se je svoje imovine, in,
kakor je pri takih ljudeh navada: imel
je mnogo, a vedno je menil, da ima
še premalo; vsak krajcar mu je šel nerad
izpod palca.

Zato ni čudno, da je tako nemilo obsodil
bolnega gostača. Saj sta mu bila
on in Mana že davno na poti, le vedel
ni, kako bi se ju najlepše odkrižal.
Časi je od strani dregal Tomaža, češ,
boji se, da se črvojedna bajta na-nj
sesede. Starček mu je dobrovoljno izbijal
ta strah; prositi pa se ni upal, da
bi jo popravil; sam je krpal, kolikor
je mogel in utegnil. Bil je pa tudi
povsem zadovoljen s tem skromnim kotičkom,
saj je izkusil mnogo hudega
na svetu; Manica pa tudi ni bila razvajena.

Tako je bilo, a ne več dolgo. Koren,
uvidevši, da ga gostača zlepa ne umeta,
jel ja je odrivati zgrda. In tako se je
ponavljalo to ropotanje in grmenje do
onega dné žalnega spomina ...

Manica je bila po oni nevihti v silni
zadregi. Ko bi bila sama, pustila bi
rodno vas in šla na tuje službe iskat;
toda skrb za očeta ji je velevala, naj
doma ostane. V Korenovi bajti pa tudi
ni mogla več biti. Zato sklene na oni
usodni dan trdno, da se umakne.

Še isti večer prepelje očeta v Lukanovo
hišo. Lukan, prileten mož, je imel
morebiti toliko imetja, kolikor Koren,
in, kar je največ, česar bi pri Korenu
zaman iskal, imel je plemenito srce.
Zato je rad dovolil, da prideta k njemu
gostač in njegova hči.

Mati Korénka je stala istega usodnega
dné na domačem dvoru ter se
tožno ozirala po preplavljenem travniku,
ko se prikaže Manica tam na
hišnem oglu z jerbasom na glavi.

»No, Manica, kam pa, kam?« vpraša
mati ter podprè ledje z obema rokama.
»Kdo bi si včeraj ali še danes zjutraj
mislil, da nas bo taka zadela! Človek
res ne ve, kaj ga čaka.«

»Tako je božja volja,« vzdihne dekle
gredoč proti nji.

»Da, božja volja, pa volja tvojega
starega. Ali se še ni naležal? Da bi
ga ...« zareži Koren, prav sedaj
iz hleva stopivši.

Manica se zgane, da ji pade skoro
jerbas z glave. Rudečica jo oblije.

»No, kaj poješ zmerom tisto svojo
staro pesem!« razhudi se soproga nad
njim. »Pusti vendar uboge ljudi v miru.
Ko bi nosil toliko križev, kolikor jih
tlači Tomaža, pa bi se tudi ti plazil
okoli peči in klop gladil. Le nikar se
kar zmerom ne vjedaj! Bog ve, kaj
nas še čaka. Bog ima kaj dolgo šibo.
Joža, tudi tebi se utegne obrniti, morda
še kmalu! No, Manica, kaj pa prenašaš
v jerbasu?« nagovori jo, ko je ravno
odložila breme na tla.

»Selimo se, mati, selimo!« deje mladenka
in si otere s predpasnikom solzne
oči.

»Ha, ha!« začuje se zopet očetov
krohòt od hleva sèm, »selita se; pa

šele sedaj! No, beračev se človek itak
nikoli ne odkriža. Bog te nesi in tvojega
starega, da vaju več ne vidim! Saj
sta mi že dovolj požrla«, in jezno zapiči
vile v tla pa izgine zopet v hlev.

Manica glasno zaplaka.

»Oh, oče, vse vam povrnem, brž ko
kaj dobim; le malo potrpite!« jekne
in si zakrije obraz z obema rokama.
»Moj oče vam ne bodo delali škode;
jaz tudi ne. Rajni oče so nam res časi
kaj poboljšali, pa so vselej rekli, da
le za »Bog plačaj«. Če bo božja volja,
pa še to vam povrnem, samo ...«

»Da, samo ... samo nikoli ne bodeš«
zakriči iz nova kmet in plane pred hlevska
vrata. »Molči, deklina! Berači me
bodo živili? Kaj si pa še vse domišljujejo!
Jaz da bi se moral slednjič še pri beračih
potikati! Le hitro pojdi, da te
ne vidim!«

Peneč se togote stopi v hlev in jame
raztresati svoj gnjev nad ubogo živino.

Korenki sicer ni bilo povsem neznano,
kaj se je danes dogajalo na travniku,
vendar pa jo je precej neprijetno iznenadila
gostačeva selitev, da iz prva ni
vedela, kaj bi rekla. Njen gospodinjski
ponos pa ni bil malo užaljen zaradi
hitrega in odločnega sklepa Maničinega;
kar zarudela je od nevolje in se ugriznila
v ustnice.

»Mana! tega pa vendar nisem mislila,«
deje naposled zamolklo, »da zaradi
ene prazne besede tako porasteš.
Če te bode vsak nič tako naperil, pa
bodeš kaj težko živela na svetu ...
Pa kako se še ponuja, da bode vse
plačala ... glej jo no, glej! Kaj takega
si pa res še nisem mislila o tebi.
Prazen klas — seveda — se zmerom
po koncu nosi.«

Kakor oster meč so zbodle Manico
te vjedljive besede v srce. Mati ji je
bila doslej še vedno prijazna in dobra,
sedaj pa mora tudi od nje slišati taka
očitanja.

Presilna bolest ji ustavi solze, in prav
mirno odgovori: »Mati, to se ni zgodilo
zaradi ene prazne besede. Ko bi
slišali vse, kar sem morala že grenkih
použiti, pa bi tudi vi iskali mirnejšega
kotička. Čeprav sva revna z očetom,
človeka sva pa vendar-le in veva, kaj
je trpljenje, bolj, nego marsikdo ...
Bog vam povrni vse, kar ste nama
dobrega storili; kolikor bom mogla, pa
bom že poskrbela, da dobite nazaj ...«

»Pusti jo no, Lucija, pusti! naj gre,«
oglasi se laskavo oče, silno vesel, da
je njega boljša polovica ž njim potegnila.
»Saj vidiš, da ji ne prideš do
konca.«

»Da, saj sem dejala, prazen klas se
vedno po koncu nosi«, pritegne Korenka,
zamahne zaničljivo z roko in odide molčé
v vežo.

Kakor bi jo bil kdo udaril po glavi,
odreveni Mana po teh besedah. Šele
čez nekaj časa bolestno zajoka, zadene
jerbas na glavo ter proti veži obrnena
zakliče: »Bog vam povrni tisočkrat vsem
skupaj, kar ste nam dobrega storili; bodeva
pa z očetom za vas molila! Bog
vas obvaruj!«

Opotekajoč se odide z dvora; iz hleva
pa ji udari na uho zaničljiv Korenov
posmeh.

Pri Lukanu se je Manici dobro godilo;
srečna pa le ni bila, ker ni mogla
pozabiti preteklih dnij. Pasla je zopet
živino tam gôri za hribom v senožeti,
ker je Lukanu pastarica nekaj obolela,
dekel pa je imel že dosti. Ko je
pred leti gonila tod čredo na pašo,
prepevala je kakor gorska Vila, sedaj
pa je jokala in tugovala dan za dnevom.

Dober teden po oni nevihti pase zopet
živino tam gori za gozdom. Tik širne

ledine, okrožene od zelenega bukovja,
vije se blatna vozâra in nad njo se dviga
strm breg. Tukaj sedi danes Manica,
da z vzvišenega kraja pazi na pasočo
se čredo. Prinesla je seboj molitveno
knjigo, da bi iz nje zajemala utehe
potrtemu srcu. A kar ne more se utolažiti.
Prečita nekaj vrstic, pa zopet
prestane ter premišljuje, in debele solze
ji jamejo iz nova vreti iz objokanih očij.

Nova bolest muči danes njeno užaljeno
dušo. V nedeljo je šla od prve
maše proti domu. Na poti pa je srečala
uprav na oglu neke hiše, kjer se cesta
zavije, Korenovega Jurija. Tako se ga
je ustrašila, da je bila v hipu vsa bleda
v lice in je povesila oči. Predno se je
zavedela, bil je Jurij že daleč od nje.
Nehoté se je ozrla, a ni ga videla več.
Vsa zmedena je premišljevala celo pot
do doma, kaj si je neki mislil Jurij,
ko jo je srečal, a ona ga ni pozdravila.
In še danes se ji podé po glavi iste
misli, isti mučni dvomi; ne more se
jih iznebiti. Časi meni, da je prav
storila, ko je šla molčé mimo, a takoj
se ji oglaša v srcu očitanje, da ga je s
tem užalila. O Juriju je doslej še vedno
mislila, da ni tako hud in trd proti
njej, kakor so njegovi stariši; in sedaj:
»O kaj si more misliti o meni«, govori
pastarica sama s seboj, »ko ga niti
prijazno pozdravila nisem, kar je vselej
tako ljubeznivo sprejel! Izvestno meni,
da se srdim na-nj radi očeta in matere.
In vendar sem jima takoj odpustila.«

Pa zopet druga sumnja ji je rojila
po vroči glavi: »Zakaj pa me ni Jurij
naprej pozdravil? S tem bi bil pokazal,
da se on ne jezi na-me. In šel je molčé
mimo mene! Morda me je hotel pozdraviti,
a ker sem gledala v tla, bežal je
pred menoj, češ, tudi name je jezna ...
Oh, ti se motiš, saj ni res; jaz nisem
jezna na-te!«

V silni bolesti vikne Manica na ves
glas zadnje besede in plane kvišku kakor
iz mučnih sanj.

»Hi-hi-hi! Kaj? Jaz se motim? Zakaj
in v čem se motim?« zakliče po cesti
idoč nekdo, ki ga Manica ni bila
opazila. »Čakaj no! Kdo pa si, ki praviš,
da nisi jezna? Kdo neki bi se bal tvoje
jezice, deklina? Meniš-li, da ta pot ni
za vsakega, da smeš le ti tod mozgáti
in tvoje suhe krave? Pa kdo si
vendar, ki tako kričiš, kakor bi bil ves
svet tvoj; moram te poznati!« S temi
besedami plane pritlikav, prileten mož
po bregu navzgor proti kraju, od koder
je zaslišal vsklik.

Manica se zgane, da ji pade knjiga
iz rôk. Hoče si obrisati solze in zakriti
svojo bolest. A v tem prisopiha možiček
do nje. Smejé so na vsa usta potegne
ji roko z obraza in kriči: »Hi-hi-hi!
Manica! gostačeva Manica? Hi-hi-hi, ti
si tista, ki pravi, da se jaz motim?
Kaj se zdi mladim glavam: jaz, da se
motim! Pa sem že lazil po teh puščavah,
ko si bila ti še v deveti deželi.
Manica, veš! Hodil sem po tej poti
tisočkrat ob vsaki uri, po noči in po
dnevu, pa se nisem še nikoli zmotil,
da bi zašel, tudi takrat ne, ko je bil
o polnoči tam-le gôri divji lov, ko so
hudobci frčali semtertje, ko so me veše
hotele zapeljati. In ti praviš, da se motim?
Hi-hi-hi! Pa jezna si tudi! Strašno
moraš biti jezna, kar vidi se ti, da si od
same jeze jokala. Pa doslej nisem vedel,
da zna gostačeva Mana biti tudi jezna.
Oh, seveda, saj ženske ste vse ene
vrste; vsaka majhna reč vas raztogoti.
O, kakšna je moja Jera! Zato jaz pravim,
da bodo enkrat h krati vse ženske
jezne in takrat bode sodni dan. Hi-hi-hi!
Mana, ti pa nisi taka, čeprav praviš,
da si jezna. Kaj ne, name pa le nisi
jezna?«

Manico je možakova gostobesednost
popolno zmotila. Pozabila je na vse
premišljevanje, in ko je bilo teh »litanij«
konec, ni mogla drugače: odgovorila
mu je s prav prisrčnim smehom.

»Saj pravim, ženske ste vse enake!
Še poštenega odgovora ne dobi človek
od nje, kadar je treba. Kadar pa jo
nihče nič ne vpraša, pa klepetá kakor
klepêtec vrhu Krpakovega kozolca. Ko
pametno vprašam, pa se mi zareži,
kakor kovaške klešče. Sedaj vidim, da
bi vam bilo treba v glavi še enega
koleščka, kakor mi je pravil rajni mestni
pisar — Bog mu daj dobro! — on je
že vedel, saj je hodil v črno šolo in
je vse vedel, kaj ljudje delajo po svetu.
Saj pravim, Bog mu daj večno luč,
velikokrat sva ga skupaj pila: časi na
moj, časi na njegov račun. Moja Jera
pa ga kar ni mogla živega videti. Jaz
pa pravim, ko bi bili vsi ljudje taki
na svetu, pa bi imeli nebesa tukaj na
zemlji. Ker pa niso vsi ljudje taki,
kakoršen je bil rajni pisar — saj pravim,
Bog mu bodi usmiljen — in jih je
več podobnih moji Jeri, potem je pa
hudo; pisar je rekel: »živ pekel«. Kaj
ne da, Mana, prav je rekel?«

In Mana se je zopet smejala iz vsega
grla in ploskala z rokama: »»Seveda,
Šimen, prav je rekel!«« pritrjevala mu
je vesela, videč, da se ga je zopet preveč
nasrkal. Takoj pa postane navidezno
resnobna in vpraša: »Šimen, si-li dosti
nalovil za jutri? Petek je. Dobra kupčija
bode v mestu.«

»Kaj, dobra kupčija? Kaj pa je še
sedaj dobrega na svetu! Saj vidiš, da
gre vse narobe. Pa, ti nič ne vidiš:
mladi ljudje ste vsi slepi. Z mojo kupčijo
ne bode nič. Kdo se neki še posti,
da bi maral za moje kráčice? Gospôda
obira piske v petek in svetek, mojih
kračic ne mara več, kmetom pa se ta
jed nelepa zdi. Saj pravim, vse gre
nazaj. Pa še teh živalic je vedno manj
pri potoku; ne vem, ali so me neki
spoznale, da so odromale drugam. Časi
je njih godba tako lepo donela tje čez
našo vas od mraka do dné, da jih je
bilo veselje poslušati, sedaj pa je vse
potihnilo. Saj pravim, vse gre nazaj.
Zato pa grem jaz rajši naprej. Bog ti
daj dobro, Mana, pa nikar več ne reci,
da se motim; ve ženske se motite, ve,
pa še druge večkrat premotite. Pa nikar
se ne jezi; jeza škoduje, pravijo. Jaz pa
ne verjamem; ko bi res kaj jeza škodovala,
morala bi moja Jera že davno
črve pasti, in vendar še vedno travo
tlači in mene ošteva, kadar nima drugega
opravila ... No, kravice, le
dobro se pasite, Maroga, kaj me gledaš,
le muli travo, da se nekoliko popraviš,
saj si itak suha kakor deska ...«

Tako mrmrajoč sam seboj se izgubi
možiček v hosti, Mana pa se smeja za
njim, kakor bi hotela sedaj vse s smehom
poravnati, kar je v preteklih dneh
zamudila. Žalne misli se je ne morejo
več polastiti s prejšnjo silo; zadovoljna
žene zvečer čredo na dom.

III.

Narodna pesem.

Pri Korenu je bilo nekaj dnij sèm
vse narobe. Mučna tišina je zavladala
med družino. Tavali so okoli, kakor bi
bili drug na drugega jezni; in vendar,
ako bi vprašal tega ali onega, zakaj vse
to, ne vedel bi menda nihče, razven
Jurija, pravega odgovora.

Joža Koren je bil od zadnje nevihte
silno razburjen in nasajen; niti Lucija,
ki se mu je oni dan tako prikupila,

ko je Manico oštela, ni ga smela mnogo
ogovarjati. Robántil je po dvorišču semtertje,
pregledaval in preiskaval vse kotičke
in shrambe — in vendar ni vedel
zakaj. Nevidna moč ga je gonila iz kraja
v kraj, srce mu ni dalo pokoja. V par
dneh je bilo prevrženo vse orodje, naj
je bilo preje urejeno ali ne. Kose, vile,
grablje, cepce in vsako najmanjšo stvar
je pretaknil. In da bi se vse to mirno
zgodilo! A Koren je razgrajal ter kričal
za vsako marnjo tako, da so se sosedje
spogledovali in se popraševali,
je-li Joža ob pamet.

Posli so se ga ogibali, kolikor so se
mogli, da ni brusil vedno nad njimi
svojega jezika. A na enega pa je moral
vendar-le izliti svoj srd: ker se mu
ljudje niso dali, izbral si je pa ubogo
živino. Liski je bilo nekaj dolg čas v
hlevu in je z mukanjem hotela povedati,
da si želi slobode. Očetu pa je
bilo to odveč. Pred vrati sname s stene
bič, pa hajdi nad nadležno kravo. Strašen
ropot in polom nastane. Tovarišicam se
smili uboga Liska, in vse začnó tuliti,
Koren pa kar povprek, — kjer pade, je
dobro. Uboga živina hoče zdivjati. Naposled
se oglasita še konja, in sedaj,
seveda, občutita tudi ta dva grenkôbo
očetovega biča.

»Ali si človek, ali si živina? Ali misliš
vso žival pobiti? Za božjo voljo!«
zakriči Lucija v hlev planivši in v hipu
iztrga možu bič iz roke ter ga zvije,
da sta takoj dva konca.

Celo ženi bi se morda ne godilo
dobro, da nista skočila takoj za njo
tudi Andrej, varovat svoje konje, in
kravja dekla Micka, branit uboge svoje
varovanke.

»Kakšno pa bo mleko, ko tako delate
s kravami!« ihti dekla na glas in
stopi med krave, da jih nekoliko umiri.
Uboge trpinke jo takoj spoznajo in vse
jo tožno pogledajo, kakor bi hotele prositi:
»Vsaj ti nas brani! Saj ne vemo,
zakaj smo tepene!« In usmiljeni dekli
se uderó še obilnejše solze po licih.

Osramočen se pobere Koren iz hleva
ter krene naravnost v bližnjo krčmo
hladit svojo kipečo jezo. Korenka pa
gré v hišo in žalostno zajoče.

Zvečer pa naznanita hlapec in dekla
materi, da pojdeta proč, češ, tu se je
začel zdaj »živ pekel«: »človek ničesar
več prav ne stori in za plačilo mora še
na vsak korak grenke požirati ter poslušati
kletev in zabavljanje. Gospodinja
vendar še potolaži uporna posla, češ,
saj bo kmalu drugače. To bi bila prevelika
sramota za hišo, ako bi šla dva
objednem proč. Obljubi jima, da kupi na
prvem semnju Micki zavratni robec in
Andreju nove hlače; tako sta bila zopet
dobra.

Reza, kuhinjska dekla, pa je pravila
Micki, da je videla zvečer, ko si je mati
v kuhinji za vrati skrivaj oči otirala in
precej glasno vzdihnila: »Oh, zakaj
smo jih zapodili! Ako bi še ostala, pa
bi sedaj ne bilo tako!«

O Juriju je povedal Andrej Rezi, da
je v petih dneh le štiri besede slišal
iz njegovih ust, s starim pa in z materjo,
kolikor on vé, ni še črhnil niti
jedne. Dekla se je poredno nasmejala
ter si mislila: »Gostačeva je, pa vendar
tako zmedo dela — pri Korenovih! Bog
vé, kaj še pride?« In skoro zavidala je
Manici.

In res je bil mladi Koren ves drugačen.
Po cele dneve je preležal v slami
gori na svislih, še v hišo ga skoro niso
mogli spraviti k večerji ali h kosilu.
Kak kos kruha si je odrezal in nekaj
krhljev in suhih hrušek je vzel v kašči,
pa je imel dosti za cel dan.

Mnogo je trpela njegova duša od
tistega dné sem; koliko ljutih
bojev je prestala! V srcu se
je borila krepost s strastjo, in nobena
se ni hotela umakniti. Ljubil je očeta,
ljubil mater z vso sinovsko ljubeznijo
— in kaj bi ju ne, saj sta mu jo vračala
iz celega srca. Sedaj pa ...!

Bil je priča vseh očetovih krutih
činov: na senožeti, na dvoru, v hlevu
in drugod. Ko je Manica jemala od
Korenovih slovo, stal je on v podstrešju
in vse slišal. Z viška bi planil na tla
ter se potegnil za čast uboge deklice,
da se ni vse tako hitro zvršilo. Čul je
i udarce po konjih; sam bi raji trpel,
le da bi otel nedolžno žival. Zato se
mu je porajal v prsih besneč vihar, ki
je rjul in tulil ter se ni dal umiriti:
ugašala je ljubezen do očeta, ledenela,
oj, preje tako gorka ljubezen do —
matere!

Do onega časa Jurij nikdar ni razmišljal
o kaki posebni stvari, saj je bil
še mlad, in mladost ne misli čez danes
in jutri; za drugo naj skrbé tisti, ki
so za to. Mirno in zadovoljno je živel
na domu od mladih dnij; rajni blagi
stari oče mu je bil vir vsega znanja,
vse izkušnje. V svet še ni stopil nikdar,
in ako bi stopil, privedlo bi ga gotovo
domotožje v kratkem nazaj, v naročje
ljubih starišev. Ozko svoje obzorje pa
si je v čvrsti mladostni domišljiji tem
lepše sam oslikal z najživejšimi barvami.
Sanjal je, rekel bi, prijetne sanje do
one nevihte. Sedaj pa se mu je v par
urah zasukal ves svet; dvignila se je
meglica, v kateri se je zibal v sladki
nezavesti, padla je zavesa, ki mu je
zastirala oči — odprl se mu je pogled
v svet. In neizkušeni mladenič, ki je
zrl doslej le njegovo solnčno stran, zagledal
je hipoma i njegovo senco, tema
ga je obdala. Izginil je sen, srce pa
je ostalo prazno, še več, spoznanje
mu je zasekalo bridko rano. Zato tako
krvaví, zato se ne dá zaceliti.

Oj, ubogo srce! Polno ljubezni, polno
verne zvestobe, sedaj pa — oropano
vsega!

Ogrevala je sicer od zibeli sèm mladega
Jurija goreča ljubezen do roditeljev,
toda srečen le ni bil povsem: bratov
ni imel ni sester, s katerimi bi se igral,
katerim bi razodeval čustva otroškega
srca. Naravno je torej, da sta si bila
z nekoliko mlajšo gostačevo hčerko
kakor brat in sestra. Sama nista vedela
tega, a bilo je tako, in roditelji obeh
so bili veseli. Katera kruta moč bi
mogla razrušiti tesno to vez nedolžne
ljubezni? In vendar, tista kruta moč je
bila roka — očetova, roka dobrotnikova!

Niti Jurij niti Manica si nista še zmislila,
kaj in kako je, kaj in kako bode?
Bilo je tako, ker je bilo. A prišlo je
ločenje, in v tem trenotku je bilo vse
jasno. Sedaj šele premišljuje Jurij, zakaj
in kako je to prišlo. Srce mu je uverjeno,
da sta krivično sodila oče in mati, krivično
tudi obsodila uboštvo, — ker je
uboštvo. Ta grenka zavest mori sinovsko
ljubezen ter jači ljubezen do trpeče nedolžnosti.

Po nedelji pa je bilo Juriju še huje.
Sumnja mu je kakor nenasitljiv črv
razjedala srce, vrivala se mu je misel:
»Tudi nad njo si se varal, tudi ona ni
boljša, nego so drugi!« in ni se je

mogel oprostiti. — »Toliko trpiš zaradi
nje,« dražil gaje neki notranji glas, »pa
ti niti prijaznega pogleda, niti pozdrava
ne privošči!« In skoro bi se izpremenila
ljubezen v strastno jezo — v sovraštvo;
a vendar ne ... Zmagovalo
je prejšnje prepričanje in zmagalo je:
srce ni moglo drugače.

Tako je bilo! Jurij je premišljeval
svoj stan, kakor še ne vse svoje žive
dni; s strahom je zrl v bodočnost, ni
mu obetala sreče. Kakor megla je lazil
po dvorišču, a najraji je bil še vedno
gôri pod streho.

Ležeč zopet v slami, kakor v omotici,
začuje pod oknom trdo očetovo govorico,
ki kara Andreja. Pa kar neče
se mu poleči srd: sedaj bolj tiho, sedaj
glasneje zabobni mrmranje pred hišo,
kakor bi burja bučala po drevju.

Naenkrat pa zagrči od vozâre čez
senožet sèm hripav glas:

Komaj oddoni to malo melodično
petje, oglasi se kakor odmev gôri nekje
v zraku — na češnji — tanek glas iz
otroškega grla ter zakroži živahno z
istim napevom:

Šimen — ker uprav ta je bil oni
pevec — ostrmi, in korak se mu ustavi;
vleče na uho, od kod ta glas. Predno
odzveni zadnji zvok, stoji že pod češnjo
ter hoče pogledati kvišku.

»Kateri vrag pa je tu gôri, da se
upa norce briti s poštenim človekom?«
zadira se ter teka okoli debla, kje bi
mogel lože kaj zazreti. Klobuk mu
pade z razmršene glave, in, ne da bi
se zato kaj zmenil, opoteka se še dalje
na okoli; kolena se mu šibé, korak
mu je vedno bolj nestalen: revež se je
bil s pijačo preobložil. Še enkrat nagne
nazaj glavo, napne oči, češ, sedaj ali
pa nikoli, a v tem hipu zgubi ravnovésje
in prav trdo se posadi na oguljeno
zemljo, da bolestno zaječi.

Z drevesa pa se oglasi dobrovoljen
nasmeh.

»Kateri čuk neki čepi na veji? Moram
pa ga dobiti v pest ... magári ...«
huduje se možiček, pobirajoč skromno
svoje telo od tál. »Ali so se veverice
ali sove peti naučile? Primaruha, doli
mora, če ga le sam vrag nima gôri
priklenenega!« In Šimen se togotno
zaleti v češnjo ter jo trese in maje od
vseh stranij, kakor bi jo hotel s korenom
vred izruvati.

Mali páglavec tam gori pa se čvrsto
drži debla ter kiha od samega veselja.
Za plačilo za tolik trud pa spušča nanj
češnjeve peške, da ga še bolj razsrdi.

Debele potne kaplje padajo možu raz
čelo, sape ima toliko, da bi mogel
napolniti ž njo tri kovaške mehove,
a vse zaman; le kaka češnja cepne na tla.

Še enkrat poskusi. Pet korakov stopi
nazaj, pomane si roke, potem pa se
zviškoma zaleti v deblo. Pa, oh! Mož
menda ni prav meril, ali pa so ga noge
zanesle: po strani je rinil v drevo tako
neusmiljeno, da je telebnil poleg njega
na zobe, kolikor je bil dolg in širok.
Kar sapo mu je zaprlo za par trenotkov.

Močan krohot se začuje od Korenove
hiše sem.

»Šimen, kaj pa misliš? Vse češnje
mi boš otresel. — Pa še ubij se mi,
da bodem imel sitnosti s teboj«, reži
se Koren iz daleka ter se tolče ob
kolena. »Pusti, pusti! Nebeška ptičica
te je slišala, pa se ti je oglasila«.

»Ka-aj? Nebeška ptičica?« zateguje
Šimen, komaj sopihajoč, »če pa so take
nebeške ptičice, potem pa si ne želim
nikoli med nje priti.«

Počasi pobere klobuk, pritisne ga na
glavo, da mu jo zakrije skoro do nosú,
potem pa krene k svojemu znancu.

»Saj pravim, vse gre nazaj!« togoti
se možiček, in žgana pijača ga potisne
rakovo pot. »Časi smo imeli še kaj
spoštovanja do starih, poštenih ljudij,
sedaj pa vsak paglavec misli, da nas
sme imeti za norca. Saj pravim, sedaj
bi bilo treba par takih medvedov, kakoršna
sta prišla na pomoč Elizeju v
starem testamentu. Saj človek nikjer
ni varen paglavcev. Glej, ravno včeraj
sem šel po opravkih tje čez Lukanovo
senožet, pa — vidiš spaka! — še tam,
kjer ni žive duše, ne pusté me v miru.
Tista gostačeva je po vsi sili hotela, da
se jaz motim; kar kričala je. In danes,
ko sem v mestu prodajal lepe kráčice
za postno juho — ti ne veš, kako lahko
sem jih razpečal, vse jih je hvalilo —
saj pravim, pa so me iztaknili tisti poredni
šolarji na cesti. Predno sem se
ozrl, pa jih je bilo že toliko na okrog,
da skoro naprej nisem mogel. Pa kaj
so počeli! Ne vem, ali se takih rečij
v šolah učé? S prsti so migali ...
tako-le ... kakor žabice plavajo. Paglavci,
norčujejo se, jedó jih pa le radi!
Kaj meniš, Joža, ali ne bi jezilo to pametnega
človeka? Vsak otrok bi se že
vjedal. Tega pa ne bom pustil, primaruha,
da ne!«

In Šimen udari junaško s peto ob tla.

»Prav govoriš, Šimen!« pritrjuje mu
Koren ter stopi par korakov bliže,
»tudi jaz sem takih mislij. Našim mladičem
pustimo preveč peroti rasti; pristriči
jih bode treba, kakor goskam.
Tako so svojeglavni ... in vsi so enaki,
kakor krajcarji, nobeden ni nič boljši ...
Glej ga, kakšen je moj Jurij! ... Kar
čez noč mu je tako prišlo, in sam ne
vem, zakaj ... Kaj, če mu je tvoja
Jera kaj »naredila« tedaj, ko je pred
tisto nevihto kozelce po travniku prekucavala
... Jaz bi ne rekel dvakrat ...
Če je le kaka čarovnica na svetu, tvoja
babnica je gotovo med njimi ... Tak
je nekaj dnij sèm, da ... Nobena pametna
beseda se ga ne prime ...«

»Saj pravim, da je tako«, kima Šimen.
»Pa, ... pa ... Joža, čarovnica pa le
ni moja Jera. Huda je res kakor sam
zlodej ... čarovnica pa ni; tega pa ne
pustim, da bi tako govoril o moji stari,
čeprav si Koren. Joža, ako bi bila ona
čarovnica, gotovo bi me vzela kdaj s
seboj na Klek. In vendar me doslej še
ni!« In žabar se je posiljeno nasmehnil.

Korenu je Šimen jako dobro došel.
Dobil je vsaj enega po svoji volji, s
katerim je mogel zopet katero ziniti.
Zato se je nekoliko bal, da bi si tudi
s tem prišla navskriž, in zadovoljno je
dejal: »No, pustiva take neumnosti, pa
pojdi raji, da ga nekoliko potegneva;
saj vidim, da ti je treba zopet dušo
privezati.«

»Tako je prav, Joža, tako!« prilizne
se sladko možiček, ki ga je itak že
komaj nosil. »Tako lepo zemljo imaš,
Koren, tako lepa pohištva! V celi fari
ti ga ni para. Le škoda, da nisi župan!«

In šla sta v klet k pipi.

Jurij, gori pod streho, se je takoj
na prvi ropot primaknil k oknu ter vse
slišal. Zvedel je tudi nekaj o Manici;
a vse to mu je bilo toli skrivnostno,
da si ni mogel iztolmačiti. Vendar pa
je bil trdno prepričan, da Manica na
žabarja niti mislila ni, ko je viknila
iste besede.

»Rekla je, da se moti«, premišljuje
Jurij. »A kdo se moti? Šimen gotovo
ne! Prepametno je dekle, da bi se ž

njim zgovarjalo, še manj, da bi ga
dražilo. Da se jaz motim? A kako bi
se motil, saj sam ne vem, kaj mislim?
Ali se ona moti — nad menoj?«

Mladenič si otere čelo, kakor bi si
hotel siloma prepoditi vse mučne dvome,
izbrisati vse žalne spomine.

Utrujen leže v seno in zaspi.

Koren in žabar pa sta se poleg soda
izvrstno zabavala. Šimen je kadil z
jezikom svojemu dobrotniku, da ga je
popolno omamil, Joža pa mu je neutrudno
škropil ter zalival njemu in
sebi. Natakala sta kozarček za kozarčkom,
pila, ter seveda tudi izpila.
Prav po bratovsko sta delala; ves svet

ni imel tedaj srečnejših in odkritosrčnejših
prijateljev. Zato pa je mati Korenka
bridko naletela, ko je hotela razdružiti
ljubeznivo dvojico.

»Muhi pijani!« pozdravila ja je, pomolivši
glavo skozi vrata v klet. »Ali še ne
bo konca? Kar kozarce vama zbijem!«

»Ka-aj? Ti mi boš branila?« zareži
Koren. »Kdo jo gospodar?« In srdito
udari z nogo ob tla, da žena plaho odmakne
glavo in odide.

Joža pa grmi še nekaj časa, da je
celó njegovemu prijatelju tesno pri srcu.
Dobra volja je zapustila oba: Šimen si
je morda domislil, da utegne i on slišati
doma tak pozdrav, ako ne kaj hujšega,
in takoj se mu je mudilo domov.

Široka je bila veža v Korenovi hiši,
a vinskima bratcema je bila danes še
pretesna. Drgnila sta se sedaj ob tej,
sedaj ob oni steni, kakor bi jih hotela
razmakniti.

Pomračilo se je že, ko je prestopil
Šimen prag domače bajte. Ni še zaprl
vrât za seboj, in že se je vsula nanj cela
kopa neprijaznih pozdravov iz Jerinih
ust, ki je tam gôri v zapečku sedela
in kislo repo natepávala.

»No, klada gnjila!« zakriči žena, ko
mož, opotekaje se, lopne na klop, da
jo skoro potre. »Še klop mi poderi!
Seveda, saj za drugega nisi na svetu,
nego da škodo delaš.«

»Jera!« vzdihne Šimen leno, »danes
imaš pa gotovo silno kislo repo, da si
tako kisla. Pa bi si pristavila krompirja
v oblicah!«

»Ti, mrcina, ti!« zajeclja jezno ženska.
»Zdaj se pa še norčuj z menoj. Celi dan
se potim, zvečer pa naj imam še zabavljanje
za plačilo!« — In v tem hipu
prifrči izza peči žlica Šimnu v naročje.

»Tako je prav, Jera«, nasmeje se dobrovoljno,
»le še skledico mi daj, pa
bo vse dobro!«

To je bilo pa Jeri popolno odveč:
kar s peči bi planila, ako bi ne bilo
gôri tako prijetno. Dočim ljubezniva
soproga ropota in zdeluje pohlevnega
moža, nasloni se ta s komolcem ob
mizo in tiho posluša. Široko se mu
zazeleha, češ, da je že sit te pridige,
potem pa oblastno podrsa po tleh z
močno okovanim podplatom, da bi neutrudna
svarilka tudi njemu pustila par
besed.

»Jera!« oglasi se zategneno in pogleda
po strani na peč. A Jera je danes
gluha in ropoče dalje.

»Jera!« zakliče iz nova glasneje
in z važnim poudarkom; toda zopet
zaman.

»Jera! Ali me slišiš?« zahršči še
jedenkrat. Šele sedaj se mu odzove glas
iz kota nenavadno ljubeznivo: »No,
Šimen, kaj pa je?«

Mož je zadel pravo struno, da je
utešil gibčni jezik hudi ženi in se oprostil
neusahljivih zabavljic. Jera je bila
itak zvedava, kakor vse Evine hčere;
sedaj pa, ko jo je pohlevni soprog celó
trikrat poklical, in sicer vedno živahneje,
bila je uverjena, da bode zvedela
nekaj posebnega.

»I no, torej vrzi iz ust, kar misliš,
da se ne zadaviš!« opomni žena nestrpljivo,
ter se nagne naprej, da ji ne
uide kaka besedica.

»No, sedaj se pa še norčuj z menoj!
Sama za-se skrbi, da se ne zadaviš nad
tisto kislico; za-me ni nevarnosti, saj
nimam ničesar, da bi vtaknil v usta«,
nagaja žabar.

»Šimen«, miri ga soproga skoro s
prosečim glasom, »saj nisem tako hudo
mislila. Za-te imam pa tudi še med stéjami
nekaj, da prigrizneš. Samo povej,
kar misliš!«

»Saj ni nič takega«, tolaži jo. »Tista
gostačeva ...«

»Mana? No, kaj je ž njo, Šimen?«
prekine mu žena vsa razvneta govor.
»Kaj je z Mano? Je pa že zopet ...«

»O tebi eno pametno in resnično uganila«,
dostavi hitro soprog in se namuzne.

Jera se je jeze vgriznila v ustnice
in strašno bi se znosila radi te drzovitosti,
da ji ni zvedavost zaklepala ust.

»Šimen, povej vendar, kar misliš«,
prosi še enkrat navidezno mirna. »Ali
pa vsaj molči, da me ne jeziš. Toda
večerje ti ne dam ...«

»I no, saj pravim«, odkriva počasi
možak svojo skrivnost, zadovoljen, da
je tako dobro spokoril žensko radovednost,
pa tudi boječ se za večerjo:
»Tam gôri v senožeti je Manica pasla
krave. Ko sem šel tam mimo, pa je
zakričala na glas: »Ti se motiš!« Jaz
sem planil tje k nji in ji pošteno povedal,
kdo se moti. Saj pravim, otroci
so vsi neumni. In vsa objokana je bila,
— kar sram je je bilo.«

Šimen je vedel, da je Jera gostačevi
hčeri silno gorka. Zato je porabil ta
slučaj kot ščit proti pikrim puščicam,
ki so vanj letele. In dobro je pogodil.
Vse misli v Jerini glavi so se zasukale
proti Manici; tako je bila prijetno presenečena,
da v hipu ni vedela, kaj bi
rekla. Molčé je obsedela, ko je bilo
konec pripovesti, kakor bi želela še
kaj takega. Šele čez nekaj časa plane
izza peči in prižigaje trsko vsa zamišljena
zamrmra: »Pa večerjo prinesem!«

Ko je zaprla vrata za seboj, nasmehnil
se je Šimen, potegnil nehoté
z dlanjo po mizi in siknil: »Njo pa
ima v želodcu, še bolj kakor mene.
Pa je vendar pošteno dekle!« In skoro
mu je bilo žal, da je to povedal.

Jera pa se je sukala pred ognjiščem
semtertje in sama ni vedela, po kaj je
prišla. »Jezna je, aha; jokala je ...
hm-hm ...« godrnja sama s seboj na
pol tiho ter prestavlja kuhinjsko orodje.
Naposled odrine pokrov od peči in
vzame iz nje možu namenjen lonček.
Iz sklednika pa sname najlepšo skledico,
da v nji ponudi tečno pičo.

Vrnivši se v hišo, postavi molčé luč
na mizo in skledo poleg nje. Sama pa
sede na drugi vogel k mizi ter si menca
suhe komolce in zadovoljno pogleduje
moža, da mu gre večerja tako v slast.

»Vidiš, Šimen, kako skrbim za-te!«
pretrga mučni molk in si vije predpasnik
okoli roke. »Le vesel bodi, da
me imaš!«

»Saj sem vesel zmerom«, pohvali se
mož junaško, »časi še preveč, kakor
mi ti vselej v uho poveš.«

»I no, pa jaz nikoli tako hudo ne
mislim«, tolaži zopet ženka, »če ti rečem
to in to. Hvala Bogu, da nimaš več
tistega sleparja mestnega!«

»I no, Jera, le vesela bodi, da me
imaš. Glej, zopet sem ti prinesel osem
grošev za kračice«, dostavi soprog, da
bi rešil svojo čast; a časti svojega bivšega
prijatelja ni hotel braniti, boječ
se, da zaneti z nova prepir.

In Jera je z veseljem pobrala z mize
okroglih osem grošev. Zaspati pa to
noč dolgo ni mogla, ker ji je Maničin
jok vedno donel po ušesih, in je morala
o tem še mnogo razmišljati.

IV.

Slomšek.

Nekaj dnij potem so pri Korenovih
želi pšenico. Šest srpov je naklepal
Joža prejšnji dan, da bi
tem bolje rezali zlato-rumeno žito. Korenka
je najela zopet Jero in Barbo ter
še dve drugi ženici, da bi z domačima
deklama vred tem hitreje pobile šibeče
se bilje.

To so bile urne tisti dan Korenove
žanjice! Vsaka je hotela biti »najnaprej«.
A še nekaj posebnega je bilo
danes! Jera si je priborila s svojo žilavostjo
prvaštvo med vsemi. Vedno je
bila nekaj korakov pred tovarišicami,
pred Rezo. To pa se je zdelo jako za
malo veliki dekli, katera se je zavedala
svoje kuhinjske oblasti jako dobro in
je to svoje prvaštvo razširila dosledno
iz kuhinje na polje.

»Da bi me pa ta suha, stara babnica
vgnala v kozji rog; tega pa še ne pustim,
za cel svet ne!« mislila si je Reza
in zavidljivo škilila za svojo tekmovalko,
ki se je sukala sem in tje, kakor bi
šlo za stavo.

In velika dekla je vihtela svoj bridki
srp, kakor bi hotela z enim mahljejem
dožeti tje do drugega konca dolge njive.
Niti brusiti ni utegnila, dasi je srp že
bolj lomil nego rezal. Sopihala je, kakor
bi preletela devet farâ, in debele potne
kaplje so ji curljale z razbeljenega čela
— a vse zaman: Jera je še vedno prva;
da, celo vedno večji presledek je med
njima.

Barbi pa se je zdelo to jako nespametno, in
najbrže tudi ostalim žanjicam;
a vse so previdno molčale in so drvile
naprej. Póstarna ženica je uvidela, da
ni kos mladim tekmovalkam, zato je
jela prižinjati bolj zložno, češ, počasi
se tudi daleč pride. Njena soseda jo je
slišala često, kako nevoljno je mrmrala,
in vedela je tudi, kaj ji ni všeč, a reči
ni hotela ni bev ni mev.

Slednjič pa se vendar začuje od zadej
Barbin glas z jako pikrim povdarkom:
»No, danes smo pa pridne! Tako drvimo
naprej, kakor bi kdo žgal za
nami«.

In vsem je ustregla Barba s svojo
grajalno hvalo, ker vse, razven Jere,
so zravnale kvišku svoje hrbte in hotele
h krati nekaj dostaviti.

Micka je imela besedo že na koncu
jezika, zato pa jo je brž lahno smejé
se izustila: »Barba, ne za nami, temveč
pred nami žge nekdo, da se kar iskre
delajo. Zato pa ne moremo naprej, ker
se nam preveč blišči«.

»Prav imaš, Micka«, pritrja Reza,
»jaz tudi tako mislim, hihi, pred nami
žge, pred nami ...«

»Moj srp je danes tak, da kar ne
reže, in vendar ga zmerom brusim«,
toži zopet Barba, hoteč nekoliko opravičiti
svojo počasnost.

»Kakšen mora biti potem še-le Jerin!«
meni ena najemnic.

»Tak, da bi ga lahko na Klek jahala«,
zbode velika dekla in maščevalno poškili
tje pred-se, je li je Jera slišala.
A ta se ne zmeni; žanjice pa se glasno
nasmejó.

»Tak pa menda le še ni!« dvomi
kravja dekla Micka, in vidi se ji, da
ne misli tako, kakor govori.

»Zakaj ne?« vpraša Reza. »Ako
metle jaha, zakaj pa bi srpa ne? Saj
čarovnice znajo vse! Ali misliš, da bi
mogla Jera danes tako urna biti, če ne
bi bila sinoči na Kleku?«

In zadovoljno žanje dekla dalje, češ,
sedaj sem jo pa plačala.

Barba brusi med tem svoj oškrban
srp, pa zmajuje z glavo in rahlo pokara:
»Reza, Reza! Preveč govoriš!
Ne smeš tako hitro in tako hudo obsojati
ljudij. Ako se bomo tukaj na tem
svetu tako težko drug drugega gledali,
za božjo voljo, kaj pa bo potem, ko
smrt pride po nas! Ali boš morebiti
zaradi tega pokazala hrbet svetemu Petru
pri nebeškem pragu, ako boš Jero gôri
zagledala? Oh, kako hudo je sedaj na
svetu! Ko smo bile me mlade, pa nismo
bile take!«

»Ovbe, no«, odreže se nevoljno dekla.
»Kaj pa smo takega storile, da nas kar
v pekel podiš? Tako nedolžne pa gotovo
tudi niste bile vse kakor angeljčki,
ko ste bile mlade. Zale ste hotele biti,
pa možile bi se bile rade, ako bi vas
bil kdo hotel, pa dolge jezike ste imele,
kakor jih imate še sedaj. Barba, saj
dobro vemo, da nas je vse, tudi tebe,
pohujšala Adamova žena!«

In mlajše žanjice so s tajnim smehom
pritrdile odkritim besedam svoje zagovornice.
Ziniti pa si nobena ni drznila:
vse so žele dalje, in vsaka si je mislila
svojo.

Mučna tišina zavlada.

Barbi pa je hudo, da je tako razkačila
Rezo, in skoro proseče se čez nekaj
časa oglasi: »I no, Reza, saj nisem tako
hudo mislila! Hotela sem le nekoliko
posvariti, pa je takoj ogenj v strehi.
No, pa nikar ne bodi zato jezna!«

»Oh, Barba, še neslana mi ne bodi!«
odreže se dekla. »Ko bi bila vsaka taka
marnja vredna jeze, potem bi ne imela
mnogo prijetnih ur na svetu ... Saj
nam že itak ne cvetó same rožice ne
tukaj, ne tam, zraven pa moramo še
take slišati. Kaj, da bi človek ne bil
nevoljen?«

In zopet je nastal molk.

Cel današnji dan bi se morda pokvaril
marljivim žanjicam, ako ne bi
jih rešil iz tega mučnega stanja Andrej,
ki je prišel z vozom po snopje. Tako
veselo je prižvižgal sem po strnišču,
da bi vsakdo mislil, pod solncem ga ni
zadovoljnejšega, nego je on.

»Reza, ali te ni sram?« nagaja že iz
dalje, »vélika dekla si pri Korenu, pa
te staro babšè vžene«.

A odgovora ne dobi na to pušico.

»Danes ste pa menda vse babnice
gluhe«, izziva jih zopet, opazivši, da
med njimi ni vse tako redno in mirno,
kakor bi moralo biti.

Voz se ustavi.

Andreja se polasti zvedavost, zakaj
danes sicer tako gibčni jeziki nenavadno
mirujejo. Smejé se sname z ročice na
vozu pletenico, v kateri je pripeljal
ženam dopoldanjo málico.

»No, tukaj sem vam prinesel zdravilo,
s katerim se zavozljani jeziki razvezujejo
in zamrzneni tajajo. Katera ga
je najbolj potrebna?« pobara jih navidezno
resen.

Vse molčé in navlašč še hitreje žanjejo,
kakor bi bile gluhe in slepe.
Vsaka se sramuje prijeti pletenico.

»Menite li, da bom čakal na vašo
milost?« zamrmra hlapec in komaj zatrè
v sebi smeh. »Vzemi mi hitro ena iz
roke, sicer vržem na tla!«

»Ker druga noče, bodem pa jaz!« ponudi
se Barba nekako s strahom, vedoč,
da jo posegla v pravice vélike dekle.

»Tako je prav, Barba«, pohvali jo
Andrej, »ti si še poštena; vse druge
pa so že pregosposke. Čudno, da hočejo
sploh še srp sukati!«

Barba drži sramožljivo malico v roki
in ne vé, kaj bi počela. »No, dekleta,
sedaj pa le vkupe!« vabi jih k sebi.

»Barba, pametna bodi, pa sama začni;
pravijo, da z jedjo ni treba siliti nikogar«,
svetuje hlapec.

V tem pa vendar ena žanjica za drugo
odloži srp, zaveže povreslo zadnjemu
snopu ter ga prinese, da sede nanj.
Vse že sedé v krogu, le Jere še čakajo.

»Jera, me že jemo!« povabi jo Barba
po domače, dasi je bila málica še nenačeta.
A povabljenim se ne zmeni.

»Le čakaj! Vse ti bomo snedle«, opozori
jo Reza, toda zopet zaman.

»Andrej, ti jo pokliči«, veli Micka,
»pa vprašaj jo, kaj ji je danes, da se
tako kremži kakor sedem hudih vremen.
Glej, vse nas je zad pustila! Niti besedice
ne moremo izviti iz nje. Pravijo,
da je bila sinoči na Kleku ...«

In vsa družba se skrivaj namuzne;
še celo starikavo Barbo smeh posili.

Andrej pa se splazi tiho Jeri za hrbet
in, prišedši prav tje do nje, poskoči in
zakriči na vse grlo: »Jera, ali si gluha?«

»Ojoj! Jejminasta!« vikne ženica, vrže
srp od sebe ter vsa splašena odskoči
v stran.

»Málico sem prinesel! Slišiš? Vse
ti bodo snedle!« opominja jo hlapec,
da bi mu preveč ne zamerila te slabe
šale.

»Kaj ti v glavo pade, da me tako
strašiš?« kara ga Jera skoro brez jeze.
»Še danes ti bom odstrigla lâs, da se
ž njimi pokadim! Vsa se tresem, tako
si me oplašil«.

»No, lâs ti bom že dal«, tolaži jo
Andrej, »pa pojdi tje, da ti vino treslico
umiri«.

In Jera, videč, da je že zadnja, sluša
ga rada. Pricehtà snop ter sede na-nj.
Zamudila ni nič, ker šele sedaj začne
krožiti kozarec na okoli. Reza nataka
po pravu, katero imajo vélike dekle,
odkar svet pomni. In glej, kolika milost!
Prvega kozarca ne izprazni sama,
kakor veli pravilo, temveč ga ponudi
svoji današnji tekmovalki in zmagovalki.

»No, Jera, pa ti začni, da te strah
mine«, napije dekla po domače. »Ta
Andrej je ves muhast; ne smeš mu
zameriti, saj ga poznaš«.

In odlikovani žanjici se je Reza neizrečeno
prikupila s tem činom. Tovarišice
pa so se smejale z Andrejem
vred, vedoč, kako bridko se je njih
vodníca zmaščevala.

Mnogoizkušena Barba pa je tudi dobro
vedela, zakaj je Reza Andreja opravičila.
Od strani je premotrujé pogledala
na okrog in si mislila svojo.

Ko je Jera pila v dolgih požirkih,
režala se je tudi dvorljiva točajka na
vsa usta, češ, »obema sem jo vrnila«.
Osrečena žena pa se je oblizovala in
hvalila vino kot najbolje zdravilo za
vsako bolezen.

»Vidiš, Jera«, potrjuje jo Andrej v
teh nazorih, »za vsako bolezen je ta
božja kapljica. Sama praviš tako in prav
imaš. Zakaj torej vedno grajaš moža,
ako rad vživa to zdravilo? Le čakaj,
prvič ko prideva vkupe, povem mu,
kaj si rekla, in da ga tudi ti rada srkaš,
samo ako ti ga kdo hoče dati«.

Jero je vgnal Andrej s tem v zágato.
Ako bi ne bila preje tako dobre volje,
gotovo bi ga bridko plačala; a sedaj
se je vgriznila v ustnici in snop popravljala.

Hlapcu pa dá to še več poguma.

»Jera, le dobro se najej, da dobiš
več močij«, veli ji zopet in skrivaj
pomežikuje

ostalim ženskam, »potem pa
boš meni snopje na voz podajala«.

»O, tega pa že ne, Andrej! Naj ti ga
podaja katera-koli hoče, jaz ti ga ne
bodem«, zavrne ga osorno.

»Jera, pa uprav ti mi ga bodeš«,
draži jo zopet; »premalo te je, da bi
se ubranila; če ne, pa še tebe na voz
zbašem«.

»Reci, kar hočeš, jaz ga ne bom,
magari, čeprav se na glavo postaviš«,
zavrne mu žanjica jako razsrjena.

»Pa ga boš!« kljubuje ji hlapec navlašč
ter vrže par snopov sam na voz.
»Glej, ko bi bila gostačeva še pri nas,
pa bi tebe sedaj ne silil. Mana se ni
nikdar branila, kadar-koli sem ji kaj
takega velel. Zakaj pa si jo odpodila?«

Te besede pa so jo kar privzdignile
od tâl, tako so jo zbodle. Dobro je
poznala Korenove domače razmere, vedela
vse spletke radi Jurija in Manice,
a sedaj je stvar po svoje obrnila, da
je pičila dva ob enem.

»Kaj sem jo jaz prepodila od Korena?«
zakriči na glas. »Aha, saj vem,
zakaj se tako poteguješ za njo ... Oče
je že vedel, kaj je storil, ko je postavil
njo in starca pod kap ...«

»Jera, ali se ti je po noči kaj sanjalo,
da tako bledeš?« vpraša jo norčavo.
»Ako bi bila ti gospod, gotovo bi naju
že oklicala«.

»Oj, Andrej, brez norčije! Saj vem,
kako je ...« očita zopet. »Kdo je pa
tisti, ki vedno žvižga gôri po Korenovem
dvorišču in pri fari pred cerkvijo postaja
in ...«

»Glej jo no, babnico sitno!« zjezi se
Andrej resno. »Menda naj tebe hodim
vprašat, kdaj smem ukati in peti, boš-li
morda ti pometala s svojim strupenim
jezikom pred cerkvijo, kjer se zbiramo
in kramljamo mi fantje od fare, ko
smo bili popreje pri nauku, morda bolj
pošteno ko Žabarjeva Jera ... Če zvedó
to naši fantje, premeljejo ti tvoje suhe
kosti. Veš, Jera! Manico pa mi le pusti
v miru; čeprav je gostačeva, pa je
vendar več vredna nego sto bâb tvoje
baže in še ti po vrhu!«

Reza je prišla v silno zadrego radi
Mane; Barba pa je počasno mlela svoj
ljubi kruhek in vse brala z obraza.
Toda uverjena o nedolžnosti gostačeve
hčere zbere vso svojo govorniško zmožnost,
srpo pogleda Jero in reče oblastno:
»Fej te bodi, Jera! Tako si stara, pa
še zmerom tako neumna in zrela in še
hudobna zraven. Pusti že vendar to
ubogo Mano v miru. Da bi bila le vsa
naša dekleta taka! Toliko mora trpeti
z očetom, za plačilo pa ji je obrekovanje.
Sram te bodi, Jera! Kdaj neki
te bo srečala pamet? ... O, saj vem,
zakaj si ji tako ljubezniva! Lani ti je
povedala v obraz, kar ti je šlo po pravici,
in tega ne moreš več pozabiti ...
Prav je imela Mana, prav, saj si še
danes ravno taka ...«

»Kaj neki mi je povedala?« vpraša
Jera navidezno mirna, a jeze prebledela.

»Kaj ti je povedala?« začudi se Barba.
»Nikar se ne delaj še bolj neumno nego
si! Raje molčim ...«

»Da, molči, molči, Barba!« zamrmra
zaničljivo Jera, vtakne preostali kos
kruha v žep in odide na svoje mesto
žêt. »Še pes ima pri jedi rad mir, samo
jaz ga nimam«.

Tudi ostale žanjice se polagoma porazdelé
na prejšnje kraje. Reza pa se
ponudi sama, da gre hlapcu snopje na
voz podajat: in to je bila za hlapca
velika odlika, za véliko deklo ne malo
ponižanje.

Govorila nista skoro nič. Andrej je
bil nevoljen, Reza pa tako zmedena,
da je vedno narobe podajala snopje
njemu v roke. Žal ji je že bilo, da se

je tako ponižala, ker hlapec je ni prijazno
opominjal, temveč režal nad njo,
kakor bi ne bila nič boljša nego Jera.

Jezilo je Andreja. In kaj bi ga ne?
Njegovo srce je bilo še vedno slobodno,
na Mano niti mislil ni, na kako drugo
še manj. Reza se je sama skrivaj zanimala
za-nj, a srca ni še odkrila nikomur.
Sedaj se je skoro kesala, da
je to zamudila, ker ljubosumnost se ji
je vselila v srce.

Naloživši snopje išče po strnišču okrog
voza raztreseno klasje, ali bolje: pripravne
besedice išče za Andreja, ker
za klasje je itak slepa. — Hlapec že
zakriči nad konjema, da potegneta voz
z mesta, Reza pa v skrajni stiski more
le ziniti: »Andrej, le pazi, da se voz
na-te ne zvrne!«

Kratko je bilo slovó, a to silno ljubeznivo.

»Oj, Reza, ni se treba bati!« odvrne
hlapec hladno, ne da bi se ozrl.

Žanjice bi danes menda celi dan molčale,
ako ne bi bilo med njimi zgovorne
Barbe, ki je znala mnogo lepih stvarij.
Jera je molčala in hitela žeti, tudi Reza
ni bila prezgovorna.

V.

Levstik.

Pregovor pravi: »Kar vesta dva,
se še zariglja, kar vedó trije,
vedó vsi ljudje«. Na Korenovi
njivi pa jih je bilo oni dan celó sedem,
ki so vse slišali. Dasi so bili menda
vsi uverjeni, da je bila Jerina ovadba
le zlobna spletka, vendar se je ta novost
raznesla po vasi, in ljudje so si
osnovali vse še lepše in mikavnejše —
iz gole laži je v ljudskih očeh postala
istina. Seveda mnogi niso verjeli, ker
so predobro poznali Jero, in med temi
je bil v nekoliko tudi Jurij.

Jako nemilo ga je zadela ta novica.
Omahoval je še vedno v dvomih, iskal
si razlogov za to in ono; sedaj mu je
hotela ugasniti zadnja iskrica upanja.
Tolažil se je sicer, a srce mu je bilo
nepokojneje.

Neko nedeljo navlašč počaka Jero
pred cerkvijo, da jo med potom vpraša
o tej stvari. Domov gredé jo doide sredi
polja.

»No, Jera, dober dan!« pozdravi jo.
»Vroče je danes; v cerkvi je bilo tako
soparno ...«

»Bog nam ga daj dober dan!« odzdravi
mu silno sladko. »Da, vroče je,
saj je pa tudi čas za to: pasji dnevi
so že blizu. Vsa premočena sem, tako
sem se kuhala v cerkvi. Pa je vendar
tako prijetno tam notri, odkar imamo
tega gospoda. Tako lepo znajo povedati,
da bi jih kar zmerom poslušala.

Tam na stopnicah sedim, in kar nič
se mi ne zadremlje, da se sama sebi
čudim ...«

»Da, res lepo povedó gospod«, pritrdi
mladenič. »Da bi le mi tako lepo
tudi živeli, kakor nas učé. Pa zdi se
mi, da se kar nič ne poboljšamo«.

Jero je spravila ta pametna opomba
v zadrego.

»To pa je že zmerom tako bilo in
bo tudi, ko nas ne bo«, deje naposled
vidno vznemirjena.

»Pa bi vendar ne smelo biti!«

»Seveda ne«.

In korakala sta nekaj časa molčé.

»Naš Andrej je tudi tak, kakoršen
bi ne smel biti«, povzame zopet Jurij
besedo. »Cela vas govori o njem in o
tisti gostačevi! Ako bi vedel, da je res,
še danes gre od Korena proč«.

Žena je opazila, kako nerade so mu
šle te trde besede iz ust, slutila pa je
tudi, kaj Jurij namerava s temi besedami.
Vest se ji vzbudi. Ne upa se
zaplesti v kočljiv pogovor, kakor bi
vedela, da so mu znane vse njene zlobne
laži in nakane. Hladnokrvno se oglasi:
»Zdaj bi bilo škoda hlapca od hiše!
Mlačev je že tukaj, otava bo tudi kmalu
za košnjo, in potem pride setev. Kdo
vam bo pomagal pri domu, če njega
ne bo? Z očetom ne moreta vsega
opraviti: ti si premlad, oče pa prestar;
obeh je škoda ...«

Tako poskuša Jera iznebiti se nadaljnih
vprašanj in vsaj nekoliko popraviti svojo
krivdo, da otme hlapca.

Jurij pa se ne dá odgnati.

»Jera, bomo pa drugega dobili; saj
jih je dosti boljših!«

»A sedaj so vsi v službi«, meni žena
v skrbeh za Andreja; »Kres je že proč,
Šentjanž pa je še daleč«.

»Bolje, da ni nikogar pri hiši, nego
tak ...«, pove mladenič odločno.

»Tako hudoben pa vendar-le ni, kakor
se tebi dozdeva«, zagovarja ga zopet Jera.

»Torej se vsa vas laže ...«, preseka
ji Jurij besedo.

Posvetilo se mu je v glavi, in skoro
trdno je bil uverjen, da mu je jasna
vsa stvar, — jasne Jerine spletke, jasna
nedolžnost gostačeve hčere. Srce mu
je od radosti poskočilo.

Jera je bila popolno poražena. Bledica
na njenem velem obrazu je kazala
očitno, kaj se godi v njeni duši. Videč,
kako lepo jo je speljal na led, oglasi
se Jurij po dolgem molku z rezkim
glasom: »Da bi jaz vedel, kdo si drzne
tako nesramno obrekovati to ubogo
Manico, izderem mu pri tej priči strupeni
jezik!«

In jezno zavihti roko, da žena plaho
skoči v stran. Vedela je, zakaj se Korenov
sin tako poteguje za čast dekletovo,
in sram je je bilo.

Da vsaj nekoliko odvrne od sebe
sumnjo, zajeclja pohlevno: »»Moj Šimen
pa je uni dan pravil, da jo je našel na
Lukanovi senožeti vso objokano ...
Torej nekaj mora vendar-le biti, bodisi
to ali to ...«

»Ako je jokala, jokala je zaradi bolnega
očeta«, brani jo mladenič in poskuša
zatajiti svoj notranji nemir. »Mar bi ti
ne jokala, ko bi trpela toliko, kolikor
trpi ona — po nedolžnem?«

»Mogoče!« odgovori Jera, uvidevša,
da se je iz nova vjela v drugo zanjko,
ko je to izkramljala; prepričana je
namreč bila, da Mana tedaj ni jokala
po očetu, nego po Juriju.

Med tem sta dospela do domače vasi.
Jurij je krenil po bližnjici proti domu,
Jera pa je capljala po glavni cesti dalje;
skoro pozabila sta se pri razhodu posloviti.

Globoko se je oddahnila starka, ko
se je videla sámo. Jezila se je sama

na-se, da temu mladeniču ni mogla biti
kos. Nevoljno je stresala glavo in mrmrala
sama s seboj. »Poroka bo! Prav
gotovo bo poroka, čeprav se bo stari
upiral z rokami in nogami. Vzeti jo
bo moral pod streho rad ali nerad. Oj,
Mana!« To je bil sklep njenega razmotrivanja
in sicer tako važen, da si ga
je glasno dvakrat ponovila.

Mladi Koren pa je bil danes vprvič
zopet v resnici vesel. Tako ponosno je
prihajal proti domu, da se je materi,
sedeči v sobi pri odprtem oknu, kar
samo od sebe smejalo in da je pozabila
hipoma vse bridkosti prošlih dnij.

A tudi Andrej je bil ta večer izredno
dobre volje. Vaški fantje so se sešli po
nauku v krčmi, da si zalijó in odmočijo
zasušena grla. Korenov hlapec je bil
danes duša cele družbe. Tovariši so
mu kar navskriž častitali in ga želeli
videti kmalu pred oltarjem z družico
ob strani.

Andrej se je sicer branil takih častitek,
češ, da je vse govorjenje o njem le
gola laž, a prijatelji se niso dali preveriti.
Rad ali nerad je moral igrati
ulogo ženina v njih sredi in dajati za
pijačo, ki je slednjič vsem zmešala glave.

»Andrej, kadar bo svatba, boš tudi
mene povabil; jaz imam harmoniko«,
ponudi se mu prvi.

»In mene tudi! Jaz znam plesati!«
dostavi drugi.

»In mene tudi! Jaz znam piti, jesti,
norce briti«, glasé se vsi hkrati in
dvigajo kozarce ter trenkajo z Andrejem
tako junaško, da ga izlijo več po mizi
kakor v grla.

»Kaj mislite? Lepa nevesta bo ta
Mana!« hvali jo prvi.

»I, kaj lepa! Pridna bo, pridna, da
ne kmalu katera tako. Vse bo hotela
sama narediti. Andrej, ti boš samo roke
križem nosil«, prorokuje mu drugi.

»Le nekaj bi moralo biti bolje«, pomišlja
si tretji. »Denarja ne bo prinesla,
denarja!«

»To nič ne de«, tolaži ga četrti.
»Denar bo kar sam na kup letel, ko
se vzameta. Še Korena lahko prekosiš,
Andrej, ako le hočeš«.

»Potem te pa za župana izvolimo«,
obljubuje mu nekdo, ki niti volilne
pravice nima.

Tako so zidali tovariši svojemu prijatelju
gradove v oblake in marljivo
praznili bokal za bokalom na njegov
račun.

»Saj si Korenov«, sklicavali so se in
terjali pijače. »Ti lahko daješ, ki imaš
več, kakor mi vsi vkupe«.

In Andrej je bil pokoren in darežljiv
kakor grof. Tolikim voščilom se ni
mogel več ustavljati; veroval je nazadnje
že sam, da bodeta z Mano
prej ali slej še mož in žena. Smejal
se je iz polnega srca od radosti, tovariši
pa so si namežikovali in se tiho
smejali.

Pozno v noč so odrinili proti domu.
Oštir pa je vzel kredo v roke in zapisal
na desko Andrejevo ime ter še
par kljuk zraven.

»Preveč mu zaupaš«, dejala je oštirka
soprogu, videč začrtano številko.

»Bo že, saj je Korenov! Pošten je
pa tudi«, potolažil jo je mož in obveljalo
je.

Andrejevi tovariši pa so bili tako
nevljudni, da niti domov niso spremili
svojega dobrotnika, kateremu nocoj
cesta in steza ni bila povsodi dovolj
široka.

»Saj luna sveti!« potolažili so ga in
šli svojo pot, on pa svojo.

»Rad bi vedel, kako se bodeta z
mladim Korenom razumela?« izproži
pogovor oni, ki je bil najbolj trezen.
— »Kaj drugega? Proč ga bo zapodil;

zakaj pa je tak norec, da vse verjame!«
odgovori mu tovariš.

»Potem grem pa jaz h Korenu služit«,
pripomni nekdo.

»In nam boš za vino dajal kakor
Andrej«, dostavi drugi.

»Da, ako bi bil tako prismuknen,
kakor je on«, zavrne ga prejšnji.

Iz dalje začujejo hripav Andrejev glas:

in glasno se začnó smejati.

Sprimejo se in zapojó, a ne mnogo
lepše nego njih predobri prijatelj.

VI.

S. Jenko.

Gorko poletno solnce je izvabilo
starega Tomaža iz bolniške postelje.
Prilezel je skoro po vseh
štirih iz Lukanove hiše, katera mu je
dala miren kót, in se položil pred-njo
na zeleno trato. Z nemalim trudom je
stegnil svojo neozdravljivo nogo po
zemlji, da jo solnčni žarki dobro pregrejejo
in ukrepé. Žive duše ni bilo
razven njega doma, vse je šlo na delo;
le on je ostal kot čuvaj pri domu. Silno
mu je bilo dolg čas; zato ga je tem
bolj oveselil petelin, ki je pripeljal svojo
družinico okrog hišnega ogla, da je
poiskala tudi tukaj hrane med zeleno
travo.

Dasi je Tomažu samemu dobro teknil
kos kruha, katerega je prinesel seboj,
vendar je jel takoj vabiti kure k sebi
in jim metati drobtinice, da bi jih tem
dalje pri sebi pomudil. Kakor nedolžno
dete se je pogovarjal ljubeznivo ž njimi
in karal sedaj to, sedaj ono čopko, ki
je bila toli požrešna, da je hotela sama
vse pozobati in je zavidljivo kljuvala
okoli sebe.

»Hi-hi-hi!« zareži se mu za hrbtom
Šimen. »Tomaž, preveč jih boš poredil,
preveč! Potem se bodo pa skujale in
ne bodo več hotele jajec nesti«.

»O ne, ne, Šimen!« odgovori gostač
počasno se ozrši. »Treba jim nekoliko
postreči, ker so tako pridne. Revice,
celi travnik so že prehodile in prebrskale,
pa so še zmerom tako zeló lačne.
Nobenega ni, da bi se jih usmilil«.

»Saj sam tudi nisi presit«, pove mu
žabar odkritosrčno in sede na klopico
pred hišo gostaču nasproti. »Vš, všš;
kure, le pojdite proč; Tomaž bi sam
rad jedel!«

Cela kurja čreda se zaleti z divjim
krikom v stran, kakor bi jastreb planil
med-njo.

»No, vsaj ubogo žival mi pusti v
miru!« svari gostač skoro užaljen.

»Tomaž, le sam si privošči; kure
lahko hodijo in si poiščejo zrna, koder
hočejo; ti pa si ves nadložen, da bi te
morali skoro pitati«, tolaži ga prijatelj.

Gostač pomolči nekoliko, kakor bi
si mislil: »Saj je res, kar praviš!« in
slednjič zajavka: »Da, da, vidiš, tako
se nam godi na stare dni! Za drugo
nisem več na svetu, kakor za nadlogo
ljudem. Bog najbolje naredi, da me k
sebi vzame. Za delo nisem in ne bodem
več. Odzvonilo mi je že!«

»Meni tudi!« dostavi žabar nenavadno
sočutno.

»Oj, Šimen«, vzdihne prejšnji, »ko bi
bil jaz še tak korenjak, kakor si ti, pa
bi se še s kosci poskušal na senožetih.
Pa ljubi Bog že vé, zakaj nas tepe ...
saj smo zaslužili ...«

In oko zarosi osivelemu starčku.

»Tomaž, ti si zmerom predober«, odgovarja
mu tovariš, katerega je bolnik
pošteno osramotil. »Ti si že star; starost
pa naj počiva. Mladi ljudje naj delajo,
ki so za to, mi pa, stari vojaki,
uživajmo sedaj, kar smo zaslužili v

mladih dneh. Midva sva že tedaj dovolj
storila, ko sva se na Laškem s »Plemontezarjem«
tepla. Glej mene, Tomaž;
tako se živi na stara leta! Naj le Jera
godrnja, kolikor hoče; jaz pa pravim:
stare kosti potrebujejo pokoja.«

»Seveda, tako je, ako ima človek svoj
varni kotiček, kjer počije, in svoj debeli
kos, da ga prigrizne. Toda, ljubi moj,
pri nas je drugače ...«

»Kaj je drugače?« oglasi se žabar na
vsa usta. »Kaj mi boš vedno tožaril?
Saj vidiš, da si z vsem preskrbljen. Kaj
neki še hočeš? Saj imaš dekle, ki ti
vse stori in poskrbi, kar si želiš. Ko
bi imel jaz tako Mano — kar roke bi
križem nosil in za njeno zdravje bi
molil«.

»Da, da! Mana je res pridno dekle«,
pokima oče pomenljivo in rahlo pogladi
z dlanjo travo okoli sebe. »Da bi
le zmerom taka ostala, tudi potem, ko
mene ne bode več! ... Pa še ta mora
pretrpeti toliko zaradi hudobnih lažij ...«

Očitajoče se ozre na žabarja. Slučajno
se vjameta z očmi. Šimen se
zgane, ne vé, kaj bi odgovoril, vedoč,
kam merijo prijateljeve besede. Iz žepa
privleče pipico, da jo natlači.

»Saj sem že tolikokrat zabičeval svoji
Jeri«, zamrmra polglasno, »naj ne brusi
jezika nad drugimi ljudmi, pa — nič
ne pomaga. Ženske so pač take: vedno
imajo dovolj druga o drugi povedati
in zabavljati, pa so vse enake kakor
krajcarji«.

»Moja Mana pa nobeni nič žalega ne
stori«, brani oče čast svoje hčere.

»Saj pravim, Mana je pošteno dekle,
da malo takih. Zato ji pa druge zavidajo,
ki same niso nič prida, in se
lažejo o nji«.

»Pravijo, da si je tvoja Jera to izmislila«,
govori starček skoro sramežljivo.
»Šimen, le povej ji, naj mi pusti
hčer v miru. Velik greh je obrekovanje«.

Krik se začuje iz bližnje gošče sèm.
Mana in Jera se bližata burno se razgovarjajoč.
Prva nosi jerbas na glavi,
druga pa butaro dračja.

»Aha, sedaj smo jo pa dobili«, kriči
Jera iz daleka, zazrši očeta pred hišo.
»Celo pot ji že pridigujem ... glejte,
kako se joka ... seveda, slaba vest!«
Zmagalno vrže žena butaro pred gostačem
na tla.

»Za božjo voljo, kaj pa je?« vzdihne
oče ter se bolestno prime za glavo.
Pogleda sedaj hčer, sedaj Jero.

»Ovbe, govorila sta gori v hosti. Nista
mislila, da pride kdo mimo, najmanj,
da pridem ravno jaz ...«, peni se starka
v maščevalnem veselju.

»S kom je govorila?« sili zopet v
njo gostač.

»I no, s kom? Tega bi pač ne bilo
treba vprašati«, vjeda se poredno babnica.
»S kom? S Korenovim hlapcem,
pa z nikomur drugim!«

»To ni nič hudega!« zarohni nad
tožilko njen mož. »Ko bi bilo po tvojem,
pa bi še jaz s teboj ne smel ziniti besedice,
ker oba ne nosiva hlač. Le
molči, stara, molči, sicer ti jaz zavežem
jezik!« In mali možiček plane po koncu
ter stopi srdito par korakov proti ženi.

»Kaj sta govorila?« vpraša gostač
hladno.

»Saj se vé, kaj si imajo taki ljudje
povedati«, toži babnica mirneje. »Smejala
sta se in govorila, pa še dalje
bi bila stala tam, ko bi ne bila jaz
prišla«.

Mana je odložila jerbas in se postavila
kot obtoženka pred očeta. Ihtela
je, da bi se kamnu smilila, a Jero je
to le še osrčevalo.

»Mana, kaj je bilo? Govôri resnico!«
vpraša jo oče resno.

»S senožeti so me poslali domov,
naj doma opravim živino in večerjo
pripravim. V gozdu me je srečal Andrej
z vozom in mi rekel: »Dober dan!« Jaz
pa sem mu odgovorila: »Bog ga daj!«
Potem pa je še dejal, da bi rad on
nesel ta-le jerbas mesto mene, ko bi
utegnil, jaz pa sem se smejala in rekla,
da ga sama lahko nesem, ker je itak
le prazna posoda v njem. Tedaj pa
je prišla Jera, ki mi je zmerom za
petami«.

»Lažnivka!« zakriči le-ta. »Kdo pravi,
da sem ti zmerom za petami? Mari si
mi toliko, kolikor lanski sneg. Po gobe
sem šla in po drva, ne pa tebe lovit«.

»Jera, ko bi ti bila Mana res toliko
mari, kolikor lanski sneg, pa bi ne
stresala vedno jezika nad-njo«, zbada
jo soprog.

»Če ni bilo nič drugega, kakor to,
ni bilo nič hudega«, oglasi se oče
mirno.

»Nič drugega ni bilo«, zatrdi hči,
»odgovoriti pa sem mu morala, ker me
je ogovoril«.

»Seveda, če ni bilo ...« ugiba hinavsko
babnica.

»Ni bilo, ne!« zakriči nad njo
Šimen in stisne pest. »Molči, baba,
sicer te ...«

Žena pograbi butaro in godrnjaje
odhiti.

»Mana, le nikar ne jokaj, saj veš,
kaka je moja stara. Da si poštena, to
vé vsa vas. Ko bi bil jaz na tvojem
mestu, še ne zmenil bi se za tako blebetanje«.

»Tiho bodi, Mana, tiho!« oglasi se
še oče, ko hči ne preneha ihteti. »Saj
ti verujem, da si poštena. Drugič pa
moraš bolj paziti, ker vidiš, kako hitro
ljudje slabo sodijo. Nič naj te ne skrbi;
jaz bodem govoril z Lukanom in mu
povedal, kako je bilo!«

Mana je odnesla jerbas v vežo. Potolažiti
pa se le ni dala. Ko je pokladala
krmo živini, otirala si je še
vedno oči.

Možaka pa sta pokramljala na trati
še o tem in onem. Nobenemu se ni
mudilo na delo; ta bi rad, pa ni mogel,
oni bi lahko, pa ni hotel.

VII.

Gregorčič.

Odkar so ono nedeljo večer povedali
hlapci Andreju, da mu je Mana »namenjena«,
bilo je proč s pokojem njegove
duše, proč s prostostjo srca. Vse
misli so se mu sukale le okoli nje.
Nobeno delo mu ni šlo prav izpod rok.
Zdelo se mu je, da je v malih dneh
vse pozabil, česar se je v letih naučil.
Bil je gluh in slep za vse; še jesti se
mu ni ljubilo. Cele noči je presanjal
le o svoji nevesti.

Nekaj mu je delalo silno preglavico:
Andrej ni vedel, kako bi odkril izvoljenki
svoje srce. Napravil si je novo
obleko po najnovejšem kroju; od témena
do petâ je bil ves nov, da bi se pokazal,
češ, nekaj imam še pod palcem.
Trudil se je, da bi Manico kje srečal
in jo nagovoril, a ni imel sreče. Šla
sta sicer parkrat drug mimo drugega,
a niti pozdravila se nista. Deklica je
po očetovem navodu gledala sramežljivo
v tla, Andreju pa je pri pogledu na-njo
vselej kar sapo zaprlo, in zardel je
tje do ušes, kakor kuhan rak. Potem
pa se je jezil sam nad seboj in se grizel
v ustnice, kakor bi bil zblaznel.

Vprvič je mogel izpregovoriti ž njo,
ko jo je srečal na gozdni poti. A kako
je bilo, že vemo. Predno je mogel
ziniti kaj pametnega, zalotila ja je neizogibna
Jera; konec je bilo pogovora,

ko se niti začel ni. Andrej je vskipel
v onem hipu in priložil bi bil gorko
zaušnico babéli, da ga ni bilo sram
pred Mano. A sklenil je trdno maščevati
se nad čarovnico, o kateri sedaj
ni več dvomil, da hodi na Klek.

Bila je zopet nedelja, in Andrej se
je kazal z nova v svoji gosposki obleki.
Marsikatera zapuščena samica, ki pa ni
bila rada v samskem stanu, škilila je
skrivaj nanj in si na tihem želela, morda
celó molila, da bi nji ponudil roko. Najhuje
pa se je godilo Rezi. Z bistrim
očesom je gledala Andreju v dno srca,
vedela je, kaj se godi v njegovi duši.
— Silno je bila nemirna zadnje dni,
celó jokala je časih na skrivnem. Jezilo
jo je, da bi imela gostačeva več moči
nego ona, vélika dekla pri Korenu, in
ukrenila je, da pri prvi priliki pové
Andreju vse, kar ji teži srce. Zato je
bila danes v cerkvi tako razmišljena,
da ni mogla moliti in ni nič vedela,
kaj so gospod povedali, le oklice je
poslušala z ušesi in ustmi. Po maši pa
ga je natančno zasledovala, dokler se
ji ni izgubil s tovariši v krčmo.

Isto nedeljo večer so bili pri Korenu
vsi doma pri večerji, le hlapca ni bilo.

»Ali je bil pri krščanskem nauku?«
vpraša oče po dolgem mučnem molku,
ko sedé že vsi okoli mize in se ne ganejo,
kakor bi še nekoga čakali.

»Bil je, da!« pove hitro Reza. »Jaz
sem ga videla; pri zadnjem oltarju je
stal«.

»Kar jejte, saj ga ne bo!« opominja
Korenka vidno nevoljna.

»Saj bi bilo menda najbolje, da bi
ga prav nič več ne bilo«, dostavi sin
skoro vesel.

»Jurij, kaj pa misliš?« začudi se
vélika dekla. »Kdo bo pa potem mlatil,
kosil, sejal? Toliko dela, ljudij pa tako
bore malo!«

Micka se nehoté namuzne radi Rezine
umetne zgovornosti, a precej ji zastane
smeh, ko zagleda očetov obraz. Že itak
nevoljnega je spravilo deklino besedičenje
v hudo jezo.

Srpo pogleda tje čez mizo in kakor
pičen plane kvišku ter zakriči: »Kaj
mi boš ti ukazovala, koliko nas mora
biti! Šment! Ako ti ni všeč, pa pojdi!
Lenaril pa pri nas ne bode nobeden«.

Reza osupne. Od Korena ne bi šla
rada, zlasti sedaj ne. Molčé vstane izza
mize in stopi skozi vrata, a predno jih
zatvori za seboj, glasno zaihti.

Celi družini se je skazila večerja,
nikomur več ne tekne.

Molk nastane.

»Kaj bodemo pa jutri delali?« vpraša
oče mirno, da se ni vedelo, ali velja
vprašanje ženi ali sinu. Oba pa sta
vedela, da hoče uvesti s tem zopet
dobro voljo v družbo, ker takih vprašanj
nista bila vajena slišati iz očetovih
ust. Bil je namreč v gospodarstvu povsem
nezavisen.

»Za poljska dela ni; saj je vse premočeno,
in še vedno lije dež«, odgovori
soproga dobrovoljno.

»Tisto hosto bom speljal domov, ki
že od zime gnije v gozdu. Jeseni bo
zopet drugega dela čez glavo«, ponudi
se sin.

»Ti mi je že ne bodeš vozil«, odgovori
oče dobrohotno. »Kaj se vtikaš v taka
dela, ki so pretežka za-te ...! Hm ...
z Andrejem vem, da ne bo nič. Pijan
bode prilomastil domov, zjutraj pa, ko
bode treba iti na delo, dremal bo, kakor
bi bil ubit ... Že vidim, da bodem
moral sam napreči in iti ...«

»Saj pravim, kar plačajte ga! On ni
več za našo hišo«, ponavlja Jurij svoj
svèt.

»Res bo treba drugega iskati«, meni
mati. »Vedno je nerodnejši ... No,

toliko potrpimo ž njim, da podelamo
glavno delo, potem naj pa le gre«.

»Najbolje bi bilo, da gre kar jutri«,
sili zopet sin, vidno oveseljen zaradi
materine izjave. »Bodem že jaz opravljal
dela namestu njega«.

»Kaj bodeš ti?« ugovarja oče, a vidi
se mu, kako mu ugaja sinova postrežljivost
in delavnost. »Po oni drobiž
pojdem jaz, ti pa doma kravam mrve
nakôsi, in Andrej, ako ga bodo noge
nosile, izvozi naj gnoj iz hleva«.

Oče je vstal izza mize. Obrnil se je
v steno, da je prikril notranjo radost
radi sina, katera se mu je na obrazu
smehljala. Mati pa vedoč, kaj premišljuje
mož, dala si je nalašč opraviti z
obleko poleg peči, in tudi nji je bilo
sladko pri srcu. — Srečen je bil tisti
večer za očeta, mater in za sina.

Dočim je Micka v kuhinji posodo
pomivala in mislila o tem, kar je ravnokar
videla in slišala, ihtela je bridko
njena tovarišica v svoji stanici, a ne
zaradi sebe, temveč zaradi Andreja.
Silno jo je skrbelo, ker ga je Koren
hotel že jutri pahniti skozi duri. Sklenila
je, da pojde takoj za njim, naj gre,
kamor hoče. Pri oknu je stala in poslušala,
kdaj bi se začula kaka hoja.
A ni ga in ga le ni! Vse že spi po
hiši, le Reza bedi. — Na tihem se splazi
iz hiše in gre Andreja iskat, da vsaj
ne prilomasti domov in vse družine ne
vznemiri. Doli na polju se srečata.

»Andrej, kakšen pa si?« pozdravi ga
ljubeznivo.

»Stvar, kdo pa si?« odzdravi ji oni trdo.

»Ovbe no, zakaj te pa že popreje ni
bilo domov? Oče so bili strašno hudi;
proč te mislijo dati«, svari ga dekla in
ga prime, da ne bi omahnil v blato.

Andrej se umiri spoznavši Rezo.

»Čemu pa me hodiš iskat; saj znam
sam pot do doma«, pravi ji prijazno.

»Bala sem se za-te!« odgovori mu.
»Kaj bi bilo, ko bi sedaj pribrenčal
domov in starega predramil! Še jutri
bi ti pokazal vrata. Jaz sem te branila,
pa me je grozno oštel, še večerjala
nisem — zaradi tebe«.

»Zakaj pa nisi? Ali sem ti morda
jaz branil?« posmehuje se ji.

»Oh, kakšen je klobuk!« vikne dekla,
pobravši mu ga iz blata. »Nov je, pa
tako malo skrbiš zanj«.

»Glej jo no, kako govori, kakor bi
bila že moja babnica!« kara jo na pol
resno, na pol v šali.

»Če še nisem, pa še bom«, pristavi
hitro Reza silno sladko in mu potisne
osnažen klobuk na glavo.

»Ko bi te jaz hotel!« draži jo hlapec.
»Pa so druge gorše, nego si ti. Gostačeva
je meni namenjena; vse tako govori«.

»Oj, Andrej, Mano ima že drugi,
za njo se le obriši«, pove mu dekla
maščevalno. »Ona bode pri Korenu gospodinjila:
vse tako govori; jaz pa
bodem pri tebi: vse tako kaže«.

Reza se prisiljeno nasmehne.

»No, ti boš pa pri meni!« potrdi ji
hlapec.

Prišla sta do domačega dvorišča.

»Pazi, da koga ne prebudiš«, šepne
mu Reza v uho. »Lahko noč! Dobro
se počij!« In rahlo po prstih stopaje
se bliža hiši.

Andrej pa ropoče s svojimi težkimi
škornji po stopnicah na svisli. Zarije
se v slamo in zaspi.

Reza pa je še dolgo bedela to noč.
Sama s seboj je bila zadovoljna, da se ji
je vse tako srečno steklo. Misli na bližnjo
poroko ji niso dale potrebnega pokoja.

VIII.

S. Jenko.

Drugo jutro je bilo prav tako,
kakor je povedal oče Koren. Vse
je že bilo po koncu, le Andrej
je še sanjal na svislih.

»Ali ga še ni?« vpraša oče, iz veže
stopivši, sina, ki je snemal komat s
klina, da bi vpregel konja.

»Treba mu počitka«, odgovori Jurij
smejé se. »Bodem že jaz vse opravil
mesto njega. Naj le počiva!«

»Kar pusti mi konja!« zareži oče.
»On mi ga mora vpreči; zakaj pa je
pri hiši!«

»Saj bode skoro naprežen, in voz sem
že pripravil«, odgovarja sin hladno;
»samo ven ga še izpeljem, potem lahko
odrinete.«

Oče umolkne. Sinova postrežljivost
in marljivost ga je presenetila.

»Klada gnjila! Le čakaj, še danes mi
pojdeš od hiše!« zamrmra sam s seboj
in požuga proti svislim.

Sin privede konja in ga molčé
vpreže.

»Kar precej mi ga vzbudi, če ne
drugače, pa z bičem«, huduje se zopet
oče, plačujoč sinovo marljivost s tolikim
pooblastilom. »Ko se vrnem, mora biti
že ves hlev osnažen ... Tudi kravam
naj nastelje; Micka ima drugodi dovolj
dela«, dostavi maščevalno, da s tem
poniža hlapca celó pod kravjo deklo.

»Ne vem, bode-li hotel kravam streči ...
saj ni kravar!« izgovarja ga sin.

»Mora! Le reci mu, da jaz tako
hočem in velevam; če ne ... saj je
dosti ljudij na svetu! H Korenu priti
se ne brani nikdo ...« ukazuje mu
iz nova.

»Oče, z vami naj grem v gozd!« ponudi
se Jurij. »Težko bodete sami vse
naložili. Pot je silno polzka in razdrapana;
opirati bode treba na mnogih
krajih. Nakosil bode pa Andrej mesto
mene.«

»Kaj se mi siliš; le kosit pojdi!«
ugovarja oče bolj hvaleč nego karajoč.
»Oni pa naj stori, kar sem rekel. Jaz
že lahko sam pripeljem tisto drobnjav
domov, saj ni prvič.«

»Silim se vam ne«, odgovori sin in
podá očetu vajeti v roko. »Srečno pot!
I-i, Šêk!«

Konj potegne in voz oddrdra.

»Le vse storite, kakor sem rekel«,
ponavlja oče še z voza svoje ukaze.

»Da, oče; bodite brez skrbi!« potrdi
sin dobrodušno in stopi na kraj dvorišča,
da vidi, kako postavlja noge ljubi
mu Šêk.

Ne da bi poklical hlapca, sname koso
iz drvarnice, nabrusi jo in gre ž njo
na travnik pod hišo.

Vélika dekla je slišala vse, kar sta
govorila oče in sin; bila je v silnem
strahu za Andreja. Komaj se odtegne
Jurij z dvora, skoči Reza skrivaj po
stopnicah na svisli in zakliče polglasno:
»Andrej, kaj pa misliš? Vstani vendar,
oče te hočejo iz službe zapoditi še danes.
Ves gnoj moraš iz hleva izvoziti, izpod
krav tudi!«

Andrej plane preplašen kvišku, pomane
si oči, globoko se mu zazdeha
in jezno zarenči: »O, krave pa niso
moje, za te naj le drugi skrbé. Čemu
pa je potem kravarica pri hiši?«

»Andrej, moraš! ni drugače, moraš!
Ako nečeš, ne bodeš več pri nas večerjal«,
opominja ga dekla.

»Bodem pa drugje!« odreže se ji
ponosno.

»Pomisli, Andrej! Korenove hiše ne
najdeš nikjer drugje. Kesal se bodeš.
Vsaj danes stori to, drugič ne bode
več treba«, prosi Reza nujno.

»Ne bodi mi sitna!« zavrne jo nevljudno.

»Saj ti le dobro hočem, Andrej!« sili
ga zopet. »No, saj bodeš to storil! Ali
ne? ...«

»Kaj tebi mari?«

»Kaj ne, da bodeš?«

»Molči mi!«

»Le reci: »bodem« in besedice več
ne zinem«.

»Bodem!«

Reza se posmehne; v hipu je zopet
pred ognjiščem.

»Kod pa hodiš okoli?« pozdravi jo
gospodinja v kuhinji. »Mleko je vskipelo«.

»Ovbe no!« vikne dekla milotožno.
»Človek ne more biti povsodi h krati.«

»Seveda«, zbode jo mati, »tam te je
vedno dosti, kjer te ni treba; le tam
te ni, kjer bi morala biti! Reza, Reza,
ne vem, kako je s tabo! Pusti onega
pijanca, naj se le posti!«

»Mati!« začudi se milovalno kuharica,
»kako bi mogel človek cel dan delati,
ako zjutraj ne dobi gorke jedi? Kar
mimogredé mu skuham v ponvi.«

Žena ne odgovori ničesar.

Andrej prilomasti počasno na dvor.
Prva pot mu je v hlev. V lase si pograbi,
videč, koliko opravila ga še čaka.
Predno začne svoje delo, pozove ga
Reza k zajutrku. Matere ni bilo v hišo,
ko se je hlapec mudil notri. Pokazati
mu je hotela s tem svojo nevoljo in
nemilost.

»Ves hlev mi očedi še dopoldne!«
veli mu oblastno iz sobe stopivšemu.

»Saj mi je že Reza povedala«, odgovori
ji zbadljivo.

Korenka se vgrizne v ustnici.

»Kaj pa se zopet ti mešaš v gospodinjstvo?«
razhudi se nad deklo. »Prav
je storil Joža sinoči; le še bolj naj bi
te oštel, saj zaslužiš.«

»Oh, nič vam ni več všeč, karkoli
naredim«, vzdihne Reza, posodo pomivaje
in zaplaka ne toliko zaradi sebe,
kolikor zaradi nepremišljenega hlapca.

»Tepec!« sikne na tihem, čuteča se
samo v kuhinji. »Kake sitnosti imam
ž njim!« govori sama s seboj. »Tako
je okoren; nič ne zna. Še izgnati me
utegne ... neumen je že toliko.«

Skoro jokala se je dekla v taki stiski,
in ni bilo mnogo do tega, da bi ga
popolnem pozabila. A potolažila se je,
mislé si: »Saj je ubogljiv in priden,
bode že bolje ... In ko pijačo pusti,
bode tudi bolj pameten ...«, in nasmehnila
se je kuharica.

Andrej je delal v hlevu, da se je
celó Micki smilil, a pomagati mu ni
hotela, dasi bi nekoliko utegnila. V pest
se je smejala njemu in nezvesti tovarišici.

Andrejevo delo je skoro dovršeno,
ko zarezgeta konj na dvoru, češ, jaz
sem že opravil, sedaj pa ovsa v jasli!
Pripeljal je hosto. Andrej skoči hitro
k vozu, da bi s postrežljivostjo nekoliko
utešil očetov srd, a žal, da ga še ni
voznika.

»Gotovo se navlašč kje obotavlja«,
misli si hlapec in leno izprega konja,
da bi ga oče prišedši zalotil pri delu.

Toda konj je že pri jaslih, očeta pa
le še ni.

»Poskušati me hoče«, meni hlapec
in molčé dela dalje. V tem stopi Jurij
v hlev in vpraša: »Ali očeta še ni?«

»Na dvorišče jih ni bilo«, odgovori
mu. »Morda so šli kar po oni strani
v hišo.«

»Torej je konj sam pripeljal hosto?«

»Sam.«

Jurij umolkne in hiti v vežo.

»Ali so že prišli oče?« nagovori mater
vznemirjen.

»Menda že«, oglasi se Reza iz sosedne
sobe. »Voz že precej časa stoji
na dvoru.«

»Da, konj je že davno v hlevu. Ali
očeta še ni?« vprašuje sin nestrpno.

»Kako to?« čudi se mati. »V hišo
ga še ni bilo. Zgovarja se kje na potu.
Šimen ga je v pest dobil.«

»Oče bi ne pustili konja samega!«
opomni sin resno. »Kaj pa, ko bi se
jim kaj zgodilo?«

»Za Boga! Menda ne! Kje neki?«
vikne žena, takoj na jok pripravljena.

»Mirujte vendar, saj najbrže nič ni! ...
Jaz jim grem naproti!«

Rekši izgine iz veže.

Kakor splašen jelen drvi mladenič
po gozdni poti naprej. Vedno težje mu
utripa srce. Očeta pa le ne zasledi.

Skozi drevje začuje stok in ihtenje.
Pospeši korake. Na zeleni ravnici tik
poti zazre očeta in gostačevo Mano,
klečečo poleg njega.

»Za božjo voljo! Kaj pa je?« vikne
sin bolestno in se vrže ves obupen
pred-nj na kolena. Vsa obleka je blatna,
obraz krvav. Usta in nos krvavita.

Mani je nenaden vsklik kar sapo zaprl.
Plakala je, da niti besedice ni mogla
ziniti.

»Oče, oče!« vpije mladenič in ga tipa
za roko, mu li še utriplje žila.

»Tiho bodi, Jurij!« opominja dekle.
»Oče spé. Pusti jih, da se počijejo.
Ta-le robec namoči v studencu, da jim
otareva kri.« Rekši si potegne izza
vrata svojo ruto.

Po bliskovo se vrne Jurij od studenca.
Mana obriše bolniku z obraza sesedeno
kri. Med tem sname še z glave svoj
robec in pošlje zopet Jurija ž njim na
vodo.

»Ali se niso še nič zavedeli?« vpraša
jo, vrnivši se.

»Rekli so, da jim je izpoddrčalo na
tem-le kolovozu, kjer je pot nagnena.
Padli so, in kolo jim je prsi pretisnilo
in glavo ranilo. Konj je vlekel dalje.
Oče pa so do sem-le prilezli. Za senožetjo
sem začula njih klic in jih tukaj
našla. Menim, da ni hudega. Le strah
jim je vzel zavest. Kmalu bode bolje«,
tolaži Mana Jurija, ki s solzami moči
očetov bledi obraz.

»Domov pojdi po ljudi, Jurij!« pravi
mu, »a materi nikar vsega ne povej,
da jim ne škodi!«

Izza drevja se prikaže Andrej in kmalu
za njim Micka.

»Po voz pojdi, Andrej!« veli Jurij.

»Micka, ti pa teci naprej k materi in
jim povej, da so oče padli, pa da bode
kmalu bolje«, dostavi Mana.

Molčé odhitita posla.

»Kaj bi bilo, ko bi tebe ne bilo blizu,
Manica?« deje Jurij in z mokro ruto
hladi očetovo ranjeno čelo. »Umrli bi
na mestu.«

»Saj bi jih varoval angelj varih!«
odgovori deklica; vidi se ji, da ji ne
ugaja to vprašanje.

Oče težko sope; omotica ga ne zapusti.
Molčé mu strežeta. Drug drugemu
si ne upata izraziti svoje bojazni.

Čez dobre pol ure leži bolnik doma
na postelji. Zavest se mu še ni vrnila
niti za hip.

»Kje pa je Manica ostala?« vpraša
Jurij, ko med mnogimi ljudmi v sobi
nje ne zagleda.

»Ko smo pred hišo pripeljali, vrnila
se je nazaj«, pove Andrej.

Zopet zavlada tišina.

Juriju pa se je poznalo na obrazu,
da mu nekaj ni všeč. »Robec je pa
tukaj pustila!« izpregovori polglasno.
Skoro nevoljen zapusti sobo, prepustivši
očeta in mater, katera si je komaj
opomogla iz nezavesti, oskrbovanju prisotnih
ženic.

IX.

S. Jenko.

V nedeljo po krščanskem nauku je
hodila Korenka gori in doli po polju
in pregledovala domača in sosedna zemljišča.
Treba je bilo, da si je bolje ogledala kmetijo,
odkar je bolezen priklenila na posteljo
skrbnega gospodarja.

Dospevša na razpotje, kjer se križata
dve poti, opre si počasi roki ob ledje
in se ozira sedaj nazaj na polje,
sedaj proti domu, sedaj proti vasi.
Časih zamrmra neumljive besede in se nemirno prestopi,
pa zopet postoji in premišlja.
Hud notranji boj vrši v njenem srcu.

»Pa grem«, deje naposled polglasno,
poseže nehoté pod predpasnk, kakor
bi česa iskala, in stopi dalje proti vasi.
Težka ji je hoja, sramežljivo zre v tla,
boječ se kakega ogovora. Dasi domačinka,
ni premerila čestokrat te poti;
hodila je le k fari v cerkev in v bljižnje
mesto, v vasi pa ni imela ničesar iskati,
zato je žedela večinoma le doma.
In sedaj, ko stopa vendar enkrat med »domače ljudi«,
ne more se spomniti, kdaj je zadnjič tod hodila.

Jera je imela nekaj opravila v svoji
veži, ko je Korenka mimo prikorakala.

Sama sebi ni verjela stara žena, da
vidi Korenovo mater pred durmi. Tiho
je stopila k vratom in pomolila glavo
skozi, da bi se uverila, je li vid ne moti.

»Kaj neki to pomeni?« vpraša se na
tihem in zmaje z glavo. »Da, Korenka
je, prava Korenka ...«, in zopet poškili
izza vrat na cesto. Navlašč bi šla
skrivaj za njo, ko bi je nujno opravilo
ne oviralo.

Na klopi pred Lukanovo hišo sta
sedela gospodar in Tomaž ter se pomenkovala
o letošnji letini.

V tem se prikaže Korenka sèm izza
ogla. Na mah zastane obema beseda
in čudeč se spogledata.

»Dober večer!« pozdravi žena možaka.

»Bog daj, mati!« odzdravita oba
h krati.

Korenka se vstopi pred nju. V silni
zadregi je. Sama sebi je napoti; ne vé,
kam bi obrnila oči in kam bi vtaknila
roke. Nehote si popravlja predpasnik
in si ga gladi sedaj po tej, sedaj po
oni strani.

»Lep dan je, mati«, nagovori jo
Lukan, da ji pomore iz zadrege.

»Da, res lep dan je, da malo takih«,
potrdi žena živahno ter vpre oči v moža.

»Da bi mogli pač otavo v takem
vremenu spraviti pod streho!« želi si
gostač in pogleda po travniku pred hišo.

»Bode že Bog dal!« méni gospodar.

»Vse lepo kaže; precej bodemo imeli
shraniti, če kaj vmes ne pride«, dostavi
Korenka. »Toliko imam skrbij ...« in
bolestno se prime za glavo.

»Seveda, hudo je, ker je mož bolan«,
pomiluje Lukan. »Vem, da ni lahko
oskrbovati ženski toliko kmetijo, kakoršna
je vaša.«

»Oj, kako pa je očetu?« vpraša gostač.
»Kaj pravi zdravnik? Bodo-li že
kmalu vstali iz postelje?«

»Kaj, vstali?« začudi se gospodinja
in si otre solze. »Zdravnik nam ne daje
mnogo upanja. Oj, kaj bode?«

»Mati, ne jokajte!« tolaži hromi Tomaž.
»Bog bode gotovo naredil vse
prav; kar v božjo voljo se udajmo! Je
že moralo tako biti!« Glas mu zastane;
solza se mu zasveti v očeh.

»Kako se je veselil Joža letošnje bogate
letine — no: sedaj je pa tako ...«,
ihti žena.

»Saj pravijo, da ni sreče brez nesreče«,
dostavi Lukan zamišljen. »Bog
je dober; ničesar se ni treba bati!«

Vsi umolknejo.

»Kje pa imate Manico?« vpraša čez
nekaj časa Korenka. »Tako davno je,
odkar sem jo zadnjič videla.«

»V gornji hiši je menda«, odgovori
Tomaž.

»Da, zgoraj je! Neke bukve bere.
Pokličem jo doli, če treba«, dostavi
gospodar.

»Grem pa rajša jaz gori«, preseka
mu žena besedo in hitro stopi
v vežo.

Mani je skoro knjiga padla iz rok,
tako jo je iznenadila v sobo stopivša
Korenka. Zardela je nekoliko in povesila
oči.

»No, Manica, kaj pa delaš?« oglasi
se žena ljubeznivo.

»Dober večer, mati! To-le knjigo
po malem čitam«, odgovori dekle in
dvigne oči.

»Prav je, tudi jaz časih kaj rada
čitam. Nedeljski večeri so pravi čas
za to, ker sicer kaj malo utegnemo«,
pohvali jo mati.

»Mati! Sedite sèm-le!« in dekle ji
ponudi stol. »Seveda, pri vas imate sedaj
mnogo skrbij. Bog nam vedno pošilja
nadloge.«

Solza ji kane na zaprto knjigo, katero
drži v naročju.

»On že ve, kaj dela!« pokima otožna
žena. »Kam pa bi zašli, ko bi nam
nikdar ne potrkal na vrata!«

»On, ki vse vodi, obrnil bode tudi
nam vse v srečo«, tolaži dekle.

Omolkneta.

»Manica, zakaj si pa zadnjič tako
hitro zbežala izpred našega praga, ko
ste očeta pripeljali?« pokara jo mati
rahlo.

»Bilo je dovolj drugih ljudij, ki so
pomagali«, izgovarja se dekle. »Meni
pa se je mudilo na delo.«

»Ne vem, s čim bi ti mogla povrniti,
kar si nam storila, da si rešila očeta ...«

»Ne, ne, mati! Jaz jih nisem rešila,
le prva sem naletela nanje.«

»Manica, to-le ruto sem ti prinesla ...«

Mana postane resna. Molčé se zgane
in čudno pogleda lepo svileno ruto.
Debele solze se ji ulijó po licih.

»Mati, kaj pa mislite?« oglasi se
jokaje. »Kako slabo sodite o meni!«

Korenka je zardela kakor kuhan rak.
V prvem hipu jo je pograbila jeza, a
spomnivša se, zakaj je prišla, izkuša
pomiriti se.

Skoro trdo govoričenje nastane. Druga
druge ni dobro umela, kaj hoče.

»Ako mi hočete izkazati kako uslugo,
mati, prosim, da pozabi vaša hiša, kar
je bilo doslej med nami«, deje naposled
dekle. »Od tistega dné dalje nisem bila
še srečna in zadovoljna.«

Korenki sili še bolje kri v glavo. Ne
vé, kaj bi odgovorila. Jecljáje hoče
opravičiti sebe in soproga, a vidi se ji,
kako nerada se razgovarja o tem. Da
bi bilo prej konec, ponudi zopet ruto.

»Mati, rekla sem, da tega ne morem
vzeti. Dela usmiljenja plačuje le Bog
sam«, brani se Mana.

Žena se posiljeno nasmehne in pravi:
»No, bodeva že poračunili ... Domov
se mi mudi; večerjo treba pristaviti.«

Nekako čuden je bil poslov. Ne vem,
kateri je bilo huje pri srcu, ko sta se
razšli.

Jurij je stal na domačem pragu, ko
je prišla mati od Mane. Ustrašil se je
njenega resnega obraza, vedoč, da mu
je nakana izpodletela, ker nikdo drugi,
nego on je pregovoril mater, da je
storila ta odločilni korak. Predno je
dospela mati do njega, izginil je z mesta,
ker skrivaj je hotel o tem govoriti
ž njo.

»S takimi ljudmi je težko govoriti!«
izpregovori mati po večerji, ko sta s
sinom sama v hiši.

»Kaj pa je bilo?«

»Ruto sem nazaj prinesla.«

»Nazaj?«

»Čemu si me silil do nje?«

»Kaj pa je rekla?«

»Vzeti ni hotela.«

»Zakaj ne?«

»Ker je svojeglava.«

»Ali ni nič rekla?«

»Naše hiše zopet išče!«

»Ali ne sprave, prijaznosti?«

Mati omolkne. Sin jo je prekosil.
Molčé se odpravi mati v kuhinjo. Jurij
je zvedel dovolj; tudi on zapusti sobo
s tajnim smehom na obrazu.

Šel je streč očetu, ker nocojšnjo noč
je bil on na vrsti.

»Micka pravi, da Andreja ni še doma«,
deje mati stopivša v bolniško sobo.

Bolnik ne odgovori, tudi Jurij molči
na te besede.

Korenovemu hlapcu pa se je godilo
ta večer prav dobro. Že
celo popoldne je praznil s tovariši
v krčmi bokale. Družba je bila jako
živahna: žabarja Šimna je imela v svoji
sredi. Niti beliča ni imel v žepu, a
vendar je pil kakor goba, saj je plačeval
»Korenov bogatin«, tako ga je
danes hvaležno klical. Zgovoren je bil
možiček, da že davno ne tako; vse
krotke in pikre zabavljice, ki so se
vsipale nanj, niso ga mogle ozlovoljiti.

»Šimen, kako pa se bodeta spogledala
doma s staro?« draži ga nekdo.

»Ne bil bi rad v tvoji koži«, posmehuje
se drugi.

»Vse kosti ti bode premlela«, plaši
ga tretji.

»Šimen, ne boj se! Saj sva blizu.
Kar pokliči, ako bo kaj hudega!« ponudi
se nekdo.

»E, kaj se repenčite?« zareži žabar,
navidezno jezen, in potegne požirek.
»Ko bi vas mlada vaša kri ne opravičevala,
primaruha! vse bi vas na glavo
postavil ...«

Silen smeh nastane.

»No, ali ste znoreli?« zakliče mlad,
visokorasel hlapec, v tem hipu v sobo
stopivši.

»Jaka, Jaka!« vpijejo vsi h krati.

»Samo še tebe smo pogrešali! Kje
neki si se potikal? ... Na, pij!« slišijo
se glasovi z raznih stranij.

»Sem-le prisedi, k meni, Jaka!« povabi
ga Korenov »bogatin«, ter se odmakne
nekoliko po klopi, da priredi
prostor.

»Andrej daje danes zanj«, hvalisa oni,
ki si je v kotu za mizo odbral najvarnejše
mesto.

»Saj lahko daje«, dostavi Jaka, kakor
bi to ne bilo nič čudnega.

»Sedaj pa povej kaj novega«, poseže
vmes Andrej, kakor bi se branil take
hvale.

»Ha, ha, ha!« zakrohoče se novi gost
na vse grlo. »Nekaj posebnega vem, sam
sem videl z lastnimi očmi. Andrej! to bi
te pogrelo, ko bi vedel, kar jaz vem ...«

»Ako res kaj veš, pa povej!« sili nestrpno
oni v kotu. »Saj nismo otroci!«

»Ha, ha, ha!« roga se Jaka še glasneje
in škili na soseda. »Ti, Korenov, s tvojo
poroko ne bode nič. Zakaj pa tako malo
paziš na nevesto?

zakroži z ubitim glasom in se še oblastneje
kremži.

Vsa družba udari v silen smeh.

»Jurij ti jo je vzel, Andrej! Gorši je
v
od tebe«, nagaja Šimen muhasto, a
brez zlobe.

»To ni nič čudnega«, opomni nehvaležno
pivec v kotu. »O tem je že govorila
vsa vas, predno se je Andrej
spomnil na njo.«

»Pa, ko bi bili videli, kako sta se smejala!«
draži zopet Jaka. »On je govoril,
ona pa kimala, da je bilo veselje ...
Andrej, ko bi ti videl, krč bi te zvinil
na mestu.«

»Pa jokati bi začel«, dostavi nekdo.
»Saj mu že gre na jok ...«

Andrej je sramežljivo povesil glavo.
Huda rdečica ga je zalila. Besedice ni
mogel ziniti. Dasi ga je vino ojunačilo,
izgubil je vendar v tem hipu vso samozavest.

»Andrej, ali pustiš, da tako o tebi
govoré?« opomni ga Šimen.

Oči se posvetijo Andreju; ves besen
plane kvišku, pograbi bokal, poln vina,
in ga vrže v starega žabarja, zadene
pa onega vjedljivca v kotu.

»Vrag vzemi ... vse vkupe!« zakriči
Andrej silovito.

»Ho, ho, Andrej!« oglasi se krčmar
in ga pograbi za ramo. »Čeprav si Korenov,
kozarcev pa mi ne boš pobijal,
kadar bi se ti zljubilo.«

»Meniš-li, da sem tnalo?« vikne z
vinom politi hlapec v kotu in vrže
krožnik v Andreja.

Vse plane po koncu. Strašen krik in
polom nastane v sobi. Konec vsemu
pa je, da Andreja postavijo pred prag.
Stemnilo se je že med tem, in pijanec
na cesti ni vedel, kam bi se obrnil.
Klel je nekaj časa pred hišo in jih izzival
iz sobe, a ker so se mu le posmehovali,
odrinil je počasi proti domu.
Tako težko še ni hodil po cesti, kakor
danes. Zvrnil se je sedaj čez to, sedaj
čez ono ograjo ter jo polomil. Nevoljen
sam nad seboj, še bolj pa nad ograjo,
izruje ob cesti kol in nanj opirajoč
se tava dalje v temo. Sredi polja začuje
tik pred seboj šum in hojo. Strah
ga preleti. Predno odpre usta, oglasi
se prikazen poleg njega: »Šimen, ali
si ti?«

»Jaz sem, jaz! Tukaj imaš, česar
iščeš!« zareži Andrej in zažene kol
povprek čez Jero — zakaj ona je tukaj
čakala — da jo takoj pobije na tla.

»Jezus, Marija!« zastoka žena in se
več ne gane.

Andrej pa se grdo nasmehne in koraka
dalje. »Le čakaj malo, ti čarovnica,
tvoj stari pride kmalu!« kliče
nazaj. »Ali sem te plačal?« In zopet
se krohota v črno noč.

X.

Prešeren.

Drugo jutro zgodaj je korakal po
stezi čez polje Andrej z uklenenima
rokama, za njim pa je stopal orožnik
z bajonetom.

Pri Korenovih pa se je razlegal glasen
jok. Plakala je cela družina. Jurij je
stopal ravno čez hišni prag, da bi še
enkrat pogledal za Andrejem, in debele
solze so se mu udrle po licih.

»Za Boga, kam je zašel!« zastokal
je tiho in izginil v hlev, kjer je stopil
h konjema, kakor bi ja hotel tolažiti.
»Tako hudoben pa le ni bil naš Andrej!«
vzdihne zopet in gre iz hleva.

»Jurij, ali slišiš?« kliče mu mati s
hišnega praga. »Molimo za rajno; že
ji zvoni! Bog ji daj dobro!«

»Gospod so se pred kratkim vrnili«,
opomni pobožno Micka, skozi okno zroč.

»Hvala Bogu, zamudili niso!« dostavi
mati, tožno povesi glavo in se pokriža.

Huje se danes ni godilo nikomur,
nego Rezi. V sobico se je zaprla in
ihtela, da se je materi zdelo odveč.

Jere torej ni bilo več med živimi. Ko
so se sinoči ponočnjaki vračali domov,
našli so jo poleg ceste nezavestno. Hipoma
se je streznil Šimen, spoznavši
svojo ženico. Naložil jo je na ramo in
nesel domov.

»Jojmene, jojmene! Jera, kaj pa ti
je? Za pet božjih ran, kaj ti je?« stokal
je celo pot prav do doma. Položil jo
je na posteljo in sklical sosede vkupe,
a nihče je ni mogel predramiti. Barba,
ki si je dala največ ž njo opraviti, poslala
je brž po duhovnika, da je bolnici
v skrajni sili podelil dušno pomoč.

Da je kol, katerega so našli ob
ranjenki na polju, povzročil nje smrt,
o tem se ni nihče pomišljeval, in da
je Andrej zločinec, o tem tudi nikdo
ni dvomil, najmanj pa Šimen. Sinočni
najboljši prijatelji so še isto noč pričali
zoper svojega dobrotnika, ki sam ni
vedel, kako in kdaj je to prišlo, da ga
je drugi dan že oklepala temna ječa.

Pogrebcev je imela Jera obilo. Barba,
ki jo je tudi čuvala pri mrtvaškem odru,
stopala je med prvimi in na ves glas
molila. Nazaj gredé je govorilo vse le
o Jeri in Andreju pa o Šimenu, ki je
jokal ob grobu. Najglasnejša je bila zopet
Barba, ki je mlado in staro pobožno
svarila, naj se varuje pregreh, zlasti
ponočevanja. Sicer je bilo njeno svarjenje
nepotrebno, zakaj dogodek sam
je opominjal in svaril najbolje.

Jurij je mimogredé potožil Mani, kako
žalostno je doma, odkar so Andreja
vzeli. Dekletu se je solza ulila po licu,
in ničesar ni mogla odgovoriti.

Stari Koren je ležal med pogrebom
v svoji sobi in pazno poslušal mrtvaško
zvonjenje. Živeje kakor kdaj mu je
stopila smrt pred oči. Težke misli so
se mu podile po glavi. Globoko se je
oddahnil, ko je stopila v sobo žena,
vrnivša se od pogreba.

»No, Lucija, kako pa je bilo?« vpraša
nekako plaho.

»Veliko ljudij je bilo, prav veliko«,
odgovori mu. »Nisem mislila, da se
nas bo toliko steklo. Ni imela tako
malo prijateljev Jera, kakor bi si kdo
mislil.«

»Saj ni bila slaba ženska to«, méni
oče.

»Ob grobu moramo vse pozabiti«,
dostavi žena s čudnim povdarkom.

Oba se zamislita.

»Lucija!« povzame zopet bolnik besedo
in nemirno pogleda po sobi.

»No, Joža, česa pa želiš?« oglasi se
ona plaho, vedoč, da zve nekaj posebnega.

»Lucija, z menoj ne bode nič!« zastoče
mož in nestrpno preloži svoji
suhi roki.

Bridek jok mu je odgovor.

»Saj je že Jurij dorasel; priden in
pošten je, on mi ne dela skrbi. Lucija,
čemu torej jokaš?«

Še britkejši jok nastane.

»Zakaj bi jokala? Saj pojdemo vsi,
Lucija, tudi ti ne odideš!«

»Joža, saj še nisi tako slab! Kdo
ti je to povedal? Še jaz grem lahko
pred teboj v zemljo ... Glej Jero!«
hoče tolažiti soproga, a še huje jo jok
posili.

»Kakor je božja volja! Toda Lucija,
moje ure so štete«, vzdihne bolnik in
si otere solzo.

Žena sede na skrinjo in še vedno
skriva obraz v predpasnik.

»Srečen sem, da imam takega sina«,
nadaljuje oče. »Dober gospodar bode;
da bi le dobil tudi dobro gospodinjo.
Izbral sem mu jo že; menim, da bi
bila prav zanj. Prinesla bi tudi nekaj

seboj. A naj bode, silil ga ne bodem.
Pameten je dovolj, sam naj si voli.«

»Za Boga! Mati, kaj pa je, da tako
jokate?« vpraša sin, prestrašen v sobo
stopivši.

»Jurij, prav da si prišel«, nagovori
ga oče. »Sem-le stopi bliže k meni!«

»No, oče, česa želite?«

»Sin, vidiš, kako mi je!« začne oče
slovesno. »Od danes do jutri sem. Več ne
bodem zdrav. Dnevi so se mi stekli ...«

Juriju zarosita očesi. »Oj, oče, še
čvrsto bodete vozili in orali, prav gotovo,
pa kmalu«, opomni navidezno
uverjen o svoji trditvi.

»Da, oral ... pod zemljo!« preseka
mu govor oče, bolestno se nasmehnivši.
»Ne, ne, Jurij! Jaz vem, kako je z
menoj! Božja volja je tako, da te moram
zapustiti, zapustiti ljubi dom, kjer sem
srečno preživel vse življenje. Sedaj je
prišel čas, da ga izročim tebi. Poznam
te, da si pošten, marljiv, skrben mladenič,
ter upam, da z božjo pomočjo
tak tudi ostaneš kot gospodar. Doslej
je bil vedno blagoslov božji v naši hiši,
dasi ga nismo vselej zaslužili; upam,
da Bog tudi tebi ne odtegne svoje dobre
roke. Povem ti še kaj, ko se zopet pokrepčam,
sedaj me je utrudilo govorjenje.
Le nekaj ti moram precej sedaj
povedati, kar pa že sam veš. Gospodinje
ti bode treba, Jurij, ki bode tvojega duha
— skrbna in poštena, kakor si ti. Izbral
sem ti že tako; ako želiš, povem ti jo.
Ne prišla bi prazna pod našo streho.
Sicer pa izbiraj slobodno po svoji volji.
Nečem, da bi bil kdaj jaz kriv tvoje
nezadovoljnosti in nesreče ... V par
dneh, mislim, naznaniš mi, kaj si
sklenil.«

Molk je nastal, ker se nobeden ni
mogel zdržati solzâ.

»Oče«, oglasi se čez dolgo časa Jurij,
»pravite, naj si slobodno volim gospodinjo.
Nimam več kaj voliti. Gostačeva
Mana bode moja žena; ta je za-me, pa
nobena druga.«

Oče upre oči v sina. Vidi se mu, da
ni povsem zadovoljen z odgovorom.

»Zakaj pa ravno ta?« vpraša mirno
karajoč. »Ta pride prazna h Korenu.«

»Ne pride prazna«, ugovarja mladenič.
»Prinesla bode seboj pridne roke
in pošteno, zvesto srce. Da je Mana
poštena, vé vsa župnija. Korenova hiša
ne more dobiti boljše gospodinje ...«

»In jaz ne boljše naslednice«, pretrga
mu mati besedo. »Joža, saj poznaš
Mano. Brez gostačevih tisočakov bode
pa naša hiša vedno lahko živela.«

Oče se pomišljuje; ne more se sprijazniti
s sinovim sklepom.

»Jurij, premisli dobro; čez tri dni
mi poveš, kakšen je tvoj sklep.«

Vroče je bilo sinu, ko je stopil pod
milo nebo. Tako resnih pogovorov ni
še imel. O nevesti pa se ni prav nič
pomišljal. Med tem je tudi materina
beseda preverila in omečila očeta, in
tretji dan je bila zaroka sklenena. Še
isto jesen je bila poroka. Vsi so častitali
zaročencema in soglasno sodili, da
lepšega in boljšega para še niso videli.
Stari Koren je toliko okreval, da je
zapustil posteljo. S Tomažem, ki je
prišel z Mano h Korenu, bila sta si
tovariša v bolečini, najboljša prijatelja.
Zima je bila zunaj in bolezen pri Korenu,
a vendar so bili vsi srečni in zadovoljni.

Ko je prva pomlad pomladila svet,
ozdravel je stari Koron vseh bolečin;
smrt ga je otela. Še isto leto, ko je
listje venelo po drevju, šel je za njim
tudi Tomaž, kar je Joži že naprej povedal.
Bridka žalost se je vselila radi
tega v Korenovo hišo, a tudi ta je minula,
ko so o sv. Juriju krstili malega
Jurčka — Korenovega. Barba, ki se je

na izrečno željo obeh mladih Korenovih
preselila v njiju hišo, in Lucija sta se
časih skoro sprli, katera bo Jurčka
pestovala, tako sta ga ljubili.

Micka je še vedno služila pri Korenu.
Reza pa se je kmalu potem preselila
nekam daleč in slednjič, kakor pravijo,
vendar-le postala žena Andrejeva, ko
se je ta vrnil iz ječe. Poslej je bil res
pameten mož, o čemer je bila Reza že
davno prepričana. Tudi vdovec Šimen
se je spreobrnil: marljivo je lovil žabe
in se ogibal krčme. Pri Korenovih je
bil kakor domač do svoje smrti.