I.

Bilo je v začetku vinotoka l. 1809.; po Dolenjskem
se je trgalo grozdje. A dasi je obetala
trgatev lep in dober pridelek, vzbujala ni tistega
preširnega, brezskrbnega veselja, ki se je
razlegalo prejšnja leta po vinskih goricah. Preresni
so bili časi. Dolga vojska je razdevala
avstrijsko državo, in dežela Kranjska je prehajala
iz rok v roke. Tedaj, ko se je godilo to,
kar bomo pripovedovali, gospodovali so todi
Francozi. Da ostanejo dalj časa, mislil ni nihče.
Saj so se bili pred dvanajstimi leti samo mimogredé
pokazali v deželi, in pred štirimi leti so
se mudili samo štirinajst dnij na Kranjskem:
kdo ne bi bil pričakoval, da se tudi sedaj umaknejo
kmalu, čeprav sta že bila pretekla dva
meseca, odkar so bili prišli v deželo! Vojna
sreča se še ni bila odločila; širile so se govorice
sedaj o zmagah avstrijskih, sedaj o francoskih.
Prvim niso prav verjeli ljudje, ker ime
Napoleonovo je bilo takrat veliko in slavno po
vsej Evropi, in trosile so se te novice le skrivnostno,
na tihem po nekdanjih avstrijskih uradnikih
in vojakih, katerim so bili že tolikrat verjeli
prehitro; saj se je bila še vsaka vojska pričela
s slavnimi zmagami in slavnimi poročili,
končala pa s porazom. A niti poročilom o francoskih
zmagah niso povsem zaupali, zakaj ljudje
si niso želeli teh zmag; preveč so se poudarjale
v javnosti in preslovesno praznovale; kdo
bi bil tudi verjel, da pade Avstrijcev v vsaki
bitki toliko in toliko tisoč, Francozov pa le par
mož, kakor se je razbobnavalo o vsaki priliki!
Motilo je ljudi še nekaj drugega. Poprejšnje
leto se je namreč zbirala črna vojska, pripravljala
si orožje in se urila: da bi se to godilo zaman,
mislil ni nihče. Tako je gledala množica Francoze
kot začasne, ptuje gospodarje, za katere
se ni treba dosti meniti, niti se jim pokoriti.
Upornost so netili semtertje grajščaki in poprejšnji
uradniki, ki so bili sedaj brez službe.
A niti oni uradniki, ki so bili prestopili v francosko
službo, niso verovali v stalnost novih
razmer, niti kazali preveč gorečnosti za nove
gospodarje. Baš s tem pa so mnogo koristili
ljudstvu in obvarovali je marsikake škode. Tisti
pa, ki so se imeli za posebno premetene, rovali
so skrivaj proti Francozom, v obraz pa so se
jim laskali; iz prepričanja jim je bil udan malokateri.
Vse to je begalo preprostega človeka,
ki je imel preveč spoštovanja in strahú pred
uradniki, da bi umel to dvojezičnost, in ki je
le čakal, kdaj ga pokliče javno v boj kak cesarski
dostojanstvenik. Če poštevamo vrh tega
še nadloge, ki jih privêde s seboj vsaka vojska,
in zlasti silno povišanje davkov, lahko si mislimo,
kako je vse to kalilo in grenilo običajno
veselost jesenskega praznika po Dolenjskem.

V Novem mestu je stal cel francoski polk
pod poveljništvom generala Zucchija, in marsikateremu
dobrodušnemu Novomeščanu, ki je
pokušal novi mošt v svojem vinogradu na bližnji
Trški gori, zastalo je vriskanje v grlu, ko se je
spomnil, da ima doma tri ali štiri kozjebrade
Francoze, ki niso zadovoljni ne z jedjo, ne s
postrežbo in niti s stanovanjem ne; zgrabila ga
je jeza, da se je hitro ozrl krog sebe in preklel
vse Francoze.

Hujše pa je bilo pri srcu mestnemu policaju
Jarneju Korenčku, ko je nekega jutra ostrmel
pred hišo župana in poštarja Jelovška in upiral
oči v bel papir, nabit na vrata, kjer se je bralo
zapisano z debelimi črkami: „Pobijte Francoze!“
Korenček si je mel oči in premišljal,
je-li res toliko pil sinoči, ali je istina, kar vidi
pred seboj. Potipal je papir in s prstom prešel
črko za črko in našel, da je bilo tako zapisano
in nič drugače. „Bog pomagaj!“ dejal je prestrašen,
„kaj je storiti“. Nekaj časa je premišljeval,
potem pa sklenil, da njemu ni to nič mari,
naj si župan beli glavo, in šel je klicat župana.
Hladnokrvno ga ta vpraša, kdo bi bil pribil
ta list.

„Študentje, kdo drugi!“ odreže se Korenček.

„Ste-li koga videli?“

„Videl nisem nobenega, ampak mislim tako.“

„Če nič ne veste, idite pa strgajte z vrat in
molčite!“

Korenček je odšel nezadovoljen; premalo
važnosti se je pridelo njegovi najdbi. Nič naj
ne bi zvedel svet o tej stvari? Kaj še! Zagledavši
nekaj žensk, ki so bile prišle na trg po
vodo, jame skrivnostno klicati:

„Jera, Mica, Neža, ali znate brati? Pojdite
sem!“

„Kaj pa je?“ oglasile so se ženske in prihitele
in križale se, ko jim je Korenček kazal
in bral list.

„Za božji čas, Korenček!“ popraševale so,
„ali pa veste, kdo da bi bil to naredil?“

„Kaj bi ne vedel!“ ponesel se je Korenček
in stegnil roko, da odtrga list; a nasproti mu
zagrmi tako odločen: „Stoj!“ da mu je omahnila
roka. Ženske so se razpršile s škafi domov
pripovedovat, kaj se je zgodilo; kako je Korenček

zalotil zločinca; da je že zaprt in da ga
Francozje najbrž ustrelé.

Okrožni komisar Konrad Apert pa, ki je
bil prisopihal ves srdit, pestil je Korenčka in
ga pošiljal k županu in k mestnim svetovalcem,
da pridejo in pregledajo ta zločin. Zbrala se
je bila kmalu velika tolpa radovednih ljudij, ki
so se polglasno pomenkovali in si kazali usodne
besede na veliko jezo komisarjevo, ki je hodil
pred hišo gor in dol rdeč ko puran. Polagoma
je prišel župan in nekaj svetovalcev, in potrdili
so, da je list res nabit in na njem zapisano:
„Pobijte Francoze!“ Komisar pa se je jel hudovati
nad županom, kako da skrbi za javno varnost,
kako da se drži prisege, in pretiti mu,
da se mu odvzame policija, da se odstavi. Župan
je zmignil z rameni in menil, da je to neslana
šala kakega nezrelega mladeniča. A to je onega
še bolj razkačilo.

„Šala!“ vzkliknil je komisar. „In prav tak
list je nabit na kresiji in prav tak na proštiji,
kjer stanuje njega prevzvišenost sam gospod
general!“

„Kaj hočete torej?“ vtaknil se je vmes mladi
svetovalec Gregorič. „Vidite, gospod komisar,
tukaj na trgu je glavna vojaška straža; gospoda
generala stražita dva vojaka; in nobeden teh
vojakov ni nič videl, nič slišal, ko se jim je
pred nosom nabijal list na zid. In Korenček,
ki nadzoruje vsako drugo noč sam vse mesto,
naj bi bil to zapazil?“

„Čuda naj delam — za dvajset frankov na
mesec!“ pritrdil je Korenček pogumneje, ohrabril
ga je bil zagovornik.

„Toliko hrupa za tako malenkost!“ dejal
je župan in strgal nesrečni list z vrat vkljub
ugovarjanju komisarja, ki je skakal in vpil:
„To imenuje župan malenkost, če se preti smrt
Francozom, če se neti upor in podpihuje ljudstvo,
ki itak ne zna ceniti dobrot francoske
vlade in si želi nazaj pod stari jarem! Vi niste
sposobni skrbeti za javno varnost, odvzela se
vam bo policija.“

„Slišiš, Korenček?“ sunil je nekdo policaja.

„Kakor hočejo“, dejal je ta mirno, „za dvajset
frankov na mesec ga ne dobodo, ki bi bil zatorej.“
Svetovalec Andrejko pa je bil miroljuben mož
in je jel pogovarjati razburjene duhove:

„Prečastiti gospod komisar“, je prosil, „ali
bi ne bilo najbolje, da se vse to potlači, predno
kaj zvé njega prevzvišenost gospod general?
Samo žalilo in jezilo bi ga, in vendar ga imamo
vsi radi.“

„Kako pa!“ roga se komisar, „od vseh stranij
se sliši, kako se slavi gospod general; kaj pa je
storilo Novo mesto?“

„Kar še ni, pa še bo, gospod komisar; samo
da kako potlačimo to sitnost!“

„A premislite!“ udaril je komisar s palico
ob vrata, „tu stoji: Pobijte Francoze!“

„Saj bi bilo najbolje“, pristavil je polglasno
Gregorič in se obrnil strani; a slišal ga je komisar
in besen planil proti njemu.

„Gospod župan, gospod župan!“ je klical
in držal za suknjo svetovalca, ki se ga je otresal.
„Za pričo vas pozivljem; vi ste slišali, kaj je
rekel gospod Gregorič.“

„Jaz?“ čudil se je župan, „jaz, nič.“

„To je predrznost!“ besnel je komisar. Župana
je grizla jeza, a bal se je komisarja, ki
je veliko veljal pri poveljniku zaradi svojega
dobrega mišljenja in bil znan kot škodoželjen
in maščevalen človek.

„Slišal je policaj“, obrne se komisar do
Korenčka.

„Kaj da bi bil slišal, gospod komisar?“
vprašal je Korenček.

„Gospod svetovalec Gregorič je rekel, da
bi bilo najbolje pobiti Francoze.“

„Da bi bil gospod svetovalec to rekel, tega
ne vem; pa kjer je toliko ljudij skupaj, govoré
to in ono. Nekdo, to vem, je rekel, da bi bilo
najbolje, če se razpusti policija, in še pod rebra
me je sunil. Toda jaz se ne menim prav nič, če
se me tudi razpusti. Za dvajset frankov na mesec
je preveč sitnostij.“ Ljudje so se naglo razhajali,
ko je začel komisar na pričo klicati sedaj tega,
sedaj onega. Nikdo ni hotel pritrditi, da bi bil
kaj slišal, nobenega prijatelja komisarjevega ni
bilo blizu. Srepo je gledal svetovalec Gregorič
in neizmeren srd ga je obhajal, ko je videl,
kako ga lovi komisar zaradi nepremišljene besede.
Obrnil se je, da bi odšel; a ustavi ga zopet
oni, da mora iti gledat še k proštiji in h kresiji.

„Jaz ne grem nikamor,“ dejal je odločno,
sam boječ se nagle svoje jeze. „Dosti je drugih
zraven, in tudi ne vem, v kakem imenu nas
pozivljete vi, gospod komisar. Imate li pooblastilo
od gospoda glavarja ali od generala? Pokažite
je; sicer ne vem, zakaj bi se vam pokoril
mestni zbor.“

„To bodete kmalu zvedeli“, dejal je oni trdo,
„in upognil se vam bo uporni tilnik. Umejete?“

„Umejem, gospod komisar, umejem“, dejal
je Gregorič trpko. „Pred dvema mesecema vam
ni bil nikdo zadosti avstrijski, sedaj vam ni
nikdo zadosti francoski. Dajte vendar, da se oddahnemo,
predno se zasučemo znova!“ Komisar
je prebledel in grizel si ustnici, ko je odšel
razsrjeni svetovalec. Drugi pa si niso upali ustavljati
se nevarnemu uradniku, ki jih je peljal pred
kresijo in pred proštijo kazat jim „corpora delicti“.
Vsem se je zdela stvar malenkostna, a
zaradi vrišča, ki ga je gnal komisar, posebno
sitna.

Posvetovali so se, kaj je storiti, in svetovalec
Andrejko je imel veliko besedo. Po njegovem
prigovarjanju so sklenili pokloniti se generalu in
opravičiti meščanstvo vsakega suma.

„In kako posebno čast moramo izkazati gospodu
generalu“, dostavil je Andrejko, „kako
prav posebno čast.“

„Ki ne bi bila predraga“, opomnil je drugi
svetovalec in vtaknil roko v žep.

„Za častnega meščana ga izvolimo!“ pristavi
tretji.

„Izvrstna misel!“ pritrdi gospod Andrejko,
„izvrstna misel! To je velika čast in ne stane
mnogo. Jaz bom to predlagal pri prihodnji seji,
jaz, zakaj sprožil sem jaz to misel.“

Pri gospodu generalu pa bi svetovalci ne
bili opravili tako dobro, kakor so, da ni posredovala
važna oseba, sam okrožni glavar. Ta
je poznal svoje ljudi in vedel, da več govore,
kakor storé. General Zucchi pa, prijazen mož
prikupljivega vedenja, zaupal mu je popolnoma
tako, da mu je glavar lahko razložil prizadevnost
komisarjevo, ki bi si rad nabral zaslug z zatrtjem
kake veleizdaje, a se mu godi skoro tako kakor
sv. Matiji v pregovoru, ki led naredi, če ga ne
dobi.

„Mladi ljudje, nagla kri“, dejal je general,
„da je le namen dober.“ Potolažil je sam mestno
poslanstvo, češ, da stvar ni takega pomena, da
je prepričan o zvestobi meščanstva, ki ne more
biti odgovorno za pobalinski čin. Županu in
svetovalcem je odleglo, ko jih je milostno odpustil
general, in polotila se jih je precejšna
zloradost proti hudemu komisarju.

„Za jedenkrat je pogorel“, dejal je svetovalec
Kalčič in si mel roke.

„Gospod general mora postati častni meščan,
to mora biti, to je zaslužil“, trdil je Andrejko.

„To vam je lopov“, dejal je polglasno drugi
svetovalec.

„Za božji čas, gospod general vendar ne“,
prestrašil se je Andrejko.

„Kdo se meni o generalu! — To je najnevarnejši
ogleduh! Kakó postaja pod okni in
posluša, kje bi kaj ujel! Sinoči sem ga bil krstil.
Sedeli smo pri Luki in jaz sem bil pri oknu,
pa sem že slutil, da je nekdo pod oknom. Pogledam
po strani; komisar je bil in uho je imel
nastavljeno kakor trobento. Pa zgrabim kozarec
črnine in pravim: Tega pa ne bom pil; muha
je notri, in lop! skozi okno. Komisar je izginil
précej, vino iz njegove suknje pa še ne.“

Vsi so se nasmehnili in prikimali razven
Andrejka, kateremu so se zdeli ti pogovori vse
prehudi. Izginil je tudi on tolažeč se s prijetno
mislijo, da bode v prihodnji seji predlagal, naj
se izvoli gospod general za častnega meščana.

„In kakšen je bil prej ta človek?“ dejal je
zopet jeden svetovalec: „klečal je pred cesarskim
orlom.“

„Vedel je, zakaj“, povzame prvi; „sedaj pa
tudi vé, zakaj. Ej, če mi kdo le preveč zatrjuje,
da me ima rad, takoj vem, da me bo
prosil na posodo. A Gregorič mora biti vesel,
da jo je tako odnesel danes.“

„Prenagel je. Dandanes mora biti človek
oprezen in premeten. Vse polno je ogleduhov,
ki jih je zaplodil ta komisar, ta glavni lopov.
Saj veste, zakaj tako črti Gregoriča.“

„Kako pa!“ reče Kalčič. „Ženske stvari.
Gregorička je bila kot dekle brdka — pa saj
je še — in denar je imela. Hodila sta za njo
Gregorič in komisar. Komisar je pogorel.“

„Kakor danes. Prav se mu godi!“ dejali so
svetovalci na razhodu; župan jim je stiskal pomenljivo
roke in premeteno se muzal.

II.

Komisar pa se je mudil pri generalovem
tajniku, Ferdinandu Lavalléeju, in črnil hudobne
meščane. Tajnik, ponosen na svoje francostvo
in zabeč, da še ni tako dolgo, kar se razlega
po Francoskem „liberté, égalité, fraternité“
(prostost, jednakost, bratovstvo), in da morebiti
niso poprej nikjer tako tlačili ljudstva kakor
na Francoskem, zavračal je pomilovalno vse
sumničenje. In ko je Apert opomnil, da ima
mnogo ljudij Francoze za razbojnike, nasmehnil
se je tajnik in potrkal ga po rami.

„To me spominja“, dejal je, „basni o oslu
in razbojnikih — brez primerjave, seveda, gospod
komisar. Gospodar priganja osla, naj beži, da
ga ne ujamejo razbojniki; a dolgoúh modruje:
Kaj, če me ujamejo! Večjega bremena mi ne
naložé. Kaj je mar preprostemu človeku, komu
da služi! Meni se vidi vse to ljudstvo nedoraslo.“

„Istina“, priklonil se je komisar kar najudanejše.
„A dinastično čustvo, gospod tajnik, to
je baš pri takih ljudeh najbolj razvito.“

„In to čustvo je vsega spoštovanja vredno,
gospod komisar. Da bije tem ljudem srce še vedno
za starega cesarja, to je ne samo naravno, ampak
čez vse lepo, in nobeden pameten človek jim
ne more šteti tega v zlo. Kdo bi zameril omoženi
vdovi, če potoči še kako solzo za prvim
možem! In čujte, gospod komisar, kako jaz
sklepam. Če je to ljudstvo tako vneto za starega
cesarja, kakor vi vedno trdite in vam jaz
tudi verjamem, tako vneto za staro državo, ki
je imela zanje le bič in spone: kolika ljubezen
se bode užgala za našo državno obliko, kadar
nas prav spoznajo in okusijo sad slobode, sladak
kakor lotos, o katerem poje Homer, da izbriše
iz srca celo spomin domovine. Zatorej brez

strahú! Le onega se je bati, ki menja svoje
misli naglo in lahko in brez blagega povoda.“

Komisar se je ugriznil v ustnici in obletavala
ga je rdečica.

„Klanjam se vaši bistroumnosti, gospod
tajnik“, dejal je, „a bojim se, da se motite.
Dobro poznam te ljudi, saj že službujem dokaj
let med njimi. Strah in kazen, to jih drži v
redu; dobrota jim je slabost, in če se jim pomoli
prst, zgrabijo za celo roko. Aut serviliter
serviunt, aut superbe dominantur.“ ¹

„Ali vam je bilo lahko ž njimi?“

„Seveda“, nasmehnil se je samozadovoljno
komisar; „a držal sem jih v strahu; vedno pet
korakov od sebe. Dobro služijo, slabo gospodarijo.“

„Če ste jih vedno držali, da služijo, gospod
komisar, kako morete vedeti, kako bodo gospodarili?
Vidite, to je poglavitna vaša zmota.
Vi ste kakor sebičen varih, ki neče pripoznati
varovancu let, češ, da ne zna še sam gospodariti.
In baš pod to zmoto zastavljamo mi državni
vod, da vzdigamo iz tečajev zastarele državne
oblike. Jednakost, bratovstvo, prostost: to so
čarobna sredstva naših uspehov. Koliko moramo
nalagati novih davkov, ko tirja vojska
dan na dan takih žrtev! Katero ljudstvo bi se
ne uprlo tem bremenom, ako bi mi ne prinesli
kot neizmerno večjo odškodnino duševnih dobrot,
katere uživamo sami? Sloboda se niti z
življenjem ne preplača; kdo bi ne žrtvoval zanjo
vsote denarja! In jednakost pred zakonom! To
je oživotvorjena pravica. Kdo ne bi dal zanjo
vsega, kar ima? In bratovstvo, gospod komisar,
bratovstvo, kako povzdigne to človeka, ki se
zavé, da je istega rodú, iste veljave kakor slaven
vojskovodja, imeniten učenjak, kakor kralji in
cesarji! To oplemeni človeka, da ne misli, ne
čustvuje več robski; zakaj „noblesse oblige“
²
in sloboda rodi plemenite misli. Da bi oni,
katerim snemljemo robske spone, katerim kličemo:
prosti ste, bratje naši ste! da bi ti zavihteli
snete okove nad našimi glavami, to,
gospod komisar, pripovedujte komu drugemu,
ne meni! Če bi se to zgodilo, zdvojiti je nad
človeškim rodom.“

„Vam, gospod tajnik, so znani samo Francozje,
Nemci, Italijani: teh ljudij tukaj ne poznate.
Veste li, kako se je sinoči v glavni gostilni govorilo
o vas?“ dejal je komisar zasmehljivo, kolikor
mu je dopuščala priliznjenost.

„Kaj ne, da sem tepec? Vidite, to je znak
proste države, ki ne brani ljudem zabavljati,
samo da plačujejo davke.“

„A veste, kdo se je zlasti nedostojno izražal
o vaši osebi?“ pritiskal je oni.

„Gotovo kak mestni svetovalec. A če on
meni reče tepec in jaz njemu modrijan, kdo
je huje razžaljen? To se ne jemlje tako po
besedi. Če bi vsakdo vedel, kaj govori prijatelj
o njem, izginilo bi prijateljstvo. Kolikokrat se
reče: velecenjeni in veleučeni gospod! v nadeji,
da nagovorjenec umeva šalo.“

„Potem, gospod tajnik“, dejal je s tresočim
glasom komisar in vstal, „potem se lepo priporočam;
moja brižnost je brez pomena in brez
potrebe.“

„Nasprotno, dragi gospod komisar“, miril ga
je tajnik, videč, kako skelí onega njegova malomarnost.
„Jako sem vam hvaležen za ljubeznivo
vašo skrbnost. Če se mnenji ne vjemata
popolnoma, kaj to dé! Morebiti se motim jaz,
morebiti se motite vi. Bodočnost bode dokazala.
A če se motite vi, prepričan sem, da je povod
zmoti blag, ljubezen do našega naroda.“

„Gotovo“, jecal je komisar in umikal oči
pogledu tajnikovemu. Nezadovoljen je bil sam
s seboj, zatorej hud na ves svet, na mestne
svetovalce nič manj kakor na tajnika. Takó se
mu plačuje trud, takó vnetost za dobro stvar!
Nemara se mu podtikajo celo neblagi nameni!
Kaj je hujše za takega človeka, kakor misel,
da poznajo ljudje njegove misli! — A ni bil
dolgo potrt komisar, prišla je vrsta na tajnika.
Stiskala sta si baš za odhodnico roki, ko prirožlja
ves razburjen sam general z listom v roki.

„Ostanite, ostanite, gospod komisar“, ustavlja
odhajajočega. „Dobrega svetovalca potrebujemo.“
Ko je za uvod parkrat po vojaški zaklel,
pové, da mu je ravnokar prišlo poročilo, da se
je uprlo ljudstvo po Kočevskem in Metliškem
in ubilo komisarja, ki je prišel pobirat davek.
Vesela novica je bila to za komisarja; prekrižal
je roki na prsih in se zmagovalno oziral na tajnika,
čegar nazori so se tako očividno postavili
na laž.

„Da bi bili današnji pozivi v kaki zvezi z
uporom?“ dejal je general sam pri sebi, a ozrl
se v komisarja.

„Gospod tajnik meni, da ne,“ dejal je ta
miren na videz, „in jaz bi tudi tako želel; a
verjeti ne morem.“ General je šel zamišljen
parkrat po sobi gori in doli, potem se ustavi
pred tajnikom:

„Naglosti in odločnosti treba. Jaz odidem
nocoj. Zakaj kazen mora biti za strah; drugače
ne bode mirú. V mestu ostaneta dve kompaniji
z dvema topoma; to bode zadosti. Postopati
treba pametno in odločno. Dogovoril se bodem
še z gospodom okrožnim glavarjem o vsem,
kar treba, in zanašam se na gospode uradnike

in na vojaštvo, da ohranijo mir in red, če možno
z lepa, sicer kakor koli.“

Ponosno je korakal komisar proti kresiji;
ugnal je bil mladega tajnika, ki ne pozna ljudi,
in pridobil si veljave; čim večja bode nezaupnost
francoskega oblastva proti meščanom, tim
večji bode vpliv njegov, ko bode strahoval in
pritiskal uporne duhove. Kako se mu bodo poplačevale
usluge!

III.

Svetovalec Gregorič, po obrtu čislan strojar,
je bil prišel neznansko srdit in razburjen domov.
Kaj se je menil za pritrjevanje in kimanje meščanov,
da on je mož, ki ima pogum, da takih
svetovalcev treba! Kaj se je menil za policaja
Korenčka, ki je tako pridno širil njegovo slavo!

„Je li res Gregorič rekel, da bi bilo najbolje
pobiti Francoze?“ vprašal ga je zaupno ta in oni.

„I kdo pa!“ zatrjeval je skrivnostno Korenček.
„Sam sem ga slišal, ko sem stal poleg njega.
Ampak to se ne sme govoriti.“

„To se razumeje. In komisarja ste dobro
speljali.“

„Bogme! A Gregorič je mož“, in to je šlo
od ust do ust, da se je najedenkrat govorilo
po vsem mestu, da je Gregorič sam nabijal
uporne liste po vratih, in da ga je bil spazil
Korenček, ki pa ne sme o tem govoriti.

„Vrag vzemi vse skupaj!“ zarobantil je Gregorič
doma, ko je zagledal na hodniku po vrsti
obešene štiri vojaške puške nad tornistri in slišal,
kako se krohočejo pri kvartanju v največji njegovi
sobi ptuji vojaki. Mirila ga je mlada žena z
detetom na roki, ki je stegovalo ročice po hudem
očetu. A ta se je obrnil proč, zakaj moral se
je znositi nad čimer si bodi. Kdo pa premišljuje
vedno v jezi! In kaj nas razjezi huje nego čustvo,
da se ne moremo znositi nad krivcem! Tedaj
stresemo moško svojo strast nad popolnoma
nedolžnimi osebami ali stvarmi. Uradnik se
znosi, če ga graja višje oblastvo, nad rodbino;
učitelj nad deco, namesto nad krajnim šolskim
svetom; lovec pretepe svojega psa; jezdec muči
konja. Če si ne upamo lotiti se kake osebe, in
če druge žive stvari ni pri rokah, vrže se ura
ob steno ali pobije kaj drugega, tako da smo
veseli drugi dan, če ni bilo posebno dragoceno.

„Taka gneča! Še razprostreti se človek ne
more. Tega ne prenesem, ne prenesem“, srdil
se je Gregorič v jedno mer, porinil mizo v
kot, prevrnil stol in zaprl okno, da je polovica
šip prižvenketala na ulico. Jezno je vzdignil
pest proti sobi, iz katere mu je zvenel na uho
kakor roganje krohot francoskih vojakov. A
zunaj so visele puške tako mirno, tako oblastno,
tako zaničevalno, da je omahnila gospodarju
roka, da se je vsedel v onemogli jezi in si podprl
glavo s komolcema.

„Ali so Birkovi berači že izpraznili gornje
stanovanje?“ vprašal je čez dolgo časa.

„Ne še“, dejala je žena. „Rekla sem jim,
da je danes zadnji dan in da potrebujemo sami
prostora. A mislim, da še ne vedo, kam bi šli
stanovat.“

„Kaj to nam mar!“

„In smilijo se mi tudi. Kaj, če bi jih pustili
še gori? Mi se stisnemo skupaj, in tebe tako ni
mnogo doma.“

„A jaz ne morem poslušati teh razbojnikov
tukaj“, dejal je oni skoz zobe in mignil z glavo
proti steni. „To je moja smrt. Jaz moram proč,
stran, da jih ne bom slišal; in Birki morajo
ven, ven!“ In zapel si je suknjo in vzel palico,
da ide po stopnicah gor. Žena ga je zadrževala,
naj še počaka, samo jeden dan še. Zaman.

Pod streho je bila majhna, borno opravljena
sobica, stanovanje Martina Birka, poprej kresijskega
tajnika, sedaj brez službe. Pri malem
oknu je sedela in šivala s tresočo roko bleda,
revno oblečena žena; deklica stara štiri ali pet
let je gledala skozi okno na trg, kjer so se
vežbali vojaki, in fantek, par let starejši, je sedel na
podnožniku poleg matere in paral staro obleko.
Martin Birk pa je hodil s povešeno glavo, roki
na hrbtu, zamišljen po sobi.

„Vse zaman, vse zaman!“ vzdihne in obstane
pred ženo. „Bil sem pri županu, prosil svetovalce,
naj mi dadó kakoršno koli službo, samo
da se preživim. A nikjer nič!“

„Morebiti bi bilo vendar boljše“, omenila
je tiho žena, „če bi bil vstopil v francosko
službo.“

„A kako sem mogel, kako sem mogel! Komaj
sem bil prisegel jednemu cesarju, prisežem naj
drugemu! Kako je to možno poštenjaku!“

„Drugi in visoki gospodje pa so se vendar
uklonili.“

„Kaj pa!“ dejal je Birk pikro, „in sedaj se
vêdejo, kakor bi bili služili Napoleonu vse žive
dni. Sram jih bodi!“

„Če bi vsi tako mislili, morali bi nam ukazovati
sami ptujci, in to bi bilo še hujše. Koliko
dobrega stori gospod okrožni glavar, ki zagovarja
in brani podložnike! Če so prestopili s
takim namenom, kaj se jim more očitati? Boljše
je manjše zlo od velikega. In ti gospodje imajo
gotovo tudi vsak svojo vest. In če odidejo danes
Francozje, jutri vstopijo ti uradniki zopet v stare
službe.“

„Da, da“, kimal je Birk, „kakor bi se ne
bilo nič zgodilo, in še hvala se jim bo dala,
in sami bodo vohali in preiskovali, kdo da je
bil Francozom naklonjen. O da, da; tak je svet.“

„Kakor je božja volja“, dejala je žena polglasno.
Oni pa se je zopet zamislil.

„Kdo bi bil mislil, kdo bi bil mislil“, dejal
je sam pri sebi, „da ostanejo toliko časa v deželi!
In Bog vé, kdaj odidejo! Bog vé, oh!“

„Oh, jaz sem tako lačna“, vzdihnila je deklica
in ozrla se proseča v mater.

„Le glej skozi okno! Vidiš onega vojaka na
konju, vidiš?“ tolažila je mati.

„Saj sem se že nagledala“, silila je hčerka.
„Ali nimate nobene skorjice?“ Zlezla je s stola
in šla gledat po miznicah in predalih, kje bi
bila kaka drobtina; a nič ni bilo, ker je bil že
bratec desetkrat vse preobrnil.

„Le počakaj, prinesem ti kruha,“ dejal je
oče, pogladil jo po kodrastih laseh in obrnil se
strani, da skrije solzo, ki mu je igrala v očeh.

„A jaz sem tako lačna“, vzdihovala je ona;
„sinoči je rekla mamica, naj grem spat brez
večerje, zjutraj me bo pa čakal košček kruha.
Pa me ni čakal, in sedaj je že poldne proč.
Jaz hočem jesti.“ Jok jo je posilil.

„Kako si grda“, karal jo je deček. „Jaz tudi
še nisem nič jedel, pa se vendar ne jokam. Kje
pa imajo mama kaj kruha? Le počakaj, sveti
Miklavž ti ne bo prinesel nič.“ Ostro so rezale
v srce očetu otročje besede; vzdignil je kvišku
žalostno hčerko in poljubil ji solzice z lic.

„In kaj pa s stanovanjem?“ vpraša boječe
žena. „Ali si kje kaj dobil? Ravnokar je bila
gospa Gregoričeva tu in rekla, da moramo na
vsak način danes ven: sami nimajo nič prostora,
ker imajo toliko vojakov.“

„Presneta reč!“ udaril se je mož ob čelo
in pulil si lase, da ga je gledal sin ves prestrašen.
Nikjer nič; v celem mestu nič. V kako klet
bomo morali iti ali pa v hlev; to je za reveža.
„Čakajta, otroka“, zasmejal se je obupno, „sedaj
se bodeta seznanila s podganami in stonogami!“
Burno se odpró vrata in pokaže se razsrjeni
obraz hišnega gospodarja Gregoriča. Hitro postavi
Birk deklico na tla in mu stopi nasproti.
„Kdaj se vam bo poljubilo spraviti se iz moje
hiše?“ vprašal je gospodar trdo in čakal odgovora.
— „Kaj? Če ne bo prazno danes do štirih,
zmečem vam vso robo na trg.“

„Oh, počakajte, počakajte, gospod Gregorič“,
prosila je žena, „vse vam bomo poplačali.“

„Poplačali! S čim pa? In tudi ne maram
tistih grošev, ne maram; ampak ven, ven!“
Prestrašen se je obesil deček za očetovo suknjo,
deklica pa se je skrila za materin predpasnik
in pričela jokati od strahú. Obupani najemnik
je stal nem od jeze in bled.

„To je moja hiša!“ vpil je gospodar in
udaril s palico ob tla.

„In to je moje stanovanje!“ zakričal je Birk
s hripavim glasom, „še vedno moje stanovanje;
in jaz ne trpim, da bi kdo razgrajal todi. Jaz
pojdem ven, ne bojte se! Vi pa tudi ven, ven!“
Zgrabil je z jedno roko vrata in z drugo moža.
Ta se ni premaknil, zaničljivo je meril nasprotnika
od vrha do tal; a v svesti si svoje moči
se je jel sramovati pred slabotnim, shujšanim
revežem. Godrnjaje se je obrnil in zaloputnil
vrata za seboj. Martin Birk pa se je togotil po
sobi, gluh za pomirjevalne besede svoje žene
in za glasni jok otročičev. Razljučen je zgrabil
klobuk in palico in hitel ven, ven, proč od
žalostnega kraja.

„Oh, otroka, pokleknimo in prosimo ljubega
Boga, da nas varuje nesreče“, tarnala je
žena in pritisnila k sebi nedolžna otročiča.

Gospod Gregorič je še nekoliko rojil in godrnjal,
a jezen je bil le še sam nase in sramoval
se postopanja svojega in jel se opravičevati:
„Samo ti vražji Francozi so krivi, samo ti!“

„Oh, Janez“, dejala je žena in podala mu
otroka, da ga popestuje, „gotovo si jih nagnal
prav z grda. Tega ne bi bil smel. Mi imamo
tudi otroka, in kaj, ko bi se nam tako godilo!“

„A, kaj!“ branil se je oni. „Z lepa se ne
opravi nič. Dobrota je sirota. Pa saj se ne menim
za najemnino: nobenega krajcarja nečem, temveč
ven morajo; jaz ne morem živeti v taki gneči.“

„Pa sedaj se vsedi in kosi!“

„Ne morem, preveč sem jezen; vsaka kaplja
je sedaj strup. Kar odnesi jed in pijačo!“

„Birkovim bom nesla; gotovo so lačni.“

„Kamor hočeš“, dejal je mož osorno, da
bi zakril radost, ki mu jo je napravila žena s
to mislijo. A žena ga je poznala in vedela, da
se bo dalo govoriti ž njim.

„Oh, kaka revščina“, vzdihnila je, stopivša
zopet v sobo. „Kam pojdejo sedaj, vprašam te;
kam pojdejo!“

„Kamor hočejo!“

„Ti govoriš kakor Turek, ne kot kristijan.“

„Kaj morem pomagati? Ven morajo; kar
sem rekel, to sem rekel.“

„Si pa tudi premislil, kje bodo dobili streho,
ti hudournik? Kje pa je sedaj kaj praznega?“

„Takoj pod kapiteljem, v Lesjakovi hiši.“

„In jaz grem takoj gor in najmem stanovanje
za Birkove, da boš vedel!“

„Stôri, kar hočeš! A Lisjak bo hotel denar
naprej.“

„Veš, kaj? Če tebi ni bilo nič za tiste krajcarje,
ki nam jih dolgujejo Birkovi, naj pa še
meni ne bo za najemnino pri Lisjaku.“

Tej ženski odločnosti ni ugovarjal Gregorič,
celó zadovoljen je bil; saj je poravnaval tako,
ne da bi trpel vnanji njegov ugled, trdosrčnost,
katero mu je očitala vest. Kako hvaležni so
večkrat osorni ljudje za vsako priliko k nedoslednosti!

IV.

V krčmi pri Luki pa je sedelo omizje pravih
meščanov. Lepo jih je bilo videti, lepo slišati.
Kaj so se menili pri dobri kapljici za bradate
Francoze, ki so hodili osamljeni po mestu!
Pozabljeni so bili hudi časi in veselili so se
možje svojega življenja in svojega meščanstva.

„Bog te živi, Tone“, dejal je jeden, „stara
korenina! Kaj hočejo ti reveži, ki so od danes
do jutri! Midva sva bila prej tu in bodeva, če
Bog dá, še pozneje. Ko bode zdavna razgnal
veter vse te smeti, bodeva midva še sedela tukaj
in pila domačo kapljico.“

„Bogme, da“, pritrdil je sosed. „Luka, prinesi
drugega, najboljšega! Ne bodo ga pili
ptujci.“ Luka je pomignil natakarici in opomnil
smehljaje se, kako se je zagrozil komisar, da
bodo morali ob devetih že zapirati gostilne.

„Ne gôvori o komisarju!“ zavrne ga oni.
„Meni prihaja slabo, če slišim njegovo ime, in
če ga vidim, skisa se mi v kupici vino. Vse
rajši bi še hodil semkaj, če bi mogel ti komisarja
kako odpraviti.“

„A kako?“ menil je krčmar. „Saj mu dajem
manjše in slabše kose kakor drugim, in tudi
kaka muha se najde v kupici. Pa se nič ne
méni; ven jo vzame in pravi, da to nič ne dé.“

V tem so vstopili hrupno trije francoski
častniki in komisar Apert. Vsedli so se k svoji
mizi, in kar najudanejše se jim je klanjal krčmar
in popraševal, česa bi želeli, in našteval jedi,
ki so pripravljene. Meščanje so umolknili, semtertje
je kdo kaj zamomljal in pogledal po strani
novo družbo, ki se je glasno zabavala. Komisar
ni govoril mnogo, ampak nalival je vino, poslušal
na obe mizi in z glasnim smehom pritrjeval
besedam svojih drugov. Neizmerno zoprno
je bilo to lizanje in ta smeh meščanom.

„Gregorič je mož“, dejal je jeden izmed
njih zamolklo in povzdignil kupico.

„Bog ga živi!“ pritrdili so vsi in trkali na
njegovo zdravje.

„Kaj se briga on za Poncija ali Pilata, naj
še tako važno postopata okrog! In kaj mu morejo?
Nič. Vse njegove sovražnike bode prej
pobral vrag.“ Pogledovali so proti sosedni mizi
dobro vedoč, da vleče komisar na uho vsako
besedo.

Martin Birk pa je drl iz mesta ob Krki gori
kakor brezzavesten. Nesreča, sramota, jeza, žalost
— vse mu je vrelo v glavi, da ni mogel misliti.
Obstal je na strmem bregu, oprl se ob ograjo
in zrl motno, počasno vodo pod seboj. Obšle
so ga zle misli. Jeden skok, in konec bi bil
vsem nadlogam in bridkostim. Da ni bil tako
zbebljen, vsililo bi se mu bilo vprašanje: bode
li res vse končal ta skok? A tako daleč ni
mislil; pač pa mu je stopila pred duševne
oči vsa zapuščena rodbina in spomnila ga brezsrčnega
gospodarja. Roke so se mu skrčile v
pest. „Ne, ne“, dejal si je; „bolj ne bi mogel
ustreči temu človeku. Streti, pogaziti me hoče;
in sam naj se mu spravim izpod nog? Ne!
Revežu, siromaku naj bi se brez kazni delala
krivica? Ali revež ne čuje psovk, ne čuti udarcev?
Ali ljubi samo bogatin svojo ženo in svoje
otroke?“ Po ušesih mu je zvenelo jokanje otročičev
in proseči glas ljubljene žene, ko je razsajal
hišni gospodar. Naj bi bil ta blizu, napadel
bi ga bil Birk, če tudi sam pogine. A kaj je
sedaj storiti? Mučila gaje zavest onemoglosti,
sedaj zopet so se mu porajali naklepi, da so
se mu grozno svetile oči. Iz ljubezni do rodbine
so vshajale maščevalne misli in izpodrivale bolj
in bolj ono blago čustvo. Maščevati se je hotel,
naj se zgodi potem ž njim, z ženo, z otroki
kar koli. Ni mu prišlo na misel, da bi iskal
stanovanja, strehe stiskanim svojcem; zavil je v
gostilno potrdit se v naklepih svojih.

Častniki so bili že odšli; komisar je sedel
sam pri svoji mizi; krog druge pa je bilo že
vse polno domačih veljakov. Sèm se je vsedel
Birk, ker ni rad videl komisarja, in zanj se je
dobilo še prostora; saj je sedel le na pol, skupaj
stisnjen, vedno pripravljen prepustiti mesto kakemu
novemu gostu, kakor je navada revnih,

boječih ljudij. Pri mizi so se se vedno premlevali
važni domači dogodki.

„Kaj se vam mara, gospod Birk“, pozdravil
ga je rejen sosed, ko nimate nič sitnosti. „Ob
mesecu potegnete plačo, naj bo letina dobra ali
slaba. Toča vam nikoli ne pobije, hiša nikdar
ne pogori. Blagor vam! Hišni gospodar pa in
sploh človek, ki kaj ima, ta je revež dandanes.“

Birk je molčal; drug pivec pa je opomnil,
da je menda gospod tajnik še vedno brez službe
baš zaradi Francozov.

„Ni-li res, gospod tajnik?“ — Birk je prikimal.

„Potem imate pa vi tudi sitnosti“, povzel
je zopet prvi meščan. Kaj hočete! „Ptujec je
ptujec“, pristavil je bolj tiho; „domač človek
le ima srce za domačina.“

„Domač človek!“ rogal se je Birk. „Ta je
hujši od Francoza in od Turka. Če je ptujec
pes, domačin je volk.“ Možje so se spogledali
in začeli godrnjati, med občnim pritrjevanjem
je zavrnil jeden Birka.

„Mi smo bili že tudi po svetu, gospod Birk“,
dejal je odločno, „in vemo, kako je drugod,
in vemo, kako je doma. Ne vabimo pa nikogar,
naj pride k nam; in komur ni všeč, mestnih
vrat že zdavna ni več, in pot je prosta. Zabavljati
ni treba nič, našim možem vsaj ne! Kje
dobodete možakov, kakor je naš župan ali svetovalec
Gregorič?“

„Ne imenujte mi tega imena!“ vzrojil je Birk
tresoč se in zgrabil kupico, da jo vrže v govornika.
A sosed ga je stisnil za pest, da se je
zvrnila kupica, in jeli so vpiti nad njim, da
stran od mize, da ne bode ž njimi pil zabavljač,
ki nima niti službe. Birk je vstal ves prepadel
od strasti, in krčmar, ki ga je bil pred par meseci
še ponižno prosil te in one usluge, stopil
je k njemu, prijel ga za rame in namignil mu,
da je najbolje, če ide, in rinil ga proti vratom.

„Gospod Birk, tu sem k meni se vsedite!“
oglasi se iz kota glas komisarjev, in hipoma se
izpremeni položaj. Meščanje so utihnili, in krčmar
je smehljaje se prenesel Birkovo vino k drugi
mizi. Birk si je obrisal s čela in z lic pot ali morebiti
tudi solze. „Če dovolite“, dejal je v hvaležni
ponižnosti in prisedel h komisarju.

„Na vaše zdravje!“ napil mu je ta. „Nič se
ne menite! S takimi veljaki se midva ne moreva
kosati. Tem človek toliko velja, kar plača:
jaz pa imam drugo merilo.“

Dobro je délo ponižanemu revežu, ko mu
je podal roko mož, katerega se v oči nikdo ni
upal lotiti. Kakor stara znanca sta se začela
meniti o vsakdanjih rečeh, in zvedel je komisar
polagoma vso stisko Birkovo, in zaupno, polglasno
sta se začela oba hudovati na meščane
in zlasti na Gregoriča.

Ko pa se je bil Birk nekoliko pomiril, prišel
mu je na misel dom in žena in otroci, ki nimajo
nikjer stanovanja. Pričel se je poslavljati in segel
mehanično v žep kakor vsak poštenjak, ki ostavija
gostilno. Pokazalo se je pa, da bi bilo boljše,
če bi bil segel v žep, predno je stopil v gostilno.
Zapazil je prestrašen, da je brez tiste
čarodejne kovine, ki jedina kaj velja v krčmi.
Segal je skrivaj sedaj v ta žep, sedaj v drugi,
in vroče mu je prihajalo. Kaj bo počel krčmar,
ki ga je hotel pognati, predno je še vedel, da
nima denarja!

„Bokal starine!“ ukazal je glasno komisar.
„Pustite, gospod Birk; danes plačam jaz, drugič
pa vi.“

„Kakor vam drago“, priklonil se je Birk,
najrajši pa bi bil objel komisarja. Pogum mu
je vzrasel; kakor z vrstnikom je govoril s komisarjem;
napijala sta si bratovsko in po strani
zabavljala sosedni mizi. Birka je že nekoliko
motilo vino, ko sta roko v roki ostavljala gostilno.
Birk ni pozdravil meščanov nič, Apert
pa se jim je globoko priklonil in sladko se
nasmehnil. Ko sta odšla, zašumeli so meščanje
zopet.

„Ali ste ga videli, Birka?“ dejal je jeden,
„nič ni pozdravil.“

„Jaz pa imam rajši“, rekel je drugi, „da
se me nikoli ne pozdravi, nego tako kakor ta
komisar.“

Onadva pa sta zavila iz mesta proti kapiteljskemu
griču v zaupnem govoru, ker vino
je dajalo Birku že pogum, da je pokazal svoje
mnenje. Ko sta se bila pogovorila o dnevnih
dogodkih in prerešetala politični položaj, vprašal
je Birk kar naravnost Aperta, kako da je mogel
prestopiti v francosko službo. Temu je bilo
vprašanje jako ljubo, zakaj vsa revščina Birkova,
trdovratnost njegova in celo molčanje se mu
je zdelo kakor vedno očitanje, in želel je sporazumeti
se ž njim. Pripovedoval mu je, kako se
je oziral le na ljudstvo; zakaj potrebovali so
novi gospodarji uradnikov, in kjer niso mogli dobiti
domačih, vzeli so ptujce, večje zlo od prvega;
domačin lahko zabrani marsikaj hudega v negotovih
časih; davke izterjava rahleje, ob ugodnejšem
času; izgovarja in opravičuje nepremišljene
besede in dejanja svojih ljudij; ovija sploh
železno ptujo roko z mehkim ovojem, da pritisek
ni tako mučen. Birk je prikimal; tako nekako
mu je večkrat govorila tudi žena, a kdo bi
poslušal ženske! Ko pa je podprl Apert svoje
mnenje z mnogimi dogodki in navèdel poštena
imena veljakov, ki so bili na glasu, da opravljajo
dobrohotno za domačine ptujo službo, segel
mu je Birk v roko in prosil odpuščanja, da ga
je sodil krivo. Ni bilo treba dolgega prigovarjanja
in Birk je bil pripravljen sprejeti službo pri francoskem

oblastvu. Kdo bi se branil pomoči in
denarja, če se strinja z načeli ali celó z občno
blaginjo! Potem ga ne bodo zaničevali ljudje,
ki mu duševno ne segajo niti do kolen; in varuje
naj se Gregorič! V potrdilo je stresel Apert
Birku roko.

„Sedaj se gre za to“, dejal je, „da se obvaruje
mesto nesreče. Da se proti francoski sili
ne dá opraviti nič, to je jasno; in vendar je
vse polno hujskačev in podpihovalcev, in najnevarnejši
je ta Gregorič.“

„Istina“, pritrdil je Birk. „Menite-li, da je
oddal pred mesecem, ko je bilo ukazano, svoje
orožje? Dve puški ima še spravljeni pod streho
v zaboju, ki ima dvojno dno. Oddal je staro
puško, ki ni bila za nič, in norca se je delal.“

Komisar je pazljivo poslušal in omenil, kaj
se je bilo zgodilo davi pred pošto.

„Policaj Korenček“, pristavil je Birk, „je
meni samemu pripovedoval, da je zalotil baš
Gregoriča, ki je nabijal pozive k uporu.“ Zlobno
se je muzal komisar in pretil, da bodeta že pokazala
temu napihnjencu. Ponudil je Birku dvajset
frankov kot zadavek in naročil mu, naj gleda
in posluša, kaj se godi in govori po mestu, ter
pride drugi dan ob osmih zvečer v proštijo pri
stranskih vratcih.

Umirjen je korakal Birk proti mestu; imel
je denar, imel službo in znosil se je bil nad
sovražnikom, zakaj, da ne ostane ovadba brez
posledic, to je slutil. Prav ta slutnja mu je bila
pa tudi toliko potolažila srd, da mu je bilo celo
ljubo, ker ne bode posegel s svojo roko vmes;
saj je človeku všeč, če maščuje krivice resnične
ali domišljene — dejal bi — „usoda“. Osebno
maščevanje pa je kakor čebelni pik, ki rani često
tudi maščevalca. V dnu srca mu je celó vstajalo
pusto čustvo sramovanja, katero pa je dušil z
važnimi razlogi.

Ko pride v mesto, stopi mu pred oči vprašanje,
kam naj se obrne, kje naj išče svojih
ljudij. Kdo vé, kaj se je bilo zgodilo ž njimi,
odkar je bil odšel! Očital si je, da jih je bil
tako pozabil, in ob jednem se izgovarjal, da
bi drugače ne bil našel današnje sreče. V velikih
skrbeh je pospešil korake.

„Oče, oče!“ vzklikne radostno sinek njegov
in priteče iz stranske ulice z velikim kosom
belega kruha. „Kje pa ste bili? Po vsem mestu
vas iščem.“ Oklene se ga deček, da ga ne bi
izgubil več. Razveselil se ga je Birk, a takoj
tudi sumljiv vprašal, odkod ima kruh.

„Od Gregoričeve mame“, bil je odgovor.
A kakor bi bil gad pičil očeta, izmaknil je sinu
roko in izbil mu kruh od ust. Deček je zakričal
in stekel za kruhom, ki je ležal v blatu;
a oče ga potegne nazaj.

„Pusti!“ zagrozi se mu: „od Gregoričevih
ne smeš vzeti nič; če ne, bodeš tepen.“

„A jaz sem lačen“, ihtel je sin in premagoval
jok.

„Z mano pojdi!“ In šla sta kupit kruha in
sadja, da so komaj nesle male ročice.

„Kje pa ste sedaj?“ vprašal je oče bolj tiho.

„Pod kapiteljsko cerkvijo. In kako prijetno
je! Iti smemo na dvorišče, in tako lepa mačica
je v hiši.“

Gredoč sta srečala Gregoričevo deklo. Birk
jo ustavi in ji odšteje deset frankov, naj jih
nese Gregoriču za najemnino, ostanek bode
poslal v kratkem. „Zastonj nečem nič.“ Po
nobeni ceni ni hotel biti hvale dolžan temu
možu, ki mu je bil storil tolikanj hudega in
— kateremu je bil že tudi vrnil, ne naravnost
ampak skrivaj, za hrbtom. Ljudje se radi privadijo
mišljenju, da jih morajo drugi podpirati,
drugače se jim godi krivica; in podpore nimajo
za dobroto, ampak dolžnost drugih proti njim.

Prišedši domov oštel je Birk najprvo ženo,
zakaj je dovolila, da je vzel otrok kruha od
teh ljudij, od teh Gregoričev. „Niti kozarca vode
nima nikdo vzeti od njih!“ je kričal. „Gregoričevih
dobrot ne maram in če poginem od
vsega hudega. Niti imenovati jih ni treba pred
menoj, ker jaz nočem nič slišati o njih!“

To je oplašilo ženo, ki je hotela povedati,
kako so jim Gregoričevi priskrbeli stanovanje.
Birk je položil denar na mizo in pravil, da se
je dogovoril s komisarjem zaradi službe, o kateri
pa ni hotel povedati nič natančnega. Žena ga
tudi ni nadlegovala z radovednostjo; saj si je
rahločutno razlagala malobesednost njegovo in
hvaležno premišljevala, kako se je iz ljubezni
do rodbine premagal, zatajil in izneveril svojim
načelom in odpovedal sovraštvu proti novi vladi;
ko se pomiri, spomnila ga bode dobrot, katere
so jim skazali Gregoričevi. Sedaj pa je sklenila
roke k zahvalni molitvi, v katero je vpletla tudi
Gregoričevo rodbino. Nehoté je ta hodila tudi
Birku še vedno na misel, in nič kaj ni bil zadovoljen
z načinom svojega maščevanja.

Ura je šla na polnoč, ko je policaj Korenček
iz gostilne pri mostu gredé premišljeval, je-li
že zadostil svoji čuvajski dolžnosti, da bi smel
iti leč, ali še ne. Predrami ga od gorenjega mesta
sèm tak sumen šum, da ga je prijela nevolja,
ker še po noči ni mirú. A ni pospešil zaradi
tega korakov, rajši narobe, češ, nemara bo pa
ta čas že vse pri kraju. A šum je postajal čim
dalje glasnejši in sumnejši, tako da je zavil Korenček
v drugo stran, da bi iz stranske ulice
vse opazoval in o pravem trenutju posegel vmes.
Kmalu se je razločil topot konj, korakanje moštva,
škripanje težkih voz in zamolklo velevanje. Na
trgu so se zbirali vojaki. Okna so se odpirala,

in ljudje so čudeč in boječ se popraševali, kaj to
pomeni.

„Nekam se odpravljajo“, razlagal je Korenček
in miril strašljivce, češ, saj sem jaz tu. — Od
proštije pa je prijezdil general, izpregovoril nekaj
besedij s poveljniki in obrnil konja po klancu
proti mostu. Za njim se je obrnila četa konjenikov,
za temi je šlo par topov in municijski
voz, potem dolga vrsta pešcev in zopet četa
konjenikov. Dolgo je bobnel in škripal most
pod nogami in kolesi.

V.

Drugo jutro je bilo v mestu videti le še
malo vojakov. Kam da je bila večina odšla, to
se je kmalu zvedelo od ljudij, ki so prihajali
od onstran Gorjancev in pripovedovali, da so se
uprli kmetje po Metliškem in Kočevskem. Ta
novica ni posebno razburila duhov; trezno so
presojali meščanje vso stvar in milovali kmete,
ki bodo morali drago plačati nepremišljeno, prenagljeno
početje. A vse drugače jih je razdražilo,
ko so se jeli nalepljati po oglih pozivi in se je
po mestu razbobnalo, da je treba vsakega ptujca,
ki ostane čez noč v mestu, naznaniti okrožnemu
glavarstvu; da se morajo hiše zapirati ob devetih,
da ne smejo ljudje v gručah hoditi in postajati
po ulicah, in da mora vsakdo, ki ni še oddal
strelnega orožja, oddati je v 24 urah pod smrtno
kaznijo. Obča je bila nevolja; saj so si bili
meščanje v svesti, da niso zaslužili tako ostrih
naredb, in rogali so se sem ter tje, je-li že
gruča, če stojita dva človeka skupaj; sme-li
še mož hoditi z ženo skupaj, in na koliko
delov se mora razdeliti številna rodbina, da ne
bo gruče. A utihnili so ti samopašni pogovori,
ko se je prikazal na trgu komisar Apert s francoskim
tajnikom, in so za njim prišli štirje vojaki
z bajoneti na puškah. Dva vojaka sta korakala
po jedni strani, dva po drugi, po sredi trga
pa se je izprehajal gospod Apert in zaničljivo
gledal okrog, ponosen na svojo moč. Kdor si
je upal ziniti kaj nepristojnega, tega so klicali
v okrožno glavarstvo in naložili mu denarno
globo ali zapor, nekaterim tudi palice. Tišina
je zavladala po mestu. S temnimi obrazi so
lazili ljudje po ulicah, tiho se pozdravljali, sporazumno
si namigavali in pazili v javnosti na
vsako besedo; doma, med seboj so zabavljali
tem huje.

Ko pa je bila ura osem zvečer, napotil se
je Birk v proštijo k francoskemu tajništvu. Tako
ponosno ni stopal kakor prejšnje dni v urad;
hodil je tiho in oprezno, oziral se krog sebe
in premišljeval, kaj bode rekel, če ga kdo sreča
in vpraša, kam gre. A pot ni bila dolga; šel
je skoz vrt, odprl mala vratica, a sluga mu je
pokazal potem v prvo nadstropje v malo, precej
prazno sobico, kjer sta goreli na mizi dve sveči.

Dobil je Birk notri dva znana moža: jeden je
bil upokojeni uradnik, sicer velik kričač in zabavljač
vsem višjim naredbam; drugi pa obrtnik,
ki se je bolj brigal za vinske družbe nego za
svoj obrt, znan dobrovoljček in kimovček, iz
katerega se je norca delal, kdor je utegnil. Nič
ni bil kaj vesel te družbe Birk, dasi ga je sprejela
jako prijazno in pozdravila prav zaupljivo.

„Časi so hudi. Kaj se hoče!“ mežikal je
obrtnik in stiskal mu roko.

„Ljudi je treba prijeti v strah“, dejal je s
povzdignjenim prstom tovariš, „inače se zgodi
nesreča kakor v Metliki in Kočevju. Razmere
so napete.“ — V tem je vstopil tajnik Lavallée
z Apertom; le-tá je predstavil Birka francoskemu
uradniku, ki mu je podal roko in prijazno mrmral
nekaj v francoskem jeziku. Lavallée se je kmalu
poslovil od komisarja.

Ostali ljudje pa so se vsedli k delu. Po vrsti
so narekovali komisarju, kaj so videli in slišali
sumnega. Birk se je držal resnice; onadva pa
sta pretiravala, da ju je včasih zavrnil komisar,
včasih se jima na glas zasmejal, saj je poznal
Novomeščane, katere sta slikala kot krvoločne
tigre. Sestavili so seznamek, v katerem so bili
zaznamovani imenitnejši meščani, tega so prišteli
dobromislečim, tam onega omahljivcem, zopet
drugega nenevarnim ugovarjalcem a la Korenček,
tretjega upornim, a brezvplivnim elementom;
najhuje je bila počrnjena vrsta vplivnih in upornih
mož kakor Gregorič. Uvrščevali so te meščane
največ po osobni mržnji katerega izmed
skrivnih nadzornikov; seveda se je tudi jezil
komisar, če se niso mogle navesti za to in ono
besedo nobene priče.

Drug za drugim so se odpuščali potem „nadzorniki“;
najzadnji je bil Birk.

„Kako se vam zdi služba?“ vprašal je komisar
in spravil ga v zadrego.

„Tako. — Za silo.“

„Ker so taki sodelavci“, zagovarjal se je
oni. „Kaj hočete! Vlada mora spoznavati in
spoznati javno mnenje, drugače se ji izjalovijo
tudi najboljše namere. A odkod je more spoznati?
Od uradnikov? Ti imajo že vsak svoj
sistem, da vidijo in slišijo, kar hočejo, in ne vidijo
in ne slišijo, česar nečejo. In kdo govori ž njimi
odkrito? V obraz se jim hvalijo vse vladne naredbe,
tako da si nepreviden uradnik kaj rad domišljuje,
da je nezmotljiv; a dejanjski se pokaže
to pogrešno, ono nedostatno, kar razvidi razven
uradnika takoj vsakdo. Posledice so vsigdar žalostne.
A kjer je država stara, ukoreninjena v
vsem mišljenju in čustvovanju, to ni tolikega
pomena; zavira se sicer napredek, po dolgih
in dragih poskušnjah se pride vendar na pravi
sled. Drugače je to v novi, ne še utrjeni državi.
Tu postane vsaka napaka usodna, in sveta dolžnost
vsakega državnika je zvedeti ljudsko mnenje,
ljudsko sodbo. Kar je dobrega na tej sodbi,
sprejme pametna vlada za svojo misel; kar je
napačnega, to izkuša s poučevanjem popraviti in
poravnati. V drugih stvaréh ni drugače. Vzemiva
pravno čustvo! Vprašanje je, ali ima izučen pravnik
tako tanko čustvo za to, kar je pravo, kakor
navaden človek; in vendar — kolikrat zaide
ljudsko mnenje baš v pravnih vprašanjih! Tako
je z umetnostjo. Umetniku je največ do tega,
da ugaja umotvor širokim ljudskim plastem, naj
govori kritik, kar hoče, in le ljudsko odobrenje
pridobi delu trajno veljavo. Kritika naj hvali,
kolikor hoče; ljudstva ne bo premotila, da bi
hvalilo, kar mu ne seže do srca. A kolikrat
zabrede ljudska sodba, ljudski vkus in zavêde
celo umetnika, ki se opira preveč na „vox populi,
vox Dei“. Tu je kritika na svojem mestu,
da zavre hitri voz javne sodbe in ga obvaruje prevrata;
da določi mero hvali in graji; zakaj ljudje
ali hvalijo preveč, ali grajajo preveč. Ljudsko vodstvo,
vlada, ima to vzvišeno nalogo, da razvija
in pospešuje, kar je vzraslo dobrega iz ljudskega
mišljenja in teženja, a tudi obrezuje in zatira,
kar je slabega. To pa se godi, ako so vladi
znana ta teženja in je vlada dovolj razumna,
da se méni za ta teženja, na dvojen način: ali
s tem, da kaznuje storjene pregreške, ali da jih
zabranjuje; ali da se pusti plevel rasti z žitom
vred in se nazadnje poruje, ko je dorasel, zredil
se na škodo žita in zatrl toliko in toliko klasja,
ali pa da se populi, predno je mogel škodovati.
Kateri način vam je bolj všeč?“

Birk je potrdil, da zadnji.

„In to je tudi moj način in sistem“, dejal
je komisar in ponudil mu roko. „A kako hočem
zatirati plevel brez delavcev! In najpridnejši gospodar
mora rabiti slabe posle, če ne dobi dobrih.
Tako moram jaz, žal! mnogo zajemati iz kalnih
virov in potem precejati, kolikor le morem, kar
sem zajel. Zakaj da ni dobiti drugačnih sodelavcev,
mislite si lahko. Ime jih plaši. A kdo
je kriv, da je ime na tako slabem glasu, kakor
lopovi, ki so je zlorabili in skrunili! Da sem
pridobil vas, moža resnicoljubnega, odkritosrčnega,
zanesljivega, to si štejem v veliko srečo,
v veliko srečo pa tudi ljudstvu nam izročenemu,
čegar blaginja nam je najvišji zakon.“

V pogovoru se je izreklo tudi ime svetovalca
Gregoriča, in menil je komisar, da je proti temu
že nakupičenega toliko gradiva, da se bode lahko
s silo ustavilo njegovo rovanje. A čudo, čim
bolj se je zavedal Birk svojega novega pota,
tem milostneje je sodil ravnanje svojega nasprotnika,
kakor bi ga bilo sram ostrejše soditi bližnjika
nego samega sebe.

„Nič mu ne bode škodilo“, dejal je precèj
malomarno, „če se mu za par sto frankov pristrižejo

peruti ali če se pripre za nekaj časa.
Ne bo več nosil tako po koncu grebena.“

„Stvari so take, da mu lahko zadrgnejo vrat“,
sklenil je komisar, odštel Birku precejšno mesečno
plačo in prijazno se poslovil ž njim.

Sam s seboj zadovoljen je hodil še nekaj
časa po sobi in ponovil si s povzdignjeno glavo
vse razloge, s katerimi je potolažil tanko Birkovo
vest. Zdeli so se mu naravnost državniški, in spoznal
je, da opravlja za svojo sposobnost mnogo
prenizko službo. Premalo se ga čisla, vse premalo.
Ta misel mu je grenila veselje. A meščanstvo
se ga boji, to je tudi nekaj, in Gregoriča ima
v pesteh. To je bilo prijetno zadoščenje; a tudi
to je kalil strah, da ne bi sovraženi mož oddal
v določenem obroku skritega orožja.

Birk pa je šel domov s prepričanjem, da je
komisar sicer pošten človek, a prisiljen rabiti
nevredne pomočnike. Poslednje besede, ki so se
nanašale na Gregoriča, niso mu prav ugajale,
a prigovarjal si je, da pretiruje komisar, da se
imovitega moža in mestnega svetovalca ne obsodi
kar tako k smrti; to so same besede. A
kakor dobrota, ki nam jo stori zopern človek,
tako je pekel Birka ostali dolg Gregoričev. Odleglo
mu je, ko ga je poravnal še tisti večer.
Sedaj bi mu bilo najljubše, da bi onega človeka
nič več ne videl, nič več ne slišal o njem; ne
več srda, a jako neprijetne misli mu je budil
spomin nanj.

Razmere v mestu so bile od dne do dne neznosnejše.
Vedno več je bilo kaznovanih zaradi
hujskajočih besedij, in kar domisliti si niso mogli
kaznjenci, odkod bi bilo oblastvo zvedelo to
in ono. Vse je bilo kakor prepreženo z ogleduhi;
zavladala je obča nezaupnost, pretrgale
so se najtesnejše prijateljske vezi in vse križem
se je tožilo in dolžilo.

Kako bi mogel biti vesel gospod Gregorič!
Sedel je pri kosilu in se jezil, a ne nad Francozi,
ampak nad domačimi ljudmi, nad mestnimi
svetovalci, da trpé vse to, da se ne pritožijo
na višje mesto proti takemu postopanju političnega
oblastva.

„Ugnali bi tega peklenskega Aperta“, je
dejal, „ugnali, da smo jedini. A ta se boji zamere,
oni za svoj obrt in tretji že misli, da
ga bodo obesili, če reče odkrito besedo. To so
možje!“ Beseda mu je zastala v grlu, ko zagleda
Aperta med vrati in za njim dva vojaka z nasajenima
bajonetoma.

„Ne zamerite, da vas pridemo nadlegovat“,
pokloni se komisar gospej, ki je prestrašena
skočila k možu.

„Pridete pa kakor nad razbojnike, gospod
komisar“, reče Gregorič. „Kaj bo pa dobrega?“

„Po orožje smo prišli.“

„Orožje sem že oddal; potrdilo pokažem
takoj.“

„Ni treba. Ali ste pa tudi oddali vse orožje?“

„To je predrznost. Jaz se bom pritožil zoper
tako postopanje; jaz sem mestni svetovalec.“

„Vsa čast! A sedaj nas briga le vaše orožje.
Dajte, kar imate, z lepa!“

„Poiščite sami!“ dejal je Gregorič in pokazal
po sobi.

„A morebiti imate kje drugje. Bodite tako
dobri in pojdite z nami pod streho!“ Gregorič
je prebledel.

„Jaz se ne ganem“, dejal je odločno.

„To bodemo videli.“ Apert je mignil vojakoma,
ki sta zgrabila za puški. Kričaje se je
oklenila gospa svojega moža in kričati je začelo
dete v postelji.

„Proč žensko!“ ukazal je Apert, Gregorič
pa je razljučen zgrabil veliki nož, ki je ležal na
mizi, in skočil proti njemu. A na poti mu je
bila žena, tako, da je o pravem času odskočil
komisar; vojaka pa sta se vrgla na razjarjenega
moža, podrla ga na tla in ga uklenila. Nič ni
pomagalo žensko vpitje, nič otročji jok. Jednega
vojaka je pustil Apert pri uklenjencu za stražo,
z drugim je šel pod streho, kjer je ležalo več
praznih zabojev. Ni bilo treba iskati dolgo; teža
je izdala skrivališče dveh dragocenih pušk med
dvojnim dnom.

„Prokleti Birk!“ mrmral je Gregorič zagledavši
orožje; žena pa se je vrgla na kolena in
vila roke in prosila Aperta, naj se usmili moža.

„Po koncu! Kaj klečiš pred vragom!“ srdil
se je mož in pokimal še jedenkrat s posiljenim
smehom detetu, ki je stegovalo iz postelje ročice
po njem. Naložili so mu zasačeni puški in gnali
ga iz hiše; jokaje ga je spremila žena do ječinih
vrat, kjer so jo odpodili. Strmé so gledali meščanje
žalostni sprevod in ugibali, kaj to pomeni.
Marsikatera pest se je stisnila; a storiti
si ni upal nihče nič.

Pač nekaj se je storilo. Razburjenost je prisilila
župana, da je sklical mestni zbor, da se
kaj ukrene. A dolgo se niso mogli zjediniti gospodje.
Jeden svetovalec, strojar po obrtu, kakor
Gregorič, je menil, da se sploh ne dá nič storiti,
ker Gregorič ni brez krivde; orožje se je našlo
pri njem. A če se strojar ni brigal mnogo za
tovariša, brigal se je svetovalec krčmar, ki je
predlagal ostro pritožbo ne samo zaradi postopanja
proti Gregoriču, ampak tudi zaradi več
drugih škodljivih naredb in novotarij, izmed
katerih se mu je zdela najškodljivejša, najpogubnejša
ta, da se morajo gostilne zapirati že
ob devetih zvečer, pri čemur ne trpi le obrt,
ampak tudi najtrdnejši del vsega meščanstva,
zakonski možje; ker namreč večerjajo ti doma,
ne morejo skoro dohajati pred deveto uro v

gostilno; tako se jim krati pošteno razvedrilo.
Predlog, podprt s takimi razlogi, je prodrl in
volilo se je poslanstvo, ki pojde do okrožnega
glavarstva in, če treba, še v Ljubljano, pritožit
se o položaju.

VI.

Prešlo je nekaj dnij, in Apert in Birk sta
bila najboljša prijatelja. Ponosno sta hodila po
trgu, po mestu, ki je bilo postalo tako tiho in
mirno.

„Gospod Lavallée“, dejal je Apert, „ne pozna
ljudij nič. Naj bi bila obveljala njegova politika,
imeli bi upor na vseh straneh; in sedaj — povsod
uzoren red. Za ideje prostosti, jednakosti nimajo
zmisla ti ljudje. Če si prijazen ž njimi, če jim
strežeš, postanejo objestni in te zaničujejo; če
jim pa pokažeš zobe, pokoré se takoj.“ Birk
je pritrdil, a vprašal ga tudi zaupno, če méni,
da bode francosko gospodarstvo trajno. Oni je
odkimal in začel govoriti o razlogih, zakaj se
Kranjska ne more trajno združiti s Francosko,
ampak pripade prej ali slej avstrijski državi
nazaj.

„A kaj potem?“ vprašal je zvedavo Birk in
mu pogledal v oči.

„Ker sedaj tako razsajam? mislite“, odgovoril
je oni in spopolnil vprašanje Birkovo. —
„Tega me ni strah“, dejal je čez nekaj časa
smehljaje se in mahnil s palico po zraku. „In tudi
vi, ne bojte se! Jaz imam takih prijateljev, da
nama ne izpodleti, naj se obrne stvar tako ali
tako. A propos, če utegnete, pojdiva jutri po
kosilu proti Mirni peči; dnevi so lepi, pot snažna,
in konja vam posodim jaz.“

Drugega dné je bila nedelja, in zgodilo se
je nekaj posebno znamenitega. Prišlo je bilo
poročilo, da je sklenjen na Dunaju mir med
avstrijskim in francoskim cesarjem, in kranjska
dežela odstopljena francoskemu cesarstvu. S
slovesnimi obrazi so tekali uradniki po mestu
in ugibali, o čem da se posvetuje okrožni glavar
s francoskim tajnikom že toliko časa. In res
se nista zastonj posvetovala. Sklenila sta, da se
v proslavo „veselega dogodka“ prekličejo izjemne
naredbe. Kmalu so se začela nabijati po
oglih poročila o sklenjenem miru in ob jednem
preklici ostrih naredb, ki so se bile uvedle po
odhodu generala Zucchija.

Ko pa se je v kapiteljski cerkvi prebral s
prižnice pred veliko mašo evangelij, prišel je
na vrsto pastirski list, v katerem je škof Kavčič,
opiraje se na evangelij: „Dajte cesarju, kar je
cesarjevega, in Bogu, kar je božjega“, opominjal
vernike, naj se pokoré novemu cesarju in ne
upirajo novemu oblastvu. Bridke so bile te
besede, ki so uničevale mnogo tihih željá in
nadej, a ob jednem tolažilne in mirilne za vznemirjene
vesti. Globoko so se vtisnile v srca
vseh.

V glasnih gručah so postajali po maši ljudje
in se razgovarjali o važnem dogodku. Marsikateri
je odkimal z glavo in zmignil z rameni,
ko se je govorilo o novem položaju; večina ni
vedela, ali je vesela ali žalostna. Meščanstvu je
napravilo največ radosti razveljavljenje izjemnih
naredb. Veselje je bilo sicer še nekako oprezno
in boječe in nezaupno; a trobojnemu blagu je
cena vendar poskočila; ker ta in ona hiša je
hotela razobesiti francosko trobojnico. Po mestu
pa so se zbirala poslanstva, da idejo častitat
in poklonit se okrožnemu glavarstvu.

Popoldne sta jezdila Apert in Birk čez kapiteljski
grič proti Bršlinu. Lahna meglica se je
prijemala pisane goščave ob potu. Vse je bilo
tiho. Sedaj pa sedaj se je pripodilo par glasnih
vran, sedlo na zemljo in odletelo. Jezdeca sta
molčala. Apert je bil slabe volje, ker mu ni
bílo všeč rahlo postopanje političnega oblastva.

„Zmagovati znajo ti Francozi“, reče naposled,
„vladati ne znajo. Ljudske čudi ne poznajo
nič, in ta jih bo iznenadila.“

Birk je ménil, da se je stališče pač jako
izpremenilo, ugodno za Francoze.

„Na videz“, zmignil je oni z rameni. „Nove
hiše se same podirajo, stare treba razstreljati.
Kako sem prepričan o tem, to bodete videli
danes.“ Umolknil je in se vtopil v svoje misli.
Zdelo se mu je, da se da vse človeško delovanje
gledé na smoter deliti na tri vrste. Jedni
delajo samo za druge; to je neumna tolpa,
mislil si je; krma za kanone, ki si pridobiva
sicer dobro ime, a svojega uspeha nič; drugi,
delajo samo zase; teh ne mara nihče in vse jim
nasprotuje, tako da ne dosežejo mnogo uspeha,
izgubé pa vse dobro ime; tretji pa strnejo delovanje
zase z delovanjem za druge; ti so najpametnejši;
na videz nesebični dosežejo največ;
zakaj pridobé druge, da delajo zanje; gmotna
blaginja in slava je njih delež. Ponosno se je
prišteval Apert tej vrsti.

Jezdeca sta jezdila čez klanec skoz krasno
ormenelo bukovje, ugodno domovanje tolstih
polhov. Tu in tam ju je srečal kak človek, ki
je šel v mesto v cerkev; sicer vse mirno. Odpiral
se je lep razgled na Trško goro in bliže
na visoko stoječi grad Hmeljnik, od katerega
ju je ločila globoka dolina. Tako sta jezdila
jedno uro daleč. Pred vasjo pa sta zavila po
slabem, ilovnatem kolovozu navzdol na desno
proti Hmeljniku. Prejezdila sta kmalu tesno
dolino, in pot se je vzdignila zopet navkreber.
Kraj gozda, ki raste ob precej strmi gori, stala
je lesena hiša. Vrata proti cesti obrnjena so
bila zatvorjena, druga proti gozdu pa odprta
na stežaj. Tu sta stopila jezdeca s konj.

Iz hiše sta prišla dva širokopleča, bradata
korenjaka, kakoršnih bi se človek ustrašil, da
ga srečata na samini. Jeden, v stari vojaški kapi,
je pozdravil vojaški in prijel konja, drugi je
snel širokokrajni klobuk z ruševčevim perjem
in vzel Birku konja iz rok. Aperta sta poznala
oba. Birk pa ni vedel, kaj to pomeni in kam
da je zašel; stopil je s tovarišem v nizko, prostrano
stanico, kjer je za veliko mizo in po
klopeh ob steni sedelo še sedem mož, podobnih
onima dvema. Jedni so kvartali za mizo, drugi
pa so gledali in se vtikali v igro, ali pa so imeli
svoje pogovore. V kotu je stal sodček vina in
kupica je krožila od ust do ust; velik hleb
črnega kruha pa je ležal na mizi. Po stenah
je viselo nekaj pušk, tu in tam kaka sablja, na
pol skrita pod vojaškim plaščem, in na tleh ob
steni je bilo videti nekaj sulic na dolgih ročnikih.

Nekako nevoljno so se ozrli možje in prenehali
igro, ko sta vstopila naša znanca, in
marsikak sumljiv pogled se je uprl v Birka.

„To so korenine bodoče naše črne vojske“,
razloži Apert in pozdravi može, da se jim dobro
godi.

„Nič sile; če ne bo hujšega, gospod komisar“,
odzdravi izza mize drug korenjak in se
zravna po koncu. Videlo se mu je, da hoče
nekaj vprašati, a da mu ne gré z jezika. Ko
pa omeni komisar, da je Birk njegov prijatelj,
začnó vsi vprek popraševati, pri čem da so.

„Vse pri starem; nič novega“, razlaga komisar.

„A kaj so oznanjevali danes po cerkvah;“
ugovarja jeden. „Da je mir sklenjen, da se treba
podati!“

„Mir, dokler sneg ne skopni“, dejal je Apert
in mahnil z roko. „Baš zaradi teh govoric sem
prišel, da jim prehitro ne verjamete.“ Divji
obrazi so se razvedrili, in vnel se je živahen
razgovor. Birk je spoznal, da so se zgrnili ti
ljudje od vseh vetrov skupaj. Široki govor je
izdajal visokostasnega, neokretnega Gorenjca, ki
je sedel kakor očak med bistroglednim, nemirnim
Notranjcem in živahnim, koščenim Dolenjcem.
Oba sta se trudila nekaj dopovedati okornemu
rojaku; a ni mu šlo v glavo, tako, da sta se
začela šaliti ž njim, česar pa tudi ni razumel;
a držal se je, kakor bi hvalil Boga, da ni tako
neumen.

„Kmetje se bodo kujali“, dejal je Apertu
oni, ki je bil kakor vodja med njimi, in ki so
ga klicali za Sinúrja.

„Treba jih poučiti“, menil je Apert. „Skličite
jih nekaj! Jaz jim prižgem luč, da jim ne
bode več duhovščina mešala glav.“ Sinúr je
izpregovoril nekaj besedij s svojimi tovariši, ki
so se potem razkropili na vse strani. To so
bile korenine črne vojske, možaki, ki so se bolj
bali dela kakor vojne, ki so vedeli, da dobé
takoj opravka s sodišči, ko se poležejo vojni
valovi.

Ko se je dogovoril Sinúr z Apertom, zavihtel
je puško na ramo, in napotili so se vsi
trije proti hribu sv. Ane. Pod hribom leži v
gozdu skrita dolinica. Tam je bilo že zbranih
nekaj mož, mladih in starih, katerim je Apert
preprijazno podajal roko. Od vseh stranij so
dohajali drugi; nekateri z velikimi noži za pasom,
drugi z gorjačami, večina neoboroženi. Tu je
bilo staro shajališče od časov, ko so prišli Francozje
v deželo. Znani so bili ti sestanki mnogim
ljudem, ki se jih niso vdeleževali, meščanom
in grajščakom, in vedelo se je, kaj se ondi godi;
a ker se v negotovih časih ni vedelo, ali se
bode ovadba štela v zaslugo ali v zločin, bili
so kmetje varni.

„Počasi cepajo“, dejal je Sinúr.

„In iz hiš se jih mora vleči kakor srobot
iz grma“, dejal je pristopivši tovariš.

„Duhovska zasluga“, siknil je Apert. A
sčasoma se jih je nabralo vendar kakih sto.
Nekateri so takoj posedli po štorih in koreninah
starega bukovja, drugi so stali, proč od Sinúrjevih
tovarišev. Večini se je brala nevolja na
obrazih, tu in tam se je slišalo mrmranje in
popraševanje, čemu da so prišli; naposled se
vzdigne najpogumnejši in reče proti Apertu
obrnjen: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in
Bogu, kar je božjega!“

„A kateremu cesarju? To se vpraša“, posegel
je Apert vmes in pričel naštevati jim s
prisrčnimi besedami, koliko časa so bili oni,
njih očetje in dedi avstrijski podaniki, kako so
obljubili zvestobo staremu cesarju; če so mu
bili udani v sreči, bodo ga li ostavili v nesreči?
Čim dalje pazljiveje so poslušali kmetje in prikimavali.
Ko jim je pa govoril o cesarjevih nesrečah
in stiskah, stekla je marsikaka solza po
razoranem licu in marsikaka roka je stisnila
gorjačo ali nož; usmiljenje in ljubezen jim je
polnilo srce; čim več nadlog je trlo cesarja,
tem rajši so ga imeli.

„Stara vera, stari cesar!“ začeli so vpiti.

„A mir, mir je sklenjen“, ugovarjal je zopet
oni možak.

„Mir?“ povzel je Apert. „Mir je od danes
do jutri. Kako malo časa so bili Francozje prvič
v deželi, kako malo drugič!“ Dokazoval je, da
ne izpusti avstrijski cesar nikdar teh svojih dežel
iz rok, da ne pozabi zvestih svojih državljanov,
a da se mora z nova pripraviti za boj, ki se
prične nemara že to zimo ali gotovo na pomlad.

Neopazen se je približal v tem s tremi možmi
mirnapeški župnik. Zapazil je bil, da se zopet

zbirajo možje, in skrbelo ga je, da ne bi ukrenili
kaj nespametnega. Slišal je bil zadnje besede
Apertove in jeza ga je prijela. Stopil je k njemu,
pretrgal mu besedo in, obrnivši se k ljudem, začel
jih svariti, naj nikar ne verjamejo zapeljivim
besedam. Spominjal jih je, kakšen je bil ta komisar
Apert poprej, kako je vpil, kako se zadiral
nad njimi in jih psoval. „Sedaj prihaja s
sladkim jezikom in vas podpihuje in slepi na
vašo škodo. Sam ne bo trpel nič, vi bodete
trpeli, če pride nesreča. Če bi se pa kaj posrečilo,
prilastil si bo on vso zaslugo, vas pa zaničeval
kakor poprej. Ne verjemite človeku, ki mu je
beseda in prisega prazen dim, slepilo za preproste
ljudi! Najprej je bil prisegel staremu cesarju;
ko je kazalo drugače, prelomil je staro
prisego in prisegel novemu cesarju, in sedaj lomi
prisego zopet temu. Vas tu naganja k uporu, v
mestu pa se liže francoskemu oblastvu. Če ni
bil zvest in ni zvest cesarju, katerega se boji,
kako bo zvest vam, katere zaničuje!“

Globoka žalost se je brala na obrazih preprostih
poslušalcev; v prsih, kjer je tako točno
in naravnost velevala vest, vstajal je dvom o
tem, kaj je pravo, kaj nepravo. Videlo se je,
kako želé izmotati se iz duševne stiske, ki se
je rodila iz protislovja duhovskega in posvetnega
gospostva. Gorjé mu, kdor moti premo
vest preprostega človeka, kdor spravlja na razpotje
jednostavno, mirno mišljenje, ki ne pozna
dolžnostnega razpora, niti ni vajeno reševati dolžnostnih
vprašanj! Nekateri kmetje so pritrjevali
duhovniku, drugi le poslušali; Sinúrjevi tovariši
pa so vpili in razsajali, da naj duhovnik molči
o posvetnih rečeh. Apert je bil silno razburjen,
a se je miril, dobro vedoč, da ima ostro orožje
proti nasprotniku.

Ko pa je župnik omenil pastirski list, dvignil
se je Apert z zaničljivim smehom, pobijal načelo,
da ima cerkev tudi v posvetnih rečeh kaj govoriti,
in jel sumničiti ljubljanskega škofa in staviti ga
v nasprotje z rimskim papežem. Živo je slikal,
kako so ujeli Francozje pred desetimi leti rajnega
papeža Pija VI., kako so ga odvedli s seboj
v sužnost in držali ujetega do smrti; spominjal
je, kako je napadel Napoleon pred petimi meseci
sedanjega papeža Pija VII., vzel mu deželo
in vlekel ga v jetništvo, iz katerega še ni rešen.
„In takega nasilnika, izobčenega iz katoliške
cerkve, upa si zagovarjati duhovščina! Kaj jo
vodi, če ne sebičnost?“

Burno odobravanje je sledilo, in Sinúr se
je smejal, da je kazal široke zobe. A župnik
se ni dal ugnati. Opomnil je, da se imajo pokoriti,
naj bode novi cesar kakoršen koli, po
božjem zakonu, ki veleva spoštovati in pokoriti
se ne samo dobremu gospodarju, ampak tudi
hudemu in krivičnemu v vseh rečeh, ki niso
proti božji volji in božjemu zakonu; spomnil
jih je prvih kristijanov, ki so živeli pod poganskimi
cesarji in pokorili se jim; če je novi
cesar krivičen in silovit, kazni ne odide; zakaj
Bog ne ostane nikomur nič dolžan. On bode
obračunil ž njim; kmetje pa naj ne mešajo njegovega
računa, niti naj ne segajo v božje pravice.
Škof sam pa je združen s papežem in v papeževem
imenu govori on vernikom; zastonj se
skriva za papeža, kdor ne posluša svojega škofa.
Omenil je, kako jih poprej, dokler ni bil sklenjen
mir, nikdar ni svaril, kje in zakaj se zbirajo,
dasi jih je miloval, ko je videl čedo brez pastirja;
opomnil je, kako se je nekdaj zbirala, oboroževala,
urila črna vojska; ko pa je prišel odločilni
dan, poveljnika ni bilo nobenega, moštva
pa niti razpustili niso, marveč prepustili je sovražniku,
češ, da je le naša koža v varnosti.
„In ti ljudje si upajo sebičnost očitati komu!
Če ne bodete vi, kmetje, pametni, utegne se
vam sedaj kaj hujšega pripetiti.“

„A kdo misli na sedaj, na današnji dan!“
posegel je zopet Apert vmes, videč, da odobrava
množica župnikove besede. „Kadar bode prilika
ugodna, takrat bodete pokazali svojo avstrijsko
zavest, svojo neomahljivo zvestobo. In ne bojte
se! Dobili bodete poveljnika: jaz sam pojdem
z vami po poti zmage in slave.“ Spominjal jih
je slavnih del zvestih Tirolcev in njih vodje
Andreja Hoferja.

„A ti so se borili v zvezi s cesarsko vojsko,
pooblaščeni od samega cesarja. Odkod pa imate
vi, gospod komisar, pooblastilo? Pokažite je,
da vam bodemo verjeli! Če ga pa nimate in
le brezvestno, na svojo roko hujskate ljudi,
potem bodem jaz izpolnil svojo dolžnost in vas
naznanil francoskemu oblastvu.“ Nepopisno razburjenost
so vzbudile te odločne besede. Sinúrjevi
tovariši so planili k župniku in vihteli svoje
orožje, od druge strani pa so ga obstopili in
branili kmetje. „Pobijte ga!“ kričali so prvi;
„Nazaj!“ razlegalo se je od druge strani. „Pobijmo
rajši te tatinske cigane!“

Apert se je tresel od jeze in strahú; zakaj če
bi bil nastal poboj, kdo vé, kako bi se mu bilo
godilo. Mahal je z rokami in vpil, naj mirujejo.
Hrup se je polegel, ko je odšel župnik in ž
njim precejšen del zborovalcev. Apert se je naslonil
na bukovo drevo, da se oddahne. Dolgo
ni mogel izpregovoriti nobene besede; naposled
vzdigne stisnjeno pest proti oni strani, koder
je bil odšel župnik, in reče s hripavim, razburjenim
glasom: „Taki so, hinavci! Kjer jim kaže,
tam je njih domovina, in uspeh je njih bog.
Komaj so potihnile molitve za avstrijskega cesarja,
že se poje tedeum za francoske zmage.“
Rotil jih je, naj ne poslušajo v tej stvari duhovnikov,
ki ne poznajo tistih srčnih vezij, katere

vežejo človeka s človekom, ude jedne družine
med seboj in državljane vzajemno.

„Istina!“ vpil je Sinúr; „ne poznajo teh vezij.“

„Janez Smolič!“ obrnil se je Apert h kmetu,
ki mu je stal najbliže in poslušal ga z odprtimi
ustmi, „koliko davka ste plačevali pod staro
vlado?“

„Osemnajst grošev, gospod.“

„Koliko plačujete sedaj?“

„Osemnajst frankov; a jaz ne zmorem tolikega
davka.“

„Miha Robas, koliko so vam plačali Francozje,
ko ste jim vozili cel teden živež iz Ljubljane
do Novega mesta.“

„Ne krajcarja ne“, hudoval se je kmet; „še
tepen bi bil kmalu, ko sem zahteval denar.“

„In vam, Jurij Matorec, so zažgali Francozje
hlev. Koliko ste dobili odškodnine?“

„Vesel bom, če me pusté zanaprej v miru“,
odvrnil je ta in zaklel.

„Taka je nova vlada“, sklepal je Apert in
navduševal zopet ljudi za starega cesarja in za
staro vlado, da so pozabili pastirskega lista in
župnikovih besedij in burno pritrjevali, ker se
jim je tožilo po starih navadah in so sovražili
novo vlado. Naročal jim je Apert, naj se preskrbljujejo
z orožjem, ker ga bodo nemara kmalu
potrebovali.

„Sedaj bi bil čas!“ menil je Sinúr, „ko so
se uprli Metličani in Kočevci in ko je odšel
general iz mesta.“ Apert je ugovarjal, da niso še
ugodne okoliščine, da jim bode sam poslal poročilo,
kadar bode čas. „Vsi za jednega, jeden za
vse!“ klical je možem za slovo. „Pokažimo svetu,
da teče moška kri po naših žilah! Vzdignite se vsi
kakor jeden mož, kadar se vam dá znamenje!“

„Kdor ne pojde“, klical je Sinúr za odhajajočimi
kmeti, „temu zažgemo hišo!“

Apert je bil vesel, da so se kmetje hitro razšli,
ker skrbele so ga župnikove besede. Ovratnik
mu je postajal tesen, in vroče mu je prihajalo,
če si je mislil, da ga res zatoži. Kaj je bilo
storiti? Kakor bi uganil njegove misli Sinúr,
vprašal ga je, kaj hočejo storiti z župnikom.
Kaj da misli Sinúr, to je Apert dobro čutil; a ni
še hotel misliti, da bi bilo treba skrajnih sredstev.

Neverjetno se mu je zdelo, da bi šel župnik še
ta večer v mesto, in jel si je domišljevati, da ga
je samo strašil. A vendar je poslal za vsak slučaj
dva izmed Sinúrjevih tovarišev po bližnici proti
mestu, da bi prestregla župnika in zabranila mu
daljšo pot. Sam pa je hitel v Mirno peč v župnišče.

Premišljeval je, kako bode stavil besede in
izgovarjal in opravičeval se, kako bi skril za
blaga načela svoje namene. Miril je notranjo
razburjenost in vabil si prijazen smeh na usta,
ko je potrkal na vrata župnikove sobe.

Župnik je hodil zamišljen po sobi in se
zganil, ko je stopil predenj Apert. Moža sta si
zrla v oči, kakor bi hotela iz njih brati srčne
misli. Vsedla sta se k mizi, in razodel je Apert
svojo željo, poravnati nesporazumljenje, ki se
je vrinilo proti njegovi volji mednja: da on
nikakor ni hotel nahujskati ljudij h kakemu
nepremišljenemu početju; da hoče le živo ohraniti
v srcih avstrijsko zavest; a dokler traja mir,
dokler se ne približa avstrijska vojska, da ni
misliti na upor.

„Vi morebiti ne mislite, gospod komisar“,
odgovoril je župnik, „a ti ljudje, katerim govorite,
so preprosti; s palicami bi šli nad francoske
topove, v gotovo smrt, če tudi ne morejo
doseči prav nič. Ali se vam ne smilijo? Če se
pripeti nesreča in se dadó zapeljati, kdo bo trpel?
Vi se bodete umaknili o pravem času; oni hajduki,
ki so stali poleg vas, nimajo izgubiti ničesar;
če jih Francozje danes postrelé, ne bo Avstrijcem
treba jutri jih obešati. A kmetje, kmetje!
Če jim požgó Francozje hiše in gospodarska poslopja,
kaj bodo počeli čez zimo! Če ubijejo
Francozje odraslega sina, kolika nesreča za družino;
in kaj še, če ubijejo očeta, ki bo ostavil
ubogo vdovo in kopico nedoraslih otrok! Gotovo
še niste slišali nikdar jokati sirot na grobu
starišev, sicer ne bi bili tako brezsrčni. A če bi
bilo količkaj upanja zmage, rekel bi: v božjem
imenu! A tu imate tolpo brez pravega orožja,
brez vaje, ki ne razumeje nič o vojevanju, in kar
je najhujše, brez vodstva. Kdo jim bo veleval,
kdaj naj udarijo, kdaj naj se umaknejo? Naši
grajščaki? Da, če bi bili taki kakor Poganiški, ki
je vodil svojo četo oboroženo in preskrbljeno na
Koroško in zopet nazaj in srečno se umaknil ž
njo na Hrvaško! A kakšni so drugi! Minuli so
časi, ko so gospodovali tod baroni Ravbarji in
stari Turjačani. Sedanja gospôda se briga največ
le za to, da ji kmet tlako dela in daje desetino.
Ptuja je narodu in narod njej; niti živeti se ji ne
ljubi med ljudstvom, in govori vse jezike sveta,
le domačega ne. Ne govorite mi o Tirolcih!
ondi je bramba dežele lahka, vse drugače kakor
pri nas; ljudstvo je vajeno orožja, katero je pa
našim kmetom pobrala gospôda, in kmetje tam
niso bili tako sami sebi prepuščeni, brez zveze
z vojaštvom, z gosposko, z meščanstvom, kakor
jih vidite tu. Menite-li, da bodo domači meščanje
potegnili ž njimi, če se upró? Veseli
bodo morali biti kmetje, če bodo imeli samo
Francoze proti sebi in ne tudi meščanov. Zatorej,
gospod komisar, meni pravi moja vest, da ne
smem pustiti, da bi se hujskalo ljudstvo, ko se
je sklenil mir.“

„Tu moja roka“, dejal je Apert. „Prepričali
ste me. Dokler traja mir, pustimo ljudi pri miru!
Brez zamere!“

„Nič zamere. Če ne pridete več begat ljudij,
bodi vse pozabljeno. Hujskanja pa ne trpim več.“
— S kislim smehom na ustih se je poslovil
Apert, vesel, da je dobro opravil, in hud na
župnika, ki se mu je bil tako postavil po robu.

Birk je bil šel med tem z novimi znanci
po konja. Pripovedovali so mu ti svoja junaštva,
zvršena po raznih kmečkih hišah in župniščih.
Sinúr pa je vedno godrnjal, zakaj ne bi udarili
sedaj na Francoze, ko sta jih komaj dve kompaniji
v mestu in so meščanje nanje hudi; taka
prilika da se ne vrne več, komisar Apert da
je strahopetec. Popraševal je Sinúr, če je ostala
francoska vojna blagajnica v proštiji, in če prenočuje
vojaški poveljnik vedno v mestu. Med
tem je bil prišel Apert; tudi temu je začel navdušeno
opisovati preugodno priliko, ki bi se
ne smela zamuditi. Apert ga je kratko zavrnil,
naj potrpi, in hitro zasedel konja, da se je ognil
daljšemu razgovarjanju.

V mraku sta jezdila Apert in Birk domov
in oba molčé premišljevala dogodke prošlega
dné. Birku se je dozdevalo počenjanje Apertovo
smelo in skoro brezvestno; Aperta pa je jezil
ugovor župnikov in prigovarjanje Sinúrjevo.

„Sedaj pa se gremo zopet navduševat za Francoze“,
posmejal se je naposled Apert.

„Jaz se vam čudim“, dejal je Birk polglasno.

„Kdor je pameten“, razlagal je oni, ta
misli na prihodnje dni. „Meni treba francoskega
navdušenja, da se mi ne zameri kdaj avstrijsko
domoljubje, in narobe.“

„A kaj vam gré prav za prav od srca?“

Apert se je zasmejal in opomnil, da je srce
vedno slab politik, ki ga ni poslušati.

Prišla sta v mesto, ko se je baš pripravljala
mestna godba, da zagode podoknico francoskemu
oblastvu. Po trgu se je šetala velika množica
praznično oblečenih ljudij, ki so prišli poslušat
godbo. Menili so se o prestanih stiskah
in smejali se; ta in oni se je spomnil zaprtega
Gregoriča in ugibal, kako bode pač kaznovan.

„Kakih par sto frankov bo plačal“, dejal
je jeden.

„Naj plača; saj ima!“ pristavil je drugi s tisto
ljubeznivostjo, ki je prirojena človeški naravi.

VII.

Svetovalec Gregorič je sedel zaprt v pritlični
sobi z omreženim oknom pri okrožnem
glavarstvu; žena njegova pa je tekala v bridkih
skrbeh od glavarja do vseh treh kanonikov —
prošta takrat ni imela novomeška proštija —,
od francoskega tajnika do mestnega župana in
do drugih veljakov in prosila za svojega moža.
Tolažili so jo, naj se nikar ne boji, in ji obetali
pomoč.

Zatožen je bil Gregorič pred vojnim sodiščem,
da je rušil javni red, hujskal k uporu
in prikrival strelno orožje. Preiskovanje se je
pričelo in klicale in zaslišale so se priče proti
njemu. A največ teh prič ni nič slišalo, nič
videlo, ampak sklicevali so se na policaja Jerneja
Korenčka. Ta je prišel v veliko stisko;
slaba vest ga je gonila po mestu od hiše do
hiše zatrjevat, da ni nikdar nič govoril proti
Gregoriču, in prosil, naj se tako izpové, in
preklicavat, karkoli je govoril. Nekatere je
preprosil; a drugi so ga grdo zavračali. Korenček
je moral za pričo. Vprašan, ali je res
govoril, da je videl Gregoriča, ko je pribijal
hujskajoče pozive, jel je tajiti; a ko so ga postavile
priče na laž, priznal je, da je pač govoril,
a da se je lagal, in da je bilo tisto noč tudi
pretemno, da bi bil mogel koga videti. Toda,
kar se ni bilo prigodilo Korenčku še nikdar,
to se je zgodilo tedaj: gospodje niso hoteli
verjeti, da se laže. Ako bi bil zatožen kdo drugi
in ne mestni svetovalec, Korenček bi si bil že
pomagal, a tu, ko so se vlekli gospodje za tiste
neumne besede, ki jih izreče človek brez premisleka,
tu je bila sila velika. Sklical se je
Korenček na župana, kateremu je bil povedal
takoj tisto jutro, da ne vé za zločinca. Ni še
pomagalo. Sedaj je nastopil Korenček zadnjo
trnjevo pot in začel dokazovati sam svoj „alibi“,
da tisto noč sploh ni nič stražil po mestu. Mitničar,
poklican za pričo, je prisegel, da sta pila
s Korenčkom tisto noč v krčmi pri mostu od
večera do jedne čez polnoči; da je bil Korenček
že trd kakor metla, ko ga je vlekel mitničar
v stražnico; da pa je od tistega trenutja

ali še od prej spal Korenček nepretrgoma do
sedmih zjutraj, to je izpričal njegov tovariš.

Za oštevanje sodnikovo se ni dosti menil
Korenček, niti da so naročili županu, naj ga
ostro kaznuje. Zmignil je z rameni in opomnil,
da za dvajset frankov na mesec zadosti čuje in
govori zadosti resnice.

A Gregoriču ni pomagala mnogo lažnivost
priče; reklo se mu je, naj jo po razsodbi toži
zarad obrekovanja. Potrdile pa so druge priče
mnogo nepremišljenih besed naglega moža in
najhujše je govorilo orožje, najdeno pri njem.
Glavar, župan in mnogo drugih veljavnih mož
se je potegovalo zanj; a vojaško oblastvo je
poudarjalo, kako malo vojaške sile je v mestu,
kolika postane nevarnost, če se ne oplašijo
ljudje z odločno ostrostjo, in obsodilo je Gregoriča
na smrt.

Kakor strela je zadelo to sporočilo ubogo
ženo. Zopet je letala od veljaka do veljaka in
jokala in prosila; a ti so ji le svetovali, kam
naj se še obrne; in ko je bila vse obletela,
svetovali so ji, naj gre še h komisarju, ki ima
veliko moč na francoskega poveljnika. Veliko
premagovanja jo je stal ta korak; saj je čutila,
da črti Apert njo in njenega moža. A česa ne
zmore ljubezen!

Apert je baš gledal skoz okno svoje pisarne
in mislil na Gregoričevo obsodbo. Dasi jo je
na tihem želel, iznenajen je bil vendar in ni
čutil radostnega zadoščenja, ki se vzbuja po
zmagi nad nasprotnikom. Silil se je ne več
misliti na to stvar. Ko pa je zagledal ženo
Gregoričevo, uganil je takoj, da prihaja k njemu,
in lotilo se ga je neprijetno čustvo. Obšel ga
je spomin nekdanjih dnij, ko je snubil zalo deklico,
ki je postala Gregoričeva žena, in jela
mu je očitati vest, da je ravnal neplemenito.
Bal se je, da se ne bo mogel ustaviti prošnjam
nesrečne žene, in v svesti si je bil tudi, da ji
ne more nič pomagati, da je popolnoma brezvpliven,
onemogel proti vojaškemu oblastvu.
A brezvplivnost svojo kazati komu, tega ne bi
bil hotel Apert za nobeno ceno; rajši je veljal
za neizprosnega. Poklical je slugo in naročil,
naj zavrne vsakoga, ki bi hotel govoriti ž njim.

Ker ni mogla Gregoričeva žena govoriti z
Apertom, hitela je k Birku. Spomnila se je bila,
da občuje ta najprijazneje s komisarjem, slutila,
da je škodoval Birk njenemu možu, in menila
torej, da mu more zopet pomagati, in upala,
da bode pomagal, ker je bila ona že tudi pomagala
njegovi družini; bila je tako obupana, da
bi bila prosila pomoči vsakega človeka.

Birk je sedel pri kosilu doma v sobi, kjer
se ni več poznalo uboštvo, in igral z otrokoma.

„Ali kaj veš, kako se je iztekla pravda Gregoričeva?“
vprašala ga je žena.

„Nič še ne; danes, menim, izide razsodba“,
odgovoril je on in se sklonil k hčerki.

„Ah, kako me skrbi!“ vzdihnila je žena.
„Ljudje pravijo, da bo ustreljen.“

„Kaj ti je prišlo na misel!“ zavrnil jo je
mož; videlo se mu je, da ne govori rad. „Kaj
nam mar ti Gregoriči!“

„Oh, gospa se mi smili“, tarnala je žena.
„Koliko je prestala v tem času, kar je mož
zaprt! Vedno premišljujem, kaj bi počela jaz,
če bi se mi primerila taka nesreča. Sanjalo se
mi je že o tem, in kar ginila sem od same
žalosti. In taka blaga gospa! Koliko nam je
storila dobrega! Jaz ne morem več molčati;
povedati ti moram, Martin, da nam je ona preskrbela
to stanovanje, in da nam je ona večkrat
dala hrane, ko si ti iskal po cele dni službe
okrog in smo mi stradali doma. Oh, ljubi Bog
ji povrni sedaj v njeni stiski; jaz ji ne bom
pozabila dobrot nikdar.“

Predno je mogel Birk kaj odgovoriti, potrkal
je nekdo na vrata in vstopila je gospa Gregoričeva.
Birkova žena ji je vstala naproti; ona
pa jo je objela, potisnivša si ovoj od objokanih
očij in nemo se zjokala na njeni rami; tudi
žalost druži ljudi in jim odkriva srca. Birk je
stal v največji zadregi. Neprijetne slutnje so
mu polnile dušo in silno se mu je oglašala
vest. Najrajši bi se bil izmuznil, da ne bi gledal
oponosne nesreče in čul ihtenja, ki mu je tako
očitajoče prodiralo v srce.

„Oh, k smrti je obsojen“, vzdihovala je
Gregorička, in jokali sta se obe ženi.

„To ne more biti, ne more biti“, jecal je
Birk prepadel.

„Oh, vsakdo pravi, da je to krivica“, tarnala
je ona, „a nihče ne more pomagati.“

„Jaz se moram prepričati sam“, vzkliknil
je Birk, zgrabil klobuk in palico in hitel proti
kresiji. Hotel je govoriti z Apertom. Pač ga je
opozarjal sluga, da gospod komisar ne sprejema
obiskov, a Birk se ni zmenil za to in
vstopil.

Nevoljen se je ozrl Apert in gledala sta se
nekaj časa, kakor bi se bala vprašati in odgovoriti.

„Torej res?“ dé naposled Birk z zamolklim
glasom.

„K smrti obsojen“, prikimal je komisar na
videz malomarno.

„In nobene pomoči?“

Apert je zmignil z rameni in naštel, kdo
vse se je že brez uspeha potegnil za zatoženca.

„In vi niste izpregovorili nobene besede?“

„Kaj pa velja moja beseda!“ odvrnil je
komisar in omenil, da se smrtna obsodba najbrž
ne zvrši poprej, nego se vrne general, in da
se bo dalo nemara še kaj storiti.

„Najbrž, najbrž! in nemara, nemara! Tisti
vaš lažnivi nemara me je že preslepil jedenkrat“,
zakričal je Birk, ki ni mogel več zadrževati jeze.
Jel je očitati Apertu, da ga je zapeljal, preslepil,
ko mu je pravil, da bode Gregori le
denarno ali z zaporom kaznovan. Morilca, ubijalca
ga je imenoval. „Nesrečno trenutje!“ je
vpil, „ko sem se bil sprijaznil z vami, nesrečna
vsaka beseda, ki sem jo govoril z vami, in judežev
denar, ki ste mi ga preskrbeli vi!“

Komisar mu je pokazal vrata in zbadljivo
ga opomnil, da mu je sam izdal Gregoriča, ne
da bi ga bil on prosil. Birk je zaloputnil vrata
za seboj in hitel h Gregoriču v ječo; a pred
durmi je stražil vojak in mu zabranil vhod.
Razburjeni mož je hitel iz kresije na prosto,
da se mu poleže strast, da zbere svoje misli.
Kaj, če se zvrši obsodba nocoj ali jutri! Bridko
ga je pekla ta misel; vsa ona imena, ki ja je
bil nadel Apertu, nadaljeval je sam sebi. Nehoté
se je ozrl po omreženem oknu, za katerim
je Gregorič čakal svoje usode. Padla mu
je nova misel v glavo, kako bi rešil Gregoriča.
Okno je stalo od spodnje strani, ker je bila
hiša zidana ob bregu, kaka dva sežnja od tal,
in zadosti je bilo prostorno, da se splazi človek
skoz; pod oknom se je razprostiral majhen
ograjen vrtec. Vrv, lestva, železen kol, in rešitev
bi se zvršila. Sklenil je poskusiti. A sam ni bil
vsej nalogi kos. Kje dobiti pogumnega človeka,
ki bi mu pomagal? Prešteval je svoje znance,
a nobenega ni našel, kateremu bi zaupal. Spoznal
je, kako je osamljen. A Gregorič, ta ima prijateljev!
Prišli so mu na misel Gregoričevi strojarski
pomočniki, in takoj se je napotil v njih
delalnico. A tu ni tako lehko dosegel svojega
namena. Sprejela ga je največja nezaupnost.
Pomočniki so vedeli, da je bil Birk sovražnik
Gregoričev, prijatelj sovraženega komisarja, in
bali so se, da jih hoče zvoditi. Po mnogem
prigovarjanju sta se udala dva, a s pogojem,
da pojde Birk ž njima. Dogovorili so se, da
zvršé naklep, ko mine polnoči.

„Kdo straži nocoj.“ vprašal je jeden.

„Korenček“, bil je pomirljiv odgovor. A da
bi bili zvrševalci še varnejši, ukrenili so, da
prične ob istem času par pomočnikov glasen
prepir na dolenji strani mesta, da se prikliče
policaj in zadrži ondi.

Ko je padel mrak, nesel je jeden pomočnikov
kakor po opravku pripravno lestvo po
ozki ulici za kresijo in jo vrgel v travo poleg
meje; drugi je prišel kmalu za njim z železnim
kolom, ki ga je skril v bližini. Težko so čakali
vsi trije določenega časa; saj razburjajo pri nevarnih
podjetjih priprave in pričakovanje mnogo
bolj, kakor zvršitev. Ko je odbilo polnoči, bližali
so se po različnih potih kresijskemu poslopju.
Po mestu in okolici je ležala kakor
mokra pajčevina gosta jesenska megla. Vse je
bilo tiho, po hišah nobene luči več. Pod mestom
proti Ločnemu je čakal uprežen voz, ki bi odvêdel
rešenega Gregoriča. Gladko je šlo delo
izpod rok. Brez suma je prelezel Birk in jeden
izmed pomočnikov leseno ograjo, drugi je stal
za stražo. Lestva se je prislonila in pomočnik
je začel tiho klicati svojega gospodarja, ki se je
kmalu odzval.

„Rešit smo vas prišli“, šepetal je pomočnik,
ko mu je Birk podajal kol, da vrže železne
križe iz zida.

A če hoče biti človek le prezvit, rado mu
izpodleti; kakor se tem preje potare stroj, čim
bolj je sestavljen. Velik hrup so bili zagnali
pomočniki, ko so se bili napili, pri mostu doli.
Razbili so par starih škafov in kričali kakor
obsedeni. Okna so se jela odpirati; tu je zarohnel
kak hišni oče iz spanja vzdramljen nad
„grdimi pijanci“, tam je vpila razjarjena gospodinja.
„Policaj, policaj! Kje je policaj?“ —
Korenček je bil baš namenjen proti temu kraju.
Ko pa je začul ta grozni vrišč in da ga kličejo
na pomoč, mislil si je, da kdor je povsod zraven,
najprej iztakne, in obrnil se je na gorenjo stran
mesta. „Bodete že počakali. Saj je še tisti čakal,
ki je s črešnje padel“, dejal je nevoljen, in hitrejše,
kakor bi kdo verjel, ki ga je poznal,
odkorakal je proti kresiji, kjer je komaj še slišal
hrup od mosta. Baš, ko je zavil krog ogla,
zazvenel je železni kol v pomočnikovi roki in
popraskal po zidu.

„Ho, ho, tatje, roparji!“ pričel je klicati Korenček
in tekel nazaj po veliki ulici. To zaslišavši,
spustil je pomočnik, ki je stal na lestvi,
kol iz rok, skočil z lestve, polomil v zaletu
par kolov pri ograji in zbežal proti Ločnemu
za tovarišem, katerega že nikjer ni bilo več.
Birk tudi ni mogel ostati. Ko so pritekli s svetilnicami
kresijski sluge in je prikoračila vojaška
straža, bil se je že tudi on izgubil v nočni tmini.

Poskus se je bil ponesrečil. Po velikih ovinkih
je prišel Birk proti jutru truden in slabovoljen
domov. Vrgel se je na posteljo, a dolgo
ni mogel zaspati, ker so mu burni dogodki hodili
po glavi. Ko je zadremal, zdelo se mu je, da stoji
pod kresijskim oknom s kolom v roki, in da
se trudi zaman izdreti omrežje; a najedenkrat da
mu pride na pomoč velika množica, na pol
znani obrazi, zarasteni korenjaki in med njimi
širokopleči Sinúr. Vzbudil se je, a sanje mu niso
šle iz glave.

Pri zajutreku ga je izpraševala žena, kje je
bil sinoči, kaj je z Gregoričem; a on je odgovarjal
čemerno, da je to nič ne briga, da on
nič ne vé. Mudilo se mu je zvedeti, kaj se
govori po mestu o nočnem dogodku. Govorilo

se je res mnogo; a različne so bile novice. Tu
so pravili, da so vlomili tatje v kresijo; ondi,
da so hoteli rešiti zaprtega Gregoriča; dognano
je bilo le to, da se je posebno izkazal Korenček,
in da je njegova zasluga, da se je zabranilo
kar že koli. Korenček tudi ni postavil pod
mernik svoje luči. A če mu je kdo oponesel,
kak vriše da je bil skoro celo noč pri mostu,
odrezal se je: „Jaz ne morem biti povsod; pa
za dvajset frankov na mesec.“ Če je pa menil
kak vročekrven meščan, da bi bilo bolje, če bi
drugače kazal svojo službeno gorečnost kakor
baš na škodo Gregoriču, vspel se je po koncu
in vzdignil roko in tri prste: „Služba je služba;
tu ne poznam ne Petra ne Pavla.“

Tako se je zgodilo, da so se hudovali na
Korenčka malo ne vsi meščanje; a do živega
mu ni mogel nihče; taka bramba je izpolnjevanje
dolžnosti. Nevoljen je bil nanj celó svetovalec
Andrejko, ko je nemirno drgnil svoj stol
v gostilni med meščani, ki so govorili hudo,
vse prehudo. Obrnil se je Andrejko rajši k
drugi mizi, kjer je sedelo par postarnih dijakov.

„Tragičen slučaj je to, gospodje študentje“,
dejal je svetovalec, „tragičen za ubogega Gregoriča.“

„Za Korenčka tudi“, odvrnil je dijak in
izpraznil kupico.

„Kako? Gospodje študentje, za Korenčka?
Tragičen!“ čudil se je oni.

„Ali znate grški, gospod svetovalec?“ vprašal
je dijak.

„Znal sem; a sem že vse pozabil.“

„Zapomnite si torej z nova, da je tragičen
grška beseda in izvira od besede tragos, kar
pomeni toliko, kakor po naše kozel. Pa recite,
da ni Korenček tragičen!“

Birk je hodil plah po stranskih ulicah. Zdelo
se mu je, da ga vsakdo dolži ponočnega poskusa.
In baš nanj ni mislil nihče, če ne morebiti
komisar. Ker ga nihče ni prijel, zrastel mu je
polagoma pogum in spoznal je, da postane tem
prej sumen, čim bolj se skriva. Šel je naravnost
v kresijo in prosil dovoljenja, da bi smel govoriti
z Gregoričem. Dovolilo se mu je. A ko ga
je vêdel jetničar k jetniku, premislil se je Birk;
ni si mu upal pred oči; preveč ga je bilo sram.
Izgovoril se je, da pride pozneje; zapazil pa
je bil, da je sedaj zaprt Gregorič v drugi sobi,
ki je imela okno na cesto, in da straži pod
oknom vojak. Pripovedoval je jetničar, kako
se je hotelo vlomiti v ječo in oprostiti jetnika,
in kako se je bati, da ne bi Francozje zaradi
rastoče razburjenosti po mestu ustrelili Gregoriča
še pred prihodom generalovim.

To je prestrašilo iz nova in vspodbodlo Birka.
Vsa glava mu je bila polna premišljevanja in
naklepov; a kar koli je izumil, potrebovalo je
časa in priprav, tu pa je bilo pogubno vsako
odlašanje. Zametaval je načrt za načrtom, in od
nestrpnega nemira v burnem srcu tekel mu je
pot s čela, ko je hodil v jesenski burji krog
kapiteljske cerkve. Zazvonilo je poldne; a on
ni šel domov, ker ni mogel poslušati izpraševanja,
na katero ni mogel in ni hotel dati odgovora.
Solnce se je nagnilo, on pa je vedel
samo to, da mora rešiti nocoj Gregoriča, naj
velja, kar hoče. Kako, to mu je bila zastavica.
Baš razburjenost je motila trezno preudarjanje.
Misli so mu uhajale vedno na sinočne sanje,
kakor bi mu hotele kazati pot, katero naj nastopi.
Ko je zahajalo solnce, napotil se je čez kapiteljski
hrib proti Bršlinu in naprej po cesti in
belil si glavo. Ves je koprnel po kaki novi misli;
a ni je bilo, ni je bilo. Odpirala se mu je le
jedna pot, skrajna pot, katere se je neizmerno
bal, katero je hotel nastopiti, če mu odpovedó
vsi drugi pomočki. Dalje in dalje ga je peljala
cesta navkreber in vzbujala mu mučno zavest,
da poteka čas, da pride drugi dan rešitev prepozno.
Malokak človek ga je srečal, nihče premotil;
mir in tišina je vladala povsod razven
v njegovem srcu. Po hišah so se prižigale luči,
mesec je priplaval izza Gorjancev in razlil čarobno
svetlobo po redkem bukovju dol do globokega
dola pod veliko cesto, ki pelje proti
Mirni peči. Vedno hitreje je hodil Birk, boječ
se, da ne bi bilo celó za zadnji pomoček prepozno;
a mislil je vedno še na druge in računal,
da je v dveh urah zopet lahko v Mestu. V
mesečini je spoznal pot proti Hmeljniku in se
stresel. A premišljevanju ni bilo časa; spustil
se je navzdol po slabi blatni poti, zavil zopet
navkreber in najedenkrat ga ustavi osoren glas
z vprašanjem, kam da gre.

„Do Sinúrja“, dejal je ves zmeden.

„Potem z menoj!“ odvrnil je ptujec in ga
vlekel kar čez kamenje in korenine do koče, katero
bi bil sam težko našel.

VIII.

Začudili so se možaki, ki so sedeli v koči
okrog ognjišča, kaj da je privedlo Birka ob taki
uri. On pa je pripovedoval, da je svetovalec
Gregorič obsojen na smrt, da je vse mesto razdraženo,
da ni vojakov skoro nič doma, da treba
rešiti Gregoriča, da je sedaj najugodnejša prilika.

„To je tudi moja misel“, dejal je Sinúr zadovoljen,
stopil na prag koče in zažvižgal na
prste, da je priklical ostale tovariše.

„Jutri je v Mestu sv. Lukeža semenj“, razlagal
je, „med sejmarji bomo hodili, da nas ne
bo zapazil nihče in nihče nič slutil.“

Ko so prišli tovariši od vseh stranij, povedal
jim je, da pojdejo nad Francoze, in razposlal

jih proti Trebnjemu, Mirni peči, Prečni in drugim
sosednim vasém, da skličejo znane ljudi, ki imajo
biti ob štirih zjutraj vrh klanca nad Mirno pečjo.
Molčé so sneli možje vsak svoje orožje, pretipali
je z vajenimi prsti in tiho se razšli. Pazljivo
je poskusil tudi Sinúr puško in nož, izpraševal
še nekaj časa Birka, kateremu je stregel z vinom,
kruhom in slanino, o mestnih razmerah, potem
pa se zavil kraj ognja v plašč in kmalu zasmrčal.
Birk pa je sedel na klopi, gledal v ogenj in
siloma si odganjal neprijetne misli. Zavidal je
Sinúrju zdravo spanje in premišljeval, ali je on
res toliko večji grešnik in hudodelec, da se ga
ogiblje spanec; a zopet in zopet so mu silile
v glavo misli, kaj da prinese bodoči dan, koliko
odgovornost si je nakopal, in kake bodo posledice.
Vstal je, da bi vzdramil Sinúrja in ga
prosil, naj mirujejo, da se je on prenaglil. A
na misel mu je prišel zaprti Gregorič, in sedel je
zopet in jel se prepričevati, da ni bilo zanj nobenega
drugega pomočka, nobene druge poti več.

Veselo so prepevali fantje po cesti zunaj
vasi. Kakor iz zemlje vzrastel, stal je pred njimi
Sinúrjev sel. „Za starega cesarja!“ dejal je skrivnostno.
„Jutri nad Francoze; ob štirih zjutraj
vrh klanca!“ Petje je omolknilo za ta večer in
marsikateremu čvrstemu pevcu za vselej. Fantje
so se še na tihem razgovarjali in osrčevali, potem
pa se tiho ločili vsak proti svojemu domu, pripravljat
se za odhod.

V revni hiši se je spravljala vdova k počitku
v jedino posteljo pri hiši. Jedini sin, krepak
mladenič, je baš hotel upihniti svetilko, da se
stegne po klopi, svojem ležišču, ko se je potrkalo
trikrat na malo okence.

„Križ božji!“ vzdihnila je preplašena mati
in sklonila se po koncu. Sin je zgrabil svetilko,
posvetil skoz okno in obsijal bradati obraz Sinúrjevega
poslanca. „Za starega cesarja“, dejal
je ta zamolklo in povedal, kje da se snidejo.
A mati ni preslišala nobene besede in takoj
vedela, kaj pomeni poziv. Skočila je iz postelje
in postavila se pred vrata, prosila in rotila sina,
naj je ne zapusti.

„Ne bodite sitni!“ dejal je fant čemerno.
„Jaz pojdem.“ Vrgel je suknjo čez ramo in
se obrnil proti vratom. A tu je stražila mati
in oklenila se ga in jokala, naj ostane doma.
Sin se je izkušal osloboditi njenih rok, a naveličavši
se, prijel jo je in vzdignil kakor pero
in nesel na posteljo. Potem je skočil skoz vrata
in izginil v noči. „Bog mi grehe odpusti, kako
so sitni!“ godrnjal je sam pri sebi, ko mu je
še bílo na uho njeno javkanje.

Drugje je bilo že po noči in vse je počivalo,
ko je prišel skrivni poziv. Urno je vstal
mož in jel se tiho napravljati; a vzbudila se je
žena in prestrašena jela popraševati, kaj počne.
On jo je miril, da pojde na semenj, da bode
do večera že doma. A ni je goljufal, in njene
prošnje in jok so vzdramile otročiče, ki so jokali
ž njo. „Hočete li, da se nam zažge hiša?“ pogovarjal
je mož in tajil svoj nemir in svojo
bolest. „Tiho bodite in molite!“ s temi besedami
je izginil. V veži je zazvenela sekira, vrata
so se odprla in zaprla, čulo se je še nekaj korakov
po vlažni zemlji, potem je bilo vse tiho.

Zopet drugje so planili na trkanje po koncu
trije odrasli sinovi in krepak oče ž njimi. Mati
si ni upala niti ugovarjati niti prositi. Molila je
skupno ž njimi za srečno pot in škropila jih z
blagoslovljeno vodo.

„Če ne bi šlo za cesarja“, godrnjal je oče,
„malo bi se brigal jaz za tega komisarja in za
njegove rokovnjače.“

Temna noč je še bila, ko so se jeli zbirati
kmetje nad Mirno pečjo. Tiho so se pozdravljali
in stiskali si roko. Marsikomu je prihajalo na
misel vprašanje, ali bo še šel tod nazaj; drugi
so mislili na svojce, in pusto jim je bilo pri
srcu. Vedno več jih je bilo. A prihajali so po
cesti od Trebnjega tudi sejmarji z vozovi. Te
so kmetje ustavljali, da pojdejo skupaj, nalagali
jim na vozove domače svoje orožje, sekire, kose
po koncu nasajene na kosiščih, železne osti na
dolgih drogovih, tu in tam kako sabljo ali puško.
Ko se je jel proti jugovshodu svitati dan, pomaknili
so se vozovi naprej. Kjerkoli se je
strnila stranska pot z veliko cesto, pridružilo
se jim je novih mož; s številom jim je rastel
pogum. Nabralo se jih je kakih štiristo mož.
Pravili so si, da ni v mestu nič vojakov, da
meščanje že težko čakajo njihovega prihoda, da
pobijejo tistih par Francozov in se vzdignejo s
kmeti vred na pomoč Metličanom in Kočevcem.

„A kdo nas bo vodil?“ vprašal je majhen
možiček z velikanskim drogom na rami. Sosedje
so se spogledali.

„Komisar. Kdo pa!“ odgovoril je jeden.
„Oni, ki je tako lepo govoril v nedeljo.“

„Saj je poslal svojega tovariša sem, onega,
ki tam spredaj hodi s Sinúrjem“, pokazal je
fant s prstom. „Če je bil že nas tako vnel,
kaj menite, kako je navdihnil meščane!“

„Sinúr je bil vojak“, dejal je jeden; „ta bi
bil dober poveljnik.“

„Za ropanje“, pristavil je sosed zamolklo
in zaklel.

„Kadar pobijemo Francoze“, godrnjal je
drugi, „lotili se bomo pa tam-le onih.“

V ječi pa je sedela pri svojem možu žena
Gregoričeva in tarnala, zakaj da ni bil njej povedal,
da ima še orožje skrito; ona bi bila odvrnila
vso nesrečo. Mož se je izgovarjal, da je
bil pozabil, in jel govoriti o domačih stvareh
v skrbi za bodočnost svoje rodbine. Našteval

je, kdo je njemu dolžan in koliko; komu dolguje
on; da bo treba na spomlad prekriti streho
in najeti še jednega pomočnika. Potem jo je
nagovarjal, naj ide domov, zakaj sam mora
zbrati svoje misli, ker pričakuje patra frančiškana.
Na glas se je zajokala žena ob teh besedah
in se oklenila ljubega moža, ki jo je
rahlo peljal do vrat in potrkal čuvaju.

„Otroka mi odgoji dobro!“ dejal je sam
ganjen. „Pošten naj ostane kakor jaz; a tako
nagel ne sme biti in tako trmast, in več sreče
mu daj Bog!“

Žena je šla, vrata so se zaprla in Gregorič je
jel misliti na druge važnejše reči.
Ne daleč od tod je bila pisarna
Apertova. Ta je bil že tudi
po koncu in pisal, da je škripalo
pero po raskavem papirju. Prišlo
je bilo po noči prevažno poročilo,
da je general Zucchi ukrotil upor
v Metliki in Kočevju, in da se
vrne proti večera. Slavno zmago
je trebalo na primeren način razglasiti
in proslaviti, če možno.
Zucchi se je zdel Apertu velik
mož in navdušenje za Francoze
je rastlo. V pisanju ga je premotil
okrožni glavar, ki se je
hotel pomeniti s komisarjem baš
o tej stvari.

Kmetje pa so se bili približali
mestu, jemali orožje z vozov in
razvrščevali se, kakor se je komu
zdelo. Pred mestom jim je prišlo
naproti nekaj neoboroženih francoskih
vojakov; kmetje so jih popadli
in povezali, a dva sta jim
ušla in stekla v mesto nazaj in
vpila vsa preplašena: „Razbojniki,
razbojniki!“ Po teh in po sejmarjih
se je hitro razneslo po
vsem mestu, da kmetje gredó, in
vse je begalo s trga in zapiralo
se v hiše.

Nastal je velik šum neredne
množice, ko so jedni vpili, kam
da naj gredó, in drugi kričali, da
„v kresijo, v kresijo!“

„Za menoj!“ zavpil je Birk,
zgrabil sekiro na vozu in udri skoz
kresijska vrata naravnost proti
ječi. Zakričal je nad njim črnook
vojak, ki je stal na straži, in vzdignil
puško. Birk se ni zmenil, ampak
udaril s sekiro po vratih ječe
in za njim so silili drugi. Puška
je počila; Birk se je prijel z levo
roko za prsi in, ko so odjenjala

vrata, zgradil se je na kolena. „Rešite se, gospod
Gregorič, rešite se!“ vikal je smrtno ranjen in
tiščal si rano, da mu je tekla kri izpod prstov.
Z očesom, polnim prošnje in udanosti, je še
mignil Gregoriču, omahnil in obležal. Jetnik
pa je hitro spoznal svoj položaj, planil s prirojeno
odločnostjo skoz množico na prosto in tekel
iz mesta ven, kolikor so ga nesle noge.

Kmetje so bili stražnika, ki se je hrabro
branil, pobili in vpili v veži in pred hišo: „Komisar!
Komisar naj pride! Kje je komisar? —“

Ta pa se je od strahú tresel v pisarni, zakaj
takoj je bil spoznal grozno nevarnost. Da bi
potegnil s kmeti, to mu niti za trenutje ni prišlo
na misel sedaj, ko so zmagovali Francozje; a
tudi odločiti se ni mogel, kaj naj stori, ali naj
poskusi ubežati, ali naj se brani, ali naj gre mirit
razburjeno množico.

„Kaj je storiti? Kaj je storiti?“ vikal je v
jedno mer in čakal ukaza od glavarja. A ta je
bil v skrbeh sam zase. Vendar se ni pomišljal
dolgo, ampak planil v vežo med hrupno množico,
preril se s pomočjo uradnih slug do stopnic
in se rešil v prvo nadstropje. V pisarno
pa je vdrla tolpa, prijela trepetajočega komisarja,
ki je izgubil vso duševno in telesno moč, in
vlekla ga na cesto.

„Naprej, naprej! Vodite nas!“ vpila je množica.
On pa je izkušal govoriti in miriti. A zastonj.

„Nič besedij!“ so vpili. „Sedaj ni časa!“ Čulo
se je iz mesta bobnanje in trobljenje vojakov,
ki so se zbirali. V smrtni stiski se je umikal
komisar kmečkim pestem in porabil trenutje,
ko ga je izpustil kmet, in skočil proti vratom,
od koder so bili sluge baš izrinili kmete.

„Pobijte ga, sleparja, zapeljivca!“ zakričala
je razjarjena množica. Pod cepcem se je zgrudil
nesrečni komisar na tla in deset sulic se mu
je zabodlo v prsi.

„Kam pa sedaj?“ vpili so kmetje in gledali
drug drugega. Odločen je bil samo Sinúr;
ta je pomignil svojim tovarišem in udrli so
po strmi stezi proti proštiji nad francosko
blagajnico. To uzrši, razdelili so se kmetje:
nekateri so hiteli za Sinúrjem ne vede, zakaj;
drugi so se napotili po glavni cesti proti trgu
in klicali meščane v boj proti Francozom.

Kaj se je potem zgodilo, pripoveduje nam
Vrhovec v svoji zgodovini Novega mesta.

Najprej je nastal boj pred proštijo, a ne
med Francozi in kmeti, ampak med kmeti in
Sinúrjevimi tovariši. Le-ti niso hoteli deliti
plena in odganjali so kmete z grda. Pobili
so par najsilnejših in zaprli se v proštijo.
Kmetje so razbijali nekaj časa po vratih, a
ker so bila pretrda, obrnili so se proti trgu
dol.

Tu jih je čakal žalosten sprejem. Francozje
so bili zbrani z dvema topovoma pred
pošto. Ko sta se prikazali četi kmetov, jedna
od proštije, druga od kresije sem, zabliskalo
se je iz topa in zagrmelo, in razpršila se je
množica na vse strani. Največ jih je bežalo
proti mostu; a tu jih je sprejel oddelek Francozov
in jih obrnil nazaj. In ko so pribežali
zopet na trg, zabliskalo se je in zagrmelo iz
nova in ležalo in vilo se je v krvi na trgu
kakih dvajset trupel. Zdaj so pometali kmetje
proč svoje revno orožje in bežali, kamor je kdo
mogel. Francozje so šli za njimi in streljali
in pobijali jih kakor divjačino na lovu. Kjer
koli se je pokazal kak kmet, počila je puška in
malokdaj zastonj.

Kmalu so bile ulice prazne, Francozje so bili
gospodarji v mestu. Obkolili so proštijo, da ni
mogel nihče uiti, in postrelili Sinúrja in vse
njegove tovariše do poslednjega. Po mestu so
razglasili obsedni stan in razbobnali, da preti
smrtna kazen vsakomur, ki bi prikril kakega
kmeta. Pričela se je gonja in iskanje. Tu in
tam so izvlekli katerega, ki je bil zašel v neznano
ulico, iz skrivališča in ustrelili ga na mestu;
nekaj pa so jih vendar rešili milosrčni meščanje.
Ko sta pretekli dve uri, ni bilo videti več nobenega
živega upornika v mestu; mrtva trupla pa
so naložili na voz in pometali v Krko.

Poročilo, o tem uporu se je bilo poslalo
takoj generalu Zucchiju, ki je pospešil svojo
pot. Pred njegovim prihodom so bežali v gozde
kmetje onih vasij, ki so se bile udeležile upora.
Krvavi žar na nebu je naznanjal proti večeru,
da se bližajo Zucchijevi vojaki; gredoč so požigali
uporne in sumne vasi. Požgati so hoteli
tudi Trebnje in Mirno peč; a ondotna župnika
sta preprosila francoskega poveljnika, da se je
usmilil zapeljanih ljudij. Za Šmihel pa se je
uspešno potegnil okrožni glavar.

Velika beda je zavladala po opustošenih
vaseh. Gladni, od mraza drhteči otroci so se
potikali okrog in brskali po pogoriščih; zapuščene
matere so prosile njim in sebi hrane daleč
na okrog; fantje in možje pa so se skrivali
po gozdih kakor plahe zveri. Prihodnjo nedeljo
pa se je zopet oznanjevalo po vseh cerkvah,
da naj se vrnejo vsi brez strahú domov, da je
vsem odpuščeno. Francozje sami so začeli pobirati
mile darove za svoje „pogorelce“.

A kateri mili dar bi posušil solze vdov in
sirot! Za mrtvim roditeljem je plakala Birkova
družina. Malo tolažbe je bilo, ko je prišla s
pestunjo in detetom Gregoričeva gospa vesela
pravit, da ji je mož poslal pismo s Hrvaškega,
kamor je bil srečno pobegnil, rešen od nesrečnega
Birka. Prinesla je bila gospa lepa darila
otrokoma in obečala iz hvaležnosti, da bo skrbela
za Birkovi siroti; a le še bolj je spomnilo to
ubogo vdovo, kako je zapuščena; in ko je Gregoričeva
gospa smehljaje se izpraševala svoje
dete: „Kje so papa?“ upirali sta Birkovi siroti
oči proseče v svojo mater, in tiho je vprašala
deklica: „Kdaj pa pridejo naš papa domov?“