I.

Kedar blisk za bliskom iz černih oblakov šviga in temno podnebje z žarečimi plameni čarobno opasuje; kedar grom za gromom nebeški strop stresa in hudournik udriha, kakor bi se bile vse nebeške vezi pretergale in se nebeško oblo vderlo na zemljo: lahko da se tedaj marsikdo spomni besedi: nebeške moči bodo onemogle in svetovi se bodejo zgrudili v prah. Ali pa kedar lemež škriplje in škarniki kerljuzgajo, da se ves oder stresa in uborna koča maja, kakor bi na klinih visela: takrat marsikdo premišljuje, ni li naše življenje vedni boj, smert pa zmaga. Pa za hudimi pridejo lepe ure, da, se serce smehlja in raduje nad prelepo naravo.

Taka je bila vremenska nestanovitnost na Pivki leta 1564. Silna burja, ki je konec decembra prejšnegaleta divjala po dolini, kakor bi hotela Pivčanom koče in vasi raznesti, zakida jim o sv. treh kraljih pohišja z debelim snegom, češ, Pivčanje! Zdaj se bodete varni za ognjem greli, jaz pa vam brezskerbno čez strehe žvižgala. Pa kmalo izpodrine nasprotnico jug, povžije zamete; staja po oklih slike in zimske cvetice, in milo solnce ogreva talo zemljo; vse zeleni, dolina je prerojena. Le visoki verhovi izhodnih gor so še beli in poslednji žari rumenega solna, ki se je Kraševcem ravno v beneško morje vtonilo, še igrajo s srebernimi lasti sivega snežnika. Razgled po Pivki je veličasten. Čede ovac in koz, ki so bile več tednov v hlevih zaperte, skačejo vesele po spašnikih. Pastirjem radost igra v očeh, vaščanom pa v sercih nada bogatega leta, ktero se po hudi zimi v rajsko pomlad razcveta. Pa ne vedó, da pod solncem radost le traja dokler se v tugo ne preverže.

Žari večernega solnca pojemljejo, mrak polega po dolini; ugasne najmilši dan, pa grozna noč dolino odene. Kakor grom hudournih oblakov zadoné topovi s Tabra po Pivki in žareči plamen švigne pod sinji nebes. — „Kviško, orožje v roke!“ razlega se po vaseh.

Sovražnik vere in naroda, zatiravec omike in svobode, kteri je hrovaške meje že tolikokrat prekoračil, slovenskih pa še nikdar ni prederl; ta se spet podviza, da bi polomesec zasadil po slovenskih stolpih in zvonikih. Leta in leta je slovenska zemlja vedno kervavo bojišče. Rod ne ostara v miru, ne preživi polovice odločenih dni, da bi si z orožjem v roci ne branil vere in svobode. Kaj čuda, da zdaj sovražnik spet pride! Molčali so topovi na Tabru že nekaj let, in gromada je ravno toliko stara; pa turškega značaja se Slovenci še dobro spominjajo. Turek ne pozna mednarodnih pravic. Že od nekdaj preži na slovanske narode in pazi le na to, kako bi je zavratno napadel. Kedar se ga najmanj boje, takrat prilomasti z največo silo. Tako se zgodi tudi imenovanega. leta. Požgè Reko, razdene Kastvo, popali Čičem slamnate koče in obleže Ternovski krg in tabor. Vse to je v enem dnevi doveršil. Zató se tudi Pivčani niso utegnili utaboriti. Ko jim strel ž njih Tabra in pa goreča gromada nevarnost naznani, ni bilo več časa se posvetovati. Se dobro orožja vsi ne primejo, že ga morajo sukati; še niso vsi v kerdela zbrani, že stoji sovražnik pred njimi. Zato zapusté Knežani, Zagorci in njih sosedje svoje vasi in bežé z blagom in družino proti Slavini, misleči, da jim bode izguba manjša, ako si tam z združeno močjó vsaj življenje otmó; posamni bi izgubili blago in življenje. Turek pa zažgè Knežak, ko do perve hiše pride; vendar kmalo se prepriča, da požiganje bi bila kvara, tudi njemu samemu škodljiva; zakaj vas najde prazno. Ne gasi, kara je zažgal, pa tudi dalje ne zažiga. Sum ubežnih se razlega iz Zagorja še v Knežak, in bledi mesec razlije ravno čez Snežnik beli svit po mračni dolini — izdajavec; ko bi ga bili nicoj černi oblaki zagrinjali, Pivčani bi se bili lože umeknilisovražniku.

Perva skerb turškega paša je, da zvé, kaj se dalje pred njim godi: je-li v bližnji vasi, odkoder se sliši šumenje, nasprotnikova vojna zbrana, ali kaj? Posadi tedaj svoja kerdela v Knežaku, razpostavi straže na vseh straneh vasi in pošlje nekaj konjikov proti Zagorju na ogled, in ti mu prinesó že v četerti ure najugodniše poročilo: Vas je prazna in kristjanje bežé z ženami, otroki, starčki in blagom, in od tod pride tudi šumenje, ker vsak bi rad pervi bil, in nikdo ne zadnji. Paša previdi, da je lože posamne na nočnem begu po pervem strahu omamljene pokončati, nego je v taboriščih združene pri dnevnem svitu zmagati. Dvigne tedaj pozno v noč svoje kerdela iz Knežaka, pošlje petdeset konjikov kakih deset streljajev pred seboj in se spusti s celo vojno previdno za kristjani;

malo posadko vendar pusti v Knežaku, ker važno vojaško mesto se mu zdi ta vas, ležeča skoraj na robu doline pod gorskim sedlom.

Sovražni konjiki dojdejo Pivčane že pod Gradcem, vasico pičlo uro nad Slavino. Pa tu jih nalete že veče oroženo kerdelo. Knežani in Zagorci se postavijo silnemu sovražniku; Šempeterci in Gračani pa ravno iz svojih vasi pritisnejo in ga od strani napadejo. Od dveh strani stiskan se začne umikati; pa preden se še dobro razgleda, s kom ima opraviti, pade ga že polovica; drugi se v beg spusté, da se rešijo in paši nesrečo sporočé, kteri je malo streljajev za njimi.

Kristjani prihité med tem do Selca; ali tudi serditi paša pospeši korake ter jim prilomasti za herbet. Hud boj se vname. Kar je oroženih Pivčanov pričujočih, vsi se zversté, njim nasproti pa se postavijo turška kerdela. Izvolili ste si obe strani ali zmago ali smert, na beg ni več misliti. Streljajo in mahajo se neusmiljeno; grom in rožljanje orožja, krik bojevavcev in jok derhali se razlega po logih in odmeva od gričev. Pa to še ni najgrozniše. Sovražnikova moč preseže kristjansko, divjiši je njegov pogura, roke vajene kervavi meč sukati. Zate upade našim serce in že se odpravljajo skozi Selce, se ve da z veliko izgubo, na Slavinska gradišča. Vendar še o pravem času zadoni skozi čete doneči glas: „Hrabro, junaki! Naš pogum, naša serčnost, pa božja pomoč velja! Slavinci nam grede pomagat!“ Kakor električni tok prešine to poročilo brambovcem ude. Pogum se jim verne, boj se še hujše vname. Sovražnik tišči med kristjane in seka po njih z ostrim mečem, da se jih mnogo v kervi zgrudi; pa tudi Turki se zvračajo po bojišču, kakor snopje po njivi. Med tem prisope junaško ker delo Slavincev, ktere vodi pogumni hrabri Milijevič, tedanji posestnik male graščinice, ležeče nad vasjó na Tabru; njene razvaline, še vedno močne, mole še dan danes verh griča iz zelenih vertov. Mala peščica hrabrih brambovcev turškim četam nasproti vendar nima druzega samo da sovražnika tako dolgo zaderžlje, da se ženstvo, starči, otroci in blago za Slavino v taborišča in hoste rešijo. V najhujšem boju, ko pokanje pušek in rožljanje orožja vse drugo preglasi, zavrišči izmed Turkov divje veselje; vse se ozrè, kaj to pomenja, in res, nič drugega ne kakor to, kar je Turku v navadi, kar se z njegovim značajem vjema, kar mil prirojena sirovost in divje navdušenje veléva: na dolgem kolu visoko v zraku je nasajena glava kristjanskega borivca in žarna plamenica jo razsvitljuje. Grozni pogled navduši turško kerdelo z divjim pogumom, vsi časte Alaha in njegovega preroka Mohameda, ki jim v roke dal kristjanskega poveljnika in ž njim tudi zmago; ta pogled pa navduši tudi kristjane za pravico, vero in svobodo in jim napolni serca z željo vrednega maščevanja, zakaj tudi oni mislijo,

da glava na kolu je Milijevičeva, najhrabrejšega in najbolj pogumnega Pivčana, na kterega se je vse zanašalo, vse le od njega zmage, rešitve, svobode pričakovalo — ali ni ga več med junaki. Obupnost se polasti vseh, vendar nikdo ne odjenja, vsi si smert izvolijo, ona naj bode še poznim vnukom spričevala hrabrost in rodoljubnost preddedov. Divje klanje se prične, Turek za Turkom se zverne, velike gomile jih že mertvih in ranjenih leži, pa boja ni konca, dokler ne pade zadnji pivški junak pod morivnim turškim mečem.

Nesrečna bitva se precej razoznani po Slavini. Ker Vás nima brambovcev več in ker gola ozidja niso dovolj močna, da, bi se mogel kdo vanje zapreti in pred Turkom varen biti, zató si vse išče rošenja v hostah.

Paša zbere zdaj svojo vojno. Pri polnem svitu bledega mesca vverstuje kerdela in vidi, da mu je padlo tisuče junakov. Pa še nicoj se hoče maščevati za veliko izgubo. S celo vojno dere v Slavino, oropa cerkev, duhovšnico, graščino in hiše; ljudstva le malo v vasi zajme. V graščini najde Milijevičevo edino hčerko, dvanajstletno Dragojilo, ktera se je, Bog vé, po kaki naključbi izgubila od matere in brata Miroslava. Kar je mladine, to poveže, staro pa pomori, čete po hišah razpodi, nekaj konjikov pa pošlje proti Postojni na ogled. Še preden zora napoči, sporočé mu ti, da se v Postojni nabirajo močne brambovske trume in da je ves terg poln rednih vojakov. Zató zapusti drugo jutro na vse zgodaj Slavino in kervavo Selsko bojišče in odpelje bogati plen, mnogo pivških mladenčev in deklic v daljno Turčijo.

Drugo jutro priplava belorumena zora na sinjem nebesnem oboku tako prijazna in ljuba, kakor bi prinesla Pivčanom najlepši dan, čez vzhodne hribe. Pa le malo trenutkov terpi jutranja milota Jug dvigne iz jadranskega morja temne oblake in je podi čez goli Kras na Pivko. Snežnik si pokrije belo glavo s sivimi meglami kteri če dalje bolj naraščajo in hribe krog velikana odevajo. Še ni solnce posijalo, ko se celi nebes, pregernjen s hudournimi oblaki, popolnoma zatemni, ploha se vlije, potoki derb po poljskih dragah in spirajo po žlebovih ob cesti, kar je noč oskrunila. Dereča Pivka vali kervave valove proti Postojni in oznanja tam kervavo bitvo, ktero so bili njeni sinovi. Čez malo dež neha, vode se utekó; ljudstvo, ki se je bilo po goščavah in podmolih poskrilo, zbira se na selskem bojišči. Ta išče moža, ta brata, ta sina; pa najde le razmesarjeno truplo. Zastonj pa, išče Milijevičeva moža in hčere, ni ju ni tudi znamenja o njih; sta li mertva ali so ju Turki, živa odpeljali, nikdo povedati ne vé.

Milijevičeva se oberne do gosposke in obeta odkupnine, kolikor koli je bodo tirjali Turki, ali vse je bilo zastonj. Leto poteče in še se nič ne zvé; sin in mati obžaljujeta očeta in hčer, ki sta bila za nju izgubljena.

II.

Šest let preteče po tej nesrečni bitvi, ki je Pivčanom skor vse može in mladenče pobrala. Nič zanimivega se ta leta na Pivki ne zgodi. Turek pa nabira domit, novih moči, da bi o priložnem času z večim vspehom napadel Serbe, Hrovate in Slovence, ki so vsej Evropi meja, da je Turek predreti ne more. Berdela gorškega cesarstva mu niso ubranila pota do marmeljskega morja; slovito gerško brodovje mu ni ubranilo gospostva na gerškem in černem morji; topovi na carigrajskih zidovih mu niso ubranili balkanskega polotoka. Padlo je gerško cesarstvo, ktero je nekdaj mogočno zapovedovalo vsej zapadni Aziji in vsej jugovzhodni Evropi; ali slovanska ljudstva, ki bivajo Gerku za herbtom od iztoka Donave do dereče Soče, ti se zavedajo svoje moči, junaška kri jim teče po krepkih žilah, serce jim bije za vero in svobodo. Posamne deželice si Turek sicer podverže, vsemu narodu pa nikdar ne zapoveduje. Z veliko Močjó pridere večkrat globoko med slovenske narode, polasti se njih zakladov, pokončá, po nekterih pokrajinah cvet njihovega junaštva, vendar vselej se narod zdrami, in silovitega sovražnika sramotno iztira. Ko drugi evropski narodje verski in mednarodni mir kalijo in drago kerv v bratomorih prelivajo, boré se Slovani s Turkom za lastno vérsko in narodno svobodo, za, svobodo in srečo cele Evrope. Zavedajo se svoje častne naloge, zavedajo se pa tudi dovoljne moči, rešiti jo grozeče pogube; zato nikdar ne zahtevajo od sosedov pomoči, tirjajo od njih le prostosti in mirt. Terda je narodu, meč na dve strani sukati; terda mu je narodne moči, blagostanje, svobodo zapadu žertvovati, zraven pa povživati nravno moč na vzhodu v vednih bojih s protivnikom vesoljne Svobode; pa vendar so edini Slovani Turku Evropo ubranili.

Pa pustimo zgodovino turških vojsk, zakaj vsak pogled v zgodovinske zapiske tiste dobe snuje, britkejše misli in nas dalje odpelje od naše dogodbe. Leto 1570 nam je važno. Milijevič, kterega so bili Turki pri Selu živega vjeli in v Carigrad odpeljali, pridobi si prostost in toliko premoženja, da namerja se v domovino verniti in preljubo družino z nenadno vernitvijo razveseliti, ker še vedno upa, da mu ljuba ženka in draga deca v Slavini srečni živé, da-si ravno mu nesrečna bitva pri Selcu tako upanje kaj malo opravičuje. Zapustivši Carigrad se ziblje na beneški ladji po gladkem zerkalu sinjega morja; v duhu pa se raduje na Slavinskem Tabru. Ali na jonskem morji napade razbojniška ladja beneško. Brodarji in popotniki se junaško bijejo, pa nič ne pomaga podati se mora, kdor noče umreti. Tako pride Milijevič iz sužnosti v sušnost. V Carigradu je bil jetnik sovražnika narodne svobode, tu je

jetnik sovražnika osebne prostosti. Vendar mu tudi zdaj še ne ugasile iskrica upanja: kar mu ni bilo dano doseči po poti, ki se možu spodobi, sklene iskati s zvijačo — pridobiti si hoče naj pred zaupnost tolovajev, ž njo pa priložnost rešitve.

V Carigradu biva Dragojila. Na jugovečerni strani sivega mesta stoji na zelenem homcu ponosna in krasna palača. Od vseh strani jo obdajajo senčnati logi in čarobni vertovi. Kar koli milina carigrajskega obnebja in zmožnost bogate narave daruje, kar koli si gizdavost izmisli in umetnost doveršiti more, vse je tu združeno, kjer biva plemenita družina Mehmedova, velikega vodja turških vojsk. Mehmed je menda edini Turek v carskem mestu, ki više ceni beneško omiko in kristjansko šego družinskega življenja od turškomohamedanske. Temu ni čuda, saj oče njegov je bil slovanski mladenič, kterega so Turki iz posavskih bregov v Carigrad pripeljali, v Mohamedovi veri in turških vojaških vedah izurili in vojaka si izkojili. Imel je le eno ženo, ktero je bolj ljubil, kakor lastno dušo, in edinega sina Etema, kterega si skerbno varuje, kakor punčico v očesu. V njegovi palači pa prebiva tudi deva, šibka in ravna kakor jelka, bela in rudeča kakor kri in mleko, krasna kakor juterna zarja, pa mila kakor njena domovina — deva je Dragojila. Ko so jo bili Turki iz Pivke v Carigrad pripeljali, odkupi jim jo Mehmedova žena. Izredi jo v turških vednostih, vendar prosto jej da vérsko svobodo. Ker je deva ubogljiva, marljiva in bistrega uma, prikupi se jej, da jo ljubi, kakor lastno hčerko; pa tudi Dragojila jo spoštuje in ljubi, kakor svojo mater. Raduje se v krasni palači s paševim sinom, dokler otročjih igrač iz rok ne verže; um se jej zvedri, že je zala deva, Etem čverst mladenič; mati njima umerje, pa spoznanje se porodi, serce oživi, in čem bolj postavno je njuno djanje od leta do leta, tem bolj zori iz otroške ljubezni naravna. Ali Mehmed od tega vsega nič ne vé; druge pote ravná, sinu očetova skerbljivost, druge si gladi sinova domišljija. Pa čas je prišel, da se prihodnost njegova razsodi; priložnost dá, nova vojska s kristjani. Car Selim si hoče slovenske in madjarske dežele podvreči. Mehmed mora v boj; pa tudi mladenču Etemu je častno mesto odmenjeno. Vendar preden sin in oče v posavske dežele odrineta, moral bi se sin po očetovi želji poročiti z bogato Turkinjo; to je, kar v mladenčevem sercu nemir porodi. Rad bi očeta ubogal, ki ga neizrečeno spoštuje, pa nemogoče mu je zatreti Dragojilino ljubav in odmev kristjanskih verskih resnic, ki so se mu ž njo v serce vcepile in že do prepričanja dozorele. Zamišljen postopa po senčnatih gajih in po domačem vertu.

Nekega dne ga dospe Dragojila pod cvetečo oljko na vertu in ga zbudi iz otožnih sanj.

„Etem!“ ogovori ga prijazno in milo pogleda.

„Ne, Dragojila, nisem več Etem, ampak Davroslov.“ „Davroslav?“

„Da! Davroslav, pravila si mi večkrat, zove se tvoj hrabri oče in Miroslav tvoj brat; čuj, tvojega očeta ime sem si izbral. Znala me bodeš od odslej Davroslava, zakaj kristjan hočem postati in tvoj ženin!“ — Hoče jo na svoje serce pritisniti, ali v tem trenutku se začuje hoja; kakor bi trenil, se ločita. Dragojila terga cvetice ter je veže v šopke in vpleta v lovorov venec, Etem pa maha s sabljo krog sebe po zraku, kakor v bitvi po sovražniku in poje turško junaško pesem.

„Hrabri mladi junak, tako se mi dopadaš!“ reče Mehmed, ki mu za herbet stopi in ga po plečih, kakor junak junaka iz dopadljivosti vdori. Tako je lepo, da te najdem v samoti, kakor med vojaki vojaka. Blizo je dan, kterega bodeš pokazal, da si Selimov sluga in Mehmedov sin. Pa čuj, ravno ti tvoj roditelj sam prinese ukaz mogočnega tara, kteri te s častnim poslom poslovi, še preden si v junaškem boju carjeve milosti zaslužil. Pošlje te s pismi do paše v Smirno. Vsi azijski pašaliki so že zbrali zapovedano število vojakov in je poslali v carjev vojni stan, le Smirna ne. Smirjani nočejo od nove vojske nič slišati; njim diši mir in beneška prijaznost; pa mogočni Selim pošlje paši povelja, kterim se Smirna ne bode ustavljala. Pa ker je carjevo povelje, da tudi jaz že jutri v Drinopolje odrinem, hočemo nicoj tvojo zaroko praznovati.

Osupnjen posluša mladenič očeta. Sto in sto misli mu béli možgane: sklepa, kaj bode odgovoril, pa sklep za sklepom zaverže. Ali to gre le tako dolgo, dokler oče govori; ko on umolkne, mora sin govoriti, in sicer nič druzega ne, kakor le sladke besede najponižniše in vdane zahvale. Ali ljubezen bezen se bojuje s pokorščino, z boječnostjo serčnost.

„Oče!“ povzame mladenič s krepko bosedo, „najponižniši sluga mogočnega cara Selima, najpokorniši sin tvoj stoji pred tvojim svitlim obličjem. Povelja tvoje slušati, to je moja perva skerb in dolžnost. V Smirno pojdem, in na tanko izpolnim carjeve ukaze. V boju bodem pokazal, da sem tvoj sin, mili oče! Edino to te pa prosim, da blagovoliš svojega sina tvojega serda oprostiti in blagodušno pomisliti, bi li ne bili časi ženitovavnemu praznovanju ugodniši takrat, kedar bode carjevo glavno mesto velike Selimove zmage čez Slovane in Madjare praznovalo in ko bode mogočni car tudi tvojega sina med svoje junake štel?“

„Etem! Zgodi se ti tvoja prošnja!“ reče Mehmed; „vendar čez uro bodi pripravljen, da obiščeva Beg Fereta. Pokazal ti bode moj prijatel tvojo zaročnico in vredili bomo, kar se odložiti ne more; zakaj tvoj oče ne vé, ali mu ni Alah odločil razsodno uro v

sledečem boju da se z leskečimi ranami v naročje velikega, preroka preseli, za kterega slavo že petdeset let nosi ta-le neoskrunjeni meč.“

Ponosno dvigne Mehmed svoj meč, nekako milo se mu stori, vendar pred sinom solze zakriva, meč pa nehoté poljubi in reče „Sin moj! V mojem polku se bodeš tudi ti bojeval; ko bodeš vidil, da je roka tvojega roditelja onemogla, polasti se njegovega meča in bode naj ti zmagovavno orodje v neštevilnih bitvah, dokler ga čez polovico stoletja mojim vnukom ne izročiš, neoskrunjeni, Alahu in njegovemu preroku posvečeni spominek dedov. Vse drugo naj se ti zgodi o svojem času!“

Izgovorivši, poljubi Mebmed sina, Etena pa očetovo roko in častitljivi meč. Oba odideta; Mehmed zgine po dolgi veži v svoje sobe, Etem pa obstoji na vratih, v globoke misli zamaknjen; očetove besede so mu segle v občutljivo serce; ne ve, bi li šel na desno za očetom ali na levo, kjer ga Dragojila pričakuje. Slednjič se iz nedoločnosti zdrami, urno se poda, v Dragojilin stan posvetovat se o njuni prihodnosti.

III.

Drugo jutro, predno še zora napoči in rumeni svit z. azijskih planin čez Carigrad razlije, zapustita mladenič in devica Mehmedovo palačo: Etem svojo domovino, ki ga je rodila, ki mu hrani vse spomine lepih otročjih let, krasno posestvo, ki ima po očetovi smerti biti njegovo: Dragojila svojo drugo domovino, ktera jej sicer ni dala življenja, pa jej gostoljubno podarila izobraženje in ljubav. Pot ju pelje mimo velike mošeje, nekdaj Zofijine cerkve; in kmalo dospeta po samotnih ulicah proti vzhodni strani v hišo, v kteri biva sivi starček, ki je že čez dve leti Etemu resnice in skrivnosti kristjanske vere razodeval. Vse je bilo za svete obrede že pripravljeno. Duhovnik kersti Etema ter ga imenuje Davroslava, obhaja mladenča in devo, blagoslovi ju in poroči. Kakor prerojena stopita Davroslav in Dragojila od oltarja in zapustivši hišo, v kteri so se jima spolnile najserčniše želje, napotita se proti morski strugi. Duhoven ju spremi do morja. Preserčno se tu poslové; zadnji poljubljej pritisne sivi starček Davroslavu na gladko čelo, zadnjikrat poljubi Dragojila duhovnu roko, ladija splava po mirnem morji, duhoven pa njima prosi blagoslova iz nebes; in ko zgine brod v sinji megleni daljavi, obriše si starček solzo z nabranega lica, ter se verne spet v svoje prebivališče.

Davroslav opravi v Smirni poročilo. Ali ne dobi tu beneške ladije, kakor je želel. Vendar očetovo imé, lastna djanska modrost in zaupljivost, s ktero ga je Selim počastil, mora ga rešiti zadrege. Odrine iz luke na ladiji, ktera ga je v Smirno prinesla, pa ne v Carigrad, ampak proti Kandiji. Pohlevna sapa pihlja, brod plava po gladkem morskem zerkalu proti jugovečeru, nebo je jasno, vožnja prijetna, vse se na brode raduje in se čudi gorškim otokom, ki rastejo iz morja in se spet va-nj pomakajo. Slednjič pomoli Kandija iz valov svoje pečine. Davroslav pokaže je Dragojili. Tam-le, jej pravi, gotovo najdeva ladije, da prepelje naju v tvojo domovino; od tam-le bodeta Mehmed in Selim sporočilo dobila, da Etem njima več ne živi, temuč Davroslav, ki bode svoje dni njun nasprotnik.

„Svojemu predobremu očetu, Davroslav! Ne moreš in ne smeš nasprotovati,“ reče Dragojila; „prosi Boga, da ga razsveti in k spoznanju resnice pripelje, kakor je tebe!“

„Nasprotnik Turkov in njih djanja pa ostanem“ — odverne Etem, „dokler mi bode krepka roka meč sukala. Po očetovih žilah

se pretaka slovanska kri; da se on ne bojuje v slovanskih četah zoper Turka, da bi marveč rad slovanske narode zaterl in Mohamedovo vero in vlado po Evropi razširil, tega res ni on kriv; nemila osoda mu je to pot odločila v življenji. Morda je previdnost božja tebe pripeljala v njegovo hišo, da rešiš mene in morda tudi očeta, ki dobro vé, da njegovi dedje v slovenski zemlji počivajo. Vidil je in pozna tudi kristjanske običaje in šege, saj je v mladih letih živel po kristjanskih mestih, zatrl se menda ne derži koranovih sur, kar se tiče domačega življenja; ali svetna slava, ki si jo je v bojih pridobil, in deržavljanska modrost, ki mu je pridobila toliko veljavo, da Selim brez njega biti ne more, veže ga na Turčijo in ž njo na mohamedansko vero.“

Davroslav še govori, ko se obernejo vsi brodarji proti zahodu; nekak nemir se polasti vseh. Vse gleda zdaj Kandijo, ktera jim prepočasi leze iz globocega morja, zdaj solnčni zapad, kjer se megleni nebes nenavadno zažareva in v trenutku spet otemneva. Kopa temnih oblakov se vali verh kope, kakor bi iz globokega morja sivo skalovje raslo v neizmerne višave. Blisk za bliskom se kreše in razsvitljuje temne oblake. Sapa, ki je bila dozdaj vožnji tako ugodna, preverže se v vihar; zdaj divje zabuči v vihrajoča jadra, zdaj potihne, da ladija obstane, dokler je nov val spet ne požene. Brodarji hité jadra zvijat in za jarbolo vezat Ali up rešitve jim upada. Vihar je zmirom močnejši, piš grozovitniši, valovi mirom veči, in blisk je razsvitljuje, kakor bi se vnemalo peneče morje. Divji piš žvižga skozi zvita jadra, deske kerljužijo, šumeči valovi ploskajo v stene, brod se ziblje zdaj na desno zdaj na levo, da se jarbola v merščeče pene pomaka. Grom neprenehoma, razgraja po černih oblakih, nevihta zmirom bliže buči, slednjič se vlije ploha, da bi mislil, da so se oblaki izpod neba utergali. Vse išče zavetja, v ladiji. Ali mogočen val jo dvigne in trešči na skalovje; keršje vsem po ušesih zaveršči jarbola se ulomi in skozi špranje se vlije voda v notranje prostore. Brodarji pridno mašé in vodi pot zapirajo, pa v trenutku val dvigne brod in ga spet na ostre pod morske pečine zadervi, da strašno herstne in se raztrusne. Večidel ga v skalovji obtiči, posamni kosi splavajo verh vode. Sreča, je bila mila Davroslavu in Dragojili: čolnič, ki je bil ladiji priklenjen, priziblje se pred nju, da ju reši pogube.

Po tej nesreči jenja nevihta, veter potihne, valovi se nekaj umirijo, nebó se zvedri, zvezde zaleskečejo in mesec priplava izza bledih valov na sinje nebo. Rešenca se zibljeta v čolniču proti Kandiji; burja vožnjo pospešuje, saj sama si veliko pomagati ne moreta, ker nimata brodarskega orodja. Izpod pečin bližnjega otoka zablišči jima luč, in kmalo zapazita štiri možake, ki jima v čolnu nasproti veslajo. To so ribiči, mislita, ki nama gredó na pomoč, Bog jim plati. Toda možjé so sirovi, ki pozdrava ne poznajo; čolnič priklenejo

čolnu pa veslajo nazaj med pečine, kjer velik brod pomorskih tolovajev v luki tiči.

Fej, razbojniški poglavar, ogleda si nova jetnika. Neizrečeno se razveseli, ko Dragojilo vidi, pa ravno tako se prestraši, ko Davroslava spozna. Znan mu je ves Carigrad, in dobro vé, da je Mehmed snubil Feretovo hčer svojemu sinu. Pa ravno tako je prepričan, da Dragojila ni Feretova hči. Visoko čisla pašo Mehmeda od tistega časa, ko je bil v njegovih četah polkovnik v bojih z libanonskimi Druzi. Marsikako zmago je Fej paši pridobil. Pa ravno zmage so ga zapletle v prepir z zavidljivimi tovarši, kteri ga caru tako očernijo, da ga v smert obsodi; le Mehmedu se ima zahvaliti, da je mogel z nekoliko tovarši zbežati; in od tistega časa je rop po morji njegovo rokodelstvo.

Rad bi sinu povernil, kar mu je oče ugodil. Ali strast, ki se v njegovem sercu vname, ko Dragojilo vidi, preseže hvaležnost; njegova dobrovoljnost proti Davroslavu se spremeni v silo, proti mu, da ga pošlje. Selimu v Carigrad, ako ne privoli v njegovo zahtevanje. Pa Davroslava to prehudo žali; raji hoče umreti, kakor te sramote doživeti. Izdere nasprotniku meč iz rok ter mu ga globoko v poželjivo serce zasadi. V kervi se Fej zgrudi in izdihne brezbožno dušo. Davroslava pa tolovaji primejo in zvežejo.

Se tisto noč si izvolijo novega poglavarja, Puaha. Tudi ta spoštuje Mehmeda. Ali tolovajska sirovost, bojazljivost in lakomnost je veča od blagih čutil. Dobička mu ne bode prineslo, ako je izpusti, si misli, lahko pa Etem Selimu moč, imena in pota tolovajev ovadi, in car, ki je že zdaj zasleduje, zasačil bi je potem še lože. Bolj pametno je Etema valovom izročiti, Dragojilo pa za lep denar prodati. Puah je mož, ki dolgo ne premišlja: kar sklene, štori.

Dragojilo spravijo v ladijo. Mož, ki jo v sobico zapira, ogleduje jo pazljivo in milo se mu stori, ko se njeno černo oko sreča ž njegovim. Ne obupaj, reče ihté, zagotavljam te, da se bode reč ugodniše razvila, nego si misliš.

Davroslava pa zvežejo in ga odpeljejo v čolniču, ki ga je revno kar rešil potopa, na globokejše mesto, da bi ga tam vtopili. Tudi mož, ki so mu Dragojilo zaupali, hiti za njimi, pa ne iz hudobije, ampak z namenom, mladega moža rešiti, če bode mogoče. Veslaje se pritisne do njega in ko drugi med seboj žlobudrajo poreže Titu skrivaj vervi, ter ga poduči, kod naj plava, da se bode lože rešil na otok. Neke streljaje od kraja dospevši, doveršé svoj pomel ter veslajo nazaj, Davroslav pa se na Kandijo otmé.

Ko noč preteče, izplava tolovajski brod za rano iz kandijske luke proti jonskim otokom. Rešitelj Davroslavov nasvetuje Puahu, naj proda mlado lepo jetnico bogatemu Rašitu v Rašitstan. In tako se tudi zgodi.

IV.

Na bregu jadranskem, kjer Vojuza iz arnavtskih gričev bistre valove vali v zeleno morje, ležé podertine nekdaj sloveče in lepe Polone. Otožnost oklepa popotniku serce, ki ogledava zapuščine starih časov. Spomini začetnikov evropejske omike, so tù pokopani; vendar ne le spomine starodavne gerške in rimske izobraženosti, ampak tudi spomine starih kristjanskih časov hrani ta zdaj zapuščeni in divji kraj. — Ko se je bilo kristjanstvo iz zibelji vesvoljne izobraženosti po svetem Pavlu zaplodilo po gorških in ilirskih deželah, molili so tudi Polonci, zapustivši kervave daritve zemskih in olimpiških bogov, v svojih svetiščih edino živega Boga, dokler se ne zarotita cara Dioklecijan in Galeri, da zatareta novo, kervavim mečem kaznujeta Polono iu pozidata na kristjnskih razvalinah bogovom altaije. Pa kristjanje najdejo tu svetim obredom zavetja, kakor v Rimu in po drugih večih mestih. Podzemski hrami so njihova svetišča, dokler jih car Konštantin pregnanstva ne reši. Kristjanstvo se mirno razvija, poganstvo pa zginja. Polona vživa spet sečne čase. Ali neolikani gotiški narod, ki si novih dežel išče in skozi Daeijo in Mesijo do jadranskih bregov pridere, razdene z drugimi mesti vred tudi Polono, ktera se ne dvigne več k prej šnemu blagostanju. Ljudstvo, ki se po nemirnih časih spet tu naseli, obdelava plodno zemljo, ki mu hvaležno plodi obilne darove; ali tudi to ne terpi na veke; pod turškim barbarstvem se Vojuzini bregovi popolnoma zapuste. Le malo starega zidevja tik reke si ribiči svojé, vse drugo pa zarašča germovje in mah. Kjer je pred tisoč in več leti omikani Gerk umotvoril bogati Rimljan Fortunine darove v krasnih poslopjih užival, tam berložijo zdaj divje zveri in sokol gnjezdari; kjer so v nemilih časih kristjanje svete obrede obhajali, tam hranjujejo zdaj tolovaji svoje zaklade.

Tolovajski glavar Puah se je v tem kraju rodil in ga dobro pozna. Ne dopada se mu, kakor nekdaj Feju, pleniti po nevarnem morji, marveč si poželi mirnega življenja na suhem. Ali večini njegovih nepoštenih rokodelcev to ni po všeči; v toliko je pa preveri, da je pametno, poiskati si odljudnega kraja blizo morja in va-nj hraniti naplenjene zaklade, kar jih imajo na brodu odveč, pa v vedni nevarnosti. Za tako selišče so razvaline stare Polone kaj pripravne in sicer tem bolj, ker najdejo v njih prostoren ped; zemski hram. To je tista častitljiva dvorana, v kteri so kristjanje za časa cara Dioklecijana o ponočnih shodih Bogu darovali. Vhod va-nj je po ozkih stopnjicah, ki so še dobro ohranjene hram je podolgast in čveterovoglat, strop in stene so tu iz žive skale sekane, tu z opek zidane; mnogoverstne vrezane podobe je zaljšajo; ob

desni in levi strani so pa rake, nektere dobro ohranjene in zaperte, druge razdjane. Konec hrama te stene pa stoji iz belega marmorja gladko sekana grobu podobna altana miza, na kteri so se obhajali sveti obredje. Tisoč let in čez je od tiste dobe preteklo, ko je človeško oko zadnjič te shrambe ogledovalo; tisoč let in čez je pokrivala vedna tema te svete ostanke, tedajnim kristjanom nemilih, nam pa častitljivih časov. Polona se je razdevala in sezidala, dokler ni sovražna roka njenega ozidja popolnoma razrušila, da ga zdaj. divja hosta zarašča — pa tega svetega hrama se ni dotaknila. Ali zdaj, ko krog njega vse mirno počiva, iztaknejo ga tolovajske čete in ga v svoj prid kvarč. Nad vhodom sezidajo kočo varhom t hram spravljenih zakladov. Ta posel izročé trem udom nmožne družbe, ki so že bolj priletni in manj sposobni za opravila na brodu in za težavni boj po morji; tu pa se bodo varhi bogatih zakladov, stanujoči v priprosti koči, lahko z ribštvom na videz ukvarjali; saj z ribovanjem se živi tudi uborno sosedno selo na bregu Vojuze, kterega prebivavei so sirovi in leni Arnavtje. Ž njimi se Puah lahko sprijazni.

Zgodilo se je to mesca septembra l. 1570, šest mescev po tem, ko so bili tolovaji Milijeviča v pest dobili in dva mesca po Davroslavovi in Dragojilini nesreči. Milijeviča so hoteli tolovaji berberskim mohamedanom v sužnost prodati, kar se je navadno njihovim jetnikom pripetilo. Milo se mu stori, ko premišljava, kako grenke osode sto in sto tisoč kristjanov bode deležen, kteri po severni Afriki neusmiljenim Mohamedovim vernim nečloveško tlako delajo. Še hujše ga peče misel, do tjekaj prišedšemu bode pot v milo domovino na veke zaperta, nikdar več ne bode vidil ljube žene in drage dete; na tolovajskem brodu pa bi se morda vendar kedaj priložnost rešitve našla. Ponudi se tedaj Feju za kakoršnokoli, opravilo na brodu. Fej ga obderži. Milijevič, ki je bil v Carigradu čez pet let strežaj in kuhar, prevzame tudi na brodu ta posel. Vede se tako, da si popolno Fejevo zadovoljnost pridobi; Puah ga pa celo spoštuje in ga, slednjič varha Polonskega hrama postavi.

Tudi Davroslavu je osoda ta dva mesca pripravila riprosto življenje. Ko se je bil iz valov na suho otel, zataji v Kandiji svoj plemeniti rod, s terdim delom si služi vsakdanjega kruha in dan na dan pričakuje tujega broda, da bi se na njem v kako kristjansko mesto prepeljal; pa vedno zastonj, zakaj kupčija po gorškem morji iz dveh vzrokov praznuje: kristjanska pomorska mesta so stopila v turški vojski na avstrijsko stran, in da-si ravno caru Maksu, ki se s Selimom vojskuje, materialne pomoči ne dadd, vendar ga moralno podpirajo in vsa njihova prijaznost in dotika s Turčijo razpade, zakaj Selim se nad njim huduje. Pa ko bi kupčijskim ladijam prav ne branila turška neprijaznost v Kanclijo; saj se nikdar ne derzne na vzhodno medzemsko morje, kjer Puah gospodari,

ki je poslednji čas več brodov zaporedoma oropal in končal. Kar se po morji brodov vidi, vsi so ali Puahovi tolovajski, ali pa turški vojni brodje, ki tu Puaha zalezujejo, tu vojake iz sirskih in maloazijskih pokrajin v Carigrad prepeljavajo.

Mnogokrat zre Davroslav stoje na kandijskem bregu po širokem morju in premišljava, kam da so mu siloviti tolovaji milo preserčno ljubljeno Dragojilo odpeljali: imajo li jo na brodu ali so jo v sužnost prodali, in kako se jej godi tti ali tam. To je vedni predmet, kterega njegove misli vare in predelavajo. Domišljija se ne naveliča, vsak trenutek novih podob vstvarjati, pa v otožnost ga vselej pokoplje, ker konec njegovega tuhtanja je vselej ta, da si domišljuje Dragojilo v nepopisljivi tugi. Zdaj jo vidi s silo se bojevati, zdaj njega na pomoč klicati, zdaj krivici obnemoglo umirati. Rad bi življenje za-njo žertvoval, pa vse zastonj. Neusmiljena osoda je menda med nju razpela pregrinjalo vedre ločitve, pa ona Loči. le telesi, duh njegov potuje v neomejenih domišljijah čez morja in dežele, in jo spremlja po vseh njenih potih.

Da-si ravno mu vpada up, da bi kedaj Dragojile še našel, ozirati se vendar ne neha po sirokem morji, koder jo je tolovajski brod odpeljal. Proti severju je jadrala tolovajska ladija tistega
za-nj najnesrečnisega dne, od severja letajo tropi selivnih tic, ali one mu ne prinesó od nje poročila. Pa ko nekega dne v tužne domišljije vtopljen na bregu stoji, razjasni se mu na enkrat obličje, kakor bi se mu na vedrem nebu prikazala zvezda, ki bi ga imela tje peljati, kamor si tako želi: „— Blizo Vojuzinega iztoka, v Poloninih razvalinah me bodeš morda na jesen nasel! Šepetal mi je starček, ko mi je rezal verví. Tje pojdem in poprašal ga bodem, kaj
vé o njej!“ Izgovorivši se več ne premislja, verne se v uborno kočo, v kteri prebiva, pobere malenkosti, ki si jih je z dvomesečnim, terdim delom prislužil, pa se prepelje v Morejo, iz Moreje pa jo peš maha na Vojuzine bregove, kjer Milijevič tolovajske zaklade pod razvalinami varuje.

Bilo je pod vecer lepega jesenskega dne. Rumeno solnce se je ravno v morje potapljalo; rudeči večerni žari ugašajo, najasnem nebu pa zamergolje zvezd brez števila. Čaravno lep je večer. Milijevičeva tovarša se odpravita v arnautsko selo, da bi šla za kratek čas z ribiči na morje; ali tujec, ki se ravno čez reko pelje, zbudí nju pozornost. Milijevič sedí pred kočo in zre zdaj proti vzhodu, od koder bleda luna, zdaj proti zapadu, kjer se sinje morje v neizmerni daljavi ziblje, zdaj po majhnem ribškem selu v podnožji Poloninih razvalin, iz kterega ribiči proti morju veslajo. Po reki pa vidi tudi on čolniček s tujcem proti selu plavati. „Kdo je neki?“ praša se pa vstane in gré bliže, pa se razveselí spoznavši rešitelja. Kmalo se razgovorita,
kdo sta in kaksen je njim namen, in ker sta mislila, da so ribiči že odšli, posvetujeta se, kako bi Dragojilo iz Rasitstana rešila in na Slovensko zbežala. Milijevičeva prijaznost s tujcem se zdi njegovima tovaršema sumljiva, zato se potikata. Tujec se jima dozdeva Etemu ves podoben, pa kako bi mogel on biti in kaj z Milijevičem imeti, tega si ne moreta razjasniti. Sumita kako izdajstvo Puahu nasprotne stranke, kteri se sama prištevata, in kteri se Puahova prevelika skrivnostna prijaznost z Milijevičem tako malo dopada, kakor njima miroljubne misli.

Davroslavu pa serce sladko igra; saj je tako blizo Dragojile in menda tako blizo je trenutek, da jo bode osvobodil. Zabi vsega terpljenja, ki ga je prestajal, duh se mu spet zvedrí, zamišljenost zgine, pobitost se umakne neomejeni radosti. Minulosti ni več za-nj, le prihodnost si rajsko domisljuje. Kakoršen je deček, ki se pervikrat čez rob domače doline po tujem svetu ozrè, tak je tudi on; pot mu je ljubeznjiva, če prav težavna; veličasten mu je pogled z gričev na bele snežnike, čaroben v meglene doline; ves svet se mu zdi nov. S takimi čutljeji stopi Davroslav z Milijevičem v kočo, ki je v dve sobici pregrajena. Sred perve stoji ognjišče, ob dveh stenah je divan, vse štiri pa so ovesene s kuhinjsko posodo in ribškim
orodjem. V drugi sobici so ob treh stenah postelje za tri mozake, četerti je pa prislonjen divan. Puške, samokresi in noži visé po stenah nad posteljami in divanom. Pod divanom je pa skriven vhod v podzemski hram. Miljevič ga odmakne, in ko oba navzdol stopita, zasklompnejo duri za njima. Po kakih dvajsetih stopnicah dospeta na dno in le se malo korakov, pa sta na okroglem prostoru, od kterega se trije ozki predori raztezajo. Desni in levi deržita v rake ob hramovih stenah, srednji pa v dvorano. Najpred obiščeta rake in ogledavata tu v podertih grobih gole kosti, tu umetno délo, napise, kipe; povsod pa jima kličejo nasproti ti spominki staro-davnih kristjanskih časov: memento mori! In minulost v takem nasprotji s sedajnostjo polni jima serce z otožnimi občutki. V domišljije vtopljena se ravno napotita skozi poderlo rako v dvorano; Milijevič že v njej stoji. Davroslav je se nekaj korakov za skalo, ko njuna zalezovavca v dvorano stopita. Hinjavsko se Milijeviču zasmejeta, ko ga vidita samega. „Milijevič!“ nagovori ga edén, „nocoj je tej hisi sreča došla; natoči najboljše eipreske kapljice pa lule nabasi z disecim tobakom, da ga vredno praznujemo!“ „Doslej sta si sama postrezavala; sta li nicoj posebno trudna?“ „Izvolila sva si nicoj tako, ker hočeva gospoda bid.“ „Naj bode nicoj, pa ...“ „Milijevič bode se štiman“, reče drugi, preden Milijevič izgovori, kar misli. „Lahko da“, dostavi pervi, „danés nam je sokola ugnal v naše gnezdo“. Milijevič spoznavši, kam meri tako govorjenje, skuša krotiti nemir, ki se ga polastuje, pa prosi Boga, da bi Davroslavu pravo misel vdihnil. Pa tolovaja mu ne dasta mirú, da bi premišljeval, kupico izpraznita za kupico in napivata ironicno Milijeviču, svobodi, junastvu, bojazljivcem in tihotapcem, vsem, ki ljubijo mir v tihi sanioti in vsem, ki se mogato po bogatem morji bojujejo. Milijevič dobro čuti, da so vse te napitnice njemu in Puabu zabavljice. Pa serce mu ne upade, marveč ga sili določno in pogumno se í njima sprijeti. Danes velja smert ali svobodo.

Cipriška kapljica tolovaja kmalo tako razgreje, da Milijeviču ne nagajata samo, ampak ga naravnost izdajavca imenujeta, ki je tujega cloveka v njih skrivališče vpeljal in mu gotovo vse razkazal, pa tirjata, da ga pred nju pripelje. Beseda da besedo, naposled na-nj planeta, da bi ga zvezala; pa Milijevič ima tudi orožje pri rokah in se jima junaško brani. Pri tej priči skoči tudi Etem iz rake. Tolovaja potegneta samokrese izza pasov in edén Milijeviča smertno rani; drugemu ga pa Davroslav iz roke izbije, preden petelina napne; pa ne samo orožje iz rok, tudi dušo iz trupla mu junaški mahlej izvije. Drugi tolovaj skoči od Milijeviča nad Davroslova, ali tudi njega vkrotí viteška roka. Davroslav je nevarnost prebil, ali Milijevič komaj več živí. Trenutek ločitve se bliža. Davroslavu le se naročí, naj pozdravi hčerko v Rasitstanu, in ako se z njo iz Turčije otmè, naj tudi sina in ženo v dragi domovini pozdravi. Potem pa izdihne svojo dušo Davroslavu v naročji. Davroslav ga še tisti večer pokoplje na Vojuzinih bregovih, pa otožen zapusti Polonine razvaline.

V.

Pri mestu Klisuri na velikem ovinku Vojuze se izteka v derečo reko bistri potok Bojana. Pol ure nad iztokom se ozki žleb, po kterem Bojana bobni, nekoliko razširi. Romantično lepa je dolina, čarobna narava, in umetnost, ki je iz arnavtskih žlebov izginila, kar jih turška oblast zatira, ta se je vendar v Bojanino dolino prikradla. Na severnem koncu doline, kjer Bojana čez stermo skalovje šumi, stoji Rašitstan, pristava mohamedana Rasita. Poslopje je krasno, stavbe je turških mošej in visoke minorete mu delé nekako veličastnost; mohamedanec bi pri prerokovi bradi prisegel, da je derviševa last. Rašit ni dervis, pa v suroslovji maniških dervišev se je izuril in derviška bojazen pred ljudmí mu serce oklepa. Zato bi rad samotaril, pa le v rajski tihoti, ktero narava in umetnost kinči. Studi se mu hrumovito velikomestno življenje, tiha družinica mu je čez vse. Ni tedaj čuda, da vernivši se s svojimi Turki iz posavskih dolin, kjer je Sultanu Slovane krotil, zapusti nemirni Carigrad, pa odjadra na melanholični Vojuzin iztok. Pa domišljija njegova najde tu premalo hrane. Vojuzini bistri valovi ga vabijo med bribe; Klisurini sivi zidovi mu dopadejo, ker ga spominjajo azijske Manise, v kterej so mu v otročjih letih pobožni derviši svete sure razlagali. V divji pa romantični dolini sred gozdov, le malo nad Klisuro, kjer peneči slap vedno šumí, sezida si Rašitstan in ustvari raj po lastnem zmislu, pa živi v domišljijah enolične samóte.

Da-si ravno mu pa hrup veselih družeb ne dopada, niti čast in slava turških velikašev v Carigradu, želí vendar v Rašitstanu

vživati vseh radosti družinskega življenja. Zato ni odrekel Puahi velike cene, ktero je za Dragojilo tirjal; zakaj njegov harem ni hranil take lepote. Pa zmotil se je misleč, da je mohamedanko kupil, kteri bode perva skerb, njemu dopadati. In ko zvé, da je Dragojila Slovenka, popari ga spomin prejšnih let, ki jih je na glovanski zemlji preživel, vendar mu ne vzame nade, da jo bode omehčal; zakaj šteje se med tista izredna bitja, ktera je Alah ustvaril, da bi jim sreča vedno prijazno sijala. Dobro pozna vso ničemurnost lepega spola in ni se slišal, da bi se žensko serce zapeljivim lepotijam ustaviti moglo; obdari tedaj Dragojilo z vsemi rečmi, kterekoli mamijo oči in občutke. Prijazno in ljubeznivo jo
v svoje dvorane vpelje in ženam priporoči, naj jo tolažijo, kratkočasijo, v turških šegah urijo in na prerokovo vero vnemajo. One ga ubogajo, pa vse je zastonj, Dragojila jim ostane tujka.
Tudi Rašit si sam vse prizadene; razklada jej koranove sure in popisuje sladnosti prihodnjega življenja, kterih bodejo le prerokovi ljubljenci deležni. Njegove besede so bile gorke, kedarkoli je govoril o preroku in njegovem koranu, ker rad dela čast dervišem, ki so ga tako marljivo učili; pa tem gorkeji so bili njegovi pogovori z Dragojilo, ktere nazočnost mu živo v spominu izbuja uke, karkoli jih je v Manisi slišal. Pa tudi njegovo prizadevanje nič ne
zda. Sladke in zapeljive obljube imajo toliko vspeha, kakor gorki govori o verskih zakonih. Zlate gradove jej zida; ponuja jej častno življenje v najimenitniših družbah carskega mesta — pa vse to nič ne zda. „Čudno bitje je ta ženska!“ misli si Kasit. „Nima je svet terdnjave, da bi je moja moč ne bila razrušila, pri njej pa nič ne opravim; mogočni car jih ni ustvaril in tako vterdil spon, da bi jih moje besede ne bile prederle, ako se mi je potrebno zdelo, njene stanovitnosti pa še zmajal nisem. Kamorkoli sem krenil po svetu, povsod se mi je vse uklanjalo, njej pa se se čez mesec dni vklanjam, pa zastonj. Alah me je menda obsodil, da mi serce za-njo kervavi, leka pa mi ni ustvaril. Je li taka osoda vredna zmagovavca v tolikih bitvah! Ko bi me bili Druzi v kervavih bojih na Libanu končali, vžival bi zdaj v prerokovem narocji večno plačilo. V koliko krutih bitvah ob Savi bi me bila lahko dosegla morivna roka in moje rane bi se svetile v rajski lepoti, kakor demant med biseri, kakor krasna dánica med zvezdami; ali zdrav sem se vernil izmed Druzov in Slovencev, da se tu na tihi pristavi
z devo bojujem, v kakoršnem boju se ne slutijo biserni venci, s kterimi prerok svoje bojevavce časti. Pa v kervavi boj ne pojdem več; kar mi je osoda na stare dni privosčila, tu bodem živel v mirnem Rašitstanu, ki naj bode unukom in svetu moj edini spomin. Pa česa bi si mogel voščiti, če ne Dragojiline ljubavi? Če jej nisem v enem mescu merzlega serca ogrel, gotovo ga bodem v dveh, v treh; pred ne neham!“

Tacih misli je Rašit, a Dragojila vse drugačnih. Kaj se je z Davroslavom zgodílo, ne vé, tudi ne upa, da bi ga kdaj več videla; ali vera njena in pa zvestoba, ktero mu je do smerti obljubila, ta je močnejša negó vse Rašitove obljube. Značajno hodi po stezi poštenosti, ktero je nastopila, kar se jej je um zvedril in Davroslava pozna in ne boji se ne Rašita ne smerti. Za tako krepost pa se jej vredno plačilo pripravlja.

Davroslav si kupi v Klisuri bogato arnautsko obleko pa berznega konjiča, pa se napoti v Rašitstan. Ne skerbi ga, kako bi pred Rašita stopil, kajti izgovorov se ne manjka. Ali bode le videl Dragojilo? In ako jo bode videl, je li ne bode radost tako prevzela, da bode skrivnost izdala; in ako prav ne, je li bode moč odpeljati? Te misli mu belijo glavo. Pa upaje, da mu bode Bog tudi iz te zadrege pomogel, spodbode konja pa zdirja ob peneči Bojani. — V Rasitstan dospevši izvé, da je Rašit bolán in nekaj dni menda se ne bode mogel iz postelje. Ta novica pa mu je bolj po všeči, ko ne vem kaj. Z obilnim zlatom, ki ga je iz Poloninih hramov
seboj prinesel, prikupi si strežaja, ki se v Rašitovih sobanah ravno tako nesrečnega čuti, kakor Dragojila; strežaj pa mu pomore do Dragojile. Vsi trije se o rešitvi posvetovajo in sklenejo že pervo noč bežati. Dragojila in strežaj pripravita na pristavi potrebnih reči, Davroslav pa se vesel v Klisuro verne. Ko temna noč dolino odene, prijaha ob odločeni uri do Rasitovega verta, pripeljavši seboj še dva arnautska konjica. Dragojila ga s strežajem že čaka. Serčno jo Davroslav po toliko nesrečah objame pa jej pomore na konja. Strežaj je tudi v trenutku na svojem vrancu in za vse poti do Dalmacije vedoč jo berskne naprej, onadva pa za njim proti
dragi domovini.

VI.

Selimu in Mehmedu se čudno zdi, ko iz Smirne poročilo dobita, da je Etem vse tako redno in vspešno opravil, sicer pa ni o njem ne duba ne sluha. Ker je nevihta večkrat po morji razsajala, ko je Etem na morje odrinil, bila bi turška velikaša lahko verjela, da se je ladija razkeršila, saj o njej se tudi nič druzega ni v Carigrad zvedelo, negó da je iz smirniške luke izplula. Obžalovati bi jima tedaj bilo, da so valovi miado nadopolno življenje požerli. Ali čudno se jima dozdeva, da je Dragojila tako na tihem z njim zginila; in zdaj jima je tudi jasno, zakaj se ni hotel Etem z bej Feretovo hčerjo zaročiti. Selim si reč misli naravno, kakor je, in jej večega pomena ne podtika; Mehmedu pa se je sinovo obnašanje kaj čudno zdelo. Omahuje tedaj, da je na stare dni menda za zmiraj edinega sina zgubil. Ta skerb tare starega Mehmeda, ko njegova navdusena vojska Carigrad zapušča

odhajaje v boj z narodom, na kterega turški cari zastonj odhajaje v boj z narodom, na kterega turški cari zastonj vso pozornost obračajo in toliko junaške kervi žertvujejo, da bi kdaj polomescu hlapčeval. Ob Donavi in Savi se turške trume sprimejo s Serbi in Hrovati. Njegove namere so pa tudi po slovenskih krajih znane; zato
se tudi Slovenci na boj pripravljajo; in Pivka mora biti spet kervavo bojišce. Milijevičeva gospá in njen sin Mirko sta si bila v šestih mirnih letih življenje na Slavinskem tabru spet vredila. Mati je dom oskerbovala, sin se je v Ljubljani šolal. Pa glas poči po Pivki, da
Turki lomastijo na Kranjsko. Pivčanje se pripravljajo za kervavi boj. Junaki zidajo tabre in se urijo v orožji, moške glave pa se posvetujejo, kako se bodejo branili. Med boritelje se šteje tudi Milijevič.

Ko se na Pivki take priprave delajo, dospé v Slavino Davroslav z Dragojilo. Koliko veselje za mater, ki o svoji hčerki že toliko let ničesar ni slišala, da jo more srečno spet na materne persi pritísniti. Veselje le kali žalostno sporočilo o Milijevičevi smerti. Ali tudi to ne terpí dolgo.
Preden se Pivčani nadjajo, požgó Turki Tersat in Reko ter prideró na Pivko. Vas za vasjó oropajo ali požgó, dokler ne pridejo do Slavine, ki je bila jako vtaborjena, sosebno griči krog nje, na kterih se še zdaj mnoge razvaline vidijo.

Bilo je na roženkransko nedeljo. Zvonovi vabijo iz visocega zvonika fame cerkve k službi božji; proti desetim se cerkev napolni in župnik zapojó sveto mašo. Vseh misli in prošnje se zedinijo z njegovimi, vsi molijo Boga, naj milostno odverne nevarnost, ki Pivki protí. Duhovnik poje očenas in ljudstvo mu odpoje: Temuč reši nas zlega! Kar zvonovi zadoné in po vasi se razlegne poročilo, da je sovražnik ze pred vasjó. Vse križem po vasi in po cerkvi; brambovci pred sovražnikovo silo bežeči pritisnejo tudi v vas in svetujejo ljudstvu, da zbežé na tabre ali pa v gozdove. Ali prepozno je zdaj na rešitev misliti, ko je sovražnik že v vasi in
ni mu mogoče cerkve in hiš braniti, ker trume njegove so preštevlne. Ravno duhoven sveto hostijo povžije in svete posode pospravlja, ko obda sovražnik cerkev od vseh strani. Poveljnik pošlje stotnika in nekaj vojakov v cerkev, kteri skozi zbežno ljudstvo prideró do mašnika ter mu zapovedó ljudstvo opomniti, naj se mirno paševim poveljem uda, gospodstvo turško prizna in časti velikega preroka.

Ker se župnik brani vdati stotnikovemu povelju, hôte ga Turki zvezati in pred pašo peljati; pa ljudstvo plane nad vojake, izterga nekterim orožje iz rok in po njih bi bilo, ko bi paša s celo
armado krog cerkve ne stal. Skozi trojna vrata deró Turki v cerkev in sekajo po ljudstvu; stotnik pa prebode duhovnu z mečem serce, da se na stopinjah altarja v blagoslovljeni obleki zgrudi in

izdihne svojo dušo. Enaka doleti Milijevičevo vdovo, ki je s hčerjo blizo altarja bila; Dragojilo pa peljejo z drugo mladino vred pred pašo. Paša in jetnica njegova se zavzameta, ko se zagledata; Mehmed jo prec spozna ter natanko izprašuje, kako je iz Carigrada sem prišla in kaj je z Etemom. Dragojila mu serčno odgovarja in po pravici pové, da se je Etem pokristjanil in kristjanskim četam vversten se bojuje za svobodo slovenskega naroda.
Mehmeda take nepričakovane novice hudo zdražijo. Dragojilo ukaže zapreti, sina pa živega vjeti.

Med tem se Pivčani zberó, pritisnejo k njim tudi postonjski brambovci in mala četica rednih cesarskih vojakov. Bitva se prične na ravnem polji med Slavino in Kocami, bojujejo se hrabro, na obéh stranéh jih pade silno število, izmed nasih tudi mladi Milijevič. Pa turške trume so veliko veče od naših; zato se brambovci sovražniku do Postojne umaknejo. Pri Postojni jim pride pomagat cesarska vojska.

V boju spozna Mehmed sina, ki z junaško roko maha po Turkih in tovaršem pašo kaže, zakaj tudi on bi se rad očeta živega polastil. Mehmed se bojuje sam s seboj: serd se ga pervi trenutek polasti, pa očetova ljubezen je prevelika, ukaže tedaj vojakom, naj ga varujejo ter ga živega vjemó.

Na južni strani terga hoče pasa svojo srečo in moč poskusiti; čete razstavi na ravnem polji, kakor nepremakljive skale, zakaj smert zažuga vsacemu, kdor bi bežati hotel. Pogumno je naši z ostrim orožjem primejo; tu zmagavajo naši, tam Turci, vendar sovražnikova moč bolj in bolj pojemlje, in paša sam je v največi nevarnosti. Ko Davroslav to zapazi, zdere skozi bojevavce proti njemu, da bi mu življenje otel; ali v trenutku, ko paši Pivčan smertno
rano zasadi, zadene tudi Davroslava Turkova sablja: oče in sin se zgrudita skoraj na tem istem mestu.

Turki paso zgujbivši zapusté bojišče in pobegnejo golih rok čez kneško sedlo in Čiče, kar jih na Pivki ni smert doletela. In posihmal ni Pivka več take turške sirovosti in grozovitosti terpela.

Dragojila najde materno truplo v Slavinski cerkvi, bratovo na koškem bojišču, Davroslavovo in paševo pa pod Postojno. Perve tri pokoplje v en grob pri Slavinski cerkvi, pašo pa, ki je bil
mohamedan, zvunaj. Bratova posesiva, ki so njej v last prisla, poproda vaščanom, in ko zadnjo vročo solzo na grob serčno ljubljenih potoči, zapusti Pivko, ki jej je vec britkosti negó veselja rodila, ter se poda v belo Ljubljano v samostan.