I.

Pisalo se je l. 1870. Ob petih
popoldne svetega Matije dan
je stopalo kakih dvajset pražnje oblečenih oseb proti samotni
vasici Zatišje na Gorenjskem.
V kratkih presledkih so sopihali
za njimi še nekateri Zatišenci,
večinoma stari ljudje, ki niso mogli dohajati
mlajših tovarišev. Zeblo jih je —
ej, stara kri greje tako slabo —, zakaj
bilo je še pošteno mraz, čeprav sta se
bila najhujša zimca, sveti Boštjan in
sveti Pavel, poslovila že pred mesecem
dnij. No, pa saj so bili skoro doma: že
so razločevali ledene sveče ob kapu
prvih hiš.

Zatišje je vas, skrita v prijazni dolinici
prečnici. V ozadju jo obmejujejo
mogočne Karavanke, ob obeh straneh
pa jo branijo presilnih vetrov ponižni
razrastki njihovi, ki se polagoma znižujejo
proti Savi. Skozi selo, ki nima niti
toliko številk, kakor najkrajši mesec
dnij, teče mal, navadno pohleven potok.

Toda, dasi Zatišje ni veliko, dolgo je
pa, — več ko četrt ure hodi Gorjanec
k Čudinovim v vas. Pa nikar ne mislite,
da koraka mož počasno ali po ovinkih.
Ne, čisto naravnost ga vodi pot ves čas
po levem bregu potoka, in hitro prestavlja
noge, ker je svet precèj nagnjen.

A taka daljava je samo od prve do
zadnje hiše. Drugi sosedje so si bliže
drug drugemu; od Čudina do Repnika
je čez brv komaj trideset stopinj. Kdor
ima količkaj živahno domišljijo, utegnil
bi sklepati, da je bilo zidano Zatišje ob
času silne suše. Hiše stojé namreč prav
tik vode, kakor bi si bili mislili prvi
stanovalci na tem kraju: »Le blizu vode,
zanjo je hudo!« Da vendar ne bode kdo
zaradi tega brž mislil, češ, kakšni modri
možje so bili ti stari predniki, bodi povedano,
da jim je potok vsaj dvakrat
na leto precèj kropa prilival. Potomci
so se večkrat jezili, čemu so neki tiščali
njih očetov očetje s hišami v vodo, ko
je vendar še nikoli ni nedostajalo, kar
pomnijo.

Jedno prednost je pa vkljub temu
imelo takovo zidanje: za hišami je ostalo
mnogo prostora za vrte, polje, in dalje
pod hribom za travnike. Med poslopji
na levem bregu potoka se odlikuje zatiska
cerkvica, ki stoji prilično sredi
vasi na bolj vzvišenem kraju in je posvečena
Materi Božji. Poleg nje stanuje
v preprosti koči cerkvenik. Če zvé bralec
še to, da so se ponašali v Zatišju z bogatimi
gozdi in da niso imeli do župnijske
cerkve nič več nego tri četrt ure,
tedaj si že predočuje za silo življenje v
tej vasici.

Gotovo bi se bil že oglasil iz zatiškega
zvonika večerni zvon, da ni bil
med potniki, ki so se bližali Zatišju,
sam vaški cerkvenik. Prišli so do prve
hiše na desnem bregu potoka, do Poličarja
— hišni priimek zadostno označuje
stan posestnikov. Prišleci so se poizgubili
drug za drugim v gostilno, a
Bog varuj, da bi jih kdo obsojal in rekel,
pijanci so. Ne, to bi bilo krivično, ker
nobeden v družbi ne bi zaslužil tega

imena. Samo o cerkveniku bi se ne določilo
tako lahko in hitro, a ta je slučajno
odhitel zvonit »zdravo Marijo« ter
tako rešil čast pošteni družbi.

Pogrebci, zakaj tako moramo nazivati
Poličarjeve goste, ogreli so si nekoliko
premrle ude, odmolili angeljsko
češčenje, potem pa jih je že jel siliti
Poličar za mizo.

»No, Repnica, le utolaži se, bolje je
rajniku ko tebi — kar tu-le sédi! He,
Tine in Matevž, vidva pa tjekaj, in vi
drugi, kakor hočete.«

Cerkvenik se je bil povrnil, zmolil
običajni »oče naš« pred sedmino ter
začel rezati velike malice, katere je Poličar
ročno delil okrog mize. Potem je
cerkvenik kot najimenitnejša oseba prvi
pil, porinil do vrha natočeni kozarec
sosedu Gorjancu ter tako-le izpregovoril,
ker se je bila že ustavila govorica:
»Vidiš, Poličar, tako je na svetu,
tako: v našem koncu vasi ste sedaj
sami vdovci in vdove. Ti si vdovec, Čudinka
onostran vode je vdova, in danes
smo pokopali Repnika. E, reci, kar kdo
hočeš, škoda ga je bilo.«

»Dober sosed je bil«, odgovarjal mu
je krčmar, »nikoli se nisva prepirala«.

In videč, da se Repnica solzi, pristavil
je: »Kaj se bodeš žalostila, saj imaš
odrasla sina; le poglej, kaka korenjaka
sta Tine in Matevž; bodete ga že pogrešili,
že.«

Tudi Neža, sestra Repničina in že
dolgo domača pri Repniku, segala je
zaporedno po predpasnik ter zakrivala
ž njim svoj že priletni obraz. Vse to
se je grozno dolgočasno zdelo cerkveniku,
zato je zasukal pogovor na drugo
stran.

»Kdaj pa pride domov tvoj gospod
doktor?« obrnil se je k Poličarju, ki je
grel svoje vino pri peči; »koliko časa
ima še, da bode vse znal?«

»O veliki noči se menda že kaj pokaže«,
pravil je Poličar zadovoljno. O
sinu Vidu je vselej rad poslušal pogovor.

»Ti, Repnica, jaz pa še tako mislim,
da bi bil Vid vašemu pomagal, ko bi
bil doma«, dejal je Gorjanec najmlajši
vdovi zatišenski.

»Bog vé in Mati Božja«, tožila je le-ta
klaverno.

»Meni je lani o velikem šmarnu že
zmešal neko rjavo vodo, da sem précej
nehal kašljati«, oglasil se je Tine, najstarejši
Repnikov sin in sedaj očetov
naslednik na domu.

»Sam zlomek znaj, kje se začnó zdravljenja
učiti, ali pri glavi, ali pri nogah,
ali se vadijo vse križem?« pozvedoval
je Gorjanec.

»Glej ga no, kako si čuden«, rogal
se mu je Matevž, Tinetov brat, »ali
meniš, da zato tako ravnajo, ker imajo
nekateri ljudje pamet v glavi, nekateri
pa v petah?«

Vsi so se smejali tem besedam, celó
Repnica in Neža. Sploh je jelo kazati
Poličarjevo vino svojo razvedrilno moč,
dasi je trdil cerkvenik pred par tedni,
da je človek po njem čim dalje bolj
čemeren in jezen.

»I, kaj se mi posmehujete«, hudoval
se je Gorjanec, »naj se uči Vid kakorkoli,
spreten je. Moj pastir si je zlomil
nogo, Vid pa mu jo je tako dobro povil
in povezal, da bi ga še moja stara
ne bila tako, dasi ima vsak dan otroka
v rokah.«

»Ti, Poličar«, silil je na to cerkvenik
v krčmarja, »jaz pa vsejedno pravim,
da bi bilo lepo, ko bi bil tvoj Vid ‚gospod‘.
Tako lepo bi mu bili cerkev
ozaljšali za novo mašo.«

»In pa orgljali bi vi prav lepo«, pretrgal
mu je govor vedno bolj živi

Matevž; »še tisto latinsko bi zaigrali, saj
veste, ki tako-le pravi:

»Kdo pravi, da je to latinsko?« togotil
se je cerkvenik. »Nobenih besedij
ni pri tem napevu, razumi, čisto nobenih!
Seveda bi se moralo latinsko
peti, pa jaz ne znam, zato samo igram.
Besede ste si pa vi izmislili, nagajilci
nagajivi! — I, končana reč, kaj sem že
prej mislil reči? Da, tvoj Vid, Poličar,
bi bil lahko ‚gospod‘ saj se je vedno
dobro učil. In pa naš gospod župnik
so ga prav radi videli. Tudi meni je bil
zeló všeč. Vid bi bil lahko o sebi zapel
tisto, ki se poje o hlapcu Moravškega
cerkvenika:

»Ali ne veš, kje si?« pokaral ga je
dobrovoljno Poličar. »Še peti nam začni
na sedmini, ta je lepa!« In po kratkem
molku je izpregovoril o Vidu ter rekel:
»Kamor te veseli, tje jo pa udari, dejal
sem mu, ko je izdelal vse šole. Denar
ti dam, pameti ti ne morem. Samo, da
ne bodeš kdaj meni oponašal, češ, zakaj
ste me silili, v drugem stanu bi bil
srečneji. No, njega je veselilo zdravilstvo.
Pa je zares lep stan to! Mislim,
da se ne bode kesal.«

»Ej, bolje mu bode, kakor izmed nas
kateremu, ki se ubijamo v vročini in
mrazu za svoj vsakdanji kruh. Koliko
let se že trudim in peham s kmetovanjem,
pa si še ne morem reči in si tudi
nikoli ne bodem: ‚No, Gorjanec, dovolj
bodi truda, na stare dni uživaj, kar si
si pridobil.‘ Naš stan je težek, težek«,
modroval je učeni Gorjanec.

Tožba o kmetski bedi je vnovič vzbudila
Repnici spomin na njeno zapuščenost.
»Bog znaj«, tarnala je, »kako bodemo
gospodarili, ko njega ni.« Solze
so ji porosile lica.

»Nikar ne toži«, junačil jo je cerkvenik,
»saj ni take sile, kakor se ti
nocoj dozdeva. Sicer pa nihče ne vé,
kaj ga čaka; saj je znano: ‚Živemu človeku
se vse primeri, mrtvemu pa jama‘.
Če pa res misliš, da vas je premalo za
delo, lahko oženiš Tineta ali Matevža,
ali pa makari oba; ali nista morda že
v tistih letih? Naj bi bil jaz na tvojem
mestu, že zdavnaj bi bil pregovoril tvojega
rajnega moža, da bi bil pustil gospodarstvo
in izročil dom Tinetu. Čemu
mu je bilo treba biti prvemu na nogah
in vse samemu oblezti? Za pečjo naj
bi bil sedel in počival, pa bi bil še danes
živ in zdrav.«

»Nekoliko preveč se je pa res gnal«,
pripomnil je tudi Poličar. »Posebno človeku,
ki ga tare naduha, ne dene dobro
hudo delo.«

»Kaj bodeš govoril, da mu ne dene
dobro«, ugovarjal je skoro jezno prejšnji
govornik; »čisto naravnost povej,
škoduje mu, pa je! — Repnica, pa res,
kar Tineta oženi! Veš kaj, po veliki
noči napravite svatovanje! Kako pa ti
praviš, Tine?«

»Molči no! Kdo bode mislil brž na
ženitev? Saj sem še-le očeta pokopal.
Kaj se bodem ženil, jaz nisem za to.«

Tako je govoril Tine in ni se hlinil.
O kresu je imel sicer izpolniti svoje
sedemindvajseto leto ter bil na videz
čvrst korenjak; pa samo na videz; v
resnici je bil precej neroden, in še v
vojake ga niso hoteli, dasi so jih dokaj
potrebovali l. 1866. Kakšne telesne
hibe so ga kazíle, ni bilo dovolj znano
po Zatišju. Nekateri so dokazovali, da
na stopalih nima dobro ustvarjenih nôg,
drugi pa so pravili, da mu vrat dela
preglavico pri sopenju. Resnično so govorili

vsi, ker Tine je imel obe napaki.
Sicer je bil še dosti čednega obraza,
toda jako bojazljiv in najrajši sam. Zato
pa je popolnoma umevno, zakaj ni hotel
ničesar čuti o ženitvi.

Še tedaj, ko je bil živ njegov oče, spomnil ga je semtertje
kdo, naj privošči očetu pokoj in
prevzame hišo. Na take opomine ni odgovarjal
drugače, kakor z rameni in
glavo, tako namreč, da je počasi privzdignil
desno ramo, nagnil glavo na
levo in naredil taisto znamenje še enkrat
na drugi strani. Sam pri sebi pa
je mislil v takih slučajih:
»Oče bi mi gotovo še neradi dali
domačijo. Pa kdo bi si tudi prebiral,
saj mi ni posebne sile! Če si pa izberem
ženo, povedati bode treba vsemu
svetu: županu, gospodu župniku in še
drugi gosposki. Potem pa v cerkvi kličejo
— in vse se pomenkuje samo o
tebi. Le počakajmo!« Tako je srečno
doživel v samskem stanu sedmino svojega očeta.
Ob tej priliki se je pa menda
vse zarotilo zoper njega.

»Jaz bodem zate snubil«, ponudil se
mu je brž Poličar. »Kje bodeva potrkala?
Kako se ti zdi?«

Tine je malomarno lomil kruh ter
jedel, ne meneč se za kremarjeve besede.
Repnica, ki je mislila, da se sin njen
sramuje, prigovarjala mu je: »Kar povej,
kakor si sklenil! Jaz ti ne branim;
saj vidiš, da sama ne morem vsemu
kaj.«

Tine je še vedno pokušal kruh. A Poličar je
poznal ženinove lastnosti ter
mu jel naštevati neveste; obral je že
skoro vso vas, samo svojih dveh hčerâ
še ni omenil in Čudinove Cilike, toda
Tine je vedno odkimaval.

»Kaj pa Čudinova Cilika?« dejal je
naposled, ker se ni spodobilo, da bi ponujal
svojo Meto ali Lizo.

Še-le to ime je umirilo Tinetovo glavo
in odprlo njegova usta: »Če že ni drugače,
naj bode pa Cilika.«

Kakor bi bil vse s kropom poparil,
tako so jih osupnile te besede. Repnikova
in Čudinova hiša sta bili namreč
že leta in leta v sovraštvu. Ko je ležal
Repnik na smrtni postelji, poslal je po
Čudinko, naj pride k njemu, da se ne
bodeta ločila v jezi; pa je le ni bilo.
Vzroka sovraštvu še Repnica sama ni
prav vedela, ljudje pa so ugibali to in
ono.

»Saj Čudinka ne bode dala Cilike«,
oglasila se je urno Neža, ki je imela takoj
pripravljen jezik, ko je bilo treba
sklepati zakon. Rada bi bila preprečila
to zvezo, ker Cilike nikakor ni ‚mogla‘.
Marsikaj ji je še bilo na jeziku, toda
pravočasno je zapazila Gorjanca, brata
Čudinkinega. Zato je pomenljivo pogledala
družbo, češ, pa vi kaj povejte.

»Cilika bi ne bila napačna gospodinja«,
hvalil je nasprotno Poličar nasvetovano
nevesto, kateri je bil varih. »Že vse
sama opravi doma — in pri Čudinovih
ni malo dela — pa še na polju veliko
stori. — Samo to je pa res druga, kaj
bode rekla mati, saj veste, kako je
čudna.«

»Kar je Miha doma«, razlagal je Gorjanec,
»predrugačilo se je dosti pri hiši.
Po veliki noči jedenkrat si bode menda
poiskal gospodinjo, no, potlej pa Cilika
že lahko gré od doma.«

»E, če se dekle samo ne bode upiralo«,
pomežikal je cerkvenik Tinetu, »ne bode
potemtakem nobene zapreke.«

»Ali druge pa nobene ne poznaš«,
silila je Neža v Tineta, »da bi bila
za-te?«

»Za sedaj že ne«, odvrnil je le-ta
kratko.

Matevžu pa se je odvalil težek kamen
od srca, ker se je bal, da ne bi imenoval

brat Poličarjeve Mete, katere bi
se on ne bil prav nič branil.

»I, glej no, vse se zmenimo, tega pa
nihče ni opazil, da Čudinovih dveh ni nobenega
pri sedmini, ne Cilike, ne Mihe«,
pripomnila je naenkrat Neža, kateri nikakor
ni ugajal poslednji sklep.

»Cilika je šla večerjo kuhat«, opravičeval
je brž Gorjanec svojo stričnico,
»Miha se je pa zamudil pri nekem znancu,
s katerim sta skupaj drvarila po Valahiji.
Drugače bi bil gotovo semkaj prišel,
kaj ni res, Tine? Je-li, vidva sta
si dobra?«

»Rad ga poslušam, kadar mi kaj pripoveduje«, odgovarjal je Tine skoro nerad.

»Neža, sedaj bodemo šli pa domov«,
izpregovorila je za nekaj časa Repnica.
»Vse je še navlečeno; samih bi naji
bilo strah, pojdita še vidva, Tine in
Matevž.«

»Toliko še posedita, da ona po Gorjanca
pride; takrat bode še dovolj zgodaj«, podražil
je cerkvenik soseda pri
kozarcu, da bi pridržal še kake pol ure
pogrebcev. Toda o volku govôri pa ti
gotovo pride.

Repnica je že sedala, ker so ji vsi
prigovarjali, kar se odpró duri, in ko se
zapró, bila je Gorjanka med njimi. Ni
utegnila povedati možu, da ne zná nikoli
domov, ker so se vsi jeli smejati
cerkveniku, češ, nocoj se ti pa ni posrečilo.

Ko so Gorjanki napili, tiščala je brž
domov, in tudi Repnica je vnovič vstala,
tako, da je cerkvenikov naklep izpodletel
popolnoma. Toda nekoliko je tudi
njegova obveljala: predno so se razšli,
zmolil je toliko, kolikor menda še po
nobenem mrliču.

Tako se je srečno končala sedmina.
Iz prva so bili pogrebci, kakor povsodi
in vselej, žalostni, potem pa so se razvneli
ter živahno razpravljali o ženitnini.
Kako sta si pač blizu smrt in ženitnina!
Jedni odidejo, drugi pridejo na
njih mesto.

II.

Repnikovega Tineta so do cela pregovorili.
Resno se je jel pripravljati na
zakonski stan. Komaj je odlezel sneg
in se je vreme nekoliko ustanovilo, pa
so že belili pri Repnikovih. Matevž in
Tine sama sta bila tačas zidarja; Repnica
in Neža pa sta pomivali okna ter
snažili omare in klopi, katere sta belilca
onečedila. Ne moremo ju posebno hvaliti,
a grajati tudi ne- vse sta pobelila,
seveda počasi in na mnogih mestih sta
večkrat popravljala. Največje sitnosti pa
sta imela pri starinski sliki sv. Florijana
nad veznimi vrati. Matevž je predlagal,
da bi prebelila tudi svetnika, ker je bila
že tu pa tam barva močno odkrušena.
Tine pa je zahteval, naj ostane varih
zoper ogenj še nadalje na zidu.

»Verjemi mi, da ti bode nevesta prav
pred vrati ušla, če bode zagledala to
sliko, ki že ni nikomur podobna. Bolje je,
da je vsa stena lepo bela, kakor da jo
kazi taka spaka«, pravil je Matevž.

»Sveti Florijan se je že toliko let častil
pri nas«, odgovarjal je Tine, »s čim se
je pregrešil, da bi ga smel odpraviti s
stene?«

»Pa najemi slikarja, da bode naredil
pošteno podobo.«

»E, kje ga bodem sedaj-le kar s kljuke
snel? — Naj bode v božjem imenu!«
In Tine je prvi potegnil z belilom preko
golidnega ročaja v roki svetnikovi.

Tudi sicer je skrbel Tine, da bi ‚mlada‘
imela kaj v roke vzeti, ko jo bode domov
pripeljal, pa ni vredno, da bi omenjali
vsako malenkost, zlasti zato ne,

ker sta morala na vse to opozoriti ženina
brat in mati.

Čudinova Cilika se je čudila, čemu
neki pri sosedu vse tako popravljajo.
Ko je neki dan svoji prijateljici, Poličarjevi
Meti, v misel vzela, ponagajala
ji je le-ta brž s Tinetom, češ, kako se
nevedno dela. Pa Cilika se ni prikrivala.
Tineta vzeti, to ji še v sanjah ni bilo
prišlo na um. Saj ga je komaj toliko
poznala, da je vedela, kako je redkobeseden
in pust. Sicer sta bila res
soseda, a kaj, ko so bili stariši v
kregu! Otroci sami so se tudi kmalu
navzeli mržnje, in hiši sta si bili tuji,
kakor da ji loči morje, ne pa mal potoček.

Ciliki je bilo tedaj dvaindvajset let.
Bila je brhko dekle, in težko bi se
mogla meriti katera ž njo v celi župniji.
Zdravo telo in čista duša sta tekmovala
pri nji, kdo bode lepše pokazal
svoje prednosti. Zato ni čuda, da je celó
tako boječ ženin, kakor je bil Repnikov
Tine, sklenil, da vzame njo ali nobene.

Kadar začnó popraševati ženini po
dekletih, zresní se marsikateri vedno
veseli obraz, in ves smeh jo mine. Videti
je, kot bi hotela pokazati, da je
že dovolj modra za ne lahki zakonski
stan, ali pa ima kake druge skrbi, katerim
se je težko ubraniti pri tako važnem
koraku.

Tudi Čudinova Cilika je v tem času
mislila več, kakor prej kdaj in več ni
pela, ko se je sukala po kuhinji in okrog
hiše. Ta prememba ni ušla bistremu
očesu Čudinovega hlapca in žagarja in
mlinarja Šimna. Vse naštete posle je
bila namreč naložila sreča na njegova
široka pleča, in temu je že dolgo, trideset
let ali pa še nekaj več. Do svojega
dvajsetega leta pa je bil pri Čudinu
zaporedno pastir in učenec mlinarske
umetelnosti.

Šimen je bil velik človek, posebno
životen pa ne. Gledal je v božji svet
samo z desnim očesom; levo mu je izteklo
že v sedmem letu. Takrat sta namreč
obrezovala z bratom neke šibe; no,
on je brata prav od blizu gledal, nož
je izpodletel in mu za vedno uničil oko.
Toda dasi jednook, videl je več nego
mnogi, ki imajo zdrave oči in si jih
oborožé vrh tega še z naočniki.

Boljšega hlapca bi iskal zaman: bil
je delaven, razumen, za hišo vnet in
molčeč o hišnih razmerah. Mladostnih
neumnostij, o katerih se pri njem skoro
govoriti ne more, otresel se je bil tudi
že zdavnaj — kaj naj zahtevamo še
več od njega? Vendar je bil Šimen
Čudinovim še več — popolnoma gospodar.
Vodil je skupne molitve, nasvetoval,
da bi bilo potrebno to in ono, in
poslušali so ga vsi.

Sina Mihe, čegar je bil dom, že ni
bilo pri hiši več let. Nekdaj si je vtepel
v glavo, da pojde drvarit v Valahijo.
In menda mu je prijalo takovo življenje,
zakaj le na redke čase je prišel malo
pogledat v očetovo hišo. Za gospodarstvo
se pa še tedaj ni dosti zmenil. »Prodati
mi ne smejo«, mislil si je »naj počnó,
kar hočejo. Kadar bodem sam gospodaril,
uredil si bodem že po svoje.« V
mlinu ali pri žagi jesemtertje še prijel
za kako delo, na polju pa ne. To zimo
je bil že nekaj mesecev v Zatišju, pa
ni bil nič kaj zadovoljen. Vsi so sodili,
da se misli oženiti, sam pa je že določil,
da se povrne kmalu v ljube mu gozde.

Gospodinja Čudinka je bila hiši bolj
v kvar, kakor v hasen. Pred petnajstimi
leti je izgubila moža, in od tedaj je jelo
iti pri hiši po malem vse rakovo pot.
Odkar je bil pa še Miha polnoleten in
gospodar, poskrbela ni za nobeno stvarco
več pri hiši, čeprav je bil sin na tujem.

No, v zadnji dôbi tudi skoro ni mogla,
saj že davno ni šla na polje, ker je imela
tako otekle noge, da je še po hiši in
veži hodila težko. Kuhala pa bi bila
lahko navzlic tej bolezni; toda bila je
jako čudna. Večkrat se ji je nekoliko
zmedlo in tedaj je zlezla mirno za peč
ter tiho zrla po hiši s svojimi sivimi
očmi. A to še ni bilo najhujše. Gorjé
pa tak dan pri Čudinovih, kadar je žena
pila! In to nekaj časa sèm ni bilo redko.
Kregala se je nad vsakim človekom, ki
ga je videla, ali ji je prišel na misel.
Jedina dobrota o taki hudi uri je bila.
da ni zlezla izza peči, ampak le tam
sedela.

V takih razmerah je bil torej Šimen
res prepotreben človek pri Čudinovih.
Cilika ga je zeló cenila, mati njena in
brat pa nista spoznavala njegovih vrlin.
Tudi sicer, no le v gospodarskih rečeh,
slušala ga je rada. Ž njim se je lahko
pomenila o vsaki stvari, vedno ji je
pravo nasvetoval, naj je bilo kaj še
tako težavnega.

Ko je torej Šimen videl Ciliko nenavadno
klaverno in zamišljeno, hotel ji
je pomagati.

»Cilika, le veliko piruhov pripravi
letos«, tako se jo šalil nekdaj že konec
posta, »saj veš, da jih bodeš potrebovala.
Kaj pa, ali se jako veseliš snubcev?
Le doto pripravljaj, menda ti je
znano, kako smo včasih prepevali:

»Sedaj mi pa še ti nagajaj, ko vendar
veš, kakšne skrbi me tarejo«, pokarala
ga je deklica jezno, kolikor je namreč
takim osebam mogoče, kadar poznajo
šaljivega nagajivca.

»Za nekaj bi ne bilo napačno, ko bi
ti vzela Tineta: hiši bi se morda sprijaznili.«

»To priznavam tudi jaz; pa kaj koristi,
če poravnam sovraštvo med dvema
hišama, ko se pa vseli pri tem nejedinost
v jedno družino. S Tinetom ne
bi mogla živeti.«

»Pa ga ne jemlji, če ti ni všeč! Bode
že kako drugače menda tudi dobro.
Čemu so neki Tine ženi, ko ni za to!
Prav tako nespametno se mi to zdi,
kakor takrat, ko je Repnikova Neža po
vsi sili hotela, da bi si jo jaz nakopal
na vrat.«

»Tega pa še nisem vedela«, rekla je
Cilika zvedavo.

»Saj pa tudi nisem okrog trobil. Samo
ona vé, pa jaz in tisti berač, ki je prišel
k meni s ponudbo. Koliko je od tedaj?
Kaka tri leta. Le pomisli, taka stara sitnica,
pa v zakon sili! Prav kakor tista
v pesmi:

»Kako si vendar poreden, Šimen«,
zapretila je Cilika pripovedovalcu.

»Golo resnico govorim. Jaz sem ji
naravnost odrekel in nasvetoval onega
berača. Od tega dné me ne more videti.
Pa za to mi ni nič; ali zlomek jezični
ščuva vse Repnikove proti nam. To me
draži.«

»Da bi le Tineta odvrnila, da ne bi
póme hodil.«

»E veš, Nežine besede so bolj za nameček,
nihče ne posluša vseh, preveč
bi jih bilo. To-le sem ti mislil povedati:
če ga nočeš, siliti se ne daj. No,
pa saj bode Tine brž vse popustil, ako
ga bodeš odbila. Ne razmišljaj pa nikar
o tem. Jedenkrat pridejo v hišo, drugič
jih ne bode.«

»Da bi le že vse minulo!«

»Le potrpi, saj bode. Pa še nekaj!
Na Vida se tudi ne zanašaj preveč —
e, kaj ti bode vroče, če ga imenujem«,
pristavil je Šimen, ko je bila Ciliko pri
zadnjem imenu polila rdečica. »Jaz vem,
kakšen je svet. Veliko jih sicer poznam
— ne veliko, v koš bi jih dejal, pa bi
se ne stepli — ki so si izbrali žene izmed
preprostih, kmetovskih deklet, dasi
so postali imenitni gospodje. Še več pa
je takih, ki obetajo in prisegajo, naposled
pa si naprtijo kako mestno žensko,
ki še kuhati ne zná. Vid mi je bil
vedno všeč; vendar ti to povem, da ne
bodeš — kar Bog ne prizadeni — kdaj
tarnala, češ, ko bi bil meni kdo oči odprl
takrat, ko sem imela pri Repniku
na ponudbo!«

Cilika je do konca pogovora rada poslušala
Šimna; a poslednje besede ji
niso nič kaj ugajale. Vzbudile so ji
namreč strah, da bi se ji lahko izneveril
oni, zaradi katerega se poleg drugih
vzrokov brani sosedovega sina. Premislila
je vse mogoče neprilike, katere
so ji pretile v negotovi bodočnosti, a
vendar je izpregovorila odločno: »Tineta,
ki je tako pust, pa že nikoli ne!«

S tem ukrepom, kateri ima neki pri
deklicah tolik pomen, kakor sodniške
razsodbe ali vojaška povelja, bilo je uničeno
upanje onih, ki so želeli, da bi se
upregel Repnikov Tine s Ciliko v zakonski
jarem.

A on seveda ni slutil, kako neljub
gost bode Ciliki. Domišljal si je, da je
glavna zapreka odstranjena, ko se je
sam odločil za ženitev.

Velikonočni ponedeljek sta šla torej
s Poličarjem snubit k Čudinovim. Na
brvi, ki veže stezico od Čudinove do
Repnikove hiše, srečala sta Miho, kateri
se je bil napotil k Poličarju.

»Kar obrni se, dva sva, ne pustiva
te čez«, ogovoril ga je prijazno Poličar.

»V potoku je dovolj prostora za nas
vse tri«, posmejal se je Miha; »ali ker
smo bolj praznično oblečeni, ni se nam
treba kopati. Bodi, umaknem se vama.«

»Vidiš, ta je pametna«, pohvalil ga
je Poličar; Tinetu pa ni prišlo nič pripravnega
na jezik, zato je modro molčal.

»Sedaj pa katero za naju reci«, prigovarjal
je Tinetov snubač Mihi skrivnostno;
»vašo Ciliko greva snubit.« Za
seboj stopajočemu Tinetu pa je šepnil:
»Zmeni se kako z Miho in mu obljubi
jedno mojih deklet, da bode rajši pomagal.«

Dospeli so do Čudina. — Poličar je
hitro naprej stopil, da bi utegnil Tine
izvesti naročilo.

»Dober dan, Čudinka!« pozdravil je
gospodinjo, ki je čepela za pečjo. »Kje
imaš kaj piruhov?«

Tine in Miha sta tudi že vstopila.
Tine se je bil sicer obrnil v veži parkrat
dokaj nerodno ter imel že na jeziku
Poličarjevo ponudbo, toda vse jedno
ni nič omenil Mihi, češ, vsakega posebej
pa res ne bodem prosil. Ko je torej Miha
kljuko pritisnil, ni ga pridrževal, marveč
stopil za njim.

»Miha, piruhe pobirajo«, oglasi se
malomarno Čudinka za pečjo.

»Če jih še niste pobarvali, naj vas
nikar ne skrbi: barvo imamo seboj«,
pravi Poličar ter pokaže bokal vina,
katerega je dosedaj skrbno skrival pod
obleko.

»Kje je neki kak kozarec«, začne
Miha gledati po hiši. »E, lej jo, Cilika,
kje pa si?«

Na klic pride v sobo Šimen.
»O koliko druščine!« začudi se. »Kaj
pa bode novega, kaj? Ali so te doma
pregnali, Poličar, kali? Ali pa bodeš
točil danes na dveh krajih?«

»Kako si zgovoren! Précej bi ti napil,
samo kozarca nimam«, odgovarja Poličar

že malo v zadregi, ker se Cilika
le ni nič pokazala. »Pokliči, pokliči
Ciliko, naj nam dá kozarec«

Šimen odide po deklico, katera se je
bila skrila.

V hiši pa omolknejo. Čudinka trdovratno
molči, Tine seveda ne more nobene
odriniti, Miha bi že rad pil, Poličar
sam pa tudi ne more vsem gibati
jezika, dasi je zgovoren človek. Dokler
se torej ne povrne Šimen s Ciliko, riše
Poličar čudne črte na mizo, Tine pokašljuje,
Miha pa gleda bokal.

»Kdo bi si bil mislil, da bodete prišli
k nam v vas, ko imate doma toliko
pivcev?« ogovori Cilika, vstopivša, ter
položi kozarec poleg bokala.

»Ker te k nam ni, iskati te je treba
doma«, odgovori ji Poličar ter nalije
kozarec. »Ná, pa pij!«

Nova zadrega! Sedaj se pa silijo, kelo
bode pil. Poličar in Tine sta se nadejala,
da bode teklo vse gladkejše.

Poličar že nekoliko razdražen namenoma
pozabi, kako je mislil prositi piruhov,
kako bi potem prešel na Ciliko,
češ, da bi bilo to najlepše velikonočno
darilo Repnikovemu Tinetu, in kar je bil
še modrega in umnega sklenil povedati.
Kar naravnost torej izpregovori: »Čuješ, Čudinka, da ne bodem govoril po
ovinkih — ali daš Ciliko tukaj le Repnikovemu
Tinetu?«

Cilika je zardela kakor vrtnica, Tinetu
pa je bilo nekako tako, kakor bi mu
nekaj sapo zapiralo.

A Čudinka, ki je bila ta dan zeló
dušno bolna, skoro ni vedela, kako bi
se znesla nad vprašalcem in drugimi.

»Ciliko da bi omožila k Repniku?
Le imena mi ne imenuj! Tam moja
hči ne bode nikoli! Ali ste čuli?«

Še je govorila, a bolj za-se. Poličar
je natihoma vprašal Ciliko, kaj ona
pravi na to. Pa tudi tu ni bilo nič.

»Saj slišite, da me mati ne pusté;
kaj hočem sama? Kdo bode pa doma,
če bi šla jaz proč?«

Poličar je pomenljivo dregnil Tineta,
češ, sedaj je čas, sedaj povej, da Miha
lahko dobi pri meni Ciliki namestnico.
Toda Tine je že obupal in ni mu bilo

drugega na mari, kakor da bi bil že
zopet doma.

»Mati je ne dá, sama neče«, tako je
modroval, »drugega mi ne kaže, kakor
da pustim ženitev. Dosti nespameten
sem bil, da sem se lotil tako kočljive
stvari. Nikdar in nikoli več! Nikjer več
ne poskusim! Če hočejo, da bodem imel
ženo, mora se mi priti ponujat sama
na dom. Pa resno, ne da bi se zopet
opekel. Koliko sem, neumnež, doma
popravil, sedaj pa ne bode nič.«

»Po sili te ne moreva vzeti«, rekel je
naposled Poličar Ciliki.

»Jaz ti ne branim«, opomnil je Miha
sestri; »kakor se ti prav zdi, tako pa
stôri. Mati te ne morejo ovirati. Saj imaš
variha Poličarja.«

»Materi vkljub ne bodem ravnala«,
zavrnila ga je Cilika proseče, češ, nikar
ne spravljaj še jedenkrat govorice na
prejšnji predmet.

Šimen, ki je skoro vedel, kako se
bode končala snubitev, sedel je mirno
na svojem mestu. Da bi pa ne bil tako
mrtev, kakor ženin, in da bi bilo prej
konec praznemu govoričenju, zinil je
tudi jedno:
»Kakor vidim, Cilika ne pojde z vama.
I, pa drugje poprašajta, kjer imajo več
deklet, kjer bi radi oddali jedno ali drugo.
Saj vesta, kako po nekje tiščé s hčerami
od hiše:

Pa kmalu ženitnino napravita, da bode
kaj življenja v Zatišju. K nam pa drugače
v vas hodita, ne tako neusmiljeno,
da bi hotela kar človeka za plačilo. — Pa
nikar ne bodita huda, če sem kaj preveč
rekel! Ne mislim tako hudo; to mi le iz
ust uhaja, kar napačnega pripovedujem.«

»Nama še ne upade pogum«, pritrdil
mu je Poličar, »ravnala se bodeva po
tvojem nasvetu. Je-li Tine?«

»E—e«, izpregovoril je ženin. Kaj
je namerjal povedati s tem, uganil ni
menda nihče.

Čudinka je v jedno mer godla in se
nerazumljivo srdila. Samo besede: »Repnik
— moj rajnik — oba naenkrat —«
razločevale so se sem ter tam.

Poličarju je bila potrpežljivost pošla
že do cela, zato je vtaknil bokal — seveda
prazen — zopet pod suknjo, vstal
ter dejal: »Kaj se hoče — no — sva
pa opravila.«

Med potjo, ki ni bila dolga, govorila
sta s Tinetom jako malo. Žalosten je
bil pa Poličar še bolj, kakor Tine.

»Saj sem vedel, da ne bode nič z
mojo ženitvijo, pa ste me silili«, dejal
je slednji skoro zadovoljno, češ, sam
menda že vem, koliko naj se zanašam
na svoje slutnje.

Poličarja pa je, dejal bi, nekako skelelo
pri srcu, ker ni izvêdel stvari, katere
se je bil lotil.

III.

Noben človek ne verjame, kakšno reč
je počela Repnikova Neža, ko je zvedela,
da je Čudinka odrekla Ciliko.

»Kar hitro se oženi, kjer se hočeš,
Tine!« tako je hitela vsa v ognju. »Mislijo,
da ne bodeš dobil gospodinje! —
Vedno sem trdila, in kakor se je sedaj
pokazalo, popolnoma prav, da Čudinovi,
posebno ona, ne premišljujejo drugega,
kakor da bi nam škodovali in nas dražili. —
Čegavo meniš sedaj vzeti, Tine?«

»Jaz sem se že naženil«, odgovori
ji le-ta počasi.

»Moraš se, kaj bi bil tak!« togotila
se je teta.

»Meni bi se tudi dobro zdelo«, dodá
mati.

»Ako bodeš povsodi tako kasen, zamudiš
še sodni dan«, zbadala ga je zopet
Neža.

»Oh, sitnost in sitnost, koliko je imate!
Da vam povem, jaz se ne bodem ukvarjal
s hišo, že zaradi ženitve ne, da veste.
Matevž, odstopi mi svojo doto in oženi
se ti na dom, de te je volja!«

S to izjavo si je kupil Tine ljubi mir.
Neža je sicer še nekaj pravila, da je
tak, kakor nobeden, pa on je ni poslušal
in ji tudi ni odgovarjal. Govoriti
se mu je tožilo, zato je sedel k peči
na klop in si mislil svojo. Kaj se mu
je tedaj kuhalo v glavi, ni znano; toda
posebno ljube stvari gotovo niso bile,
zakaj gledal je po hiši kakor hudo vreme.

Matevž pa je bil drugačen človek.
Večjega veselja si ni mogel misliti, kakor
da bi se oženil na domu in lepo
kmetoval. Toda rajni Repnik je določil
po stari navadi, da bodi prvorojeni sin
njegov naslednik. To je bil sklenil precej
ob Tinetovem rojstvu, katerega je
tudi zato krstil na ime Tine, dasi so
imeli skoro vsi svetniki v pratiki več
pravice, da bi bili zaščitniki novorojencu,
kakor sv. Valentin. Tine je namreč zagledal
luč sveta o kresu, pa njegov oče
je vsejedno dejal: »Jaz sem Tine, moj
oče in mojega očeta oče sta bila Tineta
— kdor je gospodar pri nas, bodi Tine.«
Tako je tudi bilo.

Da ima Matevž več sposobnosti za
gospodarstvo, tega ni tajil nihče, tudi
stari Repnik ne. A pravica je bila na
Tinetovi strani. Matevž je moral biti
zadovoljen s samo doto. Ko pa mu je
dal Tine na ponudbo, naj menja ž njim,
ni se obotavljal prav nič. In ker je bilo
doma za ženitovanje vse pripravljeno,
stopil je pogumno pred Poličarja ter
mu razložil menjavo z bratom in ob
jednem poprosil za Meto. Poličar je
prikimal, Meta je bila zadovoljna, in
hitro je bilo dogovorjeno in dognano
delo, katero Tinetu kratko malo ni hotelo
izpod rok.

V kratkem so imeli pri Repniku tako
veselo ženitnino, da se je celó Tine
jedenkrat zavrtel z Nežo, kar gotovo
nekaj pomeni. Čudinovih pa niso bili
povabili. Meta je prej sicer silila, tudi
Poličar je prigovarjal, češ, recite jim le,
čeprav nobenega ne bode, lepše je tako.
A Neža in končno še Repnica sta se
uprli, da ne in ne. Sovraštvo je pač
kakor molj v suknu: čim dalje
sta kje vseljena, tem teže ju je pregnati.
Matevž je sicer miril Meti na ljubo, pa
vse ni nič pomagalo. V cerkev gredé
ali na potu domov se je odslej Neža
vselej dvakrat tako daleč ognila, kot je
bila sicer njena navada, da bi se le ne
sešla s Ciliko. Pa tudi doma ni mirovala
s svojo nagajivostjo.

Nekoč je Cilika prilivala svojim cvetlicam,
katerih je imela vse polno nastavljenih
po oknih, in preminjala podpornje
in količke, ker cepljenci niso potrebovali
visokih, a drugim so bili stari
že prenizki. Na nasprotni strani potoka
pa je prala Neža neke cunje ter se pomenkovala
s sosedo. Dokler sta obirali
mlado Repnico, ni bilo čuti besedice
čez potok. Potem pa se je ozrla Neža
izpod čela proti Čudinovim in opazivši
Ciliko, jela je nalašč popolnoma glasno
dopovedovati:
»Veš, Špela, tam-le pri Čudinu so
mislili, da bodemo brez gospodinje, če
ne dadó svoje. Lepo te prosim, kolikor
jih hočemo, pa bogatejših in boljših!
Le ne vem, kaj si domišljuje Cilika;
morda méni, da se bodo snubci pulili
zanjo, kali? ‚Kdor izbira, izbirek dobí‘
— to bi ji povedala, ko bi jo srečala.«

Cilika je razumela vsako besedico in
težko ji je bilo. Kaj je zakrivila, da je
govorila o nji tako žaljivo in zlobno

ženska, kateri vendar svoj živ dan ni
skrivila lasú? Prepirati se ni hotela ž
njo, rajša je šla k drugemu oknu, kjer
je Neža ni videla. Toda njene besede
so ji še vedno šumele po ušesih in
izvabljale grenke solze. Šimen, ki je
sedel na žagi ter zabijal zagozde po
pravilih žagarske umetelnosti, opazil je,
da si briše oči. Vprašal jo je torej radovedno
in sočutno:
»No, dekle, zakaj imaš mokre oči?
Škoda je predpasnika, če ga zmočiš.

Počasi je izvlekel iz nje, kaj ji je
storila Neža.

»Saj rada potrpim, moj Bog, če mi
tudi kdo kaj reče! Toda ta ženska ima
tak jezik!«

»Kar potolaži se in poglej tam-le pri
linici, če se ti ljubi, kako hitro bode
sitnica vse oprala in pobrala perilnik
in korito! Jaz ji bodem že podkuril!«

Rekši vzame lopato ter gré, v tla gledaje,
proti vodi, kakor bi hotel odmetati
nekaj peska pri jezu. Parkrat udari
z lopato po kamenju, da glasno zazvení,
potem pa zapoje tisto nagajivo:

Šimen poje, Neža zadevlje perilo in
— kmalu izgine za domačim oglom.
Soseda Špela pa je tudi strahoma
čakala, češ, kaj, če še meni podrobi
kako podobno. In res bi bil zapel Šimen
še nji nekaj, a potolažil se je, ker jo
je popihala Neža. Že je imel namreč
pripravljeno to-le zabavljico:

Zvečer omenjenega dné je preklečala
Cilika dobršne pol ure v svoji sobici
pred ličnim kipom Matere Božje. Lučica,
katero je prižigala vsak večer že
od mladih nog, migljala je nekaj
žalostno, pa zopet veselo posvetila. Taki
so bili tudi dekličini občutki med molitvijo.
Nebeški materi je tožila svoje
gorjé in stiske: od kraja so jo težile
bridkosti, a hitro ji je nov up poživil
pogum. Umirjena je šla k počitku. Ker
rodna mati ni skrbela zanjo ter je ni
vodila, zatekala se je k ‚tolažnici žalostnih‘
in lahko si je rekla, da ne zaman.

Ne dolgo po teh dogodkih pa se je
zgodilo nekaj, kar je vnovič močno poostrilo
razmere med Čudinovimi in Repnikovimi:
sovraštvo je podnetila zavist
zaradi neznatnega dobička.

Leta 1870. so namreč gradili na Gorenjskem
železnico. Tu je delal zemljemerec
Walter Raddreher ter stanoval
do zadnjega časa v trgu pri župnijski
cerkvi. A tačas mu je umrla soproga,
ki je bivala s hčerjo v malem mestecu
ob bavarski meji. Dvajsetletne hčere ni
hotel puščati same brez nadzorstva in
voditelja, zlasti ne précej po materini
smrti, ker je bila sirota preveč zapuščena.
Ko je torej pokopal soprogo, vzel
je hčer Klotildo seboj na Kranjsko, češ,
videla bode nove kraje ter prišla med
druge ljudi, pa se bode razvedrila in
pozabila hudi udarec. Dosedanje stanovanje
njegovo pa je bilo pretesno za
oba; pozvedoval je torej v bližnjih selih,
kje bi se dobilo prijazno in prostorno
bivališče. Čudinov Miha, ki je bil več
pri železničnih delavcih kakor doma,
zvedel je o tem in povabil Raddreherja,
naj se preseli na njegovo domačijo. Sob
je bilo namreč pri Čudinovih dovolj
praznih, posebne oprave pa zemljemerec
ni potreboval, ker je imel za silo svojo.

Walter Raddreher je bil trd Nemec
in luteranec. Zibka mu je tekla pred
dobrimi petdesetimi leti na Gornje-Avstrijskem.
Takrat, ko je vprvič prišel
v Zatišje, imel je na temenu že dokaj
očiten dokaz, ki je pričal radovednežem,
da nekateri ljudje precéj zgodaj oplešé.
Drugače pa njegova vnanjost ni bila
nič posebna. Zatišenci so dejali, da je
nekoliko podoben onemu biriču, ki jih
hodi naganjat, naj plačajo zaostale davke;
razločeval se je od onega le v tem, da
je bil čedneje oblečen.

Tudi Klotildo so hitro obrali pripovedujoč
si o nji:
»Tako je nekam bleda, kakor bi ne
bila prav zdrava«, menil je Repnikov
Matevž. A njegova Meta je razlagala,
da so vse gosposke ženske take.

»Za kmetovsko delo bi pač ne bila«,
pravila je Neža; »tako je šibka in slabotna;
ne prisodim ji, da bi prinesla
škaf vode od Poličarja do nas.«

Jezilo pa je Poličarja in zlasti Repnikove,
dasi niso imeli potrebnih sob,
ker se ni nastanil tujec pri njih, češ,
Čudinovi bodo imeli mnogo dobička,
mi pa nič. Tudi Meta skoro ni več poznala
svoje nekdanje prijateljice Cilike.
Zakaj Repnikovi so vedno radi slabo
govorili o Čudinovi hiši, razven molčečega
Tineta. Meti sami se je pa tudi
počasi ohladilo prejšnje prijateljstvo. K
sosedu ni smela zahajati, ker bi bili
vsi godrnjali, zlasti Neža; Cilika si pa
ravno tako ni upala k nji. Ločitev pa
je, če verujemo Francozu, največja nevarnost
prijateljstvu. Poleg tega je jela
Meta tudi bolj skrbeti za svoj žep, odkar
je hranila ključe Repnikovih shramb.

Kar je bival zemljemerec pri Čudinu,
spomnili so se Zatišenci zopet večkrat
železnice. Toda že davno so prerešetali
to novost in se le redko še kaj pojezili
zaradi nje, ker niso mogli tako drago
prodati svojih zemljišč, kakor srečnejši
sosedje v savski dolini. Kadar so pa
vse jedno sprožili to vprašanje, obravnavali
so le še nekatere podrobnosti ali
pa so opazovali vso stvar z višjega stališča.

Tak pomenek se je čul pri Poličarju
nekaj dnij po Raddreher-jevem prihodu.
Dasi je precej dolg in ne spada neobhodno
v našo povest, vendar ima nekaj
pravice na tem mestu, ker dobro označuje
posamezne osebe.

»Kaj dela prav za prav tvoj gostač
pri železnici?« popraševal je Poličar Čudinovega
Miho.

»Vse delo vodi, sam pa le kaj zapiše
sem ter tam«, odrezal se je Miha ponosno,
ker je bivala tako imenitna glava
pod njegovo streho.

»On je za višjega?« zavzel se je cerkvenik.
»Beži, kam! Tega pa ne verjamem,
da bi tak človek, ki še naše
vere ni, ukazoval našim delavcem.«

»Kje si pa pobral, da ni naše vere?«
oglasil se je Poličar.

»Pred cerkvijo so me izpraševali v
nedeljo, če se Zatišenci nič ne bojimo,
da bi nam toča ne pobila, ker imamo
luterance med seboj.«

»Kaj, da je Lutrove vere?« začudil
se je Miha v prvo, a potem dejal hladnokrvno:
»Da je le drugače miren in da
plača, kaj mu hočem?«

»To ni pa nič, kar nam govoriš«,
povzel je jezno cerkvenik besedo. »Vsem
poštenim ljudem je izpodtika. Še v cerkev
ne hodi; pomisli — ob nedeljah,
pa ne gré k maši! Jedenkrat se je menda
izgubil tje pod kor, pa je gledal kakor
riba na suhem in si ni vedel nič pomagati.«

»Ti ljudje imajo svojo vero in naše ne
razumejo«, zagovarjal je Miha svojega
gosta; »da pa niso posebno pobožni,

lahko povzameš iz tiste stare pesmi o
Lutru, ki tako-le veli:

»Miha ti jo je pa podrobil«, ponagajal
je Poličar cerkveniku, da bi čul,
kako se bode branil.

A le-ta se je bil nehotoma in ponevedoma
zeló ujezil ter del srdito: »Kaj
bodem pripovedoval gluhim pravljice!
Ali vam nisem tako dobro dopovedal,
da bi vsak otrok lahko otipal, kako nič
prida so ti tuji priseljenci? Miha pa pravi,
da je to samoosebno. Če k nam pride,
naj tako moli in živi, kakor mi. Kakor
jaz menim in izprevidim, moralo bi biti
tako. Ali ne?«

»Nikar tako jezno! Ti me nisi popolnoma
razumel«, popravljal je Miha
smejé se. »Saj tudi meni ni všeč, da
ne pozná nobenega Boga. Ako ne hodi
v cerkev, naj bi vsaj doma kaj pomolil
po svoji veri, pa še tega ne stori. Zato
je pa tudi revež, dasi gospod. Po zaslužku
je prišel semkaj, sicer bi pa
revo prodajal doma. Godi se mu, kakor
meni, kadar grem na tuje. Samo jaz
se hitro privadim jezika in ljudij, da
mi je krajši čas. Ta je pa že leto
dnij v našem kraju, pa ti ne zná pet
naših besedij. Sam je pravil, da jo bode
hitro pobral, kadar dokončajo železnico.
No, pa naj le gré, jokal ne bode nihče
po njem. Pošteno me je ujezilo, ko mi
je govoričil, da naši ljudje niso tako razumni,
kot drugodi. Kaj mari ne gremo
po vsem svetu, in povsodi nas imajo
radi in poprašujejo po nas.«

»Le malo naj to pripoveduje, ako
neče, da meni kaj neumnega v glavo
ne pade«, pretil je cerkvenik; bil je
namreč s temi besedami nekoliko žaljen.

»Kaj mari ne vemo, da se Francoz in
Prajz vojskujeta? Ali ni to dovolj veliko
za nas, ki ne pridemo nikamor?
Pa mi tudi vemo, zakaj je hudo na
svetu in zakaj so vojske. Gotovo vam
je vsem znano ono prerokovanje, ki
napoveduje hude čase ondaj, kadar bodo
nosile ženske konjske glave, in kadar se
bodo podile po polju železne kače.«

»I, kaj ne bi vedeli tega?« počel je
razlagati Poličar. »Staro prerokovanje
je to, sila staro, sedaj se pa uresničuje.
Ali morda niso res ženske — gosposke
mislim — s tistimi kupljenimi lasmi
take, kot bi imele pravcate konjske glave?
Poglej hčer tega zemljemerca, — kako
jo že kličejo, Kotlina ali Kotlinda — pa
se bodeš prepričal, ako ne veruješ! Železnice
so pa one železne kače. Jaz sem
bil jedenkrat pri Vidu, ko je bil še v
Ljubljani v šolah, in videl to novost:
kot bi se bil zapodil sam vrag, tako ti
je šinila dolga vrsta vozov in se urno
zavila, da sem šel za zlomkom komaj
z očmi. E, včasih so ljudje vse več vedeli,
kot dandanes; pa še sedaj kdo povej,
kako bode na svetu za petdeset ali
sto let, če moreš.«

»Ljudje so zmeraj slabejši; če bi danes
tudi kdo kaj prerokoval, saj bi si
nič tako ne zapomnili, kakor so si svoje
dni. Včasih so ljudje dolgo živeli: osemdeset
let ni bilo nič nenavadnega, in bili
so korenjaki. Sedaj pa vse peša: pet
križev ima na hrbtu, pa že groba išče;
kdor pa učaka svojih šestdeset ali sedemdeset,
skoro nima vrstnika. In koliko
so sedaj manjši! Prepričan sem,
da prav res še pride dôba, ko bodo
štirje mlatili pod mernikom, kakor napovedujejo.«
Tako je hvalil Miha stare čase.

»Tega ni povedanega v prerokovanju,
kakšni merniki bodo tedaj«, vmešal se
je zopet cerkvenik, da bi pokazal svojo
modrost.

»Tisto je pa tudi res«, pritrdil mu je
Gorjanec, ki je bil proti koncu pogovora
prisedel k govorniku. »Veš, cerkvenik,
ti govoriš prav umne besede. Meni pa
že dolgo časa nekaj roji po glavi, toda
čim bolj premišljujem, tem bolj sem
radoveden.«

»Pa menda ne ugiblješ, kako bi iznašel
tako pipo, ki bi vedno gorela, da
si jo le jedenkrat natlačil«, podražil ga
je cerkvenik.

»E, kaj tacega mi ne bodemo doživeli
«, ustavljal se je prejšnji, »dasi bi
bilo to meni koristneje, ko ne vem kaj.
Pa ker si me ravno spomnil, no, pa mi
ga daj polno pipo. Že sem premišljeval,
kako naj bi te poprosil, ná, pa
mi besedo skoro iz ust vzameš.«

»Koj bi te lahko na laž postavil«,
razveselil se je cerkvenik ter mu postrežljivo
molil še dokaj rejeni tobačni
mehur, »ker tajiš, kot ne bi bil premišljeval
o pipi. Toda, ker si se menda
namenil vprašat še kaj bolj modrega,
no, pa zini, da bode kaj govora.«

»Ne res, tukaj-le krčmarju pravimo
Poličar, meni pravite Gorjanec«, tako
je pričel Gorjanec ter zadovoljno polnil
svojo obilno pipo s tujim tobakom, »hudirja
no, dejal sem si že večkrat, kako
pa bi se neki reklo našemu cesarju?
Francoz ali Lah ga ne more imenovati
‚naš‘, kakor imamo mi navado; ravno
tako se mi zdi, kakor če se moja stara
kdaj pogovarja s sosedo: takrat seveda
me obira, češ, ‚naš‘ je tak pa tak. Vendar,
kadar se drugi ljudje pomenkujejo
o meni, pa ni dovolj sama besedica
‚naš‘; sem ter tam že rabijo moj hišni
priimek Gorjanec, čemu bi mi bil sicer?
Ko sem torej to stvar natanko premislil
in preudaril, dognal sem, da mora imeti
naš cesar tudi kak domač ali hišen pridevek,
ali kako bi že rekel, da bi ne
bilo prenerodno. Saj menda Lahu tudi
pravijo doma ‚naš‘, tukaj ga pa vsejedno
kličemo za Laha. In vendar še
nikoli nisem slišal, da bi kdo drugače
rekel, kakor: ‚naš‘ je stepel Laha, ali:
Prajz se puli s Francozom.«

Miha in Poličar sta se muzala preprostemu
dopovedovanju. Cerkvenik pa
je bil v tej stvari tak revež, kakor Gorjanec,
pa se je vkljub svoji nevednosti
précej začel učeno meniti in v nič devati
sopivca.

»‚Naš‘ je tako imeniten, da vsi brž
vedó, o kom je govor. Čemu mu bode
neki kak kmetovski priimek, kot je recimo
tvoj? Ali ni dovolj, da je cesar?
Saj tudi meni ni treba drugače reči,
kakor cerkvenik, pa vé vse Zatišje, kdo
pozvanja med mašo in zvoni delapust
ali poldne.«

»Pa meni še sedaj neče v glavo, da
bi se mogla dva tuja cesarja kar tako
meniti o ‚našem‘, saj sta sama tudi cesarja.
— Buzarona, še nekaj ti povem:
v župniji ste štirje cerkveniki. Pa pridi
kdo in reci: ‚naš cerkvenik‘ je umrl:
živ krst ne more reči, da si ti, čeprav
si ‚naš cerkvenik‘. Pristaviti je treba
zatiški, potlej vé človek, pri čem da
je, in podobnega dostavka pogrešam pri
našem cesarju.«

Cerkveniku je že presedala Gorjančeva
bistroumnost, skoro ni vedel črhniti
nobene več. Zmagati se pa ni dal
in o pravem času se je spomnil nečesa
ter ponosno dodal:
»Misliš, da so vsi ljudje tako trde
glave, kot ti? Kar sem trdil, trdim še
vedno: če pripovedujejo kaj o našem
cesarju, pravijo ‚naš‘. Kjer pa to ne
zadošča, povedó še bolj natanko, tako
namreč, kakor se poje:

Besedici ‚naš kralj‘ sta Gorjanca močno
zbegali; a pravočasno mu pride na pomoč
Miha, ki je s Poličarjem vesel poslušal

zanimivo pravdo, in zavrne cerkvenika:
»Ta se ti pa ni posrečila. Ali res ne
veš, da smo Avstrijci, da se naš cesar
imenuje avstrijski?«

Nič ni bil vesel pojasnila učeni cerkvenik
in košato se je odrezal:
»Ne bodeš, Miha, ne! Zakaj pa molimo
v litanijah za našega cesarja, ne
pa za avstrijskega?«

»Miha trdi pravo; ako njemu ne verjameš,
prinesem ti koledar družbe svetega
Mohorja«, izpregovoril je Poličar,
»tam se bere v rodopisu cesarske rodovine
tako-le: ‚Cesar avstrijski: Franc
Jožef I., rojen l. 1830. itd‘.«

»Če je pa tiskano, potlej je pa zastonj
vsaka beseda«, dejal je Gorjanec, čegar
vedoželjnost je bila nasičena. »Veseli
me pa vendar, da sem za gotovo zvedel
to stvar, vsaj ne bodem več po nepotrebnem
mislil in mislil, nazadnje pa
še nič ne vedel.«

Cerkvenik pa je bil nevoljen, ker so
ga tako ugnali, da se kar ganiti ni mogel.
Jezno je omolknil ter vrtil kozarec med
prsti. Da bi ga oživil, poprosil ga je
Miha, ne bi li stesal majhnega čolna,
da bi se zemljemerčeva hči ž njim vozila po
potoku. Nad Čudinovim jezom
namreč, kjer se je voda nabirala, bil je
potok globočji in prav pripraven za veslanje,
ker se ni bilo bati, da bi čoln
kam zanesel.

»Sinoči me je vprašal gospod«, tako
je govoril, »ali vem za kakega tesarja.
Ko sem mu brž tebe ponudil, naročil
mi je, naj se kar sam s teboj zmenim.
Že zjutraj sem se ravnal k tebi, potem
pa sem odložil, češ, saj ti še desetkrat
lahko povem.«.

Le kdor je tako dobro poznal Miho
in cerkvenika, kakor Poličar in Gorjanec,
razumel je popolnoma zadnje besede.
Miha je namreč po svetu hodeč ujel
nekaj nemških besedij, tako, da je za
silo tolkel zemljemerčev jezik ter se
lahko ž njim pogovoril. Cerkvenik pa
je bil ob nekaterih prilikah tudi tesar,
kadar namreč ni imel dela v cerkvi —
in tega je pri podružnici malo. O njegovi
tesarski ročnosti so pričali skoro
vsi zatiški plotovi, nekaj zibk v vasi in
par Poličarjevih stolov. Čolna pa do
takrat ni stesal nobenega, in težko je
verjeti, da bi prišel tak izpod njegove
roke, ki ne bi puščal vode. Ako bi bil
tak, kakoršni so bili njegovi dosedanji izdelki,
lovile bi se bile ribe brez mreže
vanj. Toda na to mož tačas ni mislil, dasi
se je odločno uprl Mihovemu naročilu:
»Za ljudi Lutrove vere ne bodem
prav ničesar delal. Molitvic naj se uči
dekelce doma, molitvic, ne pa da bi
vodo brodilo!«

»Silil te ne bodem, bode že drugje
tudi dobila čoln. Samo potlej mi pa
molči! Nečem, da bi se reklo, Miha mu
je nevoščljiv ali kaj takega.«

»Nečem ter nečem, pa je«, trdil je
še zmeraj cerkvenik. »Tisti krajcarji me
ne bodo boleli, naj jih zasluži, kdor
hoče.«

Raddreherjeva hči se je pa vkljub
temu teden pozneje vozila v vrbovi
senci po potoku. Oče ji je preskrbel
pisano barvan čoln od drugodi, ker ga
v Zatišju ni nihče naredil. Dobro je pa
znala veslati, tako, da se ji je še Repnikov
Tine čudil, ki se vendar ni zmenil
z lepa za kako stvar. Od dné do dné
so se ji bolj rdečila lica, in vidno je
bilo, da ji dobro tekne sveži gorski
zrak. Nič se ji ni tožilo po domovini.
Materino smrt je pozabljala ter se izkušala
zabavati, kolikor se je dalo. Zjutraj
je hodila sedevat na klopico, katero
ji je bil zbil cerkvenik v Čudinovem
gozdu na precèj vzvišenem kraju,
odkoder se je videlo vse Zatišje kakor

pod nogami. (Mož slučajno ni pomislil,
da luteranski denar tudi plača Poličarjevo
vino, sicer bi se ne bil tako spozabil,
saj se še pred kratkim ni dal pregovoriti
zaradi čolna.) Pozneje, nekako
okrog desetih, bivala je Klotilda navadno
v svoji sobici, igrala na citre ter
tudi pela.

Petje je Čudinovemu Šimnu še dokaj
ugajalo, citranje pa nič kaj ne.

»Tako počasne dela, kakor moje stope.
Vsak cigan naredi bolj poskočno.«

Ciliki je bilo pa vse zeló všeč, in
rada bi bila ob nedeljah kaj pokramljala
s tujko, toda kako, ko se nista
razumeli? Saj sta često poskusili, pa
ni šlo. Nemka je govorila svoj jezik,
Cilika pa je odgovarjala v svojem:
»Moj Bog, jaz ne vem, kaj pravite.«

Postrežnica, ki je bila Korošica, raztolmačila
jima je toliko njih misli, da
je nanesla Cilika potrebnega živeža.

Zemljemerec sam pa je bil redko
doma. Obedoval je pri tovariših, samo
zvečer je prihajal k hčeri. Tudi njemu
se je dolinica močno prikupila ter mu
rodila neki načrt.

»Kako ti je všeč ta kraj?« izpraševal
je nekdaj svojo jedinko — seveda v
svojem nemškem narečju.

»Vedno bi rada tukaj ostala, samo
če bi ljudi razumela«, govorila je hči.
»Kadar se povrnem domov, spominjalo
me bode zopet vse rajne matere; tukaj
se lože otresem vseh neljubih in žalnih
spominov.«

»Morda se še tukaj naseliva. Ko bi se
namerilo, da bi mogel kupiti toliko sveta,
kamor bi postavil žago in hišo, ne bi
se vrnil tako brž v domovino. Koliko
je tukaj lesa, saj si že videla! To bi
se denar delal! Samo da bi začel!«

Odslej je bila Raddreherjeva glava
vedno polna teh mislij.

IV.

»Toliko gospôde pač še ni
bilo pri nas, kar Zatišje stoji!«
Tako so se čudili Zatišenci tisto
leto, ko se je vrnil o svetem
Jakopu Poličarjev Vid v svojo
rojstveno vas. »Človeka je kar sram, ko
te povsodi srečujejo ti gosposki ljudje;
preoblačiti se ne moreš, ves umazan
in raztrgan se pa tudi nerad kažeš, da
ti štejejo zaplate po kolenih in komolcih.
Toda reci, kar kdo hočeš, najbolj zal
je pa vendar Poličarjev doktor. Oni Nemec
ima sicer mestno ukrojeno obleko,
pa vse opleta po njem. Na Vidu je pa
vse kakor ulito. In kako vam je zrastel!
Nič manj ga ni, ko njegovega starega.
Podoben mu je pa kakor jajce jajcu
— ves njegov sin je.«

Niso napačno sodili o Vidu njegovi
rojaki. Šestindvajsetič je godoval tisto
leto o sv. Vidu ter bil zal mlad mož.
Bil je srednje rasti, ne tako majhen, da
bi bil neznaten, a tudi ne tako velik,
da bi bil neokreten. Na moškem licu mu
je bila zrastla črna brada, katera se je
kaj dobro prilegala gostim lasem in
jasnim očem taiste barve. Vsa njegova
vnanjost je bila prikupljiva, in kretanje
je pričalo o trdnem zdravju, tako, da
je bila čisto umestna trditev Čudinovega
Šimna, ki je pravil, da bode rabil Vid
zdravilstvo za druge, ne pa za-se.

To poletje je dovršil zadnje izkušnje
ter bil izučen doktor vsega zdravilstva.
Prav zaradi zadnjih odločilnih izkušenj
tudi ni bil prišel nič na velikonočne počitnice,
niti na Metino ženitovanje.

»Pozneje bodem vse nadomestil in
popravil«, mislil si je ter ostal na Dunaju
do poslednjih dnij. Sedaj pa je bil
sklenil, da se najpoprej pošteno odpočije.
Pozneje je namerjal iti za leto dnij
ali kaj v Ljubljano, da bi v bolnišnici
še izpopolnil svoje znanje. Sicer pa ga
ni bila misel, da bi se naselil za zdravnika
v mestu.

»Mestni ljudje imajo tako zdravnikov
na izbiro, tam ne bodem posebno koristil
trpečemu človeštvu. A na deželi,
kjer bolnik lahko dvakrat umrje, predno
pride zdravnik, tam želim delovati. Zaradi
zaslužka se mi, hvala Bogu, ne bode
treba mučiti, saj bodem že toliko dobil
od očeta, da bode za potrebo.«

Podobne misli so se mu često ponavljale
v glavi, kadar se je sprehajal po
domačih zatiških sencah. In ko je tako
premišljeval, pritrjevali so mu znanci
izza mladih let: drevesa so pripogibala
v vetru svoje vrhe, kakor bi kimala,
cvetke pa so se sramežljivo klanjale ter
ga pozdravljale. Jemal je namreč skoro
sleharni dan kako zdravniško knjigo s
seboj in zahajal na take kraje, kjer je
vedel še iz mlada, da rastó zdravilna
zelišča in cvetlice. Marljivo je nabiral
tako dan za dnevom cena zdravila ter
sanjal o bodočnosti. Njegov stan se mu
je zdel častitljiv, vzvišen. Gorko je želel,
da bi se kar najtemeljiteje naučil vsega,
kar mu bode kdaj koristilo; težko je
pričakoval ure, ko bode stopil v zapuščeno
kočo ter lečil brezplačno revnega
rojaka. Brezplačno? Ne, v duhu je videl
siromaka, ki ga zahvaljuje z rosnimi
očmi, ki ne vé, kako bi mu pokazal
svojo hvaležnost. V takih sanjah je čul
često kakor tajen šepet: »Bog plati!«
In zdelo se mu je, da je tak srčen vzdih
bornega kmetiča več vreden, nego zlati
denarji, katere si bodo kopičili njegovi
drugi po velikih mestih.

Tudi ženo si je bil namenil izbrati
iz preprostega ljudstva. Čudinovi Ciliki
je bil že zadnje počitnice naročil, naj
ga čaka še toliko časa, da bode imel
samostojno službo. Že na Dunaju je bil
zvedel iz očetovega pisma, da je Ciliko
snubil Repnikov Tine. Nekoliko ga je
pogrela ta novica, a umiril se je brž
pri naslednjih vrsticah, kjer mu je oče
razkladal, da je ženinu izpodletelo in
da sta z Matevžem menjala za Repnikovino.
Sama Cilika pa mu ni pisala
nikoli, in tudi on njej ne: nista imela
take navade. Vse, kar sta zvedela drug
o drugem, bili so običajni sklepni pozdravi,
katere je čital in pisal Poličar.
Sicer pa oče še sam ni vedel, kakšne
novice prenaša, če je pripovedoval Ciliki,
da mu je Vid pisal, in da še njo
pozdravlja. Ravno tako se tudi ni nič
čudil, kadar mu je deklica iskreno naročala,
naj nikar ne izpusti v prihodnjem
listu njenega pozdrava. Poličar pa je
obetal, da gotovo ne bode pozabil, ker
vselej dobro premisli, predno zapečati
pismo. Vid in Cilika sta imela v samih
pozdravih več užitka, nego njima slični
mladi ljudje, ki si pišejo vsak teden po
štiri strani praznih besedij.

No, sedaj sta se pa včasih kaj pomenila,
saj Vidu ni bilo daleč do Čudina,
in Cilika je tudi večkrat potrebovala
kisa, kar je bil Miha doma, zlasti o poletenski
vročini. Celo tako postrežljiva
je bila, da je rada pritekla po kako merico
vina namestu zemljemerčeve postrežnice.
Vid pa je tudi večkrat trdil,
da se lože meni s Šimnom, kakor z domačimi
pivci, ki mu sicer napijajo, toda
komaj čakajo, da bi jim kmalu vrnil.

»Dobro jutro, gospod Vid«, pozdravljal
je lepega dné nekako ob jednajstih
dopoldne Šimen Poličarjevega zdravnika,
ki se je bližal proti žagi, »ravno
prav prihajate. Tako sem že pogrešal
kakega človeka, pa ga ni nobenega od
nikoder in ga ni.«

»Kaj pa je tako nujnega? Ako ni prevelike
teže, pomorem jaz; najdebelejšega
hloda pa menda ne bodeva valila
na žago«, govoril je Vid ter čakal odgovora.

»E, za delo ne potrebujem pomočnika;
vselej se že zjutraj preskrbim za

ves dan, ko je še Miha doma. Ali veste,
jaz bi se bil prej-le neznansko rad kregal,
pa se nisem mogel, ker sem bil sam,
he — he!«

»Šimen, Šimen, vedno si še stari; iz
tvojih ust ni nikdar pridne! Če bodeš
take razdiral, jel te bodem oštevati, da
bo joj —.«

»Saj sem vedel, da bi se z vami lahko
pričkal; no, da ste le prišli!« Take-le
prazne sta govorila, vmes pa tudi resne,
kakor je naneslo.

»Kakor vam pravim«, zatrjeval je
malo kasneje Šimen, »one dni pred snubitvijo
Ciliki kar živeti ni bilo. Kakor
bi sedela na samih britvah, tako težko
je čakala odločilnega trenutka. Jaz sem
ji pa že naprej obetal, da se bode vse
razdrlo, in se je.«

»Z Repnikovimi ste si zaradi tega
menda zeló v konce. Nič ne dé! Meto
že naučim, kako naj ravna — zakaj je
pa moja sestra — in nikoli ne bode
dolgo tega, pa bodete še dobro sosedovali,
bodeš že videl.« Po kratkem premolku
pa je pridejal: »Tako diši iz veže
sèm, naj vendar pogledam, kaj se kuha.«
Rekši je zapustil Vid Šimna ter jo krenil
skozi vezne duri pred ognjišče, kjer je
Cilika prestavljala piskre in polagala
polena, da bi bilo prej kuhano.

»Taka si torej!« ponagajal ji je po
nevažnem pomenku, ko mu ni hotela
povedati, kaj bodo opoldne jedli, »taka
si torej! Kako sem ti naročal lani pri
odhodu, da me čakaj, dokler ne pridem
pó-te: a ti se možiš v tem času, da so
ti komaj ubranili. Lepe reči!« Seveda
je bilo v teh na sluh karajočih besedah
precej pohvale in priznanja.

»Škoda, da res nisem vzela Tineta«,
odvrnila mu je Cilika na videz zeló
huda; »on bi me gotovo ne bil tako
zbadal! Sicer mi pa nikar ne očitaj, da
sem kaj mislila na možitev! Jaz sem
se samo upirala; kar se je govorilo,
delali so vse drugi.«

»No, kakor sem kupil, tako prodam«,
popravljal je Vid. »A sedaj te pa bodem
res kmalu potreboval, da mi bodeš kuhala
kamelice in druga zdravila za bolnike.«

Tako nekako sta se pomenila ter bila
oba zadovoljna. Zlasti Cilika je odslej
mnogo lože prenašala težave, katere so
ji kalile mladostno življenje. Mati ji je
bila namreč od dné do dné bolj bolehna
— dušno in telesno — ter s sitnostjo
tudi hčeri ni prizanašala.

V tako majhnem kraju, kakor je Zatišje,
pač ni mogoče, da bi kdo dalje
časa prebival skrit in nepoznan. Ljudje
sicer pridno delajo, a mimogredé marsikaj
vidijo ter si marsikaj povedó. Kar
gredó zjutraj skupno na delo, ni
drugače, kakor da se malo pomenijo,
saj do večera ni več take prilike, razven
če bi si čas ukradli ter na razpotju postali
ali malo povpili čez travnike in njive.
Posebno čudno bi pa bilo, ko bi kdo
ne opazil novoprišlega gosposkega človeka.
No, kmetovskega bi naposled še
izgrešil, ker so bolj jednaki in vsakdanja
prikazen.

Tudi Vid je brž o svojem prihodu
zapazil Čudinova gosta ter naglo zvedel
vse podrobnosti, ki so se bile o
njiju raznesle med ljudi. Večkrat je tudi
sam videl Klotildo v čolnu ali pri Čudinu
ob oknu, toda seznanjati se ni hotel
s tujko in njenim očetom, katerega je
videl skoro vsak dan, ko se je zvečer
vračal v Zatišje.

»Takih ljudij sem poznal po mestih
dovolj; sedaj sem med narodom in onih
lahko pogrešam.« Tako se je vselej naglo
iznebil in otresel sitnih mislij, ki so ga
naganjale, naj bi malo poskrbel za sebi
dostojno družbo.

Zemljemerec in hči sta se tudi popogosto
zmenila o ‚čudnem doktorju‘,

kakor sta imenovala Vida. Postrežnica
je namreč Klotildi nanesla vse natančnosti
o njem, kar jih je utegnila nabrati
doma in po vasi. Obema ni hotelo
v glavo, kako se more popolnoma olikan
človek tako priljudno in preprosto baviti
z nevednimi kmeti. Drugače pa jima
je bil všeč. Raddreher bi bil prav rad
kdaj govoril ž njim, toda Vid se mu je
vedno umikal.

»Ta zdravnik bi mi šel lahko kako
na roke«, pravil je ob neki priliki hčeri,
ko je bila med njima ravno beseda o
Vidu; »njegov oče ima denar, in, kakor
se vidi, najbolj veljaven mož je v vasici.
Krčmarju samemu ne morem tako
dopovedati, kakor bi mu rad, ker brez
tolmača ničesar ne opravim. Pa bi mi
v
tudi težko zaupal. Ce pa sina pridobim
na svojo stran, katerega ima oče še za
mnogo bolj učenega, kakor je res, storil
bode vse, kar mu bode sin hvalil in
priporočal.«

»Kakor vidim, tudi za zabavo bi bil
izvrsten človek«, mislila si je Klotilda,
kateri bi bilo gotovo na vso moč ljubo,
ko bi pregovoril Vid v njeni družbi toliko
ur, kolikor jih je pri Šimnu in Ciliki.
Vendar tega ni izrekla, marveč jela očeta
izpraševati, kje da se namerja ž njim sniti.
»V gostilno bodem zahajal k njegovemu
očetu, pa vselej tak čas, kadar
bodem prepričan, da je sin doma. Stavim,
kar kdo hoče, da ga stari kmalu
pokliče, ker ne bode mogel sam govoriti
z menoj. Jaz bodem pa nameroma pozvedoval
to in ono« Tak je bil zemljemerčev
načrt. A hči je bila menda še
bolj premetena, zakaj veselo je plosknila
v roko ter vzkliknila:
»Predno bode jutri toliko ura, pa ga
bodeva imela v svoji sredi prav gotovo
mi ne izpodleti!«

Kaj namerja, kdaj in kje misli uresničiti
svojo nakano, tega pa ni odkrila
očetu. No, saj tudi ni bil tako radoveden.
Uverjen je bil pa popolnoma, da bode
hči prej ujela Vida v svoje mreže, kakor
on z vsemi svojimi spletkami.

Drugi dan je bilo nenavadno vroče.
Vida je prepodila vročina iz gozda že
okoli desete ure, čeprav se običajno ni
vrnil pred poldnem. Doma je pričel cediti
in razločevati nabrane rastline ter
jih naložil skoro polno mizo. Tedaj pa
priteče zemljemerčeva postrežnica vsa
zasopljena in prestrašena ter prosi Vida,
naj gré brž h Klotildi, češ, da jo je gad
pičil.

Vid se nič ne premišlja, ampak takoj
poišče na polici nekaj potrebnega orodja
in zdravíl ter jo urno mahne za postrežnico.

Še predno je prispel v Klotildino sobo,
potrjeval mu je njen jok in klic na pomaganje,
da ji je hudo.

Vid vstopi. Pri mizi sedi zemljemerčeva
hči, obraz na stolovem naslanjalu,
z levico pa si zakriva desno roko ter
obupno vzdihuje:
»O nesrečne cvetice! Da bi vas ne
bila šla trgat!«

Vid opusti vse nepotrebne in nebistvene
poklone ter misleč, da je v nevarnosti
dekličino življenje, brzo povpraša:
» Prosim, gospodična, pokažite mi
rano in umirite se! Saj morda ni nevarno.
Kmalu bode bolje.«

Klotilda mu pomolí roko in še vedno
joka. Vid ogleduje roko, preiskuje, a
ne more si kaj, da ne bi se glasno
smejal:
»Gospodična, prazen strah! S koprivo
ste se opekli; o kačjem piku ni nikakega
sledú. Ti mehurčki bodo kmalu
izginili, in otok bode izplahnel do jutri.
Le solze si otrite in veseli bodite!« Tako
tolaži tujko, ki je na videz koprnela od
strahú. Le-ta tudi zares nekoliko pozabi
bolečine in skoro veselo pripoveduje,

kako je šla za vrtno ograjo trgat neke
nji doslej neznane cvetlice.

»Ko sem stegnila tretjič roko«, pravila
je že brez solz, »zaskelí me ravno
nad členkom tako silno, da ni povedati.
Hitro umaknem roko, cvetlice se pa
zganejo — kdo ne bi mislil, da je gad?
Ali ste prepričani, gospod zdravnik, da
me res ni pičila kača?«

»Zatrjujem vam«, trdil je Vid svest
si svoje zdravniške modrosti; »zatrjujem
vam, da so rastle med cveticami koprive.
Ako želite, pa preiščiva oni nesrečni
kraj.«

»Skoro si ne upam še jedenkrat na
prostor, kjer sem prebila toliko strahú«,
branila se je Klotilda.

»Prosim, le potrudite se z menoj, da
si vsaj pozneje ne bodete krivo domišljali«,
hrabril jo je zdravnik.

In res sta našla na vrtu koprive, ki
so popolnoma razjasnile Klotildin strah.
Opravivši svoj posel, poslovil se je Vid.
Pred odhodom mu je Nemka zatrjevala
svojo hvaležnost ter ga vabila, naj kdaj
v goste pride, zlasti tak čas, ko je tudi
njen oče doma.

Raddreher in Klotilda sta se pa zvečer
tistega dné neizrečeno veselo pomenkovala.
Da se je Klotilda nalašč opekla
s koprivo ter se tako seznanila z Vidom,
to je bil predmet njunega pogovora.

»Tako neolikan gotovo ni, da bi naju
odsedaj popolnoma puščal v nemar«, dejala
je hči. »Kadar bode še todi okoli
iztikal, ogovorila ga bodem sama, če on
mene ne bi hotel.«

»Začetek je storjen, le previdno ravnajva.«
Da bi se pa Klotilda še bolj
gotovo spoprijateljila z Vidom, pristavil
je oče, kakor da govori sam za-se: »To
bi ne bil napačen ženin«.

V kratkem je Vid dokaj izpremenil
svoje dosedanje življenje. Knjigo je sicer
še prenašal s seboj, a čital je malo. Sukal
se je le okrog Čudina. Najpoprej je s
Šimnom nekoliko pogovoril, potem je
pripovedoval Ciliki kaj zanimivega in
naposled je šel še h Klotildi malo v
vas. Pomudil se je običajno najdalje pri
Šimnu, pri Klotildi pa je najprej opravil
svoj posel.

Neko nedeljo pa sta Raddreher in
Vid nenavadno dolgo govorila. Šimen,
ki je sklenil Vida nekaj vprašati ter ga
čakal v travi pod hruško, bil bi se prav
gotovo neznansko dolgočasil, da ni štel
hrušk na spodnjih vejah. Vprašanje je
bil že čisto pozabil, a Vida le še ni bilo.

»Kadar začnó tisti nemški dirindaj,
pa ni ne konca ne kraja«, dejal je naposled
ter šel gledat, kdaj bode treba
kositi otavo.

»Vaši ljudje bi lahko prav brez truda
obogateli«, dokazoval je tačas Raddreher
Vidu, in Klotilda je poslušala; »ko bi se
meni posrečilo kupiti toliko sveta, da bi
zgradil pošteno žago, takoj bi se lotil
tega početja. V Trstu imam znance, tje
bi pošiljali deske in dobro bi jih prodajali.«

»Precèj lesa bi posekali brez škode,
to je res«, odgovarjal mu je Vid. »Samo
kje pa bi dobili sposobnih ljudij? Tukaj-le
Čudinov Šimen je jedini, ki kaj umeva,
a ta bi šel nerad od hiše, kjer je že toliko
let. Tujcev klicati pa ne smete, naši
ljudje bi se potem težko pridružili.«

»Ravno zato sem pa jaz sklenil, da
bi kupil od vašega očeta kak prostorček,
tudi delavce bi mi lahko nasvetovali.
Vaš oče gotovo toliko veljajo, da bi se
drugi ozirali nanje.« Tako je hvalil Raddreher
— seveda ne brez namena —
Vidovega očeta. Takoj pa je pristavil
še nekaj bolj vabljivega. »Za vašo gostilno
bi bilo pa tudi kakor nalašč. Pomislite,
gospod zdravnik, koliko ljudij
bi privabil promet v Zatišje! Vaš oče
bi nekaj iztočil, menim jaz.«

Marsikaj je še povedal zgovorni zemljemerec
in prepričeval svojega gosta,
da bi bilo vsem vaščanom v korist, če
bi ravnali po njegovem načrtu.

»Dobro torej, gospod Raddreher«,
dejal je Vid odhajajoč, »pri očetu bodem
posredoval. Tudi sam želim, da bi železnica
kaj koristila naši vasi, dasi smo
dosti v stran od nje.«

»Pa nas še kaj počastite s svojim
obiskom«, vabila je Klotilda prijazno.

»Dokler voda brvi ne odnese, prihajal
bodem vedno rad v vašo družbo«, klanjal
se je Vid že po stopnicah.

»Tedaj vam pridem s čolnom naproti«,
klicala je Nemka za njim.

Domov gredé je srečal Vid Šimna
ter ga zvabil s seboj, češ, da mu ima
razjasniti imenitne stvari in ga prositi
sveta.

Pri Poličarju se je čul iz sobe glasen
vrišč; gospodarji so pač zapijali tiste bore
krajcarje, ki so jih utajili ženam. Niso
pomislili, da bode doma ona sitnost prodajala,
češ, za pijačo ima, potem se pa
ne zmeni, čeprav jemo ves teden neslan
sok. Najbolj glasna pa sta bila, kakor
zmeraj, cerkvenik in Gorjanec.

Vid in Šimen sta torej rajši pred vezjo
prisedla k prazni mizi, in Liza, najmlajša
Vidova sestra, prinesla jima je nekaj
malega pijače.

»Liza, reci očetu, naj venkaj pridejo;
pa ti strezi v hiši«, poprosil je Vid sestro
in kmalu so bili s Poličarjem v živem
pomenku.

»Tisto bi zame res ne bilo slabo«,
govoril je za nekaj časa zamišljeno Poličar
ter si počasi gladil čelo, da je lože
mislil. Vid mu je bil namreč naznanil
zemljemerčevo ponudbo. »Pa tudi drugi
bi si opomogli. Gorjanec tiči do grla v
dolgéh, pa bi lahko prodal par sto hlodov.
Repnikov Matevž bi jih tudi lahko
posekal lepo število. Čudinovemu Mihi
bi celó ne bilo treba hoditi drvarit tako
daleč, ampak doma bi imel dovolj dela
in zaslužka. Ako mi kaj prida obljubi,
oni travnik pri Čudinovi meji ali pa njivo
zraven mu pa res prodam.«

»Toliko si pa vsejedno izgovorite, da
bode najemal samo domače delavce, ne
da bi natepel kakih tujcev, kateri bi
kruh odjedali domačinom«, opominjal
je previdno Vid.

»Ne pedí zemlje mu ne prodajaj, Poličar«,
zagrozil se je Šimen jezno. »Ali
si slep, kali? Le prepusti mu svet, da
si bodeš pozneje lase ruval, češ, kako
sem bil nespameten! Glej, kako se tujec
debelí z mojimi žulji! Les v gozdu bodete
prodajali, toda — za slepo ceno.
Kolikor vam bode obljubil, toliko bodete
vzeli, sicer vam bode pa še nadalje rastlo
drevje zastonj. Sam pa bode denar kopičil
na vseh stranéh. In če tudi izprva
obljubi, da bodo delali tukajšnji delavci,
mož-beseda ne bode; taki tujci so vsi
jednaki. Sedaj te moti s pretvezo, koliko
bodeš iztočil. Le potrpi, da se dobro
vgnezdi! Pol leta ne bode brez lastne
gostilne, tudi ne, če bi jo sezidal sredi
potoka. Tebe pa še poznal ne bode, kadar
se bode košatil v svoji hiši.«

»Tako hudo menda ne bode«, tolažil
je Poličar pripovedovalca, ker je vendar
upal, da bi ljudje precèj pili, če bi mnogo
delali.

»Poličar, veš kaj?« oglasil se je vnovič
Šimen. »Veš kaj? Sam zgradi žago, sam,
potem bode dobro zate. Svoj les, svojo
žago — trud bi ne bil zaman!«

»E, sam se pa že ne lotim kaj takega!
Bog vé, kako draga je vožnja po železnici?
Potem pa kupca nimam; pa naj bi
ga tudi imel, ali pojdem sam z deskami?
Ako me pa doma ne bode, pojde mi
tukaj pod zlo; in če drugodi vse tujim
in najetim ljudem izročim, delali bodo
le-tam tako, da zame tudi ne bode nič

prida. — Vidiš, uprav zato pa menim,
da je boljši majhen dobiček, ki si ga
lahko prislužim tu doma v miru, kakor
pa, da bi se pehal za negotovim«.

»Zlomek vendar, zakaj pa nosiš hlače,
ko si tako boječ«, razsrdil se je zopet
Šimen. »Križ božji no, če sam nečeš,
združi se z Repnikovim Matevžem,
skupno delajta! Ti vodi doma; Matevž
pa, ki je mlad, naj gré malo po svetu!
Poslušaj me, ne bodeš se kesal.«

To pa tudi Poličarju ni bilo popolnoma
všeč. Dasi je bil pameten mož,
imel je vendar ono napako, katero graja
znani pregovor: ‚Vsak svetnik ima roke
k sebi obrnjene‘. Da bi kdo drugi jednako
bogatel, kakor on, tega pa že ne:
rajši nobeden! Lakomnost in zavist gostujeta
pač kaj radi pod isto streho.

»Potlej pa pridejo prepiri in take sitnosti«,
izvijal se je mož Šimnovemu siljenju.
Ta pa je nejevoljen, ker nihče ni
mogel ali hotel uvideti prave svoje koristi,
glasno nadaljeval: »Naš Miha, —
da bi že izpregledal! — ima tako lepo
priliko, vse že pripravljeno: žago, les
skoro doma — pa ga hudir vedno podi
od doma. Jaz bi mu pa to-le povedal,
toda zastonj je vsaka beseda. Saj vem,
kaj bi mi rekel: ‚E, pri nas je beračija;
v Valahiji tam so gozdi!‘ Ne razumem,
kako da se ne naveliča hlapčevati, ko
bi bil lahko davno že sam svoj gospodar.«

»Skoro najmodrejše je, nekoliko potrpeti«,
dejal je na to Poličar. »Vse
dobro premislim, potem se bode že
videlo.«

»Ne prodajaj, pravim ti še jedenkrat,
sicer ti bode žal«, svaril je Šimen ter
odšel domov.

Vid je bil po tem pomenku v precejšnji
zadregi, kaj naj odgovori Raddreherju.
Šimen ga je prepričal, da zemljemerec
ne začenja te stvari brez sebičnega
namena, in vest mu ni dovoljevala,
da bi sodeloval pri kaki stvari, ki bi
škodovala njegovim rojakom. Pa bilo
mu je tudi težko sporočiti zemljemercu,
da je njegov oče na kratko odbil vsako
pogajanje. Motila ga je vrh tega trdovratna
očetova trditev, da bi bilo zanj
vse jedno dobro, če bi napravil Raddreher
žago.

Poskusil je torej še pri Repnikovem
Matevžu ter ga nagovarjal, naj bi dajal
les na Cudinovo žago.

»Kako naj kupčujem z lesom, ko sem
vedno le kmetoval! Pri vsakem poslu
je treba vaje in izkušnje; meni pa nedostaje
obojega.« Sam pri sebi pa je
mislil, da bi utegnil Čudinov Miha več
zaslužiti, kakor bi on za deske skupil,
dasi bi Šimen delal namestu njega.

Vid je torej pri prvi priliki tolažil
Raddreherja, da bode kmalu kaj kupčije.
Za sedaj pa naj počaka, da se oče
odloči, kateri kos zemlje bi lože odprodal,
da bi mu pozneje ne hodilo kako napak.
Tako so se slepili. Vsak je le premišljeval,
kako bi bilo zanj najboljše.

V.

Repnikov Tine je sedel nekdaj tiste
dni doma za mizo, otepal ne majhno
malico ajdovega kruha, gledal skozi
okno ter izkušal biti na vso moč jezen.
Samo pêto svojega kosa je odjedel, potem
pa vstal in se napotil k Čudinu.

»To povem Mihi«, govoril je spotoma
sam za-se. »Potlej bodemo pa malo zaorali;
mene ljudje še ne poznajo.«

Tine se je bil zadnje dni nekaj izpremenil.
Meta mu ni kar nič ugajala. Če je
po svoji navadi včasih malo poležal pod
senčnatim orehom — o velikem delu

in v najhujši vročini so tako delali vsi
Repnikovi moški, odkar je Tine pomnil
— pa ga je že grdo gledala. Brž je jela
praviti Matevžu, da bi bilo dobro, če
bi šli kaj v senožet, ker ni gotovo,
kakšno bode vreme, da se po letu večkrat
hitro izprevrže, in sena bi bilo
vendar škoda. V takih slučajih je Matevž
slušal in zaspano povabil Tineta s seboj
na delo. Temu je bilo pa to seveda jako
nevšečno. Nadalje je v prejšnjih časih
tudi nekoliko odločeval, kdaj se bode
tu kosilo, tam želo — sedaj so pa ravnali
po svoji glavi, njegovo mnenje popolnoma
prezirali. Sploh se mu doma
ni zdelo več tako domače, odkar je gospodinjila
Meta.

Take in jednake stvari so mu jele
počasi presedati in iskal je pomoči. Zatekel
se je k Čudinovemu Mihi. Ta ga
je vedril in učil prav po svoje:
»Nikar se tako ne ženi doma za Matevža
in Meto! Čemu bi si žulil roke
za prazen nič? Ko bi ti vedel, kako se
živi po Valahiji! Le mene poglej: kdaj
si me še videl, da bi se bil trudil pri
kakem težkem delu? In vendar imam
dovolj denarja. Pridrvaril sem! To tebi
tudi svetujem. Kadar se doli povrnem
— dolgo ne bode tega — pojdi z menoj!«

Tine je polagoma res začel sanjati o tujem
svetu. Kar mu ni hotelo brž v glavo
— in takega je bilo marsikaj, recimo,
kako bi prišel domov, če bi mati zboleli,
kje bode dobil čevljarja, kadar se
mu raztrgajo sedanji škornji, in podobna
vprašanja —, razjasnil mu je iz lahka bistroumnejši
Miha. Sčasoma sta se do dobra
pobratila, in Tine je vse zaupal Mihi.
Tudi ob tej priliki, ko zaradi razburjenosti
ni utegnil snesti celega kosa ajdovca,
razodel je prijatelju neko skrivnost.

»Danes zjutraj«, tako je pripovedoval
— kajpada ne preveč živo, »posekal sem
gori le v ‚srednjem delu‘ jedno smreko
za žrd, ker je stara prekratka. Strašno
mi je bilo vroče, ko sem jo oklestil,
zato sem se zleknil ter malo počíl v
resju. Ko sem se zbudil in premišljeval,
ali bi jo takoj domov nesel, ali bi še
malo poležal, zapazim v gozdu, kjer
imate tisto mizico za gospôdo, tam-le
Poličarjevega Vida s tisto Nemko. Besedice
sicer nisem ujel nobene, pa bi seveda
tudi nič ne razumel, ker govorita
nemško, toliko pa vse jedno vem, da
se ne vidita nerada.«

»Kaj je tebi mari, če ji govori malo
bolj pšenično?« pretrgal mu je Miha
pripoved.

»Zlomka, motilo me je, da veš! Jaz
sem zvedel - ne vem, ali je tebi že
znano, ali ne — da me vaša Cilika zato
ni hotela, ker ji je Vid obljubil, da jo
vzame. To bi bilo že prav. Ali sedaj pa
moti Poličarjev to Nemko, Ciliko pa
zapušča! To pa še mene jezi! Jaz bi
bil pa lahko doma gospodar, ko bi se
on ne bil silil okrog vas — sedaj pa...
Toda ni vredno, da bi govoril. Če bode
mene zjezil...«

»Kaj ne, Tine, tihe vode globoko deró.
No le nekoliko počakaj, da jaz malo
bolj spoznam te spletke, potem bodeva
ukrenila kako modro. Ti pa bodi vesel,
nikar preveč ne delaj — pred zimo pojdeva
prav gotovo v Valahijo; tu pa naj
počnó, kar hočejo.«

Tinetovo poročilo ni bilo ne izmišljeno,
ne zlagano, zakaj te slabosti kakor
nekaterih prednostij ni imel.

Vid se je bil zares precèj zapletel.
Prav domač je bil že pri Raddreherjevih.
Temu se pa tudi ni bilo čuditi.
Zemljemerec je namreč čestokrat prišel
s kakimi tovariši v Poličarjevo gostilno
in prijazno pozdravljal Vidovega očeta
— ogovarjati ga pač ni mogel, ker ni znal
Poličarjeve in ta ne njegove govorice.

Toliko sta si pa vendar dopovedala, da
sta privabila Vida med-se.

Poličarju ti gosti niso Bog znaj kako
polnili mošnje, vendar mu je neizrečeno
dobro délo, da jo zavijajo gosposki ljudje
pod njegovo streho. Nekoliko se jih je
pač vselej ustrašil, zakaj bilo je treba
pregrniti mizo s prtom, kar se sicer nikoli
ni godilo v njegovi krčmi. Tudi je
za njimi težko pospravil veliko število
kozarcev, ker so tako čudno gosposko
pili.

»Polno omizje domačih pivcev pije
iz jednega kozarca«, mislil si je včasih
po odhodu gospôde, »pa ga dobé vsi
dovolj. Tu pa postaviš, hudimana, pred
vsakega poseben kozarec, potlej pa še
vode naneseš, da vse skupaj nima prav
nič podobe. Pri meni je treba pokušati
vino, voda drugodi ne odide. — In sedí
ti ta gosposka družba po dve uri pri
mizi, pa ne izpije toliko, da bi bilo vredno
stopinj v klet. Kruh se jim pač nekoliko
odseda, zlasti od zadnjič, ko sem
jim povedal, da je pri meni zastonj malica
domače peke.« Tako je nazadnje
običajno hudomušno pogodrnjal, a bil
vse jedno vesel, kadar so prišli sami
ali z Vidom.

Raddreher je vedno pričakoval, da
mu bode možno naseliti se na kakem
koščku Poličarjevega sveta. Vid se je
že naveličal odgovarjati na vedna njegova
vprašanja ter mu nekoč kar odločno
rekel:
»Tam-le doli tisto njivo, kjer raste
oves, prepustili vam bodo moj oče. Samo
počakajte, da oves dozori.«

»Saj plačam, kar bi bilo žito vredno«,
silil je ves vesel kupec. »Zidati se mi
mudi, da dovršim vsaj najpotrebnejše
do zime.«

»Sam sem že očetu pravil, naj ne
odlašajo do žetve, ker je naš oves jako
pozen, pa imajo svoje muhe. Škoda je
žeti nedozorelo žito, potem nič ne zaleže.
Zrno je predrobno, slama pa tudi
slabejša. Če prav mi kdo povrne škodo,
vendar ne gledam lahko, da bi se škoda
delala.«

Tako je govoril Vid v očetovem imenu,
dasi se še nikoli nista tako podrobno
dogovorila. Šimna sta se namreč oba
bala ter odkladala kupčijo. Vendar sta
že omahovala, in zemljemerec je že jel
misliti, kje bi nakupil to in ono stvar,
ki se potrebuje pri zidanju.

Morda bi se utegnilo komu čudno
dozdevati, zakaj se ni zemljemerec pogodil
s Čudinovim Miho, saj bi bil le-ta
gotovo rad kaj prodal, morda celó žago.
Toda bal se je Mihe, češ, naj zvé, da
me je volja zaletavati se v njegovo pravico,
da mu menim delati napotje, pa
me bode še iz hiše spodil. To stanovanje
pa mu je bilo nad vse pripravno
za sedanje razmere in bodoče načrte.
Miha sam pa ni prav nič zvedel, kaj
namerja njegov gostač. Raddreher si
mu namreč ni upal povedati svojih mislij,
Poličar in Repnikov Matevž sta molčala,
ker sta mu bila nevoščljiva, Šimen pa
ga je predobro poznal in mu prikrival
vso stvar.

Raddreher je bil premeden mož. Dobro
je vedel, da mu Poličar ni prodal
še ničesar, če prav mu je Vid za gotovo
obljubil. Poskrbel je torej za vez,
ki bi utegnila biti sčasoma po njegovem
dozdevanju tako trdna, da bi popolnoma
zadoščala njegovim nameram. Vida je
hotel prikleniti na Klotildo. Naročil je
namreč hčeri, naj prijazno občuje ž
njim, da bi se ne skujal prezgodaj. Toda
to naročilo je bilo čisto nepotrebno, ker
je Klotilda sama rada govorila s sosedovim
zdravnikom.

Vidu pa se ni zdelo nič posebnega,
da se ga je Klotilda vselej tako razveselila,
kadar je prišel k nji.

»Sama je med tujimi ljudmi, prav
naravno je, da išče druščine in zabave«,
mislil si je ter jo kratkočasil, kakor je
vedel in znal. Ker je rad govoril in zasukaval
vsako stvar bolj na šaljivo stran,
kaj čuda, da sta bila s Klotildo v kratkem
dobra prijatelja.

Brez dvoma je Nemki najteže delo to,
daje morala oblačiti žalno, črno obleko.
Tega menda ni treba nikomur dopovedovati,
da nekatere ženske ljubijo lišp.
Da je bila Vidova znanka izmed onih,
priznal bi vsakdo, kdor bi jo bil videl,
kako je nepotrpežljivo pregledovala svoja
pisana, gizdavo olepšana oblačila. Toda
v njih se ni smela pokazati, dokler ni
potekla običajna dôba žalovanja. Zato
si je pomagala v teh zaprekah z mnogovrstnimi
malenkostmi.

»Če vpletem moder trak v lase, ali
če vtaknem malo cvetic med kite, nihče
mi še ne more oporekati, da ne žalujem
po materi«, prigovarjala si je včasih
stojé pred ogledalom in se lepotila, da
bi bolj ugajala Vidu. Tudi okrog vratú
si je privezovala raznobarvene trakove
ali robce, a pri tem delu večkrat strahoma
pomislila na rajno mater.

»E, boljše zvršujem svojo otroško
dolžnost, kakor druge, katere so vedno
v črnih krilih, pa se nikoli ne spomnijo
umrle roditeljice.« Tako se je mirila,
kadar je imela le preveč živih barv na
sebi.

A ne samo zaradi očetove kupčije je
želela Klotilda biti všeč Vidu, marveč
imela je tudi svoje posebne namene, katere
je izkušala doseči z žensko bistroumnostjo
in spretnostjo. Naravnost na
možitev sicer ni mislila, dasi ji je včasih
tudi kaj takega zašlo med njene misli,
če se je spomnila Vida. V domovini
svoji je bila namreč že nekoliko znana
z mladeničem, kateri ni nič drugega
mislil in upal, kakor da bode Klotilda
kdaj njegova žena. Tudi Raddreher z
rajno soprogo in Klotildo vred je pričakoval,
da se utegne sčasoma res kaj
takega primeriti. Toda sedaj so se stvari
nekaj presukale. Zemljemerec in hči sta
namreč — seveda ne skupno, ampak
vsak za-se — nekako tako-le preudarjala:
»Oton (tako se je klical Klotildin izvoljenec)
je sicer učitelj, zdravnik pa
ne; služi pač že šeststo goldinarjev
na leto, toda zdravnik dobiva mnogo
več. Pomisliti je treba nadalje tudi to,
da je Oton brez starišev, in kar je glavna
stvar — brez imovitih starišev, Vid pa
ima petičnega očeta. Tem važnim razlogom
je pridejala Klotilda še jeden,
ki bi ga bila morda prezrla v drugačnih
okoliščinah, pa se ji je zdel vendar premisleka
vreden. O Otonu so namreč
trdili njegovi neprijatelji, da je vse prej,
samo čeden ne; Vidu pa seveda taki
opravljivci niso grdili dobrega imena.
Ker je bila Klotilda miroljubno dekle,
izbrala bi si bila že zaradi zadnje prednosti
rajši Vida za moža, kakor Otona.
Vid kajpada vsega tega ni slutil. Iz
gole prijaznosti je vodil Klotildo na
sprehode ter ji razkazoval okolico.

»V smerekovih gozdih je zrak najbolj
zdrav. Po stezi ob potoku je prevroče:
solnce vas lahko ožgè, gospodična«, nagovarjal
je nekdaj svojo sosedo ter jo
vabil pod krepilno senco orjaških smerek.
Morda je Klotilda umela, da se boji
njen spremljevalec hudih jezikov, a njej
je bilo tudi tako všeč.

»Zdravnik ste, ne utajite lahko svojega
stanú«, hvalila ga je veselo.

»Saj tega tudi nečem«, opravičeval
se je Vid. »Kaj mari nisem izvolil sebi
primernega stanú?«

»Brez dvombe! O vaši spretnosti ne
dvomim prav nič, odkar ste mi zadnjič
pomogli. Ko bi bilo meni dano na izbiro,
posvetila bi se tudi tej stroki.«

»Da ste doživeli tak slučaj, kakor
sem ga jaz, goreli bi še bolj za zdravniško
vedo.«

»Ali ste si morda poklic izbrali, ker
vas je kaj posebnega vnelo za zdravništvo?«

»Tisto sicer ne! Vendar dolgo časa
nisem vedel, ali bodem nosil bridko
sabljo, ali kaj bode z menoj. Pozneje
še le sem nekoč premišljal, da so na
svetu zdravi in bolni ljudje. Zdravih ne
bodem nadlegoval, ne tako, ne tako —
mislil sem si — lahko mi zbolé, in nič
prida bi ne dosegel; če pa pomagam bolniku
na noge, veselila se bodeva oba.«

»Kaj pa oni dogodek, kateri ste omenili?«
poprašala je Klotilda radovedno.

»Da, da, skoro sem pozabil, kaj sem
namerjal povedati. No, saj bi ne bilo nič
škode, ker se bodete dolgočasili.«

»Če predmet sam ob sebi ni zanimiv,
pripovedujte mi ga kratkočasneje, le
poskusite. Sicer pa veste, da radovednost
marsikaj potrpi, če ni drugače.«

»Pa se mučite nekoliko, ali me pa
ustavite, kadar vam bode dovolj. —
Torej: Med sedmo in osmo šolo sem
bil nekaj tednov na počitnicah pri sošolcu.
Neko noč, dobro še vém, po velikem
šmarnu je bilo, vzbudi naju zjutraj
ob štirih dekla, češ, da umira France,
brat mojega sošolca. Ko je namreč
vstajal, ni se še dovolj videlo pod streho;
padel je na zdolaj nastavljeno orodje ter
se ranil z vilami na prsih. Lahko si
predočujete najin strah! Koliko je revež
trpel, in nihče mu ni mogel pomagati.
Rana je bila sicer neznatna, toda grozno
ga je zabolelo, ako se je le količkaj
premaknil. ‚Umrl bodem, pošljite mi
po gospoda‘, dejal je ranjenec obupno.
‚Po zdravnika tudi híti kdo, morda še
ni vse izgubljeno‘, silil sem jaz. Šest
ur je prebil revež v silnih bolečinah,
predno je prispel zdravnik.«

»Ubožec!« izpregovorila je Klotilda
sanjavo.

»In glejte, ni bilo tako hudo, kakor
smo mislili; v štirinajstih dnéh je že
delal na polju. — Takrat sem trdno
sklenil, da bodem zdravnik, zakaj po
deželi jih je mnogo premalo.«

Prispela sta do mizice v gozdu ter
si sedla nasproti.

»Pač zdravite s sladkimi čustvi svoje
drage, recimo, ko bi obolela sestra ali
oče«, govorila je zopet Klotilda.

»Primešana je tudi bridkost! Naša
veda ne ozdravlja sleharne bolezni. V
takih slučajih pa tudi zdravniki upamo
le od zgoraj pomoči. Bog je sicer ustvaril
mnogo zdravilnih rastlin in prvin, toda
nekaj jih je prikritih našim očem.«

»Potemtakem pa zdravniki varate, ker
zdravite tudi neozdravljive bolnike. Na
to pa še nikoli nisem mislila; ej, sedaj
se mi pa vaš stan ne zdi več tako vzoren.
Le pomislite, kako bi vam kak hudomušnež
lahko rekel, da ljudi slepite!
Kaj porečete na to, gospod Vid?«

»Tisto pa ne, da bi nam kdo podtikal
kako podlo namero! Ako tolažimo bolnike,
katerim zdravja ne moremo povrniti,
ravnamo čisto pošteno. Zakaj že
sama nada močno poživi človeka; poleg
tega so znana za vsako bolezen vsaj
polajševalna zdravila, s katerimi zdravniki
pomagamo, kolikor moremo. —
Toda to so predolgočasne stvari, poglejte
rajši, kako se lepo vidi na našo vas!«

»Pa nalašč nečem, zato ker že mižé
vem, kakšna je.«

»Le šalite se, le, da vas bodo zares
jele oči boleti. No, pa to bi mi bilo
všeč, imel bi vsaj kakega bolnika. Toda
tako hitro ne bi opravil, kakor sem oni
dan pri neki gospodični, katero je gad
pičil. Menda veste, katero mislim?«

»Porednež, vi se lahko norčujete, jaz
sem pa trpela in bila v strahu, da ne
bodem nikoli pozabila onega dné.«

Še marsikaj sta govorila Vid in Klotilda,
a bile so bolj zasebne stvari, in
težko je verjeti, da bi se jima prikupil,
kdor bi raznašal njune pomenke. Vrh
tega je neki pripoved bolj zanimiva,
ako pisatelj nekatere stvari zamolči, ker
si jih bralec lahko sam dopolni.

Skoro zmerom sta tičala odslej skupaj
naša znanca, ker sta imela oba preveč
časa, kakor so si ljudje razlagali. Samo
ob nedeljah je hodil Vid sam k sveti
maši, ker Klotilda ni hotela v katoliško
cerkev. Vera ga je še najbolj ločila od
nje. Drugače se je pa čudil njeni vsestranski
izobraženosti in duhovitosti. V
prejšnjih časih sicer ni posebno cenil
učenih žensk. Sčasoma pa so mu Raddreher
in njegovi prijatelji vcepili misli,
ki se niso popolnoma zlagale z nekdanjim
njegovim mišljenjem. Povedali
so mu — ne na vsa usta, ampak polagoma
in varno pa zvito, kakor pač možje,
ki znajo —, da človek njegovega stanú
potrebuje olikane žene, ki ga razume
in se lahko pokaže v vsaki družbi. Kje
so zviteži izvohali, da se Vid rad méni
s Ciliko, ni znano. Najbrž je bila to
Klotildina ali postrežničina zasluga.

Kakor noben človek ne sovraži précej
tega, kar je prej ljubil, tako se tudi Vid
ni takoj sprijaznil z novim ukom.

»Kar sem že zdavnaj dobro premislil,
to izvestno tudi še danes ni drugače.
— Toda nekaj je le res, kar trdé tukajšnji
znanci. Človek ni prav nikoli
brez dvomov, a odločil se bodem —
toda čemu? Kar sem vedno namerjal
in čislal, gojil bodem še za naprej. Vendar—.«
Nejasno mu je bilo v glavi, in
iskal je svetlobe.

Posledica takih prememb v njegovem
notranjem življenju se je kmalu pokazala
tudi na zunaj. Vid je bil nekako
zbegan in sam v sebi razdrt. V knjigah
je iskal razvedrila in leka, a bil je ves
raztresen. Zdravniška veda ga je pač
močno zanimala, pa odgovarjal ji je s
pesnikom:

Tudi Cilika je opazila, da je Vid zeló
raztresen, kadar se pogovarjata; tudi se
ji je čudno dozdevalo, da rad prihaja
k hiši takrat, ko je ona z doma. Vendar
ni mislila nič hudega. Pač pa bi ji bilo
ljubše, da ne bi bival tako pogosto pri
Klotildi. Ker pa ni imela časa sanjariti,
in ker je bila Klotilda Nemka, ni se
mučila z mislimi, katere bi bile vznemirjale
marsikatero njenih vrstnic.

»Kako sem neumna in čudna«, pokarala
se je vselej, kadar ji je nekaj nagajalo,
da bi jo utegnila Nemka izpodriniti,
»kako sem vendar čudna! Kaj pa
hoče z luteranko? Naj jo kratkočasi, da
ji ne bode dolgčas, saj nima druge zabave.«
Nedolžna in neizkušena deklica
je sodila po sebi vse druge.

Šimen pa ni bil nič vesel tega prijateljstva.

»Uboga Cilika«, mislil si je, a povedal
ji ni nič, »še jokala bodeš!« — Vida
se je skoro ogibal. Nekega večera —
že v mraku — je prišel Vid iz prvega
nadstropja od Klotilde, ki je bila nekaj
nemških domačink na citre igrala in
pela.

»Malo bodem podrezal«, namenil se
je ob tej priliki Šimen. »Rad bi se prepričal,
ali sta si s to Radrgarjevo hčerjo
— tako je prekrstil slovenskim ustom

trdo besedo Raddreher — ali sta si kaj
dobra ali ne!« Ko je torej čutil Vida,
zapel je nalašč:

»Vedno si vesel, ker v jedno mer
prepevaš«, ustavil je Vid pevca.

»Včasih tudi jezen pojem«, odrezal
se je le-ta. Jezilo ga je, ker se Vid ni
zmenil za pomen pesmi.

»Nocoj ti menda zadovoljnost navdihuje
pesem?«

»Ravno sedaj me nekaj draži.«

»Kaj pa je hudega?«

»Morda vam kdaj povem, če bodem
še bolj razkačen.«

»Takoj mi razodeni svojo skrivnost.«

Toda Šimen je bil ta večer svojeglaven.
Nič ni povedal, kaj ga jezi, samo
pozneje, ko je prišla Cilika k njima,
zapel je na lahno dve vrstici neke narodne:

Ravno ta čas, ko so bili pred Čudinovo
vežjo Cilika, Vid in Šimen, stikal
je Repnikov Tine nekaj po grmovju ob
brvi, koder je običajno Vid hodil domov.

»Če si prav zdravnik in ne vém, kaj
še vse, pa bodeš vse jedno moker. Dve
motiš, vzel pa morda ne bodeš nobene,
kakor tudi jaz ne. Saj mi ni nič mari, naj
lazi todi, ali tam, samo Cilika se mi
smili, če me prav ni hotela.« Tako je
govoril v mislih ter slabo brv še slabeje
podprl, da bi vendar prav gotovo
vsakdo padel v vodo, kdor bi šel čez njo.

»Zlomka no, počakal bodem tu, da
vidim, kako bode kobacal. Naposled je
tudi dobro, če bi nepridiprav morda
gagal, da ga izvlečem iz vode: smrti
ni zaslužil.« Po tem usmiljenem pomisleku
se je zleknil za bližnje grmovje
ter potrpežljivo čakal, kdaj se bode približal
Vid. Luna je že zadovoljno zrla
na počivaj očega Tineta, a Vida le ni
bilo. Pa čakalec ni nevoljno godrnjal,
ampak prav brezskrbno — zaspal.

Ni preteklo četrt ure, pa ga prebudi
glasno rentačenje in kletev nekoga, ki
je kobacal po vodi. Tine se vzbudi in
hitro zavé svoje dolžnosti:
»No, le zapomni si, kdaj si bredel
vodo! To je zaradi tega, ker naše«,
Tako pričné vpiti škodoželjno, misleč,
da je Vid v potoku.

»Ti nepremišljenost nepremišljena, ki
bi kmalu podrobil poštenemu človeku
kolena«, razjezi se Miha, zakaj ta je kolovratil
proti Poličarju ter se ujel v past, ki
je bila nastavljena Vidu. »Če si že tukaj,
čemu se mi pa ne oglasiš? Saj si
menda videl, da sem golorok, oni škric
pa je vedno v suknji! Saj pravim no,
in pa še rečem, brž bi te vrgel v vodo,
če bi kaj pomagalo.«

»Prijatelj, tebe bi bil opomnil, če bi
bil vedel, da si ti. Pa si tako po mačje
prišel, da te nisem čisto nič slišal; no
seveda majhno sem zadremal, potlej
pa človek res ne čuje vsake stopinje.«

»Ti si pa pameten, da se ti kar čudim!«
govori Miha že precej potolažen.
»Čemu ti je bilo treba še oštevati namišljenega
Vida? Pomisli, če bi bil on, pa
bi se bil izdal! Vsaj molčal bi bil. —
No, ker si se pa že lotil, dajva in še
jedenkrat nastaviva: morda se ujame
drugič pravi tiček. Kakor se mi dozdeva,
mudi se Poličarjev še pri nas;
vendar bode v kratkem tu, podvizajva
se! Da bi se le še bolj otolkel, kakor
sem se jaz; no, pa če jih dobi toliko
po kolenih, bolelo ga bode že teden dnij
ali pa še dalje.«

Toda zaman sta čakala Miha in Tine.
Vid jo je bil mahnil slučajno po daljšem
potu domov. Sredi Zatišja je bil namreč
tudi prehod čez potok. Trije neobsekani

hlodi so bili položeni čez vodo, ki je
bila tamkaj ozka. Kdor ni bil vajen take
brvi, ni rad hodil čez njo; a Vid kot
domačin ni bil v zadregi. Ko jo je primahal
mimo Mihe in Tineta na nasprotnem
bregu ter jo urno zavil domov,
popravila sta zopet brv, pa šla
spat.

»Človek ga čaka in čaka, pa ga ni«,
pritoževal se je Tine.

»Kaj bodeš ti; ali moja kolena!« zavračal
je Miha tovariša.

»Saj se bodeš po noči pozdravil, lahko
noč!«

»Hudirja no, saj sem tudi ves premočen;
dobro spi!«

VI.

Bilo je tri dni pozneje ob osmih zjutraj.
Že ves čas od zadnjega večera je
deževalo.

»One črno-sive megle zopet niso nič
prida, preveč vrši po njih! Bog nas
varuj hude ure«, dejala je plašno Repnica
ter se prekrižala, izgovarjajoč pobožno:
»Bog in sveti križ božji«, zakaj
zabliskalo se je, da ji je kar vid jemalo.
Z Nežo sta namreč stopili na podni prag,
kjer sta ravnali rž, Matevž in Tine sta
bila odnesla polno vrečo v kaščo, Meta
pa je bila odšla k Poličarju z dvema
izposojenima rešetoma.

Cerkvenik je jel zvoniti megli, a oblakov
ni mogel razpoditi. Samo toliko je
neki ubranil, da toče ni bilo. Ko se je
pa usul gost dež, popustil je zvonjenje
ter šel k Poličarju vedrit.

»Ti luteranci so menda krivi, da je
konec pasjih dnij tako hud. Poglejte
skozi okno, kakšen naliv je! Kakor bi
se bil oblak utrgal!« pravil je Poličarjevim.

»Psa se gledata v pratiki«, odgovarjal
mu je Poličar. »Saj še dolgo ni bilo
sile; mislil sem že, da so se pratikarji
letos nekoliko zmotili. Toda danes se
bode menda nekaj zneslo. Da bi le toče
ne bilo, sam dež ne bode škodoval; k
večjemu, če detelja malo poleže; pa bode
že vstala.«

Tako so se menili pod streho, zunaj
pa je dež lil, da se je kar kadilo. Cerkveniku
je bilo že dolgčas, ker ni imel
več pri sebi, kakor desetico, in rad bi
jo bil že domov popihal, kjer ni imel
toliko kozarcev nastavljenih, da bi ga
tako v oči bodli, kakor oni v Poličarjevi
omari. Toda ni se izpreletelo. Vse
dopoldne je deževalo in popoldne še ni
jenjalo. Potok je rastel ter valil debelo
kamenje po strugi. Brv in hlode je odneslo
že ob jednastih, in cerkvenik še
k cerkvi ni mogel, da bi zvonil poldne.

»Cerkvenik, ogrni mojo jopico pa še
kako vrečo vrzi povrhu in pojdi z menoj,
greva tje doli na travnik, če bi voda
kaj čez breg udarila, da ji ubraniva.«

S temi besedami je povabil Poličar cerkvenika
na delo in dež. Ker je pa vedel,
da ga ponudba nič kaj ne mika, velel
je brž Rezi:
»Skoči urno po merico vina, da ne
bode zeblo cerkvenika, če bi ga preveč
dež napral.«

Kmalu sta stopala pod velikim rdečim
dežnikom vsak z jedno motiko na rami
proti Poličarjevemu travniku tik potoka,
kjer je voda silila že v škodo. Dom pa
sta varovala Liza in Vid, katerega je
sestra komaj preprosila, da je prišel iz
svoje sobice, kjer je prebil vse dopoldne
pri knjigah. Samo jo je bilo skoro strah,
ker je bila taka reč zunaj. Toda Vid je
bil redkobeseden in nekam zamišljen.

Najhujšo preglavico pa je delal naliv
Repnikovim. Kakih trideset korakov nad
hišo se je zajezila struga z nanesenim

vejevjem, in rjava voda se je valila na
vrt in okoli poslopja. V kratkem je bilo
za pol pedi visoko peska in blata, koder
je prej rastla trava. Komaj sta nametala
Matevž in Tine toliko smerečja in hlodov,
da je voda zopet poskusila teči po
svoji strugi. Drvila je seboj izruvano
drevje ter vnovič zaprla pot ob Čudinovem jezu.
Tam je sicer varoval Šimen,
in tudi Miha je nekoliko pomagal, toda
pri jezu je težko odstraniti kako napotje,
ker je voda globoka in pod jezom
zeló deroča. Jez je sicer trdovratno kljuboval
valovom, zakaj bil je sila trden.

Žaga in mlin sta bila kmalu polna vode.
Ker sta bila razven podzidja vsa lesena,
zaškripalo je hipoma in streha se je
nagnila, ko je voda izpodnesla podstavo.

Šimen je komaj odskočil, da ga ni udarilo
podirajoče se tramovje. Rešiti ni
bilo mogoče skoro ničesar; le nekaj
orodja in par vreč moke je otel Šimen,
Miha pa je čemerno gledaje metal deske
v vodo, češ, naj brž vse odnese, da se
ne bode tako močno uprla ob hišni zid.
In res bi bila hiša v veliki nevarnosti,
da se ni k sreči jel rušiti jez. V jedno mer
je pritekala silnejša voda ter zasula s
prodom na obeh bregovih, zlasti ob ovinkih,
mnogo polja in travnikov. Tudi Klotildinemu
čolnu ni prizanesla. Jelšo, na
katero je bil privezan, izruvali so divjajoči
valovi ter jo popustili s čolnom
vred med turšico na Repnikovi njivi.

Klotilda, ki še svoj živi dan ni doživela
takega naliva, bila je v groznem
strahu. Izpod strehe si ni upala, dasi
se je vsa tresla ter menila, da se bode
sedaj sedaj podrlo njeno stanovanje.
Očeta seveda ni bilo doma, sama postrežnica
pa je ni mogla utolažiti. No,
Cilika je bila pogumnejša — kajpada,
ker je pri vodi odrastla — in po veži
pospravljala, da bi kalna voda, ki je
že čez prag silila, ne odnesla in omazala
najpotrebnejših stvarij. Na tihem
pa je večkrat vzdihnila, naj bi sv. Nikolaj
odvrnil večjo nesrečo.

Čudinka je vse dopoldne mirno sedela
ob oknu ter ne meneč se za dež
hladnokrvno zrla v motno valovje. Toda
popoldne, ko je zapazila Repnikove, da
so zavrnili vodo proti njenemu domu,
in ko se je podrla žaga, jela se je hudovati:
»Hudobni škodoželjneži! Nalašč napeljujejo
vodo semkaj. Da bi mogla
vsaj iz hiše!« Toda kmalu se ji je zmedlo,
ker je jeza preveč razdražila njene bolne
možgane; čudne stvari je govorila, grozila
in molila, kakor jo je prijelo.

Na večer se je nebo nagloma ujasnilo;
solnce je nenavadno prijazno posijalo
ter — dejal bi zvedavo — cenilo
škodo, katero je bila naredila povoden.
Zdelo se je, kakor da hoče še pred
nočjo posušiti solze, ki bodo porosile
marsikatero lice v Zatišju.

Še le drugi dan se je voda toliko
utekla, da je mogel cerkvenik domov.
Ker so vsi Zatišenci le potok gradili,
zvonil ni tačas nihče, in tudi ura v zvoniku
se je iztekla.

»Potem naj pa še kdaj kdo godrnja,
kadar pobiram biro«, govoril je mož
samozavestno, »češ, saj bi brez tebe
tudi opravili! Le poglejte, nobeden ne
skrbi za cerkev, če jaz ne.«

Čudinovemu Mihi pa je mahoma šinila
v glavo posebna misel, ko je ogledoval
razdejanje na svojem posestvu.
Predno bi si bil kdo mislil, dozorel je
v njem sklep, kateri je vse iznenadil.

»Preveč truda bi me stalo, predno
bi si zopet uredil vse po starem. Pa
že prej je bilo doma pusto, no, sedaj
mi je vse jedno, ali imam tak dom, ali
ne. Naj popravlja, kogar veseli, jaz se
ne pritaknem nobene stvari.« Tako si
je mislil, opoldne pa je povedal sestri

in Šimnu, ki sta ga izpraševala, kdaj
in kako se meni lotiti popravljanja, da
bode domačijo prodal.

»Lesa imaš dovolj, kamenje je blizu,
do zime prav lahko zopet tekó kolesa.
Čemu bi prodajal dom? Kam pa pojdeš
na stara leta, ali če kaj oboliš? ‚Ljubo
doma, kdor ga ima‘, pravi že star pregovor«,
prepričeval ga je Šimen. »Saj
je Poličarju in Repniku pa drugim tudi
veliko zasulo; na polju jim je gotovo
več škode, kakor tebi, in vendar nobenemu
še na misel ne pride, da bi zato
prodajal.«

»Jaz pa bodem«, odvrnil je Miha trmoglavo.

Šimen ga je dobro poznal, da mu
dóma ni mari, ter bil uverjen, da bode
vresničil svojo trditev.

»Pač ne pomisliš, kaj delaš. A verjemi
mi, da te bode še kdaj prijelo hrepenenje
po domu, pa ga ne bodeš imel.
Premisli si in izbij si te nespametne
misli!« Toda Miha se ni dal premakniti.

»‚Vsak po svoje, dejal je tisti, ki je
s svedrom kravo drl‘ — jaz bodem pa
tudi ravnal po svoji pameti. Saj ne
bodem nikomur škodoval, sam pa nikoli
ne bodem tožil, če bi mi bilo tudi
kaj sile.«

Prihodnjo nedeljo pa je bilo klicano
pred župnijsko cerkvijo, da bode popoldne
Čudinov Miha v Zatišju prostovoljno
prodajal hišo in zemljišče.

»Kogar veseli kupčija in ima kaj denarja,
pridi ob petih k Poličarju«, dostavil
je klicar že stopajoč s svojega
vzvišenega prostora.

»Poglej, iz domače hiše me bodeš
pregnal«, očitala je ljubeznivo Cilika
tisto nedeljo bratu ter ga izkušala poslednjič
odvrniti od njegovega početja.

»Saj bi lahko gospodaril, čemu je treba
tebi in meni po svetu? Mati imajo sicer
res kót do smrti, toda kdo jim bode
kaj postregel? V domači hiši pa ne bodem
slušala tujih ljudij, zmerom bi čula
kako zoperno. Pojdi k županu in vse
prekliči!«

»E seveda, ustavljal bodem!« zavračeval
jo je Miha. »Saj ti od doma ne
bode treba hoditi: hišo bode dobil kupec
le s tem pogojem, da smeš prebivati
do materine smrti v svoji sobici.
Sicer ti bodem pa odštel doto —: dve
tisoč je že tudi nekaj; kruha ne bodeš
stradala nikoli. Več bodeš imela, kakor
bode meni ostalo. Jedenkrat bi se pa
tako ali tako kam drugam primožila,
kaj bi bila torej nevoljna?«

»Pomisli malo na-se; ali se bodeš
potikal vedno pri tujih ljudeh?«

»Zame ne skrbi! Kamor pridem, povsodi
bodem lahko živel! Kaj bi bil
človek tako na dom navezan?«

Ciliki je bilo neizrekljivo hudo, toda
brata ni mogla predrugačiti.

Popoldne se je zbralo pri Poličarju
mnogo možakov iz obližja. Nekateri so
prišli iz radovednosti, drugi pa so menili:
Poglejmo, morda se dobi kaka stvar
prav po ceni!

»Poličar, ti bodeš gotovo dražil«, pozvedoval
je bogat kmet.

»Če drugega kupca ne bode, ostalo
bode vse Mihi. Kaj mislite, kje pa imam
toliko denarja? Kdor bode hotel gospodariti
pri Čudinu, posezal bode dosti
globoko v žep.« Tako je tajil Poličar
denar ter brzo donašal možem pijače,
kot bi želel v naglici prislužiti par desetič,
da bi ji na dražbi ponudil za kako
majhno stvar.

»Kako pa Repnikov mladi — Matevž
je menda, kakor je bil glas — ali ima
kaj pod palcem?« vprašal je nekdo
drugi krčmarja.

»Brez nič sicer ni, toda na dražbi
bode molčal«, dopovedoval je krčmar.

»Vsak nekaj si bodemo izbrali«, ménil
je prvi kmet, »kar bode komu všeč.
Če pa kaj ostane, naj pa, saj ni nikjer
zapisano, da mora vse razkosati. Jaz se
le čudim, da prodaja, saj nima dolgov.«

»Včasih je bila Čudinova hiša najtrdnejša
v vasi«, razkladal je možiček,
kateri je bil iz Zatišja, pa se je priženil
v sosedno župnijo. »Po mojih mislih
ima ona še suhega denarja, samo ne dá
ga od sebe. Vem, ko sem še krave pasel,
in je mlel še rajni Čudin, hočem reči,
oče rajnega očeta teh otrok, dva sta,
ali ne? — joj, tačas je bila bogatija pri
hiši!«

»Saj gozdi so še sedaj veliko vredni«,
dopovedoval je Poličar. »Takih nima
nihče daleč na okrog.«

Ura je odbila pet, birič in župan sta
prišla, in možje so šli k Čudinovim.

Šimen je ob prihodu môž zvabil Poličarja
skrivaj na stran in mu živo prigovarjal,
naj se poganja za Čudinovo
posestvo.

»Prej-le sta se pogovarjala ta pritepeni
Radrgar in Miha; verjemi mi, da
se bode hotel ta tujec pri nas vgnezditi.
Prepreči to in reci še Repnikovemu
Matevžu ali komu drugemu, ki
ima denar. Zate in za vso vas je bolje,
da pride k Čudinu domačin, kakor ta
tujec.«

Toda Poličar se je zopet spomnil zemljemerčevih
obetov, koliko bode iztočil,
in je samo zmajeval na Šimnovo prigovarjanje.

»Meti sem mnogo odštel, za Vida sem
obilo potrošil, ne morem. Kaj malega

že ne rečem, da ne bi kupil, toda veliko
res ne morem, res, da ne.«

»Če sami sebi nečete dobro, sreče vam
ne morem vsiljevati«, zjezil se je Šimen
ter šel od hiše.

Začela se je dražba.

»Štiri tisoč vse skupaj!« klical je birič.
»Hišo vidite; polje, travniki in gozdi so
vam pa znani. Kdo dá več?«

Možje so pokašljevali. Drago se jim ni
zdelo, toda štirih tisoč ne utrpi vsakdo.

»Posebej! posebej! Kdo bode kupoval
vse skupaj?« čuli so se posamezni glasovi.

»Štiri tisoč in sto po vrhu«, ponudil
je v tem hipu Raddreher. Kmetje so
osupnili; na tega kupca ni mislil nihče.

»E, da gospoda ne bodo mislili, da
smo tako pod nič«, pobahal se je neki
imovit možiček, »jaz dam štiri tisoč in
dve sto.«

»To so možje, to!« govorili so polglasno
nekateri drugi.

»Štiri tisoč in dve sto!« ponavljal je
glasno birič.

»Štiri tisoč in tri sto!« oglasil se je
vnovič zemljemerec.

»Poličar, dajva, stopiva nalašč malo
na noge in ponudiva več, kakor ta tujec«,
pregovarjal je prejšnji ponujalec Poličarja.

»Vsak polovico bodeva imela, ali
kakor ti bode ljubo. Nikar mu ne puščajva
tako lepe domačije. Ko bi imel
sam dovolj gotovine, precej bi kupil,
toda na posodo nerad jemljem. Pa kakor
se mi dozdeva, potrkati bi moral
kje za tisočak, in morda bi še ne bilo
dovolj.«

Toda Poličar se ni vnel za kupčijo.

»Štiri tisoč in štiri sto goldinarjev!
Prvič, drugič, tretjič! Gospod Raddreherjevo
je vse!« kričal je klicar, ko sta
bila oni kmet in zemljemerec zaporedoma
primaknila po petdeset goldinarjev.

»Kdor ima, lahko kupuje in draží«,
govorili so si možje odhajajoč. »Nas
jeden pa ne more; kaj hočemo!«

Pri Poličarju so se še nadrobneje pomenili
o dražbi in prepričevali drug
drugega, da res nimajo denarja, da še
to ni čisto prav, ker si privoščijo ob
nedeljah včasih kak kozarček, pa da
je težko drugače ravnati, in bode že
vsejedno Bog dal, da bodo živeli do
smrti.

Med tednom sta Miha in Raddreher
pri sodniji uravnala kupčijo, kakor veleva
zakon. Miha je prejel denar in tudi
precej odštel sestri dve tisoč dote. No,
Klotildino doto je moral mož vzeti iz
hranilnice, toda trdno se je nadejal, da
bode lahko v kratkem shranil trojno
vsoto in imel vrh tega še vedno svojo
hišo.

Ker pri Čudinu niso imeli ne hlapcev,
ne dekel, da bi jim Miha plačeval, ostala
mu je razven Cilikinega deleža skoro
vsa vsota. Marsikdo bi utegnil tu neverjetno
zmajevati z glavo, češ, to pa
že ni mogoče, da bi pri kmetiji, vredni
več kakor štiri tisoč goldinarjev, delali
brez poslov, saj je bil za delo prav za
prav jedini Šimen. Cilika je gospodinjila,
Miha je bil skoraj zmerom z doma,
Čudinka je posédala po klopeh — drugega
človeka pa pri hiši ni bilo. In vendar
je bilo tako. O velikem delu so najemali
delavcev, da so hitro pospravili
seno in žito. Kadar se je pa sicer nabralo
kaj nujnejših opravkov, pritegnili
so Gorjančevi in vse počasi ponaredili.
Po zimi in drugače pa je Šimen opravil
živino in poskrbel vse potrebno, saj sta
žaga in mlin rada počivala, če je vzdignil
kolesa.

»Radrgarju pa že ne bodem služil,
rajši grem ne vem kam«, dejal je Mihi,
ko mu je dopovedoval, da želi zemljemerec,
naj ostane še pri njem in po

polju gospodari, kakor se mu prav zdí.
Dasi mu je novi posestnik obetal izdatno
večje plačilo, kakor je je služil poprej,
vendar bi se ne bil dal pregovoriti, da
ga ni omečila Cilika.

»Bodi, zaradi tebe bodem poskusil
nekaj časa«, udal se je naposled. —
»Zanjo je boljše, da nekoliko potrpim«,
mislil je sam pri sebi, »saj sirota nima
človeka, na katerega bi se naslanjala.«

Miha je nesel svoj denar v hranilnico,
potem pa se je jel pripravljati na
odhod. Tudi Repnikov Tine je bil voljan
in že je priganjal Matevža, naj mu brž
odšteje doto:
»Saj si veliko priženil! Le kar vse
mi daj! Bog vé, ali še kdaj pridem domov,
ali ne!«

Matevž, ki je upal, da morda nikoli
ne bode treba bratu česa od hiše dajati,
marveč da mu bode nadomestoval
hlapca, ki je zadovoljen s samo hrano,
bil je v ne mali zadregi.

»Le nikar ne sili tako brez premisleka
za Miho ; počakaj, videl bodeš, da
bodeš še izprevrgel svoje misli.«

Tudi Repnica in Neža sta si prizadeli,
da bi pregovorili Tineta. Toda ta je
bil nepremičen in trdovraten v svojem
sklepu. Odgovarjal sicer ni drugega,
kakor: »Pojdem pa pojdem, že vem,
zakaj«, mislil pa je: »Ves teden sem
brodil po blatu in vozil z vrta pesek
in kamenje. Ali mi je kdo rekel za to
prijazno besedico? Pa če tudi na tujem
toliko trpim, naj pa! Za kruh bodem
povsodi zaslužil. Saj pravi Miha, in on
gotovo vé, ker je že kje bil: ‚Koder
solnce teče, povsodi kruh se peče‘, jaz pa
ménim, da še boljši, kakor naše Mete.«

»Kolikokrat sem pravila«, očitala in
svarila je Neža, »kolikokrat sem ti dopovedovala,
da se nikar ne druži s Čudinovim
sanjačem! To je sedaj sad! Glavo
ti je zmešal, da ne veš, kje jo imaš.
Ko bi bil Miha kaj vreden, delal bi doma,
ne pa pohajkoval in taval po svetu. Ti
si pa že tudi tak!«

»Res, bolj ko se ogibljemo Čudinovih,
mirneje živimo sami med seboj in ž
njimi. Tine, ne pečaj se z Miho, poglej,
kam boš hodil na jesen! Sam Bog znaj,
kako huda zima je tam doli. Še zmrznil
bodeš kje.« In mati je poskusila s solzami
odvrniti svojeglavnega sina od
take poti.

»Vse je zamah, pojdem in pojdem.
Po tisti poti, ki vodi od doma, vrnem
se lahko domov, če bi mi ne bilo všeč«,
odrezal se je Tine.

»Naj pa gré, saj vidite, da ga ni moči
udržati«, vtaknila se je še ‚mlada‘ v
pogovor. »Kakor si bode postlal, tako
bode počival.«

In Tine je pobral svoje stvari; pozabil
ni niti nove slame v starih čevljih
in treh gumbov v miznici, katere je bil
porezal pri hlačah rajnega starega očeta.
Denar je hranil v dveh rutah, v Ljubljani
pa ga je mislil pustiti v hranilnici.
Še precèj moško je podal domačim
roko in jim celó kupil bokal vina za
odhodnico, da ne bi rekli, kak stiskač
je in pustež.

Repnica je jokala, kakor vsaka mati,
če jo zapušča sin, Tine pa je bil skoro
vesel, zadovoljen pa gotovo, češ, kadar
hočem, naredim pa vse jedno kaj posebnega.

Pri Čudinovih pa se je tudi takrat
poslavljal Miha. Čudinki je bilo hudo,
ker je prišla hiša v tuje roke.

»Mene bi bil moral vprašati, tega nisi
prav storil«, govorila je sinu. »Toda —
kakor hočeš! — Sedaj si torej namenjen
zopet v Valahijo? Le zdrav hôdi, mene
ne bodeš videl nikdar več, že čutim,
da ne bodem dolgo.«

Mihe te besede niso nič pretresle;
čestokrat jih je že čul iz materinih ust.

Kadar je bila namreč v popolni zavesti
ter zdravo mislila, spoznala je, da ji
pešajo moči. Pa tudi po svoji naravi je
bila bolj žalostna ter rada tožila. Ciliki
pa je bilo neizrečeno tesno pri srcu. V
domači hiši je tujka, mati ji morda
kmalu umre, brat odhaja v daljni svet,
in Vida tudi od povodni sèm ni prav
nič na izpregled. Vse te različne misli
so jo vznemirjale, in marsikatera gorka
je kanila v beli predpasnik, kadar je
bila sama v svoji sobici.

»Ti si žalostna, ker se je tako naredilo
pri hiši«, govoril ji je nekdaj Šimen.
»Jaz sem tudi. Toda poslušaj me, kaj
ti pravim: v Zatišju bode zato še ples,
velik ples! Le name se zanašaj. Jedno
oko imam, pa vidim ž njim prav daleč.«

»Govôri, kar hočeš, kadar izgubim
mater, morala bodem od todi, da še
sama ne vem, na katero stran«, tožila
je Cilika.

»Saj nisi brez cvenka. Marsikatero
noč si lahko plačaš prenočišče.«

»Brez božje vednosti še las ne pade
z glave človeške: upam, da bode še
bolje, toda sedaj je žalostno pri nas.«

»E, Cilika, le nič se ne boj! Saj še
Repnikov Tine ne joka, čeprav gre sedaj
prvič v tujino. Mi smo pa še doma in
še bodemo, če Bog dá.«

Ko sta Miha in Tine odhajala iz Zatišja,
ni se Tine kar nič ozrl na svojo
rojstveno vas in hišo.

»Majhno postoj, Miha«, izpregovoril
je šele zunaj Zatišja, »naj hlače zavišem,
drugače si bodem vse okresal in otepel
z blatom.«
Potem pa sta jo mahala naprej.

VII.

Zemljemerec — Radrgar so
mu rekli s Šimnom vsi Zatišanci
— se je hitro lotil dela. Domačih in tujih
delavcev je natepel, da jih je kar mrgolelo.
Najpoprej so naredili nov jez in
uravnali strugo, da je imela voda večjo
moč. Namesto jedne žage je postavil
dve skupaj, da je lahko jeden spreten
žagar žagal na obeh. Posebno trpežno
pa niso delali njegovi ljudje, ker se je
preveč mudilo. Kar je bilo železja, naročil
si ga je menda z Dunaja, kakor
so si pravili po vasi. V treh tednih je
bila žaga skoro dodelana. Potem pa je
prišlo nekaj laških zidarjev, ki so brž
zložili novo ognjišče v kuhinji ter prezidali
dve sobi po okusu novega gospodarja.

Toda vse te poprave so se vršile,
dejal bi, nekako postransko. V gozdu
pa je pela sekira od jutra do večera,
da se je razlegalo vse križem. To so
padale stare smereke in mecesni! Tudi
mlademu drevju niso prizanašali, če je
bilo količkaj podobno. Drugo pa se je
oblomilo in uničilo, ko so podirali velika
drevesa.

»Preveč bodo udelali gozd!« majal
je nekoč Gorjanec z glavo ter kazal
cerkveniku v Čudinov les. »Le poglej,
kar od kraja sekajo! Žagovce naj bi
bili zasekali, ne pa škode delali! Petdeset
let ne bode vzrastlo nič poštenega,
če bodo tako ravnali.«

»Kaj bodeš potem hlev zapiral, ko
je krava že zbezljala«, odgovarjal mu
je cerkvenik. »Čemu je pa prodal Miha
domačijo nepremišljeno in slepo, kakor
muha brez glave!«

»Šimnu bodem naročil, naj se zmeni
z Radrgarjem. To sam izprevidi, da
tako ne gre, če ima le kaj razuma. Šimen
pa pri njem veliko velja.«

»Pri Šimnu bodeš malo opravil, ali
pa nič. Z njim se sedaj ni lahko pogovarjati.
Godrnja nekaj sam zase, kakor
berač mokostresel.«

»Če bode kaj pomagalo, dobro je;
če je pa zaman pametna beseda, pripovedoval
bodem vsakemu človeku, katerega
bodem srečal, da ima ta pritepenec
luteranski malo, malo pameti,
še toliko ne, kolikor je v oči treba. V
svojem gozdu pa še takrat ne bodem
dovolil sekati tako do tal, kadar bodem
prišel prav na zadnjo zarezo.«

Gorjanec se je res sešel s Šimnom
ter mu povedal svojo misel. Le-ta jezno
vrže zagozdo na stran, potem pa izpregovori
in reče:
»Kdaj sem ga že svaril, précej prve
dni, ko sem opazil, kaj se godi! Ali
meniš, da sem kaj dosegel? Nič! Pogledal
me je, kakor bi se zabliskalo za
Grintovcem, potlej pa mi je ob kratkem
dopovedal — če sem si prav tolmačil
njegove besede, veš, kleti se je
že naučil po naše — da naj mu malo
in dosti ne hodim s takimi nasveti pred
oči. Toda unesel se bode, unesel!«

»Torej meniš, da se ne bode dolgo
širokoperil?«

»Tisto ne vem, kako dolgo se bode;
toda meni verjemi, da lahko pride dan,
ko bode izginil iz Zatišja, kakor voda

pri koritu, čeprav pravijo, da ima miš
po več lukenj.«

»Čudne misli se ti vrivajo, Šimen!
Pomisli, da je dal lepe denarce za hišo
in da bode pri lesu prikupčeval lepo
reč. Če bi mi ti pravil o kakem gospodarju,
pri katerem se pravdata gnilec
in podrt za hišo, pritrdil bi ti lahko;
tu pa je drugače.«

Gorjanec je bil jako radoveden, kaj
prav za prav namerja Šimen, toda zvedel
ni nič več. Ker je prenadležno izpraševal,
zavrnil ga je Šimen na kratko:
»Kaj bodeš drezal v sršenovo gnezdo,
ko ti ni treba! O svojem času bodeš
vse razumel.«

Da pa Šimen nekaj več vé o Radrgarjevi
bodočnosti, razneslo se je kmalu
po vasi. Toda ljudje so samo ugibali,
prav kakor o oblakih, ki se kopičijo
ob gorskih vrhéh: jedni trdijo, da bode
še pred večerom ploha, drugi pa jih
zavračajo, češ da še dva dni ne bode
kapljice dežja.

O zemljemercu in njegovem početju
so sploh mnogo govorili. Toda on ni
lovil takih novic, temveč delal je po
svoji glavi. Po drčah so mu spuščali
hlode s hriba v dol, odtodi pa so jih
valili po valih do potoka. Na žago je
torej spravil les z jako majhnimi stroški.
Deske pa je zopet potok nosil do
železniške postaje, kjer jih je sušilo
solnce tudi brezplačno. Kakor je mož
preračunil, utegnilo bi se nasekati v
onem oddelku gozda, kjer je začel, za
dvakrat večjo vsoto, kakor jo je dal za
vse Čudinovo posestvo.

Pri železnici je imel v zadnjem času
že malo opravkov, samo nekaj računov
je še končeval. Zato tudi ni več izostajal
po cele dni iz Zatišja, marveč
skoro redno dohajal sredi popoldné k
svojim delavcem pri Čudinu, katere mu
je vodil rojak za primerno plačo še
ostreje, kakor je bilo treba. Polagoma
so se jele uresničevati Šimnove slutnje,
katere je bil izrekel Poličarju. Težavna
dela so pač dobivali domačini, toda zaslužek
ni bil v nobeni primeri s trudom.
Nadzorniki so bili le tujci ter si
delili dobiček. V tem pa se je bil zmotil
Šimen, ker je trdil, da Raddreher ne
bode zahajal v Poličarjevo krčmo. Ker
je bil več v vasi, bival je tudi pogosteje
pri Poličarju. In kadar so se zbrali
zatiški gospodarji, plačal jim je celó
kako merico pijače. Kakor so dopovedovali
tolmači, godilo se je to zato, ker
so sedaj sosedje in prijatelji. Možje so
pili ter si po zemljemerčevem odhodu
različno razlagali njegovo vedenje.

»Morda ne bode napačen sosed«, modroval
je Repnikov Matevž. »Samo to
je nerodno, ko se človek ne more pomeniti
ž njim, kakor s kom drugim:
prvič je pregosposki, drugič pa ga ne
razumeš! Če se bode on naučil našega
jezika, potem bode že kaj, jaz se njegovega
ne bodem.«

»Za vino že daje«, oporekal je cerkvenik
ter dobro potegnil iz kozarca,
ker je bil ravno na vrsti, »toda Bog
vé, kako se bode obnesel pri biri! Čudinova
Cilika mi je vselej kaj privrgla,
pri njem si pa ne obetam nič posebnega.
Še tisto ni gotovo, da bi toliko
dal, kolikor je v navadi. Kaj mu pa
morem, če se bode ustavljal in trdil,
da ni bil nikoli v cerkvi, in da ga z
zvonjenjem samo motim?«

»Nemara bode pa izpregel z Lutrovim
naukom«, pripomnil je zopet Matevž.

»Ni verjetno«, ugovarjal mu je trdovratno
cerkvenik. »Njegova vera je prelahka:
posta ne ukazuje nobenega, izpovedovati
se tudi ni treba, veruje pa vsak
sam, kar hoče. Dobro vem, kakih mislij
so ti ljudje! Že več let je tega, kar
sem bil na Koroškem, kjer so luteranci

namešani med našimi. Nobeden se ne
izpreobrne, čeprav so prepričani, da nas
gospodje prav učé. ‚Naša vera je na
tem svetu boljša‘, tako govoré sami, ‚z
vašo je pa na onem lože‘«.

»Potrpeli bodemo ž njim«, vmešal
se je Gorjanec v pogovor; »kakih dvajset
let bode živel k večjemu. Kadar
umrje, presuče se pa že kako drugače.
Ni hudir, da bi šla njegova hči tudi
po kakega krivoverca na Nemško! Saj
imamo pri nas za njo pripravnih ženinov.
Ali mari ne, Poličar? Tvoj Vid
bi bil kakor nalašč za njo. Jaz bi mu
že svetoval, naj se priženi k Radrgarju,
saj se mu gospod vselej odkrije, kadar
ga zagleda. Dekle ima pa tudi menda
jedno oko zanj. Potem bi imeli Zatišenci
zdravnika doma, kakor meščani.«

»Ne bodi čuden! Luteranko bi jemal
za ženo«, opovrgel mu je Poličar trditev.
»Tega bi jaz nikdar ne dovolil.
Če bi mi Vid to storil, ne dam mu nobenega
božjaka, naj bi šel tudi précej
kruha prosit. In kaj si more tu doma
prislužiti? Če bi zdravil ljudi in živino,
pa bi še komaj jedel osoljen in zabeljen
močnik.«

Možu se je skoro za malo zdelo, da
bi njegov sin živel med kmeti; po njegovih
mislih bi moral Vid v mesto ter
se voziti v kočiji s par konji.

»Tam-le so; kakor hočejo, naj pa narede«,
zaključil je miroljubni Gorjanec
pogovor, dasi je mislil povedati, da Vidu
ne bode težko izpreobrniti Radrgarjevo
hčer. Poličarju si ni upal ugovarjati,
ker je bil ta preveljavna oseba, posebej
pa še zato ne, ker mu še ni prinesel
obresti za preteklo leto, čeprav bi bil
pravi čas, da bi skrbel že za prihodnje
leto.

‚Vsakdo vé, kje ga čevelj žuli‘, veli
pregovor. Tudi Raddreher se ni bratil
iz gole prijaznosti z Zatišenci, ampak
le zato je napajal kmete pri Poličarju,
da bi mu prodajali kaj lesa.

»Denarja je res škoda, ki ga potrosim«,
ako je včasih premišljeval, ko
se je spomnil, koliko je plačal za pijačo,
»pa ljudem se velja prikupiti. Kadar
posekam svoj les, bode moja kupčija
še le pošteno zastavljena. Potem bi
pa nerad odjenjal, gozdov je še mnogo.
Če bi mi pa Zatišenci ne prodajali lesa,
od drugodi ni vredno privažali hlodov:
dobička bi ne bilo skoro nič.«

Njegove prave namere pa seveda ni
nihče opazil, ker je ni povedal nikomur,
še sebi ne na glas.

Novosti pri Čudinu, ali kakor so sedaj
jeli rekati, pri Radrgarju, bile so tako
važne, da bi bili ljudje na Poličarjevega
Vida skoro pozabili in ga prezrli, dasi
je bil imenitna oseba v Zatišju, ko ne
bi bil več le-tam kakor doma. No saj
je imel pa tudi opravkov v tej hiši.

Čudinke se je bila namreč prijela vodenica
ter jo priklenila na posteljo. Cilika
je pozvala Vida, naj ozdravi mater.
Toda mladi zdravnik ni vedel leka za
bolnico; izprevidel je, da ne bode do
zime. Vendar je zapisal zdravilo ter tolažil
mater in hčer, čeprav mu besede
niso šle od srca.

»Le dobro ji strezi, Cilika, in nikar
se še ne boj! Če ne pritisne kaka druga
bolezen, ne bode še hudega.«

Navadno se je le kratko pomudil pri
Čudinki, toliko dalje pa je ostajal pri
Klotildi. One dni namreč o povodni,
ko je bil vedno doma, zmagalo je v
njem nagnjenje do Nemke, Ciliko pa je
izkušal pozabiti. Toda to ni bila lahka
reč, zlasti sedaj ne, ko je zadela Ciliko
dvojna nesreča, ko so ji prodali
dom in ji je zbolela mati. Vse to je
tudi Klotilda dobro izprevidela ter poskrbela,
da Vid ni bil dolgo med nakloni
in kladivom.

»Cilika in nje mati morata od hiše!«
sklenila je in tudi izvêdla.

»Ali ni res, gospod Vid«, nagovarjala
je Vida na videz vsa v skrbeh za
zdravje njej komaj znane žene, »tak
ropot in hrup, kakor je okrog naše hiše,
ni za bolnega človeka? Očeta sem že
naprosila, da bi ji poiskal mirno stanovanje.«

»Pravo ste zadeli!« pritrjeval je on,
odobrujoč njen nasvet; »posebno za to
ženo je jako nepripravno tukaj, ker je
bolna tudi na umu. Vsaka malenkost
jo razburi in ji škoduje.«

Pa ne le kot moder zdravnik je hvalil
Klotildine besede, tudi sicer si je želel,
da bi stanovala Čudinka s Ciliko kje
drugje. Ni si več upal pogledati Ciliki
naravnost v oči, odkar se mu je vsedla
Klotilda na srce. Tudi se mu je nerodno
zdelo, da nikdar ne more neopazen
k zemljemerčevi hčeri. In pa srce
samo mu je velevalo, naj si prizadeva,
kolikor more, da ne bode nalašč žalil
Cilike.

Slepa bi bila Cilika, ko bi še sedaj
ne bila opazila, kaj se je zgodilo z Vidom.
Tudi njej bi bilo ljubo, da bi se
ji ne bilo treba shajati ž njim, še bolj
pa, da ne bi videla nje, ki ji je prevzela
Vida. Za jedenkrat si je tako pomagala,
da se je ogibala obeh, kjer se je
le dalo. Sicer pa svoje izgube še ni
popolnoma uvidela, ker je bilo vse njeno
mišljenje pri bolni materi. Ta ji je bila
prva, sama zase ni toliko skrbela. Da
je pa vendar občutila obojno bol, kazalo
je nje lice, ki je izgubilo v zadnjih
dneh polovico prejšnjega cveta.

Prav hitro se je torej oklenila Vidovega
nasveta, naj bi se preselili z materjo
kam drugam.

»Pozneje se bodeta pa vrnili, kadar
materi odleže; sicer pa bode zemljemerec
plačal vse stroške za ta čas«,
govoril ji je Vid na kratko, kakor bi
se bal, da ne bi izdal notranje zadovoljnosti,
ker bode odstranil neljubo
zapreko.

»Povračila ne bodeva zahtevali«, odvrnila
mu je Cilika tako odločno, da je
skoro prestrašila Vida, »saj je tako bolje
za naji. Pa bi bilo tudi grdo, ko bi tu
denar jemali, ker bodeva pri Gorjancu
lahko brezplačno. Précej jutri pojdeva,
da le pripravijo tam gori, česar je treba.«
Vidovo vedenje je bilo hladno in je
rodilo Ciliki zlo slutnjo, da se je namreč
menita tako odkrižati Klotilda in
Vid. Toda rekla ni žal besede, marveč
molčé trpela.

Drugi dan je Gorjanec pregovoril sestro,
da sta jo s Šimnom prenesla od
Čudinovih. Iz prva se je hudovala, potem
pa dovolila, naj počnó ž njo, kar
hočejo, češ, saj ne bode dolgo.

Cilika pa je jokala odhajajoč iz sobice,
v kateri je preživela svojo mladost.
Živo se je spomnila pri slovesu
vseh veselih dnij, kateri so se ji ondi
smejali in o katerih je še pred kratkim
sanjala. Jedini Šimen pa je razumel, kaj
jo tako teži, ter jo tudi izkušal potolažiti:
»Nobene solze ne potôči za njim:
če je tak, da vzame luteranko, tebe ni
bil vreden.«

Ko je pa še par dnij bival pri Radrgarju
in bil priča, kako se Vid veselo
pomenkuje s Klotildo, stožilo se mu je
pri hiši in popustil je službo.

»Sam pa že ne bodem tukaj, saj vem,
da sem mu tudi na potu. E, naj počne,
kar hoče, braniti mu ne morem.«

Pa še nekaj drugega ga je oviralo
v zemljemerčevi službi.

»Komur služim, služim mu pošteno:
z rokami in srcem. Na pol ni moja
navada.« Tako si je mislil ter se napotil
k Repniku.

»Kje imate Matevža?« poprašal je
Meto v veži.

»Ravnokar je po dvorišču nekaj premetaval,
daleč ni.« Rekši je stopila na
prag ter dvakrat na dolgo zategnila:
»Matevž — Matevž!« V tretje pa že ni
bilo treba, zakaj poklicani je prišel izza
ogla ter vprašal, kaj je.

»Čudinov Šimen bi rad s teboj govoril,
sèm pojdi«, bil mu je odgovor.

Šimen ga je poprosil, naj ga vêde
na kak kraj, kjer bodeta sama.

»Važne stvari ti imam povedati.«

»Pojdiva torej v čumnato, če je res
kaj posebnega«, dejal je Matevž, kateremu
se je zdelo vse zeló čudno.

»Poslušaj me pazljivo, potlej pa sodi
in ravnaj po svoji glavi«, govoril je
Šimen tiho, ko sta bila že zaklenjena.
»Dolgo sem bil pri Čudinovih in vem
marsikatero reč, ki je drugim neznana.
Tudi natančno poznam vsak kotiček
sveta, ki je pri hiši. — Čegav — meniš
ti — je oni zarasli gozd ob krivem
jarku?«

»Menda je Čudinov, ali kako je. Včasih
so pa neki tudi naši sekali v njem«, odgovarjal
je Matevž.

»Dozdevalo se mi je, da ne veš dobro,
kaka je s tem gozdom; zato sem
pa prišel sedaj-le k tebi. — Radrgar
je kupil vse Čudinovo zemljišče, gotovo
se bode lastil tudi tega gozda.
Toda ni njegov: ne moreš ga prodati
ne ti, ne Čudinov Miha. Od nekdaj sta
ga imeli obe hiši skupno, uživali ga
pa zaporedno vsaka jedno leto. Odkar
sta se pa rajni Čudin in tvoj umrli oče
jela prepirati, ni si upal nobeden iti
sekat v ta gozd. Précej bi si bila začela
očitati, da eden preveč seka in
škodo dela, in prepir bi bil le hujši.
Les je zato sedaj le-tam neznansko lep.
Toda vi mlajši ste skoro pozabili, čegav
je oni svet.«

»Primaruha, da Radrgar ne bode
tako udeloval po njem, kakor kvari drugodi!
Dobro, da si me opomnil. Neko
pismo zares govori tako — že vem sedaj,
— da je svet skupen, naš in Čudinov.
Toda kaj mi je storiti, da me
ne prehiti? Meni še verjel ne bode, če
mu bodem pravil, kako navado smo
imeli.«

»Ti se sedaj urno zasuči in poskrbi,
da ti ne bode pozneje ponujal kakih
bore krajcarjev, češ toliko je bil les
vreden. Naravnost k davkariji pojdi in
tam razloži vso stvar! Zahtevaj, naj mu
prepovedó sekati! Reci tudi, naj mu vsaj
ukažejo nasajati mlada drevesca, če mu
že dovoljujejo tako neusmiljeno kvariti
gozde.«

»Prav na tihem bode treba zvršiti
to delo, sicer mi bode zapodil kakih
dvajset drvarjev med drevje, in naposled
ne bodem imel drugega kakor pota
in stroške.«

»Nič se ne boj! Tudi za tako gospôdo
so zakoni. Kar čudil se bodeš, kako
mu bodo posvetili.«

Čegav pa bode potem gozd, če meni
potrdé pravico?«

»Čegav? Tvoj in njegov. Samo sekati
ne bode smel. — Pa še nekaj ti
svetujem. Bog ne daj, da bi mu kdaj
prodal kaj gozda! Če potrebuješ denarja,
naredi svojo žago in nikar ne
polni žepov temu lačnemu človeku! Ne
da bi dejal, nevoščljiv sem mu, ali kaj
takega. Toda pravično ni tako. Čemu
pa ne dela tega v svoji domovini? Kaj
smo ga mi prosili, naj pride semkaj?
Da bi bili le vsi jednih mislij! Ako bodete
sami previdni in pametni, pa vam
ne bode škode.«

»Svojo žago, praviš? Veš, človek bi
že, toda sam ne znam žagati, Tineta
pa tudi ni doma, da bi kaj pomagal.«

»Jaz sem šel od Radrgarja proč in
bi lahko pri tebi ostal. Ko bi imela ti
in Poličar skupno žago, pa izpodrineta
v kratkem tega Nemca. Za sedaj grem
iz vasi, pa bodem že glas dal, kje sem;
če bi bilo kaj posebnega, pa naznani
pri Slamarju, tam bodem že zvedel.«

Matevž ga je poprašal še nekatere podrobnosti
zaradi skupnega gozda in kako
se mu je vesti pri davkariji. Šimen mu
je razložil še to, potem pa zabičal, naj
nikakor ne pripoveduje ženskam tega,
o čemer sta se menila.

»Prej ko se zvé, slabejše je. Še Poličarju
ne zini nobene, dokler ne pride
pravi čas! On je preveč prijazen z Radrgarjem,
utegnil bi te še kako izdati.
Sam delaj, dobiček bodi tudi samo tvoj.«

Ko je Repnikova Neža zvedela, da
je Matevž s Šimnom zaprt v čumnati,
bila je silo radovedna, kaj neki mu pripoveduje.

»Miha je pokvaril Tineta, Šimen bode
pa Matevža premotil«, jezila se je zunaj
ter komaj čakala, da bi njen nasprotnik
odšel iz hiše.

»Lej jo«, govorila je Repnici, ker si
z Meto nista bili posebno dobri, »takoj
posvári Matevža, da ne bode občeval
s Šimnom! Nemara ga bode zapeljal
v Lutrovo vero, saj se je je gotovo že
kaj navzel od gospôde.«

Po Šimnovem odhodu je bil Matevž
zamišljen, in vse tri ženske ga niso
mogle pregovoriti, da bi jim razodel,
kaj mu je Šimen pripovedoval.

»Kaj mi je pač povedal?« dejal je
na zadnje, ko le ni bilo mirú. »Naročil
mi je, naj vam ne zaupam prav
nobene besedice, ker bi brž vse raznesle.«

»Torej vendar veš nekaj posebnega?«
pozvedovala je Neža vedno bolj radovedna.
»Pa ne da bi nas za svèt vprašal?
Ali ne veš, da več ljudij več ve?«

»Več vé, to je res«, odgovarjal je
Matevž, »pa tudi več in še preveč pové.
To pa bi bilo zame napačno.«

Neizrečeno je mikalo Repnikove tri,
zlasti ko je kmalu za tem Matevž odšel
k davkariji.

»Kaj pa imaš opravka tam, saj so
davki za letos že plačani?« rekla mu je
Meta malo nevoljna, ker še pred njo
skriva nekatere stvari, kar gotovo ni
lepo. Toda Matevž je bil stanoviten in
je razpletal mreže, kakor ga je bil naučil
Šimen.

VIII.

»Čudinka bode umrla, pravijo, pa
neče, da bi gospod prišli«, pripovedoval
je zatiški cerkvenik pri Poličarju dober
teden pozneje, odkar je ležala bolnica
pri Gorjancu. »Saj ne rečem, da ima
žena kake posebne grehe na vesti, vendar
se sliši lepše, če kdo umrje po
krščansko. Tako je nekam plašno, če
gre človek kar tako s tega sveta.«

To je sicer mož trdil iz popolnega
prepričanja, vendar mu je narekovala
te besede tudi lastna izguba.

»Prav brez težave zaslužim nekaj
okroglega, če pozvonim za obhajilo in
spremim gospoda; sitnica pa dela zmešnjave«,
mislil si je ter godrnjal, da je
takó malo pogrebov in porok.

»Saj je bila zmerom bolna«, zavračal
ga je Poličar, »ne bodo ji še svetili
ne. Taki bolniki se navadno dolgo vlečejo.«

»Večno pa tudi ne bode živela. Kaj
meniš, da vsakega brž pokopljemo, če
pridejo z Bogom k njemu? Saj bi ji
večkratna priprava na smrt tudi ne škodovala,
kaj?«

»Cilika bode že vse oskrbela, da bode
prav, pa tudi Gorjanec ne bode rôk
križem držal.«

»Še zvonil ji ne bodem, če me ujezi!«
hudo val se je cerkvenik čimdalje bolj.

Pri Gorjancu pa je tačas Cilika prosila
mater, naj se spravi z Bogom, ker
je Vid rekel, da ji lahko srce zalije,
čeprav drugače še ni bila tako slaba.
Tudi Gorjanec je nagovarjal sestro, naj
ne odlaša predolgo:
»Kolikokrat je že komu besedo vzelo
v zadnjem trenutku! Smrti ti ne želim,
pač pa bi rad, da lepo umrješ.«

Zlasti pa sta Cilika in Gorjanec zato
hitela, ker sta vedela, da bolnica večkrat
ni pri pameti. Bati se je bilo torej,
da bi se ji tudi na zadnje ne zmešalo,
in bi bila izpoved nemogoča. Koliko je
Cilika pretrpela v teh urah, koliko premolila!
Zato ji je pa Bog tudi dodelil
veselje, da je mati lepo umrla. Par dnij
pred smrtjo ji je odleglo, in tudi um
se ji je razbistril, kakor se večkrat dogaja
pri bolnikih. Zaželela je duhovnika.
Brž so ji izpolnili željo, da bi se
zopet ne premislila.

Cerkvenik je šel potolažen s Poličarjevim
vozom po gospoda župnika
ter zadovoljno govoril sam seboj:
»Tako se umrje, tako, kakor je prav;
čemu smo pa mi, cerkveni služabniki!«

Dolga je bila izpoved Čudinkina.
Ljudje, ki so se bili zbrali ter prišli
po blagoslov, naveličali so se že, ko je
preteklo kake tri četrti ure, a sveto
opravilo le še ni bilo končano.

»Kaj neki pripoveduje tako dolgo«,
pošepetala je Repnikova Neža sosedi
Špeli, »da ni ne konca ne kraja? E
veš, Špela, nam je veliko prizadela,
sedaj bode pa poravnala.«

Tudi druge čakalke so pripomnile nekatere
stvari, ki se pa niso popolnoma
zlagale s krščansko ljubeznijo.

»E kaj bodete«, dejala je Repnica Neži
in Špeli, »nas pa še čaka. Da bi le to
srečo dosegle, da bi šle v milosti božji
v večnost, pa bode vse dobro.«

Cilika je bila pri Gorjančevih ter težko
čakala, da bode vpričo, ko bode mati
prejela sveto popotnico. Malo sitno se
ji je zdelo zaradi ljudij, ker je izpoved
tako dolgo trajala. Na tihem pa je
molila:
»O Marija, daj, da mati vsaj srečno
umrjó, če jih moram res izgubiti!«

Cerkvenik, kateremu je bilo treba
biti pripravljenemu, kadar bode končana
izpoved, stal je v veži pri omari
ter se kesal, zakaj ni šel čakat k Poličarju.

»Saj iz izkušnje vem, da ženske niso
z lepa opravljene, pa vendar zmerom to
pozabim«, mislil si je slabovoljen ter se
skoro jezno ozrl na prišlega Gorjanca.

»Kaj pa premišljuješ?« vprašal ga je
le-ta po tihem, ker glasno nista smela
govoriti, in ko je oni le molčal in srpo
gledal predse.

»Čudinova gospôda in pa Poličarjev
Vid so mi zlezli v glavo, in kakor menim,
bode predpustom ženitnina. Vida
se ženilo prijema, vedno je tam pri tisti
gosposki punici. Ne konča se lahko drugače,
kakor s poroko. Dva taka človeka
se večkrat vidita, to se pravi, ribo vreči
v vodo.«

»Tvoja je prazna. Oni dan sem pri
Poličarju tudi jaz tako napeljal, pa je
stari rekel, da iz te moke ne bode kruha;
ona je luteranka, to je križ, vidiš.«

»Kdor se z mokrim bratom druži, ne
bode dolgo suh, nemara zamenja dekle
za takega moža, kakor je Vid, svojo
vero —«

Ni še izgovoril, pa se odpró duri, in
cerkvenik je na župnikov migljej urno
stopil v sobo. Bolnica je prejela vsa
tolažila sv. cerkve, in ljudje so se razšli.

»Cilika, sama nekoliko pri meni posédi«,
poprosila je kake pol ure pozneje
Čudinka svojo hčer; »duri pa zakleni,
da naju nihče ne b ode motil. Povedala
ti bodem nekatere stvari, ker mislim,
da se bodem potem lože preselila v
večnost.«

Ciliko je osupnilo to povabilo, vendar
je slušala.

»Glej, prav v tej sobici sem bivala
nekdaj«, tako je pripovedovala bolnica,
katera je bila zadovoljena in mirna ter
na videz skoro zdrava. »Tvojih let sem
bila tačas in srečno sem živela, kakor
kasneje nikdar več. Tvoj oče je bil večkrat
pri nas, ker je bila med njim in
mojim očetom beseda, da bodem njegova
nevesta. Z njim je vasoval tudi
rajni Repnik, in vsi smo bili prijatelji.
Repnik pa je začel sčasoma misliti, kako
bi izpodlezel svojega tovariša. Jel me
je pregovarjati, naj se sprèm s tvojim
očetom in vzamem njega. Ne vem, da
nisem imela toliko pameti, da bi bila
to zamolčala! Ko sem povedala tvojemu
očetu, ubranila sem mu komaj, da se
ni koj znosil nad Repnikom. Kdaj in
kje sta se prepirala, to mi ni znano.
Toliko pa vse jedno vem, da ju od takrat
ni videl noben človek več skupaj,
razven kadar sta se po naključju sešla,
pa še tedaj nista govorila.

Pozneje sem se primožila k Čudinu.
Repnik je sovražil mene in mojega
moža ter vedno iskal povoda, da bi se
pričkal z nami. Vsaka malenkost je bila
dovolj, da smo si nagajali. Popravljanje
brvi, jezú, zlasti pa sekanje v gozdu
ob krivem jarku ni bilo nikoli brez besedičenja.
Ko se je še Repnik oženil
ter privêdel k hiši sedanjo Repnico in
njeno sestro Nežo, podvojilo se je sovraštvo
ter se vcepilo tudi otrokom. Sama
veš, da te nikoli nisem pustila na Repnikovo
stran, in gotovo se tudi še spominjaš,
kako smo Repnikova otroka
pregnali, če sta zašla k nam.

Pred petnajstimi leti je sekal Repnik
neke hlode ter jih spuščal po drči, ostajali
so pa na našem svetu. Dasiravno
na onem prostoru še trava ni rastla,
naščuvala sem vendar tvojega očeta, naj
prepové Repniku tjekaj valiti svoj les.

O nesrečna ura! Mož me posluša in
začne zmerjati soseda, naj mu nikar
ne dela škode.

»Sam imaš takoj zraven svoj travnik,
čemu pa tje ne spravljaš lesa? Précej
mi odstrani hlode z mojega sveta, drugače
te bodem tožil.«

Repnik pa tudi ne molči.

»Koliko si mi že pri vodi snedel!
Vedno jo tako napeljuješ, da meni vrt
izpodjeda, sedaj se pa tu repenčiš, ko
ti nastavim na pesek za nekaj dnij par
brun. Ker si pa tako siten, pustil jih
bodem nalašč, naj ležé tukaj, dokler
ne segnijó, samo, da te bodem jezil.«

Tako se jeza vnema, moža se sprimeta.
Iz drče pa pribobni v tem hipu
zaostal hlod, kateri se je, sam Bog vé,
kako, sprožil, in podere mojega moža.
Kajpada mu Repnik brž pomaga in pozabi
prepir, toda tvojega očeta je deblo
zelo pretrlo. Živel je sicer še kakih
deset dnij — pa saj pomniš — a potem
je šel v prezgodnji grob.

Od tedaj pa je pri nas mlin malo
delal, in gospodarstvo je šlo rakovo pot.
Vidva z Miho sta bila še premajhna, najemati
nisem hotela, Šimen pa tudi ni
mogel vsemu kaj. Mene je vest pekla,
da sem kriva moževe smrti.

»Zakaj mu nisi branila?« govorilo mi
je nekaj v prsih. Toda že sama beseda
‚branila‘ me je zapekla, zakaj vest mi
je očitala, da sem mu sama velela, naj
se gre znašat nad sosedom. Pri izpovedi
pa, kjer bi si bila lahko ohladila
to rano, zamolčevala sem do danes to

zgodbo. In kolikor dalje sem živela v
vednem nemiru, toliko huje meje žgalo.
Včasih je kar gorelo po meni, da nisem
nič vedela, kaj govorim in počnem.
Znano mi je bilo, da so ljudje raznesli
govorico, da sem včasih malo blazna.
A kaj sem se menila za ljudi, da bi le
mogla umiriti svojo vest! In ko sem
včasih premišljevala svojo revo, spomnila
sem se Repnika in njega dolžila
svoje nesreče, dasi sem bila vse sama
zakrivila. Ko si že ti toliko odrastla,
da si lahko opravila v kuhinji, jela sem
še bolehati. Prej sem se vsaj zunaj pri
delu nekoliko motila, da me niso vedno
nadlegovali spomini preteklega življenja.
Zadnja tri leta pa sem šla le redko iz
hiše ter začela piti, da bi pozabila svoje
gorjé. Toda nič mi ni koristilo. Za trenutek
sem bila, res da, rešena dušnih
muk, pozneje pa so me pokorile s podvojeno
silo.

Svojo materinsko dolžnost pa sem pri
tem zanemarjala. Odpusti mi, Cilika,
ker sem se zate tako malo menila! Ko
bi mi bilo dano še kaj časa živeti, rada
bi popravila svojo zmoto.

Kadar umrjem, prosi Boga zame, da
bi mi bil milostljiv. Kako sem danes
srečna, ko sem se z Bogom spravila!
Že leta in leta nisem uživala te sreče,
danes pa jo okušam ter čutim vso njeno
sladkost.

Če bodeš ostala še v Zatišju, nikar
ne sovraži Repnikovih. Précej bodem
poslala brata, naj pokliče Repnico, Nežo
in Matevža, da jih poprosim odpuščenja.«

Toliko Čudinka še nikoli ni govorila
svoji hčeri. Tudi tako zaupnih besedij
še ni čula Cilika iz ust svoje matere.
Sedaj je vedela, da ima tudi dobro mater,
katera je bila pa v svojem življenju
jako nesrečna. In taisti trenutek,
kateri ji je odkril materino srce, žuga
ji tudi že, da ji ugrabi mater. Jokaje
je poslušala njeno pripovedovanje, jokaje
je slonela ob njenem vzglavju, ko
je utihnila. Med solze pa se je primešala
kakor kapljica medú med pelin
sem ter tam trohica veselja, ker ji je
mati zatrjevala, da je sedaj srečna.

»Ne jokaj!« izpregovorila je Čudinka
vnovič, »če bodeš pridna in pametna,
nič hudega ti ne bode na svetu. Odpri
tam-le mojo skrinjo in vzemi v levem
kotu rjavo krilo iž nje. V njem sta dve
stari nogavici, kjer hranim svoj imetek
— to je še stari denar Gorjančeve in Čudinove
hiše. Miha ima že dovolj, čemu
je pa domačijo prodal, če je hotel še
več imeti! Deni za kakih šestdeset goldinarjev
na stran za svete maše, ki naj
se opravijo zame in za tvojega očeta.
Gorjancu bodem dala kakih dvesto, da
si bode nekoliko opomogel. Kar je drugega,
tvoje je vse. Pogreb mi napravi,
kakor se spodobi: gospod naj mi pridejo
naproti in z mašo naj me pokopljejo.
Mihi piši, da sem se ga nazadnje
spominjala. Sedaj pa reci Gorjancu,
naj pride noter.«

»Saj še ne bote umrli, saj ne smete«,
jokala je Cilika.

»Sedaj se nič več ne bojim smrti«,
odgovarjala je bolnica udano.

Dva dni je še živela Čudinka in se
prav lepo pripravila za pot v pravo domovino
vsega človeštva. Vse svetne
stvari je skrbno uredila ter naposled
pozvala Poličarja, kateri je bil Cilikin
varih.

»Poličar, zaradi Cilike te prosim, da
bodeš malo popazil, kadar se bode možila.
Sama je neizkušena, svetuj ji ti,
da se ne ujame za vse življenje.«

»Le brez skrbi bodi! Za Ciliko se
bode že našla poštena hiša,« tolažil jo
je Poličar. Spomnil se je bil v tem trenutku
Repnikovega Tineta ter odobraval

takratno Čudinkino odpoved, češ,
naj bi ga bile začele motiti v zakonu
take muhe, kaj bi počela Cilika sedaj
sama! »Proste volje ji ne bodem kratil«,
pristavil je še, »saj je sama previdna, menim,
da ji ne bode treba braniti nikoli.«

Po običajni želji, naj bi kmalu ozdravela,
napotil se je domov, če tudi je bil
prepričan, da soseda ne bode čez noč.
Vsi njegovi pivci so govorili samo o
Čudinki ter se pomenkovali o nji tako,
kakor slove rek: »Ako hočeš, da bi te
hvalili, umri; ako želiš, da bi te grajali,
ženi se!«

»Čudinka je umrla«, tako si je pripovedovalo
drugi dan vse Zatišje, ko je
jel cerkvenik natezati vrvi pri zvonovih.
Laž bi ne bila, če bi kdo trdil, da je
bil zaradi njene smrti vsakdo bolj potrt,
kakor on: zakaj nekam zadovoljno je
pritiskal z nogo, na kateri je imel nataknjeno
zanjko velikega zvona, proti
tlem in ob jednem radovedno gledaje
izpod zvonika potegoval z desnico in
levico manjša zvonova, da so vsi ubrano
peli. Še bolj veselo je zvonil, kakor
takrat, ko so imeli v Zatišju opravilo.
Seveda bi mu nihče ne smel povedati
tega, ker bi se mu močno zameril.
Trdil je namreč, da mrliču vse drugače
zvoni, kakor delapust.

»Tega ne zna vsak; v rokah je treba
imeti ‚vižo‘, drugače ne gre«, pohvalil
se je vselej, kadar je prilika nanesla,
da mu ni bilo v kvar, če se je nekoliko
pobahal.

Nepristranski poslušalec, ki bi poleg
tega tudi ne vedel, da imajo mrliča v
vasi, sodil bi bil poslušajoč zvonjenje
za umrlo Čudinko, da prav veselo pojó
zvonovi. Cerkvenik se je namreč nadejal,
da mu bode pri Ciliki gotovo kaj
več odletelo, kakor tirja po navadi. Zato
ni tako mrtvo majal bronastih klicarjev,
kakor sicer, če so mrli Zatišenci.

Vaščani pa so se čudili njegovi spretnosti
in trdili, da mu zvonovi zapojó,
prav kakor sam hoče.

»Že davno ni pel naš veliki zvon tako
žalostno, kakor danes«, govoril je Gorjanec
svoji ženi, kateri je bil prišel na
prag poslušat zvonjenje.

»Saj je tudi res pusto«, pritrdila mu
je Gorjanka. Po kratkem premolku pa
se je ozrla skrivaj na okoli, ni li blizu
koga, ki je prišel kropit Čudinko in bi
lahko ujel kako besedo, ter poprašala
moža:
»Kaj meniš, ali zares ni imela nič
več, kakor tistih dvesto in šestdeset
goldinarjev, ki jih je zapustila tebi in
za maše?«

»Prav gotovo je imela več, toda vse
je dobila Cilika.«

»Veš, skoro umazano se mi zdi: kaj
ne, sèm sta prišli, ker nista imeli kam
drugam, sedaj pa tako malo dá.«

»No, za te dni, kar je bila pod mojo
streho, ne bil bi mi nobeden toliko
plačal, za to nič ne rečem. Toda dasi
sem denarja potreben, kakor suha njiva
dežja, vendar ni gotovo, da bi bil dobil
ta stotaka, če bi ne bila umrla pri nas
in se tako mene spomnila. Nekaj bode
že odrinilo, kamor vtaknem te cesarske
podobe.«

»Tebi je brž vse dobro, da je le kaj«,
jezikala je njegova ne sicer hudobna,
vendar včasih malo skopa žena. Pa
duri so zaškripale, nekdo je odmolil za
rajnico in pretrgal gospodarski pogovor
Gorjančevih dveh.

K pogrebu je prišel tudi Šimen, katerega
vse dni ni bilo v vasi, odkar je
šel od Radrgarja. Pogrebce je spremljal
nekaj časa celó zemljemerec, v cerkev
in na pokopališče pa ni hotel. Da
so bili sicer Zatišenci zastopani v obilnem
številu, ni treba posebej omenjati.
Saj so bili dobri ljudje, ki tudi mrtvih

niso pozabljali. Vse je bilo v redu, in
Repnikova Neža ni zapazila drugega
nedostatka, kakor tega, da Poličarjevega
Vida ni bilo.

»Sram ga je, sram,« pravila je skrivaj
prijateljica Špeli; »neče, da bi se
ljudje vzgledovali nad njim, češ, glejte ga,
tak zdravnik je, ljudi v grob spravlja.«

»Menda bode tisto, jaz sem tudi teh
mislij,« odgovarjala ji je Špela tiho ter
zopet glasno molila z drugimi pogrebci
rožni venec.

Sedmina je bila pri Poličarju, kakor
za rajnim Repnikom in vsakim zatiškim
mrličem. Cilika se je ni udeležila:
vse je vodil Gorjanec.

Čudinovemu Mihi je sestra naznanila,
da sta izgubila mater. Kmalu ji je odpisal,
da je zvedel iz njenega pisma o
materini smrti.

»Hudo je tudi meni,« tako je govorilo
pismo nadalje, »pa pomagati ne
morem nič. Bodem že kaj zmolil zanje,
o tebi sem pa prepričan, da se matere
spominjaš v vseh molitvah.«

Iz tega pisma so zvedeli tudi Repnikovi
prvo novico o Tinetu. Zeló se je
neki prestrašil, ko mu je Miha povedal,
kaj se je pripetilo doma.

»Tè-tè šment! kaj ko bi se pri nas
namerilo kaj takega?« dejal je baje ter
naročil Mihi, naj tako zapiše v pismo,
da mu bodo od doma vselej toliko prej
pisali, če bi slučajno kdo umrl, da bi
vsaj k pogrebu lahko prišel. Drugih
novic pa list iz Valahije ni naznanjal.

»Meni je še zmerom grozno dolgčas,«
to je bil Tinetov najimenitnejši
dogodek.

»Tolikokrat pa že ne pojde vaš Tine
tje dol, kakor je šel Čudinov Miha,«
dopovedoval je nekdaj po tem cerkvenik
Repnikovemu Matevžu. »Kar pribrisal
jo bode domov nekega dne, pa
bode.«

»Saj je še to napačno ukrenil, ker je
od doma šel,« odrezal se je Matevž
na kratko in jo zavil v gozd nekam,
pustivši konec hiše cerkvenika, kateri
bi se bil še rad menil ž njim.

»Kam neki hlačá tako urno?« godrnjal
je sam zase in stopal proti Poličarju.
»Komaj sem mu toliko dober,
da me ogovori!«

IX.

Poličarjev Vid je prejel že drugo
pismo, naj se podviza ter brzo pride v
ljubljansko bolnišnico. Že davno je potekel
obrok, ki si ga je bil stavil v začetku
počitnic, ali še vedno se mu ni
nikamor mudilo. Poslednje pismo pa
ga je predramilo.

»Dovolj dolgo že počivam, ali bolj
prav rečeno, predolgo že zapravljam čas
brez dela. Po jutrišnjem odrinem na
vsak način, drugače izmudim celo leto.
Pismo govori resno in jasno: ‚Ako Vas
ne bode do četrtka, prisiljeni smo sprejeti
drugega prosilca, dasi smo Vam obljubili
to mesto‘. Ej, da tako hitro čas
poteče!«

Take in jednake misli so se mu podile
po glavi, in dobro je uvideval, da
se mu bode zopet krepko poprijeti stanovskih
dolžnostij. A vmes so se mu
vrivale še druge slike, na katerih je
tudi z veseljem počivalo njegovo dušno
oko: predočeval si je prijetno življenje
na strani zemljemerčeve hčere. Vendar
ga je po malem begalo to premišljevanje,
sedaj se nista dala združiti oba
ljuba mu predmeta. Namenjen je bil
v mesto, da bi se bavil z vedo in delom,
toda doma je zapuščal devo —
izvoljenko. In to ga je bolelo, bolelo

vedno bolj, čim bližje je bila ura odhoda.
A tolažil se je z nado, da ne
bode dolgo temu, ko bode uresničil
svoje uzore in utešil srčno hrepenenje.

Kot nadležna senca, ki zakriva in
potemneva jasne podobe, pa se mu je
usiljeval v spomin še vedno mili obraz
— Čudinove Cilike. Pred pol letom ne
bi bil verjel nikomur, da si bode kdaj
obetal za ženo Nemko, ki ni njegove
vere; a sedaj? Sam sebe je ošteval,
kadar si je nehoté očital, da zakonu s
Klotildo nasprotuje različnost vere in
narodnosti.

»E, to so predsodki nekdanjih plemenitnikov
in ošabnih prenapetežev, katere
je svet že davno obsodil!« Tako
si je govoril ter stopal po nepravi poti,
na katero je bil zašel.

»Jutri poiščem Ciliko in se poslovim
od nje«, sklepal je tisti večer v svoji
spalnici. »Povem ji, naj se moži, ako
jo je volja, in naj mene ne čaka, ker
se ne bodem še tako brž upregel v zakonski
jarem. Morda me res kmalu pozabi
in se kam primoži, jaz sam pa
bodem desetkrat lože prišel v Zatišje
po Klotildo. Vem, da mi bode jezik
okoren, toda jedenkrat ji moram odkritosrčno
povedati, kako in kaj je.«

Krasen pozno-jesenski dan ie prišel
za omenjenim večerom. Solnce je imelo
ob jednajstih dopoldne ravno toliko moči,
da je bilo pod milim nebom dovolj gorko.
Vetrič je tako na lahno pihljal ter nežno
gibljal že precèj vzraslo ozimino, da se
je videlo, kakor da se hoče dremati posameznim
stebelcem. Listje po listnatem
drevju je že rmenelo in odpadalo, smereke
pa so se še ponosno dvigale pod
modro nebo v svojem temnikastem zelenju.
Po njih vejah so skakljali tiči:
nekaj stanovitnih gostov, ki se niso
bali zime, in nekaj novih priseljencev
iz višjih krajev. Bili so precèj glasni;
menda so se menili, kdaj bode zapel
stržek prvemu snegu, ali so si pa prišli
kaj navskriž.

Vid je hodil ves dopoldan po gozdu.
Priroda, ki je razkazovala zadnjo svojo
lepoto, vplivala je močno nanj. Zdelo
se mu je, da vse stvarstvo diha in prepeva
tožno popevko: »Vse mine!«

»Kje so moje rožice?« poprašal se je
ter se spomnil marsikaterega trenutka
svoje mladosti. Toda brž je zamahnil
z glavo ter se otresel vseh sanjarij.
»Morda jo sedaj-le doma dobim,«
dejal si je že trezno in se napotil proti
Gorjancu, da bi se dogovoril s Ciliko.

Ni se prestopil stokrat, kar začuje
v bližini glasni klic: »Jakec, Jakec!«
Glas je bil Vidu dobro znan, Cilika je
bila.

»Dobro, pomenila se bodeva vsaj brez
prič,« šepnil si je zdravnik ter pospešil
korake.

Ko se je približal Ciliki, bil je ne malo
razgret, toda ne toliko zaradi kratke
hitre hoje, marveč po notranji vročini.
Že bi se bil rajši vrnil, kakor izpregovoril,
pa bilo je prepozno. Stara znanka
ga je tudi opazila ter nekoliko osupnila,
vendar je bila mirna. Čista vest ne razburja
človeka.

»Kôga kličeš, Cilika?« začel je Vid.

»Gorjancev Jakec mi je šel iskat črne
prsti, katera se dobiva po votlih gabrih.
Nesla jo bodem na pokopališče in vsadila
te-le cvetlice, da na vernih duš
dan ne bode tako prazen in zapuščen
materin grob. Sedaj pa ne vem, kam
se je izgubil, da ga ni od nikoder.«

»K tebi sem se ravnal ravnokar, Cilika;
no, sedaj sva se pa tu srečala.
Jutri pojdem v Ljubljano.« — Težko
je pripovedoval Vid. A ono, kar se je
bil namenil opraviti, skoro ni mu hotelo
iz grla. Cilika pa se je vêdla bolj
samozavestno.

»Želim ti srečno pot, pa domov večkrat
poglej«, dejala mu je ter se ozrla
na okoli, da bi se prepričala, ali ne
prihaja že Jakec, s katerim je bila namenjena
po svojem opravku.

»Mislim, da me lep čas ne bode v
Zatišje«, poprijel je Vid vnovič besedo.
»Vsi me boste pozabili dotlej, in tako
je tudi prav — le pozabite me! — Cilika,
tudi ti me pozabi!«

Malo oddahnil si je pripovedovalec
pri teh besedah in se skrivši ozrl na
Ciliko, da bi se prepričal, kaj je pri
nji učinil njegov govor. Toda mirno je
ostalo nje lice, bila je pripravljena na
tako novico tudi iz Vidovih ust, saj je
že poprej sama to vedela.

»Tega nikar ne zahtevaj, Vid, da bi
te morala pozabiti. Pozabiti se ne dá
marsikaj. Odkritosrčno ti povem, kar
mislim: napotja ti ne bodem delala. Žal
besede ne bodeš čul iz mojih ust zaradi
nje. Šimen mi je že oni dan povedal,
da si čisto njen. Pa saj nimam
nikake pravice do tebe. Kajpada, nekdaj
si mi govoril drugače, in jaz sem
tudi mislila o tebi drugače, toda to je
bilo takrat. Delaj, kakor meniš, da ti
je koristno, samo varuj se, da ne izgubiš
še svoje vere. Jaz se umaknem oni
s pota, ker ti tako hočeš, ker je ona
gosposka in učena in bolja zate, kakor
jaz, ki sem nevedno kmetovsko dekle.
Bolje, da me sedaj pustiš, kakor da bi
se me sramoval pozneje.«

Dasi ni bilo v besedah očitanja, dasi
jim je vzela Cilika s svojo odločno udanostjo
vso trpkost, segle so Vidu vendar
globoko v srce. Plemenito dušo
Cilikino je še le sedaj popolnoma spoznal.
Toda nazaj ni mogel, kakor se
mu je zdelo, že zaradi svoje izjave.

»Torej z Bogom!« dejala mu je Cilika
s tresočim glasom, vendar z nekakim
ponosom, in šla svojim potem,
zakaj Gorjancev Jakec je že prinesel
prsti in stal tik leskovega grma, ker
se je sramoval Vida.

»Srečno«, odzdravil je le-ta in se
obrnil v goščavo, da bi se umiril. Tudi
taka ločitev ni lahka, dasi je mnogo
milejša, kakor silovita in nepričakovana.

Cilika je hodila tiho z Jakcem. Deček
se ji je čudil, ker mu ni nič pritrjevala,
ko ji je pravil, v čegavem
gabru je nagrabil največ prsti. Še celó
pomilovala ga ni, dasi se mu je jedenkrat
vse iztreslo, ko je postavil posodo
na trhel štor. Naposled je jel še dvomiti,
ali mu bode dala obljubljene novce
za bič, da bi pokal za sivko in belko.
Ko pa je jela pretakati solze na materinem
grobu, dozdevala se mu je silno
dolgočasna, čeprav jo je sicer imel še
rajši kakor lastno mater. Cilika si je dosedaj
mirila srce in premagovala, tiščala
je tudi solze: a ko je bila na grobu
materinem, ni mogla več. Vsa njena notranja
bolest je silila na dan, in uboga
deklica je močila grob materin z obilnimi
solzami. O kako se je zdela sama
sebi zapuščena, kako nesrečna! Sedaj
nima ne brata, ne matere in tudi njega
ne — — sama je na svetu, prihodnost
ji ne obeta nič veselja. Bila je huda
poskušnja za njeno mehko srce.

Vid pa je kmalu po razhodu s Ciliko
prikorakal iz gozda in šel k Raddreherju.

»Da sem le pri Ciliki tako opravil,
pa je dobro! Prav je, da sva se ločila.
Saj njena ljubezen ni bila tolika, kakor
sem si domišljeval kdaj: še solze ni potočila
ob slovesu.« Tako se je ménil sam
s seboj, ne pomislivši, da niti vreden
ni bil solze Cilikine. Toda ostalo mu
je nekaj v srcu od tega slovesa, kakor
trn, ki ga je zbadal: zavest namreč, da
ni prav ravnal. Res je Klotilda omikana,
a kako vse drugačno srce ima

preprosta kmetovska deklica! Nemka
mu zna govoriti gladko in namazano,
povedati sto praznih besedij, a ta govori
naravnost in tehtno, ker govori iz
srca. Ni se mogel odtegniti Vid temu
prepričanju, in ko je mislil, da je vse
uredil in srce pomiril, vzbudil si je
še le pravi nemir. Žal mu je bilo, da
je tako hitel s slovesom.

Klotilde ni bilo doma. Vedel je, da
jo najde v gozdu pri mizici; tje se je
napotil za njo.

»Skoro sem mislila, da si se izgubil,
Vid,« pozdravila je prišleca Raddreherjeva
hči, katera je brala neko povest
ter se čudila, da njenega častilca tako
dolgo ni od nikoder. »Dolgo sem te
davi čakala doma, pa te ni bilo na izpregled.
Lepo si začel!«

V zadnjem času je bila prijaznost
med Vidom in Klotildo tako napredovala,
da sta se jela tikati. Imela sta si
namreč povedati marsikatere stvari, ki
se ne dadó natančno izraziti, ako rabi
človek odtujljivo besedico ‚vi‘. ‚Ti‘ sega
vse bolj do srca. Ta nedolžni zaimek
‚ti‘ — osebni zaimek ga nazivljejo slovničarji
— spravil je, kakor že toliko
oseb, tudi naša znanca v tesno zvezo:
štirinajst dnij pred opisanim dnevom
so bili zaročili pri Raddreherju Vida s
Klotildo.

Ta dogodek je jemala torej Klotilda
v poštev in karala Vida, ker se je sama
dolgočasila vse dopoldne.

»Danes je za-me dan slovesa, Klotilda,«
olepševal je Vid svoje ravnanje
in se nekoliko šalil. »Po gozdu in po
dolinici sem danes obredel že vse kote.
Jutri se popeljem v Ljubljano, v bolnišnici
me že dolgo pričakujejo.«

»Take skrivnosti imaš pred menoj!
In prav nič mi nisi povedal o svoji
nameri do sedaj! Kaj naj si mislim o
tebi? Za odhodnjo bi ti bila pripravila
kak spominek, pa si me tako prenaglil!«
Rekši je uprla očitajoč svoje oči v Vida.

»Za svoj molk sem imel posebne
vzroke, katere ti razložim takoj. Vedel
sem namreč, da ti bode délo hudo, kadar
te bodem zapuščal. Da bi ti torej
okrajšal nepotrebno žalost, molčal sem
doslej. Ni li to dosti tehten vzrok? A
sedaj ne smem več časa gubiti. Prepričaj
se sama!« In podal ji je pismo
iz Ljubljane.

Naglo je je prečitala, potem pa mečkala
med prsti, a Vidu ni odpustila njegove
napake.

»Očetu te bodem zatožila«, nagajala
mu je pol za šalo, pol za res, »gotovo
jim bode jako neljubo. O, kje je tvoja
odkritosrčnost, Vid?«

»Le potrpi z menoj in odpusti mi
za danes; ali pa bodi malo huda in
jezna, da te tudi od te strani spoznam!
No, sicer pa nisem nepoboljšljiv. Saj
sem ti povedal, da sem iz ljubezni do
tebe tako ravnal, to samo me že opravičuje.
In kadar bodem tvoj mož, zgodilo
se ne bode nikoli kaj podobnega,
zanesi se name!«

»Česar se Anžek ni učil, tudi Anže
ne zna: kakoršen si sedaj, tak bodeš
ostal. Nikar preveč ne obetaj!«

Tedaj je zazvonilo v Zatišju poldne.
Delavci, ki so nakladali in belili hlode
okrog nekdanje Čudinove hiše, odkrili
so se ob glasu zvona ter jeli moliti
angeljevo češčenje.

»Poglej, Klotilda«, dejal je Vid ganjen
ob krasnem prizoru svoji družici, »kako
lepo se vidi k vam! Niso li, kakor lepa
slika, oni delavci: ti imajo klobuke v rokah,
oni so naslonjeni na sekire, drugi
sedé na deblih, in še drugi sklepajo
trudne roke? Ozri se potem na potok,
kateri se vije med hišami in pozneje
med poljem in travniki! Zadaj pa stojé snežniki
in na njih podnožju gozdi v

zeleni in rmeni barvi. Poleg tega tak
mir v prirodi, ruši ga le zvonjenje!
Reci, če moreš, da ni to lep kraj!«

»Slika sama na sebi«, tako je jela
Klotilda nekako zanidljivo izrekati svojo
sodbo, »mi ugaja in mora biti všeč
vsakemu človeku, ki ima le količkaj
okusa za lepo. Toda močno me moti
pri nji ta ljudska budalost in neumno
praznoverje; sama ne vém, kako naj
primerno označim češčenje Marije. To
je po moji sodbi ostanek malikovalstva.
Luteranci častimo le Boga, umrlih ljudij
pa ne. Na večer se že ne čudim, če se
odkrije delavec: to je popolnoma naravno,
tako se nekoliko ohladi. In naj
bi takrat tudi molil, saj ga pogled na
večerno nebo spominja na nekaj višjega,
kakor je sam: ali moli naj Boga,
ne pa sebi jednakih Zemljanov!«

Vid je poslušal Klotildo in osupnil.
Tako so ga iznenadile njene besede, da
skoro ni vedel, kaj naj odgovori. Vedno
je ménil, da se s Klotildo popolnoma
zlaga, saj so mu vedno ugajali njeni nazori.
Sedaj pa, ko je bilo soglasje najbolj
potrebno, pokazala se je bistvena
nezloga.

Dosedaj je bil res tako bojazljiv, da
v družbah ni upal javno kazati svojega
verskega prepričanja. V srcu je sicer
veroval in tudi v dejanju zvrševal verske
dolžnosti, toda — v grajo mu bodi
povedano — le bolj na skrivnem. Ako
je bival doma, odkril se je pač vselej,
kadar ga je zvon spominjal molitve,
bodisi da je bil med domačimi možaki,
bodisi da se je sprehajal po samotnem
kraju. Drugače pa je ravnal v mestu
med ljudmi, ki so menda jako ponosni
na svoje prepričanje ter ga nikjer ne
zatajujejo. Toda dasi se je vêdel med
prijatelji, ki se niso mnogo menili za
verske reči, kakor oni, vendar ni opustil
češčenja Marije. In kako tudi? Porojen
je bil v vasici, kjer so pobožni pradedje
že v davnih časih sezidali kraljici nebes
zalo cerkvico; mati mu je vcepila
ljubezen do Marije, in bil je sin národa,
kateri broji premnogo Marijinih cerkvic
po gričih in dolih. Predrugačiti bi bil
moral svojo naravo, če bi bil vnemarno
poslušal Klotildino prezirljivo govorjenje.
Pa ko mu je ona tako naravnost
povedala misel o tisti točki njegove
vere, katero je najmanj zanemarjal,
ojunačil se je ter krepko zavrnil luteranko,
češ, če se ona ne sramuje verskega
pogovora, zakaj bi se ga jaz? Na
mah se je izpremenil in bil resnejši:
»Gospodična, ali verujete v čudeže?«
vikal jo je zopet.

»Kako čudno vprašanje mi staviš?
Največje čudo je pač to, da sploh še
kdo misli kaj takega! Toda kaj, da me
vikaš? Treba te bode kaznovati; le počakaj,
določim ti hudo pokoro.« A nevedé
in nehoté se je vedno bolj odtujevala
Vidu, ker ni vedela, kako občutljiv
je v tem oziru.

»Ni treba ne kazni, ne ničesar drugega!
Gospodična, odslej se ne bodeva
ne tikala, ne vikala; najini poti gresta
narazen. Odkrito vam povem, da nisem
mislil, da sva tako različnih mnenj.
Čujte: Katoličani vémo, zakaj častimo
Marijo - častimo, pravim; — da jo
molimo, podtikate nam drugoverci. Z
vami sem se bil namenil skleniti tesnejšo
vez, kakor sem se vam nedavno
odkril, toda ker teptate moje svetinje,
ne morem vas spoštovati.« Burno je govoril
Vid in molíl Klotildi roko v slovo.

Nekoliko je zardela le - ta pri njegovi
izjavi in prestrašila se je. A potem se
je zaničljivo namrdnila, prisiljeno posmehnila,
Vida živo v oči pogledala in
rekla:
»Prijatelj, le nikar tako v ogenj zaradi
malenkosti! Kdo bode resno tehtal

vsako besedico; to so
reči, o katerih zasebno
mislimo, kar hočemo.

« Vendar učinek njenega poskusa ni
bil tak, kakoršnega se je nadejala. Vid je
bil še bolj razvnet.

»Luteranci mislite, kar vam drago! A jaz
ne morem in nečem občevati z osebami,
ki se norčujejo iz moje vere! Gospodična!
vera in narodnost naju razdvajata, ne
ustavljajva se dvema
tako močnima razločevalcema!
Pozdravite svojega očeta!« Rekši ji je vnovič
podajal roko. A Klotilda se je obrnila v
stran, kakor da je razžaljena.

»Kakor hočeš!« siknil je Vid za-se ter
šel proč.

»Fanatik!« viknila je za njim in segla
v žep po pismo svojega Otona. »Če tebe
ne dobodem, pride pa drugi! Še danes
se pismeno dogovorim z Otonom!«

Dražílo jo je pa vse jedno, da seji ni posrečilo
ujeti Vida v svoje mreže.

»Mislila sem, da je že mehek kakor
vosek, in da mi ni treba previdno govoriti
ž njim. Toda naj gré, kamor
hoče! Povračilo za razžaljenje mu pa
tudi ne izostane. Brž mora biti pri
nas gostilna, da bodeta vedela z njegovim
starim, kdo smo in kaj premoremo.«

Drugo jutro, malo pred sedmimi, je
zapregel Poličar koleselj ter peljal Vida

na železniško postajo. Počasi je vozil,
saj se jima ni mudilo. Sveži jutranji
zrak je Vidu kaj dobro dél, in večkrat
se je ozrl nazaj in kvišku na gorske
vrhove. Jutranje solnce se je upiralo
nanje in jih zlatilo. Bil je lep prizor,
in Vid je ljubil prirodno lepoto.

Vse je pričalo, da se nerad poslavlja
od kraja. Prispela sta do travnika,
kjer je pasla vesela pastirica

tri kravice ter si pela v zabavo ono
znano:

Prisrčna pesem je vzbudila Vidu spomine
na dôbo, ko se je še v šoli učil
te pesmice. Danes mu je segala prav
do dna srca: iz nje mu je odsevala
živa narodova vera, njegovo otročje zaupanje
in češčenje Marije.

»Poišči si ženo, ki te bode razumela
— govorili so mi ljudje. Ta Raddreherjeva
bi pač dobro vedela, kaj čutim o
tako vzvišenih trenutkih, kakor je ob
‚Ave Mariji!‘ Kaj sem bedak mislil, da
tako dolgo nisem uvidel, kako napačno
ravnam? Vse svoje življenje nisem počenjal
takih neumnostij, kakor letošnje
počitnice. Ko bi bil vsaj preprečil, da
bi ne bil kupil njen oče Čudinovine!
Pa saj sem nespametnik skoro na domačem
posestvu naselil te ljudi! Kako
bi se dalo popraviti, kar sem zakrivil?«

Tako si je očital in nič kaj rad ni
odgovarjal očetu, ki je pozvedoval to
in ono o njegovih načrtih.

»Sedaj še nič gotovega ne vem, saj
vam bodem pisal; prej se moram dogovoriti
in marsikaj še poprašati. —
Vi mi pa tudi večkrat sporočite, kaj je
novega doma.«

»Jedenkrat pridem sam za teboj, da
vsaj poskusim, kako se vozi po železnici.
Tiste krajcarje že utrpim.«

»To bode veselje, oče, kadar pridete.
A ne smete snesti besede!«

Vid je govoril iz srca. Ni bil izmed
tistih sinov, ki se sramujejo svojega
očeta - kmeta, ko so zlezli v gosposko
suknjo.

Na kolodvor prišedši, vrnil se je Poličar.

Človek se navadno dolgočasi, če čaka
sam dalje časa vlaka. Tudi Vidu ni z
lepa preteklo dobršne pol ure. Sprehajal
se je po stezici ob železnici in se srdil
sam nad seboj.

»Čemu mi je bilo treba tako dolgo
pohajkovati doma? Drugega nisem dosegel,
kakor to, da sem skoro z vsemi
skregan. Včeraj sem se s tujimi, danes
zjutraj pa še z Meto in Lizo. E no, če
imam polno glavo drugih skrbij, nisem
kriv, da ne odgovorim na vsako malenkostno
vprašanje. ‚Kako si čemeren
in pust‘, dejali sta mi; kar v jedno
mer se človek tudi ne more smejati!
Škoda, da nisem odrinil pred tremi
tedni! Marsikaj bi bilo drugače.«

Dospel je vlak.

»Kakor železnični vlak, tako naglo in
nepremišljeno jo zadrví včasih človek«,
modroval je že med vožnjo, ko je sameval
v vozu; »vsa vas bi se bila zgledovala
nad menoj, če bi se ne bil o
pravem času spametoval. Kake zlè posledice
bi bila utegnila imeti moja ženitev
s Klotildo! Slep, kakor sem bil,
uslišal bi bil vsako njeno prošnjo. Tako
bi se bilo morda sčasoma naselilo v
Zatišju še več luteranskih Nemcev, ž
njimi ali kmalu za njimi bi prišla nemška
šola. Oj, kje sem bil!«

Vida so preganjale zares mračne misli.
Dobro, da je dobil na tretji železniški
postaji zgovornega sopotnika, kateri je
vedel toliko novic, da mu niso pošle
vso pot do Ljubljane. »Ej, dober jezik
je tudi nekaj vreden,« mislil si je Vid
ter se veselil njegove družbe.

X.

Jesen je minula, za zimo prišla
pomlad. V Zatišju je žito dobro
kazalo; prav lepo je poganjalo,
in videti je bilo, da
bode pahnilo po več stebel.
Vendar ni nihče govoril o
dobri letini, marveč vsi drugi pogovori
so se čuli po vasi.

»Ali si že videl Repnikovegab Tineta?«
vprašal je nekoč cerkvenik Gorjanca.

»Seveda sem ga; saj mi je še pravil,
kako ga je strela osmodila po hrbtu,
ko je vedril pod visokim mecesnom.
Samo zato je neki prišel domov, ker
ga hrbet boli.«

»Beži, kam! To si je po poti izmislil,
ali mu je pa Čudinov Miha svetoval,
naj nam tako govori. Ljubilo se mu ni
več trdo delati, pa jo je nazaj primahal.
Ljuba duša, kdaj si še slišal, da
bi po zimi treskalo?«

»Nemara je pa doli v Valahiji bolj
vroče, ker je drugačen kraj.«

»Kaj, bolj vroče? Saj ni tako daleč
od nas. Pa če bi tudi bilo, po zimi
strela ne bije, kakor po noči toča ne
gre, pa je amen.«

»I, jaz ne vem; pa bodi kakor že,
sedaj je doma.«

Po tem kratkem pomenku sta stopila
moža nekaj korakov naprej ter
zopet obstala.

»Kako ti je pa mladi Radrgar povšeči?«
poprašal je cerkvenik svojega
spremljevalca.

»No, da ti po pravici povem, po licu
že nič ne. To ti je vse rjavo na njem:
rjavobrad je, rjavolas, rjavobrv, menda
tudi rjavih očij, suh pa kot sama kost.
Ne vem, zakaj dekle ni dobilo boljšega
moža!«

»Skoro gotovo ni imela časa izbirati,
ko ga je tako hitro prignala tam z
Nemškega od nekodi. Pa saj sam veš:
jeseni, kmalu ko je odšel Poličarjev Vid
v mesto, odpeljala se je nekam in potem
prišla ž njim. Kje sta se poročila in
kako, ni mi znano, čeprav se v Zatišju
brez mene ne sklene nobena poroka.«

»Samosvoji ljudje so ti to, a sedaj
jih bode menda Repnikov Matevž ugnal
v kozji rog; kakor se čuje, ne bode
jim nič pomagala njih nemščina. Ne
vém, od kdaj že teče pravda.«

»Natanko ni lahko povedati, koliko
časa se že plete vsa stvar. Predobro
skrivajo vsi. Samo to pa rečem, da bi
Matevž nič ne opravil, ko bi ga ne vodil
Šimen.«

»E, to vem, da Šimen nima slame v
glavi. Le poglej, kako dobro si je prebral.
Matevž ga kar posluša, kakor svojega
gospodarja, pri Radrgarju pa ni
smel črhniti nobene. Sedaj so trije dobri
delavci pri Repniku, odkar je še
Tine doma. Nekaj drevja bodo podrli,
primaruha, da ga bodo. Kam bode pač
Matevž na žago dajal?«

»Kaj še nisi slišal, da bosta postavila
s Poličarjem svojo žago? Kajpada,

Poličarja draži, ker ima Radrgar prodajalnico
in krčmo. Samo nekaj malega
zvestih pivcev mu ni odgnal Nemec;
kar je delavca in gospode, pa vse od
kraja rajši k njemu zahaja, ker je pijača
majhno ceneja. Vredna pa gotovo
ni nič: oni dan sem šel tjekaj na poskušnjo,
pa me je drugi dan vse dopoldne
glava bolela. Po Poličarjevem vinu
se mi ni pripetilo nikoli nič takega, zato
ker ima pošteno blago. Mož je imel prej
vse sam, sedaj mu pa že uide marsikak
božjak. Jaz ménim, da bi se mu dobro
zdelo, če bi Matevž zmagal v pravdi.«

»Seveda se bode Matevževe zmage
veselil, toda Bog vé, kdaj. Naj bi mogli
Matevžu do živega, davno bi že imel
Radrgar pravico! Zato bi se pa jaz ne
bil lotil pravde, ko bi bil na Matevževem
mestu. Gospôda je namreč gospôda:
vselej rajša pomore gosposki
suknji, kakor kmetu.«

Podobno se je govorilo po vsem Zatišju.
Nekateri so povedali več, drugi manj; ti
so privoščili temu zmago, oni
pa nasprotniku. Samo tri osebe so bolj
molčale: Šimen, Matevž in Poličar.

Ko je Šimen zvedel, da je Klotilda
omožena, oddahnil si je ter dejal veselo:
»Hvala Bogu, Radrgarju se je jedno
kolo snelo. Da je le Vid ž njim izpregel,
pa je dobro! Stari Poličar ne bode
dolgo klečeplazil okrog njega.«

Takrat je bilo Šimnu prvič v njegovem
življenju žal, da ne zna nemščine.
Najrajši bi bil šel pravit luteranki
pod okno, da ‚tudi dobri mački včasih
miš uide‘. Toda popustil je svojo nakano,
ker bi ji ne bil mogel dopovedati,
kam merijo zabavljive besede.

Po zimi je bilo završalo po Zatišju,
da bodeta dve krčmi v vasi. Dasi Šimen
Poličarju ni privoščil izgube, vendar
mu je bila nekoliko všečna ta novica.

»Poličar je naš! Sedaj bode pa Radrgarju
odzvonilo, predno mine leto.
Saj sem mu pravil še pred dražbo, kako

se nam bode naredilo, pa je bil tako
kratkoviden! Pa kaj, ko je bilo vse tako
leno, in ko se ni nobeden s tem pečal,
kar je bilo potrebno. Ravno tako je
bilo v Zatišju, kakor v tisti hiši, o kateri
pripovedujejo, da ‚baba gobe žanje, dedec
korenje strže, sin polže strelja,
hči pa punce dela‘. Sedaj se bode pa
menda že vse dobro izteklo, če le Bog
dá svojo pomoč.« Tako je Šimen modroval
in čakal, kako se bodo stvari
presukale.

Poličarja pa je trla jeza, da mu novi
sosed postavlja gostilno prav pred nosom.

»Naj bi bil zlomek izbral vsaj tak
prostor, da bi jaz ne videl vseh njegovh
gostov! To se mi pa zdi, kakor
bi se mi vse rogalo!« Tako se je jezil
hodeč ob malodane praznih mizah,
katere so poprejšnje čase radi zasedali
žejni ljudje. Še huje pa mu je délo,
ker ga vaščani niso več častili po nekdanji
navadi.

»Poličar je rekel!« skliceval se je
včasih kdo in zmogel nasprotnika.

Sedaj pa je jelo odločevati geslo:
»Pri Radrgarju pravijo, da tako in ne
drugače.«

Jasno je kakor beli dan, da je ta
izprememba pekla prvaka zatiškega. Začel
je torej ugibati, kako bi se vnovič
popel do svoje veljave, toda ukrenil
ni nič. Cene pijači ni hotel znižati, ne
toliko zaradi tistih bore novcev, kateri
bi mu odšli, ampak zaradi zlih jezikov.
Vedel je namreč, da bi se reklo tu ali
tam kaj podobnega, kakor:
»Prej nas je molzel, sedaj pa rad
odjenjuje. E, tudi pri Poličarju ni vse,
kakor bi se spodobilo!«

V teh dnéh ga je često nekaj zbôdlo,
kakor slaba vest, šepetajoč mu: »Zakaj
nisi sam kupil pri Čudinu?«

»Kdo pa je vedel, da bode taka reč
iz tega«! odgovarjal je glasu v sebi ter
bil vedno precèj nasajen in osoren.

»Matevž, pojdiva nad Poličarja!« opomnil
je neko jutro Šimen svojega gospodarja
ter ga pomenljivo pogledal z zdravim
očesom. »Sedaj pa stavim glavo,
da naju bode poslušal!«

»Mislim, da«, posmehnil se je le-ta
ter bil brž pripravljen na pot. Odkar
mu je namreč odvetnik zagotavljal, da
se pravda srečno suče zanj, bil je zelo
pogumen in podjeten.

Brez posebnih težav sta ta dan pregovorila
Poličarja, da bode sekal in
nakupaval les skupno z Matevžem.

»Ker je Radrgar skazil meni vse
krčmarjenje, odškodoval se bodem pri
lesni kupčiji! Tudi mi mu bodemo
jedno zagodli, da ga bode nekoliko pogrelo!
« Tako je izpregovoril in dal roko
Matevžu. Potem pa so pričeli delati.

Poličar in Matevž sta v kratkem pokupila
dokaj lesa pri sosedih, ali vsaj
obljubila, da bodeta boljše plačala kakor
Radrgar. In marsikatero deblo je
zdrčalo odslej po drčah zatiških. Veliko
lesa pa je čakalo že naloženega ob potoku
med Poličarjevim in Repnikovim
poslopjem. Vendar so bili Poličarjevi
in Matevževi drvarji bolj usmiljeni in
previdni, kakor zemljemerčevi. Varno
in izbirčno so sekali ter skrbno pazili
na mlado drevje.

»Kaj pa odlašate, da ne napravite
žage?« poprašal je nekoč Poličarja Repnikov
Tine, kateri je že precèj po koncu
hodil, zlasti kadar je ménil, da ga nihče
ne vidi. »Tako delate, kakor bi se vam
posekani les smilil, rastoči pa ne.«

Tine se sicer nikoli ni vtikal v tuje
stvari, a tu je vse jedno pozvedoval o
žagi, čeprav bi človek mislil, da mu
je deveta skrb. Kdor tako sodi o Tinetu,
ne dela mu krivice. Njemu je bilo
pač malo na tem, kje in kdaj bodo izrezali
hlode v deske. Mnogo rajši bi se
bil prepričal, da bode kmalu konec hudemu
trpljenju pri sekanju. Revež je
namreč povsodi iskal zložnega življenja,
a godilo se mu je prav tako, kakor
onemu, ki je prišel ‚z dežja pod kap‘.
Najprej ni bil zadovoljen doma, potem
se je naveličal služiti si kruha na tujem,
in sedaj je premišljeval, kako bi si preložil.
Strašno nestanoviten sitnež bi bil,
da mu ni Stvarnik podelil pomoči: neodločne
počasnosti. Ta lastnost ga je
tudi ovirala, da ni vzel dote iz hranilnice
in je počasi zapravljal.

Poličar in Matevž bi ne bila brez
svoje žage, da nista imela skrivne nade.
Šimen jima je namreč vedno zagotavljal,
da zemljemerec ne bode dolgo v vasi.

»Le počakajta, saj se vama ne godí škoda.
Kadar bode Čudinova žaga prazna,
tedaj bode dovolj bolje z našim lesom!
Do zime bode zvalil Radrgar svoje hlode
nanjo, potem pa —«

»Pa pripravljajmo les! če se prevarimo,
nič ne dé, drugo leto je tudi še
čas.« Tako je odobraval Matevž Šimnov
nasvèt, in zadovoljno je pritrjeval Poličar.

Pri Radrgarju so na videz dobro gospodarili.
Deske so se dobro prodajale,
krčma in prodajalnica nista bili odprti
zastonj, s kratka: za enkrat jim je šlo
vse po sreči. Toda za naprej si Raddreher,
ki je že mnogo preračunil na
svetu, ni obetal najboljše sreče. Spoznal
je, da bode še pred zimo posekal ves
les po Čudinovih gozdih, potem pa
bode konec njegovemu delu. Koder je
namreč poprašal, ali mu prodajo kaj
lesa, odgovarjali so mu: »Ravno te dni
sem se pogodil s Poličarjem«, ali pa:
»Imam že z Repnikovim Matevžem besedo.«

»Kdo bi bil mislil, da so kmetje tako
prebrisani, posebno ta-le Poličar! Kar
čez noč mi je preprečil vse načrte! Če
mu bode žagal Šimen, zmorejo me. Jaz
nimam svojih ljudij, ki bi mi delali
brezplačno. — Mari bi se ne bil lotil
krčme, in Poličar bi mi ne bil storil
tega! Toda nazaj ne morem in tudi nečem!«
Tako je včasih ne baš veselo premišljeval,
potlej se pa zadovoljneje nasmehnil
ter si dejal:
»Posestvo si plačal, nekaj tisočakov
ti bode ostalo, e, lahko si jih prislužil.«
Po takih tolažilnih besedah se je vselej
nekam zamislil. Gotovo si je predočeval
v duhu številke, velika števila,
ki imajo na koncu ničle — čudo! ničle,
katere kaj veljajo.

Svojemu zetu Otonu pa vse jedno ni
dovolil, da bi šel v stalni pokoj.

»Služba je služba«, rekal mu je.
»Kadar se povrnemo v domovino, bilo
bi ti dolgčas, če ne bi imel nobenega
opravka.«

Oton mu ni ugovarjal, dasi je sicer
prerad kazal svoj učiteljski poklic. V
ono malo letih namreč, kar jih je preživel
med otroki, navzel se je bil neke
v družbi ne vedno ljube navade: vsakoga
je zavračal in mu nadležno usiljeval
svoje nazore. Tudi mladi svoji ženi
je večkrat oporekal, toda prav slabo se
mu je obneslo. Klotilda mu je naravnost
povedala, da nista v šoli. Sploh
bi bilo težko reči, da je bil njun zakon
srečen. Oton tega ni nikoli nikomur
trdil — menda tudi samemu nikdar
niso prišle take misli. Klotilda pa
si je večkrat na tihem grizla ustnice,
če se je spomnila Vida. Zato se je omožila,
da bi njega dražila, češ, saj bode
domov prišel, in gotovo ga bode jezilo,
ko bode videl, da sem ga tako lahko
pozabila. A njeno maščevanje Vida ni
bolelo: prav nič se ni pokazal v Zatišje.

V Ljubljani se je po večmesečnem
pridnem učenju, dejal bi, popolnoma
streznil. Bil je zopet nekdanji Vid. Živel
je kakor prejšnje čase za svoj vzorni
zdravniški stan. Le kadar mu je poletelo
dušno oko v rojstveno vas, bilo
mu je nekako tesno, vselej ga je nekaj
zbôdlo v notranjem.

»Klotilda — Cilika, o kolika razlika!«
Bolestno si je ponavljal ne jedenkrat
take vzdihe.

Razmere v domači vasi mu niso bile
neznane, saj je pri njih tudi sam sodeloval
po svojih močéh. Dogovoril se
je bil namreč s pogumnim in imovitim
meščanom, ki je bil pripravljen kupovati
desko. Samo o Ciliki mu ni poročil
nihče ne vesele, ne žalostne novice.
Oče mu je ni nikoli omenjal v pismih,
kakor včasih, ko so bili še sosedje, sam
pa si tudi ni upal vprašati, kaj dela.

Nekoč je sedel o prostem času za
mizo ter opazoval kanarčka v tičnici.
Ujeti pevec je skakljal po svoji ječi —
skakljal in skakljal, a bil vedno v ječi.
Podobno se je godilo Vidu: »Misli in

misli — nič ne izmisli.« Ugibal je, kako
bi se zopet sprijaznil s Ciliko. Pisal bi
ji — toda kmalu je zavrgel to misel,
češ, črka je premrtva. Najrajši bi bil
naprosil Šimna, da bi posredoval, saj
njemu je Cilika največ zaupala. Toda
kako bi se sešel ž njim? Domislil si
je slične zvijače, kakoršno je bila nekdaj
porabila Klotilda. Sedaj se mu je
prvič vrinila slutnja, da se je morda
Nemka tačas samo hlinila.

»Živega gada bi potreboval, pa ga v
mestu ni dobiti, ker imajo lekarnarji
samo mrtve. Šimen naj mi ulovi jednega
in prinese v Ljubljano!«

Te besede si je že zapisal med novice,
ko je končaval pismo, namenjeno
očetu. Pa premislil se je in vse raztrgal.

Lahkokrili kanarček pa je urno tekal
po svoji kletki, a prišel ni nikamor.
Tudi Vid se ni odločil za nobeno stvar.

Mučne negotovosti ga je vendar kmalu
rešilo sodišče, katero je pozvalo priče
zaradi Čudinovega in Repnikovega gozda.
Šimen in Cilika sta prišla z Repnikovim
Matevžem v Ljubljano pričat, da
sta res obe hiši sekali v onem gozdu.

Ob tej priliki se je posrečilo Vidu,
da je zvabil Šimna na svoje stanovanje.
Toda Šimen, ki je obsojal Vidovo nezvestobo,
bil je iz prva trši, kakor bi
bila Cilika sama. Redko je odgovarjal
staremu znancu ter ga malomarno poslušal,
ko mu je razkladal svoj razpor
s Klotildo. Sčasoma pa se je prepričal,
da se je Vid izpametoval, da se kesa
prejšnjega ravnanja svojega, in jezik se
mu je razvozljal.

»Nisem vedel«, dejal je že prijazno
se smehljajoč, »da ste se ji tako moško
odrezali. Prav ste storili, prav, da ste
luteranki v obraz povedali, kaj verujemo.
Jaz sem pa vedno s Ciliko vred
mislil, da vas je ona priseljenka prevarila
in popustila. Odkritosrčno vam
povem, da sem večkrat rekel o vas, pomislivši
na Ciliko: ‚Po pravici se mu
povračuje. Danes meni, jutri tebi‘. Ker
ste pa sami razdrli vez ž njo, in sicer
iz tako plemenitih vzrokov, žal mi je
prezgodnje sodbe svoje. No, to bode
Ciliko veselilo, bolj, ko ne vem kaj!«

Potem pa je drage volje povedal, kaj
je doslej počela Cilika.

»Da le one ni vzel, to me tolaži!«
Tak je bil po Šimnovem poročilu njen
najčešči vzklik, kadar se je ž njim ménila
o Vidu.

Poslavljajoč se pa je Šimen obljubil,
da bode Ciliki vse to povedal, da je
namreč Vid zopet tak, kakoršen je bil
nekdaj.

»Vse bodem dobro opravil, le brez
skrbi bodite! Cilika je dobra — kmalu
vam pridem povedat, kaj je rekla«, zagotavljal
je že med vrati in šel zadovoljen
od veselega Vida.

»Oba s Ciliko se malo oglasita pri
meni, predno odideta«, naročal je še
Vid.

Ciliko je jako razveselilo Šimnovo
poročilo. Dasi se je bila že navadila
svoje žalosti, vendar se je je rada iznebila.

»Hvaležna sem Bogu!« govorila je
iz srca, »da se je iztrgal iz mrež ône.
Če bi se prav za - me ne zmenil več,
vesela sem že zato, ker je ôno tako
dobro izplačal.«

Čeprav je Vidu vse odpustila, vendar
je Šimen ni mogel pregovoriti, da bi
šla takoj k njemu.

»Nekoliko ga je treba kaznovati«,
smejala se je nedolžno - poredno. »V
Ljubljani se ne zmenim čisto nič zanj,
v Zatišje naj pride!«

»No, kaj pa naj odgovorim spokorniku
v tvojem imenu, kaj?« popraševal jo je
Šimen, ko se je vračal sam k Vidu.

»Sama ne vém, kaj bi mu sporočila.
— Povej mu, naj kmalu domov pride,
da se kaj več pomeniva. Le reci mu,
da se mu ni treba ničesar sramovati,
saj vsak človek lahko kdaj zabrede. Pa
saj ti bolje véš: da nisem več huda
nanj, da je bilo v Zatišju dolgčas, kar
njega ni bilo doma —«

»Posebno tebi, je-li?« ponagajal ji
je Šimen, gledaje na uro. »Urno se mi
bode treba zasukati, da vlaka ne zamudiva.
Kar na kolodvoru me počakaj!«
In urno je odbežal.

Po njegovem odhodu pa se je zamislila
deklica v one čase, ko je imela
še mater, ko je še Vid zahajal k njim
v vas, in ko še ni bilo teh Nemcev-luterancev.
Nekaj ji je dejalo, da se še
povrnejo taki ali še lepši dnevi.

Vid je kmalu izpolnil Ciliki željo.
Neko saboto proti večeru je stopal po
domačih zatiških tleh, kjer ga že ni
bilo celo leto. Za Raddreherja in hčer
se ni menil, kakor pred letom dnij ne.
Pač pa se je rajši sprehajal po gornjem
koncu doline, od koder ni bilo
daleč do Gorjančeve hiše. Klotildo je
samo enkrat od daleč videl na sprehodu
z Otonom, a govorila nista. Zakaj,
kakor bi se bila sramovala pokazati
svojega moža, zavila je ž njim v
goščavo.

Za par dnij se je Vid vrnil v Ljubljano,
a vse bolj vesel, kakor prejšnjo
jesen.

V Zatišju pa so bili kratko po njegovem
odhodu možaki neznansko ponosni.
Toda ne zato, ker je vzrastel med
njimi Poličarjev zdravnik — velik gospod
—, marveč zlasti zato, ker je njih
sosed, Repnikov Matevž, dobil pravdo
ter pri sodišču užugal gosposkega človeka,
zemljemerca Raddreherja.

»Takega pa še ne! takega pa še ne!«
kričal je cerkvenik v zboru mož.

»Nismo še zadnji, Zatišenci, ne, čeprav
imamo v dolini skrite svoje hiše!«
pravil je samozavestno Gorjanec.

»Pravica je pravica«, poudarjal je zadovoljno
junak pravde, Repnikov Matevž.

Pri Raddreherju pa so se prav takrat
resno posvetovali, kaj bi bilo sedaj
početi.

»Oton! jaz in hči se odpeljeva précej
domov. Nečem, da bi se mi posmehovali
ti nevedni ljudje«, naročal je
zemljemerec zetu.

»Proč od todi, proč!« silila je tudi
Klotilda, katero je vse jezilo, odkar je
zopet videla Vida.

»Kaj pa naj počnem sam tu?« vpraševal
je njen mož kislega obraza.

»Kar je še lesa«, ukazoval mu je
Raddreher, »poprodaj ga. Tudi prodajalnico
in klet izprazni, nič ne dé, če
tudi malo pod ceno. Kadar bodeš vse
od hiše spravil, prodaj še poslopje in
posestvo! Nam je odslej nepotrebno.
Da bi v najem dajal, pa tudi nečem.
— Še nekaj! Med ljudi raztrosi novico,
da so me nujno pozvali na Češko, kjer
bodem gradil železnico.«

Poličar je videl drugi dan, da se je
peljal njegov sosed s hčerjo iz vasi.
Toda še na misel mu ni prišlo, da odhajata
za vedno.

Šimen pa je kazal Matevžu za vozom
in dopovedoval:
»Ali ti nisem pravil? Poglej, ako me
vse ne moti, gnezdo se že prazni. Izginil
bode kakor voda pri koritu. No,
dobro, da je zgradil železnico, sedaj jo
sam najbolj potrebuje. Čudinova žaga pa
bode imela kmalu novega gospodarja.«

Pa je bilo res tako. Mesec pozneje
je bilo klicano, da prodaja Walter Raddreher
nekdanje Čudinovo posestvo.

»Sedaj bi pa ne kupíl Čudinovine, ko
bi imel tudi kaj denarja, nikar, ko se

komaj branim, da me samega ne zapodé
iz hiše pod milo nebo«, razlagal
je neki poslušalec svoji okolici. »Gozdi
so posekani, po njivah pa je porastel
plevel. Sama hiša in žaga pa tudi nista
vredna Bog vé kaj.«

»I, pa ne pojdemo na dražbo. Saj
se dandanes zmerom lahko kaj kupi,
da ima človek le kaj pod palcem. Toda
tega ni, hm, hm«, odzival se mu je
nekdo drugi, tožeč svojo revo.

Komaj tretjina onih môž, ki so hoteli
kaj kupiti na prvi dražbi, prišla je
k drugi. Toda kakor prvič, tako so tudi
sedaj zastonj trgali podplate. V imenu
Čudinove Cilike je kupil Šimen vse skupaj
za nekaj več, kakor dva tisočaka.
Ko so namreč možje čuli, da želi Cilika
dobiti domačijo, niso ji dražili, zlasti
ker so vedeli, da je Radrgar dovolj prikupčeval
z lesom.

»To je pa čudno!« razlagal je možem
cerkvenik, ki je kaj več vedel, kakor
navadni ljudje. »Ne pravi se brez
pomena pri hiši ‚pri Čudinu‘ Tako nerazumljive
homatije se vršé pod to
streho, da ne morem drugega, kakor
čuditi se.«

»Pa je res čudno pri Čudinovih!«
ponavljali so zamišljeno drugi ter se
porazgubljali.

Okrog Čudina je bilo nekaj dnij potem
zeló živo, potlej pa kmalu izmrlo.
Oton in delavci so ostavljali in ostavili
Zatišje.

A ne dolgo zatem se je povrnila Cilika
na zapuščeni dom, in ž njo je prišel
Šimen v svojo nekdanjo službo. Pogostni
gostje so bili tudi Poličar, Repnikov
Matevž, včasih tudi Tine, Meta in
stara Repnica. Hodili so gledat, kakšne
deske, se bodo narezale iz Poličarjevega
in Matevževega lesa.

Samo Neža se ni hotela sprijazniti s
Ciliko in Šimnom. Matevž ji je sicer
obljubil novo krilo, kadar bode stržil
prvi denar za prodane deske, katere
bode izžagal Šimen na Čudinovi žagi,
toda zaman!

»Le hodite k Čudinovim, le, da zopet
ne bode mirú pri hiši!« togotila se
je doma. »Od tega soseda še ni bilo
nikoli nič prida za nas — pa nič ne
pomislite! Ali se ne spominjate «
In ponovila je vse stare žalostne zgodbe,
kajpada brez uspeha. Če bi ne bili njeni
domači toliko pametni, da so molčali,
izpolnile bi se bile pač lahko njene besede,
namreč ž njo bi se bili jeli prepirati.
Dobro, da jo je večkrat preropotala Čudinova žaga!

Šimen je sedel dan za dnevom, ne
redko celó pozno v noč na žagi ter
poln nâd zrl v prihodnost. Samo to
mu ni bilo po volji, ker ni tekel noben
mlinski kamen. Prej ni miroval,
dokler si ni uredil tudi mlina po svojem
vkusu.

V Zatišju so se vršile te premembe,
Vida pa je tudi tačas razveselila novica,
da je nastavljen kot okrajni zdravnik
dve uri od svojega doma.

Kar si je nekdaj slikal kot vzor, jelo
se mu je uresničevati.

»Delovat pojdem na deželo, med ljudstvo,
‚ki jezik moj mi govoriš‘! Ker
sem v zadnjem času tudi nekaj izkusil,
pomagal mu bodem vsestransko. Dal
Bog, da bi bilo res tako!« V takih mislih
se je pripeljal domov nekaj tednov,
predno je nastopil svojo službo.

»Cilika! pozabi popolnoma preteklo
leto, in srečna bodeva oba! Še pred
svojo blodnjo sem sodil, da si blaga
duša, in da bi te lahko popeljal pred
oltar. Sedaj čutim samo to, da sem ti
storil veliko krivico, katere ne morem
popraviti drugače, kakor — —« tako
je navdušeno in prepričevalno govoril
Vid Ciliki na njenem domu, proseč jo

njene roke. A ona mu je pretrgala govor;
rdečica namreč ji je silila na lice
ob Vidovih poklonih, in tako neumevno
ji je bilo pri srcu, da si je zaradi zadrege
večkrat pritrdila in popravila robec
na glavi.

»Kaj misliš, da bi se ne skesala, kakor
se je nekdo«, ponagajala mu je,
»ker me izkušnja uči, da se je kaj takega
že pripetilo? Vendar nikar ne misli,
da ti nisem odpustila. Tu je moja roka
v spravo!«

Stisnila sta si roki, da se spravita in
še kaj več potrdita. Sedaj pa pustimo
mlada srečna človeka, saj vemo, da si
imata mnogo povedati, če tudi ni bilo
tedaj nikakih novic, zanimivih za našo
dvojico. Mladost je mladost. Obrnimo
se rajši k starim veljakom!

Stari Poličar ni ugovarjal sinovemu
koraku, zlasti zato ne, ker mu je Šimen
zatrjeval, da pametno ravna.

»Prepričal sem se«, govoril je Šimnu
in mazal besede s pohvalo, »da ti vse
bolje premisliš, kakor jaz sam in drugi.
Samo malo nerodno bode zaradi hiše
pri Čudinu —«

»Nič nerodno!« ustavil se mu je Šimen.
»Polje in travnike obdelujta z Matevžem!
Na žagi pa Vida in Cilike ni
treba, dokler sem jaz ondi. Gostači se
bodo pa že dobili, da ne bodo sobe
prazne.«

»Pa naj bode tako, no«, udal se je
Poličar.

Ko je zatiški cerkvenik zvedel novico
o ženitovanju pri Čudinu, razveselil se
je ne malo, zakaj vedel je, da takega
ne bode več doživel. Stric Gorjanec pa
si je obetal par prav veselih dnij.

Vabili so tudi Miho domov, saj v treh
dneh bi bil lahko prišel. Toda namestu
njega je prišel list.

»Ves teden že nisem za delo. Nekaj
sem se polomil. Najprej sem si roko
preprijel in nategnil, pa sem vendar še
delal. Potem mi je pa padajoče drevo
nogo zlomilo pod kolenom. Skoro mi
je dolgčas po domu, ker mi nikdo dobro
ne postreže. Kadar bodem količkaj
mogel na noge, pripeljem se domov in
menda ostanem doma.«

»Šema šembrana!« izpregovoril je ne
baš preveč pomilovalno Šimen, čuvši
to novost, »šema šembrana, kaj si pa
vedno silil od doma! Sedaj ga bode
nemara vendar pamet srečala. Da bi
ga le!«

Ta žalna novica sicer ni ovirala poroke,
vendar pa je precèj ogrenila Cilikino
veselje. Toda razvedrila se je v
družbi svatov, katerim je Vid lepo napil,
opominjajoč jih, naj vedno delajo
zložno ter bodo pogumni in podjetni,
da jih tujci ne bodo izpodrivali. Kot
žalostno pričo te resnice jim je pokazal
Čudinove posekane gozde.

To so bili dnevi za cerkvenika!

»Saj sem vam pravil, da bode tako,
zakaj mi pa niste verjeli? Pri Čudinovih
mora biti gospoda, pa je! A taka gospoda,
kakor bode sedaj! Kdo, mislite,
je pregnal luteranca iz naše vasi? Jaz
sem ga, jaz! Jaz sem zvonil toliko časa,
da ga je moč zvonov odpodila. Saj zvonim
tudi, ko je huda ura, da toča ne
pobije!« Mož je bil toliko dobre volje,
da se ni spomnil posekanih gozdov.

* * *

V Zatišju se je povrnil mir po teh
dogodkih. Ljudje mnogo skupijo za les,
zakaj pravično in dobro jim plačujeta
Poličar in Matevž. Saj sta pa že tudi
vajena svojega posla, in vse se jima
posreči. Dan na dan vozi železnica deske,
katere je narezala Čudinova žaga.
Vid večkrat pride pogledat s Ciliko
k Čudinu ali Poličarju in se raduje veselih
obrazov po vasi. Cilika je sedaj

oblečena nekam na gosposko stran, ker
menda že mora tako biti, a njeno vedenje
je ponižno, lepo, kakor je bilo
vedno.

Ozdraveli Miha in Tine pa bivata pri
Čudinu, zakaj valita in prekladata deske
in hlode, kakor jima veleva Šimen. Ker
delata zložno, živí Tine prav zadovoljno.
Ko sta se pa nekoč njegov brat in žena
nekaj malega sprla, in je Meta Matevža
z jezikom užugala, razveselilo ga je
to takó zelò, da je celo jedno zapel,
namreč:

Če tudi se zemljemerec ‚Radrgar‘ nikoli
ne pripelje v Zatišje, pomnili ga bodo
vaščani vendar še mnogo let. Kadar se
bodo zarastli Čudinovi gozdi, pozabili
bodo morda še le neljubega jim gosta.