I.

Nar. pr.

„Mica, glej no, Mica!“

„Kaj?“

„Poglej no — brž poglej!“

„Kaj pa je takega?“

„Če misliš, hitro! Jej, ali vidiš?“

„Ti presneti otrok ti, kdo bi mu zaupal?“

„Jaz sem ga že precej časa opazovala. Najpoprej
je jemal iz zavitka sladkor. Ti ne veš, kako
je oblomil večji kos na vseh oglih! Manjše je pa
kar poskril po žepih. Res, kdo bi mu prisodil?“

„Pa da zna tako nagniti! To ti pije kakor
velik.“

„Jaz bi ga ne bila spila toliko v dušku.“

„Saj ima vino, čeprav je Sodovo, vendar
nekaj moči : ali temu otroka teče kakor voda.“

„Jeminasta, koliko si je naložil! O mati
usmiljena, pri taki hiši — pa že več suhih
klobas nimajo! Saj nese menda tudi klobase,
ali ne?“

„Kajpada, sedaj-le si bo ona postregla,
seveda prav na skrivnem, ker poslov ni doma
in otrók ni v hiši.“

„Kaj pa vino? Meniš, da ga bo sama cel liter?“

„Vino je najbrž zanj. Danes neče k Sodu,
preveč drugih ljudij je tam.“

Tako sta se pomenkovali — ni še veliko
let tega — nedeljo po sv. Janezu, pa ne tistem,
ki dan daljša, ampak tistem, ki ga krajša, koprivje-
jezični gostji Prvinove koče: Kotarjeva
Urša in Bremenčkova Mica. Zadnja je pred tem
pogovorom zajemala iz precejšnega lončka
kavo, toda ne hitro, kakor je bila sicer njena
navada, ampak pogosto je počivala ter se naslanjala
na mizo in si podpirala desno lice z
roko; neznansko jo je namreč bolel podočnik.

Zato torej ni tako naglo skočila k oknu, kakor
drugače ob prilikah, ko je bilo kaj videti. No,
sedaj je jela oči pasti na stvareh, ki jih je bil
nakupil Grebenov Tinček v gostilni pri Sodu,
in mahoma je pozabila, kako slastna je kava
in kako hudo je, če človeku zob nagaja. Šele
tedaj, ko jo je zavil osemletni Tinček namesto
v vežo proti skednju ter izginil za velikimi,
Škripajočimi vrati, zabolel jo je zopet podočnik.

„Oh, kako kljuje! Drevi se bom pokadila,
Če bo kaj odleglo. Da bi vsaj po noči mir
imela!“ Po tem vzdihu je sedla za mizo ter
se vnovič lotila kave. Urša pa je obslonela pri
oknu, jedla za malico velik kos kruha ter gledala
proti Grebenu in na cesto, kakor vselej,
kadar ni imela nujnega dela.

„Komu bi bilo prišlo na misel“, obrnila se
je po kratkem molku na pol proti Mici, „da
ne bo nesel nji. Vidiš, sami otroci bodo jedli
in pili! Kje so neki denar dobili?“

„Pa še povprašuješ!“ zavrnila jo je Mica
nekam osorno, ker prijela jo je sitna zaradi
bolnega zobú. „Kje neki? Ukradli so ga.“

„To se tudi meni zdi. Toda njemu, nji —
ko oba tako skrivata?“

„Ej, on in ona sta premetena, otroci pa še
bolj zviti.“

„Kaj pa, če bi bili stari vzeli?“

„Zapravljali bi pa njen denar.“

Utihnili sta za nekaj časa. Urša je molčé
gledala skozi okno. No, in to se mora priznati:
Prvinova koča je imela v tem oziru zelo pripravno
lego. Bila je sezidana ob vhodu v vas
Okroglo. Jedno okno je bilo obrnjeno proti
Grebenu, drugo proti cesti. Kdor se je znal
dobro sukati od okna do okna, ni mu zlahka
ušla kaka znamenitost.

I, Kotarjeva Urša je bila dobro vajena tega posla. Dasi že pri petdesetih,
vendar se je sukala kakor dekle. Bremenčkova
Mica je bila sicer precèj mlajša, pa
ni bila več tako gibčna; toda to ji ni nič škodovalo,
saj jo je Urša vselej o pravem času
poklicala.

Lep razgled je bil pač iz Prvinove koče,
to je resnica, a druge lepote bi zastonj iskal
na nji. Zanemarjena in umazana je bila znotraj
in zunaj. Stranski steni sta bili zidani, končni
pa leseni in menda svoje dni pobarvani; ali
stari ljudje več ne pomnijo tega. Tisti zidar pa,
ki se je lotil stranskih sten, umrl je najbrž,
predno ju je ometal; a naslednika menda niso
mogli dobiti, ki bi si bil upal dovršiti pričeto
delo. Prej ko ne ga pa še iskali niso, češ, da
ne bi kaj skazil. Skratka: omet pri Prvinovi
hiši ni še nikoli odletel in bi tudi pri najhujšem
potresu ne, — ker ga ni bilo.

Pred veznim pragom je bilo zmeraj vse navlečeno. Tu je
imelo svoj prostor tnalo, kad za dežnico, ki se
je na zveriženi deski pol lovila pol zlivala pod
kap; nekaj hlodov je tudi ležalo navskriž, sploh:
pred Prvinovo kočo nikakor ni bilo tako lično
in čedno, kakor bi se spodobilo pri vhodu v
Okroglo. Vas s šestdesetimi hišami — v ljubljanski
okolici — je namreč drugače prav lepa,
samo Prvinova koča jo kazí.

Toda za vse to so se presneto malo menili njeni stanovalci.
Lastnik, Prvinov France, se pa — ni maral.
Da so le prebivali ljudje v nji, pa mu je bilo
dobro. Nič ga ni motilo, če se je ta ali oni
sosed spotikal nad njegovo kočo.

„Gradú gostačem nimam za kaj zidati“,
povedal je na kratko svojo misel. „Čisto dobra
je koča; zakaj je pa vedno polna?“

Polna je bila pa zares leto za letom. Kdo
bi naštel vse, ki so že po pol leta, po jedno,
dve, tri leta prestopali njen prag? Cunjarica
Jera, dninar Primož in njegova sestra, tisti šepasti
Nace, potem zopet cunjarica Jera, zadnji
čas pa že več let Kotarjeva Urša in Bremenčkova
Mica s sinom Petrom. Tem poslednjim se je
stanovanje v Prvinovi koči posebno priljubilo.

Kraj vasi je bilo, ni videl vsak nepovabljenec,
kaj počnó; pa tudi daleč jim ni bilo, kadar so
šli po vasi plet, mlatit, ali Peter — kosít. Pa
za blizu ali daleč se še niso menili toliko, ampak
to je bilo pripravno, ker je bilo v Okroglem
dovolj gospodarjev, ki so jih radi najemali.

Mica in njen Peter sta namreč kaj težko služila
vse dni v tednu zaporedoma. Dva dni dela,
vmes dan počitka, pa zopet malo delati, a ne
dolgo, da se človek ne prevzdigne in pretegne
— táko življenje jima je bilo po godu, ker se
je nekaj prislužilo, pa vendar zeló malo trpelo.

Toda kjer ni veliko gospodarjev, ni, da bi si
kdo kar sredi tedna izmislil: jutri me ne bo,
moram si nekoliko oddahniti. Tu velja: „Delaj,
dokler te potrebujem, ali pa pojdi, dobim drugega.“

Seveda v Okroglem je bil vsakdo vesel,
da je le za nekaj dnij dobil delavca, ker so pri
več hišah povpraševali po njih. — Uršo je pa
zlasti to vezalo na kočo, ker je toliko videla
skozi njena okna.

Ali take sreče pa menda že davno ni imela,
kakor v nedeljo. Kruh v roki in med zobmi

— je gledala proti Grebenu tudi še potem, ko
ni bilo več Tinčka. Kmalu je jela zopet klicati:
„Mica, Mica!“

Le-ta se je sedaj hitreje primaknila k oknu,
sklenila roki in se začudila, da bi bil vsak,
kdor bi bil vpričo, trdil: nekaj nenavadnega
vidi Bremenčkova Mica. Pa je bilo res tako.
Podna vrata Grebenova so bila na pol odprta;
na podu pa so se vrteli Grebenovi starejši
otroci z nekaterimi drugovi, ti sparoma, ti pa
posamezno — z metlo; učili so se plesati.

„Oh, oh, to je seme! Pa da jim pusté!“
zgledovala se je Urša.

„Pusté, pusté, hm! On je zgoraj v svoji
sobi in je vesel, da ga nihče ne moti; ona je
pa v kuhinji in se tudi ne méni za otroke.
Zato pa je tako“, razlagala je Mica živahno,
zobna bolečina ji je zopet hipoma odlegla.

„To ti bodo otroci, to, naj še malo izpodrastejo!
Še sive lase bodo stavili njemu in nji.“

„Bodo, bodo, če le učakata. — Ti, glej jo,
Čegav je pa oni-le, ki si sedaj klobuk popravlja?“

„A tisti? Pri Štefanu se uči mizarstva; ne
vem, odkod ga je dobil.“

„Bodi, odkoder že, navihan je!“

„Zrel, zrel!“

„Pa ta-le Grebenova Pepa bo tudi ptica; le
poglej jo, kako je upehana.“

„Preživa je za svoja leta, vse preživa! Komaj
petnajst let, če jih ima, pa bi se še dvajsetletni
ne podalo. Jej, jej, kakšen je svet dandanes!“

„Kje je neki Meta, kaj praviš?“

„Hm, pri Sodu pleše, kje pa bo?“

„Saj res, saj res, danes je ples, ker so mlaje
prodali.“

„Drevi bo pa vpitje in razgrajanje.“

„Pa pretep in poboj.“

Tu zavriska nekdo in pretrga za hip gostobesedni
gostji. Prva izpregovori Mica:
„Vprašujeva se in ugibljeva, kje bi bila Meta,
vidiš jo tam-le s Petičnikovim.“

Res so se hladili na Sodovem vrtu fantje in nekaj deklet.
V sobi jim je bilo že prevroče in presoparno;
nekoliko bolj na strani menila sta se pa Petičnikov
Nace in Grebenova Meta.

„Kako sta domača!“ omeni Urša.

„Kar vpričo vseh se smejeta, kakor bi bilo
že vse dogovorjeno“, pripomni Mica.

„Koliko časa se pa že imata? Kaj misliš,
ali jo bo vzel, ali ne?“

„Kako dolgo? Ne vem, kdaj sta se seznanila.
Z ženitnino pa ne bo šlo tako gladko ne, kakor
si morda domišljujeta ta dva. — Poglej, že
zopet se smejeta.“

„Naj se, saj ju bo minulo! — Pa zakaj bi
se ne mogla vzeti? Petičnikova hiša je prva za
Grebenovo. Ne verjamem, da bi v Okroglem
kdo toliko premogel kakor Petičnik.“

„Prva hiša za Grebenovo — seveda je. Ali
pomisli: Greben ima že sedaj devet otrók, koliko
bo pa dal Meti?“

„E, tako pod nič ne bo njena dota! Kaj
ni Greben dvozemljak?“

„Dvozemljak, naj bo! Take dote pa le ne
bo mogel šteti Meti, da bi jo hotel stari Petičnik
pod svojo streho.“

„Če bo pa Nace zadovoljen ž njo in bo le
tiščal in tiščal za njo?“

„Naj še tako sili in pritiska, pod nosom se
bo obrisal, da veš! Stari Petičnik ima res da
let polno klet, kakor pravijo, ali je še trden,
še lahko živi, še. Pa le meni verjemi, da ne
bo dal sinu gospodarstva iz rok, ako si ne bo
izbral žene, ki bi bila njemu po volji.“

Tu pa začne Urša Mici na tihem šeptati:
„Meta je pretkana, da nikoli tega. Tako
ima priklenjenega Naceta, da ga vije, kakor se
ji poljubi. Meni se nekaj zdi.“

„No, kaj se ti zdi?“ pozvedovala je Mica
še tiše.

„Veš, meni se nekaj sanja — pa nikomur
ne pripoveduj —, da se bo za poroko mudilo.
Tistega pa stari Petičnik ne bo hotel, da bi
ljudje s prstom kazali za njegovim sinom, češ:
Petičnikov Nace pa Petičnikov Nace —“

„Ali meniš, da potemtakem privoli, naj se
vzameta?“

„Rad ne. Hudoval se bo, to je gotovo, ali
na zadnje se bo pa vendar-le udal.“

„I, kakor vedó in znajo, pa naj se, tam-le so.“

Malo sta obmolknili, potem je pa zopet
nekaj zaskrbelo Uršo :
„Boljše žene je vreden Nace kakor je Grebenova.“

„Slabejšo bi težko dobil“, bila je Mica čsto
njenega mnenja. „To bo imel križ ž njo!“

„Kaj meniš, da zná pošteno skuhati?“

„Jej, Urša, pa nobene stvari ne bo znala
prav v roke prijeti. Samo postopala in pohajkovala
bi kakor doma; toda pri Petičniku so
pridni: ne bo tako zložno živela, ne.“

„Moj živi dan, da je Nace tako kratkoviden!
Da bi le roko stegnil, pa bi se mu kar obešale
na prste, pa drugačne, ki so res dekleta, da
je kaj!“

„Križ božji, saj bi bila Meta tudi lahko
kakor so druge, na obraz in za postavo ji ni
kaj očitati; samo da bi bila le količkaj dela
vajena! Pa Grebenka jo je vso razvadila.“

„Ej, saj se ji že dobro vtepa! Štirinajst dnij
z Meto že nič ne govorita.“

„Jaz sem tudi že slišala. Pravijo celo, da
je Greben nji vzel gospodinjstvo in izročil Meti;
pa menda ni res.“

„Prav brez nič ni to govorjenje, ker Grebenka
pri Sodu vse na upanje jemlje.“

„Za božji čas, kaj ne, pri taki hiši, kjer bi
imeli lahko nebesa, pa je tako-le!“

„Če bi bila jaz ž njo, ne obstala bi pri
hiši za vse nič ne.“

„Kam pa hoče?“

„I, svet je velik; povsodi bi ji bilo zatorej
kakor doma.“

Mici in Urši bi skoro gotovo še ne bila
pošla govorica o Grebenovih razmerah, da ji
nista napotili na drug pogovor stara Grebenka
in njena prijateljica vdova Špela. Imeli sta
namreč ti dve lepo navado, da sta ob nedeljah
po krščanskem nauku molili v cerkvi še križev
pot ali pa sicer nekoliko pomolili, saj molitve
je vsak človek potreben. Potem pa sta hodili
počasi domov ter med potjo kaj pokramljali,
kako je, kako bi moralo biti in kako bi se ne
smelo goditi. Včasih sta celo za hipec obstali,
če je bila na vrsti važnejša stvar; in zakaj bi
ne, mudilo se jima ni nikamor.

Na oglu Prvinove koče sta postali, kmalu
se jima je bilo namreč ločiti, povedali si pa še
nista bili vsega, kar sta želeli.

Kotarjeva Urša, ki je bila menda gorka
vsemu svetu, samo sebi in Mici ne, začela je
brž brusiti jezik nad prihajalkama:
„To sta ti pravi! V cerkvi moli jedna bolj
ko druga, da bi človek dejal, dušo si bo izmolila,
tu pa opravlja, da jo je polna cesta.“

„Beži, beži“, pritrdila ji je Mica, „saj še ne
moli nobena. Samo gleda, kdo je v cerkvi.
Sicer je pa taka svetost lahka, kakor je, reciva,
Špelina. Ni res, lani sem ji plela strnišče dva
dni, saj veš, ne, kdaj je bilo?“

„Kaj bi ne vedela? Jaz sem bila takrat pri
Petičniku; me smo bile že v repi.“

„No, no, vidiš, takrat je bilo. Dva dni torej
sem ji plela, pa sama je tudi plela, ali le toliko,
da je migala in mene priganjala. Njivica je bila
majhna, kraji kratki, zvečer drugega dné je bilo
že dopleto. Kakor včeraj sem doplela, danes
na nedeljo me je pa vprašala tam-le pred
pragom iz cerkve gredé: „Koliko sem ti dolžna,
Mica?“ - „Po osem grošev sem imela oni
dan pri Grebenu“, povedala sem, kakor sem
mislila in je bilo res. Vidiš, pa mi ni dala osem
grošev od dne.

„Po sedem ti bom plačala, sama izprevidiš, da sem revica“, tako je tajila
denar in mi utrgala po grošu od dné. Takoj
takrat sem sklenila, da ji ne grem nikoli več
pomagat, če bi bilo, ne vem, kaj.“

„Take-le so, take-le so te pobožne ženice!
O dobro jih poznamo: moli pač, moli, izpod
palca pa ne dá. Seveda tako je lahko moliti,
ko sedi na denarjih.“

„Vidiš, Urša, to me najbolj draži: delavec
je vreden plačila; zaslužka mu ne sme nihče
pritrgovati — vse to vé, saj hodi vedno v cerkev,
ravná pa vse drugače.“

Špela in stara Grebenka sta prišli med tem
pogovorom že do razpotja. Špela se je poslovila
in hitela domov; stara Grebenka je tudi menila
tiho poiskati svojo sobico, kar spazi, da otroci
na podu plešejo. Seveda ji to ni bilo všeč, ker
tako se nedelje ne posvečujejo, zato je šla nad
nje ter jih začela oštevati. Toda ni opravila,
kdo vé, kaj. Kar je bilo ptujih, potuhnili so
se po kotih ali pa potepeno odšli s pôda.
Domači pa so ugovarjali stari materi, češ, da
nima pravice ukazovati jim, naj gre v svojo
sobico, ker tukaj ni nič njenega. Najbolj je
jezikala Pepa ter stari ženi celó zaprla vrata
pred nosom. To je kajpak starko opravičeno
razsrdilo; odslonila je pôdna vrata in stresla
Pepo, ki je bila preprevzetna, da bi stekla, za
ušesa. Sram jo je pa bilo, da bi jo kdo strahoval,
pa še vpričo drugih, in jela je vpiti in
jokati, kakor bi ji bilo odletelo pol glave. Potem
pa je drla naravnost v vežo tožit materi.

„Kaj pa že zopet imate, da ni mirú?“ vprašala
je mlada Grebenka Pepo.

„Tepel me že ne bo nihče, pa za prazen
nič“, ihtela je le-ta.

„Kdo te je tepel?“

„Mati.“

„Zakaj pa?“

„Za nič.“

„Kje so te dobili?„

„Na podu smo bili, pa so nas prišli tepst.
Kaj jim mari, če smo na podu?“

„Kaj mi mari?“ poprijela je Pépino besedo
stara Grebenka, ki je tačas prišla v vežo. „To
mi je mari, da taki otroci, kakor si ti, niso za
ples, ampak za molitev. Kje si bila pa pri
krščanskem nauku?“

„Pa bi me bili poučili. Ali me je bilo treba
brž za ušesa?“ odgovarjala se ji je Pepa.

„Vselej te bom, vselej, kadar se mi boš še
ustavljala“, pretila ji je starka resno. „To ti
povem, da ni lepo, če kdo starih ljudij ne
spoštuje.“

„E, staro godrnjalo sitno“, mrmrala je
mlada Grebenka po tihem, potem pa zavrnila
staro: „Veste, mati, moje otroke le pustite!
Ako bo treba, posvarim jih lahko sama.“

„Le potuho jim dajaj, a sebi pripiši, če
bodo tvoji otroci taki, da se Bog usmili“, dejala
je stara užaljena ter odšla po stopnicah v svojo
sobico. „Rada bi jim dobro, pa nečejo“, tožila
je sama sebi ter ravnala na mizi nedeljsko ruto.

Ko jo je pa shranila v skrinjo, zapazi, da je
nekdo nekaj premetaval po nji. Preiskuje skrbneje,
ná, pa vidi, da ji je precèj denarja ukradenega
iz nogavice, v kateri je hranila novce
za stare dni. Preštevajoč, koliko ji je vzetega,

stopi k oknu in zagleda pred drvarnico domače
otroke, ki so to popoldne že drugič zlagali za
vino in klobase.

„Nobeden drug kakor ti so
prišli med krščanskim naukom do mojega denarja“,
sklepala je brž ter se namenila, da vse
pové gospodarju, svojemu sinu Janezu, mlademu
Grebenu.

Zaklene skrinjo ter odpre
onostran veže svoji sobici nasprotna vrata.
Greben je spal na postelji; mati ga je morala
buditi.

Kaj se je govorilo in godilo pri Grebenovih,
tega Mica in Urša nista mogli ne slišati ne
videti. Zato sta toliko pridneje obdelovali otroke,
ki so bili sedaj skriti pri drvarnici ter tam jedli
in pili.

„Noben človek ne hrani več! Vse zajedó
in zapijó“, migal je jezik Bremenčkovi Mici.

„Taki paglavci, ki bi še vedeti ne smeli,
kaj je vino ali klobasa, pa si to naročajo!“
zdelo se je tudi Kotarjevi Urši nezaslišano.

„Kam pridemo, kam pridemo, če se svet
ne predrugači? Ko sem bila jaz v teh letih,
kakor so oni tam-le, bili so mladi ljudje veseli,
če so imeli kruh in večje praznike za poboljšek
kak krhelj ali suho hruško. Pili so pa vodo,
no, pustni večer in nekatere druge redke čase
tudi hruševko. Taki pa niso bili, da bi za vino
dajali. Jej, jej, kaj bo?“

„To je zato tako, ker stariši niso za nič.
Čemu jim pa dovoljujejo, da se potepajo vse
popoldne po vasi in za ogli? V cerkev naj bi
jih spodili, ko se nimajo pod milim Bogom
kam dejati.“

Kar nobene stvari se nista mogli zmeniti
Urša in Mica v miru, vedno ju je kaj motilo.
Sedaj je privpil Greben za svojo materjo iz veže:
„Le pojdite, pa nikoli več vas ni treba
nazaj!“

„Saj grem“, odgovarjala je jokaje stara
Grebenka ter stiskala ključe v koščeni desnici.
„Toda zapomni si dan, ko si mater zapodil
od doma.“

„Rajši sem, ne vem, kaj, kakor da bi še
kdaj prestopili ta prag. Tu sem jaz gospodar!„“
kričal je Greben čimdalje srditeje.

„Janez“, to so bile zadnje materine besede,
„če ne boš bolje skrbel za otroke ter jih ostreje
vzgajal, ne bodo nič prida. Lahko se zgodi, da
bodo tudi tebe pahnili otroci čez domači prag.“

„Prav je, le spravi naj se, kamor hoče,
sitnica sitna! Kdo jo bo vedno poslušal in se
je ogibal!“ Teh mislij je bila mlada Grebenka,
ki je v kuhinji za vrati ves čas poslušala, kako
se bo končal prepir med njenim možem in
staro.

Greben pa je zaloputnil vrata in šel jezen
v svojo sobo. Nič več ni legel, temveč trdo je
stopal od okna do vrat, da so kar šipe šklepetale.
Vest mu je očitala, da ni prav ravnal,
ker je bil tako osoren in nesinovski z materjo;
pa miril jo je s tem, da mora sam gospodariti
pri hiši, ne pa vsak.

„Poglej, Janez“, dejala mu je poprej mati,
„tvoji otroci so mi danes izmaknili pri treh
goldinarjih, sedaj jih bodo zapravili za pijačo.
Pa plešejo in skačejo po pôdu in kadé, še zažgali
bodo. Pokaži jim, da si oče. Moja beseda
ne pomaga nič.“

„Zakaj pa bolje ne zapirate?“ zadrl se je
nad njo Greben, ki je bil še ves zaspan in
čemeren. „Za druge reči sem vam pa gotovo
že stokrat povedal, da ne bodite tako sitni in
se ne vtikajte v vse, kar je treba in ni treba.
Svojo sobico imate, tam bodite. Drugo bom
oskrbel že sam.“

„Jaz sem tvoja mati, Janez, in če bi bil ti,
ne vem, kako velik gospod, moja dolžnost je
vedno, da te opomnim, če sam ne vidiš ali nečeš
videti vsega“, nadaljevala je stara Grebenka.

„To že davno vem, da ste moja mati, pa
tudi to vem, da otroci ljubijo prostost. Kdo
bi jim prepovedoval vsako veselje? Le nikar ne
pogrevajte starih stvarij.“

Tako sta začela. Toda ker je mati branila
svoje materinske pravice in ker je sin čimdalje
robateje in nedostojneje odgovarjal, odločila
se je stara Grebenka, da précej zapusti domačo
hišo, dasi je imela izgovorjen kót do smrti.
Sicer je pa že precèj časa obetala, da se preseli
drugam, ako bodo ravnali ž njo kot s kakim
napotjem.

Ta razgovor je menda Grebenu zvenel po
ušesih ter mu hudo očital zanikrnost pri izreji
otrok, in zato je tako divje korakal po sobi.
A da bi zaradi materinih opominov kaj predrugačil
pri hiši, to mu še na misel ni prišlo.

„E, kar je in kakor je, tako naj ostane“, dejal
si je nazadnje v tolažbo, pogledal, če je v žepu
kaj drobiža, pokril se ter odšel pri zadnjih
veznih vratih od doma, da se razvedri in premoti
pri pijači in, ako bo pripravna druščina,
z igro pri Sodu.

Bremenčkova Mica in Kotarjeva Urša sta
pa prav tisti čas ugibali, kam neki pojde stara
Grebenka.

„Hudega ji ne bo nikjer nič, saj ima denar“,
sodila je Urša.

„Še dobro bo živela in kesala se bo, zakaj
ni šla že davno od doma. Kaj meniš, to ji bodo
stregli, bolj ko bi bila domača!“ Taka je bila
Micina misel.

„I, slišiš ti, pa v Okroglem ni nikjer pripravnega
stanovanja zanjo.“

„Za dober denar se bo dobilo. Oh, če povpraša
pri Prvinovih, brž se bodo nekoliko
stisnili ter ji prepustili čumnato.“

„Tam bi jo pa nemara res radi vzeli pod
streho, samo če ne bo prej poprosila Špele.“

„O tisto pa že ne! Res, da sta prijateljici, ali
po klancu stara Grebenka ne bo hodila. Premisli,
petinsedemdeset jih že ima na hrbtu.“

„Pa je še trdna. Lože hodi, kakor jaz ali
ti. O, tak glas ima še, da se sliši čez sedem
podrtih gradov!“

„Kaj glas, če je pa noge ne nesó!“

„No — jaz ne vem, kaj bo storila.“

„Kar hoče.“

„I, veš, kaj ti pravim : Greben je prav grdo
naredil, da jo je na stare dni tako spodil od
hiše.“

„O, grdo, grdo! Sram ga bodi! In če bi ga
kaj izpreobrnilo, jaz mu to povem na vsa usta.“

„Glej jo! Nemara še doživiva, da se bo pri
Grebenu zasukalo. On matere ne spoštuje,
njemu kljubujejo lastni otroci, ž njo je v vednem
prepiru, molitve in cerkve ne poznajo dosti,
on pije, igra: to ne bo dobrega konca.“

„Saj že sedaj ni, kakor je bilo včasih, dokler
je še rajni gospodaril. Pa je že tako: Če ima
oče veliko denarja, ima sin večinoma malo
čednostij. No, Greben nima nobene.“

Pri zadnjih besedah so zaškripale duri, in
ženskima se je pridružil Bremenčkove Mice
Peter, ali kakor so ga ljudje navadno klicali:
Micin Peter. Triindvajset let je minulo predpustom
tistega leta — pa to je bila le govorica,
čeprav splošna — kar je poslala Bremenčkova
Mica nekaj h krstu, a poroke neki ni bilo ne
prej ne pozneje. Pa to se ni zgodilo v poštenem
Okroglem, ampak nekje daleč strani. Odkar
se je Peter z materjo udomačil med Okrogljani,
hvalili so ga, da je dober delavec, a samo tedaj,
če se mu hoče. Sicer so pa tudi govorili o
njem to in ono: da rajši jé in pije, kakor dela,
da se še ni prav dobro naučil, doklej sega meja
mojega in tvojega, in še nekaj takih nelepih
stvarij. Ker se ga je res včasih kaj ptujega
prijelo, prislužil si je še priimek: Peter Smola.

Sedaj se je vrnil od Soda, kjer je pil za
dva druga, čeprav ni dal polovico toliko za
mlaje, kakor njegovi tovariši. Zato je bil pa
tudi na vso moč dobre volje.

„Ženski“, tako je ogovoril Uršo in mater,
„ženski: ‚Repa, korenje — slabo življenje‘.
Nocoj bomo večerjali zajca. Le zasučita se!
Videli bosta, kakšen je: debel kakor polh!“

„Zakaj nisi že poprej povedal?“ karala ga
je Urša, pa ne preosorno, saj je vedela, da bo
tudi njo doletel besede vreden košček. „Poglej,
sedaj bi že lahko gorelo.“

„Kje si ga pa?“ pozvedovala je Petrova
mati kakor o čisto navadni stvari.

„E, kdaj, kje, komu — tisto ni poglavitno,
da sem ga le dobil. Da pa ne bosta še radovednosti
lačni, vama rajši povem: davi med
prvo mašo sem ga izpihal iz Petičnikovega
hleva.“

„Kaj je Petičnikovim za zajca?“

„Še pogrešili ga ne bodo, a mi se bomo
le dobro poživili ž njim“, olepšavali sta zapored
Mica in Urša tatvino.

Urša je šla zakurit, Peter pa je prinesel
izpod strehe ukradenega zajca. In ko se je v
mraku vzdigovala lahna meglica iznad zemlje,
kadilo se je tudi v Prvinovi koči z mize — od
zajca in krompirja. Peter je obiral zajčje kosti,
Mica in Urša pa poleg teh tudi Grebenovo hišo.
Prav dobro jim je teknilo.
Kako že govoré stari? Čujmo:

II.

Narodna.

„Kako si kaj spal, Greben?“ povpraševal je
drugo jutro Sod ob devetih svojega najboljšega
pivca.

„Po navadi, dobro“, odgovoril je le-ta. „Le
brž mi prinesi; saj veš, s čim si je treba piko
dreti.“

Sodu ni bilo treba dvakrat reči. Kmalu se
je vrnil s pol litrom vina in steklenico kisle vode. To je bila Grebenova vsakdanja dopoldanska
pijača.

„Jaz pa kar nisem mogel zastisniti očij“,
pričel je zopet krčmar, „tako neumno sem se
bil ustrašil.“

„Čudno je bilo pa res, da smo bili tako
črni, in nobeden tega ni opazil“, potrdil mu
je Greben. „In še danes mi je žal, da nismo
igre končali. Nekaj bi ti bil ujel, ali srčnega
kralja ali pa pagata.“

„Nič bi ne bilo tvojega, saj je bil moj mož
močen“, ugovarjal je Sod.

„Sedaj ti je lahko govoriti, ker veš, kakšne
liste sera imel. Jaz pa stavim, kolikor hočeš,
da bi bil Lojze nekaj zavrgel.“

„Mogoče — toda kaj, ko smo tako hitro
nehali! Buzarona, ona je mislila, da ima že vse
sam bognasvaruj v svojih krempljih!“

Prejšnji večer so namreč Greben, Sod in
Tokčev Lojze kvartali še čez polnoč. Ob pol
jedne jim prinese Sodova žena nove pijače, pa
kako se prestraši, videč vse tri igralce črne kakor
zamorce. Toliko da od strahú ni vrgla pijače
na tla. Igralci, ki so bili do sedaj tako zaverovani
v svojo igro, da niso nič drugega videli,
spogledajo se za trenutek in seveda tudi ostrmé.

„Kaj je pa to?“ — „Dètè treni, kakšni smo!“

„Bog in sveti križ božji, to pa ni kar tako!“

Ti vzkliki so se pobijali, in reči moramo, da je
bilo groza sicer ne bojazljive možake.

Šele gospodinja, ki se je že nekoliko pomirila,
razjasni jim zastavico, oštevajoč jih: „Pa
tudi nimate očij za nobeno drugo stvar pod
milim Bogom, kakor za tiste peklenske podobice!
Ali ne vidite, kako svetilka gorí in leté
saje na vas in po sobi? Kadar se vi zagledate
v igro, podrl bi se lahko svet, pa bi ne opazili!
Privij vendar luč, če ne bo še steklo počilo!“

Lotila se je na vse zadnje svojega moža.
Ta je vrgel zadnji dve kvarti po mizi in
storil, kar mu je žena velela. Greben in Lojze
pa sta se jela otepati po obleki in si z robci
brisati obraz.

„Vsega si kriv ti, Greben“, zavračeval je Sod
krivdo na svojega gosta, „ker ti luč nikoli
dovolj ne gori! Kaj ti je bilo treba vedno privijati
in privijati?“

„O, le počasi!“ branil se je napadenec;
„zakaj pa olja ne naliješ v svetilko!“

„Olja je bilo že toliko, da bi ga bilo zadosti
za ves večer“, oglasila se je zopet Sodovka,
„samo vas ni spraviti od igre. Kdaj je
že prazna velika soba, tu v tej sobici bi pa vam
igralcem kmalu morala goreti večna luč! Kolikokrat
sem že dejala, da bom kvarte sežgala,
pa jih bom res! Nocoj ste samo črni, jedenkrat
bo pa prišel sam črni po vas.“

Rekši je potegnila Lojzetovi kvarti in kupček
pred svojim možem ter jezno treščila pod mizo.

„Vse si zmešala“, očital ji je Sod bojazljivo.

„E, nama pa plačati ne bo treba“, tolažil
ga je Lojze.

„Drugič se bomo pa poprej s pijačo preskrbeli
in se zaklenili, da bo mir pri igri“,
menil je nič kaj vesel Greben ter si natočil
kozarec vina.

„Okno odpri, če ne se bomo še zadušili“,
ukazal je nato krčmarju ter zvrnil v dušku
pijačo.

„Spat se mi spravite, kdo bo vso ljubo noč
zaradi vas na nogah!“ zagodrnjala je krčmarica
jezno ter šla proti vratom. „Drugi ljudje“, jezila
se je še med vrati, „so kdaj siti. Ti pa visé
in visé!“

Igralci so ostali sami. Nekaj časa so še pretresavali
nenavadni dogodek, potem so se pa
vendar-le napotili počivat. Sod še spati ni mogel
to noč, kakor drugikrat; ni se sicer vznemirjal
zaradi nezgode s svetilko, ampak pa glavi mu
je jelo rojiti, da bi ga zaradi poznega igranja
in popivanja utegnil kdo naznaniti. Sklenil je,
da bo to pri prvi priliki Grebenu v misel vzel
ter ga pregovoril, da ne bodo odslej več igrali
in pili čez prepovedano uro.

In res je že to jutro Grebenu potožil, kaj ga bolí:
„Veš kaj, rad igram in lahko sedim zvečer
v družbi, samo samo — če me dobé...“

„Pojdi, pojdi, kolikokrat bi te že bili, ko
bi te hoteli! Sicer se pa za jedenkrat že kako
izrežeš. Le ne misli si vedno najhujšega! In
nazadnje, kaj pa koga boli, če pijem za svoj
denar! Toliko imam na obrestih, da vsak dan
zapravim lahko dva goldinarja, četudi z mazincem
ne ganem. In tebi nihče nič ne more,
ako ne greš spat s kurami.“

Tako je Greben pogovarjal Soda, ki se je kmalu otresel strahú
in zagotovil, naj ostane vse pri starem, češ,
naj bo, kar bo. Greben je bil vesel te obljube,
bal se je že, da bi se mu ne skazila najljubša
večerna zabava. Zato je zadovoljno segel na
okno za seboj, kjer je imel vedno pripravljeno
kredo, ter je naredil na mizi pod prtom drugo
črto. On si namreč v krčmi ni mučil glave s
tem, da bi si zapominjeval, koliko je že izpil,
ampak kolikorkrat je naročil novo merico, vselej
je naredil tudi novo črto.

Predno pa je izpraznil drugo merico, pride
ga klicat njegov sinček Tinček:
„Oče, domov pojdite, Prvinov Francè vas
čaka.“

„Saj bo počakal“, dejal je Greben malomarno
in sedel, kakor bi ga ne bil nobeden
vabil domov.

Tinček je prišel večkrat po očeta k Sodu,
to se je brž videlo, ker ga ni bilo nič sram v
ptuji hiši, kakor se godi po navadi otrokom
njegovih let. Kar poleg očeta je sedel in se
naslonil na mizo. In ko mu je Greben napil,
znal je tudi dobro storiti svojo dolžnost. V
zahvalo pa je povedal še to novico, da čaka
Prvinov z upreženim vozom.

„Z vozom?“ zavzame se Greben. „Kaj pa
—“ Ali nagloma se domisli, da bi ga bila
utegnila poslati mati po svoje stvari. Čisto je bil
že pozabil, kaj se je bilo zgodilo prejšnji dan,
sedaj se je pa vnovič oglasila vest.

„Še jedenkrat stopi v klet!“ zaklical je Sodu
in začrtal v tretje na mizo.

Sod je le predobro poznal Grebena in njegove
razmere, tudi to je že ujel na ušesa, da
je šla stara strani, zato ni hotel drezati v sršenovo
gnezdo, marveč brž si je izmislil nov
predmet.

„Ti, Greben“, pričel je, vrnivši se z vinom,
„ugani, kaj mi je prišlo na misel?“

„Pametnega menda nič“, piknil ga je Greben.

„Ali pa, kdo ve?“ ni se dal užaliti prvi.

„No, kaj takega torej? Le urno povej!“

„Vidiš, sedaj si pa že nestrpljiv, pa si
rekel, da ni bilo nič prida. — Kaj se ti zdi,
ti že veš, ker veliko bereš, ali bi se dalo tako
napraviti, da bi se vino lahko v sobi točilo,
čeprav bi bil sod v kleti. Jaz že nerad pête
brusim po teh nerodnih, strmih stopnicah. In
kakor me sam vidiš dan na dan, moram včasih
tolikokrat doli, da ne vem števila. Kar tako bi
naredil, kakor je pri vodnjakih, samo to mi ni
prav, ker bi vsak lahko navlekel; prehitro bi
mi posode posušili.“

Sod ni zgrešil svojega namena. Greben je
res včasih pogledal v kako knjigo, celo po ljubljanskih
šolah je v mladih dneh nekaj let hlače
trgal, nemški mu je tudi še nekaj šlo, zato je
začel sedaj na dolgo in široko dopovedovati
nalašč strmečemu Sodu, kako bi se to naredilo,
kakšne prednosti bi imela taka naprava, opozarjal
je na hibe in se zamudil še pol ure v krčmi.

Prvinov Francè se je pa tačas že silno dolgočasil
pred Grebenovo hišo in nič manj njegov
konj, ki je jezno bil s kopiti ob tla. Saj sta
se pa tudi že lahko načakala v več kakor pol
uri! Ni rad hodil Prvinov okrog Grebenove
hiše, pa še takrat, kadar je, bil je skoro vselej
nevoljen.

To dopoldne je prišel po opravo stare
Grebenke, ki se je bila naselila pri njem. Prav
rad je sicer ni sprejel, ker je imel prevelike
sobe, da bi ji bil celo odstopil. Ker je pa rekla,
da je lahko kar pri drugih, udal se je, češ,
dober je krajcar, kjer se dobi.

Vendar précej v nedeljo ni hotel hoditi po njeno ropotijo,
nekaj zato ne, ker se v nedeljo ne spodobi
seliti se, nekaj pa zato, ker se ni nič mudilo,
saj toliko cunj so še imeli pri hiši, da ji ni bilo
treba ležati na goli klopi.

„Kar je v sobici, vse poberi, podobice tudi“,
naročala mu je stara Grebenka ta ponedeljek,
ko je napregal konja, ter mu dala ključ svoje
sobice. Toda, dasi je imel ključ s seboj, kmalu
bi se bil vrnil prazen. Grebena samega namreč
ni našel doma.

Kar brez prič si pa ni upal v sobo stare;
človeka ni videl nikjer nobenega, kakor bi bili
vsi izmrli. Veža, kuhinja, družinska soba — vse je bilo sicer do kraja odprto, pa žive duše ni
bilo nikjer.

Francè trdo stopi po veži, pogleda
še v sobo in glasno zakliče: „Kje vas je kaj?“
ali nihče mu ni dal odgovora.

Ker zasliši v kuhinji neko čvrčanje, stopi preiskovat še tje.
In glej, tu najde gospodinjo, mlado Grebenko,
ki je nekaj kuhala ali kali. Sedela je na stolu
in si podpirala glavo. Bila je že dalje časa
bolehna, nezadovoljna in samosvoja, zato se tudi
Prvinovemu ni oglasila. Šele sedaj, ko jo je
naravnost vprašal: „Kje je pa on?“ povedala
je, da ne ve.

„Stara mati so me poslali, da poberem njih
reči.“

„Jaz nimam ključa.“

„Saj sem ga s seboj prinesel.“

„No, potlej pa stôri, kar hočeš.“

„Stôri kar hočeš“, ponavljal je France sam
za-se ter šel ven pred vežo. „Drugo bi že znesel
na voz, skrinja bo pa gotovo pretežka! Da bi
le kak otrok kje bil, saj jih imajo celo kôpo,
a sedaj, ko bi ga rad, ni nikjer nobenega! —
I, kakor tat pa vendar ne bom vozil od hiše“,
sklenil je naposled, „saj daleč ni nobeden.“

In res dobi kmalu nato za hlevom Tinčka, ki
je obiral sosedovo češnjo.

„Tinček, ali veš, kje so oče?“ povpraša
otroka.

„Mislim, da so zgoraj v sobi“, odrezal se je
ta in hitel trgati češnje.

„Tam jih že ni.“

„Potem so pa pri Sodu.“

„Pojdi, pojdi, pokliči jih. Jaz moram biti
pri konju.“

„Majhno potrpi, tako dobre so te-le črnice.“

„Kaj pa, če te sosed zaloti?“

„I, teči bo treba.“

Počasi se je vendar-le spravil z drevesa ter
šel k Sodu. Ali predno se je vrnil z očetom,
minulo je dobre pol ure.

Prvinov je nekaj časa pogledoval, kdaj se bo prikazal izza ogla Greben,
pa ga le ni bilo in ga ni bilo.

„Še jedenkrat se ne bom pripravljal“, odločil se je, čeprav
malo jezen, „ker sem že tu, bom počakal.
Morda bi drugič ne naletel nič boljše.“

Naslonil se je na lestvo svojega voza in čakal in mislil.
Misli se podé včasih čudovito hitro po glavi.
Koliko jih pride in odide v pol uri! Tudi
Prvinovemu Francetu so se menjavale kaj hitro
in različne:

„Pri tej hiši bi lahko balo nakladali —
Metino — in jo zapeljali k Prvinovim. Greben
bi bil dal Meti par tisočakov za doto, in Prvinovo
posestvo bi bilo précej prostejše. In če bi
še ne bilo dovolj, poprosila bi z Meto Grebena,
naj posodi. Hčeri in njenemu možu bi vendar
ne odrekel posojila. Pa bi se pri Prvinovih
zopet kakor nekdaj dobro gospodarilo. — — Ali,

ali! Meta mu je naravnost odbila, češ, da ima
že drugega izbranega. Greben pa se mu je
smejal, v obraz smejal!“

In bolestno se je nasmejal ta trenutek tudi
Francè. Pa kmalu se mu je premenil smeh v
poteze, ki so izražale skrb. To so storile nove
misli, ki so se pridrvile v njegovo glavo.

„Še štirinajst dnij! Kočo bo treba prodati.
Morda pa še dovolj ne bo? Bog znaj, kako po
ceni pojde! In četudi plačam tega trdega Grebena,
koče pa le ne bo več pri hiši. Prvinova
lepa domačija bo razkosana — škoda take domačije!
I, saj so imeli oče še na posojilih, pa je
šlo vse! No, to naj bi se bilo še zapravilo, da
bi le toliko dolga ne bilo! Ali štiri tisoč dolga!
In Grebenu po osem od sto!

Ne da bi očetu kaj očital — Bog jim daj
dobro! ali čudno so pa vendar-le gospodarili.
Dokler so vozarili s štirimi konji, saj se je
vendar nekaj zaslužilo. Kajpak da se je, saj
takrat so deli na stran, kar so. Pozneje pa
— — kdo bi jim zameril ? Vozniki so dobro
živeli, oče so se tudi navadili takega življenja,
in to jih je zakopalo v dolgove. Neznansko
hitro pa raste dolg! Pred petnajstimi leti je bila naša hiša še čista, danes gre pa vse čezme:
daj, daj, vrni, plačaj! — Kako rad bi dal!
Gotovo rajši, kakor oni vzamejo, da bi le imel!

Toda kje naj dobim? Kar pridelam, še za
delavce in davke ni kaj. Obresti, obresti, te me
moré! Ako jih pa ne dam o določenem času,
brž me rubijo in mi prodajajo. Bog se usmili!

Morda bi se še rilo, če bi nas bilo domačih
dovolj za delo. Toda sama z materjo — kaj
hočeva? Urša služi pri Petičniku. Ta bi dobro
pomagala, pa samo za jed nerada dela, a plačila
ji ne morem dati. No, saj ji ne zamerim. Dote
ne bo imela posebne; ako si sama ne prihrani
in prisluži, vedno bo ubožica. Vsak gleda najprej
za svoj kruh, kaj bi se! — Druga sestra, Franca, je sicer še doma, toda tudi ni doma. V tobakarni pač dobro služi, ali sebi, jaz jo pa pri delu le težko pogrešam.

O, samo štirinajst dnij še! Škoda bo koče,
škoda! Potem še te najemnine ne bo, ki mi
vselej tako prav pride. V štirinajstih dneh
moram se oženiti ali dobiti vsaj petsto na posodo,
da ustavim dražbo.

Hm, oženiti se v štirinajstih dneh! Včasih
so pač pravili, da moški vsak lahko dobi žensko,
če jo le hoče, ženska pa ne tako lahko moškega:
toda jaz izkušam, da ženske ni tako lahko najti.
Primerne ženske — seveda! Če ima malo, táke
ne morem vzeti. Da bi bila bogata, take bi
potreboval, pa od imovite hiše z obilno doto

nobena neče k nam, ker se ji zdi, da bo preveč
trpljenja. Samo žensko brez denarja bi že priženil,
kadar bi hotel, ali jaz potrebujem denarne
neveste, pa je ni ...

Kaj bo neki ona tam pod Ljubljano rekla?
Jutri, če ne že danes, bo odgovorila. Pa četudi
povoljno odgovori, ko se pa še desetkrat lahko
premisli! In še ljudje vsaki brž odsvetujejo!
Ako bi poravnal najnujnejši dolg, nič hudega
bi ji ne bilo, nič!

Neumna se mi zdi že vsa ta ženitev. Koliko
sem že dal Lucijinemu Janezu, ki me hodi
ženit, pa je bilo še vse zastonj! Vsakovrstne
izgovore sem že slišal: Naša je še premlada,
odrinimo še za jedenkrat, saj se še lahko zmenimo,
kadar hočemo. Drugodi so me odgnali
z besedami: Čakajmo z ženitvijo, da deklica še
nekoliko izpodraste. In zakaj so mi tako odgovarjali?
Samo zaradi dolgov, ki se držé moje
zemlje!

Kdor nič nima, ta je povsodi in vselej
tepen. A kdor ima pod palcem groš, ta je mož.“

Takih in jednakih mislij je bila polna glava
Prvinovega Franceta, vmes pa ga je pogostoma
obšla nevolja, ker Grebena le še ni bilo.

„Kako težko zapravlja! Zakaj ne dá meni
tega, kar ima vsak dan preveč?“ povprašal se
je. „Kako bi jaz potreboval, kar njemu prav
nič ne tekne!“

Naposled Greben vendar-le pride.

„Kaj bi rad?“ povpraša Prvinovega, pogleda
ga pa ne.

„I, saj veste“, reče ta, „po materino pohištvo
sem prišel. Odslej bodo nekaj časa pri
nas.“

„Naj bodo, kjer hočejo. Kar poberi! Vzemi,
kar se ti ljubi!“

„Pa bom.“

Stopila sta v prvo nadstropje, in Prvinov
je odklenil sobico stare Grebenke ter jel nositi
na voz, kar mu je prišlo v roke. Greben pa
je hodil po veži in žvižgal.

„Skrinje pa sam ne zmorem. Malo boste
prijeli“, obrnil se je, znosivši že vse drugo na
voz, h Grebenu.

Greben ni rekel ne bev ne mev,
ampak molčé pomagal Francetu. Sredi stopnic
pa mu je zmanjkalo tál, da je padel, in skrinja
mu je lopila na levo nogo.

„Tristo samih —!“ zarentačil je jezen. „Ni
dosti, da mi stara vedno nadlego dela, še nogo
naj si pokvarim zaradi nje!“

Počasi je zopet vstal, a skrinje se ni več
dotaknil. Otipaval je nogo, kateri se pa ni
zgodilo drugega, kakor da je bila malo pretisnjena
in obdrgnjena.

„Potisnite skrinjo še nekoliko, kaj naj jo
pustim tu na stopnicah?“ prosil je Francè
skrajno nevoljen.

„Za staro ne ganem prsta“, bil je Grebenov
kratki, pa odločni odgovor.

Sedaj pa je bilo Prvinovemu tudi dovolj.

„Veste, kaj“, bruhnilo je iz njega, „veste,
kaj vam povem, Greben! Naša hiša jedenkrat
ni bila nič slabejša kakor je sedaj vaša, pa
vendar sedaj komaj diham zaradi dolgov. Bog
vé, kako bo še kdaj pri vas. Kdor je do lastne
matere tako trd in neusmiljen, kakor ste vi,
tak gotovo ne bo imel sreče. In če vam samim
Bog prizanese, tepel bo vašo hišo in otroke.

Nič bi ne rekel, da samo mene tako stiskate
in niti do novine nečete počakati za obresti:
ali, da tako slabo spoštujete svojo mater, to je
grdo, prav grdo, Greben, da bodete vedeli.“

Greben je prebledel pri teh besedah, pokazal
Prvinovemu vrata in zavpil: „Ven, tukaj ni nič
tvojega!“

„Skrinja pa tudi vaša ni, ampak vaše uboge,
stare matere, in to bom vzel!“

Rekši je odšel urno od Grebena in se kmalu vrnil s Petičnikovim
delavcem, da mu je pomagal dejati
skrinjo na voz. Potem je zaklenil sobo stare
Grebenke, odprl nasprotne duri, kjer je prebival
Greben ter mu rekel:
„Sedaj sem pa že vse naložil. Kar sem vam
na dolgu, bodete že dobili v štirinajstih dneh:
ali bom toliko odprodal, ali pa drugje dobil
na posodo. Le brez skrbi bodite! Ob denar ne
bodete! — No, saj ga bodete kmalu potrebovali.

O Meti ljudje nekaj govoré, da jo bodete še
ponujali, pa kmalu, čeprav ste jo meni odrekli.
Ali ste slišali?“

„Izpod moje strehe strani! Še jedenkrat
pravim, če ne —!“ togotil se je Greben ter
pograbil stol. Toda Prvinov ga ni čakal, ampak
že držal za vajeti in prigovarjal konju: „Hi, hi!“

„Dobro, da sem mu povedal, kar mu gre.
Neusmiljen človek je ta Greben, naj reče kdo,
kar hoče. Če bo doživel starost, učakal bo še
marsikatero bridko uro; oj, ti otroci njegovi.“

Take misli so navdajale Franceta, ko je peljal
selitev stare Grebenke.

Greben pa je bil grozno razburjen. Prvič
je použil to jutro preveč pijače, potem so ga
zbodla resnična očitanja Prvinovega Franceta, in
na vse zadnje je začel še o Meti premišljati.

„Kako je neki z dekletom?“ povpraševal se je.

„Zaradi tebe storí, kar hoče“, očitala mu
je vest. „Do polnoči te po navadi nikoli ni
domov; kaj počne sicer, tudi ne vprašaš. Ženi
ravno tako nič ne naročiš, naj pazi na otroke.
Mogoče je vse —.“

„Še danes jo moram izprašati“, sklene
Greben ter jezno pogleda na uro. „Kako pa
hodi iz Ljubljane, ker je tako dolgo ni. Druge
so že ob devetih doma, Mete pa še sedaj ni,

in vendar je že blizu jednajstih. Vidim, da jo
bo treba bolj v strah vzeti.“

Ta hip pa je pridrdral mlekarski voziček
pred Grebenovo hišo; Meta je bila doma. Vroče
ji je bilo, pa ne zaradi prehitre vožnje, tudi
ne zato, ker si je bila v Šiški pri „Raci“ privoščila
nekaj pive, temveč to dopoldne je bil
drugačen vzrok njenega razbeljenega lica.

Zvedela je namreč pri prijateljicah, ki so
kakor ona vsak dan vozile mleko v Ljubljano,
da je v Judovskih ulicah sloveča ženska, ki za
štirideset krajcarjev pové, kako se bo človeku
godilo. In k tej ženski se je zatekla to dopoldne
v Ljubljani. Napovedano ji je bilo pa to-le:

„Ti, dekle, boš še prav srečna, toda kar
naenkrat še ne in tudi ne posebno za dolgo
časa. Omožena boš dvakrat. Prvič boš vzela
vdovca, drugič samca. Oseminštirideset let stara
boš pa umrla.“

Mnogo je slišala Meta o svoji bodočnosti
za bore štirideset krajcarjev. Ali je verjela? Je
in ni.

„Saj to ni nič“, reklo ji je nekaj; „po čem naj
bi ženska to spoznala?“

Kmalu pa je bila zopet drugih mislij. „Morda pa res Petičnikovega
Naceta ne bom précej dobila; mogoče, da bi
me dali najpoprej kakemu vdovcu, ki bi pa
kmalu umrl, in bi me šele potem Nace vzel.“

Takega in podobnega ugibanja je imela vso
pot iz Ljubljane do doma dovolj, in še doma
je računila, koliko let bo še na svetu, če res
že z oseminštiridesetim letom pride smrt ponjo.
Prekladala je mlekarsko posodo iz jerbasa, ki
ga je bila prinesla z vozička v vežo, ter ugibala
o svoji bodočnosti. Kar najedenkrat zasliši klic
očetov:

„Meta, gor pojdi!“

To je bilo nenavadno. Oče je ni nikoli
klical v svojo sobo; kaj bo neki danes? Nekoliko
v skrbeh stori, kar ji je bilo rečeno.

„Zakaj te pa tako dolgo ni iz Ljubljane?“
povpraša oče trdo.

„Dolgo?“ izgovarja se hči. „Kar najedenkrat
tudi ne morem vsega obletati. Saj veste, tri
bokale mleka oddam v Florijanskih ulicah, dva
ga imam prodanega v Trnovem, potem moram
pa prav tje doli k sv. Petru. Kaj bi se ne zamudila!“

„Druge so že večinoma ob devetih doma.“

„Lahko so, ker gredó poprej od doma.
Drugodi zjutraj vstanejo in brž gredó, ker jim
matere že vse pripravijo. Jaz moram pa sama
posodo nalivati, sama pomolzti, da sem skoro
vselej zadnja. Kako bom potem prva doma?“

Greben temu opravičevanju svoje hčere ni
mogel ničesa ugovarjati, čeprav ni bilo vse tako
resnično, kakor je Meta trdila. Res, da je imela
veliko potov po Ljubljani, toda nekaj je bilo tudi nepotrebnih, kakor recimo oni v Judovske
ulice, ali počivanje pri „Raci“.

„No, saj zaradi tega ti nič ne rečem“, prevrgel
je Greben besedo, „ali druge reci, ki jih
čujem o tebi, me jezé. Kaj pa počneš, da te
ljudje po zobeh vlačijo?“

„Jaz nič ne vem“, odrezala se je Meta, dasi
se ji je précej zdelo, kam meri oče.

„Nič ne veš?“ pogledal jo je Greben ostro.
„Drugi pa vedó in govoré, da —, da ni vse
s teboj, kakor bi imelo biti.“

„Moj Bog!“ zajoče Meta, „kdo se je lagal
o meni? Meni vest nič ne očita.“

„Prvinov Francè mi je ravnokar očital, da
nisi poštena, da te bom v zakon še ponujal“,
povedal ji je Greben, ki se mu je jokajoča hči
že smilila.

„Oh, Prvinov!“ vzklikne Meta. „Ta me ne
more, odkar sem ga odbila. Saj mi niste nikoli
rekli, naj ga vzamem. Za to obrekovanje ga
bom pa tožila.“

„Naredi, kar hočeš! Samo to si zapomni:
Ako bi jaz kdaj kaj zvedel o tebi, kaj nepoštenega
— to si zapomni, da bova ropotala, da
ne vem, kaj bi storil —! Le pojdi za sedaj.“

Meta je šla in précej napisala pismo Prvinovemu
Francetu. Tinček ga je nesel še pred
poldnem k Prvinu. Kakšno je bilo to pismo,
misli si častiti bralec sam lahko. Če bi bile
besede kôli ali polena, Prvinov Francè bi bil
mrtev, predno bi bil prebral polovico. Ker pa
besede od papirja niso odskakovale, zgodilo se
ni Prvinovemu nič žalega in upal je, da mu
tudi pri sodbi ne bodo nič mogli. Kar je rekel,
slišal je drugod. Ako so drugi lagali, zagovarjali
se bodo tudi drugi. Francè je pismo strgal,
delal, kakor bi ne bil dobil nobenega pisma,
in molčal.

Ob štirih popoldne pa dobi že drugo pismo,
a to ne iz domače vasi, ampak izpod Ljubljane.
Pisala mu je namreč hči bogatega posestnika,
kateri se je ponujal za ženina; toda tudi ta ga
ni hotela. Pismo je govorilo, da si mora še
premisliti, pa da jo mati še težko pusté od hiše
in več podobnih izgovorov. Francè je razumel,
kaj pomenja pismo, in vzdihnil: „Torej res ne
bo drugače, kakor da odprodam kočo in nekaj
zemlje. Zgôdi se, kar se hoče. Delam, kolikor
morem. Ako ne morem več, pa ne morem.“

Šestindvajset let je imel takrat Prvinov
Francè. Zal, priden in pošten mladenič je bil.
Njegovo posestvo je bilo lepo, veliko, nekdaj
prav dobro, samo sedaj čez in čez v dolgéh.

Da bi bil znal oče kaj varčevati, Prvinova hiša
bi bila izmed prvih v Okroglem. O, nekdaj so
Prvini moževali! Saj že hišno ime kaže, da je

bila Prvinova hiša izmed prvih zidana in tudi
po imetju prva. Toda kadar je gospodarstvo
zavoženo, potem je križ; Prvinov Francè to vé
in izkuša, ali kaj, ko ni nikjer pomoči.

„Še pri Petičniku poskusim“, dejal je sam
sebi po večerni molitvi. „Ako mi pa tudi tam
izpodleti, potem ne vem, kaj bi počel.“

Temačno je že bilo, ko je stopal tisti večer
Francè k Petičniku. Rožni venec so molili, ko
je prišel pod okno. Počakati je moral konec
molitve. Rad je sicer molil, toda Petičnikova
večerna molitev mu je bila pa le silno dolga,
in sicer zato, ker je težko čakal, kaj mu poreče
Petičnik.

No, od začetka mu je šlo še nekaj po sreči.
Vsi so odšli iz sobe, sam Petičnik je obsedel
za mizo. Francè, ki je videl skozi okno, kaj
se godi v hiši, hitro porabi priliko, da bi brez
prič govoril s Petičnikom.

„Ne bom rekel, da bi ti ne mogel posoditi“,
odgovoril mu je Petičnik na njegovo prošnjo
naravnost in odkritosrčno, „ali pomisli, da ti
s tem ne bo Bog vé koliko pomagano. Kaj bi
prekladal z rame na ramo! Ako tam ne zmaguješ
obrestij, tukaj jih tudi ne boš.“

„Če se pa dobro oženim“, segel mu je
Francè v besedo.

„Tisto je, če se dobro oženiš. Ali to ni
gotovo. Zato ti jaz svetujem: le prodaj. Imel
boš manj trpljenja, manj davkov. Kaj boš najemal
in plačeval delavce! Kdor dela s ptujimi
ljudmi, dela dandanes gotovo v izgubo. Le poslušaj
me.“

„Saj vas moram“, udal se je Francè ter
žalosten zapustil Petičnika. Na postelji pa je
še dolgo premišljeval svojo usodo ter vzdihoval:
„O, jaz ubogi kmet, kaj čem jaz začet’?“

III.

Narodna.

Od sv. Katarine so se gnali črni oblaki,
od katerih si Okrogljani nikoli nič prida ne
obetajo.

Petičnik pa se ni veliko menil za
oblačno ali jasno nebo, tudi ne za megle, ki
so se zbirale od juga ali severa, ampak najbolj
se je zanašal na svojega ‚psa‘. V mladih dneh
ga je bil namreč popadel Grebenov pes; ni mu
storil kdo vé kaj hudega, saj se je rana zacelila
v dobrem tednu, toda strah ali kaj, mu je pa
le ostal v kostéh. Dostikrat ga je trgalo po nogi
že dan ali včasih celó dva dni pred slabim
vremenom. Ta njegov ‚pes‘, kakor je imenoval
trganje v nogi, bil mu je precèj zanesljiv vremenski
prorok. To jutro ob pšenični žetvi se
je torej jelo napravljati k hudi uri.

„Nič ne bo sile, dekleta“, dejal je žanjicam;
„kar brez skrbi bodite, moj ‚pes‘ nič ne laja.“

Kotarjeva Urša pa, ki je že dva dni žela
pri Petičniku ter se bila že naveličala, da je
bilo joj, postavila se mu je brž po robu:
„E, oče, vaš ‚pes‘ tudi ni nezmotljiv! Kako
je bilo pa ono leto, ko vam je dež za pet vôz
mrve cel teden močil?“

„Ne rečem, da bi popolnoma uganil in
vselej napovedal grdo vreme“, zagovarjal
je Petičnik svojo izkušnjo, „vendar toliko je pa
le res, da moj ‚pes‘ več vé kakor vsi pratikarji.“

„Sv. križ božji! še točo bomo imeli“, prekrižala
se je Urša, zakaj zablisnilo se je, da je
kar vid jemalo Potem pa se je jela togotiti
nad cerkvenikom.

„Ta-le naš cerkvenik pa tudi
nič ne gleda na megle! Zakaj ne zvoni megli?
I, najbrž kje pije! Če bi imela jaz kaj bire
dajati, to rečem, nič bi mu je ne dala in še
oštela bi ga po vrhu. Le poslušajte, že grom
bobni, pa še ne zvoni! In vendar je daleč na
okoli znano, da naš veliki zvon prepodi vse
megle, naj bi bile še take.“

„Morda pa res ne bo brez nič“, pomišljal
je po oblakih oziraje se Petičnik; „škoda bi
bilo pšenice, ako bi jo dež namočil. Danes ste
je že precej podrle, nekaj je je še od včeraj;
najpametnejše je, da jo spravimo pod streho.
Samo voza ni nobenega praznega, hm, hm.

Urša, ti menda najteže žanješ, pojdi, da zloživa
jeden voz pšenice! Če bo tačas še previselo,
lahko pripeljem še jedenkrat pred dežjem. Sicer
pa jaz toliko zaupam svojemu ‚psu‘, da se ne
bojim dežja. Pa bolje drži ga, ko lovi ga. Urša
Prvinova, daj brž še ti svoj srp, potem greva.“

Rekši je nabrusil še Prvinovi, ki je bila
že drugo leto za deklo pri Petičniku, srp, nato
sta pa odšla s Kotarjevo Uršo z njive. Tej se
je kar samo smejalo, ker ji ni bilo treba več
žeti. Kaj si mislite, hrbet in vse boli, če mora

biti človek sklonjen od jutra do večera! Tudi
ostale ženske, v Ljubljani pred frančiškanskim
mostom najete, bile bi šle rade podajat snopje,
ali gospodar je rekel jedini Urši; kaj so hotele?

Prvinova pa ni bila Urši kar nič nevoščljiva,
saj je vedela, da bi ne bilo dobro, ako bi ne
bilo nobenega domačega pri žanjicah: pol manj
bi požele. Če je pa ona pridno „naprej žela“,
morale so se nekoliko prignati, da niso preveč
za njo zaostale.

Po malem je grmelo, vmes se je včasih
zabliskalo, pa oblaki so se le bolj hribov držali,
da se ni vedelo, kaj še bo. Petičnik in Urša
sta hitela skladati. Gospodar je kar molčal, Urši
pa molk ni bil nič všeč, saj jo je težilo toliko
stvarij, ki so se neki zgodile zadnje dni. Polagoma
je začela napeljevati pogovor nanje.

„Težka je letos pšenica“, oglasila se je
stoječ na vozu in moleč s podajačem Petičniku
snop. „Veliko bodete namlatili, oče!“

„Če Bog dá, da vse srečno spravimo, ne bo
slaba letina“, dejal je nagovorjeni ter opomnil
Uršo, naj hiti, ker je obstala in poslušala. „Le
brž podajaj!“

Ta se je predramila in slušala in zopet
tudi déla:
„Pa čiste so vaše njive, čiste; kar nič smetij
ni med žitom.“

„Letos ni, da bi dejal, brez plevela“, oporeka
ji Petičnik. „Kokalja je nekaj ostalo med
pšenico. Dokler je bila še majhna, ni se videl,
pozneje bi se bila pa preveč pomečkala, če bi
jo bil dal prebirati. Ej, lani, lani smo imeli
čisto pšenico, kakor bi jo bili golobje izbrali!“

Kratek molk je nastal, no, za dolgo ne.

Urši se je vnovič jezik ganil:
„Oče, ali ste že slišali, da je Pustotnikov
Tilen kupil Prvinovo kočo?“

„Nič gotovega še ne“, odvrne Petičnik na
kratko.

„Meni verjemite, da bo res.“

„Že mogoče.“

„Pomislite, drugače bi mu jo bil pa Greben
že prodal; saj veste, da tak volk na denar,
kakor je on, ne bi čakal.“

„Nerad.“

„Zadnji ponedeljek je bil Prvinov v Ljubljani;
naša Mica ga je videla, ki je imela nekaj
gob prodati.“

„Če ni bil zaradi neke tožbe z Grebenovo
Meto, kakor so pravili.“

„E, tisto ni nič. Meta ga še tožila ni.“

„Jaz sem slišal, da ga je.“

„Ni ga, ni! Saj je tudi Pustotnikov Mico
srečal, prav tam pred luteransko cerkvijo.“

„Nekje je že Prvinov denar dobil, to je
gotovo, samo kje, tega ne vemo.“

„Kočo je prodal, pa prav nikomur drugemu
kakor Pustotnikovemu Tilnu. Zakaj je
pa sedaj tako moški? Predvčerajšnjim je namreč
rekel Micinemu Petru: ‚Novega gospodarja dobodete;
po nedelji že pride.‘ Povedati pa ni
hotel, kdo je.“

„Ni neverjetno. Ali ti poznaš Tilna?“

„Kaj bi ga ne? Oh, pust je, da bi bil dober
za strah v turščico!“

„Jaz si pa ne morem nič misliti, kakšen bi
bil. Starega sem že večkrat videl, otroci mi pa
niso nič znani.“

„Njegov brat Rok služi pri Malinarju — ta
hodi mimo vas v cerkev: ali veste, kakšen je?“

„Dobro.“

„No, Tilen je ravno tak. Podobna sta si,
da bi lahko jednega skril in drugega pokazal.“

„A tako?“

„Pravijo, da je strašno lakomen. Mizar je
in neki dela vse noči.“

„Če res Pustotnikov pride v Okroglo, treba
se ti bo seliti, Urša. A že kaj veš, kam pojdeš?“
podraži Petičnik nalašč Uršo, drugače je bil pa
pričakovane izpremembe v vasi vesel. Gostači
Prvinove koče so mu bili že dalje časa trn v
pêti. Sumil je namreč, da marsikaka stvar roma
v to kočo, ki nima nobene pravice za to. Toda
dokazati ni mogel, in zato je poprej in tudi
sedaj molčal. Razveselila ga je zatorej novica,
da bo odslej v koči nov gospodar. Naj bo še taka
puščoba, da bo le pošten, mislil je sam zá-se.

Uršo je pa razjezilo, da bi morala iz koče:
„Kam pojdem, vprašate?“ vpila je dosti
glasno, „kam se bom selila? Nikamor, prav
nikamor! Do sv. Mihela se ne ganem, če pride
deset novih gospodarjev ali pa sto! O, tisto pa
ne! Kakor je zmenjeno, tako bo ostalo. Do
sv. Mihela nikamor!“

„Jezus, Marija! Urša! Urša!“ zakričala je ta
hip Bremenčkova Mica od Prvinove koče tako
silno in otroci po Okroglem so jeli hkrati tako
kričati in cviliti, da je Urša kar otrpnila.

Petičnik pa, ki se je prav takrat stezal visoko v
kozolec in je hotel brž pogledati proti Prvinovi
koči, ki še sto korakov ni bila oddaljena, pade,
kakor je bil dolg in širok, na tla.

„Bog se usmili“, zaječal je na tleh, nekoliko
zamahal z rokami, potem pa obmolknil in
obležal.

„Mica, Mica! o Mati nebeška! Mica, Mica!“
vpila je Urša na vse pretege. Še sama ni vedela,
kdaj je prišla z voza. Vzdigovala je Petičnika,
ali ni ga mogla spraviti kvišku. Krvi
ni bilo videti nikjer, vendar mož je bil kakor
mrtev. Zavedel se ni nič, samo prsi so se mu
urno vzdigovale in težko je hropel.

„Ljudje božji, pomagajte! Mica, Mica!“
klicala je Urša na pomoč, pa nobeden je
ni

slišal, zakaj vse, kar je bilo sveta v Okroglem
doma, gnêtlo se je pred Grebenom okrog stare
Grebenke.

„Obleko ji odpnite!“

„Z vodo jo močite!“

„Z jesihom ji drgnite sence!“

„Po gospoda, po gospoda!“

„Vsaj v hišo jo spravimo!“

„Nikar je tako ne tresi!“

„O Bog se usmili, čisto mrtva je!“

„Stopi no kdo po luč, da vsaj po krščansko
umrje!“

„O usmiljeni Bog, taka smrt!“

Tako so vpile ženske in moški vse vprek.
Vsak je ukazoval, svetoval, pomagal, kar je
vedel in znal, stare Grebenke pa vse to le ni
oživilo. Bila je mrlič.

Sedaj priteče še Urša po ljudi:
„Za pet krvavih ran vas prosim, pojdite
pomagat! Petičnik je padel s kozolca in se je
morda ubil. — Oh, kaj pa je stari Grebenki?
Danes je za Okroglo res nesrečen dan! Ojej,
jej!“

„Kaj, kaj? Petičnik se je pobil? ubil?“ vpraševali
so se vsi najedenkrat. Kot bi trenil, ločili
so se možjé od gruče pred Grebenom in tekli
proti Petičnikovemu kozolcu. Za njimi se je
udrl trop kričečih otrok in ženskih. Za sveto
Katarino pa se je vedno huje bliskalo in grmelo.

„Kakor sodnji dan“, vzdihovala je Urša, ki
ni bila med najzadnjimi.

„Ne stokaj v jednomer, ampak po vode
skoči hitro“, zavpil je Sod nad Uršo, ko je
videl, da je Petičnik nezavesten.

„Roko ima zlomljeno, poglej, kar opleta
okrog njega, kakor bi ne bila njegova“, govoril
je Prvinov Francè Sodu, s katerim sta
opirala vsak na jedni strani Petičnika.

„Nikamor ne more sam“, dejal je Sod,
„nesti ga bo treba domov. Snêmi, snêmi lestvico
z voza, žito naj gre kar po tleh, saj se
ne bo pobilo. Tačas ga bom že sam opiral.“

Prvinov je hitro storil, kar mu je velel Sod,
razgrnil po lestvi nekaj snopov pšenične slame,
potem so pa naložili nanjo Petičnika. Štirje so
prijeli in nesli ranjenca domov. Kotarjeva Urša
je že pritekla s piskrom vode in močila Petičniku
glavo, druge ženske pa so pomagale
pri strani, da ni padel.

Niso še bili pri Petičniku, kar močno trešči,
in vlije se huda ploha,
da ni bil le Petičnik, ampak so bili tudi drugi
v trenutku vsi mokri.

Pred veznimi vrati se ustavijo, v hišo pa
niso mogli. Nobeden ni vedel, kje je ključ.
Preiskali so Petičniku vse žepe, pa ga ni bilo
nikjer. Pregledali so po vseh oknih, pretipali
vse kotičke pred pragom, pa ga le niso našli.

Petičnik je imel namreč navado, da je deval ključ
sedaj sem, sedaj tje, da bi ne vedel zanj
vsak postopač in lahko prišel v hišo, kadar bi
se mu zljubilo.

„Včasih je bil skrit ključ tudi v hlevu pod
jaslimi. Še ondi poglejmo!“ svetovala je Urša
sebi in drugim, in res je bil to jutro ključ
le-tam.

Obilni dež, ki je tačas pral Petičnika, spravil
ga je zopet k zavesti. Pa govoriti ni mogel
skoro nič, tako se je pretresel in poškodoval
pri padcu.

„Le brž v posteljo ž njim“, silil je Sod,
„potlej bomo že videli, kaj bo še treba.“

Kmalu je ležal Petičnik v postelji, včasih
motno pogledal okrog sebe ter povedal kaj nerazumljivega,
včasih je pa zaprl oči in molčal.

„Da bi bil vsaj Nace doma!“ tožil je Sod.

„Če se ne motim, šel je davi v malin, vsak čas
mora priti.“

„Že podí, takoj bo tukaj“, potolažil ga je
Prvinov Francè, videč skozi okno Naceta, ki
je vozil v najhitrejšem diru.

„To se bo prestrašil!“ skrbelo je Soda.

„Saj bržkone že vé“, ménila je Urša.

„Taka novica se raznese po bliskovo hitro;
stavim, kolikor hočete, da mu je že na potu kdo
povedal“, trdil je Prvinov in pravo je zadel.

Petičnikovemu Nacetu je že pod vasjo pripovedovala
stara Boštjančkova Jera, da so se
mu oče pri kozolcu ubili.

„Veš kaj, huda je taka nesreča, ljubi moj
Nace, no, pa boš tudi to pozabil. Nič se nikar
preveč ne žalosti, saj boš še prej sam svoj gospodar.
Bog vé, kdaj bi ti bili oče dom izročili.“

„Klepetulja zoperna!“ godrnjal je Nace,
potem pa nagnal konja, da je moral skoro v
najhujši klanec teči. „Morda pa ne bo take
sile„, poskušal se je umiriti. „Ljudje le preradi
več povedó, kakor je res.“

Doma mu je stopil Sod naproti ter ga jel
pripravljati na neveselo novico.

„Nesreča nikoli ne počiva; vidiš, Nace,
danes se je oglasila pri vas. Pa hvala Bogu, da
ni hujšega!“ Tako ga je nagovoril.

„Kako je očetu?“ zvedel bi bil Nace najrajši
vse v jedni sapi. „Ná, drži konja!“ vrgel
je Sodovemu pastirju vajeti v roke, sam pa
šinil v hišo.

„Oče, ali me poznate?“ To je bilo njegovo
prvo vprašanje. Petičnik je na lahko pokimal.
Naceta je silno razveselil ta odgovor, saj mu
je pričal, da očeta še ni izgubil.

„Ali pošljemo po zdravnika?“ popraševal je
nadalje.

Petičnik je zopet s kimanjem naznanil, da
je zadovoljen s tem.

„Kaj pa, ali naj pridejo tudi gospod?“
Zopet odgovor kakor poprej.

Nace seveda ni mogel pustiti očeta samega,
zato je naprosil Prvinovega Franceta in Soda,
da sta šla vsak z jednim konjem: Prvinov v
Ljubljano po zdravnika, Sod pa po duhovnika.

Čeprav je lilo kakor iz škafa, vendar sta précej
odrinila. Kadar je namreč sila, ni da bi se človek
obiral in gledal na vreme.

Hudo je bilo pri Petičnikovih in vse narobe,
posebno potem, ko je še žanjice naliv
domov pripodil, vendar še veliko večja je bila
zmešnjava pri Grebenu.

Sodovka, Bremenčkova Mica, Prvinka in
še nekaj drugih Okrogljank je prineslo mrtvo
staro Grebenko v hišo. Samo manjši otroci so
bili notri.

„Na klop jo denímo“, dejala je Prvinka.

„Kje je vendar kakšen človek, da jo hitro
umijemo in preoblečemo, dokler še ni vsa trda“,
gledala je Sodovka okrog sebe. „Moram sama
v kuhinjo. Če je kaj kropa, najbolje je, da précej
pričnemo.“

„Jaz pa tačas skočim po sveže perilo in
nedeljsko krilo“, rekla je Prvinka in stekla proti
domu.

„Kaj pa je tebi, da tu sediš? Ali imaš kaj
kropa?“ popraševala je že med tem Sodovka v
kuhinji mlado Grebenko. Le-ta pa si je podpirala
glavo in jo čudeč se gledala, za kaj ji
bo krop.

„Kropa bi rada, za kaj?“

„Ne veš še, da so se vaša stara mati na
oglu hiše zgrudili in nanagloma umrli?“ strmela
je Sodovka.

„Ves čas sem tukaj slonela. Mislila sem,
da imajo otroci kak kavs med seboj, ker je bil
tak vrišč in letanje“, odgovarjala je Grebenka.

„Stara mati, praviš, naša? Tako hitro?“

„V hiši jih imamo. Pogledat pojdi! Ali bo
s kropom káj?“

„Drugi pisker je poln, kar vzemi ga sama!“
Nato pa je šla gledat mrtvo staro Grebenko.
In gledala jo je tudi brez zanimanja, brez
solzá.

Gospodar Greben pa je ob smrti svoje matere
trdo spal. Šele vpitje in ropot okrog hiše
ga je vzbudil. Nevoljen je pogledal skozi okno,
kaj je neki, ravno v trenutku, ko so nesle
ženske njegovo mater v hišo. Da je spanec
précej pobegnil od njega, to je jasno. Urno,
kakor malokdaj, je bil napravljen in brž potem
zdolaj.

„Majhno manj razsajajte, saj to ne pomaga
nič“, začel je najprej oštevati kričečo množico
okoli mrliča. Potem je z osornim glasom spodil
otroke iz hiše. Sedaj stopi šele k materi, potipa
žilo na roki in sicer preišče, ali je še kaj
življenja v njej.

„Nič ni, mrtva je. I, kaj pa je bilo“, obrnil
se je vpraševaje po sobi, „da je — da so mati
tako naglo umrli?“

„Kdo pa vé?“ odgovarjala je Sodovka.

„Otroci so zavpili; ko prihitimo blizu, že je
izdihnila. Bog ji daj dobro! Menda je šla od
sedme maše.“

„Od maše, od maše“, nadaljuje brž Bremenčkova
Mica. „Jaz sem jo videla skozi okno
— danes me nekaj vije po životu, zato ne
žanjem. Tu-le so jo pa otroci nekoliko dražili.
Tinček tvoj — Greben — dobro vem, da je
bil in pa, zdi se mi, tudi Pepa. Kaj sta ji
rekla, nisem razumela, to pa sem brž zapazila,
da se je rajnica razjezila. Potem pa ni bilo
nič drugega, kakor sesedla se je, in mrtva je
bila, tudi ganila se ni več.“

„Beži, beži, zaradi tega je umrla“, ugovarja
ji Greben.

„Saj ne pravim, da je zato. Povedala sem,
kako je bilo. Poprej čisto zdrava, potem pa
kar hipoma mrtva.“

„Sedaj je že vse prepozno. Na oder jo napravite,
kaj hočemo drugega“, je rekel Greben,
potem pa hitro odšel od doma proti — Prvinovim.
Njegove žene tudi že ni bilo v sobi, kar
nekam se je izgubila.

„Lep sin to!“ rekla je Bremenčkova Mica,
ker se ni mogla več premagovati. „Pa ga Bog
že tepe. Kaj je še tega, ko je rajnico segnal
od hiše in dejal, da ne bo nikoli več prišla
pod njegovo streho: glejte, sedaj jo mora pa
imeti mrtvo doma.“

„To pa menda res ni golo naključje“, modrovala
je tudi Sodovka, samo da ne tako
glasno, kakor Mica.

„E, ljube moje, Bog ima dolgo roko, on
doseže vsakega“, pritrjevala je rajnice prijateljica
Špela.

Tako so ženice umivale mrtvo staro Grebenko
z mlačno vodo, z besedami pa njenega
sina.

Prvinka in Greben sta se pa med tem prav
dobro póčila pred Prvinom. Prejšnja je bila
uprav zaprla vezna vrata, ker ni bilo nikogar
doma ter je bila s culico boljše obleke in perila
namenjena h Grebenu. Naproti ji pride
Greben.

„Ali veš, kje je ključ od materine skrinje?“
nagovori Prvinko.

„Po navadi ga je imela pri sebi“, odreže
se ta, čeprav ga je imela sama v žepu.

„Daj, odpri, da pogledam, če je skrinja
dobro zaklenjena, da kdo kaj ne odnese.“

„Sedaj ne utegnem. Pri nas je varno.“

„Jaz pa pravim, da odkleni! Od te ure je
skrinja moja.“

„Naj bo, sedaj ne grem še jedenkrat nazaj.“

„Kaj, še svojega ne bom dobil?“

„Kajpak da boš, toda sedaj ne. Pozneje
pridi, če hočeš!“

In Prvinka je odhitela h Grebenu, Greben
pa k Sodu. Zopet je pil na tešče in na jezo.
Najbolj ga je pa to grizlo, ker pri Sodu ni
bilo ne njega ne nje doma, ampak sama dekla,
ki se pa tudi ni več zanj menila, kakor le
toliko, da mu je prinesla, kar ji je ukazal.
Govoriti pa ni utegnila ž njim, ker je imela
dovolj opravka v kuhinji.

Tačas so se drugi vaščani zbrali pri Petičniku,
kamor je že pripeljal Sod duhovnika.

Malo potem, ko je bilo pri bolniku končano
sv. opravilo, dospel je tudi Prvinov Francè z
zdravnikom. Ta je preiskal Petičnika, poravnal
in obvezal zlomljeno levo roko ter potolažil
Naceta, da bo bolnik v nekaj tednih že dober,
če kaj posebnega ne pritisne. Res se je precéj
pretresel, ali smrtne nevarnosti ni. Zato je Nace
sam potegnil zdravnika v Ljubljano, Prvinov
pa je bil sedaj prost in šel domov.

Grebenu pa to dopoldne še pri Sodu ni
bilo obsedeti. Veliko in hitro je pil, potem
pa divjal domov. Nič ni stopil v pritlično sobo,
da bi pokropil mater ali kaj zmolil zanjo —
tačas je bila že položena na mrtvaški oder —
temveč zaprl se je v svojo sobo in jo meril
s hitrimi koraki.

Začuje se trkanje na njegova vrata.

„Kdo je?“ zavpije, da se je Bremenčkova
Mica, ta je namreč trkala, kar zganila.

„Sveč bo treba pri materi“, zakliče le-ta
od zunaj.

„Saj res, na to še mislil nisem“, odgovori
Greben in odpre. „Kje se bodo pa kupile?“

„I, kar cerkvene naj vzame, kdor pojde
pogreb napovedat.“

„Reci, naj pride Meta gor.“

„Še ni prišla iz Ljubljane.“

„Ali je pozabila, kod se hodi domov?“

„Vedrila je najbrž kje in se tako zamudila.
Tako nespametna ni, da bi v takem nalivu ne
stopila pod streho; Bog, če jo je ujelo blizu
hiš!“

„Pa Pepo pokliči!“

Bremenčkova Mica je šla iskat Pepo, pa je
ni bilo doma. Jezna je bila, ker je ni našla
nikjer, in ne koraka bi ne bila storila za njo po
vasi, da ni imela ob tem sebičnih namenov.
Želela je namreč ostati pri mrliču za varihinjo
in s tem prav lahko nekaj zaslužiti. Dolgo je
vpraševala po hišah: „Ali ste kaj videli Grebenovo
Pepo?“ predno jo je iztaknila pri Štefanu.

Tam je bila v delavnici pri mizarjih in se pregovarjala
s pomočniki in vajenci.

„Pepa, oče te kličejo, domov pojdi!“ ogovori
jo Mica.

„Sedaj ni nič dela doma, kaj bi pa radi?“
odvrne Pepa, in na vsem se ji je videlo, da jo
nič ne mika slušati.

„Za staro mater pojdeš pogreb napovedat.“

„Kakor bi ne bilo razven mene nikogar
pri hiši.“

„Oče so rekli, naj tebe pokličem.“

„Oh, kako so sitni!“

Ne rada, vendar šla je, Mica jo je pa spremljala
prav v Grebenovo sobo.

„K cerkveniku in gospodu župniku pojdi
in povej, da so mati umrli“, ukazuje ji Greben.

„In da ne pozabim, sveče dobôdi.“ Ker je pa
Pepa še vedno na svojem mestu stala, zadere
se oče jezno nad njo: „Kaj pa stojiš in gledaš?
Le hitro stôri, kar sem rekel!“

„Jaz nimam denarja za sveče“, oponese mu
hči trmoglavo.

„Cerkvene sveče vzemi pri cerkveniku, plačal
bom jaz sam.“

„Kdo pa vé, kaj mislite?“ Počasi je odšla, pa
ne še od hiše, ampak najpoprej se lepše obleč.

Bremenčkova Mica je sodila, da mora nekaj
opomniti, kar je Greben pozabil, zato izpregovori:
„Še to ji narôči, s koliko zvonovi naj
zvoni in če bodeta oba gospoda prišla naproti.“

Pa podrezala je v sršenovo gnezdo.

„Nikar se ne vtikaj v vsako stvar! Naj naredé,
kakor hočejo.“ Tako zarohni Greben nad
njo in se obrne. Mica pa le ni hotela oditi,
marveč še jedenkrat je odprla usta:
„Kako žensko bo treba naprositi, da bo
čula pri mrliču.“

„Kar ti bodi, nekaj ti bom že vrgel za to,
no, sedaj se mi pa spravi izpod nog!“

Mica je Grebenu izpolnila to željo, samo
na tihem je godrnjala: „E, vse bi najrajši
zdrobil! Boga naj zahvali, da mu kaj svetujem!
Če bi jaz ne poskrbela, ležala bi njegova mati
kakor beračica na mrtvaškem odru. Spravi naj
jo pa vendar pošteno, saj je imela v hranilnici,
da še ne vemo ne, koliko. I, bom že sama naročila
cerkveniku, kadar jo pride ogledat; dobro,
da je ob jednem tudi mrliški oglednik.“

Še bolje kakor Bremenčkovi Mici je bilo
znano Grebenu, da ima njegova mati hranilnične
bukvice za več kakor tisoč goldinarjev.
Prav zato je pa tudi poprej tako silil v skrinjo.
Kar se mu prej ni posrečilo, hotel je doseči
sedaj in šel je zopet k Prvinovim. Bilo je odprto,
Prvinka in Francè pa sta bila oba doma.

„Kje so materine stvari?“ povpraša neprijazno.

„Poglejte, danes jih pa vi iščete, kakor
sem jih zadnjič jaz“, ponagaja nalašč Francè,
„tam-le je vse: skrinja in kar vidite na njej
in okrog nje.“

„Kje je pa ključ?“

„Jaz ga imam“, oglasi se Prvinka, „pa ti
ga ne dam, dokler ne plačaš najemnine za te
dni, kar je bila rajnica pri nas.“

„Le dajte ga, mati, le dajte“, prosil je Francè,
„saj sedaj nisva več tako potrebna, kakor poprej,
ko sem bil tu-le Grebenu dolžan.“

„No, na cekinih ležiš“, zbôde ga Greben.

„Tisto ne, vam pa le ne dolgujem čisto
nič“, odreže se Francè ponosno. „Poleg tega
pa — a čemu bi vam vse razkladal?“

„Mislim, da ne bo dolgo, da boš zopet pri
meni moledoval za posojilo. Le ponižen bodi!
Če danes nisi, takrat pa bodeš. Le potrpi še
nekaj časa! Drugega ne boš imel, kakor pot,
po kateri boš hodil, pa še tista ne bo tvoja.“

„Kakor bo božja volja“, zavrne ga Prvinka
ter mu vrže ključ po mizi. „Na, sedaj pa brž
pograbi, kar si je mati prihranila! O, naj bi
bila ona mogla narediti oporoko, tebi bi ne bila
zapustila toliko, kolikor je za nohtom črnega!
Saj tudi ne zaslužiš. A le imej; če ti bo kaj
teknilo, tisto je pa druga.“

„Môlči, če hočeš, saj nimava več govoriti!“

In Greben odpre skrinjo in kmalu najde hranilnične
bukvice. Spravi jih v telovnikov žep,
zopet zaklene in se odpravi.

„Ogibala se pa midva teh stvarij ne bova
dolgo; ako popoldne ne pride nobeden ponje,
postavim jih ven.“

To so bile zadnje besede Francetove. Greben
pa ni rekel ne bev ne mev, ampak nekako
zadovoljno odšel, saj je dober kupček ogrenil
po materi. Toda dasi ni odgovoril besedice
Francetovemu pretenju, zapomnil si je je pa
vendar-le dobro.

Komaj pride domov, že poišče sina Jančeta,
naj bi napregel in šel k Prvinovim. Ali noben
človek pri hiši ni vedel, kje je.

„Kam jo je neki potegnil?“ hudoval se je
Greben in stopil v konjski hlev, če bi bil tam.

In res, Janče je spal na svoji postelji. Bilo je blizu
dvanajste ure. Konji - trije - niso dobili
še nič jesti. Nastlano tudi niso imeli; istotako
ni bilo zapaziti nikjer sledú, da bi jih bil
kdaj kdo snažil. Vse to je bila naloga osemnajstletnega
Jančeta in dveh njegovih nekoliko
mlajših bratov. Toda oče ni nikoli pogledal,
kaj počnó sinovi, le-ti so pa živino zanemarjali.

„Zlódejev postopač!“ zazmerja Greben nekrščanski
svojega sina, „kako pa skrbiš za konje?
Poldne je ura, pa še nimajo nič zobanja.“

Jančeta to robatenje hitro predrami, pa ne
da bi storil, kar je bilo konjem treba, ampak,
da je očetu ugovarjal:
„Vsega ne morem sam, naj pa še Lojze
za kako stvar prime ali Tone.“

„Ti si starejši, ti si odgovoren!“

„Mislite, da sem neumen, da bi jaz delal,
onadva pa postopala!“

„Brž, pravim, daj konjem zobanja, potlej
pojdeš k Prvinovim po materino skrinjo.“

„Pojde že Tone ali Lojze.“

„Jaz ti že pokažem!“ Pri teh besedah hoče
Greben sina s pestjo pokorščine učiti, a ni šlo.

Janče skoči s postelje, in, predno ga je mogel
Greben prestreči, bil je zunaj. „O saj se bodeva
še srečala, še!“ pretil mu je oče, sin pa se mu
je rogal:
„Ne tako hitro, kakor vi mislite. Le zapomnite
si, kdaj ste me hoteli tepsti! Ne daste
mi nikoli nič, samo delal vam pa tudi ne bom.
Drugodi po svetu delavce plačujejo, ali ste slišali?“

Janče si pomakne klobuk na stran in se
izgubi nekam po vasi. Greben pa je klel in
iskal Toneta in Lojzeta, ki sta ga sicer tudi
nerada slušala, a ustaviti se mu vendar še nista
upala. Slabe volje sta slabo nakrmila konje in
popoldne spravila materino pohištvo od Prvinovih
domov.

Dva dni pozneje je bila Grebenova družina
za dva uda manjša. Staro Grebenko so nesli na
pokopališče, Janče je pa šel po svetu.

IV.

Narodna.

Petičniku se je polagoma boljšalo, iz postelje
pa le še ni smel. Roka namreč še ni bila
dovolj trdna, pa tudi sicer ga je bolezen za
nekaj let postarala. Posebno glava, ali kakor bi
bil rekel njegov zdravnik, spomin je precèj
trpel pri padcu. Dolgi so bili bolniku dnevi,
ker bi bil tako rad vodil delo na polju in
senožetih; še daljše pa so mu bile noči, ker ni
bil počitka nič potreben. Kaj čuda torej, če je
v bolezni marsikatero stvar premislil in sklenil,
katera mu poprej v zdravih dneh ni dostikrat
prišla na misel.

„Že vidim, da sem stara kost“, pogovarjal
se je nekoč v svoji bolezni sam s seboj, „in
treba bo Nacetu izročiti gospodarstvo. Čemu bi
se pehal in trudil, ko mi ni treba? Toliko sem
že zboljšal pri hiši, da meni in njemu ne bo
nič sile. Dolgá ni nič, Miciko sem že izplačal
takoj ob možitvi; no, Jaka, ki je sedaj pri vojakih,
pa od Petičnikovega posestva brez škode
odnese par tisočakov. Naj jih le! Nacetu bo
nevesta gotovo toliko prinesla k hiši. Nekaj
imam pa še gotovine in v hranilnici za najhujše
potrebe — è, da bi le kmalu mogel iz
hiše, živelo se bo že, že.“

Kar je Petičnik mislil, povedal je tudi brž
Nacetu, jedinemu svojemu otroku, ki ga je
takrat imel doma.

„Trindvajset dnij že ležim, pa še ne morem
nikamor“, tako je pričel. „Nace, kar oženi se,
hiša ne sme biti tako dolgo brez gospodarja.“

„Ali précej?“ Sin se ni nič kaj upiral.

„Prej ko se, bolje je, saj vidiš, kako je. —
Katero pa misliš vzeti?“

Sedaj je Naceta malo pogrelo. Že davno je
sklenil, da bo Grebenova Meta njegova, ali pa
nobena. To pa je tudi uganil, da očetu ta ne
bo posebno po godu. Toda jedenkrat je bilo
vendar-le treba izpregovoriti odločno besedo z
očetom.

„I, kaj jo bom daleč iskal“, govoril je in
gledal skozi okno, „kar pri Grebenu bom povprašal
za — Meto.“

Petičnik je zmajal z glavo ter dejal:
„Silil ti ne bom nobene, toda če me hočeš poslušati,
nikar te. Drugih, boljših imaš na izbiro.“

Nace je bil sicer poslušen sin, v srčnih
stvaréh mu je pa vendar-le lastni vkus več
veljal kakor očetov nasvèt. Zato je odgovoril:
„Ako vam Meta ni všeč, druge pa ne bom
iskal. Rajši ostanem tako.“

„Stari ljudje tudi kaj vemo, Nace“, poskušal
ga je oče pregovoriti, „verjemi mi. Grebenovi
otroci niso vajeni dela, Meta še posebno
ne. Če pa pri kmetiški hiši dandanes ne
delajo vsi brez izjeme, hiša peša in hitro propade.
Poglej, kako lepo je sedaj pri nas: z
vsem potrebnim blagom smo založeni, samo
pridnih rok manjka, in lahko rečem, da boš
za nekaj let prvi mož v Okroglem. Sedaj je
še Greben prvak, pa ne bo dolgo.“

„Kaj mi pomaga še tako pridna žena, ako
mi je zoperna?“ branil se je Nace. „Saj dobro
dela in gospodinji tudi dekla lahko.“

„Tisto je že res, prav ta-le Prvinova Urša
je v tem oziru vse pohvale vredna; vendar žena
vse drugače sodi in dela. Urša je poštena, delavna,
da malo takih, ali moja rajnica je bila
pa le drugačna. — Ali ti Bezeljakovih deklet
ni nobena všeč? Te bi ne prišle praznih rok
k hiši.“

„Hm, Bezeljakove, nič ne rečem. Samo
zame ni nobena.“

„Nace, saj bi se je sčasoma privadil. Nikar
ne misli, da mora biti že pred zakonom posebna
ljubezen med možem in ženo. Včasih
to še dobro ni. Saj si že slišal, kako govoré:
prej ljubezen — potlej kljubezen.“

„Oče, le še nekaj časa sami gospodarite.“

„Jaz nisem več za gospodarja. Le ti se
oženi, pa izmed Bezeljakovih katero vzemi; le
slušaj me, lahko boš živel ž njo. Meto si pa
iz glave izbij. Za našo hišo ni; za gosposko
bi bila, da bi samo posedala in postopala in
pohajkovala. Zveze ž njo bi se ti kmalu kesal,
še predno bi leto minulo. Morda bi sedaj leto
že tako govoril o svoji ženi, kakor tisti, ki je
dejal: ‚Prvo leto bi jo bil najrajši snedel; drugo
leto mi je bilo pa že žal, da je nisem.‘ Nace,
poslušaj me.“

„To je težko, oče.“

Nehala sta za jedenkrat. Nace je šel po
opravkih v nadi, da se oče omeči, Petičnik pa
je tudi upal, da Nace premeni svoje misli.

Nekaj dnij sta oba molčala o ženitvi in bi
bila morda še, da ni kar najedenkrat Prvinova
Urša službe odpovedala, ker se bo — možila.

Prejšnji dan je namreč prišel v Prvinovo
kočo njen novi gospodar Pustotnikov Tilen. S
seboj ni pripeljal drugega kakor mizarsko orodje
in skrinjo. Kaj je imel v njej, tega ni vedel
nihče.

Kotarjeva Urša in Bremenčkova Mica sta
ga skrivaj opazovali pri oknu, ko mu je oče
pomagal razkladati, in že sta pripravljali ostre
besede zanj. Prav trdno sta bili namreč prepričani,
da ji bo podil iz koče. Toda varali
sta se. Tilen in njegov oče sta zložila vse pred
prag, potem se pa prav kratko poslovila:
„Dobro gospodari, Tilen.“

„Z Bogom, oče! Mislim, da bom.“

Nato gre Tilen h gostjama.

„Odslej nas bo pa več v koči“, nagovori
ji; da bi morali proč, tega še ne omeni ne.

Uršo in Mico je kar jezilo, ker nista mogli stresti
jeze nad njim.

„Več, več“, ponovi nič kaj lahko Micin
jezik.

„Plačevali bodeta, kakor doslej, če sta zadovoljni“,
pogaja se Tilen.

„Saj do sv. Mihela je že plačano“, ponese
se Urša, češ, nekaj pravice imava tudi medve.

„Jaz bom na ‚onem koncu‘, samo okna
bom še naredil do zime“, pripovedoval je novi
gospodar svoj načrt strmečima Mici in Urši.

Na ‚onem koncu‘ je bilo namreč do tega časa
tako zapuščeno in zanemarjeno, da je bilo
vedno prazno. Oken ni bilo, peč je bila na
pol podrta, koti pa so bili polni pajkovih mrež.

Gostji sta bili kmalu predrugačeni. Poprejšnji
nasprotnici Tilnovi sta mu posodili metlo, da
je nekoliko posnažil, in še sami sta mu pomagali
čediti. Pozneje sta mu tudi posodili
nekaj drv, da si je skuhal kosilo.

„Saj ni napačen, Mica“, trdila je Urša sogostji,
ko sta bili sami.

„Res — ni taka puščoba, kakor sem si
mislila“, odgovarjala ji je Mica.

„Kam pa je sedaj šel?“

„Kdo vé.“

„Ali si videla, piskre je s seboj pripeljal.“

„Varčen človek! Kaj praviš, ali bo dal kaj
mizarskih odpadkov, ki so prav pripravni za
podžiganje?“

„Če se mu ne bo zdelo škoda. Veš kaj, ti
— včasih mu bo treba kaj postreči.“

„Ponudi se mu za kuharico.“

„S tem bi se mu prikupila, prav praviš.“

In tako sta nadaljevali in ugibali o Tilnu in
o ugodnostih in sitnostih, ki bodo zaradi njega
v Prvinovi koči.

Tilen pa je poiskal ta čas Prvinovega Franceta
ter ga nagovoril, da je šel ž njim v senožet.

Po potu sta malo govorila; ko sta pa
prispela pod senčnate lipe na okrogelskih travnikih,
postoji Tilen, prime Franceta za roko
ter ga vpraša:
„Francè, kaj se ti zdi, ali bi me vaša Urša
vzela?“

„Urša?“ začudi se Prvinov, „kdo vé?“

„Meni bo treba gospodinje. In jaz bi jo
dobil rad kar précej, da bo jedenkrat konec
sitnostij. Sedaj sem se selil, te prepise sva imela:
še oženil bi se rad, potem bom pa lahko delal.
Francè, povprašaj Uršo, kaj poreče.“

Prvinov bi bil že zadovoljen z ženitvijo, če
bi bila Urša tudi: ali dote ni imel pripravljene.
Zato Tilnu ni nič obljubil, temveč premišljujoč
zrl proti nebu.

Tilen je uganil, kaj tiščí Franceta, zato mu
tudi précej reče :
„Za doto ti rad posodim, ako hočeš. Kadar
pojdeva pisma delat, narediva ob jednem dolžno
pismo.“

„Že dobro, še danes bom govoril z Uršo.“

„Če ne bo odrekla, pa mi takoj povej; v
petek gremo lahko že oklice napovedat.“

Tako se je Pustotnikov Tilen ženil in oženil.

Prvinov je govoril s sestro, ki je bila brž pri
volji. „Zmerom ne morem služiti“, dejala je;
„iz Okroglega ne grem rada, in sedaj imam
priliko, da bom gospodinja celó v domači koči.
Tilen je res bolj pust, pa denaren in priden.
Le reci mu, da ga vzamem.“

Še nekaterikrat je Francè govoril s Tilnom in
sestro, in dogovorjeno
je bilo. Zato je pa tudi Urša pri
Petičniku službo odpovedala.

Petičnikovim je bilo ženske silno potreba,
ker sta bila samo Nace in njegov oče pri hiši.

Prvinova Urša jima je torej s svojo odpovedjo
napravila zmešnjavo. „Kdo bo kuhal, krave
molzel, pral?“ mislila sta si oba. „Z najetimi
ni nič. Ali bo človek vsak dan drugi razkazoval
posode in shrambe ter pripovedoval hišne
navade? Gospodinje pogreša hiša, gospodinje.“

Po večerji je šla Urša posodo pomivat,
Nace in Petičnik sta pa ostala sama v hiši:
Petičnik še vedno na postelji, Nace za mizo.

„Če se bo Urša omožila, ti se pa oženi, in
sicer kar hitro. Urša od hiše, nevesta k hiši, pa
bo vse dobro.“

Tako je besedil Petičnik, Nace pa odgovarjal:
„Ne bi bilo napačno, samo nič ne bo, ker
se Mete branite.“

„Glej, da je ne pusti“, jezil se je Petičnik
po tihem, „pa kaj hočem? Kakor si bo postlal,
tako bo ležal.“ Na glas pa je dejal: „Trpel
boš ti dalje, kakor jaz, če ne bo dobra gospodinja.
Tudi mene bo sicer bolelo, če bom moral
gledati nered in nerodnost; no, pa dolgo že
ne bom. Tvoja glava, tvoj svèt. Denarja ti
lahko dam, pameti pa ne. Samo to pa rečem:
Ako me bo grdo gledala in slabo opravljala

gospodinjstvo,
po meni vidva ne bodeta dobila
čisto nič. Kakor veš, imam nekaj v hranilnici;
‚dolgo njivo‘ in ‚krivo senožet‘ bom pridržal
sebi za užitek — kaj ne, to je nekaj vrednosti,
pa da ti danes povem: vse to bo Micino ali
Jakovo, če ne bosta, kakor se gre.“

„Saj me bo Meta slušala. Videli bodete, da
vam bo Meta stregla. Tako za nič pa tudi ni,
da ne bi znala kar nobene stvari“, zagovarjal
je Nace izvoljenko svojega srca.

„Le vzemi jo tedaj. Jaz ne branim nič. V
zgornjici bom; kar sem si izgovoril, sem si
izgovoril, potem pa delajta, kar hočeta in kakor
hočeta. Veselilo me bo, ako bo, kakor so drugi.
Ako pa ne bo, potrpel bom še to, saj sem že
dokaj, kar sem na svetu.“

Še tisti večer je vedela Meta, da bo v kratkem
mlada Petičnica. Sedaj je tudi odpustila Prvinovemu
Francetu, ker sta prav za prav on in
njegova sestra provzročila njeno srečo. Poprej
je prav resno mislila na tožbo, in da ji ni Petičnikov
Nace ubranil, ne bi bila prizanesla
Prvinovemu. Pa Nace jo je znal pregovoriti:
„Kaj se boš menila za to, kar si ljudje izmišljujejo?“
miril jo je. „Jaz vem, da si poštena,
drugim pa nič mar.“

„Pa vendar — dobro ime mi mora povrniti!“
srdila se je Meta še vedno.

„Če to stvar bolj na miru pustiš, manj bo
govorjenja, zlobnega in dobrega. Brez nevoščljivcev
ne bomo nikoli.“

„Naj pa bo, kakor hoče“, udala se je naposled,
da odstopi od tožbe. Popolnoma mu
pa le ni odpustila, ampak sklenila, da ga nikoli
ne pogleda, če bi bilo, ne vem, kaj. Ta
večer šele ni bila več huda nanj.

Okroglani so k Sodu redno donašali svoj
drobiž, ti za pijačo, oni za olje, sol ali kavo,
ravno tako pa so tudi tje dohajali z dnevnimi
novicami. Še predno sta bila prihodnjo nedeljo
oklicana Petičnikov Nace z Grebenovo Meto in
Pustnikov Tilen s Prvinovo Uršo, vedel je že
Sod, da se bo Prvinov France oženil.

„Ta pa, ta!“ oporekal mu je mizar Štefan.

„No, verjemi ali ne verjemi: vse je že zmenjeno.
Petindvajset let je stara, dvanajst sto ima
dote in pa Ribničanka je. Čedna je, samo preveč
po ribniško zavija; pri nas jo bodo oponašali.“

Tako je Sod razkladal najnovejšo novico.

„Kaj ne poveš!“ Štefan ni mogel prav verjeti,
pač pa je pil. „Če pa ta ni bosa, priženil
bo več kakor Petičnikov.“

„Da, več. Grebenova bo imela samo devet
sto.“

„Premalo ji je dal Greben, le škoda, da se
tako baha.“

„Če se natanko premisli, ni tako malo.
Primojdevet, vsakemu otroku po devet sto, ko
jih ima polno hišo, to bo nekaj razdal.“

„Janče ne bo dobil nič. Pravi, da ga nima
več za svojega sina, odkar mu jo je po svetu
popihal.“

„E, to se bo še vse poravnalo. Ko se Janče
na ptujem nastrada, pribrisal jo bo domov, in
Greben bo vse pozabil.“

„Slabo poznaš Grebenove ljudi: Janče je
trmast kakor stari; oče pa tudi ne pozabi z
lepa, kar je komu pretil.“

„No, ne vem.“

„Postavimo se pa — v Okroglem! Tri ženitnine
kar ob jednem!“

„Vsaka vas ne zmore kaj takega.“

Seveda da tudi ženstvo okrogelsko ni imelo
mirú ob teh ženitvah. Marsikatero so rekle,
zlasti o Grebenovi Meti, ali resnično, ali izmišljeno,
to jim ni delalo preglavice.

„Pa ga je le dobila, ta navihanka!“ hitela
je Bremenčkova Mica.

„Petičnik ima roke zvezane“, hotela je vse
najbolje vedeti Kotarjeva Urša. „Ali hoče biti
sam z Nacetom?“

„Koliko so neki plačali za pisma, ker je
notar prišel na dom?“

„Zastonj ni bilo, pa saj lahko dá, ker ima.“

„Oh, kaj ne, Petičikov in Grebenova se
bodeta vzela, pa še ženitovanja nič ne bo!“

„Res, kar natihoma bodo naredili.“

„Menda zaradi Mete, če je resnica, da ni
vse ž njo, kakor bi imelo biti.“

„Ne; sedaj pravijo, da so bile tisto prazne
čenče, ampak Petičniku se neumno zdi, da bi
pol dote zajedli in zapili.“

„Poglej, kako ga Nace rad sluša! Pa saj ga
mora, za tako lepo senožet in njivo je že vredno
majhno samega sebe zatajiti.“

„Ali dolgočasno bo, prav kakor bi ne bilo
poroke.“

„Vendar, če se natanko vzame, kakor je,
prihranilo se bo le veliko.“

„Mislim, da se bo. Naj bi imel Nace kakih
dvajset parov svatov in naj bi se gostili tri
dni, kakor se po večjih svatbah, to bi šlo mesa
in vina!“

„Medve bova imeli pa ženina v hiši, in
vendar ne bova ženitovanja nič deležni.“

„Da bi vsaj pri Sodu napravil, bilo bi že
še. Ker bo vse kar pri cerkvi, še gledati ne
bova mogli.“

„Čudni ženini so sedaj!“

„Kdo bi jih razumel!“

Tako je šlo brez konca in kraja, ker jima
marsikaj ni bilo všeč. Več užitka je pričakoval
Micin Peter. Prvinov Francè ga je namreč naprosil
za strežaja, in Peter je vedel, da ga bo

pri tem
poslu pač doletela kaka drobtinica
svatbenih sladkostij in dobrot.

Jedini Prvinov je sklenil, da se s pičlim številom
povabljencev poveseli na dan poroke do večera na svojem
domu. Posebno razsipati ni hotel, prav brez
nič pa tudi ni maral slaviti svoje poroke.

Napočil je dan poroke, lep, jasen dan, toda
končal je drugače, kakor so mislili svatje in
drugi ljudje.

Ob devetih je bila poroka vseh treh parov
s sveto mašo. Po poroki so šli vsi k Roku
poleg cerkve.

Petičnikov Nace je izpil s pričama
in Meto nekaj litrov vina, potem pa šel
z novoporočeno ženko na železnico: šla sta
na božjo pot k Mariji Pomagaj na Brezje, odtod
pa na Bled. V dveh dneh sta namerjala vse
opraviti. Nekateri so brusili jezike nad njima,
pametnejši pa so dejali, da sta prav storila, češ,
bolje se bodeta na božji poti Bogu priporočila
za srečo v zakonu, kakor bi se s plesom.
Splošna pa je bila govorica, da take še ni naredil
nobeden v Okroglem.

Pustotnikov Tilen je obsedel s svojimi svati
pri Roku. Prvinov Francè pa se je odpeljal z
godcem in svatovsko družbo domov. Dobro so
se imeli ta dan pri Prvinovih in vsi so bili
veseli. Francetu je sicer že štiri dni jako nagajal
desni palec: imel je črva na njem, in ta strašno
boli. No, v splošnem veselju je pozabil bolečino,
saj se je nadejal, da bo odslej lahko, če
ne brez skrbi, vsaj precèj dobro gospodaril.

Ob petih popoldne je bilo. Nevestini svatje,
Ribničani, so že drugič peli „ribniško“, kar je
bilo Okrogljanom posebno všeč. Večkrat so
sicer že slišali to pesem, pa še nikdar v pristnem
ribniškem narečju, kakor ta dan. „Vre, vre, vre,
mi smo Ribničanje“, popevali so prav krepko,
kar prilomasti med svate z litrom vina Micin
Peter in zavpije: „Gorí, gorí!“

„Kje? kje?“ povpraša vse brez razločka,
pevci utihnejo in vse se zažene vèn.

Prvinov hlev in skedenj sta bila v ognju.
Najedenkrat je bilo skaženo veselje. Vsak je
hitel, da pomaga in pogasi, kar more. Ženin
skoči brž v hlev in izpusti živino, drugi pa so
oteli vozove in nekaj orodja iz skednja. Toda
seno, slama, otepi in poslopje je zgorelo. Sreča,
da ni bilo vetra, drugače bi ne bilo mogoče
hiše ubraniti. Mračilo se je že, ko so po večjem
pogasili.

„Ubogi ženin, kako te nesreča preganja!“
tolažil je Sod ženina.

„Kakor je božja volja“, odgovoril mu je
Francè; „Bog, da ni nastal ogenj po noči in
da je le živina rešena!“

Nevesta pa je stala pod jablano na vrtu in
jokala. In kaj bi ne? Précej prvi dan na novem
domu, pa jo zadene takšna nesreča!

„Kako se je neki užgalo?“ pozvedoval je
sedaj Francè.

„Kakor vselej: otroci so zažgali!“ hudo val
se je Micin Peter. „Smrkovci so svalčice kadili
na skednju in ogenj zatrosili. Grebenov Tinček
vem da je bil med njimi. Táko sem mu prislonil,
da se je dvakrat prekopicnil, pa kaj sedaj
pomaga!“

Greben, ki je tudi prišel na pogorišče, je
slišal te besede in hitro napadel Petra:
„Kaj si ga videl?“

„Videl ravno ne, na skednju je pa bil in
svalčico je kadil“, odreže se le-ta pogumno.

„Ako nič gotovega ne veš, môlči! Vsi pijani
tavate okrog, sami ste krivi ognja, sami!
Moje otroke pustite v miru!“ obdeluje nato
Greben Petra in vse druge.

„Ali ste nas vi videli?“ postavi se mu sedaj
po robu nevestin brat. „In ker nas niste videli,
zato pa molčite vi! Pijanega pa med nami ni
nikogar!“

„Tako je!“ pritrdi mu Peter. „Misli, če je
bogat, da mu še resnice ne sme nihče povedati.“

„Kaj boš jezikal, berač!“ reče Greben Petru
zaničljivo ter odide.

„Nikoli te nisem še nič prosil in te tudi
ne bom, ker vem, da bi nič ne dobil. — Veš,
Greben, to si pa zapomni, kdaj si mi rekel
berač! Peter včasih kakšne stvari ne pozabi.“

Francè ni govoril ta čas nič. Prepirati se
ni maral, pa saj tudi vse govorjenje ni nič koristilo.
Živino je ukazal privezati h kozolcu,
potem je pa povabil gasilce in svate na kozarec
vina, češ, sedaj smo ga bolj potrebni,
kakor poprej. Še so sedeli nekaj časa za mizo,
toda dobra volja se ni hotela več vrniti med
nje. Sod si je prizadeval, da bi družbo razvedril,
pa se mu ni nič kaj posrečilo.
„Bog te živi, Francè!“ napil je ženinu.

„Vsak nekaj ti bomo pomagali, pa si bodeš
kmalu popravil. Le pogum in nič bati! Če se
je prav slabo začelo, saj je pozneje še vedno
lahko bolje. Bog živi!“ Trčili so in godec
je zagodel, nevesto so pa solze polile. Žalostna
svatba!

Pustotnikovemu Tilnu je pa ta požar koristil
za nekaj goldinarjev. Brž, ko je začelo
bíti plat zvoná, in so zagnali glas: „V Okroglem
je ogenj!“ nehala je njegova svatba. „Plačat
pridem jutri“, naročil je Roku, potem pa hitel
domov; toda njegova koča ni bila v nevarnosti.

Tudi njegova nevesta je jokala zaradi
bratove nesreče, tako, da sta se dan svoje poroke
brez dvoma najboljše zabavala Petičnikov
Nace in njegova Meta, ker o nesreči nista nič
vedela in ju tudi zadela ni. Dopoldne jih je

mnogo sodilo nasprotno, a resnično je, kar so
trdili že stari, naj dneva nihče ne hvali pred
večerom.

V.

Narodna.

Okrogelski Sod je najbolj ljubil one vaščane,
ki so mu dali največ skupiti. Pustotnikov
Tilen pa je že dva meseca živel v Okroglem,
toda s Sodom še nista imela prav nobene kupčije.
Tilen je namreč povsodi gledal na krajcar.

Dobička ni dajal Sodu, marveč naklonil ga je
rajši sebi in zato kupoval sol, kis in podobne
stvari v Ljubljani na debelo. Pijanec pa tudi
ni bil, in nikoli ga potemtakem ni bilo k Sodu.

Le-ta ga torej ni mogel, in če se je pogovor
sukal o Tilnu, rad je rekel katero zoper
njega. Sod je zvedel veliko novic, to je bila
resnica; mnogokrat si je pa kakšno tudi kar
na lepem izmislil, kakor mu je kazalo. Vselej
ločiti, kaj je drugje zvedel, in kaj je uganil
sam, bilo bi silno težavno. Tako menda pač
ne bo nikoli dognano, ali je lagal ali je resnico
govoril, ko je pripovedoval o Tilnovem
odhodu od doma.

„Kar ni bilo pribitega, prav vse je pobral
in stlačil v skrinjo: dve leščerbi, nekaj srpov
in celó vse žlice. Oče mu ni branil, ker je
vedel, da bo vsega gotovo potreboval pri hiši,
kjer ni drugega kakor gole stene; samo za žlice
se je zvečer jezil, ko ni imel s čim močnika
jesti. ‚Jedno žlico naj bi mi bil pa vendar pustil‘,
dejal je in pil močnik.“

To dogodbo je Sod nekaterikrat povedal in kmalu se je prijel Tilna
priimek Žličar. Nobeden človek mu ni rekel
več ne Tilen, ne Pustotnikov, temveč vse vprek
ga je klicalo za Žličarja — kajpak, če ni slišal.

Zvedel je pač, kaj si pripovedujejo o njem, pa
se ni zmenil za take marnje. Sploh je živel tako,
kakor bi mu bili vsi Okrogljani ptujci. Govoril je
le najpotrebnejše stvari, delal pa pridno in neprenehoma,
kakor bi bil železen.

Pa da je bil drugačen, kakor drugi Okrogljani,
to se ljudem še ni tako čudno zdelo, ali
da je tudi Urša, njegova žena, tako samosvoja
postala, ni jim šlo nikakor v glavo. Sod je
trdil, da je puščoba nalezljiva. No, Urša še
nikoli ni bila posebno živa, toda odkar je bila
Tilnova žena, hodila je čisto svoja pota. Zjutraj
je možu skuhala, če mu je — znal si je namreč
tudi sam — potem je pa po navadi hodila
delat h Grebenu. Po večerji pa se je vračala
zopet domov ter prinašala toliko prihranjenega
kruha, da ga je imel še mož zadosti. Tako je
nekaj prislužila ona z delom, nekaj pa on z mizarstvom.

Po pravici so torej govorili, da je
Žličar denaren. Koliko ima, tega sevé ni mogel
povedati nihče. Pa saj tudi niso vedeli, kje kupuje
krompir, kje dobiva moko in druge take
reči, in zato jih je še bolj mikalo njegovo skrivnostno
ravnanje.

Mnogokrat so povpraševale ženice Kotarjevo
Uršo ali Bremenčkovo Mico, kako in kaj
je z Žličarjem, pa še ti dve nista zadovoljili
njih radovednosti.

„Vsak v svojem koncu smo in se ne menimo
drug za drugega“, odgovarjali sta kar na
kratko.

Micin Peter je pa še bolj molčal. „Naj
počne, kar hoče“, ogibal se je vsem vprašanjem,
„jaz sem vesel, da me ne moti, za njim pa
ne gledam.“

Nekega jutra je bilo na zidu in na vratih
Prvinove koče naslikanih vse polno žlic. Okorna
roka pa ni podpisala svojega gospodarja, zato
je ostalo neznano, kdo je hotel tako hudomušno
olepšati Žličarjevo stanovanje. Najbrž je
to storil kak radovednež, ki pa ni zvedel, kar
bi bil rad. Tilen se ni nič jezil, nič brisal,
ampak pustil, kakor je bilo, ter s tem mirnim
vedenjem dosegel, da slikar ni več ponavljal
svoje umetelnosti.

Tilen ni zahajal v družbo, zato so pa
kmalu drugi hodili v njegovo kočo, zlasti zvečer.
Takih ljudij šteje namreč vsaka vas več kakor
dovolj, ki radi vzamejo denar na posodo. Tudi
Okroglo ni bilo brez njih. Ti so torej Tilna
ali Žličarja hodili prosit posojila. In on je posojeval
ter za vračilo prejemal žito ali moko
ali kar je bilo, samo, da je bilo več vredno
kakor posojeni denar. Če ni bilo drugače, kupil
je tudi kako stvar, samo ta napaka se ga je
držala, da ni hotel drago plačevati.

Jesenskega večera je bilo; prav zgodaj se
je naredila tema, pa gosta tema. Mizar Štefan,
ki je bil žejen večkrat, kakor je bilo prav, in
je za gašenje svoje žeje več potrosil nego prislužil,
čakal je komaj teme. Ko se je dobro
stemnilo, nesel je k Žličarju vrečo pšenice
prodat. Da bi ga nihče ne videl in ne srečal,
šel je prav za Grebenovim skednjem; na ovinku
Prvinove koče se mu je zdelo, da nekaj šumi
tam med češpljami. Ozre se tje, in lasje mu
stopijo po koncu.

Bled, suh obraz v beli péči se je vzdigal
kakor duh tiho proti strehi. Skozi odprtine pri
očeh in ustih pa se je svetila môtna luč. Štefan
se ni bal vsake sapice, pred to prikaznijo pa je
vendar le zamižal. Še jedenkrat se je ozrl, pa
ni videl nič več.

„Bog daj vsem dušam v vicah večni mir
in pokoj!“ zašepeče, potem pa smukne, kot

bi ga
veter nesel, v kočo, da v temni veži prevrne
škaf vode.

„Kdo je?“ oglasi se z jednega konca Tilen,
z drugega Bremenčkova Mica.

„Jaz sem“, reče Štefan brez sape, „pa vam
povem, da me je strah. Tam-le za oglom sem
videl čudno glavo, ki je nekako rastla in brž
nato izginila.“

„Béži, béži!“ zavrne ga Tilen. „Kaj kvasiš
o strahovih! Meniš-li, da smo tako lahkoverni?“

„Reci mi bojazljivec ali šema ali kar ti
drago, jaz pa le trdim, da je bil strah.“

„Kakšna glava pa je bila?“ pozveduje Kotarjeva
Urša.

„Ženska, bolj starikasta“, pripoveduje Štefan.

„Oh, Mica, kaj, če bi stara Grebenka nazaj
hodila?“ reče Kotarjeva Urša.

„Lahko, čisto lahko, ker je tako nanagloma
in neprevidena umrla. Ni bila hudobna žena,
pa nekaj ima vsak človek slabostij. Saj še pravičnik
sedemkrat greši, kakor nas učé v cerkvi“,
sodila je brž Mica, češ da bi utegnila biti ta prikazen
rajna Grebenka.

„To ni nič, poglejmo, da vidimo, kaj je“,
silil je Tilen.

„Strahove bi hodil gledat, taka predrznost
bi bila pregrešna“, zavrnila ga je brž Kotarjeva
Urša, in tudi njegova Urša mu je dejala,
naj pusti vse v miru.

„Saj res“, udal se je, „če je kaj na tem,
pokazalo se bo že še.“

„Nekaj pšenice bi ti ponudil“, pričel je
sedaj Štefan, ki ga je strah minil.

„Noter stopiva“, povabil ga je Tilen. Ženske
pa so šle v nasprotni konec.

„Urša, kaj pa ti misliš o tej glavi?“ izpraševala
je Bremenčkova Mica Tilnovo ženo.

„Ne vem, kaj bi dejala“, dvomila je ta, „z
onega sveta se ne pride tako lahko.“

„Jaz sem pa slišala“, pridruži se njenemu
mnenju brž Kotarjeva Urša, „da je hujše priti
iz večnosti, kakor bi bil premlet z desetimi
mlinskimi kameni.“

„Molitve potrebuje rajnica“, pravila je svojo
misel Bremenčkova Mica, „toda kdo pa kaj moli
zanjo? Greben? Saj še zase ne. Drugi pa
tudi ne.“

„Le pomisli“, oglasila se je zopet Kotarjeva
Urša, „koliko je pograbil po nji denarja, pa ni
dal nič za maše. Če se res prikazuje, sedaj
vendar ne bo tak, da bi ne pomagal materi iz
vic.“

„Tak je, tak“, obsodila ga je Mica. „Meniš,
da bo verjel? Nič, smejal se bo in še pogledat
ne pojde.

Tačas sta se pogodila Štefan in Tilen za
pšenico. Prvi je bil že sicer namenjen k Sodu,
sedaj se mu je pa dozdevalo, da ga veže dolžnost,
da pové kaj se mu je primerilo. Tilen ga je
nekoliko spremil in potem še trenutek postal
na pragu, da je dajal pogum Štefanu.

„Sod, veliko si že slišal, take pa še ne“,
bahal se je Štefan v krčmi.

„No, le prav debelo se zlaži!“ podražil ga
je Sod.

„Tisto bi bolje ti napravil, jaz nisem vajen
lagati. Vendar novica je taka, da je še nismo
slišali jednake v Okroglem.“

„Ali res kaj veš?“

„Gotovo. Pomisli — stara Grebenka nazaj
hodi.“

Sod je počasno izgovoril vso novico in poudaril
vsako besedo, potem šele je vprašal
Štefana, kje je to slišal.

„Sam sem jo videl“, pripovedoval je Štefan
dogodek za Prvinovo kočo, pa že dokaj pogumneje
kakor v Prvinovi koči.

Še tisti večer so govorili po vseh okrogelskih
hišah, da se prikazuje stara Grebenka. Marsikak
očenaš so zmolili zanjo, precèj je bilo tudi
strahú, in ta ali oni si ni upal sam iz hiše.

Le Greben, ki je pri Sodu zvedel to novico,
se ni bal. „Babje čenče!“ dejal je malomarno
ter pil po navadi. Jednajst je že odbila, ko se
je vračal domov, in prav zdelo se mu je, da
se nekaj svetli tam v češpljah za Prvinovo kočo,
a ni se menil za to. „Neumnost!“ zamrmral
je odklepaje vrata in šel spat. Za rajno mater
pa ni zmolil očenaša.

VI.

Nar. preg.

Vernih duš dan tistega leta je bilo lepo,
pa silno mrzlo jesensko jutro. Zvezdice so se
nemirno lesketale, kakor bi jih zeblo, pa tudi
na pokopališču za župnijsko cerkvijo je migljalo
vse polno lučic.

Grob stare Grebenke je bil popravljen, in dvanajst
svečic v podobi križa
je gorelo na njem. Greben je vendar nekoliko
poskrbel za materin grob, čeprav za dušo ni,
zakaj na pokopališču ga ni videl nihče ne na
praznik vseh svetnikov popoldne, ne naslednje
jutro. Kupil je pa dvanajst sveč in naprosil
Bremenčkovo Mico, naj z belim peskom posuje
gomilo in vsadi svečice na grob.

S tem je hotel ljudem jezike zavezati, ki so še vedno
govorili, da hodi rajnica nazaj ter je gotovo v
vicah, ker skopi sin neče dati za svete maše,
dasi je toliko dobil po njej.

Ob šestih zjutraj so bile v cerkvi molitve za rajnike,
ljudje pa so tačas klečali ob grobeh in molil: za svoje
drage. Na grobu stare Grebenke ni bilo nikogar
domačih, menda se jim je zdelo premraz; popolnoma
zapuščen pa vendar le ni bil ta grob:
rajnice prijateljica Špela in Bremenčkova Mica
sta bili prižgali lučice in prosili pokoja njeni
duši. Po sv. maši pa sta se oddaljili z drugimi
vred s pokopališča ter šli domov. Treba je bilo
namreč hiteti z delom, ker se ni vedelo, kdaj
pade sneg.

Posebno pridni so morali biti to jesen pri
Prvinovih, ker niso imeli pospraviti samo poljskih
pridelkov, ampak je bilo dovolj opravila tudi
z zidanjem. Pa je šlo še vse nekaj srečno izpod
rok. Seveda Francè je z nevestino doto še precèj
lahko migal. Živina je bila že v hlevu, po večjem
je bilo že tudi drugo dodelano, samo streha še
ni bila pokrita. No, na vernih duš dan so dejali
pa vendar-le opeko nanjo. Pa je bilo tudi delavcev!
Pokrivali so kar z obeh stranij hkrati.

Skoro vsi okrogelski otroci so podajali opeko.
V mraku so zdelali.
Če je bilo mnogo vrišča med mladino že
po dnevu, lahko si je misliti, kakšno žvrgolenje
je bilo šele zvečer, ko so mladi delavci prejeli
plačilo : vsak po pet krajcarjev v denarjih,
kruha in medenega žganja pa, kolikor je kdo
hotel in mogel.

Samo ob sebi je umevno, da so bili pri taki nespametni
večerji kmalu vsi malo matevžasti. Začeli so se celó metati, saj
je znano, da je pijanec vsak močen in pogumen.

Ker so bili pa le prerazposajeni, in je
dvema že tekla kri, jednemu iz nosa in iz
zob, jednemu izza ušesa, jel jih je Francè spravljati
domov. Šli so, pa kar skupno držé se za
rame in vriskaje po vasi.

Toda, kakor pogumni, utihnili so vendarle kmalu. Zagledali
so namreč strah, o katerem so že toliko slišali,
na lastne oči. Za Prvinovo kočo, pri tisti češplji
na Grebenovem vrtu, kjer je mizarja Štefana
prvič strašilo, prikazala se jim je čudna človeška
glava in lezla počasi kvišku. To so zavpili
in jo ocvrli, kamor je kdo mogel! Seveda
je bilo brž vse Okroglo po koncu. In sedaj še
nekaj novega! V Prvinovi koči pri Žličarju je
začelo goreti. Ko so pridrli sosedje gasit, o
strahu že ni bilo ne duha ne sluha.

No, ogenj ni bil ravno nevaren : zgorelo ni
drugega kakor nekaj suhih mizarskih odpadkov
in ožgale so se Tilnu nekatere deske. Največ
je trpela péč, ki je bila skoro vsa podrta. Tilnu
in vsem prebivalcem Prvinove koče je bilo jako
neljubo, da se je nabralo toliko ljudij. Pa bi
se jih ne bilo toliko, da ni začela Kotarjeva
Urša tako neznansko kričati. Toda kako bi ne!
Tilnova žena Urša je kuhala za večerjo krompir,
in Kotarjeva Urša je sedela na tnalici pred
ognjiščem, pa najedenkrat pravi v peči „pf, pf!“

Žerjavica odskoči iz peči Kotarjevi Urši v naročje,
peč je prav takrat tudi že prebita, in
ogenj v Tilnovi delavnici, kamor se je sedaj
skozi peč videlo iz veže. Kdo bi molčal, če se
mu kaj podobnega primeri? Kotarjeva Urša že ni.

„Kako je pa ogenj nastal?“ povpraševal je
Sod.

„I, kako?“ govoril je za vse domače Micin
Peter. „Peč je stara, pečnice so že kdo vé koliko
let sprte med seboj, in ko je nocoj grča
počila, izmaknila se je jedna ter padla v sobo.
Nekaj peči je pa še Tilen poškodoval, ker je
preveč hitro ogenj dušil.“

„Seveda, stara peč“, govorili so drugi.

„Skozi špranje bi vselej lahko pogledal, kaj
bo jedel“, šalil se je Peter.

„Nove peči bo treba, pa to bo Tilen že
zmogel“, dejal je Sod ter odšel, za njim pa
tudi drugi, veselé se, da ni hujšega.

Vsi so verjeli Petrovemu dopovedovanju o
početku ognja, jedini Petičnikov Nace se je
muzal, seveda tako, da ga ni nobeden videl.

Doma pa sta imela takoj potem z očetom,
ki je bil sicer že popolnoma dober, samo nekdanje
gibčnosti in moči ni več imel, živahen
pogovor.

„Oče, že vem, kam hodijo naša drva“, pripoveduje
Nace očetu; seveda poprej mu je že
vse razložil, kakšen požar je bil v Prvinovi
koči.

“Jaz sem tudi zmeraj tako sumničil, da ti-le
gostači nam posestnikom niso za drugo kakor
za kvar. Ko je Pustotnikov kupil kočo, nadejal
sem se, da jih izžene: ná, pa je sedaj še slabše,
kakor poprej. Žličar — naj bo, naj mu še jaz
tako rečem, saj ni nič prida človek! — ima
denar ter od te sodrge vse pokupi. Sedaj lahko
prodajajo ukradeno blago, poprej so se morali
bolj truditi in drugje spečavati, kar so nauzmali
— a sedaj naredé vse kar med seboj.“

Tako se jezi stari Petičnik, ki skrbi še vedno
za vsako bilko pri hiši, dasi je za starega.

„Tožiti pa le še ne morem“, nadaljuje
Nace, „vse bodo utajili.“

„Težko bi kaj opravil. Sicer pa, ali bi ti
Micin Peter škodo poravnal? Tak plača, kakor
vrabec proso.“

„No, pri hiši ga ne maram, če ne vem, kaj!“

„Zato pes ni nikoli nič lajal.“

„Ker je kakor domač. Tiger je pač hud
pes in dober varih, pa Petra pozna kakor mene
in ne bo zalajal nad njim, če bi odnesel še več.“

„Malo strahú bo pa le imel.“

„Mal spomin bo tudi Žličarju ostal za kupovanje
ukradenega blaga.“

Ta pogovor bi bil nejasen marsikateremu
Okroglanu, dobro pa sta vedela Petičnik in
njegov sin, kaj govorita.

Od tistega časa namreč, kar se je razglasilo
po Okroglem in daleč na okoli, da ne uživa
večnega mirú rajna Grebenka, bilo je čuti po
vasi, da je ukradena po noči ta in ona reč.
Posebno Petičnikova drva so nenavadno hitro
pohajala.

„Tat, ki ne hodi od daleč, porabil je sedaj
priliko, ko se zgodaj na večer in po noči vse
skrbno zapira“, sodila sta Nace in njegov oče.

In ker Tiger ni nikoli po noči lajal, letel je
sum najbolj na Micinega Petra. Ta je bil, kadar
se mu je ljubilo delati, skoro vsak dan v delu
pri Petičniku.

„Le stoj“, dejal je nekega dné Nace, „jaz
ti že posvetim!“

Potem je navrtal več polén, nasul jih s
smodnikom in zložil na skladovnico drv po
vrhu. Dekli in Meti je pa naročil, naj jemljeta
polena iz drugega kraja, da ne bi bilo doma
kake nesreče. In res tatú je dobro splačal!

Meta je prinesla nato večerjo na mizo:
mlečnato kašo. Odmolili so in posedli za mizo.
Med jedjo so pa prerešetavali dogodek v Prvinovi
koči in se smejali opeharjenim tatovom.

„Saj pravim in pa še rečem“, trdil je stari
Petičnik ter pihal kašo v žlici, „da ni môči
živeti brez polja in gozda; Žličar je mislil, da
mu bo šlo, pa se je opekel.“

„Jaz pa le Urše njegove ne razumem“, govoril
je Nace, držeč žlico po kmečki navadi
obrnjeno proti skledi in naslonjen na dlan. „Pri
nas je bila poštena, kako da se možu ne upre?“

„Doma ima vsak rad mir“, omenil je na
kratko stari in zopet zajel.

„Mir —?!“ posmehnil se je Nace pikro;
„sedaj pa ima mir!“

„E, še pomnila bo, kdaj je služila pri nas“,
izpregovoril je oče; „kaj se je pa obesila temu
ptujcu tako hitro na vrat!“

Sedaj je zaropotalo v veži, kakor bi se vse
podiralo.

„Sveti križ božji!“ zgane se Meta, „kaj
pa je?“

„Strah!“ zašepeče preplašena dekla.

„Menda je maček burklje prevrgel“, méni
Nace, ker je bilo zopet vse tiho.

„Škoda, da ni več gospoda Blaža, ki so
znali ‚panati‘; v Okroglem bi sedaj res koga
potrebovali, da bi pregnal strahove“, pošali se
stari Petičnik. Potem pa pristavi: „Nace, daj,
poglejva, kaj je bilo prav za prav.“

Nace odpre vrata, oče gre za njim, Meta in
dekla se pa nič kaj ne upata v pol temno
kuhinjo.

„Predrta reč!“ izpregovori prvi Nace, „pod
kotlom sta kurili vedve tudi z onimi poleni!“

„Poglej no, vratca je skrivilo“, kaže stari
Petičnik sinu.

„Meta, vi ste se zmotili“, opravičuje se brž
dekla. „Najbrž ste prej-le nabrali drv tam, kjer
so bila navrtana polena.“

„Oh, še mislila nisem na to“, odgovori; bilo
je težko Meti.

Trije veliki lonci za prašiče so stali pred
kotlom in bili ubiti. Dobro, da so bili prazni.
Kotlu tudi ni bilo nič hudega, Meta menda ni
prinesla več ko jedno izmed onih polén, ki so
bila s smodnikom natlačena.

„O ti moj Bog pomagaj, da sem tako pozabljiva!“
vzdihnila je Meta. „Pa so šli trije
dobri piskri!“

„Da le večje nesreče ni!“ tolažil jo je Nace.

„Kaj to! Deset piskrov dam razbiti, samo da
so jo tudi pri Žličarju izkupili.“

Pospravili so črepinje. Stari Petičnik sicer
ni rekel nič, mislil si je pa le svojo. Kratko
povedano: Meta mu še vedno ni bila všeč,
čeprav je že mesec dnij gospodinjila pri Petičniku
ter mu tudi dobro stregla.

Nace se ni toliko pritoževal nad njo, po
godu mu pa vendar-le ni bilo vse, kar je počela.
Toda česar se človek nikoli učil ni, tega
tudi znati ne more. In Meti je manjkalo
reda in razumnosti, tako, da je imel Nace précej
prve čase križ ž njo.

Petičnikova hiša je bila velika. Gospodinja
je morala biti razumna in pridna. Meta pač ni
bila kos svoji nalogi. To je kmalu izprevidela
tudi sama. Kuhala bi že še bila, saj ni bilo
veliko družine: ona, Nace in stari. Pa živine
je bilo veliko. Pet molznih krav, dve telici in
voliček. Dokaj dela! In ob tem je bilo treba
še vsako jutro voziti mleko v Ljubljano.

„Nace“, potožila je Meta že prve dni, ko sta
prišla z božje poti, „preveč je dela samo zame.“

„Prvinova Urša je oskrbela vse sama“, mislil
si je le-ta, vendar žena je žena, zato jo je povprašal:
„Kaj hočem še katero najeti?“

„Kadar bo na jesen slaba pot“, pravila mu
je Meta, „treba bo dobiti kako žensko, da bo
hodila z mlekom v Ljubljano in mi malo pomagala
doma.“

Nace je bil ženi dober, zato je naprosil
Bremenčkovo Mico, da je hodila zjutraj mlest
krave. Meta pa ji je velela storiti še to in ono,
in kmalu je bila Mica malodane vedno pri
Petičniku. Zastonj kajpak Mica ni pomagala.
Za vsako delce je hotela biti plačana. Nacetu
ženska ni bila všeč, nekaj zato ne, ker je bila
prejezična, nekaj pa, ker ni bila nikdar dovolj
plačana.

„Dekla bi bila boljša“, dejal je zato nekega
večera svoji ženki, ko je ravno odhajala Bremenčkova
Mica, noseč s seboj v predpasniku
fižola in krompirja.

„Menim, da!“ pritrdila mu je Meta.

V Okroglem je bila za dekle trda, ker so
bila vsa dekleta v smodkarni; Nacetu se je pa
le posrečilo dobiti jo. Mlade Prvinke sestra je
namreč prišla malo pogledat, kam se je primožila
sestra. Všeč ji je bilo v Okroglem. Ostala
je tri dni pri sestri.

„Kar tu bi ostala“, rekla je zadnji dan.

„Pa daj!“ silila jo je sestra in Francè tudi.

Toda ker ji za plačilo ni ponudil nobeden nič,
ravnala se je vse jedno proti domu.

Slučaj je nanesel, da je prišel prav ta trenutek
Petičnikov Nace vprašat Franceta, če bi
mu posodil dve dolgi verigi, ker je bil namenjen
z Micinim Petrom po drva, pa sam ni
imel več kakor jedno verigo. Druga je ležala
že tri dni pri kovaču, pa je še ni popravil.

„Zakaj ne?“ bil je Francè brž pripravljen;
„kolikokrat si že ti meni kaj posodil!“

Poiskal je za staro kadjo v veži verigi in
ji dal Nacetu. Mlada Prvinka in njena sestra
sta ravno ta hip prišli iz sobe.

„Kam pa vedve?“ vpraša Nace.

„Sestro grem spremit“, odgovori Francetova
žena.

„Tako ji je prirastlo Okroglo k srcu, da
skoro domov neče“, podraži nalašč Francè.

„Naj pa tu ostane, če je kaj pridna“, ponagaja
tudi Nace.

„O, saj bi koj tu služila, če bi se ji kje
primerilo“, začne mlada Prvinka, „samo pri
meni neče.“

„Saj nisem rekla, da bi ne“, brani se njena
sestra.

„Hm, dekle pa jaz potrebujem“, pravi Nace
pol v šali, pol za res. „Ako te je volja tukaj
ostati, pri nas je že prilika. Kar zmenimo se,
pa bo.“

Beseda je dala besedo, in prej kakor je sama
vedela, bila je Prvinkina sestra zmenjena z Nacetom,
da bo služila pri njem. Ni šla domov,
ampak pisala je po delavno obleko in ostala v
Okroglem. Kmalu se je privadila, saj dela je
imela pri Petičnikovih več kakor dovolj; zvečer,
posebno ob nedeljah, pomenila se je s sestro
toliko, da doma ni pogrešala.

Odslej je bilo pri Petičniku že bolje. Nežika,
tako je bilo dekli ime, je bila pridna in razumna
in tudi z Meto sta se razumeli. Delo
ni več zastajalo, vsaj žensko ne. Kar je bilo pa
moškega, opravila sta Nace in Peter, no, stari
je pa tudi še vedno migal in vse videl.

Stari Petičnik bi se bil že sprijaznil z Meto,
saj mu je vsako opoldne skuhala črno kavo,
katero je posebno ljubil, samo Grebenovih
otrok, bratov in sester Metinih, ki so sedaj
vedno hodili naslanjat se k Petičnikovim, ni
mogel videti. Njemu sicer niso nič prizadejali,
a to ga je jezilo, ker so vse pretaknili, in pa
to, ker je bil vajen v hiši miru, ti so pa zmiraj
vpili in se pričkali med seboj.

„Hencano vendar!“ togotil se je včasih sam
zase, „saj je Nace vzel samo Meto, sedaj je pa
teh Grebenovih sitnežev vse polno!“

Najbolj nevoljen je bil pa tedaj, kadar je prišla Pepa
in postajala po cele ure brez dela. „Predrto!“
modroval je, „take-le punice bi pa vendar morale
že prijeti za kako delo. Pa če lenoba že
sama lenari, vsaj Mete naj nikar ne moti.“

Ker so bratje in sestre Metine dolgo vasovali
pri Petičniku, bili so semtertje tudi lačni.
Meta jim je odrezala zato včasih kak košček
kruha. Pa otroci neredne hiše — to so bile
besede starega Petičnika — še redno jesti ne
znajo. In res. Ne da bi bili pojedli, kolikor jim
je sestra dala, to ne, ampak koščke so objedli
in pustili. Meta je po njih odhodu navadno vse
to pomedla v miznico.

Seveda teh otročjih ostankov ni Petičnikovih nihče maral. Tako so
ostali in plesnovali v miznici, starega je pa jezilo.

„Odkar sem pri hiši“, ponavljal si je prejšnje
boljše čase, „ne pomnim, da bi bili v miznici
plesnivi kosci kruha. Sedaj so pa. Saj pravim
no in pa še rečem!“

Na glas pa kaj takega stari Petičnik ni hotel
reči. Zakaj ne? No, da bi se Meta kdaj predrugačila,
tega ni upal. „Ali jo kuhaj ali peci,
nič ne pomaga“, to je bilo njegovo prepričanje,
in molčal je. Pa tudi prepira ni maral v hiši.

„Resnica oči kolje“, dejal je sam sebi. „Kaj bi
dražil? Če ima kaj preudarka, sčasoma bo že
zapazila, kaj ni prav. Pa saj ne bo. Opominjati
jo pa ni zdravo. ‚Kdor resnico gode, temu
gosli zbijejo‘, slišal sem že večkrat, torej le
tiho!“ In bil je res tiho.

Kaj pa Nace? Ta ji je že kaj pokazal, toda
mlad mož ne vidi vseh napák mlade žene.
Čutil je pač, da Meta ni posebno bistroumna,
vendar je bil zadovoljen, da ga je slušala. Ali
vsega ji vselej le ni mogel naročiti, in tako je
nastala včasih še vedno kaka zmeda ali zamera.

Listje so grabili. Bremenčkova Mica, Kotarjeva
Urša in še nekaj ženskih je delalo pri
Petičniku. Ob desetih bi bilo treba dati malico,
pa Meta je pozabila. No, to ni bilo nič čudnega.

Njeni bratje in sestre, ki jih je prosila,
naj ji nalupijo krompirja, sprli so se med seboj,
ubili skledo in jo čisto premotili, da ji še na
misel ni prišla malica za grabljevke.
Meta je pozabila, ženske pa ne.

„Pozna se, da je še mlada, še na uro ne
pozna“, dejala je prva Kotarjeva Urša.

„Sebi že postreže, sebi“, zbadala je Bremenčkova
Mica, „za nas pa ne vé.“

„Kar grablje bom vrgla v grmovje“ ni bilo
všeč tretji grabljevki. „Lačna pa res ne bom
grabila.“

„Majhno še potrpi, Bog vé, kaj dobrega
nam je namenila“, draži zopet Kotarjeva.

„Seveda, dobrega — vse zamazano bo in
nečedno, da bi še pes ne povohal“, pregiblje
se Micin hudi jezik.

„Koliko voz ste ga že dobile?“ oglasi se
sedaj izza grmovja Nace, kakor bi bil iz neba
padel. Grabljevke, ki so poprej bolj z jezikom
migale kakor z rokami, urno poprimejo grablje.

„Kakor boš nakladal“, odvrne Mica čisto
nedolžno. „Nekateri bi ga peljal trikrat, drugemu
bi ga dvakrat nič ne ostalo.“

Nace, ki je prišel od kolarja, kamor je bil
nesel potrto kolo, pričel je grabiti z delavkami,
ne vedoč, da so še brez malice. Nekaj časa so
vse molčale. Toda najemniki so tudi nagajivi,
če so pravi. Prvinove grabljevke so bile že
izmed tistih.

„Urša“, začne Mica tako tiho, da je Nace
moral slišati, „tako sem lačna; ali imaš kako
skorjico kruha pri sebi?“

„Nič nimam, pa bi ti tudi ne dala, ker se
meni nič bolje ne godi. Vem, da je že pol
jednajstih, pa še ni nič malice“, odgovarjala je
Urša še tiše, pa zato je že skrbela, da se glas
ni popolnoma izgubil, ampak je razumel Nace
vsako besedo.

Le tega je pograbila jeza in rdečica mu je
stopila na obraz. Pa brž si je domislil, da je
najbrž Meta na malico pozabila, in dejal je ves
miren: „Saj znam jaz tudi kranjsko, ženske lačne;
zakaj mi pa ne poveste tega? Malo potrpite, pa
bo vse dobro.“

Odšel je. A kmalu se je vrnil z malico, ki
je bila pa nekoliko boljša kakor po navadi.
Dal je namreč delavkam tudi vrč tokovca, ker
so morale čakati. In bilo je vse poravnano.
Kar je zamudila in zakrivila Meta, popravil je
urno Nace, in ženske so bile še bolj vesele,
kakor z malico ob navadni uri.

Tako je imel mladi Petičnik s svojo ženico
večkrat kak križ, a ker si ga je bil sam izbral,
ni se mu zdel težak. Sicer se je pa tudi tolažil,
da bo že bolje, saj je bila Meta še v vseh
rečeh novinka. „Sčasoma se bo že privadila;
izprva gre pa vsakemu trdo“, mislil si je in
bil zadovoljen.

VII.

Nar. preg.

„Primojdevet! nič bati, pravim jaz“, vpil je
pri Sodu mizar Štefan.

„Štefan, saj ga imaš že čez in čez zadosti;
domov pojdi, domov, ona bo huda“, spravljala
ga je Sodovka iz krčme.

„Kaj ona!“ postavil se je Štefan. „Vesela
naj bo, da me ima. Hm, takega moža ne dobi
povsod. Vsak dan denar, če ga le hočem!“

„Seveda veliko zaslužiš, kdo pa pravi, da
ne, pa boš jutri tudi še lahko pil.“

„Lahko, lahko, pa vsak dan.“ To je govoril
pijani Štefan že sam zase, zakaj Sodovka ga je
pustila in poslala po ženo. Bila je namreč še
toliko dobrega srca, da čez mero pijanim ljudem
ni hotela točiti. Pa je vedela tudi, da se bo
prikupila Štefanovi ženi, in to nekaj pomenja
za krčmarico, ki ima prodajalnico za kavo in
sladkor.

Štefan pa je obsedel sam in govoril:
„Še ga bomo, primojdevet, še! Žličar je že
dober mož. Čemu bom hodil okrog teh ljubljanskih
prekupcev? Vsako razpoko mi odračuni
po goldinarju, les mu ni nikoli dovolj suh,
pri vsem tem pa še vselej ne da denarja, češ,
ne morem, meni zastaja, preveč vas je mizarjev.
Žličar pa ne reče nič. Vzame in plača, pa je.

„Tega denarja mi pač ni najedenkrat posodil,
toda dobil sem ga le od njega. Prodajal
sem mu pšenico in turščico in deske.“

Kar je Tone povedal, izkazala je kmalu
preiskava kot golo resnico. Ne le vse to, ampak
še več so našli orožniki pod streho. Grebenov
Tone je prodajal žito kar z vrečami vred, in
te so sedaj govorile zoper Tilna, ki bi bil
morda drugače dokazal, da je nakupil žito od
Štefana in drugih ljudij. A vreče so bile zaznamovane
z Grebenovimi začetnimi črkami, in
tajiti ni bilo mogoče.

In pod streho Prvinove koče so našli tudi
— staro Grebenko, tisto staro Grebenko namreč,
ki je hodila strašit z onega sveta. Micin Peter
je napravil in vzdrževal ta strah. Jezen je bil
na Grebena, ker mu je na dan ženitnine Prvinovega
Franceta rekel berač, zato je sklenil
maščevanje, pa tako, da bi njemu kaj koristilo.

In sam zlomek vé, kako mu je šinila misel na
staro Grebenko! Kupil je trd, papirnat obraz,
kakoršne nosijo pustne dni šeme, spodaj mu
je privezal pod brado kamen, da je bil dovolj
težak, in vse to spuščal izpod strehe na Grebenov
vrt. Luč je pa tako napravil, da jo je
lahko ugaševal. Na svečo je namreč nalahno
pritrdil usnjato zaplato, katero je s posebno
vrvico lahko pritegnil, kadar je hotel, in tako
svečo ugasil.

Morda bi samo zaradi tega strašila Petra
orožniki ne bili vzeli s seboj, pa našli so pod
streho v Petrovi praznični obleki toliko denarja,
da ga njemu niso prisodili. Zato so morali vsi
trije v preiskovalni zapor.

Konja sicer orožniki niso povrnili Grebenu,
toda kar so spravili na dan, bilo je tudi nekaj
vredno. Ni lahko povedati, ali je bil Greben
vesel ali žalosten. Vendar bil je skoro bolj na
dobro voljo. Da bo konja bržkone še dobil, to
ga je veselilo; da so zaprli porednega sina, bilo
mu je tudi prav, še bolje se mu je pa zdelo,
ker bodeta sedela Peter in Žličar. Samo to ga
je peklo, da ima tako slabega sina, ki se mu
očetovo imetje prav nič ne smili.

„Tisti strupenski jeziki bodo sedaj menda
zavezani“, dejal je, ozrši se po zbranih ženskih,
„ki so imeli toliko govoriti o moji rajni materi.
Le škoda, da vas je, nekaj tako pobožnih, pa
gospodov ne poslušate, ki vas učé, da ne verjemite
vsaki slepariji. Ne tičim vedno v cerkvi,
pa le nekaj vem.“

Z orožniki se je pomenil nekatere stvari po
nemško, potem je šel domov.

Ženske, katere je bil s prejšnjim govorjenjem
razžalil, niso mu ostale dolžne.

„Dedec prevzetni“, godrnjala je Kotarjeva
Urša, „če toliko vé svoje otroke naj uči, svoje
otroke, da ne bodo taki tatje.“

„Dobro si govorila“, potrdil ji je ves zbor.

„Ako njegova mati ni hodila na ta svet pomoči
prosit, prav je storila. Pri njem bi je pač ne
dobila.“

Zvečer pa je bilo v Prvinovi koči silno
prazno: Tilna ni bilo in Petra ne. No, Bremenčkova
Mica še ni bila ravno žalostna, saj
je vedela, da Petru ne bo sile, čeprav ga zapró;
zaradi časti ji pa tudi ni bilo veliko. Vse drugače
potrta je bila pa Tilnova žena — Urša.

„Oh, po ječah ga vlačijo! Vsi ljudje bodo
s prstom kazali za menoj“, tarnala je in jokala.
„Da sem se morala tako ujeti!“

Nič ni večerjala, še domov k materi in bratu jo je bilo sram iti,
češ, dolžila me bodeta, da sem bila ž njim
sporazumljena. Kako naj bi mu bila branila?

Greben tisti večer izjemoma ni šel k Sodu.
Izkušnja ga je nekoliko izmodrila. Pregledoval
je po hlevu, v kašči, v drvarnici, sploh povsod.
Marsikaj je videl, kar mu ni bilo prav. Pa za
jedenkrat ni rekel nič. Samo s Pepo, ki je po
Metini možitvi prevzela mlekarijo, zaropotala sta
majhno.

„Ti, Pepa!“ klical jo je v mlečno shrambo,
„kako pa delaš z mlekom? Tukaj ga je že
skoro toliko nalitega, kolikor ga pelješ v Ljubljano:
kaj boš pa z jutranjim?“

„Nekaj ga bo za dom, drugo počaka“, odvrnila
je hči hitro.

„Če je res?“

„Seveda.“

Greben odide spat. Ko pa prihodnje jutro
zaropota mlekarski voziček pred Grebenovo
hišo, pride Greben pregledovat, koliko ima
Pepa posode. In glej! Štiri bokale več ga je
peljala v Ljubljano, kakor je očetu povedala;
poleg tega je pa imela naloženega še culico
krompirja, nekaj pšena in fižola.

„A, tako me varaš?“ zavpije Greben.

„Kdo mi bo pa kaj obleke kupil, ako ne
bom sama poskrbela?“ odreže se mu Pepa.

„Že dobro, da vem. Tako delate z menoj!
Le pojdi, da te ne vidim! To so otroci! Oni
— potepuh — se klati po svetu, drugega so
zaprli: prav je, obesijo naj ga! Sedaj me pa
še ta goljufa! O ti cvet ti! No, od danes bom
drugače stopal na prste tem —.“

Tako se je togotil Greben, Pepa pa je po
potu v Ljubljano tudi delala svoje naklepe.

„Nekaj nad dvajset goldinarjev že imam“,
govorila je sama s seboj, „obleke za jedenkrat
tudi dovolj; kar v Trst jo bom pobrisala. Tam
so dobre službe, saj je tudi Kozolčerjeva tam.
Kar pisala ji bom. Potem naj pa doma počnó,
kar hočejo. Samo poselskih bukvic nimam. Oh,
že vem —.“

Voziček je drdral po na pol
zmrznjeni cesti, dekle pa je bilo v svojih mislih
še dalje, prav tam ob morju v Trstu.

Od tega dné Grebenova Pepa ni mogla ničesar
več odprodati brez vednosti očetove. Pa
zato ji ni bilo nicč. Hodila je dopoldne pridno
v Ljubljano, popoldne pa je hodila vasovat k
Petičniku. Greben je bil že vesel, ker jo je s
svojo ostrostjo tako hitro ukrotil. Pa on je
mislil svojo, Pepa pa svojo.

Bilo je dné prvega grudna. Mlekarice dobé
prvega po hišah, kamor redno vozijo mleko,
plačilo za mleko celega meseca. Tudi Grebenova
Pepa je pobrala pri vseh prejemalcih
mleka nekaj nad štirideset goldinarjev, samo
pri „nemških“ je ostalo trinajst goldinarjev na dolgu.

Greben se je že veselil mesečnega skupička
za mleko. Toda zvonilo je poldne —
Pepe še od nikoder. Bilo je tri, štiri popoldne,
noč se je storila — Pepe pa le ni bilo domov.
Drugi dan tudi ne, tretji tudi ne — kakor
kafra je izginila.

Voziček je pripeljala drugo dopoldne Petičnikova
dekla, o Pepi ni vedel nihče nič.
Samo to je prihodnjo nedeljo potožila Petičnikova
dekla, da so ji poselske bukvice ukradene.

Vse je sodilo, da je bila tatica Grebenova
Pepa, in jo je popihala z denarjem in bukvicami,
kdo vé, kam.

VIII.

Nar. pr.

Ob dveh čez polnoč se prebudi dobra dva
meseca po teh dogodkih Greben. Hudo mu je
bilo. Okrog njega je bilo vse temno, pa tudi
v njegovi glavi je bila tema. Dolgo so mu
plesale zoprne misli po glavi in ga mučile.

Rad bi bil zaspal, toda ni mogel; prisiljen je bil
misliti, kar se mu je bilo pripetilo v zadnjem
času. In vse, kar mu je prihajalo na misel, ga
je jezilo. Dostikrat je že rekel, da bi se že še
živelo, čeprav ima z družino nesrečo, samo če
bi nočij brez spanja ne bilo. Po dnevu se je
že kako zmotil, bodisi z delom, bodisi s pijačo:
a po noči — zlasti kadar je prejšnji dan močno
pil —, peklo ga je v srcu, da se mu je zdelo
skoro neznosno.

Pa res ni prijetno, če se človek po noči
predrami ter se nikakor ne more iznebiti mislij
o rečeh in dogodkih, ki bi jih najrajši za vselej
pozabil. In Greben je imel to noč dovolj takih
mučilnih mislij.

Dan poprej so mu pokopali sina Toneta.
No, naj bi bil umrl, saj slušati nikoli ni hotel;
a da je tako umrl, kakor je, to je peklo Grebena.

Dokazali so mu, da je bil očetu konja
ukradel in prodal. Cigani so se tiste dni potikali
v Okroglem in njegovi okolici. Tone je potreboval
denarja ter prodal konja, vrednega dvesto
goldinarjev, za borih šestdeset goldinarjev. Kupec
je bil menda Tirolec ter izginil kakor kafra
proti Nemčiji. Sum je letel na cigane; po vsem
Dolenjskem in Gorenjskem so jih lovili, a konja
pri njih ni bilo.

Tone dolgo ni hotel priznati svoje krivde. Ker pa ni
mogel dokazati, kje bi bil dobil toliko denarja, povedal je naposled
resnico. Kakor hitro pa je prišel izpred izpraševalnega
sodnika v zapor, poskusil je obesiti
se. Rešili so ga pač še, pa od tistega trenutka
je jel hirati. Kar nobene reči ni maral več jesti.

Ali ni hotel, ali ni mogel, kdo vé? V dveh
mesecih je umrl. V Okroglo je prišlo poročilo
o njegovi smrti, toda nihče ni šel za njegovim
pogrebom: oče ne, ker ni hotel, mati ne, ker
je bila bolna, bratje in sestre pa tudi ne. Meta
— mlada Petičnica — bi bila šla, da bi je ne
bilo sram. Zato so dolgo pot od Žabjeka do
sv. Krištofa skoro brez spremljevalcev nesli mladega,
nesrečnega mrliča.

Zvedelo se je pa le v Okroglo, kakšen je
bil Tonetov pogreb. Pepa je šla za njegovo
rakvijo — tudi to so povedali.

Ko se je v noč spomnil Greben tega imena,
razjezil se je vnovič. Tone ga je oškodoval za veliko,
za več kakor Pepa, pa mu je bilo vendar-le
huje, da ga je zapustila le-ta, kakor prejšnji.
Zakaj? Zato, ker bi je sedaj silno potreboval,
da bi mu gospodinjila. S posli ni nič, no, saj
zadnji čas so mu vsi ušli, žena pa nič ne more,
ker bolna leži. In tudi nikoli več ne bo gospodinjila;
zdravniki so že rekli, da jo bo spravila
prsna vodenica pod zemljo.

Poleg tega je peklo Grebena tudi to, da
so o Pepi vsakovrstne stvari govorili. Trst je
na slabem glasu. Kaj je le-tam počela? Službe
menda ni mogla dobiti, ker se je v štirih tednih
že vrnila. Pa domov je ni bilo nič. V Ljubljani
je ostala in sedaj hodi v smodkarno ter je sama
svoja gospodinja. Greben ni imel pretenke vesti,
vendar še njemu ni bilo prav, da bi mlado
dekle brez nadzornika in variha živelo v mestu
med zapeljivim svetom. A to je pa tudi sklenil,
da za otroki ne bo hodil in jih ne bo vabil
domov. Kdor hoče delati in slušati, kruha ne
bo stradal; če pa misli kdo samo kljubovati in
škodo delati, čim dalje, tim bolje je.

Greben se je obrnil ter hotel zaspati. A spanec
je včasih nagajiv: kadar bi zaspal najrajši, pa
ne moreš. Dan je že odzvonilo, nesrečni oče
pa le še ni mogel zaspati. Šele zjutraj je zatisnil
oči.

Tisto noč in že poprej večkrat je bila brez
spanja tudi Grebenka. Kako jo je žgalo v prsih
in žejalo! In nobena pijača ni nič pomagala, le
še huje je gorelo po njenem drobovju, če je
kaj pila. Mnogokrat pa še kapljice vode ni imela,
da bi si pogasila pekočo žejo. Otroci, ki naj bi
ji bili stregli, so pospali, in bolnica ni mogla
tako glasno klicati, da bi jih bila vzbudila, kadar
je kaj potrebovala. Koliko bi bila pretrpela, da
ni Petičnikov Nace nagovoril svoje Mete, naj
bo včasih po noči pri materi! Res poprej Grebenka
Mete ni posebno marala, a sedaj se ji
je prikupila, ker ji je v bolezni prišla streč.

Komaj bi bilo pač, da bi bila Meta doma ostala,
zakaj zjutraj so vstali mali Grebenovi otroci in
hoteli jesti, pa ni bilo nikogar, da bi jim bil
skuhal. In tako je Meta dostikrat doma skuhala,
pomolzla in z otroki živino odpravila. Petičnikova

dekla pa je vozila za oboje, za Petičnikove
in Grebenove mleko v Ljubljano že od
takrat, ko jo je popihala Pepa od doma.

Seveda Meta ni utegnila zmeraj doma pomagati,
zato sta v Grebenovi kuhinji gospodinjili
Kotarjeva Urša in Bremenčkova Mica ter tudi
v hlevu za živino skrbeli. Mica sicer ni prav
rada hodila h Grebenu, ker sta se bila prav
zadnje dni razdvojila njen gospodar Žličar in
Greben. Toda Urša jo je pogovorila, češ, kaj
nama mar: naj se lasata, če se hočeta, medve
skrbiva zase. Mica ji je pritrdila, in gostji sta
bili dobri z Grebenom in Žličarjem.

Greben Žličarja že od takrat ni mogel, ko
je zvedel, da je le-ta kupoval njemu ukradene
stvari. Toda to bi bil še pozabil, saj je sedel
tat, Micin Peter, štirinajst dnij, in kupovalec,
Žličar, osem dnij. A prišlo je med obema še
večje nasprotstvo. Odkar je namreč prišel Žličar
iz zapora, bil je kakor obseden. Bil je jezen na
vse Okroglane in sam ni vedel, kako bi se
znosil nad njimi. Z Grebenom sta bila mejaša,
zato je kmalu našel ugodno priliko, da se mu
je osvetil, pa tako, da mu Greben kar nič ni
mogel za to.

Mrva je bila tisto pomlad draga, Greben
je je imel dovolj in prodajal jo je. Naložil je
je tri voze, da bi jo drugi dan peljal kupcu.
In slučaj je nanesel, da je zategnil jeden voz
na Žličarjev svet. Kajpak je imel na svojem
dovolj prostora, a na Žličarjevem je bilo takoj
zraven ceste, in ne bi bilo treba voza prepeljavati
in obračati. Žličarja ni prosil dovoljenja.
I, kdo bi pač tudi za tako malenkost moledoval
in povpraševal? Žličar pa je bil druge misli.

„Na moji zemlji nima nič pravice“, dejal je in
poklical Micinega Petra. In zvrnila sta naloženi
voz tako, da je padel na Grebenov svet.

Tega Greben ni molčé požrl, ampak jel je
zmerjati Žličarja: „Capin, kaj si prišel v Okroglo samo zdražbe
delat in ljudi zapeljevat, da kradejo! Jaz ti jo
že nakurim, da me boš pomnil!“

„Na svojem sem jaz gospodar!“ odvrne mu
Žličar, noseč in skladajoč deske izpod kapa na
mesto, kjer je stal poprej voz. Peter mu je
pomagal.

„Ali mi nisi mogel reči besedice, pa bi ti
bil naredil prostor?“ zavpije Greben.

„Za denar je trda, človek mora vsak trenutek
dobro porabiti. Če bom jaz okrog tekal in
vas iskal, kdaj bom pa kaj zaslužil?“ rogal se
mu je Žličar. „Zakaj pa vi mene niste prišli
vprašat za prostor?“

Ob teh besedah se izzivajoč vstopi pred
Grebena. A ta, ne bodi len, trešči ga z grabljami
po glavi, da je bil brž ves krvav.

Nič več ni rekel Žličar, ampak kakor bi bil
tega čakal, steče v hišo in ni ga bilo več na
izpregled. Toda ni še minulo četrt ure, že jo
je mahal ves obvezan v Ljubljano k zdravniku,
od tega pa v sodišče Grebena tožit.

Ta sodba še ni bila končana, pa sta imela
soseda že nov prepir. Grebenov sadni vrt je
namreč mejil na Žličarjevo posestvo. In kaj
stori nagajivi Žličar? Vse veje, kar jih je segalo
čez mejo, je požagal in tako Grebenu naredil
veliko škodo. Lepe jablane in hruške so bile
za vedno uničene.

A kaj je hotel Greben? Žličar je trdil, da mu
kap vse pobije, da škodujejo
čez mejo se raztezajoče veje njegovim mladim
nasadom, pa je bilo zastonj vsako besedovanje.

Kmalu potem je Grebenov voz odbil nekaj
zidu na oglu Žličarjeve koče; na ovinku se kaj
takega pač lahko zgodi. Pa Žličar ni potrpel,
ni zahteval odškodnine, temveč zopet tožil.

Okroglani niso posebno ljubili Grebena,
toda sitnost in škodoželjnost Žličarjeva jim je
bila pa vendar-le odveč. Marsikako trpko so
torej rekli zoper njega. Seveda je vse brž zvedel
Žličar, ker je imel pod svojo streho vseslišni
gostji Uršo in Mico. Pa na samo govorico ni
mogel tožiti. Zato si je drugače pomagal.

Jel je zahajati k Sodu, kadar je slutil, da bo ondi
kaj njegovih nasprotnikov. In česar je iskal, brž
je iztaknil. Ta ali oni Okroglan, ki bi ga trezen
ne bil nikoli razžalil, izustil je pri Sodu nekoliko
vinjen kako zabavljico. Žličar je nalašč ugovarjal,
da je dotičnika še bolj v ogenj spravil; no, potem
mu je pa kdo katero prislonil črez pleča. In
bilo je vedno dovolj tožb in obsodb, pa Žličar
je po navadi zmagoval.

Najbolj neprijetno je bilo to Sodu. Moral
je hoditi pričat. Toda krčmar gre rajši bos po
snegu, če treba, pol ure, kakor za pričo: saj
nekomu se mora zameriti. Sod je sicer pri
sodišču že znal tako govoriti, da ni z lepa komu
skrivil lasú, toda če so ga gnali na prisego,
pretehtal je vendar-le dobro vsako besedico, da
ni po krivem prisegel. In to je moral vselej
potrditi, da Žličar ni nikoli nikogar napadel ali
udaril.

Kmalu je bil Žličar z večino Okroglanov
v prepiru. Nekateri pa so se ga bali in se
skrbno varovali spora ž njim. Ti so bili njegovi
dolžniki. Med temi je bil tudi mizar Štefan,
ki ni nikoli zinil žal besedice o njem, temveč
ga še hvalil, zlasti v družbi Bremenčkove Mice
in Kotarjeve Urše. Ej, pa je Štefan dobro vedel,
zakaj tako dela! Obresti bi bil moral odšteti
Žličarju za dolg, ali on bi jih bil sam veliko
bolj potreboval kakor Žličar. Vrtna ograja,
streha na kozolcu in še drugo, vse je že vpilo
in zahtevalo gospodarja-popravljalca. Štefan pa
ni toliko primizaril, da bi bilo dovolj za njegovo

grlo in druge potrebe. Pa kmalu se je
tudi on prepričal, da Žlicar ni vreden hvale,
ki mu jo izkazuje.

Teden je minul po obroku, ki mu ga je bil
določil Žličar za obresti — devet goldinarjev.
Štefanu se ni še nikamor mudilo, kar ga zvečer
pred vežo nenadoma ogovori le-oni:
„Štefan, veš kaj si pozabil?“

„Nič nisem pozabil, samo ne morem za
sedaj. Saj se tebi še ne mudi tako“, prosil je
odloga Štefan.

„Prav rad bi te čakal, ali moram dobiti
denar — brez njega ne morem kupiti desk.
Sedaj jih imam na ponudbo po prav ugodni
ceni“, izmišljeval si je oderuh.

„Oh, saj imaš gotovo še toliko.“

„Kje bom vzel?“

„Jaz pa tudi ne morem, res ne morem.“

„Torej te bom tožil.“

„Ne bodi vendar tak.“

„Če pa svojega ne dobim, kaj hočem!“

„Hm, hm! — Orehove deske imam prav
lepe, pa vzemi nekaj teh namestu denarja.“

„Ko bi bile češnjeve, précej: toda orehove
—.“

„Saj za svojo potrebo denar lahko tudi drugje
poiščeš.“

„Že poiščem, ali —.“

„No, vzemi moje deske — sedemnajst so
mene veljale, dva goldinarja ti jih dam v izgubo.“

Še nekaj časa sta se pobotavala, dokler niso
bile Štefanove obresti z deskami poravnane in
je dobil ta še štiri goldinarje od Žličarja, ki je
poprej pravil, da nima denarja.

Samo to si je hotel Štefan še izprositi, naj
jih nikar précej ne vzame, da žena ne bo vedela.
Pa je bilo že prepozno.

„Da ne bo vedela — lepo delaš!“ oglasi
se namreč ta hip Jerica opravičeno nevoljna.

Žličarja je hipno zmanjkalo, kakor bi ga
bil plaz odnesel. Štefan je ostal sam pred razsrjeno
ženo, ki ni molčala.

„Vse boš zapravil! Še pod streho ne bomo
imeli kam iti; ta pritepenec bo kmalu vse nase
spravil!“ očitala je možu in že odešlemu Žličarju.

„Jerica, tiho bodi, da oni ne sliši“, miril
je Štefan ženo, pa zastonj.

„Naj sliši, saj je gola resnica, kar govorim.“

„Toda jaz sem mu dolžan.“

„Saj prav to je tvoja največja krivda.“

„Pa ga ti plačaj, če ga moreš.“

„Vsega dolga bi ne bilo, da bi ti malo manj
pil in več delal.“

„No, kolikokrat sem pa hudo pijan?“

„Toliko nikoli, da bi sam ne mogel pasti.“

„Nikar me ne jezi!“

„Jaz te le učim.“

Tako sta se pričkala in pričkala, dokler se
Štefan ni popolnoma ujezil. Pa ni tepel žene,
dasi bi bil najrajši vse zdrobil, ampak škaf je
razsul. In odleglo mu je. Samo jedenkrat je
v jezi ženo vrgel ob tla, pa se je zaobljubil,
da se je jezen nikoli več ne dotakne, ker je
takrat dva dni neprenehoma stokala.

Čisto ugnati se pa ženi vendar-le ni dal,
zato je šel k Sodu poskušat, če ima Žličarjev
denar tudi kaj veljave. Pa jo je imel. Štefan
je bil kmalu malo „svetel“ in najboljše volje.
Če ga je tudi Sod malo podražil, nič mu ni
zameril, ampak prav osoljeno odgovoril, kakor
kaže ta-le primer:
Sod: „Štefan, danes sem pa šel mimo tvojega
kozolca in sem se začudil, ker nima skoro
nič strehe.“

Štefan: „I, vidiš, to je tako: Taki gospodje,
kakor si ti ali Greben, hodite dan za
dnem poleg mojega kozolca, pa sem dejal, naj
bo zaradi gospodov odkrit.“

Sod se je smejal, Štefan pa tudi in nič ni
premišljeval, kaj bo, ko ne bo imel ne desk,
ne pijače, ne denarja. Ta večer mu to še ni
kalilo sreče. Kadar bo Žličar hotel zopet obresti,
dobil jih bo že tako ali tako, saj jih je sedaj
tudi.

Če je bila katera Štefanova pametna, zadnja
je bila brez dvoma: Žličar je znal dobiti svoje
in še več. Prvinov Francè je moral to kmalu
okušati.

Nekega večera pride namreč Urša — Žličarjeva
žena, Francetova sestra — domov. Francetu
in materi se je to čudno zdelo, saj je že
dolgo ni bilo v domači hiši.

„Kako je že kaj doma?“ povprašala je
Urša prva.

„I, bolj slabo, kakor dobro. Klaje ni, klaje,
čeprav sem dal to zimo že toliko zanjo, da
sam ne vem, koliko. Pa kupljena kar nima
teka: brž je po njej“, razkladal ji je Francè
svoje težave.

„Kaj pa že ti in tvoj počneta?“ povpraša
Prvinka hčer.

„Midva?“ odgovarja ne prav zadovoljnega
obraza Urša, „i, bolj po navadi gre vse. Samo
danes je nekaj siten —.“

„Ušla mu menda nisi?“ dé Francè pol v
šali, pol zares, ker je bila sestra nekako pobita.

„O, ne, ne, ampak že ves dan me je naganjal,
naj grem k vam —“ pa kar ni mogla
vsega povedati Urša.

„Pa bi bila prišla! Zakaj se pa lastnega
doma tako ogiblješ?“ pouči jo mati.

„Če bi bilo treba samo domov iti, zakaj bi
se branila, ali on mi je za denar rekel.“

„Torej tirjat te je poslal?“ izpregovori Francè
zamišljeno.

„Mojo doto hoče.“

„Vso?“

„Vso in še tisto — drugo, kar imata.“

„Kam pa bo kar najedenkrat z vsem denarjem?“

„Jaz vem, kam ? Imeti ga pa hoče, kakor
že ves dan gode, pa je. Saj sem šla dovolj
nerada, ker vem, da ti je za denar trda.“

„O, trda, trda!“ vzdihne Francè. „Kaj ne“,
obrne se nato k svoji ženi, ki je ves čas tiho
sedela, „saj si vendar nekaj prinesla k hiši, pa
je šlo na vse kraje! Davki, obresti, potlej sem
poplačal več manjših dolgov, pogorel sem, sedaj
pa še za živino zmeraj kupujem — kako bom
dal doto?“

„Jaz sama bi te ne silila, ali on —“, opravičevala
se je Urša.

„Rad bi vedel, kaj prav za prav hoče; saj
mu nese pri meni denar ravno tako obresti,
kakor drugje“, huduje se Francè.

„Veš kaj“, svetuje mu sestra, „sam pojdi
k njemu, pa se pomenita. Meni bi potlej ti ali
on utegnil kaj očitati, da nisem prav povedala,
tega pa nečem.“

„Najpametneje res“, pritrdi ji Francè in gre
k Žličarju. Ženske so se pa še nekaj časa pogovarjale,
saj sedaj jim je jezik bolj gladko tekel,
ker je Urša sitno svojo nalogo izpolnila.

Francè in Žličar sta se sicer težko sporazumela,
a sta se le — na škodo Francètu;
pa slabejši je slabejši!

„Zakaj me tako privijaš?“ očita Prvinov
Žličarju, „saj ti ni sila za denar.“

„Ti že tako praviš“, dokazuje le-ta, da je
prisiljen tako pritiskati za Uršino doto, „ali pri
meni je drugače. Polja nimam; kaj bom vedno
vse kupoval? In čeprav človek vse drago plača,
nazadnje pa pride še v kazen in sramoto, kakor
se mi je zgodilo to zimo. Vidiš, moram kupiti
kako njivico, pa kar hitro, čas bo že orati.“

„No, če hujšega ni, pomagam ti jaz lahko.
Kar izberi si, na kateri njivi hočeš, kjer imam
še prazno, pa vsej ali vsadi za svojo potrebo
— na obrestih pa poravnava.“

„Nič ne rečem, da bi mi ne dal njive,
toda jaz bom na škodi, ob obresti bom. Če bi
pa kupil svojo njivo —.“

„Plačeval bi davek od nje.“

„E, tisto je majhna reč! In pa svoja njivica
je le kaj drugega! Kar počasi mi pripravi,
recimo v jednem tednu.“

„Kaj misliš! Le na mojem kmetuj za letos,
pa počakaj me, saj si mi obljubil, da naj bom
brez skrbij, če bom le obresti redno plačeval.
Tako si dejal takrat, ko si Uršo jemal. Ali ne
boš ostal mož-beseda?“

„Takrat sem tako dejal, danes moram pa
tako. Vidiš, vsak svoje križe imamo.“

„Do druge zime me pusti, do takrat bo
kaj prireje.“

„Da ne boš rekel, tak sem in tak, naj bo.
Samo najemnine ne bova nič zaračunila, saj
sem ti tako veliko dobroto storil.“

„Nekaj usmiljenja moraš imeti, saj vidiš, da
res ne morem.“

„I, kaj pa, no ! Dobro torej — kakor sva
se zmenila. Ratarja ne bom drugega iskal; ker
bo že na tvojem, potegnila bo živina parkrat
več, pa bo še moje obdelano.“

„E, kaj tisto! — Pa lahko noč sedaj!“

„Lahko noč tudi tebi!“

Žličar je bil zadovoljen. Kar je namerjal,
sponeslo se mu je prav dobro: Prvinov mu bo
obrestim za nameček še njegovo polje obdeloval.
I, kdor zna, pa zna!

IX.

Narodna.

Kdor natanko opazuje življenje po družinah,
prepriča se le kmalu, kako ljudje užijejo malo
prave sreče brez neljube primesi. Na videz je
še marsikdo zadovoljen, a poglej mu v srce,
pa brž porečeš, da ima še celo vrsto neizpolnjenih
želj. Okroglani v tem oziru niso bili
nič na boljem kakor drugi zemljani. Na prvi
pogled je bilo jasno vsakómu, da ni dobro pri
Grebenu, Štefanu in Prvinovih. Soda so v obče
zavidali, ker mu je vsa vas plačevala prostovoljni
davek, pa mu le še ni bilo vse po godu:
ta ali ona reč se mu je izpridila, drugikrat se
je prepočasi prodajalo, sploh želel si je še
boljšega.

Najzadovoljneje so menda živeli pri Petičniku.
Nace je bil vedno vesel, ker je pridno
delal in mu je šlo še dokaj po sreči, stari Petičnik
je pa tudi čimdalje manj tožil. Fižol je
izbiral dan na dan in Nacetu veleval, kaj naj
dela. Sin ga je slušal, in to je dobro délo
očetu. Celó z Meto je bil nekaj bolj zadovoljen,
ker je polagoma vendar le jela kazati, da bo
sčasoma še dobra gospodinja. Kak oblaček je
pa tudi pri Petičniku včasih zakril zadovoljne
obraze.

Neko nedeljo je prišla dekla od desete maše
— v Ljubljano je šla izjemoma Meta — ter
pripovedovala, kaj je bilo klicano. Navadno je
razglaševal birič stvari, za katere se ona ni prav
nič menila, recimo: nasipanje cest, vojaške
stvari, dražbe. Danes pa je rekel birič, da mora
imeti vsak posel svojo poselsko knjižico. Nežiki

pa je
bila ukradena, kakor je trdila, zato je
prišedsi od maše začela zahtevati svojo last.

„Če bi ti bila knjižica ukradena, bil bi ti
tudi denar“, ugovarjala je Meta dekli. „Morda
si jo kam založila.“

„Tako sem že vse pregledala po skrinji, da
bi bila našla šivanko, nikar knjižico“, trdila je
le-ta svojo. In pristavila je še, cikajoč na Pepo,
Metino sestro: „Tat pa ukrade tisto, kar ima
zanj največjo vrednost.“

„Videla je nisi, nikar je ne dolži“, opomnil
je Nace Nežiko. „Kar ljudje govoré, tudi ni
vselej res.“

„Jaz pa potemtakem ne vem, kam bi bila
prešla knjižica. Če je Pepa ni vzela — saj je bila vsak dan v hiši...“ in ni hotela odnehati.
„Pa saj sitnosti bom vse na vas zvrnila, če me
bodo pestili zanjo.“

„Saj boš lahko drugo dobila, kaj —“, pogovarjal
jo je Nace, kar mu pretrga besedo Grebenov
Tinček, ki je prišel klicat Meto, ker je
materi silno hudo.

„Oh, že zopet!“ prestraši se Meta in steče
domov. Pred dvema dnevoma, ko je prejela
sv. zakramente, bila je že tako slaba, da so vsi
sodili, čez noč ne bo, pa ji je le še odleglo.
Sedaj jo je napadlo vnovič in zadnjič. Zalilo
jo je; poldne je zazvonilo, Grebenka pa ni bila
več med živimi. Meta in mlajši otroci so jokali,
Greben in drugi otroci pa niso potočili nobene solze za rajnico. Bog vé, ali so bili tako neobčutnega
srca, ali je niso prav nič ljubili?

Greben je bil njene smrti prav za prav vesel.
Ne sicer, da bi ji bil smrt privoščil, ali izprevidel
je bil že davno, da tako ne more in ne smé
dolgo ostati. Saj je to nji sami povedal, ko se
mu je zadnje dni svoje bolezni pritožila, da je
skoro nikoli ne pride pogledat.

„Kaj pa hočem?“ pomigal je z ramama.

„Bolečin ti ne morem olajšati, samo tvoje
trpljenje pa tudi težko gledam. Boga prosi, da
bi kmalu ozdravela ali umrla.“

Bog je dal, da je kmalu pretrpela, in Greben
je bil vdovec. Z vso častjo so spravili rajnico, potem pa jeli ugibati, ne le ljudje, temveč tudi
Greben sam, kaj bo sedaj. In vsi so se zlagali
v tem, da mu ne kaže drugega, kakor oženiti
se še jedenkrat.

Nekega dné je bilo že davno jedna čez
poldne, Grebenu pa še ni noben človek nič
skuhal. Otroci so poiskali kruha ter se tepli v
hiši, da so si pregnali otožnost; krave tudi še
niso bilo pomolzene.

Grebenu je bilo nazadnje le predolgo, zato
gre otroke izpraševat, kako da ni ne Mice ne
Urše.

„Mica je šla menda v Ljubljano nekaj kupovat“,
pripovedoval je Tinček, kolikor je vedel.

„Kje je pa Urša?“ pozveduje Greben nadalje.

„Zob jo boli: kar tam pri peči leži“, odgovori
mu prejšnji.

„Pa da bi vsaj povedali, da ne moreta priti!“
zjezi se Greben bolj zase, potem pa naroči
Tinčku: „Steči k Petičniku in reci Meti, naj
pride naše krave pomolzt, če more.“

Tako je moral najmlajši okrogelski vdovec
mnogokrat kaj potrpeti, in če ni bilo drugače,
tudi prijeti za kako žensko delo. Celo burklje
je imel neki že v rokah, pa jih ni zlomil. Kdo
bi mu torej zameril, če je bil v sedmih tednih
po ženini smrti že ženin? „Morda mi bodete oponašali: ‚Prvo v jamo,
drugo v slamo‘; pa recite, kar hočete“, tako
je govoril tisti dan, predno so šli pisma delat,
pri Sodu, „jaz imam na izbiro samo dve stvari:
ustreliti ali oženiti se.“

No, pa mu ni nihče kaj takega oponašal,
zakaj vsem je bilo jasno ko beli dan, da brez
gospodinje Greben ne more živeti. Nekateri krat
so imeli po dve dekli, rajnica je bila še bolj
zdrava in dekleta so že malo pomagala, pa
so imele vse dovolj dela. Sedaj pa da bi brez
stalne ženske mogel prebiti?

Greben je bil daleč na okolu znan za bogatina,
pa tudi za pijanca in igralca. Pa „bogatin“ menda nevestam bolj v ušesih obstane kakor
druge besede, zato je bilo kmalu dogovorjeno,
da se bo Kodričeva Franca iz bližnje župnije primožila
h Grebenu. Za njo je bil prav zadnji čas,
če se je sploh kdaj mislila možiti. Šestintrideset
let se je že veselila svoje mladosti, torej z možitvijo
ni bilo več odlašati. Pa je le še pomišljala:
„Ne vem, ali bi se, ali bi se ne?“

Nazadnje se je odločila. V pisarni pa, ko
je videla, da se gre za res, upadel ji je zopet
pogum, in kar ušla je. Šele očetovemu silnemu
prigovarjanju, naj mu ne napravlja take sramote,
se je udala. Pismo so torej naredili. V
nedeljo potem sta bila klicana prvič, za teden
dnij drugič in tretjo nedeljo tretjič. Za poroko
so določili ponedeljek jednajsto uro. Svatbo
je hotel Greben imeti pa doma ter je Sodovko
naprosil za kuharico.

V ponedeljek ob pol jednajstih so bili obojni
svatje že pripravljeni. Pred Sodom so se še nekoliko
pokrepčali, zlasti vozniki. Ni sicer daleč
iz Okroglega do župnijske cerkve, vendar Greben
ni hotel, da bi peš hodili.

„Odrinimo, odrinimo!“ klical je nevestin
brat. „Predno bomo v cerkvi, odbila bo ura
jednajst. Kaj bi mi tukaj pili, pa s tem postili
tako dolgo gospoda kapelana? Če se ženijo
taki denarni ljudje, kakor sta Greben in Kodričeva

Franca,
ne spodobi se, da bi bil ta dan
kdo lačen ali žejen. Odrinimo!“

Vozniki zavriskajo in osem voz se začne
pomikati v kratkih presledkih iz Okroglega.
Pa kakor je že navada, pa nevarna navada,
gonili so tudi ta dan vozniki konje, kar se je
dalo: vsak se je hotel izkazati. Privozili so že
blizu cerkve, ljudje so že radovedno gledali
skozi okna svate, kar se najedenkrat sname
zadnje kolo pri ženinovem vozu, voz omahne,
Greben pa prileti z vso silo na cestni odnašalnik.
Pobil se je dosmrtno. Poroke mu ni
bilo treba.

Duhovnik, ki je čakal z mašo za poroko,
dél ga je brž v sv. olje. Ali je bil še kaj živ,
ali nič, to pa vé Bog sam. Nekateri so dejali,
da je précej izdihnil, ker si je na sencih zdrobil
vso čepinjo, drugi so trdili, da se ga duša bolj
drži. Urno so pridrdrali vozovi s svati nazaj
v Okroglo ter močno prestrašili Sodovko, ki
kosila še ni imela pripravljenega.

„Kaj tako hitro čas mine?“ povpraševala se
je v zadregi. „Oh, kaj bodo rekli?“

No, strah zaradi kosila so ji kmalu pregnali,
pa s strahom, ki je bil še hujši. Kakšna zmešnjava
je nastala! Nobenega gospodarja, ne gospodinje!

Če bi se bil ubil od poroke gredé,
gospodinjila bi bila vsaj nevesta, a sedaj ni
imela nič ukazovati, pa tudi vedela ni, ali naj
gre hitro domov, ali kaj naj stori.

Nevesti ni bilo posebno hudo, ker se je
ženin ubil. Saj je bila ves čas nekako omahljiva,
sedaj pa se je le tako izteklo, da ji ni
bilo treba v zakonski jarem.

Grebena so za jedenkrat položili v njegovo
sobo na posteljo.

„Veste kaj, možje? Nobenega pravega gospodarja
ni pri hiši, poberimo denar in pisma
in kar ima kaj vrednosti, in spravimo te stvari.
Tatov je zmeraj dovolj, zlasti ob takih-le prilikah.“

To je nasvetoval Sod, in vsi so hvalili
njegove pametne besede. „Toda kam spraviti
to? Tukaj ni varno, kaj se vam zdi?“ povpraševal
je nadalje.

„Petičnikov Nace ima hčer, blizu je, naj
spravi še te reči“, čuli so se posamni glasovi.

„Prič nas je dovolj, da ne bo kaj pritajil.“

In tako so zavarovali nekaj tisočakov pred
predolgimi prsti.

Drugi pa so se trli spodaj, kjer bi bila sicer
svatba, ter se pomenkovali, kaj bo z jedjo in
pijačo.

„Pripravljeno je za nas“, reče godec in seže
po kosu slanine, „mi nismo krivi, da se je tako
končalo. Saj je dovolj slaba zame, da ne bom
nič godel.“

Nekaj malega ljudij ga je posnemalo in vzelo
kakšno stvar z bogato obložene mize. Večino je pa nagla smrt Grebenova tako prevzela, da
jim jed ni prav nič dišala.

Nevesta je silila svoje ljudi, naj bi šli.

„Hoj, Franca“, bil je godec čimdalje glasnejši,
„Boga hvali, da si še dekle in da nisi vdova!“

In res Franca ni vedela, ali bi se jokala, ali
smejala. Skoro ji je bilo žal, da je takrat v
pisarni očeta poslušala : vsem današnjim neprilikam
bi bila odšla.

„Kar za pogrebščino jejte, ali za kar hočete“,
jel je sedaj Kodrič siliti ljudi, „potem
pa gremo. Račun bom že jaz poravnal. — O,
ti reč, ti, da se nam taka naredi!“

„I, jaz bi pa dejal, da ne bodimo preveč
žalostni“, stopi sedaj Sod med ljudi; „po moji
misli je Greben danes srečneje umrl, kakor bi
bil morda čez deset ali dvajset let. Prvič bo za
toliko let manj odgovornosti, drugič pa je to
važno, ker je bil včeraj pri izpovedi in svetem
obhajilu. Po človeško soditi je zanj še sreča,
da ga je Bog danes predse poklical. Saj veste
— ne da bi mu kaj slabega podtikal, res je
res — cerkev ga ni posebno veselila.“

„Menda bo že tako“, pritrjevali so mu zamišljeni
svatje.

„Sicer pa škoda za hišo, da je tako umrl“,
poprijel je zopet Sod besedo. „Ali, da bi bil vsaj
kaj oporoke naredil!“ Sedaj se bo nekaj prijelo
gosposke, drugo bo pa po jednakih delih
razdeljeno med otroke. In verjemite mi — hiša
je pokopana!“

„Če bi bil našo vzel“, hotel je nevestin oče
tudi malo pokazati se, „moževal bi bil lahko
še bolj, kakor je poprej. Neposlušnim otrokom
bi bil dajal majhne deleže, drugim pa počasi,
in hiša bi ostala vedno na trdnem.

Dolžnikov je imel Greben precèj. Te je kaj
pogrela novica o njegovi smrti.

„A-ko nima zapisano, ali če se bodo pisma
v splošni zmešnjavi poizgubila!“ Take izkušnjave
so vstajale nekaterim v srcu.

„Bog pomagaj, morda bo treba v kratkem
vse povrniti! Kaj bo! še za obresti me je vilo,
sedaj pa vse!“ bal se je kak drug. Vsi pa so
pričakovali, kaj bo.

Meta in Nace sta poskrbela za pogreb Grebenov
ter naznanila gosposki, naj hitro ukrene
vse, da se ne bo škoda godila. Naceta so izvolili
varihom nedoraslih otrok in oskrbnikom posestva
Grebenovega. Ta se je prestrašil težkega
bremena, toda nekdo je more prevzeti, kaj bo
tako. In pravemu je prišlo gospodarstvo v roke:
skrbel je za Grebenovo kakor za svoje. In tudi
otroci so ga bolj spoštovali kakor rajnega očeta.

Grebenov Janče, o katerem živa duša ni
vedela, kam bi bil izginil, pisal je kmalu nato
Petičnikovemu Nacetu. Pismo je dejalo, da je

v Boku na Goriškem, da se mu dobro godi,
da se uči jermenarskega obrta. Prijatelj, ki zna
molčati, pisal mu je vse, kako je doma. Tudi
to je stalo v pismu, da ga ne veseli priti domov,
naj zapišejo hišo, na kogar hočejo, on zahteva
svoj delež v denarjih.

In Pepo je tudi prignalo k Petičniku. Celó
ukradeno poselsko knjižico je prinesla Nežiki,
ki je sedaj še jedenkrat slovesno zatrdila, da je
précej vedela, kam je prešla. Nace se je je prav
razveselil. Obljubil ji je, da bo na to delal, da
ona kdaj prevzame domačijo, samo lepo naj se
vede in za mlajše brate in sestre skrbi.

Kakor se vse pozabi in pomiri, tako se je
tudi pri Grebenu. Petičnikov je moral veliko
najemati, ker otroci niso bili še veliko vredni
za delo, a vse je bilo pa vendar-le obdelano in
še bolje kakor poprejšnje čase. Denarja pa Nace
ni kopičil, ker je bilo preveč troškov, rajši je
primanjkovalo kakor preostajalo; vendar za silo
je že bilo. Noben človek ni nenadomestljiv,
Greben tudi ni bil.

Dokler je še živel, dejali so nekateri —
Prvinov Francè tudi, — da je oderuški. Pa
Greben je bil še dober v primeri z — Žličarjem.
Ta je jel vedno bolj posojevati denar
in kar lezel je v denarje. Prav pošteno pa ni
delal. Štefanu je prodal njivico, ker mu ni imel
več česa zastaviti.

Posebno neusmiljen pa je bil s Prvinovim
Francetom. Vedno ga je strašil, naj mu dá doto
in vrne dolg ter ga vselej prisilil, da mu je kaj
odstopil, da bi še čakal. Čudno je bilo pri
Prvinovi hiši! Bolj ko so bili pridni, slabeje se
jim je godilo. In nesreč ni nikoli zmanjkalo.

Dve telici je priredil Francè in je mislil, koliko
mu bodeta vrgli, ná, pa mu pogineta konja za
smrkavostjo. Kmet pa brez vozne živine je
slabejši kakor človek brez nog. Pa sta šli telici
in še nekaj žita, da je mogel kupiti drug par.

Če vse ne laže, prišel bo z leti Žličar iz Prvinove
koče prav v hišo, Francetu pa morda še
koče ne bo pustil.

O ta Žličar! Že nagovarja Grebenove otroke,
naj mu prodadó svojo doto. Po šest sto bodo
imeli. Kdor hoče takoj uživati denar, ponuja
mu Žličar tristo goldinarjev — druga polovica
seveda ostane njemu, ker bo moral čakati do
štiriindvajsetega leta. Lojze se mu je menda že
dal ujeti, ker si tolikokrat privošči Sodove pijače.
Nace svari, toda govori gluhim ušesom.

Tako se suče svet. Bogastvo hodi iz rok v
roke. Včasih se pomudi pri tej hiši, včasih pri
oni. Danes je ta hiša prva, in če ni posebnih
nesreč, ostane prva dolgo časa, če so pošteni
ljudje v njej. Kjer pa se denarja drži greh,
uresniči se le prerad pregovor: „Kakor dobljeno,
tako izgubljeno.“