I.

Beraška

Pred dobro četrtjo stoletja je hodil podeželni
berač Urban Krpa počasi proti Dobovcu,
srednjeveliki vasi v obližju Šmarne gore. Večkrat
si je predejal vrečo z rame na ramo, čeprav
ni imel v nji drugega kakor nekaj suhega kruha
v prednjem, in malo moke v nahrbtnem predelku.
No, saj je ni prekladal zaradi teže, ampak
zato, ker mu je bilo neznansko vroče. Ura je
bila dve, sv. Jakopa solnce pa je pripekalo, da
je kar zemlja pokala. Pa Urban Krpa bi se
vendar ne bil tako potil, da ni bil oblečen prav
po beraško, saj je stopal jako zložno. Dolga,
z zaplatami preobšita suknja je o sv. Jakopu
prevroča, reci, kar ti drago.

„Kaka soparica! Kokoši kar zijajo“, zastokal
je Krpa ter privzdignil svoj že brezbarveni klobuk,
da bi si ohladil razbeljeno glavo, ko se
je bližal prvemu dobovškemu kozolcu. „Hvala
Bogu, da pridem v senco! Ej, škoda, da so vasi
tako raztresene. Kako bi bilo za nas berače pripravno,
če bi ne bilo treba hoditi tako daleč,
predno prideš v pošteno vas, da jo je vredno
obrati!“

Dospel je v senco za kozolcem, polnim žita.
Počasi je odložil vrečo, vrgel nanjo palico in
pokrivalo ter še sam prisedel k svojim stvarem.
„A-ha, tukaj je bolje“, oddahnil si je zadovoljno;
potem pa je polagoma stegoval noge,
tako dolgo, da je zložno ležal.

„Žeja me, žeja“, oglasil se je vnovič in si
jel pretipavati žepe. „Nič —, hm, kaj res ne
bo nič? Pa se mi zdi, da imam še nekaj smeti
nekje. Nobenega krajcarja ne iztaknem, hm!
Ej zlomka, saj ni čuda! Kdo pa daje dandanes
še denar vbogaime? Suho skorjico kruha ali pa
perišče moke, to je vse, kar pribernjam. No,
pa ta je še dobra: drugodi me pa še oštevajo,
češ, delaj, delaj! Tak močen človek, pa prosi ...
Ha, ha, delaj! Le delajte, jaz sem berač — jaz
ne bom delal. — To je pa res napačno, da
ga nimam božjaka, požirek bi si ga lahko privoščil.“
Tako je godrnjal in si nezadovoljno
gladil zmršeno brado. Vendar se je kmalu utolažil,
skoro gotovo zato, ker mu je prijetni hlad
dobro del. Vse želje so ga minule, ničesar si
ni želel in prav zadovoljno si je celo jedno
zadromljal, tisto znano namreč:

Iz vasi se je culo zbijanje mlatičev „pika-pok,
pika-pok“, vmes je zapel kak petelin svoj „kikeriki“,
vaški otroci so se klicali, vpili in jokali.
Urban Krpa pa je poslušal vse to in počival.
„Vsak po svoje“, mislil si je že na pol speč;
„vsak svoje opravke imamo“, potem pa je jel
glasno hreščati.

Urbanu je bilo tedaj petinpetdeset let. Bil
je še trden, zdrav in močan, lahko bi bil služil
za hlapca. Toda dela se je bal že iz mladega.
Njegov oče in mati sta bila berač in beračica
ter tudi nista hrepenela, da bi se lotil sin drugega
posla. Mladi Urbanček res ni kljuboval
starišem. Po navadi verujejo ljudje, da „ne pusti
več beraške palice, kdor na beračiji raztrga jedne
čevlje“, no Krpi se je ta stan že priljubil, še
predno je obul čevlje. Vedno pohajkovanje,
brezskrbno, dasi ne najugodnejše življenje beraško
mu je prijalo. Ker je bil rojen berač,
bile so mu znane vse umetnosti in zvijače tega
stanu, zato se mu nikoli ni godila posebno
trda. Kolikor je potreboval za sproti, dobil je
zmerom pri dobrih ljudeh; če je pa včasih
nabral kaj več, ni si belil kdo ve kako glave,
da bi se hitro iznebil ptujega blaga in bil zopet
popolnoma ubožen. Kadar so ga ljudje izpraševali,
zakaj jih nadleguje, ker je mlad in zdrav,
odgovarjal je, da nima nikjer doma, ne imetka,
ne obleke, ne nič. „I, če ni vreden, pa je potreben“,
dejal je marsikdo ter mu pomolil božji
dar. Tako se je Krpa razvadil, misleč, da so
vsi dolžni podpirati ga. Bil je od dné do dné
predrznejši, zvitejši in nadležnejši.

Proti trem sta prišla h kozolcu, za katerim
je spal Krpa, dobovški župan Resnik in njegov
sin Štefan, nakladat pšenico. Ob tej uri je bila
najbolj suha; dopoldne jo je obsijalo solnce od
jedne, popoldne pa posušilo še od druge strani.

„Če ne bode jutri zjutraj megle, rada se
bode mlatila; le poglej, kar zrnje gleda iz klasov!“
izpregovori oče, poskušajoč pšenični snop.

„Škoda, da nimamo dveh vozov praznih!
Sedaj-le bi bilo dobro, ko bi je več naložila,
ker se lahko vreme izpremeni in potem ne bo
z lepa tako suha, kakor je danes“, odgovarja mu
sin, zal mladenič kakih dvaindvajsetih let, ter
zlahka vrže težko žrd z voza, kakor otrok palico.

„To je križ, da ni dobiti mlatičev!“ toži
oče pol sam sebi, pol sinu, ter oberoč puli
od spodaj snope in jih varno devlje na voz,
da ne bi otresel kaj zrnja po tleh. „Prepozno
sem začel mlatiti! Sedaj bode precej krajši dan,
za pol nasada se brž pozna. I, poprej pa tudi
ni bilo mogoče pričeti. Za starino se je še bolj
mudilo. Pokosili bi jo pozneje že še, toda kako
bi se sušila? Kak dež naj jo zmoči, brž je dan
izgubljen.“

„Ej, vsako leto smo še omlatili, pa bomo
letos tudi, če ne tako, pa tako“, oglasi se Štefan
pogumno in skoči na voz, da bi poravnal snopje.
„Če res ne bo drugače, mlatili bodeta mati in
Anka za jednega, potem pa vi in jaz pa Betežnikova
Metka — ali nas ni dosti? Stari Cokljar
bode pa cepce navezoval, če bode treba. Sicer
je pa vsejedno, čeprav pol dne ali tudi celi dan
dalje delamo; naredili bodemo pa še bolj čisto,
kakor najeti mlatiči, ki puste pol zrnja v slami,
če jim ne gleda človek vedno pod prste.“

Resnik je že izpraznil spodnje late tako
visoko, kakor je dosegel z roko, in uprav postavil
kozolčni „stol“ nanje. Tedaj pa je opazil
onstran kozolca Krpo.

„Le poglej ga, lenuha! Ne da bi ležal na
travi, po prosu se mi valja“, razsrdil se je oče
župan v sveti jezi, videč, kako mu berač dela
škodo.

Tudi Štefanu je zavrela kri, ker se Krpa
še ganil ni. „Urban, le naglo po koncu, če ne
bo pela druga!“ zaklical mu je nevoljno.

„Kaj?“ zazdeha berač leno.

„Četrtega mlatiča potrebujem“, ogovarja
ga župan Resnik, „poskusi, kako ti bo pokal
cepec!“

„Meni ne odide bira, če kdaj udarim s cepcem,
ali nikoli; sam pa ne bom mlatil — to ni beraško
delo“, odreže se prevzetni Urban Krpa. Saj ga
še k lažjemu delu ni bilo pripraviti, vedno je
imel kak izgovor. „Zjutraj je rosa — kdo bode
delal! O poldne je prevroče — ni mogoče!
Zvečer je pa že prepozno, da bi pričenjal.“ Da
bi pa cepec sukal, to se mu je zdelo skoro
razžaljivo. Sploh mu ni bilo nič po volji, da
ga motita, zato se je malomarno obrnil na drugo
stran ter zopet pomečkal pol kraja prosa.

„Kaj pa misliš, nepridiprav postopaški, ali bi
rad poležal vse proso?“ zahuduje se Resnik
vnovič. Štefan pa skoči molče raz voz in kot
bi trenil je prelezel late in bil pri Urbanu.
Kmalu je bil Krpa na nogah, zakaj Štefan mu
je izvrstno pomagal. „Če si truden, poišči tak
prostorček, da ne boš nikomur škode delal;
naše proso pa ni tvoja postelja! Le pojdi!“

Krpa se je potepeno pobral ter godrnjal
nad Resnikom in sinom njegovim. „“Le zapomni
si, mlekozobec, kdaj si vrgel Urbana Krpo s
prosa! In ti, stari, tudi tebe ne pozabim!“ Potem
pa jo je krenil po stezi za vasjo proti gozdu.

„Kakor da bi bil vkopan in pribit, tako
pogosto prihaja ta prevzetnež v našo sosesko,
in ni se ga moči odkrižati. Dobro, da imamo
tako izvrstnega okrajnega glavarja! Menim, da
bo kmalu prisilil vse take nadležneže, da bodo
ostali v svojem domačem kraju. Pa saj nečejo
nič slišati o domu. Nobeden skoro ne ve, odkod
je; seve doma jih vse pozna in ne bodo več
tako sleparili, kakor drugje, kjer se lahko zlaže,
kar in kakor hoče.“ Tega Resnik ni govoril
samo zaradi svoje koristi, ampak ker mu je
bilo skrbeti za blagor vse občine.

„Ta se nas zares drži kakor klop“, pritrjeval
mu je Štefan. „Pa ne bi bil nič rekel,
ko bi bil v resnici potreben! Ali tak korenjak
še — in ko je ni prida dlake na njem!“

Štefan in Krpa sta bila že stara nasprotnika,
ali bolj resnično: Krpa že izdavna ni
mogel županovega sina. Nekoč — Štefan je bil
tedaj še otrok — ni bilo pri Resnikovih drugega
človeka doma, kakor mali Štefanček in
njegova mati. Štefan se je igral v kuhinji pri
škafu vode, mati pa je imela nekaj opraviti
zgoraj pod streho. Tačas je priberačil k hiši
Urban Krpa.

„Hvaljen bodi —“, začel je počasi, zakaj
nič kaj gladko ni izrekal tega krščanskega in
posebej še beraškega pozdrava. Ker je pa začutil,
da menda ni nikogar doma razven Stefančka,
obmolknil je in obstal na pragu. Štefanček
je bil tako zaverovan v škaf in vodo,
s katero je bil že sebe in tla precej omočil, da
se ni nič zmenil za prišleca. Urban Krpa pa
je tedaj zapazil na omari poleg veznih durij
dva nova srpa. „Saj bi se lahko prodala, če v
vasi ne, pa drugje“, dejal si je in stegnil nepošteno
desnico, ter vtaknil srpa pod suknjo. A
že ni bil dovolj oprezen, ali ka-li, če tudi je
že večkrat kje kako stvar dovolj hitro spravljal,
kratko: srpa sta zažvenketala in opozorila Štefančka.
No, ta je bil razumen dečko: takoj se
mu je zdelo, da Krpa nima pravice jemati srpov
s seboj in začel je klicati mater: „Mama, mož
— srpe vzel! Mama, mož — srpe vzel!“ Resnikovka
je prav takrat prišla z jerbasom rezanice
po stopnicah in zmêdla Krpi račun. Seveda
reči mu ni smela, da je namerjal krasti, zakaj
mož je znal dobro sukati plašč po vetru.

„Presneto, mati, vaš Štefancek je pa moder“,
jel je brž hinavsko hvaliti otroka. „Tukaj-le
sem vas čakal in ogledoval srpa, dokler bi se
ne vrnili, pa si je brž mislil: tak-le strganec bi
ju še kmalu odnesel. Ha-ha-ha, ti poredni Štefancek
ti! No, si že priden! Pa sta res dobra
srpa! Koliko ste dali zanju, mati županja, kaj!“

„E, ne vem natanko, koliko sta veljala, on
ju je kupil na sejmu“, odgovorila mu je gospodinja
in nasipala rezanico v posode.

„Mati županja, za božji dar bi vas prosil,
če je vaša volja“, govoril je Krpa ponižno in
potuhnjeno spravil podarjeni kos kruha. Od
hiše grede pa je rentačil, kar se je dalo: „Ta
preklicani otrok, da ni molčal! Osem grošev
bi bil skupil za srpa, sedaj mi pa da košček
trdega kruha. Kdo ga bode jedel? Jaz že ne!“

Takrat si je Urban Krpa zapomnil Štefana
in ga odslej vedno po malem sovražil. Pa tudi
očeta njegovega ni mogel: preoster je bil. Na
novo pa sta ga zjezila posebno to popoldne
obadva. „Morda še pride kdaj dan, da bi mi
rada dovolila ležati v svojem prosu, ali kjer bi
hotel, samo da bi mene ne bilo, ali da bi molčal.“
Tako se je grozil in stiskal pesti.

Proti solnčnemu zahodu tistega dné je sedel
Urban Krpa v dobovškem gozdu na posekanem
hrastu in si podpiral glavo z roko. Nevoljno
si je segal v brado in jo poravnaval ter večkrat
pogledaval okrog sebe. Kraj je bil prav zapuščen.
Na jedni strani se je dvigala velikanska
skala, katero je bil prerastel mah in drugo zelenje,
njej nasproti pa je bila goščava. Pod skalo je
bila globoka jama, dejal bi, prepad, kateri je
pa zakrivalo grmovje. Semkaj se je redko izgubil
kak človek. Otroci si niso upali, ker je
bila govorica med ljudmi, da tukaj straši; drugi
pa tudi niso radi hodili tod mimo, ker se jim
je zdelo nekam plašno pri tej skali. V davnih
časih se je neki večkrat kaka nesreča prigodila
tukaj — tako se je govorilo —, tisti prepad je
požrl že več živine in nekdaj tudi črednika. A
kdaj, to so že pozabili vsi, niti starci dobovški
niso pomnili več tega. Urbanu Krpi pa ni bilo
tesno na tem kraju, „Tukaj smo tako brez
skrbi, kakor ne vem kje“, premišljeval je. „Samo
da bi že kaj kmalu prišli; ne vem, kod se obotavljajo
tako dolgo.“ Krpa je namreč pričakoval
svojih tovarišev beračev, katere je bil povabil
k tej skali na posvete. Mračiti se je že jelo,
senca dreves se že ni več poznala na travi: a
tedaj so vstajale temnejše sence izza grmovja.
Tam sta se bližala Stopca Florijan in šepasti
Záplata Martin, od druge strani jo je primahal
dokaj pokončno sicer ves sključeni Stokavec
Blaž, sčasoma je prispelo še par drugih povabljencev.
Berglje in malhe so pometali po tleh,
posedli na hrast, nažgali si lule in radovedno
gledali Urbana, kaj jim bo povedal. Samo Stokavec
Blaž je stal nezaupno bolj od daleč in
ni odložil svojih ropotij.

„No, sedaj smo vsi“, izpregovori Krpa in
živo pogleda po zbrani družbi. „Najpoprej mi
obljubite, da ne bodete nikjer raznašali tega,
kar vam bom sedaj povedal.“

„Kaj smo morda ženske!“ zagodrnja Martin
Záplata.

„Jaz ne govorim toliko, kakor Klepetec Maruša“,
ponese se Stopca Florijan.

„No, kaj nam poveš?“ vpraša ga nekdo drugi.

„Kar brž začni, kdo te bo čakal; jaz še
prenočišča nimam“, priganja ga Blaž Stokavec.

„Zmenili se bomo, kako bi strahovali Pajka“,
nadaljuje Krpa.

„Temu boš prišel do živega, beži — kam!“
zmaje neverjetno Záplata Martin.

„Kako smo včasih živeli, ko še njega ni
bilo!“ vzdihne žalostno Stokavec. Drugi pa se
skoro prestrašijo ob samem imenu — Pajek.

„Danes dopoldne sem zvedel“, pripoveduje
zopet Urban, „ko sem beračil po Medvodah, da
pošilja Pajek tisto moko in tisti kruh, ki ga
nam pobere, svojemu bratu — a za kaj? Kaj
se vam zdi?“

„Da ga zopet daje beračem“, meni prvi.

„Ali pa, da hrani s tem posle“, razlaga
drugi.

„Morda prodaje, kakor mi“, ugovarja tretji.

„Svoje prašiče hrani s tem — vidite!“ reši
Krpa slovesno tovarišem zastavico.

„Z našimi darovi?“ —

„Prašiče?“ —

„Goljufija!“

„Zato nam tako brž izprazni malhe, kadar
koga ujame, ki ne berači v svojem kraju!“ Tako
je pobijala beseda besedo; možje so se razsrdili.

„Toda ne bo več tako, če se na glavo postavi“,
poraste Urban Krpa. „Meni do danes
še ni vrana možganov izpila. Če mi bodete
pomagali, pa ga uženemo v kozji rog.“

„Najbolj me draži, da ima pri vsem tem
dobiček Pajkov brat, ki je gotovo največji stiskavec
na svetu. Prisegel bi, da trikrat skuha
klobaso, predno jo proda. In njegova žena je
tudi tako smolnatih prstov, da nikoli tega: odreže
mi že še malico, pa prej ne, dokler ne
zmolim „očenaša“ in „vere“ —; pa tista malica
je tako tenka, da si je skoro ne upam prijeti,
ker se bojim, da se mi ne zlomi med prsti.“

Tako dokazuje Martin Záplata, da se jim res godi
silna krivica.

„Vidite, prijatelji“, izpregovori zopet Krpa,
„jaz sem si pa izmislil pomoček, da nas ne
bo več preganjal. Kakor sem strgan in neučen,

Pajka bom pa vendar-le nažgal, dasi zna
„tajč pohrusten“ in ne vem, kaj še vse.“

„Kako?“ popraša najmlajši v družbi, Florijan
Stopca. Drugi pa se primikajo Krpi.

„Jedenkrat nam jih bodo še nekaj našteli“,
govori le-ta previdno, „a potem bomo odrešeni.“

„Nikoli več — Če Bog dá — nikoli več
jih ne bom držal“, prestraši se Martin Záplata.
„Iz te moke že ne bo kruha. Kar razidimo se!“

Okrajni glavar kranjski, Pajek, je namreč
one berače, ki se niso ravnali po njegovem
povelju, kaznoval vselej ostro: pobral jim je
nabrane darove ter jim jih ukazal povrhu še
nekaj našteti. Martin Záplata je bil pred dobrim
tednom tako nesrečen, da je gledal srditi obraz
glavarjev in okušal njegove kazni. Zato se je
tako naglo ustavil Krpi, ki je dejal, da mu bo
vnovič treba biti tepenemu. Tovariši so se smejali
Martinu ter ga zbadali, kako je občutljiv,
samo Blaž Stokavec mu je pomagal ter dél:

„I tisto že ni toliko, če človeka malo boli,
saj je kmalu zopet dobro —.“

„Dobro, seveda! Deveti dan že teče, pa še
čutim“, pobija brž Martin govornika. Pa Stokavec
se ne zmeni ne za njegov ugovor ne za
smeh drugih, marveč govori dalje:

„Udarci se že pozabijo, ali kdo ti povrne
denar, kateri bi lahko skupil za naprošene božje
dari? To je, vidite!“ Blaž je bil namreč neznansko
skop, zakaj tudi med berači so lakomniki, dasi
v malem. Govorili so o njem, da bi šel za groš
v pekel. Tovarišem je bil bogatin, samo to so
pa tudi vedeli, da ne pokaže beliča, še manj
pa, da bi komu kaj dal.

„Nič ne boš na škodi, prav nič, Blaže“,
pomirja ga Urban Krpa. „Le pomisli, če te jedenkrat
oropa, potem pa nikoli več; ali pa če
bi te sicer sedaj kmalu ne, pozneje pa še dvajsetkrat
ali pa morda še večkrat. Kdaj bi bil
na boljem?“

„To že izračunim“, zine tehtno Blaž, „to
bi že bilo. Ali povej že vendar, kaj namerjaš!“

„Pa res, kako meniš?“

„Nas naj bi se Pajek bal?“

Sedaj se skloni Krpa niže med drugove,
ogleda se skrbno na vse strani, namežikuje jim
pomenljivo ter reče: „Moko — zastrupimo.“

Vsi gledajo molče v tla, nihče se ne gane;
Urban pa jim razlaga nadalje:

„Prešiči bodo Pajkovemu bratu poginili, in
le-ta bo glavarja potem še ozmerjal, da mu
je pošiljal beraško moko; za naprej se je bo
pa bal, kot hudir križa. A nam gosposka ne
bo mogla prav nič.“

„Gotovo bodo nas dolžili in vse od kraja
nas bodo pozaprli“, zmajuje Florijan Stopca z
glavo.

„Vidi se ti“, posmehuje se mu Krpa, „da
si komaj odrastel šibi. Le brez skrbi: vso krivdo
zvrnemo na ljudi, češ da nam dajejo pokvarjeno
moko.“

„Precej varno bi sicer že storili to, vendar
nekaj je le še vmes“, pomišljuje se Martin Záplata.

„Kaj neki?“ ustavi ga brž Urban. Toda vse
njegovo prepričevanje ni nič pomagalo: družba
je le bolj molčala. Kar se oglasi Stokavec ter
se odločno upre Krpi:

„Morda bi Pajek res odjenjal, ali pa ne:
jaz ne pravim ne tako, ne tako. Pa recimo,
da bi odnehal. To bi pa gotovo ne bilo lepo,
da bi se znosili nad njegovim bratom, kateremu
bi naredili veliko škodo. Jaz tako menim, da
hodimo skrivaj, kjer se nam zljubi; tako hudo
se pa nikar ne maščujmo.“

„Kako se dela svetega, kakor Betežnik“,
smeši ga Krpa, ker ga je jezilo, da mu ugovarja.
„Saj sem že večkrat dejal, pa še rečem,
da nam taki-le svetohlinci več škodujejo, kakor
vsi župani in gosposka.“

„Pa res“, pritrjuje mu brž Záplata. „Betežnik
meni, da je nekaj več, kakor izmed nas
kateri. Tisto dekle svoje vedno usiljuje Resniku
in bi jo menda še rad le-tam bogato oženil,
kakor je glas.“

„Mene tudi jezi, da se tako povzdiguje“,
pomaga mu Florijan Stopca. „Ali ne bi moglo
prositi dekle, kakor mi? Potem se pa nosi, kakor
bi bilo vse njeno!“ Florijan je govoril te besede
ne le zato, ker je Betežnikova hči živela drugače,
kakor druge beraške, ampak zlasti zato,
ker ga je grizlo, da se skoro nikoli ne more
sniti ž njo in da jo bo težko dobil za ženo,
ker bode lahko vzela bogatejšega.

Tačas, ko sta se hudovala Záplata in Stopca
nad Betežnikom in njegovo hčerjo, ujele so se
Urbanove oči in drugih razven Stokavca, in dogovorili
so se v hipu več, kakor poprej ves čas.

„Če ste tako boječi, potem je pa najpametneje,
da o tem ne črhnemo nobene več“,
začel je čisto nedolžno Krpa; „torej jaz ne vem
ničesar, kaj sem govoril.“

„Jaz nisem čul besedice.“

„Midva se komaj poznava“, zlagala sta se
ž njim dva izmed družbe. Ostali pa niso pripomnili
ničesar, ampak so se jeli natihoma odpravljati.

„Kje bomo pa spali?“ poprašal je Krpa.

„I, kje? Pri Tiščinu, kakor po navadi. —
Jaz sem naprosil že nekaj letošnjega žita, pa
nimam svojega mlina, drugam pa tudi ne dajem
mlet; zato bom pri Tiščinu izpraznil svojo malho.
Po letu je takoj pretežka, ker je tako vroče.“

Tudi drugi so imeli dokaj na prodaj; ta je
priberačil precej fižola, oni pšena — kakor so

pripovedovali — a hraniti ni hotel nobeden.
Čemu pač? Saj so pri Tiščinu lahko zamenjali
za pijačo, in zvečer se lažje kaj izpije, kakor
pa sne. Dobro se je že zmračilo, ko so se razšli
od svojega posvetovanja, in v gosti temi bi bili
prišli v Tiščinovo krčmo, da ni sijal mesec.
Ker je pa polni mesec plaval po nebu, svetil
je ubogim prosjakom, ki so po različnih potih
dohajali k Tiščinu. Samo Blaž Stokavec se jim
ni pridružil, dasi je vedel, da bodo ta večer
še prav dobre volje. No, njemu Tiščin ni dovolj
drago plačeval in pa škoda se mu je zdelo takoj
vse zapiti; če je pa denar shranil, gledali so
ga tovariši po strani in pa še — no kaj bi
govoril: drugje je spal Blaž veliko mirneje in
varneje.

II.

Narodna.

Drugo jutro so pri Resnikovih mlatili pšenico.
Toda, dasi županovi, bili so vendar bolj
bore mlatiči. Prvi mlatič Štefan in njemu za
par Betežnikova Metka sta sicer že še bila, no,
ni da bi ju grajal, zlasti Štefana ne. Saj je bil
korenjak od nog do glave, in zjutraj, predno
so jo udarili, pošepnil je Metki na uho: „Le nikar se preveč ne ženi, bodem že jaz bolj pritisnil.“

Druga dva mlatiča, oče župan in šestnajstletna
njegova hči Anka, pa že nista bila
za pšenico. To je Resnik sam spoznal in precej
po prvem nasadu tudi povedal: „Pri pšenici
nič ne pomaga, če je še bolj suha. Tisto je še
vedno res, kar pripovedujejo o prepiru pšenice
z ječmenom. Ječmen je namreč dejal pšenici:
„Mene lože bolan mlati, kakor pa tebe zdrav.“
Pšenica pa se mu je odrezala: „Mene pa lože
bolan je, kakor tebe zdrav.“ Če ne udariš kolikor
moreš, pa ne gre iz klasa.“

„Drugič bom malo počasneje odrival, da
bomo naredili bolje“, potolažil je Štefan očeta,
vrgel svoj otep pred pod in pomagal stresati
slamo Metki, ki ni mogla dohajati krepkejšega
soseda.

Metka je bila jedina hči Betežnikova, soseda
županovega. Za svoja leta — bilo ji je namreč
tedaj nekaj nad dvajset let — ni bila slabotna,
vendar pri pšenici je treba močnejših ljudij,
kakor je bila ona. Pa tudi sicer je bila skoro
škoda, da je morala bivati v takem prahu: prav
bati se je bilo, da se le preveč naprasi njen
kakor deteljni cvet rdeči obrazek. A Štefanu
je gotovo še bolj ugajala njena pridnost, kakor
sama čedna zunanjost, zakaj tako vesel je bil
pri delu, kakor bi se igral. Metka in Štefan sta
bila dobra prijatelja in nekdaj sta se že tako
pomenila, da ne bode Metka le včasih hodila
pomagat k Resnikovim, ampak da vedno ostane
pri hiši, pa ne kot dekla, marveč ... No, pa tega
naj bi za jedenkrat še nihče ne zvedel, skrivnost
jima je bila mnogo slajša. Teh njunih načrtov ni
prav nič motilo, da je bila Metka — beračeva
hči. Res, da je njen oce živel ob miloščini, toda
Štefan in Metka Betežnikova ga nikdar nista imenovala
prosjaka. Saj je imel svojo hišico in nekdaj
tudi ni bil tak revež, kakor je sedaj.

Da, nekdaj je bil Betežnik dokaj trden kočar.
Bil je zdrav, živela mu je še žena, veselil se je

ljubeznive hčerke Metke. Pa prišlo je viharno
leto oseminštirideseto. Betežnik je moral na vojsko
zoper uporne Ogre. In takrat se je pričela
njegova beda. Sovražnikova krogla mu je zdrobila
desno nogo, da je ležal več mesecev v
bolnišnici. In ko je zopet vstal, podali so mu
bergljo, in z leseno nogo se je vrnil v domačo
vas. Doma pa ga je čakala druga nesreča. Žena
mu je umrla, — ostal je sam s triletno hčerko.
potrkal prvič na ptuje duri, težko je prosil,
težko, pa ni bilo drugače. Sčasoma pa se je
privadil tudi temu, dan za dnem je obiral hiše
in nabiral milodarov. Metko je izročal materi
županji, kader ga ni bilo doma, na večer
pa se je redno vračal v svojo kočo ter prinašal
hčerki za večerjo najboljše izprošene koščke.
Ko je pa Metka že toliko izpodrastla, da je
lahko pasla živino, ponudil jo je brž Resniku v
službo.
Kaj mu je bilo početi? Svojega malega posestva
ni mogel obdelovati, s hčerko sta pa vendar potrebovala
hrane in obleke. Nerad je odprodal
najprej jedno, potem še drago — zadnjo njivico,
in tudi travnika ni mogel ohraniti. Pa kaj
si je opomogel? Kdor vé, kako malo je vredno
zemljišče in kako drago je vse o vojnem času,
ne zmaje neverno z glavo, če zvé, da je moral
Betežnik začeti — beračiti. Ej dobro nerad je
potrkal prvič na ptuje duri, težko je prosil,
težko, pa ni bilo drugače. Sčasoma pa se je
privadil tudi temu, dan za dnem je obiral hiše
in nabiral milodarov. Metko je izročal materi
županji, kader ga ni bilo doma, na večer
pa se je redno vračal v svojo kočo ter prinašal
hčerki za večerjo najboljše izprošene koščke.
Ko je pa Metka že toliko izpodrastla, da je
lahko pasla živino, ponudil jo je brž Resniku v
službo.

„Veš, jaz sicer moram beračiti“, tako mu
je govoril, „toda, če Bog dá in ljuba Mati
Božja, moja hči pa ne bode. Prosim te, vzemi
jo za pastirico; za jed bo že zaslužila in pa,
da ji kako cunjo napraviš, drugega ji ni treba
dajati. Samo, da se takoj v mladosti navadi
delati, pa bo dobro.“

Resnik se je ni branil. Saj je bil tudi on
kot župan te misli, naj dobi dekletce veselje
do dela, da ne bo kdaj soseski v nadlogo. Tako

se je torej zgodilo, da sta Metka in Štefan že
v mladih letih občevala in se sprijateljila. Ko
je pa Metka nehala pasti krave in so ji mati
županja že ponujali službo „male“ dekle, vzel
jo je Betežnik domov.

„Tako slabo mi je včasih“, govoril je Resnikovki,
ki ga je prosila, nuj pusti hčer pri hiši,
češ, ker je pridna in smo je že vsi vajeni in
jo imamo radi; „večkrat me kake slabosti obidejo,
in nimam ga človeka, da bi mi kaj postregel.
Saj bo Metka vsejedno lahko k vam
hodila delat; samo zvečer naj bo doma, da mi
bo včasih zavrela kaj gorkega za večerjo in za
zjutraj kaj pripravila.“

Poleg tega je Betežnika še nekaj dragega
nagibalo, da si je želel hčer domov. „Resnikova
hiša je sicer poštena, ne da bi kaj rekel“, tako
je premišljal, „toda Metki se bližajo nevarna
leta, in bolje je, da jo imam sam pred očmi.“
Sicer je pa tudi kot oče hrepenel, da bi se lahko
pogosteje kaj pomenil s hčerjo brez prič.

Odslej je Metka vsak večer prihajala domov.
Po dnevu pa je delala pri županovih. Betežniku
bi zdaj ne bilo treba več beračiti, ker bi ga
hči lahko živila, vendar tako se je že bil privadil
beračenja, da mu ni dalo ostajati doma. Pa saj
tudi res ni bil za nobeno drugo delo: na
polje ni mogel, rokodelstva pa znal ni. Ker si
je bil zadnja leta prihranil nekaj novcev, očitala
mu je vsejedno vest, da ne ravna prav, ker še
vedno hodi od praga do praga. Pa kmalu se
je utolažil, češ, kot oče sem dolžan skrbeti za
svojo hčer, in ker drugače ne morem, prisiljen
sem prosjačiti. Sicer pa lahko kdaj obolim, ali
Metka umrje: kaj bom vzel tedaj v roke? Metka
pa tudi ni pregovarjala očeta, naj živi doma,
zakaj bila je že iz mladega vajena očetovega
življenja. Pa saj je tudi komaj čutila, da je njen
oče berač. Betežnik se je namreč ogibal Resnikove
hiše, kadar je vedel, da bi ga hči lahko
videla. Resnikovi domači so bili pa tudi toliko
previdni, da je niso žalili pri vsakem koščku
kruha. Zato je bila Metka prav zadovoljna pri
županovih, oni pa so jo tudi radi imeli, ker
je bila pridna za delo in drugače poštena in
zanesljiva. Nič težjih del ji niso nakladali kakor
domačim, in tudi za mlatev bi je ne bili silili,
ko bi bilo moči najeti koga drugega. No pa
je še dobro sukala cepec! Resnik sam se je
prej upehal kakor Metka. Nekako pol desetih
je bilo, ko so iznova nasajali.

„Presneto me že roke bole, pa sapa me
naganja“, potožil je tedaj oče Anki. Tej se sami
ni godilo mnogo drugače, zato ni nič odgovorila.
Štefan pa je zavriskal in dejal:

„Le počakajte; jutri bode že bolje, da se
kosti omečé!“

„Kajpada, stare kosti se bodo omečile! Jutri
me bode pa še hrbet bolel; saj vem, kako je
bilo druga leta“, zavrnil ga je oče.

V tem hipu so prišli pred skedenj okrajni
glavar Pajek, njegov pisar, domači gospod župnik
in še drug mestni gospod.

Uprav na novo so jo mislili udariti mlatiči,
kar opazi Resnik prišlece. Težko je sicer mlatil,
vendar se je prestrašil, češ, sedaj je pa že izgubljena
najmanj jedna ura. Spoštljivo se je
odkril ter ob kolena otepal zaprašeni klobuk
in se priklanjal gospôdi.

„Motimo vas, gospod Resnik“, opravičeval
se je prijazno okrajni glavar.

„Saj gotovo težko sučete cepec, sedaj si bodete
malo oddahnili“, nagovoril je gospod župnik
Resnika.

„E, kaj še, nič me ne motite, gospodje“,
hitel je Resnik. „Tisto je pa tudi res, da sem že
prestar in pretrd za cepec. Dobro, dobro, da
ste prišli in me rešili. Kar na celem nisem
mogel uiti. Prosim, pojdimo v hišo. — Štefan,
namesto mene pokliči mater, da ne bodete
čakali.“

„O šoli se bomo nekoliko pomenili“, pričel
je v sobi okrajni glavar. „V Dobovcu je res
krvavo potrebujete.“

„I, kolikokrat sem že dejal, da dvesto otrok
ne more hoditi v župnišče“, pritrjeval mu je
Resnik. „Pa gospod župnik tudi nimate vedno
Časa, da bi poučevali. Novo šolo bomo sezidali,
pa je, učitelja bomo pa že kako plačevali, saj
ni majhna občina. Koliko se bode pa poznalo
posameznim gospodarjem? Ko bi jim ne povedal,
še zapazili bi ne.“

„Tako je“, poprime zopet okrajni glavar
besedo. „Kaj pa, ali ste se zaradi prostora že
zjedinili? Ali je Tiščin še vedno tako drag?“

„Kar nič ne odjenja“, razlaga župnik. „Res
da je lep travnik in za šolo kakor nalašč, toda
— dvesto goldinarjev, to je vendar preveč.“

„Ali drugega prostora ni?“ pozveduje glavar.

„Tako pripravnega seveda ni, toda bi se že
dobil. Jaz bi precej ponudil svoj vrt, samo
Tiščin bode hud, češ, da sem mu nevoščljiv.
Pa še ob cesti je moj vrt, vozovi bi drdrali
mimo in motili. Ko bi bilo bolj v zatišju, bilo
bi prav.“

„ Pokličite Tiščina“, nasvetuje glavar, „da
se pomenimo ž njim samim.“

„Saj res, sèm naj pride“, meni tudi župnik,
župan pa pošlje svojega osemletnega sinčka po
Tiščina.

Kmalu vstopi Tiščin, dobovški krčmar.

„Dober dan“, pozdravi vljudno in čisto nič
v zadregi, kakor je pač lastno krčmarjem, ki
so videli že dokaj gospode in ptujih ljudij;

„dober dan, gospodje! Tukaj sem, ker ste me
klicali.“

„Vaš travnik bi radi kupili za šolo“, nagovori
ga prvi župnik; „samo drug kup nam povejte
kakor zadnjič; le pomislite, da bodete
storili dobro delo vsej soseski. No, za koliko
ga daste!“

„I, vidite, gospod župnik, prav nič si ne
dam izbiti. Oni dan sem še premalo preudaril
in se zagovoril, ko sem dejal samo dvesto goldinarjev.
To je moj najboljši travnik. Trikrat
ga kosim, pa tako blizu je. Potem je pa treba
poštevati še to, da mi bodo otroci vse prevrnili
okrog oglov, če bo tam šola. Veste, gospodje,
res, če ga vam dam za dvesto goldinarjev,
prodam ga v svojo škodo. No, ker sem pa
zadnjič tako rekel, ponavljam tisto tudi danes;
nečem, da bi mi kdo očital, češ, besedo je
snedel.“ Tako je govoril premeteni Tiščin, mislil
pa vse drugače. „Zdaj drži in ne odjenjaj za
lasek“, modroval je precej, ko je videl gospodo
v vasi. A Resnik je poznal krčmarja, da mu
ni nikoli dosti, in škoda se mu je zdelo srenjskega
denarja, zato je trdo prijel prodajalca:

„Lepo te prosim, Tiščin, saj mi tudi vemo,
kaj je vreden travnik, in kaj je preveč. Če hočeš,
povej pošteno ceno; toliko ne boš nikoli dobil
zanj.“

„Dajte si kaj dopovedati“, posredoval je
tudi glavar.

„Saj sem vam razložil, kako je, gospodje“,
pomigal je krčmar z ramami. „Ne morem ga
dati ceneje, ne morem.“

Tedaj pa je vstal Resnik in mirno, a odločno,
izpregovoril:

„šola je pri nas potrebna: drage ne moremo
napravljati, zato odstopim jaz svoj vrt za
njo in ne zahtevam nič odškodnine. Samo trava
bo moja. Kamenje in les bodo tudi navozili
posestniki zastonj in pomagali pri zidanju; kar
bode pa sicer še treba, zmagala bode že občina.“

„Tako je! Ta je bila moška“, potrka glavar
Resnika na rame.

„Jaz plačam zidarje“, ponudi se še gospod
župnik. „Kar skličite občinske može, oče župan,
da pregledamo prostor, potem pa kar najhitreje
pričnimo zidati.“

Tiščin je stal bled kakor stena, tako ga je
jezilo, da mu je izpodletelo. In gotovo bi bil
hitro pobegnil domov. A bil je krčmar in moral
se je zatajevati. „No, vidite, tako bode pa še
najpametnejše“, pritrdil je prisiljeno prijazno
Resniku in drugim. „Tačas, dokler ne pridejo
drugi občinski možje, pogledam pa lahko domov,
če hlapec dobro pretaka vino. Z Bogom za ta
čas, gospodje.“

Tiščin je bil namreč tudi v občinskem odboru,
pa je porabljal svoj vpliv le v to, da bi
koristil sebi, ne pa občini. Sedaj je pričakoval,
da bodo možje prišli k njemu, in da jih bode
lahko dobil na svojo stran, predno se snidejo
pri županu. A varal se je. Vsi odborniki so
bili veseli, da vsaj prostora za šolo ne bode
treba plačevati, in niso ga podpirali.

Ko so bili vsi zbrani pri Resniku, ogledali
so si z gosposko vrt in pritrdili, da se lahko
na njem sezida novo šolsko poslopje. Samo
jeden je malo oporekal, ker ga je bil naščuval
Tiščin, njegov upnik, češ, da bode sosed kovač
motil šolski pouk. Toda okrajni glavar ga je
zavrnil, rekši, da šolo lahko malo bolj od kovačnice
odmaknejo. „Sicer bodo pa dvojna okna,
in kovač tudi ne bo zmerom razbijal“, nadaljeval
je. „Možje, le zadovoljni bodite, da je
župan dal svet zastonj in pomenite se, kako
bodete pričeli, in koliko lesa in apna pa kamenja
bo kdo napeljal.“

„Tisto je mala skrb“, pripomnil je Resnik.

„Saj ima skoro vsak svojo živino, in če poseka
jedno ali dve smreki v gozdu, tudi še ne pojde
beračit.“

„Ej, taki nismo, da bi se držali za vsako
malenkost, kaj ne, da ne!“ pogledal je neki
odbornik po tovariših.

„Jaz bom že nekaterikrat pripeljal, kar že
bo“, oglasi se drugi.

„Jaz tudi“, ponudi se tretji. „Resnik, najmodrejše
je, da ti preračuniš, koliko bo treba
vsake stvari, potem pa razdeli po večjih hišah.
Kar je pa hišarjev in slabejših posestnikov, naj
pri delu pomagajo, in konec besedij je.“

Vsi so bili jedini, samo Tiščin ni dejal ne
bèv, ne mèv. Sam si ni upal upirati se, rajši
je molčal. In tako je bilo določeno, da precej
prično zidati šolo; prihodnjo pomlad, ko se zid
osuši, pa bodo že lahko hodili otroci v novo
šolo. Občinski možje so se razšli, gospoda pa
so še nekaj zapisovali in se podpisovali, potem
pa je gospod župnik povabil okrajnega glavarja
in njegovo mestno družbo k sebi na obed. Pa še vi pojdite, Resnik, zakaj ne bi zajeli z nami,
saj smo prijatelji“, poprosil je tudi župana.

„Ali ne vidite, gospod župnik, da sem ves
zaprašen in v delavni obleki ? Tak ne smem k
vam, vse vam umažem“, branil se je Resnik.

„Nič ne dé, le pojdite kar taki, kdo bi se
zmenil za to!“ pritisnil je gospod.

„No, pa pridem, če že res ni drugače. Samo
toliko mi dovolite, da Štefanu še naročim, kaj
naj delajo, če ne bodo mogli mlatiti, ker so
samo trije.“

„Že dobro. Ob dvanajstih, saj veste!“

Gospoda so odšli v župnišče, župan pa se je
lepo umil in nekoliko preoblekel, da je bil vsaj

za med ljudi, kakor je dejal. Potem pa je pohitel
za ostalimi, da bi ga ne čakali.

Mlatiči pa so vsejedno mlatili, čeprav ni
bilo Resnika, Do pol dvanajstih ga je namestovala
Resnikovka, potem pa šla z Anko kuhat
južino. Štefan in Metka pa sta tacaš pospravila
otepe in slamo ter sla h kozolcu naložit nov
voz pšenice. Pot jima je lil raz obraz o poldanski
vročini, vendar ju to ni motilo, da ne
bi se veselo pomenkovala. Saj pravijo, da se
delo odseda pol hitreje, če je človek dobre volje,
kakor pa tedaj, ko je kdo čemeren in nevoljen.
Da so bili pa njuni pogovori dobri in pošteni,
pričalo je njiju jasno obličje in pa tudi to, ker
nista utihnila, ako je prišel mimo kak človek.
Toda neki osebi pa vendar-le ni bilo všeč, da
sta bila vesela Štefan in Metka. Beračica Maruša
Klepetčeva ju je namreč videla in slišala
mimogredoč, pa je takoj nekaj pogodrnjala in
jo krenila naravnost v kuhinjo k materi županji.

„Dober dan, mati! Oh, kako sem utrujena;
vi ne veste, kaj se pravi hoditi o taki vročini
po solncu.“ Še govoreč si je odpela obramnice,
na katerih je nosila beraško vrečico, ter jo odložila
na stopnice, vodeče pod streho. Potem
pa je sedla na prvo stopnico in sladko-prijazno
rekla Anki: „Daj, dekle, daj mi nož in krompir,
da ga jaz nastržem. Materi se gotovo mudi in
ti lahko kaj drugega storiš ta čas.“ Maruša je
bila namreč pri županovih skoro domača. Nikoli
ni prosila daru; to je že tako vedela, da
ga gotovo dobi, zakaj prinesla je materi županji
vselej toliko in tako imenitnih novic, da so bile
vredne najmanj tri perišča moke in včasih še
celo skledico kave povrhu. Ej, pa je znala tudi
pripovedovati! Suha ženica šestdesetih let je kar
vsa oživela, ko je razkladala, kaj je novega pri
onem, in kako ravna onegava in onegavi. Danes
pa je imela še posebno nalogo, zakaj Tiščinova
Lenka ji je bila naročila — kajpada ne zastonj,
ampak steklenico vinčka ji je stisnila pod predpasnik
— naj govori zanjo pri županji. In kakor
nalašč je Maruša poprej zalotila Štefana in Metko
v živahnem pogovoru. Sedeč na stopnicah je
premišljala, kako bi začela, da bi se ji bolje
vezalo in da bi ji Resnikovka rajša verjela.
„Prav za prav mi za Lenko ni nič“, tako je
modrovala sama pri sebi; „do danes mi še ni
kdo ve kaj dala, da bi bilo spomina vredno.
Toda sedaj jo imam: če ne bo mazala, pa voz
ne steče. Saj sama dobro ve, da brez mene ne
opravi ničesar, zato me je pa naprosila. I, ka;
bo revica!Če bi bila kako dekle, ne bi bila
s šestindvajsetimi leti več doma. Pa kaj hoče?
Nekaj denarja bode pač imela in sčasoma tudi
hišo, ker je sama, toda ženinom je tudi nekaj
za čeden obraz. No, Lenka je pa — no, zala
je že še — tako —, pa se je brez stolčka tudi
nagledaš. — I, ker sem ji obljubila, poskusim,
kaj opravim pri materi županji.“

Maruša Klepetčeva je jako cenila dobre milodare
in je marsikaj storila zaradi njih. Tudi
Lenka jo je že pridobila za-se. A v tem slučaju
je bila beračica še bolj pripravljena govoriti za
Lenko zato, ker je na vso moč sovražila Metko.
Skoro neodpustljiv greh se ji je namreč zdel, da
Betežnikovo hčer tako spoštujejo pri Resniku,
če tudi ni nič več kakor kak drug berač. In
njene bistre oči so tudi brž opazile, da Štefan
rajši vidi Metko kakor katero drugo, zato je
sklenila napeti vse žile, da se ne primoži beračeva
hči v — županovo hišo.

„No, Anka, pa ti pomolzi krave, če bo Maruša
nastrgala krompirja“, ukazala je županja
svoji hčeri, ko je beračica prevzela Ankino delo.
Ta-le je vzela golido in šla mlest. Maruša in
Resnikovka sta ostali sami v veži, in sedaj je
jela beračica regljati, da ni bilo ne konca ne
kraja. Najpoprej je povedala, kaj je skuhala
koscem onegava, pa da je skopa, da se vsi posli
pritožujejo, potem se je togotila nad drugo, ker
jo je odpodila brez božjega daru od hiše, in
tako je vse obrala. Nato pa je razodela najnovejšo
skrivnost, katero je šele včeraj ujela, namreč,
da bode bogati Miklav iz Repič omožil hčer.

„Kaj, da jo bo dal že od hiše, pa še tako
mlado? I, kam pa?“ pozveduje županja. In
Maruša pripoveduje zopet, kar ve in zna. Naposled
pa nedolžno vpraša:
„I, mati, saj bode vaš Štefan tudi kmalu
ženo jemal, ali ste že kdaj mislili, katera bi
bila zanj?“

„Nobene mu še nisem izbrala. Kam se mu
pa mudi? No, kadar se bo ženil, menda mu
je ne bo težko dobiti“, pristavi Resnikovka
samozavestno.

„To je res, da se bodo trgale zanj. — Pa
vendar, če bi jo bilo treba danes izbrati, čegava
bi vam bila najbolj všeč?“

„Še nikoli nisem tako natanko premišljevala,
da bi mogla sedaj-le reči, ta-le ali pa
ona-le.“ In županja se zamisli. V duhu hodi
po boljših hišah in presoja hčere. Ta ji je preošabna,
ona bi ji tudi premalo postregla, ko
bi bila za „staro“, a tretja je skoro prerevna za
Štefana. Vzdrami jo šumenje v peči, kjer je
prekipel lonec.

„Bog pomagaj, no, zraven sem, pa ne da
bi toliko pazila —„, pokara sama sebe. Ko
zopet razpostavi piskre, zašepeče ji Maruša Klepetčeva
bolj potihoma in skrivnostno:

„Veste, mati, katera bi bila za Štefana? —
Tiščinova Lenka in nobena druga!“

„Do take iz krčme nimam nič kaj zaupanja.
Ljudje radi kaj več povedó, čeprav vse ni res,
in pa poljskih del nič ne umeva.“

„Eh, mati županja, če bodete poslušali ljudi,
ne bo vam nobena prava. Čim boljši je kdo,
tem bolj ga obrekujejo in opravljajo, zato ker
so mu nevoščljivi, da bodete vedeli.“

„Pa tudi ne vem, kaj bode Štefan rekel,
zakaj v tej stvari je njegova prva“, ugovarja
Resnikovka Maruši, ker ji Lenka ni bila dovolj
bogata. Vendar tega ni hotela naravnost reči,
zato jo je odbijala bolj po ovinkih. A Maruša
ni odjenjala.

„Na polju pač ne dela veliko Tiščinova
Lenka, to je že res, hvalila jo je vnovič, „ali
za kuho in postrežbo ji pa daleč okolu ni jednake.
Lepo vas prosim, po dvajset do štirideset
ljudij pride ob semanjih dneh k Tiščinu, in
vsem nakuha sama dovolj. In kje je potem še
družina? Vidite, pri vaši hiši je tudi potrebna
dobra gospodinja. Pa saj sami veste, kako se
morate včasih sukati, kadar imate kosce ali žanjice.
Vi že še zmagate, vsaka bi pa ne!“

Te priliznjene besede niso zgrešile svojega
namena. Županja, katere ni nobena stvar tako
zadovoljila, kakor če jo je kdo slavil kot dobro
gospodinjo, bila je že mečja. „O, tisto verjamem,
da je Lenka dobra kuharica. Toliko ljudem
pripraviti kosilo, to ni majhna reč; saj sama
dobro vem, kako je.“

„I, seveda je dobra, kakor nalašč za vašo
hišo, prav vredna vaša naslednica bi bila. —
Štefan se je pa tudi ne bode branil, saj je
Tiščinova domačija prva za vašo, samo —“
in tu je Maruša Klepetčeva vstala, stopila prav
tik Resnikovke ter ji šepnila skrivnostno —
„samo malo popazite včasih na Štefana, ali pa
Betežnikovo dajte od hiše! Meni se dozdeva,
da se med njima nekaj plete, pa Bog ne daj,
da bi o Štefanu kaj slabega mislila; ne, tega ne,
pa tudi nikjer ne bom črhnila besedice o tem;
jedino vam sem povedala, ker ste Štefanova
mati.“

Županji se je pomračilo lice, dasi je Maruša
obetala, da ne bo raznašala svoje povesti.

„Tak pa ni naš Štefan, da bi se z vsako
menil“, izpregovorila je ponosno. „Tega ne bo
nikoli pozabil, kaj je on in kaj je Metka. No,
sicer pa menda ne bo nič hudega: Metka je
samo po dnevu pri nas, in kadar se s Štefanom
vidita, nista nikoli sama.“

„Tako hudo tudi nisem mislil“, popravljala
se je beračica že v skrbeh, da ne bi se
zamerila županji. „To je več kakor gotovo, da
Štefan ne misli nanjo. Toda ona je drugačna.
Mlada in vsa neumna je, poleg tega pa še precej
čedna, pa se nastavlja Štefanu in ga moti. Vaš
sin je pa pameten, to se samo ob sebi umeva;
če bi pa vendar-le kaj bilo, tedaj pa kar Betežnikovo
od hiše — in vse bo dobro! Doma
taka ne more ostati, — kaj pa bo! Kó pa pojde
drugam, pozabi jo tudi Štefan in začne misliti
na resno ženitev in na nevesto, kakor bi bila
Tiščinova Lenka.“

Resnikovka se je zamislila, kakor bi si izpraševala
vest, ni-li premalo pazila na Štefana
in Metko. Palec in kazalec leve roke je položila
preko spodnje ustnice na obe lici, z drugimi
tremi prsti si je podpirala brado, z desnico pa,
v kateri je držala kuhalnico, zamahnila je nekolikokrat
proti Maruši Klepetčevi ter jo tehtno
vprašala:

„Ali kaj gotovega veš o Štefanu in Metki?
Resnico govôri!“

Marušo je mraz izpreletel po vseh udih,
tako jo je iznenadila resno-preteča postava Resnikovkina.
Skoro ji je bilo žal, da je sprožila
to sitno stvar o Metki, vendar sedaj je bilo treba
odgovarjati.

„Posebno hudega, kakor sem že poprej zatrdila“,
tako se je izvijala iz zadrege, „ne vem
nič. Samo zdi se mi — ali nisem prej tako
povedala? — da bi se utegnilo kaj razplesti
med njima. Prej-le sem šla mimo vašega kozolca,
ko sta Štefan in Betežnikova snopje nakladala,
pa je tako govorila in se smejala, da
sem si brž dejala: „Kar tako ni“. Tako dekle
je kaj vredno, ki je tihega vedenja: ali ni res
tako, mati županja?“

Ta ji ni prikimala, kakor drugikrat pri takem
poklonu, marveč izpraševala je nadalje: „Kaj pa
sta govorila?“

„Čakajte, no — ne morem se brž spomniti“,
opravičevala se je Maruša, ker ji je trda
predla, zakaj nič slabega ni slišala, lagati pa
tudi ni smela, ker je izprevidela, da se županji
prav nič ne prikupi, kdor ne hvali njenega
Štefana. „No kakšen pomenek je že bil med
njima? A pač, že vem. Betežnikova je izpraševala
Štefana, ali mu je bolj všeč rožmarin ali
nagelj. Nadalje nisem poslušala, pa saj si vsak
pameten človek sam lahko misli, kam je merila.“

„To sta menda kar tako govorila, to še ni
nič hudega“, zavrnila je gospodinja pripovedovalko.
„Za sedaj môlči o tem! Če res ni vse
prav, uredila bom že sama. Bog ne daj, da bi
jaz zvedela, da si to trosila med ljudi.“

„Ali me ne poznate, mati?“ zavzela se je
Maruša, navidezno razžaljena. K sreči se je
pa vrnila Anka iz hleva in pretrgala daljši pomenek.

„Kaj še sedaj nisi nastrgala dosti krompirja?“ začudila se je, videč, da Maruša ni skoro
nič storila ves ta čas, ko je ona pomolzla pet
krav.

„E, veš, moje roke so že stare in okorne,
nisem tako urna za delo ne, kakor ti“, potolažila

jo je beračica in jela hiteti, da popravi,
kar je bila zamudila.

Popoldne, ko so bile sklede pomite, odšla
je od Resnikovih, pa nič ne tako zadovoljna
kakor sicer. Za vse svoje novice in pripovedovanje
še kave ni dobila. A nadejala se je,
da bo drugič bolje, češ, Štefana ne smem pozabiti
hvaliti, o oni pa treba za gotovo zvedeti
kaj slabega. Potem je poročala pri Tiščinu Lenki,
kako je opravila:

„Mati je že precej mehka“, govorila ji je,
„ti se pa kar Štefana samega loti in ne izpodleti
ti; oče se gotovo tudi ne bo ustavljal
obema.“

„Kaj je pa rekla?“ pozvedovala je Lenka.

„Da si najboljša kuharica in gospodinja!“

„Ali res?“

„I kako bi pa jaz drugače to trdila?“ —
V Marušini roki se je nekaj trdega posvetilo,
in tako urnih nog jo je brisala iz Dobovca v
sosedno vas kakor dvajsetletno dekle, dasi je
sicer komaj lazila od hiše do hiše. Potem pa
še kdo reci, da denar in dobra volja nista pol
zdravja!

III.

Narodna.

Tiščinovi Lenki so po onem pogovoru z
Marušo vedno šumele po ušesih besede: „Najboljša
kuharica si in gospodinja.“ Dobro ji je
dela ta sodba Resnikovke, sladke misli ji je
vzbujala, vendar popolnoma je ni zadovoljila.
„Kaj mati“, vzdihovala je, „če me pa Štefan
še pogleda ne!“ In hudo ji je bilo v takih mislih,
jako hudo. Na njen beli predpasnik je včasih
kanila vroča solza, a brž so jo navdale zopet
lepše nade. „Če prej ne, dobovško nedeljo pa
gotovo pride k nam, in tedaj se mu že kako
prikupim“, tako je sklepala in upala.

Prišla je res dobovška nedelja. Pri Tiščinu
so imeli celo godbo, ljudij se je kar trlo, a
Lenka je vendar pogrešala Resnikovega Štefana.
Ker jo je tedaj marsikateri Dobovčan precej
zavlekel, pihnila je pozno luč v svoji spalnici.
A zaspala ni, dasi je bila prav trudna po mnogem
tekanju. „Menda se nalašč ogiblje naše hiše“,
tarnala je, premišljujoč o Štefanu. „Pa naj velja,
kar hoče, moj bode.“ In jela je kovati načrte,
kako bi se prikupila Štefanu. Vse križem so
se ji podile misli, dokler ni zaspala.

Zakaj vendar Štefan, županov sin, ni stopil
nič v krčmo? Zato, ker je bil pameten. Saj so
imeli doma vina za potrebo, in oče mu je dejal
popoldne: „Kar ga poželiš, pa ga pij, samo
med one razgrajalce nikar ne zahajaj! Doma
ni nič slabejše vino kakor v krčmi, posebno
danes ne: čemu bi torej kupoval v krčmi vodo
za vino?“ Štefan je slušal očeta. Nažgal si je
„dolgo“ ter ostal doma. Anka je bila natakarica,
gostje pa Štefan, Betežnikova Metka in
nekaj časa tudi oče in mati. Pozneje pa so
ostali prvi trije sami. Res, da niso polivali mize
z vinom, kakor nekateri pri Tiščinu, vendar so
bili zadovoljni. Saj je pridnemu človeku nedelja
že sicer vesel dan; če pa zaužije kaj boljšega,
podvoji se mu veselje. Naposled se je oživela
družba pri Resnikovi mizi, da so jeli — peti.
Pa so tudi res znali, no, te hvale bi jim gotovo
nihče ne odrekal. Anka jo je vrezala „naprej“,
Metka „čez“, Štefan pa je pritiskal spodaj,
daje bilo kaj. Posebno tisto: „Preljubo veselje,
oj kje si doma?“ so zapeli tako lepo, da se jim
je vnovič pridružil Resnik in jim pomagal. Na
večer pa se na deželi že pričenja delo, čeprav
slave praznik: preoblečejo se v polpraznično
obleko in gredo opravljat živino. Tudi pri Resniku
je v mraku potihnilo petje. Anka je šla
v hlev, Štefan je prirejal konjem zobanje, mati
županja je kuhala večerjo, Resnik pa je stal
pred veznimi vrati in ugibal, kakšno vreme se
bo naredilo. Metka je bila pohitela domov k
očetu. In da bi tudi on vedel, da je dobovška
nedelja, prinesla mu je v predpasniku precej
boba in nekaj svinjine. Vse, kar ji je bila dala
mati županja, ponudila je očetu.

„Saj meni ni treba toliko, le zase obdrži“,
branil se je Betežnik in bil vesel, da ima tako
dobro hčer.

„Ej, oče, zame se ne bojte“, zavrnila ga
je Metka; „vidite, to-le si prihranim za danes
teden.“ Rekši je odprla skrinjo in zložila v mal
predalček poleg masne knjige nekaj boba. To
je bil dar Štefanov, torej ga je bilo treba skrbno
čuvati. Kdo ve, kolikokrat bo pogledala med
tednom te bobe, in še prihodnjo nedeljo bi jih
ne snedla, ko bi se dali dalje hraniti.

Torek po „dobovški“ je šel Resnikov Štefan
s polnim vozom detelje s polja domov. Pred
Tiščinom sta pa prav tedaj stala dva voza sredi
ceste, da ni mogel naprej, ker sta sedela voznika
v krčmi. Štefanu ni kazalo drugega, kakor
čakati, dokler se mu ne ogneta vozova. Kar
na cesti pred krčmo pa vendar ni hotel stati,
češ, brž bode kdo pravil, kaka puščoba ali kak
stiskač sem, ali da mi oče ne dadó nobenega
krajcarja. Zato je zapeljal voz k ograji, stisnil
bič pod pazduho in šel v Tiščinovo krčmo.

„Čegava sta voza?“ zaklical je takoj v veži,
potem pa stopil v sobo, ker se mu ni bil nihče
oglasil. „Ali se mi bodeta kmalu umaknila, da
bom lahko prišel domov?“ poprašal je jedina
pivca pri Tiščinu.

„Précej, précej“, odgovarjal mu je brž prvi
voznik ter hitro pil, kakor bi zares že mislil
oditi. Drugi pa je iztočil sebi in tovarišu v kozarca,
kar sta še imela v poliču, potem ga pa
molil Lenki: „Urno se zasuči, saj se nama res
mudi!“

Štefan pa si je tudi naročil vrček piva ter
Šel k mizici v vežo, da bi lahko na konja pazil,
zakaj visoko naložen voz se kmalu prevrne, če

ga le malo zavoziš na breg. „Torej le kmalu
mi izpraznita cesto!“ priganjal je voznika, predno
je šel iz sobe.

„Tako sem ju že sita“, dejala mu je Lenka
potihoma, ko je pri zadnjih Štefanovih besedah
postavila peneče se pivo predenj in potem nalahko
zaprla sobna vrata. „Vse popoldne že
sedita pri nas in naročata posodo za posodo,
ne plačata pa nič sproti. Nazadnje jima bo pa
preveč, in najrajši bi mi utajila pol pijače. Tako
moram paziti, kar se dá.“ Potem pa je prisedla
Lenka Štefanu nasproti k mizici ter mu
očitaje rekla: „Kar nič te ni blizu, Štefan; kakor
bi bila skregana, tako poredkoma se vidiva. Se
v nedeljo nisi prišel, pa bob sem imela pripravljen
zate —.“ Pri poslednjih besedah je
Lenka navidezno sramežljivo pobesila oči in si
kakor v zadregi popravljala in vrtela prstane
na roki ter čakala, kaj poreče Štefan. No, le-ta
ni bil v zadregi.

„I, saj je bilo vse polno ljudij“, odgovoril
je Lenki, „kam bi me bila pa posadila?“

„Za-te bi bila že dobila prostor“, oporekalo
mu je dekle, „samo da bi bil prišel.“

„Z bobom pa dobro jem da bi ne bilo
nič“, nagajal ji je nalašč Štefan. „No, pa saj
gotovo še nisi vsega razdala, zato bi te sedaj-le
poprosil, da mi ga daš, kar si mi ga namenila,
toda bojim se — morda si jezna, ker me v
nedeljo ni bilo, danes me pa za kazen spodiš
brez boba.“

„Prav zares sem bila huda“, začne Lenka
vnovič, ker je bila vesela, da je Štefan tako
zgovoren. „Kaj bi ti ne bila? Le misli, da bi
bil sam kaj pripravil komu, potem ga pa zastonj
čakaš! Ne odpustim ti kar tako, ne. Da veš,
še imam boba, toda danes ga ne dobiš nič. V
nedeljo pridi ponj.“

„In ko bi me tudi v nedeljo ne bilo?“

„Ko bi te ne bilo? Potem pa že sam veš,
kaj bi se zgodilo. Toda tak ne boš, da bi mi
nalašč nagajal.“

„Kdo ve, kako sem navihan“, pomaga Štefan
svoji tovarišici in izpije, kar je še imel.

„Ali ti prinesem še jeden vrček?“ vpraša
Lenka, držeč izpraznjeno posodo.

„Za potrebo sem se že podprl; sedaj je
treba domov, gotovo že pogledujejo.“ Štefan
je vstal, plačal in šel naganjat voznika, ki sta
že pozabila njegov opomin, naj mu vendar odpreta
pot. Počasi sta poravnala račun in pognala,
da je Štefan mogel z deteljo domov.

„V nedeljo ne pozabi!“ klicala je Lenka na
pragu stoječ za njim.

„Morda, ali pa ne!“ posmejal se je Štefan,
popravil si klobuk, počil z bičem in kmalu
izginil Lenki izpred očij. V nedeljo ga pa vendar
ni bilo k Tiščinu, Po krščanskem nauku se je
pač domislil naročila Lenkinega in že je bil
namenjen tjekaj, pa se je premislil. Kdor le
bolj na redke čase zahaja v krčmo, ne gré tako
lahko vanjo, kakor vsakdanji gostje. Tudi Štefanu
se je zdelo, da ga bo pogledal ta ali oni,
češ, kaj pa ti tukaj? E — tisti bob, naj ga ima,
saj ji nisem za gotovo obljubil, da pridem. Ne
grem, tako je sklenil in ostal doma.

Lenka pa je hodila od okna do praga pazit
na cesto, odkod pride Štefan, pa ga ni ugledala.
„Zakaj ga neki ni?“ vprašala je samo sebe.
„Zadnjič je bil tako prijazen — ne vem, kaj
mu je.“ „Ne veš, kaj mu je?“ podražil jo je
notranji glas; „Betežnikova je doma; če bi bila
tukaj, ne bi ga trebalo vabiti.“ Zadnje misli se
je oklenila Lenka in jela premišljevati, kako bi
spravila Metko od županovih na svoj dom. In
brž ji je bilo vse jasno, v katerem redu bi se
potem razvijale stvari. „Štefan bo prihajal k
nam zaradi Betežnikove, toda videl je ne bo
velikokrat. Tisto že sama poskrbim, da bo tak
čas kje drugje. In če se kdaj snide ž njo, čutil
bo, da je ona najeta dekla, ki nima nič, jaz
pa gospodinja. Sčasoma mi bo že dober, posebno,
če jo pozneje spravim od hiše.“

Lenki se je hitro ponudila ugodna prilika.
Dan pozneje je bila sama doma, kar pride mimo
hiše Betežnik. Ni bil namenjen k Tiščinu, ker
je tu le redkokdaj dobil kaj vbogaime, pit pa
tudi ni hodil, zato jo je mahnil naprej po beraškem
geslu: „Slab berač, ki se ne more ogniti
jedne hiše.“ A Lenka ga je opazila in poklicala
noter:

„Kako ste moški, oče; še pogledate ne k
nam“, nagovorila ga je prijazno.

„Nerad vedno nadlegujem“, opravičeval se
je Betežnik, snel klobuk in jel moliti, kakor
vselej, predno je poprosil daru božjega. Danes
je bil zanj presrečen dan. Kar se še ni nikoli
zgodilo, primerilo se je danes. Lenka mu je
prinesla pošteno malico belega kruha in pristavila
ne majhen kozarec vina. „Saj vem, da
se vam prileze včasih kaj boljšega“, ogovorila
je Betežnika, ki je odmolil in sedel za mizo.
„Hvala Bogu, ne bom se branil, ne“, pritrjeval
ji je berač in se čudil, od kod ta prememba
pri drugače osorni Lenki. „Ne bom se
branil, ne, saj me malokdaj doleti kaj takega.“

„Pa za vas je potrebno, da si privoščite
včasih malo vina“, pravila je krčmarjeva hči.
„Zato sem pa jaz sklenila, da vam pomorem.
Vidite, vaša Metka je tako pridna, jaz bi jo prav
rada namesto sedanje dekle; in če bi služila
pri nas, dala bi ji jaz večkrat kaj vina za vas:
kaj se pa to pozna!“

Betežniku je šel kruh z vinom v slast, dokler
ni zvedel, kaj prav za prav želi Lenka. Ko je
pa zaslišal njene naklepe, ni bil tako zadovoljen,

kakor si je mislila Lenka, in skoro bal se je
vina, češ, da ga ne premoti. „Svojo hčer v
kremo — tega pa že ne, če tudi do zadnje ure
ne pokusim nobene kaplje vina več.“

„Moja Metka ni za vašo hišo, saj se ne zna
sukati okrog ljudij. Pa če bi tudi bila, Resnikovi
bi je ne dali od hiše.“ Tako se je ustavljal
Lenki.

„Saj jih ni treba vprašati“, trdila je le-ta
svojo, „kdo ji pa more braniti? Veste, jaz ji
rada dam nekaj več plačila, kakor ga ima pri
Resnikovih, samo da dobim zanesljivo deklo.
Le pomislite, oče: pri nas mora biti zmerom
jeden doma. Komu naj pa zaupam ključe od
kleti in shramb, kadar grem na polje? Sedaj ga
nimam človeka pri hiši, da bi lahko rekla: ta-le
je pošten. Vaši Metki pa bi brez strahu izročila
vse, vidite, zato bi jo dobila tako rada. Povejte
ji no! Zanjo se ni treba prav nič bati, saj bodete
sami lahko semkaj prišli. Jeli, da ji porečete?“

Betežnik je verjel Lenki in rad bi ji bil
ustregel, zlasti ker mu je Lenka hvalila hčer;
to ga je nekoliko omamilo. Toda beseda „krčma“
in pa hvaležnost do Resnikove hiše sta ga ovirali,
da ni za gotovo obljubil. „Še nocoj ji
razložim, kako si rekla, a silil je ne bom. Če
rada zamenja službo, naj jo; branil ji tudi ne
bom.“ Tako je dejal nazadnje Betežnik in vstal.
„Le povejte ji, videli bodete, da bo za vse
Dobro“, naročila mu je še jedenkrat Lenka ter
ga prosila, naj ji kmalu pride povedat, kako
je opravil.

Ko je Metka zvedela, kaj bi Lenka rada,
uprla se je takoj, da kratko malo ne gre k
Tiščinu. „Zakaj bi si prebirala“, dejala je očetu,
ko mi ni sile? Pri županovih je vedno vse v
redu, pri Tiščinovih je pa vse drugače. Pomislite
zlasti to, da prihajajo v hišo tisti nerodneži,
— — ne, tje že ne grem, rajša ne vem
kam. Pri taki hiši ne opravi nič noben posel,
če je še tako pošten. In kaj bi rekli pri Resnikovih,
ki so mi storili že toliko dobrega! Le
odgovorite Lenki, da ne morem.“

„Grdo se bo držala“, izpregovoril je Betežnik,
„tega sem prepričan, in za malo se ji
bo zdelo. Toda povsod ne moreš služiti! Le
pri županovih ostani, jaz menim tudi tako.“

Razven teh pomislekov, katere je navedla
Metka očetu, imela je pa še druge. Dobro je
namreč vedela, da gleda Tiščinova za Štefanom
in da zato njo sovraži. Ko bi prišla k nji v
službo, poniževala bi jo, kar bi se le dalo.
Tudi se ji je dozdevalo, dasi gotovo ni vedela,
da bi jo prav nalašč zaradi Štefana rada spravila
od Resnikove hiše. A naj bi bila služba pri Tiščinu
še tako lahka in ugodna in Lenka še tako
dobra prijateljica Metkina, težko bi se bila ločila
od županovih že zaradi Štefana.

Betežnik je drugi dan povedal Tiščinovi, da
je Metka odrekla.

„Še jedenkrat ji recite, morda drugič ne
odpové“, govorila je Lenka beraču, a videlo
se ji je, da je razžaljena. Potem pa si je hipoma
premislila in dejala: „Nič ji ni treba
praviti, v nedeljo bom sama govorila ž njo.“
Po teh besedah je nekam izginila, Betežnik pa
ta dan ni dobil niti koščka kruha.

Z Metko pa Lenka ni govorila, ne v nedeljo
in ne pozneje, pač pa se je pomenkovala
še tisti dan z Marušo Klepetčevo. Natanko ni
znano, kaj sta si povedali, skoro gotovo pa
sta bili obe zoper Betežnikovo Metko. Zakaj
kmalu potem je nekega sobotnega večera prijemala
Resnikovka Metko, češ, kaj ji ni všeč,
da se koplje od hiše. „Ne branim ti sicer ne,
toda težko bi mi le bilo“, rekla je naposled,
„če greš od naše hiše, kjer smo te imeli toliko
let. Pa še v krčmo!“

Metka je izprva osupla poslušala dobrohotno
očitanje svoje gospodinje, ker ni vedela, kam
meri. Šele ob besedi „krčma“ se ji je posvetilo
in oddahnila si je, zakaj njena vest je bila v
tej stvari popolnoma čista.

„Za božji čas vendar!“ posmeje se pol veselo,
pol žalostno, ker ljudje tako presučejo
resnico, „mati, vam je nekdo prav nasprotno
povedal, kakor se je res zgodilo. Vidite, oni večer
so mi povedali oče, da bi me Tiščinova rada
za deklo. Jaz nisem hotela tje, čeprav bo odslej
huda name; sedaj je pa nekdo to novico pobral
in predrugačil. Moj oče lahko pričajo, da je
res, kakor pravim. Sami mi še nikoli ni prišlo
na misel, da bi šla od vas.“

„No, saj skoro nisem mogla verjeti“, opravičevala
se je županja že potolažena, „toda tako
sem zvedela in te zato samo vprašala. No, saj
ni nič hudega.“ In vse je bilo lepo poravnano,
Resnikovka pa ni zapodila Metke od hiše, kakor
je želela Lenka. Bilo je videti, da se je vse
zarotilo zoper Lenko. Zakaj celo njen oče je
jel rovati proti Resniku in je tako prekrižaval
hčerine načrte. Tiščin namreč ni mogel pozabiti,
da mu je župan zmešal račun zastran onega
travnika.

„Nič drugega ni, kakor sleparija“, tako je
hujskal občinske može posamič in na skrivnem,
da bi se ne zvedelo med ljudmi. „Ali meniš,
da bo potem konec plačevanja, kadar postavimo
šolo? Kaj še? Takrat se bo šele pričelo.
Nekaj časa bo jeden učitelj, pa si bo kar na
lepem izmislil, da je preveč otrok za njega samega,
in dobili bomo drugega. In kdo ga bo
plačeval?“

„Tako hitro se pa menda to še ne zgodi“,
ugovarjal je Tiščinu ta ali oni, toda nič ni pomagalo.
„Kaj meniš, da bo kdaj opravljeno
in zadosti? Nikoli! Šolo bo treba beliti in popravljati,
morda — i kajpada, sedaj sem se
šele domislil — šolske priprave bodo šle tudi
iz naše mošnje.“

In njegovi poslušalci so že postajali nezaupljivejši
do nove šole: „To so sicer malenkosti,
toda če le ne bo miru, če ne bo nikoli konca
v plačevanju, bilo bi pa vsejedno bolje, da se
nismo nikdar lotili šole.“

„Pa še nekaj“, strašil je Tiščin nadalje;
„ali veš, kaj? Še kazen boš plačeval, če bo
tvoj otrok kdaj zamudil šolo. Saj vem, kako
je drugod, kjer imajo že take šole. Naj bi bil
jaz župan, z vsemi štirimi bi se upiral taki
novotariji. Ali pa meniš, da bodo naši otroci
kaj modrejši, kakor smo mi?“

„Saj pravim, no, in pa še rečem“, kesal se
je marsikateri občinski svetovalec, „kar kam se
zaženo vsi, mi pa tavamo za njimi brez premisleka.
Toda sedaj smo ujeti: jaz sem že obljubil,
da navozim nekaj smrek, mož beseda
ostanem, čeprav mi hodi naopak.“

Dasi je bilo Tiščinu j edino za lepe denarce,
katere bi bil lahko skupil za travnik, vendar se
je delal, kakor da skrbi za srečo občine. Gospod
župnik in župan, ki sta v resnici delala za srečo
ljudij, bila sta pa kmalu razvpita kot sebičneža.
„Župnik bi rad prav zložno živel; ne ljubi se
mu več učiti otrok. Seveda v sobi sedeti ali
pohajati je pač prijetneje, kakor ubijati se z
otroki. Toda če je bilo tako doslej, zakaj je treba
to sedaj predrugačevati?“ Tako je Tiščin sumničil
župnika ter se togotil, čemu sedi v občinskem
odboru, ko bi čisto lahko opravili brez
njega. „Resnik je pa dal tisti svet za šolo samo
zato, da bi ga spomladi zopet volili za župana.
Pa ga ne bomo! Jaz že ne, one mi je tudi
že dejal, da je Resnik odžupanil.“ In Tiščin
je lagal tako na debelo, da so možje zares mislili,
da Resnik propade pri novi volitvi.

Toda strast ga je drvila še naprej. Kadar
je šel mimo županovega vrta, vselej ga je zbodla
v oči hitro rastoča stavba. Zato je sklenil ovirati
delo, katero bi bil najrajši zaprečil popolnoma.
Nekega večera, ko so že vsi gostje odšli iz
njegove krčme izvzemši tri berače: Urbana
Krpo, Martina Zaplato in Florijana Stopco, prisedel
je Tiščin k njim ter jim dejal:

„Vam lahko vse zaupam, ali ni res.“ Molčé
so mu prikimali, on pa je nadaljeval: „Vsi veste,
da me nova šola jezi, ker mi bo le v škodo,
zato bi rad malo ponagajal. Vi ste močni, pojdite
in poderite nekaj zidu! Samo odrov mi ne
razmetajte, da se bo zdelo, kakor da se je zid
sam podrl, ker zidajo preslabo. Jutri večer pa
bodete pili pri meni zastonj, če bodete dobro
zvršili to nalogo.“

Berači so bili takoj pripravljeni, samo bali
so se, da bi jih Resnik ne zalotil. A Tiščin je
vedel sveta tudi v tej zapreki. „Le počakajte“,
govoril jim je veselo, ker mu je šlo vse po
godu, „le počakajte! Kakor nalašč — še nocoj
in sicer precej lahko poskusite, kako močna je
nova šola. Jaz, grem k Resniku, da mi posodi
konja in mi da Štefana, da gre z menoj po
vino na Dolenjsko. Mi se bomo v sobi glasno
menili, tisto bode že moja skrb, da se malo
dalje zamudimo; vi pa tačas storite, kar sem
vam naročil. Živa duša vas ne bo videla ali
slišala.“

„Hajdi, pa pojdimo!“ ojunačil se je Urban
Krpa, za njim sta vstala tudi Zaplata in Stopca;
hitro so se izgubili v noč. Tiščin pa jo je mahnil
k Resniku, zakaj očitno se mu ni nikoli upiral
in občeval je ž njim po zunanje popolnoma
prijazno.

„Dober večer“, voščil je, vstopivši; „bal sem
se, da jo bodete pomaknili že spat. No, saj bi
ne bil prišel motit tako pozno, pa ni drugače.
Za jutri sem bil namreč namenjen po vino, pa
sem prej-le ogledoval voz, konjsko opravo in
konje, na, pa sem zapazil, da se mi je vranec
zbosil. Vidiš, če čakam tako dolgo, da ga dam
zopet kovat, izgubim dan. Kaj ne, da mi posodiš
jednega konjar In ker ga nisem tako vajen,
kakor svojega, naj gre še Štefan z menoj, da
vsaj vidi kaj sveta!“

„Konja že lahko vzameš“, bil je Resnik
takoj pripravljen postreči, „katerega imaš rajši.
Da bi šel pa Štefan s teboj — hm, težko se
odtrga sedaj od doma. Ajdo bomo sejali jutri:
kdo bo pa oral namestu njega!“

„No, pomislimo, kako bi pametneje naredili“,
zavlekal je Tiščin nalašč pogovor, da bi berači
brezskrbneje podirali šolski zid. „I, kaj bi?
Tako-le naj bo: Moj hlapec naj namestuje Štefana,
pa je. Ali si zadovoljen?“

„Zakaj ne?“ odgovoril mu je župan in pogledal
Štefana, češ, saj bo prav tako. Ta je pa
molčal in nekaj premišljeval. Da pa ni zaostala
govorica, jel je Tiščin praviti, da bo letos kupil
prav dobro kapljico, ker ga bo vzel nekaj v
Semiču.

„Ali imaš veliko posode s seboj?“ vprašal
ga je Resnik. „Kaj, če bi ga še meni pripeljal
nekaj veder?“

„Prav lahko!“ odvrne krčmar, dasi mu ni
bilo všeč, da ima kdo v vasi doma svoje vino,
„prav lahko, če imaš le prazno posodo. Na
jednem vozu imam še dovolj prostora.“

„Prazno, samo pomiti jo je treba. Štefan,
kar précej pojdiva v klet“, velel je oče sinu,
in vsi trije možaki so šli na delo. „No, če pa

sedaj nič ne opravijo“, mislil je Tiščin o beračih,
„potem ne bodo nikoli.“

Predno so pomili sod in ga spravili iz kleti
v vežo, preteklo je četrt ure, in podkupljeni
podiralci so že odšli v Tiščinove svisli.

„Ali vzamem konja kar nocoj?“ popraša
naposled krčmar.

„Ni treba, saj mora Štefan tako čuti — glej
no, kako sva pozabljiva s Štefanom“, karal je
Resnik samega sebe, „obkorej pa misliš odriniti
od doma?“

„Zadnji čas ob treh“, odgovarjal je Tiščin;
„no, Štefanu se pa ne mudi tako. V Ljubljani
me lahko dojde, ker se bom precej časa mudil
pri „Figovcu“, do tje pa znaš pot, ali ne?“

„Saj je ni moči izgrešiti“, pritrdil mu je
Štefan. „Pa menim, da bom že toliko zgoden,
da pojdeva skupaj.“

„Na tem ni nič“, dejal je Tiščin. „Torej,
kakor smo se dogovorili. Jaz odidem ob treh,
ti pa, kakor že bo. Sod pa jutri privali in na
voz deni. Lahko noč!“

„Lahko noč!“ odzdravila sta Resnik in Štefan
ter zaprla vezna vrata za krčmarjem.

„Meni ni kar nič všeč, da moram jutri od
doma. Saj Tiščinov hlapec ne zna orati. Tako
nemarno bo razril, da ne bo nikomur podobno
in da me bo vselej sram, kadar pojdem mimo.
Posebno na „dolgi njivi“ ne bo nič opravil,
preveč trave je na nji. Tam še dober orač težko
čedno zorje, nikar da bi on“, pritoževal se je
Štefan, ko sta bila z očetom sama.

„Pa res ne bo nič prida ž njim“, pomišljeval
je tudi Resnik. „I, kaj, če bi šel jaz po
vino?“

„Pa pojdite“, prigovarjal je Štefan očetu,
ker mu je že sama misel težko dela, da bo
njiva grdo razorana. „Jaz bom na uro pazil in
pa konja krmil; kadar bo pravi čas, pokličem
vas gotovo.“

„Bodi pa tako!“ določil je popolnoma Resnik.
„Toda sedaj si moram pa obleko pripraviti,
pa denarja ne smem pozabiti. Veš kaj, Štefan,
komat in vajete malo osnaži še nocoj, da ne
pojdem z vso zamazano oprego posvetu.“ In
odšla sta vsak po svojih opravkih.

Tačas pa so se smejali pri Tiščinu berači
s krčmarjem vred, ker se jim je tako srečno
ponesla hudobna nakana. „Dvakrat smo zastavili
s kolom v luknje in se malo uprli, pa se
je takoj sesedel zid pri oknu. Preveč menda
nismo, pa saj boš videl.“

„To vem, da ste dobro opravili“, hvalil jih
je Tiščin, „zato sem vas pa naprosil. Torej kakor
sem rekel, jutri bodete —.“

„Če greš pa po vino?“ ustavil ga je Zaplata.

„Ali boš Lenki naročil, ali kako?“ pozvedoval
je tudi Stopca.

„Kar sedaj-le nam ga postavi semkaj pošteno
merico, kaj bi odlašal! Veš, najboljše je
za nas, da še nocoj izginemo od tod. Jaz sem
pri očetu županu slabo zapisan, varneje je, da
me nihče ne vidi“, nasvetoval je Urban Krpa,
in njegova je tudi obveljala.

„Prinesem vam ga že“, udal se je Tiščin,
„samo dolgo mi nocoj ne bodete sloneli; treba
mi bo zgodaj vstati.“

„Saj ti ne bomo kratili spanja“, potolažil
ga je Urban Krpa in nagnil kozarec, da dejansko
pokaže, kako hitro bodo popili. „I, glej
no, vprašati sem te pozabil, kaj si jim pravil
pri Resniku, da si jih tako dolgo motil.“

„Takrat smo že mislili steči“, vmešal se je
še Zaplata v pogovor, “ko je v hiši luč izginila.
Dejali smo, da ti bodo v vežo posvetili,
pa v veži se menda nisi toliko časa obotavljal?“

„Kajpada ne“, razlagal je Tiščin svojim zaveznikom;
„v klet smo šli po sod, ker bode
pripeljal tudi Resnikov Štefan nekaj vina za
dom. Potem smo ga pomivali — no saj mudilo
se ni prav za prav nič, ker pojde Resnikov
jedno uro pozneje kakor jaz — pa sem
si mislil, za one tri je kakor nalašč, le malo
postojmo.“

„A — tako?“ zavzeli so se berači in hvalili
Tiščinovo premetenost.

„Sedaj smo končali“, izpregovoril je naposled
Urban Krpa, ter segel po svoji malhi.
„Jutri bodo pa zidarji hudi, zato grem rajši
odtod. Ali bodeta vidva prenočevala tu?“ popraševal
je še tovariša.

„Kaj bi kolovratil po noči okrog“, zazdehal
je Zaplata zaspano, „jaz se nikogar ne bojim.“

„Jaz grem pa s teboj, Urban“, odločil se
je Stopca in odšel s Krpo.

Ob dveh zjutraj je Resnikov Štefan nakrmil
konja in poklical očeta, potem pa legel, dokler
ne bi bilo treba pomagati očetu napregati. Toda
ker je doslej skoro vso noč prebdel in se sedaj
iznebil zadnje skrbi, zaspal je prav trdno. Resniku
se je pa tudi ob dveh še prezgodaj zdelo
vstajati, češ, celo uro se res ne bom oblačil,
ter je tudi pošteno zadremal. Nekako četrt na
štiri sta se vzbudila oba nakrat in se čudila,
kako da sta zaležala. Vendar kmalu po pol štirih
je pognal Resnik izpred Tiščina, kjer mu je
hlapec povedal, da gospodarja še lahko dohiti,
ker je odšel šele pred četrtjo ure in ker ima
mnogo težji voz.

Resnik je bil kmalu na veliki cesti že ne
daleč od Medvod. Nekaj pooblačilo se je bilo
po noči, zato je bilo še precej temno, zlasti
ker je delal senco tudi gozd na obeh straneh
ceste. Nekako tesno je bilo Resniku v tej samoti;
potipal je, če ima še denar pri sebi, in
prepričavši se, da ga še hrani, pognal je konja,

da bi prej prišel do hiš. Ta kraj je bil namreč
tisti čas razvpit; govorili so, da so že cesto
koga oropali. Jako je bilo Resniku žal, da
ni šel s Tiščinom, češ, v druščini je varnejše,
in človek je tudi pogumnejši. Ko se je plaho
oziral na desno in levo, zazdelo se mu je, da
prihajata komaj štirideset korakov pred njim iz
gozda dve temni senci, vsaka od jedne strani.
Konj je dirjal in kmalu se je mož preveril, da
sta dva človeka in da ne namer jata nič dobrega.
Krepko je nategnil vajete, švrknil konja z bičem
in prijel kol, katerega je peljal s seboj, da bi
nazaj grede povezal ž njim sode. Bil je že skoro
vštric onima sencama. „Dobro jutro, kam jo
mahata?“ nagovoril ju je. Nič odgovora. Pot
je oblil Resnika, zakaj sedaj je vedel, da sta
zla človeka. Kar se domisli nečesa. Obrne se
in zakliče:

„Štefan, Štefan!“

Jeden onih dveh neznancev poskuša prijeti
konja za uzdo, a se mu ne posreči, drugi pa
nameri s kolom na Resnika. Toda le-ta ga
prehiti in zamahne po njegovi glavi. V naglici
spusti vajete iz rok, konj pa se splaši in oddirja
skokoma. Lopova stečeta tudi za vozom,
a kmalu zaostaneta. Komaj se je Resnik rešil
jedne nevarnosti, roparjev, sedaj pa mu preti
druga, zdivjani konj. Nič ni pomagalo ustavljanje
in klicanje, vajetov ni mogel dobiti več,
zavreti tudi ni bilo moči. Prizadeval si je, da
bi kako prišel z voza, zakaj če zavozi konj na
kup kamenja, ali preveč kraj ceste, bo vse
drobno, tako se je bal opravičeno.

„Bog in sveti križ božji“, dejal je naposled
ter skočil z voza. Pa padel je tako nesrečno,
da si je zvil desno nogo in tudi sicer precej
pobil. „Da bi le pred klancem kdo konja ustavil,
če ne, bo še večja nesreča“, zdihoval je ubogi
Resnik na tleh in jel goreče moliti. In ni iskal
zastonj pomoči pri Bogu. Dva voznika sta prišla
njegovemu konju naproti in ga ujela. Napadovalca
sta pa tudi začutila, da so ljudje blizu,
in nista šla nad Resnika. Poprej sta namreč že
obupala, da bi ga dohitela, dokler je bil na
vozu. Ko sta pa opazila, da je obležal na cesti,
pohitela sta vnovič za njim. A prihod voznikov
ju je oplašil in odpodil.

IV.

Narodna.

Voznika sta précej slutila, da se je pripetila
kaka nesreča in da je lastnik konjev potreben
pomoči. Zato je jeden hitel naprej, da bi prej
pomagal ponesrečencu, tovariš pa je privezal
Resnikovega konja k svojemu vozu in vozil
počasi za njim. Prvi je kmalu našel Resnika,
ki je poskušal vstati, pa se mu ni posrečilo.

„Hvala Bogu, da se bliža pošten človek“,
oddahnil se je dobovški župan, ko je prihajal
voznik.

„Dobro jutro, prijatelj, kdor si že“, pozdravil
ga je prišlec, „kaj se je pripetilo?“

„Napadla sta me — dva lopova — in mi
splašila konja“, jel je pripovedovati Resnik.
„Ne vem, ali sem si nogo zlomil ali izpahnil;
kar nič ne morem stopiti nanjo“, stokal je nadalje
in polagoma opisal dogodek.

„Kaj pa bo sedaj?“ poprašal ga je voznik.
„Kam ste bili pa namenjeni?“

„I, v Ljubljano sem šel, sedaj pa ne morem;
oh vendar no, da se mi taka pripeti! — Ali
si kaj videl mojega konja? Vse se bo razbilo,
voz in posoda, če ga kdo ne ustavi.“ In Resnik
je ves v strahu tarnal in se bal. No, voznik ga
je potolažil, da sta konj in voz že rešena, ter
mu nasvetoval, naj gre v Medvode in tam ukrene,
kar bo najmodrejše. Tačas je privozil za njim
tovariš. Resnika sta naložila na njegov voz in
prvi voznik ga je peljal v Medvode. Drugi je
pa šel z obema vozovoma svojim potem v
Kranj, ne meneč se za lopove, češ, kmalu se
zdani in ne bo se bati ničesar.

V Medvodah so Resnika pri Tosniku obvezali,
potem si je najel poseben voz, da so
ga spravili domov. Tosnikov hlapec pa je šel
za Tiščinom v Ljubljano.

„Povej mu, kaj se mi je zgodilo“, naročil
mu je Resnik; „kakor vé in zna, tako naj si
pa uravna. Sedaj, ko je že na potu, bilo bi mu
zelo sitno, ko bi tega voza ne bilo za njim.
V Ljubljani bi čakal in čakal ter ne vedel kaj
početi, tako bo pa že dobil koga, saj ima doli
znance. Jaz ne morem ž njim, to vidi vsakdo.“

Drug Tosnikov hlapec pa je peljal Resnika
domov. Med potjo je slonel župan na vozu;
proti Dobovcu se je sklonil, kolikor se je dalo,
da bi se doma preveč ne prestrašili. Samo gospodinja
je še bila doma, druga družina je že
bila odšla na polje.

„Za pet krvavih ran božjih, kaj se mu je
pa naredilo?“ vskliknila je Resnikovka, ugledavša
skozi vezno okno ptuji voz in svojega moža
obvezanega na njem. Toliko da ji ni padel iz
rok lonec; katerega je pomivala. Še večji pa
je bil njen strah, ko mož ni mogel sam iz
voza. „Kaj pa je? I kaj pa je, za božji čas,
povej no!“

„Saj ni take sile; nikar ne vpij tako, da te
čuje vsa vas“, tolažil jo je Resnik. „Nekaj
sem se potolkel, kmalu mi odleže.“ A ni se
tako kratko odkrižal žene, ki ga je v jedno mer
izpraševala, kje, kako, kdaj ...

„Človek nikoli ne vé, kje ga čaka nesreča“,
zinil je modro Tosnikov hlapec in prenesel
Resnika v hišo. „No, sedaj pa pojdem, svojo
stvar sem opravil.“ In hotel je takoj oditi. Seveda
ga Resnik ni pustil, marveč je velel ženi,
naj mu malo postreže in plača voznino. Toda
čakati je moral precej časa. Resnikovka je bila
kakor iz uma, sama ni vedela, kje ima glavo.

„Kje je vendar kak otrok, da bi stekel po
Štefana na polje?“ hitela je po veži in pred
hišo prijela v roke to in ono stvar pa jo zopet
odvrgla.

„No, tukaj je tudi vse narobe“, prirentačil
je tacaš k hiši zidar Peter, kateri je zidal z
dvema tovarišema novo šolo. „Neki vrag nam
je po noči podrl toliko zidu, da ga celi dan
ne bomo postavili! Kje so pa oče?“ Rekši je
stopil v hišo in zvedel o nesreči Resnikovi ter
mu potožil tudi svojo.

„Kdo bi nalašč zid podiral, beži, beži“, zavrnil
ga je župan; „preslabo ste zidali, morda
se je samo sesulo; saj sem ti rekel, da le močno
delajte, ker ni nobena stvar nikoli preveč trdno
narejena.“

„Glavo si dam odrezati, če se je samo podrlo“,
Stogotil se je Peter. „Trideset let že zidam,
pa mi pravite, da slabo delam! Kar sem sezidal,
še danes stoji vse. Saj je še kol v zidu, saj se
dobro pozna, da je nekdo — zlomek ga snej!
— človek mu ne more reci dobro — —. Pa
kaj vam govorim, sami poglejte! Kdor ni slep,
lahko izprevidi, da nam nagaja hudobna roka.“

„Kako pojdem gledat, ali ne vidiš, da ne
morem stopiti na nogo? Potrpi, da pride Štefan!“
Sedaj se je zopet spomnil Peter, da ima župan
bolno nogo; bil je še bolj jezen, češ, če sam
ne vidi, saj še verjel ne bo. Pa Štefan, kateri
se je kmalu potem vrnil s polja, potrdil je tudi,
da se zid ni podrl sam od sebe, in nekoliko
umiril zidarja.

„Po zdravnika grem, oče“, govoril je Štefan
ves v skrbeh, „ali ne?“

„Ne bo drugače, res da ne“, prikimal mu
je oče, „pa naprezi.“

„Ali ju niste nič poznali, potepuhov,“ pozvedoval je Štefan.

„Kako?“ odgovarjal je Resnik. „Kako bi
ju poznal? Tema je še bila, potem pa sta bila
še našemljena!“

„ Če bi vedel, kdo se potika po teh gozdih!“
zapretil je sin, potem se pa odpeljal po zdravnika.
Vrnil se je ž njim še pred poldnem.

„Noga ni zlomljena“, dejal je zdravnik,
„samo zelo nerodno ste si jo zvili. No, v nekaj
dneh že vstanete, da bodete hodili oprimši ali
pa s palico. Rane niso nevarne.“ Zdravnikova
izjava je Resnikove utolažila in razveselila. „Da
le hujšega ni“, mislili so si domači in upali,
da hišni oče kmalu ozdravi. Nada jih ni varala.
Ko se je vrnil Tiščin z vinom, bil je Resnik
že skoro dober, samo malo šepal je še.

„Bog ti povrni, ker si mi konja posodil“,
prišel se je Tiščin zahvaljevat. „Presneto sem
se prestrašil, ko mi je Tosnikov pravil, kako
in kaj. Najtežje mi je pa delo, da si zaradi
moje nadležnosti tako naletel. I, kako pa da
ni šel Štefan?“

„Nič prav rad ni hodil od doma, ker je
bila ravno ajdova setev“, odvrnil mu je Resnik,
ker ni hotel povedati pravega vzroka. „Jaz sem
se pa lože odtrgal. Potem me je pa to zadelo!
To je bila še sreča za-me, da sta prišla takrat
ona voznika. Bog ve, kaj bi bilo drugače —“.

„Meni je prav žal, toda pomagati ne morem
prav nič. — Pa še to-le sem ti mislil povedati:
Tebi nisem pripeljal vina; veš, za drugega
je težko kupovati. Morda bi ti vino ne
bilo všeč, ali bi ti bilo predrago, zato sem ti
pripeljal prazno posodo. Ako boš z mojim zadovoljen,
nekaj ti ga prepustim.“ Tako je govoril
Tiščin, ker je upal, da je boljše, če ima
on dobiček kakor njegov sosed.

„Kadar ga bom potreboval, pa se zmeniva,
sedaj imam še precej starega“, odgovoril
je Resnik in še vprašal: „To si tudi že čul,
da je nekdo pri šoli nekaj nagajal?“

„Tudi, tudi“, pritrdil mu je Tiščin, ter se
obrnil proti vratom. „Saj svet je dandanes tak,
da nikoli tega.“ Potem pa je odšel, češ da ima
mnogo posla doma.

„Škoda, da se je prav ta čas Resnik pobil“,
mrmral je Tiščin proti svoji hiši grede. Menil
sem, da ga bo kaj jezilo zaradi šole, pa se
vse razdere. Na pomlad bomo pa še govorili
pri novih volitvah — menda mu izpodnesem
županov stol in sedem sam nanj. Zakaj ne?
Vse se lahko naključi, vse, tudi kaj takega.“

Resniku se je noga hitro pozdravila, tudi
druge rane so se mu zacelile, pa lotila se ga
je neka notranja bolezen, ki ga je vrgla vnovič
na posteljo. Kaj mu je prav za prav bilo, pa
še sam ni vedel. Včasih ga je trgalo po udih
včasih so mu roke in noge nekako ohromele,
da se skoro ganiti ni mogel, drugikrat ga je
pa bodlo po životu.

„Pa ne, da bi se bil prehladil pri onem napadu“,
ugibal je sam. „Najpoprej mi je bilo
vroče, da je kar lilo od mene, potem sem se
pa premrazil, ker je bilo mrzlo jutro, ali ka-li.“

„Meni se zdi, da si se kaj pretresel“, menila
je žena. „Dobro bi bilo, če bi še jedenkrat
prišel zdravnik.“

„Strah vam je ostal v kosteh, strah, oče,
le mene poslušajte“, trdil je Štefan in se močno
bal za očeta. „Strah, ta je nevaren“, dejal je
sam. sebi in premišljal, kaj bi bilo početi. In

prišla mu je v glavo dobra misel. „Na Brezje
se obljubim, o Malem Šmarnu grem lahko na
to božjo pot“, tako je sklenil in razodel očetu
svoj ukrep.

„Pa pojdi; Marija je že marsikomu izprosila
zdravje, morda se usmili tudi mene“, pohvalil
je Resnik Štefanovo misel in se tudi
sam jel zatekati v molitvi k Materi Božji na
Brezjah.

Približal se je Mali Šmaren. Od vseh stranij
so hiteli božjepotniki na Brezje prosit pomoči
v dušnih in telesnih stiskah. Štefanu je mati
naročala, naj dobro opravi božjo pot. Dasi je
šlo mnogo romarjev skozi Dobovec z vozom
in bi bil Štefan lahko prisedel k temu ali onemu,
mahnil jo je vendar rajši peš, da bi bilo njegovo
romanje popolnejše. Pa tudi zato si ni
iskal družbe, ker je bil namenjen k izpovedi
in se je sam hodeč pripravljal lože. Še pri
dnevu je priromal na Brezje. Cerkev je bila
natlačena; človek bi bil menil, nihče več ne
more vanjo, pa so vendar ljudje še vedno silili
noter. Tudi Štefan se je priril v kapelico, kjer
stoji sloveči Marijin oltar. Pokleknil je in goreče
molil za bolnega očeta, potem pa tudi zase in
svoje drage. Kdor ni sam videl, ne verjame,
kako lepo je videti mladega, krepkega človeka
pobožno v molitev zatopljenega! Zdi se, da
ima najpopolnejše nagibe, katerih je treba za
dobro molitev. Zdrav je, v najlepših letih je,
vse kaže, da ne potrebuje leka v težavah: Če
vendar tako pobožno moli, moli iz ljubezni.
Tak prizor dviga človekovega duha, zlasti ker
je — žal — le preredek.

Proti deseti uri še-le se je posrečilo Štefanu,
da se je priril k izpovednici. Ko je opravil izpoved,
pomolil je še malo v cerkvi in se potem
namenil k počitku. A ni se lahko ločil od svetega
kraja. Mnogoglasno, a vendar lepo ubrano
petje stotin romarjev v polmračni romarski
cerkvi tako nekako prevzame in očara človeka,
da bi kar stal in poslušal. Srce se taja in čuti,
da je blizu Boga. Vmes se čuje vroče vzdihovanje
molilcev, jagode na molkih padajo v malih
presledkih in na lahko, da komaj razločuješ ta
šum izmed drugega, okrog oltarja se pomika
nepretrgana vrsta, včasih zaropočejo berglje;
kdor ima le še iskrico žive vere, gotovo ga
gane tak prizor. Ko se za hip nekoliko poleže
po cerkvi hrup, oglasi se krepko: „Za Bogom
častimo Marijo najprej“ in kakor jeden
mož poprime vsa cerkev, kakor bi bilo vse
ljudstvo prešinjeno po višji, nadzemeljski sili.
Zunaj cerkve pa je bilo tudi še vse živo. Ti
so kupovali spominke: podobice ali molke, ona
gruča sedeč v polkrogu si je preganjala zaspanec
s petjem, drugi so poslušali, tretji so se pomenkovali,
kdaj zjutraj odrinejo, nekateri pa so,
ne meneč se za nič, dremali ob praznem vozu
ali cerkvenem zidu.

Štefan, kateri je bil že prej srečno dobil prenočišče
v gostilni, namenil se je sedaj k počitku.
Toda zaspi, če moreš, zaspi! Pivci v sobi pod
njim so bili več kakor glasni, okrog hiše pa
tudi neprestan vrišč! Ko je pozvonilo zjutraj k
prvi maši, bil je že pred cerkvijo. Dve uri pozneje
pa se je vračal zajutrkovat v isto gostilno,
zakaj bil je še tešč zaradi sv. obhajila. Od obeh
stranij so stegovali berači roke, proseč kaj vbogaime.
Štefan, ki si je bil doma nalašč zmenjal
nekaj desetič, da bi imel dovolj drobiža, razdal
je že vse krajcarje in četrtake. Ker je pa še
neki prosjak jako moledoval s suho roko, poiskal
je Štefan desetico ter jo vrgel v njegov
nastavljeni klobuk. A sklonivši se je spoznal —
Urbana Krpo.

„Tako varaš ljudi!“ nagovoril je sleparja
ter ga prijel za navidezno mrtvo roko. A Krpa
ni čakal, da bi se ljudje prepričali, kaka je njegova
roka. Kakor bi trenil, izpraznil je klobuk
pobral malho s „suho“ levico, palico pa z desnico
in se urno izgubil v gnečo, kakor bi ga
podili sršeni.

„Že zopet ta Resnikov! Da bi ga —!“ sikal
je med zobmi ter šel drugam, kjer bo najbrž
vnovič imel kako neozdravno bolezen.

Štefan jo je po tem dogodku naglo mahnil
v gostilno, da bi se ognil radovednežem, zakaj
vseh oč so bile uprte vanj. Komaj si je naročil
zajutrek, pritisnilo je vse črno ljudij za
njim, ker se je tudi tem mudilo domov. Nekateri
so se ozirali, kje bi dobili še kaj prostora,
drugi pa so si kar brž jemali stole češ,
silen mora biti človek, silen, drugače bo hipoma
vse zasedeno! Od vseh vetrov so se nabrali
k skupni mizi, večinoma taki, ki se še
nikoli niso videli, zato so začetkoma tudi molčali
in gledali, odkod pride gostilničar, zakaj naročili
so si že v veži. Nekaj jih je stalo sredi sobe
tiho se pomenkovaje; tam je stal plah mladenič,
skoro gotovo še ni bil nikoli z doma ali pa je
brez denarja, oni star možiček pa je prišel samo
zaradi druščine v sobo, potrošil ne bode prav
nič, prinesel je namreč od doma kruha in ravnokar
si ga je bil zmočil pri vodnjaku.

„Kdo želi juhe? Kam kavo?“ klical je gostilničar
in delil zajutrek.

„Semkaj, jaz sem prej prišel!“ — „Slišite,
meni pa merico vina!“ — „Meni tudi, — s
kruhom!“ vpili so vse križem.

Polagoma so se nekoliko umirili in se spoznali,
to se pravi, sicer ptuji obrazi so se jim
jeli dozdevati nekako znani, in kmalu jih je
zanesla govorica na berače, posebno še na
Urbana Krpo.

„Te-te šentej“, pogledal je star možiček
po strani Štefana, primiznega soseda, ter ni
vedel, ali bi ga vikal ali tikal, „kako se že pravi
temu beraču, ki je moral ravnokar pobrati svoja
kopita? Pri nas — jaz sem tam od Kamnika
— je že večkrat beračil, pa človek pozabi
ime, ker je berač vsak, kdor hodi z malho po
svetu.“

„Za Urbana Krpo ga kličejo pri nas“, odgovori
mu Štefan, ter še pripomni: „To vam
je rojen slepar, zvit ptič, da malo takih.“

„Urban Krpa? Krpa — je že res!“ zavpil
je pozvedovalec veselo, kakor bi bil začul kdo
vé kako važno novico ter udaril ob mizo, da
so se vsi gostje ozrli na njegov prostor. „Ta
— pa suho roko! Če ga bo Bog kaznoval, ker
neče delati ž njo, potem bo že suha; drugače
je pa trdnejši kakor izmed nas kateri. E, če bi
človek natanko premislil, kakšni so nekateri
berači, vse od kraja bi odslovil z besedami:
„Pojdite v božjem imenu!“ A nekaj sem jim
dolžan dati, in navadimo se vsega. No, povem
vam, da bi se mi zdela božja pot nepopolna,
če ne bi vrgel kaj v pušico ali prosjakom.“

„Oče, jaz sem čisto vaših mislij, kakor bi
se bila zmenila“, zakliče govorniku neki mož
od nasprotne mize, kateri pa še svoj živi dan
ni videl prvega. „To vam povem, beračev se
bojte! Le poslušajte, kaj so naredili v poslednjem
času! Veste, ta-le kranjski Pajk je pobral beračem
nekaj moke in jo poslal svojemu bratu
za prašiče. Vidite, pa so mu štirje poginili, ker
so berači nalašč zastrupili moko. To so res več
kakor —„

„Štirje prašiči, praviš?“ izprašuje ga znanec
strme.

„To je pa škode!“ pomiluje zopet drug
Pajkovega brata.

„Pomislite, ljudje božji, vse meso pojde v
nič, samo kožo bo rešil“, pojasnjuje prejšnji.

„Precèj trdo jim stopa na prste, zato se
pa znašajo nad njim, kakor vedo in znajo“,
pripoveduje Štefan svojemu sosedu od kamniške
strani, toda nov govornik ga prevpije.

„Naj pa še jaz jedno zinem“, začne namreč
suh možiček počasi in vsako besedo poudarjajoč,
„dolgo časa sem že imel naproženo, pa
nisem mogel na dan, ko vas je toliko. Že sam
ne vem dobro, ali je bilo predlanskim ali še
predpredlanskim, ko sem prav ta čas kravo
kupil — aha, liska je bila, no, no sedaj sem
se pa sponami — predpredlanskim, tisti večer
po Malem Šmarnu je bilo. I, pa je krava težko
hodila, ker že od prejšnjega večera ni bila pomolzena,

zato sem stopil k onegavemu Janezu
doli-le pod bregom, da je ona namolzla dve
latovici mleka. Mleka pa nisem mogel domov
jemati, ampak zamenjal sem ga za merico vina.
Sedim v veži pri mizi, sedim, v sobi je bil pa
velikanski vriše in smejanje. Kakšni ljudje so
ti neki danes pri Janezu, mislim si in malo
poslušam, če bi se morda po glasu dalo kaj
soditi. In kaj sem čul?“

„Martin, tvoja je bila dobra tam pri ovinku
ali mar ne?“

„Ej, dobra, beži, beži! Vse popoldne in
že prej od devetih dopoldne sem se paril na
solncu, pa pribernjam bore tri goldinarje.“

Tako so se berači pomenkovali, koliko so
priberačili o velikem shodu na Brezjah, potem
pa popivali, in beračice so bile tudi tam. Kje
zasluži kdo tri goldinarje na dan? Vidite, berač
jih dobi, pa ni hvaležen. Od takrat dajem vbogaime
le znanim beračem, pa še pri teh sem
se že opekel. Bežite, bežite, vsi so jednaki, vsi
so osli z jedne trate, kakor pravijo.“

Sedaj se oglasi še neki romar, ki je bil
doslej jako dragih besedij, ter nekoliko pobija
predgovornike. „Vsi, pravite, vsi — hm, to je
malo preveč rečeno. Po naši vasi je beračil
pred nekaj leti star berač, ki bode morda kdaj
še svetnikom prištet. Vsako nedeljo si ga videl
v cerkvi, pa ne jedenkrat, ampak kolikorkrat je
bila služba božja. Pa tudi ob delavnikih je rad
skočil malo pomolit, če se je le dalo. To vam
je bil prosjak po volji božji! Nekoč je dobil
pri nas v dar hlebček. Potem pa ga je položil
na travo in učil drugega mlajšega berača: „Le
zapomni si! Toliko očenašev moraš zmoliti za
dobrotnika, kolikor trav hlebček pokrije.“ In
ko je pri nas umrl, bil je tako lep, kakor sneg:
Če ta ni v nebesih, pa tudi ni nobeden.“

„Jaz sem poznal tudi jednega, ki je bil
zares pošten“, pritrjuje zopet nov pripovedovalec;
„pri nas so mu dejali „sladki“, zato, ker
je govoril tako mehko. Kadar je nabral toliko,
da se mu ni bilo bati lakote za tisti dan, pa
je šel na pokopališče molit za duše v vicah.
Ni bil tak, kakor nekateri, ki obetajo, češ, Bog
povrni tisočkrat, bom pa molil za duše v vicah,
potem pa vse po grlu poženo: ampak res ni
pozabil duš v vicah.“

„Taki, kakor pripovedujeta vidva, so redkejši
kakor bele vrane“, oporeka sedaj tisti, ki
je povedal novico o zastrupljenju prašičev. „Trdim
in ne odjenjam toliko, kolikor je za nohtom
črnega, da so berači malovredneži. Oni dan
sem pustil svoje dekletce — no v osmem letu
je, lahko varuje — samo doma. Pa pridrobm
do ogla neki malhar in prosi daru. A poslušajte,
kako je prosil! Dekletce ni imelo ključa
od omare za kruh in mu ni moglo ničesar dati.
Berač pa kar ni hotel naprej, ampak, kakor da
je gospodar v hiši, začne stikati po kotih in
rentačiti nad dekletcem. Dobro, da sem po naklučju
prav takrat sam prišel domov; Bog znaj
kaj bi bil naredil.“

„Zagovarjaj kdo berače, kolikor mu drago,
nekaj se pa ne dá utajiti“, pripomni sedaj oni
možiček od Kamnika. „Večkrat sem že cul, da
so bili naši očetje v mnogih stvareh modrejši,
kakor smo njih otroci. Ali tega pa niso trdili
še nikoli, naj so govorili možje ali žene, da
bi se bil svet in ljudje na njem kaj poboljšali.
Naši stari so pa narejali na vratih malo okence,
„beraško“ okence, da so gledali skoznje v vežo
ter brzo stopili za morebitnim tatinskim beračem.
Torej: ali ni jasno, da berači že v starih časih
niso bili na posebno dobrem glasu? Dandanes
pa tudi niso drugačni.“

„I, kakor ljudje sploh, tako so tudi berači pogosteje
bolj na slabo stran kakor pa na dobro.“
Tako sodbo so izrekli romarji in sklenili, da
ne kaže pomagati prav vsakemu, pa tudi ne
odganjati vseh. Če se jim pa da vbogaime, naj
se jim da z dobrim namenom zaradi Boga.
Kdo more neki presoditi vsakega Človeka!

„Človek se včasih tako zmoti, da ne bi
verjel za noben denar“, učil je poslušalce prileten
možiček, kateremu se je na zunaj videlo,
da je že marsikaj izkusil. Prav modro je prestavil
kozarec z vinom poleg steklenice ter oboje
porinil malo na stran, da ne bi med govorom
česa razlil, potem pa je spremljal izkušene svoje
besede z rokami in govoril: „Jeli, nas bi sedaj-le
prav lahko kdo dolžil, da ne hodimo na božjo
pot, marveč v gostilno popivat, če bi bil dovolj
hudoben. Pa to ni res. Še sedem ur imam do
doma, zakaj bi se ne smel nekoliko okrepčati!
Čisto tako je pri beračih: včasih ga izpije ta
ali oni merico, pa ga že obsodijo za pijanca.
Križ božji! morda gaje potreben. Kdo pa vé,
odkod je prišel? Kje je pa zapisano, kje je kaj
jedel tisti dan? Zato bi jaz ne bil tako močno
zoper berače.“

„Jaz pa! Primaruha, zakaj jih je pa zmerom
več? Če bi beraška ne bila dobra, pol toliko
bi jih ne bilo“, vpil je zopet oni od kamniške
strani ter bil ob mizo.

„I, več, več — zato ker je vedno slabše na
svetu!“ odgovarjal mu je nekdo izmed družbe,
drugi pa so kimali. „Komur prodado posestvo,
vzame v roko beraško palico; vojaka poškodujejo
v vojski — i, revež je potem berač vse
žive dni, in drugi prav tako. Saj tožijo vsi stanovi,
da ne morejo več živeti, danes opeša ta,
jutri obnemore oni, število beračev raste. „Še
cesarju je namenjena beraška palica“, pravijo,
in jaz verjamem. Svet se tako čudno suče, da
se ti vse lahko pripeti. Lepo vas prosim, saj

imam oči in spomin. Ej, Bog pomagaj, kako
lepo posestvo je bilo pri Planinarju — a sedaj
beračijo otroci.“

Tako so se zamaknili romarji v pogovor
o beračih, da so na dom čisto pozabili. Se-le
neki voznik jih je predramil: „No, če greste,
pa pojdimo! Konji so že napreženi.“

„I, kako smo se res zakasnili!“ tožil je
nekdo.

„Pa kar nakrat je minul čas“, pritrjeval mu
je drug.

„E, kaj bi se! Danes tako nisem za nobeno
delo; pol ure preje ali pozneje — jutri bomo
pridnejši na ta namen, pa je.“ Tako je tolažil
sebe in znance neki možak, a vendar poiskal
dežnik, nataknil nanj culico, ter se polagoma
odpravljal na voz. Pa tudi oni, kateri so hodili
peš, kakor Resnikov Štefan, jeli so izginjati drug
za drugim. Na to stran je odrdral voz pojočih
romarjev, tje jo je zavila gruča pešcev, po oni
stezici - bližnjici pa jo je mahnil nekdo brez
družbe. Bil je Resnikov Štefan. Tako nekako
lahko mu je bilo, prav trdno je upal, da bode Marija
izprosila njegovemu bolnemu očetu zdravja.
Zazdelo se mu je, da je njegova prošnja že
uslišana, in pospešil je korake, da bi se že
skoro prepričal na lastne oči, kako je očetu.

V

Dr. Tušek.

Dan po tej božji poti sta imeli Maruša
Klepetčeva in Tiščinova Lenka tehtno posvetovanje.

„V domači cerkvi ni bila pri maši, to dobro
Vem“, pravila je Lenka, ker je sumila, da je
šla Betežnikova Metka z Resnikovim Štefanom
na Brezje. „Ali si ju kaj videla?“

„Betežnikove že ne, Štefana pač“, izpovedovala
se je beračica. „Toda pri cerkvi sta se
lahko ločila zaradi ljudij, po poti sta pa hodila,
kakor se jima je ljubilo.“

„Če bi se dalo dognati za trdno!“ vzdihnila
je Lenka tako, da se ni vedelo, ali bi ji bilo
ljubše, da sta Štefan in Metka romala skupaj,
ali ne.

„Lenka, le nikar ne skrbi, še danes pozvem.“

„In če je bila ona ž njim, povej to Resnikovi
materi!“

Zvečer tistega dneva je prišla Maruša precej
zgodaj k županovim prosit prenočišča. Po svoji
stari navadi je sedela v veži ter gledala na ognjišče,
hkrati pa je pripovedovala materi županji
novice.

„Blagor vam, mati, ki imate takega sina!“
jela je hvaliti Štefana. „Ali vam je kaj povedal
o Urbanu Krpi?“

„Nič; kaj pa sta imela?“ vprašala je Resnikovka
radovedno.

„Saj pravim in pa še rečem, takega mladeniča
ni devet vasij na okolo. Vidite, na božjih potih
ljudje radi kaj podare beračem, zato se jih pa
natepe vse polno, in kar je najžalostnejše, takih,
ki niso prav nič potrebni. Ta-le Krpa je tudi
prišel; obvezal si je roko. da so ljudje mislili,
da ne more delati. Vaš Štefan pa ga je spoznal
in spodil. Dobro mu je zagodel, kaj nas bi tak
slepar zajedal? No, saj se je vsem — romarjem
in beračem — dobro zdelo, da ga je tako izplačal.“

„Lej, doma pa ni nič pravil o tem!“

„Vidite, to je sin, mati, to! Ta vam dela
veselje! — Betežnikova je menda prav pritiskala
za njim“, pripomnila je sedaj Maruša bolj potihoma.
„Še na božji poti ga moti —„

Dalje pa ni pripovedovala, zakaj mati županja
jo je tako čudno hudo pogledala, da ji
je brž beseda zastala. „Kdo pravi: Z našo Anko
sta bili dopoldne na Šmarni gori, ob polu
dveh pa že doma.“

„Saj jaz sama nisem nič videla in tudi nič
ne verjamem“, popravljala je Maruša. „Ali neka
znanka, no, morda jo poznate, tista beračica,
veste, ki ima črno liso na vratu in glavo malo
po strani — tista mi je pravila.“

„Le povej ji, naj ne skrbi preveč za našega
Štefana, ne bo se izgubil na božji poti, ne, če
tudi ne bode pazila nanj. Kakšni so vendar

ljudje, pa je vse od kraja zlagano!“ Tako se je
hudovala Resnikovka, toda Maruša jo je kmalu
utolažila, zasukavši pogovor drugam, namreč
na Resnikovo bolezen.

„I, kako pa, ali je očetu kaj bolje po tistih
koreninah, katere sem vam prinesla oni dan?“

Gospodinji se je brž premenilo lice iz jeznih
v skrbne gube, in globoko vzdihnivši je odgovorila:
„Sam Bog vé, kako mu bo po njih. Doslej
se ne pozna še nič. Oj, to je hudo, ko je bolnik
pri hiši! Saj bi mu tako rada postregla, samo
da bi se mu kaj zboljšalo!“

In res je Resnikovka jako skrbela za moža.
Kar ji je kdo nasvetoval, vsega mu je nanesla
in skuhala.

„Onému je pomagala gorka kopel“, prigovarjal
je neko nedeljo popoldne Resniku znanec,
ki je prišel z drugimi možmi malo pogledat,
kako mu je. „Poskusi še ti, škodovati, ti ne
more, ne stane pa tudi nič. No, saj prav za prav
še dobro povedal nisem, ne gorka kopel, ampak
samo tisti sopar je neki močno zdrav. Pisker
kropa se vlije v škaf, kamor se dene poprej
tisti seneni drob, potem se pa dobro segrej, pa
boš zdrav.“

Zvečer je županja že prisilila bolnika, naj
poskusi novo zdravilo. In ker jedenkraten poskus
še ni pregnal bolezni, moral se je Resnik
še večkrat potiti. Poleg tega je pil zdravnikova
zdravila in še mnogo domačih.

„Oni je pa tako-le ozdravel“, pripovedoval
je ob drugi priliki kdo. — „Nič boljšega ni
za-te, kakor to-le“, pa je menil drugi, in dobovški
župan je kmalu poskušal dvojno zdravilo,
saj žena ni prej mirovala.

Tako je minul teden za tednom, zima se
je že bližala, in za Resnika je bilo čimdalje
manj upanja.

„Ko bi bila spomlad, shodil bi že, ali zima,
ta me skrbi“, obupaval je bolnik sam. Drugi
so mu pa že prerokovali, da bo kmalu tam,
kjer muh ni.

„Če bo Resnik pribolehal do kresa, pa tudi
nič nečem“, sodil je neki občinski mož, vračajoč
se od župana domov. „Kar se mu zazdi, pa
mu prineso, zdravnik hodi k njemu — pa vse
tako dolgo brez uspeha; hm, mož bo šel. Škoda
ga bo, toda kaj hočemo? Ko pride tista žena
s koso, ne pomaga ne kadilo, ne kropilo.“

„I, tako je, tako“, pritrjeval mu je tovariš;
„kaj bi se! Moramo, kakor moremo. Kaj meniš,
da bo rad umrl? I, pa ni drugače. Saj bova
midva tudi jedenkrat.“

Sredi adventa je bilo. Resnik je bolehal še
vedno, sam ni vedel, ali se mu slabša ali boljša;
kar za nič ni bil. Štefan je nekaj pisal za očeta,
menda je bil ubožni list ali kali; gospodinja,
Anka in Betežnikova Metka so predle, pri peči
pa se je grela beračica Maruša. Ker se je od
kolovratov precej kadilo, posilil je Resnika večkrat
zaporedoma kašelj.

„Drugam bom moral iti ležat, tukaj je toliko
prahu, samo pusto mi bo samemu“, potožil
je bolnik.

„Ne vem, kako da danes tako pokašljuješ?“
dejala je Resnikovka, popustila nit in se skrbno
ozrla proti postelji.

„Jaz že tudi dolgo premišljujem“, vtaknila
se je vedno zgovorna Maruša v pomenek, „kako
je vendar to, da očetu nobena božja stvar ne
prežene bolezni. Če bi to ne bilo pravo zdravilo,
pomagalo bi drugo, saj ste jih vendar poskusili
že toliko! In veste, kake so moje misli? Meni
verjemite, da je očetu — narejeno!“

„Narejeno?“ ponovili so vsi hkrati in plašno
pogledali drug drugega. Kar strah je vse izpreletel
ob sami grozni besedi „narejeno“.

„Beži, beži, — narejeno“, ugovarjal ji je
Resnik ter neverjetno odkimoval. „Potemtakem
bi bila narejena vsaka bolezen, katera muči
človeka dalje časa.“

Njegova žena pa se je brž poprijela te misli,
češ, nemara pa le. „I, glej ga“, dopovedovala
je možu, ustavivša kolovrat, „ali si že pozabil,
da je predlanskim Brinarju poginilo pol hleva
živine, dokler niso izkopali izpod žlebov mrtvaških
kostij? Tam je bilo brez dvoma narejeno;
zakaj je bila pa potlej vsa živina zdrava?“

„Seveda, tako so ljudje hrup zagnali, v resnici
je pa menda živino krmil s pokvarjeno
klajo. Prav slab strop je imel nad hlevom, zato
mu je teklo skozi streho, in že več let stara
mrva je bila; saj ni nič čudnega, če je živina
po nji bolehala.“ Tako je Štefan pobijal materino
lahkovernost, in pridružila se mu je tudi
Metka z Anko, ki sta pripovedovali, da pri Brinarjevih
sploh premalo pazijo, kaj je za živino
dobro in kaj škodljivo.

„ Mleček je nevaren goveji živini, to ve vsak
Otrok“, trdila je Metka, „pa ga niso prav nič
odbrali, ko so kosili „za deli“, kjer ga je več
kakor trave.“

„Saj sem jim še jaz rekla, da ne smejo
vsega pograbiti, ko sva šli mimo s teboj, pa
so dejali, da potrebujejo veliko klaje in da živina
lahko sama izbere, kar ji je bolj všeč“,
tako je razlagala Anka vzrok živinske bolezni.

„Zakaj je pa poginilo samo nekaj repov, in
sicer vseh pri jednem žlebu, pa kar po vrsti?“
poprašala je Resnikovka hčer še vedno verujoč,
da je bilo živini narejeno.

„In kaj pa kosti? Kako, da je brž bolezen
prešla, ko so izgrebli kosti?“ pogledala je tudi
Maruša zmagovito po družbi, češ, starejši pa
tudi nekaj vemo.

„E, kosti — kolikokrat jih kje dobe! Da
je pa takrat živina cepala, to pa sam Bog ve!
Nesreča nikoli ne počiva, ljudje pa sodijo in
ugibljejo, kakor vedo in znajo“, razjasnjeval je
Štefan zamotani dogodek.

Toda Maruša mu je brž vse pobila:

„I, ti tako misliš in praviš, toda to ni ne
vpičeno, ne vbodeno. Zakaj je pa Urban Krpa
kar naprej povedal, da so pod žlebom kosti in
da bo bolezen pregnal.“

„No, ne vem“, udal se je naposled Štefan,
videč, da Maruši ne more dokazati svoje trditve.
Le-ta in Resnikovka pa sta bili čimdalje bolj
prepričani, da je Resniku narejeno, in na vse
zadnje je jel bolnik tudi sam dvomiti, ali ne
bi kazalo poklicati Krpo, da bi mu odnaredil,
če res zna. Udal se je prigovarjanja ženskih in
vednemu zatrjevanju: „Škodovati ti ne more“,
odnehal je braniti se ter dovolil, naj Maruša
poišče Krpo, mislec tudi sam, da mu ne bo
škodovalo.

Urbana ni bilo treba dolgo iskati, saj je
pogosto prenočeval pri Tiščinu. Toda nekaj
drugega je prekrižalo Resnikove nade: Urban
Krpa je bil hud na Resnika in še bolj je sovražil
Štefana.

„Le povej jim, da me ne bodo nikoli več
podili od oglov“, sporočila je Maruša v njegovem
imenu županovim. Precej nato pa je
nasvetovala — a to menda v svojem imenu —,
naj mu obljubijo dobro plačilo, če pomore.
„Kakor ga poznam, denar ga omeči, posebno
sedaj po zimi, ko je prijetneje pri Tiščinu v
gorki sobi, kakor mraziti se po svetu. Če želite,
povem mu, da ga čaka pri vas kaj boljšega
in še kaj denarja, kmalu pride, pa še rad.“ Tako
je govorila ter pomenljivo pogladila palec ob
kazalec. Resnikovka jo je razumela in ji stisnila
nekaj drobiža za Urbana, češ, če jo bo slušal,
ne bo to njen zadnji dar.

Drugi dan je pa že obljubil Krpa, da morda
pride, toda denarja ni sprejel, trdeč, da ga mora
prej zaslužiti. Za malo se je zdelo materi županji,
ko ji je vračala Maruša denar, saj kaj
takega se ji že davno ni pripetilo. Vendar požrla
je jezico, odrinila mogočno proti beračici
tisti drobiž ter velela:

„Pa ti spravi — za trud! Še mu reci, naj
le pride, kaj bi bil tak: snedli ga ne bomo.
Če nas je večkrat prosil on, menda tudi mi
smemo kdaj njega. Le pride naj.“ Nekako težko
so šle te besede ženi z jezika, zakaj kdor ni
vajen, težko prosi.

Nekaj dnij pred božičem so pri Resnikovih
uprav odzajutrkovali, ko pride Urban Krpa.
Gospodinja, ki je brisala z jedno roko po mizi, v
drugi pa je držala skledo in v njej nekaj ostale
kaše, ponudila je beraču takoj ostanke, dasi še
ni bil poprosil zanje. Toda Krpa je zamahnil z
roko, češ, naj le še potrpi. „Moram biti tešč“,
povedal je skrivnostno in pogledal bolnika. Resnikovka
je dala skledo Anki, naj jo postavi k
žerjavici, družini pa je velela, da odide za nekaj
časa iz sobe.

„Maruša je rekla, da je našemu narejeno
in da ti lahko pomagaš“, začela je potem, ko
je ostal sam Krpa pri bolnikovi postelji. „Kaj
pa ti meniš?“

„Précej bom videl“, odgovarjal je Urban v
svesti si ta trenutek svoje veljave; „samo nekatere
stvari moram še poprej pozvedeti.“ In
nato je izpraševal Resnika nekatere stvari, kakor
zastran spanja, če ga kdaj zjutraj okrog sedme
ure spanec posili in je ob štirih zjutraj večkrat
vzbujen, ko zvoni dan.

Bolnik mu je potožil, da često sliši bitje
ure po vso noč vsako četrt posebej, da torej
tudi ob zvonjenju zjutraj ne spi. Proti sedmem
pa bi res pogosto rad malo zatisnil oči, ali kaj,
ko začno ropotati po veži in okrog oglov.

„E-hè, e-hè“, pokimal je Urban, kakor bi
se mu že svetilo v glavi; vendar je še poprašal,
ne čuti-li včasih, kakor bi na kosteh ležal.

„Nikoli še nisem toliko pretrpel v postelji,
če bi bil legel na gola polena, kakor v tej bolezni.
Kakor se premaknem, vse kosti me bole“,
razlagal je Resnik.

„Sedaj pa že vem zadosti“, oglasi se nato
berač; „sovražnika imate, ali vi, ali kdo drug
iz vaše hiše. Pod veznim ali hišnim pragom
so brez dvoma zakopane mrtvaške kosti, in vi
ste prvi prestopili prag, zato vas je pa to zadelo.
No, pa to že odpravim. Rovnico in kako
sekirico mi prinesite, da malo pregledam. To
vam pa povem, da je že prav skrajni čas; če
bi bili čakali do Treh kraljev, pred pustom bi
vam bili prav gotovo držali svečo.“

Resnikovka je poslušala Urbana Krpo zvesto
kakor preroka. „Kje imaš rovnico, Štefan?“
klicala je v veži, „hitro jo pripravi. — Vidiš,
pa je bilo vendar-le narejeno! Bog pomagaj in
nas varuj vsega hudega!“

In celo Resnik, dasi ni bil nikoli vraževeren,
čudil se je beračevi vednosti ter je ugibal potihoma,
kdo bi bil to naredil.

Rovnica in sekira sta bili kmalu pripravljeni.
Krpa ji vzame molče in gre pred hišni
prag. Resnikovka in vsi domači razven bolnika
se vstopijo za Krpo in strme čakajo, kaj bo.
Berač privzdigne spretno in naglo desko s
predpraga in jame kopati pod pragom. Precej
prsti že nameče, a o kakih kosteh ni ne duha
ne sluha.

„Saj ne bo nič! Kdaj bi pa utegnil kdo
zagrebsti kaj pod hišni prag? Po dnevu ne, ker
bi ga kdo videl; po noči pa tudi ne spimo tako

trdo!“ Tako je govoril Štefan ter bil skoro
nevoljen, ker toliko verjamejo beračevim besedam.
Le-ta pa se ni zmenil za opazko, marveč
delal dalje. Ko pa le ni nič dobil, vstal je
ter šel z orodjem pred vezni prag. Mimo Štefana
grede, pa je dejal:

„Videli bomo, kaj bo tukaj“, ter ga pogledal
zlobno in pomembno.

Tu pa je imel več sreče. Kake štirikrat je
dobro zastavil rovnico, pa je naletel na kupček
kostij.

„Ali vidite?“ izpregovoril je zmagalno ter
pogledal po družbi. S Štefanovimi očmi se je ujel
njegov pogled, a le za trenutek, zakaj oba sta
jih hitro pobesila.

„Bog nas varuj!“ vzkliknila je Resnikovka,
uzrša kosti. „Torej to je bil vzrok bolezni!“

Zategnjen „jej, jej-mi-ne!“ se je cul med
zbranimi domačini, in skoro prestopiti, kaj prestopiti,
skoro dihati si niso upali. Samo Štefan
je bil pogumnejši:

„Kam boš pa sedaj dejal tiste. Kosti?“

„Kam? Tje, kjer so bile prej — na pokopališče!“
odrezal se je Krpa ter pobiral koščice
po prsti in jih zavijal v robec.

„Kaj, da so blagoslovljene?“ Čudila se je
Resnikovka še bolj. „Jej, jej-minasta!“

„Na, Štefan, pa ti zasuj pri obeh pragih!
Tako zlomkovo me je pričelo zebsti v prste, da
mi bo še za nohte zašlo“, poprosil je Krpa
ukazovalno Štefana ter zavezal kosti v robec.

„Jaz sem že opravil svojo stvar, zakaj bi
se ne smel malo pogreti“, dejal je še potem,
in šel moško v sobo k bolniku.

Resnikovka mu je bila brž za petami, drugi
pa so ostali v veži.

„Poglejte, tu imam sedaj ujeto vašo bolezen“,
bahal se je Krpa ter pokazal Resniku
robec s kostmi. „Hitro vam bo odleglo, no,
bodete že videli. — Mati, sedaj-le bi pa že rad
pokusil tisto kašo“ — predrugačil je kar na
celem svoj govor.

„Kako sem vendar pozabila!“ pokarala se je
županja in takoj pohitela po ostalo jed. Potem
je pa še poprašala Urbana Krpo, če hoče kozarec
vina. Toda berač se ga je branil, češ, da
je za vino še prezgodaj, pač pa bi ga pokrepčal,
bolj ko ne vem kaj, požirek brinovca. „Sam
ne vem, kaj mi je nekaj dnij, vsako jutro sem
tako slab. Če mi ne mine kmalu, pa me bo
vrglo na posteljo.“

Kakor bi bil mignil, stal je pred Urbanom
tisti znani, na sredi preščipnjeni kozarček, poln
dišečega brinovca. Berač ga je urno prijel in s
tresočo se roko prinesel pred usta, tedaj pa malo
počakal, poduhal pijačico, zadovoljno prikimal,
potem pa ga je „sunil“, in položil izpraznjeno
posodico precej trdo pred-se. „Tega ste pa gotovo
doma skuhali“, hvalil je brinovec, upajoč,
da se kozarček napolni še jedenkrat, „takega
nikjer ne prodajajo. Tak je za zdravje, tak.“
In res ni bila Resnikovka smolnatih rok, zakaj
še jedenkrat so zaškripala vratca stenske omarice,
in novo merico je postavila gospodinja
pred Urbana. Ta pa se je delal, kakor da ne
vidi, kaj se godi pred njim, ter je zato jel govoriti
z Resnikom:

„Ljudje so pa res zlobni; pomislite, koliko
časa že ne morete s postelje, pa samo zaradi
hudobije jednega človeka! Pa to naredi vam,
ki bi vendar ne skrivili nikomur lasu po krivici.“

„Kdo bi bil neki, saj nismo z nobenim človekom
v prepiru?“ ugibala je Resnikovka.

„Jaz ga ne vem nobenega takega“, zmajeval
je tudi Resnik z glavo. „Pa če bi bil tudi
kdo jezen name, tukaj vendar ne poznam nikogar,
ki bi znal narediti. Kar pomnim, prav
nikoli še niso nobenega dolžili te hudobije.“

„Tisto je res, tu so ljudje pošteni“, razlagal
je Krpa, „toda po svetu grede se pa človek
tudi kaj slabega nauči, če je sam slab. No, pa
ne bom govoril, nečem, da bi se mi kdaj dejalo,
ti si mu škodoval, ali to vam pa rečem,
da bi vam ga lahko s prstom pokazal, kakor
sem tudi te kosti dobil. Toda, kakor sem rekel,
nečem se dati ljudem v zobe.“

„Kaj, da ga veš?“ vprašala ga je Resnikovka
z glasom, kateri je razodeval neznansko
radovednost in pa prošnjo, naj pove, kar ve.
Tudi bolnik se je sklonil na pol in nestrpno
čakal, kaj odkrije berač. Toda ta je obmolknil
in se igral s praznim kozarčkom.

„Prav brez skrbi nama to poveš“, pričela
je ona vnovič prav zaupljivo. „Saj tisto mi ni
toliko, da bi ga zvedela, ker prenarediti se sedaj
ne da več, toda dobro je, če ve človek, koga
naj se varuje.“

„Veste, mati“, branil se je vnovič Krpa, „to
je zame sitna stvar. Hitro se bo razneslo, da
sem jaz to odnaredil pri vas in povedal, kdo
je naredil, ljudje mi pa ne bodo hoteli več dajati
vbogaime, češ, če si dalje od hiše, boljše
je — po tebi se vse zve.“

„Tega pa res nikar ne misli“, pogovarjala
ga je Resnikovka, skrajno radovedna, ter mu
še jedenkrat natočila brinovca; „še rajši ti bodo
kaj navrgli, češ, Urban je pošten, ker nas varuje
skrivnih sovražnikov. Pa če bi ti bilo tudi
kdaj kaj sile, kar pri nas potrkaj, jaz te bom
že pomnila in ti pomagala. No, kar povej, saj
smo sami.“

„Nerad govorim“, udal se je naposled Urban
Krpa, „ in vam še jedenkrat zatrdim, da ne
želim nikomur nič hudega. Veste, ta-le Betežnik

je bil na Ogerskem pri vojakih. Tam se je seznanil
z nekim malopridnim Ogrom, ki ga je
naučil „narediti“ in še drugih takih rečij. Ta vam
je naredil.“

„Betežnik?! E, ta pa že ne! Tega pa ne
verjamem nikoli!“ upre se bolnik na postelji.

„Kako si pa zvedel?“ zavzame se tudi gospodinja
ter dvomeč gleda berača.

„Saj se mi je zdelo, da bo tako! Dobro
mi je žal, ker nisem molčal!“ srdi se Urban
Krpa. „Kar sem vam povedal, to verjemite,
ali pa nič, ne zinem pa o tem ne besedice več.
Samo tega vas še opomnim, da berač več ve,
kakor navadni ljudje. Ptiči pod nebom in berači
na zemlji — mi poznamo svet, ne hodimo
zastonj s kraja v kraj.“

Po teh odločnih besedah pa je Krpa vstal,
trdeč, da je že predolgo sedel, da bi bil lahko
že pol malhe naberačil, toda kar je treba storiti,
mora biti tudi narejeno. Toliko se je pa vendar
še pomudil, da mu je Resnikovka poiskala nekaj
slanine v dimniku ter poplačala tudi v denarju
njegov trud. Krpa se je nekaj branil, da je preveč,
toda kmalu je odjenjal, saj berač ne sme nikoli
povedati, da ne potrebuje, drugače se pa drugič
ljudje sklicujejo na take besede.

Po njegovem odhodu pa sta se Resnikova
dva še dolgo pogovarjala o važnih stvareh.

„Glej ga“, izpregovori najprej ona.

„Kaj je?“ vpraša on.

„Meni se nekaj zdi.“

„No, kaj pa?“

„Ali veš, zakaj ti je Betežnik naredil bolezen?“

„ Zakaj?“

„Zato, da bi po tvoji smrti Štefan vzel njegovo
dekle.“

„Kako ti pa to na misel pride? Tak pa Betežnik
ni! Ne sodi prehitro, Bog vé, kako se
še vse pojasni.“

„Jaz pa vem, da je tako, kakor sem ti rekla.
Že večkrat mi je bilo namreč od strani naročeno,
naj pazim na Štefana zaradi Betežnikove.
Do danes se mi je zdelo to opazovanje
prazno, toda sedaj bo vse drugače. Ona mora
od hiše.“

„Morda se pa motiš. Le počasi in previdno!
Za take reči je treba trdnih dokazov, tvoj pa
doslej še strani. Kako bi nama bilo pozneje
žal, če bi komu delala krivico!“

„Ti si že tak, da vedno odlašaš. Pa čakaj,
da bo prepozno!“

„Za sedaj kar tiho bodi in se delaj, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Če se stvari kako drugače zasučejo in če zapaziva kaj sumljivega,
tedaj pa že storiva svojo dolžnost.“

„No, pa nekoliko potrpim. Toda kmalu se prepričaš, da sem ti danes pravo nasvetovala.“

Od tega trenutka sta bila oba nenavadno
resna in redkobesedna. Nad Resnikovo hišo so

se pridrvili temni oblaki, in ni se vedelo, bo-li
grmelo, ali se prevedri. Vse je bilo zavisno od
ugodnega vetra.

VI.

Narodna.

Kakor je bil napovedal Urban Krpa, tako
se je zgodilo: Resnik je ozdravel. Novega leta
dan je že oblekel kožuh in šel v cerkev, dasi
ga je še nekaj mrazilo. A sčasoma mu je tudi
to prešlo, kmalu je bil zopet popolnoma trden.

To se ve, da je dalo to nenavadno ozdravljenje
ljudem mnogo govorice.

„Pa se je le še skolehal Resnik, glejte si
no“, dejal je nekdo, ko ga je prvič videl v
cerkvi.

„Nisem mislil, da ta berač — Krpa — res
kaj vé“, pripomnil je drugi.

„Beži, beži, to so same vraže“, zavrne ga
tretji. „Jaz vama pravim, da so tisto same babje
čenče, ko govoré o nekih kostéh. Saj so ga
zdravili z vsem zlomkom, ni hudik, če mu je
nekaj vendar pomagalo!“

„No, ne bom trdil svoje, ker nisem bil
zraven“, odnehaval je prejšnji, „toda bodisi že
tako ali drugače, Betežniku se je pa vendar pokazilo.
Dober mož je, in tudi njegovemu dekletu
ni nič reči; sedaj pa ne vem, kako bo.
Davi sem videl Metko, ko sta šli z Resnikovo
Anko od maše, pa so ženske tako stikale glave
in si migale, da gotovo ne bo nič prida.“

„Jaz sem že tudi nekaterikrat čul, „Štefan
pa Metka“, „Betežnikova pa Štefa“, i — tam-le
so, pa naj se, kakor vedo in znajo, mi bomo
bolj od daleč.“

Tako so se menili tudi drugod. Krpa je
bil namreč po drugih hišah zastonj bolj gibčnega
jezika, kakor pri Resnikovih za plačilo.
No, saj je bilo to na korist mnogim, zato je
bilo treba na vse strani razglasiti. Najprej se
je s tem maščeval Krpa nad Štefanom, ker je
vedel, kako mu bo težko, če bodeta oče in mati
odpodila Metko od hiše. To in pa že naprej
preračunjeni precejšni zaslužek je bil glavni
povod Urbanovemu činu. Pa še dve drugi osebi
sta želeli, da se ločita Metka in Štefan: Tiščinova
Lenka in mladi berač Florijan Stopca.
Zakaj, tega ni bilo treba praviti Krpi, saj je
dobro poznal svoje ljudi; poleg tega mu je pa
tudi koristilo, če si nabere zanesljivih prijateljev.

Povsod so že pogrevali novico o Betežniku
in Resniku, Betežnik sam pa še ni ničesar vedel
o svoji pregrehi. Tudi Metka še ni slutila, kaj
jima grozi z očetom. Resnikovka je namreč po
moževem naročilu molčala ter čakala, kako se
zasučejo stvari. Toda kdor misli, da mora kaj
v resnici tako biti, kakor si domišljuje, razlaga
si rad vsako slučajnost tako, da ga potrjuje v
njegovem mnenju. Resnikovki se je godilo prav
tako. Ker je po zimi Metka vedno v sobi, v
veži ali okrog hiše kaj delala, ogibal se je njen
oče Resnikovine, da ne bi hčeri težko delo,
kadar bi ga videla z beraško malho čez rame.
A Resnikovka je brž sklepala: „Res je, res je,
Betežnik je naredil našemu, zato si pa ne upa
blizu.“ In ko je nekoč Metka pred skednjem
pometala, kjer je Štefan rezal rezanico, opazovalo
jo je brž sumljivo gospodinjino oko
skoz kuhinjsko okno. Nekaj malega sta se pomenila
ona dva zunaj, pa je bilo Resnikovki
dovolj. „Maruša mi je govorila golo resnico,
to dekle ni za našo hišo.“ Tako se je potrjevala
v svojih sumnjah ter šla k možu v sobo.

„Sedaj si pa menda že uverjen, da se nam je
Betežnikovih dveh bati. Dekle bom dala strani“,
prosila je Resnika dovoljenja.

„Precej suma nanju bije, vendar —„ premišljal
je le-ta.

„Kaj — vendar? Ali se še nisi spametoval?
Saj sedaj na zimo je ne potrebujemo tako silno,
pozneje se pa že katera dobode“, silila je ona.

„No, stori, kar hočeš, samo z lepa jo odpravi,
meni se ne zdi hudobna“, odnehal je on.
Po večerji je odhajala Metka kakor običajno
domov k očetu. Ta večer pa je stopila brž za
njo gospodinja, snela v kuhinji leščerbo ter velela
osupli Metki, naj gre za njo v čumnato.
Duri pa je skrbno zaprla.

„Nekaj ti imam povedati“, pričela je Resnikovka
tiho, ker je prišla v kuhinjo Anka pomivat
črepinje, „veš, Metka, jutri in sploh sedaj
te bomo lahko pogrešali, pa nikar več ne hodi
k nam. Tu imaš, kar sem ti še dolžna za zadnji
čas. Saj bi te še rada pridržala, toda, kakor
sama izprevidiš, sedaj, ko se je to zgodilo, ne
moreš biti več pod našo streho.“

Kakor bi bilo treščilo v Metko, tako je poslušala
in gledala svojo sicer vedno prijazno
gospodinjo. Sama svojemu posluhu ni verjela.
„Mati, jaz vas ne razumem“, dejala je šiloma
se premagujoč „kaj pa mislite?“

„I, no, saj veš, ker so tvoj oče kosti pod
prag —.“

„Za pet krvavih ran! Kdo se vam je pa to
zlagal?“

„Videl jih ni nobeden, toda bolezen in pa
ljudje —.“

„In vi to verjamete?“

„Ne, da bi dejala, da verjamem, Bog ne
prizadeni! Samo ljudje so tako nadležni. Potem
je pa še nekaj drugega: veš, ljudje so strašno
sitni, nikomur ne prizaneso s svojim pikanjem.
Za dobro ime je pa vsakdo dolžan skrbeti. Vidiš,
nekateri pa stegujejo jezike, kakor da bi ti

Štefana — saj sama veš, kaj mi je v mislih. Jeli,
zato je pa najboljše, da si drugje poiščeš službe.“

Metka je glasno zaihtela. Udarec je bil zanjo
prevelik, nič ni mogla odgovoriti.

„Nič si zaradi tega ne teži srca, saj ti ne
bo nikjer nič hudega, ker si pridna in poštena.
Le misli si, da to ni nič hudega; oj, koliko
bridkejših ur boš še doživela; ti si še mlada
in neizkušena.“ Tako je tolažila jokajočo deklico
in skoro sami se je jelo srce mečiti. Toda
v svesti si svoje dolžnosti se je premagovala,
češ, saj brž pozabi in za vse bo dobro. Ker
se ji je Metkino molčanje mučno zdelo, vzela
je leščerbo ter se pomaknila proti vratom, kakor
bi bila rekla, sedaj sva opravili. Metka ji je
nemo sledila in zakrivala solze.

„Kaj že greš? Lahko noč, Metka!“ klicala
je Anka za Metko, čudeč se, kako da se niti
ne poslovi pri odhodu. „Kaj pa ji je nocoj,
da mi še ne odzdravi ne?“ pogledala je vprašajoč
mater. A ta je nalašč prezrla ta pogled
ter odšla v hišo.

Pred konjskim hlevom pa je bilo tacaš hudo
dvema osebama. Štefanu in Metki. Štefan je
uprav konje opravil ter bil že namenjen spat,
kar se mu zazdi, da nekdo vzdihuje po dvorišču
gredé. Radoveden pogleda in dobi Metko,
o kateri je menil, da je že doma, ker ni vedel,
kaj sta imeli z materjo.

„Kaj, ali jokaš, ali kali?“ vpraša jo. Nič
odgovora. Metka je šla molče svojo pot.

„Take pa še ne! Kaj ti je vendar?“ nadleguje
jo Štefan z novim vprašanjem.

„Ah, Štefan, ko bi ti vedel!“ zazdihne Metka
obupno.

„Da bi le vedel, potem bi te že potolažil,
pa ni spraviti besedice iz tebe“, očita ji le-ta,
nestrpno čakajoč pojasnila.

„Pravijo, da so moj oče — — moj oče
— — kosti zakopali — zato pa moram jaz
— od vas — in pa za naju ljudje tako skrbe —.“

Sedaj je zvedel Štefan dovolj, toliko, da ga
je zbegalo.

„Kdo je to govoril, kdo je to dokazal?“
hitel je burno.

„Mati so mi pravili.“

„In če vsi dolžé tvojega očeta, jaz vem, da
so nedolžni; teh kosti j pa ni nihče drug podtaknil,
kakor oni slepar — Krpa. Le potrpi,
vse pride sčasoma na dan.“

Te besede so nekoliko umirile Metko. Saj
je bila sama uverjena, da njen oče ni zlobnež;
kako ji je dobro délo, da tako misli še kdo
drug in sicer v trenutku, ko bodo kmalu vsi
vaščani s prstom kazali za njo in njenim očetom,
češ, glejte jo, ta je hči onega, ki je z vragom
v zvezi, in kdo ve, kaj še vse. Štefan ji je še
obljubil, da bo mater pregovoril, naj torej le
brez skrbi domov gre in očetu ničesar ne pripoveduje,
da ne bodo žalostni po nepotrebnem.

Metka je odšla domov, a ni se znala toliko
zatajevati, da ne bi bil oče opazil njene žalosti.
Dolgo mu je zatrjevala, da ji ni nič, potem pa
mu je potožila hudo krivico, katero so ljudje
zvrnili nanj. Saj naslednji dan bi mu ne mogla
več prikrivati, ker bo ostala doma.

„Bog v nebesih ve, da sem nedolžen!“
vzkliknil je Betežnik slovesno. „Ubožec sem
pač, a pošten. Poštenost vselej zmaga, tudi
moja nedolžnost še pride na dan!“ In po kratkem
molku je ljubeznivo nadaljeval: „Le nikar ne
žaluj, Metka, ker si izgubila zaradi mene službo!
Hujši časi so bili, in Bog je skrbel za naju:
tudi sedaj nama bo naklonil vsakdanji kruh.
Kar umiri se, delavnih ljudij se nikjer ne branijo.
Se jutri ti poiščem novo gospodinjo, toda
daleč od tod, da te ne bodo zbadali hudi jeziki.“
Potem pa je snel s stene velikanski molek ter
jel moliti večerno molitev. Hči mu je odgovarjala,
in ko sta končala, zdelo se je obema,
da sta dovelj močna, če bi jima nasprotoval
ves svet. Saj sta se priporočila oni, katere še
nikdar nihče ni brezuspešno klical na pomoč.
Tiho sta šla k počitku, kakor druge večere, nič
več nista govorila o dnevnem dogodku. Vendar
je radovedni mesec videl skozi pol zamrzla
okna, da se je Betežnik večkrat obrnil z desne
na levo in nazaj, in da je imela Metka nemirne
sanje, zakaj v spanju se je prijemala za vroče
čelo in si otirala solze.

Drugo jutro so pri Resnikovih že odkosili,
Metke pa seveda še ni bilo. Anki, ki še ni vedela,
da je mati Metko odslovila, zdelo se je
to čudno, zato je dejala: „Kaj je neki Metki,
da je ni k jedi?“

„Odslej je ne bo več“, odgovori ji mati
kratko.

„Zakaj ne? Pa posebno danes bi je bilo treba,
ko imamo pranje! Toliko perila sem namočila,
kdaj bom vse oprala. Kako to, da ne pride
več?“ ponovi vprašanje še jedenkrat.

Resnikovka je morala zopet dokazovati, da
je stari Betežnik „naredil“ bolezen.

„Nikar vendar ne verjemite vsega, kar vam
nakvasi kak slepar“, oglasil se je sedaj Štefan,
ki je doslej le poslušal, kakor bi bil šele pri
kosilu zvedel to novico. „Ali vam je Betežnik
že kdaj le količkaj slabega storil? Ali ga je kdo
videl? In če bi bil tudi on „naredil“, kar pa
tako gotovo ni, kakor jaz ne, zakaj pa potem
podite njegovo hčer od hiše?“

„I, saj res, Metka je čisto nedolžna“, potegnila
je tudi Anka z bratom. „Kar ponjo
pojdem, pa je zopet vse poravnano.“

„Nikamor mi ne hôdi“, prepove ji mati,
„jaz že vem, zakaj tako ravnam.“ Pri teh besedah

je pomembno pogledala Štefana, ki je
brž uganil, kaj misli mati.

„E, brez nje bomo pa tudi prebili, saj zaradi
jednega človeka se ne podere ves svet“, izpregovoril
je še Resnik, ker ni hotel ugovarjati
ženi, dasi je bil danes bolj na strani Štefanovi
in Ankini. Slednja dva sta pa tudi umolknila,
ker sta bila vajena slušati ukaze starišev. Metka
je bila torej po velikem trudu Resnikovkinim
izključena iz županove hiše.

Tačas, ko so se Resnikovi ménili o Metki,
napotil se je Betežnik po znanih vaseh, da poišče
hčeri službo. Še dopoldne se je domenil
na Lužah s trdnim kmetom, zvečer pa je že
pravil Metki, naj gre, kadar hoče, k novemu
gospodarju.

„Prej ko me ni tukaj, bolje mi bo, saj po zimi
doma res nimam kaj početi“, dejala je Metka
ter sklenila, da zapusti dom prihodnjo nedeljo.
Rada bi se bila namreč še poslovila s Štefanom,
ker je bila prejšnji večer v svoji žalosti to pozabila.
Štefan je pa sam tudi komaj čakal prilike,
da bi govoril z Metko ter ji povedal, da
ni mogel pregovoriti matere. Ko je torej v soboto
dopoldne videl Betežnika, ko je odhajal
od doma, izgubil se je tiho od doma ter hitel
v Betežnikovo kočo. Metka je uprav pripravljala
stvari, katere je namerjala vzeti v novo
službo.

V malo besedah je povedala Metka, kaj jo
čaka odslej; s kratkim: „Mati se ne dado pregovoriti“,
naznanil je tudi Štefan svoje poročilo.
Nista pa tarnala zaradi tega, ampak zaupno
sta zrla v boljše čase. In če je menila Resnikovka,
da bo Štefan pozabil Metke, ko je več
v hiši ne bode, prevarala se je. Saj nesreča
dostikrat zbližuje ljudi bolj, kakor najsrečnejše
življenje. Štefan in Metka sta si obljubila zvestobo
in potrpljenje ter si podala v potrdilo
tega roke, potem se pa hitro ločila. Zakaj Štefanu
se je bilo že bati, da ga bodo doma pogrešali.

„O veliki noči pa moraš priti po piruhe,
če ne vem kaj! Pa s seboj jih tudi kaj prinesi,
da bom videl, kakšne imajo v Lužah“, naročil
je Štefan, že odhajajoč. Metka mu je obljubila
ter gledala skozi okno za Štefanom. Ta trenutek
pa pride mimo Maruša Klepetčeva ter se tako
strupeno ozre v okno, da je Metka nehote odskočila.

„Kaj, če je videla Štefana?“ zbala se je. „Pa
tako hudobna vendar ni, da bi šla materi pravit.“
Ta skrb jo je sedaj bolj mučila, kakor misel
na odhod iz rojstvene vasi, katere še ni nikoli
zapustila. Toda njena bojazen je bila neopravičena,
zakaj Maruša je že davno spoznala, da
materi županji še o onih, kateri so s Štefanom
v zvezi, ni varno poročati slabostij, nikar že
o njem samem.

V nedeljo popoldne pa Štefanu kar ni bilo
doma obstati. Česar že davno in davno ni storil,
prišlo mu je na misel ta dan: k Tiščinu v gostilno
jo je mahnil. Toda dolgo ni visel ondi,
kakor nekateri drugi, ampak hitro je popil, kolikor
je menil, da potrebuje, potem pa odšel.
Kamorkoli je namreč zašel to nedeljo, bilo mu
je neznansko dolgčas. Podobno se mu je godilo
tudi prihodnje praznične dni, ob delavnikih ga
je že še delo zmotilo in prevedrilo. To večkratno
prihajanje v gostilno pa si je brž razlagala
Tiščinova Lenka po željah svojega srca.

„Da le one ni, pa se bo vse doseglo“, mislila
si je ter Štefanu pazljiveje in urneje stregla,
kakor drugim gostom. Tudi z Resnikovo materjo
se je že nekoliko spoprijateljila. Nekoč
je namreč Resnikovki pošel skoro ves kruh
zadnje peke, samo pol starega, že suhega in
trdega hleba je še imela. No, pa za same domače
bi že še bilo do drugega opoldne, dotlej
bi pa že lahko napekla novih hlebov. Kar pride
popolnoma nepričakovano njena sestra, ki je
bila omožena v bližnji soseski, s svojimi otroki
k županovim.

„Kaj bode rekla sestra, če jim dam tako
star kruh na mizo?“ ubijala si je Resnikovka
glavo. „Pa še tega je tako malo! Pri sosedu
bi ga že dobila na posodo, pa ta je prečrn.
To je že križ, no, da ravno takrat človek nima
kaj v roke vzeti, ko bi najbolj potreboval!“
Tu se spomni, da so imeli pri Tiščinu včasih
boljši kruh, kakor drugod po vasi. Urno pošlje
torej Anko, naj ga izposodi hlebec. In res ga
je le-ta dobila, Resnikovka pa je bila rešena
zadrege, zakaj Tiščinov kruh se skoro ni ločil
od njenega. Precej po peki pa je vrnila mati županja
sama Tiščinovi Lenki izposojeni hlebec.

„Bog ti povrni, ker si bila tako dobra, da
si mi posodila zadnjič kruha“, zahvaljevala jo
je. „Veš, moja sestra je malo bolj gosposka,
pa si ji nisem upala dati zadnjega kruha. Po
navadi tako preračunim, da porabimo do peke
prejšnji kruh, potem ga skoro nikdo neče več
jesti. Sedaj sem bila v-takih skrbeh, no, pa si
mi vendar pomagala.“

„Eh, mati, to je majhna dobrota, to še spomina
ni vredno“, branila se je Lenka in tehtajoč
v rokah vrnjeni hleb je še pristavila: „Pa toliko
večji hlebec ste mi vrnili! Moj je bil komaj
polovico tolikšen.“

„No, vidiš, jaz sem se pa še bala, da bi
ne bil premajhen. Zadnjič se mi je tako mudilo,
da res nisem utegnila pogledati natanko, kakšen
je bil. Dvakrat sem vprašala Anko, če je tak,
kakoršen je prinesla od vas. Da si le zadovoljna
ž njim, pa je dobro“, govorila je Resnikovka,

in dobro se ji je zdelo, ker priznava Lenka,
da je hlebec večji, zakaj nalašč je izbrala največjega.

„Pa tudi bolj bel je, kakor je bil moj, mati“,
sladkala se je krčmarjeva hči županji, dasi ni
bila prepričana o svoji trditvi.

„Jaz ne vem, ali je kaj razločka, ali nič,
sedaj mi je strašno slabo zmlel“, odgovarjala
ji je prejšnja, pa zelo všeč so ji bile Lenkine
besede.

Od sedaj sta se večkrat videli ter se pomenili
kaj o gospodinjskih stvareh, včasih pa tudi
o drugih. Resnikovki se je Lenka sčasoma prav
pribljubila, pa saj ji je znala tudi govoriti; vsako
ji je potrdila, in vse je znala Resnikovka najbolj,
in vse je bilo pri Resnikovih najlepše. Tiščinova
je namreč kmalu spoznala, kaj ima njena
najnovejša prijateljica rada, zato pa ni bila
varčna s hvalo in slavljenjem. I, tako je: kjer
so vrata, tam se prihaja v hišo!

Lenka je prav za trdno upala, da pride
Štefan ponjo, kadar mu izroči stari Resnik gospodarstvo.
Čakati je morala sicer, toda kadar
si človek drugače ne more pomagati, oklene
se z obema rokama rad tudi čakanja.

Toda njen oče je jel nevede podirati vse
njene nade. Tiščin namreč nikoli ni zaupal
hčeri svojih skrivnih bolečin in skrbij, Lenka
pa tudi njemu ne. Zato se je lahko zgodilo,
da je Tiščin ob novih volitvah izkušal izpodriniti
Resnika, česar bi menda ne bil storil, ko
bi bil poznal hčerine namere. Besedica „menda“
je označevalna za Tiščina, zakaj hčer je ljubil
le toliko, kolikor se je ta ljubezen zlagala z
njegovimi nakanami. Štefana bi ji pač privoščil,
ko bi prinesel k hiši par tisočakov ter ju izročil
njemu, potem pa delal za hlapca in molčal.
Da bi pa kdo drug ukazoval pri hiši, tega si
ni želel nikakor. Še manj pa bi bila po njegovem
vkusu taka Lenkina možitev, v kateri
bi ji moral odšteti sam kaj dote, zato pa na
to še mislil ni. Tiščin je bil namreč pogostoma v
silnih denarnih zadregah že pri manjših stvareh
— a to je bilo znano samo njemu —, kako
bi bil neki dal Lenki doto? Premišljal je in si
ubijal glavo, kje bi se kaj pridobilo, da bi ga
upniki ne pestili. Sode je pridno zalival z vodo,
pijancu je rajši zaračunil polič več kakor manj,
vendar denarja je potreboval še vedno.

Nič čudnega ni bilo, če ni imel denarja.
Sam je najrajši sedel pri gostih, da so mu napijali
in da je zvedel kaj novega; kadar so bile
pa mize prazne, hodil je v klet pretakat vino.
Dobrega vina kar ni. mogel gledati; brž ga je
zmešal s slabšim in potem še z „belim“, z „nedolžnim“.
Lenka je pomivala, snažila, kuhala,
včasih se malo dolgočasila; dnevi so minevali,
Tiščinova dva pa nista storila na polju ničesar.
Zato je Tiščin imel vedno hlapca in deklo;
kadar je bilo pa več opravkov, najel je še ptuje
delavce. No, pa to bi bil že zmagoval, saj drugi
kmetje tudi niso mnogo na boljšem, če imajo
mnogo posestva, doma pa kopo malih otrok.
Toda Tiščina so skelele še druge, skrivne rane,
za katere še Lenka ni vedela: na Dolenjskem
nekje je imel petsto na vinu, po očetu je bil
prevzel star dolg, osemnajst sto —: to ni kar
si bodi. Sedaj pa računaj človek božji: družina,
davki, obresti, poprava, obleka ... Kadar gre
vse po sreči, kadar je dobra letina na polju in
veliko ljudij v gostilni, tedaj je še nekaj, a nesreče
pripravijo človeka na nič. To je dobro
čutil Tiščin in na tihem ga je skrbelo.

To pomlad pa se mu je ponujala ob volitvah
prilika, da si nekoliko opomore. Marsikak
belič bi mu došel tu ali ondi, če bi županil v
Dobovcu, to je preračunil že davno in lovil
može, da bi glasovali zanj. Kadar je nosil brezplačno
krščeno vino na mizo, dobili so res
možje precej napak na Resniku: prestar je,
preveč se boji župnika in Pajka, včasih ukrene
kako presamovoljno. „Prebrali si bomo, prebrali“,
govorili so možje, „Tiščin je dober človek,
ta bo naš župan.“

Toda nasprotna stranka se je tudi gibala.
Sam Pajek je želel, naj ostane župan Resnik.

Tiščin mu ni bil kar nič po godu; zvedel je
namreč — kdo ve, kje! — da berači zahajajo
v njegovo gostilno in da kupuje Tiščin od njih,
kar mu prineso. Zato se ni mogel ogrevati za
moža, ki je ravnal njemu popolnoma nasprotno:
on si je prizadeval iztrebiti malopridne berače,
ta pa jim je dajal potuho. Odkar so mu namreč
berači zastrupili moko, preganjal jih je še bolj:
zločincev sicer ni dobil, ker so njegovi ljudje mešali
beraško moko in ker se je nabirala dolgo
časa, vendar jako so se motili berači, misleč,
da ga bodo ugnali. Če v občini slutijo, kakšna
sapa veje od zgoraj, potem ni treba več mnogo
prigovarjanja: tako se je godilo tudi v Dobovcu.
Celo taki, katere je Tiščin napajal, izneverili so
se mu sčasoma. Pajkova ali Resnikova stranka
je namreč jela popraševati, kako je neki to, da
po Dobovcu tolikrat neznani tatje pokradejo
danes pri tej hiši, drugič pri drugi, samo Tiščin
se nikoli ne pritožuje. Ljudje so jeli sklepati,
da bi utegnili biti berači in Tiščin dobri prijatelji,
nekateri so pripovedovali še hujše reči, in
izid volitev v Dobovcu je bil tak, kakor že
dolgo vrsto let zaporedoma: Resnik je bil župan.

Tiščin je bil jezen, sram ga je bilo in žal
mu je bilo za vino, katero je po nepotrebnem
iztočil. Da bi se utolažil, pil je tisto popoldne
po volitvah jako veliko. In kakor pijan človek
nikoli ne učini kaj posebno modrega, tako se
je primerilo tudi njemu. Ko se je namreč gugal
po merico vina za zadnjega pivca, vedel je le
malo, kaj dela. Pipo je še odprl in natočil v
steklenico vina, — če ga je ušlo nekaj na stran,
kaj za to! — potem pa se je opotekal zopet
v sobo, ne da bi bil zaprl pipo. Vino pa je
teklo in teklo na tla.

Drugo jutro je prišel Tiščin nekoliko bolan
po opravkih v klet. Na mah se mu je zasvetilo
v glavi, kakor že davno ne. Cel sod, največji
sod vina, šele pred dobrim tednom nastavljen,
pa mu izteče v jedni noči! Kdor je vajen za
četrtinko bokala spravljati v žep po desetici,
ta ve, kaj pomenja sod vina — razlit.

„Oh, pijača in pijanost pa moja glava!“
zastokal je Tiščin tako bolestno, da bi bil kmalu
omečil mrtve sode. „In sedaj še sramota in
škodeželjnost, če ljudje zvedo. Toda izdam
se pa tudi ne. Saj se lahko tako napravi, da
bo slišati lepše.“ Rekši, vzame s police sekirico,
katero je imel vedno pripravljeno v kleti, da
je ž njo nastavljal sode, prekolje sodu obroče,
zasadi jo med dve dogi, da se je pokazala precej
vidna špranja, vrže sekiro nazaj na polico, potem
pa začne na vse grlo kričati:

„Lenka, Lenka, glej jo, ali čuješ! Večji sod
mi je nocoj razgnalo, vse vino je izteklo!“

Na vpitje prihiti Lenka v klet in res verjame,
da je sod počil. „Bog pomagaj! Ali se
ne da nič rešiti: To je škode!“ In tarnala je
z očetom vred.

„Jaz tudi mislim, da je je, toda kar je, pa
je. Predrugačiti ne moreva.“ Potem pa je tišje
nadaljeval: „Kar molčati bo treba in trpeti. Saj
razven naju nihče ne ve, kaj me je zadelo —
veš, ljudje bi mi še privoščili. Tega pa nečem,
zato nikomur ne črhni besedice o tem. Veš?“

„Jaz bom tiho, kakor zid“, obljubila mu je
hči, „samo, če vas ni slišal Urban Krpa in stari
Kokošar, ki je sedaj-le prišel na kozarček žganja.“

„Da bi ju zlomek! Kadar ni treba, sedi
vedno kdo tu, kadar bi pa rad kaj pijače pregnal,
pa ni nikogar blizu“, hudo val se je Tiščin ter
žalostno gledal po tleh, napojenih z vinom.
„E, naj se pes obesi“, obrnil se je nevoljno
proti kletnim vratom, „vina ne bo nazaj v sod,
naj reče kdo kaj, ali nič.“

Gori pa sta ga že nestrpno čakala Krpa in
Kokošar.

„Kaj, vino ti je izteklo? Ali sem dobro
Slišal?“ izpraševal ga je Krpa.

„Te-te, šentej, to pa niso mačkine solze!
Ali veliko?“ pozvedoval je tudi Kokošar.

„I, dosti, še preveč“, odvrnil je Tiščin ter
šel potrt iz sobe.

„Da bi ga imel jaz pol toliko, kar ga je
šlo tu-le Tiščinu v nič, to bi si nekaterikrat
žejo ugasil“, želel si je Kokošar.

„Ne bila bi slaba, oče“, zlagal se je ž njim
Krpa ter zrl skozi okno na cesto, kjer je obstal
voz.

„To je pa one iz Kranja“, razlagal mu je
Kokošar, ki se je bil tudi sklonil k oknu, „no
kako mu že pravijo; i tisti tam pod mestom,
tisti bogati, no, pomagaj mi ga izreči!“

„Po obrazu mi je znan, njegovega imena
pa ne vem“, dejal je Krpa, ter se nekam zamislil.

„Kam se neki pelje?“ vedel bi bil rad Kokošar.

„Bog ve“, zazdehalo se je beraču, potem
je pa pokazal na zid in modroval: „Dež bomo
imeli v kratkem, le poglejte, Kokošarjev, vse
muhe so navzdol obrnjene.“

„Ne vem, ne vem“, ugovarjal mu je oni,
„sinoči je še vse kazalo, da bo lepo. Saj si
videl, da je nebo cvetlo; ne bo se še tako brž
izprevrglo, ne!“

„Ali se pa bo, kaj veste! Okna se tudi pote,
morda se pa le napravi dež“, trdil je Krpa
trdovratno svojo. In Kokošarja je nekoliko
ostrašil, zakaj hlastno je posrkal zadnje kaplje
ter odšel. Sredi vasi pa je srečal soseda, vračajočega
se s polja.

„Dobro jutro, Kokošarjev! Kaj je novega,
saj vi vselej vse prvi zveste“, nagovoril ga je
sosed.

„Novic pa vem zmerom polno, tisto je pa
res, kar je po pravici govoriti“, pobahal se je
Kokošar zadovoljno. „Sedaj-le pa zopet nekaj
vem, kar ti bode čisto novo. Kaj meniš, kaj?“

„I, ne vem, uganiti si pa tudi ne upam.“

„Tiščinu je nocoj sod počil, in vse vino
mu je izteklo!“

„Bežite, kam!“

„Resnica, ravnokar sem bil tam.“

„No, jaz sem pa gledal tudi sedaj-le njegovo
pšenico tam poleg cerkovnice, pa ne bo
namlatil semena. Neznansko mu jo je črv udelal,
vse je izpodrito, klasje ne bo dopolnilo, prej
se bo vse posušilo.“

„Ne vem, kje se letos jemlje ta žival, toliko
je že davno ni bilo.“

„Pa ne dela kvare povsod jednako. No,
kakor sem vam povedal, Tiščinovo pšenico je
skoro do cela uničil. Moja se pa drži njegove,
pa ni posebne škode.“

„Da ti razodenem, kar mislim“, pristopil
je Kokošar bliže k sosedu, „meni se zdi, da
je to posebna kazen božja. Tiščinova imovina
nima teka, pa veš, zakaj ne? Zato, ker ni poštena.
Berači kradejo, on pa kupuje od njih;
to ni prav, zato se krivica maščuje.“

„Pravijo, da krivično blago nima blagoslova
Božjega“, kimal je sosed Kokošarju.

„Pravijo, pravijo, in ne motijo se. Le pomni:
Jeden krivičen vinar sné deset pravičnih, to je
že star pregovor in velja tudi tukaj.“

„I, pa je res čudno, no, naj reče kdo, kar
hoče, da se tako čudno nameri.“

„Nič čudno: prst božji, le to imej vedno
pred očmi.“

Potem pa sta se razšla ter širila najnovejšo
dobovško novico. Poslušalci so sodili podobno,
kakor ta naša znanca. In kjer so jemali v misel
izpodjedeno Tiščinovo pšenico, pripominjali so
še radi, da je Tiščin več kakor pol kraja cerkvenega
sveta odóral, zato ga pa Bog tepe.

Urban Krpa pa je tačas sam sedel pri Tiščinu
za mizo in vlekel na ušesa, kaj se neki
menita Tiščin in oni bogatin iz Kranja, zakaj
ta ni bil namenjen nikamor drugam, kakor k
Tiščinu. Ker sta se s krčmarjem zaprla v čumnato,
ni mogel Krpa veliko slišati. Toda proti
koncu je bilo govorjenje precej trdo, in Urbanu
se je zdelo, da se pokata zaradi nekega dolga.
Tiščin je prosil, naj potrpi, da sedaj nima, oni
pa je pretil s tožbo. Nazadnje sta se vendar
pobotala, kakor je bilo videti, zakaj Tiščin je
naročil Lenki, naj prinese polič najboljšega in
pošten prigrizek.

„Bog vé, koliko ima pri njem?“ ugibal je
berač sam pri sebi, ko je videl razpaljeni obraz
Tiščinov. In ko je pozneje krčmar spremljal
Kranjčana na voz, priklanjal se mu je tako ponižno,
da je Krpa tako-le sodil:

„Ta le bi ga lahko spravil na boben! Ej,
Tiščin ni vsak dan tako krotek. No, je že prav,
da sem bil danes tukaj, vsaj vem, pri čem da
smo.“

Potem je pa šel z malho po vasi, pogledal
nazaj k Tiščinu, na stran k Resniku in se zasmehnil.
A takoj nato je zopet resno potrkal na
župnikova vrata.

VII.

Narodna.

Dobršen čas po Tiščinovi nesreči sta se sešla
v njegovi krčmi berača Florijan Stopca in Urban
Krpa. Bilo je sobotnega popoldneva, zato je
bilo tudi nekaj Dobovčanov zbranih pri Tiščinu.
Berača sta sedela pri mizi za durmi ter imela
svoje pogovore.

„ Slabo si mi pomagal“, pritoževal se je
Florijan, „veš, Urban, prav slabo. Metka je
sedaj na Lužah, zame pa se zmeni toliko kakor
poprej.“

„I, saj sem ti samo toliko obljubil“, režal
se mu je Krpa poredno, „da jo spravim od
Resnika, Štefanu izpred očij; kaj je meni zato,
če se niso uresničile tvoje želje. Jaz sem izpolnil
svojo besedo, Štefana se ti ni več bati.“

„No, sedaj se pa še norčuj!“ pogledal je
mlajši berač starejšega ne posebno prijazno.
„Betežnikova še vedno tako nori za Štefanom
kakor poprej, in on je tudi ni pozabil. O veliki
noči sta si menjala pirihe in se tako pogovarjala
o zvestobi, da sem se težko premagoval.
Veš, tam pri ovinku za tistim hrastom sem čakal
Metke, ker sem vedel, kdaj se vrne na Luže,
pa prideta s Štefanom. Tako me je pograbilo,
da bi ga bil najrajši zdrobil; kriv si pa vsega
tega jedino ti! Ali mi nisi takrat obljubil, da
bo moja, če grem s teboj in ti pomagam?“

„Florijan, Florijan, vidi se, da si mlad in
prav zaletel. Z glavo ne moreš skoz zid, zato
pa le mirno počakaj: Štefanova ne bo, glavo
zastavim, da ne! Nič ne de, če še misli na Betežnikovo:
tu je moja roka, da se bo v štirinajstih
dneh ženil pri Tiščinovi Lenki.“ Tako
je miril Krpa svojega tovariša. Seveda sta se
menila vse le šepetaje, zakaj vse ni za vsakogar.

„Vse izdam, da veš, če tudi sebi samemu
škodujem“, grozil se je Florijan, „ako ne boš
mož beseda.“

„Le za štirinajst dnij pridi, tedaj me boš
pa drugače hvalil. Štefan bode ženin, če pa ne
— no, tebi gotovo ne bo več v zelje hodil.“
To je govoril Urban Krpa tako samozavestno,
da je popolnoma utolažil Florijana.

„Bodi vendar mož-beseda in stori kaj pametnega“,
dejal je Stopca, prijazno proseč tovariša;
„no, pa saj vem, da me pustiš na cedila.“

„Le brez skrbi! Za kogar jaz delam, temu
se ni bati. A kogar preganjam, ne uide mi
tudi ne tako zlahka. Le pripravi se, čul boš
novice.“

„Da bi bilo le za-me kaj prida“, zastokal
je Florijan leno, potem pa vstal in odšel. Urbanu
se pa še ni nikamor mudilo.

„Lenka“, klical je, „napolni mi ga še jedenpot,
pa pošteno nameri, veš.“ Rekši ji je molil
prazno steklenico.

„No, vidiš, da sem ti dobro natočila, ne
kapljica ne gre več noter“, govorila mu je brž
potem Lenka, postavljajoč pijačo pred berača.

„O, danes nič ne rečem, samo včasih pozabiš,
kaj se spodobi“, hvalil jo je le-ta zadovoljen.
„Veš, kaj“, namežiknil ji je nato skrivnostno,
„le meni dobro strezi in kmalu boš
nevesta. Takega ženina ti pripravim, ki ti je
prav na srce prirastel, pa kako hitro! Kaj ne,
na tvoji svatovščini ga bomo pa pili in polivali,
kolikor ga bomo le poželeli.“

Toda skoro naletel jo je Krpa s temi besedami.
Lenka se je skrbno ozrla proti nasprotni
mizi, kjer so sedeli možaki, glasno se pomenkujoč;
bala se je, da ne bi bil kdo poslušal,
kaj ji je pripovedoval Urban. Zato ga je osorno
zavrnila, naj se ne vtika v stvari, katere so
njemu deveta skrb. Menila je namreč, da jo
berač pika, ker mu je bilo dobro znano, da
sta si Lenkin in Štefanov oče po zadnjih volitvah
nasprotnika. Štefan je sicer semtertje še
prišel k Tiščinu, toda do Lenke je bil tako
mrzel in resen, da ji je zopet podiral upanje, katero
je gojila po Metkinem odhodu iz Dobovca.

„Deveta skrb, seveda!“ upre se ji Krpa skoro
razžaljen. „Jutri boš povedala, če je meni to
deveta skrb. Le očetu povej, da jim imam razodeti
nekaj važnega.“

„Kar meni razodeni, če je vredno besede“,
silila ga je Lenka še prijazneje, zakaj radovednosti
na ljubo človek včasih rad presliši katero.

„Ne, sedaj pa prav nalašč ne tebi, zato ker
mi ne zaupaš“, nagajal ji je berač. „Samo to
vedi, da bom govoril posebno o tebi — ej, le
bodi radovedna, le, prav ti je.“

„Ali me boš res dražil?“ pretila mu je Lenka,
upajoč, da pregovori in omeči berača. „Ali se
ne bojiš mojega maščevanja pri slabi meri?“

„Nič, prav nič, da veš! Tisto pa ne: kar
je pošteno, mora biti pošteno. Kadar plačam,
plačam toliko, kolikor je vredno, drugače pa
ne kupim. Ne boš me! No, pa saj se ni bati.
Še sama ne veš, kako hitro te bo minulo. Kakor
sem ti rekel, očetu naroči, da bi rad na samem
govoril ž njimi.“

„Ej, kakšna prevzetnost ga je danes!“ dejala
je Lenka na videz huda ter se zasukala
proti durim. „Kakor hočeš!“

Ne dolgo potem pa stopi v sobo Tiščin. Pozdravi
goste, potem nagovori Urbana Krpo:

„I, kod se pa potikaš? Pol večnosti te že
nisem videl; prav menil sem že, da si umrl.“

„Na-ka, tisto pa še ne“, oponese mu hitro
nagovorjenec. „Hodil sem pa samo po poštenih
potih: v nedeljo je bil na Šmarni gori shod, v
ponedeljek je bilo pa še tudi toliko maš gori,
da nikoli tega. Le pomisli, človek božji, trinajst
gospodov je prišlo.“

„Trinajst?“ poprime nekdo izmed pivcev
nasprotne mize, kjer so sedaj utihnili, ko sta
jela govoriti Tiščin in Krpa, „ali si jih štel?“

„Štel, štel; kako bi pa drugače vedel, koliko
jih je bilo? Meniš-li, da nisem imel časa?
Saj sem bil ob pol šestih že v cerkvi“, trdi
Krpa stanovitno svojo.

„I, to je bilo pa dovolj maš“, meni Tiščin.

„Dovolj, dovolj! Še svoj živ dan nisem bil
pri osmih mašah, v ponedeljek sem bil pa“,
lagal se je nato berač.

„“Potemtakem si bil pa vse dopoldne v
cerkvi“, pozveduje neki neverjetnež.

„Malo dolga je že bila, no, ne rečem, da
ne, pa sem že prebil. I, ko je bila osem proč,
odrinil sem že od cerkve“, izmišljeval si je
zopet Urban Krpa kar sproti.

„Potrpi nekoliko, da se beseda ohladi in
Unese“, ustavi ga zopet oni, ki se je bil poprej
izpodtikal zaradi besedice „trinajst“; še to povej,
ali si bil pri več mašah najedenkrat, ali pri
vsaki posebej?“

„Pri vsaki posebej, kako pa drugače!“

„Sedaj te pa imam! O, ti ptiček lažnivi in
navihani! Kaj meniš, da smo tako preprosti,
kakor se tebi zdi? Vsake laži pa res ne verjamemo,
jelite možje, da ne? Le računite! Od
pol šestih do osmih sta dobri dve uri, no, recimo: dve uri in pol. V tem času pa naj bi
bil Urban pri osmih mašah.“

Glasen smeh je sledil njegovemu jasnemu
računu, toda Krpe to ni zbegalo.

„Kaj misliš, da sem do pol šestih spal?“
izvijal se je z novo lažjo. „Če nisem bil pred
petemi v cerkvi, pa tudi nič nečem.“

„“Ali pa so bili morda sami urni gospodje,
da maša ni trajala več kakor dobro četrt ure“,
pomagal mu je Tiščin s svojo bistroumnostjo
iz zadrege.

„Jaz sem bil ves v molitev zatopljen, kaj
morem zato, če sem se zarekel za pol besede!
Pri osmih mašah sem pa bil, če se vsi na glavo
postavite.“

Možem se je zdelo prijetno, da je Urban
v zadregi, in norčevali so se še precej časa iž

njega. Dokazovali so mu, da prav gotovo ni
bil pri tolikih mašah, toda Krpa je bil trdovraten
in tudi ni odjenjal. Ko so mu pa pobili
vse trditve sklicujoč se na njegove prejšnje besede,
dokler še ni vedel, da bodo tako natančno
prerešetavali vsako najmanjšo besedico, ni se
mogel drugače izrezati, kakor z jezo.

„Tristo medvedov, da bi mi presukavali že
prav vsako, tega pa tudinečem. Pri osmih mašah
sem bil, tako sem rekel: kdor ne verjame, naj
gre sam na Šmarno goro vprašat. Gori mu
bodo že povedali. Kaj bi se! Da bi mene —“
Kakor da bi se mu godila vnebovpijoča krivica,
tako jeznega se je delal in šel iz sobe.

„Ko bi mu kdo verjel, klobasal in kvasil
bi, dokler bi ga hotel poslušati“, menili so možje
ter se zadovoljno smejali, ker so Krpo ugnali
v kozji rog. Tiščin pa je stopil za njim in ga
povabil v drugi konec.

„Kaj si mi že hotel reči, Lenka je nekaj
Pravila“, začel je ter zvedavo opazoval berača.

„Tako sem jo zagazil, da sem čisto pozabil,
kaj sem ti namenil pojasniti. Takoj se prepričaš,
imenitna reč je. Jezi me pa vendar, da mi ne
verjamejo! Če bi bil poprej le majhno premislil
in bolje zastavil, pa bi jo bil izpeljal.
Pa saj nič ne de! To ni nič hudega.“

„Ne vem, kje je Lenka“, dejal je Tiščin,
ki je bil vrata za seboj že zaprl, pa jih vnovič
odprl in le nekoliko priprl, da bi bolje čul, če
bi gostje kaj potrebovali, „pa saj se nikamor
ne sliši, kar govori!“

„Samo dobro ti želim“, pričel je Krpa, „zato
sem pa prišel k tebi. Veš — saj mi ne boš
zameril, kaj? — veš, meni se nekaj sanja, da
ti potrebuješ denarja. I, ljuba duša, komu pa
preostaja? Vidiš, jaz pa vem za pot, kako prideš
do njega.“

„Kako, kako?“ vleče krčmar vedno pazljiveje
na uho ter požira beračeve besede.

„Tako lahko, kakor le kaj“, razlaga berač
nadalje. Tisto te poznam, da nerad izročaš gospodarstvo
v ptuje roke, toda jedenkrat pa bo
le treba. Ali ni res? Kaj se boš ukvarjal? No,
če bi pa le hotel še gospodariti, saj se bo dalo
tudi to narediti, če ne tako, pa tako. Vendar
to je čisto postranska stvar, kar sem ti doslej
namignil. Glavno je to-le: Resnik in Pajek sta
te sedaj potlačila in se veselita svoje zmage.
Kaj pa, če bi se stvar presukala? Če le hočeš,
pa jima napredeš tako, da se je ne nadejata.
Poglej! Resnikov Štefan bi bil moral letos na
vojaški nabor. Ali je šel? Tako kakor jaz! Potrjen
bi bil, ker je tak hrust, zato se je pa stari
bal in ga skoro gotovo izpustil na tisti poli,
kjer so drugi. Ali sta pa s Pajkom kako pomečkala.
Beži, beži: petak ali desetak mu je
stisnil, pa majhno več mu na mizo nanesel,
kadar je prišel semkaj —, pa je šlo gladko!
Vidiš, tako delajo, in mislijo, da jim ne pride
nihče na sled. Jaz sem pa jezen na oba in si
zato rad kaj zapomnim: sedaj ju imam v kleščah.
Toda kaj bi se maščeval iz zgolj hudobije,
ko hkrati tebi lahko koristim! Tebi sta
škodovala, ti ju daj! Pa še tebi tako-le pravim:
nikar ne obešaj tega na veliki zvon, ampak Štefana
in pozneje starega primi, da omožiš Lenko.
Pri doti, ali kakor se bodete že zmenili, kratko
— denar se bo dobil desetkrat lože, kakor bi
se drugače. Štefan se bo pa tudi bal puške in
še sam bo naganjal starega, naj se pogodi s
teboj. Vidiš, prijatelj, to je prilika zate!“

„Hm, hm, i-è“, kimal je Tiščin zamišljeno,
„tu je pa nekaj premišljevanja treba. To pa ni
kar si bodi! Kako da vendar ti vse veš?“

„Jaz ne bi vedel?“ zamahnil je Urban Krpa
z roko po strani, kot da bi se to samo ob sebi
razumelo, da so mu znane tajnosti. „Pa kaj bi
to izpraševal — rajši misli, kako denaren si
lahko v kratkem času. Samo mene nikar ne
pozabi tedaj!“

„Saj te ne bom, zanesi se na mojo besedo,
Urban! Le počakaj, precej ga dobiš polič, če
ga hočeš, za to novico. Sedaj jih bomo pa sukali
in nasukali!“ Rekši je pritisnil kljuko, da
je glasno zahreščala, in odprl prislonjena vrata.
„Kar tu ostani, čemu bi hodil med one, da bi
se zopet kaj sporekli.“

Tačas pa se je tiho in hitro zmuzala Lenka
iz obližja vrat, kjer je poslušala, kaj neki pripoveduje
berač očetu. Neizrečeno se je razveselila
Urbanove pripovedi. „Sedaj je pa moj;
vojak ne bo, tega še misliti ni. Pa še vesel bo,
da ga bom hotela; že vem, tako bomo napravili!
Oče mu bodo kar z vojaščino pretili, jaz
pa mu bom prigovarjala. Lepo in srečno se
snide vse, da, da.“

Vsi so se veselili in vsi so se nadejali:
Lenka ženina, Tiščin denarja, Krpa pa pijače
in pohvale Florijanove. In še druga stvar je
veselila vse, namreč maščevanje. „Dolgo sem
iskal prilike, da bi jima pokazal, kaj sem jaz,
sedaj bodeta pa videla in izkušala“, mislil je
berač sam pri sebi in pil brezplačno pijačo. „Pa
še Pajka lahko kaj doleti — temu bi še najbolj
voščil! Škoda, če ne bo vedel, odkod mu je
prišlo. Presneto se je čudno zapletla štrena!
Za jedno nit potegnem, pa se jih toliko napne!“

Urban Krpa se je za nekaj časa kar stalno
naselil pri Tiščinu. Saj mu krčmar ni smel odreči
prenočišča, ker si je bil pridobil berač toliko
zaslug zanj.

„Resnikova dva bi rad videl, kako bodeta
pogledala“, hrepenel je Krpa.

„Sedaj bo pa konec njih mogočnosti“, govoril
si je zadovoljno tudi Tiščin. „Kakor jima

bom godel, tako bodeta plesala, če ne, pa razodenem
svetu vse.“

Tako so hudobno mislili škodeželjni sebičneži,
toda ravnali so prikrito in na videz še
dokaj čedno. Lenka je prevzela tudi važno ulogo:
povedati je morala namreč Štefanu novico, katera
bi ga lahko vtaknila v vojaško suknjo.
To svojo nalogo je zvršila prav spretno. Ko
si je nekoč prišel gasit žejo, ukrenila je kmalu
tako, da sta bila brez prič.

„Oh, Štefan“, začela je sočutno, „ti še menda
ne veš, kaj ti grozi. To je dobro, da ti sedaj vsaj
lahko povem.“

Malo osupel jo pogleda Resnikov in vpraša:
„Pa ne, da bi se bili zmenili kaki pijanci ter
me menijo pretepsti, kaj? Ha, ha, naj le poskusijo!“

„Saj ti verjamem, da se nikogar ne bojiš.
Toda nekaj drugega, hujšega je. Tako sitno
mi je, pa ti moram povedati, kdo vè, kaj bi
si drugače mislil o meni. Veš, vsega je kriva
tista čudna misel našega očeta, ko so menili,
da bi se dali voliti za župana. Ker pa niso
župan, zato vašega očeta kar ne morejo; vedno
pretijo, da vam bodo jedno naredili. Sedaj so
pa nekje zvedeli, da ti nisi bil pri vojaškem
naboru, dasi si že v vojaških letih, in dolže
tvojega očeta goljufije. Tako težko mi dene, da
so taki, pa ne morem pomagati, saj sem jih
že večkrat pogovarjala. Da bi le ne šli gosposki
ovadit! Pomisli, vojska bo z Lahom, Bog ne
prizadeni, da bi te vzeli! Nikoli več se ne bi
vrnil.“

„Pri naboru res nisem bil, ne vem, zakaj
ne“, odgovarjal ji je Štefan zamišljen; malo ga
je pogrelo, češ, kaj, če bi jo bilo treba pomakniti
proti Lahu! A brž se je ojunačil ter del:
„Nič ne dè, če prav padem, saj me ni tako
škoda.“

„Zakaj bi te ne bilo škoda?“ pokarala ga
je Lenka. „Vsakega človeka je škoda, tebe bi
bilo pa še posebno, pa praviš, da te ni škoda.
Le čakaj, še jedenkrat bom poskusila pri očetu,
če kaj opravim.“

„Zame se nikar ne trudi! Reci rajši očetu,
naj govore z mojim očetom. Morda je kaka
pomota ali kaj drugega. Če so že namenjeni
iti tožit, prepričajo naj se poprej natančno, ali
so res moj oče kaj zakrivili, drugače ne bo
drugega, kakor pota in stroški, nazadnje bodo
pa še bolj jezni.“

„Name nikar ne bodi hud, Štefan“, prosila
je Lenka; „Če bi jaz ukazovala pri nas, velela
bi: nikar se ne vtikajte v ptuje stvari.“

„Le mirna bodi in nikar se ne boj, saj se
še jaz ne“, bodril jo je Štefan, potem pa odšel
domov oznanjat važno novico in izpraševat,
kaj in kako.

„Glej ga nevoščljivca, v žlici vode bi me
rad utopil!“ togotil se je začetkoma Resnik
malo nevoljen, da mu očita Tiščin tak pregrešek.
Pozneje pa se mu je polegla prva jezica
in jelo ga je nekoliko skrbeti, zlasti zaradi tarnanja
žene.

„O, Bog pomagaj in sveta mamka božja“,
vzdihovala je in šlo ji je že na jok, „kaj, če te
vzamejo in pošljejo v vojsko.“

„Ne bojte se, ne; saj še ni tako hudo“,
tolažil je Štefan mater.

Res se je dala potolažiti mati in se urno
obrnila na veselo stran.

„E, glavar te pozna in rad ima, pa ti je
to naredil, saj ne bo nič hudega. Nemara je
rekel kje kako besedico, pa so zatisnili jedno
oko, saj jih dobe, kolikor jih hočejo!“ govorila
je Resnikovka in se osrčevala.

„Pa bi mi bil vsaj kaj omenil“, pomišljal
je župan. „Morda so tvoje ime prezrli, ali kali.
No, kaj si bom zato belil glavo! Kakor drugih,
tako sem oddal tudi tvoje ime glavarstvu. Če
nimam dolžnosti letati po hišah in izpraševati
vsakega posebej, ali je bil na naboru, ali ne,
menda tudi nisem odgovoren, da te niso poklicali.
To je njihova dolžnost, ne moja.“

„Če pa Tiščin toži, ali bo kaj opravil?“
zbala se je zopet Resnikovka.

„Tisto se sedaj še ne da določiti“, modroval
je Resnik. „Toliko se bo Tiščin že opekel,
da meni ne bo škodoval. Štefanu bi se na
vse zadnje lahko kaj primerilo, toda menim, da
moja beseda pri Pajku ne bo zastonj.“

Tako so v strahu, dvomu in ugibovanju
pričakovali Resnikovi poziva od gosposke. Toda
nič ni prišlo, pač pa se je oglasil Tiščin sam.
In nič hud ni bil, ampak prijazen in ponižen,
kakor ni bil z lepa kdaj.

„Dober dan“, pozdravil je Resnika in ženo,
ki sta bila sama v sobi, „sitno pot imam k
vam, pa ni drugače, vse je treba poskusiti. Denarja
prav potrebujem, denarja: ali bi mi kaj
posodil, Resnik?“

Županu se je brž zazdelo, kam meri Tiščin,
da bo namreč jel pretiti z ovadbo Štefanovo,
če bi mu odrekel posojilo, vendar ni obljubil
ničesar, zakaj ni se mu zdelo varno dajati Tiščinu
denar na posodo, preveč negotovo je bilo.
„Kaj boš pa potreboval?“ govoril je Resnik že
tako, da ni veliko obetalo; „veš, kar sem imel
na strani, potaknil in porazposodil sem že davno.
Ali bi rad veliko?“

„Dva tisoč — oni iz Kranja zahteva, da
mu vrnem. Pravi, da bo tukaj prodal in se
preselil v Gradec“, pripovedoval je krčmar že s
trjim glasom. Resnikovka je že na skrivnem

migala možu, toda ta je ni hotel razumeti ter je naravnost odbil Tiščinovo prošnjo: „I—, dva tisoč, kje naj pa vzamem toliko denarja?“

„Kaj pa je to pri vaši hiši?“ začudil se je Tiščin ter jezno pogledal po sobi. „Dobro vem, da imaš, Resnik.“

„Tega ravno ne rečem, da ne bi imel, toda
v rokah ne. Nekaj imam tu, nekaj tam, vidiš,
razmetano je vse.“

„Saj bi se tudi tako lahko pobotala, ti Resnik,
če bi mi le hotel pomagati“, loteval se je sedaj
Tiščin druge točke svojega poslanstva. Najrajši
bi bil namreč še vedno sam gospodaril, zato
je poskusil, ne bi li dobil posojila. Ker se mu
to ni poneslo, predlagal je Štefanov in Lenkin
zakon.

„Ne vem, ne vem, kako bo s to stvarjo.
Štefana potrebujem doma. Pozneje morda —
—. Potem pa s Štefanom še nisem nič govoril
o tem“, izvijal se je Resnik zopet.

„Glej, lahko bi mi storil dobro, pa mi nečeš“,
porastel je pri tej priči Tiščin. „Sam sebi in
Štefanu nakopavaš nesrečo. Jaz pojdem naznanit,
zakaj ni dobil listka za nabor.“

„Tega ne stôri, saj veš, da ga lahko v vojsko
vzamejo“, prosila je Resnikovka. „Saj se bo
morda še vse popravilo; meni je Lenka všeč,
prav nič bi se je ne branila k hiši.“

Ko je Tiščin opazil, da se boje njegovih
groženj, govoril je še prevzetneje: „Lahko ga
v vojsko vzamejo — mene pa lahko na boben
denejo: Če vam ni nič za mojo stisko, meni
za vašo tudi ni nič.“ Potem pa se je zasukal na
peti in kar domov dirjal, češ, še iskali me bodo
in hodili za menoj, še premalo jih bo.

VIII.

Narodna.

„Štefan, še danes moraš iti k Tiščinu“, govorila
je Resnikovka po krčmarjevem odhodu
pri domačem posvetovanju, „jutri bo skoro gotovo
že letel v Kranj, potem je pa vse zamujeno.“

„Jaz že ne pojdem“, uprl se ji je Štefan
tako odločno, kakor menda še nikoli.

„Slušaj no, ne boš se kesal. Kaj, če te v
vojski ubijejo?“

„Ubit bom.“

„Oh, kakšen si vendar! Pomisli: ali ni boljše,
da vzameš Lenko, kakor da bi te nikdar več
domov ne bilo? Kaj ne, stari, naj gre; ko ni
drugače, naj se pa priženi k Tiščinu.“

„Ženiti se mu pa res ni treba. Saj vidiš,
da Tiščinu ni za nič drugega kakor za denar.
Meni je pa za dobro ime, čeprav za to kaj
prebijem.“ Tako je odsvetoval Resnik, a jako
malo ustregel svoji ženi.

„Ti si pravi oče! Toliko ti je za sina kakor
za —.“ Dalje pa ni mogla govoriti Resnikovka.
Milo se ji je storilo, ker bo najbrž izgubila Štefana,
in jezilo jo je, ker ni obveljala njena,
kakor po navadi.

„Kako ste čudni, mati“, tolažil jo je Štefan,
„ker jokate! Sedaj je prišel Tiščin in zahteva
denarjev, da bi molčal. Drugič pa lahko pride
kdo drug, in tako ne bode nikoli konca. Če
pa gosposka stvar uravna, potem smo pa za
vedno brez skrbi.“

Ta razlog je res nekaj utešil Resnikovko,
toda ne popolnoma. „Pa te bodo vzeli“, vzdihnila
je.

„Koliko jih je bilo že v vojski, pa so še
danes na svetu. Poglej, mož tvoje sestre je
dobil celo svetinjo“, pripomnil je Resnik.

„Ta jo je že dobil, ta“, ugovarjala mu je
žena. „Kakšno je pa prinesel Betežnik? Bergljo!
Vama ni prav nič dopovedati.“

O volku govori, pa pride! Betežnik, ki ga
že ni bilo pri županovih, kar je Metka tam
služila, priropotal je nenavadno hitro v sobo.

„Dober dan!“ voščil je, potem pa nadaljeval:
„Resnik, če utegneš, stopi no sedaj-le
malo k meni! Kokošarja in Petelina sem že
poklical, veš, tisti berač — Stokavec Blaž bo
skoro da umrl, pa pravi, da bi rad nekaj povedal,
kar bi vi možje potrdili. Pa takoj bi rad,
da greš.“

„Précej; kaj neki pove Blaž?“ izpregovoril
je Resnik nehote in odšel z Betežnikom.

„Ali je že dolgo bolan?“ izpraševal je župan
med potjo.

„O, ne! I, odkdaj je pri meni? Tri dni
bo drevi. Ej, star je že, star, pa ves nadušljiv,
kar stisnilo ga bo“, razkladal je Betežnik.

„Pa, kako da je šel k tebi, ki si sam siromak?“
pozvedoval je župan dalje.

„Meni se je samemu čudno zdelo, saj nikoli
ne potrka berač na moja vrata; ker me je pa
prosil, nisem mu odrekel, prostora je že za silo.
No, pa prvi večer ni bil tako slab, vsaj meni
se ni zdel; drugo jutro pa kar nikamor ni mogel.
Zaradi njega se ves čas nisem ganil od doma;
i, kaj pa hočem, samega ne smem pustiti.“

„Pa je res čudno, da se je pri tebi oglasil.“

Prišla sta v Betežnikovo kočo, kjer je ležal
bolnik Blaž Stokavec, in kjer sta že čakala Kokošar
in Petelin. Bilo je sicer beraško stanovanje
in bil je berač bolnik, toda ni se bilo,
da bi dejal, pritoževati zarad nesnage in zanemarjenosti.
Težko da bi bil ležal Blaž kje drugje
v tako prijazni sobici, kakor pri Betežniku, saj
drugače prenočujejo berači ponajveč v svislih.

„Blažu bodo pa kmalu luč držali“, dejal
je Resnik sam pri sebi, prestopivši sobni prag
in ugledavši bolnika, „tako je upal in pa oči
so tako nekam steklene.“ Glasno pa je vprašal:
„No, kaj boš povedal, Blaž?“

Bolnik je vzdihnil, potem pa začel:

„Niso mi dali zastonj priimka Stokavec,
zakaj res sem vedno tožil, dasi mi ni bilo nikoli
kaj posebno hudega. Sčasoma sem prihranil
marsikak krajcar, toda zato nisem manj prosil,

ampak še bolj hrepenel po denarju.“ Tu ga
je posilil hud kašelj, možje pa so se spogledovali,
češ, čemu je neki ta uvod. Ko se je
odkašljal, nadaljeval je tako-le:

„Za denar sem se trudil, kjer in kakor sem
vedel in znal. Največ sem si ga pač prihranil,
ker sem prodajal naprošene reči. No, pa to
me ne peče. Ali, da sem se dal pregovoriti
Urbanu Krpi in da sem stražil, ko je zakopaval
pod Resnikov prag kosti, to me vznemirja
noc in dan. Nekaj drobiža mi je vrgel za to
uslugo, toda koliko bi mu bil jaz že ne jedenkrat
rad vrnil, da bi takrat ne bil priča! Sam
ne verujem vražam, in zdelo se mi je, da ne
bo nič hudega, čeprav zagrebe tiste kosti. Pa
se je že tako namerilo, da je bila bolezen tako
huda, kakor ne z lepa. Zakaj je pa Krpa vse
zvrnil na Betežnika, tega res ne vem; meni
tega še v misel ni vzel.“ Kakor že med govorom,
tako ga je zopet sedaj nagnal kašelj.

„Jaz se nisem zmenil za kosti, ali ona ...“,
pripovedoval je tačas Resnik Betežniku. „Jaz te
nisem dolžil ničesar, toda ker ni bilo miru,
moral sem dovoliti, naj odpusti tvojo Metko.“

„Tè-tè šmentaj“, kimal je Kokošar veselo
Petelinu, „sedaj se je pa zjasnilo. To bodo
ljudje zijali, ko zvedó!“

„Ti, Resnik, tistega zoprnega Krpo bodo
sedaj menda zaprli, ali ne?“ popraševal je Petelin.
„Stavim glavo, ali kolikor kdo hoče, da
potem ne bo toliko tatvin po naši vasi, kakor
jih je bilo doslej.“

„Zato vas pa prosim“, oglasil se je vnovič
bolnik ter moral dvakrat začeti, predno so utihnili
možje, „zato vas pa prosim, razglasite, da
Resniku ni bilo narejeno, ker je Krpa zakopal
kosti že v najhujši bolezni. Povejte povsod,
da je Betežnik čisto nedolžen in da mu vsakdo
dela krivico, kdor ga dolži tega, kar je raznesel
Krpa.“

„Dobro ime ti je že povrnjeno, Betežnik“,
nagovoril je Kokošar gospodarja v koči; „kar
je bilo pa drugega nadležnega zaradi tega, pa
pozabi, kaj ne, Resnik?“

„Metka naj pride k nam, kadar le hoče;
moja hiša ji je odprta kakor nekdaj“, popravljal
je župan svojega predgovornika. „Kar ji
je pa ona zalega rekla, popravila bo tudi rada,
saj ji bo strašno hudo, ko bo čula, da jo je
Krpa tako grdo opeharil.“

„Potem pa še nekaj, možje“, pričel je Stokavec.
„Tukaj-le Betežniku delam nadlego, ki
je sam večji siromak, kakor jaz: zato mu moram
nekoliko povrniti. Tam-le v telovniku imam
zašitih nekaj bankovcev; Betežnikova hči naj jih
ima za doto, vi možje ste pa priče, da ne bo kdaj
kdo govoril in pravil, češ, beračeva hči je, pa
ima toliko dote. Betežnik, daj sem telovnik!“

Betežnik je to storil, in sedaj so videli
možje, kako spravljajo nekateri berači svoj denar.
Pod podlogo tako zamazanega in raztrganega
telovnika, da bi ga človek zastonj ne hotel,
imel je v usnje zašit svoj denar. Kokošar, ki
je pomagal Stokavcu pri paranju, ni se mogel
načuditi, ko je zagledal raznih bankovcev v
vrednosti nad dvesto goldinarjev.

„Preklicano, Blaž, ti si bil pa denaren!“
izpregovoril je naposled ter pogledal okrog
sebe, češ, ali nisem govoril resnice?

„Resnik, preštej, vi pa poslušajte!“ veleval
je Stokavec, „potem si pa zapomnite, in stvar
je v kraju. Sedaj bi pa rad gospoda“, rekel je
nato ter še jedenkrat pogledal svoj denar. Potem
pa je zamižal in umolknil. Čudno! Vse
svoje življenje se je pehal in ubijal, da bi nakopičil
večji kup, na zadnje se je pa tako lahko
ločil od njega. Brez dvoma je živo slutil, da
mu smrt že kleplje koso, in da je najpametneje,
če denar dobro porabi, dokler še utegne.

Dva dni kasneje pa je zapel mrtvaški zvonec
rajnemu Blažu Stokavcu. Ves Dobovec je že
dobro vedel, kaj je odkril pred svojo smrtjo
berač. Joj, joj, to je bilo potrebnih in nepotrebnih
besedij! Da ni Stokavec možem izrecno
naročil, naj razglase njegovo izpoved, izgubili
bi bili te dni lastnost, s katero se sicer možje
tako radi ponašajo, namreč, da znajo molčati
in hraniti skrivnosti. Toda poslednjo voljo je
treba vestno zvršiti!

„Že prej je tako prevzetno vihala nos, kakor
bi bila kdo vé kaj“, srdila se je Metkina sovražnica
v družbi dobovških žena, „sedaj je pa kar
ugnati ne bo, te — Betežnikove!“

„Saj bo naš komaj toliko dal Jerici, kolikor
bo imela Betežnikova, pa je polzemljak“, mislila
si je druga ter rajša molčala.

„Resnikovka je pa tako verovala Krpi kakor
evangeliju“, posmehovala se je tretja. „Sama
ne vem, koliko mu je dala, ker je odnaredil.“

„Tako je lahko odnarejati“, pritrdile so ji
tovarišice ter govorile še natančneje o zadnjih
dogodkih: zakaj pri takih stvareh treba gotovosti,
čemu hi ugibal in ugibal, ko se pa lahko
vse dožene in pozve! Kmalu pa je udarila v
Dobovec še druga novica: Tiščin toži Resnika,
ker je utajil Štefana, da ni šel na vojaški nabor.
Resnika bodo odstavili od županstva in zaprli,
Štefana pa vtaknili v vojake. To je dalo šele
gradiva pomenkom, zabavljicam in natolcevanju!

„Svojega skrivati, naše pa naznanjati — tako
je lahko županiti!“ hudoval se je kmet, kateremu
so bili pomladi potrdili sina.

„Saj sem dejal pri volitvah, da volimo Tiščina,
pa ste se vsi tako bali: sedaj pa vidite“,
odgovarjal mu je pristaš Tiščinov.

„I, kaj misliš, da bo zmagal Tiščin?“

„Kdo pa? Ali ni očitno, da je županov sin
ravno toliko kakor so naši?“

„Jaz pa pravim, da bo Tiščin še plačeval
in pa nekaj potov bo imel zastonj. Resnik je
zmeraj prvi pri gosposki; le pomni, kaj ti pripovedujem.“

„Ne verjamem pa ne verjamem.“

„No, saj boš videl.“

Možaka sta bila oba modra in uganila sta
vsak nekaj. Gosposka je namreč še jedenkrat
poiskala tiste pole in našla, da se je sama
zmotila. Resnikov Štefan je bil pošteno zapisan
kakor vsi drugi. Toda uradnik, ki je pregledoval
imenik vojaških novincev, zamenjal je
ime Štefanovo in njegovega soseda, ki je bil
umrl že v petem letu. Potem pa je z modrim
svinčnikom prečrtal Štefana, in živ človek se
ne bi menil zanj prej, kakor k večjemu naslednjo
pomlad ob vojaškem naboru.

„Zakaj pa nas niste opomnili, da smo vašega
sina prezrli?“ pokaral je glavar Pajek prijateljski
Resnika v zasebnem pogovoru.

„Še na misel mi ni prišlo“, opravičeval se
je le-ta. „Drugi mladeniči so se prišli k meni
zglaševat, mojega pa seveda ni bilo, ker je vedno
doma. Takrat sem ga zaznamoval kakor vse
druge, in jih potem vam poslal, kakor sem jih
prejel od gospoda župnika. Pozneje sem bil
pa z drugim delom preobložen, po zimi v postelji:
kaj morem, če Štefan ni dobil listka?“

„Tisti dan, ko so drugi vriskali po vasi,
pa vendar ni mogoče, da bi ne bili vedeli, kaj
to pomenja“, prijemal ga je zopet Pajek.

„Nič, kakor sem dejal, nič! Kaj ne: zjutraj
zgodaj odidejo, da pridejo do osmih v Kranj,
pa še takrat se zbirajo pri Tiščinu v krčmi;
zvečer jo pa zopet zavijejo tjekaj. Kako bi bil
kaj slišal, ko je Tiščinova hiša že bolj na onem
koncu vasi? — Sicer pa ni moja dolžnost, če
bi prav vedel?, pristavil je ponižno.

„To so zakrivili moji uradniki, kajpada“,
pritrdil mu je Pajek. Pri javni obravnavi pa je
propal Tiščin, ker ni dokazal, da je župan storil
kaj zoper zakone. Moral je torej povrniti stroške.
Toda dasi je Resnik zmagal, dal bi bil rad ne
vem kaj, da mu niso potrdili Štefana. A ni
pomagalo nič: prišel je poziv, in ker je bil
Štefan dovolj korenjaški, moral je priseči cesarju
zvestobo.

„Vrag vzemi vso gosposko!“ kričal je nekaj
dnij po razsodbi Tiščin, ki ga je imel že precej
pod kapo. „Ali je to pravica? Sami so spoznali,
da je Resnik sleparil, pa ga ne pripro! Zakaj
so pa njegovega sina vzeli k vojakom, če jim
nisem pravice povedal? In še plačevati moram!
Vrag vzemi —„ Pa je udaril ob mizo, da so
tisti trije pivci in pol, ali koliko jih je že bilo,
kar gledali.

„Nič se ne jezi, Tiščin“, miril ga je jeden
izmed njih, „saj je Resniku dovolj hudo, ker bo
šel Štefan od doma: čemu bi bil še sam zaprt?“

„Ona je zmeraj vsa objokana“, pravil je
drugi.

„Zakaj si ga pa vendar tožil prav za prav?“
poprašal bi ga bil tretji neznansko rad, pa si
ni upal, ker je Tiščin vnovič začel divjati.

„Vi še ne veste, kaj mi je storil, ali kaj
mi ni storil; i, vidite, to je, da mi ni storil!
No, pa sedaj nič več ne pomaga, to je zlomek.
Ih, ti vragova gosposka!“ Potem pa je odšel
iz sobe.

„Tako je čuden“, izpregovoril je prvi pivec
ter zamišljeno gledal proti vratom.

„Ne vem, ali je pijan, ali se mu blede“,
ugibal je tretji.

„Nič ni prijetno piti, če je krčmar tako
nadležen: plačajmo in pojdimo! Za največjo
potrebo ga že imamo, ha — ha.? In zdehajoč
je naštel drugi na mizo dolžno vsoto ter odšel.

„Na mizi imaš“, povedal je Lenki, ko je
uprav v sobo stopila. Drugi možje so pa še
nekoliko posedeli.

Lenka je jela pomivati steklenice. Toda mislila
je menda na vse drugo bolj, kakor na svoje
delo, zakaj nenadoma se ji je izmuznil kozarec
iz rok ter se razbil na drobne kosce. A kaj ji
je bilo za razbit kozarec! Njo so žalostile uničene
nade, saj je bila prepričana, da je Štefan
po zadnjem dogodku izgubljen.

„Oh, vendar no, kako sem nerodna!“ zdihnila
je ter še pridejala: „“n kako nesrečna!“

Tedaj pa plane v sobo njen oče, brez klobuka,
golorok, na hrbtu pa je imel naloženo
posteljno opravo.

„Glej jo, Lenka, hiti no, za Boga!“ sopihal
je ter se plašno oziral. „Oni iz Kranja mi je
vse prodal, poglej ga, sedaj-le naklada posteljo!
Komaj sem mu ubranil, da mi je pustil rjuhe.
Tako mi je vroče, Lenka, hiti no, ali ne čuješ
v veži onega z Dolenjskega?“

„Za pet krvavih ran!“ vzkliknila je Lenka
prestrašena, ko je čula očetove čudne besede
in uzrla njegove zbegane oči, „kaj pa vam je?
Čemu prenašate to s seboj? Spat pojdite, pa
bo dobro.“ Menila je menda, da je pijan in
zato tako zmešan.

„Kdo te bo čakal?“ bledel je Tiščin dalje;
„jej, če me dobi, prodal me bo za tistih petsto
goldinarjev!“ Po teh besedah pa je pobegnil
skoz vrata in venkaj na vrt.

„Oče, slušajte no, in spat pojdite!“ klicala
je Lenka za njim.

„Spat, ha ha!“ vpil je Tiščin bežeč pred
njo. „Naj pa tebe proda za petsto, mene ne
bo ujel.“ In udri jo je po vasi, kar so ga pete
nesle.

„Oče je zblaznel“, ta misel je Lenko tako
pretresla, da skoro ni vedela, ali misli še sama
pravilno, ali ne.

„Moj Bog, saj si lahko kaj naredi“, zaskrbelo
jo je. „Miha, Miha!“ klicala je hlapca.

„Kaj je?“ poprašal je ta zaspano.

„Teci brž za očetom, tukaj-le po cesti so šli,
tam pri cerkvi jih dohitiš. Tako čudni so, kar
domov jih priženi, če se bodo prav branili!
Nič se ni treba bati zamere, kar name se sklicuj“,
ukazovala mu je Lenka, ker sama ni mogla od
doma.

„Ne vem, ali bo gospodar slušal hlapca ali
ne“, migal je Miha neverno z glavo in rameni
ter se jel leno prestopati.

„Hitro pojdi, no, ali slišiš, da se mudi!“
silila ga je Lenka. „Nekaj preveč so ga pili,
samih ni nikamor puščati; le naglo hôdi, Miha,
no!“

„Hudirja vendar, kaj neki je?“ poprašal se
je sedaj hlapec. Radovednost in Lenkino prigovarjanje
sta ga naposled nekoliko oživili, da
se je jel premikati, kakor se spodobi živini
ljudem.

Toda kje je bil tedaj že Tiščin! Od doma
je bežal izprva naravnost po cesti. Pred cerkvijo
pa ga je kar na celem prijelo, da mora iti k
izpovedi. Nemudoma jo je torej zavil v župnišče,
vrgel svoj tovor pred vrata ter šel, ne potrkavši,
v župnikovo stanovanje.

„Oh, gospod župnik!“ sopihal je plaho ter
pokleknil na tla. „Brž me izpovejte! Ali vidite,
da me že ima! Brž, brž, glejte, kako bi me
rad oklenil, pa se vas boji!“

Župnik je bil uprav v pogovoru z Resnikom
zastran novega učitelja. Kako sta ostrmela moža,
videč Tiščinovo početje!

„Počakajte, kar v pričo Resnika vas ne bom
izpovedoval“, govoril je župnik, ne vedoč, kaj
je s Tiščinom. „Slišite, Resnik“, nagnil se je
k županu, „kako se vam zdi? Zmešalo se mu
je, kar na oči ga poglejte! Kam ga bova dejala?
Kar brez varstva ga ni varno izpuščati.“

„Oh, zakaj ste se odmaknili, sedaj me pa
bo!“ kričal je Tiščin ter se ves tresel od strahu.
„Brž, brž, izpoved! Jaz sem najel berače, da
so šolo podirali. Dajte ga no, verigo mu vzemite,
če ne me preveč moti! Potem: ukradeno
blago sem kupoval od beračev — a — ha
sedaj se pa že umika! — o Resniku in šoli
in o vas sem lagal — na, sedaj ga pa več ni.
Bog plati, ker ste ga odgnali! Drugič vam bom
že plačal, kadar bom imel več časa, sedaj pa
ne utegnem. Lenko mi bodo prodali za petsto
goldinarjev —. Pojdita na dražbo, za šeststo
jo bomo dobili, jaz sam jo bom gnal pa na
sedemsto. E, ne bodeta je: moja bo, moja!“

Glasno se krohotajoč je skočil skoz vrata, pobral
svojo prtljago in se napotil domov. Miha je
prav tačas pred cerkvijo izpraševal Kokošarja,
ni-li videl njegovega gospodarja.

„Nič, nič. Stoprav s polja sem prišel; nič
ga nisem videl, nič“, odgovarjal mu je, čudeč
se, zakaj išče hlapec gospodarja.

„Lenka me je zagnala, naj grem ponj; sedaj
ga pa ni nikjer. Kako naj ga privedeni domov,
če ga pa ni?“ jezil se je Miha ter se počasno
oziral na vse strani.

„Kaj pa je tako nujnega, da mora brž domov?“

„I, ne mudi se mu nikamor. Samo v glavi
ga ima menda nekaj preveč, zato se pa Lenka
zanj boji.“

„E, e, če hujšega ni, potem pa nikar ne
postopaj po vasi! Krčmar — pa bi ga ne znal
nositi: ta bi bila lepa!“

Še sta se pogovarjala, kar pridere k njima
Tiščin.

„Ali je še dražba?“ zvedel bi bil rad. „Jaz
dam za Lenko sedemsto; Kokošar, pojdi za
pričo! Sedemsto!“

„Kaj muhe loviš, ali kaj se ti mede?“ pogledal
ga je nagovorjenec od strani. „Kake razdira,
da ni za nikamor!“

„Z menoj pojdita, povem vama, kaj sem
sedaj naredil“, hitel je Tiščin ter jima pravil
o vragu, katerega se je iznebil pri župniku.
„V čast sv. Katarini za pravi um in pamet
— očenaš“, začel je moliti Kokošar, spoznavši,
da je Tiščin blazen. Potem pa se je poslovil,
dasi ga je krčmar pridrževal, ter šel širit najnovejšo
novost. Kmalu je bilo znano blizu in
daleč, da je Tiščin na jezo in skrb preveč pil
ter da se mu je zato zmešalo. Marsikdo je
stopil iz radovednosti v Tiščinovo gostilno, da
bi se sam prepričal, koliko je resnice na občni
govorici. Veliko je iztočila Lenka tiste dni, toda
vesela ni bila. Kako pač? Saj so morali očeta
privezati na posteljo, da ni ušel in počenjal
nerodnostij.

„I, mi še ne vemo, kaj imamo, ker smo
zdrave pameti“, modroval je neki pivček, odhajajoč
od Tiščina.

„Pa res ne vemo“, pritrjeval mu je drug.

„Vidiš, pa se ga nekateri tako navleče, da
ne ve, kje je.“

„Čisto ob pamet je marsikdo, toliko mu
ga zleze v glavo.“

„Če mi je bilo kdaj žal, da sem se preveč
napil, danes bi mi bilo desetkrat bolj, ko vidim,
kak siromak je Tiščin.“

„Meni tudi.“

„Ti, pijači bo treba dati slovo.“

„Treba, treba!“

„Samo težko pojde, težko.“

„Jaz tudi mislim, da.“

„Vidiš, če prav natančno premisliva, danes
se nama skoro vrti v glavi —“

„Skoro vrti — prav govoriš.“
„Jaz bom začel vodo piti, pa bom bistrejše
glave.“

„Vodo, vodo.“

Potem sta jo krenila vsak proti svojemu
domu. I, saj sta imela zdrave nazore; da bi
jih le ne prespala in pozabila! Ptuja nesreča
včasih koga izuči, vselej pa tudi ne.

IX.

Narodna.

„Hvaljen bodi Jezus Kristus!“ pozdravljal
je Betežnik vročega dopoldne gospodinjo svoje
Metke na Lužah ter si otiral pot z razbeljene
glave. Toda ni prosil daru, samo po hčeri je
popraševal: „Kdaj se pa vrne, mati? Ali bom
lahko govoril ž njo še pred večerom?“

„Vsak čas bo doma, oče“, odgovarjala mu
je kmetica prijazno. „Kar za mizo tam-le pod
lipo sedite in malo potrpite! Ondi je hladno.“

Betežnik je slušal in sedel. Postrežljiva žena
pa mu je brž prinesla ne majhno skledo kuhanih
suhih krhljev in hrušek, češ da bo lože
čakal.

„Pa malo pokusite, kaj smo nasušili lansko
jesen“, prigovarjala mu je. „Sedaj o ti vročini
ima človek najrajši kaj mrzlega. Ne verjamete,
kako naši kosci radi jedo suho sadje. Kar jim
skuham drugega, vse jim ostane, te jedi se pa
nič ne branijo. No, le zajemite, sramovati se
vam ni treba“, govorila je zgovorna gospodinja
kar nepretrgoma. „Pa pokarati vas moram, ker
hodite k nam v vas tako na redke čase. Vašo
Metko imamo vsi tako radi, vas pa ni nikoli
blizu. Kaj menite, da ji ni dolgčas?“

Ob poslednjih besedah je prihitela po stezici
velikega sadnega vrta Metka, odložila jerbas,
v katerem je bila prinesla prazno posodo domov,
na klopico pred vezjo ter stopila k mizi.

„Dober dan, oče, kaj bodete povedali novega?“
Rekši je zvedavo pogledala očeta, kakor
da bi mu najrajša že na očeh brala odgovor.
Betežnik se je zadovoljno nasmehnil ter jel
vesel pripovedovati, kako mu je Stokavec Blaž
povrnil pred smrtjo dobro ime ter še Metki kot
odškodnino zapustil svoj prihranjeni denar.

„Vidiš, dekle“, čestitala je gospodinja Metki,
„kolikokrat sem ti pravila, da nikar ne poslušaj,
kaj kvasijo lažnivi jeziki. I, Metka, pa še bogata
boš naposled. Res, res, oče, varčna pa je,
da še ne pomnim take dekle: vsaka je toliko
zmetala za obleko, da na Šentjanžev dan ni
imela nič tirjati od celotnega plačila. Vaša me
pa še nikoli ni prosila krajcarja. Le pametna
bodi, Metka, in mi verjami, še dobro ti bo na
svetu. — No, no, le pomenita se kaj; Metka,
pa še ti pri očetu jej, jaz moram pred peč.“

Ko sta bila sama, moral je Betežnik hčeri še
jedenkrat natančno razložiti, kar je vedel. In
če je bil mož že takrat srečen, ko so ga začeli
Dobovčani zopet zvati poštenega človeka,
podvojila se mu je danes ta sreča, saj je videl,
kako vesela je njegova hči, katero so zaradi njega
spodili od hiše, kjer je živela od mladih nog.
Metka je bila očetove novice — dejal bi
— pijana. In res, kaj dober otrok teže čuje,
kakor: Tvoj oče, tvoja mati, ni pošten, ni poštena?

Kar kdo sam zadolži in sam trpi, to ga
ne teži toliko, češ, kar sem si naprtil, to imam:
sam molil, sam jedel. Toda nesreča starišev —
ta boli, ta peče. In če ta bolečina izgine kar
mahoma, če so stariši zopet srečni in veseli;
kateri otrok ne bi tega čutil v dnu srca? Da,
Metka je čutila to veselje neizrekljivo. In k
Resniku, kamor jo je tako vleklo, bila so ji
zopet odprta vrata. Oče njen, ki je zaradi nje
dvakrat teže prenašal obrekovanje, bil je sedaj
kakor pomlajen in prerojen.

Vesele misli so se ji podile neredno in urno
po glavi, da je skoro pozabila, da je veliko
dela in je opravkov čez glavo.

„Moj Bog, kaj bo rekla gospodinja, ko tako
čas tratim?“ zaskrbelo jo je. „Prvo nedeljo, ko
utegnem, pridem domov; takrat si bova še kaj
več povedala. Sedaj pa moram namestiti, kar
sem zamudila.“ Nato se je poslovila in odhitela
v vežo pomagat gospodinji.

„No, pa domov pridi, saj sedaj te ne bodo
več pogledovali po strani“, pritrdil ji je oče
ter še pripomnil, ko se je prikazala gospodinja
na pragu, čuvša postavljanje, „kaj ne, mati, da
ji ne bodete branili, če se kako nedeljo malo
odtrga pri vas in priteče k meni za nekaj ur.“

„Zakaj ne? Ali ne praznujemo tudi pri nas
nedelj? Saj se mi je še doslej čudno zdelo, da
je nič dom ne veseli, toda sevé, sevé — —
človek se nerad daje ljudem pod zobe, če ni
treba. Odslej bo pa drugače in do doma ni
take dalje. Jaz je ne bom pridrževala, saj drugi
lahko opravimo.“ Tako je hitela gospodinja,
kateri se jezika nikdar ni zdelo škoda, če je bila
dobre volje.

„Torej Bog povrni, mati, malico in dovoljenje,
pa srečni!“ In Betežnik je odbergljal
po vasi.

Metki se je od tega dne dozdevalo življenje
stokrat prijetnejše. „O božiču se preselim zopet
k očetu“, delala je načrte, „pri Resniku me
bodo radi imeli, ljudem se bom lahko pokazala,
da ne bodo šepetali za menoj, in — in — no
— no, Štefan ji je tudi prišel na misel; čeprav
govoriti ne bodeta smela mnogo, ker ju bodo
povsodi opazovali, videla se bodeta pa vendar
včasih. A sedaj ga je videla samo o veliki noči,
kar je bila iz doma.“

Toda le malo časa so trajale te njene lepe
sanje. Ne dolgo po prvi veseli novici ji je došla
druga neprijetna, da pojde Resnikov Štefan
najbrž k vojakom, ker ga je ovadil Tiščin. Maruša
Klepetčeva je priklepetala namreč nekoč
na Luže ter Metki zlobno se smehljaje povedala,
da teče tožba zoper Resnika in njegovega
sina. Toda naposled ji je bilo menda žal, ker
je užalila deklico, ki ji ni storila nikdar nič
zalega, zato je dejala pomilovalno:

„Ej, ej, škoda ga bo, škoda, če ga ubijejo
hudi Lahi! Resnikova mati kar jokajo in jokajo;
i seve, tebi, ubožica, bi bilo tudi hudo po njem.
Morda se pa le še vse srečno izteče. Pa kaj
boš žalostna, saj je drugim še hujše. Tiščinova
Lenka je tudi v stiskah, le pomisli: ona je vsa
neumna na Štefana, oče ji pa napravi tako!“

Metka se z Marušo ni hotela pomenkovati.
Jezična beračica ji je bila zoperna že od nekdaj.
Kar molčé se je obrnila od nje, drugo nedeljo
po tem pa šla v Dobovec, da pozve, koliko
resnice je v raznih govoricah.

„Kaj slabega se rajše pripeti, kakor kaj dobrega“,
rekajo izkušeni ljudje. Pa se je tudi
tukaj pokazalo, da so modro govorili. Metka
je zvedela že doma pri očetu, da je Resnik
sicer zmagal pri tožbi, da so mu pa vendar
vzeli Štefana v vojake.

„Vidiš, pa je Bog še vedno pravičen“, modroval
je Betežnik. „Tiščin je sedaj ob pamet,
in kdo ve, kako bo z njegovim imetjem? Kdo
bi si bil mislil, da je tako zadolžen! Težko se
bo izkopal, težko, posebno sedaj, ko ni pravega
gospodarja pri hiši.“

„Kaj pa Lenka?“ poprašala je Metka, kateri
se je Tiščinova hči vendar-le smilila, dasi je
dobro poznala njeno nasprotovanje.

„I — Lenka? Ne vem“, odgovoril ji je oče
ter omolknil. Metka pa je tudi utihnila ter premišljevala.
Ko pa je proti štirim popoldne slučajno
govorila z neko ženico pred kočo, prišla
je mimo Resnikova Anka ter jo povabila, naj
gre vsaj malo v vas.

„Tako dolgo te že nisem videla“, očitala
ji je ljubeznivo ter jo šiloma povêdla s seboj.

„O, Metka, kaj si danes doma?“ ogovorila
jo je brž mati županja. Précej potem pa ji
je potožila, kakor vsakemu človeku tiste dni:
„Bog pomagaj in sveta Mati Pomagalka! Našega
Štefana — oh, naš Štefan bo moral na
vojsko.“ Pa je začela tako bridko jokati, kakor
da leži njen Štefan že mrtev na bojnem polju.

„Nikar se tako ne žalostite, mati, tako je
božja volja; Bog že ve, zakaj je to pripustil“,
tolažila je Metka županjo.

„Mati, mati, ne dejal bi dvakrat, da niste
govorili zopet o meni! Kdaj se bodete vendar
privadili temu, kar mora biti?“ izpregovoril je
Štefan, stopivši v sobo. „Vi še ne veste, koliko
sveta bom videl!“

„Domačega pa nikoli več!“ zavrnila ga je
mati.

„I, seveda ne! — Veš, Metka“, nagovoril
je Štefan kar mahoma Betežnikovo, „komaj že
čakam, da odrinem od doma: dan na dan me
straše, kaj se mi lahko pripeti, kake nesreče
mi groze in ne vem, kaj še vse. Potem bom
vsaj lahko pisal domov, da ni tako hudo, kakor

so si domišljali. Samo, da mi bodete tudi od
doma dali kak glas, veste, mati! Prav radoveden
sem, kdo se me bo kaj spominjal.“

„Mi bomo pa tudi izprevideli, koga boš
najpreje pozabil“, ponagajala je Anka bratu.

„Čuješ, Anka“, nagnila se je Metka k njej
ter ji pošepetala, „jeli, da mi boš povedala,
kaj bo pisal Štefan?“

„Oh, zakaj ne? Prav rada,— samo tako daleč
narazen sva! Kaj ne, o božiču se povrneš k
nam?“ odgovarjala ji je prijateljica tudi potihoma,
potem pa jena glas nagovorila mater:
„Ne res, mati, o božiču mora Metka k nam?
Sedaj, ko še Štefana ne bo doma, nas bo premalo
domačih.“

„Seveda, seveda!“ pritrdila ji je Resnikovka,
„saj sem se bila namenila, Metka, da ti naročim,
pa človek vse sproti pozabi! Drugo leto boš
pri nas, na Lužah kar odpovej, kadar te poprašajo.“
Sedaj so namreč izginili tisti pomisleki,
kateri so vznemirjali mater županjo zaradi Metke :
Betežnikova nedolžnost se je pokazala očito, Štefana
pa doma ne bo, torej ne bo nobene nevarnosti
zanj.

„K nam pridi, k nam“, prigovarjal je Štefan
Metki, ko je le molčala. „Saj je bilo že nespametno,
da si šla od hiše. Pa naša mati so že
taki, da vsako klepetuljo poslušajo in vse verjamejo.
Takrat sem pravil in pravil, da ni očetu
narejeno, pa je bilo vse bob ob steno: prerok
Krpa je govoril in sleparil, potem pa ni pomagala
nobena pametna reč. No, pa kar je bilo,
je, kaj bi se!“

„Včasih človeka kaka reč res tako premoti,
da jo ima za golo resnico, toda saj ni, da bi
govorila“, opravičevala se je Resnikovka ter še
jedenkrat poprašala Metko: „Saj prideš, ali ne?“

„Pa bom, no“, bil je njen kratki odgovor
in obljuba. Nato pa je pogledala na častitljivo
stensko uro ter dejala, da se ji bo treba vrniti,
ker po noči nerada hodi. Štefan in Anka sta
jo nekaj časa spremila.

Toda nič kaj gladko jim ni tekla govorica.
Štefan je namreč v Metkini družbi spoznal, da
ne gre tako lahko k vojakom, kakor je drugim
pripovedoval. Metka in Anka sta imeli pa tudi
polni glavici otožnih mislij, saj je bilo obema
hudo, če sta pomislili, da izgubita Štefana za
dolgo časa, morda celo za vselej. Ko so stopali
le prepuščobno, začne Štefan praviti zgodovino
svojega vojaškega stanu.

„Ti, Metka, ti še ne veš, da sem bil oni
dan malodane že ženin! In pomisli, če bi bil
jaz hotel tisto nevesto, noben človek bi ne bil
zvedel, da nisem bil pri vojaškem naboru. Sam
Tiščin mi je ponujal Lenko ter obetal, da bo
molčal.“

„Tako so te kanili ujeti?“ začudi se Metka
ne malo, ki je sedaj prvič čula, kako preračunjeno
je ravnal Tiščin. „Pa si rajši vojak,
kakor da bi bil vzel Lenko?“ In uprla je poprašujoč
ter hvaležno svoje oči v Štefana. Njune
oči so se ujele, umela sta se.

„Predaleč sta me že spremila, vrnita se!“
poprosila je Metka svoja spremljevalca. „In če
se poslednjič vidiva, Štefan — ne vem, če kaj
pridem v Dobovec, dokler boš še doma —
Bog te vodi in tvoj sveti angel varih, da se
srečno vrneš! Jaz te bom priporočila Materi
Božji na Šmarni gori in molila za te, ti pa
tudi nas nikar čisto ne pozabi.“

„Bodi zdrava in čakaj me, Metka! Sedaj,
predno odhajam v boj, prosim te, ostani mi
zvesta. Jaz sem zaradi tebe prisiljen iti od doma,
ti pa boš gotovo tudi rada zame kaj prebila;
pa saj si že. Sicer pa morda še posebej pridem
k tebi po slovo in šopek. Z Bogom!“ Krepko
sta si stisnila roke, milo se pogledala, potem
pa se je obrnil Štefan kakor vrtalka, zavriskal
ter jel prepevati:

Štefan je pel, poleg njega pa je jokala sestra
Anka, in že daleč za njima v nasprotno mer
grede si je brisala Metka solze z belim predpasnikom.

Pravi provzročitelj teh solzá, Urban Krpa,
pa je bil to nedeljo že vse popoldne vesel,
kakor že davno ne. Seveda, zlata doba mu je
minula, odkar se je moral ogibati Dobovca. Po
Stokavčevi smrti je izgubil pri vseh poštenih
dobovških gospodarjih in gospodinjah zaupanje.
Brez dvoma bi ga bili šiloma iztirali iz vasi,
da se ga niso bali. Tega ne bi dejal, da bi si
bili mislili, da zna „narediti“.

„I, če ne ravnam lepo ž njim, dasi dobro
vem, da je malopridnež, pa mi utegne tako
narediti, da ga bom pomnil vse žive dni. Kje
ga bom lovil, če mi hišo zažge? Videl ga ne
bom, izpričati mu ne bom mogel — zato ne
dražimo os, morda nam Bog sam preloži to
nadlogo.“ Tako si je mislil ta ali oni ter bil
tiho. Krpa je bil pač tudi toliko moder, da je
kmalu uganil, kako malo so mu naklonjeni
Dobovčani, toda to ga ni bolelo. Saj ga je nekaj
časa Tiščin zakladal z vsemi potrebnimi stvarmi,
dokler je namreč upal, da se mu posreči nakana,
katero mu je vdihnil Krpa. Ko je izpodletel
poskus za poskusom, ko se ni ponesla
niti tožba, minula je Tiščinova radodarnost.
Pozneje, ko se je zbledlo krčmarju dobovškemu,
pa Krpi že celo ni bilo več obstanka v vasi.

Šel je drugam poskušat svojo srečo. A nikjer
se ni tako živelo kakor pri Tiščinu. Šele to
nedeljo je imel zopet nekaj boljšega. Sešel se je
namreč s Florijanom Stopco, kateri je samega
veselja, da se mu bo umaknil Resnikov Štefan,
dajal za pijačo, kolikor je je Krpa le poželel.

„Dolgo časa si hodil po ovinkih, pa še po
daljnih ovinkih, ljubi moj Urban“, dobrikal se
je Florijan tovarišu, „pa se ti ni posrečilo.
Sedaj si pa le pravo zadel. Primaruha, če bo
Resnikov še kdaj videl dobovški zvonik, naj
me muhe snedo. Sedaj ga bode že pozabila,
potem se bom pa jaz debelil s tistim Stokavčevim
denarjem!“

„Florijan, mene ne pozabi — veš, mene
ne! Saj veš, koliko sem storil zate. Saj ne pravim,
da mi moraš dati toliko ali toliko, samo, da
me ne pozabiš. Vidiš, tako-le mislim: včasih
je človek malo žejen, no že veš, v takih urah,
če bi včasih malo pomislil, kdo je Urban Krpa,
veš Florijan!“ Tako mu je Krpa na dušo pihal,
upajoč, da se bode splačalo. In se je.

„Še jednega bova, le hitro!“ naročal je Florijan
ter pocejal zadnje kapljice v Urbanov
kozarec. Po tem naročilu je klical pijače še
drugič, še tretjič, dasi sta ga že davno oba
imela dovolj. Pa bi bila še pila, da ju ni zavrnil
krčmar, češ, vsak božji človek bi se ga
bil že naužil, nehajta, pa še drugič kaj! Nerada
sta se udala, toda ugovarjati ni pomagalo
nič, in jezna sta zapustila krčmo. Pred vrati
sta se ločila; Florijan jo je mahnil proti Lužam,
skoro gotovo zarad Metke, Urban pa je kolovratil
po drugi cesti, po oni namreč, ki vodi
v Dobovec. Pa se mu je poznalo, da je preveč
vrtel kozarec med prsti ter del palec prepogosto
pod nos! Vsa cesta je bila njegova. Dokler je
korakal po vozni cesti, lovil se je že še s palico.
Ko jo je pa krenil po stezi v gozd, bila
mu je pa vsaka korenina preveč. Poleg tega
si je še palico večkrat zataknil med korenine,
da mu je padla na tla; in potem palico pobrati
— ej, to ni bilo lahko delo! Da jo je le dobil
v roke, pa je bil vesel: kaj to dé, če je imel
ostri, železni konec kvišku obrnjen! Sicer ga
pa to res ni mnogo motilo, zakaj palico je
prijemal kar ob sredi, ne pa na konceh, kakor
drugikrat, ko je premišljeno težavno hodil in
beračil po vaseh.

„I, kam sem pa prav za prav namenjen?“
poprašal se je Krpa na svojem težavnem potovanju.
„I, kam? kam?“ odgovarjal si je. „Kamor
pridem, tam bom; tu na poti pa nerad
prenočujem; ne rečem, po dnevu kako urico,
če je prav preteto vroče; noč pa pravijo da
ima svojo moč. No recimo, sedajle mi je vroče,
po noči pa naj pride kaka rosa, tista strupena
rosa, ali nagel dež, pa jo lahko iztaknem. Zato
pa moram priti pod streho, če me prav nekaj
zanaša. Le naprej!“

Po tem pomenku se je res izkušal potruditi,
da čim prej dospe do hiš. Toda zgodilo se mu
je, kakor že marsikomu, ki kaj namerja, zvršiti
pa ne more. Noge ga kar niso nosile. Odjenjal
pa ni. Vnovič je zasadil palico — tega ni videl,
da je že zopet narobe obrnjena — daleč predse
med dve korenini in se pognal naprej. Tedaj
pa mu je omahnila roka, on je izkušal palico
poprijeti, pa je bil tako nesrečen, da si je ostrino
nameril naravnost pod prsi. Ker ga je močno
naprej zagnalo, ni se mogel ustavljati in nabodel
se je na lastno palico. Vsa ostrina — Urban
Krpa si je bil dal napraviti kake štiri prste dolgo,
ker mu je bila palica tudi orožje — zapičila se
mu je med rebri prav v pljuča. In ko se je pozneje
zvalil na stran, razširila se je rana še bolj.
Po strani omahnivši priletel je še z glavo na
obstezni štor in se do dobrega pobil.

„Pa sem jo iztaknil, da mi je sveti Peter
ne odvzame“, zjezil se je Krpa, precej na to
pa je utihnil, ker mu je vsako premikanje pljuč
dejalo neizrekljivo hudo. Kri je tekla curkoma,
berača so jele obhajati grozne slabosti. Da, tako
slabo mu je bilo, da je začel misliti na smrt.
Pa bila mu je ta misel bridkejša, kakor vse
telesne bolečine. Smrt?! Kakor je pomislil —
in tedaj je mislil jako hitro, zakaj hipoma se
je bil streznil — kar je pomislil, le slaba dejanja,
krivična dela! Pa če mu bo sredi gozda
umreti brez mašnika? Da bi vendar Bog poslal v
pomoč kakega človeka, da bi se vsaj izpovedal!
Pa je tako grozno tiho vse naokrog, njemu pa
tako slabo, slabo! „Marija pomagaj!“ vzdihnil je
Krpa zaupno in iskreno, kakor vzdihavajo smrtniki
le v skrajni sili, potem je izgubil zavest.

Tedaj je zazvonilo v Šenčurju „“Ave Marijo“.
Za Šenčurškim zvonom so se oglašali
zvonovi pri podružnicah, ta nekoliko tanjši, oni
od nasprotne strani nekoliko debelejši, večerni
vetrec pa je nosil glasove v daljo. In po vasicah
so se odkrivali možaki, prekriževale so
se ženice: vse je molilo, časteč Boga in preblaženo
Devico, proseč za lastne in ptuje potrebe.
Tudi Betežnikova Metka je molila ter hitro stopala
po samotni stezici-bližnjici. „Za izpreobrnjenje
grešnikov in srečno jim zadnjo uro“ —
bil je njen zadnji očenaš. Potem pa je pospešila
korake, zakaj ni ji bila prijetna samotna
hoja. Mislila je o današnjih novicah ter bila
vesela in žalostna: veselja se ji je širilo srce,
ker se je prepričala, kako rad jo ima Štefan,
žalost pa jo je navdajala, če se je domislila, da
bo moral zato v širni svet. Tako je bila zatopljena
v svoje misli, da ni prej opazila Krpe,
dokler se ni že skoro izpodtaknila obenj. Še
možak bi se prestrašen zganil, ko bi zagledal

zvečer na samotni stezici človeka vsega v krvi,
kaj šele mlado dekle.

„Jezus, Marija!“ vzkliknila je nehote ter
hotela zbežati. Toda noge so ji odrekle. Sčasoma
se je ojunačila, sklonila se k ranjencu,
katerega je brž spoznala, ter se uverila, da še
ni mrtev.

„Po gospoda!“ dejala si je ter stekla proti
Šenčurju, kamor ni bilo več daleč. Naglo, kolikor
more le vestni duhovnik, šla sta župnik
šenčurški in cerkovnik k zapuščenemu ranjencu.
Metka pa jima je šla kazat pot. Našli so Urbana
Krpo še vedno nezavestnega. Z vodo in hudim
kisom so ga kmalu oživili toliko, da se je izpovedal.
Potem pa je naročil gospodu župniku, naj
pove, ako bo sam res umrl, dobovškemu županu,
da ga je on s Florijanom Stopco napadel tedaj,
ko je šel po vino za Tiščina, prejšnjo noč pa da
je v družbi z drugimi tovariši po naročilu Tiščinovem
podiral novo dobovško šolo. Tudi laži in
obrekovanja, katera je trosil o Betežniku, preklical
je skesano. „Tiščina sem nahujskal, da je
ovadil Resnikovega Štefana, oh, pa še koliko drugega
bi rad popravil, pa mi je tako slabo!“ govoril
je zastarani grešnik težko umevno, potem
pa obmolknil, ker ni mogel več razločne besedice
spraviti iz ust. Gospod župnik ga je dejal še
v sveto olje ter velel ljudem, katerih se je nabiralo
čimdalje več, naj ga preneso v vas pod
streho, da ne bo umrl v gozdu kakor nespametna
žival. Še to je povedal Urban Krpa,
da se ga je preveč navlekel in se po nesreči
poškodoval s svojo palico, potem pa ni črhnil
nobene več. Predno je posijalo v ponedeljek
solnce, bil je Krpa v večnosti.

Marsikaj poprej nejasnega so umevali po
Urbanovi smrti ljudje v Dobovcu. Toda bile so
le žalostne novice, zato se jih ni veselil nihče.
Oveselil se je le zidar, ki je sezidal šolo, čuvši,
da so berači zid podrli.

„Sam se bi zid podrl, lepo vas prosim, ljudje
božji!“ razlagal je zadovoljno. „Že takrat, ko
se je to zgodilo, zatrjeval sem, da se mi kaj
takega še ni pripetilo, pa mi je Resnik komaj
verjel. Sedaj pa vidite, ne? Ej, moje delo je
dobro.“

„No, veš, to so pravi razbojniki, ne potepuhi!“
srdil se je njegov poslušalec. „Kar voznika
napasti — ljubi moj — tu se gre za življenje
in smrt, škoda, da Krpe ne morejo kaznovati.“

„Zato bodo pa prijeli onega — tistega Florijana
s tistimi hudobnimi očmi. Sedaj se jim
je nekam skril, toda dolgo ne bo, pa ga bodo
imeli „ptička““, trdil je zidar. In ni se varal.
V nekih svislih so dobili Florijana skritega:
vzeli so ga s seboj v Kranj, potem pa poslali
v Ljubljano, kjer so ga preoblekli v vojaško
suknjo. Odriniti je moral na laško mejo, zaradi
napada pa ni bil nič kaznovan: menda mu niso
mogli dovolj dokazati, še verjetneje pa je, da
so bolj potrebovali vojakov, kakor jetnikov.
Vendar je bila Florijanu že to velika kazen, ker
je bil prisiljen živeti po vojaškem redu, ki se
dokaj razločuje od beraškega.

„Metke pa le še nimam — ti predrti Krpa,
da ni na tihem umrl! Toda Resnikovega tudi
še ni. Morda bodem prej doma, kakor on, in
vse je še možno. Če sem vojak, česar nisem
nikoli mislil, primeri se lahko tudi še kaj drugega.“
Tako je govoril sam s seboj ter se tolažil
z boljšimi časi.

Ne dolgo za Florijanom je odhajal tudi
Resnikov Štefan od doma. Iz vse župnije so
se zbrali mladeniči v Dobovcu, potem so ga v
obupnem veselju zvrnili nekaj kozarcev ter pojoč
ostavljali rodni kraj. Bila je sobota, dobovški
župniji so oznanjevali zvonovi delapust, mladeniči
pa so se poslavljali:

Odhajajoči mladeniči so peli, stariši in znanci
pa so jih spremljali ter jokali. Saj niso vedeli,
ali se bodo videli še kdaj, ali ne.

X.

Narodna.

Bilo je kaka tri leta pozneje. V Dobovcu je
še vedno županil Resnik. Ej, pa postaral se je
mož, postaral. I, leta so leta, potem pa skrbi,
skrbi! Štefana Še vedno ni bilo domov. Pa, da
bi vsaj vedeli, živi-li še, ali je že mrtev! Toda
nič in nič. Pisaril je na vse strani, kjer bi utegnili
kaj zvedeti, a vedno tisti negotovi: „Tu ni
Štefana Resnika“. Kdor je poznal pred leti Resnikovko
in bi jo ugledal sedaj, težko bi jo bil
spoznal. Prej dobro rejena žena, oblastna mati
županja, se je jako predrugačila. Suha je in
bleda; najrajša molči ter moli za svojega ljubljenca
— Štefana, o katerem že poldrugo leto
ni čula besedice. In kako je bilo včasih veselo,
ko je došel list od Štefana!

Zdrav sem, hvala Bogu! Jedenkrat sem bil že v ognju, pa me ni zadela nobena krogla ... Srčno Vas pozdravljam vse, očeta, mater, Anko, druge naše, Betežnikovo Metko, saj je menda še vedno pri Vas in zdrava ... Kmalu mi odgovorite in veliko novic pišite.

Vaš

sin

Štefan Resnik.

To je bilo njegovo zadnje pismo. Oče je
je bral kakor sveto knjigo, drugi pa so poslušali
ter si zapomnili do besede vso njegovo vsebino.
Precej potem pa je razgrnil Resnik pred-se
Štefanovo pisanje ter pisal sinu-vojaku pismo
v odgovor. Ko je zaključil svoje poročilo, pa
še ni bilo ne konca ne kraja.

„Še to moraš zapisati“, zahtevala je Resnikovka,
„da sem obljubila v šmarnogorsko cerkev
desetfuntno svečo, če se srečen vrne. Še sam
naj se priporoča šmarnogorski Materi Božji.“

„Če imate prostor, oče“, prosila je nato
Metka, „recite, da ga lepo pozdravljam.“

Resnik je pisal in pisal, da je vse popisal.
Potem pa je slovesno še jedenkrat prečital in
jel zgibati pismo.

„Ej, škoda, da nisi povedal v pismu, kako
lepo žrebe ima naša sivka!“ opomnila je na vse
zadnje žena moža.

„Prav sedaj poprašuje Štefan, káko živino
imamo doma v hlevu!“ zavrnil jo je Resnik,
dasi bi bil rad še to kam vtaknil, pa ni imel
kam. „Saj mu ne pišem zadnjič, če Bog da,
in drugič bo žrebe še lepše.“

Na zavitek pa je poleg dolgega laškega naslova
zapisal še besedico: „Hitro.“ Štefan se je
namreč tedaj bojeval na laških tleh zoper upornike.

Od tega dne pa se je pretrgala zveza med
Resnikovimi in Štefanom. Kakor bi se bil udri
v zemljo, ali bi ga sploh nikoli ne bilo na svetu,
tako neuspešno so pozvedovali po njem. In
tedaj se je naselila v hišo skrb in tuga.

Kako radi sta Betežnikova in Anka včasih
ob nedeljah kaj zapeli! Sedaj pa sta tiho kje
sedeli in ugibali, kaj bi se bilo primerilo Štefanu.

„Ubit ni, če ne bi bili uradno naznanili“,
trdila je Anka, kakor je slišala večkrat očeta.

„Jaz tudi upam, da ni — toda nekaj ji prikrijajo“,
bala se je Metka. Pa se ji je tudi kmalu
poznalo, da jo gloje nekaj ob srcu. Tista rdeča,
vedno se smehljajoča lica so se zresnila ter pobledela.

Ko je videla Resnikovka, kako trpi, priljubila
se ji je, saj ji je bil drag vsakdo, kdor je
ž njo vred mislil na Štefana, in obljubila je
sama pri sebi, da ne bo kar nič branila, ako
se povrne Štefan in zasnubi Metko.

„Toliko res da nima, kolikor bi naš lahko
priženil, toda brez nič pa tudi ni. No, pa je
pridna — o sam Bog mi daj zopet mojega Štefana,
jaz mu bom vse dovolila.“ Tako je upognila
nesreča prej visokoletečo in trdo ženo, da
je bila mehka kakor vosek. Celó v nekem pismu,
katero so ženske skrivaj pisale Štefanu, omenila
je to svoje sedanje mnenje, da bi vendar omečila
Štefana, naj odgovori. A nič in nič! Dnevi
pa so se vlekli, dolgi, žalostni dnevi!

Kaj je bilo še sicer v Dobovcu?

Nova šola je ugajala ljudem. Dve leti so
imeli novega učitelja, pa so znali vsi otroci
citati in tudi nekaj pisati. Bremen pa ni bilo
takih, s kakoršnimi je plašil nekoč Tiščin Dobovčane.
Posebno pa so bili ljudje veseli, ko

je po smrti prejšnjega cerkvenika jel orglati
novi učitelj.

„Ta zna prijeti orgle, primaruha, ta! Kdo
bi si bil mislil, da tako šibek človek spravi iz
orgel tak glas?“ hvalil je Kokošar učitelja in
se čudil.

„Sedaj spoznamo, koliko so vredne naše
orgle!“ ménil je tovariš njegov.

„I - è, pa res“, priznaval je tudi prejšnji,
potem pa nadaljeval: „Še nekaj ti povem, prijatelj: Vedno bodimo na župnikovi in županovi
strani! Če bi se ta dva ne bila tako krepko
potegnila, še danes ne bi imeli šole. No, pa
saj nam pamet sama veleva, da poslušajmo take
može, ki so se kaj učili in imajo kaj v glavi
— kaj bomo mi, ubožčki nevedni, ki komaj
vemo, da je vsak teden jedenkrat nedelja!“

„Za tema bomo hodili, za tema; no, saj je
učitelj tudi ž njima — same boljše glave“, pritrjeval
je zopet Kokošarjev drug.

„Takrat se je Tiščin prav repenčil in nosil“,
še ni utihnil Kokošar, „sedaj je pa rad lepo
ribo.“

„Ej, Tiščin je pa sedaj ponižan in potrt“,
kimal je prejšnji.

Pa je bil res Tiščin to dobo ves drug mož!
Pamet se mu je sicer povrnila, a neka otožnost
mu je vendar-le ostala. Zdravnik mu je pijačo
popolnoma prepovedal, ako neče vnovič izgubiti
pameti. Težko se je odvadil, a pomneč, da
veli pregovor: „Pamet je boljša, kakor žamet“
in iz lastne izkušnje prepričan o njegovi resničnosti,
premagal se je, kakor hudo. Upniki
pa so mu razkosali lepo imetje, da mu ni ostalo
drugega kakor hiša in toliko sveta, da ima
lahko še konja in kravo. Žalostno zre cesto
skozi okno na travnik, kateri je svoje dni prodajal
tako drago za šolo, kateri kosi sedaj drug
gospodar. Dobovčani so že opazili in sodijo
po svoje. Ti pravijo: „Žal mu je po lepem
travniku“, oni pa menijo, da še ni čisto zdrave
pameti, ker strmi tako mrtvo in dolgo skozi okno.

Njegova Lenka je pa še vedno dekle. Saj
se je pa tudi težko možiti, ko pride dekle precej
v leta; poleg tega ženinov tudi nič kaj ne mikajo
polprodana posestva! Lenka dobro ve, kako
trda ji pojde za moža, zato pa nič več ne misli
na Resnikovega Štefana. Če je pred leti ni hotel,
ko je bilo še marsikaj drugače, s čim naj ga
privabi sedaj? No, pa Štefan je bil tudi preveč
negotov; kdo je pa vedel, kje je, če živi sploh
še na svetu. Prav nič bi je zato ne bila raztogotila
govorica, ki je jela krožiti zadnji čas po
Dobovcu, da jo vzame neki vdovec tam pri
Loki. Gotovega sicer še ni nihče vedel, toda
tako je pripovedovala Maruša Klepetčeva in ta
je najbrž sama kaj pomagala pri tem poskusu,
zato ni, da bi človek kar naprej vse ovrgel.
Pametneje je nekoliko počakati, da se zvé kaj
zanesljivejšega.

Pa so Dobovčani malo krotili svojo radovednost
in v plačilo začuli prihodnjo nedeljo
z leče, da jemlje Jurij Naposlednik, vdovec, star
sedeminštirideset let, Lenko Tiščinovo.

„Mlad ni — ta Lenkin ženin“, dejala je
ženica ženici od maše gredé.

„Ni, ni — no, veš, pa je še močen in trden
človek. Oni dan sem ga videla, ko so bili na
ogledih“, razlagala ji je le-ta.

„Pa ima kaj prida blaga, ali pa vsaj pod
palcem?“

„Ima — kaj ima? Kopo otrók! Beži, beži,
če bi kaj imel, pač ne bi bil hodil po Lenko!“

„No, saj je vajena streči, naj se ukvarja z
otroki.“

„Stregla jim bo, seveda, toda ne plačujejo
nič taki gostje.“

„I, glej jo no, ali bo on sem prišel, ali bo
šla ona za njim?“

„Pa še vprašaš?! Od doma ne more, razven
če bi se še Tiščin oženil.“

„Sevé, sevé! — E, veš, kaj neumna je, ker
jemlje vdovca: précej prvi dan bo polna hiša
otrók.“

„Če pa drugega ne dobi! Ali bo vedno tako?“

„Res, tako pa tudi ne more. Tam-le so, pa
naj se, kakor se hočejo! Sedaj moram pa tukaj-le
k čevljarju.“

Pa sta se razšli olajšanih src.

Lenka se je vendar-le omožila in prav veselo
svatovanje so imeli pri Tiščinovih. Večerilo se
je že, svatje so bili najboljše volje, peli in plesali
so, kakor da so v malih nebesih. Tedaj pa je
privriskal po cesti v Dobovec Florijan Stopca,
vračajoč se od vojakov, iz vojske. Nekaj mladeničev
se je bilo vrnilo že prej, a o Resnikovem
Štefanu niso vedeli ničesar. Zato ni čuda,
da ga je kar na cesti ustavila Resnikovka ter
ga obsula s celo kopo vprašanj.

„Kaj ga še ni domov?“ zarekel bi se bil
kmalu Stopca, toda tisti hip se je prikazala na
pragu Metka in zaprla prišlecu besedo. Ponosno
si je popravil čepico, stopil še bolj po koncu
in jel praviti resnico in laž, kakor mu je bolj
kazalo.

„V Ljubljani“, tako je besedičil, „videl sem
ga večkrat. Kasneje so nas pa potaknili, kjer
so nas potrebovali. Pa tega se tudi še spominjam,
da sva stala nekega dne oba v bitki zoper Laha.
Ej, tisti dan je bil strašen! Mi smo bili dolgo
časa na nekem hribčku in smo streljali na sovražnika.
Potem nam je pa streljivo pošlo in
udrli smo jo na nasprotnika z golimi meči.
Koliko jih je tam obležalo! Onegavi tam-le iz
Hrastja, pa še več drugih znancev je bilo takrat
ubitih. Štefan je bil, kakor se mi dozdeva, tudi

pri tistem oddelku, kakor onegavi iz Hrastja.
Potolkli so ga, potolkli, kakor druge. Kaj mislite,
da v vojski kaj pazijo na človeka? Nič, prav
nič, kakor pri nas na muhe!“

Resnikovka je zajokala, Metka zaplakala,
Florijan Stopca pa si je mislil: „Če je res tam
umrl, naj, meni ne bo več na poti. Če pa ni,
zato tudi ni nič slabejše, Metka si ga bo pa
le iz glave izbila.“ Potem pa je vnovič zavriskal
in jo mahnil proti Tiščinu.

Veseli glasovi so se razlegali od krčme sem,
pri Resniku pa se je čul v vsakem kotu jok.
Celo Resniku so se porosila lica, ženske pa so
bile kar neutolažljive.

„Sedaj naj se veseli Tiščin—“ viknil je
bolestno župan. Ženske pa so zajokale glasneje.

A ni se vzradostil Tiščin novice, katero je
prodajal Stopca kot čisto gotovo in dognano.

„Tako hudo pa nisem mislil“, kesal se je
Tiščin. Že prej ni bil take volje, kakor se spodobi
očetu v dan hčerine poroke, zakaj rajanje
in veselje svatov ga je bolj žalostilo, kakor veselilo.
Piti ni smel, govoriti se mu ni ljubilo,
malo se mu je težko zdelo, da bo odslej za
„starega“, in sedaj še očitajoča vest, da je kriv
prezgodnje smrti županovega sina!

„Bog me je udaril“, govoril si je, „pa sem
tudi zaslužil.“ Popustil je veselo družbo, šel v
samotno sobico, ki mu je bila od tega dne
odločena za kot, sedel na stol ob postelji, naslonil
glavo na blazino in jel misliti ter se kesati.
A storjenega ni mogel predrugačiti, in to
ga je peklo, jako peklo.

Prišel je dan vseh svetih in dan vernih duš.
Žalostni so ti dnevi, ko se spominjamo ob okrašenih
grobeh dragih svojih rajnikov. Vendar
nekako tolažilo navdaja človeka, molečega na
pokopališču, saj si misli: tu počivajo pokojnikovi
telesni ostanki, duša pa je pri Bogu. Resnikovi
niso imeli niti te tolažbe.

„Da bi bil pokopan vsaj doma, da bi mu
le mogla grob prenoviti, pa bi bila srečna, če
ga je že Bog k sebi vzel“, tarnala je Resnikovka
ter bridko jokala oba dni doma, v cerkvi
in na pokopališču. Drugi bi jo bili radi tolažili,
a godilo se jim ni nič bolje. Šele pozneje so
se nekoliko pomirili; vendar vsak večer je še
imela Resnikovka solzne oči, ko so po rožnem
vencu molili za rajnega Štefana.

Nič manj kakor materi ni bilo Metki hudo
po Štefanu. Že izdavna so jo popraševali, če bi
hotela tega ali onega, pa je vse odbila, rekši,
da je še premlada in se ji še nič ne mudi. A
takrat se je še vedno nadejala, da pride nekega
dne Štefan. Sedaj ji je pa splaval ta up po vodi,
na možitev pa le ni mislila. „Saj lahko tako
ostanem, kje pa dobim takega, kot bi bil Štefan“,
govorila je sama sebi ter odrekla vsem snubačem.
Tudi Florijan Stopca je ižkušal nekaterikrat,
da bi govoril z Metko, pa se ni menila
zanj; kar na kratko ga je odpravila.

Veseli so božični prazniki, če je človek sam
vesel; žalostnega srca pa tudi vse božično veselje
ne more popolnoma razvedriti. Tiho so
sedeli Štefanji dan Resnikovi v topli sobi. Vsem
je bilo na jeziku: „Naj bi bil danes Štefan
doma!“ toda dejal tega ni nobeden, ker je vedel,
da bi vsi jokali.

Ko so vsi tako premišljevali in žalovali, začujejo
se iz veže krepki koraki; nekdo je otresal
raz čevlje sneg, potem pa naglo odprl vrata.
Bil je — Štefan, živi in zdravi Resnikov Štefan.

„Jezus, Marija, Štefan!“ — „Štefan!“ izrekla
so vsa usta hkrati, a ganil se ni nihče,
tako so bili osupli.

„Bog vam daj dober dan, vezovat sem se
prišel domov, saj se že dolgo nisem!“ pozdravil
je Štefan veselo ter molel roko v pozdrav.
Molče so mu stiskali roko ter jokali solze
čistega veselja.

„Oh, kaj si res ti, Štefan?“ méla si je mati
od solzá kalne oči. „Torej nisi padel v bitki?
Bogu bodi hvala in šmarnogorski Materi Božji!
Précej jutri naročim svečo in takoj jo ponesem
na Šmarno goro, dasi je sneg. Hvala Bogu!“

Kdo bi dopovedal, kaj so čutili tedaj srečni
oče, mati, sestra, ljubljena in ljubeča deva? Zadostuj,
če se je pripetilo materi županji, kar se
ji ni še nikoli! Pozabila je postreči sinu z vinom
in slanino. Kar gledala ga je in gledala, kakor
bi se bala, da ga zopet ne izgubi.

Ko so se nekoliko pomirili, pričel je Štefan
pripovedovati svoje dogodke.

„Danes sem prišel iz Ljubljane peš“, pravil je
vesel, „prej sem se pa vozil vso noč od Trsta.“

„Pač si lačen in truden!“ planila je Resnikovka
kvišku ter pohitela po jed in pijačo. „Pa
se človek ne domisli! Précej ti prinesem, précej.“

„Le jej najprej, da se okrepčaš, boš že potlej
pripovedoval“, prigovarjala je Štefanu mati ter v
jednomer zrla vanj. Kar samo se ji je smejalo,
ko je videla, da sinu dobro tekne jed in pijača.
Potem pa so se menili še čez polnoč. Štefan
je dopovedoval počasi, ker so ga vedno kaj popraševali,
da so ga Lahi nekoliko ranjenega ujeli
in odvedli daleč na Laško, od tam pa prav na
francosko mejo. Šele sedaj so zamenjali vse
ujetnike ter ga pustili v domovino. Domači pa
so mu razlagali dobovške novosti, katerih se
tudi nekaj nabere, če koga ni tri leta doma.

„Seveda, seveda, naša pisma te niso mogla
dobiti: ali kako da tvoja niso prišla k nam?“
pozvedovala je Resnikovka, ki se kar ni naslišala
sinovega pripovedovanja.

„Meni se zdi, da so Lahi tako nezaupljivi,
da ne puste čez mejo najnedolžnejšega lista.

Morda so se pa na pošti kje izgubili; ker jim
naši kraji niso znani, pa so zavrgli list, ne vedoč,
kam ž njim.“

„Mi smo pa Stopci tako verjeli!“ začela je
zopet mati.

„I, glej jo“, zavrnil jo je mož, „on je tako
mislil.“

„Oh, da si le doma, da si le doma!“ govorila
je Resnikovka zadovoljna in vsa srečna.
Dasi so šli pozno k počitku, vendar niso
pozaspali. Kako neki, ko je imel vsak toliko
mislij! Štefan je bil truden, a bil je zopet pod
domačim krovom, videl je zopet po dolgi ločitvi
svojce, videl Metko, na katero je tolikrat
mislil v ptujini. Ta večer se sicer nista mogla
pomeniti nič posebnega, a bral ji je z obraza
in očij, da mu je še vedno zvesta, da ga je
težko pričakovala. Metki pa se je zopet odprlo
novo življenje, polno upov in veselja. Kdaj ji
je že obljubila Resnikovka, da bo lahko Štefanova
žena! Kako lahko je pozabila vse dolge,
dolge žalostne dneve, kar jih je prebila po Štefanovem
odhodu! Saj jo je svetega Štefana dan
tako obilno poplačal!

A ne le domačim Resnikovim so napočili
ob Štefanovi vrnitvi veseli dnevi, tudi beračica
Maruša Klepetčeva se je večkrat pohvalila, kako
dobra je mati županja.

„Take gospodinje pa ni, nikjer je ni take“,
raznašala je nje slavo po svetu in po stari svoji
navadi še druge zanimivosti razkladala: „Novo
gospodinjo bodo dobili pri Resnikovih. Nič ji
ne rečem, toda taka ne bo, kakor je sedanja.
Ti dekle ti, da je tako srečno!“ Potem pa je
povedala, zakaj ljudje so jo radi izpraševali, da
je že vse narejeno, da bo še ta predpust vzel
Štefan Betežnikovo Metko.

„Malo težko je staremu Resniku“, pomežikovala
je skrivnostno. „Toda kaj hoče: Bolje
je, da je Štefan še živ, čeprav bode prišlo k
hiši samo kakih pet sto namestu dveh tisoč.“

„Pa bo dobra gospodinja, to je tudi nekaj“,
pripomnil je kdo.

„Dobra, dobra“, pritrjevala je Maruša, dasi
je včasih sami Resnikovki grajala Metko. Toda
časi so se bili izpremenili. Takrat ji je Tiščinova
Lenka plačevala, da je tako govorila, a
sedaj bi ji škodovalo, če bi zvedela mati županja,
da opravlja njeno „mlado“. A beračici
— tako je sodila Maruša — mora biti prva
skrb, da se prikupi gospodinjam, zlasti radodarnim.
In po tem se je ravnala. Drugače bi
se pa tudi ne preživila lahko. Saj je lezla od
dné do dné bolj v dve gubi; kje so bila že
tista njena leta, ko je bila še mlada! Delala
nikoli ni rada, sedaj bi tudi skoro ne mogla,
zato je rabila gibčni jeziček, kakor je vedela
in znala. I, vsak po svoje!

Zadnjo predpustno nedeljo sta bila pa Štefan
in Metka res poročena. Ljudje so govorili, ti
tako, ti tako.

Zavidneži so grajali Metko in se norčevali.
Previdnejši pa so jih zavračali, češ, Resnik je
že pameten mož, dobro vé, kaj dela.

„Nič ne vé, saj še vedeti ne sme! Kaj ne
nosi ona hlač?“ ugovarjali so nekateri.

„On je gospodar, njo pa toliko posluša,
kolikor je prav. Če sta mož in žena zložna,
pa še nikoli ni bilo napačno, ali ne?“

„Tisto je že dobro. No, pa naj se pes obesi!
Imetje je Resnikovo: Če vse na cesto zmeče,
nam ni nič mari.“

„Za sedaj se nič ne vé! Če se bodeta čez
nekaj let stara dva pohvalila, in če bodeta mlada
zadovoljna, potem so že dobro zadeli. Jaz menim,
da bo tako.“

„Za sedaj se še nič ne vé! Le to govorimo,
ta je še najpametnejša. Nič, nič, za sedaj se še
nič ne vé!“

* * *

Kdor je prišel več let kasneje v Dobovec,
prepričal se je lahko na svoje oči, kako srečno
so živeli pri Resnikovih. Štefan je bil za očetom
izvoljen za župana ter je tudi modro županil,
ker je slušal izkušenega očeta. Tudi na polju
je še vse vodil stari Resnik, dasi bi mu ne bilo
treba nikoli prijeti za nobeno delo. Pa dela je
bil vajen, kar je živel, in ni mu dalo, da bi
brezposelno posedal. Stara Resnikovka je bila
pa tudi zadovoljna, saj je imela dovolj časa za
pomenke z Marušo Klepetčevo.

Štefanu še nikoli ni bilo žal, ker ni bil v
vojski ubit, Metka je pa tudi bila še vedno tako
vesela, kakor tedaj, ko se je vrnil Štefan. Samo
neko jesen ji je bilo hudo, ker so ji zagrebli
ljubljenega očeta. Pa zato ji je Bog dal krepkega
sinčka, da ji nadomesti bridko izgubo.

Pri Tiščinu je bilo pa noč in dan vpitje.
Popoldne so kričali pivci, dopoldne otroci, sicer
pa „stari“ in mlada dva. Rinili so pa le, in
nekateri so sodili, da je „mladi“ umnejši gospodar,
kakor je bil „stari“.

Florijan Stopca pa je izginil iz Dobovca še
pred Metkino možitvijo.

„Dolgo, še predolgo sem mislil na to prevzetnost
prevzetno; naj jo ima, kdor hoče“,
tako se je udal in šel po svetu.

„Ta bo še visel, če še ni“, menil je nekoč
stari Kokošar, ko je bila ravno govorica o napadu
na Resnika.

Vsi nekdanji berači, katerih so se ljudje
bali, poizgubili so se polagoma. Nekaj jih je
Bog k sebi poklical, druge pa je ugnal Pajek.
Novejši so pohlevnejši. Nekaj lastnosti so pa
vendar-le podedovali po svojih prednikih, zakaj
svet se predrugačuje počasi, počasi.