I. Pepita.

Bilo je v poletnem času, ko sem v nekem mesteci na slovenskem
Štajerskem sedel v kočijo, ki me je čakala pred gostilno,
da me popelje do pol ure oddaljene železniške postaje. Že
se mislim odpeljati, ko stopi gostilničar k vozu in me prosi, naj bi se
smela peljati z menoj gospa, katera bi sicer zamudila vlak, ker ji
ne more dobiti druzega voza.

„Zakaj ne? Prostora je dovolj, toda le brž, da pridemo še o
pravem času.“

„Takoj, takoj!“ odgovorí gostilničar in biti v hišo, odkoder se
kmalu vrne s kovčegom, za njim pa gospa, ki sede na prostor poleg
mene.

„Zdaj le hitro dalje!“ kličem kočijažu.

„Ne bojte se, gospod doktor,“ tolaži krčmar. „Časa je še 40 minut,
v 30 minutah pa ste na kolodvoru. Moj voz še nikdar ni zamudil vlaka.
Po moji uri je zdaj ravno ... “
Koliko, nisem mogel več slišati, ker so konjiči že dirjali po cesti,
ki je vodila iz mesta po ravnem polji do železnice, katera tam doli
za senčnim logom na visokem nasipn prekorači močvirnato dolinico.
Zdaj še le sem se ozrl po spremljevalki svoji in zapažil, da jo
šili smeh okoli ustnic, ko se obrne proti meni in se mi zahvaljuje za
prijaznost, nji izkazano. Bila je videti kakih trideset let stara, rednega,
čednega obličja, s katerega me je gledalo dvoje jasnih očij, kakor bi
se čudile, čes, ali me ne poznaš več, ali ka-li? Bil sem malo v
zadregi, iz katere me kmalu reši zgovorna gospá z vprašanjem:

„Ali se me več ne spominjate, gospod doktor?“

„Zares, tako znana se mi zdite, pa ne vem ... “

„Ne veste?“ seže mi šaljivo v besedo. „Poglejte me vendar natančneje.
Ali sem se že tako postarala? Res, da je minulo kakih dvanajst
let ali še več, ko sva bila skupaj v vinogradu Vašega prijatelja Čukiča. Skromna družbica nas je šla iz mesta in tačas se je jeden gospodov
posebno bavil z malo osebico mojo. Dejal mi je, da sem krasna Pepita,
ljubezniva Pepita ... “

„Pepita!“ vskliknem in v spomin mi stopijo davno pretekli dnevi,
zelena oaza v dolgočasni puščavi političnih zmešnjav in bojev. In zdaj, ko v

lice pogledam spremljevalki svoji, ki se mi veselo nasmehne, čudim
se sam, da je nisem precej spoznal.

„Ne zamerim Vam, da ste tako pozabljivi, in kaj ne, postarala
sem se, pa kako bi se ne? Ko bi Vi vedeli, kaj sem vse prebila ta
čas! Pa morebiti ste kaj čuli?“

„Prav ničesar. Odkar sem zapustil ta kraj, nisem povpraševal,
niti pozvedel, kaj se je godilo tu.“

„Veste, da ste vi politikarji najpustejši ljudje na svetu!“

„Ne oporekam.“

„Dobro se spominjam, kako sem se jezila tisti dan, ko smo prišli
tako veseli do Čukiča, sedli pred kletjo, postreženi z jedjo in s tistim
sladkim vinom ... “

„1834nik iz samih cibeb,“ dostavljam in zdi se mi, da še čutim
na jeziku nepreseženo milobo in sladko gladkost tiste zlate kapljice.

„Da, da, sladko je bilo, kakor cibebe. In potem ste gospodje začeli
prepevati in tudi me smo pomagale. Zdajci pa začnete govoriti o volitvah.
Kaj vem, koga ste imeli voliti, in vsa zabava je bila pri kraji.
Ta nesrečna politika! In ko smo se vrnili v mesto, morala sem Vam
obljubiti, da bom v čitalnici pomagala pri neki gledališki predstavi. Vi
pa ste mi obetali poslati neke slovenske pesmi, katerih nikdar nisem
prejela. Taki ste, tačas ves v ognji, toda danes me še spoznali niste. Oj,
vi politikarji!“

„Le hudujte se, gospodična!“

„Gospodična? Kaj še! Poglejte ta prstan. Omožena sem, omožena,
pa bolje, da bi ne bila,“ reče in težko vzdihne.
Radoveden jo pogledam.

„Povejte mi,“ nadaljuje, „ali sem bila res (saj ste me poznali
in slišali o meni), tako hudobna ali razposajena, da sem morala toliko
trpeti v mladih letih življenja svojega?“

„Kaj hočete? Trpini smo vsi, ali ravno Vaš spol ima tako srečno
naravo, da kmalu pozabite, kar se vam pripeti hudega.“

„Kako bi pozabila, kar me še vedno tišči. Toda poslušajte in
potem recite, sem li zaslužila tako nesrečo in tako trpljenje.“
In Pepita je začela pripovedovati:

„Kmalu po tistem izletu, katerega sva se spominjala danes, prišla
je nova garnizija v naše mesto. Jeden oficirjev si je najel stanovanje
v naši hiši.“

„Bil je mlad baron, kaj ne?“ šalim se jaz; „Pogledal je Pepiti pregloboko
v temne oči, obetal zemljo in nebo in tako dalje.“

„Ni bil ne vec mlad, še menj pa baron, ampak doma tam nekje
na Dravskem polji in za petnajst let starejši od mene. Obetal je res
vse, kar je imel in ni imel, vendar jaz sem ostala trdna in moja prva in
poslednja beseda je bila: druge zveze jaz ne poznam, kakor zakonsko.
K temu pa, kakor veste, pri vojakih treba kavcije in ker niti on, niti
jaz nisva bila toliko premožna, sklenila sem pretrgati znanstvo, katero
bi le oškodovalo dobro moje ime.“

„Kdo bi si bil mislil, da znáte biti tako trdnosrčni.“

„Moj Jarnej pa, česar nisem pričakovala od njega, poišče si privatne službe in ko mu je bila zagotovljena, stopi pred mene in mi
naznani, da opusti vojaščino, ako hočem ž njim stopiti pred oltar. Njegova
poštenost in takšen dokaz ljubezni do mene, ganilo mi je srce in
rekla sem: da! Sicer se pa morebiti še spominjate rodbinskih mojih
razmer, zavoljo katerib sem morala vesela biti, da pridem od doma.“

„Torej je kvitiral Vaš Jarnej. To se res malokedaj pripeti. A Vi
niste ž njim tako ravnali, kakor tista mariborska gospodična, zarad
katere je tudi službo kvitiral neki oficir, potem pa, ko se ji je predstavil
v civilni obleki, ni ga hotela nič vec poznati, češ, da to ni tisti
mož, kateri je v oficirski uniformi zahajal k nji.“

„Slišala sem o ti smešni prigodbi in da je potem oče moral plačati
oficirju odškodnino. No, Jarnej moj mi ni ugajal zavoljo uniforme,
ampak ker sem se prepričala o njegovem poštenem mišljenji. Odpovedal
se je vojaštvu in po poroki sva se preselila v Gradec, kjer je sprva
stopil v privatno službo, leto pozneje pa bil imenovan blagaj nikom na
nekem javnem zavodu.“

„Dotle je šlo še vse po sreči?“

„Res po sreči. V tistem zavodu, pol ure od Gradca, imela sva
prosto stanovanje in toliko prihodkov, da sva dobro izhajala. In zdaj
se je začela dolga vrsta lepih dnij in niti sanjalo se mi ni tačas, da
bi moglo kedaj biti drugače. Minilo je tako osem let. Naš fant, bil je
jedini, dorastel je za šolo. Ker je bila pa v tistem kraji samo preprosta
kmetska šola, morala bi ali najeti privatnega učitelja, ali pa sina dati
v Gradec. Prvo ni kazalo; a ločiti se od njega ter ga izročiti tujim
ljudem, zdelo se mi je čisto nemogoče. Sklenila sem torej, da pojdem
sama s fantom v mesto in si tam najamem sobico. Mož moj s tem
ni bil zadovoljen. Vajen je bil na red in komoditeto v hiši, katere bi
potem moral pogrešati. A jaz se nisem udala in jeseni, ko so se začele
šole, preselila sem se v mesto. Nedavno poprej sem bila najela kuharico,
da možu ne bi trebalo hoditi v krčmo. Iz početka je šlo vse dobro.
Fant se je pridno učil, ob nedeljah pa sva se vozila domov ali je

Jarnej prišel naju obiskat. Prešla je zima in bližala se Velika noč,
katero sem upala prav veselo preživeti v rodbini. A zdajci je bilo
vsemu konec, strašen konec.“
In Pepita si zakrije oči, iz katerih so se udirale solze.

„Kaj pa se je pripetilo?“ vprašam ginen. „Ali je morebiti smrt — “

„Ne smrt,“ seže mi v besedo. „Oh, da bi bil umrl, predno je to
storil! Žalovala bi, pa spomin bi me tešil in sinu bi v mlado srce
vtisnila blestečo podobo prerano umrlega oéeta. A zdaj? Oskrunjeno
je njegovo ime in madež je tistemu, kdor je mora nositi.“

„Vaš mož je bil blagajnik, kakor ste mi pravili. Torej si lahko
mislim, da je storil, kar se dan danes mnogokrat pripetí.“

„Da bi le to bilo! A ravnal je vse huje; tako grdo, da ni vreden,
da ga še nosi zemlja.“
Žalost se ji je izpremenila v jezo in oči so se žarile od strastnega
srdu. Potem nadaljuje:

„Bilo je blizu poludne tistega nesrečnega dneva, katerega nikdar
ne bom pozabila. Pripravljala sem kosilo za sebe in za fanta,
ko potrka in naglo v sobo stopi pristav tistega zavoda, v katerem
je služboval moj mož. Veselo ga pozdravím, misleča, da mi ima kaj
poročati. Toda on se nemirno ozira po sobi in hlastno vpraša:

„Ali je Vaš soprog tukaj v mestu?“ Začudila sem se, a ničesar hudega slutila.
Odgovorila sem, da se vsaj ni oglasil pri meni. Ako je v mestu
po opravkih, gotovo príde však čas. Prístav zmaje z glavo: „Torej ni
tukaj prenočil?“ —

„Saj veste, da nikoli ni ostajal v mestu čez
noč,“ odgovorim. „Kaj pa se je zgodilo, za božjo voljo?“ — In pristav
mi ves razburjen pove, da se je včeraj popoludne odpeljal mož moj,
rekši, da pojde mene obiskat in da se bode vrnil šele zjutraj. Ker
ga pa danes vse dopoludne ni bilo in se zaradi tega ne more v blagajnico,
odposlal je ravnatelj pristava, da pozve, kje je blagajnik in zakaj
se ni vrnil. „Za gotovo sem pričakoval, da ga najdem pri Vas, in zdaj
res ne vem, kaj bi mislil.“

„Lehko si mislite, kako sem se splašila pri teh besedah. Gotovo se
mu je prigodila kaka nesreča, bila je moja prva misel. Brž se opravím
in hitim s prístavom k mestnemu redarstvu, vendar tam niso ničesar vedeli
o mojem moži. Morebiti pa se je že vrnil, in ker tudi prístav ni znal
druzega sveta, odpeljala sva se domov na zavod.“

„Tam je že težko čakal direktor závodu in ko je mene ugledal
poleg pristava, zavzel se je in z nama vred hitel v naše stanovanje,
katero pa je bilo zaprto.
„Kje li je kúharica?“ vprašam in pozvem,

da je tudi že od včeraj ni bilo videti. Meni se je od vsega tega kar
vrtelo po glavi. Vrata odpremo z velikim ključem in vstopimo. V vsem
stanovanji ni žive duše. Šifonerja, v katerih je bila moževa in moja
obleka, bila sta odprta in skoraj vsa prazna. Na mizi je ležal mali
ključ do blagajnice, katerega je pograbil vodja in hitel s prístavom v
blagajnično sobo. Jaz pa sem stala kakor okamnela sredi praznega
stanovanja. Strašna slutnja mi je pretresla živce. „Ne, ne, to ni mogoče!“
vskliknila sem glasno, da se utolažim. Tolikokrat sem si pozneje
predstavljala v duhu tiste grozne trenutke, da se jih še danes spominjam,
kakor bi jih bila ravno preživela. Pa mučna misel se ni dala
odpraviti. Zarila se mi je v možgane in me tirala po stanovanji, da bi
našla sled in rešitev meni nerazumljivega dogodka. Končno najdem na
pisalni mizi med papirji listek, na katerem berem:

„Ne povprašuj po
meni! Misii si, da sem mrtev!“ Torej ni mrtev. Pa zakaj je pobegnil? in
vnovič se me je lotila tista sumnja. Pogledam v kuhinjo in vidim, da
je tudi kuharica, kar je imela svojega, odnesla s seboj.“

„Povedati Vam moram, da sem par tednov poprej, predno sem se
preselila v mesto, najela novo kuharico; bila je Korošica in kakih petindvajset
let stara, ploščatega obraza z malo navzgor zavihanim nosom,
napetim vratom, majhna debeluša brez vsake lepote. Še danes ne umem,
da mora taka ženska ugajati možu, kateri ... “

„Dokazal je gotovo dober ukus, ko si je izbiral tovarišico za
življenje.“

„Da bi ga nikdar ne bila videla, tega potuhnenca, hinavca, lažnjivca!“
odvrne Pepita vsa srdita. „Vse bi mu odpustila, a da on mene
zavrže zaradi take potepenke, kadar na to mislim, vskipi mi kri od
jeze. Ko se mi je začelo tako strašno svitati — spominjala sem se,
da me je v poslednjem času, kadar sem ob nedeljah prišla obiskat moža,
ta ženska nekako srdito gledala in se proti meni nosila, kakor bi
bila ona gospodinja — ko sem vse to premišljevala, čutila sem prvikrat
v življenji, kaj je prava nesreča. Sedaj vstopi vodja in na njegovem
resnem obrazu sem poznala, da se tudi v blagajnici ni našlo vse
v redu. Vodja mi naznani, da v blagajnici pogreša več tisoč goldinarjev,
da bode to izneverjenje še danes ovadil sodišču, v pokritje škode pa da
mora vse, kar je v stanovanji, dati pod ključ. V tem trenutji si nisem
druzega želela, nego da bi se zemlja odprla in me požrla. Vsa obupana
se zgrudim na stol in začnem na glas jokati. Vodji se usmilira, skuša
me tolažiti in me po vabi, naj ostanem v njegovi družini, dokler se ne
razjasni vsa stvar.“

„Gotovo imate sorodnike,“ dejal je tolažilno, „ki
bodo podpirali Vas in Vašega sina.“

„Sina mojega! Kakor bodalo v srce me je zadela strašna skrb ne
zarad mene, ampak za nesrečnega otroka. Vsa zmedena bežim na dvorišče,
kjer je še čakal voznik, ki me je bil pripeljal s prístavom. „Le
brž nazaj v mesto!“ velim mu, ne da bi si vzela čaša posloviti se od
vodje, ki me je skušal umiriti s tolažilnimi besedami.“

„V stanovanji svojem najdem sinčka, kateri ves objokan ni vedel,
kam sem izginila. Ko me je zagledal, zavriskal je od veselja in mi je
hitel v naročaj. Strastno sem ga pritisnila k sebi:
„Zdaj sva sama na
svetu!“ Začuden me pogleda in vpraša:

„Kaj pa delajo ata? Ali mi
ničesar niso poslali?“ — Oh, to so Vam bili strašni trenutki! Kaj naj
odgovorim? Divja zver skrbi za svoje mladiče in on, ki je pred Bogom
in svetom storil sveto prisego, zavrgel je ženo in sina. Ljubezen, katero
nama je kazal, bila je le hinavščina in zdaj se poteplje z razuzdano
vlačugo. Ali naj to povém sinú in vlijem strup v čisto otroško dušo?
Ne! Naj živi, dokler mu se od druge straní kedaj ne odgrne žalostná
resnica, v njegovem spominu neomadeževana podoba očetova. Vse
svoje moči zberem:

„Nikdar več ne bodeš videl očeta. Bog ga je
poklical k sebi!“ Ubogi otrok me iz početka ni razumel, pa ko mu
povém, da so umrli oče in da so že pokopani, zgrudil se je zraven
mene na tla in ihtel:

„Saj ni res! Ko bi bili tako hudo zboleli, poslali
bi po naju. Ni res! Ne!“ — Pa kaj Vam vse to popisujem. Kdor sam
ni doživel také múke, ta ne vé, kaj je trpljenje.“

„Nastopila je noč. Otrok je zaspal, pa jaz — obupana sem sedela
poleg posteljice in bolj črna, kakor noč se mi je zdela prihodnjost. Kako
in s čim bodem preživíla sebe in otroka? Kar sem še imela od poslednje
mesečne plače, to je bilo vse premoženje moje. Od sorodnikov, kakor sami
veste, nisem imela pričakovati nobene podpore. V šivanji sem bila dobro
izurjena, pa koliko si zaslúži najboljša šivilja? Toliko, da ravno od
lakote ne pogine. Taká usoda je čakala mene, ki sem bila dozdaj vajena
če ne razkošnega, pa vsaj dovolj dobrega in breskrbnega življenja.
Strašne misii so mi rojile po glavi. Skozi odprto okno sem slišala od
daleč šumljanje bližnje Múre. Kolikokrat me je poprej zibalo v sladko
spanje, tisto noč pa se mi je zdelo tako vabljivo, da me je s silo potegovalo
iz sobe, pogrezniti se v mrzlih valovih in konec bi bil vseh
nadlog. Tiho vstanem, da bi odšla. Toda otrok nemirno spajavoč kliče
poluglasno:

„Mama, kje ste?“ Zgrabi me za roko in jo drži krčevito.
Otroški glas me je pretresel, ustrašila sem se sama pred seboj, pokleknila poleg posteljice in molila. Rahlo sem polj ubila ubogo siroto in moje
solze so rosile moje in njegovo lice.“ -

„In tudi ta noč je minila in nisem ni umrla ni zblaznela od žalosti in skrbi.“

„Z novim dnevom se je začelo za mene novo življenje, doba neumornega dela in neprestanega boja z uboštvom. Sreča, da sem bila trdnega zdravja in spretna v ročnih delih. In hvaležno móram priznati, da sem našla toplo sočutje in podporo zlasti v prvem času, ko sem
je najbolj potrebovala.“

„Kaj pa z Vašim môžem?“ vprašam. „Ali še živí?“

„Prvé dni se mi je večkrat vsiljevala misel, da se bo spet vrnil in
da le kakšna slučajna nesreča ga je spravila v zadrege, iz katere pa se
bo že rešil. A tretji dan mi pride naznanjat policijski komisár, da je
policija v Trstu zgrabila mojega moža, ko se je mislil ukrcati na ladjo,
namenjeno v Ameriko. Z njim je bila tista ženská. Denarja so le malo
našli pri njem. Bil je potem nekaj čaša v záporu v Trstu, potlej so ga
spravili v Gradec, kjer je bil obsojen na dve leti ječe.“

„In Vi ga niste videli niti poiskali, dokler je bil v záporu?“

„Kaj vendar mislite o meni! Človeka, ki je razbil vso srečo
mojega življenja in sinú svojemu zapustil omadeževano ime, da bi ga
šla jaz obiskat? Za mene je bil mrtev in veselá bi bila slišati, da ga
ni več med živimi. Ko je prebil kazen svojo, znal si je spet dobiti službo
v neki pisarni in — kadar se tega spominjam, vskipi mi kri od jeze.“

„Vzel je k sebi tisto Korošico, kaj ne?“

„Tega ne. Ona ženská je izginila; kam, mi ni znano. Vendar da
spoznáte nesramno predrznost tega človeka, čujte, česa se je lotil. Dopisovati
mi začne in me prositi, naj bi vse pozabila in se spet ž njim
združila. Gnusno mi je bilo čitati hinavsko njegovo hlinjenje in metala
sem pisma v ogenj. Nekega dneva pa, ko sem sama bila doma, odpró
se vráta in vstopi on sam. Ježa me je tako premagala, da prví
trenutek nisem mogla izpregovoriti besede. On se vrže na kolena
pred mene, skúša poprijeti me za roko in začne se jokati.“

„Odpusti mi! Najnesrečnejši človek sem na svetu. Bog vé, kaj me je tačas zmotilo.
Pamet se mi je zmešala. Dovolj sem trpel. Odpusti mi zavolj
najinega siná!“ Jaz planem kvišku, sunem ga od sebe in tresoča se
od erdú mu pokažem vráta:

„Ne oskrunjaj imena mojega siná s svojim
strupenim jezikom. Poberi se odtod, da te nikdar več ne zagledam,
hinavec grdi! Kakor jaz, tako te zaničuj ves svet.“
Ker se ne gane, odprem vráta, in ves pobit odide.

„Práv ste storili, pa vendar mi je pravá uganjka, kako je mogel
tako slep biti Vaš mož, da si je uničil vso eksistencijo svojo. To res
ne káže zdravé pameti.“

„Tudi meni se je dostikrat zdelo, da se to ni moglo zgoditi
naravnim potom, ampak da je tista ženská mu to napravila, Bog vé s čim.“

„V srednjem veku bi jo bili sežgali kakor copernico.“

„Oj, také ženské bi tudi zdaj zaslúžilé, da bi se sežigale na grmadi,“
meni gospá Pepita; „in ž njimi taki možje.“ —
V tem, ko je Pepita pripovedovala o svoji nesreči in svojem trpljenji, pomikal se je voz jednakomerno dalje in že se je prikázala za
drevjem skrilnata streba kolodvorskega poslopja.

„Kam ste zdaj namenjeni?“ vprašam, ko izstopiva na kolodvoru.

„Uganite! Pa saj ne boste! V Ameriko!“

„Pa ne naravnost,“ odvrnem in se smejem.

„Vi mislite, da se šalim. Danes res še ne pôjdem. Ali pripravíjeno
imam vse in v malo tednih bodem plávala po morji v novi svet. Tam
imam prijateljico, ki me vábi, da pridem in mi je preskrbela že dobro
službo v velikánski fabriki za perilo. Siná vzamem s seboj. V Evropi
pustiva staro svoje ime, vse žalostne spomine in začneva na novo živeti
v Ameriki. Jaz že težko pričakujem dneva, da odidem. Kadar se bode
Vam Evropa tako zamerila, kakor meni, pridite za menoj!“

„Zameri se življenje človeku tu in tam, a mirú in zadovoljnosti ne
najdemo ni v starem, ni v novem svetu. Za Evropo pa vsaj znám, pri
čem sem, amerikanskih na pol Indijancev bi se moral še le privaditi, za
kar sem prestar. Srečno potujte!“
Ločila sva se in se peljala však na svojo strán, jaz proti Ljubljani,
Pepita v Gradec. Ali je šla, in kedaj je šla preko morja, ne vém.

II. Petega septembra bo počilo.

Tam, kjer se Sotla dolgočasno vije po dolinici, kakor v globoke
misii vtopljena, zakaj politično loči dva národa, ki sta upravo
le jeden národ, stoji ob česti pod gričem nekaj čednejših hiš,
nego so v tistem kraji navadne po kmetih. In ta kopica hiš s cerkvijo
v sredi ima naslov „trg“, dasi je manjša, nego marsikaka vas.
Čujte, kaj se je l. 1882. smešnega prigodilo v tem trgu. Prigodilo
se je nekaj komičnega brez vse tragike, kar se le malokedaj pripetí
v našem življenji, nasičenem od poroda pa do groba z zmotami, trpljenjem
in nevspešnim delom.

Lansko jesen me je peljala pot skozi trg in ker se je že mračilo,
sklenil sem se tam ustaviti ter obiskati župnika, s katerim sva
bila znana že iz prejšnjih let. Povabi me, naj prenočim pri njem, kar
sem tudi rad storil. Dokler se je pripravljala večerja, donese župnik
kupico vina in pogovarjati sva so začela, razume se, o naših narodnih
težnjah in o bridki sedanjosti ter se tolažila s srečnejšo prihodnostjo.
Ko gledam skozi okno doli po trgu, vidim pred hišo, v kateri je bila
žandarmerijska postaja, stati dva žandarja, s katerima se je živahno
pogovarjal gospod, večkrat kažoč proti farovžu.

„Naš župan!“ reče smehljaje se župnik. „Gotovo Vas je videl pri
meni vstopiti in zdaj mu ne dá miru, dokler ne pozve kdo ste, kaj
tukaj delate in zlasti, kaj imate pri meni opraviti.“

„Mož vendar ne misli, da sem nevaren javni varnosti?“

„Tega ne, pa javnemu miru. Kajti kdor občuje z menoj, ta je
národen in kdor je národen, ta po mnenji našega župana kalí mir.
No, glejte, jeden žandarjev že gre v krčmo, kjer ste pustili voznika,
drugi pa stopa gori po trgu in gleda na našo hišo.“

„Pod takim strogim varstvom bodeva vsaj mimo spala,“ rečem
jaz in odprem okno, mimo katerega je ravno korakal strážnik javnega
miru in oči svoje zvedavo obracal náme.

Ko se obrnem od okna, vidim župnika iskati po pisalni mizi in
ko nájde neko pisanje, začne se glasno smijáti, ter mi je pomoli.
Razgrnem je in vidim, da je úkaz okraj nega glavarstva do župnika,
naj ob ti in ti uri ostane domá, ker bode zaslišan o neki stvari.

„In kakšna stvar je bila to?“ vprašam.

„Ravno to Vam hočem povédati, ker sem se zagledavši žandarje
in župana, spominjal tiste smešne prigodbice, da spoznáte, kaj se
časih izvije iz najbolj nedolžne besede. Človek bi se res moral vselej
ravnati po svetopisemskih besedah: Da! Da! ali Ne! Ne! — Vse drugo
je odveč.“
Sédeva k mizi. In ko sva se okrepčala z jedjo in s požirkom vina,
začne župnik pripovedovati:

„Predlanskegaa prvé dni meseca avgusta sem bil poklican k tukajšnjemu
trgovcu Labiču, čegar mati, že dolgo bolehna, se je želela
spovedati. Ko opravim spoved in obhájilo, odidem. Labič me spremi
do vrat, kjer sva se malo časa pogovarjala o raznih stvareh. Tam na
pragu stoječ sem izustil, kakor sem pozneje zvédel in se res spominjal,
usodepolne besede, ki so toliko preglavice delale našemu županu in
gospodu okrajnemu glavarju. Še tisti dan sem videl ravno iz tega okna,
odkodar se pregleda ves trg, ko sem po obedu slučajno stal pri oknu,
da je Labič prišel z županom vred iz hiše svoje in da sta šla potem
skupaj k doktorju, politiškemu svojemu somišljeniku, kjer sta se mudila
delj časa. Čemu spet stika glave ta trojica, mislim si. Volitve ni
blizu in konkordát je tudi že zdavnaj odpravljen. Čez nekaj časa se
prikáže župan in gre naravnost v žandarmerijsko postajo. Sodil sem
tedaj, da se je morala zgoditi kaka tatvina, ali kak drug zločin, zarad
katerega je trebalo županu dogovora z žandármerijo. Pozabil sem vso
stvar, a malo dnij pozneje sem opazoval, da me ljudje gledajo nekako
sumnjivo, da se me izogibajo, kakor nevarnega človeka; ona trojica pa,
kadar sem srečal jednega ali druzega, kázala mi je tisti obraz, raz katerega
se bere:

„Zdaj smo te ujeli! Dolgo si nas jezil, a zdaj te imamo
v zanjkah.“

„Začel sem premišljevati, kaj to pomeni, a vest moja mi ni očitala
ničesar. Najbolj čudno pa se mi je zdelo, da sem bil od tistega
časa pod posebnim nadzorstvom žandarmerije, katera je pazila, kdo
zahaja k mení, zlasti ako je prišel kak tujec in katera je tudi zasledovala,
kam jaz hodim, posebno če sem, kar pa se je malokdaj zgodilo,
šel na hrvaško strán k tému ali onému tovarišev svojih.“

„Tačas so se, kakor se gotovo spominjate, na Hrvaškem posebno
v Zagorji, kmetje uprli proti gosposki in vsak dan je bilo slišati ob

izgredih na raznih krajih. Zlasti so napadali židove, ki res neusmiljeno
deró ljudstvo na Hrvaškem. Na štajerskí stráni so se mnogi začeli bati,
da ne bi uporne čete prodrle preko meje. Zato se nisem čudil, ko sem
prvé dni septembra videl prihajati mnogo žandarjev od drugih postaj,
ki so strážili v okolici in po meji. Ob jédnem pa dobim od našega
okrajnega glavarja tisti úkaz, katerega sem Vam bil poprej pokazal.
Kaj neki hoče od mene, premišljujeva. Drugi dan se pripelje in vstopi
pri meni ob določeni uri sam okraj ni glavar. Mož navadno jako priljuden,
káže mi tako resen obraz, da sem bil ves osupnen. Ko sédeva,
položi na mizo akte, katere je imel v rokah, razgrne polo
belega papirja, na kateri sem videl vrhu glave zapisano: „Protokoli“
ter me jame izpraševati.

„Prišel sem v uradnih stvareh v silno imenitni stvari in pozivijem
Vas, odgovarjati mi odkrito in resnično.“

„Gospod glavar! Poznáte me, da nisem nikdar ničesar skrival,
ampak vselej govoril resnico,“ odvrnem mu mirno, a odločno.

„Dobro, pa danes gre za stvar, katera se v prvi vrsti dotika Vas.
Želim, da se do dobrega opravičite, kajti bilo bi mi práv neprijetno,
ko bi se moralo uradno ali celo sodno postopati proti Vam, neprijetno
že zavoljo stanu, kateremu pripadáte. Odgovorite mi tedaj na sledeča
vprašanja:“
Glavar pomoci pero v črnilo. —

„Ali niste pred štirimi tedni
obhajali matere trgovca Labiča?“

„Obhajal!“ odgovorim.

„Ko ste se poslovili, obrnili ste se na pragu še h g. Labiču, ki
Vas je spremljal do vrat in izustili ste te-le besede:“

„Petega septembra bo počilo, škoda da mene ne bo zraven! In potem
ste odšli.“
Jaz debelo pogledam glavarja, ki je srpo v me upiral oči svoje.
Še sanjalo se mi ni v tistem hipu, da bi bil jaz kedaj to govoril. Ko
molčim, ponavlja glavar naglašujoč vsako besedo:

„Petega septembra bo počilo — ali tajite? Tedaj Vam
povém, da je g. Labič pripravljen však čas priseči, da ste mu Vi to
rekli, še na pragu stoječ in sicer tako nekako, kakor bi ga hoteli svariti.“
Napenjal sem svoje možgane, pa izginilo mi je bilo popolnoma iz
spomina, o čem sva se tačas menila z Labičem. Glavarju to povém, a
on neverjetno zmaje z glavo.

„Vi tedaj tajite? Potem bo treba konfrontacije.“

„Ne tajim, pa tudi ne pritrjujem. Sicer pa res ne razumem, kaj
bi pomenile one besede, ko bi jih bil tudi res izgovoril?“

„Vi ne umejete? Ali nečete umeti? Alikaj-li? Dozdaj sem mislil,
da sami niste bili zapleteni, pa Vaša tajitev mi je v dokaz, da Vam
je znano, kar se kuje tóstran in ónostran Sotle.“

„Meni znano? Kaj neki? Čim dalje, tem menj Vas umem, gospod
glavar!“

„Torej Vi ne veste, kaj se godi ónostran meje na Hrvaškem?
Vi ne veste o kmetski ustaji, in kako razdivjano ljudstvo požiga in
mori?“ vpraša glavar in me gleda skozi naóčnike kakor sodnik inkvizita.

„Kako bi ne vedel, ko nam však dan dohajajo vesti o tamošnjih
izgredih, o napadih na židove in njihovo blagó, toda o pobijanji ali
umorih nisem slišal. Pa kaj imam jaz opraviti s temi izgredi?“ vprašam nejevoljno.

„Ker se delate tako nedolžnega, povém Vam brez ovinkov, česar
ste na sumnji. Vam je bilo znano že tačas, ko ste govorili z Labičem,
da se med našim ljudstvom pripravljajo jednaki izgredi, kakor na Hrvaškem.
Vi ste že tačas vedeli celo za dan, kedaj se kmetje upró;
kajti rekli ste: „Petega septembra bo počilo!“ Danes imamo
drugi dan septembra, torej v treh dneh bi se imelo zgoditi, kar se je
nameravalo. Toda ... in glavar ponosno vzdigne glavo ... „oko
zákona čuva in politiško oblastvo ni slepo in gluho. Mi smo skrbeli,
da se niti za trenotek ne bo kalil javni mir. Žal mi je za Vas, da ste
se v svojem fanatizmu dali zapeljati v také spletke. Kajti dobro
vemo, da na Hrvaškem gre le proti Madjarom iz narodnega sovraštva
in pri nas bi šlo proti Nemcem. To je sad tistega vednega hujskanja.
In zdaj, ne tajite vec in me ne silite, da Vas izročim sodišču.“
Ko sem vse to slišal, zdelo se mi je, da se ali glavarju ali mení
meša po glavi. Bil sem tako osupnen, da nisem mogel précej odgovoriti.
Toda očitanje, da sem v zvezi s hrvaškimi izgredniki in da naše ljudi
podpihavam k jednakim silovitostim, razburilo mi je živce, da zakličem
ves srdit:

„To je grdo obrekovanje in vsakega bom tiral pred sodišče, kdor
mi tako nesramno oskruni čast mojo!“

„Obrekovanje? To se bo pokazalo,“ zavrne me glavar. „Pa ker vidim,
da ste razvneti, ne bom zdaj sklenil protokola, ampak popoludne Vas
zaslišim še jedenkrát. Upam, da se do tačas premislite in vse odkrito
poveste. Zagotavljati Vas smem, da se Vam ad personam ničesar ne
zgodi, ako razkrijete tajne spletke, kojih niti so napeljane, to dobro
vémo, od tiste stránke ... “ Glavar zdajci umolkne, ker se je menda

domislil, da bi izdal kako uradno skrivnost, ko bi kaj vec povedal,
Odšel je in s seboj vzel svoje akte in tisti svoj protokol.

Ostal sem sam in čeprav si ničesar nisem imel očitati, in čeprav
sem ob vsi vstaji vedel samo to, kar sem slišal in čital v časnikih,
bilo mi je vendar neprijetno, da se more sploh proti meni roditi takšno
sumničenje. In óne besede, ako sem jili res izpregovoril, kaj sem hotel
reči ž njimi? Sedem ves zamišljen k pisalni mizi in začnem premetávati
knjige in pisma, ki so ležala na nji. Zdajci zagledam razgrnen
listič in ko ga vzamem v roke in preberem, začne se mi svitati po
glavi in bliskoma se mi vrne v spomin tisti ominozni pogovor. Zasmejem
se na glas, da je cerkovnik, ki je ravno vstopil, strmé obstal
in se ves zmeden čohal za ušesi.
Po obedu pride spet okrajni glavar. Njegov obraz je bil videti še
bolj nagrbančen in temen. Jaz ga smehljaje pozdravim.

„Kakor vidim, ste práv dobre volje. Tedaj smem upati, da razodenete
vse brez ovinkov.“

„Vse, gospod glavar, ker bi itak nič ne opravil proti spovedi
gospoda Labiča.“

„Tako je práv in pošteno!“ reče glavar, kateremu se lice razvedrí
ter pripraví pero, da nadaljuje zápisník.

„Vi tedaj priznávate, da ste rekli Labiču tiste besede?“

„Priznávam!“

„Torej ste že tačas znali, da se delajo na tajnem priprave za
vstanek, ki bi imel počiti 5. septembra?“

„Jaz, da bi bil vedel za kakšen sestanek? Ali se Vam sanja
gospod glavar?“

„Niste li sami ravnokar priznali, da poči 5. septembra?
vpraša nejevoljno glavar.“

„Seveda bode počilo,“ odgovorim in s povzdignenim glasom dostavím:
„Počilo bode in zemlja bode rdeča od prelite krvi ... “

„Grozno!“ vsklikne glavar in pero mu páde iz roke.

„Toda, ne bojte se, gospod glavar, pokalo bo le v graščinskem logu na zajce in srnjáke.“

„To je blasfemija in zasramovanje državnega oblastva!“ zakričí
glavar in ves zagorel od jeze vstane s stola. „Mislil sem z Vami ravnati
milostno z obzirom na suknjo, katero nosíte, pa slabo zahvalo
imam od tega!“
Da bi se bil jaz najrajši glasno smíjal, ko sem videl moža tako
razburjenega, pihajočega okoli sebe v sveti jezi, to je naravno; toda
umeje se samo ob sebi, nísem ga hotel razžaliti in dejal sem mirno:

„Prosim, da zapišite v protokol izpoved mojo in potem sodite!“
Beseda: „protokol“ je z neko magično silo vplivala na razvnete
živce glavarjeve in že namočeno pero se je bližalo papirju željno dotikati
se ga in po njem praskati, kakor kokoš brska po peski, dokler ne
nájde kakega zrnca.

„Ravno tisti dan,“ pravim, „ko sem pozneje šel spovedávat gospó
Labičevo, dobil sem od graščinskega oskrbnika ta listek, v katerem me
vábi na lov na 5. dan septembra, ker pozná veselje moje do lova. No,
ko pogledam v koledar, vidím, da móram ta dan k poddružnici, opravljat naročeno mašo, da se tedaj lova ne bom mogel udeležiti. Ker sem
mislil, da je tudi g. Labič povabljen, dejal sem mu tačas pri odhodu:

„Petega septembra bo pokalo; škoda, da mene ne
bo zraven.“

„Zapisal sem Vašo izpoved,“ reče glavar in si utakne pero za
uho. „Pa vendar me ne imate za tako naivnega, da bi verjel tému
izgovoru. Naznanjam Vam tedaj, da pride jutri sodnik sam, zaslišavat
priče pod prisego in potem si sami pripisujte sitnosti, v katere boste
še zabredli.“
Še mi velí, naj podpíšem protokol, kar sem storil, in potem
odide glavar v velíki nejevolji.

Drugi dan je bilo še zmerom polno žandarjev po trgu in okolici.
Sodnik se pripelje naravnost k meni, a ker ni imel takih predsodkov,
kakor glavar, bila je stvar kmalu pri kraji. Poklical je le še graščinskega
oskrbnika, ki je seveda vsemu pritrdil. Drugi dan so se izgubljevali
vnanji žandarji. Petega septembra pa je potem res počilo in je
ves dan pokalo. In ker sem dobil námestníka za naročeno opravilo
pri poddružnici, bil sem tudi jaz zraven in če ne srnjaka, vsaj par zajcev sem položil na tla. Zvečer pa smo praznovali pri oskrbniku srečno
zmago — nad divjačino.

III. Usodni dan.

Ko sem bil leta 1860. v Kranji za zdravnika, imel sem veliko
prostega časa. Ljudje v tistem letu niso hoteli zbolevati in
moje sanje o zlati praksi so kmalu splavale po Savi. No,
živeti se je dalo za silo in ker človek, dokler mu še sije zarja mladosti,
ne misii na nakopičenje posvetnega blagá, počutil sem se práv
dobro v starikastem mesteci in si nobenih skrbij ne delal za prihodnjost.
Čitalnic tačas še nismo poznali. Zato pa je Kranj imel svojo
kazino, kjer se je shajala „haute volée“, zlasti uradniki. Gospodje so
me izvolili predsednikom, menda zategadelj, ker sem najbolj utegnil.
Prvo moje delo v novem dostojanstvu je bilo, da sem naročil „Novice“,
katerih doslej ni bilo med kazinskimi časniki. To je speklo nekatere
kazinarje in malodane bi postala kriza v društvu. Pa narodno nasprotstvo
začetkom leta 1860. še ni bilo tako ostro in okrajni predstojnik
gospod Derbitsch, že tačas mogočen, bil je v tem vprašanji celo na
moji stráni.

Y tistem času sem pisal tudi prvi svoj dopis v slovenski list, v
„Novice“. Na Gašteji se je prigodila vojakom pri vajah neka nesreča,
in vse to sem vestno in obširno opisal v „Novicah“. Dr Bleiweis me
je pohvalil in vspodbujal, naj še večkrat kaj pišem. Moje prijateljstvo
z g. Derbitschem, s katerim sva skoraj vsako popoludne piketirala v
kazini, bilo pa je močno omajano, ko je mož slišal, da sem v njegovem
okraji nabral 1200 podpisov za tisto Slovensko prošnjo, katera
se je potem z 20.000 podpisi izročila Schmerlingu. To je bila prvá
moja národná agitacija in dr. Bleiweis je bil zopet práv zadovoljen,
ko mu prinesem cele kupé podpisanih pol iz vseh župnij kranjskega
okraja.
Proti večeru sem se najrajši sprehajal ob Kokri mimo pokopališča
po polji do malega senčnatega gozda, da sem imel pred seboj
prekrásni razgled na Storžič, Grintovec in Karavanke. Na teh sprehodih

sem se večkrat srečal z g. Florijanom, kranjskim meščanom, ki
zdaj že tudi počiva v grobu, in šla sva večkrat skupaj ter se menila
o raznih stvareh. G. Florijan je bil omikan mož, dasi brez akademiških
študij in se je rad pogovarjal o filozofičnih in metafizičnih vprašanjih;
socijalna tačas niso še bila na dnevnem redu, kakor dandanes.
Nekega dne sva se zopet sprehajala po navadni poljski stezi ob
Kokri in g. Florijan je zasukal govor na stari, a vedno zanimivi predmet, na človeško usodo in nepričakovane dogodbe v človeškem življenji.

Jaz sem trdil, da človek navzlic vsi previdnosti in modrosti ne more
uteči svoji usodi in da pregovor: „Vsak je sam svoje sreče kováč“ le
káže o človeški domišljavosti in prevzetnosti. Vse se vrši po prirodnih,
od stvarnika za vse veke urejenih zakonih, in v takem natančno določenem
redu ni prostora za svobodno voljo, torej tudi ne za samovoljno
uredbo pogojev k srečnemu ali nesrečnemu življenju. Moj spremljevalec
je zagovarjal prosto voljo in menil, da se le takim ljudem godi slabo,
kateri nečejo marljivo delati in nimajo dovolj trdne volje, da bi si
pomagali iz zadreg in se vspeli do blagostanja. G. Florijan je lahko
tako govoril, ker ga je podedovano premoženje obvarovalo pred položajem, v katerem se nahaja večina ljudstva, pred uboštvom, ki se začenja
v zibeli in konca v grobu. Ko bi ga bila pa usoda postavila v
siromašno kočo, v kateri bi bil vzrastel v lakoti, telesni in duševní,
ter v obojnem oziru zaostajal za srečnejšimi svojimi tovariši istih let,
težko da bi bil sodil, da je „vsak svoje sreče kováč“.
Pritrdil pa je g. Florijan, da se prigodi človeku časih kaj tako
nepričakovanega, bodi si dobrega ali slabega, da se mu izpreminja tek
življenja, ne da bi vplival bil ali sploh mogel vplivati s svojo voljo.
Kadar je g. Florijan izrekel kako trditev, imel je že pripravljeno dogodbo,
s katero jo je dokázal. Vedel sem torej, da pride zdaj kaka
historija in ker je g. Florijan znal kratkočasno pripovedovati, bilo mi
je vselej po godi, kadar je začel z dôkazom resnice.

„Takih nepričakovanih dogodeb,“ oglasim se jaz, „iz katerih se
najbolj vidi, da človek ni kos usodi svoji, kar mrgoli v zgodovini vsega
človeštva in vsakega posameznega človeka. No, kakor Vas poznám,
imate na jeziku kak posebno eklatanten slučaj. Sédiva tedaj tukaj v
senco“ — prišla sva ravno do gozdiča — „in pripravljen sem poslušati.“
G. Florijan se nasmehne.

„Zares eklatanten slučaj, o katerem ste morebiti že slišali, ker
se je po vsem Gorenjskem veliko o njem govorilo in se še govorí. V
mislih imam gospoda Gazolija. Ime Vam je znano?“

„Ne, da bi se spominjal.“

„Torej ne veste, kaj se mu je pripetilo?“

„Ničesar ne vém. Le začnite! Radoveden sem.“
G. Florijan jame pripovedovati.

Ko je še Lombardo-Beneško bilo priklopljeno našemu cesarstvu,
prigodilo se je časih, da je kakšen úradník italijanske národnosti bil
prestavljen ali ex offo ali vsled svoje prošnje z Laškega v druge kraje
cesarstva. Po tem poti je prišel Gazoli, ki še dobro nemški ni znal,
sem na Gorenjsko in dobil je pri organizaciji cesarskih úradov v petdesetih
letih službo kancelista, ki je na uradniški lestvici prvá stopinja
od zdolaj, in še to le začasno. Plača majhna, da še jeden sam človek
ne more ob nji shajati, kamo li vsa družina, žena s četvero otrok, vajenih,
kakor se je videlo, boljšega življenja, nego se hraniti s krompirjem,
zeljem in kruhom. Otroci so hodili práv slabo oblečeni, do
malega razcapani in posebno proti koncu meséca so strádali tako, da
so sosedje slišali, kako so se jokali in vpili po kruhu. Očitali so sicer
Gazoliju, da ne on, niti njegova žena ne znata gospodariti, ker začetkom meseca,
ko potegneta plačo, preveč tratita; a kako se more govoriti o
zapravljanji pri tako neznatnih dohodkih? Iz početka, dokler
Gazolijeve razmere niso bile še bolj znane, pomagal si je s kreditom;
pa ta vir je usahnil v kratkega času, ko je skoraj vsak trgovec, mesar
in pek v tistem mesteci imel na rováši Gazolijevo rodbino, pa zastonj
čakal, da bi se poravnal dolg.

Uboštvo je torej rástlo od meseca do meseca, in ker so upniki
začeli rubiti njegovo uradniško plačo, začel se je Gazoli bati, da bi
ne izgubil službe, tembolj, ker je nemškega koncepta bil tako malo
zmožen, da ga v pisarni niso mogli rabiti za druzega, nego za prepisovanje
in še to mu je šlo slabo izpod rok. Predstojnik bi se ga bil
rad iznebil in ga je nagovarjal, naj prosi na druga mesta, kar je večkrat
storil, pa zastonj. Ostal je, kar je bil in kjer je bil, ubog kancelist.

Ko je predstojnik uvidel, da se Gazolija ne more iznebiti in je
sam imel večkrat sitnobe zavolj zaostajajočega dela, obrnil se je do
višje instance s prošnjo, naj Gazolija premakne na drugo mesto ali pa
naj ga začasno denejo v pokoj. Predstojnikov predlog se je potrdil,
toda ker Gazoli ni bil stalno nameščen, nakázala mu se je plača samo
še za tri mesece, potem pa se naj izpustí iz službe brez pokojnine.
Predstojnik naznanivši to Gazoliju, tolažil ga je, da mu bo že preskrbel
v tem času službo kje drugod; a malo mari mu je bilo za to; želel
se ga je samo iznebiti iz urada svojega.

Ko je nesrečni Gazoli slišal to njega uničujočo vest, stal je, kakor
okamenel pred svojim predstoj nikom; ni slišal njegovih tolažilnih besed,
po ušesih mu je donela le beseda: Brez službe, brez kruha, ti, tvoja
žena, otroci tvoji! Zdeio se mu je, da je obsojen na smrt, na grozno
smrt od lakote. Zdajci mu sine po glavi čudná misel ter mu za trenutek,
kakor blisk temno noč, razsvetlí črno bodočnost nesrečne njegove obitelji.
Ohrabrí se in vpraša s tresočim glasom:

„Ako pa zdaj umrjem, ali bi dobila vdova pokojnino in podporo
za vzgojo otrok?“ In proseče je vzdignil svoje oči do predstojnika,
kakor bi on imel odločevati o smrti in življenji.
Predstojnik ga začuden pogleda:

„Vi služite več ko deset let, a ker ste zdaj le začasno nastavljeni, nima vdova zákonite pravice do pokojnine. Toda jaz menim in
dozdaj se je še vselej tako ravnalo, da bi se vdovi vsekako dovolila
pokojnina.“
Bledo lice kancelistovo se malo zarudí in na poluglasno ponavlja:

„Vsekako dovolila pokojnina.“

„Pa čemu to vprašujete?“ nadaljuje predstojnik. „Ali ste bolni?
Tudi meni ste se že delj čaša zdeli, da se sušite.“
Ubogi kancelist bi bil lahko odgovoril, da pač ni čuda, ako se
suší človek, ki nima kaj prigrizniti. Pa molčal je, ker menda še slišal
ni vprašanja, poklonil se, kakor po navadi in odšel iz sobe v pisarno,
kjer je stala njegova pisalna miza obložená z akti. Toda ni sedel
k mizi, še pogledal ni, kakšno delo ga čaká, prepisovanje se mu je
že dávno pristudilo, temveč snel je svoj klobúk s klina ter, ne da bi
se poslovil od svojega tovariša, ki je po papirji praskal pri drugi mizi,
odprl vráta in naglo odšel.
Ko je stal zunaj na čistem zraku, začel je premišljevati, kam. Sklep
je bil storjen, trden sklep, da se hoče umakniti s tega sveta, kjer mu
je vse izpodletelo in nima niti najmanjšega upanja do katere koli službe.
Čemu še dalje gledati mizerije obiteljske, stokajoče žene, slabo opravljenih, stradajočih otrok? Ako čaká, da mu poteče obrok, potem bo
popolen berač in nemara da ga odženó z obiteljo vred po odgonu nazaj
v rojstveni kraj. Oj, kakšna sramota! Rajši umreti, le brž umreti!
Ostane vsaj pokojnina za vdovo.

In Gazoli hitro stopa do stanovanja svojega, zmuzne se pod streho,
kjer je vedel, da visi vrv za sušenje perila, vzame jo in skrije pod
svojo suknjo ter odide pri zadnjih vratih preko dvorišča na polje in
v bližnji gozd. Stari hrasti so tam širili svoje veje, steze pa so vodila

na razne kraje. Nesrečni Gazoli si ogleduje drevje in končno postoji
pod hrastom, od katerega je sezala debela veja tako globoko do tal,
da je bilo mogoče vrv oplesti okoli nje. Vzame kamen, priveže ga na
konec vrvi in lúča kamen preko veje. Potem zveže trden vozel in nategne vrv.
Zdaj jo poskúša, ali dobro drží in se z rokama obesi na
vrv. Ko se je prepričal, da ga drží, oddahne se in séde k hrastu,
glavo pa nasloni na debelo z mahom obrasteno korenino. Vrv se mu
ziblje pred očmi in se vije v prepihu, kakor kača in zdelo se mu je,
da se iz vozla vanj opira dvoje bodočih očij in da proti njemu zija in
piha kačja glava, da ga smrtno piči.

Strah pred smrtjo mu izpreletí vse ude in da bi ne gledal te grozne
kačje pošasti, stisne oči. In zdaj, ko jé bil gotov z vsemi prípravami
in ga je ločilo le še malo trenutkov od večne smrtne téme, preživí v
duhu še jedenkrát vse svoje težavno, pusto, neplodno življenje. Tam
daleč na jugu, kjer se vedno jasno nebo razpenja nad italijanskim poluotokom,
živel mu je oče, mali avstrijski uradnik, conte Gazoli, následník
staré plemenite, toda obubožane rodbíne. Vzrastel je v majhnem mesteci,
pa dasí je časih manjkalo vsega v hiši, v spominu so se mu
prikázali dnevi brezskrbne mladosti v tistem čarobnem svitu, s katerim
jutranja zarja rumení vrhove daljnih planín. In vidí se mladeníča v
šolah; najpridnejši ni bil, pa préril se je tako daleč, da ga je oče spravil
k nekemu úradu in s tem se je pričela njegova uradniška karijera, katera
pa je obtičala že na prvih stopnjah, ker ni dostal tistih nesrečnih
izpitov. Kaj to? Zlatí dneví so mu napočili, pri svojem ognjišči je
užíval z Marjeto sladostí prijetnega družbinskega življenja, čepráv v
skromnih in čimdalje tesnejših odnošajih, odkar se je množil mladi
narastaj. Vse to tiho življenje je preminilo leta 1848. in valoví revolucije
so odnesli Gazolija z drugimí avstrijskimi uradniki vred čez jezikove meje
italijanske v severne kraje.

In pričela se je dolga vrsta temnih, nesrečnih dnij. Odtrgan od
rojstvene zemlje, odkrušen od národa svojega, prestavljen na tuja tla,
bil je tujec med tujimí in potrt na dúhu, oslabljen na telesi, kako bi
mogel dobro opravljati službo svojo? No, zdaj se bliža koncu svojega
trpljenja, še malo trenutkov in njegov duh, prost telesne teže, bode
plával po zraku, plával čez mrzle, snegobele planíne in zopet bo videl
preljubljeno domovino. Tam se bode spustil doli do mesteca na podnožji
apeninskem in se oziral po tesnih ulicah, ali še stojí tista hišica
z verando na sprednjí stráni, okoli katere se razkošno vije vinska trta?
Na verandí je sedával ob večerih in se pogovarjal z znanci, kí so
hodili po cestí mimo hiše, otroci pa so skakljali okoli njega.

In zdelo se mu je, da res spet sedí na verandi in gleda po cesti,
po kateri se bližata dva črno oblečená gospoda. Dobro sliši, kako se
pogovarjata in na uho mu doné sladki glasovi máterinega jezika. Dvoje
otrok pa beží pred njima in na glas in boječe kliče po očeti. Zdaj
ga zagledata in že sta pri njem in objemata ga. On pa ju pritisne k
sebi in vsi trije se smeje — tako srečno! Črna gospoda prideta bliže
in bliže in zdaj postojita pred verando ter ga spoštljivo pozdravita.
Kaj neki želita? ...
V tem trenutku čuti Gazoli, da ga nekdo prime za ráme in strese.
Odpre oči in gleda ves zmeden okoli sebe. Starejši sin Alberto nagnen
je nad njega in ga drži za ramo, hči Regina pa stojí pred njim in ga
začudena gleda, za njo pa vidi dva črno oblečená gospoda.

„Kaj pa tu delate, oče?“ vpraša Alberto. „Povsod smo Vas že
iskali. Ta dva gospoda bi rada z Vami govorila o važnih stvareh.“
Gazoli si mane oči in vstane, nejevoljen, da se mu je preprečilo,
kar je nameraval in da se mora, čepráv morebiti le za nekaj ur, zopet
vrniti v to težavno in zoperno življenje.
Gospoda zdaj pristopita in starejši s klobúkom v roki vpraša ga
v italijanskem jeziku:

„Imam li čast, uklanjati se gospodu conteju Gazoliju, sinú conteja
Aleksandra Gazolija?“

„Tako se je pisal oče moj in tako se pišem tudi jaz.“

„Torej,“ nadaljuje slovesno stari gospod in se pripogne globoko,
„predstavljam se ponižno Vaši milosti, kot upravitelj pokojnega gospoda
marquisa Umberta Gazolija, ter se priporočam prihodnjemu svojemu
gospodarju, naj mi bode tako milosten, kakor ranjki marquis.“

„Jaz Vas ne razumem,“ reče Gazoli in ne vé, ali bedí ali še sanja.
Mlajši gospod, katerega je starejši predstavil za notarja, zdaj potegne pismo iz žepa.

„Blagovolite prebratí to pismo in ako Vam drago, skazati mi tisto
zaupanje, s katerim me je počastil pokojní Vas stric.“
Gazoli razgrne pismo in bere, da ga je marquis Umberto Gazoli
v Turinu postavil glavnim dedičem premoženja svojega in da s tem
majorat in fidejkomis marquisa Umberta Gazolija prehaja na njega.
Bere in zopet bere, a ne verjame svojim očem.
V tem zgovorni stari gospod pripoveduje, da pokojni marquis Umberto
ni hotel ničesar slišati o svojih žlahtnikih, ker so ga vedno nadlegovali
s prošnjami za podporo. Imel pa je zapisane vse bližnje in daljne še
živeče sorodnike in kateri izmed njih ga je prosil, naj mu dá kaj podpore,
ni mu je odrekel prvič, a zaznamenoval ga je, da mu ne dá nobene

dedščine. In tako so bili tekom let drug za drugim prečrtani in
ostal je jedini kancelist Gazoli, kateri se nikdar pri njem ni bil oglasil
s kako prošnjo.

Stari gospod, kateremu je tekel jezik, kakor klopôtec ob vetru,
hvali modrost in previdnost, da Gazoli nikdar ni zahteval od marquisa
Umberta kake miloščine ali kakega posojila. Toda Gazoli je bil strijca svojega le zaradi tega pustil v miru, ker ni práv vedel zanj in zarad oddaljenega sorodstva tudi ni pričakoval nobenega povoljnega odgovora.

„In zdaj,“ konca napósled upravitelj besedovanje svoje, „vabim
Vašo milost, da se odpeljete z nama v Turin in prevzamete marquisovo
dedščino.“

„Kolika je ta dedščina?“ vpraša Gazoli.

„Našli smo po smrti,“ razklada notár, „v raznih omarah skritih
državnih papirjev v vrednosti pol milijona lir, druga posestva so pa
tudi toliko vredna, če ne več.“

„Pol miljona lir!“ ponavlja Gazoli. „In to da bi zdaj bilo vse moje?“

„To in kar je hiš in posestev,“ potrdi notár.

„Ali bedim ali sanjam?“ mrmra Gazoli. „Alberto, si res ti in Regina,
je li res, kar slišim? Stisni mi roko, práv trdo, da vém, da ne
spim.“
Alberto in Regina se smejeta na glas in ga vlečeta za roki.

„Čutim, vidim, slišim. Torej bedim! Moj Bog, kakšna izprememba!“
In v mislih dostavlja: „Le nekaj minút pozneje in našli bi mrtvega
moža.“ Plaho vzdigne oko do veje, od katere je visela usodna vrv.
Zagledala sta jo tudi otroka in nánjo se obešala in se zibala.

„Stráni, le hitro stráni odtod in domov,“ vsklikne Gazoli in hiti
po stezi iz gozda uplašen, kakor bi ga preganjala divja zver.
Ne bom Vam opisaval veselja v Gazolijevi obitelji, niti začudenja
po vsem mesteci, da, po vsem Gorenjskem, ko se je raznesla vest o
velikánski dediščini poprej tako ubogega kancelista Gazolija.

Zdaj so vsi ponujali, česar so želeli v Gazolijevi hiši in však je
hotel biti že od nekdaj najboljši prijatelj bivšemu kancelistu. In kako
so ga zdaj hvalili vsi, njega in ženo in otroke!
Kmalu potem se je odpeljal Gazoli v blaženo Italijo in ko se je
vrnil dva meseca pozneje, pripeljal se je v elegantní kočiji z livrevanimi strežaji.
Gospod conte Gazoli živí po zimi na Laškem, po leti pa se pripelje
na Gorenjsko in ostane po vec tednov v mesteci, kjer je prebil
najhujša leta življenja svojega, ali pa na graščini svoji, ki jo je kúpil
ne daleč od tod.

Gospod Florijan je končal svoje pripovedovanje in umolknil.

„Pa da Vi vse to tako natanko veste! Kajti toliko fantazije Vam
ne prilastujem, da bi zmislili vse te podrobnosti.“

„Zakaj ne? A, da resnico povém, slišal sem vse iz ust marquisa
starega, s katerim sva že poprej bila znana in ki mi je to pravil, ko
sva se jedenkrát sprehajala po tistem gozdu.“

„Je li res podedoval tako velikánske premoženje?“ vprašam.

„Pravijo, da prej več, kakor menj. Živí pa zdaj práv po knežje,
skoraj bi dejal, da zapravlja. No, s takim bogastvom se dá že shajati
nekaj časa.“

„Konečno,“ menim jaz, „utegne pa le usahniti.“

„Mislim, da ni mogoče. Saj so že letne obresti lepo premoženje.“

Tega pogovora sem se spominjal, ko sem letos bral v časnikih
sledečo notico:

„Danes so našli v gozdu pri ... na Gorenjskera conteja Alberta,
ležečega pod nekim hrastom s strel no ráno na čelu. V desni
roki je držal še revolver in ni dvojiti, da se je sam usmrtil. Uzrok
samoumora so baje slabé premoženjske razmere. Upníki so mu ves
imetek zarubili in te dni se prodá poslednje njegovo posestvo po eksekutivni dražbi.“
Usoda, katera je prizanesla očetu, pehnila je siná v nesrečo in
smrt. —