Od Drave do Dravinje

Cilenšek, Martin

1894

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15

Binkoštno soboto je bilo; ko sem se pripeljal v Maribor k staremu prijatelju, s katerim sva imela besedo, da prebijeva ob praznikih nekaj veselih ur na Pohorji. Ko si nakupiva potrebnih stvarij, odhitiva popoldne na kolodvor koroške železnice. Dočim pa je bilo dopoldne nebó jasno kakor ribje oko, zbirali so se sedaj oblaki in se skoro nagrmadili takó, da je prehajala navadna dnevna svetloba v mrak, dasi je bilo do večera še dolgo. Da naju niso prešinjala sosebno prijetna čustva, to ve ceniti, kdor se je že ob takem vremeni napravljal na pot. No, strašljivec bi se bil bržkone obrnil in si mislil: »Mogoče, da mi bode nebo drugokrat prijaznejše.« Seveda, v take nadeje se lahko zaziblje, kdor utegne; kdor pa se le časih more odtegniti vsakdanjim svojim opravilom, temu ne zamerimo, da ne gleda tolikanj na vreme, ampak na čas. Zato sva tudi midva ostala in nemirno čakala, ali že skoro ne pride železni konj, da naju potisne nekaj postaj na zapad. Polagoma so začele padati posamezne kaplje, in toliko da smo se stisnili v železniški voz, vlila se je strašna ploha, ki je zakrila na desno in levo vse nebo. Pomeknila sva se vsak v svoj kotiček in v skrbeh gledala, kaj bode iz tega. Ako misliš, dragi čitatelj, da sva še sedaj posebno hrepenela po Pohorji, motiš se zeló, zakaj predobro sva vedela, da napravi takšen naliv po gorah slaba pota. Počasi se je vender izlilo, in dasi dež ni prestal, vender je vse kazalo na to, da utegne biti danes še lep dan. Novo upanje, novo veselje!

»Poglej jih no, koliko jih je letos! Kar veje se šibe pod njimi, to bode slaba!« de prijatelj, skrbno gledajoč po slivovem drevji. — »Rožičev, misliš, kaj ne?« — »Rožičev, da, da — a po Pohorji jim pravimo ocvirki.« — In res še nisem videl nikdar toliko te nesnage po slivah kakor onega leta in dejal sem drugu: »Sedaj šele vem, kako je mogoče, da se godi Pohorcem nekoliko bolje nego drugim rojakom. Hm, ocvirki na drevji, to ni malenkost! Prihranijo si lahko mnogo truda, ki ga narejajo drugje ščetinarji, ako hočeš imeti ocvirkov. Tukaj pa treba samo drevo potresti ter jih pobrati in shraniti. No, to je vredno, da se zapiše. Ti nestvori imajo torej tukaj veliko veljavo, drugje pa jih ni nič prida, zakaj rožiče si kupuje pač deca, da se nekoliko posladka, za korenjaka pa niso. Saj ti je znano: ‚Fige, rožiče za

mlade deklice‘ ... Morebiti pripravljajo tod tudi klobase na poseben način; recimo, da so se naučili to od Američanov! Najbrž bode kaj takega; dovoli, da ti povem, kako mi je pravil o tej stvari ‚meksikajnar‘, ko se je vrnil v staro svojo domovino. Kadar misli Američan delati klobase, krmi ščetinarja s samim rižem. Ko je požeruh do dobra opitan, priveze mu vrv okolo vratu in ga podi po dvorišči, sosed pa vzeme oster nož, odreže čevo od površne kože, in sedaj je treba kar rezati in metati v posodo — in to zgolj lepe, ukusne klobase. Drugič se ta komedija zopet ponovi. Ti se smeješ, jaz pa ti pravim, da je to zgolj resnica, katero mi je razodel ‚meksikajnar‘ in njemu verjamem.«

Dobro je bilo, da ni bilo v najinem oddelku nobenega pravega domačina, zakaj nimajo baje radi, če govoriš prezirno o njih. Niti pravega imena jim ne smeš povedati, kakor bi se ga sramovali; še več: sami se ga branijo z vsemi štirimi in nečejo ničesar slišati o njem. Pa bodi jim, a toliko vender lahko rečemo že sedaj, da smo na pravem sledu, in predno odložimo peró, že še dokažemo, da je naša trditev prava. Pravih domačinov torej ni bilo blizu naju, pač pa postaren mož in poleg njega mladič s puško. Oblečena sta bila gospodski in sta seveda govorila blaženo nemščino — zato nismo prišli prav v nobeno dotiko. —

Meksikajnarjeva trditev se ti zdi torej prav iz trte zvita ; bodisi, a reciva rajši še katero o rožičih, da se vse ne pozabi. Kolika škoda bi pa tudi bila, ako človek pomisli, da so jih že Rimljani sadili ali vsaj poznali in jedli! Pa menda so jim malo zalegli, drugače bi jih Germani ne bili krstili za »narren«. Toda Rimljani so jim dali treznejše ime, ki slove : exoascus pruni. S tem so zaznamenovali seveda le kvarljivko, ki zajedava slive in namesto užitnega sadii zori one nestvore. No, učenjaki pa trdijo, da se Rimljani niso dosti menili za take malenkosti, temveč gledali bolj na drugo stran. Zato je več nego verjetno, da so Rimljani poznali le drugi del imena, in sicer tudi to samo takrat, kadar je bilo treba usta odpirati in požirati. Poznejšim rodovom baje se je šele posrečilo, da so našli v nekem latinskem slovarji prvi del besede in še tega ne na jednem in istem mestu. Beseda, kakeršna je sedaj, bila je raztepena, da niti Rimljani niso vedeli zanjo. Bilo jo je torej treba zvariti in ji, da glaje teče in se ne zapleta preveč v jezik, še košček dostaviti. Da se takega mučnega dela niso lotili lahkoživi Rimljani, katerim je pošiljal ves tedanji svet najboljših svojih pridelkov, o tem se uveri vsakdo, ki pogleda kam v rastlinoznansko knjigo. Da pa so vzeli latinščino in nekoliko tudi grščino v znanstveno

terminologijo, to je brezdvojbeno jako hvalno, zakaj le tako je mogoče, da se je odpravila zmešnjava izza prejšnjih stoletij.

Sedaj se je zasukala železna kača v mogočnem ovinku na desno in nam naposled malone zmedla pamet, zakaj prihajalo je čimdalje temneje, in hkratu nismo videli drug drugega; objela nas je popolna tema, in nemirno smo čakali božjega dne. Velikanska skala se je bila neki privalila svoje dni z gorovja in malone ustavila Dravo. Tukaj so naredili predor, in odtod taka tema. Skoro potem pa je kača glasno siknila; menda je dala duška prebitemu strahu, a prestrašila se je vender takó, da so ji odpovedali vsi udje; ustavila se je torej, da si nabere novih močij. »Postaja Fal«, zakričal je nekdo, in sedaj smo se vsuli iz voz kakor bučele iz panja — bili smo štirje. Dež nas je pognal v hišo, kjer smo nekoliko povedrili. A ker le ni nehalo, odrinila sva s prijateljem vsak pod svojo streho dalje. Predno sva dospela do Marije v Puščavi in prekorakala Radolno, oziralo se je že solnce z levim očesom na naju in naposled prav prijazno uprlo svoje lice v zemljane. Nama je kar vztrepetalo sreč, in vesela sva stopala malce vkreber po tihi dolinici, dokler nisva bila prav ob Pohorjevem vznožji in se ustavila pri Sv. Lovrenci.

Dolinica ima nekamo srčasto podobo in je odprta samo na zapad in izhod, na severu in jugu pa jo obkoljajo visoke gore. Toda takšen je le neznatni vzhodni del, katerega meji povprečno sleme od večjega zapadnega kosa, ki se razprostira preko Ribnice do Vozenice ob Dravi. Seveda je svet tod bolj hribovit, a podlaga so mu jednake plasti. V dolgem pasu namreč od gori imenovane postaje do Vozenice tvarjajo površje tretjetvorne plasti, in sicer prvakujejo povsod sockini skladovi, dočim je drugega gradiva prav malo. Najbolj čudno je to, da si Drava ni izbrusila svoje struge v teh plasteh, temveč nad Vozenico se je obrnila na levo stran in v trdem pragorji krhala svoje moči, dokler ga ni zadostno izlizala. Tretjetvorne plasti sezajo tu neposredno do pragorja, in niti sledu ni o triasni tvorbi.

Ker sva imela še precej časa, prehodila sva trg od konca do konca ter si ogledala to in ono. Znamenitostij nisva opazila nobenih, zato sva se ustavila šele ob gorenjem konci, kjer stoji župljanska cerkev. Na nje zidu je naslikana velikanska podoba Sv. Krištofa. Tudi drugje imajo takšno navado, ki je bržkone francoskega izvira. Tako je sodil nekdanji naš profesor na vseučilišči, razlagajoč slušateljem svojim geologijo in vse tisto, kar je v zvezi ž njo. Naj mi nihče ne zameri, ako izpregovorim o tem resnično besedo. — Za predpotopnih časov so živele na naši zemlji drugačne živali nego dandenašnji. Tolikih,

kakor so dandanes, iskali bi jih ondaj zaman, dasi je podobnost časih taka, da bi človek kar zinil znano ime. Bile so pa to majhne in velike živali, ki so živele svoj čas in naposled v prvotni obliki izginile z zemeljskega površja. Vender zemlja ni ostala brez njih, temveč iz prvotnih so se razvile druge, ki so sicer v marsičem še spominjale prvih; a imele tudi svoje posebne znake in posebna svojstva, ki so se čimdalje bolj razvijala in se končno izpremenila v stalna. Zato nahajamo v zemeljskih plasteh živalskih ostankov, ki prehajajo drug v drugega, in sicer vedno tako, da so oni iz mlajših dob popolnejši mimo starejših. To sodimo seveda zmirom po denašnjih živalih, katere se nam zde najpopolnejše. In tako je tudi! Ali vrnimo se zopet k naši sliki. — V Valenciji so častili kotnik (zob) mamutov za ostanek Sv. Krištofa, in korarji Sv. Vincencija so nosili piščal (bederno kost) take živali v izprevodih, da bi po tej dozdevni roki svetnikovi izprosili sežgani deželi dežja izpod neba. Zadnjič se je to dogodilo leta 1789. Ze starim Grkom so bile znane velike kosti, zakaj Teofrast, Aristotelov učenec, pravi, da se nahaja bela in črna okamenela slonova kost, da se narejajo od prsti kosti in da se nahaja koščeno kamenje. Kakó čudni nazori to, in vender, kakó pomembeni za óno davno dobo človeškega rodu! — Leta 1494. so našli blizu Halla na Virtemberškem velike kosti, in v ondotni cerkvi Sv. Mihaela hranijo še dandanes velikansko oklo (čekan), viseče na železni verigi s čudnim napisom.¹ Mnogo jednakih rečij bi se dalo navesti, vender škoda časa. Omenjeno bodi to samo v dokaz, kako se je preprostemu ljudstvu izcimilo prepričanje, da je moral biti prejšnji rod mnogo jačji in večji. Ko pa so pozneje učenjaki posegli vmes in neovržno dokazali, da to niso ostanki kakega svetnika ali koga drugega, izginile so večinoma razne velike kosti, slika pa je ostala.

Ali ne samo preprosto ljudstvo, tudi učenjaki izza prejšnjih stoletij so begali v popolni temi, kar se tiče raznih živalskih in rastlinskih ostankov, ki se dobivajo v zemeljskih plasteh. Ne smemo se torej čuditi, da so jih razlagali sedaj tako, sedaj drugače, le pravega niso zadeli nikoli. Ko je n. pr. leta 1577. vihar pri samostanu Reydenu v Švici podrl hrast, dobili so pod koreninami velike kosti, katere so poslali doktorju Platerju v Bazel, da jih presodi. Ta ugiblje in ugiblje,

ter naposled ugane, da so to ostanki orjaškega človeka, ki je meril ubogih 5 m visokosti. Njegovo sliko še sedaj hranijo v jezuvitskem samostanu v Lucernu. Ondotni meščanje so bili tega velikanskega divjaka takó veseli, da so ga postavili celo v kantonski grb, kjer se še zmirom ponašajo ž njim. Glavo jednakega velikana, ki so ga našli na Sileškem, poslali so stolni cerkvi v Vratislavi, ostale njegove kosti pa imenitnejšim cerkvam stare Evrope.

Sploh je bila za minulih dnij ukoreninjena misel, da so bile predpotopne živali mnogo večje, nego hodijo dandenašnji po zemlji. Mamutu n. pr. so prisojali 10—12 m, dočim je njega potomec visok samo 3 nt. Zato je več nego prirodno, da je moral tudi človek, vrstnik takih velikanskih bitij, imeti nam nedosežno velikost, drugače bi ga bila kar poteptala ali sploh uničila. Okamenele kosti so bile torej vzrok, da se je izcimila vera v velikane in njih dolgo življenje. Mohamedani n. pr. mislijo, da je bil Adam 20 m visok, in akademik Henrien je leta 1718. izračunjal, daje meril naš prvi oče celo 38 ½, njega boljša polovica pa 37 m. Celo premeteni Linne ni povoljno pojmil te stvari, zakaj v njega spisih čitaš to-le opombo: »Mislim, da sta bila Adam in Eva velikana in da človeštvo zaradi bede in iz drugih vzrokov vedno nazaduje in prihaja manjše. Zato so menda Laponci tako majhni.«

Kneipp bi jo bil seveda zasolil drugače I Tudi on trdi, in sicer po pravici, da človeštvo nekamo nazaduje, a to ne, kar se tiče velikosti, temveč glede na vztrajnost, trpežnost in moč. Vzrokov takim pojavom pa ne išče Bog ve kje v prirodi, ampak v človeku samem, ki se čimdalje bolj odmika od matere prirode. Le poglejmo denašnji rod! Toliko da zaveje prva jesenska sapica, že nihče ne ve, kakó bi se skril zraku, da mu ne škoduje, in preprostega delavca ne zalije rdečica, ko ti prizna, da ga žuli perilo od navadnega domačega platna — in zato rajši kupuje óne ničvredne tančice. Dosti! Opazovalcu se skoro dozdeva, da si človek sam slabo želi!

Pa še nekaj o naših prednikih! Scheuchzer je bil za svoj čas jako učena glava, toda oči so mu morale biti vender nekako berljave, zakaj njega »homo diluvii testis« ga je ostavil popolnoma na cedilu. Dandanes bi pač ne videl nikdo v ogrodji velikanskega močerada samega sebe, kakor je to trdil Scheuchzer leta 1732. o navedeni okamenini, o kateri je mislil, da je bil to človek, ki je poginil za vesoljnega potopa. Ves svet se je zavzel in gledal čudno sliko, pod katero se je čitalo:

Mrak je legal na zemljo, ko sva se vzdramila iz tega predpotopnega sanjarjenja in se zopet zavedla sedanjosti. Kreneva nizdolu. Zbok teme nisva razločila, kakšne rastline rasto na bližnjem travniku, a močno se nama je dozdevalo, da je bilo precej brdenj (arnike); vender v travo nisva hotela, česar nama je bilo še tisti večer jako žal. Prišla sva v gostilnico, kjer sva najprej vprašala po prenočišči. Bila je to neki prva v trgu, a vender ne mnogo boljša od navadne krčme. Po povoljnem odgovoru stopiva v sobo in si izbereva prostor v kotu za dolgo mizo. Sicer ni bilo težavno dobiti prostora, zakaj samo za nasprotno mizo so sedeli štirje moški; ostali sta bili prazni. Omenjena četvorica ni bila nič kaj glasna, in tudi niso imeli vsi jednakega posla, zakaj dočim so se trije kratkočasili vsak na svoj račun, bil je četrti prav za prav brezpotreben »komar«, kakeršnih je navadno povsod dovolj na veliko jezo igralcem. Trije so torej mešali tiste podobice, na katerih ima »škis« prvo besedo. Možje so bili močno zamišljeni, govorili niso skoro nič, tembolj pa so metali po mizi in ko so dometali, potisnili so kar molče drobiž do soseda in zopet pomešali. Za presledka se je navadno oglasil komar z velevažno opombo, ki pa je dobila pri igralcih menda le takrat milosti, kadar ni bila na pravem mestu. Sicer pa niso utegnili besedovati, ampak grabili so po podobicah in jih zopet metali. Takó je bilo ves večer.

K najini mizi sta prisedla pozneje dva moška; jeden je bil lovec, kar se je poznalo po njega orodji, drugi pa ni nosil svojega rokodelstva na prodajo. S tema, zlasti z lovcem, začeli smo se razgovarjati. Najprej nama je opisal najboljšo in najbližjo potna Planinko in je dostavil, da je ravno prehodil gorovje in opazoval vse tisto, kar je namenjeno, da pride o svojem času gospodi na »muho«. Seveda, siromak mora prezebati po cele dni po gorah in skrbeti, da imajo gospoda pozneje veselje, in časih še prideš v nevarnost. Tukaj se kaj takega sicer pripeti prav malokdaj, a drugje je tatinski lov skoro na dnevnem redu, in tedaj treba vse pozornosti, ako hočeš biti vesten. Z lovsko latinščino svojo ni hotel nič kaj na dan, menda zato ne, ker je došli učitelj nazival tovariša »gospod profesor«, in to mu je bilo dovolj.

Govorilo se je tudi o rastlinah, sosebno o planinskih, toda lovec je vlekel zmirom bolj na ono stran, kjer so baje doma »neka čudotvorna zelišča« in zorne korenine jednake moči. Da bi pa brdnja rasla kraj trga, to se mu je zdelo celd smešno. In vender je tako! Drugega jutra sva se prepričala, da je bila najina slutnja prava. Precej rumenih brdenj je krasilo travnik; bržkone je njih seme zanesla voda z višav in mu odkazala tu drugo domovino.

Solnce še ni posvetilo na severno stran, ko sva že pobirala stopinje vkreber. Svet je tu precej strm, zato pa pot ni dolga. Prišla sva najprej v jelov gozd, kakeršnih je več po Pohorji. Tukaj je bilo že vse živo, zlasti pa mnogo senic, ki so trebile in snažile drevje, da je bilo veselje. Njih glasno čivkanje se je razlegalo sedaj s tega sedaj z onega drevesa. Vmes pa se je oglašal tudi gozdni tesar na starikavi veji in pazno poslušal, kakó mu odgovarja les pod kljunom. Že precej visoko stoji zadnja kmetija; v trgu sva zvedela, da ji pravijo »Kassiak«. Beseda je sicer na prvi pogled čudna, a takoj zazveni drugače, če zveš, da tu »ače kaze posejo«. Popačili so jo bržkone tržani, zakaj predomače se jim jo je zdelo izgovarjati »Kozjak«. Dalje proti vrhu je bila pot precej kamenita, in visoki gozd je polagoma ponehal. Mestoma je bilo tudi nekaj razgleda, seveda samo na severno stran, a mogočno dravsko pogorje je delalo jez, katerega ni možno predreti z očmi. Hkratu pa stojiva sredi vesele pomladi. Na desno in levo, pred seboj in za seboj, povsod polno lepih vijoličnih nunk, kakor da jih je povodni mož visoko gori v jezerih pričaral iz zemlje. In vender je ta prikaz samo nasledek krajevnega razmerja! Mi pravimo, da se zima umika pomladi in da se to dogaja tem pozneje, čim više je kraj nad morskim površjem. Zato so naše ljube znanke izza prve pomladi po dolini že davno odcvetele in že nastavile plod, ko se po višavah jedva vzbujajo iz zimskega spanja. Ali tem večje je tvoje veselje, ko najdeš tako nežno cvetko visoko nad zadnjim seliščem ubogega trpina. Morebiti si katero vtakneš za klobuk, da jo pokažeš prijateljem in znancem, ko se vrneš s pota. Toda prav slabo bi jim ustregel ž njo, zakaj rastlinica ne prebije solnčne toplote in prav skoro ti popolnoma zvene. Nje nežno cvetje se sicer ne ustraši mrazu, gorkota pa ji je smrt. Da je bilo dobiti tudi še drugega rastja, to je gotovo; najbolj naju je vender zanimala posebna vrsta lišajev, ki rase ponajveč po skalovji in katere ni najti povsod.

Ko sva prišla po nekaterih ovinkih iz gozda in goščavja, razprostirala se je pred nama prva dókaj obsežna planinska senožet. Približno sredi nje stoji kočica, in pol streljaja od nje izvira studenec

»Wrelling«, kakor so naju poučili v trgu. Taka grda pokveka nama sicer ni bila po volji, zakaj vedela sva, da ga mati priroda ni porodila tujcem, ampak najprej domačinom, ki so mu tudi vzdeli lepo ime »vrelec«. Toda odpadniki kar silijo med tujce in se med njimi tudi nalezejo najhujšega zaničevanja svojega rodu, da potem strastno preobračajo in sukajo materinščino, dokler se ni razvila spaka, ki neki ugaja »dobremu ukusu«. — Dočim je bila ostala senožet že precej rjava — trava je komaj poganjala kali — bilo je okolo studenca že vse prav lepo zeleno in za počitek jako pripravno. Najhujši del pota sva imela za hrbtom, in tudi želodec se je že oglašal, zató se nisva branila tega prijaznega prostora, temveč razložila vse po trati in sedla na zelenico. Kakó dobro vender de človeku, kadar ves utrujen položi svojega rojstva kosti po mehki travi tam v prosti prirodi, ko se je odkrižal vseh tistih potrebnih in nepotrebnih pomislekov, ki so se porodili v zatohlih mestih! Tukaj se zave do dobra, da je zemljan in da je brezumnost vsa tista nečimernost, po kateri hrepeni sedanje človeštvo bolj in bolj. In kakó ti je všeč vsak grižljaj! Dozdeva se ti, da se mastiš z ambrozijo, in vsak požirek ti je nektar, ki se ti čudotvorno razliva po utrujenih udih. In takih uric naj bi človek ne bil vesel! Vse to provzročuje sveži in čisti planinski zrak, ki ti širi prsi in čegar kisik se hitreje spaja z ogljikom v ogljikovo kislino. Ne samó zdravo, tudi poučno je zmerno pohajkovanje po gorah in zató se čimdalje bolj ukoreninja pri izobražencih. »Česa neki naj se človek nauči po gorah?« utegnil bi ugovarjati starokopitnež, kateremu popolnoma zadošča bližnja mestna okolica s svojim izprijenim zrakom. Seveda, kdor lazi po gorah samo zató, da si o priliki lahko potrka na prsi in se širokoustno pobaha: »Tudi jaz sem bil gori«, kdor nima očij za prekrasno prirodo, ki mu vsiljuje toliko in toliko važnih in imenitnih vprašanj, kdor ne ve, da je vsaka ped zemlje prezanimljiva, in kdor le misli na svoj »jaz«, temu ne moremo odgovoriti povoljno. Odgovor pa dobi v obči zgodovini človeštva, ki je napredovalo šele tedaj, ko so se mu razširili nazori o svetu, o raznih narodih in o raznih drugih stvareh. Vse to je napredovalo polagoma in se ni narekovalo za zeleno mizo, temveč v potu svojega obraza je stopal potnik križem sveta in naznanjal strmečemu občinstvu to in ono. — Ni še dolgo, odkar se trudijo ljudje na gore in planine, a napredek je v vsakem oziru velikanski. Na mesto prejšnjih pravljic in basnij je stopila znanost in izkušnja, ki deli z drugo mero, češ: »Iz mene zajemlji in pusti ono prazno blebetanje takim, katerim ne ugaja resnobna in resnična beseda.« Samo takó je bilo mogoče, da je izkušeni zemljeslovec proučil

zemeljsko površje, kolikor ga je pač mogel, glede na raznovrstne ovire po takih krajih, časih komaj pristopnih; živalstvo in rastlinstvo je tudi dobilo svojih móž, ki so nenavadno vztrajno in s še večjim zatajevanjem preiskali vsak kotič in prebrskali vsak listič, da bi spopolnili vedo in pokazali svetu, v kakšni temi je taval doslej. Za temi je prišlo sto in sto drugih, ki so zidali na vedno širši podlagi in naposled dozidali prekrasno poslopje denašnje znanosti. Trditi pa vender ne moremo, da je že vse dognano do pičice; marsikaj še čaka prihodnjih rodov, predno bode vse v redu in predno se zamaši poslednja luknjica. —

Od studenca sva korakala zopet vkreber. Iz prva je šlo po senožeti, a predno sva bila na nje gorenjem robu, odprl se je že precejšen razgled. Dravsko pogorje se je za čudo znižalo in je bilo podobno podolgastemu griču, ki se razteza ob levem bregu Drave od Maribora malone do koroške meje. S severa so naju pozdravljale visoke planine, nekatere še v beli plašč zavite, druge že brez snega, kakor je ravno naneslo krajevno razmerje. V ónem kotu pa, kjer deroča Mura zapusti gorske velikane in se počasneje pomika po širši in menj nagnjeni strugi, ležala je siva, neprijetna megla na zemlji, kakor bi nama naznanjala: »Vse, kar pride odtod izpod mene, je takó megleno, da ne prideš resnici in pravici do konca.« In glej, bas ondu se raztezajo ravne in neravne ulice velikega mesta zelene Štajerske, in zaradi tega se ne čudimo, če je vse nekamo presojno nalik megli, kar prihaja od ondot na jug. Neprijetne misli te obidejo, ako samó skozi meglo ugledaš mesto, na katero bi bil rad ponosen, pa ne moreš biti. In celo visoko na slovenskem Pohorji, kjer si se iznebil vseh vsakdanjih skrbij in bolečin, celo tu sredi krasne prirode, vzdiga se ti srd do tlačiteljev svojih. O njih ni reči, da ne vedó, kaj delajo. Prav dobro vedo; vse prav dobro preudarijo, potem šele udarijo! —

Po senožeti se razcvita rženega cveta in malega srpana lepa čebulnica »zlati klobuk« ali »zlato jabko«, kakor jo imenujejo po Pohorji. V zemlji ima jajčasto, z rumenimi luskami zaodeto čebulo in okolo 60 cm visoko, jednovito in okroglo steblo, katero jeseni pogine. Listi stoje v vretencih; celorobi so in suličasti. Vrhu stebla je pripet rahel grozd velikih, lepih kimastih cvetov, ki so skoro podobni turškemu turbanu. Pojedini cvet je sestavljen iz šest nazaj zavihanih lističev mesnate ali vijolične barve in poprskan s skrlatnorjavimi lisami. Iz njega gleda šest dolgih prašnikov in še daljši vrat. Zlato jabko je prava krasota gorskega sveta.

Od gorenjega robu te senožeti drži dolga preseka v listnatem goščavji proti vrhu. Od zapada se ti odpira svet, in precejšen del Koroške se razgrinja pred tvojimi očmi. Zdajci te iznenadi glasno prhutanje, in po gošči gledaš za veliko gozdno ptico, ki leti naravnost po lesu. Samica divjega petelina je; iskala si je hrane, toda ko te je zaslišala, vzdignila se je v zrak in se skrila radovednim očem. Ta putka je sploh jako plaha in boječa; ne da ti blizu. Zato utegnemo dragim čitateljem morebiti ustreči, ako jim podamo poglavitosti iz nje življenja.

Divji petelin je naša največja divja kura in sploh izmed največjih domačih ptičev. Toda ne samo velik, ampak tudi lep in imeniten je divji petelin. Glava mu je črna, vrat in prsi se svetijo kovinsko in se izpreminjajo na modro in zeleno; ostalo telo je črnkasto in nagiblje malce na sivo; krila so rjava, na zgibu bela; trebuh je črn, belo pegast, široki rep črn in belo lisast. Kljukasti kljun je bledo-rumen; izpod njega mu visi pernata brada, ki ga dela sosebno postavnega. Noge so do prstov pernate, črni kremplji so kratki, pa jako močni. Putka je mnogo manjša, nima brade in ni samcu sploh nič podobna. Perja je rjastega, črno in belo lisastega.

Divji petelin ljubi samoto po velikih gozdih, kjer nadkriljuje jelovje in borovje drugo rast, a vender mu je jako všeč, ako stoji tu pa tam kaj debelih bukev. Tla ne smejo biti pusta in gola, zakaj dajati mu morajo hrane in zavetja. Kjer n. pr. na prelomih rase kopinje in vresje, kjer izpodrasta visoki gozd borovnico in druge grmičaste rastline in kjer ima dovolj čiste vode, ondu si izbere svoj dom, katerega ne ostavi brez tehtnih vzrokov. Kadar mu zapade sneg zračne višave, pomakne se niže ali pa išče zavetja v planinskih senikih. Po jednakih krajih žive še drugi samotarji, katerim ni do druščine; vsak gleda le nase; kar se godi okolo njega, to mu je deveta briga. Ker se po takih gozdih plazi tudi marsikatera krvoločna zver, izvoli si vsak divji petelin visoko drevo, na katero najrajši seda, v čegar vrhu tudi navadno prenočuje in od katerega sploh ne gre daleč. Tod si išče podnevi hrane ali pa se koplje v suhi prsti liki domače kokoši. No, varnosti ne pozabi nikdar; zmirom je na straži, in ako n. pr. pokne

suha vejica, takoj se vzdigne kaj hrupno in odleti naravnost po lesu. Toda njega telo je težko, perutnice pa kratke, zató skoro zopet sede kam na visoko drevd. O slabem vremeni ne gre rad z drevesa, in cesto se pripeti, da dobi popolnoma bel plašč.

Hrana divjega petelina je jako mnogovrstna. Poleti trga mlado praprot, cvetne mačice in travo, pozneje kljuje po jagodah, vmes pa tudi zoblje razne žuželke, polže, črve in drobne kamenčke. Huda mu prede pozimi in spomladi, ko mora živeti skoro ob samem jelovem in borovem brstji. Ker ga streljajo samo spomladi, diši njegovo meso po smoli in ker je tudi trdo in žilavo, mora se posebe pripraviti, da je užitno.

Petelinu ni do družbe. Malone vse leto sameva in grč samo spomladi, ko mu kri zavre, fantovat v nižje gozde. Otovre vabi kokoši k sebi in se tako izpremeni, da ga je težko spoznati. On, katerega vse leto naudaja živa nezaupnost in najskrajnejša opreznost, spozabi se za mladoletja tako, da se mu človek lahko približa na nekoliko korakov, in se vede takó smešno, kakor bi bil izgubil vso pamet. Lovci pravijo: »Divji petelin poje.«

V drugi polovici meseca sušca — časih tudi pozneje — zapusti petelin svoj navadni okraj in pride v stanovit les, kjer se na njegov glas zbirajo kokoši. Zvečer se spravi vse na drevje, da jih ne zalotijo mnogi sovražniki, in predno se zasvita, menca že petelin z iztegnjenim vratom, razšopirjenim repom in spuščenimi kreljutimi nemirno po veji in prevrača oči, kakor bi bil vinjen. Sedaj začne peti; časih dleskne s kljunom, kakor bi udaril s suho paličico ob preperelo vejo; vedno glasneje in hitreje prihaja dleskanje in se naposled izprevrže v nekovo smicanje, kakor bi koso brusil. Za nekaj časa prestane to smešno početje, a skoro se zopet ponovi, in sicer tako dolgo, dokler ga kokošji glas ne izvabi z drevesa na tla. V svoje petje je petelin tako zamaknjen, da ničesar ne sliši in ne vidi. Kadar so solnčni žarki prisvetili na zemljo, umolkne in gre z družicami na pašo; zvečer pa zopet sede na izvoljeno drevo, in drugega jutra se ponovi komedija. Njega petje traja 3—4 tedne; o slabem vremeni ne poje.

Sparjene kokoši se razkrope — niti dve ne ostaneta blizu — petelin pa odleti v svojo samoto, kjer se mu kri ohladi; prejšnja nezaupnost in opreznost tako prešine vse njegovo bitje, da ga ni moči prevaliti. Kokoš si naredi kotanjo, nastelje jo površno in znese vanjo 6—12 temnopikastih rjastih jajec, ki so debela kakor jajca domače kokoši. Od gnezda ne gre nikdar daleč; kadar pa gre, da se napase, pokrije jajca, da bi jih ne opazilo bistro vranjino oko. Jebčkov, ki

se izvale konec četrtega tedna, je starka jako vesela in skoro jih vodi na pašo, kjer jim razpraskava mravljišča in jih uči jesti. Mladiči hitro rasto in dobe perje, da morejo na drevje, kjer so varnejši. Jeseni pride petelinčkom čas ločitve od drage mamice in ljubih sestric; otovre že poskušajo peti in radi se tudi zbijejo med seboj. Jarice ostanejo do pomladi pri materi.

Divji petelin ima mnogo sovražnikov; v zraku preže nanj ujede, na zemlji pa razne zveri in človek. Največ mladičev menda pohrusta lisica, dokler ne morejo na drevje. Ako preudarimo to in pomislimo, da se gozdi zmirom bolj krčijo, lahko spoznamo, zakaj je te zanimljive pute čimdalje menj po naših lesovih.

Ako hoče lovec priti divjemu petelinu do živega, mora dobro poznati ves kraj, zlasti pa petelinova svojstva. Pravi lovec strelja le po petelinu, in sicer s kroglo; z zrnjem je sramotno. Priplazi se, predno se zdani, blizu drevesa, kjer poje petelin. Ko ta preneha, obstane lovec kakor pribit in skoči zopet nekaj korakov proti drevesu, ko se je jel glasiti veseljak na veji. Tako se dajeta, dokler ni lovčevo okó, muha in petelin v premi črti — in izpod drevesa mu prifrči smrtonosna svinčenka, ki ga podere na tla. —

Še nekaj korakov in videla sva na nasprotno južno stran. Bila sva torej na vrhu, kar se nama je zdelo tem čudneje, ker ni bilo razgleda v bližino. Ali to je popolnoma umevno, ako pomislimo, da je Pohorjev hrbet jako širok in da se dvigajo iznad njega le nizki, zaokroženi holmci. Odtod menda tudi prihaja trditev, da to veličastno gorovje nima razgleda. Vender je to neosnovano, zakaj proti potu in trudu se ti naužijejo oči z vrha več krasote negoli z marsikatere višave, kamor si priplezal celo nevarno. Preko Črnega vrha in Velike kope opaziš daleč tam na zapadu visoke gore za Beljakom, in kadar je vreme ugodno, utegneš videti tudi Veliki zvonik in dolgo vrsto visokih ledenikov, potem mejno gorovje koroško-štajersko in drugo višavje. Treba samo izpregledati, in tujega sveta ti nikakor ni premalo. Ako pogledaš od imenovane črte nekoliko na levo, imaš pred skalovito in raztrgano Pečjo goro Sv. Urše, ki se ti od te strani kaže v najlepši svoji podobi. Primerjaš jo lahko zelo strmi piramidi, okrašeni na vrhu s cerkvico. To je čisto prirodno, ker jo gledaš od ozke plati, dočim ti kaže n. pr, v Savinjsko dolino široko svojo stran. Od te strani, nekoliko na jug pomaknjene, pozdravljajo te one bele gore, o katerih tudi tujci večinoma govore prav spoštljivo. Na desni se ti ustavijo oči na košati Radohi, na levi na vitki Ostrici, med njima pa luka zobata Rinka, mati bistre Savinje. Ta skupina je izredno

lepa, sosebno kadar se upró vanjo solnčni žarki. Globoko v nje vznožji se razgrinja vas Solčava, in zato jo Slovenci zelenega Stajerja najrajši imenujemo »Solčavske planine«. Oboroženo oko seveda ti pokaže v še več! Cim bolj se sučeš na levo, tem prijaznejša prihaja okolica; sivi, skaloviti velikani so izginili, na njih mesto pa je stopilo pohlevnejše pogorje, ki se razteza v več vrstah od zapada proti vzhodu. Najlepši menda se ti zde Savinjski hribi, in to zlasti zato, ker jim gledaš na vznožje in jih zasleduješ do vrha. Približno sredi njih stoji mogočni Gozdnik s svojimi »hlačami«, katerih pa niso prikrojile škarje, ampak drvarjeva sekira. V njega ozadji se blestita dve cerkvi vrhu Kuma. Te gore ne izgrešiš iz lahka, in ako ti seza spomin v nežna mladostna leta, ne pozabiš je nikdar. Taka se godi meni, in kadar dospem kam na višino, obrnem se najprej skoro nehote in nevede tja, kjer mora biti Kum za Savo. In kakó bi bilo tudi drugače! To je bila moja prva božja pot, kamor sem romal z dobro svojo mamko, predno sem začel trgati hlače po klopeh celjske gimnazije. Tedaj sem spoznal, da je sveta več, nego ga je videti izpred domačega praga. Bilo je pa tudi kaj gledati! Ko smo prekorakali med Mrzlico in Gozdnikom savinjske hribe, šlo je nizdolu do Save, ki se je penila in gnala valove, da je bilo kaj. Težko sem pričakal, da nas je pobral čoln in zdrčal z nami na nasprotni breg. Vender tu je bilo huje, zakaj noge so bile že utrujene, najhujša pot pa pred nami. Toda šlo je.

In na vrhu! Ondu je vse mrgolelo praznično oblečenega ljudstva, ki je došlo semkaj, da opravi svojo pobožnost, da zahvali Boga za prejete dobrote in se izroči v varstvo Onemu, ki jedini more pomagati. Sicer znana, a vender nekamo tuja govorica ti je zvenela na uho, in tudi nošnja se je v marsičem razlikovala od nošnje v domačem kraji. In ti prizori! Tukaj si videl dolgo vrsto mož in žensk, sedečih na zemlji; poznalo se jim je, da jim napravlja nekov »črv« preglavico. Pred njimi se je šopiril in bahato stopal mož v ogoljeni opravi in jim pipal — ne, kar jemal — zobe iz čeljustij in jih deval v robec, da se je vse čudilo. Ondu je razpostavil dolg kosmač svetle cevi, pogledaval sedaj na to sedaj na ono stran ter zadovoljno mrmral: »Lep razgled to.« Okolo njega so se ponajveč zbirali mlajši romarji in gledali skozi cev. Tudi jaz sem prišel na vrsto, ko mu je stisnil dijak-sestrič nekaj svetlega v pest. Kar načuditi se nisem mogel, kakó neki je to mogoče, da se vidijo tako razločno daljni predmetje, katerih na prosto okó niti uzreti ne moreš. Domov gredč, želel sem zlasti o tej stvari razjasnila, a dijak me je zavrnil, da se je treba marsičesa učiti, predno se človeku razjasnijo takšne stvari,

in tolažil meje, češ: »Letos stopiš v latinske šole in ondu zveš tudi to tajnost.« S tem mi je podvojil veselje do učenja in tudi pametno dostavil, da mož z »rešpektinom« ni slepar kakor oni, ki jemlje zobe. O drugih posameznostih molčimo, le toliko naj še dostavimo, da smo se po dokončani službi božji prav težko ločili kraja, ki nas je tako iznenadil. Le pomisli, dragi čitatelj, koliko sveta se mi je odprlo na tem poti, in izvestno priznaš, da mi je ostal v najboljšem spominu. — Izmed dolin, ki jih gledaš s Pohorja, najkrasnejša je Savinjska, zlasti okolica žalska, in Ptujsko polje, dokler ti ne stisnejo očij hrvaške gore.

Pot naju je privedla naravnost na Planinko, ki je označena tako, da je ne moreš izgrešiti. Pokaže ti jo pritlično borovje ali sušje, ki pokriva nje vrh in ki ti prav razločno pove, odkod navadno brijejo ostri vetrovi, zakaj nagnjeno je na nasprotno stran in dela goščavo, katero pregaziš le iz težka Tla so jako vlažna, po nekod celo močvirna, kar prihaja odtod, ker trda granitna podlaga ne prepušča vlage. Tukaj se dela rupa (šota), katero so tu pa tam tudi že kopali, in takó so nastala ona jezera, rekše, večinoma četverokotne jame, kjer prebivajo ponajveč pupki in povodni mož. Bodisi, da je preslaba in predaleč, ali pa da imajo ondotni prebivalci dovolj drugega boljšega goriva, opustili so to delo menda za vselej, kar zopet dokazuje, »da je svet okrogel« in da so stanovniki Pohorci. Kdor rad hodi bos po mehki, mokri travi, le pridi semkaj; tukaj je dobi več nego dovolj, in kar je tudi velevažno, nikdo ga ne utegne nadlegovati ali mu celo izmekniti dobrih čevljev in mu prepustiti v zameno svoje pohojene ali pa niti teh ne.

Rastlinstvo, kar se ga razvija v letu dnij, bilo je do malega še v povojih, zakaj pogosti mrzli vetrovi mu branijo na dan. Celo trava je bila večinoma še rjava, in neznatne zelenice so se kazale samo ondu, kjer je stala voda po globelicah. V ruševji pa si lahko nabral lepih, rdečih vresnic, ki so dobile v tej gošči najboljšega zavetja. Kdor hoče kaj opraviti v tej stvari, priti mora pozneje, zakaj dočim so, kakor že vemo, daleč pod vrhom že cvetele brdnje, ni bilo tukaj sledu o njih; niti njih pritlehnih listov ni bilo videti. Čim niže sva prišla, tem bolj se je prijemal zeleni plašč površja, kar je dobro pričalo, da se je pomikala pomlad v višave, da jih okrasi z bujnim svojim cvetjem. Tukaj so tudi že zvonili planinski zvonci, in bilo je videti precej goveje živine po pašnikih.

Pot na južno stran se niža prav polagoma, zato pa je dolga, in težko čakaš, da bi bil pri prvih hišah. Ura je kazala že na štiri, ko naju je dež prignal do mojega prijatelja rojstvenega kraja, katerega

varuje Sv. Kungota raznih nezgod. Tukaj sva vedrila in prenočila v gostoljubni hiši blagega župnika in šla drugega dne po prijaznih brdih nizdolu. Vreme je bilo iz prva deževno, ko pa sva prišla do Dravinje, razvlekle so se megle in nastal je najlepši dan. Rada bi bila šla drugega dne tudi na Konjiško goro od severne strani, toda dež naju je pognal v trg, ko sva baš prisopihala do polovice nje visokosti. Ker so šolski prazniki že potekali, odpravila sva se naposled domov.