I.

V širnem svetu malokdo ve, kje je mesto Prnjavor, pa saj je tudi Prnjavorcem malo mari, kakšen je ostali svet in kaj se godi po njem. Tako je bilo nekdaj, a dandanes bržkone tudi ne bode drugače, zakaj v nobenem časopisu ni bilo citati, da bi se bila delala železnica v Prnjavor; kjer pa ni železnice, tam se ni bati, da bi ljudje kaj kmalu opustili stare svoje šege in navade, zlasti v takem kraji ne, ki je okolo in okolo zagrajen z gorami, in ki ga le malo slabih potov skozi ozke soteske veže z velikimi cestami in z rekami, po katerih se vozijo parne in tovorne ladje. Zato pa Prnjavorci nikakor niso bili nasprotniki koristnim napravam novega časa, in čimmenj so jih poznali, tembolj so jih cenili. Prav čudne stvari so si obetali od železnice ter bili prepričani, da se Prnjavor takoj povzdvigne v veliko mesto, kadar vanj prisopiha železni konj. Če sta okrožni glavar ali pa mestni župan, ki je zajedno bil deželni poslanec, odšla v stolno mesto, vselej so jima naročali, naj bi za Prnjavor izprosila železnice. Okrožni glavar, podstaven, debe. možiček, bil je prebrisane glave, pa dobrodušnim Prnjavorcem ni hote. podirati lepih nadej v železnico, ampak celo utrjal jih je v njih Ljudje so že zdaleč poznali drdranje njegove kočije, in vselej, kadar se je iz prestolnice ali iz velikega deželnega mesta vračal domov, hiteli so pred hišo, da bi videli preroški njegov obraz. Kadar je prijazno smehljaje se odzdravljal, pomenjalo je dobro srečo, in sosedje so stikali glave in ugibali, kaj je pač opravil pri vladi; če so se mu pa jezile goste obrvi in je čmerno strmel pred se, takrat so ljudje zmajevali

z glavami ter se molče vrnili na delo. Nekega dne se je zopet prav dobre volje iz prestolnice pripeljal domov. Ni minula niti dobra ura potem, in tu in tam so se shajali ljudje in poslušali vesele novice, katere jim je razlagal kakšen veljaven mestni starejšina. Okrožni glavar je govoril z ministrom in s cesarjem samim, in »že prihodnjo pomlad bodo inženirji prišli v Prnjavor merit železno cesto«. Te besede so letele od ust do ust, in tihe prnjavorske ulice so oživele kakor ob semanjih dneh. Vse je bilo zbegano, zakaj še isti večer se je imelo mesto razsvetliti, a zaslužnemu glavarju so hvaležni Prnjavorci napravili bakljado s »turško glasbo«.

Marsikdo se bode čudil, da so v Prnjavoru imeli glasbo. Pa saj je niso imeli od nekdaj. Takrat je bilo pač žalostno, posebno pred pustom, ko sta cigan Miško in njega sin bila jedina glasbenika; stari je piskal, mladi pa godel. V tem primaha v Prnjavor devet potujočih čeških škripačev in začeli so se veseli dnevi, da stari ljudje niso pamtili takšnih. Vsak večer je bil v drugi gostilni ples, in tačas, ko je mladina plesala, posvetovali so se možje, kako bi osnovali stalno mestno glasbo; kajti da jim je je treba, kakor ribi vode, to je bilo zdaj vsakemu jasno. Posebno živo se je za glasbo potezal stotnik in poveljnik »purgarske garde«, ki je je hudo pogrešal o svetem Rešnjem telesi in o drugih slovesnih prilikah. Med počitkom so ti veljavni možje pozvali med se prvega godca, gospoda Beranka, ponudili mu kupico vina in ga vprašali, če ne bi s tovariši svojimi hotel za zmeraj ostati v Prnjavoru. Siromaškemu godcu so se kar oči zasvetile od prevelike sreče, da se mu ne bode več treba potikati po svetu od vasi do vasi in pred vsako jkrčmo napenjati pluč za nekoliko ubogih krajcarjev ali pa tudi zastonj, ne da bi kdaj zjutraj vedel, kje si bode drevi našel nočišča. V Prnjavoru se mu je zdelo, kakor v nebesih, in zdaj ga vabijo, naj bi za zmeraj ostal tu! Prvi trenutek ni mogel ziniti besede; kakor gluhonemec je strmel pred se, srknil nekoliko sladke kapljice, potem pa pogledal zbrano gospodo, če pač ne mislijo šaliti se ž njim. Pošteni obrazi so mu bili porok, da možje govore resnico. Udal se je torej in kmalu so se do dobra zmenili. Vsak godec bode od mesta dobival na leto po jeden seženj drv in brez plačila v najem jedno ral zemlje, »garda« pa bode pri svojem stotniku, ki je zajedno bil krojač, naročila vsem jednako opravo. Tudi to so še sklenili, da bodo na mestni račun naročili veliki boben, ki bode glasbo ukrepal pri svečanih obhodih. Nepopisno je bilo veselje navzočne mladine, ko je mestni pisar stopil na mizo in oznanil, da bodo v Prnjavoru odslej imeli svojo stalno v godbo! »Živio!« in »živeli!« je zvenelo po dvorani, kozarci so žvenketali,

ali ko je potekla ura počitka in se je »kapelnik« Beranek vrnil k tovarišem svojim, zatrobili so tako hitro polko, da je niti najurnejše noge niso mogle dohajati.

Res umno so ravnali Prnjavorci, da so porabili lepo priliko ter si brez truda in troška napravili glasbo, ki jim je takorekoč padla v naročaj kakor darilo srečne usode. V kakšni zadregi bi bili zdaj, ko je bilo vsak čas treba častiti oblastnega glavarja, da se ne bi ohladil zaradi železnice; a če je kakov višji vladni gospod slučajno prišel v Prnjavor, mogli so tudi njega odlikovati in mu izkazati čast, ki mu gre. »Beseda takšnega gospoda velja več, nego brezkončni govori deželnih in državnih poslancev,« umovali so prnjavorski možje in bili so uverjeni, da jim ne uide železnica. O tem splošnem zaupanji so pričala tudi zunanja znamenja. Krčmar pod goro je dal na svojo hišo napraviti velikanski napis »Gostilna pri železnici«. Vdovo Kato, ki je po kuhi in pijači svoji slula kakor prva krčmarica, jezilo je strašno, da se ona ni prej domislila času primernega imena; ali da bi vsaj nekoliko popravila neprijetno zanikarnost, prekrstila je krčmo svojo v »Gostilno pri parobrodu«, akoprem bi se celo otroci smijali, ko bi jim kdo rekel, da bodo kdaj v Prnjavor priplavale parne ladje, zakaj Volčji potok in Medvedščica sta bili j edini vodi v prnjavorski dolini, toda bila sta hudournika, da se niti s čolničem ne bi mogel voziti po njima. Modrejši je bil trgovec Timofej, star stiskavec, ki na svetu ni poznal drugega smotra nego denar. Dasi varčen, ni se bal nobenega podjetja, če mu je le količkaj obetalo dobička. Železnica je tudi njemu budila novih upov. Ugibal je na vse plati, ali ne da bi kdaj komu razodel, kaj snuje. Ko je naklep svoj premislil do dobra, poslal je glavarju sodček najboljše starine in lepo srno, ki jo je skrivaj kupil od tatinskega lovca, prihodnjo nedeljo pa je sam šel k njemu. Debeli glavar, ki je »dejansko« udanost bolj cenil, nego prazne poklone, vzprejel je redkega gosta prav prijazno, vedel ga v najlepšo sobo, posadil v žametast naslanjač, sam pa njemu nasproti sedel na zofo in prvi izprožil besedo:

»Kakšna sreča Vas je k meni napotila, gospod Timofej?«

»Sreča?« ponavlja zviti trgovec in zvedavo povzdvigne hinavske oči h glavarju: »Sreča moja je v Vaših rokah, gospod presvetli!«

»Ne da bi vedel.«

»I no, saj bodete Vi odločili zaradi železnice.«

»Odločilo bode visoko ministerstvo; jaz pred njim le razodevam želje vsekdar zvestih Prnjavorcev in po mogočnosti zagovarjam potrebo železnice.«

»Torej sem le dobro sodil; priporočilo Vaše bode odločilo.« Toliko priznanje je oblastnemu gospodu dobro delo; zadovoljno se mu zasveti široki obraz, potem pa zopet izpregovori:

»Pustiva to, ali povedite mi, v kaki zvezi ste Vi s prihodnjo železnico?«

»Za zdaj še v nobeni, ali mogel bi priti v veliko dotiko ž njo, ako bi mi Vaša presvetlost hotela povedati, kje bode kolodvor. Nič se ne čudite, le to bi rad vedel, in prav samo zato Vas danes nad legujem s svojo navzočnostjo.«

»To še ni dognano, kajti prej se mora izmeriti železna cesta Toda kolikor jaz morem razsoditi, zanj ne bode pripravnejšega prostora, nego tam doli ob cesti na veliki senožeti pri Medvedščici. Naš inženir celo trdi, da bi ga drugje niti ne mogli napraviti. Rad bi pa vender vedel, zakaj Vas baš to tolikanj zanima?«

»Vam, gospod presvetli, ne bodem tajil svojih osnov; ali sicer ga ni človeka, pred katerim bi ta hip le besedico črhnil o tem. Saj veste, da je v Prnjavoru za tujce ni prostorne gostilne, kakeršne imajo po drugih mestih. Sramota bi bila, ko bi nam železnica pripeljala potnikov, ali mi jim ne bi mogli dati dostojnega nočišča. Zato sem sklenil zidati veliko gostilno ali takozvan »Hotel«, vender da ne bi imel izgube, rad bi jo zidal blizu kolodvora, da bi jo tujci imeli prav na očeh.«

Na to je bogati Timofej vstal in se pripravljal na odhod. Glavar je pohvalil domoljubni njegov naklep in ga spremil do stopnic. Že mu je stisnil roko; kar se domisli, da se je staremu skopuhu le prehitro udal, pa ga pokliče nazaj:

»Gospod Timofej, vprašal bi Vas rad še nekaj.«

»Karkoli ukažete«, odgovori mu ponižno trgovec in se vrne. Glavar ga vede nazaj v sobo in kar za vrati mu je povedal, kar je imel na srci:

»Če se ne motim, Vi ste dober prijatelj oskrbniku Sokolovške graščine.«

»Prijatelj ne bi mogel reči, da sem; ali poznam ga, saj večkrat pri meni kupi kako stvar,« popravlja pazni starec.

»Dovolj, da ga morete od strani povprašati za kako stvarco. V prejšnjih časih je Sokolovska graščina morala okrožnemu glavarstvu dajati raznih potrebščin za življenje. To je seveda minilo, ali plemeniti Sokolovški grof ni hotel popolnoma pretrgati vseh vezij z glavarstvom, zato mi je doslej vsako leto dobrovoljno pošiljal po dvajset sežnjev drv. Letos nikogar z graščine ni blizu; ne vem, ali so pozabili,

ali nameravajo opustiti zadnji spomin na lepe stare čase. Prosim Vas, pozvedite nekoliko o tej stvari, da se bodem vedel ravnati, kajti zima se bliža.«

»Vse bodem na tanko pozvedel, ali že zdaj bi Vas, gospod presvetli, mogel zagotoviti, da bode zaradi drv ostalo pri starem. Bržkone je kaka pomota v opravništvu; saj veste, kako se gospodari, kadar grofa ni doma. Sicer pa bodem še danes izkušal govoriti z oskrbnikom.«

Stari Timofej je dobro vedel, kaj je rekel; saj ga ni bilo človeka, ki bi ljudi in razmerje prnjavorskega okrožja poznal bolje, nego on; natanko je včdel za vse prijateljske zaveze med okrožno in graščinsko gospodo, zato je lože nego kdo drugi mogel ustreči glavarju. Pa zakaj bi mu ne, saj je tudi on njemu povedal, kje bode kolodvor. Že tretji dan potem se je dolga vrsta grajskih voz pomikala proti okrožnemu glavarstvu, in naloženi so bili z najlepšimi bukovimi drvi. To ni bilo nič nenavadnega, torej se nihče niti zmenil ni. Tem več so imeli govoriti po prnjavorskih gostilnah, ko se je raznesel glas, da je skopi Timofej, ki se nikdar ni pečal s kmetijo, za drage novce kupil velik kos sveta zunaj mesta ob cesti proti Medvedščici. Uganko jim je rešil inženir, ko je delal osnove za »Hotel«; še več pa jim je vedel povedati italijanski palir, ki je v domovino svojo pisal po zidarje. Sneg je skopnel, trate so ozelenele, lastavke so se vrnile v svoja gnezda, od gozdov se je razlegalo petje kosov in slavcev. Tudi italijanski zidarji so prišli in hitro se je nova kolodvorska gostilna vzdigovala od tal, le inženirjev ni bilo, da bi merili železnico. Minilo je leto za letom, ali o železnici ni bilo ni duha ni sluha. Če je Prnjavorec prišel iz svoje doline v kakšen sosedni kraj, gotovo so ga dražili z železnico. Nekateri je mirno zgenil z ramami, drugi pa se je moško odrezal: »Cesar nam je železnico obljubil, in bode nam jo tudi dal, kadar bode njega volja.« — Tako so sploh sodili v Prnjavoru, le okrožni glavar ni imel vere v železnico, katere si nikdar niti želel ni, kajti dobro je vedel, da bi potem jenjale stare patrijarhalne šege in navade, pri katerih se je on dobro imel in dobro živel ter igraje opravljal službo svojo. Prnjavorci so bili mirni in pobožni ljudje; za vsakdanje življenje jim je bilo malo dosti, a druzih potreb niso poznali, zato so bili zadovoljni in srečni. Za vsak letni čas so imeli stare narodne veselice, katerih so se vsi udeleževali, zakaj med njimi ga ni bilo razločka po stanovih, ampak vsi so bili jednaki slobodni meščani. Državni uradniki, ki so iz drugih krajev prišli v Prnjavor, kmalu so se privadili prijetnega starinskega življenja in se hitro sprijaznili z gostoljubnimi

ljudmi; mestni uradniki pa so bili itak sami domači sinovi. Več nego v drugih krajih, imeli so v Prnjavoru cerkvenih godov, katere so radi praznovali s slovesnimi obhodi ali procesijami. Razvrščeni na »cehe« in bratovščine so se vsi udeležili teh procesij in so v lepem redu stopali za svojimi zastavami, katerih je vsaka družba imela po dve, malo za male, a veliko za velike praznike.

Pobožno mišljenje Prnjavorcev ti je kazalo že zunanje lice njih mesta. Nikjer nisi čital imen ulic in trgov, ampak vsak kraj je imel kako sveto podobo od kamena ali »znamenje«, po katerem so se zvale vse ulice. Zato si le čul, da kdo stanuje pri svetem Roku, pri svetem Florijanu, pri svetem Jožefu, pri ranjenem Kristusu in tako dalje, in takoj si vedel, v katerih ulicah ti ga je iskati. Pa ne samo pobožni, tudi domoljubni so bili stari Prnjavorci, kateri prijaznega svojega mesteca ne bi dali za ves svet ne. Pobožna Prnjavorka je imela sina in želela je, da bi bil frančiškan. Ali sin ji vroče želje ni izpolnil in šel je v posvetno duhovno semenišče. Bil je bistrega uma in lepih čednostij, in čez več let je bil povzdignjen v škofa. Tedaj je prišel v Prnjavor, da bi se materi pokazal v visoki časti svoji. Toda mati ga ni bila nič kaj vesela, ampak bridko je vzdihnila rekoč: »Vidiš, sinko, če bi bil mene slušal, zdaj bi bil gvardijan v Prnjavoru!«

Vse to in marsikaj drugega bi se izpremenilo, ko bi železni hlapon prisopihal v ta mirni kraj. Če bi bilo bolje, tega nihče ni mogel že zdaj vedeti, in Prnjavorci so se udali in čakali, dokler jim usoda sama ne prinese železnice, kakor jim je nekdaj prinesla mestno godbo. Jedini stari Timofej se v tem ni ujemal s svojimi rojaki. Velika nova gostilna zunaj mesta mu je požrla vse prihranjene novce, toda zdaj je bila prazna in mu ni dajala niti toliko dobička, kolikor je šlo za davke. Večkrat je žalosten stal na pragu in gledal, odkod bode prišel kakšen človek, da bi ga zvabil na kozarec vina. Časih se je res kakšen izprehajalec dal zapeljati, ali gorje mu, če ni mnogo trosil; Timofej ga je grdo opravljal pri ljudeh, psoval ga stiskavca in oplašil tudi druge, da so se ogibali njega krčme.

II.

Po prirodnih krasotah svojih je prnjavorska dolina pravi poze-meljski raj. Daleč na okolo se razprostirajo tu rodovita polja, tam lepi hrastovi gozdi, a okolo in okolo jih zagrajajo prijazne vinske gorice, za katerimi se vzdvigujejo visoke zelene gore. Ob rebri južnih gora. stoji res »beli« Prnjavor, ki kakor kralj v mični pravljici gospoduje čarobnim krajem. Po dolini med temnim olševjem in svetlim

vrbovjem se vije Medvedščica, in vanjo se prav pod mestom izliva Volčji potok. Ta hudournik teče iz ozke soteske takozvanega »Zlatega dola« skozi ves Prnjavor in je z zdravo in bistro vodo svojo ljudem na veliko korist, akoprem je tudi že tako silno narasel, da je kar hiše podiral.

Ob Volčjem potoku je stopal nekega dne mlad tuj človek, črno oblečen, a svetlo vrhno suknjo je ogrnil kar čez rame. Čudno se je oziral zdaj po nizkih hišah, zdaj po ljudeh, in večkrat se je hudomušno nasmehljal skozi naočnike, ki si jih je nataknil na nos. V tem se ustavi, pogleda na uro in se zopet obrne. Prišedši nazaj do prvega mosta jame nekaj z očmi iskati; kar zapazi onikraj potoka naslikano ladjo in napis »Gostilna pri parobrodu«. Zopet se poredno nasmeje, gre čez most in stopi v gostilno. Na vratih zazvenči zvonček in ta hip priteče iz druge sobe jednook točaj, vzame došlemu gostu vrhno suknjo in klobuk ter ga vpraša, s čim bi mu mogel postreči. Mladi gospod mu ni takoj dal odgovora, ampak z robcem si je jel brisati potne naočnike in se radovedno ozirati po gostilni. Bila je dosti prostorna dvorana, ki je ob dolenjem konci celo imela malo leseno galerijo. Stene so bile pobeljene in bile olepšane s starimi zakajenimi podobami, ob visokih oknih pa so visela pisana zagrinjala. V sredi, bolj proti svetlobi, stal je biljar, poleg njega proti galeriji pa je stala velika miza, za katero je prav hlastno obedovalo kakih pet ali šest pisarjev, biričev in drugih take vrste ljudij. Nič niso govorili, kakor ne bi utegnili, le rožljali so z noži in vilicami. Ob krajeh je stalo nekoliko okroglih mizic in le na jedni je bilo pogrnjeno za dva. Ko si je tujec vse ogledal; upre debele svoje oči v potrpežljivega točaja in ga vpraša:

»Človeče, kako Vam je ime, da Vas bodem vedel klicati?«

»Krščen sem za Štefana, ali gostje mi pravijo Ciprijan.«

»Oho, tega pa še nisem cul, da bi točaji izpreminjali svoja imena, kakor pesniki in umetniki.«

»Saj si tega nisem sam umislil,« opravičuje se točaj, »ampak bili so tu gospodje dobre volje, in v tem nekdo zarezi name ‚Ciprijan!‘ Po vsi gostilni je nastal strašen smeh in odtedaj me ne zove nihče drugače.«

»Torej tudi gospoda zahajajo k Vam?«

»Zvečer se časih snide kaka družbica, opoludne pa menda obedujejo vsi doma.«

»Za koga pa je ondu pri oknu pogrnjeno?«

»Za dva profesorja, ki sta šele nedavno prišla v Prnjavor.«

»Profesorja? Kakšna pa sta?«

»Mlada, saj morata vsak čas priti.«

»Dobro torej, Ciprijan, pogrnite mi za danes pri drugem oknu, toda podvizajte se, da dobom kaj za obed.«

Na to sede gospod za mizo in premišljuje usodo svojo, ki ga je iz velikega mesta zanesla v ta pozabljeni kraj. Hitro je použil, kar si je naročil, in si natočil kozarec vina. V tem se odpro vrata in v sobo stopita napovedana profesorja. Prav živahno sta se pogovarjala in veselo smeje sedla na določeni prostor. Predno sta se ogledala po dvorani, stal je tujec pred njima in ja ogovori:

»Jaz sem Feodor Veselko, koncipist pri okrožnem glavarstvu. Čisto tuj v Prnjavoru, prosim, da bi se Vama smel pridružiti.«

»Prav ljubo nama bode, odgovori mu prijazno mladi profesor z redko brado in dolgimi črnimi lasmi, ponudi mu stol kraj sebe ter nadaljuje:

»Jaz sem profesor Milivoj Zagorski, a to je moj tovariš profesor Branko Radinič.«

Vsi trije si na to podajo roke, postrežljivi točaj pa hitro priskoči, vzame vino z zapuščene mize in je postavi pred novega gosta.

»Ciprijan, takoj popoludne nam morate preskrbeti večjo mizo, ta-le je premajhna za tri«, ukazuje Zagorski, potem pa sočutno vpraša Veselka:

»Kako se Vam zdi v Prnjavoru?«

»Danes še ne morem reči, kako, saj sem šele od sinoči tu; ali ne tajim, da mi je malo čudno pri srci. Navajen velikega mesta in razvajen z vsem, kar mora razveseljevati mlado srce, zdi se mi, kakor da sem prišel semkaj pokoro delat.«

»Ne bode tako hudo, ne!«, tolaži ga profesor. »Le malo potrpite, dokler se privadite in seznanite. Meni se sicer ni smeti preželo potezati za Prnjavor, zakaj sam sem se tu porodil, torej bi morebiti pristrano sodil; ali zato imam, domačin, nekoliko več veljave pri ljudeh, zato Vam bodem dober ‚mentor‘ v tukajšnjem društvenem življenji.«

»No, no! Pazi, da nam ne bodeš kaj druzega, nego ‚mentor‘,« podraži ga Radinič. Veselko natakne naočnike svoje na nos, pogleda smehljaje zdaj jednega, zdaj druzega in pravi:

»Jaz popolnoma zaupam gospodu Zagorskemu in nadejem se, da nas čim prej povede v ‚društvo‘; zato kličem: Bog poživi našega mentorja!«

»Živio naš mentor!« oglasi se Radinič in vsi trije trknejo s kozarci ter pokrepe novo prijateljstvo.

Zagorski ni mogel tajiti, kolikanj ga je veselilo priznano prvenstvo in bil je čimdelj razgovornejši.

»Vidim v duhu lepe dneve«, rekel je, »ki jih učakamo v krasnem našem Prnjavoru. Le nevedni in spačeni ljudje morejo zasmehovati to prijazno mestece, kateremu čistega zraka še niso okužile velike tovarne, niti ne takozvane kulturne navade in razvade okužile čistih src poštenih njegovih stanovnikov. Da je Rousseau kdaj prišel v Prnjavor, našel bi bil v njem idejal človeške družbe, pa mu ga ne bi bilo treba iskati po gozdih med zverino.«

Veselko ga je začuden gledal in strme poslušal ne vede, če se šali, ali res tako misli in čuti. Nagajiv je bil dovolj, da mu je na vsako stran vedel odgovoriti. Po licemersko je torej izpremenil svoj obraz, držal se prav modro in rekel:

»Gospod, kar ginjen sem! Vaše besede mi dvigajo srce in ne bodem več tožil o usodi svoji. Človek nikdar ne ve, v katerem kotu sveta ga čaka sreča; čudna so pota modrosti božje!«

»Ne tako abstraktno učeno, gospodje!« oglasi se Radinič. »Naj bode Prnjavor, kakeršen hoče, nam je le na to misliti, kako si bo-demo čim prijetneje krajšali čas, ki nam ga je prebiti v njem.«

»Ta velja!« vzklikne Veselko. »Dobro bi bilo, da se kar takoj primemo dela. Najprej bi morali svojo družbico pomnožiti. ‚Pri železnici‘, kjer sem sinoči ostal, našel sem v gostilni orožniškega poročnika čisto samega. Njega bi mogli zvabiti k nam, in našel se bode še kdo.«

»To ni tako lahko, kakor mislite«, seže mu Radinič v besedo. »Z domačimi sinovi ni nič, ti so doma pri rodbini svoji. Toda k sodišču ima priti nov pristav, ta bi bil za nas, poznam ga, bila sva skupaj na vseučilišči.«

Nekoliko užaljen poprime Zagorski besedo:

»Spoštovanemu tovarišu mojemu, gospodu Radiniču, pozna se pač, da je tujec v Prnjavoru. Med domačimi sinovi je nekoliko prav veselih mladeničev, ki so se kakor mi likali v svetu na visokih šolah. Nič ne de, da so navadno doma pri svojcih; v čitalnico le pridno zahajajo, mnogo zabav imajo po hišah pri znancih in sorodnikih svojih in dohajali bodo tudi k nam, kadar bodo zvedeli, kako in kaj.«

»Vedno bolje«, oglasi se radostno Veselko, »torej čitalnico imate v Prnjavoru, in po hišah imate domačih zabav! Tu seveda bi človek našel tudi gospodičin, deklic, ali kako bi rekel?«

»Deklic, in še kakšnih!« zadovoljno poudarja Zagorski. »Naj Vam povem še to, zadnjič je stari sodnik v čitalnici naštel, da je v malem Prnjavoru ravno tristo deklic za možitev!«

»Tristo!« zakriči Veselko, kakor bi se ustrašil in skoči kvišku, da so mu naočniki padli z nosa. Nato se obrne proti Radiniču, upre vanj debele svoje oči in reče: »Gospodine, beživa odtod!«

»Zame ni nevarnosti«, pravi Radinič, »jaz sem že drugje oddan, in moj tovariš, Milivoj Zagorski, zaročen je tudi že na pol. Pa to ostani med nami, drugemu ni treba o tem ničesar vedeti, ker mogel bi nam marsikako veselje skaziti.«

»Tako, tako, molčimo o tem!« pritrdi mu Veselko, »ostanimo slobodni in bolje bode za nas. Saj prav za prav niti jaz nisem brez zavez, ali nikdar ne utegnem, da bi mislil nanje.«

»Kdo ni brez njih!« tolaži Zagorski; »zakaj pa smo mladi? Samo na jeziku ni treba imeti, kar spada na dno srca. Za našega tovariša Radiniča se bojim, da ne bode mogel dolgo tajiti srčne svoje skrivnosti; prepogostoma dobiva tista lepo dišeča pisma v bledordečem zavitku. Za takšna pisma imajo na tukajšnji pošti posebno bistre oči in to se potem hitro razglasi med ‚lepim‘ svetom.«

»Vidim, da je naš mentor skrben na vsako stran«, priznava Veselko. »Veselim se, kako lepo nas bode vodil, toda moramo ga slušati. Zato bi gospoda Radiniča prosil, da bi tudi on bil opreznejši z zaljubljenim dopisovanjem svojim.«

»Nič se ne bojte!« zavrača jima Radinič. »Mene to ne bode motilo pri naših zabavah, in ko bi ‚lepi‘ svet res zasledil srčna pota moja, bodeta pa Vi dva imela večjo veljavo pri njem.«

Zagorski pogleda na uro in vidi, da se je že precej zamudil. »Gospodje«, rekel je, »za zdaj moramo pretrgati svoje posvetovanje, ali če Vam je po volji, snidemo se zvečer zopet tu in nadaljevali bodemo svoje pomenke.«

»Dobro tako!« oglasita se zajedno ostala dva in vsi trije znanci vstanejo in skupaj zapuste gostilno.

III.

Storila se je noč in točaj Ciprijan »Pri parobrodu« je prižgal svetilko, ki je visela od stropa nad veliko mizo pri galeriji. Zvečer tu ni bilo biričev in pisarjev, a če je kdo njih slučajno prišel, ostal je v sobi za kmete, ali pa je sedel kam v kot in tiho pil merico vina in pokadil kako smodko. Velika miza je bila takrat za gospodo, če so kateri zašli v gostilno; stalnih gostov dotlej zvečer ni bilo. Čuvši opoludne pogovor mladih gospodov, nadejal se je Ciprijan boljših časov in natanko je vse poročil krčmarici Kati. Popoludne je skrbno pometel dvorano, postavil k oknu večjo mizo, kakor mu je naročil gospod Zagorski, in šel je tudi v prodajalnico kupit nov stenj za svetilko, da bode lepše gorela. Zdaj je bilo vse v redu in oskromni točaj je zadovoljen hodil semtertja, pospravil še kako stvar in čakal gostov. Prva sta prišla Radinič in Zagorski.

»Dobro, Ciprijan,« rekel je zadnji, ko je ogledal novo nameščeno mizo pri oknu, »toda zvečer bodemo po stari navadi ostali pod galerijo, ker več prostora je tam, da se nam ne bode treba presedati, kadar bodemo dobili goste.«

Nato sedeta prijatelja drug proti drugemu, a Častno mesto na gorenjem konci pustita prazno. Ciprijan jima je brzo postregel in ravno sta povečerjala, ko nad vrati zazvenči drobni zvonček.

»Dober večer, gospodje!« pozdravi na ves glas Feodor Veselko, »tu sem privedel novega uda naše zadruge, gospoda poročnika Velimira Filipoviča.«

Zagorski in Radinič vstaneta in stopita pred novega gosta. Ko se pozdravita in seznanita ž njim, začno se prepirati, kam bode kdo sedel. Naposled je častno mesto zopet ostalo prazno, a ob straneh sta sedela po dva in dva skupaj. V zapuščeni gostilni je vse tako oživelo, kakor že zdavna ne. Vdovi Kati se je v kuhinji kar srce smijalo, in Ciprijan je imel toliko opraviti, da kakšen trenutek sam ni vedel, česa bi se prej lotil; zdaj je stekel po jed, zdaj po pijačo, zdaj je bilo treba pospraviti z mize, zdaj teči čez ulice v trafiko po smodke. Ko se je polegel prvi hrup, natoči si Feodor Veselko kozarec vina in poprime besedo:

»Gospodje! Srce mi utriplje od veselja, ko vidim, kako lepo in hitro se razvija družbica naša; malo nas je, ali vsakdo velja za deset drugih. Že zdaj vidim v duhu, koliko veljavo dosežemo v društvenem življenji prnjavorskem, če bodemo vsekdar zložni in če vedno ostanemo dobri prijatelji drug drugemu. Ali to še ni dovolj. Znano Vam je, da se mora v vsakem društvu človek nekoliko odreči osobni slo-bodi svoji in se pokoriti nekim skupnim pravilom ali zakonom. Teh mi še nimamo, in da nam jih treba, pokazalo se je malo prej, ko nihče ni včdel, kam naj sede. Gospoda Milivoja Zagorskega smo opoludne izvolili za mentorja ali voditelja, in prav zanj bi se spodobilo, da sedi na čelu mize. Toda on se je tega branil in ni se hotel pokoriti splošni želji. To je bila le malenkost; mogla bi pa nastati večja nasprotja, a, kaj tedaj? Družba naša bi se razšla, predno bi se še do dobra sešla. Predlagam torej, da bi še danes sklenili nekak družben red, kateremu se bode pokoril vsak brez ugovora. Predsednika si ne bodemo volili, saj ga že imamo v našem mentorji, gospodu Zagorskem, katerega prosimo, naj kar takoj začne izvrševati svojo oblast. Tudi bi bilo dobro, da bi gospod predsednik, ki je znan jezikoslovec in pisatelj, nasvetoval našemu društvu primerno ime. Upam, da se gospodje ujemajo z mojim predlogom.«

»Ujemamo se; prav iz srca ste nam govorili,« pritrdi mu Radinič, v tem, ko je poročnik Filipovič, droban človek bolj majhne postave, zadovoljno z glavo kimal in kadil viržinko. Zdaj se vzdvigne Zagorski, pogladi si dolge lase in igraje se z dolgo zlato verižico urino, pravi:

»Ne vem, kako je mene v tako kratkem času doletelo toliko zaupanje slavne družbe; ponosen na to odlikovanje obetam, da se bodem vsekdar trudil spešiti razvoj našega društva, katero bi po mojem mnenji najbolje okrstili ‚Zadrugo‘ brez vsakega epiteta.«

»Živela Zádruga!« zagrmelo je po dvorani kakor iz jednega grla; isti poročnik je oživel in trčil s kozarcem na zdravje nove bratovščine. V tem je nekdo kakor odmev ponavljal besede: »Živela Zádruga!«

Na vratih sosedne sobe je stal visok, suh človek z velikim nosom. Črne lase je imel po vojaškem kratko ostrižene in počesane; oblečen je bil v kratek siv jopič z zelenim robom, in v roki je držal obnošeno vojaško kapo. Bil je sodni pisar, dobro znan po vsem Prnjavoru in mnogo milj na okolo. Dasi se ni porodil v Prnjavoru, bil je vender domač v vsaki hiši, kjer se je gotovo oglasil o godovih in drugih slovesnih prilikah. Ljudje so ga imeli radi, ker je znal marsikako smešnico povedati za kratek čas, ali nikdar ni zameril, če se je kdo pošalil ž njim. Prav resno ga je poslušal, potem pa se sam smijal ž njim. Nihče mu ni drugače rekel, kakor Golijat, kajti v vsem Prnjavoru ga ni bilo višjega človeka; toda še bolj je slul zaradi urnih svojih nog. Ob nedeljah se je večkrat okolo jednajste ure zmuznil iz pisarne in tako široko je stopal z dolgimi svojimi nogami, da so ljudje kar obstajali in čude se gledali za njim. »Kam se mu tako mudi?« tedaj bi vprašal sosed soseda, ki je sedel pred hišo na klopi in z lulo v ustih praznoval dan počitka. »Na žegnanje k svetemu Mihelu,« odgovoril bi mu sosed, »prišel bode ravno k obedu, drugi bi utegnil še večerjo zamuditi.«

Golijat je torej stopil v gostilno »Pri parobrodu«, ko so ravno krstili »Zadrugo«.

»Kdo je pa to?« vpraša Veselko in ogleduje prihodnika od nog do glave.

»To je naš Golijat«, razlaga Zagorski, »od izraelskega Golijata se loči po tem, da mu junaška moč tiči v nogah, ne v rokah.«

»V nogah!« čudi se tihi poročnik.

»Prav v nogah!« smeje se Zagorski, potem pa pozove velikana: »Golijat, stopite bliže, in povejte nam, kako je bilo takrat, ko ste omnibus pretekli.«

Golijat je bil rad v druščini med gospodi, ali dobro je vedel, kaj se njemu spodobi, kaj ne, zato ni bil nikomur nadležen. »Pri parobrodu«, kamor je hodil vsak dan na obed, bil je bolj domač. Če je bila zvečer v dvorani kaka gosposka druščina, sedel je v kot, potem pa večkrat vstal in se počasi bližal včliki mizi, dokler ga niso ogovorili, šalili se ž njim in mu ponudili kako smodko ali kupico vina. Vender niti tedaj ni sedel k veliki mizi, ampak stoje je odgovarjal gospodom, a tiho stopaje se je vrnil zopet k svoji mizici, ali se po sobi izprehajal semtertja. Ko ga je poklical Zagorski, pozdravil je Golijat

najprej resno in s primernim spoštovanjem zbrano gospodo, potem so se mu izpod črnih brkov usta raztegnila na smeh in začel je:

»To je bilo za moje prejšnje službe v trgu, iz katerega se je vsak dan vozil omnibus v stolno mesto, kakih deset milj daleč. Ljudje so se radi posmehovali starinskemu vozu in niso ga drugače zvali; nego ‚Noetovo ladjo‘; spotikali pa so se še bolj ob konjih, ki so to ‚ladjo‘ vlekli, ker suha kljusčta so bila, da jim je mogel človek rebra šteti. Nekega večera so gospodje v gostilni zopet dražili omnibusovega gospodarja in nekdo mu je rekel: ‚Pisar Golijat bi prej peš prišel v mesto, nego vozeč se z Vašim vozom‘ Razžaljeni gospodar je ugovarjal, kolikor je mogel, ali nič mu ni pomagalo. Jaz sem ravno stal za njim, kakor stojim zdaj tukaj, in ko me gospodje vprašajo, če bi se šel izkušat, rekel sem, da bi šel. Takoj je bila med nasprotniki stava gotova. Preskrbeli so še vse, da ne bi bilo nobenega sleparstva, in drugo jutro sva odrinila zajedno omnibus in jaz. Ljudje so gledali za mano in se smijali, dokler jim nisem izginil izpred očij. Sprva je bil omnibus pred mano, ali pri prvem ovinku v breg sem ga po bliž-nici zopet dohitel in tako je šlo dalje, dokler mi ni ušel naprej, da ga nisem več videl. Ali to me nikakor ni motilo; vodel sem, da bode treba napajati konje in potnike, pa sem veselo stopal dalje. Res sem omnibus zopet došel že na prvi postaji, ko je napajal. Šel sem dalje, ali kmalu mi je bil zopet za petami in me pustil zadaj. Solnce je bilo že visoko na nebu in bližalo se je poludne. To me je znova ohrabrilo. Prišedši na drugo postajo sem našel omnibus razprežen in potniki so v gostilni bili dobre volje. Mene to pot ni premotila sloveča vinska kapljica, ampak kar dalje sem stopal in prišel sem pol ure pred omni-busom v mesto. Potniki so mi to pismeno izpričali in veselo sem se drugi dan vrnil domov, kjer smo takoj isti večer pili dobljeno stavo.«

»Nate, Golijat, kupico vina!« ponudi mu Veselko, »pijte na zdravje nove ‚Zadruge‘, ki bi utegnila kdaj trebati naglih Vaših nog.«

Kakor vojščaki, kadar pozdravljajo, vzdvignil je Golijat desnico do čela in ponosno rekel:

»Na službo! Le ukažite!« izpraznil je kozarec in ga postavil na mizo.

Zádrugarji so na to ukrepali društvena pravila svoja in bili so dobre volje bolj in bolj. Sklenili so med drugim, da mora vsak zádrugar opolujedne opoludne in ob osmih zvečer biti na svojem mestu »Pri parobrodu«; kdor bi prišel pozneje, moral bode za kazen platiti polič vina. Primerne kazni so določili tudi za druge manjše pregreške

zoper družbni red. Tudi so sklenili, da se bodo zádrugarji vsi skupaj udeležili vsake javne in druge njim pristopne veselice, pri katerih se bodo natanko ravnali po skupnem dogovoru. Vse to in druzega več je imelo povzdvigniti društveno življenje v Prnjavoru.

V tem se pred gostilno ustavi voz. Zaprašeni kočijaž stopi v sobo in vpraša, če bi se dobilo nočišča za njegovega gospoda in za konje? »Kaj se ne bi dobilo,« odgovori malo užaljen Ciprijan, »saj so vse tri sobe prazne in v hlevu je za konje tudi še prostora dovolj.«

To rekši skoči za voznikom na ulice, in kmalu privleče v sobo majhen kovčeg, potno torbo, plašč in topla ogrinjala ter vse skupaj nese po stopnicah čez galerijo, za katero so bile tri sobe za goste. Za njim sta kočijaž in domači hlapec nesla velik zaboj in kar je še druzega bilo na vozu. Zad ugarji so umolknili in radovedno čakali, kdo se je tako pozno pripeljal. Zdaj se v vratih pokaže mlad gosposk človek srednje rasti in se strme ozira po slabo razsvetljeni dvorani. Kar se nasmeje in veselo vzklikne:

»O, Branko, kaj si ti tu!« in ko bi trenil sta se stara prijatelja objemala in poljubovala, da ja je bilo veselje gledati. Nato vede Branko Radinič novega gosta na prazni gorenji konec mize in ga predstavi tovarišem rekoč:

»Prijatelj moj, Živko Glavina, sodni pristav, o katerem sem vam opoludne pravil, da ima priti v Prnjavor.«

»Dobro došel!« pozdravili so ga zádrugarji ter se hitro seznanili ž njim. Ciprijan je bil ves zbegan od toliko nenavadnega opravila. Hitro je dal potrebna naročila zaradi sobe, potem tekel v kuhinjo, da bi lačnemu potniku našel še kaj večerje, a vsak čas je moral polniti prazne steklenice. Gospodje so se razgreli, torej niso mislili na počitek. Naposled zakliče Zagorski:

»Ciprijan, šampanjca!«

Ubogi točaj je bil v strašni zadregi; kakor ukopan je stal pred gospodo in prvi hip ni mogel ziniti niti besedice.

»Šampanjca sem rekel!« ponavlja srdito Zagorski.

»Pri nas ga nimamo,« izjecal je dobrodušni strežaj; toda silni smeh, ki so ga zagnali veseli zádrugarji, bil mu je porok, da ne bode tako hudo, kakor se je bal, in potolažil se je. »Trgovec Timofej ga ima, kolikor ga hočete,« oglasi se Golijat in se ponudi Ciprijanu, da pojde ž njim budit starega trgovca, s katerim je dobro znan. Ni minilo četrt ure, in pisar in točaj sta se veselega

obraza vrnila z debelimi črnimi steklenicami. Zdaj so pokali pozlačeni zamaški in odskakovali proti stropu, zajedno pa je tudi veselje mlade gospode prikipelo do vrha. Vsi povprek so se objemali in bratih in niso se več nazivali »gospode«, ampak kar po krstnem imeni so klicali drug druzega.

IV.

Drugi dan je bila nedelja. Lep jesenski čas je privabil iz bližnjih in daljnih vasij mnogo ljudij v Prnjavor, kamor so pripeljali na prodajo raznih pridelkov. Po najmanjših gostilnah ga ni bilo praznega prostora za mizo; po dvoriščih pa je stal voz do voza, in za ročice so bili privezani razpreženi konji in mirno so zobali klajo, ki so jo pulili z voza. Po ulicah je bilo toliko kmetskega ljudstva, da so se zakesneli vozovi le počasi mogli dalje pomikati, a prav na ogleh, kjer so se križala pota, bila je največja gneča. Tu je slep sivček tožno in jednoglasno prepeval narodne pesmi ter vselej malo zagodel na javorovih goslih, kadar se je oddehnil; tam je pohabljen berač do pol nag ležal na cesti in bridko tožil nesrečo svojo. Najživahnejše pa je bilo na prostornem velikem trgu. Okolo in okolo so se vrstile prodajalnice, kakor vsak dan; a po sredi so na jednem kraji domači obrtniki razložili svoje izdelke, na drugem kmetje svoje pridelke. Vrišč med prodajalci in kupovalci je bil tolik, da nihče ni čul, ko so zvonovi vabili k službi božji, in le po pražnjih oblekah si mogel soditi, da je nedelja.

Feodorju Veselku je bilo to čisto novo življenje in tolikanj ga je zanimalo, da kar ni imel miru v pisarni. Kmalu po desetih je odložil pero ter odšel na trg. Tu je našel oba profesorja, Branka Radi-niča in Milivoja Zagorskega, ki sta se izprehajala in opazovala nenavadno gibanje. Ko so se pozdravili, pride jim z druge strani naproti Živko Glavina. Črno oblečen je bil namenjen poklonit se predstojniku svojemu, ali ker je za posete bilo še prezgodaj, hotel si je nekoliko ogledati njemu tuji svet. Smeje se in majaje z glavo, bližal se je novim svojim tovarišem od sinoči.

»Dobro jutro, Živko!« pozdravi ga Radinič, najstarejši mu znanec. »Kako si spal, kaj sladkega se ti je sanjalo prvo noč v Prnjavoru?«

»Sanjalo?« zavrne mu tovariš, »saj ni spati nisem dosti utegnil. Mislil sem, da bodem zjutraj malo dlje poležal, ali ni ga bilo miru. Kaj pa je danes v Prnjavoru, ali je semenj, ali žegnanje, ali kaj?«

»Ni jedno, ni drugo,« razlaga mu Zagorski, »ampak čisto navadna nedelja je, toda kadar je tako lepo vreme, kakeršno je danes, prihaja

več ljudij v mesto, negoli o največjih sejmeh. Tu vse odločuje lepo in grdo vreme.«

»Radoveden sem, kako bode na nas vplival ta prirodni zakon, ki sta ga slušala že Adam in Eva v raji,« seže mu Veselko v besedo ter ga hudomušno nasmihaje se pogleda čez naočnike svoje, ki so mu zlezli na kraj nosa.

»Le posmehuj se,« zavrača mu Zagorski, »in vender je tako. Če bode grdo vreme, ne bode ga ni ptiča, ni deklica izpod strehe. Kakor ukleti obtičimo pod gredami pobeljenih svojih sob in srečni bodemo, če se vsi snidemo v ‚parobrodu‘.«

»Če najdemo pot k ‚parobrodu‘, našli ga bodemo tudi drugam,« tolaži Veselko sebe in tovariše, »zdaj pa bi našega mentorja prosil, da bi nas vodel v tukajšnji svet.«

»V svet«, ponavlja Zagorski, povesi oči in se prime za čelo, kakor bi kaj imenitnega premišljal. Kar vzdvigne glavo in zadovoljno se smeje nasvetuje;

»Pojdimo k strini!«

»K strini?« čudita se Veselko in Glavina.

»Pojdimo k strini!« odobrava Radinič.

»Kdo pa je ta strina?« vpraša Veselko.

»To ti je prnjavorska Pitija«, pojasnuje Radinič, »ona ve vse, kar se godi v najskrivnejšem prnjavorskem kotu; k nji mora vsak, kdor le količkaj časa misli prebiti v Prnjavoru; a če pojde po sreči, bode tudi še tašča — našemu mentorju.«

»Oho!« vzklikne nagajivi Veselko, debelo pogleda Zagorskega in ga prosi z zategnjenim glasom: »Milivoj, vedi nas v Delfe!« —

Na zahodnem konci prnjavorskega trga prav tikoma mestne hiše je stala čedna, pobeljena hiša na jedno nadstropje. Pri tleh je bila prodajalnica z železnino, a pred njo je bilo odprto obokano predvežje. Tu je pred vrati v širokem nizkem naslanjači sedela majhna, silno debela žena, ozirala se po trgu okolo, ustavljala mimo gredoče ljudi in jih izpraševala; a kadar je kdo prišel kaj kupit, ni se genila, ampak kar z mesta je dajala v prodajalnici ukaze deklici, jedini strežajki svoji. Če je bila kupčija dognana, prinesla je deklica iz prodajalnice staro slovensko računsko tablico, iz katere je gospodinja kar na pamet naredila račun, potem pa izkupljene novce vteknila v žep. Tako je sedevala po ves božji dan ter večkrat je tudi obedovala na istem mestu, in proti zimi se je dobro zavarovala s toplimi ogrinjali. Razven svojega naslanjača je dala pred prodajalnico namestiti še nekoliko pripravnih stolov, da je mogel sesti, kdor je prišel k nji kramoljat, in glasil se je vsak, kdor se je medpotoma utegnil malo pomuditi. Videl

si zdaj moške, zdaj ženske, starce in mladce, ali stalni vsakdanji gostje so bili uradniki vsi od oblastnega glavarja do pisarja Golijata. Zvita žena je znala vsakega tako sukati s svojim izpraševanjem, da bi se izkušen preiskovalni sodnik mogel od nje še marsičemu priučiti. Policijski poverjenik je pri nji večkrat zvedel kako stvar, kateri sam nikakor ni mogel priti na sled. Po vsem Prnjavoru ji niso rekali drugače, nego »strina«, in le poredni mladi gospodje so jo časih prekrstili v Pitij o. K nji je tedaj Zagorski vedel tovariše svoje. Strina jih je takoj zapazila in že zdaleč je zvedave oči uprla v mlade prišlece. Nič ni izpremenila resnega obraza svojega, ko so stopili pred prodajalnico in je Zagorski drugega za drugim seznanjal ž njo.

»Dobro jutro, gospodje! Sedite!« odzdravila jim je hladno njih pozdrav, obrnila se v prodajalnico ter zaklicala: »Rezika, prinesi slivovke in četvero čašic!«

Glavina in Veselko sta se čudno spogledavala in prvemu so se usta neprenehoma raztezala na smeh. V tem je Rezika že stala pred gospodinjo s krožnikom in čašicami. Strina natoči slivovke in jo ponudi gostom:

»Izvolite, gospodje, stara je in zdrava, pokrepča vam želodec«

Zdaj se Glavina ni mogel več premagati in kar na glas se je začel smijati; Veselko pa vzame čašico, posrkne, pogleda temno-rmeno tekočino kakor kdo, ki se razumeje na to, in pravi: »Izvrstna je, takšne še nisem pokusil,« a obrnivši se proti strini pogleda jo debelo, nasmehne se in nadaljuje: »Nikar ne zamerite, gospa, ali kako morete misliti, da mladim našim želodcem treba krepila?«

»Kdor o polunoči vzbuja starega Timofeja, ima drugo jutro gotovo popačen želodec,« zavrnila ga je strina, ne da bi se ji resni obraz količkaj izpremenil.

Prijatelji so se vsi štirje smijali. Zagorski je izkušal ugovarjati in braniti sebe in tovariše, ali strina mu je zdaj pa zdaj zavrnila s kako besedo, ki je jasno pričala, da je v Prnjavoru pred njo ni skrivnosti. Pomenki so bili čimdalje živahnejši in hitro je potekal čas.

»Gospod pristav«, oglasi se strina, »če mislite še danes iti k predsedniku, prav zadnji čas je. Pričakuje Vas, kajti ko je šel v pisarno, povedala sem mu, da ste se sinoči pripeljali v Prnjavor.«

Glavina je kar strmel, vstal in se smeje poslovil.

»Hitro opravi!« kliče Radinič za njim, »počakamo te tukaj.«

Ostali tovariši so se delj menili in šalili. V tem povzdvigne strina glavo proti trgu in pozove na ves glas;

»Hej, gospodičini, nikar tako gizdavo! Mimo strine grede se nihče ne sme potuhniti. Kaj sem se vama zamerila, da me danes nečeta poznati? Stopita malo semkaj!«

Zádrugarji so hitro vstali in se naklonili gospodičinama, ki sta stopili pod obokano predvežje in strini podali roko.

»Nisva Vas hoteli motiti v tako izbrani druščini,« opravičuje se črnooka deklica s temnimi kodrastimi lasmi.

Bila je v najlepšem cvetu mladih let in polna lica so ji kar gorela od vroče krvi; ali nič ni bilo videti na nji dekliške plahosti, marveč je prav drzno gledala v svet skozi naočnike, ki si jih je privezane za tenko vrvico nateknila na nos. Govorila je hitro in glasno.

Mirnejša je bila nje tovarišica. Gladko počesani črni lasje so ji robili podolgasti, rmeno-bledi obraz; govorila je počasi in premišljeno, in rjave oči je zdaj sramežljivo povčsila, zdaj se je ž njimi skrivaj ogledavala po navzočnih ljudeh. Obe sta bili pražnje oblečeni, in soditi po molitvenikih, prihajali sta iz cerkve. Rezika jima je iz proda-jalnice takoj prinesla mehka stola in sedli sta vsaka na drugo stran kraj strine. Hitro sta se seznanili z gospodi in strina je zadovoljno gledala, kako se je mladina pri nji kratkočasila in bila dobre volje. Naposled se je povrnil tudi Živko Glavina in prijetno je bil iznenadejan, opazivši pri tovariših žensko druščino.

Šele ko je zazvonilo poludne, spomnili sta se deklici, da sta se predolgo zamudili, in kar poslovili sta se pri strini in pri mladih gospodih. Toda ti nikakor niso dali, da bi gospodičini sami odhajali, torej sta po dva in dva vzela po jedno v sredo ter ji spremljevali proti domu. Ali nič se jim ni mudilo. Prav počasi so stopali po trgu, ki se je bil že izpraznil, in nehote se je vsak čas kdo izmed njih ozrl po oknih, kjer so po dve, tri mlade ženske glave skupaj tiščale in si šepetale, kdo ve kaj. Naposled so se mlada gospoda nekako pribibali do pred hiše črnooke Hermine, katero je mati že čakala na pragu. Ko je dobra mama hčerko svojo videla v taki druščini, ni je nič pokarala, da je ni bilo toliko časa, ampak prav zadovoljnega obraza je pozdravila mlade gospode in jih pozvala, da bi se malo potrudili v gorenjo sobo, češ, da jim ne bi spanja odnesli. Zdaj seveda Hermina niti svoje prijateljice Dore ni izpustila in jo pod pazduho gori po stopnicah vedla. Tu so mladi ljudje nadaljevali svoje pomenke, dražili se in smijali, da se je celo starejšemu človeku otajalo srce in se je veselil ž njimi. To je dobro čutila Herminina mati in najrajša bi bila kar vso druščino obdržala pri obedu, da je bila le količkaj pripravljena na to.

V tem je nekdo že dvakrat potrkal na vrata, toda nihče se ni zmenil za to, dokler mati sama ni cula in pozvala: »Noter!«

V sobo stopi gospodičina bolj majhne postave, ali po zakrivljenem nosu si spoznal takoj židovko, predno je še izpregovorila.

»O, Slava!« čudi se Hermina, skoči ji naproti in ji predstavi zbrano gospodo. Židovka se nakloni in se zopet obrne k domači gospodičini:

»Ne zameri, draga Hermina, da ti šele danes vračam zadnji modni list,« in izroči ji omenjeni list, zavit in zvezan s svilnatim trakom.

»Za to se ni nič mudilo«, zavrne Hermina, »prisedi malo k nam.«

»Ne utegnem, pozno je že, domov moram.«

»Samo trenutek počakaj, saj grem jaz tudi, a imava isto pot,« prigovarja Dora in židovka je ostala.

Veselko se zvito nasmeje in razumno pokima Glavini, češ, prebrisana je židovka, takoj si je našla pot v našo druščino, v tem ko so krščene deklice le zdaleč skozi okna gledale. In res, ko so vstali, tedaj je Slava spremljevana od dveh gospodov ponosno stopala po trgu, kakor prej Hermina, in se tudi časih ozrla po oknih, če jo pač vidijo.

V.

V gostilni »Pri parobrodu« je točaj Ciprijan nemirno hodil sem-tertja in že nekolikokrat je stopil pred vrata ter se oziral po vseh bližnjih ulicah, če ne bi od kake strani ugledal prihajajočih gostov svojih. Toda zastonj, ni in ni jih bilo. Ob polujedni, prav kakor so naročili, bilo je vse skuhano; zdaj pa je že davno odbila jedna, pa jih še ni; kakšen bode obed! To so bile skrbi, ki so postrežnemu Ciprijanu belile glavo. Pri zadružni mizi je že dobro uro sedel poročnik Filipovič in dasi se je voljno udal v vsako nepriliko, danes bi skoraj tudi njega minilo potrpljenje, da ni bilo Golijata. Poslednji je že davno pokosil, zažgal smodko in se po stari navadi svoji šetal po sobi. Vsak čas je postal pred poročnikom, tolažil ga in mu povedal kaj novega o cesarji Napoleonu III., ki ga je tolikanj zanimal, da se je prav zaradi njega vpisal v čitalnico. Tudi Golijata je že skrbelo, kje ostajajo zádrugarji. Kar obstane pred oknom in veselo vzklikne:

»Evo jih! Ciprijan, hitro po juho!«

Zdajci se odpro vrata in vsi štirje, Zagorski naprej, stopijo v sobo smeje se na ves glas, in predno so se mogli oddehniti, rekel je že kdo zopet kaj dovtipnega, da so se znova začeli grohotati. Dobrovoljni poročnik ni prišel do besede, ali smijal se je s tovariši, dasi ni

vedel, kaj imajo med sabo. Pri juhi se je vrišč nekoliko polegel. Poročnik se je podvizal, da je prvi bil gotov, potem vstane in jame govoriti:

»Slavna Zádruga! Sloboda je lepa stvar, ali izkušnja uči, da jo treba brzdati. To resnico smo uvideli tudi mi v malem svojem krogu, torej smo si dali neke zakone ter ustanovili kazni onemu, ki bi zoper nje grešil. Kolikanj je to bilo potrebno, priča nam žalostna resnica, da so danes štirje udje petorične družbe naše grešili, ker niso o določenem času bili na »parobrodu« in da ima torej vsak platiti polič vina!«

»Živio Velimir Filipovič!« vzklikne Veselko; »živio Velimir!« pritrjujejo mu ostali, a takoj so zopet umolknili, videči, da poročnik še ni pri kraji.

»Dodati moram, žal, še nekaj,« nadaljuje govornik, »to namreč, da se je naš tovariš Živko Glavina še posebno pregrešil, ker je prvi segel v skledo, akoprem danes ni on na vrsti.«

»Oho!« seže mu Glavina v besedo; ali silen smeh, ki seje zdaj razlegal po dvorani, zadušil je vsako opravičevanje. Naposled se vzdvigne predsednik Zadruge, Milivoj Zagorski, in pravi:

»Vse zastonj, Živko dragi, pred zakonom smo vsi jednaki; kdor se je pregrešil jedenkrat, plati polič, kdor dvakrat, plati dva poliča. Ker pri nas ni priziva na višje sodišče, kaže najbolj, da se kazen kar takoj izvrši.« Na to se obrne po sobi in oblastno veli: »Ciprijan, pet poličev vina!«

Strežaj je strme gledal z jedinim očesom svojim in se obotavljal, kakor da ni prav umel.

Zdaj se Golijat smeje zadere nanj:

»No, ali niste culi, pet poličev vina Vam je prinesti gospodi!«

»Pet poličev — to je toliko, kolikor dva vrča in polič,« izračunja si na glas Ciprijan in steče v klet.

Zádrugarji so bili razposajeno dobre volje. Slobodno in odkritosrčno so se med sabo menili in kratkočasili, kakor da so bratje ali vsaj starodavni prijatelji. Pa saj so bili mladi in še niso imeli tistih bridkih izkušenj, ki človeku v poznejših letih ne dado, da bi se naglo sprijaznil s kom in se z vso dušo oklenil bližnjika svojega. V Zadrugi pa so se po srečnem naključji našli mladi ljudje, ki so se takorekoč dopolnjevali med sabo, zakaj vsak se je nekoliko ločil od druzega in se odlikoval s svojstvi, katerih si pogrešal pri drugem. Dobro so se torej ujemali in ni je bilo zdražbe ali zamere med njimi, dokler jih usoda ni zopet razgnala na vse vetrove.

Po obedu se je Veselko odkašljal, kakor bi se pripravljal na imeniten govor, prosil predsednika besede in začel:

»Bratje zádrugarji! Navadna prislovica veli: ‚Kuj železo, dokler je razbeljeno‘; toda mi ne mislimo železa kovati, ampak druge namene imamo, tedaj rajši porečemo: ‚Trgaj rožo, dokler cvete![‘]«

»Oho! Feodor, kaj bije tudi tebi pesniška žila?« preseče mu Glavina besedo in se zopet jame smijati, v tem ko so se ostali drugi le na smeh držali in poslušali govornika, ki je nadaljeval:

»Če mi ne bije pesniška žila, bije mi pa mlado srce, in to je živa poezija, katere nekoliko ukusi vsak človek. Torej se ne motim, ako pravim, da nam v Prnjavoru cveto lepe rožice; in če si jih tudi ne mislimo potrgati, naužijmo se vsaj njih lepote in vonjave. Vsi še čutite, kako se nam je danes otajalo srce; izkusimo, da se nam večkrat ponudi takšna prilika. Najprej vprašam našega predsednika Milivoja, kakšne zabave bodemo pozimi imeli v tukajšnji čitalnici?«

»Pred pustom kaka dva ali tri plese.«

»To je premalo.«

»Tako je bilo doslej, a ne verjamem, da bi vprihodnje bilo drugače, kajti čitalnici sami in — materam nedostajalo bi najpotrebnejšega.«

»Prazne besede«, ugovarja mu Veselko, »samo dobre in trdne volje treba in vse pojde brez velikih troškov. Čitalniški odbor prepusti nam vsak teden po jedenkrat dvorano, za godbo naberemo med sabo in pri drugih mladih ljudeh, za svečavo se bodemo obrnili na velikodušnost očetov trgovcev, in potem povabimo gospodičine na vaje v novih salonskih plesih in jih zarotimo, da morajo prihajati kar v domačih opravah brez vsakega lišpa.«

»Izvrstno, Feodor!« pritrdili so mu tovariši, jedini Zagorski je majal z glavo, češ, to bi bilo prevratno novotarjenje v društvenem življenji prnjavorskem. Ali ni mu obveljalo; večina se je odločila za Feodorov predlog in brž ko so zádrugarji vstali, napotili so se vsi skupaj proti čitalnici, da bi se zmenili z odborniki in drugimi veljavnimi udi. Pot je držal mimo strine čez trg. Premetena žena je takoj zapazila, da mladi gospodje nekaj snujejo, in pozvala jih je na trenutek pred prodajalnico.

»Ne utegnemo«, odgovori ji Zagorski nekako skrivnostno, »mudi se nam v čitalnico zaradi neke prav imenitne stvari.«

To je strini še bolj razdražilo brezmerno nje radovednost in mirovala ni, dokler se ni vsa Zádruga ustavila pri nji, Zagorski pa ji je razodel, kaj so sklenili.

»Zaradi tega Vam pač ni treba iti v čitalnico«, odvrača mu strina, »zdaj bi bilo tudi že prepozno, utegnili bi gospode medpotoma srečati; rajši jih tukaj počakajte, saj morajo vsak čas priti tod mimo«.

Starka je dobro poznala dnevni red vse prnjavorske gospode, zato je tudi znova dobro pogodila. Rekši zadnjo besedo, ozre se po trgu in vzklikne:

»Evo jih!«

Prihajali so čitalniški predsednik in nekoliko odbornikov, ki so po vsakdanji navadi zavili k strini na pomenek. Namesto v čitalnici, obravnovalo se je vprašanje zaradi »plesnih vaj« pred strinino prodajalnico. Predsednik je majal z ramami, kakor da ne bi imel pravega zaupanja v takšno novotarjenje; blagajnik pa je odločno odsvetoval začetje, ki bi čitalnici nakopalo dolgov in druzega nič. Toda. kdor je le količkaj poznaval prnjavorsko življenje, vedel je; da bode danes vse ugovarjanje zastonj, kajti strina je prav oblastno zagovarjala željo zádrugarjev, in če se je ona potezala za kako stvar, gotovo ji je obveljalo. Saj pa je terjatve svoje podpirala tudi dejanski. To so čitalniška gospoda dobro včdeli, pa so se naposled udali in obljubili, da bodo takoj drugi dan sklicali odborovo sejo ter nasvetovali, naj se za poskušnjo vsako sredo napravijo plesne vaje. Čitalničarji in zádrugarji so se še nekoliko ponudili pred prodajalnico, menili se in kratkočasili, in potem so se razšli. Le strina se ni genila s svojega naslanjača, tiho je zrla v svet in premišljala, kdo ve kaj. Dolgo itak ni bila sama. Prvi, ki ga je zanesla noga mimo nje prodajalnice, bil je stari Timofej.

»Dober dan, sosedi« pozove ga starka. »Pojdite malo sem, da mi bodete kaj povedali.«

»Dober dan,« odzdravi že nekoliko sključeni sivček in stopi v predvežje, »kaj bi jaz vedel povedati, ki ne potujem po svetu, niti ne čitam novin.«

»Ali se še niste vpisali v čitalnico?«

»Kaj bi se vpisaval, saj malokdaj utegnem z domi, pa se ne bi izplačalo.«

»Če ne utegnete Vi, utegnili bosta Vaša žena in hčerka Vaša. Tinčica bode zdaj že skoraj za možitev, ali mladi ljudje niti ne vedo zanjo. To ne velja; deklica mora časih v druščino, da se bode znala vesti v svetu. Prav zdaj se ji v čitalnici ponuja lepa prilika, da se po malem privadi moškim; saj menda še nikdar ni z nobenim govorila, ker jo tako skrivate, kakor kakšno turško bulo. Vsako sredo bodo v

čitalnici plesne vaje za ude in njih hčere, in to brez vsega plačila. Vi ste seveda ponosen, pa nečete ničesar zastonj. V tem sem jaz čisto Vaših mislij, pa bi zato odboru za plese poslala nekoliko funtov sveč. Glejte, prijatelj dragi, to bi bilo za Vas. Torej nič se ne obotavljajte in kar vsi trije se vpišite v čitalnico.«

»Ne vem, kako še bode,« brani se stiskač, »Tinčica je še premlada, in meni letos tudi ne kaže, da bi si nakopaval na glavo novih troškov. Preželo še čutim udarec zaradi tiste nesrečne obetane železnice, ki je ne bodo učakali niti vnuki naši. In jaz naj svojo hčerko vsak teden pošiljam na ples? Ne, Timofej, to ni zate!«

»No, no, nikar tako obupno,« tolaži ga starka, »sosed Timofej še ni do dna izpraznil starega hrastovega zaboja, v katerem menda ne zaklepa suhih sliv! Toda saj sem Vam že rekla, da ne bode troškov; niti za obleke jih ne bode, zato ker gospodje žele, da bi gospodičine prihajale kar v domačih opravah «

»Bodemo že še videli,« zavrača Timofej, da bi pretrgal zoperni mu pomenek, in se pripravlja na odhod. Bistroumna strina je to takoj zapazila, zato je besedo hitro zasukala drugače.

»Saj res, sosed dragi, skoraj bi bila pozabila. Recite ženi svoji, da jo prav lepo prosim, naj bi jutri na trenutek prišla k meni. Rada bi jo vprašala, kako nareja omako k divjačini. Gospod sodnik je bil zadnjič pri Vas na večerji, pa je pravil, da še nikdar in nikjer ni jedel tako slastno pripravljene srne.«

Ta hvala je starega moža zopet oradostila in rekel je, da njega žena jutri gotovo pride, brž ko bode otroke odpravila v šolo. Strina se je za odhajajočim kramarjem hudobno nasmijala; saj je vedela, da ji stiskač ne uide več, kadar bode ona govorila z ženo njegovo. Nji vse drugače podkuri zaradi Tinčice, in Timofej se bode hote ali nehote moral vpisati v čitalnico. Kakor njega, takisto je strina obdelovala tudi druge očete in matere, kadar so se pri nji ustavili na kratek pomenek, in v malo dneh je prav ona zagotovila plesne vaje, ker ni jim samo nasnubila deklic, ampak tudi za svečavo je skrbela pri trgovcih, in od druge gospode je kakor za kake pogorelce nabirala dobro voljnih prineskov za godbo.

VI.

Čudna, res čudna je bila ta prnjavorska strina. Sama se vse leto ni genila od svoje prodajalnice, ali za druge je na vso moč skrbela, da bi imeli kaj izpremembe v jednoličnem življenji oskromnega mesteca. No, čisto zastonj pa te nje skrbi le niso bile, zlasti tiste ne,

ki jih je imela zaradi plesnih vaj. Dobro je vedela, da ji bodo vsak teden dajale zabave najmenj za dva dni. Najprej pridejo starejši gospodje in ji ovadijo, kar so na tihem opazuje videli in culi na plesu. Za njimi bodo zádrugarji in drugi mladi ljudje vpričo nje uganjali slane in neslane burke, presojali plesalke in še mnogo druzega; ali kadar bodo gospodje vsi po pisarnah in pri drugih opravilih svojih, prihajale bodo gospodičine po dve, po tri skupaj, in zdaj ji bodo kaj potožile, zdaj jo o čem izpraševale, da bi si raztolmačile kakšno nejasno besedo plesalcev svojih. Saj je starka vedela vse skrivnosti, torej je človek lahko zaupneje govoril ž njo. Skratka: bilo ni prav brez pomena, če so jo šaljivi gospodje časih nazivali »prnjavorsko Pitijo.«

Ali še nekaj je bilo vzrok, da se je strina tolikanj zanimala za plesne vaje. Hotela je ustreči Zagorskemu, ki ga je v mislih štela bodočega zeta svojega. Strina je bila vdova, a imela je hčerko Ve r o. To je ljubila, kakor le mati more ljubiti jedino dete svoje. Ni vedela kaj bi storila zanjo, poslala pa jo je v prestolnico v imeniten dekliški zavod, da bi se ondu dobro odgojila in učila vsega, česar treba olikani gospodičini. Imela je še leto dnij prebiti v zavodu, ali do tja bode tudi že popolnoma odrasla. Dobri materi je to delalo novih skrbij in že se je ogledovala po ženinu. Želela si je mladega, lepega, omikanega in če mogoče takšnega, o katerem se je nadejati, da bode sčasoma dobil še kaj več veljave v svetu. Prav takšen ženin je bil Zagorski, a imel je še drugo lepo svojstvo, namreč to, da se je porodil v Prnjavoru. Ko je Vera zadnjo poletje prišla na počitke, bila je nekoliko-krat v druščini z Zagorskim in materi se je zdelo, da sta si drug drugemu po volji. Posebno ji je bilo všeč, da je Zagorski pri vsaki priliki odlikoval nje Vero, v tem ko se je le iz uljudnosti menil z drugimi gospodičinami, ki so kar blaznele za njim, To ga je še bolj povzdvignilo in strini je kar srce utripalo od veselja, kadar je pomislila, kako bode slavljeni Milivoj nje Veri dosodil jabolko. Po Verinem odhodu je torej izkušena mati storila vse, da bi Zagorskega popolnoma pridobila zase, in kar ni ga izpustila iz očij. Nikogar niso skrivni nje vohuni tako zalazovali, kakor njega, in ji natanko poročali o vsakem koraku njegovem. Da bi se mlad človek nikdar ne menil in kratkočasil z deklicami, tega pametna strina ni zahtevala in tudi ni mogla zahtevati, ker Zagorski se še ni zavezal niti z najmanjšo besedico ne. Bil je torej popolnoma sloboden in še so gospodičine na tihem upale. Plesne vaje so razburile vse ženstvo prnjavorsko, in to ni čudo. V vsaki hiši so že govorili o Zadrugi, o društvu petih mladih gospodov,

ki se hočejo veseliti in kratkočasiti; ki bi se vsi mogli ženiti in se tudi bodo, kadar bode vsak njih našel izvoljenko srca svojega. Takoj prvi večer je čitalnična dvorana bila polna, kakor predpustom in še bolj, kajti marsikaka mati, ki bi bila mogla za ples opraviti le po jedno hčer, privedla jih je zdaj kar po tri in štiri, ker ni bilo treba trositi za lišp. Čitalnici predsednik je zopet majal z glavo, češ, kje bode dobiti plesalcev za toliko deklet? Toda zádrugarji se niso dali osramotiti in so rešili čast svojo in čitalnice. Vsak je plesal za tri in tako vzpodbujal tudi druge mlade gospode, da niso kakor lipovi bogovi stali po kotih. Bilo je prav živahno in veselo; najbolj pa je kapelnik Beranek na galeriji hvalil srečno usodo, da ne bode treba do predpusta čakati pijače.

Zádrugarji so bili popolnoma zadovoljni z uspehom; zabav so zdaj imeli dovolj, a seznanili so se malone z vso gospodo prnjavorsko. ..... Če ni bilo veselice v čitalnici, prišlo je skoraj vsak večer po nekoliko uradnikov v gostilno k »parobrodu«, da so bili druščini z zádrugarji. Večkrat, zlasti ob nedeljah, privajali so tudi žene in hčere svoje v »Zadrugo«, ki je bila že središče vsemu društvenemu življenju v Prnjavoru. Pravih zádrugarjev je ostalo vedno le pet, ali število častnih udov raslo je od dne do dne. Ciprijan že ni mogel sam streči in krčma-rica Kata je tedaj vzela k sebi sestričino svojo, da je pomagala, kjer je ravno trebalo, ali v kuhinji ali v gostilni. Zavidno so drugi krčmarji gledali, kako se je vzdvignil »parobrod«. Najbolj je tarnal stari Timofej, kateremu je lepo poslopje zunaj mesta stalo prazno; pa saj si je bil kriv sam, ker je zidal za potnike, ne za domače goste. Navzlic temu se je zapisal v čitalnico, a Tinčica njegova je prav pridno zahajala k plesnim vajam in čisto oživela je. Ves teden se je veselila srede, in ko je napočil težko pričakovani dan, bila je tako nemirna, da se ni mogla poprijeti nobenega pravega dela. Reklo se je pač, da imajo gospodičine dohajati v domačih opravah; ali to Tinčice le ni motilo, da se je ta dan skrbneje počesala, nego sicer; da si je v goste kite zaplela kakšen pisan trak, ali zasadila kakšen cvet, če ga je bilo še kje dobiti. Zdaj je šla v kuhinjo belit železo, da si je lepo zlikala nedeljsko letno obleko; zdaj si je poiskala novih čipek ter jih prisila na rokavce. A kadar se je zmračilo, takrat se je umila, vzela iz predalcev najlepše perilo in se oblekla kakor na praznik.

S takimi pripravami je minil dan nji in vsem nje tovarišicam, ki so hodile k vajam. Bilo je med njimi prav gizdavih, ali najbolj se je šepirila črnooka Hermina, v svesti si, da se ž njo ne more meriti nobena Prnjavorka. Stanovitna tovarišfca ji je bila bledolična Dora,

in obema se je pridružila kljukonosa židovka Slava. Prav prevzetno so se ločile od ostalih dčklic in vedno so skupaj tičale in šepetale, kakor da so se zavezale v kakšen poseben namen. Starejši gospodje so skoro ugenili, da mreže svoje nastavljajo »Zadrugi«, in natanko so strini poročali vse, kar so opazili. Strina je mirno poslušala ta poročila, kakor vsako drugo novico; ali tem ostreje je odslej pazila na Zagorskega in čakala, če se bode dal ujeti. Zádrugarji so se v večjih mestih znali ogibati umetelneje sprčdenih zanjk, zato se niso bali niti prnjavorskih. Navzlic temu se je Zagorski največ bavil s Hermino, ki v je bolj nego druge bila vajena lahkim društvenim veselicam. Živela je delj časa pri neki teti v prestolnici, videla nekoliko sveta, a poleg tega je mnogo čitala, torej je ž njo sploh lože bilo začeti kakšen po-menek. Razumela je takisto kakšno šalo, in če si jo podražil, znala ti je duhovito zavračati. Kadar sta se z Zagorskim za podpazduho vodila po dvorani in se je ona v živahnosti svoji na ves glas zasmijala, stikale so matere glave in si tiho zašepetale, kar ni smel vsakdo slišati. Če je pa Hermina ošabno povzdvignila glavo, nateknila si naočnike in se zmagovito ogledovala, takrat je v marsikateri deklici zavrela mlada kri in srce je kar zakoprnelo po maščevanji. —

Ko je drugi dan potem Timofejeva žena malo posedela pred prodajalnico pri strini, vprašala jo je ta:

»Kako pa je bilo sinoči v čitalnici? Ali je Vaša Tinčica zelo plesala?«

»Plesala in še predosti za svoja leta«, pohvali se zadovoljno Ti-mofejka, [»]mislila sem, da se nihče ne bode zmenil zanjo in da se bode kar izgubila med tolikim številom starejših in druščini vajenih deklet. Človek ne bi verjel, da imamo v Prnjavoru toliko ženske mladine. Ko sem prvikrat prišla v čitalnico, bilo me je kar strah za Tinčico, ali skoraj nisem poznala rodne hčerke, tako ugibčno se je sukala, in tako ljubeznivo se je gospodom znala nasmihati, da jo je bilo veselje gledati.«

»Kdo pa je kaj plesal ž njo?« seže ji strina v besedo.

»Kdo bi jih vse naštel! Največ so se vrteli okolo nje gospodje iz Zadruge.«

»Ali vsi?«

»Vsi, celo Zagorski je ž njo plesal jedenkrat na okolo.«

»Ali je morda to kaj posebnega, če Zagorski pleše s kakšnim dekletom?« vpraša strina in obrne resni svoj obraz proti sosedi, Ta se na ves glas zasmeje in pritrdi:

»Gotovo; saj skoraj že ne bode pogledal deklice raz ven tiste napuhnjene Hermine.«

»Hermine?«

»No, seveda! To bi bilo pač čudno, da Vi tega ne bi vedeli! Nikar se ne tajite! Ali bodisi, kakor hoče; meni je vse jedno, vender to le rečem, da bi Zagorskemu privoščila kaj boljšega, nego Hermino; ta ni zanj. Z njo si sploh nihče ne bode opomdgel. Prosim Vas, niti v tihem našem Prnjavoru nima obstanka doma, ampak vsak čas tčka od doma, pači se po trgu, kakor ne vem kdo, in si natika na nos tiste naočnike, da ni nikomur podobna. Kaj bi počela, ko bi z možem prišla v kakšno večje mesto, kjer imajo gledališča in druga zabavišča! V jednem letu bi zapravila vso doto, ali pa še prej, toda saj ne bode sile.«

»Prav tako je, soseda draga,« preseče jo strina, da bi pogovor drugače zasukala, »Hermina ni za uradnika. Vender pustimo tol Recite, mi, kaj Vi sodite o Zagorskem; mislite li res, da bi se on mogel do dobra zavezati s Hermino? Jaz bi rekla, da jo ima rad za kratek čas, ali skoro se je naveliča, potem se bode zopet šalil z drugo.«

»Mogoče,« dejala je Timofejka in zgenila z ramami, »jaz bi prav od srca želela, da bi jo pustil na cedilu. Toda bojim se, da ne bode tako. Da bi ga Vi le videli, kako upira oči vanjo, človek bi rekel, prebode jo. Ali kaj to meni mari, saj ne mislim, da bi mojo Tinčico snubil.«

Zgovorna soseda je s klepetanjem svojim strino čisto razburila. Starka se ni več mogla mirno meniti, jezik se ji je jel zapletati in težko je čakala, da je Timofejka odšla[.] Ko je bila sama, želela si je Zagorskega, da bi ga oštela, kakor zasluži. Dolgo ga ni bilo, ali v tem se ji je prva jeza malo ohladila. Ostalo pa je še zmerom precej žolča, da ga je izlivala nanj. Čudno, kakor vse pri strini, bilo je tudi znanje nje z Zagorskim. Saj je to bilo že več nego znanje, celo več nego prijateljstvo; bila sta si kakor tašča in zet, akoprem si nikdar nista rekla, da bode kdaj tako. Ona mu je brez ovinkov očitala vse, kar ji ni bilo po volji na njem, on pa jo je slušal, branil se in zagovarjal, kakor se sin opravičuje materi. Naposled je venderle njegova obveljala in strina se je zopet umirila ter mu izkušala napraviti kako veselje. Navadno je vsi »Zadrugi« za po obedu poslala izbranih sladčic, ukusnega laškega sira, dragih smodek ali kaj takšnega. Nagajivec Veselko se je tedaj vselej široko nasmijal, debelo pogledal tovariša svojega in rekel:

»Daritev miru in sprave je došla; veseli se, Milivoj, veselite se, bratje zádrugarji, v Delfih smo zopet dobro zapisani!«

Tako je bilo tudi onega dne, ko je Timofejka strino razdražila s klepetanjem svojim. Huda ura se je skoro polegla; Zagorski se je opravičeval, kakor je vedel in znal, a naposled sta oba umolknila ter mirno sedela drug proti drugemu; on je kadil, ona pa zrla v svet. Nekoliko časa potem je ona z nova izpregovorila, kakor sama v sebi:

»Danes moram še pisati Verici.« »Prosim, pozdravite jo tudi v mojem imeni,« rekel je on in zopet sta molčala.

Toda odslej je Zagorski pazil, da ni po nepotrebnem prihajal v zobe zavidnim materam. S Hermino se je menil in kratkočasil le toliko, kakor vsak drugi tovarišev njegovih; a na plesih je prav premišljeno druge deklice bolj odlikoval, nego njo. Seveda, izbirčen je bil tudi potem, in ponosna je bila vsaka, s katero se je kaj več pečal, četudi samo za jeden večer. Strina je s tem bila popolnoma zadovoljna, zlasti ko ji je on sam donašal prva poročila o plesu in drugih veselicah, ki so jih zádrugarji imeli med sabo.

VII.

Milivoj Zagorski je tedaj v Prnjavoru bil prvi ljubljenec ženskih src. Matere in hčere so se jednako ogledovale za njim, vsaka je na njem videla svojstva, kakeršnih si je želela ali na zetu ali na moži svojem. Bil je srednje vitke rasti, zmeraj skrbno in ukusno opravljen in z uglajenim svojim vedenjem se je takoj prikupil vsakemu človeku. Posebno je z zvonkim svojim glasom ter z besedo vselej premišljeno znal očarati posameznika in vse družbe. Kdor pa je svet in ljudi poznal bolje, zapazil je, da Milivojevo tolikanj čislano vedenje ni bilo čisto brez spakovanja; videlo se mu je, da nekoga oponaša, ki mu je bil vzgled. Toda motilo to nikogar ni, saj je dober posnemek sploh boljši, nego slab izvirnik.

Ves drugačen je bil Feodor Veselico. Njega so v druščinah še rajši imeli nego Zagorskega, kajti kjer je bil on, tam nisi pogrešal smeha in zabave. »Pri parobrodu«, kjer je itak bilo vse po domače in si malokdaj videl kakega neznanega gosta, uganjal je Feodor burke, da smehu ni bilo ni konca ni kraja. Pravljic je znal brez števila, ali znal jih je pripovedovati, kakor izkušen gledališki igralec; tudi je umel prav kratkočasno gosti na goslih ali brenkati na kitari. S kitaro je navadno spremljal stare znane napeve, za katere je Zagorski zložil nove besede, tičoče se »Zadruge«. Posebno zanimiv je bil, kadar je oponašal karakteristične osebe, kakeršnih v vsakem večjem mestu nahajaš po ulicah in po gostilnah. A tudi domače Prnjavorce je znal kazati. Malo je raztegnil ali razširil obraz, obračal oči, iztegnil se z vsem telesom ali sključil, stopil nekoliko korakov po sobi in takoj si

ugenil, koga ima v mislih. Ženske so o njem sodile različno; nedorasle deklice in matere ga niso preželo čislale, zato so ga tembolj bile vesele dorasle gospodičine in mlade gospe, zlasti tiste, katerim ni skrb za zeta belila glave. Saj ga ni bilo, ki bi se v laskanji in miljenji mogel meriti ž njim; nihče pa ni mislil, da bi se ga kdaj mogla prijeti globoka ljubezen.

Po vsem tem je Feodor Veselko bil duša »Zadrugi«. Brez njega je ni bilo zabave in niti jednega večera ga tovariši niso mogli pogrešati. Saj si je pa tudi vsak čas izmislil kaj novega. Prišedši nekega dne k obedu obrne se na pragu, žvižga in kliče: »Davor! Davor! Sem pojdi, Davor!« Na to se pripogne in gladi grdega umazanega psa, ki se je na prijazni njega poziv ohrabril in prilizljivo z repom mahaje pritekel za njim.

»Kje si pa to grdobo izteknil?« vpraša ga Živko Glavina smeje se na ves glas.

»Nikar mi ne zaničuj dobre živalce, ki bode odslej naša skupna svojina. Bode nam za stražo in igračo in kdo ve, za kaj še, ker zdi se mi, da je prav umen psiček. Pridružil se mi je tam doli za mestom, pri Timofejevem »Hotelu«, pa šel z menoj uro daleč. Medpotoma sva se do dobrega sprijaznila, in ne dam ga več po nobeni ceni. Zdaj se morate še vi ž njim seznaniti. Ne kaže nam, da bi imeli vsak svojega psa; prevelika menažerija bi bila to za pod jedno mizo. Zato se bode Davor moral privaditi petim gospodarjem.«

»Kdo ti je pa povedal, da mu je Davor ime?« vpraša ga zopet Glavina. »Taka žaba ni, da bi se klicala po bojnem bogu; takšni za-nikarni živalci je primernejše ime Hektor ali Pinček.«

»Živko, nikar me ne draži!« zavrne mu srdito Feodor, »Davor ostane Davor; če tega imena ni vreden po svoji podobi, zasluži naj si je pa s svojimi dejanji!« in obrnivši se k dolgopetemu pisarju, ki je ogledoval psa in se mu dobrikal, dodal je: »No, Golijat, povedite Vi, če ni Napoleon I. tudi bil majhne postave, pa se je vender po svojih dejanjih povzdvignil do prvaka v Evropi?«

»Tako je!« pritrdi mu Golijat, presrečen, da mu je zopet kdo Napoleona v misel vzel.

Davorju je s tem dnevom napočila nova doba sreče, o kakeršni se mu nikdar niti sanjalo ni. Prvi obed v »Zadrugi« so bile njemu dotlej neznane gosti. Zdaj ga je poklical jeden, zdaj drugi novih gospodarjev in toliko so mu nametali kostij, da jih ni mogel vseh oglodati. Po obedu je zádrugarje spremljal na trg in k strini, in vedno se je kdo muhoval ž njim. Naposled ga je vsak pot kdo drugi vzel s

seboj, in vsako noč je šel z drugim spat v toplo sobo za peč, a kadar so se razšli po svojih službenih opravilih, pustili so ga, da se je šel potepat. Umni psiček je skoro uvidel, da ima pet gospodarjev, zato je izkušal, da bi se prikupil vsem. Dobro si je zapomnil, kdaj gre kateri njih z domi in vsako jutro jih je čakal na oglu ulic ter jih vse po vrsti spremil jedne do šole, druge do pisarne. Najrajši je seveda imel Veselka, ki ga je učil umetno skakati in prekopicovati se in ga tako izuril, da se je pri večernih veselicah v »Zadrugi« mogel očitno izkazovati. Kakor so nekdaj v Atenah govorili o lepem Alkibijadovem psu, prav tako so se zdaj po vsem Prnjavoru menili o »Zadrugi« in o nje grdem Davorji.

Tako je hitro potekal jesenski in zimski čas in zádrugarjem se nič ni tožilo po veselicah velikega mesta, zlasti ker se je vsak tolažil da mu ne bode dolgo ostati v Prnjavoru. Ko je pri »vajah« v čitalnici zopet bilo prav veselo in se je društvo šele proti jutru razšlo, bil je Feodor drugi dan silno truden in zaspan. Brž ko se je tedaj zopet storila noč, legel je v posteljo, Ciprijanu pa je poročil, da ga ne bode k večerji. Zádrugarjem je bilo nekako čudno brez veselega Feodora, in po šumni zabavi prejšnje noči se jim je zdelo silno dolgočasno in mrtvo.

»Zdaj se nam je še Feodor izneveril,« jezil se je Glavina, »to nikakor ne gre in jaz vprašam predsednika našega, če pač misli kaznovati predrznega uskoka, in kako?«

»Prav tako! Kaznovati ga treba,« pritrdila sta mu Radinič in poročnik Filipovič.

»Le umirite se«, tolaži jih Zagorski, »hudomušna zvijača mi je prišla na misel. Poročili bodemo Feodoru, da imamo izborno žensko druščino; da gospe željno čakajo nanj, naj torej hitro pride in prinese s seboj kitaro.«

»Izvrstno!« vzkliknili so vsi tovariši jednoglasno.

»A koga pošljimo ponj?« vpraša predsednik zamišljen.

»Jaz grem ponj«, oglasi se Golijat, vzame kapico in izgine iz gostilne.

V tem so zádrugarji snovali, kako bodo vkanjenega tovariša vzprejeli. Zagorski je po znanem napevu hitro zlagal novo pesem, v kateri je opisoval, kako je glas o lepih gospeh Feodora vzbudil iz trdega spanja, kako je skočil iz postelje, umival se in oblačil ter v najlepših upih hitel k »parobrodu«, kjer se mu nenadejano odkrije strašna laž. Pesem še ni bila do kraja zložena, ko se je Golijat široko smeje povrnil v gostilno in prinesel Feodorovo kitaro.

»Kaj ste opravili?« vpraša ga prvi nepotrpežljivi Glavina.

»Dolgo sem trkal na vrata; tako je smrčal, da sem mislil, nocoj ga ne vzbudim. Naposled nejevoljno zarenči, kdo sem in kaj hočem. Malo se mi je le smilil, ali hitro se osrčim in začnem se prav sladko legati o lepih gospodičinah, kakor sem vedel, da Vam bodem ustregel. Tedaj skoči iz postelje, kakor bi ga bila strela ošinila, in rekel je, da se bode prav podvizal.«

»Živio, Golijat!« zakriči Glavina, Zagorski pa pozove Ciprijana in mu ukaže, naj Golijatu na zadružni račun da polič vina.

Skoro potem zapoje zvonček in na vratih obtiči Feodor ves bled od jeze. Bil se je čisto preoblekel, skrbno se počesal in namazal z dišečim oljem, zasukal brke in del nase črno suknjo. Predno je mogel izpregovoriti, zapeli so zádrugarji novo pesem in isti Golijat je brenčal vmes. Feodor ni vedel, ali bi se jezil ali smijal, in v takšnem negotovem stanji je poslušal novo pesem o sebi. Da bi vender kaj začel, obrisal si je s čistim belim robcem zapotene naočnike, grdo pogledaval zdaj jednega, zdaj drugega, ali ko je videl, da ni konca nagajive pesmi, udal se je usodi svoji, zgrabil kitaro in po stari navadi spremljal petje. v

»Živio, Feodor Veselko!« zagrmelo je zdaj po dvorani in tovariši kar niso mogli utihniti od silnega smeha. Feodor še zmeraj ni zinil besede, zakaj kar ni si mogel umisliti prave, da bi nagajivce oštel, kakor bi bil rad. Naposled sede na staro svoje mesto in naroči polič vina. v

»Še polič za kazen, ker ni prišel ob ustanovljeni uri,« oblastno ukazuje Zagorski. Feodor je zopet prebledel od jeze, ali hitro se je umiril in vse je bilo v starem tiru, zlasti ko sta še dva vesela častna uda prišla v gostilno. Naglo je potekel čas do desetih. Tedaj je Zagorski nasvetoval, da bi vsi šli k počitku.

»Ne, zdaj pa prav ne grem, in vi tudi ne pojdete,« odločno ugovarja Veselko, »saj je med vami menda pač ni zaspane šleve, ki bi sramotila vso »Zadrugo«. Veste kaj, mi pojdemo zdaj vsi skupaj na izprehod, mrzli zrak nam bode pregnal spanje, a mi je bodemo drugim, ljudem. Pojdimo izvoljenim našim gospodičinam pod okno pet!«

»Ne, tega pa nikakor ne, to bi bilo preveliko odlikovanje, katero bi zopet komu nas utegnilo nakopati sitnosti,« brani se Zagorski.

»Ali vzbuditi jih moramo, saj sem tudi jaz zaradi njih moral iz postelje,« zavrnil mu je Veselko in ni odjenjal od svojega naklepa.

Bila je temna zimska noč, semintja so brlele redko nameščene mestne svetilke, a če je za kakim posameznim oknom še gorela luč, bilo je to nekaj nenavadnega in nehote si mislil na kakega bolnika,

ki ne more spati. Trdi sneg je škripal pod nogami in po tihi noči se je jasno razlegal vsak človeški glas. Zádrugarji in njih častna tovariša so na tem čudnem izprehodu bolj čutili nego videli drug druzega. Kakor bi jih bilo samih pred seboj sram, šepetali so le bolj potihoma in niti smijati se niso prav upali, če je kdo kako burkasto rekel.

»Tu gori stanuje Hermina«, pokaže Glavina na okno prav nad mestno svetilko. Vsi so obstali in umolknili, kakor bi ugibali, čemu so prav za prav prišli semkaj V tem zakriči Veselko na ves glas: »Davorl Davor!« potem malo zažvižga in zopet kliče »Davorl«, akoprem je poslušni psiček takoj na prvi klic priskočil, mahal z repom in se mu vzpenjal ob kolenu. Tovariši so hitro razumeli Feodorovo zvijačo, zato so vsi po vrsti jeli klicati nesrečnega kužka, ki je naposled začel milo cviliti, da bi gospodarjem razodel navzočnost svojo. Krik in smeh sta Hermino res vzdramila. Radovedna odpre okence, da bi videla, kaj se strašnega godi na ulicah; kakor hitro pa je spoznala zádrugarje, zaloputne okence in skoči nazaj v sobo. Zadovoljni s prvim uspehom, šli so zádrugarji dalje in vzbudili so še nekoliko gospodičin.

V tem se iz tretjih ali četrtih ulic čuje zategel glas: »Hvaljen bodi Jezus Kristus! Deseta ura je odbila; pazite na ogenj in sveče, da ne bode nobene nesreče! Hvaljen bodi Jezus Kristus!«

»Oho! Kaj pa je to?« vpraša Veselko in se čudi.

»To ti je nočni čuvaj prnjavorski«, razlaga mu Zagorski, »hoditi mora po vseh ulicah, in se vsak čas oglašati za dokaz, da vrši službo svojo. Prva skrb mu je paziti na ogenj.«

»Izvrstna misel mi je šinila v glavo«, smehljaje se zašepeta Veselko, »dovolj smo klicali ubogega Davorja; mogli bi mu pamet zmešati. Veste kaj, oponašajmo čuvaja, vsak v drugih ulicah!«

Razposajeni zádrugarji so nasvet brez ugovora odobrili, razšli se po dva in dva skupaj po najbližnjih ulicah ter jeli zapored oponašati čuvajev klic. Čuvaj je kar ostrmel in poslušal. »To je moj glas«, govoril je sam v sebi, »in vender ni moj. Ni mogoče, da so mi imenovali tekmeca tovariša; saj dva ne bi mogla živeti ob oskromnem zaslužku; in čemu bi bil drugi čuvaj, če sem jaz trideset let znal sam obvarovati Prnjavor ponočnih nesreč, znal ga bodem varovati tudi še v bodoče.«

V tem se njega klic razlega iz drugega kraja. Čuvaj sluša in sluša in zopet ugiba: »Saj vender ne sanjam, pijan tudi nisem — kaj, ko bi bili duhovi?«

Ta misel ga je čisto preplašila in jel se je tresti po vsem telesi. Da bi mu v tihi, temni noči bilo vsaj nekoliko lože pri srci, začne klicati: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« ali takoj mu je vsaka beseda odmevala iz dveh, treh ulic zajedno. Napotil se je torej proti mestni hiši budit stražo. »To so pijanci«, zavrne mu desetnik, nejevoljen, da ga je vzdramil iz trdega spanja, in ukazal je dvema stražarjema, naj gresta lovit ponočnjakov. Zádrugarji so v tem zdaleč sledili čuvaja, toda ko so ga culi trkati pri mestni straži, poslovili so se hitro in se tiho zmuzali vsak na svoj dom. Zastonj so stražarji iskali nepokojnežev; ni in ni jih bilo. Tudi skrivnostnega klica niso culi in strašno so se znosili nad bedakom, ki je pijan najbrž čul sam svoj glas. Stari čuvaj je voljno poslušal hude psovke in grajo desetnikovo; ali vse žive dni je pomnil, kako je tisto noč v Prnjavoru strašilo, in čudne stvari je pripovedoval, kadar je imel kakšnega vernega poslušalca.

VIII.

Napočil je lepi božični čas, ki ga vsakdo najrajši praznuje doma med svojci. Navzlic hudi zimi in silnim zametom gre na pot, kdor more, da bi lepe dneve prebil v krogu roda svojega; a kdor ne more domov, poišče si kako znano prijateljsko rodbino, da čez praznike ne bode sameval. Malokje so se stare božične šege tako lepo ohranile, kakor v Prnjavoru. Ko je na Sveti dan odzvonilo poludne, izpraznile so se ulice in bilo je tiho in mirno, kakor da so vsi ljudje pomrli. Niti iz gostilnic nisi čul navadnega vrišča, in če si stopil vanje, videl si prazne mize, ali nikjer žive duše. Saj so ta dan prnjavorski gospodarji, prav kakor stari Sloveni, gostoljubno odprli vrata doma svojega, in dobro jim je došel vsakdo, ki ni imel svojega ognjišča. Tudi zadružna miza »Pri parobrodu« je božične dneve bila prazna; zádrugarji so dobili toliko vabil, da vseh niti vzprejeti niso mogli. Po praznikih se je začelo koledovanje in bilo je nove zabave. »Adam in Eva« sta hodila od hiše do hiše in prišla sta tudi v »Zadrugo«. S seboj sta nosila drevo, zapela pod njim staro pesem, naposled pa se je oglasil »bog oče« ter ja zapodil iz raja. Za »Adamom« so prišli »trije kralji«, in potem se je začel predpust. Ni ga bilo večera, da se ne bi pridrevile posamezne pustne maškare ali več njih skupaj v gostilno »Pri parobrodu«, in šalile so se z zádrugarji in jim nagajale, kakor so največ mogle.

Predpustom so minile »plesne vaje« in tudi pravih »balov« je čitalnica napravila samo dva, zakaj čitalničarji so se hote ali nehote

morali udeleževati takozvanih »purgarskih plesov«, da ne bi žalili dobrih prnjavorskih meščanov. Po starodavni navadi je vsako predpustno nedeljo v drugi gostilni bil »purgarski ples«, na katerem so bili zastopani prav vsi stanovi. »V nedeljo je prvi meščanski ples«, rekel je Zagorski in videl si mu na obrazu, da namerava nekaj imenitnega povedati. »Že stari latinski pregovor veleva: ‚V Rimu živi po rimski šegi‘; in ta resnica velja še dandanes za vsak kraj, torej tudi za Prnjavor. Mi smo doslej imeli svoje veselice zato, ker ni bilo drugih. Odslej bode drugače; začele se bodo javne zabave, ali hudo bi nam zamerili, če nas ne bi bilo poleg.«

»Prazen strah, Milivoj,« seže mu Veselko v besedo, »brez nas je ne bode veselice v lepem Prnjavoru.«

»Nikar me ne moti, kadar govorim,« huduje se Zagorski. »To še ni dovolj; mi se moramo tudi zmeniti, kako se bodemo na teh meščanskih zabavah vedli. Jaz, pristni Prnjavorec, sodim, da nam treba paziti na dvoje: prvič moramo pokazati meščanom, da jih spoštujemo in da se tudi po naših žilah pretaka meščanska kri, in drugič moramo povzdvigniti čast ‚Zadruge‘ naše.«

»Živio, Milivoj!« pritrdijo mu tovariši, govornik pa nadaljuje:

»Mislim torej, da moramo na teh plesih bolj odlikovati meščanske hčere, nego nase čitalniške gospodičine. Podvizati se moramo, da bodemo vselej prvi na plesišči in da vsi zajedno nastopimo ter jasno pokažemo navzočnost svojo. A naposled mislim, da moramo prav mi izvoliti kraljico plesu. V ta namen bodemo kmalu po začetku razsodili, katera je najlepša, potem pa bodemo vsi po vrsti vso noč ž njo plesali, a med počitkom jo bode vsak pot kdo drugi vodil po dvorani in jo kratkočasil.«

»Izvrstno!« vzkliknili so vsi jednoglasno.

»Naj Prnjavorci vidijo, kdo je ‚Zádruga‘ in kaj premore!« dodal je ponosno Veselko.

»Tako je!« pritrdita mu Radinič in Filipovič, Glavina pa se je prav široko nasmijal in rekel:

»Tako bodem plesal z meščanskimi deklicami, da se bode Hermina kar tresla od jeze in zavidnosti!« —

Velika dvorana »Pri zlatem jagnjetu« je v nedeljo bila lepo počejena in razsvetljena in pod je bil tako namazan z mijlom, da je kar dričalo pod nogami. Že so dohajale prnjavorske matere v najlepših opravah, nekatere so celo prišumele v svilnatem krilu ter prav oprezno sedale po belo pogrnjenih stoleh. ob zidu. Pred njimi so hčere njih

kar stoje čakale srečnega trenutka, da si ne bi prevred zgnele skrbno zlikane obleke, in željno so upirale oči zdaj proti vhodu, zdaj na galerijo, če se godci pač že pripravljajo. Nekatera si je pahljala od nemira goreča lica, druga je stopila k prijateljici svoji, popravila ji cvetko, pripela slabo prišiti trak, ali pa začela kakšen pomenek. Moškega še ni bilo nobenega blizu. V tem pridejo zádrugarji vsi zajedno, postavijo se pod svetilo sredi dvorane, natikajo si bele rokavice in se ozirajo okolo po deklicah. Danes je tudi Zagorski del naočnike na nos, kakor da bi bolje mogel iztekniti »kraljico«. »Zádruga!« zašepetala je premožna mamica sosedi svoji in zadovoljno se ji je zasvetil okrogli obraz; deklicam pa je utripalo srce od nepotrpežljivosti in — negotovosti.

Zádrugarji se niso dolgo obotavljali; hitro so si izvolili vsak svojo plesalko, vodili jo po dvorani in brž ko je kapelnik Beranek potegnil po goslih, zavrtelo se je vseh pet parov in po bliskovo so leteli okolo in okolo, da jih niso mogle slediti oči srečnih mater. Za prvo deklico je vsak kar takoj drugo prijel za roko in predno se je dvorana napolnila, bilo je vse živahno in veselo, ker za zádrugarji niso hoteli ostajati niti drugi mladi ljudje. Med zadnjimi je prišla na plesišče Hermina z materjo in mlajšo sestro svojo. Imela je črno svilnato obleko, zapeto do vrata. Pri vhodu se je ozrla po dvorani, kakor bi nekoga iskala, in ko je zapazila Doro in Slavo, šla je k njima.

»Danes črna?« vpraša jo Slava.

»A, prosim te, kdo bode plesal v tej mešanici,« odgovorila je Hermina zaničljivo in glasno, da jo je čul Zagorski, ki je ravno mimo nje šinil z meščansko deklico. »Prišli smo le malo pogledat; najrajša bi bila ostala doma, toda oče ni dovolil, da se ne bi zameril meščanom. Umekni se malo, da sedem med vaju in se bodemo vsaj kaj smijale.«

Dora, ki je nocoj bila slabe volje, prikimala ji je smehljaje, da se ujema ž njo; židovka pa je sodila, da ji ne bi bilo ni v škodo, ni v sramoto, če bi plesala, in kar kvišku je skočila, kadar jo je kdo prosil za »jedenkrat na okolo«.

V tem je ostali mladi svet plesal, da se je vse prašilo, in vroče je bilo, da so sveče jele kar brleti. Minili sta prva polka in prva mazurka. Tedaj je Zagorski tovariše svoje zbral okrog sebe sredi dvorane in vse zapored vprašal, o kateri sodijo, da je najlepša. Ujemali se niso, vsak je imel drugo v očeh.

»Ali ste nocoj vsi slepi?« graja jih Zagorski, »poglejte tja na oni-le rajski cvet! To vam je rožica, ki ne vzrase na vsaki gredici; kako ukusno, kako lično je vse na nji! Rast in oprava, vedenje in sukanje, kako je vse v lepem skladu. In ta ljubki podolgasti obraz z

orlovim nosom in modrimi očmi, ki so v zanimivem nasprotji s črnimi lasmi!«

»Milivoj, pesniška žila tvoja je danes silno razdražena,« seže mu Veselko v besedo in zmaje z glavo, kakor da on ne vidi tolikanj hvaljenih svojstev. Lahkovernejši so bili ostali zádrugarji in ko se Zagorski ni naveličal s pesniškim oduševljenjem slaviti neznano deklico, udal se je tudi Veselko in vsi so jo jednoglasno izvolili »kraljico plesa«. Zagorski se je prvi poklonil izvoljenki, prosil jo za »četvorko« ter jo vzel izpod pazduhe in vodil po dvorani. Za njim so prihajali po redu vsi tovariši njegovi. Vsak si je izprosil jedno prihodnjih »če-tvork« in se ji ponudil za spremljevalca med počitkom. Predno se je prav zavedela redkega odlikovanja, zavezala se je »kraljica« za vso noč. Niti med plesom niti po plesu ni utegnila sčsti k materi, ampak kar neprenehoma se je vrtela in se izprehajala po dvorani z jednim izmed petih zádrugarjev. Nič ni bila prevzetna in čisto nedolžno se je veselila mlade dobe svoje; vender pa se je po malem tudi v nji budil dekliški ponos, ko je vedno cula toliko dobrikanja, ali če se ji je zdelo, da si gospodje sredi dvorane šepetajo o nji, ali da jo neke go-spodičine zavidno obirajo. Četudi je nocoj prvikrat bila na plesu, to je le skoro čutila, da ni zadnja v tej nenavadni množici.

Veselko še zmeraj ni bil prav zadovoljen s »kraljico«, dasi sam ni vedel, kateri drugi gospodičini bi dosodil to kratko čast. Ko sta z Zagorskim ravno zopet skupaj stala pod svetilom, vprašal ga je:

»Milivoj, kdo pa je uprav ta naša ‚kraljica‘?«

»Kdo?« ponavlja Zagorski z zategnjenim glasom in se nasmeje, »prijatelj, tega ti jaz ne vem povedati, niti sem sploh na to mislil. Povprašajva koga domačih ljudij.«

Res čudno je bilo naključje, da nihče navzočnih gostov ni poznal »kraljice«. A kako bi jo tudi kdo poznal, saj deklica se ni genila z domi, in če je kdaj kam šla, zmenil se ni nikdo zanjo v preprosti vsakdanji nje obleki. Ko so se gospodje vpraševali drug druzega in nihče ni vedel odgovora, oglasi se starejši meščan:

»To je Pavličeva Mara iz turške krčme.«

»Iz turške krčme?« ponavlja Zagorski in se čudi. »Prnjavorec sem, ali tega imena še nisem čul nikdar.«

»Majhna kmetska krčma je to«, razjasnuje meščan, »tam doli za Volčjim potokom. Nekdaj se je reklo ‚Pri turškem sultanu‘, toda zdaj ljudje pravijo kar ‚turška krčma‘. Sedanji gospodar se je šele pred

nekoliko leti s kmetov preselil v mesto in ima še zmeraj največ s kmeti opraviti. Pošten,- miren mož je, ki nikogar ne nadleguje, zato ga ljudje malo poznajo. Sam ne morem prav razumeti, kako in kdaj se je njega Mara izpremenila v takšno gizdavo gospodičino.«

Rekočni mož bi se bil še rad zgovarjal, ali Zagorski in Veselico sta dovolj zvedela in sta šla zopet plesat, drugi ga pa tako ni poslušal. V tem je bilo skoraj že polunoči in začela se je ura velikega počitka. Hermina in tovarišfce nje, ki so le iz posebnih ozirov ‚po častile‘ z navzočnostjo svojo ta ples, šle so tedaj domov. Akoprem so tožile, kako je bilo dolgočasno, drugi dan so pri strini prav one vedele največ povedati. Vse drugače so zádrugarji počastili meščansko veselico. Zvesti svojemu sklepu so vso svojo društveno okretnost in uglajenost posvetili »meščanskim hčeram«, in ne le »kraljica«, tudi ostale deklice so ž njimi bile popolnoma zadovoljne. Ko se je opolunoči izpraznila dvorana in je vsa družba posedla za dolge mize v gostilni, našel si zádrugarje zopet sredi meščanov in videlo se je, kakor da so se dobri prijatelji zbrali na skupne gosti. Zagorski je sedel poleg »kraljice« in tako se mu je otajalo srce in razvezal jezik, da bi bil človek mislil: čisto je pozabil strine in tudi — Vere. Po vsi sreči nista bila sama, ali bučna družba ni dala nikomur, da bi se pogreznil v sladko čuvstvovanje. Začele so se zdravijce. Veljaven meščan je napil gospodi »Zadruge« in gromoviti »živio!« se je razlegal po tesnih prostorih, dokler ni vstal Zagorski in v prelepem govoru slavil meščanstvo sploh, zlasti prnjavorsko ter matere prnjavorske in lepe njih hčerke. Zdaj je zdušnost bila še večja in vsakdo je hotel sam trkniti z zádrugarji. Timofejeva Tinčica, ki je sedela kraj poročnika Filipoviča, od velikega veselja in zadovoljstva ni mogla krotiti urojenega nagona in z zvonkim glasom svojim je zapela prelepo narodno pesem. Gospodje so začeli ploskati, druge deklice pa so hitro pritegnile s Tinčico in precej je vsa družba pela ž njo. Za prvo pesmijo je prišla na vrsto druga in umolknile so šele, ko je kapelnik Beranek na galeriji zagodel prav okroglo, ki je privzdvigala pete in zopet zvabila v dvorano plesalke in plesalce, pokrepčane na telesi in razgrete na duhu.

IX.

Ko se je Zagorski drugo jutro vzbudil, jelo ga je skrbeti, kaj poreče strina, kadar čuje poročila o njega vedenji na plesu. Dobro je vedel, da se bode našlo hudobnih jezikov, ki ga bodo grdo obrekovali in si izmislili laži. Ali ko bi tudi resnico govorili, strini le ni moglo biti po volji, kar je počenjal s Pavličevo Maro. Dolgo je ugibal, kaj bi storil, naposled pa sklene, da pojde kar takoj k strini, da ga kdo drugi ne prehiti, in da ji bode vse razodel, kakor je mislil, da bode zanj najbolje. Seveda, malo pozno je že bilo. Zagorski predpoludne ni imel šole, zato je brez skrbi spal do jednajste ure. Če se prav podviza, utegne še priti, predno pojdejo gospodje iz pisarn. Tako je sodil in po tem je tudi ravnal.

»Dobro jutro, strina!« pozdravi prihodnjo taščo svojo in se veselo nasmeje, kakor bi ji imel kaj zanimivega povedati.

»Dober dan!« zavrne mu starka in videla se je prav slabe volje, »jutra danes menda ni bilo za Vas, zaspali ste je sanjaje o deklici iz turške krčme.«

Zagorski se še zmeraj smeje in pozove Reziko, naj mu prinese ognja, da si prižge smodko. Strežajka mu ponudi škatljico z žveplenkami in ko je zapalil in dobro potegnil, jame prav zadovoljno pripovedovati:

»Strina draga, sinoči sem večkrat mislil na Vas in na vso moč sem obžaloval, da Vas ni bilo ‚Pri zlatem jagnjeti‘. Imeli smo šale in zabave, da je davno ne pomnim takšne.«

In zopet je nekolikokrat potegnil smodko in otresel pepel, kakor bi hotel izkušati potrpežljivost radovedne poslušalke. Strini pa se je zdelo, kakor bi se on hotel šaliti ž njo in prav grdo ga je pogledala.

»In zopet pravim«, nadaljuje Zagorski, »kolikanj obžalujem, da niste videli Hermine, kako je izpreminjala lice; zdaj je bila rdeča, zdaj bleda. Ne bi maral, naj bi tudi kaj dal, da morem čuti, kaj je vse na-ropotala Dori. Saj smo jo pa tudi jezili, da je nismo mogli bolje. Kar letali smo mimo nje z drugimi plesalkami in se nagajivo posmihali, da ni vedela, kako naj si tolmači to znamenje prijaznosti. Glavina se je celo postavil pred njo in ji ponosno rekel: ‚Danes smo demokratje!‘ A ko je odhajala, skočil je Veselko za njo, spremil jo do vrat in prosil za prvo četvorko — na prihodnjem čitalniškem plesu. Danes se mi skoraj smili; nismo dobro ravnali in prav kmalu moramo popraviti sinočne pregrehe, ker Hermina je le Hermina; za zdaj je v Prnjavoru ni gospodičine, da bi jo človek mogel primerjati nji.«

»A Mara?« vpraša ga strina, kateri se je srce malo umirilo.

»E, kaj Mara!« zavrača Zagorski, »Mara je preprosta, nedolžna deklica, katero je ‚Zádruga‘ v demokratskem zdušenji svojem sinoči izvolila kraljico plesa, in jaz, predsednik, imel sem pri tem največjo nalogo; saj mi je bilo dosti sitno.«

Strina se je do dobra potolažila, in karkoli je še tisti in drugi dan cula o dogodkih na prvem meščanskem plesu, verjela je le to, kar ji je Zagorski sam tako odkritosrčno povedal. Vse drugače so se pri obedu v ‚Zadrugi‘ spominjali sinočnega večera.

»Kaj pa v Delfih?« vpraša ga Veselko.

»Vse dobro!« odgovori mu Zagorski.

»Čast, komur čast!« nadaljuje prvi, »Milivoj, danes si se hitro opral. Vidim, da si ptič. Ze sem se bal zate, ko sem zjutraj videl Timofejko pri strini. Vem, da se je šla pobahat s svojo Tinčico; ali pri tej priliki —«

»Feodor, počasi!« preseče ga Radinič, »o Tinčici in nje materi moraš govoriti z večjim spoštovanjem. Tinčica je sinoči našla pot v srce tovariša našega, Filipoviča.«

»Saj res!« spomni se Zagorski, zgrabi kupico in nazdravlja: »Bog poživi prevrednega našega prijatelja in vernega zádrugarja, gospoda Velimira Filipoviča, a da mu bode slaje živeti na tem svetu, polnem bridkosti in trpljenja, Bog ga poživi z dragocenim biserom ženstva, z ljubeznivo gospodičino Tinčico Timofejevo!«

»Živio, Velimir! Živela, Tinčica!« klicali so veselo tovariši, in zopet in zopet so zažvenketali kozarci.

Tudi Golijat je z dovoljenjem trknil v zdravje poročnikovo in smehljaje se je dodal nekako pomembno:

»Ko sem davi šel čez trg, bil je stari Timofej nenavadno dobre volje. Pozval me je v prodajalnico, natočil mi je čašico najboljše slivovke, a drugo je natočil sebi. Poznam jaz Timofeja, pa sem takoj vedel, da to nekaj pomenja, ali vedel nisem, kaj. Zdaj mi je jasno vse.«

»Vidiš, Velimir, vsa znamenja kažejo na srečo,« šali se Veselko.

Tihi poročnik je bil sprva v zadregi, kaj bi rekel, naposled pa vstane in pravi:

»V imeni tovarišice meni prisojene in v svojem imeni zahvaljujem se na napiti mi zdravijci. Ne bodem tajil, da mi je druščina in zabava z gospodičino Tinčico na sinočnem plesu bila posebno mila in ugodna, toda odločno moram ugovarjati mnenju, da bi se bila tista gospodičina kaj bolj vrinila v srce moje, ki je še na vsako stran popolnoma slo-bodno.«

»Nič se ne opravičuj, Velimir dragi, ti si že izgubljen,« draži ga vedno vesčli Glavina; »zdaj se le drži Tinčice, saj druge ti ne bodo več zaupale. Saj si videl, kako se je Dora smukala okolo Radiniča, a brž ko ji je poštar prišepetal o nekakih pisemcih, pustila ga je ter mu pri hčerah in materah vzela prejšnjo veljavo.«

»E, kaj, Radinič,« popravlja Veselko, »on se tolaži in kratkočasi pri židovskih dekletih, pa ga ni skrb na nobeno stran. Ali za našega predsednika me je strah, predrzovito se igra z dekliškimi srci. Milivoj, Milivoj, mari bi bil malo splošnejši in površnejši, kakor sva midva z Glavino!«

»Površnost in mlačnost ne velja nikjer,« brani se Zagorski, »šleva, kdor dobro ne potegne, kadar mu se ponudi kupica sladke radosti. Nič se ne bojte zame, jaz se bodem že sam spravil iz vsake zadrege; zdaj pa še nikakor ne mislim na to, nego hočem uživati mlada leta svoja. Sinoči smo bili vsi zadovoljni. Takšnih zabav bi še nekoliko trebali, predno poteče zimski čas, ali moramo tudi sami kaj storiti, da jih bodemo imeli.«

»Prijatelji, poslušajte!« opozarja Veselko in se zadovoljno nasmehne, »naš predsednik nekaj snuje.«

»Črtež je že gotov«, nadaljuje Zagorski, »sinočna ‚kraljica‘ naša mi je potožila, da za letos ne bode smela več na ples. To bi bila velika škoda, ki jo moramo ubraniti. Zatorej mislim, da bi ‚Zádruga‘ morala trdega očeta omečiti in izprositi lepo hčerko njegovo vsaj še za jeden ples. Jutri mislim baje praznovati svoj rojstveni dan, pa vas povabim na večerjo v turški krčmi. Povabim tudi ravnatelja svojega, da bode laž verjetnejša; le to bi rad vedel, če bi mogli tam dobiti sobico zase.«

»Zadaj na dvorišči imajo čisto malo izbo za gospodo,« oglasi se Golijat, ki je hodil po gostilni semtertja in kadil.

»Dobro, Golijat, ali ne bi Vi hoteli prevzeti poslanstva v imeni ‚Zadruge‘?«

»Bi.«

»Pojdite torej v turško krčmo ter pozvedite, če bi nam mogli za jutri večer prepustiti izbo in nam speči purana?«

»Na službo«, rekel je dolgopeti pisar in hitro je stopal doli ob Volčjem potoku, kakor bi se mu mudilo kam na žegnanje. Ni minilo četrt ure in vrnil se je s poročilom, da bode vse pripravljeno, kakor žele. —

Drugi dan zvečer so se zádrugarji zbrali na trgu in ko je prišel tudi Zagorski z ravnateljem svojim, šli so vsi skupaj v turško krčmo. Mimo velike sprednje sobe za kmete šli so naravnost na dvorišče in tavali po temi, dokler ni Mara cula glasnega njih govorjenja in smeha. Hitro priskoči in odpre tesna in nizka vratca ljubeznivo pozdravljaje:

»Dober večer! Prosim, tukaj noter!«

Vratca so bila tako nizka, da si se s klobukom na glavi moral nekoliko pripogniti in v sobi si z roko segel do stropa. Sredi izbe je stala široka miza na štiri ogle, in na vsaki štirih stranij sta bila postavljena po dva lesena stola; ali bilo je tako tesno, da si na jedni strani zadel ob omaro, na drugi ob posteljo, če si se nazaj naslonil, in le od dveh stranij je bilo mogoče streči gostom. Oprezna gospodinja je torej že prej pogrnila in vse preskrbela, da gostom ni bilo treba vstajati. Na postelji je tudi že ležala kitara, ki jo je Veselko naprej tja poslal.

Zagorski je bil dobre volje, toda vedel se je nekako praznično in oblastno. Ravnatelja svojega je posadil na čelo mize pred omaro, na obe nasprotni strani tovariše svoje, a sam je ostal na dolenjem konci blizu vrat, da se je lože pogovarjal z Maro. Prav ljubeznivo je pozdravil mater in sočutno vprašal po očetu. Malo je osupnil, ko mu je Pavlička rekla, da njega ni doma; ali nekoliko se je potolažil, ko je Mara zavrnila, da bi se oče utegnil še pred polunočjo pripeljati domov, ker Šel je le v bližnjo vas. Gosti so se začele v najboljšem rčdu. Puran je bil izvrsten, črno vino skoraj še boljše. Ker je Mara sama stregla, bilo jo je lahko zadržati v izbi, kamor je tudi Pavlička večkrat prihajala pogledavat, če je vse v redu, in je časih malo pose dela pri gospodi. Zádrugarji so se prav slobodno kratkočasili, ker bili so čisto zase, in ravnatelj jim je itak bil stari znanec, ki jih nič ni motil, ampak prav od srca se je smijal nedolžnim njih šalam. Okolo

desetih zaškripljejo velika vrata in na dvorišče priropota voz. Pavlic se je pripeljal domov in brž ko se je preoblekel, prišel je v izbo pozdravit gospodo. Zagorskemu se je kar zasvetil obraz in bil je dovolj predrzen, da je krčmarju ponudil prazen stol poleg ravnatelja. Preprostemu gospodarju je to odlikovanje dobro delo, vender ni pozabil, kaj se zanj spodobi, torej je stol nekoliko odmeknil od mize ter le zdaj in zdaj kaj rekel, vprašal ali odgovoril. Ni se mogel načuditi Veselku, kako spretno je brenkal na kitaro; kar ostrmel pa je, ko je Zagorski z velikim oduševljenjem jel prepevati znane napeve iz italijanskih oper. Le tega ni mogel razumeti, zakaj se ostali gospodje smijo, in je Radiniča spravil v veliko zadrego, vprašaje ga o pomenu besed. Hote ali nehote je Radinič zdaj moral legati, zakaj razposajeni Zagorski si je sproti izmišljal italijanske besede, prazne, brez zveze, da je vse skupaj bila prava mešanica. Veselko ga je spremljal s kitaro, pel vmes z drugim glasom ter se po mogočnosti kretal in izpreminjal obraz, da si imel pred sabo nekak dramatiški dijalog.

Veselje je prikipelo do vrha. V sprednji sobi ni bilo nikogar, zato so ugasnili luč, zaprli gostilno in Pavlička in Mara sta le na kakšen trenutek zapustili goste v izbi. Zagorski se je zdaj šalil s hčerjo, zdaj se sladkal materi, naposled pa se je vzdvignil in jel na široko govoriti. Slavil je lepi denašnji sestanek, hvalil gospodarja in gospodinjo ter v zvezde koval telesne in duševne vrline jedinega jima deteta. Končno se je še posebno obrnil proti krčmarju in v imeni vse ‚Zadruge‘ prosil, da bi lepi Mari dovolil na meščanski ples pri Timofeji. Starec je odločno zmajal z glavo in ugovarjal, da to ne gre; dekle da je še mlado, pa tudi bliščoba da je na teh plesih prevelika za preproste deklice, kakeršna je njega hči; sploh da so se meščanski plesi čisto sprevrgli, da so že res pregosposki. Zádrugarji so vsi po vrsti zavračali trdega očeta, prosili ga in prosili, dobrikali se mu in mu napijali, dokler ni jel omahovati. Malo se je nasmijal, pogledal ženo, pogledal hčer, in se zamislil. Žena ni črhnila ni bele, ni črne, da ne bi potem ona morala odgovarjati ostremu možu; Mara pa je sramežljivo povesila oči ter le časih prav ljubko pogledala Zagorskega, kakor bi ga prosila. Silno so se ji zarila rdeča lica, a srce ji je utripalo od upa in straha, da so se ji hitro vzdvigale mlade prsi. Zagorski je videl vse to in smilila se mu je deldica, ki ga je itak vsega očarala. Zopet je vstal, zbral vse pesniške in govorniške svoje moči, toda ko je dovršil, segel mu je Pavlic v roko in vzkliknil: »Bodisi!« v

»Živio!« grmelo je zdaj po mali izbi, da se je vse treslo, in za žvenketali so kozarci v znamenje srečne zmage. Vesela družba je zdaj

znova oživela, krčmar je bil vedno zgovornejši, ženi njegovi se je do dobrega razvozlal jezik, presrečni Mari pa so se rdeča ustna vedno odpirala na smeh in kazala vrsto belih biserov. Zmeraj še so se menili, kako bode na plesu; zádrugarji so s srečkanjem določili, kdo bode kaj plesal z Maro in kako se bodo vrstili, da bode vso noč imela družnika pri sebi. Bilo je že pozno čez polunoč, ko so zaškripala velika vrata male »turške« krčme in se odprla nenavadnim gostom, da so po temni noči tavali vsak proti svojemu domu.

X.

Radovedni prnjavorski svet ni mogel ničesar pravega zvedeti, kaj je ‚Zádruga‘ ukrepala v turški krčmi; ista strina je ta pot bila čisto brez sledu in se morala zadovoliti s tem, kar ji je povedal Zagorski sam. Ravnatelj je bil malobeseden, in o tistem večeru celo ne bi govoril ničesar, ker ga je nekoliko jezilo, da ga je Zagorski ukanil z rojstvenim dnevom, zakaj ko je drugo jutro v pisarni svoji pogledal v službeni izkaz, našel je, da se Zagorski tega meseca niti porddil ni. Bil je dobrovoljen gospod, zato mu nikdar ni očital grde laži, le molčal je o tem dogodku.

V tem se je bližal dan, ko je meščanski ples bil napovedan v novem Timofejevem »Hotelu« zunaj mesta. Bilo je sicer nekoliko od rok, ali lepa dvorana in ostale prostorne sobe so zvabile marsikoga, da se je napovedal priti na ples. Timofej je delal velike priprave in razpošiljal vabila na vse strani, a če je koga ustno snubil, poudaril mu je še posebno, da se bode tudi ‚Zádruga‘ udeležila veselice. In res, zbralo se je toliko ljudstva, kolikor ga v Prnjavoru še ni bilo na nobenem plesu. Zádrugarji so bili prvi moški v dvorani, kjer je že vse mrgolelo raznovrstno olišpanih deklic. Mara je bila čisto belo oblečena, in srce ji je kar igralo od veselja in ponosa, ko jo je Zagorski objel okolo pasa ter ž njo začel ples. Kmalu pa je nastala tolika gneča, da so se ljudje stiskali in porivali drug druzega, in plesalci so morali paziti, da niso izgubili izvoljenk, nikar da bi plesali ž njimi. Veselje zato ni bilo nič manjše; za dragovanje in šepetanje je bilo še več prilike, nego pri pravilnem plesi. Tudi Hermina je prišla in se z Doro in Slavo prerila do mesta, s katerega so mogle še največ videti in opazovati, kar se je godilo v tej nenavadni množici. Z uprtimi očmi so sledile Zagorskega, ki se nocoj kar nič ni zmenil zanje, v tem ko so se ostali zádrugarji večkrat pomudili pri njih. Toda, saj Zagorski danes sploh ni imel za nikogar oči, nego za Maro svojo; kar ni je

izpustil, toda gneča v dvorani mu je dobro došla, da jo je vedel v drugo sobo, kjer baje ni bilo toliko soparice, pa se bode malo oddehnila. Prav v kotu je našel za mizo še dva prazna stola, in je ž njo tja sedel. Tu, mislil je, motil ju ne bode nihče in brez skrbi bosta šepetala in se kratkočasila. Ali ta hip se oglasi za njima stari Timofej:

»S čim bi Vam mogel postreči?«

»Z buteljo šampanjca, če imate dobrega,« odreže se bahaško Zagorski, da ga stiskavec ne bi opravljal.

»Izvrstnega, pravega francoskega,« zavrne mu starec in beži iz sobe. Kmalu se je povrnil, postavil na mizo dva tanka visoka kozarca in odmašil črno steklenico, da je počilo kakor strel. Rad bi bil zadovoljni Timofej še kako rekel, ali že so ga klicali k drugi mizi, in Mara in Zagorski sta zopet bila sama. Peneče vino ju je omamilo do dobra in pozabila sta druščine in plesa in zamudila prvo četvorko. Toda če ona nista videla nikogar, videli so ju drugi, in bilo jih je, katerim je strina naročila, naj pazijo na Zagorskega. Danes jim je to bilo lahko, ker nič ni bilo čudnega, če so hodili iz sobe v sobo in zdaj tu, zdaj tam malo postali ali posedeli; saj je bežal iz dvorane, kdor je mogel, in si iskal mesta, kjer bi lože dihal. Šele po polunoči, ko so se starejši ljudje nekoliko razšli, bilo je mogoče plesati in tedaj se je mladina sukala tem bolj, da bi dohitela, kar je prej zamudila. Sveče so že dvakrat dogorele in skoraj bi bili tretjič nateknili novih, ali v tem se je na vzhodu začelo daniti in matere so jele siliti, da bi vsaj pred solncem prišle domov. Zdaj se je plesišče izpraznilo, godba je umolknila in le tu in tam so v bližnjih sobah sedeli kaki zakesneli gosti. Med temi so bili tudi zádrugarji. V polnem številu so sedeli v kotu za mizo, spominjali se ravno minulih dogodkov in si naročili zajutrek. Ko so popili kavo, reče Zagorski: »Prijatelji, zdaj bi pa le morali iti domov.«

»E, kdo bi že hodil domov,« zavrne mu Veselko, »posedimo še malo, potem pojdimo pa k strini na slivovko.«

»Ta je pametna«, pritrdi mu Glavina, toda ostali trije so bili odločno zoper to.

»Milivoj, slušaj me,« svari ga Veselko, »pojdimo k strini; bolje, da poročimo sami, nego da te obrekujejo drugi.«

»Kaj misliš o meni?« togoti se Zagorski, »ali sem morebiti taka šleva, da se bodem že pred poroko dal strahovati od tašče svoje? Tega nikakor ne! Če ji ni po volji, da se z drugimi kratkočasim, naj pa svojo Vero pozove domov; jaz nisem, da bi le od daleč vzdihoval«

»Tvoja glava, tvoj svet,« odjenja Veselko, »meni je prav. Če se strina razjezi, imeli bodemo znova dirindaj; bode vsaj zopet malo izpremembe.« —

Zagorski je danes bil občutljiv, kakor ga tovariši niso pomnili. Ni čuda; srce mu je še kipelo od sladkih čustev minule noči; pred očmi mu je vedno še stala Mara, in na uho mu je še zmeraj zvenelo ljubko nje šepetanje. Zdaj pa ga prijatelj spominja drugih zavez in ga svari kakor dolgočasen učitelj. To ga je strašno jezilo in ni se dal potolažiti. Nasprotovati je hotel vsem, in ves ta in drugi dan ga ni bilo k strini. Šele tretji dan se je umiril ter jel premišljati zadnje dogodbe. Kesal se je trme svoje. Če ga je prijatelj svaril, imel je gotovo najboljši namen; toda celo nespametno je bilo, da zaradi tega ni šel k strini, ki bode zdaj do dobra preverjena, da ima slabo vest in da je vse res, kar so ji ljudje resničnega in neresničnega pravili o zadnjem plesu. »Vender bodisi, kar hoče; za ženo Mare ne bi hotel, Vere se tudi ne bi rad odrekel, torej moram ostati dober s strino.« Tako je umoval in se pripravljal na težki pot.

Bilo je že proti večeru. Mrzel sever je ljudi pognal za peč in tudi strina je le skozi steklena vrata prodajalnice svoje zrla na trg. Kar žive duše ni bilo blizu in strašno ji je bil dolg čas. Tu ugleda Zagorskega. Stopal je naravnost proti prodajalnici. Dobro ji je došel, saj ga je že dva dni čakala in ves čas mislila, kaj mu bode vse povedala in kako mu bode vzela upanje, da bi kdaj mogel biti nje zet. A zdaj, ko ga je srečno pričakala, bilo ji je, kakor bi bila vse pozabila, in tako jo je zopet zgrabila jeza, da ni mogla ziniti besede. Smehljaje se, kakor da se v tem ni zgodilo ničesar, stopi Zagorski čez prag in pozdravi strino po stari navadi. Ona ga niti ne pogleda, ampak nekaj je zagodrnjala med zobe in dalje zrla na trg. Zagorskega to ni osupnilo, celo osrčilo ga je, zakaj pripravil se je bil na hujšo nevihto. Tiho je sedel na stol, kadil smodko in se zamislil. Za nekoliko trenutkov prežene neprijetno molčanje in, da bi kaj rekel, vpraša:

»Strina draga, kaj je novega v Prnjavoru?«

Strina mu ne odgovori ničesar, ampak seže v žep in poda mu zgnečen list popirja.

Zagorski ga razgane in čita:

»Izbij si iz glave Milivoja; dokler jaz živim, on ne bode tvoj mož in tudi v oporoki te bodem vedela ubraniti njega, ki te je tako grdo osleparil. Dokler je on v Prnjavoru, hodila ne bodeš domov. Morebiti se odločiš iti v Ziirich učit se zdravništvu. Misli o tem!«

Zagorskega je izpreletala vročina, vender je zatajil duševni svoj nemir in rekel:

»Ne umejem, kaj je to?«

»To je telegram, ki sem ga včeraj poslala Veri.«

»Telegram?« čudi se on.

»Telegram, pravi telegram ali brzojav, če hočete,« kriči starka, zadovoljna, da se ji je razvezal jezik. »Kaj li mislite! Moja Vera naj Vas obožava, Vi pa niti ne mislite nanjo, in tu noč za nočjo po čudnih krčmah posedate pri zaprtih vratih in se sladkate deklicam, ki jih nihče niti ne pozna? Nisem jaz Verice svoje odgojila za takšne ljudi. Bolje zanjo, da se nikdar ne omoži, nego da bi prepozno spoznala nesrečo svojo. Da bi bilo to v velikem mestu, kjer človek človeka ne pozna; ali tu pri nas v malem našem Prnjavoru, kjer drug drugemu v dušo vidi, tu Vi delate sramoto sebi, stanu svojemu in tistim, ki jih mislite kdaj prištevati svojcem? Gospod dragi, pri nas to ne gre! S takim vedenjem boste okužili preprosto življenje naše, pohujšali bodete mladino, ki je Vam poverjena, in roditelji bodo preklinjali trenutek, ko ste se Vi vrnili v rojstveno mesto svoje.«

Tako hitro je vse to rekla, da ji je sapo zaprlo in morala se je oddehniti. Ta trenutek je porabil Zagorski in izkusil reči nekoliko besed v obrambo svojo.

»Gospa, nikar se tako ne hudujte; naj govorim tudi jaz,« začel je, ali ona mu hitro zavrne:

»Kaj bi govorili, saj ne morete ničesar tajiti; očita so dela Vaša!«

»Tem bolje!« seže ji on v besedo, »ni najslabši človek, kdor se luči ne boji!«

»Tako!« zarezi starka in ga zaničljivo pogleda, »naposled si utegnete domišljati, da je življenje Vaše sama krepost, in Vas da bodo starci morali mladini staviti za vzgled?«

»Tega nikakor nisem trdil, niti si ne domišljam; le to sem hotel reči, da nisem slabši od drugih mladih ljudij, ki hodijo na plese in se dobrikajo gospodičinam ter se kratkočasijo ž njimi.«

»Dobrikati se in dobrfkati, to je dvoje. Kdor vedno tiči pri jedni deklici in jo tako neizrečno povzdviguje nad druge, kakor Vi Maro, ima ž njo poštene ali pa nepoštene namene. Tako je svet zmeraj sodil in sodi še dandanes.«

»Mogoče; ali prav meni tega ne morete očitati Vi, ki ste se prej spotikali ob Hermino, kakor se zdaj spotikate ob Maro. In vender sem Vam že zadnjikrat razjasnil, kako je ‚Zádruga‘ Maro izvolila ‚kraljico‘ in jo odlikovala, kakor je sklenila, predno jo je še poznala.«

»Od zadnjič se je marsikaj izpremenilo. Zakaj ste rojstveni svoj dan praznovali v turški krčmi? Kdo je Maro izprosil za ples k Timofeju? Kdo jo je s šampanjcem omamil? Kdo? Morebiti zopet ‚Zádruga‘?«

»To je preveč vprašanj za jeden odgovor. ‚Zádruga‘ si je tudi za ples pri Timofeji podelila kavalirsko službo pri Mari. Vi seveda veste le za moj delež, ki je bil očit, ali kar je nekdo drugi znal skrivati pred svetom, tega pa ne veste. Nič slabega ni, prišlo bode na dan, toda takrat bodete Vi o meni sodili drugače in mogoče — da se utegnete kesati prenagle sodbe svoje, vender utegnilo bi biti prepozno!«

Strina je osupnila in umolknila. Skoraj da se je že zdaj kesala. Zadnje skrivnostne besede so obudile v nji raznih mislij. »Kaj ko bi drugi ljubil Maro? Kaj ko ne bi bilo vse res, kar so mi ljudje pravili?« Tako je mislila in že se je hotela pomiriti z Zagorskim, ki bi ji bil še zmeraj najljubši zet. Toda ni se hotela prenagliti. »Saj me on tudi lahko ukani; prebrisan je dovolj. Mogoče, da si je zadnje besede hitro izmislil, da bi me potolažil.« Tako je preudarjala in zopet molčala.

Zagorski je starko predobro poznal in je takoj ugenil, da se ji nekaj plete po glavi. Ni je hotel motiti ter je kadil dalje, vrgel ogorek skozi vrata in zažgal drugo smodko. Naposled je pretrgal dolgo molčanje in rekel:

»Tako je, strina, tako, kakor naš pregovor pravi: ‚Dobro, dokler ljudje o kom govore; slabo, kadar ga nimajo več v mislih.‘«

»Kaj meni do pregovora! Kar vem, to vem. Včeraj sem v telegramu rekla zadnjo besedo in pri tem ostane.«

Zopet sta molčala oba. Zagorski je videl, da ni še vse izgub ljeno, in delal je nove črteže. Za danes je opravil dovolj, drug pot pojde za korak dlje. Tako je sodil, pogledal na uro, vstal in se kratko poslovil:

»Lahko noč, strina!«

»Lahko noč!« rekla je tudi ona ter za njim zaklenila vrata, ker kupčije se ni imela nocoj več nadejati, za pomenek pa tudi ni trebala nikogar več.

XI.

Vgostilni »Pri parobrodu« bili so zádrugarji že vsi skupaj, jedinega predsednika še ni bilo med njimi.

»Kje neki tiči toliko časa?« vprašal je nepotrpežljivo Glavina. V tem zapoje zvonček nad vrati in prišel je bil Zagorski.

»Četrtinko ure prepozno!« zakliče mu Veselko.

Zagorski je bil slabovoijen. Molče je odložil klobuk in vrhno suknjo ter sedel na svoj prostor.

»Dober večer!« pozdravil je tovariše in se silil na smeh. »Ali sem zamudil?« vprašal je, da bi kaj rekel, pogleda na uro in pozove: v »Ciprijan, dva poliča vina! Če se predsednik pregreši, zasluži večjo kazen, nego drugi.«

»Živio!« oglasijo se vsi zajedno, Veselko pa dodaja: »Pravila naša tega sicer ne določujejo, ali sam sebi človek sme naložiti, kolikor hoče. Toda, Milivoj dragi, povej nam, kje si se danes tako dolgo zamudil?«

»V Delfih«, rekel je bolj natihoma z zategnjenim glasom in smehljaje se pogledal prijatelje radoveden, kaj poreko.

»V Delfih!« ostrme vsi.

»Kako se ti je tam godilo?« vpraša ga sočutno in radovedno Glavina.

»Slabo, prav slabo; jeden vas se bode moral žrtvovati zame.«

»Kaj? Žrtvovati?« vzklikne Veselko in ga debelo pogleda čez naočnike, ki so mu zlezli na kraj nosa. »Žrtvovati se! Življenje dati zate! Prijatelj, preveč terjaš od udanosti naše.«

»Ne tako«, tolaži Zagorski, »jaz le mislim, da bi jeden vas moral prevzeti Maro!«

»Oho!« vzkliknejo tovariši in se jamejo veselo smijati.

»Čuješ, Milivoj, to ti je toliko, kolikor dati življenje,« odgovori mu Glavina, »le obdrži jo zase!«

»Vi me nečete razumeti. Le na videz bi jo nekdo moral prevzeti za toliko časa, da bi se strina preverila, da Mara ni moja.«

»Tudi to je težka stvar,« razlaga Veselko; »Filipovič je ne more prevzeti zaradi Tinčice, Radiniču je pošta vzela vso vero, Glavini in meni pa itak nihče ne zaupa v takšnih stvareh.«

»In vender se bode le jeden vaju moral žrtvovati,« meni Radinič.

»Živko, poskusi ti,« namigne Filipovič Glavini.

»Če bi le vedel, kako bi moral to začeti,« smeje se Glavina. »Milivoj, reci, kako misliš ti?«

»Moral bi Maro spremiti čez trg ter se ji na vso moč dobrikati, da bi te strina videla in če mogoče tudi cula kakšno pomembno, odločujočo besedo.«

A če se zmotim in se jamem prav pred strinino prodajalnico na ves glas smijati, kaj potem?« vpraša Glavina in se zopet smeje.

»Ti nisi za to,« trdi Radinič. »Ti ne znaš nikdar zatajiti burkaste svoje krvi; ako bi kdo mogel Milivoja spraviti iz zadrege, mogel bi ga Veselko, drugi nihče. Ni res, da mu ljudje ne bodo verjeli; naj le nekoliko časa dobro igra zaljubljenca, videli bodete, ali mu verjamete ali ne.« »Kaj?« zavrne mu Veselko z zategnjenim glasom in ga debelo pogleda.

»Kaj, z ognjem naj se igram? A če se pri tem sam najbolj opečem! Kdo mi bode zacelil rane? Kdo me otel nevarnosti, v katero sem po nepotrebnem šel? Vas gotovo nihče!«

»Nič se ne boj!« tolaži ga zmeraj veseli Glavina, »takšen ptič, kakeršen si ti, bode tudi z osmojenimi krili zletel nazaj v slobodni gaj!«

»Dobro si rekel, Živko,« pritrdi mu Radinič, »Veselko se mora žrtvovati za predsednika našega.«

»Tako je! Živio, Veselko!« pritrdijo zádrugarji in primejo kozarce, da bi trknili v zdravje izvoljencu. Toda Veselko se ne gane. Poredno povesi oči, kakor bi kaj imenitnega premišljal, potem obriše

naočnike, natakne jih na vrh nosa ter upira debele oči zdaj v jednega, zdaj v drugega tovarišev svojih. Končno se odkašlja in pravi:

»Obsodili ste me. Bodisi! Izkušati hočem, da rešim ljubljenega našega predsednika, a potem samega sebe. Vsega tega ne bi bilo treba, ko bi Milivoj le količkaj slušal dobrohotne moje svete. Ali kar je, to je. Zdaj se ne bodemo pričkali o tem, saj smo možje. Le jedno vam rečem, da zdaj nihče več ne zini o tem. Jaz se žrtvujem, jaz bodem storil, kar bodem vedel, da je najbolje, toda poučevati me ni treba nikomu. Da ste me razumeli!« Oblastno je poudaril zadnje besede, kakor da si je v svesti težke naloge svoje. Prav modro se je držal in zatajil vsak smehljaj, ki mu se je vedno ponujal, saj o vsi stvari je drugače mislil, drugače govoril. Zdelo se mu je, da bode to le nova burka, prav za predpust, za kratek čas vedno veseli in razposajeni »Zadrugi«. Našel je še isti dan priliko, da je šel proti večeru v turško krčmo, napeljal besedo zdaj na to, zdaj na ono, in ko mu je Mara slučajno omenila, da pojde v nedeljo k frančiškanom k deveti maši, vedel si je takoj izprositi dovoljenja, da jo spremi. —

V nedeljo je bilo neobično lepo vreme. Ponoči je zima zopet nekoliko pritisnila in zamrznile so luže ter znova se strdil sneg, ki je prejšnji dan jel silno kopneti. Solnce je hitro razpodilo tanko zimsko meglo in četudi je bilo še brez moči, vender je človeku dobro delo in marsikoga zvabilo iz hiše. Prnjavorske ulice so zopet oživele, a po trgu so se gospodje kakor poleti izprehajali semtertja, predno so se pogubili po svojih pisarnah. Tudi strina si je dala svoj naslanjač postaviti pred prodajalnico, zavila se dobro v topla ogrinjala in zopet sedela na priljubljenem mestu. V tem je pri frančiškanih skupaj zazvonilo in ljudje so z vseh stranij hiteli proti cerkvenim vratom. Prav med zadnjimi prideta okolo ogla lepa Mara iz turške krčme in Veselko, kakor da se jima ne bi nič mudilo. Ona je imela najlepšo pražnjo obleko na sebi in se sploh skrbno napravila, on pa je dejal na glavo visok, črn klobuk in si nateknil nove svetle rokavice. Znanci, ki so ju srečevali, obstajali so nehote in se ozirali za njima, zakaj tako ju še nikdar nihče ni videl skupaj. Nji se je pač videlo, da ji je bilo nekako čudno pri srci; ne da bi se bila sramovala, temveč bila je ponosna, zlasti če je kaka gospodičina zvedavo upirala oči vanjo; in vender je bilo nekaj neznanega, kar ji je zaviralo noge, da ni tako lahko stopala, kakor kadar je sama šla v cerkev. Vse drugače se je vedel Veselko. Slobodno je stopal kraj nje, nosil ji molitvenik in v jedno mer govoril vanjo, da se je zdaj nasmehnila, zdaj sramežljivo

povesila oči. Nikakor ni bil slep za to, kar se je godilo okolo njega, in če je kje zapazil kakega znanca, hitro se je obrnil proti njemu in glasno ga je pozdravil, kakor bi mu hotel reči: »No, ali ne igram dobro svoje vloge?«

Gospodje na trgu so obstali in radovedno gledali za njima. »Oho, ali se je ta ujel?« čudi se stari sodnik, »ljudje so govorili o Zagorskem.« — Tudi strina ju je videla in zdelo se ji je celo, da je dobro cula nekoliko besed, ki so jasno pričale, da je Veselko tisti skrivnostni »nekdo drugi«, ki ga je Zagorski omenil, ko sta se zadnjič pričkala. Bilo ji je, kakor bi se ji bil težek kamen odvalil od srca. Grozno je trpela, odkar je prejšnji dan vzprejela iz prestolnice pismo od predstojnice, in vso noč ni zatisnila očesa, kar ni čudo, Vero je nje telegram v pravem pomenu besede zadel, kakor strela iz vedrega neba. Rahločutna deklica je jokala in obupavala, ali zvečer, ko so tovarišice nje zaspale, vzela je škatljico vžigalic, podrobila jim glavice in jih zaužila, da bi si končala mlado življenje. Ni umrla, ali strašne bolečine je trpela in le hitra pomoč zvedenega zdravnika jo je otela prezgodnji smrti. Strina se je zdaj še bolj kesala svojega prepira z Zagorskim; toda saj ni vedela, da je hčerka tako zaljubljena vanj. Zdaj vse zopet poravna in še danes odda drug telegram, ki Verico do dobra potolaži. Tako je stara sklepala v mislih svojih, odkar sta Mara in Veselko mimo nje šla k frančiškanom. Jedno le jo je še skrbelo, kako bi mogla govoriti z Zagorskim, ki ga od onega večera ni bilo blizu. Poslala bi ponj; ali če ne bi hotel priti, kaj potem? Ali tudi te skrbi se je izne-bila prej, nego se je nadejala.

Zagorski je predobro poznal prihodnjo taščo svojo, nego da bi v verjel v stanovitnost nje odpovedi od zadnjič. Čakal je le, kako Veselko izvrši svoje »žrtvovanje«. Bil je doma ter za zaprtim oknom stal in pazil, kdaj pojdeta mimo. Ni dolgo čakal in bil je popolnoma zadovoljen. Dobro četrtinko ure se je še pomudil, potem se napravil in šel na trg malo na izprehod. Ko je dvakrat prehodil ves trg, zavije k strini, kakor da ne bi bila nikdar ničesar imela med seboj.

»Dobro jutro, strina, ali ne bode še premraz za pred prodajalnico?« vpraša jo nekako sočutno.

»Saj sem dobro zavita, ali Vas bode zeblo.«

»Ne bode; tudi ne utegnem sesti.«

»Čašica slivovke Vas bode ugrela,« ponudi mu starka, da bi ga kakšen trenutek zadržala, in pozove strežajko iz prodajalnice.

Zagorski se ni branil, nego slastno je posrkal čašico in si jo dal znova natočiti.

»Ta velja! Kaj je sicer novega?« vpraša in prižiga smodko.

Kakor oni večer, samo s čisto drugimi čustvi, seže strina v žep, in poda mu list predstojnice. Zagorski je malo osupnil, ali hitro se je pritajil in na videz mirno čital. Dolgo je čital, zakaj prvi hip je bil v zadregi, kaj naj bi rekel, torej je zrl v list. Naposled se je le domislil, vrnil list strini in jo vprašal:

»A kaj ste odgovorili na to?«

»Doslej ničesar, ali še danes po telegrafu preklicem nesrečni svoj sklep od zadnjič in povem, da je vse — poravnano, da je vsemu temu krivo malo nesporazumljenje in ležnjivo obrekovanje.«

Pri zadnjih besedah je Zagorski začuden pogledal strino, in ona njega, in njiju oči so se ujele, ko so ljudje ravno prihajali od devete maše in je obema zazvenel na uho znani glas Veselkov. ki se je zopet prav živo dobrikal usodepolni Mari, spremljuje jo proti domu. Prišedši pred prodajalnico, poklonil se je Veselko globoko strini ter se razumevno namuzal Zagorskemu, ki je tedaj tudi ljubeznivo pozdravil Maro.

»Nisem mislil, da se tako hitro odloči,« rekel je Zagorski za odhajalcema.

»Če se še ne premisli,« zavrne pomembno strina.

Zagorski je zmajal z ramami, a ne da bi še kaj zinil o stvari, ki je obema bila neprijetna. Kar je videl in slišal, pričalo mu je dovolj, da je vse pri starem; saj je strina prav takrat bila malobesedna, kadar je bila dobre volje. Zato se Zagorski ni dalje mudil pri nji, nego kmalu se je poslovil in materinemu srcu prepustil, kako potolaži na duši in na telesi bolno hčerko. —

Ob navadni uri opoludne so se zádrugarji zbrali »Pri parobrodu«, jedinega Veselka ni bilo. Kmalu pride tudi on čisto zasopen, in ni še dobro zaprl vrat za seboj, ko mu razposajeni Glavina zakriči naproti: »Pet minut prepozno, polič vina!«

»Kaj«, zavrne prihodnik vsem skupaj, »nove rokavice sem si kupil, vse dopdludne sem izgubil, in zdaj naj še kazen platim, jaz, ki sem se jedini žrtvoval za predsednika našega? Ce sem zamudil, zamudil sem se v službenem zadružnem opravilu, in to me reši vsake kazni.«

»Tako je!« pritrdi mu Zagorski, »ali ker sem jaz vzrok, da naš prevredni tovariš ni prišel ob uri, plačam kazen jaz, da bodemo dobre volje.«

In bili so veseli, kakor zmeraj, kadar so bili skupaj in kakor se je pristojalo mladim njih letom. Po obedu je Ciprijan na zadružno

mizo postavil zavitek dragocenih smodek in dve zapečateni butelji in se zadovoljno nasmehnil rekoč:

»To je poslala strina.«

»Živela strina!« rekel je jeden, »živio nje zet!« vzkliknil je drugi, in pozno so zapustili gostilnico, ki je bila prevzeta prijetno dišečega dima dragocenih smodek.

XII.

»Žrtvovanje« ni težko stalo Veselka; vloga »zaljubljenca« dala mu je mnogo zabave, in tudi potem je rad zahajal v turško krčmo, češ, da ne bi strina uvidela sleparstva. Zagorskemu je bilo to sprva po volji, ali že v nekoliko dneh se mu je zdelo, da Veselko ni več tisti, ki je bil prej. Rad je bil sam, in če je bil v druščini, govoril je čimdalje menj, nikar da bi uganjal stare burke.

»Feodor, ti vlogo svojo predobro igraš,« rekel mu je Zagorski nekega dne pri večerji, »čisto si se uživel vanjo, to je preveč, tolike žrtve si jaz nikdar ne bi predrznil zahtevati od prijatelja in nečem biti odgovoren za nasledke. Zdaj bi bil že čas, da malo odjenjaš. Glej, ni še konca predpustu, toda po tebi soditi, rekel bi človek, da smo že sredi posta.«

»Milivoj, odločno sem rekel, da mi nihče ne sme dajati poukov, kako naj igram vlogo svojo, in pri tem ostajam,« zavrnil mu je Veselko s takšnim rezkim glasom, da so zádrugarji kar ostrmeli in se niti Glavina ni upal smijati.

Bilo je prvikrat, da se je v »Zadrugi« pokazala neskladnost. Ni bilo mnogo, ali bilo je dovolj, da se je za ves večer skazila dobra volja sicer vedno veseli tovarišiji. Odslej je Veselko pogostoma iz-ostajal od večernih sestankov in vselej poročil, da je bolehen, ali da ne utegne priti k večerji. V »Zadrugi« so ga zelo pogrešali; saj ga ni bilo, ki bi znal vse tako lepo kratkočasiti, kakor on. Glavina je bil res tudi veseljak, da je bilo malo takšnih; toda druge vzpodbujati na veselje ali zabavati vse društvo, tega on le ni znal.

Ko je neki večer Veselko znova poročil, da ga ne bode, zopet ga ni bilo pravega veselja v »Zadrugi, nasvetuje Zagorski:

»Pojdimo vsi v turško krčmo na črno vino; utegnili bi imeti mnogo šale. Stavim, da je Feodor pri Mari.«

Brez ugovora so zádrugarji odobrili predsednikov nasvet in kar takoj odšli. Prišedši pred turško krčmo je Zagorski s prstom zažugal Glavini, da ne sme biti razposajen in se prezgodaj smijati, zakaj utegnil bi jim skaziti veselje. Zdaj so vsi štirje umolknili ter tiho po prstih

tavali skozi velika vrata in čez dvorišče. Srečno so se priplazili do one male »gospodske« izbe, ali tu je Zagorski tovarišem namignil, da so skozi neko okence gledali, kaj se godi notri. Za mizo sta sedela Mara in Feodor, ki je pred sabo imel merico črnega vina. Mara je z levico prav nerodno držala kitaro, z desno pa je izkušala prebirati strune, kakor jo je učil Feodor. Videlo se je obema, da sta precej razmišljena in da jima je malo do učenja. Namesto na prste, pogledaval ji je on v oči, ki so se vselej ujele z njegovimi, in vselej sta se razumela ter si povedala, kar se na usta ni dalo izreči. Zdaj se je on pomeknil prav k nji, prijel jo z levico okolo pasa, z desnico pa tanke nje prstke prestavljal po strunah. »Tako, zdaj je dobro,« rekel je in kakor bi trenil, poljubil jo je s tako strastjo, da so se ji kar zažarela mlada lica.

To videč se Glavina pod oknom ni mogel delj premagovati, ampak začel se je na ves glas grohotati, da se je culo v izbo. Feodor se je nejevoljen ozrl, ali ta hip se odpro vrata in zádrugarji vstopijo.

»Dober večer, gospodičina!« pozdravi Zagorski, »Vi ste nam torej izneverili najboljšega našega prijatelja in veseljaka?«

»Izneverila? Jaz?« jeclja Mara.

»Vi, prav Vil Bil je duša naših večernih sestankov, toda zdaj ga ni več med nami, skoraj vsak večer poroča, da boleha ali da ne utegne. Ali zakaj ne utegne?«

V tem so zádrugarji posedli okolo mize in Glavina prvi naroča:

»Gospodičina, dajte tudi nam črnine za lek, saj tako bolni kakor Feodor smo tudi mi.«

»Prav takisto sicer ne, vender krepila vsekako trebamo,« doda Zagorski in tudi on si naroči merico.

Ko je deklica odšla v klet, podražili so zádrugarji še malo Veselka, ali hitro so besedo navedli na druge stvari in zopet so vsi skupaj bili stari razposajeni prijatelji, ki so se do pozne noči kratkočasili, kakor takrat, ko so Maro snubili za Timofejev ples. Bil je zadnji veseli večer po prejšnji zadružni šegi. Takoj drugi dan je bil Veselko zopet Čmeren in zamišljen, in tovariši so se jeli bati, da se je nemara res zaljubil. Zagorski ga je časih kaj podražil zaradi Mare, toda Veselko ni več razumeval šale in vselej mu je pikro zavrnil in prestregel daljni pomenek o tem. Tedaj si je Zagorski izmislil drugo zvijačo, da bi streznil zaljubljenega prijatelja in mu dokazal, da Mara ni zanj.

Začeli so se lepi pomladanski dnevi in zádrugarji so so po obedu malo skupaj izprehajali. Zagorski jih je obično vodil ob desnem bregu Volčjega potoka in večkrat se je pripetilo, da je prav takrat Mara

na drugem bregu prala. Veselku to seveda ni bilo ljubo, ali prav zato se je Zagorski še rajši ondot izprehajal, naslonil se na držaje in čez potok začel kakšen pomenek z deklico. Pred prazniki je oče Pavlic vselej zaklal nekoliko drobnice ter pred krčmo svojo za tisti dan odprl mesnico, v kateri je sekala in prodajala njega hči. Zagorski se je tedaj s svojimi tovariši gotovo tja odšetal in se ustavil pred mesnico. Veselka je to pač jezilo, ali niti ni mogel izprehodov ukreniti kam drugam, niti ni Mari smel prepovedati opravila, ki se ne bi spodobilo prihodnji njega ženi. Naposled se je čimdalje bolj ločil od svojih tovarišev; samo pri obedu je še bil ž njimi, sicer pa je hodil vedno svoja pota, na katerih ga je spremljal le zadružni pes Davor. Lepa zloga v »Zadrugi« jela seje podirati. Zagorskega se je Veselko ogibal, kolikor se je mogel, ali kar vzkipel je, kadar je videl, da ga tovariš namerava odvrniti od nje, ki jo je tolikanj ljubil.

Sprva je Zagorski res iz same porednosti časih podražil prejšnjega veseljaka, ali zdaj je imel poštene namene in na vso moč se je trudil, da bi mu zadržal korak, katerega bi se utegnil kesati vse žive dni. Mara je bila lepa in poštena deklica, ali niti po domači, niti po šolski vzgoji ni bila za omikanega uradnika gospodskega rodu. To so dobro uvideli prijatelji in uvidel je vsakdo, kdor je trezno sodil. Stari sodnik, ki je rad opazoval mlade ljudi, ta je kar majal z glavo in rotil zádrugarje, naj rešijo tovariša, dokler je čas; naj mu v resnici, ne v šali dokažejo njega zmoto. Pa bilo je že prepozno. To žalostno resnico so zádrugarji od dne do dnč bolj spoznavali, a hudo je bolela Zagorskega, zakaj predobro je vedel, da je prav on kriv nesreče prijatelja, ki se je zanj »žrtvoval«. Silno je prosil Radiniča, naj bi on izkusil Veselka odvrniti od usodepolnega koraka. Radinič je bil rahločuten, vender se je bolje nego kdo drugi znal tekniti sitne in preobčutne stvari, da ni razžalil človeka. Prevzel je torej neprijetno poslanstvo ter se prav previdno prijel težke naloge. Kakor po naključji je nekega dne zavil okolo ogla ob uri, ko je Veselko obično odhajal na samotne svoje izprehode. Nič ni čakal nanj; že ga je videl na mostu čez Volčji potok, šel mu naproti in ga prosil, če se mu sme pridružiti. Veselko se ga ni branil, temveč prav rad ga je vzel s seboj; saj je že delj časa želel, da bi se mogel s kom kaj pomeniti, ki ga ne bi dražil in ščipal zaradi najnovejše njega »ljubezni«, in Radinič je bil jedini, kateremu je Še zaupal.

V druščini je prijateljema hitro potekal čas, pot se jima je krajši zdel nego sicer, in kar osupnila sta, ko se blizu pred njima zasveti nova streha na zvoniku sosedne župnije.

»Predaleč sva zašla«, meni Veselko.

»Nič ne de«, zavrne mu prijatelj, »bodeva se pa nazaj grede bolj podvizala.«

Obrnila sta se in nadaljevala prejšnji pogovor. Če bi ju kdo slišal, ne bi rekel, da sta uda razposajene »Zadruge«. Menila sta se o tem in onem, ali čisto nič se nista spominjala, kar sta skupaj preživela za svojega bivanja v Prnjavoru. Radinič nikakor ni mogel besede navesti na poslanstvo svoje; večkrat je že imel besedo na jeziku, vender se je zoper premislil, boje se, da ne bi tovariša ujezil in mu skalil dobro voljo. Naposled se le ojači in začne:

»Ni mi dobro v želodci danes; nadejal sem se, da mi bosta hoja in sveži zrak pomogla, ali nič mi ni odleglo. Poskusil bodem s črnino; pri Pavličevih imajo najboljo; menda me ne bodeš napačno umel, če pojdem k Mari na kozarček.«

»Kaj bi te napačno umel, saj nisi Zagorski,« odgovori mu zaljubljeni tovariš čisto mirno.

Radinič je videl, da je ujel pravi trenutek, zato je nadaljeval:

»E, Zagorski; saj ga poznaš, kakšen je, toda ne smeš mu zameriti. Prepričan sem, da ne misli ničesar slabega, in če se tudi malo pošali, žaliti te nikakor ne namerava.«

»Ne vem, kaj namerava; vem pa, da je med šalo in šalo velik razloček. Če kdo ceni nedolžno šalo, cenim jo gotovo jaz, kakor ste se dovolj prepričali. Ali Zagorski me zadnji čas tako grdo zbada, da me največji sovražnik ne bi mogel gorje: kjer le more, ponižuje in zaničuje nedolžno Maro, in to je, česar mu ne morem odpustiti.«

»Feodor dragi, nikar se ne jezi! Tudi v tem bi se predrznil reči kakšno besedo v obrambo Milivojevo. Odkar se zádrugarji poznamo, nismo nikdar resno med seboj občevali. Vso dolgo zimo smo se šalili in dražili drug druzega, ne da bi kdaj kdo komu zameril kako nepremišljeno besedo. Toda saj je ves ta čas ni bilo stvari, ki bi bila tie-bala resnega premišljevanja. Zdaj je drugače. Ti si se resnično zaljubil v Maro, a Milivoj bi te rad od nje odvrnil«

»Kaj to njemu mari!« vzklikne Veselko in kri mu je od jeze šinila v glavo, »saj je on prvi izteknil vrline deklice, in nihče mu je ni branil. Šele, ko jo je hotel imeti le za kratek čas, jela se mi je smiliti, otel sem mu jo, ali pri tem sem čimdalje bolj spoznaval redke nje kreposti, začel jo ceniti in ljubiti, in zdaj — zdaj je moja!«

Zadnje besede je tako poudaril, da je Radinič že mislil pretrgati neprijetni pogovor; vender se zopet osrči in pravi:

»Vse je res, kar si rekel, in niti Zagorski ne sodi drugače. Le jedno misli — prijatelj, ne umej me krivo! — le jedno misli in to je, da Mara z vsemi svojimi vrlinami ni deklica, da bi mogla biti žena tvoja.«

»Zakaj ne? Ali morebiti zato ne, ker ni gospodsko spačena? Poznam jaz ženske, videl sem jih v večjih mestih, in prav zato, ker jih poznam, nisem se mislil nikdar ženiti. Ali zdaj, ko sem tu v tem pozabljenem kotu sveta našel takšno redko rožo, tako dragoceni biser ženstva, zdaj sem spoznal vso nečimurnost mestne gospoščine, gnusi se mi ta popačeni svet in prevzelo me je silno hrepenenje po nepokvarjeni prirodi, po — tihi zakonski sreči.«

»Ne bodem ti ugovarjal«, odgovori mu mirno Radinič, »od srca bi ti želel in srečen bi bil s teboj, če bi ti kraj Mare res našel srečo, kakor si mi jo ravno opisal. Se več; upam celo, da jo najdeš, če bodeš za zmeraj ostal v Prnjavoru. Ali kaj, če te premestijo drugam? Če prideš v veliko mesto, pa se ti obudi želja po življenji, kakeršnemu si bil vajen od mladih nog, po življenji, v katerem si takorekoč odrasel? In če bode Mara tedaj videla, da jo nekaj dotlej neznanega loči od drugih gospij, in bode hotela biti njim jednaka in jih bode iz-kušala z zunanjim lišpom in nepremišljeno potrato prekašati, ker ne bode razumela niti duševne, niti društvene njih olike; kaj potem? — Izginila bode tiha zakonska sreča; vsak čas se bodo porajale nove skrbi, nezadovoljstvo bode raslo bolj in bolj, ali v tem bode po malem ginila ljubezen, dokler ne bode čisto ugasnila.«

Veselko je le predobro čutil resnico prijateljevih besed, toda vedel ni, kaj bi mu odgovoril. Nejevoljno je zrl pred se in tiho stopal dalje. Radinič se je že kesal iskrenosti svoje in je potrtega prijatelja jel tolažiti.

»Nikar se ne jezi, Feodor, nisem te hotel žaliti. Saj ni, da mora tako biti, kakor sem rekel; saj se lahko motim, jaz, ki sem sam mlad in neizkušen. Samo to te prosim, dobro preudari in nikar se prehitro ne ženi, oba še lahko čakata kako leto.«

»Kar jutri se ne bodem ženil,« zavrne Veselko, »in kakor veš, Mara ni moja prva ljubezen, torej se ni bati, da bi se prenaglil«

Radinič ni delj govoril o tej stvari. Predno sta prišla v mesto, bilo je vse poravnano in dobre volje sta skupaj zavila v turško krčmo.

XIII.

Prav takrat, ko je notranji nesklad »Zadrugi« skalil prejšnjo veselost, vzdignil se je zoper njo tudi drug nevaren sovražnik, in ta ni bil nihče drugi, nego predstojnik mestne policije. Akoprem zádrugarji niso bili nikakeršni rovarji, temveč sami pošteni državni uradniki, ostareli gospodi prnjavorskih samoupravnih oblastev slobodno njih vedenje le ni ugajalo, zlasti ker se jim niso pri vsaki priliki hodili poklanjat ter niso le njih častili in odlikovali, kadar se je kdo njih pokazal pri kakšni očitni veselici. Zupanova žena jih kar ni marala, dasi jih niti poznala ni. Reva je bila bolehna in vse poletje bivala zdaj v jednih, zdaj v drugih toplicah, a pozimi se ni genila iz toplo zakurjene sobe. Zato je glavarjevo ženo in še kako gospo večkrat popoludne povabila k sebi »na kavo«, da so skupaj prerešetavale zadnje prnjavorske dogodbe.

»Čujem o nekaki ‚Zadrugi‘«, rekla je prezirno županja, »o nekakih mladih gospodičih, ki bi radi v Prnjavor uvedli nove, veliko-mestne ali Bog znaj kakšne šege. Toda odkritosrčno moram reči, da nimam mnogo vere v njih oliko; prosim Vas, je li to mari gospodska uglajenost, da se niti jeden ni prišel k meni poklonit, kar bi se na vsako stran spodobilo, zlasti ko so se mislili tako globoko vriniti v društveno naše življenje?«

»To je grdo, to je surovo,« rekla je žena glavarjeva, v tem ko sta drugi dve le prikimali, »pri meni tudi ni bilo nobenega. Nadejala sem se, da bode vsaj Zagorski prišel, kateri bi, domačin, moral vedeti, kaj

zahteva etiketa. Toda ni ga bilo. Kolikokrat sem bila pri njega rajnci materi, ko ga je previjala, in kolikokrat sem ga vzela v naročaj, da se ni jokal, če je mati morala iti na kakšen trenutek pogledat v kuhinjo. Ali ti mladi ljudje danes vse pozabijo. Časih je bil svet le drugačen!«

»E, prosim Vas:« oglasi se zopet županja, »prava gospoda je danes tista, kakeršna je bila nekdaj. To, kar množica počenja v velikih mestih, to ni gospoščina, to je rovarstvo, to je tista demokracija, po časopisih tolikanj slavljena!«

Pri zadnjih besedah je navzočne kavopivke kar zazeblo. Ta hip so čašice dele iz rok in strme poslušale, kaj bode še županja povedala. V tem poprime glavarjeva žena besedo in skrivnostno razodeva:

»Saj me ne bodete ovadile. Mož moj je že nekolikokrat zmajal z glavo in rekel, da so zádrugarji nevarni demokratje, na katere bi policija morala ostro paziti. Ali je že kdaj videl kdo cesarskega uradnika, da je na očitni zabavi odlikoval in »kraljico plesa« izvolil hčer preprostega krčmarja, ki se je nedavno preselil s kmetov? Seveda, prnjavorskim našim buteljnom je to ugajalo in kar v zvezde so kovali te čudne gospodiče, ki so v potu obraza svojega vlačili neokretne njih hčere, v tem ko so odlične gospodičine sedele in se dolgočasile. Ali je to olika? Nič Vam ni to, nego dobro premišljeno rovarstvo, ki bi rado zaslepilo in dobilo za se neumno ljudstvo.«

Starejša gospa si je hitro znova natočila kave, da bi potolažila od groznega pripovedovanja silno razdražene čutnice, v tem ko sta županja in glavarjeva žena dalje obirali »Zadrugo«, ki je kmalu potem čutila nasledke te ženske obsodbe.

Bilo je zadnje dni predpusta in prišla je vrsta na krčmarfco Kato, da je tudi ona »Pri parobrodu« oznanila »meščanski ples«. Policijski poverjenik ji je že dal dovoljenje, le to je zahteval, da mu mora prinesti »plesni red«. Kata niti vedela ni, kaj je to, pa je opoludne prosila Zagorskega, da bi ji razjasnil, kaj hoče gospod komisar.

»Že dobro«, rekel je Zagorski, »to je naša stvar, samo polo popirja nam dajte in črnila in pero.«

Zdaj so si zádrugarji sami sestavili »plesni red« po svoji želji in določili veliko število četvork, zato ker so se nadejali mnogo znanih gospodičin. Še tisto popoludne je Kata s popisano polo šla v mestno zbornico pred ostrega komisarja. Čmerno jo je pogledal, popir vzel iz rok in čital.

»Kaj pa je to!« zarenčal je nanjo, »na meščanskem plesu toliko četvork, to ne gre, Vaša gostilna ni še nikaka gospodska kazina.«

»Prosim, gospod komisar, gostilna moja je bila vsekdar poštena in na dobrem glasu, torej nikakor ne zasluži, da bi jo kdo s kazilno pikal, ali kako ste rekli.«

»Tiho!« zadere se policijski poverjenik ves togoten, »samo be sedo še zinite, pa Vam ves ples prepovem!«

V tem omoči pero in prekriža vse četvorke; le dve je pustil, jedno pred polunočjo, drugo po polunoči.

»Nate! Kar sem prečrtal, ne sme se plesati,« rekel je ter ji pokazal na vrata, naj gre.

Zádrugarji so se strašno hudovali in smijali, ko jim je krčmarica po večerji pokazala prečrtani plesni red. Najbolj je kričal pristav Glavina.

»Tega pa še nisem čul, da bi se kdo mogel spotikati ob plesne redove! Plesati se hvala Bogu sme vse. In takšen mestni pisač, ki niti ne ve kaj je zakon, prepovedoval bode meni plesati četvorke? Ta bode mene še pomnil!« rekel je srdito in s pestjo zapretil.

»Nikar se tako ne jezil« tolaži ga Zagorski, »to je le storil, da bi Kati pokazal svojo oblast. Mi se prav nič ne bodemo zmenili za njegov bedasti ukaz, ampak kapelniku Beranku damo pijače in godel nam bode po želji.«

Tako je tudi bilo, in dasi je poverjenik vse zvedel po svojih vohunih, reči se le ni upal ničesar, ali tembolj je odslej iskal prilike, da bi se maščeval predrznim zádrugarjem. Ti pa tudi niso pozabili njegove zlobe in bilo se je bati, da še kdaj vkupe zadenejo.

Bilo je nekako sredi posta v petek zjutraj. Gospodje so se kakor obično izprehajali po trgu in se menili, predno so se razšli po pisarnah. V tem zapazi Glavina, kako se ljudje gneto okolo nekega prodajalca in gre tja, da vidi, kaj je. Bil je ribič, ki je iz daljnega kraja prinesel rib na prodajo. Prnjavorci so se kar pulili za redki in času primerni užitek, in bilo je videti, da se ribič hitro iznebi svojega blaga. Zdajci stopi predenj desetnik mestne straže in se oblastno zadere:

»Kdo Vam je dovolil na tukajšnjem trgu prodajati?«

Toda ribič, ki ni bil prvič v Prnjavoru, ni se zmenil za desetnikove besede in hitel je streči kupcem, katerih je bilo čimdalje več. Desetnik se je še bolj togotil in grozil, vender vse zastonj. Ko je uvidel slabo veljavo ostrih svojih besed, stopi bliže in zašepeta ribiču na uho:

»Pošljite gospodu komisarju nekoliko rib; on stanuje pri znamenji Sv, Roka.«

»Že dobro«, zavrne mu ribič, izbere nekoliko prav lepih ščuk in krapov ter jih dene pod mizo, da jih potem odnese mogočnemu komisarju.

Glavina je vse to videl in slišal, pa si v sodnem svojem poštenji ni mogel kaj, da ne bi na glas izrekel nejevolje svoje. Star krčmar, ki je stal poleg njega, reče mu nato:

»Oblastni gospod sodnik, to ni nič, ali če bi se hoteli z menoj potruditi, pokažem Vam drugih stvarij!«

Lepše prilike si Glavina ni mogel želeti, zato je šel s starcem, ki mu je ves pot tožil, koliko sitnostij mora trpeti od nadležnega komisarja. Prišedši na dom, vede Glavino v gostilno in postavi na mizo več kositarnih meric rekoč:

»Vidite, to je pristni polič, kakor ga terja zakon, ta-le manjši je pa polič, ki nam ga je komisar odobril, da ž njim merimo po prnjavorskih krčmah.«

Strme je Glavina gledal krivo mero, toda vedel ni, kaj bi. Ako zatoži komisarja, moral bode ovaditi tudi krčmarja, ki je sam priznal, da je točil po krivi meri. Iz te zadrege ga je spravil krčmar, ki je govoril dalje:

»Nič se ne bojim kazni, gospod sodnik, zaslužil sem jo, ali z menoj jo bodo trpeli tudi drugi krčmarji in sam komisar.«

»Dobro!« zavrnil mu je Glavina in prosil malo popirja, da je vanj zavil krivo mero ter jo kar takoj nesel državnemu pravdniku. Glas o tej mali dogodbi se je hitro raznesel po vsem Prnjavoru in osrčil je marsikoga, da se je tudi pritožil zoper poverjenika. Zlasti vdove in sirote so bile zdajci jako zgovorne in toliko so si napripovedale, da je državni pravdnik moral razsojati, koliko je resničnega, kaj ne.

Poverjenik je dobro čutil krivico svojo, ali nadejal se je, da mu malo izpregledajo zaradi drugih zaslug, ki si jih je baje pridobil v službi svoji. Bližale so se nove volitve v deželni zbor, a dokler se te niso izvršile, moral je državni pravdnik počakati s svojimi zatožbami. Poverjenik se je tedaj na vso moč trudil, da bi si tačas pridobil novih zaslug. Prnjavorci so bili mirni ljudje, ki niti vedeli niso, kaj je volilni boj: saj so vsekdar zložno in jednoglasno izvolili župana svojega za poslanca, kakor je želel glavar. Zdaj se je to izpremenilo. Tožbe zoper poverjenika so Prnjavorce čisto zbegale, in bilo jih je, ki niti županu niso več zaupali. Strina jih je še bolj naščuvala zoper njega ter jim Milivoja Zagorskega nasvetovala za poslanca. Poverjenik je tedaj tekal od župana do glavarja in od glavarja do župana in jima blodil o veliki

zaroti, ki jo »Zádruga« snuje za čas volitve. Glavar ni imel ni miru, ni počitka in ni pomnil, da bi kdaj imel toliko dela. Vsak dan so se shajali pri njem župan in drugi veljavni možje na posvetovanje zaradi volitev. Slušali so poročila poverjenikova in njegovih ljudij ter ukrepali, kako bi odvrnili nevarnost, ki je pretila staremu redu in miru v Prnjavoru. Najnevarnejši se jim je zdel Zagorski zato, ker ga je podpirala strina. Da ne bi mogel biti voljen, preobračali so zakon in ga naposled zasukali tako, da sta Zagorski in Radinič izgubila volilno pravico. Prosili so vlado, da bi za volitev na nekoliko tednov poslala v Prnjavor pol stotnije vojakov. Sklicevali so volilne shode, pri katerih so obilo gostili zveste županove privržence in jih obdelovali, da ne bi potegnili z nasprotniki.

Tudi ti niso rok križem držali; najbolj je delala strina, ki se je bila nekaj sprla z županom. Ko Zagorski ni hotel vzprejeti poslanstva, ponudila je strinina stranka isto preprostemu in poštenemu malinarju. To je neke omahljive Prnjavorce hudo žalilo; videli so v tem neko zlobno zaničevanje svojega meščanstva in odločno so stopili na županovo stran.

»Zadrugi« je volilno gibanje dajalo novega življenja; vsak večer se je zbralo »Pri parobrodu« večje društvo, v katero se je skoraj vselej vsilil kakšen komisarjev vohun. Naviti zádrugarji so bili na videz prav prijazni ž njim in se šalili, a ker so vedeli, da pobira novic, izmislil si je jeden njih debelo laž in jo zaupno razodel družbi. Navzočni vohun je vsako besedo pazno lovil na uho, potem pa hitro plačal svojo merico vina in tekel h glavarju, da bi ondu zbrani gospodi poročil, kar je ravno čul.

»Kam se Vam tako mudi? Ali greste že spat?« dražili so odhajajočega gosta, ali ko je zaprl vrata za sabo, bilo ni konca ni kraja zlobnemu smehu.

Drugi dan pride Zagorski prvi k obedu in vidi, da je pogrnjeno le za štiri ljudi.

»Kaj pa to pomenja?« vpraša Ciprijana.

»Gospod Filipovič je poročil, da si bode odslej dal nositi domov,« odgovori mu strežaj malo poklapljen, kakor bi čutil konec lepih dnij. Zádrugarji osupnejo in takoj po obedu je Radinič šel k nevernemu tovarišu, da bi kaj več pozvedel. Orožniški poročnik prijatelja ni bil prevesel, boje se, da ga ne bi zopet kdo ovadil; toda ko se je prepričal, da ju nihče ne vidi in ne čuje, priznal je, da na višji migljaj ne bode več zahajal v »Zadrugo«.

XIV.

Nekega dne okolo devete ure zjutraj se je policijski komisar v črno oblekel, nateknii bele rokavice in z debelo palico v roki je prav hitro mahal po veliki cesti iz mesta. Grdo je nagrbančil čelo, če je medpotoma zapazil, da se kakšen nasprotnik ozira za njim, in še bolj je pospešil korake, kakor kdo, ki nima dobre vesti. Pri zadnji hiši mu je nekoliko odleglo; zdaj se ni več bal, da bi še koga srečal; ali radovedni otroci, ki so ga plačno sledili, upali se itak niso priti mu preblizu ter so ostajali daleč zadaj. Pri znamenji Matere božje, odkoder se spušča cesta zopet nizdolu, obstal je komisar in z uprtimi očmi gledal v daljo. »Ni jih še«, rekel je sam v sebi, potegnil robec iz žepa in si obrisal potno čelo Ko se je nekoliko ohladil, sedel je na klopieo pod lipo, položil obe roki na butico palice svoje, nagnil glavo in se globoko zamislil. Bilo mu je kako leto čez petdeset, ali po čisto sivih laseh in veliki pleši ter po velem rmenkastem lici sodil bi človek, da jih je že davno izpolnil šestdeset. Nič ni slišal ali ni hotel slišati, ko ga je kmet pozdravil in mimo njega zavil na polje. Nemo je zrl pred se v zemljo in le časih si je zavihal dolge brke ali pa je malodušno zmajal z glavo. V tem se zopet iztegne kvišku in kakor bi kotel prepoditi črne misli, jel je ogledovati kamenitno znamenje, ki je stalo ob cesti. Ni se čudil okorno izklesani podobi Bogorodice, ampak čudil se je iskreni pobožnosti preprostega ljudstva, ki je po vsem znamenji razobesilo raznotere darove svoje. Poleg molkov so bile nameščene podobice slovečih božjih potov, in z ročka vedno goreče svetilke so visele bujne kite ženskih las. »Bog ve, kaj je težilo deklico ali ženo, da si je odrezala lišp glave svoje in ga prinesla v dar Materi božji? Ali ji je pač pomoglo?« Tako je ugibal potrti komisar in mislil, kaj bi on moral darovati za velike težave svoje; saj bi dal, toda — vere nima!

Zdaj se je poverjenik spomnil službenega poslanstva svojega, vstal s klopice ter oči zopet uprl v daljo. »Evo jih!« rekel je, ko so se v solnčnem svitu zabliskale vojaške puške. Ni minulo niti četrtinko ure, in vojaki so bili pri znamenji. Komisar stopi pred stotnika, pozdravi ga v imeni mestnega poglavarstva in mu jame tožiti težko službo svojo. Stotnik je bil malobeseden, odzdravil mu je kratko, velel vojakom »v red!«, potegnil sabljo in na čelu oskromnega krdelca stopal proti Prnjavoru. Oblastni poverjenik ni bil nič kaj zadovoljen, dobro je bilo vsaj to, da nihče ni videl, kako malo se je cesarski častnik zmenil zanj. Navzlic temu se ni ločil od vojakov, ampak

dasi jih je težko dohajal, stopal je prav tik krdelca nazaj v mesto, da bi nasprotnikom baje pokazal svojo moč.

V tihem Prnjavoru se je že zdaleč culo drobljanje vojaškega bobna. Ljudje so kar goloroki hiteli pred hišo, da ne bi zamudili neobičnega prizora, a kdor je utegnil, oblekel se je in šel na trg, da bi videl kaj več. Toda kaj more človek posebnega videti pri pol stotniji trudnih in prašnih vojakov? Pred mestno zbornico so obstali, prejeli vsak svoj list in se razšli na določena jim stanovanja. Ali če ni bilo kaj videti, bilo je tem več slišati. Po trgu je tu in tam stalo po nekoliko Prnjavorcev, ki so stikali glave in si drug drugemu šepetali skrivnostne stvari. Največ je vedel povedati brivec, ki je po svojem opravilu obhodil vso imenitno prnjavorsko gospodo in med drugim čul, da bodo orožniki dva profesorja uklenjena odvedli iz Prnjavora.

»Katera pa?« vpraša poslušalec, ki se mu je koža jezila od groze.

Pripovedovalec zmaje z ramami, tretji pa svari: »Tiho, tu gresta, najbrž sta ta dva,« in vsi trije se obrnejo in se odkrijejo Zagorskemu in Radiniču, ki sta ravno prihajala iz šole in se napotila proti strini. Medpotoma srečata vojaškega stotnika in poročnika, ki sta se že pre-oblekla in si ogledovala mesto.

»Oho, gospod profesor, kaj pa Vi tu?« veselo vzklikne poročnik stisne roko Radiniču in ga seznani s stotnikom. Ta se je takoj spomnil, da je tudi že nekje bil skupaj s profesorjem in da je dobro poznal njega očeta. Nato predstavi Radinič Zagorskega in vsi štirje so se iz-prehajali po trgu in se živahno pomenkovali, kakor stari prijatelji. Prnjavorcem je bila to nova uganka.

»Teh ne bodo orožniki odvedli,« rekel je prvi; »jaz vse te mešanice ne umejem,« rekel je drugi in šel domov. Policijski poverjenik pa ni verjel svojim očem, ko je z okna pisarne svoje videl to čudno tovarištvo. Kar z zobmi je škripal od jeze na stotnika, ki je pri znamenji njemu komaj odgovoril, ali temu demokratu Zagorskemu ima toliko povedati in se smeje ž njim na veliko pohujšanje dobrodušnih meščanov!

»Saj ne bode nihče verjel, kar sem dal raztrobiti po mestu,« rekel je poverjenik sam v sebi, in dobro je sodil.

Drugi dan potem, v nedeljo zvečer, napravila je županu nasprotna stranka volilni shod z gostmi. Sklicala ga je na pristavo sokolovskega grofa, zato ker ni v nobeni gostilni dobila policijskega dovoljenja. Miroljubni Radinič se ni mislil udeležiti shoda, tedaj je šel iz mesta na izprehod, in bila je že noč, ko je prišel na »Parobrod« k večerji. Bil

je čisto sam v gostilni in si ravno odrezal kosec pečenke, ko se odpro vrata in brez sape stopi. v sobo žid Pinkeles, stari sovražnik mestne gosposke.

»Hvala Bogu, zdaj Vas imam,« vzkliknil je in zadovoljno razširil usta na smeh; »po vsem mestu sem Vas že iskal; na shodu povprašujejo, kje ste; boje se, da se nam niste izneverili. Zdaj pa kar takoj z menoj na pristavo.«

To rekši zgrabil je profesorja in malo da ga ni vlekel na vrata venkaj. Niti obotavljati se ni bilo mogoče, nikar ustavljati in Radinič je moral pustiti večerjo in iti z Židom po temnih ulicah proti grofovski pristavi.

»Dober večer, gospod profesor!« oglasi se v temi poročnik, ki je s svojimi vojaki stal na straži pred pristavo.

»Oho, dober večer, kaj pa to?« vpraša Radinič osupel, ko so se pod razsvetljenimi okni zablisnila vojaška bodala.

»Stražimo Vas, da Vas nihče ne bode motil v Vašem veselji,« zavrne mu smehljaje poročnik, ki se ni mogel dosti načuditi mirnim in dobrim Prnjavorcem. »Tako lahke službe še nismo imeli; dobro se imejte,« rekel je in stisnil roko Radiniču, katerega Pinkeles kar ni izpustil ter ga zdaj ponosno vedel v veliko sobano, v tem ko je neki vohun hitro tekel komisarju poročat imenitno novico, da so zádrugarji in vojaki jednih mtslij.

Prostorne sobe grofovske pristave so bile kar natlačene volilcev in drugih nasprotnikov županove stranke. Tesno, da se niso mogli geniti, sedeli so mož do moža za dolgimi mizami, ki so se kar šibile od mnogih jedil. »Živio!« zagrmelo je po dvorani, »živio!« odmevalo iz sosednih sob, ko se je na vratih prikazal Radinič, ki ni mogel razumeti tolikega odlikovanja in ni vedel, kam bi sedel. Tu ga malinar, glava stranke, prime izpod pazduhe in vede k mizi, kjer je med drugimi odličnjaki sedel njega tovariš Zagorski. Radinič se ni mogel prav zavedeti, zakaj ni še sedel in že so ga obsuli meščani in mu stregli, kakor kakšnemu začaranemu »princu«. Prvi mu je natočil kupico najslajšega vina, drugi mu ponudil pečene teletine, tretji pečenega jagnjeta, zopet drugi mu je prinesel kolačev, smodek in kar je druzega bilo na izbor. Vino, druščina in zdravijce so razgrele zbrane može, da so bili prav dobre volje. Zdušno so napijali malinarju, kandidatu svojemu, ali nad vse so slavili Zagorskega, ki jim je znal govoriti, kakor nihče drugi, in kar umolknili so in zijali vanj, kadar se je vzdvignil in poprijel besedo. Za govori so se vrstile pesmi in

človek bi prej mislil, da je pri kaki ljudski veselici, nego na volilnem shodu.

Šele drugi dan potem je Zagorski do dobrega zvedel, da so njemu in Radiniču vzeli volilno pravico. Takoj se je po telegrafu potožil pri višjemu deželnemu oblastvu in prosil pomoči zoper volilno poverje-ništvo prnjavorsko, ali zastonj. Prejel je sicer še tisti dan odgovor in obet, da se mu za vprihodnje poravna krivica, ali za ta pot je že prepozno. Strina ni vedela, kaj bi od jeze; kar tisti trenutek je hotela vsa svoja zemljišča prepisati na Zagorskega, da bi smel voliti, ali tudi za to je bilo prepozno.

V tem napoči dan volitve. Davno pred določeno uro je bilo vse živo po trgu. Mestni zbornici nasproti so se postavili vojaki z nasajenimi bodali, a na vhodu, po stopnicah in v sami volilni dvorani so stražili orožniki, katerih so iz vseh sosednih okrajev za tisti dan pozvali v Prnjavor. Okolo strine pred prodajalnico se je zbralo mnogo ženskega sveta, ki se je zanimal za volitve. Tu si med drugimi videl črnooko Hermino, ki se je že davno pomirila z Zagorskim, a kraj nje si videl zvesto nje prijateljico Doro in tudi židovko Slavo. Kadarkoli je kakšen znanec šel mimo prodajalnice na volišče, takoj so vse tri planile nanj in ga rotile, da mora glasovati za malinarja, in tudi strina je prigovarjala, kolikor je mogla. Zdaj prideta Zagorski in Radinič in se napotita proti mestni zbornici. Ljudje so gledali za njima, zlasti brivec je upiral oči, da bi videl, kako ju bodo orožniki zgrabili. Ali nihče se ni genil. Samo mestni uradnik ji pri uhodu ustavi, češ, da ne smeta gori, ker nimata glasu. »Saj ga imava«, rekel je odločno Zagorski in brez ovir sta skozi vse straže prišla v volilno dvorano. Možje volilnega poverjeništva so kar ostrmeli, toda predsednik jima rezko zavrne, da nimata volilne pravice. »Po zakonu jo imava«, zavrnil mu je Zagorski in položil pisan ugovor na mizo. Takisto je storil Radinič ter šel za tovarišem iz dvorane. Opoludne je bilo konec volitve. Radovedno so ljudje čakali, kdo je zmagal. V tem se na vratih pokaže mestna godba z velikim bobnom, a takoj za njo župan, ki je dobil tri glase več nego malinar. »Živio!« kričala je stara stranka in z zvenečo glasbo vedla poslanca župana na njega dom.

XV.

Drugi dan po volitvi so vojaki odšli, razburjeni duhovi so se polegli in v Prnjavoru je zopet bilo, kakor poprej, mirno in tiho, vsak je šel za svojim opravilom in bil zadovoljen, da je vse ostalo pri starem. »Zádruga«, ki je v mladostni svoji razposajenosti brez ozira dramila društveno življenje prnjavorsko, imela je zdaj polomljena krila. Zabavnega Veselka je odtegnila ljubezen, poročnik Filipovič se je na višje svarilo izneveril, a zdaj je veseli Glavina nenadoma bil premeščen daleč strani iz Prnjavora. Ostala sta torej Zagorski in Radinič sama, ali poslednji je tudi že prosil za razpisano službo v večjem mestu in vsak dan pričakoval rešenja.

Policijski poverjenik bi se bil rad ponašal, da je on po skrivnostnih svojih zavezah razdrl nevarno »Zadrugo«, ali oblastna njega doba je minula in nihče mu ni več verjel, zlasti ko so ga po dovršenih volitvah dan na dan klicali pred sodišče, preslušavali ga po cele ure ter sestavljali dolge zapisnike o njegovih izpovedih. Pisar Golijat je v prodajalnici pri Timofeji večkrat pomembno majal z glavo in rekel, da komisarja nič prida ne čaka; da bi ga utegnili deti v preiskovalni zapor. To se ni zgodilo, zakaj poverjenika, ki je itak že več let bolehal, potrle so zadnje dogodbe tako, da je do dobra obležal, in tedaj je sodnik moral hoditi k njemu na dom ter ga v postelji preslušavati. Ni se bilo bati, da bi pobegnil, zato so ga brez skrbi pustili na svojem stanovanji, iz katerega bi ga mogla odvesti le še smrt.

»Pri parobrodu« so se v tem še zmeraj redno shajali zádrugarji, seveda samo še trije. Nekega dne ob navadni uri sta prišla k obedu Zagorski in Veselko, ali tretjega ni bilo. Dolgo, dolgo sta čakala in ugibala, kje bi se mogel zamuditi. Bila je skoraj jedna ura, ko veselo prihrumi Radinič in obstane v vratih.

»No,« vzklikne strme v mirna tovariša svoja, »no, ali sta že čisto pozabila naših pravil? Če sta jih vidva, jaz jih nisem. Ciprijan, dva poliča!«

»Oho, dvojno kazen; kaj li to pomenja?« vpraša Zagorski.

»Samo prvi polič je za kazen, drugi je v slavo mojemu imenovanju. S poludansko pošto je prišel dekret, pa me je ravnatelj takoj k sebi poklical, da mi priobči veselo novico. Prihodnjo jesen imam nastopiti novo službo.«

»Tako, tudi ti nas zapustiš, in se temu raduješ? Prijatelj, jaz sem se zmotil v tebi,« očita mu Zagorski.

»Nič se nisi zmotil«, brani se Radinič, »toliko me pač poznaš, da se ne veselim naši ločitvi. Ali bodi iskren, pa reci, če misliš ti na veke ostati v Prnjavoru? O prvi priliki bodeš dal slovo temu raju Rousseaua ter šel med spačeni velikomestni svet. In naš zaljubljeni Feodor, tudi on pojde odtod. Čast in poštenje Prnjavoru, ali znanstveno in društveno olikan človek le ne more na veke čepeti v tej patrijarhalni idili.«

»Naj ti bode«, zavrne mu smeje Zagorski, »ali žal mi je le, da nas tako kmalu zapustiš.«

»Do konca šolskega leta itak še ostanem tu, toda v tem, kdo ve, kaj se še zgodil«

Po obedu se je Zagorskemu zelo mudilo, Veselko pa je Radiniča prosil, naj bi šel malo ž njim.

»Prijatelj«, rekel je, ko sta bila sama, »kdaj misliš iti iz Prnjavora?«

»Kdaj?« ponavlja Radinič, zamisli se malo in reče: »Prve dni velikega srpana, če pojde po sreči.«

»Ali ne bi mogel dodati mesec dnij?«

»Nikakor ne.«

»Pa vsaj štirinajst dnij?«

»Tudi ne«, odgovori mu kratko Radinič in ga radovedno vpraša: »Kaj pa je tebi zato, če grem prej ali pozneje iz Prnjavora?«

»Želim, da bi mi ti drugoval pri poroki,« rekel je Veselko nekako plašno in povesil oči, kakor kdo, ki bi še nekoliko časa rad zamolčal kakšno stvar.

Radinič ga je debelo pogledal, ali ko je videl njegovo zadrego, požrl je besedo, ki mu je prvi hip bila na jeziku, in se nekoliko zamislil. Da bi pretrgal neprijetno molčanje, vprašal je ravnodušno:

»Ali se tako mudi?«

»Mudi ali ne mudi, jedenkrat mora biti, čim prej, tem bolje,« rekel je Veselko tako odločno in zamerljivo, da se mu tovariš ni upal ugovarjati, pa je hitro in ljubeznivo zavrnil:

»Meni je gotovo prav ljubo, da bode tako; moje bivanje v Pr-njavoru se ne bi moglo lepše končati, nego z ženitovanjem. A kdo bode še za druga?«

V Prnjavoru je namreč bil običaj, da sta pri vsaki poroki bila po dva druga in dve družici, po dve moški priči in po dve kumici.

»Kdo?« ponavlja Veselko in umolkne, kakor da se ne bi prav upal povedati; ali hitro se zopet ohrabri in nadaljuje: »rad bi imel Zagorskega, če bode hotel. Mislil sem že, da bi ga ti pregovoril. Saj bi bilo vender najlepše, ko bi zádrugarji do zadnjega ostali skupaj. Upam, da se Filipovič za tisti večer tudi ne odtegne naši druščini.«

»Veš kaj«, svetuje mu tovariš, »pozovi Tinčico za družico; kjer je ona, tam je Filipovič. Saj ga človek ne vidi drugje, nego na Ti-mofejevi pristavi ali pri nesrečnemu njegovemu »hotelu«, kjer vse popoludne tiči pri Tinčici svoji. Rad bi vedel, če je tudi pri nji tako redkobeseden, kakor je bil pri nas. In kako je zaljubljen! Tiha voda!«

Veselko je bil presrečen, da je našel nekoga, ki se je ž njim tako iskreno menil in delal osnove, ali ne da bi ga odvračal od ženitve. Vzel ga je s seboj v turško krčmo in tu sta se vpričo Mare vse do dobra zmenila. Radinič je domeknil deset dnij ter dal besedo, da Zagorskega naprosi za prvega druga.

Čas je hitro potekal, in Veselko in oče Pavlic sta se morala na vso moč podvizati, da je do odločenega časa bilo vse v redu. Primerno stanovanje si je našel Veselko sam; najnavadnejše pohištvo je oče naročil pri domačem stolarji, drugo je kupil od uradnika, ki se je ravno selil iz Prnjavora. V tem je mati Pavlička najela dve spretni šivilji in jima tudi sama z Maro pomagala, da jim je delo brže šlo od rok. Prnjavorci so imeli kaj govoriti, pa niso več obžalovali ženina, le nevesti so zavidali, da jo je zadela tolika sreča, kakeršne niso našle gizdave gospodičine, akoprem so tako pridno in premišljeno nastavljale mreže svoje.

Ko je bilo vse pripravljeno in so zaročenca že v tretjič oklicali, odpeljal se je oče Pavlic s hlapcem v gozd in nasekala sta zvrhoma voz zelenih vej. S temi sta doma zakrila vse štiri stene in tudi strop sprednje velike sobe, ki je bila za kmete, tako gosto, da ni bilo nikjer videti zidu in je ves prostor bil podoben velikemu šatoru. Ženske so na to dobro pomile in odrgnile pod, klopi in mize, namestile jih po

očetovem naročilu in jih pogrnile s čistimi belimi prti. Zadnje popo-ludne pred poroko je Mara povabila k sebi na južino prijateljice svoje in tudi Radiniča in Zagorskega, ki sta šla vsak po jedno družico ter ji pripeljala na nevestin dom. Tu v znani »gosposki« sobi na dvorišči so se zbrale deklice okolo velike mize, na kateri so bili dolgi kosovi svilnatih trakov in poln košek rožmarina. Prepevaje nežne ženske pesmi so vezale deklice šopke za svate in vmes sta jih Ra dinič in Zagorski kratkočasila, kakor sta najbolje znala. Ko je ves rožmarin bil povezan, pogrnila je mati mizo, prinesla malo južino, in potem so deklice zopet prepevale in igrale nedolžne igre, dokler ni prišel čas ločitve. Tedaj so vse po vrsti poljubile tovarišico svojo Maro in se poslovile od nje.

Drugi dan je v turški krčmi bilo dela, kolikor ga ni pomnil niti stari hlapec. Domačih ljudij je bilo premalo, in mati Pavlička je mo- v rala najeti razven boljše kuharice še nekoliko žensk za postrežbo. Ze od ranega jutra so se pripeljavali Pavličevi sorodniki, in malo pred poludnem sta se pripeljali tudi ženinova mati in sestra, čisto prašni in trudni od dolzega potovanja. Oče Pavlic je zdaj moral vzprejemati goste, zdaj je ukazoval na vse strani, v tem ko je mati imela čez glavo posla v kuhinji in v sobah. Saj je zajedno morala skrbeti za obed tujim gostom in pripravljati za pirno večerjo. Kmalu popoludne so se vsi preoblekli v pražnja oblačila in nekaka slovesna tišina je nastala v hiši. Po malem so dohajali tudi domači prnjavorski svatje, ali malo so govorili in čakali, da pojdejo v cerkev. Vsakemu so deklice pripele šopek rožmarina. Okolo treh prideta Radinič in Zagorski, in ko sta prejela vsak svoj rožmarin, šla sta najprej po kumice, potem po družice, in naposled po ženina. Ta je bil že pripravljen, čakal je samo še nevestinega daru. V tem se odpro vrata in nežna deklica je na svetlem ploščeku prinesla novo belo srajco, sešito od neveste same, belo žepno ruto, svilnat zavratnik, dvojico nogavic, pletenih od nevestine roke, in dvojico belih rokavic. Ženin je prevzel ta Marin dar po stari prnjavorski šegi, preoblekel se in v sredi med Radiničem in Zagorskim stopal proti nevestinemu domu. Tu je bilo že vse pripravljeno za svečani pot. Zdaj sta Radinič in Zagorski vsak z jedne strani izpod pazduhe vzela nevesto, ki je bila vsa v belo oblečena; za njimi sta prav takisto Tinčica in še jedna družica vedli ženina, a dalje so v dolgi vrsti stopali priče s kumicami, starejši in drugi povabljeni gostje, vsi po dva in dva. Sli so peš, kakor v procesiji. Po ulicah in po trgu je stalo povsod mnogo radovednega ljudstva in celo stari sodnik je ta dan nekoliko odjenjal od natančnosti svoje ter prej šel

iz pisarne, da bi videl svate. Po oknih se je kar glava glave tičala in pri strini pred prodajalnico so sedele Dora, Slava in Hermina. Pred Timofejevo prodajalnico je gledal Golijat in prav ko so svatje šli mimo njega, pogledal je grdo in klical: »Davor! Davor! Semkaj pojdi, Davor!« Toda zastonj. Davor ga ni slušal, nego do zadnjega zvest »Zadrugi« se ni genil od Veselka, in kakor po vseh njegovih potih, spremil ga je tudi na poti k oltarju.

Po dovršenem svetem opravilu so se svatje vrnili po drugem poti. Zdaj sta ženin in nevesta skupaj šla prva, a za njima sta Ra-dinič in Zagorski vedla vsak po jedno družico. Na nevestinem domu se je takoj začelo veselo pirovanje v veliki sobi pod zelenimi vejami« Prav poleg ženina in neveste so sedeli vsi trije zádrugarji, ki so še bili v Prnjavoru. Glavina je zaročencem po telegrafu čestital obžaluj, da se ne more udeležiti ženitovanja, ki bode zajedno zadnji shod nepozabne »Zadruge«. Zbrani tovariši so dobro čutili, da so zadnjikrat skupaj in niso mogli zatajiti neke tožnosti sredi med vriščečim veseljem ostalih gostov. Le časih so se udeležili splošnih svatovskih govorov in zdravijc, ali takoj so zopet glave skupaj stikali in imeli svoje posebne pomenke. Tudi Mari je ta manjša druščina zádrugarjev bila ljubša, saj je razumevala njih šale in dobro vedela, da se ima prav njim zahvaliti na denašnji sreči svoji. O polunoči sta se ženin in nevesta vzdignila in prvikrat šla na novi svoj dom. Takoj za njima je tiho stopalo nekoliko svatov in se postavilo pod odprto okno njiju spalnice. Ko sta mlada zakonska stopila vanjo, vrgel je vsak gost v sobo po jedno pest žitnih zrn in jima še jedenkrat voščil srečo. —

Tistega leta po vseh svetih se je tudi Radinič oženil v novem svojem bivališči. Naznanil je to vsem svojim prijateljem, Zagorskemu pa je pisal dolgo pismo in ga prosil, naj mu kaj poroči iz Prnjavora; kako se znancem in prijateljem godi in kaj počenjajo. Dolgo je čakal in kar ni in ni bilo odgovora. Začel se je predpust in Radinič je mladi svoji ženi večkrat pravil o burkah in šalah, ki so jih pred letom uganjali v »Zadrugi«. Ko sta se zopet menila o teh znancih, ki niso dali nič glasa od sebe, kakor da so vsi pomrli ali pa pozabili daljnega prijatelja, potrka listonoša na vrata in prinese pismo iz Prnjavora. »Od Zagorskega je,« rekel je Radinič, razpečatil in čital:

»Dragi Branko! Tvoje naznanilo nas je vse prav razveselilo. Soditi po tem, kar si nam kdaj razodel iz onih skrivnostnih listov, ki prnjavorskim gospodičinam niso bili po volji, ne trebam ti želeti sreče, zakaj prepričan sem, da jo uživaš v polni meri. Priporoči me milostivi svoji soprogi, vender me nikar ne slikaj s prečrnimi barvami. Še kaki mesec

naj mine in razposajeni zádrugarji bodo vsi vzorni zakonski možje. Ko sem strini povedal, da si se oženil, rekla je: ‚Zdaj pojde pa kar po vrsti!‘ In res bode tako. Včeraj sta Tinčica in Filipovič bila prvikrat na oklicih. Zadnji čas je; kar oba sta že pojemala od silne ljubezni. O vedno veselem Glavini je te dni nekdo pravil, da se ženi; a kar se tiče Verice in mene, počakava še do Velike noči. Sicer je v Prnjavoru vse pri starem, kakor je bilo nekdaj. ‚Zadruge‘ ni več, pa tudi ni tistega življenja pri predpustnih veselicah, kakeršno je bilo lanske zime. Moja Verica ne ljubi rajanja in je samo dvakrat bila v čitalnici, da ne poreko: prevzetna je. Strina je vprašala Timofeja, kako se je pri njem obnesel meščanski ples, pa je žalostno zmajal z glavo in rekel: ‚Ni več ‚Zadruge‘.‘ Takisto pravi tudi Ciprijan ‚Pri parobrodu‘. Vprašal bodeš ‚Kaj pa Feodor?‘ Ne vem, kaj naj ti na to odgovorim. V druščine ne zahajata, pa človek le malo zve o njima; vedno tičita srečna doma. Davor se je do dobra k njima preselil in straži na vratih ter laja, kadar grč kdo mimo hiše. Ker ti tako vestno poročam o našem društvu, utegnilo bi te zanimati še o nekih osebah, ki so časih prišle v dotiko z nami. Dora se je poleti odpeljala k teti in ni je več nazaj. Omožila se je tam z vdovcem, ki ga je nekdaj odbila, ko jo je še samec snubil. Zidovka Slava je tudi izginila; pravijo, da je šla v prestolnico k sorodnikom, ki imajo zanjo primernega ženina. Jedino Hermina je ostala stanovitna in ponosna; zamudila je pravi čas, pa bode skoraj gotovo obsedela. Našega ‚prijatelja‘, policijskega poverjenika, našli so neko jutro v postelji mrtvega. Ljudje so celo govorili, da se je ostrupil zato, ker je za nekoliko dnij imela biti končna obravnava zoper njega. Na smrt bolan leži tudi dolgopeti Golijat. Bedak se je božične praznike preveč napil, a da bi se ohladil, šel je na Medvedčico, razbil led in se okopal v mrzli vodi. Prišedši domov je takoj moral v posteljo in menda ne bode več vstal. Da bode poročilo moje popolnoma natančno, povem ti še to, da nočnega čuvaja letos ni strašilo. Zdaj pa res ne vem, kaj bi ti še pisal iz lepega našega Prnjavora. Čez poletje rad še tu ostajam, ali na jesen upam, da se bodem preselil v kakšno večje mesto; prosil sem za tri razpisane službe. Brž kadar kaj gotovega zvem, pišem ti zopet. Od srca te pozdravlja tvoj iskreni Milivoj.«

Ko je Radinič pismo prebral, rekla je žena njegova: »Srečna ‚Zádruga‘! Kar vse se je poženilo in pomožilo!«