I. Mamon.

Skoro vselej, kadar sem napisal oskromno povest, pripetilo se mi je, da je bil po nji razžaljen ta ali óni. Ko sem nekoč risal veselega, dobrovoljnega duhovnika, dejali so, da ščujem proti veri, da sem sam brezverec, in da ne mislim o duhovskem stánu takó, kakor mi je misliti; drugič sem opisal osamelega učitelja, kakó životari in strada v pogorski vási, in reklo

se je, da zasmehujem učiteljski stan; tretjič sem izkušal naslikati sodnika, ki sodi pravičnega in nepravičnega kmeta, in dejali so, da dajem dušek osebnim svojim mržnjam; potem sem govoril o davkarji in zdravniku, in tudi tu se je ponavljalo, da prvega ne maram zaradi davkov, drugega pa - no, Bog ga védi — menda, ker sem prezdrava! Samó, ko sem govoril o kmetu, in četudi o najslabšem, molčali so vsi stanovi, in tudi kmet sam — saj morda ni čital spisa mojega, ali pa ni bil toliko samoljuben, da bi bil v vsakem kmetu videl samega sebe. In vender sem imel vselej pošteno voljo govoriti in slikati le resnico, risati človeka v njegovem dejanji in življenji, bodisi grof ali prosják, svečenik ali potepín.

Tudi danes hočem poseči v pravo, resnično življenje, in ljudje, kateri bodo stopali pred čitateljevo okó, bodo naj in so tudi gole individualnosti, katerim je vse drugo le okvir, iz čegar zatemnelih robov gledajo le še živeje v svet.

Pred mano leží nekoliko drobnih knjižic; v njih je trd, star, oster popir, vezan po okorni roki v nerodne platnice, ki jasno pričajo, da jih ni imel nikdar knjigovez pod svojim nožem. Na sprednji strani vsake knjižice pa stoji pisano s trdo, moško roko: I. zaklad mojega imetja, potem na drugi: II. zaklad mojega imetja, — dalje: III. zaklad mojega imetja in takó dalje do trinajste knjižice; zakaj toliko jih je v tem starem zapuščinskem aktu iz patrimonijalne dôbe, v aktu, ki nima za nikoga vrednosti, nego samó záme — in záme samo zató, da narišem to drobno sliko.

Le-tá se mi je pa odgrnila prečitavšemu v naglici prvi zvezek — »I. zaklad mojega imetja.« V njem je popoln životopis tega čudnega možá — avtobiografa. Česar pogrešam v prvem zvezku, spopolniti je lehko iz drugih. A iz vseh stopa na dan življenje jednega življenja od rojstva do smrti, v katerem pa ni mejníkov, kakor jih našteva prislovica — ženitev, otroci — ne, ne, ničesar tega, samó mamon, mamon, od prvega krajcarja do zadnjega tisočaka — vse le mamon — denar; lakomnost od prvega diha do zadnjega...

Kakó različno si pomagamo naprej na svojem poti! Ta si pobere grčavo bátino, drugi odreže tenko leščevko, tretji lepó zakrivljeno trto, četrti težak, a gladek drénov klin; peti zopet si odkrhne šibico z vrbine, šesti izteše umetno palico, sedmi koraka ali teče brez vse opore, in takó hodimo drug poleg drugega, drug proti drugemu. Kolikokrat mora pomagati palica! In če govoré o tem ali ónem, kakó navadno je vprašanje: »S čim si je pomagal?« Oj, z bátino ali s cepom, s šibico

ali z gladko, umetno izrezljano paličico, ali brez vsake opore! A prišel je dalje! Kam? Od zibeli do groba!

Jaz bi dejal, da je bila to prav težka, robata bátina, s katero si je gladil pot življenja rajni vikarij Šimon Grebén. Knjižice, zapiski, o katerih sem govoril, našle so se v njega zapuščini, in ker se je ista že pred več nego štirideset leti obravnala in prisodila veselim dedičem, ležé tudi te knjižice pozabljene v práhu vseh aktov. Ali tudi v tem práhu je mnogo poučnega, in napósled — zakaj bi tega ne trdil — tudi nekoliko poezije! Toda sedaj govôri knjižica: »I. zaklad mojega imetja!«

»Porodil sem se jaz, Šimon Grebén, dné 4. malega travna 1792. leta v vási Selo hiš. štev. 3 v fari Ródinje na Gorenjskem, in že ko sem izpolnil osmo leto dôbe svoje, poslal me je skrbni oče moj v Polje pri Beljaku na Koroškem, da se tam priučim nemškemu jeziku. Komaj desetletnega dečka so me vzeli od tam in me poslali v Kranj, potem pa v Ljubljano. Domá so imeli lépo posestvo, a tedanje vojske s Francozi, slabe létine in druge nezgode so storile, da so me mogli roditelji podpirati le malo. Dobil pa sem stanovanje pri stari ženíci, ki je bila zadovoljna, da so ji oče poslali vsako leto petnajst glav zelja, mérnik krompirja, mérnik repe, nekoliko korenja za juho ob nedeljah, potem nekaj moke, pšena, jajec, zabele in nekaj goldinarjev v gotovini. Ob tej podpori sem se šolal v Ljubljani.

Neke počitke sem obiskal starega strijca župnika, ki je župnikoval pri Sv. Križi na Spodnjem Štajerskem. Vzprejel me ni prijazno, ker so ga drugi sorodniki preveč sesali, in mêne do tedaj tudi ni poznal. A pozneje je bil čimdalje prijaznejši in ljubeznjivejši, in ko sem študiral zadnja gimnazijska leta v Ljubljani, namreč tedanjo logiko in fiziko, dobil sem od njega marsikater goldinar, ki mi je pomogel poleg zaslužka za privatno poučevanje in podpore roditeljev, da sem končal gimnazijske študije.

Potem je bilo treba voliti stan! Posrečilo se mi je, kar tedaj ni bilo lehko, zaradi obilih prosilcev, da sem bil vzprejet v ljubljansko semenišče. Ker sem ondu imel hrano in stanovanje, obvarovan sem bil vsaj najhujše skrbi, ki me je mnogokrat trla do sedaj, skrbí za vsakdanji kruh.

Posvečen sem bil mašnikom dné 21. vélikega srpana 1821. leta. V vseh teh minulih devetindvajsetih letih trudapolnega življenja svojega, podpiran sicer od roditeljev in od strijca, služiti sem moral večinoma svoj kruh s poučevanjem drugih glav. Toda navzlic temu, da so mi slabo plačevali pouk, prihranil sem vender toliko, da sem z dnem,

ko sem bil posvečen, zabeležil v svoj zapisnik kot prihranjeni sad trudapolnega devetindvajsetletnega življenja znesek za 96 gl. 45 kr.

O priliki ordinacije mi je nepozabni moj strijc župnik poslal osem srebrnih križavcev à 2 gl. 12 kr., torej skupaj 17 » 36 »

Skupna vsota te dôbe znaša torej 114 gl. 21 kr. kar sem zabeležil v dnevno knjigo k zakladu I. na stráni 1.

Nekoliko pozneje sem obiskal nepozabnega svojega strijca župnika — zadnjikrat, zakaj potem se nisva videla več na tem svetu, in pri odhodu mi je podaril gotovih 12 » — »

Nastavljen sem bil za kapelana pri Sv. Trojici na Dolenjskem, in tja mi je poslal nepozabni moj strijc župnik 20 » — » v bankovcih po pošti z naročilom, naj opravim za to sv. maše, kar sem tudi storil.

Dne 15. listopada 1828. leta, ko sem bil kapelan v Moravčah, prinesel mi je Janez Ambrožič Ropè 200 » — » kot volilo rajnega mojega strijca, ki je bil umrl nedavno.

Tedaj je bilo mojega imetja skupaj 346 gl. 21 kr. s katero vsoto sklepam I. zaklad, in sicer s časom, ko se je končalo moje kapelanovanje.«

Takó pripoveduje knjižica, ki ima naslov »I. zaklad mojega imetja.«

Potem je še dvanajst knjižic, in imetje narasta ž njimi progresivno.

Ali druzih knjižic ne maram izpisavati, saj je te dovólj. Vseskozi rišejo natanko tek tega življenja, ki se je končalo bogato ob posvetnih darovih — cekinih in tolarjih — a vender takó ubogo, takó grozno ubogo in prazno!

Šimon Grebén je umrl župnik brez oporoke, in njega imetje se je delilo po zakonu cerkvi, ubožcem in sorodnikom. Tega imetja ni bilo malo; mnogo tisočákov si je bil priščedil in pristradal do dné, ko je zatisnil oči.

V jednem izmed zaprašenih zapisnikov stojí še črno na belem, da so po njega smrti našli za petsto goldinarjev samih krajcarjev in srebrnih grošev po različnih omarah in predalih; komisár, ki je zabeležil smrtovnico o njem, poroča, da je štel te groše — ves dan.

Danes nihče več ne vé o Grebénu. Ko sem prebiral óni debeli akt o zapuščini njegovi in trkal prah raz posamezne liste, posijalo mi je solnce v zaduhli, obokani arhiv, kjer se hranijo ti stari zapiski, in jasen žarek je posvetil na vrsto: »Tedaj je bilo mojega imetja skupaj 346 gld. 21 kr.«

In temu móžu, temu Šimonu Grebénu, moral je biti pogled na to številko lepši, mnogo lepši, nego mêni, ko sem se ozrl od njé skozi okno v jasni dan na lipo, kjer je pel ščinkovec, ne menèč se za to, je li kàj zrnja pod njo, ali ne!