O prevodih

Podgornik, France

1878

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11

Kakor pri drugih narodih, prikazovali so se tudi pri nas prevodi in bodo se še rodili. Eni se jih veselé, drugim niso po godu. Eni jih odobrujejo iz teh vzrokov, ravno iz istih vzrokov in drugih jih pa drugi zametajo. Ni pa vse enako, kako o njih mislimo. Prevodi tratijo čas onim, ki jih napravljajo, in segajo v žep onim, ki jih kupujejo.

Prevodi hočejo tudi delovati na narod duševno enako izvirnikom. Potreba je torej vedeti, s kako pravico smemo književnost bogatiti s prevodi. Poveršne in aforistične misli pa tu nič ne zaležejo. Stvar moramo načelno ogledati in načelno uterditi. Le takó bomo večnim prepirom tudi tukaj vrata zaperli in prostor pridobili za druga pogajanja.

Prevodi leposlovnih proizvodov niso tako redki, kakor vednostnih del. Ravno zató se spodobi najprej leposlovnemu listu o prevodih izpregovoriti. Prašanje je pa skupno za vsa duševna dela; ne verže ga deliti: naj torej enkrat leposlovni list za vednostno skupnost prostor pripusti. »Zvon« se je načelno prevodov branil; on ima tedaj še posebno dolžnost, svoje vzroke povedati, ako noče očitanja slišati, da samovoljno postopa. Kajti mnenja slišimo za prevode in proti njim.

Mi po takem ne bomo naukov podajali, kakó se prevodi snujejo, pač pa pogoje, dobiček, škodo in vrednost povdarjali, ki izvirajo iz takih duševnih sredstev.

Ko bi govorili le en jezik, in ko bi imeli vsled te enojnosti tudi v pismu le en svetovni jezik, gotovo prevodov ne bi bilo treba. Vse proizvode, ki so pisani ali tiskani, bral bi lahko celi svet; bilo bi vse za vse. Pa tudi tedaj bi nikedó ne mislil na prevode, ko bi imeli narodi enako bogato književnost po vsebini in po obliki. Prevodi nam hočejo tedaj pomagati s tem, česar sami nimamo. Oni prevodi, ki se na to stran pregrešajo, ne prinašajo nam nič novega, pač pa nas slepé z nepotrebnim blagom. Že sama ta resnica nas opominja, kako moramo vedeti, česar še sami nimamo.

Vzroki, zakaj niso vsi narodi književno enako bogati, so raznoteri. Za nas so najprej znameniti oni, ki tičé v posebnostih vsakega naroda.

Posebne narodne lastnosti dajejo tudi književnosti posebno lice, ki se razločuje od drugih. Od te strani nam ugajajo najbolj oni prevodi, ki imajo svoje izvirnike pri sorodnih narodih. Narodi, ki so nam le od daleč ali pa prav malo v rodu, za nas nimajo lahko pripravnih izvirnikov. Vendar moramo tukaj duševna dela dobro ločiti. Proizvodi so namreč dveh verst. Eni imajo več narodne kervi v sebi, nego drugi. Kakor so nekatere strani občečloveške, tedaj lastnina vseh narodov, ravno takó so tudi eni proizvodi bolj mednarodni, takó rekoč kozmopolitični, drugi pa imajo poleg te splošnosti še specifične narodne lastnosti.

Veda obsega resnice, ki niso navezane na noben narod. Kar je enim belo, ne smé drugim černo biti. Vednostni oddelki se tedaj ne pregrešujejo proti narodnim posebnostim. Ta zakon pripušča sam na sebi prenesti vso vêdo iz izvirnikov enega jezika v druzega. Kar ima leposlovstvo vednostnega v sebi, tudi ni proti temu zakonu.

Logične sestave v leposlovnih proizvodih

tedaj so mednarodno imetje, katerega se morajo posluževati umetniki vseh narodov enako.

Pa tudi vsebina leposlovnih del je na mnogokako stran kozmopolitična. Lirika čute izrazuje na način, kakoršen je bistveno vsem narodom enak. Lirika tedajni prijateljica enim narodom in sovražnica drugim. Zato ji načelno ne smemo braníti, ako se preseljuje v prevodih od soseda do soseda. Kar ima ona narodnih življev, je malenkost.

Drugi leposlovni proizvodi pa imajo že posebnosti kulturne. Zatorej se ne dajó preoblačevati v tujo obleko brezpogojno. Tu torej vidimo meje, katerih nam ni prekoračevati, ako nimamo drugih posebnih vzrokov.

Kar doma zrase, ugaja domačincem najbolje. Po takem bi bili prevodi najnaravniši, ako jim iščemo izvirnikov pri najsorodniših narodih. Leposlovne oblike so, kakoršne so v igrah in romanih, imajo v imenovani meji vsebino, bodi-si ožega ali širjega družbinskega obsega, kakoršna je naši naravi, našemu mišljenju in čutjenju najbolj znana. Sorodnost se poprime najlaže sorodnosti.

Nòša je današnji dan med omikanim svetom mednarodna postala. Ali z nošo ne moremo primérjati duševnih del, ki imajo narodno lice. Duševna dela so bolj izvor tudi narodne notranjosti; ta se ne dá samovoljno odstranjevati. Zato se ne moremo šemiti s prevodi, ki so nam zaradi narodne izvirnosti oddaljeni.

Leposlovna dela, ki obravnavajo narodne posebnosti, ne morejo drugemu narodu ugajati, ki je tudi poseben, če je zares narod. Mi nismo Italijani in Nemci, še manj pa Francozi in Angleži po bistrosti in čustvu. Smešimo sami sebe, ako hočemo blažiti se s posebnostmi, samo drugim narodom lastnimi. Le kar imajo ti narodi zares kozmopolitičnega, je tudi za nas, ker na zadnje smo poleg druzega tudi mi še ljudjé.

Mi torej nismo proti prevodom; kažemo pa na pogoje, pod katerimi prevode edino odobrujemo.

O prevodih za glediščne igre bi bil potreben še poseben pogovor. Opominjamo zaresno na to stran, da poklicani te naloge ne pozabijo. Drugače se bo zgodilo, da se bodo tujci našemu slepemu posnemanju smijali, in tudi pametni domačinec bode moral milovati tako početje.

Pa pojdimo dalje.

Narodi se razločujejo ne le po stalnih
posebnostih, ampak tudi po zgodovinskem
razvoji. Nismo vsi na enakih stopinjah.
Gledè na ta razloček moramo tudi vedeti, za kaj smo najsposobniši in že zreli.
Po tem spoznanji morajo ravnati se tudi
prevodi. Kedor tedaj vse naše razmere
pozna, vedel bo tudi, kateri prevodi so
za nas pripravni.

Na obliko je treba za naš razvoj tudi
gledati. Mi moramo izbirati takih izvirnikov, ki imajo nam ugoden slog.
Drugače bi morali slog tudi predelovati.
To pa bi kazalo, da ne dajemo prevoda,
ampak predelek izvirnikov. Namen
prevajanja pa ni da bi izvirnike predelovali; ampak da najdemo taka izvirna
dela, ki se dajó zares prevesti za naše
razmere. Le ko bi pravih izvirnikov ne
dobili, bila bi sila jih predelovati, ako
že hočemo izposojevati si tuje blago tudi
v obliki.

Izposojeno blago ni naše, če je prav
našega najboljšega soseda, ko bi nam
torej tudi dobro teknilo. Kakor dobri
gospodarji in taki, ki gledajo na hrano,
bomo najprej gledali, da se sami preživimo, in le za silo pojdemo na posodo.
Sami najbolje vemo, kaj nam diši in
tekne. Sami si torej najugodniše živež
pripravimo in napravimo. Poglejmo tedaj,
kje imamo zares silo in potrebo na posodo hoditi v smislu prevodov.

Odgojevalci nam ne podajejo naukov
v onem razredovanji, v oni obširnosti
in natančnosti, iz kakoršne sami zajemljejo. Nam torej po naših močeh
hrano delè in drobé in priravnavajo.
Vzrejevalcem ni mar, da nam v eni in
isti posodi podajejo hrano, ampak najprej
jim je na tem, da jo mi povživamo, kakor
je nam najbolj po godu. Nauk potem
škode ne terpi, naj si ga prisvojimo tako
ali tako.

Predelovati duševna dela je po takem
dovoljeno, če niso za nas v izvirnikih
pripravna. In videli smo, da jih ni lahko
dobiti, ker so omejena s tolikimi pogoji.
Morali bi si pa pričevalo uboštva dati,
ko bi ne znali predelovali. V tem individualnost in gibčnost tičí, da nismo leseni v posnemanji, ampak da si vse priredimo po svoje.

Lahko in modro bo, ako gledamo, kakó
drugi narodi duševno hrano prirejajo za
določne namene. Da vemo za pot, to
je dovolj, ni nam pa treba opičnega posnemanja.

Gledé na vêdo smo, kakor upamo, že

toliko zreli, da ji dajemo obleke, kakoršna je za naše razmere pripravna.
Tudi drugod niso ljudjé več kakor strokovnjaki; pri nas pa tudi nismo brez
njih. Sramotno bi bilo torej, navezavati se na tuje individualnosti, kjer
nam lahko domače zadostujejo. To velja
tudi za najviše izdelovanje vednostnih
naukov. Saj tudi tujci se ne deržé ene
in iste knjige za en in isti oddelek. Kar
mergoli vodilnih knjig za ene in iste
namene na enem in istem polji.

Vêda v takih knjigah ne kaže izvirnosti v novih zakonih, v novih iznajdbah,
ampak v prirejenosti, natančnosti za
ene ali druge podučne namene. Le tam,
kjer sta vsebina in oblika zares neprekosni, imamo tudi v vêdi klasičnost.
V takem slučaji modro ravnamo, ako se,
kar je mogoče, izvirnika deržimo in torej
prevod napravimo. Takih knjig v področji
vêde pa je malo po vsem širokem svetu.
Največ je takih, ki nas osrečujejo z novimi zakoni ali vsaj z novimi poti.

Tù pa tam je tudi gleè na pedagogični namen kaka knjiga klasična in kot
taka prevoda vredna. Pri nas smo
v časih zaradi šolskih postav in določeb
prisiljeni knjige prevajati, katere bi mordà
nadomeščevali z boljšimi tujimi ali pa
domačimi izvirniki. Pa to narodnosti ni
na sramoto in ji tudi ne škoduje, ker
vêda je, kakor vemo, kozmopolitična.

Za slovensko ljudstvo — ne za omikance više verste — pa brezizjemno lahko
sami spisujemo knjige in knjižice za
vednostne meje. Tu je treba le slovenskemu sinu biti, pa bomo vedeli, kako
se pač z ljudstvom najlaže umemo.
Domačih knjig je toliko bolj potreba na
to stran, kolikor manj jih drugi narodi
imajo.

Tudi bi bilo smešno, če ne še žalostno,
da bi ne mogli pokazati toliko duševne
in pedagogične moči, kolikoršna je za
ljudsko berilo potrebna. »Družba sv.
Mohora« tedaj prav narodno-pedagogično
ravná, ako se derži kar mogoče domačih
izvirnikov. Nikoli ne bo dosegla v našem
narodu s prevodi toliko, kolikor z domačim blagom, če tudi najniže verste.
Po tem ravnilu lahko vsakedó premeri
ceno dosedanjih domačih knjig.

Drugače pa je z umetnostjo, kolikor
se pokazuje v leposlovnih proizvodih.

Pesmi bi lahko brez škode prevajali,
kakor smo omenili. Ali teh mendà obilo
ne potrebujemo, ker imamo relativno
največ narodne in umetne lirike. Dovoljeni so prevodi, ali prestavljalci naj
si zapomnijo, da takih predmetov za zdaj
nismo potrebni.

Epičnih pesmi sami nimamo: pa tudi
drugi narodi se ne morejo tukaj ponašati s preveliko obilostjo. In kar je tu
tujega, zanima bolj druge narode nego
nas. Taki proizvodi še v dotičnem zraku
potrebujejo razsvita z razlaganjem, ker
megleno prošlost opevajo. Epična dela
poveličujejo preteklost tujih narodov; nam
pa je naša sedanjost najbliža.

Epični izdelki so nam tudi po vzorih
oddaljeni. Poleg vse černoglednosti današnjega časa vendar sedanjih nazorov
ne zamenjamo z nagledi prešlih še tako
dobrih časov.

Ako bi pa hoteli po vsej sili kaj
epičnega prevajati, vemo iz prejšnjega,
kje je naša sorodnost domá.

Novele, romani in glediščne igre so
današnji dan v navadi in naganjajo tudi
k prevajanju. Ali smo potrebni takih
del v prevodih?

Že prej smo rekli, da take oblike niso
brez posebnih razmer tega ali onega naroda. Posrednje spoznavamo iz njih kulturne

posebnosti. Vemo pa, za katere
narode je tako znanje v sedanjosti za
nas najpotrebnejše. Vidi pa se, da bi
iz kulturno-zgodovinskih knjig tako znanje
dosezali po krajši poti, ako bi druzega
namena ne imeli pri berilu imenovanih
leposlovnih oblik. Leposlovni proizvodi
morajo še drugod svojo moč kazati. Današnji dan je pa takega gradiva toliko,
da brez načel težko izbiramo pravo za
naše prevode. Sorodnost stopinje omike,
nam priljubljeni ali ukoreninjeni nazori,
relativna korist in pa potrebe morajo
nam vodilo biti pri izbiranji. Zraven pa
morajo taka dela pripoznana biti za klasična ali relativno blizo te cene in visokosti. Ali bi ne bilo nespametno za naš
narod, ki ima takó malo in odmerjenih
moči, prevajati samovoljno in brez prevdarka?

Malo klasičnega blaga je v književnosti; ali še tega mordà mi nikedar ne
zmagamo. Zatorej izbirajmo še med klasično hrano ono, ki je za nas najprimerniša. Kar je absolutno doveršeno,
tega tudi pri nas največi talenti ne prekosê. Tu se uklanjajmo brez sramežljivosti; tu lahko za sedanjost to ali ono
prevedemo, kakor ravno vidimo, da bi
nam koristilo. Relativne popolnosti
pa tudi lahko sami dosežemo.

Slovenci se ponašajo, če ne bahajo, da
so bistre glave. Gradiva imajo dovolj
ravno v sedanjosti. Ona nam je po
vsem slovanskem svetu najbliža. Odtod
tedaj zajemajte in podajajte nam proizvode leposlovne izvirne.

Kar je tuje, je tuje, je domačemu duhu
bolj ali manj zoperno, tudi če je že pokvarjen! Tuji duh je sicer med nami;
ali ne pozabimo, da tuje gibčnosti in zrelosti mi vendar nimamo. V tujem se
šepimo in sami sebe smešimo. Kakor
sem rekel, slovenski oder treba je dejanstveno slovenski napraviti, in ne le po
imenu. Jaz slovenskega odra ne poznam;
pa zdi se mi, da bi ga natančneje obsojeval, ko bi ga videl. Izpregovorite
drugi tedaj še o pravem času o lem
predmetu.

Komike je dovolj na Slovenskem; tragike v tem oboru pa je tudi dosti pri
nas in v slovanskem svetu. Kjer tedaj
Slovani domače strani vsaj relativno izverstno izdelujejo, tam so nam prevodi
najugodniši. Sicer pa je treba opomniti,
da tujci ne očitajo Slovanom čisto po
krivici prevelike pasivnosti v sprejemanji
novega in tujega: tu bi bilo veče energije treba in iz svoje moči izdelati in
predelati to in ono!

Mi smo povsem na mnogo strani prevode omejili gledè na predmete.
Mnogi jih zaradi jezika priporočajo in
zagovarjajo. Po takem oglejmo si še to
stran.

Ko bi prevajal kedó besedo za besedo,
moral bi vsaj toliko domačih besed
imeti, kolikor je tujih v izvirniku. Ako
bi nobene ne pogrešal, rekel bi, da domači jezik je gledè na slovar vsaj takó
bogat, kakor tuji v dotičnem izvirniku.
Veče ko bi bilo tuje delo, veče bogastvo
domačega slovarja bi spoznali. Po tujem
blagu tù svoje merimo. V takem slučaji pa ne vemo, koliko domačega gradiva je ostalo neporabljenega. Navadno pa kakih besed nimamo; ne
najdemo jih, če jih tudi iščemo po vseh
kotih cele domovine. Tù smo prisiljeni
iz znanih korenik kako primerno skovati ali pa jo celó s tujo nadomestiti.
Na en in drugi način jezik obogatimo.
Vêda ima pri nas dandanes že mnogo
svojih umetnih izrazov uterjenih; pa mordà še več jih potrebujemo. Ako bi mi tukaj
pravila podajali za prevajanje vednostnih
predmetov, opozorili bi, kakor menimo,
na izverstno in imenitno metodično sredstvo, proti kateremu so se mordà vsi
narodi bolj ali menj pregreševali.

Vêda ima svoje umetne izraze od tam,
kjer so dotični pojmi nastali. Ker pa se
pojmi razvijajo po obsegu in soderžanji,
imajo dandanes pogostoma drugo notranjost, nego jo kažejo pervotne besede, ki so tudi za razvite in sčiščene pojme ostale. Ako mi tedaj take
pojme prevajamo, ne smemo gledati na
etimologijo, ampak na naglede in
pomene v sedanjosti. Takó nam bo
mogoče neodvisno od tujih izrazov pomenu primérne besede najti ali skovati
in takó samostalno prave izraze dobiti.

Leposlovno polje se navadno giblje
v neprebogatem slovarji. Na to stran
je tedaj naravno, ako narodi v pervem
razvoji prestavljajo manjše leposlovne izdelke. Taki prevodi ne bogatijo toliko
jezika z novimi izrazi, kolikor ga gladijo
s tem, da pogostoma rabijo ene in iste
besede v sestavah, in da pilijo jezik
v oblikah, končnicah in prednicah besed.
Leposlovna dela po tej strani pot pripravljajo vêdi, ki potrebuje bogatega in
uterjenega slovarja. Iz tega vzroka je
torej primérno, ako vêda pozneje nastopi v narodno književnost.

Po taki poti je hodila tudi naša knjižovnost, kakor še in ravno dandanes
opazujemo.

Prestavljavec se pa tudi zaveda vseh
glavnih delov, s katerimi nas slovnica
podučuje. Vidi, kakó si mora uterditi
končnice sklonov pri sklanji in spregatvi, razločuje zveze glagolov, pridevkov
z razločnimi skloni v tujem in domačem
jeziku.

Slovnica je torej prestavljavcu silno
potrebna že za naprej; od druge strani
ga pa krepi v posebni zavednosti domačih slovničnih pravil. Ni čudo pa,
ako se dà prestavljavec zapeljati, kedar
slovnice domače dobro ne pozná. Uterjena slovnica je po takem pogoj dobrim
prevodom. Splošne slovnične pomanjkljivosti, spremembe in omahljivosti se tudi še
potem v prevodih kažejo, ker uterjena slovnica ni še porok, da jo vsak
rabiti zná.

Leposlovstvo pa ne kaže svoje moči
samo v slovnici in slovarji, ampak najbolj v retoričnih opisavanjih, podobah in
živem kretanji jezikovem. Kedor se je
po tuje izobrazil, in kedor se narodnega
duha v jeziku ne zavédla, je ne zasuče
po domače, kedar prevaja. Tujščina ga
zapeljuje; po tuje rad zakroži. Najlažji leposlovni izdelek je prestavljavcu na to stran nevaren.
Ta nevarnost traja tako dolgo, dokler
nimamo narodne stilistike, po kateri bi
sè zavednostjo presajali iz tujega loga to
in ono na domače grede.

Slovenci še dandanes narodnega slogoslovja nimamo, kakor sledi taka zavednost sploh pozno v vsakej književnosti. Ta vzrok lehkoto in težavo pri
prevodih preobrača. Zaradi pogrešanja domačega slogoslovja je najnevarniše, ravno leposlovne proizvode prevajati. Za slovarski del so najlažji, za
pravo življenje narodnega jezika so najtežji. Ni čudo, ako terdimo, da se po taki poti mnogo tujega duha vrine v živi
domači jezik. To je toliko laže, kolikor
niža stopinja narodnega razvoja prevode
sprejemamo in kolikor bolj pogostoma
se ponavlja eno in isto tuje zasukavanje
ravno v leposlovnih prevodih. Kakor je
to ponavljanje za slovarsko uterjenje dobro
in potrebno, ravno tako škodljivo je za
pravi duh jezikov. Ker pa nam mora
več biti do življenja nepokvarjenega duha
v narodnem jeziku, nego pa do njegovih
anatomičnih delov, to je, do osamljenih
besed in oblik, moramo tudi z večim
prevdarkom svariti pred nevarnostjo, ki
nam pretí iz prevodov ravno na leposlovnem polji. To je en vzrok več
za omejenje v tem področji.

Vsaj takih bo manj, ki bi si naglo
brez premiselka upali na prevode leposlovnih del. Tu imamo pravico prašati,
v kaki zavednosti narodnega jezika se je
že pokazal prestavljavec, na pr. v izvirnih delih. Moramo tako rekoč merilo
drugod dobiti, da se zanašamo nanj; če
ne, smo gotovi, da nam to ali ono po
tuje zasuče in v tujem duhu tudi zanese
v domače navade.

Takega merila pri vsakem ne dobimo,
ker je mnogokedó pervikrat nastopil s prevodi med pisatelje. Ta tudi ko bi bil
prestavljavec znan kot pisatelj z dobrim
slogom, nam vendar ni še porok za dober
prevod. iz svoje roke.

Današnji dan prevaja pri nas tudi najspretniše
pero z nevednostjo in negotovostjo,
zato ker, kakor smo že rekli,
vednostno uterjenega slogoslovja še čisto
nič nimamo. Zató tudi vidimo toliko
samovolje in omahljivosti v razredovanji

še celó besed v enem in istem
stavku. Ko bi tukaj vednostne uterjenosti
imeli, ne bilo bi spačenosti na to
stran, ne bilo bi treba grajati na pr. Koseškega,
ki se je ravno v razverščevanji
besed najbolj zagrešil proti splošnemu
čutu domačega jezika. Sicer bi nam ravno
ta in drugi pesniki in pisatelji lahko očitali,
da nekaj grajamo z merilom čuta,
ki je sam svojeglaven ali omahljiv. Res
je to; pa moramo povedati, da do zdaj
boljšega merila nimamo, in da splošni
čut je že sam neko zanesljivo merilo.
Na drugo stran pa tak ugovor lehko tudi
s tem zavernemo, da že sama slovnica
nekaj pravil našteva, katerim one napake
kot spačenosti veljajo. Vidi se
torej, da mnogo nenaravnih zvez lahko
grajamo z nižim merilom nego je ono,
katero za poznejši čas pričakujemo od
vednostnega slogoslovja.

Mi tukaj jasno določene strani omenjamo,
in ravno Koseski nas spominja,
da imamo poleg naštetih še drug vzrok
za previdnost, katere nam je pri prevodih
treba. Praktičnega pomena je naša
opomba tukaj zlasti za prevode tujih
iger, katere napravljajo v vezani besedi
za slovenski oder.

Sloga tedaj uterjenega še nimamo. Vse,
kar je dobrim pisateljem pri rokah,
so si pridobili le nesistematično, raztreseno,
po mervicah in s čutom, kolikor
ga jim je nepokvarjenega ostalo, gledè
na živost in vertenje v domačem govoru.
Vse, kar koli izvira dobrega na to stran,
porodil je in rodi še bolj ali manj srečen
diletantizem.

Mi tu le obliko menimo in tu brezozirno
in brezizjemno vštevamo tudi dosedanje
najboljše prestavljavce. Razloček
je med njimi, tega ne tajimo. Prevodi
so toliko ugodniši, kolikor bolj se je
prestavljavec uril v mnogem in raznoterem
prevajanji. Tak si je vsaj večo
izurjenost in zavednost pridobil. Vednostno
uterjenega sloga pa tudi tak nima.
Veselilo bi nas, ako bi naše derzno terjenje
ta ali ón poderl s teorijo na to
stran.

Prevodi tedaj pomagajo sicer do zavednosti
domačega jezika; ga slovarsko
tudi bogaté in slovnično uterjujejo. Ne
zagotavljajo pa nas do današnjega dne,
da krepijo in množé pravi duh, kakor
živi v nepokvarjenem slovenskem jeziku
med ljudstvom.

Pisatelji s prevajanjem svojo spretnost
krepijo. S tem pa ni nasvetovano, da
bi morali vse obelodaniti, kar jim le za
vajo služi. Drugače bodo imeli dečki
enako pravico, podajati javno tudi svoje
vaje.

Vadi naj se vsakedó, kakor mu ljubo;
kakor vé, da se bo najlaže izuril. Nam
pa takih vaj ni kazati treba.

Občinstvo hoče imeti zrelega sadu.
Na slabih nogah smo že takó; z nezrelostjo
toliko laže obležimo.

Prevodi niso, da bi samo slovar množili.
To laže dosežemo, ako nove izraze
razverslimo v abecedni red in jih
obelodanimo. Stalo bo manj časa in denarja.

Kedor vidi težave gledè na slovar
v vednostnih predmetih, naj obliko na
samem pripravlja in gladi. Naj nam
potem v našem smislu delo izroči; iz izvirnega
dela bomo spoznali, zakaj se
je trudil. Za trud mu bomo hvaležni.

Po vsem razvidimo, da je treba velike
previdnosti zaradi predmetov in oblike,
kedar hočemo kaj prevajati.

Kedor koli nam tedaj iz tuje posode
kaj duševne hrane prenese v domačo posodo,

nam kaže sam na sebi, da si mnogo
upa, ali pa da je slepo prederzen.

Prederznosti pa je pri prestavljavcih
mnogo tudi pri razvitih narodih. Tudi
veliki in omikani narodi se pritožujejo,
da jim prevodi jezik pačijo s tujimi zvezami
in sestavami. Koliko bolj bi bile
pri nas take pritožbe opravičene, ko nimamo
še one stanovitnosti in zavednosti,
katere se gledè na življenje domačega jezika
nekateri više izobraženi narodi veselé.
Edino upanje nas tolaži, da tudi
mi dosežemo omenjeno zavednost, in da
bodo potem tudi pri nas prevajali bolj
zanesljivo, nego je mogoče v sedanjosti.
Zgodovina prevodov pri druzih narodih
opravičuje tako upanje. Ilijado in Shakespeare-jeva
dela so Nemci že mnogokrat
preveli; pa še vedno jih boljšajo gledè
na vsebino in obliko. To velja tudi
o nevezani besedi in svari ob enem pred
vsakim prenagljenjem v prevajanji vsakoterih
del tudi nas in posebno nas Slovence.

O vrednosti dosedanjih prevodov ni
težko prevdarjati. Kolikor natančniši so
po mislih in jeziku, tolikanj večo veljavo
imajo. Kedor dotičnim predmetom po
mislih ni kos, bo izvirnik težko dosegel.
Z jezikovo obliko se je pa še strokovnjaku
mnogo boriti. Zató so nam prevodi gledè
na veljavo le nepopolni.

Potreba in korist se lahko popolnoma
vjemati pri prevodu z izvirnikom. Kedor
jo nam pogodi na to stran, mu laže odpustimo
druge nedoveršenosti, kolikor so
splošniše, in kolikor več težav je imel,
da bi jih premagal.

Dokler nimamo izvirnikov dovolj, nam
prevodi vsaj koristijo, če niso potrebni.
Koristijo nam, kakor smo videli, da sami
in drugi spoznamo, kakó bogat ali ubožen
je naš jezik gledè na slovarsko gradivo
in retorične moči. Slovnična zavednost
se tudi množi in takó ustanavlja početek
boljšemu slogu. Aii take koristi še ne
določujejo potrebe. Sila ali prava potreba
stoji nad koristjo. Potreba za prevode
pa se tudi pri nas manjša od dne
do dne, kolikor več domačinci po svojih
močeh izdelujejo in obelodanjajo izvirna
dela.

Predmeti se v domači obliki množé,
potreba za prevode je vedno oža.

Jezik se od dne do dne uterjuje in
z domačimi izdelki bogatí. Pisatelji si
pridobivajo vedno laže tehničnih izrazov
in besed v domačih knjigah; tudi tu se
potreba prevodov znižuje.

Vzor je tedaj ta, da zmerom manj prevodov
dobivamo in množimo književnost
z izvirnimi deli. Da še enkrat ponavljamo:
Absolutne popolnosti v tujih delih
pa nam niso na sramoto, kar takih doveršenosti
imajo tudi drugi narodi malo.
V vêdi relativno popolnost lahko domači
strokovnjaki dosezajo po predmetih in
po obliki, ki je bolj logična nego retorična.

Leposlovna dela pa imajo do zdaj pri
drugih narodih več takó imenovanih, če
tudi ne pravih klasikov. Iz teh tedaj se
s časom prevodi še lahko namnožé;
pa tudi tu mora vzor nas prešinjati, da
pridemo dalje z domačimi močmi, in da
se vspnemo kvišku po izvirnikih.

Pozabiti še posebno ne smemo, da
prevodi so pri nas le za omikance.
Ljudstvo ima domačega gradiva
dovolj; relativne popolnosti lahko
v domačih izdelkih dobiva. Više omikani
pa bolj ali manj tuje jezike poznajo.
Gledè na sorodnost so nam slovanski jeziki
najbliži; tudi za prevode najmanj
nevarni.

Z ozirom na znanje jezikov so nam

Nemci in Lahi najbliži. Ne vé človek
skoro, kedó bi med omikanci prevode
bral, ko po pravici rajši po izvirnikih
seže. Francozki in angleški prevodi
imajo že veči pomen za naše
razmere.

Prestavljalcem pa ravno ti relativno
po zemlji in narodoslovno oddaljeni narodi
toliko večo previdnost polagajo na
sercé zaradi kulturnih predmetov, še bolj
pa zaradi oblike in razlike v najvišem
pomenu jezikovega živlenja.

Zató je boljše tuje izdelke, ki imajo
tudi za naše potrebe vzgojevalno moč
v sebi, po obsegu predelovati.

Po taki poti Slovencem s podukom
več koristimo; ob enem se nevérnosti
prevajanja ognemo in takó vsaj po čutu
zavertimo po domače, kar je v tujem
duhu izdelanega. Še celó gledè na stavke
smo po taki poti srečniši, ker tudi stavki
hočejo ono dolgost imeti, ki je domači
omiki in domačemu slogu primérna. Sicer
pa čem bolj se sè svojo zmožnostjo ponašamo,
tem večo pravico ima narod
tirjati domačih izdelkov.

Nikogar ni mogoče prisiliti, da si nauke
zapomni v isti obliki, v istem razverščevanji,
v katerem mu jih izročujejo.
V tem biva individualna moč, da vsak
po svojih notranjih močeh reči sprejemlje
in predeluje.

Individualnost je tudi v narodih; kot
taki si tudi oni na sploh duševno hrano
pripravljajo, če jo jim tudi neprimerno
delé. Ker pa jih hočejo pisatelji vzgojevati,
in ker tirja vzgoja pripravnih potov,
treba je, da jim duševne izdelke takó
prirejajo, da se samim ni treba še posebej
mučiti. Vidi se torej, kako oni
pisatelji pravo terdijo, ki priprosto
prevajajo, kar iz tujega prevajajo,
kedar koli jim je le za predmet, ne pa
za tujo obliko. Le absolutna popolnost
tuje oblike, ki je tukaj kozmopolitičnega
pomena, daja pravico, zamenjavati tujo
obleko z enakoveljavno domačo.

Po vseh težavah, izjemah in pogojih,
s katerimi smo dovoljenje za prevode
omejili, mora dobivati hrepenenje po domači
vzgoji, po domačem poblaževanji
z domačimi močmi vedno večo veljavo.
Tako prizadevanje mora prevode kerčiti
leto za letom, in kar jih nastane, morajo
kazati v izvirnikih ali absolutno doveršenost
in vsaj relativno notranjo
vrednost ali pa neizogibno potrebo za
natančne razmere današnjega narodovega
razvoja.

Narod slovenski ne dela prav, ako izvirnih
dobrih del ne podpira; najrajši
to navado oberne proti neprimérnim,
brezpotrebnim in slabim prevodom. Takó
se bo v svojo korist in v svarilo proti
daljnjim brezpotrebnostim maščeval.

S tem priporočilom smo, kakor upamo,
bistveno končali pravdo o prevodih.

Na Dunaji, meseca aprila 1878.

Francè Podgornik.