I.

Ko bi morali razjasnjevati žensko zmožnost na sploh, muditi bi se nam bilo dolgo časa. Tako pa nam je pol okrajšana, ker se nam je treba opirati samo na dosedanjo zgodovino drugod in tudi pri nas.

Ko bi se kazala ženska zmožnost na čez in čez takó neugodna, ne mogli bi tajiti, da ni narava storila tu pa tam kake izjeme, in da se ne bode ogibala vsled enakih zakonov vsaj takih izjem tudi v prihodnje, kakor ne drugod, tako tudi pri nas. Narava bi bila po takih mislih sicer bolj skopa mačeha negó dobra mati. Ženske pa bi se vendar lahko tolažile s tem, da narava nič boljše ne ravna tudi gledé na pisatelje, ker tudi njih je razmerno le malo, in bi jih bilo gotovo še manj, ko bi se gibali v enako neugodnih vnanjih razmerah, kakoršne so usojene ženskemu spolu do sedanjega veka.

Bolj imenitno je vedeti, ali imajo pri nas ženske toliko prilike, da se sposobijo tudi za javno pero.

Ako so si upale nekatere pisateljevati do zdaj, imajo od zdaj še večo priliko, izobraziti se tudi za take potrebe. Opomnimo samo, da imamo ženska pripravnišča kakor moška. Ako se tukaj izobrazijo učitelji, da tudi kaj spišejo, ali bi vsaj lahko spisali, imajo ženske enake predmete in pogoje, da dosežejo enake stopinje sposobnosti tudi za pero.

Nam pa tako daleč segati še treda ni. Med moškimi, ki so celó više izobraženi, tudi si ne upajo vsi pisateljevati. Tudi med njimi je malo število pisateljev, in oni, ki pišejo, se pripravljajo in urijo zunaj šole.

Ravno takó ni treba meriti ženskih po omiki, ki jo dobivajo samo po šolah. Kakor se izurijo moški še le zunaj šole in kakor je med njimi mnogo izverstnih samoukov, ravno takó imajo mnogokatere ženske priliko in voljo, izobraževati se posebej in dopolnjevati šolske nauke.

Izkušnje vsakdanjega življenja pa tudi za ženske niso premajhene. Gibljejo se v enakem zraku, kakor moški; imajo opraviti z enakimi življi kakor moški. Ako pa je moškemu odperta širja pot po svetu, imajo ženske toliko več niti domačega življenja razvozlavati in zasukavati. Kar moški le po verhu ogledujejo in debelo razdelujejo, ženske na tenko presejajo in prirejajo tako fino, da moško oko še zapazi ne vsega. Ko bi tedaj ženska ne imela nič podobnih in enakih izkušenj z moškimi, ne moremo jim odrekati vsaj posebnega svetá, v katerem so one same domá. Na to stran je tedaj žensko pero vsaj toliko sposobno, kolikor moško. In ko bi se pri vsem tem ne znale sukati samostalno s peresom, imajo navadno za seboj in zraven

sebe kako posebno vodstvo, katero jim zbuja moči in pogum tudi za javno besedo.

Književna zgodovina bi vedela poterditi, da so bile pisateljice v zvezi z učenjaki in spretnimi pisatelji, kateri so jih pripravljali za javnost. Družabne razmere so ukoreninile v ženskah sodbo in predsodke, da nimajo tudi duševne samostalnosti. Zató se varuje vsaka pisateljica delovati brez vodstva, in le po terdnem prepričanji si upa izročiti ta ali ona občinstvu svoje proizvode.

Po vsem smemo sklepati, da so one zaradi družabnih razmer in vsakdanjih izkušenj previdniše v svojih pismenih izjavah nego moški. Tudi vidijo, da jim je še dolgo take previdnosti treba. Modro postopajo in to je njim in občinstvu v prid.

Občinstvo je tedaj lahko brez strahu pred škodo ženskega pisateljevanja. To velja zlasti za nas Slovence.

Poglejmo le, kako one ravnajo. Na sploh one nočejo dajati knjig na svojo roko v tisek. Brezizjemno svoje izdelke izročajo moškim rokam v presojevanje, predno jih obelodanjajo. Časopisni in sposobni uredniki so navadno presojevalci takih ženskih del.

Ako so uredniki do zdaj sodili premehko mnogotero delce iz ženskih rok, je to sicer napaka, kakoršnih ne moremo dopuščati zanaprej: opravičujemo pa preteklost zaradi posebnih razmer in doslednosti v prizanašanji.

Sploh znana resnica namreč je pri nas, da so uredniki morali do zdaj previdno voditi domače pisateljske moči. Niso jih smeli preostro soditi in grajati. Kjer koli so videli, da bi se vzgojila s časom pisateljska moč, izpodbujali so jo pri začetku, popravljali so perve poskušnje in tako tudi sprejeli mnogokaj nezrelega. Moškim pisateljem so na sploh tako prizanašali; za ženske so se enako vèdli po pravici in še z boljšimi razlogi. Ženskih je bilo manj, in je bil že pogum hvale vreden, da so se poprijele dela za javnost.

Zdaj so na to stran razmere že ugodniše tudi za književnost. Milosti brez zasluženja ni tako lahko doseči tudi pri urednikih. V tem oziru nimamo se bati zaradi veče nezrelosti pri pisateljicah, kakor na sploh pri pisateljih.

Pa tudi ko bi ženske stopile na svojo roko z deli na dan, ni se bati, da se niso skerbno napravljale za tako delo. Še celo priporočalo bi jih, ker bi ravno s tem pokazale, da imajo od koder koli veliko zavest o svojih duševnih močeh.

Še drug jako imeniten vzrok pisateljicam zlajšuje pot v našo književnost.

Slovensko slovstvo ne more hoditi po visokih nogah. Merilo za splošno izobraženost mora biti pri nas v najugodnišem slučaji v sredi med visočinami in nižavami. Občinstvo ne potrebuje duševne hrane, kakoršno izročajo strokovnjaki učenim akademijam. To se ne godi tudi pri najizobraženejših narodih. In »Matica slovenska«, kakor tudi druge »Matice«, so same tako pohlevne, da ne marajo samo za strokovnjaško ali tudi le kolikaj preučeno osnovano gradivo. Tudi ti zavodi, ki so si vzeli najviše narodno merilo, hočejo izobražati bolj na široko, kakor pa širili vêdo na znotraj. Splošno hrepenenje pri vseh narodih se je vzbudilo vso vêdo in vse znanje prirejati za veče občinstvo in lajše pisati nego nekedaj.

Take splošne želje in zahteve pa se obračajo na dobro tudi vsem pisateljicam
drugih narodov in posebno našega. Za
občinstvo ni potreba strokovnjaške logike. Naravni govor književnih predmetov današnjega časa pa si lahko prisvajajo tudi pisateljice.

Ako bi si pa pisateljice več upale,
nego jim je mogoče zmagati, jih občinstvo pokara po pravici. One pa so
bolj občutljive, in si javno grajo zapomnijo bolj nego moški pisatelji. Naj se
tolažijo v takem slučaji tudi s tem, da
so pisatelji več grajani; in da ni zaradi
tega toliko hrupa, prihaja odtod, ker
smo obče graje pri pisateljih sploh vajeni.

Ženske pisateljice imajo več takta;
ravno zató so grajalci neusmiljeni, kedar
se one v čem pregrešé. Vendar pa tudi
naše pisateljice opominjamo, naj bodo
proti sebi odkritoserčne in naj le toliko
izročajo občinstvu, kolikor utegnejo zagovarjati vestno in sè svojo mamo pridobljeno prepričanostjo. Tak sovet njim
ni težak, ker so tako srečne, da jih vodi
tudi v zapletenem življenji čut po pravih
poteh.

Po takem odpravijo toliko laže predsodke in misli, kakor da bi ne imele
moči in kreposti podajati tudi od svoje
strani občinstvu duševnih izdelkov.

II.

Pisateljice vidijo torej, da jim ne prepovedujemo književnega delovanja. Prašati je samo treba, ali bi ne obernile svoje pridnosti boljše na
druge strani, kjer bi ustrezale svojim
močem izdatniše in bi tako koristile narodu več, nego s pisateljevanjem.

Na to prašanje, ki je sila imenitno,
odgovarjajo različno. Najkrajši odgovor
pa tudi robat je ta, da ženska naj ostane
pri kuhalnici in igli, in naj se ne vtika
med opravila in posle, ki pristojajo samo
moškim.

Tù moramo krepko naglašati, da ženskih napak nikjer ne zagovarjamo, tudi
pri slovenskih pisateljicah ne. Ravno
tako očitno in brez strahu pa povdarjamo,
da je omenjeni odgovor ali dobroželeči
sovet ne samo velika logična napaka,
ampak tudi moralna in sploh mnogostranska krivica, ki je ob enem izrečena
tudi slovenskim pisateljicam. Zato se
moramo pomuditi tudi neprimérno dolgo
pri tem prašanji.

Ženska je dosedaj v javnem življenji
skoro brez posla. Zató ji tudi ne dajejo
omike ne splošne, kakor moškim, ne posebne za kak poklic. Slovenski kmet
brez posebnega namena tudi sinov ne
pošilja v mestno nižo ali višo šolo. One
slovenske hčere tedaj, ki se posebej izobražajo, na sploh nimajo svoje omike
zaradi poklica, nego zaradi boljše vzgoje
in omike same.

Na to stran je malo število omikanih
ženskih tudi na Slovenskem iz plemenitejšega namena omikanih nego celó
slovenski sin. Take redke ženske z višo
omiko pa so pri nas navadno iz premožnih ali dobrih hiš.

Že samo to, da kaže pri nas ženska
boljšo vzgojo, priča ob enem, da se ji
ni treba boriti za vsakdanji kruh. Ženska,
ki se je pri nas namenila pisateljevati,

spada gotovo med bolj omikane, tudi
ob enem med število onih, katerih vsakdanja nadloga ne pritiska.

Na drugo stran pri nas pisatelji nimajo upanja, da bi se preživili samo
s tem poslom. Pisateljevanje je pri nas
le postranski posel. Kedor piše, bori se
ali je preskerbljen že drugod za svoje
gmotne potrebe.

Ženska pisateljica ima pri nas pa še
manj upanja kaj zaslužiti, nego pisatelj,
katerega doleti časih vendar kaka merva
kruha. Ako tedaj ženska pisateljuje pri
nas, mora poseben čas imeti. Videli smo,
da ji ni treba živeti po dninarsko, in še
ko bi bila učiteljica, rojena v ubožni
koči, je vendar kot učiteljica že na
dobrem, če po naključji tudi kaj prijavi
iz svojega peresa.

Razvidno je, da takim izvoljenim
ženskam ni usojeno, da bi morale biti
vedno v kuhinji ali pri igli. Časa jim
tudi za kaj druzega ostaja. Tak čas pa
je njihovi volji prepuščen, in noben
javni zapovedovalec nima pravice segati
do ognjišča in šivanke.

Tudi uboge gorjanke niso vedno v dimu;
morajo tudi žeti in presti, in na zadnje
jim tudi še za kaj druzega ostaja kaka
urica. Izobražena ženska pa ima iz
druzih, že omenjenih vzrokov še več
časa za glasovir, gledišče in druge igrače.

Razmere so take zdaj in bodo še dalj
časa, in mi tega ne moremo predrugačili. Ako pa ne moremo, mordà tudi ne
maramo, ubraniti glasovirja, gledišča in
druzega, pripoznavamo, da dotične ženske
so same gospodarice se svojim časom.
Ali berejo ali godejo, to jim je samovoljno na izbiro. In srečne so še, da
imajo pečati se s čem. Ako je tedaj med
temi izvoljenimi ali gmotno srečnimi
tudi kaka taka, ki ima veselje, ne samo
vedno brati, gosti i. t. d., nego tudi kedaj,
sama kaj spisati ali sestaviti, kedo ji
more braniti? Ali je ona morda kaj zamudila? Če je zamudila, zamudila je
branje in godbo. Dokler ji bo zadnje prepuščeno, smela bo prijeti tudi za pero.
In če ima moči in veselja dovolj, za
javnost kaj spisati, menimo, da ni doma
čisto nič zamudila ali le toliko, kolikor
bi bila potratila ali porabila za drugo
kratkočasenje in počivanje. Take ženske
pišejo v enakem položaji, kakor pisatelji
starega veka, ki so imeli pisateljevanje
za — otium.

Ako smo odkritoserčni, moramo priznati, da je po takem žensko pisateljevanje
za javnost ali pa za domače kroge veliko plemenitejše, nego mnogotero drugo
trošenje časa. Da ženske pišejo tudi
zaradi česti in druzih povodov — to
nam nič mar ni, ker tudi pisatelji v tem
za trohico niso boljši, kolikor koli je
napak najti v raznih povodih. Rekli bi
celo, da bi imel ostri sodnik priliko v tem
oziru bolj grajati in obsojevati pisatelje,
nego pisateljice.

Po vsem tedaj pisateljice kot
take ne zanemarjajo svojih dolžnosti.

Pa nismo še končali. Sofizma v omenjenem odgovoru tiči tudi v tem, da sili misliti, kakor da bi pisateljice izverševale svojo nalogo kot poklic.

Še moški so večidel pisatelji le postransko zraven gladnega poklica. Le ob urah zunaj svojega posebnega delovanja sedajo za pisateljsko mizo. Pisateljev brez druzega posla skoro ni, ne pri nas, ne drugod. Sploh bi se ne smeli imenovati pisatelji oni, ki napravijo tu pa tam kak sestavek v življenji, ravno tako, kakor ni pobožni Slovenec romar, ako gre kakokrat na božjo pot: romar je le dokler taka pot traja.

Še manj so slovenske pisateljice edino pri tem delovanji, in bo jim pač dovoljeno, da kakokrat primejo tudi za pero, če jih je volja!

Ako pa jih silimo le zaradi nezmožnosti h kuhalnici, smo dozdaj pokazali, kako jim je mogoče tudi kot pisateljicam brez sramote in vestno kaj storiti, in tako smo od njih zavernili najkrivičniše očitanje, pa tudi najneukretniše.

III.

Druga pa je ta. Ako so med Slovenkami take, ki znajo in smejo prijeti za pero, treba jim je vedeti, ali so tudi koristne in potrebne. Kajti brez koristi in potrebe bi bile škodljive, ker bi brez potrebe potrebovale tisek in množile z nepotrebnim blagom književnost na zunaj, v resnici pa ne pomnožile na znotraj. V takem za javnost neugodnem položaji bi jim bilo svetovati, kar je edino mogoče: naj pišejo, kakor jim drago, za svojo rabo in naj svoje in ože domače kroge razveseljujejo sè svojimi izdelki. Tudi to je prav koristno, ako pomislijo, da tudi narodne knjige so le za to, da se jih posamezniki in družine veselé in učé. Najboljša knjiga nič ne velja, če je narod ne prebira, in najmanjši izdelek je mnoge koristi, če utegne s kako dobro mislijo uplivati kakorkoli na enega samega človeka.

In ako hočejo pisateljice za naš primer poiskati še druzega poterjila, naj se spominjajo, da tudi stari klasiki in pisatelji sploh, dokler ni bilo tiska, so prebirali svoje proizvode v ožih krogih in so bili s tem popolnoma zadovoljni.

Da pa vendar zvemo, ali so duševni izdelki marljivih Slovenk tudi za narod koristni in potrebni, treba je prej prašati, ali so pisatelji pri nas sploh potrebni.

Na videz niso potrebni. Oni sami se pritožujejo, da jim občinstvo knjig ne kupuje. Na mnogo strani dela občinstvo prav. Zakaj mu podajajo neprimérnega gradiva? Pisatelji, katerim so vsi drugi razlogi veljavniši nego domače razmere in potrebe, nimajo pravice pritoževati se, ako jim narod ne kupuje knjig, kakor bi želeli.

Na drugo stran poterjujejo ravno uredniki omenjeno splošno napako naših pisateljev, ako tožijo, da jim pravega gradiva ne dostaje. Tedaj preobilo nepotrebnega in premalo primérnega gradiva dobivajo slovenski bralci!

Knjig samostalnih pri nas razmérno malo izhaja. Časopisi in zavodi skoro vse slovenske proizvode izdajajo. Pregled teh je ob enem pregled naše sedanje književnosti. Vsi imajo namen znanje razširjati. Družba sv. Mohora ima večino slovenskega ljudstva v svojih skerbeh; za njo morajo pisatelji najbolj delati.

Tù pa vidimo in beremo popise in povesti, sploh izdelke priproste oblike. Možje iz velikih šol se trudijo priprosto ljudstvu popisovati življenje in naravo. Vidijo, da je treba mladino in ljudstvo priprosto in naravno zgojevati; morajo se tedaj siliti on duh dajati svojim spisom, ki je takemu bralstvu priméren. Tudi odrasla mladina potrebuje navdahnenih popisov raznih verst.

S takim gradivom se morajo možje pečati, ki imajo drugače opraviti z drugimi resnimi in suhimi posli. Ni čudo, ako ne zadenejo vselej pravega glasú, kakoršen ugaja mladini in ljudstvu.

In naj rečejo tukaj, da so oni edini na pravem mestu! Naj rečejo, da nam nič druzega ni še treba, za kar so óni sposobniši! Gospôda! Pa pokažite v knjigah »družbe sv. Mohora«,koliko spisov imate v njih iz ženskih rok! In recite, da bi one ne znale sestaviti te in one povesti; recite, da bi njih popisi o naravi in iz narave ne bili enako veljavni, nego moški, in primérniše navdahneni s potrebnimi izreki naravnega čutja, nego kateri koli spis te verste iz moških rok.

Ali so tukaj gospodarsko in primérno

moči rabljene s tem, da se moški pečajo z neprimérnim gradivom za svoje moči in puščajo, da ženske tukaj roke križem deržé? In jim mordà še celo prepovedujete udeleževati se primérnega delovanja z vami!

Tù smo najnižo stopinjo duševne moči poštevali; mi mislimo pa, da so slovenske ženske sposobne tudi kak naravni obraz naslikati tudi za omikane Slovence. In mi menimo, da bi se one manj silile, nego moški, katerim se pogostoma vidi iz vsake verste, da za tako delo niso poklicani.

Ako hočete pa še drugih potreb našteti, boste radi poterdili, da se ženskim bolj spodobi »kuhinjske knjige« spisovati ali celó prevajati nego moškim. In tako je še mnogo potreb tudi na našem bornem književnem polji, kjer so ženske bolj na pravem mestu nego moški. Ako je potreba, znale bi one še moškim pesmi zapisavati in povesti in basni nabirati po narodu — gotovo lahka, pa ne majhena pomoč!

S tem določnim pozorom nočemo terditi, da bi pisateljice ne bile sposobne tudi za više predmete. Ona, ki ima moči in pogoje, naj se brez strahu podá tudi v krog moških; mordà bi koga med njimi izpodbudila, če ne celó osramotila, kar bi tudi ne škodovalo časih.

Sicer mi nimamo mnogo upanja na to stran, dokler nas z deli ne preverijo; hoteli pa smo ponavljati, da mi pisateljicam našim omejujemo in določujemo področje, ker so naše razmere in potrebe take. Vašim tovarišicam, pisateljice drage, pripisujejo lepo lastnost v tem, da so praktične, da čutijo, kaj je prav in potrebno. Tudi gledè na naše slovstvene potrebe upamo, da se boste z enako lastnostjo odlikovale. Narod bo gotovo vam hvaležen za to.

Ako smo terdili, da bi nam pisateljice delovale na svojem mestu v splošno narodno korist, jih zdaj počastimo tudi s tem, da so nam za žensko mladino nenadomestne.

Za otroke sploh moški ne znajo pripravno pisati, za žensko odraslo mladino pa še manj. In koliko knjižic neki imamo že iz ženskih rok za žensko mladino spisanih? Tukaj jasno, še prejasno vidijo pisateljice, česa nam potreba, ko bi bile v zadregi pri izbiranji gradiva in predmetov.

Narodnjaki se pritožujejo, da so brez narodnjakinj. Pravijo, da naše gospodičine se potujčujejo. Iz tega sami pripoznavajo, da imajo gospodičine čas, tuje knjige brati, tujega duha se napajati, in ne le samo za »kuhalnico«. Gotovo pa bi rade brale domače berilo, ko bi ga imele obilo; gotovo bi jih še celó radovednost naganjala, seči po slovenskih knjigah, ko bi jih tovarišice ali celó nekedanje sošolke jim spisavale!

Ženske imajo zase svoj svét, svoje življenje, svoje mišljenje. Hočejo imeti tudi primérno izpodbujo. Le narodne pisateljice bi utegnile tukaj uterditi boljša tla nego so sedanja, izpodjedena po tujstvu na splošno narodno škodo.

Čudno bi bilo, da bi ko se znajo ženske povsod bolj vneti za lepe in dobre strani, bilo le domorodstvo pri njih že popolnoma usahnilo in ravno pri nas poginilo!

Ako utegne katera rojakinja kaj dobrega storiti, naj svoje blage misli med tovarišicami razširja. Vodniki pravega pedagogičnega uma jih ne bodo zaderževali, pač pa podpírali v svojih organih.

Vidimo torej, da pisateljice lahko mnogo koristijo narodu, če tudi v določenih

S tem pa nismo še pri konci. Znano je, da ženske imajo lepši in boljši ukus na sploh. One tudi navadno lepše govoré nego moški. Ta lastnost jim je tudi v pisavi na korist, torej tudi književnemu jeziku ne na škodo. Naše pisateljice niso prisiljene po svetu ali strogo za poklicem hoditi. Izšolajo se in izgojé se navadno doma, in imajo priliko, v veči meri občevati z domačimi ljudmi. Jezika si ne pokvarijo s tujstvom toliko, kolikor moški izšolanec. Lepše jo torej po domače zavijajo nego moški. Ako je res, da ženske se ne spreminjajo toliko po čutenji in vsled tega tudi po mišljenji ne, je tudi njih govor v lepšem soglasji nego moški. Ako delajo kakor čutijo, bodo tudi pisale kakor mislijo. Naroda vsaj varati ne bodo hotele. One torej naravni govor pospešujejo v slovstvu, pisatelji pa se od njih lahko govore odkritoserčnosti in priprostosti učé.

Dobiček na to stran se še celó poveča, ako se spominjamo, da jo pisatelji zasuknejo pri nas časih tako robato, da se še moški izpotikajo ne samo nad obliko, nego še bolj nad nelepo vsebino mnogoterega stavka.

Ženske so na to stran še bolj občutne; popravile bi mnogokaj v estetičnem oziru. In moralno bi znale v knjigi moško pero berzdati bodi si sarkastično, bodi si naravno in najivno.

Gledè na vsestransko formalnost v književnem jeziku so toraj pisateljice prave dobrotnice in ravnateljice, kakoršnih tudi mi v resnici potrebujemo. Ko bi druzega ne koristile, bila bi ta stran dovolj, da narod pisateljice zgojujejo ali vsaj njih v delovanji ne zavira.

Načelno torej pisateljic ne moremo zaderževati. Javna kritika pové pristojno tudi njim, kedar se v čem pregrešé. Zmožnosti imajo, sposobijo se lahko, kot take nič boljšega ne zamude, pač pa veliko koristijo in so za mnogostranske potrebe lahko delavne. Takta imajo dovolj, da prave potrebe narodove uganejo. Spoznajo lahko same, da eni in isti predmeti nasitijo, tudi če jih ženska opisuje. Vidijo, da je drugih, še ne obdelanih predmetov obilo. V svoji skromnosti, kakoršno jim narava veleva, prikupijo se nam, kolikor več plemenite volje kažejo.

Naj tudi pomislijo, da se slovenski sinovi ponašajo sè svojimi zmožnostmi. Nenaravno bi bilo ko bi mislili, da narava zbuja, česar sama nima. Naj pomislijo, da imajo pri drugih narodih in doma prednic, ki so se odlikovale in se še odlikujejo. Naj se spominjajo, da posebno slovanske tovarišice posebno v svojem največem plemenu pogumno tekmujejo z moškimi na najviših stopinjah mišljenja. Pri njih naj pogum zajemljejo in naj z njim navdajajo svoje zanemarjene rojakinje.

Tudi slovenske pisateljice naj pričajo, da je dandanes zlasti tudi žensko prašanje na dnevnem redu. Naj tudi one za ženske pravice s koristnim in potrebnim delovanjem pričajo, da so jih po naravnem zasluženji vredne.