Preljubi moji Krajnzi!

Duh boshji, ki v’ ſvetim piſmu govori, pravi, de beſede ob ſvojim zhaſu, (to je, ob pravim zhaſu,) isrezhene, ſo slate jabelka.¹ Marſikter moder mosh v’ ſtarih zhaſih je isrekel in sapiſal beſede, ki ſo bile reſ ob pravim zhaſu isrezhene, in ſo zhaſti vredne. Ali ſhe vezhi zhaſti ſo vredne beſede, ki ſo jih ſvetniki boshji isrekli in sapiſali; njih beſede ſo bile prav sareſ ob ſvojim, to je, ob pravim zhaſu isrezhene; in kadarkoli jih je in jih bo kdo s’ poboshnoſtjo sa njimi isrekel, ſo bile in bodo vſelej ob pravim zhaſu isrezhene. Torej imenujem beſede ſvetnikov po vſi pravizi slate jabelka.

Naſh Goſpod Jesuſ Kriſtuſ ſe je ſveti Magdaleni v’ podobi vertnarja perkasal.² Sareſ je Jesuſ vertnar; on je

saſadil na semljo dervo kerſhanſke reſnize, is kteriga ſo njegovi Apoſteljni mladike vseli, in ſo jih po zelim ſvetu saſadili, in jim perlivali,³ dokler ſo ſe terdno vkoreninile, odraſtle, in ſad kerſhanſkih dobrih del obrodile. Na tih dreveſlh raſtejo slate jabelka, ktere ſo ſvetniki boshji tako pridno naberali, ſami sa-ſe in sa druge kriſtjane.

Nekoliko letih slatih jabelk, ki ſo nam
jih ſvetniki nabrali, vam v’ teh bukvah is daljnje deshele poſhljem, preljubi moji
Krajnzi! Lete slate jabelka ſo sraſtle na
dvanajſlirih jablanah, ki ſe imenujejo: po-
nishnoſt, pokorſhina, poterpeshljivoſt, saupanje, molitev, priproſtoſt ſerza, krotkoſt, pridnoſt v’ dobrih delih, satajevanje in satiranje ſamiga ſebe, ljubesin, popolnamoſt, sedinjenje s’ Bogam. Is tih jablan, ki ſo nar imenitniſhi v’ Jesuſovim vertu, bote v’ tih bukvah »slate jabelka« najdili.

Kakor pa veſtnar med ſvoje lepe jabelka kako seleno pereſize saplede, de je lepſhi viditi, kadar jih na miso da; ravno tako ſim tudi jeſt med beſede ſvetnikov kako ſvojo laſtno beſedizo sapledil, de vam
bodo lete bukve bolj prijetne in umevniſhi.

Bog daj, preljubi moji Krajnzi! de bi vi lete slate jabelka veſeli vshivali, in de
bi vam v’ vezhno shivljenje teknile.

Piſano v’ Miſijoni ſ. Joshefa, na otoku

Gorenjiga Jesera v’ Ameriki, v’ letu 1840.

FRIDERIK BARAGA,

Miſijonar.

Slate jabelka.

Perva jablana.
Ponishnoſt.

»Ponishnoſt je podloga in ſteber vſih zhednoſt; toraj v’ ſerzu, v' kterim ni ponishnoſti, gotovo ni nobene zhednoſti, ampak le kaka njena podoha. Ponishnoſt naſ nar perpravniſhi ſtori, nebeſhke darove prejemati. Ponishnoſt nam je tako potrebna sa kerſhanſko popolnamoſt, de med vſimi poti, po kterih ſe pride k’ popolnamoſti, perva je ponishnoſt, druga ponishnoſt, tretja ponishnoſt. In ko bi me kdo ſtokrat to popraſhal, bi mu ſtokrat ravno to odgovoril.« — Tako pravi ſveti uzhenik Avguſhtin.

Sveta, vezh ko slata vredna beſeda! —
Vſi ſvetnlki boshji ſo bili ponishni; in bolj ko ſo ſe ſami ſebe ponishevali, bolj jih je Bog povikſheval. — Bres ponishnoſti nobedin v’ nebeſa ne pride. Le ponishni Angelji ſo v’ nebeſih, prevsetne pa je Bog v’ pekel savergel.

˛S. Alojsi ſi je med vſimi zhednoſtimi nar
bolj ponishnoſt sadobiti persadeval. Vſaki dan je v’ ſvojih molitvah ponishne Angelje proſil, de naj mu leto prelepo zhednoſt pred Bogam ſproſijo.

»Ponishnoſt je mati veliko drugih zhednoſt.
Njeni otrozi ſo: pokorſhina, ſtrah, ſpoſhtovanje, poterpeshljivoſt, modro sadershanje, krotkoſt in mir. Kdor je ponishin, je rad vſim pokorin; ſe boji Boga rasshaliti in blishnjiga; ſpoſhtuje ſtariſhe, vikſhi in ſploh blishnjiga; ne obzhuti rasshaljenja in krivize, ki ſe mu
ſtori; nobeniga ne sanizhuje, nobeniga ne rasshali; je proti vſim prijasin in pohlevin; je smiram veſel in sadovoljin, in mirniga ſerza.« — Tako piſhe ſveti ſhkoſ Tomash is Villanove.

Modri ˛Salomon pravi v’ ſvetim piſmu, de po tem, ko je bil modroſt sadobil, ga je bilo kmalo vſe drugo dobro doſhlo.⁴ — Ravno tako pa tudi ti, moj kriſtjan, lahko od ponishnoſti rezheſh: Bog mi daj le pravo ponishnoſt sadobiti, po tem ſi bom s’ boshjo pomozhjo kmalo vſe druge zhednoſti perdobil.

»Ponishnoſt nam je potrebna, de ſi: zhednoſti perdobimo, in de ſe vezhno svelizhamo; sakaj vrata nebeſhke, kakor pravi Kriſtuſ, ſo grosno voſke, tako de oſhabni in napuhnjeni ne bodo mogli ſkosi te vrata iti, ampak le majhni.« Pravi ſ. Bernard.

Farisej, ki je bil priſhel v’ Jerusalemſki
tempelj molit, je veliko sunanjih dobrih del opravljal, in je miſlil, de pojde naravnoſt v

nebeſa; ali Jesuſ pravi, de je bil od Boga savershen, sato ki ponishnoſti ni imel, in ki ſe je zhes druge povsdigoval.

»Zhe hozhemo hudobniga duha premagati, ſe moramo ponishnoſti poſlushiti; ponishnoſt je nar boljſhi oroshje sa premaganje hudobniga ſovrashnika; sakaj kakor ſe on ne sna zlo nizh tega oroshja poſlushiti, tako ſe tudi ne sna tiſtim v’ bran poſtaviti, kteri s’ tem oroshjem proti njemu pridejo.« — Tako govori ſ. Vinzenz.

Hudobin duh smiram okoli hodi, kakor
rijovezh lev, in iſhe koga bi posherl; ali kadar mozhen, v’ ponishnoſti vterjen kriſtjan ſvoj dvor varuje s’ oroshjem ponishnoſti, ga hudobin ſovrashnik ne more premagati in svesati.

»Ponishniga Bog varuje in reſhi; ponishniga ljubi in tolashi; ponishnimu zhloveku ſe perblisha; ponishnimu veliko gnado da; in po tem, ko ga je ponishal, ga k’ zhaſti povsdigne. Ponishnimu rasodeva ſvoje ſkrivnoſti, in ga ljubesnivo k’ ſebi vlezhe in vabi. Ponishin, deſiravno je sanizhevan in saſramovan, je vedno v’ miri, sakaj on v’ Boga saúpa, ne pa v’ ſvet.« — Tako piſhe Tomash Kempzhan.

Svetniki boshji ſo vſelej bolj sheleli Bogu
dopaſti, kakor poſvetnim ljudem. Sami ſebe ſo ponishevali, sato jih je Bog smiram povikſheval, dokler jih je povsdignil k’ nebeſhki zhaſti.

»Vem kaj bom ſtoril, de bom Goſpodu Bogu prav dopadil. Ravno toliko bom ſam ſebe obrajtal, kakor prah in ſmeti; in kadar ſe
bom vidil od drugih sanizhevan, saſramovan,
pohojen, in obſut s’ ſramoto, ſe bom veſelil, sakaj ſam ſe ne morem sadoſti saſramovati in

sanizhevati. Vſe ſtvari bom na pomozh poklizal, de naj me sanizhujejo, ker ſim tudi jeſt njih ſtvarnika sanizheval. To bo moja nar vezhi ſrezha, zhe vſe sanizhevanje in vſe terpljenje na-me pride; in perſerzhno bom vſe tiſte ljubil,
kteri mi bodo k’ tej ſrezhi pomagali. Veſelje in zhaſt tega ſveta pa bom ſovrashil, in ſe jih bom ogihal. — Zhe bom tako ravnal, gotovo vem, de ſe bo na-me, vbogiga in nevredniga greſhnika, obilnoſt boshjiga vſmiljenja vſula.« — Tako govori ponishin ſ. Bonaventura.

Lete njegove ſvete beſede naſ prav preprizhajo, kako imamo ſhe malo prave ponishrioſti. Leta ſlushabnik boshji sheli od vſih ſtvari sanizhevan biti, ker ſe ſam ſebe ne more sadoſti sanizhevat; mi pa ſmo kmalo rasshaljeni, kadar naſ kdo le kolikaj sanizhuje. Leta ſvetnik sanizhevanje sa ſvojo nar vezhi ſrezho ſposna; mi pa ſrno shaloſtni in neſrezhni, zhe ſe nam vſa tiſta zhaſt ne ſkasuje, ki ſi domiſhljujemo, de jo saſlushimo. — Zhe bolj ponishni ne poſtanemo, ne bomo najdili tiſtih voſkih vrat, ſkosi ktere je
leta ponishnik v’ nebeſa priſhel; in drugih pa ni.

»Vezhi gnada boshja je en ſam dan ponishniga ſposnanja ſamiga ſebe, (deſiravno zhlovek sravin veliko shaloſti in teshav obzhuti,) kakor veliko dni molitve.« Pravi ſ. Teresija.

Molitev in ponishnoſt ſte dve rezhi, ki ſte
Bogu mozhno dopadljive; ali ponishnoſt mu
vender ſhe bolj dopade, kakor molitev. Velika ponishnoſt s’ majhno molitevjo samore veliko pred Bogam; ali nar lepſhi in nar daljſhi molitev bres ponishnoſti mu je soperna in sanizhljiva. —
˛S. Magdalena v’ sgrevani ponishnoſti per Jesuſovih

nogah sadobi bres molitve odpuſhenje vſih ſvojih velikih grehov; Fariseji pa, ki dolge molitve ozhitno pred ljudmi opravljajo, ſo ſhe vezhi greſhniki po molitvi, kakor popred. Ponishni zolnar v’ tempeljnu sadobi s’ malo beſedami boshjo gnado in je opravizhen; oſhabin Farisej pa veſiko moli in ſvoje dobre dela rasklada, in je od Boga savershen. Ravno tako sadobi tudi deſni rashojnik na krishi s’ malo
beſedami, ki jih s’ ponishnim ſposnanjem ſvoje hudobije Jesuſu rezhe, odpuſhenje vſih ſvojih grehov, odpuſhenje vezhnih in zhaſnih ſhtraſing, in Jesuſ ga ſhe tiſti dan k’ ſebi v’ raj vsame. — O ſveta, vſigamogozhna ponishnoſt! —

»Sanizhljiviga ſe ſam ſebe ſposnaj, in ne
jesi ſe, kadar te tudi drugi sanizhujejo; tudi ſe savolj darov, ki jih od Boga prejemaſh, ne povsdiguj, potlej boſh sareſ ponishin.« Pravi ſ. Bonaventura.

Ravno taka, kakor nam tukaj ta ſvetnik
pravl, de bi imeli biti, je bila ſveta nuna Marija Magdalena de Pazzi. Tako ſe je ſama ſebi sanizhljiva sdela, de je sareſ miſlila, de ni bolj oſtudne in gerde ſtvari na ſvetu, kakor je ona. In kakor ſe je ſama ſebe sanizhevala, tako je tudi od drugih sanizhevana biti shelela. Toraj
kadar je bila sanizhevana, je bila tako veſela, de je bila vzhaſi po kakim sanizhevanji od sgolj veſelja v’ duhu samaknjena. Nikdar ni mogla terpeti, de bi jo bil kdo zhaſtil ali hvalil, ali de bi
bil kdo viſoke miſli od nje imel; satoraj ſe je vedno ſama ſebe toshila, in je nar manjſhi sgreſhke sa velike grehe ſposnala; ſvoje zhednoſti pa in ſvoje ſvete dela je ſkerbno pred ljudmi

ſkrivala, in kadar jih vzhaſi ni mogla ſkriti, ſi je persadevala, jih smanjſhati, in ſkasati, koliko nepopolnamoſti je v’ vſih njenih delih; in de je saſlushila, velikovezh ſvarjena, kakor hvaljena biti. — Vzhaſi ſe ji je pergodilo, po boshji volji, de je ozhitno samaknjena bila, kadar ſo jo vſe druge nune vidile. To ji je neisrezheno teſhko djalo; in je proſila Boga, de bi ſe ji to nikdar vezh ne sgodilo. — V’ njenim zelim shivljenji ſe je reſnizhnoſt te beſede ſkasovala: Kdor ſe ponishuje, bo povikſhan.

»Ponishnoſt, ktero nam je Jesuſ tolikanj
perporozhil, s’ beſedo in s’ djanjem, mora imeti lete tri laſtnoſti: Pervizh; miſliti moramo, de smo sareſ vredni, sanizhevani biti. Drugizh; veſeliti naſ mora, kadar ljudje vidijo in ſposnajo naſho nepopolnamoſt. Tretjizh; kadar Goſpod Bog vſ naſhih ſerzih, ali pa po naſhim
persadevanji v’ ſerzu naſhiga blishnjiga kaj dobriga ſtori, ſi moramo persadevati, leto dobro, kolikor je mogozhe, ſkrivati; in kadar ſe ſkriti ne da, moramo vſe boshji miloſti, ali pa saſlushenji blishnjiga perpiſati. — Kdor tako ponishnoſt ima, je sareſ ſrezhin, in kdor je nima, bo imel veliko terpeti.« — Tako govori ſ. Vinzenz.

Táko ponishnoſt ſo vſi ſvetniki imeli. Premiſlimo nektere sglede. ˛S. Klara je imela navado rezhi: O ljube ſeſtre! ko bi me ve prav posnale, bi me sanizhevale, in bi ſe me ogihale. — Grosno je shelela, od vſih ljudi, poſebno pa od ſvojiga
ſpovednika, ſvarjena biti; in kadar je vidila, de jo ſpovednik ne ſvarí, ſi je drusiga svolila, pa nikoli ni mogla nobeniga najti, de bi jo bil tako ſvaril, kakor je shelela ſvarjena biti. — In

kdo bi bil tudi samogel, tako duſho po pravizi sanizhevati?

˛S. Franziſhk Borgia je tako ponishno ſam od ſebe miſlil, de ſe je zhudil, de ſe mu ljudje odkrivajo, kadar kam gré, in de velikovezh blata in kamnja sa njim ne luzhajo.

Ravno leta ˛S. Vinzenz, ki tako lepo od
ponishnoſli govori, je leto lepo zhednoſt s vſimi njenimi laſtnoſtmi tudi sareſ imel. Miſlil je reſnizhno, de je velik greſhnik in sanizhljiv zhlovek; in de ni vredin med ſvojimi kloſhterſkimi duhovni biti. Vzhaſi ſe je k’ nogam ſvojih duhovnov vergel rekozh: Ko bi vi mojo duſhno revſhino prav ſposnali, bi me gotovo is kloſhtra isgnali, ker tukaj le ſhkodo delam in pohujſhanje dajem. — In kakor je on ſam od ſebe miſlil, ravno tako je shelel, de bi tudi drugi od njega miſlili, in de bi ga sanizhevali. Sato je
rad vidil, de ſo drugi njegove nepopolnamoſti svedili; in kadar je perloshnoſt najdil, jim jih je tudi ſam rasodeval. — Tudi je rad pravil, de je bil njegov ozhe revin paſtir, in de je tudi on revin in nevedin v’ vſih rezheh. ˛Svojim duhovnam, in tudi unanjim goſpodam, ki ſo ga obiſkat priſhli, je rad pokasal revniga mladenzha, ki je bil njegoviga brata ſin, in ki je v’ kloſhtru vbogejme shivel. — Neka revna shena, ki je bila priſhla ſ. Vinzenza vbogejme proſit, mu je vprizho
veliko imenitnih goſpodov rekla, (ker je miſlila, de ſe mu bo s’ tem perkupila,) de je v’ ſvoji mladoſti per njegovi materi ſlushila. Ali Vinzenz ji je prezej odgovoril: ˛Se gotovo motiſh, ſirota!
Moja mati ni nikoli dekle imela, ampak je ſama

dolgo ſlushila, in po tem je bila shena revniga paſtirja.

Ponishnoſt ſ. Vinzenza ſe je tudi v tem lepo pokasala, ker ni nikoli od ſvojih dobrih del govoril, deſiravno ſo bile velike in imenitne. Kadar je pa vender mogel vzhaſi od ſvojih del govoriti, is ljubesni do blishnjiga in sa boshjo zhaſt,
je ſam ſebe ſkerbno ſkrival, in je vſe to, kar je per tih delih nepopolnama bilo, ſam ſebi perpiſal; kar je bilo pa sravin dobriga, je tako perpovedoval, de je bilo viditi, de ſe je vſe to le po persadevanji drugih ſtorilo, in de on sa to ni nobene hvale vredin. — Tudi ni nikoli rekel: To ſim jeſt ſtoril, to ſim jeſt rekel; ampak: Bog mi je gnado dal to ſtoriti, Bog mi
je dal miſel to rezhi, i. t. d.

»Nikar ne miſli, de ſi v’ popolnamoſti deljezh priſhel, zhe ſe reſnizhno nevredniſhiga ne ſposnaſh, kakor ſo drugi, in zhe ne sheliſh, vſim sad poſtavljen biti; sakaj to je tiſtim laſtno, kteri ſo velikl v’ boshjih ozheh, de ſo majhni v’ ſvojih laſtnih ozheh; in bolj ko ſo zhaſtitljivi pred Goſpodam, bolj ſe ſami ſebi sanizhljivi sde«. — Tako piſhe ſ. Teresija.

V’ shivljenji ſvetih menihov ſe bere, de je neki imeniten mosh v’ Aleksandrii, ki ſe je ſpreoberniti shelel, v’ kloſhter vset biti proſil. Vikſhi kloſhtra ga je po njegovim obrasu in vſim sadershanji kmalo ſposnal, de je mosh oſhabniga in napuhnjeniga ſerza, in je ſklenil, ga po poti ponishnoſti v’ nebeſa peljati; ga je tedaj v’ kloſhter vsel in k’ vratam poſtavil, in mu je sapovedal, smiram tam biti, in ſe vſakimu, ki bo noter priſhel ali ki vun pojde,

k’ nogam vrezhi, rekozh: Molite sa-me, ki ſim velik greſhnik. — Bog je temu ſpokorniku gnado dal, to povelje ſvojiga vikſhiga na tanko dopolniti. — Po tem, ko je bil she ſedem let v’ tej ponishni pokori, je ſposnal njegov vikſhi, de je vredin v’ ſhtevilo menihov tega kloſhtra
vset biti. Ali kadar je leta ſpokornik to ſliſhal, je ponishno vikſhiga proſil, de naj ga ſhe ta kratik zhaſ, ko bo na tem ſvetu shivel, v’ tej pokori puſti. Vikſhi mu je leto ponishno proſhnjo dovolil; in deſet dni po tem je leta ſvet ſpokornik v’ Goſpodu saſpal. — To piſhe ſ. Janes Klimak, in pravi, de je tega ſpokornika
vidil in de ga je vpraſhal, kaj miſli veſ ta zhaſ, ko per vratih ſtoji; in je odgovoril, de drusiga ne miſli, kakor de je nevredin v’ tem kloſhtru biti, in v’ druſhini tih ſvetih ozhetov shiveti; in de ſi nikdar ne upa, jih v’ obras pogledati.

Od ſvete nune, Marija ˛Seraſina po imenu,
ſe bere, de je bilo viditi, kakor ko bi ne imela ozhi sa drusiga, kakor le sato, de je ſvoje laſtne nepopolnamoſti vidila, in vſako majhno dobro laſtnoſt nad ſvojim blishnjim rasodela. Kadar je vidila, de je kdo kaj dobriga ſtoril, je is ſerza sdihnila in rekla: O kako ſrezhen je ta!
Vſi lepo Bogu ſlushijo, le jeſt ne. — In kadar je vidila ljudi per ſpovedi, je miſlila, de drusiga nizh tam ne delajo, kakor Boga zhaſte, in de le ona ſvojimu ſpovedniku nizh drusiga ne pravi, kakor grehe in hudobije. — Kadar je vzhaſi ſvojiga blishnjiga vidila v’ kaki greh paſti, je kmalo najdila sgovor sa-nj; sa ſvoje nepopolnamoſti pa ſe je smiram ojſtro ſodila, in je reſnizhno

miſlila, de je vezhi greſhniza, kakor vſi drugi ljudje.

»Smiram ſi miſlimo, de ſo vſi drugi naſhi
vikſhi, in podversimo ſe jim, zhe ſo ravno nishi kakor mi, in bodimo jim prijasni in poſtreshljivi. O kako bi bilo to lepo, ko bi nam Bog dal, to smiram v’ djanji dopolnovati!« Pravi ſ. Vinzenz.

Leta ſvetnik je sareſ tak bil, kakor tukaj
govori. Vſe ljudi je viſoko zhaſtil, in je miſlil, de ſo boljſhi kakor on, bolj pametni, bolj popolnama, bolj uzheni in bolj perpravni sa vſako opravilo. In ravno sato je vſelej rad ſvoje miſli in ſvojo voljo drugim podvergel.

Naſh Goſpod in svelizhar je rekel, de kdor hozhe biti vezhi kakor drugi, mora poſtati
manjſhi kakor ſo oni. — Ta reſniza vſi kriſtjani vejo in verujejo; kako je tedaj to, de jih je tako malo, ki jo v’ djanji dopolnujejo«? — ˛S. Vinzenz.

Imenitna goſpa, ſveta Pavla, je bila (po
ſprizhevanji ſ. Hieronima,) takó ponishna v’ ſvojim zelim sadershanji, de ko bi jo bil kdo vidil, ki je ni posnal, ampak ki je ſliſhal od njene viſoke imenitnoſti, bi bil miſlil, de to ni ona, ampak nar manjſhi njena dekla. Kadar je bila obdana od poboshnih deviz, je bilo po njenim oblazhili, govorjenji in djanji ſoditi, de je nar manjſhi med njimi.

»Poboshno in ſveto shiveti, sareſ Bogu
prijeten in od Boga ljubljen in s’ nebeſhkim troſhtam obdarovan biti, sraven pa ſam ſebe revniga in sanizhljiviga ſposnati; to je tiſta ponishnoſt, ki je tolikanj Bogu prijetna, in med

ljudmi tako malokdaj najdena, ktero je preſveta Deviza Marija tako popolnama imela. De ſe je ravno takrat, kadar ji je Angelj boshji osnanil, de bo boshja mati poltala, sa deklo Goſpodovo ſposnala.« — Tako piſhe ſveti uzhenik Bernard.

˛S. Vinzenz ſi je vedno persadeval, ſvoje
zhednoſti in dobre dela pred ljudmi ſkrivati; ali vſi, ki ſo ga posniali, ſo jih vidili, le on ni nobene ſvoje dobre laſtnoſti vidil, ker ſi je le smiram ſvojo nevrednoſt pred ozhmi dershal, tako de drusiga nizh ni mogel na ſebi viditi, kakor
kar je bilo nepopolnama; in ſam ſebe je le smiram vbogiga revesha imenoval.

Kadar je ſ. Teresija vſe tiſte gnade in darove premiſlila, ki jih je tako obilno od Boga prejela, ſe je le ſhe bolj ponishala, in je rekla, de Goſpod Bog s’ temi darovami le njeno veliko ſlaboſt podpira in pokonzu dershi, in de ſe is tega vidi, kako velika je njena ſlaboſt,
ker toliko podpór potrehuje, kakor ſe vidi, de je kaka hiſha ſlaha, kadar ſe ji morajo povſod podpore podſtaviti, de ne pade.

»Kadar shelimo videni biti, in kadar naſ to veſeli, de ljudje od naſ govore in naſhe sadershanje hvalijo in de pravijo, de nam vſe dobro od rok gré in de zhudeshe delamo; kadar naſ to veſelí, to je hudo sa naſ, sakaj to ſtorí, de Boga posabimo, in de ſo vſe naſhe nar ſvetejſhi dela ognuſene. To je grosno nevarno, in naſ mozhno sadershuje na poti proti nebeſam. Ne morem sapopaſti, kako samore kdo to kerſhanſko reſnizo : Kdor ſe povikſhuje, bo ponishan, verovati, in vender ſi persadevati,

od ljudi zhaſten, in sa dobriga, modriga, previdniga in uzheniga ſposnan biti.« — ˛S. Vinzenz.

V’ shivljenji ſvetih puſhavnikov ſe bere,
de ſe je neki puſhavnik hvalil, de je dve ſhtorje v’ enim dnevi naredil. Kadar je ſ. Pakomi, njegov vikſhi, to ſliſhal, ga je dobro poſvaril, in mu je sa njegov pregreſhik to pokoro dal, de je mogel te dve ſhtorje na ramo vseti , jih pred vſe puſhavnike neſti, in jih odpuſhenja proſiti, ker je te dve ſhtorje vezh obrajtal, kakor boshje kraljeſtvo; in jih je mogel proſiti, de naj sa- nj molijo. Daje mu je sapovedal, de mora pet meſzov vedno v’ ſvoji puſhavi biti, in vſak dan dve ſhtorje naredi. — S’ to ojſtro pokoro je hotel ſ. Pakomi na snanje dati, de sa boshjiga ſlushabnika ni nobene bolj nevarne
rezhi, kakor prevsetne shelje, hvaljen in zhaſten biti.

To ſe poſebno v’ tem sgledu vidi. Bil je
menih, Juſtin po imenu. Predinj je bil v’ kloſhter ſhel, je bil imeniten goſpod, in njegov kralj mu je hotel viſoko zhaſtitljivo ſlushbo dati, ali ni je hotel vseti, in ſe je v’ kloſhter ſ. Franziſhka podal v’ ponishno ſpokorno shivljenje. V’ kloſhtru je tako ſveto shivel, de je od Boga s’ poſebnimi gnadami obdarovan, in vzhaſi samaknjen bil. — Kadar je bogabojezhi papesh Evgen IV. to svedil, ga je k’ ſebi poklizal, in kadar je priſhel, mu ni perpuſtil, de bi mu bil noge kuſhnil, ampak ga je perſerzhno objel, in ſe je dolgo s’ njim od ſvetih rezhi pogovnrjal. Po tem ga je s’ ſvetimi rezhmi obilno obdaroral. — Leta velika zhaſt ga je pa prevsetniga ſtorila, ker jo je s’ dopadajenjem prejel, in

prevezh premiſhljeval. Kadar je to ſ. Janes
Kapiſtran vidil, mu je rekel: »O Juſtin! Angelj ſi ſhel pred papesha, ſatan ſi priſhel nasaj.« — In to je bilo reſ; sakaj vſak dan je bil bolj prevseten in hudoben; na sadnje je rasbojnik in ubijaviz poſtal, in je ſvoje shivljenje v’ jezhi ſklenil. — Ni zhudi. Le ponishnim Bog gnade daje, prevsetnim pa soper ſtoji.

˛S. Tomash Akvin je od ſvoje mladoſti smiram hvalo in zhaſt ſovrashil; sato pa tudi ni bilo nikdar nobene beſede laſtne hvale is njegovih uſt ſliſhati.

»Moj Bog! kaj le miſlimo sadobiti s’ tem,
de ſe pred ſtvarmi zhaſtitljive ſkasujemo in jim dopaſti shelimo? Kaj je na tem leshezhe, zhe naſ ſtvari kakoſhne rezhi obdolshujejo in naſ sanizhujejo, zhe ſmo le pred tabo nedolshni? — O ko bi vender nikdar ne nehali, lete reſnize premiſhljevati, de bi v’ popolnamoſti bolj
viſoko priſhli! — Svetniki niſo vezhiga veſelja posnali, kakor nesnani, in od vſih saversheni shiveti.« — Tako piſhe ſveti uzhenik Bernard.

V shivljenji ſvetih puſhavnikov ſe bere od
kloſhterſkiga vikſhiga, ki je grosno ponishno in ſveto shivel, in je shelel svediti, kje je kaka prav ſveta duſha, de bi ſe od nje nauzhil, bolj popolnama Bogu ſlushiti. Bog je njegove shelje dopolnil in mu je na snanje dal, de v’ Tehajſkim kloſhtru, (v’ kterim je bilo takrat okoli
petſto nun) je ſveta duſha, vſim nesnana, od vſih savershena, ali pred Bogam zhaſtitljiva savolj njene velike ponishnoſti. — Leti nuni je bilo ime Isidora. Bila je prezhudno ponishna, in je
ſerzhno shelela, od vſih sanizhevana biti. Revno

je bila oblezhena, je smiram boſa hodila, in je nar nishi dela v’ kloſhtru opravljala; smiram je bila ſama, kolikor je le ſmela; je le oſtanke jedla in ſlabo vodo pila. Vſe nune ſo miſlile, de ni prav per pameti, ſo ſe ji poſmehovale in ſo jo sanizhevale. Ali ravno s tem ſo bile njene
ſerzhne shelje dopolnjene, in sato tudi ni nikoli nizh rekla, zhe ſo ji nune ſhe totiko persadjale. — Vikſhi tedaj, ker je shelel, to ſveto duſho viditi in ſe od nje uzhiti, ſe je podal v’ tiſti kloſhter, in je proſil zhaſti-vredno mater, ki je bila kloſhtru predpoſtavljena, de naj mu vſe njene nune pokashe; in po tem ko je bil vſe eno sa drugo vidil, ſe mu je sdelo, de tiſte ſvete duſhe ni med njimi, je tedaj zhaſti-vredno mater vpraſhal, zhe ſo to vſe njene nune; in mu je odgovorila, de ſo vſe, le ena ſama je ſhe, ki je nora. Vikſhi sheli, ſhe to viditi; jo gredo
tedaj iſkat in mu jo perpeljejo. Komej jo je sagledal, je ſposnal, de je to tiſta ſvetniza, ſe je pred-njo na tla vergel in jo je proſil, de naj Boga sa-nj proſi. Kadar ſo nune to vidile, ſo ſe savsele in ſo mu rekle: Zhaſtivredin ozhe, ſe motite; ta je nora. — Ve ſte nore ve; jim je odgovoril. Vedite, de ta je veliko bolj ſveta, kakor mi vſi ſkup, savolj njene velike ponishnoſti. — Po tem ſo ſe ji vſe nune s’ sgrevanim ſerzam k’ nogam vergle in ſo je proſile, de naj jim odpuſti, ko ſo jo do sdaj tako sanizhevale. Ali
ponishni ſveti Iſidori je leta zhaſt, ktero ſo ji ſkasovale, kako teshko djala, de ni mogla vezh v’ tem kloſhtru oſtati, ampak ga je kmalo po tem sapuſtila, in ni bilo nikdar vezh od nje ſliſhati.

»Kadar vidite, de kdo sheli zhaſten in povikſhan biti, in de ſe boji sanizhevanja, in de samiri in je nejevoljin, kadar mu kdo soper govori in ga sanizhuje; vedite, de leta zhlovek, zhe tudi zhudeshe dela, je ſhe grosno nepopolnama, sakaj vſe njegove zhednoſti in dobre dela ſo bres podloge in podpore.« — Tako piſhe ˛S. Tomash Akvin.

Ker je ponishnoſt podloga in ſteber vſih
kerſhanſkih zhednoſt, po beſedah ſ. Avguſhtina, gotovo nima terdnih in ſtanovitnih zhednoſt, kdor ponishnoſti nima.

˛S. Tomash je po tém, kakor piſhe, tudi
ravnal; nikdar ni zhaſti shelel, ampak ſe je je ſkerbno ogibal, in ni nikdar nejevoljin bil, kadar je bil sanizhevan. Papesh Klemen IV. mu je hotel véliko ſhkoſijo v’ Neapelji dati, in vſi njegovi prijatli in snanjzi ſo ga mozhno proſili,
de naj vsame ſhkoſijo, ki mu jo papesh ponuja. On pa ſe je ſtanovitno te zhaſti branil, in je s’ ſvojimi proſhnjami od ravno tega papesha obljubo sadobil, de mu ne bo nobene zhaſti vezh ponujal. — Kakor ſe je zhaſti ogihal, ravno tako je vſe sanizhevanje s’ veſeljem preſtal. Kadar je
ſhe ſholar bil, mu je njegov uzhenik tovarſha dal, de ſta ſe vkup uzhila. Ker je leta vidil, de Tomash tako malo govori, je miſlil, de je tako nevedin in neúmin, ga je mozhno sanizheval, in ga je mutaſtiga vola imenoval. Tomash mu
ni nikoli beſede sa to rekel; ali njegov tovarſh ſe je kmalo preprizhal, de leta molzhezhi mladenizh, ki je njegov ſholſki tovarſh, bi lahko njegov uzhenik bil. — Kadar je bil ſ. Tomash v’ kloſhtru, je per jedi na glaſ bral, in njegov

vikſhi ga je poſváril in mu je rekel, dè ene beſede ni prav isrekel, ampak de naj jo drugazhi isrezhe. Tomash je dobro vedil, de jo je bil prav isrekel , ali vender jo je po povelji vikſhiga prezej popravil. Po jedi ſo mu tovarſhi rekli, de bi ne bil imel beſede popraviti, ker jo je bil she v’ pervizh prav isrekel. On pa jim je odgovoril: Na tem je malo leshezhe, kako ſe kaka beſeda isrezhe; na ponishni
pokorſhini pa je veliko leshezhe.

˛S. Anton puſhavnik je ſliſhal mozhno hvaliti eniga ſvojih puſhavnikov; ga je tedaj k’ ſebi poklizal, in mu je nalaſh nektere rasshaljive beſede rekel; ali puſhavnik jih je mozhno obzhutil in je nevoljen poſtal. Kadar je ſ. Anton to vidil, je rekel: Leta puſhavnik je enak kraljevi hiſhi, ki je imenitna in lepa od sunaj, od snotraj pa vſa obropana.

»˛Sim sanizhevan in saſmehovan, in to mi
teshko dene. Take ſo tudi merkvize. — ˛Sim
sanizhevan in saſmehovan; in to me veſeli. Taki ſo bili Apoſteljni.⁵ — Nar vikſhi ſtopnja ponishnoſti je ta, kadar je zhlovek ravno tako veſél sanizhevanja in savershenja, kakor ſo napuhnjeni ljudje velike zhaſti veſeli; in kadar mu zhaſtenje ravno tako teshko dene, kakor napuhnjenzam teshko dene sanizhevanje in rasshaljenje.« — Tako piſhe ſ. Franziſhk ˛Salesi.

˛S. Dominik je bil raji v’ Karkaſoni kakor
v’ Tolosi, kjer je bil nesnano veliko krivoverzov h’ katolſhki veri ſpreobernil. Kadar je bil vpraſhan,

sakaj je raji tam kakor tukaj, je odgovoril, de v’ Tolosi je veliko zhaſtí in hvale, v’ Karkaſoni pa veliko sanizhevanja in terpljenja.

˛S. Konſtanzi je bil meshnar per neki ſarni
zerkvi bliso Ankone na Laſhkim, in je tako
sveſto ſlushil in lepo shivel, de ſo vſi ljudje, ki ſo ga posnali, rekli: To je velik ſvetnik. Is daljnih krajev ſo vzhaſi ljudje priſhli, de ſo ga vidili. Med tem je priſhel tudi neki kmet od deljezh, in je vpraſhal, kje je tiſti veliki ſvetnik. ˛So mu ga tedaj pokasali, ko je v’ zerkvi
na lojtri ſtal, in lampo popravljal. Kadar ga kmet vidi, ſe sazhne sanizhljivo poſmehovati in pravi: Mi je shal de ſim tako deljezh priſhel. ˛Sim miſlil de bom kaj mosha vidil; ali to je komaj zhloveku podobno. (˛S. Konſtanzi je bil grosno majhne poſtave, bléd in ſuh od ſpokorniga shivljenja.) Kadar je ſ. Konſtanzi te beſede saſliſhal, je hitro is lojtre ſtopil, je ſhel s’ velikim veſeljem kmeta objet in mu je rekel: Prijatel, med vſimi, ki ſo me vidili, ſi ti ſam imel ozhi odperte, in ſi me ſposnal, de niſim vredin zhlovek imenovan biti.

»Bog nam daj gnado, de bi nizh ne porajtali na tiſte majhne rezhi, ki jih ljudje imenujejo rasshaljenje in sanizhevanje, in de bi sa vſo hvalo in zhaſt nizh bolj ne marali, kakor sa majhne ſlamnate bilke. — Kdor je sareſ ponishio, nikoli ne miſli, de ſe mu samore kako rasshaljenje ali kaka kriviza ſtoriti. Sareſ bi naſ imelo ſram biti, zhe ſmo nejevoljni savulj kake beſede, ki ſe nam rezhe, ali savolj kake rezhi, ki ſe nam ſtori; sakaj velika hudobija je, nejevoljin biti savolj vſake krive beſede,

ki ſe nam rezhe, ker vidimo, de naſh ſtvarnik voljno poterpi s’ ſvojimi ſtvarmi, ki ga tolikokrat rasshalijo. — Poſebno naj to premiſlijo tiſte duſhe, ki ſo notranje molitve navajene. Zhe ſe ſposnajo, de niſo perpravljene, prezej
vſako rasshaljenje odpuſtiti, ki ſe jim ſtori, ſe ne ſmejo veliko na ſvoje molitve sanaſhati, sakaj duſha, ktero sareſ Bog k’ ſebi povsdiguje v’ viſoki notranji molitvi, ne obzhuti nobeniga rasshaljenja vezh, in ji je vſe enako, zhe je zhaſtena ali sanizhevana, zhe ſe kaj dobriga ali
kaj hudiga bd nje govori, in je le ſhe raji sanizhevana in preganjana, kakor zhaſtena in v’ miru puſhena.« — Tako uzhi ſ. Teresija.

˛S. Frariziſhk ˛Salesi je bil velikokrat od ſvojih ſovrashnikov mozhno opravljan; tode popolnama po krivizi. Njegovi prijatli, ki ſo dobro posnali njegovo ſvetoſt, ſo bili savolj tega hudobniga opravljanja mozhno nejevoljni. Kadar je pa ſ. Franziſhk to svedil, jim je rekel: Kdaj ſim vam oblaſt dal, ſe savolj mene soper moje ſovrashnike vsdigovati? Puſtite jih, naj me opravljajo, to je sa-me svelizhanſki krish, in prav majhin krish je to. Prevezh obzhutljiv je, kdor vſako muho obzhuti, ki ſe na-nj vſede. Kaj miſlite, de ſim jeſt bres pregreſhkov? Morde moji ſovrashniki bolj na tanko moje pregreſhke vidijo in ſposnajo, kakor jeſt; in mi tedaj dobro ſtoré, de mi jih na snanje dajo. Velikokrat zhlovek samiri kako ſvarjenje, in miſli, de je opravljanje, ko bi imel velikovezh hvaleshen biti. Kaj ſe nam mar kriviza godi, kadar naſ drugi sanizhujejo, ker bi ſe imeli ſami ſebe sanizhevati? — Ko bi nam Beg dal tako ponishnim

biti, kakor je bil ſ. Franziſhk ˛Salesi, kako ſrezhno in mirno bi na ſvetu shiveli! —

»Kdor je sareſ ponishin, ſe ſhe ſam bolj
ponishuje, kadar je od drugih ponishevan in
sanizhevan. Kadar je savershen je veſél, de ſe mu kako niſko in sanizhljivo opravilo isrozhi, miſli de je bolj pozhaſten, kakor saſlushi, in vſe radovoljno opravi; in nobene rezhi ſe bolj
ne boji in ogihlje, kakor viſokih in zhaſtitljivih opravil.« — ˛S. Franziſhka Fremiot.

Mlad imeniten goſpod, kteriga je bil ſ. Vinzenz prijasno poſvaril, mu je v’ jesi rekel, de je ſtar norz. Kadar je ta ſvetnik to beſedo saſliſhal, ſe je mladenzhu k’ nogam vergel, in ga je odpuſhenja proſil savolj perloshnoſti, ki
mu jo je dal, mu to beſedo rezhi. — Neki krivoverz ſi je dolgo persadeval, ſvojo krivo vero tudi ſ. Vinzenzu vſiliti; in ni mogel nizh opraviti. Ga je tedaj sazhel sanizhevati, in mu je rekel, de je neúmin in nevedin, in de ſe le zhudi, kako samore njegov orden to terpeti, de je on vikſhi zeliga ordna. — Ponishni ſ. Vinzeniz mu je odgovoril: ˛Sej ſe jeſt ſhe bolj nad tem zhudim; sakaj ſposnam, de ſim bolj neúmen in nevedin, kakor ljudje miſlijo.

Nekteri puſhavniki ſo ſliſhali mozhno hvaliti Agatona, vikſhiga v’ nekim kloſhtru, in ſo sheleli, ſe preprizhati, zhe je reſ tako ſvet, kakor je ſliſhati. Priſhli ſo tedaj k’ njemu, in ſo mu nalaſh sazheli ozhitati, de je napuhnjeniga ſerza, de je nezhiſt, nepoterpeshljiv in
pohújſhljiv; in de ſvoje pregreſhke s’ tem sakriva, ko jih na druge svershe. — On pa jim je odgovoril, de je reſ tak, kakor pravijo; ſe

jim je k’ nogam vergel in jih je proſil, de
naj sa-nj Boga proſijo, de bi mu njegove grehe odpuſtil, in mu gnado dal ſe poboljſhati. — Na to ſo ſe puſhavniki s’ velikim sazhudenjem domu vernili.

Neki kloſhterſki vikſhi, Mojseſ po imenu,
je bil savolj ſvoje ponishnoſti in ſvetoſti po povelji ſvojiga ſhkoſa maſhnik poſtal. ˛Shkoſ je bil pa zerkvenim ſlushabnikam povelje dal, de kadar bo hotel k’ altarju iti, naj ga sanizhljivo
isshenejo, in naj poſluſhajo, kaj bo rekel. Kadar ſo je tedaj hotel altarju perblishati, ſo mu ſlushabniki rekli: Vun ſe poberi, malopridni nejevernik! — In leta ſveti mosh je prezej is zerkve ſhel, in ſi je na tihama rekel: Prav ti je, hudobni zhlovek. Niſi vreden zhlovek imenovan biti, pa ſi upaſh med ljudi iti.

˛S. Rosa is Lime v’ Ameriki je bila savolj
ſvojiga ſvetiga in ſpokorniga shivljenja velikokrat od ſvoje matere in ſvojih bratov sanizhevana in kregana. In leta ponishna deviza je smiram miſlila, de vſe to in ſhe vezh hudiga saſlushi; in satoraj ſe ni nikdar isgovarjala, ampak je ozhitno ſposnala, de vſe to saſlushi. — In v’ ſvojim ſerzu je bila neisrezheno veſela vſiga tega sanizhevanja.

»Sanizhevanje in ozhitanje voljno terpeti,
to je nar gotovſhi snamrije ponishnoſti in prave kerſhanſke poboshnoſti; sakaj s’ tem nar bolj Jesuſu Kriſtuſu podobni poſtanemo, kteri je nar lepſhi sgled vſih pravih zhednoſt.« — ˛S. Franziſhk ˛Salesi.

˛Sveti ſlushabnik boshji ˛Seraſin, je bil vratár nekim kapuzinarſkim kloſlitru. Bliso vrat je

bila na vertu kapeliza, v’ kteri je ˛Seraſin smiram molil. Enkrat je priſhel unajni Pater obiſkat vikſhiga tiſtiga kloſhtra, v’ kterim je ˛Seraſin prebival in ſta ſhla ſe ſprehajat na vert. Kadar bliso kapelize prideta, pravi vikſhi. Pater tukaj bote ſvetnika vidili. — Ko prideta kje najdeta ˛Seraſina, ki moli. — Kaj delaſh tukaj, hinjaviz! mu pravi nalaſh vikſhi s’ ojſtrim glaſam. Le sato hodiſh ſem molit, de te ljudje vidijo. Poberi ſe, ſram te bodi, de tako ljudi goljſaſh. — To ozhitanje je ˛Seraſin s’ veliko ponishnoſtjo prejel, je tla kuſhnil in s’ tako veſelim oblizhjem is kapelize ſhel, kakor ko bi mu bil kdo nar veſelſhi novizo povedal.

V’ shivljenji ſvetih puſhavnikov ſe bere,
de je bil ſ. Amoni na tako viſoko ſtopnjo popolnamoſti priſhel, de je tako neobzhutljiv poſtal, sa rasshaljenje in sanizhevanje, kakor kamin; in kolikorkoli mu je kdo rasshaljenja in krivize ſtoril, ni nikdar miſlil, de ſe mu kriviza dela, ampak de vſe to in ſhe vezh saſlushi.

»Reſnizhno ponishin kriſtjan mora sareſ sheleti sanizhevan, saſramovan, preganjan, in po krivizi obdolshen biti. Zhe sheli Kriſtuſa poſnemati, in v’ kteri rezhi ga samore loshej poſnemati, kakor v’ tej? — O kako bo tiſti, ki ſe veſeli, de ga ljudje sanizhujejo in sa norza imajo tam per ſodbi boshji ſposnal, de je bil moder; sakaj vezhni Modroſti ſe je ravno tako na ſvetu godilo.« — Tako piſhe ſ. Teresija.

V’ ſvetim piſmu ſe bere, de je kralj Herod
s’ ſvojimi vojſhaki Jesuſa, vezhno Modroſt, sanizheval in saſramoval in sa norza imel.⁶

Jesuſ nam pravi, de naj ſe od njega uzhimo;
in nam ne pravi, de naj ſe uzhimo bolnike s’ ſamo beſedo osdravljali, morju in vetram sapovedovati in mertve k’ shivljenju obudovati; ampak de naj ſe krotkoſti in ponishnoſti od njega uzhimo; in nam sa to obljubi duſhni
mir. ⁷

Od ſvetiga meniha Paſnuzja ſe bere, de
ni nizh bolj shelel in iſkal, kakor sanizhevan biti. Paſnuzi je bil vikſhi v’ nekim kloſhtru v’ puſhavi; ali ker je vidil, de ga njegovi menihi savolj njegove ſtaroſti in modroſti in njegoviga ſvetiga shivljenja grosno zhaſté, mu je to tako teshko djalo, de ni mogel vezh v’ tem
koſhtru oſtati; je tedaj po nozhi pobegnil, ſe je preblekel, in je ſhel deljezh do drusiga kloſhtra, v’ kterim je ſ. Pakomi vikſhi bil; in tam je veliko dni sunaj pred vratmi ſtal, ſe je vſim meniham, ki ſo vun in noter hodili, k’ nogam vergel, in jih je ponishno proſil, de naj ga v’ kloſhter vsamejo. Ali ti menihi ſo ga sanizhevali, ker ſo vidili, de je she tako ſtar, in ſo mu rekli: Sdaj ko she ne moreſh vezh poſvetniga veſelja vshivati, ſe k’ Bogu oberneſh, in sheliſh
v’ naſh kloſhter priti, de bi te tukaj saſtojn redili. — Ali Paſnuzi ſe s’ temi beſedanai ni dal odverniti, sakaj ravno to je iſkal, sanizhevan in savershen biti in je tedaj le smiram proſil, de naj ga v’ kloſhter vsamejo. Na sadnje ſo ſe ga menihi vender uſmitili, ſo ga v’ kloſhter vseli, ſo mu kloſhterſki vert obdelovati
dali, in ſo ga pod oblaſt vertnarja poſtavili. Sdaj

je bil leta ſveti ſlushabnik boshji v’ ſvojim nar vezhim veſelji. Pridno je ſvoje delo na vertu opravljal, in tudi v’ kloſhtru je vſe opravil, kar je bilo nar ſitniſbiga in nar sanizhljivſhiga; in kadar je le samogel, je tudi po nozhi, ko
ſo vſi ſpali, dela drugih menihov opravil, tako de ſo ſe vſi zhudili, kadar ſo sutrej k’ ſvojimu delu priſhli, in ſo she veliko ſtorjeniga najdili, bres de bi bili vedili, kdo je to ſtoril. — Tako je leta ſveti mosh tri leta shivel, perſerzhno veſel, de je tako lepo perloshnoſt najdil,
nesnan in sanizhevan biti. — Ali menihi njegoviga kloſhtra pa niſo bili veſeli, de ſo tako dobriga ozheta sgubili, in ſo ga povſod ſkerbno iſkali. Zlo v’ leta daljni kloſhter ſo ga priſhli iſkat, in ſo ga prezej ſposnali, ko je ravno vert gnojil. S’ velikim veſeljem ſo ſe mu k’ nogam vergli in ſo ga proſili, de naj ſpet nasaj gre v’ njih kloſhter. Kadar ſo drugi menihi to vidili, ſo ſe grosno zhudili de ſe temu sanizhevanimu ſtarimu greſhniku k’ nogam vershejo; ali ſhe veliko bolj ſo ſe sazhudili, kadar ſo ſliſhali, de je Paſnuzi, sakaj leto zhaſtitljivo ime je bilo vſim tiſtim meniham od nekdaj snano. Sdaj ſe mu tudi oni k’ nogam vershejo in ga proſijo, de naj jim odpuſti, ker ſo ga tako sanizhevali. ˛S. Paſnuzi pa ſe sazhne milo jokati in pravi: Po nevoſhljivoſti hudobniga duha ſim sdaj najden in ſposnán. O kako veliko ſrezho ſim bil najdil, in sdaj jo na enkrat vſo sgubim! — Njegovi menihi pa, veſeli de ſo ſvojiga ſvetiga ozheta ſpet najdili, ſo ga s’ ſilo v’ ſvoj kloſhter nasaj perpeljali, kjer je bil s’ neisrezhenim

veſeljem od vſib ſprejet, in po tem smiram ſkerbno varovan, de ni mogel vezh uiti. —

»Ko bi dobro premiſlili vſe to, kar je v’ naſ ſlabiga in pomankljiviga, bi vezh ko sadoſti najdili, kar bi naſ uzhilo, de ſe moramo ponishevati pred Bogam in pred ljudmi, tudi pred tiſtimi, ki ſo nishi kakor mi.« — ˛S. Vinzenz.

˛Sveta nuna, ˛Seraſina po imenu, je enkrat
od Boga poſebno rasſvetljena bila, tako de je vſe ſvoje nepopolnamoſti na tanko vidila, in je po tem rekla, de je vidila ſvojo duſho tako polno velikih in oſtudnih pregreſhkov, de je bila kakor jama, v’ ktero ſe ſmeti in vſe neſnashnoſti mezhejo. — Tako dobro je leta ſveta duſha ſvoje nepopolnamoſti ſposnala; satorej je pa tudi tako ponishna bila, de je vſe krivize s’ veſeljem prejemala, in je le smiram rekla: Prav pravijo, reſ ſim taka; prav mi ſtoré; prav mi je tako. — Zhe mi tako radovoljno sanizhevanja in kriviz ne prejemamo, je snamnje, de nimamo ſhe prave ponishnoſti in praviga ſposnanja ſvoje nevrednoſti.

»Meni ſe tako sdi, de ne bomo nikdar prave ponishnoſti sadobili, zhe ſvojih ozhi proti
nebeſam ne povsdignemo, in Boga ne premiſhljujemo. Kadar premiſlimo njegovo viſokoſt, nar bolje ſposnamo ſvojo laſtno niſkoſt; kadar premiſlimo njegovo prezhiſto ſvetoſt, popolnama ſposnamo ſvojo oſtudno greſhnoſt; kadar premiſlimo njegovo poterpeshljivoſt, prav vidimo, kako malo poterpeshljivoſti imamo. Ob
kratkim, bolj ko naſha duſha boshje popolnamoſti premiſhljuje, vezh rasodéne v’ ſebi velikih nepopolnamoſt.« — ˛S. Teresija.

Satorej ſo ſe ſvetniki zhe dalje bolj ponishevali, bolj ko ſo na viſoko ſtopnjo notranje molitve in ſvetiga premiſhljevanja priſhli; sakaj v’ premiſhljevanji ſo s’ ozhmi ſvoje duſhe Boga gledali, in ſo ſe nad njegovimi prelepimi laſtnoſtmi tako savseli, de ſo ſvojo laſtno duſho, ko ſo po tem ſvoje ozhi na-njo obernili, vſo gerdo in nagnuſno vidili; kakor kadar zhlovek s’ ſvojimi teleſnimi ozhmi v’ ſolnze pogleda, po tem vſe druge rezhi temne in omadeshane vidi.

»Kdor sareſ hozhe ſvetnik poſtati, ſe ne
ſmé isgovarjati in ſvojo nedolshnoſt ſkasovati, deſiravno je po krivim obdolshen; (le v’ nekterih okoliſhinjah ſme to ſtoriti.) Tako je Jesuſ Kriſtuſ ravnal. ˛Sliſhal je hudobije, kterih ſo ga njegovi ſovrashniki dolshili, in kterih
on nikdar ſtoril ni; pa ni nobene beſede pregovoril, de bi bil leto krivo obdolshenje od ſebe odvernil.« — Tako pravj ſ. Filip Neri.

˛S. Vinzenz ſe ni nikdar isgovarjal in ſam
ſebe pravizhil, kadar je bil opravljan, in po krivizi kake hudobije obdolshen. — Neki nevredin duhovin je bil namenjen sa ſhkoſa isvoljen biti; ali ſ. Vinzenz, ki je njegovo nevrednoſt posnal, ſe je terdno naſproti poſtavil, in je leto isvoljenje vbranil. Na to je duhovin, is jese in
ſovrashtva, soper Vinzenza grosno hudobno opravljanje snajdil, in po zelim meſtu Parisu rastroſil, tako, de je tudi kraljizi na snanje priſhlo; ali ona, ki je Vinzenza dobro posnala, ni nizh verjela. Kadar ga je po tem vidila, mu je povedala, kaj je soper njega ſliſhala. Vinzenz pa
je ponishno odgovoril: ˛Sposnam, de ſim velik greſhnik. — Na to mu je kraljiza rekla, de naj

ſe pred ljudmi opravizhi in naj ſvojo nedolshnoſt ſkashe. Ali ſ. Vinzenz ji je odgovoril: ˛Sej ſo Jesuſa ſhe vezhih hudobij obdolshili, pa ni besede pregovoril, de bi ſvojo nedolshnoſt ſkasal.

Boshja ſlushabniza ˛Seraſina ſe ni nikoli isgovarjala, kadar je bila kakiga pregreſhka po krivim obdolshena. Enkrat jo je njeni vikſhi ojſtro poſaril, popolnama po nedolshnim; ali ona ni nobene beſede odgovorila, in bi bila tudi per tem oſtala, ko bi ji ne bil njeni vikſhi na sadnje pod pokorſhino sapovedal, mu na tanko povedati, kako je bilo. Is njenih beſedi je kmalo previdil, de je popolnama nedolshna, in mu je bilo shal, de jo je tako ojſtro poſvaril.

»Vzhaſi povsdigne duſho to bolj viſoko, ko
ſe ne isgovarja, deſiravno je po krivim obdolshena, kakor deſet pridig; sakaj s’ tem, ko ſe ne isgovarja, ſe navadi v’ nemar puſhati poſvetno zhaſt, in sa to ne marati, zhe ſe vezh hudiga kakor dobriga od nje govori. Kdor ſe navadi per takih perloshnoſtih molzhati, ſe mu na sadnje sdi, kadar ſliſhi soper ſebe hudo govoriti, de od kakiga drusiga govoré, ne pa od njega.« — Tako govori ſ. Teresija.

Pater (ozhe) Alvarez, ſpovednik ſ. Teresije, je bil po krivim obdolshen velikiga greha, in je bil savolj tega v’ velikim sberaliſhi duhovnov ozhitno in hudo poſvarjen; ali on ni nobene beſede pregovoril sa ſvoje opravizhenje; in tudi
po tem ni nikoli od tega govoril: — Goſpod Bog mu je po tem sato lepo ponishnoſt velike ozhitne gnade dodelil.

V shivljejiji ſvetih puſhavnikov ſe bere od
ſ. Evlogja, ki je bil neisrezheno ponishin in krotak,

tako de ni nikoli nizh odgovoril, kadar je bil kakiga pregreſhka po krivim obdolshen; satorej ſo ſe bili drugi puſhavniki, ki ſo bili sanikerni v’ dopolnjenji ſvojih dolshnoſt, navadili,
vſo ſvojo sanikernoſt in pomankanje na Evlogja vrezhi; in ker ſe on ni nikdar nizh odgovarjal, ki je veſél bil, po krivizi terpeti, je vikſhi le smiram njega ſvaril in pokoril, in on je s’ velikim veſeljem vſe te pokore opravljal. Kadar
ſo pa ſtari Patri (ozhetje) tiſtiga kloſhtra vidili, de je Evlogi smiram ſvarjen in pokorjen, in de ſe vender nizh ne poboljſha, ſo vikſhiga proſili, de naj ga is kloſhtra is-shene. Vikſhi je bil pa ſvet in moder mosh, in ſe je vſelej popred
s’ Bogam poſvetoval, predinj je kaj ſtoril; je tedaj tudi to rezh Bogu perporozhil, in ga je ponishno proſil, de naj ga rasſvetli in mu na snanje da, kaj de naj s’ tem zhlovekam ſtori. — Bog je njegovo molitev vſliſhal in mu je dobro
miſel dal. Vikſhi je tedaj vſe ſvoje menihe vkup poklizal, in jim je sapovedal, de naj vſak ſvojo ſhtorijo perneſe, na kteri po nozhi leshi. In kadar ſo bile vſe perneſhene, je sapovedal, velik ogenj vshgati, in vſe te ſhtorije v’ oginj
vrezhi. To ſe je sgodilo, in vſe ſhtorije ſo do zhiſtiga pogorele, le Evlogjeva je zela oſtala. — Na to ſo vſi na kolena popadali in ſo Boga odpuſhenja proſili, ker ſo tega ſvetnika tako dolgo po krivim ſodili. — ˛S. Evlogi pa je tako shaloſtin bil, de je leto lepo perloshnoſt, sanizhevan biti, sgubil, de ni mogel vezh v’ tem kloſhtru oſtati, ampak pervo nozh po tem je ſkrivej is kloſhtra ſhel, in ſe je deljezh v’ puſhavo podal, kjer ga nikoli vezh nobedin vidil ni.

»Med nar boljſhimi perpomozhki, po kterih ſe ponishnoſt sadobi, je tudi ta, de ſe zhlovek prav od tega preprizha, de je le toliko vredin, kolikor pred Bogam velja, in nizh vezh.« — Tomash Kempzhan.

˛S. Franziſhk Salesi je bil od te reſnize popolnama preprizhan; sato mu pa tudi nizh ni bilo na tem leshezhe, zhe ga ljudje zhaſté ali sanizhujejo, ampak le Bogu je dopaſti shelel. Kadar je bil od ſvojih ſovrashnikov gerdo in popolnama po krivim opravljan, je rekel: Bog daj, de bi moja nedolshnoſt nikoli ljudem na snanje ne priſhla, ſhe na ſodnji dan ne, in de bi na vekomaj ſkrita oſtala v’ vſigavedni modrodroſti boshji! — In rekel je tudi: Ko bi mi Bog po ſvoji miloſti dal kako pravizhno dobro delo ſtoriti; ali ko bi Bogu dopadlo, ſe moje ſlaboſti poſlushiti sa kako dobro delo; bi bil veſél, ko bi nikdar snano ne bilo, in ko bi Bog na
ſodnji dan, kadar bo vſe naſhe djanje na ſvitlobo priſhlo, vſe moje dobre dela pred ljudmi ſkril, moje grehe pa vſim ljudem pokasal.

»Vſi tiſti, ki ſo reſnizhno sheleli ſi ponishnoſt perdobiti, ſo ſi mozhno persadevali, ſe ponishevanja navaditi, in ſo ga vedno iſkali, ker ſo vedili, de po tej poti ſe nar loshej in nar préd k’ pravi ponishnoſti pride.« — Tako uzhi ſ. Bernard.

˛S. Kamil je vedno iſkal ponishevanje in sanizhevanje, ker je shelel ponishnoſt sadobiti. Toraj je nar raji niske opravila opravljal; in deſiravno je poglavar ſvojiga réda ali ordna bil, je velikokrat per misi drugim ſtregil, je po jedi poſodo pomival, je rad krish per pogrebih

noſil, in vzhaſi tudi pare; in ſi je, kjer je le kako perloshnoſt najdil, v’ ponishevanji vadil, sato je pa tudi tako gotovo in ſtanovitno ponishnoſt sadobil.

˛S. Rosa is Lime v’ Ameriki je vſak dan
nar nishi opravila v’ hiſhi opravljala, kakor nar manjſhi dekle; in ne sadovoljna s’ tem je ſhe vezh drusih perpomozhkov ponishnoſti snajdila. Bila je namrezh dekla v’ hiſhi njenih ſtariſhev, ki je bila huda in neuſmiljena. In ſ. Rosa je
vſe sanizhevanje in preganjanje, ki ga je od té hudobne dekle terpela, vſa v’ boshjo voljo vdana preneſla; in tako je leta ſvetniza s’ poſnemanjem Jesuſoviga ponishevanja k’ veliki in reſnizhni
ponishnoſti priſhla.

˛S. Janes Klimak perpoveduje od puſhavnika, ki je reſnizhno shelel, pravo ponishnoſt sadobitl, pa je imel veliko ſkuſhnjav preſtati, ker ga je hudobni duh smiram s’ to miſlijo motil, de je bòljſhi in bolj ſvet, kakor drugi. De bi ſe tedaj tem ſkuſhnjavam vbranil, in ſe vedno ponisheval, ſi je sapíſal na sid ſvoje
zelize lete lepe beſede: Popolnama ljubesin. Nar vikſhi molitev. Duh pokore. Neſpremenljiva krotkoſt. Nepremagana poterpeshljivoſt. Angeljſka zhiſtoſt. Nar globokejſhi ponishnoſt. Otroſhko saupanje. Neutrudena pridnoſt. Nar vezhi podvershenje. — Kadar ſo
mu tedaj prevsetne ſkuſhnjave in miſli v’ glavo priſhle, je rekel ſam ſebi: Poglejmo in premiſlimo, zhe je to reſ; — in je ſhel brat beſede, ki ſo bile na sidu sapiſane. —Popolnama ljubesin. Moja ljubesin je majhna, ni popolnama, ker ſhe ſlabo od ſvojiga blishnjiga

govorim. Nar globokejſhi ponishnoſt. Té jeſt nimam; bi bil veſél, ko bi globoko imel. Angeljſka zhiſtoſt. Kako je moja zhiſtoſt angeljſka, ker ſe ſhe v’ neſpodobnih miſlih radovoljno mudim. Nar vikſhi molitev. Té ſpet nimam, ker med molitvijo velikokrat v’ kej drusiga miſlim. Duh pokore. Tega ni v’ meni, ker ſi v’ vſih rezheh tako ſkerbno ſtreshem. Neſpremenljiva krotkoſt. Té tudi nimam, ker me vſaka majhna sopernoſt prezej vjesi; i. t. d. ˛S tem ponishevanjem ſi je kmalo vſe prevsetne miſli pregnal, in ſe je v’ pravi ponishnoſti poterdil.

»Ponishnoſt mora smiram s’ ljubesnijo do
Boga in do blishnjiga ſklenjena biti, ſizer ni prava kerſhanſka ponishnoſt. Le sato moramo ponishevanje iſkati in radovoljno prejeti, de bi Bogu dopadli, in Jesuſu Kriſtuſu podobni potlali. Zhe niſo naſhi nameni taki, ne bo naſha ponishnoſt nizh boljſhi, kakor je ponishnoſt nevernikov.« — ˛S. Franziſhk ˛Salesi.

˛S. Hieronim piſhe od ſ. Pavle, de je ſliſhala, kako sanizhljivo ljudje od nje govoré, in de pravijo, de je nora, in de bi ji bilo treba luknjo v’ glavo narediti, de bi ſe njena noroſt is-kadila. — Ali ona na vſe to ni drusiga nizh odgovorila, kakor te beſede ſ. Pavla: Mi ſmo neúmni savolj Kriſtuſa. ⁸ In je tudi djala: Kriſtuſu ſo ſhe hujſhi rekli, kakor meni: Hudobniga duha ima in snorel je; kaj ga poſluſhate. ⁹

Druga jablana.
Pokorſhina.

Vſi imamo vezh nagnjenja k’ sapovedovanju, kakor k’ pokorſhini; in vender je gotovo, de je boljſhi podloshin in pokorin biti,
kakor sapovedovati. ln ravno sato shelé vſe poboshne duſhe v’ pokorſhini shiveti; in podloshnoſt je njih nar vezhi veſelje.« — Tako govori ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Leta ſvetnik je tudi v’ djanji pokorſhino
viſoko zhaſtil. Deſiravno je bil ſhkoſ, je bil vender ſvojimu ſlushabniku v’ vſih domazhih rezheh popolnama pokorin, kakor ko bi bil on ſlushabnik, njegov ſlushabnik pa goſpodar.

»Med darovmi, ki ſim jih od Boga prejela,
ga poſebno sahvalim, de mi je dal sheleti pokorſhino; sakaj v’ pokorſhini nar vezhi troſht in duſhno veſelje najdem, ker nam je Jesuſ (s’ beſedo in v’ djanji) leto zhednoſt tolikanj perporozhil.« — ˛S. Tereſija.

Jesuſova pokorſhina je naſhe svelizhanje.
Ozhe, ne kakor jeſt hozhem, ampak kakor ti
hozheſh; pravi Jesuſ na oljſki gòri, in ſe poda radovoljno v’ britko terpljenje sa naſhe odreſhenje in svelizhanje. — Pokorin je bil do ſmerti na krishi, sato ga je Bog povikſhal, in mu je ime dal, ki je zhes vſe imena.¹⁰

»Pokorſhina je pokora uma, satoraj je Bogu bolj prijetna, kakor teleſne ſpokorne dela. Bolj prijetno Bogu ſlushiſh s’ pokorſhino, kakor s’ drugimi dobrimi deli.« — Tako govori ſ. Janes od Krisha.

V’ shivljenji ſvetih puſhavnikov ſe bere, de ſo priſhli ſhtiri puſhavniki pred ſvojiga vikſhiga, in vſak mu je mogel zhednoſti ſvojih tovarſhev povedati. ls tega je vikſhi ſposnal, de pervi ſe je vedno poſtil; drugi ni na nobeno rezh navesan bil, ampak je vſe zhaſne rezhi sanizheval; tretji je imel gorezho ljubesin do blishnjiga; zheterti je bil dva in dvajſet let pod pokorſhino; —
Kadar je vikſhi to ſliſhal, je rasſodil, de je kerſhanſka popolnamoſt zhetertiga vezhi, kakor unih treh; sakaj leti trije ſo po ſvoji laſtni volji dobre dela opravljali; zheterti pa je bil ſvojo voljo
popolnama saterl, in jo je bil volji ſvojiga vikſhiga podvergel.

»V’ pokorſhini je vezh saſlushenja, kakor
v’ nar ojſtrejſhi pokori; sakaj ni je ojſtrejſhi pokore na ſvetu, kakor je ta; ſvojo voljo vedno v’ podloshnoſti in pokorſhini dershati.« — Tako govori ſpokorna ſ. Katarina is Bolonje.

Od ſ. Dositeja ſe bere, de ni samogel nobeniga poſebniga ſpokorniga dela opraviti, ker je bil preſlab in bolehin ; in de ſhe tega ni samogel ſtoriti, kar je bilo vſim ſpokornikam ſploh sapovedaniga. Je tedaj ſklenil prav pokorin biti in ſe s’ pokorſhino svelizhati. ln je sareſ s’ ponishno pokorſhino na viſoko ſtopnjo ſvetoſti priſhel.

»Ena ſama kaplja ponishne pokorſhine je
vezh vredna, kakor velika poſoda polna nar vikſhiga

premiſhljevanja.« — ˛S. Marija Magdalena de Pazzi.

Leta beſeda je sareſ slato jabelko, in je
vredna, premiſhljena in ohranjena biti. Ko bi jo pazh nekteri kriſtjani prav premiſlili, bi ne bili vezh tako ſvojoglavi sa kako poſebno andoht po ſvoji laſtni volji, ampak bi bili raji ſvojim
duhovſkim paſtirjem pokorni, in bi imeli vezh saſlushenja in menj nevarnoſti. Kadar ſe ovza paſe, koder ſama hozhe, je kmalo volk salese in rasterga; kadar je pa paſtirju pokorna in sveſta, ſe volk ne upa bliso.

»Naſha nar vezhi ſrezha je dopolnovanje
boshje volje. Boshja volja pa ſe nikoli ne dopolnuje boljſhi, kakor s’ pokorſhino, v’ kteri ſe snajde satiranje laſtne ljubesni in proſtoſt boshjih otrok. Satoraj najdejo poboshne duſhe táko veliko ſrezho in táko veliko veſelje v’ pokorſhini.« — Tako pravi ſ. Vinzenz.

Leta ſvetnik je neisrezheno shelel, boshjo
voljo smiram dopolnovati; sato je pa tudi sveſto vſim ſvojim vikſhim, ne le duhovſkim, ampak tudi deshelſkim, popolnama pokorin bil. Poſebno je pa ſvojimu ſpovedniku tako pokorin bil, de
ſi je vſelej miſlil, de mu Bog sapoveduje, kadar mu je ſpovednik kaj sapovedal.

˛S. Marija Magdalena de Pazzi je neisrezheno ljubila pokorſhino, ker jo je pokorſhina varovala, de ni v’ nevarnoſt priſhla, ſvojo laſtno voljo dopolnovati, ktere ſe je nesnano hala. Kadar je bila v’ kakih velikih ſkuſhnjavah in duſhnih teshavah, in vſa shaloſtna, ſe je prezej rasveſelila, kakor hitro ji je bilo kej pod pokorſhino sapovedano.

»Veliko je ſvetnikov v’ nebeſih, ki ſo velikovezh po poti pokorſhine, kakor po poti molitve v’ nebeſa priſhli.« — ˛S. Franziſhk ˛Salesi.

˛Sveti uzhenik Bernard je bil ſhel obiſkat
bolniga ſpokornika, in ker je vidil, de ne bo mogel vezh dolgo shiveti, mu je rekel, de naj ſe v’ ſerzu veſeli, ker bo ſkoraj is teshav tega shivljenja v’ veſelje vezhniga shivljenja priſhel. Bolnik mu odgovori: Saúpam v’ boshje uſmiljenje, in terdno vérujem, de bom ſkoraj Boga gledal. ˛S. Bernard, kadar je te beſede ſliſhal, ſe je bal, de bi leta ſpokornik ne imel predersniga saúpanja v’ boshjo miloſt, in mu je tedaj rekel: Ljub moj brat! premiſli kako ſi bil revin, predinj ſi k’ nam priſhel. Bog ti je dal v’ to hiſho priti, kjer ſi s’ vſim preſkerbljen; in nameſti de bi s’ hvaleshnoſtjo to ſposnal, ſhe
gotovo miſliſh, de ti bo Bog tudi ſhe nebeſhko kraljeſtvo dal. — Zhaſti vredni ozhe, mu odgovori bolnik, kaj niſte vi ſami vezhkrat pridigovali, de ſe nebèſhko kraljeſtvo ne sadobi s’ bogaſtvam in s’ imenitnoſtjo, ampak s’ ponishno pokorſhino? Na te beſede ſim ſe vedno sanaſhal, in ſim tedaj vſakimu sveſto pokorin bil, kteri mi je kej sapovédal. Le vpraſhajte vſih mojih tovarſhev, vam bodo povedali, de je reſ tako. Sakaj bi tedaj terdno ne upal tega sadobiti, kar ſte mi vi sa pokorſhino obljnbili, namrezh nebeſhko kraljeſtvo? — Na to ga je ˛S. Bernard ſhe bolj v’ saúpanji poterdil, rekozh, de je pokorſhina sareſ dobra pot v’ nebeſa.

»Pokorſhina je sapopadek popolnamoſli, sapopadek duhovſkiga shivljenja; pokorſhina je tudi nar menj teshavna, nar menj navarna in

nar krajſhi pot do kerſhanſkih zhednoſt, in do konza vſih naſhih shelja, to je, do vezhniga svelizhanja.« — Tako piſhe modri Pater Alvarez.

˛S. Teresija je bila od lete reſnize perſerzhno preprizhana, in je tedaj rekla, de ko bi ji Angelji kako rezh rasodeli, njeni vikſhi pa bi ji kaj drusiga sapovedal, bi vſelej raji po beſedah
vikſhiga ravnala; sakaj pokorſhino do vikſhih nam je Bog v’ ſvetim piſmu sapovedal;¹¹ tedaj je reſniza naſhe ſvete vere, de moramo vikſhim pokorni biti. To ne more nikdar smota biti; rasodenje pa je vzhaſi goljſivo. — In tako je tudi sareſ leta ſvetniza ravnala. Kadar je ſvojimu ſpovedniku kako rasodenje povedala, ki ga je imela, ji je ſpovednik vzhaſi rekel, de naj ga le is miſli ſpuſti, in ga je prezej v’ nemar puſtila.

˛S. Marija Magdalena de Pazzi je na ſmertni
poſtelji rekla, de nobena rezh v’ njenim zelim shivljenji, kteriga bo sdaj ſkoraj ſklenila, jo tako ne veſeli, kakor to, ko ji veſt ſprizhuje, de ni nikdar nobene rezhi po ſvoji laſtni volji ſtorila, ampak vſelej le po volji ſvojih vikſhih in
ſpovednikov.

»Ker hudobni duh vidi, de pokorſhina je nar blishi in nar varniſhi pot do kerſhanſke popolnamoſti, nam veliko isgovorov in teshav na leto pot poſtavi, in vé tem isgovoram lepo podobo dati.« Pravi ſ. Teresija.

˛S. Brigida je grosno rada ſpokorne dela
opravljala; ali njen ſpovednik ji je vzhaſi prepovedal,

to ali uno ſpokorno delo ſtoriti; in ſe je prezej pokorſhini ſvojiga ſpovednika podvergla, deſiravno vzhaſi s’ teshavo, ker je miſlila, de bo pred Bogam saſlushenje sgubila, zhe kakiga ſpokorniga dela ne bo opravila. To je bila pa le smota, s’ ktero jo je hotel ſkuſhnjaviz od pokorſhine odverniti. Uſmiljeni Bog jé tedaj ſvoji sveſti ſlushabnizi, de bi jo v’ ſveti pokorſhini bolj poterdil, to miſel rasodel: Ko bi dva kriſtjana ſklenila ſe zel dan poſtiti, in ko bi ſe pervi po ſvoji laſtni dobri volji sareſ zel
dan poſtil, drugi pa, po povelji ſvojiga ſpovednika, leta poſt opuſtil, bi pervi od Boga eno ſamo plazhilo prejel, drugi pa dva; eno namrezh sa ſvoje shelje, ki jih je imel, ſe poſtiti; drugo pa sa ſvojo pokorſhino. — Leta miſel je ſ. Brigido popolnama v’ duhovſki pokorſhini poterdila.

»Bolj ko ſe vidi, de ſe kriſtjan v’ kaki rezhi nozhe v’ pokorſhino podati, bolj je ozhitno, de je to ſkuſhnjava. Sakaj kadar nam sareſ Bog kako miſel v’ ſerze da, nam vſelej nar pervizh pokorſhino da.« — Tako uzhi ſ. Teresija.

To ſe ozhitno vidi v’ sgledu ſvetiga ſlushabnika boshjiga Jordana, ki je bil poglavar Dominikanarſkiga réda ali ordna. Ko je ravno po opravilih ſvojiga ſtanu okoli hódil, je v’ meſtu Piemontu mozhno sbolel, in ker v’ tem meſtu ni bilo nobene hiſhe njegoviga réda, ga je ſhkoſ nektere dni v’ ſvojo hiſho vsel, in ga je na lepo, mehko poſteljo poloshiti vkasal. Ali leta ſpokorni ſlushabnik boshji ni hotel na tako
mehki poſtelji leshati, ampak na tleh. Takrat je bil pod pokorſhino nekiga vikſhiga is ſvojiga

réda ali ordna, ki je bil is drusiga meſta poklizan, ker je bil uzhen sdravnik; in leta je bolniku pod pokorſhino sapovedal, de ſe mora v’ poſteljo vlezhi, in mora na tanko vſe ſtoriti, kar mu bo sapovedal, ſizer ne bo osdravil. Na to ſe je tedaj bolnik na poſteljo vlegil. Ali hudobni ſkuſhnjaviz ga je smiram motil, de ſe kaj
taziga ne ſpodobi ſpokornimu kriſtjanu, in de bo s’ tem veliko pohujſhanja dal zelimu ordnu. Te miſli ſo ga tako motile, de ni mogel vezh v’ poſtelji oſtati, ampak ſe je ſpet na tla vlegel, in je zelo nozh na tleh leshal, ker je ménil, de ſo te miſli boshje rasodenje. Sjutrej pride sdravnik, in ſe grosno sazhudi, ker ſvojiga bolnika na tleh najde, ki ſe veſ treſe od mrasa;
in mu rezhe: Kaj je to? kaj hozhete ſami ſebe ob shivljenje perpraviti, ki ſe v’ taki hudi bolesni na tla vleshete? — ln s’ velikim persadevanjem ga ſpet nasaj v’ poſteljo perpravi. — Ali ſkuſhnjaviz ga ſhe ni v’ miru puſtil; tako dolgo ga je motil, de ſe je drugo nozh ſpet na tla vlegel, ker je gotovo miſlil, de je to boshja volja. Kadar je drugi dan sdravnik noter priſhel, ſe je ſhe bolj sazhudil, kakor v’ pervizh, je bolnika s’ ojſtroſtjo poſvaril, in mu je pod pokorſhino sapovedal, smiram v’ poſtelji oſtati. Na to mu leta ſvetnik odgovori, de ne ravna
po ſvoji glavi, ampak po boshji volji, in de mu je Bog lete miſli dal. Ali sdravnik, ki je bil ſam tudi vikſhi ravno tega ordna, in ki je dobro posnal ſkuſhnjave hudobniga duha soper pokorſhino, je bolniku rekel, de to gotovo ne more od Boga priti, kar je soper ſveto pokorſhino, ktero nam Bog tólikanj perporozha; in

de ſo to le ſkuſhnjave hudobniga duha, kteri sheli, pridniga ſlushabnika boshjiga is ſveta ſpraviti, de bi ne mogel vezh sa boshjo zhaſt na ſvetu ſtoriti. Sadnjizh mu je rekel, de naj te miſli, zhe mu bodo ſhe priſhle, sanizhuje in savershe, ker ſo le ſkuſhnjave hudobniga duha, sakaj Bog nam nikoli miſel soper pokorſhino ne daje. — To je leta ſlushabnik boshji sveſto ſtoril, ſe je popolnama v’ pokorſhino podal, - je po tem v’ kratkim zhaſu osdravil, in je ſvoje ſvete dela sa boshjo zhaſt ſhe veliko let na tem ſvetu opravljal, in sdaj na unim ſvetu plazhilo sa-nje vshiva.

»Kdor hozhe popolnama pokorſbino imeti, jo mora v’ treh rezheh pokasati: v’ djanji, v’ volji, in v’ miſlih. V’ djanji jo mora s’ tem pokasati, de prezej, in s’ veſeljem in na tanko to opravi, kar mu vikſhi sapové. V’ volji jo pokashe, kadar tudi ſam nizh drusiga nozhe, kakor kar hozhe vikſhi. V’ miſlih jo pokashe, kadar tudi ſam ravno to miſli in sa prav ſposna, kar mu vikſhi rezhe.« — Tako piſhe ſ. Ignazi Lojola.

Vikſhi nekiga kloſhtra, ˛Silvan po imenu, je poſebno eniga ſvojih menihov perſerzhno
ljubil; in ker je ſliſhal, de ſo drugi savolj tega nejevoljni, jim je rekel, de jim bo pokasal, sakaj uniga bolj ljubi, kakor druge: Kadar ſo tedaj vſi menihi v’ ſvojih zelizah bili, je vikſhi priſhel, in je vſaziga po imenu k’ ſebi poklizal; ali vſak ſe je nekoliko pomudil, predinj je is
nje priſhel, ſamo tiſti, ki ga je vikſhi ljubil, je prezej priſhel, kakor je bil poklican. Po tem je ſhel vikſhi v’ zelizo tega meniha, in je najdil

piſanje na misi, v’ kterim sadnja zherka ni
bila dokonzhana, sakaj leta pokorni mosh, kakor hitro je glaſ ſvojiga vikſhiga saſliſhal, je prezej vſtal in k’ njemu priſhel, in ſe ni toliko pomudil, de bi bil zherko ſpiſal. Po tem je ˛Silvan vſim ſvojim meniham rekel, de to, kar tega
zhloveka Bogu in vikſhimu tako dopadljiviga
dela, je njegova velika pokorſhina.

»Kdor hozhe sareſ pokorin biti, mora sravin tega, de vſelej ſtori kar ſe mu rezhe, tudi ſtanovitno perpravljen biti, vſe to voljno ſtoriti, kar mu bo v’ prihodnje sapovedano, (zhe ne bo soper boshjo poſtavo).« — ˛S. Vinzenz.

˛S. Franziſhk Kſaveri je v’ Indji neisrezheno veliko dobriga ſtoril, ker je toliko nevernikov k’ kerſhanſki veri ſpreobernil; in je sravin tudi perſerzhno veſelje in nebeſhki troſht obzhutil. Pa je vender smiram tako perpravljen bil, ſvojimu vikſhimu pokorin biti, de je vezhkrat rekel, de ko bi v’ ſredi ſvojih miſijonarſkih opravil povelje dobil od ſvojiga vikſhiga, de naj k’ njemu pride, bi bil prezej Miſijon sapuſtil, in bi bil
k’ ſvojimu vikſhimu ſhel.

Velika je bila tudi pokorſhina ſ. Felikſa.
Kakor hitro je saſliſhal kako povelje ſvojih vikſhih, je prezej bil perpravljen in voljin vſe ſtoriti, kar ſo sapovedali, zhe je bilo tudi ſhe tako teshko, ſitno in veliko. Tako perpravljen je bil k’ pokorſhini, de ſo ſe mogli njegovi vikſhi
varovati, kadar je bil on prizhujozh, de niſo kaj rekli, kar je bilo povelju podobno, saka ſizer je pokorni Felikſ prezej miſlil, de mu je to sapovedano, in je kmalo sazhel po tem ravnati.

»Prava pokorſhina ſe poſebno v’ tem pokashe, kadar zhlovek s’ veſeljem in bres vſiga isgovarjanja ſhe zlo to ſtori, (po povelji ſvojiga vikſhiga,) kar mu je soperno, in kar mu kako zhaſno ſhkodo ſtori.« — Tako piſhé ſveti ſlushabnik boshji, Rodriguez.

˛S. Teresija je veliko sa boshjo zhaſt in sa svelizhanje duſh ſtorila, in tudi veliko kloſhtrov is-sidala, ali vſe je pod pokorſhino ſvojih vikſhih ſtorila; in po ſvoji volji ni nikdar nizh ſtoriti hotla. — Enkrat je bila dobro delo sa boshjo zhaſt in sa svelizhanje blishnjiga sazhela in je bila s’ velikim persadevanjem she deljezh
v’ tem delu priſhla; kar je povelje od ſvojih vikſhih dobìla, de naj to delo puſtí; in ga je prezej puſtila, bres odgovarjanja.

Od ſvetiga Felikſa ſe bere, de je bil smiram perpravljen ſvojo voljo, ſvoje shelje in ſvoje ſpokorne dela na ſtran puſtiti, is pokorſhine. — Vzhaſi ſo poboshni kriſtjani, mozhno navesani na
kake poſebne andohti in ſpokorne dela, in jih tudi na beſedo ſpovednika ne sapuſté, ker miſlijo, de bodo s’ tem veliko duſhno ſhkodo terpeli, de bodo na poti pokore in kerſhanſke popolnamoſti nasaj ſhli, de bodo blishnjiga pohujſhali i. t. d. — S. Felikſ je saſlushenje ſvete pokorſhine bolj ſposnal kakor tiſti, kteri hozhejo le po ſvoji volji dobre dela opravljati. Karkoli ſo mu njegovi vikſhi ali ſpovedniki ſtoriti sapovedali, je ſtoril; in kar ſo mu prepovedali, je opuſtil, bres vſiga odgovarjanja, in je sravin smiram veſel in mirin bil, ker je vedil, de je Bogu pokorſhina bolj prijetna, kakor
druge dobre dela. — ˛S. Felikſ je imel navado

smiram boſ hoditi, sa pokoro in is ponishnoſti. Kadar je pa she ſtar in ſlab poſtal ſo njegovi tovarſhi vikſhiga proſili, de naj mu sapové, de naj obut hodi. To ſe mu je gotovo grosno britko sdelo, ker je mozhno shelel, do konza
ſvojiga shivljenja v’ tem ſpokornim delu oſtati; ali vender ſe je prezej obul, in ni nobene beſede pregovoril, tudi ni nikoli popraſheval, kdo je vikſhimu to miſel dal, in ſi ni glave vbijal s’ tem, kaj bodo ljudje rekli, ki ga bodo vidili,
de sdaj vezh v’ taki pokori ne shivi, kakor popred. — Ni zhudi, de je tako pokorin kriſtjan na tako viſoko ſtopnjo kerſhanſke popolnamoſti in ſvetoſti priſhel.

»Kdor je sareſ pokorin, nobeniga raslozhka
med rezhmi ne dela, in tudi ne pravi, de bi raji to, kakor uno opravilo imel; sakaj
reſnizhno pokorin zhlovek drusiga nizh ne
sheli, kakor to sveſto in dobro opraviti, kar mu je sapovedano, (zhe le ni soper boshjo poſtavo).« — ˛S. Bernard.

˛S. Hieronim piſhe, de kadar je bil ſhel
puſhavnike obiſkat, je vidil puſhavnika, ki je po sapovedi ſvojiga vikſhiga vſak dan dvakrat velik kámin na ramo vsel, in ga je tri milje deljezh neſil; in je bilo she oſem let, kar je to delal. ˛S. Hieronim ga je vpraſhal, kako samore tako nepotrebno in teshavno rezh tako dolgo opravljati. Puſhavnik mu je odgovoril, de
to s’ tako veſelim ſerzam opravlja, kakor ko bi bilo ſhe kako imenitno in zhaſtitljivo delo; sato ko mu je sapòvedano. — Pokorne duſhe, pravi
dalje ſ. Hieronim, ſi per Bogu veliko saſlushenja sadobé, sakaj one njegovo voljo v’ pokorſhini

dopolnjujejo. — In tudi pravi, de kadar je to vidil, je take shelje do pokorniga shivljenja v’ ſvojim ſerzu obzhutil, de je po tem tudi on puſhavnik poſtal.

»Kdor ima pravo pokorſhino, ne dopolnjuje
le volje prijasniga in prijetniga vikſhiga, kteri velikovezh s’ proſhnjami, kakor s’ ojſtrimi beſedami sapoveduje; ampak ſe podvershe tudi pod jarm vikſhiga, ki je ojſter, hud in nevſhezhin, kterimu ſe nikoli vſtrezhi ne more. To ſe pravi zhiſto vodo sajemati, ktera tezhe is gerla shelesniga leva.« — Tako pravi ſ.
Franziſhk ˛Salesi.

˛S. Franziſhka Fremiot je vezhkrat rekla,
de bi bila raji pokorna nar nevedniſhi in nar nishi ſeſtri, ktera bi jo prav pokorilà, in bi ji ojſtro in hudó sapovedovala, kakor pa nar modrejſhi, nar boljſhi in var vikſhi; sakaj kjer
je menj od ſtvari, tam je vezh od ſvarnika, — To ſe pravi, de modrimu in ſvetimu vikſhimu ſmo she savolj njegove modroſti in ſvetoſti radi pokorni; kdor je pa neſpametnimu in hudobnimu vikſhimu pokorin, (v’ vſih rezheh, ktere niſo soper boshjo voljo,) je le savolj Boga pokorin.

˛S. Atanasi ſprizhuje, de ſo ſi kloſhterſki ljudje v’ ſtarih zhaſih vezhidel ojſtriga in nevſhezhniga vikſhiga isvolili, kteri ni bil nikoli s’ njih djanjem sadovoljin, in jih je vedno ſvaril. ln pravi, de bolj ko je vikſhi ſitin in nevſhezhin bil, bolj ſo mu bili s’ veſeljem pokorni, ker ſo vedili, de bodo s’ tako pokorſhino vezhi saſlushenje pred Bogam imeli.

˛S. Katarina is Bolonje je shelela, de bi ji

njena vikſhi smiram s’ ojſtroſtjo sapovedovala, in de bi ji teshavne dela dajala. Sakaj pokorin biti v’ lohkih in prijetnih rezheh, je vezhkrat rekla, je dobro; ali pokorin biti v’ teshkih rezheh, in pokorin biti vikſhimu, ki je nevſhezhin
in ki s’ ojſtroſtjo sapovedujé, to napolne duſho s’ zhednoſtmi, in jo s’ Bogam sedini.

»Dokler ſam ſebe ne premagujeſh, in dokler tako deljezh ne prideſh, de ti bo vſe
enako, naj bo tvoj vikſhi kakorſhin hozhe;
nikar ne miſli, de ſi v’ pravim duhovſkim
shivljenji vterjen.« — Tako govori ſ. Janes od Krisha.

˛S. Franziſhk ˛Seraſinſki je rekel, de med
velikimi gnadami, ki jih je od Goſpoda prejel, je tudi ta, de je ravno tako perpravljen, nar mlajſhimu in nar sadnjimu, ki je komaj eno uro v’ rédu ali ordnu, pokorin biti, kakor nar vikſhimu in nar ſtarſhimu.

»Zhe hozheſh reſnizhno pokorin biti, ne
ſmeſh na imenitnoſt, ali na djanje in sadershanje ſvojiga vikſhiga gledati, sakaj ſizer boſh boshjo pokorſhino sa zhloveſhko samenjal, ker boſh vikſhimu le savolj tega pokorin, kar na njem vidiſh, ne pa savolj Boga, ki ga ne vidiſh, ali ki ti ſkosi uſta tvojiga vikſhiga sapoveduje.« — ˛S. Janes od Hrisha.

Naſh Goſpod Jesuſ Kriſtuſ naſ uzhi, de vſa
oblaſt je od sgoraj doli dana; in nam sapoveduje, de naj vikſhim, poſebno pa duhovſkim uzhenikam, pokorni bomo, tudi takim, ki ſami niſo sveſti ſlushabniki boshji, ki ſami tega ne ſtoré, kar drugim ſtoriti sapovedujejo. ¹² — V’ takih

okoliſhinjah je pokorſhina ſhe bolj zhiſra in Bogu dopadljiva, ker le is vere in is ljubesni do Boga pride.

»Kadar ti tvoj vikſhi kej sapoveduje, ſi
prezej miſli, de ne govori on, ampak Bog;
de tedaj vikſhi ni drusiga, kakor trobenta, ſkosi ktero glaſ boshji do tvojih uſheſ pride. Leta miſel je kljuzh k’ pravi pokorſhini, in po tej miſli ſo sveſti ſlushabniki boshji tako radi pokorni, in ne delajo nobeniga raslozhka med vikſhimi, ampak ſo ravno tako pokorni nar sadnjimu, kakor nar imenitniſhimu; in ravno tako tiſtim, ki niſo poboshni, kakor tiſtim, ki ſo nar poboshniſhi; sakaj ne gledajo na imenitnoſt, ne na shivljenje vikſhiga, ampak vidijo v’ njem le Boga, kteri je smiram in povſod ravno tiſti nar ſvetejſhi in nar mogozhniſhi.« — Pater (ozhe) Rodriguez.

˛S. Alojsi je ſprizhuval, de ſe ne ve ſpomniti, de bi bil kdej nar manjſhi sapoved ſvojih vikſhih prelomil. Njegova pokorſhina je bila tako velika in ponishna, de je vratarju in nar sadnjimu ſlushabniku ravno tako pokorin bil, kakor nar vikſhimu v’ hiſhi.

˛Sveta ſlushabniza boshja ˛Seraſina je imela vzhaſi nevedniga in nepremiſhljeniga ſpovednika; ali vender mu je bila ravno tako sveſto pokorna, kakor nar modrejſhimu in nar ſvetejſhimu; in je vezhkrat rekla, de kakor hitro ſpovednik ne sapoveduje pregreſhnih rezhi, ſe mora enimu kakor drugimu pokorin biti.

»Zhe ti kdej pridejo v’ glavo miſli in ſkuſhnjave soper pokorſhino, nikar jih ne poſluſhaj, deſiravno ſe ti sdi, de ſo lete miſli pravizhne;

saversi jih ravno tako, kakor bi nezhiſte miſli, ali pa miſli in ſkuſhnjave soper ſveto vero savergel.« — Tako uzhi ſ. Janes Klimak.

To je na tanko dopolnila ſveta ſlushabniza
boshja Seraſina. Njen ſpovednik ji je bil pervolil, vſak dan k’ ſvetimu obhajilu iti; po tem je v’ drugo meſto ſhel, in Seraſina je bila dolgo zhaſa odlozhena od ſvojiga praviga ſpovednika, ali perpuſhenje vſak dan k’ ſvetimu obhajilu iti, je ſhe smiram od ſvojiga ſpovednika imela; sravin pa ji je bil perporozhil, vſak dan duhovniga vpraſhati, zhe ſme danſ ſveto obhajilo prejeti; ali leta duhovin ji je velikokrat to prepovedal; in ona mu je bres vſiga odgovarjanja, deſiravno s’ veliko shaloſtjo, pokorna bila. Ppſebno
je enkrat per ſveti maſhi neisrezhene shelje imela do ſvetiga obhajila in sdelo ſe ji je, de Jesuſa vidi, ki jo vabi k’ ſveti misi; ali vender ni hotla perſtopiti, ker je premiſlila, de to, ki
Jesuſa vidi, ki jo k’ ſveti misi vabi, je morebiti le smota in ſkuſhnjava; duhovſka pokorſhina pa v’ tej rezhi ne more nikdar smota biti.

»Ali veſh, od kod to pride, de jih je veliko, ki imajo obljubo pokorſhine in ki vſak dan veliko del is pokorſhine ſtoré, pa vender nikdar prav v’ tej zhednoſti vterjeni niſo? To pride od tod, ker ne premiſlijo, de volja njih vikſhiga je boshja volja, in tedaj niſo vſelej savolj
Boga pokorni, ampak ſo pokorni vzhaſi is tega namena, in vzhaſi is drusiga; in ker tedaj niſo smiram is ravno tiſtiga namena (savolj Boga) pokorni, tudi nikoli ne morejo v’ pravi ſveti pokorſhini poterjeni biti.« — Tako piſhe Pater (ozhe) Rodriguez.

S. M. Magdalena de Pazzi ni nikoli raslozhka delala med vikſhimi, ampak je le smiram miſlila, de ji Bog ſkosi njih uſta govori; in ni is nobeniga drusiga namena pokorna bila, kakor is tega, de bi boshjo voljo dopolnila. Satoraj je tako rada in bres odgovarjanja vſe ſtorila, kar ji je bilo sapovedano.

»Nikar nikdar ne premiſhljuj in ne ſodi
poveljev ſvojih vikſhih, sakaj ſo to in to sapovedali, in zhe bi ne bilo bolji, ko bi bili kako drugo povelje dali. To premiſhljevati ni opravilo podloshniga, ampak vikſhiga.« — Tako uzhi ſ. Hieronim.

Bil je poboshin ſholar deſete ſhole, kteriga ſo ſi nekteri njegovih tovarſhev radi od vikſhiga ſproſili, de je s’ njimi ſhel, kadar ſo ſe ſprehajat ſhli. ln tako ſe je pergodilo, de je vzhaſi po trikrat ali ſhtirikrat na dan mogel na ſprehod iti, vzhaſi v’ veliki vrozhini. Eden njegovih tovarſhev, kterimu ſe je leta pokorin mladenizh ſmilil, mu je rekel, de bi imel vezh previdnoſti imeti in ſe bolj varovati, ſizer bo sbolel, zhe bo tolikokrat vun ſhel v’ taki vrozhini. Na to je poboshni mladenizh lep odgovor dal, ki je ſpominja vredin; rekel je namrezh:
Ljub moj brat! previdnoſt moram tiſtimu puſtiti, ki mi sapoveduje, jeſt pa drusiga nimam ſtoriti, kakor pokorin biti.

Lepe sglede ponishne pokorſhine je tudi
ſveta boshja ſlushabniza Seraſina ſvetu sapuſtila, in ſpomirija in poſnemanja vredne ſo beſede, ktere je ona navajena bila isrezhi, de ſe je v ſveti pokorſhini bolj poterdila. Kadar ji je bilo namrezh kej teshavniga in soperniga sapovedano,

ni nikoli poveljev ſvojih vikſhih premiſhljevala, ſodila ali sametovala, ampak je pred podobo krishaniga Jesuſa pokleknila, je njegove noge kuſhnila in rekla: Pokorin je bil do ſmerti! ¹³ — Te beſede ſo jo tako poterdile, de je prezej
vſtala, in bres odluſhanja ſtorila, karkoli ji je bilo sapovedano.

»Kdor hozhe sareſ pokorin biti, ne ſtorí sadoſti, zhe le to opravi, kar mu je pod pokorſhino sapovedano, ampak mora to tudi bres odgovarjanja opraviti, in mora terdno verovati, de to, kar mu je sapovedano, je nar boljſhi in nar popolniſhi rezh, ki ſe samore ſtoriti, deſiravno ſe mu sdi, ali deſiravno vé, de ni tako.« — Tako uzhi ſ. Filip Neri.

Ko bi nam kdo kako sareſ pregreſhno rezh
sapovedal, bi je nikakor ne ſmeli ſtoriti; sakaj to bi bilo soper boshjo voljo; in Bogu moramo bolj pokorni biti, kakor vſim ljudem.¹⁴ S. Filip Neri tukej le od takih rezhi govori, ki ſo perpuſhene, pa ſame na ſebi nepotrebne, in vzhaſi zlo neſpametne viditi, in ſo ſame na ſebi sareſ bres saſlushenja. Ali kadar ſo is pokorſhine
savolj Boga ſtorjene, ſo dobre dela, in nam veliko saſlushenja perdobé, zhe jih sveſto opravimo. In v’ takih rezheh ſe mora podloshin kriſtjan ſvojimu vikſhimu pokomiga ſkasati bres odgovarjanja, deſiravno miſli, de je to povelje neſpametno, ali vſaj nepotrebno.

V’ ſvetim piſmu ſe bere, de je Jesuſ ſlepimu zhloveku ozhi s’ blatam pomasal, in mu

je rekel, de naj ſe gre v’ bajer Siloe vmit. Ta zhlovek bi bil lahko rekel: To je bolj perpravno, pogled vseti, kakor dati. Ali pokorin je bil beſedi Jesuſovi bres ſojenja, in je pogled sadobil.

Neki kloſhterſki vikſhi je imel navado,
ſvojim podloshnim, (de jih je v’ ponishnoſti in v’ pokorſhini vadil,) sgled kloſhterſkiga oſla pred ozhi poſtaviti. Poglejte tega oſla, jim je rekel, in poſnemajte njegov sgled: Ne isvoli ſi ſam téga, kar nóſi; ne hódi po potih, po kterih on hozhe; in ne pozhiva, kader ſam hozhe, ampak ſtorí, kar drugi hozhejo. In tako ravnà popolnama po volji ſvojiga ſtvarnika; tode bres vſiga saſlushenja, ker ſvojiga ſtvarnika ne ſposna. Vi pa,
ljubi moji bratje, bote imeli neſkonzhno veliko saſlushenje, zhe bo vaſha pokorſhina ponishna, popolnama in savolj Boga ſtorjena.

»Kdor pod pokorſhino shivi, naj ſe boshji
previdnoſti prepuſti, de naj s’ njim ravna po vikſhim, kakor s’ merlizhem. Merlizh nizh ne vidi, ne ſliſhi, ſe ne odgovarja, ſe ne pertoshi, in nobeniga raslozhka med eno ali drugo rezhjo ne dela, ampak ſe puſti prenaſhati in obrazhati, kamor kdo hozhe in kakor hozhe.« — Tako govori ſ. lgnazi Lojola.

Pokorſhina ni le kloſhterſkim ljudem, ampak vſim kriſtjanam ſploh sapovedana; Bog nam vſim pravi, de mu je pokorſhina bolj dopadljiva, kakor dar.¹⁵ — Kdor ſlushi, naj bo ſvojimu
goſpodarju in ſvoji goſpodinji v’ vſih rezheh, ktere niſo soper boshjo voljo, ravno tako pokorin,

kakor bi imel Bogu pokorin biti; in bo imel veliko saſlushenja per Bogu. Kdor pa ne ſlushi, mora vſaj pod duhovſko pokorſhino shiveti. Duhovſko pokorſhino je Jesuſ ſvojim poſluſhavzam in vſim kriſtjanam sapovedal, ker jim je rekel, de karkoli jim bodo duhovſki uzheniki sapovedali naj vſe ſtoré¹⁶ — Toraj je ſrezhin tiſti kriſtjan, kteri v’ ſvojim pridigarji
in v’ ſvojim ſpovedniku ne vidi in ne ſliſhi zhloveka, ampak Boga; in mu po tem tudi pokorſhino ſkasuje.

Tretja jablana.
Poterpeshljivoſt.

»Zhe ſe ti sdi, de do sdaj ſhe niſi nizh
terpljenja preſtati imel; je gotovo, de ſhe niſi sazhel, pravi ſlushabnik boshji biti, sakaj ſveti Apoſtelj Pavel pravi, de vſi, kteri hozhejo poboshno v’ Kriſtuſu Jesuſu shiveti, bodo preganjanje terpeli.«¹⁷ —Tako govori ſveti uzhenik Avguſhtin.

Zerkvene sgodbe od pervih tri ſto let po
Kriſtuſovi ſmerti, in shivljenje ſvetnikov, ſo polne sgledov, kteri poterdujejo lete beſede. — Kriſtuſ ſam je mogel préd terpeti, in po tem je ſhel v’ ſvojo zhaſt.¹⁸ — Le po velikim terpljenji

moramo priti v’ boshje kraljeſtvo,¹⁹
ſo Apoſteljni pervim in vſim kriſtjanam rekli.

»Ker nam je Sin boshji le po velikim terpljenji svelizhanje sadobil, naſ po tem uzhi, de nobena rezh na ſvetu ni tako Bogu v’ zhaſt, in naſhim duſham v’ svelizhanje, kakor voljno terpljenje. Sareſ je terpljenje is ljubesni do Boga pot reſnize, pot svelizhanja. Torej kdor
samore vezh terpeti, naj vezh terpi, in bo nar ſrezhniſhi. Kdor ſe pa prevezh terpljenja ogiblje, ſi ne bo nikoli veliko perdobil sa vezhno shivljenje.« — Tako piſhe ſ. Teresija.

Leta ſvetniza je tudi v’ djanji ſkasala, kako viſoko je terpljenje zhaſtila, in kako ga je shelela. Kakor je poſvetnim kriſtjanam shivljenje polno terpljenja soperno, ravno tako je bilo ſveti Teresii shivljenje bres terpljenja soperno. Toraj je smiram Boga proſila, de naj ji terpljenje, ali pa ſmert poſhlje; ni ji bilo shiveti bres terpljenja. — Bog nam daj, njene beſede prav premiſliti, in njeno djanje poſnemati.

»Ne shelim ſhe kmalo umreti in v’ nebeſa
iti, sakaj v’ nebeſih ni nizh terpljenja. Shelim ſhe dolgo shiveti in terpeti sa ſvojiga preljubiga Shenina. Ne shelim le kratkiga terpljerija, kakor ſo ga marterniki preſtali; ampak shelim velik kup vſiga hudiga in soperniga: preganjanje, obrekovanje, neſrezhe, in vſe sopernoſti in grenkoſti, kolikor jih le samorem prejeti.« — Tako je rekla vezhkrat ſ. M. Magdalena de Pazzi.

In kakor je govorila, tako je tudi miſlila
in ravnala. Bog je njene shelje dopolnil, in ji

je dolgo in hudo bolesin poſlal, v’ kteri je grosno veliko terpela; pa vezh ko je terpela, vezh je shelela terpeti. V’ njeni sadnji bolesni ji je nekdo veliko krivizo ſtoril, ali ona je ni le s’ poterpeshljivoſtjo, ampak tudi s’ veſeljem
prejela; in je rekla, de je veſela, de ni ſhe umerla, de ni lete lepe perloshnoſti sgubila, krivizo terpeti.

»Pot v’ nebeſa je voſka. Kdor hozhe po tej poti varno hoditi, mora iti prasin, in ſe
mora na palizo krisha opirati; to je: ne ſme ſvojiga ſerza na poſvetne rezhi navesovati, in mora perpravljen biti, vſe is ljubesni do Boga voljno terpeti.« — Tako govori ſ. Janes od Krisha.

Satorej je Jesuſ bogatimu mladenzhu ſvetoval, de naj vſe ſvoje premoshenje ubogim da, in de po tem naj pride in sa njim hodi.²⁰ —
In je djal, de kdor hozhe sa njim hoditi in sa njim v’ nebeſa priti, mora ſvoj krish vſak dan na ramo vseti, in tako sa njim boditi.²¹

Od nékiga sveſtiga ſlushabnika boshjiga ſe
bere, de je od Boga s’ poſebnimi gnadami obdarovan bil, in de je v’ velikim miru, troſhtu in duſhnim veſelji shivel, tako de ſe je sazhel bati, de morebiti na unim ſvetu ne bo nobeniga veſelja vshival, ker ga she na tem ſvetu tolikanj vshiva, in de ga morebiti Goſpod Bog ne ljubi. Je tedaj Boga proſil, de naj mu vſe ſladkoſti in
vſe duſhno veſelje na tem ſvetu odvsame; in je bil uſliſhan, sakaj pet let ni nobeniga nar

manjſhiga troſhta, nobeniga rasſvetljenja imel, ampak je bil smiram v’ velikih teshavah in ſkuſhnjavah, in v’ vedni duſhni ſuhoti; tako de ſe je she Bogu ſmilil, in Bog mu je ſpet troſht in duſhno veſelje poſlal. Ali leta ſpokorni kriſtjan ſe je v’ molitvi k’ Bogu obernil in mu je
rekel: Goſpod! nobeniga veſelja vezh ne shelim na tem ſvetu, in ne shelim, de bi v’ moje ſerze kdej kej druſiga priſhlo, kakor ti, o moja ljubesin! Sej mi je to sadoſti troſhta in veſelja, de ſe mi po tvoji preſveti volji godi. — Te beſede ſo Bogu mozhno dopadle; in njegov ſlushabnik
sdaj na unim ſvetu vezhno veſeſje vshiva, ker na tem ſvetu sa zhaſno veſelje maral ni.

»O Goſpod! kdor ti kej dopadljiviga ſtorí,
mu kako terpljenje sa to poverneſh. O kakó veliko plazhilo je to sa tiſte, ki te sareſ ljubijo, poſebno kadar jim je dano, to práv ſposnati.« — S. Teresija.

Bil je ſlushabnik boshji, ki je veliko dobriga ſtoril; ali doſtikrat ni drusiga povrazhila sa to imel, kakor sopernoſti in opravljanje; in je vſe to kakor poſebne gnade boshje prejel, rekozh: Kadar vidim, de mi Bog na tem ſvetu nobeniga plazhila ne da, ſim veſél; sakaj to je snamnje, de mi sa uno shivljenje vſe plazhilo hrani.

»O duſhe, ktere hozhete smiram v’ miru in troſhtu shiveti, ko bi vedile, kako je Bogu
terpljenje dopadljivo, in koliko ſe po terpljenji drusiga dobriga sadobi, bi nikdar v’ nobeni rezhi troſhta ne iſkale, ampak bi ſposnale, de je to velika ſrezha, krish sa Goſpodam noſiti.« — S. Janes od Krisha.

S. Vilhelm je enkrat lepe ſanje imel, in
je bi po tem mozhno v’ poterpeshljivoſti poterjen. Vidil je namrezh angelje, ki ſo neisrezheno lepo krono pletli, in jih je vpraſhal, sa koga jo delajo. — Sa-te jo delamo, ſo mu odgovorili; in kadar boſh sadoſti na ſvetu terpljenja preſtal, bo dodelana. Vſako terpljenje, ki ga voljno poterpiſh, je lep drag kamin v’ tvoji
kroni.

Bog je bil ſveti Teresii rasodel, de tiſte
duſhe ſo mu nar prijetniſhi, ktere imajo nar vezh teshav in terpljenja, zhe ga voljno terpé. In od tiſtiga zhaſa je leta ſvetniza do konza ſvojiga shivljenja tako shelela terpeti, de v’ nobeni rezhi ni vezhiga troſhta in veſelja najdila, kakor
v’ teshavah in v’ terpljenji; in kadar nizh terpeti ni imela, je bila shaloſtna, in je shelela umreti. Torej je imela ta pregovor: Goſpod, daj mi terpeti ali umreti!

»Vezh je vredna unzha voljniga terpljenja,
kakor ſto tavshent ſunton molitve. Vezh je
vredin en ſam dan na krishi, kakor ſto lét v’ andohti in v’ drugih dobrih delih. Vezh je vredna minuta v’ sopernoſti, kakor nebeſhko veſelje pokuſiti.« Pravi ſveta ſlushabniza bošhja Marija Viktorija.

S. Angela je bila vpraſhana, kako samore
teshave in sopernoſti s’ takim veſeljem prejeti in preterpeti; in je odgovorila: Verjemite mi, de nizh prav ne ſposnamo, kako je voljno terpljenje imenitno in saſlushljivo; sakaj ko bi to prav ſposnali, bi ſi edin drugimu terpljenje is
rok tergali.

»Boljſhi je, en ſam krat is ſerza rezhi:

Hvala Bogu! ali Bog bodi zheſhen in sahvaljen! v’ terpljenji in v’ sopernoſtih, kakor tavshent sahvalnih beſedi isrezhi v’ ſrezhi in v’ veſelji.« — Tako piſhe Pater Avila.

S. Franziſhk Seraſinſki je poſebno v’ eni
ſvojih bolesin velike teleſne bolezhine terpel. Kadar je to njegov tovarſh vidil, mu je rekel, de naj Boga proſi, de bi mu njegove bolezhine polajſhal. Ali ſ. Franziſhk je glavo perklonil in odgovoril: O Goſpod! sahvalim ſe ti sa te bolezhine, ki jih terpim , in te proſim, de mi jih pomnoshi, zhe je tvoja ſveta volja. In ktera rezh na ſvetu bi mi samogla bolj prijetna biti, kakor mi je to, de me terpeti puſtiſh bres polajſhanja; sakaj ravno to jeſt bolj shelim, kakor vſe druge rezhi na tem ſvetu.

»Ko bi ti Goſpod Bog dal mozh, mertve k’ shivljenju obudovati, bi ti veliko menj dal, kakor kadar ti da kej terpeti. Sakaj ko bi ti dal mozh, zhudeshe delati, bi ti njegov dolshnik poſtal; kadar ti pa terpeti da, on tvoj dolshnik poſtane. — In ko bi tudi nobeniga drusiga saſlushenja v’ terpljenji ne bilo, kakor le
to, de kej preſtojiſh sa tiſtiga Goſpoda, ki te ljubi, ali bi ne bilo she to sadoſti veliko plazhilo? — Kdor ljubi, sapopade kaj pravim.« — Tako piſhe ſ. Janes Kriſoſtom.

Leta ſvetnik je tako dobro ſposnal, koliko
je pred Bogam vredno kerſhanſko poterpljenje v’ teshavah, de je rekel, de ne zhaſti toliko ſvetiga Pavla samaknjeniga v’ tretje nebeſa, kakor sapertiga v’ jezhi. In pravi, de ko bi mu
bilo na isvólo dano, v’ nebeſih s’ angelji, ali pa s’ ſvetim Pavlam v’ jezhi biti, bi ſi isvolil,

v’ jezhi terpeti. — Srezhna duſha, ktera tako ſposna, kakor ta ſvetnik, de vezh ko kriſtjan na tem ſvetu voljno preterpi, vezhi bo njegovo veſelje v’ nebeſih.

Shivljenje bres greha kolikor je mogozhe,
Bogu mozhno dopade; ſhe bolj dopadljive ſo
mu dobre dela; ali nar dopadljivſhi in nar prietniſhi mu je voljno poterpljenje v’ teshavah. Jesuſ je bres vſiga greha shivel, je vedno dobre dela opravljal, in je sravin neisrezheno veliko teshav voljno preterpel. Kdor tedaj, kolikor je mogozhe, bres greha shiví, in dobriga ſtori, kolikor samore, she nekoliko Jesuſa poſriema; kdor pa ſhe sravin vſe ſvoje teshave in sopernoſti voljno preterpi, ga tako popolnama poſnema, kolikor je zhloveku na tem ſvetu mogozhe.

»To bi ſe imelo sa veliko neſrezho ſposnati, kadar kakimu zhloveku, ali kaki zeli drushini vſe po volji gre, in ko nima zlo nizh is ljubesni do Boga terpeti. Gotovo je, verjemite mi, de zhlovek, ali zela drushina, ki nima nizh terpeti, in ki ga vſi ljudje hvalijo, je bliso padza.« — Tako govori ſ. Vinzenz.

Kako je ta ſvetnik od tega, kar tukej pravi, ſam preprizhan bil, ſprizhuje ta pergodba. Duhovni njegoviga reda ali ordna ſo dolgo zhaſa mirno shiveli, in vſe njih zhaſno blago ſe je mnoshilo. To je ſerze ſ. Vinzenza shalilo, sato ki je vedil, de Bog tiſtim, ki jih ljubi, veliko terpljenja poſhilja. Vezhkrat je tedaj Boga sa-ſe in sa ſvoje duhovne proſil, de
naj jih nikar ne posabi in ne savershe. Bog ga je uſliſhal, in je perpuſtil, de je njegov réd ali

orden veliko zhaſno ſhkodo in sgubo terpel.
Kadar je ſ. Vinzenz to svedil, je priſhel s’ veſeljem to novizo ſvojim duhovnam osnanit, in jim je rekel, de is tega ſe vidi, de jih Bog ſhe ni posabil, ker jih sdaj ſpet obiſkat pride, in per tej perloshnoſti jim je tudi povedal, de neki
ſvet ſtar mosh je bil smiram bolehin in je imel veliko terpeti, pa je vſe s’ veſeljem in voljno preſtal. Po tem ſe je pa pergodilo, de eno zelo leto ni nobene bolezhine in teshave obzhutil, in je bil mozhno shaloſtin, ker ſe je bal, de bi ga ne bil Bog sapuſtil in savergel, ker ga
ni vezh obiſkat priſhel.

Sveſti ſlushabnik boshji, Pater Avila, je bil na naglama po nozhi sholel, kadar ſo bili she vſi saſpali, in njegove bolezhine ſo ſe tako mnoshile, de je miſlil, de bo mogel umreti, pa vender ni hotel nobeniga poklizati, ker je bil tega terpljenja veſél. Ali na sadnje ſo njegove bolezhine tako velike potlale, de je sazhel Boga
proſiti, de naj mu jih polajſha; in kmalo po tem je saſpal; in sjutraj, ko ſe je shudil, ni nobene bolezhine vezh obzhutil. Kadar je to vidil, mu je bilo mozhno shal, de je Boga polajſhanja proſil, ker je bil s’ tem lepo perloshnoſt terpeti sgubil.

»Nobena rezh nam ne more toliko gotoviga troſhta dati, kakor terpljenje in sopernoſti; sakaj terpljenje naſ Kriſtuſu, Goſpodu naſhimu, podobne ſtori, in ta podobnoſt je nar gotovſhi snamnje, de ſmo isvoljeni sa nebeſa.« — S. Vinzenz.

Nobedin ni te reſnize bolj ſposnal, kakor
ſ. Andrej Apoſtelj. Kadar je krish sagledal, na

kterim mu je bilo umreti, je s’ veſeljem rekel: O krish! kolikanj ſim te shelel, kolikanj ljubil, kolikanj iſkal! Glej, sdaj pridem k’ tebi poln troſhta in veſelja. Vsemi me ljudem in daj me mojimu Uzheniku, de me po tebi prejme, ker me je na tebi odreſhil.

»Nar ozhitniſhi snamnje, is kteriga ſe samore ſposnati, zhe je kdo ſvet in is ſhtevila isvoljenih, je to, kadar lepo shivi, sravin pa veliko sapuſhenja, teshav in sopernoſti terpi.« — Tako pravi ſ. Alojsi Gonzaga.

Ker je ſ. Ignazi tako ſvet in Bogu prijetin
bil, ſo povſod teshave in sopernoſti sa njim hodile; ſako de vzhaſi, kadar njega v’ kakim kraji ni bilo, je vſe po ſrezhi ſhlo, in njegovi tovarſhi ſo mirno shiveli; kadar je pa on v’ hiſho priſhel, je kmalo kako terpljenje sa njim priſhlo.

S. Teresija je enkrat bogatiga kupza ubogejme proſila; in kupez, ki je bil poboshin mosh, ji je dal, kar ga je proſila , in ſe ji je perporozhil, de naj sa-nj moli. S. Teresija je to ſtorila, in po tem mu je rekla, de njegovo ime je v’ bukvah vezhniga shivljenja sapiſano; in v’ snamnje, de je to reſnizhno, mu od sdaj v’ prihodnje nobena rezh ne bo vezh po ſrezhi
ſhla. — In to ſe je reſ tako sgodilo. Vſe njegove barke ſo ſe mu potopile, in vſa njegova kupzhija je bila pokonzhana. Kadar ſo njegovi prijatli to vidili, ſo mu pomagali, in ſo mu tudi barko kupili; ali tudi ta barka ſe je v’ kratkim potopila, in kupez ſe je radovoljno v’ jezho
dolshnikov podal. Njegovi prijatli pa, ki ſo njegovo poboshnoſt in nedolshnoſt posnali, ſo ga is jezhe reſhli. Po tem je v’ revſbini, tode sadovoljno

in Bogu hvaleshin shivel, in je v’ ſvetoſti umerl.

»Zhe ti Bog veliko terpljenja daje, je snamnje, de te je sa káko veliko rezh namenil, in te hozhe ſvetiga ſtoriti. In zhe sheliſh, ſvetnik poſtati, ga ſhe ſam proſi, de naj ti veliko terpljenja daje. Sakaj ni boljſhiga leſa sa oginj ſvete ljuhesni, kakor je leſ krisha, kteriga ſe
je Kriſtuſ poſlushil per ſvoji veliki daritvi neſkonzhne ljubesni.« — S. Ignazi Lojola.

Egiptovſki Josheſ je imel veliko terpeti po
nevoſhljivoſti ſvojih bratov, in po hudobii nezhiſte shene ſvojiga goſpodarja v’ Egiptu. Ali ravno po tem terpljenji ga je Bog tako viſoko povsdignil. — In zhe Bog zhloveka na tem ſvetu po terpljenji ne povsdigne in ſrezhniga ne ſtori, ga bo pa na unim ſvetu bolj obilno poplazhal. Voljno poterpljenje hikdar ſvojiga
plazhila ne sgubi.

S. Teresija, ktero je bil Bog sa tako viſoke rezhi namenil, je imela grosno veliko terpeti. Nekteri ſo miſlili, de je od hudobniga duha preſlepljena; drugi ſo jo saſmehovali savolj njeniga rasſvetljenja in njenih poſebnih gnad; nekteri ſo proſili duhovne, de naj roke nanjo poloshé in naj sa-njo molijo, ker ſo miſlili, de je od hudobniga duha obſedena; drugi ſo jo hudo toshili pred duhovſko goſpoſko, i. t. d. In koliko sopernoſti, teshav, preganjanja in sanizhevanja je mogla preſtati, predinj je is-sidala kak kloſhter; in jih je dva in trideſet is-sidala!

»Ni boljſhiga snamnja, po kterim ſe raslozhi ſlama od dobriga sernja v’ boshji zerkvi, kakor je sopergovorjenje, terpljenje in sanizhvanje.

Kdor v’ tem ſtanovitin oſtane, je dobro sernje; kdor ſe pa vsdigne, je ſlama, in toliko lahkeji ſlama, kolikor ſe bolj na kviſhko vsdigne, to je, kolikor ſe bolj jesí, in kolikor bolj prevsetno odgovarja.« — Tako piſhe ſveti uzhenik Avguſhtin.

Imenitin goſpod je bil priſhel proſit ſvetiga ſhkoſa Franziſhka Salesja, de naj da dobro fáro duhovnimu, ki ſe je bil temu goſpodu perporozhil. S. Franziſhk mu je odgovoril, de je ſklenil, ſaro tiſtimu dati, kteri bo nar boljſhi opravil ſpraſhevanje, h’ kterim ſo vſi tiſti poklizani, kteri shelé, ſaro dobiti; de naj tedaj tudi njegov duhovin k’ ſpraſhevanju pride. Na to ſe je ta goſpod mozhno rasjesil, in je sazhel
sanizhljivo in rasshaljivo govoriti; ali ſ. Franziſhk ni nizh samiril, in je s’ veliko poterpeshljivoſtjo in krotkoſtjo govoril. Leta goſpod pa, ki je bil poſvetin, je ſhe vezh rasshaljivih beſedi ſhkoſu rekel, in je po tem v’ veliki jesi vun ſhel. — Vſe to je vidil in ſliſhal bogabojezh prijatel ſvetiga Franziſhka, in ſe je zhudil, kako je samogel ſhkoſ toliko rasshaljenja tako poterpeshljivo preſtati. — Nikar ſe ne zhudi, mu je po tem ſ. Franziſhk rekel, de me beſede tega goſpoda niſo nizh rasshalile, sakaj premiſlil ſim, de tih beſedi ni on govoril, ampak le njegova jesa. Kadar ni v’ jesi, je moj dober prijatel; in boſh
vidil, de ravno moje poterpljenje mu bo perloshnoſt dalo, de ſe bo ſhe préd ſposnal in ſkéſal. — Na to ga je njegov prijatel vpraſhal, zhe ni hizh nejevolje obzhutil, kadar mu je ta goſpod tako rasshaljive beſede govoril; in ſ.
Franziſhk mu je odgovoril, de ni hotel poſluſhati

ſvoje nejevolje, ampak de je prezej sazhel premiſhljevati dobre laſtnoſti tega goſpoda, kteri je do sdaj smiram njegov dober prijatel bil. — Kmalo po tem ſe je ta goſpod ſposnal, in mu je bilo tako shal, de je ſvetiga ſhkoſa tako sanizheval, de je priſhel in ſe je s’ ſolsami k’ njegovim nogam vergel, in ga je odpuſhenja proſil. Po tem je bil njegov bolj sveſti prijatel, kakor popred.

»Praviga kerſhanſkiga duha ima, kdor
ima raji terpljenje, ſuhoto, sopernoſti in teshave, kakor pa tiſte ſladke in prijetne obzhutke; sakaj vé, de kriſtjan s’ voljnim poterpljenjem sa Kriſtuſam hodi, in ſam ſebe satajuje; in ravno to nam je Kriſtuſ poſebno perporozhil.« — S. Janes od Krisha.

8. Katarina is Siene je imela praviga kerſhanſkiga duha, sakaj tako je shelela terpeti, de je vezhkrat rekla, de nobena rezh je tako ne veſelí in ne potroſhta, kakor terpljenje; in de je njeno ſerze po terpljenji tako polajſhano, de ko bi dolgo zhaſa nizh terpeti ne imela, bi ſe ji shivljenje grosno puſto in dolgozhaſno sdelo. Tudi je rekla, de ko bi ji Bog na isvólo dal, ali prezej umreti in v’ nebeſa iti, ali pa ſhe nekej zhaſa na tem ſvetu shiveti in terpeti, bi raji terpljenje isvolila; sakaj terpljenje neisrezheno pomnoshí nebeſhko krono.

Bila je ſpokorniza, ki je neisrezheno shelela terpeti; in deſirano je bila mozhno bolna, je smiram na tléh leshala, in kamin pod glavó imela, in je bila s’ ſvojim ſpokornim oblazhilam ogernjena. Vzhaſi je poſebno hude bolezhine po zelitn shivotu obzhutila, in je is ſerza k’

Bogu sdihovala, pa le is hvaleshnoſti. Neki
boshji ſlushabnik, ki je vidil, koliko terpi, je Boga proſil, de naj ji te bolezhine odvsame; in Bog ga je uſliſhal in je ſpokornizi sdravje dal. Kadar je pa ona to svedila, je porozhila boshjimu ſlushabniku, de naj nikar vezh Boga sa-njo ne proſi, de bi ji Bog sdravje dal, ker
je raji bolna, kakor sdrava.

»Tiſti kriſtjani, ki ſo do popolnamoſti priſhli, in poſebno tiſti, ki pravo notranjo molitev posnajo, nikoli Goſpoda ne proſijo, de bi jih od teshav in ſkuſhnjav reſhil, ampak jih le ſhe shelé in obrajtajo, kakor poſvetni ljudje obrajtajo slato in drage kamne, ker vejo, de s’ tem bogati poſtanejo.« — S. Teresija.

Kadar je ſ. Franziſhk Kſaveri kej terpeti
imel, je tako môlil: Goſpod, nikar mi ne vsemi tega krisha, drugazhi ne, zhe mi vezhiga daſh nameſti tega.

»Kuſhni vezhkrat in is ſerza krishe, ki ti
jih Goſpod Bog poſhilja, in ne glej, kakoſhni ſo; sakaj bolj ki ſo sanizhljivi in soperni, bolj saſlushijo, krishi imenovani biti. Naſhe saſlushenje v’ krishih ne pride is velikoſti krisha, ampak is tega, kako ga noſimo; sakaj vzhaſi
je vezh saſlushenja v’ poterpeshljivim prenaſhanji majhniga in lahkiga krisha, kakor v’ prenaſhanji veliziga in teshkiga; sakaj lahki krishi ſo bolj ſkriti in menj obrajtani, in ſo tedaj menj prijetni naſhimu nagnjenju, po kterim le ozhitne velike rezhi iſhemo.« — Tako uzhi ſ. Franziſhk Salesi.

Ravno ta ſvetnik je vſe ſvoje velike in
majhne krishe s’ pravo korſhanſko poterpeshljivoſtjo

prenaſhal. Kadar je kam ſhel po ſvojih opravilih, ſe ni nikoli pertoshil nad mrasam ali vrozhino ali vremenam; tudi ni imel navade pertoshiti ſe nad jedmi, ki ſo jih pred-nj poſtavili, ampak je vſe sadovoljno prejel, kakor is boshjih rok; ſhe veſél je bil, kadar je bil vzhaſi
ſlabo poſtreshen, in je nar ſlabiſhi rezhi sa-ſe isvolil, kadar je le mogel.

Od brumniga mladenzha ſe bere, de kadar
je she bliso ſmerti bil, in ko ſo duhovni njegovo duſho Bogu perporozhevali, je ozhi odperl in je okoliſtojezhim rekel: Ljubi moji bratje! meni ſe sdaj ravno tako sdi, kakor zhloveku, ki gre v’ ſemenj, in s’ malo dnarjem veliko blaga kupi. Glejte, bres de bi ga bil saſlushil, bom sdaj
boshje kraljeſtvo prejel, sa tako malo terpljenja, ki ſim ga na ſvetu voljno preſtal. — ln po tem je mirno v’ Goſpodu saſpal.

S. Janes Klimak perpoveduje od ſpokorniga mladenzha v’ puſhavi, kteriga ſo njegovi
vikſhi grosno ojſtro dershali; in tudi od vſih ſvojih tovarſhev je bil vedno sanizhevan. Kadar je ſ. Janes vidil, kako ta mladenizh po nedolshnim terpi, ſe mu je ſmilil, in ga je tedaj miloval in tolashil. Mladenizh pa mu je odgovoril, de je terpljenje njegovo nar vezhi veſelje,
in njegovi tovarſhi ne ravnajo tako ſlabo s’ njim is hudobije, ampak po boshjim perpuſhenji, sato de ima perloshnoſt ſe v’ poterpeshljivoſti vaditi, in ſvojo duſho zhiſtlti, sakaj le s’ ognjem ſe slató zhiſti. — Dve leti po tem je leta mladenizh na ſmertno poſteljo priſhel, in je Boga in ſvoje tovarſhe sahvalil, de ſo mu perloshnoſt dajali terpeti. Po tem je s’ terdnim

upanjem vezhniga svelizhanja ſvoje zhaſno shivljenje dokonzhal.

»Ko bi mi prav ſposnali, koliko saſlushenja
je v’ voljnim poterpljenji bolesni, bi jo vſelej s’ ravno takim veſeljem prejeli, s’ kakorſhnim ſe nar vezhi dobrote prejmejo; in bi jo bres godernjanja in bres nejevolje preterpeli.« — Tako pravi ſ. Vinzenz.

Leta ſvetnik je dobro ſposnal, koliko saſlushenja je v’ kerſhanſki poterpeshljivoſti; satorej je vſe ſvoje dolge in hude bolesni ne le s’ poterpeshljivoſtjo, ampak tudi s’ veſeljem preſtal. Vzhaſi je bil tako bolan, de ni mogel nobeniga uda ganíti, in de po dnevi in po nozhi ni pozhitka imel; pa je bil vender smiram veſél in prijasin, kakor v’ sdravji. Ni bilo nikdar ſliſhati is njegovih uſt beſede soper ſvoje bolezhine,
ampak vedno je Boga hvalil, de mu tako velike gnade in dobrote daje. Kadar je prav hude bolezhine obzhutil, ſe je k’ podobi krishaniga Jesuſa obernil, in ga je proſil, de naj mu gnado da, is ljubesni do njega vſe voljno preterpeti. Kadar je mogel od ſvojih bolezhin govoriti, je govoril tako, de je bilo viditi, de ſe mu vſe premajhne sdé, rekozh : Moje terpljenje ni nizh proti temu, kar ſim terpeti saſlushil, in proti temu, kar je Kriſtuſ savolj mojih grehov terpel. — Poſebno je pa v’ nogah dolge in hude bolezhine obzhutil; vezh ko ſhtirideſet lét
ſo bile njegove noge smiram otekle in ranjene, in jih je mogel smiram obvesane imeti. Kadar jih je edin njegovih duhovnov vidil, je rekel: Ah, goſpod, kako teshavne in soperno morajo te bolezhine biti! — Na to je ſ. Vinzenz prezej

odgovoril: Sakaj praviſh, de je boshje delo soperno? kakor de bi Bog ne ſtoril prav, de terpljenje poſhlje nevrednimu greſhniku. Bog ti odpuſti, kar ſi rekel. V’ Kriſtuſovi ſholi ſe ne ſme tako govoriti. Kaj ni to po pravizi, de greſhnik terpi savolj ſvoje hudobije? in de Goſpod Bog s’ nami ravna po ſvoji ſveti volji?

S. Felikſ je velikokrat neisrezhene bolezhíne terpel. Sdravnik, ki je bil k’ njemu poklizan, in ki ga je posnal, de je velik ſlushabnik boshji, mu je enkrat, ko je bil v’ nar hujſhih bolezhinah, rekel: Proſi Boga v’ preſvetim imenu Jesuſa, de bi ti odvsél te bolezhine. — Ali ſ.
Felikſ mu je odgovoril: Kako govoriſh! kaj
tako mi ſvetjeſh? Kaj miſliſh , de bom Boga
proſil, de naj mi odvsame te bolezhine, s’ kterimi me on obiſhe? To niſo bolezhine, to ſo nebeſhke roshe, ktere v’ nebeſhkim raji raſtejo, in nebeſhki Ozhe jih ſvojim otrokam poſhilja. — In po tem je sazhel boshjo dobroto hvaliti, de tako ljubesnivo s’ njim ravna.

»Nekteri kriſtjani, kadar ſo bolni, ſo shaloſtni, in ſe pertoshijo, ne savolj ſvojiga laſtniga terpljenja, ampak savolj tega, ker ſvojim ljudem teshavo in nadleshnoſt delajo s’ ſvojo bolesnijo; in ker ne morejo ſvojih dolshnoſt in drugih
dobrih del opravljati, in tudi ne prav moliti, kadar ſo bolni. — To je pa le smota; sakaj, kar sadene nadleshnoſt, ki jo bolnik drugim ljudem ſtori, ſe mora premiſliti, de kdor je prav poterpeshljiv, hozhe le to, kar Bog hozhe, in kakor Bog hozhe. Kar sadene opravila in dobre dela, je premiſliti, de en ſam dan v’ terpljenji, zhe ſe voljno preterpi, je vezh

vredin, kakor zel meſez truda in dela. Kar
pa molitev sadene, premiſlimo to: Kaj je boljſhi, na krishi biti s’ Jesuſam, ali pa pod njegovim krishem ſtati, in njegovo terpljenje na krishi premiſhljevati? — Sravin tega, zhe Bogu darujemo ſvojo bolesin, zhe premiſlimo, de po njegovi volji in sa-nj terpimo, in ſe njegovi ſveti volji radovoljno podvershemo, to je gotovo nar boljſhi molitev.« — Tako uzhi ſ.
Franziſhk Salesi.

Sveti Aldegundi je bil Bog na snanje dal,
de bo ſkoraj umerla; tedaj je Goſpoda proſila, de naj ji kako teshko in hudo bolesin poſhlje predinj jo is tega ſvetá poklizhe. Bog jo je uſliſhal in ji je veliko bolesin poſlal, v’ kteri je
neisrezheno hude bolezhine terpela; ali vezh ko je terpela, bolj je bila Bogu sa to hvaleshna, in je rekla, de bolj ko ſe bo njena duſha v’ ognji terpljenja ozhiſtila, loshej ſe bo proti nebeſam
povsdigaila.

S. Franziſhk Seraſinſki je sravin drugih bolesin in bolezhin tudi grosno velike bolezhine v’ ozheh terpel; pa je smiram Boga zhaſtil in hvalil, in ga je le proſil, de naj mu poterpeshljivoſt da, in naj ga v’ ſvoji ſveti ſlushbi ohrani. Na to mu je Goſpod odgovoril: Bodi veſél, Franziſhk! veſelje vezhniga shivljenja te
v’ nebeiſih zhaka, in to tvoje terpljenje naj ti bo sa aro.

S. Vinzenz, kadar je bil mozhno bolan, ni
mogel ſvojih vſakdanjih duhovſkih molitev opravljati, pa je vender smiram môlil, to je, je ſvoje miſli smiram k’ Bogu povsdigoval, je ſvojo voljo smiram v’ boshjo voljo vdajal, in ſe je vedno

s’ saúpanjem, s ’ljubesnijo in hvaleshnoſtjo Bogu isrozheval. To vſe je ob kratkim, pa pogoſto opravljal.

»Dobro premiſlite, de pred Bogam vezh
saſlushimo v’ enim ſamim dnevu s’ terpljenjem, ki nam ga Bog poſhlje, ali ki nam ga blishnji ſtori, kakor v’ deſetih letih s’ terpljenjem, ki ſi ga ſami isvolimo.« — Tako piſhe ſ. Teresija.

Spokorni ſlushabnik boshji Henrik je lepo
shivel, in je ſvoje meſo vedno krishal s’ ſpokornimi deli: ali vſe to je po ſvoji laſtni volji opravljal, in od ſvojiga blishnjiga nizh ni terpeti imel. Njegovo shivljenje je bilo ſizer Bogu mozhno dopadljivo, ali Bog mu je vender na snanje dal, de bo poſihmal ſhe vezh saſlushenja
imel, ker bo njegovo terpljenje od drugih ljudi priſhlo; sakaj do sdaj ſe je le ſam ſebe gajshlal in krishal, poſihmal ga bodo pa hudobni jesiki gajshlali in krishali. — To ſe je tudi sareſ tako sgodilo; in ker je preganjanje in sanizhevanje, ki ga je mogel od hudobnih jesikov preſtati, voljno preterpel, je s’ tem ſhe veliko bolj Bogu
dopadljiv poſtal, kakor s’ ſvojo ojſtro pokoro.

»Kdor je sareſ poterpeshljiv, ne porajta na
to, kako dolgo in koliko mora terpeti, in tudi ne premiſhljuje, kdo mu terpljenje daje, zhe je njegov vikſhi, ali njegov tovarſh, ali njegov podloshin; zhe je ſveti, ali hudobni duh; ampak le v’ to miſli, de bi vſe voljno poterpel.« — Pravi Tomash Kempzhan.

Dva puſhavnika ſta ſkup shivela, edin je
bil mlad, drugi ſtar. Pridno ſta delala, in kadar je bilo kej ſtorjeniga, je ſtari puſhavnik delo v’ meſtu neſil, ga je prodal, je dnarje sapravil,

in je svezher ſvojimu mladimu tovarſhu komaj koſiz kruha perneſil. Mladi puſhavnik je to krivizo in teshavo voljno prenaſhal, in ni nikoli nizh ſvojimu tovarſhu savolj tega rekel. Tri léta je tako terpel; na sadnje ſe mu je she prehúdo sdelo, njegovo oblazhilo je bilo she rastergano, in on je bil she veſ ſlab od ſtradanja; in je tedaj sazhel premiſhljevati, zhe bi ſmel s’ dobro veſtjo ſvojiga malopridniga tovarſha sapuſtiti. Kadar je to premiſhljeval, mu je
Bog na snanje dal, de naj le ſhe malo zhaſa
poterpi, ker bo ſkoraj is tega ſveta ſhel. To je mladi puſhavnik ſvojimu ſtarimu tovarſhu povedal, ali ta mu ni nizh verjel. Drugi dan je leta poterpeshljivi mladenizh v’ boshji gnadi umerl; ſtari puſhavnik pa ſe je tako preſtraſhil, de ſe je reſnizhno ſvojih grehov ſkéſal, in ſpokorno shiveti sazhel.

»Goſpod Bog nam poſhilja terpljenje in bolesni, de nam s’ tem perloshnoſt daje, tiſte neisrezheno velike dolge poplazhati, ki jih pred njim imamo. Sato pa tudi tiſti kriſtjani, ki imajo kej premiſlika in ſposnanja, vſe terpljenje voljno prenaſhajo, ker velikovezh gledajo na dobizhik, ki ga sravin imajo, kakor na teshave, ki jih preſtojé.« — Tako pravi ſ. Vinzenz Ferreri.

Ravno leta ſveti pridigar je to v’ lepi perglihi pokasal. Bil je kralj, je rekel, ki je imel dva dolshnika, ktera mu niſta samogla dolgov poplazhati, in jih je tedaj v’ jezho sapreti ukasal. Ker je pa kralj uſmiljeniga ſerza bil, je napolnil dve moſhne s’ dnarji, in je toliko v’ vſako moſhno djal, kolikor mu je vlak dolshan

bil. Po tem je ſhel v’ jezho obiſkat ſvoja dva dolshnika, in je v’ vſaziga njegovo moſhno s’ vſo mozhjo vergel, tako de ſta velike bolezhine obzhutila. Edin tih dveh dolshnikov ſe je prezej hudo ujesil, je moſhno s’ nogo od ſebe ſunil, in je ni hotel pogledati. Njegóv tovarſh pa je bolj pametin in premiſhljen bil, je kmalo ſposnal dobroto ſvojiga kralja, in deſiravno je velike bolezhine obzhutil, je moſhno s’ hvaleshnoſtjo pobral, in je ravno toliko dnarjev v’ nji najdil, kolikor je kralju dolshan bil. Po tem jo prezej ſvoj dolg plazhal, je is jezhe reſhen bil, in je per kralji ſpet v’ gnado priſhel. — Leta prilika ne potrebuje islaganja; vſak jo lahko sapopade. — Bog daj, de bi mi vſi, ki ſmo dolshniki pred
Bogam, vſe terpljenje, ki ga uſmiljeni Bog na naſ vershe, voljno in hvaleshno prejeli in preſtali; sakaj to ſo tiſti dnarji, s’ kterimi nar loshej poplazhamo dolgove, ki ſmo jih per Bogu s’ ſvojimi grehi ſtorili.

»Nikar ne bodi nejevoljin savolj sopergovorjenja, sakaj to nam perloshnoſt daje, lepe zhednoſti v’ djanji ſkasovati, ki nam jih je Goſpod Bog perporozhil. Verjemite mi, de ſe prave zhednoſti ravno tako malo v’ mirnim prijetnim shivljenji isredé, kakor dobre ribe v’ mirni vodi v’ mlakah. — Kako samoremo lepſhi ſvojo ljubesin do Boga, ki je toliko sa naſ
terpel, pokasati, kakor s’ voljnim poterpljenjem v’ teshavah in sopernoſtih?« — Pravi ſ. Franziſhk Salesi.

Spokorin ſlushabnik boshji v’ ſvojih teshavah miſli, de mu Jesuſ Kriſtuſ na ſtrani ſtoji, in mu pravi: Moj brat ſi; ali te ni ſram, tako

majhno teshavo s’ nejevoljo terpeti, ker ſim jeſt tolikanj sa-te terpel.

Lep sgled ſtanovitne poterpeshljivoſti v’ sopernoſtih nam je sapuſtil ſ. Filip Neri, ki je poſnemanja vredin. Leta ſvetnik je ſtanoval v’ Rimu bliso zerkve ſ. Hieronima, in je tedaj v’ tej zerkvi maſheval in ſpovedoval. Ker je tako
ſveto in ſpokorno shivel, je imel smiram grosno veliko ljudi sa ſpoved, tako de ſo zerkveni ſlushabniki nejevoljni poſtáli, ſo ga zhe dalje bolj ſovrashili, in ſo ſi mozhno persadevali, ga is tega kraja pregnati. Vzhaſi, kadar je hotel iti maſhevat, mu niſo hotli maſhniga oblazhila.
dati; vzhaſi ſo mu kelih in maſhne bukve ſkrili, de ni mogel maſhevati; in per vſaki perloshnoſti ſo mu kako rasshaljivo beſedo rekli. Leta ſvetnik jim pa ni nikoli nizh hudiga odgovoril, jim ni nikoli viditi dal, de je nejevoljen, ali de samiri, in jim je smiram dober in
prijasin bil. Njegovi prijatli ſo ga vezhkrat proſili, de naj ta kraj sapuſtí, in naj drugam gre, kjer bo lahko bolj mirno shivel. S. Filip pa jim je odgovoril, de nozhe krisha od ſebe vrezhi, ki mu ga je Bog naloshil; in je tedaj
smiram per tej zerkvi oſtal. Na sadnje, ker je vidil, de ſo ſlushabniki lete zerkve smiram bolj nejevoljni in ſovrashni proti njemu, je Boga proſil, de naj mu ſposnati da, kaj mu je ſtoriti, in de naj mu ſtanovitno poterpeshljivoſt da. In na to mu je Bog na snanje dal, de mu bo dal pravo poterpeshljivoſt, tode ſi jo mora s’ prenaſhanjem tih ſvojih krishev saſlushiti. — Po tem je zhe dalje bolj poterpeshljiv poſtal, tako de je poſebno veſelje obzhutil, kadar

mu je kdo kaj rasshaljiviga ali soperniga ſloril ali rekel; in je ſvoje sopernike le ſhe bolj ljubil, kakor druge ljudi, in nikdar od njih hudo govoril, in tudi ni terpel, de bi bil kdo drugi hudo od njih govoril, ampak jih je sagovarjal in je njih dobre laſtnoſti ſkasoval. Zerkev ſ. Hieronima mu je na sadnje tako prijetna in ljuba poſtala, de je zelih trideſet lét v’ nji oſtal; in bi bil tudi do ſmerti tamkej oſtal, ko bi mu ne bili ſveti ozhe papesh ſami sapovedali, drugam iti.

»Uzhite ſe terpeti is ljubesni do Boga, bres de bi ljudje sa to vedili.« — Pravi ſ. Teresija.

Skrito, radovoljno in le Boga snano terpljenje mu je gotovo nar bolj dopadljivo; sakaj tako terpljenje je zhiſto in kerſhanſko, ker pride le is ljubesni do Boga, in ne is laſtne ljuhesni, ktera vzhaſi tudi nevernike, ki Boga ne posnajo, perganja, de kako veliko ozhitno terpljenje s’ prezhudno poterpeshljivoſtjo in ſtanovitnoſtjo preſtojé, ker vejo, de ſi bodo s’ tem
veliko poſvetno hvalo in zhaſt perdobili. — Kar je Jesuſ od drugih dobrih del rekel, to tudi od poterpeshljivoſti velja, de kdor savolj ljudi dobre dela opravlja, she na tem ſvetu ſvoje plazhilo sadobi, in ga tedaj od Boga ne bo prejel, kdor pa na ſkrivnim, le savolj Boga, kej dobriga ſtori, bo od Boga vezhno plazhilo sadobil.²²

Sveſt boshji ſlushabnik je enkrat v’ véliki
petik Kriſtuſa proſil, de naj mu gnado da,
kej sa-nj terpeti. Njegova proſhnja je bila
uſliſhana, in je po tem zel zhaſ ſvojiga shivljenja

po zelim shivotu bude bolezhine obzhutil. S’ ſerzhnim veſeljem je vſe te bolezhine preſtal, in ſe ni nikoli pertoshil. En ſam krat ſe je
ſposabil, in je ſvojimu prijatlu, ki ga je vpraſhal, kako ſe pozhuti, rasodel, de ſamo v’ glavi ne, drugej pa po vſih udih vedne bolezhine obzhuti. Ali komaj je bil to isrekel, ko ſe je neisrezheno kèſal tih beſedi, in je obljubo ſtoril, nikdar vezh od ſvojih bolezhin govoriti, drugazhi ne, kakor ko bi bila boshja volja, de bi jih mogel komu rasodeti.

S. Klara je bila oſem in dvajſet lét hudo
bolna; in veſ ta zhaſ je ni bilo nikoli ſliſhati, de bi ſe bila pertoshila savolj ſvojih bolezhin, ampak velikokrat je Goſpoda sa-nje sahvalila.

Od ſvetiga ſlushabnika boshjiga Shteſana
ſe bere de je bil hudo bolan: in njegov tovarſh, ki mu je ſtregil, mu je jed perpravil in je po smoti nameſti laſhkiga olja laneniga vsel, de je jed sabelil. Kadar je to jed bolniku perneſil, jo je
leta pokuſil, pa je ni mogel jeſti, je bila pregrenka, ali vender ni zlo nizh rekel. Drugi dan je ſpet ravno tako jed perpravil, in bolnik je ſpet ni mogel jeſti, pa je le poterpel, in je bil veſél,
de je perloshnoſt najdil, kaj terpeti. — Ali njegovimu tovarſhu ſe je to zhudno sdelo, de bolnik nozhe nizh jeſti, in je tedaj ſam jeſti sazhel, de bi v’ bolniku posheljenje do jedi obudil; kar je ſposnal ſvojo smoto, in mu je neisrezheno teshko djalo; bolník pa ga je tolashil rekozh: Bog je to smoto perpuſtil, de mi je
perloshnoſt dal terpeti. Zhaſt in hvala mu bodi!

»Kdor sheli popolnama biti, ſe mora dobro varovati, de ne rezhe: Prav ſim ravnal;

to in to ſe mi po krivizi sgodi. — Sakaj zhe le tiſti krish voljno prenaſhati hozheſh, ki ſe na pravizo opira, ne boſh popolnamoſti sadobil.« — S. Teresija.

Svetimu Vinzenzu je njegov ſhkoſ opravilo
ukasal, in on je prezej sazhel, povelje ſhkoſovo sveſto dopolnovati. Nekteri duhovni pa, ki niſo vedili, de mu je bilo to od ſhkoſa sapovedano, in ki jim ni bilo dopadljivo, ſo ſe pred ravno tem ſhkoſam nad tem pertoshili; in ſhkoſ je bil posabil, de mu je bil on to ſtoriti ukasal. Tedaj je poklizal Vinzenza, in ga
je vprizho vſih tih duhovnov mozhno poſvaril. Ali ſ. Vinzenz ni nobene beſede odgovoril, in je v’ ſerzu veſél bil, to krivizo terpeti. — Nekaj zhaſa po tem ſe je ſhkoſ ſpomnil, de je bil on ſam Vinzenzu to opravilo ukasal, savolj
kteriga ga je po tem tako po nedolshnim kregal; in je veliko poterpeshljivoſt in ponishnoſt tega boshjiga ſlushabnika ſposnal.

»Ko bi mi ſvoje teshave vſelej s’ kerſhanſkimi ozhmi pogledali, in ko bi ſe is naſhiga uma popolnama vsdignile tiſte poſvetne megle, ktere sadershujejo luzh vere, de ne more do dna naſhe duſhe poſvetiti; bi ſe pazh ſrezhne ſposnali, kadar bi naſ ljudje opravljali, in bi rekli, de ſmo leni in nevedni, de ſmo neprijasni ali zlo-pregreſhni. — Kadar kej dobriga ſtorimo, in ko ſmo savolj tega preganjani, ali ni to velika ſrezha? ker je Kriſtuſ rekel, de ſo ſrezhni, kteri preganjanje terpé savolj pravize.« — Tako govori ſ. Vinzenz.

Kadar je Pater Alvarez svedil, de je nekdo
gerdo opravljanje soper njega naredil in rastroſil,

ſe je mozhno rasveſelil; in ker ſe je tiſti, ki mu je to novizo perneſel, sazhudil, mu je leta poterpeshljiv boshji ſlushabnik rekel: Sdaj vidim, de me Bog ljubi, ker me po poti ſvojih nar ljubſhih prijatlov vodi.

»Zhe Mojseſovo palizo na tleh pogledaſh, je oſtudna kazha,²³ zhe jo pa pogledaſh v’ Mojseſovih rokah, je isvirk velikih zhudeshev.²⁴ — Ravno tako je s’ teshavami in sopernoſtmi. Zhe jih ſame sa ſebi premiſliſh, ſo ſtraſhne; zhe jih pa v’ boshji volji in previdnoſti premiſliſh, ſo ljubesnive in prijetne.« — Tako uzhi
ſ. Franziſhk Salesi.

S. Marija Magdalena de Pazzi je vezhkrat
rekla, de miſli, de ni na ſvetu takó hude sopernoſti, ali takó grenkiga terpljenja, de bi ga ona s’ veſeljem ne preſtala, kakor hitro bi ſposnala, de je boshja volja, de naj ga terpí. — Torej kadar je bila ſhe tako hudo bolna in polna bolezhin, ſe je prezej rasveſelila, kadar
ji je kdo rekel, de to po boshji volji terpí.

»Kadar imamo terpeti bolezhine, sopernoſti in revſhino, in kadar ljudje gerdó s’ nami
ravnajo, ſpomnimo ſe prezej terpljenja naſhiga Svelizharja, in po tem ſe nam bo naſhe terpljenje kmalo manjſhi sdelo. In zhe ſo naſhe bolezhine ſhe tako velike, ſe nam bodo roshe sdele, in njegovo terpljenje ternje.« — S. Franziſhk Salesi.

Bil je imenitin goſpod, ki je imel veliko
sanizhevanja in kriviz terpeti, ſhe zlo od ſvojih

podloshnih; in jih je vſe voljno in mirno preterpel. Kadar je bil vpraſhan, kako samore tako poterpeshljiv biti, je rekel: Kadar mi kdo kej rasshaljiviga rezhe ali ſtori, nozhem v’ to miſliti, ampak obernem ſvoje miſli prezej v’ tiſto veliko rasshaljenje, ktero je Sin boshji od ſvojih
ſtvari prejel, in pravim ſam per ſebi: Ko bi ti leti ljudje tudi sa uh dajali, bi to ſhe vſe nizh ne bilo proti sanizhevanju in rasshaljenju, kteriga je tvoj Goſpod in Svelizhar prejel in voljno preterpel. — Reſ je, je dalje rekel, de vzhaſi per sanizhevanji in rasshaljenji veliko nejevoljo obzhutim, ktera ſe hozhe v’ meni vsdigniti; ali prezej ſvoje miſli na kako enako rasshaljenje obernem, ki ga je Jesuſ preſtal, in tako dolgo ſvojih miſel od tega ne odvernem, dokler ne zhutim, de je vſa nejevolja preſhla.

Poboshna goſpa je bila hudó bolna, in je
nesnane bolezhine obzhutila; ena njenih prijatliz ji je tedaj podobo krishaniga Jesuſa v’ roke podala, rekozh: Proſi Jesuſa, de naj te reſhi od tih bolezhin. Ali goſpa je odgovorila: Sakaj ga bom sato proſila? Miſliſh de shelim is krisha
ſtopiti, ker imam v’ rokah podobo Josuſa, ki je do ſmerti na krishi oſtal? Bog me tega varuj! She vezh shelirn sa-nj terpeti, ki je toliko same terpel.

»Kadar premiſlim, kolikanj je Jesuſ terpel,
ker vender ni zlo nizh terpeti saſlushil, reſ ne vem, kje imam pamet, zhe ſe pertoshim savolj ſvojiga terpljenja, ali zhe miſlim, de ga niſim saſlushila.« — Pravi ſ. Teresija.

S. Ludvina je zelih oſim in trideſet lét bolna bila, in je vedno bolezhine v’ vſih udih obzhutila;

in per vſim tem je bila smiram veſela in prijasna, ker je neprenehama premiſhljevala, koliko in kako je Jesuſ terpel.

Zheterta jablana.
Saúpanje.

»Bog bolj sheli naſhiga svelizhanja in vſiga tega, kar nam v’ svelizhanje ſlushi, kakor ga mi ſami samoremo sheleti; tudi bolj vé, kakor mi, po kteri poti bomo nar loshej k’ svelizhanju priſhli. Vſe poti ſo v’ boshjih rokah, in po njegovi volji ſe sgodi, karkoli ſe sgodi na ſvetu. Gotovo je tedaj, de med vſim tem, kar ſe nam samore sgoditi, ſe nam bo ravno to sgodilo, kar bo nar bolji sa naſ. — Ali sheliſh od tega preprizhan biti? Premiſli tedaj to; Goſpod Bog ti pravi: Jeſt te ne bom nikoli posabil.²⁵ Jeſt bom smiram s’ vami, vſe dni.²⁶ Ko bi ti to kak poſhten zhlovek obljubil, bi mu verjel in bi va-nj saúpal; glej, Bog ti to obljubi, in nizh prav ne saúpaſh. Samore le kej bolj gotovo biti, kakor je boshja beſeda?« — Tako uzhi ſ. Avguſhtin.

Sveto piſmo ſploh, poſebno pa pſalmi, ſo
polni nar lepſhih naukov od boshje miloſti in ljubesni do naſ, in od njegove perpravljenoſti, nam pomagati v’ vſih rezheh. Torej ſo ſvetniki

v’ vſih rezheh terdno v’ Boga saúpali, in njih ſerze je bilo v’ ſvetim miru. — Bere ſe, de ſe je ſ. Hugo ſhkoſ enkrat po nozhi grosno bal, de bi ſe neka neſrezha ne pergodila, in ſe ni prezej ſpomnil boshje dobrote in previdnoſti; ali kmalo po tem je ſposnal, de ni prav, de ſe boji, ſe je ſkèſal ſvoje smote, in je s’ velikim saupanjem rekel: Sakaj ſe le bojim! Bog je obljubil, de nam bo na ſtrani ſtal v’ vſih nadlogah in neſrezhah. Ni ſe mi tedaj nizh bati; kar ſe bo sgodilo, to bo nar boljſhi sa-me.

Od ſvete Rose is Lime v’ Ameriki ſe bere,
de je bila v’ ſvoji mladoſti grosno bojezha, tako de ſi ni upala po nozhi nikamer bres luzhi iti. Pergodilo ſe je pa, de je enkrat svezher dolgo molila v’ zelizi, ki jo je na vertu ſvojih ſtariſhev
imela. Njena mati, ki je bila ravno tako bojezha, je sazhela ſkerbeti sa ſvojo hzher, in je shelela do nje priti, pa ſi ni upala ſama zhes vert iti do zelize. Kadar je njeni mosh domú priſhel, ga je proſila, de naj s’ njo gre. S. Rosa je bila tako samiſhljena v’ molitev, de ni nizh drusiga miſlila; ali kadar je vidila ſvoje ſtariſhe, ki ſo jo priſhli iſkat, ſe je ſpomnila, de mora she posno biti, in je s’ njimi v’ hiſho ſhla. Po poti je pa to miſel imela. Glej, moja mati je tako bojezha, kakor jeſt, in ſi ni upala ſama
po-me priti; le v’ druſhnji ſvojiga mosha ſi je upala priti. Jeſt pa ſim ſhe smiram tako bojezha, deſiravno me moj ljubesnivi Shenin Jesuſ povſod ſpremlja, in me nikoli ſamé ne puſti. Sakaj me je tedaj ſtrah! — Leto premiſhljevanje je ſ. Roso tako v’ saúpanji poterdilo, de po tem ni bila vezh tako bojezha.

»Bog je vſigamogozhin, torej mu nobena
rezh ni nemogozha; Bog je neſkonzhno moder
in vſigavedin, torej mu nobena rezh ni nesnana, ne ſkrita; Bog je neismérjeno dober, torej vſe to sheli, kar nam je sareſ dobro. — Ali bi ne imelo vſe to naſhe saúpanje do Boga popolnama poterditi?« — Tako piſhe sveſti
ſlushabnik boshji Skupoli.

Serze ſvetiga Franziſhka Salesja je bilo tako polno terdniga saúpanja do Boga, de je smiram mirno in sadovoljno shivel, tudi v’ nar vezhih neſrezhbah in nadlogah; in je vezhkrat rekel, de ne sapopade, kako samore kritljan, ki v’ praviga Boga veruje, drugazhi miſliti, kakor de vſe to, kar Bog perpuſtí, je prav, in nam ſlushi
v’ svelizhanje.

»Gotovo ſmo preprizhani, de naſ reſnize
ſvete vere ne morejo goljfati; in vender nizh prav ne snamo va-nje saúpati, in ſmo bolj perpravljeni saúpati v’ beſede ljudi, in v’ obljube goljſiviga ſvetá. In ravno sato tako malo naprej pridemo v’ zhednoſtih, in tako malo ſtorimò sa boshjo zhaſt.« — Pravi ſ. Vinzenz.

Svetniki boshji ſo le po tem vezhno shivljenje sadobili, ko ſo ſe na boshjo beſedo bolj sanaſhali, kakor na beſede ljudi, in ſo bolj Bogu verjeli, kakor goljufnimu ſvetu, ker ſo vedili in dobro premiſlili, de nebó in semlja bota preſhla, boshja beſeda pa vezhno oſtane. — Jesuſ je rekel, de on je pot, reſniza in shivljenje; ²⁷ to je, de njegova beſeda nam pravo pot v’ nebeſa kashe, njegova beſeda nam gotovo

reſnizo rasodeva, in po njegovi beſedi, zhe jo sveſto dopolnjujemo, bomo vezhno shivljenje sadobili.

»Navaditi ſe moramo v’ vſih rezheh sa lépo
luzhjo vere hoditi; to nam je potrebno sa naſhe laſtno svelizhanje, in tudi sa svelizhanje blishnjiga; letá luzh naſ prezhudno poterdi, in rasſvetli naſhe ſerza. Gotovo nam ne more nobena druga rezh ſerza napolniti in naſ po varni poti voditi, kakor le vezhne reſnize. Veruj mi, de kdor ſe opira na boshje reſnize, bo kmalo do kerſhanſke popolnamoſti priſhel, in bo samogel velike rezhí ſtoriti.« — Tako gorori ſ. Vinzenz.

S. Filip Neri, predinj je kako delo sazhel,
poſebno zhe je bilo veliko, ſe je vſelej préd v’ molitvi perporozhil boshji previdnoſti; in s’ tem ſe je tako poterdil v’ saúpanji do Boga, de je vezhkrat rekel: Terdno saúpam, de bom od Goſpoda sadobil, karkoli ga bom proſil; sakaj pravi nam, de bomo vſe sadobili, karkoli ga bomo v’ molitvi s’ shivo vero proſili.²⁸

»O Goſpod moje duſhe! kdo bi samogel to
s’ beſedami isrezhi in na snanje dati, kar ti tiſtim dajeſh, ki na-te sſúpajo; in koliko tiſti sgubé, kteri she tako viſoko pridejo v’ notranji molitvi, de ſo samaknjeni, in po tem ſami na-ſe saúpajo!« — Pravi ſ. Teresija.

Ravno ta ſvetniza piſhe, de je posnala kriſtjane, ki ſo bili v’ poboshnoſti in v’ zhednoſtih tako deljezh priſhli, de ſo bili v’ molitvi vſi k’ Bogu povsdignjeni in vzhaſi samaknjeni, in ki

ſo po tem v’ ſushnoſt hudobniga duha padli.
In pravi, de ſe je to morebiti le sato sgodiló, ker ſo prevezh ſami v’ ſebe saúpali. Sakaj kadar kriſtjan vidi, de ſe njegova duſha tako viſoko proti Bogu povsdiguje; kadar ſposna, kako sanizhljivo je vſe poſvetno bogaſtvo in veſelje proti
nebeſhki zhaſti; in kadar obzhuti, kako Bog
njegovo duſho ljubi: ga vſe to tako poterdi v’ saúpanji do ſamiga ſebe, de miſli, de po takim ſposnanji ſe ne bo mogel nikdar vezh k’ poſvetnim rezhém oberniti; in ſe po tem nizh vezh ne varuje, in ſe bres ſtrahu v’ nevarne perloshnoſti podaja, v’ kterih ſvojimu Goſpodu zhe dalje bolj nesveſt poſtaja. — Torej, kdor miſli de ſtoji, naj ſe varuje, de ne pade.²⁹

»Kadar ſe zhlovek na ſvojo laſtno pamet in
mozh sanaſha, ſi veliko ſhkodo dela. Kadar
poſtavim kak vikſhi, ali kak pridgar ali ſpovednik v’ ſvojo laſtno modroſt, uzhenoſt in pamet saúpa, mu Bog ſvojo pomozh odvsame in ga ſamimu ſebi prepuſtí, de mu s’ tem ſposnati da, kako malo ſam ſtoriti samore; in is tega pride, de s’ vſim ſvojim trudam in persadevanjem malo ali pa nizh dobriga ne opravi. — Ravno savolj tega tedaj vzhaſi tako malo dobriga ſtorimo v’ ſvojih opravilih.« — Pravi ſ.
Vinzenz.

S. Franziſhk Salesi je vſe ſvoje opravila, ki mu jih je bil Bog isrozhil, ſrezhno opravil, sato ko ſe ni nikoli na ſvojo laſtno modroſt sanaſhal, ampak je le v’ boshjo previdnoſt saúpal. In nikoli ni vezhiga upanja imel, de ſe bo kako

opravilo dobro is-ſhlo, kakor kadar druge opore in drusiga perpomozhka ni imel, kakor boshjo previdnoſt.

S. Filip Neri je vezhkrat rekel, de kdor
ſe v’ greſhno perloshnoſt poda in sravin pravi: Ne bom v’ greh padil, ne bom hudiga ſtoril; ravno s’ tem ſprizhuje, de bo padil in ſvojo duſho mozhno poſhkodoval; sakaj kdor nevarnoſt ljubi, bo v’ nevarnoſti pokonzhan.³⁰

»Persadevajmo ſi, to prav sapopaſti, de ne
ſmemo nikoli ſami v’ ſebe saúpati, in de ſami is ſebe niſmo dobri sa nizh drusiga, kakor de ſkasimò boshje namene, ki jih s’ nami ima. Zhe ſe bomo od tega prav preprizhali, ſe bomo popolnama boshji voditvi prepnſtili, in ga bomo neprenehama proſili, de naj nam pomaga.« — Tako pravi ſ. Vinzenz.

Pemſki kralj ſ. Vinzenz je bil neſrezhin v’ vojſki, je vſo ſvojo armado sgubil, in je v’ oblaſt ſvojih ſovrashnikov priſhel. Kadar ſo ga vpraſhali, kako ſe pozhuti in kako mu je per ſerzu, jim je odgovoril: Niſim bil ſhe nikoli tako mirin in veſél, kakor ſim sdej; sakaj kadar ſim bil obdan s’ armado, ſim ſe na zhloveſhke perpomozhke sanaſhal, in niſim vtegnil v’ Boga miſliti; sdej pa, ko ſim vſo armado in poſvetno mozh sgubil, smiram le v’ Boga miſlim in le v’ njega saúpam; in upam, de me ne bo sapuſtil.

S. Filip Neri je imel navado rezhi: Goſpod,
ne saneſi ſe na-me in ne puſti me ſamiga; zhe me ne varujeſh, bom prezej padel. — O Goſpod,

nikar nizh drusiga od mene ne perzhakuj, kakor kej hudiga.

»Nikar ſe veliko ne sanaſhajte na prijasnoſt in pomozh ljudi, sakaj ne samorejo nam prav pomagati; in kadar Goſpod Bog vidi, de ſe prevezh na-nje sanaſhamo, naſ on sapuſti.« — S. Vinzenz.

To naſ Bog ſam uzhí ſkosi uſta preroka
Jeremija, rokozh: Gorje zhloveku, kteri v’ zhloveka saupa ... in ki njegovo ſerze Goſpoda sapuſtí.³¹

S. Vinzenz je bil od te reſnize tako preprizhan, de ni le nobeniga saúpanja imel v’ prijasnoſt in pomozh poſvetnih ljudi, ampak de ſe je te pomozhi tudi ogihal, kolikor je le mogel, kadar ſe mu je ponujala. Enkrat ga je vikſhi poglavar meſta proſil, de naj sa-nj govori pred kraljizo savolj rezhi, ki jo je prejeti
shelel; in mu je obljubil, de bo tudi on, kolikor bo mogel, njegovimu ordnu dobriga ſtoril. Na to mu je ſ. Vinzenz tako odgovoril: Kolikor bom po pravizi sa vaſ ſtoriti samogel, bom ſtoril. Kar pa moj orden sadene, prepuſtimo vſe boshji previdnoſti.

Ravno tako je tudi ſ. Franziſhka Fremiot
miſlila in ravnala, kadar je bila vikſha zeliga ſvojiga ordna. Franzoſka kraljiza ſe ji je bila v’ molitev perporozhila, in ji je na snanje dala, de jo mozhno obrajta. Na to ſo snanzi ln prijatli ſvete Franziſhke grosno sheleli, de naj kraljizi piſhe in naj ſe njeni prijasrroſti perporozhí. Ali Franziſhka ni nikakor hotla tega ſtoriti,

ampak je rekla, poſebno ſvojim nunam:
Me moramo sheleti, niske in nesnane oſtati, in ne ſmemo nikdar prijasnoſti vikſhih in mogozhnih tega ſvetá iſkati. Zhe ſi persadevamo ſvoje dolshnotli do njih dopolnovati, kakor nam Bog sapoveduje, in zhe molimo sa njih sdravje in shivljenje, in poſebno sa njih vezhno svelizhanje; bo gotovo Bog, ki sa naſ ſkerbí, ſtoril, de naſ bodo ſposnali, kadar nam bo njih pomozhi treba, in de nam bodo v’ naſhih potrehah pomagali.

S. Teresija je imela navado rezhi: Pravi
prijatel, v’ kteriga saúpati samoremo, je le Jesuſ Kriſtuſ. Kadar ſim na-nj operta, táko mozh v’ ſebi obzhutim, de ſe mi sdi, de bi ſe samogla zelimu ſvetu vſtaviti, ko bi ſe soper mene vsdignil.

»Kdor ſe v’ ſvojih opravilih svijazh in ovinkov poſlushi, rasshali previdnoſt boshjo, in ſe njegove ozhetovſke ſkerbi nevredniga ſtorí.« — Pravi ſ. Vinzenz.

Ravno ta ſvetnik je vſe svijazhe v’ ſvojim
govorjenji in djanji ſovrashil, in ſe jih nikoli ni hotel poſlushiti, ampak je rekel, de puſtí vſe ovinke in svijazhe pravdarjem in drugim modrim tega ſvetá.

»Kadar kdo vſe ſvoje miſli v’ Boga obérne
in ſe le va-nj sanaſha, sravm pa ſi persadeva, mu sveſto ſlushiti, Bog sveſto sa-nj ſkerbi; in vezhi ko je njegovo saúpanje v’ Boga, bolj Bog sa nj ſkerbi; in ni mu treba ſe bati, de bo Bog nehal sa-nj ſkerbeti; sakaj njegova ljubesin je neſkonzhno velika do tiſtih, kteri vanj
terdno saúpajo.« — Tako piſhe ſ. Franziſhk
Salesi.

S. Franziſhk Seraſinſki je bil poſebno prav
preprizhan od te reſnize; in je tudi ſvoje tovarſhe uzhil, popolnama v’ vſih rezheh v’ boshjo previdnoſt saúpati. Kadar je kteriga ſvojih tovarſhev kam poſlal, mu ni nikoli druge popotnize dal, kakor te beſede ſvetiga piſma: Versi na Goſpoda ſvojo ſkerb, in on te bo preshivil ³². — In kadar ga je Rimſki papesh vpraſhal, kako
ſe on in njegovi tovarſhi preshivé, mu je odgovoril: Sveti ozhe! naſha mati (to je: obljuba revſhine) je reſ grosno revna; ali naſh ozhe (to je: dobrotljivi Bog) je neisrezheno bogat.

»Kdor Bogu ſlushi s’ zhiſtim ſerzam, in kdor v’ nemar puſti ſvoj laſtni dobizhek in vſe kar je zhaſniga, in le boshjo zhaſt iſhe, bo smiram ſvoje opravila in dela po ſrezhi opravil, poſebno takrat, kadar po zhloveſhki previdnoſti ni nobeniga dobriga upanja; sakaj opravila v’ ſlushbi boshji ſo povsdignjene zhes vſo zhloveſhko previdnoſt, ker jih neſkonzhna boshja previdnoſt vlada.« — Tako govori ſ. Karl
Boromej.

Kakor je ta ſvetnik govoril, tako je tudi
ravnal. V vſih ſvojih opravilih je v’ Boga saúpal in ſe mu je v’ molitvi perporozhal; in s’ molitvijo je vſe ſvoje dela sazhel, je med delam vedno v’ boshjo prizhujnzhnoſt miſlil, in je s’ Bogam ſvoje dela dokonzhal. In bolj ko je bilo kako delo teshavno, s’ vezhim saúpanjem je
Boga pomozhi proſil. Satoraj je pa tudi tolikanj velikih in teshkih opravil ſrezhno opravil, ki ſo ſe poſvetnim ljudem nemogozhe sdele. —

Ravno tako je ſ. Karl tudi v’ ſvojih hiſhnih potrebah popolnama v’ boshjo providnoſt saúpal, in Bog mu je vzhaſi ozhitno pokasal, de mu je to saúpanje dopadljivo. Ta ſvetnik je bil grosno uſmiljeniga ſerza, in je vſe kar je imel,
ubogim dal. Njegov hiſhnik ga je vzhaſi sa to ſvaril in mu je vzhaſi s’ nejevoljó povedat priſhel, de ni nobene rezhi vezh per hiſhi. S. Karl ga je s’ boshjo dobroto in previdnoſtjo tolashil; ali hiſhnik ſe s’ tem ni dal potolashiti, in mu je rekel, de bi imel menj ubogim dajati, in bolj sa ſvojo hiſho ſkerbeti. Poſebno je enkrat
njegov hiſhnik s’ veliko nejevoljo priſhel mu povedat, de nima zlo nizh vezh’ dnarjev, in de ne vé, kako bo samogel drushini potrebin shivesh dati. S. Karl mu ni drusiga nizh odgovoril, kakor de naj v’ Boga saúpa, Bog bo gotovo pomagal. — In Bog je pokasal, kako mu je bilo to saúpanje dopadljivo; sakaj dve uri po tem je ſ. Karl piſmo prejel, v’ kterim je bilo
tri tavshent tolerjev. Je tedaj prezej hiſhnika poklizal, in mu je te dnarje dal, rekozh: Vsemi to, zhlovek majhne vere! Glej, de naſ boshja previdnoſt ni sapuſtila. — Sareſ veliko je bilo saúpanje tega ſvetnika v’ boshjo previdnoſt; ali
sravin tega ſe pa bere v’ njegovim shivljenji, de njegovo saúpanje ni bilo prodersno, ampak s’ veliko kerſhanſko previdnoſtjo sdrusheno. Satorej ſe ni nikoli nepremiſhljeno in nepotrebno
v’ nevarnoſt podal, in ſe je v’ vſih ſvojih opravilih rad poſvetoval, in je vſe dobro premiſlil, predinj je kej sazhel; in po tem, kadar je vſe ſtoril, kar je ſtoriti samogel, je popolnama v’ boshjo previdnoſt in pomozh saúpal.

»V’ velikih potrebah in teshavah je zhaſ
pokasati, de sareſ v’ Boga saúpamo. Verjemite mi, de trije delavzi vezh storé, kadar Bog pomaga, kakor deſet drugih; in pomaga vſelej, kadar nam zhloveſhke perpomozhke odvsame, in kadar nam opravila isrozhí, ki ſo vezhi, kakor naſha mozh.« — Tako uzhi ſ. Vinzenz.

Ta ſvetnik je v’ zelim ſvojim djanji veliko saúpanje do Boga ſkasal; in Bog, ki je obljubil, de tiſtih, ki va-nj saúpajo, ne bo nikdar sapuſtil, je vzhaſi s’ zhudeshi pokasal, de mu je saúpanje ſvojiga sveſtiga ſlushabnika dopadljivo; in mu je mozh dal, take velike dela opraviti, nad kterimi ſe ſhe sdej ſvét zhudi. — To saúpanje je ſ. Vinzenz tudi lepo pokasal, kadar je njegov hiſhnik priſhel mu povedat, de nima nobeniga vinarja vezh. — O veſela noviza! je odgovoril ſ. Vinzenz, Bog bodi sahvaljen!
Sdej je zhaſ pokasati, zhe imamo pravo saúpanje v’ Boga! O kako neſkonzhno veliko je bogaſtvo boshje previdnoſti, ali naſhe obúpanje in zagovanje ji velíko nezhaſt dela. — Kmalo po tem ga je Bog ſhe bolj v’ saúpanji poterdil, ker mu je pomozh poſlal.

»Kadar hozhemo kako opravilo v’ boshji
ſlushbi in sa boshjo zhaſt opraviti, moramo
narpred Boga proſiti, de naj naſ rasſvetli, in nam ſvojo ſveto voljo ſposnati da; po tem ſe ſizer ſmemo zhloveſhkih perpomozhkov poſlushiti, kteri ſo potrebni in perpravni, de ſe boshja volja in boshji nameni dopolnejo ; tode ſe ne ſmemo prevezh na-nje sanaſhati, ampak le na boshjo pomozh, in moramo le

od Boga perzhakovati, de nam bo pomagal, to opravilo po ſrezhi opraviti. Sravin tega pa moramo terdno preprizhani biti, de karkoli ſe bo sgodilo, bo vſelej nar boljſhi sa naſ, deſiravno ſe bo morebiti nam ſlabo sdelo po naſhi pameti.« —Tako pravi ſ. Vinzenz.

Temu ſvetniku ſe je bil nekdo v’ molitev
perporozhil, in on mu je odgovoril: Ljubi moj prijatel, danſ ſim ſe zelo dopoldne v’ opravilih pomudil, tako de ſim le prav malo molitve opraviti samogel, in ſhe ta je bila rastreſena; tedaj vidite, kako malo ſe samorete danſ na mojo molitev saneſti. Ali to me vender shaloſtniga ne ſtori, ker vſe ſvoje upanje v’ Boga poſtavim, in ne v’ ſvoje molitve in tudi ne v’ ſvoje persadevanje; in terdno verujem, de je ſedesh boshje miloſti in dobrote na naſho revſhino poſtavljen; (bolj ko ſmo revni in pomozhi potrebni, bolj ſe naſ Bog uſmili in nam pomaga).

»Kadar opravljamo ſvoje navadne dela, de
ſi perdobimo, kar nam je v’ shivljenje potrebno, ne ſmemo prevezh v’ ſkerbeh in v’ ſtrahu biti, ampak ſi moramo pametno in modro persadevati, kolikor samoremo, in po
tem vſe boshji previdnoſti prepuſtiti, s’ ſerzhnimi sheljami, de bi Bog vſe naſhe opravila po ſvojih namenih voditi, in nam ſvojo voljo na snanje dati hotel. In terdno verovajmo, de kadar Bog hozhe, de bi kako opravilo ſrezhno dokonzhano bilo, sadershki nizh ne ſhkodovajo, opravilo bo vender le dokonzhano; in menj ko bo sravin naſhiga dela, vezh bo boshjiga.« — Pravi ſ. Vinzenz.

V shivljenji ravno tega ſvetnika ſe bere, de

predinj ſe je zhloveſhkih perpomozhkov poſlushil, deſiravno ſo bili dobri in potrebni, je vſelej préd ſvoje opravilo Bogu perporozhil, in je potlej mirno zhakal, de bi Bog po ſvoji previdnoſti njegovo delo na pravo pot in k’ ſvoji zhaſti obernil. In je vezhkrat rekel, de
Bog po ſvoji previdnoſti ſtori, de ſe tiſte opravila nar ſrezhniſhi isidejo, v’ kterih zhlovek sheli, sa boshjo previdnoſtjo hoditi, ne pa pred njo.

»Kdor nima prave kerſhanſke mozhi, in je prevezh navesan na ſvojo laſtno zhaſt, je
grosno jesin in vpije in ſi ne da pokoja, kadar kdo kako krivizhno opravljanje soper njega napravi. Kdor je pa uterjen v’ boshji ljubesni, in drusiga nizh ne sheli, kakor Bogu dopaſti, ni ták; sakaj dobro vé, de Bog vidi njegovo nedolshnoſt, in de jo bolj obrajta, kakor on ſam; in de ga bo Bog gotovo varoval in branil, kolikor mu bo v’ vezhno svelizhanje ſlushilo.« — Tako piſhe ſveti uzhenik Avguſhtin.

V’ shivljenji ſvetiga Franziſhka Salesja ſe
bere de je bil velikokrat grosno gerdo opravljan od ſvojih ſovrashnikov, pa ſe ni savolj tega nikoli jesil, tudi ni shaloſtin poſtal, in ſe ni odgovarjal in pravizhil, ampak je vſe boshji previdnoſti prepuſtil, s’ terdnim saúpanjem, de bo Bog vſe k’ dobrimu obernil. Kadar je ſliſhal, de ga gerdo opravljajo, je imel navado
rezhi: Si mozhno persadevajo, mi dobro ime
odvseti, pa saúpam, de mi ga bo Bog ohranil, zhe je to potrebno sa njegovo ſlushbo. Sam sa-ſe gotovo ne shelim dobriga imena in nobene

zhaſti, ampak le kolikor mi je tega sa boshjo ſlushbo potrebno. De bi samogel Bogu prav sveſto ſlushiti, le to shelim; naj bo v’ dobrim ali v’ ſlabim imenu, naj bo v’ zhaſti ali v’ nezhaſti; kogá je na tem leshezhe? Bogu prepuſtim ſkerb sa ſvojo zhaſt in sa ſvoje dobro ime; naj Bog ſtori, kar mu je dopadljivo, in njegovo je vſe. In ko bi ſe s’ tem, ko ſim sanizhevan in saſramovan, boshja zhaſt pomnoshila, ali bi ne bilo moje sanizhevanje in saſramovanje moja nar vezhi zhaſt? To je nar vezhi zhaſt ſtvari na ſvetu: boshjo zhaſt mnoshiti. — Enkrat je bil edin njegovih ſovrashnikov gerdo opravljanje soper njega naredil, de namrezh v’ nezhiſtoſti shivi. Poſvetni ljudje, ki ſvetiga Franziſhka niſo ljubili, ſo to opravljanje prezej verjeli in povſod rastroſili. Njegovi prijatli pa, ki ſo njegovo ſvetoſt posnali, in ki ſo bili grosno shaloſtni savolj tega hudobniga opravljanja, ſo ga proſili, de naj ſvojo nedolshnoſt ſkashe, sakaj ſizer mu bo to opravljanje vſe dobro ime odvselo, in bo zhe dalje bolj njegovim duhovſkim opravilam ſhkodovalo. On pa je s’ mirnim ſerzam odgovoril: Prepuſtimo Goſpodu vſe
to; Goſpod Bog nar bolj vé, koliko mi je zhaſtí in dobriga imena treba sa njegovo ſlushbo; in le toliko ga shelim, in nizh vezh.

»Zhe mozhno hitimò in ſi ſilno persadevamo, perpomozhke najti, de bi ſe obvarovali neſrezh in shaloſtnih pergodb na tem ſvetu, in de bi jih od ſebe odvernili, nimamo ſhe praviga saúpanja v’ Boga. Sakaj ker s’ takim sadershanjem boshjo previdnoſt prehiteti hozhemo, s’tem ozhitno pokashemo, de bolj v’

ſvoje persadevanje, kakor v’ boshjo previdnoſt saúpamo; in de ſe bolj sanaſhamo na zhloveſhko modroſt, kakor na boshjo beſedo.« — Tako govori ſ. Vinzenz.

Boshji ſlushabnik Alvarez je imel hiſhnika,
ki je bil grosno ſkerbin sa hiſhne opravila, in sa vſe, kar je bilo sa zhaſno shivljenje potrebno; in je bil v’ grosno velikih ſkerbeh in teshavah, kadar je vidil, de kake rezhi permankuje. Vzhaſi je priſhel s’ veliko shaloſtjo ſvojimu goſpodu ſvoje teshave potoshit; ali Alvarez ga je narpred vpraſhal, zhe ſe je s’ Bogam poſvetoval, in zhe je njemu narpred to teshavo potoshil in ga pomozhi proſil. In kadar je hiſhnik odgovoril de ima prevezh ſkerbi in dela,
de ne utegne moliti, mu je ſlushabnik boshji rekel: To bi imela tvoja nar vezhi ſkerb, in tvoje pervo delo biti, ſe Bogu perporozhiti in v’
njegovo previdnoſt saúpati. Pojdi in móli narpred. Kaj miſliſh, de nimamo goſpoda in
oſkerbnika, ki bolj sa naſ ſkerbi, kakor mi
ſami ſkerbeti samoremo? Narpred ſe Bogu perporozhi, potlej ſtori, kar ti je mogozhe; in ne miſli, de je vſe na tvojim persadevanji leshezhe.

»Kadar ſmo v’ kaki nevarnoſti, zhe je tudi velika, ne ſmemo obúpati in ſerza sgubiti,
ampak moramo mozhno na Goſpoda saúpati;
sakaj vezhi ko je nevarnoſt, vezhi je tudi pomozh tiſtiga, ki ſe puſti imenovati: Pomozhnik ob pravim zhaſu v’ teshavi.«³³ — Tako piſhe ſveti uzhenik Ambrosh.

S. Ignazi Lojola je enkrat v’ barki na morji

bil, kadar ſe je ſtraſhin vihar vsdignil, tako de ſo vſi miſlili, de ſe bo barka potopila, in ſo grosovitno jokali in zagovali; le ſ. lgnazi je bil popolnama mirin in nepreſtraſhen, in je leté beſede ſvetiga piſma premiſhljeval: Jesuſ jim je rekel:Kaj ſte bojézhi, maloverni? Tedej je vſtal, in sapovédal vetrovam in morju, in bila je velika tihôta. ³⁴ — Premiſlil je sravin, de bres bushjiga perpuſhenja ſe vetri nikdar ne vsdignejo, in bres njegove volje ſe nobedin
ne more na morji potopiti. In je rekel: Zhe
je pa boshja volja, de naj ſe tukaj potopim, je tudi moja volja.

»Kakorhitro ſposnamo boshjo voljo v’ kakim
opravilu, deſiravno je teshko, ga moramo vender nepreſtraſheno sazheti in ga ſtanovitno opraviti, zhe ſe tudi ſhe takó velike teshave naſproti ſtavijo; sakaj Bog nam bo gotovo pomagal v’ takih delih, ktere po njegovi volji opravljamo.« — Tako pravi ſ. Vinzenz.

Ta ſvetnik je s’ ſvojim velikim in ſtanovitnim saupanjem v’ boshjo previdnoſt velike dela sa boshjo zhaſt in sa svelizhanje duſh opravil. Kadar je ſposnal, de je boshja volja, de naj to
ali uno opravilo opravi, ga je ſerzhno sazhel in ga ni vezh popuſtil, in ni obúpal, zhe ſo ſe mu tudi ſhe takó velike sopernoſti in teshave naſproti ſtavile. Ravno takrat, kadar je nar vezh soperſtav in hudobij od ljudi v’ ſvojih dobrih delih preſtati imel, je le ſhe bolj v’ ſamiga
Boga saúpal, in je ſhe s’ vezhi ſtanovitnoſtjo ſvoje delo opravljal.

Ravno tako je ſ. Karl ravnal. Po tem ko
je kako opravilo dobro premiſlil, in ko je popolnama ſposnal, de je boshja volja, de naj ga opravi, ga je sazhel; in deſiravno ſo mu njegovi prijatli vzhaſi rekli, de ni mogozhe téga opraviti, ſe ni dal oſtraſhiti, ampak ſi je s’ terdnim saúpanjem v’ Boga ſtanovitno persadeval; in tako je vſelej do konza opravil, karkoli je sa hoshjo zhaſt sazhel.

»Nekteri imajo táko saúpanje v’ Boga, de
do sadnjiga, in kadar drugi miſlijo, de je she vſe sgubljeno, ſhe smiram terdno saúpajo. O kako dopadljivi ſo Bogu, in kako rad jim Bog pomaga!« — S. Franziſhk Salesi.

V ſvetim piſmu ſe bere,³⁵ de je bila nedolshna Susana satoshena, k’ ſmerti obſojena, in she vun peljana k’ ſmerti. Ali smiram je ſhe v’ Boga saúpala, in Bog ji je pomagal.

»Poſtavimo vſe ſvoje saúpanje v’ Boga, in
bodimo popolnama podloshni njegovi previdnoſti, in po tem ſe nizh ne bojmo, naj ljudje soper naſ govoré ali ſtoré, karkoli hozhejo; vſe ſe nam bo k’ dobrimu obernilo. Zhe ſe tudi veſ ſvet soper naſ vsdigne, ſe nam ne bo moglo nizh pergoditi, kakor kar bo Bogu dopadljivo, v’ kteriga ſmo vſe ſvoje saúpanje poſtavili.« — Tako govori ſ. Vinzenz.

»Kadar kdo vſe ſvoje saúpanje v’ Boga poſtavi, ga Bog smiram poſebno varuje, in je tedaj popolnama bres vſe nevarnoſti, nizh sareſ hudiga ſe mu ne more pergoditi.« — S. Vinzenz.

Kar tukej ſ. Vinzenz pravi, ravno to je
bilo tudi v’ njegovim djanji popolnama viditi. Karkoli ſe je njemu ali njegovim duhovnam permirilo, to ga ni nikoli shaloſtniga ali nejevoljniga ſtorilo, ampak smiram poln saúpanja do Boga ſe je s’ veſelim ſerzam popolnama boshji
previdnoſti prepuſtil. In bere ſe v’ njegovim shivljenji, de je vſelej takrat ſhe poſebno veſél bil, kadar ſe je njemu ali njegovim duhovnam kej soperniga pergodilo, ker je takrat lepſhi perloshnoſt imel, le v’ Boga saúpati, in ſe njegovi ſveti volji popolnama podvrezhi.

»Kdor ne obupa v’ neprevidenih, naglih nevarnoſtih in teshavah, ampak ſe prezej s’ súpanjem k’ Bogu poda, pokashe, de je dobro vkoreninjen v’ tej zhednoſti (v’ saúpanji).« — Tako piſhe ſveti ſlushabnik boshji Rodriguez.

V’ shivljenji ſvetih puſhavnikov in menihov
ſe bere od ſ. Kolumbana, de ſe je enkrat nanaglima od dvanajſtirih lazhnih volkov obdaniga vidil, ki ſo vanj reshali, in ki ſo she njegovo oblazhilo tergati sazheli. Ali on je mirno obſtal, je proti nebeſam pogledal in rekel : Bog, pridi mi na pomozh; Goſpod, hiti mi pomagat! ³⁶ — In Bog je prezej njegovo saúpanje lepo poplazhal, ker ga je reſhil is te nevarnoſti.

»Zhe ſmo ſe sareſ popolnama v’ boshje roke podali, s’ terdnim saupanjem v’ njegovo
previdnoſt, ſe ne ſmemo nobene sopernoſti bati. Zhe nam jo Bog poſhlje, bo gotovo vſe tako obernil, de bo nam k’ dobrimu, po potih, ki nam sdaj niſo snane, ali enkrat jih bomo ſposnali.« — Pravi ſ. Vinzenz.

To ſe vidi poterjeno v’ tem, kar ſe je ſ. Franziſhku Salesju in ſ. Ignazju pergodilo. S. Franziſhk, kadar je bil v’ Rimu, je prebival v’ hiſhi bliso réke Tiber. Pergodilo ſe je pa, de ſo drugi imenitni goſpodje , ki ſo v’ Rim priſhli,
sheleli v’ ravno tiſti hiſhi ſtanovati; in ker je goſpodár te hiſhe vezh plazhila od njih dobíti upal, kakor od ſ. Franziſhka, je njegovim ſlushabnikam rekel, de naj ſi drugej ſtanovanja iſhejo, ker bodo drugi goſpodje v’ to hiſho priſhli. Slushabniki ſ. Franziſhka niſo hotli tega ſtoriti, in ſo ſe sazheli s’ goſpodarjem mozhno prepirati. Kadar ſo nar bolj upili, je priſhel ſ. Franziſhk domú; in kakorhitro je svedil, sakaj ſe prepirajo, je prezej ſvojim ljudem sapovedal, de naj gredo drusiga ſtanovanja iſkat. To ſo ſlushabniki ſtorili; in komaj ſo ſe bili preſelili, ko ſe je ſtraſhna ploha vlila, tako de je réka Tiber v’ kratkim zhaſu tako velika in derezha poſtala, de je hiſho, is ktere je bil ſ. Franziſhk po krivizi pregnan, poderla, in vſi, ki ſo bili v’ nji, ſo ſe potopili. Po tem je ſ. Franziſhk ſhe bolj ſposnal, kakó ſkerbno ga boshja previdnoſt varuje.

Ravno tako je Bog tudi ſvetimu lgnazju pokasal, kako ljubesnivo sa-nj ſkerbí in ga varuje. S. lgnazi je bil ſhel v’ Jerusalem in v’ druge ſvete kraje. Na poti nasaj proti Rimu je priſhel v’ Ziper in je tam tri barke najdil, ki ſo bile na Laſhko namenjene. Perva je bila turſhka harka; druga je bila veneſhka, in je bila lepa,
velika in mozhna barka; tretja je bila majhna, ſtara in ſlaba. Prijatli ſvetiga Ignazja ſo ſi mozhno persadevali, de bi bil v’ veneſhko barko priſhel, in ſo vikſhiga leté barke grosno proſili, de naj

Ignazja v’ barko vsame, in ſo mu ga mozhno
hvalili, in rekli, de je ſvetnik. Ali kadar je vikſhi barke ſliſhal, de je Ignazi revin, in de shelí, ubogajme v’ barko vset biti, ga ni hotel vseti, in je rekel: Zhe je ſvetnik, mu ni treba barke, bo lahko bres barke zhes morje priſhel,
kakor je od drugih ſvetnikov ſliſhati, de ſo priſhli. — Tedaj ſe je ſ. Ignazi na majhno in ſlabo barko podal, kjer ſo ga s’ prijasnoſtjo ſprejeli. Vſe te tri harke ſo ob enim zhaſu s’ dobrim vetram odrinile; ali veter ni bil dolgo dober, ampak vsdignil ſe je ſtraſhin vihár, tako de ſe je perva harka kmalo potopila, in vſi
ljudje, ki ſo bili v’ nji, ſo potonili. Druga, ki je bila mozhna in velika, ſe ni potopila, ampak je na plitvo priſhla in je v’ peſku ohtizhala. Le tretja, ki je bila nar ſlabſhi, je ſrezhno k’ kraju priſhla. Kadar je ſ. Ignazi to vidil, je perſerzhno Boga sahvalil sa njegovo veliko ljubesin,
in je bil po tem v’ saupanji do Boga ſhe bolj poterjen.

»Kdor ima pravo kerſhanſko saúpanje, vſe
boshji previdnoſti prepulſi, in ne poſluſha tega, kar zhloveſhka modroſt in previdnoſt soper govorí. O kakó ſrezhin je, kdor ſe v’ vſim ſvojim djanji previdnoſti Goſpodovi podvershe! Njega Bog smiram ſkerbno varuje.« — Tako govori ſveta Franziſhka Fremiot.

Veliko saúpanje v’ Boga ſo she v’ ſtarih zhaſih sveſti ſlushabniki boshji imeli; ſhe bolj bi ſe ga kriſtjanam ſpodobilo imeti, ker nam Kriſtuſ v’ ſvetim evangelii Boga v’ grosno ljubesnivih podohah pokashe, v’ podobi dobrotljiviga ozheta, sveſtiga prijatla, ſkerbniga paſtirja i. t. d.

— Abraham je imel veliko in ſtanovitno saúpanje v’ Boga. Bog mu je bil obljubil, de ſe bo njegova rodovina nesnano pomnoshila, in de bo veliko ljudſtvo poſtala; in po tem mu je sapovedal, de naj ſvojiga ediniga ſina Isaaka sakolje
in daruje. Abraham je bil takrat she tako ſtar, de ni vezh upati mogel, drusiga ſina dobiti; ali bres vſiga sopergovorjenja je bil prezej perpravljen, boshje povelje dopolniti, s’ terdnim in nepremakljivim saúpanjem, de bo Bog vſe prav obernil.

Ravno táko saúpanje v’ Boga je imel tudi
Job. Veſ je bil ranjen, vſi otrozi ſo mu bili pobiti, vſe premoshenje je bil sgubil, savershen in saſramovan je bil od ſvoje shene in od ſvojih prijatlov in snanzov. Ali v’ vſih tih teshavah je bil popolnama sadovoljin s’ tem, kar mu je Bog
poſlal, in je is ſerza rekel: Ko bi mi Bog tudi shivljenje vsel, bom smiram va-nj saúpal ... In on bo moj odreſhenik. ³⁷

»Kdor ſe popolnama boshji previdnoſti v’ roke da in ſe ji voditi puſtí, ſe s’ vſimi ſvojimi krishi na lepim vosu pelje, in ſkoraj nobene teshave ne obzhuti; kdor ſe pa ſam na-ſe sanaſha, gre peſh, in ſvoje krishe s’ veliko teshavo sa ſabo vlezhe.« — Tako piſhe ſveti uzhenik Bernard.

Bila je revna deklè, ki je v’ dolgi bolesni
in velikih bolezhinah na revni poſtelji leshala, pa je bila smiram veſela in sadovoljna. Sliſhala je, de ſe ljudje grosno bojé hude létine in lakote; pa tudi to je ni zlo nizh oſtraſhilo. Nad tem ſo ſe ljudje, ki ſo jo hodili obiſkat, mozhno zhudili, in ſo jo vpraſhali, kako samore veſela

biti v’ takih teshavah. In jim je odgovorila, de le smiram v’ Boga miſli, in de je vedno ravno tako pod perutnizami boshje previdnoſti, kakor mlad ptizhek pod perutnizami ſvoje matere, in de sato jo nobena rezh ne oſtraſhi in ne ſkerbí.

»Slushabnik boshji ſe ne ſme nobene rezhi
bati, tidi hudobnih duhov ne ... Goſpod Bog
je mogozhin, in dershí hudobne duhove v’ ſushnotli; koga nam tedaj samorejo hudiga ſtoriti, ker ſmo ſlushabniki tako veliziga Kralja n Goſpoda«? — Tako pravi ſ. Teresija.

Ravno ta ſvetniza ſprizhuje ſama od ſebe,
de je bila tako bojezha, de vzhaſi ſhe po dnevi ſi ni upala ſama v’ hiſhi biti. Ali enkrat je pa prav premiſlila, kako neſpodobno je to, de ſe kriſtjan kake druge rezhi boji, kakor Boga rasshaliti, ker imamo tako mogozhniga in veliziga
Goſpoda, ki vſe vlada in sa vſe ſkerbi, in kterimu je vſe podversheno, tudi hudobni duhovi. Po tem je premiſlila, de le temu Goſpodu sheli ſlushiti in dopaſti, in je rekla ſama per ſebi: Koga ſe bojim? sakaj me je ſtrah? — In je vsela podobo krishaniga Jesuſa v’ roko in je rekla: Pridite sdaj vſi, hudobni ſovrashniki!
Goſpodova ſlushabniza ſim, in ſe nobeniga ſovrashnika in nobene rezhi vezh ne bojim. — In ſprizhuje, de od tiſtiga zhaſa ni vezh bojezha bila.

»Zhe je kdo ſhe toliko in ſhe tako hudobno
greſhil, ne ſme nikdar obúpati nad ſvojim
svelizhanjem, in ne ſme saúpanja v’ Boga sgubiti; sakaj boshja miloſt je neſkonzhno vezhi, kakor vſa zhloveſhka hudobija.« — Tako piſhe ſveti uzhenik Janes Krisoſtom.

Kadar je bil ſ. Bernard hudo bolan, je bil
samaknjen v’ duhu, in ſe mu je sdelo, de je
k’ boshji ſodbi peljan, in tam ſi je hudobni duh persadeval, ga s’ ſvojimi ſkuſhnjavami ob upanje perpraviti. In na te ſkuſhnjave je ſ. Bernard tako odgovoril: Sposnam de s’ ſvojimi deli
niſim zlo nizh nebeſ saſlushil, in vem de ſim popolnama nevredin tako velikiga plazhila. Ali moj Goſpod ima nebeſa dvakrat; pervizh, ker je Sin boshji, jih ima od vekomej; drugizh jih je sadobil, kadar je na krishi umerl. Sam sa-ſe je s’ pervimi sadovoljin, druge pa meni da. V to saúpam.

Od ſvete Jederti ſe bere, de ji je Kriſtuſ
te beſede rasodel: Vedno ſim pred ſvojim Ozhetam v’ nebeſih, in ga proſim sa svelizhanje ljudi; in kadar ljudje po zhloveſhki ſlaboſti omadeshevajo ſvoje ſerza s’ greſhnimi miſlimi, mu darujem ſvoje prezhiſto ſerze v’ odpuſhenje njih
hudobnih miſel; in kadar v’ djanji greſhé, mu darujem ſvoje prebodene roke v’ odpuſhenje njih pregreh. In tako v’ vſih rezheh, kadar ljudje greſhé, govorim sa-nje ſvojimu Ozhetu, de bi jim gnado dal, ſe ſpokoriti in odpuſhenje ſvojih grehov sadobiti.

V’ ſvetim piſmu ſe bere, de je Jesuſ po
ſvojim vſtajenji od ſmerti ſhe smiram ſvojih pet ran, ki jih je na krishi prejel, na ſvojim shivotu imel,³⁸ in jih bo tudi v’ nebeſih na ſvojim shivotu ohranil, sato de jih smiram ſvojimu nebeſhkimu Ozhetu kashe, in s tem njegovo pravizhno jeso soper naſ greſhnike tolashi.

Peta jablana.
Molitev.

»Molitev nam je v’ svelizhanje potrebna,
in ni je rezhi bolj potrebne, kakor molitev. Torej jo moramo viſoko zhaſtiti in jo sheleti, in ſi persadevati jo dobro opravljati.« — Pravi ſ. Vinzenz.

Vſi ſvetniki ſó radi molili. Poſtavim ſ. Kajetan je vezhidel oſem ur saporedama molil. S. Marjeta kraljiza, ſ. Shteſan kralj, ſ. Anton puſhavnik, in drugi ſvetniki, ſo velikokrat zelo nozh molili. S. Rosa is Lime je vſak dan dvanajſt ur molila. Nekteri ſvetniki ſo she v’ otroſhkih letih sazheli poboshno molitev opravljati; poſtavim ſ. Alojsi je she po dve ali tri ure vſak dan molil, ko je bil ſhe majbin. Vzhaſi ſe je v’ dervarnizo ſkril, de je bolj mirno molil, kadar ni mogel v’ hiſhi mirno moliti. S. Marija
Magdalena de Pazzi, ko je bila komaj devet lét ſtara, je she po tri ali ſhliri ure na dan molila, in vzhaſi zelo nozh; ſhe vezh zhaſa je pa potlej v’ kloſhtru molitvi dala.

»Dobro opravljena molitev ſtoré veliko veſelje angeljem, in jo veſéli Bogu perneſejo; hudobnimu dubn pa je -grosno soperna, satorej ſimozhno persadeva haſ motiti, kadar mólimo.« — Tako piſhe ſveti uzhenik Janes Krisoſtom.

Ravno ta uzhenik tudi pravi, de angelji
boshji mozhno tiſte kriſtjane ljubijo, ktere pogoſto

v’ molitvi pred Bogam vidijo; pravi, de kadar molijo, ſo angelji okoli njih v’ veliki tihoti; in kadar dokonzhajo molitev, jih hvalijo, jih ſrezhne ſposnajo in ſe veſelé.

S. Janes Evangeliſt pravi v’ rasodenji, de
je vidil nebeſhke prebivavze pred Bogam, ki
ſo imeli slate poſode v’ rokah polne lepo diſhezhih rezhí, in pravi, de to ſo molitve ſvetnikov, (to je krijijanov). ³⁹ — In pravi, de je vidil angelja v’ nebeſih, ki je molitve ſvetnikov (kriſtjanov) na slat altar pokladal, ki je bil pred boshjim ſedeshem.⁴⁰ — Is tega vidimo, v’ kaki viſoki zhaſti ſo v’ nebeſih dobre kerſhanſke molitve.

»Kriſtjan bres molitve je kakor zhlovek,
ki je od boshjiga shlaka udarjen; ima roke in noge, pa ſe jih ne more nizh poſlushiti. Molitev popuſtiti ſe pravi pot proti nebeſam sgreſhiti. Molitev ſo vrata, ſkosi ktere nam pridejo boshje gnade; kdor te vrata saprè, ne vém, od kod mu bodo potlej boshje gnade priſhle." — Tako piſhe ſ. Teresija.

Tá ſvetniza, (kakor ſe bere v’ njenim
shivljenji), je to, kar je piſala, po ſvoji laſtni ſkuſhnji svedila. Nekaj zhaſa je bila tudi ona molitev sapuſtila, in kmalo je vidila, de je sazhela v’ grehe padati, kteri ſizer ſhe niſo bili. ſmertni grebi, pa je vender vidila, de je smiram globokejſſai padala, in pravi, de je ſposnala, de bi ſe bila gotovo pogubila, ko bi ne bila ſpet moliti sazhela.

»Duſha, ki je ſtanovitna v’ molitvi, deſiravno je hudobni ſovrashnik veliko grehov, ſkuſhnjav in padzov naſproti poſtavi, bo gotovo na sadnje reſhena, Goſpod jo bo , kadar bo njemu dopadljivo, is nevarnoſti reſhil, in jo bo v’ vezhno svelizhanje perpeljal." — Pravi ſ. Teresija.

S. Marija Egiptovſka je nekaj zhaſa pred
ſvojo ſmertjo ſprizhevala, de je zelih ſedemnajſ lét ſtraſhne in vedne ſkuſhnjave imela; ali ker je smiram ſtanovilna oſtala v’ molitvi, ni nikdar v’ nobeno ſkuſhnjavo pervolila.

Jesuſ nam med nar boljſhimi perpomozhki, ſe ſkuſhnjav vbraniti, molitev perporozha,
rekozh: Zhujte in molite de v’ ſkuſhnjave ne padete. ⁴¹

»Kdor ima dolshnoſt, ſvojimu blishnjimu
od duhovſkih rezhi govoriti, ſe mora narpred v’ molitvi k’ Bogu oberniti, in ſe s’ njim pogovoriti in poſvetovati. Zhe to ſtorí, ſe ſprasne od ſvojiga laſtniga duha, in ſe s’ boshjim duham napolne ... Ne le v’ velikih in teshavnih opravilih, ampak tudi v’ majhnih in vſakdanjih, bi ſe imel takó k’ Bogu povsdigniti, de ſe ſam narpred Bogu poduzhiti da, predinj on druge uzhí; po sgledu Mojseſa, kteri
je ljudſvo le smirarn to uzhil, kar ſe je ſam od Boga naúzhil. Sato je vſelej, predinj je ljudſtvu kej osnanil, narpred rekel: To pravi Goſpod Bog.« — S. Vinzenz.

Kadar je imel ſ. Vinzenz kako rezh premiſliti, ali kej ſkleniti, ali komu kej ſvetovati,

je vſelej préd, predinj je sazhel premiſhljevati ali govoriti, ſvoje ozhi in ſvoje miſli k’ Bogu povsdignil, in ga je pomozhi in rasſvetljenja proſil. Kadar je bilo kej veliziga in teshavniga opraviti, ſi je vſelej narprèd toliko zhaſa vsel,
de ſe je s’ Bogam v’ molitvi poſvetoval, in de je vſe njegovi ſveti previdnoſti perporozhil. In ker ſe je v’ vſih ſvojih opravilih le na boshjo previdnoſt in modroſt sanaſhal, in nikoli sa ſvojo laſtno, je od Boga veliko rasſvetljenje in velike gnade prejemal, tako de je vzhaſi k’ takimu ſposnanju priſhel, h’ kterimu bi ne bil nikdar po ſami zhloveſhki pameti priti samogel.

Modri ſlushabnik boshji Pamb, ſe ni v’ nobeni rezhi na ſvojo laſtno pamet, ampak le na neſkonzhno boshjo modroſt sanaſhal. Kadar ſe je kdo v’ kaki rezhi s’ njim poſvetoval, je vſelej odgovoril: Daj mi zhaſ, de to premiſlim. — Po tem ſe je v’ molitvi s’ Bogam poſvetoval, in je Bogu to rezh perporozhil. Zhe mu je Bog po molitvi kako rasſvetljenje in dobro miſel dal, jo je tiſtimu, ki ſe je s’ njim poſvetoval povedal. Kadar ga pa Bog ni rasſvetlil, ni nizh ſvetoval, ker ni nikdar hotel po ſvoji laſtni pameti ſvetovati.

»Notranjo molitev opraviti, ſe pravi, v’ to miſliti, kar govorimo, kadar molimo; dobro ſposnati, kdo je tiſti, s’ kterim govorimo, in kdo ſmo mi, ki ſi upamo, s’ tako velikim Goſpodam govoriti. To ſe pravi sareſ notranjo molitev opraviti. Toraj ſe tiſti motijo, ki menijo, de notranjo molitev opravljati ſe ne pravi
nizh drusiga, kakor miſliti, (in nizh govoriti;) in menijo, kadar samorejo ſvojo miſel nepremakljivo

v’ Boga dershati, deſiravno s’ velikim persadevanjem, de s’ tem je nar boljſhi notranja molitev opravljena, in kadar ſe jim vzhaſi, po zhloveſhki ſlaboſti, v’ kako drugo deſiravno dobro rezh, miſel oberne, ſe jim sdi, de niſo nizh dobriga opravili. — Ali prava notranja molitev po mojim ſposnanji, ni nizh drusiga, kakor prijasno pogovarjanje s Bogam, Se s’ njim pogovarjati, ki vemo, de naſ ljubi, to je notranja molitev.« — Tako uzhi ſ. Teresija.

Enkrat ſe je bil ſ. Ignazi s’ nekterimi ſvojih tovarſhev na daljno pot podal, in vſak je ſvoje potrebne rezhí na rami neſil. Kadar je to vidil neki bogabojezh mosh, mu je teshko djalo viditi, de leti ſveti duhovni ſvoje rezhí ſami noſijo, ſe jim je tedaj ponudil, jih sa njimi neſti, in ſo mu jih prepuſtili. In tako ſo veliko dni hodili. Vſak vezher, predinj ſo ſpat
ſhli ſo leti ſveti geſpodje vſak v’ ſvoj kot pokleknili in dolgo molili; in ravno tako je tudi mosh, ki je njih rezhí noſil, pokleknil in tako dolgo klezhal, kakor oni. Enkrat ſo ga leti duhovni vpraſhali, koga pravi ali miſli, kadar klezhí; in jim je odgovoril: Drusiga nizh ne pravim kakor to: Leti duhovni ſu ſvetniki, in jeſt ſim njih oſel; kakor oni molijo, shelim tudi jeſt moliti. To zel zhaſ Bogu darujem. — Bere ſe, de je letá dobri mosh po tem k’ veliki poboshnoſti priſhel, in de je dar viſoke molitve od Boga prejel.

Bere ſe od bogabojezhiga ſhkoſa; ki je v’ molitvi vezhkrat to premiſhljeval in rekel: O Goſpod! kdo je tiſti, ki govori, in s’ kom govori?

Nar nevredniſhi greſhnik govori s’ vezhnim, nar vikſhim Goſpodam! sanizhljiv zherv s’ Bogam! — To je tako premiſhljeval, de ſe je sjokal; in ga je ſerze bolelo, ker ſi upa s’ Bogam govoriti, deſiravno ni drusiga kakor prah semlje, nevredin sgubljen zhlovek, in govori s’ vezhnim, neſkonzhnim, nesapopadljivim Bogam. — Vzhaſi je tudi rekel v’ molitvi: O Golpod! kako ſi upam s’ tabo govoriti, tebe ljubiti, vezhniga vſigamogozhniga Boga in ſtvarnika vſih rezhi! Ali tebe ljubiti, o Goſpod! je moja dolshnoſt, sato te ljubim. Goſpod! zhervi na semlji te zhaſté; jeſt ſim zherv, sato te zhaſtim in molim. — Goſpod! ti ſi bil priſhel na semljo, greſhnikov iſkat, in ſi jih k’ ſebi vabil; jeſt ſim nar vezhi greſhnik, satorej pridem k’ tebi. — Goſpod! ker ſi ſe ti sato do naſ
ponishal, de bi te molili, s’ tabo govorili, te proſili; sakaj bi te tedaj ne molil? sakaj bi s’ tabo ne govoril? sakaj bi te ne proſil? — Tako je leta ſhkoſ s’ Bogam govoril; in to je bila prava notranja molitev.

»Kadar kdo s’ uſtmi moli, in sravin miſli
in ſposna, de s’ Bogam govori, in de vezh
sravin miſli, kakor s’ beſedo isrezhe, opravi uſtno in notrajno molitev ob enim; in to je grosno dober perpomozhek v’ svelizhanje. Kdor pa sravin ne premiſli, s’ kom govori in kaj pravi, gotovo malo ali nizh ne moli, deſiravno veliko beſedi s’ uſtmi isrezhe." — Tako uzhi ſ. Teresija.

Kriſtjani, ki imajo navado ſvoje molitve
hiſro in le s’ uſtmi opravljati, prav sa prav nikoli ne molijo, in Kriſtuſova beſeda jih popolnama

sadene, ker pravi: Leto ljudſtvo me le
s’ shnabli zhaſti, njih ſerze je pa deljezh od mene. ⁴² — Taka molitev gotovo ni dopadljiva Bogu, kteri hozhe v’ duhu in v’ reſnizi moljen biti.

»Kadar je naſhe ſerze per molitvi s’ kako
dobro miſlijo ginjeno in vneto, nam ni treba kakiga drusiga premiſhljevanja iſkati, ampak pomudimo ſe nekaj zhaſa v’ miſli, ki naſhe ſerze gine, in sravin rezimo Goſpodu kako beſedo, ki pride is sgrevaniga, ljubesni polniga, v’ boshjo voljo vdaniga ſerza, i. t. d., po obhutkih, ki jih v’ ſerzu imamo. Taka molitev je grosno dobra.« — Tako pravi ſ. Franziſhka Fremiot.

S. Ziril is Aleksandrije je to v’ priliki lepo pokasal, rekozh: Premiſhljevanje v’ molitvi je enako kreſanju. Kadar hozhemo oginj vkreſati, udarimo s’ kreſalam na kreſivni kamen, in kakor hitro iſkra na gobo pade in jo ushgè, denemo kreſalo na ſtran. Ravno tako moramo s’ premiſhljevanjem kake ſvete reſnize ſvoje terdo, kamnito ſerze udariti, de iſkre da in ſe vname s’ boshjo ljubesriijo in s’ posheljenjem lepih zhednoſt, ponishnoſti, poterpeshljivoſti i. t. d.; in v’ teh ohzhutkih in sheljah ſe pomudimo in ſe v’ dobrih ſklepih poterdimo. Taka molitev
je gotovo boljſhi kakor veliko beſedi, ali pa le sgolj viſoko premiſhljevanje.

Od nekiga ſlushabnika boshjiga ſe bere,
de je nar raji Kriſtuſovo terpljenje v’ molitvi premiſhljeval, in s’ tem ſi je nar loshej ſerze vnel. Premiſlil je leto nesapopadljivo ſkrivnoſt,

in kadar je obzhutil v’ ſvojim ſerzu ljubesin ali hvaleshnoſt do Jesuſa, ali grevengo nad ſvojimi grehi, ali shelje ga poſnemati v’ njegovi ponishnoſti, pokorſhini, poterpeshljivoſti i. t. d.,
ſe je v’ tih miſlih pomudil. De je ſvojo molitev bolj gorezho ohranil, je poſebno to vezhkrat premiſlil: Kako veliko je bilo sareſ terpljenje Jesuſovo! — Kdo je terpel? Sin boshji. Ah, Sin boshji! — In sa koga je terpel? Sa-me. — O moj Bog! Sin boshji je sa-me toliko terpel! in jeſt nozhem ene ſame soperne beſede is ljubesni do njega voljno poterpeti? — Glej koliko je Jesuſ Kriſtuſ sa-me terpel, in jeſt ga
ne neham shaliti! — Ah, kako mi je shal, de
ſim tako nehvaleshno s’ ſvojim Bogam ravnal! Terdno ſklenem, ga ne vezh rasshaliti. — S’ tako molitvijo je leta ſlushabnik boshji na viſoko ſtopinjo kerſhanſke popolnamoſti priſhel.

»Kriſtjani, ki ſo malo uterjeni v’ poboshnoſti, radi in s’ veſeljem hodijo po poti Goſpodovi, dokler jim troſht daje v’ molitvi; kadar jim ga pa odvsame, prezej sazhnejo omagovati in shaloſtni biti, ravno kakor otrozi, kteri ſe sahvalijo materi, kadar jim ſladkih rezhí da; kadar jim jih pa vsame, ſe sazhnejo jokati, sato ko ſo otrozi, in ne ſposnajo, de jim je
ſhkodljivo, prevezh ſladkih rezhí jeſti, ker ſe po tem prevezh gliſte v’ njih saredé. Obzhutljivi troſhti v’ molitvi lahko v’ naſhim ſerzu saredé laſtno dopadenje, in is tega pride notranji napuh, kteri je ſtrup naſhi duſhi, in
kteri vſe naſhe dobre dela ognuſi. In ravno sato Goſpod Bog, ki nam od konza ſladke troſhte daje, de naſ k’ ſebi pervabi, nam te

ſladkoſti odvsame, ker vé, de nam bodo ſhkodovale; in sato ſe mu moramo ravno tako sahvaliti, kadar nam jih vsame, kakor kadar nam jih da.« — Tako piſhe ſ. Franziſhk Salesi.

Néki velik ſlushabnik boshji je ſprizhuval
ſam od ſebe, de je zelih ſhtirideſet lét molitev opravljal bres vſiga notranjiga troſhta, in de ima upanje, de mu bo to v’ svelizhanje ſlushilo. — Veſ troſht, je rekel, ki ſim ga imel in ki ga imam, je ta, de Bogu bres zhaſniga plazhila ſlushim.

»Kadar ſe naſha duſha obtesheno zhuti s’ ſuhoto, takrat je zhaſ v’ molitvi ſkasovati
pozhaſtenje boshje velikoſti, saúpanje, podvershenje in vdajanje v’ ſveto boshjo voljo. Takrat moramo pred Boga priti, kakor kak revesh pred ſvojiga kralja, in ſe moramo kake beſede poſlushlti, ktera pokashe ljubesnivo vdanoſt v’ njegovo ſveto voljo.« — Tako govori ſ. Franziſhka Fremiot.

S. Teresija je vezhkrat rekla: Jeſt ſi druge molitve ne shelim, kakor táko, ki me v’ zhednoſtih bolj poterdi. Tedaj, zhe molim s’ ſuhoto, s’ ſkuſhnjavami in teshavami, in zhe ſim s’ tem bolj v’ ponishnoſti poterjena, ſe mi bo taka molitev dobra sdela. — Zhlovek bi lahko
rekel: To ſe ne pravi moliti, v’ takih teshavah biti. — Ali ravno zhe kriſtjan te teshave Bogu daruje, in jih po njegovi ſveti volji radovoljno preterpí, bres de bi va-njo pervolil, to je dobra molitev.

»Kdor shelí do prave molitve priti, ſe ne
ſme sanaſhati na duſhne troſhte; sakaj is ſkuſhnje vém, de duſha, ktera ſe na pot molitve

podá, in ki je popolnama sadovoljna, zhe ji
Bog da, ali ne da troſhtov in ſladkoſt, je she veliko poti ſtorila.« — Pravi ſ. Teresija.

— S. Franziſhk Salesi ni nikoli shaloſtin
bil savolj duſhne ſuhote in sapuſhenja, v’ kterim ſe je velikokrat snajdil; in je rekel, de kadar moli, nikoli ne premiſhljuje, zhe je v’ troſhtu ali v’ sapuſhenji; ampak kadar mu Goſpod da kako ſladko obzhutenje, ga prejme s’ ponishnim
pozhaſtenjem boshje dobrote, in s’ priproſtim ſerzam; in kadar mu ga ne da, nizh tega ne premiſhljuje, ampak je pred Bogam s’ velikim saúpanjem, kakor otrok pred ſvojim ljubesnivim ozhetam.

Druga rezh, ktera tiſte duſhe, ki ſe v’ molitev podajo, mozhno shali, je rastreſenje, ki ga v’ molitvi imajo, in ki jim njih miſli sdaj ſim, sdaj kje saneſe; in s’ miſlimi vred tudi vzhaſi ſerze. Vzhaſi pride letó rastreſenje is tega, ker premalo satirajo ſvoje sunanje pozhutke,
(ozhi, uſheſa, i. t. d.) vzhaſi je duſha ſama na ſebi rastreſena; velikokrat nam pa Bog ſam te teshave poſhlje, de ſvoje ſlushabnike na ſkuſhnjo poſtavi. — V’ rastreſenji moramo miſli prezej nasaj poklizati, in ſe ſpomniti, kar naſ vera uzhí, de je Bog prizhujozh, in moramo
s’ zhaſtjo pred njim biti. Zhe pa s’ vſim tem ne moremo ſvojih miſel proti Bogu obernjenih obdershati, moramo te teshave in sopernoſti s’ ponishnoſtjo in poterpeshljivoſtjo preſtati; in deſiravno ſe nam sdi, de je tiſti zhaſ, ki ga v’ táko molitev obernemo, sgubljen, nam bo vender tudi ta molitev v’ svelizhanje ſlushila, in vzhaſi bolj, kakor druge, ki ſmo jih s sbranimi miſlimi in s’ veſeljem opravili. Sakaj zhe ſi persadevamo,

rastreſene miſli pregnati, to le sato ſtorimò, de bi Bogu bolj dopadli, in de bi mu samogli bolj vredno s’ molitvijo ſlushiti; in ker to vſe is ljubesni do Boga pride, mu je dopadljiva.« — Tako uzhi ſ. Teresija.

Kadar je kdo per molitvi v teshavah in v’ rastreſenji, ſi mora persadevati, de opravi molitev poterpeshljivojti; in de vezhkrat rezhe: Goſpod, ti ſi edina pomozh moje duſhe, in veſ moj troſht; pomagaj mi, osri ſe na mojo revſhino, i. t. d.

S. Janes Krisoſtom da vſim, ki ſo v’ molitvi rastreſeni, letá ſvèt: Kadar vidiſh, de ſi per molitvi rastreſen, rezi ſam ſebi tako: Kaj je to! Kadar kakimu prijatlu kako novizo, ali kej drusiga perpovedujem, vſelej v’ to miſlim, kar govorim; sdej pa, ko ſe tukej s’ Bogam pogovarjam savolj odpuſhenja ſvojih grehov, in kako bi samogel vezhno svelizlianje sadobiti, ſim veſ mersel in rastreſen; in deſiravno tukej pred Bogam klezhim, ſo moje miſli povſod drugej, kakor per Bogu. Kje je vera! kje je pamet! —

Prezhudin dar molitve je imel ſ. Alojsi. Bere ſe v’ njegovim shivljenji, de je bil tako deljezh priſhel, de nobenih ſkuſhnjav in nobeniga rastreſenja vezh ni imel v’ ſvojih molitvah, deſiravno je po tri ali ſhtiri ure vſak dan molil, in vzhaſi ſhe veliko delj. Enkrat ga je njegov vikſhi vpraſhal, zhe ima kej ſkuſhnjav per molitvi, in zhe je kej rastreſen. In po tem, ko ſe je majhno pomiſlil, je odgovoril, de v’ ſheſtih meſzih ni toliko rasſreſen bil, kolikor bi Zheſhena ſi Marija smolil. — To je bil sareſ prezhudin dar boshji; tode ſi je letá ſveti mladenizh

tudi veliko persadeval, de je ta dar od Boga sadobil. Vſe ſvoje sunanje pozhutke je bil popolnama saterl, in ni nikoli, tudi kadar ni bil v’ molitvi, drugih rezhí premiſhljeval, kakor take, ki ſo ga v’ poboshnoſli in v’ ſposnanji boshjih reſniz poterdovale; in med molitvijo ni nobene druge miſli prejeti hotel, kakor le miſli v’ Boga. — Ali per vſim tem je njegov dar molitve velik zhudesh boshje vſigamogozhnoſti bil.

»Kdor ſe hozhe v’ molitev podati, in shelí molitev dobro opravljati, ſi mora persadevati in terdno ſkleniti, ſvojo voljo boshji volji podvrezhi. To je nar vezhi popolnamoſt, ki ſe samore v’ duhovſkim shivljenji sadobiti.« — S.
Teresija.

Ravno ta ſvetniza ſi je s’ vſimi ſvojimi molitvami poſebno to sadobiti persadevala, de bi samogla v’ vſih rezheh boshjo voljo dopolniti. — Tudi od ſ. Bernarda ſe bere, de ſi je v’ vſih ſvojih molitvah persadeval, boshjo voljo prav ſposnati, in po tem ſposnanji sveſto ravnati. —
Ravno to ſe bere od ſ. Vinzenza, in od drugih ſvetih boshjih ſlushabnikov.

»Molitev mora biti ponishna, gorezha, v’ boshjo voljo vdana, in s' velikim pozhaſtenjem opravljena; premiſliti moramo, de ſmo pred Bogam, in de s’ tiſtim Goſpodam govorimó, pred kterim ſe vſe nebeſhke mozhí treſejo in ga zhaſté.« — Tako pravi ſ. Marija Magdalena
de Pazzi.

S. Franziſhk Salesi, tudi kadar je sgolj ſam bil, je vſelej per molitvi ſpodobin, ponishin, perklonjen in mirin bil, s’ veliko zhaſtjo, kakor

ko bi bil Boga pred ſabo vidil. — S. Rosa is Lime je bila per molitvi tako shrana, de ni nizh vidila, ne ſliſhala, kar ſe je okoli nje godilo. V’ zerkvi je v’ kaki kot pokleknila, poſebno kadar je bilo ſ. Reſhnje Telo ispoſtavljeno, in vzhaſi po dvé ali tri ure ni ozhi od ſvetiga
Sakramenta premaknila; in vſe ropotanje in hojenje v’ zerkvi je ni nizh od njeniga premiſhljevanja odvernilo. — Sveti ſlushabnik boshji Silvan je bil per molitvi veſ v’ Boga samiſhljen; in po molitvi ſo ſe mu vſe poſvetne rezhí tako
sanizhljive sdele, de jih ni mogel viditi; in vzhaſi ſi je s’ rokami ozhi sakril, rekozh: Saprite ſe, moje ozhi, in ne gledajte poſvetnih rezhí, sakaj niſo vredne videne biti.

»Odtergaj ſe nekoliko od ſvojih ſkerbí in
daj ſi zhaſ v’ Boga miſliti in ſe v’ njem pozhiti. Pojdi v’ ſkrivni hram ſvojiga ſerza, in vſe is njega is-sheni, de bo le Bog ſam v’ njem, in kar je boshjiga. Po tem sapri vrata, in rezi mu s’ vſo ſvojo duſho: O Goſpod! le tvoje boshje oblizhje iſhem; proſim te, daj mi gnado te najti.« — Tako pravi ſ. Avguſhtin.

S. Franziſhk Salesi je ſvoje notranje imenoval boshje prebivaliſhe, v’ kteriga nobedin drugi ne ſme priti, kakor Bog in duſha. — S. Bernard, predinj ſe je k’ molitvi podal, ali predinj je v’ zerkev ſtopil, je ſvojim miſlim rekel: Tukej sunaj oſtanite, nepotrebne miſli in poſvetne shelje; ti pa, moja duſha, pojdi noter pred ſvojiga Goſpoda.

»Tiſti, ki ſe samorejo sapreti v’ tiſte nebeſiza ſvoje duſhe, kjer prebiva on, ki je vſtvaril nebó in semljo, gotovo hodijo po isvoljeni

poti, in bodo dò isvirka priſhli, is kteriga bodo zhiſto vodo pili; in v’ kratkim zhaſu bodo veliko poti ſtorili.« — S. Teresija.

S. Katarina is Siene, ki je she v’ ſvoji mladoſti nar raji ſama bila, ni ſkorej nikoli samogla v’ ſamoti biti, ker ſo ji njeni ſtariſhi smiram veliko dela v’ hiſhi dajali. Torej ſi je bila v’ ſvojim ſerzu puſhavo napravila, v’ kteri je smiram bila tudi per nar vezhih zhaſnih opravilih; in v’ tej puſhavi je smiram Boga gledala in ſe je ljubesnivo s’ njim pogovarjala. In tako je smiram s’ Bogam ſklenjena oſtala, in je imela
navado rezhi, de v’ naſhih ſerzih je sareſ boshje kraljeſtvo, tukej on hozhe prebivaſi.

»Kadar mólimo, nam ni treha smiram lepiga govorjenja iſkſiti, ampak vzhaſi le miſlimo
v’ boshjo prizhujozhnoſt, kakor ko bi pred
Bogam ſtali, in veſéli bodimo, de ſmo pred njim. Nikar ſi ſilno ne persadevajmo, viſokih in lepih beſedí najti, ampak s’ priproſtimi in navadnimi beſedami mu perpovedújmo ſvoje potrebe in teshave, in ga opomnujmo, de je obljubil nam pomagati.« — S. Teresija.

Bere ſe od ſlushabnika boshjiga, ki je tako
ſam od ſebe ſprizhuval: Shtirideſet lét je she, kar ſi persadevam, kolikor mi je mogozhe, dobro molitev opravljati, in niſim mogel nikdar boljſhiga perpomozhka sa to najti, kakor de ſe v’ boshjo prizhujozhnoſt poſtavim in pred Boga
pridem, kakor otrok pred ſvojiga ozheta, in
kakor berazh, ki je ſlep, rastergan in sapuſhen, pred bogatiga in uſmiljeniga goſpoda. Leta miſel mi sadoſti beſedi daje, s’ kterimi mu ſvoje teshave in potrebe potoshim. —

Ravno to je ſtoril tudi ſ. Franziſhk Seraſinſki, in tako je vzhaſi zelo nozh v’ molitvi prezhul, ſamo s’ temi beſedami: O moj Bog! kdo ſi ti, in kdo ſim jeſt! — Te beſede ſo obudile v’ njegovim ſerzu veliko ljubesin do
ljubesniviga, vſigamogozhniga, uſmiljeniga Boga; in veliko sanizhevanje ſamiga ſebe, savolj ſvoje nehvaleshnotii do dobrotljiviga Boga, in savolj ſvojih pregreſhkov in nepopolnamoſt, ki jih je v’ ſebi najdil; in je proſil Boga, de naj mu jih odpuſtí, in mu mozh in gnado da, ſe poboljſhati. — V taki molitvi je leta veliki ſlushabnik boshji vzhaſi zelo nozh prezhul.

»V molitvah ſi moramo vzhaſi miſliti, de
ſe nam je kaka kriviza ali kako rasshaljenje ſtorilo, in de nam kake sopernoſti pridejo, in po tem ſi morámo persadevati, de ſvoje ſerze pervadimo, prezej odpuſtiti, in vſe teshave poterpeshljivo preſtati, po sgledu naſhiga Svelizharja. S’ tako molitvijo ſi bomo veliko praviga kerſhanſkiga duha sadobili.« — Tako pravi ſ. Filip Neri.

Od ſvetiga Ignazja ſe bere, de kadar je bil
bolan, ſi je v’ ſvojim premiſhljevanji pred Bogam veliko teshav in nadlag miſlil, in po tem, ko je vſe teshave premiſlil, ki bi mu samogle priti, je najdil, de nobena druga rezh bi ga tako hudo ne sadela, kakor to, ko bi vidil, de je njegov orden pokonzhan. Po tem je vezhkrat pred Bogam to prav premiſlil, in je na sadnje tako ſvoje ſerze na to navadil, de je rekel: Ko bi ſe to sareſ sgodilo, de bi moj orden pokonzhan bil, bi po kratki molitvi moje
ſerze popolnama mirno poſtalo.

»Dobro je, v’ molitvi Boga hvaliti, in ljubesin do njega v’ ſerzu obudovati; dobro je, sheleti in terdno ſkleniti, le po boshjim dopadenji v’ vſih rezheh ravnati; dobro je, ſerzhno veſelje ohuditi, de je Bog tako dobrotljiv in tako popolnama in nesapopadljiv; in ſerzhno
shelet , de bi ga vſi ljudje zhaſtili in poſvezhevali; dobro je, ſe perporozhevati njegovi miloſti; dobro je tudi, ſi miſliti, kakor ko bi ga vidili, kako je zhaſtitljiv, mogozhin in miloſtljiv; in de po tem ſvojo laſtno sanizhljivoſt in nevrednoſt premiſlimo, in de ſmo sadovoljni s’ vſim, kar nam Bog da, naj bo troſht in ſladkoſt, ali ſuhota in sopernoſt, ker on nar bolj ve, kaj nam je potrebno. Taka molitev mozhno obudi naſho voljo in naſhe nagnjenje k’ dobrimu.« — Tako govori ſ. Teresija.

Od ſvete Franziſhke Fremiot ſe bere, de
njeno nar vezhi veſelje per molitvi je bilo, boshjo velikoſt in boshje popolnamoſti premiſhljevati, in shelje obudovati, de bi preſveti Bog od vſih ljidi prav ſposnan in ljubljen bil.

S. Egidi, tovarſh ſ. Franziſhka Seraſinſkiga, je v’ premiſhljevanji boshjih popolnamoſt, njegovih del, in njegovih neſkonzhnih dobrot, ſvoje ſerze s tako ljubesnijo do Boga vnél, de kadar je od Boga govoril, ali od njega govoriti
ſliſhal, je bil prezej v’ duhu samaknjen.

»Premiſhljevanje terpljenja naſhiga Svelizharja moramo viſoko obrajtati; sakaj eno ſamo tako premiſhljevanje je vezh vredno, kakor ko bi ſe kdo zelo léto vſak tedin enkrat do kervaviga gajshlal, in ſe ob kruhu in vodi pôſtil; ali pa ko bi vſak dan vſe pſalme prebral.«

— Tako uzhi sveſti ſlushabnik boshji
Albert Véliki.

Kriſtuſovo terpljenje ſo vſi ſvetniki radi
premiſhljevali; in bolj ko ſo ga premiſhljevali, bolj ſe je njih ſerze s’ ljubesnijo do Kriſtuſa vnelo, in bolj ſo sheleli terpeti, de bi mu podobni poſtali.

Zeſariza Leonora je po vednim premiſhljevanji Kriſtuſoviga terpljenja ſvoje ſerze s’ tako perſerzhno ljubesnijo do Jesuſa krishaniga napolnila, de je mozhno shelela terpeti, de bi mu podobna poſtala; in je rekla: Ko bi tudi gotovo vedila, de bom ravno tako v’ nebeſa priſhla, zhe tudi bres terplenja in v' zhaſti shivim, vender raji isvolim pot krisha, de vſaj nekoliko ſvojimu Jesuſu podobna poſtanem. — Satorej je tako ljubila in ſkrivala ſvoje bolesni in teleſne bolezhine, in ſe ni nikdar savolj njih pertoſhila. In kadar ſo drugi njene bolezhine ſposnali in ko ſo jo milovali, je rekla : To ni nizh, ta krish je lahek in mi je grosno prijetin; bres krisha bi ne mogla sadovoljna biti; in mi je tudi potrebin, sakaj ſizer bi prevezh prevsetna poſtala.

Bere ſe od ſvetiga ſhkoſa, ki je rad Kriſtuſovo terpljenje premiſhljeval, de ſi je ſvojo duſbo vzhaſi v’ podobi ptize miſlil, ki léta, in kadar je trudna, ſe uſede na shebelj, s’ kterim ſo Jesuſove noge na krish perbite; in tam ga gleda in premiſhljuje, kako na krishi viſi, in pije njegovo kri, ki is-njegovih ran tezhe. Letó prenmiſhljevanje ga je neisrezheno potolashilo. — Vzhaſi ſi je miſlil ſvojo duſho v’ podobi bezhéle, ktera leti na Kalvari in Jesuſove

rane prebira, kakor bezhéla roshe, in sdaj is ene, sdaj is druge njegovo preſveto kri pije.

Poſebno je pa ſ. Filip Neri terplenje Kriſtuſovo perſerzhno premiſhljeval, in je na sadnje tako deljezh priſhel, de kadar ſe je le ſpomnil Kriſtuſoviga terpljenja, ali kadar ga je ſliſhal brati, je sazhel obilne ſolse tozhiti. Enkrat je v’ poſtu pridgoval od Kriſtuſoviga terpljenja; ali komej je bil dobro sazhel, ſe mu je ſerze tako vnelo, de je sazhel naglaſ jokati; in deſiravno ſi je mozhno persadeval, govoriti in pridgovati, ni mogel nobene raslozhne beſede vezh isrezhi, in je mogel is prishnize iti. To ſe mu je vezhkrat sgodilo, tako de na sadnje ni mogel vezh od Kriſtuſoviga terpljenja pridgovati.

Ravno to ſe tudi bere od Ludvika is Granade. Leta boshji ſlushabnik je bil pridgo od Kriſtuſoviga terpljenja perpravil sa véliki petek. Ali kadar je na prishnizo priſhel, in ko je te beſede isrekel: Terpljenje Goſpoda naſhiga Jesaſa Kriſtuſa, ſo ſe mu tako obilno ſolse ulile, de dolgo zhaſa ni mogel beſede ſpregovoriti. Po tem ſe je ſpet potolashil in je ſpet govoriti sazhel; ali komaj je beſede: Terpljenje Goſpoda naſhiga, isrekel, ſe je ſhe bolj jokati sazhel, kakor v’ pervizh. Pa ſe je vender ſpet potolashil, je vſe ſvoje miſli v’ pridgo obernil, in je sazhel ſpet govoriti; ali komaj je ſpregovoril, ſo ſe mu ſolse ſhe bolj ulile kakor popred, tako de je komaj samogel dihati, in de ni samogel nobene beſede vezh ſpregovoriti.
Kadar ſo ljudje v zerkvi to vidili, ſo ſe tudi

oni vſi jokati sazheli; in tako je bila pridga dokonzhana, predinj je prav sazheta bila.

»Kakor prijatel ſvojiga prijatla vezhkrat obiſhe, in mu gre sjutrej dobro jutro voſhit in svezher lahko nozh, in tudi zhes dan ga vezhkrat vidi; tako tudi ti vezhkrat pojdi obiſkat Jesuſa v’ ſvetim Sakramentu; in vſelej kadar ga obiſheſh, daruj njegovo preſveto kri vezhnimu Ozhetu; in boſh vidil, de po tem obiſkanji ſe bo prezhudno pomnoshila tvoja ljubesin.« — Tako pravi ſ. M. Magdalena de Pazzi.

Vſi ſvetniki ſo radi hodili Jesuſa v’ ſvetim Sakramentu obiſkat, ker ſo ſposnali, de je njih nar vezhi prijatel. S. Franziſhk Borgja ga je ſhel nar manj ſedemkrat vſak dan obiſkat; in ſ. M. Magdalena de Pazzi zlo tri in trideſetkrat vſak dan. S. Vinzenz ga je ſhel obiſkat
kolikokrat ga je utegnil; in njegov pozhitek po kakim teshavnim opravilu je bil, v’ zerkev iti in pred ſvetim Sakramentam moliti, vzhaſi po dve ali tri ure; in ſe je tam tako ponishno in poboshno sadershal, kakor ko bi bil sareſ Jesuſa Kriſtuſa vidil. Predinj je kako teshavno opravilo sazhel, je ſhel, kakor nekdej Mojseſ, pred tabernakelj boshji, in ſe je tam poſvetoval s’ vezhno Reſnizo. Predinj je is hiſhe ſhel, je ſhel Jesuſa proſit, de naj mu ſvoj ſveti shegin da; in kadar je domu priſhel, ſe mu je ſhel sahvalit sa vſe gnade, ki mu jih je dal; in
ga je proſil, de naj mu odpuſtí, kar je morebiti greſhil med ljudmi.

»Nikdar ne posabimo, de ſi moramo vedno persadevati, ſami ſebe prav ſposnati, sakaj
to ſposnanje nam veliko pomaga na poti molitve.

Ali tode ſe mora s’ méro opravili, to je, kadar kdo vidi, de je njegova duſha Bogu podloshna, in de dobro ſposna, de ſama
na ſebi nima nizh dobriga, in de ſe ſramuje, pred tako imenitniga kralja priti, in de vidi, kako malo mu samore dati, deſiravno mu je tolikanj dolshna: kadar vſe to dobro ſposna, ſe ni treha vezh dodgo v’ ſposnanji ſamiga ſebe sadershevati; ampak boljſhi je, de po tem
na druge rezhí v’ molitvi miſli, de tako rekozh duſha ſama is ſebe gre, in boshjo velikoſt premiſhljuje.« — Tako uzhi ſ. Teresija.

Od ſvetiga Franziſhka Seraſinſkiga ſe bere,
de ſe je vzhaſi zel dan, in vzhaſi zelo nozh v’ tej kratki molitvi pomudil: O moj Goſpod in moj Bog! kdo ſi ti, in kdo ſim jeſt! in de je vzhaſi v’ tej molitvi v' duhu samaknjen bil.

Od boshjiga ſlushabnika Isidora maſhnika
ſe bere, de je po ſposnanji ſamiga ſebe do
ponishne in prave molitve priſhel. Deſiravno je ſvetô shivel, je smiram miſlil, de je velik greſhnik, in je vzhaſi s’ obilnimi ſolsami ſvoje grehe objokoval. Kadar je to edin njegovih uzhenzov vidil, ga je vpraſhal: Ozhe, sakaj ſe tako jokate? Isidor mu je odgovoril: Svoje grehe objokujem. Uzheniz mu je rekel: Ozhe,
ſej vi nimate nizh grehov. Na to mu je ponishni Isidor s’ shaloſtnim glaſam odgovoril: O moj ſin! Ko bi Bog moje grehe ljudem snanje dal, bi ſe vſi savseli in preſtraſhili.

Bere ſe od ſlushabnize boshje, (Marije,)
de ſe je po dolgim premiſhljevanji in ponishevanji ſame ſebe tako sanizhljivo ſposnala, de ſe je smiram zbudila, kakó jo samorejo ljudje med

ſabo terpeti; in kadar ji je kdo kej rasshaljiviga ali krivizhniga rekel, ſe je le zhudila, de ji kej hujiga ne rezhe. — Rekla je tudi, de ko bi ji bil kdo rekel, de ſe zhudi, de je tako nevedna, neúmna, gerda in nerodna, bi ſe bila zhudila in rekla: O kako malo posnaſh ti mojo duſhno revſhino. V boshjih ozheh ſim vſa nagnuſna, in ti ſe zhudiſh, de nimam nobenih dobrih laſtnoſt? Ko bi kdo berazhu, ki je veſ s’ rasterganimi zunjami pokrit, ozhital, de nima slate ſvetinje na slati ketini okoli vratú, kaj bi ſi leta berazh miſlil? Ali bi ga to ozhitanje rasshalilo? Zhudil bi ſe in bi rekel: Sej ſhe ſrajze nimam, in ti ſe zhudiſ de nimam slate ſvetinje na slati ketini okoli vratu?

»Véliko delo naſhe popolnamoſti ſe sazhne
in raſte in ſe v’ djanji ohrani s’ dvema perpomozhkama, ki ſta lahka, pa vender grosno dobra, namrezh de vezhkrat k’ Bogu sdihnemo in de ſvoj duſhni pogled vezhkrat v’ Boga obernemo. Sdihleji k’ Bogu ſe opravijo s’ malo beſedami, s’ kterimi ſe duſha k’ Bogu povsdigne; in bolj ko ſo gorezhi in ljubesnivi, boljſhi ſo. In naſhi notranji duſhni pogledi, bolj ko ſo perſerzhni, vezh ſo vredni; to je, de ſi persadenemo s’ duſhnimi ozhmi proti Bogu pogledati, in premiſliti, kakoſhin je,
in kaj je ſtoril in ſhe ſtorí sa naſ; in de po tem v’ ſerzu obúdimo ponishnoſt, ljubesin, podvershenje in vdajanje v’ njegovo ſveto voljo, i. t. d. — Nesapopadljivo je, koliko mozhí imata leta dva perpomozhka, in kakó naſ dershita v’ dopolnovanji naſ hih dolshnoſt; kakó nam pomagata ſkuſhnjave premagovati, in hitro

ſpet vſtati, zhe pademo; in kakó naſ s’ Bogam sedinita. — Premiſlimo tudi, de ſe leti sdihleji in duſhni pogledi lahko smiram in povſod in ob kratkim opravijo; tedaj bi nam imeli takó v’ navadi biti, kakor dihanje,« — Tako piſhe ſ. Franziſhk Salesi.

S, Ignazi je imel navado, kadar je ſliſhal
uro biti, k’ Bogu sdihniti, in káko kratko molitvizo opraviti. — Ravno takó ſe bere od ſ. Vinzenza, de kadar je ſliſhal uro biti, ſe je k’ Bogu povsdignil, in je vezhdel te beſede sravin isrekel: O Goſpod! o boshja dobrota! daj nam gnado, de bomo popolnama tvoji, in de ne bomo drusiga nizh ljubili, kakor tebe. — Nekteri
ſlushabniki boshji imajo navado, kadar ſliſhijo uro biti, takó k’ Bogu sdihniti: O Goſpod! daj mi ſrezhno sadnjo uro, in daj mi gnado, vſe ure ſvojiga shivljenja tebi dopadljivo preshiveti, tebi k’ zhaſti, in moji duſhi v’ svelizbanje. V’ imenu Jesuſa, Amen. Bog pridi mi na pomozh;
Goſpod, hiti mi pomagat! Sgodi ſe tvoja volja!

Po sgledih ſvetnikov sdihnimo k’ Bogu per
vſaki perloshnoſti, in ſe s’ káko kratko molitvizo k’ njemu obernimo. — Kadar ſmo v’ teshavah, in ne vemo kaj ſtoriti, rezimo: G Goſpod, kaj mi je ſtoriti v’ tej rézhi? Svetvaj mi, pelji me po pravi poti, varuj me v’ nevarnoſti; daj mi gnado vſe po tvoji ſveti volji ſtoriti. — Kadar kak pregreſhek ſtorimò, s’ beſedo ali v’ djanji, rezimo: Ah, moj Bog! kaj ſim ſtoril, kaj je to! Proſim te, odpuſti mi. Vsdigni me, o Goſpod! in daj mi gnado, de vezh ne padem. — In takó per vſaki perloshnoſti.

»Veliko nam bo to k’ svelizhanju pomagalo,

zhe ſe navadimo, per vſaki perloshnoſti prezej v’ Boga miſliti in ſe k’ njemu povsdigniti, de v’ njem njegove prelepe laſtnoſti gledamo; ali de ſe ſpomnimo njegove ljubesni do naſ, in ſvoje dolshnoſti, mu sveſto ſlushiti.« — Tako
piſhe sveſti ſlushabnik boshji Skupoli.

Leto ſveto navado, od ktere je tukej govorjenje, je imel poſebno ſ. Franziſhk Salesi. Kadar je vidil, poſtavim, lepo polje, je rekel: Mi ſmo polje boshje, on ſam to polje obdeluje. — Kadar je vidil lepo zerkev, je rekel: Mi ſmo shivi tempeljni boshji; sakaj niſo naſhe duſhe s’ zhednoſtmi tako olepſhane, kakor je ta
zerkev olepſhana? — Kadar je vidil zvetje, je rekel: Kdaj bo zhaſ priſhel, de bo zvetje naſhe duſhe ſad dobrih del obrodilo? — Kadar je vidil lepe in drage podobe, je rekel: Ni lepſhi rezhí na ſvetu, kakor je naſha duſha, ker je po boshji podobi vſtvarjena. — Kadar je vidil
lep vert, je rekel: Kdaj bo vert naſhe duſhe tako obſiján s’ lepimi roshami, kdaj bo tako poln ſadú, tako lepo obdelan, in tako poſpravljen, kakor je letá? — Kadar je vidil kak ſtudeniz, ſe je ſpomnil Jesuſove beſede in je rekel: O kdaj bomo ſhli pit is ſtudenza naſhiga Svelizharja! — Kadar je vidil tekozhe vodé in reke, je rekel: Kdaj bomo mi tako pridno k’ Bogu hiteli kakor leta voda k’ morju tezhe? —
In tako je per vſaki rezhi, ki jo je vidil, ſvoje miſli in shelje k’ Bogu povsdignil. To je sgled, kteriga bi imeli kriſtjani sveſto poſnemati.

»Prav lahka in dobra molitev je to, zhe ſvojo duſho navadimo, de vedno v’ prizhujozhnoſt boshjo miſli, (kakor ko bi Boga pred ſabo

vidila;) ali sravin ſi moramo persadevati, de ſe s’ Bogam perſerzhno in popolnama sedinimo. — 0 kako veliko vredna je taka molitev.« — Pravi ſ. Franziſhk Salesi.

Egiptovſki Josheſ je ſmiram v’ prizhujozhnoſt boshjo miſlil per vſih ſvojih delih, in v’ vſih teshavah in nevarnoſtih. Satorej je bil smiram shegin boshji s njim; in kadar ga je hotla nezhitla shenſka v’ greh sapeljati, ſe je s’ ſpominjem hoshje prizhújozhnoſti is ſkuſhnjave in nevarnoſti reſhil.⁴³

Svetimu Alojsju je bila to nar loshi in nar
prijetniſhi rézh, ſvoje miſli smiram k’ Bogu povsdignjene imeti. In njemu je bilo ravno tako teshko, ſvoje miſli od Boga odverniti, kakor je drugim ljudem teshko, ſvoje miſli smiram k’ Bogu povsdignjene dershati.

»Zhe ſe zelo léto vadimo, vedno v’ boshjo prizhujozhnoſt miſliti, bomo na konzu léta vidili, de ſmo viſoko priſhli v’ kerſhanſki popolnamoſti, bres de bi bili vedili kdaj.« — Tako govori ſ. Teresija.

Moder ſlushabnik boshji je dal ſvojimu mladimu uzhenzu leta nauk: Vedno ſi persadevaj, de nikdar Boga is ſvojih duſhnih ozhi ne sgubiſh, ampak miſli ſi, de je smiram pred tabo; sakaj to je perpomozhik vſih perpomozhkov sa
svelizhanje, kteriga naſ je Goſpod Bog ſam
naúzhil, ker je Abrahamu rekel: Hodi preg mano in bodi popolnama. ⁴⁴ — Lete beſede ſi je ta mladenizh tako k’ ſerzu vsel, de jih ni nikdar vezh posabil, in je vedno po njih ravnal;

in tako je is rasvjsdaniga poſvetniga mladenzha velik ſlushabnik boshji poſtal, in v’ ſvetoſti umerl.

»S’ tem poſebno lahko zhlovek smiram v’ boshjo prizhujozhnoſt miſli, lahko vedno moli in ſe per ognji boshje ljubesni greje, kadar ſi namrezh med ſvojim delam miſli, de je boshja volja, de to dela; in kadar ga to potroſhta in veſelí.« — Tako piſhe boshji ſlushabnik Rodriguez.

S. Franziſhk Salesi je veliko lét pred ſvojo ſmertjo toliko opravilov sa boshjo zhaſt in sa svelizhanje duſh imel, de vzhaſi zel dan ni utegnil poklekniti in ſvoje molitve opraviti. Enkrat je bil vpraſhan, zhe je danſ ſvojo molitev opravil, in je odgovoril, de ne, ampak de je zel dan to delal, kar je ravno toliko vredno, kakor molitev; to je, de ſi je persadeval, vedno med delam s’ Bogam v’ miſlih ſklenjen biti, vſe po boshji volji ſtoriti, in tedaj molirev djanja opraviti. — In tako je bilo njegovo zelo shivljenje vedna molitev, ker je smiram v’ boshjo prizhujozhnoſt miſlil, s’ Bogam ſklenjen oſtal, in ſvojo voljo popolnama in sa smiram boshji volji podvergel.

»Nar vikſhi in nar popolniſhi ſtopnja molitve je: Boga v’ duhu gledati. Tode do te ſtopnje ne more nobedin ſam od ſebe priti, ampak le tiſti na-njo pride, kteriga Bog na-njo povsdigne: sakaj to je nadnaturno, vikſhi kakor naſha natura; in duſha ne more v’ tej molitvi nizh ſama ſtoriti, ampak ſe le samore perpraviti sa to gnado. Nar boljſhi perprava sa to je: ponishnoſt, in reſnizhno persaderanje,

ſi zhednoſti perdobiti, poſebno ljubesin do Boga in blishnjiga; in de terdno ſklene, v’ vſih rezheh le po boshji volji ravnati, po poti krisha hoditi in ſvojo laſtno ljubesin vedno satirati, ktera naſ sapeljuje, de bolj ſvojiga dopadenja iſherno, kakor boshjiga.« — Tako piſhe ſ. Teresija.

S. Anton puſhavnik je bil vpraſhan, kako
samoro zele nozhi v’ molitvi prezhuti; in je tako odgovoril: Predinj ſim bil sazhel ſam ſebe premiſhljevati in ſposnovati, niſim nikdar vedil, kaj ſe pravi, Boga v’ duhu gledati; ali kadar ſim sazhel ſvojo duſho ozhiſhevati od vſiga tega, kar jo je nepokojno delalo, in ko ſim ſvoje ſerze od vſiga poſvetniga nognjenja odtergal, ſim sazhel pokuſhati tiſti prezhudni ſad boshje
volje, kteriga pokuſhajo ozhiſhene duſhe v’ ſvetim premiſhljevanji, ko Boga gledajo.

Sheſta jablana.
Priproſtoſt ſerza.

Med kriſtjani, ki ſo poklizani, sa Jesuſam hoditi in po njegovim duhu shiveti, bi
imela ponishna priproſtoſt ſerza v’ veliki zhaſti biti; tolikanj bolj, ker med poſvetnimi modrijani nobena rezh ni bolj sanizhljiva, kakor kerſhanſka priproſtoſt ſerza. Leta zhednoſt je veliko vredna in ljubesniva, in naſ na ravnoſt v’ boshje kraljeſtvo pelje, in nam tudi ljubesin

ljudi perdobí, sakaj kdor je snan, de je priproſtiga ſerza, bres goljſij in svijazh, je ljubljen in zhaſten; zlo tiſti ga zhaſté, ki ſami od jutra do vezhera drusiga ne iſhejo, kakor drugazhi kasati ſe, kakor ſo reſ.« — S. Vinzenz.

V’ pervih zhaſih kerſhanſtva je shivel mosh, Foka po imeriu, ki je bil priproſtiga ſerza, in je vſelej ravno tako ravnal in govoril, kakor je miſlil; sato mu je pa tudi Bog gnado dal, krono marternikov sadobiti. S. Foka je bil vertnar, in karkoli je samogel s’ pridnim obdelovanjem ſvojiga verta perdobiti, je dal ubogim popotnikam, ktere je s’ veliko ljubesnijo v’ ſvojo hiſho prejemal in prenozheval. V tiſtih zhaſih ſo bili
kriſtjani mozhno preganjani; kadar ſo tedaj preganjavzi svedili, de je tudi Foka kriſtjan, ſo kmalo ſklenili, ga umoriti; toraj ſo poſlali ſoldate s’ poveljem ga umoriti, ker ga bodo najdili. Pergodilo ſe je pa po boshji previdnoſti, de ſo leti ſoldatje svezher ravno v’ njegovo hiſho priſhli prenozhit, bres de bi ga bili posnali. Foka jih je prijasno ſprejel, in jim je kolikor je mogel, dobro vezherjo perpravil. Kadar ſo soldatje vidili, de je leta mosh tako prijasin in odkritoſerzhin, ſo mu rasodeli, de iſhejo kriſtjana, ki mu je Foka ime, in de imajo povelje od deshelſkiga poglavarja, ga umoriti, kjer ga
bodo najdili; in ſo ga proſili, de naj jim pomaga tega zhloveka najti, zhe vé, kje prebiva. Foka jim je odgovoril, de dobro posna zhloveka, ki ga iſhejo, in jim je obljubil, de jim ga bo jutri pokasal. — Po tem jim je poſteljo perpravil, in ſo ſhli ſpat. — Kadar ſo bili saſpali, ſe je Foka sazhel s’ perſerzhno molitvijo

k’ ſmerti perpravljati, in je zelo nozh môlil. Drugi dan sjutrej ſo ga ſoldatje prezej opomnili, de jim je obljubil, jim Foka pokasati, in de ſo perpravljeni s’ njim iti do njegoviga ſtanovanja. — Vam ne bo treha deljezh iti, ſej je Foka tukej pred vami; ſtorite. s’ mano, kar vam je sapovedano. — Kadar ſo ſoldatje to ſliſhali, ſo ſe grosno sazhudili, in nobedin ſi ni upal, ga umoriti ; ampak ſo rekli: Ne bomo ti shivljenja vseli, ampak bomo poglavarju rekli, de ſmo te ſkerbno iſkali, pa te niſmo mogli najti. — Foka pa jim je odgovoril: Bolji je, de umerjem, kakor de bi ſe savolj mene lash ſtorila. Dopolnite povelje, ki vam ga je poglavar dal. — Po tem jim pomolí vrat in mu odſekajo glavo. — Srezhin kriſtjan, kteri
raji umerje, kakor de bi kako svijazho ali lash ſtoril!

»Priproſtoſt: ſerza nima drusiga namena,
kakor Bogu dopaſti in njegovo ljubesin sadobiti. In naſhe ſerze je takrat sareſ priproſto, kadar v’ vſih rezheh drusiga nizh ne iſhemo, kakor ljubesin boshjo.« — Tako pravi ſ. Franziſhk Salesi.

Jesuſ je ſvojim apoſteljnam priproſtoſt ſerza mozhno perporozhil.⁴⁵ — Od nar vezhih ſlushabnikov boshjih ſe v’ ſvetim piſmu bere, de ſo bili priproſtiga ſerza, poſtavim : Jakob,
Job, Daniel i. t. d. — Modroſt meſá (to je,
poſvetna modroſt,) je ſovrashniza boshja, pravi ſ. Pavel;⁴⁶ toraj je ponishna priproſtoſt ſerzna

boshja prijatliza, ker je tej modroſti naravnoſt naſproti poſtavljena.

»Priproſtoſt ſerza ſtorí, de na ravnoſt proti Bogu gremo, bres de bi na ljudi porajtali, in tudi ne ſami na-ſe in na ſvoj zhaſni dobizhek; de vſako rezh po pravizi povemo, kakor jo imamo v’ ſerzu; de odkritoſerzhno ravnamo, bres hinjavſhine in bres svijazh; in de ſe odvernemo od vſih goljſij.« — Tako pravi ſ.
Vinzenz.

Leta ſvetnik je le smiram v’ Boga miſlil
per vſih ſvojih opravilih, ne pa v’ ljudi in v’ ſvoj laſtni dobizhek; in je ravno to tudi ſvojim duhovnam smiram perporozhal. Enkrat je svedil, de je edin njegovih duhovnov nekaj le savolj ljudi ſtoril; in ga je ojſtro poſvaril in je rekel, de je bolji, s’ svesanimi rokami in nogami v’ oginj vershenimu biti, kakor kako rezh
le sato ſtoriti, de bi od ljudi hvaljen bil. — Enkrat je enimu ſvojih duhovnov tako na njegovo piſanje odgovoril: Mi piſhete, de kadar bote kej dobriga od koga piſali, naj to njegovim prijatlam povem, tako de bo po tem tudi on to svedil. — Ah, kakoſhne miſli imate! kje je priproſtoſt ſerza, ki jo mora duhovin śmiram imeti, kteri bi mogel smiram na ravnoſt proti Bogu iti? Zhe nizh dobriga v’ kakim
zhloveku ne najdete, ni treba od njega govoriti; zhe pa kej dobriga v’ njem najdete, govorite od njega tako, de bote Bogu zhaſt dajali, od kteriga vſe dobro pride. Naſh Goſpod in Svelizhar je ſvaril mladenzha, ki ga je hvalil, de je dober,⁴⁷ sato ker ga ni is praviga namena

hvalil; kolikanj bolj vaſ ſvarí, zhe greſhniga zhloveka hvalite, is tega namena, de bi mu dopadli in de bi kako zhaſno dobroto od njega prejeli. — Tudi v’ ſvojim govorjenji je bil ſ. Vinzenz tako odkritoſerzhin in reſnizhin, de ſo mu vſi, ki ſo ga posnali, vſe popolnama verjeli, karkoli je rekel; in de ſe nobedin nikdar ni bal, od njega goljſan biti.

Ravno tako je tudi ſ. Karl ravnal, in je
bil priproſtiga ſerza bres svijazh; in je tudi ſvoje podloshne ſvaríl, de naj reſnizhni in odkritoſerzhni bojo. Enkrat je priſhel edin njegovih ſlushabnikov k’ njemu savolj nekiga opravila, in mu je med drugimi tako rekel: Goſpod, sdaj vam bom prav po pravizi povedal, kakor miſlim od te rezhi ... Ali ſ. Karl mu ni dal zhaſa isgovoriti, ampak ga je prezej poſvaril, rekozh: Kaj vzhaſi pa ne govoriſh, kakor miſliſh? Gotovo ti povem de nobedin ne more moj prijatel biti, kdor ne govori smiram odkritoſerzhno kakor miſli.

»Bog ljubi tiſte, ki ſo priproſtiga ſerza, ſe rad s’ njimi pogovarja; jim rasodeva ſvoje reſnize, in jih vodi po ſvojim dopadenji. S’ modrimi in prebriſanimi tega ſvetá pa ne ravná tako.« — Pravi ſ. Franziſhk Salesi.

To naſ Jesuſ ſam uzhi, ker tako k’ ſvojimu
nebeſhkimu Ozhetu móli: Sahvalim te, Ozhe,
Goſpod nebeſ in semlje, de ſi to ſkril modrim in rasumnim, in ſi rasodèl malim,⁴⁸ (to je:
ponishnim in priproſtim).

S. Vinzenz je ſprizheval, de ga je ſkuſhnja

uzhila, de med modrimi in prebriſanimi
tega ſvetá ni toliko duha vere in poboshnoſti, kakor med revnirni in priproſtimi, kterim Bog obilno daje shivo vero, ktera ſi v’ djanji ſkashe in ſtorí de verjejo in s’ veſeljem prejmejo beſede vezhniga svelizhanja. Sato ſe tudi vidi, de
vezhidel ſvoje bolesni, in druge nadloge in teshave s’ vezhi poterpeshljivoſtjo prenaſhajo, in ſe bolj popolnama v’ boshjo voljo podajo, kakor modri tega ſvetá.

»Tiſti, ki ſo sareſ priproſtiga ſerza, ſo kakor otrozi, kteri miſlijo, govoré in ravnajo s’ odkritoſerzhnoſtjo in bres hudobije. Kar ſe jim rezhe, verjamejo; nimajo nobene ſkerbi in miſli ſami sa-ſe, poſebno kadar ſo per ſvojih ſtariſhih; ſe jih sveſto dershé, in ne miſlijo na ſvoje laſtne vshitke in troſhte, ampak jih sadovoljno prejmejo in priproſto vshivajo, in ne premiſhljujejo, od kod pridejo in zhemu ſo.« — Tako uzhi ſ. Franziſhk Salesi.

Leto otroſhko priproſtoſt ſerza je Jesuſ ſvojim apoſteljnam (in vſim kriſtjanam) perporozhil, ker je otroka med-nje poſtavil in jim rekel: Reſnizhno vam povem, zhe ſe ne ſpreobernete in niſte kakor otrozi, ne pojdete v’ nebeſbko kraljeſtvo.⁴⁹

S. M. Magdalena de Pazzi je bila v’ ſvojih
pogovorih priproſta, kakor otrok, bres ovinkov in bres hinjavſhine, in vſa odkritoſerzhna in reſnizhna; sravin pa je bila tako modra in pametna, de ſo jo vſi ljubili in zhaſtili.

»Prebriſnoſt ni nizh drusiga, kakor kúp

svijazh, ovinkov, hudobnih namenov in goljfij, s’ kterimi ſi persadevamo tiſte goljfati, ki imajo s’ nami opraviti, de bi miſlili, de nimamo drugih miſel in namenov v’ kaki rezhi, od ktere je govorjenje, kakor kar na snanje dajemo s’ ſvojimi beſedami. Vſe to je na ravnoſt naſproti priproſtoſti ſerza, ktera naſ uzhi, de mora naſhe sunanje ravno tako biti, kakorſhno je naſhe notranje. Zhlovek priproſtiga ſerza, kadar ima kej ſtoriti, le to premiſli, zhe je prav in dobro, to ſtoriti ali govoriti; in kadar ſposna, de je dobro, ſe podá k’ opravilu, bres de bi premiſhljeval, kaj bodo ljudje rekli ali ſtorili. In po tem ko je ſtoril, kar miſli, de je bila njegova dolshnoſt, je mirin, in tega nizh vezh ne premiſhljuje...
Sakaj zhlovek priproſtiga ſerza ne shelí nizh drusiga, kakor Bogu s ſvojim djanjem dopaſti, in ljudem le toliko, kolikor ljubesin do Boga perpuſtí.« — Tako govori ſ. Franziſhk Salesi.

Ravno ta ſvetnik je bil ſhel enkrat obiſkat
uzheniga in poboshniga vikſhiga, ki je bil v’ ſamotnim kraji, in je bilo she svezher, kadar je do njega priſhel. Leta vikſhi je bil grosno veſél, ſvetiga ſhkoſa Salesja viditi; ga je tedaj s’ veliko prijasnoſtjo ſprejel, in ſe je s’ njim od boshjih rezhí dolgo pogovarjal; ali kadar je vikſhi vidil, de ſe zhaſ perblishuje v’ kor iti
molit, je ſhkoſa proſil, de naj ne samiri, de ne more vezh v’ njegovi druſhnji oſtati, ker mora iti V kor; in je ſhel. Predinj je do kora priſhel, ga je edin njegovih tovarſhev ſrezhal in mu je rekel, de ni prav ſtoril, de je ſhkoſa ſamiga puſtil, in de naj nasaj gre. In leta

boshji ſlushabnik je prezej odgovoril de je reſ tako; je ſhel nasaj do ſhkoſa, mu je odkritoſerzhno povedal, kaj mu je tovarſh rekel, in je ſhkoſa proſil, de naj mu odpuſtí. — S. Salesi ſprizhuje, de ſe je nad to ponishno priproſtoſtjo in odkritoſerzhnoſtjo viltſhiga bolj sazhudil, kakor ko bi ga bil vidil kak zhudesh ſtoriti. — (Po tem mu je ſam rekel, de naj gre ſvojo dolshnoſt opravit.)

»Ni treha, de bi ſe kriſtjan v’ ſvojih delih in opravilih ljudi bal, ampak to je nar potrebniſhi, de ſe boji, Boga rasshaliti.« — Pravi ſ. Teresija.

Leta ſvetniza je grosno veliko teshavnih
opravilov sa boshjo zhaſt in sa svelizhanje duſh opravila, in je ſprizhuvala, de ſi je per vſih ſvojih delih in opravilih le to persadevala, de bi
bila Bogu dopadla, kteriga je smiram pred ſabo ſtati vidila.

S. Vinzenz je ſprizhuval, de od tiſtiga zhaſa, ko je sazhel Bogu ſlushiti, ni nikoli nobene rezhi ſam ſtoril, ktere bi ſi ne bil upal vprizho ljudi ſtoriti; sakaj vedno je vidil Boga pred
ſabo, in ſe ga je bolj bal, kakor vſih ljudi.

»Kadar kdo miſli, de je toliko, kolikor Bog
od njega imeti hozhe, ſtoril, de bi ſe kako opravilo dobro is-ſhlo, naj je po tem mirin in pokojin, zhe ſe opravilo dobro ali ſlabo is-ide; in naj je sadovoljin s’ ſprizhuvanjem ſvoje veſtí.« — Tako govori ſ. Vinzenz.

Od ſvetiga Ignazja ſe bere, de je v’ tem
poſebno lepe sglede ſvetu sapuſtil. Vzhaſi ſi je mozhno persadeval, kako rezh k’ dobrimu oberiti in kej dobriga ſloriti; tode vſe njegovo persadevanje

je bilo vzhaſi saſtojn; pa vender savolj tega ni nejevoljin ali shaloſtin poſtal, in ni miſlil, de je ſvoj zhaſ po nepotrebnim sgubil. Sadovoljin je bil s’ tem, de ſi je reſnizhno persadeval, ſvojo dolshnoſt ſtoriti; in po tem ſe je
ponishno podvergel preſveti boshji volji, in nesapopadljivimu ſklepu boshje previdnoſti, kteriga mi po ſvoji ſlaboſti ne moremo vſelej ſposnati.

»Persadevajmo ſi, vſe po boshji volji ſtoriti. Zhe pa vzhaſi to, kar ſtorimo ali rezhemo, ni od vſih ljudi pohvaljeno, ni treha savolj tega veliko premiſhljevati ſvojiga djanja in ſvojih beſedí. Sakaj to le is laſtne ljubesni pride, de premiſhljujemo, zhe je bilo to, kar ſmo ſtorili ali rekli, pohvaljeno ali ne. Kriſtjan priproſtiga ſerza ne premiſhljuje ſvojiga djanja, (zhe je ljudem dopadljivo ali ne,) ampak vſe boshji previdnoſti prepuſti, in le Bogu dopaſti sheli; in bres de bi ſe na deſno ali na levo obernil, na ravnoſt po ſvoji poti hodi.« —
Pravi ſ. Franziſhk Salesi.

Ravno tako, kakor tukej ſ. Franziſhk govorí, je tudi miſlil in ravnal; ni nikoli popraſheval, zhe je to, kar je ſtoril ali govoril, ljudem dopadljivo ali ne. In kadar je ſliſhal, de káko njegovo djanje nekterim ni dopadljivo, in de hudo soper njega govoré, ni bil nejevoljin ali
shaloſtin, ampak je s’ mirnim ſerzam rekel: Savolj tega ſe nizh ni treba zhuditi, ker zlo djanje naſhiga Goſpoda Jesuſa Kriſtuſa ni bilo vſim dopadljivo, in ſhe dan danaſhnji jih je veliko, ki soper Kriſtuſa jn njegovo djanje hudo govoré.

»Nikar ne premiſhljuj ſvojih teshav in sopernoſt, ampak glej, de jih s’ krotkoſtjo in poterpeshljivoſtjo

prejmeſh, in bodi s’ tem sadovoljin, de veſh, de is boshjih rok pridejo.« — S. Franziſhk Salesi.

S. Vinzenz je imel grosno veliko sopergovorjenja in drugih teshav od poſvetnih ljudi preſtati, pa vender ni bil nikdar nepokojin v’ ſvojim ſerzu, ali nejevoljin savolj hudobije in krivize ſvojih ſovrashnikov, sakaj nikdar ni premiſhljeval ſvojiga terpljenja, in tudi ne hudobije ſvojih ſovrashnikov, ampak je le smiram to miſlil, de je boshja volja, de naj to terpí.

»Vedno premiſhljevanja ſvojiga djanja nam
le veliko zhaſa vsame, kteriga bi lahko boljſhi obernili v’ dobre dela. Ravno to, ko zhlovek smiram s’ nepokojnim ſerzam premiſhljuje, zhe je njegovo djanje dobro ali ne, ſtorí, de vzhaſi kako rezh ſlabo opravi.« — Tako uzhi ſ. Franziſhk Salesi.

Neki mladenizh ſi je mozhno persadeval,
lepo in ſvoto shiveti, in ſvojo duſho od vſih nar manjſhih nepopolnamoſt ozhiſtiti; in je tedaj s’ nepokojnim ſerzam smiram ſvoje djanje premiſhljeval in pregledoval. Tode s’ vſim ſvojim persadevanjem ni nizh mogel opraviti. Je tedaj ſtariga in ſkuſheniga ſlushabnika boshjiga proſil, de naj mu dober ſvèt da ; in letá mu je tako
odgovoril: Premiſli dobro te beſede ſvetiga piſma: Moj ſin, v’ krotkoſti ohrani ſvojo duſho. ⁵⁰. Moj ſin, v’ krotkoſti opravi ſvoje dela ⁵¹. —
Persadevaj ſi, de bo tvoje ſerze bolj pohlevno in s’ ljubesnijo do Boga napolnjeno; opravljaj ſvoje dela s’ dobrim namenam, in po tem jih

prepuſti boshji previdnoſti, bres tiſtiga nepokojniga premiſhljevanja, kakó ſi jih opravil; s’ tem boſh veliko préd do popolnamoſti priſhel. — Mladenizh je ſveſto po tem ſtóril, in je v’ kratkim zhaſu duſhni mir sadobil.

»De naſ ne bo laſtna ljuhesin goljſala, kadar ſodimo ſvoje rezhi in opravila, ſi moramo miſliti, de ſo opravila drugih ljudi, in de je naſha dolshnoſt jih ſoditi, bres laſtniga dobizhka, ampak le po pravizi. In ravno tako ſi miſlimo, de opravila in rezhí drugih ljudi ſo naſhe laſtne.« — Tako pravi ſ. Ignazi Lojola.

Spominja vredin je nauk, ki ga je neki
boshji ſlushabnik ſvojimu prijatlu dal, rekozh: Predinj ſodiſh djanje ali govorjenje kakiga zhloveka, premiſli hitro, kaj bi ti miſlil in v’ ſerzu
ohzhutil, ko bi tvoje djanje ali tvoje govorjenje bilo, in ko bi ga kdo drugi ſodili imel; in po tem glej, de vſe po ljubesni do Boga in do blishnjiga opraviſh.

»Kako dobro bi bilo to sa naſ, ki bi nam Bog v’ ſerze poloshil ſveto sanizhevanje laſtniga veſelja in troſhta, kteriga naſha natura tolikanj poshelí; kakor je, poſtavim, to, de bi ſe nam vſi ljudje prijasno in podloshne ſkasali, in de bi nam, vſe po volji ſhlo. — Proſimo ga, de
nam gnado da, de bo njemu dopaſti naſhe nar vezhi veſelje, de bomo le to ljubili, kar on ljubi, in le v’ tem dopadenje najdili, kar njemu dopade.« — Tako govori ſ. Vinzenz.

S. Dorotej je bil grosno uzhen in moder;
ali vender je v’ vſih perpuſhenih rezheh rad nauke in miſli drugih prejel, in ſe je njih rasſojenju rad podvergel, deſiravno je vezhkrat

ſposnal, de je njegova miſel boljſhi. Tudi ni imel navade, kake rezhí, ki ſe mu je pergodila, po ſvojim laſtnim umu ſodili; ampak po tem, ko je vſe ſtoril, kar je njegova dolshnoſt bila ſtoriti, je vſe boshji previdnoſti prepuſtil, in je popolnama s’ tem sadovoljin bil, kar mu je Bog poſlal.

»Sveſti ſlushabniki boshji, ki ſo priproſtiga ſerza, nobene rezhi ne ſposnajo sa majhno in sanizhljivo, zhe je le Bogu dopadljiva; sakaj oni le na boshje dopadenje gledajo, in le bohje dopadenje je isvirk, méra in plazhilo vſih njih del in opravil in vſih njih rezhí. Torej ker najdejo kako rezh po boshjim dopadenji,
to jim je velika in potrebna rezh.« — Tako
uzhi ſveti boshji ſlushabnik Rodriguez.

Ne le s’ velikimi in prezhudnimi deli, ampak tudi s’ majhnimi in vſakdanjimi ſe nebeſa saſlushijo, zhe jih zhlovek po boshjim dopadenji in Bogu k’ zhaſti sveſtó opravlja. Veliko ſvetnikov je v’ nebeſih, od kterih ſe nizh drusiga ne vé, kakor de ſo ravno táke vſakdanje dela opravljali, kakor drugi ljudje, in ni bilo nizh poſebniga in zhudniga v’ njih sunanjim
sadershanji viditi; ali leta véliki raslozhik je bil med njimi in med poſvetnimi ljudmi, de ſo ſvoje nar manjſhi dela in opravila s’ veliko sveſtobo in savolj Boga opravljali s’ priproſtim
ſerzam, in ſo vſe poſebno s’ tem namenam ſtorili, de bi Bogu dopadli. Kadar Bog takiga ſvojiga ſlushabnika k’ ſebi poklizhe, mu pravi: Dobri in sveſti hlapez, ker ſi bil v’ malim sveſt, te bom zhes veliko poſtavil: pojdi v’ veſelje ſvojiga Goſpoda.⁵²

»Kdor ſi hozhe kak ſtan isvoliti, (ali kako veliko delo ali opravilo sazheti,) in ko shelí vediti, kaj mu je ſtoriti sa svelizhanje ſvoje duſhe, naj narpred vſe ſvoje nagnjenje na ſtran dene, naj ſe bres sadershka Bogu v’ roke da, in naj je enako perpravljen k’ vſimu, kar mu bo Bog na snanje dal; in po tem naj po reſnizah ſvete vere premiſli, kaj mu je ſtoriti;
naj premiſli, kaj bi utegnilo is tega priti, zhe ta ali uni ſtan isvoli, (zhe to ali uno delo ſtorí, ali ne;) naj tudi premiſli, sakaj ga je Bog na ſvét poſtavil. In zhe po vſim tem ſhe ne more
ſposnati, kaj mu je ſtorili, naj ſi miſli, de je na ſmertni poſtelji, ali pa pred ſodbo boshjo; in kar bo takrat shelel, de bi bil ſtoril, to naj sdej ſtorí.« — Tako pravi ſ. Ignazi.

S’ ſvetim Vinzenzam ſe je nekdo poſvetoval
savolj nekiga velikiga opravila. S. Vinzenz mu ni hotel prezej odgovora dati, ampak mu je rekel, de mu ga bo drugi dan dal. In drugi dan mu je ta odgovor dal: Per ſveti maſhi ſim Bogu daroval vaſhe teshave, in ſim ga proſil, de naj me
rasſvetli, de bi vam prav ſvetovati samogel. Po tem ſim premiſlil, kaj bi vam ſvetoval, ki bi sdej na ſmertni poſtelji bil, in to kar ſim takrat miſlil, vam sdej odkritoſerzhno povém. — In po tem mu je reſnizhno dober ſvèt dal; in je nam sgled sapuſtil in pot pokasal, po kterim lahko pridemo do ſposnanja, kaj nam je ſtoriti,
de Bogu dopademo in vezhno svelizhanje sadobimò.

Revin, veſ rastergan berazh je brumno
goſpó proſil, de naj mu kej oblazhila da. Goſpa je tedaj ſvoji dekli rekla, de naj mu kako ſrajzo

da. Po tem je dekla ſtaro in rastergano ſrajzo vsela, de bi mu jo dala; ali poboshna goſpá ſe je prezej ſodbe boshje ſpomnila in tiſtih beſedi Jesuſovih, ki nam jih bo per ſodbi rekel: Kar ſte ſtorili kterimu téh mojih nar manjſhih bratov, ſte meni ſtorili ⁵³ in je dekli rekla: Nikar tako ſlabe ſrajze temu reveshu ne daj; kako
boljſhi perneſi. Bi me bilo prevezh ſram per ſodbi boshji, ko bi Kriſtuſ ozhitno pokasal, kakó ſlabo ſrajzo ſim mu dala.

»Prava priproſtoſt ſerza ſtorí, de zhlovek
ozhi sapre vſim obzhutkam nature in zhloveſhkimu umu, in de jih le ſvetim reſnizam kerſhanſke vere odpre, de po njih vſe ſvoje opravila ravná, in ſe v’ vſih ſvojih delih, beſedah in miſlih, in v’ vſih pergodhah smiram in povſod tih reſniz sveſtó dershí in vſe po njih opravi. Taka priproſtoſt ſerza je ſvéta in prezhudna.« — Tako pravi ſ Vinzenz.

V’ tih beſedah je ſ. Vinzenz popolnama ſam
ſebe popiſal, bres de bi bil hotel; sakaj bere ſe v’ njegovim shivljenji, de je veſ tak bil, kakor tukej govorí.

»Sravin priproſtoſti ſerza je na tem ſvétu
tudi modroſt in previdnoſt potrebna, de je zhlovek varljiv in previdin v’ ſvojim djanji, in de ve, s’ vſakim zhlovekam po tem, kakorſhin je, ravnati.« — Pravi ſ. Vinzenz.

Tudi leta kerſhanſka zhednoſt je bila imenitna v’ sadershanji ſvetiga Vinzenza; in sato ſo ſe mu vſe opravila tako dobro is-ſhle, de ſo ſe vſi ljudje zhudili, in de ſo zhe dalje bolj ſposnali,

de je ſ. Vinzehz edin nar modrejſhih môsh, kar jih je takrat na ſvétu shivelo. Satoraj ſo ſe nar uzheniſhi in nar imenitniſhi moshje vſih ſtanov, tudi ſhkoſje in kralji, v’ nar teshih opravilih s’ njim poſvetovali, in ſo ſe njegovi voditvi prepuſtili.

Ravno tako je tudi ſ. Franziſhka Fremiot
ponishno priproſtoſt s’ veliko modroſijo ſklenila; tako de ſo ſe zlo ſhkoſje s njo poſvetovali, in ſo po njenim rasſojenji ravnali. Zlo ſ. Franziſhk Salesi, ki je bil njeni ſpovednik, in ſ. Vinzenz, ki je po ſmerti ſ. Salesja njeni ſpovednik bil, ſta ſe velikokrat v’ nar vezbih opravilih s’ njo poſvetovala, in ſta po njenih beſedah ſtorila.

»Modroſt je dvojna, zhloveſhka in kerſhanſka. Zhloveſhka modroſt, ki je v’ ſvetim piſmu imenovana: modroſt meſá, ⁵⁴ modroſt tega ſvetá,⁵⁵ je tiſta, ki nima drusiga namena, kakor sa zhaſne rezhí, in drusiga ne miſli, kakor ſvoje zhaſne namene dopolniti, in ſe sravin le zhloveſhkih in goljſivih perpomozhkov poſlushi. — Kerſhanſka modroſt pa je tiſta, ki ravno tako ſódi, govorí in ravná,
kakor je vezhna Modroſt, ki je bila naſho podobo na-ſe vsela, ſodíla, govorila in ravnala; in ki ſe v’ vſih rezheh le reſníz ſvete vere dershí, na goljſive ſhege in beſede poſvetnih ljudi, in na ſlabo luzh ſvoje pameti pa nizh ne porajta.« — Tako govori ſ. Vinzenz.

Ravno ta ſvetnik ſe ni nikoli poſvetne modroſti poſlushil, ampak le kerſhanſke, in sato

je do tako viſoke in prezhudne modroſti priſhel. Deſiravno je bil uzhen in s’ velikim umam obdarovan; ſe ni vender nikdar na ſvojo laſtno glavo sanaſhal, ampak predinj je kaj rekel ali rasſodil, ali komu kaj ſvetoval, je vſelej pred
reſnize ſvete vere premiſhljeval, dokler je kako beſedo Jesuſovo, ali kako njegovo djanje najdil, na ktero je samogel ſvoje beſede opreti. In po tem je dal odgovor in je ſvetoval.

»Varujem ſe zhloveſhkih miſel in namenov,
sakaj leti nameni naſ velikokrat sapeljejo, de miſlimo kej savolj Boga in sa njegovo zhaſt ſtoriti, kar vender le savolj ſami ſebe in savolj ljudi ſtorimò; in per tem ni boshjiga shegna." — S. Vinzenz.

Leta ſvetnik je vezhkrat ſvojim tovarſhem
perporozhil, de naj nikoli nizh savolj ljudi ne ſtoré, ali is tega namena, de bi jih ljudje zhaſtili; ampak vſe savolj Boga. Naſhi revſhini, je rekel, in duhu kerſhanſtva bo to nar bolj permérjeno, de ſe ogibljemo vſimu zhaſtenju, in velikovezh iſhemo in shelimo sanizhevani biti, ter tudi Jesuſa Kriſtuſa pred ozhmi imejmo, ki ſe je vſimu sanizhevanju voljno podvergel. Zhe bomo v’ tem njemu podobni poſtali, bo gotovo on naſh tovarſh v’ vſih naſhih opravilih.

»Ah! vſe prevezh ſami ſebe ljubimo, in vſe prevezh imamo zhloveſhke modroſti, in
nozhemo od ſvoje laſtne pameti nizh odjenjati. Ah, kako velika smota je to! Svetnild niſo tako ravnali.« — Pravi ſ. Teresija.

Svetimu Franziſhku Kſaverju je bil Rimſki
papesh zhaſtitljivo ime dal, namrezh: Apoſtoljſki poſlaniz; in s’ tem imenam je ſhel v’ miſijon

(poſlan nevernike h’ katolſhki veri ſpreobrazhat) v’ Indjo. Poſvetni ljudje ſo mu perporozhili, de naj ſe varuje, de ne bo kej soper zhaſt ſvojiga imena ſtoril. Ali ſ. Franziſhk, ki ni posnal zhloveſhke poſvetne modroſti, tudi ni nizh porajtal na zhloveſhko poſvetno zhaſt, in je tedaj
na zholnu, v’ kterim ſe je v’ Indjo peljal, ſvoje ſrajze ſam pral. Poſvetni modrijani ſo ga ſvarili, de naj tega ne ſtorí, ker s tem ſvojimu ſtanu nezhaſt dela. S. Franziſhk pa jim je odgovoril, de nobena rezh ni sanizhljiva in nezhaſtljiva sa kriſtjana, kakor le greh.

»Bog naſ vedno varuj, de ne bomo nikdar ljudem prasne hvale dajali in ſe jim perlisovali, in de tudi nobene druge rezhí ne bomo ſtorili is sgolj tega namena, de bi ſi njih ljubesin in pomozh perdobili. Taki nameni ſo sanizhljivi, in ſo Jesuſovimu duhu naſproti; de ſi njegovo ljubesin perdobimò, v’ to mora poſebno vſe naſhe djanje obernjeno biti. Terdno ſklenimo, veliko ſtoriti is ljubesni do Boga, in nikdar zhloveſhke zhaſti iſkati; ſe truditi sa svelizhanje ljudi, in nizh ne porajtati na njih beſede« — Tako uzhi ſ. Vinzenz.

Leta ſvetnik, deſiravno je bil smiram in s’ vſimi ljudmi prijasin, ſe ni nikdar nobenimu perlisoval, in je rekel, de perlisovanje je grosno sanizhljiva in nevredna rezh sa kerſhanſkiga zhloveka. Satoraj tudi nikdar nobeniga zhloveka ni
hotel vprizho hvaliti, drugazhi ne, kakor kadar je bilo potrebno, de ga je v’ kakim sazhetim dobrim delu bolj pridniga in ſerzhniga ſtoril. Nikdar ni ſam nizh ſtoril, in tudi ni hotel, de bi bili njegovi duhovni kej ſtorili, is tega namena,

ne bi ſi ljubesin, hvalo ali pomozh ljudi perdobili. — Premiſlimo dobro, je rekel, de dvojnoſt, (to je, kadar hozhe zhlovek Bogu in ljudem ob enim dopaſti,) ni Bogu dopadljiva; in de zhe hozhemo reſnizhno priproſtoſt ſerza sadobiti, ne ſmemo nobeniga drusiga namena imeti, kakor le njemu ſamimu dopaſti.

»Kadar ſe komu perméri, de kako rezh ſtoriti posabi, ktero bi bil imel ſtoriti, mora odkritoſerzhno ſvoje posabljenje ſposnati; in kadar je kdo kako rezh vpraſhan, ktere ne vé, ali kake rezhí proſhen, ktere nima, mora po pravizi povedati, de te rezhí ne vé, ali de te
rezhí nima; in mora vſe svijazhe in ovinke modrim tega ſvetá prepuſtiti.« — Tako pravi
ſ. Vinzenz.

Ravno ta ſvetnik je vſe svijazhe in tudi nar manjſhi lashí grosno ſovrashil; in je ſprizhuval is ſvoje laſtne ſkuſhnje, de je s’ tem nar loshej s-hajal, ko je vſako rezh tako povedal, kakor je bila reſ, sakaj s’ tem ſi je boshji shegin sadobil.

Ravno tako je ravnal tudi ſ. Karl, in ni
nikdar ljudi s’ lepimi beſedami in prasnimi obljubami paſil; ampak kadar ſe je kdo s’ njim poſvetoval, ali ko ga je kdo pomozhi proſil, je odkritoſerzhno povedal, kaj miſli, in ni nikdar nobene rezhí obljubil, kadar je previdil, de je
ne bo ſmel ali samogel ſtoriti. Sato ſo pa tudi vſi, ki ſo ga posnali, in tudi veliki in imenitni goſpodje, vezhi saúpanje v’ njegovo beſedo imeli, kakor v’ nar terdniſhi piſmo.

»O kako lepó je to, kadar ſi kriſtjan to poſtavo ſtori, nikdar nobene rezhi is drusiga namena ne ſloriti, kakor de bi s’ tem Bogu dopadel;

in ko vſo ſkerb sa-ſe Bogu prepuſti.« — Pravi ſ. Franziſhk Salesi.

Ozhe ſvetiga Karlna je tako ravnal, je le
Bogu dopaſti shelel, in je vſo ſkerb sa-ſe in sa ſvojo drushino Bogu prepuſtil. Poſebno je ubogim obilne darove delíl; in kadar je bil ſvarjen, de naj nikar toliko ubogim ne daje, ampak de naj ſvojim otrokam kej perhrani, je rekel: Zhe bom jeſt sa uboge ſkerbel, bo pa Kriſtuſ sa moje otroke ſkerbel.

»Prava priproſtoſt ſerza je velika popolnamoſt. Leto zhednoſt ima tiſti, kteri s’ ſvojimi duſhnimi ozhmi le na Boga gleda, in ſi sveſtó persadeva, po njegovih beſedah shiveti, in ſe vſih perpomozhkov sa svelizhanje poſlushiti, ktere nam Bog daje. Se ne mudi v’ drugih miſlih in sheljah, ne ravná po ſvoji laſtni volji, nizh poſebniga in zhudniga ne ſtorí, in nima nobeniga dopadenja in veſelja ſam s’ ſabo; Bogu pa mozhno taka priproſtoſt ſerza dopade, in Bog takiga kriſtjana ljubi in ga s’ ſabo sedini.« — S. Franziſhk Salesi.

To prelepo zhednoſt ſo ſploh vſi ſvetniki
imeli, bres de bi bili ſami ſa-njo vedili. Poſebno ſo nekteri (po sunanjim ſoditi,) ravno tako shiveli, kakor drugi ljudje; nizh ni bilo poſebniga in zhudniga v’ njih shivljenji po sunanjim; ali njih duſhne ozhi ſo bile smiram na Boga obernjene, in s’ priproſtim ſerzam ſo mu tudi v’ nar manjſhih rezheh ſlushili, in s’ tem ſo ſe
poſvetili.

»O koliko je to vredno, kadar zhlovek
ſerzhno ſklene poſnemati nisko in ſkrito shivljenje Goſpoda naſhiga Jesuſa Kriſtuſa! Ozhitno

ſe vidi, de ta miſel pride od Boga, ker je tako deljezh odlozhena od meſá in kriví, (ker je na ravnoſt naſproti poſtavljona miſlim in sheljam poſvetnih ljudi).« — S. Vinzenz.

Jesuſovo shivljenje na ſvetu je bilo sareſ
nisko in ſkrito. V’ vedni revſhini je na ſvetu shivel, in je neſkonzhno viſokoſt ſvoje boshje nature pod ſlabo podobo ſlushniga zhloveka ſkril. Sin je vezhniga Boga, in je ſam ſebe le smiram imenoval ſinu zhloveka, in ſe je puſtil imenovati: teſarjov ſin⁵⁶. Deſiravno bi bil lahko vſim ljudem ſvojo neſkonzhno zhaſt in ſvitloſt pokasal, ktero je bil trem isvoljenim apoſieljnam na Taborji nekoliko viditi dal, je smiram le v’ revnim oblazhilu okoli hodil, in od milih darov shivel. — Srézhin je kriſtjan, kteri v’ ponishni
priproſtoſti ſvojiga ſerza, nisko in ſkrito shivljenje Kriſtuſovo rad poſnema! — V’ tem je bil poſebno imenitin ſ. Vinzenz. Velike in prezuhudne darove in gnade je bil od Boga prejel, in je bil edin nar modrejſhih duhovnov na ſvetu, tode je smiram ſkerbno ſvojo uzhenoſt in
modroſt pred ljudmi ſkrival, in ſe je le rad sa nevedniga in neúmniga ſposnal; in vſe zhaſtí in viſokoſti tega ſvetá ſe je bolj ſkerbno ogibal, kakor jo poſvetni ljudje iſhejo.

Sedma jablana.
Krotkoſt.

»Krotkoſt ſerza je zhednoſt, ki ſe malokdej najde, ſhe menjkrat, kakor zhiſtoſt; in vender je vezh vredná, kakor zhiſtoſt in marſiktera druga zhednoſt; sakaj krotkoſt je nar vikſhi ſtopnja ljubesni do blishnjiga, ktera je, kakor pravi ſ. Bernard, takrat nar popolniſhi,
kadar ni le poterpeshljiva, ampak tudi dobrotljiva. Satorej moramo krotkoſt viſoko zhiſlati, in ſi reſnizhno persadevati, de ſi jo perdobimò." — Tako uzhi ſ. Franziſhk Salesi.

Leta ſvetnik je to zhednoſt gotovo viſoko
zhiſlal. Tolikokrat in s’ táko perſerzhnoſtjo je od nje govoril, de je bilo viditi, de mu je ljubſhi, kakor vſe druge zhednoſti. Deſiravno je bil imenitin v’ vſih kerſhanſkih zhednoſtih, je bila vender krotkoſt njegova poſebna zhednoſt.
Njegovo oblizhje je bilo smiram jaſno; na njegovih uſtih, ki ſo bile smiram nekoliko na ſméh obernjene, je bilo nekej poſebno prijasniga in ljubesniviga; njegove ozhí in njegovo zélo oblizhje je bilo tako veſelo in prijasno in polno krotkoſti in ljubesni, de ſo ſe vſi zhudili, ki ſo
ga vidili, in de ſi je ſerza vſih tiſtih perdobil, s’ kterimi je imel opraviti. Njegove beſede, njegovo sunanje sadershanje in vſe njegovo djanje je bilo smiram ſklenjeno s’ veliko prijasnoſtjo in
krotkoſtjo. In kakor ſe v’ ſvetim piſmu od Mojseſa

bere, de je bil nar krotkejſhi mosh med vſimi ljudmi, kar jih je na semlji prebivalo⁵⁷; ravno to ſo tudi vſi, ki ſo ſvetiga Franziſhka Salesja posnali, od njega ſprizhuvali. — S. Vinzenz, ki ga je dobro posnal, ſprizhuje, de ni nikoli tako ljubesniviga in krotkiga zhloveka vidil, kakor je bil ſ. Franziſhk; in pravi, de kadar ga je v’ pervizh vidil, je kmalo ſposnal v’ njegovim oblizhji, sadershanji in govorjenji popolnama podobo Jesuſove krotkoſti in ljubesnivoſti, in ga je prezej peilerzhno ljubil.

Ali ravno letá ſvéti Vinzenz, ki tako hvali
in zhiſla krotkoſt ſvetiga Franziſhka, je bil tudi ſam neisrezheno krotak in ljubesniv; in ne od nature, ampak s’ boshjo pomozhjo in s’ vednim persadevanjem ſi je bil to zhednoſt perdobil. Od nature je bil k’ nagli jesi nagnjen , in ſe je
vzhaſi v’ mladoſti, in tudi ko je bil she odraſhen, s’ naglo jeso pregreſhil. Ali kadar je vidil, de ga je Bog poklizal, nov orden sazheti in v’ druſhnji ſvojih duhovnov shiveti, je sazhel perſerzhno Boga proſiti, de naj mu gnado da ſe poboljſhati; in ſi je po tem smiram tako reſnizhno persadeval, lepo zhednoſt krotkoſti sadobiti, de je sareſ tako krotak, prijasin in poterpeshljiv poſtal, de je bilo viditi, kakor de bi bil drug zhlovek.

»Krotkoſt je zhednoſt, v’ kteri je prava imenitnoſt ſerzá. Ravno sato poſvetni ljudje vezhidel nimajo te zhednoſti, sato ki je imenitnoſt ſerza v’ njih le majhna in nepopolnama; in deſiravno niſo prezej perpravljeni s’ ojſtrimi

in neſpodobnimi beſedami sazheti, jih vender hudo obzhutijo in jih obilno povernejo, kadar jim jih kdo rezhe; in tako s’ ſvojo jeso in s’ ſvojim maſhevanjem pokashejo, de je njih ſerze nagnuſno in ne imenitno. Boshji ſlushabniki pa, deſiravno ſo shaljeni in sanizhevani, s’ beſedami ali s djanjem, oſtanejo smiram mirni in krotki, in s’ tem pokashejo pravo imenitnoſt ſerza.« — Tako piſhe ſveti uzhenik Tomash Akvin.

Letá ſveti uzhenik je to, kar je s’ beſedo
uzhil, tudi v’ djanji dopolnil. Veliko preganjanja in sanizhavanja je imel preſtati, poſebno od ſvojih laſtnih blishnjih ljudi, kadar ſe je bil v’ duhovſki ſtan podal; ali nikoli ni bilo viditi, de bi ga bilo to rasshalilo ali vjesilo, ampak s’ mirnim ſerzam in s’ pravo kerſhanſko krotkoſtjo je vſe sadovoljno prejel in ſtanovitno preterpel.

Od bogabojezhiga zeſarja Konſtantna ſe
bere, de ſo mu enkrnt nekteri ljudjé veliko rasshaljenje ſtorili in ſo ga gerdo sanizhevali. Kadar je zeſar to svedil, ni nizh rekel in je voljno poterpel. Njegovi prijatli ſo mu rekli, de ne ſmé te rezhi tako puſtiti, ampak de mora letó sanizhevanje ojſtro poſhtraſati, ker ſo mu
tako veliko ráno v’ obras ſtorili. Na to ſe je krotki Konſtantin s’ roko po obrasu poſhlatal, in je naſmejozh rekel: Nobene ráne ne najdem v’ ſvojim obrasu. — In je ſvojim rasshaljivzam is ſerza odpuſtil.

»S’ nobeno rezhjo ſvojimu blisbnjimu tako
lepiga sgleda dati ne samoremo, kakor s’ ljubesnivo krotkoſtjo.« — Pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

V’ shivljenji ſvetiga Franziſhka Kſaverja ſe bere, de ſo ga njegovi tovarſhi, miſijonarji, vzhaſi le sato obiſkat ſhli, de ſo vshivali njegovo prezhudno krotkoſt in ljubesnivoſt, in de ſo ſe po njegovim sgledu v’ tej lepi zhednoſti poterdovali.

S. Ignazi je enkrat s’ ſvojim tovarſhem bliso ljudi mem ſhel, ki ſo na polji shéli. Kadar ſo ga vidili, ſo ſe sazheli ſmejati in ſe norza is njega delati. Ali on ſe ni le savolj tega nizh jesil, ampak je obſtal in jih je mirno poſluſhal; in
po tem ki ſo nehali, jim je dal ſveti shegin in je naprej ſhel. Kadar ſo leti ljudje to njegovo veliko krotkroſt vidili, jih je bilo ſram, in jim je bilo shal, da ſo tako gerdó govorili, in ſo rekli: Ta je ſvetnik.

»S’ vſimi ljudmi ſe moratmo krotko in pohlevno pogovarjati, in s’ tiſtimi zhednoſtmi s’ njimi ravnati, ktere pridejo is dobriga in kerſhanſke ljubesni polniga ſerza, to je, s’ prijasnoſtjo, s’ ljubesnivoſtjo, s’ ponishnoſtjo. S’ temi zhednoſtmi ſi nar loshej perdobimò ſerza
ljudi, in jih nar papred h’ kaki rezhi perpravimo, ki jim je sopeſna.« — Tako govori ſ. Vinzenz.

S. Franziſhk Salesi je s’ vſimi ljudmi s’ veliko ljubesnivoſtjo in krotkoſtjo ravnal, satorej je pa tudi s’ njimi vſe ſtoril, kar je hotel, in nobedin ſe ni mogel njegovim ljubesnivim beſedam dolgo soperſtaviti. Vſe ljudi je zhaſtil
in ſpoſhtoval, vſe je s’ ljubesnijo ſprejel, in vſim je perſerzhno rad pomagal in uſtregel, kolihor je le mogel; satorej je pa tudi táko mozh in oblaſt imel zhes ſerza vſih ljudi, ki ſo

ga posnali, de mu nobedin ni mogel nizh odrezhi. In kakor ſi je persadeval, vſim uſtrezhi, in vſim vſe biti; ravno tako ſo ſi tudi vſi persadevali, njegove shelje dopolniti, klere ſo smiram le na to ſhle, de bi vſi ljudje Bogu sveſtó ſlushili in po potu svelizhanja hodili.

»Vzhaſi, je ena ſama beſeda sadoſti, de ſe
potolashi zhlovek, ki je veſ vnet od jese; in vzhaſi je ena ſama beſeda sadoſti, de ſe zhlovek v’ jeso perpravi, in de ſe grosno ſhkodljiva grenkoſt v’ njegovim ſerzu obudí.« — Pravi ſ. Vinzenz.

S. Makari puſhavnik je s’ ſvojim tovarſhem
v’ meſtu Nitrija ſhel, kjer je bilo ſhe veliko nevernikov. Njegov tovarſh je ſhel naprej, je ſrezhal duhovniga nevernikov, ki je tram na rami neſel in hitro tekel, in mu je rekel: Kam greſh, hudobni duh? — Ta beſeda je nevernika tako rasshalila, de je tram kje vergel, in je puſhavnika tako otolkel, de ga je ſkorej ubil. Na to je ſpet tram na ramo vsel in naprej tekel. Ko je priſhel do ſ. Makarja, ga je letá prijasno posdravil, rekozh: Bog ti daj sdravje in ſrezho, delaviz! Nevernik mu je odgovoril: Prav ſtoriſh, de me prijasno posdraviſh. Na to mu je ſ. Makari s’ ljubesnivo krotkoſtjo rekel: Le sato te posdravim, de te nekoliko sadershím, de ſe ſpozhijeſh; ſe prevezh trudiſh in prevezh tezheſh s’ tem tramam. — Leta ſveta krotkoſt in prijasnoſt je tako ſerzé tega nevernika gínila, de ſe je k’ nogam ſ. Makarja vergel, rekozh: Is tega ſposnam, de ſi ti ſlushabnik praviga Boga. Ne bom te vezh sapuſtil, dokler tudi meni takiga oblazhila ne daſh,

kakor ga ti noſiſh. Je tedaj s’ njim ſhel, in je v’ ſtan ſpokornih puſhavnikov ſtopil. — Krotka beſeda perdobi prijatle in potolashi ſovrashnike. ⁵⁸

»Ker v’ naſhim popotvanji na tem ſvetu ni drugazhi mogozhe, kakor de ſe ſrezhujemo, in de ſmo vzhaſi edin drugimu na potu, nam je treha imeti veliko salogo krotkoſti, de
bomo samogli premagati neprevidene perloshnoſti k’ jesi, in bomo ohranili ſerzhni mir.« — Tako govori ſ. Franziſhk Salesi.

Shpanſki kralj Filip II. je enkrat po nozhi
dolgo piſmo Rimſkimu papeshu piſal; in kadar je dokonzhano bilo, ga je dal ſvojimu piſarju, de bi ga s’ péſkam poſul in sapezhatil; piſar pa, ki je bil veſ saſpan je nameſti péſka tinto na piſmo ulil, in ſe je tako uſtraſhil, de je ſkoraj v’ omedlevzo padel. Kralj pa mu ni
nizh drusiga rekel, kakor: Perneſi mi papirja! — In je s’ mirno krotkoſtjo piſmo prepiſovati sazhel.

S. Remigi ſhkoſ, je bil previdil dragino
in lakoto, in je tedaj veliko shita nakupil, de bi ubogim ljudem pomagal. Ali deſiravno je bil perſerzhno dobrotljiv, je vender imel ſvoje ſovrashnike, kteri ſo njegovo shitnizo nalaſh sashgali. Kadar je ſ. Remigi to saſliſhal, je hitro na konja ſédel in na pomozh perhitel, pa je kmalo vidil, de je preposno. Je tedaj mirno is konja ſtopil in ſe je ognju perblishal, (ker jo bilo mras) in je naſmejozh rekel: Ogenj je vender le tudi dobra rezh. —

»Nekteri ljudje ſo viditi grosno krotki, tako dolgo, dokler vſe po njih volji gre; kakor hitro jih pa kaka teshava ali kako sopergovorjenje sadene, ſe prezej vnamejo s’ jeso. Taki ljudje ſo kakor sherjavza pod pepelam. To ni tiſta krotkoſt, ktero naſ je Jesuſ uzhil, de bi naſ ſebi podobne ſtoril. Moramo biti, kakor lilije med ternjem; lilije, deſiravno jih ternje bôde, ſo smiram prijetne in voljne.« — Tako
uzhi ſ. Bernard.

Dva poſvetria goſpoda, ki ſta ſ. Franziſhka
Salesja ſovrashila, ſta grosno rasshaljivo in sanizhljivo piſmo temu ſvetimu ſhkoſu ſpiſala, in ſta mu ga poſlala, ko je ravno imel na prishnizo iti, ker ſta miſlila, de ga bo to mozhno v’ pridgovanji motilo. S. Franziſhk je miſlil, de je kako osnanilo v’ tem piſmu, in ga je prezej prebral; ali deſiravno je bilo polno rasshaljivih beſedí, ni vender nobeniga nar manjlhiga snamnja nejevolje na tem ſvetim ſhkoſu viditi bilo. Po pridgi je vpraſhal zerkvemga ſlushabnika, kdo je to piſrno perneſil, in je prezej ſhel obiſkat tiſta dva goſpoda; in bres de bi bil od piſma kej govoril, jih je proſil, de naj mu poveſta, v’ kteri rézhi jih je rasshalil. Kadar ſta mu to povedala, (deſiravno ni bilo nizh pregreſhniga sravin sa ſvetiga Franziſhka,) je pokleknil in njiju je odpuſhanja proſil. Letá poníshna krotkoſt ſvetiga ſhkoſa je njiju tako v’ ſerzu gínila; de ſta ga tudi ona dva proſila, de
naj njima odpuſtí, in ſta v’ prihodnje smiram njegova velika prijatla bila.

Lepi sgledi ſvete krotkoſti ſe tudi najdejo
v’ shivljenji ſvete Franziſhke Fremiot. Letá ſvetniza

je bila vikſha Salesjanarſkiga ordna, kteriga je ſ. Franziſhk Salesi poſtavil. Pergodilo ſe je, de je mlada goſpodizhna v’ ta orden ſtopila, s’ktero ſe je imenitin mladenizh osheniti shelel. Letá mladenizh je tedaj priſhel s’ ſveto Franziſhko savolj tega govorit, in ji je veliko grosno rasshaljivih beſedí rekel; ali ona ga je mirno in s’ veſeljem poſluſhala; in kadar je odſhel, je ſvoji tovarſhizi, ki je vſe ſliſhala, rekla: Nikoli me ni nobena hvala tako veſelíla, kakor beſede, ki mi jih je leta dobri mladenizh rekel. Le to mi teshko dene, ki je v’ jesi in v’ grehu. Molimo sa-nj, de bi ga Bog rasſvetlil. — In njene molitve ſo bile uſliſhane, sakaj ta mladenizh ſe je
kmalo po tem ſposnal, in je priſhel ſveto Franziſhko odpuſhenja proſit. Po tem je tudi on v’ kloſhter ſhel, in je sveſt ſlushabnik boshji in velik pridgar poſtal.

»Kadar sheliſh ſovrashnike ſpraviti, de bi
ſi edin drugimu odpuſtili; ali ljudi, ki ſe kregajo, potolashiti; ali koga h’ kaki rezhi pregororiti: ſi moraſh persadevati, de krotko in ljubesnivo govoriſh, kolikor je mogozhe. Boſh vſelej vezh opravil in boſh loshej premagal, ko boſh odjenjeval in ſe ponisheval, kakor ko bi ojſtro govoril. Kdo ne vé, de ſe vezh muh vjame
s’ ene ſamo unzho medú, kakor s’ ſto bariglami jeſiha« ? — Tako pravr ſ. Franziſhk Salesi.

Od veliko ſvetnikov ſe bere, de ſo poſebin
dar imeli, ſovrashnike ſpraviti in potolashiti; pa vſelej ſe sravin tudi bere, de niſo s’ ojſtrim sapovedovanjem, ampak le s’ proſhnjami, in s’ krotkim in ljubesnivim pregovarjanjem ſovrashne
ſerza premagovali.

»De ſi ne bote saſtojn persadevali duſhe k’ Bngu obrazhati, morate prijetno olje krotkoſti v’ vino ſvoje gorezhnoſti vliti, sato de vaſha gorezhnoſt ne bo prevezh ojſtra, ampak dobrotljiva, mirna, poterpeshljiva in polna uſmiljenja. Sakaj zhloveſhko ſerzé je tako vſtvarjeno, de s’ ojſtroſtjo le ſhe bolj terdo poſtane,
krotkoſt pa ga popolnama omezhí. Sravin tega ſe moramo ſpomniti, de Jesuſ Kriſtuſ je priſhel poshegnat dobro voljo; in zhe mu prepuſtimò ſvojo dobro voljo, de naj jo on vodi, naſhe dobro persadevanje ne bo saſtojn.« — Pravi ſ. Franziſhk Salesi.

Ravno leta ſ. Franziſhk je tudi s’ nar terdovratniſhmi greſhniki s’ veliko ljubesnijo in krotkoſtjo ravnal, in ſi je persadeval, jih le s’ dobroto in prijasnoſtjo ſpreoberniti in k’ pokori
perpeljati; sakaj duh dobrote je duh boshji. — Enkrat ſe mu je velik greſhnik ſpovedoval, in je ſvoje grehe tako pravil, de je bilo viditi, de jih zlo nizh ne obzhuti, in de mu ni nizh shal, de je s’ njimi Boga rasshalil. Kadar je ſ. Franziſhk to vidil, ſe je sazhel v’ ſpovednizi jokati. Greſhnik je miſlil, de ſe mu je kej pergodilo, in ga je vpraſhal, kaj mu je; ali ſ. Franziſhk mu je rekel, de naj ſe le naprej ſpoveduje. Po tem je letá greſhnik ſhe druge grehe, ki ſo bili ſhe hujſhi kakor pervi, povedal, in je ravno tako malo shaloſti in duha pokore pokasal, kakor od sazhetka; in ſ. Franziſhk je smiram sdihoval in jokal. To ſe je temu zhloveku zhudno sdelo, in ga je tedaj vpraſhal, sakaj ſe tako joka. — Sato ko ſe ti ne jokaſh! mu je odgovoril ſveti ſhkoſ. — Te beſéde in letá perſerzhna

dobrota in ljubesin ſ. Franziſhlu ſo tega greſhnika, (kakor je ſam po tem perpovedoval,) tako omezhile, de ſe je ſpreobernil in pravo pokoro ſtoril.

S. Vinzenz je smirarn in povſod prijasin in
krotak bil; poſebno pa je na prishnizi s’ tako ljubesnijo in perſerzhnoſtjo govoril, de je ſèrza ſvojih poſluſhavzov, poſebno kmétiſhkih ljudi, tako omezhil, de ſo velikokrat po pridgi sa njim ſhli, in ſo ga s’ ſolsami proſili, de naj jih ſpové. — Enkrat je ſ. Vinzenz velikiga greſhnika nekimu ſvojih duhovnov isrozhil, de naj
ſkuſi ga na pot pokore perpeljati. Letá duhovin ſi je, kolikor je mogel, s’ tem terdovratnikam persadjal, de bi ga bil ſpreobernil; pa ni mogel nizh s’ njim opraviti; je tedaj ſ. Vinzenza proſil, de naj mu on kej pové. S. Vinzenz ga je tedaj k’ ſebi poklizal, in komej mu je s’ ſvojo
navadno ljubesnivoſtjo in ſerzhno dobroto govoriti sazhel, mu je prezej ſerze omezhil; kmalo po tem ſe je ſpreobernil in je lepó shiveti sazhel; in je potlej vezhkrat rekel, de prezhudna krotkoſt in ljubesnivoſt, s’ ktero mu je ſ. Vinzenz govoril, mu je popolnama ſerzé premagala, in de nikoli ni ſliſhal nobeniga zhloveka
tako ljubesnivo od Boga govoriti, kakor je ta dubovin govoril.

Od ſ. Franziſhka Kſaverja ſe bere , de je
enkrat v meſtu Makao v’ Indii sunaj pridgoval in nekteri rasujsdani mladenzhi in neverniki ſo ga saſramovoli, in ſo sazheli kamnje va-nj luzhati. Ali on ni nizh savolj tega nejevoljin bil, in je le ſhe dalje pridgoval; in letá njegova poterpeshljiva krotkoſt in dobrota je takrat

veliko vezh nevernikov ſpreobernila, kakor njegova pridga.

»Kakor je nemogozhe, bres vere Bogu dopaſti,⁵⁹ tako je nemogozhe, bres krotkoſti ljudem dopaſti in jih prav voditi.« — Pravi ſveti uzhenik Bernard.

Tega ſvetiga uzhenika je to, kar tukej
pravi, laſtna ſkuſhrija nauzhila; sakaj od sazhetka, kadar je bil ravno vikſhi ſvojiga kloſhtra poſtal, je s’ ojſtroſtjo ſvojim podloshnim sapovedoval; ali deſiravno ſo njegovi podloshni dobro ſposnali in zhaſtili njegovo uzhenoſt in ſvetoſt, mu vender niſo nizh prav pokorni bili. Po tem mu je Goſpod Bog miſel dal, de naj poſkuſi s’ dobroto in ljubesnivoſtjo ſvoje podloshne po potu pokorſhine voditi. To je tedaj ſtoril, in s’ tem ſi je takó njih ſerza perdobil, de ſo mu po tem vſi radi in sveſtó pokorni bili.

Od kralja Teobalda ſe bere, de kadar je
na kraljevi ſédesh povsdignjen bil, je tako rekel: Ker sdej drug ſtan naſtopim, imam tudi druge namene: Do sdaj ſim hud in neprijasin bil in ſim le s’ ojſtroſtjo ravnal; sdaj pa ſklenem, vſe s’ dobroto in ljubesnijo ſtoriti.

Bil je v’ ſtarih zhaſih moder zeſar, ki je
imel dva ſina. Kadar je na ſmertno poſteljo
priſhel, je vſe vikſhi ſvojiga zeſarſtva vkup pokizal in jim je rekel: Veſte de imam dva ſina; obèdva ſta dobra, pa vender miſlim, de mlajſhi bo boljſhi kraljeval, kakor ſtariſhi; sakaj sravin drugih zhednoſt, ki jih obedva imata, je mlajſhi

krotkiga in pohlevniga ſerzá, ſe tudi rad s’ drugimi poſvetova in po njih beſedah ſtorí; ſtariſhi pa je nagle jese, in kadar je jesin, ſe ſposabi; in jesa je ſovrashniza dobriga ſveta, in pokonzhá vſo modroſt.

»Kdor ima ljudi v’ ſvoji ſkerbi in oblaſti;
ne ſme nikdar nehati, jih savolj njih pregreſhvkov ſvariti, in ſe mora tudi njih hudobnim namenam in djanju vſtavljati, kadar je treba, to de vſelej s’ krotkoſtjo in mirno, poſebno ,kadar jim mora take reſnize praviti, ki jih neradi poſluſhajo in neradi prejmejo. Lete reſnize ſe morajo, tako rekozh, ſkuhati per ognji
kerſhanſke ljubesni, de ſe jim njih ſrova ojſtroſt odvsame. Zhe ſe to ne ſtorí, bodo te reſnize kakor nesrélo ſadje, ktero naſhiga shivota ne redí, ampak mu veliko vezh ſhkodje. Ni je rezhí bolj grenke in soperne, kakor selena luſhina orehova, kadar je ſrova; kadar je pa v’ zukru ſkuhana, je ſladka in prijetna, in dobra sa shelodez. Ravno tako tudi ſvarjenje,
ki je soperno ſamo na ſebi, poſtane ljubesnivo in prijetno, kadar je ſkuhano per ognji kerſhanſke ljubesni, in poddadkano s’ perſerzhno krotkoſtjo. Kadar reſniza ali ſvarjenje, ki ga s’ uſtmi isrezhemo, ni s’ krotkoſtjo poſladkano, je ozhitno snamnje, de ni ſhe prave ljubesni
v’ naſhim ſerzu.« — Tako uzhi ſ. Franziſhk
Salesi.

S. Franziſhk Borgja je ſvoje podloshne smiram s’ veliko ljubesnijo in krotkoſtjo ſvaril. Kadar je kdo kej majhniga pregreſhil, je imel navado rezhi: Bog ti to odpúſti! Ko bi te vender mogel viditi ſvetó shiveti! Moj ljubi brat! kakó

ſi to rekel, ali ſtoril? — Kadar je pa kdo kej vezhiga pregreſhil, ga je k’ ſebi poklizal in prijasno poſvaril; in zhe ſe je poboljſhal, ni po tem nikdar vezh njegoviga pregreſhka v’ miſel vsel.

Kadar je imel ſ. Vinzenz koga poſvariti, mu je s’ tako krotkoſtjo, in tako perſerzhno in ljubesnivo govoril, de ſo ſe tudi nar terſhi ſerza omezhile, in de nobedin ni mogel njegovi mozhni ljubesni soperſtati. — S. Vinzenz je ſprizhuval, de je ſamo trikrat v’ ſvojim shivljenji s’ ojſtroſtjo ſvaríl, ker je miſlil, de mora takó ſtoriti; pa obſtoji, de s’ tiſtim ſvarjenjem ni nizh dobriga opravil; s’ dobroto in krotkoſtjo pa je ſkorej vſelej opravil, kar je shelel. — S. Vrinzenz
je per ſvojim ſvarjenji tri lepe poſtave imel, ki ſo naſhiga ſpominja in poſnemanja vredne: Pervizh; kadar ni bila velika ſila, ni nikoli nobeniga prezej po pregreſhku ſvaríl, ampak je préd dobro premiſlil in ſe je s’ Bogam poſvetoval, kaj naj rezhe in kakó naj ſvarí. Tudi je greſhniku zhaſ puſtil, ſe ohladiti in ſposnati. Po tem ga je prijasno nagovoril in vpraſhal, zhe hozhe dober ſvèt poſluſhati. Sravin je ſposnal, de je ſam vezhi greſhnik kakor drugi. — Drugizh; kadar je kej dobriga v’ njem vidil, ga je
narpred pohvalil, in ſi je s’ tem pot k’ njegovimu ſerzu perpravil. Po tem mu je govoril od njegoviga pregreſhka, sravin ga je pa smiram isgovarjal, kolikor je po pravizi mógel; in potlej mu je perpomozhke ſvetoval, po kterih bo samogel na pravo pot priti; in is ponishnoſti je rekel, de ſo ravno letí perpomozhki tudi njemu potrebni. — Tretjizh; mu je rekel, de naj nikar ne obupa, ampak naj terdno ſklene, ſe poboljſhati;

in mu je úpanje dal, de bo po boshji previdnoſti is tega pregreſhka kej dobriga priſhlo, ker ſe bo greſhnik po tem bolj ponishal, in bo potlej s’ vezhi ponishnoſtjo Boga ljubiti sazhel. — S’ takim preljubesnivim ſvarjenjem je ſkorej
vſelej tudi nar terdovratniſhi greſhnike na pot pokore in kerſhanſkiga shivljenja perpeljal.

»Grosno dobro je, de ſi persadevamo, ſvoje
govorjenje in sadershanje prijetno ſtoriti. De to ſtorimò, moramo biti ponishni, poterpeshljivi, ſpoſhtljivi, perſerzhni, poſtreshljivi, in ſe v’ vſih
rezheh, ktere niſo greſhne, v’ voljo drugih
vdati. Poſebno ſe moramo varovati, de nobenimu soper ne govorimò, kadar ni sareſ potrebno; in kadar je to potrebno, ſe mora s’ veliko krotkoſtjo in previdnoſtjo ſtoriti, de ſe blishnji ne rasshali, in de ſe kako prepiranje ne sazhne, sakaj is prepiranja drusiga nizh ne pride kakor grenkoſt; in prepiranje ne pride toliko is ljubesni reſnize, kakor velikovezh is
tega, ki ſmo prevezh navesani na ſvoje miſli in sapopadke.« — Pravi ſ. Franziſhk Salesi.

V’ shivljenji ſ. Vinzeriza ſe bere, de ga ni nikdar bilo ſliſhati ſe prepirati, ali kako rezh terditi, ki ni bila potrebna; ampak v’ takih rezheh, ktere niſo bile prav potrebne sa boshjo zhaſt in sa svelizhanje duſh, je vſakimu ſvojo miſel puſtil in ſe ni hotel prepirati.

»Persadevajmo ſi, de bomo ljubesnivi, krotki in ponishni s’ vſimi ljudmi, poſebno pa s’ tiſtimi, ki ſo naſhi tovarſhi po boshji previdnoſti, kakor, poſtavim, naſha drushina; in ne bodimo, (kakor ſo nekteri,) drugej angelji, doma pa hudobni duhovi.« — Tako govori ſ. Franziſhk Salesi.

Letá zhaſtitljivi ſvetnik nam je poſebno v’ tem lepe sglede sapuſtil. S’ veliko dobrotnoſtjo, ljubesnijo in ponishnoſtjo je s’ vſimi ſvojimi tudi nar nishmi ſlushabniki ravnal, in jih ni nikoli
shalil, ne s’ beſedo, ne v’ djanji. Kadar jim je kej sapovedati imel, jim ni s ojſtroſtjo govoril, ampak jih je le proſil; in kadar mu niſo dobro ſtregli, ni nizh rekel, in jim je, kolikor je le mogel, malo sapovedoval. Kadar ſo kej pregreſhili, jih je vſelej poſvaril, sato ko je to njegova dolshnoſt bila; ali njegovo ſvarjenje je bilo tako ljubesnivo in dobrotljivo, de jih je bilo ſram, de ſo tako ljubesniviga goſpodarja rasshalili. — V njegovim shivljenji ſe bere, de nikdar ni bilo snano, de bi bil kak goſpodar s’ ſvojimi ſlushabniki lepſhi ravnal, kakor on; in de tudi nikdar noben goſpodar ni bil tako ljubljen od ſvojih ſlushabnikov, kakor on.

»Mozhno ſe naſproti ſtavi ſvoji nepoterpeshljivoſti, in v’ vſih okoliſhnjah bodi dobrotljiv, prijasin in krotak s’ vſimi ljudmi; poſebno ſi persadevaj, tudi s’ tiſtimi dobrotljiv in prijasin biti, ki ſo ti soperni.« — S. Franziſhk Salesi.

Letá ſveti ſhkoſ je ravno tako ravnal, kakor tukej govorí. Deſiravno je tolikanj ſvetih opravil imel, poſebno veliko piſanja, je vender s’ poterpeshljivoſtjo vſaziga poſluſhal, ki je k’ njemu priſhel; in deſiravno ſe je nekteri po nepotrebnim dolgo per njem pomúdil, ni savolj tega nikdar nejevoljin poſtal, ampak ga je s’ poterpeshljivo krotkoſtjo poſluſhal, dokler je hotel govoriti.

»Nar vikſhi ſtopnja kerſhanſke krotkoſti je
to, kadar zhlovek tiſte ljudi, ki ſo mu soperni,

in ki ſe mu vzhaſi ſovrashne, nehvaleshne in nagajive ſkashejo, vender obiſkuje, jim poſtreshe, jih zhaſtí, in ſe s’ njimi smiram in povſod ljubesnivo in prijasno pogovarja.« — Pravi ſ. Franziſhk Salesi.

Bere ſe od ravno tega ſ. Franziſhka, de je
s’ ſvojo prezhudno krotkoſtjo tudi veliko krivovernikov k’ ſveti katolſhki veri ſpreobernil. Med tem je bila tudi ſtara krivoverna goſpá, ktera je dolgo zhaſa, vſak dan po trikrat ali ſhtirikrat k’ njemu priſhla; in deſiravno od sazhetka
ni zlo nizh samogel s’ njo opraviti, jo je vender vſelej prijasno ſprejel, jo je poterpeshljivo poſluſhal, in je s’ veliko dobroto s’ njo govoril. Na sadnje ſe je vender ſpreobernila, in je ſ. Franziſhku rekla, de sdaj ſposná, de kaſolſhka vera je prava svelizhanſka vera, in de nobene
miſli vezh soper to vero nima, kakor le to ſe ji ſhe zhudno sdí, sakaj katolſhka zerkev prepoveduje ſvojim duhovnam ſe sheniti. Na to ji je ſ. Franziſhk odgovoril: To je katolſhkim duhovnam potrebno; sakaj ko bi oshenjeni bili in
obilno drushino imeli, bi ne mogli tako lahko ſvojih duhovſkih opravil opravljati. Glejte, tudi jeſt, ko bi imel sheno in otroke, bi ne utegnil, vaſ tolikokrat in tako dolgo poſluſhati. — Te beſede ſo goſpó bolj preprizhale, kakor ſhe tako dolg nauk, in ſe je popolriama ſpreobernila.

S. Franziſhka Fremiot je dolgo prebivala
v’ hiſhi ſvojiga taſta, kteri je imel deklo, ki je bila prevsetna, in ki je raji po ſvoji glavi ravnala in sapovedovala, kakor pa pokorna bila. Kadar je Franziſhka v’ hiſho priſhla, in vidila, kako ta dekla ravna, je ſklenila, jo s’ dobroto

in krotkoſtjo poboljſhati in na pravo pot perpeljati, zhe bo mogozhe. Tedaj ji je v’ vſih rezheh ſtregla, kolikor je mogla, in je tudi njenim otrokam, (sakaj ta dekla je bila vdova in je otroke imela.) grosno veliko dobriga ſtorila, jih je uzhila, oblazhila in zhédila, kakor ſvoje laſtne otroke; in tudi ni ſvojim ſlushabnikam
nikdar perpuſtila, de bl bili tej dekli ali njenim otrokam kej shaliga rekli ali ſtorili, ampak jim je vedno perporozhevala, de naj jim dobri bodo. — Ali s’ vſimi temi dobrotami vender le ni samogla hudobne dekle ſpreoberniti in poboljſhati, deſiravno je ſédem lét tako dobrotljivo s’ njo ravnala. Njeni prijatli ſo ji tedaj rekli, de naj neha, tej nehvaleshni shenſki tako dobra biti; ali ſ. Franziſhka jim je letá ſpominja vredin odgovor dala: Reſ bi nehala ji dobra biti, ko bi v’ nji nobeniga drusiga ne vidila, kakor hudobno, nehvaleshno shenſko. Ali Jesuſ nam je rekel, de karkoli bomo ſvojimu blishnjimu, poſebno pa revnim ljudem, savolj njega in v’ njegovim imenu, dobriga ſtorili, bo tako prejel, kakor ko bi to njemu ſtorili. S’ Bogam nizh ne
sgubimò; in menj ko ſo nam ljudje hvaleshni
sa to, kar jim dobriga ſtorimò, vezh bomo od Boga plazhila prejeli, zhe bomo vſe savolj njega ſtorili.

»Varuj ſe, de nejevoljin ne poſtaneſh in ſe
ne jesiſh savolj pregreſhkov ſvojiga blishnjiga; sakaj to bi bila neúmnoſt, ko bi ti vidil, de tvoj blishinj v’ jamo pade, in ti bi ſe po tem bres vſe potrebe v’ kako drugo jamo vergel.« — Tako govori ſ. Bonaventura.

Od nekiga Kardinala ſe bere, ki je imel

prevsetniga in nepokojniga ſlushabnika. Enkrat ſe je po nemarnoſti tega ſlushabnika velika ſhkoda sgodila; tedaj ga je Kardinal k’ ſebi poklizal in ga je s’ dobroto poſvaril; ali ſlushabnik ſe je s’ prevsetnoſtjo soper njega vsdignil, in mu je veliko rasshaljiviga in neſpodobniga rekel, goſpod je pa le molzhal in ga je dolgo poſluſhal, tako de ſo ſe nekteri drugi goſpodje, ki ſo ravno per njem bili, grosno zhudili. Na sadnje je letá dobrotljivi Kardinal ſvojim prijatlam rekel: Ne zhudite ſe, de mu nizh ne rezhem; grosno dobro je, jeso sadershati, in pameti zhaſ dati, de jeso premaga; sakaj ſizer zhlovek, ki hozhe ſvojiga blishnjiga savolj kakiga pregreſhka poſvariti, ſam v’ greh pade.

»Kadar vidiſh in ſposnaſh ſvoje laſtne nepopolnamoſti, moraſh savolj njih sareſ shaloſtin biti, ali to de tvoja shaloſt mora ponishna biti in mirna, ne pa nepokojna in jesna; sakaj s’ tem ſe vezh hudiga, kakor dobriga ſtorí.« — Tako pravi ſ. Franziſhk Salesi.

Od tega nam je ravno ta ſvetnik lep sgled
dal, ker je rekel: Ko bi jeſt v’ kak greh padel, bi ſe ne rasjesil ſam soper ſebe in bi ſi ne rekel: Ali niſi ti sareſ neſrezhin in malopridin zhlovek!
Kolikokrat ſi ſklenil, tega greha ne vezh ſtoriti, in sdaj ſi ga ſpet ſtoril! Sram te bodi do ſmerti! Ne povsdigni vezh ſvojih ozhi proti nebeſam, neſramni puntar, ki ſe vsdigujeſh soper ſvojiga
Boga! — Tako bi jeſt ne govoril ſam ſebi, ampak s’ dobroto in krotkoſtjo bi ſi rekel: Ah, ubogo moje ſerzé! glej, ſpet ſva padla v’ jamo, ki ſva ſe je she tolikokrat ogníti ſklenila. Ah! vſtaniva in sapuſtiva jo enkrat sa vſelej. Saúpajva

v’ boshjo miloſt; Bog nama bo pomagal, de
bova v’ prihodnje bolj ſtanovitna v’ dobrim; hodiva pa smiram po potu ponishnoſti. Nikar ne obúpajva, in bolj ſkerbno ſe v’ prihodnje varovajva, in bova smiram na dobrim potu oſtala. — Tako bi jeſt ſvojimu ſerzu govoril, in po tem bi terdno ſklenil, ne vezh v’ ta greh paſti, in ſe vſih kerſhanſkih perpomozhkov soper
ta greh poſlushiti.

Kadar je ſ. Alojsi v’ kak majhin greh padel, (sakaj ſmertniga greha ni nikoli ſtoril,) mu je bilo sareſ grosno shal, ali vender ni savolj tega prevezh shaloval in obúpal, ampak je sdihnil in rekel: Semlja je dala ſvoj ſad ⁶⁰.

»Kdor shelí, pravi mir ſerza sadobiti, in
ne smiram v’ nepokoji in v’ teshavah shiveti, ne ſme prevezh shalovati savolj duſhne ſuhote, savolj duſhnih ſkerbí, savolj rastreſenja v’ molitvi, in savolj hudobnih ſkuſhnjav in miſel.« — Tako uzhi ſ. Teresija.

Kriſtjan v’ tih okolſhnjah ſi mora to smiram persadevati, de v’ ſvoje ſkuſhnjave in hudobne miſli ne pervóli; vſe drugo pa sravin mora boshji previdnoſti prepuſtiti.

S. Franziſhk Salesi je poboshni duſhi, ki ſe je v’ ſvojih duſhnih teshavah s’ njim poſvetovala, tako piſal: Ti bi raji bres vſiga pregreſhka in bres vſe teshave shivela, kakor pa v’ nepopolnamotlih in v’ duſhnih teshavah. Ravno to tudi jeſt shelim; in tako bi bili v’ nebeſih. — Tvoje
ſerzé je nepokojno, in miſlith, de ſovrashtvo, ki ga imaſh do ſvojih nepopolnamoſt, ni pravo.

— Gotovo ni pravo, sato ki ſi sravin ſhe nepokojna v’ ſerzu. Sovrashi tedaj ſvoje nepopolnamoſti, sato ki ſo nepopolnamoſti; sravin jih pa ljubi, sato ki ti dajejo ſposnati, de ſi prasin nizh, in ker ti perloshnoſt dajejo, ſe v’ ponishnoſti in v’ drugih zhednoſtih vaditi; in Bogu dajejo perloshnoſt, ti ſvoje uſmiljenje ſkasovati.

»Bodi smiram krotak in prijasin, tudi v’ ſredi ſvojih opravil; s’ tem boſh lep sgled drugim dajal.« — Pravi ſ. Franziſhk Salesi.

S. Vinzenz je neisrezheno veliko sa boshjo
zhaſt in sa svelizhanje duſh delal; ali v’ ſredi ſvojih nar vezhih opravil je bil smiram prijasin s’ vſimi ljudmi. Prezhudno je bilo sareſ, ko je vſaziga s’ veſélim oblizhjem in s’ ljubesnivimi beſedami ſprejel, kteri je k’ njemu priſhel, in je vſakimu poſtregel, kolikor je mogel; in deſiravno je imel vzhaſi grosno veliko opraviti, in deſiravno ſo nekteri grosno ſitni bili, ki ſo k’ njemu priſhli, ni bilo nikoli viditi, de bi bil nevoljin, ali v’ duhu nepokojin.

S. Alanasi piſhe od ſ. Antona puſhavnika,
de je bil smiram takó sadovoljin in véſel, kakor ko bi bila vſak dan Velikanozh. In pravi, de kadar ga je kdo priſhel obiſkat, in ko ga je v’ ſredi njegovih tovarſhev najdil, ga je kmalo lahko ſposnal, bres de bi ga bil kdej popred vidil, po veliki prijasnoſti in ljubesnivoſti, ki ſe je na njegovim obrasu ſvetila. — Njegovo veſelje, pravi dalje ſ. Atanasi, in njegova velika prijasnoſt in ljubesnivoſt, je priſhla is terdniga snúpanja vezhniga svelizhanja; sakaj v’ duhu je bil smiram v’ nebeſih, in to ga je tako prijasniga in veſeliga ſtorilo.

»Vedite in terdno verjemite, de vſe tiſte
miſli, ki naſ nemirne delajo, ki nam nepokoj ſerza dajejo, niſo od Boga, sakaj Bog je kralj miru; ⁶¹ ampak pridejo od hudobniga duha,
ali is laſtne ljubesni, ali pa is tega, ko ſami ſebe prevezh obrajtamo; to ſo tiſti trijé isvirki, is kterih pride naſh nepokoj. Kadar nam tedaj take miſli pridejo, jih moramo prezej savrezhi, in jih ne ſmemo zlo nizh poſluſhati.« — Tako govori ſ. Franziſhk Salesi.

Ravno sato je bil ta ſvetnik tako mirin in
veſel, in nikdar nepokojin v’ ſerzu; sakaj ſkuſhnjave hudobniga duha ga niſo premaknile, ſvoji laſtni ljubesni je bil vezhno ſovrashtvo napovedal, in perſerzhno je ponishin bil.

»Ponishna krotkoſt je zhednoſt vſih zhednoſt, ktero nam je Jesuſ tolikanj perporozhil; toraj jo moramo smiram in povſod v’ djanji ſkasovati. Hudiga ſe moramo varovati, pa s’ mirnim duham; dobro moramo ſtoriti, pa smiram le s’ krotkoſtjo. Vsemite ſi ta nauk k’ ſerzu. Kadar vidite, de samorete kej s’ ljubesnijo ſtoriti, ſtorite; to pa, kar bres prepira ne morete ſtoriti, puſtite. S’ eno beſedo, mir in krotkoſt morata smiram verh vſiga naſhiga djanja ſtati, kakor ſtojí olje verh vode in vſih drugih pijazh.« — Tako pravi ſ. Franziſhk
Saleſi.

Od ravno tega ſvetnika ſe bere, de je rekel: Ktera rezh na ſvetu bi le samogla nam ſerzhin mir vseti? Ko bi ſe vſi ljudje na ſvetu edin soper drusiga vsdigovali, bi jeſt savolj tega

ne bil nizh nepokojin. Veſ ſvét ni toliko vredin, kakor mir ſerza. — In kakor je govoril, tako je tudi ravnal. Satorej je raji kako opravilo popuſtil, kakor de bi ga bil s’ gerdo in s’ſilo opravil, ker je vedil, de perſiljene rezhí ne terpé dolgo; in je vſe boshji previdnoſti prepuſtil, de naj Bog ſtorí, kar je zhloveku nemogozhe.

»Zhe ti je mogozhe, ſe nikdar ne jesi; nikar nikoli sa nobeno rezh jesi ne odpri vrat ſvojiga ſerza, sakaj zhe jesa v’ tvoje ſerze pride, je ne hoſh samogel kmalo vun isgnati, kakor bi hotel, in je tudi ne lioſ h samogel smagati. Zhe vidiſh, de je jesa po tvoji ſlaboſti priſhla v’ tvoje ſerze, prezej vſo ſvojo
mozh vkup vsemi, in ſkuſi, de ga ſpet vmiríſh. Ali vſe to ſe mora s’ krotkoſtjo ſtoriti, pa ne s’ gerdo in s’ ſilo; in ſe moraſh dobro varovati, de ſvoje ſerzhne ráne ſhe hujſhi ne ſtoriſh , kakor je shé.« — Tako pravi ſ. Franziſhk Salesi.

To kar tukej pravi letá zhaſtljivi ſvetriik, je vsel is ſvoje laſtne ſkuſhnje. Neisrezheno ſi je persadeval, de ni nikdar jesi odperl vrat ſvojiga ſerza, deſiravno je bil po natori grosno k’ jesi
nagnjen. — Kadar jesa moje ubogo ſerze preberne, pravi ta ſvetnik, ker hozhe po ſili va-nj priti; kadar ſe mi glava vname, in ki moja kri vrè, kakor ko bi v’ piſkru per ognji ſtala; na vſe to nizh ne porajtam, in per vſim tem ne neham prijasin biti. In deſiravno mi natura pravi, de bi ſe lahko vzhaſi po pravizi
vjesil, nozhem njeniga glaſu nikdar poſluſhati. — To niſo bile le prasne beſede ſ. Franziſhka,

ampak per vſalu perloshnoſti je tako ravnal, kakor tukej govori. — Enkrat je imenitin goſpod k’ njemu priſhel, in mu je sazhel s’ hudimi in neſpodobnimi beſedami ozhitati, de mu je neko krivizo ſtoril. S. Franziſhk je bil popolnama nedolshin, in ſi je s’ prijasnimi beſedami persadeval, temu goſpodu ſkasati, de je v’ smoti. Ali goſpod ſe je le zhe dalje bolj rasjesil, in
je zhe dalje hujſhi beſede ſhkoſu govoril. — Kadar je odſhel, je ſ. Franziſhk duhovnimu, ki je sravin bil, rekel: Leta goſpod je bil sadoſti jesin, ga ni bilo treha ſhe bolj jesiti. Ko bi mu bil ſhe jeſt hude beſede dajal, bi ſe bil
ſhe bolj jesil, sato ſim le s’ lepo s’ njim ravnal. — V shivljenji ravno tega ſ. Franziſhka ſe bere, de je bil od sazhetka in po ſvoji naturi mozhno k’ jesi nagnjen, in de njegova velika in prezhudna poterpeshljivoſt in krotkoſt ni bila dar nature, ampak de ſi jo je s’ boshjo
pomozhjo, po ſvojim vednim persadevanji perdobil. In je ſprizhuval ſam od ſebe, de je bil terdno ſklenil, jeso smiram s’ vſo mozhjo premagovati in satirati, in de ſi she dva in dvajſet lét persadeva, ſi zhednoſt krotkoſti perdobiti. Tudi ſe bere od njega, de ſe je po njegovi ſmerti v’ njegovim truplu najdilo, de ni shé nizh vezh sholzha v’ njem bilo, ampak de je
njegov sholzh veſ v’ kuglizah bil, ki ſo bile terde kakor kamen; snamnje, de je jeso neisrezheno in vedno premagoval in satiral.

»Perpomozhki soper jeso ſo: Pervizh; kolikor je mogozhe, ſe moramo varovati, de ſe jesa v’ naſ ne vsdigne; in kadar ſe she sazhne vsdigovati, moramo prezej miſel v’ kako drugo

rezh oberniti. Drugizh; po sgledu apoſteljnov, kadar ſo vidili, de ſe morje vsdiguje in de ſo v’ nevarnoſti, ſe moramo k’ Bogu oberniti in ga pomozhi proſiti; sakaj on samore naſhe ſerze vmiríti. Tretjizh; kadar nam kri vrè, ne ſmemo govoriti. Zhetertizh; persadevati ſi moramo, krotkoſt in ponishnoſt prezej ſkasovati v’ beſedah in v’ djanji.« — Tako uzhi ſ. Franziſhk Salesi.

Letá ſvetnik, ker je bil tako krotak in dober, je bil velikokrat od poſvetnih ljudi s’ beſedami sanizhevan in shaljen; ali tako je bil uterjen v’ poterpeshljivi krotkoſti, de ſe ni nikdar rasjesil. De bi ſe loshej jese obvaroval, kadar mu je kdo kej shaliga rekel ali ſtoril, ſi je narpred ſpomnil, de ga Bog vidi in ſliſhi;
in po tem je premiſlil káko dobro laſtnoſt tiſtiga zhloveka, ki mu je kej rasshaljiviga rekel, in je le s’ ljubesnijo in krotkoſtjo s’ njim govoril. Kadar je pa vidil, de s’ vſim tem nizh ne
opravi, je molzhal, in ſe je puſtil sanizhevati, kolikor je kdo hotel. In je vezhkrat rekel: Jeſt ſim ſvojimu jesiku to poſtavo naredil, de kadar mi bo kdo kej rekel, kar bi me samoglo v’ jeso perpraviti, bo mogel mirin biti in ſe ne ganíti.

»Navadi ſe imeti krotko, prijasno , pokorno ſerzé, de boſh vſakimu rad jenjal v’ vſih perpuſhenih rezheh is ljubesni do ſvojiga preljubesniviga Boga ... Satorej poſtavi vſako jutro ſvoje ſerze v’ ponishnoſt, v’ mir in krotkoſt; in zhes dan ga vezhkrat poglej v’ ſvojih opravilih, in zhe ga vidiſh, de ni proſto in mirno, ga ſpet v’ mir poſtavi.« — Pravi ſ. Frantiſhk Salesi.

S. Vinzenz je imel navado, v’ vſih perpuſhenih rezheh le po volji drugih ljudi ravnati in vſakimu prezej jenjati, de je ſam ſebi in drugim ſerzhni mir obranil.

»Dober perpomozhek, ſi perdobiti pravo
krotkoſt ſerza, je tudi to, de ſe navadimo, vſe ſvoje dela modro in ne prenaglo opravljati, in vſe ſvoje beſede prijetno in pozhaſu isrezhi. — Kadar je tvoje ſerze v’ miru, smiram ſtori to, kar ti tukej perporozham, in tako ſe boſh navadil krotkoſti. In de bo tvoje ſerze
smiram krotko in prijasno, ſe navadi, vſe ſvoje dela v’ boshji prizhujozhnoſti opravljati, in kakor ko bi ga ſliſhal, ki ti sapoveduje, jih opravljati.« — Tako uzhi ſ. Franziſhk Salesi.

Vérin kriſtjan, ki vé, de je Bog smiram
pred njim, bi imel boshjo prizhujozhnoſt vedno v’ ſpominji ohraniti, in bi ſe imel smiram bati, de bi kej ne rekel ali ne ſtoril, kar je soper boshjo voljo.

»Velik perpomozhek, ſi vedni mir ſerza
ohraniti, je to, de vſe is boshjih rok prejmemo, karkoli ſe nam pergodí in kakor ſe nam pergodí." — Pravi ſ. Dorotej.

Bog je ſveti Katarini is Siene na snanje
dal, de zhlovek ſi mir ſerza nar loshej perdobí in ohrani, zhe premiſli in terdno veruje, de vſe, kar ſe na ſvetu sgodí, ſe sgodí po volji ali po perpuſhenji vſigamogozhniga Boga; in de Bog nikdar ne perpuſtí, de bi ſe komu kej pergodilo, kar ni sareſ nar boljſhi sa-nj.

Kadar ſo ſlushabniki kralja Davida jesni
poſtali soper Semeja, ki je kralja sanizheval in preklinjal, jim je rekel, de naj ga puſté govoriti.

Bog mu je sapovedal, je rekel David, de naj tako soper mene govori.⁶² — Ne, kakor de bi bil Bog sareſ Semeju sapovedal, tako pregreſhne beſede govoriti, sakaj Bog nam nikoli ne sapoveduje greſhiti; ampak Bog je Semeja
njegovi hudobii prepuſtil, po kteri je ſvojiga kralja preklinjal; in ſpokorni kralj David je letó sanizhevanje sa pokoro vsel, ktero mu je Bog savolj njegovih grehov naloshil.

Od boshje ſlushabnize Seraſine ſe bere, de
v’ vſih teshavah in neſrezhah, ki ſo jo sadele, je smiram mir ſerza ohranila in je v’ vſih rezheh Boga hvalila. Imela je navado rezhi: Bog je naſh ozhe; kar s’ nami ſtorí in kar nam poſhlje, je v’ naſhe svelizhanje. Kadar nam kakoſhna rezh ni v’ svelizhenje, jo nam gotovo ne poſhlje.

Oſma jablana.
Pridnoſt v’ dobrih delih.

»Kakorſhne ſo naſhe dela, takoſhni ſmo mi. Zhe ſo naſhe dela dobre, ſmo dobri; zhe ſo hudobne, ſmo hudobni; sakaj mi ſmo dreveſa, in naſhe dela ſo ſad. Dela tedaj kashejo, kakoſhin je kdo.« — Tako govori ſ. uzhenik Avguſhtin.

To naſ je Jesuſ pervi uzhil, ker nam je
perporozhil, ſe hinjavzov in sapeljivzov varovati; in nam je rekel, de jih bomo kmalo lahko po njih delih ſposnali, kakor ſe drevo po njegovim ſadji ſposna.

S. Bonaventura je ſam ſebe in druge vedno perganjal, ſvoj zhaſ smiram v’ dobre dela
oberniti, in je imel navado rezhi, de toliko nebeſhke zhaſti sgubimò, kadar kako uro po nepridnim sapravimo, kolikor bi samogli v’ tiſti uri dobrih del ſtoriti.

»Ni sadoſti, dobrih del opravljati, ampak
ſi moramo persadevati, de jih tudi dobro opravimo, po sgledu Goſpoda naſhiga Jesuſa Kriſtuſa, od kteriga je sapiſano, de je vſe dobro ſtoril. ⁶³ Si moramo tedaj persadevati, vſako rezh v’ duhu Kriſtuſovim ſtoriti, to je, s’ tiſto
popolnamoſtjo, na tiſto visho in s’ tiſtim namenam, s kterim je on ſvoje dela opravljal. Zhe ſvoje dobre dela drugazhi opravljamo, ſi bomo nameſti plazhila velikovezh ſhtraſingo saſlushili.« — Pravi ſ. Vinzenz.

To ſe ozhitno ſkashe v' sgledu ſarisejev.
Koliko ſo leti ljudje dobrih del opravili! So ſe pogoſto poſtili, ſo veliko molili, ſo obilno ubogajme dajali, i. t. d. In vender ſi niſo s’ vſimi ſojimi dobrimi deli nizh pred Bogam saſlushili, sato ko jih niſo dobro opravljali, ker jih niſo is ljubesni do Boga, ampak is laſtne ljubesni opravljali.

Kriſtjan je k’ boshji ſlushbi poklizan; in
karkoli dela, bi imel vedno miſliti, de sa Boga dela in de mu njegov Goſpod smiram v’ roke

ke gleda. — S. Ignazi je vidil eniga ſvojih bratov v’ kloſhtru, ki je ſvoje dela nepopolnama in sanikerno opravljal, in ga je vpraſhal, sa koga dela; mu je odgovoril, de sa Boga dela. Na to mu pravi ſ. Ignazi: To je sareſ shaloſtno! Ko bi ti sa ljudi delal, in bi ſvoje dela sanikerno opravljal, bi ne bil tako kriv; ali ker sa Boga delaſh, in ſvoje dela tako ſlabo opravljaſh, Bogu veliko nezhaſt ſtoriſh.

»Veliko jih je, ki miſlijo, de ne morajo
drugazhi pokore ſtoriti sa ſvoje grehe, kakor s’ ojſtrimi teleſnimi ſpokornimi deli. Ali gotovo je, de dobro pokoro sa ſvoje grehe tudi tiſti ſtorí, ki vſe ſvoje dobre dela s’ tem namenam opravlja, de bi Bogu dopadljive bile. V takim djanji je veliko popolnamoſti in veliko saſlushenja.« — S. Franziſhk Salesi.

V’ shivljenji nekterih ſvetnikov ni viditi ojſtrih teleſnih ſpokornih del, pa vender ſo bili veliki prijatli boshji. Njih ſvetóſt in popolnamoſt je bila poſebno v’ tem, de ſo ſvoje navadne in vſakdanje dela sveſtó, popolnama, in Bogu k’ zhaſti opravljali. Bili ſo v’ majhnim sveſtí, in sato jih je Bog vsel v’ nebeſhko veſelje.⁶⁴

»Ko bi zhlovek na tem ſvetu samogel viditi, kaj bo najdil na unim ſvétu sa ſvoje dobre dela, bi veſ ſvoj um, ſvoj ſpominj, ſvojo voljo in vſo ſvojo mozh v’ drusiga nizh ne obrazhal, kakor v’ dobre dela; in vſe teshave in sopernoſti bi ga ne samogle oſtraſhiti in odverniti.« — Toko piſhe ſ. Katarina is Genve.

To ſo vſi ſretniki dobro sapopadli, sato ſo
ſi sa dobre dela tolikanj persadevali, in ſo vſe teshave in vſe terpljenje s’ velikim veſeljem preſtali. — S. Franziſhk Seraſinſki je imel navado rezhi: Tako veliko je veſelje, ki me na unim ſvetu zhaka, de mi je vſe terpljenje na tem
ſvetu prijetno. — Sareſ je vſe terpljenje tega ſveta kakor nizh proti prihodnjimu svelizhanju, ki naſ v’ nebeſih zhaka.⁶⁵

»Persadevati ſi mora zhlovek, de ni v’ sunanjim poſebin, ampak v’ snotranjim; to ſe pravi, de mora zhlovek navadnje vſakdanje opravila opravljuti, tode prav in popolnama, v’ tiſlim kraji, na tiſto visho in ob tiſtim zhaſu, kakor ſo sapovedane. In navodnjih opravil ne ſmé na navadnjo visho opravljati, (kakor sanikerni poſvètni ljudje,) ampak bolj zhiſto in popolnama. Kadar zbluvek takó ravná, ſe po sunanjim nizh od drusih ljudi ne raslozhi, ampak le po snotranjini; in to je velika zhednoſt, in je neisrezheno veliko vredno.« — Tako
piſhe ſveti uzhenik Bernard.

Ravno od tega ſvetiga uzhenika ſe bere
leta kratka, pa vender velika hvala, de v’ navadnjih rezhéh ni bil navadinj.

»Ne bodi tak, kakor ſo tiſti, kteri miſlijo, de ſe mora prav veliko rezhí ſtoriti, zhe ſe hozhe popolnama biti; ampak bodi, kakor tiſti, kteri ſposnajo, de popolnamoſt je to, kadar ſe dobro in prav opravi to, kar ſe opravi, zhe je tudi malo. Sakaj bolji je, malo opraviti, pa
dobro in prav, kakor pa veliko rezhí sazheti,

in nobono prav opraviti. Sareſ, malo in dobro, malo in dobro, to je nar boljſhi. Tedaj, zhe ſi hozhemo kej saſlushiti, in zhe hozhemo Goſpodu ſvojimu poſebno uſtrezhi, nam ni treba, vezh opravil sazheti, ampak to, kar opravljamo, moramo boljſhi in bolj popolnama opravljati.« —Tako uzhi ſ. Franziſhk Salesi.

Kakor od drugih dobrih del, tako tudi od
uſtne molitve ravno to veljá. Nekteri kritljani miſlijo, zhe bodo le veliko molitve vſak dan opravili, bo she prav; tega pa ne pomiſlijo, kakó molijo. Per uſtni molitvi je to navadno, de vezh ko ſe je opravi, ſlabſhi je. Toraj bi bilo boljſhi, menj molitve opraviti, pa s’ poboshnim in sbranim duham, kakor veliko, pa s rastreſenjem in bres premiſlika. »Malo in doro, malo in dobro, to je nar boljſhi,« poſebno per uſtni molitvi. — Drugazhi je pa, kdor ima dar notranje molitve. Letó molitev ſo nekteri ſvetniki po oſem, po deſet ur saporedama opvavljali, in vezh ko ſo je opravili, boljſhi je bilo. Kdor pa tega darú nima, in ſe le smiram ſvojih navadnjih molitviz poſlushi, naj le raji
malo in dobro moli, kakor veliko in ſlabo.

»Goſpod Bog ne méri naſhe popolnamoſti po ſtevilu in po velikoſti naſhih del, ki jih
sa-nj ſtorimò, ampak po tem, kako jih ſtorimò, to je, po ljubesni, ki jo per ſvojih delih do Boga imamo. Naſhe dela ſo tolikanj popolniſhi, kolikor jih s’ bolj zhiſto in veliko ljubesnijo do Boga opravljamo, in kolikor menj sravin laſtniga veſelja in hvale iſhemo v’ tem
shivljenji in v’ unim.« — Pravi ſ. Janes od
Krisha.

S. Franziſhk Borgja ſprizhuje, de njegove
pridge vzhaſi niſo ne njemu ne drugim ljudem dopadle, pa ſo vender vſelej dober ſad perneſle; sato li je od ſvoje ſtrani toliko ſtoril, kolikor je mogel, in ki je vſe le is ljubesni do Boga ſtoril.

Ravno to ſe tudi ſposna is tega, kar Jesuſ
od tiſte uboge vdove ſprizhuje, ki je le dva venarja ubogajme dala, drugi pa ſo ſreberne in slate dnarje dajali; in vender pravi Jesuſ, de je ona vezh dala, kakor vſi drugi. Samo na ſebi ſizer ni bilo vezh, ampak pred Bogam je bilo vezh, sakaj Bog ne gleda toliko na naſhe darove in dobre dela, kakor na ljubesin, s’ ktero jih opravljamo. Ljubesin lete vdove je mogla velika biti, ker je vſe, kar je premogla, is ljubesni tje dala. — Kdor toliko, kolikor samore, is ljubeshi do Boga ſtorí; zhe je ſhe tako majhno ſamo na ſebi, je veliko pred Bogam.

Zhe hozhemo ſvoje dela dobro opraviti, jih moramo s’ zhiſtim namenam in s’ dobro voljo opraviti, le sato, de bi Bogu dopadli. Dobra volja je duſha naſhih dél, in zhiſti namen je njih vrednoſt, in nam jih tudi lahke in prijetne ſtoſí.« — Pravi ſ. Franziſhk Salesi.

S. M. Magdalena de Pazzi je imela navado,
ſvoje podloshne neprevidama vpraſhati: Is kteriga namena to delaſh? — Vzhaſi je nektera odgovorila, de nima nobeniga poſebniga namena per tem delu. — In ona ji je rekla: Ali ne vidiſh, de s’ tem vſe saſlushenje sgubiſh, ker is ljubesni do Boga ne delaſh? Bog takih del ne prejme s’ dopadenjem. Storìmo vſe is ljubesni do Boga.

V’ zerkvenih sgodbah ſe bere od boshjiga
ſlushabnika Pamba, de je enkrat poſvètno pleſavko ſrezhal, ki je bila grosno nezhimarno napravljena; in je sazhel sdihovati in ſe jokati. Njegov tovarſh ga je vpraſhal, sakaj ſe tako joka; in boshji ſlushabnik je odgovoril: Objokujem ſvojo duſhno revſhino; sakaj jeſt ſi ne persadevam tako ſkerbno, de bi Bogu v’ vſih ſvojih delih dopadel, kakor ſi ta shenſka persudeva, de bi poſvètnim ljudem dopadla.

»Ktere ſo tiſte dela, is kterih pride naſhe saſlushenje in naſha popolnamoſt? Vſe dela in opravila, ki jih imamo, poſebna pa navadnje in vſakdanje: Sakaj leté dela nar bolj pogoſto opravljamo, satorej moramo na-nje bolj kakor na vſe druge ſvoje ozhi oberniti, in ſi persadevati, de jih dobro in pridno opravimo; sakaj kakorſhne bodo naſhe navadnje vſakdanje dela, taki bomo tudi mi pred Bogam. Zhe bodo leté dela dobre, bomo tudi mi dobri; zhe bodo ſlabe, bomo ſlabi.« — Tako uzhi Pater Rodriguez.

Od ſvete Jederti ſe bere, de je menj poſebnih ſpokornih del opravljala, kakor njene tovarſhize, sato ki ſo ji njeni vikſhi marſiktero ojſtro ſpokorno delo savolj njeniga ſlabiga sdravja prepovedali. Po sunanjim ſoditi, je imela menj saſlushenja pred Bogam, kakor njene tovarſhize; pa je vender veliko bolj popolnama in ſvéta bila, kakor vſe druge. Sakaj? Sato ki je vſe ſvoje navadnje in vſakdanje opravila, ki niſo ſame na ſebi nobeniga poſebniga saſlushenja imele, bolj popolnama in s’ vezhi ljubesnijo do Boga opravljala, kakor vſe druge njene tovarſhize.

»Med navadnjimi opravili moramo poſebno
duſhne opravila ("poſtavim : premiſhljevanje, molitev, boshjo ſlushbo, i. t. d.) nar bolj per ſerzu imeti, de jih dobro opravljamo, in de jih tudi pred vſimi drugimi opravili opravimo, kadar nam potreba ali pa pokorſhina drugazhi ne ukasuje. Sakaj duſhne opravila ſe poſebno
savolj Boga opravljajo, in naſ narpred k’ popolnamoſti perpeljejo. Zhe leté dela sanikerno opravljamo, naſ bodo sadele tiſte ſtraſhne beſede, ki jih Sveti Duh v’ ſvetim piſmu govori: Preklet je, kdor delo Goſpodovo nesveſto opravlja ⁶⁶.« — Tako uzhi ſ. Vinzenz.

S. Filip Neri je duſhne opravila tako per
ſerzu imel in jih je tako sveſto opravljal, de kadar je molil ali maſheval, ali ſvete bukve bral, ali brati ali pſidgovati ſliſhal, je bil veſ v’ to
samiſhljen, in ſe je vezhidel sravin jokal; vzhaſi tako, de ſi je oblazhilo s’ ſolsami smozhil.

Kadar je prerok Elisej ſvojiga uzhenza
Gieza poſlal, de naj gre v’ shivljenje obudit ſina Sunamitiſhke shene, mu je perporozhil, de naj ſe s’ nobenim zhlovekam na potu ne sgovarja. ⁶⁷ To pomeni, de kadar je kdo v’ duſhnih opravilih in ko s’ Bogam govorí, ſe ne ſme v’ poſvetnih rezheh muditi, in ſe s’ ljudmi pogovarjati.

»Sveta maſha je gotovo nar imenitniſhi, nar ſvetejſhi, Bogu nar prijetniſhi in nam nar saſlushniſhi opravilo, ki ſe samore na ſvetu ſtoriti. Kadar ſe ſveta maſha bere, je veliko angèljev okoli altarja, kteri s’ ponishnoſtjo leto

ſkrivnoſt gledajo, s’ neisrezhenim sazhudenjem in pozhaſtenjem. Torej mora maſhſiik, ki jobere, s’ veliko zhiſtoſtjo, s’ sbranim duham, s’ poboshnoſtjo in zhaſtjo k’ altarju perſtopiti.« — Tako piſhe ſ. Lorenz Juſtinian.

Ker je ſveta maſha tako velika in ſveta
ſkrivnoſt, bi ſi imeli kriſtjani mozhno persadevati, po sgledu ſvetnikov boshjih, ſe s’ poſebno poboshnoſtjo per nji snajditi. Ko bi mi samogli s’ teleſnimi ozhmi tiſte angelje viditi, ki ſo okrog altarja, kadar ſe ſveta maſha bere; ali ko bi Jesuſa samogli viditi, ki je v’ ſveti hoſtji na altarji prizhujozh, bi naſ grosa obſhla, in bi ſe gotovo ſpodobno sadershali. Ali ſveta vera naſ uzhí, de je to reſ takó. Verjemimo tedaj, bres de bi vidili, in bomo ſhe bolj ſrezhni, kakor ko bi s’ teleſnimi ozhmi vidili, in po tem
ſhe le verjeli.⁶⁸

»˛Spraſhevanje veſtí, ktero vſi dobri kriſtjani opravijo, predinj ſpat gredo, de vidijo, kako ſo ſe sadershali ta dan, in zhe ſo ſhli nasaj ali naprej; leto ſpraſhevanje veſtí je neisrezheno dobro, ne le ſamo sato, de zhlovek ſvoje hude nagnjenja ukrotí in ſvoje greſhne navade
sapuſtí; ampak tudi, de li perdobí zhednoſti, in de dobro opravi ſvoje navadnje opravila. Premiſliti pa ſe mora, de nar boljſhi ſpraſhevanje veſtí ni to, kadar ſi zhlovek le persadeva, de ſvoje pregreſhke ſposná, ki jih je ta dan ſtoril; ampak ſi mora poſebno tudi persadevati, de ſvoje grehe is ſerza ſovrashi, in de terdno ſklene, jih ne vezh ſtoriti.« — Tako uzhí Pater Avila.

Vſi ſvetniki in ſlushabniki bosbji ſo ſpraſhevanje veſtí vſak vezhér svſtó opravljali in tudi drugim perporozhevali. Poſebno pa ga ſ. Ignazi vſim kritljanam mozhno perporozha, in pravi, de letó ſpraſhevanje je ſhe vezh vredno, kakor molitev; sakaj ſpraſhevanje veſtí nam da
to v’ djanji ſkasovati, kar s’ molitvijo sadobimo. In ſam ſprizhuje, de zhe je kdej kej dobriga v’ ſvojini shivljenji ſtoril, je priſhlo is pridnoſti, s’ ktero je vſak dan ſpraſhevanje ſvoje veſti opravil.

˛S. Hieronim piſhe, de ſo zlo ajdovſki modrijani letó ſpraſhevanje ſvojim uzhenzam perporozhevali. Modri Pitagora jim je sapovedal, de naj ſe vſak dan dvakrat, sjutrej in svezher, zhes te tri rezhí na tanko ſpraſhujejo: Kaj ſim ſtoril? Kako ſimn to ſtoríl? Kaj ſim opuſtil, ki bi bil imel opraviti? — Ravno to je tudi modri Seneka ſvojim uzhenzam perporozhal. — Kakoſhin lep sgled dajejo letí neverniki vſim kriſtjanam, kteri ſo vzhaſi v’ tej rezhi bolj nesveſti, kakor ſo oní bili.

»Kralj David pravi: Hvalita Boga, ſolnze in luna. ⁶⁹ Kako samoreta ſolnze in luna Boga hvaliti? S’ tem ga hvalita, ker dobro opravita opravilo, kteriga jima je Bog dal. In velika je hvala, ktero mu dajeta. — Glej, ravno tako tudi ti lahko zel dan Boga hvaliſh, zhe dobro opravljaſh vſe dela in opravila ſvojiga ſtanú.« — Tako uzhí ſ. Hieronim.

Letá lepi nauk ſvetiga zerkveniga uzhenika
Hieronima naj poſebno tiſte kriſtjane potroſhta

in rasveſelí, kteri ſi morajo s’ terdo ſlushbo vſakdanji kruh perdobiti, in ki ne utegnejo veliko moliti. Zhe navadnje molitve sjutrej in sverher opravijo, zhes dan pa ſvoje dela is ljubesni do Boga sveſtó opravljajo in jih njemu darujejo, bodo ravno tako Boga hvalili, kakor puſhavniki in menihi, kteri ſkoraj zel dan molijo in boshjo hvalo pojó.

»Ne bojmo ſe, de bi naſ opravila, ki jih
is pokorſhine opravljamo, zhe ſo tudi ſhe tako mnoge in teshhe, od Boga odvernile; sakaj zhe jih le njemu v’ zhaſt opravljamo, imajo veliko mozh, naſ ſhe bolj terdno s’ Bogam ſkleniti. Kako bi le samogle tiſte rezhí naſ od Boga odverniti, ktere naſho voljo s’ njegovo sedinijo? — Smota, v’ kteri ſo nekteri, pride is tega, ker miſlijo, de ſo she od Boga odlozheni, kadar ſo odlozheni od tiſte ſladkoſti,
ktero obzhutijo, kadar ſo v’ mirnim premiſhljevanji s’ Bogam sedinjeni. Reſ je, de per delu ne obzhutijo vſelej tiſte ſladkoſti (deſiravno ſe vzhaſi ſhe bolj obzhuti per delu, kakor ſizer), ali kadar jo dobrovoljno sapuſtimo is ljubesni do Boga, nizh sravin ne sgubimo, ampak veliko dobimo... Torej ko bi opuſtili ſvoje delo, ali pa bi ga popolnama ne opravili, is tega namena, de bi ſe s’ Bogam sedinili v’ molitvi, v’ branji, v’ premiſhljevanji
in v’ ſamoti, bi s’ tem sareſ Boga sapuſtili, in bi ſe le ſami s’ ſabo, in s’ ſvojo laſtno ljubesnijo sedinili.« — Tako uzhi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Od boshjiga ſlushabnika ſe bere, ki je bil
kloſhterſki kuhar, in ki je vſe dela sveſtó opravljal,

in kadar je vſe opravil, je ſhel mólit, in je per molitvi nebeſhke ſladkoſti obzhutil. Kadar je vidil, de v molitvi toliko ſladkoſti obzhuti, je ſvojiga vikſhiga proſil, de naj komu
drugimu kuho isrozhí, de bo on vezh zhaſa sa molitev imel. Vikſhi mu je to pervolil. S’ veſeljem ſe je tedaj k’ molitvi podal,
in je ſkoraj zel dan molil; ali drusiga ni obzhutil per molitvi, kakor ſuhoto in rastreſenje. Kadar je to vidil, je vikſhiga proſil, de naj ga ſpet nasaj poſtavi k’ njegovimu navadnjimu delu. To mu je vikſhi ſpet pervolilj in kadar je po
dobro opravljenim delu k’ molitvi priſhel, je ſpet neisrezhene nebeſhke ſladkoſti obzhutil. — Tako je tedaj Bog ſvojimu ſlushabniku pokasal, de ni njegova volja, de bi kriſtjan le molil, in savolj molitve ſvoje navadnje dela sapuſtil; ampak de hozhe, de naj kriſtjan moli in dela.

»Tudi majhne dela ſo velike, kadar ſo dobro ſtorjene; tako de je bolj Bogu prijetno in bolj njemu k’ zhaſti majhno delo, kteriga le sato ſtorimò, de bi Bogu dopadli, kakor veliko delo, ktero ni is tega namena ſtorjeno. Tedaj ſi moramo poſebno persadevati, de dobro opravimo majhne opravila, ki ſo lahke in ki jih smiram pred ſobo imamo, zhe ſi shelimò boshjo prijasnoſt zhe dalje bolj perdobiti.« — Tako govori ſ. Franziſhk ˛Salesi.

˛S. Ignazi je ſprizheval od eniga ſvojih tovarſhev, ki je bil sidár, de kolikor zeglov je poloshil in kolikorkrat je s’ kladvam udaril, toliko kron ſi je v’ nebeſih saſlushil, savolj dobriga in zhiſtiga namena, s’ kterim je vſe ſvoje dela poſvezheval.

Od ſvetiga Franziſhka Kſaverja ſe bere, de
je vſe ſvoje nar manjſhi dela sveſtó in dobro opravljal; in je imel navado rezhi: Nikar ſe ne motimo; kdor ni sveſt in pridin v’ majhnih rezheh, tudi v’ velikih ni.

˛S. Teresija pravi, de s’ eno ſamo proſhnjo
is ozhenaſha ſe vezh dobriga ſtorí, zhe ſe is ſerza in le is ljubesni do Boga isrezhe, kakor s’ zelim ozhenaſhem in s’ velikim ſhtevilam ozhenaſhev, zhe ſe bres premiſlika in bres dobriga namena smolijo.

»Kdor ni ſkuſil, ne more verjeti, koliko
sadobimo saſlushenja, kadar ſi persadevamo,
de ſe v’ majhnih rezheh ne pregreſhimò; sakaj hudobni ſkuſhnjaviz s’ majhnimi pregreſhki svèrta majhne luknje v’ naſho véſt, ſkosi ktere pa po tem veliki grehi v’ njo pridejo.« — Tako govori ſ. Teresija.

˛S. Lorenz Juſtinian ſe je bolj ſkerbno majhnih grehov varoval, kakor velikih, in je vezhkrat rekel, de varovati ſe ſmertnih grehov, to ni sa boshje ſlushabnike, ampak sa poſvetne ljudi.

»Glej, de per ſvojih delih in opravilih,
nikdar Boga ne posabiſh; in ne véruvaj, de s’ tem, ko boſh le v’ ſvoje delo miſlil, boſh nar vezh opravil; sakaj zhe te Bog sapuſtí, boſh prezej per pervi ſropinji s’ obrasam na semljo padel. Stori raji, kakor otrozi, kteri ſe s’ eno roko ſvojiga ozheta dershé, in s’ drugo jagode in malènze okoli mej tergajo. Miſli v’ ſvoje delo; ali pogoſto pogledaj gori proti nebeſhkimu Ozhetu, de ſposnaſh, zhe mu je tvoje delo prijetno, in de ga pomozhi
proſiſh. Zhe tako ravnaſh, boſh vſe tudi ſhe

tako teshke opravila boljſhi ih loshej opravil. Poglej preſveto devizo Marijo, kako ljuesnivo s’ eno roko ſvoje dela opravlja, in s’ drugo peſtova ſvojiga ſina Jesuſa, Goſpoda naſhiga.« — Tako pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

˛S. Rosa is Lime v’ Ameriki je per ſvojih
vſakdanjih delih ſvoje ſerzé smiram per Bogu imela, tako de kadar je hiſhne dela sa potrebo drushine opravljala, ali kadar je s’ ljudmi govorila, ali kadar je kam ſhla, s’ eno beſedo, smiram in povſod, je gledala s’ duſhnimi ozhmi prelepo oblizhje ſvojiga ljubiga Shenina. Prezhudno je bilo, de leta vedni ſpominj hoshje
prizhujozhnoſti; ki je njeno duſho tako ljubesnivo napolnil, je ni nizh samaknil, tako de je bila ob enim popolnama s’ Bogam ſklenjena, in je s’ ljudmi govorila, jim perpravne odgovore dajala, jim ſvetovala itd. In je vſe, kar je bilo per hiſhi tréba, tako dobro in rozhno opravljala, kakor ko bi ne bila v’ nizh drusiga miſlila, kakor v’ ſvoje delo, deſiravno je bila s ſvojo miſlijo vſa v’ Bogu.

Bil je poboshin ſhkoſ, ki je veliko piſal sa boshjo zhaſt in sa svelizhanje duſh, in je sravin smiram v’ Boga miſlil. Kadar vzhnſi ni vedilm, kako bi to sapiſal, de bi bilo boljſhi, je k’ Bogu sdihnil: Goſpod, kako hozhem to sapiſati? Goſpod, úzhi me, kako naj to povem. — In vzhaſi, kadar je bil sapiſal to, kar jo miſlil,
de je nar boljſhi, je ſvoje piſanje Bogu daroval, rekozh: Goſpod, naj bo to tebi v’ zhaſt in duſham v’ svelizhanje; ti daj mojimu piſanju praviga duha. O Goſpod, shivljenje vſih ſtvarí! ti daj letim zherkam shivljenje. — Vzhaſi, kadar

mu je dopadlo, kar je bil sapiſal, je vsel papir v’ roke in ga je k’ luzhi perblishal, rekozh: Moj Bog, hozheſh, de ga ſoshgem? V’ tem piſanji ni nizh mojiga. Naj sgori in naj bo pokonzhano vſe, kar je moje laſtno, zhe je soper tvojo ſveto voljo! — Tako je letá ſlushabnik boshji ſvoje delo smiram v’ boshji prizhujozhnoſti opravljal, in torej ni nizh ſtoril, kar bi bilo Bogu soperno. — ˛Srezhin kriſtjan, kteri per vſih ſvojih delih in opravilih smiram v’ Boga miſli, kakor ko bi ga pred ſabo vidil. ˛Srezhin je, kdor ima ſvoje roké per delu in
ſvoje ſerzé per Bogu.

»˛Stori sveſtó to, kar Bog sdej od tebe imeti hozhe, in prepuſti mu ſkerb in miſel sa prihodnje. Zhe boſh tako ravnal, boſh gotovo velik duſhin mir sadobil.« — Tako pravi ſveta Franziſhka Fremiot.

Od ſ. Franziſhka ˛Salesja ſe bere, de kadar
je kako delo opravljal, ſi je persadeval, ga tako dobro ſtoriti, kakor ko bi nikoli nobeniga drusiga opravila na ſvetu ne imel.

˛S. Gregor is Nazianza piſhe od ſvoje matere, de je bila vſa v’ vſakim delu, in de je vſako rezh popolnama opravila, tako de kadar jo je kdo vidil v’ domazhih hiſhnih delih, bi bil lahko miſlil, de sa nobeno drugo rezh nima ſkerbí, kakor sa domazhijo; in kadar je bila v’ duſhnih opravilih, je bilo viditi, kakor de bi nikoli nobene druge rezhí ne opravljala,
kakor boshjo ſlushbo. S’ eno beſedo, vſako delo, ki ji je v’ roke priſhlo, je s’ tako ljubesnijo in ſkerbjo opravila, kakor ko bi nikoli nobeniga drusiga dela ne imela.

»Boshje dela ſe vezhidel pozhaſu opravijo,
in imajo ſvoj sazhetek in ſvoje raſtvo. Tedaj ſi ne ſmemo persodevati, vſe na enkrat in naglo opraviti; in ne ſmemo miſliti, de je vſe sgubljeno, zhe ſe kaka rezh na enkrat ne opravi; ampak ſe mora pozhaſu naprej iti, vedno Boga proſiti, in ſe poſlushiti tiſtih perpomozhkov s’ kterimi naſ duh boshji navdaja, in nikdar
tiſtih, ki pridejo is napzhinih poſtav tega ſvetá.« — Tako uzhí ſ. Vinzenz.

Ravno ta ſveti Vinzenz je imel lepo in modro navado, vſe ſvoje dela in opravila mirno in pozhaſu opravljati, in ni nikdar prenaglo kakiga opravila sazhel, in po tem ko je bilo sazheto, ga tudi ni prenaglo opravljal; tako de ſo poſvetni ljudje rekli, de je prevezh pozhaſin. Ali
ſkuſhnja je pokasala, de njegova pozhaſnoſt ni nikdar nizh ſkasíla, ampak velikokrat ſo ſe vſi sazhudili, kadar ſo vidili, kakoſhne velike in teshavne opravila je letá revni duhovin ſam opravil, kterih bi veliko drugih ljudí vkup nikdar ne bili opravili, ko bi jih bili tudi s’ ſhe tako veliko gorezhnoſtjo sazheli.

»Pervi sadershek, savolj kteriga ſvojih opravil dobro ne opravljamo, je ta, de kadar ſmo per enim delu, she v’ drusiga miſlimo, ki ga imamo ſtoriti, ali ki ſmo ga she ſtorili; s’ tem ſe naſhe dela sadershujejo in medejo, in nobeno ſe prav ne opravi. — Zhe hozhemo vſe ſvoje opravila prav in dobro opraviti, moramo le v’ tiſto miſliti, ki ga ravno sdej v’ rokah
imamo, in ſi persadevati, de ga tako dobro
opravimo, kolikor nam je le mogozhe, in moramo vſe miſli in ſkerbí sa druge opravila takrat

vnemar puſtili. In kadar bo to ſtorjeno, ga puſtímo is miſli, in obernimo vſe ſvoje miſli v’ delo, ki ga imamo po tem ſtoriti.« — Tako uzhí Pater Avila.

Od ſvete nune, Marí je po imenu, ſe bere,
de ravno v’ tiſtim zhaſu, kadar jo je bil Bog s’ nebeſhkimi ſladkoſtmi obilno obdaroval v’ ſamotnim premiſhljevanji, je mogla is pokorſhine veliko hiſhnih del opravljati, tako de je ſkorej zel dan v’ tih delih bila, ker je mogla sakritlijo,
kélder, kuhnjo, miso, in vzhaſi tudi ſhe vrata in apoteko preſkerbeti. In vender je vſe tako dobro opravila, de ſo bile vſe sadovoljne; in je sravin ſhe zhaſ najdiſa sa ſvoje ſveto premiſhljevanje. Kadar je namrezh per enim opravilu bila, ni v’ druge miſlila, ampak le v’ tega, in ſi je persadevala, ga prav opraviti. Kadar je bila, poſtavim, v’ kuhnji, ſi je rekla: Sdej ſi kuharza, in nizh drusiga; in je tndi po tem ravnala, kakor ko bi nobeniga drusiga opravila ne imela, kakor kuho. In kadar je to delo opravila in is kubnje ſhla, ſi je rekla: Sdej pa niſi vezh kuharza. In tako per vſih drugih opravilih.

Drug sadershek je nagloſt. Varuj ſe nagloſti sakaj ona je poglavitna ſovrashniza prave poboshnoſti; in nobena rézh, ktera ſe je s’ preveliko nagloſtjo ſtorila, ni bila ſhe dobro ſtorjena. Hodimo pozhaſu in le smiram naprej hodimo, in bomo deljezh priſhli.« — Pravi ſ.
Franziſhk ˛Salesi.

˛S. Filip Neri je ſvoje ſpokornike smiram
opominjal, de naj ſe v’ nobeni rezhi, in tudi v’ duſhnih opravilih, nikdar ne prenaglijo; in jim je vezhkrat rekel: Ne ſmete miſliti, de ſe

mora vſe v’ enim dnevu ſtoriti, ih de bote v’enim meſzu ſvetniki poſtali. To ni po pameti.

»Tretji sadershek je maloſerzhnoſt ali zagljivoſt in ſkerbljivoſt. Bodi pridin in sveſt v’ vſih ſvojih opravilih; ali zhe ti je mogozhe, nikar prevezh ſkerbí in teshav sravin ne imej, to je, nikar jih ne opravljaj s’ nepokojnim ſerzam, s’ maloſerzhnoſtjo, in veſ otóshin; in varuj ſe duſhnih teshav per ſvojih opravilih,
sakaj te teshave pamet motijo in naſ sudershujejo, de tudi takih rezhí dobro ne opravimo, ki nam niſo teshavne. Velike opravila naſ ne motijo tako, kakor majhne, kadar nam jih veliko na enkrat pride. Torej tudi majhne opravila mirno prejmi, in ſi persadevaj, de jih saporedama eno sa drugim opraviſh, bres nepokojnoſti. Zhe tako ravnaſh, boſh vſe ſvoje tudi majhne dela s’ velikim saſlushenjem opravil.« —Takó pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Leta ſveti ſhkoſ je imel velikokrat s’ ljudmi niskiga ſtanu opraviti, ki ſo mu vzhaſi savolj kakih majhnih rezhí veliko zhaſa vseli; pa jih je vender smiram s’ ponishno poterpeshljivoſtjo poſluſhal. In kadar mu je kdo rekel, de ni prav, de savolj tih majhnih rezhí toliko zhaſa
sgubí, je odgovoril: Kaj pa hozhete, de naj
ſtorim? Te rezhí, ki ſo ſame na ſebi majhne, ſe tiſtim, ki mi jih perpovedujejo, velike sdé; in shelé polajſhani in potroſhtani biti, kakor ko
bi njih opravki ſhe tako veliki bili. Bog she vé, de mi sdej ni treba vezhiga opravila, kakor s’ tem ljudmi govoriti; in vſako opravilo mi je enako, de le sravin Bogu ſlushim. In kadar to opravilo po boshji volji opravljam, deſiravno je

majhno, niſim dolshan drusiga opravljati. In zhe prav premiſlimo, ali ni to veliko in imenitno opravilo: boshjo voljo ſtoriti?

»Med vélikim ſhtevilam perpomozhkov, de
ſvoje opravila dobro opravimo, je pervi perpomozhek ta, de vſako delo tako opravimo, kakor ko bi imelo sadnje delo naſhiga shivljenja biti. — Torej ſi per vſakim ſvojim opravilu tako rezi: Ko bi vedil, de bom mogel prezej po tem delu umreti, ali bi ga hotel ſtoriti? ali bi ga botel tako opravljati, kakor ga opravljam«? — Tako govori ſ. Vinzenz.

Bere ſe od poboshniga duhovniga, ki je
imel navado, ſe vſako jutro pred maſho ſpovedati. Kadar je sbolel, ſo ga njegovi prijatli opomnili, de naj ſe ſpové, kakor sa ſmert; sakaj je bil mozhno bolan. Ali on jim je odgovoril: Goſpodu Bogu bodi zhaſt in hvala! Trideſet let je she, kar ſirn sazhel ſe vſak dan tako ſpovedovati, kakor ko bi bil imel prezej po ſpovedi umreti.

»Drugi perpomozhek je, de le na danaſhnji dan miſlimo. Hudobni ſkuſhnjaviz je prebriſan, in veliko kriſtjnnov tudi s’ tem ſtraſhi in jih od poboshniga shivljenja odvrazhuje, ker jim kashe, kako teshko je, toliko lét, do konza ſvojiga shivljenja, tako varno shiveti, in vſe
rezhí takó na tanko in popolnama ſtoriti. —
Tedaj, kadar zhlovek le na danaſhnji dan miſli, to sapre vrata tém ſkuſhnjavam, in s’ tem tudi zhloveſhka trudnoſt in ſlaboſt veliko pomozhi sadobí. Sakaj kdo bi ſi ne samogel en dan persadevati, de bi, kolikor je mogozhe, dobro ſvoje dela opravil? Naj ſi tedaj sjutrej rezhe:

Danſ ſi hozhem persadevati, de dobro opravim ſvoje navadnje dela.— Zhe tako ravna, bo loshej v’ poboshnim shivljenji oſtal, kakor ko bi le smiram vſe ſkup premiſhljeval, de ſi bo mogel vſak dan tako persadevati do konza ſvojiga shivljenja. — In tako, zhe ſi zhlovek le danaſhnji dan persadeva, po kerſhanſko shiveti, mu bo to v’ navado priſhlo in mu ne bo vezh teshavno.« — Tako uzhí boshji ſlnshabnik Rodriguez.

V’ shivljenji ſvetnikov ſe bere od puſhavnika, ki je imel veliko ſkuſhnjav preſtati savolj poſta. Prezej sjutrej je zhutil veliko lakoto in velike ſlaboſti; ali ker ſo puſhavniki navado imeli, ſe vſak dan do tréh po poldan poſtiti, ni hotel sjutrej jeſti, in de bi ſe loshej premagoval, je tako ſam ſebi rekel: Deſiravno ſim lazhin in ſlab; bom vender lahko do devetih pozhakal; kaj je to taka rezh, do devetih pozhakati? — Ob devetih ſi je ſpet rekel: Sdej je devet, pa moram do dvanajſtih pozhakati; ko ſim do devetih pozhakal, bom tudi do dvanajſtih. — Ob dvanajſtih je djal ſvoj ſtari kruh namakat in je rekel: Predinj ſe dobro namozhi, bo ravno tri. — In ob treh je ſvoje molitve
opravil in jedil. Tako ſi je letá ſpokornik dolgo persadeval, ſe ſkuſhnjavam hudobniga duba ubraniti; nasadnje mu je pa Bog gnado dal, de ſe je lahko zel dan poſtil, bres ſlaboſti in bres ſkuſhnjav.

Od drusiga puſhavnika ſe bere, ki je imel
hude ſkuſhnjave, is puſhave iti, ſpokorno shivljenje sapuſtiti in ſpet med poſvetnimi ljudmi shiveti; sakaj ſkuſhnjaviz ga je s’ to miſlijo motil,

de mu bo nemogozhe;, zel zhaſ ſvojiga shivljenja tako ojſtro shiveti, kakor ſo puſhavniki takrat shiveli. — Ali kuj je ſtoril letá ſpokorhik? Vſak vezher, predinj je ſpat ſhel, je rekel: To nozh v’ sadnjizh tukej ſpím; jutre bom sapuſtil puſhavo. — In drugi dan sjutrej je rekel:
Naj bo! Is ljubesni do Boga bom ſhe danſ tukej oſtal. — In tako je ravnal zelih devet lét, dokler mu ni Bog leté nevarne ſkuſhnjave odvsel, in potem mu je gnado dal, terdn ſkleniti, do konza ſvojiga shivljenja v’ puſhavi oſtati; kakor je tudi reſ oſtal in v’ ſveti pokori umerl.

»Tretji perpomozhek. Nektere ſizer dobre in pobosbne duſe so v’ tej smoti, de miſlijo, de ſe, notranji mir ne da ohrani med opravili in teshavami. — Vezhiga nepojkoja in guganja vender nikjer ni, kakor v’ barki na morji; in vender ljudje, ki ſo v’ nji, pozhivajo in ſpe. In magnetna igla v’barki je smiram le proti
polnozhi obſrnjena, naj ſe barka premetava in ſuzhe, kakor hozhe. Ravno tako mora tudi naſha volja v’ vſih teshavah in delih smiram le v’ en kraj obernjena biti, to je, v’ boshjo voljo.« — Tako uzhí ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Med drugimi ſvetniki je tudi ſ. Vinzenz to
vedno v’ djanji ſkasoval. Neisrezheno veliko je imel vzhasi opraviti, in mnoge in tesavne ſo bile njegove opravila. Ali ni sravin nikoli ſvojiga miru sgubil, ampak je vſe mirno, poterpeshljivo in ſtanovitno opravil. To ſe je poſebno takrat vidilo, kadar je bil kraljevi
ſvotovaviz poſtal; in sravin tega je bil vikſhi ſvojiga ordna in drugih bratovſhin, ktere je bil on vpeljal. Vſak dan je imel s’ velike ljudmi

opraviti, ki je vſak s’ kako drugo rezhjo k’ njemu priſhel, in je mogel sdaj ſvetovati, sdaj ſvariti, sdaj proſiti, sdaj sapovedovati. — Kdo bi ne bil takrat miſlil, de mora veſ rastreſen in
rasmiſbjen biti? Ali v’ ſredi ſvojih mnogih in teshavnih opravil je ſ. Vinzenz smiram mirin, v’ Bogu sbran, prijasin in dobrovoljin bil, sato ko-ſo vſe njeegove miſli, beſede in dela le v’ en kraj obernjene bile, namrezh v’ preſveto boshjo voljo.

»Vſe naſhe dela in opravila imajo ſvojo
vrednoſt le po tem kakor je naſha volja s’ boshjo voljo ſklenjena; tako de, zhe jém ali se rasveſljujem, in zhe to ſtorim is tega namena, ko vém, de je to boshja volja, vezh sravin saſlushim, kakor ko bi ſvoje shivljenje dal bres tega namena. — Dobro v’ ſpominji ohrani to, kar ti tukej pravim; in kadar boſh káko opravilo imel, ſpomni ſe tega nauka, in boſh ſvoje opravilo dobro opravil.« - Tako uzhi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

To je dobro rasumel neki boshji ſluhabnik, ki je v duhovſki pokorſhini shivel, in ki
je trdno veroval, de ſkosi uſta vikſhiga mu
Bog ſvojo voljo osnanuje. Imel je narezh navado rethi, kadar je per misi ſedel, ali kej drusiga vſakdanjiga opravljal: Sdej nevernikam pridgovam, kakor ſ. Franziſhk Kſaveri; sakaj to, kar ſe bilo nar boljſhiga v’ njegovih pridgah, je bilo, de je po boshji volji v’ Indii bil in pridgoval. In jeſt ſim tudi tukej po boshji volji; in boshja volja je, de naj to ſtorim, kar tukej delam.

Deveta jablana.
Satajevanje in satiranje ſamiga ſebe.

Perva ſtopinja, ki jo mora tiſti ſtoriti, ki hozhe hoditi sa Kriſtusam, je ta, (kakor pravi on ſam,⁷⁰) de ſam ſebe satají, to je, de satají in satira ſvoje pozhutke, ſvoje nagnjenje, ſvojo voljo, ſvoj um in vſe obzhutke ſvoje nature, de jih nozhe poſluſhati in jim ſtrezhi; in de vſe to Bogu daruje, in ravno tako tudi vſe ſvoje djanje. To ſo Bogu grosno prijetni darovi. In v’ tem satajevanji in satiranji ſe
zhlovek ne ſme utruditi; sakaj ko bi kdo tako rekozh s’ eno nogo she v’ nebeſih bil, in bi po tem satajevanje ſamiga ſebe opuſtil, bi ravno takrat, ko bi miſlit ſhe s’ drugo nogo v’ nebeſa ſtopiti, v’ nevarnoſti bil, ſe pugobiti« — Tako uzhi ſ. Vinzenz.

Letá ſvetnik je bil v’ tej zhednoſti tako deljezh priſhel, de ſe lahko rezhe, de satiranje in satajevanje ſamiga ſebe je bilo tiſto mogozhno oroshje, s’ kterim ſe je do konza ſvojiga shivljenja bojeval in je premagoval ſvojo laſtno naturo in hudobniga ſkuſhnjavza; in s’ tem je bil vſe ſvoje shelje, ſvojo voljo, ſvoje nagnjenje in vſe ſvoje pozhutke tako pod oblſt ſvoje pameti perpravil, de je bilo viditi, kakor de bi njegova natura k’ hudimu nagnjena ne bila.

»Méra, po kteri ſposnamo, kako deljezh
ſmo she priſhli v’ duhovſkim shivljenji, je
zhednoſt satajevanja ſamiga ſebe; sakaj gotovo je, de bolj ko ſi bomo persadevali ſe satajevati, delj bomo priſhli na potu popolnamoſti. Tako piſhe ſveti uzhenik Hieronim.

Kadar je ſ. Pranziſhk Borgja ſliſhal od kteriga praviti, de je ſvét, je imel navado rezhi: Zhe smiram ſam ſebe satajuje, je gotovo ſvét. — In on ſam je sato takó ſvet poſtal, ker je v’ vednim satiranji in satajevanji ſamiga ſebe
shivel. Takó je letó zhednoſt ljubil, de tiſti dan ſe mu je nar bolj grenak sdel, kadar nobene perloshnoſti ni imel, ſe na teleſu ali na duſhi satirati in satajevati.

Mlad puſhavnik je enkrat ſtariga vpraſhal,
sakaj med tolikanj Kriſtjani, kteri do popolnamoſti priti shelé, jih je tako malo, ki sareſ popolnamoſt sadobé. Na to je ſtari puſhavnik tako odgovoril: Kdor hozhe popolnama biti, mora vſimu ſvojimu nagnjenju odmreti; in to malokteri ſtorí.

»To mora biti naſhe poſebno opravilo, ſami ſebe premagovati in od dneva do dneva raſti v’ mozhi in v’ popolnamoſti. Poſebno ſi moramo persadevati, de tudi ſvoje majhne ſkuſhnjave prezej premagamo, poſtavim kako majhno jeso, ſlabe miſli do blishnjiga, kako nevoſhljivoſt, majhne lashí, nizhimarnoſt itd. Sakaj tako
bomo smiram bolj in bolj mozhni poſtali, de
bomo tudi velike ſkuſhnjave lahko premagali.« — Pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

V’ ſtarih sgodbah ſe bere, de je neki mosh, ki je po obrasu ljudi posnal, kakoſhniga sadershanja

ſo, pred modriga ˛Sokrata perpeljan in vpraſhan bil, kakoſhno sadershanje ima ˛Sokrat. Letá mosh ni nikoli popred ˛Sokrata vidil, in tudi ni vedil, kakoſhniga sadershanja je, ampak je le na tanko njegov obras in njegovo glavo ogledal, in po tem je rekel: Letá zhlovek je mozhno nagnjen k’ tatvini, k’ poshreſhnoſti in
pijanoſti. — Kadar ſo uzhenzi modriga ˛Sokrata to ſtiſhali, ſo bili tako nevoljni, de ſo hotli mosha pretepſti. Ali ˛Sokrat jih je vſtavil, nekozh: ˛Stojte: reſnizo je ta mosh govoril; sakaj jeſt bi bil tat, poshreſhnik in pijaniz, ko bi ſe vedno ne premagoval. — Tako je govoril in tako je ravnal ajdovſki modrijan, kteri ni nikoli Jesuſovih naúkov ſliſhal; in ſramoto dela marſikterimu kriſtjanu, kteri tolikokrat ſliſhi, kako nam Jesuſ satajevanje in premagovanje ſamiga ſebe perporozha, in vender vedno po hudobnim nagujenji ſvoje nature shiví.

Blíso puſhave ſtariga puſhavnika ſo vedno
paſtirji paſli, ki ſo smiram velik ſhum delali in vpili. Kadar je bil letá puſhavnik vpraſhah, kako samore tak ſhum preterpeti, je odgovoril: Reſ ſim jih she miſlil poſvariti; ali po tem ſim ſe pa premiſlil, in ſim rekel ſam ſebi: zhe leté
majhne teshave preſtati ne moreſh, kako boſh pa kako veliko preſtal, kadar ti bo priſhla?

˛S. Franziſhk Kſaveri ſe je vedno v’ majhnih rezheh premagoval, in je vezhkrat rekel: Ne motímo ſe; kdor ſe v’ majhnih rezheh ne premaguje, ſe tudi v’ velikih ne bo mogel.

»Kdor ſe da ſvojim teleſnim pozhutkam (ktere tudi shiváli imajo) premagati, saſlushi velikovezh shivál, kakor zhlovek, imenovan biti. —

Kdor malo porajta na sunanjo satiranje, (ne satiranje ſvojih teleſnih pozhutkov,) ker pravi, de snotranjo satiranje, (satiranje laſtne votje, nagnjenja, itd.) je boljſhi, ozhitno pokashe, de ſe nizh ne satira in ne satajuje, ne po sunanjim in ne po snotranjim.« — Pravi ſ. Vinzenz.

Ravno ta ſvetnik je v’ vednim satiſanji ſvojih teleſnih pozhutkov shivel, in je takó ſveto ſovrashtvo do ſvojiga shivota imſel, de ga je vſak dan tépel in pokoril; in mu je, kolikor je bilo le mogozhe, malo ſpanja in pozhitka pervoſhil. Deſiravno je bolehin bil, in vzhaſi komaj dve uri po nozhi ſpal, je vendar sjutrej sgodej vſtal, in po dnevi ni nikdar ſpati hotel. Tudi je, kadar je le perloshnoſt najdil, rad mras ali pa vrozhino terpel; in kolikor je le mogel, je satiral in pokoril ſvoje teleſne pozhutke.

»Satiranje poshreſhnoſti je A, B, C, to je pervi sazhetek duhovſkiga shivljenja. Kdor ſe od te pregrehe sdeshati nózhe, bo tesko druge pregrehe premagati samogel, ki ſe teshi premagujejo.« — Pravi ſ. Vinzenz.

Ta ſvetnik je bil po dolgi navadl v’ satiranji poshreſhnoſti in v’ satajevanji teleſnih pozhutkov tako deljezh priſhel, de na sadnje she ni nobeniga raslozhka vezh med jedmi delal, ampak je vſe enako vsel, kar ſe mu je dalo, zhe je bilo tudi ſhe tako soperno, neſlano, merslo ali premalo kuhano: in je tako malo v’ to miſlil, kar je jedil, de je enkrat ſrove jajza, ki ſo bile po smoti pred-nj poſtavljene, pojſedil, bres de bi bil vedil, kaj je jedil. — Kadar je k’ misi ſhel, ſe je vidilo, de gre nerad; in kadar je jédil, je smiram v’ Boga miſlil, in je le

toliko jédil, kolikor mu je bilo prav potrehno. Nikoli ni od miso ſhel, bres de bi ſi ne bil kej per jédi pertergal.

»Poglavitni sadershek, kteri naſ od popolnamoſti odlozhene dershí, je naſh jesik; sakaj kdor je tako deljezh priſhel, de ſe s’ jesikam vezh ne pregreſhí, je po ſprizhuvanji ˛Svetiga Duha, gotovo popolnama dober zhlovek⁷¹. In ker ſe zhlovek v’ govorjenji s’ tem nar vezhkrat pregreſhí, ko prevezh govorí, naj je tedaj tvoje govorjenje kratko in odkritoſerzhno, kratko in uſmiljeno, kratko in ljubesnivo.« — Tako govori ſ. Frahziſhk ˛Salesi.

Od ſvetiga Vinzenza ſe bere, de je imel
ſvoj jesik popolnoma v’ ſvoji oblaſti, tako de ni bilo nikdar nobene beſede soper ljubesin do blishnjiga, nobene laſtne hvale, nobeniga perlisovanja in nobene neſpremiſhljene beſede is njegovih uſt ſliſhati. Sprizhuje ſe od njega, de je bil vzhaſi she uſta odperl, de bi bil kej rekel, pa ſi je prezej ſpomnil, de bi ta beſeda morebiti Bogu ne bila popadljiva, in je omolzhal. Po tem je ſvoje miſli k’ Bogu povsdignil in je premiſlil, zhe bi bilo njemu dopadljivo, to govoriti; in potlej je govoril, ne po nagnjenji
ſvoje nature, ampak po boshjim dopadenji. — Kadar mu je kdo kako rezh pravil, ki jo je
she vedil, je poterpeshljivo poſluſhal, bres de bi bil na snanje dal, de to she vé; in to je le sato ſloril, de je ſvojo laſtno ljuhesn satiral, ktera smiram hozhe na snanje dajati, de mi tudi to vemo, kar drugi ljudje vejo. — Kadar je

ſliſhal rasshaljive beſede ali kako ozhitanje, ſe ni jesil, ſe ni pertoshil in tudi ne sgovarjal, ampak je poterpeshljivo molzhal, in je sa ſvoje rasshaljivze in ſovrashnike Boga proſil, de bi jim odpuſtil. — Kadar je imel veliko teshavnih opravil in drugih sopernoſt, ſe ni nikdar pertoshil ampak je imel navado rezhi: Hvala Bogu! Vſe sa dobro vsemímo kar nam Bog poſhlje.

»˛Sploh nauk ſvetnikov je ta, de ſvoje ozhi
sdershevati in varovati, je gotovo edin nar boljſhih perpomozhkov k’ dobrimu in kerſhanſkimu shivljenju.« — Tako piſhe Pater Rodriguez.

V’ shivljenji ſ. Bernarda ſe bere, de ga je
enkrat papesh Inozenzi s’ ſvojimi Kardiriali v’ njegov kloſhter obiſkat priſhel. Kadar je papesh she bliso bil, mu je ſ. Bernard s’ ſvojimi tovarſhi naproti priſhel; in tako modro je bilo
njih sadershanje, de ni nobedin ſvojih ozhi povsdignil, de bi leté nar imenitniſhi in nar vikſhi duhovſke goſpode pogledal, tako de ſo ſe vſi sazhudili in Boga hvalili, ker ſo vidili, kako ſo ſe leti ſveti menihi premagovali in satajevali. — Dalje ſe bere od ſvetiga Bernarda, de zlo v’ ſvoji zelizi, ko je ſam bil, je ſvoje ozhi vedno satiral in sadersheval, takó de, kadar je she eno léto
v’ nji bil, ni vedil, kakoſhna je, in kakó je ſtrop narejen. She bolj je v’ zerkvi ſvoje ozhi varoval, tako de nikdar ni vedil, kakoſhna je zerkev, in kaj je v’ nji.

Od ſvetiga Luzjnna marternika ſe bere, de
je vedno ſvoje ozhi tako varoval, in de je njegovo sadershanje tako modro bilo de ſo ſe vzhaſi neverniki, ki ſo ga le ſamo vidili, she h’ kerſhanſki

veri ſpreobernli, predinj jim je ſhe pridgovati sazhel.

Kakor je sdershevanje ozhi snamnje ſvetoſti, in perpomozhk k’ veliki popolnamoſti; ravno tako ſo proſti in rasujsdani pogledi grosno nevarni in pregreſhni, sapeljujejo v’ velike grehe in dajejo veliko pohujſhanje. Premiſlimo tukej
le en ſam sgled. Kralj David je bil velik ſlushabnik boshji; ali s’ enim ſamim radovoljnim nezhiſtim pogledam, s’ kterim je sheno Urijevo pogledal, je v’ ſtraſhne grehe padel in zelimu ſvojimu kraljeſtvu veliko pohujſhanje dal⁷².

»Verjemite mi, de satiranje ozhi, uſheſ in
jesika je veliko vezh vredno, kakor ojſtre teleſne ſpokorne dela.« — Tako pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

˛S. Vinzenz je po velikim in ſvetim persadevanji tako deljezh priſhel, de je ſvoje sunanje pozhutke popolnama v’ ſvoji ohlaſti imel in vedno satiral. Kadak je kam ſhel, ni nikamor pogledal, deſiravno bi ſe s’ tem ne bil nizh pregreſhil, ampak je nalaſh ſvoje ozhi satiral, in je pogoſto podobo krishaniga Jesuſa pogledal,
ki jo je smiram per ſebi imel. Kadar je po
opravku v’ hiſho kakiga imenitniga Goſpoda priſhel, ni ſvojih ozhi nikdár hotel na lepe rezhi oberniti, ki ſe v’ prebivaliſhih viſokih poſvotnih ljudi najdejo, ampak je smiram le v’ Boga in
v’ nebeſa miſlil. — Nikdar ni nobene roshe
utergal, de bi jo bil duhal, deſiravno to ni nizh greſhniga; in tudi kake druge lepó diſhezhe rezhí ni nikoli hotel poduhati; po bolniſhnizah

pa, po jezhah in po hiſhah revnih bolnih ljudi je nar raji hodil, poſebno tudi sato, ko po tih krajih ſlabo diſhí. — Tudi uſheſa je per vſaki perloslnoſti satiral; satoraj tudi takih rezbí, ki bi jih bil lahko bres greha paſluſhal, ni hikdar hotel poſluſhati, kadar niſo bile ravno duſham v’ sveſizhanje in Bogu v’ zhaſt, kakor poſtavim novize in pravlize, ktere ljudje ſploh radi poſluſhajo, ali ſ. Vinzenz jih pa ravno sato ni hotel poſuſhati, de je ſvoje uſheſa per vſaki
perloshnoſti satiral.

Neki ſpokornik, ki ſe je ſhe velikokrat s’ jesikam pregreſhil, je ſvojiga ſpovednika proſil, de naj mu pokorivni paſ (ali zilizium) da, de ga bo noſil. Spovednik pa je s’ perſtam na uſta pokasal in rekel: To bo nar boljſhi pokorivni paſ sa-te, zhe ſe boſh sveſtó varoval, de ſkosi, té vrata nizh hudiga ne pride.

˛S. Alojsi je dvé leti ˛Shpanſki kraljizi Marii ſtregel, in je zel zhaſ ſvoje ozhi tako prermagoval in satiral, de je ni nikdar v’ obras pogleda. Ravno tako tudi nikdar nobene druge shenſke ni pogledal. Sa letó prezhudno satiranjei ozhi mu je Bog gnado dal, de ni nikoli nezhiſtíh
ſkuſhnjav obzutil.

»Nekteri ſo takó nagnjeni k’ satiranju in
satajevamju, de ſi persadevajo, ſe v’ vſih rezheh satirati. Kakó lepó je to in kakó sivelizhanſko!«. — Pravi boſhji ſlushabnik Pater Rodriguez.

˛Sveta ſlushabniza boshja Joana Marija je
imela letó lépo in ſveto navado, de ſe je v’ vſih rezheh in per vſaki perloshnoſti satirala. Pet jédi je vſelej to, kar je bilo nar ſlabſhi, sa-ſe vsela; med oblazhili ſi je nar revniſhi sbrala;

med opravili ſi je nar teshi in nar ſitniſhi isvolila. In tako ſi je per vſih rezheh naſproti ravnala, je ſvoje pozhutke in ſvoje laſtno nagnjenje per vſaki perloshnoſti satirala, in je v’ vſih rezheh le boshje dopadenje in boshjo zhaſt iſkala.

Ravno tako ſe je tudi ſ. Franziſhk Borgja
per vſaki perloshnoſti pokoril, in je ſvojim teleſnim pozhutkam naſproti ravnal. Navado je imel, majhne kámnize v’ ſvoje zhevlje devati, de ga je bolelo, kadar je hodil; ponozhi je malo zhaſa ſpal; kadar je bil bolan in ko je miogel kakoſhno grenko sdravilo vseti, ga je nalaſh prav pozhaſu píl in dolgo v’ uſtih dershal. In
tako per vſaki drugi perloshnoſti.

»Kdor hozhe duſhni dobizhek imeti od satiranja in satajevanja ſamiga ſehe, mora dobro vediti, kako ſe mora satirali in satajevati, to je, mora vediti, ktero satirahje je ravno sa-nj nar boljſhi; in ſploh nar boljſhi satiranje je tiſto, ktero je naſhimu nagnjenju nar bolj naſproti. Nekteri ſo nagnjeni k’ gajshlanju in poſtu; in deſiravno ſo to ojſtre rezhí! jih vender ſerzhno sazhnejo, in jih radi in lahko opravjajo, sato ko imajo do tih rezhí nagnjenje. Ali vzhaſi ſo pa ravno leti ſpokorniki tako obzhutljivi in zhaſtí sheljni, de je kako majhno sanizhevanje ali opravljanje, ki ſe soper njé ſtori, sadoſti, jih v’ táko nepoterpeshljivoſt in nevoljo perpraviti, de ſe mozhno pertoshijo in de mir ſerzá sgubé. Ali ravno to sanizhevanje, in opravljanje je tiſto satiranje in pokorjenje, kteriga bi imeli s’ veliko gorezhnoſtjo opravljati, zhe ſi hozhejo sa ſvojo duſho kej saſlushiti.« — Tako uzhi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Dokler ſe zhlovek vſiga tegti, kar je njegovimu napzhnimu nagnjenju vſhezh, ſkerbno ne varuje, ne bo deljezh v’ kerſhanſkih zhednoſtih priſhel. Sakaj kdor poſtavim v’ ſebi ſposna nagnjenje k’ naſprotigovorjenju, k’ sapovedovanju, k’ ſvojoglavnoſti, k’ jesi, i. t. d., zhe ſe
sveſtó ne varuje in zhe ſi ne persadeva, ſvojiga nagnjenja per vſaki perloshnoſti premagovati, bo po poti zhednoſti nasaj, nameſti naprej ſhel, in bo v’ nevarnoſti, ſe na sadnje pogubiti.

Nekimu kloſhterſkimu maſhniku je bilo pod pokorſhino sapovedano, de naj kuharju pomaga. To povelje je bilo njegovimu nagnjenju tako naſproti, de je hude ſkuſhnjave soper pokorſhino obzhutil. Ali kmalo ſe je ſpomnil Jesuſove ponishnoſti in revſhine, je ſvoje nagnjenje saterl, in je pred podobo krishaniga Jesuſa obljubo ſtoril, zel zhaſ ſvojiga shivljenja v’ tem
ponishnim opravilu oſtnti, zhe bodo vikſhi dovolili. — S’ tem in s’ drugim enakim premagovanjem je v’ kerſhanſki popolnamoſti tako deljezh priſhel, de je lahko po pravizi rekel, de bi s’ boshjo pomozhjo, vſako rezh, ki bi bila ſhe tako teshavna, rad in s’ veſeljem opravil; ko bi hilo treba, ali ko bi mu bila sapovedana.

»Tiſto satiranje in pokorjenje, ki pride od
Boga, ali pa po boshjim perpuſhenji od naſhiga blishnjiga, je vſelej vezh vredno, kakor pokorjenje, ki ſi ga ſami isvolimo; sakaj gotovo je, de menj ko je naſhiga dopadenja in naſhe laſtne volje v’ naſhim djanji, bolj je naſhe djanje dobro, terdno, poboshno, Bogu dopadljivo in naſhim duſham v’ svelizhanje.« — Tako govori ſ. Franziſhk ˛Salesi.

V’ shivljenji puſhavnſikov ſe bere, de je ſtar in ſvét puſhavnik ſliſhal mozhno hvaliti mladiga puſhavnika, ki je bliso njega shivel in je tedaj ſam per ſebi miſlil: Moram iti in ſam ſebe, in druge preprizhati, zhe je ta mladenzh sareſ
takó ſvét in zhe ſe sna sareſ tako premagovati in ſam sebe satirati, kakor pravijo. — Tedaj ga je ſhel obiſkat, in je vidil, de je vſe zhedno in ſnashno okoli njegove puſhave, in de je poſebno njegov vèrt dobro obdelan; je ſhel na vèrt in je vſe, kar je bilo na njem poruval in pokonazal; eno ſamo seliſhe je puſtil. Mladi puſhavnik je vſe to vidil, pa ni nobene beſede rekel, ampak kadar je ſtari puſhavnik do njega priſhel, ga je prijasno ſprejel, in ſta prezej sazhela moliti in pſalme péti. Po molitvi je mladi puſhavnik ſtarimu prijasno rekel: Ozhe sdaj vam bom pa jeſti perpravil, zhe vam je dopadljivo; je ravno ſhe eno seliſhe na vertu. — Kadar je ſtari puſiiavnik to ſlihal, je ſposnal ſvetoſt ſvojiga mladiga tovarſha, ga je perſerzhno objel n rekel: Moj ſin, sdaj vidim, de ſi sareſ vſimu ſvojimu nagnjenju umerl, kakor ſim ſliſhal od tebe praviti.

»Bolj ko zhlovek ſvoje laſtno nagnjenje satira, bolj ſe perpravniga ſtorí sa boshje rasſvetlenje, in delj pride v’ zhednoſthi.« — Pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Kadar je ſerzé kriſtjana s’ laſtno ljubesnijo in s’ laſtnim napzhnim nagnjenjem napolnjeno, boshja gnada v’ njem nobeniga proſtora ne najde; kadar pa kriſtjan ſvoje nagnjenje satirati sazhne, prezej gnada boshja sazhne njegovo
ſerze napulnovati; in kolikor vezh napzhniga

is ſvójiga ſerza ſtrébi, toliko vezh boshji gnadi proſtora da.

»Kriſtjani vezhidel ſvoje popazheno ſerze le nekoliko nareshejo, pa ſi ne persadevajo, ga popolnama obresati. Le malokteri ſvoje ſerze zhiſto obreshe in ga od vſiga napzhniga nagnjenja otrebi.« — Tako pravi ſ. Franiſhk ˛Salesi.

Zhe jabelko, ktero gnjiti sazhne, le nekoliko naresheſh, bo ſhe smiram naprej gnjilo, de bo vſe sgnjilo; zhe pa vſe, kar je sgnjitiga, zhiſto obresheſh in otrebiſh, boſh jabelko ohranil.

»Kdor shelí v’ kerſhanſki popolnamoſti naprej priti, ſi mora poſebno perſadevati, de ſe ne da premagati od ſvojiga hudobniga nagnjenja; sakaj kdor po ſvojim nagnjenji ravná s’ eno roko to ſpet podere, kar je s’ drugo ſosidal. — De boſh pa ſvoje hudobne nagnjenja loshej premagal, ſe moraſh navaditi, jim kmalo od sazhetka soperſtati, sakaj kadar zhe odraſtejo in ſe terdno vkoreninijo, jih ni ſkorej vezh mogozhe premagati.« — Tako govori ˛S. Vinzenz.

˛S. Dorotej piſhe od sveſtiga ſlushabnika
boshjiga, ki je imel mladenzha v’ ſvoji duhovſki ſkerbi, in pravi, de ſta ſe ſhla enkrat v’ hoſto ſprehajat. Modri ſlushabnik boshji ſe je te perloshnoſti poſlushil, de je ſvojimu uzhenzu lep in sveliszhanſk nauk dal, kteriga letá mladenizh nikdar vezh posabil ni. Kadar je namrezh v’ hoſti vidil majhne in velike dreveſa, je pokasal mladenzhu v’ pervizh majhno dreveſze, potlej nekoliko vezhi, po tem ſhe vezhi, in na sadnje veliko drevo; in mu je rekel, de naj leté ſhtiri
dreveſa isruje. Pervo dreveſze je mladenizh s’

eno roko in bres vſe teshave isruval; drugo tudi s’ eno roko, pa she nekoliko teshi; tretje je mogel s’ obema rokama prijeti, in s’ vſo mozhjo vezhkrat poprijeti, predinj ga je isruval. Kadar je pa do zhetertiga priſhel, ga je s’ vſo
mozhjo poprijel, ga je na vſe kraje majal in ſi je persadeval, kolikor je mogel, pa je bilo vſe saſtojn. — Na to mu je njegov uzhenik rekel: Glej, moj ſin, naſhe nagnjenja ſo kakor te dreveſa. Dokler je nagnjenje ſhe majhno, ga lahko premagamo in is ſerza isrujemo, zhe ſi le kolikej persadevamo in ga satiramo; zbe ga pa
puſtirno, de ſe v’ ſerzu vkorenini, ga po tem nobena zhloveſhka mozh ne more vezh isruvati, ampak le vſigamogozhni Bog.

»Objokovanja vredna je nevednoſt nekterih
kriſtjanov, kteri ſi neſpametne pokore nakladajo, in ojſtre ſpokorne dela po ſvoji laſtni volji opravljajo; in v’ té dela poſtavijo vſe ſvoje saúpanje, in miſlijo, de bodo ſvetniki poſtali. Ko bi ſi le pol toliko persadevali, ſvoje hudobne nagnjenja satirati in premagovati, bi s’ tem persadevanjem vezh v’ enim meſzu sadobili, kakor veliko lét s’ vſimi drugimi ſpokornimi deli.« — Tako pravi ſ. Janes od Krisha.

Od ſvetiga Ignazja ſe bere, de po vednim
satiranji in premagovanji je bil tako deljezh priſhel, de je bilo viditi, kakor ko bi nobeniga naturniga nagnjenja vezh ne imel. In kadar je bilo kako nagnjenje v’ njem viditi, je bilo popolnama pameti podversheno in pokorno, kakor sveſt ſlushabnik ſvojimu goſpodarju.

»Naſha nar vezhi ſkerb bi imela ta biti,
satreti in isruvati ſvoje poglavitno hudobno

nagnjenje, to je, tiſto nagnjenje, tiſti greh ali tiſto greſhno navado, ki nar bolj v’ naſ kraljuje, ki naſ sa ſabo vlezhe, ki naſ v’ nar vezhi nevarnoſt poſtavi, in ki naſ nar vezhkrat v’ greh perpravi. Dokler pa tega nagnjenja ne premagamo, ne bomo nikoli ſtanovitno po poti popolnamoſti hodili.« — Tako piſhe Pater Rodriguez.

Podóbo tega imamo v’ vojſki ˛Sirſkiga kralja soper kralja Israelſkiga, v’ kteri je bil Sirſki kralj ſvojim vojſhakam sapovedal, de naj ſe soper nobeniga drusiga ne vojſkujejo, kakor soper Israelſkiga kralja; sakaj previdil je, de zhe kralja premagajo, bo kmalo vojſka dokonzhana. In tako ſe je sareſ sgodilo. Israelſki kralj Ahab je bil ſmertno ranjen, in je tudi kmalo po tem umerl, in vojſka je bila dokonzhana.⁷³

˛S. Ignazi je imel v’ ſvojim ordnu mladenzha, ki je bil grosno k’ nagli jesi nagnjen, in mu je tedaj vezhkrat rekel: Moj ſin, premagaj letó hudobno nagnjenje, in boſh imel lepſhi krono v’ nebeſih, kakor marſikteri drugi, ki je bolj krotke nature. — In kadar ſe je njegov vikſhi pred
ſvetim Ignazjem pertoshil, de s’ tem mladenzhem ne more nizh opraviti, mu je odgovoril: Poterpite s’ njim; jeſt miſlim de je leta mladenizh v’ nekterih meſzih delj priſhel po poti proti popolnamoſti, kakor marſikteri drugi, ki ni tako k’ jesi nagnjen, v’ zelim letu. — ˛S. Ignazi je bil ſam tudi mozhno k’ nagli jesi nagnjen; pa ſi je tako dolgo persadeval, to hudobno

nagnjenje premagati, de je s’ boshjo pomozhjo tako rekozh ſvojo hudobno naturo prenaredil, in de je tako krotak in prijasin poſtal, kakor ko bi bila njegova natura vſa h’ krotkoſti nagnjena.

˛S. Franziſhk ˛Salesi je ozhitno ſposnal, de je imel poſebno dva hudobna nagnjenja v’ ſebi, namrezh nagnjenje k’ poſvetni ljubesni, in nagnjenje k’ nagli jesi; in pravi, de je pervo nagnjenje s’ lépo, drugo pa s’ ſilo premagal. Kadar je namrezh ſposnal, de je njegovo ſerze
tako k’ ljubesni nagnjeno, de ne more bres nje shiveli, je vſe ſvoje nar ljubesnivſhi obzhutke proti Bogu obernil, in bolj ko je sazhel Boga ljubiti, bolj ſe mu je pregreſhna poſvetna ljubesin oſtudna sdela, tako de je she obljubo vezbne zhiſtoſti ſtoril, ko je bil ſhe v’ ſholi. — Naglo jeso in nepoterpeshljivoſt pa je s’ ſilo premagal, ker ſi je s’ boshjo pomozhjo per vſaki perloshnoſti persadeval, jo satirati, in ker ſe ji nikdar ni premagati dal. S’ tem vednim premagovanjem je na sadnje tako ljubesniv in krotak poſtal, de je bilo viditi, kakor ko bi bila v’ njem zhednoſt krotkoſti zhloveſhko podobo na-ſe vsela.

»Kadar kdo preveliko nagnjenje do kakiga
opravila v’ ſebi obzhuti, zhe je to opravilo ſhe tako ſveto in dobro, naj ga raji odloshi sa kak drug zhaſ, in naj ga nikar ne sazhne, dokler njegovo ſerze popoſnama v’ mir in pokoj ne pride, sato de ne bo laſtna ljubesin ſkrivej
omadeshovala zhiſtoſti namena.« — Tako govori ſ. Vinzenz.

Leta ſvetnik je imel navado ſam tako ravnati, kakor naſ tukej uzhí. Enkrat mu je priſhel

nekdo ponujat velik dobizhek sa njegov
orden; in vſi njegovi duhovni ſo ga proſili, de naj bres odlaſhanja v’ to pervoli. Ali modri ſ. Vinzenz jim je tako odgovoril: Miſlim, de sdaj ſhe ne ſmemo nizh tega poſluſhati, pervizh sato, de bomo satirali ſvoje naturno nagnjenje,
ktero naſ perganja, hitro vſe to ſtoriti, kar nam kej zhaſniga dobizhka perneſe; drugizh sato, de ſe bomo v’ tej ſveti naradi poterdili, de nam bo vſe enako, kar ſe nam pergodí; in tretjizh sato, de Bogu zhaſ damo, nam ſvojo ſveto voljo na snanje dati; in mu bomo v’ molitvah letó rezh perporozhili. — In tako je v’ vſih rezheh
ravnal, in ſe je ſvojiga naturniga nagnjenja in ſvoje laſtne ljubesni grosno bal, in je per vſih opravilih le boshjo zhaſt in svelizhanje duſh iſkal, tako de je po pravizi lahko rekel: Hvala, bodi Bogu! Trideſet lét je she, kar ſi ne vém
ſpomniti, de bi bil kako rezh radovoljno ſtoril, ktera ni bila v’ boshjo zhaſt namenjena.

»Nikar ſe saſtojn ne trudi; gotovo ne boſh
priſhel do vshivanja duſhnih troſhtov in ſladkoſt, dokler ne satajiſh ſvojih shelj in nagnjenj. — Nekteri raji po ſvojim nagnjenji in dopadenji dobre dela opravljajo, kakor de bi po poti popolnamoſti hodili, to je, de bi is ljubesni do Boga ſvojo laſtno voljo in ſvoje shelje satajevali; in deſiravno is pokorſhine kako dobro delo opravijo, kmalo sgubé voljo ga opraviti, in ga bres poboshnoſti opravljajo, sato ker hozhejo
le po ſvoji laſtni volji ravnati, in to vezhidel ni dobro. ˛Svetniki niſo tako ravnali.« — Pravi ſ. Janes od Krisha.

Od ſvetiga ˛Seraſina ſe bere, de je rekel

enimu ſvojih tovarſhev, de bi bil nar raji v’ Rimſkim kloſhtru, de bi vſak dan per toliko maſhah ſtregel, kolikor bi mu le mogozhe bilo. Njegov tovarſh mu je na to odgovoril, de naj vikſhiga proſi, de bi ga v’ Rim poſlal. Tode ta ſvetnik, ki je tako navajen bil, ſvoje nagnjenje in ſvojo laſtno voljo smiram satirati, je odgovoril: O téga pa ne! Naſhe shelje, zhe ſo ſhe tako ſvete, bi jih ne imeli nikdar po laſtni volji dopolnovati, sakaj to jih ognuſi; in zhe imamo ſhe takó dobre namene per ſvojih delih, bi imeli smiram pokorſhini podversheni oſtati.

»Zhe ſi vedno ne persadevamo, ſvoje laſtne
volje satajevati in satirati, je veliko rezhí, ktere nam samorejo odvseti proſtoſt duha in mir ſerza. Proſtoſt duha iſhemo, de bi ſe samogli k’ Bogu povsdigniti, in de bi ne bili vezh oblosheni in obtesheni od poſvetnih rezhí. Duſha, ki je ſama ſvoja, in ki je navesana na ſvojo laſtno voljo, ne more nikdar prave in ſtanovitne zhednoſti imeti.« — Tako piſhe ſ. Teresija.

Satiranje in satajevanje laſtne volje ni le
dolshnoſt kloſhterſkih ljudi, ampak vſih kriſtjanov, poſebno per ſpokornih delih in ſploh per duſhnih opravilih. S’ satajevanjem laſtne volje in s’ satiranjem laſtne ljubesni kriſtjan boljſhi in bolj varno pokoro dela, kakor s’ nar ojſtrejſhimi deli po ſvoji laſtni volji.

»Persadevaj ſi satajevati in popolnama satreti laſtno voljo, tako de ne boſh v’ nobeni rezhi po ſvoji laſtni volji ravnal, zhe je mogozhe. Navadi ſe tedaj sadovoljin biti in ſe veſeliti, kadar ti kdo sopergovori.« — Tako pravi ſ. Vinzenz Fereri.

˛S. Katarina is Genue je v’ tem nar vezhi
veſelje najdila, ſvoje miſli, ſvoje namene in ſvojo laſtno voljo vedno satirati, in volji drugih podvrezhi. In kadar je v’ ſebi zhutila nagnjenje do kake rezhi, zhe je bila tudi perpuſhena, ga je prezej satajila, in je nalaſh to ſtorila, kar je
temu nagnjenju naſproti bilo.

Od nekiga ſlushabnika boshjiga ſe bere, de
je vſelej, predinj je ſhel ſvojiga vikſhiga kej proſit, préd Boga proſil, de naj vikſhimu miſel da, njegove proſhnje ne dovoliti, zhe je to Bogu bolj dopadljivo.

»Nar vezhi dar, ki ga samoremo od Boga na tem ſvetu prejeti, je to, kadar nam da
gnado, de vemo in hozhemo in samoremo ſami ſebe premagovati in ſvojo laſtno voljo satirati.« — Tako pravi ſ. Franziſhk ˛Seraſinſki.

Rasſvetljena boshja ſlushabniza ſ. Koleta je rekla, de ſvoje laſthe miſli in ſvojo laſtno voljo satajevati je boljſhi in bolj saſlushno, kakor vſe bogaſtvo tega ſvetá sapuſtiti.

˛S. Bernard je ravno tako miſlil, in je imel
navado rezhi, de vſi grehi is ene ſame korenine pridejo, to je, is laſtne volje.

Varuj ſe ſvojoglavnoſti ſizer te bo upijanila; med pijanim in ſvojoglavnim zhlovekam ni nobeniga raslozhka, sakaj pervi tako malo pamet poſluſha, kakor drugi.« — Pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

˛Svojoglavnoſt je shelesin sid, kteri naſ od
Boga odlozhi; kdor ſe pa rad s’ modrimi ljudmi poſvetova, ravná po boshji beſedi⁷⁴.

Slushabnik boshji Aleksander ˛Sauli, ſhkoſ,
ſe je v’ vſih ſvojih opravilih s’ modrimi ljudmi poſvetoval, predinj je kej ſtoril ali rasſodil, ker ſe ni na ſvojo laſtno pamet in modroſt sanaſhal, deſiravno je bil grosno uzhen v’ vſih duhovſkih rezheh, in od boshjiga Duha rasſvetljen.

»Vſak ima ſvoje laſtne miſli in menitve; in
to ni poboshnoſti naſproti. Tode zhe ſmo prevezh navesani na ſvoje laſtne miſli, in zhe jih prevezh obrajtamo, je grosno naſproti naſhi popolnamoſti. In to ſe grosno nerado sapuſti; ravno sato je takó malo popolnama kriſtjanov.« — Pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Uzheni in ſveti ſlushabnik boshji ˛Suarez,
ki je veliko lepih bukev ſpiſal, je tako malo na ſvoje laſtne miſli in na ſvojo uzhenoſt navesan bil, de je navado imel, ſvoje piſanje drugim, menj uzhenim, vzhaſi tudi ſvojim uzhenzam, brati in ſoditi dati, in kadar mu je kdo rekel, de to ali to bi imelo drugazhi rezheno biti, ſe je rad miſli in ſodbi drugih podvergel, in je ſvoje piſanje popravil.

Ravno tako je ſ. Vinzenz Fereri, tudi kadar
je she uzhenik bil, ſvoje piſanje rad ſodbi ſvojih tovarſhev podvergel, deſiravno ſo menj uzheni bili, kakor on.

»Nar boljſhi perpomozhek, ſvojo laſtno voljo in ſvojoglavnoſt premagovati, je to, de malo na to porajtamo, kar nam v’ miſel pride. Kadar naſ kdo vpraſha, kaj od té ali une rezhí miſlimo, mu po pravizi ſvojo miſel povemo; in po tem naj nam bo vſe eno, zhe je naſha miſel dobro ſprejeta in poterjena, ali pa savershena. In navádimo ſe, raji po volji drugih

ljudi ravnati, kakor po laſtni volji, v’ vſih perpuſhenih rezheh.« — Tako govori ſ. Franiſhk ˛Salesi.

Od boshjiga ſlushabnika Janesa po imenu,
ſe bere, de kadar je she bliso ſmerti bil, ſo ga njegovi tovarſhi in uzhenzi proſili, de naj jim, predinj jih bo sapuſtil, ſhe kak lep nauk in sgled pové. In jim je tako odgovoril: Ljubi moji brati! Kar ſim sazhel Bogu ſlushiti, niſim nikdar po ſvoji laſtni miſli in volji ravnal, ampak po volji drugih; in nikoli niſim nobene
rezhí uzhil in ſtoriti perporozhal, ktere niſim ſam préd ſtoril.

»Svet biti, ſe pravi, ſvojo voljo popolnama boshji volji podvrezhi; in moder biti, ſe pravi, tako miſliti in ſoditi, kakor Bog miſli in ſodi. Ali kako samoreſh vediti, zhe je tvoja miſel
boshji miſli enaka? Kolikokrat ſi ti ſam ſposnal, de ſi ſe bil v’ ſvojih miſlih in ſodbah smotil! Toraj ne terdi prevezh ſvoje laſtne miſli.« — Tako uzhi ſ. Vinzenz.

Leta ſvetnik, deſiravno je bil edin nar modrejſhih mósh na ſvetu, ſe ni nikoli na ſvoje latlne miſli sanaſhal, ampak ſe je v’ vſih rezheh rad poſvetoval; in kadar je le mogel, je raji po miſli in volji drugih ljudi ravnal, kakor po ſvoji. Kadar ga je kdo v’ kaki rézhi sa ſvèt popraſhal, jo vſelej s’ ponishnoſtjo odgovoril, tako de je bilo lahko ſposnati, de nizh ne terdi ſvoje laſtne miſli. In je vſelej raji vidil, de ſe je kdo tudi ſhe s’ drugimi poſvetoval, in de je raji po ſvetovanji drugih ravnal, kakor po ſvojim; in ſizer
ne savolj tega, kakor de bi ne bil ſam vedil prav ſvotovati, ampak le sato, de je ſvojo laſtno

miſel in voljo satajal in satiral. — Ali po tem, ko ſe je s’ Bogam in s’ modrimi ljudmi v’ kakim opravilu poſvetoval, in ko je ſposnal, de je dobro in Bogu dopadljivo opravilo, je bil
ſtanovitin, in nam je v’ sgledih in s’ beſedo letá nauk sapuſtil: Po tem, ko ſi kako opravilo Bogu perporoſzhil, in ko ſi ſe s’ modrimi ljudmi poſvetoval, in ko po tem ſposnaſh, de je dobro, bodi ſtanovitin in ga do konza opravi; in Bog te gotovo ne bo ſodil savolj tega opravila: zhe ſi tudi v’ smoti; sakaj lahko mu boſh per ſodbi
odgovoril: Goſpod, letó opravilo ſim bil tebi perporozhil, in tudi s’ modrimi ljudmi ſim ſe bil poſvetoval, ſim tedaj ſloril, kolikor ſim samogel, de bi bil tvojo ſveto voljo ſposnal.

Deſeta jablana.
Ljubesin.

»Moj Goſpod in moj Bog! Ali je bilo treba
nam sapoved dati, de naj te ljubimo? Kaj niſi ti ſam na ſebi vſe ljubesni nar vredniſhi, savolj trojih neſkonzhnih popolnamoſt? In ker naſ ti tako neſkonzhno ljubiſh, ali niſi vredin vſe naſhe ljubesni? Kako je tedaj to mogozhe, de ſe kdo najde, ki te ne ljubi? Zhe je kdo, ki te ne ljubi, te sato ne ljubi, ko te ne posná; sakaj duſha, ktera Boga posná, ga mora

ljubiti, in ga tolikanj bolj ljubi, kolikor ga bolj posná.» — Tako uzhi ſ. Teresija.

Naſh Goſpod in Svelizhar Jesuſ Kriſtuſ je
vredin vſe naſhe ljubesni, ker naſ ravno takó ljubi, kakar ſam ſebe. De naſ reſ tako ljubi, nam ſkashe: Pervizh, ker je tolikanj sa naſhe svelízhanje ſtoril, in ſhe vedno vſe ſtorí, kar je od njegove ſtraní sa naſhe svelizhanje potrebno. Drugizh, ker neisrezheno shelí, naſho ljubesin imeti, in ſi persadeva, ſe nam na snanje dati, de bi ga zhe dalje bolj ſposnali in bolj ljubili. Tretjizh, ker tako dobrotljivo s’ nam poterpí, kadar ga tako ne ljubimo, kakor naſ on ljubi, in kakor shelí, od naſ ljubljen biti; in ker naſ ne neha ljubiti.

»Kadar kdo takó deljezh pride, de zelo ſvoje ſerze Bogu da, sgubí nagnjenje in ljubesin do vſih drugih rezhí, v’ nobeni ſtvari vezh ne najde troſhta, ſe na nobeno rezh vezh ne sanaſha, ampak le na Boga, in vnemar puſtí ſvojo laſtno zhaſt in ſvoj laſtin dobizhek. — Tako pravi ſ. Teresija.

˛S. Bernard pravi: Kadar mì ſhe kaka ſtvar
veſelje in troſht daje, ſi ne upam rezhi, de je ljubesin boshja v’ meni gorezha. Svéta kraljiza Eſtra je imela pravo ljubesin do Boga, ker je s’ ſredi kraljeviga velizhaſtva in vſih poſvetnih
vshitkov ſvoje miſli in shelje le per Bogu imela, in ker je nikdar nobena rezh ni veſelila , ampak le Goſpod njeni Bog⁷⁵.

˛S. Ignazi je bil v’ ljubesni do Boga tako
viſoko priſhel, de je vſako drugo ljubesin in

vſe drugo nagnjenje sgubil, in drusiga nizh ni shelel, kakor Bogu dopaſti in ſi njegovo ljubesin sadobiti. In je rekel, de ko bi imel sdaj prezej umreti in v’ nebeſa iti, ali pa ſhe dalje na ſvetu Bogu ſlushiti, in tudi druge k’ boshji ſlushbi in ljubesni perpravljati, bi ſi raji isvolil, is ljubesni do Boga ſhe na ſvetu oſtati, kakor prezej v’ nebeſa iti.

»Ah! nimamo toliko ljubesni, kolikor nam jo
je treba; sakaj treba bi nam bilo imeti neſkonzhno ljubesin, de bi samogli Goſpoda ſvojiga Boga po dolshnoſti ljubiti; in per vſim tem — o mi nevredni greſhniki! — per vſim tem jo sapravljamo in sametvamo sa nizhemarne poſvetne rezhí, kakor de bi je odvezh imeli!« — Pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Leta ſvetnik ni hotel nobeniga nagnjenja
do ſtvarí v’ ſvojim ſerzu terpeti, in je rekel: Gotovo, ko bi jeſt le kolikej nagnenja ali ljubesni v’ ſvojim ſerzu najdil, ki ni od Boga in savolj Boga, bi jo prezej vun vergel; sakaj raji bi bil
prasin nizh, kakor pa ne veſ boshji.

˛S. Filip Neri, veſ vshgan od boshje ljubesni, je vezhkrat rekel: Ah! kako je mogozhe, de zhlovek, ki v’ Boga véruje, ſhe kej drusiga ljubiti samore, kakor le ſamiga Boga! — In vzhaſi ſe je ljubesnivo pred Bogam pertoshil, rekozh: O Goſpod! ker ſi ti tako ljubesniv, in ker ſi mi sapovedal te ljubiti, sakaj ſi mi le eno ſamo ſerze dal, in ſhe to tako majhno! —

˛S. Avguſhtin ſi je sveſto persadeval; vſo
ſvojo ljubesin le Bogu dati, in je tedaj ſvojo duſho vzhaſi tako nagovoril: Ktera rézh je le na tem ſvetu, o moja duſha, de bi te samogla

veſeliti in ſi tvojo ljubesin perdobiti? Kamor ſe oberneſh, ne vidiſh drusiga, kakor nebeſa in semljo. Zhe pa v’ nebeſih ali na semlji káko ſtvar najdeſh, ki je vredna hvale in ljubesni, koliko hvale in ljubesni je pa Bog vredin, ki je vſtaril tiſte rezhí, ki jih hvaliſh in ljubiſh!
— Moja duſha! do sdaj ſi ſe veliko trudila v’ mnogih sheljah, ki ſo te ranile, ki ſo tvojo ljubesin rasdelile, in ſo te na sadnje v’ nepokoji in v’ nevarnoſti puſtile. ˛Sposnaj ſe sdej nekoliko, in vpraſhaj tiſtih ſtvarí, ki ti dopadejo, kdo
je njih ſtvarnik; in ker ti ſtvar dopade, ljubi ſtvarnika. — O Goſpod, moj Bog! gotovo ſi ti vredin zhes vſe zheſhen in ljubljen biti, kar je v’ nebeſih in na semlji; ali velikovezh, nizh ni vredno ljubljeno biti, ampak vſo ljubesin ſmo
le tebi dolshni!

»Duſha, ktera sareſ Boga ljubi, kadar vé,
de je kaka rezh boljſhi in bolj Bogu dopadljiva, jo prezej in bres teshave ſtorí, ker jo veſelí, po boshjim dopadenji ravnati. — O moj Bog! kaj je drusiga treha, kakor te reſnizhno ljubiti, in is ljubesni do tebe vſe rezhí sapuſtiti, in vſe poſtane prijetno in lahko.« — Tako govori ſ. Teresija.

Kakor tukej govori, ravno tako je tudi miſlila in ravnala letá zhaſtitljiva ſvetniza; in je tudi rekla: Kadar ſposnam in vém, de je kaka rezh bolj popolnama in bolj Bogu dopadljiva, kakor kaka druga, ſim veſéla in mirna, in jo rada opravim; in letó veſelje, de po boshjim dopadenji ravnam mi odvsame vſe teshave, kadar moram kako drugo rézh opuſtiti, ki bi jo bila rada ſtorila.

»Kadar ſe je ljubesin do Boga kake duſhe
polaſtila, vname v’ nji neſkonzhne shelje, smiram delati sa ſvojiga ljubiga tako de, zhe ſhe totiko sa-nj ſtorí, in zhe ſhe toliko zhaſa sa-nj dela, ſe ji sdí, de ni vſe nizh; in je smiram shaloſtna, de takó malo sa ſvojiga Boga ſtori; in ko bi ji bilo perpuſheno ſe pokonzhati in umreti sanj, bi bila grosno veſéla. — Sdí ſe ji tudi, de vſe to kar ve, ni nizh, in de v’ lenobi shiví; sakaj ljubesin ji ſposnati da, kaj Bog od naſ prejeti saſlushi; in per luzhi tega ſposnanja vidi vſe pregreſhke in nepopolnamoſti ſvojiga djanja, in to ji dela ſramoto in teshavo, ker ſposná, de vſe njeno djanje je nevredno tako velikiga Goſpoda; in je tedaj deljezh odlozhena od laſtne hvale in prevsetnoſti, in od sanizhevanja in ſojenja ſvojiga blishnjiga.« — Tako uzhi ſ. Janes Kriſoſtom.

˛S. Karl, Milanſki ſhkoſ, je imel zel zhaſ
ſvojiga shivljenja neſkonzhno velike shelje, Boga zhaſtiti, njemu ſlushiti, in njegovo zhaſt in ſlushbo vedno mnoshiti; satorej je bil neutruden v’ delih sa Boga; in vezh ko je sravin teshav in truda imel, bolj je s’ veſeljem delal, tako de, kadar ſo vzhaſi njegovi duhovni in ſlushabniki
she opeſhali in omagali od trudnoſti, ni bilo na njem nobene trudnoſti viditi, ker mu je ljubesin boshja prezhudno mozh dajala. — In deſiravno je tolikanj is ljubesni do Boga delal, ni bil nikoli sadovoljin s’ tem, kar je ſloril, ampak ſi je smiram persadeval, ſhe kej snajditi v’ ſlushbi Goſpoda ſvojiga Boga, de bi mu bil
bolj dopadljiv; in nikoli v’ nobeno drugo rézh ni miſlil in od nobene druge rezhí ni govoril,

kakor od Boga, in kakó bi ſe samoglo njemu
bolj ſlushiti in njegovo zhaſt pomnoshiti.

»Kadar kdo do popolnama ljubesni boshje
pride, de le ſamiga Boga ljubi in drusiga nizh, tak poſtane, kakor ko bi bil sgolj ſam na ſvetu. Nizh ne mara vezh sa zhaſt, in ſe saſramovanja ne boji; nizh ne porajta na ſkuſhnjave in na terpljenje; sgubi veſelje do vſih zhaſnih rezhí. In ker v’ nobeni rézhi polajſhanja, troſhta in pokoja ne najde, iſhe neprenehama ſvojiga ljubljeniga Boga, in ſe nikdar ne utrudi; tako de kadar dela ali jé, zhuje
ali ſpí, in v’ vſih ſvojih opravilih in pogovorih le to miſli in ſi persadeva, de bi ſvojiga ljubljeniga Boga najdil; sakaj tam je njegovo ſerzé, kjer je vſe njegovo bogaſtvo.« — Tako piſhe ſveti uzhenik Janes Krisoſtom.

˛S. Honorat je bil tako poln ljubesni do
Boga, in ſi je tako persadeval, mu ſlushiti in ga zhaſtiti, de ni le po dnevi, ampak tudi po nozhi vſe ſvoje miſli v’ Boga obernjene imel; takó de je v’ ſpanji velikokrat od tega govoril, kakó ſmo dolshni, Boga ljubiti, in kako bi ga
imeli ljubiti. In vſe njegove ſanje ſo bile od ljubesni do Boga in od boshjih rezhí.

Prezhudna je bila ljubesin, ktero je ſ. Vinzenz Fereri do Boga imel. Vſa njegova duſha in vſe njegovo ſerze je bilo napolnjeno s’ preſveto ljubesnijo boshjo. Vedno je v’ Boga miſlil, in od drusiga ni govoril, kakor od Boga in s’ Bogam; tako de kadar je hodil ali ſedèl, bral ali govoril, je bil veſ v’ Boga samakrijen;
in ljubesin boshja mu je bila viditi na obrasu in v’ ozheh, smiram in povſod, tudi po nozhi;

sakaj vezhkrat ſo njegovi tovarſhi ſkosi ſhpranje njegovih vrat vidili, de po nozhi, ki je ſpal, ſe je njegovo oblizhje lepó ſvetilo.

Bere ſe od ſvete ſlushabnize boshje, ki je
bila polna ljubesni do Boga, in ki je shelela, de bi tudi vſi drugi ljudje Boga ljubili, ne is ſtrahu pekla, in tudi ne savolj nebeſ, ampak savolj njega ſamiga. Letá ſlushabniza boshja je enkrat vsela poſodo vode v’ deſno roko, in gorezho haklo v’ levo, in je tako po meſtu hodila
in na glaſ k’ Bogu klizala: O Bog, o Bog! ko bi bilo mogozhe! — In kadar je bila vpraſhana, kaj hozhe ſtorill, je odgovorila: Shelim, ko bi bila boshja volja, s’ to vodo oginj pekla pogaſiti, in
s’ to haklo nebeſa poshgati, de bi ljudje Boga le savolj njega ſamiga ljubili.

»Premiſlimo, de tiſte ſladkoſti, tiſte ſolsé in tiſti obzhutki poboshnoſti, ki jih vezhidel shelimò, to vſe ſhe ni prava ljubesin do Boga; ampak zhe terdno ſklenemo in perſerzhno shelimò, le Bogu v’ vſih rezheh dopaſti, in zhe ſi tudi v’ djanji persadevamo, kolikor nam je mogozhe, ga nikdar rasshaliti, in vedno njegovo zhaſt mnoshiti, to je ljubesin do njega,« — Tako pravi ſ. Teresija.

˛S. Franziſhka Fremiot je dobro ſposnala
pravo in zhiſto ljubesin do Boga; toraj kadar je ſliſhala praviti od nune, de je polna ljubesni do Boga, ker nesnano velike ſladkoſti in troſhte vshiva, je tako piſala: Leti duſhi ſe mora njena smota odvseti. Miſlijo, de je grosno viſoka v’ ljubesni do Boga, in vender ſhe v’ zhednoſtih ni viſoko priſhla. Jeſt miſlim, de tiſti oginj, ki ga v’ ſerzu obzhuti, pride le is njene nature

in is laſtne ljubesni. Torej ſe ji mora dopovedati, de to ſhe ni snamnje prave in gotove ljubesni boshje, kadar kdo boshje, nebeſhke ſladkoſti obzhuti; ampak to je prava ljubesin do Boga, kadar kdo na tanko ſvoje dolshnoſti dopolnuje, in sveſto v’ zhednoſtih shiví, to je, ko ſe ponishuje, ko sanizhevanje ljubi, ko krivizo voljno poterpi in vſe sopernoſti sadovoljno prenaſha, ko ſam ſebe posabi in nizh na to ne porajta, zhe je njegova ljubesin do Boga komu snana ali ne, de je le Bogu snana. To ſe pravi, Boga popolnama ljubiti, to ſo snamnja prave ljubesni
do njega, Bog naſ varuj tiſte obzhutljive ljubesni do njega, ktera naſho laſtno ljubesin ſhe shiveti puſti. Prava ljubesin do Boga umorí laſtno ljubesin.

»Ljubesin do Boga je drevo shivljenja v’ ſredi paradisha, ktero ima, kakor vſe druge
dreveſa, ſheſt delov, namrezh: korenine, deblo, veje, liſtje, zvetje in ſad. — Korenine ſo zhednoſti, po kterih ſe sadobí ljubesin do Boga, in jih je poſebno devet: prava pokora in pogoſto prejemanje ſvetih Sakramentov; dopolnovanje boshjih sapoved in ſvojih dolshnoſt; ſtrah boshji; satiranje ſvojſga nagnjenja in ſvojih shelj; ſamotno shivljenje in ogihanje ſlabih perloshnoſt; ſpraſhevanje veſtí; pohishnoſt; pokorſhina; ljubesin do blishnjiga. — Deblo je podvershenje ſvoje laſtne volje pod boshjo voljo. — Veje ſo: shiva vera, ſkosi ktera gleda
duſha od bliso ˛Solnze pravize, bres de bi ſe ji bliſhélo; pravo terdno upanje v’ boshjo pomozh, po kterim samore vſe sopernoſti in teshave preſtati, bres de bi omagala; gorezhe shelje; terdni ſklepi in druge dobre miſli, ktere

smiram v’ ſebi ohuduje, de bi priſhla do
prave ljubesni boshje; ſtanovitnoſt, de duſha vedno oſtane pod dreveſam boshje ljubesni. — Liſtje, to ſo smiram nove gnade, ki jih duſha od Boga prejema; snotranje ſladkoſti; duhovno veſelje; ſladke ſolsé; samaknjenje v’ Boga. Te rezhí ſe imenujejo liſtje na dreveſu
boshje ljubesni, sato ko polepſhajo drevo, in pomagajo ſad soriti; in kakor po simi liſtje od dreveſa odpade, tako tudi vſe te ſladkoſti v’ ſuhoti in v’ duſhnih teshavah odpadejo, in le ſama ljubesin oſtane. — Zvetje, to ſo dela in zhednoſti, ki ſo vzhaſi grosno teshavne, in ki jih duſha is ljubesni do Boga opravlja. — Sad, to
ſo teshave, terpljenje, shaloſti, preganjanje, ktere duſha voljno prenaſha, kadar ji jih Bog poſhlje, ali kadar ſi jih ſama da, de bi bolj Bogu ſlushila in bolj Jesuſa v’ njegovim terpljenji poſnemala.« — Tako uzhi ſ. Teresija.

Ni zhudi, de je ſ. Teresija vedila tako lepó popiſati ſvéto drevó boshje ljubesní, ker je bilo saſajeno v’ njenim ſerzu, in ker je bilo v’ nji popolnama lepo in dobro od korenine do ſadú.

»Nekteri ſi mozhno persadevajo in iſhejo
perpomozhke, po kterih bi snajdili, kako kdo mora Boga ljubiti. Reveshi, ne vejo, de drusiga perpomozhka ni, kakor — ga ljubiti; to je prezej vſe to ſtoriti, kar mu je dopadljivo.« — Pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

˛S. Vinzenz je tako na tanko to dopolnil,
de tiſti; ki ſo tako ſrezhni bili s’ njim shiveti, ſo ſprizhevali, de, ko bi bil kdo hotel bolj popolnarna vſe po boshjim dopadenji ſtoriti, kakor ſ. Vinzenz, bi bil mogel vezh ko zhlovek biti.

Smiram ſe je ſkerbno varoval, je satiral ſvoje nagnjenja, je bil pravizhin v’ ſvojih ſodbah, varin v’ ſvojih beſedah, previdin v’ ſvojim djanji, sveſt v’ vſih duhovnih opravilih, in tako popolnama s’ Bogam sedinjen, de ſe je she po sunanjim lahko vidilo, de le ljubesin boshja shivì v’ njegovim ſerzu, in de kraljuje zhes njegovo duſho in zhes vſe njegove miſli in njegovo djanje. Vſe njegove shelje ſo le na to ſhle, de bi bil Bog od vſih prav posnan in zhaſten, in de bi vſi ljudje njegovo ſveto voljo smiram in povſod sveſtó dopolnovali. V to je bilo vſe obernjeno, karkoli je miſlil, govoril ali ſtoril.

»Ljubesin do Boga ſe sadobí, kadar zhlovek terdno ſklene, delati in terpeti savolj Boga, in ſe vſih tiſtih rezhí sdershati, ki mu niſo dopadljive; in de po tem tudi sareſ to ſtorí, kolikor perloshnotli najde. De bo pa zhlovek samogel to v’ vélikih perloshnoſtih ſtoriti, ſe mora navaditi, v’ majhnih tako ravnati.« —
Tako govori ſ. Teresija.

Tudi v’ tem je bil ſ. Vinzenz imenitin. Tudi v’ majhnih rezheh ni hotel nizh soper pravizo, reſnizo ali ljubesin ſtorili, deſiravno je imel savolj tega veliko sopernih odgovorov, veliko ozhitanja, sanizhevanja in veliko drugih teshav preſtati. V’ vſih tih sopernoſtih ni bilo nikoli viditi, de bi bil nevoljin ali nepoterpeshljiv; ampak tako mozhna je bila ljubesin boshja v’ njem, de ravno v’ teshavah in sopernoſtih je s’ nar vezhi krotkoſtjo in s’ prezhudnim miram govoril
in ravnal.

»De bomo Jesuſa smiram bolj in bolj ljubili, je grosno dobro, de ſe navadimo, ga

smiram pred ozhmi imeti, kolikor je le mognzhe. To samoremo na tri vishe ſroriti. Pervizh; kadar imamo kako rezh ſtoriti, miſlimo ſi, kako je Jesuſ to rezh opravljal, dokler je na ſvetu bil, in kakoſhne namene je sravin imel; in ga po tem poſnemajmo. Drugizh; miſlimo ſi, de naſ on smiram gleda per naſhih opravilih, in de nam ſvoje gnade in ſvoj
ſvèt daje. Tretjizh; ſposnajmo njega v’ ſvojim blishnim. Zhe vſe to ſtorimò, bomo veliko loshej in bolj popolnama opravljali vſe ſvoje dela, ſe bomo loshej pregreſhkov, nepokojnoſti in nepoterpeshljivoſti varovali; in karkoli bomo vojimu blishnjimu ſtlorili, ſi bomo sravin toliko saſlushili, kakor ko bi to ſamimu Jesuſu ſtorili.« — Tako uzhi ſ. Vinzenz.

Kakor letá ſvetnik druge uzhí, tako jo tudi
ſam ravnal, satoraj je neisrezheno viſoko priſhel v’ ljubesni do Jesuſa. Predinj je kej govoril ali ſvetoval ali ſtoril, je vſelej préd s’ ſvojimi duſhnimi ozhmi v shivljenje Jesuſovo pogledal, de je kak
sgled najdil, po kterim je ravnal. In je imel navado rezhi: Tako je Jesuſ govoril, tako je Jesuſ ravnal, v’ vſih ljudeh moramo Kriſtuſa viditi, i. t. d.

»Hozheſh vediti, kako deljezh ſi she priſhel v’ ljubesni do Boga? Glej, po tem boſh to ſposnal: Bolj ko v’ ſerzu raſte ljubesin boshja, bolj ſe tudi shelje pomnoshijo, terpeti in sanizhevan biti. — To je gotovo snamnje ſvetiga ognja boshje ljubesni, vſo drugo je le prasin dim.« — Pravi ſ. Vinzenz.

˛S. Janes od Krisha je reſnizo tih beſedi v’ djanji pokasal, ker je sareſ smiram vezh in vezh

terpeti shelel, kakor ſe je ljubesin boshja v’ njegovim ſerzu mnoshila. Enkrat ſe mu je bil Kriſtuſ perkasal in ga je vpraſhal: Kaj ti bom dal sa plazhilo, ker ſi toliko sa-me ſtoril in terpel? — In ſ. Janes je odgovoril: Goſpod, daj mi terpeti in sanizhevanimu biti savolj tebe!

»Gotovo snamnje, de drugiga ne ljuhimo,
kakor ſamiga Boga, je to, kadar ga v’ vſih
rezheh enako ljubimo. Sakaj Bog je smiram
ſam ſebi enak; zhe tedaj naſha ljubesin do
njega ni v’ vſih okoliſhinjah enaka, to pride is tega, ko je naſhe ſerze ſhe na kej drusiga navesano, kar ni Bog« — Tako govori ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Is tega ſe vidi, de je bila ljubesin do Boga, ktero je ravno leta ſvetnik v’ ſvojim ſerzu imel, gotova in prava; sakaj v’ vſih okoliſhinjah je enako Boga ljubil, v’ ſrezhi in neſrezhi, v’ veſelji in v’ shaloſti, v’ troſhtih in v’ sopernoſtih,
v’ sdravji in v’ bolesni; in v’ vſih rezheh in pergodhah je enako Boga zhaſtíl in hvalil. Sakaj preprizhan je bil, de ſe ravno tako soperne, kakor prijetne rezhí le po boshji volji in previdnoſti pergodé; in de bi ſe boshja volja sgodila, le to je njegova ſveta ljubesin shelela.

˛Serze kriſtjana, kteri reſnizhno Boga ljubi, je kakor ſolnze. Deſiravno nam vzhaſi zherni oblaki ſolnze sakrijejo, vender ſamo na ſebi smiram ſvetlo in gorezhe oſtane.

»Méra, po kteri ſe méri ljubesin do Boga,
je posheljenje zhaſnib rezhí. Menj ko je tega posheljenja v’ duſhi, bolj v’ nji raſte in ſe mnoshí boshja ljubesin; in kadar nima zlo nizh vezh tega posheljenja, je njena ljubesin

do Boga popolnama.« — Tako piſhe ſ. uzhenik
Avguſhtin.

˛S. Franziſhk ˛Salesi je imel navado rezhí:
Jeſt shelim malo rezhi, in tudi od tih rezhí malo shelim; nimam ſkorej nobeniga posheljenja vezh.

˛S. Teresija je tako k’ Bogu molila: O Ljubesin, ki me bolj ljubiſh, kakor ſe samorem ſama ſebe ljubiti, in bolj, kakor sapopaſti samorem! Sakaj bi tedaj hotla kej vezh sheleti, kakor kar mi daſh?

»Nar gotovſhi snamnje, po kterim ſe ſposna,
zhe ima kdo ljubesin do Boga, je ljubesin do blishnjiga. Leté dve ljubesni niſte nikoli ena vod druge odlozhene. In gotovo je, de bolj ko ſe bo ljubesin do blishnjiga v’ tebi pomnoshila, vezhi bo tudi poſtala tvoja ljubesin do Boga. Zhe hozhe kdo vidiſi, koliko Boga ljubi, naj le pogleda in premiſli, koliko ljubi ſvojiga blishnjiga. Tedaj je grosno veliko na tem leshezhe, de dobro ſposnamo, kako ſvojiga blishnjiga ljubimo; sakaj zhe ga popolnama ljubimo, ſmo vſe ſtorili. Poſebno ſi moramo persadevati, de ſe v’ majhnih rezheh dobro ſposnamo, kako ſe do blishnjiga sadershimò, in ni treba veliko porajtati na tiſte viſoke miſli, ktere
nam vzhaſi per molitvi pridejo, kako bomo s’ ſvojim blishnjim ravnali, in ki jih po tem nikoli v’ djanji ne ſkashemo. V’ vſakdanjih navadnih rezheh ſe mora naſha ljubesin do blishnjiga pokasati.« — Tako piſhe ſ. Teresija.

Tertulian piſhe od pervih kriſtjanov, de ſo
edin drusiga tako perſerzhno ljubili, de ſo ſe zlo neverniki zhudili, in ſo med ſabo rekli:

Glejte kako ſe leti kriſtjani med ſabo ljubijo, kako edin drusiga ſpoſhtujejo, kako ſi per vſaki perloshnoſti persadevajo, edin drugimu kej dobriga ſtoriti, in ſo zlo perpravljeni edin sa drusiga umreti.

˛S. Hieronim piſhe od ſvetiga Janesa evangeliſta, de kadar je bil she tako ſtar, de she ni mogel vezh ſam hoditi, ampak de ſo ga mogli njegovi uzhenzi podpirati in v’ sberaliſhe kriſtov voditi, in kadar she ni mogel vezh dolgih pridig delati, jim je vſelej le te beſede rekel:
Ljubi moji otrozhizhi! ljubite ſe med ſeboj. Njegovi poſluſhavzi ſo ſe nasadnje navelizhali, smiram ravno te beſede ſliſhati, in ſo mu rekli: Ozhe, sakaj nam smiram ravno te beſede pravite? — In letá ſveti apoſtelj, ki je bil veſ poln
ljubesni do Boga in blishnjiga, jim je odgovoril: Sato vam smiram te beſede pravim, ker to je sapoved Goſpodova; in zhe ſamo to ſtorite, bo she sadoſti.

˛S. Franziſhka Fremiot, ki je shelela, ſvoje nune v’ pravi ſveti ljubesni poterditi, je ukasala, lete lepe beſede ſvetiga Pavla na sid sapiſati, kjer ſo nune smiram mem hodile. Ljubesin je poterpeshljiva, je dobrotljiva; ljubesin ni nevoſhljiva, ne ravná krivizhno, ni prevsetna, ni zhaſtí sheljna, ni lakomna, ſe ne jesí, ne miſli nizh hudiga ... Vſe preterpí, vſe véruje, vſe upa, vſe preneſe ⁷⁶ — Leto piſanje je ſveta Franziſhka imenovala kloſhterſki ſhpegel. — Kadar je po tem ktera nuna kej soper ljubesin do blishnjiga pregreſhila, jo je poſlala,

leté ſvete beſede brat, rekozh: Pojdi ſe v’ ſhpegel pogledat, de boſh vidila, kakoſhna ſi.

»Naſha ljubesin do blishnjiga je snamnje
naſhiga isvoljenja v’ vezhno svelizhanje; sakaj po nji ſmo ſposnani, de ſmo reſnizhni uzhenzi Kriſtuſovi; ⁷⁷ in ravno letá ſveta zhednoſt je Jesuſa v’ revſhino tega ſvetá in v’ grenko ſmert na krishi perpravila. Toraj, kadar ſe v’ perloshnoſti snajdemo, is ljubesni do blishnjiga kej terpeti, hvalimo Boga.« — Tako govori ſ. Vinzenz.

Boshji ſlushabnik Evlogi je bil uzhen, imenitin in bogat mosh. Kadar je bila gnada boshja njegovo ſerze rasſvetlila, je ſklenil, ſvojo poſvetno uzhenoſt sapuſtiti, in v’ prihodnje le Bogu
ſlushiti. Tedaj je rasdelil med uboge ſkorej vſe ſvoje premoshenje, in je shelel, ſhe kej drusiga is ljubesni do Boga in blishnjiga ſtoriti. Kmalo je lepo perloshnoſt najdil; vidil je namrezh revesha na poti ſedeti, ki ni imel ne rok
ne nog; in je prezej Bogu obljubo ſtoril, de bo sa tega revesha ſkerbel, dokler bo shivel; s terdnim saúpanjem, de ſi bo s’ tem boshje uſmiljenje perdobil. Ga je tedaj v’ ſvojo hiſho neſil, in mu je ljubesnivo ſtregel zelih petnajſt lét. Nasadnje je pa ta revesh nehvaleshin poſtal, in je sazhel ſvojlga dobrotnika sanizhevati in ſovrashiti, in mu je rekel: Gotovo ſi ti v’ popreſhnih létih grosno veliko tatvine in krivize ljudem ſtoril, in hozheſh sdaj s’ tem, kar meni ſtoríſh, ſvoje grehe sakriti. Jeſt pa nozhem vezh
per tebi biti; hozhem meſó jeſti. Neſi me ſpet

nasaj, kjer ſi me najdil. — Evlogi mu je dal meſá jeſti, kolikor je hotel, in ſi je persadeval, ga potolashiti. Ali revesh ſe ni dal potolashiti, in je rekel, de hozhe ljudi viditi, de naj ga le nasaj na pot neſe. — ˛Slushabrnik boshji ni vedil, kaj bi ſtoril, in ni nikakor hotel lete lepe
perloshnoſti sgubiti, ljubesin do blishnjiga ſkasovati. V’ tih teshavah mu je Bog miſel dal, de naj ga k’ ſ. Antonu puſhavniku pelje, de mu bo ſvetoval, kaj mu je ſtoriti. Kadar ſta bila pred ſ. Antonam, jima je perporozhil, de naj nikar ſkuſhnjav hudobniga duha ne poſluſhata;
de je Bog te ſkuſhnjave perpuſtil, sato ko ſta she bliso ſmerti; de naj tedaj poterpita ſhe kratek zhaſ in naj ſe ne sapuſtita, de plazhíla ne sgubita, ki jima ga je Bog perpravil. — Po tem ſta ſe mirno domú vernila, in zhes ſhtirideſet dni ſta umerla, narpred Evlogi, in kmalo sa njim njegov revesh.

»Bog tako naſhiga blishnjiga ljubi, de je
sa-nj ſvoje laſtno shivljenje dal, in de ga veſelí, kadar njega sapuſtimo, de blishnjimu ſtreshemo in dobro ſtorimò. Tedaj ſi lahko miſlimo, kako mu je vſe to grosno dopadljivo, kar blishnjimu dobriga ſtorimò. Ah! ko bi mi prav ſposnali, kako velika in imenitna je zhednoſt ljubesni do blishnjiga, bi ſi sa nobeno rezh tako ne persadevali, kakor sa leto ljubesin.« —
Tako pravi ſ. Teresija.

Prezhudna je bila ljubesin do blishnjiga v’ ſerzu ſ. Vinzenza. Nikoli ſe ni utrudil v’ dobrih delih sa ſvojiga blishnjiga, in nikoli ni miſlil, de je sadoſti ſtoril. Nesapopadljivo je, kako je samogel letá revni duhovin toliko dobriga blishnjimu

ſtoriti. S’ ſvojim neutrudenim persadevanjem je revſhino in neſrezho zelih deshel polajſhal, in je njih prebivavze s’ shiveshem previdil, ne le kratek zhaſ, ampak vzhaſi po dve léti in ſhe delj, dokler ſi niſo ſpet opomogli:

»O kako velika mora biti ljubesin, ktero
ima ˛Sin boshji do ubogih! Satorej ſi je isvolil ſtan revſhine na ſvetu; ſe je imenoval pridgarja ubogih ⁷⁸, in je rekel, de bo vſe to, kar ſe bo ubogim ſtorilo, tako prejel, kakor
ko bi ſe njemu ſtorilo.⁷⁹ — Pravi ſ. Vinzenz.

Ravno ta ſvetnik, deſiravno je vſe ljudi reſnizhno ljubil, je poſebno in prezhudno ljubil uboge. V ſerzu jih je imel, in jih je bolj ljubil, kakor ozhe samore ſvoje otroke ljubiti, tako de je perſerzhno njih nadloge in teshave obzhutil, in ſi je vedno persadeval, jim pomagati. Satorej, kadar je ſliſhal, de je kdo pomozhi
potrebin, ali kadar je ſam vidil revne ljudi, ſe mu je tako ſerze s’ uſmiljenjem napolnilo, de ſi je prezej, bres de bi bil proſhen persadevati sazhel, jim njih teshave slajſhati, tako de je bilo viditi, kakor de bi to njegovo poglavitno opravilo na ſvetu bilo, reveshem pomagati. — Enkrat mu je edin njegovih dubovnov pravil, de ſe ljudje bojé, de bi dragina in lakota is tega ne priſhle ker je smiram tako ſlabo vreme. In ſ. Vinzenz je sdihnil in rekel; Ah, kako me ſerze bolí! ne savolj mene in mojih duhovnov, sakaj mi bomo smiram ſhe ſvoj shivesh najdili; ampak savolj ubogih. Kaj bodo reveshi pozheli?

Kam bodo ſhli? To je moja nar vezhi teshava
na ſvetu!

»Uboge moramo s’ poſebno ljubesnijo ljubiti, moramo v’ njih viditi ſamiga Kriſtuſa, in jih moramo tako obrajtati, kakor jih je on obrajtal.« — Pravi ſ. Vinzenz.

To je od takih ubogih rezheno, kteri ſo
sareſ in po nedolshnim, in le po boshji volji revni, ki ne morajo delati in ſi potrebniga shivesha in oblazhila saſlushiti. Take nam Bog isrozhí, de naj sa-nje ſkerbimo; in nam obljubi, de bo to, kar jim bomo dobriga ſtorili savolj njega, tako dobrotljivo prejel in tako obilno povernil, kakor ko bi bilo njemu ſamimu
ſtorjeno. — Kdor je pa po rasujsdanim shivljenji in po lenobi revin, in ko dar, ki ga prejme, prezej sapije ali po nepotrebnim sapravi, ne ſmé s’ milimi darovmi v’ greſhnim shivljenji podpiran biti. Nar boljſhi dar sa taziga je, ko ſe
mu perloshnoſt da, ſi s’ delam shivesh saſlushiti.

Poſebno veliko dobro delo je, revne bolnike obiſkati, jim ſtrezhi in dobro ſtoriti, in Jesuſa Kriſtuſa v njih ſposnati. To ſo vſi ſvetniki, kadarkoli ſo perloshnoſt najdili, grosno radi in sveſtó opravljali. Nekteri ſo bolnikam zlo klezhe ſtregli, ker ſo Jesuſa v’ bolnikih vidili.

»De bomo imeli tako ljubesin do blishnjiga, kakorſhno nam je Goſpod Bog sapovedal, moramo dobro in ljubesnivo ſerze do njega imeti, poſebno do taziga, ki ſe nam savolj kake ſlabe laſtnoſti ſítin in sóperin sdi; sakaj v’ takim zhloveku ne najdemo nizh ljubesniviga,
in zhe ga vender ljubimo, ga le savolj Boga
ljubimo. ˛Svetniki ſo uzhili, de kadar blishnjiga

ljubimo in mu kej dobriga ſtorimo, ne ſmemo gledati na tiſtiga, kteri naſh dar prejme, ampak na tiſtiga, savolj kteriga letó dobro delo ſtorimò. In nikar ne obúpajmo, zhe vzhaſi kako sopernoſt v’ ſebi obzhutimo, to ſtoriti. Sakaj ena unzha leté terdne in modre ljubesni je vezh vredna, kakor velik kup tiſte obzbutljive in naturne ljubesni, ktero imajo tudi shivali, in ktera naſ vzhaſi le goljſa in naſho pamet preſlepí.« — Tako uzhi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

De ſmo dolshni po Kriſtuſovim nauku in
sgledu tudi tiſtiga blishnjiga ljubiti, ki nam je sóperin, je gotovo, ker nam ſhe zlo sapoveduje, ſovrashnike ljubiti, in ker naſ tudi on ljubi, deſiravno ſmo mu savolj ſvojih pregreſhkov in ſlabih laſtnoſt, velikokrat grosno soperni.

»Varujmo ſe, de ſe ne bomo pertoshili, de ne bomo nejevoljni, in de ne bomo ſlabo
govorili soper tiſte, ki ſe nam ſovrashne ſkasujejo, ki niſo s’ nami sadovoljni in ki ſe naſhimu djanju soperſtavijo, ali ki naſ zlo preganjajo po krivizi, ki nam ſhkodo delajo in ki hudo govoré soper naſ; ampak bodimo jim perſerzhno dobri, kakor popred; in zhe samoremo, ſkasujmo jim zhaſt, govorimo dobro od njih, ſtorímo jim kej dobriga, zhe najdemo perloshnoſt; in zhe je treha, vsemimo vſo nezhaſt in vſe sanizhevanje ſami na-ſe, de bomo njih zhaſt reſhili. Vſe to moramo ſtoriti, pervizh sato, de bomo hudo s’ dobrim premagali, kakor piſhe ſ. Paul. ⁸⁰ Drugizh sato, ker taki ljudje ſo velikovezh naſhi prijatli in pomagavzi,

kakor pa naſhi ſovrashniki, ker nam pomagajo moriti laſtno ljubesin, ktera je naſh nar hujſhi ſovrashnik. In ravno oni nam tudi nar lepſhi perloshnoſti dajejo, veliko saſlushiti. Toraj ſo sareſ naſhi prijatli.« — Tako uzhi ſ. Vinzenz.

˛Svetimu Franziſhku ˛Salesju ſe je edin njegovih prijatlov pertoshil, de nar teshi rezh v’ zelim kerſhanſtvu ſe mu sdi sapoved ſovrashnike ljubiti. Na to-mu je ta ſvetnik tako odgovoril: Ne vém, kako je moje ſerze vſtvarjeno, in miſlim, de je Goſpodu dopadlo, mi drugazhi ſerze dati, kakor drugim ljudem; sakaj sapoved,
ſovrashnike ljubiti, ſe mi ne le nizh teshka ne sdí, ampak jo s’ takim veſeljem dopolnujem, de ko bi mi bil Goſpod Bog prepovedal, ſovrashnike ljubiti, bi mu le s’ teshavo samogel pokorin biti. — In to je letá zhaſtitljivi ſvetnik tudi v’ djanji vedno ſkasoval. Premiſlimo tukaj
en ſam sgled. Neki goſpod je ſvetiga ſhkoſa
˛Salesja grosno ſovrashil, in ſhkoſ ni nikoli mogel svediti, sakaj ga ſovrashi. Kar je le mogel, mu je hudiga ſtoril, ga je per vſaki perloshnoſti opravljal in ga je vedno ozhitno sanizhevnl. ˛S. Franziſhk je vſe svedil, pa ni nikdar nizh soper tega zhloveka rekel; ampak kadar ga je
ſrezhal, ga je prijasno posdravil, mu je roko podal, in mu je s’ veliko krotkoſtjo in dobroto vſe to povedal, kar bi mu bilo samoglo ſlushiti v’ ſposnanje in ſpreobernjenje. Kadar je pa vidil, de vſe njegove beſede nizh ne pomagajo, mu je rekel: Vidim, de me sareſ mozhno ſovrashite, pa ne vem sakaj; ali gotovo vam povem: ko bi mi vi tudi deſno okó is glave isderli, vaſ bom ſhe s’ levim ljubesnivo pogledal, kakor ko

bi bili moj nar vezhi prijatel. — Ali tudi te ljubesnive beſede ſ. Franziſhka niſo samogle ſerza tega hudobnika omezhiti. Smiram bolj je ſvetiga ſhkoſa ſovrashil, takó de je nasadnje sazhel v’ njegovo okno ſtreljati, in ko ga je po tem na poti ſrezhal, je proti njemu vſtrelil, pa ga je sgreſhil, in je njegoviga kaplana sadel, ki je sravin njega bil. Na to ga je deshelſka goſpoſka po vſi pravizi v’ jecho saperla; in deſiravno ſi je ſ. Franziſhk vſe persadjal, kolikor je bilo le mogozhe, de bi ga bil reſhil, je bil k’ ſmerti obſojen. Kadar je ſ. Franziſhk to vidil je goſpoſko proſil, de naj tako dolgo poterpi, de bo ſhe kralja proſil, de naj temu zhloveku saneſe. In po tem ſi je ſ. Franziſhk ſpet toliko persadjal, de je nasadnje kralj povelje dal, de naj ſe mu saneſe. In ſvet ſhkoſ je ſa ſhel v’ jezho, ſvojimu ſovrashniku osnanit, de je od ſmerti reſhen, in ga je proſil, de naj mu
odpuſtí in naj ſe s’ njim ſpravi; in ker ſe letá hudobnik ni hotel ſpraviti, je ſ. Franziſhk pred-nj pokleknil in ga je sa boshjo voljo proſil, de naj ſe s’ njim ſpravi. Ali vſe je bilo saſtojn. — Kadar je ſ. Franziſhk to vidil; mu je s’ shaloſtnim ſerzam rekel: Is rok deshelſke pravize ſim vaſ reſhil, is rok boshje pravize vaſ pa ne bom mogel reſhiti. — Kmalo po tem je leta ſovrashni zhlovek ſvoje hudobnb shivljenje dokonzhal.

Od ſtariga puſhavnika ſe bere, ki je bil
poln uſmiljenja in ljubesni do blishnjiga, tudi do tiſtih, ki ſo mu krivizo in ſhkodo delali. Bliso njegove puſhave je bil drug puſhavnik, ki je velikokrat ſkrivej v’ njegovo puſhavo prihel, in mu je, kar je najdil, ukradil, poſebno

pa jedilo. ˛Stari puſhavnik je vſe to vedil pa ni nikuli nizh rekel, ampak je le ſhe bolj pridno delal in menj jedil, rekozh: Miſlim, de moj ljubi brat je v’ veliki potrebi. — Kadar je letá ſveti ſtarzhek na ſmertno poſteljo priſhel, in ko ſo puſhavniki okoli njega ſtali, je sagledal ined njimi tudi ſvojiga tatú; in ga je k’ ſebi poklizal, mu je roke kuſhniſ in je rekel: O preljube roke koliko dobriga ſte mi ſtorile! ˛Se vam ſerzhno sahvalim; ve ſte mi nebeſa saſlushile!

»Persadujmo ſi, de bomo smiram polni
uſmiljenja do greſhnikov; sakaj kdor nima uſmiljenja in ljubesni do greſhnikov, ne saſlushi, de bi Bog uſmiljenje s’ njim imel.« — Pravi ſ. Vinzenz.

Leta ſvetnik ſe ni nikoli zhudil, zhe je kdo tudi kak velik greh ſtoril, ampak je rekel: Greſhiti je zhloveku laſtno, ker je ſpozhet in rojen v’ grehu. — In ker je tako dobro posnal hudobno naturo zhloveſhko, je bil tako poln ljubesni in uſmiljenja do greſhnikov, de ni nikoli
s’ gerdo in s’ ojſtroſtjo s’ njimi ravnal, ampak de je tudi s’ nar vezhimi greſhniki smiram le s’ lepimi in ljubesnivimi beſedami govoril. In s’ tem jih je vezh ſpreobernil, kakor drugi duhovni s’ ojſtrim ſvarjenjem.

»Med vſimi tiſtirni, ki ſo sopopadeni v’ tej beſedi: naſh blishnji, nobedin ni tako sareſ naſh blishnji, kakor naſha drushina; sakaj ljudje naſhe drushine ſo nam reſ nar blishej, ker s’ nami pod ravno tiſto ſtreho shivé, in ravno tiſti kruh jedo, kakor mi. Satorej moramo do ſvoje drushine poſebno ljubesin imeti. Ravnajmo tedaj s’ njimi smiram po pravi kerſhanſki

ljubesni, ktera ne pride is meſá in kerví, in tudi ne is kake dobre laſtnoſti naſhiga blishnjiga, ampak is Boga. — Tako pravi ſ. Franeiſhk ˛Salesi.

Ravno to nam je tudi v’ ſvetim piſmu poſebno perporozheno. Zhe kdo sa ſvoje ljudi, poſebno pa sa ſvoje domazhe ne ſkerbi, pravi ſ. Paul, je vero satajil, in je hujſhi, kakor nevernik ⁸¹.

»Bog nekterimu da edinoſt ſerza s’ njegovim blishnjim, in perſerzhno ljubesin do njega; in to je edin nar vezhih in nar lepſhih darov, ki jih boshja dobrota zhloveku dati samore.« — Pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

˛Spominja vredno je, kar ſ. Ambrosh piſhe
od ſvete devize Teodore. Leta deviza je bila savolj kerſhanſke vere pred neverniga ſodnika perpeljana, in ker ni hotla kerſhanſke vere satajiti, je bila narpred obſojena, v’ nezhiſto hiſho peljana biti, kjer bodo rasujsdani nezhiſtniki neſpodobno s’ njo ravnali; in po tem k’ ſmerti peljana biti. Kadar je bila v’ hiſho perpeljana, je narpred neki ſoldat k’ nji ſhel. ˛Sveta deviza ſe ga je grosno uſtraſhila, ali ſoldat ji je rekel, de naj ſe nikar ne boji, in de jo je le reſhit priſhel; de naj mu tedaj ſvoje oblazhilo da, in de naj ona njegovo oblezhe in naj ubeshí. To je ſ. Teodora ſtorila, in je nevarnoſti odſhla. Po tem ſo neverniki ſoldata, ko ſo miſlili, de je deviza Teodora, vseli in k’ ſmerti peljali. Kadar je pa ſ. Teodora to vidila, ſe ji je tako uſmilil, de jo sazhela na glaſ upiti,

de je ona tiſta, ki je bila k’ ſmerti obſojena, ne pa leta ſoldat. On pa je terdil, de je on sdej k’ ſmerti peljan, in nobedin drugi. — In tako ſta ſe nekoliko zhaſa prepirala, is velike ſvete ljubesni edin do drusiga, dokler ni Bog njima obema gnade dal, krono marternikov prejeti.

»Ni sadoſti, de imamo ljubesin do blishnjiga, ampak moramo tudi dobro premiſliti, kakoſhna je, in zhe je prava. Zhe blishnjiga le sato ljubimo, ko nam dobro ſtorí, to je, ko naſ ljubi, in ko nam kej dobizhka, zhaſtí ali veſelja perpravi, je naſha ljubesin le naturna, in táko tudi shivali imajo. — Zhe blishnjiga le savolj kake dobre laſtnotli ljubimo, ki jo v’ njem vidimo, poſtavim sato ko je lep, ko je prijasin, ko ima enake miſli s’ nami, ko
je prijetin, zhe ga le sato ljubimo, je naſha ljubesin imenovana prijasnoſt, in to tudi neverniki imajo. — Ali ne perva in tudi ne druga ni prava ljubesin, ampak le ljubesin bres saſlushenja, sato ko le is nature pride in je ſpremenljiva, kakor natura. — Zhe poſtavim blishnjiga le sato ljubimo, ko je dober ali lep, ali ko je naſh prijatel; kaj pa bo s’ naſho ljubesnijo, zhe leta naſh blishnji neha biti dober ali lep, ali naſh prijatel, ali zhe zlo naſh ſovrashnik poſtane? Zhe ſe ſtava podere, na ktero je bila naſha ljubesin poſtavljena, kako bo samogla naſha ljubesin obſtati? — Prava ljubesin do blishnjiga, ktera ſama je saſlushljiva in ſtanovitna, je tiſta, ki pride is ljubesni do Boga, po kteri ljubimo blishnjiga v’ Bogu in savolj Boga; to je, sato ki je to Bogu dopadljivo, de

blishnjiga ljubimo; ali sato, ko tudi Bog naſhiga blishnjiga ljubi; ali sato, ko je Bog v’ naſhim blishnjim; ali sato, de bi v’ njem bil. — Reſ je, de ſmemo blishnjiga tudi savolj kakih drugih lepih laſtnoſt ljubiti: tode ga moramo smiram savolj Boga bolj ljubiti, kakor savolj ktere druge rezhi. Kolikor menj ga pa savolj kake druge rezhi ljubimo, kakor le savolj Boga,
toliko je naſha ljubesin zhiſtejſhi in popolniſhi. — Tudi nam je perpuſheno, nektere ljudi bolj ljubiti, kakor druge, poſtavim ſtarſhe, dobrotnike, poboshne ljudi; tode letá naſha vezhi ljubesin ne ſme priti le is vezhiga dobizhka, ki ga od tih ljudi imamo, ampak is tega, ki ſo bolj Bogu podobni, in ko Bog ſam hozhe, de naj jih bolj ljubimo. — O kakó malokdej ſe
najde na ſvetu leta prava ljubesin!« — Tako
uzhi ſ. Franziſhk ˛Saſesi.

Leta ſvetnik je bil sareſ v’ majhnim ſhtevilu tiſtih, ki imajo pravo ſveto kerſhanſko ljubesin do Boga in do blishnjiga; in je imel navado, ſvojiga blishnjiga v’ Bogu, in Boga v ſvojim blishnjim viditi! in je vezhkrat rekel:
Ah, kdaj bomo duſho ſvojiga blishnjiga v’ preſvetim ſerzu Jesuſovim vidili! Kdor ſvojiga blishnjiga drugej vidi, je v’ nevarnoſti, ga ne prav in ne ſtanovitno ljubiti; ali v’ Jesuſovim ſerzu pa, kdo bi ga ne ljubil? kdo bi ga ne prenaſhal? kdo bi s’ njim ne poterpel? — Gotovo v’ Jesuſovim ſerzu je naſh blishnji, in naſh ljubesnivi Svelizhar is ljubesni do njega umira.

»Med vſimi perpomozhki, po kterih ſe samore edinoſt in ljubesin s’ Bogam in s’ blishnjim sadobiti in ohraniti, niſim nobeniga boljſhiga

mogel najditi, kakor je ſveta ponishnoſt; de ſe namrezh pod vſe ponishamo, de ſe manjſhi in ſlabſhi ſposnamo, kakor vſe druge, in de od nobeniga nizh hudiga ne miſlimo. Sakaj
laſtna ljubesin in prevsetnoſt naſ perganjate, de ſvoje laſtne miſli terdimo, deſitravno ſo blishnjimu naſproti in soperne, in tako ſe pomanjſha ljubesin, ktero ſmo mu dolshni.« — Pravi ſ. Vinzenz.

Ponishna krotkoſt je tako ljubesniva, de jo
vezhidel tudi tiſti ljubijo, ki je ſami nimajo; in nam tedaj nar loshej ſerze blishnjiga odpre.

Enajſta jablana.
Popolnamoſt.

»Gosdpod Bog mozhno sheli, de bi bili popolnama, de bi bili njemu smiram bolj podobni. Premiſlimo dobro, koliko nam do tega ſhe manka?« — Pravi ſ. Teresija.

Jesuſ Kriſtuſ nam vſim leto sapoved da:
Bodite popolnama, kakor je vaſh nebeſhki Ozhe popolnama ⁸². — Takó popolnama, kakor je naſh nebeſhki Ozhe, ne moremo nikoli poſtati; ampak ſe njegovi neſkonzhni popolnamoſti neprenehama blishati, dokler ſmo na ſvetu, to je naſha dolshnoſt, in to nam Jesuſ sapoveduje.

Vſi ſvetniki ſo po tej popolnamoſti hrepeneli; in tiſti je nar ſvetejſhi, kteri je boshji popolnamoti nar blishe priſhel.

»Miſli ſi, de vſe to, kar ſi do sdaj dobriga ſloril, ni nizh, in rezi s’ kraljem Davidam ⁸³.
Sdaj ſim sazhel Boga ljubiti in njemu ſamimu ſlushiti.« — Tako pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

˛S. Atanasi piſhe v’ shivljenji ſvetiga Antona puſhavnika, de ſe je s’ to miſlijo vſak dau v’ novizh k’ ſvetoſti in popolnamoſti perganjal; in pravi od njega, de ſi je smiram miſtil, de ſhe le sazhne Boga ljubiti, in de danſ je pervi dan,
ko sazhne njemu ſamimu ſlushiti; kakor ko bi vſe to, kar je bil popred dobriga ſtoril, ne bilo zlo nizh. — In ravno to je tudi ſvojim uzhenzam ſhe na ſmertni poſtelji perporozhil, rekozh: Ljubi moji otrozi! zhe hozhete na poti zhednoſti in popalnamoſti naprej priti, miſtite vſak dan, de danſ sazhnete Bogu ſlushiti; in ravnajte smiram takó, kakor pervi dan, ko ſte reſ sazheli po poti popolnamoſti hoditi.

Ravno tako ſo ſtorili in drugim ſtoriti ſvetovali tudi drugi ſvetniki, poſtavim ſ. Gregor papesh, ſ. Bernard, ſ. Karl, i. d. In pravijo, de moramo ſtoriti, kakor popotniki, kteri ne miſlijo v’ to, koliko ſo she pota ſtorili, ampak koliko ga imajo ſhe ſtoriti; in v’ to smiram miſlijo, dokler ne pridejo kamor ſo ſe namenili. Ali pa kakor kupzi, kteri iſhejo bogaſtva tega ſveta, in ne miſlijo toliko v’ to, kar ſo ſi she perdobili, in v’ teshave, ki ſo jih do sdaj preſtali;
ampak vſe ſvoje ſkerbi in ſvoje persadevanje v’

to obernejo, de bi ſi ſhe kej vezh perdobili, in de bi pomnoshili ſvoje bogaſtvo, kakor ko bi vſe to, kar ſo ſi do sdaj perdobili, zlo nizh ne bilo.

»Na poti popolnamoſti moramo s’ tem sazheti, de terdno in ſtanovitno ſklenemo, ſe popolnama Bogu dati, in de mu s’ ljubesnivimi beſedami, ki pridejo is ſerza, obljubimo, de hozhemo v’ prihodnje njegovi biti bres vſiga perdershka. In po tem moramo ta ſklep in to obljubo vezhkrat ponoviti.« — Tako uzhi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

V Rimu je neki ſvét pridgar ekserzizije(to je, ojſtre ſpokorne pridge, tri dni, sutraj in
popoldne) imel. Bliso tiſte zerkve, kjer je pridgoval, je bil kloſhter, v’ kterim je shivela rasujsdana nuna, Marija Bonaventura po imenu. Kadar je ſlíſhala, de bodo ekserzizije v’ tej zerkvi, je prezej rekla, de jih ne bo ſhla poſluſhat;
njene ſeſtre ſo jo pa tako dolgo proſile, de je obljubila, jih poſluſhat iti. V’ pervi pridgi je pridgar govoril od tega, sakaj naſ je Bog vſtvaril; in v’ ſerzu lete nune ſe je per tej pridgi tak ſvet oginj vshgal, de je po pridgi duhovnimu
rekla: Ozhe, ſklenila ſim, ſvetniza poſtati, in v’ kratkim. — Po tem ſi je ravno te beſede na papir sapiſala in jih je k’ nogam podobe krishaniga Jesuſa perpéla. In od tiſte ure je tako ſveto shiveti sazhela, de je enajſt meſzov po
tem v’ ſvetoſti umerla, in de ſe je njeno shivljenje popiſalo.

»Vedno ſliſhim govoriti od popolnamoſti,
pa jih le malo vidim, ki ſo sareſ popolnama. Vſak ſi miſli popolnamoſt po ſvojih sapopadkih.

Nekteri miſlijo, de popolnamoſt je v’ ſlabim oblazhilu; nekteri, de je v’ ojſirih ſpokornih delih; nekteri, de je v’ delih miloſti; nekteri, de je v’ pogoſtim prejemanji ſvetih Sakramentov; nekteri, de je v’ molitvi; nekteri, de je v’ viſokim
premiſhljevanji; nekteri, de je v’ tiſtih gnadah, ki nam jih Bog bres vſiga naſhiga saſlushenja daje. — Ali vſi ti ſe motijo, in miſlijo, de to, kar nam k’ popolnamoſti perpomore in kar is popolnamoſti pride, je she ſama popolnamoſt. — Jeſt druge popolnamoſti ne posnam, kakor: Boga is zeliga ſerza ljubiti, in blishnjiga savolj Boga, kakor ſamiga ſebe. Kdor ſi kako drugo popolnamoſt miſli, ſe moti; sakaj
vſe druge zhednoſti, bres lete ſvete ljubesni, niſo nizh vezh vredne, kakor groblja kamnja. — In zhe ne ſposnamo in ne vshivamo prezej in popolnama velike vrednoſti lete ſvete ljubesni, je te naſhe pomankanje, ker ſmo ſhe prevezh ſkopi s’ Bogam, in mu ne damo ſhe vſiga ſvojiga ſerza, kakor ſo ſvetniki ſtorili.« — Tako
govori ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Jesuſ je rekeſ mladenzhu, de zhe hozhe popolnama biti, naj ſkashe veliko ljubesin do blishnjiga, naj vſe ſvoje premoshenje ubogim da; in de po tem naj ſkashe veliko ljubesin do Boga, naj pride in sa njim hodi, is sgolj ljubesni do Boga, in is nobeniga zhaſniga namena.⁸⁴.

˛S. Paul pravi, de ko bi tako uzhenoſt imel, kakor angelji, in ko bi vſe ſkrivnoſti ſposnal, in nar vezhi zhudeshe delal; ko bi vſe ſvoje premoshenje ubogim dal, in zlo marternik poſtal,

bi mu vſe to, bres ljubesni do Boga in do blishnjiga, nizh ne pomagalo.

»Sa popolnamoſt je ena ſama rezh potrebna, to je, boshjo voljo dopolnovati. Sakaj po beſednh naſhiga Goſpoda Jesuſa Kriſtuſa naj tiſti, ki hozhe popolnama biti, ſam ſebe satajuje, naj ſvoj krish noſi, in naj sa njim hodi. Ali kdo ſe bolj satajuje, kdo bolj ſvoj krish noſi in kdo bolj sa Jesuſam hodi, kakor tiſti, ki ſi persadeva, nikoli ſvoje laſtne volje ne ſtoriti, ampak le boshjo voljo? Poglejte tedaj, kako malo je treba, de ſveti poſtanemo! Drusiga ne, kakor de ſe navadimo, vſelej le to hoteti, kar Bog hozhe.« — Tako uzhi ſ. Vinzenz.

Od kralja Davida je Goſpod Bog ſam ſprizhuval, de je bil mosh po boshjim ſerzu. In sakaj je bil tako Bogu dopadljiv? Sato ko je smiram boshjo voljo dopolnoval ⁸⁵.

V tem ſe je poſebno tudi velika popolnamoſt ſvetiga Vinzenza pokasala, ker ſi je tako ſtanovitno persadeval, smiram le po boshji volji ravnati. Boshja volja je bila tiſta velika poſtava, po kteri je vſe ſvoje miſli, shelje, namene, ſklepe in djanje ravnal, in je vſe drugo, poſtavim: dobizhek, zhaſt, veſelje, s’ nogami poteptal, kadar je bilo kolikej boshji volji naſproti.

Bere ſe od uzheniga in ſvetiga mosha, de,
kadar je na ſmertno poſteljo priſhel, ſo ga njegovi prijatli proſili, de naj jim ſhe nasadnje kak dober ſvèt in nauk pové; in jim je rekel: Sapopadek vſiga dobriga nauka je to, de zhlovek vſe, kar ſe mu pergodi, is boshjih rok prejme,

in de nikdar nizh drusiga nozhe, kakor kar je boshja volja.

»Boshji ſlushabnik je tiſti, kteri ima veliko ljubesin do blishnjiga, in ki je terdno ſklenil, v’ vſih rezheh le po boshji volji ravnati, na Boga saúpati s’ priproſtim in ponishnim ſerzam, ſam ſebe voljno prenaſhati v’ vſih pregreſhkih, in vſe nepopolnamoſti ſvojiga blishnjiga mirno preterpeti.« — Tako pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Prilika, ki je vseta is navadnjiga vſakdanjiga shivljenja, nam bo te beſede ſvetiga Franziſhka ſhe bolj rasloshila in poterdila. Goſpodar in kdor je ſam ſvoj, v’ ſvojih opravilih po ſvoji volji ravná; kdor pa ſlushi, mora po volji ſvojiga goſpodarja ravnati, ſizer ga goſpodar savershe in od ſebe isshene. — Bog je naſh goſpodar, mi ſmo njegovi ſlushabniki; in vſe, kar ſmo in kar imamo, je njegovo. Zhe tedaj hozhemo po ſvoji volji ravnati, in ne po boshji, hozhemo goſpodarji biti, in ne ſlushabniki; in pravimo Bogu (ne ſizer s’ beſedo, ampak s’ djanjem), kakor ſo tiſti hudobni podloshni, od kterih Jesuſ govorí, rekli: Nozhemo, de bi leta naſh kralj bil ⁸⁶.

»Popolnama biti v’ ſvojim ſtanu ſe nizh
drusiga ne pravi, kakor vſe tiſte dolshnoſti in opravila opraviti, ktere je kdo po ſvojim ſtanu dolshon opraviti; tode jih mora dobro opraviti, in le is ljubesni do Bòga in v’ njegovo zhaſt, in v’ vſih opravilih le v’ njegovo zhaſt miſliti. Kdor tako ravná, ſe imenuje popolnama v’ ſvojim ſtanu, in ſe imenuje zhlovek po boshjim

ſerzu in po boshji volji.« — Pravi ſ. Franziſhk ˛Saſesi.

V’ shivljenji puſhavnikov ſe bere od ſvetiga Paſnuzja, de je enkrat Boga proſil, de naj mu pokashe, zhe ima kej saſlushenja per njem. In Bog mu je na snanje dal, de njegovo saſlushenje je ravno tolikoſhno, kakorſhno je saſlushenje nekiga imenitniga goſpoda, ki je bliso puſhave grajſhino imel. ˛S. Paſnuzi je shelel viditi, kako leta goſpod shiví, in ga je tedaj ſhel obiſkat. Goſpod ga je prijasno ſprejel, in mu je, kolikor je le mogel, dobro poſtregel. Po jedi ga je ſ. Pajnuzi proſil, de naj mu na tanko pové, kako shiví. Leta goſpod ſe je sazhudil in je rekel, de njegovo shivljenje je navadno,
de nizh poſebniga ne ſtorí in de nobene poſebne zhednoſti nima. Ali ker ga je Paſnuzi le ſhe dalje proſil, je goſpod rekel, de rad popotnike ſprejema in jim poſtreshe; de ne sanizhuje reveshev in de jim rad pomaga; de s’ ſvojimi podloshnimi vſelej po pravizi ravná in jih nikoli ne satira; de jim perpuſtí po njegovih njivah ſijati in de nobenimu ſhkode ne dela; de nobeniga ne shali in od nobeniga ſlabo ne
govorí, ampak de vſe zhaſtí in ljubi, in de shelí, jih vſe v’ miru in edinoſti ohraniti. — Kadar je ſ. Paſnuzi to ſliſhal, je bil perſerzhno poveſeljen, in je ſposnal, de sa pravo popolnamoſt ni ravno treba velikih in poſebnih rezhi, ampak sveſto dopolnovanje vſih ſvojih dolshnoſt.

»Premiſli, de popolnamoſt ſe ne sadobí s’ lenobo, ampak zhlovek ſi mora reſnizhno persadevati, de ſam ſebe premaga, in de ſe navadi, ne po ſvojim nagnjenji, ampak po pameti, po

poſtavah in po pokorſhini shiveti. To je ſizer teshavno sareſ; pa je potrebno. Persadevanje in navada to rezh polajſha.« — Tako pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

V’ ſtarih sgodhah ſe bere, de je modri kralj Likurg dva mlada pèſa, ki ſta bila obedva od ene rodovine, isredil, in je eniga smiram v’ hiſhi imel in mu dobre jedí dajal; drugiga pa na lov navadil. Kadar ſta bila odraſhena, je kralj ljudſtvo ſkup poklizal, in kadar je bilo veliko ljudi ſkupej sbranih, je priſhel kralj in je ſvoja pèſa s’ ſabo perpeljal; ſe je obernil proti ſvojim podloshnim in jih je uzhiti sazhel, de navada veliko ſtorí, in de kakor ſe natura k’ hudimu ali k’ dobrimu navadi, tako pa ravná. — Po tem je vergel pèſama jedí, in ob enim je ukasal tudi sajza ispuſtiti. Kadar je pèſ, ki je bil lova navajen, sajza sagledal, je puſtil jed in je sa sajzam planil; uni pa, ki je bil leniga shivljenja navajen, je le naprej jedil. — Glejte, je na to rekel modri Likurg, kako mozh ima navada! Letá pèſa ſta obedva od ene rodíne, pa vender enako ne ravnata, ampak vſak tako ſtorí, kakor je navajen. Gotovo je tedej, de navada premaga tudi naturno nagnjenje, zhe je ſhe tako mozhno.

»Vſa uzhenoſt ſvetnikov je v’ tih dvéh rezhéh sapopadena: Storiti in terpeti. In kdor je te dvé rezhi boljſhi opravil, tiſti je vezhi ſvetnik.« — Tako govori ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Belj zhe kdo shivljenje ſveſnikov bere, belj ſposná reſnizo tih beſedi ſvetiga ſhkoſa ˛Salesja. In kerſhanſka reſniza naſ uzhí, de le po velikih teshavah bomo samogli v’ nebeſa

priti; ⁸⁷ in de kdor ſi ſilno persadeva , jih bo
sadobil ⁸⁸.

»Jeſt bi vſim kriſtjanam rad dopovedal, de
pot popolnamoſti ni v’ mnogih in velikih miſlih, ampak v’ satajevanji ſamiga ſebe, in de voljno terpimo v’ vſih perloshnoſtih is ljubesni do Kriſtuſa. Zhe ſe to ne ſtorí, ſo vſe druge poti do popolnamoſti goljſive, in bres praviga ſluſhniga dobizhka, zhe ima zhlovek sravin tudi ſhe takó viſoko premiſhljevanje in pogovor s’ Bogam.« —Tako uzhi ſ. Janes od Krisha.

Kaſjan piſhe od ſvetiga Paſnuzja, de je sato tako viſoko v’ ſvetoſti priſhel, ker je vedno satajeval ſvojo laſtno voljo; in tako je s’ zhaſama vſe hudobno nagnjenje v’ ſebi saduſhil in ſe je v’ vſih zhednoſtih uterdil.

»Nar vezhi ſhkoda sa tiſte, ki imajo dobro
voljo, je to, de hozhejo to biti, kar ne morejo biti; in de nozhejo biti to, kar ſo permorani biti. Shelé ſtoriti velike rezhí, ki morebiti nikoli ne bodo perloshnoſti najdili, jih ſtoriti; in vnemar puſhajo majhne rezhí, ktere jim Bog v’ roke daje. Tavshent majhnih perloshnoſt, ſe v’ zhednoſtih vaditi; poſtavim: káko sopernoſt ali káko ſitnoſt ſvojiga blishnjiga voljno preſtati; kako majhno beſedo ali krivizo poterpeti; kako majhno nevoljo sadershati; káko majhno nagnjenje ali káke shelje, kej rêzhi ali kej ſliſhati, satreti; káke neſpametnoſti ſvojimu blishnjimu ne samiriti; v’ perpuſhenih rezheh ſvojimu blishnjimu rad jenjati, i. t. d.,

to ſo rezhí, ki jih vſak lahko ſtorí; sakaj bi ſe tedaj ne ſtorile? Kùpèz malokdej perloshnoſt najde, veliko dnarjev na enkrat perdobiti; majhnih dobizhkov pa vſak dan lahko veliko ſtorí. In zhe sna te majhne dobizhke dobro oberniti, ravno s’ tem obogati. — O kakó bi mi ſveti in bogati v’ saſlushenji poſtali, ko bi snali prav v’ dobro oberniti vſe perloshnoſti, ki jih, v’ ſvojim ſtanu najdemo! — Persadevajmo ſi tedaj, to kar nam je per rokah, dobro opraviti, in danaſhnji dan dobro preshiveti.« — Tako uzhi zhaſtitljivi ſveti Franziſhk ˛Salesi.

˛S. Filip Neri je imel gorezhe shelje, ſvojo kri sa kerſhanſko vero preliti, in je tedaj shelel v’ Indjo iti nevernikam pridgovat. Ali Bog mu je na snanje dal, de to ni njegova volja, in de njegova Indja je v’ Rimu. Je tedaj v’ Rimu oſtal, in ſe je vſake majhne in velike perloshnoſti takó dobro v’ boshjo zhaſt in v’ svelizhanje duſh poſlushil, de je velik ſvetnik poſtal.

»S’ tem ſi veliko krivizo ſtorimò, ker hozhemo Bogu le po ſvoji volji ſlushiti, ne po njegovi. Kadar Bog hozhe, de naj bomo bolni, hozhemo mi sdravi biti; kadar on hozhe, de naj mu s’ terpljenjem ſlushimo, mu hozhemo s’ delam ſlushiti; kadar on hozhe, de naj ljubesin ſkasujemo, hozhernu ponishnoſt ſkasovati; kadar on hozhe, de naj ſe popolnama v’ njegovo voljo podamo, hozhemo boshjo ſlushbo opravl]ati in moliti. In tega ne sato, kakor de bi tiſte rezhí, ki jih mi hozhemo opravljati, Bogu bolj prijetne bile, ampak sato, ko ſo nam bolj prijetne. To je gotovo nar vezhi sadershek naſhe popolnamoſti, sakaj gotovo je,

de ne bomo nikoli svelizhani, zhe ſe hozhemo po ſvoji volji svelizhati. Kdor hozhe svelizhan biti, ſe mora po boshji volji svelizhati.« — Tako pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

De ſo ſvetniki vſi sheleli, velikovezh po
boshji volji ravnati, kakor po ſvoji laſtni, je gotovo in snano. Ali menj je snano, de ſo zlo nekteri neverni modrijani v’ ſtarih zhaſih to ſtorili in uzhili. Modri Plutark je uzhil, de ni prav, de ſe ſvojim prijatlam rezhe: Bog ti daj vſe dobro, kar ſam sheliſh. Ampak je rekel,
de bi ſe imelo rezhi: Bog ti daj, de bi le to hotel, kar on hozhe. — In modri Epiktet ſprizhuje ſam od ſebe in pravi: Vedno ſim s’ vſim tem sadovoljin, kar ſe mi pergodi; sakaj vem, de vſe to, kar ſe mi pergodí, ſe sgodí po previdnoſti boshji; in gotovo vém, de vſe to, kar Bog hozhe, je boljſhi, kakor kar jeſt hozhem. — Kako lepe ſo te beſede ajdovſkiga modrijana, in vredne, od vſih kriſtjanov premiſhljene in ohranjene biti. Leti modrijani niſo praviga Boga
posnali, in vender ſo voljo ſvojih bogov, ki ſo ſi jih ſanu domiſhljevali, tako viſoko zhaſtili. Kolikanj bolj bi imeli kriſtjani voljo praviga vezhniga Boga zhaſtiti in popolnama po nji shiveti.

»Dve smote vidim pogoſto med boshjimi
ſlushabniki. Perva je, de mérijo ſvojo poboshnoſt po tiſtih troſhtih in ſladkoſtih, ki jih najdejo na poti proti Bogu; takó de, kadar ne obzhutijo tiſtih ſladkoſt, prezej miſlijo, de ſo vſo poboshnoſt sgubili. To je smota, in taka
poboshnoſt je obzhutljiva poboshnoſt. Prava in reſnizhna poboshnoſt ni v’ tih rezheh, ampak

v’ terdni, delovni, perpravljeni in ſtanovitni volji, nikdar Boga rasshaliti, in vſe lo ſtoriti, kar je njemu dopadljivo. — Druga smota je, de miſlijo, kadar ſe morajo vzhaſi h’ kaki
rézhi perſiliti, in ki ſe jim ſitna in soperna sdí, de nimajo sravin nobeniga saſlushenja. Ali ravno takrat ſe ſhe vezh saſlushi, tako de ena unzha dobriga, ki ſe ſtorí s’ premagovanjem, v’ temoti in ſuhoti in grenkoſti, je vezh vredna, kakor ſto ſuntov dobriga, ki ſe lahko in s’ ſladkoſtjo ſtorí, sakaj kdor v’ ſkuſhnjavah vender le smiram Bogu sveſt oſtane, pokashe de ima mozhno in zhiſto ljubesin. Torej naj bo naſha ſuhota in sopernoſt ſhe tako velika, ne ſmemo nikdar obúpati, ampak smiram na ravnoſt iti po poti proti Bogu, kakor ſtoré popotniki, kteri ſe savolj lajanja pèſov od ſvoje
poti ne dajo odverniti.« — Tako uzhi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

˛S. Filip Neri ſi je persadeval, ſvoje ſpokornike obvarovati, de bi ne padti v’ te smote, in jim je rekel, de v’ poboshnim shivljenji ſo tri ſtopnje. Perva ſtopnja ſe imenuje shiváliſko shivljenje; to je, shivljenje tiſtih, ki le smiram obzhutljive poboshnoſti iſhejo, ktero Bog tiſtim daje, ki ravno sazhnejo po njegovih potih hoditi, de jih s’ tem pervabi in perpelje v’ poboshno shivljenje, kakor ſe shival s’ kako jedjo kam pervabi. Druga ſtopnja ſe imenuje zhloveſhko shivljenje; to je, shivljenje tiſtih, ki ne iſhejo nobene obzhutljive ſladkoſti, ampak premagujejo ſvoje hudobne nagnjenja, in le zhednoſti iſhejo; in to je sareſ zhloveka vredno. Tretja ſtopnja ſe imenuje angeljſko shivljenje; to je, shivljenja

tiſtih, ki ſo po dolgim in ſtanovitnim premagovanji ſvoje hudobne nature od Boga prejeli mirno shivljenje bres teshav in ſkuſhnjav, in ki she na semlji ſkorej kakor angelji v’ nebeſih shivé. — Kdor ſe na drugi ſtopnji ſtanovitno dershí, ga Bog ob ſvojim zhaſu na tretjo perpelje.

»Ne ſmemo prevezh na velike darove gledati, ktere Bog kaki duſhi daje, ampak na to, kdo bolj v’ zhednoſtih shiví, in kdo ſlushi Goſpodu s’ vezhim satajevanjem ſamiga ſebe, s’ vezhi ponishnoſtjo, in s’ bolj zhiſto veſtjo. Kdor je v’ tem bolj popolnama, je bolj ſvet.« — Pravi ſ. Teresija.

Poterjenje tih beſedí ſe najde v’ shivljenji ſ. Vinzenza. V’ njegovim shivljenji je malo poſebnih darov boshjih viditi. Po sunanjim je bilo njegovo shivljenje ſkorej kakor shivljenje drugih
navadnjih ljudi. Ali vender je do tako viſoke ſtopnje ſvetoſti priſhel, kakor malokteri.

V’ shivljeriji ſ. Makarja puſhavnika ſe bere, de mu je bil Bog enkrat v’ molitvi na snanje dal, de ſhe ni nizh viſhi priſhel v’ poboshnoſti, kakor dve shenſke, ki ſte v’ meſtu bliso puſhave shivele. Na to je ſ. Makari prezej v’ meſtu ſhel, je tiſte dve shenſke obiſkal, in je ſposnal, de ni bilo nizh zhudniga in poſebniga v’ njenim shivljenji, ampak de ſte she petnajſt lét ſkup ſtanovale, in de ſe niſte ſhe nikoli v’ nar manjſhi rezhi kregale, ali ena drugo shalile, ne v’ beſedah, ne v’ djanji. Po tem je leta ſveti
puſhavnik ſposnal, de ſte te dve duſhe bolj
ſvete, kakor on, deſiravno mu je bil dobrotljivi Bog she toliko poſebnih in prezhudnih darov dodelil.

»Goſpod, kaj hozheſh de naj ſtorim? —
To je snamnje duſhe, ki je do popolnamoſti
priſhla, kadar tako zhiſto sapuſtí ſvojo laſtno voljo, de nizh drusiga vezh ne iſhe, in nizh drusiga nozhe in ne shelí, kakor le to ſtoriti, kar Bog hozhe.« — Tako piſhe ſveti uzhenik Bernard.

Perve beſede ſvetiga Paula, kadar mu je bil
Bog gnado dal, ſe ſposnati in ſpreoberniti, ſo bile: Goſpod, kaj hozheſh de naj ſtorim? ⁸⁹ In te beſede je on s’ takó reſnizhnimi sheljami in s’ takó velikim podvershenjem isrekel, de mu je Bog prezej gnado dal, popolnama po njegovi ſveti volji ravnati; in po tem ni nikdar vezh
druge miſli in drugih shelja imel, kakor smiram in povſod in v’ vſih rezheh le boshjo voljo dopolnovati; in med tolikanj sopernoſtmi, teshavami, terpljenjem in martrami, ki jih je mogel do konza ſvojiga shivljenja preſtati, ni nobena rezh samogla premagati ali pomanjſhati njegove
prezhudne ſtanovitnoſti, in njegoviga podvershenja pod ſveto boshjo voljo.

˛S. Franziſhka Fremiot je imela take velike
shelje, boshjo voljo v’ vſih rezheh ſposnati in dopolnovati, de kadar je le ſliſhala to beſedo: boshja volja, ſe ji je sdelo, kakor ko bi bil kdo gorezho baklo k’ njenimu ſerzu pertiſnil; in
dokler ni v’ kaki rezhi boshje volje ſposnala, ji je hilo, kakor ko bi bila v’ velikih martrah.

»Zhe hozheſh sareſ kej duſhniga dobizhka
imeti, ſe moraſh na tanko tih beſedi ſ. Paula dershati: Glej ſam na-ſe! ⁹⁰. V tem ſte dve

rezhi sapopadene: Pervizh, de ſe ne ſmemo v’ opravila drugih ljudi utikovati, in ne gledati na njih pregreſhke; sakaj sadoſti ima opraviti, kdor hozhe ſvoje laſtne opravila dobro opraviti, in ſvoje laſtne pregreſhke poboljſhati. Drugizh, de ſi prav k’ ſerzu vsamemo ſvojo laſtno popolnamoſt, in de ſi neprenehama persadevamo, po poti popolnamoſti hoditi, bres de bi na to gledali, zhe drugi hodijo po ti poti, ali ne. Sakaj sa ſvojo poboshnoſt in popolnamoſt mora vſak poſebej ſkerbeti; in deſiravno na tem ſvetu pravimo, de ljudje kake drushíne, kakiga ordna ali kakiga kraja, ſo tako rekozh le eno ſamo teló, bo na unim ſvetu drugazhi, sakaj tam bo vſak poſebej rajtengo dajal od ſvoje laſtne poboshnoſti, in od ſvojih laſtnih
pregreſhkov.« — Tako govori boshji ſlushabnik Pater Paſtor.

Veliko bolj ſmo nagnjeni, pregreſhke drugih viditi in ſoditi, kakor ſvoje laſtne; ali ravno to je velik sadershek na poti proti kerſhanſki popolnamoſti. Bolj ko zhlovek ſam ſebe ſposná in ſodi, menj ſe mu ljubi, drugih ſoditi, sakaj on ſposna in v’ ſerzu obzhuti, de v’ rezheh, savolj kterih druge ſodi, ſam ſebe obſodi.

»Nobene perloshnoſti, per kteri kej sa ſvojo duſho saſlushiti samoreſh, ne samudi, ampak ſe je poſlushi v’ ſvoj duſhni dobizhek ; poſtavim, kadar ti kdo kako soperno beſedo rezhe; kadar ſe ti kej sapové, kar je soper tvojo voljo; kadar najdeſh perloshnoſt, ſe ponishati, ali
ljubesin do blishnjiga, krotkoſt in poterpeshljivoſt ſkasati. Vſe te perloshnoſti ſo tvoji duſhni dobizhki, in torej bi jih imel ſhe ſam iſkati in

ſi jih perdobiti; in tiſti dan, ko boſh vezh takih perloshnoſt najdil, bi ti imel bolj veſél ſpat iti, kakor kùpèz takrat, kadar veliko dobizhka v’ ſvoji kupzhii ſtorí.« — Tako pravi ſ. Ignazi.

Gotovo je, de ima vſak kriſtjan vſak dan
nektere perloshnoſti, ſi sa svelizhanje kej saſlushiti. Ko bi kriſtjan prav ſposnal in prav premiſlil, koliko vſak dan lahko saſlushi, bi ſe sjutrej, kadar vſtane, njegovo ſerze s’ veſeljem napolnilo, de je ſpet dan priſhel, v’ kterim bo samogel ſvojimu Bogu shiveti, in s’ njegovo gnado in pomozhjo njegovo boshjo zhaſt in ſvoje laſtno svelizhanje mnoshiti. — Ko bi kriſtjan to prav premiſlil, bi veliko mozh v’ ſebi obzhutil, vſe sopernoſti in teshave voljno preterpeti, in vſe ſvoje dolshnoſti sveſto dopolniti.

Od ſvetiga miſijonarja Franziſhka Kſaverja
ſe bere, de ga je bilo ſram in de ga je grosno ſerze bolelo, kadar je vidil, de ſo kùpzi préd v’ lndjo ſhli s ſvojim blagam, kakor miſijonarji s’ ſvetim evangelijem, ki je vezh vredno, kakor vſe bogaſtvo zeliga ſvetá; in je po tem ſhe s’ vezhim veſeljem v’ miſijon ſhel, kadar je bil v’
to isvoljen.

»Reſnizhno ſi persadevaj v’ zhednoſtih raſti, ſizer boſh smiram per tleh oſtal. Nikdar ne miſli, de ſi kako zhednoſt she sadobil, dokler ne vidiſh, de ſi v’ ſkuſhnjavah soper leto zhednoſt ſtanovitin oſtal, in dokler jo per vſih perloshnoſtih sveſtó ne dopolnujeſh; in tih perloshnoſt ſe ne ſmeſh ogibati, ampak jih moraſh velikovezh sheleti, iſkati in s’ veſeljem
prejeti.« — Pravi ſ. Teresija.

To reſnizo je ſ. Filip Neri dobro sapopadel; satorej je ſvoje ſpokornike smiram ſvaril, de naj ne bodo shaloſtni in nevoljni, kadar imajo ſkuſhnjave in duſhne teshave, sakaj Goſpod Bog, kadar hozhe komu kako zhednoſt dati, vzhaſi perpuſtí, de ima préd hude ſkuſhnjave soper letó zhednoſt; in zhe jih ſtanovitno premaga,
mu Bog letó zhednoſt in duſhni mir dodelí.

»Ponishnoſt in ljubesin ſte kakor grunt
in ſtreha per hiſhi; perva je nar nishi, druga nar viſhi; vſe druge zhednoſti ſo med tema dvema. Toraj ſi moramo persadevati, de jih vedno dobro ohranimo; sakaj snano je, de kadar ſe per kakim sidanji grunt in ſtreha dobro ohranita, je vſe sidanje dobro ohranjeno.« — Tako pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Vſi ſvetniki boshji ſo ſi persadevali, te dve poglavitne zhednoſti smiram ohraniti in mnoshíti; poſebno ſo pa nekteri grosno imenitni bili v’ tih zhednoſtih, kakor poſtavim ſ. Franziſhk is Paule, kteri savolj ſvoje velike ponishnoſti ni le
ſam niskoſt in sanizhevanje ljubil, ampak je tudi hotel, de naj ſe ordin, ki ga je on poſtavil, imenuje Orden nar manjſhih. In njegova ljubesin do Boga je bila tako gorezha v’ njegovim ſerzu, de je vzhaſi zlo njegov shivot veſ gorezh in ognjen bil.

»Kadar kdo sareſ poboshno shiví, zhuti v’
ſebi shelje, zhe dalje bolj poboshno shiveti; in delj ko pride po poti kerſhanſke popolnamoſti, bolj ſe v’ njem pomnoshijo leté shelje. Ker luzh njegoviga ſposnanja zhe dalje bolj ſvetla poſtane, ſe mu smiram sdí, de nima ſhe nobene zhednoſti, in de nizh dobriga ne ſtorí;

in zhe ſe mu tidi sdí, de ima kako zhednoſt
ali de ſtorí kej dobriga, ſe mu vſe grosno nepopolnama in malo vredno sdí. Satoraj ſi
vedno in neutrudeno persadeva, na poti popolnamoſti naprej priti.« — Tako uzhi ſ. Lorenz Juſtinian.

Od ſvetiga Fulgenzja ſe bere, de je tako
shelel, kerſhanſko popolnamoſt sadobiti, de vſe, kar je dobriga ſtoril, ſe mu je malo ali nizh sdelo, in ſi je smiram boljſhi biti persadeval.

˛S. Vinzenz, deſiravno je bil tako velik ſvetnik, ſe je vſak dan ſlabſhiga ſposnal, in ſi je vedno persadeval, ſe poboljſhati. — In ravno to ſe lahko tudi od vſih drugih ſvetnikov boshjih rezhe.

»Kadar kdo dobrovoljno prejme poſvarjenje, da na snanje, de ljubi zhednoſti, ki ſo njegovim pregreſhkam naſproti, savolj kterih je poſvarjen. In to je dobro snamnje, de po
poti proti popolnamoſti hodi.« — Tako pravi
ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Puſhavnika ˛Serapiona je bil priſhel edin
njegovih ravno-puſhavnikov obiſkat. ˛Serapion ga je prijasno ſprejel in mu je rekel: Narpred moliva, potlej ſe bova pogovarjala. Ali njegov tovarſh mu je odgovoril, de je tako velik greſhnik, de ni vredin puſhavſkiga oblazhila noſiti,
in tudi ni vredin moliti. — Modri ˛Serapion je ſposnal, de njegovimu tovarſhu prave ponishnoſti manka, in de to ga od popolnamoſti sadershuje, in ga je tedaj tako poſvaril: Ljubi moj brat, zhe bozheſh popolnama biti; oſtani v’ ſvoji
puſhavi in delaj, in nikar nikamor ne pojdi, sakaj; to ni dobro sa-te, de okoli hodiſh. — Te

beſede ſo ga pa mozhno rasshalile, in je tudi na snanje dal, de je rasshaljen. Kadar je ˛Serapion to vidil, mu je rekel: Kaj je to, moj brat? Ravno sdaj ſi ti ſam rekel, de ſi tako velik greſhnik, de niſi vredin moliti; in ker te jeſt sdej s’ ljubesnijo poſvarim, ſi nevoljin. Is tega ſe vidi, de tvoja ponishnoſt ni prava. Zhe
sheliſh pravo ponishnoſt sadobiti in bolj popolnama poſtati; moraſh poſvarjenje dobrovoljno prejeti, in ne nevoljin, ampak hvaleshin biti, kadar te kdo savolj tvojih pregreſhkov poſvarí. — Te beſede modriga in ſvetiga ſlushabnika boshjiga ſo njegovimu tovarſhu tako k’ ſerzu ſhle, de ſe je ſposnal in poboljſhal.

Boshja ſlushabniza Leonora, zeſariza, je
proſila ſvojiga ſpovednika, in tudi ſvoje ſlushabnize, de kadar bodo vidili, de v’ kaki rezhi kej prav ne ſtorí, naj jo poſvaré; in kadar jo je kdo sareſ poſvaril, ſe mu je perſerzhno sahvalila.

˛S. Ambrosh je tudi navado imel, ſvoje
prijatle proſiti, de naj ga savolj njegovih pregreſhkov poſvaré; in je vſako poſvarjenje, kakor veliko dobroto, s’ hvaleshnoſtjo in tudi s’ ponishnoſtjo prejel. — Ravno tako ſo tudi drugi ſvetniki ravnali, sakaj niſo prasne zhaſtí tega ſvetá iſkali, ampak ſo le Bogu dopaſti, in ſe zhe dalje bolj ſposnati in zhe dalje boljſhi biti sheleli.

»Nar gotovſhi snamnje, ki ga na tem ſvetu
samoremo imeti, de ſmo v’ boshji gnadi, ni
tiſto obzhutenje, ki ga v’ ſerzu imamo, de Boga ljubimo, ampak to, zhe ſe mu popolnama in sa smiram v’ roke damo, in zhe terdno ſklenemo, nikdar vezh v’ kak greh, naj bo velik ali majhin, pervoliti; to je snamnje boshje

gnade v’ naſhim ſerzu.« — Tako govori ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Od boshje ſlushabnize ſe bere, ki je bila
hudo bolna in je vzhaſi take bolezhine obzhulila, kakor ko bi bila v’ pekli; in dolgo zhaſa je v’ takim ſtanu bila. Ali per vſim tem je bila smiram popolnama v boshjo voljo vdana; in enkrat, ko ſo bile njene bolezhine nar hujſhi, je tako molila: O moj preljubesnivi Goſpod! ſpomni ſe, de ſim tvoja uboga ſtvar, in ravnaj s’ mano kakor ti hozheſh, sdej in v’ vezhnoſti.
Popolnama ſe v’ tvoje roko dam, in ſim perpravljena vſe terpeti, kar je tebi dopadljivo. — Letá molitev in letó popolnama vdajenje v’ boshjo voljo je bilo Bogu tako dopadljivo, de jo je kmalo po tej molitvi k’ ſebi poklizal, in jo je
vpeljal v’ veſelje njeniga Goſpoda.

Ravno tako ſo bili tudi vſi drugi ſvetniki
ſtanovitno v’ boshjo voljo vdani, in ſo s’ tem v’ popolnamoſti tako viſoko priſhli, de niſo nasadnje vezh ſami ſebi ampak le Bogu shiveli. Poſtavim ſ. Katarina is Genve je is ſerza in po pravizi rekla: Zhe ſim shiva ali mertva, ſim smiram Jesuſova. Nizh vezh nimam ſvojiga; nobena rezh ni moja ; Bog mi je vſe ; drusiga nizh nozhem imeti, kakor to, de ſim Goſpodova. — O ſvét, ti ſi smiram ravno tiſti, in jeſt ſim
bila do sdej tudi smiram ravno tiſta; ali v’ prihodnje nozhem vezh taka biti.

»Uzhímo ſe od Jesuſa v’ jaſlih, koliko ſe
morajo vſe rezhí tega ſvetá obrajtati.« — Pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

˛Sina boshjiga v’ revſhini in v’ sanizhevanji vſih zhaſnih rezhí viditi, in vender ſhe po tih

rezheh hrepeneti, jih sheleti in iſkati, to ſe gotovo ne pravi, Jesuſa ljubiti, ga poſnemati in sa njim hoditi.

˛S. Edviga, poljſka kraljiza, po tem ko je
bila ſvét sapuſtila, ni nikoli nizh vezh od rezhí tega ſvetá govorila, in tudi ni hotla od njih govoriti ſliſhati, kakor le toliko, kolikor je bilo Bogu v’ zhaſt in duſham v’ svelizhanje.

»Zhe hozheſh imeti kratek in dober perpomozhek, kteri je perpomozhek vſih perpomozhkov, ki nam nar bolj pomaga, vſe ſkuſhnjave in teshave premagati in ſi kerſhanſko popolnamoſt perdobiti, nikdar is miſli ne ſpuſti prizhujozhnoſt boshjo.« — Tako piſhe ſveti uzhenik Basili.

Ravno letá ſveti uzhenik piſhe od ſvojiga
prijatla, ki je bil duhovin, de ga je hudobni zeſar Julian, ki je kerſhanſko vero savergel, hudo preganjal savolj kerſhanſke vere, in mu je ſhe hujſhi martre shugal, zhe ne bo ſvoje vere savergel; ali letá duhovin je v’ vſih tih velikih in nevarnih ſkuſhnjavah ſtanovitin oſtal, in je rekel, de ſe je le s’ tem samogel v’ ſtanovitnoſti ohraniti, ker mu prizhujozhnoſt boshja ni nikoli is miſli priſhla.

Egiptovſki Josheſ ſe je v’ hudih ſkuſhnjavah Boga ſpomnil in ſe je greha obvaroval. Kako bi samogel to hudobijo ſtoriti, je rekel, in pred ſvojim Bogam greſhiti? ⁹¹ — In Susana je rekla, kadar ſe je v’ nevarni ſkuſhnjavi snajdila: Boljſhi mi je bres pregreſhniga djanje v’

vaſhe roke paſti, kakor greſhiti, ko me Bog
vidi ⁹².

˛Svetiga Efrema je enkrat rasujsdana shenſka
v’ nezhiſti greh sapeljati hotla; in on ji je odgovoril, de je voljin to ſtoriti, tode ne v’ hiſhi, ampak sunaj pred hiſho, de bodo ljudje vidili. V to pa shenſka ni hotla pervoliti, in je rekla, de bi je bilo prevezh ſram. Na to ji je ſ. Eſrem
rekel: Pred ljudmi te je tedaj ſrarn, ta greh ſtoriti; Boga pa, ki te povſod vidi, in njegovih ſvetih angeljev, téga te ni ſram in grosa? — In bere ſe, de ſe je tiſta shenſka po premiſhljevanji tih
beſedi in boshje prizhujozhnoſti reſnizhno ſpreobernila.

»Zhe sheliſh ſkorej do popolnamoſti priti,
sazhni reſnizhno ljubiti saſramovanje, krivize in ſlabo govorjenje soper tebe.« — Tako pravi ſ. Ignazi.

Od ſvete Katarine is Bolonje ſe bere, de
kadar ji je kdo kako krivizo ſtoril, ali ki jo je sanizheval, je poſebno veſelje obzhutila, in je zhe dalje bolj shelela sanizhevana biti. S’ tem je tako deljezh priſhla v’ kerſhanſki popolnamoſti in v’ ljubesni do Boga, de je lahko po pravizi rekla, de ko bi bila njegova ſveta volja,
bi bila perpravljena, ne le vſe terpljenje tega ſvetá, ampak tudi vezhno terpljenje v’ peklu terpeti.

»˛Svétujem ti, de ſe podaj v’ duhovſko pokorſhino ojſtriga mosha, ktéri bo s’ tabo hudo in ojſtro ravnal; in persadevaj ſi, vſe njegovo ojſtro ſvarjenje tako dobrovoljno piti, kakor

___________

mleko in medízo; in gotovo ti obljubim, de v’ kratkim zhaſu ſe boſh na viſoki ſtopnji popolnamoſti snajdil.« — Tako uzhi boshji ſlushabnik Mojseſ.

V’ shivljenji ſvetih puſhavnikov ſe bere od
boshjiga ſlushabnika, Janesa po imenu, ki je dvanajſt lét s’ veliko sveſtobo in ljubesnijo v’ pokorſhini ſtariga in bolehniga puſhavnika oſtal; in letá je nalaſh s’ neisrezheno ojſtroſtjo s’ njim
ravnal, mu ni nikdar nobene prijetne in prijasne beſede rekel, in ga je vedno sanizheval, kregal in pokoril. Tako je zelih dvanajſt lét s’ ſvojim uzhenzam ravnal; in kadar je po tem na ſmertno poſteljo priſhel, ga je ljubesnivo k’ ſebi
poklizal, ga je sa roko prijel in mu je trikrat rekel: Bog bodi s’ tabo! In po tem ga je okoliſtojezhim puſhavnikam perporozhil, rekozh: Leta ni zhlovek, ampak angelj.

»Ker je gotovo, de naſ nauk Kriſtuſov ne
more goljſati, ſe moramo tedaj, de bomo po
varni poti hodili, njegoviga nauka s’ velikim saúpanjem dershati, in moramo terdno ſkleniti, smiram po njem ravnati, in nikoli po ſhegah in navadah tega ſvetá, ktere ſo vſe goljſive in sapeljive. To je poglavitna poſtava vſe kerſhanſke popolnamoſti.« — Tako pravi ſ. Vinzenz.

To je bila sareſ poglavitna poſtava v’ shivljenji ravno tega zaſltitljiviga ſvetnika, po kteri je vſe ſvoje djanje in nehanje ravnal; in v’ tem je ſvoj nar vezhi troſht in mir in vſe ſvoje veſelje najdil. Kadar ſe je samogel v’ kakim
opravilu na kako beſedo ſvetiga piſma opreti, je bil po tem tako terdin in ſtanovitin, de ga

ni nobena rezh od tega opravila odverniti ali sadershati samogla, ne njegov laſtni dobizhek, ne njegova laſtna previdnoſt in pamet, in tudi ne ſtrah pred ljudmi, ali shelje, ljudem dopaſti.

Dvanajſta jablana.
Sedinjenje s’ Bogam.

»˛Sploh namen vſih zhednoſt je ta, de bi
naſ s’ Bogam sedinile. Sedinjenje s’ Bogam sapopade v’ ſebi vſo ſrezho in vſe dobrote, ki jih na tem ſvetu vshivati samoremo. — Ali kaj je pa leto sedinjenje s’ Bogam? To ni nizh drusiga, kakor popolnama vdajenje naſhe volje v’ boshjo voljo; to je, kadar je naſha volja popolnama enaka boshji volji, de ni nobene rezhi v’ naſhi volji, ktera bi bila boshji
naſproti; in de vſe to, kar hozhe in ljubi
boshja volja, tudi naſha hozhe in ljubi; in de vſe to, kar je dopadljivo ali pa nedopadljivo boshji volji, je tudi naſhi dopadljivo ali pa nedopadljivo.« — Tako uzhi ſ. Janes od Krisha.

Preſveta deviza Marija je bila popolnama s’
Bogam sedinjena, in ſ. Bernard pravi, de njeni duſhni pogled je bil smiram v’ boshjo voljo obernjen, in njena volja je bila vſa v’ boshji volji v’ vſih rezheh.

»Motijo ſe tiſti, kteri miſlijo, de sedinjen s’ Bogam je le tiſti, ki je va-nj samaknjen in ki ga vshiva. — Pravo sedinjenje s’ Bogam je to, de podvershemo ſvojo voljo v’ miſlih, v’ beſedah in v’ djanji, boshji volji; in takrat je naſhe sedinjenje s’ Bogam popolnama, kadar
je naſha volja odlozhena od vſih rezhí, in le na boshjo voljo navesana, tako de ſe ne gane drugazhi, kakor po boshji volji. To je pravo in gotovo sedinjenje s’ Bogam, ktero jeſt smiram shelim, in Goſpoda vedno proſim, de bi mi ga dodelil. — Ah, koliko naſ je, ki od tega govorimo, in ſe nam sdi, de nizh drusiga ne shelimo, kakor to. Ali mi reveshi! kako malokteri do tega pride!« — Tako govori ſ. Teresija.

Ravno leta ſvetniza ſe ni mogla sadoſti sazhuditi, kadar je premiſlila, kako velika je ſrezha, ki jo zhlovek vshiva, kteri ſe s’ ſvojim Bogam sedini, in kako neſkonzhne ſo shelje, ki jih Goſpod Bog ima, naſ s’ ſaboj sedinjene viditi. Torej je leto sedinjenje s’ Bogam tako
neisrezheno shelela in iſkala.

˛S. Janes kerſtnik je od ſvoje mladoſti smiram v’ puſhavi shivel. Bogu ſamimu je snano, kakó neisrezheno je bilo njegovo ſerze vshgano s’ ljubesnijo do Svelizharja, ko ſhe rojen ni bil, in kakó rad bi bil smiram per njemu oſtal; ali ker je bil veſ na boshjo voljo navesan, je
oſtal vedno v’ puſhavi po boshjim povelji, bres de bi bil le enkrat priſhel ſvojiga nebeſhkiga prijatla obiſkat. ln po tem ko ga je kerſtil, ni sa njim ſhel, ampak je oſtal per ſvojim opravilu, kteriga mu je bil Bog ukasal. — Ah, kakó

popolnama je bila njegova volja od vſih rezhí odlozhena, in le na boshjo voljo navesana! — Leta sgled je tako velik, pravi ſ. Franziſhk Salosi, de moja duſha omaga, kadar ga premiſhljuje.

»Sedinjenje ſe sgodí na tri vishe: Pervizh: kadar popolnama podvershemo ſvojo voljo boshji volji, v’ vſih ſvojih delih, in v’ vſih rezheh, ki ſe nam pergodé, tako de radovoljno prejmemo vſe to, kar Bog hozhe in kar nam poſhlje, naj bo ſhe tako teshavno in soperno. Drugizh, kadar ſklenemo ſvojo voljo s’ boshjo , tako de hozhemo vſe to, kar Bog hozhe, in de to le sato hozhemo, ker Bog tako hozhe; in de nam kaka rezh le sato dopade, ker Bogu dopade. Is tega pride, de duſha nobene sopernoſti vezh ne obzhuti v’ dopolnjenji boshje volje. Tretjizh, kadar naſha volja popolnama ena poſtane s’ boshjo voljo, tako de ſe nizh vezh ſama ſebe ne zhuti, kakor de bi bila mertva, ampak de le boshjo voljo v’ ſebi zhuti.« — Tako piſhe boshji ſlushabnik Gagliardi.

Od ſvete Marije Magdalene de Pazzi ſe bere, de je na vſe te tri vishe s’ Bogam sedinjena bila. Pervizh, je rekla vezhkrat is zeliga ſerza: Ko bi jeſt tukej pekel odpert vidila, in ko bi vedila, de je boshja volja, de naj vezhno v’ tem ognji gorim, bi ſe prezej va-nj vergla,
de bi dopolnila boshjo voljo. — Drugizh, je rekla enkrat o binkoſhtnih prasnikih: Po pravizi povém, de ne shelim in nozhem ſ. Duha prejeti, kakor le po boshji volji; ga shelim in
ga ne shelim, sakaj nozhem ga sheleti po ſvoji volji, kakor ko bi mi ga Bog le sato dal, ko

ga jeſt shelim. V’ vſih rezheh shelim de bi po pravizi rezhi samogla: Sgôdi ſe tvoja volja. Tretjizh, je bila popolnama mertva ſama ſebi, in je le boshji volji shivela.

»Podvershenje pod boshjo voljo je grosno
mogozhin perpomozhek, de premagamo vſe
ſkuſhnjave, de nad ſeboj poboljſhamo vſe nepopolnamoſti in de ohranimo mir ſerza; in je dobro sdravilo sa vſe duſhne bolesni, in je sareſ nar vezhi bogaſtvo kriſtjana. Sakaj letó podvershenje sapopade v’ ſebi satiranje in satajevanje ſamiga ſebe, sadovoljnoſt s’ vſim tem, kar ſe nam pergodí, poſnemanje Kriſtuſa, sedinjenje s’ Bogam, in ſploh vſe zhednoſti, kadar ſo opravljene po boshji volji, ktera je sazhetik in poſtava vſe kerſhanſke popolnamoſti.« — Tako pravi ſ. Vinzenz.

Shelje tega ſvetnika, boshio voljo v’ vſih
rezheh ſposnati in dopolniti, ſo bile prezhudne. Njegovo podvershenje pod boshjo voljo je bila tako rekozh duſha vſih njegovih zhednoſt, vſiga njegoviga djanja in terpljenja. Kadar ſe je k’ molitvi podal in ko ſe je v’ boshjo prizhujozhnoſt poſtavil, je rekel s’ ſvetim Paulam: Goſpod! kaj hozheſh de naj ſtorim? — In sakaj je tako shelel, voljo Goſpodovo v’ vſih rezheh ſposnati? Le sato, de bi jo na tanko dopolnil. — In sakaj ſe je tako ſtanovitno ſhegam in poſtavam tega ſvetá uſtavljal, in je ſam ſebi in drugim s’ gorezhnoſtjo perporozhal, le po poſtavah ſvete kerſhanſke vere ravnati? Le sato, de bi ſe v’ vſih rezheh in povſod le preſveta boshja
volja sgodila. — In sakaj je vſe teshave in sopernoſti, ki jih je tolikanj mogel preſtati, tako

voljno preterpel? Le sato, ko je vedil, de ſe mu vſe to le po boshji volji sgodi, in ker drusiga nizh ni iſkal in shelel, kakor de bi ſe boshja volja dopolnila.

»Angelji boshji s’ takim veſeljem boshjo voljo dopolnujejo, de, ko bi njegova volja bila, kakiga angelja na ſvét poſlati, de bi luliko po polji plél, bi prezej nebeſa sapuſtil, in bi sazhel leto nisko delo s’ neſkonzhno velikim veſeljem opravljati. — Duſha, ki je sareſ v’ boshjo voljo vdana, ſe na nobeno zhaſno rezh ne naveshe, sakaj ſposna, de vſe ſtvari tega ſvetá ſo nizhemarne in minljive, in de le vezhni preſveti Bog je vſe ljubesni vredin. Torej
drusiga nizh ne shelí, kakor ſama ſebi umreti in v’ vſih rezheh le po boshji volji ravnati.« — Tako piſhe boshji ſlushabnik Henrik.

Ravno leta ſveti ſlushabnik boshji je takó
shelel le boshjo voljo v’ vſih rezheh dopolnovati, de je vezhkrat rekel, de bi bil raji netopír po boshji volji, kakor nar vikſhi angelj po ſvoji laſtni volji.

»Ker Goſpod Bog nar bolj vé, sa kteri ſtan je kdo dober, vſakimu zhloveku da poſebin ſtan in poſebno opravilo, kakor previdi, de je nar bolj njemu v’ zhaſt, zhloveku pa v’ svelizhanje in blishnjimu k’ dobrimu. — To pa je velika smota in velika ſhkoda, kadar ſe mu ne perpuſtimo, de bi s’ nami ſtoril, kakor bi ſam hotel.« — Pravi ſ. Teresija.

V’ shivljenji ſ. Franziſhka Borgja ſe bere,
de predinj je bil v’ Jesvitarſki orden ſtopil, je bil oshenjen in je imel veliko otrók. Pergodilo ſe je pa, de je enkrat njegova shena na ſmert

bolna bila, in Bog mu je na snanje dal, de
naj ſi sbere ſmert ali pa sdravje ſvoje shene, de kakor bo shelel, tako ſe bo sgodilo. Leta dobrota boshja je ſerze ſ. Franziſhka mozhno ginila, in je rekel: O Goſpod, sakaj meni daſh to rasſoditi, kar ti nar bolje veſh? Meni je vſe enako, kar ſe sgodi; le to shelim, v’ vſih rezheh po tvoji ſveti volji ravnati, sakaj kdo samore bolje vediti, kaj mi je dobro, kakor ti? Satorej ſtori, o Goſpod, kakor ti je dopadljivo, ne le s’ mojo sheno, ampak tudi s’ mojimi otrozi in s’ mano. Sgôdi ſe tvoja volja. —

Lep sgled, kako ſe mora kriſtjan popolnama v’ boshjo voljo vdati, nam je dal ſlep mosh, od kteriga ſe bere, de je enkrat s’ veliko gorezhnoſtjo molil, de bi pogled sadobil, in Bog mu ga je dal. Ali kmalo po tem je sazhel premiſhljevati, de mu to morebiti ni v’ svelizhanje, de vidi; in je tedaj Boga proſil, de naj mu prezej ſpet pogled vsame, zhe to ni dobro sa njegovo svelizhanje, de vidi. Na to mu je Bog pogled vsel; in leta ſlushabnik boshji je po tem do konza ſvojiga shivljenja v’ perſerzhnim ſvetim veſelji shivel, ker je popolnama preprizhan bil, de ſe mu po boshji volji godí. — In tako bi mogli tudi mi v’ vſih pergodbah veſéli in sadovoljni biti, ker vemo, de vſe, kar ſe nam pergodí, ſe nam le po boshji volji ali po boshjim perpuſhenji pergodi, sakaj Jesuſ pravi, de ſhe zlo en ſam vrabez, ki je
tako majhna ſtvar, ne pade na semljo bres volje naſhiga nebeſhkiga Ozheta; in de ſo vſi laſje naſhe glave ſoſhteti. ⁹³

»˛Se moramo vdati v’ boshjo voljo, in sadovoljni biti s’ vſakim ſtanam, v’ kteriga naſ Bog poſtavi; in ne ſmemo sheleti, is eniga ſtanu v’ drusiga ſtopiti, dokler ne ſposnamo, de je to boshja volja. Tako ravnati, je nar boljſhi, nar boljſhi in nar bolj svelizhanſko djanje na ſvetu.« — Tako uzhi ſ. Vinzenz.

Bil je poboshin revesh, ki je bil ſhantov
in ki tudi ni mogel rasloshno govoriti; in je smiram rekel, de je veſél, de je tak, sato ko ga Bog hozhe taziga imeti. In je tudi rekel, de je veſél, de ima ſkuſhnjave in snotranje in sunanje teshave, sato ko Bog hozhe, de naj jih ima. Tudi je rekel, de ko bi bila boshja volja, de naj tavshent lét na semlji shiví, s’ velikimi
teshavami obloshen in v’ vedni temoti in ſuhoti, bi bil smiram veſél in sadovoljin , de bi le Boga ne rasshalil. — Kakó lep sgled in nauk nam leta sveſti ſlushabnik boshji da!

˛S. Elisabeta je ſvojiga mosha v’ vojſki sgubila. Kadar je to svedila, ſe je prezej k’ Bogu obernila in je rekla: O Goſpod! ti veſh, de ſi ga raji imela, kakor vſe bogaſtvo tega ſvetá.
Ali ker je tvoja volja, mi ga vseti, ſim takó sadovoljna s’ tem, kar ti hozheſh, de, ko bi samogla bres tvoje volje ſvojiga mosha s’ tem ſpet v’ shivljenje poklizati, de bi ſi en ſam laſ isruvala, bi tega ne hotla ſtoriti.

»Nikdar ne miſli, de ſtoriſh ſvojo kerſhanſko dolshnoſt, dokler ſvoje volje popolnama in v’ vſih rezheh, tudi v’ nar bolj sopernih in teshavnih, rad in veſél boshji volji ne podversheſh.« — Tako pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Od ravno tega ſvetnika ſe bere, de je rekel,

de v’ nar vezhih teshavah in bolezbinah je duſhna ſladkoſt, ki jo vshiva, ſtokrat vezhi, kakor ſizer, kadar nimam nizh terpeti; in de to is tega pride, ker je takrat ſhe bolj na tanko s’ Bogam sedinjen.

»Boljſhi je, ſe enkrat v’ boshjo voljo vdati v’ kaki rezhi, ki nam je soperna, in jo is ljubesni in pokorſhine do Boga ſtoriti, kakor ſto
tavshent drugih dél, ki jih le po ſvoji volji in po ſvojim dopadenji opravimo.« — Pravi ſ. Vinzenz.

Neſkonzhno veliko ſi je boshji ſlushabnik
Job per Bogu saſlushil, ker je v’ ſvojih velikih teshavah is ſerza rekel: Goſpod je dal, Goſpod je vsel; kakor je bilo Goſpodu dopadljivo, tako ſe je sgodilo; naj je imé Goſpodovo zheſheno! ⁹⁴

»Kdaj bo priſhel tiſti ſrezhni zhaſ, ko bomo vshivali ſladkoſt boshje volje v’ vſih rezheh, ki ſe nam bodo pergodile, in de v’ nobeni rezhi drusiga nizh ne bomo sheleli, kakor njegovo dopadenje ? Sakaj gotovo je, de nam vſe s'enako ljubesnijo in le sa naſhe svelizhanje delí, naj bodo sopernoſti, ali pa veſelje. Kdaj ſe bomo popolnama podali v’ roke ſvojiga preljubesniviga nebeſhkiga Ozheta? in kdaj mu bomo prepuſtíli ſkerb sa naſ in sa vſe naſhe opravila? in de ſi ne bomo nizh obranili, temuzh le sheleli, v’ vſih rezheh njemu dopaſti in mu sveſtó ſlushiti, kolikor bomo le samogli?« — Tako pravi ſ. Franziſhka Fremiot.

Bere ſe od kerſhanſke in poboshne shene
nekiga ſoldata v’ ſtarih zhaſih, ki je bila tako

popolnama v’ boshjo voljo vdana, de je per
vſaki perloshnoſti, kadar ſe je komu kej pergodilo, prezej rekla: To je nar boljſhi sa-nj; ſaj ſe je le boshja volja sgodila. — Pergodilo ſe je pa, de je njeni mosh v’ vojſki oko sgubil. Kadar je leta poboshna kriſtjana to vidila, je po ſvoji navadi rekla, de to je nar boljſhi
sa-nj. Mosh tega ni hotel verjeti; ali Bog mu je po drugi pergodbi pokasal, de je reſ tako. Pergodilo ſe je namrezh, de je kralj tiſte deshele na ſmertno poſteljo priſhel. Bila je pa navada v’ tiſti desheli, de kadar je kralj umerl, je mogel edin njegovih ſoldatov s’ njim umreti, de je njegovo ſmert pozhaſtil; in permérilo ſe
je, de je ravno leta ſoldat isvoljen bil, s’ kraljem umreti. Kadar je pa ſoldat to ſlishal, je rekel, de ſe ne ſpodobi, de bi ſmert tako veliziga in imenitniga kralja s’ ſmertjo revniga zhloveka pozhaſtena bila, ki je na eno oko ſlép. Vſi ſo prezej ſposnali, de je to reſ, in ſo ga ispuſtili. In tako je ſposnal, de to, kar je miſlil, de je njegova nar vezhi neſrezha, je’ bila sareſ njegova nar vezhi ſrezha, ki ga je od ſmerti reſhila.

»˛Se Bogu dati, to ſe ne pravi nizh drusiga, kakor mu ſvojo voljo popolnama dati. Kadar kdo po pravizi lahko rezhe: Goſpod, jeſt nimam nobene druge volje, kakor tvojo voljo; ſe je sareſ Bogu dal in je s’ Bogam sedinjen.« — Pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

˛S. Jedert je imela navado, leto kratko molitvizo per vſaki perloshnoſti isrezhi: Ne moja, ampak tvoja volja naj ſe sgodi, o moj preljubi Jesuſ! — In je tudi vezhkrat v’ ſvojih

molitvah rekla: O Goſpod! proſim te, ne obrajtaj zlo nizh moje volje, ampak le tvoja preſveta volja, naj ſe v’ vſih rezheh sgodí; in proſim te, ſtori s’ mano tako, kakor je nar bolj tebi v’ zhaſt, in tebi dopadljivo.

»Veliko jih je, ki pravljo Goſpodu: Veſ ſe
tebi dam bres vſiga perdershka; tode malo jih je, ki ſe mu sareſ popolnama dajo. Sakaj kdor ſe sareſ popolnama Bogu da, prejme radovoljno vſe, kar mu boshja previdnoſt poſhlje, in mu je vſe eno, zhe mu poſhlje terpljenje ali veſelje, shaloſt ali troſht, sanizhevanje ali zhaſt.« — Pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

˛S. Vinzenz je bil sareſ prav popolnama v’
boshjo voljo vdan, ne le s’ beſedami, ampak v’djanji, in je to per vſaki perloshnoſti ſkasal. V’ vſih krajih in zhaſih, v’ vſih opravilih in peroshnoſtih, v’ shaloſti in v’ troſhtih, v’ bolesni
in v’ sdravji, v’ mrasi in v’ vrozhini, v’ sanizheanji, v’ opravljanji in v’ preganjanji je bil smiam enak in sadovoljin, in ſe ni nikdar mozhno veſelil, in ſe ni nikdar shalil in pertoshil; sakaj v’ vſih rezheh je terdno veroval, de ſe nam nizh soper boshjo voljo in prevldnoſt sgoditi ne more. Sato ſe je reklo od njega: Goſpod Vinzenz je smiram Goſpod Vinzenz.

˛S. Franziſhka Fremiot je bila na ſvojih potih velikokrat v’ ozhitni nevarnoſti, ſvoje shivljenje sgubiti. In kadar je bila vpraſhana, zhe je v’ vſih ſvojih nevarnoſtih smiram saúpanje v’ Boga imela, de jo bo reſhil in ji shivljenje ohranil, je letá odgovor dala, ki je vredin naſhiga

premiſhljevanja in poſnemanja: Niſim ravno upala, de me bo Bog reſhil in mi shivljenje ohranil, ampak to ſim terdno upala, de bo Bog to s’ mano ſtoril, kar bo nar bolj njemu v’ zhaſt in meni v svelizhanje; de me bo tedaj is nevarnoſti reſhil, ali pa de me bo shivljenje sgubiti puſtil, kakor bo njegova ſveta volja. In v’
té vdanoſti v’ boshjo voljo ſim v’ vſih nevarnoſtih velik mir in perſerzhno veſelje obzhutila.

»Ko bi ſe tí popolnama v’ boshjo voljo vdal, bi po poti kerſhanſke popolnamoſti deljezh priſhel, bres de bi ſam vedil, kako in kdaj; kakor ljudje, ki ſe po morji vosijo in ſe tiſtimu prepuſté, ki barko visha, deljezh pridejo, ko ne vejo kdaj in kakó. — Tako govori ſ. Franziſhk ˛Salesi.

V’ nekim kloſhtru je bil ſlushabnik boshji,
po kterim je Bog veliko zhudeshev ſtoril, veliko bolnikov osdravil. Vikſhi ſe je zhudil, ker je vidil, de leta menih nizh poſebniga in nizh drusiga ne ſtorí, kakor vſi drugi menihi; ga je tedaj vpraſhal, sakaj mu le Bog mozh da, toliko zhudeshev ſtoriti. In boshji ſlushabnik je
odgovoril: Jeſt tega reſ ne vém, sakaj nizh poſebniga ne ſtorim, in ſe nizh bolj ne poſtim, nizh bolj ne pokorím, nizh vezh ne delam in nizh vezh ne molim, kakor vſi drugi moji tovarſhi. Le to imam, de me nobena rezh, ki ſe pergodí, ne shali, in me ob duſhni mir ne perpravi; sakaj popolnama ſim ſe Bogu dal, in vſe rezhí njemu prepuſtím; in vſe, kar mi Bog
poſhlje, naj bo veliko ali majhno, soperno ali prijetno, vſe s’ enako hvaleshnoſtjo is njegovih

rok vsamem. — Na to je njegov vikſhi rekel:
Sdej pa vém, sakaj ti Bog mozh da, zhudeshe delati.

Poboshin kmet, ki je imel smiram lepſhi
polje, kakor njegovi ſoſedje, je bil vpraſhan, od kod to pride, de je njegovo polje smiram nar lepſhi. In je odgovoril: Miſlim, de to pride is tega, ker imam smiram tako vreme, kakorſhniga ſam hozhem, sakaj smiram hozhem le tako vreme imeti, kakorſhniga Bog hozhe; in s tem nar boljſhi opravim.

»Kadar je kdo popolnama v’ boshjo voljo
vdan, mu je vſe eno, karkoli ſe mu na tem
ſvetu pergodí; in to je gotovo grosno dobra in Bogu dopadljiva rezh. De pa zhlovek vedno v’ boshjo voljo vdan oſtane, jo mora smiram pred ozhmi imeti in na-njo gledati, kakor tiſti, ki barko visha, smiram na magnetno iglo gleda, ktera smiram v’ ravno tiſti kraj kashe; sakaj Bog s’ neſkonzhno modroſtjo in pravizo delí prijetnoſt in sopernoſt, sdravje in bolesin, bogaſtvo in revſhino, zhaſt in sanizhevanje, uzhenoſt in nevednoſt, in vſe drugo, kar ſe na tem ſvetu pergodí; deſiravno mi tega vzhaſi po ſvoji ſlabi pameti sapopaſti ne samoremo.« — Tako
uzhi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Bil je poboshin duhovin, ki je zelih oſem
lét Boga vedno proſil, de naj mu gnado da,
zhloveka najditi, kteri mu bo pot reſnize pokasal. Bog ga je nasadnje uſliſhal in mu je na snanje dal, de naj gre k’ zerkvi, in tam bo zhloveka najdil, kteri mu bo pot reſnize pokasal. S’ veſeljem je tedaj duhovin k’ zerkvi ſhel
in je na zerkvenim pragu revesha sagledal, ki

je bil veſ rastergan in poln ran; in ga je s’ milim glaſam posdravil, rekozh: Dober dan ti Bog daj, ubogi revesh! Na to mu je prezej ta revesh s’ veſélim oblizhjem odgovoril: ˛She nikoli hudiga dneva niſim imel. — Duhovin mu je tedaj rekel: Dobro ſrezho ti Bog dej! ln revesh mu je odgovoril: ˛She nikoli niſim nobene neſrezhe imel. Na to mu je duhovin s’ sazhudenjem rekel: Kako de niſi nikoli hudih dni in neſrezhe imel, ki ſi veſ obdan s’ bolezhinami in s’revſhino? Ali leta boshji ſlushabnik mu je tako odgovoril: Popolnama ſim ſe v’ boshjo voljo vdal, in kar Bog hozhe, to jeſt hozhem. Kadar me tedaj lakot, ali mras, ali vrozhina, ali bolesin obteshí, vedno Boga hvalim. Naj bo vreme lepo ali gerdo, naj ſe mi kej prijetniga, ali neprijetniga sgodí, vſe vsamem s’ veſeljem is boshjih rok, in Boga hvalim, ker vém, de nam Bog, ki je vezhna dobrota, nizh drusiga dati ne
more, kakor kar je dobro. ln to me mirniga
in neisrezheno ſrezhniga ſtorí. — Is tega sgleda in is tih beſedi je duhovin pot reſnize ſposnal.

Poboshni zeſar Ferdinand II. je bil popolnama v’ boshjo voljo vdan, in je vſak dan leto lepo molitev opravil: O Goſpod, zhe je tebi v’ zhaſt in meni s’ svelizhanje, de naj bom viſhi, kakor ſim, me povsdigni, in te bom zhaſtíl in hvalil. Zhe je tebi v’ zhaſt in meni v’ svelizhanje, de naj na ravno tej ſtopnji oſtanem, na kteri ſim, me ohrani na nji, in te bom zhaſtíl in hvalil. Zhe je tebi v’ zhaſt in meni v’ svelizhanje, de naj bom nishi, kakor ſim, me ponishaj, in te bom zhaſtíl in hvalil.

»O kako lepo je viditi kriſtjana, ki ni na
nobeno zhaſno rezh navesan, ki je perpravljen k’ vſakimu opravilu po zhednoſtih in po ljubesni; ki je prijasin s’ vſimi ljudmi; ki mu je vſe eno, zhe ima to ali uno opravilo, zhe ima troſhte ali teshave; in ki je veſ sadovoljin in veſél, de ſe le boshja volja sgodi,« — Tako
pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

S’ temi beſedami je leta ſvetnik ſam ſebe
na tanko popiſal, bres de bi bil ſam hotel, sakaj ravno tak je bil, kakor tukej govorí.

»Kadar ſe bomo popolnama v’ boshjo voljo
podali, in kadar bomo vſo ſvojo voljo in vſe ſvoje nagnjenje preſveti boshji volji podvergli, takrat bomo vidili ſvoje duſhe popolnama s’ Bogam sedinjene, de bomo lahko s’ ſvetim Paulam rekli: Jeſt shivím, ali ne jeſt, ampak Kriſtuſ v’ meni shiví.« — Pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Leta ſvetnik je poſebno v’ sadnjih létih
ſvojiga shivljenja tako viſoko priſhel, de je le ſamiga Boga v’ vſih rezheh shelel, ljubil in vidil; in je velikokrat te beſede isrekel: O Goſpod! koga je v’ nebeſih sa-me, in koga shelím na semlji, kakor le ſamiga tebe! Ti ſi moj dél in moje bogaſtvo in moje vſe, na vekomej! —
˛Srezhin kriſtjan, kteri tako deljezh pride, de drusiga nizh ne shelí, kakor le Boga; ki le v’ Bogu shiví in Bog v’ njem.

»Dokler je kdo navesan na káko ſhe takó
majhno rezh, ſe ne bo samogel popolnama do
sedinjenja s’ Bogam povsdigniti, zhe ima ſizer ſhe toliko zhednoſti. Vſe eno je, zhe je ptizh

s’ debelo ali s’ tanko nitjo pervesan, sakaj zhe je tudi ſhe s’ tako tanko pervesan, ne bo mogel leteti in ſe nakviſhko povsdigniti, zhe je ne preterga. — Ah, kako shaloſtno je viditi nektere duſhe, ki ſo, kakor barka na morji,
napolnjene s’ veliko vrednim blagam dobrih
dél, ſvetih opravil in boshjih gnad; ali ker ne pretergajo kakiga majhniga nagnjenja do kake zhaſne rezhí, ne morejo nikdar priti do sedinjenja s’ Bogam, do kteriga bi vender lahko priſhle, ki bi hotle terdno in ſtanovitvo ſkleniti, tiſto majhno sveso pretergati, s’ ktero ſo ſhe na kako ſtvar navesane. Sakaj kakorhitro je duſha popolnama prasna od vſiga nagnjenja do poſvetnih rezhí, Bog ne more drugazhi, kakor de jo s’ ſvojo gnado napolne; kakor ſolnze ne more drugazhi, kakor de napolne s’ ſvojo ſvetlobo kàk kraj, kakorhitro mègle in oblaki is tega kraja sginejo.« — Tako piſhe ſveti uzhenik Janes Krisoſtom.

V’ shivljenji ſ. Gregorja, papesha, ſe leta pergodba bere: Bogat poſvetin mosh ſe je bil k’ Bogu ſpreobernil, in je shelel, veliko pokoro sa ſvoje grehe ſtoriti. Je tedaj ſvét in vſe bogaſtvo sapuſtil, in ſe je v’ puſhavo podal, in ni nizh drusiga ſabo neſil, kakor mazhko, ki jo je grosno rad imel. Po tem, ko je she veliko lét Bogu v’ puſhavi ſlushil s’ molitvijo in
s’ ſpokornimi deli, je enkrat Boga proſil, de naj mu ſposnati da, kolikoſhno je plazhilo, ki ga bo v’ nebeſih imel. Bog mu je tedaj na snanje dal, de njegovo plazhilo bo enako plazhilu papesha Gregorja. Nad tem ſe je puſhavnik

grosno sazhudil, in ni mogel sapopaſti, kakó de zhlovek, ki je vſe sapuſtil savolj Boga in kí v’ ojſtri pokori v’ puſhavi shivi, nima nizh vezh
saſlushenja pred Bogam, kakor Rimſki papesh, kteri v’ taki zhaſti in v’ obilnoſti vſih dobrih rezhi shiví. Ali Bog mu je ozhí odperl in mu je ſposnati dal, de je on na ſvojo mazhko bolj navesan, kakor Gregor na vſo zhaſt in obilnoſt, s’ ktero je obdan; in kdor ſe hozhe popolnama
s’ Bogam sediniti, ne ſmé na nobeno poſvetno rezh navesan biti. — Po tem je letá ſveti puſhavnik ſvoje ſerzé popolnama od vſih rezhí tega ſvetá odtergal, in ſe je ſrezhno s’ Bogam sedinil.

»Sakaj po tolikanj ſvetih obhajilih, ki jih
prejmemo, vender ſhe k’ pravi ſvetoſti ne pridemo? Sato ko ne puſtimò Goſpoda v’ ſvojih ſerzih goſpodariti, kakor bi ſam hotel. Pride k’ nam, in najde naſhe ſerza napolnjene s’ sheljami, s’ nagnjenji in s’ majhnimi nizhemarnoſtmi. Ali tega on ne shelí; jih shelí prasne najditi od vſih tih rezhí, de bi ſe jih popolnama polaſtil in jih vishal.« — Tako pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Nar boljſhi perprava sa ſveto obhajilo je
to, de zhlovek ſvoje ſerze od vſiga poſvetniga nagnjenja in od vſe nizhemarnoſti ſprasne in ozhiſti; sakaj bolj ko je ſerze od tega prasno, vezh bo gnada boshja v’ njem proſtora najdila.
Kdor pa k’ ſvetimu obhajilu gre, in ima ſerze s’ takimi rezhmí napolnjeno, ki Bogu ne dopadejo, ſizer prejme Goſpoda, ali njegovih gnad pa ne prejme, sakaj Goſpod is nagnuſniga ſerza

prezej ſpet vun gre, in ſvoje gnade s’ ſabo vsame. Kadar poſtavim kak imenitin kralj ſvojimu revnimu prijatlu vediti da, de bo jutre v’ njegovo hiſho priſhel, in veliko slata in drugih lepih rezhí s’ ſabo perneſel, s’ tem namenam, de bo ſkrinjo ſvojiga prijatla s’ temi rezhmi napolnil; in kadar v’ hiſho ſtopi in jo najde vſo nezhedno, in ſkrinjo vſo polna blata in ſmetí, bo s’ nevoljo to hiſho sapuſtil, in ſvojih lepih dragih rezhí ne bo v’ to neſnashnoſt poloshil.

Kriſtjani, ki imajo lepo in ſveto navado,
vſako nedeljo k’ ſvetimu obhajilu iti, naj to poſebno dobro premiſlijo. Sravin tega naj po sgledu ſ. Alojsja zel tedin v’ perpravo in sahvalo obernejo. Leta ſvetnik je imel navado, sadnje tri dni tedna ſe k’ ſvetimu obhajilu sa nedeljo perpravljati, poſebno s’ tem, de je vſe ſvoje duſhne in teleſne dela in opravila v’ tih treh dneh, kolikor mu je bilo mogozhe, dobro in sveſtó opravil, in jih je Bogu daroval sa perpravo k’ ſvetimu obhajilu. Perve tri dni tedna pa je obernil v’ sahvalo sa ſveto obhajilo, ker ſi je ſpet sveſto persadeval, vſe ſvoje dolshnoſti te tri dni Bogu dopadljivo opraviti, in je vſe ſvoje dela Boga daroval is hvaleshnoſti sa gnado
ſvetiga obhajila. — To lahko vſak kriſtjan s’ boshjo pomozhjo ſtorí, kteri ima navado vſako nedeljo k’ ſvetimu obhajilu iti.

»Zhe sheliſh ſe s’ Bogam sediniti, moraſh
popolnama satreti ſvoje pozhutke, ſvoje nagnjenja in shelje. To je dober in kratek perpomozhek sa sedinjenje s’ Bogam. Satiraj ſvoje

pozhutke, kolikor je Bogu v’ zhaſt, per vsaki perloshnoſti is ljubesni do Jesuſa, kteri na tem ſvetu nobeniga drusiga veſelja in vshitka ni hotel imeti, kakor voljo ſvojiga Ozheta dopolnovati; in to je Jesuſ imenoval ſvojo jéd ⁹⁵. — Poſtavim kadar imaſh shelje, kej viditi ali kej ſliſhati, kar ni ravno Bogu k’ zhaſti, in kar te nizh bolj k’ Bogu ne perpelje, sateri te shelje in nikar ne glej in nikar ne poſluſhaj; in zhe ne moreſh drugazhi kakor viditi in
ſliſhati, vſaj nikar ne pervoli. — Persadevaj ſi tudi, vſelej to ſebi isvoliti, kar je bolj teshavno, soperno, revno in ſlabo; in sheli terpeti in
sanizhevan biti. — Tako uzhi ſ. Janes od
Krisha.

˛S. Franziſhk Borgja je vezhkrat Boga proſil, de naj soperne ſtorí vſe vshitke tega ſvetá; in ſi je tudi ſam persadeval, ſi jih soperne ſtoriti. Torej je ſkerbno iſkal in s’ veſeljem ſprejel vſe to, kar je njegovi laſtni ljubesni in njegovimu natornimu nagnjonju naſproti bilo, v’
jedi, v’ oblazhilu, v’ ſtanovanji in v’ vſih rezheh; in s’ tem perpomozhkam je s’ Bogam sedinjen shivel.

»Zhe sheliſh ſe s’ Bogam sediniti, ſi persadevaj, notranjo ſkrito shivljenje ohraniti; in ſe ne rasodevaj, ne v’ beſedah, ne v’ djanji, ne v’ ſhegah. Glej, de v’ ſvojim notranjim oſtaneſh s’ ſamim Bogam, kteri ti je povſod prizhujozh; in ne puſti nizh od tega noter priti, kar vidiſh ali ſliſhiſh.« — Pravi boshji ſlushabnik Henrik.

˛S. Rosa is Lime v’ Ameriki ſi je ſtanovitno
persadevala, ne le ſvojih dobrih in ſpokornih dél, ampak tudi vſe ſvoje duſhne darove in gnade , ki jih je od Boga prejemala, ſkerbno ſkrivati, tako de jih bres prave potrebe tudi ſvojimu ſpovedniku ni rasodeti hotla. Enkrat je neki imenitin in poboshin goſpod shelel, popolnama vediti in ſposnati velike in poſebne gnade,
ki jih je leta ſvetniza vshivala; in je tedaj njeniga ſpovednika proſil, de naj ſi persadene, to od nje svediti. Leta duhovin je prezej rekel, de miſli, de ne bo nizh opravil; ali ker ga je goſpod le proſil, je obljubil, de bo ſtoril, kar mu bo mogozhe. Je tedaj ˛S. Roso k’ ſebi poklizal, in bres de bi ji bil povedal sakaj, je sazhel jo ſpraſhevati in proſiti, de naj mu popolnama rasodene ſvoj notranji duſhni ſtan. Tode leta ſveta deviza je kmalo ſposnala, sakaj jo ſpraſhuje, in ga je s’ veliko ponishnoſtjo proſila, de naj jo nikdar tega ne ſpraſhuje; in je rekla: V’ ſvojih otroſhkih létih ſim she proſila ſvojiga Shenina Jesuſa, de naj nikdar ne perpuſtí, de bi snano poſtalo to, kar je njegova
gnada in ljubesin v’ meni ſtorila; in dobrotljivi Bog me je uſliſhal. Toraj mi ſlushabnik ne ſmé te gnade odvseti, ktero mi je Goſpod dodelil.

»Kadar vidim nektere duſhe, ki ſi mozhno
persadevajo, sbrane v’ molitvi biti, s’ perklonjeno glavo, tako de ſe ne upajo ganíti, de bi tiſtiga veſelja in tiſte obzhutljive andohti ne sgubile, ki jo vshivajo; to mi da viditi, kako malo posnajo te duſhe pravo pot, po kteri ſe
pride do sedinjenja s’ Bogam, ker menijo,

de to je she sadoſti, de le vedno v’ to sedinjenje miſlijo. Ali to ſhe ni sadoſti; djanje hozhe Goſpod imeti. Tedaj, kadar boſh imel kako opravilo, kteriga ti bo pokorſhina, ali pa ljubesin do blishnjiga naloshila, nikar tega ne
porajtaj, zhe sgubiſh ſvojo obzhutljivo andoht in vshivanje ſvojiga Goſpoda Boga, ampak opravi letó opravilo. To je Bogu dopadljivo, in s’ tem ſe boſh bolj s’ njim sedinil, kakor s’ nar vikſhi molitvijo.« — Tako govori ſ. Teresija.

Od ſvete M. Magdalene de Pazzi ſe bere,
de je imela prezhudin dar molitve; in sato je vzhaſi perpuſhenje imela v’ molitvi oſtati, kadar ſo njene tovarſhize delale. Tode ni ſe hotla tega perpuſhenja nikdar poſlushiti, deſiravno je neisrezhene ſladkoſti v’ molitvi in v’ premiſhljevanji vshivala; in je rekla: Zhe takrat delam,
kadar nam je delo sapovedano, gotovo vém, de boshjo voljo dopolnujem; ko bi pa takrat molila, premiſhljevala ali brala, kadar druge delajo , bi to po ſvoji volji ſtorila, ne po boshji. — Ravno tako je ta ſvetniza tudi rada molitev in nar ſlajſhi premiſhljevanje sapuſtila is ljubesni do blishnjiga, kadar je bilo treba bolnikam
ſtrezhi, ali kako drugo duſhno ali teleſno dobroto blishnjimu ſtoriti.

Laſtna volja poſhkodova in ſkasí vſe naſhe
duhovſke opravila in ſpokorne dela. Satorej, de ne bomo ſvojiga zhaſa in ſvojih duſhnih delov sgubili, si persadevajmo, ne po nagnjenji nature, ne savolj zhaſniga dobizhka, in tudi ne, kakor nam v’ glavo pade, ravnati, ampak le smiram s’ tem namenam in s’ tem

sheljami, de bi boshjo voljo dopolnili. In navadimo ſe v’ vſih rezheh tako ravnati. To je nar boljſhi, in sareſ edini perpomozhek, po kterim bomo gotovo in hitro do sedinjenja s’ Bogam priſhli.« — Tako uzhi ſ. Vinzenz.

˛S. Katarina is Genue je dobro ſposnala hudobijo zhloveſhke volje, torej je tako rekla: Nobena kuga ni hujſhi in nevarniſhi, kakor kuga laſtne volje; je tako hinjavſka in ſkrita v’ naſhim ſerzu, in ſe sná tako dobro braniti in sgovarjati, de je sareſ ravno tako hudobna, kakor hudobni duh. Kadar je na eno visho neſtorimo, ſe nam na drugo visho vſili, in naſ vé tako dolgo pregovarjati, de jo ſtorimo; sdej savolj sdravja, sdaj is potrebe, sdej is ljubesni, sdej savolj pravize, sdej savolj popolnamoſti; ali
pa, de bomo savolj Boga kej terpeli, de bomo kak duſhin troſht najdili, de bomo dober sgled dali, de bomo blishnjimu uſtregli, in tako dalje. Tako de laſtna volja je sareſ goljfiv bresin hudobije, is kteriga naſ le ſam Bog reſhiti samore. In ker Bog vſe to vé in vidi, in ko ima uſmiljenje s’ nami, nam daje perpomozhke, po kterih ſe samoremo varovati laſtne volje in laſtne ljubesni. Leti perpomozhki ſo: Svarjenje veſti, dobre miſli, ki nam jih Bog daje, duhovſka pokorſhina, pridge, nauki, sopernoſti, bolesni, terpljenje, sanizhevanje, sopergovorjenje, ſkuſhnjave, ſuhota, sapuſhenje, in vſe kar je naſhi
naturi naſproti. S’ tem perpomozhki naſ hozhe Bog obvarovati, de bi nam laſtna volja in laſtna ljubesin duſhe ne poſhkodovala. In ſrezhin je, kdor te perpomozhke in te sdravila, ki ſo vzhaſi

grenke, is boshjih rok voljno in hvaleshno prejme in ſe jih sveſtó poſlushi.

»De ſi bomo lepe zhednoſti in ſploh kerſhanſko popolnamoſt perdobili, in de bomo priſhli do sedinjenja s’ Bogam, ſi moramo kak lep sgled pred ozhí poſtaviti, po kterim bomo ravnali vſe ſvoje dela in ſvoje persadevanje.

Ali gotovo je, de lepſhiga in boljſhiga sgleda ne moremo najditi, kakor sgled, kteriga nam je Bog ſam v’ perſhoni ſvojiga preljubiga ˛Sina pred ozhí poſtavil; in narſrezhniſhi je, kdor nar sveſtejſhi letá sgled poſnema. To naj bodo tedaj naſhe bukve, to naj bo naſh ſhpegel v’ kteriga moramo pogledati v’ vſih rezheh in v’ vſih pergodbah, to je, moramo premiſliti, kako je ravnal Jesuſ v’ tej rézhi, in kakoſhin nauk nam je sapuſtil v’ tej rézhi ali v’ tej pergodbi. In po tem ſi terdno persadevajmo po njegovim nauku in sgledu ravnati.« — Tako uzhi zhaſtitljivi ſ. Vinzenz.

Kakor leta ſvetnik druge uzhí, tako je tudi
ſam ravnal. Njegova navada je bila, v’ vſih rezheh, v’ vſih miſlih, beſedah in delih nepremakljivo na Jesuſa gledati in ga sveſto poſnemati. Kadar je imel ſvetovati, ſvariti ali uzhiti, je narpred s’duſhnimi ozhmi v’ Jesuſovo shivljenje pogledal, de je v’ njegovim sgledu ali v’ njegovih beſedah kej enakiga najdil; in to je poſnemal. In s’ letó navado je do velike podobnoſti s’ Jesuſam, in do sedinjenja s’ Bogam priſhel.

»Ah! kako nam bo shal na konzu shivljenja,
kadar bomo vidili veliko ſhtevilo lepih naukov in sgledov, ki nam jih Jesuſ daje in ki nam

jih ſvetniki boshji dajejo v’ naſhe svelizhanje, in ki jih mi tako vnemar puſhamo! — Ko bi konez tvojiga shivljenja imel danſ biti, ali bi bil ti veſél ſvojiga pretezheniga shivljenja?« — Vpraſha ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Zhe sheliſh, na tem ſvetu in v’ vezhnoſti
s’ Bogam sedinjen biti, ohrani leta nauk: Vſak dan tako Bogu ſlushi, kakor ko bi bil danſ pervi in sadnji dan tvojiga ſpreobernjenja in kerſhanſkiga shivljenja na tem ſvetu; pervi dan, de boſh smiram v’ taki gorezhnoſti oſtal, s’ kakorſhno ſi ſvoje ſpreobernjenje sazhel; sadnji dan,
de boſh smiram tako shivel, kakor boſh na
konzu ſvojiga shivljenja shelel, de bi bil shivel.

Kasalo.