Fabule in pesmi

Volkmer, Leopold

1836

Kazalo po straneh

1 3 5 6 7 9 10 11 12 13 14 15 16 17 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79 80 81 82 83 84 85 86 87 88 89 90 91 92 93 94 95 96 97 98 99 100 101 102 103 104 105 106 107 108 109 110 111 112 113 114 115 116 117 118 119 120 121 122 123 125 126 127 128 129 130 131 132 133 134 135 136 137 138 139 140 141 142 143 144 145 146 147 148 149 150 151 152 153 154 155 156 157 158 159 160 161 162 163 164 165 166 167 168

Leopolda Volkmera,

pokojnega duhovnika ˛Sekavſke ſhkofije

Fabule ino Péſmi

______

˛Spravil ino s’ kratkim

Volkmer’vim shivlenjom

na ſvetlo dal

Anton Janes Murko.

_______________

V’ Gradzi .

Na prodaj v’ Fr. Ferſtl’vi knigarnji,

Janesa Lovrenza Greinera.

1836.

NJEGA EK˛SZELENZII

GO˛SPODU

Matiju Konſhtantinu Grafu

Wickenburgu,

S’ poſebnim poſhtovanjom ino zheſhenjom

daroval

Isdavez.

PREDGOVOR.

_________

˛Skoro vſi, kteri ſo pervénza ſhtajerſkoſlovenſkih pevzov, pokojnega Leopolda Volkmera, posnali, ali ſaj njihove ſabule ino péſmi ſliſhali, ſo sheléli, da bi nje kdo natiſniti dal. Jas ſem sato, da bi ſe tak lepe péſmi po zhaſi
ne sgubile ino posabile, vſe Volkmer’ve fabule ino (poſvetne) péſmi ſpravil, ino neprenarejene, kak ſo nje pokojn pévez ſpiſali, ino mnogi Volkmer’vi zhaſtivzi natiſnjene sheléli, na ſvello dal.

Duhovnemu goſpodu Marku Glaseru, ki ſo
mi doſti ſabul ino péſem, kterih ſhe ne ſem
imel, ino kratko Volkmer’vo shivlenje od zhaſtivrednega goſpoda ˛Sh. Povodna na Ptuji ſpravili, ſe ozhitno ſerzhno sahvalim.

Da bi té peſmi ſhe tudi sdaj, kak pred
petdeſetemi létami, gda ſo ſpiſane, teliko veſelih bravzov ino pévzov najſhle!

V’ Gradzi, 2. Januara 1835.

Murko.

KRATKO SHIVLENJE

LEOPOLDA VOLKMERA.

__________

Leopold Volkmer ſo 13^tega Oktobra 1741 v’ Lutenbergi (Lotmergi, Luttenberg), v’ ˛Shtajeri na ſlovenſkem rojeni, gde ſo njihov ozha, Anton Volkmer, tershki purgar ino zhrevlar bili, ino s’ ſvojoj shenoj Anoj Marijoj Ebensreich ino s’ ſvojim ſinom po ſiromaſhko, pa poſhteno ino prav kerſhanſko shiveli.

Kér ſo ſe Leopold, gda ſo sazheli v’ ſholo hoditi, prav lehko ino pridno vuzhili ino dobro sadershali, ſo jih njihov ozha, zhe ravno jih je to teshko ſtalo, v’ Varashdin v’ latinſke ſhole poſlali. V’ Varashdini ſo ſpodnje latinſke ſhole prav dobro opravili, ino ſe sraven tudi hitro ino bres vſéga truda horvatſki navuzhili, kér ſo she smladega dobro ſlovenſki snali. Sakaj v’ Lutenbershkih okólizah ſhe sdaj vſi proſti ludje tiſto

ſtaro ſlovénſhino govorijo, ki ſe, kak vuzheni terdijo, v’ Zirilovem ſlovenſkem ſvetem piſmi najde.

’S Varashdina ſo Volkmer v’ Gradez ſhli, gde ſo ſe ſpervega ſilosoſije ali pervih vikſhih ſhol, ino poſlednjizh teologije ali na meſhtvo vuzhili.

V’ leti 1764 dva ino dvajſtega ˛Septembra
ſo ſv. meſhnikovo shegnovanje prejéli, ino ſkoro po tém v’ Lutenbergi v’ ravno tiſti zérkvi, v’ kteri ſo tri ino dvajſti lét popréj kerſheni bili, vſegamogozhnemu Bogu ſvojo pervo ſveto meſho ſlushili. Drugo leto (1765) ſo jih njihov Naj zhaſtivrednéjſhi ſhkoſ Josheſ Filip Graſ ˛Spauer k’ ſvetemi Osvaldi svun Ptuja, ino po tém v’ leti 1769 na Ptuj v’ meſto k’ veliki zérkvi sa kaplana poſtavili, gde ſo petnajſt let vérno ino modro sa telovno ſrezho ino duſhno svelizhanje ſvojih ſarmanov ſkerbéli. V’ leti 1784 ſo is Ptuja v’ ſoſédnjo faro ſvetega Urbana sa duhovnega po-

magavza (Aushülfsprieſter) ſhli, inu tam do ſmerti oſtali, kér is ponishnoſti nigdar ne ſo hteli sa
farmeſhtra biti. Kratek zhaſ vméſ ſo pri ſvetem Martini polek Vurmberga tudi sa duhovnega pomagavza bili. Povſodi pa ſo s’ beſedoj ino s’ sgledom tako nevtruden ino sveſt duſhen paſtir bili, da ſhe sdaj vſi, kteri ſo jih posnali ali njihovi farmani bili, njihove ſkerbi sa podvuzhenje
nevédnih; njihove lubesni do bolenih ino ſiromakov, kterim ſo s’ vſem potrebnim po mozhi pomagali; njihove gorezhoſti v’ prédigah ino kerſhanſkih navukih; poprék njihovega pohlevnega ino brumnega shivlenja ne morejo sadoſti prehvaliti.
Vſi ſo jih zhaſtili, lubili ino jim vſe savupali!

Sraven tega ſo Volkmer poſebno sa podvuzhenje mladine ſkerbeli. She na Ptuji, gde ſo tiſtokrat, kak ſhe sdaj, le perve nemſhke ſhole bile, ſo Volkmer poſebno ſholo
(Privatſchule) imeli, v’ kteri ſo ſvoje ſholare ne ſamo naj potrebnéjſhega branja ino piſanja, ino pred
vſém pravega kerſhanſtva ino lepega sadershanja,

temuzh tudi sa ſpodne latinſke ſhole vuzhili. ˛Starſhi is vſeh ſtanov ſo jim ſvoje ſine savupali, ino v’ njihovo ſholo poſhilali. Bolj kak laſtne ſtarſhe je Volkmera ſrezha ſvojih vuzhenzov ſkerbela; ne ſamo vuzhenik, ampak ozha ino mati ſo jim Volkmer bili. Sato pa ſo jih tudi njihovi ſholari tak ſerzhno lubili, kak dobri otrozi ſvoje prelube ſtarſhe lubijo.

Vboge kmetſke ſine, zhe ſo le sdrave pameti
bili ino ſe dobro sadershali, ſo Volkmer is ſvojega s’ vſém, kaj ſo sa ſholo ino shivlenje
potrebovali, ino tak dolgo oſkerbeli, dokler ſe ſami shiviti ne ſo samogli, zhe ravno ſo she od njih, ſvojega prelubega vuzhenika, kam inam, vezhidel v’ Gradez, ſe vikſhih ſhol vuzhit ſhli.

Tak ſe je Volkmer’va ſhola dalezh po okólizah rassnala, ino, kér ſe je njihovo vuzhenje vſem dopadlo, tudi na kmetiji v’ fari ſvetega Urbana, kam ſo ſe Volkmer v’ leti 1784 is Ptuja sa duhovnega pomagavza podali, sgled

vſeh drugih ſoſédnjih ſhol ino ſadiſhe teliko imenitnih ino ſlavnih móshov bila, sa kterih voljo ſe vſak ˛Slovenez sa Volkmera, njihovega pervega vuzhenika, ſlobodno ponoſi. Ne je ſtana, v’ kteremi biVolkmer’vih ſholarov ne bilo. V’ sgled le nektere imenujem.

Is duhovnega ſtana: Njih miloſti, Naj zhaſtivrednejſhi Goſpod Ignaz Franz Zimerman, ſhkoſ Lavantſke ſhkoſije, ſirſht eſterajhſkega
zeſarſtva itd.; ino okoli dvajſet dekanov, farmeſhtrov ino duhovnov ˛Sekavſke ſhkoſije.

Is militarſkega ſtana: Majnrad Baron Geppert, zeſ. kr. Feldmarſhal-Lieutenant, vites eſterajhſkega ordena Marije Teresije, bavarſkega militarſkega ordena Makſimilijana Josheſa, Groſ-kreuz kr. ſizilijanſkega ordena ſv. Jurja, Komandér ſizilijanſkega ordena ſv. Ferdinanda ino eſterajhſkega ſv. Leopolda itd. itd., kteri je v’ leti 1830 puntarije v’ papeshki dershavi vmiril ino sdaj Divisionér v’ Lodi na Laſhkem.

Anton Alojs Czarnotzay shlahten ˛Sharlottenburg, zeſ. kr. oberſt, vites ruſovſkega ordena ſv. Vladimira, ino ſardinſkih ſv. Moriza ino Lazaruſa itd.

Leopold ˛Sheidnagl, v’ ſlushbi ſhpanſkega krala Ferdinanda VII., kteri ga je savoljo vojſhaſhke ſerzhnoſti s’ tremi militarſkimi krishi ino s’ militarſkim ordenom ſv. Hermengilda daroval. ˛Sheidnagl je vezhkrat is mnogih ſhpanſkih meſt ſvojemu ſvaku na Ptuji piſal, ino vſelej po ſvojemi lubemi vuzheniki Volkmeri posvedaval. Vmerl v’ leti 1817.

Karol shlahten ˛Steininger, zeſ. kr. Feldmarſhal-Lieutenant, vites zeſ. ruſovſkega ordena ſv. Vladimira, Divisionér v’ Zelovzi na Koroſhkim.

Toti, ino ſhe vezh kak petdeſet drugih imenitnih Volkmer’vih, ſholarov v’ mnogoterih ſtanih, vſelej s’ poſebnoj hvaleshnoſtjoj, vezhidel s’ ſolsnimi ozhmi, od ſvojega prelubega vuzhe-

nika govorijo, kaj je naj sveſtejſha prizha, kak ſerzhno ſo jih lubili, ino keliko dobrega od njih doſegli ino ſe navuzhili.

Pa ne ſamo sveſt duſhen paſtir ino vuzhenik
mladine, tudi imeniten pévez ſo Volkmer bili. Njihove ſabule ino péſmi, polne lepih navukov ino nedolshne ſhale, ſhe sdaj vſi ſhtajerſki
˛Slovenzi od vſéh naj rajſhi pôjejo, kér ſo v’ proſti ſlovénſhini ſpiſane, ino nje vſi pévzi lehko saſtopijo. Imenitne ſo tudi Volkmer’ve zerkvéne péſmi ino njihove prédige na vſe nedele ino
prasnike zélega leta, ino njihov kerſhanſki navuk v’ prédigah; ktere po zhaſi, keliko jih bo mogozhe dobiti, ſpraviti ino na ſvetlo dati naménim.

Tak ſo Volkmer, od vſeh zheſheni ino lubleni, v’ leti 1814 ſvojo tri ino ſedemdeſeto leto pershiveli, 22^tega ˛Septembra tiſtega leta
ſvojo ſekundizijo, ali kak mi pravimo, ſvojo drugo novo meſho ſlushili, ino 4^tega Februara
1816 brumno v’ Goſpodi saſpali.

Mir boshji ino naſha ſerzhna hvala njim,
vérnemu kriſtjanu ino duhovniku, sveſtemu paſtiru njim savupanih duſh, neposablenemu vuzheniku teliko hvaleshnih vuzhenzov, dobrotlivemu pomagavzu vbogih, veſelemu pevzu ˛Slovenzov!

___________

Fabule.

---

[19]

1. Dershi ali vmirajozha ſkopoſt.

Dershi¹, ker je v’ neki nozhi

Ne satiſnil ſvojih ózhi,

Da je sveſti varih bil;

Ker je ’s nátona² praſize,

Vuke³, thore⁴ no liſize

S’ ſvojim lajanjom podil⁵;

Ker’ga ſo ſe tati bali,

Da mu ne bi v’ sobe pali,

Zhi bi ſhli rasbijat hram:

Toti Dershi, peſ lublêni,

Grata sdaj na ſmert bolém,

On nevarnoſt ſposna ſam.

˛Sóſedi vrazhila dajo,

Olje, shajſo, kaj pazh majo,

Zhejo, da bi gratal sdrav.

Puzhka⁶ rata: V’ mersli vodi,

Kopajte ga; Mojzhka⁷ hodi,

Vsemi tiſti vel’ki ſhkaſ!

Babe sadi ſi guzhijo⁸

Peſ bolén je ſkos ſhaſrijo⁹,

Gviſhno on obrani je.

S’ maſtjoj od tréh ſvinj ga mash’te,

S’ tréſkami od ſtare kaſhte

Trikrat ga okadite.

---

[20]

V’ véſ zeló ſo priſhli glaſi,

Da ſe Dershi hudo kvaſi:

Brati vſi k’ njem’ dirjajo.

Paſko, njegov svéſt prijátnik.

˛Stopi k’ njemi, kak en ratmk,¹⁰

Oblisava mu bradó.

»Gdo ſe bo sdaj s’ menoj gura¹¹

˛Stokrat ſi neſrezhna vura!

Gdo bi vzhera miſlil to?

Vzhera ſva ſhe jag dershala,

Petlare is véſi gnala;

Nekim je to lubo b’lo.«

»»O moj Paſko!«« Dersbi sdêhne,

»»Glej! kak ſmert me v’ ſerze pêhne,

Rop jas njeni ſkoro bom.

Vurshah ſmerti je arzníja,

O da tote nêba píja¹²;

Sdaj mam it’ v’ en drugi dom.««

»»Sladko bi mi b’lo saſpati,

Bi koſhize¹³ ſmel obrati,

Kere ſi pokopal ſem.

Grenka ſmert mi more biti,

Tot’ga ſhaza neti vshiti,

Neti s’ ſoboj vseti ſmem.««

»»Paſko! zhi ti lubiſh mene,

Naj te moja proſhnja gene,

Idi hitro iſkat nje.

Ahtaj¹⁴ pa, da gdé ne sajdeſh,

Eno tam pri lipi najdeſh,

Druga tam pri gumni je.««

---

[21]

»»Var’, da nizh mi ne premêkneſ,

Ali v’ lape kaj ne vtêkneſh,

To ne ſtori, lubi brat!««

Paſko v’ eni ſapi tezhe;

Najde, pride, k’ njemi rezke:

»To maſh ’ſvoje ſkerbi ſad.«

Dershi s’ noſom podihava

˛Shaza — tezhaſ¹⁵ padne glava —

˛Sdehne: »»Naj le tu leshí.

Vmerjem jas, oſtane tebi;

Préden ne ga vséti k’ ſebi.

Ja, po ſmerti tê ga vshi!««

»»O, da bi mi ſtregla ſrezha,

Da bi lepo koſt od plezha,

Kero ſem — pa ne povém,

Gdé ſem jo pokopal.«« Blódi

Pamet, no gré, gdo vé, kódi —

»»Prevezh — prevezh guzhal ſem.««

»»Tel’ko, Paſko! ti ſhe pravim:

Od bolesni zhi osdravim,

Naj bo sjutraj ali dneſ:

Koſt ſi zhéva sveſto talat,

Ti dobiſh te vekſhi falat¹⁶,

Ja, dobiſ«« — to vmerje peſ.

˛Skopez ſkop oſtane v’ ſmerti,

Grob pred njim ſtoji odperti,

On pa le na ſhaz gledi.

Bridko njeg’vo je shivlenje,

Njeg’va ſmert ſhe bol, ne menje:

Gdo bo njem’ nevóſhlivi?

__________

---

[22]

2. Mravla ali délavnoſt.

Mravla ma po leti delo,

Gril pa tê prasnuje;

Mravla ma po simi jelo,

Gril pa tê gladuje.

Mravla je te délavni, —

Gril pa je te vtráglivi.

Ker je le zhednéjſhi?

Ker je le ſrezhnéjſhi?

Zhlovek ſodi!

Pa ne blodi —

Zhi rad delaſh: mravla ſi;

Zhi vtraglujeſh: gril ſi ti.

__________

3. ˛Siniza ali kaſhtigan ¹⁷ ſméh.

˛Siniza na koſhati

Bukvi tam ſedí,

Dugi zhaſ ſi krati

S’ ſvoj’mi vishami,

Sdaj peti ſe navóli,

Smêkne bukevzo

Is véje, no na ſtoli

Terdno kluva¹⁸ v’ njo.

En jaſtreb¹⁹ obletáva

Borſhte, da bi rad

˛Si sajterko²⁰ priprava²¹

Kajti ma vel’k glad.

On zhuje, da gdo kluka,

Miſi; Gdo ſi ti?

Is bukve dol poluka,

Ptizha sagledí.

---

[23]

»Pezhénka ſi ti moja,« —

Tak ſi mosh guzhí —

»Kak bukevza je tvoja;

Ne ſem ſit kak ti.«

Peróti vkup nabira,

’S bukve dol vſtrelí;

Pa góſha²² mu sapira

˛Stéso k’ ptizheki.

˛Siniza v’ goſhi ſkrita

Glaſno ſe ſmejí:

»»˛Si jaſtreb ſe naſítil? —

˛Sedi dol no ſpí.

Is moj’ga pérja ſtelo

Boſh prav mehko mél;

Napunil ſi ſi shelo,

Kak ſi meti htél.««

Kres toti ſhpot ſiníze

Jaſtreb ſe jesí:

On rasprè perotnize,

Hitro odleti.

˛Sínizhji ſhpot kak kiſli

Hren mu ſtopi v’ noſ:

Letézh na visho miſli,

Kak bo ptizhi koſ²³.

Ne dalzh od bukve verta

Leſhnik véverza;

Lupina je prederta,

Jedro jeſti ma.

Ja, ja! pa leſhnik ſmukne

Véverzi ſpod nog:

˛Siniza ſe saſukne

Trikrat na okrog.

---

[24]

Sleti, no leſhnik sgrabi.

Jaſtreb vidi jo:

Na njeni ſmeh ne sabi.

˛Smert sdaj njena bo.

˛Sedézh na viſ’kem hraſti

’S verha ſe ſpuſtí,

Zhemérno²⁴ s’ klunom hlaſti²⁵,

Jesa v’ njem’ gorí.

˛Sinizo sgrabi, gnjavi²⁶,

Terga no vmorí.

»Sdaj, sdaj!« ſerdito pravi,

»Sdaj te mi ſmejí!

Sdaj priſhlo je na mojo,

Kak ſem rekel préd:

˛Siniza méſo tvojo

Bo dneſ moja jéd.«

˛Siniza k’ ſvoji ſhkodi

Naſ vuzhi zhednoſt:

Bres ſtraha ti ne bodi,

Miſli na ſlaboſt.

Je keri bil ’s neſrezhe

Reſhen pervokrat:

»Jas bom,« naj to ne rezhe,

»Reſhen vſakokrat.«

__________

4. Véveriza ali poterplivi ſliſ.

Glej! ena mala véverza,

Na mamikovem²⁷ siski

Viſijozha ſhe, je ſliſhala,

Od ker’ga ſada sgriski

---

[25]

˛Se mamiki dopadnejo,

Da ſlajſhi kakor zuker ſo.

No toti ſad je oreh.

Kak leto gorjemálo je.

Tak njena shela k’ ſadi:

Kak toti sazhne sorit’ ſe,

Od siska ſe odvadi:

Da oreh ſe njoj ſlajſhi sdi,

Kak mleko, kero pit’ dobí

Od ſvoje mam’ke siska.

En sréli oreh padne sdaj

Na semlo dol is dréva,

No véverza krizhi: »Zhaj, zhaj!« —

Od vel’ke shele séva²⁸,

Is véje ſkozhi dol na tla,

Prevershe s’ nog’zam’ liſteka,

No k’ ſrezſi oreh najde.

Naſtavi sobze ná-njega,

Lupino ’s njega ſzéſi.

»Fuj, fuj!« smerzhi, ga vershe tá,

»Ti oreh ſladek ne ſi!

En oſel je, ker tebe jé:

Noriti mene mam’ka zhé,

Jas ſhênkam njoj to ſlajo.«

»Pa zhakaj, kaj gdé snotraj je?«

Lupino ’s njega sdère:

Luſhina pride, vgrisne v’ njo,

˛Si ſkoro sobze ſtêre.

»O, kishlek²⁹ je! jas ne bi rad

Htél norzhek biti tretjokrat:«

Potôzhi oreh v’ grabo.

---

[26]

Kak mali norzhek ſi guzhí,

Poſluſha mam’ka ſkrita.

Is germa ſkozhi, k’ njem’ hiti;

Da pride, tak ga pita:

»»Sakaj ſe jésiſh, no merzhíſh?

Sabſtonj ti mamiko kriviſh:««

Dol v’ grabo gré po oreh.

Pred njim ga ſtêre, rezhe k’ njem’:

»»Glej, kak ſam ſebe noriſh.

Le poterphvi, kak ſem jas,

Ti bodi; gda kaj ſtoriſh.

En ſréden ſliſ no nevtrudnoſt

Perneſe delavzi ſladkoſt,

Pa jesa nizh kak brijo³⁰.««

__________

5. Savzhek ³¹ ali nemogozha jesa.

Dva lepa mlada savzheka,

En ludſki³² no domazhi,

Pod zhreſhnjoj vkup leshala ſta,

Kak ſóſeda, ne názhi³³.

Sdaj ſpati ſe navolita:

Obadva hitro vſtaneta,

No mata vkup gurazho³⁴.

En ſkazhe ſem, te drugi tá,

Sdaj greta vkup na blishe:

Tot’ ov’ga³⁵ vershe dol na tla,

Ov totega oblishe.

Na enkrat ludſki, kak vushgan,

Gorſkozhi, dirja tá na ſtran,

No ſvoje vuha ſhpizhi.

---

[27]

On vidi en’ga jagra ſtat’,

Ker s’ puſhkoj ná-nj’ga zila,

Kak da bi njega vſtrelil rad:

Ta b’la je njeg’va ſila.

˛S’romazhek pazh nej’³⁶ vedil to,

Da jagri tudi ’s kamnja ſo

Nareti, kak je toti.

To sdaj samara³⁷ njegov ſhpan,

No pita: »Kaj je tebi,

Brat! da beshiſh na ovo ſtran?«

»»Gdo,«« pravi? »»beshal ne bi?

Ne vidiſh v’ ſenzi jagra ſtat?

On méri? she bi vſtrelil rad,

Glej! puſhko ma nabito.««

Je nor, ker jagra ſe boji,«

Domazhi ov’ga tróſhta.

»On, kaj jas pomnim, tu ſtojí:

Kokot ſhe le ne róſhta.

On je podoben tiſtemi,

Ker jeso ma, pa ne mozhí:

On zhé, no nem’re³⁸ vbiti.«

__________

6. Metul ali gisdava vtraglivoſt ³⁹.

Kak ſonze boshji ſtolez⁴⁰ mala,

Da nam vſe ſarbe kasat’ ma:

Tak tote je natura dala

Metuli, da ſe ſhtimat’ sna.

Metul en takſhni, veſ bliſkézhi,

Na tuliki ſpreſtert zhepí,

No s’ ojſtrim okom v’ njo gledézhí

Koſmato pzhelo sagledi.

---

[28]

S’ perotmi glaſno saſhkrebezhe,

Naſerſhen kak zhemérni jésh;

Nesnano k’ pzheli saſhepezhe:

»Povej, kaj ti to meti zhéſh?

˛Se ti podſtópiſh k’ meni priti?

Ti gerdi gnuſ, vſéh ſtvari ſmet.

Ti s’ menoj znéſh v’ tovarſhtvi biti?

Gnuſ, miſli, kaj ſi bila préd!«

»Is praha rojena ſi bila,

˛She sdaj praſhnati koshuh maſh;

˛Sirota da bi ſe redila,

Od hiſh do hiſhe kruh petlaſh.

Nobeno mozh malh v’ perotnizi,

˛Skos léseſh, malogda letiſh;

Prebivaſh nozh no den v’ temnizi,

Tam vmerla boſh, gdé sdaj shiviſh.«

Goſpod sdaj gartnara poklizhe:

»O prid’te hitro k’ meni ſem!

Vſe roshe tota ſtvar natizhe⁴¹,

Kaj iſhe, pravit’ vam ne vém;

Pa proſim, ſhinjak njoj saſuzh’te,

Da enkrat konez vsela bo,

No merho tá na gnoj saluzh’te,

Gdé druge vſe neſnage ſo.«

She dugo gartnar guzh poſluſha,

Navoli ſe ga, tak ſ-hrupí:

»Metul! tvoj krizh me bo ogluſha⁴²:

Kaj praviſh? Kaj? Saſukal bi

Tvoj ſhinjak? To zhem ſtoriti,

She dugo mi je vola b’la;

Priloshnoſt zhakal ſem dobiti,

Prav lepo sdaj tvoj krizh mi dá.«

---

[29]

»Gisdavo piſani vtraglivez,

Odkod ſi hvale vseti zhéſh?

Ti vzhéra ſkotnjeni⁴³ vosgrívez;

Ti, ti ſe tel’ko ſhtimat’ ſméſh?

Is goſanze ſi vun priſmukal:

O lepo mater ſi ti mel!

Is njenih zhrev je tvoja ſuknja,

Od nje, kaj ſi no maſh, ſi vsel.«

»Vtraglivez! to je tvojo delo,

Da v’ lufti ſem no tá letiſh;

Sa ſvoje gnide iſheſh ſêlo,

Na vſaki liſt en kup ſpuſtiſh.

Is njih ſe goſanze svalijo,

Nam gartnarom k’ ſhkodlivoſti;

Od rosh no trav nam nizh puſtijo,

Vſe ſlushi jim k’ poshréſhnoſti.«

»Gisdavez! je to vredno hvale,

Da lepe perotnize maſh?

Ja, tote tebi mozh ſo dale,

Da vtrágliv ſe vositi snaſh.

Pa komi tvoja voshnja haſne,

No komi ti kaj k’ nuzi ſi?

Vſo tvojo zhaſt en deshek vgaſne:

No ’s pzhele ſhpot ſi delaſh to?«

Zhi komi shlahtni rod ſhtimanje

(Jas to ne vupam rezhti) dá,

Dobiti vupam odpuſhanje,

Zhi rezhem: Pzhela takſhno ma.

Kralize hzhi ſe imenuje;

Zhi tudi takſhna ne bi b’la,

Tak njeno delo nam vkashuje,

Da vezh je kak hzhi kralovſka.

---

[30]

˛Sam fliſ no ſama kunſht je ona,

˛Skaslivo ſe nigdar ſvetlí;

˛Svetloba, kera jo polóna,

˛Se ’s njenih lepih dél ſvetlí.

Pri ſvojem deli, dare⁴⁴ pova,

˛Se ſtare vishe ſkos dershi;

’S navade ne, le da ſe nova

Zhednéjſha nem’re smiſliti.

˛Skos njeno ſkerb viſoki hrami

˛Stojijo, kerim glihe ni;

˛Stojijo navlash ſkriti v’ ſlami,

Da ne bi lehko najti b’li.

Do verha s’ blagom ſo naphani,

Kaj v’ kerega ſe phati dá,

Nobeden kotizh nej’ navani:

To malo truda ne koſhtá.

˛She préd, kak ſonze gorpoluka,

Sne pzhela hrame popuſti;

Veſela ſe v’ okrog saſuka,

Od rosh do roshiz it’ hiti:

˛Si doſti ſhazov vkup nabêre,

Bres téga, da kaj ſhkod’la bi;

Nizh rosh, nizh trav s’ nogam’ ne vte’re,

To njeg’vo vſakemi puſtí.

Kaj sbira, to sa ſé ne sbira,

Sa zelo gmajno sbira vſe;

Grenzhiza⁴⁵ kero ’s rosh poshira,

˛Se ſkuha v’ njoj, no ſlaja jê.

»Zhaj — zhaj metul! boſh koſhtal ſlajo!

On ſkdzhi, ga she v’ rokah ma;

Sdaj vidil boſh, kaj pzhele snajo,

K’ pzhelnjáki tá boſh s’ menoj ſha⁴⁶.«

---

[31]

Metul ſe brani, kel’ko móre,

Po ſili mu ’s rok vujti zhé;

Sabſtonj je: on mu vujt’ ne móre,

Dershati njega zhedno vé.

˛Skos luknizo ga v’ koſh⁴⁷ porine,

Da vidi pzhele delati;

Pa zeli roj ſe dol narine,

Metul nje zhuje krizhati:

»Prozh — prozh gisdavez! pojdi dale!

Vraglivez pri naſ nizh velá;

Fliſ, kere dá, ſo prave hvale —

Ne, kere ſtan no shnidar dá.

Me ne shivímo, da shivímo,

Sa delo me shivimo to:

Ne, da sa ſé s’ njim kaj dobimo,

S’ njim tudi drugim k’ haſki⁴⁸ ſmo.«

Ker ſi shivlenja ne perpravi,

No le od ludſkega shivi,

Kres to ſhe vtragliv no gisdavi

Poſhtenje drugim pozherní,

Shivlenja ne je vreden meti;

Je vreden, da ſe vbije tat!

Od ſvoj’ga nima kaj shiveti,

Tak ſmert mu vóſhi vſaki rad.

__________

7. Orel ali krivizhna praviza.

Negda ptizhov roparíje

˛So, kak pri naſ voherníje,

Prevezh ſe pogmérale.

---

[32]

Toshba priſhla je do krala:

Orla pamet je ſposnala,

Da kriviza vel’ka je.

On puſti goloba priti.

Rezhe: »Ti maſh k’ ptizhom iti,

Mojo volo vkasati.

Rezi: Kral zhé, moji lubi!

Da ſe prédno pero ſkubi

Is perótniz, králizha⁴⁹«

˛Strah goloba je, trepêzhe;

Véſt ga ſili, sato rezne:

»»Kral, sapoved ojſtro daſh!

Kralihz ptizh je naj drobnéjſhi,

Vel’ki ſo ja ſhkodlivéjſhi:

Tote tak kaſhtigat’ snaſh.««

»Kaj, terdglavez! kaj ti praviſh?

Ti ſe krali proti ſtaviſh?

Kak ſem rekel, tak naj bo.

To bi moji zhaſti ſhkod’lo,

Zhi ſe ne bi toto sgod’lo,

Kaj je tebi vkasano.«

Môre bit’ kaſhtigan mali,

Da ſe bodo vel’ki bali

No zhednéjſhi gratali.

Pravozh⁵⁰ je: Obéſi tata!

Sakaj nej’ golúfar⁵¹ gratal:

Vujſhel bil ba⁵² ſhtrikezi.

__________

---

[33]

8. Kokoſh ali norjena zhednoſt ⁵³.

Kokoſh je ena gmajn shivad,

Nizh menje kak ſhtimana;

Pa ſhtímavka pregnana

˛Shtimanje vé ſi ſama dat’:

Gda koli jajze snêſe,

Tak ſvojo gnesdo sapuſti,

Is ſhtale dol na dvor sleti,

No s’ ſoboj krizh pernêſe.

Nek’ njeni krizh sa ſméh dershi;

Pa ona ſe le kréga,

Da goſpodinje néga⁵⁴:

Njoj jajze zhé odrajtati,

Da ne bi je norila,

No djala menje jajz pod njo,

Tê, dare⁵⁵ ona kvokla bo

No mlade ſi svalíla.

˛Skos tako ſkerb nam miſlit’ dá,

Da je shivad nijedna,

Kak ona je, tak zhedna,

Da ſvoje jajza ſhtéti sna.

To goſpodinjo vſtraſhi,

Ne vupa vseti jajz od nje,

Da ’s njih bi ſprash’la ſi zvertjé:

Oſtane raj’ pri kaſhi.

Kokoſh sadoſti zhedna né,

Njo goſpodinja nori;

Pa visho, kak to ſtori,

To ſhe le kres tri tjedne své.

˛Sedí kak ſkerbna mati,

Da ’s jajz ſi piſhanze svalí:

Pa kaj, zhi bodo pajnkarti⁵⁶?

To sdaj ſhe nem’re snati.

---

[34]

V tréh tjednih piſhanzi

Okoli nje zvizhíjo;

Nje klizhe, k’ njoj beshijo.

O kak to mater veſelí!

Is gnesde ſe gorvsdigne,

Gré s’ njimi v’ hrami ſem no tá,

Gdé vidi mazhko ali pſa,

˛Skrizhi, s’ perotmi shligne⁵⁷.

Mladína nézhe⁵⁸ v’ hiſhi bit’,

Nje pela na dvoriſhe,

Tam zherveke jim iſhe;

Pa le shelíjo k’ vodi prit’.

Kak mlako sagledijo,

Na enkrat kotajo ſe v’ njo,

Po mlaki lepo plavajo,

No kvokli ſe ſmejijo.

Kokoſh sa zhedno ſe dershi,

No ſama ſebe nóri;

Sdaj ſhe le vé na dvori,

Da rèze ſo, ne piſhanzi.

Tak ſhtimavez gisdavi

˛Sam ſebi pamet oſlepí:

»˛Sem zheden bol, kak drugi vſi!«

On k’ ſvoji ſhkodi pravi.

__________

9. Muha ali gisdav duh.

Muha ſl ſede na rogle jeleni.

Rezhe: »Prijatnik! na snanje daj meni,

Zhi jas prevel’ka ſem tésha sa té?«

»»Esh jo!«« tak rezhe ké njoj jelen: »»Ti luba!

˛Si ti na ſvéti? O kel’ka bi sguba,

Zhi ne bi bila, to bila sa mé!««

---

[35]

To, kaj je jelen povedal sdaj muhi,

˛Sme ſe povedat’ gisdávemi duhi,

Ki ſe ’s vuſt nekega pojba kadí;

»˛Srezha, da mati je tebe rodila,

˛Sizer med nami beſeda bi bila:

˛Svéti en ſhtímavez gviſhno ſalí.«

__________

10. Líſiza ali plazhan prilisavez.

En gartnar, da mazhke bi ’s ograda ſpravil,

Je s’ giſtom poſhtupano méſo naſtavil,

Da mazhkam ſedmino odſlushiti zhé.

En ſtari vran, ’s borſhta kres ograd letézhi,

Sagledne koſ méſa na gredi, no shgezhi

Od shél ga, s’ ſhkrempli gorvsdigniti vé.

Leti s’ njim na verh en’ga ſtar’ga jagnjéda⁵⁹;

Pa ravno v’ poshêleni vuri obéda

Priſhluta liſiza, ho vrana vgledi.

Guzh sazhne sdaj prasni no hvale ne ſhpara:

»Posdravleni bodi, ptizh naſh’ga zeſara!

Od negda moj vel’ki dobrotnik ſi ti.«

»»Sa koga ti mene dersbiſh, o liſiza?

Povéj! pa povéj mi to, kaj je reſniza;

Navajeni ne ſem poſluſhati lash.««

Liſiza ſe káſhla, no sazhne lagáti⁶⁰:

»Na pitanje tvojo zhém odgovor dati,

Da dó-me tak vel’ko savupanje maſh.«

»Sa koga jas tebe dershim, o lublèni?

Al’ ne ſi té orel, ker vſaki den k’ meni

Poſlan od zeſara na jágnjed letiſh

˛Sem, s’ njeg’vimi ſhpishami mene redíti?

Kaj ne, da n sato sdaj mogel ſem priti?

Sa mé ja zeſarov dar v’ ſhkremplih dershiſh!«

---

[36]

Sdaj ne eno malo vran ſam ſebe ſhitima,

No s’ glavoj liſízi gisdávo nakima,

Kak da bi htel rezhti: Reſnizo guzhi.

Ja, da bi liſiza v’ tej véri oſtata,

No njega sa orla zeſara dershala.

Koſ méſa ſpuſtí dol, no prozh odleti.

__________

11. Junez ali vbogi hlapez.

En mladi junez ſtaremi

˛Se s’ mokrim okom toshi:

»Shivad nobena, kak ſmo mi,

Je v’ tak neſrezhni koshi.«

»»Brat!«« pita ſtari mladega,

»»Kaj tebe v’ ſerzi pezhe?

Povéj, da troſht ſe tebi dá,

No konez bo neſrezhe.««

»Glej! vzhéra ſkos do vézhera

˛Sem v’ mojem jarmí tézha⁶¹,

No toti do kervavega

Natiſnil mi je plézha.

’S oránja priſhel ſem na dvor,

Virt nizh nej’ rekel k’ meni,

Kak, da je oſnal jarem gor:

Sdaj v’ ſhtalo ſe poshêni!«

»Dneſ, da ſem vun na paſho ſha⁶²,

˛Sem ſlabi ſe potêknil,

No ſtopil, gdé je détel’za,

No tam dve bêtvi⁶³ smêknil.

O da bi ba, brat! ſliſhal⁶⁴, kak

Virt gerdo je preklínjal:

Tá neſti te je mogel vrag,

Da ogon ſi naſlinil!«

---

[37]

»»Premalo virte posnaſh, hrat!««

Je rekel junez ſtari;

»»Pa to bi ja ti mogel snat’,

Da ſo poſebne ſtvari.

Kaj koli jim opravimo,

To sa dushnoſt dershíjo;

Vſe drugo pa kaſhtigajo

Kak naſho hudobijo.««

To ne ſo junzi kmetizhki:

Jas mojo glavo ſtavim;

To b’li ſo hlapzi virtovi:

Ja, ja! tak je, kak pravim.

Nek’ virt sa junze hlapze ma,

On s’ delom nje obſíli,

No nje, kak junze, kleti sna,

Zhi ſo kaj pregreſhíli.

__________

12. Metul ino goſeniza ali lagoden ⁶⁵ razhun.

En lepi piſani metul po ogradi leti,

Tam vidi eno flanzo⁶⁶ ſtat’, poſebna ſe mu sdí.

Da drugih takſhnih ne b’lo tam, tak njoj ſe pri-

blishava;

Gledézhi, da jo goſenza gladovno ogrisava,

Od nepovolnoſti nagnan ſe mozhno rasjesi,

Na takſhno visho goſenze poshertnoſt poſvarí:

»Noriza! nepremiſhleno poshêreſh flanzo vkraj.

Préj, kak ſe ſpremeníla boſh, boſh mela shréti kaj?

Poſuſh’la ſe bo flanza, zhi vſe pérje boſh po-

sherla;

Od glada préj, kak pride zhaſ ſpreménjenja,

boſh vmerla.

---

[38]

Ne vidiſh, da od takſhnih flanz nobena druga to

Ne raſe v’ totem ogradi? Kam iti zhéſh po njo?«

»»Norz!«« jésno rezhe goſenza k’ metuli, »»kaj

guzhiſh?

Ti zeli den po ogradi od rosh do rosh letíſh,

No denog, zhi bliso njih, nobene ſe dotêkneſh;

Ne vupaſh vseti kaj od njih, raj’ le hitro ſe od-

meknêſh.

Ne véſh, da sjutraj ſonzhna luzh drugozh gor-

priſhla bo,

˛Segrevajózha roshize? Pa ti vézh ne boſh to.««

Oba, metul no goſenza, reſnízo pravita:

Sapravlavez no ſkopez prav razhuniti ne sna.

Té pervi pravi: Malo lét na ſvéti mam shiveti,

Sakaj bi ſhparal? V’ ſtaroſti glad ne bom mel

terpetí.

Té drugi pravi: Doſti lét na ſvéti bom shivel,

Ne ſmem sdaj vshiti; v’ ſtaroſti nizh ne bi vshíti

mel.

__________

13. Peſ ali podvuzheni ſkopzi.

En peſ, kres dugo berv beshézh,

Koſ méſa v’ lapah ma;

Is bervi v’ potok dolgledéz,

Sagledne v’ vodi pſa:

On méni, da po vodi

S’ ſalátom méſa hodi

En drugi peſ.

Ne miſii: Voda ſhpégel je,

˛Sam ſebe vidim v’ njem'.

Le miſli: Obogátit’ ſe

Sdaj s’ ludſkoj ſhkodoj zhém.

Kaj miſli, tudi ſtóri;

Pa gerdo ſebe nóri

Nezhedni peſ.

---

[39]

Is bervi hitro ſe ſpuſtí,

No v’ potok ſe podá:

En koſ ſe mu premalo sdí,

Je bolſhi meti dva.

Kak dugi je, ſe ſtegne,

Da ovega doſegne

Gladovni peſ.

On gviſhno méni, da she ma,

Kaj ovemi je vsel:

Pa kaj je vsel, je ſenza b’la,

Ma tel’ko, kak je mel.

Ne tel’ko, ſem sapravil

˛She mojo: tak je pravil

Kaſhtigan peſ.

Zhé sgrabit ludſki koſ sa ſé,

No ſvoj’ga ſe snebí;

S’ ſtermenom plava, ná-dno gré,

˛Spremine pred ozhmí;

˛She snal bi ga dobiti,

Pa tudi ſe saliti

Neſrezhni peſ.

Nigdar je ne té ſkopi ſit,

Da vezh ſhe ſkos sheli:

Da nézhe sadovolen bit,

˛She to, kaj ma, sgubi.

Sa vaſho poshelenjé

Vam, ſkopzi! podvuzhénje

Dá toti peſ.

__________

14. ˛Sivez ali ſrezhna podloshtioſt.

Ha! ha! en mladi shrebez hershe,

˛Stojé

zh na ſredi med konjí;

Vſe ſhtiri biſtro kviſhki vershe,

No s’ drugmi konji tak guzhí:

---

[40]

V’ sazhetki, ja! naſ je natura

Poſtav’la proſte⁶⁷ ſem na ſvét;

No zhlovek bi ſe s’ nami gura⁶⁸?

Je on to ſmél od pervih lét?

Predſtarſhi naſhi ſo hodili,

Gdé, gda no kak je keri htél;

Selene kerme ſo ſe vshili,

Jim toto je gdo branit’ ſmél?

Od njih nobeden ne je ſlushil,

Nobeden ne napreshen bil:

Nobeden vlazhil ah plushil,

Nobeden gajshle shlak dobíl.

No mi, ah mi, fuj ſram naſ bodi!

˛Smo hlapzi — ne, ſmo vósniki⁶⁹!

Naſ ſedlo no homot oglodi,

No ſmo sa to ſhe tepeni.

No komi, komi ſmo pokorni?

Zhloveki! Kaj pa zhlovek je?

Je zhlovek al’ ſmo mi ti gorni?

Vaſ, brati! proſim, ſodite.

Mi ſmo tak lepi od nature;

Tak lep je zhlovek ne , kak mi:

On gerdo gré po dvéh, kak pure,

Po nozhi vidi kaj s’ ozhmí?

˛Se semla, da on ná-njo ſtopi,

Tak mozhno troſi, kak da mi?

Gda njemi duh is noſa ſopi

Kak ſe is naſhega kadí?

---

[41]

Poglejmo ſe, kak naſ vſe zira:

Vſe, vuha, grive, glava, hod!

No zhlovek, toti naſ regira,

Sdaj toti je kres naſ goſpod!

On nam na herbet ſedit ide,

Da s’ kem ſe bojuvati ma;

No zhi premaga, nasaj pride,

Vſo zhaſt le ſebi, nam ne dá.

Zhaſt, kero ma, mi njemi damo,

Ja! njemi, da je nima ſam.

Ker lon pa mi od njega mamo?

Kak on dobrote plazha nam?

Sa ſhtrajnge k’ plugi naſ priveshe,

Al’ s’ nami vosi k’ verhi⁷⁰ gnoj;

˛She s’ gajshloj póka, no ſe sdêre:

Prekleta merha, ne poſtój!

O brati, réſh’te ſe hlapzhíje!

Naſh pervi rod je proſti bil;

Pa zhlovek, puni ziganíje,

Pod ſé naſ je v’ oblaſt dobil.

Kak lehko bi, zhi vkup dershimo,

Nam ’s njeg’vih rok ſe réſhit’ b’lo:

Pravizo tak nasaj dobimo.

Kaj mén’te? Vſe muzhí⁷¹ na to?

Vſi konji berſhejo s’ nogámi

Od vel’ke jese kres en zhaſ.

»Zhi méniſh, da bo bolſhi s’ nami,

˛Se zhémo ſpuntat’⁷²« je vſéh glaſ.

En ſam, en ſivez⁷³ glavo troſi,

˛Se iskaſhlá is ſtarih pluzh:

Sdaj ſerza, da ma muhe v’ noſi,

Naprej ſe riva, sazhne guzh.

---

[42]

Ja reſ je, reſ! kaj shrebez rezhe,

Da je naſh rod bil negda proſt;

Pa zhaſ, ker bil je, sdaj ne tezhe,

Do njega je en dugi moſt.

Nevarno je po totem iti,

Pod nami ſe podréti sna.

Vam puntaríja moſt zhé biti,

Oh vſe neſrezhe tota ma.

Mi vel’ko mozh v’ kopitah mamo,

Vſe s’ njimi ób-tla vershemo:

Pa, pajbi⁷⁴! mozh zhi mate ſamo,

Vaſ tota k’ zili ſprav’la bo?

Saneſ’te ſe na njo, kak zhéte,

»Saſtopnoſt« tota vam ſalí:

No toto zhlovek ma, kak veté,

On sato je goſpod, ne vi.

Gdo puva⁷⁵ no popravi ſhtale

Sa vaſho ſtanje, no da vaſ

Gdé ne bi hudobije klale,

Ne vuk, ne tozha, ſnég no mras?

Gdo v’ simi vaſ pred gladom brani,

Gda tota semlo vſo vmorí?

Gdo vam sa shéjo vodo ſ-hrani,

Gda vſe potoke led vſuſhi?

Gdo, gdo vaſ ſnashi, gdo vaſ vrazhi,

Gda blatni al’ nesdravi ſte?

Gdo vam pomaga, gda vaſ tlazhí

Neſrezha, naj je kakſha je?

Gdo vam tak lepi oveſ póva?

Gdo ’s trave vam ſenó ſuſhí?

Pojéte ſtaro kermo, nova

Pred vami v’ jaſlah she leshí.

---

[43]

Sapſtojn vi reje ne dobíte,

Sa njo reſ date ſvojo mozh:

Pa kero mozh pri njoj sgubite,

Poverne ona vam drugozh.

Kaj ſamo mozh vam nem’re dati,

To vam zhlovezhja pamet dá:

˛Skos njo vaſ zhlovek sna ravnati,

Kak ſvojo mozh vſak’ nuzat’ ma.

˛Shtimanje vaſho je prevsetno.

Ja zhlovek zhaſt od vaſ dobí,

Pa on (verjéti ne je shmetno)⁷⁶

Vam vekſho da, kak njemi vi.

Zhaſt, kero on ma, s’ vami tala,

Da, gdé on je, vi tudi ſte:

˛Stan njegov hiſna, vaſh je ſhtala,

Pa ſte pod ſtréhoj, kak on je.

Sa ſvoj pozhínek⁷⁷ ma nedelo;

Kaj nimate vi tudi jo?

On vaſ ne pela tê na delo,

No rezhe: Dneſ pozhinek bo.

On vam poſtreshe; vi pa delo

Opravit’ mate, kak shelí:

Je ne shivlenje to veſelo?

Ne bod’te, brati! puntari.

O toti guzh je konjom ſegnil

V’ ſerzé, no she je krotko b’lo;

En vſaki noge je prétegnil

K’ snaménji, da priſegli ſo:

»Zhloveki tak pokorni biti,

Da njim no njemi k’nuzi bo,

No terdno v’ glavo ſi sabití.

Kak puntari neſrezhni ſo.«

---

[44]

Podloshnik v’ ſerze ſi sapiſhi,

Kaj ſtari ſivez te vuzhí:

»Proſt biti ſi nigdar ne iſhi;

Zhi iſheſh, tak neſrezhen ſi.

Goſpodi ſamo ne je vola.

Da njemi k’ dobrem ſlushíl bi:

On vé, da Bog je njega svola⁷⁸,

Sa tvojo dobro da ſkerbí.«

__________

15. Vura ali reſnizhen guzh.

»Jas proſim,« vura turnovſka

Je k’ ſonzhni vuri rekla:

»Povej mi vuro, ſeſterka,

Katéra je pretekla?«

Da megla ſkrije ſonzhno luzh,

Favſhlivka⁷⁹ sazhne toti guzh:

Zhe ovi⁸⁰ hvalo vseti,

No ſama hvalo meti.

»»Jas prave vure sdaj ne vém,««

Tak tota k’ ovi rezhe;

»»Pa zhakaj, ti jo pravit’ zhém,

Naj megla le pretezhe;

Moj zajgar vuro kasat’ sna,

Gda ſonze mu ſvetlobo dá;

Zhi megla ſonze ſkrije,

Tak ſenza ga pokrije.««

»˛Smilenje, ſeſtra! s’ toboj mam,«

Tak ova rezhe dale;

»Nobeno hvalo ſonzi dam,

˛Sem ſama vrédna hvale.

---

[45]

Naj ſonze ſveti ali ne,

Moj zajgar vure kasat’ vé;

Po dnévi no po nozhi

Od vur do vure ſkozhi.«

»Nizh druga treba, kak da gdo

Enkrat na den v’ me ſegne

S’ rokoj po mojo vreteno,

No s’ njim kolzé⁸¹ nategne :

Tê ſhtir’ no dvajiti vur letí;

Ker zajgar gledat’ samudí,

Naj vuho ſi naſlóni,

Sna shlake Hitet’ na svoni.«

»Ti ſeſtra, kak ſe meni sdí,

Ti neum’reſh vure ſhteti;

Da v’ tebi nizh ſe ne glaſi,

Tak nem’reſh glaſa meti.

Pa zhuj, kak jas vem vure ſhtét,

Zhuj: edna, dve, tri, ſhtiri, pet:

Pet vur moj zajgar kashe,

Tak ja moj glaſ ne lashe.«

Pa v’ tem, ki ova to guzhí,

˛Se megle raskadijo;

Jesére, morje, ribniki,

Potoki ſe ſvetlíjo,

Da ſonze vsdigne ſvoj pogled.

»»Tri firtelze⁸² na pet, ne pet,

Od zajg’ra ſenza kashe:

Gdo sdaj od naj dvú lashe?««

Tak ſonzhna rezhe k’ turnovſki,

No k’ guzhi to priſtavi:

»»Jas, kel’ko vur mam kasati,

Snam, da mi ſonze pravi.

---

[46]

Ti vſakemi daſh odgovor,

Ker tebe pita; pa je nor,

Zhi tebi zhé verjéti,

Da snaſh mu lash naſhtéti.««

»»Jas tiho ſem, no ne guzhim,

Gda ſonze ſe mi ſkriva,

Da ne bi bila, ſe bojím,

Lashliv’ga guzha kriva;

Pa gda guznim, reſnizhen guzh

Je moj, da mam od ſonza luzh:

Na njo ſe snam saneſtí,

Da ne sna lashi preſti.««

Ne bodi, zhlovek! turnovſka,

Pa ſonzhna vura bodi;

Negviſhno ſteso ova ma,

Po pravi poti hodi.

Gdé poshelenje kashe pot.

Tam malogda je gviſhen hod:

Tvoj pot naj bo pri luzhi:

Kaj pamet pravi, gúzhi!

__________

16. Paſtirinka ali ſlepi ſturſhi.

Paſtirínka⁸³ ſe ſkerbí,

Da ſi mlade gorsredí.

Zéli den jim réjo iſhe,

Mladi pa le, klune viſhe

˛Stegnejozh, na glaſ krizhijo,

K’ snamenji, da glad terpijo;

Vboga lézhe ſem no tá,

Da jim le kaj neſtí ma.

---

[47]

Orel, ptizhji kral, letézh,

Na podloshnike gledézh,

V’ mushi⁸⁴ paſtirínko vidi.

»Mati!« rezhe, »k’ meni pridi,

Mam ti nekaj rasodéti;

Dobro ſi maſh v’ pamet vseti

Navuk, ker’ga tebi dam,

Da ſmilénje s’ toboj mam.«

»Puſti mlade, kere maſh!

˛Shkoda, da jim réjo daſh:

Méniſh, da ſi ti svalíla,

˛Svoje jajza? Nje je ſpila

Kukovza, no v’ gnesdo ſvoje

Djala je, gdé b’le ſo tvoje:

Zhi ti mlade gorsredíſh,

Gviſhno ſmert sa lon dobíſh.«

Pa lubésen materna

Orla bógat’ ne je ht’la.

She ſedijo vſi na germi,

˛Slepa mati le nje kermi:

Enem’, keri naj bol síne,

V’ klun en vel’ki zherv porine;

Zherv ſe mu premali sdí,

S’ zhervom mater v’ krof tiſhi.

˛Starſhi, navuk lep sa vaſ!

Bolſhe ne bo sa en laſ

Vam, zhi kukovze sredíte:

S’ paſtirinkoj lon dobite!

To je ſtarſhov gmajn bolésen,

˛Slepa do otrók lubésen:

Pridne lubit’ je zhednóſt,

Pa hudobne — — je noróſt.

__________

---

[48]

17. Rak ali prasen guzh.

Pri péſenzi⁸⁵ en ſtari rak

Ob enem ſkos je prédgal tak:

»Vi mladi! enkrat zhédni bod’te,

Naprej no ne ſkos navsrit hod’te.«

Ti mladi rekli ſo na tó:

»»Pokorſhino mi dushni ſmo;

Pa kak vaſ ozha bógat’ zhémo,

Da, kak naprej ſe gré, ne vémo?««

»»O lubi ozha, véte kaj?

Da bogali vaſ bomo raj’,

Tak hod’te vi naprej pred nami,

Mi gviſhno bomo ſhli sa vami.««

Tam navuk je le prasen guzh,

Gdé ne gori ekſempla luzh:

Zhéſh druge v’ dobrem podvuzhíti,

Tak môreſh dobro ſam ſtoríti.

__________

18. Roke ali potrebno pajdaſhtvo ⁸⁶.

Ta prava roka zhé

Ti lévi ſhpot naprav’ti,

No pita⁸⁷, jêli⁸⁸ 41 vé

Kak ona zherke ſtav’ti.

Ta leva ſe podá

Tá k’ misi, no tam piſhe;

Pa gdo, kaj piſhe, sna

S’ ozhmí prebrati? Níſhe⁸⁹.

---

[49]

Sdaj tota pita: Maſh,

Ti prava! tel’ko mozhi,

Da perſni jopizh snaſh

Saknáflat⁹⁰ bres pomozhi?

O ja, to dobro snam!

No sazhne vkupknafláti;

Le dugo mójo⁹¹ mam

˛Si k’ totem déli dati,

O ſeſtre, lub’te ſe!

Tak glava rezhe k’ njima;

Keljé pajdaſhtva je:

En ma, té drugi nima.

Kaj ena vaj ne vé,

To druga ma ſtoríti;

Natura sato dvé

Vaj htéla je ſtvaríti.

__________

19. Vuk ali nedopuſhena ſodba.

Neſrezha ſe namér’la je:

En vuk je v’ jamo padna⁹².

Shivadi pridéte, réſh’te me!

Ah, mojih vur bo sadna.

O prid’te, prid’te! proſim vaſ,

No réſh’te me is jezhe.

Tak vbogi vuk krizhi na glaſ,

No tozhi ſuse⁹³ shgézhe.

---

[50]

Na toti krizh pritekla ſta

Dva: Tiger no liſíza.

Té pervi ſtopi k’ jami tá,

No vidi ſvoj’ga ſtriza:

˛Striz, tebi ſe plazhilo da!

Tak troſhta toti vuka:

Le miſli, kel’ko ovz ſi kla⁹⁴!

To b’lo je k’ jami ſmuka⁹⁵.

O kak nedushne proſ’le ſo:

Vuk, puſti naſ shivéti!

Pozhakaj, da odraſemo:

Tè snaſh naſ ’s zhrede vseti.

Pa da ſi ne ſmilénja mel,

Ne malih ovz ſe ſhona⁹⁶,

No ſkos rasbojnik biti htel,

˛Si najſhel v’ jami lona.

Ja, tak je gviſhno, sdaj ſferfrá

Liſíza, no ſhe pravi:

Predvzheraſhnim je ovzo vkra⁹⁷,

Zirkvéni tat je pravi.

Kmet zirkvi je oblubil dat’

Jo, (ne je to kriviza?)

No ravno toto vkral je tat:

Ja, v’ nébi je pravíza.

Pobêrta ſe obá od mé!

Je gerdo vuk sakrizhal;

Vi gerdo me rasnaſhate,

En vſaki vam bo ſpriznal.

Vi pravite, no reſen je,

Da nébo je pravizhno,

Pa vi guzhíte klétvize⁹⁸

Kres me: to je krivizhno.

---

[51]

Vi s’ menoj zhéte k’ ſodbi it’ ⁹⁹:

˛Ste vredni tote zhaſti?

˛Sodníki moji zhéte bit’:

No nímate oblaſti.

O keri druge ſodit’ zhé,

Ne ſmé ſam greha méti;

Pa gdo med vami rezhti ſmé:

Jas ne ſem v’ greh sajéti?

__________

20. Thor ali prasen glash.

En thor¹⁰⁰ po nozhi ſkrivoma

Je v’ golobínjak ſplésil;

Pa da je sórja¹⁰¹ pózhila,

Je hitro ’s njega lésil.

Na ſhtégah virta ſrezhal je,

Ker htel je gledat iti;

Jêl’ v’ golobínjaki je vſe,

Kak mélo bi tam biti.

Da thor je ſlushil tam goſtí¹⁰²,

Ne mógel ſhe je snati,

No da ſe malo dén bliſhí,

Nej’ vidil thora ſtati.

Pa toti miſli: Virt she sna,

Kaj ſem krivize ſtoril;

Ozhi napéte ná-me ma:

Vujt’ nem’rem — bom govóril.

»Virt, Bog vam dobro jutro daj!

˛Ste gviſhno sgoda vſtali?

˛Ste toto nozh ne vel’ko kaj,

Kak tudi jas ne ſpali,

---

[52]

Zhi lih¹⁰³ ne grem golobov klat,

Kak moji drugi ſhpani¹⁰⁴.«

Tak ſe ſprizhava gerdi tat;

Pa vérje virt zigani?

»»Ha, ha! ſi tu««, krizhi na glaſ

Virt: »»priſhel ſi v’ peſhíze¹⁰⁵?

˛Sem, hlapzi! ſem, jas nuzam vaſ:

Perneſ’te ſem batíze¹⁰⁶!

Pretêp’te tata, keri nam

Golobe kunſhtno kole;

Pretêp’te ga, da rezhe ſam

˛Si ſtepſti ’s dlazhja mole.««

Vſi hlapzi k’ virti tezhejo,

Ma vſaki v’ rokah bavto¹⁰⁷,

Zhemérno k’ thori rezhejo:

Sdaj boſh nam plazhal mavto!

˛She sdaj bi vbogi thor shivél,

Zhi ne bi ba¹⁰⁸ preguzhil;

Pa grosovitno ſmert je mel,

Da v’ têmi ne je muzhal.

En zhlovek, zhi pravizhen je,

Ne rezhe: ˛Sem pravizhen!

S’ pravizhnoſtjo le ſhtima ſe,

Ker vé, da je krivizhen.

En prasen glash ma vel’ki glaſ,

Pa pun noben’ga nima:

En prasen glash, tak vidim jas,

Je, ker ſam ſebe ſhtima.

__________

---

[53]

21. Hraſt ali gnuſna nesahvalnoſt.

Pri enem vel’kem hraſti,

Ker lepi ſad rodí,

Praſhízhek vé ſe paſti,

No dobro ſe redí.

S’ zheluſtmi shelod shvezhe,

Préd kak ga je poshrél,

S’ ozhmí sa drugim tezhe,

Bi rad ſhe tot’ga mél.

»Praſhizhek nesahvalni

˛Si,« pravi njemi hraſt;

»Reſnizhni je, ne ſhalni¹⁰⁹

Guzh: kéj¹¹⁰ je moja zhaſt?

Pod menoj shelod sbiraſh,

Te dobro s’ njim redim;

Ti oka ne odpiraſh,

Me ne pogledaſh s’ njim!«

Praſhizhek rova¹¹¹, króli,

Poſluſha, no sadnízh

»˛Se ſukajozh okóli

To rezhe, druga nizh:

»»Esh! toshiſh ſe, da tebi

˛Sem nesahvalni bil;

˛Sem snal, da shelod ſebi

˛Sem ’s tvojih rók lovil?««

Bog miso nam pokrije,

S’ dobrotoj naſ redí,

Vſem, kaj gdo jé no pije,

˛Svoj shegen podelí.

---

[54]

Ker ná-njega ne gleda,

Pri misi da ſedí,

Rad njemi bi povéda¹¹²:

Ne zhlovek, ſvinja ſi.

__________

22. Oſel ali raskrita ſkaslivoſt. ¹¹³

Oſel, goſto tepen od goſpoda,

Je is ſhtale vujſhel, no ſe v’ borſhti ſkril.

»Tu jas ne bom,« tak je nori ſoda¹¹⁴,

»Tel’kokrat pretepen, kak ſem dosdaj bil.«

Njegov ſled goſpodi ſteso kashe:

»»Zhakajj«« rezhe, da ga v’borſhti sagledí:

»»Zhakaj, naj ſe tebi herbet mashe,

Da boſh védil, odkod ’s dómi ſi.««

Prevsetnják goſpodi ſe klubuje¹¹⁵,

˛Skazhe, vrintne, no hití k’ goſpodi prit’;

˛Straſhno kak en pravi lev r’juje,

Zhi je lih le s’ njeg’voj koshoj bil pokrit.

˛Smeh goſpoda ma: »»Ti lev zhéſh biti?««

Tê mu rezhe, no ſe s’ pal’zoj pogrosí:

»»Nem’reſh, nem’reſh tvoje vuhe ſkriti!

Sa to te nakurim¹¹⁶, da ſhe oſel ſi.««

To ſe pravi tiſtem, ker ſe ſhtima,

Da she v’ ſvoji glavi vſo saſtopnoſt má;

Pa saſtopnoſt takſhni gviſhno nima,

Da je Bog prevsetnemi ne dá.

__________

---

[55]

23. Liſíza ali kiſla jagoda.

Liſizi ſe ogerdlo je

Meſéne ſhpishe jeſti;

Po verhi medla vlazhi ſe,

Opéſha, môre ſéſti.

Na ſêpi¹¹⁷ shuti grosd viſi,

Bol shuti nem’re biti:

Liſiza ga en zhaſ gledí,

Obzhuti luſht ſi priti.

Obira ’s grosda jagode,

Pri vſaki tak sdihava:

To ſlaja kres vſe ſlaje je;

Le sôbli, no boſh sdrava.

Sdaj v’ grabi zhuje lajat’ pſa;

˛Se ſtegne, jagra vidi:

O kiſla ſi mi jagoda!

Liſíza, puſti! idi!

Ta pripoveſt naſ to vuzhí:

Vſak greh ma ſvojo ſlajo,

Pa tota dugo ne terpí,

Vſi greſhniki to snajo.

Zhi préje¹¹⁸ ne, tak tiſtokrat,

Gda ſmert ſkos dveri luka:

˛She bol, zhi tá pred nje gre ſtat,

Nje sa rokave zuka¹¹⁹.

__________

---

[56]

24. Vuk ali gerdi lon.

Vuk je tam konjſko herbtiſhe obiral.

Da je nabrano prenaglo poshiral,

S’ méſom koſhiza mu priſhla je v’ gut:

Toti navrashen¹²⁰ debelo otezhe,

No bolezhina kak ogenj ga pezhe:

˛Skoro bi mel biti ſam na ſe hud.

Gré pomozhnika ſi iſkat v’ teshavi;

Pride do ſhterka, no s’ jozhom mu pravi:

»Lubi prijatnik, poſodi mi klun!

Jas ti rad plazham, kaj koli zhéſh méti,

Kzhaſi sa mójo ti lon zhem naſhtéti,

Zhi mi koſt ’s guta veſh ſpraviti vun.«

Odpre vuk lape, ſhterk s’ klunom v’ nje ſegne,

˛Srezhno koſhízo is guta potegne ;

Rezhe: »»Vuk, sdaj mi plazhílo naſhtej!"«

Vuk odgovóri: »˛Shterk, ſrezha je tvoja,

Ne ſem ti glave odgrisnil no pôja¹²¹:

S’ totim plazhilom sa dobro dneſ mej.«

Ti nesahvalni maſh vuzhjo podobo,

Da na ſe vsemeſh od vuka hudobo,

No tak dobrótnikom plazhaſh, kak on.

Dobro sa dobro bi mel jim ſtoríti;

Pa sadovolni s’ tém môrejo biti,

Da jim nizh hud’ga ne ſtoriſh sa lon.

__________

---

[57]

25. Oſel ali noro ſhtimanje.

Oſel, ti tak glaſno hersheſh,

Kak da jager trobi v’ rog,

Zhi na rame vuha versheſh;

Pojdi s’ menoj v’ toti lóg¹²²,

Bodi mi nameſto roga!

Rezhe lev, no oſel boga.

On ſam ſebe vel’ko ſhtima,

Da kak jager s’ levom gre:

Drugi pride proti njima,

No na snanza sdère ſe:

»Dobro jutro, brat! zhéſh piti?

Pojdi, gréva tá k’ koríti.«

»»Grob ſi, grob!«« ov odgovóri.

»Sakaj ſem grob?« pita ga;

»Miſliſh morti¹²³, o ti nori!

Da ſi vezh, kak bil ſi gda?

Oſel bil ſi, oſel bodi!

Tudi, zhi lev s’ toboj hodi.«

Tu ſi ti ták navuk vsemi,

Ker pri vel’kih kaj valaſh:

Le ſe sato ne prevsemi,

Da ti pri njih gnade maſh.

Mej vſéh vel’kih dopadénje:

Zhlovek ſi; nizh vezh, nizh ménje.

__________

---

[58]

26. Pzheliza ali mladenſtlivo pitanje.

Ena mlada pzheliza

Obletáva ograda,

Sísa¹²⁴ ’s roshiz ſlajo.

Ena mala gartner’za

Pita : »Véſh ti, pzheliza!

Da giſt rosne majo?«

»»Vém, da vſaka roshiza

Tudi giſt, kak ſlajo, ma;

Jas le sisam ſlajo.««

»»Véſh pa tudi, gartner’za!

Da tud’ ſhpanje¹²⁵, kam boſh ſhla,

Gift no ſlajo majo?««

»»Gréh je gíft, o gartner’za!

˛Samo tugent ſlajo ma:

Puſti gift, pij ſlajo!««

__________

27. Lev ali odano ¹²⁶ pajdaſhtvo.

Té lev, en kral vſeh svér¹²⁷, zhé jagat it’.

Jas ſam, ſi miſli, malo bom oprava¹²⁸,

En drugi mi k’ pomozhi more bit’.

On gré, no k’ ſrezhi oſla ſi vdinjava,

Ker s’ mozhnim glaſom vſtraſhi vſako svír,

Da tota k’ ſkritim mresham najde tir¹²⁹.

---

[59]

˛Shtrit¹³⁰ greta v’ borſht, prijasen mata guzh,

No ſliſhita, da ’s javſhja¹³¹ k’ njim regêzhe

Jesizhna ſraka, ino ’s punih pluzh

Prav gerde ſhpote na obadva mêzhe.

»Aj, lép pajdaſh! Lev, ne je tebe ſram,

Da s’ oſlom greſh? Raj’ bodi, hodi ſam.«

Lev s’ merslim ſerzom k’ ſraki rezhe: »»Ptizh!

Tvoj ſplujſki¹³² jesik ſem, sdaj ta sablódi;

Pa jas ti to povém, no druga nizh:

˛Shpot, ker’ga ná-me versheſh, malo ſhkodi;

V pajdaſhtvo mojo vſaki priti ſmé,

Ker’ meni k’ nuzi biti vé, no zhé.««

Vſi vel’ki no viſoki ravno to

˛Si miſlijo, kaj ſraki lev je prava¹³³:

S’ podloshnimi pajdaſhtvo doſta bo

Nam noterverglo, zhi ſe jim odava:

Nam nej’ sa to, jêl¹³⁴ gdo ſhtimanje ma;

Sa to nam je, jêl’ ſe nam nuzat’ dá.

__________

28. Mátiza ali nor rat.

»Mátiza! tebe shegna Bog?

Vidimo, doſti maſh otrók;

Drushbiza vel’ka biti zhé:

Kak bo kaj? v’ hrami proſtor né.«

»Matiza! da she ſtara ſi,

Rezi da k’ mali drushbizi:

Pzhelike! da she ſtare ſmo,

Puſ’tmo she mladim virſtvo to.«

---

[60]

»Vandrajmo na en drugi kraj;

Vér’te mi, tam naſ ne bo kraj¹³⁵:

˛Spov’mo ſi tam en novi hram,

No ’s nebéſ pride shegen k’ nam.«

»»Hénjajte! nori je vaſh guzh;

Drashite nam naſh sharek shuzh:

Mén’te, me ſtare pzhele ſmo

Nore, kak prí-vaſ ſtarſhi ſo?««

__________

29. Vuk ali ſkaslivo ſmilenje.

Negda je kuga med ovzami vſtala,

No je ovzhari pol zrede pobrala,

Da je le neke na paſho mel gnat’.

Vuk je to svédil no ſhel je k paſtiri;

Nisko pred njim je pripognil vſe ſhtiri,

K’ prizhi: da on je prijatnik, ne tat.

»Sdaj ſe sravná gor, no s’ glavoj pokima:

Lubi prijatnik! moj jesik mozh nima,

Da bi on tebi vſo shaloſl odkril:

Ozhi mi bodo od jokanja ſlepe,

Sgubil ſi ovze, no ovze tak lepe!

Takſhih pa tudi ti vreden ſi bíl.«

»»Teshko je reſen b’lo ovze sgubiti,

˛Sèrze pa sazhne mi léshiſho¹³⁶ aj biti:

Da ſem potroſhtan, posabim na nje.

Vuk! jas ſem dushen sahvalo ti dati,

Da me tak lepo véſh pomiluvatí:

˛Smilezhno gviſhno je tvojo ſerzé!««

---

[61]

Takſho, ja takſho ma, rezhe na ſtrani

Ovzhji peſ, keremi vuk je bil snani,

No sdaj ovzhara, sdaj vuka gledí:

On ſe rasjozhe pri tvoji nevoli

Vſigdar prav bridko; pa inda nikoli,

Kak, da on s’ toboj vred ſhkodo terpí.

__________

30. Vrana ali preoblezhen kmet.

Vrana ſvojo pokrivalo

˛Si sa ſhpot dershí;

Pavjo ſe je njoj dopalo,

Toto met’ snelí.

Pav ſe míſi, pérje ſèrka

Goſto ’s njega tá;

Vrana pa kraj njega ſhterka,

Glih kak petlar’za.

Vſako pêro gorpobira,

Kero ſe ſvetlí,

No ſi s’ njim ſvoj koshuh zira,

Da ſe ne zherní.

Miſli: Lepſha ſem kak vrane!

Vrane sapuſtí;

No sa ſvoje nove ſhpane

Pave ſi svolí.

K’ totim, nora! ſe pridrushi;

Pa kak ſlabi dim

Vetri sa gurázho¹³⁷ ſlushi,

Tak ſirota jim.

---

[62]

Sa peroti jo vlovijo,

Vlezhejo med ſé,

Vſi ſe njoj na glaſ ſmejijo,

Norza majo ’s nje.

En jo mika ’s tot’ga kraja,

Drugi ’s drugega:

Sdaj ſe sazhne vel’ka ſvaja,

Kakſha je ne b’la.

Kak ſe roj na véjo vſiple,

Pavi tak na njo:

Dokler ſe njoj pérje ſpiple,

Ne je mira b’lo.

Jo s’ perotmi sagradijo,

Da jim vujti zhé,

S’ klunom terdno v’ njo vſadijo,

Kak ker naj bol vé.

Vſo oſkubleno ſpuſtijo,

K’ vranam gre nasaj ;

Tote jo od ſé ſpodijo:

Kam zhé iti sdaj?

˛Shpot no ſhkodo maſh, mi véri!

Zhi ti kmetizhki

Zhéſh, da tebi shnidar sméri

Gvant kak méſtniki.

V’ gvanti ſe kak méſtnik kasheſh,

V’ sadershanji né;

S’ penesi ſhtazune masheſh:

Lashem jas? pové!

__________

---

[63]

31. Shelod ali popravlena pamet.

Ja, ſonze na poldne ſtojí,

No she ſe kmeti séha,

Da s’ délom ſe je pléha¹³⁸.

Obédvati ſi poshelí,

Gré truden v’ ſenzo tá pod hraſt,

Na semlo dol ſe ſede,

’S kanjéra¹³⁹ jé, ne ’s ſklede;

Pa préj dá Bogi dushno zhaſt.

˛Sit dremoto obzhuti prit’.

Od mladih lét navajen,

Da vſigdar bil je ſvajen,

Zhi vſe, kaj on zhé, né-htlo¹⁴⁰ bit’,

˛Skos — ſkos kaj pogovarjat’ ma:

Goſpoſki, da pravízi,

Al’ farji, da reſnízi

Podobo drugo dati sna.

She dugo lét zeſarove

Sapóvedi obira;

Sdaj s’ Bogam ſe prepira:

»V’ naturi vſe na ópak¹⁴¹ gré!«

Leshé pretegnjen léza¹⁴² ſe;

Tè roke krishom déne,

Ozhí na hraſt poshene,

Rekozh: »Tvoj ſad je ne sa me.«

»En leſhnjak tu no tam viſí:

˛Se toti ſad vda tebi?

Sakaj ti rumpe¹⁴³ ne bi

Rodíl, da tak koſhati ſi?

---

[64]

Pa ſhkoda, da jas kaj guzhím.

Vſak kmet je glih shivadi;

Goſpode s’ guzhom ſvadi,

No she ſe rezhe: V’ kájho¹⁴⁴ s’ njim!«

»Tam — tam naj njég’va ſhola bo!

Tam luzh ſe bo vushgála,

Da pamet bo ſposnála,

Kaj zirkva, kaj deshela ſo.

Pri moji kêzhki¹⁴⁵! ne tak nor

Je kmet, kak néki méni;

Zhi glih jém kruh ovſéni,

Le rezh ſpreglednem dol no gor.«

»Te to kozén¹⁴⁶? ˛Se tikvi¹⁴⁷ vda?

En vſaki naj preſhtima,

Jêl’ neka tikva nima

˛Sheſt funtov, no naj ménje dva?

V’ jeſéni kel’ko jih leshí

Predertih, no perhníjo,

Da zhréva ’s njih viſíjo.«

Tak guzhí, drémle no saſpi.

K’ neſrezhi krivez¹⁴⁸ piſhe sdaj;

En shelod ſe omêkne,

Na zhêli kmeta vſhekne.

On ſhlata shlak, sajavzhe: »Jaj!

Tak mali ſad, tak vel’ki shlak!

Bi shelod tel’ko vagal

Kak tikva, jas bi ſzagal!

Naj bo, kak Bog je ſtvaril, tak!«

__________

---

[65]

32. Medved ali ſhkodliva sámera ¹⁴⁹.

Medveda vſtraſhi jagrov rog,

Borſht¹⁵⁰ môre sapuſtiti; —

Napreshe ſvojih ſhtireh nóg,

Hití na póle priti.

Prebiva tam en dugi zhaſ,

No da je ne b’lo zhuti

Od jagerſkega roga glaſ,

Nasaj ſe verne k’ huti.

˛Skerb perva je, da pride tá,

Hraſt gledat’ od vſe ſtrani,

Ker v’ ſvojem dupli¹⁵¹ ſtan mu dá,

Gde vetrom ſe obrani:

Pa dare¹⁵² pride na to ſtran,

Do dvéri ſvoj’ga kóta,

Sagledne puno gnesdo vran,

Mermrá no mater ſhpota.

»Gdo tebi je, falajdriga¹⁵³!

Dopuſtil tu sgodnjáti?

Hotivov¹⁵⁴ tvojih zvizh ne dá

Pozhivati, ne ſpati.

˛She blato mi dolpalo bo

Od njih na mojo zhêlo:

Pobêr’ ſe prozh, ne bodi to,

˛Si iſhi drugo ſêlo.«

˛She medved prav ne ſklene guzh,

She vuſta odpre vrana:

»»Kaj, mermrek! kaj ti vushge shuzh?

Ne vóſhiſh mojim ſtana?

---

[66]

˛Starín! pravizo, kero maſh

Do hraſta, jas mam tudi;

Zhi ſtari norz ſhe to ne snaſh,

Tak pitaj¹⁵⁵ mlade lúdi.««

Pa medved, ne navajeni

Poſluſhat’ shenſke guzhe,

Popréjme hraſta s’ tazami,

˛Se gor na véjo ſuzhe:

Do gnesde pride, no smermrá,

Da vidi vrane gole;

No vsdigne tazo gor, no dá

En shlak, no vſe pokôle.

Pa mati vrana odleti,

˛Samízhje¹⁵⁶ jese ſita; —

No lukna, v’ keri medved ſpí,

Je jagri she odkrita.

On s’ puſhkoj¹⁵⁷ gré, kraj¹⁵⁸ njega pſi,

Kak vrana je odkrila: —

Medveda najde no vſtrelí,

No troſi, kam je zila¹⁵⁹.

Bres ſhkode ne je sámera,

Naj mala je al’ vel’ka;

Njoj ſhkoda je primérjena:

Kelk’ ova, tota tel’ka.

Ker tebi k’ nuzi bit’ ne vé,

Vé tel’ko, da ti ſhkódi:

Ker puſhke krugli vujti zhé,

Vſigdar ſe vgene shódi¹⁶⁰.

---

[67]

33. Vuk ali ſkasliva pokora.

En vuk, na ſmert boléni,

˛Spregleda ſvojo véſt,

Kak junez sbira v’ ſéni.

Da k’ jaſlam pride jéſt.

»Ah! greſhno.« tak on sdêhne,

»Ja greſhno ſem shivél;

To mene v’ ſerze pêhne,

Da greſhnik bit’ ſem htél.«

»Ah! kel’ko hudobije

˛Sem ſtoril moje dni!

Ne zhuda, da mi gnije

˛Serze od shaloſti.

Pa toti troſht ſmem méti:

˛Sem ne hudobnik zel;

Mam tudi, mam naſhtéti

Prav doſti dobrih dél.«

»Enkrat je jagnez sajſhel,

Ne védil k’ ovzam prit’;

V’ germovji ſem ga najſhel,

No puſtil k’ ovzam it’.

Drugozh ſo ovze prav’le,

Da ſem en gerdi tat;

˛Sem neſil néke nav’le¹⁶¹

Vezh takih ſhpotov rad.«

»Je ne ſe fantuvati¹⁶²

Priloshnoſt lépa b’la,

No vſe ſhpotarke¹⁶³

klati,

Da ne b’lo k’redi pſa?«

---

[68]

Poſluſha guzh liſíza,

Katéra priſhla je,

Potroſhtat’ ſvoj’ga ſtriza,

Ker vmrét’ pripravla ſe.

»»O vuk«« liſíza rezhe,

»»Je réſ, kaj ti guzhiſh;««

No s’ repom ga ſhegezhe:

Pod bradoj ſladka miſh!

»»Gda koſt je tézh’la v’ gerli,

No ſhterk te vrazhit ſhel:

Kaj ne? tê bil ſi verli¹⁶⁴.

Tê ne ſi ovez klal.««

__________

34. Ovza ali prava dobrotlivoſt.

»˛Si vékſhega dobrotnika

Gda vidil med shivadi,

Kak naſ?« je pzhela pitala

Zhloveka. Po navadi

Je toti lize ſi sakril,

Gda kol’ je pri pzhelnjáki bil,

No s’ pzhelami govóril.

Tak tudi sdaj je ſtóril.

»»Ja pzhela, ne saméri mi!

Shivad dobrotlivéjſha

Kak ti, ſe méni ovza sdí,

Da nam je potrebnéjſha.

Ti ſterd¹⁶⁵ daſh, ovza vóno dá;

Kaj zhlovek bol potrébno ma:

Da ſlaje ſe napije,

Al’ s’ ſuknom le pokrije?««

---

[69]

»»She zhéſh en drugi vurshah zhut’,

Sakaj te ménje ſhtimam,

Kak ovzo, no sakaj ſem hud,

No jéso dó-te ímam?

Glej! ovza terpeshlivo sna

Dershati, da ſe ſtrishti¹⁶⁶ ma;

Pa ti nam ſterd ponujaſh,

No s’ shalzom¹⁶⁷ naſ kuſhujeſh.««

Kak ovza, ne kak pzhela, ti

Dobrótnik môreſh biti:

Ne ſitega naphá vati,

Raj’ lazhnega naſiti.

Zhi ſe veſelo naſmejíſh,

Da tvoje dare rasdelíſh:

Tak, ker ſi proſi datí,

˛Se nima darov batí.

__________

35. Pavuk ali kratka vezhnoſt.

Na ſténi pavuk ſedejózhi,

˛Skos ſvoj’ga grada oknizo

Po ſtranjſkem zherva gledajózhi,

Ker prede shlahtno shídizo.

Od gisdoſti ſe napihava,

Da kunſhtno préſt’ no tkati sná:

Sdaj ſem, sdaj tá po nitih plava,

No k’ novim nove ſline dá.

Zherv, ker’ga ſi je puſtil priti

Goſpod, kak eno ludſko ſtvar,

˛Si miſli: Kaj to more biti,

Da pavuk nima mír nigdar?

---

[70]

Ne vupa ſkoro, denog pita:

»Prijatnik, ne saméri mi!

Kunſht tvoja meni je sakríta;

Jas proſim, meni jo odkri;«

»»Ti nesaſtopni!«« odgovóri

Zhemérno pavuk zhèrveki:

»»Kaj pitaſh? Kaj? Ne véſh, ti nori!

Da mi pri déli ſpaka ſi?

Kunſht moja ſe ne dá ſposnati,

Sadoſti je, da jas jo snam:

Zhi mojo délo le zhéſh snati,

Glej! muſhelin sa vezhnoſt tkam.««

Prevsetnoſt tota hitro ſkiſne,

Pohlevnoſt ſlajo ſkos dershí;

Gisdavez komaj vuſta ſtiſne,

She sa groboſt ſvoj lon dobí.¹⁶⁸ dekla ſi poiſhe,

No sne je ne vezh viditi,

S’ njim pavuzhino ’s ſtén ohriſhe,

No pavuka, no vezhnoſti.

Nobena kunſht nej’ hvale vredna,

Naj vel’ka je, kak koli zhé,

Zhi ſvéti rezh je ne potrebna,

Katero ona delat’ vé.

Saſlushi vuzhenik ſi hvalo,

Ker mladoſt v’ gisdi podvuzhí?

En kunſhten mojſter glih tak malo,

Ker gisdo s’ delom podredi.

__________

---

[71]

36. Vuk ali odvseta ſlushba.

Vuk je v’ borſhti glaſno ula¹⁶⁹,

Da ga je liſíza zhula:

Gledat gré, kaj mu falí.

Vidi ga pod grobom ſtati,

Glavo s’ prédnimi zhoháti,

S’ sóbmi ſtraſhno ſhkripati.

Vſtraſhi ſe ga, she zhé vujti,

Miſli: On zhe mene vbujti¹⁷⁰,

Sato déla takſhi krizh;

Pa da ulit’ le ne hénja,

˛Stopi k’ njemi is ſmilénja,

,Se nakloni, ſuzhe bizh.

»Striz! kaj tvoja je neſrezha,

Kera tebe tel’ko pezhe?

Le povej, ti k’ troſhti ſem.«

»»Glej! ſheſt zelih lét ſem ſlushil

Levi, no ſi to saſlushil,

Da pred njega prit’ ne ſmem.««

»»Miſli, kak ſem bil zhaſtiti,

Lazhen nigdar, vſigdar ſiti,

Da ſem prí-njem v’ ſlushbi bil.

Vſi podloshni ſo ſe báli,

Da jih ne bi toshil krali,

Míte¹⁷¹ ſem, kak vodo pil.««

»»Sdaj je konez vſéga toga¹⁷²,

Da bi jas le svedit’ móga¹⁷³?

Sakaj ſe kres me jesí?

Jas ſem njemi sveſto ſlushil,

Nizh ſe prí-njem ne sadushil,

Denog me od ſe ſpodí.««

---

[72]

»»˛Star, donuzan no drevéni,

Krulav, gluh, ſlep, veſ potrêni,

Môrem sdaj is ſlushbe it’!

Rezi, rezi, o tetiza!

Jêli je ne to kriviza,

Vekſha, kak je nem’re bit’?««

»˛Striz! kak gviſhno ſem liſíza,

Vel’ka tebi je krivíza,

Pa pri vſém tém ſrezhen ſi.

Lev te ne je k’ ſebi vlékel,

Ne ti tvoje koshe ſlékel,

K’ prizhi tvoje svéſtoſti.«

To ſe pravi vam, ſlushézhi!

Vi od jese ſte gorézhi,

Dare¹⁷⁴ virt vam dá ſlovó;

Rezhe: ˛Ste b’li v’ ſlushbi svéſti?

Rezhe: Ja, pri moji véſti!

Tiho ſte: tak nazhi bo.

__________

37. Pzhele ali jeſénſka grosovitnoſt.

O ve ſirote; vboge pzhele!

˛Smilénje vel’ko s’ vami mam!

Kak ſrezhno virſtvo ſte imele,

Bog ſam je tiſto shegnal vam!

Pa tudi hitro no veſélo,

Gda koli dén je bil sa to,

Letéle ſte na ſvojo délo,

Po tavshentih, no ne po ſto.

Proſtorne hrame ſte ſi ſtav’le,

No doſti hish’k na ſheſt voglóv

Sa vaſh prihoden rod naprav’le:

Kak zhudovit je toti póv!

---

[73]

Kak naj hitréj ſe jajze ſpóva,

She zhervek rejo k’redi ma;

Is njega sraſe pzhela nova,

Kres mali zhaſ ſe she sgodnjá.

S’ kém vezh ſe drushba vam pogméra,

S’ tém vezh ſi ſpravlate blagá;

Kaj drushba v’ simi ne pozéra,

To virt sa ſvoj dobizhek ma.

Pa néki virt, kak ſkop’z, gladuje,

Bogaſtvo vſo od vaſ zhé met

’V jeſen neſmileni vaſ vbuje¹⁷⁵,

Odá¹⁷⁶, da ma vezh pénes ſhtet'.

O ſtarſhi! pzhele vaſ vuzhíjo,

Kak hudo ſe vam sgod’lo bo,

Zhi vaſ otrozi oſlepíjo,

Da jim ’s rók date virſtvo vſo.

Naj zhakajo, da sima pride;

Po simi, ja! tê êrbi ſo:

V’ jeſéni pa nobeden nima

Oblaſt’, vam sdréti ’s rók blagó.

__________

38. Papíga ali bogata nevéſta.

Méſtniki v’ kerzhmi pri misi ſedijo,

No ſi sdaj eno sdaj drugo guzhijo,

Kaj je ker v’ pomneshi¹⁷⁷ ſ-hranjeno mél.

Eden med njimi ba¹⁷⁸ naj ſhtimanéjſhi,

Vidoma tudi te naj vuzhenéjſhi,

Guzhat’ sa kratek zhaſ tak je sazhél.

---

[74]

Ptizh je papiga, lep, nuzni, veſeli,

Laſtni ſvoj dom na v’ Sináſki desheli,

V’ barkah kres morje pripela k’ nam.

Vel’ki goſpodi, zhi zhejo ga meti,

Mòrejo pénes prav doſti naihtéti:

Dvajſti krishakov¹⁷⁹ ma zéno en ſam.

Nizh jih ne griva, kaj sá-njega dajo;

˛Shale no ſmehé s’ njim doſtikrat majo,

Da njim na pitanje odgovor dá.

Njegova glava, kak ogon vſo ſéme,

Vſako beſedo bres truda gorpréme,

No njegov jesik jo guzhati sna.

Hrami navajen, kam koli vun-ide,

K’ ſvojemi domi (pa prasen ne) pride,

V’ kluni perneſe ſhtimane rezhí:

Kamzheke shlahtne no perſtane slate,

S’ tem on naredi goſpode bogate:

˛Srezhen, ker totega ptizha dobí!

Sadi pri pezhi en kmet ſedejozhi,

S’ vuſtmi no s’ ózhmi guzh poſluſhajozhi,

Sdêhne: Sdaj vôdo je dobil moj mlin.

Junze bom odal, bom kupil papigo,

Kmetizhkem’ deli pokasal bom figo:

Tak bo, kak gviſhno ſem kmetizhki ſin!

Kaj ſi napréj je vsel, to je kmet ſtóra¹⁸⁰.

Njeg’va papiga letí vun is dvora,

No kres en mali zhaſ pride nasaj.

V’ kluni perneſe koſ dragega kamna;

V’ ſtreho ga vtekne, no she ſe mozh plamna

Vſiple kres hrame, vſi v’ ognji ſo: jaj!

---

[75]

Kaj je podobno b’lo dragemi kamni,

Priprava b’lo je k’ ſhirokemi plamni:

En na pol mertvi, pol shívi voglén¹⁸¹.

Kmet je htel gratati velik bogatez;

Draga papiga bo svéſti moj ſhkratez:

Sdaj je ſhtèrz¹⁸² vbogi bres ſtrehe no ſtén.

˛Skopez bogato neveſto zheſh meti?

Zheſh ti papígo sa sheno ſi vseti?

Vsemi ſi, vsemi! boſh kratek zhaſ mel.

Guzhala doſti bo, délala malo;

˛Sprasdnila moſhnjo bo, kaſhto, klét, ſhtalo:

Boſh pogoréjez, kak biti ſi htél.

__________

39. Peſ ali nagla jesa.

En virt zhé podvuzhíti pſa,

Na sadnih nogah ſtatì,

Ker le na ſhtireh ſtati sna,

Kak negda njeg’va mati.

On ’s virtovih rók vujti zhé,

No da on nazhi¹⁸³ vujt’ ne vé,

Tak virta vſhekne v’ bèdro.

Virt jésen rezhe: »Zhakaj, peſ!

Plazhilo ti zhem dati;

Ti ne boſh, ne boſh vezh od dneſ

Na ſhtireh mógel ſtati.«

On hitro kviſhki vsdigne pſa,

No tréſhi njega dol na tla,

Da kzhaſi tam ſtrepezhe.

---

[76]

Na bêdri pa od dné do dné

˛Se rana bol rasſhíri:

Gde préje¹⁸⁴ ſamo dve ſta b’le,

˛So lukne sdaj she ſhtiri.

Vrazhilo, kero ma domá,

Sa rano zhiſto nizh vala:

Puſti ſi priti pad’ra.

Sdaj padar pride, ſpregledí,

No ſhlata s’ perſti rano:

»»Prijatnik! ſi v’ nevarnoſti,

To ne bo lehko djano;

Pa naſha kunſht ſhe denog ma

En mitl, ker te svrazhit’ sna.««

Tak rezhe njemi k’ troſhti.

»»En falat kruha vsemi v’ dlan,

No ga na rano dershi;

Oberni ga na drugo ſran,

No pſovi ga tá vershi,

Da ga pojé. Zhi ne bo to

Ti rane kzhaſi svrázhilo.

Ne vém«« — — — to s’ ramam’ mêgne.

»Neſrezhna jesa!« virt krizhí,

»Ti nékega ſi nor’la,

Da sginil je od shaloſti;

To ſi ti meni ſtor’la.

Sahvalim, padar, sa tvoj rat;

Pomagat’ nem’reſh, kak bi rad:

Glej, ’s jése ſem pſa vbuja¹⁸⁵.«

__________

---

[77]

40. Pogoréjez ali ſméſhno fantuvanje ¹⁸⁶.

˛Sèrza ne sgubíti,

Zhi neſrezha perletí:

Ona sna odíti,

Zhi jo ſrezha naſledi.

Nizh je obſtojózhno,

Vſe ſe hitro ſpremení:

Nizh je nemogózhno¹⁸⁷,

Vſe ſe lehko saterpí.

Najde te nadlóga.

No nedushen jo terpiſh:

Miſli, da od Bóga

K’ tvojem haſki¹⁸⁸ jo dobiſh.

Rad na ſé jo vsemi,

Ménje tebe tlazh’la bo;

Volo ſpuni njemi,

K’ haſki ſi napravi jo.

Enkrat je v’ desheli

Hudi mras po simi bil,

˛Sneg no led debeli

Semlo je no vôdo ſkril.

V’ enem vbóshnem¹⁸⁹ hrami

Je en brumen kmet shivél,

No leshézh na ſlami

Mersel shivot ſi je grél.

Kaj s’ en ſtrah! Po nozhi

En hudobnik vushge hram.

Hitro kmet gorſkozhi,

Brani; pa kak zhé on ſam?

---

[78]

Njegov kſizh dosvati¹⁹⁰

Dugo nem’e ſóſede,

Da ſo v’ kratkem ſpati

˛Shli na ſvoje poſtele.

Sdaj ſo tu k’ pomozhi,

Ogenj zhéjo vgaſniti;

Zhéjo njeg’vi mozhi

˛Svojo proti ſtaviti.

Pa sabſtonj ſo trudi,

Ogenj vgaſnit’ ſe ne dá:

Zagajo she ludi,

En sa drugim prozh je ſha¹⁹¹.

Kmet ſe ſam navoli:

V’ nemar shgati hram puſti:

Nizh ſe vezh ne moli¹⁹²,

Da bi mu pomagat’ ſhli.

Roke krishom déne,

Tiho v’ ogenj tá gledí;

Sdêhne: »Da le mene

Lubi Bog, naj hram sgorí!«

K’ ognji blishe ſtopi,

Vuſta k’ ſméhi naravná;

Rezhe: »Da, ti ſkopi!

Vgaſniti ſe ne ſi dà¹⁹³,

Nézhem klaguvati;

Pa da hramizh ſi mi vsél,

Zhém ſe fantuvati:

Glej! pri tebi bom ſe grél.«

__________

---

[79]

41. Krulavez ino ſlépez ali ſrezhno pajdaſhtvo.

Naméri ſe, da najde ſlépi

— Na ſtesi en’ga vájvoda;

Pa shile njeg’vih nog ſo v’ ſklépi¹⁹⁴

Saſukane kak tèrtiza¹⁹⁵.

Pun troſhta ſlépi ſi obezha,

Po ſtesi da ga vodil bo;

»O, rezhe, ti ſi moja ſrezha!

Glej! to maſh pal’zo, préjmi jo.«

»»Kaj? jas bi tebe mel’ peláti?

Ne vidiſh pazh, da krulav ſem:

Na mojih nogah nem’rem ſtati,

Kak tebe jas peláti zhém?

Pa ti ſe vidiſh mozhen biti,

Da tak ſhiróke plezha maſh;

Ti vſako tésho snaſh noſiti,

Zhi k’ noſhnji ſvoje plezha daſh.««

»Zhi méniſh, tak me gorpoſédi,

˛Skakom bom tekel kak tekár,

No tebi kasal ſled pri laſi.

Da ’s ſtése sajſhel boſh nigdar.

Tak tvoje noge bodo moje,

Jas virt bom gratal mozhnih nóg;

No moje ózhi bodo tvoje,

Ti virt boſh gratal ſvétlih ók.«

Sdaj ſlépez krulavza poſádi

Na ſvoje rame, no s’ njim gré,

Kam toti mu vkashuje sádi,

Da ma poſtaviti nogé.

---

[80]

K’ dvém’ ópravzama¹⁹⁶ vkupsapeta

Obojno ſrezhno ſpélata;

Pa ſvojo ſpeljat’, mozh odvseta

Obéma je sabranila.

Ti nimaſh to, kaj drugi majo.

No tiſto maſh, kaj njim ſalí:

Kaj drugi majo, tebi dajo,

Kaj njim ſalí, to daſh njim ti.

Is tote nepopunomóſti

Pajdaſhtvo sraſe med ludmí,

’S pajdaſhtva svirajo duslmoſti

Zhlovézhije prijásnoſti.

Zhi ovem’¹⁹⁷ dari neb’ falili,

Katére Bog je meni dal,

No ne bi bil podvershen ſili,

Da mene kaj bi proſit’ ſhel:

Tak ſamo bi na ſé ov gledal,

No ſamo ſebi dobro htél,

˛Se ne bi trudil, da bi svédil,

Shivlénje kakſho bi jas mel.

Ne rezi: »Meni je krivíza,

Da nimam jas, no drugi ma:

Bog, ker v’ ſam-ſebi je pravíza,

Bog tebi vterga, drugim dá.

No ravno to, kaj drugim vtala,

Ja! ravno to je gmajn blagó,

Od ker’ga mi dobímo tala,

Zhi le pajdáſhni¹⁹⁸ s’ njimi ſmo.«

__________

---

[81]

42. Meſar ali priſilen ſtriz.

En kmet bogato virſtvo ma:

Pa komi bo on toto dà¹⁹⁹,

Da shlahte nej’ nobene?

Bolén ſe vershe v’ poſtelo,

Shivlenja ſkoro konez bo,

Bo ſhel v’ grob ſvoje shene.

To ſliſhi v’ meſti en meſar,

Ker kmete noril²⁰⁰ je vſigdar,

˛Sam ſebe pa ſhe bole.

On hitro ſe na pot podá,

K’ bolénem’ kmeti pride tá,

Kak da bi iſkal vole.

En kratek guzh priloshnoſt dá

Odkriti, da ſi shlahta²⁰¹ ſta,

No ſe sa ſtrize mata.

Sa dneſ, meſar ſi miſli, bo

Sadoſti; vseme sdaj ſlovó:

Roké ſi ſtriza data.

S’ bolénim nézhe bolſhe bit’,

Meſari ſe ne vnosha²⁰² prit’:

Pogóſtem ga obiſhe.

Sdaj doiii troſhtov mu sguzhi,

Sdaj kashe, da je shaloſtni,

˛Si ſuse²⁰³ ’s ózhi briſhe.

En zhaſ ſedi pri poſteli,

Po hishi ſem no tá gledi,

No vidi pſa leshati.

Poklizhe ga, peſ ſkozhi k’ njem’:

Podoben vuki je po vſém,

Tak vel’ki no koſhati.

---

[82]

Meſar s’ rokój pogladi pſa,

S’ njim vel’ko dopadénje ma,

No rezhe tak k’ bolénem’:

˛Striz! tvoj peſ lepo kosho ma,

’S nje shlahtna bi odévka b’la,

Da ſedlo s’ njoj odénem.

Pobêr’ ſe prozh od me, zigan!

Boléni ſkezhe; tat pregnan

˛Si bil, no ne boſh názhiſh.

Sdaj vém, sakaj me gladil ſi:

Od negda ſi tak vuzheni,

Da naſ sa noſe vlazhiſh.

__________

43. Fige ali luba tugent.

˛Sin krala Davida, kak pojbizh ˛Salomon,

Ker je po ozhi êrbal Israelſki tron,

˛Sedi en den pred dvérmi kralovſkega grada;

Pred ſóboj ma sa shelo, ne sa ſilo glada,

En korpez ſig. O kak je totem’ ſadi rad!

Vſe — vſe bi htel sa eno ſamo ſigo dat'.

Is korp’za eno vseme, s’ luſhtom jo gledí,

Jo v’ vuſta vtekne, no ſe ſladko naſmejí.

Pa ravno sdaj, da jé, en ſhtèrzhek²⁰⁴ k’ njemi ſtopi,

Od glada ſpiéhan omedlí, no komaj ſtôpi:

On proti kralizha sa malo almoſhtvo,

Da s’ njoj shivlenje ſi sa dneſ natégnil bo.

---

[83]

Tê kralizh ſegne v’ shepe, iſhe no gledí,

Zhi v’ kerem gde en droben penes ſkrit tezhí;

»Glej,« rezhe, »ſntèrzhek! jas ti nímam dneſ kaj

dati,

Pa sjutra pridí; sjutra dam, da boſh bogáti.«

˛Shtèrzhek ſe nakloni kralizhi, no gré

Od njega prozh; v’ nebéſa vsdigne gor roké.

»»Kak?«« ozha, ker na ſina ’s okna dol gledí,

No njegov guzh poſluſha, jésno sakrizhí:

»»Kak’? sjutra zheſh pomagat’? Tak guzhíjo ſkopi:

Bo sjutra shiv, da ſmert she dneſ is njega ſôpi?

Sdaj kzhaſi ſige talaj, pol od njih mu daj!

Pomozh ne nuza sjutra, on jo nuza sdaj.««

˛Strah kralizha premaga, ga dregétez ma:

Odſhtéje polovízo ſig sa ſhtêrzheka,

Pomêkne ſe, rekozh: »Zhéſh tu kraj²⁰⁵ mene ſéſti,

Tak ſedi dol, no sazhni ſvoje ſige jeſti.«

O kak en navuk ’s vuſt ozheta Davida

Popravi hitro ſèrze ſina ſkópega!

Té mali ſhtêrzhek s’ luſhtom jé naſhtéti ſad;

˛Si gerlo s’ njim namozhi no preshene glad.

Sahvalna ſusa v’ njeg’vem oki sdaj trepezhe,

On s’ kuſhzom vlije jo na roko, no tê rezhe:

»0 kralizh! naj ti plazha Israélſki Bog,

Da mene ſi odreſhil dneſ od ſmertnih rók."

Na to samukne²⁰⁶ kralizh, tih je, ne guzhí;

Pa v’ ſerzi sdaj obzhuti ſlajo miloſti.

Od nje pijani ſvoje fige jeſti sábi,

Vſe ſhtêrzheki v’ shêp²⁰⁷ vershe, kak je vkup

nagrábi:

Veſel na njeg’ve perſa ſe naſloni tá,

’S prijasnoſti mu v’ lize ſladke kuſhze dá.

---

[84]

Té zhlovek, kak en pojb, to tugent ſe vuzhi,

Da pamet njemi pravi: To ti dushen ſi!

Pa zhi on tugent ſtóri, no ſe s’ njoj sarózhi,

Tê ſhe le mu lepôta njena ſvéti v’ ozhi:

Dobí do nje lubésni vezh od dné do dné,

Nizh nem’re njeg’vo ſèrze lózhiti od nje.

__________

44. Duh ali ſhtirje navuki.

En ſtari no donuzan kmet

Gre ſejat, da bi mél kaj shêt;

Pa, dare²⁰⁸ orje njivo.

Pod hraſtom v’ ſénzi vidi ſtat’

Zhloveka, ker je ſtar, ne mlad,

Da brado ma vſo ſivo.

Preſtraſhen ſliſhi toti glaſ:

»Ne boj ſe, ˛Salomon ſem jas!

Povej, kaj delaſh, ſtari?«

»»Zhi ˛Salomon, kak praviſh, ſi,

Sakaj, »kaj délaſh« pitaſh ti?

To — to, kaj gviſhne ſtvari.««

»»V’ mladlétji moj’ga mládenſtva

˛Si rekel: Pojdi k’ mravli tá!

Od nje ſe maſh vuzhiti.

Jas bogal ſem, kak je dushnoſt;

Od mravle flis no ſhpáravnoſt

˛Se ſkèrbel ſem dobíti.««

---

[85]

»Dva navuka ſi gorprijél:

O da bi bil vſe ſhtiri vsél!«

Duh njemi odgovóri.

»˛She enkrat pojdi k’ mravli tá,

Od nje ſi vsemi sadna dva,

Le bogaj no to ſtori.«

»Sdaj v’ simi tvoje ſtaroſti

Nizh shmétnega²⁰⁹ ne delaj ti,

Kak mravla ſi pozhivaj.

No kaj ti dala je dushnoſt,

To je: Tvoj fliſ no ſhparavnoſt,

S’ veſelim ſérzom vshivaj.«

__________

45. ˛Shpartanarza ali ſlovenſka mati.

˛Shparta je méſto v’ lakónſki deshéli,

V’ keri ſo ludi k’ bojúvanji sréli;

Dugi no mozhni no ſerzhni vſi ſo.

Boji navajeni nimajo mira;

K’ ſvaji priloshnoſt od ſóſedov svira:

Neſti krivize bi shmetno jim b’lo.

Ene ſhpartanarze ſinek pobegne

’S vojſke, da ſmertni ſtrah v’ ſèrze mu ſegne,

Pride na dom, no ma v’ roki ſvoj mezh.

’S rok mu ſhpartanarza naglo mezh sdêre,

No mu s’ njim perſa zhemerno predère,

Rezhe: »Sdaj nem’reſh pobegniti vezh.«

---

[86]

Sdêhne ſin ſlabi od kervi prelíte:

»»Mene, o mati! vi mene vmoríte,

Ker vaſh lublêni ſin bil ſem vſigdar.««

Ona pa lepo sna odgovoríti:

»Lasheſh, hudobnik: moj ſin ti zhéſh biti?

Vujſhel od vojſke ſin moj nej’ nigdar.«

Mati ſlovenſka! ſe nizh ne ſramujeſh,

Zhi ti ſhpartanarzo hvaliti zhujeſh?

Nazhi guzhiſh ti, kak ona guzhí.

Tvojega ſina deshela zhé vseti

K’ ſvoji obrambi; ti nézheſh to méti,

Rezheſh: »˛Sin! vujdi, kak veſh, no ſe ſkri.«

__________

46. Mijolka ²¹⁰ ali neſrezhna lash.

En jesik, keri lashe,

Zhloveka pela v’ ſmert;

En grob je njeg’vo gerlo,

Grob na ſtesáj²¹¹ odpert.

Duh ſveti ſam to pravi:

Je njemi ne verjéti?

Nevérni denog zhéjo

Vidlive prizke méti.

Tak ena nora mati

Sredí ſi déklizo.

No méni, v’ toti hzheri

Vſa njena ſrezha bo.

---

[87]

Naméri ſe, da tota

Mijólk’no rozhko²¹² ſtêre:

Kak da bi ſhlo sa glavo,

Tak ſe zartlívka²¹³ dêre.

Is hishe mati tezhe,

No pita, kaj bi b’lo:

»Mijólko ſem jas ſterla,

Nigdar vezh zela bo!

Kaj bo, zhi ozha svéjo,

Bom od njih gviſhno bita:

Kam, mati! kam zhém iti,

Da bom pred shlakom ikrita?"

»»O lubo déte! rezi,

Da mazhka vergla je

Mijólkizo is líſhte²¹⁴:

No tak bo dobro vſe.««

Tak, tak ſe lubo déte

Navad’lo je lagáti,

Gda koli ſe je kakſhne

Kaſhtige mélo báti.

Da dékliza je vekſha

No ſtarſha gratala,

Prebriſana je tudi

Bol na vſo hudo b’la:

Je smêknila jéd, maſlo,

Shpêh, néki pint pſheníze;

Odala²¹⁵ kup’la pézhe²¹⁶,

No pantleke, no ſhpize.

---

[88]

Vſe tiho no tak ſkrito,

Da níſhe²¹⁷ ne je snal:

Kak gdo v’ klé t, v’ kuhnjo, v’ kaſhto

Bres kluzhov kraſt’ je ſhel.

˛So ſtarſhi jo podush’li,

Je snala jim tajiti:

Lashí je k’redi méla,

Kriv drug je mógel biti,

Sapêlana od ſamzov²¹⁸,

(Ne! toti le od nje

Sapêlani ſo bili

˛Skos ſladke láshize)

Sa mater préd, kak sheno,

˛Se ſama je ſposnála;

Kak toti ſhpot bi ſkrila,

Je s’ ſoboj rat dershala.

Njen’ rat jo je napêla,

Da déte v’ ogradi

Pokopano na gredi

Je ſkrila pred ludmí.

Meſarov peſ pa najſhel

Je, kaj je ona ſkrila;

No kaj je vlékel ’s grede,

Kres njo je prizha bila.

Gorvjeta od goſpoſke,

No k’ ſodbi pêlana ,

Nej’ mogla rezh tajiti;

Preprizhana je b’la.

˛Sodniki ſo ſposnali,

Sa glavo glavo dati:

»Kaj gde je k’ ſodbi rekla

Lashlivke ſtara mati?«

__________

---

[89]

47. Shlak ali gvêrano poſojílo ²¹⁹.

En ozha mél je ſina,

Ker sabil je da ma ozhé;

Ne zhlovek, ne! shivina

Je dala njemi kerv²²⁰ v’ ſerze;

Kak kamen b’lo je ſuho,

Neobzhutlivo, gluho.

Otroki ne podoben,

En vrashizh v’ méſi je on bil;

Kak toti, tak hudoben

Pokorſhino od ſe sgubíl!

Ozheta je zonával²²¹,

Preklél, hudizhi sdaval.

Enkrat ſe vsdigne ozha,

Hudobnika kaſhtigat’ zhé;

Kak bliſk je toti ſkozha²²²

Pripravi k’ shlaki ſi roké;

Ozheta tréſhi v’ glavo,

Da kzhaſi ma kervavo.

Neſrezhen ozha vſtane,

Beſede ene ne sguzhí,

˛Si bolezhino rane

S’ ponishnim’ miſlam’ saduſhí,

˛Si odpre malo hish’ko,

V’ njo noter ſtopi friſhko.

Na kól’na tam poklekne,

K’ molitvi vsdigne ſvojih rók:

Molézh ſe ne potekne,

On tam je, gdé je njegov Bog:

---

[90]

Beſede rasglaſuje,

Da shena vſako zhuje.

»Ah!« moli, »Bog pravizhen,

No v’ tvojih ſodbah zhudeshni

˛Si! Da ſem bil krivizhen,

Sdaj plazhaſh mi po vrédnoſti:

Da ſtoril ſem krivízo,

˛Si ſtoril ti pravízo."

»»Povej, mosh!«« shena pita,

Kaj je pregréha tvoja b’la,

Da je tak dugo ſkrita

Dneſ ſhe le ti na pamet ſhla?

»Ah, luba moja shena!« rezhe,

No shivot veſ trepezhe.

»Glej! jas ſem mojo pravo

Gorvsdignil negda kres ozhé,

No tréſhil jih na glavo,

Da kerv je s’ zurkom tekla ’s nje:

˛Sem miſlil tê na gréha?

Ne! ſem napil ſe ſméha.«

»Pa moj’ga ſina ſhaka²²³

Ah, kak me v’ ſerzi saboli!

Me ſpomni sdaj na shlaka,

Ker meni tak dá miſliti:

Kak ozhi ſi naméra²²⁴,

Tak tebi ſin je gvêra."

---

[91]

48. Nosh ali primérjena kaſhtiga.

En pojb meſari nosh je vkral,

Nosh vel’k je bil, ne mali;

’S meſnize s’ njim domú je ſhel,

Zhé ſkriti ga na ſhtali:

Sa lato nosh on viſoko

Porine v’ ſtreho globoko.

Kres neke dni mu pride luſht,

Klopótez ſi napravit’:

Klopótez, ker ma mozhen ruſht²²⁵,

Da vredno bo ga ſtavit’:

Sa toto delo nosh on ma;

Gré pó-njega na ſtrého tá.

Nosh v’ ſtrehi viſoko tezhí,

No nima tu ſtolízo²²⁶;

Pa on ſl sna pomagati,

Poiſhe ſi rajízo²²⁷:

S’ njoj ſegnil bi do ſlémena,

Zhi takſha bi potrebna b’la.

Pa tézhaſ, da na nosh gledi,

Nosh ſmukne dol do liza,

Na zhêli kosho navrasí?

Poshene v’ óko ſhpiza:

Pogled je prozh, ſe ne puſtí

Od kunſhtnih moshov svrazhiti.

Zhi tudi ne bi brati b’lo,

Tak denog je verjéti,

Da ludi to ſi ſkuſ’li ſo;

Od njih je prizha vséti:

»S’ kem koli zhlovek pregreſhí,

Kaſhtigo tudi s’ tém dobí.«

---

[92]

49. Pravda ali Turſka praviza.

˛Smirna, méſto ſtarih lét,

Imenitno sdaj, kak pred

Turſkem Zari je podloshno.

˛Shtájarez to zhuje sdaj,

Rezhe: »Zhém tu biti raj’;

Tam shivéti je nadloshno.«

Pa nadloga, kruh no Bog,

Kak je ſhirok naſh okróg,

˛Se povſodi ná-njem najde:

Zhi le zhlovek, prav shiví,

˛Se pravizhno sadershí,

No od njenih ſtés ne sajde.

V toto méſto prideta

Pravdati ſe dva mosha:

Vbóshen en, no en bogáti.

Hram ſi toti poſvojí,

Ovi²²⁸ rezhe: »Tvoj je ní!

Maſh ga meni dati.«

Bôgat piſmi ma no prizh,

Vboshni piſmi, druga nizh;

V ſodno hiſho prit’ hitita.

Ov pretêzhe²²⁹ totega,

Pet ſto slatov moshi dá:

Sa ſodnika lepa míta²³⁰!

Moſhnjo vtekne v’ shêp²³¹ ſodník.

Ov ſi miſli: Kak dushnik

Meni hram boſh sdaj obſóda²³²,

˛Sodba ſe sazhéti zhé,

Vbóshen piſmi dá napré,

Njemi dane od goſpóda.

---

[93]

»˛Samo piſmi ſo kak nizh

Tam, gdé néga²³³ drugih prizh!«

Tak bogati k’ ſodbi pravi,

˛Svoje piſmi kashejozh,

Prizhe k’ ſebi klizhejozh,

Pred ſodníka nje poſtavi.

»Moje piſmi káshejo,

Prizhe ſaj ne lashejo,

Da hram lailno meni ſliſhi.

Da bi ovi prizhe mel,

Hram mu ne bi vseti htel;

Hram, ſodnik! na mé prepíſhi.«

Toti tiho vlezhejózh

Moſhnjo ’s shêpa, naſmejózh

Rezhe k’ njemi: »»O bogáti,

Ti ſe gerdo nóril ſi!

Prizh ma ovi vezh kak ti;

V moſhnji ſo ja pet ſto slati.««

»»Tote on sa prizho ma,

Da ſi nje sa mito dಳ⁴:

To nje maſh nasáj, no hodi!

Hram ſe s’ mitoj ne dobí,

˛Sodba to ne dopuſtí:

Vboshni! ti virt hrama bodi!««

˛Shtajarez! povéj mi sdaj,

Gdé bi ti htel biti raj’,

Dare²³⁵ ti terpiſh krivizo?

V ˛Shtajari ſe míta dá,

V Turſkem míta ne valá,

Tam sabſtonj dobiſh pravízo.

---

[94]

50. Natura ali otrozhja lubésen.

Kina je zeſarſtvo vel’ko,

Leshejozho na poldné;

˛Srebra ma no slata tel’ko,

Da ſe s’ nogam’ pó-njem gré.

Denog je sapóved dana,

Kakſhe ne b’lo zhuti gda:

Zeſar ſam jo je osnana²³⁶,

Da jo vſak Kinésar sna.

»Ker is kaſe bo premêknil

Od deshélſkih dazh en groſh.

Rok obé bo v’ klado vtêkniſ.

Da mu ji odréshe nosh.«

Padnil je v’ kaſhtígo toto

En deshélſkih dazh piſár,

Ker je v’ kaſo, esh ſramoto!

˛Ségnil, no ’s nje smêknil dar.

Sjutra she bi mel sgubiti

˛Svojih rók: pa ſtarſha hzhí

Tezhe pred zeſára priti:

Pride, no s’ njim tak guzhí:

»»Ozha moj ſe je sadushil,

Tvoja dekla ſposna to,

No kaſhtígo ſi saſlushil,

Rad ſe njoj podvergel bo.««

»»Zeſar, glej! on roke ſvoje

Poſhle; [no ſo njene b’le]

Njeg’ve ſo, ſo ne vezh moje:

Jas pod nosh poloshim nje.

Nem’re ſvojih ſe snebiti,

Ménje nuznih tebi dá;

S’ ſvoj’mi ma zel hram redíti,

Sheſt otrók no dédeka.««

---

[95]

Zeſar, to ſliſhezh, ſe vſmíli,

No kaſhtigo odpuſtí

Ozhi, da ſe njemi míli

Njeg'va lubesníva hzhí.

Otrok! v’ ſèrze ſi sapiſhi,

Kaj je ſtor’la tota hzhí;

Krizh nature ſvoje ſliſhi:

»Lubi ſtarſhe!« tak krizhí.

__________

51. Brumde ali povershen rat.

Ne lashem, ne! da enkrat posnal ſem

Viſóke zhaſti vrédnega zhlovéka,

Ker je, da jas reſnízo vam povém,

Od vel’ke sob’-bolésni ſkoro ſtékal.

Zheluſt je s’ robzom²³⁷ ſkos obvito mel,

Kak ſo povite v’ mrasi ſtare babe.

Sdaj sob je ſhpotal²³⁸, sdaj ſam ſebe klel,

Sdaj rêgetal glih kak v’ kalushi²³⁹ shabe.

Je bolezhína hénjala en zhaſ,

Dve brumdi²⁴⁰ ſi na sobe je poſtavil,

No s’ njimi igral toti lepi glaſ:

Naj ſlajſhi je, ſi miſli njeg’va glava.

Kak méſenz, da je pun, rad obtemní,

Tak sapuſtí brumdáſha vſa lubésen

Do brumde, zhi ga sob drugozb bolí,

No ſi ne sná odpraviti bolésen.

---

[96]

Jas pridem enkrat, no dam njemi rat:

»Zhi zhéſh od sob’-bolésni réſhen biti,

Tak versi brumde prozh, moj lubi brat!

Je ne bol brumd kak sóbi ſe snebíti?«

»Sheléso sobi je, kak drévo gósh²⁴¹;

Gosh dréva ſkórjo gloje no odêre,

Ne nazhi vseme brumda sobi lóſh.

Ne bodi, lubi brat! ne bodi druge vére!«

˛Smejézh mi pravi: »»Guzhi, brat! kaj zhéſh,

Jas brumde glaſe vezh, kak sobi lubim;

Tak gviſhno ſaj ti téga le ne véſh,

Da s’ brumdami ſi moje sobi gúbim.««

__________

52. Slat ali pridno vbóshtvo.

Na hudobíje vbóshtvo²⁴²

Zhloveka napeláva:

En vuzheník je negda

V ſvojih piſmah prava²⁴³.

Pa najdejo ſe vboshni,

No denog pridni ſo:

Je ali ne vſe réſen,

Kaj v’ piſmah brali ſmo.

En dobrotlivi Herzog,

Is kralovſkega roda.

Podloshnikom k’ pomozhi

Deshele je obhoda²⁴⁴.

---

[97]

Da priſhel je v’ Benetke,

Je v’ oſhteríjo ſhel;

No she je ſhêreg²⁴⁵ ſhtêrzov²⁴⁶

Pred totim hramom ſtal.

Nobeden ne je prasen

Od njeg’vih dvér odíſhel,

No Herzog »Bog vam lonaj!«

Vezh tavshentkrat je ſlíſhal.

Enkrat je ſhel po gaſi,

En pojb sa njim hití,

Sa almoſhtvo ga proſi,

No odgovor dobi:

»Glej, lubo boshjo dete!

Jas nimam sdaj drobíſha²⁴⁷,

Pa zhakaj v’ oſhteríji!

Bom ſkoro nasaj priſha²⁴⁸.«

Pojb rezhe: »»Dajte tolar,

Jas vam ga ismenim;

Tam, gdé ſe kruh odava²⁴⁹,

Drobíſha she dobím.««

»Ja?« Herzog ſe naſméje:

V’ shêp hitro noter ſegne,

En ſvetel slat, kak svesda,

Is moſhnje vun potegne,

Rekozh: »To maſh, no sméni!«

No slat mu v’ roke dá;

˛Si miſli: Gdo vé, jêli²⁵⁰

Bom vidil tebe gda?

---

[98]

Pojb she pri vratah zhaka,

No da je Herzog priſhel,

Krizhí: »»Goſpod, to mate

Sa zeli slat drobíſha!««

Savseti²⁵¹ Herzog pojbi

˛Se naſmejí na glaſ,

Rekozh: »Si kaj obdershal?«

»»Ne, rezhe, ne sá-’n laſ!

Drobíſh is rok mu vseme,

No ga pred njím preſhtéje;

No da nej’ nizh falílo,

˛Se pojbizh ſladko ſméje;

Pa ne sapſtonj: ſe troſhta

Dobíti almoſhtvo.

No lon sa ſvojo svéſtoſt:

No tak je tudi b’lo.

Da ne je mel vezh ſtarſhov,

Od vſéh sapuſhen ſhtêrzhek

Tak njega k’ ſebi vseme

Dobrote puni Herzog:

Puſti ga v’ ſhole iti,

Saſtopnoſt v’ njih dobí:

En svéſti no saſtopni,

Kaj mén’te, ſe sgubí?

Ne. Da je velik sraſel,

No ſhole vſe opravil,

Je Herzog njega kzhaſi

V’ deshelſke ſlushbe ſpravil.

Kak svéſti no saſtopni.

˛Slushevnik ſkos je mél

Od Herzogov lubésen,

Kak dugo je shivél.

__________

---

[99]

53. Mladénzhizh ali nepovolen navuk.

»Kaj v’ mojih letah mam sazheti,«

Mladénzhizh pita ſtarzheka,

Ker je veſelo mimo ſha²⁵², —

»Da bom povólno mél shivéti?«

»»Jas, rezhe ſtari k’ mlademi,

»»Vezh mitelnov ne vém, kak tri:

Zhi zhéſh, ſi snaſh od me nje vseti.««

»»To pervo zhé potrebno biti,

Ker sdravo pamet v’ glavi ma,

No tiſto k’ dobrem’ nuzat’ sna:

Popunoma ſe vſe vuzhíti,

Da, zhi ſe enkrat v’ ſtan podá,

V’ kater’ga Bog je njega sva²⁵³,

Dushnoſti ſvoje sna ſtoríti.««

»»Pa nej’ sadoſti, ſamo snati,

Dushnoſti ſtana ſvojega:

To drugo je, da fliſ ſhe ma.

Ne ſmé na tergi vtragliv ſtati:

Bog njemi je dve roki dal,

Da s’ njimi dela, kaj on sna;

Je gerdo, zhí puſti mozh ſpati.««

»»To tretjo [no to je to prédno]:

Obojno mu bo k’ nízhemi,

Zhi v’ ſerzi andoht ne gorí:

Ne ſmé molíti bit’ poſlédno,

Ker moli, lehko ſe vuzhí;

Ker moli, k’ deli mozh dobí:

Je ne Bogá moliti vredno?««

---

[100]

»Vuzhíti, délati, molíti —

˛So mitelni, pa ne sa mé.

Mi maſh dati léshiſhe²⁵⁴?«

»»Pazh, en ſhe je, ne ſmem ga ſkriti:

Kak oſel sraſi, no boſh mél

Shiveti dobro, kak ſi htél:

˛Svét tudi oſle ma redíti.««

__________

54. ˛Shkarnize ali vtragliva grívniga.

»Ti déte!« rezhe mati k’ njemi,

»Poſluſhaj, kaj ti sdaj povem:

Jas tebi ojſtro prepovem,

Ne nosh, ne viſ’ze v’ róke vsemi!«

»»Pa ſhkarn’ze, mati! ſmem ja vseti?««

»Ne! kaj navrási²⁵⁵, nej’ sa té:

Maſh druge rézhi, vsemi nje,

Zhi zhéſh gurazho kako meti.«

To déte boga. Pa sdaj shêla

S’ njim sazhne en nevaren shód²⁵⁶.

O sapelávne, shele hod,

Po kel’ko vajnkih²⁵⁷ toti pela! —

»»Pa, zhi bi vil’ze tu leshale,

Bi,«« dete miſli, »»snal bit’ ſlep:

Pa ſhkarn’ze, o ti norzhek lep!

Kak meni ne bi ſe dopale!««

»Glej, glej! s’ kém le ſo gdé povíte?

Rudézhi pantelz ’s njih viſí:

Nizh lepſh’ga ne je, kak ſte vi,

Kak zhiſto ſrebro ſe ſvetlíte.

---

[101]

O kaj she je, zhi eno malo

˛Si s’ njimi vzheſnem koshizo:

Neſrezna tel’ka ne bo to,

To hitro ſe bo zélit’ dalo.««

»»Pa kaj, to nem’re ſe sgoditi;

Sakaj zhi glih ſhe déte ſem,

Tak denog pamet nuzat’ vem:

Bres ſhkode ſi vem nagoditi,

Bres ſhkode svupam ſhkarn’ze vseti,

Na ſtran gda mati gled’la bo.

Pa ne; mi deza²⁵⁸ dushni ſmo

Pokorſh’no ftarſhom: Bog zhé meti.««

»»Ne, ne! jas ſem déte noro,

Jas ſhkarn'ze ſamo gledat’ zhém:

Dopuſt’te, da vaſ kuſhnit’ ſmém;

To, ſhkarnze! to dopuſt’te ſkoro. —

Nigdar ſe nosha ſem dotêknil;

Pa vaſ ſe zhém.«« — She ſegne tá: —

»»Ja, zhi od mé bi pamet ſhla,

Bi róke hitro prozh odmêknil.««

»»Pa miſli v’ glavi mam ſkos jaſne,

No s’ ſhkarn’zami ſem dobro snan.««

To rezhe, no she v’ njeg’vo dlan

Kak ſtréla ſhpiz od ſhkarniz praſne;

No sdaj glih v’ hiſho ſtopi mati,

No dete ojſtro poſvarí,

Da ne je htélo bogati

No njenih navukov dershati.

»»Ah, mene griva,«« sazhne déte

Proſíti, »»da to ſtoril ſem;

Nigdar vezh to ſtoríti zhém,

Le sdaj me pá²⁵⁹ sa lubo méte!

---

[102]

Da ſhkarn’ze ne do²⁶⁰ me noríle

Drugózh, vaſ proſim, ſtêr’te nje:

Tê meni bode léshiſhe,

Vaſh navuk bogati bres ſile.««

Mi ludi vezhkrat ſmo podobni

Detéti totem’. Vſaki sna,

Da k’ naſhi ſrezhi Bog nam dá

Sapóv’di; no ſmo tak hudobni,

˛Se jih prelomit’ ne bojimo.

Kaj dobro je, to puſhamo;

Kaj hudo je, to ſtorimo;

No tê, kak déte, to ſtojímo.

Tê grívniga nam v’ ſèrze pride.

No kaj je naſha grívniga,

Kaj? Vola, kak jo déte ma:

»Naj mati ſhkarn’ze ſkonzhat' ide.«

Kaj druga ſe gdé toto pravi:

»Pred grehom vari me, ti Bog?«

Kaj toto: »Vsemi ’s mojih rók

Vſe, kaj mi v’ ſèrze shêle ſtavi?«

Bog, Bog bi môgel vſe ſtoríti,

Da mi bres ſhkode ſpali bi,

No tak bres truda v’ nébo ſhli.

Kaj ne? tak, tak bi môglo biti.

O zhlovek, ti ſam ſé ne nori!

Bog réſen tebi dá pomozh,

Pa ti ne ſhparaj ſvojo mozh:

Dushnoſti tvoje on ne ſtori.

__________

---

[103]

55. ˛Shpégel ali gviſhno gverilo ²⁶¹.

Filípek, déte gnadlivza,

˛Se kmêtizi na amſtvo dá,

No dobro ſe nadája.

Da déte doſti sisat’ ma,

˛Se v’ enem leti she sgodnjá:

Tê henja mlezhna ſlaja.

Sdaj pride ozha gledati.

Kak njeg’vo déte ſe redi,

No najde, da je friſhno.

On nagovarja kmêtizo,

Naj déte dúshe²⁶² pri njoj bo:

Lon bo prijéla gviſhno.

Dovoli ona gnadlivzi.

Tak dugo Fil’peka redí,

Da ſtopi v’ ſedmo leto.

Tê pride ozha, plazhat lon:

Naſhtéje ſheſtkrat oſem kron,

No déte je odjeto.

Filípek s’ ózhoj gre nerad,

Pa kak od dalezh vidi grad,

Hití do njega priti.

V’ to gorno hiſho pelani,

Tam vidi vſe felé²⁶³ rezhí;

Krotkéjſhi she zhé biti.

S’ ozhmí pohiſhtvo ſpregledí;

Kaj v’ roke vseti ſe boji:

˛Strah ſhibe to ne rata.

En veitk ſhpégel tam viſí;

˛Si miſli: K’ zhémi ſi gdé ti?

Gré tá, da snan s’ njim grata.

---

[104]

En pojb, kak on je, tam ſtojí:

Filípek ſe mu naſmejí,

No toti nasaj njemi.

On vershe mu en kuſhez tá:

Pojb kuſhez njemu nasaj dá,

Kak da bi rekel: Vsemi!

Naj ſe oberne, kam ſe zhé,

Pojb v’ glashi tak ſtoríti vé;

S’ tém ma on dopadénje.

Pa kak pri mali dézhizi²⁶⁴

Veſélje dugo ne terpí,

Pri Fil’peki ſhe ménje.

On séha, vuſta vlezhe tá

Na krish, no rible nóſeka;

Pojb v’ ſhpégli vſe to dela.

Filípi ſe posnati b’lo,

Da s’ bratezom ſe ſvadil bo:

Ja bój ta²⁶⁵ gviſhno mela.

S’ peſhízoj²⁶⁶ tot’ ſe ovemi

Protí, no ovi totemi;

Sdaj ogenj je vushgani.

S’ zhemérnim lizom ſkozhi tá,

Poshêne róke v’ ovega;

She kerv mu tezhe ’s dlani.

Sdaj ſterti ſhpégel sasvoni:

Kak veter ozha perleti,

No vlezhe ſina k’ ſébi.

Glej! uni, ki ga ſhpotal ſi,

Je druga ne, kak to, kaj ti

˛Si njemu, ſtoril tebi.

---

[105]

Tvoj ſmeh je njega k’ ſmehi gnal,

Sa kuſhez ti je kuſhez dal,

Na shlak je shlak gverílo.

Sakaj ſi, ſinek! tréſhil v’ glash

S’ rokámi? Sdaj kervave maſh:

Tak jésa dá plazhílo.

Filípek, s’ ſúsam’²⁶⁷ veſ polit,

Trepêzhe; méni, da bo bit,

No ſtiran²⁶⁸ prozh od hiſhe.

Pa ozha k’ ſebi ſtiſne ga,

Mu v’ lize ſladke kuſhze dá,

Kerv ’s njeg’vih rók obriſhe.

Glej! ozha dale s’ njim guzhí,

To naj bo tebi k’ navuki,

To naſhih del je méra:

Vſe, kaj mi drugim ſtórimo,

Naj dobro ali hudo bo,

Nam drugi sveſto gvéra.

__________

56. ˛Shkorpijon ali ſhkodliv hudobnik.

˛Shtéfek, en mali pojb,

Vseme ſvoj bizh,

Gledat gre v’ léſhje, gdé

Gnesdo ma ptizh.

Najde na bregi

V’ poſmôjeni travi

Eno nesnano ſtvar —

˛Shkorpijon ſe pravi —

»˛Shkarn’ze ti maſh?

S’ njimi ſe branit’ no

Vſhekniti snaſh.«

---

[106]

Tak ſi pojb miſli, no

Préjme obé:

Zhi glih je mali,

˛Se varvati vé:

˛Stiſne ji terdno, no

K’ ozhi tá tezhe.

»Ozha, glej toto ſtvar!«

No da to rezhe,

˛Stegne rep ſhkorpijon, s’ njim

Pízhi v rokó

Pojba, no vlije ſvoj

Zéli gift v njo.

»»Lubi ſin!«« ozha mu

Navuk sdaj dá,

»»Neti verjéti hu-

Dobniki gda.

Zhi ti ne ſhkodi, te

V’ lize gledézhi:

Tak ti bo ſhkodil, sa

Herbtom ſtojézhi.

Sato ſe vſe hudo-

Bíje vuzhí,

Kajti on tebi s’ njoj

˛Shkodit’ shelí.««

__________

57. Kruh ali zhloveſhke nevoſhlivoſti.

V paradishi pervokrat

Guzh je bil od kruha.

Bog je guzhal tiſtokrat

Adami na vuha:

Semla kruh dala bo,

Zhi boſh rad póval jo;

Kosha pa ti vſakokrat

Mokra bo, ne ſuha.

---

[107]

Vſaki kruh jeſti zhé

Vſak pa delat’ nézhe.

Nékemi, gda delo své,

˛Stopi mras med plézhe.

»Mene dregétez²⁶⁹ ma,

Ne bom na delo ſha²⁷⁰

Drugi naj na delo gre:«

Tak vtraglivez rezhe.

Neki miſli: »Bog puſtí

Doſti kruha raſti;

Ni potrebno delati.

Kruh ſe rad dá vkraſti.

Sato Bog tel’ko dá,

Da tat kaj vseti ma.«

Tote miſli, véri mi,

Ne ſo tebi k’ zhaſti.

Nék’, gledézh na ſóſeda,

Rezhe k’ ſvoji sheni:

»Totemi Bog doſti dá

Kruha, pa ne meni.

Kaj on tém’ délavzi

Vterga, dá ſhkertavzi²⁷¹«

Nevoſhlivoſt naſnava²⁷²

Take guzhe njemi.

Néki doſti kruha ma,

No ſhe vezh zhé meti:

˛Skopez miſli ſem no tá.

Od kod ga zhé vseti.

---

[108]

Saprê kruh v’ mísnizo,

Da mu tam v’ miri bo:

Shena no drushína pa

Môre glad terpéti.

˛Shtimanez ne miſli, da

Raſe kruh na njivi,

No ne, keri je doma,

V misnizi pleſnívi.

Sato, zhi vidi ſtat’

˛Shtêrza²⁷³ pri ſvojih vrat,

Rezhe: ˛Shtêrz! boſh dale ſha²⁷⁴,

No kak moreſh, shívi.

Bog rad dá kruh vſakemi,

Ker je kruha vreden;

Ker pa kruha vezh dobí,

Kak ga je potreben,

Naj ga dá tiſtemi,

Keri velik glad terpí.

Nevóſhliv, ſkop, vtraglívi

Kruha je nevredén.

__________

58. Kamen ali srela ſkopoſt.

»O jas neſrezhni!« tak ſe toshi

En ſkopez proti drugem’ moshi:

»Nameſto slatov kamen mam.

Glej! totega na méſto slatov

Je tat, naj gerdſhi tat vſéh tatov!

Poloshil v’ mojo ſhkrinjo tam.«

---

[109]

»»Moj lubi ſoſed!«« ovi pravi,

»»Sakaj ti sguba ſèrze gnavi?

Da ti slatov ne ſi vshil?

Le miſli: kamen je kak slati

Tvoj ſhaz, keri v’ ſhkrinji ma leshati;

Vboshnéjſhi ne boſh, kak ſi bil.««

»»Jas réſen ne bom s’ tém vboshnéjſhi;

Pa ne je tat s’ tém bogatéjſhi?«

Tak ſkopez miſli no krizhí:

»Kaj? drugi je s’ tém bogatéjſhi — —

To meni ſèrze ób-tla tréſhi:

S’ tem bogatéjſhi, kak ſi ti!«

»Ne! tega nem’rem jas preneſti.

˛Strik - ſhtrik ſhe dneſ ſi môrem ſpleſti,

Jas s’ njim ſi zhém shívlenje vset’!

To, zhlovek glej! to ſkopoſt srela

Tak ſebi, kak vſem drugim déla:

Vſe ona, nizh ſmé drugi met’.

59. Toshba ino ſodba kres vrable.

»Vrabli mi proſó pojéjo,

Kero ſem sa kaſho ſéjo²⁷⁵

Vrabel je ſhkodlivi tat.«

»»Goſanze ’s drév vrabel smêkne,

No je mladim v’ gerlo vtêkne:

Kaj je bolſhi? kaſha? ſad?««

---

[110]

»»Vrabel réſ pojé ti kaſho,

Pa ſkerbi sa bolſho paſho —

Vrabel je en dober tat.

Ropare²⁷⁶ ’s drév on odneſe,

Da ti drévje ſad perneſe:

On sa kaſho gvéra²⁷⁷ ſad.««

__________

60. Zhujesh ali najeti peſ.

Zhujesh²⁷⁸, o ti lepi peſ!

Puſti, da sapôjem dneſ

Tvoje, vel’ke hvale.

Da ſi totih vreden ti,

To ſe meni terdno sdi,

Terdno, bres vſe ſhale.

Od sazhetka tvojega

Naj ma péſem ſvojega,

To ſe naj bol ſhika.

Zhi mi morti²⁷⁹ kunſht ſfalí,

Nov’ga kaj ſeſhívati,

Tak bom ſtaro flikal.

Pſíza ti je mati bla,

Gdo bi lepſho smalat’ snal,

Kak je ona bila.

Peſ pa je tvoj ozha bil,

Dlako ſi je goſto vmil,

Da ſe je ſvetlila.

---

[111]

˛Slep ſe ti naródil ſi,

˛Slep ſi sisal neke dni,

Tê ſi gorpogledal;

Gdo je tvoja mámika,

Kera tebi siske dá,

Tê ſi ſhe le svédil.

˛Stegnil ſi k’ njoj tázhize;

Ona tvoje dlakize

S’ gobzom je poglad’la.

Vergla je koſtí pred té,

Da bi tebe glodat’ nje

V mladih dnéh navad'la.

Sobzi tézhaſ sraſli ſo;

Materi je lubo b’lo,

Mir bo odsdaj méla.

Da ſi ſam she jeſti snal,

Materi ſi ſlovo dal,

Kak je méti htela.

Lozhen sdaj od matere,

Kak pazh mladem’ pſovi gré,

Iſkal ſi goſpóda.

Neki nej’ ſmilénja mél,

Da bi tebe v’ ſlushbo vsél;

Te je ’s hiſhe ſpoda²⁸⁰.

Toti, ker’ga sdaj ti maſh,

Gledal je na tvoj rováſh,

Ker’ga sadi noſiſh:

Gibal ſi ga ſem no tá,

S’ tém ſi mu ſposnati dal,

Da ti ſlushbo proſiſh.

---

[112]

Naſmehavajozh goſpod:

Pital je: »Povej! od kod

˛Si ſe ſem natêpa²⁸¹?«

»»Ne potép, ſirota ſem!««

Rekel ſi, »»jas ſlushit’ zhém;

Dajte likof ’s shêpa.««

Ti, kak hiſhni peſ najét,

˛Si sa ketno ne pripet,

Ne ſi ’s ſlushbe vujſha²⁸²

Vſém pri hrami ſi ſhtiman,

Mazhka pa gledí na ſtran?

Tota ſe pohujſha.

Zhi ti gdo koſ méſa dá,

Vsdigne rep gor no gondrá,

Vſe zhé ſama shréti;

˛Shpizhi herbet no vſtrelí

V’ tebe, no obé ozhí:

S’ ſhkrempli zhé isdréti.

Mótit’ ſe od nje ne daſh,

Hitro vſe pejéſh, kaj maſh,

Gréſh na ſvojo delo.

Pride ’s ludſkih hiſh shivad,

Paſt’ ſe zhé na vaſhih trat:

Kóneſh, pa ne vbujeſh²⁸³

Gréjo ’s domi kam goſpod,

Zhéſh ti njim poſódit’ pot,

Pléſhe vſaka noga.

Rezhejo: Ti boſh domá,

Zhujesh! jas ne nuzam pſa;

Tak jih Zhujesh boga.

---

[113]

Zhujesh, o ti lepi peſ!

Mej sa dobro s’ tem sa dneſ,

Kaj ſem ti sagóda²⁸⁴

Zhi je padnil hlod na té:

Vari ſe, ne vzhéni²⁸⁵ me,

Vzhéni moj’ga hloda.

__________

61. Mojſtríje ali lévi shêp ²⁸⁶.

˛Shala sna biti,
Gdé ludjé ſhalo saſtopijo. —

Pévzov duhi, kaj vaſ je:

Prid’te, no v’ me dêhnite,

Da ſe moj otali!

Sima njemi branit’ zhé

Péti, kaj vſa fara vé,

Enem’ moshi k’ hvali;

On pri misi tu ſedí,

Veſ sadréman naſ gledí,

No tobaka ſhnofa:

Prah tobazhji v’ gut sletí,

Káſhla, da ga konez ní,

Prah mu drashi gerlo.

---

[114]

S’ vinom ſi nalíje glash,

Rezhe: Gut, tu vino maſh!

S’ njim ſi prah opêri.

Vseme ſvinſko ámizo,

’S nje obêre vſe meſó,

Vershe koſt sa dvéri.

Sdaj gledí, kak ’s mêle miſh,

Kel’ko je na misi ſhpish,

˛Shteje no koſhtáva.

Krapi ſo preſoleni,

Mozhnik nej’ sabéleni,

Shupa v’ máſhi plava.

Sélje nej’ oprano b’lo,

Méſo she je ſkiſnilo,

˛Skiſnile klobaſe.

Kerv ’s kopúna, ’s piſhenzi

No ’s purána²⁸⁷ ſe zedí,

Gódla — — — —

Tak ſam s’ ſóboj mosh guzhí,

Kápiza na ſtran viſí,

No ſloní na ſôhi.

Kuhne dekla poſtojí,

Odpre ſhiroko ozhí,

No ſmejí ſe kôhi²⁸⁸.

˛Samo kôh on nézhe bit’,

Polovnjake sna nabit’,

Pa sa ve’lko ſilo.

Pintari mu radi ſo;

Véjo, njeg’vo délo bo

Dobro sa zedílo.

---

[115]

Piſmo njemi shlahta dá,

Da, kak ona, ſhajbe sna

V ſterte okna ſtav’ti.

On pa to, kaj zélo je,

Rasarobi na kóſeke,

Da ma vezh poprav’ti.

Sa meſara ſe dershí,

Da, zhi drugih ne dobí,

Kunſhtno on vé klati.

Shena v’ kimpeti leshí,

Otrozhízhom kruh falí:

Pék on kzhaſi²⁸⁹ grata.

Pézh sakuri, ſtavi kvaſ,

Nizhke pune krés-en zhaſ

On s’ loparom ſhlata.

Neki zhaſ kerzhmár je bil,

Luſht do kerzhme je sgubíl,

Ne je mel kaj piti.

Pivzi vino ſpili ſo,

Mene shéja klala bo:

Dirja zajgar ſkríti.

Padar je, da briti vé;

To imé on meti zhé,

To ſi on saſlushi.

S’ zhertalom po bradi gré,

Dlazhje zhiſto ſkubi ’s nje,

Kak kmet praho plushi.

---

[116]

Da tak dobro bríti vé,

Je nobeden zhudesh ne,

Mojſter je on bruſa.

Britvo s’ njim pogladi tak,

Da ſe ognit’ more dlak,

Vſhekne pazh kak kusa²⁹⁰.

Négda ſo is ˛Salzburga,

Tudi is Koroſhkega,

Priſhli k’ nam resári.

Naj peſ ali mazhka bo:

Mojſter, rezhe, ſem sa to

Bolſhi, kak vſi ſtari.

Vuzhen ne kak zimerman,

Denog shulov puno dlan

K’ prizhi virtom kashe:

Jas ſem ſtêſal doſti dóg,

No na miso vergel ’s rok;

Prav guzhí, ne lashe.

Sa sidara dá ſe vun:

Ptizha ne narédi klun,

Tak ne guzh sidára.

Tiſhlar je, da njemi par

Nej’, je bil no bo vſigdar:

Sliſhtano popravi.

Kaj je gladko b’lo do sdaj,

To koſmato bo od sdaj:

Tak mu hoblizh pravi.

---

[117]

Vſako delo njemi ’s rok

Gre, kak junzhji rog,

˛Shloſarſko naj bole.

Zhi ne grata klúzhenza,

Tak pa gviſhno klúpiza,

Zhi ſe ne raskóle.

On ſhe rad kovázh bi bil,

Zhi ſe ne bi raspuſtíl,

Da ma doſti ſhpeha.

Pónvar, ja, to more bit’,

Da ſi pónve sna saſhit’:

Pónve ſo is pléha.

Priden ſhoſhtar je té zhaſ,

Da do njega pride glaſ,

Da ſe zhrével para.

Vseme s’ ſhilom drétizo,

S’ shajfoj ſi navoſhi jo,

Da ſi ſmolo ſhpara.

Shnidarſkega hantverha

Sato vuzhit ſe je ſha²⁹¹

Da ſi s’ njim zhaſ krati.

Zhi pri njem en zhaſ ſedí,

Sazhne poleg dremati,

No na sadnje ſpati.

Dugo miſlil je, od kod

Vsel bo ſedlo no homot,

Zhi ſi oſla ſpravi.

Hlazhnjak no korito maſh,

S’ tém ſi oſla obſedlaſh:

Tak ſedlar ſo pravi.

---

[118]

Shalaríjo v’ simi sna,

No ’s te konoplíno ma,

No od nje je plavi.

Duge ſhtrike ſplétal bo,

Keri vzhaſih ſivi ſo ,

Vzhaſih pa r’jávi.

Gdo bi miſlil gda na to,

Da ſi on napravil bo

˛Sam sa ſe kuzhíjo.

Glejte! glejte! on ja v’ njoj

Vosi sa koruso gnój,

Da vé kolaríjo.

Da ſe vidi bit’ pezhár,

Ravhſangkerar, voglenár,

˛Sajami ſe mashe.

No bres shutih noht le je

Ledrar, gda ſkos hlazhize

Golo kosho kashe.

Klobuzhar je tiſtokrat,

Gda klobuzhek more ſtav’t

Iti gor na kapo.

No kersnár je svoleni,

Da — — — — — —

— — — — — —

Godez je, gda ſraba ma;

Pokrivázh, gda gladi pſa:

Shlizhnjak, gda ſe lishe.

No kozhévar, ſhtazunár,

˛Sitar, reſhetár, metlár

Je, gda kupze ſtrishe²⁹².

---

[119]

V’ lizi kotlovino zvrê,

Tak kotlár on gviſhno je,

Ne je to tajiti.

Enkrat je perneſel ’s grab

V kéſhizi²⁹³ prav lepih shab,

Ene ſo b’le shute.

Shena vidi no krizhí:

Mosh, ti sali ribizh ſi!

Vlovil ſi nam rute.

Drugokrat je s’ puſhkoj ſhel

Gledat, jêl’ kaj vſtrélit’ sna,

She ſpuſtí kokota.

Savez dirja vun ſkos plot:

Zhakaj, jas ti bom goſpod!

Jager padne ’s plota.

Gda brodnara nej’ od kod,

˛Sam gré na brodnara brod.

Hitro v’ ladjo ſkozhi.

Tota mu ne vé ſhegó,

˛Se potóni dol na dnó,

Dobro ga namozhi.

Da ziglár saſtopen je,

No prav dobro zigle shgê,

Dushni ſmo verjeti:

Toto zhaſt mu vſaki dá,

Ker je njega vidil gda,

Klojze ’s léſe vseti.

---

[120]

Eno ſkoro sabil ſem;

Puſt’te, da vam to povem:

Drakſhlar je pregnani.

Mazel ſi je on sdrakſhlal:

S’ njim bo borſhtov kalat ſhel,

Dare²⁹⁴ bo pijani.

˛Shkoda, da ſe nej’ vuzhíl,

On bi gviſhno dober bil

Malar no pildhaver;

No vurmahar no bukvár,

Drukar no slatár, pivár,

˛Shtríkar no fejlhaver.

˛She bi mel naſh moshek bit’:

Nagel-, haken-, zirkelſhmid,

Girtlar no bajſgerbar;

Glavnizhár no lepzeltár,

Pirſhtenpintar, ſhtámizar,

Shajfensidar, farbar.

˛She shnurmahar no zhishmár,

Hebar, vahtar no vratár,

No kaj vezh te téga.

Ja vſe to je biti htel,

To ſi on naprej je vsel,

Dare ſe je slégel.

Pa zhi on vſe to bi snal,

Bi naj bersh ob pamet ſhel,

Da je ne prav sdrava.

Tudi bi prebogat bil,

Zhi bi ſe vſe to vuzhil:

Tak she v’ tol’rah plava.

---

[121]

En’ga ſamo ſe je bal;

V ſerzi ga je ogenj shgal.

Gda na to je miſlil:

Kaj, zhi bom k’ ſoldatom vset?

Omedlí, zhé shupe met,

Naj bo kak hté²⁹⁵ kiſla.

Sdaj kak rihtar viſokóſt

Vel’ko kashe, no dushnoſt

Ma, da druge visha,

On sa ſé bogate ma,

Druge pa sa ſhtêrze dá:

Tak ſe mosh ponisha.

Sato je povikſhani

Kak ferbóltar kres rezhí,

Keri ma grajſhino.

Vezh pa tudi ma ſkerbí,

Vezh kak vſi ferbóltari,

Kajti brizha²⁹⁶ nima.

V' vſakem zhaſi mavtnari

˛So zhaſtíti ludi b’li,

Onti sdaj ne ménje.

Takſhna zhaſt ſe njemi da

Od vſeh ludi, da on ma

Mavtnarſko ſmilénje.

Rasvun tega goſtokrat

Komiſar je ’s ſèrza rad,

Gde ſe sakon ſhiva.

˛Srezhen denog malogda,

Da obéſi kosleka:

To ga v’ ſerzi griva.

---

[122]

Ker kaj vezh od njega sna,

˛Skoro naj na snanje da:

Péſem ſhla bo dale.

Meni pa ſe terdno sdi,

Da ſhe doſti njoj falí:

˛Saj je mosh pun hvale.

Tote, kere ſem sapél,

˛Sem is lév’ga shepa vsel:

Tam ma on mojſtríje.

Pride pa en pametni,

No ſi odpre prav ozhí,

Vidi fretaríje.

Péſmi.

---

[125]

1. Hvala ſtarih.

Ja, shenka no vino

Pri ſtarih je b’lo

Veſelje edino,

Vkup priſhlí gda ſo.

˛So v’ ſmehi no v ſhali

˛Si krat’li, dug zhaſ,

Pa gréhi ſe bali

Poſtaviti kvaſ.

Tá ſtarſhi peláli

˛So s’ ſóboj mladóſt,

Njoj navuke dali

˛Skos ſvojo zhednóſt;

No hvál vezh s’ njoj ſpéli

Vojſhakom kak ſto,

Da ſerzhno deshéli

Kri ófrali ſo.

Vſak k’ zhaſti desheli

˛Svoj glashek je ſpil;

Od vina veſéli,

Pa pijan nej’ bil.

Napítnize²⁹⁷ visho

˛So péli vſi vkup,

Da ſtroſil je hisho

Od pôjenja hrup.

---

[126]

Ob polnozhí vsele

˛So konez goſtí,

No shenke veſéle

Kak moshi ſo ſhli

Na dom, ſi pozhivat.

Naj ſtaroſt shiví!

Da ona naſ vshivat

Veſelja vuzhí!

_________

2. Napitna péſem.

KOR.

Deshela, hvale vredna ſi,

Da vino nam rodíſh;

Té mosh, ker terſ saſadil je,

˛She dugo naj shiví!

No vſaka lépa vínzar'za,

Da nam nabrano grosdje dá,

Ta naj shiví, no naj sa lon

Pun glashek vina ma.

Mi, kak bi v’ paradishi b’li,

Pri vinſkem terſi ſmo:

Naj ſlajſhi kuſhez ſladek ní,

Od vina ſlajſhi bo.

Jas pleſhem kak koſhútiza²⁹⁸,

Da k’ vrélezhini²⁹⁹ gré,

Zhi virt na miso flaſho dá,

No vlije vino ’s nje.

---

[127]

KOR.

Deshela, hvale vredna ſi,

Da vino nam rodíſh;

Té mosh, ker terſ saſadil je,

˛She dugo naj shiví!

No vſaka lépa vínzar’za,

Da nam nabrano grosdje dá,

Ta naj shiví, no naj sa lon

Pun glashek vina ma.

Kaj maram jas sa zeli ſvét,

Zhi v’ rokah glash dershím?

Kak dugo je kaj ’s njega vlit’,

Is rok ga ne ſpuſtím.

Jas pijem ’s njega kak ſoldat,

Ker vſéka no vſtrelí;

Je ſpit, krizhim: Moj lubi brat!

Enkrat ſhe ga nalí.

KOR.

Deshela, hvale vredna ſi,

Da vino nam rodíſh;

Té mosh, ker terſ saſadil je,

˛She dugo naj shiví!

No vſaka lépa vinzar’za,

Da nam nabrano grosdje dá,

Ta naj shiví, no naj sa lon

Pun glashek vina ma.

Ta semla bi dolina b’la

Teh ſus³⁰⁰, rév no nadlóg,

Zhi ne bi vinſka kapliza

K’ nam priſhla ’s boshjih rók.

---

[128]

O! tota troſht je v’ shaloſti,

Vrazhílo sa protín³⁰¹;

Ja, tota dá luzh pameti,

Shelodzi dober mlin.

KOR.

Deshela, hvale vredna ſi,

Da vino nam rodíſh;

Té mosh, ker terſ saſadil je,

˛She dugo naj shiví!

No vſaka lépa vínzar’za,

Da nam nabrano grosdje dá,

Ta naj shiví, no naj sa lon

Pun glashek vina ma.

__________

3. Hvala landverov.

Veſélo ſe on naſmehava,

Naſh dober zeſar Franz;

Od vſéh deshel bandéra plava,

Na vſaki njeg’vih ſhanz.

˛Sovrashnik! zhéſh ſe bojuvati?

Prid’, kashi ſvojo mozh!

˛Slovénez, to ti moreſh snati,

Je k’ bojuvanji vrózh.

Ne véſh, da ˛Shtájerſka deshéla

˛Soldate ſi rodí?

Vſak otrok, ker’ga je ſpozhéla,

Je mel ſoldazhko krí.

˛She sdaj je rodovita mati,

No doſti ma otrók;

Vſi, kaj naſ tu je, ſmo ſoldati,

˛Soldati ’s njenih rók.

---

[129]

˛Slovénzi! to naſ poviſhava:

Mi vſi ſoldati ſmo;

To, to je viſokoſt ta prava:

Mi Franzi ſlushimo.

Zeſari ſlushimo v’ desheli,

Nam ona mati je:

˛Smo ne od nje vſigdar prejéli

Kruh, vino, meſo, vſe?

˛Slovénzi! v’ sibeli leshózhi

˛Smo she ſoldati b’li;

Kaj ne odraſheni k’ pomózhi

Desheli bomo ſhli?

˛Slovénzi! bran’te ſi deshelo!

Tak sôve zeſar naſ:

Gor, brati! vſtan’te, gor! Veſelo

Je zhuti njegov glaſ.

__________

4. Sanizhávanje landédrov.

Is teſnih perſ ſi on sdiháva,

Naſh vbogi zeſar Franz.

O kak on v’ grenkih ſusah plava;

Ne vidi ſvojih ſhanz.

Franzos mu je v’ deshelo vderl,

Tam kole, rópa, shgê:

˛Slovénez! kaj boſh dugo baral,

Gdé luknjo najſhel je?

Ne véſh, pri Tarviſi bi ſtati

No ſhanze branit’ mel?

˛Si ti no tvoji plahi brati

Dushnoſt ſtoriti htel?

---

[130]

Franzos, kres tri ſhiroke grabe

Na te gledézh, je ſtal:.

Preſtraſhen, kak pred savzom shabe,

˛Si krizhal: Marſh! no ſhel.

˛Slovénez! gdé je zhaſt ſhtimana

Od naſhih ſtraſhov, gdé?

Nam ne je b’la v’ erbíjo dana?

Jo mamo ſhe? O ne!

Pri Tarviſi ſmo jo puſtíli,

Tam vujſhla nam je ’s rók:

Tam, tam, o ſhpot! ſmo jo sgubíli

V’ pobégi naſhih nóg.

˛Slovénzi! ſhkoda, da deshéla

Nam kruh no vino dá,

Zhi ne bo ’s naſ ſoldatov méla

Bol pridnih, kak nje ma.

Sa tote, da ſo prave babe.

Je dober kruh ’s otrób!

Naj mlako píjejo, kak shabe,

Naj ſe jim nápne drób!

__________

5. Hvala kuhne.

(Sapéta pri domlatkih v’ léti 1795.)

Ne, jas vam ne lashem, reſnízo guzhím:

Kaj koli zhém jeſti, to ’s kuhne dobím.

Zhi luſht mam do ſhpishe, naj bo kaka hté³⁰²,

Le v’ kuhno polúkam,

Na dvéri poklukam:

Tak ’s kuhne she gré,

No pride pred mé.

---

[131]

Zhi shêla mi pride na prasheni bob,

Na s’ hájdinſkoj mêloj satêpeni krop,

Na mlinze ’s koruse, na mlinze ’s proſá,

Na shganke r’shéne,

Na krapze ovſéne:

Kaj kuhna pazh má,

To jeſii nam dá.

˛She bol mi poſtréshe v’ téh svolenih dnov,

Sa kere ſi kmet bruſi ſvojih noshóv.

Tê puna je kuhna od vel’ke ſkerbí:

Vſo kloshnjo³⁰³ vkup s’íſhe,

No ſnashno obriſhe;

Pomête ſmetí,

Vſe v’ njoj ſe ſvetlí.

Potém je to v’ redi, tê, kel’ko jas vem,

Gré v’ ograd s’ korbázhoj po shavſje no hren,

Po petershil, murke, ſheláto no grah.

V’ korbázho vſe sdéva,

Beshí, da te séva,

Po voskih mejáh,

Kak s’ kroſhnizoj Lah.

Da ’s ograda pride, ſi gré po shivad;

Tê sazhne kopune no piſhanze klat’;

Purane vsdigava, ker shmézhiſh³⁰⁴ bi bil,

Tê njemi naſtavi

˛Sekiro, no pravi:

Sdaj lon bolh dobíl,

Da ſi ſe redíl.

---

[132]

Sdaj gor gré na dile po ſhpêh no meſó,

Sdaj ſegne po jajza v’ kokóſhjo gnesdó,

Sdaj mêlo preſéja, sdaj ſtavit gré kvaſ,

Sdaj zhéſnika lupi,

Pripravla ga k’ shupi,

Nosh vtêkne v’ pojaſ,

Perneſe klobaſ.

Roſhtéla poſtavi na njeg’ve nogé,

Klobaſe gorsdéva no pihne pod nje;

Sdaj luka perneſe, ga v’ sáſeki gvrè,

S’ njim selje sabéli, da shmahno bol je;

Natêkne pezhénke, ſhelate gré prát;

Na rake ne sabi,

Nje v’ pónvo nagrabi;

Pa vſaki, kak tat,

’S nje vujſhel bi rad.

Povézheno pónvo na ognji puſtí,

No têzhe tá k’ pezhi, gibanzo gledí,

Zhi godna sadoſti je, ali pa ní:

S’ loparom jo ſhlata,

Prid’ k’ meni! jo rata;

O ker te ne jé,

Sa ſhelma ga méj.

Popravla ſhe ene no druge rezhí:

Sa shojzo, katera ſe v’ kléti hladí,

Natuzhe ſi ſhtupe, potroſi na njo;

Da mozhnike zira,

Rosh dugo prebira;

Da drugih nej’ b’lo,

Zir tizhize ſo.

---

[133]

Dobrótliva kuhna! ti vſe oſkerbíſh,

Vtraglivze no délavze ti oshivíſh:

O kaj bi gdé zhlovek bres tebe sazhel?

On gviſhno bi ſtradal,

Ja! v’ mér³⁰⁵ bi on gládil:

Odkod bi ſi vsel,

Zhi jeſti bi htel?

O kuhna! s’ veſeljom ti damo to zhaſt,

Da ſhparala ne ſi dneſ maſlo no maſt:

Ker nazhi ſi miſli, lash v’ pameti ma.

Pa, kaj tvoja hvala

Je virta koſhtala,

To naj bol on sna,

Ker domlatke dá.

__________

6. ˛Sodba kres dékle pri domlatkih.

(Sapéta pri domlatkih v’ léti 1801.)

Míza, Mínka no Marínka!

Vete kaj?

Martin je praſizhka rinkal:

No sakaj?

Ve ſte rinkat ga puſtíle,

Da bi lepſhi ſhpêh sredíle:

Kaj bo sdaj?

Shene, moshi, vſi poſhteni,

˛Sliſhl’li ſo!

Da razhun dneſ s’ vami trémi

Délamo!

Sato ſo sdaj v’ farof priſhli,

Da bi naſho ſodbo ſliſh’li,

Kakſhna bo!

---

[134]

Sdaj je priſhla tiſta vura

Shaloſtna,

Da vam Martin bo sakuril:

On she má

Gorsapíſane krivíze:

Vſe, kaj ſtor’le ſte ſamíze,

Dobro sná.

Le koshuhe ód-ſe dén’te.

Dekle tri!

No ſi pezhe ’s glave vsém’te,

Vér’te mi!

Hiza bo, da je ne bila,

Kosha ſe vam bo ſmodíla:

She praſhí!

Martin, gúzhi sdaj pravizo:

Proſ’mo te!

Ne sakriti nam reſnizo:

Vári ſe!

Zhi ſmo glih tu vkup sebrani,

Ne prav trésni, ne pijani:

Kaj she je.

Mi pri misi tu ſedimo.

Da nam vſém

To poveſh, kaj mi shelimo:

˛Stopi ſem,

No priſegni na glash vina,

Da zheſh guzhat’, gda boſh sinil

Dneſhni den.

Da ſi s’ rokoj hitro ſegnil

Na pun glash,

No tak mozhno ſe priſegnil:

Volo maſh,

Nizh pred nami satajíti:

Temozh ’s zhiſtega odkriti

Vſe, kaj snaſh.

---

[135]

Lubesnivi Martin ali,

Gúzhi ti:

Kak ſo ſtregle dekle v’ ſhtali

˛Svinzheti;

Kaj je pílo, kaj je jélo,

Jêli je kaj ſhpeha melo

No maſtí?

Milo Martin je sdihava,

Ne guzhí.

Puna miſli mu je glava;

On s’ ozhmí

Sdaj tá gleda na Marínko,

Sdaj na Mízo, sdaj na Mínko,

No muzhí.

Míza mu na vuho pravi:

Martin moj!

Martin! dneſ me v’ ſhpot ne ſpravi,

Lon bo tvoj!

Kerga vupam s’ tém dobiti,

Ha me vtraga je noſiti

S’ ſhtale gnoj.

Sdaj Marínka k’ njemi tezhe;

Od ſtrahóv,

Lubi Martin! saſhepezhe,

Par noshóv

˛Si boſh kupil tam na ſémi,

Le od me sa mito vsemi

˛Sheſt groſhóv!

Sdaj ſhe Mínka pride sadi,

No ſferfrá:

Martin, le me dneſ ne ſvadi!

Shenina

Bom ſi ſkoro ga pergnala,

To reſniza je, ne ſhala:

Ja, ja, ja!

---

[136]

Zhi boſh le en ſam krat sinil

Kaj kres me,

Méniſh, da boſh ſtaraſhina?

Ne, ne, ne!

Zhi mi dal boſh toto hvalo,

Da ſem ’s okna gledala v’ ſhtalo:

Tê, tê, tê!

Pa Martina nizh ne móti

Shenſki guzh;

On ſe na priſégo ſpóti,

Vseme luzh:

˛Shpot is piſma deklam bêre,

Nje pa tézhaſ mozhno têre

Hudi shuzh.

Moshi svoleni no shene,

Kaj vaſ je!

Da ſte vi posvali mene

Dneſ pred ſé:

Vſe, kaj bom pred vami guzhal,

Je tak gviſhno, kak mam pluzha

No ſerzé!

Dekle faroſhke ſo krive,

Ne je ſhpaſ!

Sakaj ſo b’le tak vtraglíve,

Kak je glaſ,

Da me ne ſo odegnále

Tê, ki ſem praſizhka ’s ſhtale

Vlékel jas.

˛Sato dushen ſem proſíti

Sa vſe tri:

Puſt’te ſe dneſ namolíti,

Rihtari!

˛Shpeh je reſen ne debéli,

Pa klobaſ ſte dobrih jéli

S’ mozhniki.

---

[137]

Da ſe dekle tak Martini

˛Smilijo:

˛Sklen’mo ali ſodbo s’ njimi

˛Smilezhno:

»Shenit’ ſe ne ſme nobéna;

Zhi pa zhé, naj vſigdar shena

Pridna bo!«

_________

7. Klaguvanje enega vénzerla.

Ah, jas nedloshna ſtvar!

Jas moram vénzerl biti,

Ne ſmem na tatverh iti;

Ga mam domá vſigdar.

Jas mam doma vezh déla,

Kak keri hté³⁰⁶ teshak,

Ker k’ njemi ſe ne ſhtéla?

Ah, gviſhno ſem ſ’romák.

Dneſ troſht ſi iſkat grem:

Vi, ludi prêlubleni!

Vi, vi ga dajte meni;

Sahvalit ſe vam zhem.

Le mojo klaguvanje

Vam k’ ſhpoti naj ne bo;

Vſe, kaj vam dá na snanje,

Reſniza je na pol.

---

[138]

˛Sneg komaj ſe otáli³⁰⁷

She vénzerla ſ’romáka

Povſodi delo zhaka;

˛Sam s’ ſoboj tak guzhí:

Pojd’, vínjak³⁰⁸ ſi nabruſi,

Da ojſtrega boſh mel;

Na bradi ſi ga ſkuſi,

Jêl bo kaj resat’ htel.

Grem vun na ſêp s’ njim ſtat,

˛Spregledam vſo goríco :

Ah! ſprasdnil bom moſhnízo,

Zhi grem resázhov svat.

Resázhe tê vdinjavam,

Zhi glih ſam vdinjan ſem;

Plazhílo pa jim davam,

Kaj komi dati zhém:

Obresano she je;

Pa gróbanja je doſta:

Terſ goſt ſtojí kak hoſta;

Kaj dela bo sa me.

Pri vſaki jami ſtati,

Da vidim, kak leshí,

V’ njoj rosge rasnováti³⁰⁹,

Pri tem ſe kaj terpí.

Pa to ſhe saterpím;

Le kóp mi kaj sadéne:

Ah! tréſhlika me préme,

Tak ſe jas nje bojím.

Jas moram s’ ſonzom vſtati,

Is vſéh verhóv zhi zhém

Ludí na delo svati;

Sato tak kaſhlav ſem.

---

[139]

Vſi s’ krampom v’ jáni³¹⁰ ſo,

Jas prédi pred kopazhi

Grem glih en’mi kavrazhi,

No mam ſekírizo.

Pojd’, terſom repov mikat,

Ti mojſter ſi sa to!

Pojd’, pojd’, jim krofov shmikat:

Tak ſhpot ’s me delajo.

Kóp perva min’la je;

Le k’ drugi ſe pripravi!

Moj vénzerl naj na glavi

S’ rokami zhoha ſe.

Le ſtopi v’ ján s’ kopazhi,

Pokashi ſvojo mozh;

Ah, tak ſe kaſhel vrazhi?

No me polije jozh.

V’ ján s’ krampom ſe podám;

S’ njim komaj dvakrat lopim,

Is shlaka she saſtopim,

Da drugo delo mam.

Ti, vénzerl! bodi sadi,

Da semlo poravnáſh,

Kopazni bodo radi,

Zhi ſe od njih podáſh.

Terſ rosge pógnal je:

Vesítva sdaj ma priti.

Vesávkinje proſíti:

To, vénzerl! ſkerbi ſe.

Grem, vdinjat ſamojazhe³¹¹;

Pa kaj ſe mi sgodí?

Kak mázhek vſaka ſkazhe:

Lon mali ſe jim sdí.

---

[140]

Od virta vdinjan ſem

Poprék sa vſo vesitvo:

Pa v’ moſhnji le bo plitvo,

Zhi vſe tá dati zhém.

Pa vſaki terſ opléti,

Ne je kaj lehkega;

˛Shpiz prákol³¹² mora meti:

Gdo mi sa to kaj dá?

˛She véter me jesí:

Sdaj kolje mi ſpodêre,

Sdaj pa le rante ſtêre;

Terſ krishom veſ leshí.

S’ teshavoj kolje ſtavim,

˛Si perſa pogubím;

Kaj ſterto je, popravim:

Sa to nizh ne dobím.

Sa toti trud ſhe mam

Redíti ludſko kravo;

Pa s’ zhém, da jas vſo travo

’S gorize prozh rasdam?

No gdo bi vſo pokaſhal

Pri ojſtrem múhizhi³¹³?

Raspuſt’la bi ſe máſha

˛S’romaki vénzerli.

Ja, vſak ſe veſelí

V’ jeſénſkem zhaſi branja,

Pa mene naj vezh djanja

V jeſéni doletí.

Pojd’, vénzerl! pojd’! namozhi,

Namashi ſi peté!

No hitro v’ grabo ſkozhi,

Pernêſi ’s nje vodé.

---

[141]

Poglej poſodvo vſo:

V’ puzhéle³¹⁴ pilke vréshi;

Obrózh je pózhil: — béshi,

Da pintar k’redi bo.

Sapári polovnjáke,

Priſkerbi pintovza,

Ne sabi na ſhtirjáke³¹⁵,

Glej, gdé je lákonza³¹⁶.

Poglej, gde mot’ke ſo,

Lopáte no obrózhi;

Le prav ſi odpri ozhi:

Glej, da vſe k’redi bo.

Glej, jêli igla sadí

Shé v’ preſhpani³¹⁷ tezhí;

Pripravi po navadi

˛Shkaſ vôde no maſtí.

Glej, kakſha je gdé kad,

Kak zúhta, kak ſo dvéri:

Tê réſheto opêri;

Na njo ti sábiſh rad.

Poíſhi, gde ſo rigli,

Metla no ságlosde:

Je ſhpiz no rink na igli?

˛So mozhne préſlize³¹⁸?

Je v’ préſhpani she shmêk?

˛Sta kamna dva na vagi?

Je préſha v’ lepi ſnagi?

Sabíj sa ſvézhnik zvêk.

Je trámizh sglihan vſaki ?

Ma vréteno ſvoj drog?

˛She buhe nimam v’ ſhaki:

Kaj, zhi mi ſkozhi ’s rok!

---

[142]

Pozhiva bi ſi rad;

Pa sajtra sazhne branje:

Po verhi daj na snanje,

Da pridejo vſi brat.

˛She sarja komaj pózhi,

Na nogah k’redi ſem,

˛Si ſedem k’ shupi vrózhi,

No hitro ſe najém.

No hitro pojdi sdaj

S’ shehtárom sa berázhi,

No sadi dobro áhzhi,

Da ne puſtíjo kaj.

Zel den ſe kaj nahodi;

Gdo raj’, kak jas, bi ſpal?

Pa, vénzerl! v’ préſhi bodi:

Boſh moſht nalivat ſhel.

Tê, gda ſo drugokrat

Koſh préſhari oprav'li,

Mi ’s poda³¹⁹ bodo prav'li;

Zhaſ bo k' vezhérji svat.

Naſiti naſ, kak lani,

Lub' moj! s' gibánzami:

Prav nuzno boſh napráni

Sa likof s' pázkami.

Tê s' njimi sa dug zhaſ

Grem karte premetávat;

Zhi nimam farbe davat,

Krizhijo vſi na glaſ.

Le vſe ſi lepo ſ-hrani,

Da kere ne sgubíſh;

Sa vſako lon na dlani

Od préſharov dobíſh.

---

[143]

Tak shaloſtno sa mé

Veſela bratva mine;

Pa kaj, klopotez ſhtime

Nikar ne dá od ſé.

O kaj le to poméni?

Nizh dobrega ne bo.

˛Serzé ſe mi povéni:

Kaj, zhi dobím ſlovó!

Pohléven k’ virti grém,

No pitam: Jêli njivo,

She vſo od mrasa ſivo,

Pa le obſéjat’ ſmem?

Ja! pravi virt: le hodi,

No ſéjaj ſi, kak véſh;

Pa vénzerl priden bodi,

Zhi vénzerl biti zheſh!

Sdaj ſem vam vſe odkril.

Kaj mene v’ ſerzi pêzhe;

O naj da sdaj gdo rêzhe:

Pojd’ vénzerl ſem, boſh pil!

˛She bol bi bil veſeli,

Zhi bi gdo rezhti htel:

Naſ ne boſh mel na déli,

Zhi ne boſh k’ misi ſél!

Naj bo ali: jas zhém

K’ poſhteni misi ſéſti,

No vam pomagat jeſti;

Pa to ſhe vam povém:

Le virta ne rasshal’te,

Ker domlatke vam dá:

Ponishno ga sahval’te,

Kak naj bol keri sná.

__________

---

[144]

8. Péſem od lipe.

Puſti, lipa! da sapôje

Tvoj prijátnik péſme tvoje;

Péſme ſo lubesni guzh.

Pévza kerv, kak vſaki rezhe,

V’ ſerzhne kamre shgezha tezhe,

Kak zhé v’ ſèrze priti shuzh?

Lipa! ti ſpiſh zélo simo,

˛Se ne gibleſh, gda grém mimo,

Krivez³²⁰ vzhaſi te sbudí.

Pa, da shvéngli³²¹ ſe glaſíjo,

˛Sneshne muhe v’ te letíjo,

Rezheſh: Lipa, le ſhe ſpi.

Kader pa mladlétje pride,

Simi praviſh, da odide;

˛Sonze ſneg no led talí,

Kader krivza jug premaga,

No oblake ’s megle shaga,

No s’ toplotoj podredí.

Kader vishe vſak te ſvoje

Po leſéh veſelo pôje

Dêtel³²², koſ no léviza³²³

Kader doli na dvoriſhi

˛Se kokoſhji ſmeh saſlíſhi,

Da na gnesdi jajze ma.

Tê ſi ózhi gorodpíraſh,

No toploto v’ ſe poshíraſh:

Tê ſe mertva isbudíſh.

Zhi ’s oblaka roſa kaple,

Semla ſpije njene kaple:

Ti od nje ſe podredíſh.

---

[145]

Tota mati te nadája,

S’ ſladkoj mesgoj te napája:

Pijeſh, kel’ko pit’ shelíſh.

˛Sita berſt³²⁴ ſkos óka rivaſh,

’S berſti zvet no liſtje ſhivaſh,

No koſhata tam ſtojíſh.

˛Sladek duh is tvoje zvéti

˛Sopi, no diſhi po ſvéti:

Vſa shivad ga saſledí.

Muhe, no poſebno pzhele,

Obletíjo te veſele,

K’ vſaki rezheſh: ˛Sédi, pí!

Pijejo, da ſo pijane;

Néka zelo nozh oſtane,

’S kerzhme k’ domi pot ne sná.

Veter ali desh ſe vléje,

Vboga pzhela omedléje,

No na lipi konez dá.

Pavuk ſliſhi ſhomotánje,

On ne miſli vezh na ſpanje,

Gré po nozhi niti préſt!

’S niti verſhe³²⁵ ſi napravi,

No po lipi nje naſtavi;

Eno, dve, tri, tudi ſheſt.

Pzhela ſama na ſe sabi,

Verſha jo sa noge sgrabi,

Mili glaſ s’ perótmi dá.

Pavuk, ker na lov je ſtréga³²⁶,

Hitro tezhe dol is bréga,

S’ giftom vbije vósnika³²⁷.

---

[146]

Lipa! zhi daſh pzheli piti,

Pavuki preréshi niti,

Da ne najde v’ ſlaji ſmert.

˛Shkoda je sa vſako pzhelo,

Mi ſkos njeno kunſhtno delo

Mamo vóſk no mamo ſterd.

Lipa! kaj ſem tebi ſpél,

˛Sem is moj’ga ſerza vsél,

Kader ſem pod toboj ſtal.

Dugo lét nam lipa raſi,

Naſhe pzhele ſrezhno paſi:

Vſaka méd nam piti dá.

__________

9. Péſem od tobaka.

O tobak, ti shlahtna trava,

˛Slajſha, kak naj ſlajſhi méd!

Puſti, da gré moja glava,

Tvoje vel’ke hvale ſhtét':

Puſti, da nje v’ peſmo ſpravi,

No po peſmi drugim pravi!

Ker bo peſem v’ rokah mél,

Bo ’s nje tvoje hvale ſhtél.

Gdo pa ſem jas, da zhém péti

Tvoje hvale, o tobak!

Od kod zhém beſede vséti.

Ker she v’ miſlih ſem ſ'romák?

O, to mene mozhno vſtraſhi,

Pa ſhe bol me to poplaſhi:

Kaj, zhi péſem pri ludéh

Mi naredi ſhpot no ſméh?

---

[147]

To ſhe meni troſht podava,

Da mogozhen je tvoj duh;

Ker le kol’zhkaj ga koſhtava,

Je pri ſméhi ſlép no gluh:

Pun od njega zhém sazheti,

Kaj naménil ſem sapéti:

Naj ſe zéli ſvét ſmejí,

Zhi le ti boſh hvaleni.

Bog je tebe réſen ſtvaril

Tè, gda druge séliſha;

Pa le posno je samaral

Zhlovek duha tvojega:

On pazh, kak en ſlepi, ſodi;

Sato doſtikrat sablodi:

Na podobo on gledi,

Pa podoba oſlepi.

Ti Nikozi, ti ſi svédil

Pervi tote trave mozh:

Ti ſi ſhe le nam povedal,

Gde sa noſe je pomozh!

Ti ſi njeno pero vtergal,

Gleda, no med sobi vergel,

Shveka: no pereta duh

Rezhe, da je ne lapuh.

Zheden mosh ſi dale miſli:

Kaj bi tota trava b’la?

Shmah je ſladek, ne je kiſli,

Ti boſh s’ menoj k’ domi ſhla.

On naterga zelo bréme,

No domá jo ſúſhit déne:

˛Suha ſe na prah sdrobí,

Dróben prah mu v’ noſ sletí.

---

[148]

O kak zhiſte, o kak jaſne

Mam jas miſli! on krizhí;

Sdaj vém, kaj ta trava haſne:

Ona pa pamet rasvedrí.

Kako ime zhém njoj dati?

O tobak ſe more svati,

Da Tabago ſe veli

Tiſti kraj, ker jo redi.

Tak je mozh v’ nesnani travi

Najſhei toti zhéden mosh;

Naj mu ali vſaki pravi:

Vſigdar mi v’ ſpomíni boſh!

Kel’kokrat moj noſ bo kehnil,

Tel’kokrat bom v’ ſerzi sdehnil:

O Nikozi! tavshentkrat

˛Sem ti dushen hvalo dat.

Kaj bi ludi le sazheli,

Zhi tobaka ne bi b’lo?

O nadloshno bi shivéli,

Kak popréj shivéli ſo.

Kak neshmahna je ne shupa,

Zhi s’ ſoljój ſe ne poſhtúpa!

Tak neshmahni bi bili

Njihovi shivlenja dní.

Kaj je ſol neshmahni hrani,

To zhloveki je tobak;

Mótli bi ſe mu moshjani,

Ja ſhe gratal bi nemák:

Pa s’ tobakom ſi popravi,

Kaj pogubleno je v’ glavi;

Toti pamet naſolí,

Da zhednéjſhi shmah dobí.

---

[149]

Zhi tobak nam pamet svrazhi,

O tak truplo ſhe hitréj:

Naj gdo rezhe, zhi je nazhi:

Bres tobaka sdravja nej’.

Fluſi vuha ogluſhíjo,

Od njih sobi rasbolijo,

Temne gratajo ozhi,

No ſhe noſ neduſhlivi.

Gde tobak je, ne ſo fluſi,

No zhi ſo, ſo dugo ne:

S’ njim ſe réſen noſ pognuſi;

Pa ker sdravi biti zhé,

Nem’re lep ob ênem biti;

Eno more tá puſtiti:

Zhi lepoto ſi svolí,

Naj ſi sdravja ne shelí.

Gdo bi rekel, da preshene

Shejo ino glad tobak?

Naj ga le sa krajzar vséme,

No bo vidil, da je tak.

Zheden ſi, zhi vino ſhparaſh,

No sa béli kruh ne maraſh;

Le tobak ſi ſipli v’ noſ,

No boſh ſit no moker ſkos.

Zhi ſe komi délo vnosha,

˛Skuſhaj mu tobaka dat’;

K’ déli ſe mu napne kosha,

K’ déli ga ne treba svat’.

Zhi od truda v' zirkvi drémleſh,

K’ zhemi ſhkatlo ’s shepa jemleſh?

Jêli, da ſe odemíſh,

No k’ molitvi luſht dobíſh.

---

[150]

Zhi te shena hudo ſhpota,

Lubi moj! povéj, sakaj

Vſakega natekneſh kota?

Iſheſh pal’zo, ali kaj?

O ne pal’zo, le tobaka;

S’ njim ſe vgaſne jésa vſaka:

Naj me ſhpota, kak me zhé,

Da mi le tobak ne jé.

Kaj tobak ſhe vé ſtoríti?

Je mogozhe, da to vé?

Ja, on gviſhno vé odkriti,

Gdo nam dober je, gdo ne;

Odpri ſhkatlo, rezhi k’ njemi:

Lubi brat, tobak ſi vsemi!

Zhi ga vseme, ti je brat;

Zhi pa ne, te nima rad.

Zhi tobak nam to ovadi,

Gdo naſ lubi, gdo zhertí,

Naj naſ te nikar ne ſvadi,

Zhi nam dobri ne ſo vſi:

Tudi on ga ne ſovrashi,

Ker ga v’ ſvoji fajfi prashi;

On to volno saterpí,

On ne mermra, ne krizhí.

On ſi miſli, naj ſovrashi,

˛Saj bo she ſvoj lon prijél;

Naj me le po goſtem prashi,

Odkod bo le ſline vsel?

On te bolſhe ód-ſe luzha:

Kaj tê majo vboge pluzha?

To je ne nobeden ſmeh,

Zhi mu vſehne pluzhen méh.

---

[151]

To je pazh ne saterpéti,

Zhi tak ſkop gde biti vé;

Laſtne ſhkatle nézhe meti,

Le is ludſke ſhnofat’ zhé.

˛Skopez! naj ti noſ ſegníli,

Da ſe ti tak penes mili!

Jas tobaka ti ne dam:

Pojdi, kupi ſi ga ſam!

Kupi ſi ga; pa v’ ſhtazuni,

Gdé zeſarſki orel je,

Ne pa tam v’ germovji vuni:

O le téga vari ſe!

Tam je ne tobak poſhteni:

Ker ga kupi, véri meni,

Ne dá Bogi, kaj mu gré,

Ne zeſari: komu tê?

On le ludi obogati,

Zhi ſhe ludi rezhti ſmém;

Bol bom rekel, da ſo tati,

Keri pridejo to ſem,

Da bi nam tobak odali,

Kerega ſo indi vkrali:

Zhi poſhteni bi bili,

Ne bi s’ njim ſe ſkrivali.

Keri ga od njih kupuje,

Je, kak oni ſo, en tat;

Sato ſe bojí, zhi zhuje:

Tam zeſarſki gre ſoldát.

Pred ſoldatom ti trepezheſh?

Da me ne bi sgrabil, rezheſh?

Zhi ſoldati vujti véſh,

Kak pa Bogi vujti zhéſh?

---

[152]

To je ne tobaka vkraſti,

Zhi ga inam kupit grem:

Zeſar nima te oblaſti,

˛Svojega odavat’ vſém.

O ti zheden, tiho bodi!

S’ menoj k’ ſvetem Pavli hodi!

On bo náj’ vuzhiti snal,

Gdo oblaſt zeſari da.

Zhujeſh, kaj on nama pravi?

Daj zeſari dushno zhaſt!

Mêzh ma v’ rokah, pamet v’ glavi,

Bog je njemi dal oblaſt:

Dobrim on pravízo vtala,

S’ hudimi ſe ne bo ſhalil:

Zhi ſe ogneſh njeg’vih rók:

Méniſh, te ne vidi Bog?

Tvoje hvale ſmo preſhtéli,

O tobak, ti shlahtna ſtvar!

Kaj sa lon sdaj bomo meli?

Bodi ti nam lon vſigdar!

Vſako léto nam obrodi!

Nizh ti naj nikol ne ſhkódi!

Raſi! zveti! sôri ſe!

Roka boshja shegnaj te!

˛Shnofat’ te vſigdar shelímo,

Pa le ’s rók zeſarovih:

Drugi naj kraj naſ gré mimo,

Da is rók je tatovih.

Ker pa tebe ’s fajfe pluva,

Ali s’ ſhkatloj ód-ſe ſuva,

Tiſti pazh ne vé, kak mi,

Kel’ke hvale vréden ſi.

__________

---

[153]

10. Péſem od kmeſtva.

Vſi ſtani na ſvéti potrebni nam ſo:

Pred vſémi pa kmeſtvo, goſpodſtvo, meſhtvó:

Goſpodſtvo naſ visha, to kmeſtvo redí,

To meſhtvo naſ ſteso k'nebeſam vuzhi.

Goſpodſtvo no kmeſtvo jas ’s miſli puſtím,

Le ſamo to kmeſtvo poſebno zhaſtím:

Poſhtenja je vreden naſh kmetizhki ſtan,

Da ſe je nam kmetam perglihal Bog ſam.

Moj ozha nebeſhki je vinſki gradník:

Tak rekel je Jesuſ, naſh boshji ſredník,

Gdo drugi kak Jesuſ je ſéjavez bil,

Ker naj bolſho ſéme je ſeiat’ hitíl?

Da Bog tak poviſha naſh kmetizhki ſtan,

Tak njeg’vo potrebnoſt odkriti zhé nam.

O kaj bi sazheli na ſvéti ludjé,

Zhi ne b’lo bi kmeta, ker dela sa nje!

Vſa druga mojſtríja bi bila sa nizh:

Gde najſhli bi rejo svér, zhlovek no ptizh?

Od tote mojſtríje en vſaki shiví;

Kaj koli gdo nuza, od kmeta dobí:

Kruh, vino prípóva, shivino sredí,

Pripravla ſhe druge potrebne rezhí;

En brumen no ſkerben kmet najde vſigdar

Sa vſako ſiroto pripravleni dar.

Vſi mojſtri ne délajo tel’ko kak kmet:

Sdaj orje, sdaj ſéja, sdaj ſilja gré shet’,

Sdaj mlati, sdaj véja, sdaj kleple koſó,

Sdaj reshe s’ njoj travo, ſuſhí ’s nje ſenó,

Sdaj kopa v’ gorízi, sdaj préſha njen’ ſad,

Sdaj gré vun na gmajno, shivíno ſi svat,

Sdaj junze napaja, ſi vlezhe vodó,

Shivad ſi sdaj vrazha, da ne-’de v’ ſhkodó.

---

[154]

Sdaj konjom polaga pripravleno rés,

Sdaj pa le ſi iſhe sa órodje léſ,

Sdaj ſéka, sdaj teſhe, sdaj verta, hití

Popravlat, kaj plugi no kolam falí,

Shivino napréshe, na fóringo gré,

Blagó ſi nalaga, odíde sa dné.

Bizh pozhi, konj ſkozhi, koló podletí:

Oj, vos ſe je svernil, vſe v’ grabi leshí!

On kola vsdigava, da herbet praſhi,

˛Se ſede na konja, no v’ Gradez leti:

Blagó na plaz vershe, no vsdigne ſvoj lou,

˛She préden, kak vura pet vdari na svon.

Gré k’ shmajdlari kupit shelésa sa plug,

Pa smiſli, da v’ sápezhki nima ſolí:

Dvé grudi ſi kupi, da nima sa trí.

Pripela ſe lazhen no shéjen nasaj,

No proſi: O shena, le jéſti mi daj!

Po piti ſi ſam grem, da nimam davzh v’ klét,

˛Saj véſh, da bres vina neshmahna je jéd.

Prav ſit no rudezhi kak kuhani rak,

˛Si ſegne po ſhkatlo no ſhnofa tobak.

Sdaj pela ſi derva, sdaj ſtelo sa gnoj,

Sdaj pa le ſe vosi v’ toplize s’ shenój.

Sdaj njive podvasha, sdaj plote gradí,

Sdaj zhreſhne vzeplava, sdaj verbje ſadí.

Hram ſe mu podíra, zhé novega met’

Teshake vdinjava, gré pénese ſhtet:

Sdaj ſhtibro, sdaj gorno plazhuje, sdaj gré

Na furſhpon, sdaj pa na zeſarſke ſtesé:

Sdaj ſhribara pela na ſhazingo vun,

Sdaj ſvojim gré ſuknje kupuvat’ v’ ſhtazun.

---

[155]

Sdaj tezhe k’ kovazhi, sdaj neſe na mlin,

Naredi na den néko tavshent ſtopín,

Zel den je na nogah, nigdar ne ſedí,

Kak tê, dare v’ peti ſi terna gledí.

Vezhér ſi dol leshe na ſlamo, no ſpí:

˛She préden, kak dén je, kokot ga budí;

Drushini vkashuje, kaj délati ma:

Ti pojdi na njivo, ti bodi domá!

Kmet zeli den déla, je denog veſel,

Sna, da bo s’ tém ſebe no druge shivél:

Tak duſha, kak telo ſe rasveſelí

Zhi on ſvojo délo gorôfra Bogí.

Ja, s’ duſhoj no s’ telom bi priſhel v’ nebó,

O da bi le v’ tjedni nedéle ne b’lo!

Zel tjeden je néki kmet grehe zhertíl,

V’ nedélo pa s’ njim je napiten brat bil.

V’ nedélo s’ tovarſhi je v’ kerzhmo ſhel pit,

Ne henjal, da mokra je bila vſa nit;

Je karte tam shmikal do bélega dné,

Tê ſhe le ſe k’ domi je vlekel ’s kerzhmé.

˛She eno mu sapre pred noſom nebó,

O da bi le téga pri kmeti ne b’lo!

Da svito nori rad druge ludí,

S’ tem duſho sapaſe no nebo sgubí.

Ne vſaki, le néki kmet je tak pregnan,

Da nori pri handli hitrej, kak zigan;

En drugi goſpoda podrajtati zhé,

En tretji drushini lon vtergati vé:

Na foringo vinſko zheterti zhi gré,

V’ navane puzhele nalije vodé:

En peti pa farmeſhtra vodi sa noſ,

Obezha, kaj dushen je, plazhati ſkos.

---

[156]

O kmet lubesnívi! poſhtenja ti dam,

Le ſe nikar k’ ſhpoti ne ſtavi ti ſam:

Krivizhen no pijan ne bodi nigdar,

Takó boſh mél pri-naſ poſhtenje vſigdar.

Pohlevno te proſim, moj svoleni brat!

Gdo koli ſi, pridnega kmeta mej rad:

Vſak priden je vreden ſto zéntov slatá;

Ja, v’ sobe mi pluni, zhi ménje valá!

__________

11. Zhrép ali noben glaſ.

Vſaka rezh ma ſvoj sazhetek,

Vſako zhaka njeni kraj;

Da ſem dosdaj ne mel ſvetek,

Zhem ſi ga napravit sdaj.

Pevzov Duh! ti mir mi puſti,

Mlade k’ pôjenji podhuſti,

Jakſhi bodo kak ſem jas:

˛Stari zhrép ja nima glaſ.

__________

---

[157]

12. ˛Slovó od mojega hraſta.

Ti lep, viſok, koſhati hraſt!

˛Se v’ derſteníki paſeſh,

Rad dá on tebi ſvojo maſt,

Da njemi velik raſeſh.

She doſti lét on te redí,

Ti sraſel ſi debeli;

Od te ſo njeg’vi ſoſedi

Liſt, shelod, ſkipek méli.

Na tvojem ſêli tam ſtojiſh,

Kak kral ſedi na tróni.

No neſpremeknjen dol gledíſh,

Kak veter drevje goni.

Nevihte ſe ti ne bojiſh,

Gda drugo drevje ſtêre:

Zhi ti le s’ liſtjom saſhumiſh,

˛Se kzhaſi prozh pobêre.

Zhé gromſke ſtréle ſilna mozh

Te méti k’ ſvoji ſhali,

Njoj versheſh tréſki tá, rekozh:

To maſh, no ſe oſkáli.

Shgê delavze od ſonza luzh,

Da nem’rejo prebíti:

O pojd’mo! je vſeh eden guzh,

Tá k’ hraſti ſe hladíti.

Pod toboj v’ ſenzi vſi v’ okrog

Dol ſedejo na trato,

No sdehnejo: Nam shegnaj Bog

Kruh, mleko no ſhelato.

Jas ſam, zhi me shgalína ma,

Grem vun is moje hishke;

Ti klizheſh mene k’ ſebi tá,

Kak kvokla ſvoje piſhke.

---

[158]

Tê vsemem pal’zo no klobuk,

˛She bukve v’ nadra vteknem,

No tezhem hitro, kak hajduk,

Pa vzháſi ſe potêknem.

Gda pridem k’ tebi, pervo je,

Ponishno te posdravim:

Dopuſti meni, proſim te,

Da ſe kraj té poſtavim.

Jas smêknem ’s nader bukvize,

No sazhnem kaj ’s njih brati;

Pa dugo ne, da pétize

Navolijo ſe ſtati.

Sdaj gor no dol po ſénzi grém,

˛Si doſti premiſhlujem,

Kak hitréj pa v’ hishki ſem,

˛Si miſli vkup ſpiſhujem.

Tê vidim, da ’s njih peſmi ſo,

Saſhite na papiri:

Tak glaſno ſe ſmejím kres to,

Da pókajo mehiri.

Veſelje takſhno goſtokrat

Pod toboj ſi nabêrem;

Nek’ méni, videjozh me ſtat’

Tam, da ſi glavo têrem.

Pa ne; en vſaki liſt od té

Mi v’ pamet miſli ſéja,

Tak góſte ſéja, kak bi nje

S’ vejázhoj mlatez véjal.

Zhi roka vtegne piſati,

Kak pamet njoj narazha,

Tak njena mója s’ peſmami

˛Se meni dobro plazha.

---

[159]

Ti lubi hraſt, ti meni ſi

Veſelje néko délal;

O da prijasnoſt najna bi

˛She dugo lét terpéla!

Pa ravno sdaj, gda to shelím,

Na tihem eden rezhe:

˛Se ne boſh vezh pajdaſhil s’ njim!

Ah, ſèrze mi trepezhe.

Povej, prijatnik! sakaj ne?

Povej, ne ſkrí reſnízo!

˛Sem jas mu ſtoril, gdo to vé,

˛Sem ſtoril gda krivizo?

To ne; pa nekaj druga ſe

Je tote dní sgodilo:

Prijatnik tvoj poloshen je

Gor materi na krilo.

Kaj praviſh? Kaj? Moj hraſt leshí?

Je ne vezh na koréni?

O shaloſt kres vſe shaloſti!

˛Serzé ſe mi povéni.

Tvoj lepi hraſt, moj vuzheník,

Pri kerem bil ſem v’ ſholi,

Tvoj zir, edíni derſteník!

Leshí tam v’ tvojem dóli.

Ah, prid’te hitro ſóſedi,

Tá k’ vaſhem hraſti ſkozh’te;

Rasjozh’te ſe k’ sahvalnoſti,

No s’ ſusami ga mózh’te.

Pod njim ſi bote liſtje ne,

Ne shelod, ſkipek brali,

Ne hlad’li ſe, ne jéli, ne

Pozhivali, ne ſpali.

---

[160]

Hraſt! tvoj ſpomin nigdar ne bo

Is moj’ga ſerza sbriſan;

On v’ njem leshí pregloboko

No nesbriſhliv sapiſan.

Gda koli s’ okom gledal bom

Tá, gdé ſi ti prebival,

Bom sdehnil s’ glaſnim kuzanjom:

Tam, tam ſem peſmi ſhival!

Prijatnik ! sdaj od te ſlovó

S’ sahvalnim ſerzom vsemem;

No peſem tebi ſpôjeno

Med ludi v’ ſvét poshenem.

˛Sna biti, da N****

V’ njo vtêkne ſvoje ózhi:

Tak konez ma, bo sdehnil on,

Ker vupa ſvoji mozhi.

__________

---

[161]

13. ˛Siromakov ſprevod ³²⁸.

(Reſnichna prigodba v’ Toplizah (Baden) deshele Oesterreich.)

˛So v’ proſtem oblazhili,

Bres druge gisde vſe,

V’ Toplízah ſprehodíli

Zeſar Franz vulize.

Lep v’ ſerzah ſvoj’ga luſtva

Le iſhejo ſpomin;

’S dobrot ozheta ſposna

Podloshnik, Njihov ſin.

Pri ene zirkve vratah

Sdaj mimo idejo;

Tam enemu merlízhu

Svonovi pojejo;

No is ſpod vrat ſe neſe

S’ merlízhom ſmerten hram:

Bres ſprevoda odhaja

Pod semlo ſpat on ſam.

Glej! — Zeſar poſtojijo;

Tovarſh Njim govorí:

Tot’, keremu svoníjo,

Slo boshen ſe mi sdi.

Na ſmertnoj zeſti niſhe

Ne moli sá-njega;

˛Saj óka ſi ne sbriſhe

Zhlovek sa rajnega.

»Zhe je on takſhi boshez,«

Franz rezhejo nasaj:

»Mu Jas zhem pot poſod’ti

Do ſmertne jame sdaj.

---

[162]

Ludjé, zhe bodo vid’li,

Kaj ſtori vſeh goſpod,

˛Se bodo raj’ podali

Na trupla ſlednji pot.«

Po toj beſedi Zeſar

Na ſprévod ſtopijo;

V’ poboshnoſti ſhe ſéro

Glavo raskrijejo,

Kera ſkos ſhtirdeſet lét

Je modro vishala,

Ob zhaſi terdeh bojov

Zeſarſtvo branila.

Sdaj luſtvo zhuda préme,

No ſèrze mu kipí;

Vſak na Zeſara gleda,

Lubesni ſe vuzhi:

Priſtopi bres pomude

K’ Ozheti v’ ſveto red;

˛Shtirſto je molzov sbudil

Zeſarov brumen sgled.

Od takeh dél ſpomíni

˛So vredni slateh kron;

Sato pa majo Zeſar

Franz vérneh ſerz priklon.

Veſél’mo ſe, da shivi

Pod boshjim nebom ſmo:

˛She bod’mo veſelejſhi,

Da Franzi ſlushimo!

__________

---

[163]

14. Hvala ſlovenſke deshele.

˛Sonze naſ greje,

Veter hladí,

Semla nam filje,

Vinze rodí.

Trate selene,

˛Senzhnati gaj,

Roshe rumene

˛So nam ſpreháj.

Ptiza na drevi

Lehka ſkaklá,

V’ jarnem popevi

˛Sladko shvisglá.

Potok ſe vije,

Travo redí,

Nebo ſe ſméje,

V njega gledí.

Svesdni okrogi

˛Sklenejo réd,

Sovejo Bogi

Hvalo no ſvet.

Kashejo zeſto

V’ shitek viſok,

V’ blasheno meſto

Vezhnili otrók.

Deshek ’s oblaka

Tihi navrê,

Pola namaka,

Dole, goré.

---

[164]

Shitek veſeli.

Igre pun kraj:

V’ naſhoj desheli

Mamo mi raj.

Raj, kak na ſvéti

Smiſliti je:

V’ umi objeti

Gde ſo ludjé?

SAPOPADEK.

Fabule.

˛Stran

1. Dershi ali vmirajozha ſkopoſt - - 3

2. Mravla ali délavnoſt - - - - - - - 6

3. ˛Siniza ali kaſhtigan ſméh - - - - 6

4. Véveriza ali poterplivi fliſ - - - 8

5. Savzhek ali nemogozha jesa - - - - 10

6. Metul ali gisdava vtraglivoſt- - - 11

7. Orel ali krivizhna praviza - - - - 15

8. Kokoſh ali norjena zhednoſt - - - 17

9. Muha ali gisdav duh - - - - - - - 18

10. Liſíza ali plazhan prilisavez - - 19

11. Junez ali vbogi hlapez - - - - - 20

12. Metul ino goſeniza ali lagoden razhun -21

13. Peſ ali podvuzheni ſkopzi - - - - 22

14. ˛Sivez ali ſrezhna podloshnoſt - 23

15. Vura ali reſnizhen guzh - - - - - 28

16. Paſtirínka ali ſlepi ſlarſhi - - 30

17. Rak ali prasen guzh - - - - - - - 32

18. Roke ali potrebno pajdaſhtvo - - 32

19. Vuk ali nedopuſhena ſodba - - - - 33

20. Thor ali prasen glash - - - - - 35

21. Hraſt ali gnuſna nesahvalnoſt - - 37

22. Oſel ali raskrita ſkaslivoſt - - 38

---

[166]

˛Stran

23. Liſíza ali kiſla jagoda - - - 39

24. Vuk ali gerdi lon - - - - - - - 40

25. Oſel ali noro ſhtimanje - - - - - 41

26. Pzheliza ali mladenſtlivo pitanje - - - 42

27. Lev ali odano pajdaſhtvo - - - - - 42

28. Mátiza ali nor rat - - - - - - - 43

29. Vuk ali ſkaslivo ſmilenje- - - - - 44

30. Vrana ali preoblezhen kmet - - - - 45

31. Shelod ali popravlena pamet - - - - 47

32. Medved ah ſhkodliva sámera - - - 49

33. Vuk ali ſkasliva pokora - - - - - 51

34. Ovza ali prava dobrotlivoſt - - - - 52

35. Pavuk ali kratka vezhnoſt - - - - 53

36. Vuk ali odvseta ſlushba - - - - - 55

37. Pzhele ali jeſénſka grosovitnoſt - - - 56

38. Papíga ali bogata nevéſta- - - - - 57

39. Peſ ali nagla jesa - - - - - - - 59

40. Pogoréjez ali ſméſhno ſautuvanje - - 61

41. Krulavez ino ſlépez ali ſrezhno pajdaſhtvo - 63

42. Meſar ali priſílen ſtriz - - - - - - 65

43. Fige ali luba tugent - - - - - - 66

44. Duh ali ſhtirje navuki - - - - - - 68

45. ˛Shpartanarza ali ſlovenſka mati - - 69

46. Mijolka ali neſrezhna lash - - - - 70

47. Shlak ali gvêrano poſojílo - - - - 73

48. Nosh ali primérjena kaſhtiga - - - 75

49. Pravda ali Turſka praviza - - - - 76

50. Natura ali otrozhja lubésen - - - - 78

51. Brumde ali povershen rat - - - - - 79

52. Slat ali pridno vbóshtvo - - - - - 80

---

[167]

˛Stran

53. Mladénzhizh ali nepovolen navuk - - 83

54. ˛Shkarnize ali vtragliva grívniga - - 84

55. ˛Shpégel ali gviſhno gverílo - - - - 87

56. ˛Shkorpijon ali ſhkodliv hudobnik - - 89

57. Kruh ali zhloveſhke nevoſhlivoſti - - 90

58. Kamen ali srela ſkopoſt - - - - - 92

59. Toshba ino ſodba kres vrable - - - 93

60. Zhujesh ali najeti peſ - - - - - - 94

61. Mojſtrije ali lévi shêp - - - - - - 97

__________

Péſmi.

1. Hvala ſtarih - - - - - - - 109

2. Napitna péſem - - - - - - - - 110

3. Hvala landvérov - - - - - - - 112

4. Sanizhávanje landvérov - - - - - 113

5. Hvala kuhne - - - - - - - - - 114

6. ˛Sodba kres dékle pri domlatkih - - 117

7. Klaguvanje enega vénzerla - - - - 121

8. Péſem od lipe - - - - - - - - - 128

9. Péſem od tobaka - - - - - - - 130

10. Péſem od kmeſtva - - - - - - 137

11. Zhrép ali noben glaſ - - - - - 140

12. ˛Slovó od mojega hraſta - - - - - 141

13. ˛Siromakov ſprevod - - - - - - 145

14. Hvala ſlovenſke deshele - - - - 147

---

[168]

_______________________________

Natiſk ino papir.

Is Andreja Lajkam’ve natiſkarnje ino papirnje.

_______________________________