Imprimatur.

Vom k. k. Central-Bücherrevisionsamte in Wien.

Am 28. Juny 1834.

Mayrhofer, mp.

Bücherrevisor.

I.

Obſòjen je bil zhloveſhki rod od boshje pravize
savolj ſtorjene pregréhe biti na vezhno pogublen,
kér je ſkasil ſvojo boshjo podobo; alj vſmilil ſe je
neſkonzhni miloſti boshji. ˛Sklenila je neisrezhena
ljubésn Ozheta nebéſhkiga, sgubleno zhloveſhtvo
ſpet isvelizhati, ſvojiga laſtniga ˛Sina na semljo
poſlati, de bi ljudi is smote na pravo pot proti nebeſam obernil; — dala je edinorojeniga ˛Sina v'
terplenje ino ſmert, de bi zhloveſhtvo od pogublenja
odreſhil, njemu vezhno shivlenje saſlushil ino ne-
béſhke vrate odperl. — Po tém svojim isvelizharji,
ki ga je Bog pervim ſtariſham shé obljubil, ſo sdihovali vſi brumni ozhaki zelih 4000 lét; tega ſo
napovedvali ſſ. preroki, njega ſo bile vſe bogoljubne
duſhe veſéle, ino ſo ga perſerzhno sheléle.

Ino glejte! ravno v tém ſv. adventnim zhaſu,
ki ga obhajamo sdaj, ſo ſe ſvete nebéſa odperle, ſo
njega, miloſti polniga, na semljo roſíle. On jo
Adamovim otrokam ſtraſhno obſodbo prevsél, ino
nje s' vſmilenjam boshjim obiſkal.

Teshko je njemu hodilo rasgnati mrazhne
oblake toljko poſvetnih smotnjáv, bridko je njemu
bilo sſazhen zhloveſhki rod ſpametváti, vſe njegove
pregrehe na ſvoje rame sadéti, sa tajiſte terpéti ino
vmréti; alj is ljubesni do ſvojiga Ozheta, is vſmilenja
do sapeljaniga zhloveka, vſe sveſto dopolni, dokler
isrezhe tamkaj na krishi: „Dopolnjeno je“. — Ravno sa to pa je tudi ſklenjeno, zhlovéku na semlji vſmilenje dati, ako hozhe po Jesuſovih naukih sveſto
shivéti; pa tudi ſklenjeno, s' neſpokorjenim gréſhnikam v' ojſtro ſodbo iti, ako sapravi ſvoje isvelizhanſke dni, ki ſo mu v' tém shivlenji odkasani,
le pripravljati na tajiſti ſtraſhen ſodni den, kedar
ſe bode Jesuſ ſpet ozhitno v' ſvojim velizhaſtvi
perkasal; ne vezh ponishen hlapez, iſkat, kar je
sgubleniga, ampak pravizheu ſodnik pogubit, kar
je neſpokorjeniga.

Bog nozhe greſhnika vézhne ſmerti, ampak on
vſmilen Ozhe sheli, de bi ſe ſpreobernil ino vezhno
shivel. To nam prerok Ezehiel (33, 11.) prizha, to
nam pravi Jesuſ, naſh isvelizhar, ki snamenja ſodniga dné sato napoveduje, de bi zhloveka v' dobro
nagnil. — Préden je Jesuſ sazhél sa odreſhenje ſvetá
terpeti, ſhe prerokuje pervizh Jerusalema, ino drugizh gréshniga ſvetá shaloſten konez.

V. 25. Lepo ſveti zhloveku ſvetlo ſonze boshje
dobrote po dnévi, prijasno njemu miglajo meſenz in
svesde miloſti boshje po nozhi, kashejo njemu ſrezhen
pot po ſuhi semlji ino po mokrim morji; alj vſiga
tega bo o ſodnim dnevi ſtraſhen konez, sakaj „snamenja ſe bodo godile, pravi Jesuſ, na nebi, na
ſonzi, meſenzu ino svesdah.“ One, ki kashejo sdaj
boshjo miloſt, bodo kasale tiſtokrat ojſtro pravizhnoſt.
Semlja ino morje , ki dajeta sdaj zhloveku boshje
dobrote, bota dajala groso ino ſtrah. Kipéli bodo
na morji valovi, medléli bodo po semlji rodovi.
Kakor ſo ljudjé v' dobrotah semlje ino neba shiveli,
tak bodo od ſtralha pod nebam na semlji konez jemali, sakaj „nebeſhke mozhi — boshje vſigamogozhnoſti

ino pravize — ſe bodo gibale, greſhnikam ſtrah ino groso dajale."

V. 27. Dokler zhlovek v' posvetnih dobrotah
shivi, sa Boga zelo malo ali nizh ne mara, ino njega
ne vidi. Ravno tak niſo marali nevérni Judje sa
Jesuſa; ſkos gréh oſlépleni, ga niſo hotli viditi sa
boshjiga ˛Sina, le sa goliga zhloveka ſo njega imeli.
„Tiſtokrat pak, pravi Jesuſ, kedar bodo ljudém vſe
poſvetne dobrote na nebi ino na semlji, tudi ljubo
ſonze odvseto, bodo vidili priti boshjiga ˛Sina, ki
ſo ga le sa golo zhlovekoviga imeli, na nebeſhkih
oblakih s' velikó oblaſtjó angelzov, s' velikó zhastjó
isvoljenih; tiſtokrat bodo ſposnali mene sa Boga ino
ſvojiga ſodnika.“ — Kaj pa pomaga ſposnati ſvojo
pogublenje in ſtrah, ako je pobóljſhanje she preposno! Ino taka ſe rada vſim navadnim gréſhnikam
godi: godila ſe je, kakor Jesuſ govori, o zhaſu
Noeta — de ſo jedli in pili, bres nehanja greſhili,
dokler, ih ni ſploh potóp salil; taka je bila o zhaſu
Lota v' ˛Sodomi ino Gomori, de je greſhno ludſtvo
preſhéſtvalo, dokler ſe ni gorézh shvepel ſpod neba
zhres nje raslíl; taka bo tudi o konzu ſvetá, o prihodu ſodniga dné.“

V. 28. „Povsdignite tiſtokrat, tak Jesuſ vſe ſvojo
lepó opominja, kedar bote vſe to zhuli, ſvojo glave,
vi kateri ſte ſvojimu isvelizharju sveſto ino pravizhno
ſlushili; sakaj vaſhiga terplenja konez ſe perblishuje,
de bote réſheni is med hudobij.“ — Kakor sa hudó
simó nahaja ljubesniva ſpomlad ali vigred, tak tudi
pravizhne sa terplenjam veſelje dojde. Ljudjé gledajo po selénji drevja mladimu létu naproti; in kedar sazhne figovo, kakor vſako drugo drevó, she
berſt poganjati, ſi léto bliso obétamo. Tak morjo
gledati vſi ſlushabniki boshji, kedar bode ſvét svoje
ſnamnja ſodniga dné poganjal, ino ſe tudi nadjavati
ali troſhtati, de je she bliso hoshje kraljéstvo vezhne
pravize ino reſnize. S' tém ſe morjo pravi kriſtjani
v' pravi veri ino v' shivim saupanji poterditi, ker
bodo tak nevarni tiſti dnevi, de bi tudi pravizhni
odpadli, ako bi bilo mogozhe.

V 32. Poſvetneshi tega verjéti nozhejo, sakaj v' zhaſni ſvét ſo prevezh saljubleni, ino toshi ſe jim
tajiſtiga sapuſtiti; pa Jesuſ nam ojſtro poterdi reſnizo
ſodniga dné ino kqnzhanjia tóga ſvetá, rekózh:

„Reſnizhno ino gotovo vam povém: Zhloveſhki rod
ne bo préſhel, dokler ſe bode vſe to dopolnilo.
Nebó nad vami, ino semlja pod vami bota préſhla,
moje beſede pa bodo na vezhno reſnizhne oſtale.“

II.

Nebo ino semlja bota préshla, bratje ino ſeſtre
moje! kaj bo oſtalo pa nam? Nizh drugiga, kakor

Jesuſove beſede: De pride ura, ino bodo ſliſhali

vſi, ki po grobih ſpijo, vſigamogozhen glaſ boshjiga
˛Sina: „Vſtánite mertvi ino ſtopite k' ſodbi.“

˛Straſhna je bila ſodba, katera je terdovratno
Jerusalemſko meſto ino zelo Judovſko kraljéſtvo sadéla; tudi pravizhni ſo morli s' krivizhnimi veliko
terpeti, ſamo de ſe je pravizhnim terplenje v' isvelizhanje, krivizhnim pa v' pogublenje ſpreobernilo.
Alj to Jerusalemſko rasdjanje je bila le podoba ſhe
ſtraſhnéjiga ſodniga dné, kateriga Bog s' zelim ſvetam imel bo. Shé pravizhni bodo pred prihodam
trepetali, kaj ſhe le bo sa krivizhne! „Tiſtokrat ſe bodo greſhniku ozhi odperle, pravi ſv. Avguſhtin,
de bo sagledal, kaj je sgubil ſkos ſvoje pregrehe.“
Kriſtjani! odprimo raji shé sdaj ſvoje ozhl, ino poglejmo ſtrah ſodniga dné, de ſe nam ga enkrat bati potreba ne bó.

1. Kako mogozhen je moral biti ſtvarnika glaſ,
de je na eno beſedo „Bodi luzh!“ she tudi luzh bila
ino vſe, kar je na ſvetu. ˛Straſhen je moral biti glaſ
po trobentah Israelſkiga ludſtva, na katerih gromézh
ſhum ſo ſe ſidovi Jerihunſkiga meſta rasſuli. Ravno
té vſigamogozhen glaſ bode enkrat tudi k' ſodnimu
dnevu vſim mertvim v' pokopaliſhah sabuzhal ino
zhloveſhki prah k' ſodbi budil. On bo prederl zherno
semljo, ino bode vsdignil mertvih teleſa; on bo odperl vrate peklenſke, ino bode pervlékel duſhe vſih
pogublenih nasaj; on bo odperl duri nebeſhke, ino
bo perpeljal ſhtevilo vſih isvoljenih duſh. Té bo
tajiſti grosoviten glaſ, od kateriga ſv. Hironim govori: „Naj shé jém ali pijem, ali kaj drugiga pozhenjam, smiraj ſe mi sdí, ſliſhati ſtraſhen glaſ:
Vstajajte mertvi ino stopite k' sodbi.“

2. Is semlje trupla, duſhe is nebeſ ino pekla ſe
bodo ſklenile. ˛Strah bo delala truplu in duſhi vſaka

pregreha, ki ſta jo v' ſvojim shivlenji storila — na
ſebi ozhitno jo bota tamkaj noſila. ˛Svétile ſe bodo
trupla pravizhnih, kakor ſvetle svesde na nebi;
trupla krivizhnih bodo temnejſhi od zhernih ſaj.
Hvalila ſe bo brumnih duſha ino truplo; kléla duſha
greſhnikov ino ozhitala ſebi vſe ſtorjene pregréhe.

3. Ne bode ſhe perviga strahú konez, shé bo
jim sagermélo, se trepetáje obernit v' dolino Josafat,
v' dolino ozhitne ſodbe boshje. (Joel. 3,2 — 12.)
˛She ne bojo ſodniga dola naſtopili, shé nove grose
jih bodo opadale, sakaj ſtrashen krish, ki nam je
snamenje vſmilenja sdaj, ſe bode tamkaj perkasal
kakor suamenje ojſtre boshje pravize. Na njemu bodo
vſe martre sapiſane, ki jih je Kriſtuſ sa naſ preſtál,
na njemu bomo vſe miloſti brali, ki ſmo jih od njega
prijeli, na vſe nas bo opominil.

4. Zhudno ino bridko bo tudi pravizhnim med
trumami savershenih k' ſodbi boshji ſtopiti; alj ravno
to bo njih sadno hudo tovarſhtvo. Angelzi bodo
priſhli, bodo is vſih narodov ino krajov brumne is
med hndobnih odbirali, s' velikim glaſam, rekózh:
„Na deſno prapizhni, zhiſti, poterpeshlivi i. t. d.
Na levo krivizhni, poshreſhniki, preſhéstniki, jesavzi i. t. d.“ Tak bodo sdrusheni isvoljeni, kakor
dobre ovzhize; hudobni pa, kakor kosli, odversheni.
˛Srezhali ſe bodo boga bojezhi, eden drugiga ſe veſelili; ſrezhali greſhni sapelivzi, ino eden drugiga
preklinjali. ˛Straſhen krizh bodo gnali hudobni,
ino klizali: „Gore! saſujte naſ!“ proſili hribe: „Pokrijte naſ!“ Alj gore bodo tiſtokrat gluhe, hribi
nevſmileni, ino vſi narodi omolknili, kedar bo ojſter
ſodník govoriti sazhél.

5. Rada ſe na tém ſvetu kriviza sakriva, tamkaj
bo pred zelim ſvetam odkrita. Svédil bo vſaki pregréhe ſvojiga shivlenja, ſliſhal vse miloſti ino boshje
dobrote, ki jih je ſkos greſhno shivlenje sapravil.
Rasodete bodo vſe ſhe tak ſkrivne hudobije, kakor na ſvetlim ſonzi. Zel ſvet bo svedil pregréhe vſakiga, vſaki bo ſliſhal pregrehezeliga ſvetá. „Takrat,
veili ſv. Krisoſtom, ne bo mogozhe ſe braniti, ne boshati, ne ſe ſpokoriti.“ Vſe poſvetne rezhi bodo
toshile greſhnika, ki je ſtraſt delal is njih; toshili
kriſtjane nevérniki, de ſo tak lepo priloshnoſt imeli,
pa dobriga tudi v' pravi véri niſo ſtorili; toshili vſi

krivlzhno ſtiſkani ſvoje ſtiſkovavze, vſi v' greh sapeljani ſvoje sapelivze; toshil bo tudi ſam ſatan
peklenſki te ſvoje; ino na vſo to toshbo isgovora
nikakiga ne bo. — Greſhnik ſe bo ſzer isgovarjal,
de je bil ſlab ino k' hudimu nagnjen; alj Jesuſ mu
bo vſe gnade naſtél, ki jih je od njega prijél.
Angelj varh bode njemu nevboglivoſt ozhital, Marija
ino ſvetniki mu bodo prizhali, kako ſo oni shiveli,
kako ſo sa njega proſili. Kolkor vezli tukaj zhlovek
ima, ino k' isveliznanju ſvojimu ne oberne, v' toliko
vezni pogublenje bode obſojen. — Oj gorje bo tiſtokrat shé „od vſake prasne beſede odgovor dajati“,
ki ſe po krivim govorí, koliko gorjé ſhe le od toliko
ogovarjanja, od toliko neſramniga klaſanja, s' katerim ſe blishnimu poſhtenje krade, ino nedolſhnost
duſhe morí; kaki bode odgovor od toliko krivizhniga djanja, bres ſhtevila velikiga, kakor liſtja in
trave! — Od vſiga téga jesik oſtermi, v' ſtrahu ſe
vſtavi pamet zhloveſhka, ſerze trepezhe le miſliti
na tiſti ſtraſhen zhaſ. „Hudobni ne bodo drugiga
vidili, kakor na deſnim kraji pregréhe, na levim
ſkuſhnjavo, od sgorej ojſtriga ſodnika, od ſpodej
grosoviten brésdn, od snotrej shgezho vést, od svunej gorezhi ſvet." (˛S. Anselm.)

6. Joka ino ſhkripanja s' sobmi ne bode konez,
pa ſhe le nar hujiga sazhétek, kedar ſodnika nar
ſtraſhnejſhi ino sadni glaſ sagromí: „Poberite ſe
prozh vi prekleti v' vezhen ogenj, ki je perpravlen
budizhu in vſim njegovim ſlushabnikam.“ Tukaj bo
sdaj lozhitev, nar grosovitnejſha lozhitev na vezhno.
„Dva ſta bila na enim polji, pravi Jesuſ, eden bo
isvelizhan, drugi pogublen; dve ſta na enih shermah
mléli, ena bo vseta, druga savershena; dva ſta v'
eni poſteli leshala, eden bo isvoljen, drugi pogublen.“
Otrozi ſe bodo lozhili ſvojih ſtariſhov, mosh ſvoje
shene, brat ſvoje ſeſtre, prijatel ſvojiga snanza.
Dobri pojdejo v' veſelje ſvetiga raja, hudobni v'pogublenje peklenſkiga brésdna. Terplenje pravizhnih
ſe bo na vſelej konzhalo; shaloſt ino terplenje krivizhnih sazhelo in nikdar nehalo.

III.

Kriſtjani! mi ſtojimo sdaj tukaj pred boshjim
oblizhjam, ino ſtraſhen ſoden den pred nami ſtoji.

Ure in dné ne vémo, tudi nebeſhki angelzi ne;
ſamo to vemo, de se nam perbliſhuje, ino de njemu
vjiti ne moremo. Pred nami ſtoji leva in desna ſtran
isvelizhanja ino pogublenja; pot na obedvojno roko se nam odpira. — Po kateri se bomo podali, na
kteri ſtrani bomo ſtali? Oj ljube duſhe! ako vaſ nizh
pred hudim ne obvarje, naj vaſ plaſhi ſaj grosoviten
sodni den; ako vas k pobólſhanju nobena rezh ne oberne, naj trobentin glaſ poſledne ſodbe vaſhe greſhne koſti ſpreleti.

Doſehmal ſte vezhidel eden drugiga hujſhali, sa
naprej le eden drugiga bóljshajte ino na desno stran
pomagajte ſi. Sdaj ſo isvoljeni dnevi, sdaj ſo dnevi
isvelizhanja. Sdaj poſluſhajte mili glas Jesuſa, ſvojiga isvelizharja, de njega tudi enkrat veſelo saſliſhali
bote: „Pridite vi isvoljeni mojiga Ozheta! posédite kraljéstvo vam pripravleno od sazhetka ſveta.“
Amen.

I.

˛Sveti Janes, boshji mosh, isvelizharjov napovedvavz, gréſhnike k' poboljſhanju vabi ino jim pravo

pokoro osnanuje. Bres vſiga raslozhka vſakimu
resnico pove: „Delaj pokoro, ſekira je shé saſajena
v' tvojo greſhno drevo“; pa tudi pregréſhnimu kralju Herodeshu ne samolzhi: „Ne ſméſh imeti shene
ſvojiga brata.“ Ino ravno sa to mora on v' jezho
sapert v' shelesji biti.

V. 2. Pravizhen ni sapuſhen, tudi v' shelésje sakován, sakaj Bog je per njemu; pa tudi njegovi prijatli,
zhe ſo pravi, mu ſhe sveſti oſtanejo, kakor ſo Janesa njegovi uzhenzi tudi v' jezhi ſhe obiſkovali.
Perpovedujejo mu, kaj zhudov Jesuſ dela, kako lepo on ludstvo uzhi, kateriga ſe je toliko popréd
okoli njega ſnulo. — ˛S. Janes, on dober ozhe ſvojih uzhenzov, kér vidi, de shé njegov zhas dohaja,
ſhe sa ſvoje jogre ſkerbi, in bi jih rad Jesuſu ſrozhil. „Potreba je, tak jim on rezhe, de jeſ neham,
on pa sazhenja. Pojdita, tak vkaſhe dvéma ſvojih
jogrov, ino popraſhajta Jesuſa v' mojim imeni, ali
je on tajiſti isvoljen, ki ſo ga preroki obétali, vſi
brumni kralji sheléli, ki ſim ga napovedal tudi jeſ,
ali ſhe naj drugiga zhakamo?“

Dobro je posnal Janes Jesuſa, on ſam je she
njega popréd vſimu ludstvu sa odreſhenika oklizal;
pa kar on ſam ſposna, tudi ſvojim ſposnati ſheli,
ino ker Jesuſa v' prizha ljudi sa Meſija osnanovati
ne more vezh, hozhe s' ravno tém praſhanjam ſvoje
sveste uzhenze s' Jesuſam ſosnaniti.

V. 4. Janesova uzhenza k' Jesuſu prideta ino
ravno boſhje déla njega opravljati najdeta, kakor
ſo od njega preroki napovedali. „Ali ſi ti tajiſti, kateriga ſa odreſhenika zhakamo, ſta djala, ali ſhe
naj drugiga dalej zhakamo? tak, de tebe popraſhava, naju poſhle Janes iſ jezhe,“ Jesuſ jima s' beſedo
odgovoriti nozhe, ampak neprenehama tam ſlepza,
tukaj krulovza osdravi; od dalezh goboviga le s'
ſamoj beſedoj ozhiſti, ino med vſim tem delam
vboshzhekam, katerih ſe vſe okoli njega têre, osnanuje veſeli glaſ ſv. evangeljſkiga nauka. Ino sdaj ſhe
le poſlam Janesovim odgovori, ino na vſe ſtorjeno v' prizho vſih s' perſtam pokaſhe, rekózh: Povejte Janesu, de kar ſo od Meſija preroki napovedvali, vſe to ſta mene delati ſliſhala ino vidila, ino
to prizha, de pravi obljublen Meſija ſim jeſ. — Naj
jih ravno veliko mene sa odreſhenika ne ſposna,

ino ſi le viſokopoſvetniga odreſhenika obéta, je
ſrezhen vender ſleherni, ki se nad mojó bornoſtjo
ne ſpotika, ino mene sa ſvojiga odreſhenika ſposná.”
To sta saſliſhala, ino se k' Janesu povernila dobra
uzhenza, njemu povedat' vſe, kar ſta svédila.

V. 7. Lepo je Janes ſvoje uzhenze s' tem vpraſhanjam v' veri poterdil, de je Jesuſ odreſhenik
ſveta: ſhe lepſhi jo pohvalil Janesa Jesuſ, rekozh:
„Kaj ſte hodili tak pogoſtim gledat ſemkaj Jordanove ſtrani, dokler je ravno té Janes na veſ glaſ
odreſhenikov prihod osnanoval? Miſlite, de je on
neſtanoviten kakor ſlab terſt sa potokam, kateriga
veter na vſe kraje maja, ino de sdaj on vezh ne prizhuje, kakor popréd, de ſim jes pravi Meſija? —
Ali ſte vidili morebiti, de je bil on kak poſvetn mehkushnik, kateri le po ſhlahnim oblazhili ſéga, ino
sdaj na kraljevim dvoru mene savoljo moje niskote
posnati vezh nozhe? Ako bi bila s' Janesam taka,
de bi le iſkal dopaſti poſvetnim ljudém, bi on v'
kraljévih hiſhah prebival. On pa je le v' puſhavi reſnizo osnanoval, ino savoljo pravize sdaj v' jezhi
terpí. — Sa preroka ſte njega imeli, dokler ſte ga
poſluſhali. Kakor on mene sa Meſija prizhuje, ravno tak prizham od njega tudi jes, de je on tajiſti,
od kateriga je vezhni Bog po preroku Malahiju she
sdavno govoril, rekozh: „Glej, jes bom poſlal ſvojiga napovedvavza kakor angela pred odreſhenikam,
de bo on njemu pripravljal pot med ljudi, ino priznal, de je Meſija med njimi Ni ga mati rodila viſokejſhiga od Janesa kerſtnika; to vam jes povém,
ino to prizha njegovo shivlenje.“ — Kako ſvet ino
pravizhen je moral biti moſh, kateriga ſam isvelizhar toliko povsdigne!

II.

Kakor nam ſvetle svesde temno ponozhno nebó
rasſvetlijo, ravno tako kashejo ſvéte zhednoſti pravizhniga zhloveka. ˛Shtiri poſebno lepe zhednoſti, -
kakor ſhtiri ſvetle svesde pravizhnoſti, ſo obdajale
ſv. Janesa; oj de bi obdajale tudi naſ!

Perva svesda pravizhniga je sdershanje ali
perterganje nevarniga posemeljſkiga
veſelja ino poſvetnih dobrót, de se zhasnih

rezhi le toliko poſlushimo, kolikor nam pomagajo,
ſe s' Bogam bolj in bolj ſkleniti. — V' vojſki ſta ſi
kraljéſtvo boshjo ino kraljéſtvo téga ſveta; mi ſmo
njih bojovavzi. Ako goljufni ſvet zhloveka drugazhi
sapeljati ne more, mu ſvoje dobrote ponudi. Kdor
ſe tajiſtim poda, ſe ravno po tém njemu v' ſushnoſt
predá, sakaj: „Kjer njegovo blagó, je tudi njegovo
ſerzé.” (Mat. 6, 21.) Poſvetnimu blagu ino Bogu pa
ſlushit' mogozhe ni.

Sa to je sapuſtil Janes ozhetov dom, ſe odpovedal vſim poſvetnim dobrotam, noſil shimaſto oblazhilo, s' jerménam opaſan; ni pil vina poſvetne mozhi, ne medize semeljske ſladnoſti; ojſtro v' samotni puſhavi je snivél, de bi toliko sveſtej ſlushil
Bogú, koliko bolj ſe je odpovedal goljufnimu svetu.
Ravno ta njegova sdershnoſt je bila perva svesda
njegove ſvetoſti, sa katere voljo je Kriſtuſ njega nad
vſe ſinove povsdignil, katere je kdaj na semlji mati rodila.

Teshko ſzer poſvetneshu hudi, to sapuſtiti, kar
ljubi; lehko pa je bogoljubni duſhi ſe tvegati vſiga,
ako ſe ſpomni Jesuſove obljube, ki pravi: „Vſaki,
kteri bo sapuſtil savoljo mene poſvetniga kaj, bo
ſtokrat toliko prijél, ino vezhno shivlenje poſédil.“
(Mat. 19, 29.)

Druga svesda pravizhniga je sveſtoba v' svojim ſtanu, je sveſto ſpolnenje ſvojih dolshnoſti;
le ona daja zhloveku pravo vrednoſt. — Zelo vſtvarjenje je uri podobno, katero je moder mojſter naredil. De pa ura dodro tezhe, ſe mora sveſto obrazhati vſako kolo.

Tudi Bog je ravno tak vsakimu zhloveku ſvoje
opravilo odkasal, ino zhe bi vsaki ſvoje sveſto dopolnil, kako dobro na ſveti bi bilo. Alj sdaj eden
ſvoji dolshnoſti odſtopi is sanikarnoſti, drugi sa poſveten dobizhek, tretji ſe boji hudobnih samére,
ino dokler en ſam ſpodleti, veliko drugih neſrezhnih nareja.

Bati se je potreba Bogá, ne pregréſhniga ſvetá,
in sveſt. kakor ſv. Janes, ſvojimu ſtanu oſtali. On
ſe ni bal, imenitnim fariséjam ſe sameriti, ozhitno
je njih hudobijo ſvaril; ni ſe bal neſramnimu kralju
preſheſtvanja ozhitati. Rajshi on ohrani v' jezhi sveſtobo ſvojiga ſtanú, kakor bi vshiral per kraljevi

misi ſvoje nesveſtobe plazhilo. Le ljudjé od posvétniga veſélvanja shé ſlepi ne ſpolnujejo ſvojih dolshnóſti, sa zhaſne dobrote vézhne predajo; pravizhen
pak vſe, she tako teshavno, sveſto dopolni, kar je
boshja volja; raji en zhaſeh, kakor ſv. Janes terpí,
ino ſe prihodne pravize veſelí, kedar mu Goſpod
nebéſ ino semlje porezhe: „Dobro tebi, priden ino
svéſt hlapez! zhres malo ſi bil svéſt, zhres veliko
te bom poſtavil; pojdi v' veſelje svojiga Goſpoda.“
(Mat. 25 , 21.)

Tretja ſvetla svesda pravizhniga je poterpeshlivoſt v' shaloſti ino v' terplenji. Ojſter je
vezhi del tukaj na semlji pravizhniga pot; pogoſto
s' ternjam krivize naſtlán, s' ſolsami ſromashtva polit; pa ravno ta pot v' pravizhnoſt peljá, ino kje je
najti pravizhen, kateriga ni terplenje dobrima
ſtorilo? Bog nam poſhilja nadloge, de bi naſ s' njimi
temu ſvetu odtergal ino s' ſebó sklenil. „Sa to Bog
posemeljſke ſladkoſti s' tolikimi grenkoſtami naméſha, de bi ſe mi na take dobrote ogledovali, katerih
ſladnoſt naſ ne ogoljfǎ!“ (˛Sv. Avg.) Boljshe je, s'
nedolshnim Janesam v' shelesji ſlonéti, kakor s' krivizhnim Herodesham sa miso ſedéti, sakaj mi bomo
sa to od Goſpoda tepeni, de bi ne bli s' greſhnim
ſvetam pogubleni. (I. Kor. 11, 32.) „Terplenje ino
krish ſo kluzhi v' nebeſhko kraljeſtvo.“ (˛Sv. Krisoſtom.)

˛Shterta svesda pravizhniga je poſebna ſkerb
sa prihodno vezhnoſt v' ſedajni zhasnoſti. —
Svét ſvoje le po poſvetnim premoshenji ſhtima; alj
vſe to ſamo na ſebi pred Bogam nima nikáke veljave, sakaj Bog ſvoje le po veri ino po dobrih délah posná. „Kaj pomaga zhloveku, naj ſi zel ſvet
perdobí, ako na ſvoji duſhi ſhkodo terpí.“ (Mat. 16,
26.) Kar tukaj ſéjemo, bomo tamkaj shéli. Zhlovek,
ki prevezh sa malovredno ſkerbí, ravno s' tém ſvoje
vezhno plazhilo sapravi, ino nebeſhko bogaſtvo sa
posemeljsko blato ino prah saménja. — Ravno sa to
je ſv. Janes priproſto oblazhilo noſil, je vshival ſlabe jedi, de bi ne samudil sa vezhnoſt ſhe vezh pripraviti. Vboshno je shivel tukaj na semlji, pa je obilno dobriga vſjal; bogat je ſhel is téga ſveta, sakaj
njegove dela ſo ſhle sa njim. Ino ni ga, pravi Jesuſ, mati rodila, de bi bil vekſhi, kakor ſv. Janes
kerſtník.

III.

Kako lépo ſe nam ſvetijo zhednoſti ſv. Janesa
kerſtnika, njega, ki je bil juterna sarja noviga kerſhanſtva. O! de bi jih tudi mi poſnemali, ino hotli
pravizhno po njih shivéti! Alj naſhe shivlenje je temnimu nebu podobno, kateriga mrazhni oblaki pregréhe sakrivajo, ino le maloktera svesdiza lepe
zhednoſti, zelo nobena ſe vezhkrat ne perkashe.

Isjaſnimo, bratje ino ſeſtre moje! naſhiga shivlenja mrazhno nebó, ſposnajmo enkrat ſami ſebe
prav ino reſnizhno, koliko veljamo, sdaj, dokler
ſhe je nashiga isvelizhanja isvoljeni zhaſ. Naj ſe
ſvetijo naſhe dobre dela ino ſvéte zhednoſti pred
ljudmi, de jih bodo vidili, ino hvalili Ozheta, ki je
v' nebéſah (Mat. 5, 16.); mi pa ſe enkrat ſvetili s'
ſv. Janesam, kakor ſvetle ſvesde na nébi vékomaj.
Amen.

I.

˛Sv. Janes kerſtnik ſe ljudém v' puſhavi glaſi,
kakor ſvetla sarja njim ſvéti s' ſvojim brumnim
shivlenjam, jih k pokori klizhe in greſhni ſtan jih
ſposnati uzhí.

V. 19. ˛Shtimani Judje nozhejo ſami ſebe, ne
ſvoje hudobije, de bi bili pokore potrebni, ſposnati;
ſhe le ſvoje duhovne ino duhovſke ſlushabnike njega
vpraſhat poſhlejo. „Kdo ſi ti, de naſ k' pobóljſhanju
opominjaſh? — ˛Si ti morebit Kriſtuſ, naſh odreſhenik?“ — Lehko bi ſi bil Janes Meſijovo zhaſt
oſvojil; alj on na ravnoſt pové, de ni. Vpraſhajo
ga ſhe dalej, ali je Elija, uni velik prerok ino imeniten mosh, od kteriga so miſlili, de ga je Bog shiviga is semlje vsél, ino de bo pred Meſijam ſpet
priſhel? Tudi na to Janes odgovori, de Elija ni.
˛She sadnizh ſe njega primejo, ali je kak drug prerok od Boga poſlan? Pa tudi sa preroka ſe on nozhe
vdati savolj ſvoje poſebne ponishnoſti.

V. 22. Dokler Janesa poſlani Judje ne puſtijo,
ampak le sa ſvojo gospoſko svéditi shelijo, kdo de
je, ſe pravizhen Janes ſvoji gospoſki povédati ne
vſtavi, ino jim na ravnoſt odgovori: „Jes ſim tajiſti
glaſ tukaj v' puſhavi, od kateriga je prerok Isaia
she sdavnej napovedoval, de bo klizal, preden pride
Meſija, rekozh: Goſpodu poravnajte pot, ino na
njegov prihod pripravlajte ſe.“

V. 24. Pravizhni ljudjé bi bili njega nadlegvat
nehali, rajſhi njegove nauke poſluſhali, ino kedar
ſo svedili, kdo je Janes, bi bili tudi ſami ſebe ſposnali, de ſo greſhniki. Terdovratneshi pa ſhe le
hujſhi v' njega tiſhijo, ino ſhe svediti hozhejo, sakaj
ſe podſtopi kerſhovati ino ljudi ſpreobrazhati, ako
ni Meſija, ne Elija, in tudi ne prerok? Janes jim na
vſe to ozhitno pové: „Moj kerſt je le priprava prihodniga kerſta; jes le v' vodi kershujem, de bi ljudi

perpravil na tiſtiga, kteriga vi zhakate odreſhenika,
ki bode s' ognjam miloſti boshje ino s' gnado ſv.
Duha kerſtil.“ — Dalej jim rezhe: „Priſhel bo sa
menó, zhe je ravno she dolgo pred menó od vekomaj bil, on nar vekſhi, katerimu nar ſlablhi hlapez
jermenja na zhrevljah odvesovati jes vreden niſim.
Ino glejte! on odreſhenik je shé v' ſredi vaſ, ſamo
de ga vi, od hudobije oſlepleni, ne posnate, tudi
niſte vredni ſposnati ga, dokler ſami ſvoje pregreſhnoſti ne preglédate ino ſe ne pobóljshate.“

Oj de jo lépo ponishnoſt Janesa ino pa zhiſto
odkritoſerzhnoſt! — vender smotenih Jerusalemzov
ſe nizh ne prime; ſposnali ſo Janesa, ſami ſebe pa
ne. Truma ponishnih ljudi v' Betanijo per Jordanu
- k' Janesu hitijo, ſvoje pregrehe ſposnajo, obetajo
poboljſhanje ino ſe dajo kerſtiti, le prevsetni hinavzi
ſe obernejo v' ſvoje pregreſhno shivljenje nasaj. —
Kaj de bi tudi med kriſtjani veliko takih ne bilo! —

II.

Dva temna oblaka ſta, ki vſim ljudém na semlji pamet sakrivata, de ſe zhlovek ſam prav ne ſposna, pa tudi drugih ſposnati ne more. Pervi je prevelika samoſvoja ljubésen, de ſe zhlovek prerad nedólſhniga dela, ino zhres druge povikſhuje.
Drugi je hudobna navada ſvetá, le druge
toshiti in ponishovati, na ſamiga ſebe
pa posabiti. Té dvojni oblák ſe po naſhi glavi
vertí, nam naſhe shivlenje kalí, de v' ſvoji pregreſhni smoti shivimo in sa pobóljſhanje ne ſkerbimo.

Kdo je kriv, de ſe toliko nedolshnih tak lehko
dá sapeljati, de ſvojo zhednoſt ino veſelje predájo?
Njih smota, ker ſami ſebe prav ne ſposnajo, ino ſe
preſlabi v' ſkushnjavo podajo, katere premagati ne
samorejo. — Kdo je kriv, de greſhnikov toliko bres
vſe pokore shivi, ſe sa poboljſhanje ſhe ne smeni?
Smota njih pameti, de ſe sa golo pravizhne imajo
in ne ſposnajo hudobe ſvojiga ſerzá. — Kdo je kriv,
de greſhniki tolikokrat pobóljſhanje obétajo, pa ſhe
ſe le bolj v' ſvoje ſtare pregrehe sapletajo? Njih
smota; ona jih mami, de ne posnajo ſvojiga hudiga
nagnjenja, de bi ſe njemu bolj ſveſto vſtavljali.—
Kdo je kriv tudi nam, bratje ino ſeſtre moje! de mi

boshje nauke tak mlazhno obiſkujemo, tak malo sa
boshjo beſedo porajtamo, tak merslo ſvojimu Jesuſu
ſlushimo, ino nevredno ſv. sakramente prijemamo?
Vſiga téga je kriva smota naſhe pameti, de ſebe
she sa dovolj poduzhene kriſtjane imamo, ſami ſebe
le sa pravizhne ſhtimamo, vſe opominovanje le na
druge isvrazhamo, ino verh vſih pridig ino kerſhanſkih naukov, verh vſih ſpoved ino ſv. obhajil, le
smiram ſtari greſhniki oſtanemo. — Oj duſhe kerſhanſke! ſkerbimo, de ſami ſebe ſposnali bomo, kaki
smo, ino koliko veljámo, de ſvelizhanja ſvojiga ne
sapravimo. Le to gerdo zhloveſhko smoto pregnati
ino ſebe vredno ſposnati, vam ſhtiri ſvetle nauke
denes podám.

1. Hozheſh zhlovek ſam ſebe potrebno ſposnati,
delaj pogoſto razhun s' ſvojo veſtjó; to
tebi tvoje ſposnave perva perpomoga naj bo. —
Kar nad ſam ſeboj dobriga najdeſh, le perpiſhi Bogu,
ino ſe pred njim hvaleshno ponishaj, sakaj: „Kaj
imaſh, de bi ne bil prijel?“ (I. Kor. 4, 7.) Kar pak
hudiga v' ſvojim ſerzi sagledaſh, ne isgovarjaj ſam
ſebe, tudi na druge ne iſvrazhuj sakaj le v' tvojih
perſah bije ſkrito tvoje ſerze, noben drugi do njega
ne more, ako ga njemu ſam ne boſh odperl. Naj ſi je
ravno tvoj sapelivz tebi hudo saſjál, korenina je
vender le na tvojim ſerzi israſla.

2. Druga perpomoga ſamoſvojiga ſposnanja, o
zhlovek! tebi naj bo: Glej, de ſe poſvetnim
jesikam olegáti ne daſh. Kolikor te bodo
tvoji ſovrashniki prehudo ſodili, de bi ti k' dobrimu
ſerze ne vmerlo, toliko te bodo tvoji priliſvavni prijatli prevezh povsdigovali, de bi ſe tvoje ſerze
prevselo. Raji poſluſhaj ſvojiga ozhitniga ſovrashnika, ki tebe graja, kakor prijatla ſladkiga, ki tebe
nesmérno hvali. Kakor nam krivez ali vogershek
sbriſhe naſhe ozhi, jug naſ pa mlazhne ſtori, ravno
tak naſ ozhjtni ſovrashniki k' pravimu ſposnanju pripravijo, dokler naſ lashnivi prijatli v' naſhe ſlaboſti
sasiblejo. „Boljſhi je ozhitno ſvarjenje, kakor ſkrita
ljubésn. Boljlhi ſo rane od téga, ki ljubi, kakor
sapeljivo kuſhvanje téga, kateri ſovrashi.“ (Prip.
27, 5 — 6.)

3. Tretja perpomoga, s' katero moreſh ſam ſebe
ſposnati, naj tebi bo: Ne gledaj na hudobne,

ampak le po pravizhnih ſe ogleduj. Ne
tolashi ſe s' pregrého hudobnih, rekózh: ˛Saj niſim
ſam krivizhen, tudi té in uni je tak, saj niſim pervi,
in sadni ne bom; sakaj nizh lepiga ni, ako je zhlovek med porednimi nar boljſhi. Ne povsdiguj ſe
nad druge, de bi bil boljſhi od njih, le poniſhnih
miſl do ſebe bodi, kakor bi med vſimi nar huji
greſhnik bil; sakaj, zhe ravno ſhe niſi ſlab, ſaj
lehko ſhe nar ſlabſhi boſh. „Kdor meni, de ſtoji,
naj gleda, de ne pade.“ (I. Kor. 10, 12.)

4. Ako je tebi v' reſnizi leshézhe na tém, de
ſam ſebe ſposnaſh, ſhterta, ſadna ino nar imenitnej
perpomozh k' temu tebi naj bo: Boshje nauke
pridno poſluſhati. Jesuſ je vſim kriſtjanam
ſvoj nauk sa zhiſto ino ſvetlo ogledalo podál, naj
de bi ſe vſaki v' njemu gledal, ino ſodil po tajiſtim
ſvoje shivlenje. Le po boshjim nauki ſami ſebe ino
ſvojiga blishniga nar bolj ſpoſnavamo, le s' njim
vse znloveſhke smote preshenemo; sakaj on nam je
ſvetla luzh, ki je priſhel na té ſvét, de nobeden, ki
v' njega verje, ne bode hodil po temah, temuzh priſhel v' ſvetlobo vezhniga shivlenja. (Jan. 3.)

Tukaj nate te shtiri ſvete nauke, kakor ſhtiri
shive iſkre, s' kterimi ſi bote ſvetlo luzh prave sa
moſvoje ſposnave vshgali. Ta luzh vam bode pokasala nar shlahnej jagodo vſih uzhenoſt, s' katero
zhlovek ſposná, koliko velja. Bres tiſte ſo vſe vednoſti le prasn poſveten dim, bres nje je zhlovek
ſamoſvoja smotnjava.

III.

Oglédajmo ſe, kerſtjani moji! poſebno v' ſedajnim ſv. zhaſu, popraſhajmo ſami ſebe, kakor ſo praſhali Judje Janesa, kdo ino kakovi smo? ˛Sposnajmo
ſvojo malovrednoſt na tem, kar je naſhiga; ſvojo
potrebnoſt po tem, kar je boshjiga. Ponishajmo ſe,
de pojdemo ſkos voſke vrate v' Jesuſovo kraljeſtvo.
Pripravljajmo lepo ſteso ſvojimu Gospodu s' pravo
pokoro, s' vrednim poboljſhanjam ſvojiga shivlenja.
Naſh isvelizhar bo priſhel, bo v' naſhim ſerzi prebival, ino mi bomo njegovo velizhaſtvo gledali; veſelilo ſe bode naſhe ſerze boshjiga kraljeſtva na
semlji, ino ravno po tém poti bomo dolhli v' vezhno

prebivaliſhe kraljeſtva nebéſhkiga, po Jesusu Kriſtuſu, gospodu ino isvelizharju naſhim. Amen.

I.

V. 1. Priſhel je dolgo zhakan zhaſ, kateriga
ſo preroki napovedvali, ſtari ozhaki ſe ga veſelili,
de ſe bo obljublen isvelizhar temu ſvetu perkasal.
Shé niso bili Judje vezh ſami ſvoji, kakor jim je bil
Jakob njih veliki prededez napovedal: Rimſkimu zeſarju v' oblaſti so bili, ino ravno je bilo petnajſto
leto, kar je Tiber zhres nje zeſaril. On je imel na
Judovſkim nameſtniga oblaſtnika Ponzja Pilatusha;
na Galilejſkim Herodesha, ki je bil ſin uniga ſtariga
grosovitnesha, kateri je sa Jesusa voljo puſtil nedolshne otroke pomoriti; Filipa, ki je bil ſtariga
Herodesha ſin ino mladiga brat, katerimu je ravno

té brat sheno odpeljal, na Iturejſkim ino Trahonitarſkim; Lisanija pa v' Abileni, kateri ſo zhetert zele deshéle oblaſtvali. Judovſke vére vikſha
ſarja ſta tiſtokrat bila eden sa drugim Anas ino pa
Kajſesh. — Pod tém oblaſtnikam, kedar je bila vſa
poſvetna zhaſt Judovſkiga kraljeſtva onemogla, ſe
je tému ſvetu boshje kraljeſtvo odperlo.

V. 2. Janes, Zaharijov ino Elisabetin ſin, kateriga je Bog sa Meſijoviga napovedvavza isvoljil, ſe
je ſkos ſvoje ojſtru shivlenje od mladoſti sa osnanvavza pokore perpravljal. Ravno v' tem isvoljenim
zhaſi od Boga poklizan sazhne gréſhnimu ſvetu pokore pridgovati, ino od greha ſlepo ludſtvo na poboljſhanje opominjati.

V. 3 — 6. Janes ni ſhel v' velike méſta, kjér sa
pokoro ne marajo, le v' tihi puſhavi okolj tekozhiga
Jordana ſe raslega njegov mili glaſ, kakor je she
dolgo popréd prerok Jesaia od njega napovedval.
V' bukvah njegoviga prerokvanja je sapiſano, de
bode priſhel mosh, kateri bo glaſno v' puſhavi klizal, rekozh: „Kakor pripravljate zeſto, kader ſe
poſveten poglavár perpelja, tak perpravljajte ſvojo
véſt, kader pride vſih ſerz viſhar. Naravnajte njemu
ſteso do ſvojiga ſerza. — Kakor ſe morjo globozhine saſuti ino povsdigniti, tak ſe morjo po duhovſko
doline bojezhih ſerz s' saupanjam v' odreſhenika
napolniti; kakor ſe morjo gore ino grizhi poravnati,
tak ſe morjo hribi krivize pregreſhnih ſerz popraviti.
Vſe krivo mora sravnano, vſe hude navade sapuſhene, ino v' dobro ſpremenjene biti. Vſe ojſtro
prevsetnoſti ino napuha mora biti poglajeno v' ljubo
ponishnoſt zhloveſhkiga ſerza ſkos pravo pokoro. — Perneſite dober ſad vredne pokore ino poboljſhanja, sakaj ſekira je she saſajena v' drevó
vaſhiga pregreſhniga shivlenja.”

˛Spreobernite, ino k' snamnju snotrajniga preobernenja kerſtiti ſe puſtite, de bote ſliſhali ino
savſhivali iſvelizhanje boshje, ki vam ga bo Meſija
perneſil. — Tak je Janes v' puſhavi dopolnil, kar je
veliko ſto lét popréd Jesaia napovedal.

II.

Ravno té glaſ pokore, katero je ſv. Janes osnanoval, s' rasléga tudi do naſ. Pokoro délati naſ

Jesus opominja, pokoro vredno ſtoriti naſ Apoſtelni
ino nameſtniki boshji uzhijo, naſ vabi miloſt
Ozheta nebeſhkiga, katera nam she daja zhaſ sa ſpokorjénje. — Pa kako malo kriſtjanov ſhe sdaj, kakor
o zhaſi, kader je Janes kerſhoval, ſposná, de je
njim pokora potrébna; pa she manj jih je, ki bi védili, kako ſe mora prava pokora ſtoriti. — Kakor
ſo priſhli k' Janesu ſhtimani Fariseji in ˛Saduzeji,
ſo ſe puſtili kerſtiti, ino ſo miſlili, de je shé s' kerſtam vſe ſtorjeno, ravno tak ſe kriſtjani pogoſto na
golo ſpoved sanaſhajo, shivlenje pa poboljſhati odlaſhajo, bres kateriga ſpoved nizh ne pomaga.
„Prineſite dober ſad reſnizhne pokore!“ je klizal ſv.
Janes kerſtnik; alj dober ſad pokore obroditi ni
sadoſti greſhniku, ſe damo ſpovedati, sakaj pregreha
je vlazhno drevo; tajiſto pokonzhati je treba
dvúj rezhi: korenino is greſhniga ſerza
isdréti; po tem pa drevó v' kraj ſpravit
ino njegovo jamo saravnati.

1. V' zhloveſhkim ſerzi korenina pregrehe tizhi,
in korenino pregrehe mora zhlovek ſposnati ſkos
premiſhlovanje ſvoje veſti, katera ſe mora
po Jesuſovim nauki ravnati ino ſprashovati. Kakor
draga je truplu ſonzhna ſvetloba, tak potrebna je
duſhi ſvojiga ſerza ſposnava, bres katere je duſha
zhlovéſhka ſlépa. Vſaki zhlovek véſt sa ſvojga ſodnika imá, ona ga tukaj nameſto Boga ſodi. ˛Srezhen,
kdor njo na tenko poſluſha, ona ga bo nauzhila
korenino ſvoje pregrehe ſposnati, njo is ſvojiga
ſerza isdreti ſkos ſerzhno shaloſt ino grevengo. — Zhloveka boli, ako ſe njemu tern
isdêre, ino guojna bolezhina iſtrebi, greſhnik bi pa
le rad, de bi ga pokora nizh ne boléla. - Zhlovek
ſe jozhe sa truplo, ki ga je duſha sapuſtila; nizh ſe
pa njemu gréſhna duſha ne vſmili, katero savoljo
gréha ſam Bog sapuſti. ˛Skos ſerzhno shaloſt, ne le
savoljo zhaſne sgube ali dobizhka, savolj isvelizhanja
ali pogublenja, temuzh pred vſim drugim savoljo
preljubesniviga Boga, kateriga shali, mora greſhnik
ſvoje pregréhe hudobno drevo omajati, s' grenkimi
ſolsami, katere is ſtrahú, pa tudi ſhe lepſhi is ljubesni boshje isvirajo, pregreſhne korenine omozhiti,
ino isdreti tajiſte ſkos terdno naprejvsetje ali
ſklenituv ſvoje shivlenje poboljſhati. Kaj pomagajo

ſhe tolike ino tak lépe obljube, ki jih greſhnik
ſpovedniku déla, ako jih pa ne derſhi; po takim
greſhnik le ſtari oſtaja, ino njegovo greſhno drevo
v' hudobnim ſerzi neomahlivo ſtojí. Kar ſe podſtopi, ſe mora ſpeljáti.

2. Sadoſti she ni, pregréſhno drevo le ſamo podreti, potreba je tudi njegove korenine vſe zhiſto
satreti, ino pregréhe pokonzhati ſkos zhiſto
ſpoved ino vredno pokoro. Bolnik ſe ne ſramuje sdravniku rasodéti vſe ſvoje ſlaboſti, vſe priloshnoſti povedati, v' katerih je bolésn dobil; le
greſhnika rada taka neſpamet omoti, de ſe boji na
meſtniku boshjimu rane ſvojga ſerza pokasati, ki ſe
popred ſramoval ni, v' prizho Boga, ki bode enkrat
vſe ſodil ino raſkril, neſramno greſhiti. Bolnik iſhe
bolj na tenko, kakor mogozhe, sdravniku (vrazhu)
vſe rasodéti, kar njegovo bolésn sadéva; le greſhnik ſi rad persadeva, bolj ko more, hudobije ſvojiga
ſerza sakrivati. Ravno sato tak malo greſhnikov na
ſvoji duſhi osdravi, kér ſe jih toliko prav odkritoſerzhno ne ſpové; dokler pa le koreninza pregréſhne seli v' kakim koti oſtane, ſe hitro ſpet oseleni, ſe sazhne na novo greſhiti, ino takiga greſhni
ſtan je po tem ſhe ſedemkrat hujſhi.

3. Sdravilo je grenko, katero mora piti bolnik,
ako hozhe sdravje ſpet sadobiti; tudi sa greſhnika
je potréba hudiga vraſhtva, de mu bodo rane
pregréh prav sazelile; ino to je prava vredna pokora. ˛Skos pokoro mora greſhnik vſe popraviti, kar je ſkos greſhno shivlenje hudiga ſtoril.—
Kako ſlabo pa ino nejovoljno ſe to godi! Lakomniku
ni bilo preteſhko ſkos ſvoje krivize polne s' hrambe
krivizhniga blagá nagolfat, alj prevezh ſe njemu
dosdeva vſe to poverniti, ali, zhe bi mogozhe ne bilo,
ſaj v' bogajime dati. Poshreſhniku ni bilo prevezh,
zele dni in nozhi is boshjih darov ſtraſt delati, ino
ſvoje telo nesmerno paſti; preteſhko pa njemu je,
ſe ene dni ali ure s' ſv. poſtam ſtresiti in ſpametvati.
Nezhiſtniku ni bilo preſitno zele dni veſovati, voglariti zele nozhi, nedolſhnoſt ſvojo ino drugih gonobiti;
alj predolgozhaſno ſe njemu sdi, uro v' molitvi
oſtati ino tak ſvoje ſerze ozhediti. Tak greſhnik le
dalej in dalej bres prave pokore oſtaja, greſhno
nagnenje le mozhnejſhi prihaja, ſhe ſedem mozhnejſhih

tovarſhov s' ſebó perpeljá, ako ſe s' ojſtro
pokoro ni pokonzhálo. Nobeniga poboljſhanja ni,
dokler ſe greſhnik ojſtre pokore ogiba.

Poglejmo pokoro pervih kriſtjanov, ino jo s'
naſho pomérimo; lozhi ſe kakor nozh in den. Sa
male grehe ſo delali pokoro veliko ino ojſtro, in
ſkasal ſe je prave pokore vreden ſad. Sdaj je sa
velike pregréhe le mala pokora, pa ſhe tajiſta ſe
vredno ne ſtori; sa to pa tudi vredniga ſadu prave
pokore ni viditi. Od léta do léta ſe nam Jesuſovo
rojſtvo ponavlja, ino naſ vender ne prenovi; vsako
léto ſe na rojſtvo Jesuſovo pripravljamo, vender le
ſtari greſhniki oſtajamo, nerodovituimu dreveſu podobni, ki bo poſekano ino v' ogenj versheno.

III.

Bratje ino ſeſtre moje! sdaj so iſvoljeni dnevi,
sdaj so dnevi iſvelizhanja. Prihod Jesuſov ſe nam
ſpet perblishuje, kakor ſvetliga jutra beli ſvit; pa
naſha pokora je ſlaba ino poboljſhanja ni. Jesuſ bo
priſhel, pa gladkiga pota najdel ne bode v' naſhe
s' greſhnimi navadami opleteno ſerze. Rasodeval bo
ſpet vſim bogoljubnim duſham ſvoje velizhaſtvo,
alj gledale ne bodo isvelizharja ſvojga od polſvetnih
rezhi oſleplene ozhi. Govoril bo ſpet in klizal ſvoje
sgublene ovzhize, alj od poſvetnih rasbot (truſha)
gluhe greſhne uſhesa ſliſhale njega ne bojo. ˛Spali
bodo greſhniki ſpanje ſvojiga pogublenja. Isvelizhar
bo memo ſhel, neſpokorjeni pa bodo vmerli na
vezhno. Oj kriſtjani! doſti je greſhniga ſpanja, vſtajajmo mi, ki ſpimo, k' novimu poboljſhanimu shivlenju s' Jesuſam novorojenim ſpet oshivimo.

Ti pa o Goſpod, nebéſ ino semlje vishar, tudi
naſhih ſerz Gospodár! ne puſti naſ bres pokore na
vezhno saſpáti. Sdrami naſ s' ſvojo modro rokó,
de perpravljamo tebi lépo ravno ſteso v' ſvoje revno
ſerze. Napolni s' ſvojo tolashbó doline bojezhnoſti
(zagovitoſti) vſim rahlim duſham, de ſe s' tebó ſklenjene prevezh hudiga bale ne bodo. Ponishaj gore
oſhabnoſti (prevsetije) ino napuha (oſerti, gisdoſti)
vſim prevsetnim naj tebe ſpoſhtujejo ſvojga Goſpoda, ki ſi ſe poniſhal kakor hlapez na semljo is ſv.
nebéſ, de bi napuhneshe pokrozhal, ponishne povsdignil,

ino vſim ſvojo miloſt podál. Naravnaj
naſho krivo voljo, ki ſe prerada ſvoje terme (glave)
dershi, po ſvoji ſv. volji; pogladi vſe roglate ſpotike
naſhe hude jese ino nagloſti, de boſh samogel priti
v' naſhe ſerze prebivat, ino najdel zhedne jaſelze
sa ſvoje prebivaliſhe. Naj de bomo tvojiga ſv. rojſtva
vſelej veſeli, vſi prerojeni tebi sveſto shiveli, dokler
dojdemo v' vezhno veſelje ſv. raja. Amen.

I.

V. 1—5. Odlozhen zhaſ Meſijoviga rojſtva je
bil bliso. Marija, njemu isvoljena mati, ga je od
ſv. Duha ſpozhela, ino je s' Joshefam, ſvojim sarozhenim mosham, v' Nazareti na Galilejſkim prebivala. Sdaj vkashe Rimſki zeſar Avgust zelo Judovſko
popiſati, de bi vedil, koliko ljudi ima. Dvanajſt
rodov je na Judovſkim bilo, vſak rod je imel ſvoj

kraj, ino vſi ſo ſo morli v' ſvojim kraji popiſati. —
Joshef ino Marija ſta bila is nar imenitnejiga rodu
Juda, is perve shlahte Davida, ki je bil v' Betlehemſkim meſti domá. — Vſa pokorna greſta tedaj is
Nazareta dolgo pot v' Betlehem k' popiſvanju. —
Alj vſe to ſe je po boshji volji sgodilo; sakaj preroki
ſo napovedali, de bo Meſija v' Betlehemu rojen. —
Glejte, tak po pravizhni pokorſhini vſelej boſhjo
voljo dopólnimo!

V. 6 — 7. ˛Srezhno prideta Marija ino Joshef
po teshavnim poti v' ſvoje domazhe meſto Betlehem;
alj ljudi je bilo veliko, meſtize majhno, ino ona
dva vboshna niſta mogla ſtrehe dobiti. Podala ſta
ſe sunaj meſta prenozhit, najdla ſlab hlev, kamor
ſo paſtirzi ſvojo shivino sganjali; ino glej, ravno to
ſlabo prebivaliſhe ſi je boshji ˛Sin isvoljil, na ſvet
rojen biti; veſ vboshen, de bi naſ revne s' nebeſhkimi darmi obogatil; veſ ponishen naſ saverſhene
povsdignit ino isvelizhat. Marija ſvoje boshje dete
v' ſlabe plenize povije, ino ga v' jaſelze poloshi.
O zhudo miloſti boshje! boshji ˛Sin v' bornim hlevzu
leshi, ino naſ uzhi, ſe vboſhtva ne ſramovati, ker
je pravizhnim vbogim isvelizhar nebeſhko kraljeſtvo
na semljo perneſil.

V. 8. Tiha nozh je bila, vſe je ſpalo, le svesde
ſo prijasno na nebi miglale, ino paſtirji ſo bliso tam
ſvoje zhéde paſli, kjer je nekdaj brumni David,
Meſijov ſtari prededez, tudi ovze paſil ino ſvoje
ſvete peſme od prihodniga Meſija pel. Tém dobrim
duſham je Bog zhudno rojſtvo ſvojiga ˛Sina rasodél.
Ko bi trénil, ſe jim angelj v' nebeſhki ſvetlobi perkashe. Paſtirji oſtermijo od boshje ſvetlobe obſjani,
ino boshji ſtrah jih je obletil. Alj angelj veſ perjasen
jih potalaſhi, rekózh: „Ne bojte ſe. Veſelo beſedo
vam povém, veſel glaſ sa vſe ljudi vam osnanim.
Sdaj je rojen v' Betlehemu obljublen isvelizhar,
Goſpod nebéſ ino semlje, ktériga ſte she tak dolgo
zhakali ino sheléli. Najdli ga bote, ravno bliso vaſ,
ne v' kraljevim poſlopji, kamor bi vaſ ne puſtili,
ampak v' vaſhim bornim hlevzu; ne na mehkih shametnih vojſhenzah, temuzh v' terdih jaſelzah, v' ſlabe
plenize povít, leshí.“ — Oh kako veliko veſelje je
moglo biti to sa dobre paſtirje! — Nebo ino semlja
ſta ſe ſpet prijasno sdrushila, ſtvarniku hvalo prepevati.

˛She ni angelj sgovoril, she je angeljov bres
ſhtevila veliko veſelo péſm péti sazhelo, katera ſe
ſhe sdaj per ſveti meſhi v' té ſpomin poje: „˛Slava
Bogu na viſhini, ino mir na semlji ljudem, ki ſo
prave volje, poſhteniga, pravizhniga ſerza“! Tak
ſe je veſelo rojſtvo Jesuſovo godilo, kateriga vedni
ſpomin ravno nizoſhno ſveto nozh obhajamo.

II.

1. Temna je nozh, in ponozhni mrak semljo pokriva; kdor pota dobro ne vé, ſvojiga doma ne
najde; le v' ſveti zerkvi boshji je vſe rasſvetleno.
Glejte, tak se je malikvavzam godila, ino ſe
ſhe vſim neſnabogam godí. Njih pamet je temna,
ino praviga Boga ne ſposnajo, pravo pot k' isvelizhanju ſo sgubili, ino ne vejo, kjé ſo domá. V to
ſpomin ajdovſke malikvavſke vére ſe pervo opravilo po nozhi obhaja. — Israelſkimu isvoljenimu ljudſtvu ſe je Bog she bolj raſodél,
ſposnali so bolj in bolj ſvojiga Boga, ino zhakali po
obljubah ſvojiga isvelizharja. Sazhelo ſe jim je deniti, juterna sarja prave vére ſe jim je blishala,
ſvitalo jim je. V' té ſpomin ſe deneſ ſvitanze,
sornize ali juternize v' juternim mraki
obhajajo. — Kedar je pa Jesuſ na ſvet priſhel,
je s' ſvojim naukam veſ ſvét rasſvetlil. Béshala je
nozh malikvanja, nehal je mrak Judovſke vére, in
beli den kerſhanſtva ſe je sazhél; prava
luzh ſposnanja boshjiga nam ſveti, ino kashe pravo
pot v' Ozhetov dom, ako nje ſami ne vgaſnemo. V'
te veſel ſpomin ſe tretje veliko opravilo na
boshizhni den per belim dnevi obhaja.

2. „Nozh je préjſhla, pravi ſv. Pavl, den pa ſe
je perblishal. Versimo tedaj od sebe déla teme
ino oblezimo oroshje ſvetlobe.“ Ino ktére
ſo déla teme med kriſtjani? Pervizh vſe krivovere ino prasne ſhkodlive ſhege, katerih
poſebno veliko ravno na ſvet vezher, na ſveto nozh,
ino o boshizhnih prasnikih ſlabo poduzheni kriſtjani
imajo. Per enih, poſtavim, po vſim pohishtvi po
nozhi kadijo, ino lehko ogenj satrosijo; po drugot
po nozhi pezhejo ino kuhajo, ino pogorijo i. t. d.
Ali je to ſvete sdrave vére luzh, katero nam je Jesuſ

na ſvet perneſil? Ali ſe s' takimi prasnimi ſhegami Jesuſovo rojſtvo vredno obhaja? ˛Svete ſo ſtare navade, ki jih ſveta kerſhanſka zerkva poterdi, postavim, de ſe mozhni kruh, présnez, boshizhnik ali
pomoshnik ſpezhe, de se jaſelze ali paradish otrokam
naredi, i. t. d. Alj druge krive vere ino ſhege, katerih nekoliko ſe je od ajdov poerbalo, ſo pravi véri
soperne, greſhne ino ſhkodlive.

Dela teme ſo drugizh vſe pregreſhne hude
navade, ki naſhe ſerze pázhijo, ino nam naſho
pamet temnijo, de Jesuſoviga nauka ne ſposnavamo,
ino po njem ne shivimo. Kaj bo takim kriſtjanam
Jesuſovo rojſtvo pomagalo, ki v' ſvojim ſerzi le hudo
poshelenje imajo, namesto de bi Jesuſu jaſelze ſvojiga ſerza s' ſvetimi zhednoſtami olepſhali, ino s'
dobrimi délami poſtlali. Vſi prevsetniki, nezhiſti,
ſovrashni jésavzi ino lenuhi ſo terdovratnim Judam
podobni, od katerih per rojſtvi Jesuſovim ſv. evangelj govorí; „Prava luzh je bila — Jesuſ uzhenik ino
svelizhar — ktera rasſveti vſakiga zhloveka, ki pride
na te ſvet. Na ſvetu je bila, ino ſvet je po njej
ſtorjen, in ſvet nje ni ſposnal. V' ſvojo laſtno je
priſhla, ino njeni je niſo ſprejeli.“ (Jan. 1, 9—11.)
Tak oſlepi poſebno pregreha prevsetnoſti, nezhiſtoſti
ino poshreſhnoſti zhloveka, de pot pravizhnoſti vgreſhi, ter ſe klati po temnih potah rasujsdaniga shivlenja. Ino glejte, ravno nizojſhno nozh radi neſramni
mladenzhi ino deklizhi po neſpodobnih krajih lasijo;
ravno v' ſvetih boshizhnih dnéh ſe poshreſhno zhes
potrebo pije ino jé, na to pogoſto krega ino tepe.
Oj! sa take ni ſvetliga dné, takim ne bo Jesuſovo
rojſtvo k' isvelizhanju, ampak k' pogublenju, ker
vezh ljubijo temo, kakor pa luzh. „Kakor po dnevi
poſhteno hodimo, naſ opominja ſv. Pavl, ne v' poshreſhnoſti ino pijanoſti, ne v' nezhiſtoſti ino neſramnoſti, ne v' kregu ino nehvaleshnoſti, ampak oblezite Gospoda Jesuſa Kriſtuſa.“ (Rim. 13, 13 — 14.)
Shivite po nauki ſvete Jesuſove vére!

3. Ob ſvetih boshizhnih prasnikih kriſtjani lepo
navado imajo, de en drugiga darujejo,
ki ſe radi imajo. Otrozi obiſhejo ſvoje ſtariſhe, ſtariſhi otroke, prijatli ſvoje snanze, ino zhe drugiga
nimajo, jim ſvoj koſ kruha v' dar prineſejo. Ta
ſtara ſhega je shiv ſpomin neſkonzhne ljubesni

boſhjiga ˛Sina, ki naſ je s' ſvojim rojſtvam obiſkal ino nam prineſil nebeſhki dar boshjiga
nauka, boshji dar poſvezhujozhe gnade ino vſih
drugih darov, ki ſo nam k' isvelizhanju potrebni. —
Kaj hozhemo pa tudi mi deneſ Jesuſu v' hvalni dar
perneſti, kateriga mlado rojeno dete v' jaſelzah
zheſtimo? On ne potrebuje naſhiga blaga, sakaj zhe
ravno rojen vboshen, je vender Stvarnik ino Gospod
nebes ino semlje. Drugiga per naſ ne iſhe, kakor
ljubésni naſhiga ſerza: to ſo tiſte ſkrivne jaselze, v'
katerih prebivati sheli. „Oh, tak ga ljubimo, pravi
ſv. Janes, ſaj naſ je on poprej ljubil.“ (I. Jan. 4, 19.)
Kako pa njemu mormo ſvojo ſerzhno ljubésn
ſkasati?

Pervizh po poſhtenim pravizhnim sadershanji. —- Vi mladenzhi, fantje ino deklizhi,
Vi mlado dete Jesuſa v' jaſelzah veselo glédate; kakor nekdaj brumni paſtirzi, ino bi ga radi darovali;
oj tak darujte mu zhiſtoſt ino nedolshnoſt ſvojiga
ſerza, odpovéjte ſe vſimu pregreſhnimu snanju, varujte ſe vſih sapelivih potov, ino vſmileni Jesuſ bo
vaſh tovarſh, sakaj: „Kdor zhiſtoſt ljubi, bo prijatel
nebeſhkiga kralja.” (Prip. 22, 11.) — Vi moshjé ino
shene, premiſhlujete v' duhu vſmileniga Jesuſa, kako
v' revnim preproſtim hlevu prebiva; radi bi njemu
tudi kasali ſvojo ljubesn. Poſhteno shivite, bodite
ſi dobri, ſkerbite sa ſvoje otroke ino druſhino, varujte ſe krivize in vſiga hudiga, ſlushite lepo Bogu;
té dar on od vaſ sheli, po njega je is nebéſ na semljo
priſhel, sakaj: „Kdor moje sapovede ima, ino jih
dershí, pravi on, tajiſti je, kteri mene ljubi.”
(Jan. 14, 21.)

Drugizh darujemo mlado rojeno dete Jesuſa s'
vſmilenjam, ki ga ſvojim vbogim bratam ino ſeſtram v' potrebah ſkashemo.
Ako bi Jesuſa vidili bres oblazhila hudo simo ogrebati, radi bi njemu ſvojo laſtno ſuknjo podali; ali
bi vidili njega na terdi ſlami leshati, radi bi njemu
poſtlali; ali bi vidili njega bres prebivaliſha, radi bi
njega pod ſtreho vseli, lazhnimu jeſti, shejnimu piti
dali. — „Kar ſte vi, pravi Jesuſ, nar manjſhimu
mojih bratov ali ſeſter ſtorili, ſte meni ſtorili.“ (Mat.
25, 40.) Med nami ſo sapuſhene ſrote, ki bres oblazhila morde v' zerkvo ne morjo; bodimo mi nekaj

ſlabej oblezheni ino oblezimo jih, kakor premoremo. Med nami ſo bolniki bres potrebne poſtreshbe; obiſhimo jih, poſebno ob téh ſvetih prasnikih, ino jih po samoshenju oskerbimo. Med nami
so vboſhzheki vezhkrat bres grishleja kruha, bres
kaplje vina, ſhe ſolí ſi nimajo morde kupiti sakaj;
nameſto nepotrebne potrate v' jeſtvini ino pijazhi,
ſami ſebi pertergajmo, vbogoime dajmo, tak bomo
Jesuſa darovali, ino on bo naſh vſmilen povrazhnik.
Pa tudi v' duſhnih potrébah te ſvete dni ſvojim
blishnim perſtopimo. Poduzhimo nevédne, posſvarimo gréſhnike, ki neſpodobno shivijo, potoláshimo
shaloſtne, ſpravimo ſovrashnike, molimo sa shive
ino mertve: to bo Jesuſu nar prijetnej dar, ki je
priſhel is nebéſ na semljo isvelizhat, kar je bilo
sgubleniga. Dajmo njemu vſe, kar je náſhiga ino
proſimo ga, naj nam tudi on dá, kar je njegoviga,
kakor naſ to ſv. Hironim lepo uzhí.

III.

˛Svet Hironim ali Jeronim, v' ˛Shtridovi na Shumerzah rojen, ki je v' ſtarih zhaſih imenitno meſto
med Muro ino Dravo bilo, on imeniten ino bogabojézh zerkveni uzhenik, je na ſvoje ſtare dni v'
Betlehemu sravno tajiſtiga hlevza shivel, v' katerim
ſe je nizojſhno nozh Jesuſ, boshji Sin, na ſvet rodil.
Bliso ſvetih jaſelz je brumen mosh rojſtvo Jesuſovo
premiſhloval, ino je djal: „Kolikokrat te ſv. kraj
pregledujem, tolikokrat me neiſrezheno veſelje obide; sdi ſe mi, kakor bi malo dete Jesuſa v' jaſelzah
gledal, in moje ſerze ſe sazhne s' njim pogovarjati.
Ako mu rezhem: Kako trepetásh, kako terdo leſhiſh
v' ſvojih jaſelzah sa isvelizhanje moje! ſe mi sdi,
kakor bi odgovor saſliſhal: „Hironim! Le prepevaj s'
angelzi: ˛Slava Bogu na viſhini, ino mir na semlji
ljudem, ki ſo prave volje. Naj ti bo ljubo, de ſe
toliko ponisham; bolj ponishati ſe hozhem na oljſki
gori ino pa na krishi.” ˛She dalej govorim ino rezhem: Moram tebi vender kaj dati; ſvoje premoſhenje tebi dam, ino vſe, kar imam! Sdaj meni ſpet
odgovori: „Kaj bi meni dajal Hironim? Ali niſta moja
nebo ino semlja? Tvojiga kaj ne potrebujem. Le
vboſhzhekam daj, vſe kar imaſh. ino sarajtati hozhem,

kakor biſse bilo meni sgodilo.” ˛She dalej rezhem:
Rad tudi to ſtorim, pa vender tebi kaj dati shelim v'
ljubesni hvalen ſpomin; drugazh ſi pomagati ne
morem! — Na to meni dete odgovori: „Ker ti toliko
rad darujeſh, ti hozhem povédati, kaj de meni daſh:
Daj meni ſvoje grehe, ſvojo ſlabo véſt, ino ſvoje pogublenje.” Na to ſim odgovoril: H' zhimu pa tebi
bo to? Ino kakor veſél nebeſhki glaſs sdaj dete rezhti
zhujem: „Tvoje pregrehe in hudobije hozhem na
ſvoje rame sadeti, ino po beſedah Jesaia preroka
tvoje grehe noſiti.” Na to ſe sazhnem milo jokati,
ino ne morem sadnizh ſvojimu isvelizharju drugiga
rezhti, rasen te le beſede: Preljubo dete, kako ſi
moje ſerze genilo! Miſlil ſim, de sheliſh kaj dobriga
od mene; ti pa le hozheſh, naj tebi to, kar je per
meni ſlabiga, dam — kar ſam ſovrashim, zheſar ſe
tako rad snebim, kakor shivim. Oj tak

Te beſede je ſveti ſtarzhek vedno ponavljal, ino je
veſelo v' ſvoji ſivi ſtarosti vmerl.

„Oj tak rasveſelite ſe doneſ greſhne duſhe, ino
ne bojte ſe, pravi ſv. Bernard: „Mlado dete ni priſhlo
pogubit, ampak isvelizhat.“ Jesuſ vam hozhe vſe
pregrehe odvseti, ako jih le ſami sapustiti hozhete. —
Rasveſelite ſe vi pravizhni, ino vſe ſvoje teshave ino
ſlabosti njemu isrozhite; dajte njemu vſe, kar je
vaſhiga, ino vſe to ſvoje vam bo tudi on dal. Vſi
ſe v' Gospodu Jesuſu Kriſtuſu rasveſelimo, ki je na
nizojſhno nozh naſh brat poſtal. Voſhimo ſi ſrezho
kakor dobri bratje ino ſeſtre, bodimo vſelej prave
volje ino poſhteniga ſerza; tak bomo veſeli s' angelzi
ſveto peſem péli: „Slava Bogu po viſhavah, ino na
semlji mir ljudém, ki so prave volje!“ Amen.

I.

Neisrezheno velika je bila boshja ljubésn do ljudi.
On gréſhnikov ni savergel, ni pogubil ſvojih ſovráshnikov, ki ſo njemu nepokorni bili, ino ſo njega rasshalili, ampak jim je poſhiljal uzhenike ino opominjavze, naj bi sapuſtili greſhne pote ino ſe k'
njemu obernili; poſlal je tudi ſvojiga laſtniga ˛Sina,
jih isvelizhat. —

V. 34 — 36. Preveliko je bilo pa ſovraſhtvo hudobniga ſveta — po grehu oſleplenih ljudi — do Boga,
ki ſo ſe boshji miloſti od nekdaj vſtavljali, ſlushabnike
boshje pregánjali ino morili, kar Jesuſ v' deneſhnim
ſv. evangelji ſvojim ſerditim ſovrashnikam tako
ojſtro ozhita, rokozh: „Glejte, poſhiljal ſim vam
preroke ino modre uzhenike, ino po ſvoji ſmerti
ſhe vezh poſhiljal jih bom; alj kaj pomaga? Vi jih
bote preganjali ino morili, kakor to jih ſvoje dni

vaſhi predſtariſhi, Alj tudi zhaſ vaſhe terdovrátnoſti
ino hudobije bo ſkoraj dotekel. Priſhla bo boshja
jesa zhres vaſ savolj nedolshno prelite kervi pravizhniga Abelna, ki je bil od hudobniga brata pervi vbit,
kakor savolj kervi vſih krivizhno preganjanih in pomorjenih do Zaharija, Barahijoviga, kateri je per
vaſ zlo v' tempelni vmorjen bil. Reſnizhno vam
povem, sa vſe te hudobije bode Bog té prizhujozhi
rod tepel sa njegove terdovratnoſti del. — Bog dolgo
zhaka, pa sadnizh gotovo sadene.

V. 37 — 39. Med vſimi nar terdovratnejſhi greſhniki ſo bili Jerusalemzi. V Jerusalemu ſe je nar
vezh prerokov preganjalo ino pomorilo; tudi Jesuſ
ino ſv. ˛Shtefan ſta bila v' Jerusalemu vmorjena. Sa
to omiluje vſmileni Jesuſ to neſrezhno meſto, rekózh: „Oh Jerusalem, ti nehvaleshno meſto, ki ſi
preganjalo ino morilo boshje poſlane. Tvoje prebivavze ſim klizal ino k' ſebi vabil, kakor ſkerbna
koklja ſvoje mlade, de bi te v' boshje kraljestvo perpravil; alj bilo je vezhidel vſe saſtojn. Ker ſe poboljſhati niſi hotlo, sa to bo tudi le ta hiſha boshja,
vaſh tempel, rasſut. Sapuſtil vaſ bom, ino vi ne
bote dalj imeli tempelna, ne ſvojiga kraja, dokler
mene sa obljubleniga Meſija ne ſposnate, rekozh:
Hvalen bodi, kateri pride v' imeni Goſpodovim.“ —
Glejte, tako je ljubil Jesuſ ſvoje ſovrashnike, de
jih ſhe do sadniga opominja, ino neſrezhe obvarvati
sheli; ino ker vidi, de vſe nizh ne pomaga, ſe zelo
nad njih neſrezho rasjoka ino ſolsi. — Po nauku ino
isgledu Jesuſovim je ljubil tudi ſv. ˛Shtefan ſvoje
ſovrashnike; ravno tak jih ljubiti mormo tudi mi,
zhe hozhemo biti vredni Jesuſovi uzhenzi.

II.

˛Sovraſhtvo je pervi greh med ljudi na semljo
saſjalo; ljubesn je boshji ˛Sin is nebeſ na semljo
prineſel, ino jo je poglavitno sapoved ſvoje ſvete
vére poſtavil. — Kdor hozhe biti svelizhan, mora vſe
ljudi ljubiti, sakaj: „Kdor ne ljubi, oſtane v' ſmerti.“
(I. Jan. 3, 14.)

1. Prijatele ljubi zhlovek shé po ſvoji natori
pa tudi ſvoje ſovrashnike ljubiti je vſakiga kriſtjana
dolshnoſt, ino ravno ta ljubesn nam daja saſlushenje,

nam daja pravo vrednóſt. „Jes vam povém, govori
Jesuſ, ljubite ſvoje ſovrashnike, dobro ſtorite tém,
kateri vaſ ſovrashijo, ino molite sa te, kateri vaſ
preganjajo ino krivo dolshijo, de bote otrozi Ozheta
nebéſhkiga, kateri da ſvoje ſonze ſjati po hudih ino
dobrih, ino deshiti zhres pravizhne ino krivizhne.
Sakaj zhe bote ſamo tajiſte ljubili, kateri vaſ ljubijo,
kako plazhilo pa bote imeli?" (Mat. 5, 44 — 46.) —
Oj zhlovek, ki kuhash jeso v' ſvojim ſerzi ino ſvojimu
blishnimu, ki je tebe rasshalil, ne odpustíſh, premiſli
pervizh, kako neſpametno ti v' ſvojim ſovraſhtvi
ſploh ravnáſh. She kako beſédo ti sa slo vsémeſh,
sa kake krive marnje malopridnih jesikov ſe ti ſvojiga blishniga sogibaſh ino mu hudo shelish, zhe
ravno ſi morebiti lehko sam vſiga kriv. — Ali ſe
tebi ne more ravno to pergoditi? S' kako mero pa
ti drugim meriſh, s' takoj ſe tudi tebi nasaj merilo
bo. — Premiſli drugizh, kako nekerſhanſko ti
v' ſvojim ſovraſhtvi ravnásh. ˛Svojiga brata, ſvojo
ſeſtro ti ſovrashiſh, kateriga morebiti Bog bolj ljubi,
kakor pa tebe, ino ſe sa njega poſkuſil bo. Kar ti
njemu shaliga ſtoriſh, to bo Kristus tak sarajtal, kakor bi njemu ſtoril bil. (Mat. 25.) — Premiſli tretjizh,
koliko s' ſvojim ſovraſhtvam ſam ſebi na duſhi
ino trupli ſhkodujeſh. Tvoje sdravje huda
jesa kali, sadershan ſerd shivlenje krajſha, tvoje
premoshenje ſe pogoſto s' toshbami potrosi ino poſhkodje; boshjiga shegna per taki hiſhi ino v'
ſovrashlivi ſoſeſki ni. Tvoja molitva je lashniva,
tvoja ſlushba boshja nizh ne velja, sakaj: „Zhe ti
ſvoj dar na altar perneſeſh, ino ſe ſpomniſh, de
tvoj brat kaj soper tebe ima, pusti ondi ſvoj dar pred
altarjam, pojdi, ſpravi ſe poprej s' ſvojim bratam,
ino potem ſhe le pridi, ino darúj ſvoj dar." (Mat.
5, 24.) — Premiſli zhetertizh, kako nehvaleshno
ti v' ſovrashtvi delaſh. Bog ti ſovrashnike dopuſtí,
de bi tebe poboljſhali. Kakor nam perlisvavni perjatli naſhe ſlaboſti pogoſto sakrivajo, ino naſ v hudobii puſtijo, tak naſ ſovrashniki budijo, nam naſhe
krivize ozhitajo, ino naſ ſmodrijo, de ſami ſebe prav
ſposnamo, ſe ponishamo ino pobóljſhamo. Kolikokrat ſi ti she Boga rasshalil, ſebi ino drugim krivizo
ſtoril; vse to lehko poſlushiſh ino poplazhaſh, ako
ſovrashnikam ſvojim odpuſtiſh ino jih ljubiſh. „Odpuſtite,

pravi Jesuſ, ino odpuſheno vam bo.” (Luk, 6, 37.) „Kdor ſe pa brani, pravi ſv. Avguſhtin, ſvoje
dolge tak lehko ino rozhno poplazhati, ſe nima vezh
nebeſ sanaſhati.” — Alj kako ſe morjo ſovrashniki
ljubiti?

2. Teshko ſe najde zhlovek, de bi ſovrashnikov ſvojih ne imel, pa tudi malo jih je, ki bi ſvoje
neprijatele prav ljubiti védili. Ne pravi ſe ſovrashnike ljubite, de bi jim vſe po volji puſtili,
ino ſebi ſtorjene krivize ne obzhutili. Jesuſ je ſvoje
ſovrashnike ojſtro svaril, ino jim krivizo ozhital.
˛Sveti ˛Shtefan jih terdovratneshe imenuje, ki ſe ſv.
Duhu vſtavljajo. — Ampak, zhe je tvoj ſovrashnik
lazhen, daj mu jeſti, ako je shejn, daj mu piti.
Sakaj ako to ſtoriſh, „boſh sherjavzo na njegovo
glavo noſil. Ne daj ſe hudimu premágati, ampak
premagaj hudo s' dobrim.” (Rim. 12, 20 — 21.) —
Ljubesn ſovrashnikov nam ne brani ſvoje pravize iſkati; alj ona hozhe, de ſvojo pravizo
pohlevno ino modro terdimo, ſe vſake kletve ino
vſiga boja varjemo. To naſ uzhi Jesuſ, ki pravi
(Mat. 5, 39.): „Ali tebe kdor na tvoje deſno lize
vdaril bo, pomoli njemu she lévo, raji, kakor bi ſe
s' njim hudo obnaſhal.” Kader je hudoben ˛Semej
Davida na pobegi preklinjal, ino kamenje v' njega
luzhal, ſo ga hotli njegovi ſlushabniki vmoriti. Pohleven David pa je djal: „Puſtite ga, Bog njemu to
dopuſti, de mene poſkusi.” (11. Bukv. kralj. 16, 5.)
Ni potreba, de bi ſovrashnike is ljubesni
nalaſh iſkali, ako vémo, de jih to ne poboljſha;
neſpametno bi bilo, zhe bi jim vſe saupali, kakor
ſvojim nar sveſtejim perjatelam, ino jim rezhi rasodeli, katere bi v' naſho ſhkodo obernili; ampak
dobro jim normo sheleti, ino kar samoremo, tudi
ſtoriti; ino zhe drugiga ne moremo, ſaj molimo
sanje. Tak je ſtoril Jesuſ naſh isvelizhar. „On
ni klel, kedar je bil preklinjan, ni protíl, kedar je
terpel.” (I. Pet. 2, 23.) Vſe ſvoje shivlenje je sa
ſvoje ſovrashnike ſkerbel, sadnizh ſvojo kri sa nje
prelil, ino je na krishu sa ſvoje ſerdite morivze proſil, rekózh: „Ozhe, odpuſti jim, ſaj oni ne vedó,
kaj delajo.” (Luk. 23, 34.) Té lep isgled je tudi
ſv. Shtefan sveſto dopolnil. Reſnizo je Judam govoril, alj uſheſa ſo ſi satiſnili ino ga niſo hotli poſluſhati.

˛Serdito ga is meſta vlezhejo, od vſih krajov
v' njega kamnje letí; on pak na ſvoje kolena pade,
ino sa nje moli, rekózh: „Goſpód, ne perſhtevaj
jim tega greha.“ (Djanj. ap. 7, 59.) „S' tém, pravi
ſv. Gregor Nazijan, je ſv. ˛Shtefan Bogu vezhi dar
perneſel, kakor ſvoje shivlenje.“ Sa to je vidil nebeſa odperte, ino je v' Goſpodu saſpál. Ti kriſtjan ſe
pa tako rad isgovarjaſh, ino ſe ſpraviti s' ſvojim
ſovrashnikam na dni ino leta odlagaſh.

3. Ne isgovarjaj ſe: „Jes mu niſim nikake
krivize ſtoril, temuzh le on meni; sakaj bi njemu odpuſtil." Bog bo tebi ſtorjeno krivizo povernil,
zhe njemu maſh vanje prepuſtiſh. „Jeſ ſim Goſpod,
pravi on, jeſ bom poplazhal.“ — Ne rezi: „Jeſ ſim
mu odpuſtil, alj viditi njega ne morem,
govoriti s' njim nozhem, ino ſtorjene
krivize mu ne posabim.“ Tvoje beſede ſo
lashnive, de ſovrashnika ljubiſh, ako v' djanji le
ſovraſhtvo kasheſh. Kak bi bilo s' tebó, ako bi Bog
tudi tak s' tebó ſtoril? Jesuſ pa pravi: „Bavno tak
bo tudi moj Ozhe nebeſhki vam ſtoril, ako ne bote
odpuſtili vſaki ſvojimu bratu is ſvojih ſerz.“ (Mat.
18, 35.) Ne zhakaj, de bi tvoj ſovrashnik tebi beſedo ponudil, ali pak roko podál. Zhe je ravno on
tebe rasshalil, bo vender boljſhi sa te, ako ſe ti s'
njim ſpraviſh, sakaj: Lepo je sa zhloveka, kedar
rasshaljen odpusti, lepſhi, ako sa odpuſhanje proſi,
nar lepſhi pak, zhe ſvojimu ſovrashniku pervi roko
poda. — Ne isgovarjaj ſe: „˛Saj ſim njemu she
tolikokrat odpustil, sdaj mu persaneſti
ne morem vezh.“ ˛Svet Peter je Kristuſa vpraſhal: „Goſpód, kolikokrat bo greſhil soper mene
moj brat, ino bom njemu odpuſtil? Ali do ſedemkrat?“ Jesuſ rezhe njemu: „Jes ti ne rezhem ſedemkrat, ampak ſedemdeſetkrat ſedemkrat.“ (Mat. 18,
21 — 22.) To je vſelej. Tudi Bog s' nami tak ſtori. —
„Ne odlagaj od dne do dne, od leta do
leta, s' ſvojim blishnim ſe ſpraviti.“ —
Vaſha jesa naj mine pred ſonzhnim sahodam, opominja ſv. Pavl. „Ne dajte proſtora hudizhu.“ (Es. 4,
26 — 27.) — Oj kako gerdo je sa kriſtjane, ki po zele
dni, tedne, meſze, zele leta ne pregovorijo; ſe
pravdajo, preklinjajo ino ſovrashijo ſhe v' drugim
ino tretjim rodu. — Nevarno je sa isvelizhanje le

eno nozh jeso ino ſovraſhtvo dershati; ino isvelizhanje zelo nemogozhe temu, ki is ſerza ne odpuſtí ino ſe pred ſmertjó ne ſpravi. „Sakaj tiſti bo
ſodbo bres vſmilenja imel, kateri ni vsmilenja ſkasal."
(Jak. 2, 13.) Ali bi ti vſe ljudi ljubil, kar jih pod
ſonzam shivi, bi pa le eniga ſamiga ſovrashil, isvelizhan ne boſh. Ako meni ne verjameſh, poſluſhaj
shaloſtno pergodbo.

III.

V' pervih zhaſih kerſhanſtva, kedar ſo malikvavzi nevſmileno kriſtjane morili, ſta v' Antiohii
na Jutrovim dva prijatla shivela, Saprizi ino Nizefor. Nizefor ſe je Saprizju sameril, ino té ga je
hudo ſovrashiti sazhél. Nizefor ga je sa samero
vezhkrat proſil, alj Saprizi ſe ni hotel s' njim ſpraviti. V tem ſovrashtvi ſo malikvavzi Saprizija vjeli,
ino k' ſmerti obſodli. Pelajo ga na moriſhe ob
glavo djat. Kedar Nizefor to své, mu naproti hiti,
na poti pred njega poklekne, ino proſi: „Marternik
Kriſtuſov, odpuſti mi, jes ſim tebe rasshalil!“ Uni
pa ſe od njega jesno obernil, ino ſhe pregovoril ni
s' njim. Kedar ga she is meſta perpeljajo, ga Nizefor drugizh ſrezha, ino sa samero toljko proſi,
de ſo ga trinogi sanizhvali. Alj Saprizi ſe ne da
isproſiti. Poterpeshlivo ga Nizefor do kraja ſpremi, ino she na ſodnim mesti ga proſi v' imeni Jesuſa,
sa kateriga véro bo ravno sdaj kri prelil, le sa eno
beſedo, de mu odpuſti. Od ſovrashtva ſlep Saprizi
terdovraten oſtane. Alj poglej, kaj ſe sgodi! Boshji
duh je Saprizija sapuſtil. Kedar mu rezhejo poklekniti, de bi mu glavo odſekali, ſe ſmerti sboji,
sataji Jesuſa, ino malikvavz poſtane. — Saſtojn ga
sazhne Nizefor proſiti, de bi nikar ſveti véri ne
odſtopil, de bi ſvetel venez marternikov ne savergel, toliko terplenja in dobrih del ne sgubil, ſam
ſebe v' vezhno pogublenje ne pahnil, sdaj na kraju,
kjer ſe mu she nebeſhke vrate odpirajo; alj vſe saſtojn. — Sdaj Nizefor na veſ glaſ rezhe: „Tudi jes
ſim kriſtjan, ino Jesuſa ſvojga Goſpoda ſposnam,
kateriga je uni satajil. Mene nameſto njega vmorite.“ Sgodilo ſe je, ino tak je Nizefor ſkos mezh
nebeſhko krono prijél, katero je Saprizi savolj
ſvojiga ſovraſhtva sgubil.

O sa tega del, odpuſtite en drugimu radi, ljubito ſvoje ſovrashnike, ſtorite dobro tém, ki vaſ
preganjajo, molite sa tisto, ki vam hudo hozhejo,
ino tak bote otrozi Ozheta nobéſhkiga. Amen.

I.

Poſhtena ino ſveta je bila drushba, ki jo v' tempelni pred Bogam sbrano gledamo. Marija daruje,
kedar ſo bili dnevi ozhiſhovanja po Moseſovi poſtavi dopolnjeni, ſvojiga ljubesniviga ſinka Jesuſa,
ino ga s' ſv. Joshefam Bogu isrozhí. ˛Simeon, ſtar
brumen ſivzhek, je ravno ta zhaſ v' tempelni, ino
ſposná v' Mariinih rokah nrſado déte sa isvelizharja
ſvojiga.

Viſoko ſtaroſt je ˛Simeon brumno in ſveto doshivel; ſhe doshivéti je ſerzhno shelél Meſijoviga
zhaſa, kér je vedil épo prerokih, de ſe she blisha.
Bog je vſliſhal njegovo molitev, ſkasal mu je sa
plazhilo brumnoſti ravno tukaj neisrezheno miloſt,
de ſhe pred ſmertjo s' laſtnimi ozhmi isvelizharja
vidi. Kakor bi ſse mu nebeſa odperle, ſe rasveſeli —
ſtopi blishej, vseme Jesuſa v' ſvoje narozhje, ino
sashene Bogu hvalo, rekozh: „Gospód! sdaj púſti, v'
miru vmreti ſvojiga ſlushabnika, sakaj vidile ſo
moje ozhi isvelizhanje ſvoje."

V. 33. Zhudila ſta ſe Marija ino Joshef ſliſhati,
kako Bog smiram bolj ino bolj odreſhenika ljudém
rasodéva; pa ſhe viſhej ſta ſe savséla, kedar je ˛Simeon, rassvetljen od ſv. Duha, prerokovati sazhél,
kaj ſe bo s' tem detétam godilo. K' Marii ſe brumen ſtarzhek oberne, rekozh: „Glej, ſrezhna mati!
to dete, ki ſi ga ti porodila, je isvelizhar zeliga
ſveta. Veliko ljudem is med Israelſkiga ludſtva bodo
on k' padzu vezhniga pogublenja, ki v' njega vérvati hotli ne bodo; ravno on pa bo tudi k' vſtajanju
ino k' isvelizhanju vſim, kateri bodo vérvali v'
njega. On bo uzhil, bode zhudne snamenja naréjal
k' poterdenju ſvojih naukov, vender njemu bodo
sopergovorili, sa isvelizharja njega ſposnati hotli
ne bodo. ˛Srezhna ſi mati tolikiga ˛Sina, alj sa
tvojim veſeljam shaloſt nahaja, kér tudi tvoja duſha
bo ſtraſhno bridkoſt obzhutila, kakor bi ojſter mezh
tebi materno ſerze prebodel." — Vidil je v' duhu
Simeon per téh beſedah na krishu Jesuſa vmirati,
ino ſtati pod krisham shaloſtno mater njegovo.

V. 36. ˛She eno ſveto perſhono nam polek
(sravno) pervih treh ſv. evangelj pokashe: brumno
vdovo Ano, Fanvelovo hzhér. ˛She v' ſhtiri ino
oſemdeſetim léti ſe ji ni nadovelizhalo Bogu sveſto
ſlushiti, ampak toliko bolj je ſvoje veſelje v' ſlushbi
boshji iſkala, kolikor njo je vſe poſvetno sapuſhalo.
Bog je njeno brumnost she na semlji s' nar vekſhim
veſeljam daroval, ſposnati isvelizharja, in osnanvati tiſtiga vſim, ki ſo ſe ga veſelili.

V. 39. Tak sveſto je opravljala ſveta druſhna
ſvojo ſlushbo Bogu, zhaſt ino hvalo dajala ſvojimu
Gospodu; nebeſhko veſelje ſe je raslilo zhres nje,
ino boshja miloſt jih ſpremlja is veshe boshje na

dom. — To je sapopadek denaſhniga ſv. evangelja; naj bode potem tudi nam prigodba lepiga
poduzhenja.

II.

1. Marija in Joshef Boga darujeta, ino nam
dajeta prelep isgled, de je tudi naſha nar perva
dolshnoſt, ſe Bogu isrozhiti, ſe njemu v' roke
dati. Bog je Goſpod vſih ſtvari, katere po ſvoji
modroſti in miloſti vlada (visha). Bog je sazhetik
in isvirk vsiga dobriga, per njemu ſe mora veſ
shegen proſiti.

Po Mariino naj Bogu isrozhujejo ſtariſhi ſvoje
otroke, de bi raſtli na zhednoſti ino lepim sadershanji; goſpodarje ino predpoſtavljeni ſvoje podloshne, de bi jih v' pravi saſtopnosti ino v' kerſhanſkim shivlenji vishati mogli, katere njim je Bog v'
oſkerbljenje isrozhil.

Bogu ſe naj isrozhuje vſaki kriſtján s' vſim ſvojim délam, de bi ga ſrezhno k' isvelizhanju ſvoje
duſhe dokonzhal, sakaj: „Vſaki popolnoma dar,
veli ſv. Jakob (1, 17.), pride od sgoraj dolj, od
ozheta ſvetloſti.“

2. Marija ſebe ino déte Boga perporozha, Bog
pa nji po Simeonu prihodnoſt odpira, de bi jo ſzhaſama pripravljal na to, kar jo ſhe bridkiga zhaka.
Kakor je bila Marija ponishna dekla ſvojiga Goſpoda
na to, kar je nji Bog po Angelu Gabrielu osnanil,
tak je ona vſa v' boshjo voljo podana per vſim, kar
nji po ˛Simeonu shaloſtniga napoveduje. Miloſtliv je Bog temu, kateri ſe njemu v' roke
poda, poſebno v' terplenji ino bridkoſti,
ki vſakiga dojde v' ti revni ſolsni dolini. — Osnanjene,
nam ſzer niſo nadloge, ki tudi naſ bodo sadele, pa
to nam je snano, de imamo, tudi mi dobriga Ozheta
v' nebeſih, ki nam k' isvelizhanju terplenje poſhilja.

S' terplenjam hozhe Bog naſho brumnoſt ino pokorſhino poſkuſiti; ako naſ najde ſtanovitne, bomo
najdli per njemu veliko plazhilo tudi mi. S' terplenjam naſ hozhe uzhiti ſposnavati revſhino téga
ſveta, ino ſe njega bolj sveſto dershati. S' terplenjam naſ hozhe grehov zhiſtiti, kakor ſnashi od shlindre
ogenj zhiſto slato. Koliko ſe izvoljenih v' nebeſih

veſeli, ki ſo po bridkoſti ino terplenji ſvoje isvelizhanje doſegli! Koliko pogublenih sdaj v' vezhnim
ognji ſvojo zhaſno ſrezho objokuje, ki ſe njim je v'
vezhno neſrezho konzhala!

3. ˛Simeon prerokuje. Od kodi pa je on to
blagomiloſt (guado) boshjiga rasodetja prijel? Sveſto
je ſlushil Bogu ino boshje ſkrivnosti rad ſpremiſhloval, ſvojiga duha v' molitvi k' Bogu povsdigoval,
sa to ma je tudi Bog Duha ſvojiga dal, po katerim
je ſposnal, kar drugi niſo ſposnali, zhe le je ravno
v' ſredi med njimi godilo.

Brumnim ſerzam ſe Bog rad rasodeva, de vidijo ino ſposnajo miloſti boshje. Le pregreha sakriva greſhniku, de nizh boshjiga ino svetiga ne vidi, de hodi smoten, kakor po temnim
mraku, bres vſe pameti, bres pozhitka, ino bres
vſiga praviga veſelja.

Iſhi, kerſhanſka duſha! V' vſih rezhéh Boga,
imej ga pred ozhmi v' vſih ſvojih opravilih, po
vſih ſvojih potih, povsdigni ſe vezhkrat k' Bogu:
per njemu najdeſh tolashbo ino veſelje. En den v'
ſlushbi boshji doperneſhen vezh veſelja daja, kakor
ſo ga léta s' vſim poſvetnim veſelvanjam dati vſtan.
„Naſhe ſerze je v' vezhnim nepokoji, pravi ſv.
Avguſhtin, dokler ne pozhiva v' tebi, o Bog!"

4. Vesél je ˛Simeon ſvoje ozhi saperl, kér je bil
zvest boshji ſluſhabnik. Tudi naſ na sadno uro
nizh ne bo bolj veſelilo, kakor to, kar
ſmo ſtorili savoljo Boga, nizh bolj terpinzhilo (bolelo), kakor zhe ſmo Boga
sapuſtili, ino ſe v' poſvetno sapletli.

„Tak mi nikdo pomagati ne more? je rekel en
bogatinz na ſmertni poſteli ſvojim otrokam. Oj
neſpamet! toliko blaga ſim perpravil, ino sdaj ſi ne
morem urize zhaſa perkupiti, de bi s' Bogam rajtingo ſtoril." — Oj de bi mi toliko ſkerbi, toliko zhaſa
boshji ſlushbi obernili, kakor ga na poſvetno
eatratimo: kako veſelo bi bilo to enkrat sa naſ!

5. Na Ani vidimo sveſto ſluſhabnizo boshjo,
ki je nozh ino den premolila. Molite bres prenehanja, tudi ſv. Pavl naſ opominja. Pa molitev
bres dobriga djanja ſhe zhloveka hrumniga ne ſtori.
Nozh ino den moli, kdor ſe v' veſelji ino v' teshavah boshji volji vda, kakor nekdaj brumen kmet,

ki je djal: „Mene nizh ne shaluje, de je tozha moje
polje saterla, kér meni na zelim ſveti nizh bolj ne
dopade, kakor de se volja boshja sgodi." — Nozh
ino den moli, kdor dopolni dolshnoſti ſvojiga stanú,
ino miloſt ſvojimu blishnimu ſkashe. Moliti, ino
ſvoje naloshene opravke samuditi, je saméra per
Bogu; moliti ino dragim krivizo delati, je Bogu
gnuſoba; moliti ino ſvojiga blishniga ſovrashiti, je
oshje ſovraſhtvo. Bogu v' vſih rezhéh dopaſti,
ſvoje shivlenje po njegovih sapovedih ravnati, to
je prava ſlushba boshja, ki je ˛Simeona ino Ano s'
isvelizharjam sdrushila, ino bo sdrushila s' njim
tudi na.

III.

Lép isgled ſo nam Marija, Joshef, ˛Simeon ino
Ana; alj isgled vſih isgledov nar lepſhi ſvetiga shivlenja nam je Jesuſ ſam, od kateriga denaſhen ſv.
evangelj govori, de je raſtil ino mozhen prihajal
po zhloveſhki natori poln modroſti, in miloſt boshja
je v' njem bila. — Praſhajmo ſe mi deneſ v' sadno
nedeljo ſtariga léta, ali ſmo tudi mi na modroſti ino
miloſti boshji raſtli, kakor eno leto na ſtaroſti? Na
konez leta ſpet pridemo, med shivlenjam ino ſmertjo ſtojimo, ter ne vemo ure ne dne, kdaj ſe nam bode
grob pod nogami odperl. Kaj nam je doneſ ſtoriti?
Skerben kupzhovavez (tergovez) prerajta skonzama
vsakiga leta ſvoj dobizhek ino sgubo; ſtorimo tudi
mi rajtingo doneſ, koliko ſmo v' modroſti ino zhednoſti perdobili, koliko sgubili. Odpri vſakoteri bukve
ſvojiga shivlenja, ino preglej, koliko boshjih dobrót
ſi k' ſvojimu isvelizhanju prijel, popraſhaj pa tudi
ſvojo véſt, ino premiſli ſvojo nehvaleshnoſt proti
boshjim dobrotam, kako ſi ſe dobrimu odbijal, ino
ſe ſvoje hudobije dershal. Delaj rajtingo, kakor bi
ſtal pred ſodnim ſtolam, ino zhe najdeſh, de ſi veliko hudiga ſtoril, malo pa dobriga, ako ſe sguba
tvojiga isvelizhanja kashe, ſtori, kakor naſ Jesuſ
opominja: „Dobro delajte, dokler je den, sa isvelizhanje ſkerbeti, sakaj pride nozh, kedar nikdo
kaj ſtoriti vezh samogel ne bo." — Vſaki ſkleni doneſ
ſvoje poboljſhanje, opuſti ſtare pregrehe, ino sazhni
s' novim letam novo ſveta shivlenje, de bo tudi

enkrat tak veſel, ko ˛Simeon na sadno uro isrezhi
samogel: „Sdaj puſti v' miru, Goſpod, ſlushabnika
ſvojiga vmreti, sakaj moje ozhi ſo tvoje isvelizhanje
vidile." Amen.

I.

Kakor brodnár, ki po tekozhih valovih ſvoj
zholn peljá, ſkerbno tajiſtiga poganja: ravno tak
neſkonzhno moder viſhar nebeſ ino semlje ſkos mnogotere ſhege ino opravila zhloveka budi, ſvoje
shivlenje neprenehama v' dobro obrazhati, de isvelizhanſkiga zhaſa ne samudi, ki mu je na tem ſveti
odlozhen. — Take ſvete ſhege v' novim teſtamenti

imamo, take ſo tudi Israelzi v' ſtarim sakoni imeli,
katerih perva je bilo obresovanje moſhkiga ſpola.
(I. Mos. 17, 10.)

V. 21. Kakor per naſ novorojeno déte po ſv.
kerſti boshje otrok poſtane, tak je bilo per Israelzih po obresi otrok Abrahamov, ud isvoljeniga ljudſtva boshjiga. Bilo je obresvanje perpodoba noviga
kerſta. — Tudi Jesuſ, ſhe le oſem dni star, je bil po
Judovſki ſhegi obresan, de bi poſtavo dopolnil, nam
pa lep isgled dal, ſvete ſhege ſpoſhtovati, ino poſtavam dolſhno pokorſhino ſkasati. — Kako gerdo
je satorej deneſhnim mlazhnim kriſtjanam, kateri
toliko hvalovrednih ſheg ſvete kerſhanſke zerkve
ſvojovoljno opuſhajo, kakor bi jim tiſtih treba ne
bilo. Naj bo ſveta ſhega ſhe tako mala, ne ſmemo
nje sanemariti, ino vſako poſtavo, naj ſe naſhim
ozhém ſhe tak malovredna sdi, mormo jo sveſto dopolniti; sakaj le kdor je v' malim sveſt, ſe mu bo
veliko saupalo. Kdor pa male rezhi s' prevsetnimi
nogami teptá, bo ſkoraj tudi velike poteptal ino
saterl.

Kedar ſmo per ſv. kerſti otrozi boshji poſtali,
ſo nam dali ime ſvetnika, sveſtiga ſlushabnika ali
ſlushabnize boshje, de bi vſe ſvoje shive dni pomnili, kako bogabojezhe je shivel, kako ſkerben je
bil sa boshjo zhaſt ino ſvoje isvelizhanje. Ravno tak
ſo dajali tudi Israelzi na obresovanji ſvojim otrokam
po navadi imena ſvojih ſtarishov ali ſvoje shlahte.
Dano je bilo tudi boshjimu Sinu, po zhloveſhki natori od Marije rojenimu, ime, katero je angel Marii ino Joshefu isrozhil, velizhaſtno ino zhres vſe
ſveto imé Jesuſ, katero ſe po naſhim jesiku isvelizhar rezhe, ker nam je on isvelizhanje perneſel.—
O preſveto, ſladko ime Jesuſ! ti ſi sazhetik ino veſ
sapopadik isvelizhanja naſhiga, sakaj od tebe ſv.
Peter prizhuje, rekozh: Nobeno drugo ime pod
nebam ni dano ljudém, v' katerim bi isvelizhani
bili. Ni v' nobenim drugim isvelizhanja. (Djanj. ap.
4, 12.) Ti ſi tiſto ſveto imé, v' katerim ſe vſako koleno perpogne téh, kateri ſo v' nebeſih, na semlji
ino pod semljó. (Fil. 2, 10.) Ti ſi veſelje angeljov,
ki tebe, ſvojiga nebéſhkiga kralja, hvalijo ino zheſtijo; ti ſi ſtrah peklenſkih duhov, ki ſe pred tebó
ſvojim premagavzam treſejo; nam kriſtjanam pa ſi

ſladko ime vſiga saupanja ino veſelja. — V' preſvetim imeni Jesuſa ſe vſe naſhe molitve ſklenejo,
v' tem imeni vſe dobrote ino miloſti boshje prejmejo. Satorej ſe varujmo, tajiſto po nevrednim imenovati, ino ſkerbimo njemu vſelej ſpodobno zhaſt
ſkasati. Ali ſe na poti ſrezhamo, ali doma posdravimo, bodi po nozhi ali po dné, vſelej naj bo naſha
perva beseda: „Hvalen bodi Jesuſ Kriſtuſ!“ Na tem
posdravlenji naj vſak ſposná, de ſmo sveſti Jesuſovi
uzhenzi ino poſhteni ljudjé. Pa tudi ne posabimo,
kaj isrezhemo, ino s' vredno zhaſtjó imenujmo Isvelizharja zeliga ſvetá. Persadevajmo ſi pa tudi isvelizhanja vredni biti, kateriga nam je on na semljo
perneſel. — Le tri ino trideſet lét je na tém revnim
ſveti preshivel, ino vender je veſ ſvet isvelizhal; mi
shivimo toliko lét, ino veliko jih ſhe ſamim ſebi isvelizhanja ne preſkerbí, satrati isvelizhanſke dni ſvojiga shivienja ino slat zhaſ, ſvoje nar drashej blago
sapravi. — Ravno sa to ſmo vzheraj ſtaro leto ſklenili, ino obhajamo doneſ noviga leta ſpomin, de bi
ne posabili, ſvoje leta k' isvelizhanju duſhe sveſto
oberniti, ker nam vſako novo leto kashe, kako drag
je naſhiga shivienja zhaſ.

II.

Nobena derezha voda tak hitro ne tezhe, noben
ſtrel tak naglo ne pade, tudi gorézh bliſk tak jaderno ſkos temne oblake ne ſhvigne, kakor naſhiga
shivlenja zhaſ mémo naſ hiti; on beshi, kakor ponozhne teme pred juternim ſonzam, in toliko ljudi
na ſveti bres ſkerbi v' greſhnim ſpanji pozhiva, ino
ſe ne boji samuditi isvelizhanja ſvojiga. O tak sdrami ſe zhlovek ſaj deneſ, ino premiſli v' jutro noviga
leta tri poſebne reſnize, katere te bojo modro shiveti uzhile:

1. Kako kratek je zhaſ shivienja na ſemlji proti neſkonzhni vezhnoſti. — Eno leto je ſpet obteklo, ſpet eno leto krajſhi je naſhe shivlenje; pa
v' neſkonzhni vezhnosti ſe ravno toliko posna, kakor en ſonzhni prah, ki na semljo pade, kak ena
kaplja, ktera is veje v' globozhino ſtraſhniga morja
kane. -— Kaj ſo vſe leta naſhiga shivienja, ino vſe
leta, kar ſvet ſtoji, pred ozhmi Vezhniga? Nizh vezh,

kakor vzherajni den, kteri je pretekel. (Pſalm. 89,
4.) — Kako ſtraſhno ſe tedaj goljfamo, bratje ino
ſeſtre moje, ako le sa kratek zhaſ poſvetniga shivlenja ſkerbimo, ino od velike zhaſne ſkerbi na vezhnoſt
posabimo! Kaj bodo pomagale bogatinu polne ſhkrinje blaga, k' zhemu bo prevsetniku velizhaſtno ſtanvanje, ako sa duſho ſkerbel ni, kedar njemu ſmertna ura dotezhe? „Neumnesh! ſhe doneſ bo tvoja duſha tebi vseta: kar ſi perpravil, zhigavo bo?“ (Luk.
12, 20.) „Ne ſpravljajte ſi sakladov ali ſhazov na
semlji, katere r'ja ino mol konzhá, ino ker jih tatjé
iskoplejo ino vkradejo; temozh perpravljajte ſi ſhaze
v' nebeſih, katerih r'ja in mol ne konzha." (Mat. 6,
19 — 20.) — Ne obetajmo ſi ſhe mnogo let na ſveti,
sakaj: „Zhloveka dnevi ſo kratki, ſhtevilo njegovih
meſzov je v' boshji oblaſti. Bog je njemu mejo poſtavil, katere preſtopiti ne more." (Job 14, 5.) Mnogoteri med nami je she na meji; le eno ſtopinjo ſhe,
ino zhaſniga shivlenja bo kraj. Satorej te kratke dni
pridni bodimo, ino jih k' ſvojimu isvelizhanju obernimo. „Dokler zhaſ imamo, delajmo dobro," naſ
opominja ſv. Pavl (Gal. 6, 10.), ino premiſlimo:

2. Kako rahel je naſhiga shivlenja zhaſ,
ino kako neprevidena je ſmert, ki zhloveka pobere,
kedar ſi je tajiſte nar manj sveſt. — Koliko je ſhe
lani naſhih ljubih bratov ino ſeſter, prijatlov ino
snanzov med nami veſelo novo leto obhajalo, ki jih
sdaj ni. Trupla v' hladni semlji pozhivajo, ino njih
duſhe vshivajo, kar ſo ſi v' tem kratkim zhaſi shivlenja na semlji saſlushile. Oj koliko jih je bilo, ki
ſi ſhe ſmerti niſo bili sveſti; ino préden ſe bo novo
leto poſtaralo, bo tudi lehko naſhe pokopaliſhe hladen ſever (krivez, vogershek) s' belim ſnegam sametal. Le majhen veterz pohladi, ino kakor tenek laſ
ſe preterga naſhe shivlenje. En vmerje na poti,
drugi domá, té na ſvoji poſteli, uni na polji. ˛Smert
je gotova, alj zhaſ ino kraj je nesnán. Ti ſe braniſh
na levizi, ino ſmert te od deſne sadene; ti beshiſh
na deſno, ino ſmert te od leve lovi. Ino zhe tebe
perpravleniga ne najde, o greſhnik, je s' shivlenjam
tudi vſe drugo sgubleno! „Zhujte, sakaj vi ne veſte,
kdaj hiſhen Gospodár (po vaſ) pride: na vezher, ali
v' petelinovim petji, ali sjutraj: de vaſ, ako bi nagloma priſhel, ſpijozhih ne najde. Kar pa vam pravim,

to vſim pravim: Zhujte!“ (Mark. 13.) — Ti
poſveten zhlovek pa, ki bi ſe moral vedno na ſrezhno ſmert perpravljati, toliko dni ino lét isvelizhanja ſvojiga samudiſh! Premiſli torej deneſ:

Kako drag je isvelizhanſki zhaſ tvojiga shivlenja. Eno ſamo leto na ſveti toliko veljá, de ſi samoreſh neſkonzhno vezhnoſt, polno veſelja, sa-nj kupiti; pa tudi tebi gorjé! zhe le
eno leto v' hudo oberneſh, katero je tebi v' isvelizhanje odlozheno: miljonov ino miljarjov let bres
ſhtevila vezhne shaloſti ino neſrezhe ſi nakopleſh,
sakaj: „Zhas,“ pravi ſv. Hironim, „je zena vezhnoſti.“ — Barajmo doneſ rajne brate ino ſeſtre, ki
so naſ v' lanſkim leti sapuſtili, kaj od kratkiga zhaſa
ſvojiga shivlenja imajo? Pravizhen ino krivizhnik ſta
leshala na ſmertni poſteli, obadva ſta jemala od zhaſniga shivlenja ſlovó; alj vsel je pravizhni prav obernjen zhaſ, ino vſe dobro, kar je v' tajiſtim ſtoril, s'
ſebo, ino ſi je sadobil s' tajiſtim tamkaj nebeſhko
veſelje. Vsel je tudi neſpokorjen greſhnik ſvoj sgublen zhaſ, katériga je s' poſvetnimi dobrotami sapravil, ino ga mora tamkaj s' vezhnim ognjam plazhovati. — Oj ne sanaſhajmo ſe na ſvoje mlade leta,
ne saupajmo prevezh ſvojimu sdravimu truplu; roshize selene in ozvetene sa koſó na travniki padajo,
ſtare inu mlade tudi k' pogrebo noſijo. „S' vſakim dnevam vmiramo, uzhi ſv. Gregor, vſaki den ſe nam
nekoliko shivlenje jemlje; ino tudi, kedar raſtemo,
le nam shivlenje krajſha." — Kar nam je zhaſa minulo, nikdar nasaj ga nebo; prihoden zhal' ſhe tudi
ni v' naſhi oblaſti. Le ſamo ſedajna minuta, v' kateri shivimo, je naſha, le nje nikar ne samudimo. „Delajte, klizhe Jesuſ, dokler je den; pride nozh,
ino nobenimu ne bo delati mogozhe.“ (Jan. 9, 4.)

III.

Ljubi bratje ino ſeſtre! na pragi med novim
ino ſtarim letam deneſ poſtojmo, preglejmo ſhe enkrat pretezheno leto, ino prihodno premiſlimo. —
Bilo je lanſko leto polno boshje miloſti ino dobrote,
pa tudi polno pregrehe ino nehvaleshnoſti naſhe, sa
mnogoteriga med nami na vezhno sgubleno. Veliko
jih je pomerlo, ki ſo med nami ſhe lani shiveli —

pa tudi pogubilo, ki ſo s' nami greſhili; naſ pa ſhe
smiraj zhaka vſmileni Ozhe nebeſhki. — O ne mudimo ſe vezh, ne tratimo slatiga zhaſa; naj bo
s' ſtarim letam ſtariga, pregreſhniga shivlenja konez, s' novim letam ſe tudi naj novo shivlenje prave pokore ino reſnizhniga poboljſhanja sazhne. Ni
dne ne ure odlagati vezh; ſaj je to novo leto lehko
sadno sa naſ. — Kakor biſtra voda po gladkim potoki, tezhe nagel zhaſ naſhiga shivlenja, v' ſredi tekozhiga zhaſa ſv. krish ſtojí, ino na njem ſe ſveti
preſladko imé Jesuſa, naſhiga isvelizharja. Kdor ſe
ſvetiga krisha dershí, po nauki Jesuſovim sveſto
shivi, ſe v' valovih pregreſhniga ſvetá sgubil ne bo.
— „Svet prejde ino vſe njegovo poshelenje; kdor
pa boshjo voljo ſtori, oſtane vekomaj." (Janes 2, 19.)
Amen.

I.

Nebeſa ino pekel ſe sa zhloveka na semlji poſkuſhata. Isvelizhanje njemu podreti ſi je peklenſki

ſovrashnik s' vſimi ſvojimi pomagavzi vſe persadél;
sa to je tudi hudobniga kralja Herodesha podpihal,
odreſheniku novorojenimu shivlenje vseti.

Modri moshjé is daljne, ptuje deshele mu povedo, de je Meſija v' njegovim kraljeſtvi rojen, ino
on ſe preſtraſhi, kakor vſi hudodelzi, kader saſliſhijo,
de ſe godijo imenitne boshje rezhí.

Uzheni piſmarje njemu raſodenejo, de je meſtize
Betlehem isvoljen kraj Meſijoviga rojſtva; ino mahoma ſklene njegovo grosovitno ſerze, Odreſhenika
shé v' sibeli vſmertiti. Svetim trem kraljam rezhe,
novorojeno dete poiſkati, ino kedar ga najdejo, njemu povedati. Najdli ſo novorojeniga kralja, alj angel Goſpodov jih po drugim poti v' domazho deshelo odpelja. Serdit Herodeſh ga hozhe ſam poiſkati; iſkal ga je, pomoril nedolshnih otrok po zelim Betlehemſkim veliko ſhtevilo; alj boshjiga ˛Sina
ni najſhel, ino ga ni vmoril.

Ozhe nebeſhki, ki nad ſvojimi ljublenzi zhuje,
kedar vſe na semlji ſpi, on, ki gleda hudobnesha,
kako v' zherni temi mezh sa pravizhniga bruſi, on
poſhle ſvojiga angelja Joſhefu v' ſpanji, de ga isdrami, rekozh: „Hitro vſtani, vsemi mlado dete
ino mater, beshi v' ſtransko deshelo Egipt, sakaj
Herodeſh mu po shivlenji ſtreshe; in tamkaj oſtani,
dokler tebi nasaj ne porezhem.“ — Odiſhel je Jesuſ grosovitnimu kralju, Herodeſh ni mogel boshji
pravizi vjiti. Od hude veſti nevsmileno shgan, nozh
ino den ni najdel pokoja. Nesnana bolésn ſe ga je
lotila; kakor shivi ognj ga neprenehama ognenza —
vrozhinſka bolesn — od snotraj pekla; ſtraſhen glad,
ki mu ga ni bio mogozhe vtolashiti, ga je premagal;
drob je njemu gniti sazhél, in zhervi ſo shiviga jedli. Tak je hudobneſh na trupli obnemagal, na duſhi
obupal ali ſzagal, in kakor hudobno shivél, tudi
neſrezhno vmerl.

Hotel je ſvoje poſvetno kraljeſtvo po prelivanji nedolshne kervi ohraniti, ino je sgubil ravno
po tém kraljeſtvo, zhaſno in vezhno.

Oj, kaj pomaga vſa zhloveſhka modróſt, ako
ni po volji boshji ravnana! „Goſpod ſtori k' nizh
ſvete nevernikov, ino savershe ſklepe poglavarjov.
Goſpodov ſklep pak oſtane vekomaj, ino miſli njegoviga ſerza od roda do roda.“ (Pſ. 32, 10—11.)

Ne boj ſe tedaj, ti hudo ſovrashen ino preganjan, ako nedolshno ino voljno terpiſh. „Poglej, ozhi
Goſpodove gledajo na tajiſte, kateri ſe njega bojijo; ino na te, kateri na njegovo vſmilenje upajo, de
njih duſhe od ſmerti reshi,” (Pſ. 32, 18 — 19.) kakor
je reſnil mlado dete Jesuſa.

V. 19. Shaloſten konez je ſtoril Herodeſh v' domazhi desheli; alj lepo je dober Bog ſveto drushino
v' ptuji desheli ohranil, ino njo peljal v' ljubo domazhijo nasaj. Sopet ſe Joshefu Goſpodov angelj
perkashe, kakor mu je bil per odhodni obljubil,
ino mu rezhe: „Vſtani, vsemi déte s' materjo, ino poverni ſe na Israeljſko semljo nasaj, sakaj pomerli ſo
detetovi salesvavzi." — Poglejte, kak veſel nauk je
té sa naſ, ki mormo ſvojo ozhetovo hiſho sapuſtiti,
ſe podati v' daljne kraje, iti med ptuje ljudi. Kakor
ſonze veſ ſvet obſija, ravno tak tudi boshja roka
vſe obſeshe. Bog je povſod naſh dober ozhe, de ſmo
le mi njegovi dobri otrozi.

V. 22. Joshef ſe je v' domazho deshelo povernil,
ino perpeljal Jesuſa ino Marijo na Judovſko; alj
vender ni tudi domá vſiga po volji najdel. Hudobniga
Herodesha ſin Arhelav je sa ſvojim ozhetam kraljeval, ino kakor jabelko dalezh od debla ne pade, ſe tudi ſin sa ozhetam teshko ſpremeni. Vgenil
ſe je sa tega del tudi Joshef malopridnimu Arhelavu, kakor mu je blo v' ſpanju od Boga rasodeto,
v' Galilejsko deshelo pod drugiga kralja, ino je priſhel nasaj v' ſvoje poprejſhno meſto Nazaret. Tukaj
je Jesuſ israſtil, tukaj je shivel s' ſvojimi ljubimi ſtariſhi do ſvojiga tridesetiga leta; sa to ſe mu pravi,
de je Jesuſ Nazarenski. Majhino je bilo ſzer njih
prebivaliſhe, pa veliko sadoſti sa dobre ljudi; majhino je bilo meſtize, alj ravno po njem je Bog imenitno prerokovanje dopolnil, katero ſo preroki napovedali: de bo Meſija Nazarejzhan imenovan.

II.

Glejte, tak neſkonzhno moder Vishar vſe naſhe
pote od rojſtva do pokopaliſha ravná, ino naſ vodi
k' naſhimu zilu in konzu.

Kako more pa vender to biti, de ſe toliko ljudi
pogubi? Tega je kriva neſkerblivoſt ſtariſhov, sanikernoſt

predpostavlenih, ino ſploh rasujsdanoſt
kriſtjanov, kateri, nameſto boshji previdnosti ſvojo
roko po Joshefovo podati, ſe le Bogu po Herodeshovo soperſtavljajo.

1. Ozhe nebeſhki je ſkerbel sa ſvojiga ljubiga
Sina: sa to je njemu Marijo prezhiſto divizo sa mater, ino ſv. Joshefa sa varha dal. Vſako novorojeno
déte poſtane tudi ſkos sakrament ſv. kersta boshje
otrok; tudi sa njega Bog ſkerbi, sa to mu odlozhi
ſtarishe, de nameſto njega sa mladiga otroka ſkerbijo. ˛Stariſhi ſo tedaj otrokam naméſtniki boshji, ino morjo le po boshji volji
ſvoje otroke rediti. „Isredite ſvoje otroke v'
ſtrahu boshjim, opominja ſv. Pavl, sakaj kdor sa
ſvoje, slaſti pa sa otroke, ne ſkerbí, je véro satajil,
ino je hujſhi od nevérnika." (I. Tim. 5, 8.) Koliko
pa je med nami ſlabih ſtarishov, katere te ojſtre beſede ſv. Pavla sadénejo! — Joshef je béshal s' malim detetam v' ptujo deshelo, de bi njegovo telo
ſmerti odtél; ſedajni ſtarishi pa pogosto ſami ſvoje
nedolſhne otroke v' ſlabe tovarſhije vodijo, kjér jih
hudobni ljudjé pohujſhajo, ino njih nedolshno duſho vmorijo.

Tak ſe saſéje ſéme hudobije v' otroſhko ſerze,
ino po takim ſe ni zhuditi, ako she otrozi véjo ino
snajo, kar ſe odráſhenim ne ſpodobi. Ino kakor sanikarni ſo ſtariſhi, ſvoje mlajſhe pred hudim obvarovati, ſhe bolj nemarni ſo, tajiſte poboljſhati, kar ſe
veliko teshej sgodi: sakaj loſhej je zhloveka pred
hudim ohraniti, kakor pohujſhaniga poboljſhati. Njih
ſlepa ljubésn otrokam vſe dovolji, kar njih rasvajeno ſerze posheljuje; njih prevelika mehkóſt otrokam
vſe ſlabo sadershanje tak dolgo pregleduje ino isgovarja, de njih ſtrahu odraſtejo. „Ino tak ſo malopridno srejeni otrozi ſramota ſvojih ſtariſhov" (˛Sir.
30, 13.), pa ne le ſamo ſramota, ampak tudi zhaſna
ino vezhna neſrezha sa zelo ſoſeſko ino deshelo.
Saſtojn je po tém uzhenikov ſvarjenje, saſtojn predpoſtavlenih vſa ojſtróſt, vezh ne pomaga deshelſke
goſpoſke shuga ino ſtrah, sakaj: „Rasujsdan konj
oſtane nevkrotliv, ino rasvajen ſin oſtane ſrovina."
(˛Sir. 30, 8.) Kaj ſhe le more is mladoſti biti, ako
nji tudi predpoſtavleni nobeniga ſtraha ne dajo!

2. Mi ſe grosimo nad Herodesham, de je moglo
biti tak nevſmileno njegovo ſerze, preliti toliko nedolshne kervi; alj kaj pa bo, ako enkrat podloshni ſvoje predpoſtavlene goſpodarje in goſpodinje, uzhenike in oblaſtnike,
na ſodbi boshji ſhe vekſhi hudobije dolshili bodo, ino naſ pravizhen ſodnik savolj rasujsdanih podloshnih s' Herodesham v' vezhno pogublenje obſodi? —
Herodesh je ſzer veliko nedolshnih otrok vmoriti
dal, alj ravno ſkos to njim je v' nebeſih ſedeshe
vézhniga isvelizhanja perpravil, katerih bi morebiti
odraſheni nikdar poſedli ne bili; neſkerbni predpoſtavleni pa ſkos ſvojo neſkerblivoſt, ſvoje ſlabo
sadershanje, greſhno persanaſho ino potuho toliko
duſh ſvojih podloshnih pogubijo, ino njim peklenſke vrata odprejo, na katere bi morebiti nikoli ſtopili ne bili, ako bi jih bili oni po ſvoji dolshnoſti
varovali. Tak perdere neſrezha zhaſna in vezhna
nad zele kraje ino deshele, kedar predpoſtavleni,
katere je Bog sa zhuvaje ali vahtarje ſvojiga ljudſtva
poſtavil, molzhijo, nameſto ſvariti ino ſtrafati rasujsdane podloshne.

3. Alj nikarte ſe isgovarjati na ſvoje neſkerblive
ſtariſhe, ino sanikarne predopſtavlene, vi sgubleni
kriſtjani! kakor bi vam le oni vſe neſrezhe krivi bili;
sakaj vi ſte ſami ſvoje neſrezhe kovazhi, oni ſo le
vaſhi pomagavzi. — Kakor je angelj Joshefa v' ſpanji sbudil, ino mu rekel, béshati v' ptujo deshelo,
tak je Bog tudi vſakimu zhloveku sa varha, pravi ſv. Hironim, angelja dal, de ga
ravno tak opominja, pred budim ſvari, ſkos njegovo veſt, dobre miſli ino druge pravizhne ljudi. Ako pa
zhlovek sa vse to nizh ne mara, ſe ſkos vse dobrote
boshje omehzhati, ino tudi ſkos ojſtre ſhibe, kriſhe
ino teshave poboljſhati ino po pravim poti peljati ne
da, mu tudi dobri ſtariſhi ino ſkerbni naprejpoſtavljeni pomagati ne morjo. O kako veliko jih je, ki
gre jo po ſhiroki zeſti pogublenja (Mat. 7, 14.), ako
jih ravno roka boshje ſkerbi na prav pot obrazha
ino isvelizhati hozhe!

III.

Oj ljube duſhe! nikarte, de bi tudi mi po ſhiroki zeſti pogublenja hodili, ino vſo boshjo ſkerb
ſebi satratili, ki jo Ozhe nebeſhki sa naſ ima. —
Varujte, ſtariſhi vi! ſvoje nedolshne otroke, vi predpoſtavleni! ſvoje podloshne pohujſhanja, ino ſvarite
jih, pa tudi ſhtraſujte po saſlushenju. — Poſluſhajte
vi mladenzhi ſvojiga ozheta ino mater, vi drushina
ſvoje goſpodarje ino goſpodinje; poſluſhajte pa tudi
ſvojo veſt, ki naſ k' dobrimu opominja ino pred hudim ſvari. — Ravnajte ſvoje shivlenje po boshji volji,
kakor Marija ino Joshef s' ſvojim ljubim Jesuſam. —
Oj tak bodo ſrezhni vſi vaſhi poti na semlji, angeli
boshji vaſ bodo ſpremljali, tudi vaſ pred ſovrashniki ſrezhno odteli, ino vaſ perpeljali is te ptuje deshele v' domazho deshelo ſvetiga raja. Amen.

I.

Grosna tema nevédnoſti, hudobije ſtraſhen mrak,
je pokrival Jude ino ajde, préden ſe je Kriſtuſ vrodil. Obedvojim je Bog odreſhenika obljubil, ki jih
bo nebeſhka luzh resſvetil, ino odreſhil. Napovedane ſo bile snamenja, katere ſe bojo godile, préden
ſe bo isvelizhar rodil. Vſi modri ino bogabojezhi
ljudjé ſo na to sheljno zhakali.

Angelzi ſo shé paſtirjam veſelo osnanili, de jim
je rojen isvelizhar ſvetá; she ſta ˛Simeon ino Ana
po Jerusalemſkim tempeljni rasglaſila bila, de je
malo déte Jesuſ obljublen odreſhenik. Veliko bogoljubnih duſh ſe ga je na tihim veſelilo; pa ajdam,
katere je tudi priſhel isvelizhat, je ſhe nja rojſtvo
nesnano; tudi Judovſke viſoke glave vſiga tega
ne vedó. — Glejte, tak vſmilen Bog po ſvoji neſkonzhni modroſti prevsetnim ſvoje velizhaſtvo sakriva, ino le vbogim, ponishnim dusham rasodéva.
Alj tudi ajdam, tudi Judovſkim poglavarjam, zelo deshelſkimu kralju, hozhe Bog rojstvo ſvojiga edinorojeniga ˛Sina osnaniti, pa na zhudno, poſebno visho.

V. 1. Modri moshjé is jutrovih krajov, kjér
ſvetlo ſonze vſtaja, ino bel den rodi, imenitni moshjé, morebiti kraljeve kervi, katerim ſv. trijé kralji
pravimo — oni ſo obljubo odreſhenika vedili, de bo
na Judovſkim rojen. ˛Shpogali ſo svesde na nébi,
ino ſo snamenja zhakali, ki jim bo prihod isvelizharjov osnanilo. Sdaj poſebno svesdo vgledajo, ino
po vdajanji boshjiga duha ſposnajo, de jim ravno
ona kashe rojſtvo Meſija, kralja vſih kraljov, ki ſe
je mogel na Judovſkim roditi, kakor je bilo v'
IV. bukv. Mos. 24, 17. prerokovano: de bo svesda perſjala is rodu Jakopa, kateri je bil ſtar ozhák Israelſkiga ljudſtva. — Niſo dolgo dvomili, ne pota odlagali, gredozh ſe podajo nebeſhkiga kralja poiſkat,
ino pozheſtit. — Poglavitno meſto na Judovſkim je
bilo Jerúsalem; v' to meſto ſe namenijo, ino grejo
k' Herodeshu, tiſtózhnimu kralju, praſhat po novorojenim Meſiju, rekozh: „Kdé je rojen Judovſki
kralj, kateriga ſo preroki osnanili? Nam ſe je njegovo snamenje, prezhudna svesda perkasala, sa to
pridemo, zhe ſmo ravno ajdje, njemu ſpodobno
zhaſt ſkasat.“

V. 3—6. Viditi tak imenitne ptuje moshi is
daljnih krajov, veſ Jerusalem na noge ſpravi. ˛Sliſhati, kaj od Meſija, toliko zhaſa poshebleniga, perpovedujejo, de je rojen, bi jih naj bilo she bolj veſelilo, kakor pastirze per jaſlah, ˛Simeona ino Ano v'
tempelni, kér ſo toliko shlahni moshjé tak dalezh
priſhli njega molit.— Alj kralj Herodesh, hudodelz, ſe
vſtraſhi, sakaj bil je prevseten zhaſtilakotnik, ino
ſe je sa ſvojo zhaſno krono sbal; Jerusalemzi ſo bili
greſhniki, ino ſe bojé, kér praviga saupanja v' Boga
nimajo. — Tak niſo prevsetneshi, ne greſhni poſvetneshi sa boshje kraljestvo, le ponishnim ino pravizhnim ga Bog deli. — Kako malo pa tudi v' poſvetno samiſhleni ljudjé sa nebeſhko kraljeſtvo ſkerbijo, nam prizhajo Judovſki poglavarji s' ſvojim
kraljam Herodesham. Od ſonzhniga is-hoda pridejo
modri Meſija darovat, ino po njem vpraſhajo; kralj
ſhe pa le viſhi duhovne ino piſmenite moshi ſklizuje, svédit, kde bi se vtegnil obljublen Meſija roditi.
Lehko ſo mu to na ravnoſt povedali, sakaj tudi kraj
njegoviga rojſtva je prerok Miheja (5, 2.) veliko ſto
lét popréd napovedal, rekozh: „Ti Betlehem, ki ſi
v' rodu Judovim, naj ſi ravno majhno, vender niſi
nikakor nar poredniſhi med drugimi poglavitnimi
meſtami Judovſkiga kraljeſtva; sakaj v' tebi ſe bo
rodil poglavár, ki bo viſhal boshje ljudſtvo Israel."
-— Tako lehko je ſposnati boshje rezhi, ako le hozhemo; pa hudobnesh vſe isvelizhanſko kakor Herodesh v' pogublenje oberne.

V. 7 — 8. Herodesh své, de je Meſija rojen, tudi vé, kdé je rojen; alj nameſto iti, njega ſpodobno pozheſtit, ſklene nezhloveſhko ſerze njega v moriti! — De bi ſhe svédil, kdaj ſe je vrodil, modre
po ſamim ispraſhuje, kdaj ſo uno svesdo vgledali? De bi ga vgonobiti ſaj ne samudil, jim po hinavſko narozhi, naravnoſt v' Betlehem iti, njega
ſkerbno poiſkati, po tem ſe pa hitro poverniti njemu povedat, de tudi on gré, ino njega moli. — Tak
ſvito hudobneshi ravnajo, ſe brumne delajo, ino
perlisujejo, kedar pravizhnim jamo koplejo; alj
Bog posna njihove nar ſkrivnej ſklepe ino visha ſtopinje ſvojih ljubih, de jim ſrezhno isidejo.

V. 9 —10. Trijé kralji she po nozhi Jerusalem
sapuſtijo, najti ſkoraj saupanje ino veſelje ſvojiga

ſerza; ino glej, svesda, ki jih je na pot perpravila, ſe
jim ſpet perkashe, ino jim s' ſvojimi sharki ſtanvanje pokashe, v' katerim ſta s' malim Jesuſam Marija
in Joshef v' Betlehemi prebivala. — Kako veſeli ſo
bili poſhteni moshjé, ſpet svesdo ſvojiga saupanja
vgledati, katera ſe jim je ſkrila bila! Tak ſe pogoſto
tudi nam vſe dobro ſkrije, vſe naſhe saupanje sgine,
ino Bog naſ en zhaſek shalovati ná. Ako pa le sveſto
iſhemo, ino ſe v' dobrim motiti ne damo, kmalo sa
nam vſe boljſhi perkashe, ino ſhe enkrat lepſhi naſ
miloſt boshja oveſelí.

V. 11. ˛Slaba je bila hiſhiza nad kteró je svesda
poſtala, pa vſe to ne moti modrih moshov v' tisto
ſtopiti. V' revſhini najdejo mlado déte, bres vſe posvetne zhaſti, v' sromaſhkih rokah njega Marija,
njegova mati, dershi; alj modri vſiga téga porajtali
niſo, ker vedili ſo, de Bog ne gleda posſvetniga
liſka. Bres pomiſlika pred dete popadajo, na kolenih
ga sa ſvojiga Goſpoda molijo, ino njemu klezhe
po ſhegi ſvoje deshele nar drashej blaga darujejo:
miro sa shlahno masilo, v' katero ſo merlizhe
dévali, de niſo ſtrohneli: to je pomenilo, kako bo
vmerl, pa ſtrohnél ne bo, ampak od ſmerti vſtal.
— Darovali ſo njemu shlahniga kadila, ki ſe daja
ſamimu Bogu, ino ſo ſposnali, de je pravi shivi Bog,
— Dali ſo njemu zhiſtiga slata, ki ſe je kraljam
darovalo, ino ſo njega s' tem sa kralja vſih kraljov
ſpoſhtovali. — Tak ſi Bog ſvojo zhaſt zhudno perpravlja, naj mu jo ravno poſvetneshi kratijo; pa
tudi reveshe v' nar vezhi ſili preſkerbí, kakor Marijo ino Joshefa. Le v' njega saupajmo!

V. 12. Sveti moshje ſo veſelo ſvoj pot opravili,
ino dopolnili, kar ſo sheleli. Tudi hudoben Herodesh teshko zhaka nedolshno dete vmoriti. She ſe
napravljajo njemu veſelo povedat, kjér ſo ga najdli;
alj Bog, ki nad ſvojimi zhuje, kedar oni bres ſkerbi
ſpijo, ſe modrim v' ſpanji rasodene, ino jim vkashe, naj ſe ne vernejo k' hudobnimu kralju, ki iſhe
déte vmoriti, morebiti tudi jim ſilo ſtoriti. ˛Srezhno
grejo po drugim poti v' ſvojo domazho deshelo,
ino boshje dete ni priſhlo grosovitnimu kervologu v' roke.

II.

Kar ſe je deneſhni prasnik goditi sazhélo, to
je prerok Isaia (60, 2—5.) dolgo popréd napovédal, rekózh: „Gléjte, tema bo semljo pokrivala,
ino nozh ljudſtva (ker Boga prav ne ſposnajo, ino
ne ſpoſhtujejo); med tebo pa (Israelsko ljudſtvo) bo
Goſpod vſtal, ino njegova zhaſt ſe bo v' tebi vidila.
Narodi ſe bojo v' tvoji luzhi ſprehajali, ino kralji
v' tvoji ſvetlobi juterni. Vsdigni ſvoje ozhi okolj,
ino poglej: vsi ti ſo ſe sbrali, ino ſo k' tebi priſhli;
ſinovi tvoji bojo od dalezh priſhli, ino tvoje hzhere
bodo na tvoji ſtrani isrejene. Takrat boſh vidilo,
ino boſh polno veſelja; tvoje ſerze ſe bo savselo
ino rasſhirilo, kedar ſe bo veliko permorzov k' tebi
preobernilo, kedar mozh narodov k' tebi pride." —
Naſhi predſtariſhi ſo bili pred nekoliko jeser let nesnabogi v' ravno tajiſti duſhni temi, niſo ſpoſnali
praviga Boga, ino ſo po malikvavſko shivino, lesene,
shelesne, slate ino jilaſte podobe molili. Bila je tudi
v' naſhih krajih nevednoſti temna nozh; alj velizhaſtvo boshjiga ˛Sina je tudi k' nam perſjalo, raslila ſe je med naſ nebeſhka luzh njegove ſv. vére,
kedar ſo priſhli k' nam osnanovavzi ſv. evangelja;
sagledali ſmo jo tudi mi, kakor ſv. trijé kralji, ino jo
ſhe smiram veſelo gledamo, ſvetlo juterno svesdo kerſhanſke vére, katere trojni god deneſ poſvezhujemo.

Doneſ obhajamo veſel god rasglaſenja Jesuſa
Goſpoda naſhiga med vſe narode, ki jih je Ozhe
nebeſhki po ſvojim ˛Sinu ſpet sa ſvoje otroke vsel,
kateriga nam je isvelizharja poſlal ino kteriga ſo
ſv. trijé kralji pervi darovali ino molili. — Ravno
doneſ ponavljamo zheſtit ſpomin Jesuſoviga kerſta
na potoki Jordani, per katerim ſo ſe nad njim nebeſa odperle, ſv. Duh v' podobi goloba nad isvelizharjam plaval, ino njega ſam Ozhe nebeſhki vſim
rasglaſil, rekozh: „Te je moj ljubi ˛Sin, nad katerim ſvoje dopadenje imam, njega poſluſhajte!" —
Doneſ naſ pa tudi ſpominja ſv. mati kat. zerkev na
pervi Jesuſov zhudesh v' Kani Galileje, kedar je
vodo v' vino preobernil, ino tak prizhati sazhél, de
je boshji ˛Sin, in de ſo boshji tudi njegovi nauki.

Trikat veſeli bodimo torej doneſ v' tém trojnim
ſv. godvanji, hodimo veſelo sanaprej s' ſv. tremi kralji

sa svesdó k' ſvojimu Isvelizharju. Ta ſvetla svesda
sa naſ je preſveta kerſh. kat. véra, ki naſ v' nebeſhko
kraljeſtvo peljá. — De naſ pa naſha ſveta véra isvelizhala, ino v' nebeſhko kraljeſtvo perpeljala bo, ſo
nam posebno tri rezhi potrébne:

Pervizh, ſveto kerſh. kat. véro prav
na tenko, zhiſto ſposnavati, ino ſe njenih
naukov pridno uzhiti. — Kaj je pomagalo Herodu,
piſmarjam ino drugim Jerusalemzhanam ſv. piſmo
v' rokah imeti, imeti odreſhenika v' ſvoji ſredi, ker
jim pa vſe to mar ni bilo? — Kaj tudi nam pomaga,
de ſmo kriſtjani, v' pravi véri isrejeni, de ſe nam
vſako nedeljo in sapovedan prasnik boshja beſeda
osnanuje, ako pa malo sa njo porajtamo, ſhe poglavitnih ino nar potrebnejſhih naukov morebiti ne
vémo? — „Priſhli bodo enkrat, pravi Jesuſ, od jutra ino vezhera, ki niſo tak lepe priloshnoſti sa isvelizhanje imeli, ino pojdejo v' vezhno shivlenje;
domazhi otrozi pa bodo savolj ſvoje sanikarnosti v'
vunajne teme pogublenja versheni." (Mat. 8, 11.) —
O ne opuſhajte, ljubi bratje ino ſeſtre! ſvete Jesusove vére luzh, sakaj: „Jes ſim luzh téga ſveta, on
govorí, ki ſim na ſvet priſhel, de nobeden, kdor sa
menó hodi, ino v' mene veruje, ne oſtane v' temi,
ampak bo imel luzh shivlenja." (Jan. 8, 12. 12, 46.)

Drugizh je potrebno sa naſ, de bomo vredni
kriſtjani, ſv. kerſh. véro ne le dobro ſposnati, ampak tudi ſvoje shivlenje ravnati po
njenih naukih. Herodesh ino njegovi ſlushabniki
so vedili, de je isvelizhar rojen, pa vender noben
ni ſtopinje ſtoril, njega poiſkat. Ptujzi ga iſhejo,
najdejo, ino ſhe den deneſhni molijo, Judam pa je
boshje kraljeſtvo odvseto kér niſo marali sa-nj. —
Veliko kriſtjanov ſveto kerſhanſko véro ſzer ima,
alj malo, malo jih po tiſti shivi! Eni sanikarno nozhejo, drugi poſvetneſhi ſe ſramujejo, tretji ſlabeshi ſe zelo bojijo, pred ſvetam svojo véro v' djanji
ozhitno ſposnati. — ˛Sveti trije kralji Jesuſa v' revnim
ſtani na kolenah molijo ino darujejo; koliko malopridnih kriſtjanov pa v' ſveti hiſhi boshji v' preſvetim
reſhnim Teleſi vérje prizhujozhiga kralja nebéſ ino
semlje, in vender poklekniti nozhe, ali v' prevsetnoſti,
ali pa sa to, kér ſe pred ljudmi ſramuje, ino vezh ſpazhenimu ſvetu, kakor Bogu dopaſti sheli. — Oj vaſ

nevredne kriſtjane! ki ſe bolj hudobniga Herodesha bojite, kakor pa ſvojiga novorojeniga kralja, enaki
nekdajnim Jerusalemzam. Kakor njim, bo tudi vam
nebeſhko kraljeſtvo odvséto ino drugim dano, kateri
ga bojo bolj ſpoſhtovali, ino lepſhi ſad kerſhanſkiga
shivlenja perneſli; ako ſe v' resnizi ne poboljſhate.

Tretjizh je nam potrebno, ako hozhemo biti
pravi kriſtjani, de tudi ſvojim blishnim pomagamo ſveto véro ſposnati ino potajiſti shivéti: ſtariſhi ſvojim otrokam, predpoſtavleni ſvojim podloshnim, tovarſhi ſvojim tovarſham
ino tovarſhizam. — Ne posabimo pa tudi, ljubi kriſtjani! de ſhe dalezh sa morjam ſvoje brate ino ſeſtre imamo, kateri v' ravno tiſtih ſtraſhnih temah
nevednoſti shivijo, v' katerih ſo naſhi predniki, ino,
bi tudi mi bres luzhi kerſh. vére ſhe sdaj shivéli. -
Sami ſi pemagat' ne morejo. — Pervi kriſtjani v'
jutrovih ino v' poldenſkih deshelah ſo ljubesnivo
ino s' veſeljam kerſh. oſnanovavzam pomagali, de
ſo v' naſhih krajih nauk ſv. vére ſhirali, ino nam
nebeſhko luzh evangelja perneſli; to ſmo mi sdaj
poverniti dolshni, kar ſe sgodi, zhe brumne duhovne, ki grejo v' daljne kraje med divje ljudi Jesuſoviga nauka osnanovat, s' molitvijo ino s' darmi
podpiramo, kakor ſo nekdanji kriſtjani sa naſ ſtorili.
V' to isvelizhanſko dobro delo ſe je v' naſhih deshelah bratovſhina ſv. Leopolda sazhela, pomagat
miſjonarjam v' Ameriki. Vsak dober kriſtjan, sa
boshjo zhaſt ino naſhe isvelizhanje vnet, ſe bo s'
veſeljam v' tajiſto sapiſal, bo s' ſvojo kratko molitvijo vsaki den pomagal, de ſe imé Goſpodovo tudi
med divje narode rasglaſi; njegov majhen dar bo
Jesuſu ravno tak prejeten, kakor mira, kadilo ino
slato, ki ſo ſv. trije kralji njemu darovali, sakaj:
„Reſnizhno vam povem, govori Jesuſ, kar ſte mojim nar majnſhim bratam ſtorili, ſte meni ſtorili."
(Mat. 25, 40.) — Ne isgovarjajte ſe, bratje ino ſeſtre
moje! de ne premorete bratovſhine plazhovati. Toliko si vſaki lehko perterga, de ſe mu posnalo ne
bo, ako le hozhe. — Vi moshje ino fantje, ne hodite kak pogosto v' kerzhmo, ko je vaſha navada,
opuſtite sapravlivo, ſploh nevarno ino ſhkodlivo kajo tobaka, vé shene ino deklizhi drago ſhtimano

noſho; dajte tiſtiga dnarja le enokoljko bratovſhini
vbogajme, tak ſe bo nevernikam pomagalo, vam pa
ſtokrat od Goſpoda ſhe tukaj povernilo, ino vam
enkrat vezhno shivlenje dano, kakor je nam Jesuſ ſam
obljubil. — Ako doneſ to ſveto obljubo ſtorimo, nar
vredniſhi poſvezhujemo god rasglaſenja Jesuſoviga.

III.

Kratek je bil pot ſv. treh kraljov is Jarusalema
v' Betlehem, neki dve uri hodá; ſhe kratkej je naſh
pot is zhaſnoſti v' vezhnoſt, kamor ſmo sa Jesuſam
namenjeni. Ne mudimo ſe s' pregreſhnim veſeljam,
hitimo en drugimu v' isvelizhanje pomagati; dershimo ſe sveſto ſv. kerſh. vere, kakor ſv. trije kralji
ſvetle svesde: tak bomo priſhli s' njimi is mrazhniga
pota té semlje k' ſvojimu isvelizharju v' Ozhetovo
hiſho. Tam bo vſaka tema minila, ino kar mi tukaj
terdho vérjemo, ino sveſto dershimo, bomo tamkaj
veſelo gledali. Amen.

I.

V. 42. Vſako léto ſta hodila brumen Joshef in
Marija o navadnih prasnikih v' edin Jerusalemſki
tempel Boga zheſtit ino hvalit. Tudi gré Jesuſ, ravno dvanajſt lét ſtar, s' njima k' velikonozhnimu
prasniku. Dopoſvezhovali ſo ſedmi den ſvetiga zhaſa. Vſi poboshni ali andohtlivi molzi ſe vernejo ſpet
domú, le ſam Jesuſ ſe ni navelizhal v' ſlushbi ſvojiga
nebéſhkiga Ozheta oſtati.

Marija in Joshef ſe dalje v' tempelni ne pomudita. Kér miſlita, de je Jesuſ s' snanzi odſhel, gréſta mirno k' domu. Den hoda prideta, po Jesuſu
praſhata, pa med shlahto ga najti ni. — Vſa shaloſtna ino pobitiga ſerza ga greſta iſkat nasaj po poti
v' Jerusalem.

V. 46. V' tempelni maliga Jesuſa najdeta ſedejozhiga v' ſredi med uzheniki: poſluſha jih, ino odgovarja tak modro, de ſe vſi zhudijo nad njim, ki je
ſhe mlad fant, pa shé toliko saſtópn. Shaloſtna mati,
kér ga sagleda, od veſelja poſtoji; alj shaloſti, ki jo
je v' ſkerbéh sa ſina ſprehajala, ni mogla samolzhati: „Sin! kaj ſi nama to ſtoril?“ rezhe ſkerbna
mati, de ſe shaloſti ohladi. — Jesuſ pohlevno vſtane,
ſe ne isgovarja Josheſu ino Marii, tudi ne vſtavlja
ſe njima; ſamo ſpomniti hozhe, de je on ˛Sin Boga
Ozheta, ino njima ponishno odgovori: „Kaj, de ſta
mene iskala? ſaj véſta, de moram biti v' tém, kar
je mojiga Ozheta." Jesuſ pa tudi ſkashe, de je kakor ſin zhlovekov tudi teléſnim ſtariſham pokorn;
satorej ſe lozhi uzhenikov, ſe ſpet s' njima domu
podá, ino je njima pokorn.

Na kratko ſv. evangelj pokashe Mariino ino Joshefovo ſkerb sa ſvojiga boshjiga otroka, le s' kratkim nam ſv. Lukesh popiſhe Jesuſovo pokornost do
ſvojih ſtariſhov, pa sadoſti je v' tem lepih naukov
sa ſtariſhe, poſebno pa sa vaſ, vi otrozi! zhe le nekoliko ſv. evangelj rasbeſedimo ino premiſlimo.

II.

1. ˛Stariſhi! kakor Joshefa ino Marije, ki ſta
zela dva dni hoda mladiga Jesuſa v' tempel vodila,
je tudi vaſha perva dolshnóſt, ſvoje otroke shé
v' mladoſti po Bogu ravnati, de njega ſposnavajo ino zhestijo. Vaſha nar vezhi ſkerb mora
biti, njih mlado ſerze v' ſveto zhednoſt ino brumno
shivlenje nagibati. — Le vam ſe nar bolj ſpodobi
laſtne otroke v' tempel boshji voditi, de ſe boshjih
rezhi rasveſelijo, ino nauzhijo, kar jih ſami suzhiti
ne vtégnete ali ne snate. Alj vaſha nemarnoſt vaſ
pogoſto toshuje, kedar otrozi bres ſlushbe boshje
pohajajo, ino ſe poſvetniga veſelvanja pervajajo. Kamor ſtariſhe poſvetno ſerze vlezhe, tudi otroke s'
ſebó potegne.

2. Sgodaj je potreba, de ſtariſhi ſvoje otroke v' boshjih rezhéh poduzhijo. Mati she naj
ſvojo déte s' ljubesnijo do Jesuſa doji, ozhe pokashe
naj s' pervim kóſzam kruha otroku Ozheta nebéſhkiga, od kateriga vſe dobro pride, sakaj v' roshnim zveti shivlenja otroſhkiga ſe mlade glave in
mehkiga ſerza vſe dobro in lepo lehko prijema;
ako pa ſe samudi, ſe bode s' hudim obraſtlo, kakor sapuſhena njiva s' ternjam ino s' oſetam, katera obdelana ni. — „Iſhite pred vſim nebéſhko
kraljéſtvo ino njega pravizhnoſt, (tudi otrokam) pravi Jesuſ, ino vſe drugo vam bode perversheno.“
Bogatija bres uzhenoſti otroku vezh ſhkodje kakor
pomága. Boljſhi je saſtopnost v' glavi, kakor v'
ſhkrinji slató, sakaj premoshenje ſe pomete, kakor
zeſtni prah, kar pa zhlovek v' ſerzi noſi ino v'
glavi ima, njemu nobena vjima ne vseme.

3. Vaſhe laſtno sadershanje, ſtariſhi
vi! naj bo otrokam bogabojezhoſti shiv
isgled ali ſhpegel, de ſe nad vami v' vſim, kar
le poſhteniga, sgledujejo; vaſhe zhednoſti naj ſe
vtiſnejo v' njih mlado ſerze, kakor ſonzhni sharki
v' vinſke jagode. Varite ſe v' prizho otrók hudiga
kaj dopernaſhati, sakaj: rotiti ſe, ino kleti ſe ſin
od ozhéta uzhi, ſhtimanje in prevsetvanje poſnéma
hzhér po ſvoji gisdaſti materi, ino kakor ſtara ptiza
poje, nauzhi tudi mlade ſvoje.

4. Na vaſhih ramah, ſtariſhi! ſloni vezhidel pravizhnoſt ali hudobija vaſhih otrók, satorej: kar
poduzhenje ino lepi isgledi ne smagajo, vam ſvarjenje ino ſhiba naj premoreta. — Marija je ſama ſvojo boshjo déte ljubesnivo poſvarila, rekozh: „˛Sin! sakaj ſi nama to ſtoril?" kaj bi ne ſvarili ſvojih otrok ſtariſhi tudi vi?
— Ljubésn, pa tudi pravizhna ojſtróſt, naj vishate
vaſhe beſede, kedar ſvarite, naj vodite vaſho roko,
kedar sa ſhibo primete. „Neumnoſt je terdo vſajena
v' fantovo ſerzé, pa ſhiba jo bo ſpodila. Pa vender
ſvojih otrók s' negodno ojſtroſtjó ne narejaj hujſhih,
ampak ſvari jih ino isredi po kerſhanſko." (Prip. 29,
22. Eſ. 6, 4.) Vertnar dreveſzam divje veje odresuje, ojſtre gladi, ſloke ravná, ino jih ternja otrebi; otrozi pa kolnejo, lashejo, kradejo, ino kako
ſlabo ſo poſvarjeni! — Otrozi ſe potepajo, ino ſe
neſramno sadershijo, ſtariſshi njim pa ſvojvoljo puſtijo, ino ſo tak malopridni redniki ſvojih laſtnih
otrok. Bodite ſtariſhi pridni vertnarji ſvojim otrokam, dokler ſhe niſo vaſhimu ſtrahu odraſtli, tér
bodo tudi otrozi vam veſele drevéſza dobriga sadú.
Zhujte, iſhite, ino hodite tak ſkerbno ſa ſvojimi
otroki, kakor Marija ino Joshef sa Jesuſam; zhe jih
o pravim zhaſi med vami ni, ſhtejte jim vſako ſtopinjo, ki jo bres vaſ ſtorijo; preſódite vſako tovarſhijo, v' kateri ſo; varujte jim zhaſno ſrezho ino
isvelizhanje vezhno. — Tak je brumen ſtari Tobija
mladiga ſina redíl ino uzhil, angel Rafael je lepo
poduzheniga ſpremljal, ino koliko veſelja je bogabojezh ſin zeli hiſhi prineſel! Bodite vi ſtariſhi ſvojim otrokam vidni angeli-varhi, in tudi otrozi bodo
na semlji vaſhe veſelje, vaſha nar lepſhi krona tamkaj v' nebéſih.

5. Perſtopite pa tudi vi, kerſhanſki
otrozi! ino vsemite ſi nauk po isgledi
Jesuſa, kaj ſte ſvojim ſtariſham dolshni?
— Jesuſ, boshji ˛Sin, ne dopolni ſamo volje Ozheta
nebéſhkiga, on je tudi ſvoji materi ino redniku pokorn, kér ſe is ſpoſhtovanja s' njima v' Nazaret
verne. Ravno tak morte tudi vi ſvoje ſtariſhe ljubiti
ino ſpoſhtovati, ki sa vaſ toliko ſkerbijo. Nobene
sapovedi ni Bog s' poſebno obljubó obdal, rasen
ſhterto. ſamo sa to, kér hozhe, de bi ozheta in

mater ſpoſhtovali. „V' djanji, v' beſedi, v' poterpeshlivoſti ſpoſhtuj ozheta, de te posbegna, ino de
shegen do konza per tebi oſtane.“ „Neſrezhno pa
bodi otrok, ki ſvojo mater shali." (˛Sir. 3, 9 — 10.)

Ljubésn iſhe ljubésni: ino kdo jo imá pravizo
iſkati, ako nje ſtariſhi per ſvojih otrokih ne najdejo!
zele nozhí ſo mati per tvoji sibeli prebedéli, ſvojim uſtam ſo ozhe kruha pertergali, ino tebi podali; alj ne saſlushijo, de jih sa Bogam nar sa
ljublej imáſh, ki ſo sa Bogam tvoji nar pervi prijateli ino dobrotniki? Pervi nameſtniki boshji ſo otrokam ſtariſhi; kdor voljo ſtariſhov, ako soper sapovedi boshje ni, sveſto dopolni, té voljo boshjo dopolni; kdor pa ſtariſham pokora ni, ſe tudi Boga,
ne boji, ino ſkoraj ſe bode njemu godilo, kakor
sgublenimu ſinu, kateri ſvojimu ozhetu pokora biti
ni hotel. „Kdor ſvojiga ozheta ino ſvojo mater kolne, temu bo luzh v' ſredi teme vgaſnila." (Prip.
20, 23.) V pokorſhini morjo otrozi raſtiti, tak s'
njimi tudi ſrezha poraſte.

Kdo bi verjél, ako bi ne ſliſhal in vidil, kaj
ino kako ſe po ſveti godi. Ozhe in mati otrók po
pét, ino tudi deſet lepo ſpodredita, in kedar she
onemagata, vſih deſetero otrók ne more ſamiga ozheta ali mater ſpodobno rediti, kér ſvoje ljubesni ſtariſham v' djanji ſkasati nozhejo.

˛Stariſhi ſo vam bili vaſha roka in noga, dokler
niſte, otrozi vi! mogli hoditi, ne shivesha ſlushiti;
ravno to ſtariſham odraſheni tudi vi bodite. Pomagajte, ſtreshite jim, ino sa tajiſte ſkerbite, ino zhe
jim ſhe drugiga ſtoriti ne morete, ſaj molite sa
nje. „Almoshne ino persanaſhenja ſvojimu ozhetu
Bog ne bo posabil.“ (Prip. 3), ino jes rezhem, ſédemkrat otrokam vſe povernil bo. „Ozhetov shegen
otrókam hiſhe podpira; materna kletev jih pa do
tal podíra“ (˛Sir. 3, 11.)

III.

Ljubi ſtariſhi! de bi vi kakor Marija in Joshef
dolshnoſti do ſvojih otrók sveſto dopolnili, bi ſe
tudi vi, kakor onadva Jesuſa, ſvojih otrók veſelili; - alj dokler ſtariſhe vſe drugo bolj, kakor
otroſhka réja ſkerbi, ſe njim pogoſto na ſtaroſt godi, kakor vam bodem v' prigodbi povedal:

Nehvaleshen ſin ino hudobna ſneha odlozhita
ſvojiga ſtariga ozheta ravno od tajiſte mise, per kateri je on ſvoje otroke isredil. Tam na ſtrani v' koti
ſedi, ſtrada vbogi dedez, ino trepezhe od ſtaroſti.
˛Slabi oſtanki ſe njemu v' leſeno torilze mezhejo,
rekózh: „Sa ſtariga je vſe dobro.“ Teshko jih poshira sharke beſede, s' katerimi ga pikata, — Enkrat,
kedar je ravno misa polna, ino ſe vſi dobro goſtijo,
rasen ſtariga ozheta, ki koti ſebi ſmerti shelijo,
sazhne mali fantek, mladiga nehvaleshnika ſin, v'
hiſho deſkize vlazhiti ino jih sbijati: „Kaj pa delaſh fante?“ vpraſha nehvaleshni ſin ſvojiga otroka.
„Korito bom naredil, je djal, de, kedar velik sraſtem,
bom ozhetu ino materi is korita jeſti dajal.“ — Taka ſe bo godila vſim mladim ljudem, ki ſvoje ſtare
gerdo imajo.

Le té beſede ſvojiga laſtniga otroka oſtraſhijo nehvaleshniga ſina. Shivo obzhuti, kaj je dolshen ſvojimu ozhetu. Vſtane, ſvojiga ozheta objeme, na ſvojo deſno jih sa miso poſadi, ino jim sveſto ſtreshe,
dokler mertvim ozhi satiſne. — Toraj, otrozi! ne posabite nikdar ſhterte sapovedi boshje, ki pravi:
„˛Spoſhtuj ozheta ino mater ſvojo, de tebi dobro
pojde, ino boſh dolgo shiv na semlji.“ Amen.

I.

Korenina ino sazhetek vſiga veſelja na ſvéti je
ſvet sakon; ravno sa to ſe tudi prav po ſtarim s' veſeljam sazhne, katero poſhteno veſelje Jesuſ poterdi, ino s' ſvojim pervim zhudesham pozheſti.

V. 1. She je trideſeto leto ſvojiga shivlenja na
ſveti po zhloveſhki natori Jesuſ naſtopil. Od Janesa
kerſhen, sa boshjiga ˛Sina ino isvelizharja zeliga
ſvetá vſim ljudém ozhitno osnanjen, pride na Galilejſko v' ſvoje domazhe kraje nasaj. Marija, njegova
mati, vſa ljuba ino prijasna na goſtijo v malo meſtize Kano na Galilejſkim je povablena ſhla.

˛Svatje, ki svejo, de je Jesuſ v' ſoſeſhki, kar
vabit ga grejo, ino kér tudi nekoljko ſvojih uzhenzov s' ſebó imá, ſhe njim rezhejo v' ſvatovſhino.
Ino Jesuſ, poln prijasnoſti, ſe ne dá dolgo proſiti:
na dobro voljo s' njimi gré. — S' ravno tém nam
on pokashe, de tudi Bog poſhteno veſelje ſhtima,
ino kjér ſta dva ali trijé ſkupej v' boshjim iméni per
dobri volji, je med njimi tudi on.

V. 3. Vſe zaſno veſelje pa ſtanovitnoſti nima:
kmalo preide, kar koli poſvetniga naſ veſeli, kakor
je ſvatam v' Kani vino poteklo. Niſo ſe domazhi na
toliko goſtov saneſli, ki bi tak hitro pripravleno vino
popili. Pa kakor per poſvetnih ljudéh nima blago
nikakiga téka, ino njim bersh pomankanje vſe veſelje sgrení, tak ſe pravizhnim ljudem, per katerih Vſigamagozhni prebiva, vſe potrebno mnoshi, ino s'
malim veliko veſelja nareja, kakor per denaſhni
evangeljſki ſvaſtovſhini. — Vino je vſehnilo, domazhi vſi v' ſkerbéh letajo, ſvatje ſe gledajo, le Marija, ona ſkerbna ino dobra mati, vé, kaj je potréba, ino prav ſpoſhtlivo ſvojimu ſinu Jesuſu rezhe:
„Glej, moj ſin! vina nimajo.“ S' milim ozheſam v'
njega pogleda, kakor bi rekla: „Stori, ino pomagaj!“

Ravno tak prijasno Marijo tudi Jesuſ pogleda,
ino is ljubesni jo malo poduzhi, rekozh: „Kaj

je shé, zheſar nimajo, nama nizh to ni v' mar: kar
pa ti miſliſh, de bi jes s' zhudesham ſtoril, ſhe ni
moja ura pertekla. Le malo poterpi, de bo o pravim zhaſi, ino zhudo ſe bo sgodilo.“ — Ravno tak naſ tudi Bog puſtí doſtikrat v' naſhih potrebah zhakati, ino tak dolgo terpéti, de ſe ſila prav ozhitno pokashe, ino ſplazha, de on pomaga, kedar she nikdo pomagati ne more. Kjér je nar vezhi ſila, tam je njegova roka nar bolj mila.

V. 5. Kdor v' ſvoji ſili nad Bogam obupa, bres
boshje pomozhi oſtane; alj kdor ſe sveſto na Bogá saneſe, prav terdno saupa, ne bo v' ſramoti oſtal, kakor
Marija, ki ſtreshétam rezhe, ako ji ravno Jesuſ na
veſ glaſ ne obljubi: „Le ſtorite vſe, naj ſe vam prav
vidi, ali ne, kar koli vam porezhe.“ — Poſluhnimo,
ljubi otrozi! tudi mi preljubesnivo mater Marijo,
kaj naſ ona uzhi: „Vſe, kar vam moj ſin Jesuſ rezhe,
vſe natenko dopolnite, naj bo, kar hozhe, ino prav
bode.“ — Doſtikrat ſe nam po naſhi pameti neumna
dosdeva, kar je po boshji vſigavédnoſti gola modroſt.
Ravno ta ſe je v' Kani Galileje godila. Vina ni bilo,
ino Jesuſ rezhe le vode nanoſiti, ino ſheſt kamnitih
verzhov naliti; alj pokorni ſo bili, ino koliko lepiga jim je njihova pokorſhina perneſla!

V. 6. Lepo ſhego ſo Judje per ſvojih pojédah
imeli, katera ſe med nami pogoſto pogréſha, de ſo
ſvojo poſodvo zhedno ino lepo belo dershali, ino
ſo ſe vſelej vmili, preden sa miso ſhli. Ravno, ſa to
ozhiſhvanje ſo kamnite verzhe imeli. — Med nami
po dobrih voljah ino goſtijah je vezhkrat vſiga sadoſti, le narpotrebnej diſhave, ſnashnoſti, manka,
bres katere ſhe tak dobra jed zhloveku ne tekne
ino ne diſhi.

V. 7. Verzhov ſhest je nalitih, ino Jesuſ rezhe
ſpet ſtreshetam sajeti ino neſti ozhetu starashinetu
pokuſit, ino glej! — vode ſo nalili, vino pa sajémajo. ˛Staraſhina ga pokuſha, ino zhres vſe poprejno vino ga poſhtimá. Pomigne sheninu, ino ga pohvali, rekozh : „Kaka je per tebi ſhega? Po drugot is perviga dobro vino pred goſte poſtavljajo, de ſe ga napijejo, ino kader she vineni ſo, ſe jim ſlabej vino dà; ti ſi nam pa sa dobrim ſhe nar boljihe v' nar nasadnej perhr anil.“ — Tak hvalimo pogoſto tudi mi druge
judi, ki jim nobena hvala ne ſlishi, na Boga pa

posábimo, ki nam vſe daja, kakor evangeljſki ſtaraſhina, ki vedil ni, od kodi je to ſivno vino, dokler
niſo ſtresheti povedali, kateri ſo vodo nalivali, ino
ſkos zhudesh Jesuſov nar gorſhi vino is verzhov
sajémali.

V. 11. Neisrezheno je bilo ſvatov veſelje, po
zeli Kani ſe je to raſloéelo. — Njegovi uzhenzi pa,
ki ſo ſe ravno njemu perdrushovali, ſo v' njega sveſto vérvali, de je Jesuſ, kakor je njim Janes prizhal, boshji Sin ino isvelizhar zhloveſhki. — Oj
preſrezhna taka dobra volja, ki nam ne napravlja
tesháv, ampak nam is veſelja posémeljſkiga nebeſhko prineſe! Ino to ſe vſelej sgodi, ako ſe Bog po
dobri volji ne rasshali, temuzh lepo zheſti.

II.

Ljubi moji fantje ino dekleta! ki ſhé bodete,
ali ſte shé shenini ino neveſte, rasveſelite ſe deneſhniga ſv. evangelja, ino poglejte: Jesuſ ſtori pervi
zhudesh, ino s' pervim zhudesham novi sakonſki
ſtan pozheſti. Kakor ſrezhna ſta bila v' Kani na Galilejſkim mladi shenin ino nevéſta, tak ſrezhni bote
tudi vi, ako Jesuſa ino njegove uzhenze v' ſvoje ſvate
povábite. — Tudi jes ſe povabim v' vaſho poſhteno ſvatovſhno s' ſvojim naukam, ako me hozhete
lepo ſprijéti. — ˛Svatje darujejo shenina ino neveſto; tndi jes vaſ darovati shelim. Zhe ravno nimam
ſrebra ne slata, vender, kar imam, is ſvojiga premoshenja k' vaſhi sakoniki ſrezhi ſedem shlahnih
darov vam dam.

Pervi dar, shenini ino neveſte! bodi vam k'
ſrezhnimu sakonu ljuba zhiſta nedolshnoſt.—
Zvét je Ozhe nebeſhki fantam sa shenitvanje isrozhil, zhiſt ino ſvetel kakor ſonzhna luzh, ino te je
ſveto zhiſto fantiſhtvo. Rosho je on deklizham sa
omoshitev ſporozhil, lépo kakor juterno sarjo, predrago nedolshno dekliſhtvo. — Ako shenin per poroki fantiſhki brajdelz ali puſhelz, ino nevéſta diviſhki venz ali kranzel ſhe noſi — kakor dva angelza ſi bodeta sakonſko obljubo dala, angelza
boshja tudi v' sakoni oſtala, angeljſko bo njuno shivlenje sakonſko.

Drugi dar vam isrozhim, mladenzhi vi! zhiſto
kerſhanſko ljubésn. — Poroka veshe roke,

prava ljubesn pa ſerza sakonſkih. Pa kolikokrat veshe roke poroka, ſovraſhtvo pa ſerza terga ino
neſrezhen sakon ſtori, dohler prave ljubesni med
sheninam ino nevéſto ni. — Veliko obetana ino legána bo szer v' vſakih sarokah vboga ljubésn, alj
ona je lehko zhvetéra. Ena je gerda ino neſramna,
ki jemle fantam ino deklizham diviſhtvo, shé pred
poroko sakonſko ſrezho sapravlja, ino s' nezhiſtoſtjo vſo ognuſjene k' sakonſkimu altarju peljá. Taka
ljubésn se hitro vgreni, ino v' kratkim moshu ino
sheni ſtraſhno samersi. — Druga je ljubésn dobizhkinja, katera ne gleda ſerza, ampak le blaga, po
katerim ſe sheni. Hitro ſe poshre blago, ljubésn je
prezh, ino ſovraſhtvo oſtane. — Tretja je ljubesn
perſiljena od ſtariſhov ali drugih napletvavzov. Ona
ſe le tak dolgo ſili, dokler godzi godejo, ſvatje pleſhejo ino truſhijo, dokler ſe mise jeſti ino piti ſhibijo — goſtija mine, taka lubésn sgine, ino de Bogu ſe
vſmili! v' neisrezheno sanizhvanje med sakonzi ſe
ſpremeni. — Le ena ljubésn je prava, katéra is zhiſtiga ſerza isvira, po ktéri duſhe ſvete zhednoſti
snanje delajo, katera trupla s' lepimi laſtnoſtami
opléta, katero nameſtnik boshji pred altarjam ſveshejo ino jo ſklene v' nebeſih ſam vezhni Bog. To
ljubésn vam shelim ino darujem: ona vam bo terplenja polajſhala, ona veſelja poſlajſhala, le ona
vam v' sakon ſrezho prineſla.

Tretji dar novosakonſkim naj bo blago miloſt ali gnada boshja. Nizh ne pomaga sneninu
prisheniti jesera denarjov, nizh ne tékne neveſti
she toliko juterno imeti, ako boshje gnade nimata,
teshave lehko noſiti, dobrote k' ſvoji ſrezhi oberniti,
ino s' ſvojim premoshenjam modro ravnati. — Potreba vam je tedaj, pred vſim ſkerbeti sa nebeſhko
blagó poſvezhujozhe miloſti boshje, po zhiſti ſpovedi ſe s' Bogam ſpraviti, krivizo poravnati, po vrednim ſv. obhajili ſe s' Jesuſam ſkleniti, ino njega v'
ſvatovſhno vseti, de hudobija k' poroki ino neſrezha
od poroke domu greſhnim sheninu ino neveſti sa
petami ne pojde. — Potreba je, poſhtene ſvate s' ſebó v' zérkev imeti, de bi proſili vſigamogozhniga
Boga sa miloſt ino pomozh. ˛Srezha ne isvira sakonſkim od imenitne goſtije, ki ſo jo ſlushili, ampak pride od sgoraj dolj, od Ozheta nebeſhke ſvetlobe.

Novosakonſki, de ſo le v' gnadi boshji, so bogati sadoſti, ker Jesuſ, ki je sa gostinſko veſelje s'
zhudesham vodo v' vino ſpreobernil, tudi sakonſkih
sapustil ne bo, od katerih je bil k' shenitvanju povablen.

Zheterti dar bodi sheninu ino neveſti pohlevna ino krotka poterpeshlivoſt. — Pekel
sakonſkima na semiji opoklivoſt, sgatnost, togota
ino jesa nareja, ako poterplenja nimata; nebeſa pa
samoreta she tukaj na semlji imeti ſkos poterpeshlivoſt. Vſaki zhlovek ſvoje dobre, pa tudi ſlabe laſtnosti ima, kakor vſaka hiſha ſvojo ſenzhno ino ſohzhno ſtran — dobrote, kakor teshave tudi vſaki ſtan.
Kdor hozhe dobro imeti, mora tudi hudo sa ljubo
vseti. Poterpeshlivoſt roshze prineſe, pa nikomur
lepſhih kakor sakonſkim; opoklivoſt ali haklikoſt,
togota ino jesa ternje saſaja vſim, pa nikomur ojſtrejſhiga, kakor sakonſkim. Ako bodo sakonſki en,
s' drugim poterplenje iméli, ſrezhno bodo shivéli.

Peti dar sakonſkim naj bo ſveta sveſtoba sakonſka. Eno ſonze le eno semljo ogreva, ena semlja le eno ſonze imá; ſonzu podoben mora biti mosh,
shena pa tihi semlji, rodoviti materi, sveſto vdana
eden drugimu oba, s' duſho ino teleſam, v' sakoni
kakor per zelim pohiſhtvi. Ako bi ſe ſonze od semlje
obernilo, bi semlja nizh ne rodila; ako bi semlja
ſonze sapuſtila, shaloſtna puſhava bi bila. Ravno
taka ſe sakonſkim bres svestobe godi: zhaſna ino
vezhna ſrezha od njih beshi.

˛Sheſti dar isrozhen novosakonſkim bodi terdno saupanje v' ſvojiga Bogá. — Kakor ſe
nam pogoſto nebó oblazhi, ſhe pogoje sakonſke terplenje obiſhe. Trume teshav jih ſtiſkajo — bolésn,
vboſhtvo s' drugimi nadlogami jih tlazhijo; nobene
pomozhi vezhkrat viditi ni. Kdor ſe na ſonze saneſe, de ſe bo is pod oblakov ſkoraj ſpet perkasalo,
veſelo ga ſonze obſije; ino zhe ſe sakonſki sanaſhajo na ſvojiga Bogá, tudi on jih bo obilno rasveſelil
s' miloſtjo ſvojo, ſhe bolj, kakor ſe ſami navsemajo
ali troſhtajo. On, ki je v' Kani zhudesh naredil, de
bi ſvate rasveſelil tudi potrebniga sakonſkim odtegnil ne bo, de bi ravno sa nje zhudeſh moral ſtoriti. „Jesuſ je hotel, veli ſv. Avguſhtin, s' pervim
zhudesham poſhegnati sakonſki ſtan, ino vſim sarozhenim

pokasati, kaj jih ſhe bo doſhlo ako ſvoj
ſtan s' njegovim shegnam naſtopijo."

˛Sedmi ino sadni dar ſporozhim novosakonſkim
veſelo sadovoljnoſt s' tem, kar je njim
Bog odlozhil. Bog enim pet talentov da, drugim
le dva, enim veliko, drugim le malo blagá; alj s'
malim kakor s' velikim ſe lehko gré proti nebéſam.
Mosh, ne shvaraj ſe s' ſvojo sheno, de tebi je malo
k' hiſhi perneſla; shena, ne ozhitaj ſvojimu moshu,
de je tebe v' ſroſhno spravil; sakaj vſe to ſe je s' boshjo, voljo sgodllo, ino bo vſe k' isvelizhanju prav,
ako vſe sa dobro vsemeta, ino po pameti bogaſtvo,
kakor vboshtvo oberneta. Szer res je, de krishi ino
teshave sakonſke dvakrat bridkejſhi tesnijo; alj ravno
shivlenje polno krishov ino teshav je kraljevi pot
proti nebeſam. Objemite tedaj, vi sakonſki! voljno
ſvoj krish, vsemite s' ſvojim ſtanam sa dobro;, ino
hodite radovoljno sa Jesuſam, on vam ga bo tamkaj preloshil ino po njegovi teshi poplazhal.

III.

Ljubi moji vi, isvoljene neveſte ino shenini! kervave rane delate mojimu ſerzu, kedar vaſ ſpremiſhlujem; sakaj nar nevarnej ſo ravno té vaſhe ſtopinje,
nar manj sveſtih prijatlov, nar vezh pa ſovrashnikov
ravno vi imáte. Is med deſet, ki vam sanke naſtavljajo, vam komaj eden pravizhno roko poda. Vender na vſe to ne porajtajte, ako ſe deneſhniga nauka dershite. Nar imenitnej ſvat naj vam bo vſmileni Jesuſ, boshji ſtrah vaſh ſtaraſhina, ljubi mir vaſh
nar ſvetejſhi déver (kranzelſirer). Modróst vam naj
bo vodila (voduſhenza), lepa nedolshna zhednost vaſha druſhiza, vaſhi ſvatje le poſhteni ljudje. Ako
bote vſe te per ſebi sa miso na goſtii imeli, bote
ſvoj nov sakonſki ſtan pravizhno ino ſrezhno sazheli, veſelo peljali, in ſrezhno konzhali, kedar pride
enkrat naſh shenin saklizat naſ k' nebeſhki ſvatovſhini. Amen.

I.

Kako dober je Ozhe nebeſhki ſvojim otrokam
na semlji, nam vſmileni Jesuſ prav shivo pokashe.
Vſaka beſeda, ki jo je sgovoril, je bila sa duſho isvelizhanſki nauk; vſaka ſtopinja, ki jo je ſtoril, je
bila dobrota sa truplo; le zhudo je bilo zelo njegovo shivlenje.

V. 1. Raslagal je enkrat na neki Galilejſki gori
oſem lepih isvelizhánſtev ino veliko drugih naukov;
in kedar jih je rasloshil, ſe is gore v' dolino podá.
Na poti per nekim Galilejſkim meſti ga ſrézha gobov mosh, veſ ſromák v' ſtraſhni nesnani bolesni.
Vſe je beshalo pred njim, sakaj gobe ſo ſe rade prijele; nobeno sdravilo mu pomagalo ni; redek je bil,
de bi v' tej bolesni osdravél. Alj kar je per ljudéh
nemogozhe, je per Bogu vſe mogozhe. Gobov
ſrotej, od ljudi sapuſhen, ſe k' Jesuſu oberne, pade
na ſvoj obras, ino na veſ glaſ poproſi, rekozh:
„Goſpod! ako hozheſh, me lehko osdraviſh." Ino
glejte! ni bilo mu potréba veliko proſiti: Jesuſ je
ſvojo roko istegnil, ſe njega doteknil ino rekel: „Jes

hozhem, de bodeſh zhiſt!“ Ino kakor bi trénil, ſe
je kraſtova ſkorja ſivih gób po njemu oluſhila, ino kakor na novo rojen ſe pomladi. — Oj kako lepo je revnim ljudém pomagati; pa ſhe lepſhi v' dobrih delih ne ſvoje, ampak boshjo hvalo po Jesuſovo iſkati. „Nikomur ne povéj, rezhe Jesuſ osdravlenimu, ki ni vedil od veſelja, kaj bi sazhél, ampak le hitro
pojdi, pokashi ſe duhovnim, ki ſo sa to poſtavleni,
de te sa ozhiſheniga ſposnajo, de boſh sopet med
ljudi ſmel; ino pa Bogu opravi dolshen dar, kakor
je po Mosesu sapoved, de ſe bo tvoja osdrava verjéla.“ — Tak ima vſako dobro délo, ki ſe bres laſtne
hvale ſtori, dvojno saſlushenje; ako ſe pa ſamo savolj hvale sgodí, nima nobeniga, sakaj: „Tajiſti, ſiravi Kriſtuſ, ki dobro ſtorijo, de bi od ljudi hvaeni bili, ſo she ſvoje plazhilo prijéli.“ (Mat. 6, 2.)

V. 5. Jesuſ ni ſamo le bliso, kakor goboviga,
ampak tudi od dalezh s' eno ſamo beſedó osdravljal.
Kedar shé s' veliko trumó ljudi meſto Kaſarnavo
dohaja, mu pride nekoliko domazhih poglavarjov
naproti, katere je ſtotnik, Rimſkih sholdnirjov poglavár, ki ſo v' Kaſarnavi ſtali, poſlal, de bi ga naproſili, njegoviga hlapza osdraviti. „˛Stori mu to dobroto, ſo djali; sakaj, de ſi je ravno ajd, je vender tak poſhten, ino nam tak dober, de je naſho
ſ-hodnizo (ſholo) ob ſvojim poſtavil.“ — Oj kaka
dobra duſha je moral biti le té poglavár! — Hlapzu, ki je bil le njegov ſushen, kader she drugazhi ne more, mu sheli po zhudeshi pomagati; ino Judam, ki ſo bili ptuje vére, zelo vésho ſosida, de ſe ſ-hajajo, ino v' tajiſti pravimu Bogu, kateriga je
tudi on ſposnavati sazhél, bolj sveſto ſlushijo. Sa to
pa je tudi Jesuſ sravnizh s' njimi ſhel boleniga hlapza ſmerti odtét.

V. 6. Luk. 7, 1 — 7. Dober mosh je ſam per ſebi miſlil: „Kdo ve, ali me bo vſliſhal Jesuſ?“ Kar vidi, de she bliso njegove hiſhe gré. Hitro poſhle is velike ponishnoſti Jesuſu nekaj ſvojih prijatlov naproti, sadnizh ſhe on gre, ino Jesuſa ſam poproſi, rekozh: „Goſpód, hlapzhizha imam bolniga, ino
ſilo hudo ga po vſihudih terga. On ſhe ni isgovoril,
mu she Jesuſ obljubi, rekózh: „Tak pa grem, ino
ga bom osdravil.“ Ponishen ſtotnik pa hitro odgovori ino rezhe: „Kaj ſe boſh trudil, Goſpod! jes

niſim toliko vréden, de bi ti pod mojo ſtreho ſhel;
ſaj ni potreba drugiga, kakor, de le beſedo rezheſh,
ino moj hlapez bo sdrav. Kakor jes ſvoje predpoſtavlene vbogam, ino moji podversheni mene, tak
je tudi tebi vſe v' oblaſti. Kakor jes tému rezhem:
Idi ino gré; unimu: Pojdi ino pride; ino ſvojimu
hlapzu: ˛Stóri mi to ino mi hitro ſtori; tak bo tudi
na tvojo besedo bolésn hlapza puſtila ino osdravél bo.“

V. 10. Terdno je bilo saupanje, katero je bogabojézh mosh v' Jesuſa ſtavil; ſhe lepſha je bila
pohvala, s' kateroj ga je Jesuſ v' prizho vſih povsdignil, rekozh: „Per reſnizi vam povem, tak shive vere
she per Israelzih najdel niſim, de ſe ravno hvalijo, de ſo
isvoljeno ludſtvo. Alj kaj pomaga ſhtimanje, kjér ni
vrednoſti? Sa to vam povém, de bodo enkrat priſhli
ajdje od ſonzhniga is-hoda ino sahoda, bodo poſédli nebeſhko kraljéſtvo ino ſe brumnimi ſtarimi ozhaki,
Abrahamam, Isakam ino Jakopam veſelili, dokler
bodo njih terdovratni mlajſhi odversheni, ino pahnjeni v' kraj pogublenja, kjér bo shaloſt ino vezhna
bridkóſt.“ Tak Bog ne gleda na rodovino, ne na
deshelo, ampak le na dobro, poſhteno ſerzé.

V. 13. Po tém, de je Jesuſ poſhtene ptujze ſvojim poſluſhavzam tak lepo pohvalil, ſe veſ prijásn k' ponishnimu ſtotniku oberne, ino rezhe: „Pojdi potolashen v' ſvojo hiſho, ino kakor ſi ſe terdno na mene saneſil, de ti pomagam, tak ſe tebi naj
tudi sgodí.“ In glejte zhudo! ravno tajiſto uro je
hlapez osdravél.

Oj ſrezhna hiſha, ki tak bogabojezhiga oſkerbnika imá; ona bo tudi vsmileniga Jesuſa sa ſvojiga pomozhnlka imela! Sato poſebno vam deneſ, vi goſpodarje ino goſpodinje! na ſtotniga poglavarja v' ſv. evangelji pokashem, ino sa Jesuſam rezhem: Pojdite, ino tudi vi sa ſvoje ravno tak lepo ſkerbite!

II.

Vi goſpodarje ino goſpodinje! ſpomnite ſe, de
vaſ je Bog vaſhi hiſhi sa ſvoje nameſtnike poſtavil. Niſte tedaj laſtniki, de bi s' pohiſhtvam po
ſvoji volji ravnali, ampak le hiſhniki boshji, de bi
ſvoje hiſhovanje pravizhno peljáli, dokler vaſ Bog

enkrat na ſodbo poklizhe, rekózh: „Dajte razhun
od ſvojiga hiſhovanja.“ (Luk. 16, 2.)

Dve rami imate, vi hiſhni ozhétje in matere! dvojna tudi dolſhnost na vaſhih ramah
ſloni, sa duſho ino truplo ſvojih podloshnih ſkerbeti. ˛Skerbite tedaj ſvoji drushini pervizh sa
potrebno délo; kér je to zhloveku ravno tak
sa zhaſno ſrezho ino vezhno isvelizhanje potrebno,
kakor jéſti ino piti sa ſedajno shivlenje.

Lenoba ino poſtopanje je shiva ſhola hudobe.
Pa ravno tak ne ſmete ſvojih s' preteshkim delani
preobloshiti, sakaj vi niſte gospodarji njih sdravja
ino shivlenja, ampak le sdrave mozhi. „Naloshi
njemu délo, ker to njemu ſliſhi; vender nobenimu
prevezh ne nakladaj.“ (˛Sir. 33, 30.) Gorjé nevſmilenzu, ki ſvoje hlapze ino dekle s' delam preſili, de
obnemorejo, on je ſvoje laſtne drushine vbijávez,
ino dolshen, ako ne more vezh ſlushiti, njej sa
shivlenje ſkerbéti.

Vſaki delavez je ſvojiga plazhila vreden, tak
tudi drushina ſvoje saſlushene mesde (Iona). Sa to
je gospodarjov druga dolshnoſt, hlapzam
ino deklam sa shivesh, poſhteno obleko
ino pogodeno plazho ſkerbéti. Kakor ni
prav, drushino na preobilno plazhilo, predober
shivesh ali preſhtimano opravo rasvájati: ravno tak
gerdo je, tajiſti na dolg oſtajat', ne dajati sdraviga
vshitka, ino jo ſlabo iméti: po tolovajſko pa je,
tajiſti saſlushek tergati, ali zelo vtajiti. To je greh,
ki v' nebo krizhí. — „Glejte! plazha, ki ſte jim jo
vdershali, krizhi, ino njih krik je do uſhéſ Goſpoda vſih ſtvari priſhel.“ (Jak. 5, 4.)

Ako per hiſhi eno ali drugo shivinzhe, (konj
pli vol) sboli, kateri goſpodár ne bo tak dolgo pomozni iſkal, de, zhe mu je ſhe pomagati mogozhe,
sopet osdraví.

Toliko vézha dolshnost je tedaj tretjizh
goſpodarjov ino goſpodinj ſvojim ſlushabnim, ako
sbolíjo, lepo poſtrezhi, ino njim, kakor
nar bolj mogozhe, sa osdravo ſkerbéti,
kak nam ſtótni poplavár v'deneſhnim ſv. evangelji lepo
pokashe. Kjér je hlapez sbolél, tamkaj ſe naj tudi
sdravi; kjér ſe je dekla poſtarala, tamkaj naj tudi
vmerje.

˛Srezhe ne bodo imeli, ki bolne poſle (drushino)
odpravijo, ali jim na ſtaroſt beraſhko palzo v' roke
podajo, sakaj: „S' kakoj méroj mérite, s' takoj ſe
vam bo povrazhovalo.“ (Mat. 7, 2.) Vi ne Veſte,
kako ſe bode ſhe vam ino vaſhim otrokam godilo.
„Goſpodarje! ravnajte s' ſvojimi hlapzi po pravizi
ino kakor ſe ſpodobi opominja ſv. Pavl (Kol. 4, 1.),
dokler vam je snano, de imate tudi Goſpoda v'nebeſih.“
Kakor pa, vi goſpodarje in goſpodinje! s'enim
ozheſam na truplo ſvojih podloshnih gledate, tak
morte na njih duſho s' obema ozheſama gledati,
ino dvakrat toliko ſkerb sa njih isvelizhanje iméti. Kakor potreben je shivesh sa truplo,
ravno tak, potreben je boshji nauk sa duſho. ˛Svoje
domazhe kerſhanſkiga nauka uzhiti, pridno v' zerkvo, tudi k' kerſhanskim naukam, poſhiljati, pa tudi domá s' njimi moliti, ino ſvete pogovore iméti, ino brumne péſmi peti, je poſpodarjov perva duhovſka dolshnoſt. „Vſaka kerſhanſka hiſha je po miſlih ſv. Avguſhtina mala zérkev, ino hiſhni ozhe
nje duhovſki paſtir.“ Gorjé pa tajiſtim nekerſhanſkim goſpodarjam in goſpodinjam , ki ſvoji drushini
v' zérkev branijo; ſvete sakramente pogóſto prijémati sadershújejo, ali zelo njih brumnoſt sanizhújeio, ino tak ſvojo drushino ſami malopridno naprávijo. Bog bode enkrat duſhe podloshnih is rok predpoſtávlenih térjal.

Drugo duhovſko dolshnoſt hiſhni ozhetje
ino matere imajo, sa lepo sadershanje ſvoje
drushine ſkerbeti, jo pred hudim ſvariti
ino posveſtiti v' dobrim. Ne gledaj tedaj, kedar hlapze ino dekle proſiſh, ſamo, kako oni delajo, ampak baraj tudi, kako ſe kaj sadershijo. Ne rezi, kaj je meni mar, kaj drushina v' nedeljah ino v' prasnikih ſpozhne, de le meni moje delo ſtori;
sakaj Bog tepe hiſho savolj malopridne, ino shegnuje savolj poſhtene in brumne drushine. — Ti goſpodinja vrate ſama sa ſvojimi deklami sapiraj, ino ti goſpodár ne opuſti pogledat', alj ſo po nozhi tvoji hlapzi domá. „Kdor sa ſvoje ne ſkerbi;
je véro satajil, ino je hujſhi od nevérnika.“ (I. Tim.
5, 8.) Glej, de ſtrah boshji is pod tvoje ſtrehe ne
sgine. Ne terpi neſpodobnih marnov, prepovéj neſramno

sadershanje, ojſtro poſvari ino poſhtrasaj,
kar krivizhniga najdeſh, ino zhe to ne pomaga, daj
mu ſlovó, plazhaj ino odpravi ga; sakaj boljſhi je,
de tamkaj kamen leshi, kjér malopridno drushinzhe
ſedi, ino tebi otroke pohujſha, ravnohlapze ino
dekle smoti, ino vſo neſrezho k' hiſhi pervlezhe.
Hlapzi ino dekle bodo ſzer enkrat ſami sa ſebe na
ſodbi ſtali, alj vi goſpodarje in goſpodinje bote tudi
sa nje odgovor dajali.

Vſe beſede ſo pa saſtonj, ako predpoſlavleni
ſami ne ſtorijo, kar ſvoje podloshne uzhijo. Beſede
le mizhejo, isgledi pa vlezhejo. Kar je teleſu
okó, to morjo biti goſpodarje ino goſpodinje ſvoji hiſhi: v' vſim dobrim lep isgled. „Vi ſte luzh ſvetá, pravi Kriſtuſ, naj tedaj
ſveti vaſha luzh pred ljudmí, de vidijo vaſhe dobre
dela, ino hvalijo Ozheta, ki je v' nebeſih. (Mat.
5, 14—16.)

Kako bo drushina Bogu ſlushila, ako goſpodarjov moliti ne vidi? Kako bo poſhteno govorila,
ako od goſpodarjov nizh prida ne ſliſhi? „Ako je
okó kalno, bo tudi zelo truplo temno.“ (Mat. 6, 23.)
Ako je goſpodár malopridn, ako goſpodinja rasujsdano shivi, tudi zela hiſha nizh ne velja. Kakor
ſvetlo ſonze veſ ſvet obſije, tak morte vi hiſhni
goſpodarje s' ſvojim sadershanjam zelo hiſho lepo
obſjati, ino nji sa poſhtenje ſkerbéti. Kakor rodovitna semlja vſe preshiví, tak morte ve hiſhne matere sa ſvoje domazhe ſkerbéti, de ſe od vaſ nauzhijo, pridni, tihi ino pokorni biti: tak bode vaſha hiſha prebivaliſhe ſv. Duha, drushna angeljſka.

III.

Veliko toshujete, vi goſpodarje in goſpodinje!
den denaſhen ſlabo drushino; alj ſhe vezh ima pravizhen Bog zhes vaſ, hiſhni ozhetje ino matere!
toshovati, sakaj vi ſte malopridnih otrók, ino malovredne drushine poredniki. — O nehajte tedaj toliko
toshovati, ino sazhnite toliko bolj sveſto dolshnoſti,
ki jih do ſvojih domazhih imate, ſtoriti: ſkoraj bote
vezh dobrih hlapzov ino pridnih dekl imeli. Bodite njim ljubesnivi ſkerbni ozhetje in matere, tér
vam bodo tudi oni sveſti in dobri otrozi Ne ſkerbite

njim samo sa délo, ampak tudi sa njih duſho
ino teló. Ako bo vaſha drushina s' vami Bogu sveſto
ſlushila, vam bo tudi ſtorila vſe, kar je prav. „Iſhite
tedaj s' ſvojo drushino nar popred boshjiga kraljeſtva ino nja pravizhnoſti, vse drugo vam bo perversheno." Amen.

I.

Jesuſ je hodil v' Judovſki desheli nar raji po
krajih Galilejſkiga morja, ki ſe mu je tudi Genezaret
reklo. Tamkaj je on uzhil, je zhudeshe delal, ino
ſe ſkasal vſim ljudém, de je pravi boshji ˛Sin ino
isvelizhar zhlovéſhki. Sdaj pa le hozhe unkraj morja prepeljati, de bi tudi tamkaj uzhil.

V. 23. ˛Stopil je v' zholnizh, ino njegovi uzhenzi s' njim. Kar ſe jih ni moglo s' njim peljáti, ſo v'
drugi zholn poſtopli, ino ſe veſelo po morji sa njim
peljajo. Pa neſtanavitneji rezhi na semlji ni, kakor
je morje in pa zhloveſhka ſrezha. Na enkrat ſe

vsdigne hud vihár, ſtraſhne globozhine ſe odpirajo,
kakor brésdni globoki, vsdiguje valove, kakor hribe, viſoke, ki ſe na rahel zholnizh podirajo,
ino ga mahoma hozhjo saliti. Jesuſ pa, od téshkiga
dela truden, v' sadnim kermi barke mirno pozhiva
ino spi. — Tako ſladko lehko vſaki pozhiva v' krili
boshje prevídnoſti, kateri v' gnadi boshji pravizhno
shiví, ino na ſvojiga Ozheta v' nebeſih terdno saupa.
Gorjé pa terdovratnimu greſhniku, kader njega nevarſhina vjéma! On trepezhe, ſe neſrezhe brani,
veſla ino vosi po nevarnim morji ſvojiga gréſhniga
ſtana, kakor Apostelni v' burji na morji.

V. 25. Jesuſovi uzhenzi ſo bili posábili, kakiga
Goſpoda per ſebi imajo, sa to ſo ſe treſli v' ſtraſhni
nevarnoſti, ki jim je v' globozhinah ſmertne vrate
odpirala. Oni ſe niſo ſpomnili, de, naj ſi je ravno
meshalo njegovo zhloveſhko okó, je vender njegovo
boshje nad njimi ſhe smiram bedélo. ˛Shli ſo tedaj
njega dramit ino proſit , rekózh: „Goſpód, pomagaj nam, de ſe ne potopimo! Glej, sdaj bo po naſ.“

V. 26. Preſlaba je bila do Jesuſa njih véra, premalo njihovo saupanje, de ſo ſe toliko ſmerti bali, kér je bil vender vſigamozhni Goſpód shivlenja
ino ſmerti per njih. Sa to jih je ojſtro pokregal, rekózh: „Sakaj ſe toliko bojite, vi malovérni! kakor bi vam pomagati ne mogel, ali pa ne hotel, kér ſim ſhe vender zmiraj ſkerbél sa vaſ? — Doſtikrat tudi naſ neſkonzhno moder Bog poſkuſi, kako ſe
kaj na njega saneſemo. On naſ puſti v' ſtiſkih ino
nadlogah, kakor bi ſpal, ino naſ ne ſliſhal, ako ga
ravno proſimo. — Kader shé vſtaja sa naſ nar vezhi
ſila, tiſtokrat je njegova roka nar bolj mogozhna
ino mila, de nam ozhitno pomaga, kakor ſvojim
uzhenzam na morji.

Jesuſ vſtane, vsdigne ſvojo mngozhno roko, ſtegne ſvoj boshji perſt, sapové vetrovam vtihniti ino
morju — ino vihár ne dehne vezh, valovi ravno leshijo, morje ſe lepo svedri. ino veſelo ſe peljájo
po njem naprej.— Tudi nam ſe bode ſtrah v' veſelje,
ino velika nevárſhina v' ſrezho ſpremenila, ako ſe
v' ſvojih teshavah nar popréd k'Bogu obernemo,
s' sauplivim ſerzam „Goſpod, pomaj!“ saklizhemo,
po tem pa tudi ſvoje dolshnoſti, koliko samoremo,
ſtorimo.

V. 27. Viditi toliko hudo vreme na globokim
morji, ino sdaj pa, kakor bi trénil, vſe lepo mirno
ino prijasno, ſe ljudjé savsemejo ino pravijo eden
drugimu, rekózh: „Kdo je neki té, de ſo mu shè
zelo vetrovi pokorni, ino pa tudi morje?—Zhudno
ſe je reſ to ljudém dosdevalo, ki niſo Jesuſa sa shiviga Boga ſposnali; alj nam ſe tému zhudovati potreba ni, ki vemo, de je Jesuſ boshji ˛Sin vſigamogozhen. — Pa nekaj drugiga ſe mormo zhuditi, veli en ſv. zerkven uzheník, de, kedar ſo vſe brespametne ſtvari ino mertve rezhi Bogu gladko pokorne, sakaj vender zhlovek, ki pamet imá, ino s'
njo ſvojo dolshnoſt lehko ſposná, je boshjim poveljam tolikokrat nepokorn?“ Zhudit ſe je, pravim jes,
de zhlovek, ki bi rad vſim drugim sapovedval, ſam
ſebi sapovedati ne sná, ino ſam ſvoj goſpodár biti
ne more, kar je njemu k' isvelizhanju vender nar
bolj potréba.

II.

˛Strah in grosa, kake mi ne posnamo, ki na
ſuhi semlji prebivamo, na morji brodnarje pogosto
navira. Besnizhen je pregovor, ki pravi: Kdor moliti ne sná, naj ſe na morje podá. Tudi jes vam ga
pokasati ino dopovedati ne morem. Alj vam drugo nevarno morje kashem, po katerim ſe
tudi vi peljáte, to je, vaſhe ſedajno shivlenje.
Vam rassnanim ſtraſhne valove, ki tudi vaſ
salivajo in pogubiti hozhejo, ino to ſo ſtrasti ali
hude, gréshne navade vashiga ſerzá.

Le majhina ſtvar je ſerzé zhloveſhko, alj grosno
veliko rezhí is njega vſtaja, ki zeliga zhloveka konzhajo , ako jih ſtrahovati ne vé. — Kakor hudi vetrovi mirno morje podpihajo, tak sapelivzi téga ſvetá nedolshno ſerze rasdrashijo; ino kakor burja na morji, je pohujſhanje v' zbloveſhkim ſerzi. — Kakor valovi na globokim morji, ſe vsdignje v' zhloveſhkim
ſerzi pregreſhno nagnenje: od eniga kraja napuh
ino prevsetnoſt; od drugiga kraja poshreſhnoſt, pijanoſt ino sapravlivost; od predej nezhistost in lo-
ternija; jesa ino sovraſhtvo od sadej; tvoje vbogo
ſerze v' ſredi plava ino shé komaj pojéma; ti greſhnik

pa ſpish, v' ſredi morja nad ſtraſhnimi globozhinami ſvojiga pogublenja ſo vertiſb, ſe nozheſh
eapelivzam odpovédati, nozheſh pokrozhati nevarnih
valov ſvoiiga ſerza, „ino ſi ſpijozhimu mornarju podoben, ki je v'ſredi morja veſlo sgubil.“ (Prip. 23, 34.)
— Sdrami ſe enkrat, vſtani in sapovéj, kakor Kriſtuſ
valovam, tudi ti ſvojimu ſerzu, rekózh: „Vtihnite
moje hude navade, ino moje ſerze ſtoj, de ſe na
vezhno ne potopíſh!“

Ako pak bozheſh biti goſpodár ſvojiga ſerza,
ino vſimu ſvojimu nagnenju sapovedvati sheliſh:
poſluſhaj, kaj tebi ſvetvam:

1. Bodi ponishen v'ſvojim ſerzi, ino miſli,
vezh ko imaſh, ſhe vezh je tebi potreba; vezh ko
snaſh, ſhe vezh ſe moraſh uzhiti; popolnoma ni,
kakor tudi bres greha, nikdo. Glej! veter napihuje
morſke valove, napuh pa tvoje hude navade, de ſe
nad tebe poſtavljajo. Le ponishnoſt jih potolashi.

2. Ne daj ſvojvolje ſerzu ſvojimu, ne
dovolji mu vſiga, kar posheli: njegove shelje ſo tak
velike, de jih s' zelim ſvetam ne napolniſh. Ne ſtresi
jim s' zhém, kar tebi pamet ne dovolji, kar dobra
véſt ne perpuſti. Ako bode brodnar ſvojo barko vetrovam prepuſtil, jo bodo ſkoraj rasbili ino vtopili.
Tak tudi tvoje ſerze hude navade. ˛Sam ſebi nepotrebniga shivesha, ino prenezhemerne obleke tergati,
ſe vezhkrat tudi perpuſhene dobre volje ino veſelvanja ogniti, to ſe pravi, ſvoje bude pozhutke v'
bersde dévati.

3. Zhuj ino bédi ſam nad ſebó, de ne
samudiſh ſam ſebe pokrozhati, kader po tebi veter
hude ſkuſhniave sanlidí, sakaj: „Sovrashnik, veli
ſv. Peter, hodi okoli, kakor dereza lev, iſkáje,
koga bi posherl.“ (I. Pet. 5 , 8.)

Tudi tvoji duſhni ſovrashniki nikoli ne pozhivajo. Zhuváj verhi barke na barknim verſheli ſedi ino
barko nevarnoſti varje: ſkerb ſam na ſebe, ino molitev pa bota tvoje hude navade v' ſtrahu iméli, de
ſe zhres tebe ne povsdignejo, „Zhujte ino molite,
opominja Kriſtuſ, de v' ſkushnjavo ne padete.“
(Mark. 14, 38.)

4. Ne bodi nikdar prenagel, tudi k' dobrimu ne, dokler prav ne ſposnáſh, od kodi tvoje nagnenje pride, ino kam te peljá. Doſtikrat ſe

pregreſhno nagnenje hude jese pod plajſh pravizhno
ſerzhnoſti, lakomnost pod odejo potrebne ſkerbi, nezhiſtoſt pod ogrinjalo nedolshne ljubesni sakriva, ino
zbloveka v' hudo sapleta, de ſe préd ne savé, dokler
ſe v'globozhini hude navade savésjeniga ne najde.
Tudi mornár mora per naglim vetri mazhke v' dno
pometati, in barko saſtanoviti, de mu nje vetrovi
prenaglo v' ſkalo ne treſhijo.

5. Osiraj ſe vsgor proti ſv. nebeſam
ino glej, kako je tebe Kriſtuſ uzhil, kako ſo ſvetniki ſkuſhnjave, ino vſe ſvoje hude navade premagali, in tebi lep ſled sapuſtili, kako de moraſh tudi ti po njih ſtopinjah sa
Kriſtuſam hoditi. Glej, brodnár tudi sveſto po nozni
na svesde gleda, de ne sajde; le one mu ſvetijo ino
kashejo pot v' tajiſti kraj, v' kteriga ſe je naménil.
„Kdor hozhe sa menó priti, klizhe Jesuſ, premagaj
ſam ſebe in hodi sa menó.“ Kriſtuſ nam je isgled
dal, pravi ſv. Peter, de bi sa njim hodili. Bodite
moji naſledvavzi, naſ vabi ſv. Pavl, kakor ſim jes
naſledvavz Kriſtuſov. — ˛Srezhen boſh, ako ſi ſe
nauzhil, ſam ſebi sapovedvati, ino biti ſam ſvoj
goſpodár. „Ti ſi vezh vreden, ako ſam ſebe premagaſh , kakor vojſhak, ki zele meſta premaguje.“
(Prip. 16, 32.)

III.

Duſhe kerſhanſke! Sdaj ſmo na nevarnim morji
sapeliviga ſveta, dokler plavamo is zhaſnosti v' vezhnoſt. Pred nami je obljublena deshela ſvetiga raja,
pod nami ſe ſtraſhen brésdn vezhniga pekla odpira,
naſhi nar ſovrashnejſhi valovi ſo greſhno nagnenje
ino hude navade, ki naſ hozhejo potopiti, de bi do
ſv. raja ne perplavali. Ne dajmo ſe jim premagati,
ampak le mi premagajmo jih. — Kakor je Kriſtuſ
vetrove ino morje vmiril, bo tudi nam pomagal, de
bode mirno ino veſelo naſhe ſerzé. Glejte, shé nam
grejo naproti isvoljeni boshji, nam ſvoje roke podajajo, de naſ bodo vsdignili is téga nevainiga morja v' ſrezhni ino isvoljen kraj shivlenja vezhniga. Amen.

I.

V. 24. Nebeſhko kraljéſtvo, pravi Jesuſ ſvojim
ljubim poſluſhavzam, je podobno zhloveku, kateri
je dobro ſeme na ſvojo njivo ſjal. — Kaj pa je to
nebeſhko kraljéſtvo? Nebeſhko kraljéſtvo ni drugiga,
kakor isvoljena drushna pravovernih kriſtjanov na
semlji, ki ſe v' ſvoje neſkonſkno ſrezhno prebivaliſhe
nebeſhko odpravljajo. Njih kralj je Jesuſ, njih domazhija ſv. nebéſa, le ta semlja pa ptuja deshela.
To kraljéſtvo je duhovſko, ne pa teleſno; ono je
kraljéſtvo nebeſhko: — „Sa to ſe pa posemeljſkim
neznem perſtavi, veli ſv. Gregor, de bi ſe zhloveſhki
um is teh rezhi, katere posná, do nesnanih povsdignil, katere ſo mu ſhe nesnane." — Snano nam je,
kako moder ſévez ſvojo njivo le s' dobrim ſemenam
naſeva: ravno tako, pravi Kriſtuſ, tudi vezhni Bog
ſvojim vernim le isvelizhanſke nauke raslaga, njim
le poſvezhujozhe sakramente deli. Pa kakor ſe ſovrashnikov

ne menka, katerim mersi, de bi ſoſeda
lepo ſternéno ali shito perraſtlo: rasno tak ima tudi
vſigamogozhen Bog ſovrashnike ſvoje, kateri ſveto
véro pazhijo, de vérniki, nameſto kerſhanſkih zhednóst ino dobrih dél, le pregrehe ino hudobije dopernashajo.

V. 25. Kedar ſo ljudjé ſpali, perpoveduje Jesuſ
na dalej od ſévza , je ſovrashn zhlovek perlésil, ino
je med zhiſto pſhenizhno sernje ſovrashno sél, ljuljko,
perſjal, ſe je na tihim vgénil, in kedar ſe je pſheniza klaſila, ſe ſhe le ljuljka perkashe. — Ravno tak
tudi Kriſtjani goſtokrat ſpijo bres vſe ſkerbi, ino ſami na ſebe posabijo; alj peklenſki ſovrashnik nikoli
ne pozhiva s' ſvojimi pomagavzi ino je smiram perpravlen zhloveſhko ſerze pohujſhali. On pregrehe
v' njih ſerze saſadl, kedar ſe nar manj saneleto ali
bojijo. Kedar ſo she vſi v' greh sakopani, ſhe le
ſvojo nesrezho ſposnajo.

V. 27. ˛Skeibni hlapzi hiſhniga goſpodarja ſo
ſmétno pſhenizo vgledali, pravi Jesuſ, ino grejo
goſpodarju pravit, rehozh: „Kako je to, de sdaj
ljuljka med pſhenizó raſte, dokler ſte vender zhiſto
pſhenizo vſjali! — Rezite, de gremo ino jo populimo?“ „„Le puſtite, je djal, sakaj ſovrashnik mi je
to naredil. Sdaj pa bi s' ljuljko vred tudi pſhenizo
rurali. Naj bo do shétve. Shenjizam porezhem, de
bodo ljuljko is med ſrede srele pſhenize isbrale, v'
ſnope svesale ino ſoshgale, pſhenizo pa lepo ſpravilo
V moje shitnize.““

Doſtikrat opraſkajo brumni ljudje : „Kako je to,
de ſe duhovſki uzheniki ino vſi ſlushabniki boshji toliko persadevajo ljudi preoberniti ino poboljſhati,
pa vender je toliko hudobnih na semlji? Tako je le,
kakor s' ljuljko med pſhenizo na goſpodovi njivi.“ —
Vezhen Bog savoljo pravizhnih tudi krivizhne shivéti puſti, ino pravi sveſtim ſlushebnikam ſvojim:
„Puſtite obedvoje do shétve, ino tiſtokrat bode shétva vſih ljudi.“ Gorjé greſhnikam, ki ſe nameſtnikam
boshjim poboljſhati ne dajo; gorjé vſim terdovratnim kriſtjanam, zhes katere oni per ſvojim goſpodu
milo toshijo, kakor evangeljſki hlapzi zhres ljuljko.
Puſtite jih do shétve, pravi goſpod, sakaj oni ſo sa
plavsh perhranjena ljuljka. Angeljzi jih bodo enrat na ſodbi, kakor shenjize ljuljko odbrali, ino

V' vezhen ogenj veriheni bodo v' pognblenji ſvoje
plazhilo imeli.

Lepa je bila hlapzov ſkerb sa goſpodárjovo
njivo: ſhe lepſha je bila njih pokorſhina, de ſo puſtili, kakor njim je goſpodar sapovedal. Glejte!
take hlapze ino dekle Bog ljubi, tako drushino tudi pravizhen ſvét ſhtimá.

II.

Zhujte me doneſ hlapzi ino dekle! eno beſedo
imam perpravleno ravno sa vaſ. Rasveſeliti vaſ, ki
ſte shaloſtni ſvojiga teshavniga ſtanú, pa tudi poduzluti vaſ, kar je potreba, is zéliga ſerza shelim.

Pvejte mi, vi nevoljna drushina! kdo je tajiſti
ſveti ſtan naſtopil, v' kterim je Jesuſ, ſam boshji
˛Sin, na semlji bil? Noben zeſar, ne kralj, noben
goſpod, noben poglavár, ampak ravno vi, preljubesnivi hlapzi in dekle, sakaj: „Jas niſim priſhel
na ſvet, je ljubi Jesuſ rekel, de bi poſlushen bil,
ampak, de bi ſlushil.“ (Mat. 20, 28.) „On ſe je ponishal, pravi ſv. Pavl, ino je podobo hlapza na ſe
vsel, de bi nam bil v' vſim podoben, rasen ſamiga
greha.“ (Filip. 2, 7.) Tudi Marija, nebéſ ino semlje
kraljiza, ſe ni ſramovala, biti ponishna dekla ſvojiga
goſpoda. Glejte tedaj, o hlapzi in dekle, velika je
vaſha imenitnoſt pred Bogam! Sato je ſv. Aldarik
Kraljevo hiſho sapuſtil, ino ſe je sa ſvinskiga paſtirja
v' ſlushbo podál, de bi bil Kriſtuſu v' ponishnoſti
bolj podoben. ˛Sveti Armogaſt, shlahne rodovine
ſin, je hotel, savoljo vére preganjan , rad sa kravarja ali majarja ſlushiti, de bi le ſvojimu goſpodu
sveſt oſtal. — Pa ne le imeniten, tudi ſrezhen, zhaſno
in vezhno, je vaſh ſlusheven ſtan, ako ga prav peljáte.
„Kdor hozhe sa menó priti, naj ſam ſebe sataji, sadene ſvoj krish, in hodi sa menó,“ klizhe Jesuſ.
(Mat. 16, 24.) Kdo pa je blishej sa Jesuſam na terdim ino teshavnim poti, kakor ravno hlapzi ino dekle
vi kateri ſte v' ſlushévnim ſtani sa reſ pogoſto na
teaſiavnim poti shivlenja; kdo bode doſhel tudi popred aa njmj v' nebeſhko kraljeſtvo, kakor ravno
vi hlapzi ino, dekle ako poterplivo ino sveſto ſlushite. Glejte, koliko ſvetnikov ſe veſeli s' Jesuſam v ſv. raji, ki ſo bili, hlapzi ino dekle, kakor ſte vi.

Poznata ſv. Isidorja, ki je bil kmetovſki hlapez;
véſte od ſv. Vendelina, ki jo bil vbog ovzhár. ˛Sv.
Lavrenzija je ſlushila sa hiſhno, ino sdaj goſpoduje
v' nebeſih. ˛Sv. Notburga, drushinſka patrona, vam
more vſim snana biti. Pa vſi ti ſvetniki ino ſvetnize ſo bili Jesuſovi sveſti tovarſhi ino tovarſhize.
Alj ſte pa tudi vi taki? Kakor dalezh ſo od niske
semlje viſoke nebéſa, tak dalezh sadi je veliko hlapzov in dekel saoſtalo na poti sa Jesuſam. Alj pa
véſte, na zhém ſe ſpotikate, ino ſvojo ſrezho, zhaſno
ino vezhno, sapravljate? Na poti ſo vam vaſhe navadne pregrehe, katerih nar perve ſo:

1. Sanikarnoſt. Koliko je hlapzov ino dekel
is mladoſti lenobe navajenih, ki ſi pridne ſlushbe
no poiſhejo, dokler ſo ſhé terdni; na ſtarost bi radi
ſluſhili, pa nikdo sa nje ne mara. She v' mladih
letih sguhijo ſvoje dobro imé, ino morajo ſtari sa
kruham hoditi.

2. Sapravlivoſt. Hlapzi sapravljajo ſvoj saſlushik po pijanzhovanji, igri ino drugim neſpodobnim sadershanji; dekle pa vſe, kar saſlushijo, na
ſebe obéſhajo, drage ino prevsetne oblazhila ſi omiſhljajo, na ſvojo prihodno ſtaroſt ſi kaj perhraniti
vezhidel posabijo, ino tako ſame ſebe okradejo.
Mlade leta minejo, bolésn in ſtaroſt se ſjim oglaſí,
ſlushiti ne morejo vezh: ino ravno tajiſta drushina,
ki ſi je prevsetno per jeſtvini ino pijazhi sbérala, mora pogoſto ſtaroſt neſlano jeſti; ravno tiſti, ki
ſe v' mladoſti gisdaſto noſijo, ſe nimajo s' zhem na
ſtaroſt odéti.

3. Nesveſtoba. Koliko jih je, ki ſe 'na déli
le tak dolgo pridno noſijo, dokler je njih goſpodár
sa njimi; veliko le tak dolgo sveſto opravlja, dokler
jim goſpodár na roke gleda. Le vſe na oko delati,
goſpodarja ino goſpodinjo goljſati, njim ismikati,
ſami ſebi plazhovati, vſiga téga jih ſhé veliko sa greh
ne ſhtéje. Pa taka drushina ne vé, de ſebi po taki
nesveſtobi nar vezho krivizo déla, ſvoje poſhtenje
sgubi , nima nobeniga saupa , zlo v' hiſho vseti takſhniga ſe sadnizh goſpodarje bojé.

4. Rasujſdanoſt. ˛Svoje mlade leta v' pregrehah sateptati, ſvoje ſtare dni pa v' ſromaſhtvi
presdihovati veliko drushine najdemo. Hlapzi vſe
nadelje ino prasnike po dobrih voljah prehódijo,

veliko nuzhi po veſéh prelasijo ; dekle vſe ſvete dni
po nevarnih potah sapravijo, veliko nozhi v' nesramnih tovarſhijah sapravijo. Saſtonj je vſe poſvarjénje
goſpodarjov: ſhe le beſedujejo ino kregajo ſe s' njimi — tak dolgo, de eden drugiga v' greh, is greha
v' ſramoto, is ſramote v' neſrezho, is neſrezhe v'
pogublenje sapeljájo, ino v' jamo padejo, katero ſo
ſi ſami iskopali. Koliko imamo isdelanih hlapzov,
koliko sapeljanih ino neſrezhnih dekel med nami,
katerim she sdaj goſpodarje vrata ponujajo, ino jim
bodo na ſtarost vrata odperli; sakaj drushinzhe, ki
ſe Boga ne boji, tudi ſvojimu goſpodarju sveſto ſlushilo ne bo. — Ino téga ſhe vi sa greh ne ſhtéjete,
ſe tudi téga ne ſpovedujete, ino po ravno tém neſrezhni poſtanete.

Oj, vi vſi ſlushabniki ino ſlushabnize moje! katere vaſha laſtna veſt ino pa vaſhe ſlabo ſlutje toshuje,
ki pred vami ino sa vami gre, ſposnajte ſaj, de niſte
sveſti Jesuſovi tovarſhi in tovarſhize, de niſte drugiga, kakor poberivnik ino savershek semlje. Hozhete
biti sveſti naſledvavzi ljubiga Jesuſa, nate té ſvete
nauke sa vaſh, zhe ravno pogoſto sanizhvan, vender
pred Bogam imeniten ſlushevni ſtan:

1. Bódite sadovoljni ino veſeli v'
ſvojim ſtani, ino ſpomnite ſe, de vaſ je Bog v'
tajiſtiga poſtavil. Naj bo ſhe ſlushba tak poredna
ino teshavna, je vender le boshja ſlushba. Ti Bogu
ſlushiſh ino njega zheſtiſh, zhe le sveſto ſvoje dolshnoſti opravljaſh.

2. Skerbíte ſi v' ſvojih mladih letih
sa dobre nauke, ki ſo duſhi ino truplu potrebni.
Kdor sná ſvojimu Bogu sveſto ſlushiti, pa tudi vſako delo po ſvojim ſtanu dobro saſtopi, le on je sveſt
boshji ſlushavnik, Bog ga bo ljubil, ino dobre ſlushbe ſe bodo njemu ponujale.

3. Isvoljite ſi ſlushbo le v' poſhteni
hiſhi, ino ſvojiga goſpodarja in goſpodinjo imejte
kakor ſvojiga laſtniga ozheta in mater. Ako ſte
dobro ſlushbo najdli, ne ſprebérajte ſi; sakaj sa
dobrim rado hudo naſtopi, ino goſte ſlushbe dajajo
redke ſuknje. — Bodite pa tudi sveſti ſvojim hiſhnim
goſpodarjam in goſpodinjam, varite jih ſhkode, kakor ſami ſebe; ne le sa teleſno, tudi sa duhovſko
ſrezho ſkerbite, ino molite sa nje. Tako dopolnite,

kar ſv. Pavl drushini narozha, rekozh: „Drushina!
vbogajte ſvoje goſpodarje s' vſim poſhtenjam, s' ravnim ſerzam, ne na ozhí, de bi le ljudém dopadli;
ampak kakor ſlushábniki Kriſtuſovi, kateri is ſerza
voljo boshjo dopolnijo.“ (Es. 6, 5 — 9.)

4. Varujte ſe, kolikor nar vezh samorete, vſih sapelivih tovarſhij: one ſlushabnika boshjiga v' hudizhoviga sapelivza, deklo goſpodovo v' savershek peklenſki ſpremenijo. —
Hlapzi, ki ſvoje goſpodarje ino goſpodinje podpihujejo — dekle, ki zhes druge jesik ſtégajo ino med
ſebó pohujſhanje delajo, ſo najemniniki ſamiga peklénskiga ſatana. Kar ſe per hiſhi godi, naj ſe tudi
per hiſhi saduſní; ino zhe ravno drushinzhe od hiſhe gré, mora poſhtenje per hiſhi oſtati. „Bodite
v' vſém sveſti ino pravizhni, de bote dali zhaſt Jesuſovimu nauku.“ (Tit. 2, 9—15.)

5. Dajte ſe poſvariti ſvojim viſhim:
ako ſe pregreſhíte, proſite jih sa saméro; ako jim
kako krivizo ſtorite, jemlite nauke s' hvaleshnim
ſerzam, ki jih vam daja goſpodinja ali vaſh goſpodár, sakaj boljſhi je sa vaſ ozhitno ſvarjenje, kakor
pa ſkrita ljubésn. Hvalo védite hiſhi, katera vaſ hudiga varje, sakaj vi ſte per takih v' ſredi angeljov
boshjih.

6. Pa sa reſ mora vbogo drushinzhe
tudi veliko grenkih poshréti, marſkatero hudo preterpeti. Alj ne bodi shaloſtno per tém vaſhe ſerze. Apoſtelni ſo ſe
veſelili sa ſvojiga Goſpoda terpinzham biti: tudi vi
njemu isrozhite vſo preſtano krivizo, ino on vam bo
vſe obilno povernil, sakaj: „Slushite voljno, vaſ
opominja ſv. Pavl, kakor bi ſlushili Goſpodu, nikar
pa ſamim ljudém, ſaj veſte, de vſaki, ki dobro
opravlja, bo od goſpoda ſvoje plazhilo dobil.“ (Es.
6, 5 — 9). ˛Sv. Peter uzhi (I. Pet. 2, 8--19.); „Pokornim biti vſim goſpodarjam, ne le dobrim, ampak
tudi hudobnim; sakaj to je prijetno, ako kdo savoljo Boga shaloſt preneſe ino krivizo terpi.“

7. Kolikokrat mora hlapez in dekla s' kervavmi shulami saſlushiti, ino glej, kervavo saſlushen
dnar ſe njim terga in sadershuje od goſpodarjov,
ki ſo bres vſe pravizhne veſti. Vender nikarte
ſi ſami pravizo jémati, tudi ſvoje ſlushbe

sveſto opravljati ne opuſtite sató; ſaj vi vender ne
ſlushite ſamo sa le to zhaſno malovredno plazhilo,
temuzh veliko bolj sa nebeſhko. Poglejte nad nami
goſpodarja pravizhniga, ki vaſ bode svezher na
plazhilo poklizal, ino porezhe: „Blagor tebi sveſt
hlapez ino dekla, ker ſi bil v' malim sveſt, zhes
veliko te bom poſtavil; pojdi v' veſelje ſvojiga goſpoda." (Mat. 25, 21.)

III.

Ljubi bratje in ſeſtre! glejte, sdaj ſhe je ſétev
sa naſ, sdaj ſhe eni goſpodujejo, in drugi ſlushijo;
ſkoraj bo priſhla shétva, tiſtokrat drugiga raslozhka
ne bo, kakor lozhili ſe bodo le pravizhni od krivizhnih, dobri od hudih. Vi poſhteni hlapzi in dekle
bote goſpodvali s' Kriſtuſam v' nebeſhkim kraljeſtvi,
dokler bodo malopridni goſpodarje in goſpodinje
terpéli v' peklenſkim brésdni.

Naj ſi bo ravno teshaven ino bridek ſlushevni
ſtan, potolashite ino ſpomnite ſe: „De vſe le kratek
zhaſ terpi. Sa tém shivlenjam tam ſe sazhne v' dolgi
vezhnoſti tud' vezlien prasnik nam. Enaki bomo sopet vſi, delavnik tam nehá, goſpod in hlapez sadobi plazhilo tam domá," Amen.

I.

Ni ga bilo uzhenika pod milim ſonzam , de bi
bil bolj saſtojmo ino prav po domazhe uzhíl od ljubiga Jesuſa, uzhenika nebeſhkiga. Boshje ſkrivnoſti,
katerih zhloveſhka pamet, dokler ſo gole, gledati
ne more, je v' domazhe rezhi oblekel, ino nebeſhke
reſnize nam je v' navadnih poſlah (opravilah) pokasal. Kdo bi ga ne poſluſhal, ino njegovih naukov
ne ohranil!

V. 31. Veliko je nebeſhko kraljéſtvo, majhno pa
shenoſovo serno; ino vender Jesuſ veli: Nebeſhko
kraljéſtvo je podobno shenoſovimu sernu, katero
zhlovek vſeme ino v' ſvojo njivo vſeje. Kakor je
serno le majhno, kedar ga ſévez v' semljo saſadí,
tak je tudi s' boshjim kraljéſtvam. Nebeſhko kraljéſtvo ſe saſtopi po beſedah Jesuſovih tukej na semlji
ſv. kerſhanſka vera, katera naſ uzhi, Boga
prav ſposnati ino ſpoſhtovati, ino pravizhno shivéti;
po ſmerti pa sapopade kraljéſtvo vezhniga veſelja v'
nebeſih, v' katero naſ ſv. vera peljá. Jesuſ je po
podobi ſv. evarigelja tajiſti zhlovek, ki nam je to
nebeſhko kraljéſtvo na semljo perneſil, de bi zerno
njega nauka vseli, ino ſkerbno na njivo ſvojiga ſerza
ſjali.

V. 32. Kakor je le mal proſtor, kamer ſe sernze shenoſovo saſéje, ravno tak ſe je v' malim kraji
semlje, v' nesnanim kotezi sunaj Betlehemſkiga
meſta to boshje kraljéſtvo ſv. kerſhanſke vére sazhélo, kjér ſe je Jesuſ rodil. — Le malo je bilo molzov
v' ſamotnimu hlevu, ki ſo Jesuſa, boshjiga ˛Sina,
ſposnali; ſamo nekoliko paſtirzov je bilo, ki ſo s'
angelzi njega o rojſtvi molili. Le malo ſhtevilo je
bilo od kraja Jesuſovih prijatlov, nekoliko ribzhov
je bilo, s' ktérimi je on nebeſhko kraljéſtvo sazhél,
de ſo v' njega vérvali, ino sa njim hodili. Kakor
pa shenoſovo serno malo ne saoſtane , ampak v' Judovſki desheli hitro sraſte shiroko ino viſoko drevó:
ravno tak ſe je tudi boshje kraljéſtvo, od Kriſtuſa
na semljo saſjano, hitro rasſhirilo. Po vſih krajih,

deshelah in kraljeſtvih zele semlje ſe njegova ſveta
véra raslaga, revni ino bogati, kralji ino zeſarji,
tajiſto ſposnajo, po njenih naukih shivijo, ino vshivajo v' njej veſelje ino mir, kakor ptize, ki ispod
neba perletijo, ino na ahenoſovih koſhatih vejzah
lepo ſenzhijo. — Blagor tudi nam, kriſtjani! ki ſmo
tajiſte preſrezhne ptizhize, ki na vejah ſv. kerſhanſke
vére, v' ſénzi boshje miloſti, prebivamo, ino, zhe
ſe v' ljubesni Jesuſovi vſim hudim navadam ſkrijemo,
ſhe enkrat bolj ſrezhni tamkaj na vezhna pozhivali
bomo, ako vredni prebivavzi nebeſhkiga kraljéſtva
poſtanemo.

V. 33. Kakor ſonze, kedar vſo semljo poſije,
vſe ſpreoberne, temno rasſvetli, mertvo oshivi ino
merslo rasgréje: tak tudi ſv. kerſhanſka vera, katero je Jesuſ pernesil na ſvét, ljudi preoberna. Sa
to tudi Jesuſ dalej govori, ino nebeſhko kraljéſtvo
(kar je tukaj na semlji njegova ſv. zérkev) kvaſu
vpodobi, ktěriga shena poſtavi, in potem s' tajiſtim
zele tri měrnike moke ali mele omeſi, s' njim lepo
dobro teſto naredi, ino s' malim kvaſam veliko mele
ſpremeni. — Mala je bla tudi drushna Jesuſova: le
dvanajſt apoſtelnov, ino dva ino ſedemdeſet uzhenzov
ſi je isbral. Kaj bo to sa zelo semljo, sa toliko jesar in jesar ljudi, de bi jih ſpreobernili? Ino glejte,
kakor malo kvaſzov zelo péko moke ſpremeni, tak
ſo v' malih letah Jesuſovi tovarſhi ino naméſtniki toliko narodov spreobernili, zel snani svet s' kerſhanſko véro, kakor mala de je od kraja bila, napolnili. — Kerſhanſka véra je vſe narode prerodlla. Prerodila bi tudi naſ, ako bi mi, kakor una ſkerbna
shena, vseli kvaſze boshjiga nauka, ino bi s' tajiſtim
ſvoje shivlenje omeſti. Oj kako dobri, Bogu in
vſim pravizhnim ljubi ljudjé bi poſtali! To naſ Jesuſ
po priliki od kvaſa ino shenoſoviga serna uzhi, k'
tém naſ on opominja.

V. 34. Kolika je vender modróſt Jesuſovih naukov, ki je védil povſod, ſhe v' tak majhnih rezhéh,
nam nebeſhke nauke dajati: kdo bi ſe njegovih beſed ne veſelil? Kolika je pa tudi njegova dobrota,
de nam je nebeſhke reſnize v' domazhih rezhéh pokasal, de ga vſaki lehko saſtopi: kdo bi ga rad ne
poſluſhal? — To je pa ſhé v' ſtarim teſtamenti od
njega povedano bilo (Ps. 77, 2.), de ne bo, kakor

poſvetni uzheniki, v' viſokih beſédah uzhil, ampak
kak boshji uzheaik bo v' podobah ſvoje ſvete uſta
odperl, ino ljudém v' snanih rezhéh ſkrivnoſti rasodéval, katerih ſhe niſo ſliſhali od sazhetka ſvetá.

Glejte, kmeti vi! kako je vſmileni Jesuſ vaſh
ſtan pozheſtil, de vam je nauke od nebéſhkiga kraljéſtva v' vaſhe ſétvo sapiſal, de jih lehko berete,
kolikorkrat greſte ſjat ali orát. Vidite poſebno ve
goſpodinje ino dekle! kako vaſ Jesus sa ljubo imá:
na vaſho kruho-péko vam je lepoto ſv. raja namalal
(vpodobil), de jo ſpremiſhlujete, kolikorkrat kruh
pezhete. Oj vsemimo ſi mi vſi te lepe prilike Jesuſove prav shivo v' ſerze: ſhe tak male naj ſo, velike rezhi nam bodo perneſle, nam dále zlo nebeſhko kraljéſtvo, poſebno pak denaſhni dve slati podobi. Kakor is maliga serna israſte veliko drevó, ravno
tak ſe vſe dobro le is maliga sazhénja, ino po malim veliko poſtane. Kakor pak ena peſt kvaſa zelo
peko ſkiſa, tak tudi ena mala pregreha zeliga zhloveka pokvari, ako ſe ji zhlovek skraja ne odpové,
ino is maliga ne varje.

II.

1. Karkoli ſe dobriga tukaj na semlji ſpozhénja,
vſe najde ſvoje ſovrashnike: ravno sa to moder vihár nebeſ ino semlje vſe dobro le is maliga raſtiti
puſti, de ſe ſkrivaj prav vkorenini, ino mozhno poſtane, ſe ſvojim ſovrashnikam braniti. Sa téga del
ſe mora zhlovek maliga prijéti, velikiga bi sazhéti
ne samogel. — Otrozi na kmetih rojeni ſe morajo
ſkoraj lehkiga dela pervajati, pod teshkim delam
bi opéſhali ali zelo onemógli. Le tajiſti bo priden
teshák ali delavez, ki ſe je pridnoſti is maliga navadil. Uzhivnimu ſantu, ki ſe v' uk rokodelſtva poda, le nar leshej delo v' roke dajo, de bolj imenitniga ne ſkasi, in ſe ſvojiga rokodelſtva ne ſplaſhi.
˛Sholarji, ki ſe brati in piſati uzhijo, morjo le per
zherkah sazhéti: ino tak tudi v' vſim, kar je dobriga,
ſe mora le is maliga terditi vſak kriſtjan. — Nar
lepſhi pa bodo vſe lepe laſtnoſti, zhednoſti in uzhenoſti zhloveka obdajale, ako ſo s' njim vred od
mladih nog raſtle. — Stariſhi vi, in vſi redniki mladih ljudi! ne samudile nobene perloshnoſti,

ſvoji mladini, vſak lep nauk dati. Naj ſi vam ſhe tak malavreden sdi, od Boga poshegnan per vaſhih otrokih bo lepe rezhi naredil. Ne navelizhajte ſe, ako se jih le malo prime, naj bo, koljkar hozhe, ſaj vender nekaj, in ſhe lepſhi bo israſlo;
sakaj, kakor male káplize, ki od ſtrehe padajo, vender kamen isgloblejo, tak tudi vi po malim ſvoje
otroke preobernili bote. — Ljuba mladina! ki
v' ſvoji mladoſti lepiga kaj ſe uzhiti perloſhnost imaſh,
le ne opéſhaj, ako ravno tebi po zhaſi od rok gre:
bolj pozhaſi ko raſte is maliga drevó, toliko terdnej
bo ſtalo ino dober ſad rodilo. — Ino vsi kriſtjani vi! ki ſe uzhite biti popolnoma, kakor je Ozhe
nebeſhki popolnoma, ne prevshalite ſe, ako na enkrat bres greha ſe ne poſvetite; pa tudi nikakiga
brumniga déla, ne opuſtite, ſhe tak'nevredno naj ſe
vam sdi: is malih serniz bogabojezhnosti bode priraſhalo lepo zvetje ſvetoſti. Kako je poſtal ſv. Anton
puſhavnik tako velik ſvetnik? En ſam ſv. evangelj,
ki ga je poſlushal, ga na pravi pot oberne, ino po
malim k' toliki ſvetoſti perpeljá. Kako je ſv. Franzhiſhk Kſaver, toliki uzhenik nevernikov, in tak
od Boga darovan zhudodélz poſtal? ˛Skos ſame le te
evangeljſke beſede, ki mu jih je ſv. Ignazi povedal:
„Kaj pomaga zliloveku, naj ſi zel ſvet perdobi, na
duſhi pa ſhkodo terpi.“ Ino kakor onadva, tak vſi
ſvetniki, ino ravno tak tudi mi sa njimi po ravno
tém poti mormo per malim sazhéti, ako hozhmo k'
velkimu priti. „Kakor vſi barantavzi le is maliga
dobizhka ſe obogatijo, ravno tak, pravi ſv. Kriſoſtom, ſi mi s' malim velike saklade nabéramo sa
nebeſhko kraljéſtvo.“

2. Zhlovek pa le rad vſe malo dobro v' nemar
puſha, na vſe malo hudo pa ne porajta, tak dolgo,
de vſe dobro vſehne, vſe hudo pa zhloveſhko ſerze
prevseme, sa to, kér ſe maliga ne varje. — Mladenzh le eno ſamo neſpodobno beſedo sine, in
dekle ſanta enkrat neſramno pogleda, in ſe potolashi, rekozh: „˛Saj to nizh hudiga ni.“ Alj kvaſ
nezhiſtoſti ſe je she smeſhal med mlado mehko ſerze.
Sa pervimi beſedami ſe navadi sant klaſati, in dekle
neſpodobno snanje delati, in préden miſlita, ſta
obedva v' ſtraſhen greh sakopana, kakor David , ki
je s' ptujo shena preſheſtval, in njeniga vmoriti vkasal,

sa to, kér ni perve miſli ſvojiga nezhiſtiga pogleda v' ſebi saduſhil. — Domazhi ene hiſhe sazhnejo
le v' zhaſi eden drugiga ſpodbadati ali pikati, in ſe
vezhkrat kregati, pa na vſe to nizh ne porajtajo.
Alj ſkoraj to, kar ſe njim malo sdi, zelo hiſho v'
gnesdo ſamih kazh ſpreoberne, ki eden drugiga
peklijo, ino ſami ſebe s' laſtnim ſtrupam ſvoje jese
morijo, kakor je Kajn vmoril is ſovraſhtva Abelna,
laſtniga brata. — Le kaj maliga sazhnejo otrozi
sdaj ſtariſham ali ſoſedam ismikati, in ſtariſhi, ki
velijo: „Kaj pa to,“ in otróka od kraja ojſtro ne
poſvarijo, ſo krivi, de otrozi v' rabelſkih rokah
kraſti, ropati ino vbijati nehajo. — Glejte! tak hitro,
kakor sél na njivi, raſte hudo v' zhloveſhkim ſerzi,
ako ga ſkerbno ne trébimo; in nikdar bi ſkuſhnjava
toliko ljudi ne sapeljala, ako bi per velikim ſkuſhtati sazhéla. „Hudizh, pravi ſv. Avguſhtin, le en
laſ posheli, de njemu ga damo, is tajiſtiga pa isplete mozhno verv (ſhtrik), s' kteró naſho duſho v'
vezhi napake, in sadnizh v' pogublenje peljá.“ —
Ako ſe malih grehov ne bojimo, ſaj ſtraſhniga konza
varimo ſe, ktériga nam oni perpravljajo. — Oj ne
rezi, duſha moja! kaj pa ta ali una beſeda? Kaj je
sa to, ako ſe lepo oblazhim, ali zhe kako snanje
imam? ˛Saj sa to nizh hujſhi niſim! „Kdór malih
rezhi ne porajta, bo po malim v' velike padel.“
Kolikokrat ſe ti nezhemerno oblezheſh, klaſaſh, v'
hudo tovarſhijo greſh, ſe vpijaniſh, toliko udov shelesja ſi ſkujeſh, ki tebe vklěnjenega dershi, sakaj:
„Kdor grehu ſlushi, veli Jesuſ, je vklenjen hlapez
greha.“ — Ti pa revna duſha, ki v'shelesji ſvoje
pregreſhne navade sdihujeſh, oj! le enkrat ſe vſtavi, in greha po ſtari navadi ne ſtori, tak boſh en
ud rastergal, in shelesje, katero tebe vklénjeniga
imá, bo rasdjano. Le maliga ſe hiti odvajati, ino
ſe boſh velikiga lehko odvadil.

III.

Ljube duſhe! le poglejte ino premiſlite, kako
zhudno na ſvetu vſe raſte. Is malih ſtudenzov ſo
veliki, potoki, is malih sern velike drevéſa, polne
shlahniga ali pa malopridniga ſadú. Ravno tak raſte,
tudi v' zhloveſhkim ſerzi lepo seleno drevó kraljéſtva

boshjiga, drevó shivlenja brumniga. Njegove veje
ſo ſvete zhednoſti, njegovo ladje ſo dobre dela,
njegov verh ſe v' nebeſhko kraljéſtvo vsdiguje, ino
na njem nebeſhka krona zveli. To drevo per malim v' ſvoje sſerze vſadite. — Várite ſe pa, de hudoba téga ſvetá vaſhiga ſerza ne ſkvaſi. Ne puſtite,
de bi sapelivz ſeme hudiga v' vaſhe ſerze vſjal, naj
bi ſhe tak malo bilo: israſlo bi vender ſtraſhno drevó,
ktéro ſe v' pekel obéſha, in neſpokorjeniga greſhnika s' vezhnim ognjam shgé. Amen.

I.

V. 1. Kdo je tajiſti, ki sjutraj sgodaj delavze v'
ſvoj vinograd najema? Naſh ljubesnivi Ozhe nebeſhki. On je najémal in klizal, kakor priden hiſhni
goſpodár, she sgodaj v' ſtarim teſtamenti ſkos ſvojo

ſlushabnike, je klizal ſkos ſvojiga laſtniga ˛Sina v'
novim teſtamenti, ino ſhe klizhe sdaj ſkos boshje nameſtnike v' ſvoje kraljéſtvo ſv. katoljſhke zérkve na
semlji. — Kogá klizhe? Naſ ſvoje otroke, katere sa
dédizhe ali erbe boshjiga kraljéſtva poſtaviti shelí,
de bi priſhli, njemu sveſto ſlushili, ino vezhno isvelizhani bili. — Kam naſ klizhe? V' ſvoj vinograd ſv.
kerſhanſe vére ino pravizhniga sadershanja, ktéri
vinograd je saſadil ſam boshji ˛Sin, Jesuſ naſh isvelizhar. — Kdaj naſ klizhe? Zelo naſhe shivlenje,
od perve ure naſhe mladoſti do ednajſte ure naſhe
ſtaroſti, de bi ſe k' njemu na dobro délo podali,
zel den shivlenja naſhiga na semlji obilno dobriga
ſtorili, ino ſi veliko plazhilo na vezher ſvoje ſmerti
saſlushili.

V. 3. Ozhe nebeſhki klizhe neprenehama ljudi
na ſvoje delo; pa le malo ſe jih o pervi uri ſvoje
mladoſti s' vſim v' njegovo ſlushbo podá, sakaj,
dokler je zhlovek mlad, ne ſtori dobriga rad. — On
klizhe sopet zhloveka, kedar ſe she odraſhen ſam
ſpametuje. Veliko ſe jih oſtarlivih o deveti uri v'
njegovo ſlushbo podá, pa doſti jih ſhe na tergi pregreſhniga ſveta saoſtaja, ino poboljſhanje le na ſtaroſt odlaga. Dobrotliv Ozhe jih ne odvershe; ſhe
ob ednajſti uri njihove ſtaroſti jih klizhe v' ſvoj veſel
vinograd pravizhniga shivlenja, ino kolikor ſe jih
tudi tiſtokrat v' njegovo ſlushbo podá, jih ljubesnivo med ſvoje delavze vseme. Ako ſi persadevajo
ſtoriti, kar je mogozhe, to sadno kratko uro na vezher
ſvojiga shivlenja: enako plazhilo njim bo dal, kakor nar pervim, kateri ſo ſzer zel den ſvojiga shivlenja v' ſlushbi boshji delali, pa ſi toliko persadeli
niſo; sakaj Bog ne bo gledal, kako dolgo, ampak
veliko vezh , kako sveſto njemu ſlushimo. Tudi naſ
saléga preljubesniviga Ozheta mili glaſ: „Pojdite
tudi vi v' moj vinograd, ino kar bode prav, vam
hozhem na vezher shivlenja plazhati.“ Ob kateri
uri ſe pa hozhmo v' njegov vinograd dobrih dél ino
pravizhniga shivlenja podati? Oj ne odlagajmo do
ednajſte ure ſvoje ſtaroſti: tiſtokrat bi bilo morebiti
she preposno, dokler ne vémo, ako jo doshivimo.
Ravno to uro ſe primimo ſvojiga pravizhniga déla;
sakaj to dolshnoſt naſ deneſhni ſv. evangelj uzhí.

II.

1. Zhlovek je po ſtorjenim grehi k' teshkimu
délu obsojen: „V' puti ſvojiga obrasa, tak je sgovoril pravizhen ˛Stvarnik pervimu ozhetu, boſh jedel
ſvoj kruh.“ ˛Skos greh je ſvojo svelizhavno ſrezho sgubil, ſkos délo ſi jo mora s' boshjo pomozhjo sopet perpraviti, ſovrashen gréh satréti, ino tak v' ſvoje isvelizhanje
priti, dokler njemu Bog po vſim ſtvarjenji veléva:
„Zhlovek, komaraj, ino jes bom tebi pomagal !“ —
Bog nozhe, de bi zhlovek zelo ſvoje shivlenje bres
déla bil, ino zelo vezhnost bres plazhila oſtal; sa
to govori denaſhen ſv. evangelj, de klizhe ino najéma, kakor ſkerben goſpodar, o rasnih urah ljudi sa
delavze v' ſvoj vinograd. — Kako velika je dobrota
ino miloſt naſhiga goſpod Boga! Vſakimu zhloveku,
v' ſlednim ſtani, je dal on ſvoje talente: mozh ino
priloshnoſt, de bi s' njimi, kakor sveſt hlapez, barantal, veliko pridobil, ino enkrat na rajtingi veliko
plazhilo prijél. Sa to pa tudi ni zhloveka, ne ſtana,
de bi délati dolshen ne bil. Naj bode bogat ali vboshen, naj bo goſpód ali kmet, truditi ſe mora ſam
sa ſebe, pa tudi drugim dobro ſtoriti, ako hozbe
vezhno plazhilo prijéti.

Neſkonzhna je ozhetna ſkerb naſhiga
goſpod Bogá, ki ſe ne navelizha, naſ vabiti v'
ſvoj svelizhanſki vinograd. On naſ klizhe ſkos ſvoje ſlushabnike, ſkos dobrote, katere nam daja, ſkos
nadloge, ki nam jih poſhila, ſkos ſvojo gnado, ſkos
katero naſ v' naſhim ſerzi budi, de bi nam le samogel dati enkrat vezhno plazhilo. Kako velika pa
je naſha samuda, s' katero ſe ne navelizhamo njegovimu ſv. glaſu ſe vſtavljati ino ſe sogibati pravizhnih dél, dokler stojimo na ſhirokim ino velikim tergi ſvoje lenobe!

2. Bres déla ſtojijo, kakor lenuhi, vſi tajiſti,
ktéri ſebi nobeniga praviga ſtana ne
sberejo, ſe nobeniga déla prav ne primejo. Oni
delajo ſebi krivizó, revſhino ino ſromaſhtvo, zakaj:
„Lenuha glad vmorí, kér nozhe delati njegova roka.“
(Hrip. 21, 25.) Lenoba vmori njihovo duſho ſkos
ſkuſhnjave, katerim ſe s' délam ne branijo; sakaj
oni ſo ſtojezhi vodi podobni, katera ſe vſmradi ino

sgnije. Lenuhi delajo krivlzo ſvojim blishnim, kér
po nevredno to savshivajo s' mehkimi rokami, kar
drugi s' kervavimi shuli teshko perpravljajo. Oni
ſo podobni ſovrashnim mólam, kateri le ſ-hranjeno
shito ſnédajo. Lenuhi kradejo Bogu drag ino slat
zhaſ ſvojiga shivlenja, kateriga, nameſto v' dobro
oberniti, le v' nezhemarnoſt sakopajo, kakor malopriden hlapez ſvoj talent. Kolikokrat ſe vezhérno
ſonze po njih osira, tolikokrat njim hozhe povedati:
„Glejte! ſpet je den pretekel, sgublen na vſelej sa
vaſ. Kako plazhilo vam bo sa tajiſtiga dal Goſpodár nebéſ ino semlje? Ravno to plazhilo malovredniga hlapza po ſv. evangelji, katerimu je rekel, vseti talent ino drugimu pridnimu dati, njega pa svesati ino vrezhi v' vunajne teme, kjér je jok ino
ſhkripanje s' sobmi.“ (Mat. 25, 28.) — Bres déla ſtojijo, kakor lenuhi, poſvetneshi, kateri le gonijo po igrazhah, dobrih voljah, po oſhterijah, tabernah ino ſlabih tovarſhijah. Vſe njih kratkozhaſja je gola lenoba, ino ſhe hujſhi, kér zhlovek nikoli zhiſto ne prasnuje: ako dobriga ne pozhne, pahudo
dopernaſha; zhe ſi zhednoſti ne nabéra, greſhí. Sa
lenuham ſe potikajo vſe hudobe, katere lenoba sa
ſvoje hzheri imá, sakaj lenoba je koſhata mati veliko pregréh.

Bres déla ſtojijo vſi tajiſti neumneshi, ki ſe v'
opravke drugiga ſtana vtikajo, ſvoje laſtne pa samudijo: Komur delo ſvojiga ſtana mersi, ino
ſe le ptujih opravkov podſtopa, ſi ne bo s' nobenim
kruha ſlushiti samogel, sakaj devet rokodelzov je
deſet ſtradavzov. Vſaki taki je pred Bogam lenúh,
ki ne bo vpraſhal: v' katerim ſtani ſi bil, ali pa koliko rododélſtev ſi vedil, ampak kako ſi ſvoje delo
opravil. Vſakiga bo le po njegovim ſtani enkrat
poplazhal.

3. Kaj pa pomaga, naj ſi zhlovek zel ſvet sa
ſvoje truplo perdobi, ako pa na ſvoji duſhi sanikarn
ſhkodo terpi. ˛She veliko hujſhi lenuhi ſo tedaj po
duhovſko vsi kriſtjani, kateri bres boshje
ſlushbe oſtajajo, ſe raji po ſtranſkih potah pohajajo, kader brumni delavzi v'vinogradi Jesuſovim
boshjo beſedo poſluſhajo, tajiſto v' ſvojim ſerzi ſkos
premiſhlovanje obdelujejo, de lepi ſad ſvetih zhednoſt
perneſe. — Ino koliko je med nami takih lenih kriſtjanov,

kateri v' ſvoji nevédnoſti sanikarno na pogublenje zhakajo! Oj de bi vender enkrat saſliſhali
Jesuſov glaſ. „Kaj ſtojite tukaj bres déla?“ in de
bi ſhli sa ſvojo vbogo duſho delat v' vinograd ſv.
kerſhanſke zérkve, kjér ſe jim boshji nauk raslaga,
ino vezhno plazhilo ponuja.

III.

Kdo med nami, kriſtjani moji ! bo samogel prerajtati, koliko ur, dni, ino morebit' lét, je shé
bres pravizhniga déla sapravil? Le petdeſet let komaj ſploh doshivimo: pol tajiſtih preſpimo, zheterti
del v' mladoſti vezhkrat satratimo, ino ſhe zelih
petnajſt lét nam ſkoraj ne oſtane, de bi jih prav
na dobro obernili. Kako malo pa je to proti dolgi
vezhnoſti, sa katero tukaj ſlushimo! Ne odlagajmo
tedaj, temuzh o pervi uri ſvoje mladoſti ſe v' vinograd goſpodov podajmo, sakaj ſkos zelo shivlenje
ſi je ſhe lehko obilno saſlushiti, kar ſe ſkos ene ure
na ſtarost teſhko, ali zelo vezh ne more. „Iſhite
goſpoda, naſ opominja prerok Jesaia, dokler naſ
ſhe on vabi, ino ſe ſhe najti dá; enkrat bi ga iſkali,
pa bi njega ne najdli.“ (Jes.55, 5.) Ako ſmo pa shé
veliko ur, dní ino lét v' ſvojim shivlenji dobriga
ſtoriti samudili: od sdaj sa naprej nobene minute
ne odlagajmo vezh, iti na delo poboljſhanja v' vinograd goſpodov, ino kar bode prav, nam bo on dal.
Teshko nam ſzer pogoſto hodi, butaro ſvojiga ſtana
noſiti, ino vrozhino shivlenja terpeti; alj ſaj je pa
tudi plazhilo lepo ino obilno, ki naſ na vezher naſhiga shivlenja zhaka, ino to naſ naj veſelo na delo
perganja. „Nobeno délo, veli ſv. Hironim, ſe ne
ſmé terdo doſdévati, noben zhaſ predolg, s' katerim
ſe vezhno velizhaſtvo perpravlja.“ Vbogajmo radi
Goſpodarja nebéſ ino semlje, ki naſ vabi na délo v'
ſvoj vinograd, ino naſ na pridnoſt opominja, rekozh:
„Delajte, (vſaki po ſvojim ſtanu, ſkerbite sa isvelizhanje,) dokler je den, sakaj pride nozh , kjér nobeden ne bo delati mogel.“ (Jan. 9, 4.) Amen.

I.

Grosa ljudi je Jesuſa obſulo: veliko je bilo
njegovih poſluſhavzov, pa malo sveſtih poſnémavzov
njegoviga ſv. nauka. — Kakorſhna je semlja, tako
ſternéno (sbito); kakovo ſerze, tako po nauku shivlenje: to jim je hotel prav shivo pokasati v' lepi
podobi od ſejávza.

V. 5. ˛Sejávez ſe je podál, ſvojiga dobriga ſemena v' zherno semljo ſjat, de bi obilno dobriga
ſadu obrodila. Semlja ſeme prijela, pa ni ga povſod
lepo vselenila, kér ni vſa sa to pripravlena bila;
Nekoliko semlje je sateptane, vſa njena rodovitnoſt
je prezh. Seme, ktéro prejme, le sverhoma obleshi, ktéro ljudjé poteptajo, ino piſane ptize posoblejo, dokler se semlja ne preorje ino prevlezhe:
Nekaj semlje na preſuhim leshi, in kamnita peſhanza

bres mokrote ne porodí: kar ſemena na njo pade,
vſehne in sagori, ako ni pohlevniga desha, de bi jo
obilno pomozhil. ˛She vezh je semlje opuſhene, s'
ternjam saraſhene ino s' ſrebotjam sapletene: semlja
je ſzer rodovita, alj prevezh v' globoko savita ne
more dobriga ſadú pognati, dokler ſe prevezh hudo
obraſha, ino vſe dobro saduſhi, ako pridniga goſpodarja ni, de bi jo zhedil. Vender ſe dobro
shlahne semlje tudi najde, ki lepo obdelana ino
ozhejena shéljno ſemena zhaka; ſonze njej ſije,
desh njo pomaka, lepo oselení, ino sa eno serno
ſemena po dvajſet, trideſet, ſhtirdeſet, tudi po ſto
ſern obrodi, in ſvojim obdelavzam obilno shivesha
daja.

V. 8. Lepa in gladka je Jesuſova prilika bila;
ona je ſzer ljudém, ki ſo okolj ſtali, k ſerzu ſhla,
pa ni ſe vſakiga sveſto prijela. Ravno sa to tudi
Jesuſ k' njim na veſ glaſ savpije: „Kdor uſheſa sa
poſluſhanje imá, naj poſluſha, kaj prilika od zhloveſhkiga ſerza pové: kaki de ſo ljudje per poſluſhanju
boshje beſede.

V. 9. Nar sveſtejſhi poſluſhavzi Jesuſa ſo bili
njegovi uzhenzi. Tudi na to lepo priliko ſo bili vſi
eno uhó. Ravno sa to ſo njega ſhe dalej od téga
nauka, ki jim ga v' podobi dá, saſliſhati sheljni,
kaj vſe to: ſjavez, ſeme ino rasna semlja poméni.
Jesuſ, boshji uzhenik, vſélej pripravlen uka sheljnim
ſerzam boshje ſkrivnoſti rasodévati, ſe prijasno k'
njim oberne ino ſvoje uzhenze poſhtima, rekózh:
„Vam, vi isvoljeni moji poſluſhavzi, ki beſede mojiga nauka vſelej tako na tenko poſluſhate, ſe odkrivajo vſe reſnize boshjiga kraljéſtva, de ſposnate, kar
je sa isvelizhanje vediti ino ſtoriti potreba; drugi
pak, ki ſerza ukosheljniga ino sa poſluſhanje pripravleniga nimajo, zhe ravno gledajo v' podobah,
kaj ſe godí in kako je shivéti potréba, vender, na
duſhi ſlepi, ne vidijo: zhe ravno prilike, ki jih dajam,
poſluſhajo, ſe jih le malo, ali zelo ne prime. Sa to
pa tudi ne saſtopijo, kar ſliſhijo, dokler jim ni sa
vſe to mar. Glejte tedaj, kaj beſede moje prilike
povejo.

V. 11. ˛Sejavez ſim jes, od Boga poſlán uzhenik,
ſeme je boshja beſeda, ino semlja je ſerze tajiſtih,
ki mene ali nameſtnike moje poſluſhajo. Boshji

nauki ſerze ladevajo, pa ſe ga vezhi del ne primejo;
sakaj, kakor je semlje nekoliko satrene ino vglajene,
de bo vſe ſeme, ki na njo pade, poteptano, ino od
ptiz posobano: ravno toliko je od poſvetne,
greſhne navado vglajenih ſerz. Beſede boshjiga
nauka jih sadevajo, oni tajiſte tudi vérjejo, vender
po njih ne ravnajo, ampak ſe le poſvetne ſhege dershijo. Pride navada greſhnih priloshnoſt, ino vſe
saſliſhano dobro v njih satère; perletijo ſkuſhnjavzi,
hudizhovi ſlushabniki, kakor piſani ptizhi, ino po
ſvojim sapelivim napelvánji vſe dobro is zhloveſhkiga ſerza pobèrejo. ˛Serze takih ljudi je vglajeni zeſti
podobno, po kateri jih veliko gré ſvojimu pogublenju
naproti; naj ravno vérjejo, svelizhani vender ne bodo.

V. 13. Kakor je nekoliko semlje na ſkali preſuhe, ki nima sa ſemenſko raſt sadoſti mokrote, tak
je tudi veliko zhloveſhkih ſerz, ki ſo sa dobro neſtanovite. Oni prejmejo s' ſerzhnim veſeljam beſede
boshjiga nauka, pa le tako dolgo, dokler jih je dopolniti lehko; ako jih pa kaka ſkuſhnjava pomoti,
ali kaka ſila sa sgubo ali majhen dobizhek sadéne,
bersh saſtojijo, savershejo reſnize boshjiga nauka,
ino s' pregreſhnim ſvetam potégnejo. Taki ne vedó,
de nebeſhko kraljéſtvo ſilo terpi, ino le, ki ſtanovitno
poterpíjo, ga bodo poſedli. — Ravno kakor je nekoliko semlje s' ternjam saráſhene, je tudi veliko
zhloveſhkih ſerz sapletenih v' hude greſhne navade.
˛Serze takih je ſzer dobro, pa sa vſe pravizhno ino
krivizhno odperto: beſeda boshja ſe jih rada prime,
ino jih gine; alj berſh ko ſe v' ſvoje poprejne sadéve
povernejo, vſe njih ſklenjeno poboljſhanje mine,
njih greſhne navade, poſvetne prasne ſkerbí sa minejozhe bogaſtvo beſedo boshjo saduſhíjo, ino ſladno,
dobrotno shivlenje jo samori. Dokler pregrehe v'
zhloveſhkim ſerzi raſtejo, mora boshja beſeda mertva
oſtati, ino sa isvelizhanje dobriga ſadú ne more obredíti. Taki ludjé ſe na poſvetno sanaſhajo, vezhno
pa v' némar puſhajo. Oni ſo neumneshu podobni,
ki je ſvojo hiſho na péſek ſosidal: le kratek zhaſ je
lepo ſtala, hitro priſhla je burja, plóha potegne,
povódnja vſtane, hiſho podêre, ino rasdertje njeno
je veliko in shaloſtno.

V. 15. Vender ſe najde, kakor dobre semlje,
veliko tudi pravih poſluſhavzov s' dobrim ſerzam,

ki beſedo nebeſhkiga nauka sveſto poſhlúſhajo, tudi
v' ſvojim ſerzi ohranejo, ino ſhe lepſhi v' ſvojim
shivlenji pokashejo. Dobre déla, ſvete zhednoſti ſo
shlahni ſad, ki is njihovih bogabojezhih ſerz, kakor
is dobre rodovite semlje, raſte. Oni ſo podobni
modrima moshu, ki ſvojo hiſho na terdo ſkalo ſosida: naj ravno burja buzhi, ino plóha potegne,
hiſha le nepremakliva na ſkali ſtoji, kér je na ſkalo
sidana. — O do bi tudi mi, moji poſluſhavzi, vſi
taki bili !

II.

Vi, ljubi kmetje! obdelujete ſvojo semljo na
polju ino v' gorizah od leta do leta, kér vam lepo
shetvo ino obilno branje (tergatvo) obéta; sazhnite
tudi enkrat duhovſko semljo ſvojiga ſerza prav obdelovati, s' nebeſhkim ſemenam boshje beſede ſkerbno obſévati, de vam shlahen ſad vezhniga veſelja
rodila bo. Alj veſte kako? Ravno tako, kakor semljo
na vaſhim polji.

1. ˛Séme boshje beſede ſe mora na semljo zhloveſhkiga ſerza prav pridno ſjati ſkos poſluſhanje boshjih naukov. Zhlovek nobén sadosti ne
sna, nar manj pa boshjiga nauka; sakaj neſkonzhni
vezhni je Bog, neſkonzhne tudi boshje reſnize: nikdar jih sadoſti ſposnali ne bomo, nikdar sadoſti
ſvoje dolshnoſti do njega ſpolnili. Jesuſovi uzhenzi
ſo zele tri leta Jesuſa poſluſhali, in vender jim je
sadnizh ſhe rekel: „Vam ſhe veliko imam povédati,
pa mene saſtopiti ne morete.“ koliko bi imel on
povédati ſhe le nam, ki nauka njegoviga zelo malo,
pogoſto tudi nizh ne poſluſhamo. Boshjo beſedo
poſluſhati je od dné do dné, od leta do leta naſha
dolſhnóst, sakaj: „˛Srezhen je, ki boshje poſtave
premiſhluje dni in nozhi.“ (Ps. 1.)

2. ˛Séme boshje beſede ſe mora ſerza prijéti ino v' tajiſtim ohraniti. Kaj pomaga
v' zérkvi proſtor podpirati, pa nizhéſar ſe nauzhiti.
Kdor hozhe ſkos poſluſhanje boshje beſede pravi
svelizhanſki dobizhek imeti, mora ſvoje ſerze, kakor semljo na njivi, perpraviti. Kader ſe k' boshjimu nauku gre, ſe mora ſerze vſih greſhnih miſli
ozhiſtiti, sakaj: „Boshja beſeda je ſveta, veli ſv.

Krisoſtom, ino ne bode v' nemarni poſodvi prebivala.“ Terdoba ſerza ſe mora rasvlashiti s' pravo
ſerzhno molitvijo, mora ſe ſv. Duh sa gnado proſiti;
sakaj, njegova gnada je zhloveſhkimu ſerzu, kar
semlji juterna roſa, ki jo lepo vselení. Uzhenika
sveſto poſluſhati na vſako beſedo, ne pa gledati na
pridgarjovo perſhono, sakaj ſkos njih ſam Bog govori, ino Jesuſ pravi: „Kdor jih poſluſha, mene
poſluſha.“ (Luk. 12.)

3. Bog pa nima rad ſamo poſluſhavzov ſvoje ſv.
beſede, ampak delavzov. (Rim. 2, 13.) ˛Seme boshje
beſede ſe mora s' zhloveſhkim shivlenjam tako sdrushiti, de ſe vſe shivlenje po tajiſti ſpremeni. Kaj bi pomagalo, ſe v'ogledalo glédati,
ſvoje madeshe viditi, pa bersh, ko ſe obernemo,
sopet posabiti, kaki ſmo, ino ſe zhiſto ne vmiti.
Tak bi greſhnik bil, ki bi po nauku boshje beſede
ſam ſebe boljſhati samudil. — Kaj pomaga piti ino
jeſti, ako shelodez shivesha ne terpí. Ravno taka bi
bila s' zhlovekam, ki bi vſe boshje nauke ſliſhal,
pa jih ſpet posabil. „˛Srezhen je, pravi Jesuſ, ki
boshjo beſedo poſluſha, pa tudi v ſvojim ſerzu
ohrani,“ Kar mi po boshji beſedi vérjemo, mormo
v' djanji ſkasati; kar mi terdno saupamo, vſe to
mormo sveſto iſkati; ino kar ljubimo, Boga, nar
vezho dobroto, ſi mormo persadevati, de njemu
dopademo.

4. ˛Seme boshje beſede ſo mora v' zhloveſhkim
ſerzi sveſto pléti, vſe hude navade odvrezhi, sakaj v' enim ſerzi hudo in dobro ſkupaj
raſtiti ne more. Potreba je tudi hrane sa zhloveſhko
ſerze, in ta ſo krishi ino nadloge: s' njimi Bog
zhloveſhko ſerze povlezhe, ino sa ſvoje nauke perpravno ſtori. Sa tega del le v' poterpeshlivim, krotkim ſerzi nar lepſhi zhednoſti raſtejo.

5. ˛Seme boshje beſede ſe mora s' ſonzhno
toplotó ino mokrotó blagomiloſti boshje ogrevati ino roſiti; sakaj, kar je obſjani semlji ſonze ino desh, je miloſt boshja zhloveſhkimu ſerzu. Sa poſvezhujozho gnado moramo
vezhkrat proſiti, ino Ozhe nebeſhki bo obilno ſv.
Duha tajiſtim dal, ki ga sa-nj proſijo. ˛Sveti sakramenti ſo shivi ſtudenzi, po katerih gnada boshja v'
zhloveſhko ſerze roſi; kriſtjan, ki tajiſte pogoſto

prijema, ſvojtmu ſerzu nebeſhko mokroto miloſti
boshje sajema, s' katero polita beſeda boshja lepo
zvetí; ino tako je zhlovek po beſedah ſv. piſma dreveſu podoben, ki sravno tekozhiga ſtudenza raſte,
katerimu ſe berſtjé ne poſuſhi, ki noſi ſad o ſvojim
zhaſi, ino kar kolibo pozhél, mu po ſrezhi pojde. (Pſ. 1.)

III.

Ljube duſhe! le ne posabite, de ſte popotniki,
ſamo le kratek zhaſ tukej na semlji. Hozhete vi
ſrezhen pot iméti, prav dobro tovarſhijo ino vshitno
popotnizo ſi morte preſkerbeti. „Sveſtejſhi tovarſhije ni, pravi brumni David (Pſ. 19.), kakor beſeda
boshjiga nauka. Ona podpira ſlabiga popotnika,
kateriga greſhno nagnenje premaguje, de v dobrim
ne omaga.“ Beſeda boshja kashe pot pravizhniga
shivlenja, de ſe zhlovek ne smoti, in ne sgreſhi;
ona zhloveku v' nar hujſhih temah pregreſhniga
ſvetá lepo ſveti, mu veſelje poſlajſha, ino shaloſtniga rasveſelí. Sa to ſi jo je David sa ſvojo tovarſhizo
isvoljíl, ino jo zel zhaſ shivlenja radpremiſhloval.—
Zherna semlja, dobra mati, nam shivesha daja sa
truplo, ki je le zhervizh te semlje; dobrotlivi Ozhe
nebeſhki nam daja duhovſko hrano ino jéd sa duſho,
katera je boshje rodovine, ino beſeda boshjiga nauka.
„Jes ſim, pravi Kriſtuſ, pot, reſniza ino shivlenje:
nobeden ne pride k' Ozhetu, kakor ſkos mene.“
(Jan. 14, 6.) Hozhete, kerſhanſke duſhe! k' Ozhetu
priti: nauka Jesuſoviga ſe morte sveſto dershati.
Nebo ino semlja bota préjſhla, njega boshji nauki
pa nam vezhno oſlanejo. Amen.

I.

V. 31. Sadnokrat ſe je Jesuſ v' Jerusalem
ſpravljal, velikonozhen prasnik obhajat. Naménil
ſe je dati tamkaj ſvoje shivlenje sa odreſhenje zéliga
ſvetá. De bi ſe njegovi uzhenzi ſkos vſe prihodno
ne oplaſhili, kar ſe bo s' njim godilo, jih je sazhél
na to perpravljati, ino jim ſvoje terplenje napovedováti. „Glejte, je djal, gor v' Jerusalem grémo,
ino tamkaj bote vidili, kako ſe bo s' menó godilo.
Moji ſovrashniki bodo mene nevérnikam, Rimſkim
vojſhakam, isdali. Le ti mene bodo sapluvali, rastepli ino sadnizh vmorili; pa na vſe to bom tretji
den sopet od mertvih vſtal. Tako ſo preroki od mene
napovedali." — Uzhenzi Jesuſa sháloſtno glédajo ino
molzhijo: njim ne gre v' glavo, kar on govorí. —
Kakor viſoke ſo nebeſa od semlje, tako navſkrish ſo
boshji ſklepi od shelj ino miſl zhloveka, ki, ſlep na
ſvoji pameti, rassvetlenja boshjiga nima. Doſtikrat

ſmo prigodkov veſeli, ki ſo naſha gotova neſrezha:
pogoſto pa shalujemo, ker naſ Bog v' naſho ſrezho
peljá. Ako ſe hozhemo vſelej prav noſiti, hodimo
voljno sa Jesuſam, kakor njegovi uzhenzi.

V. 35. Doſhli ſo bliso meſta Jeriho. Mémo
ſlépiga ſiromáka grejo, ki je sa zeſtó vbogajme proſil.
Do terdiga ſlép sazhne vboſhzhek na uha vlezhi,
kdo tako mémo njega hrumi. On popraſha, kdo de
mémo gré, ino své, de je Jesuſ is Nazareta ravno
mémo njega na poti. Bersh, ko saſliſhi, de je tako
bliso vſigamogozhni Pomozhnik, sazhne na veſ glaſ
vpiti ino proſiti: „Jesuſ, ſin Davidov! ti obljublen
Meſija, rojen kraljéviga rodú, ſkashi mi vſmilenje!“
˛Srezhen, kdor ſvojo neſrezho, kakor le té ſlepez,
o pravim zhaſi ſposná, ino ſvojiga pamozhnika
ravno tako bliso imá! Bliso je tudi nam Jesuſ, perpravlen vſelej pomagati; imejmo le tako shivo véro
ino terdno saupanje v' njega, kakor té ſromazhek
sa zeſtó.

V. 39. Kakor nevſmileni ſo bili eni Jesuſovih
ſpremljavzov, kateri ſo vboshzheku molzhati sapovedvali: tako vſmilen je njemu bil Jesuſ, ki ga rezhe
k' ſebi perpeljáti, ino ga popraſha, kaj od njega
shelí'? „Nizh drugiga, Goſpód, kakor de bom vidlil.“
Jesuſ njemu rezhe: „Sa to, kér ti v' mene táko
véro, ino toliko saupanje imáſh, ſpregledaj!“ Ino
kakor bi trénil, ſe sazhne ogledovati, hvali Boga s'
vſim ljudſtvam, ki je to vidilo, ino veſelo sa ſvojim
dobrotnikam gré.

II.

Kolikokrat sadobivljamo tudi mi po vſi obilnoſti
veliko boshjih dobrót; pa ravno po tajiſtih ſe radi
od Boga obernemo ino ſvojo duſho oſlepimo. Is te
nevarne duſhne ſlepote naſ ſv. mati katoljſhka zérkev
sdramiti shelí, nam rezhe deneſ, sadno nedeljo
rasujsdaniga puſta, evangelj od ſlepiga brati, de
bi mi s' ſvojim duham ſpregledali, ino v' prihodnih
poſtnih dnéh ſveto terplenje Jesuſovo ſpremiſhlovali,
kakor njegovi sveſti uzhenzi.

1. Sakaj pa niſo uzhenzi Jesuſovi saſtopili, kar
jim je Jesuſ od ſvojiga terplenja napovedoval? Sa
to, kér ſo bili ſhe polni poſvetnih miſl ino shèlj. Le

poſvetno kraljéſtvo je njim po glavi hodilo, kér bi
bili radi v' tajiſtim poglavarji ſedéli. Oni ſo bili
vidni sa zaſno, pa ſlepi sa vezhno. Ravno
to je pervo snamenje duſhne ſlepote. Poglejmo
ozheta, ki ſe trudi nozh ino den otrokam sa poſvetno blagó, jih lepo uzhiti pa v' nemar puſti:
poglejmo mater, ki ſvoje ſine ino hzheri vſe
poſvetne ſhege uzhi, kako bi ſe lepſhi noſili ino
rasujsdanimu ſvetu dopadli; vſe malopridnoſti jim
pa ſpregleda, vſe neſpodobno sadershanje jim po
volji puſti. Kaj pomaga otrokam vſe to poſvetno,
naj ſi bodo ſhe tako premoshni in premeteni, ako
njih duſha ſhkodo terpi. (Mat. 16, 26.)

Poglejmo poſvetnesha, kako ſi persadéva,
vſe snati, kar koli ljudjé ſhtimajo, kako ſe napénja
ta posémeljſko zhaſt ino imenitnoſt; kako ſi perpravlja s' vſo mozhjó le vezh ino vezh premoshenja,
savshiva vſe dobrote ſvetá, ne mara sa vezhnost, ne
sa Bogá, duhovſko vſe sanizhuje. Kaj pa bo imel
sadnizh od vſiga téga, kader ſe njemu porezhe: „˛She
nezojſhno nozh bo tebi tvoja duſha odvseta.“ (Luk.
12, 20.) On, ſlep na duſhi, je to boljſhe sanemaril,
ino to ſlabſhi obdershal, kakor ſlepez, ki ménja
sa kupraſt ſheſták slat zekín; kateri po otipanji miſli,
de debelſhi ſheſták od tenkiga slata vezh vrednoſti
imá. — V' duſhni ſlepoti je vſaki ſhtimanoglavz,
ki ſam ſebe viſoko noſi, de bi bil od drugih ſhtimán,
ino ne verjame, de bo savoljo ravno téga povekſhovanja od drugih le sanizhován. V' enaki duſhni
ſlepoti je vſaki lakomnesh ali vohernik,ki
ne vidi, de po ſvoji ſkopoſti ſam ſebi ſhkodo dela,
drugim pa priloshnoſt napravlja, de bodo s' njegovim
nakopizhanim blagam po sapravlivoſti greſhili. —
Ravno v' taki ſlepoti je vſaki nezhiſti loternik,
kateri ne vidi, kako po gnuſobi neſpodobne ſládnoſti
ſvojo duſho ino truplo mori, ino kakſhino shalost
ino ſramoto ſi on sa konez perpravlja. — Tako
oſlepijo vſe pregrehe zhloveka, de pravo ſteso isvelizhanja ſvojiga sgreſhi, ino mora v' ſvoji greſhni
ſlepoti vekomaj konez jémati. „Njegova pot v' pogublenje peljá, pa njemu ſe vender prava pot sdí.“
(Vrip. 14, 12.)

2. Od kodi pa prihaja tolika duſhna ſlepota?
Ona pride pervizh: is pomankanja potrébniga

poduzhenja v' ſv. kerſhanſki véri.
Kolikor véra oſlabí, toliko pamet zhloveſhka oslepí.
Kdor sazhne boshje nauke v' nemar puſhati, kogar
ne veſeli, Bogá ino njegovih ſv. laſtnoſt ſposnavati,
ne dolshnoſti ſvojiga ſtanú bolj na tenko svedavati:
on je oſlepél na poti kerſhanſke pravize ino reſnize.
Kakor popotniku ob ſilo meglénim vezheri, kader
dalej ne vidi, ko s' rokami ſeshe, ravno tak ſe na
duſhi ſlepimu godí. On le ſamo to vidi, kar je poſvetniga okoli njega; nebéſ pa, ki ſo nad njim, pekla,
ki je pod njim, pohujſhanja, ki je sa njim, ſtraſhne vezhnoſti, ki je pred njim: vſiga téga ne sagleda.

Duſhna ſlepota isvira drugizh: is shivlenja
greſhniga, po katerim zhloveſhko ſerze dobrimu
odmerje, in duſhna ſvetloba oſlabí. Navádniga greſhnika ſvete rezhí vezh ne veſelijo: on ſe vſiga sveſto
ogiba, kar bi njega v' krivizhnim veſelji ſplaſhilo.
„Sa to, pravi Jesuſ, je priſhla luzh na té ſvét;
ljudje ſo pa bolj temo ljubili, kakor luzh, kér ſo
njih dela hudobne. (Jan, 9,40.) Per greſhnimu zhloveku ſvetoshelja omaguje, molitev péſha, sveſtoba ga
sapuſha, ſlushba boshja mu sazhne merséti ino vſe
dobro per njemu odmira. Takimu ſe godí, kakor
letézhi ptizi, katera ſi vezh s' perutami pomagati
nozhe, ino ſama od ſebe v' ſtraſhne goſhave sapade.
Le vezhi prihajajo smote, v'katere pada; kdor ga
hozhe uzhiti, ga le rasdrashi. Le hujſhi dopernaſha
hudobije, nizh ni vezh gerdiga, zhéſar bi ſe ſramoval. Pregreſhne navade ogluſhijo njegovo véſt,
oſlepijo, kakor temen oblak, njegovo duhovſko oko,
de nozhe vezh ſposnati, kar je prav, de ne sagleda
laſtne nevárſhine vezh, ki ſe mu pod nogami odpira.
Zelo ſpregledati ſe bojí, de bi ſtraſhnoſti, v' kateri
je, ne vidil. „S' ozhmi ne vidi, s' ſerzam ne saſtopi,
ino ſe ne ſpreoberne.“ (Jan. 12 , 40.) ˛Shtrasenga sa vſe take na duſhi ſlepe je, kakor Jerusalemſkiga meſta, nad katerim ſe je Jesuſ milo rasjokal,
od Boga sapuſhenje. „Hudobni ſe védno mótijo v' ſvojim ſerzi, sa to ſim perſegel: Ne pojdejo
v' moj pokoj.“ (Ps. 94, 11.) Oj ſtrah ino grosa tolike duſhne ſlepote! „˛Slepote, pravi ſv. Avguſhtin,
katero le ſam Bog osdraviti samore.“

Sa ſlepoto teleſnih ozhi ſhe raſtejo vender sdravila na semlji; sa duſhno ſlepoto pomozhi ni, ako

ne pride is nebéſ od Ozbeta ſvetlobe. Veliko je
sdravnikov, ki osdravljajo ſlepe ozhi: le en ſam pa
je, ki ſlepo duſho rasſveti, Jesuſ Kriſtuſ, ki govori:
„Jes ſim luzh na ſvet priſhel, de vſaki, kateri v' mene vérje, ne oſtane v' temi, ampak bo imel luzh
shivlenja vezhniga.“ (Jan. 12 , 46.)

III.

Zhlovek! ti iſheſh pomozhi, ako ſe sazhne tebi
kaliti tvoj teleſni pogled; ino prav ſtoriſh, sakaj je
tvoja dolshnóſt. Le na ljubo nebeſhko luzh ſvoje
duſhe nikar ne posabi, ſlepote ſvoje pameti pregnati
ne samudi, temoto ſvojiga ſerza rasdeniti naj tebe
zhres vſe drngo ſkerbi. Ako ſi v' nevarnih priloshnoſtih, ſveto luzh miloſti boshje sgubiti, ino
zhe ſi jo she morebiti tudi sgubil ſkos poſvetne
smotnjave, klizhi kakor ſlepi vboſhzhek v' Isvelizharja ſvojiga: „Jesuſ, ſin Davidov! vſmili ſe mene,
daj, de bom vſelej vidil, kar je dobro ino prav.“
Puſti ſe peljáti k' ſvojimu Isvelizharju po zhiſti ſpovedi, de boſh sopet ſpregledal; podaj ſe sa njim po
poti praviga poboljſhanja; hodi po luzhi, dokler
imaſh luzh, de tebe tema ne obide (Jan. 12, 35.),
ino de ſrezhno po ſteſi reſnize ino pravize v' vezhno
isvelizhanje dojdeſh, kjér boſh s' vſimi isvóljenimi
vezhno luzh gledal. Amen.

I.

V. 1. ˛Shel je Jesuſ od potoka Jordana, kjér je bil kerſhen ino vſim sa odreſhenika oklizan, v'
ſamotno puſhavo. Boshji duh ga je peljal, ſe sa
naſ poſtit, molit ino perpravljat na veliko opravilo,
de bo ſvet uzhiti ino svelizhati sazhél. — Glejte!
ſam boshji ˛Sin se je perpravljal, préden ſvojiga
dela podſtopil: koliko bolj ſe je nam ſlabim ljudém
perpravljati potreba, kedar koli ſe zhésar poſébniga
lotimo.

V. 2. Ni zhlovéka bres ſkuſhnjave, ino ga ne
bo; tudi Jesuſ je bil kakor zhlovek ſkuſhan. Kedar
ſe je po boshji mozhi, ki je njegovo truplo shivéla, she zelih ſhtirideſet dni ino nozhi prepoſtil,
ino ga sazhne glad premagati, ſe njemu peklenſki
ſovrashnik perdrushi. Vedil je sapelivez pervih
ſtariſhov, de bode ravno té Jesuſ vſe to popravil,
kar je Adam po pervim grehi bil sapravil; sa to
poſkuſi, tudi Isvelizharja, ako bi mogozhe bilo,
sapeljáti, ino sopet isvelizhanje zhloveſhko podreti.
„Ako ſi ti boshji ˛Sin, je veſ prijasen ſatan Jesuſu
rekel, kaj boſh toliko lakotoval: ſamo tému kamnju
rezi, naj ſe v' kruh ſpremeni, ino boſh jédel.“

V. 4. Jesuſ ſe je sa to ſkuſhati puſtil, de bi
nam vſim pokasal ſkuſhnjave premagati. Njemu,
boshjimu ˛Sinu, je bilo sa reſ mogozhe ſamo s' enó beſedó kamnje v' kruh ſpremeníti; pa kaj pomaga, ako truplo kruha ino vſiga poſvetniga dovolj imá,
duſha pa boshje reſnize ino pravize ſtradati mora.
Sa to je rekel Jesuſ ſatanu: „˛Sveto piſmo govori:
Zhlovek, ki imâ duſho ino teló, ne shivi ſamo od
kruha, ampak tudi od vſake boshje beſéde, ki zhloveka ne le s' kruham, ampak tudi na drugo zhudno
visho lehko preshivi.“ (V. Mos. bukv. 8,3.) — Ravno
tako tudi poſvetna ſkerb sa jéd ino pijázho pogoſto
ſkuſha, ino v' mnogotere krivize, v' golſijo, tatvino

ino lakomnoſt naſ sapeljnjo. ˛Spomnimo ſe tudi mi
na beſede ſv. piſma, ki pravi: „Kaj pomaga zhloveku, naj ſi veſ ſvét perdobi, ako pa duſha ſhkodo
terpi.“ (Mat. 16, 26.)

V. 5. Perva je ſkuſhnjavzu ſpodletéla; pa njemu ſhe ni sadosti. V' Jerusalemſko ſveto méſto Jesuſa peljá, na verh gladke ſtrehe viſokiga tempelna,
ki je ravna bila, de so lehko po njej hodili, njega
ſpravi, ino prav po hinavſko is ſv. piſma njega poſkuſi. „Glej, je djal, globoko pod nama je vſe
sbivo meſto: slêti nad méſto, de bodo tebe ljudjé
vgledali, kakor bi od nebéſ priſhel; ſaj ſe tebi, ako
ſi boshji ˛Sin, ne bode nizhéſar sgodilo, kér ſv.
piſmo ozhitno obljubi, de bojo angeljzi tebe na rokah noſili, de s' nogó ob kamen ne vdariſh.

V. 7. Kriſtuſ ni hotel zhudeshov sa ſvoje ſhtimanje ljudèm na sjále dopernaſhati, tudi ne ſvoje
boshje mozhí ponidama tratiti. Sa to je ſatana sopet s' beſédo ſv. piſma povdaril, rekózh: „Piſano
je: Ne poſkuſhaj Goſpoda ſvojiga Bogá, ne sanaſhaj
ſe bres ſile na njegovo pomózh.“ — ˛Shtimanje ino
sanikarnoſt tudi doſtikrat naſ sapeljujeta, de prevezh
na ſvojo mozh saupamo, viſoko letimo ino niſko
obſedemo; ali ſe pak malopridno na Boga sanaſhamo, roke pak krisham dershimo. ˛Storimo le mi
to ſvoje, ſtoril bo tudi Bog to ſvoje, ino nam v'
potrebi pomagal; vſelej pa ſpomnimo ſe: „Bog je
ſhtimanim sopern, ponishnim pa gnado daja. (I.
Pet. 5, 5.)

V. 8. ˛Shè tretjo ſkuſhnjavo Jesuſu ſatan naviie: v' poſvetno oblaſt in bogaſtvo ga hozhe sapleſti.
Na viſoko goro njega peljá, kashe njemu okoli lepe
deshele in méſta, hribe ino doline. „Poglej, mu
pravi, kolika lepota ino dragota je to ! Vſo to je
v' moji oblaſti, komur hozhem, lehko dam. Tebi
vſe v'obláſt dam, ſamo eno mi ſtori: padi pred
mene na ſvoje kolena, ino me moli.“ — Oj ſtraſhna
hudoba! sa poſvetne rezhi Boga satajiti, ino hudizha moliti! To je shé miſliti ſtrah, kaj ſhe le ſtoriti. Ino vender greſhniki ravno to ſtorijo: ſkos napuh, lakomnoſt, nezhiſloſt ino druge pregrehe. Boga sapuſtijo , ino zheſtijo s' tajiſtim ſatana. Kaj
pa je Kriſtuſ s' ſkuſhnjavó naredil?

V. 10. Kader ſe je shé Jesuſu sadoſti sdélo,
on k' njemu sagromi: „Poberi ſe od mene ſkuſhujavez, sakaj ſv. piſmo nam le eniga Boga moliti
sapové, ino Goſpodu ſamimu ſlushiti.“ ˛Satan ſe je
preſtraſhil in sbéshal; angeljzi ſo pa perſtopili, ino
Jesuſu poſtrégli, — ˛Srezhni, ako tudi mi tako ſvoje
ſkuſhnjavze premagamo. — Adam je bil ſamo enkrat ſkuſhan, in je greſhil; Jesuſ je bil trikrat ſkuſhan, ino je vſe trikrat premagal. Tudi mi bomo
ne ſamo enkrat, ſhe velikokrat hudo ſkuſhani: ali
ſe bomo dali, kakor Adam premagati, ali bomo s'
Kriſtuſam premagali? Premagali bomo, pa le ſkos
ſamo ſvoje satajenje, ſv. premiſhlovanje, poſebno
pa s' ſvetim kerſhanſkim poſtam.

III.

˛Sovrashen ſvet poſilila med naſ ſvojo vbijavko,
katera ljudém na shivoti bolésn nareja, ino njih
duſho mori. Le ta je pregreſhana poshreſhnoſti
sakaj: „Veliko jeſti napravlja bolezhine, poshreſhnoſt jih je she veliko pomorila.“ (˛Sir. 37, 32.)
˛Skerbna mati katoljſka zérkev nam pa dobriga
sdravnika ponuja, ki naſ sopet osdravlja, ino pred
ſovrashno ſamogoltnoſtjo varje: to je ſv. poſt.
On naſ prave tréſnoſti vádi, hude pozhutke kroti,
truplo sdravo, ino duſho modro ohrani. Njega ſi
mormo sa ſvojiga pomozhnika svoljiti.

1. Sakaj ſmo ſe pa dolshni poſtiti?
„Poſtiti ſo ſe dolshni pravizhni sa to, de jih ne
bode hudo nagnenje premagalo; poſtiti ſo ſe dolshni
greſhniki, de ſe ſkos poſt ſpokorijo, ino pregreſhno
poshelenje v' ſebi konzhajo,“ pravi ſv. Avguſhtin.
Neródniga konja boſh teshko ſtrahoval, ako mu neprenehoma dobro kermo polagaſh, malokedaj pa
ga v' bersde daſh; ſhe teshej boſh krozhal ſvoje
pregreſhno teló, ako tajiſto ſkos poſt pokoril ne
boſh. Ravno sa to ſo ſe vſi brumni ljudjé v' ſtarim
ino v' novim teſtamenti poſtili; pokorili ſo ſe ſkos
poſt tudi greſhniki, sadobili ſo odpuſhanje ino miloſt. „Poſt je vſmertenje pregrehe, pokonzhanje
hudiga poshelenja, pomózh isvelizhanja, korenina
miloſti ino podloga zhiſtoſti,“ ſv. Ambrosh govori. —
Koliko poſta bi bilo tudi nam den denéſhen potreba,

ki nimamo pogoſto ſi ſkoraj sa kaj ſoli kupiti, de
bi ſe pervádili, s' malim sa dobro vseti; nam, ki
ſkos preveliko obilnoſt pogoſto bolehamo, de bi ſe
nauzhili, s' ſlabim shiveshan bolj sdravo ino veſelo shivéti. Poglejmo puſhavnike, kake terde poſte
de ſo dershali, in vender viſoko ſtaroſt dozhakali.
Le ſlab shivesh ſo iméli, ino vender ſo veliko lét
sdravi bili, dokler denaſhni oſlaſtni ino poshréſhni
ljudjé per vſi ſvoji dobroti teſhko petdeſet lét
doſopihajo.

2. Kako pa ſe mormo poſtiti? „Ni sadoſti, ſe ſamo o prepovédanih zhaſih meſojéje sdershati; ni sadoſti o sapovedanih poſtnih dnéh ſi tudi
póſtnih jedi pertergati, ino le enkrat v' den naſititi
ſe; popolnoma poſt je; se krivizhnoſti ino poſvetnih
ſladnoſt sdershati.“ (˛Sv. Avguſhtin.) Nizh ne pomaga poſtiti ſe, in pa greſhiti, kér rana
ne bo zelila, ako jo po eni plati obesujeſh, po drugi
pa dereſh. „Glejte, pravi Goſpod, na den ſvojiga
poſta delate po ſvoji volji, ſe právdate ino prepirate, ſte nevſmileni, sa to niſte vſliſhani.“ (Jer. 58,
34.) Ako je ſam goltánz greſhil, naj ſe ſam poſti;
ako ſo pa tudi drugi udje greſhili, sakaj bi ſe ne
poſtili? Naj ſe poſti oko neſramnih pogledov, jesik
ino uhó ſhkodlivih beſedi; pa tudi ſerze vſake pregrehe.“ (˛Sv. Bernard.)

Ako ſe hozhemo Bogu vſhézh poſtiti, mormo
ſvojimu poſtu sa tovarſha poboljſhanje, molitev ino milodarshno (almoshno) sa tovarſhizi isvoljiti. Poſvetnesh naj sapusti ſvoje
navadne dobre volje, ino naj moli, nameſto de bi
v' tajiſte hodil. Poshréſhnik ino pijanz naj ſe oſhterij in drugih pojedin sveſto vgiba, ino kar ſi perhrani, naj vbogajme dá. Lakomnik naj neba od
ſvojih dobizhkarij, naj od ſvojiga blaga vboshzam
daruje. ˛Shtimanz naj saklene ſvojo gisdaſto noſho,
naj gre, ino sapuſhenim bolnikam poſtreshe. Preſheſtnik naj sapuſti vſe sapelive tovarſhije, nameſto
njih naj boshjo ſlushbo obiſkuje. Tudi sakonſki
naj opuſtijo le té ſv. poſni zhaſ ſvojo sakonſko
poſtel (Joel 2, 1—6.): naj shivi mosh, kakor bi
shene ne imel, ino shena, kakor bi omoshena ne bila.
Tako ſe bomo Bogu vſhezh poſtili, ſe ponishali, ino
bomo prijéli, kar koli bomo proſili. (Pſ. 34, 13.)

3. Kdo ſe je dolshen poſtiti? Vſaki zhovek, kateri je v' nevarnoſti greſhili; ino v' taki
ſmo vſi. Veliko vekſha dolshnoſt je nam kriſtjanam
poſtiti ſe, ker ſe je Jesuſ naſh Goſpód ſam poſtil,
ino ker ſv. mati katoljſhka zérkev v' tretji zerkvéni
sapovedi poſt sapové; kdor pa zérkve ne poſluſha,
je nevérz ino ozhitni greſhnik. (Mat. 18, 17.) Niſo
ſe dolſhni meſojéje sdershati vſi nevarno boleni,
katerim bi poſtne jedi ſhkodvale; sakaj ſv. mati
katoljſhka zérkev nozhe ſkos poſt zhloveku ſhkodvati, ampak pomagati. Ni dolshnoſt ſlabim ljudém
ſi shivesha ravno tak ojſtro tergati, kakor ljudém
per terdni mozhi. Tudi kdor preteshko delo ima,
naj ſi le toliko perterga , kolikor mu delo perpuſti.
Alj vſi tajiſti, ki ſe poſtiti ne morejo, ne ſméjo biti
téga veſeli, temuzh naj po beſedah ſv. Avguſhtina
jokáje jedó, ino teshave ſvojiga ſtanu v' meſto poſta
Bogu darujejo.

4. Veliko je kriſtjanov med nami, ki vſi meſosheljni vpraſhajo, sakaj bi ravno meſéne
jedí o poſtnih dnevih prepovedane bile,
ſaj meſo ni ſamo na ſebi ſhkodlivo? — Ravno sa to,
kér je mesó ſedesh pregréſhnoſti; ino kolikor vezti
zhlovek meſá posnelí, toliko vezh ſi mora v' tajiſtim
pertergati. — Naj ſi ravno meſo ſamo na ſebi ſhkodlivo ni, ſhkodliva je pa nepokorſhina do ſv. matere
katoljſhke zérkve. Tudi jerebize, katere ſo Israelzi
v' puſhavi jedli, niſo bile ſame na ſebi ſhkodlive,
pa savolj njih nepókorſhine ino poshréſhnoſti, veli
ſv. piſmo, jim je ſhè meſo med sobmi tézhalo, ino
oni ſo shé od njega vmirali. (IV. Mos. 11, 33.) Tak
vmira vſákimu nepokórnimu kriſtjanu, ki ob prepovédanih dnevih meſo jé njegova nepokorna duſha. — Veliko je den denaſhni mehkushnih kriſtjanov, ki vſi oſlaſtni toshujejo, de ſo jim poſtne
jedi ſilo ſhkodlive. Le redko ſo take toshbe
reſnizhne, pogoſto pa lashnive. Sali ſhtírje mladenzhi v' Babilonſki ſushnoſti, Daniel s' ſvojimi
tovarſhi, ſo nameſto meſa ſozhivje jédli, nameſto
vina vodo pili, ino veliko lépſhi na trupli, doſti
modrejſhi na duſhi bili od vſih drugih, ki ſo od
kraljéve mise sl ivéli. (Dan. 1.) Vadi tedaj, o kriſtjan!
ſvoje rasvajeno truplo s' poſtam po malim bolj na

ojſtro shivlenje; ne boj ſe, de bi oſlabél, ſhe le
bolj mozhen boſh perkajal.

5. Doſti kriſtjanam ſe poſt vſe preteshaven dosdèva; de jim je pazh prehudo teſhim
biti, ſhvarajo ſe. Alj ravno sa to je poſt, de ga
zhlovek obzhuti, ino ſe ſkos nja ſpokori. Tudi sdravilo je grenko, ino vender ga bolnik mora piti.
„Kdor hozhe sa menó priti, naj ſam ſebe satajúje,
in hodi sa menó.“ (Mat. 16, 24.) „Nebeſhko kraljéſtvo ſilo terpi, ino le tajiſti, ki ſi sa-nj persadévajo, ga bodo doſegli.“ (Mat. 11, 12.) Ako ſe pa popolnoma poſtiti ne moreſh, pertergaj ſi ſaj,
koliko samoreſh.

6. Snajde ſe tudi med nami kriſtjanov, in pa
ne malo, katerim je poſt prasna rezh: ſe
meſojéje sdershati, je jim le ſméh. Alj ljube duſhe!
s' takimi nikar ne potegnite, sakaj oni ſo puntarji
soper ſv. mater katoljſhko zěrkev. Kakor je semlja
v' ſtarim teſtamenti Koreta, Datana ino Abirona s' vſimi njihovimi tovarſhi shive posherla,
sa to, ker ſo ſe zhres zerkvéno obláſt Moseſa ino
Arona povsdigvali: ravno tako neſrezhen konez bodo
vſi saſmehovavzi ſv. matere katoljſhke zérkve vseli,
sakaj: „Kdor zérkev sanizhuje, ſamiga Boga saſramuje.“ (Luk. 10, 16.)

III.

Duſhe kerſhanſke! ne samudite ſv. poſta, ako
shelite priti enkrat v' nebeſhko ſvatovſhino. ˛Skos
poſvetne pojedine in dobre volje ſte ſi persadévali
tému ſvetu ino hudimu poshelenju dopaſti, ſkos poſt
in ſamoſvoje satajenje ſvojimu nebéſhkimu sheninu
dopaſti perpravljajte ſe. Glejte, kako ſe je vſmilen
Jesuſ savoljo naſ zelih ſhtirideſet dni ino nozhi prepoſtil, kaj je vſe sa naſ preſtál, tudi dal sadno
kaplo ſvoje kervi: vi bi ſe pa ne mogli koſhzheka
meſa tvegati, ne shlize kuhe ſi pertergati! — ˛Sovrashnik naſhiga isvelizhanja, hudo poshelenje, nikoli
ne pozhiva; satorej krishajte ga s' sveſtim poſtam,
de bote grehu odmerli, ino Jesuſu ſveto shiveli.
Amen.

I.

V. 1—3. Shé bliso terplenja, ktéro bo tudi njegove ljubesnive apoſtelne plaſhilo, jim hozhe preden
ga bodo vmirati gledali, enokoliko ſvojiga velizhaſtva
pokasati ino obzhutiti dati. Vseme ſvoje nar perve
tri apoſtelne, ino v' ſtran na viſoko goro jih s'
ſebó peljá. Na goro pridejo, moliti sazhnejo. Veſ samaknjen moli Jesus pred njimi, ino ſe sazhne
svetiti. Obras njegov kakor ſonze ſija, kakor beli
ſneg se njegovo oblazhilo svetli. Le ena ſvetloba
ino gola zhaſt ga je: njega gledali je nebeſhko
veſelje. — Oj glejle, duſhe moje! kaj vſe molitev
ſtori: semljizhana k' nebesam povsdiguje ino vſiga
prav po nebeſhko ſpremeni. Kdo bi ne shelel tako
moliti, v' tako nebeſhko druſhno priti, kakor Jesuſ
med Moseſa ino Elija, ki ſta ſe njemu v' nebeſhki
zhaſti vſa ſpremenjena perdrushila. — Moseſ, ſtari
pravizhen boshji mosh, vajvoda ino poſtavodajz isvoljeniga Israelſkiga ljudſtva, kateri je toliko lepiga
od Jesuſa odreſhenika per petnajſt ſto let napréj

govoril in piſal. — Elija, on nar pervih ino imenitnejih prerokov eden, ki ſo vezh ſto lét napréj Meſija napovedvali, njegovo shivlenje, terplenje ino
ſmert popiſovali: ta ſta bila isvoljena mosha, ki sſa
ſe s' Jesuſam vſim ſpremenjenim na gori sa odreſhenje zeliga ſvetá pogovarjala. — Tudi bogabojezhim duſham ſe vezhkrat enaka ſrezha ino miloſt
boshja sgodi, ako ſvoje ſerze v' revah ino nadlogah
ſkos molitev v' Boga obernejo, ino, kedar jim pomagati ino ſvetvati ne more zeli ſvet, prijatelam
boshjim ſvoje potrébe v' priproſhnjo isrozhijo. Naj
ſi ravno teleſne ozhi ne vidijo Moseſa, ne Elija, ne
drugih ſvetnikov, ki bi ſe s' njimi pogovarjali: vidi
in ſliſhi pa njihova duſha, katero boshja miloſt tolashi, rasſveti ino podpira, de pametno sazhnejo,
ſtanovitno peljájo ino ſrezhno konzhajo, zhéſar ſo
ſe podſtopili. Molitev je leſtviza ali lojtra nebéſhka,
po njej grejo naſhe potrebe pred Vſigamogozhniga,
po njej pride od njega boshja pomózh: tudi mi
veſelje v' molitvi vshivljamo, kakor na gori s' Jesuſam ſv. Peter, Jakob ino Janes.

V. 4—6. Pozhivali ſo oni trije po ſtorjeni molitvi, kar sazhnejo vshivati nebéſhkiga veſelja ſladkóſt. Veſelje ſhe nikdar okuſeno jih je obhajalo;
pa ſhe le okuſli ſo ga, vſi ſterméli , ino she ſe
onadva ſveta mosha odpravljata. Petru, ki je bil
dobra duſha, ſe ſilo toshi is tega preſrezhniga kraja.
Veſ poln veſelja Jesuſu rezhe: „Oj Goſpod! Kako
dobro je tukaj prebivati; naj poſtavimo tri ſhotorje
(ute): eniga sa tebe, eniga sa Moseſa, eniga sa Elija,
de le tukaj oſtanemo,“ Pa Peter ſe ni ſpomnil, de
na semlji nebeſa biti ne morejo. ˛She govoril je
Peter, kar pride ſvetel oblák, vseme Moseſa ino
Elija, ino mozhen glaſ is nebéſ od Ozheta doleti:
„Té je moj ljubesnivi ˛Sin, ki mi zhres vſe dopade,
njega poſluſhajte!“ Vſi ſtrahoma kuzhijo, od ſvete
grose prepadeni molijo, dokler jih Jesuſ ſpet potolashi, rekózh: „Le oſtanite ino ne bojte ſe.“ —
Kakor mi ſkos molitev s' Bogam govorimo, tako
govori Jesuſ s' nami ſkos vdajanje dobrih miſl, govori tudi ozhitno ſkos ſvoje uzhenike. Bodi nam
satorej beſeda Ozheta nebéſhkiga vſelej na miſlih.
„Njega sveſto poſluſhajte!“

V. 7—9. Naj ſi kerſhanſka duſha ſhé tako sveſto
moli, ſhe toliko ſladkoſt v' ſvojim duhovſkim shivlenji obzhuti, tudi to ne more smiram oſtati. Ona
nebeſhka ura mine, ino ſpét je zhlovek v' ſredi
samòtniga ſveta, kakor popréd. Ravno tako ſe je
apoſtelnam godilo. Kakor hitro ſe jim Jesuſ oglaſí,
ni bilo njegoviga velizhaſtva viditi vezh. ˛Sam pred
njimi ſtoji, ino ſe is gore ſpravlja. Gredózh jim
prepové nikomur téga, kar ſe je na gori pred njimi
godilo, povédati, dokler ne vmerje ino od ſmerti ne
vſtane. Maloktéri namrezh bi bil samogel le to nebeſhko ſpremenitvo sapopaſti; veliko bi ſe jih bilo
nad tém méſhalo, ki ſhe niſo perpravleni bili, toljkiga kaj obzhutiti. — Lepo poſvarjenje je to vſim
Brumnim duſham, de naj ne rasnaſhajo vſiga, kar
v' ſvojim ſerzi obzhútijo, vſim ljudém; sakaj vſe
ſveto hozhe biti pred malovrednim ſvetam ſkrito.
Le trém isvóljenim ſvojim uzhenzam je Jesuſ ſvoje
velizhastvo pokasal: le redkim naj tudi vſaka duſha
ſkrivnoſti ſvojiga ſerza rasodéva, ino ſamo takim,
ki ſo duſhe po volji boshji, ino ki molzhati snajo,
kakor trijé apoſtelni, ki niſo tega nikomur povédali,
dokler ni Jesuſ od ſmerti vſtal. Posvetni ljudjé ne
vejo, ino obzhutiti ne morejo, kar brumna duſha
vſe zhuti ino své; hudobni ſe ji poſmehujejo, ſlabi
pa ſe le motijo, sa to, kér shivlenja duhóvſkiga prav
ne posnajo. ˛Srezhen pa je, kdor shlahnijo ſvoje
duſhe, kdor bogatijo duſhniga shivlenja, vredno
ſposná, ino sa tajiſto potrebno ſkerbí.

II.

Ljubesnivo je glédati juterno sarjo, ki ſe róshnata vſa zhres hribov viſhave poliva: ſhe ljubesnivſhi
je viditi ſonze rumeno, katero ponozhne téme preshene, in s' ſvojo slato luzhjo vſe rasſvetli. Rad ſe
tvéga zhlovek saſpane nozhi, kader ſonzhno sarjo
sagleda: ſhe rajſhi vgaſne prishgano luzh, ako njemu
ljubo ſonze poſveti. Glejte! ravno taka je s' naſhim
duhovſkim ino teléſnim shivlenjam.

1. Zhlovek, v' poſvetno veſ sakopan,
ſzer na trupli shiví, alj ſpi po duhovſko; in
ako ſe nozhe sbuditi, bode na vſelej obleshal, ino
na vezhno duhovſko shivlenje saſpál. Ne bo ſe

rasveſelil nad juterno sarjo duhovſkiga shivlenja na
semlji, ne bo ſe rasgledal ſonzhne ſvetlobe vezhniga
shivlenja po ſmerti. — Ino koliko med nami jih
ni she na tako visho pomerlo! Enim ſe ne ſpoljubi
poſluſhati boshjih rezhi, drugim moliti mersi, tretja
grosí k' boshji ſlushbi hoditi. Poſtiti ſe nozhejo,
poſvetnih ſladnoſt ſe lozhiti ne dajo; ne puſtijo ſe
sdrámiti, nozhejo vſtati, ne poglédati proti ljubim,
jutri, de bi vidili, kako lepo ſe shari nova ſvetloba beliga dné, de bi oshivéli v' novo duhovſko
shivlenje, ino vſtali is ſvojiga gréſhniga ſpanja.
„lmajo ozhi, pa ne vidijo, imajo uſhésa ino na
ſliſhijo.“ (Mark. 8, 18.) „Ura je she, is ſpanja
vſtati, klizhe takim ſv. Pavl, de vershejo od ſebe
déla teme, ino oblezhejo oroshje ſvetlobe.“ (Rim.
13, 11.)

2. Kakor ſe lozhi mlado jutro od mrázhniga
vezhéra: tako ſe lozhi od shivlenja na duſhi mertviga zhloveka shivlenje boguljubniga kriſtjana, ki po duhovſko shivi. Poſluſhati
boshjo beſedo, le té odsgorni nebeſhki glaſ, je bogoljubniga nar ſlajſhi veſelje; premiſhljovati boshje
reſnize je njemu nar ljubſhi poſlovanje; ſvoje ſerze
nad boshjimi neſkonzhnimi dobrotami ino lepotami
rasveſelvati, je njemu nar vekſhi ſladkóſt. K' Bogu
povsdiguje ſkos molitev ſvoje ſerze, hvali Ozheta
zhres vſe dobriga, njemu potoshi ſvoje teshave,
njemu isrozhuje ſvoje potrebe; med angelzi ino
ſvetniki v' ſvojih miſlih biti, je njegova nar ljubesnivſhi tovarſhija. On ſzer hodi s' ſvojimi nogami
po semlji sa Jesuſam, alj v' duhi je s' Jesuſam v'
ſvetih nebeſih, she gleda, kakor trijé apoſtelni na
gori, nebeſhkiga veſelja juterno sarjo. „˛Srezhen,
kdor na to ſveto goro pride, ino na tajiſti prebiva.“
(Pſ. 14.)

3. Katera pa je ona ſv. gora, ki naſ
povsdiguje v' nebeſhko, ino nam ſvetlobo shivlenja vezhniga kashe? Isvoljena gora , le malokdaj obiſkovana, le vezhi del ſlabo ſposnana, je brumna poboshnoſt, je andohtliva molitev. Ona naſ od posémeljſkih rezhi kruſhi, naſ
povsdigne blishej ſvetih nebéſ, naſ odlozhi poſvetnimu truſhu, ino perdrushi angelſkimu veſelju.
˛Skos pravo poboshnoſt ali andoht ſhe le zhlovek

po duhovſko oshivi, s' Bogam govori, ino Bog ſe
njegovimu ſerzu rasodéva. Tukaj ſe zhloveſhka
duſha v' ſvoji pravi lepoti ino zhaſti vſakimu brumnimu ſerzu pokashe, kako imenitna de je. — Oj!
kaj ſte vé vſe poſvetne lepote s' vſo ſvojo drago
kupleno noſho? Nizh, kakor prah ino pepel proti
lepoti Jesuſovi, v' kateri ſe je apoſtelnam na gori
perkasal. Ino njemu prelepimu je zhlovek v' zhaſti
ſvojiga duhovſkiga shivlenja podoben; sakaj ſam
Jesuſ njemu daja ſvojo ſvetlóſt. Oj ſerze zhloveſhko!
ako lepo biti sheliſh, le gledaj, de ſe Jesuſa,
ſvojiga goſpoda, ne lozhiſh, ino njega nikoli no
sgubiſh.

4. Po kateri poti pa pridemo v' to
isvoljeno duhovſko shivlenje? Ta je ojſtra
pot poſta, ino ſamoſvojiga satajenja. ˛Skos poshreſhnoſt ino pijanoſt duhovſko shivlenje vmira:
ſkos poſt ino tresnoſt ſe podpira. Ljudjé, ki shivijo,
de bi jedli ino pili, ſi kratek zhaſ delali ino igrali
(I. Kor. 10, 17.), le po shivinſko shivijo; le ſkos
satajenje ſvojiga oſlaſtniga poshelenja ſi pot v' duhovſko shivlenje nakapamo.

5. Kako tovarſhijo ſi moramo isvoljiti sa duhovſko shivlenje? Kakor ſo bili
trijé apoſtelni na gori v' preſveti tovarſhii Jesuſa,
Moseſa ino Elija, ki ſo od boshjiga kraljéſtva govorili: tako mora tudi naſhe veſelje biti, ſveto piſmo
premiſhlovati, katero od njega govori, brumne
bukve brati, ino ſe od ſvetih rezhi pogovarjali.
Truplo vſaki den jé ino pije, de ſamo ſebe shiví,
alj duſha per vſim tém mora medléti. Boshja reſniza ino praviza je duſhni shivesh, s' katerim bo
tudi po ſmerti shivéla. Vſe poſvetno blago, ino
vſo teleſno perpravo zhlovek na ſmertni poſteli sapuſti; kar pa vé ino sna, vſe lepe vednoſti ino
laſtnoſti, s' ſebó v' neſkonzhno vezhnoſt poneſe. —
Oj sabſtojn paſete vi poſvetneshi ſvoje truplo, lepotite pregiſdaſto ſvoje telo ako ſvoje duhovſko
shivlenje v' nemar puſtite. Le eno shivlenje je,
katero na vezhno oſtane, ino to je duhovſko. Le
ena hrana ali ſhpisha je, katera duſho vezhno shivi,
ino to je veſel glaſ miloſti boshje, kateriga nam je
Jesuſ perneſel, ino ſam Ozhe nabeſhki na gori
poſluſhati sapovedal.

III.

Povsdignite vezhkrat, bratje ino ſeſtre moje!
proti nebeſam ſvoje ozhi, de v' poſvetnoſti ne obtezhite; podajajte ſe radi na goro ſerzhne poboshnoſti ſkos poſt ino molitev, de dojdete v' duhovſko
shivlenje: nebeſhko veſelje she tukaj vezhkrat vshivali ino okuſhali bote. ˛Szer ne obetam vam neprenehama nebéſhkiga veſelja obilnoſti; ſaj tudi sa
Jesuſa ino apoſtelne je le ena veſela gora, veliko
pa bridkih gór bilo, dokler ſo bili v' tém revnim
shivlenji med nami. Priſhle bodo tudi sa vaſ bridke
ure ino grenke teshave; alj ravno to vam mora
ozhitno kasati, de ne v' minejozhi dobrovolji, ne
v' poseméljſkim blagi, ne med neſvetlimi prijatli,
lie na tém goljufnim ſveti, ampak tamkaj v' velizhaſtvi Ozheta nebeſhkiga, pred oblizhjam ljubiga
Jesuſa, v' drushbi boshjih angelzov ino ſvetnikov,
tamkaj v' morji neisrezheniga veſelja, kteriga veſelja shé ena ſama kaplja je Petra na gori toliko
prevsela — tamkaj v' ſvetlobi vezhne luzhi, v' katero
pridemo po duhovſkim shivlenji, tamkaj je dobro
biti vekomaj. Amen.

I.

V. 14. Neſkonzhno pravizhen Bog je v' ſtarih
zhaſih dopuſtil, de je peklenſki duh ljudi savolj
greha obſedil; dal je hudizhu njih truplo v' oblaſt,
de bi njih duſha reſhena bila. Po tem ſo lehko
vſi ljudjé ſposnali, v' kakoſhni ſtraſhni oblaſti de ſo,
dokler se odreshenika ne primejo. Jesuſ, naſh isvelizhar, je priſhel, naſ hudizhove oblaſti odtél,
ino kraljéſtvo hudobije rasderl. To je on uzhíl ino
nam v' djanju pokasal, kakor nam prizha deneſhen
ſv. evangelj. — Perpeljali ſo mu revniga zhloveka,
naj ga osdravi. Hudizh ga je bil obſedil, ino mu
marn ali sgovor odvsél; sa to ſe mu je mutaſt reklo.
Jesuſ mu vkashe s' vſo ſvojo boshjo oblaſtjo, ſpraviti ſe is zhloveka. Ino glej! hudi duh sbeshí, mutez je sazhél govoriti, ino vſi ljudje ſe zhudijo nad
tém. — Isvelizhanſko je, kraljéſtvo hudobije rasdirati, pa tudi teshavno, ker vſi hudobneshi ſe sa-nj
poſkuſhajo, ino isvelizhanſke dela na hudo isvrazhajo, kakor ſo Kriſtuſu hudobni ſariseji ſtorili.

V. 15. Terdovratnim, nevoſhlivim uzhenikam
Judovſkiga ljudſtva je ſilo mersélo, de ſo ljudjé
Jesuſa savolj njegovih zhudnih dél tako viſoko ſhtimali. Ozhitno ſtorjenih zhudeshov niſo mogli tajiti;
hozhejo jih tedaj ob ſveto poſhtenje ſpraviti, de bi
ljudjé Jesuſa sa njih voljo ne ſloviti, temuzh njega
le ſovrashiti ino sanizhovati sazheli. „Kaj ſe bote
temu zhudili, tako sazhnejo eni is med ſarisejov
ljudſtvo od ſtranej podpihvati: to je takimu lehko,
ki ſta ſi s' Belzebubam, s' poglavarjam vſih hudizhov, na roke. Zhe on rezhe, hitro viſhnik hudizhov ſvojiga podloshnika iſpodi. — Kaj pa taki
zhudeshi, ino pa nizh, sazhnejo drugi ſhtimanoglavzi v' prizho njega gnati: ako ſi sa reſ poſlan
Meſija ino boshji ˛Sin, kakor praviſh, na nebi nam
pr zho daj.“ — Gerdo je bilo sa reſ leto ozhitno
sanizhovanje Jesuſovih tako ljubesnivih dobrotnih
zhudeshov, pa ſhe ni bilo tako hudobno ino ſhkodlivo, kakor hinavſko, ſkrivno obrekovanje, ki ſo
ga Jesuſu' sa herbtam imeli. Sa to tudi Jesuſ

glaſne ozhitarje odloshi, ino ſe beſedlivih ſkriveshov loti.

V. 17. ˛Sovrashni ſariseji ſo miſlili, de Jesuſ
vſiga nizh ne bo vedil; alj on, vſigavedózh, je
njih hudobne miſli vidil, on njih lashnive beſede
ſliſhal, ino jih je s' lepo podoboj savihal, rekózh:
„Kaj ſe vam sdi, vi sviti modrijani, kaj bo s' kraljéſtvam, v' katerim sazhnó poglavarje ſvoje podloshnike preganjati? Kaj bode s' hiſhoj, zhe sazhenjajo prebivavzi eden drugimu ſhkodo delati? Kraljéſtvo bo konez jemalo, ino hiſha ſe bo poderla, ako ſe
taka sazhenja. Kaj pa bo shudizhovim kraljéſtvam,
zhe bi hudizh meni pomagal, ſvojim pa ſhkodval,
dokler jes, kakor ſami vidite, hudizhovo kraljéſtvo
rasdiram. Tudi med vami ſo moshjé, ki hudizha
isganjajo; alj oni prizhajo, de ſe to ne sgodi po
hudizhovi, ampak po boshji mozhi. Glejte, ravno oni, vaſhi domazhi, vaſ bodo sa lashnivze
iméli.“

V. 20. Rudezhiza jih obleti, ino vſi potúhnjeni
omolknejo. Jesuſ jih pa ſhe na dalej prime, rekózh:
„Ako po tém takim hudizh hudizha isganjal ne bo,
vi pa vender ozhitno vidite, de je na moje povelje
isbéshal, tako ſe je to sgodilo po boshji vſigaobláſti.
Boshji perſt vam tedaj po zhudeshih kashe, de ſim
vam jes boshje kraljéſtvo miloſti ino ſvetosti na
semljo perneſil, sa to, de ga rasſhiram, kraljéſtvo
hudobe pa pokonzhám,“

V. 21. „Ako ſovrashnika dva ſe bojujeta, bo
le mozhnej premagal, bo ſlabejimu oroshje pobral,
na katero ſe je sanaſhal. ino nja premosheuje
rasdélil. Ravno to ſim tudi jes ſatanu ſtoril, ki je
dosdaj ljudi goſpodovál. On ne more biti moj prijatel ino pomagavz, kér sim jes njegov premagvavz:
kdor pa sa menó ne potegne, ſe meni le vſtavlja,
ino kdor s' menó ne dela, tajiſti moje delo rasdira.“

Vſe te Jesuſove beſede ſo hudobne ogovarjavze
v' shivo sadele. Sadevajo pa tudi naſ, dokler ſvojih budih navad ne premagujemo, ino s' Jesuſam,
kakor njegovi sveſti vojſhaki, kraljéſtva hudizhoviga
ne rasdiramo; sakaj shivlenje kriſtjana na semlji
mora biti neprenehama vojſka.

II.

Vajvoda vſe hudobije je ſatan, on ozhe pregréhe, ki zhloveka v' hudo sapeljati ino pogubiti
shelí. — Vajvoda vſe ſvetoſti je Kriſtuſ, on naſh isvelizhar, ki je hudizha premagal, ino tudi naſ
duſhne ſovrashnike premagati uzhi. Vſi pravizhni
so Jesuſovi vojſhaki, vſi krivizhniki ſo pomagavzi
hudizhovi. V' zhigavi vojſki ſmo pa mi, bratje
ino ſestre moje? Per ſv. kerſti ſmo ſe pod bander
Jesuſov podali, ſe hudizhu, njegovimu napuhu ino
vſimu hudimu djanju, odpovédali; alj laſtna veſt
naſ toshuje, de ſvoje obljube le ſlabo dershimo,
de ſe s' hudim ne vojſkujemo sadoſti ſerzhno, ino
ſe damo preradi od sapelivoſti premagati. Potreba
nam je sa to: nar popréj ſovrashnike ſvoje
dobro ſposnati.

1. Premagal je Kriſtuſ ſatana: on v' peklenkim
bresdni perklenjen leshi (II. Pet. 2, 4.), ino nam,
boshjim otrokam, ſam od ſebe bres perpuſhenja
boshjiga vezh ſhkodvati ne more. Kar pa on ſam
ne samore, to on ſkos ſvoje pomagavze poſkuſhna,
ino ima kakor ſtrupna kazha ſedem sapelivih glav,
ſkos katere v' naſhim ſerzi hude miſli, ino
pregreſhne shelje (shinje) budí, ino
nam naſhe laſtne pozhutke ſovrashne nareja, de ſe
mormo s' njimi vojſkovati. Le te ſtrupne glave
ſovrashnika naſhe duſhe je ſedem glavnih ali
poglavitnih grehov.

Ene premagujejo prevsetne, gisdaſte ali
ſhtimane miſli, de iſhejo le hudobnimu ſvetu
dopasti, ino ne porajtajo, ali dopadejo Bogu ali
pa ne; ſe viſoko povsdigujejo, tako dolgo, de ſe
ſpoteknejo, v' ſtraſhno globozhino krivizhnoſti padejo, ino vſi premagani obleshijo, sakaj: „Napuh
zhloveku padez perpravlja.“ — Drugi ſe dajo posémeljskimu blagu oſlepiti, njih lakomno ſerze
ſe le bogaſtva veſelí. Sdravje, dobro veſt, tudi
duſho ſo perpravleni dati sa ſvetel, okrogel dnar,
ali sa peſhizo malovredniga blaga. — Tretje nezhiſta sladnoſt sa vſim prevseme, jim pamet
ſkali, jim sdravje popazhi; preſneſtvanja ne opuſtijo,
dokler duſha in truplo konez ne vsémeta. — ˛Shterte
peklenſka nevoſhlivoſt ali savid tako ſovrashno

véshe, de ne samorejo ſrézhniga polek ſebe
bres sháloſti viditi, ne bres snotrajniga veſelja neſrézhniga glédati. Oni tako dolgo drugim vſe hudo
shelijo, de ſami ſebe vgnobijo od ſame selene novoſsilivoſti. — Pele goni poshreſhnoſt od mise
sa miso, od pijazhe do pijazhe; neſmerno piti in
jeſt je njih ſmert, sakaj: „Njih Bog je trebuh.“ —
˛Sheſte ſovrashna jésa kuha, jih pika s' vſako,
ſhe tako malovredno rezhjó, tako dolgo, de jim
huda navada duſho vmori, laſten sholz pa truplo
salije. — Kar jih ſhe tém ſovrashnikam oſtane, tiſte
sadnizh lenoba v' nemarſhno ſhkodlive samude
potlazhi, de ſi ne persadenejo ne sa zhaſno ſrezho,
ne sa vezhno isvelizhanje, ino obedvoje sgubijo. —
Glejte, ti ſo tajiſti duſhni ſovrashniki, kateri zhloveſhko ſerze premagajo, ako ſe njim prav sveſto ne brani.

Ni ſe nam toliko bati hudizha, kakor laſtniga
hudobniga poshelenja, sakaj: „Vſaki bo ſkuſhan,
kedar je od ſvojiga poshelenja vablen ino vlezhen;
kedar pa poshelenje ſpozhne, rodi greh; gréh pa,
kedar je ſtorjen, porodí ſmert.“ (Jak. 1, 14, 15.)
Zhujmo tedaj sveſto ſami nad ſebó, de naſ snotrajni ſovrashnik salesil ne bo.

2. Vender bi ſhe sa naſ ne bilo tako teſhko
snotrajnih ſovrashnikov ſvojih ſtrahovati, ako bi
polek njih peklenſki ſovrashnik na semlji svunajnih pomagavzov ne imel, katere v' meſto
ſebe po ſveti poſhilja, sapeljavati nedolshnih ljudi:
ino taki ſo vſi hudobni sapelivzi. Kar hudizh ne
samore, to oni ſtorijo. — Eni naſ plaſhijo s' poſvetno ſhkodó, ino nam zhaſn dobizhek ponújajo.
Drugi nam ſladke beſede dájajo, ino naſ s' perlisvanjam v' ſvoje ſanke saplelajo. Bolj ko ſo ſkriva jni, nevarnejſhi ſo. Gorjé zhloveku, ki v' ſvojim
ſerzi eno ali drugo hudo poshelenje redi; hudobni
zhlovek mu ga bo podpihal, ino premagan bo v'
pogublenje pelján. — Oj, koliko premaganih ino
sapeljanih je tudi med nami, ki vklénjeni v' ſvoje
hude navade sa sháloſtnim bandéram pogublenja
hitijo, ſe ne vojſkujejo s' Jesuſam, ampak le njegovo ſveto kraljéſtvo rasdirajo. Oj ljube duſhe, vé
s' Jesuſovo kervjó drago odkuplene, sakaj ne sapuſtite hudobne derhali hudizhovih ſushnov, sakaj

ſe ne povernete k' Jesuſu , ki vaſ vabi pod ſvoj
bandér, ino vam ponuja ſvojo pomózh? Rastergajte
ſvoje pregreſhne sanke ſkos le tó ſveto velikonozhno
ſpoved: sveſto jo opravite, sapuſtite greſhne navade;
vsemite oroshje, ki vam ga Jesuſ ponuja, ino terdno saupajte v' nja, sakaj: „Mi samoremo vſe po
tajiſtim, ki naſ terdne ſtori.“ (Tit. 4, 13.)

3. S' katerim oroshjam pa bomo ſovrashnike
ſvoje premagali? Pervo oroshje, ki nam ga Kriſtuſ
ſam isrozhí, je zhuja nad ſamim ſebó, de
naſ ſkuſhnjava ne salese, ino zhe ſe naſ lóti, de jo
hitro premagamo. — Drugo oroshje je ſveta molitev, katera nam daja ſerzhnoſt ino mozh, de ſe
ſkuſhnjave ne vſtraſhimo, ako ſe naſ ravno prime.
„Zhujte ino molite, pravi Jesuſ, de v' ſkuſhnjavo
ne padete.“ (Mat. 26, 41.) — Tretje oroshje je
vredna pogoſta prijema ſv. sakramentov,
ki ſtare duſhne rane pozelijo, ino naſ sa nov boj
v' dobrim mozhne ſtorijo. „Vsemite boshje oroshje,
de ſe bote samogli ob hudim dnevi braniti, ino v'
vſih rezheh popolnoma oſtati. ˛Stojte opaſani s'
reſnizo, ino oblezheni s' oklepam pravize. V vſih
rezhéh vsemite v' roke ſhkit vére, s' katerim samorete vſe ognjene pſhize nar hudobnejſhiga ogaſiti
vsemite shelesno kapo isvelizhanja, ino mezh duha,
kar je beſeda boshja. V' vſih molitvah molite v'
duhu, ino v' tem zhujte bres vſiga prenehanja.“
(Es. 6, 13—18.)

4. Kako ſe nam je pa sadershati, de
ſrezhno premagamo? ˛Skrivna, pa slata vodba ali
regelza, ſkuſhnjave premagati, je ta: „Zhlovek! ne
posabi, de ſi ſlab, dokler ſe hude perloshnoſti ſhe
lehko ogneſh; zhe ſi pa she v' ſkuſhnjavi, ſpomni
ſe, de ſi mozhen sadoſti po miloſti boshji, ki te
podpira, de hudo premagaſh.“

Nar potrebnej oroshje, ſvojo duhovſko vojſko
ſrezhno peljati, je ſtanovitnoſt v' dobrim,
de ſe ne damo v' hudo saverniti, ako ſmo enkrat
tajiſto ſrezhno premagali, sakaj: „Le kdor bo do
konza ſtanoviten, bo isvelizhan.“ (Mat 24,13.) „Naj
ſi ravno hudi duh ſvoje meſto sapuſti, pravi Jesuſ,
ino e po drugot podá, iſkat per ljudeh ſvojiga prebivaliſha, ſe vender hitro poverne, perpelja ſedem
ſkuſhnjáv ſhe hujſhih od ſebe, ſe loti sopet zhloveſhkiga

ſerza, v' katerim je shé prebívati navajen,
ino zhe ſe jim premágati dá, poprejne grehe ſpet
ponovi, vſih ſedem hudobij ſe mu v' ſerze saſede,
ino veliko ſtraſhnej je takiga greſhnika ſtan, kakor
je bil pred ſpreobernjenjam , ki je tako ſlabo ino
kratko.“ Kakor po beſedah Jesuſovih en nezhiſt
duh ſhe ſedem hujſhih sa ſebó pervlezhe, tako ena
pregreha drugi vrata odpira ino zhloveku poboljſhanje s-hujſha. — Saſtójn ſe nam je sanaſhati, da
bi ſvoje hude navade premagali, zhe ſe sveſto ne
Irudimo, vſe hude miſli in shelje kmalo v' sazhetki
satreti, ſe vſake greſhne priloshnoſti ſkerbno ogniti,
sakaj: „Samore li zhlovek sherjavzo v' ſvojim narozhji ſkrivati, de bi ſe njegovo oblazhilo ne vnélo?“
(Prip. 6, 27.)

III.

Ljube duſhe! ogledujmo ſe pogoſto na Jesuſa,
ſvojiga nebéſhkiga vájvoda, ino poglejmo, kako
ſerzhno ſe je on vojſkoval s' ſvojimi ſovrashniki,
dokler jih je premagal. Premagali bomo s' boshjo
pomozhjo tudi mi. Zhe je ravno malo sveſtih bojvavzov pod Jesuſovim banderam: „Ne boj ſe, mala
zhéda, pravi Jesuſ, sakaj dopadlo ſe je vaſhimu
Ozhetu vam kraljéſtvo dati.“ (Luk. 12, 32.) Sveſto
ſe dershite njegovih ſvetih naukov, sakaj: „Shiva
je beſeda boshja, pravi ſv. Pavl, mozhna ino ojſtrejſhi,
kakor na obá kraja ojster mezh ; ona ſeshe do lozhenja duſhe ino duha, ſklepov ino mosga, ino je
ſposnavka miſl ino ſerzhnih shélj.“ (Hebr. 4,12.)
˛Skos mozh beſede boshje ſovrashnike ſvojiga isvelizhanja premagamo. — Zhujte, kako viſoko je evangeljſka shena Jesuſa pozheſtila, ino njegovo ſrezhno
mater povsdignila: pa ſhe viſhej povsdigne Jesuſ
naſ, ako boshjo beſedo poſluſhamo, ino tajiſto ohranemo. Dro, reſnizhno (sa reſ) ſrezhni ſo vſi, ki ſe
sa ſveto véro, sa zhednost ino zhiſtoſt ſerza sveſto
vojſkujejo: njim je perpravlena nesvenliva krona
vezhne premage ino zheſti. Amen.

I.

Shé tretja ſpomlad ali vigred ſe je omladila, kar
jo Jesuſ nebeſhko kraljéſtvo isvelizhanja na semlji
ſhirati sazhél. Veſela velikonozh ſe blisha, trume
ljudi vlezhe o na prasnile v' Jerusalem, ino ſe gredózh Jesuſu glaſijo. — Ravno ſe tudi njegovi uzhenzi
ſnidejo, ki jih je bil boshje kraljéſtvo osnanovat
raspoſlal, ino njemu vſi veſeli perpovedujejo, kar
ſo vſe v' njegovim imeni ſtorili. (Mark. 6, 31.)

V. 1. Jesuſ ſe s' ſvojimi jogri v' kraj podá: zhres
Galilejſko morje, ki je salo meſto Tiberias doſégalo, ſe rezhe v' zholni s' njimi prepeljati. Unkraj
morja ſi hozhe s' ſvojimi pridnimi tovarſhi pozhiti
ino ſe s' njimi bolj natenko pogovoriti. Pa tudi
tam pokoja ne najde, sakaj ljudje sa njim hitijo, ga
na ſuhim sopet obſújejo, ino v' nja tiſhijo, naukov
saſliſhati, ino zhudeshov viditi, ki jih je delal. —
Jesuſ ſe vsdigne ſhè na viſhi ſamoto, gré na goro,
ino tamkaj ſe s' ſvojimi uzhenzi vſede. Mnoshze
ljudi sa njim perſopejo, ino se na ſhiroko okoli njega
po bregi kroſhijo.

V. 3. Lepo je glédati boshjiga paſtirja tamkaj
v' tihi puſhavi med ſvojimi ovzhizami ſedeti; viditi,
kako ſo vſi ljudje, le eno uho in eno oko, v' ſvojiga
nebéſhkiga uzhenika obernjeni: nar lepſhi je pa
njegove ſvete nauke poſluſhati, ki tezhejo is njegovih boshjih uſt shelnimu ſerzu, kakor zhiſta voda
is hladniga ſtudenza shéjnimu truplu.

V. 5. Vezhérno ſonze ſe shé osira, opira ſvoje
sadne sharke po viſokih hribih, ino Jesuſ uzhiti
nehá. Nahranil (naſhpishal) je njih duſho s' isvelizhanſkimi nauki, pa tudi lazhno truplo hozhe ſvoj
shivesh iméti. — Uzhenzi Jesuſu rezhejo, naj ljudí
odpravi, de ſe na nozh pod ſtreho ſprávijo, ino
shivesha preſkerbijo, dokler v' puſhavi dobiti ni
kaj. — Jesuſ ſe po trumah ſvojih poſluſhavzov ogleda, ino kér vidi, koliko jih je, rezhe Filipu: „Kaj
ſe ti sdi, Filip! kje bi toliko kruha kupili, de bi
ſe vſi ti najedli?“ Filip, ki ſi ni vmiſlil, de ga Jesuſ le poſkuſha, njemu na ravnoſt odgovori: „Sa
dve ſto denarjov (25 tolarjov) ne bo vſakimu le en
grishlej; kjé bi ſe tukaj toliko kruha vselo.“ —
Tako Bog zhloveka doſtikrat poſkuſha, njemu pomagati tako dolgo odlaga, dokler prav ozhitno pokashe, de bres boshje pomozhi pomagati ni.

V. 8. Andrej, ki ſta ſi s' Petram brata bila, ſe
oglaſi ino pove Jesuſu, de je ſzer ſanlizh tukaj, ki
ima pet jezhménovih kruhov, pa dve ribi (bleso
njim sa vezhérjo.) Alj to in pa nizh sa toliko lazhnih
ljudí. Tako ſe Andreju vidi alj vſe drugazhi Jesuſ
oberne. „Rezite ljudém, vkashe ſvojim uzhenzam,
naj ſe po lepi seleni ledini (trati) vſedejo.“ Okoli
pet tavshent ſamih mósh rasen shen ino otrók, ki
ſo jih s' ſebó imeli, ſe jih je okoli po mehki travi
vleglo, ki je tamkaj shidano raſtla. Vſi Jesuſu na
roke gledajo, kaj de bo ſtoril.
V. 11. Jesuſ vseme kruhov pet s' dvema ribama v' ſvoje preſvete roke, povsdigne k' nebéſam
ſvoje ozhi, pokashe ljudém, od kodej vſe dobro
pride, poshegna ino sahvali Ozheta, tako lepo, de
je vſim ſerze gorelo: ino sdaj ſvojim jogram lomi,
koſ sa koſam podaja, vezh ko jemlejo, ſhe vezh
oſtaja, med rokami jim ráſtejo boshji dari. Od
pet kruhov ino dvú ribiz jih jésarov jé; vſi ſe
najedó, ino vender ne ſnejo. — Tolika je obilnoſt

bogaſtva ino shegna boshjiga: tolika imenitnoſt
zhudesha, ki ga Ozhe nebeſhki, ravno kakor Jesuſ
v' puſhavi, tudi vſako léto per naſ ponavlja, le
ſamo, de ſe mi sa-nj ne smenimo. Is eniga serna
jih priraſte po dvajſet, po petdeſet; is ene peſhize
(peſti) ſemena, kteriga v' rodovito semljo vſéjemo,
polne vose ſternéniga (shita) domú perpeljámo.
Jésar ino jésar lét she vshiva miljonov ljudi od
ſadú te semlje, ino ſhe nikdar doſehmal ni sa
vſim shivesha smankalo. Oj preſrezhni otrozi, ki
tako bogatiga ino pa toliko dobriga Ozheta v' nebeſih imamo! — Zhe pa vender vzhaſi ſtradamo,
ſmo ſami krivi, de s' boshjimi darmi prav ne
ravnamo.

V. 12. Jesuſ, kedar vidi, de ſe she vſim jeſti vlema, kruha in rib pa dovolj oſtaja, vkashe uzhenzam oſtanke zhedno pobrati, de v' ſtrat ne pridejo.
V' jérbaſe jih rezhe podévati, de bi ljudſtvo prav
ozbilno ſposnalo, kako zhudno ga je Bog naſitil.
Le ſamo pet kruhov je bilo, in pa dve ribi, zheſar
bi ſhe en jerbaſ poln ne bil, sdaj pa apoſtelni Jesuſovi oſtankov dvanajſet jérbaſov sverhama nabèrejo.
Kdo bi ſe nad tém zhudesham od veſelja ne rasjokal, kdo bi ne hvalil na veſ glaſ vſigamogozhniga
Boga, vſmileniga Jesuſa, ki je tako dobrotno rasodel ſvojo boshjo mogozhnoſt!

V. 14. Ljudjé sazhnejo eden drugiga jaſno glédati, ino vſi krhalo beſedo gnati, rekózh: „Je she
gotova reſniza, de je ravno té uzhenik, ki nam je
toliki zhudesh ſtoril, tajiſti obljublen Meſija, kateriga she tako dolgo zhakatno, ino na semljo shelimo.
Kaj velja! vsemimo ga s' ſebó v' Jerusalem, ino sa
Judovſkiga kralja ga rasosnanimo, sakaj: boljſhiga
ino mogozhnéjiga kralja od njega ne najdemo , ki
bi naſ tako zhudno shivil, kakor on.“ — Tako ſo sheléli ino ſhe shelijo poſvetni ljudjé ſamo le tako poſvetno ino duhovſko goſpodſko, katera bi jih
bres vſiga njih truda zhaſno oſrezhila; sa vezhno
pa, kar je vender pervo in nar bolj potrebno, jih
je mala ali zelo nobena ſkerb. Ravno sa to je Jesuſ
is med njih minil, ino ſe na goro zhiſto ſam molit
podál. Ne poſveten, ampak kralj kraljéſtva nebéſhkiga hozhe on biti, ino naſ s' tem uzhi: „Iſhite
nar préd nebéſhko kraljéſtvo ino njegovo pravizo;

vſe drugo vam bo perversheno.“ (Mat. 6, 33.) Kdor
pak ſamo poſvetno kraljéſtvo bogaſtva, zhaſti, kraljéſtvo oblaſti in dobrovolje iſhe, nebéſhko pa v'
nemar puſti: téga tudi Bog sapuſti , kakor Jesuſ mnoshizo.

II.

Vaſha nar vezhi ſkerb, ljubi bratje in ſeſtre! ki
vam vſe shive dni toliko ſivih laſ napravlja, tolikokrat zhelo puti, je ſkerb sa potrebno premoshenje.
Hozhem vam deneſ tri perpomoge ſvétvati,
ki nam jih Jesuſ ſam v' denéſhni ſv. evangelj ki
sgodbi pokashe. Le téh ſe morte sa zelo ſvoje
shivlenje prav sveſto dershati, de vam pomagajo,
zhaſno in vezhno ſrezhno shiveti.

Perva perpomoga je brumna, bogabojezha
molitev. — Ako ſonze ne ſjalo, ino nebeſhka roſa
ne roſila, tudi' semlja rodila ne bo. Saſtojn ſe bo
zhlovek trudil, zhe Bog njegoviga dela ne poshegna.
Vſako delo Bogu isrozhiti, préden ſe sazhne; vſako
delo Bogu perporozhiti, kedar ſe nehá: tako ſe bo
shegna bosbjiga rasveſelilo. „Molitva gré gor, pravi
ſv. Avguſhtin, ino boshje vſmilenje pride dol. De
je ravno niſka semlja, viſoke pa nebeſa, vender
Bog zhloveſhki jesik vſliſhi, ako on zhiſto véſt
ima.“ — Meſenz ino svesde na nebi pijejo pd ſonza
ſvojo luzh, mi pa imamo vſe le od Boga. Vſaki
sdihlej ſape, vsaki grishlej kruha, vſaki ſerklej vode:
vſe je boshji dar. „Kaj imaſh, kar bi ne bil prijél?
vpraſha ſv. Pavl; ako ſi pa prijél, kaj ſe hvaliſh,
kakor de bi ne bil prijél?“ (I. Kor. 4. 7.) In kolikokrat mi nehvaleshni berazhi na pragi Ozheta
nebéſhkiga toliko njegovih darov savshivamo, pa
ſe vender dobrotnika ſvojiga zelo ne ſpomnimo,
neumni shivini podobni, ki pod drevesam ſad savshiva, in na drevo ne pogleda, od kteriga ſad
pada? —Pred jedjó Boga, de nam poshegna, proſiti— po jedi lepo sahvaliti ga: vſe to mi radi posabimo, dokler ſe vender jeſti in piti vſelej o pravim
zhaſi ſpomnimo. — Jesuſ je kruh v' roke vsel, je
poshegnal ino sahvalil, preden ga je ljudem rasdelil,
Tako bi morli vſi goſpodarji in goſpodinje, vſi hiſhni
visharji ſtoriti v' prizho ſvojih damazhih. Uzhenzi

ſo vſelej pred jedjo Jesuſam molili. po jedi hvaleshno peſm sapeli, preden ſo od mise vſtali; ino
ravno to ſveto navado bi morli tudi podloshni s'
ſvojimi predpoſtavlenimi imeti, sakaj: „Omisje,
pravi ſv. Krisoſtom, katero ſe s' molitvijo sazhne,
s' molitvijo nehá, ſtradalo nikdar ne bo.“ — Boshja
dobrota je vſaka nozh, ki jo preſpimo, vſaki den,
ki ga doshivimo: vſako jutro s' molitvijo posdraviti,
v' molitvi iti vſaki vezher ſpat, to dopade Bogu ino
zelo shivlenje kriſtjana v' molitev poſveti. „Alj jéſte
ali pijete, naſ opominja ſv. Pavl, ali kaj drugiga
delate, vse k' zheſti boshji ſtorite (I. Kor. 10, 31.),
sakaj v' njemu shivimo, ino ſe giblemo, ino ſmo."
(Djani. ap. 17, 28.)

Druga perpomoga vam bodi pridna, marliva
delavnoſt. Kdo bi ſe ne zhudil Jesuſu boshjimu
˛Sinu, ako ga vidi v' denaſhnim ſv. evangelji s' ſvojo
vſigamogozhnoſtjo s' petimi kruhi in dvema ribama
vezh od pet tavshent ljudi naſititi, zhe pomiſli, kako
ſi on v' ſvoji mladoſti s' laſtnimi shuli kruh ſlushi,
ino s' ſvojim rednikam, ſv. Josheſam, têſhe. Lehko
bi njemu bilo bres vſiga dela shiveti, sakaj njegova
je semlja ino nebó, zeli ſvet in vſe premoshenje;
alj hotel je nam pokasati, kako ſi naj vſaki s' ſvojimi
rokami kruh ſlushi. „Zhlovek je sa delo rojen, ino
ptiza sa letanje.“ (Job. 5, 7.) Ravno sa to pravi ſv.
Pavl: „Kdor nozhe delati, naj tudi ne jé.“ (II. Teſal.
3, 10.) Lenoba perpravi zhloveka alj v' veliko ſiromaſhtvo, alj v' veliko krivizo; ona je mati vſih hudobij. Delavnoſt ohrani zhloveku sdravje ino
dobro veſt, mu perpravija shivesh in oblazhilo, ga
varje krivize, in mu poiſhe dobrih prijatlov sadoſti.
„Kjer ſe sveſto dela, je vſiga dovolj.“ (Prip.
14, 23.)

Perpomoga tretja naj ram bo modra goſpodarnoſt. Ozhe nebeſhki poshegna delo zhloveſhkih rok, ino perdélke toliko pomnoshi, de ſe
zhres potrebo perpravi, ino lehko sa ſlabeji zhaſe
perhrani. Alj kolikokrat zhlovek ravno s' obilnoſtjo
ſvojo ſrezho sapravi, ino boshji shegen, alj ſkos lakomnoſt alj sapravlivoſt, potrati. ˛Skop lakomnesh
ſvoje perdélano blagó saklepa, ga ſebi in drugim
vshivati ne dá; alj ravno njegova lakomnoſt je shivi
mol, ki mu preleshano blagó ſneda. „Lakomnoſt

je korenina vſiga hudiga.“ (I. Tim. 6, 10.) — Neſkerben sapravlivez vezh zhes potrebo satrati, kakor
perdéla, in ne pomiſli deneſ, kedar vſiga dovolj
ima, de bi sa jutri perhranil, ker bo morebiti ravno
téga ſtradal, kar sdaj ponidama trati. Sapravlivoſt
je gotova vjima, katera po malim zhloveku vſe
premoshenje poshrè. Prav po kerſhanſko perhranliv
ali ſhparaven zhlovek poſ-hrani, kakor je Jesuſ sapovedal, kar mu zhres potrebo oſtaja, ino vſe poſ-hranjeno na dvoje rasdeli: en del radovoljno vbogim
ino potrebnim rasdaja, drugiga pa ſebi sa ſilo obdershi, ker bodo hudi dnevi naſtopili. In kako premoshen je taki kriſtjan! Na semlji ſe je s' potrebnim preskerbél, de sa potrebo v' roke vseti ima; v' nebeſih ſi je napravil dolshnika ſamiga Bogá, kterimu
je poſodil, kar je revnim rasdajal, ki mu bo po
ſtokrat vſe povernil. Ino kaj njemu v' toliko ſrezho
pomaga? Vſe to mu perneſó le te tri sveſte pomagavke: molitev, delavnoſt ino modra goſpodarnoſt;
le one sa zhloveka ſrezho v' ſvojim krili imajo.

III.

Oj ljuba duſha! imej ſi malo ali veliko, bodi ſi
ſtana kmeſhkiga ali goſpoſhkiga: le s' vſim sa dobro
vsemi, ino veſeli ſe, de tako dobriga Goſpodarja v'
nebeſih imaſh, ki raji zhudesh naredi, kakor bi ſvoje
sveſte ſlushabnike v' ſili bres pomrizhi sapuſtil. Le
ne posabi ga, ampak v' molitvi ſe s' njim opominjaj,
kakor ſe pogovarja dete s' ſvojim ljubim ozhetam.
Moli, de bo imelo vſe tvoje delo ſpéh; proſi, de
bo dobilo vſe, kar savshijeſh , pravi tek: sakaj, vſe
je na boshjim shegni leshézhe. — Ne sanaſhaj ſe na
ptuje shule, de bi tebi na njih sadoſti kruha perraſlo:
gotovo ino bres ſkerbi le na ſvojih laſtnih rokah,
shiviſh. Ne sapravljaj ponídama, ako Ozhe nebeſhki tvoje delo poshegna: zhéſar je deneſ prevezh,
bo morebiti jutri premalo. Kar létoſ perhraniſh,
bo tebi drugo leto ravno prav. — Imej pa tudi sa
vboge vſmilene roke, dajaj vbogajme, kolikor premoreſh, in tudi ti boſh od Boga obilno méro prijél.
Bodi ſi v' ſrezhi ali neſrezhi, le na te sveſte tvoje
pomage tri: na molitev, delavnoſt in goſpodarnoſt

nikar ne posabi: one ti bodo tukaj na semlji zhaſno
ſrezho perneſle, po ſmerti pa vezhno isvelizhanje.
Amen.

I.

V. 46. Ni ga na semlji zhloveka, ki bi bres vſiga greha bil: vſaki mora s' ponishnim zeſtnarjam
(zolnarjam) na ſvoje perſi vdariti, rekózh: „Gospód!
bodi meni greſhniku vsmilen!" Le Jesuſ, boshji ˛Sin
je samogel v' prizho ſvojih ſovrashnikov rezhi: „Kdo
is med vaſ mene more greha obdolshiti?" Hudobni
fariseji ſo hotli Jesuſa ob poſhtenje djati, de bi
ljudjé na njegove nauke vezh ne porajtali; sa to ſe
je Jesuſ nad njimi ozhitno potoshil, jih vpraſhaje:
„Sakaj ne vérjete, kar vaſ uzhim, ako vam reſnizo
raslagam, ino verh téga ſhé druge ljudi meni motite?
Ako ſim jes malopridn, ino moj nauk njih ne velja,
ſprizhajte mi! Vi meni nobene krivize ſkasati ne
samorete, poſluſhati mojih naukov pak vender nozhete; sa to je kriviza per vaſ. Moj nauk, pravi
Jesuſ, je boshji nauk; ga to ga vſaki boshji zhlovek
rad poſluſha. Vi ga poſluſhati nozhete, ino to prizha.

de po boshji volji niſte.“ — Tako le ſe hudobniga
ſerza dobriga nizh ne more prijeti. Ako hozhemo,
de bi ſe naſ beſeda boshja prijéla, nam je popred
ſvoje ſerze ozhiſtiti potreba.

V. 48. Zhedno ſe je Jesuſ sa ſvoje poſhtenje
poſkuſil; alj toliko gerdéj ſo njega viſhi Judov obneſli. Kér mu niſo vedili kaj drugigá rezhi, ſo ga
kleti sazheli. „Kaj boſh ti naſ uzhil, so djali; kaj
tebi ſhe niſmo povédali, de ſi ˛Samaritanz (krivovérn malopridn zhlovek), ino od hudizha obsſeden, ki te je vſsiga smotil?“ Tako délajo vſi malopridni
opravlivzi. Nar popréd lashejo, in kedar ſprizhali,
kar ſo rekli, ne morejo, preklinjajo. Varimo ſe
jese ino ſovraſhtva, sakaj to bi tudi naſ v' toliko
krivizo perpravilo.

V. 49. Kakor hudobno je bilo obdolshenje Judovſko, de je morlo Jesuſa v' shivo saboleti: tako
pohlevno, kakor nedolshne duſhe, je bilo njegovo
sagovarjanje. „Jes niſim od hudizha obſeden, je
djal; ſaj vidite, de hudizha isganjam. Niſim krivovérn ˛Samaritánz , ampak jes le uzhim, ſvojiga
Ozheta ſpodobno zheſtiti, de ſi ravno vi mene tako
hudo obrekujete, ino meni s' ſvojimi gerdimi beſedami zhast jémlete. Pa naj le bo, ſaj jes ſebi nozhem ſam zhaſti dajati; daja jo meni kdo drugi,
in ravno tajiſti bo ſodil, ako jes prav govorim, ali
pak vi. Rezite, ſovrashniki vi! kar hozhete, do mojiga nauka; de ga ravno sanizhújete, vam vender
per reſnizi povém, de ſrezhen je, kdor ſe tajiſtiga
dershi: on ne bo vezhne ſmerti okuſil.“ Kaj je boljſhiga , kakor vezhno shivlenje? Kaj tedaj bolj potrebniga, kakor beſede Jesuſoviga nauka dobro
ſposnati, ki vezhno shivlenje v' ſebi imajo? Alj
terdovratnik raji vekomaj vmerje, kakor de bi od
ſvojiga naſprótnika kaj dóbriga vsel. Jesuſ pravi,
de, kdor ſe bo njegovih naukov dershal, bo vekomaj shivél: on od duſhniga shivlenja govori —
Judje ſo pa le od teléſniga hotli saſtopiti. „Poglej,
ſo vſi ſerditi nad njim beſedo sagnali, ali niſi ti
lashnivi zhlovek? Kdo je bil pravizhnej, kakor
Abraham, kdo bolj ſvet, kakor preroki, in vender
ſo pomerli; ti pa praviſh, de ne bo vmerl, kdor
ſe tvojih naukov dershi? Morebiti hozheſh vezh biti
kakor ſo oni? Kdor ſi pa ti?“ Tak je perpravleno

ſovrashno ſerze, nar reſnizhnéji beſede na lash poſlavljati, ino nar boljſhi déla na hudo isvrazhati.
Alj pravizhen mora ſtanovitno ſvojo nedolshnoſt,
kakor Jesuſ, prizhati.

V. 54. Nikdo ne more biti ſam ſebi prizha. „Ako bi ſe jes ſam ſhtimal sa boshjiga ˛Sina, pravi
Jesuſ, ſprizhati bi pa ne mogel, bi bila vſa moja
imenitnoſt prasna. Vi pa vender vidite, kakoſhne
zhuda meni Bog dopernaſhati daja: sa to je on moj
Ozhe in moja prizha, de ſim jes njegov ˛Sin , kar
je po prerokih she tako ozhitno povedal. — Ako
vi tedaj njegoviga prizhovanja ſposnati nozhete,
tudi njega ne posnate. Jes pak ga posnam, ino
vaſ moram njegovo ſposnanje uzhiti; zhe bi pa téga
ne ſtoril, bi bil ravno tako lashnivz, kakor ſte vi.
Glejte! Abraham, ki ga sa ſvojiga ozheta imate, ſe
je she dolgo mojiga dné veſelil, de bom priſhel sa
Meſija, odreſhenika, ino kedar je bil njemu moj
prihod rasodét, ſe je preſerzhno rasveſelil. Sakaj
pa ſe vi nad menó shalite?“ — ˛Slaba je, ſe s' imenitnimi ali shlahnimi ſtariſhi ſhtimati, ſam pa malo
veljati, kakor ſo Judje navado iméli.

V. 57. Lepo jim Jesuſ pové, kdo je on;
alj Judje ſe s' vſo Jesuſovo modroſtjo pregovoriti
ne dajo. Shé pa le druga lash, ſo rekli: „Kako bi
bil ti s' Abrahamam na ſvéti, kateri je she bliso dva
tavshent lét vmerl, ti ſhe pa nimaſh petdeſet lét?“
„„Ne ſodite mene sa ſamiga zhloveka, po katerim
ſhe nimam pétdeſet lét, jim Jesuſ ſpet odgovorí,
ampak, de véſte, kdo ſim, vam na ravnoſt povém:
Préden kakor je bil Abraham, ſim jes, boshji ˛Sin
od vekomaj.““ — Judam je beſede smankalo. Kér
niſo drugiga vedli, sazhnejo kamenja pobirati, de
bi v' njega luzhali; Jesuſ pak je sginil is med njih,
de ga vidili niſo. Na ravno té ſpomin ſe tudi doneſ bridke martre sakrivajo. — Glejte, tako délajo
hudojesizhniki: oni lashejo, preklinjajo, in sadnizh
ſe she pravizhniga s' rokami lótijo. Pa tudi nedolshen ſe naj, kakor Jesuſ, sagovarja in prizha.
Kader pa vidi, de vſe nizh ne pomaga, vgene
ſe s' Jesuſam naj. Tako ſe brani, tako ſe ſkerbi sa
poſhtenje.

II.

„Zhlovek! pravi ſv. Avguſhtin, dvojno je tebi
potrebno: pervo je dobra ino mirna véſt, savolj tebe,
de lehko veſelo shiviſh, ino mirno pozhivaſh; drugo
je poſhtenje ino dobro imé, savoljo blishniga, sakaj le ſkos to boſh samogel drugim dobro ſtoriti.“
Sa ſvoje poſhtenje ſe je noſil Jesuſ naſh isveliz ar;
sa ſvoje dobro imé ſe je ſv. Pavl per Korinzhanah
poſkuſhal: ſkerbéti pred vſim drugim sa ſvoje poſhtenje je tudi naſha dolshnóſt. Po kateri poti pa pridemo v' zhaſt ino v' poſhtenje? Le po poti pravize
ino resnize. Pravizo do ſvojiga poſhtenja vſaki
zhlovek ima, dokler pravizhno shiví; de je pa v'
reſnizi pravizhen, mora po ſvojim sadershanji pokasati.

1. Ne iſhimo ſvoje zhaſti v' poſvetnim blagi; sakaj poſhtenje ne isvira is ſrebra, ne is slata,
ampak le is zhloveſhkiga ſerza, ſerzu pak premoshenje nikakſhne vrednosti ne dá. Ne miſlimo poſhtenja najti v' svunajni lepoti, ali nezhmerni
obleki ino poſvetni noſhi; sakaj, kakor ſadunoſno
drevó nizh ne velja, naj ſi ravno lepo seleno perje
ima, zhe nobeniga sadú ne perneſe, tako tudi poſhtenje ni na poſvetnih nezhemernoſtih leshézhe. Ne
ſtavimo poſhtenja na lashi, obrekovanje ino
sanizhovanje, po kterim bi ſvojiga blishniga
ob poſhtenje perpravli; sakaj kakor tat ne bo ſkos
krivizo obogatél, tudi mi ſkos krivizhno govorjenje
dobriga imena ſi oſvojili ne bomo.

Hozhemo pred Bogam ino vſimi pravizhnimi
ljudmí poſhteni ino ſpoſhtvani biti: ſkerbimo sa
lepe vednoſti ſvoje pameti, sa zhedne laſtnoſti ſvojiga ſerza. Ako ſvojo glavo s' potrebnimi nauki prebriſhemo, ſvoje ſerze s' lepimi laſtnoſtami ozhédimo, pojde zhaſt in dobro ime ſamo od
ſebe sa nami, sakaj: „Prava ſlava (zhast ino hvala),
veli ſv. Hironim, je ſramoshliva deviza: le tajiſtimu,
ki ne ſili sa njó, je rada drushiza.“ Pa kakor ſe
oſe le dobriga ſadú prijemajo, tako tudi nobeden
pravizhen, ako le kaj velja, bres ſovrashnikov ni,
de bi ga ob poſhtenje ne devali. Tudi Jesuſu ſe
je taka godila. Kako ſe moremo tedaj po kerſhanſko sa ſvoje poſhtenje noſiti?

2. Ako ſi, kriſtjan! ſvoje poſhtenje sgubil, popraſhaj nar popréd ſebe, ako ſi téga kriv, kar ſe
zhres tebe govori. Zhe tebe tvoja véſt toshi, de
ljudje po pravizi govorijo: tiſtokrat molzhi, terpi
ino poboljſhaj ſe, de boſh ljudém jesike savesal.
˛Skos krég, tajenje ino oponaſhanje bi ſhe le ſovrashnike ſvoje rasdrashil, ino gerdobo ſvoje krivize
bolj rasſhiral. Kakor sa hudim vetram sazhnejo
roshe lepſhi diſhati, ſe bode sazhelo tudi tvoje
poſhtenje kasati. — Zhe pa tebi tvoja véſt prizha ,
de ſi nedolshen: ne prenagli ſe sa ſvojo zhaſt, ampak ſhe enkrat popraſhaj, ali ſe ſamo tebi zhaſt
jemle, ali poſhtenje tvojimu ſtanu? Sa ſvojo zhaſt
ſe nikar ſam ne poſkuſhaj, sakaj: kdor ſam ſvojo
ſlavo iſhe, je ne najde. Poſnemaj Jesuſov isgled,
ino Bogu maſhvanje isrozhi, sakaj: „Moje je maſhvanje, jes bom povernil, pravi Goſpód.“ (Hebr. 10, 30.) „Ne vsemi Bogu pravize maſhvanja, on bo tebi povernil.“ (˛Sv. Bernard.) Zhe ſi pa ti
uzhenik, vishar ſvojih podloshnih, ino vidiſh, de
le tebi ſkos krivizhne jesike ſkruni imenitnoſt tvojiga ſtanú, de ne boſh mogel bres poſhtenja, ki ti
jemlejo ga, sa boshjo zhaſt ino isvelizhanje blishniga dovólj ſkerbéti: tiſtokrat ſtopi na noge ino
poſkuſi ſe modro ino pohlevno, kakor Jesuſa ſliſhiſh
ino vidiſh. Nikar de bi ſe v' jesi s' ſvojimi ſovrashniki vjédal, sakaj: kakor nagla povodnja zhiſto
vodo ſkali, tako tudi jesa zhloveſhko pamet otemni —
ino kakor ſe v' kalni vodi nar loſhej ribe lovijo,
ſe tudi zhlovek v' jesi vlovi. Priznaj ſvojo nedolshnoſt s' mirnim ſerzam, ſkashi ſovrashnikam
njihovo krivizo s' modrimi beſedami, ino tako bodo
vſi pravizhni ljudjé tvojo nedolshnoſt ſposnali. Ako
pa zhutiſh, de je ſovrashno ſerze tvojiga naſprotnika ſerditoſti tako polno, de tvoje prizhanje per
njemu nikjér proſtora ne najde: tiſtokrat ſe vgeni,
kakor Kriſtuſ v' deneſhnim ſv. evargelji, sakaj:
„Zhloveku je zhaſt, ſe prepiranju odtegniti.“ (Prip.
20, 3.) Ne bo dolgo, ino Bog bo ſovrashnike
tvoje vergel tebi pod noge.

III.

Ljube duſhe! ſkerbite sa ſvoje poſhtenje, pa
tudi ſvojimu blishnimu varite dobro imé. Hudi ſo

tatjé, ki nam kradejo zhaſno blago: ſhe hujſhi hudobni jesiki, ki nam jemlejo dobro imé, kér ſe
odvseto le teſhko, ino zhiſto nikoli vezh poverniti
ne da. Ako ſte pa po nedolshnim obrekani, in sa
ſvoje poſhtenje okradeni, ſpomnite ſe na Jesuſa
tistokrat, ino potolashite ſvoje ſerze, sakaj: „Zhe
ſo Goſpoda Belzebuba imenovali, kaj ſhe le vam
porekó." (Mat. 10, 25.) Glejte, kako grosno je
bil vſmileni Jesuſ od hudobnih opravljan, sanizhovan ino toshen: sdaj pa rodovi v' prahi pred njim
leshijo, ino njega molijo. Le zhiſto imejte ſvojo
veſt: priſhla bo ura, ino tudi vaſ bodo ſovrashniki
vaſhi zheſtili. Amen.

I.

Kralji in poglavarji ſo ſvoje dni v' mirnih zhaſih le oſelze jesdarili, kedar ſo ſe hotli ljudſtvu v'

ſvojim velizhaſtvi pokasati: ta je bila v' jutrovih
deshelah naváda. Kralj vſis kraljov je tudi Jesuſ,
ſamo de nja kraljéſtvo ni tega ſvetá, ampak je vezhno
ino duhovſko, ki ſe na semlji sazhne ino ſlushi, v'
nebéſih pa vezhno savshiva. Zele tri léta je she
kraljéſtvo boshjiga nauka med ljudmi ſhiral, ino
jim kasal pravi pot, ki v' vezhno shivlenje peljá.
Priſhla je ura, vſim vérnim ſkos ſvojo ſmert ravno
v' to kraljéſtvo nebeſhke vrata odprét', in veſ svolen ſvet vézhniga pogublenja odréſhit'. Hotel ſe je
tedaj ljudſtvu sa odreſnenika ino nebéſhkiga kralja
ozhitno ſkasati.

V. 1. S' velikimi trumami ljudi ſe tudi Jesuſ
v' Jerusalem na velikonozhno godvanje poda. Is
Betanije pod oljſko goró, kjer je nekoliko dni popréd Lazara, ſvojiga prijatla, obudil, pride ravno
v' jutru deneſhniga dné do Betſage, do eniga kraja,
shé bliso Jerusalemſkiga meſta. Vſe ſe je terlo ljudi, ki ſo hodili Lazara gledat, ino Jesuſa, ki ga je
obudil, ſposnavat. Tukaj ſe hozhe Jesuſ, de je
poſlan Meſija, vſimu ljudſtvu pokasati. Svunaj terga
poſtojí, rezhe dvema ſvojih uzhenzov: „Pojdita v'
le té terg, tam najdeta oſlizo ino njeno shebe. Le
kar odveshita ino perpeljita ju meni. Zhe kdo
kaj porezhe, le povejta, de je sa mene.“ — Kdo
samore tako narozhiti, rasen tajiſti, ki je vſigavedózh,
kateriga je vſa oblaſt v' nebeſih ino na semlji?

V. 4. Kar je Jesuſ na deneſhni den dopolniti hotel,
je shé okoli pét ſto lét popréd ſkos ſvojiga preroka
Zaharija prerokvati puſtil, rekózh: „Povejte v' tajiſtim zhaſi, kedar Meſija pride, hzheri ˛Sionſki ino
vſim prebivavzam, ki okoli imenitniga Jerusalemſkiga hriba ˛Siona prebivajo, naj pogleda ſvojiga
kralja, odreſhenika, kako krotek ino ponishen on
pride, ki ſedi na oſelzi delavne oſlize.“ (Zah. 9, 9.)
Glejte, kako na tenko ſe vſe dopolni, kar Bog on
vezhna reſniza, rezhe; zhe ravno ne vſelej mahoma, vender le enkrat gotovo.

V. 6. Jesuſova uzhenza najdeta in perpeljata,
kakor jima je vkasal, s' oſlizoj oſelze. — Nimajo
drugiga ſedila, pa ſvoje plajſhe iſlezhejo, oſelze
pogernejo ino ſvojiga kralja na-nj poſadijo. Kolika
ſveta ponishnoſt, ki nam jo Jesuſ pokashe! — Borna
je bila pozheſtitev, katero mu njegovi podloshni

ſkashejo; pa priſhla is dobriga ſerza, in to Jesuſu
nar bolj dopade.

V. 8. Ljudi ſe je vſe okoli Jesuſa terlo. Od
vſih krajov mu hitijo naproti. Eni gredó naprej,
drugi od sadej, tretji ga na uſhtriz ſpremljajo. Od
veſelja ne vedó, kako ga bolj pozheſtiti. ˛Svoje
oblazhila mu na pot pogrinjajo, de bi lepſhi jesdil;
lepo zvelézhe véjize vzheſujejo, ino mu s' njimi
ſteso salſhajo. Zhedne oljkne zheſulze ſi jémlejo, ino
jih s' Jesuſam v' rokah neſó kakor s' ſvojim zheſtitlivim kraljam, ki je ſovrashnike ſvoje premagal. —
Ravno tega ſpomin je navadno shegnanje leſá na
deneſhno zvétno nedéljo, de bi ſe mi vſiga tega
ſpomnili, ino bili ſvojiga nebéſhkiga kralja veſeli.

V. 9. Judovſke mnoshize ſo she sdavnaj sheléle
Jesuſa sa ſvojiga kralja imeti: kakor hitro svedó,
de on prav po kraljévo sa Meſija v' Jerusalemſko
poglavitno meſto ozhitno pride, je vſe na nogah.
Vſe od maliga do velikiga na veſ glaſ krizhi ino ga
posdravlja, rekózh: „Bodi posdravlen, obljublen
Meſija, ſin kralja Davida. ˛Slava tebi, ki prideſh
v' imeni goſpod Bogá. Zhaſt ino hvala po viſhinah!“

Toliko zhaſt je ſkasalo judovſko ljudſtvo Jesuſu:
ravno toliko ino ſhe vezni zhaſt bi morli njemu ſkasati tudi mi, poſebno ſedaj o ſv. velikonozhnim obhajili, kedar pride on tudi k' nam, naſh kralj ino
isvelizhar, v' preſvetim reſhnim Teléſi.

II.

1. Vſaki zhlovek imá v' ſvojih perſih imenitno,
pa ſkrivno kraljéſtvo; vſaki ima v' ſvojim ſerzi
ſvojiga kralja, dobriga ali hudobniga, ino kakorſhen
je zhloveſhkiga ſerza viſhár, dober alj hudoben, tako
je tudi zhloveſhko shivlenje; ino ravno po tem ſe
tudi zhloveku na duſhi hudo ali dobro godi. — Hudoba je od tega zhaſa v' zhloveſhkim ſerzi kraljovala, kar je peklenſki sapelivez naſhe perve ſtariſhe
vjél. Le tega ſovrashniga kralja pregnat, ino zhloveſhko ſerze ſebi oſvojit, je priſhel Jesuſ, ſam
boshji ˛Sin, na té ſvet, je vsel na deneſhni den, ſhest
dni pred ſvojo ſmertjo, kakor kralj isvoljeniga ljudſtva
Jerusalemſko meſto v' ſvojo obláſt: pride pa tudi v'
naſhe ſerze ſkos ſv. obhajilo, de bi vſo hudobo pregrehe

isgnál, le on ſam njega vishal, ino v' njem
prebival. Glejte, ljube duſhe! ravno vi ſte tajiſte hzheri nebeſhkiga ˛Siona, vaſhe ſerze je tajiſto ſkrivno
Jerusalemſko meſto, v' katero je v' teh ſvetih velikonozhnih dnéh Jesuſ, nebeſhki kralj, noter ſhel ali
pa ſhe pojde, veſ krotek ino pohleven, pod podobo
béliga kruha v' preſvetim reſhnim Teléſi. O de bi
ga tudi vſi vredno ſprijéli, ino njemu ſpodobno prebivaliſhe v' ſvojim ſerzi perpravili!

2. Kedar imeniten kralj ali zeſar v' ſvoji zhaſti
ino oblaſti pride, ſvojiga ljudſtva obiſkat, ſhe den
denaſhni njemu s' lepim ſuknam pote pogrinjajo.
Pogrinjali ſo tudi Jesuſu na njegovi zhaſtitni jeshi
v' Jerusalem ſvoje laſtne oblazhila, de bi ſvojiga
kralja ſpodobno zheſtili. Vi pa nameſto ſvojih teléſnih oblazhil iſlezite ſvoje pregreſhne ſtare navade,
rasgernite jih pred nameſtnikam boshjim ſkos zhiſto
ſpoved, naj de bo najdel Jesuſ, naſh nebeſhki kralj,
prijeten pot v' duhovſki tempel vaſhiga ſerzá. —
Nameſto zvétja, s' katerim ſo ljudje Jesuſu po zeſti
ſtlali, polepſhajte vi njemu ſteso s' dobrimi délami,
s' molitvami, s' poſti ino s' vbogajme-dajami. Vsemite ſi v' roke veſele vejze prave kerſhanſke ſerzhnoſti, de bote premagali ſovrashnike ſvoje duſhe.
Glejte! tako perpravlena duſha lehko s' veſeljam Jesuſu, ſvojimu nebéſhkimu kralju, naproti gré.

3. Kakor ſe je pa Jesuſ v' ſredi veſelja ino zheſhenja milo rasjokal, vgledati pregréſhno Jerusalemſko meſto, viditi toliko terdovratnih greſhnikov shaloſten konez: ravno tako tudi njegova shaloſt toliko
ino toliko malopridnih kriſtjanov sadeva, ki po nevrednim k' ſvetim obhajili hodijo. „O de bi ſposnali,
tako ſhe on smiram klizhe gluhim uſheſam, de bi hotli
ſaj ſposnati ſedaj, o dnéh mojiga obiſkovanja, ſvoje
isvelizhanje!“ Alj vezhi del je ſkrito vſe to pred
ozhmi nevrednih obhajavzov, sakaj duſhna ſlepota
ino oterpnoſt ſerza ſo ſploh ſhtraſe nevrédniga obhajila, ino vezhno pogublenje je njih shaloſten konez.
„Kdor bo nevredno té kruh jedel, ali kelh Goſpodov
pil, pravi ſv. Pavl, bo kriv teleſa ino kervi Goſpodove. Sakaj, kdor pije ali jé nevredno, ſebi ſodbo
jé ino pije, kér ne raslozhi teléſa Goſpódoviga“
(I. Kor. 11, 27—29.) Kakor je v' Judesha Iſhkarjota
hudízh slesil, bersh ko je od Jesuſa pomozhen grishlej

prijél, ino kakor ſo bili terdovratni Judje nevſmileno pokonzhani, ki ſo Jesuſovo kri zhes ſebe ino
ſvoje otroke priti klizali: ravno tak shaloſten konez
bo tudi vſih terdovratnih greſhnikov, ki po nevrednim Jesuſa v' ſvetim obhajili prejémajo. „Sa to je
veliko ſlabih in bolnih med vami, govori ſv. Pavl,
in jih veliko ſpi.“ (I. Kor. 11, 30) Trepetaj tedaj,
ino boj ſe vſaki saſtaran greſhnik, ki ſamo sa to k'
velikonozhnim obhajili greſh , kér moraſh, bres vſe
potrebne perprave: ti ſi od leta do leta en boshji
rop sa drugim salagaſh, ino boſh na ſvojo sadno
uro kakor Judesh obupal. „Kdor je Mojseſovo poſtavo prelomil, je moral po sapovedih ſtariga telſamenta bres vſe miloſti vmreti: koliko huje maſhvanja
saſlushi, pravi ſv. Pavl, kdor ˛Sina boshjiga potepta, ino kri teſtamenta ognuſi, s' katero je bil poſvezhen.“ (Hebr. 28, 29.) ˛Sv. Ziprijan perpoveduje,
de je néka perletna perſhona po nevrednim ſv. obhajilo prijela; alj na enkrat ſe sazhela treſti ino trepetati, kakor bi bila kaki ſtrup savshila, ino kmalo
po tem mertva na semljo padla. „Vi ne morete is
kelha Goſpodóviga ino od kelna hudizhoviga piti,
(ki niſte zhiſtiga ſerza). Vi ne morete per misi Goſpódovi ino per misi hudizhovi jeſti. (I. Kor. 10 21.)
Naj tedaj popraſha zhlovek ſam ſebe, opominja ſv.
Pavl, préden od téga kruha jé, ino pije od téga
kelha.“ (I. Kor. 11, 28.)

4. Nikar ſe pa ti, poboshna ino bogabojezha duſha! ne boj, iti ſvojimu kralju k'boshji misi naproti;
sakaj on pride krotek ino pohleven, ne de bi tebe
pogubil, ampak le isvelizhal. Tri lepe duhovſke
oblazhila tebi hozhem doneſ podati, de ſe s' njimi
zhedno oblezheſh, ino njega veſelo ſprimeſh.

Pervo oblazhilo je ljuba ponishnoſt. Akti
je kralj veſ krotek ino ponishen, koliko bolj moraſh biti ſhe le ti v' vſim ſvojim sadershanji ponishna. Tvoja noſha bo naj poſhtena, ne gisdaſta ali oſertna;
tvoje govorjenje naj bo pohlevno ino ſpodobno, no
pa prevsetno ino neſramno; tvoje djanje naj bo
krotko, ne pa ſhtimano in rasujsdano. „Uzhite ſe
od mene, pohleven Jesuſ pravi, kako ſim krotek
ino ponishniga ſerzá, ino vi bote najdli mir ſvojim
duſham.“ (Mat. 11 , 29.) Kakor ſtotnik v' Kaſarnavi,
tudi ti njega s' temi poniſhnimi beſedami ſprimi:

„O Goſpod, jeſ niſim vreden, de pod mojo ſtreho
greſh, rezi le s' enó besedó, de bode moja duſha
osdravlena!“ Le v' enim ponishnim ino pohlevnim
ſerzi kralj ponishnoſti raj prebiva, sakaj: „On je
sopernik napuhnjenim, pravi ſv. Peter, ponishnim
pa gnado daja.“ (I. Petr. 5, 5.)

Drugo oblazhilo je prava gorezha ljubésn.
Glej, kako je Jesuſ tebe ljubil, de je dal ſvoje
shivlenje sa tebe; ſhe smiram on tebe tako ljubi, de
k' tebi priti ino s' tebó prebivati sheli. Vſako ſv.
obhajilo je nova shiva prizha njegove neſkonzhne
ljubesni. Alj tedaj ne saſlushi tudi od tebe zhes vſe
ljublen biti? ˛Skashi njemu ſvojo ljubésn ne s' prasnimi obljubami, temuzh s' sveſto dopolnitvijo njegovih ſv. sapoved. „Kdor moje sapovedi dershi,
pravi Jesuſ, té je, ki mene ljubi. Ako pa kdo mene ljubi, bo moje beſede dershal, ino tudi moj
Ozhe ga bo ljubil, ino midva bova k' njemu priſhla,
ino per njemu prebivala.“ (Jan. 14, 21—23.)

Tretje oblazhilo je ſtanovitnoſt v' dobrim.
Judovſko ljudſtvo je na deneſhni den s' velikim glaſam Jesuſa zheſtilo; alj pet dni po tem je ſhe hujſhi
pred ſodnikam vpili: „Krishaj ga, krishaj ga!“ Nikar, de bi tudi ti, kerſhanſka duſha! ſe sdaj ſpovedal, ſvoje ſerze ozhiſtil ino ſe s' Jesuſam ſpravil,
kmalo po veliki nozhi ſe pa sopet v' nezhiſtoſt, jeso,
ſovraſhtvo, ino v' druge poprejne pregréhe podál.
„Tajiſti, uzhi ſv. Basili, kateri k' teleſu ino kervi
Goſpodovi perſtopi, ne ſmé le ſamo biti vſiga téga
zhiſt ino proſt, kar truplo ino duſho omadeshuje: on
mora tudi na snanje dati, de je grehu, tému ſvetu
ino ſam ſebi odmeri, sa to, de bo Bogu ſamimu
shivél po Jesuſu Kriſtuſu, Goſpodu naſhimu.“ Jesuſ
hozhe biti tebi sveſt, le tudi ti njemu sveſt oſtani.
„Kdor bo do konza sveſt oſtal, bo isvelizhan.“ (Mat.
10, 22.) Tako sveſto ino zhedno perpravleni obhajajte, ljubi kriſtjani! s' ſvojim isvelizhanjam ſveto
veliko nozh, ino le ti ſveti velikonozhni dnevi vam
bodo slati dnevi miloſti boshje. ˛Sveto réſhno Telo
bo vaſhim duſham, kar je nebéſhka roſa ino ſonzhna
luzh zvetézhim rosham na polji. S' ljubim mladim
letam ſe bo omladilo tudi vaſhe brumno shivlenje,
ino ſveto zvetje zhednoſti bo s' ſvojim shlahnim duham dobrih dél vaſhe shivlenje napolnilo. Vi ne

boto shivéli rezh ſami, ampak ljubi Jesuſ bo shivél s' vami; sakaj: „Kdor savshiva moje meſo, ino pije
mojo kri, pravi Jesuſ, te ima vezhno shivlenje: on
oſtane v' meni ino jes v' njem, ino jes ga bom obudil poſledni dan.“ (Jan. 6, 55—57.)

III.

Ljubi kriſtjani! ni ſvetejſhiga zhaſa, kakor ſo ti
ſveti velikonozhni dni; ni pa tudi bolj potrebno,
ſvetih rezhi premiſhlovati, kakor v' tem ſvetim velikim tedni. Premiſhlujmo tedaj tudi mi v' tem ſv.
zhaſi poſebno tri rezhi. —

Pervizh: Nebéſa ſo bile nam vſim saperte;
alj Kriſtuſ je priſhel, ino nam jih je miloſtno ſkos
ſvoje terplenje ino ſmert sopet odperl. Na to naſ
pomni ſveta zerkvena ſhega deneſhne zvetne nedelje,
kedar duhovnik s' krisham na saperte vrata trikrat
poterkajo, ino jih potem odprejo.

Drugizh: Isvelizhar pride ravno tak v' vſako
zhloveſhko ſerze ſkos ſveto obhajilo, de bi hudo
nagnenje v' tajiſtim saterl, greſhne navade isgnal,
kakor je v' Jerusalemſki tempel ſhel, ino neſpodobne
barantavze is tajiſtiga ravno denéſhni den istiral
(ispodil). Zhloveſhko ſerze hozhe on sa prebivaliſhe
imeti, tajiſto s' ſvojo gnado napolniti, ino nebeſhko
shivlenje v' njemu saſaditi. Kako potrebno je tedaj,
ſe poſebno k' ſvetimu velikonozhnimu obhajilu vredno
perpraviti.

Tretjizh: Priſhel bo ſhe enkrat Kriſtuſ po
vſe ſvoje, kedar bo velika nozh naſhiga vſtajenja, in
ſe sazhelo novo jutro ſodniga dné. Oj! blagor nam,
ako mu pojdemo tudi tiſtokrat s' veſeljam naproti,
kedar ga bomo s' snamenjam ſsv. krisha v' velikim
velizhaſtvi na oblakih priti vidili. Oj, de bi bili
vredni njega s' vſimi isvoljenimi velizhaſtno posdraviti tudi tiſtokrat, rekozh: „Hoſana! bodi viſoko
posdravlen, ki prideſh v' imeni Goſpoda, de naſ
popeljala v' hiſho ſvojiga Ozheta, v' nebeſhki Jerusalem!" Amen.

I.

Dober prijatel je vezh vreden, kakor shlahen
kamen; on nam oſtane do ſmerti sveſt, pa ſhe tudi
po ſmerti ne bo posabil na naſ. Takih dobrih ino
reſnizhnih prijatlov je imel Jesuſ med moſhkim, ſhe
vezh pa med brumnim shenſkim ſpolam, med katerim ſo nar imenitnej bile: Marija Magdalena — Marija, Jakopa apoſtelna mati, ki ſte ſi bile s' Jesuſovo materjo v' shlahti, ino ˛Salome, mati dvú nar
ljubesnivſhih Jesuſovih uzhenzov: Jakopa velikiga
ino Janesa evangeliſta. Mile ſolse ſo té ſvete shene
v' velik petek vezher na Jesuſovim pogrebi tozhite;
drugiga shlahniga masila niſo perpravleniga imele,
njemu ſkasati sadno zhaſt. Pa kakor hitro je sapovedan prasnik minil, posno v' ſaboto vezher, grejo
dobre shene, dráge diſhave od mire ino aloje nakupit,

de bi Jesuſovo telo, kakor je bila sa vſe imenitne
mertve ſpodobna navada, v' shlahno masilo djale.
Glejte, kako lepo je, sa mertvimi ſtariſhi, shlahtó
ino prijatli dobre dela opravljat. To ſhe je sdaj
pravo duſhézhe masilo, ki ſe k' ſv. nebeſam vsdiguje; to prizha pravo kerſhanſko ljubésn, ki tudi
ſhe po ſmerti shivi.

V. 2. Sa velikim petkam je velikonozhna ſabota
naſtopila, Judov nar imenitnéj godvanje. ˛Srezhen
odhod is Egipta obhajali ſo. Vſako délo je bilo té
den ojſtro prepovedano; ſhe dalej pota kakor dva
tavshent ſtopinj ſe iti ſmelo ni. Tak ojſtro je bilo
Judam prasnike poſvezhovati sapovedano. — Jesuſovo telo je te dan v' pokopi pozhivalo; tudi brumne
shene ſo s' sapuſhenimi uzhenzi tiho djale, ino po
Jesuſu milo shalovale. Komaj nedelje, pervigadne
po ſaboti, dozhakajo. S' ſvitam vred ſe ſpravijo od
doma, vsemejo shlahno masilo, ino grejo ſkos saſpano meſto na proſtorje. She ſe juterna sarja v' njih
ſolsnih ozheh osira. — Oj slati juterni zhaſ, kateri
ſi ga ne saſpi: nebeſhko veſélje nam v' ſerze vliva,
kakor brumnim shenam na ſveto velikonozhno jutro.

V. 3. Ravno je sazhelo ljubo juterno ſonze is
sagor vſtajati, ino po lepim selenim verti deniti, v'
katerim je bil Jesuſ pokopán. Shene ſe ſkali blishajo, v' katero je bil novo isſekan njegov pokop ali
grob. „Kaj bo, ſo djale, ſilo velik kamen je na
grobi, kdo nam ga bode odvalil?" Ino niſo ſhe isgovorile, kar vgledajo, de je kamen odvaljen, ino
pokopaliſhe odperto. Nagloma v' odperto votlino
ſtopijo, gledajo sa Jesuſovim truplam; alj ni ga.
Angela boshja ſe njim v' nebeſhki ſvetlobi perkasheta. Shene ju vgledajo, ino oſtermijo. — Tako velizhaſtno nam vezhni Bog vſe naſhe bridkoſti prevsdigne, ako le per njemu s' pravim saupanjam
pomozhi iſhemo. ˛Svojiga angela nam on, zhe ravno
nevidama, poſhle, ki naſ potolashi, kakor preſtraſhene shene per Jesuſovim pokopaliſhi.

V. 6. Angelov eden na deſnim kraji v' belim
oblazhili ſedi, ino veſ prijasen prav po nebeſhko
ſtermézhe shene ogovori. „Ljube shene, je djal
nikar ſe ne bojte, ſaj vém, koga bi rade: Jesuſa
Nazarenſkiga, ki ſo vam ga ſovrashniki krishali ino
vmorili. Kaj bote iſkale shiviga med mertvimi?

Glejte rute (ruhe, tenzhize) ſo ſhe tukaj, v' katere je
bil savit, njega pa ni vezh; on je she od ſmerti vſtal.
Le hitro tezite, to veſelo pergodbo njegovim shaloſtnim uzhenzam povedat, posebno pa Petru, de
ſe mu ſerze ohladi. Vſi ga bote vidili, v' Galileji
vaſ bo poſebno obiſkal, tam, kjér ſte tolikokrat s'
njim veſeli bili. ˛Saj veſte, kako vam je vſe napréj
povedal." — Kako veſél glaſ ſo morle biti shaloſtnim
shenam le te angelove beſede! Obljubim de ni bilo
lépſhiga jutra od jutra perviga dne, v' katerim jo
vſigamogozhen ˛Stvarnik Adama vſiga nedolshniga
v' lep vert posmeljſkiga raja poſtavil, noter do prihodniga jutra ſodniga dné, v' katerim bodo pravizhni,
kakor Jesuſ denéſhno veliko nedéljo, zhaſtitno is
ſvojih pokopaliſh k' novimu shivlenju vſtajali. O
kaj de bi bilo tako lepo in ljubesnivo jutro vſtajenja,
kakor Jesuſovo, bratje in ſeſtre moje, enkrat tudi
sa naſ! Na to naſ naj deneſhno ſveto godvanje
opominja, ino ſrezhno vſtajenje doſezhi uzhi.

II.

1. Pogoſto tukaj na ſveti hudoba en zhaſ premaga. Doſtikrat pravizhniga s' nedolshnimi ſolsami
oblitiga k' pogrébu saneſejo, dokler ſe njemu krivizhnik nad semljo debujo ſmeji. Tudi nad krishanim Jesuſam ſo ſe ſhtimani fariseji ino ſvojoglavni
piſmarje poſmehovali: povsdigovalo ſe je nad njegovim pokopam njih hudobno ſerze. S' velikim kamenam savalili, sapezhatili ino ſhe s' ſtrashoj (vahtoj)
savarvali ſo ga. Le po ſkriváje ſo ſe tam pa tam
njegovi perjatli sa njim ſolsili. — Oj kako shaloſtna
bi vender ta sa pravizhniga bila, ako bi s' ſmertjo
sa vſim po njemu bilo! Alj poglejte zhudo! Straſhen
potreſ terdo ſkalo smekini, rasvali ſe sapezhateno
pokopaliſhe nedolshno vmorjeniga, od ſtrahú njegovi
varhi popadajo, ſe hitro sopet od semlje pobérajo,
ino v' mesto letijo, Jesuſovim ſovrashnikam pravit,
kaj de ſe je sgodilo. Jesuſ ſe pa veſ zhaſtitliv vsdigne,
kakor mogozhen premagavez pekla, ſmerti in hudobije. — Saſtonj ſovrashniki Jesuſovi varhe s' dnarmi podkupijo, de bi legáli, rekózh: „Mi ſmo ſpali,
in uzhenzi ſo nam truplo vkradli," sakaj nikdo pameten ne bo ſpijozhim prizham verjél. Saſtonj je

ſovraſhnim, nevérnim Judam, Jesuſovo vſtajenje
tajiti; sakaj Jesuſ ſe je Magdaleni ino drugim brumnim shenam perkasal, on je s' ſvojimi apoſtelni vezhkrat govoril, je s' njimi jédil ino pil, ino jih do
konza preprizhal, de na novo sopet shivi. Vprizho
ſovrashnikov apoſtelni ozhitno osnanujejo, de je Meſija, ki ſo ga vmorili, od ſmerti vſtal. Po zelim
ſveti ſe raslega njih veſeli glaſ, in tudi naſ ſhe den
denaſhen rasveſelijo beſede ſv. Pavla, ki pravi: „Mi
vémo, komu vérjemo. Ako Kriſtuſ ni od mertvih
vſtal, je saſtonj naſhe osnanovanje, ino vaſha véra
je prasna Alj Kriſtuſ je od mertvih vſtal, on pervina ſpijozhih." (I. Kor. 15, 17—20.) Oj kako kratko
je bilo krivizhno veſelje Jesuſovih ſovrashnikov: ſhe
zelih tri dni jim ni oſtalo. Kako dolgo ſe pa veſelijo, she tavshent in sopet tavshent lét, Jesuſovi
prijatli njegoviga zhaſtitliviga od ſmerti vſtajenja.
Veſelimo ſe ga is zeliga ſerza tudi mi, ki ſvojiga
odreſhenika ſerzhno ljubimo; sakaj tudi on je nam
novo neisrezheno veſelje napravil, ker nam je obljubil, de, kakor je on od mertvih vſtal, ravno tako
bomo tudi mi enkrat od ſmerti vſtali. „Jes ſim
vſtajenje ino shivlenje, pravi on; kdor v' mene vérje,
bo shivél, de bi ſi bil ravno shé vmerl." (Jan. 11, 25.)
„Naſh isvelizhar, uzhi ſv. Gregor, ſe je v' ſmert
podál, de bi ſe mi ſmerti ne bali; skasal nam je pa
tudi vſtajenje k' naſhimu saupanju, de bomo tudi
mi vſtali."

2. Vſe poſvetno ſe pred nami v' prah ino pepel
ſpremeni: in tudi mi grémo eden sa drugim mater
zherne semlje gnojit. Naj ſi bo kralj ali berazh,
ſtar ali mlad, pravizhen ali krivizhen, vſakimu je
Vſigamogozhen ſmert perſodil, rekozh: „Prah ſi bil,
ino v' prah ſe boſh povernil." (I. Mos. 4.) Pa Vſigamogozhen naſ ne bo v' trohnobi vékomaj puſtil. On,
ki vſtvári is segnitiga serna lep mladi klaſ — on,
ki is male pizhke (drevéſniga serna) veliko drevo
prerodi: on bo tudi naſhe mertvo truplo enkrat obudil ino prenovil. Bog je pokasal enkrat preroku
Ezehjelu veliko polje, polno mertvaſhkih koſti:
„Kaj ſe ti sdi, Bog preroka popraſha, ali ſhe bodo
kdaj te koſti oshivele?" „„Jes ne vém, mu prerok
odgovori, to ſamo ti veſh."" „Prerokuj, je Bag
Ezehjelu vkasal, prerokuj vſim tém ſuhim koſtém,

ino rezi: Jes hozhem ſapo v' vaſ puſtiti, de bote
oshivéle; jes vam hozhem shile dati, ino puſtiti,
naj vaſ meſo oraſte ino kosha obda. S' mojim duham
vaſ hozhem oshiviti, ino peljáti v' obljubleno deshelo." (Ezeh. 37.) „Ne zhudite ſe tému, pravi Jesuſ, sakaj pride ura, de bodo vſi, ki po grobih
ſpijo, glaſ ˛Sina boshjiga saſliſhali, ino tajiſti, ki ga
bodo saſliſhali, bodo shivéli." (Jan. 5, 25.) Naj ſi
ravno naſhe truplo sverina raſterga, naj njega morje
poshre, ali semlja povshije: Bog bo saklizal, ino
vsako bo dalo to ſvoje nasaj. O pravizhen! ti, ki
lepo sveſto sa Jesuſam hodiſh, ne boj ſe vezh vmréti,
sakaj Jesuſ, tvoj isvelizhar, sopet shivi — s' njim
boſh oshivel tudi ti, ino pojdeſh, ki ſi dobro ſtoril,
k' vſtajenju shivlenja. (Jan. 5, 29.) ˛Smert je tebi
le pot k' tvojimu ljubimu Ozhetu, hladno pokopaliſhe le pozhivna poſteljza sa tolikim terplenjam,
trohnoba je le prenovlenje tvojiga rahliga trupla sa
novo vezhno shivlenje, sakaj: Sedajno meſo ino
kri ne moreta v' nebeſa, ino ſtrohlivo ne more neſtrohliviga deleshno biti. „Sa to ſe ſtrohlivo truplo
vſeje, de bo neſtrohlivo vſtalo.“ (I. Kor. 15, 43.)
Tolashi ſe, vboshiz! v' ſvojih teshavah s' prihodnim
vſtajenjam, kakor brumen Job, rekozh: „Vém, de
moj Odreſhenik shivi, ino de bom poſledni den is
semlje vſtal, ino bom sopet s' ſvojo kosho obdan,
ino v' ſvojim meſi ſvojiga Boga vidil. Ravno jes ga
bom vidil, ino moje ozhi ga bodo gledale: to saupauje v' mojim ſerzi leshi.“ (Job 19, 2—28) Blagor tebi, ako veliko, pa vender vſe voljno poterpiſh; sakaj, kakor zhaſtitlivo je bilo Jesuſovo telo,
bo tudi tvoje — kakor ſo ſe ſvetile njegove ſvete rane,
ſe bo tudi ſvetilo tvoje terplenje. Kakor ſo ſe angeli per Jesuſovim vſtajenju v' lepi nebeſhki podobi
mladenzhov perkaſali, ravno tako vſi omlajeni ſi
bodo enkrat isvoljeni roke podajali. (Mat. 22, 30.)

3. Alj de ſi bomo ravno vſi od ſmerti vſtali,
vender ne bomo vſi ſrezhno ſpremenjeni. Ako ſe
ſlabo, pokasheno ſeme vſeje, tudi lepa ſetev israſla
ne bo. V' kakovi hudobii boſh pokopan, v' taki
boſh tudi is semlje ſhel. Is eniga pokopaliſha bomo
vidili vſtati dva: eniga po nebeſhko ſpremenjeniga
k' vezhnimu shivlenju, diugiga po peklenſko oſtudniga k' vezhnimu pogublenju, sakaj: „Tajiſti, kateri

ſo dubro ſtorili, pojdejo k' vſtajenju shivlenja, tajiſti pa, kateri ſo hudo ſtorili, k' vſtajenju obſodbe."
(Jan. 5, 29.) Sliſhali bomo preklinjat neſpokorjeniga greſhnika vſe ſvoje ude, ki ſo mu toliko gerdobo
krivi; ſliſhali pa tudi hvaliti brumno duſho ſvoje po
nebeſhko lepo telo, s' katerim ſi je toliko velizhaſtvo
saſlushila. Vidili bomo isvoljene snanze in prijatele
ſe veſelo s-hajati, ki ſo eden drugiga na tém ſvéti
v' dobrim podpirali: gledali pa tudi hudobne edniga
pred drugim beshati, ki ſo v' shivlenji radi eden k'
drugimu sahajali, ino sapelivo tovarſhijo imeli. Vſe
pregréſhimo veſelvanje hudobnih ſe bode v' shaloſt, vſe zhaſno terplenje pravizhnih ſe bo ſpremenilo v' vezhno veſélje sa duſho ino teló.

III.

Preljubi moji bratje in ſeſtre! ki ſhe doneſ veſelo velikonozh, le té zhaſtitlivi god Jesuſoviga
vſtajenja, ſkupaj obhajamo: tudi naſ bodo ſkoraj pokopali — ene tukaj, druge, ſam Bog ve, kam.
Vender ſe bomo enkrat sopet ſnidli, kedar pride
tajiſto zhudno jutro naſhiga vſtajenja. Vidili ſe bomo
sopet, pa kako? Shaloſtni ali veſeli, ſrezhni ali neſrezhni? To je doneſ imenitno, potrebno praſhanje
sa naſ. Kako bo naſhe shivlenje, taka bo naſha
ſmert, ino kaki vmerjemo — pravizhni ali krivizhni,
bomo tudi vſtali — ſrezhni ali neſrezhni. — Glejte,
ljube duſhe! sdaj ſo dnevi vſtajenja sa vſe ſtvari,
dnevi duhovſkiga vſtajenja tudi sa naſ. Zela natora
vſtaja od ſvojiga simskiga ſpanja, vſaka ſtvar sopet
v' novo oshivlja, ino marſkateri greſhnik, ki je morebit zelo leto v' ſmertnih pregrehah ſpal, ſe ſbudi
ſaj o ſv. velikonozhnim zhaſi, ſe ſpokori in sazhne
v' novo shivéti. Vſtanite tedaj tudi vi, kerſhanſke
duſhe! is ſtariga groba ſvojiga pregreſhniga shivlenja,
oshivite ſvojo duſho s' vredno prijétimi ſv. velikonozhnimi Sakramenti, ino sazhnite v' Jesuſu v' novo
shivéti; sakaj: „Kakor je Kriſtuſ, naſ opominja ſv.
Pavl, ſkos zhaſt Ozheta od mertvih vſtal, tako naj
tudi mi v' novim shivlenji hodimo." (Rim. 6, 4.)
Ne damo ſe vezh v' ſtare pregrehe sakopati, sakaj:
„Kakor je Kriſtuſ od mertvih vſtal, in vezh ne vmerje, in ſmert dalejnima do njega oblaſti; tako tudi mi

ki ſmo grehu odmerli, ſe ne ſmémo vezh v' ſtare
navade poverniti, de ne bo pregreha v' naſhim vmerjozhim trupli goſpodvala." (Rim. 6, 12.) Premagajmo
ſerzhno vſe ſkuſhnjave, poterpimo s' Kriſtuſam voljno
vſe teshave; ſaj vſe le kratek zhaſ terpi — en zhaſek
pa ſaj dolgo, tudi dolgo na tem ſveti vezhno ne
terpi. Kedar pa pride veliko jutro naſhiga vſtajenja,
takrat bo konez vſiga zhaſniga, ino sazhetik vſiga
vezhniga, ſrezhen ali neſrezhen tudi sa naſ. Kakor
vezhérno ſonze sahaja, tako tudi vezhi del juterno
vſtaja: lepo jaſno, ali pa v' oblake sakrito. Ravno
taka bo tudi s' naſhim ſedajnim shivlenjam ino prihodnim vſtajenjam. — Kedar ſe nam bo enkrat ſonze
tega ſveta ſtemnilo, o de bi ſe nam le prihodno
jutro ſodniga dné tudi tako lepo rasſvetlilo, kakor
ljubimu Jesuſu, ino njegovim prijatelam, de bi
njemu s' angeli vezhno Alelujo prepévali. Amen.

I.

Kakor otrozi bras ozheta, k kor ovzhize bres
ſvojiga paſtirja, ſo ſe prijatli Jesuſovi po njegovi

ſmerti na vſe kraje ras-ſhli. Dopolnilo ſe je prerokovanje ſv. piſma, ki govori: „Paſtirja bom vdaril,
in ovze ſe bodo rasſhkropile." (Zah. 13, 7.)

V. 13. V' vezherki ravno tajiſtiga dné, v' katerim je Kristus od mertvih vſtal, ſta Kleoſa ino njegov tovarſh vſa shaloſtna hudobno meſto Jerusalem
sapuſtila, ki jima je ljubiga Goſpoda vmorilo. V'
Emaus, v' en terg nekaj zhes dve uri hodá od Jerusalema, ſta ſe podala, ſi ohladit ſvoje shaloſtno ſerze.
Zel pot ſe od nedolshne ſmerti Jesuſove pogovárjata, eden drugimu ſvojo shaloſt toshujeta, in kakor
sveſta prijatla ſe tolashita. — ˛Srezhen, kdor dobriga prijatla ima, de mu lehko vſe ſvoje ſerze odkrije!
Shaloſt je le na pol shaloſt, veſelje pa dvakrat veſelje, kedar ſe sveſtimu prijatlu lehko pové. ˛Sam
Bog v' takih ſerzih rad prebiva, ino jih s' nebeſhko tolashbo napolni, kakor vſmilen Jesuſ ta dva
uzhenza.

V. 15. Shé ſta prezej dalezh od meſta, ino bres
ſtraha ſe bolj na glaſ od Jesuſa pogovárjali sazhneta,
kar ſe jima nesnan popotnik perdrushi. Posnala ga
niſta, alj on veſ prijásn ſe s' njima v' marne podá.
„Kaj vama je, ljuba prijatla! jih popraſha: vi dva
morta kaj shaloſtniga med ſebo imeti, de ſta tako pobitiga ſerza." Kleoſa njemu s' milim ſerzam potoshi,
rekozh: „„Ali nizh ne veſh, kaj shaliga ſe je v' Jerusalemſkim meſti v' teh dneh sgodilo?"" „Kaj takiga?" vpraſha on. „„Niſi nizh ſliſhal, mu sazhneta
obedva perpovedvati, od Jesuſa Nazarenſkiga, kako imeniten prerok je bil, kako je lepo uzhil, koliko zhudeshov ſtoril, od Boga ino od ljudi viſoko
ſhtiman. Saj ſi vender mogel svediti, kako ſo ga
rasni oblaſtniki ino viſhi duhovniki k' ſmerti obſodili, ino na krishi vmorili. Veſeli ſmo ga bili, ker
nam je bil obljubil, de bo ſvojo Israelſko ljudſtvo
odreſhil; tudi je rekel, de bo od ſmerti vſtal. Pa
shé je doneſ tretji den, kar ſo ga pokopali, ino midva ſhe nizh ne vema, kakor to, de ſo ene shene
smed naſhih davi (doneſ v' jutro) na vſe sgodaj, k'
pokopaliſhu ſhle, ino ſo nasaj perletele, povédat, de
niſo njegoviga trupla najdle, ampak angeli ſo ſe
jim perkasali, ino prizhali, de on sopet ſhivi. Tudi
nekoliko naſhih tovarſhov je po tém k' pokopaliſhu
teklo: vſe ſo ravno tako najdli, kakor ſo shene" rekle:

njega pa ne."" Tako ſta uzhenza nesnánimu perjatlu
ſvojo teshavo potoshila, ino leshej je njima per ſerzi.

V. 25. „Oj kako ſte vender neſpametni in ſlabovérni boshjim beſedam, ki ſo vam jih preroki
boshji od nekdaj govorili!" tako jima nesnan prijatel
v' beſedo ſéshe. „Kaj niſta ſliſhala ſvetiga piſma
brati, kako ſe bo s' Odreſhenikam godilo: de bo
moral veliko terpeti, ino de ſhè le ſkos njegovo
terplenje in ſmert ſe bo njegovo velizhaſtvo sazhelo?
Le poſluſhajta, njima na dalej preroke raslaga, kaj
je shé Moseſ od isvelizharja napovedal, de ga bo
laſtno ljudſtvo saverglo; kaj ſo tudi drugi preroki
od njegoviga terplenja ino ſmerti govorili, de mu
bojo roke ino noge prebòdli, de ne bo zhloveku podoben; de bo ſzer pokopán, pa ſtrohnél vender ne
bo. Alj vam ni on ſam pravil, kaj ſe bo vſe s' njim
godilo"? Tako ljubesnivo jima ſv. piſmo raslaga, de
ſama ne veſta, kdaj do terga pridejo. O kako lehki
bi bili tudi naſhi poti, ako bi jih lepi pogovori
krajſhali!

V. 28. ˛Sonze je shé v' boshji gnadi sahájalo,
in ljubesniv popotnik ſe dalej odpravlja. „Oj, nikar dalej ne hodi, ſta djala; pojdi s' nama, boſh
verzhérjal. Kam pa pojdeſh nizoj, ſaj ſe she mrazhi."
Dober perjatel rad sa dobrim potegne, ino tudi on
ſe ne dá dvakrat proſiti. Na pervo beſedo s' njima
gre. Kar premoreta, mu poſtresheta. Vſi trije grejo
sa miso; pa onadva she ne véſta, koga med ſebó
imata. Popotnik prime sa kruh, ga poſveti, raslomi, ino pred nju poloshi; in kakor bi ſe jima saſvétilo, na ravno tem Jesuſa ſposnata, ki med njima
ſedi. Veſela grosa ju opade, ſhe beſede niſta isrekla — kar minil je, in ga ni vezh med njima.
„Poglej ſi le, sazhneta sdaj eden drugimu praviti,
sa tega dél nama je ſerze tak od ljubesni do njega
gorelo, kedar je nama gredozh ſv. piſmo raslagal."
Od velikiga veſelja jima ne da vezh ſedeti. ˛Spotama ſe ſhe tiſti vezher v' Jerusalem poverneta, ſvojo
ſrezho ednajſt apoſtelnam pravit. Alj tudi oni ſo
jima s' veſelim glaſam naproti pravili, de je Goſpod
reſnizhno od mertvih vſtal, in ſe je ˛Simonu Petru
perkasal. Uzhenza sazhneta vſe na tenko perpovedvati, kako ſe je njima godilo; ino ſhe isgovorili
ſe niſo, kar Jesuſ v' ſredi med njimi ſtoji, ino vſe

ſkupaj obiſhe. — Glejte, kako ljubesnivo je poſhtenih tovarſhov shivlenje, kako ſveto in polno nebeſhke tolashbe je njih govorjenje, in koliko veſelja
njih ſerze savshiva! — Naj bi bili tudi naſhi pogovori ravno tako brumni ino ſpodobni, oj koliko ſlabiga
bi naſ ovarvali, koliko dobriga bi nam perneſli;
sakaj: „Kar je per lepih roshah shlahen duh, ſo v'
tovarſhijah poſhteni marni; kar je per malovrednih
roshah gerdi ſmrad, ſo per ljudéh ſlabi pogovori."

II.

Velika dobrota vſigamogózhniga ˛Stvarnika je
sa naſ govorni jesik: s' njim odkrijemo ſvoje snotrajno veſelje ino terplenje, po njem ſpraſhamo ino
svemo vſe potrebne rezhi, kar druge ſtvari ne samorejo. Jesik je shlahnija zhloveſhkiga trupla.
Ravno tolika je pa tudi naſha nehvaleshnoſt in hudobija, ako, nameſto boshje zhaſti, nameſto ſvojiga
ino drugih isvelizhanja, ſvoj jesik v' rasshalenje
gublenje obrazhamo. Ino to ſe godi ſkos ſlabe pogovore.

Naj bi priſhel vſmileni Jesuſ den denaſhen med
vaſ mlade ljudi, kakor ſe je dvema uzhenzama
po poti perdrushil, ino vaſ popraſhal: „Kake pogovore med ſebó imate?" Kaj bi njemu po reſnizi obſtali? ˛Sramvaje bi mu morli odgovoriti, rekózh;
„Mi ſe na ſvojim deli, kakor po ſvojih potah, nar
raji od neſpodobnih rezhi pogovárjamo, klaſamo,
ſpodbadamo, pikamo, eden drugiga v' hudo napeljujemo, dokler ſe ne sapeljámo. Zhe naſ eden ali
drugi poſvari, mi téga ne porajtamo, she le saſramujemo ino po krivim obrekamo ga, tako, de vezhkrat nar nedolshnej nar malopridnej oſtane." Kaki
ſo ti pogovori? Oni ſo pogovori pogublenja, savolj
kterih Kriſtuſ ſtraſhno shuga, rekozh; „Boljſhe bi
bilo takimu, de bi ſe mu mlinſki kamen na vrat
obeſil, ino ſe v' globozhino morja potopil, kakor
de pohujſhanje daja." (Mat. 18, 6.) Med njimi
Kriſtuſa ni, takim je le ſatan pajdaſh.

Ako bi ſe med vaſ, vi she perlétni moshjé
ino shene! Kriſtuſ perdrushil, popraſhaje: „Kake
pogovore med ſebó imate?" Rundezhiza bi vaſ obletéla,

kér bi mu morli povédati in rezhi: „Mi pr
ſvojih hojah ino opravilih nar raji ſlabo od blishniga
govorimo: hudo, kar je ſtoril, nalaſh bres vſe potrebe rasnaſhamo, pa ſhe rezhemo vezh, ko je reſ,
sa to, ker ſmo nevſmileni opravlivzi; ſi tudi
pogoſto kaj hudiga vmiſlimo, ino zhes blishniga
poláshemo. Kar je dobriga ſtoril, mu na hudo isvrázhamo, sa to, kér ſmo hudobni obrekvavzi. Kaki ſo ti pogovori? Ne kerſhanſki, ampak peſjanſki, ker ſe po njih terga poſhtenje blishniga, ino'
ſe mu krade dobro ime. Nad takimi ſe milo potoshi
v' ſv. piſmi modri pridgar, rekózh: „Jes ſim ſe
oserl, ino ſim vidil obrekvanje, ki ſe pod ſonzam
godi; ſolse nedolshnih, ki ſo krivizo terpeli, pa niſo
imeli tolashnika. Tedaj ſim hvalil mertve, ki ſo
she vmerli, ino ne vidijo hudiga, ki ſe pod ſonzam
godi." (Pridg. 4, 1.) — Med takimi Kriſtuſa ni, kjer
ſo ſovrashni jesiki.

Zhe bi priſhel Jesuſ v' vaſho drushbo, vi dobrovoljzi! pa bi vaſ praſhal: „Kake pogovore
vi po kerzhmah ino po ſvojih navadnih pojedinah
med ſebó imate? — Kaj bi njemu vi na to rekli?
Omolknili bi, ino morli v' ſramoti ſposnati: „Mi
ſvojiga blishniga per dobrih voljah radi hudo ſodimo, kakor snajo vſi natolzovavzi; mi radi
sdrashbe delamo, eden drugimu ſovraſhtvo napeljujemo, po navadi molopridnih podpihvavzov. Mi preklinjamo duhovſko ino deshelſko Goſpoſko,
oponaſhamo pridgarje ino uzhenike, sanizhujemo
boshje rezhi, ino eden drugiga drashimo, ſamo sa
to, de nam je kraji zhaſ." Kaki ſo pa taki marni?
Ti ſo ſatanovo ſeme, ſo zima vſe hudobije. „Tak
jesik, pravi ſv. Jakop, je sapopadek vſe krivize,
ogenj, ki veſ tek naſhiga shivlenja poshge; nepokojna hudoba, poln ſmertniga ſtrupa." (Jak. 3, 5—8.)
Kaj je zhaſtitlivſhiga, kakor boshja reſniza,
ona nebéſhka deviza, ki je ljuba Bogu ino vſim
pravizhnim ljudem; lashnivi jesiki jo poteptajo. Kaj
je lepſhiga od nebéſhke nedólshnoſti, one drushize angelſke; ino neſramni jesiki jo omadeshujejo. Kaj drashej, kakor ljubo poſhtenje, le té
shlahen duh zhloveſhkiga shivlenja; alj opravlivi
pogovori ga pomandrajo. Kaj je boljſhiga, kakor
ljubesnivi mir in lepa saſtopnoſt med

domázhini in med ſoſeſkó, ki nam shivlenje poſlajſha; ſovrashni marni nam jo podêrejo. Tudi ſv.
kerſhanſko véro, ki naſ proti ſv. raju peljá,
ſe nam podſtopijo sapelivi pogovori kasiti. Ni ſtanú
tako ſvetiga, ni zhloveka tako imenitniga, de bi ſe
ga hudoben jesik ne lotil. „Hudobni bruſijo ſvoje
jesike kakor kazha, modroſov ſtrup je pod njih
shnabli." (Pſ. 139, 4.) „Kakor ſe divja hijena ſvetlobe ogiba, le temó iſhe, mertve is grobov kopá, ſe
s' zhervami paſe, ino s' gnilobo maſti: ravno tako
raſkopajo hudobni ogovarjavzi pokopaliſha sakrite
posabnoſti vlezhejo sagernjene ſlaboſti ino pregreſhke
ſvojiga blishniga na ſvetlo: ſe s' tem shivijo, de njih
poſhtenje tergajo; ſe s' tem redijo, de jih rasnaſhajo
ſkos ſvoje ſlabe pogovore, pravi ſv. Bernard. Ino
take divje sverine mi med ſebó terpimo, ino vezhi
dél radi s' njimi potégamo?" S' jesikam Boga Ozheta
hválimo, ino ljudi, po boshji podobi vſtvarjene,
kolnemo s' njim. „Is enih uſt gre hvala ino klétev!
To, ljubi bratje! bi ne ſmélo tako biti," opominja
ſv. Jakop. (3, 9. 10.)

Gorjé pa tudi satorej vſim jesikam, ki hude pogovore v' navadi imajo. „Zhloveku hudojesizhnimu
ne bo dobro na semlji." (Pſ. 139, 12.) Na Angleſhkim
je shivel hudojesizhnik, kterimu ſo bili pregreſhni
mami nar vezhi veſelje. Na ſmertni poſtelji ga je
veſt toliko pekla, de ji je ſam ſvoj jesik grisol,
dokler ni vmerl. Ino kaj ſhe le bo po ſmerti? „Ne
motite ſe, pravi ſv. Pavl, hudojesizhniki ne bodo
boshjiga kraljeſtva poſédli. (I. Kor. 6, 10.) Veliko
jih je ſkos ojſter mezh pomorjenih, pa vender ne
toliko, kakor ſkos jesik pogublenih." (Pridg. 28, 22.)

III.

Ljubi moji bratje in ſeſtre! ako naſ je téga grosa
in ſtrah, várimo ſe, de ſe tudi nam pergodilo ne bo.
Dajmo ſvoj jesik v' bersde kerſhanſke modroſti, de
ſe nam v' hudo sapletal ne bo. K' temu vam doneſ
ſhtiri slate nauke modriga sadershanja podam.

1. Govorimo po malim, ino nizh bres potrebe; sakaj kdor veliko marnja, ali veliko ve, ali
pa veliko lashe, ino je smiram v' veliki pregreſhni
nevarnoſti. „Obilno govorjenje ne bo bres greha;

kdor pa ſvoje uſta sdershuje, je moder." (Prip. 10, 19.)

2. Govorimo varno ino nikoli bres modroſti;
sakaj hitro pade beſeda, pa tudi beſeda vbije zhloveka, ako ſe varno ne poſtavi. Kakor piſár ſvojiga
pereſa popred ne pomozhi, dokler ne vé, kaj bo sapiſal: ravno tako ne ſmemo ſvojiga jesika tudi mi
oberniti, dokler ne pomiſlimo, kaj bomo rekli.
„Vaſhe govorjenje bodi prijasno, s' ſoljo (modroſti)
potroſheno, de veſte, kako vam gre, vſakimu odgovoriti. (Kol. 4, 6)

3. Govorimo is ſerza ino po reſnizi.
Poſhteno naj tezhejo naſhe beſede, zhiſte is zhiſtiga
ſerza. „Dober zhlovek is zhiſtiga ſerza govori dobro,
hudoben zhlovek is hudobniga ſerza govori hudo;
sakaj is obilnoſti ſerza uſta govorijo." (Mat. 12, 35.)

4. Ne naſtavljajmo ſvojih uſhéſ pregreſhnim pogovoram. Ako uho poſluſhalo
ne bo, ne bo imel jesik komu govoriti. „Kakor
piſhiza, na terd kamen vſtreljena, odſkozhi, ino pogoſto ravno tajiſtiga sadene, ki jo isſtreli: ravno tako
hudojesizhnik, ako vidi, de ſe poſluſhavzi od njega
obernejo, ſam ſebe sadene, omolkne, oſtermi, in
njega ſtrup mu bo na njegovih shnablih vſehnil."
(˛Sv. Hironim.)

Ljube duſhe! „Kdor hozhe veſelo shivlenje imeti
in dobre dni viditi, naj ſvoj jesik hudiga varje,"
pravi ſv. Peter (I. 3, 10.), ino to mi vſi shelimo.
Podajmo ſi tedaj roke, de hozhemo eden drugiga
hudih pogovorov varvati, ſvariti, ino med ſebó ſlabih marnov ne imeti. Glejte, tako bo vſmileni Jesuſ
po vſih naſhih potah, v' naſhih tovarſhijah ino per
vſih naſhih dobrovoljah v' ſredi med nami, mi pa
per njemu vékomaj. Amen.

I.

V. 19. Kakor sapuſhene ſirote, ki ſo ravno pred
vzherajim ſvojiga preljubiga ozhéta pokopale, so Jesuſovi uzhenzi, vſi shaloſtni, na vezher tretjiga dne
po njegovi ſmerti sa misó: ravno tam, kjer je kratko
popréd ſhe on s' njimi ſedel, ino od njih ſlovo jemal.
V' ſtrahih pred ſovrashnimi Judi ſo duri (dveri) sveſto
saperli, ſi sveſti, de nobena ſovrashna duſha ne
more do njih. Ravno ſe pogovárjajo, kar ſo zhres
den od Jesuſa ſliſhali: ino poglej! per sapertih vratah Jesuſ med njimi ſtoji. —. Vſi oſtermijo ino le
glédajo ga. Jesuſ pak, on tolashnik vſih shaloſtnih,

jih prav pa domazhe pri jaſno posdravi, rekózh:
„Mir bodi s' vami!"

V. 20. Kjér ni Goſpoda, tudi ni mirú; tamkaj
prebiva ſtrah, kakor v' ſerzi Jesuſovih uzhenzov,
kedar ſo ſvojiga Goſpoda sgubili. Pa kakor hitro
ſpet njega med ſebó vglédajo, njegove roke potipajo,
vidijo njegovo prebodeno ſtran — kedar jim vſo
ſvoje rane povelizhane kashe: beshal je ſtrah od
njih, priſhel je ſpet ſerzhni mir, in uzhenzi Jesuſovi
ſo ſe veſelili, ker ſo Goſpoda per ſebi vidili. — Bres
Goſpoda nebeſ ino semlje v' vednim ſtrahi shivimo
pogoſto tudi mi; le dokler ſmo s' Bogam ſklenjeni,
v' naſhim ſerzu ljubi mir prebiva, sakaj: „Ako jo
Bog s' nami, kdo bode soper naſ?" (Rim. 8, 31.) —
Neſrezhni greh je veſ zhloveſhki rod od Boga lozhil,
Kriſtuſ je naſ ſkos ſvojo ſmert s' Bogam ſpet ſklenil:
ravno sa to jim je she drugokrat ljubi mir isrozhil,
rekózh: „Mir vam bodi!"

V. 21. Mir nam je Jesuſ is nebeſ od Ozheta na
semljo prineſil: mirno ino ſrezhno shiveti je on
uzhil; mir med Bogam ino zhlovekam narediti, je
terpel ino ſvojo kri prelil; le te nebeſhki mir vſim
ljudém rasosnaniti in podeliti vkashe on ſvojim apoſtelnam, rekózh: „Kakor je Ozhe mene poſlal, poshlem vaſ tudi jes. Uzhite vſe narode, ino kerſtite
jih, ino jim ſkos ſv. kerſt nebeſhki mir s' Bogam,
s' ſvojo veſtjó, ino mir s' zelim ſvétam podelite.
Kdor bo vervál ino bo kerſhen, bo isvelizhan.“
(Mark. 16, 16.) — S' nebeſhkim miram poſhle Jesuſ
ſvoje apoſtelne po zelim ſvéti, jesar (tavshent) ino
jesar shé vidi on ljudi ſkos sakrament ſv. kerſta v'
njegovo ſv. vero ſtopiti, ino v' njej nebeſhki mir
vshivati; alj jesar ino jesar ſvojih kerſhenikov vidi
ſpet v' gréh nasaj padati, ino mir ſerza sgubljati. —
On, ki je priſhel iſkat, kar je sgubleniga, ino nozhe
nobéniga sgubiti téh, katere je njemu Ozhe nebéſhki
isrozhil, she tudi sa take, zhe ravno nehvaleshne
gréſhnike, pomozh preſkerbi, ſkos katero ſpet isvelizhanſki mir sadobijo, ako le ſami hozhejo. Ravno
per téj priliki deneſhniga ſv. evangelja Jesuſ ſvojim
apoſtelnam veliko oblaſt isrozhi: kriſtjanam, ki ſo
po ſv. kerſti greſhili, gréhe odpuſhati, in tako sakrament ſv. pokore poſtavi.

V. 22 — 23. Gréhe odpuſhati samore le Bog:
Kriſtuſ jih je odpuſhal, ino je to ſvojo boshjo obláſt
po zhudeshih ſkasal. Ravno to obláſt ſvojim apoſtelnam isrozhi; sa to v' nje dihne ino jim da ſv.
Duha, rekózh: „Prejmite ſv. Duha: katerim bote
grehe odpuſtili na semlji, odpuſheni ſo jim v' nebéſih; katerim jih bote sadershali na semlji, sadershani jim bodo tudi v' nebéſih." — To jim sgovoril
je, in is pred njih sginil. — Toliko! neisrezheno veſelje jim je naredil, sapuſtil jim, grehe odpuſhati,
toliko obláſt! — obláſt, katera tudi naſ greſhnike
tolashi, tudi nam novo veſelje daja, zhe ſmo ſe
ravno ſvojiga Isvelizharja ſkos gréſhno shivlenje lozhili, ako ſe k' njemu povernemo, v' reſnizi poboljſhamo, ino ſvojo véro shivo obudimo, kakor ſv.
Tomash, ki je bil pervo veſelje sahodil, kér ga
med Jesuſovimi uzhenzi ni bilo.

V. 24—25. Uzhenzi, od prevelikiga veſelja ſhe
le odehnili ſo ſi, kar Tomashu vrata odprejo, ino
mu veſelo naproti povéjo: „Gospóda ſmo vidili."
On jih le gléda; — zhudno ſe mu to sdi, kar je sa
reſ zhudno bilo. „Nemogozhe, je Tomash djal, do
bi verjél, dokler ne poloshim ſvojiga perſta v' ſzeline njegovih ran, ino ſvoje roke ne denem v' njegovo deſno ſtran, katero ſim vidil na krishi prebòdeno." — Tako terdo, kaj dobriga vervati, je ſerze
zhloveſhko, dokler ga miloſt boshja ne omehzhá
kakor je vſmileni Jesuſ Tomasha.

V. 26—28. Osem dni potem, ravno denaſhno
nedeljo, ſo apoſtelni vſi s' Tomasham vred sbrani.
Veſelo oſmino vſtajanja Jesuſoviga obhajajo, kar
Jesuſ ſpet ſkos saperte vrata med nje ſtopi, jih posdravi, terdoverniga Tomasha ljubesnivo poſvari
ino mu rezhe: „Tomash! tak sdaj podaj perſt v'
moje rane, kakor ſi hotel; poloshi ſhe ſvojo roko
v' mojo deſno ſtran: preprizhaj ſe, de ſim reſnizhno
ſpet shiv, kakor ſo tebi tvoji tovarſhi, sveſti ſlushabniki moji, povédali, ino ne bodi tako malovern,
temuzh vervaj, naj ſi ravno ne vidiſh, kar od reſnizhnih ino pravizhnih prizh isveſh." Tomash Jesuſa sagledal ino saſliſhal, pa pred njega ſklenil ſe
je. Veſ v' shaloſti, de ni vérval, ino pa veſ nove
ljubesni vshgan, Jesuſu rezhe: „Moj Gospod ino'
moj Bog ſi ti, ki ſi resnizhno od mertvih vſtal!"

V. 29—31. Lepo je bilo ſposnanje Tomashovo,
ker je Kriſtuſa vgledal: ſhe lepſhi je shiva véra
sveſtih kriſtjanov, ki v' Kriſtuſa verjejo, de ſi ga
ravno s' ſvojimi teléſnimi ozhmi sdaj ne glédajo,
kér ſo zhudeshi Jesuſovi sapiſani, mas previshati,
de je on boshji ˛Sin. ˛Srezhni, kateri vérjejo tudi
to, kar je Jesuſ ſhe vezh ſtoril ino uzhil, kakor je
v' evangeljſkih bukvah sapiſano, sa to, kér ſo apoſtelni ino vſi njih naſtopniki tajiſto priznali: ſrezhni,
ki vſe terdno verjejo, kar ſv. mati katolſhka zérkev
uzhi, „de po beſedah ſv. Janesa vérjejo na Jesuſovo
ſv. imé, ino tako isvelizhani bodo."

II.

Kar je sapiſaniga tudi od terdovérniga Tomasha,
vſe je sa naſ sapiſano. Po Tomashovo ſmo ſe mi
pogoſto Jesuſoviga nauka lozhili, njega s' ſvojim
greſhnim shivlenjam tajili: po Tomashovo ſe k' Jesuſu poverniti, pred njega poklékniti mormo tudi
mi, ino ſposnati, de le on je naſh Goſpod ino
Bog."

Njega ſzer vezh s' ſvojimi teléſnimi ozhmi ne
vidimo, ſvoje smóte njemu ozhitno ſposnati ne moremo; pa naſha ſv. vera naſ uzhi, de je on nameſtnike ſvoje poſtavil, jim dal oblaſt, grehe odpuſhati
in sadershati. Pred boshjimi oblaſtniki ſe ponishati,
ſe jim ſvojih grehov obtoshiti: to on od naſ sheli.
˛Srezhni, ki vérjejo ino tako ſtorijo: — kakor Tomash
sgublen mir, tak oni novo veſelje ſkos sakrament
ſv. pokore ſpet sadobijo.

1. V' miri s' Bogam shivéti, mirno véſt
iméti: to je na semlji nar shlahnej blagó — mir,
katériga ſvét nam dati ne more, katériga le daja
nam Jesuſ ſam. (Jan. 14, 27.) Bres njega bi bila
kraljéva krona tern na glavi, bres njega ſo ſkrinje
dnarjov polne ſ-hrambe modroſov: ſamo duſhni mir
nam naſhe shivlenje ſladi. — Kolikokrat pa mi
greſhniki té shlahni mir ponidama satratimo, s' Tomasham v' ſtraſhnim nepokoji shivimo, ino bi terpeli na vezhno, ako bi Jesuſ noviga ozhiſhovála
nam sapuſtil ne bil. Poſtavil je pak sa greſhnike
sakrament ſv. pokore, „ino, ako ſe ſvojih grehov
ſpovémo, je Bog vſmilen ino sveſt, de nam naſhe

grehe odpuſti, ino naſ vſe hudobe ozhiſti." (I. Jan. 1, 9.)

2. Ne vſaki, ki pravi: Goſpód, Goſpód! pojde
v' nebeſhko kraljeſtvo, ampak tajiſti, ki dopolnijo
voljo Ozheta nebeſhkiga. (Mat. 7, 21.) Ne vſaki,
ki ſe ſvojih grehov ſpové, bo odpuſhanja
sadobil ino pravi mir ſvoje veſti prijél,
ampak le tajiſti, ki vredni ſad pokore rodi.

Drevje ſe ſposnava po ſvojim ſadu, prava svelizhanſka pokora pa na poboljſhanji shivlenja. „Naj
sapusti hudobnesh ſvojo pot, ino krivizhni ſvoje
miſli, naj ſe k' Goſpódu oberne, ino on ſe bo zhres
njega vſmilil." (Isa. 55, 7.) Poravnati ſe morjo
hribi ſtorjene krivize, saſuti doline samujenih dobrih
dél, sravnana mora biti naſha volja po boshji volji,
ino Goſpód bo priſhel: — Jesuſ, boshji ˛Sin, bo s'
ſvojim Ozhétam v' zhlovéſhkim ſerzi ſvoje prebivaliſhe isvoljil, ino tako bo nebeſhki mir ino veſelja
zhloveſhko ſerze vshivalo.

III.

Ljube duſhe! sháloſtno ino nepokojno je bilo
tudi vaſhe shivlenje, dokler niſte s' Jesuſam ſklenjeni bili, ino ſte v' grehih shivéli. ˛Sveta velikonozhna ſpoved vaſ s Jesuſam ſklépa, vam ponuja
shlahni mir pravizhne veſti. — Ako ſhe niſte tajiſte
opravili, ne odlágajte dalej: pádite na ſvoje greſhne
kolena pred ſvojiga Isvelizharja, podajte ſe v' saſlushenje njegovih ſv. pét kervavih ran, ſpravite ſe
s' njim, ker je vaſh Goſpod ino vaſh Bog.

Vi pak, ki ſte vérno ozhiſtili ſvojo véſt ſkos pravo pokoro, ſe s' apoſtelni rasveſelili ſvojiga
svelizharja v' sakramenti ſv. réſhniga Teléſa — vi,
ki vshivate shlahni mir dobre veſti ino pokojniga
ſerza: varvajte, de vam ga ne vseme ſpet goluſsen
ſvet, ki vam ga ſzer vſeti, dati pa ne samore, sakaj: „Naſhe ſerze, pravi ſv. Avguſhtin, je nepokojno, dokler ne pozhiva v' tebi, o Bog!" Amen.