NOVICE
gospodarske, obrtniške in narodne.

Izhajajo vsako sredo po celi poli. Veljajo v tiakarnici jemane za celo leto 4 gold, za pol leta 2. gold., za četrt leta 1 gold.; pošiljano
po pošti pa za celo leto 4 gold. 60 kr., za pol leta 2 gold. 40 kr., za Četrt leta 1 gold. 30 kr.

V Ljubljani v sredo 7. januarija 1874.

Obseg: Nekoliko o pomnožitvi vinske trte. — Kedaj je bolje krave molsti ? — Gospodarske novice. — Kozé, kozíce ali
osepnice. — Modri izreki. — Avstrija še zmirom na cedilu. — Politični petelini. — Narodno blago. — Deželni
zbori. — Naši dopisi. — Novičar.

Gospodarske stvarí.

Nekoliko o pomnožitvi vinske trte. *)

Ako hočemo o pravilni pomnožitvi vinske trte s
pomočjo njenega lesa govoriti, prašati se moramo pred
vsem: od katerih trt nam je les jemati in se kovči
rezati.

No, sorte ne moremo tukaj v poštev jemati. Vsaj
ona je reč posamesnih namenov, ampak le stan lesá.
Gledé stanú lesá veljá pa vedno za neovrgljivo pravilo
to, da se smejo le od tistih trt kovči jemati, katerih
mladike so popolnoma dozorele, so zdrave in
trdne. Od premladih trt se toraj ne smejo kovči
rezati, kajti one navadno imajo veliko zrklo —
nasledek hitre puhle rašče — to je pa krivo, da so kaj
krhkega, tako rekoč surovega lesa; to pa stori, da se iz
teh izgojene trte nikdar tako dobro ne sponašajo, kakor
pa one, katerih kovči so na starejših trtah rastle.

Pa tudi lesá bolnih ali od toče poškodovanih
trt ni jemati, kajti iz prvih izrastle trte ostanejo vedno
slabotne — kar skušnja žalibog preveč spriČuje — one
druzih se pa nič kaj prav ne vkoreničijo, zlomijo se pa
tudi kaj rade, kar jih še celó za bilfanje nespodobne
storí.

Drugo čez vse važno vprašanje je to: kateri les
nam je vzeti? — Na trti razločujemo les različne
starosti in po tej gotovo tudi gledé na pomnožitev
različne vrednosti.

Kar se izvolitve lesa tiče, najdemo po posamesnih
vinorejskih deželah in krajih zeló ne enake navade. Tako
jemljejo v nekaterih izključljivo le enoletni les —
toraj mladike ali rozge — kateremu le za spoznanje
starejšega dveletnega lesa tako rekoč le en prstan na
spodnjem koncu puščajo. Drugod puščajo enoletnim
kovčem že več starejšega lesa, tri do štiri palce dolg
košček, kateremu v Vipavi pêta pravijo. Zopet drugod
upotrebuje se les, katerega ena polovica je stara,
dveali še večletna, druga pa enoletna; da! najdejo se še
celó kraji, v katerih se kovčem le za spoznanje
mladega lesa pušča — mladike treh do štirih očes — ves
ostali je pa dve- ali celó večletni.

Nastane toraj vprašanje: katera med vsemi temi
navadami je prava? — Odgovorili bi lahko koj ter

rekli: ta, a nobena druga. Tega pa ne storimo, kajti
nihče ni dolžan kako skušnjo koj na prvi mah
verovati, marveč treba je, popred po vzrokih prašati, zakaj
se to ali uno trdi, in v dokazih prepričanja iskati.
Dokazati pa, da je šega, katero bodemo za pravo trdili
ter priporočali, v stanu smo le po tej poti, da se
popred še nekoliko okoli ozremo ter pozvemo, kaj nas v
tej zadevi narava sama, to je, njene popolnoma
določene postave o rašči, o moči življenja učijo, — kaj nam
one — velevajo.

Pogledimo toraj v naravo, in opazujemo močno,
pri potoku rastečo robido, nad katero se je nekoliko
brežine odtrgalo, ter jo ozemljalo. Odkopljimo jo in
poglejmo, kako se je ozemljano njeno staro deblo v
teku leta predrugačilo. Najdli bodemo sicer, da je
rumeno postalo, korenik pa le za spoznanje, ali pa celó
čisto nič zagnalo; med tem ko so njegove mladike,
katerim ni priložnost dana bila, se po kakem grmovji ali
drevji pospeti, na končeh, s katerimi so zemljo
dosegle, krepko vkoreničene.

Od vode izrita, ter v znos prevržena vrba ali
topola krepko ozeleni, da naprej raste, dasiravno so vse
njene korenike v zraku, in le mlade vejice v znosu
zasute, v katerem so pa krepke korenike zagnale.

Obsujmo nizko iz kutnenega ali pa murbovega
debla izrastle mladike z zemljo, in našli bodemo čez
leto dni vse vkoreničene, deblo pa — golo kakor pred
ozemljanjem. Odkopljimo po naključbi ali pa nalašč
zasuto vinsko trto, in prepričali se bodemo tudi pri
tem, da so se njene mladike v primerno kratkem času
kaj dobro vkoreničile, da! boljše kakor mladike vseh
do zdaj navedenih rastlin ; stari les ostal je pa zopet
le gol.

Iz vseh teh primerov moramo toraj sklepati to, da
je na rastlinah, katerih les ima to dobro lastnost, da
se v zemlji — ne ločen od materne rastline — v
kratkem času dobro vkoreniči, ravno mladi les tisti, kateri
ima to lastnost v največi meri.

(Dal. prih.)

Kedaj je bolje krave molsti:
ali predno se jim klaja poklada ali med tem
ali po tem?

Ni vse eno, kedaj se krave molzejo: ali predno
se jim klaja poklada ali med tem ali po tem.

Po skušnjah je to potrjeno.

Krave molsti (dojiti), predno se jim klaja (futer)
poklada, jim najbolje tekne, pa je tudi gospodarju naj-

koristnejše. One so se namreč že dobro spočile, so
prežvekovale skozi pol ali celo uro mirno, želodec je
prekuhal povžito klajo, iz katere se kri in potem mleko
nareja.

Med pokladanjem klaje krave molsti, ima mnogo
napak. Krave so pri temu nepokojne, sèm ter tje
stopajo in se ne dadó rade motiti, kakor tudi človek ima
„pri kosilu“ rad mir. Tudi se neka nevošljivost kaže,
če je več živine pri enih jaslih; druga drugi bi rada
vzela najbolji grizek. To vse pa ni koristno za molžo
in je zguba na mleku.

Koj po pokladanji klaje krave molsti, škoduje
živini, pa je na škod mleku.

Gospodarske novice.

* C. k. ministerszvo kmetijstva v proračunu za
letošnje leto zahteva 10 milijonov in 232.010 golg., tedaj
za 816.000 gold. več kakor lani. Veliki del tega
denarja je namenjen podporam za povzdigo kmetijstva
in gozdarstva v različnih deželah našega cesarstva.

*Stoletetnico krompirjevo v letu 1873 so „Novice“
že oznanile lani ob pravem času. Ljudjé so nehvaležni
in namesti da bi praznovali razširjenje krompirja —
velikega dobrotnika človeštva — raji praznujejo „ustave“,
ki so voda na mlin enega naroda in pritiskajo druge na
steno. Krompir namestuje ljudem kruh in v slabih
letinah žito; strahú lakote je veliko manj na svetu, kar
imamo krompir. Lani, ko se jej obhajala stoletnica
krompirjeva, so soštevali pridelke krompirja v letu
1872 in našli so, da se ga je to leto Evropi
pridelalo okoli 10.800 milijonov vaganov (mecnov). Pač
velikansk pridelek, ki potrjuje to, kar smo gori rekli na
hvalo krompirju.

*Gorivo brez dima. Neki T. D., Anglež v
Londonu , je dobil pooblastilo (privilegijo) na gorivo brez
dima, ki ga imenuje pyrolith. Narejeno je iz prahú
lesnega in kamenega oglja, pomešanega s
soličnikom ali kakim drugim njemu enakim. Ta zmes se
stisne v podobo cegla in se v toploti posuší. — Ta
materijal gorí brez dima; ko si ga zažgal, nimaš ž njim
nobene brige več.

Podučne stvarí.
Kozé, kozíce ali osepnice.

Skoro celo lansko leto smo brali v časnikih, da
kozé razsajajo po mnozih deželah, zdaj tù, zdaj tam.
Že dolgo časa so tudi pri nas. K sreči niso tako
morilne, kakor nekateri vpijejo. Da mrjó nekateri, to je
res, kakor se tudi to tajiti ne dade, da za kozami tudi
včasi taki zbolijo, katerim so kozé stavljene bile.

Iz jutrovih dežel, kjer je gnjezdo mnozih najhujših
kužnih bolezni, so tudi kozé v Evropo se zatrosile v
12. stoletji. Od onega časa so se vdomačile tudi v
naših krajih. Ker so mnogokrat kot grozna kuga se
prikazale in je ljudí pomrlo na tisoče, so zdravniki dolgo
dolgo iskali .sredstva, kako bi obvarovali človeka, da bi
se ga ne prijele koze. Na Turškem so že davno popred,
ko je Angleški zdravnik Jenner nas učil kravje
kozé cepiti ljudém, cepiti prave koze vlasti ženskam,
da bi jih obvarovali kóz, po katerih so dobile
raztrgane obraze in je tedaj njih lepota trpela. Prave kozé
pa cepiti ljudém je zeló nevarno, ker se lahko zgodi,
da ne ostanejo na onem mestu, kjer so cepljene bile,
ampak se razširijo po celem životu in napravijo celó
nevarno bolezen. Dr. Jenner je tedaj velik dobrotnik

postal človeštvu, in krava po njem velika dobrotnica
ljudstvu, da je učil cepiti kravje kozé otrokom, od
katerih se potem materija jemlje in drugim cepi. Tako
cepljenje varuje človeka, da se ne ga primejo lahko
prave kozé, in če se ga tudi včasih primejo, da
navadno niso hude, ker so jim cepljene moč vzele.
Vendar je pa tudi to treba vedeti, da za celo življenje
ne varujejo cepljene kozé človeka, kajti življenje v
človeku čez nekatera leta vse premení kostí njegove,
mesó, kožo, lase itd. tako sčasoma utegne tudi zginiti
tista moč cepljenih kravjih kóz, ki ga je varovala pravih
kóz. Zato je dobro, da so odrašen človek v drugič dá
pití kozé.

Naš namen ni tukaj o cepljenji kóz več govoriti,
kakor to, da priporočamo cepljenje kóz sploh ni da
zdravnike, ki jih cepijo, le opomnimo na to, da si
zdrave otroke zdravih starišev izberejo za take,
od katerih mislijo potem druge cepiti.

Namen teh vrstic je posebno ta, ljudi opominjati,
naj se kolikor moč, varujejo nalezbe kóz in da
kozave bolnike neumno ne zdravijo tam, kamor ni
prišel zdravnik.

Ni sicer nemogoče, da bi zdaj, ko so se kozé
udomačile v naših deželah, ne zboleli za kozami tudi taki
ljudje, ki niso v nobeni dotiki s kozami bili, vendar
to je gotovo, da se kozé najbolj širijo po nalezbi
kužnine.. Zato naj beží, kdor more, da ne pride s
kozavimi v dotiko, ali če ne more drugač, da je ž njimi
skupaj, naj storí, kar more, da se kužnine preveč ne
navzame. To pa je treba vedeti, da, kdor po natori
svoji ni nagnjen v to bolezen, je tudi ne naleze. Al
kdo to vé poprej !

Kozé so spuščaj na koži, ki se prikaže kakih 5
ali 7 dni potem, ko e človek kozé nalezel, in ospêjo,
na zgornjem delu pričenši, v 3 dneh celi život bolj ali
manj, včasih tako hudo, da človek oslepí ali ogluší.
Predno se ospéjo po životu, prikažejo se s hudo
vročnico mnogotera znamenja, tako, da včasih prve dni
bolezni še zdravnik sam ne more povedati, ali bodo kozé
ali ne. Če se kozé včasih ne morejo z lahkoma osuti
po životu, nadlegujejo bolnika v možganih, da je ves
iz sebe in ga božjast lomi, ali mu hudo težijo pljuča,
želodec, da bljuva itd.

Izprva naznanjajo koze rdeče pikice kakor od
bolh, ki se čez kake 3 dni v mazolčke izpustijo, ki
čez nekoliko dni začnó gnojiti se in naposled se v
hraste spremenijo, ki se naposled osušijo in
odpadejo, za več časa zapustivsi maroge po koži, zlasti po
obrazu.

Kako pa se nalezejo kozé?
Nalezejo se koze prve dni po sapi bolnikovi;
ta sapa ima nek poseben duh, enak onemu, kakor ga
ima plesnjiv kruh. Če ima sapa že tak duh, zamore
bolnik, če tudi se še niso prikazale osepnice po životu,
že okužiti druge ljudí, ako tako bolnikovo sapo sopejo
v sebe. Ko pa so se koze gnojiti začele ali da že
delajo hraste, takrat pa niso več po sapi, ampak po
gnojni in hrastovi kužnini nalezljive, in po tej še
bolj kakor po sapi. — To naj si zapomni vsak, da se
izprva vé varovati sape bolnikove, potem pa se huje
kužnine, ki puhtí iz, gnojnih kóz in hrast njenih.
Najhuje so tako imenovane črne kozé in tudi najbolj
nalezljive; namesti belkastih popkov se namreč naredijo
začrneli mehurji, s smrdljivo sokrovico, da
človeku ni blizo obstati. Mrtvi taki morajo se tudi zato
kar brž iz hiše prenesti v mrtvašnico.

Komur ni treba, naj tedaj gré blizo, kjer je
kozavi bolnik. Kdor pa se tega ognjiti ne more in ker
je bolnikom postreči delo usmiljenosti, naj se ne vstopi
bolniku tako, da bi va-nj sopil ali sopuh izpod odeje

bolnikove vanj puhtil. V sôbi, kjer bolnik leží, se ne
mudi dolgo brez potrebe.

Da pa soba, kjer bolnik leži, ni s kužnino
prenapolnjena, naj se skrbí zato, da je, kolikor mogoče,
zračna, nepresoparna, zato naj se okna vsak dan
kaka dvakrat odpró, bolnik pa takrat pod odejo
zakrije, da se ne prehladi. Tako zrak v sobi čistiti,
je veliko bolje, kakor brinjev les žgati ali pokaditi jo
s jesihom, vlitim na razbeljeni kamen ali železo.
Čeravno obojno to ni napačno, se slab zrak v sobi
vendar-le najbolj čisti s tem, da se iz sobe izpustí in
zdrav zrak noter pustí. Čedna, prostorna, in
bolj hladna kakor vroča soba je prvo zdravilo kozavim;
zato naj postelja bolnikova tudi nikoli ne bode blizo
pečí. Marsikdo je že zavolj vroče sobe in smradú v
njej umrl.

Kako pa sicer zdraviti kozavega bolnika?

To je opravilo zdravnikovo. Al dokler zdravnika
ni in če tudi že bolnika zdravnik obiskuje, naj si
zapomnijo naši ljudje to-le:

Če so se v človeka koze vrinile, ne zatrè jih
nobeno zdravilo, noben zdravnik. Svoj tek v človeku
morajo dokončati, razpasti se po životu in dozoreti morajo,
ko so se začele. Zdravil tedaj iz lekarne navadno
nikakoršnih ni treba; soba naj je bolj hladna kakor
vroča, odeja ne presilna in posebno s pernicami ne;
vodo (pa ne premrzlo) naj pijó čisto ali enmalo
okisanu z limono ali jesihom. Vino ali druga vinska
pijača ali jedila so strup takim bolnikom. Juha (župa)
in kako pečeno jabelko bodi naj jim jedilo.

Da si bolniki ne praskajo in oderó osepnic, ki
jih srbijo, pa tudi grde brazgotine napravijo, pomaži
jih z oljem ali kako drugo čisto mastjo, otrokom pa
ovij roke s kako mehko cunjico, da si osepnic odreti
ne morejo.

To so glavni nauki, ki jih našim ljudem damo na
korist bolnih, da bolezen lože prestanejo, in na korist
zdravim, da se koz obvarujejo.

Vse drugo spada v opravilstvo zdravnikovo,
katerega, če je mogoče, je treba brž na pomoč poklicati.

Modri izreki.

* Mi nismo samo otroci starišev svojih, ampak tudi
domovine svoje.

* Prava vera bodi vam luč, materni jezik bodi
vam ključ do narodne sreče in napredka.

* Kdor ljubi narod svoj, onemu so zmirom dragi
mili materni glasi.

* Laž in hlimba pogine, samo resnica in pravica
ostane.
* Zlato in srebro nista nič proti pravemu prijatelju.

* Mladič brez rudečega lica je mladika brez cveta.

„Puč. Prij. “

Politične stvarí.
Avstrija še zmirom na cedilu.

Nemški centralisti so po novi volilni postavi dosegli
to, kar so nameravali — večino imajo v državnem
zboru, in zopet so gospodje oni, ki imajo za seboj
le manjšino narodov Avstrijskih. To je nenaravno,
in ker je nenaravno, ni druzega nič, kakor neprestali
boj za ustavno pravo. Tak državni stan pa ni zdrav;
v pravi ustavni državi morajo vsi narodi ravnopravni
biti, in v Avstriji centralizem ni druzega kakor
večna nevarnost za državo samo. Tako imenovani
„ustavoverci“ nočejo ustave poštene; oni se kot smôla
držijo po Schmerlingu narejene ustave, ki je njih za

„gospode“ naredila v Avstriji ; z rokami in nogami so
se leta 1867 branili: dvalizma, ki je Magjare rešil
njihovega gospodstva ; ko pa jim vendar ni obveljalo,
Magjare spraviti v centralistični Dunajski zbor, sprejeli
so ga mrmraje in nevoljni, zdaj pa se dvalizma se
trdnejše držijo kot Magjari sami, da tem krepkejše morejo
gospodovati Slovanom v Avstriji. Njih ustavno
obnašanje je le terorizem proti posamesnim kraljestvom in
deželam Avstrijskim.

21. dne t. m. se začne zopet državni zbor
Dunajski. Ena prvih obravnav v tem zboru bode predlog
grofa Hohenwarta, ki se opira na deklaracijo
Čeških poslancev, katero so poslali državnemu zboru,
razloživši razloge, zakaj niso prišli v državni zbor. Grof
Hohenwart se je prijel te prilike, da bi ustavoverce
v državnem zboru napotil na pot porazumljenja in
sprave s Cehi in vsemi druzimi narodi, ki stojijo na
stališču državopravne opozicije. Grof Hohenwart —
to spoznava ves svet (in potuhnjeno tudi ustavoverci
sami) — je resne besede govoril v duhu
najspoštenejšega patrijotizma Avstrijskega; živo jim je na vest
pokladai, naj opustijo trmo nemškega gospodstva, naj ne
odbijajo roke, ki jo jim prijazno podajajo drugi narodi,
— al žalibog! že govor njegov so vzlasti nemški Pemci
z viharnim ugovorom motili ! Vendar predloga
njegovega niso mogli odbiti in pobiti; — on tedaj v malo
tednih pride v obravnavo. Ustavoverci imajo dokaj časa
premišljevati veliko važnost Hohenwartovega predloga;
če jim pravica in svoboda niso le prazne marnje,
morali bi po besedah cesarjevih : „naredite mi mir med
narodi! “ in po nasvetu Hohenwartovem porazumeti se
z ostalimi narodi in mir narediti.

Malo je upanja, da bi se to zgodilo. Ustavoverci
so fanatiki, od katerih ni pričakovati, da bi se
poboljšali. Če tudi bi sam sveti duh čez te ljudí prišel in z
gorečimi jezici k njim govoril, ne bi mu verjeli, ne bi
ga ubogali. Oni prav dobro vedó, da so krivični; al
krivico sučejo za pravico. Njih „liberalizem“ je
despotizem drugim. Oni so — kakor je Hohenwart
dobro rekel, vso moč na se potegnili in te oblasti po
nobeni ceni ne dadó iz 'rok, naj bi zato tudi Avstrija
propala. Vsaj so v predrznosti svoji tako daleč segli,
da so že mnogokrat očitno rekli: „Če nismo gospodarji
v Avstriji, naj gré Avstrija rakom žvižgat!“ Prav
podobni so tedaj tistim hazardirarjem, ki ves svoj denar
stavijo na eno srečko , naj dobijo vse, ali naj se
pogubi vse.

Finančni polom („krah“) že so zakrivili; ako ne
popustijo krivične svoje politike , zakrivili bodo tudi še
politični polom.

Prilika, pogubno to pot popustiti, jim je dana po
predlogu Hohenwartovem; Hohenwart jih resno
opominja, naj spregledajo in postanejo pravični, —
enajsta ura že bije.

Ali se bode zgodilo to na blagor Avstriji, videli
bodemo še ta mesec. Bojimo se, da blagi patrijot je —
bob v steno metal.

Politični petelini.

Na stolpih in strehah druzih poslopij imajo
peteline, ki, sukaje se sèm ter tjè, kažejo veter, zato jih
tudi imenujejo veternike.

Kar so ti petelini na strehah, to so petelini v
politiki, ki se sučejo, kakor veter piha.

Po dr. Klunu ni bilo očitnejšega političnega
petelina, kakor je dr. Valentin Zarnik. Naj iz
njegovih različnih programov „Novice“ svojim bralcem v
spomin stavijo le en kos onega programa, ki ga je on,
ko je še pri nas na Štajarskem bival, iz Ljutomera

*

1. maja 1869 odbora „Slovenije“ v Ljubljano poslal.
Takrat bila je volitev deželnega poslanca v Trebnem
na Dolenskem. Odbor „Slovenije“, ki na gosp. dr.
Valentina Zamika menda že takrat ni nič pravega
zaupanja stavil, je zahteval od njega, naj objavi svojo
politično vero; dr. Valentin Zarnik je to storil in
„Sloveniji“ poslal svoj program.

Nedavno sem po „Novicah“ iz leta 1869 nekaj
stikoval, kar jojmine! v 19. listu na zadnji strani
zadenem na Zarnikov program „per longum et latum“,
in tu berem pod točko 3. to le:

„Da je v verskih in šolskih zadevah za naš narod
ta politika najkoristnejša in najshodnejša, katero večina
zdanjega Kranjskega zbora sledí. Jaz sam, ako bi bil
v tem zboru sedel, nikdar ne bi bil drugače v
omenjenih zadevah glasoval. Posebno mi pa do tega stojí,
da se šola od cerkve ne loči; vsako delovanje za
ločitev zdi se mi vedno jako škodljivo in pogibelno za naš
narod. “

Tako od besede do besede se je med drugim glasil
leta 1869 program dr. Valentina Zarnika. Kdor
ne verjame, naj ide sam ga čitat. In zdaj so ravno
verske in šolske zadeve tisto, kar nasproti
voditeteljem slovenskega naroda tako zvani „mladoslovenci“
tajijo, ki so o tem pravi pajdaši nemških in nemčurskih
liberalcev. In eden teh prvakov „Narodovcev“ je dr.
Valentin Zarnik, ki se v politiki suče, kakor veternik
na strehi, tedaj pravega političnega petelina
reprezentira. In takim veternikom naj kdo zaupa?!
Iz Maribora 1. januarija 1874.

Národno blago.
Pregovori in roki Notranjski.

Zapisal J. Potêpan Škrljev.

Noč ima svojo moč.
Lep glas gré v deveto vas.
Ženski jok in mačkine solzé.
Če žena hlače nosi, mož slabo kosí.
Majhni otroci, majhina skrb, veliki otroci, velika
skrb.

Kar se v luži zleze, rado v lužo leže.
Kar mačka rodí, rado miši loví.
Mačka storí dobro gospodinjo.
Kar mladi ne vedó, jim stari povedó.
Enemu Bog dá veslo, drugemu pa teslo.
En čas je tekla pod tvoj most voda, en čas naj
pa pod mojega teče.

Ne pomaga starega konja učiti voziti.
Ljudje vselej od ljudí govorijo, volkovi pa od
volkov tulijo.

Kedar se svinja v rž navadi, ali je treba rž
požeti ali svinjo ubiti.

Šparovec cirovca najde.
Neče mačka sala (dokler ga nima).
Po veselju jok, po smehu stok.
Leske žene so s trnjem ograjene.

Novo leto — staremu!

Pobral si, starec, zdaj kopita
In stekel z lahno sin nogó,
Z žeblji je škornja b'la nabita,
Nabrušen jezik ti ojstró:
Zató noben te več ne vjame —
Le hodi — ti ne maras za-me!

Staro leto — novemu!

Novinec, češ imeti novo,
Kar bilo je starejim prav,
Podreti češ stvari osnovo
In praviš, da tvoj um je zdrav.
Kako? Danes kar novo bilo,
Bo jutri v staro se zvrnilo:
Zato za mano malo glej,
Da ne prestopiš svojih méj!

Gospôdi ob novem letu!

Kmetje, ki druge vse preživi,
Sam pa naj večkrat slabo živí,
Naj se gospôda pósti večkrat —
Kmet brez skrbí živel enkrat bi rad!

Hrabroslav Perné.

Lepoznanske stvari.

Dvojni sveti večer.

Novelica., po E. svobodno posnel Josip Levičnik.

I.

Bilo je na sv. večer leta 1848. Gosta noč
razprostrla je bila tamna krila svoja čez obširno planoto, ter
nad deželno glavno mesto G—. Mrzlo-ledeni veter je
bril in pometal drobne snežinke po mestnih ulicah,
katere so bile že zarad tega popolnoma osamljene, še bolj
pa vsled tega, ker se je prebivalstvo, visoko in nizko,
staro in mlado, radovalo v gorkih stanicah ter radostno
zbrano bilo okrog jaslic, pred katerimi je gorelo obilno
svitlih lučic, ki so svojo blišavo nekako svečano-prijazno
razsipale skozi okna vèn v burno mrzlo noč.

Le ena hiša stala je v popolnem nasprotji z
ostalimi mestnimi poslopji; — njene okna bila so
žalostnotemna, in ne en radosten glas ni se čul iz prostorov
njenih začrnelih zidin. A od kodi bi tudi tù izvirati
mogla kaka veselost? Bila je namreč to deželna
jetnišnica, — kraj, postavljen v domovje britki tugi,
obupni samoti, neizrekljivim čutom; dá, mnogim celó
v živi grob! —

V eni izmed mnogoštevilnih malih sobic tega
osodepolnega poslopja znajdel se je zaprt mlad gospodič
krepke visoke rasti in posebno zalih lic. Njegovega
lepega obličja ni zatemnevala gosto zaraščena brada;
pač pa svedočila bleda osuhlost, da jetniške sobice zrak
slabo pristje njegovi čvrsti naravi. Glavo otožno ob
roko naslonjeno, sedel je pri mali hrastovi mizici.
Slabotna lučica brlela je na njej, in razsvitlevala dvoje
knjig, izmed katerih je ena pred brhkim mladenčem
odprta ležala. Zamišljeno je sicer gledal vanjo, — al
brati iz nje, — tega ni dopustila mu otožna duša.

„O ti srečni, preblaženi sveti večer! “ — izusti
tihotno ter zdihne tako globoko, kakor da bi hipoma
dolgo zatrta čutila šiloma zvladala mu duha; „o ti
presrečni sveti večer, kako daleč od mene so miline tvoje!
Zakaj ne doseže tudi le en žarek blaženstva tvojega
mene osamljenega siromaka! O draga mati! oj zlata
mati moja! kako prav ste imeli vi, ko ste mi tolikokrat
svarilno djali: Sin, edinček moj, ne bodi nespameten!
Nikar ne stavi upov svojih v abotne sanjarije novo
nastopljene dôbe, zlate svobode! To so ti same goljufive
péne, s kakoršnimi si nevedni otroci zlatijo svoje igrače!
In jaz vas nisem hotel slušati, ne ubogati! Kako
žalosten mora biti tudi za vas nocojšni sveti večer!“

Zdaj se od daljnega stolpa oglasi ure glas. Jetnik
šteje njene počasne udarce. Pri zadnjem plane, kakor

od strupenega gada vpičen, obupno kvišku, ter glasno
zastóka: „sedem! da, sedem! to je strahovito
število. Sedem dolgih let moral bom preživeti v tem
živem grobu, za dobro zaključenimi vratmi. Strašansko
je to! Že sedem mesecev, ki tem jih strpel v
preiskavi, bilo bi me pripravilo v obup in ob pamet, ako
bi nje ne bilo!“ — Zadnje besede je bil spregovoril
jetnik nekako bolj plahotno, tiho; potem pa nadaljuje
sam pri sebi: „Bo li rešila dano mi besedo? mi bo res
za božični dar prinesla oproščenje iz te grozovitno
žalostne tesnobe? Mina! Mina! ki sem te imel do nocoj
za dobrega angelja svojega, si me tedaj tudi ti
oguljufala? Al — kaj bi se temu čudil, ako jej strpne srce;
vsaj je nadjetničarjeva hči, rojena in odrejena v
strahovitem tem domovju, kjer so zatrti vsi blagosrčni čuti
in vlada edino le hladnokrvne postave železna črka. —
Pač res! vse pod solncem je hlinstvo in laž! Le zakaj
sem toliko zidal na to, — no, tega ne tajim —
angelsko-lepo obličice, njene čarobne oči, njene medene
besede? O, jaz pomilovanja vredni nesrečnik!“

Zdaj pritisne svoje uho na težke, z debelim
železjem okovane hrastove duri, potem pa korači nemirno
po tesni sobici gori in doli. Al kmalu postojí;
dozdevalo se mu je, da bi bil nekaj slišal. Je bila to li
resnica ali le domišljija? Znano je, da zapor jetnikom
sluh prečudno poostrí. Zopet se bliža, po prstih
stopaje, vratam. Zunaj poškrebenalo je zdaj nekaj na nje,
in sicer tako tiho, da bi tega menda nobena druga živa
duša čula ne bila. Al nesrečni naš mladeneč slišal bi
bil menda sópsti tudi same nevidne duhove; — ni čuda
toraj, da je njegovo bledo obličje zdajci obsijano
postalo od čutov neizrekljive radosti. Nekako zamolklo
zakašlja v znamenje, da je slišal; v tem hipu pa se
tudi odpre malo, v težka vrata vdelano, pa dobro
zavarovano okence, ki je služilo, ne toliko za potrebno
pomenkovanje z jetniki, kot v to, da je neštevilnokrat
skrivaj pokukal skoz vánj kak jetnišk nadzornik ali
čuvaj, ki je opaže vati hotel opravila nesrečnih
zapornikov. Kdo je zdaj stal pred majhnim okencem, tega
v gosti tmini naš jetnik ni mogel opaziti; previdno
varoval se je tudi spregovoriti kako besedo; — ječa
naredi namreč stanovnike svoje neskončno previdne, a
tudi zvite. Tiho zašepetá zdaj neki glas skozi okence:
„Med zvonenjem o polnočnih zornicah se
mora zvršiti!“ — in pri teh besedah smukne neki
zavitek jetniku v roke.

„Mina!“ — odvrne enako tiho zdaj presrečni
mladeneč — „ne ganem se poprej iz mesta in ne dotaknem
se nobene reči, dokler mi ne daš se enkrat
slovesnotrdne obljube, da moja si in ostaneš za zdaj in za vselej,
naj pride čez naju karkoli. V zagotovilo tega daj mi
svojo roko!“ — In zdajci stegne se v plahi naglosti
lepa snežno-bela ročica skozi malo, z železnim križem
omreženo okence. Jetnik jo iskreno obseže z obema
rokama, ter pritisnejo tako strastno na svoje srce, kakor
da bi je nikdar več spustiti ne hotel; potem jo obsiplje
z vročimi poljubi, dokler je deklica skoraj siloma ne
odtegne toliko živahnemu negovanju. Koj zatem se
okence zopet tiho zapre, in poprejšnja smrtna tišina
zavlada v samotni izbi.

(Dal. prih.)

Deželni zbori.
Deželni zbor Štajarski.

V 6. seji je bil na dnevnem redu predlog grofa
Platza, da naj se sestavi odbor sedmerih udov, ki
bode preiskaval vzroke javne nevarnosti in
primernih pripomočkov zoper njo nasvetoval. —
Podpiral je svoj predlog prav dobro in med drugim rekel:

Podložniki, ki davke plačujejo in svoje sinove armadi
dajejo, imajo tudi pravico do obrambe svojega
premoženja in življenja. Oboje je pa dandanes v veliki
nevarnosti. In da se tudi njemu, kakor poslancu
Bärnfeindu, od straní vlade ne bi očitalo, da le po vetru
maha, našteje nekoliko hudodelstev, ki so se v
najnovejšem času godile. To vse dela strah in grozo
deželanom, treba je toraj misliti na pomočke zoper splošno
nevarnost. Pravo je zadel, omenivši, da so temu mnogo
krivi premehki sodniki. Res je sicer, da nočejo
danje sodnije nič slišati od ubranilnih (preventivnih)
naredeb, ampak da le kaznujejo doprinešena
hudodelstva ; al to poškodovanemu prav malo pomaga, in če je
bil umorjen, celó nič. In če obsojenec nič nima, je
tudi ukaz, da ima škodo povrniti, za poškodovanega
le list papirja brez vrednosti. Slednjič pové iz svojega
življenja primerljej, kateri kaže, da so nekdanji sodniki
drugih misli bili kot sedanji. Ko je on namreč kot
sodnik službo na Štajarskem dobil in se na Dunaji od
svojih viših poslovil, mu reče že zamrli izvrstni
pravdoslovec: „Zdaj tedaj nastopite Vi sodniško službo. Dajte
pravico vsakemu, ter pomislite, daje mehkota proti
hudodelnikom o nepravem času —
nezaslužena kazen za poštene ljudi“. (Pohvala.) Predlog
grofa Platza, katerega je od slovenskih poslancev
edini Herman podpisal — drugim slovenskim
poslancem ni tedaj nič mar zato, ali roparska drhal po
deželi ljudi dêre, požiga itd.!! — se izroči posebnemu
odseku sedmerih poslancev.

Po „Slov. Gosp.“

Deželni zbor Kranjski.

V 7. seji 5. dne t. m. je deželni glavar najpred
naznanil, daje naš domorodec dr. Ferd. Zupančič,
kurator Knaflnove ustanove za Kranjske dijake, na
Dunaji umrl 23. dne u. m. Vsi poslanci skažejo
sožalovanje s tem, da se vzdignejo iz sedežev. Potem
naznanja deželni glavar, da je vlada potrdila od deželnega
zbora sprejeto povikšanje oskrbovalne takse v
Ljubljanski bolnišnici od 60 na 70 kraje, v 3. razredu, na
1 gold. 60 kr. v 2. in na 2 gold. 50 kr. v 1. razredu.
— Gospodarskemu odseku se izročí prošnja občincev
iz Škrila, Gornjega in Spodnjega Gola zarad
podpornine za dovršena dela na cesti, potem prošnja občine v
Kranji za napravo odgonske postaje na Koroškem Jezera
in prošnja občine v Škofji Loki za napravo odgonske
postaje na Trati. — Dr. Razlag predlaga, naj deželni
zbor sklene: „da se zboljšajo razmere ljudskega šolstva
na Kranjskem in da se v okom pride nevarnosti
preseljevanja znatne množine učiteljev v sosedne dežele,
zato se naročí deželnemu odboru, naj potrebna
sredstva in pota prevdarja in v prihodnjem zborovanji o
tem poroča in nasvet stavi“. Ta predlog bode dr.
Razlag vtemeljeval v prihodnji seji. — Dr. Poklukar in
11 družnikov interpelira c. k. vlado, ali jo je volja, po
vsi moči skrbeti za to, da se odškodovanje za gozdne
in pašne pravice opravičenih Blejskih in Bohinjskih
sosesk nemudoma izvrší in da se do tod gozdno
nadzorstvo ne bo vodilo v škodo pripoznanih pravic
seljanov in v škodo kmetijstva in živinoreje teh krajev. —
Drugo interpelacijo je stavil baron Apfaltrern z 25
družniki, namreč: ali je c. kr. vladi znano, da so
napačni tisti uradni zapisniki o miljskih daljavah,
ki služijo za podlago pri odmerjanji potnih stroškov
c. kr. uradnikov in služabnikov, in ali jo je volja,
popraviti te zapisnike. — Vladni zastopnik obljubi, da se
obravnavalo bode o tej interpelaciji. — Potem
obveljá načrtana postava o napravi novih zemljiških
knjig in o notranji uredbi teh knjig. Dr. Razlag je
nasvetoval : ako se večina sosednih dežel Štajarske,
Koroške in Primorskega izreče za skupno obravnavanje

te postave, se temu pridruži tudi deželni zbor Kranjski;
al tega nasveta ni nihče podpiral. — Sklenil je deželni
zbor dalje, vlado naprositi, da naj mu predloží tudi
načrt postave o napravi novih rudarskih knjig. —
Namesto odsekovega predloga, da naj bi se vlada
naprosila, naj po postavni poti skrbí za to, da se določila
zarad notarskega legalizovanja premenijo v
korist občinstva, je dr. Zarnik nasvetoval, vlado
naprositi, da po postavni poti odpravi posilno legalizovanje.
Zarnikov predlog je obveljal; zoper ta predlog je
glasoval edini baron Apfaltrern. — Dr. Bleiweis
poroča v imenu zdravstvenega odseka o vladinem
načrtu postave za organizacijo zdravstvenih služeb v
občinah in predlaga, da naj deželni zbor ne sprejme te
postave, vendar pa deželnemu odboru nalaga, da z
ozirom na potrebno vredbo zdravstvenih zadev v občinah
vladni načrt temeljito prevdari, po zaslišanji večih občin
in po dogovoru z c. k. deželno vlado za deželnim
razmeram primerno vredbo zdravstvenih služeb potrebno
gradivo si nabere, o tem prihodnjemu deželnemu zboru
poroča in pripravne nasvete stavi; a deželnemu odboru
tudi naroča, po c. kr. deželni vladi pri visocem
ministerstvu notranjih oprav ponoviti prošnjo, da se
Kranjski deželi dadó še sila potrebni 3 c. kr. okrajni
zdravniki, da tako dobí vseh 10, kakor jih je imela pred
organizacijo zdravstvenih zadev 1870. leta. — Vladni
svetovalec vitez Roth spodbija odsekov predlog in
zagovarja načrtano vladno postavo. Al gospoda vitez
Gariboldi in grof Thurn dokazujeta, da novega
bremena, ki bi došlo občinam po tej postavi, one nositi ne
morejo. Dr. Bleiweis govorí obširnejše proti
vladnemu zagovoru. On pravi, da je vlada s to postavo
nastopila navadno centralistično pot; brez obzira na
razmere posamesnih dežel je predložila vsem deželnim
zborom dotično postavo zeló po enem kopitu; vladni
zastopnik je v svojem govoru marsiktero reč ogledal
jako lahko, al prezrl je to, da vlada sama, kar se tiče
zdravstvenih rečí, je dala pri svoji zdravstveni
organizaciji leta 1870 sila slab izgled po tem, daje
število 10 poprejšnjih c. k. okrajnih zdravnikov zmanjšala
na 5; zdaj se pa čudi, da se ravnamo mi po njenem
izgledu. Zlasti je pomisliti velikanskih stroškov blizo
60.000 gold., ki bi občine zadeli, ako se postavi tako
ogromno število občinskih zdravnikov, kakor jih zahteva
vlada. Z davki in prikladi preobložene občine niso v
stani, toliko stroškov prevzeti; vlada ne skrbí za
zmanjšanje davka; davek vedno ostane isti, občinam pa se
nalaga butara za butaro; ni čuda, da ljudstvo pravi, da
je bil v tem obziru absolutizem bolji nego je sedanja
avtonomija občin in ustava dežel. In od kod vzeti 73
zdravnikov in takih, ki so zmožni slovenskega
jezika? Tudi v druzih deželah se ni povsod sprejela ta
postava. — Potem poroča vitez Gariboldi v imenu
zdravstvenega odseka o predlogu dr. Bleiweisa zarad
vpeljanja postave od 29. julija 1868 zadevajoče živinsko
kugo po deželah Ogerske krone in predlaga, da naj se
vlada naprosi, pri ministerstvu notranjih oprav delati
na to, da določbe navedene postave, katere že večidel
v državah Evropejskih veljavo imajo, v varstvo
živinoreje takraj Litave tudi v deželah Ogerske krone, brž
ko je mogoče, postavno moč zadobijo in potem v
dejanje stopijo. Ta predlog obveljá brez posebne debate.
Le Kramarič pri tej priliki predlaga, da naj se
občinam, katere imajo vojake zavoljo živinske kuge
vkvartirane, obilni stroški povrnejo iz deželne blagajnice.
Ker je ta predlog samostojni predlog in ga je
Kramarič dobro vtemeljil, je bil kar brž v prevdarek izročen
finančnemu odseku.

Dr. vit. Savinschegg vtemeljuje svoj predlog
zaradi živinske soli, dr. Poklukar pa svoj predlog

v zadevi železnic iz Ljubljane v Karlovec in iz Loke
v Trst; oba predloga sta se izročila gospodarskemu
odseku. — Dalje poroča dr. Costa v imenu deželnega
odbora zarad tega, ali naj se deželna posilna delalnica
v Ljubljani-izroči vladi, in predlaga, da naj deželni
zastop pritrdi tej izročitvi s pogojem, da država primerno
povrne vrednost poslopij in inventarialnega orodja;
ta predlog obvelja in še tudi nasvet dr. Suppana, da
naj deželni odbor obravnava z vlado zarad dotične cene
in pogodbo predloží deželnemu zboru v potrjenje
— Davkarskim občinam Staravas, Poljica in Blečjivrh
se vsled šolske stavbe dovoli 122% priklad na zemljiški
in hišnorazredni davek. — Potem obvelja od deželnega
odbora načrtani zakon o cestni policiji javnih
nedržavnih cest. — Konečno se še dovoli podpiralnemu
društvu na filozofični fakulteti Dunajske univerze 40
gl. podpornine iz deželnega zaklada, prošnja društva
rudarskih akademikov v Ljubnu za podpornino se pa
ne vsliši.

Naši dopisi.

Iz Gorenskega 4. jan. (Pojasnilo nezaupnice
Gorenjskih volilcev, poslane gosp. dr. Razlagu.) Prinesite
drage „Novice“ to „pojasnilo“ svojim bralcem, da zvedó,
da ste prav imele, ko ste unidan zavračale „Narodovo“
laž, da je nezaupnica „falsifikat.“ Načrt te
nezaupnice, sprožen po volji več volilcev, je svojo pot do
volilcev že v začetku meseca maja 1873 nastopil. Bil je
le načrt, in načelu je imel napis: „Kdor gg. volilcev
želí kaj pristaviti, naj blagovoljno svojo misel zapiše,
ter svoje imé podpiše.“ In res je z mnogimi dostavki
in popravami nazaj prišla, dasiravno ne hitro. Precej
v začetku podpisovanja je bila pri enemu volilcu
zadržana do 13. junija; še le tisti dan jo je naprej oddal.
Na vprašanje, zakaj jo je tako dolgo pridržal, je
odgovoril: „zato, ker nisem bil volje, da bi jo precej
poslali; bi znali poštenemu možu krivico storiti; naj se
s svojim delovanjem še bolj razodene, kdo da je.“ In
ta volilec je duhovnik. Ravno tako in iz enacega
vzroka je bila zadržana v drugem kraji kacih 5 tednov.
Vrh tega se je v vsakem kraji, kjer so volilci, po
tednu, tudi po dva tedna, pomudila, da so volilci čas
imeli, jo prebrati in premisliti, predno jo podpišejo.
Zato se je podpis nezaupnice zakasnil, da je še le v
začetku meseca novembra nazaj prišla. Podpisali je
le tisti niso, kateri je niso v roke dobili. Pa tudi
zdaj je bila še volja več volilcev , s pošiljanjem ne se
prenagliti, zato da se moža pokaže v svojem postopanji
v državnem in deželnem zboru; ležala je toraj v
izvirnem spisu do srede meseca decembra. Še le, ko so
volilci pismeno in ustmeno jeli popraševati, kje da je
podpisana nezaupnica do dr. Razlaga? ali mu je že
poslana ali ne? še le potem je bila meseca decembra
prepisana s pristavki in popravili vred, zato
datum decembra meseca nosi, in to po volji tudi tistih
volilcev, kateri so jo popred najbolj zadrževali, gosp.
dr. Razlagu poslana. In prav tisti, ki jo je prvi
zadrževal, je rekel: „Zdaj pa le, zdaj! Dr. Razlag jo
je zaslužil“. — Na dan volitve v državni zbor 16.
oktobra, ko je bilo večidel volilcev v Kranji, so
nevoljni z glavami majali, rekoč: „de te! de te! da se
nam je dr. Razlag tako izneveril.“ Ko so pa zvedeli,
da je zdaj celó v zvezi z mladoslovenci, katero je
popred zakrival, kandidaturo zoper grofa Hohenwarta
sprejel, so nevoljni in razžaljeni svoje že dane podpise
nezaupnice vnovič potrdili, nekateri tudi ravno tisti dan
podpisali. — To je resnica, in naj bi dr. Razlag tudi
danes vse volilce sklical in jih vprašal, ne bo druzega

odgovora dobil. — „Slov. Narod“ pa, ki povsod, kjer
le more, svoje strupene pene v duhovščino pluje, se
drzne reči, da je bila ta nezaupnica po duhovnih, katere
v svoji presvitli omiki le „farje“ psuje, iz volilcev
izsiljena, in da je zlagana, to je, falsifikat! Kaj tacega
le nepoštenost govoriti more. bo treba, bodemo še
več povedali — po pismih, ki jih hranujemo od
Razlaga samega.

V imenu več volilcev.

Iz Novega mesta 1. jan. — Ostro smo zavarovani;
po vseh krajih je straža; povsodi nabite tablice z
napisom: „Goveja kuga.“ To so nam vendar po slovensko
napisali, ko vse drugo nam iz vseh kancelij le po
nemško pisarijo. No, kuga, da naj bo še za nas o svojem
imenu; druzega pa nismo vredni, da bi se nam po
domače pisalo! Oj ti preklican 19. §., kje te kljukec
nosi? — Pa vsa ta straža in vse tablice kužne nam ne
bodo odvrnile nesreče, ako bomo sami neskrbni, pa še
tako neumni, da sosed zagovarja krivega soseda, ki po
skrivnih potih goni živino čez prepovedano mejo. Kar
so sumljive živine po mestu in okolici njegovi pobili ali
pa postrelili (ne vém, ali je za streljanje tudi kak §. v
postavi), ni slišati dozdaj novih napadov. — Zdaj pa
eno vprašanje. Kaj nam je pa „pratikar“ letos napravil?
Da je postavil sneg, slamnik, rokovico, zvezdo in sapo
na ravno tiste dneve , kjer so lani stali. To mu še
odpustimo, ker vemo, da tega nič ne vé. Ali zakaj je
lunine premine pustil letos na lanskem mestu? Ali ga je
menda res luna trkala! — Naj si še to zapišejo
„Novice“ v svoje liste, da že dolgo dolgo nismo imeli take
suše, kakor jo imamo zdaj. Podgorci, ki prebivajo po
visočini Gorjancev, morajo po 2 uri daleč po vodo
hoditi. Vse kapnice so suhe, vse luže prazne. Oni vedó
ceniti vodo.

Iz spodnje Idrije 1. jan. B. L. (Pritožba.) Večkrat
beremo v časopisih pritožbe, da se pisma in
Časopisi na poštah predolgo pridržujejo. Tudi mi se
moremo zarad tega pritožiti, pred druzimi posebno sosed
Idrijskega poštarja našega farana gosp. J. L. Že
od 9. avgusta u. l. je nekemu bilo iz ene roke 6 —
rêci šest — pisem za vrstjo, med druzimi še celó eno
rekomandirano poslano; al vse mu je še le 12. decembra
došlo. Še celo rekomandirano pismo ležalo je cela dva
meseca na pošti! Naslovi so vsi bili prav dobro
narejeni; pisma bi se bila toraj lahko oddala, a vendar se
niso. Zakaj to? Ako je zanikernost poštne ekspedicije
tega kriva, naj bode s tem dopisom opominjana k veči
pazljivosti. Ako je pa drug vzrok tega kriv, bomo
primorani si drugej pomočí iskati, ako se nam še v
prihodnje kaj tacega primeri, — suma imamo veliko. Te
vrstice pišem zato, ker so se pisma naše županije že
večkrat pridrževala in ker je ravno zavoljo
pridrževanja omenjenih 6 pisem se več osebam veliko sitnosti
skrbí in žalosti, pa tudi škode napravilo.

Iz Senožeškcga okraja 1. jan. (Funkcijonarji
državnega pravdništva) stopijo z nastopom novega leta v
postavni sodnijski kolovoz. Za ta okraj je, kakor se čuje,
nekdo dekretiran, ki se je imel preteklo leto pri deželni
sodniji zarad nekega odstopnega pisma zagovarjati,
katero je bilo 16. dne julija pisano, a za 5. istega meseca
datirano. Odstopojemnik in odstopnik sta skupila po 2
meseca zapora pri tej kupčiji; naš funkcijonar se je pa
opravičil sè svojo prisego, da ni nič goljufnega videl
ne mislil v tej kupčiji. Vsakako so v ozir občinstva
sitne take situacije za človeka, ki ima nalogo,
zoperpostavne prestopke zasledovati in pravici pot gladiti.

lz Vipave 4. jan. — Zopet je togotljivi komár
Vipavski v „Slov. Nar.“ zapiknil svoje nadležno želo
v prečastitega dekana in našo čitalnico. — Čitalnica je
imela nedavno občni zbor, pri katerem so se volili novi
odborniki, sami poštenjaki, od katerih najboljšega vspeha

pričakujemo. Sklepalo se je tudi o tem, kateri časniki
naj se za novo leto naročijo za čitalnico. „Slov. Tednik“,
trobilo novodobne, brezverske omike, se je skoraj
enoglasno zavrgel, le neki Uršič ml., ki je glava, život in
noga društvu „Sokola“, je za-nj glasoval. Gosp. dekan
je v življenje obudil imenovano društvo pred nekimi
leti z namenom, da bi se v tem društvu moška
mladina po telovadbi in primernih veselicah lepega vedenja
in zdrave omike priučila. Pa kaj je ta „Sokol“ sedaj?
Par rdečih srajc, pa nič druzega. Telovadnih naprav
nikjer ne vidimo, tedaj tudi telovadbe ne, akoravno bi
bilo potrebno , da bi se ta ali uni teh mladenčev vsaj
hoditi naučil. Nekoliko suhih veselic, ki jih je dal
„Sokol“ na svojo firmo v čitalniških dvoranah, to je
vse njegovo delovanje. Ko je pred nekoliko leti
tukajšnja čitalnica zamrla, se je na „Sokolovo“ imé
beračilo za gledišni oder in res so mnogi darovali obilne
zneske, da bi pripomogli k lepi in na deželi tolikanj
potrebni glediški zabavi. Pozneje je čitalnica zopet
oživela in bi tudi sama rada dajala gledišne veselica, kar
se zadere „Sokol“: „stoj, starka, oder je moja
imovina“; — in ta „imovina“ je odslej stereotipna fraza,
ki ti pri vsaki priliki od tega ali unega Sokolovca z
mogočnim povdarkom doní na ušesa. — Nočemo omeniti
umazane sebičnosti sedaj brezdomovinskega društva
„Sokola“ gledé tako zvane „imovine“, njegove
nasprotnosti do čitalnice, katero je pokaral s tem, da je dal
pravila svoja tako prenarediti, da v slučaji „Sokolovega“
pogina njegovo imetje ne pripada Vipavski čitalnici,
ampak drugemu narodnemu zavodu v Ljubljani. Mi pa
le ta nujni predlog stavimo: naj „Sokol“ svojo
velikansko imovino pred ko mogoče spravi na Nanos ali
kamor si bodi. Ako se bo čitalnici poljubilo dajati
gledišne predstave, si bode napravila lastni oder, da bo
saj enkrat konec zopernih prepirov. — Sicer pa „Sokolu“
vošimo veselo novo leto in želimo dobro srečo, posebno
odkar z radostjo čujemo, da namerava v kratkem
občinstvo iznenaditi s telovadno predstavo. — Kozé
so pri nas hude; vsak dan imamo po enega ali dva
mrliča, novega leta dan imeli smo celo 3.

Iz Vipave 4. jan. — Sodba o „ponočnem polomu na
farovž“ se je iztekla. Med preiskovanimi se je najdel
samo eden, ki je bil najhujši „liberalec“; ta je za
pobiranje in metanje peska in kamenja v farovška okno
obsojen na tri dni v zapor — ako ga „milejša“
razsodba višje sodnije še nedolžnega ne spozna. *)

Iz Suhadolj 4. jan. — Pri volitvi novega občinskega
zastopa voljen je bil posestnik Matija Janežič iz
Suhadolj za župana, posestnika Miha Koncilija in Jože
Jukant za svetovalca.

Iz Hrušovke 4. jan. — Pri nas se je vršila 30. nov,
u. l. volitev novega občinskega zastopa; voljeni so bili:
Posestnik Franca Podbregar iz Podbrega za župana,
posestnika Jože Pistotnik iz Kostajna in Gregor
Hribar iz Prapreč za občinska svetovalca.

Iz Ljubljane. — Deželni zbor je svoje delovanje
zopet začel v pondeljek ter veliko gradiva dognal v tej
seji. Prihodnja seja je v petek. V kakih 2— 3 sejah
končá svoje zborovanje. Jutri v Postojni namesti g.
Korena izvoljeni poslanec pride tedaj „post festum“ v
vrsto poslancev. Zakaj se je tedaj tako mudilo z
razpisom volitve? Volilci 4 okrajev še za razgovor med
seboj niso časa imeli, ki je pri tako važnem poslu,
kakor so volitve deželnih poslancev, sila potreben. —
Zato tudi odbor „Slovenije“ ni imel časa se v razgovor
spustiti z volivci in predsedniku dr. J. Bleiweisu ni

ostajalo druzega kakor nasvetovati jim 3 narodne može,
izmed katerih naj bi si izbrali enega po svoji volji. O
tem pa so došla pisma v Ljubljano od nekaterih
volilcev, v katerih se izmed nasvetovanih 3 narodnjakov s
posebno toplo besedo priporoča gosp. Ivan Vilhar,
posestnik in trgovec v Ljubljani, rojen Notranjec. In
na to je včerajšnji „Slovenec“ kot kandidata priporočil
visokocenjenega gosp. Ivana Vilharja, o katerem naj
se po željah odbora „Slovenije“ zedinijo vsi domoljubni
volivci našega programa, da se ne razcepijo glasovi —
na korist „Narodovega“ in Ogrinčevega kandidata Hrena.
V tacih okoliščinah žrtuje pravi rodoljub osebo svojo
občnemu blagru. Ivan Viihar naj bode tedaj naš
poslanec!

Begunski Hren se je volivcem sam silil in „Narod“
ga je na vse kriplje priporočal, al ko je zvedel, da
Notranjci ne marajo za Hrena, ki bi bil toliko za poslanca
kakor zajec pri bobnu, ga je vrgel sam v koš, in
namesti njega nasvetvval g. Ad. Obrezo v Cirknici, zato
pa volivci našega programa nikakor ne morejo misliti
na volitev g. Obreze.

— Odbor družbe kmetijske je v poslednji svoji
seji, iz katere drugi pot povemo vse važneje obravnave,
sklenil, da občni zbor družbe ne bode ta mesec,
ampak maja meseca, kije ugodnejši vnanjim
družbenikom.

— (Gorenjskim konjerejcem) naznanjamo, da se bodo
ta mesec dovoljenja (licence) dajale žebcem teškega
(Pincgavskega) plemena, da jih gospodarji smejo
spuščati po navadni tarifi. Komisija, katera te licence daje,
pride v Ljubljano (v živinozdravniško šolo na
spodnjih Poljanah) 14. dan tega meseca, v Kamnik 17., v
Kranj 19. in v Radoljico 20. Kdor tedaj ima za
pleme pripravnega težkega žebca Pincgavskega plemena,
ki je že v 4. letu svoje starosti ali pa 6, 6 ali še več
let star, pa lepo izraščen in brez napak, naj ga na
imenovana mesta do 10. ure dopoldne na ogled pripelje.

— (Banka „Slovenija“.) K sporočilu o seji
upravilnega svetovalstva banke „Slovenije“ dne 21. decembra
1873 še dostavljamo, da se bode plačeval od novega
leta naprej kupon za drugo polovico leta 1873 z 2 gld.
od akcije.

— (Šole Ljubljanske), zaprte zarad kóz, se odpró
še le 21. dne t. m., Novomeške pa 27. dne t. m.
Ni čuda, da smo zato na nekem vogalu šolskega
poslopja brali napis veselega dijaka: „Živele kozé! “

— (Dr. Zarnik — Wanderprediger.) Silvestrov
večer je dr. Zarnik poskusil svojo govorniško srečo pri
„Schnallenwirthu“, kjer so si bili v Ljubljani bivajoči
Čebi napravili veselico. Ker brez napitnic in govorov
navadno take zabave niso, je dr. Zarnik komaj čakal,
da skoči kviŠko in z napitnico nazdravlja mladočehu
dr. Sladkovskemu in sicer — nemški! To je
znamenito. Ali gré dr. Zarniku kot slovenskemu govorniku
zato, da si zida most v drug tabor? Al vtisk njegovega
debîta v nemškem govoru bil je jako mrzel: Ali zato,
ker nemščina na tem kraji ni bila na pravem mestu?
ali, ker vrli Čehi niso še zabili svojega Palackega in
Riegerja, da bi demonstrativno napivali Sladkovskemu,
kakor mladoslovenci dr. Vošnjaku? Da je dr. Zarnik
v svojem govoru prižgal bakljo današnjemu
„liberalizmu“, to se ve da je „res per se“.

— (Silvestrov večer) je bila, kakor vsako leto,
v Ljubljanski čitalnici prav mikavna zabava. Program,
sestavljen iz različnih pevskih in godbinih toček in
komičnih prizorov, se je pod vodstvom vrlega in v svojem
poslu neutrudljivega g. kapelnika Schantelna vršil
skoz in skoz hvale vredno; v posamesnih prizorih sta

se odlikovala gosp. Kajzel in Nolli, zadnji posebno
s kupletom, čegar refrain se po Vošnjakovi muziki
glasi: „Bobnati se mora, pa le ne preveč.“ Občinstvo
mu je ploskalo na moč. Ker je nestrpljivi „Narodovi“
zelenec hitro čutil, na koga ta kuplet cika, se jezi v
zadnjem listu, češ, da je bil izvrstni kuplet surov. Se
vé da „Narodovcem“ je vse surovo, kar šiba njihove
ljubljence. Ker se je tudi gosp. Kam potrudil
vstrezati občinstvu z dobro postrežbo, se veselemu občinstvu
ni nič kaj domu mudilo do zgodnjega jutra.

(V čitalnici) bodo sledeče predpustne veselice:
10. dne t. m. je plesalna vaja, 18. dne t. m. je ples,
2. dne svečana je Vodniku na čast „beseda“ s plesom,
za katero se bodo posebni programi izdali, in 14.
svečana je zopet in sicer zadnji ples. Pustni torek napravi
„Sokol“ maškerado, h kateri so tudi udje čitalnice
povabljeni.

— (Poberki iz Časnikov.) Novi škof Ljubljanski
dela zopet „liberalcem“ sive lase. Pražka „Bohemia“
od 30. dec. piše, da so zadnje dni se zopet začele
obravnave o tem, kdo bode škof Ljubljanski. Na to pa
je jela „Deutsche Zeit.“ obirati gosp. knezoškofa
rekoč: „Unter der Maste großer Toleranz unb chriſtlicher Milde
barg er doch, wie die Affaire Spazzapan beweiſen hat, eine ebenſo
entſcheidende ultramontane Geſinnung wie ſeine ſtreitbaren Collegen
Rudigier und Zwerger “, in razlivši žolč svoj čez-nj, pravi
potem o dr. Pogačarju, da bi Kranjska dežela, ako
bi on škof postal, „še le prav iz dežja prišla pod kap.“
„Er zählt — tako pisari — zu den enrangirteſten
ultramontanen und nationalen Fanatiſern unferer Diözeſe “ — Res škoda,
da je prof. Lesjak umrl; to bi bil mož po volji
Bismarkovega časnika, če nima morebiti pl. Premerstein-a
„in petto“?

Novičar iz domačih in ptujih dežel.

Iz Dunaja. — Vsi politični časniki so ob začetku
novega leta premišljevali preteklo staro leto. Vsi
konservativni in tudi nekateri ustavoverni listi so enoglasni
o tem, da je bilo nesrečno na vsako stran, in to je
resnica; vladna „Prag. Ztg.“ pa mu poje slavo, češ, da vkljub
„finančnega poloma, slabe letine in kužnih bolezen se
more prištevati za Avstrijo srečnejšim.“ — O
presrečna Avstrija!

— Med prvimi predlogami, ki jih dobi državni
zbor v obravnavo, so: verske postave, o katerih
„Deutsche Zeit.“ tarnja, da jih namestni škof Kutschker
je v roke dobil, tedaj jim gotovo cvet svobode uskrunil,
— in pa prenaredba davkov.

Češko. — Mladočeski deklarantje, ki so na
veliko veselje ustavovercem zoper voditeljestaročeske
se uprli, so v uporu svojem žalosten konec vzeli; že
delajo pokoro, a prepozno; narod češki jih ne bode več
volil za poslance.

Ogersko. — Pod predsedstvom cesarjevim je bil v
Peštu zadnje dni u. l. zbor ministerski; vojaške
zadeve so neki zvonec nosile v tem zboru.

HrvaŠko. — deželni zbor je dovršil važno postavo
o odgovornosti vlade deželnemu zboru. — Dunajski in
Peštanski časniki hudo govoré proti tej postavi, češ, da
zboru preveč oblasti daje; radi bi tedaj vidili, da ne
bi je potrdil kralj. —- Makanec, sicer bistra glava in
rodoljub z dušo in telesom, siplje interpelacij brez
konca in kraja vladi; „Obzor“ mu po pravici očita,
ker preveč kaže ponositost, da bi ljudje rekli: „gledite,
kakav sam ja kerlec“!

ostali so pri političnih gosposkah. Občine same bi se
bile morale vse potrebščine in pomočke omisliti, a ko
to ni šlo, ker ni bilo mogoče, izmislila se je pravlica,
da občine niso za nič; nekaterekrat bilo je na tem,
jih kaznovati s tem, da se jim je hotela samostojnost
vzeti.

Če danes po preteklih 10 letih velika množina
občin se ni hotla polastiti take avtonomije, morda je to
obžaljivo, morda ima pa to tudi svojo dobro stran,
temveč ker ste avtonomija in samovoljstvo precej
enakega pomena, in ker tudi dotična razsojila, čeravno
redko kedaj narejena, le premnogokrat niso bila
objektivna ali brezstranska.

Če bi občine oblast , ki jo imajo in neodgovornost
poznale, če bi sredstva imele izvrševati vse to, kar jim
je po volji, bi se voz, ki se je vzdignil, skoraj da ne
zvrnil na drugo stran; kajti pravica, koga kaznovati ali
zapreti, je precej zapeljiva. Če se v tem obziru
namreč gledé osobne varnosti ni preveč grešilo, morda to
ni pripisati dobri volji tega ali onega župana, temveč
temu, da zapora ni imel nobenega, in pa tudi na
človeka, ki bi bil koga zgrabil. Žandarmerija bi se toraj
tudi iz tega obzira ne mogla podvreči občinam.

Kar se tiče žandarmerije, so pa tudi še
posebne okoliščine. Policijstvo gledé varstva osobe in
lastnije, spada v samostojno občinsko področje ;
žandarmerija v tem obziru niti ni dolžna niti ne opravičena
do kake delavnosti; žandarju, ki bi na priliko zgrabil
kakega cigana ali potepuha, bi se lahko z vso pravico
očitalo, da je svoje delokrožje prekoračil, da se je
pregrešil zoper samoupravo občinsko. O takih primerljejih
bi žandarju ne ostajalo druzega, nego potepuha,
katerega je zasledil, ovaditi županu, in ta zamore potepuha,
če bode tako dolgo čakal, po svojih organih zgrabiti,
žandar pa naj to le gleda. (Veselost.)

Znano je, da je žandarmerija podložna okrajnemu
glavarju. Postavimo na priliko žandar je v Voitsbergu,
okrajni glavar pa v Gradcu. Kako naj se ta dva hitro
sporazumeta, kedar je sila? Sicer so pa tudi tatovi in
drugi enaki ljudje po postavi za osobno varstvo bolj
varovani, kakor poprej in če tat prostovoljno ne gré z
žandarjem, mu ta mnogokrat nič ne sme storiti.

Rečem toraj, da žandarmerija skoraj storiti ne more
nič in da ni razumeti, kako se z ozirom na sedanje
okoliščine zahtevati more pomnožitev žandarjev.

Zdaj govornik pretresuje razmere okrajnih zastopov
na Štajarskem, kakoršnih pa na Kranjskem nimamo, in
dalje obširno dokazuje, kako slabo se po avtonomičnih
organih opravljajo zadeve gledé okrajnih cestá.

(Dalje prihodnjič.)

Zabavno berilo.
Iz sodnijskega življenja.

Po spominu skušenega starega pravnika.

Spisuje Jakob Aléšovec.

(Dalje.)

Jaz strmim. Kaj tacega bi res ne bil pričakoval.
Toda sodniku se vse pripeti, zato se nisem dolgo
premišljeval, marveč ukazal žandarju, razkleniti kmetu
roke, potem pa poslal po Linarja. Sodnijskemu slugi
sem naročil, naj ga najprej v mojem imenu prosi, da
bi k meni prišel; če bi se pa branil ali obotavljal, naj
ga pripelje s silo.

Sluga gre, a pride kmalu nazaj s poročilom, da
gospoda Linarja še ni domu, da je včeraj zjutraj peljal
se nekam kože kupovat.

„No, vidite, da je res, kar sem pravil,“ reče
kmetič, kateremu jame lahkeje sapa prihajati. „Zdaj me
boste menda že spustili, da grem k strojarju po drug
denar!“

„To ne gre tako hitro, mož“, odgovorim jaz
prepričan , da je bil mož res ogoljufan. „Prej se mora
skazati, da je to resnica, kar pravite. Dokler nimamo
strojarja tù, boste morali že pri nas ostati.“

„Pri sodniji!“ pravi mož in vije roki. „Svoje žive
dni še nisem bil zaprt, zdaj pa bom. Kaj bodo ljudje
rekli!“

Predno moram kaj odgovoriti na to, vstopi drug
žandar in poroča, da je prignal kmeta, ki je hotel v
krčmi s ponarejenim desetakom plačati, kar je zapil.
Krčmar je njemu desetak pokazal in on ga je hitro za
ponarejenega spoznal. Na to je prijel kmeta, ki se je
izgovarjal, da ima ta desetak od strojarja, ki je pri
njem kožo kupil.

Ukažem pripeljati kmeta in ko ga prejšnji zagleda,
zakriči:

„O, Janez, ali je tudi tebi strojar plačal kože s
ponarejenimi desetaki?“

„Tudi, kakor sem zvedel,“ pravi kmetič, ki je
ravno vstopil; „toda jaz se nič ne bojim. Saj se nisem
ganil iz krčme, kjer mi je stroj ar dal desetake, to bom
lahko dokazal po pričah. Rad mi bo dal dober denar
za-nje, premalo ga bo!“

Zdaj še le zagleda mene in se nekoliko prestraši.
Jaz ga izprašujem, ko prvega in pové mi, da je razen
od njega stroj ar kupil še od treh drugih kože in jih
plačal z desetaki, kakor njemu.

Zdaj sem imel že dovolj vzroka prijeti Linarja,
dasiravno mi je bilo težko pisati povelje zgrabiti ga in
preiskati hišo. Od tega moža bi se bil kaj tacega
najnazadnje nadjal. Pa kolikokrat se človek zmoti,
kolikokrat se skriva pod krinko poštenosti najgrša hudobija!

To se je pokazalo tu vnovič, kajti ko je strojar
pripeljal se s kožami domù in smo hišo preiskali, smo
dobili pod streho za dimnikom majhno železno skrinjico
napolnjeno s ponarejenimi bankovci, pri njem pa še
tudi par takih desetakov. Ko je vse to videl, je postal
bled in se dal brez brambe peljati v ječo.

Tarnanja in joka njegove žene in otrok, ko smo
ga odpeljali, ne bom popisoval, naj si bralcev vsak sam
ta prizor pred oči postavi.

Prvo zaslišanje je pri vsakem hudodelniku važna
reč, zato se ne sme mu dati časa, da bi mislil na
izgovore in si sestavil red, po katerem bi potem lože
tajil. Dasiravno je že mračilo se, vendar se podam v
pisarno in pokličem Linarja pred-se. Bil je ves bled
in vpaden.

„Gospod sodnik“, mi odgovori na prvo vprašanje,
„menda vendar ne boste mislili, da sem jaz vedé
izdajal ponarejene bankovce?!“

„Priznati res moram“, pravim jaz na to, „da bi od
vas ne bil nikdar kaj tacega se nadjal. Al to mi boste
pripoznali sami, da leti velik sum na vas. Opravičite
se, kako ste prišli do bankovcev, katere ste izdali in
katerih je bilo v vaši hisi še toliko najdenih.“

„Da bi to sam vedel! Včeraj , ko sem se peljal od
doma na kupčijo, sem, vedé, da bo treba mi
drobiža , podal se h krčmarju ter pri njem menjal štiri
stotake ; dal mi je samih desetakov za-nje.“

„Ali ste jih pogledali, če so bili pravi ali ne?“
„Pogledal in preštel, se ve da.“

„Če je taka, potem je neverjetno, da bi takrat, ko
ste kože kupovali, ne bili zapazili, da so ponarejeni.“

„Kaj tacega preiskavati mi potem ni več na misel
prišlo. Pa so tudi dobro ponarejeni.“

„Zeló dobro res! Toda kar pravite, je neverjetno,
Kako bi se bili bankovci, kateri so bili vsi pravi, ko
ste jih od krčmarja prejeli — kar sami pripoznate,
mogli v vašem žepu spremeniti v ponarejene?“

Linar na to ne vé odgovora, zato prašam dalje:
„Od kod ste dobili to škatljico samih ponarejenih
desetakov, katera se je za dimnikom skrita našla?“

„Podtekniti se mi je morala“, pravi po nekolikem
premisliku, „drugače ne more biti. Jaz — to zagotovim
pri svojem poštenji — sem za-njo ravno tako malo vedel,
kakor za tiste bankovce, ki sera jih za kože izdal.“

„To je zopet težko verjeti. Kdo bi vam jo bil
podteknil?“

„Le eden je, katerega bi mogel dolžiti.“
„Imate dokaze? “

„Morda se še najdejo. Za zdaj ne vem ničesar,
vse to me je tako zeló osupnilo in potrlo, da še redno
misliti ne morem. Oh žena moja, ubogi otroci ! In kdo
bo z mano še hotel kupčevati, če se izvé, zakaj sem
bil prijet!“

Rad pripoznam, da se mi je mož smilil; al vse, kar
mi je povedal, se mi je zdelo tako neverjetno, tako
nemogoče, nenaravno, da sem jel dvomiti, ali imam pred
sabo nesrečneža ali pa prebrisanega, potuhnjenega
hudodelnika. Ker pa za zdaj ni bilo nič več spraviti iz
njega, ga dam odpeljati zopet v zapor, kamor gré ves
pobit in tarnajoč za svojo družino.

Drugi dan pokličem krčmarja. Bil je oseba jako
neprijazne zunajnosti in plašnih oči; meni se je pokazal
pa še bolj zopernega, ker je skušal priljuden biti in na
vsako vprašanje odgovarjal z dostavkom : „učeni gospod
cesarski doktor“, kar sem mu slednjič prepovedal. Po
njem zvem, da je res Linarju menjal štiri stotake in mu
dal desetakov za-nje, „toda dobrih, ne ponarejenih“,
pristavil je hitro.

Druzega ni vedel povedati. Po vsem tem pa sem
imel pravico, preiskati tudi njegovo hišo, ker se mi je
mogoče zdelo, da so bankovci, katere je Linarju dal,
vendar-le bili ponarejeni. Pa preiskava je bila zastonj,
našlo se ni nič in pri odhodu me je spremil krčmar
sam do praga ter z jako ostudnim smehljanjem rekel:

„No, zdaj vidijo učeni cesarski gospod doktor, da
smo pošteni ljudjé.“

Meni se je strašno mrzilo do tega človeka, vse
svoje premoženje bi bil dal za to, da bi bil imel tega
na Linarjevem mestu.

(Dal. prih.)

Mnogovrstne novice.

* Po postavi, razglašeni v kraljestvu Italijanskem
21. decembra 1873, se je ostro prepovedalo in po
okolščinah izreklo za hudodelstvo in zažugalo z večletno
ječo onim, ki rabijo otroke pod 18 leti pri
vlačugajočih se obrtnijah (pri vrvoplescih, muzikantih,
izstavljalcih, zvirivi, slepivcih itd.) — Ako se zapazijo v
tem kaki prestopki, je uredovati po domačih predpisih,
ki zarad tega obstojé, ter to naznaniti najbližnjemu kralj.
Italijanskemu konzulatu. — To so Avstrijske deželne
vlade te dni očitno razglasile vsled razpisa c. kr.
ministerstva za notranje rečí od 3. novembra 1874.

* Penzijonistov v Gradcu je, kakor je razvidno iz
vojaškega kalendra za leto 1875, ravno 300, in sicer
5 feldcajgmajstrov, 3 generali konjistva, 21
feldmaršallajtenantov, 27 generalmajorjev, 71 obristov, 54
obristlajtenantov in 120 majorjev. Zanimivo bi bilo le še
vedeti, koliko ti vsako leto vlečejo iz državne blagajnice,
ki se nateka po davkih.

Naši dopisi.

V Gorici 3. jan. — Domači časniki so prinesli
natančniše okolščine tistega strašnega umora (25. dec.
1. 1.), o katerem sem Vam pisal zadnji pot. Slovenskih
mladenčev iz Renč je bilo 7: trije bratje Lašić-i , 2
brata Pahorja, Stepančič in Mozetič. Peljali so se bili
poprej v Miren (1 uro proti jugu od Gorice) in potlej
hoteli iti po ovinku skoz Gorico domú. Bili so poprej
pri „Zvezdi“, pa jim ni bila menda družba po volji in
so se podali v gostilnico Brandt-ovo, kjer je imel
biti koncert. Pogovarjali so se in peli po slovenski; ali
to ni bilo všeč nekim laškim fantom iz najnižih
stanov. Letale so zabavljice že pri Brandt-u na Slovence ;
kar se je pa ob 11½ na ulici godilo, je grozno. Lahi
so planili za Slovenci in napadli jih z znoži, proti
katerim ni — se ve da — pest nič izdala. Ranjen je v
zatilnik Step., še močneje so zbodli v glavo in vrat
Mozetič-a; Jan. Lašić-u pa so pljuča prebodli, da
je čez malo minut v kavarni „Fenice“ dušo izdihnil.
Mozetič, že ranjen, je ubežal v 3. nadstropje poštnega
poslopja. Ostali so bili že prej ušli. — Ta tepežnja
in umor kaže nekako naroden značaj. Česar pa
ne razumemo, je to, kako da so ti poredneži (eden je
kočijaž pri g. Cr.) prišli do narodske strasti,
saj te baže ljudem ni bilo še poprejšnih let, ko ste bili
naši narodnosti razkačeni druga proti drugi — nič mar
za narodni razpor. In zdaj imamo mir med Lahi in
Slovenci. Te uganjke ne bom ugibal. — Naša
policija je o omenjeni priliki zopet pokazala, da stoji prav
na višavi svojega poklica! Ni je bilo ne blizo ne
zraven! „L' Isonzo“ je tako ostro grajal policijo v zadnji
svoji številki, da so ga v prepoved dejali. — Pogreb
premožnega umorjenca L. (iz tukajšnje bolnišnice
milosrčnih bratov) je bil sijajen. — Popisani dogodek
je naše mesto strašno presunil. Jaz mislim, da bi se
imel gosp. baron Czörnig več bati za dobro imé svoje
„avstr. Nizze“ zarad pomanjkanja varnosti, nego
zarad — snega, gledé katerega smo vendar le na
boljem, ko marsikatera druga dežela. — Še nekaj naj
smem pristaviti temu sporoilu, da si vem, da je
moralizovanje v takih okolščinah neprilično. Bili so časi,
ko se ni na prvi božični praznik nihče vozil po naši
Gorici; samo nadškof so se peljali v cerkev. Na
kmetih pa je bila največa sramota, konja ali vola ukleniti
in se kam peljati. Cerkev in dom sta bila edina
kraja, kjer je pobožni Slovenec prvi praznik obhajal.
Bili so 3 dnevi v letu, ko ni nikdo v krčmo šel : B
ožič, Velika noč in Vseh Svetih večer. A
zdaj? O tempora! Mi konservativci imamo v tem oziru
vsaj čisto ve3t. — Naš vrli sodnijski adjunkt g. Leop.
Búdal je imenovan sodnik v Tominu,*) gre pa
najprej začasno v Pazen. Gorica izgubi ž njim enega
najboljših juristov in najdelavniših in ljudem najbolj
priljubljenih uradnikov. — O. gvardijana tukajšnjih
kapucinov so našli davi mrtvega v sobici; zadel ga
je mrtud. — Snega imamo za pol čevlja.

V Senožečah 1 jan. — 17 dne pr. m. je bilo ob 4.
uri zjutraj iz navadnega kraja 6 močnih možnarskih
strelov slišati. Ker se do danes še zmiraj ugiblje, komu
na čast se je streljalo, vprašamo tistega sedaj na
Gorenskem bivajočega gospoda, kije pred odhodom rekel:
„to je meni veljalo!“ — kako, da je to njemu
veljalo!? —

Iz Gorenskega 18. decembra. — Dr. Razlag,
katerega smo Gorenci kot svojega deželnega poslanca že
davno politično pokopali, je tudi od bratov Notranjcev,