Kmetijske in rokodélske novice.

Na svitlobo dane od c. k. krajnske kmetijske družbe.

Tečaj V.

V srédo 6. Prosenca 1847.

List 1.

Predgovorček zastran Novičniga pravopisa.

Omíkan gospodár, kader dobí nove goste v svojo hišoj jih nar poprej soznani z
vsimi šegami, ktere so v njegovi hiši navadne. Tudi Novicam se spodobi, de častitljivim
bravcam, ki so se letas vnovič k njim pridružili in še morebiti njih pisavne šege ne
poznajo , nar poprej razložé svoj pravopis. — Kdor zna slovenšino s starimi čerkami
(Bohoričico) brati, bo znal precej tudi Novični (Gajevi) pravopis brati, ki se od stariga le v
naslednjih 6 čerkah loči:

s se v novim pravopisu bêre, kakor ojstri ſ v starim; š pa kakor ſh,
z se v novim pravopisu bêre, kakor mehki s v starim; ž pa kakor sh,
c se v novim pravopisu bêre, kakor z v starim; č pa kakor zh.

Sicer pa vse ostane pri starim. S tem pisanjem smo stopili pred tremi leti v
kolo z druzimi Slovani, de oní naše, mi pa njih knjige lahko beremo. In pri tem
pravopisu bomo tudi prihodnjič ostali.

Vrednišvo.

Novice bravcam ob novim letu.

Quia aedificabit Dominus Sion et videbitur in gloria sua. — Ps. CI, 17.

Leta tekočiga daj vam sreče obilno previdnost
Mé pa Slavenje opor živo naložimo vam!
Vsiga opáz priporočimo scer, čuvanje marljivo,
De se deležnika vsak zgodna napredka storí,
In domovini se lik pomnoži do sončniga bleska.

Gani se! komur je mar zahvale prihodniga vnuka,
Gani se! kogar je sram zasmehovanja rodú,
Ako bolí vas ošabnih besed ostrupeno žêlo,
Vam če slavenske kerví v sercu pretaka se žar,
Z umam orožite se, ne bojte se znoja na čêlu.

Bodi rečeno v spomín, osobam enako narodi
Glas pridobijo si dik, trud je in djanje pogoj,
Djanje in trud, velike močí, ne zapeljeta nikdar.
Hrabro premagata vse, dvombe, pomude, zavid,
Vražnika serd in čert, soseda počasno pravico.

Dajal je slave imé — o čujte junaki Slavenje!
Sužnimu trôpu Zapad, ko ga je blagu prištel,
Kažite mu, de slava je čast nar viši pomembe,
De imenuje po njej čverstiga muzga se rod,
Ki se primerjati sme nar boljim od veka do veka.

Svoje pomote si svest, o temu ni dvombe , bo zadnič
Vse kar je vašiga vam serca veseliga dal.
Trikrat je svet krivičen, je slep, se zdrami v četerto,
Trojno poverne potem dolge z obredi nakrat,
Samo de vrednosti svit o njemu zmagljivo zašije.

K temu pa hoče se del, se hoče zaúpa v premožnost,
Tudi gorečih besed, kadar očestvo veljá;
Urno tedaj kresavnike v dlan, zedinite iskre.
Dajte zasvetiti luč, množite, širite plam,
Ino ne motite se, če pisano gleda protivnik.

Nihče ne skrivaj plah osod posodila nemarno,
Zvesto oberni v obrest krasni Gospodovi dar,
De te trepet ne zvije in strah ob uri prašanja,
Ino prihodnih dni pravda ne sodi te zlo ,
Hlapca nevredniga v noč pozabljenja vedno zavivši.

Ko se pokaže ti svit v obudu visokiga zretja,
Bodi besede oblast, bodi umétnosti plod,
Urno prikaz vtelesi in daj ji lice slavensko ,
Samo de prava je, glej! ter bo gotovo v korist,
Misliti nihče nikar, de to ali uno je prazno.

Kad imenitnika dom, al cerkve se zida poslopje.
Treba je mnogo rečí, prid ne pokaže se koj ;
Kamenja, rud, železa, opék, orodja je treba,
Giblenja splohniga rok, vodbe prebrisanih glav.
Dobre namembe povsod, de mojster opravke doverši.

Tudi naroda otès je slavniga čina poslopje,
Serčno tesači tedaj , strežniki dvignite se!
Žile odprí globočine rudar, ozrí se po zlatu,
Jekla ne zabi o tem, cene junaške je znak ;
Scer pa izročimo vse Velikimu Mojstru višave!

J. Koseski.

Tečna piča za govejo živino.

Kdor hoče svoje goveda dobro rediti, naj si
napravi po števili živine veči ali manji kad; to kad
naj napolni z rezanco, kakoršne si bodi slame,
pa ne clo do verha. Na rezanco vlij toliko vode,
de se vsa dobro namoči; potem pridêni nekoliko
domače solí, na eno vedro vode četertinko
funta solí, ter vse skupej s kakim kolam dobro
premešaj. Za poboljšek se z velikim koristam tudi
perdéne mervica otróbov.

Takó namočena in osoljêna rezanca živini silno
dobro tekne, in krave dajo mleka veliko. Zjutraj,
opoldne in na večer se vnovič da rezanca v kad
namakvati, tako de se za vsako kermo nasproti
namakva. Osoljena voda pa služi za 3 ali 4 dni.—
Pri nekim kmetovavci v Mödlingu blizo Dunaja
smo vidili tako ravnanje; krave so bile kaj lepe in
mleka so dajale po 12 bokalov na dan.

Kislo zelje gnjilobe obvarvati.

Dostikrat se kislo zelje v kadéh, če hrami niso
pràv hladni, pokvari, postane smerkovo, dobí slab
duh in gnjije. Temu se po oznanilu nekiga
kmetovavca tako le pomaga. Vtakni brezov kol v kad
zelja noter do dna; potem se sprideno zelje zopet
poboljša. Zagotoviti sicer ne moremo te pomoči iz
lastne skušnje; naj jo skusi, kteri je potrebuje; če
ne pomaga, ne škodje tudi ne.

De korún ali krompir pri vožnji ne
zmerzne.

V Pražkim nemškim časopisi smo brali
oznanilo gospoda Peterka, kako naj se s korúnam
ravná, de nam tudi v nar hujši zimi na poti
zmerznel ne bo, če ga v mesto na prodaj peljemo,
ali sicer kam drugam pošljemo.

V ta namén se vzame žakelj in se namoči
do dobriga v merzli vodi. Takó skoz in skoz
moker žakelj se napolni s korúnam in zaveže. To
storivši, polij polni žakelj zopet z merzlo vodo
in ga deni na voz. Gosp. Peterka pravijo, de že
več let tako ravnajo in de jim v nar hujši zimi
korún nikdar zmerznil ni, akoravno so ga večkrat
v daljne kraje peljati dali. Oni pravijo, de je ta
pomoček zató takó dober, kér voda na žaklji zmerzne,
in led vse ljuknice žaklja zamaší, de zrak in mraz
ne more skózi..

Nar boljši firnež.

Kuhano laneno olje z mnogoterimi perdajki se
imenuje firnež. Nar boljši firnež se pa naredí, če
z 10 funti laneniga olja kuhaš 4 lote
sreberníka (Silberglätte) in pa 2 lota žganiga
galuna (gebrannter Alaun). Tak firnež se naglo
posuší, se ko ljuč sveti in — kar je posebne
vrednosti — ne póka, kakor navadni s
terpentinovim oljem narejen firnež. Naši lošarji
(lakirniki) ne znajo umetno lošati ali lakirati, kér
večidel preveč mazila in loša namažejo; nar veči
umetnost lepiga lakiranja pa v tem obstojí, de se
z mervico loša ali firneža veliko namaže. Po
tem takim se razmaže loš ali firnež natanjko, brez
de bi se rajde poznale in mehurčiki zasedli. To
napravo firneža nam je razodel francoski malar Heinc,
ki nas je lepotičenje mehkiga lesa naučil, ki
nam je pa tudi to povedal, de naši lakirniki in
lesofarbarji se ne znajo z lakiranjem in farbanjem
pràv obnašati.

Vprašanje kmetovavcam.

Ali ste, dragi kmetovavci, v jeseni pobelili
z apnam sadne drevesa, de boste škodljivi mah
odpravili, merčese pokončali, drevesa oživili ? Če ste
pozabili, storite berž kar ste zamudili; še je čas!

Škodljivost vroče jedí.

Neki angleški zdravnik je ravno sedej bukve
na zvitlo dal, v kterih škodljivost vroče jedí
razlaga in pravi, de ne samo bolečine in gnjiloba zob
od tega izvíra, temuč tudi veliko druzih
bolezin, kterih vzroke smo dozdej kje drugod, iskali.
In res je, de ima živina veliko lepši in zdravši
zobé, kakor človek, ki vroče jé in ob enim merzlo
pijačo pije. Nikar ne bodíte — svarí imenovani
zdravnik — požrešni mački enaki, ki kosec
vročiga mesa iz lonca vkrade in ga pri ti priči požrè,
čeravno jo hudo pêče po goltanci, de dostikrat od
tega obdivja!

Slovenske misli.

Skerben gospodár rad pogleda po svojim
kmetijstvu in se serčno veselí ako vidi, da po sreči gré, in
poravná, ako opazi, da bi se kaj lepši in pametniši
oberniti dalo. Ravno tako se tudi domorodec rad ogleda
po vlastni deželi (vlasti) in se raduje, ako vidi, da
narod napreduje, se izobražuje in da narodno slovstvo berst
in cvetje poganja. Poglejmo tudi mi maličko po svoji
vlasti (vlastni svoji deželi) in po svojim slovstvu
(literaturi), to nam bode serce razveselilo in nam zraven
tudi pokazalo, kaj bi bilo dobro, da bi se v našim
slovstvu še poravnalo.

V poslednjih treh letih, kar Novice imamo, se
je v Slovenii tako rekoč, juterna zarja zasvetila, ktera
nam veseli dan oznanuje. Kar je prijatlov slovenščine in
ljubitelov domovine, vsi so se okoli naših Novic
zverstili, po njih smo se slovstveno zdramili in oživeli. Lepe
stvarí so nam Novice povedale, koristne za izobražene
in za proste Slovence; naj imenitniši je pa to, da smo
se tako prijatelsko in tako naglo navadili občega
pravopisa. Pred nekoliko leti je bil med nami še po imeni
komej znan, in glej! zdaj je že blizo vsakimu, kteremu
je le količkaj za slovenščino, tako ljub, in še veliko
ljubši kakor stari; vse to se je zgodilo v kratkim času,
brez ukaza, brez šol, brez hrupa in velikega truda, bi
skoro rekel, igraje. Slovenski domorodec se s svojemi
brati Slovenci more po pravici ponositi, kedar se složne
stopinje spomni, ktero so s tem v svojemu
izobraževanji storili. To je sicer le jedna stopinja, in daleč imamo
še, preden da druge visoko izobražene narode v slovstvu
doídemo, preden da se tako izobražimo, da se ž njimi
usporediti moremo. Pa ta je imenitna stopinja, zató kér
je perva in kér se druga in tretja in tako dalje še
storiti ne more brez perve. Perva stopinja je teška ,
začetek je povsod težek; kér pa smo se od početka složno
in krepko obnašali, tudi za naprej nam ne bode moči
in sile k daljemu izobraževanju zmanjkalo. To je kar
domorodca veselí! Kaj nas je pa v tem žlahtnim delu
podpiralo in krepčalo? — Ljubezin kristjanska, ali
kakor nekteri tudi pràv pravijo, sloga bratovska, ki med
nami je vladala. Ljubezen ali sloga bratovska je nebeška
iskra, ki človeka k vsemu dobremu ogreva; je kakor
terda skala, kar na nji sozidaš, ti stojí kakor kamen.
Usmiljeni Jezus je ustanovil sv. vero, da ostane od veka
do veka, in ji je dal za nar viši in nar imenitniši
zapoved: sveto ljubezen. Če vse opeša in vse mine,
ljubezen ostane; ž njo ostane pa vse, kar je v ljubezni
utemeljenega. Kjer pa se jedan drugemu merzí, se
jedan čez drugega povzdiguje, kjer se prepirajo in
nespametno prikarjejo, tam gre vse po rakovo, iz mehke

blazíne na terdo slamo; česar se v prepira primeš, se
ti v pesti skazí; karkoli napravljaš, ti razpada tudi brez
sovražnika, kakor zidíne mesta Jeriha. Žlahtno delo,
ktero se ljubeznjivo začne in složno naprej žêne, ima
poseben blagoslov božji; še protivnik, ki se mu opira,
nemisleč in nehotec dobro stvar podpira; zoper ljubezen
vsaka hudobija opeša in vsako, hudobno orodje se stopí.
Naj nas blaga ljubezen in sloga še za naprej oživljuje
in podpira!

Da se je za naše slovstvo svetla zarja prikazala,
komu se imamo zahvaliti? — Slavni kmetijski družbi na
Krajnskim, ki nam Novice izdaja, čestitemu vredništvu
naših Novic, verlim pisateljem, ki za Novice pišejo
in hudobornih prepirovcov med seboj ne terpé, in vsim
domorodcam, kteri nam slovstvo podpirajo, in slovenščini,
bodi z besedo ali z djanjem, prijateljsko pomagajo. —

(Dalje sledí.)

Prošnja farmanov do sojiga
fajmoštra. *)

Gospod fajmošter! Jih pridemo nekaj prosit, nekej
kar so nam Oni že davno ponujali, pa nismo hotli, in

tudi še sedej nočemo. Tode sedej ne pridemo v sojim
imeni, ampak v imeni sojih otročičev. — Smilijo se
nam, če zmislimo na njih prihodnje leta, in spoznamo,
de smo dozdej preterdí bili do njih. Oh! kader ti ubogi
revčiki pri zjutrajni in večerni molitvi soje nedolžne
ročice k Bog-u povsdigjejo, in — kakor so nam Oni
priporočevali, de jih imamo naučiti — tudi za nas en
Očenaš molijo: takrat gorkejši čutimo, kaj smo jim dolžni,
pa kokó malo de jim storimo. — Žal bi nam bilo, ko bi
tokó zrasli, kakor mi brez zbrihtanja, brez zuka in
znanja v nar potrebniših rečeh! — Njim pač ni
neznano, kakošne težave de imamo, kér si tudi nar manjših
rečí zapisati ali zaznamovati nemoremo. Kolikrat
bi radi, ko bi pisati znali, kej od domačih rečí
zamerkali, postavim od plačila dnínarjev (taberharjev),
rokodelov, poslov, od poljskiga dela, od živine,
od perdelka, od zdajkov za obleko, za orodje i. t. d.
de bi se v prihodnje po tem ravnati vedili; kolikrat bi
radi komu kako pismice pisali, namest de moramo sicer
nalaš pota iskati, ali pa komu drugimu naročiti,
kterimu še marsikterikrat vsega povedati nemoremo, in
kteri nam dostikrat še tega, kar mu naročimo, pràv
ne opravi! Še veči težave pa imamo z dolgovi,
zlasti s takimi, kjer komu brez prič kaj posodimo, ali na
upanje prodamo, in kteri nam po tem dostikrat le po
malim vračuje ali plačuje, in kjer se tolikrat zgodí,
de na zadnje rajtinga na vkriž gre, kér je ali dolžnik
ali pa upavic kej pozabil, in iz česar pričkanje ,
prepiri, obdolžovanje ali na zadnje clo pravde vstanejo.
Kokó lahko bi bilo vsemu temu pomagano, ko bi si le
številke zapisati znali ! Večkrat se primerijo tudi težavne
rajtinge, zlasti take, kjer je kako razdelenje na celo
srenjo ali občino, ali pa tudi pri drugih rečeh, pri
kupčovanji in teržovanji, kjer je teško samó iz
glave rajtati, ja za nas, ki smo premalo vajeni,
dostikrat clo nemogoče; in kjer moramo večkrat nalaš
koga iskati, in ga drago plačati, de nam rajtengo
naredí. Nič nočem pripovedovati od mnogih pogodb
(gliheng ) in dogovorov, ki jih s sosedi ali drugimi
ljudmí delamo, kjer bi bilo tokó potrebno, de bi si, če
ne več, saj zavoljo domače vednosti ali zavoljo
pomanjkanja spominja kej zaznamovati môgli. Pa kaj!
— tudi nar manjši dolžniga pisma, ali obrajtniga
ali prejemniga lista sami narediti, ali podpisati
nemoremo; in dostikrat smo prisiljeni, samó priče za
podpis v drugi ali tretji vasi iskati. Kar nam pa
še bolj, kakor vse drugo, teško de, de pisati neznamo,
je to, de tudi oporoke ali zadnje volitve sami narejati
in pisati nemoremo. To pak sami vejo, kokó neprijetno
in težavno je, besedno volitev delati, in de ravno
to je vzrok, zakaj de jo skorej vsak le na zadnjo
bolezin odklada, in de jih je toliko, ki brez oporoke
umerjejo. — Oh! kokó pač srečni so po drugih farah,
kjer šolo in dobriga šolskiga učenika imajo! Kokó lahko
se otroci, ki nič druzica dela nimajo, pisati in brati
naučé, in sicer, kér več let v šolo hodijo, tokó naučé,
de jim oboje dobro od rok gre. Pri nas pak se jih še
malo najde, kteri bi samó dobro brati znali. Zakaj ti,
ki so se naučili, so se večidel še le pozneje učili, ko
so dobroto branja že sami spoznali; pa ob takim času
je že prepozno se dobro naučiti, kér to veliko vaje
tirja, in kér taki že bolj dorašeni detíni in deklíne tudi
že o praznikih pri živini in drugod soje posebne
domače opravke imajo, ob delavnikih pa clo nič lepiga
časa ne dobé. Zató pa tudi takošni večidel tokó slabo
berejo, de velikrat sami nezastopijo, kar berejo, še
manj pa drugi veselje imeti morejo, jih poslušati. —
Pa še bolj škoda, de jih med nami tokó malo brati zna,
je zdaj ob našim času, kjer ne le s. pismo že v
drugič in tretjič v slovensko prestavljeno, ampak tudi toliko

drugih dobrih in lepih bukev in pisanj imamo, iz kterih
bi se lahko toliko koristniga naučili, in zraven tega tudi
z nedeljskim časam veliko bolje obračali, in zlasti sojo
mladost od pohajkovanja nazaj deržali. Oh! ko bi
pač naši ljudjé koristnost branja bolj poznali! to vém,
de bi bili pri nas že davno šolo imeli, in morebiti še
več, kakor eno; kakor so nam Oni že od konca pravili,
de v nekterih krajih na Nemškim po dve, ali clo tri
ali štiri šole v eni sami fari imajo.

(Dalje sledí.)

Terdoserčnost do žival ojstro grajana.

Neki vozník, ki je derva v mesto peljal, je
neusmiljeno pretepal s polénam svojiga konja po glavi.
Ljudjé to viditi obstanejo in divjiga gerdúna svarijo; pa
vse je bilo zastonj. Lejte! — zaupije na ves glas nekdo
iz zbrane množice ter pokaže na terdoserčneža — lejte
nar imenitniši stvar! lejte podobo Božjo!! Ali zasluži
tak divjak imé človeka; obraz sicer ima človeški,
serce pa ima divjiga risa.

Pijance svariti se pač res pravi:
bôb v steno metati.

Na Šentjanžev večer star žganjopivčik tako pridno
v Šmartnim žganje serklja, kakor de bi mislil, de bo
mogel iz pivskiga reda odstopiti, če na Šentjanževo
pijan ne bo. Pozno v noči se prek Šmarnje gore proti
domu pol ure deleč v Zaverh podá. Na Pametvo
dopoldne ga najdejo vsred poti, čeravno ni bilo zjutraj
več ko pet stopinc mraza, zmerznenjiga. Sledilo se je
po poti v snegu, de se je blizo petdesetkrat prekucnil,
predenj je obležal. — Pač res: pijanc se spreoberne ,
kadar se preverne.

Vi ste v 51. listu rekli, de žganje je po zimi
dvakrat strup; mi pa rečemo, de brezvestni kerčmarji so
dvakrat ubijavci, kér človeka s takim strupam tako
ostrupenijo, drugič pa kér tako zmoteniga človeka tak
čas brez tovaršije izpod strehe v smertno nevarnost iti
pustijo. — Pa mislim, de tudi takim kerčmarjem
pridgvati, se bo tudi reklo: bôb v steno metati.

O.

Kaj je ljubezin ?

Nekod so se dekleta in fantje prepirali, kaj de je
ljubezin? — — „Veste, moji ljubi in ljube, — se oglasi
starčik, ki je ta prepir za pečjó poslušal — kaj de je
Ijubezin? Ubogim, ki letas zavoljo pomanjkanja
korúna lakot terpé, korúna podariti, to je
ljubezin, prava ljubezin.“ — In kmalo je potihnilo prazno
besedovanje nôre mladosti.

Odperto pismice
častitimu gosp. Vodušeku, c. k. vodju nemških
šol v Celji.

Ravno tisti rodoljub, ki je lani Novice enimu
šolskimu pripravniku v Celji podaril, nam je poslal
unidan plačilo za celo leto s tem namenam, de bi se
tudi letas enimu pripravniku v Celji Novice podaríle,
kteriga Oni nar bolj vredniga spoznajo. Zatorej prosimo,
de nam taciga mladenča na znanje dajo.

Vredništvo.

Odperto pismice
častitljivim gospodam fajmoštram Ljubljanske
okolice.

Neki rodoljub iz Tersta nam je poslal plačilo za
celi tečaj Novic s tem namenam, de bi jih podarili

kaki šoli Ljubljanske okolice, ktera (šola) ni
toliko premožna, de bi se môgla sama na nje naročiti.
Prosimo tedej častitljive gospode fajmoštre blizo
Ljubljane, naj nam oznanijo, ktera šola bi bila po tem
namenu tega darila nar bolj vredna, de bomo to reč
presodili in nar bolj potrebni šoli Novice pošiljali. — Taki
lepi nameni so velike hvale vredni in razveselijo gotovo
vsaciga domorodca, kterimu je na omiki prostiga ljudstva
kaj ležeče.

Vredništvo.

Urno kaj noviga?

(Novo mašino za lan tréti) je znajdel neki
Belgijan, Martens po imeni, ktera toliko opravi, kakor
35 tric in desetkrat cénejši izdelk da.

(Velikost našiga cesarstva) obseže 12104
□ milj zemlje, na kteri prebiva 35 milijonov in 295957
duš v 773 mestih, 2468 tergih, 64218 vaséh in v
5036548 hišah. Duhovnih gospodov je v našim
cesarstvu skupej okoli 65565. Celi kmetiški pridelk na leto znese
1,374,024,425 gold. srebra, od kterih se 38,622,348
zemijiškiga (gruntniga) davka odrajtuje.

(Novo napravljena hranilnica (Sparrkasse)
v Zagrebi se je začela 1. dan Grudna pretečeniga leta.

(Ladislav Pyrker), patrijarh in veliki škof v
Erlavi na Ogerskim, zraven tega pa tudi slavni pesnik,
so 8. dan Grudna pretečeniga mesca z velikim
praznovanjem peli drugo novo mašo, kér so že 50 let duhoven.

Kmetvavcov goreča prošnja k Bogu
v novonastopnim léti.
VEČNI, DAI, DE BI KORVN ČVERSTO
RASTEL , IN VES PRAV PRAV ZDRAV V IESENI
BIL!

Č . .

Podoba svetiga Očeta Papeža Pija IX.

Današnjimu listu perdenemo obraz sedajniga
svetiga očeta Papeža, ki smo jo po nar boljši podobšini od
nar imenitnišiga Dunajskiga mojstra, gosp. Blažeta
Höfelna, nalaš za Novice napraviti dali. Nadjamo se,
de bomo s tem lepim darilam vsim prejemnikam Novic
zlo vstregli, kér slava Pija IX. se po celim katoljškim
sveti razlega. Sveti oče Papež so v resnici terdna skala,
na ktero se katoljška cerkev vpíra, pa so tudi moder
vladár Rimske deržave. Veličastne besede so,
ki so jih sveti Oče pri nastopu svojiga vladarstva
govorili, rekoč: „Moje ljudstvo sme pravice in
milosti od mene pričakovati, zakaj moje edino
vodílo je tale knjiga“ — in pri teh besedah so položili
roko na — sveti evangelji!

Vredništvo.

Cena prešičev v Krajnji — čez 2 centa
7 krajc, in pol, funt; pod 2 centama pa 6 krajc,
in pol. — Špêh brez kože 16 gold. in 40 krajc.,
s kožo pa 16 gold. cent.

Kmetijske in rokodélske novice.

Na svitlobo dane od c. k. krajnske kmetijske družbe.

Tečaj V.

V srédo 26. velikiga travna 2847.

List 21.

Zdravíca.
Njih ces. kralj. visokosti, Nadvojvodu
JOANU,
pri slovésni gostíi 20. velikiga travna, dani od udov
družb , kterih varh so Njih visokost.

Sestríce štíri *) pridejo
V Ljubljano na gostijo,
De s serčno vse ljubéznijo
Očeta počastíjo.

In venec krasen pred očí
Iz cvetja domačíje
Vsaktéra Njemu položí,
Zdravíco Mu napíje:

Bog živi Te, ki nam živíš
U srečo našo pravo,
De dolgo Tvojga roda bliš
Se edíni z našo slavo.

In ko od ust do ust gredò
Priserčni Mu napivi;
Vsih Krajncov serca molijò:
Bog Janeza nam živi!

Tudi same krompirjeve kalí saditi.
namesto celiga ali na kosce zrezaniga krompirja
je pràv.

Kar so Novice že enkrat povedale, sta nam
v četertek pri velkim zboru naše kmetijske družbe
tudi gospoda Moro in Laner, slavna kmetovavca
iz Koroškiga, poterdíla in nas še clo
nagovorila, de bi kmetam svetovali, tudi krompirjeve
kalí saditi, kér se rade primejo in tudi dovelj
krompirja obrodijo.

Po takim ravnanji se

1) veliko semena ohrani, kér vsak krompír
čez zimo več kalí požene, ki so na spomlad za
saditev pripravne;

2) če na spomlad posajeni krompir na njivah
vès ne požene in prazni prostori ostanejo, se temu

lahko pomaga, če se nekteri kupčki, kjer krompir
poganja, izkopljejo, mu kal ali poganjki tikama
océs odtergajo in v zemljo vsadijo na tiste kraje,
kteri so prazni ostali. To se zamore clo mesca
rožniga cveta zgoditi; ni prepozno. Krompir
bo pa spet nove kalí pognal;

3) če toča polje pobije, se da taka kal
včasih tudi s pridam zopet posaditi.

Poskusite, ljubi prijatli, kar je skušnje vredniga.

Š.

Pasja Stekljína.

Akoravno se vsaki čas leta pasja stekljína
primeri, pozimi, spomladi, poleti in v jeseni, se je
je vunder poletniski čas nar bolj bati. Torej bomo
svojim bravcam popolni poduk podali, kakó se pasja
stekljína spozná in kakó zoper njo ravnati.

Stekljína, strašna pasja bolezen, popada sama
po sebi le pasji in mačji ród vsaciga plemena, spola
in starosti, in vse živali pasje in mačje narave,
to je, lesjaka, lesíco, volka, volkulo, ih take.
Popade pa tudi in se vcépi drugim ne pasjim živalim,
in še ljudém, po stéklim vgrizku, ali oblizku, ali
po oslinku ranjene kože. — Učeni lekarji imenujejo
veliko stekljín vsako po svojim perimku posebej na
drobno, mi pa v svojo potrebo hočemo bolj na
debelo trojno stopnjo pasje stekljíne popisati, in nje
strašno podóbo vam pred očí postaviti, eno hujši
od druge, ki se slednja po svojih znamnjih loči
od druge, in lahko pozná.

O pervi nar manjši stopinji stekljíne je pes
nekako žalosten, otóžen, mertvičen; tiho renčí, in
njergá, je lén, ne mara za besede gospodarjeve,
ne miga z répam, bojí se svetlobe, po kotih se
potíka. Ne laja, le renčí in herpa, očesí ste mu
kalni, rép in ušesa mu visijo, ne jé rad; téka in
zijá z gobcam, hapa in hlastá po sapi, iše hlada;
skače ohladit se v vodo. Tak ne ugrizne, če ga
ne zdražiš: pa nevaren je, upati mu ni. — Taka
je tiha stekljína; ali skernobna in žalostna je:
nič mu hudiga ne vidiš, in bóžas ga še, zaupaš
mu, pa ti jo zasadí pošastno smert.

Druga stopnja stekljíne je bolj očitna. Ob taki
je pes v čevih ves zapert, ima vročíno, akoravno

kaj iztlači iz sebe, je govna vsa terda, tiší ga, in
komaj jo iztiší. Nos je suh in vróč, očesi kalni,
rudeči, prekasti, ostekljeni. Laja malo in še to
hrépasto, v kolo vertaglávi, in se hlastá in šavsa po
répu. Gospodár mu nič kaj ni mar ; če se mu znabiti
kterikrat zjasni glava in se mervico zvé, ga
pogleda, se mu dobríka in perkupuje, ali ta doba je
nar bolj nevarna, takrat ga nar rajši ugrizne. Kmalo
pa se spét ne zvé, in gospodár naj ga še takó
kliče, vtakne se mu v kót. Nič več ne spi, le
dremlje z odpertima očésama, in se straši dremaje.
Léta za muhami in metulji, hapa po njih, popada
kuretno in drugo perutníno. Liže si gobec, ploská
z jezikam, se krémži in viha sgorni žnábel, čista
voda se mu cedí iz gobca; popréčava z očésama
po strani, ječí in cvili; skernoben je drugim psam,
igrá z njimi, pa jih naglo popade. Zadnjič mu je
gospodár neznan, ne mara, ne čisla ga več.

Nar strupeniši stekljína pa je taka le: Pes je
zmiram plašneji, nepokojniši, očesi mu po divje
stermite, okróg čelusti in očí otéka; jezik je rudeč,
vnét, ali pa svinčenast, se mu zatrepetáva, visi iz
gobca, vedno zijá. Hodi, tava, glavo obéša, se
opotéka, pada ob tla, pa se spet pobéra. Ne laja,
zarenčiva, zarohniva; ogluší, zavman ga kličeš ;
če pa še kaj sliši, ti bo le glavo po straní troho zavil.
Beží in bojí se včasih, pa (dobro si v glavo
vtisnite!) ne vselej vode, mokriga, in vsiga
svetliga. Malo jih je, de bi vodo pili, pa so vunder,
ki se jim ne merzí, in ki jo radi hlastajo. — Zdaj
se pes nič več ne vléže; tava, gléda in préka po
strani s pobitim križem, s potepenim répam med
stégni. Hujša in tanjša se. Konec pa je skorej
vsaciga drugačen: so ki jih kóle, grize, ki divjajo in
razgrajajo pred smertjo; so pa tudi, ki jo pràv
mirno sklénejo. Večidel steklim psam svinčenast
jezik visi iz góbca, in nekterim péne tečejo, in
solzé derejo, in dlaka se jim šetíni; psi mu bežé,
on pa omedleva, péša, tava, opotéka se, in božjast
ga zlomi. Ne preživi vsak vseh teh stópinj,
marsikteri doíde po tihi stekljíni, ki se mu malo pozná;
pa vsaciga naposled hudo suče, vsak poječava,
tuli, je božjasten, in grize krog sebe, če le še
zamore čeljust gibati in grizti.

(Dalje sledí.)

Tečne drobtinice za živinorejo,
ali
dober svèt mladim živinorednikam.

(Konec.)

8.

Ali je dobro, če živina v hlevu na drenji ali
tesnim prostoru stoji?

Ni dobro, ampak škodljivo je. Goveja živina,
ki prežvekuje, rada ena drugo liže, in lahko se
zgodí, de se ojstriga jezika dlake primejo, ktére s
slino v želodec pridejo, v njem obležé in ga
opéšajo, de, kakor je treba, piče prekuhati ne more,
od kodar veliko bolezin izvira. Boljši in zdravši
je, ako se živina narazin postavi, takó, de ena
druge lahko ne doseže.

Ako je živina v tesnih hlevih in v drenji, se
naredí huda sopárca tudi, ktera čezdalje bolj zrak
v hlevu, ostrupí, kar je za živino kaj škodljiva reč.
Srednja gorkota živini nar boljši tekne.

9.

Na kaj je per govejí živini posebno skerb treba
iméti ?

Na snago. Snažnost živine je pol reje.
Nastil in česalo bosta več ko kerma zdala. — Ta

stari pregovor naj bi si vsak živinorednik na
hlevne vrata z debelimi čerkami zarisal, de bi ga
vselej zagledal, kader v hlev gré. Živinoredniki,
imejte živinčeta v čednih hlevih. Izkidajte večkrat
gnoj ; sopárca gnojniga kupa čezdalje bolj zrak v
hlevu ostrupí. Nastiljajte vsaki dan s suho steljo,
de živina v gnojnici stala ne bo. Če vreme
perpustí, izženíte živino za nekoliko časa na zdrav zrak.
Dajte ji čiste pijače. Zračni, suhi hlevi živinčetu
zdravje ohranijo, in tudi pomagajo, de se živina
bolj redí. Nesnaga, blato, pajčina, gnojnica, prah,
prevelika sopárca v hlevih so gotovi vzroki
raznih živinskih bolezin, ktere bi se bile lože dale
odverniti, kakor ozdraviti.

10.

Ali je tréba tudi govejo živino česati?

Ne kimajte z glavami, ako vam rečem, de je
potrébno, zdravo in koristno večkrat kravo, tele
in vola počesati, in ga prahú, blata in gnoja rešiti,
kteriga se lahko v nečednih hlevih takó nabere,
de je živini k veliki težavi, nadlegi in bolehnosti.
Ako se koža ne snaži, ostane blato in pot na nji,
se zamašijo dihavne luknjice, živina se slabo redí,
garje in uši dobí, hira in zbolí. Kader po stegnih
blato stojí, ali de je živina vmazana in nesnažna,
je jo gerdo viditi, in ji to tudi škodje.
Odergnite blato s česalam ali štrigeljnam ali pa saj s
slamo; bo bolj živa, in se bo bolj redila.

H koncu rečem še : bodite pa tudi miloserčni
do živine! Ne preobložite je čez moč s pretežko
vožnjo. Dajte ji čas, de se spočije. Nepretépajte
je; tudi živina ima svoje občutke, in bolečine takó
kakor človek občuti. Odpodíte od hiše zanikerne,
neusmiljene hlapce, pastirje in pastarice, kteri ubogo
živino brez usmiljenja pretépajo, v nemar pušajo,
čez moč naganjajo, ki ji potrébniga živeža in
pijače ne pervošijo, in jo v hlevu v vedni nesnagi
stati pusté. Taki gerduni vam s svojo
terdoserčnostjo več škode kakor dobička storé, in živina se
jih že od deleč bojí.

Ako vam živina zbolí, imejte poterpljenje ž
njo, naj vas ginejo tudi bolečine uboge živine;
pridite ji torej za časa na pomoč.

Tudi živina je božja stvar, in za nas velik
božji dar, kmetovo pa nar veči bogastvo; torej je
neusmiljeno ravnanje z živino pràv nespametno in
škodljivo.

Globoko si v serca vtisnite lep izrek, ki pravi:

Če brez potrebe mučil si žival,
Pred Bogam tud odgovor boš dajal.

K . . c.

Nar boljšii jeklene peresa za kočíje.

V Graškim obertniskim časopisu (Industrie-Blatt
Nr. 31) beremo veliko hvalo, ki jo Graški kovaški
mojster Jožef Weindorfer fužinarju F. Pezendorferju
(Gewerksinhaber in Rottenmann) zavoljo posebno dobrih
jeklenih perés za kočíje in vozove sploh, daje, rekoč:
„Pezendorferjevo blagó prekosí vsako drugo te sorte
in se tudi angležke robe ne vstraši.“

Velki zbor

c. k. Ljubljanske kmetijske družbe 20. dan veliciga
travna.

Pretečeni četertek je bil za kmetijsko in obertnisko
družbo v Ljubljani takó vesel dan, de smo ga z zlatimi
čerkami v zgodovinske bukve naše družbe zapisali.
Preljubi oče teh dveh družb, ki ste kakor dve sestri v
prijazni zavezi, naš svitli nadvojvoda Janez, so letašnji

velki zbor obiskali in od poldesetih noter do šestih
popoldan smo veselje vživali, Jih med saboj imeti.

Že smo se bali, de ne bojo prišli, ko smo od
velike žalosti po Njih rajncim bratu, nadvojvodu Korelnu,
slišali, ki je pred dvema tednama umerl. Vidilo se Jim
je tudi na obrazu, kakó močno je Njih blago serce
ginjeno in ranjeno — vunder pa so prišli — Samí sicer
žalostni — nas razveseliti, ki smo Jih takó željno
pričakovali.

Ob devetih zjutrej so se udje kmetijske in
obertniske družbe v veliki dvorani deželnih stanov zbrali,
visociga gosta vredno sprejeti, in med imenitnimi
gospodi smo — kar je tudi presvitliga Nadvojvoda
pràv veselilo — nekaj naših kmetov vidili, ki so kot
pravi udje kmetijske družbe pri tem zboru pričijoči bili.
Vsih udov skupej nas je 152 bilo, ki so iz bližnjih in
daljnih krajev skupej prišli. Njih ekscelencija, naš
milostljivi škof in knez gosp. Anton Alojzi; potem vodja
kmetijske in obertniske družbe gosp. grof Lihtenberg
in pa družbini zborniki so šli gospodu Nadvojvodu v vežo
nasproti, ki so se ob poldesetih z Njih ekscelencijo
našim deželnim poglavarjem gosp. baronam
Weingartnam k zboru pripeljali.

V dvorano stopivši, so Nadvojvoda zbrane ude tako
prijazno pozdravili, kakor pozdravi oče svojo družino,
od ktere je bil dolgo ločen. Njih perva beseda je bila:
„Me veselí, de nas je toliko skupej!“

Tudi iz Koroškiga sta prišla dva
visokospoštovana gospoda, žlahtni gosp. Moro, vodja Koroške
kmetijske družbe, in gosp. Laner, odbornik ravno te
družbe. Iz Štajarskiga nas je obiskal glasoviti gosp.
Hašnik, verli prijatel in pisatel naših Novic.

Ko se je vse na svoj sedež podalo, je začel vodja
kmetijske družbe, grof Lihtenberg nagovor, v kterim
se je svitlimu Nadvojvodu za veliko čast serčno zahvalil,
de so nas po štirih letih zopet obiskati blagovolili, in
Jim je neizrečeno veselje na znanje dal, ktero je cela
dežela občutila, ko se je razglasilo, de bojo Njih
cesarska Visokost nas obiskali.

Po tem nagovoru, v kterim se je gosp. vodja proti
koncu tudi rajnkiga gospoda J. Hradeckita — kteriga
družba milo pogreša — spomnil, so se začeli pomenki
tega zbora, ki je do dveh popoldan terpel.

Po dokončanim zboru so se zbrani udje kmetijske
in obertniske, pa tudi udje zgodovinske in zemljoslovske
družbe v koliseum podali, kjer je bila krasna gostija
napravljena. Kdo pa zamore veselje popisati, ktero so
vsi gostí občutili, de so tudi Nadvojvoda četverim
družbam čast skazali in z njimi v koliseumu kosili.

V sredi kosila so napili Nadvojvoda pervo zdravico
presvitlimu Cesarju in Cesarici — drugo pa kmetijski
družbi. Potem so napili deželni poglavar zdravico
svitlimu Nadvojvodu — potem Njih gospé in Njih sinu;
grof Lihtenberg, družbini vodja, pa so jo napili
deželnimu poglavarju gosp. baronu Weingartnu;
deželni poglavár pa našimu milostljivimu knezu in škofu
gosp. Antonu Alojzju.

(Dalje sledí.)

Zvezdoslovje.
Pisano od M. Vertovca.

Namen naših „Novic“ ni le samo Slovence k bolj
umnimu kmetijstvu buditi, ampak jih tudi po visokejim
spoznanji k Stvarniku povzdigovati in v duhu
poveseljevati. Nič pa ne zamore človeka bolj povzdigniti in
mu visokejih in vredniših zapopadkov od Božje neskončne
mogočnosti, modrosti in dobrote dati, kakor na tanjko
prepričane resnice zvezdoslovja ali zvezdoznanstva.
Od tacih resnic bomo od časa do časa kak kratek
sostávk radovednim bravcam „Novic“ spisali.

Akoravno je zemlja ena nar manjših zvezd zmed
téh, ki jih na nezmerljivim nebu vidimo in ne vidimo,
in ki so bile z besedo „sgódi se“ vstvarjene, vender
bi moglo človeku nar bolj mar biti, zemljo poznati, iz
ktere prahú in pervín njegovo teló obstojí, od ktere jo
obdelovaje živí, in na kteri se on prikaže, nekoliko časa
popotva — in pogíne. Kdor zemlje ne pozná, ne bo
mogel tudi zvezd, ali od visokejíga stvarjenja vrednih
zapopadkov imeti.

1. §. Zemlja je krogla.

Od nekdaj so menili in menijo še vsi prosti ljudjé,
de zemlja je neka velika gerbasta ploša; pa vender so
nekteri modrijani med Gerki že čez 400 lét pred
Kristusam sodili, de je krogla, brez de bi bili zamogli
od tega prepričati se. V poslednjih stoletjih so se pa vsi
učeni te resnice takó popolnama prepričali, kakor drugi
ljudjé, de je 3 in 4=7. —

Iz vsake visokejih gor se ne vidi čez 20 milj
dalječ; — vidi se sicer neka okrogla, nekoliko gerbasta,
od plaviga neba obméjana planjava. Že tó nam pravi,
de zemlja mora krogla biti. Na morji se pa ne vidi čez
15 milj dalječ. Kar je od visokejih gor čez 20 milj, in
na morji čez 15 milj oddaljeno , se že za okrožem
našim očem skrije. Ko bi bila zemlja neka ploša ne pa
krogla, bi se iz nar visokejih gor, saj z okrepčanimi
očmí vse dežele, in iz ene dežele čez morje v drugo
viditi moglo; sonce bi v vsih deželah in po celim svetu
ob enakim času gori, in tudi za gnado božjo šlo, kar
se pa takó ne godí.

Kadar se barka iz daljniga morja kaki deželi ali
mestu perbližuje, se zagledajo narpred nar viši, potem
nižji gore in griči; na tó se vidijo cerkveni turni,
kasneje mestne strehe, hiše, zadnjič ljudjé, ki se na
tergih prek morja sprehajajo ; — po primeri, kakor se
barka iz okroža vzdiguje in bolj na ravno pride, se
zmirej več vidi.

Kdor bi se na daljno pot proti severju podal, bi
nizko na nebi čedalje več novih zvezd zagledal, kterih
ni na svojim domu še nikoli vidil; nasproti pa mu bodo na
nebu proti jugu nizke, znane zvezde zginovale; vse tó
po primeri kakor bi bolj za okrož šle. Vsi tisti, ki se
peljejo po morji v daljne južne dežele, zgubijo počasi
vse naše severne zvezde, ne vidijo več ne veliciga ne
maliga vozá; zvezde, ki ležé našim očem na sončni
poti, jim postanejo severne, in prek juga vidijo čedalje
več kar lepih zvezd, ki jih niso popred vidili, in ki
jih tudi mi ne bomo nikoli vidili, če tje ne pridemo. Vse
tó bi pa ne moglo takó biti, ko bi zemlja krogla ne bila.

Vse zvezde na nebu so okrogle; kér je naša zemlja
tudi zvezda, je misliti, de mora tudi ona krogla biti.
Če pride zemlja v svojim teku med sonce in luno, ne
more več sončna svetloba na luno pasti; — nanjo pa
pade senca naše zemlje, — in mi pravimo: de luna
mračí ali mrakne. Kér je pa zemeljna senca na luni
okrogla, mora tudi sama zemlja okrogla biti. —

Kér je zemlja resnično krogla, je lahko po tem
takim razumeti, de vsako mesto, vsaka vas, grad, hiša,
človek, drevó, travna bilka i. t. d. se znajde ravno
sréd svetá.

(Dalje sledí.)

Šolske novice iz Gorenskiga.

V naši nar bližnji sosednji, v Krajnji, so šole z
vsimi stroški, razun snaženja in nekaj derv,
preskerbIjene od mestne občine, kar več sto goldinarjev vsako
leto znese. Mestna občina ima tedej posebne, velike
zasluge za šolsko izobraženje sleherno leto. Učilo se jih
je lani 159 fantičev in 124 deklét, 32 deklét pa tudi
v ženskim rokodelstvu, ki ga je vsakimu dekletu znati po-

treba, de bo kot pridna gospodinja delala, ne pa na
pručici noge zibala, v šticeljnih roke grela, z
opravIjivimi žnablji kofiček čivkala, nad možem se pa
togotila, de naj ji za terde petice kupuje, kar bi lahko
sama mogla narediti, ako bi le vedla, zakaj de jo je
ljubi Bog vstvaril. Pa vender pri vsem tem se take robe,
kakor povsod, tudi v Krajnji marsikej stakne!

Kar zadene mirno vedenje in na tanjko in zastopno
govorjenje in razlaganje, zasluži Krajnski učenik gosp.
Engelman posebno hvalo; vsak, ki ga je slišal, nam
bo poterdil, de če mu je kdo kos na Krajnskim in tudi
dalej, bo težko kdo čez-nj. Veliko je, kar smo rekli,
pa brez skerbi jo vender še enkrat poterdimo. —

V Šenčurji so otroci posebno v številstvu takó
izurjeni, kakor malokje drugod.

V Kokri (pod oblakoslonama „Kočno“ in
„Grintovcam“) pozimi med desetim opravilam in keršanskim
naukam fantiče in deklíne gospod fajmošter lepó učé
krajnsko brati, jih do poletja z lépimi, svetimi bukvami
preskerbijo , in jih potem na napovedani dan po posebni
maši, ko je mladina, ktera je te starosti, spoved in sv.
obhajílo opravila, tako z dušno jedjó, s presvetim
zakramentam , in s svetimi bukvami preskerbljene,
odpravijo noter do po vélikim Šmarnu na visoke planíne. Ali
ni to serčno milo, ko dušni pastir mlade pastirje učí in
odpravi iz globoke doline na snežniške planíne!

V Podbrezji so si gospod fajmošter iz lastne
pridnosti zbrali že lani 42 otrok, ktere pod njih
posebnim vodílam mežnar vsaki dan pràv po šolski šegi učí;
sami pa večkrat med tednam keršanski nauk učijo.
Letas želé iz čisto domačih naprav šolo zidati. Ali niso
to verli gospod, neutrudljivo pridni oskerbnik šol? Bog
daj srečo gospodu S . . . . . . . !

V Šmartnim zraven Krajnja je lanjsko leto neki
dan peršel k učeniku kmet s kôšem na herbtu v šolo.
„Oče! vun, vun iz šole! pa še s košem!“ mu reče
perjazni učenik. Kmet pa: „Naj ne zamerijo (postavi
koš na tla) fanta sim per nesel; noga ga bolí, de
se nemore nanjo opreti, in še zima je; on pa le
v šolo tiši.“ — Kakó se je gospod učenik čudil, kako
so se otroci smejali, ko je njih tovaršik iz koša v klop
zlezel! In to je precej časa terpelo, dokler ni fantič
ozdravel. Zdej naj pa še kdo reče, de učeniki, kmetje,
otroci na Krajnskim niso vneti za šole! Kolikrat se
je že kjé drugéj kaj taciga zgodilo? Vóšimo šolarčku
(Janezu Bogataju iz gorenje Save), de ko je v košu
v šolo hodil, bi kedaj se v kočíi vozil! —

Primskovski.

Še ena povest od Petra Klepca.

Peter Klepec je bil iz Osilnice per Horvaški
granici na Krajnskim nezakonski otrok neke revne
matere. Pastirji, njegovi tovarši so mu večkrat njegovo
rojstvo očitali ter ga zasramljivo pankerta imenovali. Tepli
so ga in marsikako goslali. Enkrat njih nadležnosti ni
mogel prestati, gré torej domú. Ravno na kresni dan je
bilo, ko so imeli vôli navado se boriti. Tù sreča vôla,
kterimu nadležnost svojih tovaršev toži; vôl mu odgovorí:
Pojdi z mano, odlomi eno šibico, ki je v enim letu zrastla,
vdari ž njo mojiga nasprotnika — tistiga vôla, ki bo prišel
z menoj se bojevat in ki je močneji memo mene: s tem
boš meni k zmagi pomogel, sebe pa močniga storil, de
te nihče ne bo premagal. Kakor je vol Klepcu pravil,
tako se je vse zgodilo.

Po svoji navadi gré Klepec spet s pastirji. Letí so
ga hotli pretepati, on pa je vse premagal in otepel. Domú
se perjokajo in perpovedujejo: kaj Klepec zdej ž njimi
počnè, kteriga so sicer oní premagali. Povsod se je

razglasilo, kakó je močán. Cesar ga je na Dunaj
poklical in mu djal: Kér od tvoje močí toliko slišim,
pokaži mi jo. Klepec gré na ulice in vse težke vozé z
naklado vred okoli oberne, de so bili proti tistim kraji
zasukani, od kodar so prišli. Cesar pravi: Vozniki bi z
velikim trudam vozé spet po svoji želji obračali, ti jim
jih spet oberni, kot so bili popred. Tudi to storí
Klepec, in potlej reče, de naj mu 12 podkov pernesó. Ko
so mu jih dali, jih vse na enkrat v roke vzame in
raztegne ali razravná. Potlej mu pravi Cesar: Na meji med
Krajnskim in Horvaškim je neki silno velik Turk, 90
centov težek, ki vsak dan naše ljudí na dvoboj kliče;
če si ga upaš premagati, ti bom močno hvaležen; ta
dvoboj ima razločiti, čigava bo dežela. Klepec obljubi,
de se bo z velikim Turkam skusil, in se znosil nad
njim, ki zaničuje avstrijansko carstvo. Vse je bilo
pripravljeno za dvoboj. Avstrijanski in tudi turški car sta
vsak svojiga junaka sama perpeljala. Nar pred je bil
zdaj pogovor od kosila ali od obroka. Turški junak je
hotel 12 bokalov vina in 9 hlebov kruha; Klepec je
bil dosti manji in si zvoli le en polič vina in pol hleba
kruha. Med obrokam je Turk zaničljivo Klepca
pogledoval. Po obroku se boj začnè, naskrižem sta se za rame
zgrabila, in Klepec je svojiga nasprotnika tako
stresel, de je vse vino od njega nazaj spljivelo. Ko je
Sultan ali turški car vidil, de z njegovim bojevavcam nič
ne bo, zavpije nad Klepcam in pravi: Zgrabi in treši
ga ob zid; in letá zgrabi Turka ter ga ob zid razmaže.
Potlej je Klepec turško vojsko do Beliga Grada gnal
in debla od dreves za njo metal, ali pa tudi ž njimi pobijal.

Per Belim Gradu je meč v zemljo zasadil, in ko
je Turke naprej gnal, je djal: Če se bo meč sam v
zemljo pogreznil, pomeni to, de je sila in de pomoči
potrebujem; če se bo pa iz zemlje sam vzdignil, je
znamnje, de z lahkoto premagujem. Zdaj se je meč
pogrezoval, zdaj se iz zemlje pomikal, ali Klepec je na
zadnje vender srečno Turke premagal. Moškovitarji te
zmage veséli, so neko stegno dežele prek Donave
Avstrijanam prepustili. Avstrijanski Cesar je Klepcu za
plačo tega zmaganja dal karkoli je želel, namreč:
prostost zveri loviti (freie Jagdbarkeit), odpušenje davkov
in še več drugih rečí.

Klepec si je potlej leseno hišo napravil, in vsako
steno je naredil le iz treh, eniga na druziga položenih
brunov, kteri so tako debeli bili, de je bila stena dosti
vísoka. — Nekteri okoli Osilnice, kakor sim jih sam
slišal, terdijo, de Klepcova hiša še dandanašnji stojí,
in de so jo sami vidili.

Poženčan.

Urno, kaj noviga?

(Perve letašnje češnje) so pernesle Ipavke
17. dan tega mesca v Ljubljano — 6 češnjic za en
krajcar. Za letašnjo pozno spomlad je to gotovo zgodej.

Današnjimu listu je perdjan 9. dokladni list.

Kmetijske in rokodelske Novice.

Na svitlobo dane od c. k. kranjske kmetijske družbe.

Tečaj V.

V srédo 13. kozoperska 1847.

List 41.

Zabavljfea.
(Sonet.)

(Sonet.)

Sonetov, praviš mi, ne poj nikari,
Zdravice vodopivcam so preslane,
Gazele ženskim vnemajo možgane,
Seršenov mi ne draži, Bog obvari!

Romanc ne bojo poslušali stari,
In zabavJjice so le malo brane,
Balada tvoja me kar nie ne gane,
In glose — te so malovredni dari.
— C.

Kaj zlodja moram péti, pa me uči.
De bo prijetno tvoji umni buči,
Junaške, elegije alj pravljice?

Teh nej ampak natanjko mi popiši:
Kak iz kleti preganjajo se miši,
In bodem djal, de modre si glavice.

— č.

Kakó isatlje i^liraiiiti.

Kér je letas večidel pràv bogata sadna letina,
posebno pa toliko jabelk, de ljudje v nekterih
krajih ne vedó, kaj bi ž njimi počelise. moramo v
Xovicah pogovoriti, kakó se imajo shraniti.

Gosp. Vertov C v svoji neprecenljivi kemii
natorne postave razlagajo, na ktere se
sušenje sadja v p ira; naj tedej bravci ta poduk
tamkej pazljivo beró. Mi bomo tukaj mnoge šege
razložili, kakó s pridelanim sadjem ravnati, de bo pràv.

Ze gosp. Pire, skušeni sadjorejic, svetjejo,
de naj se sadje, ktero se da shraniti, kámor koli
bodi pod streho v suhim sapnim kraji naloži
ali rahlo natrese; nikdar pa na velike kupe ne
nasuje, de se ne spari in ne skazi; vsaki dan ga je
treba prebirati in po navadi k pridu obračati. Tiste
zimske hruške in jabelka pa, ktere pozimi do
pomládi ali clo létindan in še delj terpč, je treba z veči
skerbjó shraniti, to je, jih v sapni shrambi ali pod
streho na diljah eden pri drugim na muhe
postaviti, de se osuše in nepridno močo izsvapijo.
Tečaj V.

Predin zmerzovati začne,' je treba sadje v
klet ali kelder ali v drug varn kraj, kjer ne
zmerzuje, prenesti, pa ne v zadihljini ali pušobnim kraji
hraniti. Kdor nima pripravne shrambe za sadje po-

zimi, naj ga v jamnico spravi in mu dušek da, ali
pa globoko v zemljo s suhim peškam zaspe, de ne'
bo nič prazniga prostora vmes, in naj streho čez
naredi, de moča noter ne pride.

Kdor ima več sadja, de ga ne more z družino
pojesti, prodati, ali za zimo prihraniti, naj ga
posuši. Suši se pa po mnogih šegah: ali v
posebnih pajštvah, ali v peči na lesah, ali na peči,
ali na sapi in na s.oncu.

Na Gorenskim — so nam gosp. Šmidt —
povedali, sušijo v več krajih cele jabelka, brez de
bi jih v kerhljezrezali, na sapi takóle: Z nožem
izrežejo od receljna do muhe skozi in skozi po
jabelku en mazinc široko luknjico, in takó
f^revertane jabelka naberejo kakor roženkranc na nit ali
tanjko verco in jih v sapni shrambi ali pod streho
(dokler ne zmerzuje) obesijo. Po ti šegi se jabelka
brez peči posušč, in so tudi dobre kakor v
sušivnicah. — Še hitrejši bi se dale jabelka s tako
pripravo prevertati, ki je okrogiimu svedru enaka ^
in ktero vsak nožAr lahko naredi.

Na Tiroljskim — kakor 39. list tiroljskih
kmetijskih Novic pripoveduje — tudi po ti šegi
samó na sapi veliko žlahnih jabelk in hrušk
posusé, ktere pa, de so še boljši, olupijo, v
kerhlje z režejo in potem na nitkah v sapnih
shrambah, in če je moč, na sončnih krajih obesijo. V
ta namen jabelka in hruške lupiti, imajo posebno
napravo, ki jo jabelčni olupnik
(Àepfelschâler} imenujejo in ki je ali iz lesá ali železa
narejena. Leseni olupnik veljá 40 kraje. Ta
naprava, s ktero se da sadje veliko lepši in hitrejši
lupiti, je po Tiroljskim povsod znana in pràv
obrajtana.

Kjer imajo pa pràv veliko sadja, ga v
posebni sušivnici ali pajštvi sušč, ktera mora takó
narejena biti, de je znotrej šest čevljev visoka,

sedem široka in osem dolga; na enim koncu, kjer
so mesteje, naj bo zidana, vsa druga pa lesena ali
k večimu ometána; na drugim koncu naj bodo vrata
šest čevljev široke, de se lese viin in noter devajo,
pa se mora takó zapreti, de ne bo nikjer duška.
Peč mora dva čevlja visoka, štiri pa dolga, na tla
v okroglo kakor zvernjeno korito dobro vstavljena
biti, de se nič ne kadi, kér sadje ne sme po dimu
smerdéti. Lese iz protja spletene naj bodo
posežnji dolge in široke, de so per stenah na police
naslonjene, v kterih so kolesca vdjane, lahko
noter potisnejo, ali pa viin potegnejo. Na petih takih
lesah se more vsaka dva dni deset mirnikov sroviga
sadja posušiti, is kteriga se okoli treh mernikov
suhiga dobi.

Komur je taka sušivnica premajhna, naj
naredi ravno po ti podobi veči, de pride v dve
versti les noter.

Kdor hoče slastniga in lepiga sadja nasušiti
mora:

1) Dobro perpravljeno , zrelo, zmlajeno ali
zmehčano sadje za sušilo vzeti. Breskve, marelice,
žlahtne češplje in drugo imenitno sadje je dobro
pred olupiti in peške iz njih pobrati, debele hruške
in jabelka pa na kerhlje razrezati, predin se
sušiti dajo.

2) Sušivnica se mora z suhimi, terdimi
dervmi, ne pa z mehkimi smolnatimi kuriti, sicer bo
sadje grenko, kér po toploti od derv tudi svap
dobi. Perva kurjava srovimu sadju mora pičla, druga
na pol suhimu pa bolj obilna biti, de se sadje ne
izbuhne, in sok iz njega ne izteče. Nikdar se
mu ne sme več toplote dati, kakor je v peči,
kader se pečen kruh viin vzame. Če se pa zlo
vodeno sadje, kakor so češnje in slive, breskve in
mirabéle, suši, se mora prav počasi malo toplote
perdajati, de preveč soka ne izteče.

3) Suho sadje se ne sme v sušivnici ohladiti,
ampak zveččr ali zjutraj iz tople sušivnice naglo
na hladni zrak postaviti, de lepo svitlo in slastno
ostane.

4) Kdor sadje na peči suši, naj večkrat hišo
iz vetra, in prah na peči omede ali popir podloži,
de bo sadje čedno. Kdor pa per peči ali na soncu
suši, naj ga na tanjko verco nabere, in večkrat
oberne, de se lepo posuši.
(Konec sledi.)

(Konec sledi.)

Zvezdoslo^je.
(Konec.“)
16. Pogled v zvezde.

(Konec.)

16. §. Pogled v zvezde.

O predragi slovenski bratec! z živo rádostjo, s
kratko pa umljivo besedo smo ti poglavniši resnice
zvezdoznanstva, kakor so jih modrijani vsih, zlasti pa
poslednjih časov premerili „ spoznali in razumeli, v
domačim jeziku oznanili in razložili. Ni je natorne
vednosti, de bi v veči slavo Stvarniku, v večj čast
človeškimu umu služila, ko zvezdoznanstvo. Človek, ki
take resnice s svojim umam spozná in se takó visoko
do Stvarnika povzdigne, je v resnici Božje žlahte !

Daj se nam tedej zdaj v tamnočerno, pa jasno noč
prijazno peljati; — bodi umniši od jazbica , ki po tleh
hruške pobira in se jih nasiti, brez de bi oči na drevo
obernil, ki jih je zredilo. Sonce je šlo za Božjo ^nado;
-- luna mora te dni le Amerikancam svetiti; — černa
tama zakriva vse, de ne vidiš nič več pozemeljskiga;
— tudi ti se odtergaj za malo časa od zemlje, na kteri
le popotvaš; ~ znebi se še clo za neke hipe svojiga
telesa, in zamakni se s prostim duham v nebo! — Kaj

vidiš tukaj ? — Na tavžente večih in manjših zvezd
ktere z nepreidejočo svitlobo migljaje in se blisketaje ti
oznanujejo mogočnost Božjo !

Ali so neki stvarjene, de bi ti, preširni in le
pozemeljsko mislijoči človek! svoje oči na njih pasel ? —
de bi le tebi černo noč razsvetovale? Saj greš
ponoči večidel k počitku in zvezde clo malo pogleduješ; za
koliko tamniši bi nekj noč postala, ko bi jih 300 na
enkrat ugasnilo? — Cimu bi bili pa milijoni
teleškopnih zvezd, kterih še nisi, in jih tudi nikoli ne boš brez
taciga orodja vidil? — Kadar je Bog stavne zvezde
osnoval, uterdil in nakermil v njih ték, je mende veliko
visočeji in žlahneji namene imel, kakor mu jih, ti
prevzetni in umerjoči človek ! pripisuješ. — Ali boš ti
Njemu branil v daljnih teleskopiiih meglicah iz kemijskih
pervin nove sonca z njih planêti vred osnovati in
uterdovati ? — ali v drugih meglicah sonca, ki so že svoj
tek dokončale s planêti vred na kup vreči, de iz njih
nove in še častitljivši zrasejo? Kdo je neki misel
Gospodovo vganil, ali Mu pri njegovih delih svetovavec bil? —

Veliko častitljivši v slavo Stvarnika, v ponižbo
napuhnjeniga človeka, pa tudi v povišek človeškiga uma
je misliti, kakor vsi zvezdoznanci od kraja mislijo, de
stavne zvezde so velike sonca, ktere v sred svojih
planetov sedé kraljujejo, in jim kot naše sonce, svitlobo,
gorkoto in življenje dele'.

Na naši zemlji ga ni prostorčka, de bi pèrst na-nj
položil, na kterim, ko je mogoče, bi na tavžente živih
stvaric ne živelo in se po svoje ne veselilo. Učeni
poznajo čez 200 plemen živalic, kterih nobene ni z
prostimi očmi viditi ; take živalice so še večkrat ušive , in
njih uši zopet ušive. Zgolj iz hišic in oklepov tacih
nevidljivih živalic, ki so davnej poginile, se najdejo na
svetu celi grički ; s tacimi živimi živalicami, s hišicami
ali brez hišic, je vsa .poveršna pèrst, večkrat še clo
sneg^ in léd, je vse zračje, so vse morja in druge vode,
so mende tudi vse veči živali na svetu napolnjene. De
je na naši zemlji čez 50,000 živaljskih in čez 100,000
rastljinskih različnih plemen, je že rečeno bilo. Cvet
in venec vsiga stvarjenja pri nas je pa človek,
previden z umam, s kterim se k Bogu povzdigne, izvoljen
tudi enkrat pred Njegovo obličje priti.

Kakor je na naši zemlji — ki je ena nar manjših
tamnih zvezdic — povsod kamor se ozremo, življenje,
smo primorani misliti in soditi, de na vsih druzih
manjših ali milijonkrat večih zvezdah je tudi pa le njim
primerjeno življenje; de so tudi z rastljinami in živdlmi,
od nar manjših do nar večih — kjer je koli za-nje
prostor — nanizane, pa tudi z umnimi stvarmi,-ki so na
nižjih ali mende večkrat visočejih stopnjah uma od
človeka, bogato previdene. Takó zamore celo stvarjenje se
svojiga Stvarnika in svojiga življenja razveseljevati. Pri
tacim pogledu v zvezde, pri tacih mislih, ti bo
milo^ruza sercé obšla, solzice se ti bodo vdèrle, nogé
tresle in všibile, na kolena boš padel, roke proti nebu
povzdignil, in z milim glasam savpil: O sláva, zahvala
in češenje Bogu našimu, kteri na trunu sedi! Prav
so peli že stari stari Slovenci:

»Jeden, jéden je Bog sam,
Kteri živi, kraljuje sam
V nebesih in na zemlji,
v nebesih in na zemlji!«

In ta Bog je, kteri te hoče enkrat — ako njega
podobe nad sabo ne zbrišeš — v svoje svete
stanovanja, in pred svoje obličje vzeti! — On je, k4 zamore
z besedico milijone svetov vstvariti, ali jih na milijone
pokončati ali vničiti ; ponižaj se pred Njim, in daj Mu
čast! — Kdo si neki ti, o človek! ki se takó
napihuješ in prešerno obnašaš? — Ali nisi rusa na veji,
meglica na nebu? Kdo si v primeri vojvoda, na kteriga

besedo 100,000 vojakov nad sovražnika plane? — kaj
je ta vojvoda v primeri svojiga kralja, ki mu je to
službo dal, in bo od nje odgovor terjal?— kaj je kralj,
kaj so vsi kralji v primeri zemeljne moči? — kaj je
zemlja v primeri sonca? — kaj pa sonce v primeri proti
celimu stvarjenju? — Ali ne kot kančik vode v primeri
z morjem, ali kot proseno zernice v primeri s celo
našo zemljo ? — kaj je pa celo stvarjenje v primeri s
Stvarnikam?— Ali ne — kakor nič?! Kdo si tedej ti,
o človek, de bi si upal prederzno Boga soditi, z njim
prepirati se, ali čez njegovo previdnost godernjati ? —
kdo si ti, de bi tega zadovoljin ne bil, kar On — in
vselej le pràv stori? — Ponižaj se pred njim, zasadi
ponižnost, — deblo vsih žlahnih čednost — v svoje serce !
Takó bo v jasni noči pogled v zvezdje tvoje serce
mečil, — ti divjačnost slekel, inBogoljubnost oblekel!

Slovenci, o dragi Slovenci! nadjamo se, de bote
te zvezdoslovske pervine z radostjo brali, svoje oči in
Bvoj duh v jasnih nočeh pogostama kviško povzdigovali,
in mogočniga vedno molili — Boga! — —
V Sent-Vidu nad Ipava na sv. Vida dan 1847.
M, Vertovc.

V Sent-Vidu nad Ipava na sv. Vida dan 1847.

M. Vertovc.

Velfei zbor
C. k. Ljubljanske kmetijske družbe 20. dan veliciga
travna.
(Nasledba in konec.)
c. k. Ljubljanske kmetijske družbe 20. dan veliciga
travna.

(Nasledba in konec.)

Gosp. Fr. Leop. Kos, grajšak na Jesenicah, so
poslali dva spiska odborstvu, de naj ju temu zboru na
znanje da. V pervim dajo svet:

Kakó rejo goveje ¿ivine povzdigniti.

Darila v denarjih, ki jih kmetijska družba
posestnikam nar lepših bikov vsako leto deli, so sicer lepa
pomoč, domačo živinorejo povzdigniti — pravijo gosp.
Kos — tode 13 daril za celo Krajnsko deželo vsako
leto je premalo, ta namen popolnama doseči. Torej
svetjejo gosp. Kos, naj bi vsaka soseska, en kos
občinskiga pašnika odločila, ga skoz eno leto obdelovala in
potem tistimu sosedu skozi 3 ali 3 leta za pičo eniga
bika prepustila, kteri se bo z nar lepšim živinčetam
skazal in se zavezal, ga skozi ta čas za pleme
soseski (po navadni tarifi?) prepustiti. Enoletno obdelanje
taciga zemljiša bi soseski ne prizadjalo veliko potroškov,
in vsaka soseska bi si takó lahko dobriga bika za pleme
pridobila. Po tacih krajih, kjer imajo kmetje veliko
svetá, ne bojo »icer premožniši kmetje veliko marali za
tako darilo, menj premožni bojo pa z veseljem po ti
pomoči segli. De bi pa menj premožni kmet premožniga
ne prekosil, se bo gotovo tudi ta prizadeval, še lepši
živino od uniga izrediti, in takó bo taka vadlja ali
štritanje nar boljši sredstvo za požlahtenje živinoreje. —
V nekterih soseskah na Gorenskim je že zdavnej in z
velikim pridam taka navada vpeljana. Semtertje nektera
soseska tudi takó ravná, de si bika za pléme kupi, ga
na občinske stroške redi, in kadar ni za pleme več, ga
prodá. — Velki zbor je sklenil, de naj kmetijska družba
prihodnje leto, kadar bo svoje misli c. k. deželnimu
vladarstvu v ti reči razodela, mu tudi ta svet, kteriga je
skušnja poterdila, na znanje da, de bi se prevdarilo,
kakó bi se ta naprava sploh vpeljati dala; zraven pa
naj se družba po vsi svoji moči prizadeva, de se bojo
kmetje krog in krog tega lahkiga pomočka za povzdigo
živinoreje poprijemati začeli. Novice ga tukaj oznanijo,
de bi ga kmetje dobro prevdarili in se po njem ravnati
začeli.

Tiaderianje poslov poboljšati

svetjejo gosp. Kos, de naj bi se oznanilo cesarskih
postav za posle vsako leto enkrat ob praznikih od

soseske do soseske v domačim jeziku razglasovalo in
sicer takó, de bi se potem vsak posel podpisati ali s
križčikam zaznamovati mogel, deje razlaganje teh postav
slišal in obljubil, se po njih ravnati. — Kmetijska družba
bo po tem svetu c. k. deželno vladarstvo prosila, de naj
bi se to zgodilo, kër upa, de večkratno tako
oznanovanje ne bo brez dobrih nasledkov ostalo. Zatorej je tudi
pràv rada postave za posle v Novicah natisniti dala,
ki so jih gosp. komisár Ambrož v pràv lahko umljivim
jeziku letaš poslovenili.

Žlahtni gosp. Vest, c. k, kresijski zdravnik, so
nadalje velike koristnosti opomnili, ktero ima
sol za živinorejo;

sol za živinorejo ;

zraven tega paso tudi pokazali, koliko soli bi po nižji
ceni potreba bilo, de bi vsako živinče primerno mëro
dobivalo, kër je veči živina vsako leto nar manj 30
funtov , drobnica pa saj po 3 funte potrebuje.

Gosp. Ferd. Šmidt so pokazali tistiga kebrička,
ki s svojim rivčkam posebno jabelčno cvetje dostikrat
takó pokoncá, de drevó ob vse svoje sadje pride. Ta

rivčkar (Apfel — Rüsselkäfer)

živi čez zimo pod maham in staro skorjo drevës;
spomladi zapusti to prebivališč in zleže jajčka v cvetne
popke. Iz jajčik se zvalijo červički, ki ravno v sredi
cvetnih popkov ostanejo, in kër od cvetja zivë, ga tudi
pokončajo. Taki popki potem vsahnejo in odpadejo. —
Nar boljši pomoček tedej, kadar sadjorejic take
vsahnjene, rujave cvetne popke zagleda , v tem obstoji, de
vëliciga travna več dni zaporedama take drevesa
zjutrej zgodej dobro potresa, de vsahnjeni popki z
rivčkarjem vred na raspeto rijuho padejo, ki se potem na
oginj veržejo in s cvetam vred sozgó.

Gosp. Janez Hočevar, grajšinski oskerbnik v
Podbrežji, so popisali peč, v kteri se zamore apno
večkrat žgati, in so napravo oznanili, kakó vino
spridenja obvarovati, kar bomo drugo pot v Novicah
natanjko popisali.
Sreberni častni svetinji y

Sreberni častni svetinji,

ktere kmetijska družba vsako leto o velicim zboru
posebno pridnim sadjorejcam kmetiškiga stanii
deli, sta dobila letaš Franc P retner, kmetovavec v
Begnjah na Gorenskim, in pa Luka Kos iz Zaloga
Cerkljanske fare. Vpričo presvitliga nadvojvoda J o an a
sta bila pohvaljena, ktera čast ju bode gotovo spodbodla,
za razširanje žlahtne sadjoreje vse storiti, kar bo le v
nju moči stalo.
Potem je prišla
nova volitev dveh druibinih odbornikov

Potem je prišla
nova volitev dveh družbinih odbornikov

na versto. Gosp. Miha Pregel so bili enoglasno zopet
na tri leta poterjeni; namesto rajnciga mestnigla
poglavarja, gosp. J. Hradeckita, so bili pa sedanji mestni
poglavar gosp. Janez Fišer izvoljeni. — Po volitvi
več novih udov iz gosposkiga in kmetiškiga stanú so
družbini vodja, gosp. grof Lihtenberg sklenili
današnji zbor z zahvalnim nagovoram na presvitliga
Nadvojvoda, ki so obljubili, nas ob kratkim zopet obiskali.

:Seli Krajnci
onkraj hribov Gorjancov in Kočevarjev ob reki
Kolpi od Metlike do Osilnice.
unkraj hribov Gorjancov in Kočevarjev ob reki
Kólpi od Metlike do Osilnice.

V krilu naše majhne mile domovine živijo ljudstva,
ki so v izobraženosti, jeziku, noši in šegah takó različne,
de se ptujie ti razliki dovelj načuditi nemore. Vso
pozornost pa zasluži zavolj svojiga odstopa od druzih Krajncov
tisto ljudstvo, ki unkraj Gorjancov in Kočevarjev
ob Kólpi odMetlike do Osilnice prebiva. Ko se na

Gorjance od Novigamesta prisope in čez ta hrib
proti Luži prevagne, se odpre vid po Metliški okolici
tje do Oguli na na Hrovaškim, in vedni tovars, ki
človeka povsod, kamorkoli se oberne, spremlja, je velikanski
Klek, shodiše slovenskih copernic, ktere ponoči, vsaka
pri svojim možu namesto sebe škopnik pustivši, tam na
ples letajo, kar vender v naši dobi noben bolj prebrisan
človek več ne verjame. Na desno se proti jugu od
Vahte skoraj do Tančegore, 4 ure delječ ,
razprostirajo vinske gore, in, kér sonce precej, ko na zreniku
lice pomoli, svoje žarko oko na nje ravná in jih še delj
ko do malih južin živo prepeka, dajejo one tako
kapljico , ki kri razpali in zamakne sercé. Te goré rivajo
za svojim herbtam kočevski merzli zrak nazaj, in vežejo
Gorjance s hribi, ki iz vojaške meje (militara) na
Krajnsko sežejo in Poljane ločijo od Metliške okolice,
ktera z gorami obdana samo proti Hrovaški meji odperta
stoji.

Stanovniki so v verozakonu različni: eni, in to je
veči del, spadajo k zapadni, eni k izhodni; eni izmed
zadnjih so se z zapadno cerkvijo zedinili, obderžavši
obred (šege) iz iztočne (gerške nezedinjene) cerkve.
Ti vsi živijo med sabo v pravi kristjanski zlogi takó,
de bi se drugim bolj izobraženim deželam smeli v izgled
postaviti.

Oprava (obleka), od krajnske popolnama razločna,
akoravno pri vsih preprosta, ni vender pri vsih enaciga
kroja. Vidiš okroglolične rudeče dekleta z bistrimi,
večidel plavimi očmi, in ko na smeh postavijo usta, se jim
vidijo lepi drobni, ko sneg beli zobje. Njih čelo krasi
parta (šapel), nakinčena z leskajočimi kamnički, ki so
v žolto (rumeno) svilo vdelani in z biseri obdani, in
to zahteva spoštovanje, kér je znamnje devištva. Na
glavi nosijo belo pečo, ktere roglji, nazaj priviti, so
umetno zloženi; bela drobno nabrana robača in rok«»yi
(ošpetelj), ki pokrivajo modere in persi, in do pol pasa
segajo, na persih z lepo od bisera leskajočo iglo spéti,
80 njih dolnja obléka. Verh tega perténiga oblačila
pride zabunec, to je, bela suknja, ki čez kolena do ribic
sega. Take so Semčanke. — Staroverka nosi, kakor
Kočévarica, kožuljo iz céliga brez moderca in rokavov;
nikoli je brez pregače (zastora) vidil ne boš, ki je iz
volne sotkana in umetno prepisana. Zakonska se spleta
v dve kiti, ki po persih visite, in ako je premožna,
vpleta desetice in dvajsetice; od tod pride prevertani
denár; revna pa vpleta perstane (rinke) ali kako
sliko (podobo) , ktera je iz bele kosti lepo narejena. Ta
kinč, ki si ga v kite vpletajo, se opletki imenuje. Na
kite na glavi pripne od obeh plati nad ušesi belo pečo,
ki po herbtu visi, in jo opregačo imenuje. Devica se
le v eno kito spleta, ki zad po herbtu. visi, in nosi na
glavi rudečo kapo kot Poljanke. Nogovice imajo pisane.
Dekleta po Poljanah in Kostelji spletajo svoje lasé v
rudeci kiti, ki ju z rudečimi verbci (pankeljci) kot
pol klobase od ušes proti verhuncu pripletajo. Zakonske
nosijo bele, od prednje plati klekane počele (avbe), ki
na verhuncu špičasto postrani nad zatilkam čepijo. Njih
nogovice so suknjene pisane, to je, iz volne pletene;
pri vsih druzih ob Kolpi pa bele. Poljanke, Kosteljke,
Osilničanke nosijo repove.

Ravno taka razlika je tudi med prebivavci možkiga
spola: vsi nosijo bele po mažarsko skrojene hlače.
Semčan in Kosteljic nosita Škornje, kar jima prav lepo stoji
h hlačam. Poljanci, Viničanje in Metličanje nosijo
večidel mest ve (čižme), samo s tem razločkam, de jih
Viničan in Metličan po členkih vežeta. Vsi nosijo postrani
na boku pisan torbaček. Opanke so obutev samó takó
imenovanih Vlahov, ki so na Krajnsko se naselili; med

Poljanci jih nosijo le tisti, ki v krajno (militaro) po
tergovino hodijo.

To ljudstvo je lepe terdne, bolj srednje ko velike
postave. Bojančanje, Marendolci in Zumberčanje so se v
te kraje naselili, govore čisto serbsko-hrovaško narečje;
imajo tudi svoje posebne šege in navade, in kakor se
mi zdi, spadajo k sluinskimu regimentu; na svoje
potroške na stražo v Karlovic in na granico hodijo, in
si iz svojiga vojaško opravo omišljujejo v mirnih časih.
Ob Kolpi po Metliški okolici govore slovensko-hrovaško
,narečje. Poljane in Kosteljic se serbsko-hrovaškimu
narečju bolj približujeta in izgovarjata vse besede, ktere
Krajnc na ic in /k izrekuje, na ac in ak, postavim:
tobolac, ustavak. Ravnagora in Delnice unkraj Kolpe
morajo biti krajnska naseljitva; tu se govoriti sliši:
biva, šva, kakor na Gorenskim. Tudi jih Primorci in
Hrovatje imenujejo Krajnce.
(Dalje sledi.)

(Dalje sledí.)

Novíce.

Nojiice.
(Naša cesarska rodovina) je zopet eniga
nadvojvoda zgubila. 5. dan tega mesca je umeri v
Benetkah po kratki bolezni svitli nadvojvoda Miroslav
(Friedrich), C. k. admiral in vikši zapovednik pomorstva, še
le 26 let star.

(Vikši škof v Ostrogoni (Gran) in Ogerski
Primas,) žlahtni gosp. Jožef Kopacsy, so umerli 18.
dan pretečeniga mesca. To škofijstvo ima nar veči
dohodke in sicer na leto okoli 800,000 gold. srebra.

(Hvale vredno!) V mestu Korompi na
Ogerskim so device, od mestniga duhovna spodbujene, v
družbo stopile, de ne bo nobena zmed njih možkiga
vzela, kteri pijančuje. — O ko bi hotle vse slovenske
device v tako družtvo stopiti!

(V Ljubljani) je četertek večer med 8. in 9.
uro grozen hrup postal: neznan pes je namreč po
ulicah letal, ljudi in pse popadal. Pet ljudi je do
krivaviga vgriznil, peterim je pa le obleko stergal. Ker jo
je iz mesta potegnil in ga dozdej še niso našli, se ne
more za gotovo povedati, ali je bil stekel pes, ali pa
le kak hud čuvajsk, ki se je iz verige odtergal. —

(Huda ura) je 24. kimovca okoli Marburga
razgrajala. Pri sv. Jožefu blizo Marburga je domačo
gospodinjo v nekim hrami skoz dimnik strela ubila.

Prišlovice .^tajan^kili §loTeiicov.

Težko je proti vodi plavati. — Dolgi lasi, kratka
pamet. — Ti bi rad, de bi bil volk sit, pa koza cela. —
Dostikrat bi trebalo, de bi človek spred in pa odzad oči
imel. — Kader mačka pride, imajo miši poderk. — Se
je s konja na kozo sedel. — Je prišel s perja na slamo. —

Današnjimu listu je perdjan osem in dvajseti
del kemije.